Upload
others
View
1
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
BARBARA IZLAKAR
PPRRAAVVIICCEE LLEETTAALLSSKKIIHH PPOOTTNNIIKKOOVV KKOOTT
PPOOTTRROOŠŠNNIIKKOOVV VV PPRRIIMMEERRUU ZZAAMMUUDDEE
LLEETTAALLSSKKEEGGAA PPRREEVVOOZZNNIIKKAA
diplomsko delo
Maribor, 2009
DIPLOMSKO DELO
PPRRAAVVIICCEE LLEETTAALLSSKKIIHH PPOOTTNNIIKKOOVV KKOOTT
PPOOTTRROOŠŠNNIIKKOOVV VV PPRRIIMMEERRUU ZZAAMMUUDDEE
LLEETTAALLSSKKEEGGAA PPRREEVVOOZZNNIIKKAA
Kandidatka: Barbara Izlakar
Študentka izrednega študija
Številka indeksa: 71133868
Program: univerzitetni
Študijska smer: kazensko pravo
Mentor: dr. Boris Kostanjevec
Maribor, december 2009
i
PREDGOVOR
Letalski prevoz, kljub trenutnemu upadu zaradi svetovne ekonomsko-gospodarske krize,
narašča. Napovedi kaţejo, da se bo še povečeval. Več povpraševanja pa povzroča tudi več
problemov. Kljub tehnološkemu napredku in zavedanju problematike, ravno zaradi
preobremenjenosti zračnih poti, vse bolj, namesto vse manj, prihaja do zamud letalskega
prevoznika. Vsaka zamuda pa predstavlja nevšečnost – tako za potnika, kakor tudi za
letalskega prevoznika, letališče, druge letalske prevoznike, ki vzletajo in pristajajo na ravno
tem letališču oz. se nahajajo v času zamude nekje na isti, enaki ali bliţnji letalski poti, kakor
nenazadnje tudi za okolje.
V pričujočem diplomskem delu se osredotočamo na vprašanje zamude, ki jo skušamo osvetliti
tako s splošnega kot pravnega vidika, še posebej pa se osredotočamo na zamudo leta in
pravico do oskrbe ter odškodnine. Osrednji del naloge skuša pojasniti, kaj lahko oškodovani
potnik stori, v kolikor do zamude pride.
Ob omenjanju pravic letalskega potnika, pa ne moremo mimo dolţnosti oz. odgovornosti
letalskega prevoznika. Opisana je zgodovina odgovornosti, trenutno stanje ter razlogi za
razbremenitev odgovornosti. Sprašujemo se, ali je omejitev odgovornosti smiselna ali ne.
V zadnjem poglavju se, za laţje razumevanje problematike, dotikamo tudi statistike zračnega
prometa na splošno, zamud in pritoţb na Evropski potrošniški center. Kar 16% vse pritoţb, ki
se nanašajo na letalski prevoz, se nanaša na zamudo leta, kar to problematiko postavlja na
drugo mesto med vsemi nevšečnostmi povezanimi z letalskim prevozom.
In ker skorajda ni potnika, ki ne bi utrpel vsaj nekajminutne zamude pri vsaj enem izmed
potovanj z letalom, se zdi, da je problematika več kot aktualna.
Zahvaljujem se mentorju dr. Borisu Kostanjevcu za nasvete in napotke pri nastajanju
diplomskega dela in staršem za neizmerno potrpljenje.
ii
POVZETEK
Kljub upadu letalskega prometa v tem letu, splošni trendi kaţejo na njegovo nenehno rast na
letni ravni. Več potnikov pa pomeni tudi več problemov. Eden največjih so zamude. Poznate
letalskega prevoznika, ki je vedno točen? Kot potniki – kakšne so vaše pravice? Kako vas
pravo ščiti? Česa bi morali biti deleţni? Kaj lahko zahtevate? Kako se lahko pritoţite in se
borite za svoje pravice? Po drugi strani pa – kakšna je odgovornost letalskega prevoznika?
Pričujoče diplomsko delo se ukvarja s področjem varstva potrošnikov in s transportnim
pravom, natančneje letalskim pravom in se skuša osredotočiti na pravice letalskih potnikov
kot potrošnikov v primeru zamude letalskega prevoznika. Zamuda je opredeljena na splošno,
posebej v letalskem pravu – njen pomen, klasifikacija in posledice. Iz posledic izhajajo
pravice letalskih potnikov, tako do oskrbe kot do odškodnine; opisan pa je tudi način
uveljavljanja teh pravic. Ker so pravice enega dolţnosti drugega, ne moremo mimo
odgovornosti letalskega prevoznika v primeru zamude, kjer je prav tako opisan zgodovinski
pregled do Montrealske konvencije, po kateri omejitev prevoznika pri prevozu oseb več ne
obstaja, za kar si prizadevajo tudi v drugih transportnih panogah. Na kratko smo osvetlili tudi
zastaranje terjatev. Kar obseţno poglavje pa smo namenili pregledu statistike glede letalskega
prometa v Sloveniji in Evropski uniji, statistiki pritoţb na Evropski potrošniški center ter
navedli moţnosti izboljšav problematike.
Abstract
Despite the decrease of air traffic in this year, the general trends are showing the constant
annual growth. The more air passengers the more problems to occur. One of the main
problems is the delay. Do you know any air carrier that is always on time? As a passenger –
what are your rights? How are you protected by law? What is that you should be »given«?
What is that you can demand? How can you complain and fight for your rights? On the other
hand – what are the responsibilities of the air carrier?
The following thesis is dealing with the consumer rights and transport law field, emphasizing
the aviation law. The main aim is to highlight the air passenger rights in the case of air carrier
delay. The delay is generally defined, especially in aviation law – its meaning, classification
and consequences. The air passenger rights burst out of the delay consequences as the right of
maintenance as well as of indemnity; the procedure of bringing forward this rights is listed as
well. Because the rights of one are the duty of another, we can not eliminate the responsibility
of the air carrier in the case of delay, where we also do list the brief historical overview up to
the introduction of the Montreal convention that removes the limitation of air carrier in the
case of the air passenger transport, what all other transportation fields are willing to achieve.
The claim limitation is briefly highlighted. We have put much emphasize in the capture about
air traffic statistics in Slovenia and European Union; statistics about air passenger consumer
complaints to the European Consumer Center and have listed several options how to improve
the problematic situation.
Ključne besede: pravo varstva potrošnikov, pravice letalskih potnikov, zamuda leta,
odgovornost letalskega prevoznika, prevozno pravo, prometno pravo.
Key words: consumer protection law, air passenger rights, air carrier delay, air carrier
responsibility, traffic law, transportation law.
iii
Kazalo vsebine
UVOD ............................................................................................................................... 1
Opredelitev oz. opis problema ................................................................................................ 1
Namen, cilji in osnovne trditve ............................................................................................... 1
Predpostavke in omejitve ........................................................................................................ 2
Uporabljene raziskovalne metode .......................................................................................... 2
1. POLOŢAJ POTROŠNIKA NA TRGU .............................................................................. 3
1.1. Pojem potrošnika ......................................................................................................... 3
1.2. Politika varstva potrošnikov v Sloveniji ...................................................................... 4
1.2.1. Politika varstva potrošnikov v Evropski uniji ...................................................... 9
2. PRAVNA OPREDELITEV ZAMUDE IN ZAMUDA LETA ......................................... 13
2.1. Pravni institut zamude po obligacijskem zakoniku ................................................... 13
2.2. Zamuda leta in pravica do odškodnine ...................................................................... 16
2.3. Način uveljavljanja pravic ......................................................................................... 21
3. ODGOVORNOST PREVOZNIKA .................................................................................. 27
3.1. Odgovornost prevoznika v primeru zamude ............................................................. 31
3.2. Omejitev višine odgovornosti – da ali ne .................................................................. 32
3.3. Ekskulpacijski razlogi ................................................................................................ 35
4. ZASTARANJE TERJATEV ............................................................................................ 38
5. PREGLED DEJANSKEGA STANJA V PRIMERU ZAMUD LETALSKEGA
PREVOZNIKA ........................................................................................................................ 39
5.1. Pregled statistike (SURS, BTS, ipd.) ......................................................................... 39
5.2. Pritoţbe potnikov v zadnjih letih na EPC .................................................................. 50
5.3. Moţnosti izboljšav problematike ............................................................................... 55
SKLEP ..................................................................................................................................... 62
SEZNAM LITERATURE IN VIROV .................................................................................... 66
iv
KAZALO SLIK
Slika 1: Promet prevoznih sredstev na cestah, železnici, letališčih in pristaniščih, Slovenija 1996-2007 ......... 41
Slika 2: Potniški promet glede na državo prihoda in odhoda letala, redni prevoz, letališče Ljubljana, 2007 ... 42
Slika 3: Potniški promet glede na državo prihoda in odhoda letala, posebni prevoz, letališče Ljubljana, 2007 43
Slika 4: Razdelitev vseh poletov glede na dolžino zamude (1-90 min) v letu 2006 .......................................... 46
Slika 5: Povprečna zamuda pri odhodu letal (zajeti vsi vzroki zamude) .......................................................... 47
Slika 6: Povprečna zamuda pri prihodu letal (zajeti vsi vzroki zamude) .......................................................... 48
Slika 7: Vsi zahtevki na potrošniški center v letu 2006 .................................................................................... 51
Slika 8: Število informativnih zahtevkov na EPC-net v letu 2006 ..................................................................... 51
Slika 9: Število pritožb na EPC-net v letu 2006 ................................................................................................ 52
Slika 10: Delež pritožb glede zračnega prometa glede na skupno število pritožb Evropskega potrošniškega
centra ............................................................................................................................................................. 53
Slika 11: Države letalskih prevoznikov, na katere leti največ pritožb v letih 2005 in 2006............................... 53
KAZALO TABEL
Tabela 1: Priporočen postopek reševanja pravic letalskih potnikov ............................................................... 24
Tabela 2: Promet prevoznih sredstev, Slovenija, 2000, 2005, 2006, 2007 ....................................................... 40
Tabela 3: Potniški prevoz in promet, Slovenija, 2000, 2005, 2006, 2007 ......................................................... 41
Tabela 4: Naraščanje potniškega prometa na letališčih držav EU v letu 2007 glede na leto 2006 ................... 43
Tabela 5: Variacije povprečno zaznane zamude glede na čas v dnevu (ure) .................................................... 45
Tabela 6: Variacije povprečno zaznane zamude glede na mesec v letu ........................................................... 45
Tabela 7: Povprečna zamuda pri odhodu letal (zajeti vsi vzroki zamude) ....................................................... 46
Tabela 8: Povprečna zamuda pri prihodu letal (zajeti vsi vzroki zamude) ....................................................... 47
Tabela 9: Direktni vzroki zamud letal (grupirani glede na klasifikacijo po IATI) .............................................. 49
Tabela 10: AFTM zamude (na poti) ................................................................................................................. 49
1
UVOD
Opredelitev oz. opis problema
Po podatkih poročila Zračni transport leta 20101 švicarskega zdruţenja Deloitte
2 bo število
letalskih potnikov naraslo z 1,6 milijarde na 2,3 milijarde leta 2010. Rast števila potnikov bo
verjetno zaradi trenutne svetovne gospodarske recesije manjša od pričakovane. Kljub visokim
cenam nafte in zmanjšanemu povpraševanju pa se obseg tako potniškega kakor tudi tovornega
prometa povečuje, le po niţji stopnji. Mednarodno zdruţenje letalskih prevoznikov (IATA3)
je septembra 2008 ţe objavilo prve napovedi za prihodnje leto. Šibka gospodarska rast večine
drţav naj bi negativno vplivala na potniški in tovorni letalski promet.4 Kljub vsemu naštetemu
pa bo zagotovo ostal deleţ ljudi, ki bo primoran potovati, zaradi najrazličnejših vzrokov in
motivov, npr. zaradi izpolnjevanja delovnih obveznosti. A ravno zaradi (zaenkrat še vedno)
splošnega povečanja števila letalskih potnikov (sploh s prihodom nizko-cenovnih letalskih
prevoznikov na trţišče), posledično povečanega števila ponudnikov letalskih storitev,
tehničnega napredka, izboljšanja letališke in splošne infrastrukture, povečanja varnostnih
ukrepov, z ozaveščenostjo povečanih pričakovanj uporabnikov letalskih transportnih storitev,
bi človek pričakoval, da je problemov, povezanih z letenjem, vse manj. Temu pa ţal ni tako.
