Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta

Oddelek za prevajalstvo

MAGISTRSKO DELO

Tolmačenje na kriznih območjih

Rok Chitrakar

Mentor: izr. prof. dr. Vojko Gorjanc

Ljubljana, marec 2011

2

Za vztrajno spodbudo in koristne napotke se zahvaljujem mentorju, izr. prof. dr. Vojku Gorjancu.

3

Izvleček

Namen pričujočega dela je opisati tolmačenje na kriznih območjih, pri tem pa

poudariti različne vidike, ki to vrsto dela definirajo kot samostojno dejavnost v okviru

tolmaškega poklica in raziskav na področju tolmačenja. Zaradi edinstvenega

konteksta, v katerem ta oblika medjezikovnega prenosa poteka, se porajajo številna

vprašanja, ki jim je vredno nameniti nekaj več pozornosti.

Kompleksna in nepredvidljiva dinamika tega poklica otežuje oblikovanje ustreznega

in relevantnega programa za usposabljanje, osnovanega na enotnem poklicnem

kodeksu. Nadaljnje težave izvirajo iz konfliktne vloge lokalnih tolmačev, ki so

primorani iskati izmuzljivo ravnotežje med osebno etiko in poklicnimi zahtevami,

obenem pa se morajo soočati s posledicami pogosto nenaklonjenega ali sovražnega

odnosa drugih udeležencev komunikacije. Upoštevati je potrebno tudi pravni status

tolmačev, udeleženih v mednarodne konflikte, še posebej v primerih, kjer

pomanjkanje primerne opredelitve in definicije njihove vloge oz. funkcije lahko vodi v

dodatne nevarnosti in nepotrebna tveganja.

Tolmačenje na kriznih območjih se že dolgo pojavlja le v ozadju raziskovalne

dejavnosti in ni deležno zadostne pozornosti poklicne skupnosti in javnosti.

Magistrsko delo skuša zato poudariti pomen vloge tolmačev v razvoju aktualnih

dogajanj v glavnih arenah kriz in konfliktov. Poleg tega izpostavlja glavna področja

problematike, ki v največji meri ogrožajo pripadnike tega poklica, ter se pri tem

osredotoča na pobude in priporočila, ki bi lahko pripomogla k izboljšavi razmer v

prihodnosti.

4

Abstract The aim of the thesis is to provide a general description of interpreting in areas of

crisis and conflict, highlighting the various aspects that define it as a specific and

independent activity within the field of the interpreting profession and research. The

unique and challenging context in which this form of interlingual transfer takes place

presents numerous issues.

The complex and unpredictable dynamic of the profession presents an obstacle to

establishing a relevant training curriculum, based on a unified code of conduct.

Further difficulties arise from the conflicting role of local interpreters who continuously

struggle to find a balance between personal ethics and professional requirements

while facing the consequences of often negative or hostile attitudes towards their

activity. The legal status of interpreters involved in international conflicts also has to

be taken into consideration, especially in cases where the lack of proper regulation

and definition of their function can lead to more dangers and unnecessary risks.

Interpreting in crisis areas has long been in the background of research and has not

received sufficient attention from the professional community or the public. This

thesis attempts to reveal the importance of the role of interpreters in the development

of current events in the principal arenas of conflict and crisis. It also highlights the

main problem areas which present the most serious threats to members of this

profession and focuses on positive initiatives and potential improvements that could

help remedy the situation.

5

UVOD 6

DELO TOLMAČA NA KRIZNIH OBMOČJIH 9

KRATEK PREGLED PROBLEMATIKE 12

USPOSABLJANJE TOLMAČEV ZA DELO NA KRIZNIH OBMOČJIH 16

USPOSABLJANJE NA DALJAVO: PREDNOSTI IN IZZIVI VIRTUALNEGA UČNEGA OKOLJA 19 PRIMER USPOSABLJANJA ZA DELO V OKVIRU MIROVNIH MISIJ 23

STATUS TOLMAČEV NA KRIZNIH OBMOČJIH 29

OMEMBE IN POLOŽAJ TOLMAČEV V MEDNARODNEM PRAVU 31 PRAVNI STATUS TOLMAČA V KONFLIKTU 33 KONTINUIRANO VAROVANJE TOLMAČEV NA OBMOČJIH KONFLIKTA 38 OPRAVLJENO DELO IN PRIPOROČILA 41

VLOGA TOLMAČEV NA KRIZNIH OBMOČJIH 44

TOLMAČENJE V KONFLIKTU: MEJE IN OMEJITVE NEVTRALNOSTI 47 ETIČNI KODEKSI: POMOČ ALI OMEJITEV? 54

ZGODBE Z NASLOVNIC: OKNO V REALNOST VOJNEGA TOLMAČENJA 63

VOJNI TOLMAČI, ŽRTVE ZASEBNIH PODJETIJ IN ZAVAROVALNIC 65 POTREBA PO TOLMAČIH: PRILOŽNOST ZA ZASLUŽEK 68 DAN V ŽIVLJENJU VOJNEGA TOLMAČA 69 IZGNANI IN NEZAŽELENI 74 NEVARNOSTI VOJNEGA TOLMAČENJA V ŠTEVILKAH 78

SLOVENSKE IZKUŠNJE 82

ZAKLJUČEK 89

SUMMARY 92

LITERATURA 95

SPLETNI VIRI 97

6

Uvod

Delo tolmača je tako raznoliko in spremenljivo kot okoliščine, v katerih poteka. Ko

govorimo o tolmačenju, imamo največkrat v mislih konferenčno tolmačenje, ki se

odvija v delu prilagojenem okolju konferenčnih dvoran katere od institucij ali

mednarodnih organizacij, ki tolmače potrebujejo za vsakdanje delovanje. V tem

kontekstu so tolmači prisotni že kar nekaj časa, vse od pojava mednarodnih

organizacij in institucij, kot so Združeni narodi, Evropska unija in druge, ki za svoje

delovanje potrebujejo tudi tolmačenje.

Usposobljeni konferenčni tolmači danes zavzemajo pomemben položaj v vsakršni

obliki mednarodnega sodelovanja, ki zahteva dobro medsebojno razumevanje

udeležencev komunikacije. Ker te pogosto ločuje jezik, je osrednja naloga tolmačev,

da jim pomagajo to sporazumevalno oviro kar najučinkoviteje premostiti. Zadolžitve

konferenčnih tolmačev se razlikujejo glede na komunikacijske okoliščine in potrebe.

V okviru omenjenih institucij in organizacij največ prispevajo k uspešni izmenjavi idej

in mnenj, na podlagi katerih se oblikuje soglasje in skupna politika. Za enakopravno

in pravično mednarodno sodelovanje in zagotavljanje legitimnosti političnih procesov

je medjezikovni prenos torej ključnega pomena.

Delovanje poklicnih tolmačev je bilo dolgo omejeno predvsem na politično domeno,

sčasoma pa so se začele potrebe po njihovih storitvah vse pogosteje pojavljati tudi

drugod. Z vse večjo odprtostjo sodobne družbe se je povečal pretok ljudi in države so

postale raznolike, večkulturne in večjezične tvorbe, v katerih živimo danes.

Priseljenci, ki življenja začenjajo izven domovine, se morajo v procesu vključevanja

soočati s številnimi težavami, med katere gotovo sodi tudi neznanje jezika novega

okolja. Da bi si lahko uredili status in zagotovili nekatere osnovne pravice, ki

predstavljajo temelj uspešnega obstoja v demokratični družbi, ti posamezniki

potrebujejo pomoč tudi na ravni sporazumevanja. Tolmači so se tu pojavili v novi

vlogi, kot jezikovni posredniki v administrativnih postopkih, na sodiščih in v zdravstvu,

torej v najširšem kontekstu družbenega življenja.

7

V pričujočem magistrskem delu bomo pozornost usmerili dalje, preko okvirov

uveljavljenih in priznanih oblik tolmaškega dela ter skušali kar najbolje predstaviti in

opisati vrsto tolmačenja, katerega kontekst in raznoliki vidiki ostajajo relativno

neraziskani, saj se je v javnosti in stroki dolgo časa pojavljalo le v ozadju. Tolmačenje

na kriznih območjih (Kahane, 2007) je v pozornost javnosti namreč začelo pronicati

šele s poročanjem svetovnih medijev s področij aktualnih konfliktov, humanitarnih kriz

in naravnih katastrof.

Z vojnih front Afganistana in Iraka, trenutno dveh največjih žarišč sodobnega

konflikta, ki tako ali drugače zajemata tudi velik del mednarodne skupnosti, so se

začela pojavljati poročila, ki razkrivajo vlogo in pomen teh poprej slabo vidnih

pripadnikov tolmaškega poklica. Ti delujejo v izredno nevarnih okoliščinah,

odmaknjenih od realnosti zahodnega sveta, in morda ravno zato ni nenavadno, da

doslej niso bili deležni kakšne posebne pozornosti. Delo tolmačev na kriznih

območjih je na videz v marsičem podobno delu njihovih vrstnikov, ki svoje znanje in

storitve nudijo v bolj običajnih komunikacijskih kontekstih, vendar se od drugih oblik

tolmačenja razlikuje predvsem v enem vidiku.

Izredne okoliščine tolmačenja na območjih konflikta in kriz neposredno določajo tako

vlogo kot raznovrstnost zadolžitev tolmača, ki ga pri uspešnem opravljanju poklica

poleg dobro poznanih izzivov, vezanih na strokovne kompetence, ovira cela vrsta

drugih težav, izvirajočih iz specifik tega dela. Kontekst dela v kriznih žariščih, ki v

najširšem obsegu zajema tako kulturne in družbenopolitične dejavnike kot

udeležence komunikacije, izrazito vpliva na oblikovanje in spreminjanje vloge

tolmača, na njegov status, osebno varnost ter na samo raznovrstnost zadolžitev.

Namen tega dela je opisati to še vedno precej spregledano področje tolmačenja ter

pri tem opozoriti na specifične vidike, ki tolmačenje na kriznih območjih ločujejo od

drugih vrst tolmaškega dela ter ga izpostavljajo kot relevantno tematiko, upravičeno

do samostojne obravnave. Obenem si prizadeva čim bolj zvesto in dosledno

predstaviti delo tako akademske kot poklicne skupnosti, ki je bilo na tem področju že

opravljeno, ter različne obravnavane vidike povezati v uravnoteženo celoto, ki bi

lahko v najboljšem primeru služila kot izhodišče za bolj podrobno raziskovanje.

8

Poleg opisa stanja in obstoječih ugotovitev je eden osrednjih in pomembnejših ciljev

izpostavljati družbeno problematiko tolmačenja na kriznih območjih. Status tolmačev,

predvsem tistih, ki delujejo na področjih oboroženih konfliktov, je v mnogih pogledih

pomanjkljiv in neurejen, kar neposredno ogroža osebno varnost in onemogoča

dostojno življenje posameznikov, ki ta poklic opravljajo. Opozarjati je potrebno tudi na

vlogo in podobo tolmačev na kriznih območjih, ki se morajo pogosto soočati z

negativnimi posledicami krivične obravnave ali neustreznega odnosa s strani drugih

udeležencev komunikacije. Da bi čim bolje predstavili realnost situacije, smo

teoretični okvir dopolnjevali s pričevanji in izkušnjami o vojnem in kriznem

tolmačenju, ter skušali poglavitna vprašanja in težave poudarjati tudi na osnovi bolj

življenjskega izhodišča.

Na tem mestu naj omenimo, da smo se lahko pri izdelavi magistrskega dela zaradi

praznine, ki zeva na področju preučevanja tolmačenja na kriznih območjih, opirali le

na precej boren, a zato toliko bolj relevanten nabor literature, ki je problematiko

premaknila nekaj pomembnih korakov bližje k ospredju raziskovalnega zanimanja.

Večina strokovne literature se tako pojavlja v obliki člankov in prispevkov v tolmaških

in prevajalskih zbornikih, celovitega dela o tolmačenju na kriznih območjih pa

zaenkrat še ni. Delo omenjene prispevke uporablja kot izhodišče za kritični razmislek

in nadaljnje razvijanje problematike, pri tem pa se osredotoča na iskanje povezav in

odnosov med posameznimi vidiki.

V uvodnem delu je pozornost namenjena splošnim značilnostim tolmačenja na

kriznih območjih, ki nam omogočajo vpogled v širši kontekst tega poklica. V okviru

opisa skušamo opredeliti tudi različna področja tovrstne tolmaške dejavnosti, nato pa

s kratkim pregledom predstavimo še glavne točke problematike, ki se na več mestih

pojavljajo v nadaljevanju. Jedro naloge je posvečeno podrobnejši obravnavi najbolj

relevantnih vidikov tolmačenja na kriznih območjih; v osrednjem položaju se tu

pojavljata status in vloga tolmača. Po nekoliko bolj poglobljeni predstavitvi že

opravljenega dela in pobud, ki na problematiko opozarjajo, v zaključku temo

predstavimo še v luči realnega družbenega konteksta, pri čemer skušamo poglavitna

vprašanja in ugotovitve povezati s poročili in pričevanji o delu tolmačev v vojnih

žariščih.

9

Delo tolmača na kriznih območjih

Preden se lotimo podrobnejše obravnave posameznih vidikov problematike, si

poskušajmo ustvariti splošno predstavo o tolmačenju na kriznih območjih in določimo

nekatere poglavitne značilnosti, ki ga najbolj vidno ločujejo od drugih oblik

tolmaškega dela. Tolmačenje na kriznih območjih zajema tako delo tolmačev na

območjih konflikta (vojn, oboroženih spopadov) kot tudi na območjih humanitarnih

kriz. Od drugih vrst tolmačenja se najbolj opazno razlikuje predvsem po nevarnosti in

težavnosti okoliščin, v katerih poteka. Tolmači na kriznih območjih (Kahane, 2007) so

za razliko od vrstnikov, ki delujejo v bolj običajnih, varnih in udeležencem diskurza

naklonjenih komunikacijskih kontekstih, neprimerno bolj ogroženi, poleg tega pa se

soočajo s številnimi za to vrsto dela specifičnimi izzivi in težavami, ki si jih bomo

pobližje ogledali v nadaljevanju.

Po pregledu relativno omejene količine strokovne literature in zabeleženih pričevanj

ter izkušenj, povezanih s tolmačenjem na kriznih območjih, smo izpostavili tri glavne

kontekste, v katerih se pojavlja. Prva vrsta tolmačenja na kriznih območjih, ki

predstavlja najbolj obsežen del problematike in ji zato temu primerno posvečamo tudi

nekoliko več pozornosti, je tolmačenje na območjih konflikta (Fitchett, 2010) oziroma

vojno tolmačenje. Gre za tolmačenje v kontekstu aktualnih meddržavnih in, v

zadnjem času tudi vse bolj pogostih, znotrajdržavnih oboroženih spopadov, v katerih

se soočajo nasprotujoče si strani konflikta. V takšnih scenarijih tolmači ponavadi

delajo za katero od udeleženih strani spora in so temu primerno obravnavani kot del

njenih enot. V tem primeru tolmači ne delujejo vselej kot nevtralni udeleženci, med

njihove zadolžitve namreč spadajo tudi taktične in obveščevalne naloge (recimo

pridobivanje informacij), ki neposredno vplivajo na premike, v določeni meri pa tudi

na uspeh vojaških enot.

Do nedavnega je bilo eno glavnih žarišč, v katerih so vojni tolmači delovali, v naši

neposredni bližini, na območjih oboroženih konfliktov, ki so bila po razpadu nekdanje

Jugoslavije najbolj kritična. Z delom na nekdanjih vojnih območjih Srbije, Hrvaške,

Bosne in Kosova ima izkušnje nemalo tolmačev in prevajalcev, ki nam s svojimi

pričevanji omogočajo dragocen vpogled v osrčje te problematike. Trenutno je

delovanje vojnih tolmačev najbolj osredotočeno na Afganistan in Irak, kjer se konflikti

10

kljub opaznem zmanjšanju števila prisotnih oboroženih enot še vedno nadaljujejo. Na

teh področjih z mednarodnimi oboroženimi silami (npr. Koalicija voljnih, odgovorna za

invazijo na Irak) sodelujejo predvsem lokalni tolmači, ki jim pomagajo pri navezovanju

stika s tamkajšnjim prebivalstvom, pri pridobivanju informacij, zasliševanjih,

usposabljanju in drugih vojaških aktivnostih.

Drugo večje področje tolmaškega delovanja na kriznih območjih je tolmačenje v

okviru mirovnih misij. Mirovne misije ponavadi nastopijo po uradni prekinitvi

oboroženih spopadov, v času premirja. Gre za mednarodne operacije, ki združujejo

pripadnike različnih držav, ki pod okriljem organizacij, kot sta na primer Nato in OZN,

skrbijo za vzdrževanje stabilnosti (Monacelli, 2002) ter spoštovanje mednarodnih

dogovorov in konvencij. Izkušnje kažejo, da tudi v teh primerih konflikti nikakor niso

izključeni, zato je to še vedno eden nevarnejših kontekstov, v katerih lahko delujejo

tolmači. Ti so pri delu za mirovne misije v nekoliko drugačni situaciji kot njihovi

vrstniki, ki tolmačijo v vojnih žariščih. Njihova vloga je – tako kot vloga mirovnih sil –

nevtralna, poleg tega pa ne sodelujejo več zgolj s pripadniki vojske, ampak tudi s

civilnimi strokovnjaki in prostovoljci. S svojim znanjem in kompetencami tako

prispevajo k obnovi prizadetih in opustošenih območjih ter k distribuciji materialne in

zdravstvene pomoči lokalnemu prebivalstvu. Kljub temu da delujejo v relativno

nevarnem okolju, kjer so lahko še vedno tarča nasprotnikov tujega posredovanja,

zavzemajo precej bolj pozitivno vlogo in uživajo več naklonjenosti.

V zaključku splošnega pregleda dejavnosti tolmačev na kriznih območjih izpostavimo

še humanitarno tolmačenje, ki je po nevarnosti in stopnji tveganja na drugem koncu

spektra tolmačenja na kriznih območjih. In vendar humanitarno tolmačenje ni nujno

ločeno od obeh že omenjenih vrst tolmačenja na območjih konflikta in kriz;

nasprotno, ponavadi se z njima prekriva in dopolnjuje. Poteka tako na vojnih

območjih kot na območjih mirovnih misij, kjer so spopadi vsaj začasno omejeni; ravno

na teh področjih so namreč prisotni ljudje, ki so najhuje prizadeti in humanitarno

pomoč nujno potrebujejo. Prva bistvena razlika, ki humanitarno tolmačenje ločuje od

drugih prevladujočih tolmaških kontekstov, je pretežno civilna sestava pripadnikov

organizacij, ki v teh situacijah delujejo. Naj gre za mednarodne organizacije ali za

nevladne organizacije: entitete, ki nudijo humanitarno pomoč v tradicionalni obliki

niso oborožene in nikakor ne morejo in ne smejo biti aktivno udeležene v spopade.

11

Njihova osnovna in poglavitna naloga je oskrbovanje prizadete lokalne populacije z

najnujnejšo pomočjo, z živili, zdravili in zdravstvenimi storitvami, ter sodelovanje pri

procesu obnove, gradnje in popravil osnovne infrastrukture, ki omogoča preživetje.

Najbolj intenzivno delo tovrstnih organizacij se začne po koncu konflikta in lahko traja

zelo dolgo, saj posledice oboroženega obračunavanja žal skoraj vedno trajajo dlje

kot sami spopadi. Na področju humanitarnega tolmačenja prevladujeta tolmačenje za

medicinske potrebe in tolmačenje v kontekstu rekonstrukcije ter socialne pomoči.

12

Kratek pregled problematike

Različnim vidikom tolmačenja na kriznih območjih se bomo podrobneje posvečali v

nadaljevanju, zaenkrat pa si na kratko oglejmo glavna vprašanja, povezana s to

problematiko. Namen tega pregleda je ustvariti splošno sliko o trenutnem stanju,

izpostaviti glavne točke in teme, ki jih bomo v delu obravnavali, ter pokazati, kako se

te medsebojno navezujejo in v katerih delih se prekrivajo. Težave, ovire ter osebne

dileme, s katerimi se morajo soočati tolmači pri delu so v največji meri odvisne od

vrste okoliščin, ki jih določajo raznoliki dejavniki, od širšega konteksta dela do

dojemanja in odnosa udeležencev komunikacije.

Strokovna in medijska javnost sta tolmačenju na območjih konfliktov in kriz začeli več

pozornosti posvečati, ko so se v medijih in strokovnih publikacijah pojavila prva

poročila in statistike, ki so pričale o nevarnostih in tveganjih tega dela (Kahane,

2010). Že po hitrem pregledu podatkov postane očitno, da so tolmači na kriznih

območjih med najbolj ogroženimi skupinami civilistov, ki delujejo v kontekstu

konflikta. Med letoma 2003 in 2008 naj bi bilo tako v iraški vojni ubitih približno 360 in

ranjenih kar 1200 tolmačev (Fitchett, 2010), ki so jih zaposlovale oborožene sile

Združenih držav. To so le uradne statistike, do katerih so se dokopali novinarji in

raziskovalci, zato si ni težko predstavljati, da je v resnici situacija še bolj tragična.

Nekaterih tolmačev v statistike najverjetneje niti ni bilo mogoče vključiti, ker so kot

tarče ugrabitev lokalnih uporniških skupin izginili brez sledu. Irak je le eno izmed

aktualnih področij konflikta, tolmače pa poleg Združenih držav pri svojem delu na

nevarnih območjih uporabljajo tudi številne druge države in mednarodne

organizacije.

Tolmače za delo po kriznih žariščih današnjega sveta najemajo tako oborožene sile,

torej državne vojske in mednarodne mirovne misije, kot nevladne organizacije,

pripadniki medijev ter zasebna podjetja, ki na prizadetih območjih sklepajo

dobičkonosne posle. Tolmači so običajno pripadniki lokalnega prebivalstva, ki se za

delo odločajo zaradi hudih razmer, v katerih živijo, in so za preživetje pripravljeni

ogroziti tudi osebno varnost, zaradi česar jih delodajalci še lažje izkoriščajo. Zaradi

zaskrbljujočih statistik in poročil, ki razkrivajo tragično pomanjkanje spoštovanja

13

statusa ter osebne in poklicne integritete tolmačev, se je pojavila potreba po

aktivnem izpostavljanju te problematike in spodbujanju k iniciativam oziroma

konkretnim korakom proti izboljšanju.

Drugi pomembni vidik tematike je kompleksnost vloge tolmačev na kriznih območjih

(Inghilleri, 2010: 165). Tolmači pogosto sodelujejo s tujimi entitetami, ki v kontekstu

vojn – še posebej če gre za oborožene sile – običajno ne uživajo prevelike

naklonjenosti s strani lokalnega prebivalstva. Posebej kritičen je položaj lokalnih

tolmačev, ki jih zaradi sodelovanja s tujci prebivalci lahko označijo za izdajalce in

kolaboracioniste. Sicer nevtralni tolmači, ki so praviloma prisotni le zato, da

vzpostavljajo stik in komunikacijo z lokalnim prebivalstvom, postanejo uslužbenci

»sovražnika« ali »okupatorja«, zaradi česar se nemalokrat znajdejo med glavnimi

tarčami napadov oboroženih uporniških skupin, ki do teh posameznikih ne kažejo

nobenega usmiljenja (situacija v Afganistanu, Iraku). V nekaterih primerih so bili

tolmači že žrtve ugrabitev, v najbolj tragičnih pa se je njihovo življenje končalo z

usmrtitvijo. Odkupnine so v takih situacijah izredno redke (lokalni tolmači nimajo

zaledja tujih državljanov), poleg tega pa ugrabitelji tovrstne priložnosti raje izkoristijo

za zgled in svarilo vsem posameznikom, ki se za to delo odločajo. Na vlogo tolmačev

se navezujejo tudi pomembni etični vidiki, ki si v situacijah krize in konflikta

nasprotujejo in s tem onemogočajo razvoj enotnega poklicnega kodeksa, ki bi

tovrstne težave lahko olajšal.

Z varnostjo tolmačev na kriznih območjih je neposredno povezano vprašanje

njihovega statusa, predvsem v okvirih mednarodnega prava in zakonskih varoval. Ta

so velikokrat pomanjkljiva, saj tolmačem kljub njihovi očitni izpostavljenosti ne

namenjajo posebne pozornosti. To lahko deloma pripišemo tradicionalni nevidnosti

lika tolmača pa tudi zastarelosti pravnih inštrumentov in določil, ki problematike v

aktualnih kriznih in konfliktnih kontekstih ne predvidevajo. Veliko več dela bi moralo

biti posvečenega statusu nepristranskosti oziroma nevtralnosti tolmačev na kriznih

območjih (Bartolini, 2010), obenem pa bi jim morala biti zagotovljena dodatna

varovala, ki bi jih ščitila pred pregonom zaradi opravljanja svojega poklica ali pa bi jim

zagotavljala določeno mero imunitete pred zahtevami sodnih organov (npr. vabila na

zaslišanja). Tako bi morda udeleženci konflikta lažje razumeli, da tolmač v večini

14

primerov ni in ne more biti nevaren oziroma grozeč element, ki se ga je zaradi lastne

varnosti ali interesov potrebno znebiti.

Omenili smo že odnos delodajalcev, organizacij in služb do tolmačev, ki jih

zaposlujejo za delo na nevarnih območjih. Plačilo tolmačev je, vsaj za lokalne

razmere, v katerih delujejo, večinoma relativno ustrezno, čeprav še zdaleč ne odtehta

nevarnosti in tveganj, s katerimi se ti vsak dan soočajo. Veliko večja težava je

zagotavljanje kontinuirane oskrbe in varnosti tolmačev tako med kot tudi po konfliktu.

Mnogi posamezniki se zaradi posledic dela v vojnih žariščih sooča s hudimi

zdravstvenimi težavami in poškodbami, za katere delodajalci pogosto nočejo

odgovarjati. Tolmači so po opravljenih dolžnostih prepuščeni sami sebi in niso

deležni ustrezne pomoči entitet, ki so jih najemale. Poleg zdravstvenih težav jih

bremeni vprašanje samega obstoja in življenja v domovini – zaradi negativne vloge,

ki so si jo nakopali z delom za tuje organizacije, jim je lokalno prebivalstvo

nenaklonjeno ali pa za njih predstavlja celo grožnjo. Izgnani iz domačega okolja

iščejo zatočišče v drugih državah, največkrat v tistih, za katere so delo opravljali. Ko

se tam nazadnje znajdejo, pa že v okviru azilnega postopka naletijo na zaprta vrata

(Fitchett, 2010).

