Škofjeloško hribovje

S v e t o z a r I l e š i č :

Škofjeloško hribovje.(G eografski opis P o ljanske in Selške doline.)1

Od Škofjeloško-cerkljanskega hribovja, k i so ga že naši stari zem ljepisci označevali ko t posebno področje na prehodu iz

ju lijsk ih Alp v Kras, je ostala Jugoslaviji le vzhodna stran, porečje obeli Sor, Selške in Poljanske, ki se zd ružu je ta p ri Škofji Loki te r d a je ta s tem vsem u ozem lju ne le hidrografsko, temveč tudi prom etno vez z vozlom pri navedenem mestecu, po katerem to re j lahko upravičeno pokrajino im enujem o. P ro ti jugovzhodu p reh a ja naše področje v pokra jin sko sorodne, ali dokaj n iž je Polhograjske hribe, ki pa teže že neposredno pro ti L jubljan i. V endar je tu m eja prom etne in gospodarske g rav itacije dokaj labilna: soseska Črni vrh nad Polhovim G radcem se širi že v zlivu Gradaščice, ali je vedno v antropogeografskem pogledu močno nagibala p ro ti Loki, k a r je prišlo do izraza v n jen i p rik ljučitv i novoustanovljenem u sirezu v Škofji Loki (1936). Na zapadu je danes državna m eja posegla n ekaj čez razvodje n a vzhod in s tem prem aknila staro upravno m ejo p ro ti vzhodu, obenem pa seveda neprim erno stopnjevala to antropogeografsko ločnico. Na severu in severozapadu je geografska m eja n a jbo lj izrazita, ke r jo tvo rijo neposeljeni gorski p redeli Porezna, R atitovca in Jelovice.

Poljansko in Selško dolino sicer loči m ed seboj visoka gorska p reg ra ja Blegaša (1562 m), K oprivnika (1382 m), Mladega vrha (1370 m) in S tarega v rha (1205 m), k i im a svoj zadnji odmev še v L jubn iku (1024 m) nad Škofjo Loko. Vendar je vez obeh Sor, pokrajinske in podnebne sorodnosti te r skupne usode v p re teklosti tako močna, da se naravnost v s ilju je skupen opis obeh dolin, k i m ore nuditi tud i obilo plodovite prim erjave.

Ni treba posebej pripom niti, da razum emo danes pod po jmom P oljanske doline vse po rečje Poljanske Sore, to re j tudi Žirovsko dolino tja do Rovt in H levnega vrha, čeprav je ta zgorn ji del p o reč ja Poljanščice do neke m ere samosvoj in tudi upravno ločen od P oljanske doline v ožjem smislu. (Obč. Žiri spada pod logaški ok raj in je svoj čas spadala pod id rijsk i sodni o k ra j) .

1 O zem lje je predočeno na listu Bled nove specialne k a rte 1:100.000 in na lis tu B ischoflack-Idria sta re av s trijsk e k a rte 1:75.000.

4 8 SVETOZAR ILEŠIČ.

ŠKOFJELOŠKO HRIBOVJE. 4 9

I. Zgradba in relief.

Zgradba. Kdor z odprtim očesom, opazuje pokrajinske oblike v Loškem hribovju , se bo čudil n jihovi živahnosti. Vsekako r imamo tu opraviti z najin tenzivnejšim in najpestrejšim sredogorskim reliefom pri nas. Svet je silno razčlenjen, raz re zan in tudi v podrobnem razrit po neštetih, deloma sila strmih in tesnih grapah. To v e lja zlasti za zgornjo Selško dolino, za dolino Kopačnice in za južnovzhodni del h ribov ja („Polhograjski D olom iti“ !) Vzrok tem u je v sila zam otani geološki zgradbi.

To zgradbo poznamo iz proučevanj Fr. K o s s m a t a.2 N a jstare jše plasti na tem področju so staropaleozojski, domnevno silurski skrilavci in drobniki, k i na široko obdaja jo gmoto Ble- gaša zlasti na severni in zapadni strani, široko področje pa zavzemajo tudi na severni stran i Selške doline med D olenjo vasjo, Podlonkom in Dražgošami. N jihova paleozojska starost pa še danes ni zatrdno ugotovljena.3 Ti skladi so v gorn ji Selški dolini usločeni v izrazito sinklinalo, v k a te ri so naloženi apnenci in dolomiti, im enovani po Železnikih, in pa t. zv. strešni skrilavci p ri Zalem logu. P rvim je K o s s m a t sprva prip isoval devonsko starost, drugim spodjekarbonsko (kulm), a je k asneje svoje naz iran je izprem enil te r uvrstil prve v zgornjo triado, a druge v ju rsk o dobo.4 Vsekakor je obseg starega paleozoika v tem predelu mnogo m anjši, kot se je prvotno mislilo. Pač pa so zelo močno zastopani karbonski, t. zv. ziljsk i skrilavci, kakršne poznamo povsod iz lju b ljan sk e okolice. P rev ladu je jo v vsem vzhodnem delu nekako do črte D olen ja vas p r i Selcah-M alenski vrh-H otavlje-G orenja vas v Polj. dolini-Sv. O žbalt nad Škofjo Loko. V ozkem pasu nastopajo tud i v vzhodnem vznožju Žirov- skega v rha nad potokom Brebovnico in južnozapadno od Stare Oslice, k je r tvo rijo zopet na jv išje vrhove.

2 Prim . Geologische S pezialkarte 1:75.000, B latt: Bischoflack und Idria, s pripadajočim i E rläu te rungen (izd. Geol. R eichsanstalt na D u n aju 1909 in 1910). — D alje : K o s s m a t Fr., Ü berschiebungen im R andgebiete des Laibacher Moores, Com ptes Rendus IX. Congrès géol. in te rnat, de V ienne 1903. — I s t i , Die paläozoischen Schichten der U m gebung von E isnem und Pölland (Krain), Verh. Geol. R. A., W ien 1904. — I s t i , Das G ebiet zw ischen dem K arst und dem Zuge der Julischen Alpen, Jahrbuch Geol. R. A., W ien 1906. — I s t i , D ie ad ria tische U m randung in der alp inen F altenreg ion , M itt. Geol. Ges., W ien, I. 1913; — I s t i , D ie m orphologische Entw icklung der G ebirge im Isonzo- und oberen Savegebiet, Z. Ges. f. E rdk., Berlin 1916.

3 Prim . I. R a k o v e c , V o d n ik 'p o lju b ljan sk em m uzeju, L ju b ljan a 1930, str. 121.

4 K o s s m a t , D ie adria tische U m randung, str. 78.

5 0 SVETOZAR ILEŠIČ:

Dočim! je med domnevnim starim paleozoikom Blegašove okolice in karbonskim i skrilavci tek tonska diskordanca, to se pravi, da kažejo p rv i povsem drugo in nezavisno tektonsko zgradbo, slede karbonskim skrilavcem povsod na debelo naložene m lajše plasti, k i delijo ž n jim i isto zgradbo in iste tektonske značilnosti. S erija teh p lasti p rične s perm sko form acijo, ki jo imamo dom ala povsod med ziljsk im skrilavcem in m lajšim i, t r iadnim i odkladninam i. Zastopana je v glavnem po t. zv. greden- skem peščenjaku, k i tvori ves široki hrbet Žirovskega v rh a in h ribov je onstran Sore p ro ti zapadu, ob Hobovščici. Nato sledi celotna se rija spodnje- in sredn je triadn ih plasti, k i je na jbo lj kom pletno razv ita v p redelu med Žirovskim vrhom in H orjulsko, odnosno Polhograjsko dolino te r ob robu Sorškega p o lja nad Loko, le delom a pa ob Kopačnici in na Blegašu. У te j seriji se v pestri zaporedni vrsti m en javajo tr i je horizonti pretežno skri- lavih kam enin s trem i skupinam i dolom itov in apnencev in sicer v naslednjem vrstnem redu: nad najstare jšim i werfeinskimi sk rilavci, k i so zlasti na široko razv iti na jugozapadu Žirovskega kotla, leže močno razp rostran jen i beli, k rh k i dolom iti form acije školjkovitega apnenca. Ti dolomiti, k i s svojim strm im in razdrapanim svetom že na prv i pogled vzbu ja jo pozornost, nastopajo v p rogah m ed Žirmi in Rovtami, k je r tvo rijo rob obsežnega id rijskega področja te form acije, nadalje v osam ljenih krpah nad karbonsko osnovo na severovzhodu, k je r tvo rijo najm ar- kan tnejše vrhove (Koprivnik, Mladi in S tari vrh , L jubnik, K rižna gora), a najbo lj p rev lad u je jo v p redelu med spodnjo P oljansko dolino, Brebovnico in Gradaščico. O zke proge wengen- skih skrilavcev ločijo te dolomite od m lajših, kasijansk ih dolomitov in apnencev, ki jih imamlo skoro izključno le v triadnem ozem lju m ed Poljansko in H orju lsko dolino. Te dolom ite ločijo zopet skrilasto-peščene rabeljske plasti, razvite zlasti ob Bre- bovnici, od dolom itnih in apniških plasti t. zv. glavnega dolomita, k i na našem področju južno od Po ljanske Sore n i razvit, pač pa tvori obsežne kom plekse ob njenem levem p rito k u Kopačnici te r v gmoti Blegaša.

Še m lajše triadne p lasti v našem pogorju pogrešamo. Sem bi spadali že om enjeni apnenci p ri Železnikih, k i so jih sprva sm atrali za devonske. Veliki kom pleksi dahštan jskega apnenca prično šele s planotam i Jelovice in Ratitovca, k i nas vodijo že v Ju lijske Alpe. O d postriadnih plasti so z gotovostjo ugotovljeni le liaski (jura) črn i skrilavci v neznatnem ' obsegu p r i Zg. Da- n jah pod Ratitovcem , docim je ju rsk a starost zaloloških strešnih skrilavcev, kot omenjeno, še močno problem atična. Krede in ter-


d a r ja , k i sta v b ližn jem B ohinju in ob zgornji Bači dokaj razvita, v Loškem h ribov ju ni. O ligocenski bazalni konglom erat se pojav i šele na robu L jub ljanske kotline p ri Škofji Loki. Med diluvialno-aluvialnim i sladkovodnim i odkladninam i, k i so v tem pod ro č ju rad i stalne živahne erozijske dejavnosti neznatne, zavzema posebno vlogo m orensko gradivo p r i Sorici, kam or je p reko 1200 m visokih slem en segel bohin jsk i ledenik.5

Navedeno pestro razporeditev h rib in je povzročila zelo zam otana zgradba predela, k i je v dobi odločilnih orogenetskih gib an j tvoril zgnječen k lin med dvigajočim i se A lpam i na severozapadu in dinarskim i planotam i na jugozapadu. Tu se ne samo p rep le ta ta alpska in d inarska tek tonska smer, tem več je prišlo tudi do nenavadno zapletenih, še ne docela po jasn jen ih tek to n skih kom plikacij.

Z ozirom na tektonsko zgradbo moremo ločiti na našem področju štiri enote. P rva enota je t. zv. ž i r o v s k o - i d r i j s k i p a s , k i sega na današn je jugoslovansko ozem lje s svojim vzhodnim delom. Yes ta pas je nagn jen poševno pro ti jugozapadu, tako da p ride jo na dan pro ti severovzhodu vedno starejše , t. j. w erfenske, perm ske in karbonske p lasti žirovskega področja. Ta pas je na severu om ejen po izraziti tektonski lin iji, k i po teka, kako r on sam, v d inarski sm eri: od Podlipe zdolž vzhodnega vznožja Žirovskega vrha, p reko Sore p ri Stari Oslici in dalje pro ti C erknu. Ob te j črti je zdrknil v globino drugi, t. zv. p o l j a n s k o - v r h n i š k i p a s , sestav ljen iz serije triadn ih plasti, na ta način, da so p ri G orenji vasi najm lajše plasti te serije (rabeljski sklad i in glavni dolomit) prišle v neposreden stik z na jstare jš im delom žirovsko-idrijskega pasu, s karbon skimi skrilavci. Ta triadn i pas, k i pom eni nadaljevan je do len jske triade (D olenjskega Krasa), sega v obliki ozke sinklinale iz Podlipske in H orju lske doline ob Brebovnici p ro ti severozapadu v Poljansko dolino te r se n ad a lju je v širokem masivu glavnega dolom ita ob Kopačnici in Blegašu, k je r se v obliki k lina zajeda v karbonsko ozem lje na zapadu, na severovzhodu pa je v obliki p ro ti vzhodu izbočenega loka dvignjen v višine Blegaša.

K akor na zapadu, je tud i na vzhodu ta pas om ejen po iz raziti dislokaciji, ob k a te ri p rične na črti H orju l - G oren ja vas- H otav lje—Javorje—selška D olenja vas, tre tji tektonski predel, t. zv. š k o f j e l o š k o - p o l h o g r a j s k o področje, k i obsega ves vzhodni del Loškega pogorja in k i mu je glavna že poudar

5 A. M e l i k , B ohinjski ledenik, Geogr. V estnik 1929/30, str. 34 sl.


jena značilnost v obsežnih kom pleksih karbonskih plasti, nad katerim i je nekdan ja triadna odeja očuvana le mestoma, p red vsem v P olhograjsk ih Dolom itih, v ljubniškem kom pleksu nad Loko te r v denudacijskih ostankih K oprivnika in Mladega vrha. Yes ta predel tvori zapadno nadaljevan je t. zv. litijske antik linale, v ka te ri so karbonske plasti od L itije do L jub ljane prav tako na široko odkrite. Toda dočim je litijsk a an tik linala sestavni del izrazito v alpski sm eri Z—У potekajočih subalpin- skih posavskih gub, ki p reh a ja jo p ro ti jugu norm alno v do len jski triadn i pas, je n jeno škofjeloško nadaljevan je podleglo silnem u p ritisku na stiku Alp in D inarskega sistema, se kom plicirano nagubalo in razkosalo, te r se v deloma izrazito d inarski smeri narin ilo čez triadn i pas. Tak nariv je ugotovil K o s s m a t na om enjeni črti H orju l—G oren ja Vas—D olenja Vas, te r poudaril izrazite dokaze zanj zlasti v področju južno od Poljan, k je r ležita dve večji karbonski krp i (Ovčji h rib in V inharje) nad m lajšim i, triadnim i plastmi, dočim leže slednje le malo proti vzhodu (Polh. dolomiti) norm alno nad karbonskim i skrilavci kot ostanek nekdaj enotne odeje.8 Tako so nad ozko vrhniško- poljansko triadno področje na vzhodu in na zapadu visoko vzkipele stare jše plasti in se na vzhodu potem takem celo narin ile nad njo. Bolj zam otan je severni del stika med obema pasovoma, k je r so poleg karbonskih tudi domnevne silurske plasti udeležene na narivu nad m lajšim , tu visoko dvignjenim dolomitom ob Kopačnici in v Blegašu. Sam Blegaš bi p redstav lja l to rej kom plicirano tektonsko „okno“ sredi stare jših plasti.

Č etrta tek tonska enota je p o d r o č j e g o r n j e S e l š k e d o l i n e z domnevno sibirskim i d robniki, s sinklinalo železniških apnencev in zaloloških plasti. Tudi ta pas je na jugu na- r in jen čez p lasti id rijsko-žirovskega in poljansko-blegaškega področja, na vzhodu pa izgine pod škofjeloškim karbonskim pasom, dočim je s severa narin jen n an j masiv dalištajnskih apnencev in dolomitov R atitovca in Jelovice. N arin jenost vsake poedine tektonske enote na naslednjo p ro ti jugozapadu je to re j ena najznačilnejših gradbenih potez na tem m ejnem področju alpskega in d inarskega sistema.

Časovna opredelitev vseh teh kom pliciranih dislokacij je nemogoča. V sekakor se zdi, da je zasnova današnjega pogorja in današnjega razvodja med Sočo in Savo bila v stvarjena že p red gornjim oligocenom, k a j t i gornjeoligocenske p lasti so od ložene samo na robu pri Škofji Loki, v no tran josti h ribov ja pa

6 Prim . K o s s m a t , Ü berschiebungen.


jih n ik je r ni in jih verje tno tudi n ikdar ni bilo, ker bi se sicer vsaj deloma ohranile, kako r so se v b ližn jem Bohinju. To pomeni, da imamo ravno v tem predelu opravka z enim od stare jših delov posttriadnega kopnega. Saj je verje tno , da je tod že v g om je triadn i dobi potekal nekak prag, k je r so se za ladinske transg resije stvorili le p litv i sedim enti v rh u stare jših skrilavcev (plasti p ri Železnikih!), dočim imamo severno odtod v Jul. Alpah in južno na K rasu bogato razvite gorn je triadne apnence in dolom ite.7

G lavna zasnova današnjega reliefa je b ila to re j v stvarjena p red oligocenom. N a jv erje tn e je je bilo teda j že tudi vstvarjena h idrografska m reža obeh Sor, stekajočih se v smeri oligocen- skega zatoka p ri Škofji Loki. Ali da so tud i pozneje b ila še močna orogenetska gibanja, nam pove že enostavno dejstvo, da so tudi oligocenski konglom erati pri Škofji Loki prem aknjeni. Nedvomno so se tektonska g iban ja vršila tekom vsega m ladega terc iara. To nam bodo pokazale tud i razm ere iz dobe velikega pontskega v ravnavan ja. Ali iznos vertikalnega dviga je bil v tem predelu nedvomno m anjši kot brž dalje na severu, v Bohinju, k i je danes v iš ji od Selške in Poljanske doline, pa je vendar imel v oligocenski dobi še morski zaliv, k je r imamo tudi mnogo izdatnejše ju rsk e sedim ente in k je r so staropliocenske (pontske) p la note dvignjene mnogo više kot v Loških hribih. Saj je Kossmat ugotovil gričevnato pontsko razvodje v višinah 1000—1600 m ravno v predelu vzhodno od C erknega (Blegaš; Porezen),8 dočim so na severu do teh višin vzdignjene stare pontske ravnine (Jelovica).

Potek in obseg postoligocenskih dislokacij je seveda težko ugotoviti v predelu, k je r nimamo n ikak ih miocenskih in pliocenskih odkladnin. V erjetno je ,da so m arsikdaj najin tenzivnejše na onih črtah, na ka terih so se p rem ikan ja vršila že v starejših dobah. O zelo m ladih epirogenetskih g ibanjih p riča jo n. pr. uslo- čenosti nekaterih p re jšn jih teras in nivojev nad Poljansko dolino in p a sam podolžni profil P o ljanske Sore, k i je še zelo ne- izravnan. Tako vidimo, da se pontski nivo, ki se razprostira še južno od Žirov p ri Rovtah v višini 700—800 m, dvigne v Ži- rovskem vrhu do višine 860—900 m, v osliških hrib ih celo p recej nad 900 m (do 940 m), dočim na severu pod Blegašem redko seže nad 900 m. Podobno se zdi, da se m ladopliocenske terase v odseku pod Poljanam i dvigajo v smeri p roti Škofji Loki; vsekakor jih je tam težko spraviti v sklad z višinami odgovarjajočih teras

7 K o s s m a t , D ie ad ria tische U m randung, str. 80.8 K o s s m a t , D ie m orphologische E ntw icklung, str. 658 sl.


pod Blegašem, ki so n ižje ali vsaj v istih višinah, dasi leže višje v smeri toka. Tudi pontski nivo se p ro ti Loki zopet n ekaj dvigne. Značilno je, da imamo v dveh pasovih, k i odgovarjata obema perm sko-karbonskim a antik linaln im a svodoma, še danes erozivno najživahnejša in n a jo ž ja dela P oljanske doline. To sta tesna deber med Žirovsiko dolino in H otavljam i te r dolina med Poljanam i in Zmincem. Ta dva p redela v pokrajinsk i sliki očitno nasp ro tu je ta z razširjen im i dolinam i p ri Žireh in m ed T rato in Poljanam i, k je r danes p rev ladu je nasipanje s ploskim, deloma mokrotnim dolinskim dnom. Strmec P oljanske Sore, k i znaša v odseku pod Rovtami in Izgorjem do 11 m na ikm, seže v odseku nad Žirmi, k je r imamo ob potoku ozko aluvialno ravnico, naglo zniža na4 m, v sami Žirovski kotlin i na 3.75 m (med Žirmi in S taro vasjo) te r celo na 2.92 m (med Staro vasjo in Selom), m anj od strm ca reke tik nad Škofjo Loko. У dolini m ed Selom in Fužinam i poskoči strm ec zopet na 8.33 m, m ed Fužinam i in Podgoro celo na 13.47 m, mnogo več kot v gornjem delu toka. Med Podgoro in T rato je strm ec zopet norm alen (4.7 m), v osrednji Poljanski dolini med T rato in Srednjo vasjo znaša zopet le 3.24 m na km (med T rato in Dol. D obravo celo le 1.9 m), nato znova poraste med Poljanam i in Šefertom n a okr. 4 m (med Logom in Šefertom celo nad 6 m) te r znaša med Šefertom in sovodnijo p ri Loki 3.21 m na km . Zdi se to rej, da imamo v Žiirovski in osrednji Poljansk i dolini predele tektonskega zasta jan ja z živahno sedim entacijo, v spodnji dolini Poljanščice, zlasti v Fužinskih tesnéh pa predele dviganja z izrazito erozijo. K ajti petrografske raz like nam ne m orejo dovolj raztolm ačiti opisanih razlik . Saj je na jož ja Fužinska deber v rezana v malo odporne perm ske in karbonske plasti te r se v dolom itu p r i T reb iji celo p rece j razširi. P rav tako imamo na obrob ju Žirovske in P oljanske doline pri G orenji vasi zastopane triad n e in perm ske apnence, a razm erom a ozka dolina pod Poljanam i poteka skoro izključno skozi m ehke ziljske skrilavce.

