Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
Diplomski projekt
POSLOVNO KOMUNICIRANJE V ARABSKI
KULTURI
September, 2015 Sanja Grah
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
Diplomski projekt
POSLOVNO KOMUNICIRANJE V ARABSKI
KULTURI
Business Communication in Arab Culture
Kandidat: Sanja Grah
Študijski program: Poslovna ekonomija
Študijska usmeritev: Mednarodno poslovanje
Mentorica: doc. dr. Romana Korez-Vide
Študijsko leto: 2014/2015
Maribor, september 2015
POVZETEK
Komunikacija je del našega vsakdana, saj se z njo srečujemo tako v zasebnem življenju
kot tudi v poslovnem. Brez komunikacije danes namreč ne gre, ne glede na to, ali je ta
uspešna, ali ne.
Način komunikacije v arabskem svetu se kar precej razlikuje od komunikacije v Evropi.
Zato moramo, preden odidemo v arabski svet, temeljito preučiti njihov trg, kulturo ter
navade. Namreč, če nismo seznanjeni z njihovimi značilnostmi pri poslovanju,
posledično tudi nismo uspešni.
Osrednji pomen diplomskega projekta je medkulturno poslovno komuniciranje in
poslovno komuniciranje v arabski kulturi. Opredelili smo kulturo ter posebnosti
medkulturnega komuniciranja, kjer smo ugotovili, da obstajajo razne ovire in jezikovne
razlike, ki imajo ključni pomen pri komuniciranju.
Glavni cilj našega diplomskega projekta pa je spoznati arabsko kulturo ter način,
komuniciranja v tej kulturi. Kulture se med seboj razlikujejo. Tako je tudi arabska kultura
posebna, in sicer prav zaradi vpliva islama. Predstavili smo, na kaj vse moramo biti
pozorni, kadar poslujemo z Arabci.
Ključne besede: poslovno komuniciranje, medkulturno poslovno komuniciranje, arabska
kultura, Egipt
ABSTRACT
Communication is part of our live because we need communication in private life and in
business life. Without communication we can't live, although it is successful or
unsuccessful.
Communication in Arab Culture is quite different from the communication in Europe.
Therefore we need to examine their market, culture and habits. If we aren't familiar with
their characteristics in the business we aren't successful.
The most important of this project is intercultural business communication and business
communication in Arab Culture. We defined the culture and features of intercultural
communication, where we find out that there are various barriers and language differences
which are of crucial importance in communication.
The main goal of our project is to learn about Arab Culture and how to communicate in
this culture. Cultures are different between each other and so, it is different also Arab
Culture because of the influence of Islam. We present about what we have to be careful
when we do business with the Arabs.
Key Words: Business Communication, Intercultural Business Communication, Arab
Culture, Egypt
i
KAZALO
1 UVOD ________________________________________________________________________________ 1 1.1 Opredelitev področja in opis problema ______________________________________________ 1 1.2 Namen, cilji in trditve raziskave ____________________________________________________ 1
1.2.1 Namen _____________________________________________________________________ 1 1.2.2 Cilji _______________________________________________________________________ 2 1.2.3 Osnovne trditve ______________________________________________________________ 2
1.3 Predpostavke in omejitve _________________________________________________________ 2 1.3.1 Predpostavke ________________________________________________________________ 2 1.3.2 Omejitve ___________________________________________________________________ 2
1.4 Metode raziskovanja _____________________________________________________________ 3
2 OPREDELITEV, POMEN, UČINKOVITOST IN USPEŠNOST
POSLOVNEGA KOMUNICIRANJA __________________________________________________ 4 2.1 Opredelitev _____________________________________________________________________ 4 2.2 Pomen _________________________________________________________________________ 5 2.3 Učinkovitost in uspešnost _________________________________________________________ 6
3 NAČINI POSLOVNEGA KOMUNICIRANJA __________________________________ 7 3.1 Besedno poslovno komuniciranje ___________________________________________________ 7
3.1.1 Ustno komuniciranje _________________________________________________________ 7 3.1.2 Pisno komuniciranje _________________________________________________________ 10
3.2 Nebesedno poslovno komuniciranje ________________________________________________ 11 3.2.1 Prajezik ___________________________________________________________________ 12 3.2.2 Govorica telesa _____________________________________________________________ 13 3.2.3 Izrazi obraza - mimika _______________________________________________________ 14 3.2.4 Prostor in čas_______________________________________________________________ 14
4 MEDKULTURNO POSLOVNO KOMUNICIRANJE ________________________ 15 4.1 Opredelitev kulture _____________________________________________________________ 15
4.1.1 Sestavine kulture ____________________________________________________________ 16 4.1.2 Modeli medkulturnih razlik ___________________________________________________ 18
4.2 Opredelitev medkulturnega komuniciranja _________________________________________ 22 4.3 Posebnosti medkulturnega komuniciranja __________________________________________ 23
4.3.1 Motnje v medkulturnem komuniciranju _________________________________________ 24 4.3.2 Ovire medkulturnega komuniciranja ____________________________________________ 25 4.3.3 Jezikovne razlike v medkulturnem komuniciranju _________________________________ 26
5 POSLOVNO KOMUNICIRANJE V ARABSKI KULTURI __________________ 27 5.1 Arabska kultura ________________________________________________________________ 27
5.1.1 Značilnosti arabske kulture ___________________________________________________ 28 5.1.2 Vpliv islama na poslovanje ___________________________________________________ 33
5.2 Posebnosti komuniciranja v arabski kulturi _________________________________________ 34 5.2.1 Arabske vrednote ___________________________________________________________ 36 5.2.2 Poslovanje z Arabci _________________________________________________________ 37
5.3 Posebnosti komuniciranja v izbrani državi z arabsko kulturo __________________________ 38 5.3.1 Egipt _____________________________________________________________________ 38 5.3.2 Poslovni običaji ____________________________________________________________ 39
6 SKLEP _____________________________________________________________________________ 42
LITERATURA IN VIRI ________________________________________________________________ 44
KAZALO SLIK
SLIKA 1: DIMENZIJE KULTURE ........................................................................................................... 16 SLIKA 2: ZEMLJEVID ARABSKEGA SVETA ....................................................................................... 28 SLIKA 3: ARABSKA ABECEDA ............................................................................................................. 29
KAZALO TABEL
TABELA 1: POVZETEK DIMENZIJ KULTURE, KOT JIH OPREDELJUJE HOFSTEFE S
SOAVTORJI ..................................................................................................................................... 19 TABELA 2: OSNOVNI PODATKI O EGIPTU ........................................................................................ 39
SEZNAM OKRAJŠAV
itd. in tako dalje
npr. naprimer
oz. oziroma
et al. et altri – v prevodu in drugi
itn. in tako naprej
1
1 UVOD
1.1 Opredelitev področja in opis problema
Komuniciranje je del našega vsakdanjika. Uporablja se povsod, tako v zasebnem, kot tudi
v poslovnem življenju. S pomočjo raznih simbolov, kot so npr. besede, kretnje, govorica
telesa itd. ljudje med seboj prenašamo razna sporočila, ki so bistvo komuniciranja. In zato
je komuniciranje med ljudmi zelo pomembno, saj tako hitreje pridemo do želenega cilja.
Je pa tudi dejavnost, s katero se lahko soočamo uspešno ali neuspešno skozi naše celotno
življenje, kar pomeni, da se ji ne moremo izogniti. Uspešnost našega komuniciranja je
predvsem odvisna od vzgoje, ki smo je bili deležni; od tega, kakšen tip osebe smo; ter
tudi od tega, ali smo sogovornika pripravljeni poslušati in razumeti. Komunikacija je
lahko tudi slaba, in sicer če oseba nima dovolj dobrega besednega zaklada. Tega pa si
lahko pridobi tudi s prebiranjem različnih knjig, člankov, revij in druge literature.
Beseda komuniciranje izhaja iz latinske besede »communicare«, kar pomeni posvetovati
se, razpravljati o nečem, vprašati za nasvet. Pomemben dejavnik v poslovnem svetu je
predvsem uspešna komunikacija. Ljudje uporabljamo besedno in nebesedno
komuniciranje. Komuniciranje je prav tako tudi najzahtevnejša dejavnost človeka, saj pri
komuniciranju sodelujejo tudi roke, mimika obraza, možgani itd. Komunikacije se lahko
tudi naučimo, in sicer s posnemanjem ljudi, ki so nam blizu, kot so npr. starši, brat/sestra,
prijatelji, učitelji itd.
Pri poslovnem komuniciranju je zelo pomembna medkulturna komunikacija. Ta se
namreč osredotoča na različne kulture, različne jezike in tudi vedenje ljudi. Način
komunikacije je povezan tudi s kulturo posameznika, saj ima vsaka kultura nekaj
posebnosti.
Osrednje področje raziskovanja v okviru diplomskega projekta je predstavitev
poslovnega komuniciranja v okolju arabske kulture. Izbrali smo si državo Egipt, ki je ena
izmed najpomembnejših arabskih držav. Želimo predstaviti, kaj pravzaprav je poslovno
komuniciranje, kateri so načini poslovnega komuniciranja, medkulturno poslovno
komuniciranje, značilnosti arabske kulture ter še druge pomembnosti v okviru poslovnega
komuniciranja v državi Egipt.
1.2 Namen, cilji in trditve raziskave
1.2.1 Namen
Namen diplomskega projekta je prikazati kakšno komuniciranje, natančneje poslovno
komuniciranje, imajo v arabski kulturi. Želimo izvedeti, ali ima kakšne posebnosti, saj
vemo, da imajo v arabskem svetu kar nekaj običajev, ki lahko vplivajo tudi na
komuniciranje npr. s partnerji iz tujine. Na začetku bomo predstavili pomen in
učinkovitost komuniciranja. Predstavili bomo tudi načine komuniciranja, kjer se bomo
osredotočili bolj na besedno in nebesedno poslovno komuniciranje. Osredotočili se bomo
tudi na medkulturno komunikacijo, kjer bomo predstavili kulturo ter medkulturno
komuniciranje. Ključni del diplomskega projekta pa nam predstavlja poslovno
2
komuniciranje arabske kulture, kjer bomo predstavili značilnosti arabske kulture ter kako
poteka komuniciranje v državi Egipt.
1.2.2 Cilji
Želimo doseči naslednje cilje:
Definiranje komunikacije ter poslovne komunikacije.
Opredelitev medkulturne komunikacije.
Opredelitev značilnosti arabske kulture.
Proučiti poslovno komuniciranje v arabski kulturi.
1.2.3 Osnovne trditve
Komunikacija je v poslovnem svetu bistvenega pomena.
Za uspešno medkulturno komuniciranje je zelo pomembno to, da dobro poznamo
kulturo našega sogovornika.
Arabski svet ima drugačne poslovne navade kot npr. Slovenija.
1.3 Predpostavke in omejitve
1.3.1 Predpostavke
Predpostavljamo:
Predpostavljamo, da v primeru nepoznavanja drugih kultur prihaja do
nesporazumov v komunikaciji in neuspešnosti predvidenih poslov.
Predpostavljamo, da so spletni viri verodostojni in popolni.
1.3.2 Omejitve
Omejevali se bomo na podrobno proučitev ene arabske kulture – egipčanske.
Zaradi omejenega obsega diplomskega projekta nismo zajeli vseh tem, zato smo
se omejili na ključne in tiste, ki se nam zdijo pomembnejše.
Omejevalo nas bo pomanjkanje lastnih izkušenj pri poslovnem komuniciranju.
3
1.4 Metode raziskovanja
Pri nastajanju diplomskega projekta bomo uporabili deskriptivni pristop, kar pomeni, da
bomo opredelili tiste pojme, ki se nam zdijo najpomembnejši. Prav tako bomo uporabili
tudi metodo kompilacije, kar pa pomeni, da bomo v teoretičnem delu določene ugotovitve
in stališča povzeli od drugih avtorjev. To bomo seveda ustrezno citirali oz. označili.
Pri metodah raziskovanja bomo uporabili razne metode zbiranja, urejanja ter obdelave
podatkov. Te so poleg zgoraj naštetih še:
komparacija literature in virov,
analiza in sinteza ugotovitev.
Podatke bomo pridobili s pomočjo sekundarnih virov, kot so knjige, učbeniki, razni
priročniki ter spletne strani.
4
2 OPREDELITEV, POMEN, UČINKOVITOST IN
USPEŠNOST POSLOVNEGA KOMUNICIRANJA
2.1 Opredelitev
Komuniciranje pomeni posredovanje in izmenjavo informacij oz. medsebojno
sporazumevanje. Komunikacija je tudi osnovno sredstvo, ki nam omogoča, da si
informacije lahko med seboj posredujemo, ali izmenjujemo. Komuniciranje se ponavadi
opredeli s kratkim in jedrnatim stavkom. Se pa najdejo tudi nekateri avtorji, ki
komuniciranje raje opredeljujejo v več odstavkih (Možina et. al., 1998, str. 6).
Kratko in jedrnato sta komuniciranje opredelila:
Lipovec (1987 - povzeto po Možina & Damjan, 1996, str. 3), ki meni, da je
komuniciranje oddajanje sporočil in sprejemanje sporočil;
Možina (1986 - povzeto po Možina & Damjan, 1996, str. 3), ki pravi, da je
komuniciranje proces prenašanja informacij z medsebojnim sporazumevanjem,
ker se odvija proces dveh oseb, ki vzpostavljata stike.
Trditvi sta si podobni, saj oba avtorja menita, da je komuniciranje proces sporazumevanja.
Osebe se morajo prilagoditi ena drugi, da lahko dosežejo namen oz. cilj komuniciranja.
Tudi Gajštova navaja značilnosti komunikacij, ki so (Gajšt, 2013, str. 32):
je simbolna, kar pomeni, da uporablja simbole - sporočila so sestavljena iz
simbolov;
je interpretativna, kar pomeni, da zahteva interpretiranje in razumevanje
simbolov;
je transakcijska, kar pomeni, da vodi k skupnemu ustvarjanju sporočil in
pomena;
je proces;
vključuje skupni pomen.
Poslovno komuniciranje lahko opredelimo tudi kot znanstveno disciplino, ki proučuje
pisni sistem komuniciranja, in sicer v smislu organizacije in strukture komuniciranja,
racionalizacije pri razvoju komunikacije in uporabe mehanizacije in avtomatizacije v
podjetju (Kliment, 1993, str. 6).
Mihaljčič in Šantl-Mihaljčič (2000, str. 10) pravita, da je poslovno komuniciranje
sredstvo za postavljanje in doseganje ciljev organizacije. Poslovno komuniciranje se od
ostalih vrst komuniciranja najbolj razlikuje po namenu komuniciranja. Poslovnež ne
doseže cilja, ki si ga je zastavil pri poslovanju, če pri komuniciranju ni dovolj spreten.
Poslovno komuniciranje se prav tako od ostalih vrst komuniciranja razlikuje predvsem
po tem, da se nanaša na poslovna opravila posameznika, skupine ali organizacije. Cilj
poslovnega komuniciranja je doseganje poslovnih rezultatov ( Kavčič, 1939, str. 67).
5
2.2 Pomen
Komuniciranje je del našega vsakdana. S komuniciranjem spoznavamo svet, v katerem
živimo, sami sebe ter tudi ostale ljudi okrog nas. Govoriti in sporazumevati se naučimo
že v zgodnjem otroštvu, kjer se sporazumevamo s svojimi bližnjimi (Mihaljčič & Šantl-
Mihaljčič, 2000, str.8).
Za današnjo družbo je značilno, da se delo med ljudmi vse bolj deli, kar pomeni, da zato
tudi ljudje postajamo vse bolj odvisni drug od drugega in se ne moremo zanesti sami nase.
Tavčar (1995, str. 9) meni, da je sporazumevanje ključno za uspešnost in učinkovitost
poslovnežev, managerjev, poslovodij in upravljalcev. Managerji uporabljajo 30 odstotkov
poslušanja, 20 odstotkov govorjenja, 12 odstotkov branja in 6 odstotkov pisanja. Skozi
celotni delovni čas so brez komuniciranja le 30 odstotkov.
Če želijo poslovneži z drugimi poslovneži dobro sodelovati, morajo z njimi znati
komunicirati. In čeprav poslovneži nenehno komunicirajo, delajo napake, ki so očitne.