Ali je mogoče posameznike sploh pripraviti na neštete nevarnosti in pasti dela na

kriznih območjih? Dokler po svetu divjajo konflikti in pustošijo krize, ki jim v trenutnih

okoliščinah žal še zdaleč ni videti konca, bodo obstajale tudi potrebe po storitvah

tolmačev. Če posameznikov, ki se za to delo iz različnih razlogov odločajo, ni

mogoče zaščititi pred nevarnostmi in nepredvidljivimi posledicami tega poklica, k

izboljšanju situacije morda lahko še največ prispeva ustrezno usposabljanje.

Usposabljanje za tolmačenje na kriznih območjih je še v povojih, saj do nedavnega ta

oblika tolmaške dejavnosti tudi s strani strokovne in akademske skupnosti ni bila

priznana kot samostojna in se ji kot taki ni namenjalo veliko pozornosti. V tem delu si

zato prizadevamo pokazati, da so specifike dela na območjih konflikta in kriz z vsemi

vsebovanimi izzivi vsekakor dovolj izrazite, da si zaslužijo ustrezno pozornost in

samostojno mesto med drugimi vrstami tolmačenja. Delo v kontekstu kriz zahteva

temu prilagojeno usposabljanje, ki v svojem učnem programu predvideva poglavitne

težave in vprašanja, povezana s tem poklicem. Z razvojem ključnih spretnosti in

15

znanj ter ustrezne prakse, ki jo zahteva delovanje v nevarnih okoliščinah vojnih viher

in kriz, je lahko prihodnost tolmačev vsaj nekoliko svetlejša.

16

Usposabljanje tolmačev za delo na kriznih območjih

Tolmačenje je poklic, ki poleg ustreznih jezikovnih sposobnosti ter poznavanja

aktualnih družbeno-kulturnih dogajanj zahteva še vrsto drugih spretnosti, ki tolmaču

omogočajo zadovoljivo opravljanje dela. Večina univerzitetnih študijskih programov

tolmačenja študente pripravlja na delo v konferenčnem okolju mednarodnih institucij,

v vladnih službah ali na zasebnem trgu. Poučevanje se osredotoča na dva poglavitna

načina tolmačenja, simultano tolmačenje, ki v konferenčnem kontekstu brez dvoma

prevladuje, in konsekutivno tolmačenje, ki je pri vsakodnevnem delu bolj prisotno v

zasebnem sektorju, pri sestankih in predstavitvah ter pri tolmačenju za potrebe

zdravstva ali v okviru azilnih postopkov oz. tolmačenja za potrebe skupnosti (Pajek,

2011: 1).

Za obvladovanje obeh načinov tolmačenja je potrebno dobro poznavanje specifičnih

tehnik in konceptov, ki so za opravljanje tolmaškega dela bistvenega pomena.

Omenjene tehnike študenti razvijajo med intenzivnimi in rednimi praktičnimi vajami v

posebej prilagojenih tolmaških učilnicah, ki so opremljene tudi s kabinami za

simultano tolmačenje in omogočajo simulacijo tolmačenja v karseda realnih

konferenčnih pogojih. Pri učenju simultanega tolmačenja študenti razvijajo

sposobnost koncentracije, občutek za ustrezni zamik med prejetim govorom in

podajanjem oz. décalage, tehnike za premagovanje morebitnih težav in ovir ter vrsto

drugih veščin, ki jih zahteva delo v kabini.

Z bolj neposrednim komunikacijskim položajem se seznanijo pri vajah iz

konsekutivnega tolmačenja, kjer morajo poleg sposobnosti pomnjenja in

koncentracije osvojiti tudi tehnike zapisovanja, logičnega povzemanja in javnega

nastopa. Tudi v tem primeru gre za življenjski in izkustveni učni proces, pri katerem

se študenti srečujejo z resničnimi govori in govorci ter se morajo naučiti soočati tudi s

pritiski in stresom, ki predstavlja neizogiben del tolmaškega poklica.

Očitno je, da je kakovost pedagoškega procesa odvisna od čim večje količine pristnih

izkušenj, ki posameznika lahko kar najbolje pripravijo na opravljanje nalog v realnem

delovnem okolju. Seveda ne smemo pozabiti na osrednjo vlogo učitelja tolmačenja, ki

17

največ prispeva s podajanjem povratnih informacij, torej komentarjev in priporočil

glede tolmaškega nastopa, točnosti, morebitnih vsebinskih pomanjkljivosti ali napak,

ki študentu omogočajo boljši nadzor nad lastnim učnim procesom in razvojem.

Najbolj dragoceni vidik vloge učitelja pa so brez dvoma njegove osebne izkušnje,

katerih vrednost je toliko večja ravno zato, ker so pridobljene v edinstvenih, resničnih

okoliščinah, kar študentom tolmačenja ponavadi koristi veliko bolj, kot kopica

teoretičnih znanj, ki jih lahko pridobijo sami.

Tolmačenje na kriznih območjih zaenkrat v študijske programe ni vključeno, kar je

dokaj razumljivo, ker so potrebe po usposobljenih tolmačih za takšno delo relativno

majhne. Delodajalci se še vedno raje odločajo za najemanje lokalnih tolmačev

(Fitchett, 2010), ki v veliki večini niso primerno usposobljeni, so pa zato cenejši, manj

zahtevni in, zaradi poznavanja lokalnih razmer in prebivalstva, velikokrat tudi bolj

koristni. Vprašati se moramo, ali je posameznika na tolmačenje v kontekstu krize in

konflikta sploh mogoče pripraviti? Okoliščine dela so namreč tako raznolike in

nepredvidljive, da je v usposabljanje nemogoče vključiti vse možne scenarije in ovire,

na katere utegnejo tolmači naleteti.

Ravno tu se torej pojavlja ena večjih težav usposabljanja za tolmačenje na kriznih

območjih. Kako približati realnost življenja in delovanja v kontekstu vojn in

humanitarnih kriz posamezniku brez izkušenj, ki mora za nameček obvladati še

specifične spretnosti, ki jih zahteva tolmaško delo? Smiselnost oblikovanja učnega

programa za tolmače, ki bi potencialno lahko delovali na območjih konfliktov in kriz je

vprašljivo. Poleg tega ni veliko verjetnosti, da bi se študenti tolmačenja sami odločali

za delo, ki je v primerjavi z ugledno konferenčno in institucionalno različico slabše

plačano, bolj naporno in predvsem neprimerljivo bolj nevarno.

Zato je veliko bolj smiselno, da se usposabljanje za tolmačenje na kriznih območjih

osredotoči na tiste, ki v tem kontekstu že delujejo: na lokalne tolmače in pripadnike

vojsk, ki se za to delo specializirajo (Monacelli, 2002). Lokalni tolmači bi od

usposabljanja lahko veliko pridobili – z izboljšanjem formalnega tolmaškega znanja,

tehnik in pristopov, bi se lažje soočali s pritiski in naporom vsakdanjega dela.

Obenem bi usposabljanje lokalnim tolmačem omogočilo vpogled v problematiko

njihovega dela, v etične dileme, izhajajoče iz vloge tolmača, ter pomanjkljivosti v

18

statusu in ureditvi delovnih razmerij. Boljše zavedanje statusa in težav pri

uveljavljanju pravic bi tudi lokalne tolmače morda spodbudilo k povezovanju in

oblikovanju skupnosti, ki bi bila pri doseganju zahtev veliko bolj učinkovita kot

posameznik, ki je pri soočanju s težavami, od urejanja zdravstvenega zavarovanja in

nadomestil do pravičnega poplačila (Fitchett, 2010), zaščite in, kolikor je to mogoče,

ustreznih delovnih pogojev, prepuščen sam sebi. Po drugi strani bi imeli od

strokovnega tolmaškega usposabljanja korist tudi pripadniki vojaških enot, ki bi jim

delo olajšalo predvsem boljše zavedanje težav ne le medjezikovnega, ampak tudi in

predvsem medkulturnega prenosa. Dobro poznavanje lokalnih družbeno-kulturnih

specifik in ustrezna dojemljivost za drugačne vrednostne sisteme in prepričanja sta

bistvena za učinkovito delovanje v tujem okolju. Sporazumevanje je namreč

osnovano na vzpostavljanju in ohranjanju stika, zaupanja in medsebojnega

spoštovanja, ki ga zagotavlja ravno zmožnost premostitve kulturnega prepada med

sogovorniki.

19

Usposabljanje na daljavo: prednosti in izzivi virtualnega učnega okolja

Ženevska Ecole de Traduction et d'Interpretation (v nadaljevanju ETI), oddelek za

prevajalstvo in tolmačenje na Univerzi v Ženevi, se je na omenjeno problematiko

odzvala s projektom Tolmačenje na kriznih in vojnih območjih in tako postala edina

izobraževalna ustanova na svetu, ki je posebej v ta namen razvila virtualno učno

okolje za tolmače (Moser-Mercer, 2008). Podoben projekt sicer izvajata tudi tolmaški

službi Evropskega parlamenta in Evropske komisije, ki sta za študente

konferenčnega tolmačenja v okviru konzorcija EMCI (European Masters in

Conference Interpreting) ustvarili bazo posnetkov govorov (Speech Repository),

primernih za tolmačenje, vendar pa je ta namenjena predvsem usposabljanju za delo

v konferenčnem okolju Evropske unije. V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali

projekt ETI in izpostavili nekatere težave in izzive, s katerimi se srečujejo snovalci

tega programa.

ETI pri projektu sodeluje z Mednarodnim odborom rdečega križa, ki pri svojem delu,

predvsem v okviru humanitarnih misij, na terenu redno sodeluje s tolmači, ki

omogočajo sporazumevanje z lokalnim prebivalstvom. Pomemben korak pri razvoju

projekta je bila izdelava vprašalnikov za delegacije na terenu, s pomočjo katerih je

bilo mogoče lažje razkriti poglavitne potrebe, bistvene za usposabljanje tolmačev za

delo na kriznih območjih. Pridobljene informacije omogočajo tudi boljše načrtovanje

same izvedbe virtualnega učnega programa; pomembno vprašanje je bilo namreč,

kako različnim potrebam učinkovito (tudi stroškovno) zadostiti ter obenem kar

najhitreje pridobiti usposobljene kadre. Del temeljnih priprav ETI je bila tudi delavnica

za vojne tolmače, ki je pokazala, da tovrstni dogodki lahko prispevajo velik delež k

razumevanju različnih potreb in problematike nasploh.

Projekt je spodbudila naraščajoča potreba po tolmačih, ki bi delovali v okviru

humanitarnih akcij na aktualnih prizadetih območjih. Še posebej v času po konfliktu je

vsakršna pomoč pri širjenju nujne pomoči življenjskega pomena, vendar pa na to

mednarodne in humanitarne organizacije niso vedno najbolje pripravljene. V ključnih

trenutkih tako nemalokrat primanjkuje tolmačev in prevajalcev, ki bi bili pripravljeni

20

delati na nevarnih, konfliktnih območjih ali na področjih, ki so jih prizadele naravne

katastrofe. Kriteriji pri najemanju tolmačev so zaradi izrednega pomanjkanja temu

primerno nizki; posameznike pogosto najemajo že zato, ker poznajo lokalni jezik ali

dialekt in imajo osnovno znanje angleščine, skupnega jezika mednarodnih operacij.

Običajno ne gre za usposobljene tolmače ali prevajalce (odvisno tudi od lokacije,

situacija ponavadi boljša v nekdanjih evropskih kolonijah), ampak se dela lotevajo

posamezniki, ki nimajo osnovnega tolmaškega znanja ter niso seznanjeni s poklicno

etiko, ki je lahko pri delu na takih področjih kritičnega pomena.

Posledice pomanjkanja ustreznega znanja in izkušenj so lahko zelo hude, v nekaterih

primerih celo katastrofalne tako za ljudi, ki tolmaške storitve potrebujejo (so od njih

odvisni), kot za tolmače same. Če v okviru humanitarnih akcij osebje na terenu ne

more učinkovito komunicirati z lokalnim prebivalstvom, težko oceni dejanske potrebe,

posledično pa tudi ne more nuditi ustrezne pomoči. To je še toliko huje, če

upoštevamo običajen obseg finančnega vložka in človeških kapacitet, namenjenih

načrtovanju in izvedbi reševanja kriznih situacij.

Brez vsakršnega deontološkega znanja in zavedanja so lahko posledice dela

tolmačev, ki so primorani v določenih situacijah, recimo v postopkih za pridobivanje

azila ali med sodnimi zaslišanji in preiskavami, podajati mnenja in sodbe, zelo resne

– v skrajnih primerih prihaja tudi do kršenja temeljnih človekovih pravic. Možnih

komunikacijskih scenarijev je toliko, da utegnejo predstavljati težave že

usposobljenim tolmačem, ki morajo v nekaterih primerih prevzemati vloge, ki

presegajo okvire njihovih osnovnih zadolžitev. Kadar v danih okoliščinah ni nikogar,

ki bi bil seznanjen s kulturnimi specifikami in dimenzijami situacije, je tolmač lahko

tisti, ki mora, na primer, zavzeti mesto pogajalca.

Prvi cilj projekta ETI je bil torej pridobiti podrobno razumevanje sporazumevalnih

potreb na kriznih in vojnih območjih. Pridobljeno znanje in podatke je bilo nato

potrebno uporabiti pri snovanju ustreznih učnih programov in zbiranju materialov za

usposabljanje terenskih tolmačev preko spleta. Takšen način dela tolmačem

omogoča, da svoje znanje učvrstijo in nadgradijo, ne da bi morali pri tem za daljše

obdobje zapustiti svoje delovno mesto in prenehati z opravljanjem nujno potrebnih

storitev.

21

Izkazalo se je, da so potrebe odvisne predvsem od posameznih komunikacijskih

scenarijev, ki zahtevajo rabo določene terminologije in poznavanje specifičnih

področij (npr. vojaška, medicinska terminologija, mednarodno pravo ipd.). ETI je na

podlagi pridobljenih podatkov, svojih ocen in ugotovitev zasnovala dva osnovna

modula usposabljanja, ki omogočata učenje na daljavo s pomočjo spleta ali različnih

oblik prenosnih medijev (Moser-Mercer, 2008):

- Modul 1 se osredotoča na specifiko komunikacijskih situacij ob upoštevanju

poklicne etike. Obenem tolmača usmerja k boljšemu zavedanju dela, kar lahko

neposredno prispeva k izboljšanju komunikacije med udeleženimi.

- Modul 2 se posveča osnovnim veščinam konsekutivnega tolmačenja, pri

čemer je učenje osnovano na vzorčnih komunikacijskih scenarijih. Poudarja

tudi obvladovanje relevantne terminologije, ki je prav tako odvisna od

konteksta in okoliščin dela.

Virtualinstitute, kot je ETI svoj virtualni pedagoški projekt poimenovala, združuje

tehnične zmožnosti in programsko opremo za poučevanje tolmačenja na daljavo.

Program zajema bazo govorov, možnost snemanja na dveh kanalih in dostop do

povratnih informacij (feedback). Bolj kot tehnična in multimedijska osnova, na kateri

je projekt zasnovan, pa je morda pomembna glavna ideja programa: ustvarjanje

pedagoškega okolja na podlagi medsebojnega sodelovanja. Tolmaške spretnosti

lahko uporabniki programa pridobivajo na daljavo, obenem pa, kar je tudi najbolj

koristno, sodelujejo z drugimi tolmači, delujočimi na različnih kriznih območjih, ter si

pri tem izmenjujejo nasvete in dragocene izkušnje. S tem se vzpostavi skupnost, ki

lahko sočasno razvija tolmaško prakso in znotraj katere prispevki uporabnikov

izboljšujejo kakovost in relevantnost usposabljanja.

Za potrebe delovanja je angleščina izbrana kot osrednji jezik, kar zagotavlja

uporabnost programa po celem svetu, ciljne jezike usposabljanja pa se izbira na

podlagi najnujnejših potreb, ki so jih pomagali razpoznati projektni partnerji v fazi

analize. Trenutno so med najbolj aktualnimi jeziki dela na kriznih območjih poleg

splošno razširjenih angleščine, francoščine, ruščine in nemščine še arabščina,

22

urdujščina, hindujščina in birmanščina, da ne omenjamo številnih dialektalnih različic

(http://www.aiic.net/ViewPage.cfm/page2979.htm).

Vojna in krizna območja so velik izziv z vidika posredovanja učnih materialov in

spodbujanja sodelovanja uporabnikov. Poleg tega usposabljanje določajo tehnične

omejitve, ki predstavljajo težave predvsem pri sodelovanju z manj razvitimi državami,

ki imajo šibko komunikacijsko infrastrukturo. Zaradi slabe in nestalne internetne

povezave mora biti tako učni program posredovan v manjših, obvladljivih enotah.

Potrebna znanja in specifične spretnosti je treba razdeliti na ločene enote, vsaki

izmed teh mora biti posvečena učna aktivnost, obenem pa je priporočljivo, da nobena

ne traja več kot 10 minut. Komunikacijske povezave predvsem na vojnih območjih, ki

so pogosto tarče napadov, niso dovolj zanesljive, delovni čas terenskih tolmačev pa

je obenem precej natrpan in nepredvidljiv.

Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da so tolmači po dalj časa izolirani in se s svojimi

vrstniki zaradi različnih delovnikov ne morejo povezovati ali pa se ne morejo osebno

srečevati, ker so premiki in potovanja prenevarni. Ideja poklicne skupnosti in

medsebojnega sodelovanja s pomočjo komunikacijskih sredstev je zato najbolj

primerna, usposabljanje s skupnimi cilji (izmenjava znanj in izkušenj, razvoj dobre

prakse) pa lahko vodi k ustvarjanju močnih vezi, ki lajšajo učni proces. S pomočjo

medsebojne učne podpore (nasveti, povratne informacije) in različnih pedagoških

scenarijev, prilagojenih delu v takšnih okoljih, se program lahko neprestano razvija.

Uporabniki lahko učno okolje izkoristijo tudi za pripravo na delo; usposabljanje in

realna praksa tako postaneta neločljivo povezana.

Kljub razvoju sodobnih tehnologij in vedno večjih komunikacijskih zmožnosti ter

kapacitet, ima neposredna prisotnost tolmačev na terenu še vedno prednost pred

tolmačenjem na daljavo, ki komunikacijo zaenkrat le otežuje, saj ne upošteva vpliva

sporazumevalnega okolja. Pomembno je tudi, da je na kriznih območjih dovolj

usposobljenih lokalnih kadrov, kar omogoča dolgoročni razvoj poklica, neodvisen od

zunanje podpore in izzivov, ki jih predstavljajo tehnične zmožnosti. Pozitivne

posledice višanja ravni tolmaških spretnosti in znanj segajo preko časovnih okvirov

konflikta ter predstavljajo odlično izhodišče za delo tolmačev po vojni oziroma krizi v

procesu obnove ter družbenogospodarskega okrevanja.

23

Primer usposabljanja za delo v okviru mirovnih misij

Za primerjavo si oglejmo še, kako poteka usposabljanje v bolj neposredni, konkretni

obliki, tokrat na primeru tolmaškega tečaja, ki ga je za svoje pripadnike prvič

organizirala italijanska vojska (Monacelli, 2002: 182). Že ob začetnih razmislekih in

snovanju učnega programa se je pojavila ena izmed pogostih težav, ki zadevajo

večino pionirskih poskusov usposabljanja za tolmačenje na kriznih območjih, in sicer

pomanjkanje izkušenih učiteljev. Usposabljanje so sicer vodili poklicni tolmači, vendar

pa ti niso imeli dejanskih izkušenj z delom na terenu. Ker je bil tečaj organiziran prvič,

ni bilo na voljo niti referenčne skupine sovrstnikov, ki bi bili sicer dragocen vir

informacij in napotkov. Snovalci programa so se morali torej znova zanašati

predvsem na predvidevanja in vnaprej opravljene analize potreb.

Splošnemu delu tolmaškega urjenja ne bomo povzemali, saj se v veliki večini ne

razlikuje od programov, ki jih izvajajo na univerzitetnih študijih konferenčnega

tolmačenja. Za specifiko delovanja na kriznih območjih je bistveno bolj relevantno, da

se je usposabljanje osredotočalo na višanje same zavesti in dojemljivosti za

problematiko te vrste tolmačenja. Tak pristop naj bi bodoče tolmače posledično

usmerjal tudi k razvoju poklicnih etičnih standardov za delo v tem kontekstu. Osrednji

model usposabljanja je izhajal iz splošnega koncepta komunikacijskega konflikta in je

bil osnovan na ustvarjanju napetosti ter nasprotovanj med različnimi vrednotami in

prepričanji. Namen tega pedagoškega modela je bil pri udeležencih razvijati

sposobnost oblikovanja osebnih etičnih standardov in mehanizmov, prilagojenih

posameznim situacijam in okoliščinam.

Udeleženci tolmaškega usposabljanja so bili poklicni vojaki oziroma pripadniki

vojaškega osebja, ki niso imeli nobenih predhodnih izkušenj s prevajanjem ali

tolmačenjem. Večina jih je imela tehnično izobrazbo (inženirji, strojniki, letalski

tehniki), njihov skupni imenovalec pa je bila določena raven znanja angleškega

jezika, predpogoj za udeležbo tečaja. Tečaj naj bi jih pripravil na neposredno

mediacijo1 (Monacelli, 2002) v kontekstu mirovniških operacij, ki se jih udeležuje

italijanska vojska. Na tem mestu je potrebno poudariti, da je bilo usposabljanje

1 V nadaljevanju bomo za tolmačenje na kriznih območjih občasno uporabljali izraz mediacija. V obravnavanih kontekstih se zdi še posebej primeren, ker ustrezno zajema koncept posredovanja v konfliktu.

24

namenjeno delu v mirovnih misijah; kljub temu da so pripadniki vojske, tolmači torej

delujejo v nevtralni vlogi. Ta poudarek je pomemben, ker vloga vedno določa naravo

dela in sam pristop k tolmačenju. Tolmači so v kontekstu mirovnih misij zadolženi

predvsem za blaženje posledic konflikta, za vzdrževanje miru in navezovanje stika z

lokalnim prebivalstvom, ki potrebuje humanitarno pomoč.

Tradicionalne oblike mirovniških dejavnosti so večinoma obsegale nadzor premirja

med državami v sporu (meddržavni konflikti). Sčasoma pa so se začele pojavljati tudi

druge, zdaj morda že bolj pogoste oblike mirovniških operacij, ki so postale potrebne

ob vedno bolj pogostem pojavljanju notranjih oboroženih konfliktov. V zadnjih

desetletjih smo tako priča vedno večjemu številu državljanskih vojn, genocidov in

etničnih čiščenj, dogodkov, ki so še toliko bolj tragični, ker njihove neposredne žrtve

niso več le pripadniki vojsk, ampak tudi civilisti.

Po drugi strani se v mirovne operacije tudi vključuje vedno več civilistov, ki delujejo v

okviru humanitarnih in nevladnih organizacij. V tem kontekstu predstavlja enega

poglavitnih izzivov uspešno sodelovanje med pripadniki vojske in civilnimi udeleženci

misij, ki je lahko oteženo zaradi različnih ciljev in interesov pa tudi zaradi

nasprotujočih si razlik v odnosu do lokalnega prebivalstva. Zavedanje problematike

tovrstnega sodelovanja je ključnega pomena za spopadanje z napetostmi, ki

utegnejo izhajati iz neposredne mediacije.

V misijah so zadolžitve večinoma razdeljene na tiste, za katere je odgovorna

izključno vojska, in na druge, ki spadajo na področje delovanja civilnih enot. Kljub

temu obstajajo znotraj mirovnih operacij določene dejavnosti, ki zahtevajo

sodelovanje tako civilistov kot pripadnikov vojske, npr. zagotavljanje humanitarne

pomoči, obnova infrastrukture, repatriacija beguncev in pomoč pri organizaciji,

izvedbi ter nadzoru volitev in drugih političnih procesov (Griffin 1998:5).

Sodelovanje vojske s civilnimi enotami v kontekstu mirovnih operacij pa ne pomeni

zgolj reševanja medsebojnih konfliktov in interesnih nasprotovanj, saj ima tudi

svojevrstne koristi. Povezovanje s civilnimi skupinami pripadnikom vojske omogoča

pridobivanje naklonjenosti lokalnega prebivalstva, poudarja namreč – vsaj v

splošnem dojemanju ljudi – bolj pozitivni vidik vojaške prisotnost. Vojski hkrati odpira

25

dodatne priložnosti za pridobivanje dragocenih informacij ter omogoča dostop do

pomembnih virov, npr. do elektrike, vode in infrastruktur. Koristi sožitja med civilnim

in vojaškim delom operacij so seveda obojestranske – v številnih primerih je

humanitarna pomoč na določenih, težje dostopnih območjih mogoča le s

sodelovanjem vojaških enot.

Vrnimo se za trenutek k omenjenemu programu usposabljanja za tolmačenje na

kriznih območjih. Izbor kandidatov za usposabljanje je bil odvisen od stopnje

jezikovnega znanja prijavljenih. Italijanska vojska je v ta namen uporabila kriterije, ki

jih uporablja Nato, ena od organizacij, ki so pri mednarodnih intervencijah med

najbolj zastopanimi. NATO za svoje operativne potrebe določa in prepoznava ravni

jezikovne kompetence v skladu z vzpostavljenimi jezikovnimi standardi (STANAG

6001 – Standardisation Agreement 6001), ki predpostavljajo 5 stopenj znanja:

osnovno stopnjo (1), zadovoljivo operativno stopnjo (2), minimalno poklicno stopnjo

(3), poklicno stopnjo (4) in stopnjo rojenega govorca oz. dvojezično stopnjo (5).

Standardni jezikovni profil (Standardized Language Profile – SLP) za opis jezikovnih

kompetenc uporablja zaporedje štirih številk (1-5), ki ustrezajo naslednjim

kategorijam jezikovnega znanja: slušno razumevanje – ustno izražanje – bralno

razumevanje – pisno izražanje (primer: 2-3-3-4, 2-2-1-1). Tovrstno klasifikacijo v

vojskah uporabljajo, da lahko jasno identificirajo cilje, ki naj bi jih učenci dosegli, in si

na ta način pomagajo tudi pri oblikovanju ustreznega izobraževalnega programa. V

primeru italijanske vojske so morali pripadniki vojaškega osebja, ki so se želeli

udeležiti tolmaškega usposabljanja, dosegati minimalni standard 3-3-4-4 (Monacelli,

2002: 185).

Danes je večina tolmačev, ki delujejo v okviru mirovnih operacij, iz vrst lokalnega

prebivalstva. Zakaj se torej nekatere vojaške sile (npr. italijanska vojska) odločajo

usposabljati lastne tolmače? Najpogosteje gre za vprašanje zaupanja in lojalnosti.