Če je bilo v preteklosti več tehničnih problemov na letalih samih, se danes porajajo
»modernejši« problemi oz. nevšečnosti. Nevšečnosti moderne dobe. »…transport je ţrtev
svojega lastnega uspeha. Naša mobilnost je sedaj ogroţena zaradi zastojev, zamud in
onesnaţevanja.«5
Namen, cilji in osnovne trditve
V pričujočem diplomskem delu se bomo osredotočili le na problem zamude leta. Nanjo bomo
bolj, kakor z ekonomskega in statističnega zornega kota, skušali pogledati s pravnega vidika.
Zavoljo zunanje interdisciplinarnosti prevoznega prava kot takega, pa se bomo na določenih
mestih morali nasloniti na druge panoge, predvsem zaradi laţjega orisa predmeta preučevanja.
Tako je na tem mestu potrebno poudariti, da je po podatkih Evropskega potrošniškega centra
število pritoţb zaradi zamude letalskega prevoznika na drugem mestu, in znaša kar 16% vseh
pritoţb, kar ni zanemarljiv podatek. V dandanašnjem času, ko je čas denar in prosti čas
luksuz, je zamuda v najboljšem primeru zgolj nevšečnost, ki lahko vodi v škodno dejanje,
zato je bilo ključnega pomena, da se zamuda letalskega prevoznika pravno regulira. Od
februarja 2005 je v veljavi Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 1 Deloitte, Air Transport in 2010, Swiss, 2006, dostopno na spletnem naslovu:
http://www.deloitte.com/dtt/cda/doc/content/si_air_transport_in_2010_190906%281%29.pdf
2 Zdruţenje Deloitte Touche Tohmatsu (DTT) je zdruţenje, v okviru katerega več deset tisoč predanih
strokovnjakov in neodvisnih druţb po vsem svetu sodeluje pri opravljanju storitev revizije, poslovnega
svetovanja, finančnega svetovanja, obvladovanja tveganj in davčnih storitev za izbrane stranke. Več o zdruţenju
na spletnem naslovu: http://www.deloitte.com/ 3 International Air Transport Association
4 Airlines to lose US$5.2 billion in 2008 - Slowing Demand and High Oil to Blame. 2008. IATA: Pressroom,
No. 41 5 European Comission, Europe at the crossroads: The need for sustainable transport, Luxembourg, Office for
Official Publications of the European Communities, 2003, str. 2
http://www.deloitte.com/dtt/cda/doc/content/si_air_transport_in_2010_190906%281%29.pdf
2
11.2.2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih
zavrnitev vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št.
295/91. Decembra 2007 Evropski potrošniški center kljub uvedbi Uredbe 261/2004 ni zaznal
nobenih bistvenih izboljšav na omenjenem področju. V prihajajočih letih bo zanimivo
opazovati, kako se bo Uredba uveljavila v vsakdanjem ţivljenju in kakšni novi ukrepi se bodo
sprejeli na področju letalskega transportnega prava, ter predvsem, kakšen bo njihov dejanski
učinek.
Cilji:
opredeliti teoretične pojme (splošne in pravne);
osredotočiti se na trenutno veljavne predpise v Republiki Sloveniji (RS) in Evropski uniji (EU);
opredeliti odgovornost letalskega prevoznika;
posebej opredeliti člene oz. točke pravnih predpisov, ki se ukvarjajo z zamudo letalskega prevoznika in jih interpretirati ter navesti sodno prakso;
opredeliti, kakšne pravice imajo potniki v primeru zamude leta in kako lahko te pravice uveljavljajo.
Osnovne trditve:
potrošniki/potniki kljub ozaveščanju s strani Zavoda za varstvo potrošnikov Slovenije in Evropskega potrošniškega centra še vedno niso dovolj seznanjeni s
svojimi pravicami oz. jih premalokrat uveljavljajo;
letalski prevozniki so navkljub poznavanju dejstev o vsakodnevnih zamudah letal in spremenjeni zakonodaji še vedno preveč malomarno pasivni ter za zamudo leta
velikokrat sploh ne odgovarjajo.
Predpostavke in omejitve
Predpostavljamo, da je zamuda letalskega prevoznika aktualen in pereč gospodarski ter
posledično pravni problem. Čeprav tematika zamude na prvi pogled ne deluje obseţna, pa
obstaja kar nekaj vidikov, s katerimi lahko zamudo opredelimo.
Omejitev diplomskega dela bo v prvi vrsti krajevna in časovna. Osredotočili se bomo le na
RS, ter na trenutno veljavne predpise. Obseg raziskovanja bomo skušali skrčiti na ugotovitve,
kako so pravice letalskih potnikov v primeru zamude urejene v slovenski, mednarodni in EU
zakonodaji; kako je z odgovornostjo letalskega prevoznika (krivda, sankcije), kakšne pravice
imajo letalskih potniki ter na kak način in v kolikšni meri te svoje pravice uveljavljajo.
Uporabljene raziskovalne metode
Uporaba deskriptivnega in analitičnega pristopa: zbiranje literature, gradiv, informacij ter
njihovo preučevanje; analiza in obdelava podatkov; analiza pisnih virov po deskriptivni in
komparativni metodi; končno smiselno oblikovanje spoznanj in informacij.
3
1. POLOŢAJ POTROŠNIKA NA TRGU
1.1. Pojem potrošnika
V literaturi lahko zasledimo številne opredelitve pojma potrošnika. Vse opredelitve pa
razumejo potrošnika kot tistega, ki uporablja stvari v zasebne, in ne pridobitne ali
gospodarske namene. Razlikovanje namena pa je včasih zelo teţavno, zato številni avtorji
predlagajo za določitev potrošnika uporabo metode preseţnosti. Kateri del pretehta? Zasebni
ali pridobitni?
V slovenskem zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot6), je merilo preseţnosti ţe vsebovano v
definiciji potrošnika. Zakon v drugem odstavku 1. člena, ki ureja splošne določbe, pravi:
»Po tem zakonu je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za
namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti.«
Da se oseba šteje za potrošnika, morajo torej biti izpolnjeni naslednji pogoji:
- iti mora za fizično osebo; - predmet pogodbe mora biti potrošniško blago7 in/ali storitev8; - oseba ne sme uporabljati blaga in storitev za namen opravljanja poklicne ali pridobitne
dejavnosti;
- stranka, ki ji stoji nasproti (ponudnik), je pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko ali lastninsko
pripadnost.
Ekonomske definicije potrošnika so bolj splošne in se nanašajo predvsem na zadovoljevanje
potreb. Ena izmed njih pravi: »Potrošnik je oseba, ki ima moţnosti (vire in sposobnost) za
nakup predmetov za uporabo, ki jih ponuja trg, z namenom zadovoljiti osebne ali skupne
(druţinske) potrebe.« 9
Potrošnik je tako lahko kdorkoli. Lahko je kupec; oseba, ki se pripravlja na nakup, kot tudi
oseba, ki se morda niti še ne zaveda svoje potrebe. Na ta način so potrošniki potencialni in
aktualni; pri čemer so nekateri aktualni ţe v fazi nakupa, drugi pa se nanjo pripravljajo.
Potrošnik, kupec in uporabnik niso nujno ena in ista oseba. Starši lahko kupijo oblačilo za
otroka, po katerem je slednji izrazil ţeljo. Najstnika na nakupu spremlja prijateljica, ki mu
izbere oblačilo, ki ga bo sam uporabljal. Nabavni referent v podjetju odloči, kateri pisarniški
material se bo kupil. V nakupnem procesu tako lahko sodelujejo številni ljudje in vsak od njih
ima določeno vlogo.
6 Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS št. 98/04.
7 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44/ES v prvem odstavku določa, da se za potrošniško blago
štejejo vsi premični materialni predmeti, razen blaga, prodanega v okviru izvršbe; vode in plina, če se ne
prodajata v omejeni prostornini ali določeni količini; elektrike. 8 Storitve so zelo širok pojem, zato je teţko določiti vsebino obveznosti njihovega opravljanja. Razlikujejo se po
vrsti, obsegu in naravi izvedbe. 9 Moţina Stane, Damjan Janez, Obnašanje potrošnikov, Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 1998, str. 27
4
Prav tako ni nujno, ali bo nekdo izdelek dokončno uporabil oz. izrabil. In tudi trţne storitve
niso edina vrsta potrošnje; tu so še netrţne storitve, kot so na primer zdravstvene storitve
obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Iz vsega navedenega lahko sklepamo, da je potrošnik izjemno širok pojem. Ali gre za
potrošnika, bomo presojali predvsem po namenu nakupa, ki je bistveni element klasifikacije
potrošnika. Tako je potrebno razlikovati situacijo, ko nekdo deluje v svojem imenu in za svoj
račun od situacije, ko taista oseba nastopa kot izvajalec pridobitne dejavnosti oz. v imenu ali
na račun subjekta, ki opravlja pridobitno dejavnost. Tako iz konkretnih okoliščin primera
sklepamo, ali gre za potrošniško rabo ali ne.
1.2. Politika varstva potrošnikov v Sloveniji
Potrošniška politika se je začela v svetu uveljavljati šele po 2. svetovni vojni, kot posebna
oblika gospodarske politike. V druţbi je imela potrošnja podrejeno mesto, z razvojem
gospodarstva in druţbe, pa so začele naraščati vse oblike potrošnje, kar je posledično vodilo
do povečanja proizvodnje. Proizvodnja in potrošnja sta medsebojno tesno povezani. Ni ene
brez druge. Če proizvajaš in ne (po)trošiš, nima smisla na novo proizvajati, saj se ustvarjajo
zaloge; če pa trošiš in ne proizvajaš, ne moreš zadovoljiti potreb in kmalu tudi nimaš česa več
trošiti. Eno pogojuje drugo, drugo pa ustvarja prvo.