Pogosto namreč komunicirajo na pamet, po občutku. S tem dosežejo ravno nasprotno, kot
so želeli in pričakovali, saj partnerji s tem niso zadovoljni.
Poslovnež ne doseže cilja, ki si ga je zastavil, če pri komuniciranju ni bil dovolj spreten.
Tako lahko stranka zaradi nezadovoljivega pogovora naslednjič oddide h konkurenci.
Zato je potrebno imeti določeno znanje in spretnosti, da lahko uspešno poslovno
komuniciramo (Mihaljčič, Šantl-Mihaljčič, 2000, str. 9-10).
Možina (Možina et. al., 1998, str. 19) navaja, da managerji in strokovnjaki komunicirajo
zato, da bi informirali sodelavce, da bi pridobili kakšne koristne informacije in predvsem
zato, da bi vplivali na sodelavce ter posameznike zunaj svoje organizacije. Različne
oblike komuniciranja omogočajo:
dajanje ali dobivanje informacij;
medsebojno izmenjavo podatkov, mnenj;
vzdrževanje poslovnih, tržnih stikov;
delovanje ter prenos idej, zamisli in rešitev;
začenjanje, razvoj in končanje dela;
nabavo, prodajo, pogodbe;
reševanje aktualnih in predvidljivih problemov;
raziskovalno ter razvojno dejavnost itd.
Ker je komunikacija v poslu zelo pomembna, poslovneži želijo in potrebujejo ljudi z
dobrimi komunikacijskimi spretnostmi. Vendar pa se večkrat zgodi, da jih ne dobijo, ker
večina zaposlenih ne zna preveč dobro komunicirati. Za usposobljene ljudi je potrebna
dobra komunikacija in dobre medosebne spretnosti, študije pa dokazujejo, da teh
zaposleni nimajo, oz. imajo slabe komunikacijske in medosebne spretnosti (Lesikar,
1994, str. 3).
6
2.3 Učinkovitost in uspešnost
Komuniciranje je učinkovito takrat, kadar daje več rezultatov in izidov, kot je bilo
porabljenih sredstev organizacije. Ti izidi so večja informiranost, sprememba stališč,
sestavljena v krajšem času, z manj stroški, manjša poraba časa za komuniciranje v
skupini, večja prepričljivost sporočil, več odzivov pri prejemniku sporočil itn.
Učinkovitost lahko presojamo na osnovi (Možina et al., 1998, str. 21):
ekonomičnosti, ki pokaže skupne stroške organizacije za opravljeno
komuniciranje in
produktivnosti, ki pokaže, kakšne izide je dodal vsak udeleženec komuniciranja.
Za učinkovito komunikacijo je potrebno veliko priprav, prakse in vztrajnosti.
Učinkovite poslovne komunikacijske spretnosti so ključnega pomena za uspešno
sodelovanje delavcev in kupcev interakcije. Govorec in poslušalec si delita odgovornost,
da je sporočilo jasno, vendar je učinkovita komunikacija več kot le preprost govor in
poslušnost (McKay, 2015).
Da je poslovno komuniciranje učinkovito, moramo upoštevati naslednje trditve (Gregory,
2015):
postavljajte prava vprašanja,
komunicirajte strokovno,
temeljito pripravite razpored,
sledite in si zapisujte,
prosite za povratne informacije,
naslovite težave,
poskusite z novo obliko,
komunicirajte samozavestno ter
bodite odzivni.
Goltnik (2003, str. 11) navaja izhodišča, ki pripomorejo k učinkovitemu komuniciranju.
To so:
v skupini za medsebojno komuniciranje se porabi manj časa,
poročilo se sestavi hitreje in z manjšimi stroški,
večja učinkovitost prepričljivosti sporočil v komuniciranju ter
več odzivov pri prejemnikih sporočil.
Za uspešno komuniciranje pa ni potrebno tudi učinkovito poslovno komuniciranje. Pri
uspešnem poslovnem komuniciranju so pomembni vrednost in ugodnost pridobljenih
poslov ter socialni mir v podjetju. Uspešnost poslovne komunikacije se meri s stopnjo
doseganja ciljev. Poslovno komuniciranje je lahko tudi neuspešno, in sicer takrat, ko ni
usklajeno z drugimi dejavnostmi organizacije (Možina et. al. 2004, str. 19).
7
3 NAČINI POSLOVNEGA KOMUNICIRANJA
3.1 Besedno poslovno komuniciranje
Med besedno poslovno komuniciranje uvrščamo (Tavčar, 1997, str. 7):
poslovni razgovor in pogajanja, ki so po navadi med dvema osebama;
poslovni sestanek manjše skupine ljudi;
poslovno predstavitev, ki je namenjena veliki skupini ljudi;
kratka pisna sporočila, kot sta poslovno pismo in kratki opomnik;
poročila, predlogi, analize, projekti in elaborati, ki predstavljajo daljša pisna
sporočila.
3.1.1 Ustno komuniciranje
V poslovnem svetu najpogosteje uporabljamo ustno komuniciranje, ki je tudi dopolnilo
in nadomestilo za pisno komuniciranje. Prednosti ustnega komuniciranja so ponavadi
pomanjkljivost pisnega komuniciranja ter obratno, zato v poslovnih vodah pogosto
uporabljajo kombinacijo ustnega in pisnega komuniciranja (Kavčič, 2004, str. 123).
Ustno komuniciranje definirajo nagovori, formalizirani razgovori med dvema osebama,
razgovori v skupini in neformalna govorica. Čim več ljudi sodeluje v prenašanju
sporočila, tem večja je možnost, da se bo začetno sporočilo razlikovalo od tistega, ki ga
dobi prejemnik. Temu rečemo, da se pojavi entropija v procesu komuniciranja (Možina
et. al., 1998, str. 46).
Kadar novica potuje do prejemnika in je v to vpletenih kar nekaj ljudi, se hitro zgodi, da
se prvotna oblika spremeni. Težko namreč obvladujemo situacijo in se nam hitro zgodi,
da se nam zareče in dodamo kakšno svojo besedo. Zato prvotna novica na koncu postane
čisto drugačna.
Zelo pomemben del ustnega komuniciranja je tudi zvočni vtis, ker vedno govorimo na
določen način, glasno ali tiho, počasi ali hitro, mehko ali trdo, s poudarki ali monotono
itd. (Mihaljčič & Šantl-Mihaljčič, 2000, str.20).
Kavčič (2004, str. 123-124) navaja prednosti ustnega komuniciranja, ki so:
Hitrost poslovnega komuniciranja
Ustno sporazumevanje je najhitrejše, zato je zelo cenjeno in pogosto uporabljeno. Tako
se lahko poslovna partnerja zelo hitro dogovorita za sklenitev posla in ga takoj tudi
začneta. V ustnem komuniciranju se ponavadi sporočevalec in prejemnik izmenjujeta,
zato je posledično tudi reagiranje na sporočilo hitro. Več časa vložimo v pisno
komuniciranje kot pa v ustno komuniciranje.
8
Celovitost sporočanja pomena
V ustnem komuniciranju sodeluje veliko načinov posredovanja pomena, v pisnem
komuniciranju pa so besede skoraj edini posrednik pomena. Kadar se sogovornika srečata
fizično, je vključeno celotno nebesedno komuniciranje. Sogovornika se pogovarjata,
sprejemata pa tudi razna sporočila, kot so drža telesa, mimika obraza, gibov oči,
modulacijo glasu itd. S tem je posredovanje pomena celovitejše. Če pa gre za telefonski
pogovor, pa prejemnik sporočila poleg besed sprejme tudi barvo glasu, spremembe v
hitrosti govora in glasnost govora.
Omogoča presojanje skladnosti
Skladnost sporočanja lahko prejemnik sporočila preverja na podlagi primerjave
sporočanja pomena na verbalen in neverbalen način. Če pa se zgodi, da nastane
neskladnost s strani sporočevalca, prejemnik verjame bolj neverbalno izraženi vsebini
sporočila, kot pa verbalni vsebini.
Neposredno preverjanje razumevanja sporočila
Dogaja se, da prejemnik sporočila nikoli ne razume sporočila v enakem pomenu, kot ga
želi posredovati sporočevalec. Kadar sta sporočevalec in prejemnik v neposrednem stiku,
lahko sporočevalec nenehno preverja, kako je prejemnik razumel pomen sporočila. To je
možno sklepati na podlagi neverbalnih reakcij prejemnika. Na podlagi tega mu lahko
postavlja tudi vprašanja. Zato lahko sporočilo dopolnjuje in pojasnjuje, ter s tem doseže,
da prejemnik razume sporočilo tako, kot je sporočevalec mislil.
Ugodnejša vsebina za prejemnika
V neposrednem ustnem komuniciranju je ponavadi za sporočevalca težje sporočiti
neprijetno novico za prejemnika. Neprijetne novice, zavrnitve, očitke je težje sporočiti iz
oči v oči kot npr. v pisni obliki. To pa predvsem zato, ker če prejemniku predamo
neprijetno novico »v živo«, se le-ta počuti neprijetno. Zato je bolje, da prejemniku
neprijetno novico javimo v pisni obliki, saj se tako izognemo neprijetnim reakcijam
prejemnika, kot so npr. jok, žalost, obupanost itd.
Večja zasebnost sporočanja
Z ustnim komuniciranjem je zagotovljeno, da novica ne pride do tistega, kateremu ni bila
namenjena. Zato tudi pravimo, da ustno komuniciranje dosega največjo zasebnost
sporočila. Vendar pa moramo omeniti tudi, da je pri ustnem komuniciranju možno
prisluškovanje, ki pa ga lahko omejimo tako, da npr. spremenimo lokacijo pogovora.
Prisluškovanje je vezano na velike stroške in zahtevne tehnične priprave.
9
Ustno komuniciranje ima tudi nekaj pomanjkljivosti, ki so (Kavčič, 2004, str.124-126):
Ustno komuniciranje ni nikjer dokumentirano
To, da ustno komuniciranje ni dokumentirano, je največja pomanjkljivost ustnega
komuniciranja. Besede, ki niso posnete ali zapisane, se lahko izgubijo oz. izginejo.
Čeprav je ustno komuniciranje hitro, pa nima nobenega zapisa, ostane samo v spominu
udeležencev pogovora. Ni mogoče dokazati prav ničesar. Če pride do kakšnega spora o
dogovoru, tako ne moremo dokazati ničesar, razen s pričami, če le-te obstajajo.
Manjša dokazna vrednost
Pomen te pomanjkljivosti je odvisen od splošnega spoštovanja ustnega dogovora v neki
družbi. Ta pomanjkljivost ima tudi odločilen pomen v ustnem komuniciranju. Ustni
dogovor se v nekaterih kulturah lahko poistoveti s pisnim, saj je enako trden. Ravnajo se
tudi po načelu »obljuba dela dolg«, zato je tudi poslovanje na podlagi ustnih dogovorov
varno. Spet drugje pa beseda ne pomeni nič in se ravnajo po načelu »obljubiti in narediti
je preveč«. Zato tudi ustno komuniciranje dopolnjujejo s pisnim komuniciranjem: »Tisto,
kar sta se poslovna partnerja ustno dogovorila, kasneje potrdita s svojimi podpisi še
pisno«.
Manjša natančnost sporočanja
Hitrost ustnega komuniciranja je navedena kot prednost, vendar pa je po drugi strani tudi
pomanjkljivost. Oblikovanje sporočil poteka hitro in s tem tudi manj premišljeno, saj
nove besede nastajajo sprotno. Zato je tudi ustno sporočanje manj natančno kot pisno. S
tem pa se lahko zgodi, da sogovornik napačno razume reagiranje drugega sogovornika.
Zato je še večji problem, če ustna komunikacija poteka prek večjega števila ljudi, kjer ena
oseba pristransko razume sporočilo in to poveča še takrat, ko preda sporočilo drugi osebi.
Večji stroški komuniciranja
Ustno komuniciranje povzroča stroške, ki so večji od prihodkov. In ker ustna
komunikacija zahteva, da so prisotni vsi udeleženci, nastanejo veliki stroški, ki presegajo
ugodne učinke neposrednega ustnega komuniciranja. Če je npr. udeleženec na drugi
geografski lokaciji, potem to pomeni dodatne potne stroške.
Mihaljčič in Šantl-Mihaljčič (2000, str. 11) navajata, da je pri ustnem komuniciranju zelo
pomemben ustni bonton. Bonton pomeni lepo obnašanje, ki vsebuje vljudnost,
pozdravljanje in rokovanje, vikanje, jakost glasu, predstavljanje in vizitko.
10
3.1.2 Pisno komuniciranje
Pri pisnem poslovnem komuniciranju so glavni nosilci sporočila napisani znaki, kot so
jezik in drugi dogovornjeni znaki. Napisana sporočila lahko posredujemo z osebno
izročitvijo pisnega sporočila prejemniku, po pošti, po posebnih kurirjih, preko
elektronske pošte ter preko podjetij, ki se ukvarjajo s posredovanjem pošiljk, kot je npr.
hitra pošta Pošte Slovenije (Kavčič, 2004, str. 87).
Pisne komunikacije potekajo preko pisem, časopisov, revij, oglasnih desk itd., ki
prenašajo sporočilo s pisano besedo ali simboli (Možina & Damjan, 1996, str. 10).
Kavčič (2000, str. 87-88) navaja prednosti pisnega poslovnega komuniciranja, ki so:
Dokumentarnost sporočila
Pisno sporočilo je v obliki dokumenta in ga lahko shranimo ter uporabimo oz. odpremo
takrat, ko ga potrebujemo.
Dokazna vrednost sporočila
Pisno sporočilo je trajno in ga je možno vedno znova analizirati z vsebinskega ter drugih
vidikov. Za zgodovinarje so zelo dragoceni zapisi o dogodkih, ki so se zgodili pred
desetletji ali tisočletji. Shranjeno pisno sporočilo ostaja v enaki vsebini ves čas, zato ima
tudi dokazano vrednost v sporih.
Formalnost sporočanja
Ponavadi uporabljamo pisno sporočilo v primerih komuniciranja institucij s
posameznikom, za kar lahko štejemo dokazljivost pošiljanja sporočila za vzrok. Z
zakonom je tudi urejen način izročanja uradnih sporočil posamezniku, še posebej kadar
gre za pomembnejša sporočila.
Natančnost sporočanja
Ker pisno sporočilo nastaja počasneje kot izgovarjamo besede, lahko sporočevalec besede
bolj kontrolirano sestavlja in spreminja, preden jih pošlje prejemniku. Prejemnik pa lahko
sporočilo večkrat prebere, premisli …
Prejemnik je lahko posameznik ali skupina
Pisna sporočila lahko pošljemo večim uporabnikom, ki sporočilo preberejo na različnih
krajih v različnih časih.
Komplicirana sporočila
Pisna oblika sporočila je primerna za posredovanje sestavljenih in vsebinsko zahtevnih
sporočil, še posebej kadar vsebuje veliko podatkov. Ker so sporočila napisana, jih lahko
prejemnik pregleduje in uporabi.
11
Pisno poslovno komuniciranje ima tudi nekaj pomanjkljivosti, ki so (Kavčič, 2000, str.
88-89):
Relativna počasnost sporočanja
Za pisno komuniciranje je potrebnega kar nekaj časa za sestavo sporočila, za prenos
sporočila, za prebiranje sporočila in na koncu še za povratno sporočilo. Z razvojem
tehnologije se je čas prenosa pisnih sporočil bistveno skrajšal.
Manjša zasebnost sporočanja
Pisna sporočila so dokumenti, ki so na voljo večim ljudem, vendar pa sporočevalec na to
nima nobenega vpliva. Zato je tudi zasebnost teh sporočil manjša. Pri ustnem
komuniciranju, npr. dveh ljudi, ostane vsebina pogovora samo med tistima osebama, pri
pisnem pa lahko sporočilo prebere več ljudi, kar je tudi odvisno od prejemnikov sporočila.
Manjša zanesljivost sporočanja
Sporočevalec zanesljivost težje nadzoruje in je zato zanesljivost prispetja sporočila do
prejemnika tudi manjša.
