REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

NAVIDEZNO INOVATIVNE, A PRAVNO SPORNE REŠITVE KRIZNIH SITUACIJ V PRAVNI OSEBI

Kandidat: Zoran CUNK, univ.dipl.ekon., rojen leta 1972 v Mariboru, zaposlen v MNZ, Policija, Policijska uprava Maribor, Program in smer študija: Ekonomija in poslovne vede, Inovacijski management III. Tema odobrena na seji Senata EPF dne 24/10-2008, z delovnim naslovom: Navidezno inovativne, a pravno sporne rešitve kriznih situacij v pravni osebi. Mentor: ddr. MULEJ Matjaž, zaslužni profesor Somentorica: dr. SELINŠEK Liljana, docentka

KAZALO: 1UVOD.………………………………………………………………………………………..1 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA…………………………....1 1.1.1 Opredelitev področja raziskovanja……………………………..………..1 1.1.2 Opis problema…..……………………………………………..………....1 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE…………………………..……….…2 1.2.1 Namen naloge………………………………………………..…………..2 1.2.2 Cilji naloge…………………………………………………..…………...2 1.2.3 Osnovne trditve…...………………………………………..……….........3 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE………………………………………………..3 1.4 UPORABLJENE METODE RAZISKAVE………………………….…………….5 1.5 ZGRADBA DELA…………………………………………………..……………..6 2 KRIZNE SITUACIJE……………………………………………………………………....7 2.0 IZBRANI PROBLEM IN VIDIK OBRAVNAVANJA V TEMI….………….......7 2.1 OPREDELITEV KRIZNE SITUACIJE…………………………..……………....7 2.1.1 Značilnosti delovanja v okolju nenehnih sprememb……..……………....7 2.1.1.1 Kompleksnost…………………………………………………...7 2.1.1.2 Kaos……………………………………...……………………...9 2.1.1.3 Krize…………………...………………………………………10 2.1.2 Pojavne oblike kriznih situacij…………………………………………12 2.1.2.1 Pojav enkratnih, nepredvidljivih kriz…………………………12 2.1.2.2 Opredelitev dolgotrajnega kriznega procesa…………...…….13 2.1.3 Vloga menedžerjev ……………………………………….…………....15 2.1.3.1 Eksogeno generirane krizne situacije………….…………….15 2.1.3.2 Endogeno generirane krizne situacije………….…………….16 2.1.3.3 Vsiljeno sprejet položaj………………………...……………...17 2.2 REŠEVANJE KRIZNIH SITUACIJ……………………………………………..18 2.2.1 Odgovornost za reševanje kriznih situacij……………………………..18 2.2.1.1 (So)udeleženci reševanja kriznih situacij.…………………...18 2.2.1.2 Bistveni udeleženec: menedžer……….………………………20 2.2.1.3 Oblike menedžerjeve odgovornosti…….…………………….21 2.2.2 Bistvene osnove reševanja kriznih situacij…….……………………….22 2.2.2.1 Menedžerjeva zaznava spremembe …………………………22 2.2.2.2 Bistvo procesa reševanja krizne situacije…………………..23 2.2.2.3 Menedžerjeva odločitev……………..………..………………25 2.2.3 Ustvarjalnost in inovativnost…….…………………….………………..26 2.2.3.1 Ustvarjalnost……………………………………….………….26 2.2.3.2 Inovativnost………………………………………………..…..28 2.2.3.3 Sodelovanje mnogih…………………………..……………...29 2.3 DRUŽBENA ODGOVORNOST PRI POVZROČANJU IN REŠEVANJU KRIZNIH SITUACIJ V PRAVNI OSEBI………………..…………………………..30 2.3.1 Osnove družbene odgovornosti……………..…………………………..30 2.3.1.1 Opredelitev narave odgovornosti………….………………….30 2.3.1.2 Opredelitev družbene odgovornosti……………………….…..31 2.3.1.3 Poskus umestitve narave družbene odgovornosti …………….32 2.3.2 Družbena odgovornost skozi čas………………………………….…..33 2.3.2.1 Razvojni koncepti družbene odgovornosti………………...….33 2.3.2.2 Ideje družbene odgovornosti…………………...……………..34 2.3.2.3 Zelena knjiga……..…………………………………………..35 2.4 POVZETEK SKLEPOV IZ 2. POGLAVJA………………….…………………..36

3 OMEJITVE (PRILOŽNOSTI) USTVARJALNOSTI IN INOVATIVNIH REŠITEV V PROCESU REŠEVANJA KRIZNIH SITUACIJ……………………….37 3.0 IZBRANI PROBLEM IN VIDIK OBRAVNAVANJA V TEMI………………..37 3.1 ETIČNE OMEJITVE (PRILOŽNOSTI)…………………………….………….37 3.1.1 Menedžer kot bistven deležnik………………………………………..37 3.1.1.1 Smisel kot gonilo delovanja……………….…………………..37 3.1.1.2 Osebna etika menedžerja…………..………………………….39 3.1.1.3 Poslovna etika menedžerja…..……………………………….41 3.1.2 Menedžer in družbeniki pravne osebe………………………………….42 3.1.2.1 Razmere za pojav menedžerjev…..……………….…………42 3.1.2.2 Medsebojni vplivi družbenikov in menedžerja……………….43 3.1.2.3 Menedžer kot izvajalec in predlagalec nalog………….……45 3.1.3 Menedžer in zaposleni v pravni osebi………………………………….46 3.1.3.1 Udeležba zaposlenih v pravni osebi………………………...46 3.1.3.2 Menedžerjev odnos do (so)delavcev…………………………..47 3.1.3.3 Menedžer in vodenje (so)delavcev…………….…………..….49 3.1.4 Menedžer in država ter globalne skupnosti…………………………….50 3.1.4.1 Menedžer in država………………………………………….50 3.1.4.2 Menedžer in teritorialne skupnosti……………………...…..52 3.1.4.3 Menedžer in neprofitne organizacije………………………….53 3.1.5 Omejitve (priložnosti) zaradi družbene odgovornosti…………………..54 3.2 STROKOVNE OMEJITVE (PRILOŽNOSTI)…………………………………..56 3.2.1 Ekonomska določila……………………………………………………56 3.2.2 Vodstvena določila……………………………………………………..57 3.2.2.1 Zgodovinski razvoj obravnave vodenja……………………….57 3.2.2.2 Sistemsko razmišljanje……………..………………………….58 3.2.2.3 Komuniciranje….………..……....……………………………60 3.2.3 Pravna določila……….…………………………………………………61 3.2.3.1 Pravo………………………….……………………………….61 3.2.3.2 Gospodarsko pravo……………..……………………………..62 3.2.3.3 Gospodarsko kazensko pravo………………………………...63 3.3 ZAKONSKE OMEJITVE (PRILOŽNOSTI)….…………………………………64 3.3.1 Menedžer in veljavni pravni akti………………………………………64 3.3.1.1 Splošni (normativni) pravni akti………………………………64 3.3.1.2 Posamični (normativni) pravni akti………………………...…65 3.3.1.3 Materialni in predlagalni pravni akti…………………………66 3.3.2 Menedžerjev odnos do pravnih aktov………………………………….67 3.3.2.1 Upoštevanje pravnih aktov……………………………………67 3.3.2.2 Morebitna sprememba pravnih aktov…………………………68 3.3.2.3 Nespoštovanje določil pravnih aktov………………………….69 3.3.3 Posledice kršitev pravnih aktov………………………………………..70 3.3.3.1 Posledice za menedžerja………………………………………70 3.3.3.2 Posledice za pravno osebo…………….………………………71 3.3.3.3 Spregled pravne osebe………………………………………...73 3.4. POVZETEK SKLEPOV IZ 3. POGLAVJA……………………….…………….74

4 MERILA ZA POJAVNE OBLIKE NEGATIVNE USTVARJALNOSTI V NAČINIH REŠEVANJA KRIZNIH SITUACIJ…………………………………………………….75 4.0 IZBRANI PROBLEM IN VIDIK OBRAVNAVANJA V TEMI………………..75 4.1 KAZENSKA ODGOVORNOST…………………………………………………75 4.1.1 Kazenski zakonik………….…………………………………………...75 4.1.1.1 Kaznivo dejanje v ravnanju menedžerja………………….…...75 4.1.1.2 Objektivne sestavine kaznivega dejanja…………………….76 4.1.1.3 Subjektivna sestavina kaznivega dejanja………………….…..77 4.1.1.4 Dejanski stan kaznivega dejanja…………………………..…78 4.1.2 Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja……….………79 4.1.2.1 Splošno o pravni osebi v kazenskem pravu……………………79 4.1.2.2 Temelji odgovornosti pravne osebe……………..…………….80 4.1.2.3 Kazniva dejanja pravnih oseb………………………………...81 4.1.3 Zakon o kazenskem postopku…………………………………………82 4.1.3.1 Bistvene osnove postopka……………………………………..82 4.1.3.2 Postopek dokazovanja kaznivega dejanja v predkazenskem postopku……………………..……………………….………..82 4.1.3.3 Epilog kazenskega postopka (družbena ocena ustvarjalnosti in inovativnosti menedžerjeve rešitve)………………..84 4.2 MENEDŽER IN PRAVNO SPORNE INOVATIVNE REŠITVE……………….85 4.2.1 Menedžer in iskanje novih rešitev…………………………………….85 4.2.1.1 Značilnosti nove rešitve…………………………………...…..85 4.2.1.2 Korist ali škoda od rešitve……………….……………………86 4.2.1.3 (Ne)dovoljeno tveganje……………………………………….87 4.2.2 Vloga menedžerja.……………………………………………………..89 4.2.2.1 Relacija menedžer – pravna oseba pri pravno spornih rešitvah.……………….……………………………………….89 4.2.2.2 Menedžer in izvajanje pravno sporne rešitve…………………90 4.2.2.3 Cikličnost pravno sporne rešitve ……………………………91 4.3 MENEDŽER IN STIKI Z OSEBAMI…………………………………………..92 4.3.1 Menedžer in reševanje medsebojnih konfliktov………………………92 4.3.2 Neupoštevanje lastninske pravice……………………………………..95 4.3.3 Zloraba intelektualne lastnine…………………………………………95 4.3.4 Čast in dobro ime…………………………………………………….....96 4.4 OŠKODOVANJE NOTRANJIH UDELEŽENCEV PRAVNE OSEBE………...97 4.4.1 Oškodovanje zaposlenih……………………………………………….97 4.4.1.1 Menedžer in zaposlovanje…………………………………..…97 4.4.1.2 Menedžer in pravice (so)delavcev…….…………..…………98 4.4.1.3 Menedžer in moč…………………………………………..…..99 4.4.1.4 Menedžer in reševanje presežka (so)delavcev………..……….99 4.4.2 Oškodovanje družbenikov……………..…………………………….100 4.5 OŠKODOVANJE ZUNANJIH UDELEŽENCEV PRAVNE OSEBE…………101 4.5.1 Oškodovanje poslovnih partnerjev……………………………………101 4.5.1.1 Nedovoljena obveščevalna dejavnost ……………………….101 4.5.1.2 Sklepanje poslov……..…………………………….………..103 4.5.1.3 Bistvene sestavine posla – nagrade in ugodnosti?..................103 4.5.1.4 Oškodovanje dobaviteljev………………………..…………..105 4.5.1.5 Oškodovanje odjemalcev……………………….……………106

4.5.2 Oškodovanje širše skupnosti………………………..…………………108 4.5.2.1 Varnost globalne skupnosti…………………………………..108 4.5.2.2 Napad na monetarni sistem in finančne instrumente….……110 4.5.2.3 Okolje……………….……………………………………..…111 4.5.3 Oškodovanje države………….……………………………………......114 4.5.3.1 Varnost in ustavna ureditev države………………………..114 4.5.3.2 Javno financiranje………………………………………....114 4.5.3.3 Delovanje izvršilne funkcije države…………..…………….115 4.6 OŠKODOVANJE »LASTNE« PRAVNE OSEBE………………………..…….117 4.6.1 Direktno oškodovanje……………………………………….…..…….117 4.6.1.1 Dejanja priprave izvedbe nelegalnih rešitev………….….….117 4.6.1.2 Nelegalni posli pravne osebe………………………………119 4.6.1.3 Pravno sporne rešitve po izvršenem kaznivem dejanju……122 4.6.2 Indirektno oškodovanje……………..………………………………...122 4.7 POVZETEK SKLEPOV IZ 4. POGLAVJA…………………………………...125 5 PODATKI O NEGATIVNI USTVARJALNOSTI……………………………………126 5.0 IZBRANI PROBLEM IN VIDIK OBRAVNAVANJA V TEMI……………….126 5.1 OBVEŠČANJE JAVNOSTI O PRAVNO SPORNIH INOVATIVNIH REŠITVAH……....……………………………………………………………...126 5.2 POLICIJA………………………………………………………………………..127 5.3 TOŽILSTVO……...……………………………………………………………..128 5.4 SODIŠČE……….…………..…………………………………………………...128 5.5 POVZETEK SKLEPOV IZ 5. POGLAVJA…………………………………...129 6 SKLEP…………………………………………………………………………………….130 6.1 POVZETEK KLJUČNIH UGOTOVITEV RAZISKAVE……………………130 6.2 POVZETEK KLJUČNIH PREDLOGOV (USMERITEV)…………………….131 7 LITERATURA…………………………………………………………………………...133 8 VIRI……………………………………………………………………………………….138 ŽIVLJENJEPIS

KAZALO SLIK: Slika 1: Strogost kazenske sankcije kot funkcija teže kaznivega dejanja……………………86 Slika 2: Učinek negotovosti kazenske sankcije………………………………………………88 Slika 3: Pričakovana kazenska sankcija in odločitev za izvršitev kaznivega dejanja………...88

Zoran Cunk NAVIDEZNO INOVATIVNE, A PRAVNO SPORNE REŠITVE KRIZNIH SITUACIJ V PRAVNI OSEBI Ključne besede: dialektična teorija sistemov, krizne situacije, inovacijski menedžment, družbena odgovornost, kazenska odgovornost, pozitivna zakonodaja, kazniva dejanja Povzetek: Doseganje temeljnih ciljev družbene odgovornosti pri poslovanju v pravni osebi spada med osnovne naloge menedžerja. Ob velikem številu sprememb v kaotičnem in kompleksnem okolju, ki jih niti ni mogoče predvideti, pravna oseba lahko zapade v krizno situacijo. Da bi se izognili porušitvi pravne osebe (ali izkoristili ponujene prednosti), menedžerji včasih enostransko uporabljajo navidezno inovativne, vendar pravno sporne rešitve; z njimi kršijo pozitivno zakonodajo, kar se izrazi v obliki kaznivih dejanj. V delu iščemo odgovor na vprašanje: »Kako naj torej menedžer (kot oseba) v skladu z načeli dialektične teorije sistemov, teorije inovacijskega menedžmenta, teorije družbene odgovornosti in pozitivne institucionalne ureditve, nujnimi za primerno celovite menedžerske odločitve (preudarne in družbeno odgovorne odločitve), ob upoštevanju dejstva, da v pravni osebi dominira gibljiva koalicija zunanjih in notranjih interesov, doseže položaj, ki bo z institucionalnega vidika legitimen in legalen, pravni osebi pa bo omogočal ravnanje v skladu z načeli družbene odgovornosti in poslovni uspeh?«. Prikazali smo tudi možen model kaznivih dejanj iz Kazenskega zakonika (kot najekstremnejše in najtežje oblike pravno sporne, inovativne rešitve krizne situacije), glede na primarnega deležnika, ki ga menedžer (pravna oseba) s svojim ravnanjem (p)oškoduje. Zoran Cunk APPARENTLY INNOVATIVE BUT LEGALLY DISPUTABLE SOLUTIONS FOR CRISIS SITUATIONS IN THE LEGAL PERSON Key words: dialectical system theory, crisis situations, innovative management, social responsibility, criminal liability, positive legislation, criminal offences Summary: One of the main tasks of a Manager is to achieve basic goals of social responsibility in the operations of the legal person. Due to numerous changes in a chaotic and complex environment which cannot be foreseen, the legal person can get into a crisis situation. In order to avoid the destruction of the legal person (or use the offered advantages), Managers sometimes unilaterally use apparently innovative but legally disputable solutions; thus they violate positive legislation which is expressed in the form of criminal offences. In this research we are looking for an answer to the question: “Considering the fact that the flexible combination of external and internal interests dominates in the legal person, how should the Manager (as a person), in accordance with the principles of the dialectical system theory, the innovative management theory, the social responsibility theory and the positive institutional arrangements which are necessary for appropriate comprehensive managerial decisions,

(prudential and socially responsible decisions), achieve a position which will be legitimate and legal from the institutional viewpoint, and will enable the legal person to act according to the principles of social responsibility and business success”? A possible model of criminal offences from the Penal Code (as the most extreme and difficult legally disputable innovative solution for crisis situations) was presented according to the primary stakeholder which is affected by the acts of the Manager (the legal person).

1 UVOD 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA 1.1.1 Opredelitev področja raziskovanja Okolje, v katerem živimo in v katerem tudi uresničujemo svoje eksistenčne cilje, vključno in predvsem z zaposlitvijo oziroma z vključevanjem v delovanje pravnih oseb, je izredno turbulentno. Ta turbolentnost se posebej nanaša na število in vrsto sprememb, ki jih je potrebno upoštevati, da bi uspešno in zato skladno z zakonom zadostne in potrebne celovitosti opredelili in dosegali cilje. Če je včasih zadoščalo, da smo se na te spremembe odzvali reaktivno, torej bolj ali manj s poznim posnemanjem najboljših, je danes nujno, da reagiramo kreativno (Mulej 1994, 7). Še posebej ta trditev velja za pravne osebe, kjer poskušajo različni udeleženci (tako znotraj pravne osebe kot tudi v njihovem okolju) uveljaviti svoje enostranske interese ter realizirati zastavljene cilje. Menedžer mora doseči pravično in skladno obravnavo spleta vseh bistvenih in samo bistvenih interesov (ki jih vseh niti ni mogoče predvideti), zato da bi pravna oseba delovala trajnostno (Potočan, Mulej 2007, 130) in torej zagotavljala potrebno in zadostno celovitost svojega delovanja in hkrati dosegala ekonomske, socialne, okoljske in etične kriterije; vložiti mora velike napore in doseči ideal družbene odgovornosti. Temeljni cilji izvajanja družbene odgovornosti v pravni osebi pa so predvsem (Potočan, Mulej 2007, 129): ekonomski cilji, izpolnjevanje zakonskih obveznosti ter doseganje etičnih ciljev in primerno celovite družbene odgovornosti. 1.1.2 Opis problema Doseganje temeljnih ciljev družbene odgovornosti pri poslovanju v pravni osebi spada med osnovne naloge menedžerja, a je vse prej kot lahko in enostavno dosegljivo. Ob velikem številu sprememb, ki jih niti ni mogoče predvideti, pravna oseba lahko zapade v krizno situacijo. Nemški strokovnjak Krystek (Dubrovski 1998, 2) je krizo opisal kot nenačrtovan, nezaželen in časovno omejen proces, na katerega je mogoče le omejeno vplivati, njegov izid pa je zelo različen: porušitev ali uspešno obvladanje. Da bi se izognili porušitvi pravne osebe (ali izkoristili ponujene prednosti), menedžerji včasih enostransko uporabljajo navidezno inovativne, vendar pravno sporne rešitve; z njimi kršijo pozitivno zakonodajo, kar se izrazi v obliki (seveda ob uspešni izvedbi postopka, ki pa je na tem področju resda relativno redka) kaznivih dejanj. Poudariti je potrebno, da je samo menedžer tisti, ki tehta in primerja težo krizne situacije ter uporabnost pridobljene morebitne inovativne rešitve ob vseh pritiskih interesov udeležencev, hkrati pa je tudi tisti, ki sprejme končno odločitev o izvršitvi kaznivega dejanja. Kako naj torej menedžer (kot oseba) v skladu z načeli, nujnimi za primerno celovite menedžerske odločitve (preudarne in družbeno odgovorne odločitve), ob upoštevanju dejstva, da v pravni osebi dominira gibljiva koalicija zunanjih in notranjih interesov, doseže položaj, ki bo z institucionalnega vidika legitimen in legalen, pravni osebi pa bo omogočal ravnanje v skladu z načeli družbene odgovornosti in poslovni uspeh? Najbrž mora povezati dialektično teorijo sistemov, teorijo inovacijskega menedžmenta, teorijo družbene odgovornosti in pozitivno institucionalno ureditev. Modela za tako kompleksno delovanje ni.

1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE 1.2.1 Namen naloge Osnovni namen raziskovalnega dela je s pomočjo dialektične teorije sistemov, ki omogoča primerno celostno obravnavo zaznanega problema, predlagati okvirni model za delo menedžerja v pravni osebi, ko gre za njegovo družbeno odgovorno ravnanje pri oblikovanju in izpolnjevanju politike podjetja, predvsem tistega v kriznih situacijah ter s tem (nujne, potrebne in priporočljive) odnose z okoljem, ki jih ni mogoče popolno in enotno definirati, kaj šele vse pravočasno predvideti in glede njih »pravilno« in »zadovoljivo« ukrepati. Menedžer pri iskanju, vrednotenju in uporabi morebitnih rešitev ni popolnoma svoboden in ne išče neke rešitve iz neomejenega kontingenta, temveč mora upoštevati omejitve (ali možnosti), ki pa njegove rešitve oklestijo, spremenijo, zmanjšajo in jih omejijo na ali »družbeno odgovorne« ali navidezno inovativne, torej pravno sporne, vse do kaznivih. Menedžer mora tako nesporno upoštevati spoznanja interesne teorije politike podjetja (Kralj 1998, 19), ki vidi bistvo v interesnem vedenju udeležencev podjetja, ki pa za doseganje svojih koristi (interesov) uporabljajo svojo moč, vplivajo in se odzivajo. Posebej je potrebno poudariti, da navedeni udeleženci predstavljajo osnovo za menedžerjevo delovanje, ga pri njegovem odločanju in ravnanju omejujejo (ali širijo možnosti) s svojimi zahtevami (željami), s čimer postavljajo okvir delovanja ter na koncu tudi ocenjujejo dosežene rezultate vsak s svojega zornega kota in z različnimi, pogosto enostranskimi kriteriji. Ne glede na oceno doseženega končnega rezultata, ki je lahko tudi negativna, je nedvomno menedžer tisti, ki je vodil, dovolil ali zavestno sprejel tak rezultat in mora zanj tudi sprejeti odgovornost. 1.2.2 Cilji naloge Osnovni cilj raziskovalnega dela je z uporabo dialektične teorije sistemov in inovacijskega menedžmenta modelirati družbeno odgovornost menedžerjev za obravnavo napačno ustvarjalnih in navidezno inovativnih, torej pravno spornih, odločitev pri reševanju kriznih situacij v pravni osebi. Podcilji, ki so neposredno prepleteni in povezani z osnovnim ciljem dela, pa so proučitve bistvenih:

- povezav in relacij med menedžerjem in krizno situacijo; - omejitev (ali možnosti) oziroma okvira menedžerjevega delovanja pri iskanju rešitev

za krizne situacije; - napačno ustvarjalnih in navidezno inovativnih (torej pravno spornih) rešitev kriznih

situacij v pravni osebi, ki se odrazijo v obliki kaznivih dejanj; - posledic napačno ustvarjalnih in navidezno inovativnih ter pravno spornih rešitev

kriznih situacij za pravno osebo; - možnih (direktnih) oškodovancev napačnih rešitev; - evidenc obstoječih podatkov o napačnih odločitvah menedžerjev v obliki kaznivih

dejanj.

1.2.3 Osnovne trditve V magistrskem delu smo preverjali naslednje hipoteze:

H1: ob nenehnih spremembah v okolju in pravni osebi je menedžer dolžan odločati, kako z inoviranjem preprečiti, ob pojavu pa razrešiti krizno situacijo, kar ga vodi v nevarnost, da se odloči za možno inovacijo, ki pa je navidezna, ker je v skladu s pozitivno zakonodajo opredeljena kot kaznivo dejanje. Takšen končni rezultat je posledica menedžerjeve opredelitve, pri kateri je menedžer ravnal enostransko namesto v skladu z zakonom zadostne in potrebne celovitosti. Problem, ki se nanaša predvsem na menedžerja, je razmejitev med resnično in navidezno inovacijo in merili za to razmejitev, pa tudi pravočasnost želenega in potrebnega ukrepanja. Raziskovalno vprašanje je, kako je za razreševanje takšnih problemov uporabna dialektična teorija sistemov.

H2: Kolikor bolj menedžer uporablja sodelovalno namesto enostransko ukazovalnega vodenja in torej aktivira svoje (so)delavce ter deležnike iz okolja pravne osebe, da mu pomagajo preprečevati ali vsaj razreševati težave iz prve hipoteze, toliko več možnosti ima, da ne bi v poskusih inoviranja zašel v območje reševanja kriznih situacij s kaznivimi dejanji. Raziskovalno vprašanje je, kako je za razreševanje takšnih problemov uporaben model inovativnega poslovanja s sodelovalnim vodenjem in družbeno odgovornostjo, upoštevajoč predvsem in samo pravno odgovornost, katero pa družbena odgovornost še presega z etično zahtevo, da naj npr. pravna oseba ravna pošteno in družbeno sprejemljivo s svojimi (so)delavci, drugimi poslovnimi partnerji, širšo družbo in naravnimi pogoji za obstoj sedanje človeške civilizacije.

H3: Veliko poskusov inovativnega reševanja gospodarskih problemov pravne osebe lahko vodi v inovacije, ki pa so ustrezne rešitve le na kratek rok, ker dajejo trenutne koristi uporabnikom in lastnikom rešitve, a se na daljši rok izkažejo kot kazniva dejanja in/ali škoda, ki nastane tako za uporabnika kot tudi za pravno osebo oziroma pogosto tudi za oba. Raziskovalno vprašanje je, kako mora in zmore menedžer celovito usklajevati pravni red države z načeli sistemskega delovanja, izraženimi v dialektični teoriji sistemov, predvsem z namenom, da bi preprečil prakso, po kateri veliko možnih gospodarskih kaznivih dejanj, ko so videti na prvi pogled inovativne rešitve, ostane prikritih oziroma neodkritih. 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE Bistvene predvidene predpostavke in omejitve, ki bodo predstavljale temelj dela, so:

1. Oblike organizacij, v katerih fizične osebe opravljajo gospodarsko dejavnost, so različne, zaradi česar bomo v skladu s pravnim redom v Republiki Sloveniji posvečali posebno pozornost gospodarskim subjektom (pravnim in fizičnim osebam), ki se z gospodarjenjem ukvarjajo profesionalno (trajno, izključno in samostojno), v okviru svoje dejavnosti v organizirani obliki, ki jo opredeljuje Zakon o gospodarskih družbah (podjetnik, osebne družbe: družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba; kapitalske družbe: družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba, komanditna delniška družba in evropska delniška družba). V skladu z določbami navedenega zakona bomo za takšne oblike gospodarskih subjektov uporabljali termin pravna oseba. Izbrani vidik bomo obravnavali primerno celovito z uporabo sistema vseh bistvenih in samo bistvenih vidikov o nekem posameznem objektu; hkrati pa ne moremo vnaprej trditi, da je mogoče določen vidik uporabiti za obravnavo prav vseh objektov, prav tako pa ne zanikati, da določen bistven vidik ne bi bilo mogoče

verodostojno uporabljati tudi pri obravnavi različnih drugih gospodarskih subjektov (npr. zavodi, osebe javnega prava, agencije, skladi, kmetije), seveda ob upoštevanju bistvenih razlik.

2. V delu uporabljamo termin menedžer (odgovorna oseba), ko označujemo fizično osebo, ki kumulativno izpolnjuje:

- eno od določil Zakona o gospodarskih družbah, ki pravno opredeljuje vodenje družbe (predvsem pri osebnih družbah) oziroma organ družbe (uprava), ali takrat, ko pravne osebe nujno izražajo voljo tudi preko svojih zastopnikov, zastopanje pa v pravnem smislu podrobno določa Obligacijski zakonik;

- določila definicije (Kralj 1998, 16) po kateri je menedžer oseba v podjetju, ki odloča v podjetju: snuje, planira, organizira, vodi, usmerja in nadzoruje poslovanje podjetja pri čemer njegovo delovanje obsega vodenje poslovanja podjetja (poslov podjetja – poslovodenje in vodenje ljudi v podjetju – voditeljstvo);

- smisel Kazenskega zakonika, ki sicer pri opisih kaznivih dejanj za storilca uporabljajo termin »kdor«, pri čemer je (Selinšek 2006, 244) opis posameznega kaznivega dejanja z dodajanjem posebnih osebnih ali pravnih lastnosti storilca največkrat sestavljen tako, da vsebinsko pomeni določitev »delicta propria«;

3. Ob upoštevanju dejstva (Selinšek 2006, 258), da enotne klasifikacije gospodarskih kaznivih dejanj niso mogoče, bomo kot napačne, navidezno inovativne, a pravno sporne rešitve kriznih situacij pod terminom gospodarska kazniva dejanja obravnavali kazniva dejanja, ki jih stori (ali poskuša storiti) vodja pri izvajanju svoje funkcije v pravni osebi pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Ne bomo pa se dotikali ostalih kaznivih dejanj, ki jih stori kot fizična oseba v lastnem interesu.

4. Pri obravnavi gospodarskih kaznivih dejanj bomo menedžerja obravnavali kot samostojnega izvrševalca kaznivega dejanja – storilca. Storilec kaznivega dejanja je vsak, ki ga stori osebno ali z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega (prvi odstavek 20. člena Kazenskega zakonika KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008, z dne 04/06-2008). Odmislili bomo možnost izvršitve kaznivega dejanja menedžerja kot sostorilca, ko bi menedžer skupaj z drugim storil kaznivo dejanje, tako da bi zavestno sodeloval pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeval k storitvi (drugi odstavek 20. člena Kazenskega zakonika KZ-1) in s t.i. udeležbo. Z izrazom udeležba pri kaznivem dejanju namreč označujemo primere, ko je pri uresničevanju kaznivega dejanja menedžer deloval kot napeljevalec ali pomagač (37. in 38. člen Kazenskega zakonika KZ-1). Na ta način bomo poskušali doseči dovolj jasen vpogled v posamezne sestavine obravnavanega problema.

5. Ko bomo razpravljali o pozitivni zakonodaji kot omejitvi ustvarjalnosti in inovativnih rešitev v procesu reševanja krize, bomo, da dosežemo bolj pregledno obravnavo zastavljenega pojava, obravnavali le sistem bistvenih in samo bistvenih zakonov, praviloma brez navajanja podzakonskih aktov.

6. Omejitve ustvarjalnosti in navidezno inovativnih rešitev v procesu reševanja krize niso navedene po vrstnem redu v skladu s pomembnostjo kršitev omejitev, ki jih posamezna rešitev povzroča; prav tako pa je potrebno poudariti, da določena rešitev lahko krši zgolj določeno omejitev, ali pa jih krši več ali vse hkrati. Omejitve predstavljajo zgolj oceno, s katero okolica vrednoti rešitve, pri čemer pa je poseben poudarek nesporno potrebno posvetiti menedžerjevemu ocenjevanju primernosti rešitve in njegovem lastnem zavedanju o »pravilnosti« in »potrebnosti« uporabe.

7. Pri oblikovanju modela morebitnih (p)oškodovancev z izvajanjem navidezno inovativne, pravno sporne rešitve krizne situacije, se bomo osredotočili le na povzročeno neposredno (p)oškodovanje, ob strani pa bomo pustili oblike posrednega (p)oškodovanja in posredne oškodovance z izvedeno navidezno inovativno, pravno

sporno rešitvijo kriznih situacij, s čemer pa ne želimo navedenemu vidiku obravnave vnaprej določiti stopnje največje pomembnosti oziroma nepomembnosti vprašanja posrednega (p)oškodovanja ob takšnem ravnanju in delovanju pravne osebe.

1.4 UPORABLJENE METODE RAZISKAVE V magistrski nalogi bomo kot metodo raziskovanja uporabljali dialektično teorijo sistemov. Le-ta kot metodologija za doseganje zadostne in potrebne celovitosti povezuje (Mulej 2007, 39):

1. upoštevanje zakona entropije kot večne naravne težnje vsega obstoječega k spremembi in propadu, zato kot vira večne potrebe po celovitosti in inoviranju;

2. zakon potrebne in zadostne celovitosti kot pogoj, da ne gre pri opredelitvi celovitosti niti za pretirano poenostavitev, npr. en sam vidik, niti za pretirano, npr. popolno celovitost obravnave;

3. zakon hierarhije zaporedja in soodvisnosti, ki pove, da so opravila pred opredelitvijo ciljev vplivnejša kot opravila za uresničevanje ciljev, v teku vsega procesa dela in v naravi pa nenehno obstaja soodvisnost;

4. potrebo, da se taka spoznanja vgradijo v subjektivna izhodišča pripravljavcev in določevalcev ciljev kot smernice za dovolj celovita in inovativna izhodišča in cilje;

5. potrebo, da dovolj celovitosti upoštevajo in dosežejo tudi uresničevalci ciljev, ki so navadno ozki specialisti, v obliki smernic za njihova izhodišča in delovanje;

6. potrebo, da se vseh pet postavk uveljavlja v praksi brez izrecnega omenjanja teorije. Kot njena delna orodja pa bomo uporabljali tudi druge običajne metode (Mulej 2007, 39):

- metodo deskripcije, ko bomo opisovali dana dejstva, ki jih kaže upoštevati pri razvijanju spoznanj (opredelitev kriznih situacij, družbene odgovornosti, omejitev, priložnosti itd.); ta pride v poštev zlasti v koraku 1;

- metodo analize in sinteze, ko bomo opredeljevali izhodišča raziskovanja, nabora dialektičnega sistema vidikov za raziskovanje, razvijanje spoznanj in izdelavo sklepov; ta pride v poštev zlasti v korakih 1 in 2;

- induktivno metodo, ko bomo v raziskovanju empirično ugotavljali dejstva in iz njih izvajali sklepe teoretičnega, posplošenega značaja (menedžerske odločitve, kazniva dejanja); ta pride v poštev zlasti v korakih 1, 2 in 3;

- deduktivno metodo, ko bomo izhajali iz danih teoretičnih spoznanj k praksi, da bi ustvarili praktično relevantni model (gre za kazniva dejanja in vzroke za njih); ta pride v poštev zlasti v koraku 4;

- komparativno metodo, ko bomo primerjali stanja v različnih razmerah in spoznanja iz različnih virov (primerjava pojavnih oblik negativne ustvarjalnosti ipd); ta pride v poštev zlasti v korakih 1, 2 in 3;

- metodo kompilacije, ko bomo nanizali analitično (po delih) pridobljena spoznanja, preden bomo prešli na sintezo sklepov (in opredelitev modela) (omejitve oziroma priložnosti ustvarjalnosti in inovativnih rešitev); ta pride v poštev zlasti v korakih 2 in 3;

- metodo modeliranja, ki je kvalitativna metoda in vodi v dva tipa modelov: model kot sliko o zaznavnem stanju obravnavane problematike in model nepravilnih, pravno spornih predlogov za razreševanje le-teh; ta pride v poštev zlasti v koraku 3.

- kvantitativne metode, zlasti statistične evidence, bodo manj uporabne, saj gre za uporabo podatkov, ki niso vedno javno dostopni; v korakih 1, 2 in 3 bomo poskusili

tudi z njimi, vendar pričakujemo težave s pridobivanjem podatkov in pravico do javne interpretacije le-teh.

1.5 ZGRADBA DELA Delo prikazuje navidezno inovativne (v pravni državi), a pravno sporne rešitve kriznih situacij v pravni osebi v naslednjih korakih:

1. opis značilnosti različnih situacij, v katerih menedžer opravlja svoje naloge v pravni osebi, položaja menedžerja v okolju in pravni osebi ter morebitne njegove takojšnje odločitve upoštevajoč možna in zaželena stanja ustvarjalnosti in inovativnosti, ki bi lahko predstavljala osnovo oziroma izhodišče za primerno celovit odgovor na krizno situacijo v pravni osebi;

2. prikaz omejitev – nevarnosti (ali priložnosti) ustvarjalnega reševanja kriznih situacij v

pravni osebi glede na opredelitve družbene odgovornosti ter prikaz morebitnih inovativnih rešitev z različnih vidikov in posledično stališč sodelujočih pri delovanju in poslovanju pravne osebe, ki jih mora (ali bi moral) menedžer nujno upoštevati pri iskanju rešitev, le-te pa nujno predstavljajo le kompromis zahtev in interesov sodelujočih (model bistvenih omejitev menedžerja);

3. analitični prikaz (po bistvenih delih) pridobljenih spoznanj o pojavnih oblikah pravno

sporne, negativne ustvarjalnosti in inovativnosti pri reševanju kriznih situacij, ki se lahko kažejo kot izvrševanje kaznivih dejanj, in opredelitev modela bistvenih neposrednih (p)oškodovancev kot slike o zaznavnem stanju obravnavane problematike;

4. navedba možnosti za pridobitev relevantnih podatkov o tovrstnih dogodkih v

obstoječih evidencah v Republiki Sloveniji, da bi ukrepanje bilo lažje in bolj skladno z zakonom zadostne in potrebne celovitosti.

V delu pa bomo vsekakor odprli tudi nekatera nova vprašanja in dileme, ki bi v skladu s potrebnim doprinosom k celoviti obravnavi zastavljenih problemov v bodočnosti zahtevala odgovore in inovativne rešitve.

2 KRIZNE SITUACIJE 2.0 IZBRANI PROBLEM IN VIDIK OBRAVNAVANJA V TEMI Spremembe v okolju in pravni osebi, ki jih včasih sploh ni mogoče predvideti in ki so vedno bolj kompleksne, lahko pravno osebo pahnejo v krizno situacijo. Krizna situacija ne glede na svoj pojavni izvor lahko za pravno osebo v določenem okolju predstavlja izziv (priložnost) ali nevarnost, menedžer pa je kot bistven deležnik tisti, ki bo krizno situacijo prvi ovrednotil, izvedel postopek reševanja in sprejel celostno odločitev, predvidoma s svojimi (so)delavci, ki pa kot specialisti enostransko predstavljajo rešitev problema, ki lahko vpliva na veliko deležnikov. Seveda obstajajo različne možnosti reševanja krizne situacije v določenem okolju točno določene pravne osebe, vendar vse menedžerju ne omogočajo doseganje uspehov in dosežkov, ki bodo izpolnili pričakovanja in interese deležnikov (vsaj bistvenih, če ne večine ali vseh). Izbrani vidik je predstavitev okolja, v katerem menedžer kot bistven deležnik opravlja svoja dela in naloge ter nekatere bistvene in samo bistvene oporne točke za doseganje ugodne rešitve ob upoštevanju praviloma nasprotujočih si in enostranskih interesov deležnikov pravne osebe. 2.1 OPREDELITEV KRIZNE SITUACIJE 2.1.1 Značilnosti delovanja v okolju nenehnih sprememb 2.1.1.1 Kompleksnost Pravna oseba posluje in deluje v okolju, kjer edino zvezdo stalnico predstavljajo spremembe, le-te pa se spreminjajo in so vse bolj multidimenzionalne in kompleksne, obsežne in eksponentno pospeševane, na kar sta opozarjala že Friedman in Gyra (Dubrovski 2004, 194). Pri obravnavi sprememb pa je posebno pozornost vsekakor potrebno posvetiti terminu kompleksnosti. Kompleksnost ni zgolj matematična disciplina, ampak se nanaša na vse pojave, ki so zapleteni zaradi odnosov med svojimi sestavinami (Mulej in Potočan 2006, 44). Po Mayer-Kressu (Prezelj 2005, 43) teorija kompleksnosti poudarja, da sodobna znanost temelji na linearni analizi in interpretaciji stvarnosti, vendar pa je večina naravnih in družbenih dogodkov nelinearnih. Osredotočanje tradicionalne znanosti na linearne probleme je podobno zgodbi o človeku, ki išče ključe pod ulično svetilko, ker je na mestu, kjer jih je izgubil, pretemno. Ravno teorija kompleksnosti (povzeto po Prezelj 2005, 44) kot nova (pod)usmeritev teorije sistemov predstavlja orodje za analiziranje nelinearnih problemov in sistemov, pri katerih (ravno nasprotno od linearnih sistemov) outputi niso proporcionalni glede na inpute, celota predstavlja več kot vsota posameznih delov in ni razpoznavna po svojih delih, rešitve v obliki samoorganizacije postanejo primernejše od nadzora, vzajemne povezave pa postanejo raziskovalne spremenljivke, kar zahteva nove načine razmišljanja in ukrepanja.

Teorija kompleksnosti (prirejeno po Prezelj 2005, 44) je primeren inštrument tudi za razumevanje pojava poslovanja pravnih oseb v določenem okolju v njegovi celotni dinamiki:

- kompleksnost je kot element sodobnega družbenega sistema sestavni del okolja delovanja opazovanih pravnih oseb;

- enostavno okolje delovanja generira enostavne grožnje delovanju, kompleksno okolje delovanja pa kompleksne grožnje delovanju, ki temeljijo na velikem številu spremenljivk;

- vedenjske (kompleksne) grožnje delovanja ali kompleksne krize ni mogoče naprej predvideti, saj je mogoče, da majhne grožnje delovanju povzročijo velike (kompleksne) krize in da velike potencialne grožnje sploh nimajo kriznih učinkov;

- kompleksna grožnja delovanja in kompleksna kriza sta več kot zgolj vsoti posameznih groženj in nista razpoznavni z njihovo delno (parcialno) analizo;

- ključna raziskovalna spremenljivka postanejo povezave med elementi proučevanega kompleksnega pojava (elementi kompleksne grožnje in krize ali akterji, ki izvajajo krizni menedžment);

- nadzor nad kompleksno grožnjo in kompleksno krizo je nezanesljiv in težak. Ali je torej mogoče obvladovati kompleksnost pravnih oseb kot poslovnih procesov. Odgovor na to nam ponuja dialektična teorija sistemov z opozarjanjem na upoštevanje naslednjih bistvenih ugotovitev (Mulej etc. 2000, 411):

- hierarhijo kot sredstvo za zmanjšanje zapletenosti, ki jo je v osnovi opredelil Simon, za katerega hierarhični sistem ali hierarhija pomeni sistem, ki je sestavljen iz povezanih podsistemov, izmed katerih je vsak tudi hierarhičen po svoji strukturi, dokler ne pridemo do najnižje ravni elementarnih podsistemov;

- rekurzijo kot sredstvo za poenostavljanje, pri čemer rekurzija v informatiki predstavlja pogosto uporabljeno zamisel za modeliranje in razreševanje problemov, kar Bauer, Goos in Dosch (Mulej etc. 2000, 413) predstavijo kot zožanje splošne naloge na neko enostavnejšo nalogo istega razreda;

- analizo sestavin z metodami črne skrinje, ki ponuja gledanje celotnega sistema kot črne skrinje, ki preoblikuje enega ali več vhodov v enega ali več izhodov, s čemer spoznamo obnašanje sistema in to neodvisno od narave sistema (Mulej etc. 2000, 416);

- uporabo povratnih zvez in reguliranje, kjer teorija sistemov in kibernetika zajemata take povratne povezave zlasti s pomočjo dinamike sistemov v diagramih vpliva kot pozitivne (tiste, ki krepijo vpliv) in negativne (tiste, ki vpliv slabšajo) ter uporabo regulacijskega načela, pri čemer so v družbenih sistemih regulatorji sami ciljni subjekti in poskušajo vnesti svoje cilje v proces oblikovanja ciljev v okviru procesa povratnih povezav, upoštevanje ciljev podsistemov kot orientacijske veličine, ne samo kot motenj, pa je praviloma smiselno zaradi učinkovitosti in uspešnosti, ker obstajata soodvisnost med cilji in sredstvi in samostojnost sredstev (Mulej etc. 2000, 419);

- raznolikost s pomočjo avtonomije in samoorganiziranja, ki izhaja iz Ashbyevega zakona o potrebni raznolikosti, ki postavlja matematičen odnos med raznolikostjo možnosti delovanja, raznolikostjo stanj okolja in raznolikostjo izidov, s samoorganiziranjem različnih ravni sistema pa se bi izognili omejitvi (težnji močneje od nujnega zožiti svoje možnosti delovanja, zaradi omejene sposobnosti obdelave informacij) in hkrati dosegli več skladnosti med delovanje, sposobnostmi ter posameznikovimi cilji in željami (Mulej etc. 2000, 421);

Kljub temu pa Pfaff (Prezelj 2005, 42) ugotavlja, da se s povečevanjem kompleksnosti (npr. v primeru podsistemov in povezav med njimi) lahko začenja pojavljati kaos. 2.1.1.2 Kaos The Oxford Dictionary of Philosophy (Prezelj 2006, 42) opredeljuje kaos kot nepredvidljivo in navidezno naključno (nelinearno) vedenje, ki se pojavlja v nekem sistemu, vedenje kaotičnih sistemov pa je nemogoče povsem predvideti, saj majhne spremembe v izhodiščnih pogojih lahko povzročijo zelo različna končna stanja (reakcije). Tudi teorija kaosa po Mayer-Kressu (Prezelj 2005, 44) kot nova (pod)usmeritev teorije sistemov predstavlja orodje za analiziranje nelinearnih problemov in sistemov, pri katerih majhni dogodki povzročijo izredno velike spremembe, vzrok in posledica pa nista vedno jasna, kar se odraža v veliki stopnji nepredvidljivosti (vendar v okviru določenih meja), ki otežuje klasično načrtovanje. Znano je, da vseh velikih sprememb, ki se lahko pojavijo v poslovanju pravne osebe in ki bi lahko vplivale na njeno poslovanje, ni mogoče predvideti. Situacija pa postane še bolj zapletena, ko se zavemo, da niso torej pomembne samo velike spremembe, ampak lahko velik vpliv na delovanje pravne osebe povzročijo tudi majhne, neznatne spremembe. Teorija kaosa je navedeno spoznanje povzela po t.i. metuljevem učinku. Edvard Lorenc je razvil teorijo, da še tako majhni učinki v naravi vodijo do velikih sprememb oziroma do tako imenovanega učinka metulja. V svoji teoriji je tako razložil, da zamahi metuljevih kril lahko v npr. Braziliji povzročajo premike v podnebju, in sicer takšne, da se lahko na drugem koncu sveta pojavijo tornadi. Z drugimi besedami – krila metulja sprožijo majhen vetrček in komaj zaznavno spremembo v ozračju, vendar to pozneje vpliva na podobne vetrove, ki sčasoma narastejo do ciklona ali tornada. Za pojasnjevanje teorije kaosa pa je pomembno tudi razumevanje fraktalov. Benoit Mandelbrot (www.freewebs, 1) je v knjigi The Fractal Geometry of Nature objekte, ki imajo ulomljeno dimenzijo, poimenoval fraktale, s takimi objekti pa se ukvarja fraktalna geometrija. Za fraktale je značilna samopodobnost in fraktalna dimenzija. Samopodobnost v fraktalni geometriji pomeni, da je vsak objekt, ki ga povečamo, pomanjšana kopija večjega dela, fraktalna dimenzija pa, da fraktali nimajo celih dimenzij kot objekti v klasični geometriji. Tipičen primer fraktala je dolžina obale, ki jo merimo z ravnili različnih velikosti. Če bomo izmerili dolžino obale z zemljevida, kjer sploh ne vidimo majhnih zalivčkov, bomo izmerili drugačno dolžino, kot pa s pomočjo geodetskih pripomočkov. Če smo še natančnejši in upoštevamo še vse manjše zavojčke, skale, večje kamne, ki ležijo ob obali, izmerimo še večjo dolžino obale. Tako bi lahko nadaljevali do zrnc peska, pa tudi do atomov. S tem ko se naše merilo zmanjšuje, se dolžina obale povečuje, kar je tako imenovani paradoks dolžine obale. Tavčar (2002, 392) navaja prežemajoče se lastnosti in neobračljivost kot osnovni značilnosti vseh kaotičnih organizacij. Te lastnosti – fraktali pomenijo, da ima vsaka sestavina značilnosti celote. V pravni osebi pa je tudi menedžer tisti (sam ali ob pomoči sodelavcev), ki bo opredelil, kako bo pri določenem problemu ali priložnosti, povzročeni z določeno spremembo, upoštevan paradoks dolžine obale. Odgovor na vprašanje o možnosti razumevanja teorije kaosa ponuja Mulej (2000, 53), ko predlaga razumevanje teorija kaosa v jeziku (materialistične) dialektike:

- posamični del lastnosti, ki izraža odmike vsake posamezne sestavine celote od splošnega dela lastnosti celote in ga dopolnjuje, povzroča nepredvidljivost, ko gre za lastnosti celote;

- posebni del lastnosti, ki izraža skupne lastnosti podsistemov, delov celote, ki se tudi odmika od splošnega dela lastnosti, a je obenem skupen vsem sestavinam podsistema, povzroča delno nepredvidljivost in delno predvidljivost, ko gre za lastnosti celote;

- splošni del lastnosti, ki izraža skupne lastnosti vseh sestavin celote, povzroča predvidljivost lastnosti celote, ne povzroča pa popolne predvidljivosti njenih delov kot samostojnih celot.

Ob tem je predvsem zanimivo, da samo načrtovanje torej več ne zadošča (niti v zadovoljivem stanju ni mogoče), ustreznejši termin za potrebno početje pa je vsekakor eksperimentiranje. Le eksperimentiranje in radovednost dolgoročno pogosto vodita k boljšim rezultatom, saj ustvarjata nove opcije za prihodnost (Nagel 2004, 230), močan organizacijski prijem pri tem pa je toleriranje napak, izogibanje rigidnemu načrtovanju, dopuščanje določene količine prostih raziskav, dopuščanje povezav z zunanjim svetom in vzpodbujanje stikov. Dinamične, hitre, nepredvidljive ali predvidljive spremembe, v kaotičnem in kompleksnem okolju, lahko v sistemu kot neki (eni od mnogih možnih) miselno ustvarjeni sliki o obravnavanem problemu (Mulej 2000, 62), povzročijo krizo. 2.1.1.3 Krize Etimološko izhaja kriza iz grške besede »krinein« (odločiti kaj; soditi), iz vidika znanstvenega področja pa prihaja iz medicine in označuje najvišjo stopnjo določene bolezni oziroma trenutek, v katerem se odloča med nadaljnjim življenjem in smrtjo posameznika (Dubrovski 2000, 2). Zelo težko je opredeljevati določene skupne specifične značilnosti kriz, dejstvo pa je, da je le-te mogoče identificirati. Buzan, Weaver in de Wilde (Malešič 2004, 11) so opredelili krize glede na eksplicitno referenčno točko (na koga ali kaj se kriza nanaša), ki je lahko posameznik, skupina, organizacija, družba ali država. V našem delu smo pravno osebo definirali kot obliko organizacije, v katerih fizične osebe opravljajo gospodarsko dejavnost, podrobneje pa lahko organizacijo definiramo kot (Kralj 1998, 18) interesni in poslovni sistem v okolju in znotraj sebe, ki v razmerah tveganja pridobiva (kupuje, prideluje, proizvaja) blago in učinke (pridelki, izdelki, storitve) ter jih trži (kupčuje z njimi) z namenom, da ostvarja denarne tokove in pozitivne izide ter s tem uresničuje interese svojih udeležencev. Glede na navedeno spremembe v pravni osebi povzročajo krizne situacije, pri čemer pa Kropfberger (1999, 35) posebej opozarja, da krizne situacije ne nastajajo zgolj zaradi samega sovražnega okolja, oziroma zgolj zaradi slabe strukture in sistema pravne osebe, temveč je le-to potrebno videti kot soodvisnost obeh področij. V teoriji in praksi obstaja veliko definicij krizne situacije v pravni osebi (podjetniške krize) v odvisnosti od vidikov oziroma kriterijev, ki so postavljeni v ospredje (glede na ogroženost vrednot, glede na način pojemanja, z vidika bližine v času, z vidika ogroženosti ciljev, z vidika hitrosti nastopa, z vidikov vzrokov nastanka), nekatere bistvene skupne značilnosti teh

izrednih razmer v pravni osebi, ki zahtevajo drugačen pristop v vodenju pravne osebe, kot je običajno v normalnih razmerah, pa so (Dubrovski 2004, 18):

- močno omejen razpoložljiv čas za odločanje; - odločanje v razmerah, ki so presenetile ali celo šokirale; - dopustnost napačnih odločitev je minimalna ali pa je ni; - celotno dogajanje je pospešeno; - stroški (cena) potrebnih sredstev in časa so povečani; - večpodročna in večsmerna posledičnost posamezne odločitve; - omejena materialna in nematerialna sredstva, na katere se je mogoče pri izbiri

ukrepov nasloniti; - omejena uporabnost preteklih informacij o poslovanju za odločanje; - omejena razpoložljivost primernih obstoječih informacijskih virov za odločanje; - nenehno in nepričakovano pojavljanje vedno novih znakov in značilnosti krize; - intenzivnejši notranji in zunanji nadzor nad odločitvami; - možnost oviranja tistih, ki so za krizo odgovorni; - neprestana psihična obremenitev odločevalcev z malo priložnostmi za popuščanje in

sprostitev. Ne glede na to, kako je definicijsko opredeljena krizna situacija za pravno osebo, pa moramo biti pozorni tudi in predvsem na smisel t.i. Thomasovega teorema (Malešič etc 2006, 15), ki pravi: »Če človek situacijo definira kot krizo, bo ta po svojih posledicah kriza«. Udeleženci v kriznem dogajanju, tudi v pravni osebi in okoli nje, se torej razlikujejo po zaznani nujnosti odziva, le-to pa pusti svoj pečat tudi pri vzpostavljanju problema objektivnih in subjektivnih razsežnosti. Malešič poudarja (2006, 35) obstoj razkoraka med skupinami (ali osebami), ki določeno spremembo opredelijo kot krizo, in med tistimi, ki spremembo zaznajo kot dobrodošlo možnost za spremembo. Kovač (1996, 89) celo opozarja na dvojni pomen krize, ki se da najbolje izraziti v kitajskem jeziku, kjer je kriza sestavljena iz dveh besed (wai-qui), pri čemer prvi del izraza pomeni nevarnost, drugi pa priložnost. Ko sprememba podre ravnovesje, značilno za utečeno, normalno stanje, pride do izrednih razmer, ki imajo lahko značaj razvojnih priložnosti ali nevarnosti. Pozorni pa moramo biti tudi na dejstvo, da sprememba, ki je imela značaj razvojne priložnosti, če je ne izkoristimo, zelo hitro postane nevarnost, medtem ko lahko ima tudi najhujša nevarnost določene prednosti in tako lahko postane priložnost. Vseeno pa lahko z gotovostjo nesporno trdimo: »Edini predvidljiv dogodek so spremembe«. Splošne teorije o načinu reševanja problemov, ki jih krizne situacije vnesejo v delovanje pravne osebe, ne poznamo. K uspešni obravnavi omenjene teme pa lahko veliko pripomore orientiranost menedžerja, kot bistvene osebe v pravni osebi, na izbiro subjektivnega izhodišča, ki je podlaga za dojemanje in sprejemanje objektivnih izhodišč in od katerega je odvisno vse nadaljnje delo. Bistvo navedenega vsekakor posreduje dialektična teorija sistemov, ki ob upoštevanju sistema (Mulej etc. 2000, 75):

- zakona hierarhije zaporedja in soodvisnosti, - smernic za subjektivna izhodišča, ki podpirajo ustvarjalnost in celovitost, - smernic za stalnost ustvarjalnega sodelovanj, ko izhodišča uresničujemo, - modeliranja ustvarjalnega dela in sodelovanja, - zakona entropije in - zakona potrebne in zadostne celovitosti,

predstavlja metodološko podporo za sinergijo z bistvenimi specialisti.