Z razvojem globalizacije in prehodom iz industrijske v informacijsko druţbo, je začela
naraščati predvsem osebna potrošnja. Potrošnik je danes tako na udaru in morebiti šibkejši kot
kdajkoli prej. Konkurenca je neizmerna, ponudbe ogromno, informacij še več – in ob vsej tej
poplavi informacij, ponudnikov, blaga in storitev, se je neizmerno teţko odločiti; pa tudi
moţnosti za oškodovanje in zlorabe so vse večje. In bistvo potrošniške politike je zaščiti
potrošnika kot šibkejšo, neuko stranko na trgu. Politika varstva potrošnikov je tako skup
ukrepov, s katerimi želijo država in nosilci gospodarske politike krepiti položaj
potrošnikov v družbi ter na trgu blaga in storitev.
Politika varstva potrošnikov je del gospodarske politike, tako da je njen razvoj tesno povezan
z gospodarsko razvitostjo drţave. Drţava aktivno posega v gospodarstvo z ukrepi regulacije
in usmerjanja predvsem zato, da bi vplivala na nastanek in oblikovanje trga ter uravnavala
njegovo delovanje z namenom doseči trţno pravičnost in učinkovitost. Tako dobro urejena in
učinkovita politika varstva potrošnikov vpliva na konkurenčnost gospodarstva; raven varstva
potrošnikov pa kaţe na razvoj druţbe, saj je varstvo potrošnika temeljna civilizacijska
vrednota.
Leta 1986 je Organizacija zdruţenih narodov (OZN) sprejela Smernice varstva potrošnikov,
ki so bile leta 1999 dopolnjene in predstavljajo temeljna načela politike varstva potrošnikov:
- pravica do osnovnih dobrin in sredstev (brez njih ni moţno dostojno preţivetje, npr. voda, hrana, zdravila; sem spada tudi enakopraven dostop do trgov in pravična
razdelitev osnovnih dobrin na globalni ravni);
5
- pravica do varnih proizvodov in storitev na trgu (ne predstavljajo tveganja za zdravje in varnost);
- pravica do obveščenosti (pravica do razumljivih in nepristranskih informacij o proizvodu/storitvah, ki omogočajo racionalno odločanje na trgu);
- pravica do izbire (svobodno odločanje na trgu; maksimiranje koristi za potrošnika); - pravica do zastopanosti (pravica do organiziranja v interesne skupine, ki zastopajo
interese potrošnikov);
- pravica do pravnega varstva (hitre, enostavne in učinkovite pritoţne poti v primeru kršitev interesov oz. pravic na trgu);
- pravica do izobraţevanja (za vse, z namenom zagotoviti funkcionalno pismenost posameznika);
- pravice do zdravega in trajnostno naravnanega okolja (zmerna potrošnja dobrin, ki ne ogroţa potreb sedanjih in prihodnjih generacij).
Na oblikovanje sodobne politike varstva potrošnikov vplivajo številni dejavniki v druţbi, med
katerimi največji deleţ zasedajo globalne ekonomsko-druţbene in tehnološke spremembe v
svetu. Tako bo potrebno pri načrtovanju potrošniške politike vse bolj upoštevati storitveno
dimenzijo trga, nagel razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije, zagotavljati čim večjo
varnost potrošnikov in transparentnost trgov.
Tudi v Sloveniji varstvo potrošnikov dolgo ni bilo celovito urejeno. Z Zakonom o varstvu
potrošnikov leta 1998, smo šele uspeli dobiti kompleksnejši pravni vir, ki ureja področje
varstva potrošnikov.
V Jugoslaviji se pojem potrošnika prvič omenja v Zvezni uredbi o trgovanju, trgovinskih
podjetjih in trgovinah (1955). Za povečanje druţbenega nadzora v trgovini so z uredbo
oblikovali potrošniške svete, ki pa niso kaj prida sluţili svojemu namenu. Po koncu obdobja
samoupravljanja (1989), so bili potrošniki zavarovani s številnimi zveznimi predpisi (npr.
Zakon o trgovini; Zakon o trţni inšpekciji; Zakon o blagovnem prometu idr.). Z ZVPot se
začne novo poglavje v slovenski potrošniški politiki, saj se le-ta začne zgledovati po ureditvi
EU. Tako so bile vanj prenesene ţe številne direktive; uspel pa je ohraniti nekaj lastnih
rešitev, ki so še stroţje od ureditve v EU. Slovenija uvaja protekcionistični model (načelo
caveat venditor10
); pravo Skupnosti pa informacijski model (načelo caveat emptor11
).
Zakon o varstvu potrošnikov je tako osrednji predpis potrošniške zakonodaje. Od sprejetja pa
do danes je doţivel nekatere popravke, predvsem z namenom harmonizacije z evropskim
pravnim sistemom. ZVPot določa temeljne pravice potrošnikov v odnosu do ponudnikov
blaga in storitev na trgu. ZVPot v prvem poglavju ureja splošne določbe, kjer definira pojme
potrošnika, ponudnika, uvoznika, idr.; navaja, katere direktive EU so prenesene v pravni red
Republike Slovenije; določa uradni jezik poslovanja; v drugem poglavju zakon ureja
odgovornost za izdelek, v tretjem oglaševanje blaga in storitev, v četrtek garancijo za
brezhibno delovanje stvari; v petem pogodbene pogoje; v šestem prodajo blaga in opravljanje
storitev; v sedmem nosilce varstva potrošnikov; v osmem nacionalni program varstva
potrošnikov; v devetem inšpekcijski nadzor in upravne ukrepe; v desetem
10
Caveat venditor pomeni, da naj bo prodajalec tisti, ki se zaveda dolţnosti in odgovornosti. Potrošnik je oseba,
ki potrebuje posebno varstvo s strani drţave. 11
Caveat emptor pomeni, da naj se potrošnik sam zaveda dolţnosti in odgovornosti. Potrošnik tako sam odloča,
vendar mu mora biti na voljo veliko število informacij, da se lahko čim laţje in pravilneje odloči.
6
premoţenjskopravno varstvo; v enajstem kazenske določbe; v dvanajstem prehodne in končne
določbe.
Poleg ZVPot kot krovnega vira, veljajo še drugi pravni akti. Varstvo potrošnikov tako ureja ţe
Ustava Republike Slovenije12
, ki zagotavlja določeno raven varstva pravic, varnosti in zdravja
potrošnikov v okviru človekovih pravic. Potrošniška pravica do pravnega varstva je
zagotovljena z ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen) in pravico do pritoţbe ali
drugega pravnega sredstva (25. člen). Po 42. členu ustave imajo potrošniki pravico do
zastopanosti oz. do zdruţevanja v interesne skupine; prav tako pa jim je po 72. členu ustave
zagotovljena pravica do zdravega ţivljenjskega okolja.
ZVPot dopolnjujejo še številni zakonski akti, kot so Zakon o splošni varnosti proizvodov13
,
Zakon o varstvu konkurence14
; Obligacijski zakonik15
; Zakon o trgovini16
; Zakon o trţni
inšpekciji17
; Zakon o pospeševanju turizma18
; Stanovanjski zakon19
; Zakon o potrošniških
kreditih20
, Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami21
, idr.
Najdemo pa še številne podzakonske akte (npr. Pravilnik o proizvodih zavajajočega videza22
;
Pravilnik o označevanju cen blaga in storitev23
, idr.); splošne poslovne pogoje; mednarodne
akte, ki jih je ratificirala Slovenije in druge pravne vire.
ZVPot predstavlja tudi pravno podlago za nacionalni program varstva potrošnikov. V 67.
členu določa: »Nacionalni program varstva potrošnikov določa temeljne politike varstva
potrošnikov in opredeljuje obseg dejavnosti, ki se financira oziroma sofinancira iz državnega
proračuna.«
Z nacionalnim programom varstva potrošnikov se določajo zlasti:
- načela in cilji politike varstva potrošnikov, - naloge, ki imajo pri uresničevanju politike varstva potrošnikov prioriteto, - vrste nalog na področju varstva potrošnikov, ki se bodo opravljale na podlagi
koncesij,
- okvirni obseg sredstev za izvedbo nalog iz nacionalnega programa, - okvirni obseg sredstev za spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij24.
Leta 2000 je Drţavni zbor Republike Slovenije na osnovi ZVPot sprejel prvi Nacionalni
program varstva potrošnikov za obdobje 2001-200525
, ki je predstavljal prvi politični
dokument slovenske drţave na področju varstva potrošnikov. Program je opredelil temelje
politike varstva potrošnikov; dejavnosti, ki se financirajo oz. sofinancirajo iz drţavnega
proračuna; načela in cilje politike varstva potrošnikov; naloge, ki imajo pri uresničevanju
politike varstva potrošnikov prioriteto; vrste nalog, ki se lahko opravljajo a podlagi koncesij
12
Uradni list RS 33/91 13
Uradni list RS 101/2003 14
Uradni list RS 18/93 15
Uradni list RS 97/07 16
Uradni list RS 24/08 17
Uradni list RS 20/97 18
Uradni list RS 57/98 19
Uradni list RS 69/2003 20
Uradni list RS 70/2000 21
Uradni list RS 53/07 22
Uradni list RS 5/2000 23
Uradni list RS 63/1999 24
2. odstavek 67. člena ZVPot 25
Uradni list RS 61/00
7
ter okvirni obseg sredstev za izvedbo nalog iz programa ter za delovanje potrošniških
organizacij. Program se je osredotočal le na aktivnosti, ki se jih je Republika Slovenija
zavezala izvajati v okviru nevladnega sektorja; v programu pa niso bile opredeljene vsebine,
niti finančno ovrednoten obseg aktivnosti, ki naj bi se izvajale v okviru drţavne oz. javne
uprave. Program se je ţal zaradi prevelikega razkoraka med prvotno predvidenimi in dejansko
dodeljenimi sredstvi v proračunu le delno uresničeval. Kljub temu je odigral pionirsko vlogo
v razvoju varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji.
Drţavni zbor Republike Slovenije je leta 2005 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu
varstva potrošnikov 2006-201026
. Resolucija 2006-2010 je drugi dokument politike varstva
potrošnikov v Republiki Sloveniji. Je rezultat tako pozitivnih kot negativnih izkušenj pri
izvajanju prvega nacionalnega programa. Resolucija se v veliki meri nanaša na Evropsko
strategijo varstva potrošnikov 2002-2006. Predstavlja podlago za usklajeno delovanje vseh
nacionalnih akterjev na področju varstva potrošnikov, vladnih in nevladnih organizacij.
Resolucija uvaja načrtovanje nalog in aktivnosti na področju varstva potrošnikov z dvoletnimi
programi dela, ki so vezani na vsebinsko strukturo ciljev resolucije in jih sprejema Vlada
Republike Slovenije. V skladu z 61. členom ZVPot Urad Republike Slovenije za varstvo
potrošnikov na podlagi nacionalnega varstva potrošnikov pripravi letni program varstva
potrošnikov. V skladu z 62. členom ZVPot pri pripravi programa sodeluje strokovni svet, ki
deluje pri Uradu za varstvo potrošnikov in ga sestavljajo predstavniki zainteresiranih
pristojnih upravnih organov, organizacij potrošnikov, podjetniških zbornic in zdruţenj ter
ugledni strokovnjaki s področja varstva potrošnikov.