Manjša spontanost sporočanja
Če bi govorili o premišljenosti sporočila, je to prednost, vendar pa je tudi pomanjkljivost.
Sporočevalec je pri oblikovanju sporočila previdnejši in preudarnejši. Sporočilo lahko
oblikuje bolj nedvoumno, če vidi, da odziv prejemnika ni bil v skladu z njegovim
pričakovanjem.
3.2 Nebesedno poslovno komuniciranje
Nebesedne komunikacije so tiste komunikacije, ki ne potekajo ne pisno in ne ustno.
Dober primer nebesedne komunikacije je lahko npr. rdeča luč na semaforju, ki ima
pomembno vlogo. Tudi na fakulteti lahko npr. profesor pri svojem predavanju hitro opazi,
kdo se pri njegovem predavanju dolgočasi in kdo zavzeto posluša njegove besede ter
sodeluje. Najbolj pomembni ter najbolj poznani vrsti nebesedne komunikacije sta
govorica telesa ter besedna intonacija.
Med govorico telesa štejemo geste, kretnje, izraze na obrazu in gibe telesa. Z obraza lahko
zelo veliko preberemo, npr. godrnjav obraz nam daje čisto drugačno sporočilo kot pa
nasmeh. Besedno intonacijo pa prepoznamo v dviganju in spuščanju glasu pri govoru.
Ton, ki je tih in miren, nam daje drugačno sporočilo kot ton z močnim poudarkom na
koncu, saj nam tih in miren ton daje občutek umirjenosti, ton z močnim poudarkom pa
spominja na ukaz (Možina & Damjan, 1996, str.11).
Komuniciranje ne poteka samo z uporabo jezika v pisni ali ustni obliki, saj človek pri
komuniciranju uporablja še veliko drugih sredstev za komuniciranje. Za vsa sredstva, pri
katerih sporočilo ni spremenjeno v besedne simbole, se je uveljavil naziv »neverbalno
komuniciranje« (Kavčič, 2004, str. 201).
12
Nebesedno komuniciranje ima velik vpliv pri sporazumevanju ljudi, saj nebesedno
posredujemo sporočila na različne načine, kot npr. z obleko, obutvijo, z modnimi dodatki,
kozmetiko, pričesko, s telesno držo, z načinom hoje, s kretnjami rok, z izrazom na obrazu
itd. (Mihaljčič, Šantl-Mihaljčič, 2000, str. 26).
Pomembni elementi nebesednega komuniciranja so (Dreo, 2003, str. 12):
postava ter zgradba človeka, ki sta kazalnika dedne zasnove in načina življenja;
mimika obraza, ki prikazuje gibanje obraznih mišic;
sporočilnost gibov rok, saj z njimi dokazujemo verodostojnost izgovorjenega;
vonj, ki daje zelo hitro in dejansko sporočilnost;
obleka, ki pokaže naš stil, pripadnost poklicu in način življenja;
položaj nog ko sedimo ali stojimo – z njimi pokažemo pripravljenost sprejemanja;
oči, nos ter delno tudi usta, ki predstavljajo trikotnik na našem obrazu;
predstavljajo vstopna vrata v človekovo dušo in telo.
Richard Greene, eden izmed teoretikov na področju nebesednega komuniciranja, pravi:
»Pozorno spremljaj obrazno mimiko in govorico telesa, višino in barvo glasu in šele
nazadnje besede ter vedno odgovori na to, kar si videl in slišal« (Mihaljčič & Šantl-
Mihaljčič, 2000, str. 27).
Nebesedno komuniciranje med ljudmi je dosti starejše kot besedno komuniciranje. Pisava
je stara nekaj tisočletij, medtem ko je govorica stara nekaj deset tisoč let, nebesedno
sporazumevanje pa je staro kot človeški rod (Mihaljčič & Šantl-Mihaljčič, 2000, str. 27).
Funkcije neverbalnega komuniciranja so (Kavčič, 2004, str. 204):
dajanje informacij,
kontrola, povezovanje in razvoj sodelovanja z drugimi,
izražanje intimnosti,
prepričevanje in vpliv,
olajševanje doseganja ciljev interakcij.
3.2.1 Prajezik
Pomen prajezika se nanaša nanaša na kakovost uporabljenega glasu. Prajezik se nanaša
na lastnosti uporabljenega glasu pri komuniciranju, ki so:
višina glasu, kar pomeni, da uporabljamo visoke ali nizke tone;
glasnost, kar pomeni kako močno uporabljamo glas;
hitrost govora, kar opredeljuje, kako hitro govorimo;
kakovost glasu, ki vsebuje zvočnost, resonanco, zvok oz. ton glasu;
poudarek v stavku, kjer ločujemo med: »Jaz o tem ničesar ne vem!« in »Jaz ne
vem ničesar o tem!«.
Ljudje imajo ponavadi kombinacijo višine, glasnosti, hitrosti in kakovosti, ki je značilna
prav za njih in se razlikuje od drugih. Prajezik predstavlja tudi sredstvo za sporočanje
čustev. Vsak posameznik sporoča svoj čustveni odnos s kombinacijo hitrosti, višine,
glasnosti in kakovosti tona. S temi karakteristikami je možno zelo dobro sporočati veselje,
13
žalost, jezo, dolgočasje, zaničevanje itd. Vendar pa ima vsaka lastnost več pomenov, ne
le enega.
K prajeziku štejemo tudi tišino, ki ima dva pomena. Ustvarjanje medosebne distance je
prvi. Oseba, katera noče biti vključena v pogovor, ne govori. Drugi pomen pa je reakcija
na močnejše, kar pomeni, da nemočni, podrejeni počaka, da jim oblast dovoli
spregovoriti (Kavčič, 2004, str.207-208).
3.2.2 Govorica telesa
Ker so med poslovnim komuniciranjem sogovorniki drug drugemu v središču pozornosti,
je ob besedah, obleki, pričeski pomembno še sogovornikovo telo (Možina et. al., 1998,
str. 49).
S tujko govorico telesa imenujemo kinetika, ki vsebuje tri vidike neverbalnega vedenja.
To so fizični izgled, gibanje telesa in geste. Te tipe je opisal Kavčič (2004, str. 208-214):
1. Fizični izgled
Kot fizični izgled lahko štejemo višino ter debelost osebe. Moški, ki so veliki, imajo v
tradicionalnih kulturah višji status in višjo plačo. Prav tako je tudi možnost, da pri
zaposlovanju hitreje dobijo službo višji kandidati(tke). Debelost pa je najpogostejši
diskriminacijski faktor, saj naj bi debelejše osebe zaslužile manj kot suhe.
2. Gibanje telesa
Med gibanje telesa spadajo oblika in izgled telesa, poza oz. drža telesa, noge in hoja,
sedenje, ležanje, roke, ramena in sinhronija.
3. Geste
Geste so gibi, kretnje, ki jih običajno naredimo z rokami, s katerimi pošiljamo vidne
signale gledalcu. Le-te so lahko naučene, hotene, naključne ali podzavestne. Pomen gest
se med kulturami zelo razlikuje, saj je v eni kulturi dovoljeno to, kar v drugi ni in obratno.
Obstajajo pa tudi geste, ki imajo univerzalen pomen, npr. stisnjena pest povsod nakazuje
sovražnost.
14
3.2.3 Izrazi obraza - mimika
En izmed najbolj izraznih kanalov neverbalnega komuniciranja je zagotovo obraz, ki kaže
naše notranje gledanje na zadeve navzven. Je tip neverbalnega komuniciranja, ki ga ljudje
najlažje kontrolirajo. Izrazi obraza so lahko tudi namenski, kot je npr. vljuden nasmeh,
naključni. V komunikaciji, kjer sta si sporočevalec in prejemnik blizu, lahko z obraznimi
gibi posredujemo čustva in stališča (Kavčič, 2004, str.215-216).
Oči sodijo med najpogostejše uporabljen način neverbalnega komuniciranja, saj so zelo
opazne in izrazite. Z njimi izražamo zanimanje, privlačnost, zaupnost, dominantnost,
prepričljivost, agresivnost in verodostojnost. Odprt pogled naravnost v oči drugega se
šteje za znak odprtosti, poštenosti, samozavesti in trdnosti (Kavčič, 2004, str.217).
3.2.4 Prostor in čas
Uporaba prostora v komunikacijske namene se imenuje prosemika. V organizacijah se
oblikujejo norme glede prostora, tako npr. manager ne sme biti v določenem prostoru, saj
drugače izpade kot vohun. Zato je uporaba prostora statusni znak. Poznamo kar nekaj vrst
prostora:
fiksni prostor,
polfiksni prostor,
medosebni prostor,
intimni prostor,
osebni prostor,
socialni prostor ter
javni prostor.
Za uporabo časa je značilna velika determinantnost. Kulture merijo mentalni čas različno.
Za Severno Ameriko in severno Evropo je točnost ključnega pomena, saj šteje kot znak
zanesljivosti. Zato oseba, ki ne prihaja točno na delo ali pa oseba, ki vedno zamuja na
sestanke, s tem kaže svojo malomarnost, nezainteresiranost in podcenjevanje drugih
udeležencev. V ZDA je npr. dovoljeno, da udeleženci zamudijo 5 minut, za zamudo do
15 minut pa je že potrebno opravičilo (Kavčič, 2004, str.220-223).
15
4 MEDKULTURNO POSLOVNO KOMUNICIRANJE
4.1 Opredelitev kulture
Pojem kultura uporabljamo zelo pogosto, vendar pa jo vsak posameznik pojmuje na svoj
način, zato je pojmovanje kulture zelo različno. Za veliko ljudi kultura pomeni oznako za
umetnost, za nekatere pa je kultura tudi oblika vedenja. Kultura je torej širok pojem, ki
ga težko definiramo.
Beseda izhaja iz latinske besede »Culturae«, in pomeni obdelovanje, vzgojo, izobrazba.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 2015) je kultura razložena kot skupek
dosežkov in vrednost človeške družbe kot rezultat človeškevga delovanja in ustvarjanja.
V vsakdanji rabi se izraz kultura nanaša na lepe stvari v življenju, kot so likovna umetnost,
literatura in filozofija. A.L. Kroeber in C. Kluckhohn sta opredelila več kot 160 različnih
definicij kulture. Pred več kot 125 leti je prvo obsežno definicijo o kulturi podal Edward
Tylor, ki je menil, da je kultura »kompleksna celota, ki vključuje znanje, vero, umetnost,
moralo, pravo, običaje in vse druge sposobnosti ter navade«. Obstaja pa še ena definicija
kulture, ki pravi, da »je kultura vse, kar ljudje imajo, mislijo in delajo kot člani njihove
družbe« (Ferraro, 2003, str. 18-19).
Kulturo razumemo tudi kot »živ sistem«, ki omogoča, da posamezniki in skupine
sodelujejo med seboj in zunanjim svetom. Zato pravimo, da kultura pogojuje naše osebno
in družbeno življenje, saj se vsako naše dejanje kaže skozi kulturo. Kultura ljudi združuje
v skupnem cilju, s skupnim jezikom, skupnimi vrednotami in skupnimi idejami.
Potrebujejo jo vse človeške skupnosti, zato tudi pravimo, da je kultura deljen sistem
pomenov, saj nas opozarja, na kaj smo pozorni, kako se vedemo in kako vrednotimo
(Jelovec & Rek, 2010, str. 16-21).
Najpogostejše opredelitve kulture so (Makovec, 2003, str. 253):
Kultura je skupinski instrument, ki omogoča posameznikom preživetje v okoljih.
Kultura so posebne uveljavljene norme temelječe na odnosih, vrednotah,
prepričanjih, ki obstajajo v vsaki družbi in niso dedne, temveč priučene.
Kultura je ostanek tistega, kar smo se naučili, pa popolnoma pozabili.
Kultura je lepilo, ki veže osebe, je način njihovega življenja.
Tudi Trevnova (2001, str. 41) navaja kar nekaj definicij kulture, ki so jih podali znani
avtorji:
Tyler, ki je prvi opredelil kulturo, pravi da je kultura kompleksna celota, ki
vključuje znanje, stališča, moralo, umetnost, pravo, običaje in vse druge
sposobnosti ter navade članov določene družbe;
Hofstede kulturo opredeljuje kot kulturo softver razuma ali računalniški program,
ki nadzira vedenje;
Herskovitz meni, da je vse, kar je povezano s človekom v okolju tudi kultura;
16
Sathe pa opredeljuje kulturo kot niz pomembnih vrednot in stališč, značilnih za
člane posamezne skupnosti in nanašajočih se na njihov pogled na svet ter na
ideale, za katere si je vredno prizadevati.
Slika 1: Dimenzije kulture
Vir: Chaney H.L. in Martin S.J., 2011, str.6
Kulturo opredeljujejo naslednji dejavniki (Jurše, 1999, str. 67):
jezik,
estetika,
izobrazba,
vera,
norma in vrednote,
družbena organizacija in
politično življenje.
4.1.1 Sestavine kulture
Kultura je sestavljena iz mnogih elementov, ki so se razvili skozi določen čas in so
produkt številnih vplivov naravnega in družbenega okolja. Te sestavine so osnova za
medsebojno primerjavo kultur in opredelitev vplivov na mednarodno poslovanje
(Harrison et. al., 2000, str.18).
Glavne sestavine kulture so (Jurše, 1999, str. 11-13):
Družbene organizacije in ustanove
Vlogo individuma v družbi določa socialna hierarhija. Prav tako tudi temelji na
raznolikosti sistemov, ki upravljajo vse kriterije družbeno spremenljivih načinov
obnašanja. Ukvarjajo se predvsem z vsakdanjim človekovim življenjem, s
proučevanjem odnosov med ljudmi ter z načini organiziranja dejavnosti za
urejeno življenje.
17
Norme in vrednote
Norme in vrednote opredeljujejo, kaj je prav in primerno ter kaj je pomembno in
želeno. Vrednote izražajo določene oblike delovanja, ki ga je potrebno izvajati.
Norme so družbeno pričakovani vzorci vedenja, so jasna pravila, kako se morajo
ljudje obnašati v posameznih situacijah (Moore, 1994, str.11).
Religija
Religija nam ponazarja in pojasnjuje obnašanja ljudi, drugačnih kultur. Religija je
prav tako temeljna osnova vseh varovanj, idej, norm, obnašanja in motivacije. V
nekaterih državah pomeni način življenja. Za uspeh je zelo pomembno, da vemo,
kakšna religija prevladuje v državi, v katero prihajamo. Kajti zelo bistvenega
pomena je vedeti, kaj je v določeni državi dovoljeno in kaj ni.
Jezik
Prva ovira, ki jo moramo opraviti na poti, da razumemo določeno kulturo, je jezik,
saj je to najbolj neposredna karakteristika kulture. Je ena najpomembnejših opor
v procesu socializacije ljudi. Prav tako ima tudi primarni pomen v komunikaciji,
saj je nastal z namenom, da prenaša informacije. Največje razlike se kažejo prav
v različnih jezikih, saj se skozi jezik odražata značaj in vrednote posamezne
kulture.
Izobraževanje
Izobraževanje predstavlja nek življenjski proces učenja, s katerim člani določene
skupnosti osvojijo in razvijejo razne spretnosti, ideje, vrednote, norme, vedenjske
vzorce itd., ki jih nato tudi delijo z drugimi člani skupnosti. Izobraževalni proces
se nanaša na obdobje šolanja v šolah, univerzah ter drugih vzgojno-izobraževalnih
sistemih.
Umetnost in estetika
Estetika je povezana z dobrim okusom in tudi lepoto, saj gre za privlačne in
neprivlačne sestavine barv, oblik, zvokov itd.
Materialna kultura
Materialna kultura predstavlja življenjsko raven oz. raven gospodarskega razvoja,
ki ga je dosegla družba. Razvoj se določa s stopnjo ugodja, ki ga je družba dosegla
pri stanovanjski kulturi, oblačenju, prehrani, zdravstvenih ter drugih storitvah
(Jurše, 1993, str. 63).
18
4.1.2 Modeli medkulturnih razlik
Znanstveniki so za proučevanje kultur oblikovali različne modele, v katerih so predstavili
sisteme vrednost, ki so značilni za posamezne kulture. Na podlagi teh modelov lahko
vidimo vedenje ljudi iste kulture. Pri tem moramo upoštevati, da se ljudje iste kulture ne
obnašajo vedno enako. Med njimi se pojavijo večje razlike, ki jih lahko primerjamo z
razlikami ljudi iz drugih kultur (Treven, 2001, str.57).
