Planinska povest

Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.

Ali je tole leposlovje?

Senzorji so begali po okolici in procesor je svetlobo lenobno pretvarjal v zalite, lesketajoče, bele obline pod modrim nebom. Z vklopom funkcije ''magic'' (nekateri možgani je ne podpirajo) je podoba spominjala na debelušno kuharico, ki še vsa od moke in sladkorja poštupana, počiva na soncu. Drobne pikice kot muhe lazijo po njej in se v organiziranih kolonicah vzpenjajo proti razkošnim izboklinam, ozaljšanih z pircingi v obliki križev, možicev ali smerokazov. Slika se umiri (najbrž odirajo pse) nato pa se muhe

začno spuščati, zdaj pa ne več organizirano ampak razpršeno- po ramah, rebrih, dolinicah, grabnih- nekoliko niže in bliže se menjaje oblikujejo v oklepaje in zaklepaje, pri preobrazbah se bogato zapraši in zaslišijo se prvi stoki in vriski in jupiji in ena se dere: Šeeeen ajga. In potem smo odbrenčali, punca je ostala sama s sledovi naslade v obliki številnih kač. Čas jih bo izbrisal, mogoče bo že ju3 povsem deviška čakala novih ljubimcev .

%

Nadaljevanje besedila Rila in Pirin (100jan, 7. 3. 2013) na portalu Razmere v gorah ...Snega in vremena za nazaj nima smisla opisovati, nas je pričakal svež pršič in se sončnemu vremenu navkljub ohranil do konca, tereni pa so stalnica in si lepših ne moreš želeti in jih tudi našel ne boš. 12 izkušenih gornikov iz moje družbe je zatrjevalo, da v karieri še niso tako fajn smučali, nepogrešljiv podatek je še cena pera po kočah: Tako podcenjen je, da so ga nekateri konzumirali na zalogo. Za kulturni vložek smo v izlet vpletli obisk Rilskega manastira, aja, pa aTomic (naš logistik in član) je v hotelu ob pomoči hišne pevaljke prepeval balkanske pesme, kar tudi šteje pod kulturo. LpS

Karnevalski značaj gorskega prostora

Izbrana bibliografija slovenske fabulativne planinske literature

• Anton Koder: Viženčar, 1881. • (Pavlina Pajk: Planinska idila, 1895.) • Janez Mencinger: Moja hoja na Triglav,

1897.• (Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni, 1917)• (Josip Vandot: Kekec, 1918-24)• Juš Kozak: Beli mecesen, 1926. • Slavko Savinšek: Izpod Golice (V goliških

plazovih), 1928. • Janez Jalen: Ovčar Marko, 1929. • Ivan Bučer: Čez steno, 1934. • Edo Deržaj: Gruh, 1937. • Janez Jalen: Cvetkova Cilka, 1938.• Boris Režek: Svet med Grintovci, 1938. • Janko Mlakar: Kako je Trebušnik hodil na

Triglav, 1938/39. • Josip Vandot: Prerok Muzelj, 1939. • (Stanko Lapuh: Črni svatje, 1940.)• Edo Deržaj: Pod Špiki, 1940. • Janez Jalen: Previsi, 1940. • Ivan Bučer: Koča na robu, 1941.

• Janez Jalen: Trop brez zvoncev, 1941. • Nande Majnik: Bele gazi, 1941. • Janez Gregorin: Blagoslov gora, 1944. • Drago Ulaga: Bele zvezde, 1944. • Miško Kranjec: Pesem gora, 1946. • Metod Turnšek: Očnice izpod Triglava, 1951. • Tone Svetina: Lovčeva hči, 1957. • Tone Svetina: Ugaslo ognjišče, Oblak nad

prepadom, Špikova sled, v: Orlovo gnezdo, 1963.