Menedžer mora torej voditi in upravljati pravno osebo z nenehnim zavedanjem, da so stalno prisotne spremembe, od katerih nekatere na pravno osebo nimajo vpliva, druge povzročijo le motnjo v delovanju, medtem ko lahko nekatere v pravni osebi povzročijo krizno situacijo. Predvsem za naše nadaljnje raziskave oziroma prikaz navidezno inovativnih, spornih rešitev kriznih situacij v pravni osebi pa je pomembno, kako se katera od ključnih sprememb pojavi in kako dolgo traja. Pri tem bomo obravnavali krizne situacije predvsem z vidika hitrosti nastopa, z vidika trajanja in z vidika pričakovanosti, ob strani pa bomo puščali nekatere druge vidike (npr. obvladljivosti, jakosti, razvoja, ogroženosti ciljev, stopnjo intenzivnosti). 2.1.2 Pojavne oblike kriznih situacij 2.1.2.1 Pojav enkratnih, nepredvidljivih kriz Z navedenih obravnavanih vidikov (vidik hitrosti nastopa, vidika trajanja in vidik pričakovanosti) je vsebinsko kriza opredeljena z definicijo » kriza je nenaden, kratkotrajen ter nepričakovan proces izgube ravnovesja v pravni osebi z nepredvidljivo rešitvijo«, pri čemer so bistvene naslednje značilnostmi:

- z vidika hitrosti nastopa je nenadna (njen pojav je hipen, nenaden in ga ni mogoče preprečiti);

- z vidika trajanja je kratkotrajna (čeprav je časovna opredelitev kratkotrajnosti najbolj diskutabilna, v primeru postavljanja točnega časovnega termina trajanja pa jo opredeljujemo vsaj primerjalno in za vsako krizo specifično);

- z vidika pričakovanosti je nepričakovana, kar pomeni, da ni predvidljiva (ni vsaj nejasno predeljenih simptomov in vzrokov za pojav oziroma nastanek).

Čeprav je enkratne, nepredvidljive krize zelo težko opredeliti, je potrebno upoštevati, da je lahko pomen in vpliv enake spremembe, ki povzroči krizo, od pravne osebe do pravne osebe različen. Zato bi lahko takšna sprememba za določeno osebo predstavljala tudi začetek dolgotrajnega kriznega procesa. Irvine pa med nenadne in nepredvidljive krize praviloma uvršča (Novak 2000, 79):

- s poslovanjem povezane nesreče, ki povzročijo občutno gmotno škodo; - smrt, hujšo bolezen ali poškodbo člana uprave, zaposlenega, pogodbenega partnerja,

kupca, obiskovalca…; - nenadno smrt ali nezmožnost za delo generalnega direktorja; - nenameren izpust nevarnih kemikalij ali drugih snovi v okolje; - kakršnokoli naravno nesrečo, ki ustavi poslovni proces ali je nevarna za zaposlene; - nepričakovane delovne aktivnosti ali prekinitev dela; - vročekrvno nasilje na delovnem mestu, bodisi med zaposlenimi, člani njihovih družin,

odjemalci.

Za zgoraj navedene primere bi lahko nesporno trdili, da je »Nepredvidljiv dogodek zahteva po spremembi planiranega.« Čeprav je Irvine zgoraj navedel le »negativne« krize, pa je potrebno poudariti, da ima kriza prav tako lahko pozitiven predznak, ko ima pravna oseba možnost izkoristiti ponujeno ji priložnost.

V teh primerih pravni osebi še tako skrbno vodenje pravne osebe po načelih strateškega menedžmenta ne bo preprečilo nastanka krize, saj je ta nastala zaradi dejavnikov, na katere menedžer ne more vplivati (Dubrovski 2004, 188). Enkratne, nepredvidljive krize smo torej opredelili kot nenadne, kratkotrajne in nepričakovane, v nadaljevanju pa se posvetimo njihovemu nasprotju. 2.1.2.2 Opredelitev dolgotrajnega kriznega procesa Krizni proces je lahko «postopen in spoznaven, dalj časa trajajoč proces izgube ravnovesja v pravni osebi z nepredvidljivo rešitvijo«, pri čemer so bistvene naslednje značilnostmi:

- z vidika hitrosti nastopa je postopen (njegov pojav je pričakovan in ga je praviloma tudi mogoče preprečiti in identificirati v potencialni fazi oziroma zdraviti ali pospeševati v latentni fazi),

- z vidika trajanja dalj časa traja in - z vidika pričakovanosti je spoznaven, kar pomeni, da je predvidljiv.

Tudi dolgotrajni krizni procesi se v vsaki pravni osebi razlikujejo, praviloma pa zgoraj navedene značilnosti izpolnjujejo procese delovanja pravne osebe, ki vodijo v - ali izpolnjujejo pogoje za:

1. prestrukturiranja pravne osebe (Dubrovski 2004, 222); To je radikalen proces, ki pomeni prehod iz obstoječe strukture (fizične, tehnološke, organizacijske, računovodske, demografske in mentalne) na novo, ki omogoča večjo uspešnost in učinkovitost poslovanja podjetja. V proces prestrukturiranja pravne osebe pa nedvomno sodijo naslednje oblike (razlikujoč se po radikalnosti in z zgodovinskega vidika pojava) strateškega prestrukturiranja (Čater etc. 2007, 25): organizacija strateških poslovnih enot, reinženiring poslovnih procesov, menagement oskrbovalne verige, razvoj verige vrednosti, organizacija osrednje sposobnosti, pristop korporativnega osredotočenja, organizacija zunanjega izvajanja, pristop deljenih storitev, uporaba mrež poslovnih procesov..)

2. povezovanja pravnih oseb; To pomeni vzpostavljanje medsebojne koordinacije ali subordinacije med pravno samostojnimi pravnimi osebami, da bi uresničevali določene skupne cilje (Mežnar in Kukec 2004, 157) in je lahko:

- pravna oseba v večinski lasti in pravna oseba z večinskim deležem, - odvisna in obvladujoča pravna oseba, - koncernska družba, - vzajemno kapitalsko udeležena družbe, - povezave s podjetniškimi pogodbami.

3. preoblikovanja pravne osebe, med katere sodijo (Mežnar in Kukec 2004, 164): - združitve: oblika, za katero je značilno, da se opravi prenos premoženja iz ene pravne osebe na drugo, druga pravna oseba prevzame tudi obveznosti in vsaj ena od pravnih oseb preneha obstajati; poteka kot: : pripojitev: za katero je značilno, da se prenese premoženje ene ali več pravnih oseb na neko, v istem času že ustanovljeno pravno osebo, : spojitev: za katero je značilno, da se ustanovi nova pravna oseba (prevzemna pravna oseba), na katero se prenese premoženje vseh pravnih oseb (prevzete pravne osebe), ki se združujejo oziroma spajajo. - delitve - cepljenje prej enotne premoženjske mase ene same prenosne pravne osebe in prehod posameznih delov na druge (nove ali prevzemne pravne osebe) (Mežnar in Kukec 2004, 158)

- prenos premoženja: prenos celotnega premoženja kapitalske družbe na Republiko Slovenijo ali katero od lokalnih skupnosti (občin) v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah, v zameno pa dobijo imetniki nadomestilo (npr. denar, državne obveznice ipd.); - sprememba pravnoorganizacijske oblike obstoječe pravne osebe: tudi po ustanovitvi pravne osebe je mogoče zaradi spremenjenih ciljev pravne osebe določeno pravnoorganizacijsko obliko obstoječe pravne osebe spremeniti.

4. postopka prisilne poravnave: ob pogojih za začetek stečajnega postopka, ko obstaja možnost sanacije (ekonomske ozdravitve), dolžnik ali upnik lahko predlaga postopek prisilne poravnave

5. prenehanje pravnih oseb, ko je pravna oseba prostovoljno ali neprostovoljno izbrisana iz sodnega registra (povzeto po Mežnar in Kukec 2004, 169)

- stečajni postopek : z zakonom urejena oblika prenehanja, ki se odpravi nad dolžnikom, ki je dalj časa plačilno nesposoben (insolventen) ali prezadolžen ter v drugih primerih določenih z zakonom; - likvidacijski postopek: prenehanje pravne osebe s poplačilom upnikov, države in prodajo premoženja, da bi to lahko razdelili med družbenike; - postopek prisilne likvidacije: prisilno prenehanje pravne osebe po uradni dolžnosti, ko tako določa zakon ali na predlog upravičene osebe; - prenehanja brez likvidacije: zaradi statusnih sprememb.

Obstaja velika verjetnost, da je krizni proces sestavljen iz večjega števila med seboj prepletenih in delujočih kriz, ki hkrati delujejo kot vzrok ali povod nove krize. Čeprav se ob zgoraj navedenih dolgotrajnih kriznih procesih največkrat pojavi misel o pojavu sprememb v pravni osebi, ki predstavljajo nevarnost, pa je potrebno nesporno poudariti, da ima tudi dolgotrajni krizni proces lahko pozitiven predznak, ko ima pravna oseba možnost izkoristiti ponujeno ji priložnost. Posebej na to opozarja Ivanjko (Bohinc in Ivanjko 1999, 155), ki za obravnavanje ene od oblik dolgotrajnega kriznega procesa – stečajni postopek predlaga za osebe, ki ocenjujejo potrebnost in izvedbo stečajnega postopka, miselni preskok od vnaprejšnje stigmatiziranosti k nujnemu formalnemu obstoju pravne osebe pod mejo ekonomske racionalnosti, k sprejetju racionalne ocene o nujnosti in možnosti likvidacije pravne osebe s pozitivnim predznakom (zmanjšanje nekoristno vloženega denarja). Parafrazirano bi lahko trdili, da je v primerih dolgotrajnega kriznega procesa »Nepredvidljiv dogodek planiran«. Če smo se doslej ukvarjali z odgovori na vprašanje, kako se katera od ključnih sprememb pojavi, ustvari krizno situacijo in kako dolgo traja, se bomo v nadaljevanju posvetili vidiku vloge, ki jo ima menedžer ob pojavu spremembe, ki za pravno osebo predstavlja krizno situacijo, in kakšna je njegova pripravljenost na doživeti oziroma sprejeti položaj in vlogo. Pri tem bomo obravnavali krizne situacije predvsem z vidika vzrokov nastanka. Glede na navedeno pa se popolnoma zavedamo, da nesporno velja trditev Kropfbergerja (1999, 35) ki posebej opozarja, da krizne situacije ne nastajajo zgolj zaradi samega sovražnega okolja oziroma zgolj zaradi slabe strukture in sistema pravne osebe, temveč je le-to potrebno videti kot soodvisnost obeh področij ter da ni mogoče popolnoma ločiti (ali pa je to izredno redko in težko) eksogenih in endogenih vzrokov za nastanek krizne situacije.

2.1.3 Vloga menedžerjev 2.1.3.1 Eksogeno generirane krizne situacije Eksogeni vzroki kriz so običajno tisti, ki so nastali v okolju pravne osebe in na katere praviloma pravna oseba oziroma menedžer ni imela neposrednega vpliva (pojav je neodvisen od delovanja in aktivnosti menedžerja). Dubrovski (2000, 9) kot zunanje - eksogene vzroke kriz opredeljuje:

- spremembe na tržišču (močnejša in številčnejša konkurenca, splošen padec cen ali povpraševanja, spremenjeno vedenje potrošnikov, zaostreni pogoji nabavnega tržišča, naraščajoče zahteve glede varstva okolja itd.),

- spremembe v panogi (sovražni in neuspeli prevzemi, panožna kriza, sindikalne zahteve, slabšanje strukture, prekinjene reprodukcijske in distribucijske verige itd.),

- spremembe na osnovi splošnega napredka (ugasnitev potreb po določenih materialih, izdelkih ali storitvah in nastanek novih, zamenjava tehnologije, novi načini ponujanja izdelkov ali storitev itd.),

- splošno gospodarske krize (zmanjšanje investicij, varčevalni ukrepi, upad konjukture, stopnja ekonomske rasti itd.),

- politične spremembe (državni, bilateralni in multilateralni sporazumi, integracije in dezintegracije, vojne napetosti, sankcije, protekcionizem, zakonske spremembe itd.),

- makroekonomske ukrepe (cena virov financiranja, devizni tečaji, carinski ukrepi, porast davčnih in socialnih obremenitev pravne osebe, sporazumi med delodajalci in delojemalci, zapletenost in dolgotrajnost različnih postopkov itd.),

- naravne nesreče (primeri višje sile v pravni osebi in okolju, odškodninski zahtevki itd.) in

- socialnopatološki pojavi (ugrabitve, izsiljevanja, sabotaže, terorizem, spletkarstvo z izdelki itd.).

Vsekakor pa lahko trdimo, da ni mogoče z gotovostjo predvideti, ali bo imel neki eksogen vzrok za pravno osebo negativen predznak (nevarnost) ali pozitiven predznak (priložnost). Ob pojavu eksogeno generirane krize menedžer praviloma ni odgovoren za sam pojav, vseeno pa se vedno pojavlja vprašanje, ali je menedžer izvedel vse aktivnosti, potrebne za uspešno in učinkovito ugotavljanje (Dubrovski 2004, 24-44) in odpravljanje: - simptomov krize: signalov, ki v podjetju kažejo na morebitno krizo ali pa jo napovedujejo, - vzrokov krize: dejanskih krivcev za nastali položaj krize in - povoda krize: neposredno delujočega(-ih) vzroka, na osnovi katerega(-ih) se kriza dejansko sproži. in: ali so ugotovljene posledice krize v vzročno posledični povezavi s krizo. Na žalost enoznačnega odgovora ni, saj so vsi posledica subjektivnega izhodišča in postavljenih kriterijev ocenjevalcev (udeležencev), ter neposrednega ali posrednega vpliva in posledic krizne situacije na izvajanje njihovih zastavljenih ciljev. Bistveno drugače je ob pojavu endogeno generiranih kriznih situacij.

2.1.3.2 Endogeno generirane krizne situacije Endogene krizne situacije so tiste, pri katerih se simptomi, vzroki in povodi krizne situacije generirajo v sami pravni osebi, torej so nastali zaradi in pod vplivom delovanja pravne osebe (menedžerja). Dubrovski (2004, 37) kot endogene - notranje vzroke kriz opredeljuje:

- neustrezno usposobljenost menedžerjev (napačne poslovne odločitve, delovanje brez strateških usmeritev, zapoznele reakcije, nezainteresiranost in nemotiviranost, neobjektivno ali zavajajoče načrtovanje, pomanjkanje vizionarstva ter marketinške miselnosti in vedenja, nepreglednost poslovanja in nesledljivost procesov, nespremljanje signalov iz okolja in pasivnost, zanašanje in čakanje na zunanjo pomoč, nerealno ocenjevanje bodočih možnosti ipd.),

- zavirajočo organiziranost (preveliko število hierarhičnih nivojev, elementi birokratičnega vodenja, neprimerna organizacijska oblika glede na prodajno-izvozni ali storitveni program, neustrezni kadri na ključnih področjih organizacije, zastarela organiziranost, dajanje prednosti organizacijski obliki pred vsebino, prepričanje, da bo sprememba organizacijske strukture rešila vse težave, necelovite in nenačrtne organizacijske rešitve ipd),

- nekonkurenčni tržni položaj (zastareli izdelki in storitve, izdelki z nizko dodano vrednostjo, pomanjkanje marketinškega raziskovanja in odzivanje po lastni presoji, napačno oblikovanje marketinškega spleta in njegovih posameznih sestavin, napake v formiranju prodajnih cen, prekomerna odvisnost od tujih dobaviteljskih kanalov, predragi nabavni viri in odsotnost nabavnega marketinga, napačne tržne ocene, težave z izdelki in/ali storitvami, ki zahtevajo umik s trga, neobvladovanje storitvenega dela verige vrednosti ipd.),

- težave na področju manedžmenta sodelavcev (kadrovanje mimo načel strokovnosti in primernosti osebja ter boljšega naslednika, kaotična fluktuacija brez prenosa poslov, neustrezna kvalifikacijska in starostna struktura, neučinkovito motiviranje in razvoj zaposlenih, negativna kadrovska selekcija, preveliko število oseb s posebnim statusom, zastarele metode vodenja, zavirajoča kultura podjetja, pomanjkanje kadrovske razvojne strategije, osebni spori in konflikti, zaposlovanje mimo načela strokovnosti in usposobljenosti ipd.),

- predrago proizvodnjo (prenizka količinska in vrednostna produktivnost, zastarel tehnološki proces in strojna oprema, pomanjkanje razvoja in inovativnosti, odsotnost celovitega obvladovanja kakovosti, neprimerna struktura stroškov, investicije v proizvodno-tehnološki proces brez predhodne analize trga, pomanjkanje sodobnih tehnoloških in proizvodnih znanj, pogoste vrnitve izdelkov ter reklamacijska popravila in nadomestila, stalne občasne prekinitve procesov ipd.),

- zanemarjeno finančno funkcijo (neuspešno upravljanje finančnih virov, nezadovoljiv nadzor likvidnostnega položaja, premajhno notranje financiranje, premalo vpliven opozorilni sistem, neprimerni obračunski sistem, neupoštevanje znanih načel in pravil financiranja, negospodarno ravnanje z inštrumenti zavarovanja plačil in terjatev, odsotnost rednega pregleda finančnih kazalnikov poslovanja, nerazvita funkcija kontrolinga ipd.),

- neučinkovit informacijski sistem (pomanjkanje informacij, ki so nujne za tekoče poslovne odločitve, neusklajenost računalniške in programske opreme z značilnostmi pravne osebe, pretiravanje z obilico analitičnih podatkov in poročil, ki pa jih nihče ne uporablja, prepričanje, da bo vse težave mogoče rešiti z najsodobnejšo opremo in z večjim vključevanjem zunanjih sodelavcev ipd.).

Kropfberger (1999, 34) ugotavlja, da so endogeni vzroki (notranji) nesporno tisti, ki v veliki večini primerov predstavljajo osnovo za krizno situacijo. Ob raziskovanju vzrokov za nastanke krizne situacije pa daje tudi primer za nastanek, ko se pravna oseba spopada z slabimi tržnimi pogoji, pri čemer pa se pojavlja vprašanje, ali je za to kriv trg (eksogen vzrok) ali pa menedžment (endogen vzrok), ki tega problema ni pravočasno zaznal in nanj pravočasno odreagiral. Ob pojavu endogeno generirane krize pravega vprašanja o odgovornosti menedžerja za nastalo situacijo ni (morebiti le o časovnem pojavu simptomov krize, vzrokov krize in povoda krize ter njihovi vzročni povezanosti), saj prav vsi udeleženi kot odgovorno osebo opredelijo menedžerja, postavi pa se vprašanje o nadaljnji vlogi menedžerja (predvsem pri reševanju nastale krizne situacije). Z delitvijo kriznih situacij na endogeno generirane in eksogeno generirane smo torej predstavili zgolj dve ekstremni varianti možne vloge menedžerja v krizni situaciji. Nesporno pa je potrebno ponovno opozoriti na t.i. multikavzalnost krize (ali tudi polimorfni fenomen) in jo upoštevati (Kropfberger 1999, 34, in Dubrovski 2004, 37), ki opredeljuje, da do krizne situacije praviloma prepleteno privedejo tako endogeni kot eksogeni vzroki, od ocenjevalcev in njihovih kriterijev pa je odvisno, kateri vzrok bo postavljen v ospredje in tako prikazan kot bistven. 2.1.3.3 Vsiljeno sprejet položaj Prav ocenjevalci, med njimi pa še posebej deležniki, so tisti, ki lahko menedžerja postavijo v posebno vlogo, z vpogledom v bistvo problema pa lahko vidimo, da se dejansko za navedeno vlogo opredeli predvsem in samo menedžer sam. Clarkson (Debeljak in Gregorič 2004, 486) opredeljuje dve skupini deležnikov: primarne, katerih prispevek je nujen za dolgoročno preživetje pravne osebe (zaposleni, delničarji in drugi investitorji, kupci, dobavitelji in širša javnost), ter sekundarne, ki so pod vplivom pravne osebe in ji s svojim delovanjem lahko koristijo ali škodijo, toda niso ključnega pomena za njen obstoj (mediji in različna interesna združenja). Aoki (Debeljak in Gregorič 2004, 488) je opredelil kot cilj oziroma nalogo menedžerjev iskanje organizacijskega ravnotežja oziroma spreminjanje nasprotij (trade-offs) interesov v dolgoročno pozitiven neto izid. Popolnoma pričakovano je torej, da bodo tudi nekateri deležniki poskusili vplivati na menedžerja z določenim vplivom (opredelimo ga lahko nesporno kot eksogen vpliv), ki pa menedžerju praviloma omogoči izbiro oziroma zavzetje posebnega statusa:

- Menedžer ne sledi cilju maksimirati skupne koristi deležnikov, temveč enega ali skupine izmed njih. Ne glede na vzroke za navedeno ravnanje menedžerja (strah, skrita pripadnost skupini, politična povezanost, izsiljevanje) lahko navedeno ravnanje nesporno opredelimo kot škodljivo (izgubljena koristnost, ki jo utrpijo drugi deležniki podjetja) in napačno (tudi in predvsem etično) ter vsaj z dolgoročnega vidika škodljivo za pravno osebo. Kar se tiče menedžerja samega, je zanj osebno takšno ravnanje koristno (za pravno osebo pa se spremeni v endogeni vzrok), dokler dejanja ne odkrijejo oškodovani, oziroma dokler navedeno ravnanje zadovoljuje potrebe in interese določenih deležnikov. Sicer pa najlažje opišemo navedeni stil s terminom oportunizma in podložništva, katerega osnovna značilnost je upognjen hrbet, ki pa onemogoča pogled v daljave (Tavčar 1997, 232).

- Menedžer ne sledi cilju maksimirati skupno korist deležnikov ampak se izogiba izvajanju nekaterih nujnih aktivnosti (izogibanje reševanju problemov in izkoriščanje priložnosti). Za menedžerja samega je kratkoročno (v funkciji in vlogi menedžerja v pravni osebi) osebno takšno ravnanje koristno (za pravno osebo pa se ponovno spremeni v endogeni vzrok), dokler dejanja ne odkrijejo oškodovani deležniki, kar nesporno vodi v krizno situacijo. Tavčar (1997, 232) taka ravnanja opredeli kot problem, saj menedžer razvije poseben odnos do sprememb, kot npr. ponos na izkušnje v preteklosti (kaže se v lagodnosti, zaverovanosti, napuhu, pri čemer je prelom s preteklostjo predpogoj za snovanje novega) in uradniška miselnost (pomembne so pristojnosti, nič pa se ne sme zgoditi proti pravilom, prevladuje pa pretirana previdnost - ziheraštvo), vse to pa nedvomno vodi v krizno situacijo.

Ob navedenih dveh dilemah se menedžer ves čas spopada še z eno dilemo in sicer:

- Menedžer ne sledi cilju maksimirati skupno korist deležnikov, temveč svojo lastno funkcijo koristnosti. V tem primeru nastane krizna situacija kot razkorak v osebnem prepričanju menedžerja o potrebnih in nujnih spremembah, saj sam služi kot generator endogene spremembe, hkrati pa tudi kot tisti, ki naj bi navedeno lastno endogeno spremembo saniral. Tudi za izvedbo in predvsem preprečevanje pa tudi sanacijo sprememb, ki bi v pravni osebi lahko povzročila krizno situacijo (takoj ob odkritju takšnega ravnanja), menedžerji uporabljajo navidezno inovativne, sporne rešitve.

Dejansko lahko vidimo, da je odziv menedžerja na vsak endogen, eksogen ali kombiniran vpliv popolnoma njegov in lasten samo njemu samemu. Nemogoče je a priori opredeliti pravilne odzive na posamezne vplive, saj se le ti razlikujejo od pravne osebe do pravne osebe in od menedžerja do menedžerja, vsekakor pa je pomembno, da menedžer sledi cilju podjetja, ki naj bi se glasil: usklajevanje in integriranje številnih odnosov in ciljev v smeri k maksimiranju skupne dodane vrednosti za vsako izmed različnih skupin deležnikov, ustvarjene na podlagi pogodbenih odnosov med deležniki in pravno osebo. Popolnoma jasno pa je tudi, da je menedžer tisti, ki selektivno odloča o bistvenih vlaganjih pravne osebe zgolj v tiste deležniške odnose, za katere velja, da korist iz naslova vloženih sredstev presega strošek naložbe, pri čemer pravna oseba ne oškoduje ostalih deležnikov (Debeljak in Gregorič 2004, 488). Navedeno se bo posebej dobro odrazilo na področju reševanja kriznih situacij. 2.2 REŠEVANJE KRIZNIH SITUACIJ 2.2.1 Odgovornost za reševanje kriznih situacij 2.2.1.1 (So)udeleženci reševanja kriznih situacij Krizna situacija praviloma ni diskretni dogodek, ki bi se dotaknil in vplival samo na menedžerja, predvsem zato, ker je pravna oseba kot organizacija nesporno konglomerat posameznikov, skupin, drugih pravnih oseb, in širše javnosti, ki imajo svoje interese v delovanju pravne osebe, med njimi pa nastajajo in obstajajo razmerja sodelovanja ali nasprotovanja. Interesi izražajo potrebe, želje in pričakovanja udeležencev ter izhajajo iz kratkoročnih, bolj spremenljivih potreb in trajnejših, malo spremenljivih vrednot udeležencev organizacije (Tavčar 2002, 79). Razmerje posameznika kot dela sistema do organizacije kot

sistema (to je: zapletene celote, kar pravna oseba nesporno je) je mogoče pojasniti s teorijo o organizacijskem ravnotežju oziroma Barnard-Simonovo teorijo (Kralj 1998, 110):

- organizacija je sistem med seboj povezanih in odvisnih ljudi, ki v organizaciji uveljavljajo svoje interese. Vsak udeleženec ima interes, da v organizaciji dobi določene nagrade v zameno za svoj prispevek, ki ga daje organizaciji;

- prispevki organizaciji so vir, iz katerega organizacija dobiva svoja sredstva za nagrade (nadomestila), da jih daje udeležencem. To deluje, dokler so prispevki zadostni (tolikšni ali večji), da je mogoče dati ustrezne nagrade;

- udeleženec bo sodeloval z organizacijo toliko časa, dokler bodo nagrade, ki jih dobiva od organizacije, po njegovem mnenju primerne. To pomeni v luči njegovih vrednostnih meril več ali boljše kot on prispeva organizaciji. Dodati pa moramo misel, da bo v stiski pristal tudi na manjše koristi.

Nesporno obstaja veliko delitev udeležencev v delovanju pravne osebe, omenili smo že Clarksonovo delitev udeležencev (deležniki: primarni, sekundarni), Dubrovski (2004, 44-62) določa naslednje udeležence pravne osebe v krizi (menedžment, zaposleni in sindikat, dobavitelji, odjemalci, konkurenti, banke in druge finančne institucije, državne inštitucije, lastniki in nadzorni sveti, krajevne oblasti, javnost), Ulrich (Tavčar 2002, 79) prav tako neposredno našteva udeležence pravne osebe (notranji: lastniki, menedžerji, sodelavci in zunanji: vlagatelji izven podjetja, dobavitelji, odjemalci, konkurenti, država in družba), Kralj (1998, 104) pa udeležence podjetja deli po več kriterijih (udeleženci po njihovi vlogi, udeleženci po interesnih ravneh, zunanji in notranji udeleženci). V našem delu bomo,da bi kasneje lažje določili bistvene navidezno inovativne, a pravno sporne rešitve kriznih situacij v pravni osebi, nekoliko modificirali Ulrichovo in Kraljevo delitev (notranji in zunanji) udeležencev tako, da bomo bistvene udeležence pravne osebe opredelili tako:

1. notranji udeleženci: - menedžer: ta termin smo opredelili v poglavju 1.3 Predpostavke in omejitve

raziskave; - so(delavci): zaposleni v pravni osebi, katerih skupne interese lahko predstavlja

sindikat; - družbeniki: katerih interes predstavlja nadzorni svet (ne glede na to ali gre za enotirni

ali dvotirni sistem upravljanja); 2. zunanji udeleženci: - dobavitelji: tako izdelkov kot storitev, pri čemer bomo bančne institucije šteli kot

dobavitelje oblike finančnih sredstev; - odjemalci: kupci, potrošniki, uporabniki storitev, posredniki; - država; - globalna skupnost: kamor bomo šteli tudi interesne organizacije, npr nevladne.

Odgovorni za reševanje kriznih situacij so pravzaprav vsi udeleženci, vključitev v neposredno reševanje pa je seveda odvisna od dejanske potrebnosti za vključitev in interesa udeležence za vključitev (seveda, če je v skladu z njihovimi interesi in sicer pri reševanju priložnosti izkoristiti jo in uporabiti za povečanje koristi, pri reševanju nevarnosti pa odprava le-te, sanacija in delovanje na novih osnovah). Menedžer je tisti, ki mora tudi v postopku reševanja krizne situacije vzpodbuditi sodelovanje želenih in potrebnih udeležencev, iskati organizacijsko ravnotežje oziroma voditi spreminjanje nasprotij interesov udeležencev ter informirati udeležence o krizni situaciji, zaradi česar je njegova vloga bistvena.

2.2.1.2 Bistveni udeleženec: menedžer Vlogo, ki jo lahko ima menedžer ob pojavu spremembe, ki za pravno osebo predstavlja krizno situacijo smo že opredelili (2.2.3 Vloga menedžerjev). Menedžer je (upoštevajoč obe skrajnosti brez vmesnih stanj) lahko »tarča« eksogeno generirane krize oziroma generator sprememb (kot endogen generator), ki bodo nesporno, ker so potrebne spremembe, da bi uspešno rešili nevarnost, oziroma izkoristili ponujene priložnosti, vplivali na opredelitev interesov deležnikov pravne osebe. Ob seznanitvi z nastopom krizne situacije (ne glede na to, ali jih bo o tem obvestil menedžer ali »drug« informator) se bosta udeležencem pravne osebe v zvezi z delovanjem oziroma opravljanjem svoje funkcije in vloge menedžerja zastavili dve bistveni vprašanji: 1. Zakaj je to storil? (Pogorelec 2006, 26). Če sledimo Kantovemu kategoričnemu imperativu, je vsak človek, tudi menedžer, sicer svoboden, a tudi odgovoren zase, menedžerjevo etično vedenje pa zadeva tudi odgovornost za blagostanje udeležencev pravne osebe, za spoštovanje pravil delovanja in poslovanja pravne osebe, za spoštovanje pravil skupnega (so)delovanja, ki se, vsaj v enem segmentu, kaže tudi kot odgovornost za urejanje skupnih oziroma zadev pravne osebe. Kršitev teh pravil (so)delovanja, najsi gre za kršitev etičnega ravnanja ali za kršitev pravnih pravil, ki omogoča življenje (delovanje) udeležencev z drugimi udeleženci, pomeni neko ekscesno in z vidika teh norm in interesov udeležencem zavržno dejanje. Menedžer je vsekakor zavezan udeležencem na zastavljeno vprašanje dati odgovor, pri čemer pa je v primeru nezadovoljstva s pojasnilom naslednje, kar želi vsak udeleženec storiti, pobuda za kazen oziroma sankcijo, za izvedeno ravnanje menedžerja. 2. Zakaj ni ukrepal? (Pogorelec 2006, 29). Tako kot odgovornosti za ravnanje (Zakaj je to storil?) udeleženci razjasnijo tudi odgovornost za opustitev (Zakaj ni ukrepal?). Podrobneje je mogoče navedeno vprašanje še opredeliti kot: »Zakaj tega ni storil?« in »Zakaj ni storil ničesar?«. Menedžer ima pravico odgovoriti: »Bi moral?«, vendar obstajajo posebni razlogi, ki takšen odgovor odsvetujejo. Če odmislimo razloge, ki so povezani s splošno dolžnostjo izvajati aktivnosti, je potrebno posvetiti pozornost razlogom, ki prinašajo zelo široko paleto dolžnosti, vendar so omejeni na odnos do udeležencev pravne osebe, izhajajo pa iz posebnega položaja moči in vpliva menedžerja, ki jih je ta prevzel prostovoljno (s prejemom delovnega mesta menedžerja v pravni osebi). Če prenesemo Strohsackovo opredelitev (Pogorelec 2006, 29) na področje delovanja menedžerja, lahko trdimo: Poleg pozitivne zahteve, da menedžer odgovarja za to, kar dejansko dela (planiranje, organiziranje, vodenje in kontroliranje) v delovanju pravne osebe, sprejema tudi negativno odgovornost za neugodne dogodke, ki jih ni uspel odvrniti. Menedžerjevi odgovori na postavljeni dve vprašanji bodo opredelili pripravljenost udeležencev, da bi reševali krizno situacijo (torej ali vztrajajo pri razvoju svojih interesov v določeni pravni osebi), še posebej pa bodo (razen v primeru osebnih gospodarskih družb in v primerih, ko reševanje kriznih situacij določa zakon; npr. stečaj pravne osebe) odgovore opredelili družbeniki, kot tisti notranji udeleženci, ki so menedžerju zaupali opravljanje določene funkcije ali vloge. Družbeniki so tudi tisti, ki bodo pod vplivom interesov drugih udeležencev odločili, ali:

- bodo menedžerju zaupali reševanje krizne situacije (bodisi da gre za odpravo nevarnosti, bodisi da gre za izkoriščanje priložnosti);

- bo drugi menedžer reševal krizno situacijo (ne glede na obliko: svetovalci, krizni menedžment ipd).

V zadnjem primeru (v primeru odločitve o novem menedžerju, ki bo reševal krizno situacijo) Šinkovec in Tratar (Pogorelec 2006, 35) govorita o statusni odgovornosti, v nadaljevanju pa predstavljamo oblike menedžerjeve odgovornosti. 2.2.1.3 Oblike menedžerjeve odgovornosti Menedžer v pravni osebi po eni strani uresničuje svoje osebne, enostranske interese, za katere prejema plačilo, po drugi strani pa mora za izvedena ravnanja prevzeti tudi odgovornost. Odgovornost se največkrat pojmuje kot dolžnost dati odgovor – odgovarjati za ravnanje, ki predstavlja kršitev neke etične, moralne ali pravne norme, se pravi kot dolžnost dati opravičilo ali pojasnilo za neko ravnanje, ki ne ustreza tem normam ali ni v skladu z njihovimi zahtevami in je torej z vidika teh norm nedopustno (Pogorelec 2006, 28). Posameznik ob prevzemu vloge in položaja menedžerja sprejme tudi določeno vrsto odgovornosti. Tako lahko trdimo, da prevzame:

- objektivno odgovornost: ni pomembno, ali je imel kot storilec do omenjenih prepovedi ali zapovedi in do svojega dejanja kakšne posledice tega dejanja kakšen očitka vreden subjektiven odnos; zadostuje, da je s svojim ravnanjem povzročil prepovedano posledico (Bavcon in Šelih 1987, 111)

- subjektivno odgovornost: predpostavlja ne le obstoj vzročne zveze med ravnanjem menedžerja in prepovedanim ravnanjem, ampak tudi krivdo kot subjektivni odnos menedžerja do dejanja in prepovedane posledice, ki je odnos zavedanja, da dela nekaj, česar ne bi smel, nekaj kar je v nasprotju z njegovimi etičnimi in pravnimi obveznostmi, oziroma da bi se tega vsaj moral in mogel zavedati (Pogorelec 2006, 38).

Pogledali smo, kako udeleženci opredeljujejo odgovornost menedžerja za izvajanje aktivnosti v pravni osebi, kakšno odgovornost mu neposredno nameni položaj in vloga menedžerja, pomembno pa je tudi, kako odgovornost za vodenje pravne osebe ter posebej za reševanje vsake krizne situacije posebej opredeljuje sam menedžer. Za ponazoritev in razlago vzrokov odstopanj od normativno določene odgovornosti je potrebno upoštevati (Černetič 2007, 144):

- subjektivni vidik: gre za doživljanje ali čut odgovornosti, ki se pojavlja pri posameznikih med izvajanjem aktivnosti in dejavnosti (torej pri osebi, ki opravlja dela in naloge menedžerja), in

- objektivni vidik: je vsebovan v nalogah, obveznostih in dolžnostih, ki zahteva od posameznika neke aktivnosti in dejavnosti, ter se izraža v rezultatih in dejavnosti in v volji (želji), da se le-ti ugotovijo.

Černetič (2004, 145) določa štiri osnovne tipe, ki se pojavljajo glede na odnos med objektivnim in subjektivnim vidikom odgovornosti (pri tem izhaja iz ugotovitve, ali objektivni in subjektivni vidik obstajata ali ne), omogoča pa možnost obstoja številnih kombinacij štirih osnovnih tipov. Menedžer lahko v pravni osebi pri reševanju kriznih situacij zavzame naslednje položaje:

- odgovorni tip: menedžer je objektivno odgovoren v skladu z obstoječimi predpisi, zahtevami in pričakovanji, eksplicitno in implicitno normativno izraženimi, za svoj položaj, hkrati pa se popolnoma zaveda svoje odgovornosti in jo doživlja razumsko in čustveno;

- objektivno neodgovoren tip: menedžer objektivno ni odgovoren za neko naloga ali akcijo, pa kljub temu čuti odgovornost za njeno izvajanje. Udeleženci lahko na

menedžerja gledajo kot na nadležneža, ki se vtika v vse in je prepričan, da bo vse propadlo, če se ne bo angažiral, hkrati pa je takšen menedžer lahko vest okolice, v kateri dela, s tem, da stalno opozarja na pomanjkljivosti in napake

- subjektivno neodgovoren tip: je za uspeh pravne osebe najnevarnejša vrsta menedžerjev, ki so objektivno odgovorni za izvajanje nekih nalog in dejavnosti oziroma vodenje pravne osebe, pa te svoje odgovornosti subjektivno ne čutijo in se torej obnašajo neodgovorno, to je: dopuščajo negativne in slabe postopke (lastne in drugih), negativne posledice pa racionalizirajo z ugotovitvami, da ne morejo nič ukreniti, da niso krivi, da stvari gredo tako ali tako svojo pot ipd.. Sem bi nesporno lahko uvrstili tudi t.i. hitra karierna napredovanja, pri katerih menedžer zasede neki položaj zgolj in samo zaradi namena, da mu služi kot odskočna deska na višji položaj.

Menedžer ne more zavzeti položaja t.i. tipa brez odgovornosti (četrti položaj), saj že samo sprejeta vloga in položaj menedžerja določata vsaj objektivne odgovornosti, če sam menedžer ne čuti subjektivne odgovornosti (torej avtomatsko razvrstitev v tretji tip). Menedžerji pa se ne razlikujejo bistveno samo po svojem občutku odgovornosti, temveč se bistveno razlikujejo tudi glede na zaznavo spremembe, ki zahteva aktivnosti ter način reševanja kriznih situacij. 2.2.2 Bistvene osnove reševanja kriznih situacij 2.2.2.1 Menedžerjeva zaznava spremembe Menedžerjeva osnovna naloga je vsekakor obvladovanje pravne osebe na način, ki omogoča doseganje (preseganje) ciljev, zastavljenih in usklajenih z interesi udeležencev. Spremembe, ki bi lahko predstavljala impulz za sprožitev krizne situacije in ki se jim menedžer vsekakor mora posvetiti, so (Tavčar 2008, 105):

- priložnosti, ki izhajajo iz prednosti pravne osebe in slabosti pravne osebe, in - nevarnosti, ki izhajajo iz izzivov pravni osebi v okolju in iz groženj, ki ji pretijo.

Robbins opredeljuje, da lahko menedžerji na spremembe v okolju, ki za pravno osebo predstavljajo krizno situacijo, zavzamejo (glede na lastno izbiro) različno stališče (Tavčar 1997, 230 in 2002, 347):

- spremembo zanikajo: ne samo, da ne sodelujejo pri izvajanju spremembe, temveč njen obstoj celo negirajo,

- spremembo ignorirajo: menedžerji odlagajo spremembe v upanju, da se bo zadeva uredila sama od sebe,

- spremembi se upirajo: zaradi čustvenih, ekonomskih, družbenih in osebnih razlogov, ker se bojijo, da ne bodo uspeli,

- spremembo sprejmejo: sprejmejo jo kot nov način delovanja in življenja ter se ji prilagodijo (bodisi na silo, bodisi z vso vestjo),

- spremembo predvidevajo: že vnaprej poskušajo (seveda, če je to objektivno mogoče) načrtovati izvajanje potencialne spremembe ali odzive nanjo.

Nesporno menedžer do krizne situacije razvije poseben odnos, problem pa predstavljajo posebni odpori menedžerjev (Tavčar 1997, 232):

- ponos na izkušnje v preteklosti: ki se kaže v lagodnosti, zaverovanosti, napuhu, pri čemer je prelom s preteklostjo predpogoj za snovanje novega;

- uradniška miselnost: pomembne so pristojnosti, nič pa se ne sme zgoditi proti pravilom, prevladuje pretirana previdnost - ziheraštvo;

- oportunizem in podložništvo: upognjen hrbet onemogoča pogled v daljave. Fulhaber in Landwehr (Dubrovski 2004, 134) pa nujno predvidevata, da mora menedžer za uspešnost izvedbe kumulativno:

- hoteti (pripravljenost): volja do spreminjanja, sprejem odgovornosti, pripravljenost za odrekanje, zadostno angažiranje;

- smeti (legitimnost): pristojnost za odločanje, potrebna pooblastila, položaj v hierarhiji; - moči (sposobnost): strokovnost, sposobnost timskega dela, učenja in vodenja,

sprejemanje bremen, moč za doseganje ciljev. Sposobnost posebej obravnavata Mulej in Potočan (2006, 47), ki opredeljujeta, da vsak človek (tudi in predvsem menedžer) potrebuje hkrati dve lastnosti, da bi obvladal kompleksne probleme, kar spremembe, ki obkrožajo pravno osebo in vplivajo na njeno delovanje, nesporno so: 1). Specializiranost na neki del znanja in 2). Sposobnost ustvarjalnega sodelovanja, ki vodi k celovitosti. V tem kontekstu je potrebno še navesti misel Goerga (Dubrovski 2004, 135) da »pravne osebe potrebujejo menedžerje, ki jim je več do uspeha kakor do tega, da bi se izogibali neuspehom«. Bistven dosežek, doprinos in temelj za uspešno rešitev krizne situacije menedžer nesporno zastavi s postavitvijo smernic za celovito in inovativno subjektivno izhodišče za opredelitev ciljev, ki obsega (Mulej 2000, 127):

1. upoštevanje razmer: zagotovitev iznajdljivosti, celovitosti in koristne izrabe invencij, 2. pristop kot metodološko in ne le metodijsko (rutinsko) znanje, 3. kaj: kar najbolj dognana opredelitev sistema »problem, cilji in naloge«, 4. kako: kar najbolj dognana zasnova izvedbenih postopkov za vsako nalogo, 5. upoštevanje vsega bistvenega, kar daje dialektični sistem 6. osebna sposobnost za 5.: soodvisnost, medstrokovno sporazumevanje in ustvarjalno

sodelovanje, 7. organizacijska možnost za 5.: timsko delo, demokratična seja ali sestanek, 8. sodobnost, ki zahteva nenehno posodabljanje subjektivnih izhodišč, 9. vednost, znanje in vrednote/čustva: soodvisnost vseh treh sestavin subjektivnih

izhodišč (fiziološko: leve in desne polovice človeških možganov), 10. evolucija osebnosti: predzgodovina trenutnih subjektivnih izhodišč.

Menedžer mora hkrati upoštevati, da vsaka smernica posreduje odgovor na eno vprašanje in odpre drugo, na katerega da odgovor naslednja smernica…, hkrati pa mora biti pozoren na bistvo reševanja krizne situacije. 2.2.2.2 Bistvo procesa reševanja krizne situacije Različni avtorji opredeljujejo postopke reševanja kriznih situacij (problemov) iz različnih vidikov (Dubrovski, Tavčar, Kralj). Za uspešen postopek reševanja krizne situacije mora menedžer vztrajati pri zavedanju, da je potreben aktiven pristop k obravnavanju spremembe in reševanju krizne situacije in ne apatija. Thompson (Mulej 2007, 45) poudarja, da med menedžerji v Sloveniji vlada apatija, ko ocenjuje organizacijsko kulturo. Pri tem kot osnovno

obliko apatije sodi menedžerjevo oceno, da je vse v najlepšem redu. Za izboljšanje obstoječega stanja zato Thomspon predlaga razvijanje dobrih organizacijskih kultur:

- Obsedenost: z inovativnostjo, kvaliteto, izdelkom, ljudmi itd., ki zagotavlja stalno rast in poslovni uspeh;

- Izziv: sprejet kot nekaj naravnega in pozitivni vidik posla, priložnost nekaj izboljšati, ne kot problem; pomeni tudi v časih sprememb (velike krize ali kriznega procesa) zmožnost za ustvarjalen odziv;

- Strast: kot velika zagnanost v delo, velika vera v cilje pravne osebe, v odnosih do strank, lastnikov, okolja, v katerem delujejo zaposleni, pa tudi direktorjeva, a ne le do dobička, ampak enako glede zaposlenih, kakovosti storitev in izdelkov, zadovoljstvo strank ter pozitivnega vpliva na lokalno okolje, državo; pomeni raven pozitivnega, sprejemajočega odnosa;

- Pripadnost: kot občutenje poslanstva pravne osebe in svoje vloge v njej ter verovanja v njiju; je pogoj, da se aktivno vključujejo in s svojim prispevkom napravijo kaj pozitivnega zase, za svoje sodelavce, organizacijo, stranke; menedžer jo gradi z odzivanjem na potrebe zaposlenih, zaznane s poslušanjem in pogovori;

- Odločnost: kot vztrajanje vodij pri cilju, v katerega verjamejo; je posebej važno čustvo, posebej v težkih razmerah (krize ali kriznega procesa);

- Užitek: kot občutek, da je v dani pravni osebi dobro delati in je bistven pri ustvarjanju ugleda pravne osebe kot delodajalca, kar privablja najboljše kadre;

- Ljubezen: do dela namesto sovraštvo do njega in šefov, ki je neogibna, da ni problemov oziroma da so ti hitreje rešljivi;

- Ponos: podlaga za motiviranost in kakovost dela zaposlenih, ki zahteva, da so menedžerji ponosni na svoje sodelavce, da bodo dobri ambasadorji dane pravne osebe.

- Želja: menedžerja, kaj želi zase in za svojo pravno osebo mora biti jasna, menedžer pa jo mora uresničevati s svojim zgledom:

- Zaupanje: kot vir varnega okolja, v katerem lahko vsakdo predstavi svoje zamisli, upanje, želje, čustva in je eno ključnih čustev, ko gre za ravnanje z ljudmi – sodelavci, strankami, lastniki deležev in je osnova za komunikacijo, prenos znanja in sodelovanje z menedžerjem.

V primeru menedžerjeve ocene, da zgoraj navedene kulture niso pomembne za doseganje ugodne in uspešne kulture pri reševanju kriznih situacij, bo izredno težko (če že ne nemogoče) pričakoval in zahteval »oboroženost« s kulturami in predvsem vztrajanje z njimi in zagnanost pri svojih (so)delavcih. S postavitvijo smernic za celovito in inovativno subjektivno izhodišče (poglavje 2.2.2.1 menedžerjeva zaznava spremembe) je menedžer izvedel premislek o sebi kot raziskovalcu, avtorju, opazovalcu, upravljalcu ter o okoliščinah predvidene dejavnosti in o njenem okvirnem programiranju, s čemer pa smo postavili izhodišče za izvedbo naslednjih dveh korakov (Mulej 2000, 162):

1. opis podatkov in dejstev za vsako izbrano nalogo posebej: z okvirnim programom podprt premislek o podrobnostih o vsaki izbrani nalogi posebej z več razmejenih in povezanih vidikov s pomočjo povezovalnega programa in okvirnih programov za nekaj njegovih korakov, da bo premislek tekel ustvarjalno;

2. proučitev zbranih podatkov vsebinsko, zlasti glede na vzroke, da je problem nastal, in na njegovo skrito ozadje: z okvirnim programom podprt in usmerjen premislek, od kod in zakaj so obravnavani problemi nastali, s čemer iščemo skrita ozadja. Pri tem je posebej potrebno upoštevati vidike o sebi kot raziskovalcu, avtorju, opazovalcu,

upravljalcu ter o okoliščinah predvidene dejavnosti in o njenem okvirnem programiranju. Analiza se konča s predlogom sklepov za rešitev problema.

Rešitev krizne situacije nedvomno zahteva sprejem odločitve o odzivu na spremembo. 2.2.2.3 Menedžerjeva odločitev Tavčar (1995, 516 in 2000, 179) opredeljuje alternativne menedžerjeve odločitve kot:

- rutinsko: snovanje in uveljavljanje pravil za odločanje, ki se pojavlja zgolj normativno (normativni pristop),

- analizno, ki poteka na temelju na znanje oprtega proučevanja stvari v bolj zapletenih okoliščinah; v bistvu predstavlja snovanje in uveljavljanje postopkov (konceptov, metod, modelov, algoritmov ipd.) in predstavlja instrumentalni (racionalni) pristop, ter

- intuitivno, ki se rabi neposredno ali pa, kadar odpovejo druge možnosti, predstavlja pa občutek za presojanje odločitev, ki temelji na osvojenih vrednotah (vzgoja), znanjih (izobrazba) in izkušnjah (empirija) in predstavlja intuitivni pristop.

Pri tem lahko menedžer odloča v skladu z enim od naslednjih slogov odločanja, kot sta jih opredelila Cooke in Slack (Kralj 2000, 82): Prvi slog: menedžer odloča osebno na temelju informacij, ki so takoj dostopne; Drugi slog: menedžer dobi informacije od podrejenih in potem odloči, podrejeni pa služijo le kot prinašalci informacij; Tretji slog: menedžer razpravlja o problemu s podrejenimi, praviloma posamično, ohranja pa vlogo odločevalca; Četrti slog: menedžer razpravlja o problemu skupaj s podrejenimi, spodbuja skupno razmišljanje in zamisli, še vedno pa ostaja v vlogi odločevalca; Peti slog: problema se lotevajo in o njem razpravljajo skupaj. Menedžer in podrejeni (sedaj že sodelavci) se skušajo sporazumeti o rešitvi, ki je potem tudi sprejeta. Ne glede na to, katerega od zgoraj navedenih slogov odločanja v kriznih situacijah uporablja menedžer, pa je nesporno on tisti, ki zaradi zaupanega mu položaja in vloge v pravni osebi sprejme končno odločitev o uporabnosti, potrebnosti in pravilnosti obravnavanega predloga. Še več, menedžer je prav tisti, ki mora predlagane potencialne rešitve obravnavanih problematičnih sprememb oceniti s kriteriji okvira norm in pravil, v katerih pravna oseba posluje. Še posebej pa to upošteva in izvršuje menedžer v postopku reševanja krizne situacije v pravni osebi, ko ( Mulej 2000, 162):

1. odloča, katerega od predlogov za sklep bi izbral, ker velja za najbolj stvarnega: na podlagi predloga sklepov, ki je nastal v nekem metodijskem okviru, ki ga morda ni dovolj natančno opredelil in preveril z vidika, ali omogoča dovolj stvarno obravnavo;

2. pripravi načrt za uresničitev odločitve in uresničevanje v praksi: poveže (dosedanjo) teoretično pripravo in (sledečo) praktično fazo ustvarjalnega (so)delovanja, ki zajema različne korake, o stopnji podrobnosti pa se odločimo za vsak primer posebej;

3. zagotovi vzdrževanje novosti, da je ne opustijo, hkrati pa sprejema pobude za nove izboljšave. Morda nova rešitev ne ustreza prav vsem, ni dovolj celovita, ne rešuje vseh težav, povzroča nove krizne situacije, zaradi česar jo moramo raziskovati dalje in izboljševati ter uporabiti nov krog reševanja kriznih situacij.

Bistvo menedžerjevega sprejemanja rešitev in odločanja je izredno povzel Wersemma (Kovač 1996, 243): »Menedžerji so podobni pilotom nadzvočnih lovcev. Ne morejo vedno sprejeti pravih odločitev. Dovolj je, če se naučijo hitrih prilagoditev«. Velik korak naprej pri izvajanju hitrih prilagoditev pa predstavljata ustvarjalnost in inovativnost. 2.2.3 Ustvarjalnost in inovativnost 2.2.3.1 Ustvarjalnost Ustvarjalnost je človeška naravna lastnost, da zmore pri svojem ravnanju opustiti kaj utečenega in napraviti nekaj drugačnega (Likar 2001, 16). Prav pri ustvarjalnosti se je torej potrebno izogniti utečeni miselnosti, vedno istemu, delnemu, pogledu na določeno stvar (krizno situacijo) in ponavljajočemu se procesu izvajanja točno določenih korakov reševanja. Za doseganje sinergije in motiviranosti menedžerja in (so)delavcev, tudi in predvsem pri reševanju kriznih situacij, so potrebni naslednji pogoji za ustvarjalnost (Mulej 2007, 151):

- ustvarjalno vzdušje, ki odraža zaželenost in strpnost do novih zamisli, prepričanje sodelavcev, da lahko izrekajo dvom in kritiko ter kažejo navdušenje, s katerimi večina sprejema ustvarjalne dosežke kolegov;

- zagotavljanje ustvarjalne avtonomije posameznikom – zaupanje, da lahko delajo na osnovi svojih »miselnih shem« in ne na podlagi vsiljenih zamisli drugih, svoje izvirne prispevke pa lahko postopoma vgrajujejo v mozaik skupnega (spo)znanja. Upoštevati je namreč potrebno, da smo »za uresničevanje svojih lastnih zamisli tudi veliko bolj motivirani, kot za tuje, ki jih moramo privzeti in ki jih pogosto tudi slabše razumemo in zato težje sprejemamo;

- dogovor za skupno avtorstvo ustvarjalnih dosežkov ne glede na prispevke posameznikov, saj je nemogoče pravično določiti vložek vsakega posameznika in

- zaupanje, da bodo ustvarjalni dosežki res pravično vrednoteni in nagrajeni. Za doseganje ustvarjalnega vzdušja v pravni osebi mora menedžer nesporno doseči čim višjo stopnjo zaupanja (so)delavcev, ki je osnova za sodelovanje. Potočan (Mulej 2007, 149) opredeljuje, da zaupanje namreč vodi v sinergijski in partnerski odnos, sodelovanje, demokratičnost in inovativnost, a pogoj za to je, da obstaja hkrati kot vrednota (npr. poštenost, iskrenost, spoštovanje) in kot sposobnost (npr. zanesljivost, odgovornost, strokovnost). Temeljne oblike zaupanja so (ne glede na to katero doseže) (Mulej 2007, 157):

- tovariško (kolegialno) zaupanje, ki temelji na presoji dobronamernosti in na osebnem prijateljstvu, moralni presoji, da se drugi ne bodo obnašali v škodo interesov ostalih v pravni osebi, ampak bodo iskreni in pošteni, nastaja pa počasi z osebnim seznanjanjem in morda sklepanjem prijateljstev v trajnem sodelovanju. Praviloma je žilavo in ima močno čustveno plat ter je pomembno za vzdrževanje socialnih omrežij. Sodelujoči morajo biti strpni do dobronamernih napak drugih; če pa se zaupanje podre, lahko nastane najgloblji prepad med sodelujočimi.

- zaupanje v zmožnosti, ki temelji na spoštovanju zmožnosti drugih, da opravijo del naloge in se je nanje mogoče zanesti. Tovrstno zaupanje ima posebno težo za tistega, ki ne premore zmožnosti, kakršne bi potreboval za izpolnitev naloge. Dojemanje zmožnosti lahko temelji na osebnih stikih, lahko pa na posrednih znakih. To zaupanje pa nastaja hitro in se hitro podre, če drugi kmalu na pokaže pričakovanih zmožnosti.

- zaupanje zaradi zavezanosti nastaja na institucionalni osnovi zaradi pogodbenih obveznosti med udeleženci, ki pričakujejo, da jim izpolnjevanje teh obveznosti prinaša koristi. Takšna »zavezanost« redko zaleže za urejanje nasprotij. Če pa jo je potrebno uveljavljati, zaupanja najbrž ni več. Zaupanje zaradi zavezanosti je trdnejše od zaupanja zaradi zmožnosti, vendar ni trdno kot tovariško zaupanje.