Poznamo več modelov proučevanja kulture. Mi bomo predstavili tri:
Hallov pristop,
Hofstedejev model in
Trompeanaarsove razsežnosti kulture.
1. Hallov pristop
Edward T. Hall je avtor Hallovega pristopa, kjer je uporabil koncept miselnih zvez, s
katerimi razlaga razlike v načinu komuniciranja v različnih kulturah. In sicer Hall definira
kulturo s treh vidikov, ki so način sporazumevanja, odnos do časa in odnos do prostora
(Gajšt, 2013, str. 13).
Treven (2001, str. 65) je citirala Halla in meni, da se miselne zveze nanašajo na
informacije, ki jih uporabnik prejme o dogodku in so povezane s pomenom tega dogodka.
Hall je razdelil kulturo v dve skupini, in sicer na kulture z veliko miselnih zvez in kulture
z malo miselnih zvez. Tiste z veliko miselnih zvez je poimenoval visokokontekstne
kulture, tiste z malo miselnih zvez pa nizkokontekstne kulture.
V visokokontekstnih kulturah se poudarja implicitna komunikacija, kjer je pomen
sporočila bolj pomemben kot besede. Velik poudarek je tudi na nebesedni komunikaciji,
kjer je za uspešno komunikacijo zelo pomembno opazovanje in prepoznavanje govorice
telesa. Visokokontekstne kulture cenijo skupnost kot pomemben element družbe, zato
dajejo poudarek na skupnih interesih in skupnem odločanju. Poslovne odločitve se
sprejemajo za dobro celote, saj je posameznik manj pomemben kot celota. Pri
sprejemanju podatkov so pozorni tudi na neverbalni del komuniciranja, kot so: barva
glasu sogovornika, obrazna mimika itd. Ljudje so nagnjeni k razvijanju močnih zvez z
drugimi. Visokokontekstne kulture so v Savdski Arabiji, na Kitajskem, v Egiptu, Indiji,
Franciji, Italiji, Španiji, Libanonu ter Siriji (Gajšt, 2013, str. 13-14).
Nasprotje viskokontekstnih kultur so nizkokontekstne kulture, kjer pri komuniciranju
uporabljajo malo miselnih zvez. Bolj se uporabljajo besede za točno izražanje tega, kar
želijo sporočiti, medtem ko se nebesedna komunikacija ne uporablja preveč (kretnje,
obrazna mimika). Cenijo posameznikovo iniciativo ter njegovo samostojno odločanje,
zato se od njih pričakuje tudi, da bodo samostojno reševali poslovne probleme.
Posamezniki ne zaupajo intuiciji, temveč predvsem številkam. Imajo neposreden način
pisnega in ustnega izražanja. Kadar komunicirajo, takoj preidejo k bistvu. Primeri
nizkokontekstnih kultur so Avstralija, Anglija, Finska, Danska, Nemčija, Norveška,
Kanada, Švica, ZDA (Gajšt, 2013, str. 15).
19
2. Hofstedejev model
Trevnova (2001, str. 57) navaja, da se je Geert Hofstede pri raziskovanju kulture usmeril
predvsem na tiste vrednote, ki so povezane z delom. Vse pridobljene podatke je črpal od
delavcev v štiridesetih različnih državah, ki so bili zaposleni pri IBM in nato je izbral pet
razsežnosti vrednot, s katerimi je želel razložiti razlike med kulturami.
Tabela 1: Povzetek dimenzij kulture, kot jih opredeljuje Hofstefe s soavtorji
DIMENZIJA OPIS DIMENZIJE
RAZLIKA V MOČI
Stopnja, do katere šibkejši člani
družbe/organizacije/institucije
pričakujejo ter spremejemajo
neenakomerno porazdelitev moči.
INDIVIDUALIZEM/KOLEKTIVIZEM Stopnja medsebojne povezanosti med
pripadniki določene družbe.
MOŠKOST/ŽENSKOST
Vprašanje, kaj motivira ljudi - biti
najboljši (moškost) ali veselje do dela
(ženskost).
IZOGIBANJE NEGOTOVOSTI
Stopnja, do katere se posamezni
pripadniki neke kulture čutijo ogroženi
zaradi negotovosti.
DOLGOROČNA IN KRATKOROČNA
USMERJENOST
Stopnja, do katere je posamezna kultura
usmerjna v prihodnost, in ne v preteklost.
UŽIVANJE/OMEJEVANJE
Stopnja, do katere posamezniki v družbi
svobodno zadovoljujejo svoje potrebe
brez strogih pravil obnašanja.
Vir: Gajšt, 2013, str. 21
Gajštova (2013, str. 17-20) dimenzije kultur po Hofstedejevem modelu opisuje tako:
Razlika v moči
Ta dimenzija se nanaša na neenakopravnost vseh ter izraža odnos posamezne kulture do
te neenakopravnosti. Najpomembnejše je to, kako se družba opredeljuje do neenakosti
njenih pripadnikov. Prav tako je stopnja, od katere šibkejši člani družbe pričakujejo in
sprejemajo, da je moč v družbi razporejena neenakomerno. Nižje izobraženi ljudje dajejo
prednost avtoritarnim vrednotam pogosteje kot tisti na višjih družbenih položajih.
Navaja pa tudi države EU z najvišjo stopnjo razlike v moči. To so Slovaška, Romunija,
Hrvaška, Slovenija in Bolgarija. Nasprotno, torej države EU z najnižjo stopnjo razlike v
moči, pa so Avstrija, Danska, Irska, Švedska in Finska.
20
Individualizem/kolektivizem
Ta dimenzija se nanaša na odnos, ki ga ima posameznik do družbe. Ključni pojem je
stopnja medosebne povezanosti med pripadniki družbe. V individualističnih družbah se
od posameznika pričakuje, da zase in svoje bližnje poskrbi sam. Najpomembnejša enota
v tej dimenziji je posameznik.
V kolektivističnih družbah so tesne medosebne vezi med posamezniki, zato ti pričakujejo,
da bodo njihovi bližnji poskrbeli zanje v zameno za brezpogojno zvestobo.
Individualistične države so Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske,
Madžarska, Nizozemska ter Italija. Kolektivistične pa so Portugalska, Bolgarija,
Slovenija, Romunija ter Hrvaška.
Moškost/ženskost
Za moško družbo je značilno, da daje prednost dosežkom, odločnosti, ambicioznosti,
moči, priznanju in napredovanju na delovnem mestu. V moških družbah je zelo
pomembna konkurenčnost, prav tako pa je pomemben denar, saj ima večjo vrednoto kot
čas, pomembna pa je tudi gospodarska rast.
V ženski družbi dajejo prednost sodelovanju, skromnosti, zmernosti, skrbi za šibkejše ter
kvaliteti življenja. Pomembna sta skrb za okolje in kvaliteta življenja.
Države z moškimi značilnostmi so Slovaška, Madžarska, Avstrija, Italija in Irska. Države,
ki imajo ženske značilnosti, pa so Švedska, Nizozemska, Danska, Slovenija in Finska.
Izogibanje negotovosti
UAI izraža stopnjo, do katere se člani posamezne kulture počutijo ogrožene pred
različnimi situacijami. Dimenzija se nanaša na reakcije kulture na negotovo prihodnost.
Te družbe so sicer bolj prilagodljive in tolerantne, sprejemajo neznano in tveganje, ter
imajo manj zaskrbljenosti in stresa. Države s to dimenzijo so Grčija, Portugalska, Malta,
Belgija, Poljska, Danska, Švedska, Velika Britanija, Irska in Slovaška.
Dolgoročna ter kratkoročna usmerjenost
Ta dimenzija se nanaša na ohranjanje vrednot. V družbah, ki so kratkoročno usmerjene,
so osredotočeni na negovanje vrednot, spoštujejo tradicijo, preteklost in sedanjost.
Dosegajo hitre rezultate in ne varčujejo za prihodnost.
V dolgoročno usmerjenih družbah pa prilagajajo tradicije spremenjenim pogojem ter
izrazito varčujejo za prihodnost. Vztrajnost pri doseganju ciljev je glavna značilnost te
družbe.
Uživanje/omejevanje
Dimenzija dovoljuje posameznikom relativno prosto zadovoljevanje potreb, ki so
povezane z uživanjem življenja in zabavo.
Omejevanje pa je značilno za tiste države, ki zatirajo samozadovoljevanje potreb z
uvajanjem strogih družbenih pravil.
21
3. Trompeaneersove razsežnosti kulture
Skupaj s Charlesom Hampden-Turnerom je Fons Trompenaars razvil model kulture, ki
vsebuje sedem različnih dimenzij. V okviru te kulture je raziskoval vrednostne sisteme
Američanov, Britancev, Japoncev, Nemcev, Francozov, Švedov in Nizozemcev. Te
dimenzije so (Gajšt, 2013, str. 23-26):
Univerzalizem/partikularizem
V univerzalizmu je poudarek na standardih, pravilih in vrednotah. Ljudje, ki živijo v
takšni kulturi, so prepričani, da je vse drugo bolj pommbno kot pa potrebe in odnosi.
Dogovori in pogodbe so osnova poslovanja. V partikularni kulturi pa je poudarek na
prijateljskih povezavah in posebnih dosežkih.
Individualizem/kolektivizem
V individualističnih kulturah se od posameznikov pričakuje, da zase in svoje najbližje
poskrbijo sami. Takšne kulture so britanska, nizozemska, švedska in finska.
Kolektivistične kulture pa dajejo poudarek družbi, skupnosti. Kolektivizem simbolira
beseda »mi«, individualizem pa »jaz«.
Nevtralnost/čustvenost
V nevtralni družbi prevladuje nevtralnost, posamezniki čustva nadzirajo in jih ne
pokažejo. Manj je fizičnega stika, mimike, gest. V tistih kulturah, kjer je značilna
čustvenost, pa le-to kažejo brez oklevanja in spontano.
Posebno (ločeno)/razpršeno
V posebni (ločeni) kulturi posamezniki vključujejo tudi druge ljudi v njihove vidike
življenja, vendar pa je njihovo zasebno življenje ločeno od družbenega. V razpršeni
kulturi pa je ravno obratno, saj zasebno in družbeno življenje ni ločeno.
Dosežki/status
Dosežki so odvisni od tega, kako se določi posameznikov status. V kulturah, kjer
prevladuje dimenzija dosežka, se status določi glede na dosežene rezultate. V kulturah,
kjer prevladuje dimenzija statusa pa posameznik pridobi status glede na družbeni položaj.
Odnos do časa
Poznamo dva vidika, preteklost, sedanjost in prihodnost ter način strukturiranja časa. V
prvem vidiku, kjer je pomembna preteklost, sta izpostavljena zgodovina in izvor družine,
podjetja, naroda. Dogodki so tradicija in del zgodovine. V kulturah, kjer je pomembna
sedanjost, je poudarek na vsakodnevnih aktivnostih. V kulturah, ki so usmerjene v
prihodnost, pa je pomembna usmerjenost v prihodnje dosežke, potenciale.
22
Odnos do okolja
Odnos do okolja pomeni posameznikovo dojemanje zunanjega okolja. Poznamo kulture
z notranje in zunanje usmerjenim odnosom. Kulture, ki imajo notranje usmerjeni odnos
do okolja so prepričane v posameznika. Ta lahko samo s svojimi dejanji nadzoruje svoje
življenje in usodo. Kulture z zunanje usmerjenim odnosom do okolja pa verjamejo, da
posameznik ne more vplivati na svoje življenje in usodo.
4.2 Opredelitev medkulturnega komuniciranja
Medkulturno komuniciranje si prizadeva izmenjavo informacij med različnimi kulturami
ter družbenimi skupinami, saj se uporablja za opisovanje komunikacijskih procesov in
problemov, ki se lahko pojavijo v organizaciji. Medkulturno komuniciranje se nanaša
predvsem na jezik, poleg jezika pa se osredotoča tudi na socialne atribute, miselne vzorce
ter na različne kulture.
Prvi, ki je leta 1959 uporabil izraz medkulturna komunikacija, je bil Edward T. Hall. Hall
je bil eden prvih raziskovalcev za razlikovanje kultur na podlagi tega, kako so bile poslane
komunikacije in kako prejete. Hall je medkulturno komunikacijo opredelil kot
komunikacijo med osebami različnih kultur (Chaney & Martin, 2011, str.2).
Finkova (IBS Newsletter poročevalec, 2015) medkulturno komuniciranje opredeljuje kot
komunikacijo med vsaj dvema osebama iz različnih kultur. To je proces pošiljanja in
sprejemanja sporočil, ki poteka med ljudmi z različnim kulturnim poreklom. Pri tem jih
razlike v njihovi kulturi vodijo v različne interpretacije verbalnih in neverbalnih znakov.
Gajštova (2013, str. 35) medkulturno komunikacijo definira kot komunikacijo med
posamezniki, ki pripadajo različnim kulturam ter način komunikacije, ki je povezan s
kulturo, iz katere posameznik prihaja. Posamezniki razmišljajo in komunicirajo v okviru
značilnosti njihovih lastnih kultur, kar kaže na to, da je komunikacija z vidika kulture
močno zakoreninjena.
Tudi Collier in Thomas (Guirdham, povzeto po Collier&Thomas, 1988, str. 193) pravita,
da je medkulturna komunikacija stik med ljudmi, ki so identificirani drugačno od drugih
v kulturnem smislu.
Medkulturna poslovna komunikacija je dokaj nov pojem v poslovnem svetu. Opredeljena
je kot komunikacija znotraj podjetij in med podjetji, ki vključuje ljudi iz več kot ene
kulture (Chaney & Martin, 2011, str.2).
Medkulturna komunikacija je opredeljena tudi kot komunikacija med posamezniki ali
skupinami različnih jezikovnih in kulturnih izvorov. Beseda medkulturna pomeni
komunikativen odnos med ljudmi različnih kultur, kjer je kultura strukturirana
manifestacija človeškega vedenja v družbenem življenju v posebnih nacionalnih in
lokalnih kontekstih. Beseda komunikacija je predstavljena kot aktivna povezava med
ljudmi skozi jezik. Je pa medkulturna komunikacija prav tako opredeljena tudi kot
koncept ter pristojnost (Lanqua, 2015).
23
Za uspešno medkulturno komunikacijo je bistvenega pomena njena odprtost in
ustvarjanje sodelovanja v smeri, da se dosega komunikacijski cilj, na to pa ne vpliva
pripadnost posameznikov, ki sodelujejo v tej komunikaciji, določeni skupini ali kulturni
orientaciji.
Kot lahko ugotavljamo, je pri komunikaciji z nekom, ki prihaja iz druge kulture kot smo
mi, prisotna negotovost. To pa zato, ker o sogovornikovi kulturi, vrednotah, navadah,
vedenju in ostalih značilnostih, ne vemo ničesar. In ta negotovost lahko na koncu vodi v
zadrego ali pa celo v konflikt. Pogosto konflikti izhajajo iz naše nezmožnosti, da bi
sogovornika razumeli, še posebej če sogovornik prihaja iz takšne države, o kateri mi ne
vemo skorajda nič (Jelovac & Rek, 2014, str. 81-82).
Kot smo lahko ugotovili, so vsi avtorji istega mnenja o tem, kaj je medkulturno
komuniciranje, le da so nekateri svojo definicijo obrazložili na daljši način. Tako lahko
povemo, da je medkulturno komuniciranje komuniciranje med osebami iz različnih
kultur.
Ker se v medkulturni komunikaciji komunicira na različne načine, obstaja nevarnost
nesporazumov in konfliktov. To pomeni, da se komunikacijski vzorci pripadnika druge
kulture pogosto ne ujemajo z našimi oz. z našimi pričakovanji, kako naj komunikacija
poteka (Gajšt, N., 2013, str. 36).