• Anton Ingolič: Pretrgana naveza, 1971. • Nada Matičič: Mojih pet bičev, 1972. • Tone Svetina: Stena, 1973. • Ante Mahkota: Sfinga, 1979. • (Nejc Zaplotnik: Pot, 1981, 1983, 1985.) • Danilo Cedilnik: Sledovi ptic (1984) • Igor Škamperle, Sneg na zlati veji (1992) • Dušan Jelinčič: Zvezdnate noči (1990) • Dušan Jelinčič: Biseri pod snegom (1992) • Dušan Jelinčič: Budovo oko (1998) • Dušan Jelinčič: Umor pod K2 (2000) • Dušan Jelinčič: Kam gre veter, ko ne piha

(2007)

Janez Jalen

Anton Koder Janez Mencinger

Juš Kozak, slikal Veno Pilon Janko Mlakar

Drago Ulaga

Anton Ingolič

Tone Svetina

Igor Škamperle

Ante Mahkota, Sfinga

Nejc Zaplotnik

Dušan Jelinčič

Ivan Pregelj: "Ločimo strogo med slovenstvom in alpstvom v Slovencih" (DiS 1919)

“Slovenske gore so kot prostor nacionalne identitete najbolj tipičen del teritorija, prizorišče zgodovinskega boja s tujci in boja posameznika z naravo, prostor pobega iz mesta in kraj, kjer izginejo razredne razlike.” (Uroš Sadek, Simbolni pomen slovenskih gora, http://www.gore-ljudje.net/novosti/202/)

Značilnosti planinske literature

• kratkost• doživljajsko izhodišče • potopisnost, reportažnost, idiličnost, refleksivnost• mladinska literatura

Glavna oseba je posebnež – samotar, čudak, odtrgan od vasi, ali pa skrajni individualist, ki v svetu prvobitne gorske divjine išče svoj duševni mir in utrjuje svojo moralo. Pogosta sestavina planinske povesti je ljubezenski trikotnik moški-gora-ženska, pri čemer ima gora najvišje moralno mesto. Planina je prostor za sproščanje socialnih napetosti.

Terminologija

• planinska povest/roman• gorniška povest/roman• alpinistični roman• (turistovski roman)

Žanri• Kmečka povest:

– lovska povest in – pastirska (planšarska povest)– (gozdarska povest)

• Športni roman: – alpinistični (plezalski) roman

• Žanrska hibridnost– pravljica (pripovedka, del mladinske literature)– živalska povest– humoristična povest– potopisna povest– pokrajinska povest– idila

• Planinski film (Bergfilm)

Tuji romani s slovenskim dogajanjem

• Gustav Renker, Fünf Männer bauen einen Weg, 1934 (Pet mož gradi pot, 1936)

• Josef Friedrich Perkonig, Bergsegen, 1928, Ugrabljena strd, 1952• Ludwig Ganghofer, Der Dorfapostel (Vaški apostol), 1939• Sebastian Rieger, Očetov greh, Ciganka in Grofov jager, 1936-38• Legenda nemške planinske literature in filma Luis Trenker ni bil preveden.• Rudolf Baumbach: Zlatorog (1876); Peter Rosegger: Heimgarten (1877);

Ferdinand Ebhardt: Die Rose des Logarthals (1893), Irene Schellander: Rojenica (1906); Artur Achleitner: Der Waldkönig, Erzählung aus dem südsteierischen Bachgebirge (1911), Admont (1911); August Gegenfurtner: Die Nacht in den Karawanken, Berggeschichten (1952).

Slovenci imajo negativne vloge.

Pet mož gradi pot, 1936• Jan Robič• Jože Tožbar• Osvaldo Pesamosca• Ettore Prato• Sep Amlacher

Poliški Špik oz. Montaž (Jôf di Montasio)

Planinske osebnosti

• Valentin Stanič > Joža Lovrenčič: Cerovškov gospod, 1924-25; Stanko Klinar

• Jakob Aljaž > Janko Mlakar; Ivan Sivec, Triglavski kralj

• Klement Jug > Vladimir Bartol, Zadnji večer (Al Araf, 1936); Drago Jančar, Klementov padec

• Zorko Jelinčič > Dušan Jelinčič, Pod svinčenim nebom

• Joža Čop > Tone Svetina, Stena; Oton Župančič, prigodnica ob 50-letnici

• Nejc Zaplotnik (Pot k očetu), Davo Karničar (Tadej Golob, Z

Everesta), Tomaž Humar

Plezalke• Mira Marko Debelak, poročena Deržaj

(1904-48; Tone Strojin, Strmine njunega življenja, 2000))

• Fanny Copeland (1872-1970; živela je kar v hotelu Slon)

• Pavla Jesih (1901-76; roman Toneta Svetina Stena, 1973, in film Steber, 1997, o njenem vzponu z Jožo Čopom čez Čopov steber v Triglavu leta 1945)

• Tina Di Batista• Marija Štremfelj ...