У nasp ro tju s Poljansko ima Selška dolina, k i ne prečka tako izrazito tektonskih enot, temveč je vsaj v gornjem delu celo podolžnica s sinklinalno zasnovo, mnogo bo lj pravilen in izenačen strmec, dasi je ta rad i znatnejših višinskih razlik sam na sebi mnogo večji, posebno v zgornjem delu, k je r tvori izredno tesno deber nad Železniki (strmec nad 15 m na km). Tesna mesta so tu navezana pač le na odpornejšo osnovo (apnenci p ri Železn ik ih in v ožini tik nad Škofjo Loko).

P rvo tna tektonska s tru k tu ra se razen navedenih dejstev odraža neposredno v reliefu m orda edino še v d inarsk i smeri


doline Račeve in zlasti v oni Brebovnice, ki po teka ob pomembni prelom ni črti v vzhodnem vznožju Žirovskega vrha. Sicer pa je s ta ra s tru k tu ra za današnji relief odločilna le v toliko, v kolikor določa z orisano razporeditv ijo h rib in razlike v oblikah posameznih petrografsko različnih kompleksov.

Te razlike pa so vendar dovolj očitne. N ajm irnejše, široke in zložne oblike kažejo hrib i iz perm skega peščenca: slem ena Žirovskega v rha in h ribov ja otb Hobovščici.

Tudi karbonski skrilavec na vzhodu daje širokem u predelu od Jav o rja p reko Sopotnice p ro ti Sv. O žbaltu zelo zaobljene in enolične oblike. V endar ne smemo prezreti, da so vsi ti h rib i dom ala p rav tako živahno razčlenjeni po strm ih grapah in dolinah ko t oni iz odpornejših apnencev in dolomitov, le da je ta razčlenitev m irnejša, enakom ernejša, robovi nad slemeni in pobočji znatno bo lj obrušeni, zaobljeni. Isto v e lja za področje drobnikov pri Selcah in p r i Davči te r še posebno za področje zaloloških strešnih skrilavcev v p o v irju Selške Sore. Področja triadnega glavnega dolom ita kažejo za spoznanje ostrejše oblike.V tem pogledu je značilna dolina Kopačnice s tesnim i grapam i te r priostrenim i slemeni in vršiči (n. p r. Vranškov grič 908 m, M akovica 918 m). V endar so tudi ta področja znatno b laž jih oblik od onih v dahštajnskem apnencu (Ratitovec), zlasti pa od onih v dolom itu školjkovite form acije. S lednji tvori v L jubniku. K oprivniku, S tarem in Mladem vrhu vrhove drznejših oblik, kakor pa je široka kopa Blegaša (glavni dolomit), ki bolj s svojo višino kot s svojo obliko gospoduje nad pokrajino. P ravi kontra s t perm sko-karbonskem u hribov ju p a tvo rijo priostren i dolom itni vrhovi in slem ena nad Polhovim G radcem (Toše, G rm ada, G ora Sv. Lovrenca, Smolnik, P asja ravan), v idni že zdaleč po belih dolom itnih grapah in usadih in zato nazvani Polhograjski dolomiti.

Seveda niti geološka struk tu ra , n iti razlike v hrib inah niso glavni povzročitelji današnjega reliefa. Tega je vstvarila erozija tekočih voda v m lajši te rc ija rn i dobi in pozneje vse do današn jega dne. Tudi v tem pogledu ig ra Loško pogorje svojo posebno vlogo. V njegovem sosedstvu na jugozapadu so nam reč glavna m orfološka poteza p o k ra jin e široke planote, v stvarjene v spodnjem pliocem i (pontiku), pozneje razkosane na več grud in pom aknjene v različne višine.9 Te izrazite p lanote segajo na

9 K o s s m a t , D ie m orphologische Entw icklung, str. 648 sl. — A. W i n - k l e r , G eom orphologische S tudien im m ittle ren Isonzo- und im un teren Id ria ta le . Jahrb . Geol. В. A. W ien 1922.


južnozapadni rob Loškega h ribov ja nekako v višini 800 m (Rovta rsk a planota z Ledinam i zahodno od Žirov). Nad n jim i so ponekod ohranjen i ostanki predpontskega, miocenskega reliefa (Vojsko nad Id rijo , 1000—1065 m),10 a v same planote so vrezane n ižje doline in terase iz m lajšega pliocena. Na jugozapadu našega področja večje, izrazite pontske planote prenehajo , kar moremo le do neke m ere tolm ačiti z nastopom drugih, neapni- ških hribin, v k a terih se pač take p lanote m anj časa ubran ijo delovanju voda. Pač pa se po jav ijo široki pontski ravn ik i zopet v Jelovici, v severnovzhodnem sosedstvu našega hribovja, tok ra t v znatnejših višinah (nad 1000 in nad 1200)11 Y vmesnem škofjeloškem hribov ju pa pogrešamo tako izrazitih sledov pontskega v ravnavan ja. Zdi se, da je bilo to področje že od nekdaj razvodni predel, kam or je v ravnavan je za časa daljšega m irovan ja m orske gladine v Panonskem in Jadranskem m orju n a jkasneje in v najm anjši m eri poseglo. K o s s m a t domneva, da so že v pontski dobi višine od Jelenka nad Id rijo (1166 m), do Porezna (1632 m) in Blegaša (1562 m) tvorile do 800 m visoko razvodno gričevje med ravninam i na jugozapadu in severovzhodu.12 Od tedaj pa do danes je to re j ostalo to h ribov je predel na jiz raz ite jše globinske in najneznatnejše bočne erozije. O dtod še n je gove današnje oblike, k je r so globinske črte reliefa (doline, g ra pe) ločene med seboj po mnogo neznatnejših širinskih črtah (planotah, terasah, slemenih), kako r pa na sosednjem jugozapadu in severu.

Podrobno opazovanje nam pokaže sicer, da tudi P oljanska in Selška dolina n ista brez ostankov pontskega nivoja, miocenskih oblik in m lajših pliocenskih teras. Ali ti so p rece j neznatni, zlasti če jih p rim erjam o z onimi v h ribov ju litijske an tik linale vzhodno od L jub ljane ,13 ki ima prvotno geološko in tektonsko struk tu ro podobno, ali je b ila že v vsem mladem te rc ia ru oddaljena od razvodja.

10 W i n k l e r , o. c. str. 24.11 Prim . K o s s m a t , Die m orphologische Entw icklung, str. 660; I. R a

k o v e c , M orfogeneza in m ladoterc iarna tek to n ik a vzhodnega dela Jul. Alp. Geogr. V estnik 1936/37, str. 76 sl.

12 K o s s m a t , D ie m orphologische Entw icklung, str. 658.13 Prim . R a k o v e c , Geom orfološki razvo j v obm očju Posavskih gub,

Geogr. V estnik 1931 in S. I l e š i č , K m etska nase lja na vzhodnem G o re n jskem, Geogr. V estnik t933, str. 12 sl.


N ivoji in terase v Poljanski dolini, širše p lanote iz pontske dobe segajo v naš predel predvsem s tako zvano Rovtarsko planoto, k i je p ri Ledinah zahodno od Žirov še skoro 800 m visoka, v okolici Rovt ima višino 730 m te r se znižuje dalje proti Logatcu. P ro ti vzhodu se n ad a lju je v P okojišk i p lanoti nad Borovnico, a na severnem robu L jub ljanskega B arja v slemenih med H orjulsko in Polhograjsko dolino (K ožljek 788 m, Koreno 720 m). O dtod se pontski nivo pro ti je d ru Loškega pogorja polagom a dviga, obenem pa je po obsegu vedno neznatnejši, močno razkosan po eroziji te r v nepropustnih plasteh slabo očuvan. Že brž od Rovt se zopet dvigne v slem ena nad dolino Račeve z višino 750—770 m in od H orju lske doline v nivo P lanine (797 m) nad Lučnami. Nato se na vzhodni stran i v skoku dvigne v zložna slem ena Žirovskega vrha, k i kaže zlasti v severnem delu enakom erne višine med 800 in 900 m, njegov južn i del (Goli vrh), ločen od Žirovskega v rha po gozdnati grapi Zale, znani iz Tavčarjeve povesti, pa je celo nad 900 m visok. Tudi levo od Ži- rovske doline ohrani pontski nivo sprva višino 740—790 m (Gor. V resnik in Breznica ko t odrastka Ledinske planote), v Osliških hrib ih pa se zdi, da je v bližini tedan jega razvo ja dvignjen še v išje in ohranjen le v obliki ožjih a izrazitih teras v višini 930—950 m (slemena s km etijam i Jezeršek in Brinovec nad Staro Oslico itd.). Toda tudi tu imamo, kot v Žirovskem vrhu, še n iž jo fazo z 830—900 m višine (višine nad Staro in Novo Oslico te r nad M rzlim vrhom ob ita lijansk i m eji). V sosednjem predelu ob Kopačnici je pontski nivo le slabo razvit, imamo ga v Vranško- vem griču (908 m) in v sosednjih že pod 900 m visokih vršičih in slemenih med globokim i grapam i južno od Kopačnice. Ponovno je treb a poudariti, da je ob Kopačnici in Hobovščici sVet n a jbo lj razčlenjen po eroziji in so zato tud i terase najslabše ohranjene. Bolje je v tem pogledu zopet južno od Blegaša, k je r im amo ostanke izrazitih nivojev, čeprav močno visečih in razritih po denudaciji, v višinah 850—900 m okoli Leskovice; zlasti je izrazita m ajhna p lano ta p ri zaselku K rnice nad Kopačnico. Po tam ošnjih razm erah sodeč je leskoviški svet bil v pontski dobi odprt p roti zapadu, v dolino Cerknice, k a jti na vzhod so ti n ivoji p rek in jen i po v išjih strm ih kopah, med katerim i je n a jiz raz ite jša M akovica (918 m). Razvodje bi se bilo to re j tod v postpontski dobi razširilo v p rid Poljanske Sore, ker je v nasp ro tju s splošnimi pojav i na jadransko-panonski razvodnici in b i moglo im eti lokalne tektonske vzroke.

P ro ti vzhodu se nam pontska te rasa izrazito pokaže šele v položnih vesinah južnovzhodno od Blegaša, zopet z dvema stop-


njam a, p ri zaselku Jelovica (882 m) in nad njo (935 m). K pontskim terasam je p riš te ti tud i p riso jne police z vasicama Podvrh in Četena ravan (okr. 860 m), te r višjo v višino 915—960 m. V vsem tem predelu se to re j odlom ki ted an je doline polagom a znižu je jo p ro ti vzhodu (G abrška gora 826 m) in se v L jubnišk ih h r ib ih izgube med višjim i kopam i brez enakom ernih višin (Črni vrh 943 m) in med nižjim i slemeni zelo razrezanega sveta. Šele južno od Poljanščice moremo zopet slediti nekdan ji pontski površin i v Bukovem vrhu (832 m) in v slem enu s km etijo Skobel (849 m), odkoder vodi v te j višini p relaz p ri Kuzovcu (858 m) na polhograjsko stran , k je r so ostanki pontske površine precej ohran jen i v višinah od 820—840 m (Ovčji hrib, Črni vrh , dolom itna p lanota Smolnik, v rh Gore Sv. Lovrenca nad Polhovim gradcem). Te višine opažamo tudi ob grapi H rastnice na loški stran i (Kopačev vrh, Sv. O žbalt 860 m, Igalski vrhovi med Hrast- nico in Ločnico).

Vrhovi, k i jih imamo nad temi pontskim i terasam i, so od k ra ja do k ra ja različnih višin in b rez ostankov v ravn jen ih slemen ali vrhov, k i b i priča li o stare jših nivojih . Sm atrati jih moramo za ostanke miocenske pokra jine , ki se je v razvodnih pasovih odtegnila pontskem u vravnavanju . Te višine om eju je jo Loško gorovje na zapadu: Jelenk nad Id rijo (1106 m), Bevk in P luženj- ska gora (1050 m) nad Novo Oslico, Vrhovec (1047 m) in Ermano- vec (1026 m) nad Staro Oslico, nato n ek a j n iž ja M akovica (918 m), k i vodi k najv išjem u slem enu škofjeloškega pogorja, po tekajočem u od Porezna preko Črnega v rha (1288 m), Blegaša, K oprivnika, S tarega in M alega v rh a te r Sopotniškega Črnega v rh a do L jub- n ika (1024 m). Poljansko področje je mestoma tudi na jugu omejeno po vrhovih predpontske starosti (Toše 1021 m in P as ja ra van 1031 m). Vse te višine ne kažejo n ik je r znakov v ravnavan ja če izvzamemo položno obliko Blegaševega vrha, k i bi m orda bila ostanek zgoirnje-miocenskega nivoja, in pa planotasti Erm anovec (Ш26 m) nad Oslico, k je r bi m orda im eli opravka s predpontskim nivojem.

Iz navedenega je razvidno, da je bilo poljansko^ področje v pontski dobi po višjem svetu docela ločeno od Selške in deloma tudi od Polhograjske doline. Pontske doline so bile iz raz- vodnega predela usm erjene p ro ti ju g u v obsežne tedan je rav nine, zveza na vzhod p ro ti današnji Škofji Loki je b ila om ejena kvečjem u na vzhodni del.

V nasp ro tju s tem so terase iz m lajšega pliocena, k i so p rav tako razvite le v obliki ožjih položnih slemen („brda“), razpo


re jen e že povsem v sm eri današnje doline. Ta b rda so na jbo lj razv ita v p redelu severno od doline p ro ti Javor jam in M alenškem u vrhu. Razvitih je v glavnem devet teras.

T erasa I je v žirovskem področju k a j slabo zastopana: tu je pontska p o k ra jin a ostala n iž ja in erozija p rv ih m ladopliocenskih faz neznatnejša. Izrazito se pojav i šele ob Kopačnici, k je r jo je pa tud i še težko oddeliti od spodnje pontske faze. Značilna je v m ali k rašk i p lanotici s samotno km etijo n a S la jk i nad H otavljam i (760 m), na polici v K lad ju (790 m) pod Žirovskim vrhom, nad Čabračami v višini 790—800 m, p ri Jazbinah nad M alenškim vrhom (790 m), pod Četen jo ravan jo in p ri Malem Rovtu pod G abrško goro (760 m), otkoli Breznice pod L jubnikom (720 m), zlasti pa na južni stran i doline v obli kopi zap. nad K remenkom (765 m), p ri km etiji Kamenšek (ca 760 m) pod Bukovim vrhom in p ri vasi Bukov vrh sami (760—780 m), p r i Stanišču (750—760 m) in na polhograjsk i stran i m ed Pasjo ravan jo in Črnim vrhom (km etije Senovnik in O sredkar 720—780 m), p ri Selu in Sv. Jeri nad H rastnico (okr. 740m).

Terasa II se p rične p ri Žireh z m alim i policam i višine 720 do 740 m in v pobočjih pro ti Oslici (km etija Špeh), okoli S tare Oslice, p a tudi v pobočjih Žirovskega v rh a nad Fužinam i. Sem spadajo terase p r i S tudorju južno pod Blegašem (ca 740 m), p ri G orenjem Brdu (730 m) in nad vasjo M alenškim vrhom, močno viseča in denudirana te rasa p ri Javor jah (695 m) te r onstran Ločilnice polica p ri D olenjem Rovtu in pod Gabrško goro (okr. 690 m). Ne desnem bregu je terasa p rav posebno razvita: kopa nad V inharji (698 m), p reval na K rem enku (697 m), terase pod Bukovim vrhom (685 m), dolgi ravn i slemeni Kovškega in Vol- ta rskega v rha (nad 680 m), te rasa pod Staniščem (676 m), p ri Sv. P e tru na H ribu (673 m), p r i km etijah D ra jn e r in F o jke (660 m) nad H rastnico te r p r i G abrovem (650 m) pod Ljubnikom . У n a sp ro tju s teraso I je razv ita to re j močno tudi ob dolnjem toku Poljanščice. K n je j bi bilo šteti tud i n a jv eč ji del m alega kraške- ga ravn ika v višini 680—690 m nad Luenam i (Sudi dol) in odgovarja jo če 670—690 m visoke police v vzhodnem pobočj u Žirovskega vrha. N ekaj n iž ja so slem ena vzhodno od G orenjega Brda (660—663 m) in v vasi M alenški v rh (666 m).

Dočim radi dom nevanih epirogenetskih gibanj ob Spodnji Poljanščici že te rasa II ne kaže v to smer skoro n ikakega padca, kaže te rasa III v tem delu ponekod celo nasprotni strmec. To se opaža zlasti v policah s km etijam i v južnem pobočju G abrške gore (Podboršt, Smoldno), k je r se dvigne od 620 na 645 m. Te


rasa III je nenavadno močno zastopana tudi povsod drugod ob osrednji Po ljansk i dolini. Na n je j leži Dol. Brdo (620m), k n je j spadajo slem ena nad Lovskim Brdom, nad Lomom (631 m), vas Dolenčice pod Javor jam i, cela v rsta slemen in polic s samotnimi km etijam i ob Hotoveljčici, desnem p ritoku Sore p r i Poljanah, te r pod Bukovim in Kovškim vrhom . Ob Brebovnici imamo1 ta nivo v višinah 640—650 m pri Bačni te r v spodnji stopnici (640—660 m) kraškega ravn ika pod Lučnami. Ob spodnjem toku nam je iskati ostanke te terase v vodoravnem slem enu p ri Sv. A ndreju nad H rastnico (616 m), v zgornjem toku pa ob Kopačnici p ri H lavčih n jivah in Čabračah (nad 630 m), te r p ri Žireh v terasah z vasmi Goropeke (682 m) in Dol. Vresnik (674 m) ter onih med Rovtami in Vrhom Treh K raljev (Hlevni v rh 666 m).

Terasa IV je zelo lepo izražena ob Žirovski dolini: p lanote pri Ravnah in Zavratcu, p ri Rupah in Zakolku južnozapadno od Žirov (630—650 m, pod G oropekam i (647 m), pomoli nad Račevo, D obračevo in Ledinico (nad 630 m). V te j višini je tudi nekdan je zložno dolinsko dno nad vstopom Sore v Fužinsko deber, k i ga p rav nazorno vidi opazovalec z višin p ri G oropekah. D alje ob Sori se terasa močno zniža, že približno sporedno z današnjim tokom. N jena višina je v področju nad G orenjo vasjo in P o lja nami 560—590 m (Lom in Z akobiljek nad Ločilnico, H rastje nad Trato, višine v V inharskem borštu, p ri H otovlji pod km etijo D rnovšek, p r i Podborštu nad Poljanam i). Če smemo sem šteti tudi izraziti nivo p ri Sv. F lo rijan u in Sv. Lovrencu nad Sopotnico (580 m), bi b ila to re j tudi ta terasa pro ti vzhodu dvignjena.

N aslednja te rasa (V) v Žirovski dolini ni zastopana. Tam je očividno v te j, koit v naslednjih dobah prevladovala globinska erozija. Imamo pa jo v višinah 530—550 m na obeh straneh doline m ed H otavljam i in G orenjo vasjo, dalje na Srednjem B rdu nad Kopačnico (547 m) in nad grapo Logarščice pod Čabračam i (do 570 m). V zlivu Ločilnice je terasa tega n ivo ja pri Polenšku pod Javo rji (kola 547 m in 553 m) te r pod Lomom. 520 do 540 m visoke police imamo še tik nad Poljanam i, tako na severnem bregu (kota 528 pod Podborštom) kot na južnem , pod Bukovim vrhom. Nad G abrkom imamo pro ti severu izrazito te raso v višini 540—550 m, k a r bi zopet kazalo na dviganje v tem področju. Nivo 540—550 m imamo razvit tud i ob Brebovnici pod Žirovskim vrhom.

Terasa VI je prav tako razv ita le v sredn ji in spodnji Poljansk i dolini, a tud i tu le v m ajhnih , a izrazitih odlomkih. P ri G orenji vasi in Poljanah im a višino 510—520 m (njive vzhodno nad Brebovnico p ri Dol. Dobravi, p ri Sv. Križu, pod Lovskim br~


dom). Posebno izrazita p a je p ri Sv. Volbenku nad Visokim (488 m), k i je ena najznačilnejših točk P oljanske doline, na južni s tran i nad Logom in nad Sopotnico (km etija M ure 482m). V stranske doline ta terasa sko ra j več ne poseže. P ri Škofji Loki se dobro vid ijo ostanki starega, širokega dolinskega dna v v išinah nad 480 m. Ali jih je prištevati k terasi VI, k i bi potem takem tudi ne bile več v prvotnem položaju, ali pa k terasi V, k a r bi odgovarjalo relativnim višinam nad današnjo reko (okr. 130 m, kak o r terasa V v sredn ji Poljanski dolini), je težko odločiti.