4.3 Posebnosti medkulturnega komuniciranja
Komuniciranje in vzpostavljanje odnosov z ljudmi iz različnih kultur ima veliko
pozitivnih posledic tako za posameznika kot tudi za družbo, in sicer:
povečanje mednarodnega, nacionalnega in lokalnega poslovanja in prodaje;
napredek v znanju in inovacijah kot posledica hibridizacije različnih idej, znanj in
veščin;
osebna rast, povečana tolerantnost do drugačnosti tako v lokalnem kot globalnem
okolju, itd. (Jelovac in Rek, 2010, str. 81).
Posebnosti medkulturnega komuniciranja so (Jelovac in Rek, povzeto po Kavčič, 2002):
poslovne komunikacije so praktičnega namena,
poslovne komunikacije odgovarjajo na temeljna vprašanja,
poslovne komunikacije morajo biti prilagojene prejemniku,
s poslovnim komuniciranjem se trudimo, da naredimo dober vtis;
poslovno komuniciranje je ekonomično.
24
4.3.1 Motnje v medkulturnem komuniciranju
Komunikacije so lahko otežene, kadar obstajajo velike razlike med dvema različnima
kulturama. Komunikacija se lahko tudi prekine, sploh takrat, kadar je motenj oz.
kulturnega šuma preveč. Zato se mora vsak, ki je vključen v komunikacijo s pripadniki iz
drugih kultur, zavedati ovir, ki lahko nastopijo, če bo prejemnik sporočila to napačno
interpretiral.
Petersen in Hofstede (2007; povzeto po Gajšt, 2013 , str. 38-42) navajata glavne motnje
za uspešno medkulturno komuniciranje:
Jezik
Jezik je zagotovo najpomembnejše orodje medkulturnega komuniciranja.
Zavedati se moramo, kakšno moč ima jezik, posebej če želimo uspešno
komunicirati v medkulturnem področju. K uspešni komunikaciji lahko bistveno
pripomore ustrezna uporaba jezika, kajti če raba jezika ni ustrezna, to pomeni
oviro za uspešno komuniciranje. Raba jezika poleg slovničnih pravil vključuje
tudi kulturno kompetenco. Vsaka kultura namreč komunicira na različne načine
in zato poznavanje komunikacijskih vzorcev lajša komunikacijo v medkulturnem
kontekstu. Pogosto pa se tudi zgodi, da se mora en od sogovornikov prilagoditi
drugemu in komunicirati v njegovem maternem jeziku.
»Če z nekom govoriš v jeziku, ki ga razume, gre sporočilo v njegovo glavo. Če pa
mu govoriš v njegovem jeziku, gre sporočilo v srce.«
Nelson Mandela
Nebesedno komuniciranje
Vsaka kultura ima svoje nebesedno komuniciranje, avtomatizirane in nezavedne
gibe, ki jih pripadniki znotraj ene kulture razumejo. Nebesedno komuniciranje
predstavlja nekje 50 % komunikacije. Elementi nebesednega komuniciranja so:
gibi rok in glave, mimika telesa, telesna drža, medosebna oddaljenost, očesni stik,
medsebojni dotiki, oblačila, urejen videz, simbolika barv in način govora. Ker pa
ima vsaka kultura svoje načine nebesednega komuniciranja, lahko zaradi tega
pride do nesporazumov, saj v eni kulturi npr. govorica rok pomeni drugo kot v
drugi kulturi.
»Najpomembnejše pri komunikaciji je, da slišimo tisto, kar ni izrečeno.«
Peter F. Drucker
V vseh kulturah je prisotno izražanje čustev, vendar pa obstajajo določene razlike,
ki kažejo, do katere meje lahko kažemo čustva, saj tudi zaradi čustev lahko prihaja
do konfliktov oz. nesporazumov. Tako npr. če prihajamo iz kulture, kjer ljudje
sedijo ali stojijo bližje drug drugemu, lahko dojamemo posameznika iz druge
kulture, kjer to ni v navadi kot znak hladnosti, vzvišenosti ali pomanjkanje
interesa. Po drugi strani pa lahko drugi posameznik iz druge kulture to dojame kot
vsiljivost in nespoštljivost.
25
Stereotipi
Ena izmed največjih ovir v medkulturni komunikaciji so stereotipi, saj ljudje zelo
radi kritiziramo vedenjske navade drugih kultur. Stereotipi so tipične predstave,
ki jih imamo o značilnostih določene skupine ljudi. Ponavadi se nanašajo na
celotno kulturo, vendar pa ni nujno, da so vedno negativni. Koristni postanejo
takrat, ko:
o se jih zavedamo,
o le opisujejo in ne vrednotijo,
o so pravilni,
o so najboljša ocena določene kulture in
o jih spremenimo glede na opazovanje in izkušnje, ki jih pridobimo v
medkulturnih stikih.
»Priti do resnice pomeni zavreči stereotipe in klišeje.«
Harold Evans
Lastni kulturni predsodki
Ruski pregovor o lastnih kulturnih predsodkih: »Ko človeka srečaš, ga sodiš po
njegovih oblačilih; ko greš proč, ga sodiš po njegovem srcu.«
Problem naših lastnih kulturnih predsodkov je v tem, da pogosto presojamo
vedenjske vzorce drugih kultur. Zato so ti ovira v uspešni medkulturni
komunikaciji. Lastni kulturni predsodki lahko privedejo do popolnega
nerazumevanja vrednot, namenov, trditev in dejanj pripadnikov drugih kultur.
Visoka stopnja stresa, ki je prisotna v medkulturnih stikih
Kulturni šok je posledica neznanih situacij, v katerih se znajde posameznik in ki
so povezane s tujimi kulturami. Ponavadi se kulturni šok pojavi, kadar sodelujemo
s posamezniki iz tujih kultur v naši državi. Antropolog Kalervo Oberg je prvi
opredelil kulturni šok z besedami stres, občutek izgube in zavračanja, zmedenost,
tesnobo, občutek nemoči. Kulturni šok pri posamezniku je lahko tudi vzrok
tesnobe. Znaki kulturnega šoka so izraženi kot besede, govorica telesa, obrazna
mimika, običaji in norme.
4.3.2 Ovire medkulturnega komuniciranja
Ovire v medkulturnem komuniciranju lahko izvirajo iz nasprotnih predpostavk o
komunikaciji, zaradi različnih čustev itd. Nekatere ovire pa so tudi zaradi kulture,
izobrazbe ali drugih temeljnih osebnostnih značilnosti.
Proces medkulturne poslovne komunikacije je optimalno operativno učinkovit, če
zagotavlja pogoje, ki so odvisni od prejemnikove sposobnosti razumevanja sporočil. Zato
je tudi medkulturno komuniciranje odvisno od realistične, objektivne in konstruktivne
povratne povezanosti.
26
Pogosta ovira je ta, da poslano sporočilo ni enako prejetemu. Tudi takrat, ko srečujemo
ljudi iz različnih kultur, se srečajo različne ideje, vrednote, norme, čustva itd. (Jelovac in
Rek, 2010, str.87-92).
Ovira v medkulturnem komuniciranju je tudi ta, da ne poznamo jezika našega
sogovornika iz druge kulture. Kajti če nam je njihov jezik znan, potem se lahko
dogovarjamo v njihovem jeziku, kar predstavlja tudi veliko prednost. Se pa tudi zgodi, da
nekateri sogovorniki ne znajo drugega jezika razen svojega.
Prav tako je pomembno, da se pred odhodom v tujo kulturo pozanimamo o njihovih
značilnostih, saj se lahko zgodi, da bomo naredili ali povedali kaj takega, kar je v tisti
kulturi sporno.
4.3.3 Jezikovne razlike v medkulturnem komuniciranju
Ferraro (2002, 51) trdi, da ni univerzalnega dogovora o tem, koliko jezikov obstaja na
svetu. Po ocenah drugih naj bi jih bilo nekje od 100 pa do 10.000. V poslovnem svetu se
jih danes uporablja nekje okrog 100.
Z uveljavitvijo nekaterih novih jezikov se rešuje problem svetovnega sporazumevanja.
Tako npr. angleški jezik dobiva vse večjo vlogo, vendar pa je jezik samo izraz kulture. Če
se pripadnika različnih kultur naučita istega jezika ni nujno, da bosta uspešno
komunicirala. Saj je potrebno poznati kulturo drugega sogovornika. Vprašanje uspešnega
premagovanja jezikovnih pregrad je bolj problem poznavanja različnih kultur (Trček,
1998, str. 14).
27
5 POSLOVNO KOMUNICIRANJE V ARABSKI KULTURI
5.1 Arabska kultura
Z dobrim namenom, in sicer da zastopa interese Arabcev, ter s prizadevanjem za politično
poenotenje arabskih držav, je v 19. stoletju nastala tako imenovana arabska kultura.
Arabski svet se razteza od Atlantskega oceana na zahodu, na Arabsko morje na vzhodu
in od Sredozemskega morja na severu do Afriškega roga in Indijskega oceana na
jugovzhodu. Arabski svet poznamo tudi kot »Bližnji vzhod«. Med arabski svet lahko
uvrstimo tiste države, kjer prevladuje arabski jezik. Sestavljen je iz 22 arabsko govorečih
držav. Te so etično in versko raznolike, vendar pa v večini držav prevladuje islam.
Arabska liga določa naslednjo opredelitev Arabca: »Arabec je oseba, katere jezik je
arabščina, živi v arabsko govoreči državi, ki simpatizira in si prizadeva za blaginjo
arabsko govorečih narodov« (Arab Cultural Awareness, 2015).
Štiri klasifikacije pripadnosti arabskemu narodu so:
etičnost – ljudje, ki se opredeljujejo kot Arabci,
genealogija – ljudje, katerih predniki so živeli na Arabskem polotoku,
jezik – ljudje, katerih materni jezik je arabščina in
politika – ljudje, ki prebivajo v arabskih državah.
Države, ki spadajo v arabsko kulturo so:
Alžirija, Bahrajn, Džibuti, Egipt, Irak, Jemen, Jordanija, Katar, Komori, Kuvajt, Libanon,
Libija, Maroko, Mavretanija, Oman, Palestina, Saudska Arabija, Sirija, Somalija, Sudan,
Tunizija in Združeni arabski emirati (Arab Cultural Awarness, 2015).
Skupna površina vseh držav znaša več kot 12,9 milijonov kvadratnih kilometrov ter je
ozemlje na dveh kontinentih – Azija in Afrika. Azijski del se imenuje Mašrek, Afriški del
pa Magreb. Je druga največja geo-lingvistična enota na svetu. Prav tako posluje na dveh
celinah, in sicer ima 72 % ozemlja v Afriki in 28 % v Aziji.
Večina ljudi v arabskem svetu je pripadnikov islama, saj ima vera uradni status v večini
držav. Obstajajo pa tudi kristjani, ki živijo predvsem v Siriji, Libanonu, Iraku, Jordaniji
in v Palestini. Pripadniki muslimanov so pretežno v Indoneziji, Pakistanu, Bangladešu,
Indiji, Iranu, Egiptu. Arabci predstavljajo približno četrtino muslimanov v svetu (Arab
World, 2015).
Zelo pomembo vlogo v Arabskih državah ima nafta, saj se ravno zaradi tega vira države
med seboj razlikujejo. Najbolj razvite države so Kuvajt, Združeni arabski emirati,
Savdska Arabija in Katar.
28
Slika 2: Zemljevid arabskega sveta
Vir: http://projekti.gimvic.org/2002/2b/Bliznji%20in%20Srednji%20vzhod/drave.htm
(14.6.2015)
Arabci imajo veliko različnih lokalnih narečij. Vsaka država ima svoje narečje, vendar
jih lahko razumejo tudi sosednje arabske države. Jezik je zelo močan dejavnik, ki Arabce
povezuje (Arabic Culture, 2015).
Danes je izraz »Bližnji vzhod« pri ljudjeh v regiji že sprejet. Bližnji vzhod zajema štiri
ločena področja kulture, in sicer arabske, turške, iranske in izraelske. Arabci predstavljajo
etično skupino na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, ki izvira z Arabskega polotoka
(World Culture Encyclopedia, 2015).
5.1.1 Značilnosti arabske kulture
Če želimo poslovati v arabskem svetu, moramo razumeti njihovo kulturo. Na žalost jo
večina res ne razume, saj imajo napačne predstave o islamu (Arabian business, 2015).
1. Jezik
Arabski jezik je šesti najbolj razširjen svetovni jezik, govori ga pa okrog 300 milijonov
ljudi. Od tega je kar 186 milijonov Arabcev (Arabski jezik, 2015).
Arabščina se bere od desne proti levi, njena abeceda pa vsebuje 28 znakov (Arab Cultural
Awareness, 2015).
29
Slika 3: Arabska abeceda
Vir:http://sl.swewe.net/word_show.htm/?379053_1&Arabska_kultura (21.7.2015)
Arabščina je jezik Semitov in spada v vejo hebrejskih jezikov. Izvira iz Savdske Arabije
in je prvi jezik v muslimanskih državah. Uporablja ga več kot 200 milijonov ljudi v več
kot 22 državah (Arab Cultural Awareness, 2015).
Sodoben pisni jezik izvira iz Korana, ki se pogosto poučuje v šolah, na univerzah in se
uporablja za različne vrste delovnih mest v vladi in medijih (Arabski jezik, 2015).
2. Politika
Arabski svet je različno politično obarvan in ima več vrst političnih sistemov. To so
parlamentarna politika, tradicionalna monarhija in ustavna monarhija. Parlamentarno
politiko imajo v Alžiriji, Egiptu, Libanonu, Tuniziji, Siriji, Iraku, Libiji in Jemnu.
Tradicionalna monarhija je prisotna v Omanu, Katarju, Bahrajnu, Kuvajtu, Združenih
arabskih emiratih in Savdski Arabiji. Ustavna monarhija pa je v Jordaniji in Maroku (Arab
Cultural Awareness, 2015).
3. Religija
V arabskem svetu prevladuje islam. Prisoten je skoraj v vseh državah, razen v Siriji,
Libanonu, Iraku, Jordaniji, Palestini in Sudanu, kjer je večina prebivalcev kristjanov
(Arab Cultural Awareness, 2015).
Islam je monoteistična religija. Pomen besede islam je poslušnost in mir s predanostjo
Allahovi volji. Pripadniki islama se imenujejo muslimani, kar pomeni pokorni (Arab
Cultural Awereness, 2015).
Islam kot vera in način življenja človeku omogoča, da lahko v največji meri vzpostavi
pravilen odnos do sebe in drugih. Pripadnik islama mora s srcem in razumom sprejeti
temelje islamskega nauka. V skladu s tem si morajo urediti svoje življenje.
30
Temelji islamskega verovanja so:
verovanje v Allaha,
verovanje v njegove angele,
verovanje v njegova razodetja človeštvu,
verovanje v njegove poslance,
verovanje v sodni dan,
verovanje, da se vse zgodi po Allahovi volji (Resnica Haq, 2015).
Muslimani so dolžni moliti petkrat na dan. Ni nujno, da bi za molitev obiskali mošejo, saj
lahko molijo npr. tudi v pisarni. Petek velja za dan, ko ni primerno načrtovati različnih
srečanj (Work etiquette, 2015).
Sveta knjiga islama, imenovana Koran, uči o edinosti in moči boga Allaha. Muslimanom
daje natančne napotke za življenje ter jih poučujeo tem, v kaj morajo verovati. Koran
velja za božjo besedo, zato se ga skuša večina muslimanov naučiti brati v izvirniku –
arabščini (Arab Cultural Awereness, 2015).