Vlada Republike Slovenije je tako 20. marca 2008 na predlog Ministrstva za gospodarstvo
sprejela Program varstva potrošnikov za leti 2008 in 2009. Ta Program varstva potrošnikov je
izvedbeni del Resolucije o nacionalnem varstvu potrošnikov 2006-2010. Program upošteva
izrazito horizontalno naravo področja varstva potrošnikov, saj temelji na medsektorskem in
interdisciplinarnem pristopu. V programu so ukrepi in naloge za doseganje z resolucijo
zastavljenih ciljev na področju varstva potrošnikov, za katere so odgovorna različna
ministrstva, inšpekcijske sluţbe, nacionalna regulatorja in drugi organi, katerih delo je
povezano z zagotavljanjem varnosti in zdravja potrošnikov ali varstvom njihovih pravic in
ekonomskih interesov ter upošteva evropske strateške usmeritve na področju varstva
potrošnikov.
Prednostni cilji politike varstva potrošnikov v Resoluciji o nacionalnem programu varstva
potrošnikov 2006-2010 so:
- integracija varstva potrošnikov v vse politike, ki vplivajo na poloţaj in interese potrošnikov na trgu;
- postopna institucionalna krepitev in ustrezna organiziranost nosilcev varstva potrošnikov za učinkovito izvajanje nalog na področju varstva potrošnikov;
- učinkovito izvajanje potrošniške zakonodaje; - učinkovit trţni nadzor varnosti proizvodov in varstva ekonomskih interesov
potrošnikov;
- učinkovite in dostopne javne sluţbe na področju varstva potrošnikov; - krepitev sodelovanja z nevladnimi organizacijami; - učinkovito reševanje potrošniških sporov z vzpostavitvijo javne sheme alternativnega
reševanja sporov in vzpostavitev Evropskega potrošniškega centra.
26
Uradni list RS 114/05
8
Nosilci varstva potrošnikov
Varstvo potrošnikov se je institucionaliziralo znotraj in zunaj drţavne uprave; vendar pa
organizacijska in funkcionalna struktura drţavnih organov in inštitucij, ki skrbijo za varstvo
potrošnikov, še vedno ni ustrezno razvita. Pojavljajo se številna vprašanja glede pristojnosti;
skoraj povsod pa primanjkuje človeških in finančnih virov za izvajanje potrebnih nalog in
operativno delo na področju varstva potrošnikov.
Institucionalna osnova za varstvo potrošnikov je bila v okviru drţavne uprave vzpostavljena z
ustanovitvijo Urada Republike Slovenije za varstvo potrošnikov, ki je začel delovati leta
1996. Urad je organ v sestavi Ministrstva za gospodarstvo, ki je nosilno ministrstvo za varstvo
potrošnikov. Naloge ministrstva so načrtovanje, organiziranje, izvajanje, spremljanje in
vrednotenje politike varstva potrošnikov. Urad za varstvo potrošnikov pa opravlja strokovne
in upravne naloge, ki se nanašajo na pripravo in izvajanje politike in programov varstva
potrošnikov v drţavnih organih, strokovnih in nevladnih organizacijah. Urad opravlja tudi
naloge povezane z izobraţevanjem in obveščanjem potrošnikov ter s svetovanjem (dnevno,
telefonsko in pisno). Urad prav tako spremlja in koordinira posamezne dejavnosti ministrstev
in strokovnih institucij pri izvajanju aktivnosti s področja varstva potrošnikov ter mednarodno
sodeluje na strokovnem in upravnem področju z vidika varstva potrošnikov (npr. sodelovanje
pri delovnih telesih pri Evropski komisiji in v delovnih telesih Sveta EU). Pripravlja tudi
koncesije in izdaja javne razpise za sofinanciranje javnih sluţb, ki jih izvajajo nevladne
organizacije ne področju varstva potrošnikov. Urad sodeluje, spodbuja in sofinancira razvoj
nevladnih in neprofitnih potrošniških organizacij; izdaja pa tudi dovoljenje za opravljanje
storitev potrošniškega kreditiranja. Od leta 1998 deluje pri Uradu Strokovni svet za varstvo
potrošnikov, ki ima funkcijo posvetovalnega organa.
Nadzor nad izvrševanjem zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov, ki urejajo varstvo
potrošnikov, izvajajo različni inšpektorati in drugi organi. Generalni nadzor nad
uresničevanjem določb ima Trţni inšpektorat Republike Slovenije. Poleg njega obstajajo
številni drugi področni inšpektorati in organi (Zdravstveni inšpektorat RS, Veterinarska
uprava RS, Inšpektorat RS za okolje, Agencija za trg vrednostnih papirjev, idr.).
Nevladne potrošniške organizacije (NVPO) so elementi civilne druţbe, ki praviloma nimajo
strogih institucionalnih oblik. V Republiki Sloveniji pojem nevladnih potrošniških organizacij
opredeljuje ZVPot, ki šteje za NVPO tiste organizacije, ki so registrirane kot društva ali
zavodi, ki ne opravljajo pridobitne dejavnosti in jih ustanovijo potrošniki zaradi varstva svojih
pravic ter so vpisane v register potrošniških organizacij. Register vodi Urad Republike
Slovenije za varstvo potrošnikov v skladu s Pravilnikom o pogojih in načinu za vpis
potrošniških organizacij v register. Med NVPO je v Sloveniji najbolj dejavna Zveza
potrošnikov Slovenije, ki je povezana z raziskovalnim inštitutom Mednarodni inštitut za
potrošniške raziskave. Na drugi strani deluje Zveza potrošniških zdruţenj Slovenije, ki
zdruţuje osem manjših lokalnih organizacij. Potrošnik se lahko po nasvet obrne tudi na zavod
PIC (Pravno informacijski center) v Ljubljani ali na Zavod PiP (Pravo in pomoč) v Mariboru.
Podporo pri pripravi in izvajanju celovite politike varstva potrošnikov in zagotavljanju
nemotenega delovanja notranjega trga ima tudi pet usklajevalnih oz. posvetovalnih teles:
Strokovni svet (strokovno in posvetovalno telo, v okviru katerega se izvaja medresorsko
sodelovanje med ministrstvi, pa tudi med vladnimi in nevladnimi organizacijami. Strokovno
podporo nudi predvsem Uradu Republike Slovenije za varstvo potrošnikov ob sprejemanju
različnih dokumentov in ob prenosu relevantne zakonodaje EU v pravni red RS); Inšpekcijski
svet (stalno medresorsko delovno telo, katerega namen je koordinacija dela različnih inšpekcij
na podlagi Zakona o inšpekcijskem nadzoru); Medresorski odbor za notranji trg (koordinacija
9
ministrstev in drugih upravnih organov, ki pripravljajo in izdajajo posamezne pravne akte, ki
se navezujejo na varnost izdelkov); Odbor za električno varnost (predstavlja mnenje
neodvisne stroke, ki lahko vpliva na posamezne institucije, ki delujejo na področju varnosti
električnih proizvodov); Odbor za splošno varnost proizvodov (obravnava vsa vprašanja,
vezana na splošno varnost proizvodov in sprejema ustrezne ukrepe za odpravo in zmanjšanje
nevarnosti posameznih (skupin) proizvodov); Svet za živila in prehrano (skrbi za izvajanje
nalog, povezanih z vodenjem prehranske politike ter zdravstvene problematike, vezane na
ţivila in prehrano).
Druge javne službe na področju varstva potrošnikov izvajajo dejavnosti svetovanja,
obveščanja in izobraţevanja potrošnikov oz. primerjalno ocenjujejo proizvode in storitve. Ena
izmed prednostnih nalog potrošniške politike je ravno zagotavljanje javnih sluţb na področju
varstva potrošnikov. Do sedaj se je svetovanje potrošnikom deloma izvajalo v okviru Urada
RS za varstvo potrošnikov, delno pa razpršeno preko nevladnih organizacij o varstvu
potrošnikov. Javno sluţbo varstva potrošnikov lahko po ZVPot izvaja drţava, lahko pa jo
prenese na nevladni sektor, za kar je predvidena moţnost podeljevanja koncesij. Razdrobljeno
izvajanje javne sluţbe pa je dokaj neučinkovito. Tu ne smemo pozabiti na potrošniško revijo
VIP, ki jo izdaja Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave. Potrošnike se drugače obvešča
še preko izdajanja informativno-izobraţevalnih gradiv, s kampanjami, seminarji, delavnicami,
okroglimi mizami, ipd.
Varuh človekovih pravic opravlja naloge na področju varstva pravic v razmerju do drţavnih
organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Ker je varstvo potrošnika
temeljna človekova pravica, se lahko le-ta po nasvet obrne tudi na varuha človekovih pravic.
Na koncu omenimo še, da je potrošniku na voljo tudi mehanizem za reševanje potrošniških
sporov. Ti se lahko rešujejo v sodnem postopku, kar pa je po navadi zamudno in drago; na
voljo pa so tudi številni mehanizmi za alternativno reševanje potrošniških sporov, kot so
mediacija, posredovanje, arbitraţa in zunajsodno reševanje potrošniških sporov.
Potrošniška politika tako skuša potrošnika kot šibkejšo stranko zavarovati na štirih področjih:
z zagotavljanjem ekonomskega varstva, tako da se na trgu zagotovi primeren sortiment blaga
in storitev ob ustrezni prodajni ceni; z zagotavljanjem pravnega varstva preko pravnih virov
za varstvo potrošnikov; z zagotavljanjem institucionalnega varstva, ki omogoča
organiziranost potrošnikov in zastopanje najširših potrošniških interesov ter z zagotavljanjem
lastnega varstva potrošnikov, s tem, ko so potrošniki dovolj obveščeni in izobraţeni, da lahko
sami zase odgovorno presojajo.
1.2.1. Politika varstva potrošnikov v Evropski uniji
Potrošnik je bil dolga leta v Evropski gospodarski skupnosti (EGS) bolj pasiven spremljevalec
ekonomskega povezovanja. Akti, ki so urejali varstvo potrošnikov so predstavljali t.i. mehko
pravo (predvsem resolucije). Z Enotnim evropskim aktom (1989) je varstvo potrošnikov
postalo del t.i. novih politik Skupnosti.
Varstvo potrošnika je ekonomska, in ne socialna ideja. Potrošnik je sredstvo za dosego
popolne integracije notranjega trga in ekonomske prosperitete v Evropi.27
Za razvoj
27
Trstenjak Verica, knez Rajko, Moţina Damjan, Evropsko pravo varstva potrošnikov, Ljubljana, GV Zaloţba,
2005, str. 42
10
notranjega trga EU je tako zelo pomembno, da ima potrošnik zagotovljen prost dostop do
blaga in storitev; njihove promocije, ponudbe in prodaje prek meja drţav članic. Cilj EU je,
da notranji trg EU postane največji maloprodajni trg na svetu. Maloprodajni trgi so še vedno
razdrobljeni na nacionalne trge, z izjemo nekaterih sektorjev, kamor spada npr. letalski
promet. Tako obstaja moţnost za širjenje maloprodajnih trgov na ravni EU.