V pravni osebi torej ne zadošča zagotoviti ustvarjalnost redkih posameznikov (zvezd), temveč čim večjega števila udeležencev (idealno vseh) in to ne samostojno, temveč v obliki (so)delovanja. Smernice, ki zagotavljajo vzdrževanje ustvarjalnega sodelovanja mnogih, ki pa so zgolj okvirne in prilagodljive so (Mulej 2000, 214): 1. smernice, ki povedo, »kaj« hočemo in moramo poskušati doseči, ko uresničujemo

zastavljena izhodišča z delom na specializiranih področjih in pri (delnih) nalogah, ki jih je pri tem treba zastaviti in izvesti, pogosto celo vsako zase: - celovitost namesto enostranskosti razmišljanja, delovanja in obnašanja v vsakdanjem

delu in življenju; - odprtost namesto izoliranosti, osame in samozadostnosti pri razmišljanju, delovanju in

obnašanju v vsakdanjem delu in življenju; - dinamičnost namesto statičnosti, nespremenljivosti, neprilagodljivosti razmišljanja,

delovanja in obnašanja v vsakdanjem delu in življenju; - interdisciplinarnost namesto zaprtosti v zgolj lastno stroko pri razmišljanju, delovanju

in obnašanju v vsakdanjem delu in življenju; - verjetnost namesto pričakovanja deterministične zanesljivosti pri razmišljanju,

delovanju in obnašanju v vsakdanjem delu in življenju; 2. smernice, ki povedo «kako« v splošnem ravnamo, da bi uresničili, kar hočemo in moramo

poskušati doseči: - uporaba materialistične dialektike namesto srednjeveške metafizike in/ali idealistične

dialektike; - uporaba tipologij sistemov in modelov omogoča, da ne bi uporaba materialistične

dialektike pripeljala do tolikšnega upoštevanja prepletanja in povezovanja soodvisnosti (delov) pojavov, da jih ne bi več zmogli razmejiti pri razmišljanju, delovanju in obnašanju v vsakdanjem delu in življenju;

- realističnost posploševanja spoznanj, ki jih dajejo posamične in delne analize v okviru posamičnih tipov sistemov in modelov, omogoča, da se zaradi omejitve na njih ne bi odmaknili od stvarnosti v razmišljanju, delovanju in obnašanju v vsakdanjem delu in življenju;

- uporaba dialektičnega sistema podpira realističnost posploševanja, ki namesto omejitve na posamičen, enostranski in zato le delno stvaren sistem omogoča, da bi zajeli vse bistvene in samo bistvene vidike kot sistem, ne le kot množico ali celo sploh ne, ko gre za razmišljanje, delovanje in obnašanje v vsakdanjem delu in življenju;

- upoštevanje soodvisnosti analize in sinteze, kar izhaja iz zakona o hierarhiji zaporedja in soodvisnosti: najprej je na vrsti sinteza izhodišč, potem analiza na njihovi podlagi, potem sinteza sklepov.

Ustvarjalnost pa ni potrebna le pri generiranju zamisli, temveč v vseh fazah invencijsko-inovacijskega procesa in mora biti lastnost dojemanja (percepcije), spoznavanja skritega bistva (analize), proizvodnje zamisli (produkcije), izbiranja med njimi (selekcije), njihove koristne uporabe (inovacije) ter njenega vzdrževanja vse do popolne izrabe (Likar 2001, 16). Menedžer mora za uspešno in učinkovito izvedbo nalog doseči visoko stopnjo ustvarjalnosti, kar pa ne zadošča. Mulej (Bučar in Stare 2003, 6) posebej poudarja, da osrednji proizvodni

faktor postaja človek, a ne katerikoli in kakršenkoli, temveč ustvarjalni ljudje in znotraj te skupine ljudje, ki ustvarjalnost uporabljajo, da ustvarjajo invencije in iz njih inovacije. 2.2.3.2 Inovativnost V strokovni literaturi obstaja več opredelitev definicij invencije in inovacije (prim. Bučar in Stare 2003, 14-) pri čemer bomo za opredeljevanje navidezno inovativnih, spornih rešitev kriznih situacij v pravni osebi, uporabljali opredelitve (Mulej 1994, xi):

- invencija je nov domislek, ki bo morda kdaj postal uporaben in koristen, - potencialna inovacija je uporaben, a ne še nujno donosen ali kako drugače koristen

nov domislek in - inovacija je vsaka dokazano koristna novost.

Izhajajoč iz zapisanih definicij inovacij lahko opredelimo naslednje inovacije (Mulej 1994, xv; 2000, 509):

- upravljalske inovacije, ki so najpomembnejše ker omogočajo, da druge vrste inovacij nastanejo ,

- tehnično - tehnološke inovacije so bistvene, ker iz njih še najlažje in najpogosteje nastanejo programske,

- programske inovacije pomenijo nov uspešen poslovni predmet in s tem nadaljnjo možnost za preživetje, obstoj in razvoj,

- organizacijske inovacije so za posamično pravno osebo pogosteje vir novih pocenitev kot novih poslovnih predmetov, obenem pa tudi možnost za ustvarjalno aktiviranje čisto vseh in torej bistven pripomoček za poslovni uspeh in inovativno usmerjeno miselnost,

- metodijske inovacije, ki podpirajo uveljavljanje upravljalskih in ustvarjanje ostalih treh vrst.

Po novejših spoznanjih lahko dodamo še šesti vsebinski tip: inovacije stila poslovanja.

Vsaka od njih pa lahko ima korenite ali drobne posledice in vsaka lahko nastane v okviru službene dolžnosti ali izven nje. Invencijsko-inovacijska politika in strategija, ki ji menedžer sledi, je lahko (Mulej 2007, 119):

- ofenzivna (biti prvi na trgu), - defenzivna (biti drugi, a brez napak prvega), - posnemovalna (biti kasnejši, raziskovati in razvijati manj, a vendarle in z manj

stroškov in napak), - odvisna (biti kasnejši in brez lastnega raziskovanja in razvoja), - tradicionalna (držati se starega, dokler gre) in - oportunistična ( iskati občasne priložnosti).

Mulej (1994, 5) tudi poudarja, da si rutinerstva več ne more privoščiti nobena pravna oseba, pri tem pa niso tehnično-tehnološke inovacije (neposredno), ampak upravljalske, organizacijske in metodijske inovacije tiste, ki omogočajo ustvarjanje in uporabo njih in vseh drugih tipov inovacij, zlasti programskih, seveda na osnovi čim boljšega podpiranja in obvladovanja invencijsko-inovacijskega procesa, to je inovacijskega menedžmenta. Toda ali je lastna ustvarjalnost in inovativnost menedžerja dovolj za reševanje kriznih situacij?

2.2.3.3 Sodelovanje mnogih Menedžer kot bistven deležnik pravne osebe je tisti, ki si bo predvsem sam opredelil, ali sprejema spremembe kot kazen, nevarnost ali kot izziv, ter kako bo na nastale spremembe odreagiral. Pri tem lahko opredelimo dve bistveni osnovni reakciji menedžerjev, poudariti pa je potrebno, da je možno neštete vmesnih kombinacij, ki najverjetneje tudi bolj odgovarjajo na dejansko stanje s svojo uporabnostjo v delovanju in poslovanju pravnih oseb, kot navedene čiste oblike. 1). Reaktivno delovanje: vsaka sprememba v delovanju in poslovanju pravne osebe zanjo predstavlja presenečenje in pravna oseba se nanjo odzove zgolj odzivno. Anshoff (Tavčar 1997, 221) opredeljuje tri načine odziva pravne osebe: varčevanje, evolucijsko prilagajanje (izboljšave, preureditve, dopolnitve delovanja) in revolucijsko spreminjanje (je radikalen poseg, npr. zamenjava menedžerja). 2). Proaktivno delovanje: se v osnovi orientira na ofenzivno preprečevanje kriznih situacij oziroma v povzročanje sprememb. Kropfberger (1999, 40) opredeljuje, da poskuša menedžer že v zgodnih fazah krizne situacije identificirati možne nevarnosti (pa tudi priložnosti) in jih z ustreznimi strateškimi ukrepi odpraviti/izkoristiti. Vendar pa zaradi same narave sprememb (prvo poglavje) lahko nesporno trdimo, da vseh potencialnih sprememb niti kriznih situacij ni mogoče predvideti in se torej nanje in na vpliv, ki ga bodo imele za poslovanje in delovanje pravne osebe, ustrezno pripraviti (oziroma jih celo preprečiti). Nenazadnje je takšno proaktivno delovanje povezano tudi s stroški pravne osebe, saj veže določene kadre za določen čas, medtem ko rezultati glede ocene uspešnosti niso predvidljivi. V pravni osebi je torej smiselna organizacija in delovanje na način, ki predvideva spremembe in krizne situacije (ne njihov pojav in način reševanja) kot nujnost in izziv ter omogoča hipno inovativno reakcijo na pojav le-teh. Za doseganje take »idealne« pravne osebe pa mora menedžer vsekakor omogočiti drugačno vzdušje in klimo (nov stil razmišljanja in delovanja) najprej pri sebi in nato tudi pri svojih (so)delavcih. Tak nov (inovativen) način je opredelil Mulej (2000, 516), ko je povezal spoznanja dialektične teorije sistemov, inovativne družbe in inovativnega poslovanja in izdelal podporo le-temu v obliki metodologije ustvarjalnega sodelovanja mnogih za inovativnost dela (metodologija in metoda, da bi bilo izvedljivo uporabljati dialektično sistemsko razmišljanje, ne da bi govorili o teoriji). Za dosego potrebne in zadostne celovitosti takšnega načina razmišljanja in delovanj je potrebno upoštevati in izpolnjevati sestavine objektivnih in subjektivnih izhodišč, značilnosti razmer, značilnih za inovativno družbo, in značilnosti posameznih sestavin metodologije za ustvarjalno sodelovanje mnogih za inovativnost dela, s katerimi se izhodišča konkretizirajo v skladu z zahtevami razmer. (So)delavci tako v obliki krožka ustvarjalno sodelujejo, pri čemer pa se mora menedžer nesporno zavedati, da so temelji, ki morajo biti za to ustvarjeni, naslednji (Mulej 2000, 528):

- usposabljanje članov krožka, - razdelitev vlog, s katerimi vsakdo poleg razmišljanja opravi tudi del organizacijskih

vlog, namesto da bi jih moral opraviti menedžer sam in bil zato preobremenjen, - načelu, da mora vsakdo:

: težiti k skupnemu cilju, ki naj bo rezultat skupnega dela, : razumeti metodo dela, : dobiti ustrezno znanje in pripomočke, : prispevati k spodbudnemu delovnemu počutju in vzdušju, : prevzeti odgovornost za delo, a biti tudi deležen priznanja zanj, : dobiti strokovno pomoč, kadar jo potrebuje.

V obilici turbulentnih sprememb, ki v pravni osebi lahko povzročijo krizno situacijo, mora menedžer v postopku ustvarjalnega reševanja sprejeti ustrezne inovativne odločitve, ki pa bi morale ustrezati tudi in predvsem principu družbene odgovornosti. 2.3 DRUŽBENA ODGOVORNOST PRI POVZROČANJU IN REŠEVANJU KRIZNIH

SITUACIJ V PRAVNI OSEBI

2.3.1 Osnove družbene odgovornosti 2.3.1.1 Opredelitev narave odgovornosti V poglavju 2.2.1.3 Oblike menedžerjeve odgovornosti, smo opredelili oblike menedžerjeve odgovornosti, pri čemer smo se osredotočili zgolj na objektivni in subjektivni vidik odgovornosti menedžerjev. V poglavju 2.2.1.2, kjer smo se ukvarjali z bistvenim udeležencem izmed notranjih udeležencev delovanja pravne osebe - menedžerjem, smo se dotaknili statusne odgovornosti in kazenske odgovornosti. V zvezi z navidezno inovativnimi, spornimi rešitvami kriznih situacij pa se bomo odgovornosti lotili v poglavju 4.1. Na vsak način smo se lotevali posamične odgovornosti celostno z vidika menedžerja (vendar tudi enostransko z vidika celotne odgovornosti), tokrat pa se bomo poskušali celostno dotakniti odgovornosti, z namenom opredeliti status in vlogo družbene odgovornosti. Odgovornost vedno vsebuje elemente družbene etike, morale, tako pri njenem določanju, kakor tudi pri njenem izvajanju, se pravi vrednotenju ravnanj glede na te elemente oziroma norme (Pogorelec 2006, 33). Ko govorimo odgovornosti imamo vedno v mislih opredelitev, da smo za svoje vedenje in ravnanje dolžni dati odgovor. Ločimo dve naravi odgovornosti: 1. Nepravna odgovornost, ki je odgovornost za ravnanje v skladu z moralnimi in etičnimi normami v neki družbi in ki nesporno vsebuje (Šinkovec in Tratar 2004, 62-65):

- politično odgovornost: ne temelji na objektivnih materialnih kriterijih, ki bi bili vnaprej pravno določeni (izhaja iz kršitve moralnih norm in pravil političnih organizacij in drugih profesionalnih, znanstvenih, kulturnih ipd. združenj), edino sankcijo – odpoklic pa ne smemo razumeti v smislu kaznovanja, saj predstavlja zgolj izgubo politične moči (Pogorelec 2006, 37),

- moralno odgovornost: je najstarejša oblika odgovornosti in predstavlja npr. delovanje pravne osebe oziroma njenih organov v skladu s splošno sprejetimi moralnimi pravili obnašanja, skladno z zakoni in drugimi predpisi, katerih kršitev ima za posledico sankcije, prepoved ali omejevanje pravice (Šinkovec in Tratar 2004, 296).

- etično odgovornost, - poklicno odgovornost.

2. Pravno odgovornost, kot tisti del odgovornosti, ki je v svojem najpomembnejšem delu, ko gre za najpomembnejše družbene vrednote tudi pravno normirana ter vsebuje naslednje oblike:

- Kazenska odgovornost: predstavlja najstrožjo vrsto deliktne odgovornosti, ki zajema vse pogoje, pod katerimi je kdo dolžan trpeti kazenske sankcije za svoje ravnanje: da je storil ali opustil kaj, kar zakon določa kot kaznivo dejanje, da je ugotovljena

njegova krivda in da ni ugotovljena nobena okoliščina, ki bi po zakonu izključevala njegovo kaznivost za protipravno ravnanje (Bele in ostali 2008, 53),

- Disciplinska odgovornost: pod tem pojmom razumemo sankcioniranje ravnanj delavcev, ki ovirajo nemoten in varen potek delovnega procesa in pomenijo kršitev delovnih obveznosti (Pogorelec 2006, 36)

- Civilna (odškodninska) odgovornost: določa, da se lahko neki osebi naloži obveznost popraviti škodo, ki jo je utrpela druga oseba, seveda če so izpolnjeni vsi štirje elementi odgovornosti: protipravno ravnanje (ter določitev povzročitelja škode in ugotovitev njegove krivdne ali objektivne odgovornosti), ugotovitev škode, vzpostavitev vzročne zveze med obema in določitev odškodnine (Pogorelec 2006, 37)

- Statusna odgovornost je odgovornost direktorjev pravnih oseb oziroma ustreznih organov tistemu organu, ki jih je imenoval in sicer za ravnanje oziroma takšne kršitve dolžnosti, ki so razlog za razrešitev oziroma zamenjavo (Šinkovec in Tratar 2004, 65).

Kam bi torej lahko umestili/uvrstili družbeno odgovornosti in kaj to sploh je? 2.3.1.2 Opredelitev družbene odgovornosti Znanstveniki ugotavljajo, da gre, ko govorimo o družbeni odgovornosti, za zapleteno vprašanje, zato pozna teorija več opredelitev družbene odgovornosti. Knez-Riedl (2006, 5) poudarja, da je mogoče družbeno odgovornost razumeti tradicionalno, nekoliko bolj osredotočeno kot človekoljubje, skrb za življenjski standard drugih (npr. zaposlenih), a hkrati jo nekateri dojemajo tudi širše in bolj poglobljeno, ter kompleksno odgovornost (npr. skrb za naravo, človekove pravice, prihodnje generacije, planet). Evropska komisija družbeno odgovornost definira kot koncept, pri katerem pravne osebe vključujejo skrb za družbene in okoljske probleme v svoje poslovanje ter sodelovanje z deležniki na prostovoljni osnovi (Černigoj Sadar in Žaucer Šefman 2007, 95). Inštitut za razvoj družbene odgovornosti (IRDO) družbeno odgovornost opredeljuje (Mulej in Hrast 2004, 4): gre za individualno družbeno odgovornost (posameznikovo), družbeno odgovornost organizacij (podjetij, zavodov, izobraževalnih in raziskovalnih inštitucij, nevladnih organizacij, vladnih organizacij), družbeno odgovornost poklicnih skupin, družbeno odgovornost naroda, države, zveze. Kot bistveno izhodišče o razpravi na temo družbene odgovornosti lahko povzamemo mnenje Coopera in Vargasa (Potočan in Mulej 2007, A130):« Družbeno odgovornost lahko najsplošnejše opredelimo kot obveznost človeštva, da uresničuje skupne cilje družbe«. Družbeno odgovornost bi z negativno definicijo lahko opredelili tudi kot odsotnost konfliktov v odnosih med pravno osebo in njenim okoljem oziroma odsotnost konfliktov v odnosih znotraj pravne osebe. Navedena definicija pa bi hitro lahko postala predmet mnogih debat ob upoštevanju dejstva, da odsotnost konfliktov pri poslovanju in delovanju pravne osebe predstavlja odsotnost osnovnega in bistvenega gibala (pobudnika in motivatorja) za razvoj in napredek pravne osebe. Družbeno odgovornost bi lahko opredelili tudi kot zavezo in trud ljudi, da na opredelitev koristi od delovanja ljudi in njihovih organizacij kot njihovih sredstev za zadovoljevanje

njihovih potreb in interesov, ne bi gledali le ozko in kratkoročno, ampak tudi širše in dolgoročno. Tako bi preprečili zlorabe in škode, ki jih povzroča pogosto omejitev na kratkoročne in ozko sebične kriterije odločanja, zaradi katerih nastajajo tudi velike težave, vse do svetovnih vojn in/ali gospodarskih kriz (Mulej in ostali 2008, 56). Po opredelitvi družbene odgovornosti v dokumentih Evropske unije gre za prostovoljno prevzemanje poštenosti zoper zlorabe (poenostavljeno povzeto bistvo) pravnih oseb v odnosih do zaposlenih, drugih poslovnih partnerjev, širše družbe in naravnih pogojev za obstoj človeštva, torej za preseganje obveznosti iz pravnih norm. Podrobneje se k temu vrnemo v poglavju 2.3.2.3. Dotaknili smo se le nekaterih bistvenih opredelitev družbene odgovornosti z namenom, da prikažemo obširnost obravnavanega problema (in neizčrpljivost števila možnih rešitev) ter zastavimo osnove za poskus umestitve narave družbene odgovornosti. 2.3.1.3 Poskus umestitve narave družbene odgovornosti Upoštevajoč elemente definicije družbene odgovornosti lahko poskušamo umestiti naravo odgovornosti po naslednjih treh temeljnih kriterijih (prirejeno po Pogorelec 2006, 34):

- Pravna urejenost in normiranost: ugotovimo lahko, da so določena ravnanja menedžerjev oziroma pravne osebe (sicer njen manjši del) normativno urejene in torej pravno normirane, praviloma pa njen večji del ni normativno urejen in predstavlja možno kršitev moralnih (etičnih) obvez (ali sploh ne);

- Obstoj sankcij: za določen manjši del ravnanj so določene tudi pravne sankcije za uveljavljanje odgovornosti (kazenske sankcije, disciplinski ukrepi, povrnitev škode, razrešitev) medtem ko je za večino sankcija povsem nedoločena in arbitrarna (in se kaže v takšni ali drugačni družbeni obsodbi menedžerja ali pravne osebe vse od kritike naprej);

- Uresničevanje pravne odgovornosti: za manjši del obstajajo zakonsko določene kazni, ki jih suverena državna oblast lahko uveljavi zoper kršilce pravnih norm tudi na prisilni način, medtem ko za večino takšne kazni in pravna organizacija, ki lahko zagotovi uveljavitev odgovornosti tudi na prisilen način, ne obstaja.

Čeprav se zavedamo, da ločnica med pravno in nepravno odgovornostjo ponekod ni ostra, saj se nekatere vrste odgovornosti med seboj prepletajo in so pravne oblike odgovornosti praviloma zgolj ostrejša stopnja nepravnih oblik odgovornosti (Pogorelec 2006, 34), lahko družbeno odgovornost opredelimo kot nepravno odgovornost. Naravo družbene odgovornosti najlažje ponazorimo z dvema krogoma. Večji krog predstavlja družbeno odgovornost, odgovornost za ravnanje v skladu z moralnimi in etičnimi normami v neki družbi, ki so v svojem najpomembnejšem delu, ko gre za najpomembnejše družbene vrednote, prekrite s krogom pravne odgovornosti, torej hkrati tudi pravno normirane. Ker pravni redi določajo in sankcionirajo tudi vrsto pravil, ki ne sodijo med splošno družbeno sprejeta moralna pravila, se manjši krog ne nahaja v središču večjega kroga, ampak se pravna odgovornost lahko razteza tudi izven splošno zaznanih in v družbi priznanih moralnih oziroma etičnih vrednot. Vse to se je najbolje odražalo v razvojnem pogledu na obravnavo družbene odgovornosti.

2.3.2 Družbena odgovornost skozi čas 2.3.2.1 Razvojni koncepti družbene odgovornosti Berlogar (Černigoj Sadar in Žaucer Šefman 2007, 93) je na podlagi spoznanj v tuji literaturi predstavil široko sprejete poglede na družbeno odgovornost:

- tradicionalni koncept: izhaja iz neoklasične ekonomske paradigme in temelji na utilitaritičnem etičnem pristopu. V okviru te paradigme določeni ekonomisti (Smith, Friedman) ugotavljajo, da imajo odgovornost le ljudje kot posamezniki in da je odgovornost menedžmenta služiti interesom delničarjev v smislu dolgoročnega povečanja dobička.

- teorija deležnikov, katere glavni zastopnik je Freeman, pomeni premik od neoklasične paradigme, pri kateri so v ospredju delničarji, k drugim družbenim skupinam, na katere vpliva poslovanje pravne osebe ali pa one lahko vplivajo nanj.

- afirmativni koncept pa se naslanja na pravice in pravičnost in še najbolj jasno opredeli posamezne vidike odgovornosti. Menedžerji so obvezani:

: izogibati se problemom, ki bi jih s svojim delovanjem lahko povzročili v okolju, ne pa zgolj reagirati nanje; : organizacijske cilje prilagajati tistim, ki jih imajo deležniki in splošna javnost; : izvajati konkretne, proaktivne korake za promocijo obojestranskih interesov pravne osebe, različnih deležnikov in javnosti nasploh.

Posamezne pravne osebe lahko dosegajo različno stopnjo družbene odgovornosti, ki jih najbolje ponazarja Carrollova piramida družbene odgovornosti. Archie B. Carroll je leta 1991 družbeno odgovornost pravne osebe razdelil na ekonomsko, zakonsko, etično in filantropsko (tudi v takšnem kvalitetnem in kvantitetnem zaporedju). Logika Carrollove piramide je podobna Maslowovi teoriji potreb, ki pravi, da lahko pravna oseba zadovolji višje potrebe šele takrat, ko zadovolji potrebe na nižjih nivojih. Logika je razvidna tudi v Carrollovi piramidi, ki ima štiri nadgrajujoče se stopnje:

1. ekonomska odgovornost (zahtevano): je osnovna in v bistvu predstavlja izpolnjevanje osnovnega in praviloma primarnega motiva za obstoj pravne osebe,

2. zakonska odgovornost (zahtevano): predstavlja popolno izpolnjevanje zakonsko določenih pravnih predpisov,

3. etična odgovornost (pričakovano): zajema vse aktivnosti, ki jih od pravne osebe pričakuje okolje, vendar niso predpisani s pravnimi akti,

4. filantropska odgovornost (želeno): predstavlja najvišjo raven odgovornosti, sestavljajo pa jo predvsem aktivnosti fakultativne narave.

V teoriji se je nato pojavilo tudi veliko kritik ter opisov pomanjkljivosti Carrollove piramide družbene odgovornosti, ter modifikacij le te. Černigoj Sadar in Žaucer Šefman (2007, 95) ugotavljata, da družbena odgovornost poslovanja postaja vedno bolj obveznost in ne zgolj hvalevredna dejavnost, v katero se vključuje tudi področje političnega (op. ta pa s svojim vplivom in močjo pobud za sprejetje pravnih predpisov in norm močno opredeljuje področje pravne odgovornosti), kar povzroča, da se družbeno odgovornost ne razume več kot filantropska želja pravnih oseb, da bi prispevale k razvoju, temveč kot njihova dolžnost, da v interesu dobičkonosnosti ne povzročajo družbenih problemov in jih nato v reševanje prepustijo drugim (državljanom, in državnim ter mednarodnim ustanovam).

2.3.2.2 Ideje družbene odgovornosti Glede na dejstvo, da je razvoj ideje družbene odgovornosti mogoče spremljati že dalj časa (praviloma se opredeljuje čas od 18. stoletja) sta Garriga in Mele (Rejc 2004, 503) razdelila vrsto teorij o družbeni odgovornosti v štiri skupine:

- inštrumentalne teorije: predpostavljajo, da je temeljna vloga pravnih oseb večati vrednost premoženja za lastnike (družbenike), pri čemer upoštevajo le ekonomski vidik sodelovanja pravne osebe z družbo, tako da je kakršnakoli aktivnost, ki je vsebinsko družbeno odgovorna, sprejemljiva le, če je skladna z ustvarjanjem ekonomskih vrednosti;

- politične teorije: poudarjajo družbeno moč pravnih oseb, zlasti moč, ki se ustvarja v odnosih pravne osebe s širšo družbo in odgovornost, ki jo politična moč nosi s seboj, zaradi te moči pa morajo pravne osebe sprejeti določene družbene dolžnosti in pravice ter sodelovati v družbenih aktivnostih;

- integrativne teorije: menijo, da morajo biti družbene potrebe integrirane v poslovno določanje menedžerjev pravnih oseb. Poslovanje, po svoje pa tudi obstoj in rast pravnih oseb, je namreč odvisno od družbe in okolja;

- etične teorije: predpostavljajo, da je odnos pravne osebe z družbenim okoljem prežet z etičnimi vrednotami, zato je tudi razumevanje družbene odgovornosti pravnih oseb izključno etične narave, pri čemer bi morala pravna oseba sprejeti družbeno odgovornost, ker je to etične narave.

Golob in Podnar (2006B, 25-27) poudarjata, da je razumevanje družbene odgovornosti odvisno od značilnosti posameznih družbenoekonomskih in političnih sistemov, ki so zasnovani na različnih kulturnih orientacijah. V Evropi tako razlikujeta naslednje (enako pomembne) modele, ki sooblikujejo evropski koncept družbene odgovornosti pravnih oseb:

- anglosaksonski model: družbeno odgovornost zastavlja ozko, z vidika lastnika interesa pravne osebe. Bistveno vprašanje, ki se zastavlja v tem modelu, je vprašanje, ali družbena odgovornost prispeva k profitabilnosti in konkurenčnosti pravne osebe, zaradi česar je potrebno družbeno odgovornost na vsak način izmeriti, da bi se zagotovila transparentnost pravne osebe v javnosti, zmanjšali negativni zunanji učinki na pravno osebo in ohranil nedotaknjen ugled pravne osebe.

- germanski model: zanj je značilno oblikovanje zakonskih okvirov za delovanje pravne osebe, ki so odziv na pričakovanja javnosti, oblikujejo pa se s pomočjo dialoga med socialnimi partnerji, kjer predstavniki pravne osebe (zaposleni) in javnosti igrajo pomembno vlogo.

- latinski model: daje prednost formalno zapisanim strukturam in pravilom, vendar za njimi tiči ideja o nekem »višjem idealu« služenja interesu javnosti, zato mora biti pravna oseba kot celica družbe ustrezno regulirana in nadzorovana, za pravno osebo pa je posebej pomembno, da spoštuje zakonska določila, saj je pravni sistem odraz splošnega interesa javnosti.

- skandinavsko-nizozemski model: podpira soočanje mnenj, izgrajevanje konsenza in vzajemno prilagajanje, kar zahteva oblikovanje ustreznih mrež deležnikov, ki jih delovanje pravne osebe zadeva.

- posocialistični model: je šele v nastajanju in zanj je značilno podarjeno zanimanje za problematiko družbene odgovornosti pravne osebe. Model se sooča s potrebami po izgrajevanju socialne države in večje vloge civilne družbe pri družbeno ekonomskih vprašanjih, na drugi strani pa s potrebo po večji konkurenčnosti in razvoju ter dokončnem izhodu iz tranzicijskega obdobja.

Poudariti pa je potrebno, da je uvrščanje posameznega razumevanja in opredeljevanja družbene odgovornosti v enega izmed segmentov mogoče le na podlagi osnovnih kriterijev, ki so si enaki, medtem ko lahko prihaja do bistvenih razlikovanj (ki pa so lahko prav tako zelo pomembna) pri posameznih značilnostih. 2.3.2.3 Zelena knjiga Pomembno vlogo pri vključevanju družbene odgovornosti v programe in razprave je z uveljavljanjem standarda Global Compact Initiative leta 2000 odigrala Organizacija združenih narodov, na regionalni ravni pa se je uvajanja konceptu družbene odgovornosti pravnih oseb lotila tudi Evropska komisija, saj ga je umestila v središče uresničevanja Lizbonske strategije, s stališčem, da je prizadevanja za gospodarsko rast treba združiti s principom trajnostnega razvoja in kakovostjo življenja (Sadar in Mrčela 2007, 95). Green paper on Promoting a European Framework for Corporate Responsibility (v nadaljevanju Zelena knjiga) je dokument Evropske unije, ki opredeljuje družbeno odgovornost pravne osebe kot koncept, pri katerem pravne osebe v vključujejo družbene in okoljske vidike v svoje poslovanje in sodelovanje s svojimi deležniki, na prostovoljni osnovi. Navaja korake, ki jih naj pravne osebe, vlade in civilna družba upoštevajo pri zavzemanju za družbeno odgovornost pravne osebe. (Center-rev.org., 2). Zelena knjiga razlikuje notranjo in zunanjo dimenzijo družbene odgovornosti pravne osebe: 1). Notranja dimenzija družbene odgovornosti (Golob in Podnar 2003A, 7-9) pravne osebe vključuje zaposlene in se povezuje s področji, kot so: : upravljanje človeških virov, : zdravje in varnost pri delu, : prilagoditev spremembam in : upravljanje naravnih virov in vplivov na okolje. 2). Zunanja dimenzija družbene odgovornosti (Golob in Podnar 2003B, 1-3) pravne osebe se osredotoča na štiri teme: : lokalne skupnosti, : poslovne partnerje, dobavitelje in potrošnike, : človekove pravice in : globalne okoljske vidike. Menedžer se mora nesporno zavedati obstoja dveh ključnih motivov, zakaj se pravne osebe odločajo za uvajanja in upoštevanje družbene odgovornosti (Hrast in Zavašnik 2007, 6):

- Prvi je moralen; pravne osebe se zavedajo, da delujejo v soodvisni družbi, kjer imajo poleg ustvarjanja dobička odgovornost ustvarjati dodano vrednost za družbo in izboljšati kakovost življenja.

- Drugi motiv je ekonomski: pravne osebe, ki se predstavljajo kot družbeno odgovorne, imajo večji ugled in lojalnost med potrošniki, so bolj zaželene pri iskalcih zaposlitve, z zmanjševanjem emisij in odpadkov zmanjšujejo onesnaževanje okolja in svoje lastne stroške ipd..

2.4 POVZETEK SKLEPOV IZ 2. POGLAVJA Pravna oseba, še manj pa menedžer, ki mu je zaupano uspešno delovanje pravne osebe, ne sme ravnati pri odkrivanju, spoznavanju in reševanju kriznih situacij samozadostno (brez sodelovanja (so)delavcev) po principu črne skrinje, torej upoštevajoč enostransko samo in le pravno osebo brez upoštevanja obojestranskih vplivov, doprinosov in dogajanj v okolju (ki včasih tudi na prvi pogled in kratkoročno nimajo ničesar skupnega s poslovanjem in delovanjem pravne osebe) ter nikakor ne rutinersko in zgolj posnemovalno. V iskanju koristi in dejanskem uresničevanju le - te pa je potrebno negirati črno belo obravnavo koristnosti rešitev ter na predlagane in uporabljene rešitve kriznih situacij pogledati bistveno širše in nikakor ne enostransko, torej ne le v imenu in na račun pravne osebe, temveč upoštevajoč mnogo širša in dolgoročnejša določila družbene odgovornosti, ki so temelj za trajnostno delovanje in razvoj pravne osebe.

3 OMEJITVE (PRILOŽNOSTI) USTVARJALNOSTI IN INOVATIVNIH REŠITEV V PROCESU REŠEVANJA KRIZNIH SITUACIJ 3.0 IZBRANI PROBLEM IN VIDIK OBRAVNAVANJA V TEMI Osnova za uspešno rešitev krizne situacije je menedžerjeva uskladitev ustvarjalnega sodelovanja (so)delavcev za inventivno dejavnost ob predhodno (ali naknadno) ustvarjenem, doseženem in potrjenem konsenzu o interesih bistvenih deležnikov pravne osebe. Ocena o primernosti, zadovoljivosti in ustreznosti rešitve krizne situacije pa bo rezultat enostranskih kriterijev deležnikov pravne osebe kot manifestativna ocena menedžerjevega delovanja. Manevrski prostor menedžerja je torej omejen z omenjenimi enostranskimi interesi deležnikov (ki pa tvorijo celostno podobo interesov za delovanje pravne osebe). Kako in katere bo dejansko upošteval, pa je odvisno predvsem in samo od menedžerja in njegovih etičnih, in strokovnih omejitev ter zavedanja (in pripravljenosti upoštevati) obstoječih zakonskih omejitev. Izbrani vidik je predstavitev obstoječih bistvenih omejitev (ali prednosti) menedžerjevega kroga ustvarjalnosti in inovativnosti, navedene omejitve (oziroma prednosti) pa so spet zgolj enostranske, saj jih kakšen deležnik lahko obravnava kot pomembne in upoštevanja vredne (celo kot menedžerjevo vrlino), medtem ko jih drugi lahko obravnava kot šibko točko menedžerja in potencialno priložnosti za krizno situacijo pravne osebe. 3.1 ETIČNE OMEJITVE (PRILOŽNOSTI) 3.1.1 Menedžer kot bistven deležnik 3.1.1.1 Smisel kot gonilo delovanja Menedžerji pri razmišljanju o dejavnikih, s katerimi se srečujejo vsakodnevno, predvsem pa pri reševanju kriznih situacij, ki lahko na pravno osebo pustijo največje posledice, pogosto razmišljajo o smislu dela, ki ga opravljajo in s tem tudi o smislu življenja. Da bi bili pri svojem delu uspešni in učinkoviti, morajo menedžerji najprej preprečiti pasivnost in smiljenje samemu sebi ter povečati lastno aktivnost in ustvarjalnost ter šele nato aktivirati za reševanje tudi (so)delavce. To pa lahko (predvsem) dosežejo z odkrivanjem smisla, oziroma s ponovnim osmišljanjem dela in življenja. Vprašali bi se lahko, kaj sploh v tem kontekstu pomeni pojem »smisel«. Človeška narava je znana po svojem prizadevanju, da bi razumeli nerazložljivo in ustvarjalno in njegov smisel. Psiholog Viktor E. Frankl je dejal, da je človek »bitje, ki išče smisel«, zaradi česar je iskanje smisla tudi njegova osnovna življenjska motivacija (Marshall in Zohar 2004, 13). Vznemirja nas, ko se zoperstavimo dejanskemu stanju, ki se ne da razložiti z našim znanjem in doslej zbranimi izkušnjami. V takšnih situacijah se čutimo prisiljeni raziskovati manjkajoče povezave in najti vsaj delno sprejemljivo razlago. Vprašanja o smislu sodijo k centralnim temam človeštva.

Iskanje smisla bi lahko opredelili z dvema točkama (Tschirky 1991, 27): - iskanje vzrokov in posledic, ki jih razumemo in ki osvetljujejo »zakaj in čemu?«. Tako

smo lahko mnenja, da je načrtovana izvedba novega proizvoda, ker se približuje zastaranje starega nujna. Nasprotno nima nenavadno in nerazložljivo v začetku nobenega smisla, menedžerjem pa se pri izvajanju del in nalog zgodi veliko nerazložljivega. Pogosto se jim zdi, da je njihov smisel delovanja in dela na splošno postavljen pod vprašaj. Če več ne morejo razpoznati svojih lastnih obveznosti, so razočarani in nezadovoljni in iz tega pogosto izhaja »notranja odpoved«.

- primernost stvari in ukrepov za izpolnitev neke naloge: Pri tem se spreminja odgovor na vprašanje o smislu v odvisnosti od funkcije, ki jo mora nekdo izpolnjevati, testirani pa jo ima za nujno ali nepomembno. Izvedba delovnega sestanka je smiselna, če obstaja tudi diskutabilna tema zanj, izpolnjevanje (dnevnega, tedenskega, mesečnega itd.) načrta kot edinstvenega razloga pa temu nasprotuje. Tu igrajo prepričevanja o sredstvih in smislu odločilno vlogo. Nekaj ima smisel, če služi namenu, in obratno.

Razširjen je torej pomen smisla kot sredstva verodostojnosti. Za razliko od čutnih organov pa nimamo pri smislu opraviti s stvarnostjo, temveč s pojavom. Pri dejstvih imamo le redko opraviti s smislom, saj so le-ta v sedanjosti in so nam bolj ali manj na razpolago. Šele način, kako jih naredimo razpoložljive, predstavlja za nas smisel. Smisel je torej odgovor na vprašanje o določljivih odvisnostih, nasprotjih, dosežkih in možnostih ali priložnostih. Zaradi tega imamo pri smislu opraviti s kvalitativno in ne kvantitativno veličino. Odgovor na vprašanje o smislu odgovarja stališča menedžerja in je zato subjektivno odvisen. Neposredno soodvisnost med vodenjem in vprašanjem smisla lahko razberemo na tri načine (Tschirky 1991, 27):

- individualno iskanje smisla je prva bistvena sestavina smisla: najprej imamo torej pri vodenju opravka z neko v »sebe« orientirano nalogo. Le-ta predstavlja za menedžerja bistven del njegove življenjske vsebine in določa s tem tudi njegov smisel življenja v najširših potezah. Za nekega poklicno angažiranega menedžerja je zato pomembno, ali dopušča vprašanje o smislu samemu sebi pozitiven odgovor. Njegove predstave, načini ravnanja in stališča (čislanja) so od tega v veliki meri bistveno odvisni. Menedžer, ki ni osebno prepričan o smiselnosti, bo le težko prenesel na ostale prepričljiv vpliv.

- prenos smisla na druge, kjer izhajamo iz principa enake pomembnosti osebka in socializacije, ki pravi, da je vsako bitje že od začetka človeške eksistence zaznamovano z lastnostmi posameznika, ki pa je vendar tesno povezan z ostalimi v skupini in skupnostmi skozi odvisnost in obveznost, zatorej je izpolnitev menedžerjeve naloge odvisna tudi od izpolnitev nalog (so)delavcev in s tem njihovega vprašanja o smislu. Za menedžerja obstajajo različne možnosti, kako na kvalitativen način vplivati na svoje (so)delavce. Temu ustrezno se ponujajo menedžerju številne priložnosti, kako doprinesti k iskanju smisla (so)delavcev in tako posredovati smisel.

- opazovanje relacije pot-cilj, pri kateri moramo upoštevati tako postopek kot tudi izid izpolnitve naloge. Tako se vprašanje smisla naj ne nanaša zgolj na »nekaj doseči«, temveč na »doseči pravo stvar«. Saj menedžer zmore vplivati na sestavo del in nalog pri izvajanju aktivnosti. Tudi tu se mu ponujajo možnosti, ali bolje priložnosti: prenosa smisla, torej ustvarjanja smiselnega procesa delovanja pravne osebe.

Tako smo prišli do odločilnega vprašanja, kdaj je vodenje smiselno. Na kratko bi lahko rekli, da je izpolnitev naloge smiselna le takrat, ko le-ta omogoča najdbo lastnega smisla, hkrati pa tudi prenos smisla na druge.

Ta splošen izrek lahko specificiramo. Izpolnitev vodstvene naloge je smiselna takrat, če (Tschirky 1991, 27):

- pospešuje osebnostne lastnosti (so)delavcev. Pri tem gre za pospeševanje sposobnosti za samostojno presojo problemov s strokovno in socialno komponento, kot tudi za pospeševanje pripravljenosti prevzemati odgovornost. Temu namenu služijo predvsem dodelitve nalog, obseg dodeljene samostojnosti in načini interaktivnih vodstvenih vplivov. Celoten razvoj osebnosti tako ni omejen le na poklicno življenjsko področje.

- izkazuje kvalitativno izboljšanje (so)delovanja znotraj in izven vodstvenega področja. Kvaliteta skupnega delovanja je odločilna za nadaljnji razvoj pravne osebe. Visoka kvaliteta se kaže v tem, da kljub delitvi procesa na naloge lahko sledimo skupnim ciljem. To pa lahko menedžer doseže le z odprtim in konstruktivnim (so)delovanjem in atmosfero zaupanja na vseh vodstvenih področjih in vidikih.

- so tako vodilni ko tudi (so)delavci prepričani o svojem delu. Končno je tudi identifikacija z delom odločilen faktor. Delitev izvedbe nalog po svojem smislu ne sme biti omejena zgolj na posamezna ravnanja, ne da bi se izsledki ponovno spajali. Popolnoma jasno je, da bo menedžer, ki ne stoji za svojim delom, imel težave, ko gre za popolno angažiranje (so)delavcev.

V luči kritične presoje vodstvenih nalog ne zadošča, če lahko le-te označimo kot uspešne. Če vodenje predstavlja življenjsko nalogo, lahko najdemo zahtevnejše merilo. To merilo zahteva, da izpolnimo vodstveno nalogo na neki določen način – uspešno in smiselno. Pri tem moramo upoštevati, da gre za dvojno zahtevo in ne za neodvisni zahtevi, ki bi si mogoče medsebojno celo konkurirali. Menedžer sicer ob vodenju pravne osebe lahko oceni, da je izbrana rešitev dane krizne situacije (ki morebiti celo izpolnjuje vsaj veliko večino interesov deležnikov) smiselna (tako osebno kot vodstvena funkcija), pri tem pa se mu lahko porodi vprašanje o ustreznosti rešitve po lastni vesti, ki lahko predstavlja tudi poslednji, sicer enostranski, vendar najpomembnejši kriterij za dokončno uvedbo in uresničevanje izbrane (predlagane) rešitve krizne situacije. Ob tem pa takoj trčimo na nekatere osebne opredelitve menedžerja. Menedžerjeva osebnost, verovanje, poklic in pripadnost (podjetju, stranki, religiji ipd.) vplivajo na oblikovanje osebne etike menedžerja (Kralj 1998, 157). 3.1.1.2 Osebna etika menedžerja V zgodovini etike so se oblikovale posamezne etične smeri: te opredeljujejo, kaj je najvišje dobro, se pravi tisto, kar naj bi bilo postavljeno na najvišje mesto ali v središče človekovega ravnanja, zlo pa onemogočanje dobrega in njegovo nasprotje, pri tem pa ni mogoča popolna logična natančnost, gre včasih za nasprotje, včasih za protislovje (Švajncer 1995, 73). Če človek (torej tudi menedžer) ne ve, kaj je dobro, naj si vsaj prizadeva odkriti, kaj ni dobro; iz odgovora na vprašanje, kaj ni dobro, se naj dokoplje do spoznanja, kaj je zlo, slednje pa ima lahko mnogo pojavnih oblik. Ločimo naslednje etične smeri (Švajncer 1995, 73):

- evdemonizem: najvišje dobro, namen in smisel človeške dejavnosti je sreča, - hedonizem: najvišje dobro je telesno (včasih tudi duhovno) uživanje, - rigorizem: poudarjanje moralne strogosti in izpolnjevanja dolžnosti, moralnih pravil se

je treba strogo držati in pripisovati pomen formalnim vidikom,

- utilitarizem: najvišje dobro je tisto, kar je koristno, obstajata lahko individualni in socialni utilitarizem - korist za posameznika ali za družbo, največja možna sreča naj bi bila zagotovljena za čim večje število ljudi,

- pragmatizem: poglavitnega pomena so neposredna, praktična uporabljivost, koristnost, dejavnost in učinkovitost,

- perfekcionizem: posameznikova čim večja popolnost ali popolnost skupnosti in človeštva v celoti,

- altruizem: najpomembnejše je prizadevanje in delovanje za srečo drugih ljudi, razdajanje zanje in včasih zatajevanje ali celo žrtvovanje samega sebe in lastne sreče.

Menedžer lahko zavzame enega od treh temeljnih pristopov k etiki (Tavčar 2002, 43): 1). Teleološki pristop: obravnava koristne ali škodljive posledice obnašanja, za presojo etičnosti pa so določilni izidi dejanja. Dejanja se presojajo po posledicah, ne po prepričanju, po namenih odločevalca - menedžerja. Teološki pristop lahko razdelimo na:

- etični egoizem: človek (menedžer) naj ravna le tako, da si pomaga do kar največjega presežka dobrih nad slabimi izidi. Egoist ravna tako samo zaradi sebe in ne ravna sebi v prid zato, ker sodi, da bo to koristilo vsem, egoizem priznava le lastni interes, pa nikakršnih obveznosti do drugih ali žrtev zanje.

- utilitarizem: utilitarizem je etična teorija, ki trdi, da je dejanje primerno, če prinaša ali skuša prinesti kar največ koristi kar največjem številu ljudi izmed vseh, ki jih dejanje zadeva: dejanje, ki ni takšno, pa je neprimerno. Ločimo:

: utilitarizem dejanj: dejanje je dobro, samo če prinese vsem kar največji višek užitka nad trpljenjem, : utilitarizem pravil: dejanje je dobro samo, če je skladno z naborom pravil, ki splošno sprejeta prinašajo vsem kar največji višek trpljenja nad užitkom (ni potrebno tehtati posledic vsakega posameznega dejanja), - dualizem: vodilo je usklajevanje lastnih interesov (egoizem) in interesov drugih

udeležencev (utilitarizem). 2). Deontološki pristopi: človek (menedžer) je dolžan storiti, kar je moralno prav, in opustiti, kar je moralno narobe, ne glede na posledice takšnega dejanja. Dejanja so torej moralno dobra ali slaba ne glede na njihove posledice.

- eksistencializem: končni arbiter med dobrim in zlim je svobodna volja odločevalca, ni važen izid temveč etičnost motivov,

- kontraktualizem: poštene (pravične) so določitve sodil, s katerimi bi se vsi strinjali, ter temelj je pravičnost (poštenost) družbenih norm in ne koristi, ki jih obetajo,

- Kantova etika :princip univerzalnosti: ravnaj se po pravilu, za katerega bil takrat hotel, da bi postalo splošno veljaven zakon, :spoštovanje človeka: deluj tako, da ravnaš s človekom, bodisi s samim seboj ali kom drugim, vselej le kot s ciljem in nikdar samo kot s sredstvom.

3). Mešani pristopi: - intuicionalizem: intuicija kot vir sodil – temeljne, ne absolutne obvezne dolžnosti:

samoizpolnjevanje, dobrodelnost, neškodljivost, verodostojnost, pravičnost, povračilo in hvaležnost,

- agapizem: ljubezen do bližnjega (čustvena sodila: ljubi svojega bližnjega kot samega sebe),

- etika božje volje: nadnaravni vir sodil – etične norme in moralna dejanja so v skladu z božjo voljo.

Idealno bi bilo, da bi lahko človek (torej tudi menedžer) vztrajal pri enem temeljnem pristopu (eni etični smeri), dejstvo pa je, da vsak posameznik (glede na izkušnje in lastno zgodovino) navedena spoznanja in smeri spreminja. Osebna etika menedžerja pogosto trči pri vodenju pravne osebe na poslovno etiko podjetja, od menedžerja pa zahteva izoblikovanje lastne, poslovne etike. 3.1.1.3 Poslovna etika menedžerja Med osebno etiko menedžerja in poslovno etiko podjetja (predvsem ob pojavu krizne situacije), kjer menedžer opravlja svoja dela in naloge ter etiko vodenja, je ponavadi razkorak, ki jo imenujemo etična dilema. Navedeni razkorak izvaja na menedžerja neki pritisk (ki za menedžerja osebno predstavlja krizno situacijo): če je prekomeren, pa lahko povzroča tudi deviantna ravnanja. Menedžer se mora zavedati, da je filozofija podjetja s privzetimi nazori in vrednotami podlaga za oblikovanje temeljne politike: zamisli, vizije, poslanstva in smotrov; in za ciljno usmerjanje, zlasti glede načel in s tem vodil in pravil ciljnega obnašanja (Kralj, 1998, 168), kar pa zgolj pomeni, da mora menedžer v procesu ustvarjanja in usklajevanja osebnih vrednot z vrednotami pravne osebe zavzeti aktivno vlogo. Logično je, da bo pri tem menedžerjeva morala, kot skupek predpisov, norm, vrednot, idealov ipd., ki so sankcionirani s posebno notranjo, subjektivno sankcijo, katero menedžer kot oseba uporablja sam na sebi zaradi morebitnega kršenja omenjenih nravstvenih predpostavk (Tavčar 2000, 145), odigrala bistveno vlogo. Morale menedžerja pa ne ocenjuje zgolj on sam (čeprav je lastna negativna ocena lahko najbolj boleča), ampak to opravijo tudi deležniki pravne osebe, seveda upoštevajoč vsak svojo etiko in moralo, ter enostranski vidik zastopanega interesa. Ob tem pa se menedžer sreča tudi z vprašanjem moralne odgovornosti. Moralna odgovornost (Jelovac 2000, 168) je predvsem pojav, ki se kaže v tem, da so posamezniki in skupine sposobni zavestno prevzeti nase posledice svojih odločitev, obnašanja in delovanja. Za odgovornost se šteje le tisto obnašanje homo oeconomicusa, ki je pripravljen v svojem poslovnem življenju izpolnjevati dolžnosti in obveznosti, izražati poslušnost in spoštovanje do nadrejenih moralnih avtoritet in s svojimi postopki, povzročenimi z avtonomno voljo, vzeti v zakup tako njihove vzroke kot tudi učinke. Odgovornost je torej menedžerjev občutek obvezanosti, da se ravna po pravilih, ki jih nalagajo dobri poslovni običaji, veljavne norme in ustaljene zahteve okolja, v katerem posluje. Če nastopijo negativne posledice v delovanju, se za moralno odgovorno osebo šteje tista, ki je pripravljena ponuditi opravičilo, sprejeti posledice in ki ne poskuša prevaliti krivde na koga drugega. Odgovornost posebej prihaja do izraza kot lastnost ali vrlina tistih menedžerjev, ki so v pravni osebi na tistih mestih, ki jim nalagajo posebna pooblastila (torej reševanje kriznih situacij): zaradi pomembnosti posledic, ki jih njihovo odločanje in delovanje lahko povzroči, se od njih zahteva veliko znanje, spretnost in sposobnost pri izpolnjevanju zaupanih nalog (Jelovac 2000, 169). Tavčar (2002, 39 in 2005, 6 ter 2000, 142) je ob upoštevanju kriterija spoštovanja vrednot in zavzetosti za vrednote menedžerja oziroma njegov možen odnos do etike opredelil kot:

- šibak menedžer (visoko zavedanje, da je nujno spoštovati vrednote in nizka zavzetost za to): ne uveljavlja vrednot po principu »Saj vem, da bi moral…«;

- amoralen menedžer (nizko zavedanje, da je nujno spoštovati vrednote, in nizka zavzetost za to): zanemarja uveljavljanje vrednot po principu » Kaj me briga…«;

- nemoralen menedžer (nizko zavedanje, da je nujno spoštovanje vrednot, in visoka zavzetost zanje): zavestno deluje proti vrednotam po principu » Namen posvečuje sredstva«; in

- moralen menedžer (visoko zavedanje, da je nujno spoštovati vrednote, in visoka zavzetost za to): zavzeto uveljavlja vrednote po principu »Kar more, to mož je storiti dolžan«.

Kovač (1996, 61) pa ugotavlja, da se menedžerski pogledi, interesi in vrednote, ki tvorijo okvir njihovega pogleda na svet, medsebojno najbolj razlikujejo predvsem glede pojmovanja zgodovine in prihodnosti. Razvršča jih v tri idealne tipe:

- liberalni pogled prisega na postopno spreminjanje obstoječega, poudarja podjetniško vlogo človeka in njegove svobodne izbire. Njegovi temelji so globoko vsajeni v logiko tržne družbe, zato je njegovo izhodišče hedonistična narava človeka, racionalizem in individualizem.

- konzervatizem želi ohraniti obstoječi red in nasprotuje spremembam in inovacijam; prisega na kolektivne vrednote in skupne akcije: konzervativna tradicija upošteva štiri temeljne vrednote: religijo, družino, oblast in tradicijo.

- revolucionarni pogled vidi neprestano krizo, ki jo velja radikalno preseči. Pri tem Kovač poudarja, da se pogosto različni pogledi znajdejo na istih brežinah. V ekonomski teoriji in praksi se oblikujejo etična sodila, ki bi naj menedžerju hkrati predstavljala vodilo in zahtevo pri njegovem ravnanju ob vodenju pravne osebe. Za njih pa je tudi lahko značilno, da se pogosto izigravajo, ker so bila zastavljena na silo ali brez soglasja menedžerjev. Takšen poskus je navadno opredeljen kot menedžerski kodeks (Kodeks društva manager) (Kralj 1998, 160). Ko govorimo o etiki in morali menedžerja in pravne osebe, je potrebno povedati tudi naslednje: sodobni filozof Perelman (Švajncer 1995, 40) se je spraševal, kako bi bilo sploh mogoče razpravljati o vrednotah. Pri tem ga je zanimalo, ali obstajajo spremenljive racionalne metode, ki nam dajejo možnost, da raje izberemo dobro kakor zlo, pravičnost namesto krivičnosti, demokracijo namesto diktature. Ko je iskal logiko vrednostnih sodb, si je zastavil vprašanje, ali so te sodbe morebiti iracionalne ter izraz tradicije, strasti in predsodkov. Izsledki, do katerih je prišel, so bili zanj pravo odkritje, saj je ugotovil, da specifična logika vrednostnih sodb sploh ne obstaja in da je to, kar je iskal, že zdavnaj razvila neka stara, zdaj pozabljena in prezirana disciplina – retorika – stara veščina pregovarjanja in prepričevanja. Navedeno pa tudi menedžerju (seveda tistemu z dovolj elastičnim duhom) kaže, kako opredeljevati vrednostne sodbe pri reševanju kriznih situacij v pravni osebi ter kako vzpostavljati odnose z drugimi deležniki med katerimi posebno mesto zavzemajo družbeniki. 3.1.2 Menedžer in družbeniki pravne osebe 3.1.2.1 Razmere za pojav menedžerjev Fizična oseba, ki ima v sebi podjetniško žilico, lahko ustanovi pravno osebo, s katero bo izpolnjevala znane lastne interese; v njej bo seveda v odvisnosti od oblike pravne osebe, najprej opravljala vse posle sama. V takšni pravni osebi je sama lastnik deleža, upravljalec,

razpolaga z njo: sama planira, organizira, usmerja in nadzoruje dejavnost pravne osebe; vprašanje pa je, koliko tega uspešno zmore in tudi, ali ima namen v pravni osebi delati, ali ne (Kralj 1998, 71). Obstaja pa možnost, da sama sicer ostane lastnik, del svojih pravic in dolžnosti pa tudi vlog pa prenese na druge osebe. Pojav ločevanja lastnine od upravljanja je proces, ki še dandanes nenehno poteka z vedno novimi opredelitvami. Dejstvo pa je, da se še danes preučuje na metodoloških izhodiščih, ki sta jih v svoji študiji iz leta 1932 postavila Berle in Means. Raziskave se sicer razlikujejo pri definiranju posameznih dejavnikov, ki vplivajo na upravljanje, vendar se v osnovi uporablja naslednja razvrstitev dejavnikov, ki vplivajo na upravljanje (Bohinc in Bratina 2005, 138):

- lastništvo, ki temelji na domnevi, da pravno osebo upravlja tisti, ki je hkrati lastnik deležev, lastninska upravičenja in upravljalska funkcija pa so torej združeni v eni ali nekaj osebah (družini), ki lastniško upravljajo najmanj 80% delničarskega kapitala oziroma volilnih delnic pravne osebe;

- lastništvo večine volilnih delnic, kar pomeni dominantni vpliv na upravljanje na podlagi udeležbe s 50 do 80% v delničarskem kapitalu oziroma volilnih delnicah pravne osebe;

- manjšinsko obvladovanje, kar pomeni uresničevati prevladujoč vpliv na odločanje prek udeležbe 20 do 50% delničarskega kapitala v volilnih delnicah, ta številka pa se v premem sorazmerju z velikostjo pravne osebe zaradi večje razdrobljenosti delničarskega kapitala lahko pomika navzdol, celo do 5%;

- obvladovanje upravljanja na različne zakonsko predvidene načine, pri čemer se izpostavljajo predvsem nevolilne delnice, delnice z nesorazmerno volilno pravico, volilni trusti itd.;

- vodstveno upravljanje, s čemer razumemo premestitev upravljalskih upravičenj z lastnikov (delničarjev - družbenikov) na tiste, ki operativno vodijo poslovni proces in naj bi po osnovni zamisli le izvrševali voljo lastnikov.