Humor• »Za alpinistično turo veljajo naslednja pravila: ko prispeš v kočo, ki

si si jo izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in slični smrtniki takoj zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem v skrajni kot sobe. Tu malomarno odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin. Če imaš v oprti pravilno razmeščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. V hipu bodo vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed, v skrajni kot koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s sezuvanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kakšne žalostinke. Učinek ne bo izostal. Iz oprte vzemi plezalnike, ki jih še počasneje oblači. Pri tem žvižgaj še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim damam se bodo že pri tem tvojem opravilu zarosile oči.

• Brž ko si obut, si prižgi pipo, ki jo mora vsak dober alpinist imeti. Nato pojdita s tovarišem pred kočo in z daljnogledom intenzivno študirajta steno, ki sta si jo izbrala za cilj. Ne pozabi kazati z roko na steno! Publika mora biti točno informirana. Posebno važno je to pri kočah, ki razpolagajo z velikim daljnogledom na stojalu. S tem je namreč podana garancija, da bodo obiskovalci koče drugi dan zanesljivo opazovali vajin odhod v steno.« (Edo Deržaj, Gruh, 1937)

Klement Jug

Jakob Aljaž

Klement Jug»Zato ne gre obsojati težko turistiko, ker nam ravno ona vzgaja ljudi z močno voljo. In taki so nam potrebnejši kakor povprečneži, ki jih je vedno dovolj. Žrtve, ki so pri tem skoro neizogibne, se človeštvu bogato poplačajo z ljudmi, ki ne padejo. Bahači niso nikoli rekordolovci, ker njih stremljenje se uteši že z bahanjem. Pravi trmasti rekordolovec pa uteši svoje stremljenje le z dejanjem.« (Planinski vestnik 1923)

»Z zadoščenjem pa ugotavljam, da me niti ta nezgoda ni spravila toliko iz ravnotežja, da bi pozabil izrabiti ugodno priložnost za opazovanja zanimivih psiholoških procesov. Psihološki problemi so zame najbolj privlačni. Ko sem prišel k zavesti, ni bila moja prva skrb, kako se rešim iz pasti, marveč ta, da doženem, kako so se v meni razvijali doživljaji. In ker se mi je posrečilo najti pri tem rešitev nekega dušeslovnega problema, me je to tako razveselilo, da sem na mah pozabil, kje sem, in sem skušal zavriskati ...« (Na Jalovec)

»Na delo, ker močnejši je poklican, da vlada!«

»Sramota je, da so vse že pred nami preplezali tujci. Mi se moramo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo vse naše planine v vsakem oziru naše. Kdor izmed narodov se zadovolji z majhnim, izgine. Za velike pa ni veličine nikoli dovolj. Jugoslovani smo po številu majhni, zato pa moramo po svojem bistvu postati veliki!«

Klement Jug v slovenski literaturi

• Vladimir Bartol, Zgodbe okrog doktorja Juga in doktorja Krassowitza (Al Araf), 1935.

• Alojz Rebula, Skrivnost severne stene, 1948; Dr. Klement Jug 1898–1924, 1995.

• Alojz Gradnik, Zadnja stena, PV 1954.• Tone Svetina, Stena, 1973.• Drago Jančar, Klementov padec (drama), 1988.• Dušan Jelinčič, Legenda strastnega Klementa, ki je hlastal

po popolnosti. Dr. Klement Jug 1898–1924: Gradivo pogovora ob stoletnici rojstva, 1998.

Joža Čop

Miha Potočnik

Planinske knjige polliterarnega značaja• Henrik Tuma, Imenoslovje Julijskih Alp, 1929, 2000, Pomen in razvoj alpinizma, 1930, Planinski spisi, 2000• Julius Kugy, Aus dem Leben eines Bergsteigers (1925), Arbeit, Musik, Berge (1931), Die Julischen Alpen im

Bilde (1933), Anton Oitzinger, ein Bergführerleben (1935), Fünf Jahrhunderte Triglav (1938), Im göttliche Lächeln des Monte Rosa, 1-2 (1940), Aus vergangener Zeit (1943), Vojne podobe iz Julijskih Alp (1995)

• Janko Mlakar, Jakob Aljaž, triglavski župnik, 1953, Iz mojega nahrbtnika, 1968, Med Šmarno goro in Mont Blancom, 1995