Terasa VII je zadnja, ka te re odlomki so še ločeni od današnjega dolinskega dna po višjem , ponekod pogozdenem pobočju. N ižji 2 terasi p ripadata p ra v za p rav že dolinskem u dnu, n jihova starost je nedvomno diluvialno-aluvialna. Vezana je pa tudi te rasa VII že povsod na smer in strm ec današnje struge. P ri Žireh imamo n ek a j pomolov v višini 540—560 m (80 m relativne višine), ki bi jih bilo p rište ti v ta nivo. Zelo izrazita je 509 m v isoka terasa pod Podgoro, pod izhodom iz Fužinske soteske (90 m rel. v.). 460—480 m visoki so pomoli s. od doline p ri H otavljah, 450—460 m kope nad cesto G orenja vas-Poljane in južno nad Poljanam i (evharistični križ 458 m, 80 m rel. v.). V dolini pod Poljanam i so te kope redkejše, malo izrazite jše so zopet ob izhodih Bodoveljske in H rastniške grupe nad Loko (420 m, rel. v. 70 m).

N ajm lajši dve terasi v dolinskem dnu (VIII in IX) sta razviti le v razširjen ih delih doline, k je r že tud i danes igra znatno vlogo bočna erozija ali celo širše, naplav ljeno dolinsko dno. P ri Žireh bi na višini VIII terase ležal del D obračeve in Sela (čez 500 m etrov, do 30 m rel. višine), na IX pa vsi višji, suhi predeli sicer m okrotnega žirovskega dna. V razširitv i p ri Podgori imamo ra zen VII (podgorske) terase razviti tudi obe nižji, zlasti VIII, čez katero vodi stara cesta p ri T rb iji (25—30 m rel. v.). P ri H otavljah imamo v višini 440 m (30 m rel. v.) teraso z zgornjim delom vasi in izrazito polico nad sotočjem Kopačnice in Sore. V dolinskem kotlu p ri G orenji vasi ležita na VIII terasi G orenja D obrava (za terase značilno ime) in Žabja vas (okr. 25 m rel. v.), na spodnji (IX) pa T rata in Dol. D obrava. Potem imamo pod Poljanam i in p ri G abrku ponekod razvite 2—3 terase, ki pa m orejo b iti le k ra jevnega postanka. Zlasti značilne so na desnem bregu pri p r vem ovinku pod Poljanam i, k je r se po k ra tkem poteku pod ostrim kotom zopet združijo. Vas G abrk leži na precej široki te rasi. Končno se pojavi p ri sotočju H rastnice nad Škofjo Loko izrazita terasa (IX? z rel. v. nekaj m etrov), k i je po višini in položaju pač ekvivalent ravninske terase m lajšega zasipa (diluvij)


pri Stari Loki in na Sorškem polju .14 Vse m ladodiluvialne terase Sorškega p o lja bi to re j v dolinah obeh Sor našle odmeva le v eni terasi, ob Selški Sori tudi to le nekako do S tare Loke.

Nivoji in terase v Selški dolini. Selška dolina je tudi sicer mnogo revnejša na podobnih oblikah. Zlasti zgornji del nad Češnjico tvori z vsemi stranskim i grapam i zelo tesno dolino, brez zložnejših pregibov v pobočju t ja do višin n ad 1000 metrov. Tu je to re j še v mnogo večji m eri vedno prevladovalo v rezavan je nad vravnavanjem . Le v spodnjem delu, pod Češnjico, k je r se tud i današnje dolinsko dno nekoliko razširi, so pobočja zložnejša in kažejo mestoma zasnove teras v odgovarjajočih si višinah kop in slemen. Značilno p a je, da tu ravno na jn iž jih te ras (VI—IX) sploh ni.

Velik del zgornje Selške doline pripada, kakor smo videli, predpontski, miocenski pokrajin i. V Blegašu, pa tud i v R atitovcu, imamo seveda celo ostanke zgornjem iocenskega vravnava- n ja . P redpontske so tudi vse n a jv išje razvodne vzpetine proti Poljanski dolini. K je imamo to re j na selškem področju ostanke zložne pontske p o k ra jin e in ali jih sploh imamo? Severno odtod so pontski n ivoji Jelo viške p lanote dvignjeni v višine nad 1000 m in n jihove n a jn iž je etaže so v višini 940—980 m.15 N ižji nivoji, ki so razp rostran jen i v 800—900 m visokih policah in slem enih pod južnovzhodnim robom Jelovice t ja do K ranjske ravnine in ki daje jo značaj vsej tam ošnji pok ra jin i, bi bili to re j vsi mlado- pliocenski (Sv. Prim ož na Jam niku 823 m, Podblica 819, D ražgoše 830—850 m, h rib i med Rudnom in Selcami 850—590 m, višine okrog Sv. M ohorja, H rastn ik nad Breznico 802 m). Tudi južno od spodnje Selške Sore so v išine 800—900 m močno zastopane, zlasti okrog O strega vrha, Rovt nad Sv. Lenartom in nad Stirpnikom . Presenetljivo u jem an je v višini s pontskim i n ivoji v poljanskem področju, kot tudi obsežna razp rostran jenost govorita po mojem m nenju za to, da imamo tudi tu op ravka z močno razkosano pontsko pokra jino , padajočo pro ti vzhodu, nad katero so se istodobne pontske p lanote Jelovice dvignile ob stari d islokacijski lin iji, k i poteka ob južnovzhodnem robu Jelovice mimo Podlonka in D ražgoš pro ti Besnici. V zgornji Selški dolini nam ni težko najti ostankov odgovarjajoče pokra jine , k i je b ila tu seveda bliže razvodju, zato tudi m anj ravnih oblik. Sem je p riš te ti ostanke visokih gorskih planot, k i so vložene v dveh nadstrop jih med

14 Prim . S. I l e š i č , T erase na G oren jsk i ravnini, Geogr. V estnik 1935, str. 157.

15 R a k o v e c , Geogr. V estnik 1936/37, str. 80.


višji gorski svet Ratitovca, Porezna in Blegaša te r m ed tesne in globoke grape zgornje Selščice in n jen ih dotokov. Zgorn je nadstropje imamo v 1100— 1200 m visokih policah p ri Zgorn jih D an jah in Zabrdu pod Ratitovcem te r nad Zalim logom, nižjo stopnjieo p a v 1000—1100 m viisokih slem enih med Prtov- čem in Železniki, na ju g u pa v D avških p lanotah in policah s km etijam i Pod Poreznom. Ves ta svet visi p ro ti vzhodu, kam or so se že teda j odtekale vode. Zanimiv prehod .med davškim i p lanotam i in pontskim i n ivo ji spodnje Selške doline tvori svet M artin jeg a vrha. Če pogledamo ta ko t z višine Sv. M iklavža (957 m) nad Selcami, se p rav lepo vidi iznad g rap zaris nekdainje zložne doline, k i je vodila s pontsk ih višin nad 1000 m (nad M rzlim v rhom) mimo O strega v rh a pro ti vzhodu.

V zgornji Selški dolini sta pod pontskim i nivoji zastopani še dve, m anj obsežni vrsti polic. Prvo z lahkoto opazimo zapadno od Sorice v višini okr. 890 m. V tem n ivo ju je odprt prehod na baško stran p ri Petrovem brdu, dočim, je na vzhod tesna dolina Sore vrezana v v išji svet. Ni to re j izključena, podobno kot p ri Leskovici pod Blegašem, nekdan ja zveza na to stran. N ižja stopn ja je ohran jena v višini 820—840 m. V njo je vrezano p o v irje Sore p ri Sorici. Tudi m ed Zalim logom in Železniki se na južni stran i mestoma po jav ijo sledovi teras s km etijam i v višini od 830—870 m. V Spodnji Selški dolini bi tem u nivoju odgovarjale višine od 720—740 m pri Topolah in S tirpniku nad Selcami, zlasti pa izraziti nivo K rižne gore in L avtarskega v rh a (nad 720 m) z nižjo, pod 700 m visoko fazo. Ves ta nivo bi odgovarjal I terasi ob P oljanski Sori, k i p r i Škofji Loki doseže podobno višino.

S tem se lepo vjem a, da je p rihodn ja n iž ja in obenem izrazitejša terasa Selške doline v skladu in celo v neposrednem stiku s teraso II iz P oljanske doline. Nivo, k i je m orda nad aljev an je teras 820—840 nad Sorico, je v spodnji Selški dolini zastopan na severni stran i p ri Kališču in Topolah (okr. 680 m), n a jb o lj iz ra zito p a južno nad potokom Lušo pod Ljubnikom , k je r kaže nedvomno prvotni strm ec pro ti vzhodu (pri M laki in p ri Rantov- šah 690 m, p ri Sv. Tom ažu 665 m) in im a svoje očitno n ad a lje v an je nad Sotesko m ed P rapro tn im in Loko v mali k rašk i p lanotici (661 m) n a severni stran i doline. Posebna značilnost te terase pa je, da v svojem zgornjem delu korespondira preko dveh ozkih prevalov (691 in 697 m) pod Božičevim gričem s teraso iste višine p ri Javor j ah n a po ljansk i strani. P ri pogledu s S tarega v rh a im a človek celo vtis, da se je teda j P o ljanska dolina odpirala tod p reko p ro ti severovzhodu. Ali terase te višine se n ad a lju je jo tudi ob Poljanski Sori navzdol.

6 4 SVETOZAR ILESIC:

V niž jih n ivojih ima Selška dolina le tu in tam še zasnutke teras, tako v višinah 610—620 m pod Stirpnikom (Stirpniška gora) in pod Sv. Tomažem, te r v višinah 530—560 m v karbonskih skrilavcih nad Ševljami. Plosko dolinsko dno je od Češnjice do Bukovice brez teras. Samo vas Bukovica leži na p rav nizkem robu, k i loči v išje polje od logov ob Selščici.

II. Podnebje, vode in rastje.

Podnebje. Slika o podneb ju škofjeloškega hribovja, brez dvoma zanim iva rad i prehodov iz gorskega podnebja J u lijsk ih Alp v m ilejše podnebje L jub ljanske kotline, žal ne m ore b iti popolna radi pom an jk ljiv ih opazovanj. U porabne podatke imamo le za novejšo dobo: opazovanja tem peratu re imamo samo iz Žirov in to popolna le za 1. 1927.-28. in za 1. 1933.—1937. Padavine se opazuje jo razen v Škofji Loki še v Sorici, Davči, D ražgošah in Železnikih za Selško dolino, na T rati, na Lučnah, v Leskovici in Žireh pa za Poljansko dolino. U porabiti sem mogel podatke za 13 le t od 1925 do 1937. V svrho p rim erjave sem glede tem peratu re p ritegn il še L jubljano , za padavine pa razen n je še Črni vrh, H orju l, Sv. Jošt nad H orjulom in Rovte. O stali klim atološki pojavi (zračni tlak, vetrovi, oblačnost, snežna odeja itd.) se žal n ik je r ne opazujejo.

T o p l o t n e r a z m e r e v Žireh so po podatk ih za 7 let (1927—1928, 1933—1937) naslednje (v prim eri z L jub ljano za isto dobo). N ajtop lejši je ju l i j s povprečno tem peraturo 17.7" C (v L j. 20.2°), sledita avgust z 16.4° (v Lj. 18.6) in ju n ij z 15.2° (v Lj. 17.8°). N ajh ladnejši je ja n u a r z —1.6° ( v Lj. —0.8°), sledita decem ber z —1.0° (v Lj. —0.1°) in feb ruar z —0.9° (v Lj. -(-1.5°). Jesen je top lejša od pom ladi (sept. 13.9°, okt. 8.5°, nov. 3.6°, m aj11.8°, apr. 7.7°). Podnebje je to re j znatno hladnejše v Žireh kot v L jub ljan i, ali ta razlika je mnogo večja poleti (v m aju za 2°, v jun . za 2.6°, v ju l. za 2.5°, v avg. za 2.2°), kot pozimi (v dec. le za0.9°, v jan . za 0.8°), zgodnji pom ladi (v ap rilu le za 0.3°) ali zgodnji jeseni (v nov. za 1.1°). To pomeni, da je le tna am plituda v Žireh znatno m anjša (19.3°) od one v L ju b ljan i (21°), oziroma da je stopn ja ikontinentalnosti v Žireh mnogo m anjša, čem ur pač ni vzrok toliko m orda v znatnejših vplivih z m orja, temveč v dejstvu, da ima L ju b ljan a pozimi razm erom a nizko tem peraturo rad i toplotnega obrata združenega z meglo, tako da im ajo Žiri k lju b znatno v išji in bolj gorati legi le za spoznanje hladnejšo zimo, ali mnogo hladnejše poletje.


Za sliko toplotnih razm er je značilno, da im ajo Žiri na leto povprečno samo 169 dni s povprečno dnevno tem peraturo nad 10° (Lj. 182!), od tega v m arcu 1—2, v ap rilu 10, v m aju 25, v ju n iju , ju l i ju in avgustu in septem bru vse, v okt. 11—12 in v novem bru le izjemom a, dočim ima L jub ljana v novem bru redno 2—3 dni nad 10°, razen tega pa jih ima mnogo več v aprilu (19) in oktobru (14). Še večjo razliko pokažejo t. zv. poletni dnevi s povprečno tem peratu ro nad 20°, k i jih je v L ju b ljan i 39, a v Žireh le 18 in to 3 v ju n iju (večina le t sploh brez n jih , a v L jub ljan i redno 8—9), v ju liju 11 (Lj. 19) in avgustu 3—4 (Lj. 12). Slika mnogo hladnejšega p o le tja v Žireh je popolna, če p ris ta vimo še podatke o absolutno na jv iš jih tem peratu rah za to dobo. N ajv išja zabeležena tem peraitura je b ila 34.8° za časa velike v idovdanske vročine 1. 1935 (v Lj. 38°), povprečni absolutni m aksimum za ta leta pa je znašal 31.8° (v Lj. 33.5°) te r je nastopil š tirik ra t v avg., dvak ra t v ju l. in en k ra t v jun . (v Lj. samo dvakrat v avg., a tr ik ra t v jun .: ju n ijsk e vročine so to re j v Lj. pogostejše, a one v avg. razm erom a manjše).

Za zimo je značilno, da im ajo Žiri 98 dni, k o pade živo srebro vsaj ponoči pod ničlo (Lj. 78) in sicer največ v ja n u a rju (23), v decem bru (22), feb ru a rju (31), slede še m arec (14), novem ber (7), ap ril (6) in oktober (4—5). V elika razlika od L jub ljane je v ap rilu in oktobru, ko im ajo Žiri več kot en k ra t več tak ih dni (Lj. v apr. in okt. po 2). V m aju nastopijo tak i dnevi samo iz jemoma (n. pr. 1. 1935), ali so seveda številnejši v Žireh kot v L jub ljan i. Značilno pa je , da so pravi dnevi m raza, ko ostane tem p e ra tu ra ves dan pod ničlo, mnogo številnejši v L jub ljan i (25) kot v Žireh (18). Vzrok je pač v lju b ljan sk i megli, združeni s toplotnim obratom : često obleži v L jub ljan i m egla ves dan, a v Žireh se dopoldne dvigne ali pa je sploh ni. Značilno je, da ima L ju b ljan a več tak ih dni v jan . (Lj. 10—11, Žiri 8—9), in dec. (Lj.9—10, Žiri 5—6), dočim jih je v febr., ko tudi v L jub ljan i megla običajno čez dan izgine, v Žireh mnogo več (nad 5, v L j. 2—3).V m arcu in novem bru pa so tak i dnevi izjem a tudi v Žireh. Absolutno najn iž jo tem peraturo v dobi opazovanj so zabeležili v Žireh dne 20. dec. 1927 (—22.1°, v Lj. isti dan —20.1), povprečni absolutni m inim um za to dobo pa je bil —15.1° te r je nastopil š tir ik ra t v decem bru, dvak ra t v ja n u a r ju in en k ra t v decem bru (v Lj. —12.9°, od tega š tir ik ra t v jun.). Značilni so še podatk i zadnjega pom ladanskega in prvega jesenskega m raza, k i so radi slane in ozebe velike važnosti. V Žireh je v dobi 1927—1928 in 1933—1937 padla pom ladna tem peratu ra zadnjič pod ničlo samo en k ra t v marcu, a š tir ik ra t v drugi polovici ap rila in dvak ra t v


m aju („ledeni m ožje“, 12. V. 1927 in 2. V. 1935). P rv i jesenski m raz pa je nastopil šestkrat v oktobru (večinoma v drugi polovici), a en k ra t v septem bru (13. IX. 1935). V L ju b ljan i smo imeli tak dan v m aju le enk ra t (2. У. 1935), a v oktobru le dvakrat.

Za opazovanje k ra jevn ih toplotnih razlik v Loškem h ribovju žal nimamo opazovanj. Jasno je le, da je Selška dolina i poleti i pozimi h ladnejša in da so p riso jne vesine nad Poljansko, zlasti pa nad Selško dolino pom ladi toplejše kot dolinska dna, kar v e lja glede Poljanske doline tudi za pozno poletje, ko leži v n je j pogosto ju tra n ja megla. V išinska razlika m ed Jav o rji in Poljanam i n. p r. ne pride rad i visolkih dnevnih tem pera tu r v Ja- vo rjah tako do izraza v fenoloških razlikah (daitumih cvetja in zorenja sad ja itd.), kakor b i pričakovali. N ajostrejše podnebje med naseljenim i predeli ima nedvomno visoka, osojna Davča, k je r je le tina stalno in znatno v zastoju za ono v p riso jn ih k ra jih iste višine nad Sorico.

P a d a v i n s k e r a z m e r e za dobo 1925—1937 nam podajo jasno sliko prehoda od razm er v L jub ljansk i kotlin i do onih v Jul. A lpah in Trnovskem gozdu, k je r pade največ padavin na Slovenskem. N ajvečjo letno množino padavin kažejo višinske postaje nad Selško dolino in nato zgorn ja P o ljanska dolina (posebno p riso jne strani): Sorica 2206mm, D ražgoše 2177, D avča 2102, slede Železniki 2059, Žiri 2011, Leskovica 1969, Sv. Jošt pri H o rju lu 1965, T ra ta 1925, Lučne 1898, H orju l 1733, Rovte 1732, Škofja Loka 1488 in Črni vrh 1465 mm. Množina padavin to re j naglo pojem a pro ti jugu in osobito p ro ti jugovzhodu, k je r v Škofji Loki in na Črnem vrhu pade celo p rece j pod povpreček, ki ga v istih 13 letih kaže L ju b ljan a (1666). Posebno nas presenečajo nizke padavine na priso jnem Črnem vrhu , mnogo n ižje od onih v b ližn jih Lučnah, Žir eh, T ra ti in celo H orjulu .

R azporeditev padavin po mesecih kaže seveda vse značilnosti našega podneb ja na križišču celinskih in sredozem skih vp livov. N ajveč padavin pade v jesenskih mesecih: septem ber, oktober in novem ber so v vseh posta jah na prvih tre h mestih, sept. je najm očnejši od n jih v T rati, Lučnah (in L jub ljan i), oktober v Sorici in Davči, novem ber v vseh ostalih k ra jih . V teh mesecih pade v vseh postajah 33—37% letne vsote padavin. Zanimivo je, da stopi v pozni jeseni v ospredje zlasti južno obrob je (Rovte in Sv. Jošt v nov. in dec.). D rugi, n iž ji maksim um padavin je v zgodnji pom ladi: m arec je po množini padavin četrti mesec v Sorici, Železnikih, Lučnah, Žireh, T rati, Sv. Joštu in Škofji Loki te r peti v Dražgošah, Davči in Črnem Vrhu. A pril je n a četrtem


m estu v D ražgošah in Davči, na petem v Sorici, Železnikih in T rati, šesti v Lučnah in Leskovici, dočim je m aj skoro povsod šele na sedmem mestu. Y aprilu in m aju pade 15—17 % vseh le tnih padavin in sicer 15 na jugovzhodu, k je r je pom ladanski m aksimum m anj izražen (april je v Žireh, Sv. Joštu, Rovtah, H orju lu , Loki in L ju b ljan i še le n a osmem ali devetem mestu). N ajm anj padavin im ajo zimski meseci: feb ruar je skoro povsod na zadnjem mestu, ja n u a r na p redzadnjem ali zadnjem , le decem ber se k re ta od sedm ega do devetega mesta, k e r tvo ri prehod od jesenskega deževja v suho zimo. Januar in feb ruar im ata povsod le 9—11% letn ih padavin. P o letje im a sicer znatno m anj dežja od pom ladi in jeseni, ali več od zime: ju n ij je po večini šesti ali celo pe ti mesec te r v tem tvori nekak tre tji v išek padavin po m aju ; ju l i j je povsod za febr. in jan . na padavinah n a jrevnejši, avgust pa je mesec, k je r se m nožina padavin od le ta do leta in od k ra ja do k ra ja n a jbo lj sprem inja, k ak o r se pač sprem inja doba prvih poznopoletnih nalivov in deževja. Razm erom a najm an j padavin ima v avgustu Selška dolina. Y celoti beležita ju l i j in avgust 12—14% vseh padavin, to re j nekaj več kot jan . in febr., a m anj kot m arec z aprilom. Pripom niti je , da so n a jv iš ji odstotki poletnih padavin na ju g u (Žiri, Lučne, Sv. Jošt, Rovte, H orju l, Loka), čem ur je iskati vzroka v velik ih nalivih poznega poletja, k i jih poznamo iz vrem enskih katastro f Poljanske in Žirovske doline in k i so tudi septem bru dvignile povpreček padav in tako močno, da ponekod presega — kakor smo videli — ostala dva jesenska meseca.