Načela varstva potrošnikov so temeljna pravna načela Skupnosti, ki so vključena v 153. člen
Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti28
(PES). Po 153. členu PES se potrošniku
zagotavlja pravica do obveščenosti, izobraţevanja in zastopanosti. Prav tako jasno opredeljuje
pojem minimalne harmonizacije (in s tem drţavam članicam pri prenosu direktiv Skupnosti
omogoča, da sprejmejo stroţje ukrepe varovanja potrošnikov, če so le-ti v skladu s PES).
Za doseganje harmonizacije zakonodaj znotraj drţav članic sta Evropski parlament in Svet
sprejela več direktiv. Direktive ne učinkujejo neposredno, saj njihove rešitve drţave članice
samostojno prenesejo v svoj pravni red. Tako se mora potrošnik neposredno sklicevati na
nacionalni predpis, s katerim je bila direktiva prenesena v pravni red njegove drţave. In
potrošniška zakonodaja je urejena ravno s številnimi direktivami.
Direktive Skupnosti na področju varstva potrošnikov delimo v štiri skupine:
- splošna pravila (uporabljajo se generalno; urejajo potrošniške pogodbe in razmerja do potrošnikov na sploh; npr. Direktiva o zavajajočem oglaševanju
29, Direktiva o
označevanju cen30
);
- sektorska pravila in prodajne metode (vplivajo samo na določene vrste pogodb s potrošniki, npr. Direktiva o označevanju cen ţivil
31; ali se nanašajo zgolj na načine
prodaje potrošnikom, npr. Direktiva o sklepanju pogodb s potrošniki na daljavo32
);
- pravila o varstvu pravic potrošnikov (urejajo načine varstva pravic potrošnikov, npr. Direktiva o sodnih prepovedih);
- druga pravila (direktive, ki so posredno vezane na varstvo potrošnika, npr. Direktiva o elektronskem poslovanju
33).
Omenimo zgolj, da pravo varstva potrošnikov delno ureja tudi primarna zakonodaja EU,
predvsem Enotni evropski akt34
, Maastrichtska pogodba35
, Amsterdamska pogodba36
in
Pogodba o Ustavi za Evropo37
. Pomembna pravna podlaga za politiko varstva potrošnikov pa
so tudi temeljna pravila Organizacije zdruţenih narodov; akti, ki jih sprejema Mednarodna
organizacija potrošniških zdruţenj in Priporočila ministrskega komiteja Sveta Evrope.
28
Consolidated version of the Treaty Establishing the European Community (TEC), Official Journal of the EC,
C 325/33, 24. 12. 2002. 29
Uradni list ES L 259, L 290 30
Uradni list ES L 80 31
Uradni list ES L 58 32
Uradni list ES L 58 33
Uradni list ES L 178 34
Enotni evropski akt, Uradni list RS - MP, 27/2004, 23.3.2004. Dostopen na spletnem naslovu: http://eur-
lex.europa.eu/sl/treaties/dat/11986U/word/11986U.doc 35
Pogodba o Evropski uniji, t.i. Maastrichtska pogodba (podpisana v Maastrichtu 7. februarja 1992). Dostopna
na spletnem naslovu: http://eur-lex.europa.eu/sl/treaties/dat/11992M/word/11992M.doc 36
Amsterdamska pogodba je podpisana v Amsterdamu 2. oktobra 1997; predrugači način označevanja členov
(uvede numeričen sistem) v Pogodbo o EU in Pogodbo o ES. Dostopna na spletnem naslovu: http://eur-
lex.europa.eu/sl/treaties/dat/11997D/word/11997D.doc 37
Pogodba o ustavi za Evropo, Ur. l. ES C 310, 16.12.2004. Dostopna na spletnem naslovu: http://eur-
lex.europa.eu/JOHtml.do?uri=OJ:C:2004:310:SOM:SL:HTML
11
Komisija evropskih skupnosti je leta 2007 objavila Strategijo potrošniške politike EU 2007-
201338
. Strategija ima tri glavne cilje:
- okrepiti potrošnike EU (usposobljeni potrošniki potrebujejo pravo izbiro, natančne informacije, preglednost trga in zaupanje)
- izboljšati blaginjo potrošnikov v EU (s cenami, izbiro, kakovostjo, raznovrstnostjo, dostopnostjo in varnostjo)
- učinkovito zavarovati potrošnike pred resnimi tveganji in nevarnostmi (pridobiti zaupanje potrošnikov)
Cilj Komisije je na ta način do leta 2013 doseči bolj integriran in učinkovitejši notranji trg,
zlasti maloprodajno razseţnost. Potrošniki bodo na podlagi enako visoke ravni varstva imeli
enako visoko raven zaupanja v proizvode, trgovce, tehnologijo in prodajne metode na
maloprodajnih trgih po vsej EU. Potrošniški trgi bodo konkurenčni, odprti, pregledni in
pravični. Proizvodi in storitve bodo varni. Potrošniki bodo imeli dostop do osnovnih storitev
po ugodnih cenah. Trgovci, zlasti mala in srednja podjetja, bodo lahko na preprost način trţili
in poslovali s potrošniki po vsej EU.39
Pri doseganju teh treh ciljev bodo Komisijo vodili zadevni členi Pogodbe, prav tako vključeni
v operativne cilje novega finančnega programa za varstvo potrošnikov 2007–2013, ki določa
pravni okvir za izdatke potrošniške politike EU v času izvajanja strategije.
(a) Zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov s preprostim pravnim okvirom,
zboljšanimi dokazi, boljšimi posvetovanji in boljšim zastopanjem interesov
potrošnikov.
(b) Zagotoviti učinkovito uporabo predpisov, predvsem prek sodelovanja pri
izvrševanju zakonodaje, obveščanju, izobraţevanju in pravnih sredstvih.40
Čeprav so finančna sredstva za potrošniško politiko omejena, program ponuja veliko različnih
instrumentov za podpiranje prednostnih nalog, navedenih v nadaljevanju, zlasti na področju
izvrševanja zakonodaje, obveščanja in izobraţevanja.41
Pri doseganju zgoraj navedenih ciljev, se bo potrošniška politika EU osredotočila na naslednje
prednostne naloge42
:
Boljše spremljanje potrošniških trgov in nacionalnih potrošniških politik
Potrebno je izboljšati pravno ureditev. Zanjo je potrebno dodobra poznati vedenje
potrošnikov. Da bi slednjega spoznali, je potrebno razviti nova orodja in kazalnike
spremljanja, ki bi omogočali ocenjevanje delovanja trga z vidika potrošnika, predvsem na
področju varnosti, zadovoljstva, cen in pritoţb potrošnikov. Oblikovalci in izvajalci politik na
področju varstva potrošnikov in konkurenčnosti na ravni EU in nacionalni ravni, morajo
tesneje sodelovati, da bi dosegli blaginjo potrošnikov.
38
Sporočilo komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Strategija potrošniške politike EU 2007-2013, Bruselj, Komisija evropskih skupnosti, 2007 39
Sporočilo komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Strategija potrošniške politike EU 2007-2013, Bruselj, Komisija evropskih skupnosti, 2007, str. 6 40
Ibid. 41
Ibid. 42
Povzeto po Sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, 2007, str. 6-8)
12
Boljša pravna ureditev na področju varstva potrošnikov
Obstoječi predpisi na področju varstva potrošnikov na ravni EU zagotavljajo osnovno varstvo
potrošnikov v vseh drţavah članicah in so v mnogih drţavah temelj nacionalnih reţimov za
varstvo potrošnikov. Večina obstoječih predpisov EU na področju varstva potrošnikov temelji
na načelu minimalnega usklajevanja. V zakonodaji je drţavam članicam izrecno priznana
pravica, da uvedejo stroţje predpise od temeljnih predpisov EU. Ta pristop je bil popolnoma
upravičen v času, ko so se pravice potrošnikov med drţavami članicami močno razlikovale,
elektronsko trgovanje pa še ni obstajalo. Strategija 2002-2006 je določila nov pristop, ki
temelji na popolnem usklajevanju. To preprosto pomeni, da zakonodaja v svojem danem
obsegu ne sme dovoliti nadaljnjih predpisov na nacionalni ravni, da bi lahko izboljšala
notranji trg in zavarovala potrošnike.
Boljše izvrševanje zakonodaje in pravnih sredstev
Strategija daje velik poudarek na izvrševanje zakonodaje. Uporaba prava varstva potrošnikov
zahteva ukrepanje mnogih sodelujočih strani: potrošnikov, trgovcev, medijev, potrošniških
nevladnih organizacij ter samoregulatornih in javnih organov. Ukrepi bodo osredotočeni na
izvajanje ţe začetih pobud, zapolnjevanje še vedno obstoječih vrzeli ter zagotavljanje
usklajevanja in skladnosti. Komisija bo učinkovitost nacionalnih reţimov za izvrševanje
zakonodaje spremljala tudi s pomočjo raziskav in drugih orodij.
Bolje obveščeni in poučeni potrošniki
EU lahko v tesnem sodelovanju z drţavami članicami bistveno prispeva k nacionalnim,
regionalnim in lokalnim prizadevanjem za obveščanje in poučevanje potrošnikov. Zlasti
mreţa evropskih potrošniških središč se mora razvijati še naprej kot vmesni člen med EU in
potrošniki.
Postavljanje potrošnikov v ospredje drugih politik in področij pravne ureditve EU
Na potrošnike neposredno vplivajo mnoge politike EU, kot so notranji trg, podjetništvo,
okolje, finančne storitve, transport, konkurenčnost, energija in trgovina. Napredek je bil
doseţen pri integraciji interesov potrošnikov, predvsem na področju varnosti proizvodov,
transporta, telekomunikacij, energije in konkurenčnosti. V prihodnje bo treba graditi na teh
doseţkih za bolj sistematično integracijo interesov potrošnikov. Obravnavati je treba dve
glavni vprašanji. Prvič, liberalizacija osnovnih storitev sicer prinaša znatne koristi za večino
potrošnikov, vendar so še vedno potrebni varnostni ukrepi za tiste potrošnike, ki teh koristi
nimajo. Ugoden dostop do osnovnih storitev za vse je bistvenega pomena za sodobno in
proţno gospodarstvo, pa tudi za socialno vključevanje. Dokaz, da noben potrošnik ne bo
zapostavljen, bo prav tako podkrepil politično podporo za ukrepe glede osnovnih storitev.
Drugič, ukrepi na ravni EU zahtevajo tudi večji poudarek na spremljanju glavnih potrošniških
trgov za zagotovitev pozitivnih rezultatov za potrošnike. Nenazadnje so za osnovne storitve
potrebna tudi zagotovila o preglednosti trga in boljših mehanizmih za pritoţbe in pravna
sredstva.