Pripadniki vojske v nekaterih kontekstih veliko lažje sodelujejo s kolegi, za katere so

prepričani, da bodo znali obdržati zahtevano raven zaupnosti, da so na isti strani ipd.

V obeh primerih obstajajo znotraj vojske določene omejitve (Monacelli, 2002: 185) in

pravila za delo s tolmači.

26

Poveljniki Nata za sodelovanje s tolmači prejmejo natančna navodila. Ti napotki med

drugim poudarjajo pomen zavedanja vloge tolmača, kar pripadnikom vojske pomaga,

da z njim čim bolj učinkovito sodelujejo. Vzpostavitev dobrega odnosa s tolmačem je

navedena kot eden temeljnih pogojev za uspešno sporazumevanje. V tem oziru

vojaškemu osebju, ki sodeluje s tolmači, na primer svetujejo, naj pokažejo čim več

zanimanja za tolmačevo osebno in družinsko ozadje, kar omogoča večjo medosebno

bližino in zaupanje. Smernice za delo vključujejo kar nekaj koristnih napotkov, med

drugim tako poudarjajo tudi, da je pri komunikaciji s civilisti bolje, če tolmač ni

pripadnik vojaške enote, ker bi imelo to v nasprotnem primeru na izprašanega lahko

negativen učinek (vzbujanje občutka strahu).

Poleg tega morajo pripadniki vojske tolmača pri delu nadzirati, poskrbeti, da tolmač

posnema tudi način ali ton izražanja, preprečevati vmešavanje tolmača z dodatnimi

vprašanji, pojasnili ali drugimi oblikami osebne interference. Težava je seveda v tem,

da izpraševalec učinkovit nadzor težko opravlja ravno zato, ker nima zadovoljivega

jezikovnega znanja, ki bi mu to omogočalo. Tu prihaja do protislovja: od tolmačev se

zahteva, da delujejo kot nekakšen razosebljeni prenosnik sporočil, vendar pa je to

obenem v nasprotju z lastnostmi, ki naj bi bile – po izkušnjah in pričevanjih sodeč –

za tolmača na območju konflikta najbolj pomembne.

Ob številnih priložnostih se je namreč pokazalo, da najboljši in najbolj koristni tolmači

niso tisti, ki delujejo pasivno in osebno izključeno, ampak tisti, ki z lastno iniciativo

pokažejo, na primer, dobre pogajalske sposobnosti. Delo tolmačev torej omejujejo

stroga komunikacijska pravila, to pa ravno v situacijah, kjer sposobnost pogajanja in

vzpostavljanja osebnega odnosa z izprašanim lahko prispeva največ k uspešni

mediaciji. Izpraševalcem priporočajo, naj nad tolmačenjem ohranjajo nadzor, vendar

pa jim odsvetujejo, da bi med mediacijami tolmače kakorkoli kritizirali, saj bi tako

lahko škodili nadaljnji kakovosti in učinkovitosti njihovega dela.

Raznolikost dela na kriznih območjih zajema tolmačenje v bolj formalnih situacijah,

recimo pri organizaciji političnih dogodkov (podpori političnega vodstva), ali pa v manj

formalnih okoliščinah, npr. med humanitarnimi akcijami. Situacije, ki se razlikujejo po

stopnji formalnosti spremljajo tudi različni kontekstualni dejavniki. S tega vidika so

27

poglavitne razlike med formalnimi in manj formalnimi komunikacijskimi dogodki

naslednje (Monacelli, 2002: 189):

- Za manj formalne dogodke (npr. humanitarna pomoč) je značilen osebni,

neposredni stik s prejemnikom pomoči, v bolj formalnih dogodkih (politična

podpora) pa interakcija z javnostjo, namenjena krepitvi vloge političnega

vodstva.

- V manj formalnih dogodkih je običajen relativno spontan govor, vnaprej

pripravljene fraze pa zajemajo predvsem navodila. Pogosto je izražanje skrbi,

sočutja. Za bolj formalne dogodke so značilni tudi bolj pripravljeni govori,

podprti z besedili, zapiski. Bolj pogosta je raba diplomatskega,

prepričevalnega in tudi manipulativnega (vplivanjskega) jezika.

Pred oblikovanjem programa usposabljanja so opravili analizo potreb, povezanih z

opravljanjem tovrstnega dela, tako da so lahko identificirali glavne smernice za učni

načrt in ga nato prilagodili profilom udeležencev. Usposabljanje je trajalo približno

eno leto, od novembra 1999 do julija 2000 (v tem obdobju tudi izpit). Razumevanje

jezika so preverjali s pomočjo zvočnih in video posnetkov govorov, ki so bili podani v

več narečnih različicah. Govori so se razlikovali tudi po »gostoti« oz. sporočilni

frekvenci podajanja, kakovosti posnetka (priprava na terensko delo, ki ne poteka

vedno v idealnih tehničnih pogojih) in prisotnosti interferenc. Pri preverjanju ustnega

izražanja, so se osredotočali na različne komunikacijske, predvsem dialoške

situacije.

V okviru učnega programa so poučevanje razdelili na tri module, ki se medsebojno

dopolnjujejo in prekrivajo. Prvi modul je vključeval razvoj tehnik pomnjenja in

osvajanje tehnike zapisovanja, ki je prilagojena posamezniku. Drugi modul se je

osredotočal na konsekutivno tolmačenje približno 3 minutnih govorov, tretji modul pa

je bil namenjen osvajanju specifične terminologije in spretnosti, potrebnih za

neposredno mediacijo.

Ker so se morali udeleženci tečaja zanašati na lastne pridobljene izkušnje in intuicijo,

je kmalu postalo opazno, da sta pri usposabljanju za tolmačenje na kriznih območjih

28

pomembna koncepta samorefleksije in nadzora med učnim procesom. Le z osebnim

razmislekom in projekcijo lastnih vrednot ter moralnega ustroja na dano

komunikacijsko situacijo (še toliko bolj v okviru mirovnih misij ali povojne

rekonstrukcije) lahko tolmač v zadostni meri dojame različne vidike, težave in

konflikte, ki izhajajo iz sporazumevalnega dogodka. Bolj ko je njegovo osebno

doživljanje vpleteno v razumevanje sporočila in nadaljnje tolmačenje, bolj verjetno je,

da se bo znal v konkretnih primerih odločati za etično ustrezno odzivanje in

postopanje (Monacelli, 2002).

29

Status tolmačev na kriznih območjih

Tolmači v kontekstu konflikta na prvi pogled v primerjavi z drugimi vpletenimi

udeleženci in akterji morda niso ne najbolj opazni ne najbolj vplivni, vendar pa se kot

poosebljeno sredstvo medjezikovnega sporazumevanja brez dvoma nahajajo v

osredju in ospredju razvoja dogodkov na kriznih območjih. Nepogrešljivost

jezikovnega posredovanja (Bartolini, 2009), za katero so zaslužni usposobljeni in

kompetentni posamezniki, ki delujejo v mednarodnih oboroženih konfliktih ter v

humanitarnih akcijah na družbeno in politično nestabilnih ter ogroženih območjih, je

jasno omenjena že v Ženevskih konvencijah, katerih začetki segajo v petdeseta leta

prejšnjega stoletja. Te vsebujejo vrsto določil, ki zahtevajo prisotnost usposobljenih

posameznikov, ki kot tolmači osebam, na katere se konvencije nanašajo, omogočajo

dostop do ustrezne pravne zaščite.

Tolmači z vidika mednarodnega prava v interesu mednarodne skupnosti delujejo v

kontekstu mednarodnih organizacij, ki so na kriznih območjih prisotne, da bi

pomagale lokalnemu civilnemu prebivalstvu. Obenem tolmači svoj delež prispevajo

tudi s sodelovanjem s pripadniki medijev, torej z novinarji, ter tako omogočajo

sprotno poročanje o dogajanju, ki je ključnega pomena za opozarjanje svetovne

javnosti na problematiko in kritičnost situacije na določenem kriznem območju.

Pomena vloge tolmačev in nepogrešljivosti njihove funkcije v kriznih žariščih torej ni

mogoče zanikati. In vendar so analize njihovega pravnega statusa (Bartolini, 2009)

pokazale, da so tolmači deležni precej manj specifične, na funkcijo oz. na poklic

vezane pozornosti kot druge kategorije udeležencev konflikta, ki jih zajema

mednarodno pravo. Pravno zaščito, ki jo uživajo tudi tolmači tako lahko opišemo le s

pomočjo primerjave in sklepanja oziroma z uporabo pravnih načel, ki veljajo za

nekatere bolj vidne skupine ali kategorije udeležencev konflikta. Tolmač v

mednarodnem pravu namreč ni posebej ali ločeno obravnavan. Drugače je na primer

z – v določeni meri primerljivim – statusom novinarja, za katerega lahko v Ženevskih

konvencijah najdemo specifična določila, ki osebam, ki opravljajo to dejavnost,

zagotavljajo določena varovala.

30

O pomanjkanju izrecne pravne zaščite tolmačev na kriznih območjih priča tudi

dejstvo, da se tej problematiki zaenkrat natančneje ni posvetila še nobena pravna

študija (Bartolini, 2009). V središču razprav o pravnih ukrepih in inštrumentih, ki bi

lahko prispevali k varnosti dela civilistov na kriznih območjih, so ponavadi pripadniki

medijev. O tolmačih, ki se večinoma pojavljajo v pomožni funkciji in omogočajo

osnovno komunikacijo med novinarji in lokalnim prebivalstvom ali vojaškimi silami, ni

veliko govora. Kljub temu, da se enako ali pa celo bolj pogosto znajdejo v nevarnih

situacijah, ki jih pri tovrstnem delu ne primanjkuje, se jih v prizadevanjih za

izboljšanje zaščite in pravnega statusa še vedno prevečkrat pozablja.

Čeprav liku tolmača mednarodno pravo in javnost namenjata le malo pozornosti, to

še ne pomeni, da je ta v tem oziru v celoti prepuščen sam sebi; njegovo vlogo je tako

mogoče umestiti v okvire nekaterih splošnih določil. Ta si bomo skušali podrobneje

ogledati in pri tem izpostaviti morebitne pomanjkljivosti in prihodnje izzive za

humanitarno in mednarodno pravo. Poudarili bomo problematična mesta, ki izhajajo

iz realnosti dela na kriznih območjih, med drugimi npr. vprašanje pričevanja na

mednarodnih kazenskih sodiščih, ki je lahko v nasprotju s tolmačevo poklicno etiko.

31

Omembe in položaj tolmačev v mednarodnem pravu

Določila mednarodnega prava priznavajo pomen in koristnost tolmačenja, ki je

bistveno za pravilno delovanje številnih zakonskih varoval. Omembe tolmačev

oziroma – v besedilih – »usposobljenih« tolmačev je mogoče najti že v delih tretje in

četrte ženevske konvencije iz leta 1949. V tretji konvenciji 96. in 105. člen tako

opisujeta pravice vojnih ujetnikov do tolmača v okviru kazenskih procesov. Podobna

določila lahko najdemo v 72. in 123. členu četrte ženevske konvencije, ki jasno

navajata, da imajo civilne osebe, ki so pridržane v kontekstu vojaške okupacije in

proti katerim so sproženi disciplinski ali kazenski postopki, pravico do uslug

usposobljenega tolmača. Ta določila so namenjena zagotavljanju pravičnega sojenja

za vse osebe, ki spadajo v meje obravnave ženevskih konvencij

(http://www.aiic.net/ViewPage.cfm/page3396.htm2).

Pomen teh določil, ki v osredje postavljajo pravico obtoženega do dostojne obrambe,

v svojih publikacijah poudarja tudi Mednarodni odbor rdečega križa, ki v študiji o

določilih humanitarnega prava zapiše (avtorjev povzetek in prevod):

… pravica obtoženega vojnega ujetnika do usposobljenega tolmača izhaja

neposredno iz njegove pravice do obrambe v primeru, da jezika postopka ne pozna

oziroma ga ne razume. Ujetnik sam presodi, ali tolmača potrebuje ali ne. Pridevnik

»usposobljen« ne opisuje le tolmača, ki ima ustrezno znanje obeh jezikov – jezika

ujetnika in jezika postopka – ampak je seznanjen tudi s pravno terminologijo in

tolmaškim delom v okviru sodnih postopkov. Tolmača mora priskrbeti sodišče.

Ujetnik lahko po želji za tolmačenje koristi usluge katerega izmed svojih sojetnikov,

če je ta primerno usposobljen in uživa zaupanje sodišča.

(http://www.aiic.net/ViewPage.cfm/page3396.htm)

Določilo torej jasno poudarja potrebo po usposobljenih tolmačih, ki imajo specifično

znanje, potrebno za delovanje v pravnem kontekstu, vendar si lahko predstavljamo,

da v vojnih situacijah in konfliktnih okoliščinah ta osnovni pogoj ni vedno izpolnjen.

Mednarodno pravo obtoženemu prav tako omogoča, da si iz vrst sojetnikov izbere

2 Vsi citati v poglavju so navedeni s te spletne strani.

32

svojega tolmača, ki mu verjetno bolj zaupa, vendar mora biti tudi ta primerno

usposobljen. Tu se poraja vprašanje, kako naj sodišče preveri usposobljenost takega

tolmača in ali je sploh mogoče, da ta glede na svoj položaj sploh uživa zaupanje

sodišča?

Določila ženevskih konvencij predvidevajo uporabo tolmačev tudi v druge namene, v

kontekstu delovanja entitet ali tretjih držav, ki v konflikt niso neposredno vpletene,

ampak v njem – kot nevtralne udeleženke – posredujejo ali izvajajo določene

dejavnosti (misije OZN, UNPROFOR ipd.), na primer nadzor nad spoštovanjem

mednarodnega prava. Tretja in četrta ženevska konvencija upoštevata, da se

pripadniki nevtralnih sil in organizacij pri delu na območjih konflikta poslužujejo uslug

tolmačev pri splošnem nadzoru situacije ali pri opravljanju specifičnih nalog, na

primer med obiski ujetniških taborišč ali zaporov. Zanimivo je, da se v takih

okoliščinah uporaba priskrbljenega tolmača odsvetuje, saj je za pripadnika nevtralne

sile ali organizacije načeloma bolj priporočljiv neposreden stik brez vmesnega

posredovanja oz. mediacije. V praksi naj bi imeli izprašani v neposrednem stiku z

nevtralnim pripadnikom manj strahu pred posredovanjem in predajanjem zaupnih

podatkov. Ravno zato je vedno bolj običajno, da pripadniki mednarodnih delegacij v

ta namen uporabljajo svoje tolmače.

Omenili smo edina določila, ki se v mednarodnem pravu sklicujejo na tolmače in

vlogo tolmačev v kontekstu konflikta, zdaj pa si podrobneje oglejmo pravni status

posameznikov, ki to delo opravljajo. Osredotočili se bomo na pravni status tolmačev,

izhajajoč iz okoliščin, ki se porajajo med trajanjem konflikta, in tistih, ki so za tolmače

relevantne v primeru, da se v vlogi ujetnika znajdejo tudi sami.

33

Pravni status tolmača v konfliktu

V kontekstu tolmačenja na kriznih območjih tolmač največkrat zaseda enega izmed

dveh položajev, ki različno definirata njegov pravni status: tolmači lahko delajo za

katero od strani, udeleženih v konflikt ali pa s svojim delom prispevajo k delu

nevtralnih entitet, agencij in posameznikov, med katere sodijo mednarodne

organizacije in misije, nevladne organizacije in pripadniki medijev.

V primeru, da tolmač dela za eno od strani, udeleženih v konflikt, je nato potrebno

ugotoviti, ali pri opravljanju svoje funkcije deluje kot pripadnik oboroženih sil, kar ga

izpostavlja kot (v vojni) legitimno tarčo napadov, ali pa kot civilist, ki ga je potrebno

ščititi pred neposrednimi napadi in posledicami konflikta. Tolmači naj načeloma ne bi

bili zajeti v kategorijo pripadnikov oboroženih sil, razen če gre že v osnovi za vojake,

ki so bili za opravljanje tega dela dodatno izurjeni. Če bi definicijo vojaka omejili zgolj

na posameznike, ki neposredno opravljajo borbeno funkcijo bi bila situacija precej

bolj enostavna: v takem primeru, bi iz ogrožene kategorije izpadli vsi tolmači, tako

civilisti kot pripadniki oboroženih sil. Seveda tak argument v realni vojni situaciji nima

veliko teže, saj aktivni udeleženci oboroženega konflikta niso le tisti, ki v rokah držijo

strelno orožje, ampak tudi ostali, ki delovanje in premike vojaških enot omogočajo

(Bartolini, 2010): inženirji, vezisti, komunikacijski strokovnjaki in, seveda, tudi tolmači.

Namesto uradnega statusa, ki bi določal mesto udeležencem katere izmed strani

konflikta, se v realnosti bolj pogosto upošteva pojem »neposrednega sodelovanja v

sovražnostih«. Posledično civilist, ki s svojim delom prispeva k operacijam ali

dejavnostim, ki jih je mogoče opredeliti kot sovražne, ob upoštevanju omenjenega

načela nemudoma izgubi položaj nevtralnosti in postane potencialna tarča napadov.

Zaradi vnetih razprav o pojmu »neposrednega sodelovanja v sovražnostih«

(http://www.aiic.net/ViewPage.cfm/page3396.htm) je Mednarodni odbor rdečega

križa oblikoval smernice, ki naj bi problematiko pojasnjevale in razčlenile. Besedilo

vsebuje kriterije, s katerimi je mogoče identificirati nekatere od dejavnosti, ki sodijo

na to področje. Med temi so recimo dejanja agresije proti udeleženki konflikta,

nadzorne dejavnosti nad zajetim osebjem, taktično-obveščevalne operacije (npr.

identifikacija tarč) ipd. Kljub temu je težko opredeliti delo tolmačev, ki večinoma zgolj

34

omogočajo sporazumevanje med dvema stranema, kot del sovražnosti, še posebej v

primerjavi z drugimi oblikami jezikovnih storitev, ki v to kategorijo brez dvoma sodijo,

npr. prevajanje zašifriranih sporočil ali vojaške korespondence nasprotne strani. V

slednjem primeru je očitno, da opravljeno delo neposredno prispeva k taktični

prednosti udeleženke konflikta, ki se te storitve poslužuje. Tolmač z opravljanjem

tovrstnega dela nevtralni status zato avtomatično izgubi.

V nobenem primeru pa tolmači ne morejo in ne smejo biti označeni za neposredne

udeležence sovražnosti, kadar svoje storitve nudijo drugim, nevtralnim akterjem,

delujočim na kriznih območjih. Če tolmači sodelujejo s predstavniki mednarodnih

organizacij, nevladnih organizacij in novinarji oz. pripadniki medijev, so lahko

obravnavani zgolj in samo kot civilisti. Kot takim jim torej pravica do varovanja pred

neposrednimi napadi in posledicami oboroženih spopadov nikakor ne sme biti

odvzeta. To seveda ne pomeni, da tolmači, ki jih udeleženke konflikta obravnavajo

kot civilisti niso izpostavljeni nevarnostim; že sama bližina žarišč spopadov se lahko

izkaže za usodno.

Poleg nevarnosti, ki izhajajo iz neposrednega nahajanja v bližini spopadov, tolmači

pri delu vselej tvegajo možnost zajetja. Njihova osebna varnost je še posebej

ogrožena, kadar sodelujejo z eno od udeleženk v konfliktu in jih pri tem zajamejo

pripadniki nasprotne strani, ki jih ponavadi brez posebnega razmisleka enačijo s

sovražnikom. Če je tolmačem v taki situaciji kljub temu priznan status civilnih

udeležencev konflikta, jih je po primerjavi mogoče umestiti v posebno kategorijo,

vsebovano v 4. členu tretje ženevske konvencije, ki se glasi:

Vojni ujetniki, kot jih obravnava pričujoča konvencija, so osebe, ki so jih zajele

sovražne sile in sodijo v eno izmed naslednjih kategorij: … osebe, ki vojsko

spremljajo, niso pa njene pripadnice, na primer civilni člani posadke vojaških letal,

vojni dopisniki, pogodbeni dobavitelji, pripadniki delovnih enot ali izvajalci storitev za

oskrbo vojske, ki so od vojske prejeli pooblastilo ter posebno identifikacijsko

izkaznico, podobno izkaznici, navedeni v aneksu.

To pojasnilo je pomembno, saj zajema posameznike, ki niso pripadniki vojske, torej

civilno osebje, a se zaradi narave svoje funkcije oziroma storitev, ki jih nudijo,

35

pogosto nahajajo v neposredni bližini vojaških enot, s čimer so v enaki meri

izpostavljeni zajetju. Čeprav tolmači začuda v besedilu niso navedeni, jih je mogoče

vključiti v to kategorijo tudi zaradi precej ohlapno definiranega seznama dejavnosti, ki

jih določila zajemajo. V opombah istega člena piše:

Navedeni seznam naj služi zgolj kot ponazorilo, besedilo torej lahko zajema tudi

druge kategorije storitev oziroma oseb, ki utegnejo spremljati vojsko v podobnih

okoliščinah …

Edini pogoj, ki ga mora posameznik izpolnjevati, če želi biti upravičen do tega statusa

je, da ima za opravljanje svoje dejavnosti pooblastilo vojske, ki mu mora v ta namen

izdati tudi dokument, ki zagotavlja, da spada v kategorijo oseb, ki oborožene sile

spremljajo. Vendar pa je potrebno na tem mestu izpostaviti naslednje določilo, ki

omenjeni status bistveno omeji: do posebnega statusa namreč ni upravičen državljan

države zajetja.

Konvencija ščiti osebe, ki se kadarkoli in kakorkoli med konfliktom ali okupacijo

znajdejo pod nadzorom udeleženke konflikta oziroma okupacijske sile, katere

državljani niso.

Navedena omejitev ima lahko posebej izrazite posledice, kadar udeleženka konflikta

zaposluje lokalne tolmače (običajna praksa), državljane države, proti kateri so

vojaške operacije usmerjene.

Pojem vojnega ujetnika se ne uporablja v primerih notranjih konfliktov, npr. pri

državljanskih vojnah, vendar se omenjena določila nanašajo tudi na take situacije. Za

posameznike, ki kot civilisti delujejo znotraj konfliktnih območij torej veljajo varovala,

ki zagotavljajo humano ravnanje z ujetniki, ki med drugim prepoveduje mučenje,

neutemeljen odvzem svobode in kršenje pravice do osebnega dostojanstva.

Nekoliko drugačna je situacija po koncu konflikta, ko nastopi faza obnove in ponovne

vzpostavitve življenja na prizadetih območjih. V tem kontekstu tolmači ponavadi

sodelujejo z mednarodnimi organizacijami, nevladnimi humanitarnimi organizacijami

in ad hoc meddržavnimi agencijami (npr. skladi za pomoč), ki nudijo pomoč pri

36

rekonstrukciji. Predvsem za lokalne tolmače je v tem primeru pomembno, da imajo

določen status, ki jim omogoča nemoteno delo, neodvisno od lokalnih zakonskih

ureditev. V ta namen so nekatere mednarodne organizacije sprejele sporazume, ki

definirajo pravni status osebja, zaposlenega v okviru mednarodnih misij. Takšne

sporazume na primer uporablja Organizacija združenih narodov (SOFA – status of

force agreements). V njih so navedena določila, ki na lokalno zaposleno osebje v

okviru mednarodnih misij prenašajo določene privilegije. Ti posamezniki imajo v času

dela za mednarodne organizacije imuniteto pred kazenskim pregonom, osnovanim

na opravljanju uradnih dolžnosti za te organizacije, so lahko oproščeni služenja

vojaškega roka ali drugih vojaških obveznosti ter ne plačujejo davkov na dohodke in

honorarje, prejete za opravljeno delo. Nekatera od teh varoval ostanejo v veljavi tudi

po opravljenem delu. Lokalno zaposleni posamezniki, med katere sodijo tudi tolmači,

tako ne morejo biti naknadno kaznovani za delo, ki so ga opravljali v času zaposlitve,

čeprav je to v nasprotju z lokalno pravno ureditvijo.

Zadnje od pomembnejših področij, ki zadevajo status tolmačev na kriznih območjih,

je vprašanje pričevanja v kazenskih procesih. Ali so tolmači dolžni pričati v okviru

mednarodnih sodišč, ki presojajo v primeru vojnih zločinov, zločinov proti človeštvu in

genocida? Glede na občutljivo naravo dela, ki ga tolmači v času konfliktov opravljajo,

se lahko pripeti, da so prisotni tudi ob tovrstnih tragičnih dogodkih, ki jih utegnejo

videti na lastne oči, ali pa dostopajo do podatkov oziroma izjav, ki lahko kasneje, v

kazenskem postopku, postanejo pomemben del dokaznega gradiva.

Mednarodno kazensko sodišče sme v skladu s svojimi pristojnostmi od

posameznikov, ki bi lahko posedovali za preiskavo relevantne informacije, zahtevati,

da se udeležijo obravnave kot priče (tudi v proceduralnih pravilih Mednarodnega

kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo). Morebitna zahteva po pojavitvi pred

sodiščem poraja vrsto vprašanj. Nekatera so povezana s poklicno etiko, druga pa z

vzpostavljanjem ravnovesja med potrebami sodišča in varnostjo tolmačev, ki bi bila

dodatno ogrožena, če bi kateri od udeležencev konflikta ocenil, da ti lahko nastopijo

kot potencialno nevarne priče. Mednarodna sodišča so ravno zato vzpostavila

posebne privilegije za nekatere poklicne kategorije, ki smejo biti izvzete iz določil o

obveznem pričevanju.

37

S to problematiko se je precej obsežno ukvarjalo Mednarodno kazensko sodišče za

nekdanjo Jugoslavijo, ki je večinoma obravnavalo primere delegatov Mednarodnega

odbora rdečega križa in novinarjev, vendar pa je mogoče iz njihove prakse izluščiti

splošna načela, ki določajo tudi položaj tolmačev. V enem od takih primerov je

tribunal zavrnil zahtevo obrambe po pričevanju, ker:

… je pri izvajanju sodne oblasti pomembno tovrstne posameznike obvarovati

neprestanega strahu pred osebno vpletenostjo v konflikt, predvsem zaradi vprašanj,

povezanih z opravljanjem dolžnosti.

Ta primer jasno poudarja potrebo po zaščiti posameznikov med opravljanjem uradne

dolžnosti pred nepotrebnimi pritiski, zaradi katerih bi lahko trpela kakovost njihovega

dela.