Zanimivo je p rim erja ti z množino padavin š t e v i l o d n i s p a d a v i n a mi , k i nam povedo, ali so padavine razporejene enakom erno, ali padajo v nalivih. T akih dni je največ v Davči in Lučnah (166 na leto), slede T rata (163), Sv. Jošt (158), Rovte (154), Dražgoše (153), Železniki (153), Leskovica in Žiri (po 151), Sorica (149), Škofja Loka (148), Črni v rh (140), H orju l (136). Razpored je malo drugačen ko t p ri množini padavin. Z velikim številom p rih a ja jo do izraza v išje p lanote (Davča, Lučne, Rovte), k je r pač včasih po malem pada dež, ki ne seže v n ižje k ra je .

Poučna je razporeditev tega števila po mesecih, ki nam pokaže nekaj značilnih razlik. G lavni višek se pom akne z jeseni na pomlad. Jeseni p adajo to re j večje količine dežja, a pom ladi so razporejene bolj enakom erno. Večina postaj ima največ deževnih dni v m aju (Davča, Železniki, Dražgoše, Leskovica, T rata, Žiri, Rovte, vse 16—17) ali v aprilu (Sorica 16, Lučne 17), in le novem ber, k i ima tud i slično enakom erno razporeditev dežja, ostane prv i na jugu in jugozapadu (Sv. Jošt 16, Hoirjul 14, Črni

6 8 SVETOZAR ILEŠIČ;

vrh 15, Škofja Loka 16, L ju b ljan a 18!), sicer pa si m ora deliti drugo ali tre tje mesto s pom ladanskim a mesečima, aprilom in m ajem. Tudi ju n ij, k i je večinoma na četrtem mestu, nam kaže razliko m ed jesenskim i nalivi in enakom ernim pom ladanskim , odnosno zgodnjepoletnim dežjem : sa j je množina padavin v m aju in ju n iju le povprečna ali celo podpovprečna. N a drugi stran i pa zgodnja jesen (oktober in septem ber), k i je v množini dežja povsod prva, glede števila deževnih dni močno zaostaja: septem ber z velikim i nalivi je povsod šele na 8 do 10. mestu, in celo oktober šele na 5. do 7. V septem bru pada povsod le 11 — 12 dni dež, v oktobru 12—14, dočim smo videli v m aju 16—17 tak ih dni, pa jih je tudi v aprilu še 14—16 in v ju n iju 13—15. Tudi avgust še kaže v tem pogledu nekak jesenski značaj: po množini padav in ni med zadnjim i, po številu dni z dežjem pa se rad drži od 9. do 12., t. j. zadnjega m esta z 11—12 tak ih dni. N asprotno kaže ju lij prehod od ju n ija k avgustu: po množini padavin skoraj vedno na zadnjem m estu (izvzemši jan . in febr.), im a večinom a celo za spoznanje več dni s padavinam i kot avgust. To je p rip isa ti pač (kot v m aju in jun iju ) k ra tk o tra jn im k ra j- jevnim nevihtam , k i v te j dobi tud i ob lepem vrem enu k a j rade nastopajo. Razlike med množino padavin in številom dni s p adavinami p a ne kažeta ja n u ar in februar, k i sta p re j ko slej na jbo lj suha meseca z 10—12, odn. 8—11 dnevi s padavinam i.

Število dni s padavinam i v snežni obliki nam dovoli nekaj vpogleda v snežne razm ere. N ajveč tak ih dni im a visoka in osojna D avča (52 na leto, v L ju b ljan i samo 23), zatem Lučne (40), D ražgoše (38) in Sorica (35). Za Sorico le malo zaostajajo še Črni vrh, Rovte in Sv. Jošt (po 34), k i leže še dokaj visoko. У Žireh pada sneg 31 dni na leto, v Železnikih 29, v T rati 27, a v Leskovici, H orju lu in Škofji Loki 23. Preseneča nenavadno malo snežnih dni v visoki Leskovici, k a r bi m orda z razm erom a nizkim številom tak ih dni v Sorici kazalo na vrem enske vplive s soške strani, kam or sta oba k ra ja precej odprta. Zelo v e rje tn a je tudi, zlasti za Leskovico, pom anjk ljivost opazovanj. N ajveč dni s snegom v povprečku za 1. 1925—1937 im a december, ponekod tudi ja n u a r (Lučne, Škofja Loka, Dražgoše, Rovte). У decem bru im ajo nekate ri visoki k ra ji 9—11 tak ih dni (Davča 11,1, Lucne 9.1), ostali 7—8, na obrob ju tudi le 5—6 (H orjul 5.6, Loka 5.1). Približno isto je razm erje v ja n u a rju . F eb ruar im a v Davči in Lučnah nad 7 snežnih dni, d rug je 4—6. R azlike med višinam i in dolinam i se s to pn ju je jo v mesecih prehoda iz jeseni v zimo odnosno iz zime v pomlad. M arec im a 8 snežnih dni v Davči, nad 6 v Lučnah, Sorici in Črnem vrhu , 4—5 v T rati, Žireh in Železnikih te r 3 4 v


Škofji Loki. Celo april im a v Davči še 6—7 snežnih dni, v Lučnah in v ostali Selški dolini le še 3—4, v Poljanski dolini pa le 1—3.V novem bru pada v D avči 4—5 dni sneg, v ostalih k ra jih največ 2—3. V oktobru im a D avča še 2—3 snežne dni, Lučne, Črni vrh, D ražgoše in Sorica 1—2, a dolinski k ra ji vsi povprečno m anj kot1 dan. V m aju in septem bru pada izjem om a sneg le v Davči, D ražgošah, Sorici, Lučnah, Črnem v rhu in Rovtah. V Davčah imamo v m aju povprečno celo še 1.1 snežni dan in na Lučnah 0.9.

Podatkov o s n e ž n i o d e j i žal ni n ikak ih na razpolago.V dolinah so razm ere prilično iste ko t v L jub ljan i, na višinah se sneg delj časa drži: v osojni stran i Pasje ravn i (1021 m) leži pogosto še v m arcu, na Blegašu in R atitovcu se snežna odeja p re trg a šele v m aju , p riso jna pobočja pod Blegašem, Ratitovcem in Jelovico p a so tudi v sneženih zimah km alu prosta snega. Zelo dolgo se drži sneg v osojni Davči.

Podatki o t o č i so v opazovanjih tako pom anjk ljiv i in nezanesljivi, da jih nisem mogel uporab lja ti. O m enim naj le, da je n a jv eč je število dni s točo zabeleženih v aprilu in zlasti v m aju in to posebno v Žireh, na T ra ti in v Davči.

Tudi n e v i h t e se ne beležijo povsod in zanesljivo, ali vendar nudijo do neke m ere uporabne podatke. Y razdobju 1926—1937 jih je bilo povprečno največ na leto v Davči (51?), v Lučnah (47) in n a T ra ti (33). Slede Škofja Loka z 29, Dražgoše in Sv. Jošt s 25, Železniki s 24 in Žiri s 23. (L jub ljana jih ma 32). N ajgostejše nevihte bi bile to re j od I učen mimo Blegaša in n araščale bi tudi mimo Škofje Loke pro ti L jub ljan i. Pripom nim naj, da bi se to skladalo z m ojim i opazovanji številnih poletnih neviht v zadnjih letih v Poljanah. N evihte često razsaja jo nad Škofjo Loko in p ro ti L jub ljan i, a v Poljansko dolino ne sežejo. D ruga vrsta, k i jih sprem lja južnozapadni veter (veter „od m o rja“ ali „žirovski v e te r“), pa često zatem ni nebo od Lučen čez zgornjo Poljansko dolino p ro ti Blegašu, a do Po ljan in Škofje Loke m alokdaj poseže.

N ajveč neviht im a ju n ij (11 v Davči in na Lučnah, 8 na T rati, 6 v Škofji Loki, samo 5 v Železnikih), skoro ravno toliko ju l i j (Davča in Lučne 11, T ra ta 7, Škofja Loka 6, Železniki 4) in nek a j m anj avgust (Davča 11, Lučne 10, T ra ta 6, Škofja Loka 5, Železniki 3). S ledita m aj (Davča in Lučne 7, Loka 5, Železniki 3) in septem ber (Davča 6, Lučne 5, Železniki 2) te r ap ril (v Davči in Lučnah 3, d ru g je 1—2) in oktober (Davča 3, Lučne 2, d rug je 1 -2 ) .

Posebno važne pa so one nevihte, večinoma v poznem pole tju in zgodnji jeseni, k i so v zvezi s fronto hladnega zraka,


kadar sledi glavni depresiji severno od naših k ra je v južno od Alp še ena, m anjša depresija. T e nevihte rade povzročajo ravno v škofjeloškem h ribov ju katastro fa lne nalive, o k a te rih bo govora še v naslednjem odstavku.

Vode. G eografsko ogrodje in vez Loškega pogorja tvori h idrografska m reža Poljanske in Selške Sore, k i zb ira vse vodovje obsežnega predela v mali sovodnji pod škofjeloškim mestom. Porečje P o ljanske Sore je mnogo obsežnejše od onega Selške Sore, razen tega im a n je n tok bo lj neizravnano obliko (gl. str. 54). iNjeno široko porečje sega daleč na ju g v R ovtarsko planoto, k je r ga tvo rijo Sovra, Račeva, Žirovnica in Osoj- nica. Na desnem bregu ji zatem p ritek a še Brebovnica izpod lu- čenskega kraškega ravnika, nato se n jeno porečje na te j strani p recej zoži in tvori n ekaj znatnejše p ritoke šele tik nad Škofjo Loko (Bodoveljski Potok in H rastnica). Izdatneje h ran i Poljan- ščico n jen desni breg : Hdbovščica j i dovaja vodo iz h ribov ja p ri Oslicah, Kopačnica z Logarščico in Volaščioo iz južnozapadnih pobočij Blegaša, Ločilnica izpod Blegaša, K oprivnika, S tarega in M ladega vrha, Sopotnica izpod K rivega b rda in Črnega vrha. Pov ir ja vseh teh pritokov segajo večinom a globoko v h ribov je iz nepropustnih plasti, nekaj k rašk ih , p ropustn ih tal imamo le p ri Lučnah in pod Kopačnico.

Selška Sora, k i ima v p o v irju dva izvirna k raka , Zadnjo Soro in Sorico, ima do Češnjice le k ra jše p ritoke v strm ih g ra pah, od k a te rih je om eniti Š tajnpoh izpod D an j in D avški potok. Pod Češnjico im a Selška Sora na levi n ekaj več dotoka iz nepropustnega ozem lja: Dašnico in Češnjico p ri Češnjici, Selnico izpod D ražgoš in Bukovščico izpod Sv. M ohorja. Na desni je znatnejši p ritok le Luša.

Za proučitev hidrografskih značilnosti imamo le k ra tk o tra jn a opazovanja vodostajev p ri Zmincu na Poljanski Sori in p r i D olenji vasi n a Selški Sori za 1. 1930.—1956.16 M erjen j o vodni množini ni n ikakih , zato tud i ni mogoče izračunati količn ika odtoka, k i je brez dvoma p rece jšen v tem področju močnih padavin te r intenzivnega reliefa v večinom a nepropustnih, lahko razk ro jljiv ih plasteh.

Ali k riv u lje po teka vsakodnevnega vodostaja za navedenih sedem let, k i jih moremo sestaviti na osnovi ob jav ljen ih podatkov, nam vendarle povedo m arsikaj o režim u obeh dveh Sor. O be re k i sta pač še tipična gorska neuravnovešena potoka, pri

16 Izvešta ji o vodenim talozim a, vodostajim a i količinam a vode za god. 1930—1936. Izd. Min. po lj. i voda.


k a te rih so ko leban ja vodne višine v m ajhnem zelo znatna kot h iter in neposreden odmev padavinskih razm er, brez uravnovešenega in stalnega režima, kot ga im ajo velike reke, k je r ig rajo odločilno vlogo staln i splošni vplivi posam eznih letnih dob. Zato je po vp reč ek podatkov samo za 7 let tem bolj nezadosten te r nam m ore pokazati le poglavitne značilnosti.

P ri obeh Sarah imamo povprečno n a jn iž je vodno stan je v poletn ih mesecih (ju lij v Zmincu 18 cm, v Dol. vasi 15 cm pod povprečkom , avgust 16 oziroma 11 cm pod povprečkom ). Y zimskih mesecih nastopi drug minimum, k i p a je vendar znatno višji: veliko izhlapevainje v po le tju tvori pro tiu tež p ro ti znatnejšim padavinam v te j dobi. Tudi m aksim a imamo dva. Prvi p rične z velikim skokom v m arcu v zvezi s pom ladnim i padav inami in še bolj s kopnenjem snega v višinah. (Marec v Zmincu 18 cm, v Dol. vasi 10 cm nad povprečkom ). Potem višina vode pada sprva polagoma, od ju n ija do ju l i ja p a v skoku. Nov višek se po jav i v oktobru in novem bru v zvezi z m očnejšim i padavinami in slabim izhlapevanjem . (O ktober v Zmincu in Dol. vasi 17 cm nad povprečkom ). Y decem bru voda brž pade na ja n u a rski nivo, radi m anjših padavin, k i razen tega pogosto obleže v obliki snega.

K ljub tem skupnim značilnostim pa so med ko leban ji Poljanske in Selške Sore znatne razlike. N ajp re j so vsa ko leban ja na Poljanski Sori znatnejša (med povprečnim maks. in min. 36 cm, na Selški samo 31 cm). D alje ima P o ljanska Sora v m esecih od novem bra do m arca znatno v išji relativni vodostaj kot Selška. Ta razlika je posebno izrazita v decem bru in jan u arju , ko je povprečni vodostaj v Zmincu za m alenkost nad povprečkom, a v D olenji vasi, posebno v decembru, iznatno (za 18 cm) pod povprečkom , k a r p rib liža zimski minimum Selške Sore skoro docela letnem u. Vzrok tem u je v dejstvu, da v porečju Selške Sore rad i znatnejše višine in h ladnejše zime pade in obleži mnogo več padavin v snežni obliki. Značilno je , da im a tudi še m arec, ko je seveda še ves Blegaš, Porezen, Ratitovec, pa tudi Jelovica in še mnogo nižjega sveta pod globoko snežno odejo, n iž ji vodostaj v Selški dolini, tako da je letni maksimum, k i v Poljanski dolini pade v marec, to re j v spomladansko visoko vodo, v Selški dolini potisinjen v oktober, ko sta v ostalem oba vodostaja enaka. Z aprilom pa se stvar obrne: na višinah okrog Selške doline p rične naglo kopneti sneg in Selška dolina im a v aprilu , m aju in ju n iju mnogo v išjo vodo od Poljanske. Maj in ju n ij, ki sta v Zmincu že pod povprečkom , (maj na povprečku, ju n ij za 3 cm pod njim ), sta v Dol. vasi še p recej nad n jim (maj


5, ju n ij 2 cm). Tudi v ju liju in v avgustu je selški vodostaj nekaj v išji: več padavin, m anjše izhlapevanje v višinah. V septem bru preseneča, da ostane v Selški dolini v išina vode enaka oni v avgustu, dočim v Poljanski dolini močno naraste rad i močnih septem berskih nalivov, ki so, kot bomo videli, tam dokaj silnejši.V oktobru in v novem bru se vsi vplivi najbo lj izenačijo: vodos ta ja sta skoraj povsem istovetna.

S lika je seveda m anj enostavna, če zasledujem o mesto pov- prečkov dejansko k rivu ljo obeh vodostajev za 1. 1930.—1396. Poljanska Sora kaže stalno neprim erno večja kolebanja. D a voda v Zmincu naraste za 150—200 cm nad povprečkom , zadostuje vsako k repkejše deževje, dočim je to na Selški stran i bolj iz jemen pojav. Sploh reag ira P oljanska Sora h itre je in m očneje na vse sprem em be v padavinah: p re j in m očneje naraste, ali običajno tudi p re j pade. In tako ne samo v prim erih , ko so padavine v P oljanski dolini znatnejše, ka r se itak redko zgodi, temveč tud i v p rim erih enakom ernih padavin in celo v prim erih, ko je padlo p recej več dežja v selškem področju .17 Prim eri, ko radi posebno močnih padavin v Selški dolini vodostaj Selške Sore močno prekorači poljanskega, so p recej redki. V splošnem je vodostaj v D olenji vasi mnogo v išji od zm inškega v pozni pomladi, ko se topi sneg, p rece j n iž ji pa pozimi in tudi enakom ernejši, saj pade tu mnogo več snega, ki tedaj ne m ore hraniti Sore in n jen ih pritokov.

Za razum evanje večje nem irnosti in nestalnosti P oljanske Sore je treb a upoštevati naslednje. P rv ič je vodomer v Zmincu postavljen v strugo, k i je tam razm erom a ožja, ko t ona Selške Sore v ploski dolini p ri Dol. vasi. Zato so tam reakc ije vode pač h itre jše in močnejše. G lavni vzrok pa je nedvomno v drugačni geološki sestavi in reliefu P o ljanske doline. O m enili smo že mnogo bolj neizravnani strm ec Poljanščice. D eber p ri Fužinah vpliva kot velika zatvornica, kadar se nad Žirovskimi h rib i p re naglo odpre nebo. Podrti jezovi tam ošnje h idrocentrale v 1. 1924. in 1925. nam zgovorno priča jo o tem. Razen tega skoro vsi p r itoki Poljanščice segajo daleč v ozem lje nepropustnih paleozoj- skih kam enin, k je r ob nalivih le malo vode izgine v notranjost, temveč se brž odteče nadzemsko po številnih grapah. Y tem je

17 P rim ere zadn je v rste sem ugotovil za sredo m arca 1931, ko je k ljub večjim padavinam v Selški dolini P o ljanska Sora n arastla za 280 cm nad no rmalo, a Selška le za 80 cm. P rav tako za sredo sept. istega leta, ko so ravno^ v Selški dolini ponekod padavine dosegle nad 100 mm na dan, pa je Selščica narasla le za 50 cm, a Poljanščica za 210 cm. P rve dni apr. 1932 je slika podobna, a Selška Sora ni skoraj nič narastla , P o ljanska pa močno.


posebno značilna Ločilnioa p ri Poljanah, k i odvaja vodo skoro le s karbonskega sveta. Ob nalivih p rid re tod izpod Blegaša kalen hudournik , k i pod vasjo zajezi še mnogo bolj m irno in čisto Soro. Podobno moremo opazovati p ri H otavljah , k je r se združi Logarščica s karbonskega in Kopačnica z dolom itno- apniškega ozem lja. Logarščica običajno h itre je in m očneje n a raste.

Vsega tega je v Selški dolini mnogo m anj. Strmec prenese večji transport, obsežne površine v zgornjem delu tvo rita apnenec in dolomit, končno se odteka sem velik del apniških gora Porezna, Ratitovca in Jelovca, k je r tla v p ije jo mnogo vode in s tem regu lira jo odtok. Razen tega ne smemo prezreti, da je Po- ljanščica p ri Zmincu sp re je la vase že skoro vse vode svojega širokega zliva, dočim na Selški Sori p ri D olenji vasi tem|u ni tako. Luša in Bukovščica, k i odp laku jeta karbonsko ozem lje, se iz livata vanjo šele niže. O pazovanja bi k je p ri S tari Loki brez dvoma pokazala malo drugačno sliko.

Tudi pojav, da so vrem enske katastrofe, k i se jih spominjam o zlasti iz 1. 1924.—1926., d iv ja le z vso silo po Poljanski dolini, dočim je Selška ostala skoraj povsem v zavetju , je v soglasju z vsem navedenim, dasi je p ri tem soodlooeval tudi splošen vrem enski položaj.

P reden govorimo dalje o teh pustošenjih, po k a terih so škofjeloški in Polhograjsk i hrib i dobili že žalosten sloves, si oglejmo, kakšne so ob p rilik i velik ih nalivov padavinske razm ere v tem področju. D nevi z več kot 30 mm padavin so razporejen i enakom erno, nad 20 na leto jih je v Selški dolini, 16 do 18 v Poljanski, n a obrobju mnogo m anj (Rovte 11, Škofja Loka 9). Dni s padavinam i nad 50 mm je 6 na le to v Selški dolini, 4—5 v Poljanski. N ad 100 mm padavin na dan pa pade le izjem om a in to ne vsako leto.

Med takim i nalivi imamo navadno štiri tipe razporeditve padavin po našem hribovju . N ajbo lj norm alen je oni enakom ernega deževja, ko pade največ padavin v zgornji Selški dolini, odkoder n jihova količina pojem a proti jugovzhodu; vodostaj v Selški dolini ostane k lju b tem u precej pod poljanskim . Take p rim ere imamo n. pr. 3. IX. 1925 (padavine: Sotrica 119, T ra ta 99, Škofja Loka 82, L ju b ljan a 42 mm), 12. IX. 1927 (Dražgoše 132, Sorica 127, T ra ta 100, Loka 96, L ju b ljan a le 14 mm), 11. IX. 1931 (Sorica 136, D avča 124, T ra ta 87, Loka 58, Lj. 49), 26. X. 1931 (Dražgoše 103, Železniki 111, T ra ta 56, Loka 36), 21. IX. 1933 (Železniki 120, T ra ta 106, Loka 82, L ju b ljan a 120!), 23. I. 1936


(Sorica 111, Dražgoše 105, T ra ta 84, Loka 57, Lj. 35). — D rugi tip nastopa ob slični raziporeditvi padavin , ali selški vodostaj močno naraste in doseže ali celo prekosi poljanskega, četudi morda višek padav in v zgornji Selški dolini ni vedno izrazite jši kot v zgornjih prim erih . T ak položaj nastopa zelo redko: 9. X. 1926 (padavine Sorica 128, D avča 88, T ra ta 51, Loka 51, L ju b ljan a 28 mm; vodostaj v Dol. vasi 170 cm nad normalo, v Zmincu je vodomer p r i povodnji v sept. istega le ta odnesla voda); 8. VIII. 1930 (Železniki 93, T ra ta 59, Loka 57, Lj. 55; selški vodostaj 90 cm nad poljanskim !), 13. III. 1934 (pad. Železniki 115, D avča 67, T ra ta 62, Loka 45, L ju b ljan a 36 mm; vodostaj dne 14. III. v Dol. vasi 35 cm nad poljanskim ); 7. V. 1935 (pad. Sorica 86, T ra ta 44, Loka 42, L j. 24 mm; selški vodostaj se nadobičajno prib liža p o ljan skem u); 22. X. 1935 (pad. Dražgoše 94, Sorica 79, T ra ta 64, Loka 33, L ju b ljan a 34mim; selški vodostaj za 30 cm nad poljanskim ).

T re tji tip nalivov im a najizdatnejše padavine v p o ljan skem in žirovskem področju . Poljanski vodostaj močno p re seže selškega. T ake prim ere smo im eli 13. XII. 1934 (pad. D avča 75, T ra ta 80, Žiri 84, Loka 52 mm) in 6. okt. 1937 (pad. D avča 96, Sorica 89, Žiri 106, T ra ta 100, Lučne 101, celo H orju l 86). N ajznačilnejši p rim er te v rs te pa je 27. septem ber 1926. Veliki nočni in dopoldanski nalivi so ta dan izlili v Lučnah 341 mm padavin, kar pomeni povsem izreden pojav . Tudi druge poljansko-žirovske postaje so imele rekordne padavine (Trata 300, Žiri 200, Črni v rh 201, Loka 195, Sv. Jošt 198, Rovte 125, L jub ljana 153 mm). Nalivi, ki so povzročili veliko razde jan je v Poljanski dolini in ob G radaščici vse do L jub ljane, odnesli vse mostove, celo m ost čez Soro p ri G oričanah in staro fužino iz 1. 1568. v Sovodnji pod Škofjo Loko, so b ili sicer provzročeni po splošni vrem enski situaciji, ki je sprožila povodnji tudi v F urlansk i ravnini, v P rim orju in p ri nas v Savinjski in šaleški dolini. Ali značilno je , da je ostala Selška dolina sko ra j docela neprizadeta. Že v Leskovici je padlo le 116 mm padavin, v Železnikih le 85, v Davči 88, Sorici 85 in D ražgošah 93 mm. P ri sotočju v Škofji Loki je Poljanščica narastla do popoldne za 8 m in zajezila skoraj norm alno Selščico te r tako porušila leseni most nad slednjo. Tudi Starološki potok izpod P lanice je močneje n araste l šele p ro ti večeru. Središče nalivov je bilo to re j povsod na jugu od P oljanske Sore; od n jen ih pritokov so na jbo lj narastle Račeva, Brebovnica, Bodoveljska g rapa in H rastnica, dočim so se levi p rito k i le neznatno povečali. Vodosta j v Selški dolini je narasel le za 70 cm, p ri Zmincu pa je povodenj odnesla vodomer.


Bolj k ra jevnega značaja so poletni nalivi četrtega tipa, p ri k a te rih je višek padav in v Žirovski dolini in na R ovtarski p lanoti ali pa v H orju lsk i in Polhograjsk i dolini. У Poljanski in Selški dolini je razporeditev padavin običajna: Selška jih ima včasih več ko t Poljanska, a vendar m anj k o t Žirovska. Često pa pade v Selški dolini n a jm an j dežja. Vodostaj pokaže seveda večj i po rast na Po ljansk i Sori, rad i obilnega dežja v n jenem pov irju . Taki p rim eri so zelo pogosti: n. p r. 23. IX. 1932 (pad. Rovte 135, H orju l 103, Žiri 48, T ra ta 26, Loka 37, D avča 46, Sorica 68 mm; vodostaj je tudi v P oljanski dolini le malo nad norm alo); 14. VIII. 1935 (pad. H orju l 129, Rovte 76, Žiri 71, T ra ta 69, D avča 38, Sorica 31, vodostaj norm alen); 11. IX. 1937 (pad. H orju l 152, Sv. Jošt 125, Rovte 122, Žiri 108, T ra ta 109, Škofja Loka 104, Železniki 95, Dražgoše 86). Posebno izrazit p a je b il p rim er dne 18. VI. 1925, k i je povzročil velike povodnji v Id rijsk i in Žirovski pok ra jin i. Ta dan je pro ti večeru padlo p ri Sv. Joštu nad H o rju lom 156, v Žireh 149, v Rovtah 110 mm dežja, na T ra ti le 68, v Loki 62, in v Železnikih le 41 mm. V endar je to k ra t povodenj segla tudi v spodnjo Poljansko dolino, dasi z razm erom a m anjšim i posledicami. Vodomer v Zmincu je tud i to k ra t odneslo, a Sel- ščica v Dol. vasi je narasla le za 60 cm nad tedan je podpovprečno stanje. Še m!alo drugače je bilo v nočni ka tastro fi od 8. na 9. VIII. 1924, ko je bil naliv om ejen na hribe m ed Polhovim gradcem in Škofjo Loko. T ak ra t je padlo v Sorici le 16, v T ra ti 11, Železnik ih 21 in p ri Sv. Joštu 8 mm padavin, a v Škofji Loki 115 mm dežja, dočim Črni vrh, k i b i brez dvoma pokazal še večjo vsoto, ta k ra t še ni beležil. K atastrofa, k i je zahtevala tud i človeške žrtve te r je z usadi in nanosi močno sprem enila lice pokrajine, je zato ostala om ejena le na Polhograjsko dolino, oz. pov irje Božne (Petačev in M ačkov graben), te r v po rečju Sore na Ločnico, H rastnico in Bodoveljisko grapo. Vodomer v Zmincu je n a slednji dan pokazal le 26 cm porasta, v Dol. vasi sploh nie, dočim je vodom er na Sori v Suhi pod Škofjo Loko odneslo.

Rastje, škofjeloško h ribov je je rad i obilnih padavin in pretežno nepropustne osoove iz glinastih in peščenih h rib in v vsem obsegu poraslo z bu jno vegetacijo. Tvori jo predvsem košata g o z d u a o d e j a , k i uvršča naš p redel med najbolj gozdnate v Sloveniji. Gozd pokriva v tem predelu 27.840 lia, t. j. 46‘8% celotne površine.18 Gozdna odeja je povsod zelo kom paktna, ponekod v v išjih predelih skoraj nepretrgana, drugod le

18 P odatk i se nanaša jo na površino škofjeloškega sreza, prištevši obč. Žiri in Črni vrh. Brez zadn jih dveh obsega gozd celo 52 3%.


redko posejana z jasam i in km etijam i. Večje svetle pege nam pokaže gozdna k a r ta le v nekaterih najin tenz ivneje poseljenih predelih , kot p ri Javorjah , Žetini pod Blegašem, okrog Bukovega in Kovškega vrha, v h ribov ju med Žirmi in Rovtami, p ri Lučnah in na Črnem vrhu. Razen tega je gozd mnogo redkejši in slabši v nekaterih dolom itnih področjih (n. pr. nad Zalim logom in Železniki, ob Kopačnici, v Polhograjsk ih D olomitih od P asje ravni do Grmade). Povsem brez gozda so nadalje ploska dna v Žirovski, P oljanski in Selški dolini, p a vrhovi Blegaša, Porezna in Ratitovca. Zgornja gozdna m eja na teh višinah se giblje med 1500 in 1600 m, v južnozapadnih strm inah Ratitovca ostane celo p r i 1400 m. M arsikje tu seveda ne gre za prvotno gozdno mejo, povzročeno po podnebnih razm erah. Dočim je n. pr. večina planinskih pašnikov na Ratitovcu nedvomno ptrvotna, je to malo v erje tno za Blegašev vrh, k i ga s severovzhoda še danes doseza gozd. Še mnogo n iž ji vrhovi p a so ponekod danes brez gozda (n. pr. G rebi vrh 1348 m nad Zalim logom, Črni vrh 1288 m nad Davčo, dolom itni Kopačev vrh 879 m nad Polhovim gradcem ).

Mnogo b o lj gozdnati sta obe dolini v svojem spodnjem delu, k a r nam pokažejo statistični podatki po občinah.19 Spodnja Selška dolina ima povsod nad polovico gozda: obč. Selca 65%, nad polovico tudi v vseh poedinih ka tastrsk ih občinah (kat. obč. D ragoše 85%) kat. obč. K rižna gora iz obč. S tara Loka 55%. Zato ga im a pa zgornja Selška dolina, k i posega v višinske pašnike, apniške strm ine te r hribovske rovte in senožeti, mnogo m anj : obč. Železniki 39 % in občina Sorica 29 % (od tega kat. obč. Sorica 35%, ka t. obč. D avča le 18%.) V Poljanski dolini gozd proti zapadu pojem a: občina Zminec im a 63% gozda (v kat. obč. Sopotnica celo 74%). O bčina Po ljane im a 53%, občina Javo rje 51 % (kat. obč. Dolenčice v središču naseljenosti samo 23%). Mnogo m anjši je odstotek v občini T ra ta (43%), v ka te ri im a nad polovico gozda samo kat. obč. Dol. D obrava (59%), segajoča v gozdnati Žirovski vrh in V inharski boršt, ostale p a mnogo m anj (kot. obč. Gor. vas 44, H otavlje 36, Lučne 38%). V občini O slica se odstotek gozda zopet dvigne na 51%, ali je v nekaterih kat. obč. na zložnih višinah pod polovico (Podjelovo b rdo 44%). D a lje p ro ti jugu odstotek gozda brž pada, saj je re lje f ugodnejši in naseljenost

lu Dočim bom kasneje n av a ja l stat. podatke po sta rih občinah v obsegu iz 1. 1931, navajam te podatke po prekom asiran ih občinah iz 1. 1937. Sprem em be itak niso b ile velike: k Železnikom se je p rik lju č il zapadni del bivše obč. Selca, k Zmincu nek a te re vasi iz obč. M edvode (Sora, Dol, D raga, Pungert), k Rovtam pa od Žirov n ek d an ja občina Vrh.


intenzivnejša. V občini Žiri znaša le še 31 % (v kat. obč. Žirovski v rh 45%, v kat. obč. Žiri 23%), v občini Rovte 23%. Mnogo manj gozda im ajo tud i Polhograjsk i hrib i (obč. Polhov gradeč še 48%, Črni v rh 33%, H orju l 39%, Sv. Jošt 30%).

Sestava gozda ima vse značilnosti našega gorenjskega gorskega gozda. N ajveč je m ešanega gozda (do 49%, za škofjeloški srez), v katerem pa vendar p rev ladu je jo iglavci. Čistih iglastih gozdov je 33%, od tega več kot polovico sm reke, tre tjin o je lk a in desetino bora. Macesen je doma na Ratitovcu, imamo pa ga tud i v P oljanski dolini. Čistih bukovih gozdov je le 15%, to večinoma v Blegašu, na L jubniku in H rastn iku ob spodnji Selški dolini, te r v pov irju Selške Sore pod Sorico. H rasta je danes malo, p riča pa o njem prece j k ra jevn ih imen (H rastnik v Selški dolini, H rastnica nad Loko, H rastje nad Lučnam i; H rastje p ri H otavljah , H rastov vrh nad Žirmi, ime Žiri samo). Isto v e lja za gaber (G aberk in Gabrovo v b ližn jem sosedstvu) in javo r (Javorje). Zelo razširjeno listnato drevo je breza, ki je značilna za visoke senožeti, zlasti na dolomitnem svetu.

Geološka osnova se tudi sicer še m arsik je odraža v sestavi rastlinske odeje: čisto bukovino in listovce imamo skoro le na apniškem in dolom itnem svetu (Blegaš, Kopačnica, Lučne), k a r bonski in perm ski skladi im ajo iglavce in posebno mnogo bora, razen tega so zelo ugodni za razvoj nizkega gozdnega ra s tja (resja, borovničev ja , praproti). Tudi paleozojski skrilavci in d robnik i okrog Blegaša in nad Selcami so značilni po ras tju te vrste. N asprotno pa so taka tla m anj nak lon jena pašnikom in travnikom , k i jih rado p re ras te resje in p rap ro ti: tako zarasle gorske pašnike imamo v K oprivniku, S tarem vrhu, na Erma- novcu itd . Pač pa so gornjetrdadni apnenci in dolomiti nad zgornjo Selško dolino zelo ugodni za pašnike.

III. Prebivalstvo in gospodarstvo.

Naselitev. N aselitev po prirodi povsem gozdnatega Loškega hribov ja je v večji m eri p riče la šele v srednjem veku, potem ko je vse to področje 1. 973. in deloma (zg. P o ljanska dolina) nekaj kasneje prišlo pod zem ljiško gospoščino freisinškega škofa s sedežem v Škofji Loki. O glejm o si v glavnih potezah n jen potek, k i ga je s tako hvalevredno izčrpnostjo proučil Pavle B l a z n i k .20

20 P. B l a z n i k , K olonizacija Selške doline, L ju b lja n a 1928. — I s t i , K olonizacija P o ljanske doline, G lasnik Muz. dr. za Slovenijo, XIX, 1—2, L ju b lja n a 1938, str. 1—62.


O predslovenski naseljenosti za Selško dolino nimamo ni- kakih zanesljiv ih dokazov, dočirn je b ila P o ljanska dolinà, k i je m anj od ljudna in laže prehodna, verje tno rahlo naseljena, na k a r kažejo k ra je v n a im ena V olaka (od „V lah“), G radišče, A jdovski 'brito!, A jdovo rebro, A jdovo brdo21 itd. Slovenci so tako j po svojem prihodu zelo ekstenzivno naselili vzhodna dela obeh dolin, zdi se, da v Poljanski m očneje. Intenzivno nase lje van je pa je pričel šele freisinški škof.

V Selški dolini je b ila p rva kolonizacija slovenskega p re bivalstva zak ljučena koncem 13. stol., naseljenci so p rod ira li po dolini te r iz n je ob stranskih grapah navzgor. Naselili pa so dolino le do tam, k je r se dolina pod današnjim i Železniki zoži. V isti dobi se je naseljevala P o ljanska dolina in sicer n a jp re j dolinsko dno v vsem spodnjem delu do H otavelj, potem pa zelo gosto vse p riso jno karbonsko področje pod Blegašem, K oprivnikom, Starim in Mladim vrhom, k je r je b ila sredi 13. stol. slika naseljenosti dom ala isita kot danes. Malo pozneje se je p riče la počasna nalselitev (od 12. do 14. stol.) m anj ugodnega hribov ja ob spodnji P o ljansk i dolini, zlasti na desni strani in sicer po Korošcih, delom a z nem ško prim esjo (ime V inharje po Innichenu ob D ravi). V drugi pol. 13. stol. je naselitev iskušala p rod re ti v h r ibovje d a lje n a zapad (Stara Oslica), posegla pa je tndi ob Bre- bovnici do Lučin v Žirovski kotel, odkoder je p ro d rla v p rv i pol. 14. stol. še na na t. zv. hlevnovrško področje (okrog V rha Sv. Treh K raljev). Tudi v Selški dolini je koncem 13. stol. pričelo naseljevanje dalje na zapadu in sicer n a p riso jn i stran i: do konca 14. stol. je b ilo naseljeno področje od Sorice do Podlonka in sicer e tirolskim i Neirtci, k i so pustili do danes obilo sledov v topografskih im enih in priim kih, v Sp. D an jah p a so celo še ohranili svoje narečje, močno pomešano s slovenskim i izrazi in oblikam i, a vendar še tako k repko , da jezikovno asim ilira prišleke. Ta p rva naselitev se seveda ni povsod v vsem obsegu ohranila. Mnogo km etij je posebno v osojnih straneh ob Luši v Selški dolini propadlo; iz propad lega nem škega n ase lja „Michaels T al“ pod Ratitovcem pa so se prebivalci izselili v dolino in ustanovili Zali log.

V 14. stol. je škof poklical v Selško dolino fužinarje s F u rlanskega, k i so ustanovili novo naselje Železniki. S fužinarstvom so poskušali tud i v Bukovici te r na F arjevem potoku nad Zalim logom, v 16. in 17. stol. pa tudi v P oljanski dolini p ri Hobovšah

21 A jdovo brdo, ki ga Blaznik ne om enja, je jz. od V inharskega bo ršta nad Brebovnico, A jdovo reb ro v vzhodnem slem enu Blegaša.


in Brekovicah nad Žirmi te r ob Volaščici in Brebovnici, ali povsod le z m ajhnim uspehom in brez posledic za poselitveno sliko. M očnejši naselitveni sunek pa se je p riče l zopet sredi 16. stol., ko se je p riče l bati škof za neposeljene gozdove, k i bi mogli tedaj z rudarsk im regalom vred pripasti deželnem u knezu. P ričela se je v nenaseljen ih delih obeh dolin intenzivna kolonizacija, k i je im ela izhodišče v severozapaidnem delu Poljanske doline. Od tam se je naselilo h ribov je ob Hobovščici (Nova Oslica) te r gozdnati Žirovski vrh, od tam je p ro d rla kolonizacija tudi preko Črnega v rha na Davčo, k je r so b ili do ted a j p lan in ski pašn ik i22, od vzhodne stran i se je naselil M artin j vrh , od Podbrda sem pa Podporezen. T i nase ljenc i so bili v velikem delu s tolm inske strani, v Podporeznu slovenizirani Nemci s področja Nemškega ru ta pod Črno prstjo .

Ta naselitev je b ila končana do 1. 1630. K asneje se novi predeli niso več krčili. Pač p a so se dosedanja n ase lja močno raz širila z razvojem kajžarstva , k i je nastalo deloma na tleh p ro padlih km etij, na nekdaj skupnem zem ljišču, še v večji m eri pa v Selški dolini v zvezi s fužinaristvom okoli Železnikov in Bukovice te r z dr varstvom pod Jelovico, v P oljanski dolini pa razen tega v zvezi z dokaj živahnim prometom.

Gospodarske osnove. O pisana naselitev je b ila v osnovi povsem poljedelska. Šele fužinarstvo, prom et, domača obrt in zlasti v novejšem času gozdarstvo so prinesle v gospodarstvo škofjeloškega h ribov ja n ek a j tu je prim esi.

P o l j e d e l s t v o sloni povsod v glavnem na zem lji, ki je b ila izkrčena že ob p rv i naselitvi. Danes obsega zorana zem lja 12% celokupne površine, k a r je v p rim eri z večino ostalih slovenskih, m an j hribovitih k ra je v zelo malo. Razm erom a prece j nad povprečkom im a obdelane zem lje Žirovska dolina z Rovtarsko planoto, k i s tem zopet stopi v ospred je kot n a jb o lj in ten zivno obdelan predel hribovja. Vse kat. obč. im ajo tam 20—25 % n jiv in vrtov. N ekaj m anj, a vendar še razm erom a mnogo obdelanega sveta im ata dva zložna h ribovita p redela: predel obeh Oslic (kat. obč. St. Oslica, Podjelovo brdo, K oprivnik, Laniše) in n ižje p riso jne stran i okrog Javo rja (kat. obč. Doleučice in Po- dobeno), k je r je 15—20% njiv. Od 10—15% kažejo v Poljanski dolini že m anj ugodni, bo lj gozdnati p redeli v osrčju doline (kat. obč. G oren ja vas, Dol. D obrava, D obje in T rb ija , 14%),

22 Im e Davča od „in d e r A lss“ (Albs), gl. B l a z n i k , K olonizacija Selške doline, str. 92.


prece j m anj spodnji in zgornji ožji del (kat. obč. H otavlje, Visoko, Zminec, Puštal 11—12%), te r na jv iš ji k ra ji pod Blega- šem (kat. obč. Podvrh 13, Zg. Ravan 11%). V to skupino spadajo tud i hrib i p ro ti Polhovem u gradcu in H orju lu , na p riso jn i strani {kat. obč. Črni v rh 13, Polhov gradeč 15, Sv. Jošt 12, Žirovski vrh 12%). V mnogo neprik ladnejši Selški dolini im ajo 10—15% obdelanih le k ra ji v n jenem vzhodnem delu, in sicer n ekaj več v dolinskih kat. obč. (Dol. vas 15, Selca 13%), kot v h ribov ju (Križna gora, Bukovica, Zg. Luša 11—12%), dočim nad 15% zoranega sveta Selška dolina nim a n ik je r. V velikem delu ga je tu le 10 ali m anj % (kat. obč. Bukovščica 10, Studeno, M artinj vrh in D anje po 9, D avča 6, Zali log in Sorica 5, Sv. Križ 4, Dražgoše 3 in Železniki le nekaj nad 2%). Tudi v P oljanski dolini imamo v vzhodnem hribov ju pod Ljubnikom , zlasti pa na osojni stran i p ro ti Polhograjskim dolomitom predele z m anj ko t 10% n jiv (Sopotnica, Sv. O žbalt in Selo nad H rastnieo 9, Staniše in Sv. B arbara 8%). Končno ima kat. obč. Leskovica pod Blegašem le 6% polja.

Pripom niti je, da je obseg zorane zem lje vse do današnjih dni od leta do le ta p rece j kolebal rad i t. zv. lazništva, ko požgo del gozda ali skupne paše za 2—3 letno poljedelsko izrabo, sejoč izmenoma ozim ino in krom pir.23 Tudi v splošnem je polje v p re teklem sto le tju še p rece j poraslo, v h ribov ju malo, a v dnu Selške doline celo za nad 23%.24 Ta porast se je izvršil v glavnem pač še v 19. stol., k a j ti p rim erjava podatkov za poslednja desetle tja (od 1. 1900 do 1931) nam pokaže skoraj povsod nazadovanje odstotka obdelane zem lje (na ozem lju dan. obč. Javorje od 13.4 na 11%, O slica od 13.2 na 12, T ra ta od 12.7 na 10%, Selca od 10 na 9, Zminec od 10.3 na 8.5%) T a pojav je brez dvoma v zvezi z dejstvom, da se je velik del preb ivalstva v teh desetletjih usm eril h gozdnemu delu in zaslužku, kar nam p o trju je ugotovitev, da odstotek ni padel ali pa se je zm anjšal le za m alenkost ravno v onih občinah, k je r je gozda m anj (obč. Rovte, Žiri, Sorica).

K ulturne rastline, k i jih goji poljedelstvo, so prim erne prirodnim prilikam našega hribovja. Rž, pšenica, ječm en, oves, a jd a in krom pir so edini pridelki, ki so razp rostran jen i v večji m eri. Kakor je pokazal B l a z n i k , se razm ere v tem pogledu od 17. stol. niso mnogo izprem enile, samo lan in bob sta domala

23 P. B l a z n i k , Posestne razm ere y Selški dolini, G eogr. Vestnik, 1934, str. 57 sl.

24 P. B l a z n i k , o. c. str. 62.

ŠKOFJELOŠKO HRIBOVJE. 81

izginila.25 Tudi a jde je danes očividno m anj. Po podatkih za 1. 1937. so žita zavzem ala 59.2% vse obdelane zem lje. Med njim i je na prvem mestu pšenica (20.6%), k i se seje v vsem hribovju , seveda precej m anj v v išjih legah (Sorica, Davča). D rugi je oves (11.4%), ki p rev ladu je zlasti na višinah (Davča, Oslica, Javorje); po obsegu z ovsem posejane površine je škofjeloški srez celo četr ti v Sloveniji. S ledijo rž (11%), ječm en (9.2%) in. proso (3%), dočim je koruze zelo malo (niti 2%), a jd e pa še m anj (niti 1%), dasi jo vidimo povsod v toplejših legah, sejejo jo pa tud i na višinah (n. pr. k m etije v P asji ravn i nad Poljanam i). Razen pšenice pa je največ po lja zasajenega s k rom pirjem (17.3%), ki je zlasti za v išje k m etije na jp rik ladne jši pridelek , in z deteljo (11.5%).

Donos posam eznih p ridelkov nam pokaže, da je Loško h ribovje med m anj plodnim i slovenskim i predeli. P ri vseh žitih in k rom pirju je bil 1. 1937. pridelek v škofjeloškem srezu m anjši od povprečnega p ride lka v D ravski banovini: pšenice se je p rid elalo le 7.5 stotov n a ha ( v vsej banovini 8.6 q), k ro m p irja 47.1 (v ban. 51.3), ovsa 7.4 (ban. 8.7), rži 7.2 (ban. 8), ječm ena 7.4 (ban. 8.6), prosa 6.4 (ban. 8.7), a jde 5.7 (ban. 6.3). V splošnem kažejo v banovini m anjši žitni p ridelek le še prav tako neugodni o k ra ji G orn ji G rad, Kočevje, Logatec in Bela K ra jina (Črnomelj).26 Razum ljivo je to re j, da je naše področje v poljedelskem oziru pasivno, da m ora skoro povsod živež dokupovati, ponekod, k je r je naseljenost rad i gozdarstva ali obrti gostejša, celo V4 do Уз-2‘ V endar pa ostane v ugodnih letinah prece j krom pirja , včasih tudi ovsa za prodajo .

Mnogo izdatnejša je ž i v i n o r e j a . T ravnikov in pašnikov je (v srezu Škofja Loka z občino Žiri) 37.2% celotne površine, kar je p rece j nad povprečkom za celo Slovenijo (33%). Od

25 Р. В 1 a z n i k , o. c. str. 57.26 Točnejšo sliko bi dal povpreček za večje število let. Ali za sam ško

fje lo šk i srez so n a razpolago podatk i le od n jegove osam osvojitve (1936) dalje . Vsi ti podatk i so povzeti iz pub likacije „P o ljopriv redna s ta tistika za 1937 god.“

27 Zlasti redno ne zadostu je le tina v obč. Selca, Sorica, Č rn i v rh in Žiri. Prim . P i r c I., Z drav je v S loveniji II., str. 613. — Po podatkih v kn jig i „P o trošn ja h lebnih žita u K ra ljev in i SHS“, (izd. Min. polj. i voda u Beogradu 1928) je treb a v škofjeloškem srezu za p reh rano 1 preb ivalca povprečno 131 kg pšenice, a p ride la lo se je je 1. 1937. sam o 32kg. K oruze je b ilo tre b a n a osebo 80 kg, a p ridela lo se je je 1. 1937. le 5 kg, rž i j e bilo treb a 57, a p ridelalo se je 16 kg, ječm ena 54, p ridelanega 13 kg, ovsa je b ilo treba14 kg in toliko se ga je tud i 1. 1937. pridelalo. Te velike razlike p ri vseh žitih, razen p ri ovsu, v zb u ja jo sum v točnost podatkov navedene pub likacije .


tega je p recej več kot polovica pašnikov. N ajveč travn ikov in pašnikov je na naj višjem, severozapadu (obe. Sorica 62%), n a v išinah od Blegaša proti Id riji (obč. Javo rje 36, T ra ta 35, Oslica 33%), v Polhograjsk ih dolom itih (obč. Črni vrh 52%), te r v obč. Žiri (47%) in Rovte (53%). Samih travn ikov je največ v kat. občinah Žirovske doline, k i im a m okrotno dno, v Sorici, te r v kat. obč. Studeno v Selški dolini, k je r povsod tvorijo travn ik i nad 20% vse površine. Pašnikov je posebno mnogo (nad 35% vse površine) v vseh predelih , k i obsegajo visoka goroka pobočja in dolom itne strm ine (v Selški dolini : kat. obč. D avča 44, Zali log 47, Sorica 37, Sv. L enart 38, Mairtinj v rh 36%; v Po ljansk i dolini: Kovski v rh 52, Stanišče 44, Črni v rh 44, Javorje 40, H otavlje in Lučne 39%). G re tu v glavnem za pašnike v gozdnem pasu, blizu naselij. P rave gorske pašnike imamo le na severozapadu pod R atitovcem, Poreznom in Blegašem. Ali p ravega p lanšarstva tudi tu ni n ik d a r bilo, razen na Ratitovcu, k je r imamo planino Pecano, k i je p a že boh in jska last. Tolm inci so mnogo pasli tud i na te j strani Porezna in v vrhovih nad Davčo, pred kolonizacijo Davče verje tno tud i na n jenem področju. Mala p lan ina je bila tudi v v rhu Blegaša na leskoviški strani. V vsem tem predelu je pašo močno om ejila nova državna m eja in z n jo združene neprijetnosti.

Razen 'travnikov in pašnikov je za sliko živ inoreje važen še oni del polja, katerega p ride lek služi predvsem živinski krm i (detelja, lucerna, živinska repa, deloma oves). S temi rastlinam i je bilo v škofjeloškem srezu 1. 1937. posejanih 26‘4% vse obdelane zem lje, k a r je nad povprečkom za vso Slovenijo. P rinos d e te lje je b il celo med najugodnejšim i v banovini (41'3 q na ha, povprečno v Slov. 35‘8q).

Spričo navedenega nas ne čudi, da sta Selška in P o ljanska dolina m ed našim i aktivnim i živinorejskim i predeli. L. 1937. je prišlo v škofjeloškem srezu na 100 ljud i 50 glav goveje živine (v vsej banovini le 31), 3‘7 ovc (v banovini 2‘9), 19 svinj (v banovini 25) in 6‘2 k o n j (v ban. 4'4). Slovenski povpreček je to re j močno presežen v re ji goveje živine in ovc. Ali če p rim erjam o te podatke z onimi za s tarejšo dobo (L 1900. in 1. 1921.),28 opazimo padec glede števila goved in ovac, a porast v številu sv inj in konj. L. 1900. je p rišlo v sodnem o k ra ju Škofja Loka na 100 ljud i še 62 goved (na vsem K ranjskem 49) in p rav tako 1. 1921. (v vsej Sloveniji 45). Ovac je bilo 1900. 1. še 13 na 100 lju d i (na vsem

28 O b jav ljen i za 1. 1900 v „G em eindelexikon“ iz 1. 1905 in za 1. 1921. v t „R ezultati popisa dom ače stoke u K ra ljev in i SHS od 31. jan . 1921. god.“


K ranjskem 8), 1. 1921. le 10. Silen padec na 3*7 v 1. 1937. je le deloma razlagati s splošnim padcem te panoge pri nas. S topnjevale so ga pač težave z ovčjo pašo ob novi državni m eji (Blegaš, Porezen). Svinj je bilo 1900. 1. 11 na 100 lju d i (na vsem K ran jskem 21), 1. 1921. že 13 (v vsej S loveniji 28), 1. 1937. pa 19. — Število konj n a 100 ljud i je narastlo od 3'7 v 1. 1900. n a 5'9 v 1. 1921. in na 6'2 v 1. 1937., čeprav je sicer to število na Slovenskem v hitrem nazadovanju . Eden od vzroikov je pač v naraščan ju voznega prom eta, zlasti prevoza lesa.29

Po občinah imamo podatke le za 1. 1900. in 1921. L. 1900. je bilo največ g o v e j e ž i v i n e v obč. Sorica (93 na 100 ljudi), Javo rje (91), Črni vrh (91), nekaj m anj v Poljanah (83), Selcah, Oslici in Zmincu (po 71), Žireh (66), T ra ti (59), Sv. Joštu nad H orjulom (58), a v Železnikih le 10. Do 1. 1921. je skoiro povsod število p rece j padlo, zlasti močno v Selcah (na 59) in Sorici (na 71, nova d ržavna m eja!). Isto je ostalo število v obč. Javorje , a narastlo v obč. T ra ta (na 62), Žiri (na 71), in Sv. Jošt (pa 77). V slednjih treh občinah je nedvom no k tem u pripom ogel razvoj m lekarstva, v Žireh tudi naraščan je km etsko-obrtnega prebivalstva. O v a c so 1. 1900. imele največ obč. Črni v rh (52 na 100 ljud i), Javo rje (37), Sorica (34), Sv. Jošt (29) in O slica (21), zelo malo pa P o ljane (6), Selca (9) in Žiri (11). Do 1. 1921. je njihovo število močno padlo zlasti ob m eji (v Sorici na 15, v O slici na 12), m anj v no tran josti (Javorje samo na 30), dočim je ponekod rahlo naraslo (Selca na 11, Zminec od 18 na 23). S v i n j je bilo 1. 1900. n ek a j več le v dolinskih občinah (Poljane 25 na 100 ljud i, Selca 12, S tara Loka, ki je večinoma že v ravnini, 21), do 1. 1921. pa so skoraj povsod znatno narastle (v Žireh od 8 na 20). K o n j , k i so bili prvotno vsaj v h ribov ju neznan ali zelo redek pojav, je bilo 1. 1900. povsod le 3—4 na 100 ljud i v dolini (obč. Železniki, Selce, Poljane, T rate, Žiri), 1—2 v hrib ih (Javorje, Oslica, Zminec, Sorica).30 Do 1. 1921. so povsod močno po-

29 Zanim iva j e p rim e rja v a z mnogo v išjim i številkam i za 1. 1630., k i jih morem o prib ližno dognati na osnovi B l a z n i k o v i h navedb iz tedan jega u rb a r ja (Geogr. V estnik 1934, str. 56). Tam n av a ja avtor prib ližno število glav živine na 1 g ru n t v Selški dolini. Ce vpoštevam o še število k a jža rje v in ocenimo število p reb iva lstva na način, o katerem bo še govor, dobimo za Soriško ozem lje n ad 120 glav goveje živine in 90 ovac na 100 lju d i (obč. Sorica 1. 1900. 93 goved in le 34 ovac, 1. 1921. 71 goved in 15 ovac), za levo spodnjo Selško dolino 90—100 goved in 110 ovac (obč. Selca 1. 1900. 71 goved in 9 ovac, 1. 1921 59 goved in 11 ovac).

30 Brž v sosedstvu je b ilo konj več (v ravn in i: obč. S tara Loka 6'6; v H orju lsk i dolini z dolinskim i travn ik i 9‘3!)


rastli, zlasti pa ponekod v dnu Po ljanske doline (Zminec na 5, Javo rje na 7, Po ljane na 8, Žiri n a 7), ka r je brez dvoma v zvezi z dograditv ijo cest in potov te r silnim porastom v prevozu lesa, k i je nastopil v te j dobi.

V povojni dobi je m l e k a r s t v o napravilo ogrom ne korake naprej. Го ve lja posebno za Poljansko dolino, k je r so postale m lekarske zadruge v Poljanah, H otavljah in v Sovodnjah važni gospodarski zavodi, k i z M lekarsko šolo v Škofji Loki tvorijo enega naših najvažnejših m lekarsk ih središč. Posebno mnogo se proda čajnega masla v K ranj, Loko in L jubljano.

Od pomožnih km etskih panog je omeniti s a d j a r s t v o , za katerega so pogoji n ek a j ugodnejši le v p riso jn ih delih Poljanske doline (javorske češnje!). N ajvečji pomen im ajo jab o lka, slede hruške in slive, m anj je češenj, na jugu je še precej oreha in kostanja. S tatistika nam pove, da je število sadnega d rev ja razen p ri jab lan i in kostan ju p rece j znatnejše kot povprečno v Sloveniji, ali slaba kakovost im neracionalnost om ejita pomen sadjarstva. Na 100 ljud i je 1. 1937. prišlo 181 jab lan (v vsej ban. 192), 128 sliv (ban. 73), 130 hrušk (ban. 62), 28 češenj (ban. 18), 22 orehov (ban. 15) in 10 kostan jev (ban. 22). L. 1937. je bil p ridelek nad slovenskim povprečkom p ri slivah (4 kg na drevo), jabo lk ih (216 kg, več le na Štajerskem ), in h ruškah (13 kg), mnogo pod n jim pri češnjah (7'6'kg). V eliko vlogo ig ra jo gozdni sadeži: kostan j, gobe, borovnice, m aline, brusnice. Peru tn ina ig ra razm erom a neznatno vlogo. Na 100 ljud i pride 83 komadov, dočim je povpreček za banovino 102. Čebelarstvo im a sicer raz m erom a malo pan jev (4—5 na 100 ljud i, v vsej banovini 7), ali n jihov donos je dober (1. 1937. 4'3 kg m edu na panj, v veej banovini le 3 '6kg).

Vedno večjega gospodarskega pom ena je g o z d , o k a terega razširjenosti in sestavi smo že govorili. V teh h rib ih je gozd postal gospodarsko pom em ben že v 15. stol., ko je prišlo sem fužinarstvo. Pričelo se je s tem v zvezi m]očno izdelovanje oglja, obenem pa tudi spori za gozdove m ed fužinairji in km eti domačini. Fužinarsk i gozdovi so po p ropadu fužimarstva p rišli v roke velikih gozdnih posestev, dotedaj večinoma skupni km etski gozdovi pa so se razdelili.31 O gljarstvo, ki v ostalem še danes igra p rece jšn jo vlogo v obeh dolinah, je našlo v sodobnosti n a slednika v izvozu stavbnega lesa iin drv, s čem er so p rišli do veljave iglasti gozdovi, posebno v Selški dolini. Tu imamo največ

31 Prim . B l a z n i k , K olonizacija Selške doline, str. 82 sl.


gozdnega dela in izvoza nad Selcami, v D ražgošah in Rudnem, odkoder se sp rav lja v dolino zlasti les z Jelovice (žična železnica); od tega živi tam obilo ka jžarjev . D rugo področje, k je r ig ra poleg stavbnega lesa znatno vlogo tudi izvoz bukovih drv in oglja, je pod Blegašem nad Leskovico (velika žaga) te r v Volči in Podobenom nad Poljanam i. Večino tega dela vodijo škofjeloški lesni podjetniki.

O i n d u s t r i j i i n o b r t i v večjem obsegu je v teh k ra jih težko govoriti, če izvzamemo ono obrt, k i se je naselila v vseh vaseh prom etnega dna obeh dolin te r v župnih in občinskih središčih. T u j elem ent je p riše l med agrarne domačine s fužinarstvom v Selški in deloma v P oljanski dolini. Rude in les so sicer že p re j v mali m eri iz rab lja li, ali s prihodom Furlanov se je p riče l obrat na veliko v tedanjem smislu. Železne rude, bobovca, je bilo obilo po Selški dolini, pa tudi na poljanski s tra ni pod K oprivnikom . Že tedaj pa so se za delj časa vzdržale le močne fužine v Železnikih, ostale (gl. zgoraj str. 78) so km alu prenehale. Pa tudi v Železnikih je pričelo fužinarstvo v 19. stol. nazadovati in je n a p ragu 20. stol. v konkurenci z modernim i industrijsk im i obrati docela ugasnilo. Mesto fužin, k i so pustile sledove tu v razvalinah, d rug je v k rajevnem im enu (ob Poljan- ščici), so v Železnikih in okolici zapele žage te r se skušajo udomačiti druge obrti (izdelovanje sodov). V glavnem je to re j les rešil potomce nekdanjih rud arjev in fužinarjev.

Znatne vodne sile so dolgo razen fužinarjev iz rab lja li sa mo km etski mlini, ki jih je dovolj po vseh grapah našega h ribovja. V novejšem času so se jim p rid ruž ile vodne žage, ponekod visoko v hrib ih (n. pr. nad Leskovico), usn jarne in sitrojarne (v Železnikih), velika h idrocentrala (500 HP) v Fužinah ob Poljan- ščiei, zg ra jena 1. 1924. in zdaj p rik lju čen a m reži K ranjsk ih dež. e lek trarn , te r več m anjših zasebnih e lek trarn , tako p r i Železnikih in na H otoveljščici p ri Poljanah.

Posebno vlogo zavzema domača ženska obrt č i p k a r - s t v a , ki je prišlo v Id rijo na jk asn e je sredi 18. stol., verje tno pa že mnogo p re j, ob od k ritju tam ošnjega živosrebrnega ru d nika v 15. stol. Iz Id rije je prodrlo v škofjeloško hribovje, zlasti v Žiri in okolico, k je r je bilo na višku v 19. stol. in zač. 20. stol. te r je celo prekosilo Idrijo . P recej močno se je vkoreninilo tudi v zgornji Selški dolini te r se nekaj m alega zaneslo tudi na boh injsko stran. Začetkom 20. stol. je bilo v Žireh okrog 200 oseb zaposlenih s čipkam i, v Sorici, D an jah in Železnikih po 30, v Zalem logu okr. 20. Seglo je tudi v Polhograjsko, H orju lsko in osrednjo Poljansko dolino. Med 1900 in 1909 so se ustanovile


čipkarske šole v Žireh, T ra ti in Železnikih. D asi v nazadovanju, se čipkarstvo še danes drži v Žireh, skoro v vsej Selški, sredn ji Poljanski in zgornji Polhograjsk i dolini. Po sodobnih podatkih se bavi z n jim v Žirovskem področju okr. 2500 oseb, v polhograjskem 500, v selškem 200.32

V Žirovski dolini se je v zadnjih desetletjih uspešno ukorenin ila še druga, čev ljarska obrt, k i je danes o rgan izirana v več zadrugah in im a deloma značaj m anjših industrijsk ih podje tij . Specializirala se je predvsem na izdelavo gorskih čevljev.

P r o m e t n e r a z m e r e našega področja je treba pogledati z dveh stran i; z vidika prehodnega in d a ljn jeg a prom eta te r z v id ika k ra jevn ih prom etnih zveiz. S p rvega v id ika Selška dolina n i n ikda r pom enila mnogo. Tesna, strm a in slabo naseljena, nudi preko sicer razm erom a nizkega Petrovega brda (804 m) le k ra jevno važen prehod na zgornjo Bačo, tvorec za prehodni prom et p revelik ovinek. N asprotno je P o ljanska dolina širša in p riljudnejša , pozimi m an j snežena te r nudi nizke prehode na Tolminsko (Cerkno) p ri Podpleču (814 m) m ed Kopačnico in C erknico in p ri Podlanišču (787 m), te r v Idrijo p ri Razpotju (704 m) m ed Žirovnico in Idrijco. To pa je ena n a jk ra jš ih sm eri iz L jub ljanske kotline na Beneško. Tako imamo že v predslovenski dobi pot med zgornjo Poljansko Soro in zgornjo Sočo, v sredn jem veku pa je držala iz K am nika čez Škofjo Loko, P o ljane in Cerkno glavna prom etna žila iz severovzhoda na Beneško.33 Ta je ostala zelo živahna skozi več sto le tij; ob n je j se om enjajo gostilne in se silno razm ahne kajžanstvo.’4 Stopila je v ozadje po zgraditvi in izpopolnitvi ceste od D unaja čez Kras na Tnst. Vpliv 1870. 1. dograjene železnice mimo Škofje Loke je b il tudi p re j negativen kot pozitiven, dasi je znova poudaril gravitacijo obeh dolin k škofjeloški sovodnji, k je r je bilo toliko sto le tij tudi n juno cerkveno in zemjl j išk o gosposko središče. Zadnji udarec je dala nova državna m eja, k i je skoro docela zaprla prehode na zapad in pustila jedva živo cestno zvezo z Logatcem.

Selška dolina nim a razen glavne ceste nobenih prečnili zvez, dokler se ne zgradi zveza z Bohinjem , k i je danes dograjen a že p rece j d a lje od Sorice. P o ljanska dolina pa im a tr i stare

32 Prim . Janko J o v a n , D om ače ob rti n a K ran jskem . Č ipkarstvo. Dom in Svet 1903. Razen tega neo b jav ljen re fe ra t M. S c h 1 e i m e r - je v e , Č ipkarska obrt v S loveniji (s podatk i Drž. osredn jega zavoda za žensko domačo obrt v L jub ljan i).

33 Milko K o s , Zgodovina Slovencev od naselitve do reform acije, L ju b lja n a 1933, str. 42 in 205.

34 P. B l a z n i k , K olonizacija P o ljanske doline, str. 55.


cestne zveze n a soško stran, pa novejše na rovtarsko in logaško stran, te r ob stari tovorni po ti čez Lučne v H orjulsko in v n a jnovejšem času tud i v Polhograjsko dolino. Razen tega pa so potekale s ta re k ra je v n e tovorne (danes slabe vozne) zveze med Poljansko in Polhograjsko dolino p ri Kuzovcu vzhodno od Pasje ravni (za Črni vrh) in na Selu nad H rastnico (za Polhov gradeč). Tudi prehodi iz Poljanske v Selško dolino so le redk i in lokalnega pom ena: p reval (691 m) p ri Božičevem griču vzhodno od Javori j je b il vedno le bo lj pešpot, ke r vodi iz ene strm e grape v drugo. Skoro važnejši je bil 960 m visoki P reval nad Četeno ravnijo , k i je vezal visoka naseljena brda, pa Črni Kal (1170 m) med Blegašem in Koprivnikom , koder so tovorili rudo iznad Žetine na selsko stran. Kl jub svoji višini je vedno bilo močno prehodno tudi paleozojsko h ribov je med Kopačnico, Cerknico in Davškim potokom ; saj je ondi p ro d rla v Davčo tudi kolonizacija.

V najnovejši dobi sta dva p o java močno preobrazila p ro metno sliko Selške, zlasti pa Poljanske doline. N ajp re j sta to kolo in avtobus. Kolo je sila pospešilo k ra jeven m edsebojen promlet, avtobus pa je vstvaril dvakrat do tr ik ra t na dan redno oseb no-prometno zvezo med Škofjo Loko in Žirmi, oz. Železniki. E nk ra t dnevno obstaja celo neposredna avtobusna zveza Žirov z L jubljano.

D ruga značilnost je strateška pomembnost hribovja, ki tvori eno strateško še najugodnejših predelov naše m eje pro ti Italiji. To ni p rived lo samo v te k ra je državnih obm ejnih organov, ki sami po sebi pom enijo nov elem ent v p o k ra jin i, temveč je povzročilo tud i izboljšanje že obstoječih cestnih zvez te r izgradnjo novih. Te so po svojem po teku pač svojevrstne in dokaj različne od onih, k i b i jih narekovali gospodarsko-geografski momenti, dasi bodo tudi za gospodarstvo zelo pomembne. T aka cesta je zg ra jena od Škofje Loke na Breznico pod L jubnikom ; dokonču je se p reko Krivega b rda na p re laz p ri Božičevem griču in dalje v zatišnih položajih pod Mladim vrhom proti M artinjem u vrhu. G rade se slične ceste od Lučen na Žirovski vrh, od G orenje vasi p ro ti Blegašu itd. N astopajo seveda tudi n u jn e prom etne om ejitve, n. pr. zabrana dostopa na Blegaš, in p o jav lja jo se n ačrti o izpraznitvi in preložitvi posameznih naselij (Vrh Sv. Treh K raljev) iz stratešk ih razlogov.

O m eniti je še t u j s k i p r o m e t , k i ga do nedavna ti k ra ji niso poznali. V najnovejšem času pa se zlasti v Poljanski dolini (Poljane, G orenja vas s Trato) udom ačuje redni prom et


letoviščarjev, dočim je izletniški prom et po h rib ih že malo starejšega datum a (izletniške koče na Ratitovcu in na Ljubniku).

Prebivalstvo. Prebivalstvo obeh dolin je, kak o r smo videli v odstavku o naselitvi, p rece j raznoličnega porekla. Poleg p rvo tnih naseljencev so p rišli sem Korošci, Tolminci in tiro lsk i Nemci. Tekom dolgih s to le tij se je pa prebivalstvo po n o tran jih m igracijah močno pomešalo med seboj, k a r je na osnovi priim kov ugotovil P. B l a z n i k 35

Število preb ivalstva je do p riče tka 19. stol. po prirodnem p riras tk u in novem doseljevan ju (fužinarji, k a jža rji) h itro naraščalo, potem je postal p o ras t počasnejši ali pa ga je sploh nadom estil padec. Sliko o razvoju populacije nam nudita naslednji dve ta b e li:30

G ibanje prebivalstva v P oljanski dolini.O bčina Število preb iva lstva

1.1318 1630 1825 1869 1880 1900 1921 1931Ja v o rje 585 805 1.130 1.182 1.034 1.062 951 996O slica 340 1.415 2.030 2.241 2.427 2.413 2.022 2.112P o ljan e j i m 2 730 4 050 4 590 4 361 x m 4 052 4 2201 ra ta JZminec 715 875 1.130 1.463 1.396 1.316 1.181 1.197Žiri 305 2.090 2.370 2.816 2.910 3.099 3.090 3.624

S kupaj 3.140 7.915 10.710 12.292 12.128 12.317 11.2,96 12.149

35 P. B l a z n i k , K olonizacija Selške doline, str. 108 sl., K olonizacija P o ljanske doline, str. 58 sl.

36 T abeli sta sestav ljen i za podröcji v obsegu, kakor jih je proučil B l a z n i k . Za dobo do 1. 1825. je število preb iva lstva ocenjeno na osnovi navedb števila g runtov in k a jž v Blaznikovih štud ijah te r po m etodi istega av to rja , ki je vzel povprečen količnik 7'6 preb ivalcev na eno gospodinjstvo ( B l a z n i k , K olonizacija P o ljanske doline, str. 57). Za P o ljansko dolino sem p re raču n a l podatke na občine v obsegu iz 1. 1931., le d a sem obč. P o ljan e in T ra ta združil, k e r je sicer nem ogoča ocenitev števila p reb iva lstva za sta re jšo dobo. Za Selško dolino pa sem vzel za enote n ek d an je župan ije loškega gospostva, k er tv o rijo m an jše enote od današn jih občin in k er se v u rb a rjih število k a jž a rje v om enja le v celoti za župan ije in ne za posam ezna n aselja, k a r onem ogoča ocenitev za obseg današn jih občin (prim. B l a z n i k , K olonizacija Selške doline, str. 97). V endar sem nekoliko sprem enil m eje županij, tako da se povsod s tr in ja jo z m ejam i današn jih k a l občin. S tem mi je bil podan točen a r e a l za te enote in omogočena določitev g o s t o t e za sta re jšo dobo. Te sprem em be so nasledn je: od žup. Strm ica sem odločil k ra ja Javorn ik in Pševo, od žup. R udno vas Rudno, ki sem jo p rište l k žup. Selca; od žup. S tirpn ik k ra ja Ja rč je b rdo in M laka, k i sem jih p rište l k obč. Jav o rje v Polj. dol., kam or danes spadata. Županiji Sorica in D avča sem združil, ali odštel vas P rtovč in jo p riš te l župan iji Selca).


Gibanje prebivalstva v Selški dolini.Ž upanija (današnje

k a tas trsk e občine = k. o.) 1. 1318 1630 1825 1869 1880 1900 1921 1931

Rudno (k. o.Dražgoše, Kališče, N em ilje) 380 660 1.160 1.055 1.060 1.060 1.106 966Selca (k. o. Dol. vas, Selca,

Studeno, Sv. Miklavž,Sv. Križ, Zali log, Železniki) 610 1.413 3.460 3.654 3.783 3.614 3.174 3.380

Sorica - D avča(k. o. D anje, Davča, Sorica) 160 800 940 1.328 1.415 1.451 1.602 1.365

S tirpn ik (k. o. Bukovica, Sv. L enart, Zg. Luša) 560 810 1.140 1.127 1.102 981 899 855

S trm ica (k. o.Bukovščica, K rižna gora) 435 470 780 583 587 548 523 558

Skupno 2.145 4.155 7.480 8.083 8.056 7.806 7.173 7.496

V P oljanski dolini je to re j prebivalstvo naraščalo vse do 1. 1869., ko se začne zastoj odnosno padec. Isto je v Selški dolini, le da je tu padec mnogo krepkejši, saj je tu padlo prebivalstvo od 1. 1869. za 7%, dočim je v Poljanski dolini ostalo približno na isti višini. Ali raz lika je tudi v drugem . Dočim je do 1. 1825. bil porast v vseh p redelih prilično enak, te r je le ponekod pred 1. 1630. posebno močan radi nove kolonizacije in k a jžars tva (Sorica z Davčo, Oslica, Žiri!) se prično z 1. 1825. p rece jšn je razlike. N ekateri redk i predeli so v stalnem naraščan ju vse do najnovejše dobe (obč. Žiri in župan ija Sorica z Davčo). D rugi predeli so naraščali še vse t ja do 1. 1869. (obč. Zminec, Javorje, T rata-Poljane), ali do 1. 1880. (Oslica, Selca), potem pa so pričeli padati. P ri neka terih med n jim i (Javorje, Selca) pa je bil po rast do 1. 1869. tako m alenkosten, a kasnejša izguba tako znatna, da je preb ivalstva 1. 1931. m anj ko t ga je bilo 1. 1825. N jim se p rid ru žu je jo področja , k i so im ela sploh višek preb ivalstva že 1. 1825., dames pa so globoko pod n jim (Strmica, Rudno in S tirpnik). D epopulacija je ta re j v Selški dolini in v h ribov ju nad Poljansko (Javorje!) ne samo mnogo k repkejša , am pak se je tud i p riče la mnogo p re j. Dočim moremo depopulaciji odn. stagnaciji v Poljanski dolini iskati splošnih vztrokov, ki so p rišli do veljave zlasti po zgraditvi gorenjske železnice (1870), ko se je tem hribom odprlo okno v svet in k boljšem u zaslužku, so v Selški dolini brez dvom a nastopili že p re j posebni vzroki: po jem anje fužinarstva in s tem tudi prom eta.

9 0 SVETOZAR ILEŠIČ :

Porast, odnosno padec p rebivalstva po posameznih naseljih moremo zasledovati za dobo 1880—1931. V večini k ra je v niti zdaleč ni dosežen porast preko 50%, k i bi ga m orali imeti, če bi ostal doma ves p rirodn i p rirastek , ki je znašal v bivšem k ra n jskem o k ra ju v teh letih povprečno 11 na 1000 prebivalcev. Izkazu jejo ga le Žiri in sosednja S tara Vas. Tudi k ra ji s prirastkom nad 20% iso zelo redki. V Selški dolini ga izkazu je ta Češnjica in Rudno, središče tam ošnjega lesnega izvoza. V P oljanski dolini sega področje takega porasta, k i ga kažejo vasi v ravn in i p ri Škofji Loki (Stari dvor, Sv. Duh), še do Bodovelj in G abrka. O brtno živahna Žirovsika dolina kaže v vseh osrednjih naseljih (Žiri, S tara vas, Nova vas, Selo, Ledinica, D obračeva, Račeva, Brekovice) nad 20% porasta, k a r pomeni važen geografski pojav v sicer drugačni okolici in se odraža tudi v prom etu, k i je po poljanski cesti neprim erno živahnejši kot po selški. N ad 20% je narastlo prebivalstvo tudi v Lučnah, m orda pod vplivom nove ceste, in v Sovodnji pod Oslico, k je r so do 1. 1870 kopali baker, zidaj p a je p recej otbrti in m lekarstva. Od 10—20% porasta k a žejo nekatera občinska središča (Črni vrh, Rovte). Zelo skrom ni porast od 4—10% kažejo priso jn i k ra ji z razvitim gozdarstvom nad spodnjo Selško dolino (Studeno, Lajše, Knape, Bulkovščica, K rižna Gora), v P oljanški dolini p a siredišče doline (Poljane, G oren ja vas, T rata , Dol. Dobrava, Brebovnica), pa Javorje , Vin- h a rji in K rem enk. Zastoj (od 4% priras ta do 4% padca) kaže zgorn ja Selška dolina (Sorica, D anje, Davča, Potok, Dražgoše), k i se vendar v tem presenetljivo ugodno odraža od ostalega h r ibovja, v P o ljansk i dolini pa Fužine, M alenški vrh, Leskovica. Zm eren padec (do—10%) je značilen za m an j važne k ra je v dolinah in v nizkih legah (v P o ljansk i dolini: H otavlje, Volča, Dol. Brdo, Gor. D obrava, Todraž, Žirovski vrh, Goropeke). Padec za10—20% pa označuje vso spodnjo Selško dolino razen redkih, že navedenih k ra jev , v zgornji pa Podkm k in Prtovč. V P o ljan sk i dolini ga izkazuje vsa p riso jna s tran od H otavelj do Žetine in Javori j, D obje, Žabja vas in Bukov v rh p ri Poljanah, kot tudi sosednji Črni vrh in po lhograjska okolica. K ra ji z n a jb o lj iz razito depopulacijo (nad 20% padca) pa so Podporezen, Zabrdo in Ravne pod Ratitovcem, te r Zalilog in Železniki, k ra ji, k i se s tem očitno raz lik u je jo od vmesne prom etno ugodnejše Sorice, p a od sosednje Češnjice, Rudna in Dražgoš, k i jim je nova doba odm erila boljši delež. V poljanskem področju je tak predel okrog Oslice, pa na obrobju Polhograjskih dolomitov (Kovški in Vol- tarslki vrh, Sv. Ožbalt, Sv. Barbara, Selo).

Šk o f j e l o š k o h r i b o v j e . 9 1

Kam je odšlo prebivalstvo ? O tem ni še zbranih n ikakih podatkov, pa bi jih bilo tudi težko zbrati. Velilko je bilo izseljencev v Ameriko, na kar kaže tudi dejstvo, da večina naselij beleži največji padec po 1. 1900. Po vojni je obilo sezonskih delavcev, mnogo ljud i pa je p ritegn ilo tovarniško delo v K ranj. Iz podatkov o ro jstn ih občinah ljub ljanskega p rebivalstva v1. 1928.,3‘ vidimo, da je dotok v L jub ljano razm erom a m ajhen. Dočim je živelo teda j v L jub ljan i 256 Škof jeločanov (10.6% tedan jega loškega prebivalstva), so dali še Železniki 12? ljud i (15% preb.), ostale km etske občine p a zinatno m anj: Poljane 61 '(3.2%), Selca 104 (2.2%), Žiri 70 (2%), Rovte 33 (1.7%), T ra ta 39 (1.7%), Oslica 29 (1.4%), Zminec 20 (2%), Javo rje 16 (1%), Črni v rh (1%), Sorica le 11 (0.6%). Tudi med temi so to re j na zadnjem mestu hribovske občine, k i so izgubile največ prebivalstva. Značilno je , da v tem oziru minogo bo lj težita v L jub ljano občini Polhov gradeč in H orju l, k i im ata v L ju b ljan i 1. 1928. 6—7% svojih prebivalcev. Slična statistika za K ran j b i nam sigurno pokazala relativno p rece j močnejši dotok delavne moči iz naših dveh dolin v K ranj. P ristavim naj, da med ljub ljansk im i p reb ivalci iz škofjeloškega hribov ja p rev ladu je jo ženske in po poklicu služinčad.

G o s t o t a p r e b i v a l s t v a se je od stan ja po p rv i naselitv i do danes močno izprem enila. L. 1318. je v obeh dolinah prišlo samo 11 ljud i na km 2. Značilno je , da je bil tedaj v Poljansk i dolini daleč na jbo lj gosto poseljen p redel javorske občine (22), dočim je v dolini sami (Zminec, T rata, Poljane) prišlo 13, v obč. Žiri 7 in Oslici celo le 6 lju d i na km 2. V Selški dolini je gostota pojem ala od vzhoda (žup. Strm ica 27, S tirpnik 22) p ro ti sredini (Rudno 10, Selca 8), a zapad je bil še neposeljen. Do 1. 1630. se je gostota močno stopn jevala in sicer precej več v P oljanski dolini (29 na km 2), kot v Selški (21). V P oljanski dolini sta tedaj T ra ta in Po ljane (30) skoraj dosegli Javorje (31), daleč so jih presegli Žiri (49 na km 2), k i so pom enili rekordno gostoto za tedanjo dobo. — L. 1825. je znašala gostota v P o ljan ski dolini že 40, v Selški pa 36 duš na km 2. Javo rje (44) so teda j že zaostale za Poljanam i (45) in O slica (37) jih je skoraj dosegla. O zem lje obč. Zminec, k i je bilo 1. 1318. na isti črti s Poljanam i in Trato, je teda j v gostoti močno zaostalo (21). У selški dolini j e bilo še zelo redko poseljeno soriško - davško področje (15 na km 2).

37 D al mi jih je na razpolago g. V ladko L e b a n , ki p rip ra v lja štu d ijo o porek lu lju b lj. p reb ivalstva .


D anašn ja gostota (1. 1931.) znaša 46 ljud i na km 2 v Poljanski dolini, in 35 (malo m anj kot 1. 1825.) v Selški dolini. N ajveč ja je v obč. Žiri (84), P o ljane (48), T ra ta (46) in v n ekdan ji župniji Selca (43), to re j v gospodarskih središčih obeh dolin. S redn ja je v večjem delu h ribov ja (Javorje in Oslica 38, nekdan ja žup. Strm ica 35, S tirpnik 34), nizka v rudenskem (26) in soriško-dav- škem področju (23), a n a jn iž ja v obč. Zminec (22).