• France Avčin, Kjer tišina šepeta, 1964• Marijan Lipovšek, Steze, smučišča, skale, 1978• Matjaž Kmecl, S prijatelji pod macesni, 1978, 1994, 2005• Danilo Cedilnik, Congma je hodil spredaj, 1979• Viki Grošelj, Do prvih zvezd, 1987, V prostranstvih črnega granita, 1987, K2, Na smučeh od 0 do 8000, 2003,

Gola gora, 2010• Dušica Kunaver, Aleš Kunaver, 1988, Od Triglava do treh vrhov sveta, 1994• Miha Potočnik, Posušeni rožmarin: Spomini• Stane Belak Šrauf, Veliki dnevi, 1997• Iztok Tomazin, Čo Oju - turkizna boginja, 1994• Davo Karničar, Alpinizem, samoljubje, ljubezen, 1996• Tone Strojin, Poti skozi lepote, 1998, Strmine njunega življenja, 2000 (o Miri Marko Debelak in Edu Deržaju)• Tomaž Humar, Ni nemogočih poti, 2001• Tadej Golob in Davo Karničar, Z Everesta, 2000• Tine Mihelič, Klic gora, 2004

Julius Kugy

Marijan LipovšekHenrik Tuma

Tine Mihelič

Scabiosa trenta• Odkritje: Balthasar Hacquet (Plantae alpinae Carniolicae,

1782).• Mitizacija: Julius Kugy: “In tako boš ti, dolgo iskana, vroče

zaželena čudežna cvetka mojega srca le vstala iz sanj mojega hrepenenja, iz moči mojega zaupanja, iz skrivnostnih temin nekdanjega nastanka, cvetenja in izginitve in prišla boš k meni na pozni večer mojega življenja. Tiha in skromna, nežna in gladka je tvoja sončna postavica, srebrno se svetlika tvoja drobna čašica, bleščeče belo cvetno oblačilo je pretkano z zlatimi prašniki, obdaja te rahel dih daljnjega in pravljičnega, okrog tebe je sij poezije, bajke in romantike. Taka me boš gledala, ti princeska iz čarobne dežele, iz svojega novega gradu visoko nad šumečo, mlado Sočo. V osrečujoči resničnosti. Scabiosa trenta! Moja vera vate ni nikoli umrla, čeprav se je zdelo, da si nedosegljiva. In četudi si bila daleč, ti nikdar nisem bil nezvest. Vse življenje sem oprezoval za teboj, prisluškoval, skrbel. Vso to ljubezen mi zdaj plačujejo velike, lepe, dobre, večne gore. Čakam te.”

Scabiosa trenta• Refleksija: “Ni težko razumeti. Trentarski čopek mu je bil spomin na mladost, ki ga

je z vsem žarom in največjimi napori iskal po napotkih iz starega herbarija. V svojo Scabioso trento je takrat vložil velikansko človeško željo, hrepenenje po še nevideni in nedoseženi, mogoče kar popolni, dokončni lepoti, vso voljo po odkrivanju [...] Najemal je s svojim trgovskim denarjem trentarske lovce, da so prečesavali dolinske senožeti in gorske pašnike, da so mu nosili košare raznovrstnega cvetja, da so ga osebno vodili po najbolj odljudnih stezah – vse z eno samo mislijo na posrebreno, pozlačeno pričakovanje, na tisočkrat željeno trentarsko rožo. [...] Trentarski čopek se je v njem ugnezdil kot simbol: česarkoli srečnega, nedosegljivega, lepega, mladega, vsega, kar človekovo stremljenje žene v nove in nove svetove. V domišljiji je vzcvetel kot znamenje človekove poti skozi življenje, takšne, kakršna je bila Mencingerjeva večna in nikoli dokončana hoja na Triglav življenjskih ciljev in želja.” (Matjaž Kmecl: Zakladi Slovenije, 1979)

• Resnica: Anton Kerner: “skrivnostna roža” je navadna bleda obloglavka oz. beli čopek (Cephalaria leucantha).

Anton Tožbar – Špik, Kugyjev vodnik in oseba v Renkerjevem romanu Pet mož gradi pot

Dne 24. aprila 1871 se je podal Anton Tožbar skupaj z drugimi lovci na zadnjega medveda v Triglavu. Šli so čez Luknjo na Pihavec in od tam »Po kamnu«, to je po ozkem žlebu ob Šplevti in Pihavcu pod Planjo. Snega je bilo še veliko, bil pa je trd in dober za hojo. Lovci so se razkropili. Tožbar sam sreča medveda, strelja nanj in ga zadene v tilnik. Medved ubeži v rušje. Tožbar naglo nabije v drugo in hiti za krvavim sledom. V ozki skalni soteski, v hudih strminah, se nenadoma srečata. Anton Tožbar strelja ponovno in ga zadene v prsi, medved pade, pa se hipoma dvigne in gre nad lovca. Ta se brani nekoliko časa še s puškinim kopitom, vendar ga medved hitro spravi pod sebe. V borbi za življenje in smrt odgrizne medved Tožbarju celo spodnjo čeljust z jezikom vred, obgrize desno nogo in zasadi kremplje v ramo. Na pomoč priteče lovec Štrukelj, toda žival napade še njega. Odgrizne mu peto na čevlju in nato pogine. Tožbarjeve čeljusti niso našli nikjer. Medved je tehtal tri stote.

Anton je tudi to strašno rano prestal. Zdravil ga je župnik in pozneje ljubljanski zdravniki. Nosil je svoj živ dan ruto čez usta in vrat. Kadar je jedel, se je ulegel vznak in vlival v grlo tekočo hrano. Kljub temu se je rad šalil. Nazival se je »Špik Medved«. Težko ga je bilo razumeti, ko je govoril. Po tej nezgodi je še vedno drvaril in bil vodnik v gorah. 24. decembra leta 1891 sta posekala s sinom Antonom smreko, a padla je na starega Špika in ga ubila. (Evgen Lovšin, V Triglavu in njegovi soseščini, 1944)

Jest se ga spónəm, Tožbarja, k mo je medved odtərgov čeljust. Se ga sponəm. On je hodu po cest, pa j mu tako uné tkole gor, mov je zavezano tako rdečo trikotno ruto tkole gor in če j kəj pojedu, hotu pojest pa popit, je tist dvignu, pa j uliv not, ne, ker dərgač ni mogu, j mu odbito čeljust stran. Ja, to je biv, jest se ga spomnəm. Kako j do tega pəršvô. To j biv ta zadən medved nékašno u Trênti in on se je z njim spopadu pa boriv. Sej medveda je ubu, ampak je biv pa ob čeljust, ne. Je ga medved zagrabu in mu to vse odtərgov vən.

(Marjan Zupan, Rpečnekova vučca, 1999 (Glasovi )

Planinski film

• Luis Trenker (Der verlorene Sohn, 1934)

• Leni Riefenstahl (Das blaue Licht, 1932)

• V kraljestvu Zlatoroga 1931 (scenarij Juš Kozak)• Triglavske strmine 1932 (scenarij Janez Jalen)• Kekec 1 (1951) prvi celovečerni mladinski film• Srečno, Kekec (1963) prvi slovenski barvni film• Kekčeve ukane (1968)• Steber (1997)• Triglavska Sfinga (2010; po romanu Anteja Mahkote)

Luis Trenker, Der heilige Berg, 1926 (smučarski film)

Iz filmov Leni Riefenstahl

Hitlerjeva ženska

Ljubiteljica Afrike

Das Blaue Licht

V kraljestvu ZlatorogaRežiser: Janko RavnikScenarist: Juš KozakIgralci: Joža Čop, Miha Potočnik

Datum izida: 1931

Dolžina: 76 minut

Ljubljanski študent, jeseniški železar in kmet se odločijo za pot v “kraljestvo Zlatoroga”. Na poti srečujejo gozdarje, gozdne čuvaje in kosce. Prvo noč prespijo v šotoru, drugo pa v planšarski koči pri lepi pastirici. Tretji dan se povzpnejo na Triglav in sestopijo v Bohinj. Na Bledu se razidejo.

Film je črno-bel in nem, ohranjeni sta ga približno dve tretjini.

Triglavske strmineKmečki fant Miha povabi zaročenko na ples, toda prijatelja ga zvabita plezat. Na vaški veselici razočarano dekle tolaži ostareli izletnik. Skupaj z Mihovo sestro in njenim prijateljem se odpravita v gore, toda zapeljivec kmalu obnemore. Na Triglavu se srečajo in Miha in Minka podpišeta poročno pogodbo, v kateri piše, da žena svojemu možu nikoli ne bo branila hoditi v gore.

Režiser: Delak FerdoScenarist: Jalen JanezSnemalec: Badjura Metod, Tominšek StankoIgralci: Danilo Cerar Anton, Potočnik Miha (Miha), Badjura Milka (Mihova sestra), Zupančič Uroš (Uroš), Čop JožaTehnični podatki: 35mm; čb; nemi, dolžina: 1379mDatum: 1932Producent: Badjura Metod, Lovšin Evgen, Tominšek StankoOpomba: Prvotna dolžina je znašala 2250m. Leta 1963 je Milka Badjura iz ohranjenega materiala zmontirala ozvočeno verzijo filma. Glasbo zanj je napisal Bojan Adamič.

Triglavske strmine

Metod Badjura

Vandotova planinska pripovedka

• Kekec na hudi poti, Zvonček 1918• Kekec na volčji sledi, Zvonček 1922• Kekec nad samotnim breznom, Zvonček 1924 • Romanje naše Jelice, Zvonček 1925 in • Kocljeva osveta, Zvonček 1926-27• druge daljše povesti: Desetnica, Zvonček 1912, lz knjige sirot,

Vrtec (V) 1910, Pastirček Orenček, V 1914, Nad brezdnom, V 1915, V zagorskem miru, V 1918, Leš v zameni, V 1925, Roža z Mucne gore, V 1925/26

• edina za odrasle: Prerok Muzelj: Povest izpod Špika, 1939

Kekčevi filmi

• Kekec (1951) - prvi slovenski mladinski (črnobeli) celovečerni film

• Srečno, Kekec (1963) - prvi slovenski barvni film

• Kekčeve ukane (1968)

Vele Gjurin v Srečno Kekec 1963 in 1984

Kekec 1951

Režiser Jože Gale

Josip Vandot• Josip Vandot je bil rojen 15. januarja 1884 kot deseti od ducata otrok v

družini. Otroštvo je preživel v domačem kraju, v šole pa je moral od doma. Po maturi v Novem mestu je opustil misel na nadaljnji študij in – po zgledu svojega očeta železničarja – sprejel mesto uradnika pri železnici. Službeno so ga prestavljali iz kraja v kraj (Št. Vid ob Glini, Litija, Postojna, Trst, Gradec, Sisak, Slatina-Radenci, Pragersko), tako da je najprej sam, po poroki pa z družino spoznal Koroško, Primorsko, Štajersko in Hrvaško. Službe ni imel rad in se je že po 17 letih upokojil, se ustalil v Ljubljani in se posvetil pisateljevanju. Pred vojno se je družina preselila v Maribor, kjer so jih Nemci ob okupaciji zaprli in izselili na Hrvaško ter naprej v Bosno in požgali njegovo bogato knjižnico. Umrl je ob zavezniškem bombardiranju kraja Trnjanski Kuti pri Slavonskem Brodu 11. julija 1944. Pokopan je na ljubljanskih Žalah (oddelek 14B, vrsta 14, grob 1).

Značilnosti Vandotovih pripovedi• realistična pravljica (motivi: brat in sestrica, ugrabljena

princeska – junak – sovražnik, mitično izhodišče, delitev na pozitivno in negativno, na koncu dobro zmaga) + avanturistična pripovedka (nima veliko fantastike, konkretno dogajališče: Kranjska Gora, krnice za Akom in pod Špikom, Krnica, Mala Pišnica, Vitranc, Sleme, Tamar)

• glavna oseba in bralec otrok 8-11 let• socialne razmere: bajtarska revščina: lakota,

desetništvo, služenje, reja ... Vaščani ali starši junaku nikoli ne pomagajo – probleme mora rešiti sam (v filmu je drugače!)