Družbeniki torej prenesejo del svojih pravic (in obveznosti) na menedžerja. Strokovnjaki opredeljujejo, da družbeniki prenesejo na menedžerja vodenje poslov (Bohinc in Ivanjko 1999, 15), ki je opredeljeno kot vertikalna funkcija (organizacijsko, strokovno, kadrovsko in poslovno upravljanje premoženja pravne osebe) v razmerju do horizontalne funkcije (pravno urejanje zastopanja pravne osebe). Vplivi med menedžerjem in družbeniki pa s tem še zdaleč niso jasno in nedvoumno opredeljeni. 3.1.2.2 Medsebojni vplivi družbenikov in menedžerja V slovenski pravni teoriji je predvsem Šime Ivanjko povsem razločno opredelil razmejitve med pravno osebo kot samostojno pravno tvorbo in kot asociacijo lastnikov, družbenim podjetjem kot premoženjem, ki so ga delničarji oziroma družbeniki vložili v pravno osebo in ga upravlja uprava ter družbeniki, ki na skupščini uresničujejo svoje individualne pravice (Bohinc in Ivanjko 1999, 28). Delničarji pravne osebe sestavljajo skupščino. Ivanjko in Kocbek (Bohinc in Ivanjko 1999, 347) navajata, da je skupščina pravne osebe hierarhično gledano najvišji organ pravne osebe, v kateri delničarji praviloma uresničujejo svoje pravice v zadevah družbe. Skupščina odloča o temeljnih vprašanjih družbe, ki jih Bratina (Bohinc in Ivanjko 1999, 346) razmeji na kadrovske odločitve (imenuje in odpokliče člane nadzornega sveta, odloča o razrešnici članov nadzornega sveta in uprave, imenuje revizorja), poslovne odločitve (sprejemanje letnega

poročila, letnih bilanc in odločanje o delitvi dobička oziroma pokrivanju izgube, dajanje soglasij k posameznim poslovnim odločitvam na predlog uprave) in temeljne odločitve v družbi (sprejem in sprememba statuta, odločanje o zvišanju ali zmanjšanju osnovnega kapitala, sklenitev podjetniških pogodb, statusne spremembe, odločitev o prenehanju družbe). Dokončna menedžerjeva vloga in položaj v pravni osebi (ter nakazilo njegovih dvomov, potencialnih pritiskov) pa se oblikuje z uvedenim sistemom upravljanja v pravni osebi. Ivanjko (Bohinc in Ivanjko 1999, 28) ugotavlja obstoj temeljnih nasprotujočih si interesov ter razpravlja o organih pravne osebe kot o nosilcih različnih interesov. Ivanjko posebej opredeljuje:

- Dvotirni sistem upravljanja, v katerem je med organi jasno ločevanje interesnih sfer, ki jih organi predstavljajo. Poudarjena je razlika med družbeniki kot lastniki kapitala, vloženega v pravno osebo (skupščina je po avtorju značilen organ, v katerem se uveljavljajo individualni interesi družbenikov, ki so si lahko povsem nasprotni), ter menedžerjem, ki vodi in organizira poslovanje pravne osebe. Med obema se oblikuje še vmesni organ, nadzorni svet, ki skuša povezati družbenike z menedžerjem in zlasti razrešuje probleme nasprotujočih si interesov med menedžerjem in družbeniki.

- Enotirni sistem upravljanja, v katerem ni med organi jasnega ločevanje interesnih sfer, ki jih organi predstavljajo, in ki je brez nadzornega sveta kot vmesnega organa pravne osebe. Skupščina lahko namreč zgolj imenuje osebo, ki nadzoruje delo menedžerja in opravi pregled dokumentacije pravne osebe, njene blagajne, shranjenih vrednostnih papirjev in zalog blaga ter drugih stvari (Bohinc in Ivanjko 1999, 333).

Pozitivna zakonodaja in teorija tudi ureja medsebojna razmerja med organi pravne osebe: skupščino, nadzornim svetom in menedžerjem oziroma skupščino in menedžerjem. Kot končni prikaz razmerij pa je najbolje prikazal Bohinc (Balde 2008, 153): Menedžerji upravljajo premoženje, ki so jim ga zaupali lastniki. Menedžer je torej upravitelj in je beseda uprava za menedžment kar ustrezna. Nadzorni svet ima funkcijo nadzora in nikakršne pristojnosti upravljanja. Pristojnost poslovodstva (menedžerja) je funkcionalno potrebno razumeti kot vodenje, za razliko od upravljanja, nadzora, kar je pristojnost družbenikov oziroma skupščine delničarjev oziroma nadzornega sveta. Ivanjko in Bohinc (1999, 15) pa opozarjata, da je pri obravnavanju pravnega problema (op. kaj šele etičnega) omenjenih organov v kapitalskih družbah potrebno opozoriti, da je to le zunanja oblika zapletenega in raznovrstnega delovanja. Pomembno je še omeniti, kako pravna oseba, kot umetna družbena tvorba, z menedžerjem kot vodjem poslov pravne osebe in njenim zastopnikom uredi medsebojna razmerja. Statusni (korporacijski) položaj menedžerja je urejen v zakonih, ki urejajo status pravnih oseb, predvsem v Zakonu o gospodarskih družbah in v aktih pravne osebe. Glede ureditve pravic in obveznosti med pravno osebo in menedžerjem, ki presegajo ta korporacijski vidik (gre predvsem za ureditev obveznosti pravne osebe do menedžerja), pa Zakon o gospodarskih družbah nakazuje na pogodbo med pravno osebo in direktorjem (Senčur Peček 2008, 37). Navedene ugotovitve pa nikakor ne potrjujejo, da je menedžer pri vodenju pravne osebe popolnoma samostojen.

3.1.2.3 Menedžer kot izvajalec in predlagalec nalog Da menedžer v razmerju do lastniških organov družbe (skupščine delničarjev, nadzornega sveta) pri vodenju poslov pravne osebe ni popolna oziroma neomejeno samostojen dokazuje teorija podjetja kot namembnega premoženja. Po tej teoriji (Gostiša 1995, 34) je pravna oseba kapital, naložen v pridobitne oziroma gospodarske namene, ki se pravno personificira. To pomeni, da postane samostojni pravni subjekt, ki je ločen od svojih članov in katerega premoženje je ločeno od premoženja članov, zaradi česar ima pravna oseba kot namensko organiziran kapital tudi svoje lastne interese, ki so ločeni in včasih drugačni ali celo nasprotni interesom njegovih lastnikov (delničarjev – družbenikov). Najlažje je to prikazati z naslednjim primerom: medtem ko je npr. interes personificiranega kapitala (pravne osebe) v tem, da samega sebe stalno plemeniti in povečuje, je temeljni interes njegovih lastnikov -družbenikov, ravno nasproten, to je iztržiti od pravne osebe čim večji donos na njihov kapitalski vložek oziroma čim večje dividende na delnico. Iz teh razlogov je potrebno v zakonsko določenem sistemu upravljanja delniške družbe najti, kot že rečeno, ustrezno ravnovesje glede varstva interesov družbenikov na eni in varstva interesov (osamosvojenega) kapitala na drugi strani. Bohinc in Bratina (2005, 129) posebej poudarjata, da se pogosto srečujemo z nasprotjem med omejitvijo odgovornosti za obveznosti pravne osebe na eni strani in načelom svobodnega odločanja v poslovnih razmerjih na drugi strani. Kralj (1998, 158) pa poudarja, da je potrebno naglasiti moralo menedžerjev do lastnikov in upravljalcev pravne osebe, ki določajo okvire politike in dajejo oziroma jemljejo oblast v pravni osebi menedžerjem (postavljajo in odpuščajo menedžerje), ki tako postanejo njihovi zaupniki. Moralne dileme menedžerjev tako obsegajo tudi ravnanje v skladu z interesi lastnikov, čeprav je Zakon o gospodarskih družbah zelo jasen: uprava (menedžer) upravlja premoženje pravne osebe samostojno in na lastno odgovornost, kar pa le še poudari težo in stalno prisotnost dileme. Ker so si navedeni interesi v praksi mnogokrat nasprotni, je menedžer pogosto postavljen v položaj, ko mora sam presoditi, kateri interesi so odločilni in katerim mora posvetiti največ pozornosti. Nedvomno je gospodarski uspeh pravne osebe najpomembnejši in so delni interesi, ki bi temu nasprotovali, pravno nezavezujoči za organ vodenja (Bohinc in Bratina 2005, 130). Menedžer tako ni vedno postavljen samo pred dilemo (skrajna razlaga), ali naj skrbi za enostranske interese družbenikov ali za celostne interese pravne osebe. Predenj se vedno pogosteje postavlja tudi dilema vplivnih in nevplivnih družbenikov. Tavčar (2000, 200) ugotavlja:

- da so lastniki deležev (družbeniki) najvplivnejši udeleženci pravne osebe, zato so koristi, ki naj jim jih prinaša etično ravnanje menedžerjev, tesno povezane s cilji pravne osebe – saj so pravno osebo ustanovili kot instrument za doseganje teh ciljev (enostranski vidik). Cilji vsake pravne osebe pa so tudi rezultanta interesov vseh udeležencev (celostni vidik), ki te cilje privzemajo v zameno za koristi, ki si jih obetajo od pravne osebe, torej so tudi s stališča drugih udeležencev cilji pravne osebe povezani s koristmi – etičnost ciljev pravne osebe temelji predvsem na etiki koristi.

- udeležence pravne osebe pa zadeva tudi doseganje ciljev pravne osebe. Vplivni udeleženci lahko največkrat sami poskrbijo, da so razmerja pri doseganju ciljev pravne osebe pravična zanje, da torej ne postanejo sredstvo za doseganje teh ciljev, nevplivni udeleženci pa te možnosti nimajo, zato ostaja breme pravičnosti delovanja pravne osebe do njih na ramah menedžerjev.

- iz tega sledi, da etika ciljev meri predvsem na koristi, etika strategij (ciljev) pa predvsem na pravičnost. Seveda velja etika pravičnosti tudi za razporejanje koristi med vplivne udeležence, torej tudi za določanje ciljev pravne osebe, prav tako pa naj

etika koristi velja za razporejanje koristi med vse udeležence, ki prispevajo k doseganju ciljev pravne osebe.

- za zaključek lahko trdimo, da pri določanju ciljev ponavadi prevladuje etika koristi ob etiki pravičnosti, pri doseganju strategij (ciljev) pa etika pravičnosti ob etiki koristi. Za hitro in približno presojanje torej velja:

o Etičnost ciljev presoja menedžer predvsem z etiko koristi; o Etičnost strategij presoja menedžer predvsem z etiko pravičnosti.

Obema prejšnjima dilemama se pogosto pridruži še tretja: interesi vplivnih udeležencev (med katere z enostranskega vidika menedžerja s svojo možnostjo vpliva v skupščini ali na nadzorni svet nedvomno sodijo družbeniki) lahko neposredno ali posredno nalagajo menedžerjevo ravnanje, ki krši vrednote drugih udeležencev: menedžerji to lahko občutijo kot etično dilemo, ta pa povzroči stres (Tavčar 2002, 6). Razen tega ni vedno za vse deležnike enaka opredelitev, kaj je pravično, saj imajo po svojih položajih in interesih različna merila pravičnosti (npr. delitev po potrebah, po vložkih, po vplivnosti itd.). Navedene tri dileme dobijo posebno pozornost in zahtevajo posebne odgovore ob pojavu kriznih situacij. Tavčar (2002, 3) posebej poudarja, da lastniki (družbeniki) pričakujejo od menedžerja dovolj ustvarjalnosti in podjetnosti ter razsodnosti, ki omejujejo tveganja. Iz do sedaj predstavljenih ugotovitev pa je nesporno mogoče razbrati, da v najneugodnejši (ali ugodni?) varianti krizna situacija lahko za pravo osebo predstavlja tudi prenehanje obstoja, kar pa za menedžerja samo še poglobi njegovo etično stisko, še posebej takrat, ko obravnavani sliki razmerij v pravni osebi pridruži tudi zaposlene. 3.1.3 Menedžer in zaposleni v pravni osebi 3.1.3.1 Udeležba zaposlenih v pravni osebi Shein (Kralj 1998, 155) poudarja psihološko pogodbo, ki izraža stališča udeležencev pravne osebe, in ugotavlja, da se mora pravna oseba (op. v njenem imenu in za njen račun menedžer), potem ko so bili ljudje novačeni, izbrani, izurjeni in razporejeni k delu, osredotočiti na vzpostavitev razmer, ki bodo dolgotrajno zagotavljale visoko stopnjo izvedbe, torej učinkovito in uspešno, pa tudi dovoljevanje posameznim zaposlenim, da pokrijejo nekatere svoje najbolj pomembne potrebe (interese), s tem da so člani pravne osebe in da delajo v pravni osebi. Shein predpostavlja, da so učinkovito in uspešno delo ljudi, njihova zavezanost, zvestoba in navdušenje za pravno osebo in njene cilje ter njihovo zadovoljstvo ob njihovem delu odvisni od dveh pogojev:

- od stopnje zadovoljitve njihovih pričakovanj glede prispevanja in prejemanja v primerjavi s pričakovanji pravne osebe glede dajanja in dobivanja,

- narave tega, kar je bilo dejansko izmenjano (na temelju nekega sporazuma). Pri tem pa je potrebno poudariti, da prihaja med menedžerjem in (so)delavci do različnih opredelitev tako interesov kot tudi načinov njihovega izpolnjevanja. Urejanje razmerij med menedžerjem in predstavniškimi organizacijami oziroma skupinami delavcev, sodi med temeljne naloge – ustvarja notranje ravnovesje medsebojnih odnosov (plača ni nujno prvi in edini interes za izvajanje aktivnosti (so)delavcev). Menedžer mora pri tem na eni strani kot nosilec delodajalskih avtonomnih norm o pogojih dela izvrševati prisilnopravne avtonomne

norme o pogojih dela, po drugi strani pa je lahko soudeleženec pri kreiranju teh avtonomnih norm kot ena od pogodbenih strank kolektivnega pogajanja na ravni podjetja (Kresal-Šoltes 2008, 107). Pri tem mora menedžer zagotoviti (so)delavcem možnost uporabe pravice pogajati se in sklepati kolektivne pogodbe, pravice do informiranja, posvetovanja in participacije, pravice do združevanja in ustanavljanja združenj in sindikatov za zaščito ekonomskih in socialnih interesov ter pravice do kolektivnih akcij, vključno s stavko. Nesporno pa tako imenovano obliko socialnega dialoga na ravni podjetja (mikroraven) menedžer lahko tudi s pridom izkoristi – uporabi pri urejanju potencialnih ali nastalih kriznih situacij v pravni osebi z različnimi organizacijskimi oblikami delavcev. Občasno mora menedžer kot subjektivno označbo omejitve, praviloma pa kot orodje, ustrezno za uspešno reševanje kriznih situacij, upoštevati, da je tudi zakonsko urejanje odnosov v Evropi doživelo večje premike v smeri večjega sodelovanja in dejavnejše vloge delavcev pri upravljanju pravnih oseb. Knudsen ugotavlja, da se je delavska participacija na podlagi teoretičnih dognanj in praktičnih raziskav vse bolj uveljavila kot način za doseganje demokracije, socialne integracije in ekonomske učinkovitosti (Franca 2008, 121). Delavska participacija v širšem smislu zajema:

- sindikalno predstavništvo: stalno uveljavljanje (novih) pravic in interesov delavcev (preko sklepanja podjetniških kolektivnih pogodb in različnih oblik sindikalnega boja), učinkovito varstvo že pridobljenih delavskih pravic pred raznimi oblikami kršenja (z uporabo različnih pravnih in ne pravnih metod in sredstev sindikalne zaščite) in skrb za boljši »družbeni standard« delavcev (letovanja, cenejši nakupi, športno in kulturno udejstvovanje delavcev) (Gostiša in Miklič 1995, 180);

- delavsko soupravljanje: pravice v zvezi s sodelovanjem delavcev pri upravljanju uresničujejo delavci kot posamezniki ali kolektivno preko: sveta delavcev ali delavskega zaupnika, zbora delavcev in predstavnikov delavcev v organih pravne osebe (preko predstavnikov delavcev v nadzornem svetu pravne osebe, lahko pa tudi preko predstavnika delavcev v upravi družbe – delavski direktor);

- lastniško participacijo delavcev: tako imajo na upravljanje vpliv, kot ga ima njihov položaj v skupščini in nadzornem svetu pravne osebe;

- finančno participacijo: udeležba delavcev pri dobičku. Pomembnost menedžerjevih prizadevanj glede delavske participacije v pravni osebi pa najbolje ponazarja sam termin (njegova iznajdba in razlaga) participativni menedžment. V najširšem smislu pojem participativni (udeležbeni) menedžment označuje takšno poslovno organizacijsko vodenje (ravnanje menedžerjev), ki omogoča zaposlenim široko udeležbo na različnih (vseh) področjih v pravni osebi (pri odločanju, poslovnem rezultatu, lastništvu osnovnega kapitala itd.), zato da se čim višje in vsestransko integrirajo (vključijo) v pravni osebi, da bi optimalno aktivirali vse človeške potenciale v smeri večje poslovne uspešnosti (Gostiša 1996, 33). Izvajanje določil participativnega menedžmenta pa veliko pozornost posveča prav odnosu med menedžerjem in (so)delavci. 3.1.3.2 Menedžerjev odnos do (so)delavcev Realnost sodobnega sveta so raznoliki kulturni vzorci in življenjski slogi, ta raznolikost pa pogojuje tudi spremembe delovne kulture in organizacijske strukture v zaposlovanju (Greif 2006, 23). Menedžer z omejevanjem raznolikosti pri zaposlovanju oseb omejujejo razpoložljivi možni potencial pravne osebe – znanja, veščine, sposobnosti in izkušnje raznolike, talentirane delovne sile.

Tako pri zaposlovanju kot pri odpuščanju (so)delavcev (torej tudi in predvsem ob pojavu krizne situacije), ki na eni strani predstavljajo prvi formalni stik med menedžerjem in (so)delavcem oziroma na drugi strani zaključek (so)delovanja, pa mora menedžer nesporno upoštevati, da je pravica do dela, brez strahu pred diskriminacijo in nadlegovanjem, osnovna človekova pravica. Menedžer tako ne sme iskalca zaposlitve (kandidata) ali delavca, ki mu bo prekinil delovno razmerje, postavljati v neenakopraven položaj zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega, političnega ali drugačnega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali zaradi drugih osebnih okoliščin (6. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002). Menedžer se mora tako posebej izogibati (4. člen Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO), Ur. l. RS, št. 93/2007):

1. diskriminacije (postavljanje v neenakopraven položaj zaradi zgoraj naštetih diskriminatornih osnov):

- neposredne diskriminacije: le-ta obstaja zaradi osebne okoliščine takrat, če je oseba zaradi te osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba (drugi odstavek ZUNEO);

- posredne diskriminacije: le-ta obstaja zaradi osebne okoliščine takrat, če na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanje v enakih ali podobnih situacijah in pogojih postavljajo osebo z določeno osebno okoliščino v manj ugoden položaj kot druge osebe, razen če te določbe, merila ali ravnanja objektivno opravičujejo legitimni namen in če so sredstva za doseganje tega cilja primerna in potrebna (tretji odstavek ZUNEO);

- nadlegovanja: je nezaželeno ravnanje, temelječe na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njegovo dostojanstvo (5. člen 1 odstavek ZUNEO);

2. navodila, naj se neka oseba diskriminira; 3. viktimizacije: nekdo utrpi negativne posledice zato, ker se je pritožil zaradi

diskriminacije ali posredoval dokaze v zvezi z diskriminacijo. Seveda pa je potrebno pri upoštevanju zgoraj navedenih nedopustnih ravnanj menedžerjev do (so)delavcev izhajati iz ukrepov, izhajajočih iz nacionalne zakonodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih. Menedžer ima tako možnost, da v pravni osebi uvede in izvaja politiko enakih možnosti (Greif 2006, 23). Ti na ravni pravne osebe predstavlja uradno, javno zavezo in stališče pravne osebe na področjih, kjer je treba razviti in izvajati dejavnosti za preprečevanje diskriminacije in zagotavljanje enakih možnosti. Ta področja pa vključujejo: splošni pravni okvir podjetja, razpisovanje prostih delovnih mest, oglaševanje, nabor kandidatov, izvedbo zaposlitvenega intervjuja, usmerjanje in uvajanje delavcev ter prekinitev delovnega razmerja, a tudi: pogoji na delovnem metu, poklicno napredovanje, poklicno usposabljanje in izobraževanje ter podobno. Vse navedeno pa predstavlja osnovo za nadaljnje vodenje (so)delavcev.

3.1.3.3 Menedžer in vodenje (so)delavcev Nekateri strokovnjaki (Kralj 1998, 158) odnos med menedžerjem in (so)delavci opredeljujejo kot etiko vodenja ljudi, saj gre za uporabo moči, ki jo imajo menedžerji, da pridobijo sodelavce, da delajo v njihovo korist in korist pravne osebe. Eden najznamenitejših teoretikov menedžmenta Drucker (Gostiša 1996, 55) je v svojem delu Post-Capitalist Society opozarjal na ustrezen motivacijski pristop pri delu z ljudmi (poleg vodenja poslov podjetja in vodenja vodilnih je opredeljeval tudi vodenje ljudi). Menedžer se pri tem srečuje z različnimi elementi, ki zahtevajo ustrezno obravnavo: značilnosti individualnega vedenja (so)delavca (sposobnosti, osebnost, vrednote, verovanja, stališča, percepcija), problemi motivacije (ekonomske in neekonomske) in značilnosti vedenja skupin (vedenjske norme, vloge, skupinsko mišljenje itd.), ki lahko vplivajo na uspešno in učinkovito delo menedžerja in posledično na celotno pravno osebo. Tavčar (1997, 230), Lipičnik (1998, 29), Kovač (1996, 205), Kralj (1998, 149) in Gostiša (1996, 50) posvečajo motiviranosti pri delu posebno pozornost. Ocenjujejo, da je visoka stopnja motiviranosti (so)delavcev ključna za doseganje tako individualnih, subjektivnih in enostranskih ciljev, kot tudi, seveda ob ustrezni usklajevalni vlogi menedžerja, celostnih in skupnih (ali pa vsaj večinskih) ciljev pravne osebe. Tudi organizacijska znanost je posvetila problemu in elementu zavzetosti za delo velik pomen, pri čemer posebej izstopajo:

- teorija ekonomske motivacije: je osrednje vodilo klasičnih organizacijskih teorij, saj poudarja, da človek dela zato, da bi zaslužil;

- motivacijska teorija Adama Maslowa: rangira pet človeških potreb po njihovi pomembnosti in zaporedju;

- Herzbergova motivacijska teorija: posebna teorija o delovni motiviranosti, ki posveča posebno pozornost delovnim okoliščinam in jih deli na tiste, ki povzročajo nezadovoljstvo, če niso prisotne oziroma uresničene (higieniki), medtem ko druge delovne okoliščine lahko učinkujejo kot pravi motivatorji;

- motivacijska teorija Douglasa Mc Gregorja (teorija y): je v bistvu nasprotna trditev teorije x in temelji na podmeni, da povprečen človek a priori dela ne sovraži.

Prav teorija y tudi poudarja, da problemi niso zgolj v delavcih in njihovem odporu do dela, pač pa tudi v nesposobnosti ali pa nepripravljenosti menedžerjev, da bi človeški potencial ustrezno izkoristili kot gonilo za doseganje skupnih ciljev pravne osebe. Znanstveniki so razvili različne sisteme (metode) oziroma stile vodenja (Likert tako govori o avtokratskem, paternalističnem, konzultativnem in participativnem vodenju, Tavčar (1997, 237) o participativnem, delno participativnem, avtoritarnem in delno avtoritarnem vodenju, Kavčič (1991, 206) o avtokratično-demokratičnem, usmerjenem na ljudi in usmerjenem na delovne naloge, situacijskem in transakcijsko ali transformacijskem vodenju itd.). Z vidika naše obravnave menedžerja kot bistvenega deležnika pa je pomembno predvsem vprašanje, kaj menedžerja pritegne k vodenju in kakšen je njegov odnos do (so)delavcev. Na le-to pa ne more teorija ponuditi enovitega odgovora Škodljivo je, če menedžer po ustvarjenih klišejskih stilih vodenja, orientira svoje ravnanje in aktivnosti pri vodenju (so)delavcev, praviloma pa je tudi nemogoče izpolnjevati pravila samo enega stila vodenja. V praksi je priporočljivo prilagajati stil vodenja situaciji (tudi krizni), svojim osebnim težnjam ter (so)delavcem, da bi menedžer ustrezno zaključil zadano nalogo. Ustreznost, učinkovitost in uspešnost rešitve pa je prav tista, ki kaže na menedžerjevo

sposobnost zaznavati, upoštevati in obravnavati zapletene enostranske težnje (so)delavcev, vzpodbujati in ustvarjati njihovo motivacijo in tudi izpolnjevati interese (so)delavcev, ki se nesporno kaže v zadovoljstvu (so)delavcev in krepitvi ali ustvarjanju občutkov spoštovanja, zaupanja…… Nesporno bo torej menedžer kot merilo in oceno svojega vodenja na področju motivacije lahko zaznal (upošteval) stopnjo intenzivnosti identifikacije zaposlenih s cilji pravne osebe, ki pa se kaže pri (so)delavcih kot (Gostiša 1996, 54):

- sprejemanje skupnih interesov in aktivnosti za svoje, istovetenje s skupno dogovorjenimi cilji in prevzemanje statusa nosilcev učinkovitosti izvajanega procesov;

- podrejanje skupno dogovorjenim ciljem in aktivnostim in prevzemanje aktivne vloge izvajalca v izvajanju procesov;

- podrejanje skupno dogovorjenim ciljem in aktivnostim, posvečanje svoje pozornosti in aktivnosti drugim področjem, saj je delo le vir za preživetje;

- ustvarjanje odločitve, da ob prvi primerni priložnosti zapustijo pravno osebo, v kateri delajo in jih ne zanima več.

Odnos med menedžerjem in (so)delavci ter posledično izpolnjevanje popolnoma enostranskih ciljev v smislu doseganja enovitega cilja pravne osebe je zelo pomemben, menedžer pa ne sme izgubiti izpred oči tudi odnosa do oblik širših povezav posameznikov v okviru države in globalne skupnosti. 3.1.4 Menedžer in država ter globalne skupnosti 3.1.4.1 Menedžer in država Pravna oseba, v kateri je menedžer dobil mandat za opravljanje del in nalog, je ustanovljena v skladu s pravili domače države. Izraz država (Grad 2007, 167) v širšem pomenu zajema celotno družbeno skupnost na določenem ozemlju, ki jo ureja državna organizacija. Državna organizacija pa sprejema tudi pravne akte, kot odraz svojih lastnih odločitev in so obvezujoči za vse pravne subjekte na njenem ozemlju. Interesi (delni oziroma celo celostni) pravne osebe niso nujno vedno skladni s postavljenimi interesi države (oziroma njenih državnih organov) in lahko na poslovanju pravne osebe pustijo velik pečat. Pri svojem delovanju menedžer pogosto trči na odločitve državnih organov (zakonodajni, izvršilni, upravni in sodni), za katere je značilno (Grad 2007, 171), da so stalne institucije, katerih naloge opravljajo fizične osebe, torej ljudje, ki se s časom menjajo (so bodisi voljeni, bodisi postavljeni). Osebe so bodisi nosilci političnih funkcij bodisi državni uslužbenci, ki izvajajo oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so dana državnemu organu z ustreznimi predpisi. Država pa (seveda preko svojih državnih organov) izvaja določene finančne aktivnosti za zbiranje in trošenje materialnih sredstev, da bi se uresničevali splošno koristni cilji, ki pa se bistveno razlikujejo od finančne dejavnosti pravne osebe (javne finance). Za obstoj in delovanje pravne osebe je predvsem pomembna ena od značilnosti javnih financ - prisila, s katero (lahko) prihaja država, opirajoč se na pravico ukazovanja oziroma prepovedi, do potrebnih sredstev, a jim za to nudila bolj posredno korist (protivrednost).

Pravna oseba sodi med pasivne subjekte javnega financiranja (Pernek 1999, 24), saj na eni strani nastopa med koristniki javnih služb, na drugi strani pa prispeva za njihovo financiranje v obliki različnih javnih dajatev. Pravna oseba je tako v neposrednem stiku (balansiranju interesov) z aktivnimi nosilci javnega financiranja (organi države in lokalnih skupnosti, krajevne skupnosti, zavodi javnih služb, skladi lokalnih skupnosti), ki skrbijo za zbiranje družbenih dohodkov, ter drugimi pristojnimi telesi, ki skrbijo za urejanje odnosov med aktivnimi in pasivnimi subjekti (sodišča, računsko sodišče, davčna uprava ipd.). Država s svojimi državnimi organi zbrana materialna sredstva porablja v obliki javnih izdatkov z namenom, da zadovolji javne potrebe. Za pravno osebo imajo lahko pomembno stališče nekateri izdatki, s katerimi želi država doseči druge cilje za doseganje političnih, finančno-tehničnih, ekonomskih ali socialnopolitičnih vidikov. Praviloma bolj neposreden vpliv na pravno osebo lahko ima odločitev države, da za nosilca financiranja posameznih nalog oziroma izdatkov, določi lokalno skupnost, oziroma da širši ali ožji lokalni skupnosti daje dotacije (finančna pomoč v primeru, da ta nima dovolj sredstev za opravljanje svojih rednih nalog) oziroma subvencije (oblike finančne pomoči za opravljanje konkretnih nalog v interesu lokalne skupnosti). Nesporno pa se pravna oseba pojavi kot plačnik denarnih sredstev, ki za državo predstavljajo fiskalne prihodke in sicer (Pernek 1999, 103-107): 1. davščin, ki sodijo med najpomembnejše vire javnih prihodkov. Mednje sodijo:

- takse (pristojbine), ki so obvezne dajatve za določene storitve, ki jih opravljajo pristojni državni organi (upravni organ, sodišče) ter druge javne službe na zahtevo strank;

- prispevki, ki so denarne dajatve oseb ali gospodarskih družb, ki predstavljajo nadomestilo za določene storitve ali skupno korist, ki jo nudi javna skupnost;

- davki, ki so finančni instrument, s katerim država financira javne izdatke (davek od premoženja in premoženjskih pravic, dohodka, dobička, davek na dodano vrednost ipd);

2. carin, ki imajo zraven fiskalne(zbiranje finančnih sredstev) tudi zaščitno funkcijo; 3. parafiskalitet. Zaradi dejstva, da država ob zadovoljevanju javnih potreb pravni osebi praviloma ne nudi nobene neposredne protivrednosti, a tiste, ki zadovoljujejo tudi področje interesov pravne osebe, so posredne in nematerialnega značaja in se jih najpogosteje ne da izraziti v denarju, lahko v pravni osebi obstaja velik konflikt interesov z interesom države. Seveda bo zahteval menedžerjevo posredovanje, da bi reševali morebitno krizno situacijo in usklajevali nasprotujoče si enostranske interese družbenikov, pravne osebe in države. Pravna oseba lahko posluje na območju več različnih držav, kar zahteva, da opravlja svoje aktivnosti v skladu z različnimi opredelitvami osnov javnega financiranja. Posebno zahtevo za menedžerja in delovanje pravne osebe pa predstavlja tudi poslovanje v t.i. naddržavni skupnosti (Evropska skupnost). Nesporno mora menedžer poznati slabosti in prednosti takšnih razmer in jih s pridom izkoristiti v celostni interes pravne osebe. Kot primer določenih posebnih omejitev, ki jih država zastavlja menedžerjem, je potrebno omeniti razne omejitve v zvezi z gibanjem delovne sile (omejitve pretoka) med različnimi državami ter morebitne embarge (tako nakupa kot tudi prodaje delovnih sredstev kot tudi končnih izdelkov).

Na koncu je potrebno poudariti, da bo država za zbiranje sredstev za delovanje državnega aparata nesporno težila k temu, da bo menedžer upošteval stari rek: »Daj cesarju, kar je cesarjevega«. Pravna oseba ne sodeluje zgolj z državo kot enotnim zunanjim deležnikom. Na ozemlju, kjer izvaja svoje interese, se srečuje tudi z ožjimi skupinami ljudi. 3.1.4.2 Menedžer in teritorialne skupnosti Posebno vrsto ožjih družbenih skupin (t.i. teritorialne skupine), ki so se izoblikovale v bolj ali manj zaključene enote zaradi skupnega življenja ljudi na določenem geografskem območju, predstavljajo lokalne skupnosti (Grafenauer 2000, 14). Že sama opredelitve lokalne skupnosti za pravno osebo predstavlja dodatni izziv in probleme pri usklajevanju interesov (Grafenauer 2000, 14-22):

- »lokalna« prikazuje navezanost ljudi na določeno ožje območje, posebej pa je potrebno poudariti, da je pomemben subjektiven odnos do navezanosti in ne »zakonska« ureditev le-tega;

- »skupnost« (vaška, krajevna, lokalna ipd.) prikazuje in razodeva sodelovanje in povezovanje ljudi z namenom zadovoljevati vrste vsakodnevne potrebe v številnih in raznovrstnih dejavnostih (npr. otroško varstvo in šolanje otrok, osnovna skrb za zdravje, zagotavljanje kulturnih in športnih dobrin, komunalna ureditev prostora in komunalne storitve, verska dejavnosti, varnostna vprašanja ipd.), povezane z več ali manj zavesti o pripadnosti skupnosti (subjektiven in enostranski odnos posameznika do skupnosti).

Lokalne skupnosti lahko predpisujejo davke in druge dajatve le ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Zakon o lokalni samoupravi tako določa, da pripadajo občini davki od premoženja, na dediščine in darila, na dobitke od iger na srečo, na promet nepremičnin in še nekateri drugi davki, del prihodkov od dohodnine, takse (upravne takse, krajevne takse, takse za uporabo igralnih avtomatov) in pristojbine. Prav tako pa je država dolžna zagotoviti občini dodatna sredstva za financiranje nalog, ki jih prenese v upravljanje občini (Kaučič 2007, 365). Razen v primerih, ko država prenese svoja pooblastila na lokalno skupnost (in ta je potem lahko v primeru neizpolnitve potreb pravne osebe ustrezno sankcionirana), način, vrsta in pogostost sodelovanj menedžerja v imenu pravne osebe z lokalno skupnostjo predstavljajo svobodno izbiro, ki bi naj potešila tako enostranske interese deležnikov, pravne osebe kot tudi lokalne skupnosti. Vsekakor pa se mora menedžer zavedati, da ugodna rešitev določenega problema lokalne skupnosti lahko veliko doprinese tudi k ustreznim odzivom menedžerjevih (so)delavcev, ki praviloma na območju lokalne skupnosti živijo in tam nastopajo tudi kot člani (aktivni ali pasivni) lokalne skupnosti. Večja svoboda pri usklajevanju medsebojnih interesov med pravno osebo in lokalno skupnostjo, da bi se zmanjševala funkcija formalne prisile (in s tem povezanih neposrednih sankcij), daje menedžerju vsekakor večji manevrski prostor za predloge in odločitve pri usklajevanju interesov. Določeno stopnjo večje formalnosti predstavljajo samoupravne lokalne skupnosti (Grafenauer 2000, 23), saj predstavlja slednja posebno organizacijsko tvorbo, v kateri delujejo posebej oblikovani organi z izvoljenimi predstavniki prebivalcev z ozemlja, točno določenega s

pravno normo (ki pa ni vedno nujno v skladu z lokalno skupnostjo). Ta so v Republiki Sloveniji občine, pokrajine in združenja. Ljudje v neposrednem ali posrednem okolju pravne osebe so vsekakor zelo zainteresirani, da izpolnijo svoje interese. Ker so kot posamezniki v koristni izvedbi svojih aktivnosti zelo omejeni (že zaradi možnosti, da predstavijo svoje interese in nato uveljavljajo svoje enostranske interese kot celovite in skupne širši skupnosti), poskušajo posamezniki združiti interese in prikazati ter uresničiti svoje individualne enostranske interese v obliki urejenih enot – ustanov ali organizacij. 3.1.4.3 Menedžer in neprofitne organizacije Osnovni cilj ustanov ali organizacij, ki bi zadovoljevale takšne individualne enostranske interese pa ni neposredni ekonomski rezultat – dobiček, temveč izpolnjevanje poslanstva organizacije. Trstenjak (Šporar 2002, 314) opredeljuje definicijo neprofitnosti: Z neprofitnostjo ne razumemo tistega delovanja, med katerim se ne ustvarja dobička, ampak tisto, kjer se razlika med prihodki in odhodki ustvarja, vendar se ne deli niti med lastnike niti med člane niti si ga ne sme deliti uprava ali drug organ pravne osebe, ampak se dobiček oziroma presežek prihodkov nad odhodki lahko uporabi le za financiranje dejavnosti oziroma namena, za katerega je ustanovljena pravna oseba. Mednarodna klasifikacija neprofitnih organizacij (The International Classification of Non-Profit Organizations – ICNPO) obsega 12 skupin nepridobitnih organizacij, ki delujejo na naslednjih področjih (Tavčar 2005a, 17): kultura in rekreacija; izobraževanje in raziskovanje; zdravstvo; socialne storitve; naravno okolje; razvoj in prebivališča; pravne storitve, interesne dejavnosti, politične organizacije; dobrodelne organizacije in organizacije za pospeševanje prostovoljstva; mednarodne neprofitne organizacije; verske organizacije; poslovne in strokovne organizacije, sindikati; druge nepridobitne organizacije. Takoj je potrebno poudariti, da tudi država ustanovi organizacije, javne negospodarske službe - t.i. javne zavode za opravljanje dejavnosti na zgoraj navedenih področjih. Vendar ljudje pristopijo in organizirajo lastne neprofitne organizacije na teh področjih (zasebne zavode) zaradi prepričanosti, da država na njim možnem področju ne posreduje v skladu z interesi ljudi (nima interesa) ali ne stori dovolj. Država sicer lahko nato zavodu, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje javne službe, podeli tudi koncesijo, ta pa se lahko podeli tudi pravni osebi, društvu, drugi organizaciji in tudi posamezniku, če izpolnjuje predpisane pogoje (če te dejavnosti izvaja zasebni sektor organiziran tudi v pridobitne namene, mora ustanoviti pravno osebo). Če povzamemo bi lahko trdili, da:

- država za izvajanje javnega interesa organizira javne organizacije, oziroma podeli koncesije zasebnim organizacijam, za doseganje javnega dobra, ki je dostopno vsem (javni zavodi in zasebne neprofitne organizacije s koncesijo), medtem ko

- državljani za izvajanje skupnega interesa organizirajo zasebne organizacije za doseganje skupnega dobra, ki je dostopno nekaterim (neprofitne nevladne organizacije v obliki pravnih oseb, zavodov, ustanov in društev v skladu s pozitivno zakonodajo pravne države).

Badelt (Tavčar 2005a, 30) pogosto razvršča neprofitne organizacije v tri skupine:

- upravi bližnje neprofitne organizacije (številne organizacije s socialnimi, kulturnimi in znanstvenimi cilji),

- gospodarstvu bližnje neprofitne organizacije (zadruge šibkih udeležencev na tržišču, ki si skušajo okrepiti položaj na tržišču) in

- čiste neprofitne organizacije (večinoma mlade organizacije, ki nastajajo iz idealističnih skupin – karitativne organizacije, solidarnostne skupine, politična združenja, kulturna društva, društva za dejavnosti v prostem času).

Menedžer bo tako priča pritiskov za pomoč pri izpolnjevanju interesov neprofitne organizacije. Največkrat se bo to kazalo kot prošnja za finančno pomoč na podlagi prejetih pisnih vlog, telefonskih ali osebnih prošenj. Ker so prejemki neprofitnih organizacij (prodaja storitev, iz državnega proračuna ali članarine) nezadostni poskušajo neprofitne organizacije pridobivati tudi sredstva v pravnih osebah. Nesporno je menedžerjeva odločitev, da pomaga neprofitni organizaciji v obliki darila oziroma donacije (ki bo nesporno upoštevana tudi pri obračunu davka na dobiček pravne osebe), sprejeta z namenom izpolnjevati celostni interes pravne osebe. Pomaga pa lahko predvsem kot darilo, ki bo (Tavčar 2005a, 263):

- vplivalo na javno mnenje o pravni osebi, ki skuša sporočati svojo zavzetost za krajevno okolje, za naravno okolje, za ljudi v stiskah, za kakšen poseben namen. Podjetja z negativno podobo (naftne družbe, proizvajalci cigaret, proizvajalci vojaške opreme) skušajo to podobo kompenzirati, druge pravne osebe pa si skušajo zagotoviti naskok pred konkurenti;

- prinašalo koristi sodelavcem pravne osebe, te pa bodo spodbujale pripadnost in zavzetost sodelavcev. Koristi so lahko neposredne (ustanova za varstvo otrok, ki jo podpira pravna oseba) ali posredne (darila nepridobitnim organizacijam v krajih, kjer živijo sodelavci);

- podpiralo trženjske dejavnosti pravne osebe. Ko delijo brezplačne primerke novega proizvoda, bodo ob predaji le teh neprofitnim organizacijam pridobile sloves podpornika neprofitne organizacije

Taka darila so del uresničevanja družbene odgovornosti, ki smo jo že nekoliko obravnavali v poglavju 2.3 in se zdaj k njej vračamo. 3.1.5 Omejitve (priložnosti) zaradi družbene odgovornosti Za delovanje in uresničevanje principa družbene odgovornosti v pravni osebi veliko mero odgovornosti nosi vsekakor tudi menedžer kot vodja pravne osebe. Menedžerjeva osebna stališča o nujnosti in potrebnosti uresničevanja kriterijev družbene odgovornosti (ter sploh njegova seznanjenost z navedenim terminom) vsekakor zelo vplivajo na celotno uresničevanje družbene odgovornosti pravne osebe in so vsekakor odvisna od menedžerjevega uresničevanja/ujemanja s stališči izvajanja/uvajanja ideje lastnega smisla, ki smo ga že opredelili v poglavju 3.1.1.1 ( Smisel kot gonilo delovanja). Navedeno nesporno poudarja tudi Knez-Riedl (2006-7), ki poudarja, da je družbena odgovornost najpristnejša, če izhaja iz notranjih vzgibov, samoiniciativnosti in prostovoljnosti. Nesporno navzven menedžerjeve osebne odločitve, da upošteva družbeno odgovornost, ne bodo takoj in jasno razvidne javnosti/okolju, medtem ko pa bo interes pravne osebe takoj in neizpodbitno razviden. Potočan in Mulej (2007, A129-130) najsplošneje opredeljujeta družbeno odgovornost pravne osebe kot:

1. odgovornost vseh subjektov poslovanja (predvsem družbenikov in menedžerjev) za oblikovanje in izvajanje akcij, ki so usmerjene v uresničevanje celote potreb in interesov:

o okolja pravne osebe ( tj. naravnega, socialnega, družbenega) in o podjetja samega (tj. notranjih interesov).

2. obveznost, da subjekti poslovanja svoje delovanje izvajajo v skladu z zakonodajo in v skladu z veljavnimi vrednostmi in cilji okolja (vseh pomembnih okolij).

Hkrati opredeljujeta tudi različne znane pristope pravnih oseb za izvajanje družbene odgovornosti in sicer:

- zadržani pristop, ki predstavlja odziv pravne osebe na družbene zahteve, pri čemer pravna oseba zanika svojo odgovornost za uresničevanje potreb in zahtev skupnosti;

- obrambni pristop, ki priznava obvezo za etično vedenja, pri čemer člani pravne osebe upoštevajo zakone in svoje delovanje dosledno usklajujejo z zakonskimi zahtevami;

- prilagoditveni pristop, ki priznava potrebo po podpori družbeni odgovornosti, saj poskušajo subjekti pravne osebe z odgovornim delovanjem zagotoviti uravnoteženo uresničevanje različnih interesov pravne osebe, in

- proaktivni pristop, ki temelji na aktivnem prizadevanju za uresničevanje družbene odgovornosti, pri čemer poskušajo subjekti pravne osebe oblikovati družbeno odgovorno vedenje, spoznati (interese in) potrebe različnih skupin in uporabiti vire pravne osebe za doseganje uravnoteženih ciljev delovanja.

Najbolje nevarnosti/priložnosti pravne osebe pri obravnavi družbene odgovornosti ponazarja Poročilo Evropske komisije Izvajanje partnerstva za rast in delovna mesta: Evropa – središče odličnosti za družbeno odgovornost podjetij, izdano konec meseca marca 2006. Komisija podaja svoj pogled na nadaljnje spodbujanje družbene odgovornosti pravnih oseb (Golob in Podnar 2006A, 3) tako:

- krepitev ozaveščenosti in izmenjava najboljših praks (poudarek dvigu stopnje ozaveščenosti o družbeni odgovornosti);

- podpora pobudam deležnikov (pobuda vključevanju vseh deležnikov določene pravne osebe);

- obveščanje potrošnikov in transparentnost (čim večja informiranost potrošnikov); - raziskave (nujnost izvedbe interdisciplinrnih raziskav glede družbene odgovornosti); - izobraževanje (vseživljensko učenje kot del družbene odgovornosti); - male in srednje velike pravne osebe ( poseben poudarek le tem in nujnost specifičnega

pristopa k družbeni odgovornosti); - mednarodna razsežnost družbene odgovornosti (družbena odgovornost pravnih oseb

na mednarodni in globalni ravni). Menedžerju lahko koncept družbene odgovornosti pravne osebe zatorej predstavlja dobro in kvalitetno izhodišče za opredeljevanje novih, inovativnih rešitev kriznih situacij (bodisi nevarnosti bodisi priložnosti) in torej postane ena od strokovnih priložnosti za reševanje le-teh.

3.2 STROKOVNE OMEJITVE (PRILOŽNOSTI) 3.2.1 Ekonomska določila Ne glede na to, koliko stvari imamo, ljudje hočemo vedno več. Ravno koncentracija ljudi na izpolnjevanje svojih potreb in želja pa povzroči nesorazmerje z dobrinami, ki so na razpolago. Redkost proizvodnih dejavnikov ter posledično dobrin in storitev za zadovoljevanje človeških želja in potreb predstavlja osnovni ekonomski problem. Prav navedena redkost nas sili v izbiro med alternativnimi možnostmi oziroma v odločanje. Redkost in njena odprava predstavljata bistvo ekonomije. Ekonomija preučuje (Prašnikar 1999, 35):

- načine, kako družba uporablja omejena materialna sredstva in kako jih deli med posameznike ter družbene skupine;

- načine, kako se proizvodnja, menjava, delitev in poraba družbe ter posameznika menjajo v času;

- učinkovitost družbe in posameznika pri gospodarjenju z redkimi sredstvi. Ekonomija navedene probleme preučuje na dveh področjih, ki pa sta komplementarni (Prašnikar 1999, 33):

- mikro področju (mikroekonomija), ki ponuja zelo natančno analizo obnašanja posameznih ekonomskih osebkov (potrošnikov, gospodinjstev, pravnih oseb, investitorjev ipd.) in njihovega odločanja o posameznih dobrinah;

- makro področju (makroekonomija), ki proučuje delovanje ekonomije kot celote, zato poenostavlja posamezne dele analize s ciljem pridobiti celotno sliko delovanja gospodarstva.

Da bi lažje in učinkoviteje dosegali svoje cilje, so se ljudje naučili povezovanja, sodelovanja oziroma vstopanja v medsebojne odnose. Ena izmed organizacijskih oblik takšnega sodelovanja je nesporno pravna oseba, ki ima kot gospodarska in pravna tvorba (z vidika ekonomike podjetja) praviloma pridobitni namen (ustvarjanje dobička) z gospodarjenjem. Bojnec etc (2007, 22) ga opredeljuje kot zavestno dejavnostjo, katere namen je zmanjšati omejenost dobrin, s katerimi zadovoljujemo naše potrebe. Pravne osebe pa nikakor ne smemo obravnavati zgolj kot samostojno celico. Omenili smo že komplementarnost obeh področij (makro in mikro ekonomije), saj nesporno pravna oseba uresničuje svoje interese v okolju, ki pa projicira svoje interese prav na delovanje pravne osebe (in obratno). Tak širši okvir, kjer pravno oseba poskuša izvesti svoje ekonomske interese, imenujemo trg, ki ima specifične mehanizme delovanja. Poznavanje zakonitosti obeh področij je torej za menedžerja nuja. Če so zakonitosti delovanja družbe na področju uresničevanja ekonomskih interesov za menedžerja eksterni dejavniki, pa lahko menedžer intenzivno ureja ekonomske zakonitosti delovanja pravne osebe. Veda o gospodarjenju na mikroekonomski ravni, podrobneje na ravni pravne osebe, je ekonomika podjetja, ki se ukvarja s proučevanjem organiziranosti in strukture pravne osebe, procesov v njej, z njenim ravnanjem in analizo okolja v kateri pravna oseba deluje (Bojnec etc. 2007, 33). Ekonomiko podjetja lahko opredelimo kot »normalno znanost« ( prevladujoča, splošno sprejeta znanstvena spoznanja), ki ima opredeljeno najmanj (Rebernik 1997, 23):

- področja objektivne stvarnosti, ki naj jih raziskuje; - probleme, s katerimi se naj ukvarja; - eksperimente, ki naj jih izvaja; - metodološki instrumentarij, ki ga uporablja pri raziskovanju; - »vzorčne« rešitve za najbolj pogosto zastavljene probleme; - svoje neresnice in svoje neuspehe, pa tudi; - svojo znanstveno in laično publiko.

Pri obravnavi mikro področja – pravne osebe je osnovni ekonomski problem torej, kako naj pravna oseba neomejene potrebe oziroma želje čim učinkoviteje zadovoljiti z omejenimi proizvodnimi dejavniki in dobrinami. Menedžer mora v pravni osebi najti bistvo delovanja pravne osebe, k temu pa lahko z ekonomskega vidika pomagajo odgovori na naslednja vprašanja (Prašnikar 1999, 19):

- Kaj na se proizvaja in koliko posamezne dobrine naj se proizvaja? - Kako naj se dobrine proizvajajo? - Za koga naj se proizvaja?

Nesporno so proizvodni dejavniki, ki jih podjetje zaposluje, omejeni, zato je treba z njimi ravnati gospodarno. To pomeni, da poskuša pravna oseba ob čim manjši vrednosti proizvodnih dejavnikov doseči čim večjo vrednost proizvedenih dobrin (Bojnec etc. 2007, 18). Da bi lažje iskali odgovore na zgoraj navedena bistvena vprašanja obstoja in delovanja pravne osebe, pa mora menedžer nesporno biti seznanjen vsaj z osnovami (najpomembnejšimi koncepti) ekonomike podjetja (Rebernik 1997, 21):

- alokacijo proizvodnih tvorcev, - oportunitetnimi stoški, - opadajočimi mejnimi donosi, - marginalno analizo, - cilji poslovanja, - časovno dimenzijo poslovanja, - eksternalijami in - časovno vrednostjo denarja.

Edino z inoviranjem je mogoče preusmeriti opadajoče donose v rastoče, pri čemer je potrebno poudariti, da Drucker (Gostiša 1996, 55) v svojem delu Post-Capitalist Society zraven vodenja ljudi opredeljuje kot nujno in potrebno menedžerjevo opravilo za delovanje pravne osebe tudi vodenje poslov podjetja in vodenja vodilnih. 3.2.2 Vodstvena določila 3.2.2.1 Zgodovinski razvoj obravnave vodenja Medtem, ko smo segment vodenja ljudi ter bistvene značilnosti v poglavju 3.1.3.2 (Menedžer in vodenje (so)delavcev) že opredelili, si poglejmo, kaj opredeljuje in katere izzive (in nevarnosti) postavlja pred menedžerja celoten segment vodenja. Drucker je nato v svojem delu Management: Tasks, Responsibility, Practices določil, da mora menedžer izpolnjevati pet funkcij (Kovač 1996, 194):

1. Menedžer postavlja temeljne cilje in odloča o načinih njihovega doseganja. 2. Menedžer organizira vse poslovne funkcije v podjetju in ustvarja organizacijsko

strukturo podjetja. 3. Menedžer spodbuja in združuje ljudi v skupine, usmerja njihovo odgovornost, njihovo

promocijo in nagrajevanje. 4. Menedžer nadzira in meri poslovne dejavnosti. 5. Menedžer razvija podjetniške sposobnosti ljudi.

Poglejmo si, kako je obravnava nalog menedžmenta potekala skozi razvoj teorije menedžmenta. Kralj (1998, 36-37) pojasnjuje, da je konec devetnajstega stoletja nov sistem proizvajanja kot osnova za sodoben kapitalizem povzročil tudi potrebo po menedžmentu. Od takrat je mnogo teoretikov razmišljalo o nalogah menedžerja:

- Začetki znanstvenega menedžmenta segajo v čas taylorizma, ki je dajal prednost delavniškemu vidiku preučevanju dejstev (analizi) in točni vrednosti o problemih kot podlagi za ukrepanje, namesto nekdanjega pravila »preko palca«,

- Gilbretha sta zastavila cilj »najboljše poti« za opravljanje dela in podala svoj prispevek k preučevanju gibov,

- Fayol je opredeljeval dejavnosti (vršnega) splošnega menedžmenta kot funkcijo menedžmenta (planiranje, organiziranje, ukazovanje, koordiniranje in kontroliranje). Razvil je tudi štirinajst načel menedžmenta: delitev dela, avtoriteta, disciplina, enotnost ukazovanja, enotnost vodenja, podrejanje posameznih interesov splošnim interesom, nagrajevanje, centralizacija, hierarhija, red, pravičnost, stabilnost osebja, dajanje pobud in enotnost duha.

- Max Weber je izdelal model idealne birokracije kot sistema menedžmenta z delitvijo dela, menedžersko hierarhijo, formalnim izbiranjem zaposlenih, usmerjenostjo v kariero, formalnimi pravili ter brezosebnostjo.

- Pristop k obravnavanju pomembnosti kot pot k proučevanju človeških odnosov in vedenja v vedenjski znanosti.

Kralj poudarja, da je nastala tudi »džungla menedžerskih teorij«, če se te uporabljajo ločeno. Potrebna je združitev zamisli, za kar so uporabljeni naslednji pristopi:

- kontingenčni pristop, ki poudarja, da ni mogoče razviti samo enega načina obvladovanja pravne osebe, ki bi deloval najbolje v vsaki situaciji: nasprotno, načini so pogojeni s situacijami in jih je treba razvijati in prilagajati;

- gibanje za boljšanje kakovosti, ki vodi k vedenju za ugled pravne osebe in ne samo h kakovosti izdelkov in storitev;

- sistemski pristop kot gledanje na pravne osebe kot sisteme, sestavljene iz sestavin, ki delujejo v okolju v razmerjih z drugimi sistemi kot zapletene celote.