13
2. PRAVNA OPREDELITEV ZAMUDE IN ZAMUDA LETA
Pogojno nastane pogodbena nezvestoba ob vsaki razliki med pogodbeno obljubo in njeno
spolnitvijo; točneje ob vsaki razliki med dejanskim stanjem, pričakovanim po pogodbeni
obljubi, in med resnično nastalim.43
Ali kot trdi Nina Plavšak, da je kršitev pogodbene
obveznosti vse, kar ni pravilna izpolnitev.44
Kršitev pogodbe je ţe od obdobja rimskega prava eden osrednjih problemov pogodbenega
dela obligacijskega prava in predmet številnih obravnav v pravni teoriji in sodni praksi.45
Področje kršitev pogodbe je v slovenskem pravnem sistemu urejeno predvsem v
Obligacijskem zakoniku. Pomemben vir je tudi Zakon o varstvu potrošnikov. V skladu s
tradicionalnim kontinentalno-pravnim pristopom se različno obravnavajo zamuda
(neizpolnitev), nezmoţnost izpolnitve in izpolnitev z napako.46
Upnik ima tako pri dolţnikovi neizpolnitvi kot nepravilni izpolnitvi na voljo enaka osnovna
pravna sredstva: izpolnitveni zahtevek, odškodninski zahtevek in odstopno upravičenje. Svojo
izpolnitev nasproti dolţniku lahko tudi zadrţi z ugovorom neizpolnitve (nepravilne
izpolnitve) oziroma ogroţenosti ter zniţa kupnino (ceno). Med upnikovi pravnimi sredstvi
ima, vsaj konceptualno, osrednje mesto izpolnitveni zahtevek, ki je usmerjen neposredno v
vsebino pogodbene obveznosti.47
2.1. Pravni institut zamude po obligacijskem zakoniku
Damjan Moţina v svoji knjigi Kršitev pogodbe48
celostno obravnava institut zamude in iz
njegove knjige bomo tudi povzeli, kaj zamuda v pravnem smislu sploh je.
Zamuda je urejena v številnih členih Obligacijskega zakonika, ali kot navaja Moţina – OZ
ureja zamudo in njene posledice precej nepregledno.
Dolţnikova zamuda je urejena v 1. odstavku 299. člena OZ in se glasi: »Dolţnik pride v
zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.«
Dolţnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti, ko nastopi čas izpolnitve oz. zapadlost.
Osnovni predpostavki zamude sta tako neizpolnitev in zapadlost obveznosti. To velja, kadar
je čas izpolnitve vnaprej določen; sicer pa zamuda nastopi, ko upnik dolţnika opomni. Ker se
v pričujočem delu ukvarjamo z zamudo letalskega prevoznika, le-ta nastopi, kadar letalski
prevoznik dejansko zamuja in zato ni potrebno, da bi do kakršnegakoli dodatnega
opominjanja sploh moralo priti. Glede na črko zakona je dolţnik v zamudi prvi dan po izteku
dneva, ko bi moral izpolniti. Zaradi specifične situacije, pa je čas pri letalskem prevozu ena
43
Lapajne Stanko, Pogodbena nezvestoba, Slovenski pravnik, Ljubljana, 1931, str. 6-8 44
Plavšak Nina et. al., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Zaloţba, Ljubljana, 2003, str. 197 45
Juhart Miha v: Moţina Damjan, Kršitev pogodbe, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006 46
Moţina Damjan, Kršitev pogodbe, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006, str. 325 46
Ibid. 47
Moţina Damjan, Kršitev pogodbe, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006, 461 str.
14
izmed najbolj bistvenih zadev, zato zamuda ne more nastopiti prvi dan po izteku dneva
določene izpolnitve, ampak takoj z neizpolnitvijo v trenutku, ko bi do realizacije pravnega
posla moralo priti.
V teoriji je bilo dolgo sporno, ali pojem zamude predpostavlja tudi dolţnikovo krivdo, tj. ali
zamuda nastopi le, če je dolţnik kriv za zakasnitev, ali pa je pojem zamude objektiven in
nastopi zamuda neodvisno od dolţnikove krivde (bolje: odgovornosti). Po uveljavitvi Zakona
o obligacijskih razmerjih (ZOR) v teoriji prevladuje objektivna koncepcija: zamuda nastopi z
neizpolnitvijo ob zapadlosti, odgovornost dolţnika ni potrebna. Dolţnikova odgovornost, ki
se tudi domneva, pa je pogoj za odškodninsko odgovornost zaradi zamude.49
Zakonodajalec pojma neizpolnitve ni definiral. Zakon ti dve zadevi ločuje, torej izhaja iz
predpostavk, da obstaja razlika, kadar je dolţnik popolnoma pasiven in ne stori ničesar in
kadar dolţnik nekaj stori, pa mu to v celoti ne uspe. Cigoj tu predlaga kriterij kavze. »Če je iz
kavze pogodbe videti, da nepravilna izpolnitev nima zadostnih elementov, da bi jo lahko šteli
za izpolnitev, mora biti dopustno, da jo upnik deklarira kot neizpolnitev.«50
Na podlagi tega
lahko ločimo neizpolnitev od izpolnitve z napako.
Dolţnikova obveznost z nastopom zamude ne preneha. Dolţnik lahko obveznost še vedno
izpolni in tako konča zamudo (purgatio morae), upnik pa mora njegovo izpolnitev sprejeti in
ne more brez nadaljnjega zahtevati odškodnine namesto izpolnitve. Upnikovemu
izpolnitvenemu zahtevku pa se z nastopom zamude pridruţi zahtevek na povrnitev škode
zaradi zamude. »Če dolţnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik
upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.«51
Dolţnikova odgovornost za izpolnitev pogodbe v zamudi postane stroţja, saj odgovarja tudi
za naključje. Tako s trenutkom dolţnikove zamude nanj preide nevarnost naključnega
uničenja ali poškodovanja predmeta obveznosti, če dolţnika to ni bremenilo ţe pred zamudo.
»Dolţnik je odgovoren tudi za delno ali popolno nemoţnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv,
če je nastopila potem, ko je prišel v zamudo, za katero odgovarja.«52
Dolţnik tako odškodninsko odgovarja za vse posledice zamude, tudi če izvirajo iz
nepredvidenega naključja oz. višje sile in zanje sicer ne bi odgovarjal.
Temeljno upravičenje upnika je zahtevek na izpolnitev v naravi, saj je le-ta usmerjena
neposredno v vsebino pogodbene obveznosti. »Sopogodbenik prisili pogodbi nezvestega
sopogodbenika k spolnitvi tistega, kar je spolniti obljubil, a ni spolnil.«53
»Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan
izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.«54
49
Moţina Damjan, Kršitev pogodbe, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006, str. 374 50
Cigoj Stojan v: Moţina Damjan, Kršitev pogodbe, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006, str. 293 51
2. odst. 239. čl. OZ 52
4. odst. 239 čl. OZ 53
Lapajne Stanko, Pogodbena nezvestoba, Slovenski pravnik, Ljubljana, 1931, str. 6-8 54
1. odst. 239. Čl OZ
15
Za upnikov prehod z izpolnitvenega na odškodninski zahtevek mora biti podana gotovost, da
dolţnik obveznosti ne bo več izpolnil, to pa je samoumevno le pri nemoţnosti izpolnitve.
Kadar pa je izpolnitev še mogoča, tj. kadar neizpolnitev ni tudi nezmoţnost, mora upnik
dolţniku praviloma postaviti primeren naknadni rok, preden lahko odstopi od pogodbe in
zahteva odškodnino; izpolnitveni zahtevek pa z odstopom ugasne.
»Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj
drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih
členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v
vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.«55
S postavitvijo primernega dodatnega roka je dolţniku dana zadnja moţnost, da izpolni
obveznost v naravi in odvrne upnika od odstopa od pogodbe ter zahtevka odškodnine zaradi
neizpolnitve. Šele neupoštevanje roka dolţnika upniku dovoljuje prehod z zahtevka na
izpolnitev na zahtevek za povrnitev škode zaradi neizpolnitve ter morebiten odstop od
pogodbe. S tem, ko upnik zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve, izgubi izpolnitveni
zahtevek, dolţniku pa je odvzeta moţnost izpolnitve v naravi. Upniku naknadnega roka ni
potrebno določiti, kadar je očitno, da to ne bi imelo smisla.
Upnikov odstop od pogodbe v povezavi z odškodnino zaradi neizpolnitve je najteţja sankcija
kršitve pogodbe, zato jo ţeli zakon v skladu z načelom favor contractus omejiti le na primere,
ko je dokončno jasno, da izpolnitve ne bo oz. je ne bo v doglednem času.
V vzajemnih pogodbah ima upnik moţnost, da zaradi dolţnikove zamude odstopi in doseţe
prenehanje pogodbe; pri pogodbah, kjer pa je čas izpolnitve bistvena sestavina (fiksni posli),
pa pride do prenehanja celo po zakonu (ex lege). V slednjem primeru lahko upnik obdrţi
izpolnitveni zahtevek ter s tem pogodbo v veljavi, če to nemudoma sporoči dolţniku.56
Upnik lahko načeloma od izpolnitvenega zahtevka odstopi le, če odstopi od pogodbe. Če pa
pri pogodbi ostane, lahko zahteva le izpolnitev in morebitno odškodnino zaradi zamude, ne pa
odškodnine za neizpolnitev/namesto izpolnitve.
Odškodninska odgovornost
Če dolţnik na kakršen koli način krši pogodbo, mora upniku povrniti škodo. Dolţnikova
odgovornost za kršitev se domneva, upnik pa je tisti, ki mora dokazati kršitev, škodo in
vzročno povezavo med njima. Da se dolţnik razbremeni krivde pa mora dokazati, da je
njegova kršitev pogodbe posledica naknadnih, nepredvidljivih, nepreprečljivih in
neodvrnljivih okoliščin.57
55
103. čl. OZ 56
(1)Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne
izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu.
(2)Vendar lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva
njeno izpolnitev.
(3)Če je upnik zahteval izpolnitev pogodbe, pa je ni v primernem roku dobil, lahko odstopi od pogodbe.
(4)Ta pravila veljajo tako v primeru, ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za
razvezano, če ne bo izpolnjena v določenem roku, kot tudi takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku
po naravi posla njena bistvena sestavina. (104. čl. OZ)
57 240 čl. OZ
16
Izpolnitveni interes je osnovno merilo obsega odškodninske odgovornosti. Odškodnina naj bi
prikrajšano stranko postavila v poloţaj, v katerem bi stranka bila, če kršitve ne bi bilo in bi
bila pogodba pravilno izpolnjena. Oškodovani stranki mora kršitelj pogodbe povrniti vsaj
tisto, zaradi česar je bila prikrajšana. Če bi se ji povrnilo manj, bi to pomenilo, da stranka v
tistem delu nosi posledice dolţnikove kršitve, kar pa ne bi bilo pravično.
Stranka, ki krši pogodbo, odškodninsko odgovarja le za predvidljivo škodo in to v času
kršitve in ne sklenitve pogodbe; oškodovana stranka pa lahko zahteva odškodnino v višini
izpolnitvenega interesa.