Pregled pravnih določil, ki zadevajo položaj tolmača v konfliktu, lahko zaključimo z

ugotovitvijo, da status tolmača, ni povsem neurejen. Načela, ki jih upošteva in

predpisuje mednarodno pravo in se nanašajo tudi na tolmače, izhajajo iz primerjav z

drugimi, bolj podrobno obravnavanimi poklicnimi kategorijami. Najbolj kritičen je

znova položaj lokalnih tolmačev, ki kljub nevtralni vlogi, ki jo lahko zasedajo med

delom na območjih konflikta, niso v celoti zaščiteni pred določili lokalnih pravnih

ureditev. Tudi na tem področju je še kar nekaj prostora za izboljšave, na primer s

konkretnim vključevanjem tolmačev v bodoče pravne inštrumente, namenjene

urejanju te problematike.

38

Kontinuirano varovanje tolmačev na območjih konflikta

Zagotavljanje zaščite tolmačev na kriznih območjih ne zajema le urejanja in

spoštovanja njihovega poklicnega in pravnega statusa ter varovanja med delom v

nevarnih okoliščinah. Za tolmače ima namreč delo na kriznih območjih

daljnosežnejše posledice, ki presegajo trajanje samega konflikta ali zadolžitev. Poleg

tega, da jih utegnejo zaradi podobe, ki si jo ustvarijo v očeh lokalnega prebivalstva,

čakati negativne posledice, se lahko tolmači znajdejo v specifični vlogi, ki je ne

smemo spregledati.

Tolmači, ki delajo na območjih konflikta, se v okviru preiskovalnih postopkov soočajo

z enakimi tveganji in nevarnostmi kot priče v sodnih postopkih (Thomas, 2003: 307).

Pogosto imajo dostop do informacij, ki lahko koristijo kateri od strani, udeleženih v

konfliktu, in imajo kot taki specifično obveščevalno vrednost. Seveda se njihovega

edinstvenega položaja zavedajo tudi drugi udeleženci konflikta, ki utegnejo v upanju,

da bi se dokopali do podatkov, poskušati nanje na različne načine vplivati.

Ker se tolmače povezuje in identificira z drugimi državami, tujimi institucijami,

agencijami in organizacijami, ki jim običajno niso naklonjeni vsi prisotni na območju

konflikta, bi jim morale ravno tovrstne entitete zagotavljati zadovoljivo, kontinuirano

varovanje tudi po koncu konflikta. Zato obstaja več tehtnih razlogov (Thomas, 2003):

- Iz izpostavljanja tveganju oziroma nevarnostim, ki pretijo tolmačem, izhaja

določena mera moralne odgovornosti (varovanje bi moralo biti omogočeno ne

glede na to, ali je navedeno v delovni pogodbi ali ne).

- V obseg moralne odgovornosti sodi tudi obveza, da se pripadnika skupine ne

sme zapustiti v nevarnosti (eno poglavitnih načel vojaških organizacij).

- Tolmači so lahko dolgoročno pomembni za uspešno rekonstrukcijo

opustošenih območij. Ravno zaradi poznavanja in razumevanja konfliktnih

stališč lahko prispevajo k lažji spravi med udeleženimi stranmi. Kot relativno

39

nevtralni udeleženci lahko tolmači pomagajo v fazi obnove, ki je bistven del

vsake mirovne operacije(Thomas, 2003: 310).

Žal se status tolmačev znotraj organizacije ali institucije, s katero sodelujejo,

največkrat razblini v trenutku, ko je konflikta konec. Takrat so tolmači prepuščeni

usodi, le redke izjeme so vključene v evakuacijske načrte. Naenkrat tolmači torej niso

več del ekipe oz. pripadniki organizacije, ampak postanejo sredstvo, ki je odslužilo

svoj namen.

Za boljšo ponazoritev pomena kontinuiranega varovanja se za trenutek osredotočimo

na vlogo, ki jo ima tolmač v konfliktu kot priča. V tem oziru je varovanje tolmačev v

marsičem podobno in primerljivo z varovanjem in ščitenjem ključnih prič v pravnih

procesih (ang. witness protection). Varovanje tolmačev morda ne zahteva tako

skrajnih ukrepov, kot je zamenjava identitete, vendar pa se je vsekakor izkazalo, da

obstaja potreba po varovanju tolmačev tudi, ko svojo nalogo opravijo.

Thomas (2003) za ponazoritev te problematike navaja primer misije OZN na Kosovu,

ki jasno ponazarja, zakaj je kontinuirano varovanje tolmačev, se pravi med in po

konfliktu, tako pomembno. Tolmači na območjih konflikta so v nevarnosti iz istih

razlogov kot priče v kazenskih procesih. Tako kot priče v primeru umorov se morajo

soočiti z dejstvom, da obstajajo posamezniki in skupine, ki jih hočejo ali morajo na

vsak način utišati.

Ti tolmači so ogroženi tudi zato, ker imajo na voljo (oz. tako menijo drugi) informacije,

ki so posebej dragocene za obveščevalne službe udeleženk konflikta. »Jezikovni

pomočniki«, kakor so tolmače in prevajalce pogosto imenovali na Kosovu, so bili

lahko seznanjeni s podatki o Kosovski osvobodilni vojski (KOV), ki so bili pomembni

za srbske varnostne sile. Obenem so imeli informacije o srbskih varnostnih silah, ki

so bili bistvenega pomena za delovanje KOV. Tako srbske varnostne sile kot KOV

sta na njih pritiskali, da bi razkrili informacije.

Misija na Kosovu je bila zadolžena za nadzor upoštevanja in spoštovanja resolucij

Varnostnega sveta OZN, ki so vsebovale zahteve glede manjšanja števila vojaških

enot, spoštovanja človekovih pravic, priprav na volitve in izvajanja administrativnih

40

sprememb v lokalnih institucijah. Inšpektorji so morali komunicirati z glavnimi akterji

na območju: z vodji regionalnega centra misije ZN, s posameznimi patruljami, s člani

regionalnih oblasti, policijo, vodstvom Jugoslovanske vojske, z vodji kosovskih

skupnosti, s KOV in mednarodnimi agencijami, ki so delovale na prizadetem

območju. Tolmači so delali 6 dni v tednu, nekatere dni so lahko, če je bilo to

potrebno, delali tudi po 22 zaporednih ur. Iz varnostnih razlogov so največkrat živeli

z drugimi člani ekipe, na ozemlju baze. Tolmačili so v različnih komunikacijskih

kontekstih, pri pogajanjih, zbiranju informacij, preverjanjih na kontrolnih točkah in

cestnih zaporah ter pojasnjevanju določil resolucij (Thomas, 2003: 311).

Težave so se začele pojavljati, ko so vojaške enote lokalno zaposlene civiliste (ang.

Locally Employed Civilians, ne le tolmači) ob evakuaciji zapustile. Edina možnost za

te posameznike, ki so že med delom prejemali številne grožnje, je bila selitev znotraj

kosovskega ozemlja v okviru evakuacijskega premika, vendar pa ta ponudba zaradi

logističnih težav običajno ni vključevala družinskih članov. Po evakuaciji so nekateri

pripadniki vojske z zapuščenimi tolmači ohranjali stike. Ti so poročali, da so srbske

varnostne sile njihove družine in prijatelje zasliševale, da bi ugotovile, kje se

nahajajo.

Zaradi takih primerov bi morale mednarodne organizacije poskrbeti, da lokalno

zaposleni civilisti, ki zanje tvegajo življenja, po opravljenem delu niso kaznovani s

povračilnimi ukrepi in nepotrebnim nadlegovanjem. Le tako lahko prevzamejo

ustrezno moralno odgovornost pri najemanju posameznikov, katerih prihodnost

utegne biti ogrožena ob izteku njihove zaposlitve (Thomas, 2003).

41

Opravljeno delo in priporočila

Ko govorimo o statusu tolmačev na kriznih območjih ter pomanjkljivostih, ki jim

povzročajo največ težav, ne smemo pozabiti omeniti prizadevanj in truda strokovne

skupnosti in medijev za izboljšanje situacije. Problematika tolmačenja v vojnih

žariščih in na področjih humanitarnih kriz iz ozadja izstopa šele v zadnjem času. To

lahko v največji meri pripišemo nevidnosti tolmačev, ki v tovrstnih kontekstih vselej

delujejo predvsem kot stranski in vmesni akterji, izključeni iz neposrednega

dogajanja. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da se kljub navidezni drugotnosti

položaja v razvoju dogodkov, nahajajo v enako nevarnih in tveganih položajih kot

drugi, prisotni na omenjenih območjih. Pri delu so pogosto enako ogroženi kot

pripadniki vojsk oz. oboroženih sil, skoraj gotovo pa bolj kot katerakoli druga

kategorija civilnih udeležencev.

In vendar pomen in vloga tolmačev nista ostala neopažena. Zaradi posameznikov, ki

so z njimi v kontekstu krize in konflikta sodelovali in so se lahko sami prepričali o

njihovi vrednosti, se je lik tolmača počasi začel bolj vidno pojavljati tudi v javnosti,

predvsem po zaslugi medijev. Ravno novinarji in vojni dopisniki so se pri poročanju iz

kriznih in vojnih območij zanašali na sposobnosti tolmačev, zato ni nenavadno, da so

imeli priložnost spoznati tudi nevarnejšo plat tega poklica ter tveganja in resne

posledice, s katerimi se morajo, predvsem lokalno zaposleni posamezniki, soočati.

Vse večje število prispevkov in člankov o delu s tolmači, ki so se začeli v času vojn v

Iraku in Afganistanu pojavljati tudi na naslovnicah svetovnega tiska in spletnih

medijev, so problematiko približali sicer neobveščeni javnosti, kar je nazadnje

privedlo do nekaterih pobud, ki bi lahko v prihodnosti pozitivno vplivale na razvoj

situacije in izboljšanje statusa pripadnikov tega poklica.

Poleg rednejšega pojavljanja v medijih je za izrazitejše premike in napredek pri

reševanju problematike zaslužen tudi odziv stroke, torej tolmaške in prevajalske

skupnosti, ki sta začeli tematiko vključevati v razprave in raziskovalno dejavnost ter,

še pomembneje, v konkretne iniciative ter projekte, ki lahko k izboljšanju statusa

tolmačev na kriznih območjih sčasoma tudi dejansko prispevajo. Omenjali smo že

primer usposabljanja na daljavo (ETI, Virtualinstitute), ki ima precejšen potencial z

42

vidika praktične vrednosti in prilagojenosti zahtevam dela na kriznih območjih, ter

opisali, kako poteka usposabljanje v bolj formalnem okolju, v okviru vojaškega urjenja

za delo v kontekstu mirovnih misij. V nadaljevanju se bomo nekoliko podrobneje

posvetili tudi prispevkom novinarjev in vojnih dopisnikov, ki z opisi svojih izkušenj

jasno razkrivajo pomen in vlogo tolmačev, zato se bomo na tem mestu posvetili

predvsem odzivom strokovne skupnosti.

Med vidnejšimi poklicnimi združenji, ki spodbujajo razvoj tolmaških standardov in

prispevajo k uveljavitvi statusa tolmačev, je gotovo AIIC, mednarodno združenje

konferenčnih tolmačev. Med najbolj opaznimi prispevki na temo kriznega in vojnega

tolmačenja so nekateri članki, ki opozarjajo na različne vidike problematike in k bolj

aktivnem delovanju pozivajo tudi druge pripadnike tolmaške skupnosti. Ker je bil

odziv znotraj skupnosti dovolj odmeven, se je pojavila tudi potreba po organizaciji

foruma AIIC o tolmačih na območjih konflikta. Udeleženci dogodka in govorniki so bili

tako pripadniki tolmaške stroke kot strokovnjaki z drugih področij, politologi, pravniki,

nekdanji pripadniki oboroženih sil, humanitarnih organizacij in vladnih služb, ki so s

svojimi specifičnimi vpogledi in izkušnjami pomagali osvetliti nekatera najbolj pereča

vprašanja. Pomembnejše točke, povezane s problematiko kriznega in vojnega

tolmačenja so bile izpostavljene na osnovi poročil in opisov stanja, statusa ter etičnih

dilem, ki izhajajo iz tovrstnega dela (Fitchett, 2010). Takšni dogodki so brez dvoma

potrebni in koristni, saj spodbujajo nadaljnji razmislek in delo ter obenem ustvarjajo

mrežo posameznikov in skupin, ki se bodo z opozarjanjem na pomanjkljivosti in

reševanjem težav ukvarjali tudi v prihodnosti.

Na problematiko se je spodbudno odzvalo tudi mednarodno združenje prevajalcev

FIT (Fédération Internationale des Traducteurs), krovna organizacija, ki povezuje

prevajalska združenja več držav. Odzive in pobude združenja so sprožila predvsem

zaskrbljujoča poročila in statistike o poškodbah in smrtnih žrtvah med vojnimi tolmači

v času aktualnih oboroženih konfliktov. Združenje opozarja na situacijo, v kateri se

nahajajo številni lokalni tolmači, ki so izpostavljeni resnim tveganjem in nevarnostim,

obenem pa pogosto prisiljeni v opravljanje za poklicno skupnost spornega dela, npr.

zasliševanje vojnih ujetnikov, kar neposredno krši nevtralnost vloge tolmača. Kršenje

poklicne integritete se seveda ne more primerjati z neposrednimi nevarnostmi, ki

ogrožajo fizično integriteto vojnih tolmačev, ki so v zadnjem času postali tarče

43

sistematičnih napadov in celo usmrtitev opozicijskih ali uporniških skupin na območjih

konfliktov. Organizacija izpostavlja tudi sporen in izkoriščevalski odnos nekaterih

delodajalcev, ki za status, zaščito in varovanje najetih tolmačev tako med kot po

konfliktu nočejo prevzeti odgovornosti. Sali Alal, profesor na univerzi v Mosulu, je s

somišljeniki ustanovil združenje za zaščito človekovih pravic tolmačev v Iraku (The

Society for the Protection of Human Rights of Interpreters in Iraq), ki opozarja javnost

na kritičnost situacije ter tolmačem in njihovim družinam pomaga z zbiranjem

denarnih prispevkov (Kahane, 2010). Izmikanje odgovornosti nekaterih držav in

organizacij do lokalnih tolmačev, ki jih zaposlujejo, ostro obsoja: »Dejstvo, da

tolmačev in prevajalcev ne najemata neposredno ameriška vlada ali vojska, ampak

zasebna podjetja kot Titan, avtoritet ne razrešuje odgovornosti za njihovo varnost.«

Pobude združenja FIT so k ukrepanju spodbudile tudi posamezne države, kar vzbuja

nekaj optimizma za izboljšanje razmer v prihodnosti. Dansko združenje jezikovnih

strokovnjakov (Forbundet Kommunikation og Sprog) je npr. ustanovilo denarni sklad

za pomoč tolmačem, ki delajo v Iraku. Upajmo, da bodo temu pozitivnemu zgledu

sčasoma sledila tudi druga združenja in poklicne organizacije po celem svetu.

Kljub pohvalnim prizadevanjem in odzivom poklicne skupnosti pa je izredno

pomembno, da se na zaskrbljujoče stanje, ki prevladuje na področju vojnega in

kriznega tolmačenja, odziva tudi politika, ki lahko zaradi obsega svojega vpliva na

izboljšanje razmer še največ prispeva. Prvi pomembnejši korak v to smer predstavlja

Deklaracija o zaščiti tolmačev na območjih konflikta, ki jo je 29. aprila 2010 podpisalo

40 članov parlamentarne skupščine Sveta Evrope v Strasbourgu (Kahane, 2010). To

je prvi uradni politični dokument, ki javno priznava resnost problematike tolmačenja

na kriznih območjih ter opozarja na težke in nevarne okoliščine, v katerih tolmači

delajo. Pomembno je, da je bila s podpisom deklaracije jasno izražena politična volja

za izboljšanje. Ustanovljena je bila tudi delovna skupina, ki je zadolžena za izvedbo

študije in bo lahko sčasoma predložila resolucijo na plenarnem zasedanju

parlamentarne skupščine. Deklaracija obenem prispeva k poklicu tolmača nasploh,

saj poudarja vrednost tolmaškega dela ter lahko spodbudi k prizadevanjem za višje

standarde. Če bo cilj v okviru Sveta Evrope dosežen, bo temu sledila resnejša

obravnava na Generalni skupščini Združenih narodov.

44

Vloga tolmačev na kriznih območjih

Vloga tolmača brez dvoma zaseda osrednji položaj v obravnavi tolmačenja na kriznih

območjih, saj se na več ravneh prepleta z drugimi vidiki tega dela, s statusom,

poklicno etiko in usposabljanjem. V največji meri vlogo tolmača določajo značilnosti

njegove dejavnosti, ki zajemajo okoliščine oziroma celotni kontekst, v katerem

komunikacijski dogodek poteka, ter pričakovanja, ki jih imajo o liku tolmača drugi

udeleženci.

Vloga tolmača na kriznih območjih se v osnovi ne razlikuje od vlog tolmačev v drugih

komunikacijskih okoliščinah. Tolmač je vezni sporazumevalni člen med udeleženci

diskurza, ki ne govorijo istega jezika. Ne glede na to, ali deluje v kontekstu

institucionalnih konferenc in srečanj, na zasebnem trgu, v sodnih dvoranah ali v

okviru zdravstvenih storitev in administrativnih služb, je njegovo poslanstvo jasno:

omogočati mora karseda popoln in točen jezikovni prenos sporočila med sogovorniki.

To navidez preprosto načelo precej dobro definira vlogo tolmača, vendar pa je

realnost medjezikovne komunikacije veliko bolj zapletena. V diskurz vstopajo

udeleženci, ki poleg tega, da govorijo različne jezike, pripadajo tudi kulturam in

družbam, ki v sporazumevalni dogodek vnašajo različne ali pa celo nasprotujoče si

vrednote in prepričanja. Tolmač se tako nahaja v zelo občutljivem položaju, nekje

vmes, in mora delovati kot nevtralen, v idealnem primeru skorajda neopazen

prenosnik sporočila (Stahuljak, 1999) in pomena.

V nekaterih primerih je to lažje – pri simultanem tolmačenju v konferenčnem okolju

tolmač dela v odmaknjeni varnosti tolmaške kabine ter v komunikacijo vstopa le kot

glas, medij, ki omogoča prenos informacij med govorci. Udeleženci diskurza tako do

tolmača, kadar ostane neopažen in nalogo ustrezno opravlja, ne razvijejo osebnega

odnosa ter o njem običajno tudi nimajo specifičnega mnenja. Z vidika vloge so

tolmači veliko bolj izpostavljeni, ko so v komunikaciji fizično prisotni, v tem primeru se

glasu pridružijo še podoba, nastop in osebna prezenca. Tolmač se tako neposredno

vključi v izmenjavo sporočil med udeleženci diskurza, ta pa se lahko odvija v

kateremkoli od številnih kontekstov in okoliščin, ki smo jih že našteli.

45

Po čem se torej vloga tolmačev v običajnih komunikacijskih kontekstih tako bistveno

razlikujejo od vlog, ki jih tolmači zasedajo pri delu na območjih krize in konfliktov in

jim zato namenjamo toliko pozornosti? Eno bistvenih razlik in temeljni del

problematike predstavljajo odnosi med udeleženci komunikacije, ki jih v veliki meri

pogojujejo okoliščine, v kateri ta poteka. Vsem naštetim uveljavljenim vrstam

komunikacijskih situacij je večinoma skupna želja po doseganju razumevanja,

sodelovanju in reševanju izzivov, zaradi katerih se je potreba po sporazumevanju

sploh pojavila. Tolmači, ki delajo v medicinske namene, na primer, posredno

omogočajo ugotavljanje zdravstvenih težav, izbiranje ustreznih zdravstvenih

postopkov in pridobivanje za to potrebnih soglasij. Sodni tolmači si prizadevajo

udeleženim omogočiti pravično in enakopravno sodelovanje ter zastopanje v okviru

sodnih procesov, tolmači za potrebe skupnosti pa lajšajo reševanje različnih socialnih

in statusnih problemov.

Kljub temu, da se omenjene oblike tolmačenja pojavljajo tudi v okviru tolmačenja na

kriznih območjih, je situacija z vidika odnosov med udeleženci in njihovih vlog v

obravnavanem kontekstu bistveno drugačna. Tolmač se nenadoma znajde izven

ravnotežja anonimnosti in nevtralnosti v nevarnem, sovražnem ali nestabilnem okolju,

v katerem med udeleženci komunikacije vladata nezaupanje in nasprotovanje.

Tolmača se začne identificirati z eno ali drugo stranjo, njegova vloga izgubi pomen

omogočanja sporazumevanja – nezaupanje med sogovorniki se prenese na

nezaupanje do tolmača. Za to pa so gotovo najbolj zaslužne okoliščine, zaradi

katerih se tolmači v teh situacijah znajdejo. V kontekstu vojne so primorani delati za

katero od strani konflikta, sodelovati morajo na primer z okupacijsko silo, s tujci, ki so

v določenem okolju nezaželeni. V primeru lokalnih tolmačev je situacija še toliko bolj

kritična, saj morajo ti v imenu tujih entitet ali organizacij delovati med svojimi

sonarodnjaki, kar jih pogosto spravi v nevaren položaj. Njihova sicer razosebljena

vloga, ki jo imajo v običajnih okoliščinah kot vezni sporazumevalni člen, postane zelo

osebna: postanejo izdajalci, kolaboracionisti in vohuni.

Ker je namen pričujočega dela problematiko in značilnosti tolmačenja na kriznih

območjih izpostavljati na podlagi izkušenj in realnosti tega poklica, se v nadaljevanju

ne bomo osredotočali na teoretiziranje o potencialnih težavah, ki jih utegne

46

predstavljati vloga vojnih in kriznih tolmačev, ampak bomo skušali ugotovitve izpeljati

iz osebnih pričevanj posameznikov, ki so se v podobnih situacijah znašli tudi sami.

47

Tolmačenje v konfliktu: meje in omejitve nevtralnosti

Konfliktno in pogosto nehvaležno vlogo tolmačev na kriznih območjih ter vprašanje

nevtralnosti obravnava tudi Zrinka Stahuljak, ki se je pri delu osredotočila na poročila

o tolmačenju pričevanj med vojno na Hrvaškem v letih 1991–1992. Zanimalo jo je,

kakšna je specifična vloga tolmača, ki deluje kot jezikovni posredovalec v kontekstu

pričevanja (Stahuljak, 1999), s kakšnimi pritiski in odgovornostjo se sooča ter katere

so glavne težave, ki se zanj pri opravljanju te naloge pojavljajo. Na primeru tolmačev

in prevajalcev, ki so delovali med vojno na Hrvaškem razkriva nekatere prikrite vidike

tolmaškega dela ter ugotavlja, kako je ta pojav povezan s pojmoma nevtralnosti in

politične pripadnosti. Svoje ugotovitve in opažanja, ki jih bomo v nadaljevanju tudi

povzeli, je osnovala na pogovorih s tolmači in prevajalci.

Za jasnejšo ponazoritev situacije in problematike je potrebno na kratko opisati

družbenozgodovinski kontekst, v katerem so tolmače vpoklicali, in okoliščine, v

katerih so morali ti svoje delo opravljati. Ob razpadu nekdanje Jugoslavije, ko je

Hrvaška že razglasila svojo neodvisnost, je takratna Jugoslovanska vojska na

območja države, kjer so živeli etnični Srbi, razposlala enote in okupirala skoraj tretjino

hrvaškega ozemlja. Evropska skupnost je posredovala v sporu, da bi pomagala

dognati, ali je bil takšen odziv upravičen, s čimer bi se do razrešitve situacije lažje

opredelila tudi mednarodna skupnost. V ta namen je oblikovala Arbitražno komisijo,

ki naj bi v zadevi delovala kot nevtralni razsodnik. Da bi Arbitražna komisija lahko

opravila svoje delo in da bi imela mednarodna skupnost boljši vpogled v razvoj

konflikta, je Evropska skupnost julija 1991 ustanovila Misijo Evropske skupnosti za

nadzor (European Community Monitoring Mission ali ECMM).

Slednja je bila nevtralno mednarodno telo, ki se pri pridobivanju podatkov in

informacij ni smelo zanašati na nobeno od obeh udeleženk konflikta. Politična

nevtralnost Misije za nadzor pri opazovanju konflikta naj bi tako odražala

nepristransko pozicijo Evropske skupnosti. Končni cilj Misije za nadzor je bil

vzpostaviti mir, kar je lahko takrat dosegala le z ohranjanjem premirja in opravljanjem

nadzora nad spoštovanjem pravic manjšin na najbolj ogroženih območjih. Nadzorniki

Evropske skupnosti so se naloge lotili z zbiranjem pričevanj tako Hrvatov kot Srbov,

48

civilistov kot tudi pripadnikov oboroženih sil, ki so se nahajali na fronti ali v njeni

neposredni bližini.

Misija za nadzor je zato potrebovala prevajalce oziroma tolmače, ki bi lahko

pričevanja prevajali v angleški jezik, linguo franco organizacije. Po pozivu Misije so

se začeli za delo javljati večinoma etnični Hrvati, s čimer se je pri intervjujih

vzpostavilo naslednje razmerje: izpraševalec (nadzornik ES), priča/izprašani (Hrvat

ali Srb) in tolmač oz. prevajalec (etnični Hrvat).

Zakaj so se Hrvati sploh odločali za prevajanje oz. tolmačenje vojnih pričevanj za

politično nevtralno organizacijo? Po pričevanjih sodeč so želeli sodelovati iz razlogov,

ki z nevtralnostjo niso imeli veliko skupnega. Za delo so se večinoma javljali iz

domoljubnih razlogov – ravno zato, ker so bili v konflikt politično vpleteni, ker so želeli

s svojim jezikovnim znanjem nekaj prispevati. V rokah prevajalcev in tolmačev je

jezik postal orožje, ki je omogočalo opozarjanje mednarodne skupnosti na položaj

hrvaškega naroda.

Na podlagi pogovorov s prevajalci in tolmači Zrinka Stahuljak izpostavlja glavne

ugotovitve in težave, s katerimi so se ti srečevali in kažejo na pritiske, povezane s

tolmačenjem na območjih in v času konflikta. Problematiko dela najbolje odsevajo

izjave prevajalcev in tolmačev, ki dobro ponazarjajo, kaj vse opravljanje te funkcije

zajema.

