, XVII . . 1 . .. , (, 1623 1624 .). . 1581 . - . 1577 . . ( 1619 .
1648 .). , - , . , . . - . ., - (. ). 1 . .. , 1688 . ( - jeliby
chcia). - - .
32
Staré kesanské výpjky v eštin a slovinštin
eština a slovinština jsou dleité tím, e jejich území byla ji od
asných dob vystavena pronikání západního kesanství a e pedchdci
Slovinc a ech (Moravan) se s vtšinou kesanských termín zejm sezna-
movali mezi prvními ze slovanských kmen. Detailní zkoumání eských a
slovinských podob, zvlášt tch, které se hláskov liší, tak me pinést
cenné poznatky pro zjišování historie konkrétních kesanských výpj-
ek. Akoliv k pvodu kesanských termín ji existuje bohatá literatura
(nkterým z nich se vnoval i R. Nahtigal), je u vtšiny z nich
obvykle tké najít jednoznaný zdroj a cestu pejetí a vysvtlit
hláskové substi- tuce. V tomto píspvku znovu oteveme otázku pvodu a
historie slov biskup/škòf, kí/krí a církev/cérkev.
33
, - Sankt Peterburg, Rusija
XIV–XV .
- , XIV–XV . . – ( 15 . (Bercic II 36); 15 . (Bercic II 13); 15 .
(Bercic II 12)). - , ( ) - . - , , , « – ».
34
Università degli Studi „Roma Tre“ – Dipartimento di Lingue,
Letterature e Culture straniere Rim, Italia
„, »: 80 .
, V . () « , “, . (1950), . - , - - . – , V , 2008. , , , .
35
Nahtigalova obravnava besedil Knjig kraljev v hrvaškoglagolskih
liturgijskih knjigah v lui danes dostopnih rokopisov
V monografiji Nskol´ko zametok o sldah drevnslavjanskogo parimej-
nika v horvatsko-glagolieskoj literature je Rajko Nahtigal e leta
1902 prepriljivo pokazal, da so bila v hrvaške glagolske brevirje
in misale prevzeta berila iz Geneze, Izaije, malih prerokov in
knjig kraljev. To je dokazal s primerjalno analizo teksta v
parimejnikih, celotnega slovanske- ga prevoda starozaveznih knjig
in besedila v hrvaških liturgijskih knjigah, ki ga je rpal iz
Berieve izdaje Ulomci svetoga Pisma obojega uvjeta staroslavenskim
jezikom I.–V. (Praga 1864–71). Nahtigal je predpostavil, da je bilo
tudi parimejno besedilo tretje in etrte Knjige kraljev prevze- to v
hrvaške glagolske knjige, eprav je imel na razpolago samo mono
revidirana besedila iz mlajših hrvaškoglagolskih virov, ki ne kaejo
ne- posrednih tekstoloških povezav s parimejnim prevodom.
Veljavnost te predpostavke overimo z analizo danes dostopnih
rokopisov.
36
Anton akelj-Rodoljub Ledinski in Mlada Breda
Anton akelj-Rodoljub Ledinski je najpomembnejši kot zapisovalec
fol- klornih pesmi, zlasti tistih, ki mu jih je zapela mati Ana.
Domneva se, da jih je bilo najmanj sedem zvezkov, a ohranjen je le
eden.
Po tedanji navadi je akelj pesmi »olikal«, razširil in jim celo
spre- menil ritem. Tipien primer takšne predelave je Mlada Breda,
ki je obja- vljena v štirih redakcijah. Prvi zapis iz septembra
1838 šteje 143 vrstic, redakcija za Sreznjevskega 1841 ima 166
vrstic, v Kranjski belici 1848 pa je 180 vrstic. To besedilo je
Anastasius Grün prevedel v nemšino in v obeh jezikih ju je Janez
Bleiweis 1853 ponatisnil v Novicah (21–22, 26, 29–30). V
Bleiweisovem Koledarku za leto 1856 je razširjena na 235 vrstic.
Leta 1865 jo je Luiza Pesjakova prevedla v nemšino (Slawische
Blätter, Dunaj, 473–479).
Poleg nemških prevodov je Rajko Nahtigal odkril še ruske in se po-
svetil prezrti izdaji I. I. Sreznjevskega slovenskih narodnih pesmi
Mlade Brede in ziljskega »reja« (Slovenski jezik III, Ljubljana
1940, 28–44).
Slavist Izmail I. Sreznjevski je 1841 na popotovanju po Sloveniji
pri- šel tudi na Koroško in v Rezijo ter tam naletel na slovensko
balado Mla- da Breda v zapisu Antona aklja-Rodoljuba Ledinskega.
Objavil jo je v zborniku petrograjske akademije Pamjatniki i
obrazcy jazyka i slovesnosti ruskych i zapadnych Slavjan, I–IV, St.
Peterburg, 1852–1856, 427–29 z naslovom »Horutanskaja [=
Karantanska, op. M. S.] pesnja«. V rušino jo je prevedel B. B.
Saratov (Russkaja Beseda, Moskva 1857, II,147 sl.).
37
Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov
Genetsko jezikoslovje (genealoška lingvistika, geneolingvistika)
preuu- je genetska, tj. sorodstvena razmerja med razlinimi
jezikovnimi pojav- nostmi (idiomi) ter izdeluje njihovo
genetskojezikoslovno (geneolingvi- stino) oz. genealoško
klasifikacijo glede na stopnjo njihove medsebojne jezikovne
sorodnosti. V 70. letih 19. stoletja je leipziška »mladogramati-
na« jezikoslovna šola prišla do pomembnega spoznanja, da se
jezikovno spreminjanje najbolj sistemsko, regularno, »pravilno«
dogaja na glasovni ravnini. Ker se glasovna ravnina jezika
spreminja najbolj sistemsko in je glasovne spremembe mogoe opisati
z natannimi glasovnimi pravili (mladogramatiki so jih imenovali
glasovni zakoni, nem. Lautgesetze), je najpomembnejše merilo
doloanja jezikovne sorodnosti in genetskoje- zikoslovne
klasifikacije zgodovinskoglasoslovno. Idiomi so med seboj navpino
ali vodoravno sorodni, e med njimi na glasovni ravni obstajajo
sistemske, regularne, »pravilne« vzporednice (paralele), ki jih je
mogoe zvesti na skupno izhodiše, razlike med njimi na sinhron(in)i
ravni pa razloiti z regularnimi glasovnimi spremembami.
Po nesplošnoslovanskih glasovnih spremembah so se e v 9. stole- tju
v okviru vseh treh slovanskih makrogeolektov (juna slovanšina,
vzhodna slovanšina, zahodna slovanšina) izoblikovali staroslovanski
geolekti s svojimi razlikovalnimi glasovnimi znailnostmi
(definicijskimi lastnostmi).
Starojunoslovanski geolekti in njihove razlikovalne glasovne
znailnosti
Praslo- vansko
Severozahod- no-alpsko
Raško Vzhodno- junoslo- vansko
*tl, *dl *tl, *dl *l *l *l *l *, * *2, *j *2, *j *2, *2 *2, *2 *št,
*d *š, * *š, * *š, * *š, * *št, *d *št, *d
38
Praslo- vansko
*skE2, *zgE2
*sk, *zg *sc, *z
*cv, *v, *sv
*tl, *dl *l *tl, *dl *l *l *l */* : *c/*kE2
* * * * : *c * : *c
Starozahodnoslovanski geolekti in njihove razlikovalne glasovne
znailnosti
Praslovansko Polabsko- -pomorjansko
Osrednje- tatrsko
*xE2 > * *š *š *š *š *tl, *dl *tl, *dl *tl, *dl *tl, *dl *l *oRC
*RoC *RoC *RoC *RaC *CoRC *CaRC *CRoC *CRoC *CRaC *CRaC *CeRC *CReC
*CReC *CRC *CRC *CRC *CRC *CRC *CRC *’ *CRC *CRC *CRC *CRC *
Iz teh staroslovanskih geolektov so se pozneje izoblikovali
slovanski ge- olekti hierarnine stopnje jezika, tj. jeziki v
genealoškem pomenu (mnoica narenih skupin, njihovih nareij in
krajevnih govorov, ki izkazujejo iste je- zikovne znailnosti, tj.
arhaizme in inovacije).
Namen prispevka je pregledno podati tipologijo lingvogenez
slovanskih jezikov. Ontološko gledano so osnova modeliranja
lingvogenez in posledine genetskojezikoslove klasifikacije glasovne
znailnosti (inovacije in arhaizmi) obravnavanih geolektov, ki imajo
vrednost genetskih meril – glasovnim se lahko pridruijo tudi
oblikovne znailnosti (inovacije in arhaizmi), e se nji- hovi areali
ujemajo z areali glasovnih znailnosti –, in sicer njihova
relativna
39
kronologija ter zemljepisna razširjenost. Pri doloanju modela
lingvogeneze vsakega od njih so upoštevani njegovo izhodiše (enotno
ali neenotno) in tenja v njegovem jezikovnem spreminjanju
(divergentno ali konvergentno), doloene so njegove definicijske
lastnosti (alietete), ki so intepretirane kot inovacije oz.
arhaizmi znotraj areala. Definirani so tudi morebitni prehodni in
drugotni geolekti.
40
Alenka Šivic – Dular Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
Ljubljana, Slovenija
Rajko Nahtigal in znanstvene ustanove na Slovenskem v prvi polovici
20. stoletja
Rajko Nahtigal spada med tiste slovenske znanstvenike, ki so se ob
koncu prve svetovne vojne odzvali klicu asa in se dejavno vkljuili
v obliko- vanje zunanjih okolišin (ustanov), ki naj bi spodbudile
razvoj slovenske znanstvene misli kot najvišje oblike narodovega
duhovnega ivljenja. V referatu se s stoletne asovne distance
predstavlja ne samo Nahtiga- lov tehten prispevek filološki
znanosti, ampak se osveuje in osvetljuje tudi
vsebinsko-organizacijski angama pri ustanavljanju in oblikovanju
znanstvene mree, kot so visokošolske ustanove (tj. Univerza v
Ljubljani, Filozofska fakulteta in Seminar za slovansko
filologijo), zavzemanje za ustanovitev znanstvenih zdruenj (npr.
Znanstvenega društva za huma- nistine vede, Akademije znanosti in
umetnosti), znanstvenih revij in za popularizacijo znanstvenih
dognanj ter njihov pretok. Zunanji odraz nje- gove dejavnosti so
bile tudi visoke funkcije (dvakratni dekan Filozofske fakultete,
rektor Univerze v Ljubljani, prvi predsednik Akademije znano- sti
in umetnosti) in astna lanstva.
41
, Sofija, Bolgarija
- IX–XI .
-- . - IX–XI , : , , , , , - - , , . - - .
42
Andrea Trovesi Università di Roma »La Sapienza« Rim, Italija
The modal meaning »na doseštane« of the Bulgarian Imperfect tense
and its counterparts in other Slavic languages
Amongst Slavic languages, only Bulgarian (and Macedonian) have re-
tained the Imperfect, a syntetic past tense inherited from
Protoslavic. The Bulgarian Imperfect (minalo nesvršeno vreme) of
both verbal as- pects (Imperfective / Perfective) is still
consistently used. Apart from its temporal meanings (“present in
the past”), it occurs in a variety of modal meanings, which,
generally speaking, imply a modification in the ephistemic validity
of the utterance. The modal meaning of the Bulgar- ian Imperfect
Imperfective, Imperfekt na doseštane, is used to ask for a
previosly given but at present forgotten information. Based on
previous research work on the subject, the paper aims to
investigate whether and to which extent such a meaning can be
expressed by verbal morphology in the Slavic languages that have
lost the Imperfect Tense. The languag- es considered in the paper
are: Bulgarian, Serbian (Croatian), Czech, Polish and
Russian.
43
Rajko Nahtigal und die altkirchenslavische Textkritik
In meinem Vortrag möchte ich mich mit textkritischen Aspekten der
For- schungen und Editionen Rajko Nahtigals auf dem Gebiet der
altkirchens- lavischen Literatur auseinandersetzen. Welche
textkritische Methoden hat Nahtigal angewandt? Auf welchen
Prinizipien sind seine Editionen altkirchenslavischer Texte
gegründet? Und welche sind seine wichtigsten Errungenschaften auf
diesem Gebiet? Im letzten Teil meines Vortrags würde ich dann die
Frage der wissenschaftlichen Rezeption seiner Ar- beiten in der
Slavistik der darauffolgenden Jahrzehnte aufwerfen und sie kurz zu
beantworten versuchen.
44
Nahtigalovi paleografski doprinosi u okvirima glagoljske
paleografije XX. stoljea
Na temelju uvida u povijest glagoljske paleografije kroz XX.
stoljee, od monografije Vatroslava Jagia iz 1911. do one Vjekoslava
Štefani- a napisane 70-ih godina XX. st. procijenit e se doprinos
R. Nahtigala rekonstrukciji izvorne glagoljske azbuke kako ju je u
IX. st. oblikovao Konstantin Filozof, te rekonstruiranju pismovnih
utjecaja iz grkoga mi- nuskulnog alfabeta, kao i brojnih
orijentalnih pisama koja su mu mogla stajati na raspolaganju.
Kljuno e biti odgovoriti na pitanje u kojoj mjeri Nahtigal
nastavlja istraivanja na dosege svojih uitelja, ponajprije Va-
troslava Jagia, te koliko je inzistiranje na fonološkom naelu pri
preuzi- manju slova iz starijih alfabeta dovelo do pomaka u
naslojavanju znanja iz glagoljske paleografije, nakon što se
pokazalo kako neuvaavanje gla- sovnih slinosti prilikom preuzimanja
oblikovnih utjecaja u oblikovanju slova vodi paleografske
rekonstrukcije u slijepu ulicu. Osobito se zani- mljivim pokazuje
prepoznavanje vanosti autohtone glagoljike stilizaci- je koja
glagoljicu ini prepoznatljivom.
45
Université de Lille 3 Lille, Francija