Posebej se bomo posvetili sistemskemu razmišljanju kot najpomembnejšemu koraku k uspešnemu in celovitemu vodenju. 3.2.2.2 Sistemsko razmišljanje Teorija je v zgodovini opredeljevala mnoge dejavnosti in naloge, ki jih menedžer pri vodenju pravne osebe mora izvajati, da bi on sam (kot vodja) in pravna oseba (kot pravni subjekt) preživela v okolju, polnem brezkompromisnih borb. Že v prvem delu naše raziskave smo obeležili bistvene značilnosti okolja (kompleksnost, kaotičnost, krizne situacije…), ki bi praviloma menedžerju lahko porušile iluzijo idealnega sveta ter njegove sanje spremenile v

more. Samostojno obvladovanje vseh zadev do podrobnosti, poenostavljeno (uspešno) reševanje popolnoma vseh problemov in izkoriščanje vseh prednosti ter neprekinjena in naraščajoča uspešnost vodenja pravne osebe, vse to nesporno predstavlja ob menedžerjevi zastavitvi takšnega cilja vnaprejšnji recept za njegov hiter propad. Enostavnost razmišljanja o zapleteni stvarnosti, kakor koli jo že želimo definirati, je škodljiva, ker vodi v spreglede. Popolna celovitost je nedosegljiv ideal, zato bo menedžer naredil bistven korak naprej pri vodenju pravne osebe, ko bo z vidika delovnega postopka upošteval, naj obravnava objekt postopno, da bi se dovolj približali celovitosti na način (Mulej 2000, 64, 96), da bo:

- najprej opredelil množico bistvenih vidikov, pri čemer bo seveda odvisen od subjektivne, po možnosti sodelovalno medstrokovne ocene tistih, ki objekt obravnavajo;

- potem opredelil množico bistvenih odnosov (relacij) med izbranimi vidiki, zopet glede na to, kaj štejejo za bistveno tisti, ki objekt obravnavajo;

- v tretjem koraku (vzporedno) omogočil obravnavo s posamičnih vidikov uvedene posamične sisteme tistim, ki so za njih specialisti, posamično ali v timih (enostrokovna in mnogostrokovna faza);

- v nadaljevanju občasno prekinil tako specialistično obravnavo, zato da medstrokovno obravnava spoznanja specialistov in iz njih izvedene medsebojne vplive;

- potem po potrebi zopet nadaljeval tudi specialistična, enostrokovna in mnogostrokovna obravnavanja;

- v končni fazi omogočil, da pridejo v ospredje soodvisnosti in iz njih izvedeni atraktorji, interakcije in emergentne sinergije med vidiki/sistemi;

- vedno znova s pomočjo povratnih zvez preverjal, ali bi bilo treba opredelitev obeh množic prenoviti ali spremeniti;

- tako se bližal zadostni in potrebni celovitosti, ki je skladna z zakonom potrebne in zadostne celovitosti;

- dosegel, da bi moralo dati podlago za utemeljeno ukrepanje, ko poskusi spoznanja uporabiti, da bi obravnavani pojav obvladoval.

Sistemsko razmišljanje (Mulej 2000, 49) bodisi tisto brez znanstvene podlage ali tisto na temelju dialektike ali sistemske teorije in kibernetike, se trudi doseči način razmišljanja in delovanja, ki ima naslednje lastnosti (ki skupaj tvorijo sistem, celoto):

1. celovitost (namesto enostranskosti), 2. poglobljenost (namesto površnosti), 3. interdisciplinarnost (medstrokovnost) in transdisciplinarnost (pogled preko meja lastne

stroke) (namesto dokaj enostavne enostrokovnosti - monodisciplinarnosti in malce manj enostavne mnogostrokovnosti – multidisciplinarnosti, koristnih za posamične faze obravnave),

4. vse možno in potrebno ustvarjalno sodelovanje vseh bistvenih strok (namesto preozke individualne – posameznikove dejavnosti, ki je le redko in le v nekaterih fazah dovolj).

Menedžer na naveden način ponovno odkriva dialektiko, soodvisnost in sinergije, ki so običajne lastnosti vse narave, vključno s tehniko in družbo, a jih je pretirana in nujna specializacija prikrila. Vsekakor pa je za menedžerja nujno potrebno, da: … ne pozabijo, da oblast ni pravica do privilegijev, ampak dolžnost razmišljati celoviteje kot podrejeni in slednjim priskrbeti informacije in druge pogoje, da zmorejo dobro opraviti svoje naloge, podrejeni pa imajo pravico razmišljati manj celovito in ustvarjalno, a dolžnost se dovolj poglobiti v svoje (delne) naloge, jih dobro izvesti in o tem dati dobre informacije (Mulej 2000, 103).

Sistemsko razmišljanje torej ni namenjeno predvsem natančnemu opisu izbranega pojava z izbranega vidika, ampak predvsem krepitvi celovitosti obnašanja ljudi, da bi čim bolj premagali neogibno ozko usmerjenost specialistov na zgolj izbrane dele izmed vseh lastnosti obravnavanih pojavov. Iz slednjega pač izhajajo nujni spregledi drugih lastnosti, iz tega pa napake pri sklepanju in ukrepanju. To zajema tudi tukaj obravnavane navidezne inovacije, pri katerih menedžer zaradi enostranske lastne ozkosti prepreči ali ignorira komunikacijo (bistveno povezavo) med njim in (so)delavci. 3.2.2.3 Komuniciranje Možina etc. (2004, 10) že v uvodu dela Poslovno komuniciranje, v Mislih gospodarstvenikov o poslovnem komuniciranju, navaja mnenje in ugotovitve Miloša Kovačiča, nekdanjega predsednika uprave Krka d.d.: Moč komuniciranja je eden od pogojev za uspeh. Dober poslovnež mora imeti štiri lastnosti: prvo, biti mora vodja, ki se zna odločati tudi takrat, ko še ne pozna celotne situacije; drugo, biti mora dober vodja tima, ki zna delati z ljudmi; tretje, mora biti dober pogajalec… In četrta lastnost, ki je temelj vseh prejšnjih: menedžer mora biti komunikativen, imeti mora smisel za vzpostavljanje stikov, za vse vrste pogovorov – od zahtevnih pogajanj, javnih nastopov, pa do vsakodnevnih pogovorov s sodelavci ali majhnega klepeta ob neformalnih priložnostih. Brez teh lastnosti ni veliko možnosti, da bi dosegel zadostno in potrebno celovitost namesto krize kot posledice navideznih inovacij. Komunicirati pomeni »izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se«, komunikacija pa je »sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij – komunikacijsko sredstvo«, medtem ko poslovno komuniciranje (op. ki je v domeni menedžerja pri vodenju pravne osebe), komuniciranje, ki se nanaša na poslovanje. To predstavlja opravljanje dela v zvezi z nalogami, obveznostmi, za katere je kdo pristojen, zavezan, skratka opravljati delo za cilje organizacije, ki ji pripada udeleženec v komuniciranju (Možina etc. 2004, 20). Menedžer mora zato, da bo posredoval svoje zamisli (so)delavcem, ter da bo povratno tudi seznanjen z njihovimi interesi in prepričanji, še bolj pomembno pa, da bodo uskladili skupno (so)delovanje ter ga prilagodili celostnemu interesu pravne osebe, uporabiti formalni ali neformalni način (Možina etc. 2004, 20-46):

1. interno komuniciranje, komuniciranje s (so)delavci za pridobivanje želene, visoke, motivirane identifikacije zaposlenih s pravno osebo, za socializacijo (so)delavcev, informiranje in izobraževanje (so)delavcev, prepričevanje in animiranje (so)delavcev, doseganje lojalnosti in motivacije pri (so)delavcih in razvijanje pozitivnih medsebojnih odnosov s tehnikami medosebne komunikacije, kot so sestanki in kratki sestanki in izobraževanje, oziroma s tehnikami posredne komunikacije kot je publiciranje.

2. eksterno komuniciranje, ki ga imenujejo tudi odnosi z javnostjo in predstavlja način, kako se o vsebinah in sporočilih komunicira med pravno osebo in javnostjo, ki je nedvomno zelo zainteresirana za usklajevanje lastnih interesov z interesi pravne osebe.

Menedžer bo torej komuniciranje uporabil kot tehniko vplivanja na (so)delavce z eno (ali več) oblikami komuniciranja: pisano besedo, govorjeno besedo, simbolično govorico, vidno

podobo ali multimedijo. Ne glede na to, katero obliko sporazumevanja bo uporabil ali poslovni razgovor, poslovni sestanek, poslovno pogajanje ali poslovno predstavitev, pa mora nesporno upoštevati tudi etičnost komuniciranja. Da bi dosegel ugodno klimo v pravni osebi, se bo menedžer na vsak način trudil odpraviti dve tipični vedenji pri komuniciranju, pasivnost in agresivnost, ter ustvariti t.i. tretji način odzivanja, ki predstavlja ustrezno komunikacijsko vedenje – asertivnost (Možina etc. 2004, 415-442). Z njo menedžer ravna z ljudmi odločno, samozavestno, pošteno in spoštljivo hkrati. Najbolje to izražajo trije osnovni koraki asertivnosti:

- aktivno poslušanje sogovornika in prikaz, da ga slišimo in razumemo, kaj govori; - povemo, kaj o tem mislimo in občutimo; - povemo, kaj želimo, da se zgodi.

Ravno zaradi vsega navedenega bo ustrezna priprava in izvedba komuniciranja menedžerja kot vodje pravne osebe nesporno bistveno doprinesla k uspešnemu doseganju celostnega interesa pravne osebe tudi na področju (s)poznavanja in upoštevanja pravnih določil pri delovanju pravne osebe. 3.2.3 Pravna določila 3.2.3.1 Pravo Kot smo spoznali v tej raziskavi, pravo usmerja delovanje ljudi in njihovih pravnih oseb, da ravnajo skladno z vsaj osnovnimi zahtevami družbene odgovornosti. Pravo je sistem kot celota učinkovitih pravnih pravil in pravnih načel, ki jih sankcionira država in s katerimi se v življenjsko pomembnih družbenih razmerjih ureja zunanje vedenje in ravnanje ljudi na vsebinsko pravilen način, katerega spodnja meja so očitno človeško neznosne možnosti ravnanja (Pavčnik 2007, 27). Sistemizacija prava se nanaša na znanstveno razporejanje pravnih pravil in pravnih načel, ki veljajo v določenem času in prostoru. V nadaljevanju bomo predstavili klasične pravne panoge (Pavčnik 2007, 566-594):

- ustavno pravo zajema pravna pravila in pravna načela o temeljih državnopravne ureditve,

- civilno pravo je celota pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo osebna in premoženjska razmerja, v katerih so pravni subjekti prirejeni (enakopravni) in avtonomni,

- družinsko pravo je skupek pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo zakonsko zvezo, izvenzakonsko skupnost, razmerja med starši in otroki, posvojitev, rejništvo in skrbništvo,

- gospodarsko pravo obsega pravna pravila in pravna načela, ki urejajo pravni status in pravne posle gospodarskih subjektov s temeljnima podpanogama statusno pravo in pravo gospodarskih poslov,

- delovno in socialno pravo je celota pravnih pravil in pravnih načel glede delovnih razmerij,

- upravno pravo obsega pravna pravila in pravna načela o organizaciji in dejavnosti državne in javne uprave, o pravicah in pravnih dolžnostih v upravnopravnih razmerjih ter o nadzorovanju in odgovornosti upravnih organov,

- finančno pravo ureja finančno dejavnost države in finančnopravna razmerja med pravnimi subjekti,

- kazensko pravo je celota pravnih pravil in pravnih načel, ki opredeljujejo kazniva dejanja, kazensko odgovornost in kazenske sankcije,

- postopkovno pravo je zbirni pojem, ki zajema sodne in druge postopke (med njimi zlasti upravnega), v katerih se odloča o pravicah in dolžnostih strank v konkretnih pravnih zadevah,

- mednarodno (javno) pravo je pravna panoga, ki ureja mednarodna razmerja med subjekti mednarodnega prava, zlasti državami,

- mednarodno zasebno pravo je pravna panoga, ki na posreden ali neposreden način ureja statusna, družinska, premoženjska in še nekatera druga materialnopravna razmerja s tujo prvino.

Ali torej mora menedžer le slepo izpolnjevati pravna pravila in pravna načela (prisilna družbena pravila, katerih nespoštovanje praviloma sankcionira država) v skladu z veljavnim pravom. Odgovor na to daje Pavčnik (2007, 27): « Če je vsebina (op. pravnih pravil in pravnih načel, ki mora biti v mejah pravne pravilnosti) očitno človeško neznosna in je neznosnost v nasprotju s splošno sprejetimi merili človečnosti – danes so ta merila uveljavljena kot temeljne človekove pravice in dolžnosti -, ne gre za pravno urejanje družbenih razmerij. Zakonsko, podzakonsko ali kakšno drugo nepravo ni veljavno pravo, ki povzroča pravne posledice.« Omenili smo že, da menedžerja v vsakdanjem življenju omejujejo pravna pravila in pravna načela. Kot vodja pravne osebe se pri izvajanju svojih del in nalog v pravni osebi tudi na tem ožjem življenjskem področju, kjer se srečujejo posamezniki oziroma pravne osebe, ki se ukvarjajo z gospodarjenjem, srečuje s specifičnim pravnim redom, ki ga lahko opredelimo s terminom gospodarsko pravo. 3.2.3.2 Gospodarsko pravo Gospodarsko pravo (v nekaterih državah Evrope ga imenujejo tudi trgovsko pravo), lahko opredelimo (Puharič 2004, 31) kot sestav pravnih pravil, ki urejajo status gospodarskih družb, gospodarske pravne posle in druga razmerja subjektov gospodarskega prava na trgu, torej tudi npr. predpise o intelektualni lastnini, o varstvu potrošnikov in o vrednostnih papirjih. Enostavno nemogoče je, da bi menedžer sam osebno obvladal vsa navedena področja gospodarskega prava. Vsekakor je potrebno, da se menedžer zaveda, da kot vodja pravne osebe ves čas stopa v določeno razmerje s strankami (fizičnimi ali pravnimi osebami) na podlagi katerih je ena stranka – upnik, upravičena (ima pravico) terjati od druge stranke – dolžnika, izpolnitev obveznosti, dolžnik pa je dolžan (ima obveznost) opraviti izpolnitev. Pri tem je lahko izpolnitev v tem, da dolžnik upniku nekaj da ali stori (aktivna izpolnitev) oziroma da nekaj dopusti ali opusti (pasivna izpolnitev), lahko pa se kaže kot dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev (Puharič 2004, 179). Menedžer takšna medsebojna razmerja pravic in dolžnosti gospodarskih subjektov ureja z gospodarsko pogodbo ne glede na njeno obličnost, vendar pa ne sme biti v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (Puharič 2004, 193). Vsekakor pa je priporočljivo, da v pravnih razmerjih, v katere vstopa (predvsem zaradi raznovrstnosti udeležencev iz različnih pravnih okolij), upošteva, da nanje ne vplivajo samo

objavljeni formalni pravni viri (ustava, zakoni, podzakonski predpisi), ampak tudi (Puharič 2004, 32-33): 1. običaji

- mednarodni trgovinski oziroma gospodarski običaji so trgovinska praksa, običaji in standardi, ki se v mednarodni trgovini tako na široko uporabljajo, da gospodarstveniki od svojih sopogodbenikov upravičeno pričakujejo, da bodo ravnali skladno z njimi;

- nacionalni ali krajevni običaji so tisti, ki so poslovnim ljudem znani na ozemlju določene države in na določenem krajevnem območju, na katerem se zadevno dejanje opravlja;

- gospodarski oziroma poslovni (trgovinski) običaji, so uveljavljene in sprejete poslovne navade v gospodarskem prometu, ki izpolnjujejo tri značilnosti: oblikujejo se v poslovni praksi, vsebinsko so natančnejše od zakonov, ki le okvirno urejajo določeno področje in po panogah ali strokah se razlikujejo, kadar niso skupni za vse stroke (vertikalni običaji);

2. enotna pravila in običaji, ki jih pripravlja Mednarodna trgovinska zbornica; 3. uzance so zbrani, načrtno urejeni, pisno upovedeni in objavljeni trgovinski običaji, ki jih

praviloma sprejemajo le določeni subjekti – zvečine gospodarske zbornice ali poklicna združenja gospodarstvenikov;

4. formularne in tipske pogodbe; 5. splošni pogoji poslovanja; 6. mednarodne trgovinske klavzule. Če je ravnanje menedžerja v skladu z neformalnimi pravnimi viri priporočljivo, pa nujnost in pomembnost ravnanja menedžerja v skladu s formalnimi pravnimi viri gospodarskega prava, opredeljuje posebna skupnost pravnih pravil – gospodarsko kazensko pravo. 3.2.3.3 Gospodarsko kazensko pravo Menedžer kot vodja pravne osebe na trgu izvaja aktivnosti, ki bi naj pravno osebo vodile k cilju – izpolnjevanju interesa pravne osebe ter izpolnjevanju interesov deležnikov (čim večjega števila). Omenili pa smo že, da v okolju (na trgu) veljajo določena pravna pravila in pravna načela, ki jih mora menedžer, kot primarni odločevalec v imenu pravne osebe, spoštovati. Posebej je potrebno poudariti, da spoštovanje pravnih pravil in pravnih norm ni brez nadzora, saj država s svojimi organi bdi nad obnašanjem menedžerja in delovanjem pravne osebe. Pravna teorija gospodarsko kazensko pravo (Selinšek 2006, 60) opredeljuje kot skupnost pravnih pravil, ki določajo gospodarska kazniva dejanja, sankcije za ta dejanja ter pogoje, pod katerimi so za ta kazniva dejanja lahko odgovorne fizične in pravne osebe. Poudariti pa je potrebno, da je gospodarsko kazensko pravo, formalno gledano, le pravni odziv na gospodarsko kriminaliteto (Selinšek 2006, 53), ki predstavlja celoto v določenem času in na določenem območju izvršenih kaznivih dejanj znotraj širše sfere gospodarstva, za katera so lahko odgovorne fizične in/ali pravne osebe, usmerjena pa so lahko zoper gospodarski sistem kot celoto, zoper gospodarske subjekte ali zoper subjekte, ki so uporabniki blaga ali storitev iz gospodarske dejavnosti, oziroma kako drugače povezani z gospodarstvom. Za boljše razumevanje same definicije gospodarskega kazenskega prava je potrebno natančneje opredeliti še naslednje termine:

1. kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca (16. člen Kazenskega zakonika KZ-1).

2. Gospodarsko kaznivo dejanje je kaznivo dejanje, ki izpolnjuje eno od definicij v ožjem pomenu (Selinšek 2006, 66, 74) - formalna definicija: sledi konceptu, po katerem so čista gospodarska kazniva dejanja

vsa dejanja iz 24. poglavja Kazenskega zakonika (26 kaznivih dejanj od člena 225 do 250) in tista, ki so našteta v 377. členu Kazenskega zakonika (2 kaznivi dejanji) in

- vsebinska definicija: čista gospodarska kazniva dejanja so tista kazniva dejanja, katerih neposredni objekt napada so vrednote in dobrine s področja gospodarstva oziroma gospodarstvo samo.

oziroma definicijo v širšem pomenu: - vsa gospodarska kazniva dejanja so vsa kazniva dejanja (razen gospodarskih kaznivih

dejanj v ožjem pomenu), ki so lahko neposredno ali posredno usmerjena zoper vrednote oziroma dobrine s področja gospodarstva in ki so v konkretnem primeru tudi usmerjena zoper eno ali več teh vrednot ali dobrin in sicer ne glede na to, kako (v katerem poglavju Kazenskega zakonika) so taka dejanja zakonsko določena.

3. Gospodarski subjekti (Selinšek 2006, 71) so subjekti, ki so posebej registrirani za opravljanje gospodarske dejavnosti in jim pravni red posveča posebno pozornost pri izvajanju gospodarske dejavnosti (v primerjavi z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami).

Menedžer kot vodja pravne osebe torej izvaja gospodarsko dejavnost v določenem okolju, ki pa ne dopušča vseh oblik ravnanja - postavljene so zakonske omejitve oziroma priložnosti.

3.3 ZAKONSKE OMEJITVE (PRILOŽNOSTI) 3.3.1 Menedžer in veljavni pravni akti 3.3.1.1 Splošni (normativni) pravni akti Človekovo zavestno in voljno ravnanje oziroma dejanje, ki ustvarja pravne posledice oziroma učinke, v širšem smislu imenujemo pravni akt. Pravna teorija razlikuje tri temeljne vrste pravnih aktov: normativne pravne akte, materialne pravne akte in predlagalne pravne akte (povzeto po Pavčnik 2007, 88-110; Bohinc, Cerar in Rajgelj 2006, 88-117): Normativni (normodajni) pravni akti predstavljajo tista dejanja državnih organov, posameznikov in drugih pravnih subjektov, s katerimi ti ustvarjajo, spreminjajo ali odpravljajo (zavezujoče) pravne norme. Delimo jih na dve pomembni in bistveno različni skupini: splošne pravne akte in posamične pravne akte. Splošni pravni akti vzpostavljajo ali odpravljajo splošne in abstraktne pravne norme. Mednje uvrščamo: o Ustavo: je pravni akt z najvišjo veljavo, saj je hierarhično nadrejena vsem zakonskim in

podzakonskim pravnim aktom. Obstaja več teorij, ki se ukvarjajo s tem, katere zadeve naj ustava urejuje, oziroma kakšna je ali kakšna naj bo pravna vloga države. Med različnimi pojmovanji (oziroma razpoznavnimi znaki ustave v materialnem pogledu) je posebej pomembno možno družbenoekonomsko pojmovanje ustave (Bohinc, Cerar in Rajgelj

2006,291), ki izpričuje, da mora ustava urejati tudi vprašanje lastnine na proizvajalnih sredstvih, funkcijo lastnine, družbenoekonomske pravice in druga poglavitna izhodišča, ki se nanašajo na družbenoekonomsko ureditev v državi.

o Ustavni zakon: je splošni pravni akt ustavnopravne narave. Obstajajo kategorije ustavnih zakonov: sprejeta ustavna zakona, ustavni zakoni, ki spreminjajo navedena izvedena ustavna zakona (doslej eden) in ustavni zakoni za spremembo ustave.

o Zakon: je osrednji splošni pravni akt v pravnem sistemu, ustava pa posebej določa (87. člen), da se pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določajo samo z zakonom, določajo pa le tiste zadeve, ki so poglavitne, temeljne in osrednje za določen pravni sistem, hkrati pa niso tako pomembne, da bi se uredile v ustavi.

o Podzakonske pravne akte: le-teh je več vrst, skupno pa jim je, da morajo biti v skladu z ustavo in zakoni ter da pomenijo v tem okviru podrobnejše urejanje zakonske materije. Podzakonski pravni akti so:

: uredba - podrobneje izpeljuje določbe zakona, pri čemer ne sme ustanavljati ali odpravljati pravic in dolžnosti pravnih subjektov, niti ne sme zoževati ali širiti pravic in dolžnosti, ki jih ureja zakon; : pravilnik - izda minister in sicer za izvrševanje zakonov, drugih predpisov in aktov državnega zbora, predpisov in aktov vlade in predpisov Evropske unije; : navodila - predpišejo, ko morajo delovati upravni organi, ko izvršujejo posamezna določila zakona ali drugega predpisa oziroma splošnega akta; : odredba - v upravni sferi se z njo določajo ukrepi, ki imajo splošen pomen; : poslovnik - sprejemajo jih kolektivni državni organi in z njimi urejajo svojo notranjo organizacijo ter delovanje oziroma poslovanje; : statut - je podrejen zakonu, ki tudi predpiše njegove obvezne vsebine, z njimi pa si pravni subjekti (pravne osebe, nedržavna združenja, organizacije in skupnosti) sami določijo namen ter pravila organiziranja in delovanja v zakonsko dopustnih okvirih. Pravna načela, ki so določena z ustavo in zakoni, so ko del pravnega sistema formalno obvezna za pravne naslovljence (torej tudi za menedžerja in pravno osebo). Menedžer pa se pri izvajanju svojih del in nalog vodenja pravne osebe srečuje s posamičnimi pravnimi akti. 3.3.1.2 Posamični (normativni) pravni akti Drug bistven segment normativnih (normodajnih) pravnih aktov, s katerimi se menedžer pri vodenju pravne osebe prav tako vsakodnevno srečuje, so posamični pravni akti. Lastnost te vrste pravnih aktov je podana prav v njihovi neposredni moči, da ustvarjajo, spreminjajo ali odpravljajo pravo, če s pravom razumemo predvsem pravne norme. Delimo jih na:

o sodne akte: : sodbe - se izdajajo na temelju ustave in zakonov sodišča in sicer v postopkih, v katerih odločajo o konkretnih pravnih sporih oziroma o konkretnih pravicah in dolžnostih pravnih subjektov (npr. tako kazenski postopek kot civilni postopek ločita več vrst sodb); : sklepi - sodišča z njimi sprejemajo odločitve o najrazličnejših postopkovih (procesnopravnih) vidikih sojenja oziroma v zvezi z njimi (npr. sklep o izreku denarne kazni, sklep o zavržbi predlaganega akta - tožbe v civilnem pravnem postopku ipd.); : odredbe - sodišče z njimi zapovedujejo ali dovoljujejo nekatera dejanja, ki imajo pomen za postopek obravnavanja pravne zadeve (npr. odredba za izvedbo hišne preiskave oziroma preiskave poslovnih prostorov itd.);

o upravne akte - posamični pravni akti so formalizirana pravna dejanja, s katerimi organi javne uprave odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih koristih oziroma interesih pravnih subjektov v konkretnih upravnih razmerjih, to je v razmerjih v katerih je vedno neposredno ali posredno prisoten tudi javni interes;

: konstitutivni upravi akti - ustanavljajo, spreminjajo ali odpravljajo pravice in dolžnosti pravnih subjektov (npr. odločba o podelitvi državljanstva, odločba o zavrnitvi gradbenega dovoljenja, odločba o izdaji vozniškega dovoljenja, odločba o odmeri davka itd.); : deklarativni upravni akti - zgolj ugotavljajo oziroma potrjujejo obstoj nekaterih pravic in dolžnosti pravnih subjektov, pravnih razmerij in pravno relevantnih dejstev in stanj (potrdilo o državljanstvu, vpis v matično knjigo itd.); o pravne posle - so posamični zasebni pravni akti, ki so izraz avtonomne volje

enega, dveh ali več pravnih subjektov (prodajna pogodba, najemna pogodba, oporoka), lahko pa se sklepajo pisno ali ustno. Pravna praksa loči več delitev pravnih poslov, pri čemer naj omenimo le enega: : obligacijski pravni posli – vse vrste pogodb; : stvarnopravni posli – npr. izročitev ipd.; : dednopravni posli – npr. oporoka.

Menedžer se pogosto srečuje predvsem s pravnimi posli, ki jih v imenu pravne osebe sklepa za izvedbo različnih aktivnosti (pogodbe), nekoliko manj pogosto pa z upravnimi akti. 3.3.1.3 Materialni in predlagalni pravni akti Medtem ko prvi del pravnih aktov predstavljajo normativni (normodajni) pravni akti, pa si poglejmo značilnosti materialnih (realnih) pravnih aktov in predlagalnih pravnih aktov: 1. materialni (realni) pravni akti so dejanska (fizična) ravnanja oziroma dejanja pravnih

subjektov (kamor sodijo tudi menedžer, kot fizična oseba, menedžer kot odgovorna oseba, delavec, pravna oseba), s katerimi ti udejanjajo dispozicije ali sankcije pravnih norm v pravnih razmerjih. Praktično pomenijo materialni pravni akti izvrševanje splošnih pravnih aktov, pri čemer je te praviloma treba predhodno konkretizirati s posamičnimi akti. Menedžer bo (kot fizična oseba ter kot odgovorna oseba - nalogodajalec v imenu pravne osebe) plačal davek, pri čemer je njegovo plačilo materialni akt, ki pomeni dejansko izvršitev davčne odločbe, temelječi na eni ali več zakonskih normah. Tudi vsako plačilo kupnine za prejeto stvar v skladu z določili prodajne pogodbe, ki jo je pravna oseba sklenila s stranko na podlagi zakona, je materialni akt. Poudariti je potrebno, da je materialni akt kljub njegovi dejanski naravi upravičeno šteti za pravni akt, saj pomeni na eni strani uresničevanje oziroma izvrševanje prava (pravnih aktov oziroma norm), na drugi pa lahko v širšem smislu tudi materialni akt povzroči pravne posledice oziroma učinke. V okvir materialnih pravnih aktov spadajo tudi protipravni akti (protipravna dejanja, kršitve prava – poglavje 3.3.2.2).

2. predlagalni pravni akti pa so vsa tista dejanja državnih organov, posameznikov in drugih

subjektov, s katerimi ti sprožajo pravne postopke, v katerih se lahko oblikujejo splošni ali posamični pravi akti. Predlagalne pravne akte lahko delimo po različnih kriterijih, v smislu opredeljevanja bistvenih dejstev za nadaljevanje dela pa si poglejmo značilnosti delitve na:

- oblastni predlagalni pravni akti: tisti pravni akti, ki jih sprejemajo oblastni organi, med katere v ožjem smislju štejemo predvsem državne organe in organe lokalnih samoupravnih skupnosti, v širšem smislu pa tudi vse druge pravne osebe, ki izvajajo državna oziroma javna pooblastila.

- neoblastni predlagalni pravni akti: so vsi tisti, ki jih sprejemajo bodisi posamezniki (fizične osebe) bodisi različna združenja in organizacije, ki so v celoti ali pretežno del civilne družbe, kar pomeni, da so se oblikovali na podlagi prostovoljnega združevanja posameznikov in da ne delujejo v okviru takšnih ali drugačnih (oblastnih) pooblastil države ali lokalne skupnosti. Tipični splošni neoblastni pravni akt je tako statut pravne osebe, tipični posamični neoblastni pravni akt pa je pogodba.

Če hočemo opredeliti delovanje pravne osebe kot legalno, mora menedžer kot vodja pravne osebe zavzeti pravilen odnos do veljavnih pravni aktov. 3.3.2 Menedžerjev odnos do pravnih aktov 3.3.2.1 Upoštevanje pravnih aktov Menedžer se kot vodja pravne osebe nesporno znajde v situaciji, ki je za to ali drugo pravno osebo neugodna. Neugodnost pravne osebe potrjujejo splošni ali posamični pravni akti, ki niso v skladu z interesi pravne osebe. Ob zaznavi oziroma ugotovitvi neskladja (oziroma potencialnega neskladja) ima menedžer praviloma tri možnosti: 1. ravnal bo v skladu z določili pravnega akta ter upošteval njegove pravne norme (kar bo

sicer lahko vsaj kratkoročno imelo tudi negativen vpliv na postopek in kvaliteto doseganja celostnega interesa pravne osebe ali enostranskih interesov njenih deležnikov);

2. sprejme odločitev, pripravi in izvaja aktivnosti za spremembo pravnega akta, ki bo deloma ali v celoti z interesi pravne osebe oziroma interesi njenih deležnikov;

3. zavestno ravna v nasprotju z veljavnimi pravnimi akti. Ob tem, za katero od zgoraj navedenih variant se bo menedžer odločil, je vsekakor pomembno tudi to, kako država vzpostavlja in zagotavlja izvajanje pozitivnih pravnih norm v realnosti. Menedžerja nesporno zanima (in predstavlja osnovo za njegova ravnanja) kako država zagotavlja pravičnost in varnost pravnih subjektov, zagotovitev reda in miru, osebno svobodo in svobodo zasebne (lastninske) sfere posameznikov, socialne varnosti, družbene kooperacije ter družbene integracije. Država z uspešnim uresničevanjem načela pravne varnosti vzpostavlja med državljani zaupanje v pravo, kar je morebiti celo najpomembnejša pravna dobrina, kajti tako kot je zaupanje na splošno temeljni kamen medčloveških odnosov, je zaupanje v pravo temeljni kamen pravne države. Seveda pa bo zaupanje v pravo odvisno tudi od ambivalentnosti prava, ki se kaže kot razlika med pravom v knjigah ter življenjskim pravom (Bohinc, Cerar in Rajgelj 2006, 49).

1. Pravo v knjigah (to je v zakonih in drugih pravnih aktih, zakonskih komentarjih, učbenikih itd.) nam podaja predvsem tako imenovano dogmatično plat prava, to je veljavne pravne norme in pravne pojme, pri čemer seveda zajema tudi znanje o tem, kako jih je treba razumeti in uporabljati v pravnem življenju.

2. Življenjsko (praktično delujoče) pravo pa nam dopolnjuje in pogosto tudi popravlja tisto podobo o pravu, ki si jo ustvarimo na podlagi knjižnega prava. Gre za neposredno (s)poznavanje različnih družbenih odnosov oziroma razmerij, v katerih se pravo bodisi poraja bodisi praktično udejanja. Učinkovitost pravnih norm se meri prav po tem,

koliko na eni strani pravne norme dejansko odsevajo pravne potrebe družbe, po drugi strani pa po tem, koliko v resnici zaživijo.

Menedžer se bo pri vodenju pravne osebe ob ustrezno oblikovanih pravnih aktih nesporno odločil, ali bo le-te spoštoval ali ne, torej za državljansko pokorščino ali nepokorščino, seveda tudi ob upoštevanju lastne notranje motivacije in spoštovanja, lahko pa izbere tudi možnost vplivati na spremembo (»neskladnih«) pravnih aktov. 3.3.2.2 Morebitna sprememba pravnih aktov Če je menedžerjeva želja imeti aktivno vlogo pri oblikovanju predlagalnih pravnih aktov za področje posamičnih neoblastnih predlagalnih pravnih aktov v pravni osebi, popolnoma razumljiva in v skladu z njegovo funkcijo in vlogo v pravni osebi, pa se zavedamo, da je menedžer z vlogo (željo) spremeniti oblastne predlagalne pravne akte, posegel na popolnoma drugo področje – področje delovanja (lastnem in v imenu pravne osebe) v okolju pravne osebe. Menedžer bo, da bi sodeloval v procesu spreminjanja (nastajanja) pravnih norm, izkoristil oblike vpliva civilne družbe na pravotvorne dejavnosti (Igličar 2004, 15-22):

- sodelovanje s političnimi strankami, ki kot organizacije želijo osvojiti oziroma ohraniti državno oblast, agregirajo interese civilne družbe in jih politično artikulirajo v svojih programih. S svojimi predstavniki v organih državne oblasti politične stranke nato uveljavljajo to politično voljo v procesih spreminjanja splošnih pravnih aktov ter nadzora nad njihovim izvajanjem;

- aktivnosti interesnih skupin, ki kot organizacije prvenstveno ne težijo k osvojitvi oziroma ohranitvi državne oblasti, prizadevajo pa si, da prav z akti zakonodajne in izvršilne veje oblasti uveljavijo svoje interese. Zanje je značilno, da se ne zavzemajo za neke splošne družbene interese in da niso predstavniki širokih družbenih slojev, ampak s svojim načinom delovanja – lobiranjem želijo prek vpliva na medije in javnost (zunanje lobiranje) ter z vplivanjem na poslance in ministre (notranje lobiranje) uresničiti svoj skupinski ali poklicni interes. Lobistična dejavnost interesnih skupin pa ne sme posegati v sfero sodne oblasti ter individualnih upravnih odločitev, ki se sprejemajo v upravnem postopku;

- delovanje na področju javnosti, ki ima svojo oporo v svobodi komuniciranja. Navedeno se manifestira na:

: mikro nivoju v kavarnah, diskusijskih krožkih, zborovanjih krajanov, cerkvenih skupinah, prijateljskih skupinah ipd., iz katerih lahko zrastejo tudi različna družbena gibanja in demonstracije, : mezo ravni, ki jo tvori javnost, oblikovana pod vplivom medijev oziroma sredstev množičnega obveščanja, : makro nivoju, ki se širi prek meja ozemeljske nacionalne države in se oblikuje pod vplivom svetovnih medijskih hiš. Z njihovim delovanjem nastaja »svetovno

občinstvo«, ki oblikuje mnenje o skupnih javnih zadevah naddržavnega pomena. Menedžer se bo ob svoji odločitvi torej trudil, da bi vplival (če ne celo oblikoval) na vsebino pravnih norm oziroma določb, ki jih pravni akt oblikuje oziroma določa. Nesporno mora biti pozoren na obliko pravnega akta (ki zagotavlja, da se vsebina akta na ustrezen način oblikuje ter izrazi navzven), ki jo v širšem pomenu sestavljajo tri povezane sestavine (Pavčnik 2007, 91):

- pristojni oziroma pravno upravičeni subjekt za sprejem oziroma izdajo pravnega akta. V vsaki pravni državi je namreč vnaprej določeno, kdo je pristojni državni organ ali pa

drugi pristojni oziroma upravičeni pravni subjekt, ki lahko izda pravni akt. Takšna pristojnost je namreč zelo pomembna, saj se v tem pogledu vnaprej odpravlja negotovost ter pripomore k lažjemu reševanju različnih sporov o pristojnosti;

- ustrezen pravni postopek za izdajo pravnega akta - vsak pravni akt mora biti sprejet po vnaprej predpisanem postopku, kar je pomembno za zagotovitev načela pravne varnosti;

- zunanje izrazno sredstvo, ki se kaže v obliki sporočitve pravnim naslovljencem (na ustrezen način) nekega akta, potem ko ga sprejme pristojni oziroma upravičeni subjekt po predpisanem postopku.

Menedžer je pridobil mandat družbenikov za upravljanje premoženja pravne osebe in posledično za vodenje le-te. Med notranjimi deležniki ter v okolju, v katerem posluje, pa veljajo določena pravila in jih opredeljujejo posamezni pravni akti. Ravnanje v nasprotju z veljavnimi pravili postavlja pravno osebo v krizno situacijo. Menedžer pa se mora nesporno zavedati, da v sodobni pravni državi tako pri upoštevanju, potencialnem spreminjanju kot pri kršenju pravnih načel, velja načelo ignorantia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje). 3.3.2.3 Nespoštovanje določil pravnih aktov Menedžer lahko s svojimi ravnanji oziroma odločitvami, ki imajo za posledico neka ravnanja drugih oseb, krši tako splošne pravne norme kot tudi posamične pravne norme. Kršitve prava Cerar (Bohinc, Cerar in Rajgelj 2006, 131-134) imenuje protipravna dejanja in jih razvršča v naslednje skupine:

1. Delikt, ki predstavlja neposredno kršitev predpisov (na primer kršitev zakonskih in podzakonskih splošnih in abstraktnih pravnih norm). Med delikte spadajo:

- kazniva ravnanja: : disciplinski prestopki: so kazniva ravnanja v povezavi z delovnopravnim razmerjem (npr. neopravičen izostanek z dela), oziroma z interno urejenimi razmerji znotraj organizacij in združenj (pravnih oseb). Sankcije za disciplinske prestopke, ki jih pravna oseba (menedžer) izreče (so)delavcem, so: izrek disciplinskega ukrepa -opomin ali druga disciplinska sankcija (ki pa ni trajna): npr. denarna kazen, odvzem bonitet; : prekrški so kazniva ravnanja, ki pomenijo kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki je kot taka, določena kot prekrški in je zanje predpisana sankcija; : kaznivo dejanje: so praviloma opredeljena kot družbi in posameznikom najnevarnejša kazniva ravnanja;

- civilni delikti so neposredne kršitve predpisov civilnega prava (npr. prodaja stvari, ki ni v pravnem prometu);

2. kršitev pravice pomeni neizpolnitev dolžnosti oziroma obveznosti, ki nastane s sklenitvijo pravnega posla, s čimer je kršena ali so kršene pravice enega ali več drugih oziroma nasprotnih udeležencev pravnega posla, hkrati pa je s tem kršen tudi pravni predpis (npr. neplačilo kupnine pri podaji pogodbi). Posebej pa je potrebno poudariti da, pravna oseba lahko krši pogodbo (Možina 2006, 325-441):

o z nemožnostjo izpolnitve obveznosti; o z zamudo; o z izpolnitvijo z napako; o s kršitvijo stranskih obveznosti;

3. zloraba pravice pomeni, da nekdo izvršuje svojo pravico (na podlagi zakona ali pravnega posla), vendar pri tem prekorači njen družbeno priznani namen ter s tem neupravičeno poseže v pravico drugega subjekta;

4. sprejem neustavnih ali nezakonitih pravnih aktov lahko predstavlja posebno obliko katere od prej omenjenih kršitev (na primer kaznivo dejanje zlorabe položaja z izdajo nezakonite odločbe, namen povzročitve škode ali kršitve pravice tretje osebe s sklenitvijo pravnega posla).

Za kršitev pravnih aktov pa pozitivna zakonodaja določa tudi sankcije, ki jih v grobem delimo na:

1. povračilne (retributivne) sankcije: so značilne za kazniva ravnanja in imajo kaznovalni značaj in so usmerjene proti pravnemu subjektu, pri čemer so praviloma namenjene zagotovitvi specialne prevencije (preprečevanje konkretnemu storilcu kaznivega dejanja, da bi to ponovil) in generalne prevencije (učinek kazni, ki pomeni splošno opozorilo oziroma odvračanje vseh potencialnih storilcev od storitve kaznivih ravnanj);

2. nadomestitvene (restitutivne) sankcije: so značilne za primere civilnih deliktov, kršitve pravic in zlorab pravic in težijo k vzpostavitvi pravnega stanja, ki je obstajalo pred protipravnim dejanjem oziroma pred pravno kršitvijo.

V nadaljevanju si bomo pogledali, kakšne so te sankcije za menedžerja kot fizično osebo (odgovorno osebo pravne osebe), oziroma kako se ta menedžerjeva ravnanja v obliki kršitev pravnih aktov odrazijo v obliki sankcij na pravno osebo, oziroma kakšne posledice predstavljajo za njen obstoj in delovanje (možna vzpodbuda krizne situacije). 3.3.3 Posledice kršitev pravnih aktov 3.3.3.1 Posledice za menedžerja Menedžer se torej lahko odloči, da pravna oseba ne bo ravnala v skladu z moralno etičnimi pravili, določenimi s pozitivno zakonodajo, lahko opusti določena ravnanja ali pa ravna malomarno, pri izvajanju neke pravne norme iz pravnega akta. Ravnanje menedžerja, ki je v nasprotju s sprejetimi pravnimi načeli in normami, se praviloma sankcionira s sankcijo. Sankcije so lahko glede na obliko in vrsto odgovornosti različne. Sankcija za menedžerja kot fizično osebo (pravne sankcije so posledica kršitev pravne oblike odgovornosti ), ko kot menedžer (fizična oseba ali odgovorna oseba) stori kaznivo ravnanje v pravni osebi so: - Za storjen prekršek:

- opozorilo; - sankcija: globa, opomin, kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti

vozniškega dovoljenja, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca iz države, odvzem predmetov;

Pozitivna zakonodaja v primeru storjenega prekrška predvideva tudi (obligatoren) odvzem premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom.

- Za storjeno kaznivo dejanje: - kazni: zapor, denarna kazen, prepoved vožnje motornega vozila; - opozorilne sankcije: pogojna obsodba, pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom,

pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom in navodilom, sodni opomin; - varnostni ukrepi: prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja,

odvzem predmetov; Pozitivna zakonodaja tudi v primeru storjenega kaznivega dejanja predvideva (obligatoren) odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

Obsodbe za določena kazniva dejanja ali na določene kazni imajo lahko za pravno posledico prenehanje oziroma izgubo določenih pravic ali prepoved pridobitve določenih pravic. Vrste pravnih posledic obsodbe so: prepoved opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe, prepoved pridobitve določenega poklica ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi, prepoved pridobitve določenih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo odločbo.

Vzporedno (posredno) pa lahko za menedžerja izrečena sankcija za kršitev pravnega akta doprinese nepravne sankcije, ki so posledica kršitev nepravne oblike odgovornosti:

- kritika; - družbena obsodba (posameznika ali skupine); - nemožnost napredovanja; - odstop; - odstavka.

Posebej je potrebno opozoriti na statusno odgovornost menedžerja, ki predvideva obravnavo kršitve ter njenih posledic za pravno osebo v smislu zamenjave menedžerja na mestu vodje pravne osebe. Ravnanje menedžerja kot fizične osebe v nasprotju s pozitivno zakonodajo pa prinaša posledice tudi za pravno osebo. 3.3.3.2 Posledice za pravno osebo Za začetek si poglejmo posledice kršitve pravnega posla kot posamičnega pravnega akta, ki v delovanju pravne osebe za pravno osebo predstavlja akt, ki se najpogosteje pojavlja, oziroma kot akt, ki ga pravna oseba uporablja za zadovoljevanje celostnega interesa pravne osebe. Popolnoma razumljivo je, da se pravne osebe, ki sodelujejo pri določenem pravnem poslu, poskušajo zavarovati za primer, da določila pogodbe ne bi bila izvedena. Pravni posel za tovrstno zavarovanje lahko predvideva tudi določena sredstva za zagotavljanje pogodbene discipline. Kot sredstvo za zagotavljanje pogodbene discipline oziroma utrdilno sredstvo razumemo tiste pravne institute, s katerimi se sopogodbeniki na temelju dogovora »zavarujejo«, da bodo obveznosti iz njihove pogodbe celostno izpolnjene (Puharič 2004, 199; Bohinc, Cerar in Rajgelj 2006, 427-434): osebna jamstva: poroštvo in stvarna jamstva: pogodbena kazen, ara, odstopnina, predujem, pogodbene obresti in zastavna pravica. V primeru kršitve določil pravnega posla bo torej pravna oseba izgubila stvarno jamstvo oziroma bo v obliki osebnega jamstva zanjo posledice krila druga oseba. Posledice za pravno osebo zaradi kršenja pogodbe pa so odvisne od vzroka oziroma načina neizpolnitve pogodbenih obveznosti in se nanašajo na: postrožitev odgovornosti pravne osebe, znižanje kupnine, naknadne izpolnitvene zahtevke: popravilo ali zamenjavo, odškodninsko

odgovornost, odstop od pogodbe. Pravno osebo pa zaradi neizpolnitve obveznosti lahko doletijo tudi zakoniti penali, ki jih moramo razlikovati od pogodbene kazni, saj so zakoniti penali denarna kazen za neizpolnitev, ki pa jo določa kakšen zakonski predpis. Sicer pa na splošno lahko opredelimo, da v primeru civilnih deliktov, kršitev pravic in zlorab pravic pravo opredeljuje sankcije: vrnitev v prejšnje stanje, vrnitev stvari, denarno odškodnino (če vzpostavitev prejšnjega stanja ali vrnitev stvari ni mogoča), denarno satisfakcijo (za pretrpljene duševne bolečine) ter objavo sodbe in preklic izjave (na primer pri kršitvah osebnostnih pravic) (Bohinc, Cerar in Rajgelj 2006, 134). Sankcija za pravno osebo (pravne sankcije so posledica kršitev pravne oblike odgovornosti), ko je odgovorna za kaznivo ravnanje (13. člen Zakona o prekrških, oziroma 33. člen Kazenskega zakonika) so: Za prekršek:

- opozorilo, - sankcija: globa, opomin, odvzem predmetov.

Pozitivna zakonodaja v primeru storjenega prekrška predvideva tudi (obligatoren) odvzem premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom. Kazni za pravno osebo (pravne sankcije so posledica kršitev pravne oblike odgovornosti), ko je menedžer pri opravljanju svojih del in nalog ravnal v nasprotju s pozitivno zakonodajo, pa so:

- kazni: denarna kazen, odvzem premoženja, prenehanje pravne osebe, prepoved udeležbe na razpisih na področju javnega naročanja in prepoved trgovanja s finančnimi instrumenti;

- opozorilne sankcije: pogojna obsodba; - varnostni ukrepi (odvzem predmetov, objava sodbe, prepoved določene gospodarske

dejavnosti pravni osebi). Vzporedno (posredno) pa tudi za pravno osebo izrečena sankcija za kršitev pravnega akta doprinese nepravno sankcijo, kot posledico kršitve nepravne oblike odgovornosti – kritiko. V primeru kazenskega postopka zoper pravno osebo, pa je potrebno biti tudi pozoren na nekatere možnosti sodišča, do izdaj – začasne (po prejetem predlogu tožilca):

- odredbe za začasno zavarovanje po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje terjatev, v primeru zavarovanje izterjave kazni odvzema premoženja ali odvzema premoženjske koristi;

- prepovedi opravljanja ene ali več določenih gospodarskih dejavnosti, če okoliščine opravičujejo bojazen, da bo v okviru pravne osebe ponovljeno dejanje, za katerega obstaja utemeljen sum, da je zanj odgovorna pravna oseba, ali se s storitvijo podobnega dejanja grozi;

- prepoved statusne spremembe, ki bi povzročila izbris pravne osebe iz sodnega registra.

3.3.3.3 Spregled pravne osebe Odnos pravnih oseb do upoštevanja pravnih norm najbolje ponazarja Kavčič (1991, 21), ko je pri delitvi organizacij (pravnih oseb) na različne vrste upošteval tudi delitev glede na družbeno priznanost oziroma dovoljenost dejavnosti pravne osebe. Tako organizacije deli na legalne (dejavnost je v skladu s širšimi družbenimi normami, družbeno dovoljena in v skladu z zakonom) ter nelegalne (dejavnost ni v skladu z legalnimi in večinskimi družbenimi normami, usmerjena pa so na doseganje nedovoljenih ciljev ali uresničevanje nedovoljenih interesov). Do sedaj smo se ukvarjali s primeri, ko je menedžer bodisi storilec kaznivega ravnanja (prekrška ali kaznivega dejanja), pravna oseba pa je odgovorna za neizpolnitev pogodbenega razmerja, prekršek ali kaznivo dejanje s pripadajočimi morebitnimi sankcijami za kršitev pravne norme. V praksi pa se tudi dogaja, da je bila pravna oseba bodisi ustanovljena, pridobljena ali uporabljena zgolj in samo za izvršitev kaznivega dejanja. Posebno vlogo pri ustanovitvi in delovanju pravne osebe torej imajo prav vsi sodelujoči: družbeniki, menedžer in zaposleni, katerih ravnanja v kazenskem postopku pozitivna zakonodaja nato opredeljuje z obliko izvršitvenega dejanja (storitev ali opustitev) ter oblikami udeležbenega dejanja (dejanja pomoči in dejanja napeljevanja). Pravna oseba je torej v navedenem primeru uporabljena kot sredstvo za storitev kaznivega dejanja. Zakon o gospodarskih družbah je v 6. členu predvidel tudi navedeno situacijo. Za obveznosti družbe tako odgovarjajo tudi njeni družbeniki (in morebitni tihi družbenik) v primerih:

- če so pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan, ali

- če so pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov, ali - če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem pravne osebe kot s svojim lastnim

premoženjem, ali - če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe in so

vedeli, ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

3.4. POVZETEK SKLEPOV IZ 3. POGLAVJA Menedžerja pri iskanju, izbiri in izvedbi rešitve omejujejo (ali mu dajejo priložnost) različni interesi deležnikov pravne osebe ter njegovi lastni, poznati pa mora značilnosti, interese in s tem omejitve (ali prednosti), ki jih lahko uporabi. Z enostranskega menedžerjevega vidika pa najbolje ponazori menedžerjevo željo po stanju duše po izvedenih ukrepih Dale Wimbrow v svojem delu Človek v ogledalu (Blanchard in Peale, 1995): Ko dosežeš cilj, za katerega si se boril, in te svet za en dan okrona za kralja, stopi k ogledalu in se poglej, in vprašaj, kaj ti oznanja človek v njem. Ni pomembno, kako sodijo o tebi oče, mati ali žena, v življenju je najpomembnejše mnenje spremljevalca, ki strmi vate iz ogledala. Nekateri mislijo, da si pošten; ta čudoviti fant, ti pravijo. Toda človek v ogledalu ostaja nem, če ga ne moreš pogledati iz oči v oči. Ne oziraj se na druge, glej, da boš njemu všeč, Kajti on bo s teboj prav do konca. Uspešno si opravil najtežji preizkus, če ti je človek iz ogledala prijatelj. Vse ljudi lahko vlečeš za nos, mogoče boš celo v svetu priznan. Toda tvoja končna nagrada bodo solze in bolno srce, če boš ogoljufal človeka v ogledalu.

4 MERILA ZA POJAVNE OBLIKE NEGATIVNE USTVARJALNOSTI V NAČINIH REŠEVANJA KRIZNIH SITUACIJ 4.0 IZBRANI PROBLEM IN VIDIK OBRAVNAVANJA V TEMI Omenili smo že, da menedžerji z namenom uspešno obvladovati krizne situacije, oziroma izogniti se oškodovanju pravne osebe, včasih enostransko uporabljajo navidezno inovativne, a pravno sporne rešitve; z njimi kršitvijo pozitivno zakonodajo, kar se izrazi v obliki kaznivih dejanj (seveda ob uspešni izvedbi postopka in izrečeni sodbi, ki pa je na tem področju v Sloveniji resda relativno redek) . Izbrani vidik je model sistema bistvenih deležnikov, (p)oškodovanih s pravno spornimi, navidezno inovativnimi rešitvami menedžerja, ki imajo znake kaznivega dejanja. Pri tem nas ne bodo zanimale toliko pravno zavarovane vrednote oziroma pravno zavarovane dobrine, ki jih je menedžer kršil, temveč neposredno, katerega deležnika, s katerim kaznivim dejanjem je menedžer neposredno (p)oškodoval. Navedli bomo zgolj osnovno obliko velikega števila možnih izvršitvenih oblik temeljnega kaznivega dejanja in oblik delictum sui generis. Ob tem bomo prvenstveno predpostavili njegov naklep ravnati s temi dejanji v korist pravne osebe, ne uporabiti pravno osebo v osebno korist in ne kot delinkventno korporacijo. Poudariti moramo tudi, da se bomo zaradi celovite obravnave obstoječe slike zaznanega problema osredotočili na vse navidezno inovativne rešitve menedžerja, ki imajo znake kaznivega dejanja iz Kazenskega zakonika. Pri tem ne bomo posvečali pozornost njihovi dejanski pojavni obliki, oziroma uporabi pri reševanju kriznih situacij in verjetnosti, s katero se tudi v praksi uporabljajo, saj je lahko navedeno problem in vidik posameznega dela. V vsakdanjosti ni mogoče predvideti vseh kritičnih situacij, ki zahtevajo inovativne ukrepe, prav tako pa ni mogoče predvideti, da bo menedžer na določeno krizno situacijo odreagiral z uporabo pravno sporne, inovativne rešitve, ki bo s sodbo opredeljena kot kaznivo dejanje. 4.1 KAZENSKA ODGOVORNOST 4.1.1 Kazenski zakonik 4.1.1.1 Kaznivo dejanje v ravnanju menedžerja Nekatera menedžerjeva ravnanja pri vodenju pravne osebe so mu v bistvu določena, kar država stori z veljavnimi pravnimi akti, katerih bistvene normativne sestavine so pravna pravila o pravno dovoljenem ali ukazanem (določenem) ravnanju državljanov in pravnih oseb. Pravna norma je sestavljena iz (Puharič 2004, 26):

- hipoteze (podmene), ki opisuje in opredeljuje okoliščine oziroma položaje, dogodke ali razmere,

- dispozicije, ki daje naravo obvezne zapovedi za ravnanje njenih naslovljencev in ima obliko zapovedi, prepovedi in dovoljenja,

- sankcije, ki razkrije, kako bodo ravnali državni organi tedaj, ko naslovnik pravne norme ne bi ravnal tako, kot je zakonodajalec določil v njeni dispoziciji.