Na prvem mestu se pojavlja ugotovitev, da v dani situaciji tolmač ne more biti zgolj

neprizadeti (torej razosebljeni) prevajalnik oz. prenašalec sporočila. Tolmači so na

vprašanja o nevtralnosti na primer odgovarjali, da ne morejo delovati kot povsem

objektivni jezikovni posredovalci v okoliščinah, v katerih so Hrvati »žrtve etničnih

čiščenj« na okupiranih območjih. Za delo se jih je veliko javljalo ravno zato, da bi

nadzornike ES na to situacijo opozarjali, obenem pa so želeli posredovati tudi kot

interpreti zgodovinskih okoliščin, saj je bila specifična zgodovina Hrvaške takrat še

vedno v senci skupne in poenotene jugoslovanske zgodovine. S prisotnostjo so lahko

predstavljali svoj narod in branili njegove interese; položaj tolmača je za te

posameznike predstavljal priložnost, da nadzornike usmerijo proti resnici, jim

49

pokažejo, da je šlo za srbski napad na hrvaško neodvisnost. Za tolmače in prevajalce

je jezikovni prenos tako postal fronta, na kateri so lahko branili svoj narod.

Tolmači, ki so delali v kontekstu pričevanj, so večinoma verjeli, da opravljajo koristno

delo, za nekatere je bilo tolmačenje del boja za neodvisnost. Lahko bi rekli, da so

delovali kot nekakšni udeleženci informacijske vojne, ki so svoj delež prispevali pri

prenosu konfliktnih, zgodovinsko nasprotujočih si pričevanj. Nekateri izmed njih so se

za delo odločali tudi, ker so želeli na lastne oči videti, »kaj se je v resnici dogajalo na

bojnih linijah«.

Tolmači in prevajalci so morali ves čas loviti ravnotežje med poklicno dolžnostjo, ki

temelji na nevtralnosti in objektivnosti, ter osebnimi prepričanji in angažiranostjo,

zaradi katere so delo sploh sprejeli. V nadaljevanju si bomo ogledali prevladujoče

težave in izzive, ki so jih morali pri delu premagovati in so jih izpostavljali kot najbolj

obremenjujoče.

Več jih je omenilo, da so med tolmačenjem občasno težko ohranjali mirno kri,

neprizadetost, čeprav so se večinoma trudili, da to vsaj na površju ne bi postalo

očitno. Naporno je bilo predvsem, ko so morali prevajati izjave, ki so bile zanje žaljive

ali po njihovem mnenju neresnične oziroma netočne. V takih primerih so se skušali

oprijeti površinskega in strukturalnega vidika jezika (pomen odriniti v ozadje) ter

zatreti težnje po osebnem vrednotenju ali pojasnjevanju informacij. Kot posebej

neprijetne so tolmači in prevajalci omenjali situacije, v katerih so morali prevajati

»nesramne ali žaljive« komentarje o hrvaških sogovornikih oz. udeležencih

komunikacije (Ni prijetno prevajati /srbskih/ laži). Po drugi strani so se morali tolmači

v več primerih soočati z občutkom sramu, ko so morali najprej priznati in nato tudi

zvesto prevesti izjave o nekaterih dejanjih svojih sonarodnjakov (npr. Hrvati so

uničevali družinske hiše srbskih prebivalcev).

Na vprašanja poklicne integritete, ki so se je tolmači dobro zavedali, so največkrat

odgovarjali, da »je to pač del poklica«, da »je prevajanje odgovorno delo«, da »se

trudijo biti objektivni, profesionalni« (Stahuljak, 1999). Zaradi poklicne odgovornosti

se je moral tolmač vsaj med delom, če je želel ohraniti ustrezno distanco, kot oseba

na nek način izbrisati (Stahuljak uvaja pojem samoizbrisa), se umakniti iz

50

neposrednosti komunikacije. Pri tem je šlo torej za nasprotovanje med tolmačevo

željo po osebnem pričevanju in poklicno zahtevo po izključevanju iz pričevanja

drugega (prepoved interference) – položaja tolmača in priče sta se medsebojno

izključevala.

Ravno zaradi prisiljene nepristranskosti in poklicne nezmožnosti sodelovanja pri

pričevanjih, s katerim bi lahko pomagali svojemu narodu, so jih določeni pripadniki

hrvaške strani začeli obtoževati izdaje. Tolmači in prevajalci so navajali primere, ko

so na njih »kričali zaradi tega, kar jih je jezilo pri nadzornikih« ali »so sovražnost proti

nadzornikom prenašali tudi na tolmače«. Posebej jih je prizadelo, ko so jih

sonarodnjaki »enačili z nadzorniki«. Tako jim npr. »natakarji niso hoteli postreči« ali

pa so jih »otroci obmetavali s kamenjem« (Stahuljak, 1999). Pripadniki hrvaške strani

so dojemali t. i. samoizbris tolmačev bolj kot nevtralizacijo politične pripadnosti, kot

pa poklicno odgovornost, odločitev, osnovana na domoljubju, pa je v dojemanju

lokalnega prebivalstva pomenila izdajo.

Kljub različnim dilemam, ki so jim delo oteževale, so se tolmači večinoma počutili kot

del ekipe. Večina jih je bila prepričanih, da prispevajo k skupnemu cilju Misije,

zbiranju dokazov, ki naj bi pokazali, kdo je bil v konfliktu dejansko agresor in kdo

žrtev. In ravno zaradi zaupanja v objektivno vrednost dokazov so bili tolmači

pripravljeni prevzemati nase tudi breme samoizbrisa. Posledice tega so imeli zaradi

svojega položaja priložnost ublažiti v neuradnih situacijah, ko so lahko tudi sami

delovali kot priče. Tako so se »kljub uradni funkciji trudili izpolnjevati poslanstvo

neuradnih predstavnikov Republike Hrvaške in naknadno pojasnjevati situacijo

nadzornikom«. Neuradni pogovori so bili po mnenju tolmačev koristni tudi zaradi

»vzpostavljanja zaupanja in medsebojnega spoštovanja« (Stahuljak, 1999). Zanimivo

je, da je do takšne izmenjave mnenj in pojasnjevanja pogosto prihajalo na pobudo

samih nadzornikov, ki so se želeli bolje spoznati z novo situacijo ali pa so potrebovali

mnenje, nasvet. To potrjuje, da so tolmačem uporabniki njihovih storitev (nadzorniki)

pripisovali širšo vlogo od zgolj jezikovnega prenosa, kar znova kaže na konfliktno

naravo poklica, ki po eni strani osebno vpletenost prepoveduje, po drugi pa jo

zahteva.

51

Prevladujoči profesionalizem, ki so ga tolmači vsemu navkljub vzdrževali, je še toliko

bolj fascinanten v luči osebnih in skrajno pretresljivih izkušnjah, ki so jim bili priča in

so jim nevtralno držo pri prevajanju brez dvoma dodatno otežile (Stahuljak, 1999):

Zame je bil najhujši trenutek, ko je v begunskem taborišču umrl otrok in so

begunci krivdo pripisali Misiji.

Na lastne oči sem videl-a 10 mesecev stara trupla /hrvaških civilistov/.

Prihajalo je šest avtobusov s hrvaškimi begunci in oni (Srbi) so streljali

nanje; situacija je bila zelo napeta, z nadzornikom sem se moral-a skrivati

v jarku.

Večkrat sem bil-a priča ekshumaciji in izmenjavi trupel, pri čemer sem

moral-a prevajati identifikacijski postopek. Ob pogledu na trupla, ki so jih

vlekli iz vodnjakov, mi je bilo slabo.

Videl-a sem iznakažena trupla (hrvaških) vojakov in civilistov. Ponoči sem

videl-a, kako je gorela vas.

Kadar je tolmač svojo poklicno zavezo prekršil in se vmešal v pogovor s svojo

interpretacijo in izkušnjami, ga je bil nadzornik primoran ošteti, opozoriti na njegovo

funkcijo. Nadzorniki so morali skrbeli za standarde objektivnosti, vendar pa se je

potrebno zavedati tudi njihove lastne potencialne subjektivnosti. Ta je v določeni meri

gotovo prišla do izraza med izbiranjem in oblikovanjem s tolmačenjem pridobljenih

informacij, ki so bile nato predstavljene arbitraži in mednarodni skupnosti. V tem oziru

bi tudi nadzornikovo nadaljnje posredovanje lahko obravnavali kot vrsto prevajanja,

in sicer v določen pomen in izbran kontekst, ki je bil po njegovem subjektivnem

mnenju relevanten za razsodbo.

Kot smo že omenili, je prevajanje pričevanj zahtevalo nevtralizacijo vloge tolmača.

Zaradi politične nepristranskosti Misije je bila nujna tudi jezikovna in strukturalna

nevtralnost tolmača. Na podlagi te zahteve so lahko nadzorniki zagotavljali objektivno

upoštevanje vseh okoliščin in udeležencev konflikta, kar je bila seveda njihova

52

osnovna zadolžitev. Zanimivo je, da naj bi Misija pri zbiranju informacij upoštevala

različne vidike in percepcije, a obenem ni dovoljevala, da bi z vključevanjem svoje

prispeval tudi tolmač. Nadzorniki so torej zaupali v tolmačevo nevtralnost pri

prevajanju pričevanj, niso pa dovoljevali, da bi posredoval v pogovoru z osebnimi

pojasnili in komentarji.

Da so nadzorniki dvomili o nevtralnosti tolmačenja, se je kazalo predvsem v njihovem

odnosu do tolmačev, v percepciji njihove vloge. Nekateri nadzorniki so bili prepričani,

da so bili tolmači na delovna mesta uradno dodeljeni kot predstavniki Republike

Hrvaške. Tudi ko je postalo jasno, da so zaposleni tolmači prostovoljci, se nadzorniki

sumničavosti niso mogli znebiti. Pripravljenost tolmačev za delo je namreč

namigovala na politično motivacijo, kar je bilo deloma razumljivo. Občasno so

tolmače obravnavali celo kot vohune, v enem izmed primerov naj bi nadzornik

tolmaču priznal, da je pregledal njegovo osebno lastnino, ker je preverjal, ali morda

ne prikriva snemalne oziroma prisluškovalne opreme.

Presenetljivo je, da so se odnosi zaostrili tudi znotraj tolmaške skupnosti. Po

pričevanjih, naj bi prišlo do razlikovanja med prvotnimi tolmači oz. »veterani«, ki naj

bi bili politično angažirani in domoljubi, ter novimi tolmači, »plačanci«, ki naj bi bili

motivirani zgolj finančno. Relativno dobro plačilo za tolmaško delo je v javnosti

obenem prispevalo k oblikovanju podobe tolmača, ki svojo dejavnost opravlja le iz

koristoljubja. Celo takratni hrvaški Minister za šolstvo naj bi izjavil (Stahuljak, 1999),

da sta domoljubje tolmačev in njihova zvestoba narodu »vprašljiva« že zato, ker jih

plačuje Misija za nadzor. Izdajstvo torej ni več tičalo v nenaklonjenosti lastnemu

narodu, ampak v sami nevtralnosti. Percepcija javnosti je bila naslednja: če tolmač

nadzornika ne poskuša pridobiti na stran svojega naroda, ne dela dovolj, ne izkazuje

zadostne mere domoljubja, ampak usodo svojih prepušča tujim razsodnikom.

Da je vloga tolmača s pričakovanji, ki vplivajo na oblikovanje splošne percepcije,

skrajno kontradiktorna, potrjuje tudi dejstvo, da je bila t. i. »izdaja« naroda v

obravnavanem primeru skorajda neizogibna. Če je Hrvaška želela doseči priznavanje

mednarodne skupnosti, je morala v tem oziru popustiti, saj drugače svoje

problematike ne bi mogla legitimno izpostaviti. Kljub ambivalentnosti delovanja

tolmačev in prevajalcev v tej specifični situaciji lahko zato zaključimo, da so v razvoju

53

dogodkov s prevajanjem pričevanj v jezik organizacije, od katere je bila hrvaška

neodvisnost neposredno odvisna, odigrali pomembno, in nazadnje tudi pozitivno

vlogo (Stahuljak, 1999).

54

Etični kodeksi: pomoč ali omejitev?

Po splošnem pregledu problematike, statusa in protislovne vloge tolmača na kriznih

in vojnih območjih je mogoče reči, da je vprašanje etike v samem ospredju. Dileme,

ki izhajajo iz neprestanega soočanja s poklicnimi odločitvami, za tolmače

predstavljajo velik izziv, obenem pa jih tudi bremenijo, saj so njihove posledice lahko

zelo resne. Zaradi tega gotovo obstaja potreba po splošnih smernicah, ki bi tolmaško

delo v tem oziru vsaj nekoliko olajšale. V te namene strokovne skupnosti, kakršna je

tolmaška, ponavadi oblikujejo kodekse, osnovna vodila, ki njenim pripadnikom

omogočajo lažje manevriranje med pogosto težkimi poklicnimi odločitvami, ki se

porajajo v različnih komunikacijskih situacijah.

Poznamo na primer tolmaške kodekse, ki jih uporabljajo posamezne institucije in

ustanove, tolmaška društva in združenja, ki z njimi zagotavljajo določene

profesionalne standarde. Ti se razlikujejo glede na specifične vrste tolmačenja, so

prilagojeni npr. sodnemu ali medicinskemu tolmačenju, tolmačenju v azilnih

postopkih ipd., in morajo zato vsebovati tudi temu ustrezna določila (Morel, 2009).

Kako torej do poklicnega kodeksa za tolmače na kriznih in vojnih območjih? Kodeksi

običajno izvirajo iz prakse in izkušenj, ki jih ima z delom poklicna skupnost. Na

podlagi teh se izrišejo značilnosti, potrebe in glavne težave, s katerimi se tolmači

soočajo. Šele na podlagi teh izkušenj je mogoče s podporo in spodbudo stroke

oblikovati napotke in strokovna ter etična pravila, ki pripadnike poklica vsaj nekoliko

razbremenijo teže osebne odgovornosti.

Težav pri oblikovanju poklicnega kodeksa za tolmače na konfliktnih in kriznih

območjih ni težko razpoznati. Prvič, ti tolmači nimajo nobenega skupnega poklicnega

zaledja; skupnosti tolmačev na kriznih območjih v pravem pomenu besede pač ni.

Zaradi praznine, ki obstaja na področju organizacije in povezovanja pripadnikov tega

poklica, torej ni presenetljivo, da do posebnih pobud in iniciativ na tem področju ne

prihaja.

55

Druga večja težava, ki jo je morda še težje premostiti, je dejstvo, da utečene prakse

ta vrsta tolmačenja iz več razlogov ne pozna. Seveda med vojnimi in kriznimi tolmači

najdemo izkušene posameznike, ki lahko s svojim vedenjem in znanjem tudi

ogromno prispevajo k izboljšanju situacije, vendar pa ni mogoče spremeniti dejstva,

da tolmačenje v nevarnih in težavnih okoliščinah vojnih žarišč in humanitarnih kriz,

ostaja nepredvidljivo. Nepredvidljivo je, ker ne pozna utečenih, običajnih scenarijev,

ker se nenehno srečuje z edinstvenimi ter vselej novimi komunikacijskimi situacijami,

kar celo tistim, ki se tem izzivom intenzivno posvečajo, otežuje razpoznavanje

splošnih načel ali pa etičnih vodil, ki bi tako raznovrstnim kontekstom lahko zadostile.

Ker poklicni in etični kodeks za tolmače na kriznih območjih ne more izhajati iz teorije

ali utečenih vzorcev, ki jih lažje razpoznavajo druge oblike tolmaške dejavnosti, je

lahko torej osnovan – in tudi mora biti – le na osebnih izkušnjah in sodelovanju ter

medsebojni pomoči med pripadniki tega poklica. V trenutni situaciji je pomembno

predvsem naslednje: poklicnega kodeksa ni. Kako naj tolmači upoštevajo pravila, ki

niso zapisana, in v kolikšni meri so torej sploh lahko odgovorni za svoja dejanja, pa

naj bodo ta namerna ali nenamerna?

V prejšnjih poglavjih smo že izpostavili poglavitne točke v ospredju etične in poklicne

problematike, zato si bomo skušali zdaj ogledati, kako jih lahko umestimo v že znana

splošna načela, ki veljajo v tolmaškem poklicu. Za izhodišče opazovanja bomo pri

tem uporabili nekatera pravila in napotke iz uveljavljenih in obstoječih tolmaških

kodeksov, predvsem s področij konferenčnega in sodnega tolmačenja ter tolmačenja

v imigracijskih in azilnih postopkih (AIIC, UK Border Agency, Northern Ireland Council

for Ethnic Minorities, The Australian Institute of Interpreters and Translators, Courts

of Indiana3). Ne bomo se osredotočali na smernice, ki se očitno nanašajo na

specifike teh vrst tolmačenja, ampak bomo izpostavili tista najbolj splošna načela, ki

zadevajo etiko poklicnih odločitev. V omenjenih tolmaških kodeksih pogosto najdemo

naslednja določila, ki razločno poudarjajo tudi problematiko vojnega in kriznega

tolmačenja (komentarji so namenjeni spodbujanju razmisleka):

3 Glej seznam spletnih virov.

56

Tolmač mora zagotavljati kakovost in nepristranskost pri medjezikovnem in

medkulturnem prenosu.

Kakovost tolmačenja na kriznih območjih trpi zaradi številnih omejitev, značilnih za

delo v tovrstnem komunikacijskem kontekstu. Te težave so povezane predvsem z

naravo terenskega dela, pomanjkljivimi viri in skromnimi tehničnimi zmogljivostmi.

Vprašanje nepristranskosti se pojavlja predvsem pri lokalnih tolmačih, ki se soočajo

z nasprotovanjem med motivacijo za delo (npr. domoljubje, finančne koristi oz.

preživetje) in zahtevano poklicno etiko.

Tolmač mora imeti ustrezno znanje jezikov, v katerih dela; če njegova raven znanja

ne dosega zahtevanih standardov, je dolžan delo zavrniti.

Kaj je ustrezno znanje jezikov, kdo ga določa in kako ga je možno preverjati?

Jezikovne kompetence so seveda vselej v osredju zahtev pri vsakršni obliki

tolmaškega dela, vendar se je potrebno vprašati, koliko je to relevantno v primeru

tolmačenja na kriznih območjih v primerjavi z drugimi znanji in spretnostmi, pa tudi z

drugimi vrstami tolmačenja. Pri tolmačenju na kriznih območjih (predvsem v

arabskem svetu in v Afriki) je včasih veliko bolj pomembno obvladanje jezikovnih

različic (torej nestandardnih oblik), pogosto namreč prihaja do težav z narečji. Jezik

je pomemben pokazatelj pripadnosti, kar se lahko izkaže za še posebej

problematično v okoljih, ki so etnično, kulturno in jezikovno zelo raznolika in

razdrobljena.

Nekaj razmisleka je vredno posvetiti tudi standardom za tolmačenje na kriznih

območjih, kaj so in ali jih je sploh mogoče določiti? Ali jih je pravzaprav smiselno

določati, če so v veliki meri odvisni od potreb, želenega učinka? Ko govorimo o

odgovornosti pri sprejemanju dela, povezani z doseganjem jezikovnih kompetenc in

znanj, moramo poudariti, da veliko število, če ne kar večina, lokalnih tolmačev

zaposlitev sprejme iz nuje, ker nimajo druge izbire. V vojnem pomanjkanju in stiski

posameznik bistveno težje zavrne kakršnokoli obliko dela, sploh če je od tega

odvisen njegov obstoj. Razmere ga kljub morebitnim etičnim pomislekom – raven

jezikovne kompetence je tu bržkone res bolj v ozadju – prisilijo v delo.

57

Tolmač naj podpira poklicne standarde

Težko je podpirati standarde, ki ne obstajajo oziroma niso vnaprej vzpostavljeni. To

je področje, na katerem v tolmačenju na kriznih območjih vsekakor vlada praznina.

Najprej bi bilo treba tolmačenje na kriznih območjih vzpostaviti kot poklic, ki ima

profesionalno zaledje, šele nato pa bi bilo mogoče spodbujanje boljše povezanosti

tolmaške skupnosti ter primernega in kakovostnega usposabljanja, osnovanega na

znanju izkušenih terenskih tolmačev. Potrebna bi bila tudi formalna organizacija, v

okviru katere bi lahko potekalo intenzivno prizadevanje za urejanje statusa in

zagotavljanje pravic, in to predvsem tistih, ki so življenjskega pomena za vse

nevtralne udeležence konfliktov (ne le za novinarje in uradne pripadnike

mednarodnih misij). Šele ko bi bili temelji te dejavnosti položeni, bi lahko govorili o

prizadevanju za spoštovanje standardov poklicne skupnosti. Skupnost bi morala

potem aktivno opozarjati na problematiko in pomanjkljivosti ter neposredno

sodelovati pri prihodnjem razvoju in izboljšavah situacije.

Tolmač mora biti nevtralen, ne sme tolmačiti v komunikacijskih situacijah, v katere so

vpleteni njegovi bližnji (razkriti mora morebitna nasprotovanja v interesih); biti mora

nepristranski, objektiven in odmaknjen od komunikacijske realnosti.

Kaj pomeni nevtralnost pri delu na konfliktnem območju, katere so njene etične

omejitve? Kateri tolmači so sploh lahko nevtralni? Ali so nevtralni tisti, ki niso

povezani z nobeno od udeleženih strani konflikta? In tudi če so nevtralni, ali lahko

ostanejo neprizadeti? Obenem se na tem mestu poraja vprašanje, ali so tolmači, ki s

konfliktom nikakor niso povezani (niti kulturno ali zgodovinsko), sploh dovolj

kompetentni za opravljanje dela. Pomanjkanje kulturno-specifičnega, lokalnega in

historičnega znanja ter slabo poznavanje konteksta se lahko hitro izkaže za nevarno

ali celo usodno. Pri lokalnih tolmačih je zahteva po nevtralnosti dokaj nemogoča, saj

so s konfliktom in njegovimi udeleženci – sodržavljani, znanci – neločljivo povezani.

58

Tolmač mora razumeti svojo vlogo in jo opisati ter pojasniti tudi delodajalcu ter

udeležencem mediacije.

Vlogo določa vrsta komunikacijske situacije. Bolj ko je ta določena in konstantna,

lažje je vlogo razumeti in jo zavzemati. V kontekstu kriz pa je delo prepogosto

preveč spremenljivo, da bi bilo vlogo mogoče točno definirati. To je veliko težje storiti

kot npr. pri tolmačenju za potrebe skupnosti, tolmačenju v medicinske namene ali

sodnem tolmačenju. Pri drugih vrstah tolmačenja so parametri večinoma vnaprej

znani, z morebitnimi spremenljivkami (npr. terminologija, določena področja znanja)

pa se tolmač lahko sooči s pripravami. Tolmačenje na kriznih območjih tega

večinoma ne omogoča, situacija se lahko spremeni vsak trenutek, ustvarjajo se nove

okoliščine, tolmač pa za nameček ne more zagotovo vedeti, kdaj in v kakšnem

kontekstu bodo njegove usluge potrebovali. Njegovo vlogo poleg splošnih in zelo

ohlapnih načel lahko oblikujejo le še določeni etični standardi, ki so, kot je razvidno,

močno vezani na okoliščine.

Tolmačevo podajanje mora biti vsebinsko popolno in natančno, zrcaliti mora način

podajanja govorca.

Tolmač se mora vzdržati osebnih interferenc, s svojo prisotnostjo ne sme posegati v

komunikacijo.

Tolmač mora biti v komunikaciji čimbolj neopazen; delovati mora zgolj kot jezikovni

prenosnik med udeleženci.

Spoštovanje zgoraj naštetih načel je močno odvisno od odnosa tolmača do govorca.

Lahko se zgodi, da je za tolmača govorčev način podajanja žaljiv, zato ga noče ali

ne more zrcaliti. Če je tolmačenje tudi oblika mediacije, katere cilj gotovo ni

spodbujati razvoj ali stopnjevanje konflikta, se je potrebno vprašati, ali ni bolj etično

in konstruktivno, če tolmač vzdržuje komunikacijo na bolj diplomatski ravni, po

potrebi tudi z lastno interferenco? Ali je vloga tolmača v konfliktni situaciji delovati

konstruktivno ali pa je etično neodgovoren za posledice svojega dela? Ali naj

omogoča širjenje agresije, konflikta, nestrpnosti? Kje je etično sprejemljiva meja

osebne interference? Naslednja težava se lahko pojavi pri prenosu samih informacij.

Kako naj postopa tolmač, če mora na primer posredovati informacije, za katere ve,

59

da so netočne ali celo lažne, izmišljene? Ali izražanje dvomov in opozarjanje na

kredibilnost povedanega sploh sodi v okvire njegovih pristojnosti?

Tolmač je dolžan opozarjati udeležence komunikacije na morebitne kulturne

specifike, ki bi utegnile škoditi razumevanju.

Lokalni tolmači se dobro zavedajo družbeno-kulturnih značilnosti svojega

geografskega področja in jezika, lahko pa se zgodi, da ne poznajo dodobra

odstopanj pri dojemanju tujih udeležencev. Tolmači brez ustreznega kulturnega

znanja in usposabljanja svojega dela ne morejo optimalno opravljati.

Tolmač mora ostati anonimen, ne sme razkrivati svojih osebnih podatkov.

Pri tolmačenju na območjih konflikta je to praviloma tudi veliko bolj varno, še posebej

če gre za lokalnega tolmača. V vojnem kontekstu ni neobičajno, če tolmač prikrije

celo svojo fizično identiteto, na primer tako, da pri delu nosi masko. Težava se lahko

pojavi recimo pri ključni vlogi, ki jo utegne imeti tolmač pri pričevanju v okviru sodnih

procesov. V tem primeru je morda bolj etično, da tolmač svojo identiteto razkrije in

prispeva informacije, ki utegnejo biti bistvenega pomena za razplet procesa; obenem

seveda tvega posledice, ki lahko ogrozijo njega in njegovo družino. Ali je torej od

tolmača bolj korektno, da z vpogledom, ki ga je pridobil med delom, omogoči

predstavitev resničnih dejstev ali da poskrbi za lastno varnost?

Tolmač mora spoštovati zaupnost podatkov, do katerih dostopa med delom;

spoštovati mora zaupnost identitet udeležencev.

Na delu pridobljenih informacij ne sme izkoriščati v osebno korist.

Tolmač ne sprejema dodatnih plačil in uslug od udeležencev.

Tolmač je zaradi dostopa do zaupnih podatkov pogosto tarča posameznikov in

organizacij, za katere so informacije, ki jih poseduje, osrednjega pomena. Lahko se

znajde pod pritiskom groženj ali pa ima od razkrivanja podatkov materialno korist

(npr. prejemanje podkupnin). V vojni situaciji je materialni obstoj ponavadi precej

otežen, sploh, če je tolmač premalo plačan; tako se hitro pojavi skušnjava po iskanju

postranskih virov zaslužka. Ravno zaradi te nevarnosti so lokalni tolmači na

60

območjih konflikta večinoma – vsaj za lokalne razmere – dovolj dobro plačani, da se

jim tovrstna tveganja ne obrestujejo.