Islam ima tudi pet stebrov, ki so postali temeljna načela islama in se jih mora držati vsak
musliman. Ti stebri so (Potočnik, 2006, str. 37-40):
šahada – izpoved vere
Z izpovedjo vere se vsak vernik izreka, da ni drugega boga kot Alah in da je Prerok njegov
glasnik. Izpoved vere predstavlja najpreprostejše in najpomembnejše versko dejanje
vsakega muslimana.
salat – molitev
Molitve so obvezne za vse muslimane, saj so središčni obred islama. Vernika kliče k
molitvi mujezin z minareda mošeje. Molitev se lahko opravi kjerkoli, le proti Meki
morajo biti obrjeni. Največ vrednosti ima molitev v Meki, Medini in Jeruzalemu. Molitev
poteka na preprogi, kjer mora biti vernik umit in brez pokrivala. Vsaka od petih molitev
se konča s hvalnico »Alah je največji«.
zakat – miloščina
Dati miloščino pomeni pomoč bogatejših revnim. Zakat je verski davek, ki ga določa
šarija in ga morajo plačevati vsi muslimani, ki imajo dovolj prihrankov.
saum – post
Post v mesecu ramadanu pomeni vzdržnost od zore do mraka, kar pomeni, da muslimani
v tem času ne smejo jesti, piti in imeti spolnih odnosov. Post je pomemben zato, da vsak
doživi občutek, kako je tistim, ki so lačni. Post pa ne velja za nosečnice, otroke mlajše od
12 let in tiste, ki potujejo. Med postom muslimani berejo in recitirajo Koran.
hadž – romanje
Romanje poteka v Meko, rojstno mesto Preroka. Romanje velja za vrhunec verskega
prepričanja muslimanov. V Meki verniki sedemkrat obkrožijo Kaabo. Romanje ima zelo
31
veliko vlogo v verskem življenju muslimanov. Revnim, starim, bolnim in nesposobnim
ni potrebno iti na romanje. Mora pa vsak romar pred romanjem poskrbeti za družino, da
ne bo pomanjkanja v času njegove odsotnosti
4. Oblačila
Oblačila za moške
Moški v arabskem svetu nosijo enodelne obleke, ki imajo dolge rokave in pokrivajo
celotno telo. Ta obleka se imenuje »Dishdashah« ali »Thoub«. Arabska oblačila se
razlikujejo, in sicer od tradicionalnih halij pa do jeansa in kratkih majic. Arabci imajo tudi
naglavna pokrivala oz. turbane, ki lahko pokažejo iz katerega klana, plemena ali družine
prihaja posameznik. Poznamo več vrst pokrival:
o Karirasto pokrivalo, ki se nanaša na vrste, vlado in sodelovanje v Hadžu;
o Rdečo in belo karirasto pokrivalo, ki ima Jordanski izvor. Uporabnik je dosegel
Hadž in prihaja iz monarhičnih držav ;
o Črno-belo pokrivalo ima vzorec zgodovinsko palestinskega porekla;
o Črno in sivo pokrivalo predstavlja predsedniška pravila in udeležbe Hadža;
o Črni turbani so povezani s šiitskimi duhovniki. Ostajajo še beli turbani, ki jih
nosijo moški iz nižjih položajev hierarhije šiitskega islama.
Oblačila za ženske
Ženska oblačila se razlikujejo med družbami, zaradi tradicionalnosti. Tako imajo v
Savdski Arabiji bolj tradicionalna oblačila, v Egiptu pa imajo oblačila, ki so že malo manj
tradicionalna. Tradicionalna ženska arabska obleka je črna dolga obleka, ki pokriva
celotno telo od ramen pa do nog. Ta obleka se imenuje »Abayah«. Najdejo se tudi ženske,
ki nosijo taka oblačila, ki ne prekrivajo njihovih obrazov in las. Kmečke ženske lahko
nosijo lažja oblačila svetlejše barve. Ženske pa nosijo tudi pokrivala oz. šal, ki služi za
pokrivanje las. Imenuje se »Hejab« (Arab Cultural Awareness, 2015).
5. Položaj žensk v družbi
Ženske so ponavadi podrejene moškim. Najbolj strogi pogoji glede tega so na Arabskem
polotoku. V Egiptu, Siriji in Libanonu pogoji niso tako zelo strogi kot na Arabskem
polotoku. Ženske v arabskem svetu se morajo držati določenih pravi in prepovedi.
Pravila so:
o Spoštovanje zasebnosti in ščitenje vlog žensk v arabski družbi.
o Kadar ženska vstopi v sobo, mora moški vstati.
o Spoštovanje življenjskih območij za moške in ženske, ki so ločeni.
o Ženske se ne smejo prehranjevati v istem prostoru kot moški.
Prepovedi pa so:
o Prepovedano je rokovanje z arabsko žensko. Ženske med sabo se lahko rokujejo,
medtem ko se z moškim lahko samo takrat, kadar mu ona prva ponudi roko.
o Dotikanje, objemanje ali zasebni pogovori z žensko niso dovoljeni, saj bi s tem
lahko ogrozili njeno varnost.
32
o V javnosti se ne sme govoriti s poslovno arabsko žensko, razen če je povezano s
poslom.
o Ženske se ne sme privabljati k sodelovanju v pogovoru, razen če jo uradno
poznamo.
o V žensko se ne sme strmeti in ne sme se je gledati v oči.
Arabca nikoli ne smemo spraševati o njegovi ženi in drugih ženskih družinskih članicah
(Arab Cultural Awareness, 2015).
6. Družina
Družina je ključna družbena enota arabske kulture. Arabci častijo in spoštujejo svojo
družino, veliko vrednost pa ima tudi prijateljstvo (Arab Cultural Awareness, 2015).
Družina je zelo pomembna, bolj kot na zahodu. V bistvu več generacij živi skupaj, saj
otroci živijo doma, dokler se ne poročijo, vendar se tudi po poroki preselijo v dom, ki je
blizu ostale družine (Arabian business, 2015).
Pri določanju odgovornosti sta pomembna spol in starost. Ponavadi je oče glava družine,
ki skrbi za potrebe družine, mati pa ima pomembno vlogo pri vzgoji otrok in skrbi za
hišo. Sinove poučijo, da morajo paziti na svoje sestre ter da morajo očetu pomagati pri
opravkih, ki jih imajo v hiši in zunaj nje. Hčerke pa pomagajo materi pri gospodinjskih
opravilih ter so vir ljubezni.
Če so družine večje, je to zelo dobro, saj velike družine zagotavljajo možnost
gospodarskih koristi ter predstavljajo zagotovilo, da bo sin poskrbel za starše v starejših
letih (Family and Society, 2015).
7. Prehranjevalne navade
Arabci zaradi islamske vere ne smejo jesti svinjskega mesa, mesa mesojedih živali in
luskastih rib. Prepovedan je tudi alkohol. Najpogosteje Arabci jedo jagnjetino, meso pa
mora biti v skladu s Qur'anic ritualom, imenovanim Hallal, kar pomeni dovoljeno.
Svojim gostom pripravijo prigrizke, ki jih gostje morajo sprejeti, vendar šele takrat, ko
gostitelja prvič vljudno zavrnejo. Za pijačo postrežejo čaj ali kavo, ki sta izraz prijateljstva
in spoštovanja. Če gost pijačo zavrne, gostitelj to razume kot nevljudnost.
Arabci pri obedu vedno uporabljajo desno roko, saj leva roka pri njih pomeni nečistočo.
Tudi kadar ponudijo hrano ali pijačo gostom, morejo ti vse sprejeti z desno roko.
Če se pusti hrana na krožniku, to pomeni kompliment ter prikaz bogastva. Gost mora oditi
kmalu po večerji, saj je ta vrhunec pogovora in zabave (Arab Cultural Awareness, 2015).
8. Higiena
Osebna higiena je Arabcem zelo pomembna predvsem zaradi duhovnih in praktičnih
razlogov. Ker jedo obroke z roko, si jih umivajo pred in po obroku. Prav tako si umivajo
obraz, roke in podlakti pred dnevno molitvijo in na tešče (Arab Cultural Awareness,
2015).
33
9. Arabski domovi
Hiše so zgrajene z velikimi trdnimi stenami, ki ohranjajo zasebnost pred sosedi ter
okolico, saj je ta v arabski družbi zelo pomembna. Hiša je zgrajena tako, da si soseda ne
moreta videti nobenega dela hiše. Položaj hiše mora biti takšen, da tudi če so odprta vrata,
se ne sme videti notranjosti.
V hišo gost ne sme vstopiti, preden ga gostitelj ne povabi. To naredi tako, da iztegne desno
roko obrnjeno z dlanjo navzgor in reče »Tafaddal«, kar pomeni vstopi.
V arabski hiši imajo običajno en prostor, ki je namenjen za srečanje z gosti. Ta prostor se
imenuje »Dewaniah« ali »Majlis«. Nahaja se v bližini glavnega vhoda in je samo za
moške. Ženske se družijo v sobi, ki ima zunanji vhod, narejen posebej za goste ženskega
spola. Ločeni prostori so zaradi navade in prepričanja, da se moški in ženske, ki so si v
krvnem sorodstvu ali poročeni, ne smejo družiti (Arab Cultural Awareness, 2015).
5.1.2 Vpliv islama na poslovanje
V Koranu najdemo splošna etična pravila, kjer so zaželjene etične oblike poslovanja in
odrejeni neprimerni modeli poslovanja. Od udeležencev, ki se gibljejo na tržišču,
zahtevajo, da se držijo pravil, saj je njihov cilj vzpostavitev skladnih odnosov.
1. Legitimen (halal) način zaslužka
Kultura islama poudarja bistveno razliko med zakonitim in nezakonitim poslom. Poudarja
tudi to, da nočemo imeti tujega imetja, in da si ga ne smemo pridobivati na nezakonit
način. Za zakonite in nezakonite posle točno vemo, kakšni so, vendar se zgodijo tudi
sumljiva dela, katerim se je potrebno izogibati. Zato mora biti islamski trgovec pri čudnih
poslih postati sumljiv, saj lahko tako zaščiti svoj ponos in vero. Tisti, ki opravlja sumljiva
dela, vstopa v »haram«, kar pomeni greh. Najbolj nesprejeto poslovno delo je »riba«, kar
pomeni obresti, ki predstavljajo dodaten zaslužek, katerega posojilodajalec pridobi od
posojilojemalca.
2. Trgovina z medsebojnim sodelovanjem
Za veljavnost poslovne transakcije je nujno potrebno medsebojno soglasje med osebama,
saj iz tega izhaja, da prodaja pod prisilo ni sprejemljiva in je zakonita le takrat, kadar se
izvaja preko vzajemnega soglasja oseb.
3. Trgovanje s prepovedanim (haram) blagom
Trgovina s prepovedanim oz. haram blagom je v islamu strogo prepovedana. To blago so
predvsem mrhovina, kamor štejemo meso vsake ptice ali živali, ki je naravno poginila;
svinjina, svete podobe in alkohol.
34
4. Iskrenost v poslovanju
Iskrenost je v poslovanju zelo pomembna. Islam zato to tudi spodbuja. Tako ima dober in
iskren trgovec zelo visok položaj v islamu, po svoji smrti pa bo v »onostranstvu« dobil
vse zasluge za svoja dobra dela. O svojih proizvodih morajo trgovci vedno govoriti
resnico, saj se to nanaša na značilnosti blaga, njegovo kvaliteto in druge lastnosti
določenega blaga. Tudi prodajalec ima pravico, da obdrži ali vrne blago. Tako kot kupec.
Če se zgodi, da obe osebi lažeta, ostane posel neblagoslovljen.
5. Zanesljivost v poslovanju
V komercialnih transakcijah je zanesljivost pri poslovanju ena izmed najpomembnejših
etičnih principov, saj je moralna vrlina in dolžnost za vse udeležence v poslovanju v
islamskih državah. Pri poslovanju se zahteva iskrenost ter čisti nameni vsakega
udeleženca. Medsebojno zaupanje se pokaže takrat, ko prodajalec kupcu pove za
prednosti in slabosti blaga.
6. Poštenost in izpolnjevanje poslovnih obveznosti
Poštenost ima v islamu zelo velik pomen, saj se od vernika pričakuje, da to kar obljubi,
tudi izpolni. Če kdo svoje obljube prelomi, se pred drugimi pokaže v slabi luči, saj ga ti
označijo za hinavca. Resničnost, iskrenost in zaupanje pomenijo temlj vsakega posla.
7. Prevare v poslovanju
Islam obsoja vse prevare, ki se zgodijo v poslovanju, kot so npr. prodaja poginulih živali,
sumljivi posli, lažno hvaljenje, itd. Prerok je dejal, da imata kupec in prodajalec pravico
obdržati ali vrniti blago, dokler se ne ločita. Prav tako je tudi dejal, da je njun posel
blagoslovljen, če sta obe strani pravični in korektni (En natour, 2009).
5.2 Posebnosti komuniciranja v arabski kulturi
Arabski svet je sestavljen iz držav na Bližnjim vzhodu in v severni Afriki, kjer je
gospodarstvo dokaj majhno, vendar pa obstajajo nekatere države, ki so bogate. Največje
gospodarstvo ima Savdska Arabija, ki ima veliko zalog nafte. Za Savdsko Arabijo imajo
največje gospodarstvo v Združenih arabskih emiratih. Na tretjem mestu je Egipt, kar pa
ni presenetljivo, saj ima največ prebivalcev in gospodarstvo temlji na turizmu in
kmetijstvu, čeprav imata veliko vlogo tudi proizvodnja nafte in mediji (Arab Business
Etiquette, 2015).
Pri poslovanju z arabskimi državami je potrebno upoštevati različno razumevanje
poslovnih konceptov. V arabskih državah je merilo za uspeh gospodarstva enakomerno
porazdeljen dohodek in socialna pravičnost (Arabian Business and Cultural Guide, 2015).
Vse arabske države zaznamuje islam, kar se opazi tudi v poslovnem svetu. Pri nas imamo
prost dan v soboto in nedeljo, v arabskih državah pa ni tako. Z našo soboto se lahko
primerja četrtek, z nedeljo pa petek, saj je takrat tudi čas za molitev. To bi morali nujno
upoštevati, kadar načrtujemo poslovne sestanke (Sschneider- Flaif, 2010, str. 275).
35
Arabski jezik je eden od najtežjih za mnogo kultur, saj je arabščina jezik pretiravanj. Zato
je v procesu vzpostavljanja odnosov pomembno spoštovanje do svojega gostitelja,
njegove organizacije in muslimanskega sveta nasploh. V zameno za to bomo pohvaljeni,
zato ne smemo reagirati ravnodušno , ne sme pa nam biti tudi nerodno. Glede poslovnih
situacij ne želijo posredovati slabih novic, ampak le dobre. Arabci so rahlo agresivni, ko
želijo nekaj doseči. Zelo pomemben se jim zdi stik z očmi, saj lahko po njihovem mnenju
oceniš posameznikove sposobnosti tudi, če ga pogledaš v oči (Arab Communication
Styles, 2015).
Priporočljivo se je izogibati poslovanju na Bližnjem vzhodu v času Ramadana, saj so
muslimani takrat zelo hitri, ker bežijo pred jedjo, pitjem ali kajenjem. Med delovnim
časom je splošna aktivnost zmanjšana glede na naravo družbe ali organizacije
(Kwintessential, 2015).
Napotki za uspešno poslovanje v arabski kulturi (Izvozno okno, 2015):
Seznaniti se moramo z lokalno kulturo, spoštovati islamsko vero ter se naučiti
osnovnih arabskih izrazov in pozdravov.
Obnašati se moramo spodobno, kar pomeni, da ko obiščemo poslovnega partnerja,
ne preidemo takoj na posel. Razen, če ga poznamo, se pogovarjamo o splošnih
stvareh.
Moramo biti iznajdljivi, saj je evropski trg kompleksen in konkurenčen. Pri
uspehu nam lahko pomaga dober lokalni agent.
Biti moramo fleksibilni, saj se egiptovski trg hitro spreminja, zato lahko
raziskujemo še druge trge.
Birokracija je zelo počasna, zato je priporočena velika mera potrpežljivosti.
Zelo učinkoviti so pogosti poslovni obiski ter oseben odnos s tistimi, ki
sprejemajo odločitve.
Za moške je priporočljivo, da imajo na poslovnih srečanjih oblečeno obleko in
kravato. Obleka naj vsebuje dolge hlače in srajco z dolgimi rokavi, ki je zapeta do
vrha. Ni priporočljivo, da se vidi nakit, posebno okoli vratu. Ženske pa morajo v
javnosti nostiti spodobna oblačila. Med to štejemo srajco z dolgimi rokavi, ki naj
bodo vsaj do komolca ter krilo, ki naj sega vsaj pod kolena, še bolje je, če sega do
gležnjev. Hlače oz. hlačni kostumi niso priporočljivi. Kot dobra izbira se šteje
ovratna ruta, še posebej kadar se obišče mošejo.
Pri prehranjevanju uporabimo samo desno roko, saj je leva namenjena samo
osebni higieni.