Razlike v gostoti se nam stopn ju je jo , če izločimo gozd in si pogledamo, koliko ljud i živi na km 2 planega sveta (njiv, trav nikov in pašnikov). Te številke, (po kat. občinah) nam povedo, do k ake m ere je p rvotna k m e t i j s k a površina nasičena, m orda celo prenasičena s prebivalstvom . N ad 100 ljud i živi na km" planega sveta v kat. občinah dna P oljanske in Žirovs/ke doline, v O sliških hribih, pa v dnu sredn je Selške doline te r pod Jelovico (drvarski delavci!). 50—100 jih je v javorskem področju, v lučenskih in žirovskih hrib ih te r nad spodnjo Selško dolino. Pod 50 jih je v h ribov ju nad spodnjim desnim bregom P oljanske Sore, ki je , kako r vidimo, v vseh pogledih eno na jm rtve jših področij, te r v vsej zgornji Selški dolini.

S o c i a l n a s t r u k t u r a p rebivalstva je postala p rece j neenotna že s fužinarstvom in z razvojem kajžaristva. Že 1. 1825. sta p rišla v selškem področju v dolinskih naseljih , pa v onih v neposredni bližini velikih gozdov pod Jelovico, povprečno po2 Ikajžarja na 1 g run tarja , v ostalih pa po eden.38 V središču Poljanske doline od H otavelj do P o ljan so prišli tedaj celo 4—6 k a jž a r ji na 1 g run tarja , v žirovskem dnu 2—3, še v javorsk ih b rd ih 1—2, zelo malo pa p ro ti Rovtam in Oslici.39

Do danes se je stan je še močno sprem enilo v p rid k a jža r- jem , predvsem radi zaslužka v gozdu. У dnu Selške doline, zlasti pa pod jeloviškim i gozdovi (Rudno, Dražgoše) p rid e jo že 3—4 k a jž a r ji na 1 g ru n ta rja .40 Tudi v osredn ji Poljanski dolini p ride danes ponekod že do 6 k a jž a rje v na 1 g ru n ta rja , posebno v k ra jih z močno lesno obrtjo (Volča, Podobe n o, Brebovnica). V hrib ih pa je ostalo v glavnem p ri starem .

Posestno stan je g run tarjev je od k ra ja do k ra ja različno. P rvotn i grunti so m erili v vzhodni Selški dolini povprečno 6 ha, na m anj ugodnem soriškem področju do 25 ha, v Davči in M ar

88 P. B l a z n i k , Geogr. V estnik 1934, str. 62.39 Prim . tabele p ri B l a z n i k u , K olonizacija P o ljanske doline, str.

49 sl.40 B l a z n i k , Geogr. V estnik 1934, str. 62.


tin j v rhu 20—40 ha polja. V Poljansk i dolini je obsegal g runt nekako 6 ha, v prisojnem hribov ju nad n jo 8 ha, v osojnem 10 ha.41

D anašnje gospodarsko stan je se zrcali tudi v p o k l i c n i s e s t a v i prebivalstva.42 N ajčistejše km etsko prebivalstvo im ajo hribovske občine Črni vrh, k je r se 94% prebivalstva bavi s km etijstvom , Javorje (89%) in Rovte (82%). V n jih imamo zastopane le še obrti, k i so razporejene povsod po km etih (čevljarji, k ro jači, m izarji itd). P recej km etskega preb ivalstva ima še občina O slica (76%), k je r pa sta vendar obrt in in d u strija zastopani že z 15% (Fužine, Sovodenj). Večina ostalih občin pa ima 60—70% km etskega poklica, k a r izp riču je precejšno vlogo ostalih n ačinov zaslužka (Poljane 69, T ra ta 68, Zminec 65, Selca 65, Sorica 65). O brt ozirom a industrija je zastopana v Poljanah z 19% (med tem razen najrazličnejših splošnih o b rti 3.4% lesne obrti), na T ra ti z 20% (od tega 3% lesne, 5 tekstilne, predvsem čipkar- stva), v Zmincu celo s 26% (od tega 6% les), v Selcih s 30% (od tega 19% les!), v Sorici z 28% (od tega 16% les, 5% tekstilne, t. j. čipkarstva). Vidi se mnogo večja vloga gozda v Selški dolini. N ajm anj km etski sta občini Žiri, k i im ajo 54% km etijskega pok lica in 34% obrti in industrije (od tega 17% oblačilne, t. j. p red vsem čev ljarske in le 2.5% lesne), te r s ta ra tršika občina Železniki, ki im a še danes samo 17 % km etskega prebivalstva, pa 66% O brtno-industrijskega, od tega 25% v lesni s trok i (žage, sodar- stvo), 17% v tekstiln i (med drugim čipke) in 7% v usn jarsk i. — O d trgovine in prom eta živi največ ljud i v obč. Železnikih (8%), T rati (4%) in P o ljanah (čez 3%), d rug je pa povsod pod 3%. Javni službi p ripada 2—3% prebivalstva, nekaj več ob m eji, k je r obm ejni državni organi dvignejo ta odstotek (Oslica in Železniki 4.6, Žiri 4.3, Sorica 4.1%).

Naselja. N aselja so v škofjeloškem hribov ju izvzemši Železnike pretežno km etskega značaja. Med njim i imamo tr i tipe: gručaste vasi, zaselke in samotne km etije.

G r u č a s t e v a s i in z a s e l k i se ločijo med seboj le po velikosti, po nastanku in u s tro ju pa so si povsem sorodne. Večji obseg so gručaste vasi zavzele povsod v prom etnem dnu obeh dolin, pa tudi ponekod v hribovju , zlasti v farnih in občinskih središčih (Javorje, Lučne, Sorica). V splošnem p a so tudi gručaste vasi m ajhne in jedva p resegajo 20 hiš, nad 50 pa jih im ajo le

41 B l a z n i k , G eografski V estnik 1935, str. 58, in K olonizacija P o ljan ske doline, str. 49.

42 Po podatkih Drž. stat. u rad a v Zagrebu.

94 SVETOZAR ILEŠIČ:

redko (v Selški dolini: D olen ja vas, Selca, Sorica; v P o ljansk i: Poljane, G oren ja vas, H otavlje in Žiri s Staro in Novo vasjo). N arastle so zlasti s kajžarstvom v središčih župnij in občin te r ob cestah, k je r so zlasti v P oljanski dolini silno narastle s ta re vaisi (Poljane, H otavlje), zraven n jih p a vz rasti a povsem nova ka jžarsk a nase lja (H otovlja p ri Poljanah , T ra ta in Žabja vas p ri G orenji vasi).

V glavnem se področje gručastih vasi in zaselkov, k a te rih sfkiupna značilnost je tud i v zaselški zem ljiški razdelitv i in n je j sorodni razdelitvi na nepravilne delce,43 k r ije s p redeli n a js ta re jše naselitve. Zavzema predvsem, vso Selško dolino pod Železniki, z gručastim i vasmi v dolini te r zaselki v hribovju, p a dno P oljanske doline z Žirovskim kotlom vred, zlasti pa tudi predel stare naseljenosti na p riso jn i stran i med Kopačnico in G abrško goro (Javorje). Razen tega spadajo k tem u tipu še tirolsko- nem ška naselja v p riso jn i zgornji Selški dolini, k je r imamo v Sp. Sorici celo zem ljiško razdelitev na proge, ki je znak m lajše kolektivne kolonizacije.44

S a m o t n e k m e t i j e tvo rijo značilno naselbinsko obliko v vsem ostalem hribovju . Že v področju p rv e kolonizacije na desni s tran i Selške doline so zastopane jako močno, dasi sto jijo domovi često v skupinah in m ajhnih zaselkih, k i p a kažejo zem ljiško razdelitev v celkih (zaključenih posestvih), tipično svojstvo sam otnih km etij. Tudi v poljanskem področju je h ribov je v vzhodnem delu, zlasti na osojni s tran i in ob Sopotnici posejano s tip ičnim i samotnimi km etijam i, k i se n ad a lju je jo tudi n a po lhograjsko stran. Po kra jšem presledku v pasu od V inharij do Lučen, k je r imamo zaselke, dasi pogosto z zem ljiščem v celkih, se pok ra jin a sam otnih km etij n ad a lju je v predelih kolonizacije iz 16.—17. stol: na Žirovskem hribu , v O sliških hribih, te r v oso jnem delu zgornje Selške doline (Podporezen, Davča, M artinj vrh), dočim n ad Žirmi in Rovti p rev lad a jo zopet zaselki. V vsem p redelu sam otnih km etij so se razvili le redko mali zaselki, po navadi p r i cerkvah (n. p r. Bukov vrh, S tara Oslica).

N aselja našega področja se že na prv i pogled odlikujejo tudi po posebnem t i p u h i š e , k i je značilen za vse škofjeloško- cerk ljansko hribov je.45 Dom, k i pogosto obsega tudi gospodarsko poslopje, je izredno prostoren, po navadi enonadstropen, končna

43 Prim . B l a z n i k , G eografski V estnik 1935, str. 58 in K olonizacija P o ljanske doline, str. 21 sl.

44 B l a z n i k , G eografski V estnik 1935, str. 58.45 Prim . M e l i k , S lovenija II, str. 576.


stran je zelo široka, s 3—5 okni. S treha je strm a in brez šopa, te r posebno značilna v zgorn ji Selški dolini, k je r jo pokrivajo škrli t. zv. zalološkega strešnega skrilavca. H odnika ni, uporaba lesa v zgradn ji je m inim alna, celo kozolci im ajo ponekod (zlasti v Selški dolini) zidane stebre. Zdi se, da je ta tip hiše že prvotno mnogo jače prevladoval p ri hribovskih sam otnih km etijah in zaselkih, k o t v dolinah samih.

Med naselji, k i niso km etskega porekla, so značilni posebno Železniki, nekdan je fužinarsko in železarsko naselje. Po svojem položaju v tesni soteski, brez navezanosti na polje, po svojem vnan jem licu, tesno sklenjeni in podolgovati vrsti hiš, k i same po sebi in po svoji ornam entiki kažejo še danes docela tu je , fur- lainsko-benečanske vplive, je ta k ra j povsem tu j svoji okolici. Videli smo, da se loči od n je še danes tudi po vsej s tru k tu ri in gospodarski usm erjenosti p reb ivalstva, te r po velikem padcu prebivalstva v zadnjih desetletjih (za 31% od 1880 do 1931). D ruga fužinarska naselja so b ila m an jša in so pustila sledove v ruševinah fužin (Jesenice in Potok nad Železniki).

Močan vpliv nekm etijsk ih gospodarskih vej se pozna tudi v drugih dolinskih naseljih . V Poljanski dolini niso nase lja v osrednjem delu rad i prom etne lege n a ras tla samo po obsegu, tem več so tud i dobila v oblikah in razporejenosti domov svojevrstno sliko. Večje hiše s trgovinam i, gostilnami in hlevi so1 se ponekod osredotočile okrog cerkvenega središča (n. pr. na Vidmu v Poljanah), drugod po dolgem ob cesti, talko da tvo rijo danes neke vrste obcestno vas z deloma urbansko, t. j. tržno zunanjostjo (G orenja vas, Žiri). V najnovejšem času se tod p o jav lja jo tudi že vile in letovičarske hišice (H otovlja p ri Poljanah, G orenja vas s Trato). V Selški dolini se podoben vpliv pozna zlasti v Češnjici, k i danes z Rudnim vred tvori gospodarsko najm očnejši k ra j Selške doline, prirodno utem eljeno središče in izhodišče za izrabo gozdov, k i kaže porast v številu preb ivalstva in m odernizirano vnan je lice, dočim v e lja nasprotno razen za Železnike tudi za b ližn ja Selca, staro središče, k i je dolini dalo ime.

P o l o ž a j n a s e l i j je različen p ri km etskih in nekm et- sikih naseljih . Tesnim delom obeh glavnih dolin se je km etska naselitev izognila, tam so nastala le rudarska in obrtna nase lja (Železniki, Fužine). Tudi v s transk ih strm ih grapah imamo do danes samo m line in žage. V širših delih obeh glavnih dolin so se n ase lja naslonila v znožje p riso jne strani, ponekod ob izhodu stransk ih dolin, ki p rivedejo iz hribovskega zaled ja (n. pr. Češn jica, Selca, Poljane). V osojnem vznožju so se naselili k a jž a rji .

% SVETOZAR ILEŠIČ:

K jer je dno dolin močvirno, so se naselja um aknila na bo lj suho obrobje (Žiri in S tara vas) ali celo na n a jn iž je terase (Trata in Dol. Dobrava). У hrib ih pa so si povsod zaselki in km etije izbrali po možnosti zložne planote, slem ena in kope, k i smo si jih ogledali v opisu reliefa. N jive in z n jim i km etije so šle zlasti v p r isojnih straneh zelo visoko (do 1100 m v Davči in M artin j vrhu, do 1200 m pod Ratitovcem, a le do 1000 m nad Jav o rji in M alenškim vrhom, k je r p re j prično strm ine; nad 1000 m tud i v Pasji ravni nad Poljanam i, ali le malo nad 900 m v O sliških hribih). Vmesne grape in doline pa so le skrom no poseljene.

N avezanost naselij in n jiv na morfološke oblike pliocenskega v ravnavan ja se posebno lepo vidi v osrednjem po ljan skem področju. Kdor zre z razglednega Bukovega vrha (832 m) ali P asje ravn i (1031) m nad Poljanam i p ro ti severu, vidi pestro razporejene zaselke po širokih „b rd ih“ in „ravn ih“ pod Blega- šem in njegovim i sosedi p ro ti vzhodu. N jihova svetlobarvna polja, pa črne gozdne lise, k i nakazu je jo vmesne grape, s topn ju je jo in ponazorujejo morfološko sliko. Med gozdnimi kom pleksi G abrške gore in Žirovskega v rha pa se belijo samotne jase in km etije n a malih policah in zložnih pomolih. Kolovozne po ti jih slkoro v enakih višinah vežejo med seboj, dočim je dostop v glavno dolino strm in neprikladen, pogosto le pešpot, te r je lagodne jši le ob glavnih pritokih (Sopotnici, Ločilnici, Brebovnici). Tam pa se je ž iv ljen je osredotočilo v velikih dolinskih središčih od T rate do Poljan, je d ru in srcu Poljanske doline.

Résumé.

Les m ontagnes de Škofja Loka.

L’ au teu r nous donne une é tude géographique des m ontagnes d ’ une altitude m édiocre (jusqu’ â 1562 m à Blegaš) qui form ent la bo rd u re occidenta le du bassin de L ju b ljan a s’ in te rposan t e n tre les Alpes Juliennes au Nord e t les p rem iers p la tea u x dinariques au Sud. La p a rtie occidentale de cette région, d ra inée p a r la Bača et la Id rica vers la Soča (Isonzo), a été attribuée, m algré la population en tièrem ent slovène, à l’ Italie. C ’ est pourquoi l’étude présen te n ’ en concerne que la p a rtie o rien tale , d ra inée p ar la Selška Sora et la P o ljanska Sora. Ces deux petites riv ières, ainsi nommées d’ après le village principale d e chaque vallée (Poljane, Selca), form ent, après un parcours commun d’ une d izaine de kilom ètres depuis leu r confluent auprès de la pe tite ville de Škofja Loka, v ieux cen tre régional, 1’ un de plus grands affluen ts de la Save dans le bassin de L jub ljana.

La s t r u c t u r e de la région est fo rt com pliquée p a r le croisem ent et resserrem en t des lignes tectoniques alp ines et dinariques. C e sont les couches prim aires (le P erm ien et le C arbon ifère surtout) qui y occupent la place p répondéran te, tandis que les calcaires et les dolomies du trias, si im portants


dans les Alpes Juliennes et le K arst voisines, ne p résen ten t qu’ une superficie assez res tre in te tou t en form ant les p a rtie s les plus élevées et les plus r a vinées. Aussi le re lief du sol est-il caractérisé p a r des form es du modelé p resqu ’ exclusivem ent norm al, chose rem arquab le en voisinage des régions karstiques d ’un coté, des Alpes Juliennes sudorientales d ’au tre coté, où p ré dom inent, là aussi, les petites form es karstitjues, les vallées p rincipales e x ceptées. En form ant depuis Г oligocène la zone de partage des eaux en tre les tr ib u ta ires de la Mer A dria tique et celles du Bassin pannonien, la région a subi assez peu d’aplanissem ent pendan t l’époque pliocène, ce qui est cu rieux en com paraison avec les larges pénéplaines pontiennes des P réalpes Juliennes e t du K arst de T rieste. De même, les te rrasses du pliocène supérieu r (7 é ta ges) sont d ’ une faib le étendue, mais p o u rtan t d ’ une grande im portance pour la vie agricole et l’ h ab ita t ru ra l. Les vallées elles-m êm es sont en général é tro ites avec le creusem ent signifiant des ru isseaux récen ts; elles sont p a r fois des véritab les gorges (la vallée supérieu re de la Selška Sora, la gorge de F užine sur la P o ljanska Sora), parfo is au con tra ire élargies, en voie d ’ une accum ulation abondante, souvent m arécageuses (la vallée de la P o ljanska Sora en am ont de P o ljane et au tour de Ziri).

Le c l i m a t de ces m ontagnes est assez rude, avec l’ été beaucoup plus fro id que celui de L ju b ljan a (la tem p éra tu re m oyenne en ju ille t 17.7°), mais les tem peratu res h iverna les (janv ier—1.6°) y sont a peu p rès les mêmes en dépit de Г a ltitude p lus élevée, pu isque l’ inversion de tem péra tu re du bassin de L ju b ljan a n ’ y p én è tre p resque jam ais. Les précip ita tions sont très abondantes augm entant du Sud-Est au N ord-O uest (de 1465 à 2206mm). La vallée supérieu re de la Selška Sora, plus élevée e t p lus ab ritée con tre les vents du Sud-Ouest, a des h ivers bien plus rudes et neigeux. D ans la p a rtie m érid ionale da le région (la vallée de la P o ljanska Sora et la région d ite de Polhov gradée), les averses d’ été et d’ autom ne am ènent des dévastations fâcheuses. A l’occasion d ’ une tel averse, le 27 sep tem bre 1926, la station de Lučne a en reg istré 340mm de pluie! C’ est aussi la vallée de la P o ljanska Sora qui m ontre le régim fluvial bien plus irrégu lie r, à cause de sa pente moins équilibrée, du sol plus perm éable et des averses plus fréquentes.

Le t a p i s v é g é t a l m ontre l’ aspect des au tres régions alpines sudorientales. La forêt, com posée en grande partie de conifères et de hêtres, y couvre 46'8%. Au-dessus de la forêt, seulem ent quelques sommets les plus élevés (Blegaš 1562 m, Ratitovec 1672 m, Porezen 1632 m) offren t le patu rage du type alpin.

La v i e é c o n o m i q u e s’ appuie sur une te rre a rrab le réla tivem ent res tre in te (12% de superfic ie totale) e t peu fertile . E lle est plus propice à la cu ltu re de 1’ avoine et du pom m e de te rre qu’ à celle d ’ au tres céreales qui ne produ isen t pas assez pour les besoins de la population. L ’ élevage est la b ranche plus active, mais en déclin elle aussi, su rtou t en ce qui concerne les moutons. Un progrès éviden t m ontre la cu ltu re de laitage. En général, 1’ économ ie agricole n’ a jam ais été assez productive. C ’ é ta it d é jà à la fin du m oyen âge que se sont installées dans diverses localités d e la région et sur tout dans la bourgade Železniki qu’ ils ont fait su rg ir dans le gorge de la h au te Selška Sora, les forges de fer qui exp lo ita ien t les m inéraux de fer et les im m enses forêts de la région. Mais, en concurrence avec l’industrie m oderne, les fonderies ont d isparu . D’ a u tre part, des au tres ressources économ iques ont sauvé la région du déclin et d ’ une dépopulation rap ide: c’ est au p rem ier

7

9 8

rang Г explo ita tion m oderne des forêts, puis quelques m étiers ou petites in dustries locales, comme celles de cordonnerie à Žiri. Une v ie ille in d u strie à domicile, celle des dentelles, persis te à équ ilib rer dans une ce rta in e m esure l’économ ie agricole passive.

Les parties in férieu res de deux vallées ont é té d é jà colonisées avant le XHIe siècle. Seules les grandes forêts de la m oitié occidentale sont restées tou t à fa it inhabitées ju sq u ’ au XYe siècle. Dès lors, elles ont été colonisées en des grandes ferm es isolées tand is que la colonisation an té rieu re des fonds des vallées et des versan ts ensoleillés a créé des ham eaux et des villages en tas au x cham ps assolés. La population , assez clairsem ée au debut du XlVe siècle (11 hab. au k ilom ètre carré), a v ite augm enté ju sq u ’ au XIXe siècle (36—40 au km 2). D epuis lors, la vallée m oins favorab le de la Selška Sora m ontre un e dépopulation constan te (de 7% depuis 1881) tand is que la population de 1’ au tre vallée, ju sq u ’ à 1867 en voie d ’ augm entation encore, est dès lors à peu p rès stagnante. Seul le p e tit bassin de Žiri, avec une v ive activité industrie lle , a augm enté de p lus de 20% depuis 1881. Svetozar Ilešič.

Documents

Škofjeloško hribovje