Druge okoliščine, v katerih lahko tolmačevi osebni interesi pridejo v navzkrižje z

omenjenimi načeli, omogočajo tolmaču, da pridobljene informacije izkoristi zato, da

si zagotovi boljši položaj ali poskrbi za svojo varnost. Tolmač je zaradi svojega

vedenja npr. o premikih vojaških enot (lokacija in čas) ali o podrobnostih distribucije

humanitarne pomoči v bistveni prednosti pred drugimi prebivalci območja. Eden

izmed boljših scenarijev je, da si na ta način recimo zagotovi prostor pri evakuaciji

opustošenega območja.

Varovanje identitete udeležencev je vsekakor med pomembnejšimi načeli tolmačeve

etike, vendar pa v nekaterih primerih tolmač lahko postopa bolj pravilno in

odgovorno, če je pripravljen določene identitete in z njimi povezane informacije

razkriti. Poleg že omenjenih pravno-zakonskih okvirov, v katerih je razkritje identitete

primerno, če ne celo obvezujoče, tolmač na etično dilemo naleti tudi, kadar

pridobljeni podatki neposredno ogrožajo življenje katerega izmed govorcev. Do takih

situacij prihaja recimo pri humanitarnem tolmačenju v medicinske namene, ko

tolmač dostopa do pomembnih zdravstvenih podatkov, ki jih govorec iz takih ali

drugačnih razlogov ne želi razkriti. Je torej bolj primerno upoštevati željo govorca ali

pa je bolj pravilno in etično informacije posredovati medicinskemu osebju? Ravnanje

v naštetih situacijah pri drugih vrstah tolmačenja relativno jasno narekuje

vzpostavljena praksa (pri sodnem tolmačenju zelo strogo določena pravila),

tolmačenje na kriznih območjih pa nima nikakršne opore oziroma temeljev, iz katerih

bi lahko izhajalo in na podlagi katerih bi se razvijalo. Ni izoblikovane skupnosti, ni

enotnega kodeksa, ukrepanje v primerih etičnih dilem pa je utemeljeno s

subjektivnimi, osebnimi razlogi in argumenti.

Tolmač ne sme dopustiti, da na njegovo delo vplivajo osebna prepričanja in interesi.

Tolmač se trudi sporočila in vsebino posredovati karseda nevtralno in

nezaznamovano, vendar pa je težko ugotoviti, v kolikšni meri je to sploh mogoče. Ali

niso namreč ravno osebna prepričanja, načela in vrednote, ki so v posameznika

vgrajene vse življenje, dejavnik, ki deluje na najbolj podzavestni in nenadzorovani

61

ravni? Upoštevanje navedenega načela od tolmača torej zahteva, da se čim bolj

odmakne od osebne percepcije in doživljanja ter skuša povedano podati kar najbolj

zvesto izvirniku. Zato se mora znati vživeti v vlogo in situacijo udeleženca

komunikacije, na kar močno vpliva njegov odnos do govorca – ali mu je naklonjen, ali

z njim sočustvuje, se z njim strinja, ga spoštuje, mu verjame ipd.

Tolmač naj ne poenostavlja ali pojasnjuje povedanega kateremu od udeležencev

mediacije.

Tudi to načelo sodi med pojave osebne interference v tolmačenju. Razlike med

udeleženci komunikacije niso nujno omejene le na jezike, ki jih govorijo, ampak tudi

na raven znanja z drugih področij. Kateri od udeležencev ima lahko zelo slabo ali

pomanjkljivo znanje na primer o pravnih določilih, ki ga zadevajo, ali o določenem

zdravstvenem postopku, za katerega se mora odločiti, zato lahko tolmač čuti dolžnost

podano dopolniti z razlago ali pojasnilom. To načeloma ni priporočljivo, saj se od

tolmača ne more pričakovati istih kompetenc, kot jih poseduje kateri od udeležencev,

ki ima za določeno področje posebne kvalifikacije (npr. zdravnik, pravnik, psiholog).

Kljub temu pa bi bilo priporočljivo, če bi v takih primerih tolmač smel opozoriti na

dvome, ki jih utegne imeti glede udeleženčevega razumevanja. Vprašanja ali

nejasnosti glede povedanega bi nato lahko udeleženec sam naslovil neposredno na

sogovornika, tako da bi lahko tolmač posredoval razlago brez osebne interference.

Tu pa se pojavlja naslednja težava, ki lahko vodi do moralne zagate: kaj naj tolmač

stori, če ima občutek, da govorec sogovorniku kaj namenoma prikriva oziroma

informacije formulira tako, da jih ta ne more razumeti v celotnem obsegu? V takem

primeru gre za poskus jezikovne manipulacije, ki predstavlja resno težavo za

ohranjanje tolmačeve poklicne integritete. Naj tolmač strategijo vplivanja razkrije ali

pa naj sam postane sredstvo njenega udejanjanja?

Če je tolmač mnenja, da zaradi fizične ali psihične izčrpanosti dela ne more več

kvalitetno opravljati, je dolžan o tem obvestiti pristojno osebo (delodajalca ali osebo,

ki deluje v njegovem imenu) oziroma s tolmačenjem prekiniti.

62

Še eno načelo, ki se ga je pri delu na kriznih in vojnih območjih zelo težko držati.

Delovni čas v teh kontekstih ni samo nestalen in neurejen – tolmač je primoran svoje

zadolžitve opravljati, kadarkoli ga potrebujejo – ampak obenem presega

konvencionalne časovne intervale, ki sicer veljajo za druge vrste tolmačenja in so

zaradi stresa in psihičnih naporov ter pritiskov ponavadi bolj omejeni kot pri

opravljanju večjega števila drugih poklicev. Iz osebnih pričevanj o realnih izkušnjah s

tolmaškim delom, ki si jih pobližje ogledamo tudi na nekaterih mestih pričujočega

dela, je razvidno, da tolmači delajo v okoliščinah, ki nikakor niso naklonjene

vzdrževanju visoke kakovosti tako zahtevnega jezikovnega prenosa. Vojni in krizni

tolmači pogosto delajo v neugodnih časovnih terminih, v nočnih izmenah, po potrebi

tudi po 15–20 ur na dan (v inštitucijah EU se praviloma tolmači, sicer simultano, v

največ polurnih intervalih).

63

Zgodbe z naslovnic: okno v realnost vojnega tolmačenja

O problematiki tolmačenja na kriznih območjih smo zaenkrat razpravljali le v

teoretičnih okvirih, v kontekstu možnih situacij, težav in dilem, s katerimi se utegnejo

tolmači pri delu srečevati. Izpostavili smo najbolj zaskrbljujoče vidike, ki so bolj ali

manj neposredno povezani z varnostjo tolmačev, z etičnimi in poklicnimi izzivi, s

katerimi se soočajo, ter z njihovim pravnim in družbenim statusom, ki je v veliki meri

odvisen od ravni zavedanja in pozornosti tako splošne kot strokovne javnosti.

Na tem mestu bi bilo zato koristno pokazati, da vprašanje tolmačenja na kriznih

območjih nikakor ne obstaja le v razmišljanju in pisanju posameznikov, ki kot

pripadniki stroke ali raziskovalci na področju prevodoslovja in tolmačenja opozarjajo

na različne vidike tega poklica, ampak da je tovrstno delo vključno s problematiko, ki

ga obdaja, zelo resničen del – četudi precej oddaljenega – dogajanja v osredju vojn

in drugih človeških konfliktov.

V ta namen bomo skušali nevarnosti, tveganja in težave, ki pretijo tolmačem ali

posameznikom, ki se v tej vlogi, nemalokrat po sili razmer, znajdejo, prikazati s

pregledom člankov iz mednarodnih tiskanih in spletnih medijev, ki so v precejšnji meri

zaslužni za to, da se je tej temi začelo posvečati tudi nekaj več pozornosti. Ravno v

medijih so se prvič začela pojavljati zaskrbljujoča poročila o smrtnih žrtvah in hudih

poškodbah med tolmači, ki so kot nevtralni udeleženci delovali na kriznih območjih,

največkrat neposredno na frontah vojnih žarišč. Članki se navezujejo na delo lokalnih

tolmačev v Iraku in Afganistanu, trenutno največji areni mednarodnih oboroženih

konfliktov, in so osnovani tako na izkušnjah novinarjev oziroma avtorjev člankov kot

na pridobljenih pričevanjih samih tolmačev in posameznikov, ki so z njimi kakorkoli

sodelovali.

Pričujoče zgodbe zgovorno razkrivajo nezavidljivo realnost, s katero se morajo

soočati tolmači, ki delajo v teh izredno težkih in nevarnih okoliščinah. Opisujejo

različne scenarije, ki so za tolmače postali neločljiv del tveganj, povezanih z

opravljanjem tega poklica, in nas obenem opozarjajo na raznovrstne nevarnosti in

posledice, h katerim ta lahko vodi. V najbolj tragičnih primerih so tolmači večinoma

slabo plačani civilisti iz vrst lokalnega prebivalstva, ki so pri premagovanju težav tako

64

med konfliktom kot v življenju po konfliktu, ko je njihova naloga že opravljena,

večinoma prepuščeni samim sebi – brez urejenega statusa, brez pomoči, in pogosto,

daleč od doma.

65

Vojni tolmači, žrtve zasebnih podjetij in zavarovalnic

Ameriški časnik Los Angeles Times (Miller, Foreign Interpreters Hurt in Battle Find

U.S. Insurance Benefits Wanting4) je priklical pozornost javnosti na sicer že precej

običajno in, vsaj v Združenih državah, dobro poznano preračunljivost zasebnih

podjetij in zavarovalnic, katerih žrtve so v zadnjih letih vedno bolj pogosto tudi

tolmači. To je postalo še posebej opazno v obdobju, ki sta ga zaznamovali vojni v

Iraku in Afganistanu, ko so ameriške vojaške sile zaradi vedno večjih operativnih

potreb med in po konfliktih, torej tudi v fazi rekonstrukcije, začele zaposlovati tolmače

iz vrst lokalnega prebivalstva.

Tolmači so tako postali nepogrešljiv del obnove in vzpostavljanja stabilnosti po

oboroženih spopadih ter pomembno sredstvo v boju proti uporniškim skupinam. Da bi

lahko ugodila naraščajočim potrebam po tolmačih, se je ameriška vojska obrnila na

podjetje Titan Corporation, ki je v njenem imenu najela več kot 8000 večinoma iraških

tolmačev (Miller: 2009). Za vsoto približno 1000 ameriških dolarjev na mesec, so se

tolmači kot pripadniki vojaških enot izpostavljali neposrednim nevarnostim vojne in

tvegali posledice, ki so jim grozile v primeru, da se jih polastijo uporniške skupine, ki

jim zaradi sodelovanja s sovražnikom praviloma niso prizanašale.

Po nekaterih poročilih naj bi bilo med tolmači, ki sta jih za potrebe ameriških

oboroženih sil v iraški vojni najeli podjetji Titan Corporation in L-3 Communications,

med letoma 2003 in 2008 kar 360 smrtnih žrtev, več kot 1200 pa jih je bilo ranjenih

(Miller, 2009). Še posebej osupljiv je podatek, da je skupno število smrtnih žrtev med

tolmači v službi ameriške vojske v tem času preseglo skupno število vseh smrtnih

žrtev drugih oboroženih sil v koaliciji. Program pomoči, ki ga je ameriška vlada

vzpostavila s pomočjo zavarovalnic, naj bi deloval kot varovalo za tolmače in njihove

družine v primeru poškodb ali smrti.

In vendar, po številnih pričevanjih sodeč, tolmači in njihove družine do finančne

pomoči oziroma obljubljenih denarnih odškodnin, niso mogli dostopati. Pričevanja ter

4 Vsi viri, uporabljeni v nadaljevanju, so navedeni na koncu, v seznamu spletnih virov.

66

poročila, ki so vsebovala tudi dokumentacijo podjetij in zavarovalnic, so pokazala, da

(Miller, 2009):

- So zavarovalniški agenti odlašali z izplačili denarnih nadomestil ali pa

zavračali zahtevke za izplačila invalidnin in nadomestil za primer smrti, pri

čemer so največkrat kot razlog navajali odsotnost ali pomanjkljivost policijskih

poročil oziroma druge dokazne dokumentacije, ki bi potrjevala, da je poškodba

ali smrt tolmača povezana z njegovim delom za vojsko.

- So na tolmače, ki so jih na zdravljenje pošiljali v sosednjo Jordanijo, pritiskali,

naj od zavarovalnic sprejmejo enkratno denarno izplačilo namesto rednih

tedenskih ali mesečnih izplačil, ki bi tekom nadaljnjega življenja znašala

bistveno več. V primeru, da ponudbe niso želeli sprejeti, naj bi jim celo grozili,

da jih bodo poslali nazaj v Irak, kar je za tolmače pomenilo skoraj gotovo smrt.

- So tolmači, ki jim je uspelo emigrirati v Združene države, pogosto ostali

praznih žepov, odvisni od borne socialne pomoči in prisiljeni v opravljanje

slabo plačanih fizičnih del. Poleg tega so jim vsoto socialne pomoči v okviru

ameriške zavarovalniške politike izračunali na osnovi prihodkov in stroškov

življenja v njihovi domovini. Absurdno, saj je življenjska raven v Afganistanu ali

Iraku toliko nižja kot v Združenih državah, da takšna denarna nadomestila

upravičencem nikakor ne morejo omogočiti dostojnega življenja.

Med omenjene žrtve sodi tudi 27-letni Malek Hadi, ki je z ameriško vojaško policijo

sodeloval kot tolmač na področju Bagdada. Med eno od rednih patrulj po okolici

glavnega iraškega mesta je pod terenskim vozilom, v katerem je bil tudi sam,

razneslo doma izdelan eksploziv. V napadu mu je odtrgalo desno nogo, pohabilo

levo in odsekalo več prstov na roki. Danes živi sam, v revni četrti mesta Arlington v

zvezni državi Teksas, kjer se mora vsak dan s pomočjo bergel vzpenjati do svojega

stanovanja v drugem nadstropju hiše. Poleg tega trpi zaradi posttravmatskih stresnih

motenj, za katere ni deležen zdravljenja, ker mu zavarovalnica tega noče plačati.

Mesečno prejema 612 ameriških dolarjev invalidnine, kar je največji znesek, ki mu ga

je bila zavarovalnica pripravljena odobriti. Hadi se pogosto sprašuje: »Ko smo bili v

67

Iraku, so nas obravnavali točno tako kot vojake, zakaj nas torej zdaj obravnavajo

drugače?« (Miller, 2009)

Zavarovalnica American International Group Inc. (AIG), največja ponudnica

zavarovalnih polic za tolmače v Iraku, podrobnosti glede izvajanja zavarovalniške

politike in posameznih primerov, kot je navedeno v članku (Miller, 2009), ni želela

razkrivati. Kljub temu, da predstavniki te mednarodne korporacije trdijo, da si

prizadevajo v vsakem primeru delovati odgovorno, etično in pravično, se je ob

pregledu številnih pričevanj prizadetih težko izogniti občutku, da poglavitna naloga

zavarovalniških agentov ni pomagati žrtvam konfliktov, ampak iskati in razkrivati

nepomembne in od resničnosti odmaknjene administrativne pomanjkljivosti v

dokumentaciji in poročilih o posameznih primerih. Na podlagi ugotovitev lova na

birokratske napake lahko zavarovalnica v skladu z ameriškim pravnim sistemom

zavrne še tako upravičen zahtevek.

68

Potreba po tolmačih: priložnost za zaslužek

Zlorabe vojnih tolmačev v korist zasebnih podjetij, ki imajo na obzorju svojega

delovanja zgolj finančne interese, pa niso omejene le na neizprosne mehanizme

velikih zavarovalnic. Ameriška tiskovna agencija Associated Press v spletnem članku

razkriva poročilo ameriških vladnih uradnikov, odgovornih za pregled poslovanja

podjetja Global Linguist Solutions. To je kot eden večjih zasebnih ponudnikov

jezikovnih storitev z ameriško vlado sklenilo pogodbo v višini 4,6 milijard ameriških

dolarjev, namenjenih oskrbi vojske z arabsko govorečimi tolmači, ki naj bi delovali v

okviru operacij in misij v Iraku.

Ko so se preiskovalci poglobili v podrobnosti finančnega poslovanja podjetja, so

odkrili, da je bilo kar več deset milijonov davkoplačevalskih dolarjev zapravljenih za

kritje vprašljivih stroškov ali pa izgubljenih zaradi površnega upravljanja. Zvezni

uradniki, ki so se v Irak odpravili, da bi preverili, učinkovitost delovanja podjetja, so

med drugim opazili, da je bilo kakih 5 milijonov dolarjev (AP, 2009) potrošenih za

najemanje večsobnih stanovanj in avtomobilov za posameznike, ki so bili zaposleni

kot pogodbeni izvajalci. Obenem so opazili, da je bilo najemanje tolmačev počasno in

neučinkovito, tako da takratnim potrebam ni bilo zadoščeno, kar je bilo toliko bolj

zaskrbljujoče, ker so ravno tolmači in prevajalci ključni člen med pripadniki vojske in

lokalnim prebivalstvom.

Takšna razkritja pričajo o tem, da je tolmačenje na kriznih območjih lahko tudi zelo

dobičkonosno – žal na škodo tolmačev. Vlade namenjajo velike količine denarja za

zagotovitev nujne komunikacijske storitve, brez katere bi bilo sporazumevanje med

različnimi stranmi konflikta popolnoma nemogoče. Na žalost se ga veliko porazgubi

med izvajalci in še bolj številnimi podizvajalci, katerih koristnost je največkrat

vprašljiva. Morda bi bilo zato bolje, če bi vlade in vodilni akterji skrbneje razmišljali o

smiselnosti tovrstnih stroškov in podporo raje preusmerili tja, kjer je res potrebna – v

zagotavljanje dostojnega življenja tistim, ki so pri služenju njihovim interesom med

najbolj ogroženimi.

69

Dan v življenju vojnega tolmača

O svoji izkušnji s tolmači in pomenu njihove vloge v razvoju sodobnih konfliktov je v

predavanju na britanski univerzi Salford spregovorila vojna dopisnica časnika Times,

Deborah Haynes. Že v začetku je poudarila, da imajo tolmači in prevajalci, ki delujejo

v vojnih območjih edinstveno vlogo, saj predstavljajo poglavitno sporazumevalno

sredstvo (ušesa in glas) oboroženih sil v konfliktu, hkrati pa omogočajo delo tudi

vsem nevtralnim udeležencem konflikta, humanitarnim organizacijam in agencijam

ter novinarjem. Poleg tega je opozorila tudi na pomen hitrega in natančnega

tolmačenja v tako nevarnih okoliščinah: zahteve glede kakovosti tolmačenja so

morda podobne po celem svetu in v različnih komunikacijskih okoljih, vendar pa

ustrezno in točno tolmačenje v vojni lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo.

Izkušnjo s tolmači in težavami s sporazumevanjem v žarišču vojnega dogajanja je

slikovito ponazorila z naslednjimi pripovedmi. Sledi avtorjev prevod zapisa

predavanja:

Bilo je poletje, leta 2004. Uporniško gibanje v Iraku je pridobivalo na moči. Bagdad,

kjer sem bila nastanjena, so vsak dan pretresale avtomobilske bombe in ceste, ki so

vodile proti zahodu v mesti Faludža in Ramadi, so postale zahrbtne in nevarne, ker

so te lahko ugrabili pripadniki z Al Kaido povezanih sunitskih uporniških skupin.

Težava, s katero smo se ves čas soočali je bila, kako se dokopati do resnične

zgodbe v ozadju katerega izmed napadov. Ameriška vojska je recimo trdila, da je

napadla »proti-iraške« oborožene sile – izraz, s katerim je takrat naslavljala

uporniške skupine – ali da so bili uporniki tisti, ki so izstrelili raketo ali mino. Po drugi

strani pa so na terenu lokalni prebivalci praviloma zatrjevali, da so jih napadli ravno

Američani.

Nekega jutra sem v pisarno prejela novico o bombardiranju sunitske vasi v bližini

mesta Ramadi, zloglasnega območja v središču upora. Ubitih je bilo trinajst civilistov,

nekaj hiš je bilo uničenih. Vaščani so krivili ameriško vojsko, predstavnik vojske v

Bagdadu pa je dejal, da o napadu ne ve ničesar. Edini način, da bi si ustvarila

70

jasnejšo sliko o dogodku, je bil, da se odpeljem do vasi. Tako sem se odpravila,

zavita v ogrinjalo in pokrita z naglavno ruto, v spremstvu tolmača Nasirja in voznika iz

Ramadija, ki je območje dobro poznal.

Kot britanska ženska sem predstavljala del osovraženih okupacijskih sil, zato sem

želela biti čim bolj neopazna. Kljub temu smo se morali ob prihodu v vas preživelim

identificirati. Takoj, ko so odkrili, da je v avtu zahodnjakinja, so postali sovražni. Šele

s pomočjo Nasirjevega taktnega tolmačenja sem jim lahko dopovedala, da zgolj

opravljam svoje delo in da sem prišla zato, da bi lahko svet opozorila na grozno

tragedijo, ki je prizadejala vas.

Nazadnje nas je moški, ki je v napadu izgubil ženo in šest otrok, odpeljal do ostankov

svoje hišice in nam opisal, kako so tri mine, izstreljene iz bližnje ameriške baze,

pristale na njegovem dvorišču in na dveh drugih domovih. Videli smo lahko tudi

grobove, kjer so pokopali mrtve, in obiskali bolnišnico v Ramadiju, kjer so zdravili

tiste, ki so bili v napadu ranjeni.

Vsem dokazom navkljub sem se morala pogovoriti še s tamkajšnjimi pripadniki

ameriške vojske, da bi izvedela tudi njihovo različico dogodkov. Vaščani so nas

usmerili proti oporišču, ki naj bi jih napadlo. Ko smo nadaljevali pot po cesti, nas je

ustavila skupina mož, ki so nas opozorili, da nas utegnejo, če se bomo sestali z

Američani, na poti nazaj napasti uporniki. Veljalo je načelo: če obiščeš ameriško

oporišče in ga lahko nato tudi v miru zapustiš, si brez dvoma ameriški zaveznik in si

zaslužiš smrt.

Obenem bi bila brez pogovora z ameriškimi vojaki vsa odprava zaman, saj sem

morala izvedeti, ali so res izstreljevali mine, in če so jih, zakaj. Nasir mi je dejal, da

me je pripravljen spremljati, če menim, da je vredno tvegati. Nazadnje smo se odločili

za nadaljevanje poti. Vojaki so priznali, da so izstreljevali mine, vendar pa so

poudarili, da so zgolj vračali napad na mesto, iz kjer naj bi nekaj trenutkov prej

obstreljevali njihovo bazo. Pogovor je bil zaključen; poslovili smo se in odhiteli nazaj

proti Bagdadu, na srečo brez incidentov.

71

Zgodba jasno prikazuje, kako pomemben je tolmač v nevarnih vojnih okoliščinah in

kako dobro se mora zavedati konteksta, v katerem deluje, pri tem pa pogosto

pokazati tudi precejšnjo mero poguma, s katerim – v službi resnice – ogroža svojo

osebno varnost. Zelo pogosto je ravno lokalni tolmač s svojim poznavanjem razmer,

prebivalstva in prevladujočega vzdušja tisti, ki oceni, ali je situacija nevarna in

predlaga umik ali pa se odloči, da je za nadaljevanje dela v izredno občutljivem in

reaktivnem okolju dovolj varno.

O vlogi tolmača, ki v kontekstu oboroženih konfliktov presega okvire medjezikovnega

posredovanja, pričata tudi naslednji izkušnji Timesove dopisnice:

Konec leta 2007 sem preživela nekaj tednov v iraškem Kurdistanu, da bi poročala o

vrsti napadov in protinapadov kurdske uporniške milice na sosednjo Turčijo. Uporniki

so svoje napade sprožali iz gorovja na iraški strani meje, turška vojska pa je v

odgovor obstreljevala iraško ozemlje.

Med prvim obiskom regije sem imela priložnost najeti izjemnega lokalnega tolmača,

ki je tekoče obvladal angleški, arabski in kurdski jezik. Imel je tudi koristna

poznanstva, tako da je lahko prišel v stik z uporniki in mi priskrbel pogovor z vodjo v

njegovem gorskem skrivališču. Omogočil mi je tudi, da sem se priključila skupini

ženskih upornic, kar je bilo izredno zanimivo, dokler nismo prejeli novice o

morebitnem turškem zračnem napadu. Hitro so nas umaknili iz taborišča in nam

ukazali, naj stečemo v varno zavetje po enem od gorskih bregov, kar je bilo res

napeto doživetje – in še en primer tolmaškega poguma.

Nekoliko drugačna je bila izkušnja na drugi odpravi proti severu, ko je bil omenjeni

tolmač že zaseden in sem morala najeti drugega, moža, ki je bil sicer Kurd, a je

zadnjih 17 let preživel v Združenih državah. Njegova angleščina je bila izvrstna in bil

je zelo usposobljen, vendar pa ni imel tistega bistvenega lokalnega znanja ali

uporabnih kontaktov.

Ne le, da je dobrega tolmača, ki ima ustrezno jezikovno in komunikacijsko znanje za

soočanje z zahtevami terenskega dela na življenjsko nevarnih območjih in obenem

zadovoljivo pozna kulturni in družbeni kontekst, v katerem deluje, težko najti, lahko

72

se zgodi, da delo prevzame nekdo, ki je, zaradi prenizkih kompetenc ali slabega

zavedanja situacijskih specifik, povsem nezanesljiv. Med slednjimi se občasno

najdejo tudi tolmači, ki niso vredni zaupanja in za vse, ki z njimi sodelujejo

predstavljajo neposredno nevarnost:

Prejšnje poletje sem odpotovala v mesto Kirkuk na severu Iraka. Na tem območju

skupaj živijo Kurdi, Arabci in Turki, zato je to izredno občutljiv kraj, kjer se za oblast

borijo različne skupine. Prijatelj, prav tako novinar, mi je priporočil kurdskega

tolmača, ki je živel v kurdskem predelu Kirkuka. Ta mi je zatrdil, da bo zame varneje,

če se nastanim pri njemu v mestu, namesto da bi se, kot sem na začetku načrtovala,

vozila med Kirkukom in bližnjim iraškim Kurdistanom, ki je veliko stabilnejša regija.