V nadaljevanju se bomo osredotočili na ravnanja menedžerjev, ki imajo v družbi negativen predznak, kar pomeni, da so ravnanja menedžerjev v nasprotju s pravno normo. Kazensko pravo se v objektivnem pomenu opredeljuje kot skupek pravnih pravil, ki določajo vsebino, obseg in način udejstvovanja državne kaznovalne pravice, kar pomeni, da je z njim urejena in omejena represivna oblast države. Zato je po eni strani instrument, s katerim država varuje posameznika in družbo pred kriminaliteto, po drugi pa instrument samoomejevanja države pri kaznovanju storilcev kaznivih dejanj (Selinšek 2007, 30). Vsa ravnanja, ki so v nasprotju s pravnimi normami, niso tudi kazniva. Kazniva ravnanja so samo tista, ki jih s pozitivno zakonodajo pristojni organi po posebnih kriterijih izberejo in kot takšne določijo v ustreznih pravnih predpisih, vendar pa tudi med njimi razlikujemo več skupin takšnih ravnanj: disciplinske prestopke, prekrške in kazniva dejanja. Kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca. Iz koncepcije kaznivega dejanja izhaja, da ima pojem kaznivega dejanja nekaj značilnosti oziroma elementov, ki so in morajo biti splošni in skupni vsakemu posameznemu kaznivemu dejanju, ki je zapisano v kazenski zakonodaji ali ki ga obravnavajo v pravosodni praksi, takšni temeljni elementi pa vsebujejo objektivne in subjektivne sestavine kaznivega dejanja. (Selinšek 2007, 95-178). 4.1.1.2 Objektivne sestavine kaznivega dejanja Objektivne sestavine kaznivega dejanja so posebne zunanje okoliščine in posledice, nad katerimi storilec kaznivega dejanja ob storitvi ne gospodari in zato tudi niso pomembne za vzročno zvezo in krivdo, morajo pa biti podane, da se dejanje šteje za kaznivo dejanje (Selinšek 2007, 95-108), in so: 1). Protipravnost in nevarnost – ker vsako dejanje, ki je sicer določeno kot kaznivo dejanje v zakonu, ni vselej v nasprotju s kakšno drugo pravno normo, ki je vsebovana v pravnem redu države, je potrebno striktno določiti njeno protipravnost. Včasih neko ravnanje, ki je zapisano kot kaznivo dejanje, ob določenih pogojih izgubi protipravnost in sicer v primeru:

- silobrana, obrambe, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad;

- prisiljenosti, saj dejanje, ki je bilo storjeno pod vplivom sile, ki se ji storilec ni mogel upreti, ni kaznivo dejanje;

- neznatne premoženjske škode, saj protipravna ravnanja s stvarmi (pridobljena ali zbrana energija za svetlobo, toploto, obsevanje, pogon, premikanje ali prenos glasu, slike ali besedila na daljavo) ali nepremičnim premoženjem, ali deli tega premoženja, ne štejejo za kaznivo dejanje.

2). Določenost v zakonu – zakonodajalec mora z uporabo splošnega in abstraktnega jezika doseči, da bo v vsakem konkretnem primeru iz opisa kaznivega dejanja mogoče jasno razbrati, ali dejansko stanje v tem primeru spada pod opis določenega kaznivega dejanja, ali ne, oziroma ali določeno dejanje izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, in predstavlja dvoje:

- nullum crimen nulla poena sine lege praevia: kaznivo je samo tisto kaznivo dejanje, ki je določeno z zakonom;

- nullum crimen sine lege certa: v zakonu ne sme biti nejasnosti, dvoumnosti, pomensko praznih besed in negotovosti.

3). Izvršitveno ravnanje (človekovo voljno ravnanje) – kaznivo dejanje more biti samo človekovo ravnanje, ki je voljno, kar pomeni, da mora imeti človek svoje gibe, ravnanje, delovanje ali vedenje v svoji oblasti. Ravnanja, delovanja, vedenja, ki se izrazijo v zunanjem svetu (t.i. izvršitvena dejanja), so lahko:

- aktivna, ki jih opredelimo z izrazom storitev (kršitev neke prepovedi), ali - pasivna, ki jih opredelimo z izrazom opustitev (storilec ni izvršil določene zapovedi). Za kaznivo dejanje gre, če iz takega izvršitvenega dejanja nastane posledica, med samim dejanjem in posledico pa mora obstajati razmerje vzroka in posledice. V zvezi s kaznivim dejanjem pa sta pomembna tudi: - čas storitve (čas, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane

posledica); - kraj storitve (vsak kraj, kjer je storilec delal, kot tudi kraj, na katerem naj bi po

njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica).

Opisni del kazenskopravne norme imenujemo dispozicija (določitev zakonskih znakov kaznivega dejanja). Selinšek (2006, 110) tudi posebej opozarja, da je objektivne pogoje kaznivosti pogosto težko prepoznati in ločiti od prepovedane posledice, v pomoč pa je lahko pravilo, da so objektivni pogoji kaznivosti sicer del opisa kaznivega dejanja, ne pa del storilčevega ravnanja kot osrednje sestavine zakonskega dejanskega stanu (besede, kot so: povzroči, zapelje in podobno praviloma kažejo na prepovedano posledico in ne objektivni pogoj kaznivosti). 4.1.1.3 Subjektivna sestavina kaznivega dejanja Dejstvi, da je posameznik objektivno izpolnil zakonske znake določenega kaznivega dejanja in da obstaja vzročna zveza med njegovim dejanjem in prepovedano posledico, ne zadostujeta za spoznanje, da je ta oseba za izvršeno kaznivo dejanje tudi odgovorna. Vsem objektivnim elementom kaznivega dejanja se mora za to, da je mogoče storilcu izreči kazen, pridružiti še krivda kot subjektivni element kaznivega dejanja (Selinšek 2007, 139). Iz kazenskega zakonika je mogoče smiselno razbrati, da obstaja pogoj za krivdo – prištevnost, še pravilneje pa je mogoče reči, da prištevnost v času storitve kaznivega dejanja odseva storilčevo sposobnost za krivdo (Selinšek 2007, 141). Prištevnost izključujejo:

- biološki pogoji neprištevnosti (duševna motnja ali duševna manjrazvitost) in - psihološki pogoji neprištevnosti: : zavestna sestavina: ali je bil storilec v trenutku storitve kaznivega dejanja zmožen razumeti pomen svojega dejanja; : voljna sestavina: ali je mogel imeti v oblasti svoje ravnanje;

Krivda (določen storilčev odnos do dejanja, ki ga je storil) se kaže kot:

- naklep in sicer kot direktni (storilec se je zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti) ali eventualni (storilec se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da posledica nastane);

- malomarnost, če storilec ne ravna s potrebno pazljivostjo, s katero po okoliščinah in osebnih lastnostih mora in je zmožen kaj storiti ali opustiti in kadar lahko pričakuje prepovedano posledico, vendar vanjo ne privoli, posledica pa nato nastane, ker je iz lahkomiselnosti pravočasno ne odvrne.

Ugotavljanje menedžerjevih psihičnih lastnosti in menedžerjevega odnosa do dejanja, ki ga je storil, sta bistveni za ugotavljanje in potrjevanje (ali negiranje) krivde s kazenskopravnega vidika. Poudariti pa je potrebno, da ima sam termin krivde tudi svojo vsebino, kjer se najtesneje prepletajo temeljna filozofska in socialna vprašanja (vprašanja o menedžerju kot človeku, o njegovi individualni in družbeni naravi, o razmerjih med menedžerjem in družbo, vsebina krivde kot očitka, ki utemeljuje in opravičuje uporabo kazni ipd.). 4.1.1.4 Dejanski stan kaznivega dejanja Menedžer je torej storil kaznivo dejanje, ko je prišteven in naklepoma ali iz malomarnosti (redkeje) storil ali opustil v zakonu določeno protipravno dejanje, ki predstavlja družbeno nevarnost. Zakonodajalec tako opredeli dejanski stan kaznivega dejanja, ki se kaže kot (Selinšek 2007, 117):

- temeljno kaznivo dejanje: najbolj pogost, tipičen, povprečen primer kaznivega dejanja; - priviligirana oblika kaznivega dejanja: obsega vse znake temeljnega kaznivega dejanja

in še enega ali več znakov, ki so take narave, da je dejanje zaradi njih lažje in je zato zanj zagrožena tudi milejša kazen;

- kvalificirana oblika kaznivega dejanja: obsega vse znake temeljnega kaznivega dejanja in še enega ali več znakov, ki so take narave, da je dejanje zaradi njih težje in je zato zanj zagrožena tudi strožja kazen;

- delictum sui generis: zaradi določene okoliščine, ki spremlja temeljno kaznivo dejanje, lahko dejanje dobi drugačen pomen ali naravo, kar se kaže v drugem odstavku istega člena.

V našem delu bomo posvečali največ pozornosti izvršitvenim oblikam pravno spornih, navidezno inovativnih rešitev, ki jih pozitivna zakonodaja opredeljuje v dejanskem stanu kot temeljno kaznivo dejanje oziroma kot delictum sui generis. Izvršitvene oblike pravno spornih, navidezno inovativnih rešitev ne bomo omejevali zgolj na izvršitvene oblike, ki jih pravna teorija opredeljuje kot gospodarska kazniva dejanja (tako v ožjem pomenu kot tudi v širšem), niti na izvršitvene oblike, za katere (za pravno osebo) zahteva ugotavljanje odgovornosti za kaznivo dejanje Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, pač pa bomo obravnavali bistvene izvršitvene oblike iz Kazenskega zakonika (ne glede na to iz katerega poglavja), s katerimi lahko menedžer ob iskanju koristi za »lastno« pravno osebo (p)oškoduje različne deležnike. Ob tem bomo a priori izpustili le izvršitvene oblike iz 21. poglavja Kazenskega zakonika (Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke), 27. poglavja (Kazniva dejanja zoper vojaško službo) in 34. poglavja Kazenskega zakonika (Kazniva dejanja zoper obrambno moč države). S pravno osebo kot gospodarskim subjektom deležniki pravne osebe poskušajo zadovoljiti vsak svoje enostranske interese, hkrati pa pravna oseba z ustanovitvijo pridobi tudi celovit interes za poslovanje in delovanje. Tudi zaradi različnosti in nasprotij interesov, vloge menedžerja pri usklajevanju in doseganju le-teh lahko prihaja do kršitev pravnih norm, deliktov, toda ali je za to odgovorna določena fizična oseba (npr. menedžer) ali pa morebiti tudi pravna oseba odgovarja za kaznivo dejanje.

4.1.2 Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja 4.1.2.1 Splošno o pravni osebi v kazenskem pravu Obstajajo razne teorije, ki opravičujejo pripisovanje odgovornosti fizične osebe pravni osebi, Deisinger (2007, 65-88) pa v slovenski praksi vzpostavlja novo teorijo o avtonomni kazenski odgovornosti, po kateri pravna oseba odgovarja za svoje lastno ravnanje ter za ugotavljanje njene odgovornosti ni treba ugotavljati odgovornosti ali krivde posameznih fizičnih oseb. Navedeno teorijo so razvili teoretiki v anglo – saksonskih državah, v kontinentalnih državah pa zaradi povsem različnih izhodišč ne uživa velike podpore. Kazenski zakonik, kot temeljni pravni vir gospodarskega kazenskega prava, v svojem 42. členu opredeljuje, da (posebni) zakon določa odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje, ki ga je storilec izvršil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. Hkrati določa pogoje za kazensko odgovornost pravnih oseb, kazni, opozorilne sankcije in varnostne ukrepe ter pravne posledice obsodbe za pravne osebe. Jasno je tudi določeno, da se v zakonu določijo kazniva dejanja, za katera lahko odgovarja pravna oseba, ter posebne določbe o kazenskem postopku zoper pravno osebo. Takšen (posebni) zakon, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, je v Republiki Sloveniji začel veljati 21. oktobra 1999 in določa, za katero kaznivo dejanje je lahko odgovorna pravna oseba in kakšna kazen oziroma druga kazenska sankcija se ji lahko izreče. Zakon tudi opredeljuje postopek (smiselno se seveda uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku), pri čemer določa, da se praviloma zaradi istega kaznivega dejanja zoper pravno osebo uvede in izvede skupaj s postopkom zoper storilca (menedžerja), v enotnem postopku pa se zoper pravno osebo in obdolženca vloži ena obtožba in izda ena sodba. Na kratko smo predstavili teoretična izhodišča, kako pa je v praksi? Pravni strokovnjaki (Selinšek 2006, 77-78) opozarjajo, da imamo v slovenskem pravnem redu zakon zgolj pro forma, izpolnjuje pa se ne. Primeri, ko se v kazenskem postopku znajdejo pravno osebe, so redki, čeprav je bilo tudi po letu 1999 odmevnih afer iz sfere gospodarskega kriminala veliko. Hkrati opozarjajo tudi na široko zastavljeno oportunitetno načelo, ki državnemu tožilcu omogoča, da ne preganja pravne osebe, če okoliščine primera kažejo, da to ne bi bilo smotrno, ker je bila udeležba pravne osebe pri storitvi kaznivega dejanja nepomembna ali ker pravna oseba nima premoženja, oziroma je to tako majhno, da ne bi zadoščalo niti za pokritje stroškov postopka. Če oceni, da je to smotrno, pa lahko državni tožilec opusti tudi pregon pravne osebe, zoper katero je bil začet stečajni postopek, ter pravne osebe, katere edini družbenik je storilec kaznivega dejanja. Vsekakor pa je potrebno omeniti tudi, da je za izvajanje vsakega, pa tudi tega zakona, poleg pravne, potrebna tudi politična ustreznost tega zakona. Za omenjeni zakon Selinšek (2006, 78) ugotavlja, da je neizvajanje oziroma parcialno uporabo zakona mogoče pripisati tudi pomanjkanju politične volje oziroma resnosti. V domet tega zakona namreč sodijo med drugim kapitalsko močne korporacije s svojimi vplivnimi lobiji, pa tudi pravne osebe, katerih deleži so v (pretežni) lasti države. Po drugi strani pa zakon dejansko pomeni možnost vpletanja države v gospodarstvo, s čimer presega pravni in prehaja v širši družbeno-politični kontekst.

Poudariti moramo, da bomo v nadaljevanju obravnavali le tako imenovano odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje, kot del deliktne odgovornosti, s čemer pa nikakor ne želimo drugega segmenta odgovornosti, civilno odgovornost, označiti za nepomembno ali nepotrebno in torej manjvredno. 4.1.2.2 Temelji odgovornosti pravne osebe Na podlagi zgodovinskega razvoja odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, različnih teorij o tej odgovornosti, mednarodnih aktov in priporočil za uvedbo odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja ter različnih zakonodajnih rešitev je Deisinger (2007, 49) opredelil temelj odgovornosti pravne osebe za kazniva dejanja. Tako postavlja po Gierkejevi organski teoriji o pravni osebi, da so pravne osebe dejansko bitja, ki obstajajo v družbenem življenju in se tu konkretno uveljavijo tudi tako, da sklepajo pravne posle, glede na to sposobnost pa lahko storijo tudi delikte. Poudariti je še potrebno, da pravna teorija (Deisinger 2007, 55-56) opredeljuje bistveni opredelitvi za razločevanje krivde in odgovornosti med fizičnimi in pravnimi osebami, ko zagovarja:

- da odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja ni mogoče povezovati s pojmom krivde, kot ga sicer pojmuje klasična teorija kazenskega prava (Bele), in

- pri določbah o odgovornosti pravnih oseb ne gre za objektivno odgovornost, temveč za posebno obliko kazenske odgovornosti, ki je prilagojena pravnim osebam (Jakulin).

Ob storjenem kaznivem dejanju fizične osebe (menedžerja v vlogi odgovorne osebe ali v nekaterih primerih drugega (so)delavca iz pravne osebe) je torej za isto kaznivo dejanje lahko odgovorna tudi pravna oseba. Poudariti je potrebno, da so vse oblike gospodarskih subjektov, ki jih opredeljuje Zakon o gospodarskih družbah, razen samostojnega podjetnika in tihe družbe, v skladu z določili Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, lahko odgovorne za takstativno našteta kazniva dejanja, ki ji je storilec (menedžer) storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe:

- če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov;

- če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje;

- če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali predmete, nastale s kaznivim dejanjem;

- če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenim delavcev.

Ob tem je potrebno poudariti, da je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje tudi, če storilec (menedžer) za storjeno kaznivo dejanje ni kazensko odgovoren. Za kaznivo dejanje storjeno na območju Republike Slovenije, niso odgovorne samo domače pravne osebe, temveč tudi tuje pravne osebe. Tako domača kot tudi tuja pravna oseba je lahko odgovorna za kaznivo dejanje, storjeno v tujini, če ima pravna oseba na območju Republike Slovenije svoj sedež, ali na njem opravlja svojo dejavnost, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno proti Republiki Sloveniji, njenemu državljanu ali domači pravni osebi. Domača pravna oseba pa je lahko odgovorna tudi za kaznivo dejanje, storjeno v tujini proti tuji državi, tujemu državljanu ali tuji pravni osebi (ob določenih pogojih iz Kazenskega zakonika).

4.1.2.3 Kazniva dejanja pravnih oseb Pravne osebe lahko odgovarjajo za kazniva dejanja iz posebnega dela kazenskega zakonika in za druga kazniva dejanja, če zakon tako določa. Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja je torej sprejel koncept natančne določitve kaznivih dejanj, za katera lahko odgovarjajo pravne osebe:

1. iz 14. poglavja (Kazniva dejanja zoper človečnost) za kazniva dejanja po 108. do 114. členu, 2. iz 15. poglavja (Kazniva dejanja zoper življenje in telo) za kaznivo dejanje po 121. členu, 3. iz 16. poglavja (Kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine) za kazniva

dejanja po 131. in 137 do 144. členu ter 146. do 149. členu, 4. iz 18. poglavja (Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime) za kaznivo dejanje po 166. členu, 5. iz 19. poglavja (Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost) za kaznivi dejanji po

175. in 176. členu, 6. iz 20. poglavja (Kazniva dejanja zoper človekovo zdravje) za kazniva dejanja po 177.

do 187. členu, 7. iz 22. poglavja (Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnosti) za

kazniva dejanja po 196. do 202. členu, 8. iz 23. poglavja (Kazniva dejanja zoper premoženje) za kazniva dejanja po 204. do

223. členu, 9. iz 24. poglavja (Kazniva dejanja zoper gospodarstvo) za kazniva dejanja po 225. do

250. členu, 10. iz 25. poglavja (Kazniva dejanja zoper pravni promet) za kazniva dejanja po 251. do

256. členu, 11. iz 26. poglavja (Kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila) za

kazniva dejanja po 260. in 262 do 265. členu, 12. iz 28. poglavja (Kazniva dejanja zoper pravosodje) za kazniva dejanja po 280. do 287.

in 289., 290. in 293. členu, 13. iz 29. poglavja (Kazniva dejanja zoper javni red in mir) za kazniva dejanja po 254.,

295., 297. do 300., 302. do 304. in 306. do 313. členu, 14. iz 30. poglavja (Kazniva dejanja zoper splošno varnost ljudi in premoženja) za kazniva

dejanja po 314. do 322. členu, 15. iz 31. poglavja (Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa) za kazniva dejanja po

325. do 327., 329. in 331. členu, 16. iz 32. poglavja (Kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine) za kazniva

dejanja po 332. do 347. členu, 17. iz 33. poglavja (Kazniva dejanja zoper suverenost Republike Slovenije in njeno

demokratično ustavno ureditev) za kazniva dejanja po 356. do 359. členu, 18. iz 35. poglavja (Kazniva dejanja zoper mednarodno pravo) za kaznivo dejanje po 374.

členu. Če obstaja sum, da je menedžer kot vodja pravne osebe kršil pravne norme, ki so opredeljene kot najtežja kazniva ravnanja, kazniva dejanja, pozitivno pravo predpisuje tudi postopek, t.i. kazenski postopek (pa tudi predkazenski postopek in nekatere druge sodne ter nesodne postopke). Njegova temeljna načela in predpisana procesna pravila mora država (državni organi) nujno in v celoti upoštevati, da bi lahko dosegli končni cilj, gotovost o tem, ali je ali ni bilo storjeno z navedenim ravnanjem menedžerja kaznivo dejanje.

4.1.3 Zakon o kazenskem postopku 4.1.3.1 Bistvene osnove postopka Zakon o kazenskem postopku določa pogoje, ki morajo biti podani, da se lahko začne, vodi in konča kazenski postopek zoper domnevnega storilca kaznivega dejanja, določa pravice in dolžnosti, ki jih imajo procesni subjekti – tožilec, obdolženec, sodišče – in drugi udeleženci v tem postopku, ter pravila, po katerih se opravljajo posamezna procesna dejanja z namenom, da se zanesljivo ugotovi, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, ali je zanj kazensko odgovoren, in da se mu ob predpisanih pogojih izreče zakonita kazenska sankcija (Horvat 2004, 18). Zakon določa tudi pristojnost ustanove – sodišča (stvarno, krajevno in funkcionalno) ter sodniku, ki tehta argumente strank v postopku, določa neodvisnost, nepristranost in zakonitost. Osnovni cilj kazenskega postopka je določen že v prvem členu Zakona o kazenskem postopku. Kazenski postopek tako mora zagotoviti, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon, in na podlagi zakonitega postopka. Navedeno mnenje o absolutni prepovedi izreka kazenski sankciji nedolžnemu ter absolutni zapovedi kaznovanja krivega seveda zagovarja status doseganja idealne pravičnosti, ki pa je v realnosti nedosegljiva. V teoriji obstajajo različna mnenja, katera načela naj bi bila upoštevana kot temeljna načela kazenskega postopka (večina temeljnih načel je povzetih iz Ustave Republike Slovenije in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih aktov), vsekakor pa posebno mesto zaseda načelo domneve nedolžnosti. Povzeto je iz 27. člena Ustave, v Zakonu o kazenskem postopku pa je opredeljeno v 3. členu. Načelo domneve nedolžnosti pravi, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Posledici načela domneve nedolžnosti sta (Horvat 2004, 21):

- v kazenskem postopku se obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv, in

- v dvomu mora sodišče vedno odločiti v korist obdolženca (in dubio pro reo). Vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana; odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist, pa so podana, če niso bila z gotovostjo izključena. Na koncu pa je vsekakor potrebno upoštevati mnenje Horvata (2004, 17): «Kazenskega postopka, ki bi bil maksimalno garantističen (op. stopnja varnosti pred samovoljnim ravnanjem represivnih državnih organov) in obenem učinkovit (op. omogoča organom učinkovito delovanje), nima nobena država«. 4.1.3.2 Postopek dokazovanja kaznivega dejanja v predkazenskem postopku Impulz za začetek postopka ocene pravilnosti ravnanja menedžerja pri vodenju pravne osebe, v smislu opredelitve le-tega za kaznivo dejanje vsekakor predstavlja ovadba (sporočilo državnemu tožilcu ali policiji, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti). Ovadba je rezultat zaznave:

- državnih organov in organizacij z javnimi pooblastili, ki so dolžni (morajo) naznaniti takšna kazniva dejanja,

- neke osebe (kot obligatorno ravnanje, ki ga določa teža posameznega kaznivega dejanja in posamezna kazniva dejanja),

- vsakogar (tudi če je podana anonimno ali psevdonimno), kajti vsakdo lahko naznani takšno kaznivo dejanje (kazenski zakonik posebej določa, opustitev prijave katerih kaznivih dejanjih je kazniva, krati pa, kdaj je »lažna« prijava kazniva).

Prvi, ki merodajno odloča o vsebini in elementih ovadbe, je državni tožilec, ki jo je prejel. Tožilec lahko izvede naslednje ukrepe (navedbe ne predstavljajo zaporedja aktivnosti) v zvezi s prejeto ovadbo (navedeni so le bistveni ukrepi in mejniki za morebitno prenehanje ali nadaljevanje postopka):

- Takoj zavrže, če naznanjeno kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pregon zastaran, ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo, ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon, ali če ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje.

- Zahteva od policije, da zbere obvestila in izvede druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec; začne se neformalni predkazenski postopek kot del predkazenskega postopka, ki ga imenujemo tudi policijski postopek. Ko policija izvede aktivnosti, poda tožilcu kazensko ovadbo(ko meni da so podani elementi za storitev kaznivega dejanja), oziroma poročilo (ko meni, da le-ti niso podani), ki zadevo obravnava.

- Poda predlog za preiskavo (v rednem postopku) oziroma predlaga sodniku, da opravi preiskovalna dejanja (v skrajšanem postopku). To predstavlja začetek drugega dela predkazenskega postopka - formalni sodni kazenski postopek (ki vsebuje preiskavo, obtožni in ugovorni postopek) in po njem (po izvedenih ukrepih preiskovalnega sodnika ali sodnika oziroma po zavrnitvi ukrepov) tožilec predlaga v rednem postopku dopolnitev preiskave, vloži obtožnico ali izjavi, da odstopa od pregona, oziroma v skrajšanem postopku poda obtožni predlog ali sklep o zavržbi.

- Obtožni predlog oziroma obtožnico, ki po pravnomočnosti pomenita zaključek predkazenskega postopka.

- Umakne obtožnico pred začetkom glavne obravnave (predsednik senata izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka).

Posebej je potrebno opozoriti na nekatere bistvena odstopanja od redne izvedbe kazenskega postopka za t.i. skrajšani postopek. Skrajšani postopek se uporablja za kazniva dejanja, za katere je stvarno pristojno okrajno sodišče, če se postopek za ta dejanje vodi pred okrajnim sodiščem. Po prejemu obtožnega predloga lahko sodnik odloči in zavrže obtožni predlog, oziroma nadaljuje z glavno obravnavo:

- Če tožilec napove, da bo zadevo odstopil v poravnavanje, sodnik prekine glavno obravnavo (če se to izvede, izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka).

- Tožilec lahko ob vložitvi obtožnega predloga predlaga, da sodišče izda kaznovalni nalog (navadno po vnaprejšnjem soglasju obdolženca), s katerim obdolžencu izreče predlagano kazensko sankcijo ali ukrep, brez glavne obravnave, sodnik pa ali začne glavno obravnavo po skrajšanem postopku ali izda s sodbo kaznovalni nalog.

Glavno obravnavo v rednem postopku vodi predsednik senata, v skrajšanem postopku pa sodnik posameznik, v skladu z zakonom, ki tudi določa aktivnosti predsednika senata oziroma sodnika posameznika ter sodelujočih (obdolženca, zagovornika, prič itd.). Med potekom glavne obravnave sme tožilec spremeniti obtožnico, oziroma pripraviti novo obtožnico. Po

koncu glavne obravnave senat oziroma sodnik posameznik odloči o obtožnici, praviloma s sodbo (izjemoma s sklepom, zaradi okoliščin, ki začasno preprečujejo kazenski pregon). 4.1.3.3 Epilog kazenskega postopka (družbena ocena ustvarjalnosti in inovativnosti menedžerjeve rešitve) Navedeni kazenski postopek ni enostaven in pravni laik (kar menedžer v večini primerov je) ne zmore vedno opredeliti smiselnega zaključka le-tega, zato poskušajmo zadevo poenostaviti. Po podaji ovadbe je kazenski postopek zaključen po pravnomočnosti:

- sklepa tožilca o zavržbi ovadbe (takoj ali po prejetih obvestilih policije), - izjave tožilca, da odstopa od pregona (v rednem postopku), oziroma sklepa o zavržbi

(v skrajšanem postopku), - sklepa senata o ustavitvi kazenskega postopka na podlagi umika obtožnice, - sklepa sodnika posameznika o zavržbi obtožnega predloga, - sklepa sodnika posameznika o ustavitvi kazenskega postopka v primeru poravnave

zadeve, - sodbe sodnika posameznika s kaznovalnim nalogom.

Po poteku glavne obravnave pa se zadeva konča s pravnomočnim: - sklepom o sodnem opominu (op.: sodni opomin ni kazen, temveč opozorilna sankcija,

ki nima pravnih posledic obsodbe), - sklepom senata o zavržbi, zaradi okoliščin, ki začasno preprečujejo kazenski pregon, - sodbo, ki je vsota dejstev in dokazov, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, pri

čemer mora sodnik vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Ločimo: : zavrnilno – je procesna sodba, s katero zavrne obtožbo, če je tožilec v času od začetka do konca glavne obravnave umaknil obtožbo, če je oškodovanec umaknil predlog, če je bil obtoženec za isto kaznivo dejanje že pravnomočno obsojen, oproščen obtožbe, ali je bil postopek zoper njega s sklepom pravnomočno ustavljen; : oprostilno - če dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje, če so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, če ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obtožen in če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba; : obsodilno – obtoženca sodišče spozna za krivega in mu izreče kazen ali drugo kazensko sankcijo (npr. opozorilno sankcijo).

Poudariti je potrebno, da lahko stranke, zagovornik, obtoženčev zakoniti zastopnik in oškodovanec uveljavljajo določena pravna sredstva zoper:

- nepravnomočno sodbo redna pravna sredstva – pritožbo zoper sodbo, s katero se kazenski postopek nadaljuje zaradi: bistvene kršitve določil kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stana in drugih odločb;

- pravnomočno sodbo izredna pravna sredstva – zahtevo za obnovo kazenskega postopka, zahtevo za izredno omilitev kazni in zahtevo za varstvo zakonitosti.

4.2 MENEDŽER IN PRAVNO SPORNE INOVATIVNE REŠITVE 4.2.1 Menedžer in iskanje novih rešitev 4.2.1.1 Značilnosti nove rešitve Ne glede na to, kaj menedžerja motivira za uvajanje novih zamisli in premagovanje ovir, ki jih predstavlja dogajanje v pravni osebi in okolje, v katerem deluje (bodisi začasni monopolni položaj, ki mu bo omogočil visok profit v času, ko ta monopol traja, proaktivno preprečevanja možnih kriznih situacij (tako nevarnosti kot priložnosti), kot tudi potencialna možnost preprečevanja ali zmanjševanja ter odprave posledic že nastale krizne situacije (ali še kaj …), pa iskanje rešitev za menedžerja predstavlja nujo. Mulej (Bučar in Stare 2003, 6) je opredelil pogoje za uspešnost gospodarstva, ki jih je mogoče aplicirati na narodno ali regijsko gospodarstvo pa tudi na delovanje pravne osebe: tako je pravna oseba lahko uspešna, ko so ljudje (predvsem in tudi menedžerji) več kot pridni, še zlasti ob zožanju pomena pojma pridnost na ubogljivost in marljivost pri izpolnjevanju ukazov, kot da sami ničesar ne vedo in znajo in nimajo lastnih vrednot in ambicij. Schumpeter je kot ključno osebnost procesa gospodarskega razvoj opredelil podjetnika (ki sodi tudi v našo definicijo menedžerja). Kot njegovo osnovno nalogo je opredelil izvajanje inovacij, pri čemer pa on praviloma ni inventor (izumitelj) temveč tisti, ki izume izvaja oziroma uvaja in tako spremeni v inovacije (Bučar in Stare 2003, 21). Bistven korak naprej v smislu iskanja novih rešitev ter predvsem vloge menedžerja postavlja Mulej (Mulej etc. 1994, ix), ki zagovarja vodenje celovite politike iskanja inovacij (pa tudi invencij in potencialnih inovacij), da bi ohranila in okrepila pravna oseba svoj položaj glede na konkurente; zahteva razumno usklajevanje hotene spremembe, obvladovanje procesov in metod pri teh spremembah, doseganje novih odnosov pri delu ali izpolnjevanje znanja in kvalifikacij. Ob doseganju tistega »nekaj«, kar je več od osnovne opredelitve pridnosti, menedžer praviloma pozna osnovne oblike pravnih norm, ki jih pozitivna zakonodaja opredeljuje kot kazniva dejanja, vendar je menedžer ob vzpostavljanju novih rešitev (ki jih bo morebiti kasneje država opredelila kot kaznivo dejanje) prepričan, da: - je odkril novo rešitev (tudi zaradi specifičnosti delovanja pravne osebe), ki izpolnjuje določene elemente, ki niso opredeljeni z osnovno obliko opisa kaznivega dejanja (ali da bo tako vsaj moč prikazati) in jih država kot osnovni represivni organ ne bo mogla opredeliti kot kršitev pozitivne zakonodaje; - bo izvedel novo rešitev, ki jo država sicer opredeljuje kot kršitev pozitivne zakonodaje v obliki kaznivega dejanja, vendar zaradi novosti rešitve ali že potrjene neučinkovitosti države, ko gre za uspešno dokazovanje nezakonitosti ravnanja ter sankcioniranja kaznivih dejanj, le-ta ne bo nikoli odkrita (ali pa bo odkrita po preteku zastaralnega roka). Z gotovostjo lahko opredelimo, da se menedžerju ob vodenju porajajo mnoge domislice, ki izpolnjujejo družbeno oceno, da so nesprejemljive (v obliki potencialnega kaznivega dejanja), in hkrati izpolnjujejo definicijo invencije – nov domislek, ki bo morda postal uporaben in koristen (Mulej 1994, ix). Nekatere od teh (po statistiki pa celo večina) izpolnijo tudi definicijo možnosti inovacije, ki jo Mulej opredeljuje kot dokazano koristno novost

(predvsem v primerih, ko družbena nesprejemljivost ostane nesankcionirana, pravni osebi pa je prinesla korist). Edini, ki odloča o nujnosti, potrebnosti, zaželenosti in sprejemljivosti uporabe takšne rešitve v pravni osebi, ki je ob morebitni potrjeni materialni ali nematerialni koristnosti sicer dobrodošla, obstaja pa vsaj dvom v njeno etično in moralno sprejemljivost, je praviloma menedžer. 4.2.1.2 Korist ali škoda od rešitve Menedžer je torej tisti, ki v pravni osebi sprejme odločitev o tem, ali bo neka inventivna, a sporna rešitev prešla v fazo preizkusa njene inovativnosti, torej pridobitve morebitne koristnosti (materialne ali nematerialne). Ob tem je potrebno upoštevati, da z navedeno odločitvijo menedžer išče ali potrjuje bodisi svoje osebne koristi (posredne ali neposredne), bodisi koristi pravne osebe, največkrat pa se lahko osebne koristi in koristi pravne osebe tudi izključujejo, ali dopolnjujejo. Menedžer je ob odločitvi vsekakor v vlogi posameznika, ki natančno prouči sredstva, s katerimi lahko doseže nedovoljene cilje, hkrati pa je tudi tisti, ki natančno prouči nedovoljena sredstva, s katerimi lahko doseže dovoljene cilje. Cooter in Ulen (2005, 458-485) sta razvila ekonomsko teorijo zločina in kazni, s katero sta oblikovala model za predvidevanje prihodnjega kriminalnega vedenja, ki temelji na teoriji racionalne odločitve za izvršitev kaznivega dejanja. Z navedenim modelom (s prirejenim izhodiščem, ki velja v Sloveniji) lahko pojasnimo tudi racionalno odločitev menedžerja, ali bo uporabil rešitev, s katero bo izvršil kaznivo dejanje ali ne, oziroma ali bo uporabil sporno inventivno rešitev ter za presojo njene koristnosti čakal na odločitev države o morebitni kršitvi veljavne zakonodaje. Glede kaznivih dejanj velja, da jih je mogoče razvrstiti glede na njihovo težo, kazenske sankcije pa glede na njihovo strogost in navadno se strožje kazenske sankcije izrekajo za težja kazniva dejanja. Ta dejstva sta smo predstavili na Sliki 1.

Slika 1: Strogost kazenske sankcije kot funkcija teže kaznivega dejanja Na vodoravni osi merimo težo kaznivega dejanja, strogost kazenske sankcije pa na navpični osi. Krivulja z oznako »dejanska kazenska sankcija« prikazuje strogost kazenske sankcije, ki jo kazenski zakonik določa kot funkcijo teže izvrševanja dejanja. Krivulja narašča, kar pomeni, da kazenska sankcija postaja strožja, ko se teža kaznivega dejanja veča.

Da bi Sliki 1 dali konkretnejši pomen, si zamislimo kaznivo dejanje. Težo kaznivega dejanja lahko merimo z višino protipravno pridobljene premoženjske koristi (denarne koristi). Pod to predpostavko je merska enota vodoravne osi EUR. Po drugi strani predpostavimo, da je tudi kazenska sankcija za kaznivo dejanje denarna kazen, tako da strožja kazenska sankcija pomeni višjo denarno kazen. EUR je torej merska enota tudi na navpični osi. Ker je merska enota na obeh oseh denar, krivulji na Sliki 1 prikazujeta različni lestvici kazenskih sankcij. Črta pod kotom 45% kaže razporeditev instituta odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ki je še zlasti pomemben za zastraševanje. Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (ali odvzem premoženja, ki ustreza premoženjski koristi), ki ga sodišče dosodi storilcu, je vzdolž te črte povsem enak vsoti, ki jo je menedžer pridobil s kaznivim dejanjem. Če je menedžer npr. protipravno pridobil 1000 EUR, bo višina odvzema premoženjske koristi prav tako 1000 EUR. Ko je strogost odvzema premoženjske koristi popolnoma enaka teži protipravno pridobljene premoženjske koristi, ima sojenje za posledico popolno vračilo vse protipravno pridobljene koristi. Zato je črta pod kotom 45% poimenovana »popolno vračilo«. Če mora storilec kaznivega dejanja, ko ga organi pregona odkrijejo, le povrniti protipravno pridobljeno premoženjsko korist, kazenska sankcija ne deluje zastraševalno. Zato izrečena kazenska sankcija nadgradi popolno vračilo. Nad črto popolnega vračila leži še ena krivulja »dejanska kazenska sankcija«. Predpostavimo, da ta črta pomeni dejansko razporeditev kazenskih sankcij v nekem pravnem sistemu. Obliko krivulje dejanske kazenske sankcije določi zakonodajalec, ukrivljena krivulja, kot je upodobljena na sliki, pa je le ena od možnih oblik. V našem primeru bomo zgolj teoretično predpostavili možnost izreka samo denarne kazni (ki v praksi pridobiva tudi vedno več zagovornikov), navedene trditve pa se dajo smiselno uporabiti tudi ob možnosti izreka zaporne kazni (ali obeh): pri tem je potrebno nedvomno upoštevati predvsem nekatere dodatne psihološke in sociološke menedžerjeve opredelitve. Menedžer bo torej ob sprejemu odločitve o potencialni rešitvi nedvomno izvedel cost benefit analizo glede na predstavljena dejstva o teži kaznivega dejanja (posledično strogosti zagrožene kazenske sankcije), institutu popolnega vračila in pridobljeni koristi. 4.2.1.3 (Ne)dovoljeno tveganje Ob obravnavi okoliščin, ki vplivajo na odločitev o izbrani rešitvi menedžer tudi ne bo prezrl javnega mnenja (mnenja okolice) o morebitni izvršitvi kaznivega dejanja, ki se izrazi ob izreku kazni (npr. vnaprejšnja verjetnost izreka pogojne kazni) ter organiziranosti in delovanju organov pregona (verjetnost, da bo kaznivo dejanje odkrito in verjetnost, da bo tudi izrečena sodba). Kaznovanje storilcev kaznivih dejanj pa je zgolj verjetno. Cooter in Ulen poudarjata, da menedžer, ki svoje odločitve sprejema racionalno, verjetnost kazenske sankcije upošteva pri razmišljanju o izvršitvi kaznivega dejanja. Racionalni storilec izračuna pričakovano korist kaznivega dejanja, ki je vsaj enaka protipravno pridobljeni koristi, od katere odšteje predvideno kazensko sankcijo, pomnoženo z verjetnostjo, da bo za kaznivo dejanje tudi prijet in obsojen. Npr.: denarna kazen za kaznivo dejanje znaša 2000 EUR, verjetnost, da bo storilec prijet in obsojen, pa je enaka 0,75. Tako je pričakovana kazenska sankcija enaka 0,75(2000)=1500 EUR. Ta element negotovosti kazenske sankcije pa se kaže na Sliki 2 pod

najvišjo krivuljo na grafu na krivulji »pričakovane kazenske sankcije«. Nižja krivulja kaznovanja je enaka višji krivulji, zmanjšani za odbitek zaradi negotovosti kazenske sankcije.

Slika 2: Učinek negotovosti kazenske sankcije Krivulja pričakovane kazenske sankcije pa se lahko spusti pod črto (Slika 3), ki prikazuje popolno vračilo, vendar samo, ko je kaznivo dejanje vsaj tako resno, da doseže točko x1 in ni resnejše od točke x2. To se zgodi v primeru, ko je s kaznivim dejanjem dosežena tudi neka dodatna (pri določanju kazenske sankcije prenizko ali neovrednotena) korist pravne osebe (npr. nenormalna tržna prednost) ter v primeru, ko oškodovanec v kazenskem postopku ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka (in je nato potekel tudi časovni rok za prijavo po izrečeni odločbi o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem), ali ko sodišče napoti oškodovanca glede premoženjskopravnega zahtevka na pravdo (pa oškodovanec od nje odstopi). Znotraj tega območja storilec s kaznivim dejanjem pridobi več, kot pričakuje, da bo izgubil, zato izvršitev tega kaznivega dejanja prinaša korist.

Slika 3: Pričakovana kazenska sankcija in odločitev za izvršitev kaznivega dejanja

Menedžer kot fizična oseba, ki bo ob morebitnem uspešni izvedbi kazenskega postopka za svoje ravnanje kaznovan, ob odločanju za izvedbo izbrane rešitve z možnostjo, da kasneje sodišče potrdi kaznivo dejanje, ne razmišlja zgolj o potencialno izrečeni kazni (škodi) zase, temveč tudi o potencialno izrečeni koristi oziroma škodi (kazni) za pravno osebo. Pri opredeljevanju dovolj gotove povezave med delovanjem pravne osebe in nastalo posledico Selinšek (2006, 195) opozarja, da je potrebno ugotoviti, katerim fizičnim osebam v pravni osebi je mogoče ne le dejansko, ampak tudi pravno pripisati nastalo posledico dejavnosti pravne osebe, in to ali so te osebe glede na to posledico ravnale krivdno. Pomembno pa je tudi vprašanje, ali je posledica, ki izvira iz dejavnosti pravne osebe, povzročena v nasprotju z obveznostmi, ali pa je kljub škodljivosti ni mogoče označiti kot prekoračitev dovoljenega tveganja. Dovoljeno tveganje ni vprašljivo takrat, ko je zgornja meja nekega, sicer objektivno škodljivega delovanja določena v pravnih predpisih, vprašljivo pa je, kako določiti mejo med dovoljenim in nedovoljenim tveganjem, če v zvezi z neko dejavnostjo ni pravne omejitve tveganja. Če torej pravne norme ne obravnavajo določenega področja ali pa so zgolj orientacijske, bo menedžer nedvomno pogosteje izvajal aktivnosti za uvedbo rešitve, ki meji na izvajanje kaznivega dejanja, zavedajoč se tudi morebitnega dejstva, da bo korist od izvedene rešitve kratkoročno takoj uporabna, medtem ko bo država s svojim pravosodnim organi morebitno škodljivost oziroma nedvoumno nezdružjivost s pravnim sistemom iskala in dokazovala dolgo časa, morebiten negativen izid v škodo pravne osebe pa je, upoštevajoč pravosodno prakso, tako ali tako minimalen. 4.2.2 Vloga menedžerja 4.2.2.1 Relacija menedžer – pravna oseba pri pravno spornih rešitvah Omenili smo že pomembno vlogo subjektivne sestavine kaznivega dejanja (prištevnost in naklep) pri opredeljevanju in dokazovanju suma, da je menedžer pri vzpostavljanju izbrane rešitve in posledično pri doseganju želenega cilja storil kaznivo dejanje. Ob tem pa je potrebno slediti tudi popolnoma subjektivnemu elementu (lahko pa ga sproži tudi popolnoma objektiven vzrok), ki je menedžerja vzpodbudil, da bi izbrano rešitev (sporno ali dvomljivo) uvedel v delovanje pravne osebe, njegovemu motivu. Upoštevati je potrebno, da menedžer v pravni osebi nastopa nesporno v dveh vlogah: kot fizična oseba s popolnoma osebnimi interesi in motivi za doseganje lastnega, enovitega, individualnega cilja, in kot vodja pravne osebe, ki spremlja, spreminja in ustvarja v kompleksu praviloma nasprotujočih si enovitih, individualnih interesov in ciljev, skupni, celoviti interes in cilj pravne osebe. Zaradi tega lahko menedžer inventira neko rešitev in jo nato inovativno izvede v delovanju pravne osebe z bistvenim motivom: 1). Dosegati individualno enovit interesa menedžerja, tudi ali predvsem v škodo celovitega interesa pravne osebe. V navedenem primeru menedžer praviloma zlorabi položaj, ki ga zaseda, in pravice, ki so mu bile podeljene. Izkorišča zaupanje (ali pomanjkljiv nadzora) deležnikov pravne osebe, z namenom dosegati zase (za svoje bližnje ali za koga drugega, od njega odvisnega) materialno ali nematerialno korist. Zaveda se posledic povzročitve materialne ali nematerialne škode pravni osebi, v kateri izvaja dela in naloge. Menedžer v tem primeru nesporno ravna v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika

2). Dosegati celovit (kratkoročni ali dolgoročni) interes pravne osebe. V tem primeru menedžer praviloma (sicer s potencialnimi dobrimi nameni doseči korist pravne osebe) preseže pooblastila položaja, ki ga zaseda in pravic, ki so mu bile podeljene. Predvsem v odvisnosti od sporne inovativne rešitve (potencialnega kaznivega dejanja) menedžer praviloma oškoduje (so)delavca iz pravne osebe oziroma deležnika iz njenega ožjega ali širšega okolja (oziroma to okolje samo). V praksi se pogosto tudi dogaja, da je menedžer pri sami vzpostavitvi in udejanjenju sporne »inovativne« rešitve dosegel oba motiva hkrati (včasih tudi namenoma, s prikrivanjem izpolnjevanja lastnih interesov). To pogosto tudi zavede nadzornike pri ugotavljanju posameznih elementov sporne rešitve. Vendar se s tem ne zmanjšuje dejstvo individualnega izkoriščanja položaja in vloge menedžerja v osebne namene (ki bi jih potencialno bilo mogoče izkoristiti v dobro pravne osebe). Iz kazensko pravnega vidika pa predstavlja osebno neokoriščanje s sporno rešitvijo in delovanje zgolj in samo v interesu pravne osebe lahko tudi olajševalne okoliščine, medtem ko menedžerjevo nekompromisno zastopanje interesov pravne osebe (včasih v škodo enega deležnika v primerjavi z drugim – državo ali zaposlenimi), lahko v javnosti celo zbuja simpatije. Zgoraj navedena bistvena motiva vodita k spornim »inovativnim« rešitvam (potencialnim kaznivim dejanjem), ki predstavljajo anomalijo sicer legalnega poslovanja in delovanja pravne osebe. V teoriji in praksi obstajajo tudi primeri, ko je celotno delovanje in poslovanje pravne osebe namenjeno zgolj in samo izvrševanju spornih »inovativnih« rešitev menedžerja. Menedžer tako pri izpolnjevanju bodisi svojega lastnega motiva ali motiva neke interesne skupnosti uporabi pravno osebo zgolj kot sredstvo za doseganje nelegalnega motiva. Pravna teorija organizacijo (pravno osebo), namerno ustanovljeno, prevzeto ali kontrolirano za točno določen in izključni cilj ukvarjanja s kaznivimi dejanji oziroma kriminalno dejavnostjo, opredeljuje kot delinkventno korporacijo (Selinšek 2006, 180). 4.2.2.2 Menedžer in izvajanje pravno sporne rešitve Že status menedžerja v pravni osebi zahteva od njega aktiven pristop k izvajanju sporne »inovativne« rešitve v pravni osebi, od narave delovanja in poslovanja pravne osebe in njene okolice ter značilnosti posamezne sporne »inovativne« rešitve pa je odvisno, ali in sploh kdo ter s kakšnim poznavanjem bistvenih značilnosti (njene spornosti) bo pri tem sodeloval. Menedžer lahko postopek uveljavitve sporne »inovativne« rešitve v delovanje pravne osebe izvede popolnoma sam (predvsem pri tistih rešitvah, ki ne zahtevajo velikega števila izvedenih aktivnosti ali v primeru izvajanja sporne »inovativne« rešitve, ki bo služila doseganju individualnega enovitega interesa menedžerja). V navedenem primeru bo tako izvedeno sporno rešitev kot tudi dosežen interes menedžer praviloma izvajal čimbolj prikrito drugim udeležencem delovanja pravne osebe, praviloma pa v samo izvedbo udeležencev pravne osebe tudi ne bo vpletal (razen če je to nujno). Ob odkritju posledic sporne »inovativne« rešitve, je praviloma takoj tudi znan povzročitelj oziroma osumljenec storitve kaznivega dejanja – menedžer. Menedžer pa lahko po seznanitvi s sporno invencijo ali lastno inventivnostjo sprejme le sklep, da bo navedena invencija prešla v postopek uresničevanja in preverjanja koristnosti, za izvedbo vseh potrebnih aktivnosti pa bodisi pooblasti bodisi zgolj razdeli naloge svojim (so)delavcem. Tako praviloma posamezno fazo uresničevanja sporne inovativne rešitve

izvajajo »udeleženi» v postopku. Seveda je potrebno poudariti, da je (so)delavec (izvajalec določene faze) lahko seznanjen z dejstvom, da je prejel nalogo, ki je del izpolnjevanja sporne »inovativne« odločitve (celo v nasprotju z izvajanjem njegovih del in nalog), večinoma pa je prepričan, da opravlja dela in naloge, ki sodijo v njegov krog izvajanja nalog. V tem primeru odkritje rezultata faze sporne »inovativne« rešitve, ne kaže niti na pravo sporno »inovativno« odločitev (temveč praviloma na kakšno drugo) in na pravega povzročitelja oziroma osumljenca storitve kaznivega dejanja.

Določena ravnanja pri poslovanju in delovanju pravne osebe pa menedžerju niso samo prepuščena v lastno odločitev ali jih bo izvedel, ali ne, temveč pravne norme določena ravnanja in zadolžitve menedžerju celo narekujejo, pravni osebi pa lahko celo povzročajo dodatne stroške. Menedžer lahko išče sporne inovativne rešitve, ki bi ustrezno odgovorile na problem nujnosti ravnanja in s katerimi bi dosegel aktivno opustitev dolžnega ravnanja, pri čemer pa že odkritje manjkajoče izvedbe ukrepa neposredno pokaže tudi na povzročitelja - menedžerja. Tudi zatiskanje oči pred ravnanji, ki bi jih morali izvesti menedžerjevi (so)delavci in ki bi jih moral ustrezno nadzirati menedžerja, pa doprinese h kazenski sankciji pravne osebe (kršitev dolžnega nadzorstva – aktivna pasivnost). V zgornjih primerih smo se ukvarjali z ekonomsko super-racionalnostjo menedžerja, ki menedžerjevo odločitev o uvedbi sporne inovativne rešitve opisuje kot naklepno izvršitev sporne inovativne rešitve. Cooter (Cooter in Ulen 2005, 471) pa ugotavlja, da je, upoštevajoč ekonomsko teorijo človekovega vedenja veliko kaznivih dejanj (spornih inovativnih rešitev) posledica spodrsljajev, kjer gre za začasne odklone v vedenju posameznega menedžerja. Takšno vedenje imenuje »vročica sobotne noči«. Menedžerju previdnost med drugim narekuje, da daje svojemu prihodnjemu vedenju razumno težo, medtem ko neprevidnost izraža dejstvo, da prihodnjim dogodkom pripisuje pretirano majhen pomen. Občasna neprevidnost je nekakšen spodrsljaj, pri katerem menedžer prihodnje posledice svojih dejanj diskontira mnogo bolj kot navadno. Ko je takšna inovativna rešitev sporna, je pretirano diskontiranje vzrok, da ta oseba zagroženi kazenski sankciji ne pripisuje ustrezne teže. Cook kot dokaz, da je menedžer storil kaznivo dejanje pod vplivom »vročice sobotne noči« navaja, da menedžer v nedeljo zjutraj sam pri sebi reče:« Ne morem verjeti, da sem včeraj storil kaj takega!« Tak stavek pomeni, da je naknadno in torej prepozno ocenil, da ni ravnal v skladu s prej povzetim zakonom zadostne in potrebne celovitosti. 4.2.2.3 Cikličnost pravno sporne rešitve Do sedaj smo praviloma opredeljevali menedžerjeve ukrepe spornih inovativnih rešitev kot njegov napor in posledično tudi doprinos k reševanju krizne situacije. Nesporno je torej menedžer težil k uspešnemu izkoriščanju ponujene ali ustvarjene priložnosti, oziroma k premagovanju ustvarjene ali »najdene« nevarnosti, oboje v interesu usklajevanja oziroma zadovoljevanja celovitega interesa pravne osebe. Menedžer lahko z izvajanjem aktivnosti v pravni osebi in posledično uveljavljanjem spornih inovativnih rešitev povzroči krizno situacijo. To je nesporno takrat, ko so bile le te izvedene, da bi izpolnjevali enovit lastni interes, hkrati pa tudi takrat, ko so izvedene, da bi dosegali celovit interes pravne osebe. Novak (2000, 79) je pri obravnavi različnih vrst kriz navedel tudi krize upravljalskih napak, pri katerih kot vzrok za nastanek opredeljuje nesposobnost ali neznanje menedžerjev v pravni osebi, da odgovorno izpolnijo svoje naloge. Imenuje jih tudi »krize izkrivljenih vrednot«, ki nastanejo, ker stremijo menedžerji k čim večjemu dobičku na

škodo deležnikov v okolju, zavajajo javnost (v primeru neprimernih izdelkov) in izvajajo različne gospodarske goljufije, prevare ali druga podobna, nelegalna in neetična dejanja menedžerjev. Navedenim vzrokom je potrebno nesporno dodati tudi del, ki se nanaša na odnose in aktivnosti znotraj pravne osebe in ki so prav tako lahko posledica menedžerjevih »izkrivljenih vrednot« do svojih (so)delavcev. Prav tako pa pri opredelitvi prikritih kriz, kar so vsi resni poslovni problemi, ki jih v pravni osebi in njegovem okolju na splošno ne poznajo, lahko pa povzročijo negativne odmeve, če postanejo javni, kot vrsto takšne krize opisuje trditve kupcev, o goljufanju ali podobnem neprimernem ravnanju pravne osebe in preiskavo državnih organov. V vseh navedenih primerih je torej menedžer z izvajanjem sporne inovativne rešitve (kaznivega dejanja) povzročil krizno situacijo, ki seveda zahteva ustrezno obravnavo, kar pa lahko v nekaterih primerih, ko rešujejo le-to z novo sporno inovativno rešitvijo, predstavlja začaran krog. 4.3 MENEDŽER IN STIKI Z OSEBAMI 4.3.1 Menedžer in reševanje medsebojnih konfliktov Menedžer v vsakdanjem delovanju in poslovanju pravne osebe srečuje razne udeležence v različnih vlogah (zaposleni, družbeniki, dobavitelj, kupec, predstavnik skupnosti ali države ipd.). Tedaj se bodisi kot neposredni fizični udeleženec medsebojnega kontakta bodisi kot predstavnik druge pravne osebe, organizacije ali države, kot sogovornik pojavlja druga fizična oseba s svojimi tudi popolnoma individualnimi interesi in cilji. Tako pravna oseba izpolnjuje oziroma dosega svoje cilje na trgu v »so«delovanju in neprestani ter neprekinjeni tekmi z drugimi tržnimi udeleženci. Kralj (1998, 118) med tržne udeležence uvršča kategorije kupcev in odjemalcev, dobaviteljev in kooperantov ter konkurentov. Poslovni dogodki, ki vključujejo »so«delovanje različnih tržnih udeležencev s pravno osebo so vsakodnevni pojav, ki od menedžerja zahteva aktivnost. Menedžer se pri tem nesporno mora zavedati, da mora biti sklepanje poslovnih dogovorov med tržnimi udeleženci in pravno osebo le stvar ekonomskih kriterijev in dejavnikov in ne stvar prisile oziroma zlorabljanja moči menedžerja in njegove pravne osebe. Tavčar (2002, 5) določa, da je naloga menedžerjev obvladovanje organizacije, ki po tradicionalnem modelu zraven načrtovanja dejavnosti sodelavcev, organiziranje teh dejavnosti, usmerjanja (vodenja) sodelavcev pri opravljanju teh dejavnosti, vključuje tudi nadziranje sodelavcev in izidov teh dejavnosti. V teh postopkih s (so)delavci pa je nujna izmenjava mnenj in seznanjanje z interesi drugega, pri čemer prihaja tudi do konfliktov. Pristojen za reševanje konfliktov med enostranskim interesi (so)delavca z enostranskimi interesi menedžerja, oziroma celotnim interesom pravne osebe, je nesporno menedžer (ob želeni aktivni vlogi vseh sodelujočih). Dejstvo pa je, da mora reševanje navedenih konfliktov potekati v skladu s človekovimi pravicami in dolžnostmi vseh vpletenih, ne glede na njihov formalni položaj ali vlogo. Ustava Republike Slovenije navedene človekove pravice in dolžnosti določa v členih 19 (varstvo osebne svobode), 20 (odreditev in trajanje pripora), 21 (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 32 (svoboda gibanja), 35 (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), 36

(nedotakljivost stanovanja) in 37 (varstvo tajnosti pisem in drugih občil). V praksi se dogaja, da menedžer takšne krizne situacije rešuje tako, da:

1. prikrajša osebo za katero izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki jih priznava mednarodna skupnost ali določa ustava ali zakon, zaradi razlike v narodnosti, rasi, barvi, veroizpovedi, etnični pripadnosti, spolu, jeziku, političnem ali drugačnem prepričanju, spolni usmerjenosti, premoženjskem stanju, rojstvu, genetski dediščini, izobrazbi, družbenem položaju ali kakšni drugi okoliščini kot tudi osebi takšno pravico ali svoboščino omeji ali na podlagi takšnega razlikovanja osebi da takšno posebno pravico ali ugodnost (131/I. člen Kazenskega zakonika - Kršitev enakopravnosti);

2. prisili osebo s silo ali z resno grožnjo: : da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ( 132. člen Kazenskega zakonika – Prisiljenje), : da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja (213/I. člen Kazenskega zakonika – Izsiljevanje);

3. zapre osebo (protipravno), ima zaprto ali ji kako drugače omeji svobodo gibanja (133/I. Kazenskega zakonika – Protipraven odvzem prostosti);

4. poskusi ali neupravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore ali se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani ali mu na drug način onemogoči njihovo uporabo (140/IV-I člen Kazenskega zakonika – Kršitev nedotakljivosti stanovanja);

5. poskuša ali neupravičeno preišče: : osebo ali stvari, ki jih ima ta na sebi ali s seboj (136/III-I Kazenskega zakonika – Neupravičena osebna preiskava), : tuje stanovanje ali prostore (140/IV-II člen Kazenskega zakonika – Kršitev nedotakljivosti stanovanja);

6. neupravičeno prisluškuje s posebnimi napravami pogovoru ali izjavi, ki mu ni namenjena, ali jo zvočno snema, ali tak pogovor ali tako izjavo neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek predvaja ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani (137/I člen Kazenskega zakonika – Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje);

7. zvočno snema njemu namenjeno zaupno izjavo drugega brez njegovega soglasja z namenom, da bi tako izjavo zlorabil ali tako izjavo neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek predvaja ali ji kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani (137/II člen Kazenskega zakonika – Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje);

8. neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek osebe ali njegovih prostorov brez njegovega soglasja, in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost, takšno snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji takšen posnetek prikazuje ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani (138/I. Kazenskega zakonika – Neupravičeno slikovno snemanje);

9. neupravičeno odpre: : tuje pismo, brzojavko ali kakšno drugo zaprto pisanje ali pošiljko (139/I. člen Kazenskega zakonika – Kršitev tajnosti občil), : zaprt predmet, ki varuje sporočilo in se neupravičeno seznani s sporočilom v njem (139/II-3 člen Kazenskega zakonika – Kršitev tajnosti občil);

10. se neupravičeno seznani: : z njihovo vsebino, ne da bi odprl tuje pismo, brzojavko ali kakšno drugo zaprto pošiljko, z uporabo tehničnih ali kemičnih sredstev (139/II-1 člen Kazenskega zakonika – Kršitev tajnosti občil),

: s sporočilom, ki se prenaša po telefonu ali s kakšnim drugim elektronskim komunikacijskim sredstvom z uporabo tehničnih sredstev (139/II-2 člen Kazenskega zakonika – Kršitev tajnosti občil);

11. neupravičeno obdrži, skrije, uniči ali komu drugemu izroči tuje pismo, brzojavko ali kakšno drugo pošiljko, preden se je prejemnik seznanil z njeno vsebino (139/IV člen Kazenskega zakonika – Kršitev tajnosti občil);

12. objavi dnevnik, pismo ali kakšno drugo zasebno pisanje brez dovoljenja pooblaščene osebe, kadar je tako dovoljenje potrebno (140/I. člen Kazenskega zakonika – Nedovoljena objava zasebnih pisanj);

13. uporabi osebne podatke, ki se obdelujejo na podlagi zakona, v neskladju z namenom njihovega zbiranja ali brez osebne privolitve osebe, na katero se osebni podatki nanašajo (143/I. člen Kazenskega zakonika – Zloraba osebnih podatkov);

14. zagrozi osebi, da bo o njem ali o njegovih bližnjih odkril kaj, kar bi škodovalo njihovi časti ali dobremu imenu, in ga s tem prisili, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti (213/II. člen Kazenskega zakonika – Izsiljevanje);

15. namenoma povzroči osebi hudo bolečino ali trpljenje, bodisi telesno ali duševno, da si od njega ali od tretje osebe pridobi informacijo oziroma priznanje, ga kaznuje za dejanje, ki ga je storil on ali tretja oseba ali je za to dejanje osumljen on ali tretja oseba, da bi ga ustrahoval ali nanj izvajal pritisk ali da bi ustrahoval tretjo osebo ali nanjo izvajal pritisk ali iz katerega drugega razloga, ki temelji na katerikoli obliki kršitve enakopravnosti (265/I člen Kazenskega zakonika – Mučenje);

16. naznani: : da je nekdo storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil (283/I. člen Kazenskega zakonika – Kriva ovadba), : da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav ve, da tako dejanje ni bilo storjeno (283/IV. člen Kazenskega zakonika – Kriva ovadba);

17. podtakne sledove kaznivega dejanja ali kako drugače povzroči, da se uvede kazenski postopek za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zoper koga, za katerega ve, da ga ni storil (283/II. člen Kazenskega zakonika – Kriva ovadba);

18. si samovoljno vzame: : svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre (310/I člen Kazenskega zakonika - Samovoljnost), : pravico za drugega ali pravico, za katero misli, da mu gre (310/III člen Kazenskega zakonika - Samovoljnost), : pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada, ali vzame pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada, za koga drugega, z uporabo sile ali resne grožnje z napadom na življenje ali telo, in izterja dolg (310/IV. člen Kazenskega zakonika – Samovoljnost).