Če se kažejo podplati na čevlju, Egipčani to razumejo kot žalitev, zato je
odsvetovano, da prekrižamo noge.
Na krožniku moramo pustiti nekaj hrane, saj za Egipčana to pomeni, da smo se
najedli. Če pa nič ne pustimo, nam bodo znova naložili.
Poslovna srečanja se velikokrat prekinejo zaradi telefonskih klicev ter obiskov
prijateljev in družine.
Poslovne vizitke morajo biti dvostranske, na eni strani v angleškem jeziku in na
drugi v arabskem.
Napitnina oz. »baksheesh« je običajna. Taksisti in natakarji ponavadi pričakujejo
10 odstotkov vrednosti računa, zato je priporočljivo, da imamo pri sebi vedno
drobiž.
36
Arabska kultura vsebuje zelo natančno usmerjeno tradicijo in bonton, ki prekrivata skoraj
vsak vidik njihovega življenja. Najboljši način, da izvemo kaj več o njihovi kulturi je ta,
da opazujemo (Arab Business Culture, 2015).
Schneider-Flaig (2010, str. 276-277) navaja, kaj se spodobi in kaj ne pri poslovanju z
Arabci:
SPODOBI SE:
o Pri načrtovanju sestankov moramo upoštevati ramadan, ki je obdobje
molitve in posta ter vpliva na celotno javno življenje.
o Že za najmanjšo malenkost pripravimo napitnino.
o Potrpežljivost na sestankih.
o Vnaprej se moramo pozanimati, koga moramo nagovarjati s šejkom.
o Ministre nagovarjamo z ekselenco.
NE SPODOBI SE:
o Alkohol v javnosti.
o Verske teme.
o Razprave o političnih temah.
o Vstopiti obuti v svete prostore.
5.2.1 Arabske vrednote
Arabski svet deluje na zelo drugačen način in tega se morajo zavedati vsi, ki želijo tam
poslovati. Obstajajo različne vrednote arabske kulture, zato je pomembno, da jih
poznamo, saj nam bo to prihranilo veliko nesporazumov (Arab Business Etiquette, 2015).
Arabci verjamejo v moč posameznika, enakost pri zdravljenju, pravico ljudi do določenih
vrst zasebnosti ter človeški nadzor nad tem, kaj se dogaja v svetu. Po drugi strani pa
verjamejo, da je veliko stvari v življenju bolj odvisnih od usode kot od ljudi. Prav tako
verjamejo, da se morajo mladi učiti od svojih »modrih« staršev ter da se moški in ženske
razlikujejo med seboj v osebnosti in po zmogljivosti (Arab Values and Attitudes, 2015).
Pripadniki islama morajo s srcem in z razumom sprejeti temelje islamskega nauka in v
skladu z njimi tudi urejati svoje življenje. Islam vsebuje teorijo in prakso ter pobožnost
in aktivnost (Resnica Haq, 2015).
Osnovne arabske vrednote so (Arab Values and Attitudes, 2015):
Človeško dostojanstvo, čast in ugled, ki jim pomenijo vse in če bi kaj od tega
izgubili, še posebej čast, bi jih to »pokončalo«. Zanje je pomembno lepo
obnašanje ter da se pusti dober vtis.
Zvestoba do družine, ki je večja kot zvestoba do lastnega naroda ali zvestoba
samemu sebi.
Družbeni razred in družinsko ozadje, ki bo določilo vaš status in odnašanje
družbe.
O družinskih zadevah se ne sme razpravljati izven družine.
37
Main (Arab Culture Values, 2015) navaja, da ima osrednjo vlogo v arabski kulturi vera,
saj je glavna religija in ima neposreden vpliv na poslovne običaje. Druga je družina, ki je
še en sestavni vidik arabske kulture. Zvestoba do družine se pogosto šteje za bolj
pomembno kot zvestoba narodu ali zvestoba samemu sebi. Večina arabskih družin meni,
da so ugled, čast in spoštovanje vse. Če oseba izgubi svojo čast ali dostojanstvo, je
uničena v očeh svoje družine in skupnosti. Ta vrednota Arabcem narekuje, kako se morajo
obnašati v javnosti in kako morajo pustiti čim boljši vtis na druge.
Prav tako je zelo pomembna vrednota v arabskem svetu zasebnost. Arabcem njihova
zasebnost pomeni zelo veliko, zato o osebnih stvareh ne razpravljajo v javnosti. Če pa se
zgodi, da kdo govori o svoji zasebnosti v javnosti, izgubi svojo čast.
5.2.2 Poslovanje z Arabci
Poslovno srečanje se ponavadi začne s pozdravom in rokovanjem. Pozdrav je »As-Salam
alaikum«, kar pomeni »naj bo mir z vami«. Pozdravu nato sledi odgovor »Wa alaikum
as-Salam«, kar pomeni »in na vas je mir«. Gost se mora pozdraviti že pred vrati in vstopi
šele takrat, ko dobi odgovor. Če odgovora ni, lahko obiskovalec še enkrat pozdravi,
ampak če odgovora še vedno ne dobi, pomeni, da ni dobrodošel (Kwintessential, 2015).
Ko poslujemo na Bližnjem vzhodu, se vedno uporablja stisk rok, ki lahko traja tudi dalj
časa. Islamski bonton priporoča, da en počaka drugega in da prav ta, ki čaka drugega prvi
umakne roko, vedno pa mora uporabiti desno roko.
Arabci so dokaj neformalni z imeni, saj pri poslovanju in na splošno obravnavajo ljudi z
njihovimi prvimi imeni. Tako se bo npr. John Smith obravnaval kot gospod John
(Kwintessential, 2015).
Arabci so znani po svojem neformalnem, sproščenem obnašanju, lepem vedenju in
upoštevanju drugih kakovosti. V poslovnem svetu cenijo odločnost in potrpljenje (Pahič,
2015).
Kramljanje je več kot le vljudnost, saj je to način, da ugotovijo, ali bi bili primeren
poslovni partner. Pri pogovoru sodelujejo svobodno in navdušeno (Cross-Culrural
Business Communication in the Midle East, 2015).
Vloge moških in žensk so veliko bolj opredeljene v arabski kulturi, ni pa neobičajno, če
na Bližnjem vzhodu v poslovnem okolju srečamo žensko. Če se moški predstavi ženski,
mora počakati nanjo, da mu ona prva ponudi stisk roke. Če je ne, potem je boljše, da se
izogibamo dotiku in očesnemu stiku z njo.
Arabci ne ločujejo poklicnega in osebnega življenja. Poslovanje se vedno vrti okrog
osebnih odnosov, družinskih vezi, zaupanja in časti. Poslovni odnosi morajo temeljiti na
medsebojnem prijateljstvu in zaupanju, saj Arabci prijateljstvo zelo vrednotijo.
Srečanja se ne smejo opraviti vnaprej. S tisto osebo, s katero se dobimo na poslovnem
srečanju, se za to srečanje dogovorimo par dni prej. Začetna srečanja so ponavadi za
gradnjo odnosov, saj gradimo zaupanje in vzpostavljamo skladnost, kar pa je ključno pri
38
poslovanju na Bližjem vzhodu. Srečanja so lahko dramatična, zato moramo vedno biti
pripravljeni in potrpežljivi. Na sejah se sprejemajo telefonski klici in ljudje lahko vstopajo
kar nenapovedano. Kljub temu pa Arabci od gostov pričakujejo točnost, čeprav se sami
le težko tega držijo. Kadar gre za pogajanja, moramo vedeti, da so Arabci trgovski ljudje
in odlični pogajalci. Pomembne in manj pomembne odločitve sprejemajo počasi
(Kwintessential, 2015).
Najboljši način za komunikacijo je vedno iz oči v oči, če pa to ni mogoče, se opravi
telefonski klic. (Cross-Cultural Business Communication in the Midle East, 2015).
Mnogi zahodnjaki, ki so živeli ali delali na Bližnjem vzhodu, lahko pri poslovanju
uporabljajo kaotične besede, ki so neorganizirane in frustrirajoče. Čeprav je za Arabce
značilno, da je poslovanje stvar percepcije, poslovanje poteka na različne načine (Cross-
Culrural Business Communication in the Midle East, 2015).
Odločitve trajajo dlje časa, kot smo navajeni, zato ne smemo biti nestrpni, saj bo tako
slabo odražen naš značaj. Potrebno se je prilagoditi urnikom, saj se lahko zgodi, da bodo
sestanki preloženi. Potrpežljivost je naša najbolj dragocena vrlina, ki se lahko pokaže
skozi poslovno in osebno življenje (Cross-Culrural Business Communication in the Midle
East, 2015).
Prav tako je pri poslovanju pomembna govorica telesa, saj ima enak pomen kot
izgovorjena beseda (Cross-Culrural Business Communication in the Midle East, 2015).
5.3 Posebnosti komuniciranja v izbrani državi z arabsko kulturo
Odločili smo se, da bomo v diplomskem projektu analizirali poslovno komuniciranje v
egipčanski kulturi, sicer zato, ker smo Egipt že od prej nekoliko poznali ter ugotovili, da
imajo precej drugačne navade.
5.3.1 Egipt
Egipt je država v severovzhodni Afriki. Na severu meji na Sredozemsko morje, na zahodu
na Libijo, na jugo na Sudan, na severovzhodu na Izrael ter na vzhodu na Rdeče morje. Je
medcelinska država, ki jo štejejo za eno izmed največjih sil v Severni Afriki, sredozemski
regiji, na Afriškem kontinentu, porečju reke Nil, islamskemu svetu in ob Rdečem morju.
Vse države na Bližnjem vzhodu povezuje ista religija, ki je v tem primeru islam, čeprav
je v Egiptu in nekaterih drugih državah tudi nekaj kristjanov. Islam in Koran narekujeta
pravila vedenja, ki jih moramo upoštevati v vsakdanjem življenju. Koran posega tudi na
poslovno področje, saj prepoveduje poslovanje z nedovoljenim blagom (Združenje
manager, 2015).
Egipčani radi pripovedujejo šale o vladi, drugih Arabcih v drugih deželah in znajo se
nasmejati sami sebi. Njihovi pomembni dogodki so rojstvo, poroka in smrt. Med
pomembne dnevne obveznosti pa štejejo prijatelji, družina in hrana (Združenje manager,
2015).
39
Tabela 2: Osnovni podatki o Egiptu
Uradni naziv Jumhuriyat Mirs al-Arabiyah /
Arabska republika Egipt
Mednarodna oznaka RG / EGY
Glavno mesto Kairo
Velikost (km2) 997.739
Prebivalci (mio) 86,9
Uradni jezik Arabski
Vera Muslimanska (večinoma suniti) 90%,
koptska 9%, kristjani 1%
BDP na prebivalca 2.541 EUR
Denarna enota Egiptovski funt (EGP)
Vir: http://www.izvoznookno.si/ (1.7.2015)
5.3.2 Poslovni običaji
1. Prvi stik
Najboljši način, da vzpostavimo prvi stik, je ta, da napišemo e-pošto in nato še pokličemo.
Osebni stik je za Egipčane zelo pomemben. Za uresničitev tega, kar si želimo v
poslovnem svetu, je bolje, da poskusimo kontaktirati določeno poslovno osebo, ne tajnico
(Egypt: Business Practices, 2015).
2. Pozdravljanje in naslavljanje
V Egiptu je več načinov pozdravljanja, zato ponavadi ne vemo, kateri način je najbolj
primeren v določeni situaciji. Zato je najboljše, da počakamo soudeleženca, da on prvi
pozdravi in mu mi nato enako odgovorimo.
Najpogostejši pozdrav med ljudmi je stik roke. Pozdravljanje zadeva oba prisotna in
veroizpoved oseb, zato je najboljše, da se ravnamo po egiptovskem stilu. Kadar se odnos
že razvije, je primren poljub na eno in drugo lice. Pri rokovanju je zelo pomembno, da
ohranimo neposreden pogled v oči. Stisk roke je ponavadi moški z moškimi in ženske z
ženskami. Kadar sta v poslovnem okolju moški in ženska, mora moški počakati žensko,
če mu bo ta prva ponudila roko (Kwintessential, 2015).
Kot smo že navedli, pozdravimo se z »As-Salam alaikum« ter na to odgovorimo »Wa
alaikum as-Salam«.
40
Ker so Egipčani precej neformalni, pri poslovanju kličejo kar po prvem imenu. Dodajo
sicer tudi nazive, ki so šejk, Sayyid in hadži ter nato priimek in ime (Egypt: Businss
Practices, 2015).
3. Poslovna srečanja
Poslovanje v Egiptu temelji na osebnem stiku, zato je pomembno, da ob obisku
poslovnega partnerja ne preidemo takoj na posel. Pogovor na začetku naj teče o splošnih
stvareh. Za arabsko kulturo velja, da so osebna poznanstva pomembnejša od samega
partnerstva, zato bodo mogoče pogovor prekinili zaradi telefonskih klicev, obiskov
prijateljev ali družine. Moški sestanke pogosto začnejo s pogovorom o svojih otrocih,
zato je pri Egipčanih potrebna potrpežljivost. Sestanki lahko trajajo tudi od štiri do sedem
ur na dan, saj se egipčanski poslovneži mnogokrat ne zmenijo za zahteve in želje, zato je
potrebno kar nekaj časa vztrajati, da dosežemo svoje (Združenje manager, 2015).
Če želimo v Egiptu organizirati srečanje, moramo to storiti nekaj tednov prej. Sestanek
moramo potrditi še pred odhodom v Egipt ter tudi ob prihodu, saj se stvari v Egiptu hitro
spreminjajo (Kwintessential, 2015).
Egiptovski poslovni ljudje cenijo temeljito predstavitev naših podatkov, zato moramo
poskrbeti, da je vse dokumentirano. Posli se ne bodo nadaljevali, dokler se ne bodo
odločili, da smo jim všeč. Tempo poslovanja v Egiptu sicer poteka počasneje kot v Evropi.
Egipčani v petek ne poslujejo, saj je takrat muslimanski sveti dan – Ramadan. Večina
ljudi že ob četrtkih ne dela več, zato moramo biti pozorni, da sestanek ne planiramo na
Ramadan (Doing business in Egypt, 2015). Delovni dnevi so od nedelje do četrtka, med
osmo in sedemnajsto uro. V popoldanskih urah delajo samo izjemoma, in sicer takrat, ko
menijo, da se jim bo to pri poslu obrestovalo (Združeni manager, 2015).
Večina egiptovskih poslovnih moških govori angleščino, francoščino ali pa oboje, vendar
je vseeno bolj vljudno, če se pozdravimo in rečemo hvala in adijo v arabščini (Egipt:
Business Pratices).
Urnik Egipčanov je zelo prilagodljiv, zato se je potrebno potruditi, da sprememba časa
srečanja za nekaj dni ne povzroči resnega problema. Točnost ima zanje vrednoto le takrat,
ko jih projekt zanima, oz. jim sestanek veliko pomeni. Vzrok za netočnost je slabo
organiziran prometni režim v glavnem mestu – Kairu (Združeni manager, 2015).
Poslovne vizitke izročamo z desnico, saj levica velja za nečisto. Številnim Arabcem so
sejne sobe preveč nevtralne, zato grejo raje v kavarno ali restavracijo (Schneider-Flag,
2010, str. 275).
4. Poslovno druženje
Egipčani običajno svojega poslovnega partnerja po sestankih peljejo na ogled države. Če
nas peljejo na ogled stavbe ali doma, moramo pred vstopom sezuti čevlje. Pri kosilu ali
večerji mora gost vedno sedeti na gostiteljevi desni. Ne smemo pozabiti, da Egipčani ne
jedo svinjine in ne pijejo alkohola zaradi svoje vere. Če smo povabljeni k Egipčanu na
kosilo, ne smemo soliti jedi, saj je to za njih žaljivo. Prav tako moramo pri obroku nekaj
hrane pustiti na krožniku, drugače bodo gostitelji mislili, da smo še lačni in nam krožnik
ponovno napolnili. Zelo radi se šalijo na svoj račun, vendar gost tega ne sme izkoristiti,
saj je večja verjetnost, da jih bo užalil kot pa nasmejal.
41
Egipčani nam ob obisku ponudijo kavo in čaj, kar moramo vedno sprejeti, kajti če
zavrnemo, je to za njih precej žaljivo. Gostoljubnost je zelo pomemben element
egipčanske kulture, zato je zavračanje hrane ali pijače precej žaljivo (Business culture,
2015).
5. Oblačila
Tako moški kot ženske bi se za sestanke morali oblačiti zelo skromno, obleka pa mora
pokrivati večino telesa (ExpatFocus, 2015).
Pred poslovnim srečanjem se moramo prepričati, da smo ustrezno oblečeni, saj ima v
Egiptu posebno vlogo religija, ki določa, kaj je sprejemljivo oblačenje. Za Egipčane velja
tudi to, da svoje poslovne partnerje ocenjujejo po njihovem oblačenju (Arab Business
Etiquette, 2015).
Obiskovalci Egipta pričakujejo, da bodo sledili egiptovskim standardom. In čeprav je v
Egiptu zelo vroče, mora vseeno večina telesa ostati pokrita. Boljše je, da se vzdržimo
nošnje njihove tradicionalne obleke, saj se Egipčanom zdi to žaljivo.
Standardna obleka za moške so hlače in majica, ki naj bo z dolgimi rokavi. Za poslovne
sestanke je primeren suknjič in kravata. Gumbi naj bodo zapeti do konca. Izogibati se
morajo nošenju nakita, posebej tistega okoli vratu, ker islam prepoveduje nošnjo vidnega
nakita.
Od poslovnih žensk se pričakuje, da imajo skromno obleko za vse primerne trenutke.
Primerna obleka naj bi bile srajce, bluze in obleke z dolgimi rokavi, ki naj segajo vsaj do
komolcev. Obleka mora biti do gležnja ali pa vsaj pod kolenom. Če moški strmijo v
žensko, je to znak, da njena obleka ni dovolj skromna (Executive Planet, 2015). Ženske
naj bi nosile ovratne rute, še posebej pri obisku mošej (Arab Business Etiquette, 2015).
6. Darila
Poslovnih daril Egipčani ne pričakujejo, ampak so vseeno dobrodošla. Na začetku naj bi
ta bila simbolična. Potrebno se je izogibati darilom, ki so za muslimane prepovedana, kot
so alkohol, spodnje perilo, kipi in izdelki povezani s svinjino. Priporočljiva darila so
čokolada ali slaščice. Prav tako lahko podarimo tudi kakšne manjše elektronske naprave,
ki simbolizirajo napredek. Neprimerno darilo so cvetlice, saj so v Egiptu namenjene samo
pogrebom in porokam. Kadar darila poklanjamo, moramo paziti, s katero roko damo to
darilo in vedno moramo izročiti in sprejeti z desno roko (Združni manager, 2015).
Tudi če smo povabljeni na večerjo k Egipčanom, je najboljše darilo čokolada, ki je boljše
kvalitete ali sladkarije. Če imajo gostitelji otroke, vzamemo s seboj majhno darilo, kar
pokaže naklonjenost. Darila ne smemo takoj odpreti, ko ga dobimo. Zelo primerno darilo
je tudi kompas, saj jim lahko pomaga poiskati Meko, ki je njihovo sveto mesto
(Kwintessential, 2015).
Kot darilo zelo cenijo tradicionalni parfum, saj pri njih velja rek: »Človeka naredi vonj«.
Za moške je najbolj primeren parfum »oud«, ki je destilacija lesa aloje (ExecutivePlanet,
2015).
42
6 SKLEP
S komuniciranjem si izmenjujemo podatke tako, da se sporazumevamo. Komuniciranje
je proces prenašanja informacij z medsebojnim sporazumevanjem dveh oseb. Z
nanašanjem na poslovna opravila posameznika, skupine ali organizacije se poslovno
komuniciranj razlikuje od drugega komuniciranja. S poslovnim komuniciranjem
uresničimo zastavljene cilje.
Ker je čas globalizacije in se podjetja med seboj vse bolj povezujejo, je pomembna tudi
medkulturna komunikacija. Pri medkulturni komunikaciji je pomembno, da poslovnež
pred začetkom medkulturnega komuniciranja z določeno državo, spozna njihovo kulturo,
poslovne navade in običaje, saj je ključnega pomena to, da poznamo, kaj je v določeni
državi dovoljeno in kaj ni.
Na začetku tega diplomskega projekta smo si zadali določene cilje. In sedaj lahko trdimo,
da smo vse, kar smo navedli, tudi dosegli.
Tako smo v diplomskem projektu najprej spoznali pojem poslovnega komuniciranja.
Sicer smo to besedno zvezo poznali že od prej, vendar smo naše poznavanje zdaj
poglobili. Nato smo se osredotočili na načine poslovnega komuniciranja, kjer smo
ugotovili, da se deli na besedno in nebesedno komuniciranje. Sicer nam je bilo tudi to že
znano, na novo smo spoznali le podrobnosti vsake vrste komuniciranja.
Če smo želeli podrobneje spoznati medkulturno poslovno komuniciranje, smo morali
najprej opredeliti kulturo, saj smo ugotovili, da je za uspešno medkulturno poslovno
komuniciranje potrebno poznati kulturo in njene značilnosti. Kot je znano, nobena kultura
ni ista kot druga, kar naredi vsako posebej edinstveno, saj v vsaki kulturi ljudje različno
komunicirajo, uporabljajo različne načine komunikacije itd. Največje razlike so v
nebesednem komuniciranju, saj ima lahko ena fraza v vsaki državi drugačen pomen.
Obstajajo pa tudi možnosti, da v medkulturnem poslovnem komuniciranju pride do ovir
in motenj v komunikaciji. Ravno zaradi tega, kot smo navedli že zgoraj - nobena kultura
ni enaka drugi. Glavni vzroki za to so jezik, nebesedno komuniciranje, kot so npr. mimika
telesa, drža telesa, očesni stik, gibi rok in glave; stereotipi, lastni kulturni predsodki ter
visoka stopnja stresa, ki je prisotna v medkulturnih stikih.
Za arabsko kulturo je zelo pomembna vera, saj islam vpliva na celotno življenje, tako
osebno kot tudi poslovno. Lahko se celo zgodi, da se sestanek prekine zaradi vere. Islam
je kulturna in verska identiteta, ki je temelj arabske kulture.
Arabci imajo prav posebno komuniciranje. Od Slovenije se precej razlikujejo, saj njihovi
posli temeljijo na osebnih odnosih, družini, zaupanju, časti in prijateljstvu. Zamujanje jim
ni tuje, saj na sestanek radi zamudijo in še takrat na začetku sestanka predvsem Arabci
radi govorijo o svoji družini – o otrocih. Vendar pa so Arabci tudi precej neformalni s
svojimi partnerji, saj jih že kar na začetku začnejo naslavljati z imenom.
Večina Arabcev govori tekoče angleško ter tudi francosko. Na sestankih uporabljajo
angleški jezik, vendar pa so zelo prijetno presenečeni, če poslovni partner zna povedati
kaj po arabsko. Spoznali smo tudi, da so Arabci zelo dobri pogajalci, saj pogajanja z
njimi trajajo kar precej časa. Zelo pomembno v arabskem svetu je tudi to, da se moramo
43
izogibati rokovanju, hranjenju in predajanju vizitk ter daril z levo roko, saj ta pri njih velja
za nečisto in jo uporabljajo le za osebno higieno.
Tako smo spoznali, da je potrebno arabski svet pred poslovnim sestankom kar precej
spoznati, saj imajo veliko navad, za katere nismo vedeli. Če želimo, da poslovno
partnerstvo uspe, je bolje, da državo preučimo in se mogoče tudi naučimo nekaj ključnih
podrobnosti, ki bi morda lahko pozitivno vplivale na poslovne partnerje.
44
LITERATURA IN VIRI
1. Arabian Business. (2015). The main characteristics of Arab culture. Povzeto
28.6.2015 iz http://www.arabian-business.net./main-characteristics-of-arab-
culture.php.
2. Arab Business Etiquette. (2015). Dress code in Arab countries. Povzeto 2.7.2015 iz
http://www.arab-business-etiquette.com/dress-code-in-arab-countries.php.
3. Arab Business Culture. (2015). Communication Etiquette. Povzeto 30.6.2015 iz
http://www.arabbusinessculture.com/communication-etiquette.
4. Arab Cultural. (2015). Arab Cultural Awarness: 58 Factsheets. Povzeto 1.7.2015 iz
https://fas.org/irp/agency/army/arabculture.pdf.
5. Arabski jezik. (2015). Arabski svet pred vašim pragom. Povzeto 2.7.2015 iz
http://www.arabscina.si/.
6. Arab World. (2015). Facts about Arabs and the Arab World. Povzeto 1.7.2015 iz
http://www.adc.org/2009/11/facts-about-arabs-and-the-arab-world/.
7. Business culture. (2015). Egytian business etiquette. Povzeto 1.6.2015 iz
https://www.justlanded.com/english/Egypt/Egypt-Guide/Business/Business-culture.
8. Canadianarabcommunity. (2015). Arabic Culture. Povzeto 21.6.2015 iz
http://www.canadianarabcommunity.com/arabicculture.php.
9. Chaney, L. H. & Martin J.S. (2011). Intercultural business communication. (4. izd.).
New Jersey: Prentice Hall.
10. Cross-Cultural Businss Communication in the Middle East. (2015). The Cultural
Dimension. Povzeto 28.6.2015) iz
http://www.verslilietuva.It/files/files/PDF/Renginiai/ArtmiejiRytai/Abbas_Kulturini
ai_aspektai_dirbant_su_arabu_salimis.pdf.
11. Dreo, Z. (2003). Pot v poslovni svet. Slovenska Bistrica: Izza.
12. EchoDepiction. (2015). Arab Values and Attitudes. Povzeto 29.6.2015 iz
https://echodepiction.wordpress.com/2010/03/06/arab-values-and-attitudes/.
13. En Natoir, R. (2009). Poslovna etika: Načela poslovnih transakcija u islamu. GM
business and lifestyle. Povzeto 20.6.2015 iz
http://www.gmbusiness.biz/index.php/arhiva/21-30/gm_30/3380.html.
14. Everyculture. (2015). Introduction to the Middle East. Povzeto 21.6.2015 iz
http://www.everyculture.com/Africa-Middle-East/Introduction-to-the-Middle-
East.html.
15. Executive Planet. (2015). Egypt: Business Dress. Povzeto 2.7.2015 iz
http://www.executiveplanet.com/index.php?title=Egypt:_Business_Dress.
45
16. ExpantFocus. (2015). Egypt – Business Culture. (2015). Povzeto 1.7.2015 iz
http://www.expatfocus.com/expatriate-egypt-business-culture.
17. Family and Society. (2015), The Arab Family and the Challenge of Change.Povzeto
28.6.2015 iz
http://acc.teachmideast.org/texts.php?module_id=8&reading_id=13&sequence=2.
18. Ferraro, G. P. (1998). The cultural dimension of international business. (4. izd.).
Upper Saddle River: Prentice Hall.
19. Fink, I. (2015). Medkulturne razlike v poslovni komunikaciji. Povzeto 14.6.2015 iz
http://porocevalec.ibs.si/sl/component/content/article/38-september/116-
medkulturne-razlike-v-poslovni-komunikaciji.
20. Gajšt, N. (2013). Poslovna komunikacija v medkulturnem kontekstu in medkulturna
kompetenca. V Gajšt, N. in Korez-Vide, R. (ur.). Medkulturna komunikacija v
poslovnem okolju EU – Jean Monnet program Informacijske in raziskovalne
aktivnosti za učenje o EU v šoli. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
21. Gregory, A. (2015). 12 Secrets Of Effective Business Communication. Povzeto
12.6.2015 iz www.noupe.com/business-online/12-secrets-of-effective-business-
communication.html.
22. Goltnik, U. A. (2003). Poslovno komuniciranje. Slovenj Gradec: Višja strokovna šola.
23. Guirdham, M. (2003). Communicating across Cultures. New York: Palgrave.
24. Harrison, A., Dalkiran E. & Elsey E. (2000). International Business. Global
Competition from a European Perspective. New York: Oxford University Press inc.
25. Izvozno okno. (2015).Egipt. Povzeto 1.7.2015 iz
http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Podatki_o_drzavah/Egipt/Predstavitev_drza
ve_4289.aspx.
26. Jelovac, D. & Rek, M. (2010). Komuniviranje v medkulturnem okolju. Ljubljana:
Vega.
27. Jurše, M. (1999). Mednarodni marketing. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
28. Kavčič, B. (1939). Osnove poslovnega komuniciranja. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta.
29. Kavčič, B. (2000). Poslovno komuniciranje (2.izd.). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
30. Kliment, A. (1993). Poslovne komunikacije. Zagreb: Školska knjiga.
31. Kwintessential. (2015). Doing Business in The Middle East. Povzeto 28.6.2015 iz
http://www.kwintessential.co.uk/etiquette/doing-business-middle-east.html.
32. Lanqua. (2015). Intercultural communication. Povzeto 14.6.2015 iz
www.lanqua.eu/theme/intercultural-communication.
46
33. Lovetoknow. (2015). Arab Culture Values. Povzeto 29.6.2015 iz
http://family.lovetoknow.com/arabic-culture-values.
34. Makovec Brenčič, M. (2003). Mednarodno trženje. Ljubljana: GV založba.
35. McKay, M. (2015). Effective Business Communication Skills. Povzeto 12.6.2015 iz
http://smallbusines.chron.com/effective-businss-communication-skills-2865.html.
36. Mihaljčič, Z. & Šantl-Mihaljčič, L. (2000). Poslovno komuniciranje. Ljubljana: Jutro.
37. Možina, S. & Damjan, J. (1996). Poslovno komuniciranje. Ljubljana: Ekonomska
Fakulteta.
38. Možina, S., Tavčar, M., & Kneževič A. N. (1998). Maribor: Obzorja.
39. Možina, S., Tavčar, M., Zupan, N., & Kneževič, A.N. (2004). Poslovno
komuniciranje: evropske razsežnosti.(2.izd.). Maribor: Obzorja.
40. Novak, F. (2002). Poslovno in uradovalno komuniciranje. Ljubljana: Visoka upravna
šola.
41. Pahić, J. (2010). UAE- aspect of culture. Slideshare, 23 odstavkov. Povzeto 12. 6.
2015 iz http://www.slidshare.net/jelenapahic/uaeaspect-of-culture.
42. Potočnik, D. (2006). Azija med preteklostjo in sedanjostjo. Maribor: Založba Pivec.
43. Resnica- haq. (2015). Islam. Povzeto 28.6.2015 po www.resnica-haq.com/islamske-
teme/osnove-islama.html.
44. Schneider-Flaig, S. (2010). Veliki novi bonton. Ljubljana: Mladinska knjiga.
45. SSKJ. (2015). Kultura. Povzeto 12.6.2015 iz http://bos.zrc-
sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge=kultura.
46. Swewe. (2015). Arabska kultura. Povzeto 19.7.2015 iz
http://sl.swewe.net/word_show.htm/?379053_1&Arabska_kultura.
47. Tavčar, M.I. (1995). Uspešno poslovno sporazumevanje. Ljubljana: Novi Forum.
48. Tavčar, M.I. (1997). Preprosti poslovni bonton. Ljubljana: Novi Forum.
49. Trček, J. (1998). Mesebojno komuniciranje – kontaktna kultura. Ljubljana: Korona
plus.
50. Todaytranslations. (2015). Doing business in Egypt. Povzeto 1.7.2015 iz
http://www.todaytranslations.com/doing-business-in-egypt/.
51. Treven, S. (2001). Mednarodno organizacijsko vedenje. Ljubljana: GV založba.
52. WorldBusinessCulture. (2015). Arab Communication Styles. Povzeto 29.6.2015 iz
http://www.worldbusinessculture.com/Arab-Business-Communication-Style.html.
47
53. Work Etiquette. (2015). Doing Business in theMiddle East. Povzeto 28.6.2015 iz
http://www.worketiquette.co.uk/doing-business-in-the-middle-east.html.
54. Združenje manager. (2015). Egipt. Povzeto 1.7.2015 iz http://www.zdruzenje-
manager.si/stroka/management/medkulturni-prirocnik/egipt
1