Tolmač se mi je zdel povsem vreden zaupanja, poleg tega mi je priskrbel še vrsto

intervjujev, ki so se vlekli v pozne večerne ure, zato sem njegov predlog sprejela. Ko

sva se vrnila v njegovo hišo, pa si je odprl pivo in začel zelo neprimerno govoriti o

pornografiji. Hitro sem se izgovorila in se umaknila v svojo sobo, le nekaj ur kasneje

pa je vstopil on. Približal se je moji postelji in me začel nagovarjati z nespodobnimi

kretnjami. Ne bom vam razlagala podrobnosti, ker je bilo to zame precej neprijetno,

vendar pa sem mu nemudoma odvrnila, naj zapusti sobo. Naslednje jutro me je moj

voznik, ki je stanoval v hotelu, odpeljal na varno.

Deborah Haynes na več mestih omenja tudi posledice stresa, pritiskov in strahu, ki

ga morajo tolmači pri opravljanju dnevnih zadolžitev in v okviru misij vsak dan znova

premagovati:

Za nekatere /tolmače/ je tveganje postalo preveliko. Ko sem se leta 2007 vrnila v Irak

kot poročevalka za Times, sem izvedela, da je bil eden izmed naših dolgoletnih

tolmačev popolnoma izčrpan od stresa, ki ga je preživljal zaradi incidentov, ko so ga

skoraj razstrelili ali ugrabili, in je zato okreval v Siriji. Njegov bratranec je še vedno

delal za nas, a je tudi on že začenjal kazati znake živčnega zloma. Ponoči je

ponavadi ostajal v mojem hotelu, ker ga je bilo preveč strah poti domov – zavedati se

morate, da se je v tem času Bagdad utapljal v sektantskih ubojih.

73

Svoje izkušnje z vojnimi tolmači je za New York Times z nekoliko drugačne

perspektive, z vidika vojaka, v svoji kolumni A Soldier Writes opisal Tim Hsia,

pripadnik pehotne enote v Iraku. V Mosul, največje in eno izmed najbolj nevarnih

mest, je prispel poleti, leta 2005. Že kmalu po prvem srečanju s tolmačem Jacobom

je spoznal nujnost uspešnega sporazumevanja za učinkovito delovanje vojaških enot

(avtorjev prevod):

Jacob je bil verjetno zadnji izmed vojakov, ki so mi jih predstavili, vendar sem hitro

spoznal, da je bil tudi najpomembnejši. Bil je iznajdljiv, preizkušen v bitki in brez

dvoma edini izmed nas, ki je lahko dejal, da je odrasel na ulicah Mosula. Bil je torej

ključnega pomena za delovanje odreda v najbolj nevarnih soseščinah mesta.

Ta turkmenijski kristjan, ki je v desnem rokavu s sabo vedno nosil fotografijo svojih

sinov Johna in Paula, nam je pomagal na nešteto načinov: miril je napetosti med

šejki, vzpostavljal vezi z verskimi voditelji, krepil odnose z iraško policijo in vojaškimi

uradniki. Kljub temu da je bil dodeljen mojemu odredu, je pomagal drugim, kadar so ti

na patruljah potrebovali dodaten par oči in ušes.

Pri vsem tem pa je tudi ogromno tvegal. Jacob je na patruljah vedno nosil masko, da

je prikril svojo identiteto. Povedal mi je, da je to nujno, ker bi ga sicer lahko doleteli

povračilni ukrepi zaradi sodelovanja z Združenimi državami. Delo je sprejel, ker je

hotel zaslužiti dovolj denarja, da bi se z družino preselil iz Iraka. Živeli so na obrobju

Mosula in nasilje med sektami in pripadniki različnih ver, ki je na tem območju divjalo

leta 2004, ga je prepričalo, da življenje za manjšinske kristjane v Iraku ni več varno.

Za njim sem izgubil vse sledi (poslal sem mu nekaj elektronskih sporočil, brez

odgovora), vendar pa sem nazadnje, ob povratku v Irak leta 2008, slišal, da mu za

selitev ni uspelo nabrati dovolj denarja.

Jacob ni državljan Združenih držav ali uradni pripadnik ameriške vojske. In vendar

sem o njem vedno razmišljal kot o soborcu. Pozabiti na tolmače, kot je Jacob,

pomeni kršiti temeljno načelo ameriške vojske, ki pravi: soborca nikoli ne smeš

zapustiti.

74

Izgnani in nezaželeni

Kljub številnim nevarnostim, ki neposredno ogrožajo varnost lokalnih vojnih tolmačev

med opravljanjem njihovih nalog, se za njih največje težave v večini primerov začnejo

šele potem, ko je njihovo delo opravljeno, ko je konflikta konec in oborožene sile, ki

so jim nudile zaposlitev, in v določenem obsegu tudi zaščito, območje zapustijo.

Takrat se tolmači znajdejo sami, prepuščeni lastni iznajdljivosti, med ljudmi, ki so

zaradi njihovega dela in sodelovanja s tujci do njih postali nezaupljivi ali celo

sovražni.

Tolmače lokalni prebivalci nemalokrat označijo za izdajalce, za kolaboracioniste, ki

sodelujejo z okupacijskimi silami. Četudi je njihov družbeni status in ugled ogrožen

zaradi percepcije lokalnega prebivalstva, se to ne more primerjati z resnično

neposredno nevarnostjo. To predstavljajo predvsem uporniške skupine ali pripadniki

lokalnih oboroženih sil, ki tovrstnih tolmačev ne obravnavajo nič drugače kot tuje

sovražnike. V veliki večini primerov, še posebej pa na območju večjih aktualnih

oboroženih sporov (Irak, Afganistan), je sodelovanje s tujimi silami (tudi z

intervencijskimi ali mirovniškimi) enako smrtni obsodbi.

Da bi ubežali tej neizogibni usodi, nekateri tolmači načrtujejo izselitev iz domovine,

ponavadi v države, s katerimi so sodelovali. Tam bi lahko zaživeli v miru, prav gotovo

pa lažje in bolj brezskrbno kot v domovini, med ljudmi, ki v njih vidijo politične

oportuniste in izdajalce. Prva ovira, ki jim stoji na poti do novega življenja je finančne

narave. Plača, ki jim jo omogoča tolmaško delo je tako lahko edina priložnost za

izhod iz stiske težke vsakdanjosti življenja v vojni. Že tolikokrat smo imeli priložnost

spremljati žalostne zgodbe imigrantov revnejših ali politično nestabilnih držav, ki

vložijo vse svoje imetje, da si zagotovijo pot na premožnejši zahod, največkrat v

skrajno nečloveških pogojih. Če nekdanjim tolmačem že uspe nabrati dovolj denarja

za pot drugam, kmalu naletijo na drugo oviro, ki se lahko izkaže za še bolj

neprehodno – na strogo azilno politiko zahodnih držav.

Zaradi dela, ki so ga opravljali v korist države, v kateri se po opravljeni nalogi ali

koncu konflikta znajdejo kot iskalci azila, so tolmači gotovo v tisti kategoriji prišlekov,

75

ki so do pomoči najbolj upravičeni. Nenazadnje se jih mnogo znajde v tako kočljivi

situaciji prav zaradi svoje pripravljenosti pomagati – ker so se na določeni točki

odločili odpovedati življenju v domovini, ki jih ravno zaradi te izbire ne sprejema več.

Ali torej država, ki je imela od pomoči in uslug tolmačev v kritičnih trenutkih veliko

koristi, ni dolžna za njih tudi ustrezno poskrbeti?

Poleg problematike izgube domovine veliko število tolmačev zaradi neprestane

izpostavljenosti nasilju in nevarnostim, ki pretijo v središču vojne vihre, v potencialne

države gostiteljice prihajajo z resnimi zdravstvenimi težavami in poškodbami (glej

tabelo na str.). Za nekatere izmed hujših poškodb doma tudi niso bili deležni

primerne oskrbe, zato je odprtost tuje države in njena pripravljenost za pomoč lahko

edina priložnost, da si znova vzpostavijo normalno življenje. Med nekdanjimi tolmači

so tudi posamezniki, ki so zaradi posledic vojne postali delni ali popolni invalidi in v

novem okolju niso zmožni opravljati dela, zato ne najdejo službe. Poleg stroškov

zdravljenja bi morala država, ki nekdanje tolmače sprejema, poskrbeti tudi za

finančno in socialno pomoč. Kot smo lahko videli v poročanju medijev in pričevanjih

tistih najbolj prizadetih, se nekatere države skušajo takim odgovornostim v velikem

obsegu izogibati in to tudi uspešno počnejo. Na tak odnos je vsekakor potrebno

opozarjati ter strokovno, poklicno in splošno javnost pozivati, naj od odgovornih

zahtevajo takojšnje in aktivno reševanje situacije.

O takem primeru lahko beremo v spletni izdaji britanskega časopisa The Daily Mail.

Leta 2007 se je moral namreč takratni britanski premier Gordon Brown soočati z

vedno večjim pritiskom medijev in javnosti ravno zaradi omenjene problematike.

Velika Britanija že od začetka ofenzive na Irak deluje kot ena največjih zaveznic

Združenih držav v okviru koalicije voljnih in se pri svojem delu poslužuje tudi uslug

lokalnih tolmačev. »Vodi smrti« iraških uporniških skupin naj bi pobili že na desetine

lokalnih tolmačev, ki so jih obdolžili kolaboracije z britansko vojsko. Mnogo tistih, ki

jim je uspelo v tem sovražnem okolju preživeti, je v času, ko so se britanske

oborožene sile začele pripravljati na umik iz Iraka, zaprosilo za azil (tako zase kot za

svoje družine).

91 tolmačem (The Daily Mail, 2007), ki jih je vojska v južnem Iraku v tem obdobju še

vedno zaposlovala, je bilo hitro pojasnjeno, da se kakšnega posebnega

76

obravnavanja ne morejo nadejati, in to kljub tveganjem, ki so se jim med delom za

koalicijske sile redno izpostavljali. Pod naraščajočimi pritiski javnosti se je v središču

medijske pozornosti kot pristojna avtoriteta takrat pojavljal predvsem britanski

obrambni minister Des Browne, ki je bil zaradi svojih zavajajočih izjav deležen

precejšnjega ogorčenja. V odgovor na vprašanja in opozorila o nepripravljenosti

britanske vlade pomagati nekdanjim iraškim uslužbencem, ki so se zaradi svojega

sodelovanja znašli v tako hudi zagati, je v enem izmed radijskih intervjujev izjavil, da

si Velika Britanija tega ne more privoščiti, saj bi se tako na njenih vratih lahko znašlo

kar do 20 000 Iračanov (The Daily Mail, 2007), ki naj bi z državo sodelovali od leta

2003. Točnih podatkov o dejanskem številu nekdanjih in trenutnih zaposlenih ni bilo

na voljo, po nekaterih podatkih pa naj v tistem času za britanske oborožene sile in

veleposlaništvo v Bagdadu ne bi delalo dosti več kot 600 iraških, torej lokalno

zaposlenih, državljanov. Obrambni minister je v kasnejših izjavah svojo očitno

pretirano oceno pripisal kompleksnosti situacije.

Tom Porteous, direktor londonskega urada organizacije Human Rights Watch,

nevladne organizacije za varovanje človekovih pravic, je bil zato še posebej

naklonjen odločitvi britanskega premierja, da se prošnje 91 tolmačev, ki jih je

zaposlovala britanska vojska, še enkrat podrobneje pregleda. Po mnenju Porteousa

je britanska vlada naredila zelo malo za te ogrožene posameznike; več bi lahko

prispevala tako s pomočjo obmejnim državam, ki se morajo soočati z valovi vojnih

beguncev kot tudi z oblikovanjem boljše politike in varoval za najbolj ranljive skupine,

med katere sodijo tudi vsi, ki so v času konflikta kakorkoli sodelovali z britansko

vlado.

Pred nedavnim so enemu od tolmačev, ki so se znašli v pravnem postopku za

pridobitev političnega zatočišča v Veliki Britaniji, prošnjo za azil odobrili. Sodišče za

priseljenske zadeve v Birminghamu je ugotovilo, da »se posameznik, ki ga kot

prevajalca oziroma tolmača uporniška skupina označi za kolaboracionista z

mednarodno koalicijo in kot tak postane njena tarča, sooča z resnično nevarnostjo

pregona« (The Daily Mail, 2007). Ta odločitev je ustvarila pomemben precedens, po

katerem se bo morda tudi v prihodnje ravnalo več razsodnih organov. K razvoju

stanja na tem področju je gotovo prispevalo tudi dejstvo, da so med poglavitnimi

77

zagovorniki pravic in statusa tolmačev ravno vojaški oficirji, ki so prepričani, da ima

Velika Britanija do teh posameznikov »moralno odgovornost«.

78

Nevarnosti vojnega tolmačenja v številkah

Da vpogled v realnost tolmačenja na območjih konfliktov in kriz ne bi ostal omejen le

na pripovedi in pričevanja, si na tem mestu oglejmo še izsek statistik (Miller, 2009), ki

navajajo poškodbe in smrtne žrtve med tolmači v še vedno aktualni iraški vojni. Med

omenjenimi podatki so bolj ali manj natančni opisi poškodb, ki zelo zgovorno

ponazarjajo resničnost nevarnosti, ki ogrožajo zdravje in življenja vojnih tolmačev.

Tabela je del interne dokumentacije podjetja L-3 Communications, objavljene na

spletni strani neodvisne in neprofitne novinarske agencije ProPublica. Navaja 667

primerov iraških tolmačev oziroma prevajalcev (v ponazoritev vključen le del

celotnega dokumenta), ranjenih ali ubitih med služenjem oboroženim silam Združenih

držav.

Datum

poškodbe/dogodka

Smrtni

izid

Opis poškodbe/dogodka Državljanstvo

19. 11. 2005 Ne Opekline 2. in 3. stopnje po desni

roki in nogi

Iraški

državljan

25. 08. 2007 Ne Opekline 2. stopnje po levi dlani Iraški

državljan

12. 07. 2005 Ne 3 strelne rane v rami in nogi Iraški

državljan

21. 05. 2006 Ne Opekline 3. stopnje po roki (do

kosti); izguba tkiva

Iraški

državljan

23. 09. 2005 Ne 4 cm površinska rana na desnem

zapestju

Iraški

državljan

11.09. 2005 Da Ugrabitev, usmrtitev Iraški

državljan

28. 08. 2007 Ne Odrgnina in zmečkanina na desni

nogi

Tuji državljan

10. 11. 2007 Ne Akutni stres Iraški

državljan

08. 04. 2008 Ne Amputacija nad kolenom leve noge, Iraški

79

posledica eksplozije državljan

25. 04. 2007 Ne Amputacija obeh nog pod koleni,

opekline spodnjega dela telesa

Iraški

državljan

07. 03. 2008 Ne Angina pektoris Iraški

državljan

18. 12. 2006 Ne Srčni napad Iraški

državljan

12. 10. 2007 Ne Odstranitev slepiča Iraški

državljan

22. 07. 2005 Da Arterijska krvavitev, posledica

šrapnela

Iraški

državljan

03. 12. 2006 Da Usmrtitev Iraški

državljan

20. 06. 2007 Da Usmrtitev Iraški

državljan

04. 11. 2006 Ne Telesne poškodbe, posledica

fizičnega napada

Iraški

državljan

30. 07. 2007 Ne Astma, psihične travme Iraški

državljan

02. 01. 2006 Ne Poškodba hrbta Iraški

državljan

12. 02. 2007 Ne Bolečine v hrbtu, mišični krči Tuji državljan

27. 02. 2007 Ne Podplutbe, posledica fizičnega

napada

Iraški

državljan

21. 09. 2004 Da Usmrtitev z obglavljenjem Iraški

državljan

23. 08. 2005 Da Poškodbe zaradi eksplozije,

poškodba hrbtenice

Iraški

državljan

17. 07. 2007 Da Poškodba, posledica topega udarca Iraški

državljan

05. 07. 2005 Da Poškodba, posledica topega udarca Iraški

državljan

10. 12. 2007 Da Poškodba, posledica topega udarca Iraški

80

državljan

06. 08. 2007 Da Poškodba, posledica topega udarca Iraški

državljan

17. 12. 2005 Ne Zlom koščice v dlani Iraški

državljan

24. 08. 2006 Ne Zlom obeh nog nad kolenom, dve

nalomljeni vretenci, nalomljena

medenica, odstranitev vranice in

delna odstranitev trebušne slinavke,

različne rane in podplutbe

Iraški

državljan

06. 12. 2006 Ne Zlom roke Iraški

državljan

28. 11. 2006 Ne Zlomljena roka, možen zlom čeljusti,

poškodovane veke

Iraški

državljan

07. 09. 2007 Ne Zlom leve roke, rana v

abdominalnem predelu, rana v

levem boku in desnem predelu

dimelj

Iraški

državljan

14. 02. 2006 Ne Zlom leve podlahti in dlani, rana na

vratu (šrapnel), podplutbe, odrgnine,

ureznina na obrazu

Iraški

državljan

22. 05. 2006 Ne Zlomljena noga Iraški

državljan

03. 12. 2007 Ne Zlomljena noga Iraški

državljan

08. 10. 2003 Da Zlom vratu, rane, posledice šrapnela Iraški

državljan

17. 11. 2007 Ne Zlomljen nos Iraški

državljan

04. 11. 2007 Ne Zlomljen nos, podplutbe Iraški

državljan

06. 05. 2007 Ne Zlomljen nos, obrazne rane Iraški

državljan

81

04. 07. 2005 Ne Zlomljena desna noga, manjše

odrgnine. Opomba: do poškodbe

prišlo po tem, ko je tolmač pozitivno

identificiral morilca drugega tolmača

v AL Hillahu. Tolmač prejel tudi

smrtno grožnjo.

Iraški

državljan

09. 07. 2006 Ne Polomljeni zobje, izpah levega

ramena, ureznine in podplutbe po

glavi, obrazu, prsih, rokah, dlaneh in

nogah

Iraški

državljan

15. 11. 2006 Ne Strelna rana v stopalu Iraški

državljan

29. 01. 2008 Ne Strelna rana v zgornjem predelu

leve rame

Iraški

državljan

12. 12. 2007 Ne Opekline Iraški

državljan

12. 12. 2007 Ne Opekline Iraški

državljan

29. 07. 2005 Ne Opekline Iraški

državljan

31. 03. 2008 Da Srčni napad Iraški

državljan

82

Slovenske izkušnje

Pri raziskovanju tolmaškega dela na kriznih in vojnih območjih nas je zanimalo tudi,

kakšne so izkušnje s kriznim tolmačenjem v Sloveniji. V skladu s predvidevanji, je o

tem na voljo bolj malo informacij ali podatkov, predvsem zato, ker se slovenske

vojaške enote in pripadniki raznih humanitarnih organizacij pri delu in misijah na

prizadetih in ogroženih območjih največkrat pridružujejo krovnim organizacijam, ki

zaposlujejo svoje tolmače. V mednarodnih akcijah je zaradi najlažjega delovanja

operativni jezik ali lingua franca večinoma angleščina, tako da so tolmači za druge

jezike, sploh za manjše oz. slabše zastopane, prisotni v bistveno manjšem številu.

Po povpraševanju pri nekaterih slovenskih institucijah in vladnih službah, ki bi

utegnile imeti s temo pričujočega dela kaj izkušenj, smo imeli priložnost stopiti v stik s

Srečkom Zajcem, prvim in edinim slovenskim civilni strokovnjakom v Afganistanu ter

nekdanjim generalnim sekretarjem Rdečega križa Slovenije, ki nam je bil pripravljen

odgovoriti na nekaj vprašanj. Sledi vprašalnik o tolmačenju na kriznih območjih z

odgovori in komentarji:

Spoštovani,

pred vami je okvirni vprašalnik o tolmačenju na kriznih območjih. Vprašanja so

zamišljena kot oporne točke, zato je vsekakor zaželeno, da vključite tudi katere druge

informacije, ki vam utegnejo priti na misel in se vam zdijo relevantne ali zanimive.

Najlepša hvala za vaše sodelovanje!

Rok Chitrakar

Vprašalnik – tolmačenje na kriznih območjih

Opomba: odgovorim lahko samo na vprašanja za področje KFOR na Kosovu

(omejeno) in za področje ISAF v Afganistanu. Priporočam vam, da se, v kolikor tega

še niste storili, obrnete na Generalštab Slovenske vojske in poskušate dobiti stik s

83

pripadniki SV, ki so bili v Libanonu, Somaliji, Čadu…V nadaljevanju so samo

odgovori za področje civilno-vojaškega sodelovanja oziroma izkušnje civilnih

funkcionalnih strokovnjakov na obrambnem področju.

1. Ali pri delu na kriznih območjih, v okviru vojaških misij, mirovnih in humanitarnih

misij uporabljate tolmače? Na katerih območjih?

Da, uporabljamo prevajalce, tako v okviru KFOR na Kosovu kot v okviru ISAF v

Afganistanu in sicer v PRT (Provincial Reconstruction Team v Heratu) kot v okviru

OMLT (Skupina za mentoriranje in povezovanje). Oboje še poteka (28. 10. 2010).

2. Za katere jezike?

Za albanščino in dari oziroma paštu.

4. Ali mora tolmač ustrezati posebnim kriterijem? Kakšen je običajen profil tolmača

(spol, starost, državljanstvo – slovensko ali tuje, ...)?

Večinoma so prevajalci v okolju, kjer delujemo, kar pa ni pravilo za povsod, moški in

domačini. Predhodno jih za to pristojne službe preverijo tako glede znanja jezika kot

tudi glede drugih posebnosti, ki bi lahko vplivale na kvaliteto dela, predvsem pa na

varnost. Slovenija sodeluje v okviru mednarodnih sil, zato prevajalce najema preko

za to pristojnih služb, ki opravljajo nalogo za celotno teritorialno poveljstvo.

5. Kaj je vloga tolmača, za kakšne naloge je zadolžen?

Tolmač opravlja vse naloge, ki niso povezane z neko stopnjo zaupnosti, pri

navezovanju stikov z domačini. Prevaja v obe smeri, skupni sporazumevalni jezik je

običajno angleški. Torej: prevaja iz lokalnega jezika v angleškega in iz angleškega v

lokalni jezik. So tudi prevajalci, ki prevajajo v jezik, ki ga govori enota, za katero

prevaja, vendar je takšnih prevajalcev malo. Tolmač skrbi tudi za to, da naveže stike

s predstavniki lokalne skupnosti in ureja z njimi vse v zvezi s sestanki, ogledi na

terenu, izvedbo svečanosti ali za srečanja v primeru, da je potrebna določena

mediacija med nasprotujočimi si lokalnimi skupnostmi. Tolmač je tudi vir informacij o

84

lokalnih kulturnih posebnostih, o socialnih mrežah, ponudbi na trgu, dobavitelj

lokalnih pridelkov ali izdelkov. Tolmač ima tudi pomembno socialno vlogo.

6. Kje iščete tolmače za delo na konfliktnih območjih?

To je naloga za to pristojnih služb, ki opravijo postopek pozivanja k prijavi,

preverjanja znanja in varnostnih zadržkov in ki spremljajo prevajalce in njihovo delo.

Kolikor imam informacij, ki pa niso celovite, so prevajalci večinoma izobraženi

domačini, pri nekaterih večjih državah pa tudi pri njih živeči priseljenci iz okolja v

katerem poteka mednarodna operacija oziroma misija.

7. Ali pri delu uporabljate poklicne tolmače, ali so ti strokovno usposobljeni?

Tolmači imajo različno strokovno usposobljenost in hkrati obvladajo lokalni jezik ali

jezike in večinoma angleški jezik kot splošno sporazumevalni jezik. Iz svojega

delovnega okolja ne poznam primera, da bi šlo za namensko usposobljene poklicne

tolmače. O strokovni usposobljenosti lahko rečem samo to, da morajo dosegati

določeno preverljivo stopnjo znanja jezika, kriterije pa postavlja za to pristojna služba.

Iz izkušenj lahko rečem, da je znanje tolmačev v okoljih, ki jih poznam, zelo različno.

8. Kako je poskrbljeno za varnost tolmača pri delu?

Pri delu na terenu je za njihovo varnost poskrbljeno enako ali slabše kot za vse

ostale (recimo: nimajo ustrezne protibalistične zaščite, kar pa je lahko odvisno tudi od

njihovega preziranja nevarnosti). Razlika je ta, da se po končanem delavniku tolmači

praviloma vrnejo v svoje domače okolje, ki nanje gleda zelo različno. Pogosto

predvsem z zavistjo (ker imajo dobro plačano delo ob izjemno visoki brezposelnosti)

in pogosto sovražno (odvisno od siceršnjega sprejemanja udeležencev mednarodne

operacije ali misije oziroma tuje vojske).

9. Ali tolmač v primeru poškodbe prejme posebno odškodnino? Kdo krije morebitne

stroške zdravljenja?

85

Tolmačem je nudena enaka medicinska oskrba kot pripadnikom enot. Glede

odškodnine pa nimam podatkov in vam ne morem odgovoriti.

10. Ali mora tolmač za delo obvladati specifično terminologijo?

Da, predvsem na področju stabilizacije in obnove, ko gre za področja kot so

kmetijstvo, zdravstvo, šolstvo, proizvodnja in druga strokovna področja in je potrebno

prevajati specifične strokovne izraze.

Tolmač mora poznati specifično besedišče, ki je odvisno od narave njegovega dela.

V okviru obnovitvenih del oz. rekonstrukcije prizadetih območjih terminologija

običajno zajema za to relevantna področja, npr. zdravstvo, šolstvo, kmetijstvo,

proizvodnjo ipd.

11. Ali tolmači sodelujejo pri obveščevalnih akcijah ali zaslišanjih?

Tolmači ne sodelujejo neposredno pri zbiranju obveščevalnih podatkov, za to skrbijo

druge službe. So pa njihovi podatki tudi vir obveščevalnih podatkov. Tolmači verjetno

sodelujejo pri zaslišanjih, vendar sam na srečo nimam tovrstnih izkušenj.

12. Kakšne so zahteve po varovanju zaupnih podatkov?

Tolmači nimajo neposrednega dostopa do podatkov, ki so označeni s stopnjo

zaupnosti. Do njih lahko pridejo samo zaradi slabo varovanih zaupnih podatkov.

Praviloma in iz varnostnih razlogov tolmači tudi nimajo vseh podatkov o načrtovanih

premikih.

13. Kakšen je uradni status tolmača (član civilnega osebja, pripadnik oboroženih sil)?

Tolmači so praviloma civilne osebe, razen če so to pripadniki enote in govorijo jezik

lokalnega okolja.