Poudariti moramo, da tudi v primeru odkritja najhujšega kršenja pravnih norm (ki izpolnjujejo značilnosti kaznivih dejanj), menedžer nima drugačnih pravic, kot jih imajo vse ostale fizične osebe ob odkritju kaznivega dejanja, le-te pa določa Zakon o kazenskem postopku.

4.3.2 Neupoštevanje lastninske pravice Fizične osebe, ki stopajo v razna razmerja z menedžerjem pogosto (ali celo vedno), razpolagajo z določenimi premičnimi ali nepremičnimi stvarmi (ki so navadno prav predmet poslovnega odnosa). Sajovic (1990,7) poudarja, da lastninska pravica na stvareh ne predstavlja samo pravnega stanja (kar sicer utemeljuje znano opredelitev stvarnih in absolutnih pravic), temveč omogoča in pogojuje tudi pravno dinamiko, gibanje stvari v različnih oblikah razmerij kroženja dobrin z njihovim prehajanjem iz pravne sfere enega pravnega subjekta v pravno sfero drugega kot tudi izkoriščanje in uporabo stvari. Reševanja kriznih situacij se zato menedžer ne sme lotiti na način, da:

1. uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, ko je zaloten pri tatvini, pa zato, da bi ukradeno stvar obdržal (207/ člen Kazenskega zakonika – Roparska tatvina);

2. si protipravno prilasti tujo premično stvar: : ki mu je zaupana (208/I člen Kazenskega zakonika – Zatajitev), : ki jo je našel ali do katere je po naključju prišel (208/V člen Kazenskega zakonika – Zatajitev);

3. vzame ali poskuša vzeti tuje motorno vozilo z namenom, da ga protipravno uporabi za vožnjo (210/II-I. člen Kazenskega zakonika - Odvzem motornega vozila);

4. poškoduje, uniči ali napravi nerabno tujo stvar (220/I. člen Kazenskega zakonika - Poškodovanje tuje stvari);

5. požge tujo hišo ali drugo stavbo, namenjeno za bivanje, gospodarsko poslopje ali poslovno stavbo, stavbo ali drugo nepremičnino, ki je v javni rabi (226 Kazenskega zakonika -Požig);

6. zavzame tuje zemljišče z namenom, da ga uporabi za gradnjo (338/II člen Kazenskega zakonika – Protipravno zavzetje nepremičnine).

Prav je, da se menedžer nedvomno zaveda, da ima lastninska pravica svoje meje, vendar pa so eksplicitno določene s stvarnopravnimi razmerji, ki striktno določajo tudi možnosti popolno legalnega prehajanja (prenehanja) lastninske pravice. 4.3.3 Zloraba intelektualne lastnine Ustava Republike Slovenije v 60. členu varuje pravice iz ustvarjalnosti, kamor nedvomno sodi tudi intelektualna lastnina. Intelektualna lastnina je s pravnega vidika (Pretnar 2002, 23) področje prava, ki obravnava razpoložljivost, obseg, pridobitev, uveljavljanje in preprečevanje zlorab zasebnih, pravno opredeljenih pravic na določenih oblikah intelektualnih stvaritev s področja industrije, znanosti, književnosti in umetnosti ter na določenih oblikah identifikatorjev, z namenom določiti pravila za njihovo gospodarno izkoriščanje na trgu v konkurenčnem okolju. Menedžerjeva odločitev je vsaj pravno sporna, če neupravičeno:

1. objavi, prikaže, izvede ali prenese tuje avtorsko delo ali njegov del, s svojim imenom ali z imenom koga drugega, ali dovoli to storiti (147/I. člen Kazenskega zakonika - Kršitev moralnih avtorskih pravic);

2. skazi, okrni ali kako drugače poseže v tuje avtorsko delo (147/II. člen Kazenskega zakonika - Kršitev moralnih avtorskih pravic);

3. uporabi z namenom prodati, eno ali več avtorskih del ali njihovih primerkov, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko korist (148/I. člen Kazenskega zakonika - Kršitev materialnih avtorskih pravic);

4. reproducira, da na voljo javnosti, razširja ali da v najem eno ali več izvedb, fonogramov, videogramov, rtv-oddaj ali podatkovnih baz, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko korist (160/I. člen Kazenskega zakonika – Kršitev avtorski sorodnih pravic );

5. neupravičeno uporabi pri gospodarskem poslovanju tuj izum, zavarovan s patentom ali dodatnim varstvenim certifikatom, ali registrirano topografijo polprevodniškega vezja ali novo rastlinsko sorto, zavarovano z žlahtniteljsko pravico (234/I člen Kazenskega zakonika - Neupravičena uporaba tujega izuma ali topografije).

Zaradi že omenjenih značilnosti okolja delovanja pravne osebe (nenehna spremenljivost in nepredvidljivost) je menedžerjeva hitra reakcija na navedene značilnosti bistvena. Strel (2007, 11) poudarja, da je prav intelektualna lastnina (op. industrijska lastnina, avtorske in sorodne pravice in ostale pravice) kot oblika ekonomske dobrine tržnega gospodarstva nedvomno postala čedalje resnejši podjetniški izziv. 4.3.4 Čast in dobro ime Teorija iger (ki smo jo obravnavali v relaciji menedžer – družbeniki) čast opredeljuje kot enega od najmočnejših vzgibov za izpolnjevanje skupine želja posameznika od začetka življenja do najvišjih dejavnosti (Huizinga 2003, 65). Čast (Selinšek 2007, 384) lahko opredelimo kot predstavo, ki jo ima posameznik o sebi (občutek lastne etične in moralne vrednosti, dostojanstvo in ponos), dobro ime pa je predstava, ki jo imajo o posamezniku drugi (gre torej za ugled, ki ga človek zaradi svojih lastnosti in/ali dejanj uživa v okolju). Menedžer tako pri reševanju kriznih situacij ne sme napadati niti časti in dobrega imena posamezne fizične osebe niti časti in dobrega imena Republike Slovenije, tujih držav, mednarodnih organizacij ter njihovih simbolov in predstavnikov s tem, da:

1. koga razžali (158/I člen Kazenskega zakonika – Razžalitev); 2. o kom trdi ali raznaša kaj:

: kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu (160/I člen Kazenskega zakonika – Žaljiva obdolžitev), : neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično (159/I člen Kazenskega zakonika – Obrekovanje), : iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu (161/I člen Kazenskega zakonika – Opravljanje);

3. komu očita z namenom zaničevanja, da je storil kaznivo dejanje ali da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja ali to z istim namenom komu pove (162/I člen Kazenskega zakonika – Očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja).

Čast in dobro ime kot temeljni sestavini osebnega dostojanstva, je pravica, ki jo zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije v 34. členu.

4.4 OŠKODOVANJE NOTRANJIH UDELEŽENCEV PRAVNE OSEBE 4.4.1 Oškodovanje zaposlenih 4.4.1.1 Menedžer in zaposlovanje Omenili smo že, da zaposlovanje (so)delavcev (tudi ali prav ob pojavu krizne situacije) praviloma predstavlja prvi formalni stik med menedžerjem in potencialnim (so)delavcem. Ne glede na to, da lahko prvi impulz za stik posreduje menedžer, posameznik, ki išče zaposlitev ali institucija (Zavod za zaposlovanje oziroma ob izpolnjevanju zakonskih pogojev organizacija s pridobljenim pooblastilom), pa je ravno menedžer tisti, ki bo sprejel dokončno odločitev o morebitnem nadaljnjem (so)delovanju posameznika z menedžerjem in pravno osebo. Če bo posameznik z željo po zaposlitvi reševal svoje potrebe po dohodkih za preživetje, željo po pridobitnem delu ali željo po poklicnem uveljavljanju (Mežnar 2000, 46), pa lahko seveda menedžer z novim zaposlovanjem poskušal reševati dano krizno situacijo (pomanjkanje pravih delavcev na pravem mestu ob pravem času ali znanja). Pri tem pa bo lahko težil tudi k izkoriščanju dodatnih stimulacij v okviru sredstev, ki jih država namenja za izvajanje programov zaposlovanja (sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest, posojila za investicijska vlaganja v nove proizvodne zmogljivosti, pomoč pri usposabljanju novih delavcev, povračilo stroškov plačila prispevkov na bruto plačo za obdobje enega leta za zaposlitev iskalcev prve zaposlitve ali brezposelne osebe, ki je na zavodu neprekinjeno prijavljena vsaj dve leti). Glede na dejstvo, da je menedžer v funkciji glavnega odločevalca o morebitnem nadaljnjem sodelovanju s potencialnimi posamezniki, je že država v Ustavi Republike Slovenije (tretji odstavek 49. člena) določila, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, menedžer pa mora hkrati upoštevati, da je pravica do dela, brez strahu pred diskriminacijo in nadlegovanjem, osnovna človekova pravica. Menedžer se pri iskanju rešitev v zvezi z zaposlovanjem mora izogibati rešitvam, s katerimi bi kandidatu:

1. pogojeval sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tem da (so)delavka med zaposlitvijo ne bo zanosila ali rodila otroka (196/III. člen Kazenskega zakonika – Kršitev temeljih pravic delavcev);

2. odrekel ali omejil pravico do svobodne zaposlitve pod takimi pogoji, kot so določeni s predpisi (198/I člen Kazenskega zakonika - Kršitev pravic pri zaposlovanju ali brezposelnosti);

3. omogočil opravljanje poklica, dejavnosti ali dolžnosti kandidatu za zaposlitev, čeprav ve, da mu je bil s pravnomočno sodno odločbo izrečen varnostni ali varstveni ukrep prepovedi opravljanja poklica, ali da je taka prepoved nastala kot pravna posledica obsodbe (290 člen Kazenskega zakonika - Kršitev prepovedi opravljanja poklica).

Z zaposlitvijo (so)delavca v pravni osebi je menedžer v imenu pravne osebe sprejel tako pravice, kot tudi dolžnosti nasproti (so)delavca v zvezi z opravljanjem del in nalog v pravni osebi.

4.4.1.2 Menedžer in pravice (so)delavcev S sprejemom odločitve (v skladu s pravnimi normami) o ustreznosti posameznika za funkcijo (so)delavca, menedžer zagotovi pravni osebi novo delovno moč, ki bo aktivno (so)delovala pri doseganju interesov pravne osebe. Za ugodno in kvalitetno (so)delovanje med menedžerjem in (so)delavcem pa je nesporno potrebno, da ne pride do konflikta interesov države, interesov pravne osebe, enostranskih interesov menedžerja in enostranskih interesov (so)delavca. Zato mora menedžer kot močnejši akter v medsebojnem odnosu s (so)delavcem, poznati in upoštevati značilnost pravnih norm s področja delovnih razmerij. Osnove le-teh določa že Ustava Republike Slovenije v členih 42 (pravica do zbiranja in združevanja), 50 (pravica do socialne varnosti), 51 (pravica do zdravstvenega zavarovanja), 75 (soodločanje), 76 (sindikalna svoboda), 77 (pravica do stavke) in 79 (v Sloveniji zaposleni tujci). To je formalni pravni vir v delovnem pravu (samostojna pravna panoga, ki preučuje pravne ustanove, pravna načela in splošne pravne norme, ki se nanašajo na mednarodno pravno urejanje, izboljševanje, uresničevanje in varovanje delovnih razmerij in razmerij, ki so z njimi v neposredni zvezi (Mežnar 2000, 31)). Pri iskanju optimalnega kompromisa med interesi se mora menedžer izogibati aktivnostim, ko:

1. ne ravna po predpisih o: : sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša (so)delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji (196/I. člen Kazenskega zakonika – Kršitev temeljih pravic delavcev), : socialnem zavarovanju in s tem koga prikrajša za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji (202. člen Kazenskega zakonika – Kršitev pravic iz socialnega zavarovanja);

2. zahteva izjavo od (so)delavke med zaposlitvijo, da bo v primeru zanositve ali rojstva otroka dala odpoved delovnega razmerja ali sprejela sporazumno prenehanje delovnega razmerja (196/III. člen Kazenskega zakonika – Kršitev temeljih pravic delavcev);

3. zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi za ustrezno zavarovanje ali zaposli več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj za delo (199/I člen Kazenskega zakonika – Zaposlovanje na črno);

4. prepreči ali onemogoči (so)delavcem: : uresničevanje pravic do sodelovanja pri upravljanju ali te pravice zlorabi ali ovira njihovo uresničevanje (200/I. člen Kazenskega zakonika – Kršitev pravic do sodelovanja pri upravljanju in kršitev sindikalnih pravic), : svobodno združevanje in sindikalne dejavnosti ali ovira uresničevanje sindikalnih pravic ali prevzame sindikat (200/II. člen Kazenskega zakonika – Kršitev pravic do sodelovanja pri upravljanju in kršitev sindikalnih pravic).

Prav upoštevanje (in tudi aktivno izvajanje) zgoraj omenjenih pravic (so)delavcev je navadno temelj za odločitev (so)delavcev za sodelovanje (aktivnem) pri reševanju kriznih situacij v pravni osebi ter za dobro delovno klimo v pravni osebi.

4.4.1.3 Menedžer in moč Menedžerjeva želja pri vodenju pravne osebe je tudi, da bi posedoval čim več moči. Moč ima v pravni osebi tisti, ki zmore učinkovito spodbujati (so)delavce, jim obetati notranje in zunanje koristi, če bodo ravnali v skladu z njegovimi pobudami, predlogi, navodili ali zahtevami (Tavčar 2002, 214). Tudi z namenom, da pravna oseba dosega boljše, tako kvantitativno kot kvalitativno, rezultate, da bi dosegala skupni (prevladujoči) interes pravne osebe, lahko menedžer svojo moč izkrivi, oziroma jo preseže. S tem ravna v neposrednem nasprotju z določili členov 34 (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti), 35 (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) in 38 (varstvo osebnih podatkov) Ustave Republike Slovenije, tako da:

1. spravi (so)delavca s kršitvijo pravil mednarodnega prava v suženjsko ali njemu podobno razmerje ali ga ima v takem razmerju, kupi, proda, izroči drugi osebi ali posreduje pri nakupu, prodaji ali izročitvi take osebe, ali ščuva drugega, naj proda svojo svobodo ali svobodo osebe, ki jo preživlja ali zanjo skrbi (112/I člen Kazenskega zakonika - Spravljanje v suženjsko razmerje);

2. prevaža (so)delavca v suženjskem ali njemu podobnem razmerju iz ene države v drugo (112/II člen Kazenskega zakonika - Spravljanje v suženjsko razmerje);

3. kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči (so)delavca (zloraba podrejenega) oziroma z njim kako drugače razpolaga, ali pri teh ravnanjih posreduje, da bi izkoriščal prostitucijo ali druge oblike spolnih zlorab, prisilnega dela, suženjstva, služabništva ali trgovino z organi, človeškimi tkivi ali krvjo (113. člen Kazenskega zakonika – Trgovina z ljudmi);

4. uporabi osebne podatke, ki se obdelujejo na podlagi zakona, v neskladju z namenom njihovega zbiranja ali brez osebne privolitve (so)delavca, na katerega se osebni podatki nanašajo (143/I. člen Kazenskega zakonika – Zloraba osebnih podatkov);

5. sodeluje pri prostituciji (so)delavca zaradi izkoriščanja ali s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi (so)delavca k prostituciji (175/I. člen Kazenskega zakonika - Zloraba prostitucije);

6. povzroči ponižanje ali prestrašenost (so)delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem (197. člen Kazenskega zakonika – Šikaniranje na delovnem mestu).

Zloraba moči, bodisi osebne ali moči položaja, ki ga menedžer zaseda v pravni osebi, je temelj za nesporno slabe medsebojne odnose med menedžerjem in (so)delavci v pravni osebi in kot takšno izredno slabo bistvo za izgradnjo in ustrezno obvladovanje medsebojnih odnosov. 4.4.1.4 Menedžer in reševanje presežka (so)delavcev Država lahko namenja za izvajanje programov zaposlovanja v pravnih osebah določena sredstva (sofinanciranje dokvalifikacij in prekvalifikacij, nadomestitev dela stroškov za ohranjanje produktivnih delovnih mest, ter prilagajanje delovnih mest za invalide). Le-te pravna oseba lahko uporablja za reševanje danih kriznih situacij, povezavih z neustrezno oblikovano kadrovsko strukturo zaposlenih oziroma viškom zaposlenih. Vseeno pa je včasih menedžer postavljen pred dejstvo, da je odpuščanje (predvsem in tudi tistih usposobljenih in »dobrih« ) delavcev neizogibno. Tako je v primerih (Mežnar 2000, 88) prenehanja, pogojevanega brez soglasja (so)delavca, prenehanja pogojevanega s soglasjem (so)delavca kot tudi v primerih prenehanja po samem zakonu, ne glede na dano ali ne dano soglasje

(so)delavca. Reševanje in rešitve, ki jih menedžer uporabi in ki izpolnjujejo spodaj navedena dejstva, praviloma oškodujejo (so)delavca, ki bo zapustil pravno osebo, ko menedžer:

1. prikrajša (so)delavca za pravico, ki mu pripada po predpisih o prenehanju delovnega razmerja, ali mu jo omeji (196/I. člen Kazenskega zakonika – Kršitev temeljih pravic delavcev);

2. prikrajša brezposelno osebo za pravico, ki mu pripada po predpisih o pravicah brezposelnih oseb ali ji jo omeji (198/II člen Kazenskega zakonika - Kršitev pravic pri zaposlovanju ali brezposelnosti);

3. ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno, da se (so)delavec vrne na delo (289. člen Kazenskega zakonika – Preprečitev vrnitve na delo).

Omenili smo, da navedene rešitve praviloma oškodujejo (so)delavca, vendar pa se mora menedžer nesporno zavedati, da je, če delavec išče svoje pravice v delovnem sporu pred pristojnim sodiščem, v zaključni fazi praviloma zaradi takšne menedžerjeve odločitve oškodovana pravna oseba. 4.4.2 Oškodovanje družbenikov Omenili smo teorijo, po kateri je pravna oseba kapital, naložen v pridobitne oziroma gospodarske namene, ki se pravno personificira. To pomeni, da postane samostojni pravni subjekt, ki je ločen od svojih članov in katerega premoženje je ločeno od premoženja članov. Zato ima pravna oseba kot namensko organiziran kapital tudi svoje lastne interese, ki so ločeni in včasih drugačni ali celo nasprotni interesom njegovih lastnikov (delničarjev – družbenikov). Kljub temu pa pravna teorija in praksa pozna način, s katerim menedžer v imenu pravne osebe lahko zlorabi dani mu položaj oziroma pooblastila, ali celo vpliva na sestavo družbenikov, oziroma na sestavo njihovih interesov z namenom izločiti tiste, ki niso v skladu s skupnim interesom pravne osebe. S svojim ravnanjem lahko:

1. lažno prikaže v prospektu, pri objavi letnega poročila ali na drug način, premoženjsko stanje, podatke o dobičku ali izgubi ali druge podatke, ki pomembno vplivajo na njihovo vrednost, pri trgovanju z delnicami, drugimi vrednostnimi papirji ali drugimi finančnimi instrumenti in s tem zapelje eno ali več oseb, da jih kupijo, prodajo ali z njimi na drug način poslujejo (231/I člen Kazenskega zakonika – Preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi papirji);

2. pridobi v zvezi s svojim položajem pri izdajatelju vrednostnega papirja ali lastniškim deležem v kapitalu izdajatelja vrednostnega papirja, svojo zaposlitvijo ali pri opravljanju dejavnosti, notranjo informacijo, ki bi lahko pomembno vplivala ne ceno vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta, uvrščenega na organiziran trg v Republiki Sloveniji ali v vsaj eni državi članici Evropske unije, ali za katerega je bil vložen predlog za uvrstitev na tak trg, ne glede na to, ali se z njim trguje na tem trgu ali ne, in jo izkoristi zase ali za koga drugega za posredno ali neposredno pridobitev ali odsvojitev tega vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta (238/I člen Kazenskega zakonika – Zloraba notranje informacije);

3. sporoči nepoklicani osebi notranjo informacijo, ali na podlagi notranje informacije priporoči tretji osebi posredno ali neposredno pridobitev ali odsvojitev tega vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta (238/II člen Kazenskega zakonika – Zloraba notranje informacije);

4. pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, zato

da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo ali zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil nepremoženjsko korist (240/I in 240/III člen Kazenskega zakonika – Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti).

Država, kot eden izmed morebitnih družbenikov pravne osebe, si je zagotovila, da bi zagotovila pravilnost pri upravljanju družbenih sredstev ali preprečila oškodovanje družbenega premoženja ali kapitala (dokler to še obstaja), še poseben status. Zato je s 377. členom Kazenskega zakonika prepovedala delovanja menedžerja, ko:

1. sklene pogodbo, za katero ve, da je za pravno osebo škodljiva, ali sklene pogodbo, pri tem pa prekorači pooblastilo in tako prizadene pravni osebi premoženjsko škodo (130. člen Kazenskega zakona Republike Slovenije v zvezi s 377. členom Kazenskega zakonika – Sklenitev škodljive pogodbe);

2. hudo zlorabi pooblastila z namenom, da bi pridobil protipravno premoženjsko korist za svojo pravno osebo ali za drugo pravno osebo, in: : za pravno osebo ustvari ali hrani nedovoljene sklade v državi ali tujini, : uporablja družbena sredstva, s katerimi razpolaga, proti njihovemu namenu, : spravi pravno osebo v ugodnejši položaj pri pridobivanju sredstev drugih ugodnosti, ki se pravni osebi po veljavnih predpisih ne bi priznale, : pri izpolnjevanju obveznosti do družbene skupnosti ne da družbeni skupnosti sredstev, ki ji pripadajo po predpisih, : na drug podoben način hudo zlorabi pooblastila glede razpolaganja, upravljanja ali porabe družbenih sredstev, (132. člen Kazenskega zakona Republike Slovenije v zvezi s 377. členom Kazenskega zakonika – Zloraba pooblastil).

Upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da kazen, izrečena menedžerju (na podlagi pravnomočne sodbe v kazenskem postopku) lahko zmanjšuje možnost, da se uresniči primarni enostranski cilj družbenikov, saj v končni fazi znižuje višino sredstev ter dela dobička, namenjenega dividendam (če družba proti menedžerju ne vloži odškodninskega zahtevka). 4.5 OŠKODOVANJE ZUNANJIH UDELEŽENCEV 4.5.1 Oškodovanje poslovnih partnerjev 4.5.1.1 Nedovoljena obveščevalna dejavnost Menedžer bo z pridobitvijo in uporabo pravočasnih in kakovostnih informacij nedvomno imel veliko konkurenčno prednost. Iskanje takšnih informacij zato predstavlja velik izziv in je tudi upravičeno do velike pozornosti. Pri tem ne sme biti rezultat dejavnosti, ko bi menedžer:

1. vdrl v informacijski sistem ali neupravičeno prestregel podatek ob nejavnem prenosu v informacijski sistem ali iz njega (221/I Kazenskega zakonika – Napad na informacijski sistem);

2. neupravičeno uporabil, spremenil, preslikal, prenašal, uničil podatke v informacijskem sistemu ali v informacijski sistem neupravičeno vnesel kakšen podatek, oviral prenos

podatkov ali delovanje informacijskega sistema (221/II Kazenskega zakonika – Napad na informacijski sistem); : če to stori pri gospodarskem poslovanju ali kako drugače vdre pri gospodarskem poslovanju v informacijski sistem, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali drugemu povzročil premoženjsko škodo (237/I. člen Kazenskega zakonika - Vdor v poslovni informacijski sistem);

3. prišel protipravno do: : podatkov, ki se varujejo kot poslovna skrivnost, z namenom, da jih neupravičeno uporabi (236/II Kazenskega zakonika - Izdaja in neupravičena pridobitev poslovne skrivnosti), : tajnih podatkov, da bi jih neupravičeno uporabil, kakor tudi, če take podatke brez dovoljenja javno objavi (260/II člen Kazenskega zakonika – Izdaja tajnih podatkov), : notranje informacije in jo izkoristi za posredno ali neposredno pridobitev ali odsvojitev tega vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta zase ali za koga drugega, posredno ali neposredno (243/III člen Kazenskega zakonika – Zloraba notranje informacije).

Pozoren pa mora biti ne samo na pridobivanje in obvladovanje ustreznih informacij, temveč tudi na posredovanje informacij (seveda z določenim namenom) osebam, oziroma ožji ali širši javnosti. Tako menedžer ne sme:

1. pri opravljanju svojega dela preprečiti drugemu, da bi uporabil svojo pravico do pritožbe, ugovora ali kakšnega drugega pravnega sredstva, do vloge ali predloga, ali da bi dal politične ali druge pobude splošnega pomena (144/I člen Kazenskega zakonika – Kršitev pravice do pravnega sredstva ali peticije);

2. protipravno preprečiti tiskanje, prodajo ali razširjanje časopisa, knjige ali druge tiskane stvari ali oddajanje radijskega ali televizijskega programa (146. člen Kazenskega zakonika – Preprečitev tiskanja ali oddajanja);

3. prisiliti koga s silo, z resno grožnjo, s podkupovanjem, s preslepitvijo ali na drug nedovoljen način ali nanj vplivati, da pri volitvah ali glasovanju glasuje ali ne glasuje, ali da ne glasuje veljavno, ali da glasuje za ali proti določenemu predlogu (151/I. člen Kazenskega zakonika - Kršitev proste odločitve volilcev);

4. neupravičeno izdati, kar je izvedel v postopku pred glavno obravnavo ali na obravnavi pred sodiščem, na ustni obravnavi v upravnem postopku ali postopku o prekršku ali postopku parlamentarne preiskave, za kar je z zakonom določeno, da se ne sme objaviti, ali pa je bilo z odločbo pristojnega organa ali sodišča odločeno, da ostane tajno (287/I člen Kazenskega zakonika – Kršitev tajnosti postopka);

5. objaviti osebne podatke otroka, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali v kakršnemkoli drugem postopku, ali objaviti druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto (287/II člen Kazenskega zakonika – Kršitev tajnosti postopka).

Pravočasnost in ustreznost menedžerjeve končne odločitve o načinu reševanja krizne situacije v pravni osebi sta navadno bistveni. Menedžer ne sme svoje pozornosti posvečati zgolj in samo uspešnosti doseganja cilja, temveč mora veliko svoje pozornosti posvetiti tudi poti, kako je naveden cilj dosežen, kar je velikokrat prav tako (če ne celo bolj) pomembno prav pri sklepanju poslovnih dogodkov.

4.5.1.2 Sklepanje poslov Tavčar (2008) poudarja, da med tržnimi udeležencu obstaja poslovno vedenje, ki pa mora biti olikano, torej takšno, da menedžer kupcev in odjemalcev ne zavaja, jim ne skuša po vsej sili prodati blago in jim pošteno predstavi koristi, ki naj si jih obetajo. Takšno vedenje menedžerja je vsekakor priporočljivo z vsemi udeleženci poslovanja, zaradi česar menedžer ne sme:

1. spraviti koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pustiti v zmoti in ga s tem zapeljati, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti: : zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist (211/I. člen Kazenskega zakonika - Goljufija), : z namenom, da bi drugega oškodoval (211/V. člen Kazenskega zakonika - Goljufija);

2. preslepiti poslovnega partnerja pri opravljanju gospodarske dejavnosti ob sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda (228/I člen Kazenskega zakonika – Poslovna goljufija);

3. zlorabiti trga finančnih instrumentov s prepovedanim ravnanjem, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, tako da: : sklene posel ali izda naročilo za trgovanje, ki udeležencem trga da napačno ali zavajajočo predstavo glede ponudbe, povpraševanja ali cene finančnega instrumenta, ali s tem ena ali več povezanih oseb zagotovi ceno enega ali več finančnih instrumentov na nenormalni ali umetni ravni; : pri sklenitvi posla ali izdaji naročila za trgovanje uporabi fiktivna sredstva ali druge oblike goljufivega ravnanja, : razširja napačne ali zavajajoče informacije o finančnih instrumentih, z istim ciljem razširja govorice ter napačne in zavajajoče novice po medijih, medmrežju ali na drug podoben način; (239/I člen Kazenskega zakonika – Zloraba trga finančnih instrumentov).

V praksi so navedena dejanja menedžerjev, ko vodi pravno osebo med vsemi inovativnimi, a pravno spornimi rešitvami kriznih situacij, najpogostejša tudi, ker prihaja do razkoraka v ocenah med dvema partnerjema, ki sklepata dogovor ali posel, katere opredelitve so bistvene in kot take predstavljajo osnovo za odločitev nekoga, da sprejme ali zavrne celoten posel. 4.5.1.3 Bistvene sestavine posla – nagrade in ugodnosti? Menedžer torej ob sklepanju poslov naj ne bi zavajal tržnih udeležencev z navedbami ali trditvami (predvsem bistvenimi), ki bi odločilno vplivale na sklep o sklenitvi posla. Pravna teorija in praksa pa poznata tudi pravno sporne inovativne rešitve, s katerimi menedžer ob sklepanju poslov morebitnemu tržnemu udeležencu ali sebi (brez pravega občutka obžalovanja in oškodovanja katere koli udeležene strani) ponudi ali pridobi drug bistven element posla, ki navadno celo odločilno vpliva na odločitev udeležene strani – nagrado ali ugodnost. Poudariti je potrebno, da je navedena nagrada ali ugodnost neupravičena (pravno, etično), saj mora menedžer ob sklepanju posla stremeti k doseganju interesa in ciljev lastne pravne osebe, medtem ko so plače in morebitne nagrade udeleženih praviloma vnaprej

določene. Menedžer pa kljub temu občasno z namenom ugodno skleniti posel ali doseči želeno stanje le-tega:

1. pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist oziroma obljubo oziroma ponudbo takšne koristi: : da bi zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge nedovoljene koristi zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe, ali ji povzročil škodo (241/I – nedovoljeno sprejemanje daril), : kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge koristi zase ali za koga drugega (241/II – nedovoljeno sprejemanje daril), : po sklenitvi posla ali opravljeni storitvi ali pridobitvi druge nedovoljene koristi (241/III – nedovoljeno sprejemanje daril);

2. obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost: : da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno neupravičeno ugodnost pri pridobitvi ali ohranitvi posla ali druge nedovoljene koristi iz prvega odstavka 241 člena (242/I člen Kazenskega zakonika – Nedovoljeno dajanje daril), : kot protiuslugo za pridobitev ali ohranitev posla ali druge koristi (242/II člen Kazenskega zakonika – Nedovoljeno dajanje daril);

3. ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, uradni osebi ali javnemu uslužbencu obljubi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje: : ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti ali da bi kako drugače zlorabila svoj položaj, ali kdor posreduje pri takem podkupovanju (262/I Kazenskega zakonika – Dajanje podkupnine), : ki bi ga tudi sicer morala ali smela opraviti, ali da ne bi opravila dejanja, ki ga tudi sicer ne bi smela opraviti, ali da bi kako drugače uporabila svoj položaj (262/II Kazenskega zakonika – Dajanje podkupnine);

4. zahteva ali sprejme zase ali za koga drugega nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje (263/I člen Kazenskega zakonika – Sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje);

5. izrabi svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posreduje, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti (263/II člen Kazenskega zakonika – Sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje);

6. obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj ali za koga drugega, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval: : da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje (264/I člen Kazenskega zakonika – Dajanje daril za nezakonito posredovanje), : da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti (264/II člen Kazenskega zakonika – Dajanje daril za nezakonito posredovanje).

Z omenjenimi pravno spornimi inovativnimi rešitvami kriznih situacij v praksi menedžer največkrat (ne)upravičeno izkorišča oziroma zlorablja svojo vlogo z namenom iskati oziroma izkoriščati rešitve, da bi dosegel enostranske, osebne interese oziroma cilje. Prav to ravnanje menedžerja pravno osebo toliko prej in bolj postavi v vlogo direktnega oškodovanca z ravnanji menedžerja.

4.5.1.4 Oškodovanje dobaviteljev Dobavitelji v poslovanju s pravno osebo vidijo možnost, da dobro prodajo svoje učinke, v trajnejši navezavi kot kooperanti pa urejeno zagotovijo poslovanje s svojimi odjemalci (Kralj 1998, 106). Zato mora menedžer upoštevati interese svoje pravne osebe in dobavitelja in izbirati odločitve, ki bodo koristile vsem sodelujočim pravnim osebam. V stiku z dobavitelji menedžer tako ne sme ravnati tako, da bi:

1. navedel lažne podatke ali zamolčal pomembne podatke zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist v zavarovalništvu ob sklenitvi pogodbe, sklenil prepovedano dvojno zavarovanje ali sklenil zavarovalno pogodbo potem, ko je zavarovalni ali škodni primer že nastopil, ali lažno prikazal škodni dogodek (211/III. člen Kazenskega zakonika - Goljufija);

2. pridobil posojilo, investicijska sredstva, subvencijo ali kakšno drugo ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, s tem, da posojilodajalcu ali drugemu, ki je pristojen za odobritev takšne ugodnosti, predloži neresnične ali nepopolne podatke o premoženjskemu stanju, bilancah, dobičku ali izgubi ali druge podatke, ki so pomembni za odobritev posojila ali ugodnosti oziroma te podatke zamolči (235/I člen Kazenskega zakonika – Preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti);

3. uporabil posojilo ali ugodnost v druge namene, kot so bili dogovorjeni s posojilodajalcem ali tistim, ki je pristojen za odobritev takšne ugodnosti (235/II člen Kazenskega zakonika – Preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti);

4. izdal ali dal v promet ček, za katerega ve, da ni krit in tako pridobil premoženjsko korist, (246/I Kazenskega zakonika – Izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice);

5. uporabil bančno kartico na bančnem avtomatu za dvig gotovine, čeprav ve, da nima kritja na tekočem računu, ali uporabi kreditno kartico, čeprav ve, da ob plačilu ne bo imel kritja in si tako tudi pridobi premoženjsko korist (246/II Kazenskega zakonika – Izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice);

6. spravil pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem dosegel, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi kar koli lažnega, kar naj bi bilo dokaz v pravnem prometu (253/I člen Kazenskega zakonika – Overitev lažne vsebine).

V postopku delovanja in poslovanja pravne osebe nesporno nastopijo krizne situacije, ki slabo vplivajo na položaj in stanje pravne osebe. Menedžer ne sme navedenega slabega stanja pravne osebe izkoristiti na način, da bi:

1. izigral v izvršbi upnika za njegovo terjatev z dogovorom z udeleženci dražbe (216/II člen Kazenskega zakonika – Zloraba izvršbe);

2. odtujil, uničil, poškodoval ali vzel dobaviteljevo stvar, na kateri ima zastavno pravico ali pravico užitka, z namenom, da bi dobavitelju preprečil uveljavitev stvarne pravice in ga s tem oškodoval (223/I člen Kazenskega zakonika – Oškodovanje tujih pravic);

3. uničil, poškodoval, odtujil ali skril dele svojega premoženja z namenom, da bi preprečil plačilo upnika med prisilno izvršbo in s tem upnika oškodoval (223/II Kazenskega zakonika – Oškodovanje tujih pravic);

4. poslabšal svoje premoženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžnika navidezno ali dejansko zato, da obveznosti ne bi bile plačane, in s tem povzročil stečaj ali izpolnil pogoje za izbris gospodarske družbe po uradni dolžnosti brez likvidacije, tako da:

: navidezno proda, brezplačno odstopi, odtuji za izredno nizko ceno ali uniči, premoženje ali njegov del, ki sodi v stečajno maso, : sklene lažno pogodbo o dolgu ali prizna neresnične terjatve, : prikrije, uniči, spremeni ali tako vodi poslovne knjige ali listine, da se iz njih ne more ugotoviti dejansko premoženjsko stanje, (226/I člen Kazenskega zakonika – Lažni stečaj);

5. povzročil stečaj ali izpolnil pogoje za izbris gospodarske družbe po uradni dolžnosti brez likvidacije z namenom, da bi oškodoval upnike, s tem da sebe ali drugega spravi v položaj plačilno nesposobnega tako, da nesmotrno troši sredstva, se čezmerno zadolžuje, pravočasno ne izterja dolgov, sklepa škodljive pogodbe, neodplačno ali navidezno prenaša premoženje na druge osebe ali na drug način zmanjšuje vrednost svojega premoženja ali premoženja podjetja, ki ga upravlja (226/II člen Kazenskega zakonika – Lažni stečaj);

6. izplačal dolg iz zadolženega premoženja ali kako drugače namenoma spravil kakšnega upnika v ugodnejši položaj pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ko ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, in tako povzročil veliko premoženjsko škodo drugim upnikom (227/I Kazenskega zakonika – Oškodovanje upnikov);

7. priznal neresnično terjatev ali sestavil lažno pogodbo, da bi izigral in oškodoval upnike, ali s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzročil veliko premoženjsko škodo upnikom, pa ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen plačila (227/II Kazenskega zakonika – Oškodovanje upnikov).

Poudariti moramo, da veljavna pozitivna zakonodaja zelo jasno in striktno opredeljuje tudi (potrebna in želena) ravnanja menedžerjev ob slabem poslovanju pravne osebe. 4.5.1.5 Oškodovanje odjemalcev Na tako imenovani izhodni strani pravne osebe ima pravna oseba stike s kategorijami kupcev, ki pričakujejo od pravne osebe možnost zanesljivega in ugodnega kupovanja učinkov (pridelkov, izdelkov in storitev) in odjemalcev, ki želijo vse to še poglobljeno in jim je tudi do tega, da je pravna oseba močna in uspešna, saj jim tako pravna oseba lahko bolje zagotovi njihove koristi (Kralj 1999, 105). Menedžer pa lahko navedene interese in koristi kupcev in odjemalcev zgolj lažno izpolni tako da: (Po)škoduje zdravje kupca ali odjemalca in:

1. prekine ali začne prekinjati nosečnost noseči ženski brez njene privolitve (121/II. Kazenskega zakonika – Nedovoljen poseg v nosečnost);

2. odvrne bolnika od pravočasnega iskanja zdravniške pomoči, ko se ukvarja z zdravljenjem ali opravljanjem zdravilske dejavnosti, čeprav nima predpisane kvalifikacije (180/I člen Kazenskega zakonika );

3. pridobiva, predeluje ali razpečava okuženo kri ali drugo tkivo ali iz tega izdelano snov za zdravljenje (183/II člen Kazenskega zakonika – Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje);

4. proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet: : zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje (183/I člen Kazenskega zakonika – Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje),

: živila, ki so škodljiva za zdravje ljudi, in tako povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi (184/III-I Kazenskega zakonika – Proizvodnja in promet zdravju škodljivih živil in drugih izdelkov), : sredstva za osebno nego, otroške igrače ali podobne izdelke za množično potrošnjo, ki so škodljivi za zdravje (184/III-II Kazenskega zakonika – Proizvodnja in promet zdravstveno oporečnih živil in drugih izdelkov);

5. krši predpise o varnosti železniškega, ladijskega, zračnega prometa ali prometa na žičnicah ali v javnem prevozu potnikov v cestnem prometu in s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči nesrečo (326/I člen Kazenskega zakonika – Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa).

Oziroma tako, da kupca ali odjemalca materialno oškoduje in:

1. organizira, sodeluje ali pomaga pri organiziranju ali izvajanju denarnih verig, pri katerih udeleženci vplačujejo določene denarne zneske organizatorjem ali drugim udeležencem, ki so se pred njimi vključili v igro ali dejavnost in pričakujejo plačilo določenih denarnih zneskov od udeležencev, ki naj bi se za njimi vključili v tako igro ali dejavnost z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist (212/I Kazenskega zakonika – Organiziranje denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo);

2. sprejme ali si za uslugo, ki jo nekomu stori, zase ali za koga drugega, zagotovi očitno nesorazmerno premoženjsko korist, s tem da izrabi njegovo slabo premoženjsko stanje, hude stanovanjske razmere, stisko, nezadostno izkušenost ali lahkomiselnost (214. člen Kazenskega zakonika – Oderuštvo);

3. zastopa premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbuje njeno premoženje pa: : zavestno ne izpolni svoje obveznosti delati v njeno korist ali dela v njeno škodo (215/I. člen Kazenskega zakonika – Izneverjenje), : izrabi pooblastilo za pridobitev premoženjske koristi sebi ali komu drugemu in zavestno ne izpolni svoje obveznosti delati v njeno korist ali dela v njeno škodo (215/II. člen Kazenskega zakonika – Izneverjenje);

4. v izvršbi protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga (216/I člen Kazenskega zakonika – Zloraba izvršbe);

5. sklepa pogodbe z lažnimi navedbami o dobavnem roku ali načinu izpolnitve obveznosti kot bistvenem sestavnem delu pogodbe (232/II člen Kazenskega zakonika – Preslepitev kupcev);

6. da bi preslepil kupce (uporabnike storitev): : v večjem obsegu razpečava izdelke z označbo, v kateri so podatki, ki ne ustrezajo vsebini, vrsti, izvoru ali kakovosti blaga, ali razpečava izdelke, ki niso toliko težki ali takšne kakovosti, kot se pri njih navadno domneva, ali razpečava izdelke brez označbe o vsebini, vrsti, izvoru, kakovosti ali trajanju izdelka, če je taka označba predpisana (232/I člen Kazenskega zakonika – Preslepitev kupcev), : lažno objavi, da je znižana cena blaga, ali da se blago razprodaja, ali da se bodo cene zvišale, ali uporablja kakšen drug lažen oglas (232/III člen Kazenskega zakonika – Preslepitev kupcev);

7. neupravičeno uporabi pri gospodarskem poslovanju: : tujo firmo, znamko, geografsko označbo ali drugo posebno oznako za blago ali storitev ali uporabi bistveni del te oznake kot svojo firmo, znamko ali drug znak za označevanje blaga ali storitev (233/I. člen Kazenskega zakonika - Neupravičena uporaba tuje oznake ali modela), : tuji model ( 233/II. člen Kazenskega zakonika - Neupravičena uporaba tuje oznake ali modela);

8. ponaredi: : znamenja za zaznamovanje domačega ali tujega blaga, kot so pečati, žigi, znamke ali druge predpisane oznake, s katerimi se zaznamujejo zlato, srebro, živina, les ali kakšno drugo blago, zato da bi jih uporabil kot prave, ali prava taka znamenja spremeni ali odstrani ali uporabi ponarejena znamenja kot prava (256/I člen Kazenskega zakonika – Ponarejanje znamenj za zaznamovanje blaga, mer in uteži), : mere ali uteži, ali jih uporabi pri merjenju kot prave (256/II člen Kazenskega zakonika – Ponarejanje znamenj za zaznamovanje blaga, mer in uteži);

9. neupravičeno skrije, odnese, poškoduje, uniči ali kako drugače oskruni truplo, del trupla ali posmrtne ostanke (313 člen Kazenskega zakonika – Skrunitev trupla);

10. izdela za prodajo ali razpečava snovi kot zdravila za zdravljenje ali za preprečevanje kužnih bolezni pri živalih, ki so nevarna za njihovo življenje ali zdravje, pa so zaradi tega poginile živali večje vrednosti ali več živali ali so se razširile kužne bolezni (346. člen Kazenskega zakonika – Izdelovanje škodljivih zdravil za zdravljenje živali).

V primeru, da pri izvajanju zgoraj navedenih rešitev menedžer kalkulira, da bo rešitev uspešna in morebitni kazenski postopek dolgotrajen, mora upoštevati, da se izvajanje takšnih kršitev pravni osebi hitro kaznuje v obliki slabega oziroma negativnega renomeja pravne osebe, zato se potencialni kupci izogibajo nakupu predmetov ali storitev. 4.5.2 Oškodovanje širše skupnosti 4.5.2.1 Varnost globalne skupnosti Opredelitev varnostnega okolja in njegovih elementov je odvisna od razumevanja izhodiščnega oziroma opazovanega sistema in njegovih razmerij do drugih sistemov iz okolja (Prezelj 2005, 40). Glede na dejstvo, da menedžer, ko vodi pravno osebo, z delovanjem pravne osebe nima vpliva samo na lokalno skupnost in druge poslovne partnerje (kot primere poslovnih sistemov nižjih nivojev), temveč vpliva tudi na širše okolje (državo, Evropsko skupnost kot sisteme višjega nivoja). Dandanes se takšni vplivi izredno hitro in tudi nekontrolirano prenašajo in lahko vplivajo na dogajanja v posamezni regiji, nadnacionalni skupnosti oziroma imajo celo svetoven vpliv. Zato menedžer ne sme (tudi v korist pravne osebe) ravnati v nasprotju z varnostjo zastavljenih opredelitev posameznih sistemov, tako da bi:

1. uničil ali hudo ogrozil ustavne, gospodarske, socialne ali politične temelje Republike Slovenije, ali druge države ali mednarodne organizacije, da bi hudo zastrašil prebivalstvo, oziroma da bi prisilil vlado Republike Slovenije ali druge države ali mednarodno organizacijo, da nekaj stori ali opusti:

: stori ali grozi, da bo storil eno ali več od naslednjih dejanj: - napad na življenje in telo ali na človekove pravice in svoboščine,

- ugrabitev ali zajetje talcev, - precejšnje uničenje državnih ali javnih objektov ali predstavništev tujih držav,

prevoznega sistema, infrastrukture, informacijskega sistema, pričvrščenih ploščadi v epikontinentalnem pasu, javnega kraja ali zasebne lastnine,

- ugrabitev letala, ladje ali javnega prevoznega sredstva, - proizvodnjo, posest, nakup, prevoz, dobavo ali uporabo orožja, razstreliva,

jedrskega, biološkega ali kemičnega orožja, - raziskovanje in razvoj jedrskega, biološkega ali kemičnega orožja,

- ogrožanje varnosti s spuščanjem nevarnih snovi oziroma povzročanjem požarov, poplav ali eksplozij,

- motnjo ali prekinitev oskrbe z vodo, elektriko ali drugimi za življenje ljudi osnovnimi naravnimi viri, ki lahko ogrozijo življenje ljudi,

(108/I. člen Kazenskega zakonika – Terorizem); : uporabi ali grozi z uporabo jedrske ali druge radioaktivne snovi ali naprave, s poškodovanjem jedrskega objekta, tako da izpušča radioaktivno snov, ali omogoča njen izpust, z grožnjo ali uporabo sile zahteva jedrsko ali drugo radioaktivno snov, napravo ali jedrski objekt (108/II. člen Kazenskega zakonika – Terorizem);

2. pripravlja ali pomaga pri pripravljanju kaznivih dejanj iz 108/I. člena Kazenskega zakonika, tako da protipravno pridobi za storitev teh kaznivih dejanj potrebna sredstva ali z izsiljevanjem pripravi drugega, da pri teh kaznivih dejanjih sodeluje, ali ponaredi uradne ali javne listine, potrebne pri storitvi teh kaznivih dejanj (108/III. člen Kazenskega zakonika – Terorizem);

3. sodeluje v teroristični hudodelski združbi ali skupini, ki ima namen storiti kazniva dejanja iz 108. člena Kazenskega zakonika (108/VII. člen Kazenskega zakonika – Terorizem);

4. zagotovi, ali zbere denar ali premoženje z namenom, da bo deloma ali v celoti uporabljeno za storitev dejanj iz 108. člena Kazenskega zakonika (109/I. člen Kazenskega zakonika – Financiranje terorizma);

5. ščuva k storitvi kaznivih dejanj iz 108. člena Kazenskega zakonika s tem, da razširja sporočila, ali jih daje na razpolago drugim osebam na kakšen drug način z namenom spodbujati teroristična kazniva dejanja, in tako povzroči nevarnost za izvršitev enega ali več takih kaznivih dejanj (110/I. člen Kazenskega zakonika – Ščuvanje in javno poveličevanje terorističnih dejanj);

6. novači za terorizem s tem, da spodbuja drugo osebo k storitvi kaznivih dejanj iz 108. člena Kazenskega zakonika, ali k sodelovanju pri naročilu takega terorističnega kaznivega dejanja ali k priključitvi k teroristični hudodelski združbi ali skupini za izvrševanje terorističnih kaznivih dejanj, ki jih stori ta hudodelska združba ali skupina (111/I. člen Kazenskega zakonika – Novačenje in usposabljanje za terorizem);

7. usposablja druge za kazniva dejanja iz 108. člena Kazenskega zakonika s tem, da priskrbi navodila za izdelavo in uporabo razstreliva, strelno ali drugo orožje, škodljive ali nevarne snovi, jih usposablja za druge posebne metode ali tehnologijo za izvedbo ali sodelovanje pri terorističnem dejanju (111/II. člen Kazenskega zakonika – Novačenje in usposabljanje za terorizem);

8. preganja posameznika ali organizacije zaradi zavzemanja za enakopravnost ljudi (131/I. člen Kazenskega zakonika - Kršitev enakopravnosti);

9. javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti (297/I člen Kazenskega zakonika – Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti);

10. javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti, ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost (297/II člen Kazenskega zakonika – Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti).

Upoštevajoč glavni namen invencije in uporabne vrednosti potencialne inovacijske rešitve (v zaključni obliki opredeljene kot kaznivo dejanje) je nesporno potrebno upoštevati tudi dejstvo, da v navedenih primerih menedžer težko opredeljuje uporabo oziroma izvajanje le-te

v sistemu pravne osebe, zgolj z namenom iskati koristi za pravno osebe in natančno izključevati nekatere druge (navadno celo prioritetne) namene (osebne, narodnostne, verske ipd.), ki z dobrobitjo pravne osebe praviloma nimajo nobene povezave. 4.5.2.2 Napad na monetarni sistem in finančne instrumente Tudi nadnacionalni družbeno – ekonomski sistem za svoje delovanje potrebuje finance, katerih naloga je vsekakor zbiranje sredstev za potrebe sistemskega aparata. Pernek (1999, 19) kot temelj za določitev pojma, obsega in nalog financ opredeljuje zadovoljevanje kolektivnih potreb ožjih in širših teritorialnih skupnosti predvsem s pomočjo denarja. Logično in popolnoma sprejemljivo je, da menedžer za delovanje in poslovanje pravne osebe pridobiva razpoložljiva sredstva iz proračuna Evropske skupnosti ter legalno izkorišča olajšave za nakazila v proračun, vendar ne tako, da:

1. se izogiba odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente, ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropskih skupnosti ali proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu (229/I Kazenskega zakonika – Goljufija na škodo Evropskih skupnosti);

2. pridobi sredstva s tem, da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente, ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropskih skupnosti ali proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu (229/II Kazenskega zakonika – Goljufija na škodo Evropskih skupnosti);

3. prenese, izogibajoč se ukrepom carinskega nadzorstva, čez carinsko črto Evropske skupnosti blago velike premoženjske vrednosti, ali ga prenese z uporabo sile ali grožnje (250/I Kazenskega zakonika – Tihotapstvo);

4. zbira ali pridobiva tihotapsko blago velike premoženjske vrednosti za prenos na carinsko območje Evropske skupnosti, preskrbuje ponarejene dokumente ali prevoz na in po carinskem območju Evropske skupnosti, ali kako drugače organizira skrivanje, skladiščenje ali prodajo tihotapskega blaga (255/V člen Kazenskega zakonika – Tihotapstvo).