Akterji in prostor pri Vandotu• junak (Kekec, Kocelj)• komični junakovi prijatelji (Kosobrin, Rožle, Brincelj <==

Sančo Pansa)• dva tipa nasprotnikov: pravi zlobni (Anja Panja,

Bedanec) in popravljivi, ki prevzame vlogo daritelja (Prisanek, Škrlatica, Pehta, Vitranec)

• pomočnika ni• problematični dom : koča v gorah, v kateri prebiva

sovražnik• pot junaka od doma in njegova vrnitev po opravljeni

nalogi je osrednje dogajališče, kar izpostavljajo že naslovi pripovedi

Idilični opisi gora: "Snežniki niso bili beli, ampak rdeči kakor vstajajoča zarja. Preko nebotičnih skal se je razlival rdeč ogenj. Sneg je izginil in vse okrog je trepetal samo živ plamen in objemal visoke gore. Gore pa so drhtele in se smehljale v mračno, temno dolinico."

Gora kot sovražni prostor: "In kar hipoma je Kekec zavriskal in pričel vihteti svoj klobuček, zakaj tam sredi polja je zagledal domačo vasico. Bele hišice je videl, sredi njih pa se je dvigal rjavi zvonik farne cerkve. Kekec je kar poskočil in strmel je in je vriskal. [...] A pri tem se je ozrl na sosedne snežnike, ki so se dvigali strašno visoko proti nebu. Videl je bele, navpične stene, ki so se svetile v sončnih žarkih; videl je grozne prepade, ki so zijali pod tistimi stenami, in mraz ga je stresel že ob misli na nevarnosti, ki prežé na človeka na tistem strašnem skalovju. " (Kekec na hudi poti)

1. Sovražnik ukrade princesko. a) Junak mora od doma.b) (Zgubi se.) Težka pot. Junak se zateče v samotno kočo.

2. a) Junak reši princesko. b) Junak žali sovražnika.3. Sovražnik ugrabi junaka.4. Junak služi sovražniku (je zaprt).5. Junak si pridobi (čarovno) sredstvo, s katerim ukane sovražnika.6. a) Junak pobegne. b) Junak je zasledovan.7. (Dobra žival ali čarovni predmet pomaga junaku.) Junak se reši.8. Junak prinese domov darove (zaživi s princesko).

Shema Vandotove pripovedke po Vladimirju Jakovljeviču Proppu, Morfologija bajke

1. Pehta ugrabi Mojco.2. Kekec Mojco reši in žali Pehto.3. Pehta ugrabi Kekca.4. Kekec služi Pehti.5. Kekec si pridobi volka in ukrade zdravilne kapljice za Mojčine oči.6. Kekec pobegne in je zasledovan.7. Volk reši Kekca pred Pehto.

Pehta odide iz teh krajev.8. Kekec prinese domov zdravilne kaplice in ozdravi Mojčine oči.(Kekec na volčji sledi)

Shema, dalje• 1. V svetu se pojavi napaka/manko.• 2. Junak se odpravi na pot, da bi napako odpravil. • 3. Junak si z izpolnitvijo težkih nalog priskrbi sredstva.• 4. Junak si v tujem svetu izbori manjkajoče (Kekec 'premikasti' Bedanca in

Prisanka, 'nasuka', 'pretenta', 'prekani' ali 'ukani‘ sovražnika. Junak je 'prevejanec', lisjak; Kekec in Kocelj nista 'pridna' junaka. ) in s pomočjo čarovnih sredstev pobegne nazaj.

• 5. Doma dobi nagrado za svoje junaško dejanje.

Sfinga, 2010V začetku meseca avgusta 2010 bo v previsih Sfinginega obraza padla prva klapa novega slovenskega filma. Njegova scenaristična zasnova se za domače razmere zdi rahlo neobičajna, po svoje celo drzna. Izstopa zlasti ideja vzporedne filmske pripovedi, vendar bodo svoje gotovo dodali še dih jemajoči posnetki prepadov in 3D animacija. Preko nekaj dokumentarnih odlomkov kmalu razvijemo dve vzporedni časovnici, 1966 – 1995, ki ju enigmatična Sfinga, zvito preplete in zaplete ter spretno pomeša še z današnjim časom.

S projektom pokrivamo področji oblikovanja narodne zavesti in seveda alpinizma, ki je bil na domači zemlji, s prvim vselej trdno povezan. Za prodor filma širše v svet je to velika prednost, saj smo Slovenci kot izrazito močna alpinistična nacija prepoznavni tako rekoč povsod. Dejstvo, da gore predstavljajo pomemben kamen v mozaiku slovenske kulture, in zavedanje, da smo na avdiovizualnem področju nanje v zadnjih letih nekoliko pozabili, nas še dodatno spodbuja k izvedbi Sfinge.