14. Opišite svoje izkušnje pri delu s tolmači (opažanja, anekdote ipd.)!

86

Dobro je sodelovati z istimi tolmači, ker se dobro spoznate in to pomaga, da so

pomote, zmote in napake pri prevajanju zmanjšane na najmanjšo možno mero v

določenem okolju. Začetne izkušnje so naslednje: postopno ugotoviš, da moraš

vprašanje postaviti dvakrat ali celo trikrat, da dobiš sprejemljiv odgovor. Potrebno je

biti pozoren, kadar gre za vljudnost, ki zasenči vsebino odgovora. Tudi tolmač tolmači

v skladu s kulturnim kodeksom svojega okolja, zato so potrebne izkušnje, da prodreš

skozi kodeks do približne resnice. Popolnega zaupanja ni mogoče vzpostaviti, lahko

pa razviješ s tolmačem lep in vzajemno bogat odnos, ki pomaga k boljšemu

razumevanju. Naše delovanje v mednarodni operaciji in misiji je začasno, tolmaču pa

je to domovina, zato je potrebno razumeti, da bo kakorkoli je že odkrit, njegov odnos

do razumevanja vajinega medsebojnega odnosa vedno obremenjen s tem, da si na

strani njegovega delodajalca in da je sam v precepu med službo in domovino

oziroma svojim domačim okoljem. Tolmači pa so hkrati izjemno dragocen

uslužbenski kader za čase, ko se njihova država morda le izvije iz primeža notranjih

konfliktov in pritiska mednarodne operacije oziroma misije. Kakšnih posebnih

anekdot nimam na zalogi, lahko pa rečem, da tolmači zelo radi sodelujejo s pripadniki

Slovenske vojske in s civilnimi funkcionalnimi strokovnjaki, ker gre za medsebojno

spoštljiv in enakovreden odnos. To znata ceniti obe strani.

Srečko Zajc je kot civilni strokovnjak seznanjen predvsem z delom tolmačev na

področju civilno-vojaškega sodelovanja, ki poteka v okviru operacij zveze Nato na

Kosovu (KFOR) in v Afganistanu (ISAF). Ko je na vprašanja odgovarjal, se je s

slovenskim kontingentom nahajal v Afganistanu, kjer je sodeloval pri delu Operativne

skupine za mentorstvo in povezavo (Operational Mentor and Liaison Team – OMLT),

odgovorne za pomoč, usposabljanje in nadziranje afganistanske vojske, ter Skupine

za rekonstrukcijo provinc (Provincial Reconstruction Team – PRT), ki pod vodstvom

ameriške vlade združuje pripadnike vojske, diplomate in strokovnjake za različne

vidike obnove prizadetih in opustošenih območij.

Tolmače v Afganistanu večinoma uporabljajo za dari5, enega od dveh uradnih jezikov

v Afganistanu in linguo franco različnih jezikovnih skupnosti na tem področju; dari v

5 Po podatkih mentorja pričujočega dela so letos spomladi predstavniki Slovenske vojske na Filozofsko fakulteto prvič naslovili prošnjo za pomoč pri učenju jezika dari za pripadnike Slovenske vojske, ki odhajajo na misijo v

87

Afganistanu govori približno 5 milijonov ljudi, v Iranu in Pakistanu pa še okoli 2,5

milijona. Drugi jezik, ki je za delo v Afganistanu aktualen je paštu, ki ga govori večina

prebivalstva (18-19 milijonov ljudi). Paštu prav tako govorijo nekatere skupnosti v

Pakistanu in Iranu, za Afganistan pa je značilna različica južni paštu. Poleg znanja

lokalnih jezikov tolmaško delo na območjih konflikta in kriz večinoma zahteva tudi

obvladanje angleščine, skupnega jezika mednarodnih misij in operacij. Glede na to,

da so tolmači največkrat pripadniki lokalnega prebivalstva, ki se za delo javljajo

priložnostno, ne moremo govoriti o formalni strokovni usposobljenosti; za preverjanje

zahtevane ravni jezikovnega znanja so zadolžene za to pristojne službe. Tolmač

mora poznati specifično besedišče, ki je odvisno predvsem od narave njegovega

dela. V okviru obnovitvenih del oziroma rekonstrukcije prizadetih območjih je

terminologija običajno vezana na relevantna področja, npr. zdravstvo, šolstvo,

kmetijstvo, proizvodnjo ipd.

Omenjeni skupini tolmače in prebivalce najemata iz vrst lokalnega prebivalstva s

posredovanjem za to pristojnih služb, ki so odgovorne tudi za preverjanje jezikovnih

kompetenc in drugih spretnosti ter individualnih značilnosti, relevantnih za opravljanje

dela. Posebnih kriterijev glede profila tolmačev ni, čeprav so to največkrat moški in

domačini. Razen, če gre za pripadnike vojaških enot, ki obvladajo lokalni jezik, so

tolmači večinoma civilisti, kar naj bi jim v osnovi zagotavljalo status nevtralnosti.

Tolmači ne opravljajo nalog, ki so povezane z visoko stopnjo zaupnost; ker nimajo

dostopa do zaupnih in zato dragocenih podatkov, so na nek način tako tudi

zavarovani. Njihove dolžnosti vključujejo predvsem sporazumevanje z lokalnim

prebivalstvom, dogovarjanje za srečanja in oglede na terenu. Poudarjena je tudi

izrazito mediacijska vloga tolmača, ki nastopa pri posredovanju med sprtimi lokalnimi

skupnostmi. Tolmač se obenem pojavlja tudi v vlogi lokalnega vodiča, ki opozarja na

kulturne posebnosti in značilnosti družbenih struktur ter skrbi za splošno oskrbo

skupine.

Za fizično varnost tolmačev (neprebojni jopiči, protibalistična zaščita) je poskrbljeno

enako ali slabše kot za varnost drugih pripadnikov enote oz. skupine. Zanimivo je, da

nekateri tolmači zaščito sami zavračajo, o razlogih za to pa lahko le ugibamo. Morda

Afganistan. Filozofska fakulteta jim je s pomočjo Oddelka z azijske in afriške študije poiskala ustreznega učitelja.

88

gre za dejansko preziranje nevarnosti (kot pravi Zajc), saj ti posamezniki nenazadnje

delujejo v domačem okolju, ki ga ne dojemajo enako grozeče kot tuji udeleženci. Po

drugi strani je mogoče predpostavljati, da se tolmači zaščiti odpovedujejo ravno

zaradi osebne varnosti – ker ne želijo, da jih lokalno prebivalstvo identificira s tujimi

entitetami. To jasno kaže na pomen percepcije lokalnega prebivalstva za varnost in

vsakdanje življenje tolmačev. Lokalni tolmači se po opravljeni nalogi namreč vrnejo v

domače okolje, ki jih sprejema in dojema na različne načine. Najpogosteje se morajo

soočati z zavistjo svojih sokrajanov, saj so, v času konfliktov in kriz, ko se večina

spopada z hudo revščino in brezposelnostjo, relativno dobro plačani. Njihova podoba

v očeh lokalnih prebivalcev je močno odvisna tudi od splošnega odnosa do

organizacije oziroma entitete, za katero delajo (pomen identifikacije).

Tolmači do občutljivih zaupnih podatkov (npr, načrtovani premiki enote), katerih

razkritje lahko ogrozi delo in varnost enote oz. skupine, ponavadi ne dostopajo. Če

do podatkov vseeno pridejo, je to največkrat posledica slabega varovanja. Iz teh

razlogov tolmači načeloma tudi ne sodelujejo pri zbiranju obveščevalnih podatkov,

vendar je skoraj neizogibno, da med delom (npr. pri zaslišanjih, pogajanjih) ne bi

pridobili določenih informacij, ki so lahko dragoceni za nasprotno stran, udeleženo v

konfliktu. Tolmači torej v vsakem primeru ostajajo tarča skupin, ki v njih vidijo

dodaten vir obveščevalnih podatkov.

Iz odgovorov je razvidno tudi, kako pomemben je osebni odnos med tolmači in

posamezniki, ki se poslužujejo njihovih uslug. Zaupanje temelji predvsem na

izkušnjah, zato je praviloma priporočljivo sodelovanje z istimi tolmači. Dobro

poznavanje tolmačevih prednosti in slabosti pripadnikom mednarodnih misij omogoča

najbolj učinkovito in zanesljivo opravljanje dela. Obenem je poudarjena osrednja

problematika vloge tolmača, ki mora znati predanost poklicni etiki, se pravi

korektnemu opravljanju nalog za tujega delodajalca, uravnotežiti z osebnimi čustvi in

pripadnostjo domovini ali lokalni skupnosti.

89

Zaključek

Tolmačenje na kriznih območjih je področje, ki ponuja številne možnosti za

raziskovanje. Že ob pregledu splošnih značilnosti namreč postane očitno, da

posamezna vprašanja, ki izhajajo iz opazovanja tolmaškega dela v občutljivih

sporazumevalnih okoliščinah oboroženih konfliktov in humanitarnih kriz, lahko

obravnavamo kot samostojna izhodišča za podrobnejšo obravnavo. Od opaznejših

tem, ki so se pozneje izkazale tudi za najbolj pomembne in vredne razmisleka, so

izstopale predvsem tiste, povezane z vlogo tolmača, njegovim statusom,

usposabljanjem za delo, vprašanjem poklicne in osebne etike ter odnosom med

udeleženci komunikacije. Raznolika dejavnost kriznih in vojnih tolmačev se je s

svojevrstnimi značilnostmi, ki jo jasno ločujejo od drugih oblik medjezikovnega

prenosa, obenem izpostavila kot samostojna tematika, ki si zaradi izrazitega vpliva

na razvoj najbolj kritičnih družbenih dogajanj zasluži pozornost tako splošne kot

strokovne in akademske javnosti.

Po splošnem opisu problematike smo se najprej lotili vidika, ki za vsako vrsto poklica

predstavlja osnovo in predpogoj. Zanimalo nas je, ali je mogoče posameznika na

opravljanje dela tolmača na kriznih in vojnih območjih sploh mogoče pripraviti.

Kakšno naj bi bilo torej usposabljanje, ki bi bodočega tolmača opremilo s specifičnimi

znanji, potrebnimi za soočanje z izzivi tega zahtevnega poklica? Ob upoštevanju

številnih neizogibnih vidikov problematike je postalo razvidno, da zadovoljiva raven

jezikovnih sposobnosti in obvladovanje znanj in spretnosti, ki jih zahtevajo

univerzitetni študijski programi, usmerjeni k delu v konferenčnem okolju in na

zasebnem trgu, posameznika ne more ustrezno oborožiti za delo v nepredvidljivih in

nevarnih kontekstih kriznih dogajanj.

Običajna znanja ter specifične tolmaške tehnike in spretnosti so nepogrešljiv del

usposabljanja za vse vrste tolmaškega dela, vendar pa se pri tolmačenju na kriznih

območjih med pedagoškimi izzivi pojavljajo nove in drugačne ovire. Te večinoma

izhajajo iz težav z razvojem poklicne prakse in etike, za katero največjo oviro

predstavlja vloga kriznih in vojnih tolmačev, ki se morajo v edinstvenih

komunikacijskih situacijah pri delu zanašati predvsem na lastno presojo. Največjo

90

vrednost pri pripravi za delo na kriznih območjih imajo torej osebne izkušnje

posameznikov, ki so se na terenu z različnimi sporazumevalnimi scenariji že

srečevali in lahko nudijo priporočila za ravnanje in odzivanje v takih primerih.

Zaradi pomena, ki ga ima za delo dobro poznavanje raznoterih specifik

sporazumevalnega okolja, ne smemo pozabiti na vlogo lokalnih tolmačev. Ti v večini

primerov nimajo osnovnega formalnega tolmaškega znanja, zato tudi oni sodijo med

tiste, ki jim lahko prilagojeno usposabljanje najbolj koristi. Med težavami, s katerimi

se soočajo snovalci tovrstnih učnih programov, smo poudarili izziv samega

posredovanja znanja in učnih materialov, ki ga pogosto onemogoča slaba in nestalna

(v vojni tudi ogrožena) komunikacijska infrastruktura.

V nadaljevanju smo si ogledali status tolmača na kriznih območjih, predvsem v

okvirih mednarodnega prava. Ta se je izkazal za le delno urejenega, saj se tolmačev

– kljub splošnemu priznavanju vrednosti njihovega dela – ločeno od drugih skupin

udeležencev mednarodnih konfliktov v pravnih besedilih izrecno ne omenja. In

vendar je mogoče na podlagi umestitve v okvire nekaterih širše definiranih kategorij

status tolmača primerjati z bolj eksplicitno navedenimi nevtralnimi udeleženci

konfliktov (npr. novinarji), iz česar izhajajo tudi določene pravice in zakonska

varovala.

Nekaj pozornosti smo posvetili tudi pravni definiciji statusa nevtralnosti, ki je za

opravljanje kakršnekoli civilne vloge na kriznih in vojnih območjih nujnost, saj

omogoča osnovno zaščito pred neposredno identifikacijo z nasprotnikom v konfliktu

(pomembno npr. za vojne ujetnike). Omenili smo tudi sporno vlogo tolmača v okviru

sodnih procesov, na primer pri zaslišanjih in obravnavah na sodiščih, pri čemer smo

znova izpostavili etične dileme, s katerimi se mora tolmač v takšnih situacijah

spopadati. Ugotovili smo tudi, da sodni sistem (mednarodna sodišča in tribunali) za te

specifične primere še ni razvil utečene prakse in zadovoljivih pravnih instrumentov.

Poleg tega smo na osnovi poročil o delu mirovnih misij izpostavili nov vidik

problematike statusa, zaščite in varovanja lokalnih tolmačev. Na podlagi

obravnavanega primera je postalo razvidno, da lokalno zaposleni tolmači varovanja

ne potrebujejo zgolj v času konflikta, ampak tudi – morda celo v večji meri – po koncu

91

spopadov, ko se morajo soočati s ponovno vzpostavitvijo normalnega življenja v

domovini in med ljudmi, ki so jim zaradi sodelovanja s tujci lahko nenaklonjeni, v

skrajnih primerih pa zanje predstavljajo celo nevarnost.

Po pregledu konkretnih pobud in prispevkov strokovne skupnosti, usmerjenih v

izboljšanje obstoječih razmer, smo pozornost preusmerili na sam lik tolmača na

kriznih območjih in poskušali čim bolje opisati protislovja, ki izhajajo iz njegove vloge.

Vloga tolmača je v obravnavanih kontekstih osrednji dejavnik, ki vpliva na številne

vidike tolmaškega dela. Na prvi pogled se zdi funkcija tolmača natančno in dokaj

nedvoumno določena, še posebej če jo skušamo opisati na osnovi drugih,

uveljavljenih oblik tolmačenja. Za njih so namreč značilni relativno ustaljeni

komunikacijski konteksti, ki omogočajo razvoj poklicnih kodeksov in ustrezne prakse.

Ravno omenjeni pogoj pa to onemogoča tolmačenju na kriznih območjih – okoliščine

te vrste tolmačenja so, po pričevanjih in izkušnjah sodeč, izredno nepredvidljive.

Tolmač je zato primoran vselej iskati ravnotežje med osebno etiko in zahtevami

poklica, obenem pa vlogo prilagajati in spreminjati v skladu z raznolikostjo konteksta,

v katerem deluje. V tem oziru smo odstopanja od bolj vidnih oblik tolmaškega dela

ponazorili s komentarjem splošnih načel, ki smo jih izpostavili na podlagi analize

različnih veljavnih kodeksov tolmaške prakse. Najbolj zgovorna je bila ugotovitev, da

tudi najbolj splošnih in temeljnih načel tolmaškega dela in poklicne etike ni mogoče

prenašati v različne kontekste dela na območjih kriz in konfliktov, ne da bi se ob tem

sprožil vsaj kakšen dvom o njihovi smiselnosti in, navidez, absolutni veljavi.

Poglavitno izhodišče dela so bile resnične izkušnje in pričevanja, ki neposredno

omogočajo celovito razumevanje problematike in kažejo tudi njeno resnost. Da bi se

odmaknili od zgolj teoretičnih okvirjev preučevanja in opozorili na življenjskost

obravnavane tematike, smo izpostavljene vidike tolmačenja na kriznih območjih v

zaključku dopolnili s pregledom prispevkov in poročil, ki so se na to temo pojavljali v

svetovnem časopisju in spletnih medijih. Na ta način smo želeli razmere in tveganja,

s katerimi so vojni in krizni tolmači soočeni vsak dan, prikazati kot del realnosti

življenja in dela na najbolj prizadetih in ogroženih področjih sveta.

92

Summary

Interpreting in areas of crisis and conflict offers a number of research possibilities. A

general overview of its main characteristics clearly demonstrates that individual

questions stemming from the observation of interpreting activity in unstable

communicative environments, such as areas of armed conflict and humanitarian

crisis, can be treated as independent starting points for further study. Among the

subjects that have emerged as most relevant, the thesis highlights the interpreter's

status and role, training, issues concerning personal and professional ethics and the

attitudes and perception of communication participants. With its particular features,

separating it from other forms of interlingual transfer, the activity of war and crisis

interpreters has become a distinct research topic deserving the attention of both the

professional and the academic communities.

The general description of the subject is followed by an examination of different

aspects of training to determine whether it is possible to prepare an individual for

work in areas of conflict and crisis. What kind of training enables the future interpreter

to face the trials and dangers of this demanding profession? After considering the

many inevitable facets of the topic, it becomes evident that an adequate level of

language competence and knowledge or skill expected in university interpreting

courses, aimed at work in the conference environment and on the private market,

does not equip a person with the necessary means required for work in the

unpredictable and perilous contexts of crisis.

Interpreting techniques and specific knowledge are an essential part of training for all

kinds of interpreting work. However, interpreting in crisis areas presents new and

different obstacles to the teaching process. These arise from difficulties with

establishing a professional code of conduct and ethics, the greatest obstacle being

the role of the war and crisis interpreter who, working in unique communicative

situations, have to rely solely on their own judgment. A sufficient understanding of

work in areas of crisis can mostly be built on personal experiences of individuals who

have already been exposed to these scenarios and can offer their advice and

recommendations for acting and reacting in such circumstances.

93

The importance of being familliar with the various features of the communicative

environment has brought forth the role of local interpreters. In most cases, these

individuals do not have any basic formal knowledge of interpreting, and are, as such,

among those that would profit most from an adapted training curriculum. One of the

principal problems encountered by those attempting to design appropriate courses is

the very challenge of transmitting knowledge and distributing learning materials in

endangered areas which often have limited access to a well-functioning and stable

communication infrastructure.

The following part of the thesis examines the status of interpreters in areas of crisis

within the framework of international law. Although the general value of interpreting is

recognized, the status of interpreters in this specific context is only partly defined and

regulated as legal texts do not mention their role explicitly, i.e. as separate from

other categories of participants in international conflicts. However, taking into

consideration the context of more widely recognized categories and by way of

comparison to other neutral participants (such as journalists), it is possible to define

certain rights and legal safeguards pertaining to interpreters.

The legal definition of the concept of neutrality is of vital importance when assuming

a civilian role in areas of crisis and war. The status of neutrality is an absolute

necessity in terms of providing a basic protection against categorical identification

with the opposing party of the conflict. The conflicting role of the interpreter in legal

proceedings is also mentioned, especially within the context of hearings and court

examinations. Once again, the situation entails certain ethical dilemmas interpreters

have to face; this consideration has led to the conclusion that, for these cases, the

judicial system has not yet developed an established legal practice or adequate legal

instruments. On the basis of reports on the work of peacekeeping missions, the

thesis reveals another aspect relevant to the issue of the status and protection of

local interpreters. The example in question clearly shows that the need for protecting

locally hired interpreters extends beyond the limits of the duration of a conflict to the

period after, when they are obliged to overcome the difficulty of reestablishing a

normal life in their homeland among people who, due to their cooperation with foreign

forces and organizations, might meet them with resentment or hostility.

94

After a brief account of initiatives and contributions made by the professional and

academic communities and aimed at improving the existing situation, the focus shifts

closer to the interpreter in an attempt to describe the paradoxical nature of his role.

The role of the interpreter is a crucial aspect defining the activity of interpreting in

areas of crisis and conflict. At first glance, the function of the interpreter seems

precisely and unequivocally determined, especially when its description is based on

the findings of other forms of interpreting. These usually involve a relatively

predictable set of communicative contexts, which enables the development of

professional codes of conduct and established practices.

It is this very condition that makes the same impossible for interpreting in crisis areas.

According to experience, the circumstances defining this form of interpreting are

much more unforeseeable and inconsistent. That is why the interpreter is forced to

constantly seek the balance between personal ethics and professional requirements

while, at the same time, changing and adapting his role to the diversity of the context

in which he functions. Taking into consideration the general rules and professional

guidelines of established forms of interpreting, it becomes evident that these

principles can not be applied to the various contexts of work in areas of crisis and

conflict without raising doubts about their adequacy and validity.

The thesis attempts to draw its conclusions from experience, enabling a

comprehensive understanding of the topic while emphasizing its actual relevance. In

order to move away from the purely theoretical point of view and reveal the reality of

the issue, different aspects of interpreting in crisis areas are identified in an overview

of articles and reports from the press and internet media. This shows the difficult

circumstances and risks faced by war and crisis interpreters as a part of daily life in

the most perilous and fragile areas of the world.

95

Literatura

Baker, M., 2006: Translation and Conflict: A Narrative Account. Routledge: London,

New York.

Thomas, R., 2003: Follow-on Protection for Interpreters in Areas of Conflict. V: The

Critical Link 3. John Benjamins Publishing Company: Amsterdam, Philadelphia. 307–

317.

Monacelli, C., 2002: Interpreters for peace. V: Interpreting in the 21st Century:

Challenges and opportunities. John Benjamins Publishing Company: Amsterdam,

Philadelphia. 181–193.

Mikkelson, H., 2000: Introduction to Court Interpreting. St. Jerome Publishing:

Manchester.

Griffin, M., 1998: IPA Seminar on Peacemaking and Peacekeeping. IPA Training

Seminar Report. New York: International Peace Academy.

Inghilleri, M. in Harding, S., 2010: Translating Violent Conflict. V: The Translator:

Translation and Violent Conflict. St. Jerome Publishing: Manchester. 165–173.

Stahuljak, Z., 1999: The Violence of Neutrality in and of the War. V: College

Literature 26. 34–51.

Fitchett, L., 2010: AIIC Forum on Interpreters in Conflict Areas.

http://www.aiic.net/ViewPage.cfm/page3398.htm, 01. 04. 2011

Moser-Mercer, B. in Bali, G., 2008: Interpreting in zones of crisis and war.

http://www.aiic.net/ViewPage.cfm/page2979.htm, 01. 04. 2011

Kahane, E., 2010: Conflict zones; the first hurdle.

http://www.aiic.net/ViewPage.cfm/page3460.htm, 01. 04. 2011

96

Kahane, E., 2007: Interpreters in conflict zones: the limits of neutrality.

http://www.aiic.net/ViewPage.cfm/page2691.htm, 01. 04. 2011

Bartolini, G., 2010: General principles of international humanitarian law and their

application to interpreters serving in conflict situations.

http://www.aiic.net/ViewPage.cfm/page3396.htm, 01. 04. 2011

Morel, A., 2009: Komunikacija s pacientom v večjezični družbi: tolmačenje v

zdravstvu v Sloveniji. Ljubljana.

Pajek, M., 2011: Študijski programi konferenčnega tolmačenja v evropskem prostoru.

Draža vas.

97

Spletni viri

Griffeth, B. T. in Bally, R. E., 2006: Language and Cultural Barriers in the

Assessment of Enemy Prisoners of War and Other Foreign Nationals.

http://ps.psychiatryonline.org/cgi/content/full/ps;57/2/258, 01. 04. 2011

Miller, C. T., 2009: Foreign Interpreters Hurt in Battle Find U.S. Insurance Benefits

Wanting.

http://articles.latimes.com/2009/dec/18/world/la-fg-interpreters18-2009dec18, 01. 04.

2011

Hsia, T., 2009: Jacob, the Interpreter.

http://atwar.blogs.nytimes.com/2009/09/22/jacob-the-interpreter/, 01. 04. 2011

Mohamed, A. in Arun, N., 2010: Iraqi Interpreter's Killing Pits Faith Against Law.

http://www.turkishweekly.net/news/104213/iraqi-interpreter%E2%80%99s-killing-pits-

faith-against-law.html, 01. 04. 2011

The Daily Mail, 2007: Brown u-turn coud give Iraqi interpreters asylum in the UK.

http://www.dailymail.co.uk/news/article-473733/Brown-u-turn-Iraqi-interpreters-

asylum-UK.html, 01. 04. 2011

The Associated Press, 2009: Feds question Iraq interpreter contract.

http://www.msnbc.msn.com/id/32393792/ns/world_news-mideast/n_africa/, 01. 04.

2011

Haynes, D., 2009: Speech given by Times defence correspondent on interpreters in

war zones.

http://www.salford.ac.uk/news/details/971, 01. 04. 2011

Miller, C., 2009: Chart: Iraqi Translators, a Casualty List.

http://www.propublica.org/article/chart-iraqi-translators-a-casualty-list, 01. 04. 2011

98

The Union of Communication and Language Professionals, Denmark, 2006: War

Participating Interpreters.

www.jtpunion.org/spip/IMG/.../WARPARTICIPATINGINTERPRETERS.rtf, 01. 04.

2011

AIIC, 2009: Code of Professional Ethics.

http://www.aiic.net/ViewPage.cfm/article24.htm, 01. 04. 2011

UK Border Agency, Central Interpreters Unit, 2008: Code of Conduct for UK Border

Agency Registered Interpreters.

http://www.ukba.homeoffice.gov.uk/sitecontent/documents/policyandlaw/asylumproce

ssguidance/relateddocuments/Theasyluminterview/conductingtheasylumintervie2.pdf

?view=Binary, 01. 04. 2011

Northern Ireland Council for Ethnic Minorities: NICEM Code of Conduct for

Interpreters.

http://www.nicem-interpreting.org.uk/pdfs/interp%20code.pdf, 01. 04. 2011

The Australian Institute of Interpreters and Translators: AUSIT Code of Ethics.

http://www.ausit.org/eng/showpage.php3?id=650, 01. 04. 2011

Courts of Indiana: Interpreter Code of Conduct and Procedure.

http://www.in.gov/judiciary/rules/interpreter/index.html, 01. 04. 2011

99

Izjava o avtorstvu magistrskega dela

Rok Chitrakar, z vpisno številko 18020576, rojen 2. 10. 1983 v Ljubljani, sem avtor

magistrskega dela z naslovom:

Tolmačenje na kriznih območjih

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženem

delu, navedena v seznamu virov in so v delu citirana v skladu z mednarodnimi

standardi in z zakonom o avtorstvu in sorodnih pravicah (Uradni list RS št.

21/95);

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko diplomskega dela.

V Ljubljani, dne 01. 04. 2011 Podpis avtorja: