Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za razredni pouk
Tanja Oprčkal
SAMOPODOBA IN UČNI USPEH
Mentorica: prof. dr. Zlatka Cugmas
Maribor, 2016
1
ZAHVALA
Za strokovno pomoč in vodenje pri nastajanju diplomskega dela se zahvaljujem mentorici,
prof. dr. Zlatki Cugmas.
Posebna zahvala gre mojim staršem. Ti so mi omogočili študij in mi vseskozi stali ob strani.
Brez njih življenje ne bi bilo takšno, kakršno je. Prav tako se zahvaljujem vsem, ki so mi bili v
pomoč in oporo in so mi na kakršenkoli drugi način pomagali pri nastajanju mojega
diplomskega dela.
2
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA
Podpisana Tanja Oprčkal, rojena, 04. 05. 1980 v Celju, študentka Pedagoške fakultete
Univerze v Mariboru, smer razredni pouk, izjavljam, da sem avtorica diplomskega dela z
naslovom Samopodoba in učni uspeh pri mentorici prof.dr. Zlatki Cugmas.
Podpis študentke
Maribor,
3
POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE
V diplomski nalogi sem obravnavala tematiko samopodobe in učnega uspeha. Samopodoba je
pomemben pokazatelj otrokovega duševnega zdravja in hkrati njegovega razvoja in
funkcioniranja kasneje v življenju. Sodobna spoznanja kažejo, da je prav obdobje otroštva
najpomembnejše za oblikovanje posameznikove samopodobe in njenih posameznih sestavin.
Cilj diplomske naloge je bil ugotoviti stopnjo splošne samopodobe pri učencih. Želela sem
ugotoviti, ali obstajajo razlike pri stopnji samopodobe glede na spol in glede na prevladujočo
oceno v spričevalu. Skušala se najti povezavo med splošno samopodobo učencev in njihovo
učno uspešnostjo, izraženo s prevladujočo oceno v spričevalu. V prvem delu sem predstavila
teoretične vidike samopodobe, strukture in oblikovanje samopodobe, velik del sem namenila
obravnavi šestih temeljnih prvin samopodobe ter vlogi vzgojno izobraževalnih institucij pri
oblikovanju le-te. V drugem delu pa sem analizirala rezultate anketnega vprašalnika in
ugotovila, da je stopnja samopodobe učencev na zelo visokem nivoju in da povezave med
spoloma ter prevladujočo oceno v spričevalu pri oblikovanju slednje ne obstajajo oz. so
statistično nepomembne.
Ključne besede: otroci, samozavest, samopodoba, samospoštovanje, osebnost, učni uspeh
4
ABSTRACT AND KEY WORDS:
In this diploma thesis I discussed the topic of self-esteem and academic achievement. Self-
esteem in an important indicator of child's mental health and at the same time its development
and functioning later in life. Modern findings suggest that the most important period for
creation of someone's self-esteem and its individual components is childhood. The objectives
of this diploma thesis were to determine the level of general self-esteem in students. I wanted
to determine if there are any differences in level of self-esteem according to the gender and
according to the prevailing grade in certificate. I tried to find the connection between general
self-esteem of students and their academic achievement, expressed with the prevailing grade
in certificate. In the first part I presented theoretical aspects of self-esteem, the structure and
design of self-esteem, I spent a large part on discussing six basic elements of self-esteem and
on the role of educational institutions in its creating. In second part I analyzed the results of
the questionnaire and I realized that the rate of self-esteem in students is at the very high level
and that the connection between the gender and the prevailing grade in certificate in creating
self-esteem does not exist or it is statistically insignificant.
Key words: children, self-confidence, self-esteem, self-respect, personality, academic success
5
KAZALO
KAZALO SLIK .......................................................................................................................... 7
1. TEORETIČNI DEL ............................................................................................................ 9
1.1 OSEBNOST ................................................................................................................. 9
1.1.1 Izvor osebnosti ..................................................................................................... 9
1.1.2 Opredelitev osebnosti ........................................................................................... 9
1.1.3 Dejavniki osebnosti ............................................................................................ 10
1.2 SAMOPODOBA ....................................................................................................... 10
1.2.1 Opredelitev samopodobe .................................................................................... 10
1.2.2 Opredelitev samovrednotenja in samospoštovanja ............................................ 12
1.2.3 Struktura samopodobe ........................................................................................ 14
1.2.4 Šest temeljnih prvin samopodobe ...................................................................... 17
1.2.5 Oblikovanje samopodobe ................................................................................... 21
1.2.6 Razvojne smernice samopodobe ........................................................................ 23
1.2.7 Visoka samopodoba ........................................................................................... 25
1.2.8 Pomen samozavedanja, samovrednotenja in pozitivne samopodobe za otroke . 28
1.2.9 Samopodoba šolskega otroka ............................................................................. 28
1.2.10 Vloga šole pri oblikovanju otrokove samopodobe ............................................. 31
1.2.11 Učna uspešnost in učenčeva samopodoba .......................................................... 32
2. EMPIRIČNI DEL ............................................................................................................. 33
2.1 Namen raziskave ........................................................................................................ 33
2.1.1 Cilji raziskave ..................................................................................................... 33
2.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev in omejitev raziskovalnega problema ................ 33
2.2.1 Raziskovalne hipoteze ........................................................................................ 33
2.2.2 Spremenljivke ..................................................................................................... 33
2.3 METODOLOGIJA .................................................................................................... 35
6
2.3.1 Raziskovalna metoda .......................................................................................... 35
2.3.2 Raziskovalni vzorec ........................................................................................... 35
2.3.3 Tehnike in postopki zbiranja podatkov .............................................................. 35
2.3.4 Organizacija podatkov ........................................................................................ 36
2.3.5 Vsebinsko – metodološke značilnosti anketnega vprašalnika ............................ 36
2.3.6 Postopki obdelave podatkov ............................................................................... 36
2.4 REZULTATI OBDELAVE PODATKOV IN NJIHOVA INTERPRETACIJA ...... 37
2.5 SKLEP ....................................................................................................................... 45
3. LITERATURA ................................................................................................................. 47
PRILOGE ................................................................................................................................. 49
7
KAZALO SLIK
Slika 1 Porazdelitev udeležencev po starosti ........................................................................... 35
Slika 2: Ocena, ki je prevladovala v učenčevem spričevalu .................................................... 37
Slika 3: Učenčeva ocena, koliko je samozavesten .................................................................... 38
Slika 4: Odgovori učencev na vprašanje glede fizične varnosti. ............................................. 38
Slika 5: Odgovori učencev na trditve glede čustvene varnosti. ............................................... 40
Slika 6: Odgovori učencev iz pridobljenih trditev na temo Identitete učenca. ....................... 41
Slika 7:Odgovori učencev iz pridobljenih trditev na temo Pripadnosti, odtujenosti učencev. 42
Slika 8: Odgovori učencev iz pridobljenih trditev na temo Kompetentnosti učencev. ............. 43
Slika 9: Odgovori učencev iz pridobljenih trditev na temo Poslanstva in smisla v življenju. . 44
8
UVOD
Posameznikova samopodoba se začne razvijati že v njegovem otroštvu. Pri samem
opazovanju otrok v vrtcu in prvih razredih osnovne šole lahko zaznamo, da so nekateri
posamezniki bolj družabni, pozitivni, odprti v odnosih z vrstniki, imajo več samozavesti,
medtem ko se nekateri že zelo zgodaj zapirajo vase, so nekomunikativni, boječi, prestrašeni,
nesamozavestni in se težje ali sploh ne vklopijo v družbo vrstnikov.
Za razvoj zdrave samopodobe otroka v otroštvu so ključnega pomena zdravo, vzpodbudno
motivacijsko okolje, čustvena varnost, odprtost, bližina, topli, odprti odnosi s starši, družino
in kasneje z vrstniki, učitelji itd. Da otroku pomagamo pri razvijanju zdrave samopodobe, je
pomembno vložiti dovolj truda in časa v njegovo vzgojo in učenje. Da pa bosta naše učenje in
vzgoja učinkovita, je dobro poznati vsaj osnovne značilnosti otrokovega razvojnega obdobja,
od telesnih značilnosti oz. sprememb, spoznavnega in psihosocialnega razvoja otroka od
rojstva preko pubertete do mladostništva in nenazadnje zrele odrasle osebe. V otroštvu sta
vzgoja ter skrb za vzpodbujanje zdrave samopodobe in za razvoj otrok prepuščena predvsem
staršem, starim staršem, ostalim družinskim članom, kasneje, ko otrok prvič prestopi vrata
vzgojno izobraževalnih ustanov, pa na oblikovanje njegove samopodobe vplivajo tudi
vzgojitelji, učitelji, sošolci, vrstniki in ostali, ki postanejo del njegovega življenja.
Izsledki mnogih raziskav, ki jih navaja M. Juriševič (1999), kažejo, da je za zdrav razvoj
posameznikove samopodobe najbolj pomembno obdobje otroštva, kasneje z vstopom v šolo
pa se razširjajo in utrjujejo že obstoječe sestavine, značilnosti oblikovanja samopodobe.
Razvita samopodoba je izredno pomemben pokazatelj, kako se bo mlada oseba razvijala in
delovala v prihodnosti in v kakšno osebo se bo razvila.
9
1. TEORETIČNI DEL
1.1 OSEBNOST
1.1.1 Izvor osebnosti
»V sodobni znanosti se uporablja izraz »osebnost« kot znanstveno-strokovni izraz, v strogo
določenem in opredeljenem celovitem smislu. Njegov pomen se je natančno definiral v daljši
dobi jezikovne evolucije iz izvornejših pogovornih pomenov, ki so jih imeli pojmi, ki v našem
in v drugih jezikih označujejo osebnost, preden so prišli v strokovno definirano uporabo. In
kot vsi drugi znanstveni termini ima tudi ta izraz osebnost daljšo pomensko ter etimološko
»prazgodovino« « (Musek, 1982, str. 15).
Če se osredotočimo na slovenski izraz »osebnost«, je ta relativno mlada beseda izpeljana iz
nemščine in izhaja iz jezikovno starejšega izraza »oseba«. Tako izraz »oseba« kot »osebnost«
pomenita »to, kar je svoje«, oz. »to, kar je v sebi« in izražata notranjo vsebino, notranjo
naravo, bistvo človeka in to v vrednostno pozitivnem smislu (Musek, 1982).
1.1.2 Opredelitev osebnosti
Musek (1982) je mnenja, da je definicij pojma »osebnosti« veliko in bi bilo nesistematično
nizanje le-teh povsem nesmiselno. Pregled osebnostnih definicij, kjer so svoje opredelitve
glede osebnosti prispevali številni avtorji, kaže, da obstaja vsaj šest temeljnih karakteristik ali
vsebinskih dimenzij pojma osebnosti.
Prva skupina opredelitev osebnosti poudarja »jedro« človeka, njegove bistvene dispozicije in
kapacitete, t.i. bistvo človeka.
Druga skupina opredelitev osebnosti označuje pod pojmom osebnost kot zelo bistveno
predvsem posebnost, unikatnost, enkratnost, kvaliteto, individualnost.
Tretja skupina opredelitev osebnosti poudarja strukturo, gradnjo in sistemskost osebnosti oz.
njeno sestavljenost.
Četrta skupina postavlja v ospredje celovitost osebnosti.
Peta skupina poudarja dinamičnost, razvojnost in procesualni vidik osebnosti.
V šesti oz. zadnji skupini opredelitev osebnosti pa zasledimo definicije, ki poudarjajo odnos
osebnosti do družbenega in kulturnega okolja.
10
1.1.3 Dejavniki osebnosti
Posameznik se v okolje rodi kot neoblikovana in nerazvita osebnost. Na sam razvoj in
strukturo osebnosti pa vplivajo različni dejavniki, ki jih v psihologiji razvrščamo v tri velike
skupine.
Med prvo skupino osebnostnih dejavnikov, ki vplivajo na osebnostni razvoj človeka,
uvrščamo dedne in biološke dejavnike osebnosti. Ti dejavniki so dedne zasnove in
dispozicije, potenciali na eni strani, na podlagi katerih se pod vplivom okolja in lastne
dejavnosti oblikuje posameznikova osebnost.
Med drugo skupino dejavnikov uvrščamo dejavnike okolja, ki predstavljajo temeljno
vzpodbudo za razvoj osebnosti, tukaj pa se izpostavljajo predvsem vplivi družbenega in
socialnega okolja.
V tretjo skupino dejavnikov, ki vplivajo na razvoj posameznikove osebnosti, pa štejemo še
človeški razvojni dejavnik oz. njegovo lastno, avtonomno dejavnost, samoiniciativo, brez
katere človek ne more biti in funkcionirati kot subjekt (Musek, 1982).
1.2 SAMOPODOBA
»V psihologiji se je za psihološki konstrukt, ki usmerja kongitivne procese vrednotenja
samega sebe na različnih vidikih znanja, sposobnosti, telesnih in psihičnih značilnosti,
uveljavil izraz samopodoba« (Juriševič, 1999, str. 5).
1.2.1 Opredelitev samopodobe
Samopodoba je pojav, ki ga v psihologiji pod različnimi oznakami poznamo že kar nekaj
desetletij.
Najenostavnejša razlaga samopodobe pravi, da samopodoba pove, koliko imamo radi sami
sebe. Vendar pa samopodoba pomeni še veliko več. Samopodoba je odnos do sebe. Je
vrednost, ki jo pripišemo samemu sebi. Je sestavljena slika lastne vrednosti (Youngs, 1999).
»Samopodoba (Kobal, 2000, str. 48) je konstrukt, ki je v psiholologiji znan že od Jamesove
teorije sebstva dalje. V knjigi Principles of psychology (1890) je avtor razvil pojem sebstva, v
katerega je zajel vse, kar lahko posameznik imenuje kot svoje, in ga razdvojil na sebstvo kot
subjekt (ang. I), kar opredeljuje kot čisti ego, ki je dejaven, in sebstvo kot objekt (ang. Me),
11
katerega opredeljuje kot empirični ego, ki je pasiven in kot tak predmet samoopazovanja ter
psihološkega preučevanja.«
Empirično sebstvo (Goethals in Strauss, 1991; v Kobal, 2000) je razčlenil na posamezna
podsebstva in jih uredil v hierarhično strukturo.
1. duhovno sebstvo (gre za zavestna stanja individuma ter njegova doživljanja in
pojmovanja lastnih mentalnih lastnosti in sposobnosti),
2. materialno sebstvo (gre za občutja, predstave in pojmovanja individuma o njegovem
premoženju),
3. socialno sebstvo (gre za tvorbo doživljanj in pojmovanj individuma o tem, kakšen je
in kakšen naj bo v očeh drugih),
4. telesno sebstvo (gre za posameznikova doživljanja in pojmovanja o lastnem telesu).
D. Kobal (2000) v knjigi povzema opredelitev samopodobe z naslednjimi besedami, in sicer,
da je samopodoba množica odnosov, ki jih posameznik ,zavestno ali ne, vzpostavlja do
samega sebe, v te odnose s samim seboj vstopa postopoma, s pomočjo predstav, občutij,
zanimanj, vrednotenj, ocen samega sebe, ki jih prek prvotnega objekta matere, nato prek
širšega družbenega okolja razvija že od rojstva dalje. S takšno organizirano celoto pojmovanj,
stališč, sposobnosti, doživljanj uravnava svoja ravnanja ter povezuje svoj vrednostni sistem z
vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja.
Sprašuje se, katero vsebino pravzaprav razkriva slovenska različica besede samopodoba. Se
pomen nagiba bolj k ameriškemu self-concept ali evropskemu self-image? Self-concept
označuje zavestno, pojmovno, torej tudi logično in racionalno, self-image pa bolj poudarja
nezavedno, nagonsko in emocionalno. Oboje je združba psihosocialne, telesne in vedenjske
razsežnosti osebnosti. Samopodoba = sebstvo (concept + image) (Kobal, 2000).
V tuji literaturi srečamo izraze kot so (npr.: self-esteem, self-schema, selfunderstanding, self-
theory). Vsi se nanašajo na samopodobo, s tem da poudarjajo različne oz. posamezne
določene vidike znanja, ki jih ima posameznik o sebi (Juriševič, 1999).
Vasta, Haith in Miller (1997) navajajo, da je eden izmed zelo pomembnih vidikov čustvenega
področja pojmovanje samega sebe. Torej samopodobo označuje skupek pojmovanj in
predstav, ki jih imamo o samem sebi in svojih sposobnostih.
12
S samopodobo je tesno povezano samospoštovanje, ki je opredeljeno kot vidik pojma o sebi.
Vsebuje sodbo o lastnih vrednostih in čustvih, povezanimi z lastnimi vrednostnimi sodbami
ter daje vrednostno oceno samega sebe. Pove nam, koliko smo zadovoljni sami s sabo, kako
se ocenjujemo (pozitivno ali negativno) in kako se sprejemamo take, kot smo (Marjanovič
Umek in Zupančič, 2004).
Psiholog Branden pa pojasnjuje, da je samopodoba skupek samoučinkovitosti in
samospoštovanja. Samoučinkovitost se pojmuje kot zaupanje v lastne sposobnosti,
razmišljanja, presojanja, izbiranja in odločanja in na kratko pomeni poznavanje in
razumevanje svojih potreb, interesov, zanašanja nase in zaupanje vase. Samospoštovanje pa
opredeljujemo kot zaupanje v lastne vrednote, kjer predstavljamo svoja pozitivna stališča do
osebnega življenja, kjer verjamemo v svobodo uveljavljanja lastnih misli, želja, potreb. Torej,
občutka samoučinkovitosti in samospoštovanja sta glavna graditelja zdrave samopodobe.
(Youngs, 2000).
1.2.2 Opredelitev samovrednotenja in samospoštovanja
Na svet pridemo z enkratno, individualno kombinacijo lastnosti, talentov, sposobnosti ter
zmožnostjo, da jih razvijemo in se oblikujemo v neodvisno in samozavestno osebo. Zgodnje
otroške izkušnje pa so tiste, ki lahko ta razvoj spodbujajo ali ga zavirajo in sicer tako zelo, da
nikoli ne postanemo tisto, kar bi lahko bili, ampak se neprestano prilagajamo zahtevam okolja
in sliki o nas samih, ki nam je bila vsiljena (Kobal, 2000).
Samopodobe ne oblikujemo na osnovi lastnih potencialov, lastnosti in izkušenj, temveč jo
razvijamo na podlagi mnenj drugih, torej je slika o nas v veliki meri takšna, kakršno so nam
jo vcepili nam pomembni odrasli v našem otroštvu, saj so bili slednji naše prvo »ogledalo«.
Od tega, kateri del samopodobe bo prevladoval v nas samih, ali tisti, ki smo ga razvili sami na
podlagi realnih izkušenj, ali tisti, ki smo ga ustvarili na podlagi slike in pričakovanj drugih, pa
je odvisno od naše osebnosti. Samopodoba se sicer nanaša na osebnost, saj pomeni človekovo
zrcaljenje osebnosti (telesnih, vedenjskih in duševnih vidikov). Ker gre pri samopodobi za
subjektivno zaznavo osebnosti, se osebnost izključuje kot objektivni pojav, kar pa ne velja
obratno, ker osebnost zajema tudi samopodobo (Kobal, 2000).
Samozaupanje oz. zaupanje vase otrok razvija s tem, ko ponotranji (realno) zaupanje in
vzpodbude, ki mu jih izkazujejo starši, ter izkušnje iz lastne, samostojne aktivnosti in je
13
neposredno povezano s samopodobo in z dejstvi kakšni realno smo, kako se vidimo in kakšne
bi se želeli (morali) videti (Kobal, 2000).
Samospoštovanje pa je najpomembnejši korelat samopodobe. Kobal (v Rosenberg, 1965)
opredeljuje samospoštovanje kot pozitivno ali negativno stališče posameznika do sebe.
Samospoštovanje je ocena samega sebe, našega zadovoljstva s samim s seboj, s stopnjo
cenjenosti, koliko se ocenjujemo pozitivno ali negativno in v kolikšni meri se sprejemamo
takšni, kot smo. Samospoštovanje pomeni prepoznati in spoštovati svojo lastno vrednost, ki
je nujen pogoj za srečnejše in polnejše življenje.
Pozitivno stališče ali visoko spoštovanje pomeni, da se posameznik sprejema takšnega kot je,
se ceni, je zadovoljen sam s seboj, se čuti vrednega spoštovanja. In obratno, oseba z
negativnim stališčem do sebe ali nizkim samospoštovanjem se ne ceni, svojih lastnosti ne
odobrava, njeno mnenje o sebi je negativno. Samospoštovanje je torej vrednostni odnos do
samega sebe in zajema predvsem čustva, ki jih posameznik goji do samega sebe.
Samospoštovanje otrok gradi iz spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli, njegovo
primarno socialno okolje ter s poistovetenjem in z vzgledi, kako si samospoštovanje med
seboj izkazujejo odrasli (Rosenberg, 1985; v Kobal, 2000).
Coopersmith (1967, v Gbati, 1988; v Kobal, 2000) pa definira samospoštovanje kot pozitivno
ali negativno oceno samopodobe, to pomeni, da se pozitivna samopodoba nanaša na
odobravanje in sprejemanje samega sebe, negativna pa na zavračanje samega sebe in s tem
zmanjšanega prepričanja v svoje lastne sposobnosti in vrednosti.
Burns (1979, v Kobal, 2000) pa samospoštovanje definira kot proces, kjer posameznik
ocenjuje sebe, svoje podvige, uspehe, sposobnosti, lastnosti na podlagi ponotranjenih
standardov in vrednot, ki jih je oblikoval skozi leta. Prvi procesi ponotranjenja potekajo že v
prvih letih otrokovega življenja, kjer se že oblikujejo tudi prvi zametki samospoštovanja, ki
skozi mladostniška leta zaradi vplivov socialnega okolja in drugih dejavnikov nekoliko niha,
v obdobju odraslosti pa postane relativno stabilno in manj občutljivo na zunanje vplive.
14
1.2.3 Struktura samopodobe
»Danes je splošno znano, da je samopodoba sestavljena iz več področij. Tako ločimo
družinsko, socialno, delovno, akademsko, individualno samopodobo. V psihologiji poznamo
tudi več modelov strukture samopodobe« (Kobal, 2000, str. 49).
Med največkrat omenjenimi in med najpogosteje citiranimi modeli samopodobe je strukturni
model samopodobe po dveh avtorjih, in sicer Shavelson in Bolus (1982).
»Avtorja sta zasnovala strukturni model, s katerim predpostavljata, da je samopodoba
strukturirana in sestavljena iz več področij, je hierarhično urejena in da postajajo področja
posameznikove samopodobe z zorenjem vse bolj številna. Na vrh hierarhične strukture
postavljata splošno samopodobo, ki jo delita na akademski in neakademski del« (Shavelson in
Bolus 1982; v Kobal, 2000).
Šolska oz. akademska samopodoba se začne oblikovati, ko otrok vstopi v šolo. Tukaj gre za
prepoznavanje, zaznavo lastnih spretnosti in sposobnosti za učenje ter zanimanja za šolske
predmete. Gre za lastna prepričanja in zaznavanja svoje uspešnosti ter akademsko
samozaupanje. Šolska samopodoba se deli na podpodročja kot so: materni jezik, zgodovina,
matematika, naravoslovne vede. Pri odraslih je akademska samopodoba vključena v
samopodobo o sposobnostih in počutju. Gre za doživljanje in vrednotenje lastnih uspehov,
dosežkov, talentov, inteligentnosti in zmožnosti za delo ter zaznavo psihičnega in telesnega
zdravja. Akademska samopodoba se povezuje še s samopodobo o dosežkih na delovnem
mestu, o kulturni izobraženosti. Pomemben segment pri odraslih pa je tudi poklicna
samopodoba. Zajema zaupanje v lastne sposobnosti in zadovoljstvo s svojim delom in
delovnimi rezultati (Kobal, 2000).
Neakademsko samopodobo pa delimo na telesno samopodobo, socialno oz. medosebno
samopodobo ter čustveno samopodobo. Telesna samopodoba so predstave in pojmovanja, ki
jih ima posameznik glede svojega telesa. Deli se na dva dela: telesne sposobnosti in zunanji
videz. Telesna samopodoba zajema predstave o svojem videzu, privlačnosti, telesni kondiciji,
oblačenju ter primerjavo lastnega videza z drugimi ter prepričanja o tem, kako ga vidijo drugi.
Telesna samopodoba označuje notranjo predstavo o lastnem zunanjem videzu. Telesna
samopodoba se nahaja v samem jedru identitete. Ta notranji pogled pa je povezan z občutji in
mislimi, ki izhajajo iz lastnega vrednotenja samega sebe in v določenih situacijah vplivajo na
posameznikovo vedenje. Občutja, ki izhajajo iz ocene videza, so lahko pozitivna, spet v
15
drugih primerih pa so lahko tako negativna, da vodijo celo v depresijo. Zadovoljstvo
posameznika z lastno telesno podobo vpliva na to, kako posameznik vzpostavlja odnose z
okolico (Kobal, 2012).
Pozitivna telesna samopodoba lahko zviša samospoštovanje in tako vpliva na pozitivno
socialno interakcijo in prispeva k uspešnejšim medosebnim, poslovnim stikom, medtem ko
lahko negativni pogled na lastno telo oslabi samozavest do takšne mere, da ima lahko
posameznik pri navezovanju stikov težave, negativna telesna samopodoba ga omejuje in ovira
(Thompson; v Kuhar 2000).
Medosebna ali socialna samopodoba so zaznave, prepričanja in presoje o odnosih z vrstniki in
drugimi pomembnimi bližnjimi osebami kot so starši, partnerji, sodelavci. To so zaznave o
lastnih sposobnostih sklepanja prijateljstev, o lastni priljubljenosti in o kakovosti odnosov z
bližnjimi. Del samopodobe pa se navezuje tudi na druge oddaljene odnose, npr. kakšen vpliv
imam na širšo skupnost, doživljanje in presoja lastnega odnosa do zakonov in družbeno
moralnih norm oz. vrednot (Kobal, 2000).
Čustvena samopodoba so zaznave in prepričanja o izražanju in obvladovanju lastnih čustev,
npr. o samem sebi kot o mirnem, nemirnem, sproščenem, nesproščenem in čustveno
uravnovešenem ali neuravnovešenem človeku (Kobal, 2000).
Piersova in Harrisova lestvica samopodobe je oblikovana na osnovi enorazsežnostnega
modela samopodobe. Izhaja iz tega, da se samopodoba nanaša na posameznikovo splošno
oceno o samemu sebi. Po analizi rezultatov sta avtorja dobila namesto splošnega faktorja, 6
faktorjev (telesni videz, socialno vedenje, intelektualni status, zadovoljstvo s samim sabo,
priljubljenost in anksioznost (pomeni negotovost, zaskrbljenost, strah, bojazen)). Lestvica je
namenjena osebam od 8. do 16. leta. Preizkušanci na trditve odgovarjajo v obliki odgovorov
da in ne ( Kobal, 2000).
Offerjev model samopodobe pa predpostavlja, da je mladostništvo obdobje, ki poteka brez
posebnih identitetnih kriz. Govori o tem, da je mladostništvo »viharniško« obdobje osebnosti.
Samopodobo opredeli kot organizirano strukturo lastnosti, potez, stališč, prepričanj in drugih
psihičnih vsebin, ki jih posameznik pripisuje samemu sebi. Omenjeni avtor je izdelal
Vprašalnik samopodobe za mladostnike (angl. Offer Self-Image Questionnaire OSIQ) (Kobal,
2000).
16
D. Kobal (2000) meni, da naj bi na mladostnikovo razvijanje identitete vplival tudi telesni
vidik samega sebe, t.i. telesna samopodoba, kognitivne sposobnosti, socialni odnosi in okolje.
O razvoju samopodobe so bile narejene številne raziskave (Offer; v Kobal 2000). Na njihovi
osnovi, s predpostavko, da je samopodoba sestavljena iz petih vsebinskih področij, pa ločimo
naslednji model samopodobe:
a) Psihološko sebstvo:
- obvladljivost impulzov (sposobnost prenašanja kritike, obvladovanje stresnih situacij
itd.),
- razpoloženje (občutki sreče, dobrega razpoloženja, zadovoljstva itd.),
- telesna samopodoba (zadovoljstvo s telesnimi značilnostmi, občutki telesnega zdravja
itd.).
b) Socialno sebstvo:
- socialni odnosi,
- moralne vrednote,
- poklicni in študijski cilji.
c) Seksualno sebstvo:
- vedenje in odnos do spolnosti.
d) Družinsko sebstvo:
- družinski odnosi.
e) Prilagoditveno sebstvo:
- obvladovanje zunanjega sveta,
- psihopatologija,
- prilagajanje.
Po mnenju D. Kobal (2000) so za kvalitetno delo v šoli, učenje in osebni razvoj v smeri
pozitivne samopodobe učenca izredno pomembni odnosi med učitelji, učenci, starši in
vodstvom šole.
17
1.2.4 Šest temeljnih prvin samopodobe
B. Youngs (2000) pa je svoja spoznanja o samopodobi zgradila na temeljih različnih avtorjev,
delo z vzgojitelji, učitelji, starši in otroki pa ji je dokazalo, da obstaja šest novih osnovnih
temeljnih področij oz. prvin, ki gradijo samopodobo in prispevajo k bogatenju oz. siromašenju
našega življenja.
B. Youngs (2000) pravi, da je samopodoba skupek šestih osnovnih prvin, ki določajo, kako
varno in celovito se počutimo, in so hierarhično urejena in med sabo odvisna. Ta življenjska
področja so: fizična varnost, čustvena varnost, identiteta, pripadnost, kompetentnost in
poslanstvo.
1.2.4.1 Občutek fizične varnosti
V vsakdanjem življenju je izrednega pomena občutek varnosti, torej življenje brez strahu v
svojem okolju. Prav zato je fizična varnost umeščena na prvo mesto »Šestih temeljnih prvin
samopodobe«. Ljudje potrebujemo občutek, da smo varni, da imamo nadzor nad samim sabo
in slednje ne velja samo za odrasle. Ta notranji občutek varnosti pa je zelo pomemben pri
razvijanju zdrave predstave o sebi. Posameznik doseže občutek fizične varnosti, ko se ne boji,
da bi ga okolica prizadela ali mu povzročila bolečino. Zaradi občutka fizične varnosti se uči
odprtosti in zaupanja v ljudi, svobodno izraža svojo radovedno naravo, ki je pomembna za
učenje, njegovo gibanje je zdravo, pokončno. Drža njegovega telesa izraža samozaupanje in,
ko govori, je ton njegovega glasu odločen in gleda sogovorniku v oči. Otroke, ki se v okolju,
v katerem funkcionirajo, počutijo varne, ne pestijo strahovi in grožnje. V takšnem okolju se
otroci naučijo zaupati in na ta način razvijejo tudi zaupanje vase. V nasprotnem primeru, če se
v okolju ne počutijo varne in so prestrašeni, ne razvijejo zaupanja v druge in se zapirajo pred
svetom. Zaradi strahov v sebi so nesproščeni, prehitro in površno obsojajo druge, razvijajo
jezo, nastrojenost, sovražen odnos do okolice in potemtakem njihovo negativno ravnanje
odbija vrstnike in odrasle, s čimer se še dodatno povečuje njihova notranja jeza, sovraštvo,
napetost, bolečina (Youngs, 2000).
Čedalje več otrok dandanes trpi zaradi čustvenega in fizičnega nasilja, zanemarjanja in s tem
povezanega pomanjkanja fizične varnosti. Varnost otrok in učencev mora biti prva skrb
šolskega sistema oz. vzgojno izobraževalne ustanove ter nenazadnje tudi doma, iz katerega
izhaja. Otrokom morajo biti zagotovljeni varni pogoji dela, učnega procesa, odnosov z
vrstniki, učitelji, starši in drugimi odraslimi osebami, ki so del otrokovega odraščanja, saj bo
18
le na ta način lahko uspešno razvijal samega sebe, se veselil uspehov v šoli, imel dobre
odnose z vrstniki in prijatelji ter razvijal pozitivno samopodobo (Youngs, 2000).
1.2.4.2 Občutek čustvene varnosti
Drugi temeljni vidik samospoštovanja oz. prvina samopodobe je čustvena varnost.
Posameznik, ki razvije oz. občuti čustveno varnost, čuti, da ga ne bo nihče poniževal,
zaničeval, ga blatil z neprimernimi besedami, dejansko sam sebe zaščiti pred zastraševanjem
in zaničevanjem, blatenjem. Počuti se čustveno varnega, zato je sposoben skrbeti za druge, je
sočuten do sebe in drugih. Je družaben in prijazen. Občuti varnost ob izražanju lastnih idej,
stališč in mnenj, je spoštljiv in upošteva druge. Otrok verjame, kar sliši, to pomeni, da se
neprimerne in prenagljene besede, poniževanja odraslih lahko mnogokrat vtisnejo v otrokov
trajni spomin, ki se kasneje v otrokovem razvoju predvaja večkratno kot nekakšen film, ki
vsekakor vpliva na posameznikovo razmišljanje o sebi. Pozitivna ali negativna sporočila
imajo lahko dolgoročne posledice v posameznikovem razvoju. Notranji govor torej vpliva na
otroka in ustvarja njegovo realnost (Youngs, 2000).
Otrokom lahko pomagamo pri razvijanju pozitivnega notranjega govora, in sicer tako, da ga
vzpodbujamo z uporabo pozitivnega jezika, izbiro izrazov, ki oblikujejo in gradijo pozitivno
samopodobo, z uporabo in teženjem k čim pogostejši uporabi pozitivnega besednjaka, otroke
naučimo uporabljati pozitivne trditve, namesto negativnih, ali negativne trditve poskušamo
izničevati s pozitivnimi, spodbujamo učence sprejemati same sebe in si dajati komplimente.
Spreminjanje negativnega notranjega govora in s tem negativne samopodobe je dolgotrajen
proces, ki zahteva potrpežljivega učitelja in druge strokovnjake. Drugo pomembno področje
čustvene varnosti otrok pa je njihova osebnost in z njo povezani strahovi ter negotovosti. Da
bi lahko učinkovito pomagali otrokom pri soočanju in premagovanju ovir v psihološkem
smislu, pa moramo poznati razvojne stopnje otroka, ki vplivajo na razvoj samopodobe
(Youngs, 2000).
1.2.4.3 Občutek identitete
Vsi imamo svojo identiteto, vprašanje pa je, ali je ta slika, kako se vidimo, zdrava in pozitivna
za naš osebnostni razvoj. Ko se otroci počutijo fizično in čustveno varne, lahko gradijo in
svojo energijo usmerjajo v vprašanje osebne identitete, svojega sebstva oz. bistva in to prvino
uvrščamo na tretje mesto prvin samopodobe. Posameznik, ki se dobro pozna, lahko razvije
zdrav občutek identitete. Verjame vase, verjame, da je cenjen in spoštovan. Verjame, da je
19
nekaj posebnega in vreden pohvale. Sprejema se takšnega, kakršen je. Brez strahu drugim
podarja komplimente in jih hvali (Youngs, 2000).
Fizično in čustveno zlorabljeni otroci se ponavadi pretirano podcenjujejo ali po drugi strani
pretiravajo s poudarjanjem svoje lastne vrednosti in s tem početjem kompenzirajo svojo nizko
samopodobo. Otrokova notranja slika pa vpliva na njegovo vedenje in samopodobo, ki vpliva
na njegov učni potencial. Vsakemu otroku lahko pomagamo zgraditi pozitiven občutek lastne
vrednosti, in sicer na načine, da poskušamo biti pozitiven model za učenje, da postavljamo
otroke v situacije, kjer jim damo možnost, da se sami opišejo in na ta način pridobimo
informacije o njihovi samopodobi, da poskušamo biti čimbolj pozitivni in jim predstavljamo
dober vzgled, da govorimo o drugih in sebi le pozitivno, pomagamo učencem do spoznanj, da
so sami odgovorni za svoje odločitve in dejanja (Youngs, 2000).
1.2.4.4 Občutek pripadnosti
V svojem življenju iščemo bližino drugih in želimo občutiti potrebo po sprejemanju svoje
okolice, predvsem ljudi, ki nam pomenijo največ oz. veliko. Občutek po bližini vsekakor
zadovolji našo potrebo po toplini, skrbi, povezanosti, in ko začutimo, da nas okolica toplo
sprejema in nas spoštuje, bomo tudi mi sprejeli in spoštovali njo. Otrok v prve stike s
socialnim okoljem vstopa že v rani mladosti. Naprej se srečuje s starši kot njegovimi
primarnimi vzorniki, kasneje z vzgojitelji, učitelji, vrstniki, sošolci. Oblikovanje odnosov je
temelj samopodobe. Pripadnost in občutek vključenosti gradimo s svojimi dejanji in še bolj z
besedami. Posameznik čuti pripadnost, ko občuti, da ga je okolica sprejela in da je z njo
povezan, ljudje ga cenijo, spoštujejo. Išče in vzdržuje prijateljstva, sposoben je deliti z
drugimi in sodelovati. Ker čuti, da je v okolju sprejet in cenjen ter spoštovan, tudi sam
spoštuje druge in jih sprejema. Ko brani svojo samostojnost, spoznava medsebojno odvisnost
in zdravo zaznava medsebojno povezanost (Youngs, 2000).
1.2.4.5 Občutek kompetentnosti
Kompetentnost štejemo med peti element samopodobe in pomeni občutek sposobnosti, le-ta
občutek pa otroke krepi in vpliva na njihovo učinkovitost, motivacijo, učno pripravljenost. Ko
se posameznik čuti sposobnega in uspešnega, se je pripravljen učiti in nadgrajevati še naprej.
Neuspehi ga ne zaustavijo, so le gonilo in izkušnja za vnaprej, iz katere se je nekaj naučil.
Zaveda se, da je na določenih področjih uspešnejši, na drugih spet malo manj, vendar ostaja
močan, vztrajen in ne sprejema vloge žrtve. Za svoja dejanja sprejema odgovornost, jih
20
odkrito priznava. Prizadeva si biti še uspešnejši. Realistični in dosegljivi cilji ga krepijo
(Youngs, 2000).
Učenci z nizko samopodobo pa svoje uspehe opisujejo kot osebni neuspeh in grenko izkušnjo.
Postavljajo se v vlogo žrtve, neprijetne izkušnje v njih zasejejo dvom v lastne sposobnosti,
postanejo boječi, cinični in se vdajo v usodo. Ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja in
neuspehe, nagnjeni so v odklonilna dejanja. Učencem lahko učitelji pomagajo razviti boljši
občutek kompetentnosti, in sicer na način, da jim poskušajo pri njihovem delu podajati čim
bolj konstruktivne kritike, ki so namenjene njihovemu izdelku in ne njim osebno. Pomembno
je, da jim dajejo pohvale, spodbujanja in prizadevanja, da gradijo na pozitivnih besednih
zvezah in stališčih, usmerjajo pozornost na tisto, kar so učenci vendarle opravili dobro.
Učenčev občutek kompetentnosti počasi a vztrajno dvigujejo tudi s postopnim dodajanjem
večje zahtevnosti do nalog in odgovornosti do dela ter seveda z vzpodbudnimi pripombami in
komentarji pri njihovem učenju na napakah (Youngs, 2000).
1.2.4.6 Občutek poslanstva
Občutek poslanstva oz. smiselnosti je šesti pomemben element, ki pomaga otroku pri
izgradnji njegove samopodobe. Posameznik oz. v tem primeru učenec z močnim občutkom
poslanstva čuti, da ima njegovo življenje smisel in smer. Zastavlja si cilje in teži k njihovi
uresničitvi. Neuspehi ga motivirajo za iskanje ustvarjalnih rešitev. Ima notranje znanje in
notranji mir, ki ga osvobaja. Je intuitiven, se rad smeji in je vesel. Takšni otroci so tudi
fleksibilnejši, bolj optimistični (Youngs, 2000).
Otroci, ki tega občutka nimajo razvitega, se zapirajo vase, igrajo vlogo žrtve, ne vidijo smisla
v življenju, svojo samoizpolnitev iščejo pri drugih ljudeh .Za takšnega otroka je zelo nevarno,
da ne postane član kakšne tolpe, saj je kot človek izredno nezanesljiv in labilen in lahko
zapade tudi v kriminalna dejanja, združbe.
Otroku morajo učitelji pomagati pri izgradnji boljše samopodobe in s tem tudi pri iskanju
smisla in cilja življenja, saj vsa zadeva lahko vpliva tudi na boljše učne dosežke, trdne
prijateljske odnose. Pomagajo mu lahko na način, da z njihovo pomočjo (s postavitvijo
najrazličnejših vprašanj) ugotovijo, kaj je vredno truda, nato pa skupaj načrtujejo aktivnosti za
dosego cilja. Pomagajo mu razviti cilj in načrtovati pot do njega, vse ostalo je njegova naloga.
In ko učenec doseže uspeh na enem področju, ga ta uspeh vodi, da doseže uspeh še na drugem
področju (Youngs, 2000).
21
Ko učenec razvije vseh šest področij samopodobe, vidi samega sebe kot izjemno sposobnega,
kompetentnega, ljubečega, ljubljenega, spoštovanega, odgovornega in skrbnega človeka,
lahko rečemo, da je njegova samopodoba pozitivna. Prva štiri področja so tista, ki otroku
omogočajo nabirati izkušnje o svoji vrednosti v odnosih do staršev, vrstnikov, sošolcev,
vzgojiteljev, učiteljev, skratka vseh pomembnih ljudi, s katerimi je otrok nenehno v stiku. Pri
nabiranju teh občutkov in znanja igra pomembno vlogo okolica, ki mu sporoča in dokazuje,
da je cenjen (Youngs, 2000).
»Torej, prve štiri komponente samopodobe pri otroku do šestnajstega leta oblikujejo odrasli,
medtem ko pri zadnjih dveh področjih samopodobe, kompetentnosti in poslanstva, otroci niso
več popolnoma odvisni od starejših. Zadnji komponenti širita otrokovo samozavedanje in
krepita pozitivno samopodobo. Otrok prične delovati kot samostojna osebnost, sam se prične
odločati, kaj je zanj pomembno in kaj ne. Cilje si zastavlja sam in vsaka uresničitev le-teh, mu
predstavlja notranjo potrditev« (Youngs, 2000, str. 17,18).
B. Youngs (2000) je mnenja, da je pozitivna samopodoba osnova za zdravo rast in zdrav
razvoj vseh otrok. Vsakdo potrebuje varnost, občutek povezanosti, sposobnosti in
kompetentnosti, navsezadnje vsi otroci potrebujejo občutek, da jih okolje ceni, še posebno v
situacijah, ki so za otroka nove in vzbujajo strah pred neznanim.
1.2.5 Oblikovanje samopodobe
Ljudje se v vsakdanjem življenju srečujemo z najrazličnejšimi ovirami, s katerimi se
posamezniki spopadajo na najrazličnejše načine. Nekateri ovire in težave izkoristijo kot še
eno izkušnjo, iz katere so se nekaj naučili in trmasto vztrajajo dalje, saj pred sabo vidijo le
cilj, ki ga želijo doseči. Spet drugi se v isti situaciji ne znajdejo tako dobro in želijo le obupati
ter odigrati vlogo žrtve, krivdo pa prevaliti na okolico. Odzivi posameznika pa so odvisni od
njihove samopodobe.
T. Bevk (2006) meni, da ima otrok že pri dveh letih neko preprosto podobo o sebi, in sicer, da
se že zaveda svojega spola, starosti, položaja v družini. Prav tako se glede na okoliščine
zaznava kot pridnega ali porednega, slabega ali dobrega. Tako se že zaveda na primer, da
dobro pleše, poje pa ne tako dobro, zato se v skladu s tistim, kar ve, da dela dobro, njegova
samopodoba izboljša in obratno poslabša.
T. Humpreys (2002) pravi, da je človekovo vsakodnevno razpoloženje, počutje, občutje v
zelo veliki meri odvisno od njegovega lastnega vrednotenja samega sebe, torej samopodobe.
22
Otroci, ki se zavedajo dejstva, da so s strani staršev neizmerno ljubljeni, hodijo v šolo z
velikim samospoštovanjem in se radi učijo za razliko od otrok, ki resno dvomijo v ljubezen
svojih staršev oz. ali se, po vzoru staršev, sprašujejo ali sploh so vredni ljubezni. Slednji
otroci skozi slabo vrednotenje samega sebe razvijajo neprimerne in negativne oblike
obnašanja in so zaradi tega pogosto kaznovani.
Dejstva, na katera opozarja Humpreys (2002), so naslednja in sicer, da imajo velik vpliv na
otrokovo razvijanje samopodobe njegovo primarno družinsko okolje, odnosi s starši, med
staršema. Na otroka močno vpliva mnenje, ki ga imajo njegovi starši o sebi. Samozavestni in
vase prepričani starši, ki delujejo v medosebno dobrem partnerskem odnosu, vzpodbudno in
motivacijsko dobro vplivajo na samopodobo svojega otroka, saj so mu dober in pozitiven
vzgled. Otrokova samozavest raste z vsakim uspehom, ki ga otrok doseže, vendar pa pohvala
staršev ob uspehu ni dovolj. Starši bi naj svojemu otroku pokazali, da cenijo ne samo njegov
uspeh, ampak tudi pot do uspeha. Na ta način bodo otroku pokazali, da vsakdo doživlja
uspehe in neuspehe v življenju in da ni nihče samo uspešen ali neuspešen, zato se bodo otroci
kasneje ob neuspehu tudi lažje soočili z njim in se iz njega naučili potegniti le najboljše.
Starši lahko pri razvijanju otrokove samopodobe naredijo nemalo škode, če svojega otroka
primerjajo z drugimi vrstniki, brati, sestrami ali mu poskušajo vsiljevati svoje lastne ambicije.
Otrok na ta način izgublja vero in zaupanje vase in svoje sposobnosti, predvsem pa izgublja
občutek individualnosti, saj se bo na vse načine trudil postati komu podoben. Zato T.
Humpreys (2002) poudarja, da morajo biti starši pozorni na enkratne lastnosti svojih otrok in
njihovih potreb ter jih v tej smeri vzpodbujati, jih razumeti, da bo njihovo življenje čim
polnejše.
Tuja avtorja navajata, da je samopodoba občutek, ki izhaja iz rezultata samoocene.
Samoocenjevanje pa se prične že, ko so otroci še zelo mladi, zato je izrednega pomena, da se
otroku začne že dovolj zgodaj vcepljati občutek pomembnosti in pripadnosti v družini, v
katero se je rodil. Z rojstvom novorojenčka se celotno hišno gospodinjstvo in okolje prilagodi
pravkar rojenemu otroku. Kasneje, ko so otroci stari tri, štiri leta, pa lahko starši z
neprimernimi povratnimi informacijami in komunikacijo naredijo veliko škode. Starši in
učitelji se morajo naučiti priznavati otrokovo edinstvenost, sprejemati njegove prednosti in
slabosti, biti pozorni na otrokove potrebe in mu pomagati graditi in sprejemati ne samo sebe
temveč tudi družino in kulturo v kateri živi. S tem ko otrok raste in se razvija, prične s
23
ponotranjenjem občutkov pomena lastnega zavedanja in sprejemanja in se prične počutiti
samozavestnega in zadovoljnega, da je tak, kakršen je (Katz, Tello, 2003).
M. Juriševič (1999; po Schaffer 1996) povzema, da je za oblikovanje posameznikove
samopodobe še posebej pomembno otroštvo, saj se v tem obdobju oblikujejo in utrjujejo prvi
temelji samopodobe, ki nekako nakazujejo ves njen nadaljnji razvoj. V tem obdobju otrok
postavlja temelje lastne (učne) samopodobe, dojemljiv pa je tudi za ocene drugih o sebi.
Razvojne naloge, ki sledijo iz opredelitve obdobja med šestim in dvanajstim letom, so
številne. M. Juriševič (1999; po Havighurst, 1953) naravo razvojnih nalog utemeljuje iz treh
vidikov, in sicer iz biološkega (telesni razvoj), psihološkega (otrokov jaz in njegova
samopodoba), družbenega (družbeni vplivi), ob tem pa dodaja še edukativne smernice.
Razvojne naloge med šestim in dvanajstim letom starosti po Havighurstu so: osvobajanje od
primarnih identifikacij z odraslimi, razvijanje osebne neodvisnosti, oblikovanje prijateljskih
odnosov z vrstniki (dajanje – sprejemanje), vzpostaljanje odnosa, stališča do primarnega
socialnega okolja in oblikovanje pripadnosti vrstniški skupini, moralni razvoj, oblikovanje
vesti in vrednostnega sistema, začetna identifikacija z lastno spolno vlogo, razvijanje telesnih
spretnosti, na podlagi razvijajoče se muskulature, pospešeno učenje razumevanja in
obvladovanja zunanjega sveta, pridobivanje osnovnih spretnosti opismenjevanja in računanja,
oblikovanje stališč o sebi (Juriševič, 1999).
Psihiater Basch pa v svojem delu Razumevanje psihoterapije navaja: »Prava pozitivna
samopodoba, resnični občutek lastnega jaza, ki je vreden negovanja in varovanja, ki je
zmožen rasti in razvoja, požene iz občutka sposobnosti… nihče ne more drugemu dati
občutka sposobnosti, doseči ga mora vsak sam« (Ashner, Meyerson, 2000).
1.2.6 Razvojne smernice samopodobe
Pet razvojnih smernic, ki jih po številnih avtorjih navaja M. Juriševič (1999) in ki
opredeljujejo razvoj oblikovanja samopodobe v obdobju otroštva in mladostništva so: od
enostavne k čedalje bolj razčlenjeni samopodobi, od spremenljive k čedalje bolj stabilni
samopodobi, od konkretne k čedalje bolj abstraktni samopodobi, od absolutne k čedalje bolj
primerjalni samopodobi, od javne k čedalje bolj zasebni samopodobi (Werner, 1957; v
Juriševič, 1999).
Od enostavne k čedalje bolj razčlenjeni samopodobi, kjer z razvojem otroka postaja
razčlenjena tudi njegova samopodoba in zajema vse več sestavin, oblikovanih na različnih
24
področjih otrokovega udejstvovanja. Predšolski otroci se dojemajo skozi črno – belo
perspektivo, kot npr: »sem lep«, »sem močen«, »nisem dober«, saj še niso sposobni
natančnega razlikovanja niti upoštevanja različnosti perspektiv glede na okoliščine, npr. če
niso uspešni na enem področju, so pa lahko na drugem. V tem obdobju je pomembnejša
mentalna kot kronološka starost otrok (Juriševič, 1999).
Od spremenljive k čedalje bolj stabilni samopodobi pa se predšolski otroci že pogosto
opisujejo v različnih vsebinskih kategorijah, pozorni pa so predvsem na okoliščine »tukaj in
zdaj«, dojemajo trenutno doživljanje, ki določa njihovo samopodobo: npr. 3-letni deček o sebi
pove: »Jaz sem Klemen,« in nato doda »Ko bom velik, bom zdravnik« (Juriševič, 1999, str.
14).
Od konkretne k čedalje bolj abstraktni samopodobi pa otroci svojo samopodobo oblikujejo na
osnovi svojega zunanjega videza, fizičnih lastnosti telesa, pomeni, da znajo povedati svoje
ime, navajajo svoje imetje, po sedmem letu pa znajo navajati tudi svoje psihološke lastnosti,
kot so, česa so sposobni, kakšno je njihovo prepričanje (Juriševič, 1999).
V obdobju od absolutne k čedalje bolj primerjalni samopodobi otroci postajajo bolj pozorni na
socialne primerjave s svojimi vrstniki z vidika oblikovanja samopodobe. Med tem ko se
mlajši predšolski otroci opisujejo v bolj absolutnem smislu, kot npr. sem dober, sem hiter,
otroci po sedmem letu starosti svojo samopodobo oblikujejo na osnovi primerjav z drugimi,
npr. »Sem hitrejši kot Klemen«, »Sem boljši kot moji sošolci« …). Tukaj se kaže veliko večji
in posreden vpliv socialnega okolja (Juriševič, 1999, str. 16).
Pri razvoju od javne k čedalje bolj zasebni samopodobi pa so številni avtorji mnenja, da ima
otrok kmalu po tretjem letu že oblikovano elementarno zasebno samopodobo, to pomeni, da
se otrok v tem obdobju že zaveda, da njegove samopodobe, za razliko od njegovega telesa,
drugi ne morejo videti. (primer: triletni otrok na vprašanje, ali drugi vidijo njegove misli,
odgovori nikalno, češ »da je koža vmes«) (Juriševič, 1999, str. 16).
Razvoj te razsežnosti posega v obdobje mladostništva in je povezano z razvijajočo se
sposobnostjo abstraktnega mišljenja. Otroci pred šestim letom še ne ločijo dobro med
zasebnim doživljanjem in javnim vedenjem, to postane natančnejše po osmem letu. Glede na
različne opredelitve in zahteve razvojnega obdobja med šestim in dvanajstim letom
samopodobo šolskega otroka na kratko opredelimo kor »samopodobo na prepihu« in svoj
25
višek doseže proti koncu tega obdobja, kar se povezuje z intenzivnim fiziološkim razvojem
(puberteto), obdobje predmladostništva (Juriševič, 1999).
Na samopodobo šolskega otroka pa vplivajo tri širše skupine dejavnikov:
kognitivni dejavniki, ki posegajo v oblikovanje otrokove samopodobe že na začetku tega
obdobja (med 6. in 7. letom) in hkrati vplivajo tudi na nadaljnji razvoj drugih otrokovih
sposobnosti proti koncu obdobja (med 11. in 12. letom). Potem so tu telesni dejavniki, ki
vplivajo na oblikovanje telesnega videza in telesnih sposobnosti (razvoj okostja, drobne
muskulature ter spreminjanje telesnih razmerij, ob koncu obdobja pa tudi začetek spolnega
dozorevanja s pojavom sekundarnih spolnih znakov ter pri deklicah s pojavom menstruacije).
Med spoloma se kažejo razlike na področju telesnih dejavnikov, saj deklice hitreje spolno
dozorevajo kot dečki, medtem ko slednji pridobivajo na večji telesni moči v primerjavi z
dekleti. Na koncu sledi še vpliv edukativnih dejavnikov, ki se začne z otrokovim vstopom v
šolo, se nadaljuje med prvimi šolskimi leti tam nekje do koncu obdobja s prestopom na višji
nivo osnovnega izobraževanja (med 9. in 10. letom starosti) (Juriševič, 1999).
Po navajanju Z. Cugmas (1999) se otrok v zaznavi in dojemanju samega sebe v obdobju
zgodnjega otroštva pomembno razlikuje od malčka. Zaveda se samega sebe, prepozna se v
ogledalu in na fotografijah, ve, kdo je on in kdo so osebe in stvari v njegovi bližini. Otrok se
zna že konkretno opisovati glede na dejansko stanje in prostor, razvija samospoštovanje, se
ocenjuje pozitivno in nerealistično. Otrok v srednjem otroštvu je že zmožen socialnih
primerjav, svoje dosežke primerja z drugimi vrstniki in slednje igra pomembno vlogo pri
zaznavi in ocenjevanju samega sebe. Njegove ocene oz. opisovanja samega sebe niso vezana
le na konkretne fizične značilnosti, ampak navaja tudi svoja notranja psihološka stanja
(Cugmas, 1999).
Predšolski otroci in otroci nižjih razredov osnovne šole ocenjujejo sebe, svoje lastne šolske
dosežke in sposobnosti precej nerealno in visoko, s starostjo otrok pa se realnost
samoocenjevanja viša. Podobno je pri pričakovanjih dosežkov, saj so po napisanih
ugotovitvah Z. Cugmas (1999) pri mlajših otrocih višja kot pri starejših.
1.2.7 Visoka samopodoba
Pozitivna samopodoba je pogoj za čustveno in fizično zdrav razvoj vseh otrok, tako tistih bolj
sposobnih, uspešnih in nadarjenih, kot tistih malo prikrajšanih, neuspešnih in manj sposobnih
otrok. Otroci potrebujejo starše, vzgojitelje, učitelje in mnoge druge, ki predstavljajo del
26
njihovega življenja, da se ob njih počutijo varne, kajti otroci potrebujejo občutek varnosti,
povezanosti, sprejemanja, zaupanja, posebno v situacijah, ki so za otroka nove, neznane in še
ne doživete (Youngs, 1999).
1.2.7.1 Značilnosti otrok in učencev z visoko samopodobo
Otroci z visoko samopodobo imajo pokončno življenjsko držo in verjamejo vase. Kljub
neuspehu se ne samoponižujejo, priznavajo svoje slabosti, napake in si prizadevajo za to, da
bi jih popravili. Visoka samopodoba je za otroke koristna. Omogoča jim boljše in
kvalitetnejše ter srečnejše življenje zdaj in kasneje v življenju. Visoka samopodoba jih dela
psihološko trdnejše in močnejše pri premagovanju ovir, težav, soočanju s spremembami. Ti
otroci radi pridobivajo nove izkušnje, postavljajo si vedno višje in zahtevnejše cilje, ki jih tudi
dosegajo. Sposobni so imeti zdrave in kvalitetne medsebojne odnose, v katerih uživajo.
Pozitivni otroci v svojo bližino privlačijo nove vrstnike in odrasle, so pripravljeni pomagati,
so razumevajoči, sočutni, odprti, pozitivni do sebe in okolja. Otroci z visoko samopodobo so
trdni, odločni, prijateljski, zaupljivi, prepoznavajo svojo vrednost brez konstantne potrebe po
potrjevanju in dokazovanju. Otroci z visoko samopodobo so odgovorni in imajo nadzor nad
svojim življenjem, priznavajo napake in se iz njih učijo (Youngs, 1999).
Z. Cugmas (1999) iz raziskav številnih avtorjev povzema, da je za otroke, ki so razvili
pozitiven odnos do svoje lastne šolske uspešnosti, značilno, da pri občasnem neuspehu
vztrajajo pri reševanju učnih nalog, imajo pozitiven odnos do šole, so pozitivno naravnani do
svojih učiteljev, so visoko motivirani za učenje, pri reševanju nalog ohranjajo umirjeno
obnašanje in zaupajo v svoje znanje in sebe.
1.2.7.2 Znaki visoke samopodobe
Otroci z visoko samopodobo so pripravljeni na sodelovanje, želijo se vključevati, so
prepričani v svojo uspešnost, sposobnost, verjamejo, da se bodo zabavali pri reševanju naloge,
četudi jim morda ne bo uspelo. Svoje znanje in sposobnosti so pripravljeni deliti z drugimi.
Otroci, ki se poznajo in cenijo, se ne sramujejo govoriti o svojih doseženih uspehih, dobljenih
pohvalah, komplimentih, ki so jih dobili od drugih. Takšne vrste samo razkrivanja so
normalne in zdrave in niso vedno posledica nezdravega ega. Nakazujejo občutek zadovoljstva
in sprejemanja samega sebe. Takšni otroci, ki znajo sprejemati komplimente, jih lažje delijo
dalje. Učenci z visoko samopodobo so sposobni sprejemati nasvete, za katere vedo, da so
dobronamerni. Sprejmejo konstruktivno kritiko, priznajo, da so se zmotili, in poskušajo
popraviti napako. So zadovoljni sami s sabo in uživajo v svoji družni. Ne potrebujejo stalnega
27
potrjevanja s strani okolice. Želijo si biti del skupine in biti med svojimi vrstniki, niso pa od
tega odvisni. Otroci z visoko samopodobo kažejo željo, da bi bili uspešni, so tekmovalni,
želijo sodelovati, težkih vsebin in nalog se ne prestrašijo. Radi tekmujejo tako s sabo kot z
ostalimi in se z dosežki radi tudi pohvalijo. Otroci z visoko samopodobo so pomirjeni s seboj
in ne čutijo potrebe, da morajo biti nujno boljši od nekoga (Youngs, 1999).
1.2.7.3 Znaki negativne samopodobe
Znaki negativne samopodobe se pri otrocih kažejo kot vedenjski problemi in kot nenehne
zahteve po pozornosti. Otroci z negativno oz. slabo samopodobo imajo težave z neprimernim
vedenjem, s katerim kažejo, kako malo se cenijo. Takšni učenci praviloma iščejo potrditve, da
si ne zaslužijo dobre besede. Ti otroci stalno sporočajo sošolcem in ostalim ljudem v okolici,
da nečesa ne zmorejo, oz. niso opravili. Z nenehnim podcenjevanjem svojih sposobnosti
kažejo, da se ne cenijo in zato je negativna samopodoba pri takšnih prav zaskrbljujoča. Otroci
s slabo samopodobo nenehno občudujejo in govorijo o svojih junakih, prijateljih in jih nikoli
ne poskušajo premagati, ker mislijo, da niso sposobni in tako dobri kot oni sami. Otroci z
negativno samopodobo si ponavadi ne želijo pretirane pozornosti, namenjene njim s strani
učiteljev, staršev, okolice. Ti otroci ne zaupajo vase, pretirano kritizirajo učitelje in na splošno
ljudi okoli sebe. Na ta način si zagotavljajo občutek nadrejenosti. Učenci, ki se ne cenijo in ne
zaupajo vase, tudi nimajo svojih mnenj. Odvisni so od mnenj vrstnikov, da jih okolica
sprejme, čeprav znotraj sebe čutijo, da privzeto vedenje ni v skladu s tistim, ki ga sami
priznavajo kot pravilno (Youngs, 1999).
Pri otrocih z visoko razvitimi šolskimi sposobnostmi, ki podcenjujejo svojo lastno šolsko
uspešnost v primerjavi z enako uspešnimi učenci, ki pa se ne podcenjujejo, pa je značilno, da
za reševanje izbirajo lažje naloge, niso vztrajni, so manj samoiniciativni, težje usmerjajo in
ohranjajo svojo pozornost pri nalogah, so manj prizadevnejši in ne hlastajo za uspehom,
pričakujejo slabše učne uspehe, razloge za morebitne šolske uspehe pripisujejo staršem ali
sreči, se v šoli ne počutijo prijetno, mislijo, da niso dovolj sposobni, da bi dosegli šolske
uspehe, doživljajo več depresij, so ob negativnih povratnih informacijah občutljivi in ranljivi
(Cugmas, 1999).
1.2.7.4 Posledice negativne samopodobe
Posledice negativne samopodobe so številne. Kažejo se v obliki motenj hranjenja, nizke
samozavesti, slabega mnenja o sebi in svojemu telesu, slabih medosebnih odnosih.
28
1.2.8 Pomen samozavedanja, samovrednotenja in pozitivne samopodobe za
otroke
Samopodoba in samovrednotenje pomembno vplivata na kakovost naših življenj in na odnose
z ljudmi okoli nas. Pozitivna samopodoba in samovrednotenje pripomoreta k razvoju boljših
in bolj zdravih medosebnih odnosov, k večjemu zaupanju vase in k večji motiviranosti za
spopadanje z različnimi življenjskimi izzivi. Temelji samopodobe in samovrednotenja se
oblikujejo in razvijajo že skozi otroška in mladostniška leta, vplivi izkušenj iz teh let pa
potem vplivajo na življenje kasneje, ko otrok oz. mladostnik odraste. Pomemben napredek pri
razvoju pozitivne samopodobe in pozitivnega samovrednotenja je spoznanje, ko se začnemo
zavedati samega sebe, da smo enkratni, posebni, drugačni in ločeni od drugih ljudi. Občutek
samozavedanja pa se pri otroku krepi skozi izkušnje, katere vzbujajo v otroku občutek
obstoja, identitete, individualnosti ter zavedanje ločenosti med otrokom kot osebo in
njegovimi mislimi, razmišljanji, dejanji.
Samopodoba pa je eno izmed temeljnih prepričanj naše osebnosti, ki se prav tako postopoma
oblikuje že od otroštva dalje in se spreminja ter razvija celo življenje. Na eni strani so tu
objektivni elementi (fizične lastnosti osebe), na drugi strani pa spoznanja o nas, ki jih
pridobimo na osnovi nekih osebnih izkušenj. Ko se prepričanjem in predstavam o sebi
pridružijo še vrednostne sodbe, pa ne govorimo več o samopodobi, pač pa o samovrednotenju,
ki se nanaša na našo oceno lastne vrednosti in se prav tako razvija vse življenje, najbolj
intenzivno pa se oblikuje prav v mladostništvu oz. otroštvu. Zato je izjemno pomembno,
kakšen odnos razvije otrok do sebe že v zgodnjem otroštvu zaradi kasnejšega vpliva na
življenjske odločitve in izkušnje (Musek, 2010).
Na sam razvoj samovrednotenja otrok imajo pomemben vpliv povratne informacije otroku
pomembnih oseb, staršev, vzgojiteljev, učiteljev, prijateljev in pa izkušnje v situacijah, ki so
za otroka izredno pomembne. Zdravo samovrednotenje je odličen ščit pred vsemi nevarnostmi
in tegobami otroštva in mladostništva in predstavlja ključen dejavnik kasnejšega uspeha v
življenju (Musek, 2010).
1.2.9 Samopodoba šolskega otroka
Obdobje otroštva je bistvenega pomena za oblikovanje temeljev posameznikove samopodobe
oziroma njenih posameznih sestavin. Na oblikovanje samopodobe vplivajo kognitivni
dejavniki ter socialno okolje s svojimi vplivi na posameznikovo doživljanje sebe in sveta, ki
ga obkroža. Z vključitvijo otroka v socialni sistem šole se vpliv socialnih dejavnikov na
29
oblikovanje posameznikove samopodobe še dodatno razširi in utrdi. Na to kaže število ur, ki
jih učenci preživijo znotraj šolskega sistema. Posameznik se z učenjem in spoznavanjem
novih vsebin spreminja tako kognitivno kot osebnostno, kar dodatno vpliva na otrokovo
zaznavanje sebe (Juriševič, 1999).
1.2.9.1 Vpliv spola na samopodobo šolskega otroka
Veliko avtorjev je na podlagi najrazličnejših raziskav, kjer so preverjali vpliv spola na
samopodobo otroka, prišlo do zaključka, da v nobenem starostnem obdobju na ravni splošne
samopodobe ne moremo govoriti o pomembnih razlikah med spoloma, pri čemer so dopustili
možnost, da lahko do majhnih odstopanj pride pri obravnavanju samopodobe na bolj
specifičnih področjih, v posameznih sestavinah samopodobe. Večje razlike je mogoče opaziti
na področju telesne samopodobe, spolni stereotipi so tisti, ki v malo večji meri vplivajo na
samopodobo deklic in dečkov v predadolescentnem obdobju in ostajajo vidni vse do obdobja
zgodnje odraslosti (Juriševič, 1999).
Kot navaja Z. Cugmas (1999), večina študij ne prikazuje pomembnejših razlik v stopnji
samospoštovanja med dečki in deklicami. Kjer pa je do razlik prišlo, pa so si zaključki enotni,
in sicer dečki izražajo višje samospoštovanje kot deklice. Tudi kategorije samospoštovanja se
med dečki in deklicami zelo razlikujejo. Deklice si dajejo višjo oceno pri kategorijah branja,
črkovanja, igranju na glasbila, dečki pa pri kategorijah kot so fizične spretnosti, matematika,
eksperimentalne naloge. Deklice imajo tudi višja pričakovanja v zvezi z vedenjem, medtem
ko so pri dečkih višja pričakovanja v zvezi prihodnjih dosežkov. Razlogi za pojavljanje razlik
med dečki in deklicami v ocenjevanju samega sebe na področju lastne kompetence,
sposobnosti so tesno povezani z vplivi staršev, učiteljev, vzgojiteljev na razvoj otroka.
1.2.9.2 Vloga družine pri oblikovanju samopodobe šolskega otroka
Velik vpliv na oblikovanje samopodobe šolskega otroka ima navsezadnje tudi družina.
Številni avtorji navajajo, da se odnosi v obdobju šolskega otroka med starši in njihovimi
otroki v določeni meri kvantitativno in kvalitativno spremenijo. V tem obdobju starši
preživijo s svojimi otroki veliko manj časa, a hkrati od njih zahtevajo in pričakujejo več
samostojnosti ter odgovornosti. Čas, ki ga preživijo skupaj, ni namenjen le učenju osnovnih
življenjskih navad in spretnosti, ampak je vsekakor bolj povezan s šolskimi obveznostmi.
Družinsko okolje je namreč ključno za oblikovanje motivacije že v predšolskem obdobju in
potem tudi kasneje, saj imajo bolj motivirani otroci več možnosti za samoraziskovanje na
30
različnih področjih šolskega dela, kar pa seveda prispeva k izoblikovanju njihove
samopodobe (Juriševič, 1999).
Za razvoj pozitivne splošne samopodobe je zelo pomembno tudi čustveno zdravo družinsko
okolje, ki otroku zagotavlja raznotere priložnosti za učenje, mu daje možnosti za odločanje pri
izbiri dejavnosti, otroka starši nagrajujejo za uspehe, vplivajo na oblikovanje otrokovih
socialnih interakcij, ustvarjajo vrednotenje in pričakovanja glede uspešnosti v šoli in vplivajo
na oblikovanje otrokovega občutka za čas, ki ga posveča raznolikim dejavnostim (Juriševič,
1999).
Tuja študija, katere cilj je bil ugotoviti povezave glede samospoštovanja oseb v zakonski
zvezi ter oseb zunaj zakonske zveze v nasprotju z bivšimi, nekdanjimi oz. ločenimi partnerji,
je pokazala, da je stopnja samospoštovanja oz. samopodobe na vseh področjih pri ločenih
partnerjih izrazito nižja kot pri partnerjih, ki so ostali skupaj. Ker primarno družinsko okolje
vpliva na samopodobo otrok, so se dejansko pri tej raziskavi pojavile povezave tudi na tem
področju. Avtorji navajajo korelacijo med starši in otrokom, in sicer otroci predstavljajo
podobno stopnjo samopodobe kot njihovi starši. Še posebej zanimivo je spoznanje, kot
navajajo, da se večja povezanost in podobnost v stopnji samopodobe kaže v navezi mati–hči.
Torej materina samopodoba močneje vpliva na deklice kot očetova, deklice pa kažejo
močnejšo povezavo z materami kot dečki (Elfhag, Tynelius, Rasmussen, 2010).
Otrokov razvoj samopodobe je precej odvisen tudi od tega, kako ga ocenjujejo in kakšno
prepričanje imajo o njem starši. Njihovo spodbujanje in pravilno podajanje informacij je zelo
odvisno od pravilnega ocenjevanja otrokovega znanja, sposobnosti in spretnosti. Po narejenih
raziskavah starši pogosteje otroka precenjujejo, je pa res, da s starostjo otrok napoved staršev
o pravilnosti ocen narašča, kar kaže na večje število izkušenj starša z otrokom in širšim
seznanjenjem staršev z otrokovimi sposobnostmi in zmogljivostmi. Zaradi večje psihološke
bližine staršev in otrok kot vzgojiteljev, učiteljev in otrok, so tudi pričakovanja, želje v zvezi z
otrokovo uspešnostjo večja in mogoče manj realna. Po izsledkih raziskav Z. Cugmas (1999)
navaja, da pritisk staršev na otrokove dosežke, sposobnosti negativno vpliva na otrokovo
lastno oceno šolske uspešnosti in sposobnosti, zato se slednji bojijo pokazati slabo šolsko
oceno svojim staršem. Vsekakor je za razvoj samospoštovanja in dobre samopodobe
pomembno, da starši otroka sprejemajo, mu omogočajo zadovoljitev temeljnih potreb, dajejo
občutek obojestranskega zaupanja ter razvijejo skladne in harmonične družinske odnose
(Cugmas, 1999).
31
Žagar (2006) je mnenja, da imajo otroci, ki se dobro počutijo v svoji koži, so zadovoljni sami
s sabo, velike možnosti, da odrastejo v zadovoljne, zdrave in družabne odrasle. Se pa
samozavest začne pri starših, saj otroci posnemajo njihovo vedenje, njihov odnos do sebe in
sveta.
Nolte in Harris (2000) navajata, kako zelo pomembno je, da starši svojim otrokom v otroštvu
ustvarijo občutek varnosti in jih naučijo verjeti vase. Slednje jih bo vodilo v prevzemanje
tveganj in odgovornosti ter zaupanje v svoje lastne odločitve. Do soljudi bodo izoblikovali
pozitivne odnose, znali bodo prepoznati nesprejemljivo vedenje, sklepali bodo globoke in
predane vezi ter zanesljive odnose.
1.2.10 Vloga šole pri oblikovanju otrokove samopodobe
Glede na številne raziskave D. Kobal (2000) pravi, da je šola izredno pomemben dejavnik v
socializaciji mladostnika in odločilno vpliva na njegov psihični in socialni razvoj pri prehodu
iz otroka v odraslo osebo. Zato so spoznanja o pomenu samopodobe za mladostnikov nadaljni
psihosocialni razvoj korenito posegla v šolski sistem.
1.2.10.1 Vpliv učitelja na oblikovanje otrokove samopodobe
Ko otrok vstopi v šolo, se vpliv socialnih dejavnikov na oblikovanje njegove samopodobe v
primerjavi s predšolskim obdobjem kvantitativno in kvalitativno spremeni. Poleg otrok v
predšolskem obdobju zanj postanejo pomembni tudi vrstniki, sošolci (tisti v razredu in iz
različnih interesnih dejavnosti). Staršem, starim staršem, bratom, sestram in ostalemu
sorodstvu pa se poleg vzgojiteljev sedaj pridružijo še učitelji ter vsi ostali, ki postanejo del
otrokovega življenja znotraj in izven šole. Te spremembe z razširitvijo socialnega okolja pa
seveda še dodatno vplivajo na otrokove razvojne značilnosti, predvsem na področju otrokovih
zmožnosti, spretnosti, sposobnosti oz. njegovega šolskega dela, ker se v teh pogledih že
pričenja primerjati z vrstniki, poleg tega pa ga na teh področjih ocenjujejo in nadzorujejo
učitelji (Juriševič, 1999).
M. Juriševič (1999) je mnenja, da ocenjevanje kot pomemben del šolskega sistema ni
omejeno le na formalno ocenjevanje in preverjanje znanja, ki ga otrok pridobi v šoli, temveč
je pomembno tudi nenehno verbalno in neverbalno ocenjevanje v socialnih interakcijah na
ravni šolskega razreda in je ključno za oblikovanje samopodobe šolskega otroka. Torej same
ocene vplivajo na oblikovanje otrokove samopodobe in učitelj je eden pomembnejših
32
faktorjev v učenčevem življenju, saj je tisti, ki ga usmerja v samem učnem procesu, mu
zagotavlja ustrezne pogoje in mu pomaga do spoznanj o lastnih zmožnostih.
Kot navaja Z. Cugmas (1999; po Blumenfeld s sodelavci, 1982; Rosenthal in Simpson, 1984;
Pintrich in Blumenfeld, 1985; Weinstein s sodelavci, 1987; Stipek in Mac Iver, 1989), je
učiteljevo obnašanje do otrok nehote različno do uspešnejših učencev kot do manj uspešnih
učencev. In učenci slednje zaznavajo na način, da se uspešnejšim učencem daje več možnosti
za uspeh, se jim manj pomaga in kontrolira pri delu, učitelji boljšim učencem dopuščajo večjo
samostojnost, možnosti izbire nalog, več časa, namenjenega reševanju nalog, ki so lahko težje
z posebnimi individualnimi navodili, boljšim učencem posredujejo tudi manj negativnih
povratnih kritik, kot učencem, ki v šoli niso tako uspešni.
V kolikšni meri pa učiteljevo obnašanje do uspešnih in manj uspešnih učencev vpliva na
njihovo zaznavo o njihovi lastni uspešnosti, pa je odvisno od tega, ali so sposobni pravilnega
dojemanja učiteljevega obnašanja. Načeloma so starejši otroci bolj sposobni pravilnega
dojemanja učiteljevega obnašanja kot mlajši učenci. (Cugmas, 1999: po Barker in Graham,
1987: Eccles Parsons, Kaczala in Meece, 1982).
Raziskave so tudi pokazale, da učitelji višjo izobrazbo staršev povezujejo z višjimi
sposobnostmi učencev in na osnovi tega razvijejo ustrezen odnos do njih. Prav tako so učitelji
prepričani v povezavo, ki se navezuje na socialno-ekonomski status družine. Od otrok, ki
prihajajo iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, ne pričakujejo veliko, saj so
prepričani, da manj zmorejo in znajo. Ker imajo do njih razvita premajhna pričakovanja, jih
premalo vzpodbujajo in slabo ocenjujejo (Cugmas, 1999; po Toličič in Zorman, 1977).
1.2.11 Učna uspešnost in učenčeva samopodoba
Najrazličnejši avtorji, ki se ukvarjajo s proučevanjem povezanosti med samopodobo in učno
uspešnostjo, navajajo, da med obravnavanima konstruktoma povezava obstaja, ni pa visoka,
oz. omembe vredna. Avtorji navajajo, da je povezava med splošno samopodobo in učno
uspešnostjo nižja od korelacije med učno samopodobo in učno uspešnostjo. Teorije in
raziskave mnogih avtorjev torej potrjujejo korelacijo med samopodobo in učno uspešnostjo,
ki pa je izredno nizka, zato so odnosi med njima neenostavni (Juriševič, 1999).
33
2. EMPIRIČNI DEL
2.1 NAMEN RAZISKAVE
Namen raziskave je izmeriti samopodobo učencev ter ugotoviti, ali obstaja povezanost med
samopodobo učencev in učnim uspehom oz. prevladujočo oceno v spričevalu.
2.1.1 Cilji raziskave
Cilji empiričnega dela diplomske naloge so bili:
1. ugotoviti stopnjo splošne samopodobe pri učencih,
2. ugotoviti ali obstaja povezanost med splošno samopodobo učencev in njihovo učno
uspešnostjo, izraženo s prevladujočo zaključno oceno v spričevalu,
3. ugotoviti, ali obstajajo razlike pri stopnji splošne samopodobe glede na spol,
4. ugotoviti, katera ocena je prevladovala v zadnjem šolskem spričevalu.
2.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV
RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
2.2.1 Raziskovalne hipoteze
Raziskovalne hipoteze, ki so bile preverjene v empiričnem delu diplomske naloge, so
naslednje:
H1: Samopodoba večine učencev na preverjenih področjih šestih temeljnih prvin samopodobe
je visoka.
H2: Samopodoba učencev ni povezana s prevladujočo oceno v zaključnem spričevalu in
obratno.
H3: Samopodoba učencev se ne razlikuje glede na spol učenca.
H4: Zaključna ocena večine učencev v prejšnjem šolskem letu je odlična oz. prav dobra.
2.2.2 Spremenljivke
Neodvisne:
- spol,
- prevladujoča ocena.
34
Odvisne:
- samozavest,
- fizična varnost,
- čustvena varnost,
- sebstvo, identiteta,
- pripadnost, odtujenost,
- kompetentnost,
- poslanstvo, smisel.
35
2.3 METODOLOGIJA
2.3.1 Raziskovalna metoda
V raziskavi sem uporabila deskriptivno metodo, saj gre za proučevanje na nivoju opisovanja
stanja. Uporabila sem tudi kavzalno neeksperimentalno metodo raziskovanja, kjer gre za
proučevanje na nivoju vzročnega razlaganja oz. preverjanje odvisnih zvez med pojavi.
2.3.2 Raziskovalni vzorec
Izbrala sem slučajnostni vzorec 67 učencev 6. razreda osnovne šole Franceta Prešerna
Maribor. V raziskavi je sodelovalo 34 učencev moškega spola in 33 učenk ženskega spola. V
raziskavi so sodelovali učenci stari od 11 do 13 let. Med njimi je bilo 39 % učencev starih 11
let, 58 % učencev starih 12 let ter 3 % učencev starih 13 let.
Slika 1 Porazdelitev udeležencev po starosti
2.3.3 Tehnike in postopki zbiranja podatkov
Za zbiranje podatkov je bil uporabljen anketni vprašalnik za učence, ki je zajemal 11 vprašanj
zaprtega tipa. Anketne vprašalnike so učenci izpolnjevali na OŠ Franceta Prešerna Maribor, v
tednu med 08. in 12. junijem 2015.
Učenci so bili naprošeni za sodelovanje v anonimni raziskavi, pred tem pa so bili obveščeni, s
kakšnim namenom se bo anketa tudi potrebovala.
39,00%
58,00%
3%
11 let
12 let
13 let
36
2.3.4 Organizacija podatkov
Anketni vprašalnik je bil narejen za učence 6. razreda osnovne šole. Razdelila sem jih
razrednikom, le-ti pa so jih razdelili učencem. Anketne vprašalnike so reševali v razredu in jih
ob zaključku oddali svojemu razredniku. Reševali so jih vsi učenci izbranih 6. razredov.
Vprašalniki so bili vrnjeni čez teden dni, zaprti v kuverto, s čimer smo zagotovili zaupnost
podatkov.
2.3.5 Vsebinsko – metodološke značilnosti anketnega vprašalnika
Za izvedbo raziskovalne naloge sem uporabila anketni vprašalnik, katerega del sem pripravila
po predlogi priročnika za vzgojitelje in učitelje v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah z
naslovom Šest temeljnih prvin samopodobe, avtorice Bettie B. Youngs, sestavljen iz 37
vprašanj zaprtega tipa. Vsebina vprašanj se je navezovala na samopodobo posameznega
učenca na šestih temeljnih prvinah samopodobe učenca. Čas reševanja, izpolnjevanja
anketnega vprašalnika je bil izmerjen na 10 min.
2.3.6 Postopki obdelave podatkov
Dobljene podatke smo obdelali tabelarično in grafično z odstotno frekvenco ter izračunanim
testom. Slike so oblikovane tako, da čim bolj nazorno pokažejo rezultate, pridobljene z
anketnim vprašalnikom.
37
2.4 REZULTATI OBDELAVE PODATKOV IN NJIHOVA
INTERPRETACIJA
Podatki so predstavljeni z grafičnimi prikazi, sledijo jim opisne razlage. Grafični prikazi si
sledijo v takšnem zaporedju, kot so bila vprašanja postavljena v anketnem vprašalniku.
Pri izračunu testa sem za določanje povezave med spolom oziroma povprečno oceno ter
vsako izmed šestih temeljnih prvin samopodobe odgovore otrok razdelila v dve skupini. Tisti,
ki so na vsaj tri vprašanja iz posameznega sklopa odgovorili z negativnim odgovorom,
spadajo v skupino otrok s slabšo samopodobo za določeno prvino, ostali, pri katerih je več kot
polovica odgovorov iz posameznega sklopa moje ankete pritrdilna, pa spadajo v skupino z
dobro samopodobo.
Na vprašanje o tem, katera ocena je prevladovala v njihovem spričevalu, so bili dobljeni
naslednji odgovori:
Slika 2: Ocena, ki je prevladovala v učenčevem spričevalu
Pri tem vprašanju so bili možni odgovori razvrščeni od najvišje ocene odlično (5) do najnižje
nezadostno (1).
Dobljeni podatki kažejo na to, da je velika večina učencev imela v spričevalu v lanskem
šolskem letu odlično ali prav dobro oceno, preostali odstotek učencev pa je v svojem
spričevalu imelo oceno dobro ali celo nezadostno, zato ti podatki hkrati potrjujejo hipotezo, ki
se glasi, da je bila povprečna ocena večine učencev v prejšnjem šolskem letu odlična oz. prav
dobra.
0,00% 10,00% 20,00% 30,00% 40,00% 50,00%
Odl (5)
Pdb (4)
Db (3)
Zd (2)
Nzd (1)
45,00%
34,00%
20,00%
0%
1,00%
Ocena
38
Naslednji niz vprašanj se je navezoval na samozavestno ali nesamozavestno podobo
posameznika.
Slika 3: Učenčeva ocena, koliko je samozavesten
Iz slike 3 je razvidno, da več kot polovica učencev ocenjuje, da so samozavestni, 24% da so
zelo samozavestni, in 22% učencev, da so še kar samozavestni. Nihče od učencev ni ocenil,
da ni samozavesten.
Slika 4: Odgovori učencev na vprašanje glede fizične varnosti.
0
0,1
0,2
0,3
0,4
0,5
0,6
24%
54%
22% Nizi3
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
Rad imam šolo, ki jo
obiskujem. Tam se
počutim varno.
Ne bojim se nobenega od
svojih sošolcev oz. učencev naše šole.
Redko hodim k zdravniku
zaradi bolečin v trebuhu ali
glavobola.
Moje telo je zdravo in močno,
pripravljen sem na težje obremenitve.
Všeč mi je okolje oz. dom
v katerem živim. Tam se
počutim prijetno in
varno.
64%
75% 75%
85%
97%
36%
25% 25%
15%
3%
DA
NE
39
Podatki prikazani v sliki 4 kažejo, da se velika večina učencev v okolju, v katerem živi, počuti
varno, v malo manjšem odstotku, in sicer 64 % pa imajo radi šolo, katero obiskujejo. Hkrati
jih je velika večina prepričanih v svoje telesno zdravje in moč, več kot polovica jih redko
obiskuje zdravnika zaradi glavobolov oz. bolečin v trebuhu, 75 % učencev pa se tudi ne boji
svojih vrstnikov oz. učencev njihove šole.
Če torej povzamem pridobljene podatke, se večina učencev v okolju, v katerem se giblje,
počuti dobro in varno, zato je tudi telesno zdravje dobro in je obisk zdravnika nepotreben.
Tabela 1: Frekvenčna in odstotkovna porazdelitev rezultatov samoocene fizične varnosti
učni uspeh počuti se fizično varnega ne počuti se fizično
varnega
Skupaj
frekvenca delež frekvenca delež frekvenca Delež
1, 2, 3 9 13,43 % 5 7,46 % 14 20,90 %
4 21 31,34 % 2 2,99 % 23 34,33 %
5 30 44,78 % 0 0,0 % 30 44,78 %
skupaj 60 89,55 % 7 10,45 % 67 100,0 %
Kriterij za to, ali se otroci počutijo fizično varne, sem izbrala glede na njihovo število
pritrdilnih odgovorov. Anketirance, ki so na največ dve vprašanji odgovorili z "da", sem
uvrstila v skupino, ki se ne počuti fizično varno, tiste, ki pa so odgovorili pritrdilno na vsaj tri
vprašanja, pa sem uvrstila v skupino, ki se počuti fizično varne.
test je pokazal, da je fizična varnost otrok povezana z njihovo prevladujočo oceno v
zadnjem šolskem spričevalu, saj je vrednost p = 0,007 pod mejo signifikantnosti 0,05 ( =
9,99, df = 2). Nasprotno pa fizična varnost ni povezana s spolom otrok ( = 0,28, df = 1, p =
0,599).
40
Slika 5: Odgovori učencev na trditve glede čustvene varnosti.
Podatki kažejo, da velika večina učencev, in sicer kar 90 %, zaupa vase, kar 94% se ob
morebitnih napakah potrudi in poskuša stvari izpeljati drugače, več kot 84 % se zna spopadati
s strahovi, pritiski, malo več kot polovica pa se z dosežki tudi pohvali. Zanimiv pa je podatek,
da več kot polovici učencev ne pomaga, če govorijo o svojih čustvih.
Rezultati torej kažejo na dobro čustveno samopodobo otrok, saj jih velika večina zaupa vase
in se zna spopadati s težavami, problemi, strahom, pritiski, prav tako jih večina vidi svoje
napake in jih poskuša popraviti, mogoče pa je malo zaskrbljujoč le podatek, da manj kot
polovici otrok pomaga, če govori o svojih lastnih čustvih, torej se več kot polovica učencev
ali zapira vase in ne govori o sebi ali ne zaznava čustvenih težav in zato tudi nima potrebe, da
bi o njih govorili.
test je pokazal, da s 5 % tveganjem lahko trdimo, da čustvena varnost otrok ni povezana s
spolom ( = 1,76 df = 1, p = 0,185), prav tako pa čustvena varnost ni povezana s povprečno
zaključno oceno učencev ( = 5,45 df = 2, p = 0,066).
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
Zaupam vase.
Pomaga mi, če govorim o
svojih čustvih.
Če naredim napako, se
potrudim in poskušam
drugič stvari izpeljati bolje.
Če mi kaj uspe, se
rad/a tudi pohvalim.
Znam se spopadati s strahom in
pritiski.
90%
42%
94%
63%
84%
10%
58%
6%
37%
16% DA
NE
41
Slika 6: Odgovori učencev iz pridobljenih trditev na temo Identitete učenca.
Podatki v sliki 6 kažejo na to, da so učenci 6. razreda v več kot 70 % zadovoljni s svojim
fizičnim videzom in za svoje telo redno ustrezno skrbijo. Več kot 80 % učencev je srečnih in
zadovoljnih s svojo osebnostjo in 70 % se jih v novih situacijah počuti udobno.
Iz pridobljenih podatkov je torej razvidno, da ima večina učencev zelo dobro mnenje o sebi in
se odlično počuti v svoji koži. Srečni so sami s sabo in svojo osebnostjo.
test je pokazal, da s 5 % tveganjem lahko trdimo, da identiteta otrok ni povezana s spolom
( = 2,33 df = 1, p = 0,127), prav tako pa identiteta ni povezana s povprečno zaključno oceno
učencev ( = 5,35 df = 2, p = 0,069).
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
Všeč mi je moj izgled
in moje telo.
Sem srečen/a.
Všeč mi je moja
osebnost.
Skrbim za svoj izgled in si vsak
dan prizadevam, da izgledam kar najbolje.
V vseh situacijah, tudi novih, se počutim
udobno.
79%
87% 88% 84%
70%
21%
13%
22% 26%
30% DA
NE
42
Slika 7: Odgovori učencev iz pridobljenih trditev na temo Pripadnosti, odtujenosti učencev.
Podatki v sliki 7 kažejo na to, da ima večina učencev, to je kar 97 %, vsaj dva ali več
prijateljev, 85 % otrok si prijatelje izbirajo sami, imajo z njimi dobre odnose, 94 % se jih
veseli za svoje prijatelje, kar 87 % učencem pa so njihovi prijatelji pripravljeni pomagati, ko
potrebujejo pomoč.