Pri gospodarskih pogodbah je mogoče pričakovati večji obseg predvidljive škode.
V primeru, da za nastalo škodo, njeno velikost ali oteţitev dolţnikovega poloţaja odgovarja
tudi upnik, se odškodnina sorazmerno zmanjša.58
S kršitvijo pogodbe so prizadete tudi nepremoţenjske dobrine.
V tujih pravnih redih je opazna tendenca po vse širšem priznavanju nepremoţenjske škode
zaradi kršitve pogodbe. V OZ to sicer ni eksplicitno navedeno. Na podlagi 1. odst. 243. čl. OZ
ima upnik pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolţnik moral
pričakovati v času kršitve pogodbe. V povezavi s 132. čl. OZ, ki opredeljuje pojma
premoţenjske in nepremoţenjske škode se zdi, da je zakonodajalec iz 243. čl. OZ ţelel črtati
nepremoţenjsko škodo; verjetno pa je ţelel omejiti zgolj njen obseg. V teoriji pa vlada
večinsko mnenje, da se nepremoţenjska škoda absolutno priznava in temu sledi tudi novejša
slovenska sodna praksa.
2.2. Zamuda leta in pravica do odškodnine
V tem poglavju se bomo konkretneje osredotočili na zamudo leta. Pravno smo zamudo v
obligacijskem pravu ţe opredelili v prejšnjem podpoglavju; splošno pa lahko rečemo, da je
zamuda časovni interval, ki nastopi, kadar se načrtovano dejanje ne zgodi v
načrtovanem času.
Vprašanje, ki se pojavi pri zamudah v primeru potovanj z letali je, kateri dogodki jih
povzročajo oz. k njim prispevajo.
Večina potnikov bo najprej pomislila na zamudo pri odhodu. Vsako potovanje, tako tudi
potovanje z letalom, je lahko izredno stresno; ţe v fazi predpriprav nanj do samega vkrcanja
in kasneje. Kako pa bo zamuda vplivala na ljudi, je seveda odvisno od najrazličnejših
faktorjev – dolţine zamude; količine posredovanih informacij med zamudo o zamudi;
čakalnih pogojev; kakor seveda od vsakega posameznika in njegovih motivov potovanja (npr.
nekdo, ki potuje spontano zaradi prostega časa, se ne bo vznemirjal toliko kot poslovneţ, ki je
časovno vezan). Drţi pa tudi, da zamuda ob odhodu še ne pomeni nujno zamude ob prihodu.
Se pa zamuda lahko pojavi tudi v drugih fazah potovanja – pri vzletu; med poletom; pri
pristajanju; ob prihodu; pri prestopanju.
Vprašanje je tudi, kateri čas je merodajen. Če se osredotočimo zgolj na odhod – objavljen čas,
ko je potnik rezerviral polet; spremenjen in ponovno objavljen čas pred dnevom poleta;
58
244. čl. OZ: »Če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik
ali kdo, za katerega je on odgovoren, se odškodnina sorazmerno zmanjša.«
17
spremenjen čas na sam dan poleta, zaradi sprememb v načrtu poslovanja letališča? Splošno
sprejeto pravilo je, da se zamuda odhodnega leta meri po zadnjem urniku, ki ga je
letališče tisti dan uporabljalo. Zaradi varstva potrošnikov pa se bo v nekaterih primerih
uporabljal originalen urnik.
Vzrokov za zamudo je nešteto. O njih in statistiki zamud bomo nekaj več povedali v 5.
poglavju. Zamuda pa ni vedno negativna. Ceneje je imeti zamudo na tleh kot pa dovoliti, da
letalo vzleti ter nadoknadi zamudo s hitrostjo, s kasnejšim ali vmesnim čakanjem ali z
nedoseganjem optimalnih stopenj letenja. Na nekaterih letališčih z veliko gostoto so krajša
obdobja čakanja celo pričakovana.
Kako je zamuda kategorizirana v EU? EUROCONTROL59
uporablja koncepta primarne
in sekundarne zamude. Primarna zamuda je tista, ki vpliva na začetek leta. Nanjo ne vpliva
nobena druga poprejšnja oz. akumulirana zamuda. Sekundarna zamuda pa je akumulirana. Ta
zamuda se pojavi kot posledica poprejšnje motnje, vzrok katere je lahko primarna zamuda na
začetku enega izmed prejšnjih poletov ali kakšen drug poprejšnji dogodek. Teh dogodkov je
ogromno. Če na kratko povzamemo skupine vzrokov so le-ti lahko: potniki in prtljaga; tovor
in pošta; letalo in parkirišče; tehnična in letalska oprema; poškodbe na letalu in napake v
delovanju računalniškega sistema; letalske operacije in drugi vzroki.
Zamude lahko glede na vzroke kategoriziramo tudi takole:
letališke zamude
Preobremenjenost letališč se lahko kaţe v raznih oblikah. Lahko se zgodi, da letala ni moč
premakniti z enosmernih parkirišč, kar bo vplivalo na zagon letala in s tem na odhod. Lahko
so obremenjene vozne steze, kar bo povzročilo kasnejši vzlet in s trem posledično zamudo pri
prihodu. Ostale vrste preobremenjenosti letališča kot so pomanjkanje parkirnih prostorov,
čezmerno povpraševanje po prihodu, problemi na voznih stezah – lahko imajo za posledico
zamudo pri prihodu ali povzročijo zamudo letalom, ki še niso vzletela s prejšnjega letališča.
Preobremenjenost pa se lahko pojavi tudi na terminalu; npr. zamude pri varnostnem pregledu.
zamude med poletom (en-route)
Vzrok teh zamud so pomanjkanja kapacitet med poletom. To je lahko posledica čezmernega
povpraševanja ali pomanjkanja kontrolorjev letenja zaradi bolezni. Tako da ta zamuda
dejansko ni opaţena na poti, se pa odraţa v nezmoţnosti uvedbe odhodnih omejitev na letalu,
ki bi moralo poleteti skozi prizadeto zračno območje.
zamude zaradi vremena
Zamude zaradi vremena se lahko zgodijo tako na letališču odhoda kot prihoda in občasno tudi
na poti. Kot je to značilno za letališke zamude, se pri nekaterih zamudah zaradi vremena
letalo ne more normalno premikati po odhodnem letališču ali pa je treba letalo očistiti snega
zaradi varnostnih razlogov. Drugi vremenski dogodki lahko vplivajo na destinacijo, npr. z
zmanjšanimi prihodi zaradi močnih vetrov ali zaradi potrebne ločitve letal zaradi zmanjšane
vidljivosti.
drugi vzroki zamud
Sem spadajo vse druge vrste zamud, ki niso zgoraj naštete, so pa prav tako pomembne.
59
European Organisation for the Safety of Air Navigation
18
Kje pride do zamude? Ugotovili smo ţe, da lahko pride do zamude na letališču odhoda,
med poletom ali v destinacijskem letališču. Vzrok zamude se lahko pojavi v katerikoli od
teh točk in povzroči zamudo v svoji točki ali kasneje.
Kakšen je čas zamude? Zelo različen. Kadar imamo kapacitete in povpraševanje, je
verjetnost, da bo več zamud, kadar bo povpraševanje večje. To pa variira od dela dneva,
dneva v tednu, meseca v letu.
Letalske zamude imajo številne škodljive posledice. Pravilno delovanje vsakega časovno-
odvisnega sistema, kjer je nastop ene operacije odvisen od v primernem časovnem roku
zaključene predhodne operacije, bo ogroţeno, če ključni (kritični) dogodki niso izvršeni
pravočasno. Kot v vsakem kompleksnem sistemu, kjer se morajo sočasno pravilno in uspešno
izvesti številni dogodki, pa lahko tudi zamude na nekritičnih mestih potencialno postanejo
kritične.
In kakšne so posledice?
- nezadovoljstvo potnikov (ob pomanjkanju točnosti se bodo potniki začeli spraševati o zmoţnostih in storitvah letališča/letalskega prevoznika)
- cena (zamuda stane) - neučinkovitost (od uporabe goriva z okoljskimi in cenovnimi posledicami do
potrebnih objektov za uspešno delovanje; tako na primer letalo, ki stoji na letališču
dlje kot bi moralo glede na plan letenja, izgublja na učinkovitosti – zaradi tega
letala se morda neko drugo letalo ne bo moglo pripraviti za vzlet; prostor za
»postanek« se najame, tako da se bodo povišali stroški; zamuda pa lahko povzroči
številne druge aktivnosti na letališču, ki vplivajo na omejitev drugih kapacitet, npr.
voznih poti ali vzletno-pristajalnih stez, kar povzroča nadaljnje zamude)
Vidimo lahko, da gre za izredno povezan sistem, kjer zamuda enega zlahka
povzroči zamudo naslednjega poleta. Sekundarne zamude povzročajo več kot 40%
zamud.
- vpliv na okolje (npr. letala na čakanju s priţganim motorjem, ki povzročajo emisije, onesnaţujejo zrak in povzročajo hrup)
Podatke o zamudah zbira EUROCONTROL-ova Centralna enota za upravljanje tokov
(CFMU60
). V poznih osemdesetih so zamude letalskih prevoznikov prišle na naslovnice.
Čeprav so bile vremenske in tehnične motnje vedno vzrok zamud, pa je enormno povečanje
zamud zaradi preobremenjenosti v tistem obdobju preraslo v politično zaskrbljenost. Bilo pa
je izjemno malo podatkov o vzrokih zamud, katerih identifikacija bi lahko privedla do
njihovih zmanjšanj ali celo do preprečitve. Tako so ustanovili CFMU, ki zdruţuje številne
regionalne agencije, ki zbirajo podatke ter jih analizirajo, da dobijo širšo sliko o zamudah.
Podatke so sprva zbirale letalske druţbe posamično in so bili tako zelo razdrobljeni. Prometni
minister Evropske konference civilnega letalstva (ECAC61
) je tako predlagal, da bi se
ustanovil program, ki bi zbiral in objavljal podatke o zamudah letalskega prometa v Evropi in
rodila se je CODA,62
ki je z delovanjem pričela v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
K sistemu so pripomogle tudi številne druge organizacije, ki so pomagale zbirati podatke in
sodelovati na druge načine. Nazadnje se je rodila eCODA, ki omogoča hitro elektronsko
moderno zbiranje podatkov. Po njihovem poročilu znaša povprečna zamuda leta 20,3 minute.
60
Central Flow Management Unit 61
European Civil Aviation Conference 62
The Central Office for Delay Analysis
19
Zamuda leta je urejena v Obligacijskem zakoniku, Zakonu o obligacijskih in
stvarnopravnih razmerjih v letalstvu, v Uredbi (ES) št. 261/2004 ter Montrealski
konvenciji.
OZ ureja zamudo na splošno in o tem smo govorili ţe v prejšnjem podpoglavju z naslovom
Zamuda. Če v eni povedi povzamemo, je v OZ zamuda eksplicitno urejena v 2. odseku 2.
oddelka z naslovom izpolnitev IV. poglavja OZ, ki ureja prenehanje obveznosti - in sicer v
299.-301. čl.; drugače pa se zamude dotikajo številni drugi členi OZ-ja.