Iz pridobljenih podatkov lahko sklepam, da so učenci dobro sprejeti med vrstniki in sošolci,
se z njimi dobro razumejo, med pa njimi poteka zdrava medosebna interakcija.
test je pokazal, da s 5 % tveganjem lahko trdimo, da pripadnost, odtujenost otrok ni
povezana s spolom ( = 0,28 df = 1, p = 0,599), prav tako pa pri pripadnosti, odtujenosti ni
povezave s povprečno zaključno oceno učencev ( = 1,93 df = 2, p = 0,381).
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90%
100%
Imam vsaj dva zelo dobra
prijatelja.
Ko obljubim, da bom nekaj
naredil/a, ljudje vedo, da mi lahko
zaupajo.
Veselim se, če moji prijatelji
doživijo kaj lepega.
Drugi ljudje so mi
pripravljeni pomagati, če bi potreboval
pomoč.
Lahko se družim s
komerkoli želim. Sam
izbiram svoje prijatelje.
97% 90% 94%
87% 85%
3% 10% 6%
13% 15% DA
NE
43
Slika 8: Odgovori učencev iz pridobljenih trditev na temo Kompetentnosti učencev.
Iz podatkov v sliki 8 je razvidno, da se je večina učencev, več kot 80 %, sposobna samostojno
odločati, si razporediti čas po prioritetah, zna reševati probleme postopoma, posluša stališča
drugih in se zna zavzeti tudi zase.
Podatki torej kažejo, da velika večina učencev deluje v življenju izrazito dobro, pametno in
odgovorno.
test je pokazal, da s 5 % tveganjem lahko trdimo, da kompetenca otrok ni povezana s
spolom ( = 0,94 df = 1, p = 0,331), prav tako pa kompetenca ni povezana s povprečno
zaključno oceno učencev ( = 3,41 df = 2, p = 0,182).
0%
20%
40%
60%
80%
100% 81%
87% 93%
84% 90%
19% 13%
7% 16%
10% DA
NE
44
Slika 9: Odgovori učencev iz pridobljenih trditev na temo Poslanstva in smisla v življenju.
Iz pridobljenih podatkov je razvidno, da več kot 80 % učencev ve, česa si želijo v življenju,
imajo cilje, h katerim stremijo, zanima jih veliko stvari, kar 91 % učencev vidi smisel in pravo
smer v življenju, kar 81 % pa jih pogosto razmišlja o svoji prihodnosti, ki se je veselijo.
Na osnovi pridobljenih podatkov opažam, da ima večina učencev povsem razdelano vizijo o
tem, česa si želijo v življenju in k tem ciljem tudi stremijo.
test je pokazal, da s 5 % tveganjem lahko trdimo, da poslanstvo, smisel otrok nista
povezana s spolom ( = 0,05 df = 1, p = 0.830), prav tako pa poslanstvo, smisel otrok nista
povezana s povprečno zaključno oceno učencev ( = 0,81 df = 2, p = 0,666).
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
Moje življenje ima
smisel in smer.
Vem, kaj želim doseči v življenju.
Zanima me veliko stvari.
Imam cilje, ki jih bom dosegel.
Pogosto razmišljam
o svoji prihodnosti
in se je veselim.
91% 90% 90% 94%
81%
9% 10% 10% 6%
19% DA
NE
45
2.5 SKLEP
Sklep empiričnega vprašalnika zajema ključne ugotovitve, ki sledijo iz rezultatov anketnega
vprašalnika.
H1: Samopodoba večine učencev na preverjenih področjih šestih temeljnih prvin
samopodobe je visoka.
Hipotezo lahko na vzorcu potrdim. Rezultati ankete so pokazali, da imajo učenci v veliki meri
visoko samopodobo na vseh preverjenih področjih oz. temeljnih prvinah samopodobe.
H2: Povprečna ocena večine učencev v prejšnjem šolskem letu je odlična oz. prav dobra.
Hipotezo lahko potrdim. Rezultati ankete so pokazali, da je bil učni uspeh večine učencev v
prejšnjem šolskem obdobju prav dober oz. odličen.
H3: Samopodoba učencev ni povezana s prevladujočo oceno v zaključnem spričevalu in
obratno.
Hipotezo lahko na vzorcu potrdim. Pri povezavi med samopodobo in prevladujočo oceno v
spričevalu je test pokazal, da s 5 % tveganjem lahko trdimo, da med omenjenimi
spremenljivkami ni povezave.
H4: Samopodoba učencev se ne razlikuje glede na spol učenca.
Hipotezo lahko na vzorcu potrdim. Pri povezavi med samopodobo in spolom je test
pokazal, da s 5 % tveganjem lahko trdimo, da med omenjenimi spremenljivkami ni povezave.
Vzorec je potrdil vse štiri hipoteze, iz česar lahko posledično sklepam, da je splošna
samopodoba šestošolcev zelo dobra in se ne razlikuje glede na spol učenca, prav tako pa se ne
povezuje s prevladujočo oceno v zaključnem spričevalu.
Ne glede na to, da je raziskava pokazala, da je splošna samopodoba šestošolcev na zelo visoki
stopnji in da ni povezana z učnim uspehom, je na nas odraslih, v prvi vrsti starših, učiteljih,
vzgojiteljih, delavcih vzgojno izobraževalnih ustanov, da poskrbimo in prispevamo največ,
kar je v naši moči, da se bo otrok v danih situacijah, okolju počutil varno, zadovoljno, srečno,
izpopolnjeno, sposobno itd. Otroci potrebujejo motivacijo in prave besede vzpodbude,
pohvale, podpore, potrebujejo nas, da jim pomagamo narediti korak naprej in jim znamo stati
ob strani, kadar omahnejo. Ko bo otrok v prvi vrsti razvil zdrav pogled, spoštovanje in
46
vrednost do samega sebe in bo verjel v svoje spretnosti in sposobnosti, bo na ta način lahko
razvijal zdrave in kvalitetne odnose v okolju in z ljudmi, s katerimi bo funkcioniral in postajal
najboljše, kar bo lahko.
Najpomembnejše pa je, da se pri vsem tem zavemo, da se morajo za svoj optimalni razvoj
počutiti brezpogojno sprejete, ljubljene, saj je to temeljna otrokova potreba, ki je ne bo nikoli
prerasel.
Uporabljena metoda zbiranja podatkov lahko ima omejitve, saj se pri samem odgovarjanju in
reševanju anketnih vprašalnikov lahko pojavi vpliv anketarjev in s tem nezmožnost pridobitve
poglobljenih podatkov. V primeru te raziskave je lahko glavna omejitev uporabljene metode
ta, da so bili pri anketiranju prisotni učitelji, kar bi lahko vplivalo na iskrenost odgovorov in s
tem tudi na verodostojnost pridobljenih podatkov.
Slabosti raziskave so se pokazale v malem vzorcu udeleženih anketirancev, za bolj obširno
študijo pa bi bilo potrebno opraviti raziskavo na večjem vzorcu učencev ter izvesti
poglobljene intervjuje s posameznimi učenci.
47
3. LITERATURA
1. Ashner, L., Meyerson, M. (2000). V kletki ljubezni. Tržič: Učila.
2. Bevk, T. (2006). Samozavest – popotnica za življenje. M. Šteblaj (Ur.), Katalog
pomlad poletje 2006 (str. 98-99). Ljubljana: Baby center d.o.o.
3. Cugmas, Z. (1999). Očka, jaz sem najboljši: Razvoj otrokove zaznave lastne šolske
uspešnosti. Ljubljana. Ljubljana: Center za psihodiagnostična sredstva, d.o.o.
4. Elfhag, K., Tynelius. P., Rasmussen, F. (2010). Self-Esteem Links in Families with
12-Year-Old Childreen and in Separated Spouses. The Journal of Psychology, 144(4),
341-359.
5. Humphreys, T. (2002). Otrok in samozavest: Kako doseči in utrditi samospoštovanje
že v mladih letih. Ljubljana: Mladinska knjiga.
6. Juriševič, M. (1999). Samopodoba šolskega otroka. Ljubljana: Pedagoška fakulteta v
Ljubljani.
7. Katz., L., Tello, J. (2003) »I love Me!« How to Nurture Self-Esteem. Scholastic Parent
& Child, 10(5), 82.
8. Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
9. Kobal, D. (2012). Samopodoba v mladostništvu. Pridobljeno, 02.04.2013, iz
http://www.poslovni-bazar.si/?mod=article&article=397.
10. Kuhar, M. (2004). V imenu lepote. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
11. Marjanovič Umek, L., Zupančič, M., Fekonja, U., Kavčič, T., Svetina, M., Tomazo
Ravnik, T., Bratanič, B. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Založba Rokus.
48
12. Musek, J. (1982). Osebnost. Ljubljana: Dopisna delavska univerza.
13. Musek, K. in Musek, P. (2010). Samozavedanje, samovrednotenje, pozitivna
samopodoba. Ljubljana: IPSOS.
14. Nolte, D.L. in Harris, R. (2000). Otroci so podoba svojih staršev: Starševstvo, ki
oblikuje vrednote. Tržič: Učila.
15. Vasta, R., Haith, M. M., Miller, S. A. (1997). Dječja Psihologija: moderna znanost
(prevod). Zagreb, Jastrebarsko: Naklada Slap.
16. Youngs, Bettie B. (2000). Šest temeljnih prvin samopodobe. Ljubljana: Educy
Ljubljana.
49
PRILOGE
Priloga A
Sem Tanja Oprčkal, absolventka razrednega pouka na Pedagoški fakulteti Maribor in pišem
diplomsko nalogo na temo Samopodoba in učni uspeh v osnovni šoli.
Empirični del moje naloge vsebuje anketni vprašalnik in prosim te, da ga izpolniš in mi s tem
pomagaš pridobiti podatke, ki jih potrebujem za svojo nalogo. Anketa je anonimna, odgovori
bodo uporabljeni le za namen moje diplomske naloge, zato te prosim, da jo izpolniš iskreno in
resno!
Za sodelovanje se ti že v naprej najlepše zahvaljujem!
___________________________________________________________________________
Anketni vprašalnik
1. Spol (obkroži): M Ž
2. Starost: _____let
3. Razred: _____
4. Katera ocena je prevladovala v tvojem spričevalu v prejšnjem šolskem letu? (šol.
leto 2012/2013) (obkroži)
a) 5 b) 4 c) 3 d) 2 e) 1
5. Koliko si samozavesten?
a) Zelo sem samozavesten
b) Sem samozavesten
c) Sem še kar samozavesten
d) Nisem samozavesten
6. Pozorno si preberi vsako trditev in obkroži DA pri trditvah, s katerimi se strinjaš,
in NE pri tistih, s katerimi se ne strinjaš.
50
I. FIZIČNA VARNOST
1. Rad imam šolo, ki jo obiskujem. Tam se počutim varno. da ne
2. Ne bojim se nobenega od svojih sošolcev oz. učencev naše šole. da ne
3. Redko hodim k zdravniku zaradi bolečin v trebuhu ali glavobola. da ne
4 Moje telo je zdravo in močno, pripravljen sem na težje obremenitve. da ne
5. Všeč mi je okolje oz. dom, v katerem živim. Tam se počutim prijetno in varno. da ne
II. ČUSTVENA VARNOST
1. Zaupam vase. da ne
2. Pomaga mi, če govorim o svojih čustvih. da ne
3. Če naredim napako, se potrudim in poskušam drugič stvari izpeljati bolje. da ne
4 Če mi kaj uspe, se rad/a tudi pohvalim. da ne
5. Znam se spopadati s strahom in pritiski. da ne
III. IDENTITETA, SEBSTVO
1. Všeč mi je moj izgled in moje telo. da ne
2. Sem srečen/a. da ne
3. Všeč mi je moja osebnost. da ne
4 Skrbim za svoj izgled in si vsak dan prizadevam, da izgledam kar najbolje. da ne
5. V vseh situacijah, tudi novih, se počutim udobno. da ne
IV. PRIPADNOST, ODTUJENOST
1. Imam vsaj dva zelo dobra prijatelja. da ne
2. Ko obljubim, da bom nekaj naredil/a, ljudje vedo, da mi lahko zaupajo. da ne
3. Veselim se, če moji prijatelji doživijo kaj lepega. da ne
4 Drugi ljudje so mi pripravljeni pomagati, ko potrebujem pomoč. da ne
5. Lahko se družim s komer koli želim. Sam izbiram svoje prijatelje. da ne
51
V. KOMPETENCA
1. Znam si razporediti čas po pomembnosti svojih obveznosti. da ne
2. Mislim, da sem sposoben/a. da ne
3. Sposoben sem se pametno odločati in pametno izbirati. da ne
4 Svoje probleme rešujem postopoma. da ne
5. Preden povem svoje mnenje, poslušam tudi stališča drugih. da ne
VI. POSLANSTVO, SMISEL
1. Moje življenje ima smisel in smer. da ne
2. Vem, kaj želim doseči v življenju. da ne
3. Zanima me veliko stvari. da ne
4 Imam cilje, ki jih bom dosegel. da ne
5. Pogosto razmišljam o svoji prihodnosti in se je veselim. da ne