Specialno je zamuda urejena v Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu
(ZOSRL); le ta pa napotuje na Uredbo (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v
primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov. Ta uredba razveljavlja Uredbo
(EGS) št. 295/91 o uvedbi skupnih pravil za povračilo škode v primeru zavrnjenega vkrcanja
v rednem letalskem prometu. Uredba 261/2004/ES se neposredno uporablja v vseh drţavah
članicah EU; to pomeni, da razveljavlja tudi določena pravila našega reda, ki niso v skladu z
uredbo. Tako 11. čl. ZOSRL – Odpoved letov; 12. čl. ZOSRL – Zavrnitev vkrcanja in velike
zamude letov ter 13. čl. ZOSRL – Obveščanje potnikov, direktno napotujejo na Uredbo
261/2004/ES.
Uredba 261/2004/ES je bila sprejeta, ker je kljub vzpostavljenemu osnovnemu varstvu
potnikov, ki ga je zagotavljala Uredba (EGS) 295/91 z dne 4. februarja 1991 o vzpostavljanju
skupnih pravil za sistem odškodnin za zavrnjeno vkrcanje v rednem zračnem prometu, bilo
število potnikov, ki jim je bilo proti volji zavrnjeno vkrcanje, kakor tudi število potnikov, ki
so bili prizadeti zaradi odpovedi brez predhodnega opozorila in zaradi velikih zamud, še
vedno preveliko. S to uredbo je ţelela Evropska skupnost zvišati standarde varstva ter okrepiti
pravice potnikov, na drugi strani pa zagotoviti letalskim prevoznikom delovanje na
liberaliziranem trgu pod usklajenimi pogoji. Uvaja varstvo potnikov tako na rednih kot tudi na
posebnih letih in letih, ki so del paketnih potovanj. Obseg varstva se razširi s potnikov, ki
odhajajo z letališča drţave članice tudi na potnike, ki vzletajo z letališča v tretji drţavi, pa so
namenjeni na letališče drţave članice, kadar let opravlja letalski prevoznik iz EU. Obveznost
iz Uredbe vedno prevzema dejanski prevoznik, ne glede na to, ali je tudi lastnik letala, ali ima
le-tega v zakupu z ali brez posadke.
Uredba pod določenimi pogoji, ki so opredeljeni v nadaljnjem besedilu uredbe uvaja
minimalne pravice potnikov ob zavrnitvi vkrcanja proti njihovi volji, odpoved leta in zamudo
leta.
Uredba se uporablja pod točno določenimi pogoji. Primarno je vezana na potnike, ki vzletajo
in pristajajo na letališčih EU; velja pa tudi za potnike, ki odhajajo z letališča tretje drţave in
so namenjeni na letališče drţave članice EU, za katero se pogodba uporablja, če je dejanski
prevoznik, tj. tisti letalski prevoznik, ki dejansko opravlja let oz. le-tega namerava opraviti v
svojem ali tujem imenu, iz EU.
Če potniki odhajajo z letališča drţave članice EU, morajo imeti potrjeno rezervacijo na letu in
so prijavljeni na let (razen v primeru odpovedi letala), kakor je to vnaprej dogovorjeno z
letalskim prevoznikom, organizatorjem potovanj ali pooblaščeno potovalno agencijo oz. v
kolikor čas ni naveden, najpozneje 45 minut pred objavljenim časom odhoda.
Kadar pa potniki odhajajo z letališča tretje drţave na letališče EU in je tudi prevoznik iz EU,
pa Uredba velja, kadar jih je letalski prevoznik ali organizator premestil iz rezerviranega leta
na drug let, pri čemer razlog premestitve ni bistven.
20
Uredba se ne uporablja za potnike, ki potujejo brezplačno ali po zniţani tarifi, ki ni
neposredno ali posredno na voljo širši javnosti. Uporablja pa se za potnike, ki imajo izdane
vozovnice v okviru programa zvestega potnika oz. kakšnega drugega komercialnega
programa.
Uredba tudi ne vpliva na pravice potnikov iz Direktive 90/314/EGS63
.
Zamuda je opredeljena gleda na čas zamude in dolţino leta. Daljši kot je let, daljša zamuda se
upošteva. Za zamudo se štejeta več kot dve uri pri letih do vključno 1500 km; za lete nad
1500 km znotraj EU oz. za vse druge lete med 1500 in 3500 km tri ure in več; pri daljših
letih pa zamuda nad 4 ure.
V primerih takšnih zamud mora letalski prevoznik potnikom nuditi pomoč v obliki
obrokov hrane in osvežilnih napitkov, primerne čakalnemu času, dva brezplačna
telefonska klica in brezplačno pošiljanje dveh sporočil po teleksu, faksu ali elektronski
pošti.
Kadar je utemeljeni pričakovani čas odhoda najmanj naslednji dan od prvotno
navedene ure odhoda, mora letalski prevoznik potnikom ponuditi še hotelsko nastanitev,
če je prenočitev čez noč oz. več noči nujna ali je nujen daljši postanek od načrtovanega
potnikovega postanka ter prevoz med letališčem in krajem nastanitve (hotel idr.)
Kadar pa se zgodi, da je zamuda daljša od 5 ur, pa lahko potnik v roku sedmih dni
zahteva povračilo stroškov v višini polne cene vozovnice, po kateri je bila vozovnica
kupljena za tisti del ali tiste dele poti, ki niso bili opravljeni. Prav tako lahko v primeru
tako dolge zamude potnik v roku sedmih dni zahteva povračilo stroškov v višini polne
cene vozovnice, po kateri je bila vozovnica kupljena tudi za tisti del ali tiste dele poti, ki
so že bili opravljeni, če let več ne služi namenu glede na potnikov prvotni potovalni
načrt, skupaj s povratnim letom na izhodiščno mesto odhoda takoj, ko je to mogoče.
V zgornjem odstavku navedena pravila veljajo tudi za potnike, katerih leti so del paketnih
potovanj, z izjemo pravice do povračila stroškov, če je takšna pravica izhajala iz Direktive
90/314/EGS.
Potnik lahko v primeru več kot 5 urne zamude izbira tudi med spremembo poti pod
primerljivimi pogoji prevoza na končni namembni kraj takoj, ko je to mogoče ali pa
spremembo poti pod primerljivimi pogoji prevoza na končni namembni kraj pozneje, če
potnikom to ustreza in so sedeţi še razpoloţljivi.
V primeru, da ima mesto, naselje ali regija več letališč in dejanski letalski prevoznik ponudi
potniku let na drugo letališče od tistega, za katerega je imel potnik rezervacijo, nosi dejanski
letalski prevoznik tudi vse stroške prevoza potnika od alternativnega letališča do tistega, za
katerega je imel potnik rezervacijo oz. do drugega bliţnjega kraja, o katerem se je poprej
dogovoril s potnikom.
63
Direktiva sveta z dne 13 junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (90/314/EGS);
ki zahteva, da so pravice potrošnika jasno opredeljene in da naj ima organizator potovanja do potrošnika
obveznosti, če pride do znatne opustitve izpolnjevanja pogodbeno dogovorjenih storitev, ko je potrošnik ţe
odpotoval ali pa če je organizator potovanja ugotovil, da ne bo mogel zagotoviti pomembnega dela storitev.
Organizator in/ali pogodbeno vezani turistični agent je odgovoren potrošniku za pravilno izpolnitev obveznosti,
ki izhajajo iz pogodbe in poleg tega za škodo, ki nastane potrošniku zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve
pogodbe, razen če pomanjkljivosti pri izvajanju pogodbe ni moč pripisati nobeni njihovi napaki ali napaki
drugega izvajalca storitev. Odgovornost organizatorja potovanj in/ali turističnega agenta zaradi neizpolnitve ali
pomanjkljive izpolnitve storitev pa se omeji skladno z mednarodni konvencijami.
21
Kadar je potniku ponujen alternativni let ali nek drug let od rezerviranega, obstajajo različna
pravila glede boljše oz. slabše namestitve potnika.
Če dejanski letalski prevoznik namesti potnika v višji razred, kot je zapisan na potnikovi
vozovnici, dejanski letalski prevoznik ne sme zahtevati nobenega doplačila.
Če pa dejanski letalski prevoznik potnika namesti v niţji razred, kot je zapisan na potnikovi
vozovnici, mu mora v sedmih dneh povrniti stroške v višini 30% cene vozovnice za lete do
vključno 1500 km; 50% cene vozovnice za lete znotraj EU nad 1500 km in druge lete med
1500 km in 3500 km; ali 75% cene vozovnice za daljše lete od 3500 km.
Potnik ima pravico tudi do dodatne odškodnine. V kolikor je bila odškodnina odobrena na
podlagi te Uredbe, pa se lahko prisojen znesek odškodnine po tej Uredbi odšteje od zneska
celotne odškodnine, ki je bila prisojena potniku. Od tega pravila pa obstaja izjema, in sicer za
potnike, ki so se prostovoljno odpovedali rezervaciji, t.i. prostovoljce – osebe, ki so se ţelele
vkrcati in so se prijavile na let, so pa sprejele predlog letalskega prevoznika, naj odstopijo
svojo potrjeno rezervacijo v zameno za druge storitve, za katere so se dogovorile z dejanskim
letalskim prevoznikom.
V primeru zamude letalskega prevoznika velja tudi Montrealska konvencija64
, in sicer za
vse drţave podpisnice te konvencije, kamor sodi tudi EU. Skupaj z Uredbo (ES) št. 889/2002
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. maja 2002 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št.
2027/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreče, veljajo določila Montrealske
konvencije za vse lete znotraj EU, tako domače kot mednarodne. Montrealska konvencija
ureja odgovornost letalskega prevoznika v primerih zamude in s tem potniku nastale
ekonomske škode; kakor tudi odgovornost za škodo v primeru izgubljene, poškodovane ali
uničene prtljage. Odgovornost prevoznika bo podrobneje razloţena v točki 3.
Na tem mestu omenimo še to, da letalski prevoznik mora povrniti škodo, ki nastane zaradi
poškodovane, uničene, izgubljene prtljage oz. zaradi zamude v njeni dostavi. Pomembno je
vedeti, da se pri tem upošteva le prtljaga, ki jo je potnik predal prevozniku ob registraciji
(check-in). Zgornja meja odškodnine, ki se lahko v takšnih primerih zahteva, je pribliţno
1300 evrov na posameznega potnika; pri čemer pa je potrebno upoštevati, da se ob registraciji
za let posamezen kos prtljage vedno registrira na enega potnika. Zaradi tega zavodi za varstvo
potrošnikov potnikom svetujejo, da v primeru izgube prtljage raje vsak potnik nosi svojo
prtljago v svoji torbi ali kovčku, ker bodo tako imeli večje moţnosti za povračilo pravične
odškodnine.
2.3. Način uveljavljanja pravic
Način uveljavljanja pravic v zakonih ni posebej opredeljen. V Uredbi 261/2004/ES o
uveljavljanju pravic delno govori člen 14, ki ureja obveznost obveščanja potnikov o njihovih
pravicah.
64
Predstavniki 118 drţav so 28