Pravna oseba za svoje poslovanje in delovanje vsekakor potrebuje finančna sredstva, ki pa nikakor ne smejo biti pridobljena na način, da menedžer:

1. ponaredi: : denar, da bi ga spravil v obtok kot pravega, ali spremeni pravi denar, da bi ga spravil v obtok, ali tak ponarejen denar spravi v obtok (243/I člen Kazenskega zakonika - Ponarejanje denarja), : kolke ali poštne znamke ali druge vrednotnice, ali spremeni kakšno tako pravo vrednotnico z namenom, da bi jo uporabil kot pravo ali jo dal v uporabo komu drugemu, ali ponarejene vrednotnice uporabi kot prave ali si jih s tem namenom pridobi (244/I člen Kazenskega zakonika - Ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev), : vrednostne papirje, ali spremeni kakšen tak pravi vrednostni papir, da bi ga uporabil kot pravega, ali ga dal v uporabo komu drugemu, ali take ponarejene vrednostne papirje uporabi kot prave ali jih s tem namenom pridobi (250/II člen Kazenskega zakonika - Ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev);

2. si preskrbi ponarejen denar z namenom, da bi ga spravil v obtok kot pravega (243/II člen Kazenskega zakonika - Ponarejanje denarja);

3. namesti na bančni avtomat ali aparat za vplačila s kartico, napravo za preslikavanje zapisa bančnih ali kreditnih kartic, ali njeno prepoznavo pridobi preko plačila na celotnem medmrežju ali jo ponaredi na kakšen drug način, ali tako ponarejeno bančno ali kreditno kartico uporabi (247/I člen Kazenskega zakonika – Uporaba ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice);

4. da v obtok ponarejen denar, ki ga je prejel kot pravega, ali ve, da je bil denar ponarejen, ali da je bil tak denar spravljen v obtok, pa tega ne naznani (249/IV člen Kazenskega zakonika - Ponarejanje denarja);

5. odstrani žig, s katerim se vrednotnice iz prvega odstavka 250. člena uničujejo, ali kdor si kako drugače prizadeva napraviti te vrednotnice, kakor da ne bi bile uporabljene, ali kdor že uporabljene take vrednotnice znova uporabi ali proda, kakor da bi bile veljavne (250/IV člen Kazenskega zakonika - Ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev).

4.5.2.3 Okolje Pličanič (2003, 11-18) ugotavlja, da je uničevanje narave ena od značilnosti sodobnega človeka. Menedžer ob vodenju pravne osebe praviloma izpolnjuje in uresničuje in potrjuje značilnosti sodobnega človeka, dosledno upoštevajoč pravila antropocentrizma (le-to označuje prepričanje, da je človek gospodar narave in da zato lahko živali, rastline in neživi svet brezobzirno izkorišča in uničuje). Ustava Republike Slovenije v členih 70 (javno dobro in naravna bogastva), 71 (varstvo zemljišč), 72 (zdravo življenjsko okolje) in 73 (varovanje naravne in kulturne dediščine) postavlja osnove za nadaljnjo zakonsko ureditev področja. V nadaljevanju navajamo grobe osnutke opisov dejanj, s katerimi menedžer pri iskanju koristi pravne osebe obremenjuje celoten planet: biosfero (živi svet), litosfero (neživi svet kamnin), hidrosfero (vodo) in atmosfero (ozračje) in torej negativno in slabšalno vpliva na živali, rastline in neživi svet (z nekaterimi dejanji pa seveda spravi v nevarnost tudi življenje ali zdravje ljudi ali povzroči materialno škodo). I). Habitat (Leksikon, 1982, 92), torej rastišče ali prebivališče rastlinske ali živalske vrste v okviru biotopa (Leksikon, 1982,92), prostorsko bolj ali manj omejene topografske enote z značilno kombinacijo neživih ekoloških dejavnikov – svetlobe, toplote, vlage, vode, tal itd., ki omogočajo obstoj dani življenjski združbi. Menedžer negativno (p)oškoduje (s tem pa seveda negativno oškoduje tudi zdravje ljudi, oziroma povzroči premoženjsko škodo), ko:

1. odnese v tujino brez dovoljenja pristojnega organa, ali iz nje v nasprotju z mednarodnim pravom prinese stvar, ki je posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota (218. člen Kazenskega zakonika – Nedovoljen izvoz in uvoz stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote);

2. protipravno poškoduje ali uniči stvar, ki je posebnega kulturnega pomena, naravno vrednoto ali drugo zavarovano naravno bogastvo ali stvar, ki je javna dobrina (219. člen Kazenskega zakonika – Poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote);

3. protipravno pridobi jedrske snovi in jih poseduje, odloži, uporablja, prevaža, izroči komu drugemu, ali drugemu omogoči, da pride do njih (316/III člen Kazenskega zakonika – Povzročitev nevarnosti z jedrskimi snovmi);

4. poseduje, uporablja, odloži, prevaža ali kako drugače razpolaga z jedrskimi snovmi, pri tem pa ravna v nasprotju s predpisi ali tehničnimi pravili o varnostnih ukrepih (316/II-I člen Kazenskega zakonika – Povzročitev nevarnosti z jedrskimi snovmi);

5. povzroča s kršitvijo predpisov čezmeren hrup ali premočno osvetlitev, s katero se lahko povzročijo hujše okvare zdravja ljudi (317/II-I člen Kazenskega zakonika – Ogrožanje okolja s hrupom ali svetlobo);

6. ne naznani pravočasno pristojnemu organu ali organizaciji, ali sicer ne stori vsega, kar je potrebno, da se odvrne požar, povodenj, eksplozija, prometna nesreča, ekološka nesreča, ali kakšna druga nevarnost za čezmerno obremenitev okolja, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega (321/I. člen Kazenskega zakonika – Neodvrnitev nevarnosti);

7. prepreči komu s silo, grožnjo ali preslepitvijo, da bi storil, kar je potrebno, da se odvrne nevarnost za okolje (321/II. člen Kazenskega zakonika – Neodvrnitev nevarnosti);

8. povzroči delno ali popolno poškodbo okolja ali njegovo uničenje, ali povzroči nevarnost za tako poškodbo ali uničenje, s tem da s kršitvijo predpisov: : ali z drugim splošno nevarnim ravnanjem izpusti ali vnese nevarne snovi ali ioniziranoče sevanje v zrak, zemljo ali vodo, : obdeluje, vključno z odstranjevanjem, skladiščenjem, prevozom, izvaža ali uvaža odpadke, nevarne odpadke ali druge nevarne snovi ter jih nezakonito pošilja zaradi dobička, : upravlja obrat, v katerem se opravlja nevarna dejavnost, ali se v njem skladiščijo nevarne snovi ali pripravki, kar pomeni nevarnost zunaj obrata, : bistveno poslabša zaščiten habitat, : trguje s snovmi ali uporablja snovi, ki tanjšajo ozonski plašč, : čezmerno onesnaži okolje, razvrednoti okolje ali čezmerno izkorišča naravne dobrine, (332/II-I. člen Kazenskega zakonika - Obremenjevanje in uničenje okolja in prostora);

9. v nasprotju s predpisi: : uvozi v državo, ali izvozi iz nje jedrske ali druge nevarne radioaktivne snovi ali odpadke (334/I. Kazenskega zakonika – Uvoz in izvoz radioaktivnih snovi), : izdeluje, sprejema, ima v posesti, obdeluje, skladišči, uporablja ali prevaža, odloži ali zavrže radioaktivne ali druge za okolje nevarne snovi (335/I. člen Kazenskega zakonika - Protipravna pridobitev ali uporaba radioaktivnih ali drugih nevarnih snovi);

10. onesnaži s kakšno škodljivo snovjo: : živila in tako povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi (337/I člen Kazenskega zakonika – Onesnaženje živil ali krme), : živalsko krmo ali druga krmila, ki so namenjena za prehrano živali in tako povzroči nevarnost za življenje in zdravje živali (337/V člen Kazenskega zakonika – Onesnaženje živil ali krme);

11. zavzame tuje zemljišče, ki je po predpisih določeno za zavarovano zemljišče ali območje, naravno vrednoto ali javno dobro (338/I člen Kazenskega zakonika – Protipravno zavzetje nepremičnine);

12. povzroči uničenje tujih rastlin, sadnih dreves ali drugih nasadov s škodljivo snovjo in s tem povzroči večjo škodo na teh nasadih (339 člen Kazenskega zakonika – Uničenje nasadov s škodljivo snovjo);

13. v večjem obsegu krči ali seka na golo, zavestno v nasprotju s predpisi ali odredbami pristojnih organov: : gozd ali ga kako drugače uničuje, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kazniva dejanja (340/I člen Kazenskega zakonika – Uničevanje gozdov), : v varovanem gozdu ali gozdu, ki ima poseben pomen (340/II člen Kazenskega zakonika – Uničevanje gozdov);

14. med trajanjem nevarnosti za bolezen ali škodljivce, ki lahko spravijo v nevarnost rastlinski svet na celotnem območju države, ne ravna po predpisih, s katerimi so določeni ukrepi za zatiranje ali preprečevanje bolezni ali škodljivcev (345/II člen Kazenskega zakonika – Prenašanje kužnih bolezni pri živalih in rastlinah);

15. nezakonito poseduje, odvzame, poškoduje, usmrti, izvaža, uvaža ali trguje z zaščitenimi živalskimi ali rastlinskimi vrstami, zaščitenimi živalmi ali rastlinami ali njihovimi deli ali iz njih izdelanimi izdelki (344/I člen Kazenskega zakonika – Nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi in rastlinami).

II). Na hidrosfero menedžer negativno vpliva tako da:

1. onesnaži morje, vode ali obale, ko s kršitvijo predpisov z ladje ali drugih plovil izpusti ali odredi izpustitev nafte, kemikalij ali drugih onesnaževal v morje, jezerske ali rečne vode in s tem (333/I člen Kazenskega zakonika – Onesnaženje morja in voda z ladij); 2. onesnaži s kakšno škodljivo snovjo vodo:

: ki jo ljudje uporabljajo kot pitno vodo, in tako povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi (336/I Kazenskega zakonika – Onesnaženje pitne vode), : ki je namenjena za napajanje živali in tako povzroči nevarnost za življenje in zdravje živali (336/V Kazenskega zakonika – Onesnaženje pitne vode).

III). Na biosfero menedžer negativno vpliva tako da,

1. surovo ravna z živaljo, ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje (341/I člen Kazenskega zakonika - Mučenje živali);

2. lovi: : brez dovoljenja ali sicer neupravičeno in ubije ali rani divjo žival ali jo ujame živo (342/I. člen Kazenskega zakonika – Nezakonit lov), : ogrožene ali zredčene vrste divjadi, katerih lov je prepovedan, lovi brez posebnega dovoljenja divjad posamezne vrste, za katero je potrebno tako dovoljenje, lovi na način ali s sredstvi, s katerimi se divjad množično pokončuje ali lovi s pomočjo motornega vozila ali žarometa (342/III. člen Kazenskega zakonika – Nezakonit lov), : ribe z razstrelivom, elektriko, strupom, omamnim sredstvom, pa pri tem povzroči pogin rib ali lovi na način, ki je škodljiv za njihovo razmnoževanje (343. člen Kazenskega zakonika - Nezakonit lov);

3. med epidemijo kakšne živalske kužne bolezni, ki lahko spravi v nevarnost rejo živali na celotnem območju države, ne ravna po predpisih, s katerimi so določeni ukrepi za zatiranje ali preprečevanje bolezni (345/I člen Kazenskega zakonika – Prenašanje kužnih bolezni pri živalih in rastlinah).

Sklep menedžerja, da se bo izogibal ravnanjem, ki izpolnjujejo zgoraj navedene zahteve je korak naprej k zavesti o »uzakonitvi zmernosti« (Pličanič 2003, 17-69). Opira se na znanstvena spoznanja o človekovi soodvisni vpetosti v kozmično mrežo živali, rastlin in neživega sveta in s tem na priznavanje novega vrednostnega sistema, ki zagovarja in spoštuje ohranitev naravnega ravnovesja. To spada med osnovne želje in težnje ekocentrizma, prepričanja, po katerem je človek del narave in je zato dolžan z živalmi, rastlinami in neživim svetom spoštljivo ravnati in jih le zmerno obremenjevati.

4.5.3 Oškodovanje države 4.5.3.1 Varnost in ustavna ureditev države Za državo je značilno, da ima monopol nad izvajanjem državne oblasti (Grad 2007, 168), ker edino ona razpolaga s sredstvi in lahko uporablja sredstva, s katerimi lahko s silo zagotovi izvajanje svojih odločitev. Zato mora poskrbeti za upoštevanje pravil, ki zagotavljajo obstoj in delovanje pravne države. Menedžer torej ne sme izvajati aktivnosti:

1. da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije: : porušil, zažgal ali kako drugače uničil ali poškodoval kakšen gospodarski objekt, prometno sredstvo ali prometno napravo, napravo, namenjeno sistemu zvez, javno napravo za vodo ali prenos energije ali kakšen drug objekt, pomemben za varnost ljudi, preskrbo prebivalstva ali gospodarstvo (356. člen Kazenskega zakonika – Diverzija), : prikrito, zahrbtno ali na drug podoben način povzročil pri opravljanju svoje delovne obveznosti veliko škodo državnemu organu ali organizaciji, v kateri dela, ali drugemu državnemu organu ali organizaciji (357. člen Kazenskega zakonika – Sabotaža);

2. služil tuji državi ali tuji organizaciji ali njunemu agentu, tako da bi zbiral zaupne vojaške, gospodarske ali uradne podatke ali dokumente, ali jih sporočil ali izročil ali ji omogočil, da pride do njih (358/I člen Kazenskega zakonika – Vohunstvo);

3. v škodo Republike Slovenije ustvaril za tujo državo ali tujo organizacijo obveščevalno službo, ali jo vodil (358/II člen Kazenskega zakonika – Vohunstvo);

4. se vključil v tujo obveščevalno službo iz prejšnjega odstavka ali podpiral njeno delo (358/III člen Kazenskega zakonika – Vohunstvo);

5. ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, tako da bi pozival ali ščuval k neposredni storitvi kaznivih dejanj iz 348. do 357. člena Kazenskega zakonika (359/I člen Kazenskega zakonika – Ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve);

6. izdeloval ali razmnoževal gradivo, s katerim bi pozival ali ščuval k storitvi kaznivih dejanj iz 348. do 357. člena tega zakonika, zato da bi ga sam ali kdo drug razširjal, ali bi z enakim namenom hranil večjo količino takega gradiva ali ga razširjal (359/III člen Kazenskega zakonika – Ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve).

Menedžer pa ni le tisti, ki slepo sledi vsem sprejetim pravnim normam, saj ima v skladu z demokratičnimi pojmovanji možnost, da vpliva na delovanje državne organizacije bodisi neposredno prek različnih oblik neposredne demokracije bodisi posredno s tem, da legalno vpliva na volitve nosilcev državnih oblasti. 4.5.3.2 Javno financiranje Omenili smo že, da nadnacionalni družbeno - sistem za svoje delovanje potrebuje finance, enako pa velja tudi za državo, kot primerjalno nižje rangirani sistem. Nosilci javnega financiranja (npr. organi države) morajo poskrbeti tako za javne izdatke kot tudi za javne prihodke, le-ti pa nesporno prihajajo v stik z menedžerjem, kot predstavnikom enega izmed pasivnih finančnih subjektov – pravne osebe. Menedžerjeve rešitve medsebojnih kriznih situacij zato ne smejo izpolnjevati elementov, da:

1. vzame državi premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti (204/I. člen Kazenskega zakonika – Tatvina);

2. kot storilec tatvine vzame stvar, ki je posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota, ali če je ukradena stvar velike vrednosti (205/II. člen Kazenskega zakonika – Velika tatvina);

3. pridobi posojilo, investicijska sredstva, subvencijo ali kakšno drugo ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti za sebe ali koga drugega, čeprav ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, s tem da posojilodajalcu ali drugemu, ki je pristojen za odobritev takšne ugodnosti, predloži neresnične ali nepopolne podatke o premoženjskemu stanju, bilancah, dobičku ali izgubi ali druge podatke, ki so pomembne za odobritev posojila ali ugodnosti, oziroma te podatke zamolči (230/I člen Kazenskega zakonika – Preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti);

4. uporabi posojilo ali drugo ugodnost v druge namene, kot so bili dogovorjeni s posojilodajalcem ali tistim, ki je pristojen za odobritev takšne ugodnosti (230/II člen Kazenskega zakonika – Preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti);

5. da lažne podatke o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali kako drugače preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, z namenom, da bi se sam ali pa kdor drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb ali neupravičeno dobil v celoti ali deloma vrnjen davek v Republiki Sloveniji ali drugih državah članicah Evropske unije, obveznosti, ki se jim je izogibal, ali davek, ki ju je bil neupravičeno vrnjen, pomenijo večjo premoženjsko korist (249/I člen Kazenskega zakonika – Davčna zatajitev);

6. ne prijavi zakonito pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti pravnih ali fizičnih oseb, kadar je prijava obvezna, z namenom, da bi se sam ali pa kdor drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, ali neupravičeno dobil v celoti ali deloma vrnjen davek v Republiki Sloveniji ali drugih državah članicah Evropske unije: obveznosti, ki se jim je izogibal, ali davek, ki mu je bil neupravičeno vrnjen, pomenijo večjo premoženjsko korist (249/II člen Kazenskega zakonika – Davčna zatajitev);

7. z namenom, da bi preprečil ugotovitev dejanske davčne obveznosti na zahtevo pristojnega davčnega organa, ne daje podatkov, ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne, ali ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora ali ovira davčni nadzor (249/III člen Kazenskega zakonika – Davčna zatajitev).

Država se pojavlja kot oškodovanec tudi v primerih, ko menedžer izvršuje nekatere pojavne oblike delovanja pravne osebe (izvajanja sporne inovativne rešitve), ki niso primarno namenjene oškodovanju države (npr. kazniva dejanja oškodovanje upnikov, lažni stečaj, goljufija). 4.5.3.3 Delovanje izvršilne funkcije države V skladu z dualističnim razumevanjem delitve državne oblasti, opravljajo funkcijo izvrševanja izvršilni in sodni organi (Grad 2007, 169). Vsebina te funkcije je izvrševanje zakonov, ki jih sprejme zakonodajno telo ter ugotavljanje kršitve pravnih norm in njenih odstranitev. Navedeno funkcijo državne oblasti izvaja država po državnih organih (Grad 2007, 170), torej po organizacijskih enotah, ki jih tvorijo skupine ali posamezniki,

pooblaščeni za izvajanje dela državne oblasti. Menedžer neposredno krši pravne norme v zvezi z delovanjem državne oblasti, ko:

1. se ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organ: : odredi pregled, razkuženje, izločitev bolnikov ali kakšne druge ukrepe za zatiranje ali preprečevanje nalezljivih bolezni pri ljudeh in s tem povzroči, da se nalezljiva bolezen razširi (177/III-I. člen Kazenskega zakonika – Prenašanje nalezljivih bolezni), : določi ukrepe za zatiranje ali preprečevanje kužnih bolezni pri živalih, ki se lahko prenesejo na ljudi, in s tem povzroči, da se kužna bolezen prenese na ljudi (177/III- II. člen Kazenskega zakonika – Prenašanje nalezljivih bolezni);

2. ve, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora, pa ga v času, ko se je dalo še preprečiti, ne naznani in je bilo dejanje poskušeno ali dokončano (280/I člen Kazenskega zakonika – Opustitev ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje);

3. krivo izpove v kazenskem postopku (284/III člen Kazenskega zakonika – Kriva izpovedba);

4. zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje: : skrije, uniči ali poškoduje tujo listino ali drugo stvar, predlagano za dokazovanje, ali jo napravi delno ali popolnoma neuporabno (285/I člen Kazenskega zakonika – Preprečitev dokazovanja), : odstrani, uniči, pokvari, premakne ali prestavi mejnik, zemljemersko znamenje ali sploh kakšno znamenje o lastninski pravici na nepremičnini ali pravici do uporabe vode, ali z enakim namenom tako znamenje postavi napačno (285/II člen Kazenskega zakonika – Preprečitev dokazovanja), : v kazenskem postopku predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni (285/III člen Kazenskega zakonika – Preprečitev dokazovanja);

5. uporabi zoper drugega fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje, mu ponuja ali daje nedovoljene koristi z namenom, da bi v sodnem ali upravnem postopku ali v postopku parlamentarne preiskave vplival na pričanje ali izvajanje dokazov (286/I člen Kazenskega zakonika – Oviranje pravosodnih in drugih državnih organov);

6. uporabi zoper uradno osebo fizično silo, grožnjo, ustrahovanje z namenom, da bi vplival na opravljanje uradnih dolžnosti uradnih oseb v pravosodju, v organih odkrivanja in pregona v zvezi s kazenskim postopkom (286/II člen Kazenskega zakonika – Oviranje pravosodnih in drugih državnih organov);

7. prepreči uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, ali jo prisili, da opravi uradno dejanje, s silo ali z grožnjo, da bo neposredno uporabil silo (299/I člen Kazenskega zakonika – Preprečitev uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi);

8. se maščuje uradni osebi, ki opravlja ali je opravljala dejanja v postopku o prekršku ali kazenskem pregonu, naloge policije, dejanja upravnega inšpekcijskega nadzora, vodi ali je vodila preiskavo, ali sodi ali je sodila v kazenskem postopku, zaradi dejanj, ki jih je opravila sama ali druga uradna oseba v okviru svojih pravic, tako da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje uradne osebe ali njenih bližnjih sorodnikov (299/IV člen Kazenskega zakonika – Preprečitev uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi);

9. napade ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo drugo osebo, za katero ve, da pomaga uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije ali državne varnosti ali varuje javni red, ali osebo, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskim sankcij (300/I člen Kazenskega zakonika – Napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti);

10. druge hujska k nasilnemu upiranju zakonitim odločbam ali ukrepom državnim organov ali proti uradni osebi, ki opravlja uradno dejanje (302/I člen Kazenskega zakonika – Hujskanje k upiranju);

11. odstrani ali poškoduje uradni pečat ali znamenje, ki ga je upravičena uradna oseba uporabila za to, da se zavaruje predmete ali prostore, ali brez odstranitve ali poškodbe pečata ali znamenja vstopi v tak prostor (303 člen Kazenskega zakonika – Odstranitev ali poškodovanje uradnega pečata ali znamenja);

12. protipravno poskusi ali vzame, skrije, uniči ali poškoduje ali kako drugače napravi neuporaben uradni pečat, uradno knjižico ali listino, ki pripada ali je pri državnem organu, gospodarski družbi, drugi pravni osebi ali posamezniku, ki izvaja javna pooblastila (304/II-I člen Kazenskega zakonika – Odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov);

13. zlorabi znamenje za pomoč ali znamenje za nevarnost ali neutemeljeno kliče na pomoč ali lažno sporoči, da grozi nevarnost in s tem povzroči, da so državni organi ali druge pristojne organizacije ukrepale brez potrebe ali neupravičeno uporabile sredstva sistema za zaščite, reševanja in pomoči (309/I člen Kazenskega zakonika – Zloraba znamenj za pomoč in nevarnost);

14. ne naznani pravočasno pristojnemu organu ali organizaciji ali sicer ne stori vsega, kar je potrebno, da se odvrne požar, povodenj, eksplozija, prometna nesreča, ekološka nesreča, ali kakšna druga nevarnost za življenje ljudi ali premoženja večje vrednosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega (321/I člen Kazenskega zakonika – Neodvrnitev nevarnosti);

15. v nasprotju z odredbo pristojnega organa ali organizacije brez upravičenega razloga ne sodeluje pri odvračanju splošne nevarnosti ali pri odpravljanju posledic (322 člen Kazenskega zakonika – Odklonitev sodelovanja pri odvračanju splošne nevarnosti).

V navedenih primerih se mora menedžer zavedati, da pravna ureditev delovanja državne organizacije ne služi samo njeni lastni organiziranosti, temveč je tudi najpomembnejši dejavnik omejevanja njene oblasti v razmerju do državljanov (torej tudi menedžerja), hkrati pa je pravna vezanost državnih organov pri njihovem delovanju nujen pogoj za preprečevanje samovolje in arbitrarnosti pri delovanju državnih organov (Grad 2007,169). 4.6 OŠKODOVANJE »LASTNE« PRAVNE OSEBE 4.6.1 Direktno oškodovanje 4.6.1.1 Dejanja priprave izvedbe nelegalnih rešitev Do sedaj smo se omejevali na posamezne segmente oseb (pravnih ali fizičnih), ki posredno ali neposredno sodelujejo pri delovanju pravne osebe in ki so lahko ob pravno spornem uveljavljanju rešitev tudi oškodovane. Upoštevajoč predpostavko popolne resnice, je potrebno sicer poudariti, da se nelegalno ravnanje menedžerja v imenu ali na račun pravne osebe, če že ne kratkoročno, pa vsaj dolgoročno, mora odraziti na poslovanju pravne osebe (in to negativno), in torej ravnanje menedžerja oškoduje pravno osebo. Praksa kaže, da vsa nelegalna ravnanja menedžerjev, ki imajo znake kaznivih dejanj, niso niti odkrita, kaj šele ustrezno procesuirana. Zato je mogoče nesporno trditi, da nekatera ravnanja menedžerja neposredno ne (p)oškodujejo nobenega deležnika, direktno (tudi če sporna rešitev ni

procesuirana) pa (p)oškodujejo pravno osebo. Če nelegalnega dejanje ne odkrijejo se odraža kot lažno prikazano stanje v pravni osebi, ob morebitnem odkritju nadzornikov (torej ob notranjem razčiščevanju dejstev) pa kot obilica vprašanj in izguba verodostojnosti menedžerja. Če nelegalno dejanje odkrije zunanji udeleženec ali javnost, menedžer in pravna oseba izgubita verodostojnost in dobro ime. Začne se tudi uradno procesuiranje zadeve. V večini primerov menedžer nelegalno ravnanje izvede kot »pripravljalno« dejanje za izvedbo neke druge »pomembnejše« legalno sporne, navidezno inovativne rešitve: Pripravljalna dejanja so navzven razvidna (Selinšek 2007, 179) in predstavljajo menedžerjevo odločitev, da bo storil kaznivo dejanje, njihova bistvena lastnost pa je, da z njimi še ne izvršuje kaznivega dejanja. Izjema od načelne nekaznivosti pripravljalnih dejanj pa so dejanja, ki že sama pomenijo nevarnost za pravno zavarovanje vrednote in dobrine (Selinšek 2007, 180). V nadaljevanju bomo navedli nekatere sporne rešitve kriznih situacij, ki jih pozitivna zakonodaja opredeljuje kot kazniva dejanja, v praksi pa dejansko še ne doprinesejo k neposrednemu reševanju kriznih situacij, temveč za menedžerja predstavljajo pripravljalno dejanje:

1. ponaredi ali uporabi ponarejeno drugo kartico, s katero je mogoče pridobiti premoženjsko korist s pomočjo tehničnih naprav za prepoznavo kartice (247/II člen Kazenskega zakonika – Uporaba ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice);

2. izdela, si pridobi, proda ali da v uporabo pripomočke za ponarejanje denarja, vrednotnic, vrednostnih papirjev ali napravo za preslikavanje zapisa bančne ali kreditne kartice (248 člen Kazenskega zakonika - Izdelava, pridobitev in odtujitev pripomočkov za ponarejanje);

3. neupravičeno izdela, si pridobi, proda ali da v uporabo pripomočke za izdelovanje znamenj za zaznamovanje ali označevanje blaga kakor tudi ponarejene mere in uteži (256/III člen Kazenskega zakonika – Ponarejanje znamenj za zaznamovanje blaga, mer in uteži);

4. sodeluje v hudodelski združbi, ki ima namen storiti kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot treh let zapora (294/I člen Kazenskega zakonika - Hudodelsko združevanje);

5. ustanovi ali vodi združbo, ki ima namen storiti kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot treh let zapora (294/II člen Kazenskega zakonika - Hudodelsko združevanje);

6. se s kom dogovori, da bosta storila kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen petih let zapora ali hujša kazen (295. člen Kazenskega zakonika - Dogovor za kaznivo dejanja);

7. napravi ali komu odstopi ponarejen ključ, odpirač ali kakšen drug pripomoček za vlom, čeprav ve, da je namenjen za kaznivo dejanje (306/II člen Kazenskega zakonika – Izdelovanje in pridobivanje orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje);

8. z namenom storiti kaznivo dejanje poseduje, izdeluje, prodaja, daje v uporabo, uvaža, izvaža ali kako drugače zagotavlja pripomočke za vdor ali neupravičen vstop v informacijski sistem (306/III člen Kazenskega zakonika – Izdelovanje in pridobivanje orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje).

Čeprav lahko krizne situacije menedžer rešuje tudi z lažnim prikazovanjem določenih okoliščin, ki so same že a priori s pravno prakso opredeljene kot kaznivo dejanje, pa praska v ravnanju menedžerja takšna dejanja navadno opredeljuje kot »pripravljalno« dejanje za izvedbo neke druge, pravno sporne, navidezno inovativne rešitve (ki je npr. opredeljeno kot kaznivo dejanje lažnega stečaja po členu 226. Kazenskega zakonika). Pravna teorija pa

navedena dejanja obravnava kot stek kaznivih dejanj Z naslednjimi odločitvami menedžer nesporno izvaja takšna »pripravljalna« dejanja, ko:

1. v nasprotju s svojim dolžnostmi glede varovanja poslovne skrivnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so poslovna skrivnost ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali jih zbira z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi (236/I člen Kazenskega zakonika – Izdaja in neupravičena pridobitev poslovne tajnosti);

2. vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino (235/I člen Kazenskega zakonika – Ponareditev ali uničenje poslovnih listin);

3. uporabi kot resnično lažno poslovno knjigo, listino ali spis ali uniči, skrije, precej poškoduje ali kako drugače napravi neuporabne poslovne knjige, listine ali spise (235/II člen Kazenskega zakonika – Ponareditev ali uničenje poslovnih listin);

4. ponaredi: : listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo (251/I Kazenskega zakonika – Ponarejanje listin), :javno listino, oporoko, javno ali uradno knjigo ali kakšno drugo knjigo, ki se mora voditi na podlagi zakona, spremeni tako pravo listino, ali tako ponarejeno ali spremenjeno listino hrani zaradi uporabe, ali jo uporabi kot pravo (251/II Kazenskega zakonika – Ponarejanje listin);

5. listino ponaredi, ko: : kakšen papir, golico ali kakšno drugo listino, ki jo je kdo podpisal, neupravičeno izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, : koga preslepi o vsebini kakšne listine in jo ta podpiše, misleč, da se podpisuje pod kakšno drugo listino ali pod kakšno drugo vsebino, : izda listino v imenu kakšne osebe brez njenega pooblastila ali v imenu osebe, ki je ni, : kot izdajatelj listine doda k svojemu podpisu kakšen položaj ali naziv, čeprav nima takega položaja ali naziva, pa to bistveno vpliva na dokazilno moč listine, : napravi listino tako, da neupravičeno uporabi pravi pečat ali znamenje, (252/I člen Kazenskega zakonika – Posebni primeri ponarejanja listin);

6. uporabi lažno javno listino, zapisnik, knjigo ali poslovno listino, čeprav ve, da je lažna (253/II člen Kazenskega zakonika – Overitev lažne vsebine).

4.6.1.2 Nelegalni posli pravne osebe Dejavnost pravne osebe lahko opredelimo kot celoto aktivnosti, ki jo opravlja pravna oseba (Ilešič 1993, 30), da bi dosegla svoj namen, razlikovati pa je potrebno med dejavnostjo in poslom (pri poslu pa za posamezen sklop ravnanj proti tretjim). Zakon o gospodarskih družbah jasno opredeljuje, da lahko pravno oseba kot dejavnost opravlja vse posle, razen tistih, ki se po zakonu ne smejo opravljati kot gospodarski posli, hkrati pa tudi zapoveduje, da smejo pravne osebe opravljati gospodarske posle le v okviru dejavnosti, ki je vpisana v register (razen drugih poslov, ki so potrebni za njen obstoj).

V imenu pravne osebe ne sme menedžer ravnati tako, da: 1. v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom umetne prekinitve nosečnosti, ki so

določeni z zakonom, noseči ženski z njeno privolitvijo prekine nosečnost, začne prekinjati ali ji pomaga pri prekinitvi nosečnosti (121/I. Kazenskega zakonika – Nedovoljen poseg v nosečnost);

2. z uporabo metod oploditve z medicinsko pomočjo vpliva na izbiro spola bodočega otroka, razen če naj bi se s tem izognilo hudi dedni bolezni, vezani na spol (121/III. Kazenskega zakonika – Nedovoljen poseg v nosečnost);

3. protipravno opravi postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo zaradi nadomestnega materinstva (121/IV. Kazenskega zakonika – Nedovoljen poseg v nosečnost);

4. trguje s semenskimi celicami, neoplojenimi jajčnimi celicami ali z zgodnjimi človeškimi zarodki (121/V. Kazenskega zakonika – Nedovoljen poseg v nosečnost);

5. osebi, mlajši od štirinajst let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji pokaže pornografsko ali drugačno seksualno predstavo (176/I. člen Kazenskega zakonika - Prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva);

6. zlorabi mladoletno osebo za izdelavo slik, avdiovizualnh ali drugih predmetov pornografske ali drugačne seksualne vsebine, jo uporabi za pornografsko ali drugačno seksualno predstavo ali taki predstavi vedoma prisostvuje (176/II. člen Kazenskega zakonika - Prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva);

7. proizvede, razširi, proda, uvozi, izvozi ali kako drugače ponudi pornografsko ali drugačno seksualno gradivo, ki vključuje mladoletne osebe, ali njihove realistične podobe, ali kdor poseduje tako gradivo ali razkriva identiteto mladoletne osebe v takem gradivo (176/III. člen Kazenskega zakonika - Prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva);

8. vzame ali pridobi odvzeti del človeškega telesa, za katerega darovalec prejme plačilo, nezakonito razpolaga z odvzetim delom človeškega telesa, uporabi ali poskusi uporabiti človeško telo ali njegove dele z namenom pridobivati premoženjsko korist ali kdor neupravičeno in proti plačilu posreduje pri dajanju delov telesa žive ali umrle osebe za presaditev (181/VI. člen Kazenskega zakonika - Nedovoljena presaditev delov človeškega telesa in sprememba človeškega genoma);

9. poskuša ali izvede poseg, katerega namen je spremeniti človeški genom in se ne opravlja za preventivne, diagnostične ali terapevtske namene, ali je njegov cilj uvesti spremembe v genom potomcev (181/V. člen Kazenskega zakonika - Nedovoljena presaditev delov človeškega telesa in sprememba človeškega genoma);

10. neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj, ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, ali posreduje pri prodaji ali nakupu, ali kako drugače neupravičeno daje v promet rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog (186/I. člen Kazenskega zakonika – Neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog);

11. brez pooblastila izdeluje, nabavlja, ima ali daje v uporabo opremo, snovi ali predhodne sestavine, za katere ve, da so namenjene za izdelavo prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu (186/III. člen Kazenskega zakonika – Neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog);

12. napelje drugega k uživanju prepovedanih drog ali prepovedanih doping snovi, ali mu jih da, da jih uživa on ali kdo drug, ali kdor da na razpolago prostore za uživanje

prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu ali kako drugače omogoči drugemu, da uživa prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu (187/I. člen Kazenskega zakonika – Omogočanje uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu);

13. vzame tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tako da uporabi silo zoper kakšno osebo, ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo (206/I. člen Kazenskega zakonika – Rop);

14. v nasprotju s predpisi organizira, sodeluje ali pomaga pri prirejanju klasičnih ali posebnih iger na srečo, iger na srečo preko medmrežja ali drugih elektronskih komunikacijskih sredstev, za katere ni bilo izdano dovoljenje ali koncesija pristojnega organa, z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist (212/II Kazenskega zakonika – Organiziranje denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo);

15. kot tržno blago napravi za drugega doktorsko disertacijo, magistrsko, diplomsko, izpitno, maturitetno ali seminarsko nalogo, ali sestavi za drugega kakšno drugo pisno nalogo, potrebno za pridobitev izobrazbe, ali tako nalogo uporabi kot svojo (252/II člen Kazenskega zakonika – Posebni primeri ponarejanja listin);

16. se brez ustrezne izobrazbe ali brez ustreznih izpolnjenih pogojev za plačilo ukvarja s tem, da v sodnih ali upravnih postopkih daje pravno pomoč (254. člen Kazenskega zakonika – Nezakonito dajanje pravne pomoči);

17. orožje, razstrelilne snovi ali pripomočke, s katerimi se lahko napravijo, ali strupe, za katere ve, da so namenjeni za kaznivo dejanje, izdela ali si jih pridobi ali jih hrani ali komu omogoči, da pride do njih (306/I člen Kazenskega zakonika – Izdelovanje in pridobivanje orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje);

18. protipravno izdela, pridobi, ponuja, proda, hrani, menja, vnese v državo, ali iznese iz nje: : strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo eksploziv ali vojaško orožje ali vojaško opremo, katerih promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen ali pri tem posreduje (307/I člen Kazenskega zakonika - Nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva), : sestavne oziroma rezervne dele orožja, streliva, eksplozivov ali vojaškega orožja in vojaške opreme, snov ali sestavine, za katere ve, da bodo uporabljene za proizvodnjo ali delovanje predmetov iz prejšnjega odstavka ali pri tem posreduje (310/V člen Kazenskega zakonika - Nedovoljena proizvodnja in prometa orožja ali eksplozivov);

19. ponareja ali nedovoljeno uničuje, odstranjuje ali spreminja oznake na strelnem orožju (307/IV člen Kazenskega zakonika - Nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva);

20. nasilno prekorači državno mejo Republike Slovenije ali oborožen nezakonito vstopi na njeno ozemlje (308/I člen Kazenskega zakonika – Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države);

21. ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju, ali kdor skupino dveh ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države (308/III člen Kazenskega zakonika – Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države);

22. če storilec z dejanji iz tretjega odstavka 308. člena sebi ali komu drugemu pridobi nesorazmerno premoženjsko korist ali priskrbi brezpravno delovno silo (308/V člen Kazenskega zakonika – Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države);

23. pridobiva ali zbira ljudi za nezakonito preseljevanje, jim preskrbuje ponarejene dokumente ali prevoz, ali kako drugače organizira nezakonito preseljevanje (308/VI člen Kazenskega zakonika – Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države).

Če je menedžer kot dejavnost pravne osebe opredelil katerega izmed zgoraj navedenih načinov, lahko nesporno govorimo o t.i. delinkventni korporaciji. 4.6.1.3 Pravno sporne rešitve po izvršenem kaznivem dejanju Tudi po izvršenem kaznivem dejanju (tudi če pri izvrševanju ni bil udeležen), je menedžer tisti, ki določenih aktivnosti oziroma dejavnosti ne sme izvesti, saj s tem poenostavljeno izvaja določene aktivnosti za prikrivanje izvršenih kaznivih dejanj:

1. premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča (217/II-I. člen Kazenskega zakonika - Prikrivanje);

2. denar ali premoženje, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem prikrije ali poskusi zakriti njegov izvor (245/I člen Kazenskega zakonika – Pranje denarja);

3. ve za storilca kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajst let zapora ali dosmrtnega zapora, ali samo ve, da je bilo tako dejanje storjeno, pa tega ne naznani, čeprav je od take ovadbe odvisno, da se storilec ali dejanje pravočasno odkrije (281/I člen Kazenskega zakonika – Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca);

4. skriva storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali mu s skrivanjem orodja, sledov ali kako drugače pomaga, da ga ne odkrijejo, ali skriva obsojenca, ali stori kaj drugega, da se ne bi izvršila kazen ali izrečeni varnostni ukrep ali da se ne bi uporabil vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ali prevzgojni dom (282/I člen Kazenskega zakonika – Pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja);

5. s silo, grožnjo, preslepitvijo ali kako drugače omogoči beg komu, ki prestaja kazen v zaporu, ali komu, ki je priprt ali mladoletniku, ki je v prevzgojnem domu (293/I člen Kazenskega zakonika – Omogočanje bega osebi, ki ji je vzeta prostost).

4.6.2 Indirektno oškodovanje Menedžer v pravni osebi primarno opravlja dela in naloge vodenja pravne osebe. Hkrati pa lahko redno, ali občasno opravlja tudi druga dela in naloge (praviloma podrejenih funkcij in vlog v pravni osebi). V omenjenih primerih menedžer opravlja dve funkciji hkrati, pri čemer se, ko izvede napačno rešitev krizne situacije menedžerja v vlogi formalno podrejene funkcije, vedno pojavi tudi dvom v ustrezno rešitev menedžer v vlogi vodje pravne osebe. Storilec - (so)delavec ali menedžer v nižji vlogi tako lahko nelegalno ravna, ko kot:

1. zagovornik, odvetnik, zdravnik, duhovnik, socialni delavec, psiholog ali kot kakšna druga oseba pri opravljanju svojega poklica, neupravičeno izda skrivnost, za katero je izvedel (142/I člen Kazenskega zakonika – Neupravičena izdaja poslovne skrivnosti);

2. odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, se za kazniva dejanja iz 158. do 165. člena tega zakonika, ki so storjena z javno objavo teh dejanj v časopisih in revijah, radijskih in televizijskih programih, elektronskih publikacijah, na teletekstu ali v drugih oblikah dnevnih ali periodičnih publikacij ali na spletnih straneh, kaznuje

v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in teh dejanj ni mogel preprečiti (166/I člena Kazenskega zakonika – Javna objava kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime);

3. izdajatelj ali tiskar, če je bila javna objava kaznivih dejanj iz 158. do 165. člena tega zakonika storjena neperiodično tiskani publikaciji, in izdelovalec, če je bila storjena po gramofonski plošči, na zgoščenki, filmu, DVD-ju in drugih videosredstvih, zvočnih ali podobnih sredstvih, ki so namenjene širšemu krogu ljudi (166/II člena Kazenskega zakonika – Javna objava kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime);

4. zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje (178. člen Kazenskega zakonika – Opustitev zdravstvene pomoči);

5. zdravnik: : ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje (179/I člen Kazenskega zakonika – Malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti ), : ki komu vzame del telesa zaradi presaditve ali komu presadi del telesa, čeprav je jemanje ali presaditev dela telesa po pravilih zdravniške znanosti in stroke neupravičeno (181/I. člen Kazenskega zakonika - Nedovoljena presaditev delov človeškega telesa in sprememba človeškega genoma), : ki z namenom presaditve vzame del človeškega telesa, preden je na predpisan način ugotovljena smrt (181/II. člen Kazenskega zakonika - Nedovoljena presaditev delov človeškega telesa in sprememba človeškega genoma), : ki komu protipravno odvzame spolne celice, nedovoljeno ravna z njimi ali krši anonimnost dajalca spolnih celic (181/III. člen Kazenskega zakonika - Nedovoljena presaditev delov človeškega telesa in sprememba človeškega genoma), : ki komu vzame del telesa zaradi presaditve ali presadi komu del telesa, ne da bi si poprej pridobil na predpisani način izjavljeno privolitev dajalca in prejemnika ali njunih zakonitih zastopnikov, ali kadar v nasprotju s predpisanimi postopki odvzeti del človeškega telesa hrani ali uporabi za drug namen, kot je bil odvzet (181/IV. člen Kazenskega zakonika - Nedovoljena presaditev delov človeškega telesa in sprememba človeškega genoma), : ki zavestno izda lažno zdravniško spričevalo ali drugo zdravniško potrdilo (255/I člen Kazenskega zakonika - Izdaja in uporaba lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala);

6. zdravstveni delavec, ki pri svoji zdravstveni dejavnosti ravna v nasprotju s pravili stroke, pa pri tem povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje (179/II-a člen Kazenskega zakonika – Malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti);

7. zdravilec, ki pri opravljanju dovoljene zdravilske dejavnosti iz malomarnosti neustrezno izbere in uporabi zdravilski sistem ali zdravilsko metodo, pa pri tem povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje (179/II-b člen Kazenskega zakonika – Malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti);

8. lekarnar ali druga oseba, pooblaščena za izdajanje zdravil, ki iz malomarnosti ne pripravi zdravila v predpisanem razmerju ali količini, ali izda namesto predpisanega ali zahtevanega zdravila drugo zdravilo ali snov, ali pri pripravljanju ali izdajanju zdravil kako drugače ravna v nasprotju s pravili znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje (182. člen Kazenskega zakonika - Malomarno opravljanje lekarniške dejavnosti);

9. veterinar ali druga pooblaščena oseba, ki pri pregledu klavnih živali ali mesa, ki je namenjeno za prehrano, nevestno ravna, ali kljub predpisom ne opravi pregleda in s

tem omogoči, da pride v promet meso, ki je škodljivo za človekovo zdravje (185/II-I. člen Kazenskega zakonika - Nevestno pregledovanje mesa za prehrano);

10. (delavec) v rudniku, tovarni, na gradbišču ali kakšnem drugem delovnem kraju uniči, poškoduje ali odstrani varnostne naprave in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi (201/I. člen Kazenskega zakonika - Ogrožanje varnosti pri delu);

11. oseba: : odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudniku, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih ali na drugih delovnih krajih, ne postavi varnostnih naprav ali ne skrbi za njihovo brezhibnost, ali ne poskrbi za njihovo delovanje, kadar je potrebno, ali sicer ne ravna po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi (201/II. člen Kazenskega zakonika - Ogrožanje varnosti pri delu), : odgovorna za načrtovanje ali nadzor načrtov za pripravo ali vodenje zidave ali gradbenih del, pa pri tem ravna v nasprotju s predpisi ali splošno priznanimi tehničnimi pravili in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti (315/I člen Kazenskega zakonika - Povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti), : ki ji je zaupano nadzorstvo nad vzdrževanjem cest, mostov, nad prevoznimi sredstvi ali javnim prometom, ali vodstvo ali usmerjanje vožnje, pa s kršitvijo svoje dolžnosti povzroči nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti (327/I člen Kazenskega zakonika - Opustitev nadzorstva v javnem prometu), : ki da nalog za vožnjo, čeprav ve, da voznik zaradi utrujenosti ali iz kakšnega drugega vzroka ni zmožen voziti vozila, ali da prevozno sredstvo ni brezhibno, in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti (327/II člen Kazenskega zakonika - Opustitev nadzorstva v javnem prometu);

12. si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika (209/I. člen Kazenskega zakonika – Poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja);

13. neupravičeno uporabi denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika (209/IV. člen Kazenskega zakonika – Poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja);

14. zavestno uporabi lažno: : zdravniško spričevalo ali drugo zdravniško potrdilo (255/II člen Kazenskega zakonika - Izdaja in uporaba lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala), : zavestno uporabi lažno veterinarsko spričevalo (255/IV člen Kazenskega zakonika - Izdaja in uporaba lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala);

15. veterinar, ki zavestno izda lažno veterinarsko spričevalo (255/III člen Kazenskega zakonika - Izdaja in uporaba lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala);

16. priča, izvedenec, cenilec, prevajalec ali tolmač, ki pred sodiščem, v postopku o prekršku, parlamentarni preiskavi, za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti ali drugih kršitev delovne discipline, v drugem disciplinskem ali upravnem postopku po krivem izpove, izvedenec ali cenilec, ki da lažno pisno mnenje, ali prevajalec, ki da lažni pisni prevod (284/I člen Kazenskega zakonika – Kriva izpovedba);

17. stranka, ki je pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpovedala, in je sodišče ali drug pristojni organ na to izpovedbo oprlo svojo odločbo v tem postopku (284/II člen Kazenskega zakonika – Kriva izpovedba);

18. veterinar, ali drug veterinarski delavec, ki pri opravljanju veterinarske dejavnosti iz malomarnosti ravna v očitnem nasprotju s pravili veterinarske znanosti in stroke in tako povzroči pogin živali večje vrednosti ( 347 člen Kazenskega zakonika - Nevestna veterinarska pomoč);

19. član posadke letala ali ladje, ki se upre in prevzame oblast nad letalom ali ladjo (374/II člen Kazenskega zakonika – Piratstvo).

Nadalje odgovore na vprašanja o odgovornosti menedžerja za izvedbo pravno spornih inovativnih rešitev njemu podrejenih oseb – (so)delavcev zahteva Zakon o odgovornosti pravih oseb za kazniva dejanja, še posebej, ko je kaznivo dejanje (so)delavec storil v imenu, na račun ali korist pravne osebe in je bil izpolnjen kateri od nujnih pogojev (izvršitev menedžerjevega protipravnega sklepa, menedžer vpliva na (so)delavca, menedžer je opustil dolžno nadzorstvo). To velja le za tista kazniva dejanja, za katera lahko odgovarjajo tudi pravne osebe. 4.7 POVZETEK SKLEPOV IZ 4. POGLAVJA Krizna situacija v pravni osebi nesporno zahteva od menedžerja pravno določene aktivnosti in ravnanja. Menedžer lahko, če je preveč enostranski, kot možno inovativno rešitev izbere pravno sporno inovativno odločitev, v skladu s pozitivno zakonodajo pa je ta v končni fazi (s sodbo) opredeljena kot kaznivo dejanje. Ravno menedžerjeva enostranskost uporabe oziroma izvajanja pravno sporne inovativne rešitve za krizno situacijo povzroči neposredno (p)oškodovanje bistvenih deležnikov pravne osebe, tako notranjih (zaposlenih in družbenikov) kot tudi zunanjih (poslovnih partnerjev, države in širše skupnosti). Niti posrednega (p)oškodovanja velikega števila drugih sodelujočih, niti vpliva na celotno družbeno odgovornost, sploh nismo opredelili (kar nikakor ni manj pomembno ali celo neobstoječe). To bi presegalo okvir te raziskave. Čeprav k izvajanju teh pravno spornih inovativnih rešitev menedžerja vodi želja po doprinosu koristi pravni osebi, pa se v primerih pravne države takšna rešitev opredeli kot kaznivo dejanje, katerega dejanski oškodovanec v vseh primerih je menedžerjeva pravna oseba.

5 PODATKI O NEGATIVNI USTVARJALNOSTI 5.0 IZBRANI PROBLEM IN VIDIK OBRAVNAVANJA V TEMI Menedžerju in njegovim (so)delavcem se pri poslovanju in delovanju pravne osebe porajajo inovativne rešitve za zaznane krizne situacije. Menedžer bo seveda tehtal uvedbo in izvedbo inovativne rešitve z različnimi kriteriji, upoštevajoč neskončno količino enostranskih interesov in ciljev sodelujočih deležnikov. Poseben pritisk nanj bo vsekakor ob tem sproščala tudi časovna komponenta. Zato je menedžerju vsekakor zanimiv odgovor na vprašanje, ali obstaja baza podatkov, ki sporoča potencialnim uporabnikom, katere pravno sporne, navidezno inovativne rešitve na določenem področju so že bile uporabljene v pravnih osebah in, kar je najpomembneje, opredeljene kot kaznivo dejanje. Izbrani vidik je prikazati, kateri organi, ki odkrivajo in raziskujejo pravno sporne inovativne rešitve menedžerjev, objavljajo statistične in vsebinske podatke o teh pravno spornih, navidezno inovativnih rešitvah ter v končni fazi tudi morebitne končne sodbe za pravno sporne, navidezno inovativne rešitve kot kaznivo dejanja. 5.1 OBVEŠČANJE JAVNOSTI O PRAVNO SPORNIH INOVATIVNIH REŠITVAH V poglavju 4.1.3.2 (Postopek dokazovanja kaznivega dejanja v predkazenskem postopku) smo opredelili potek predkazenskega postopka ter organe (policija, tožilstvo, sodišče), ki delujejo v postopku vrednotenja posamezne rešitve kot kaznivega dejanja. Navedeni organi pa v postopkih odkrivanja, raziskovanja, dokazovanja in izreka sodbe za določeno sporno inovativno rešitev krizne situacije. Včasih o samem poteku postopkov in delno tudi o vsebini sporne rešitve seznanjajo javnost. To omogoča tudi menedžerju, da se do neke stopnje seznanitve s pravno spornimi inovativnimi rešitvami, ki imajo znake ali pa so opredeljeni kot kaznivo dejanje. Enako velja za pravno sporne inovativne rešitve, ki so do neke faze postopka bile opredeljene kot pravno sporne, pa se je dvom v njihovo pravno spornost izkazal kot neutemeljen. Menedžer je tako lahko seznanjen z nekaj informacijami: - z rednimi periodičnimi poročanji organov o izvedenih ukrepih in postopkih (letna, občasno pa tudi za krajše časovne intervale: polletja, četrtletja ipd.), - s sklici tiskovnih konferenc organov ob večjih in odmevnejših uspehih z njihovega delovnega področja, - z odgovori organov na vprašanja novinarjev o posameznih aktivnostih v postopku opredeljevanja pravne spornosti inovativne rešitve, - iz prijav podanih po sredstvih javnega obveščanja, oziroma iz objave, da je podana prijava (p)oškodovanih fizičnih ali pravnih oseb, v sredstvih javnega obveščanja, - izjav državnih organov o ugotovljenih nepravilnostih na področju sumov storitve kaznivih dejanj in posredovanja le teh pristojnim organom (policiji oziroma tožilstvu), - iz določenih baz podatkov (npr. Vrhovno sodišče Republike Slovenije objavlja na svoji internetni strani pregled strokovnih člankov tudi s tega področja), in - objavljenih raziskav znanstveno - raziskovalnih institucij. Navedene informacije so praviloma izredno skope in včasih tudi dvoumne (razen pod zadnjima dvema alinejama), tako da ne omogočajo menedžerju jasne slike o pravni spornosti prikazane rešitve. To je včasih tudi razumno, saj morajo tudi in prav državni organi spoštovati določene pravne norme s področja varstva osebnih podatkov, tajnosti postopka, ipd..

5.2 POLICIJA Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, objavlja določene informacije o sebi in svoji dejavnosti na spletni strani www.policija.si (23/11-2008). Na prvi strani je mogoče kratke podatke o odkritju in raziskavi kaznivega dejanja najti v rubriki »Sporočila za javnost«, vendar pa so navedeni podatki posredovani le ob odmevnejši realizaciji zadeve ali ob vprašanju javnosti. Največ podatkov o pravno spornih inovativnih rešitvah (opredeljenih kot kazniva dejanja) je mogoče razbrati iz rubrike »Statistika«, v področjih »Letna poročila« in »Kriminaliteta«. 1). Letna poročila: Policija objavlja Poročila o delu policije (za leta 1999, 2000, 2001. 2002, 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007) ter Poročila o delu policije za prvo polletje (2006, 2007 in 2008). Objavljeni pa so tudi podatki za vsako od 13. Policijskih uprav na območju Republike Slovenije, ločeno. V navedenih poročilih, ki so navadno izvedena na podlagi iste metodologije, pri poročanju v poglavju 2 Delo na posameznih delovnih področjih, 2.1 Temeljne aktivnosti in 2.1.1 Preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kriminalitete, lahko najdemo podatke. Največji poudarek bomo posvetili Poročilu o delu policije za prvo polletje 2008, kjer bomo za morebitno primerjavo tudi jemali podatke: - o gibanju splošne kriminalitete (kazniva dejanja zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost, premoženje), mladoletniške kriminalitete, gospodarske kriminalitete (težje oblike gospodarske kriminalitete, lažje oblike gospodarske kriminalitete, korupcijska kazniva dejanja), organizirana kriminaliteta, posebne oblike kriminalitete (računalniška kriminaliteta, kazniva dejanja zlorabe prepovedanih drog, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in eksplozivnih snovi, prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, ponarejanja denarja, ogrožanja varnosti in terorizma): število obravnavanih kaznivih dejanj, delež v celotni strukturi kaznivih dejanj, gibanje kaznivih dejanj primerjalno s prejšnjim letom, obravnavana kazniva dejanja s področja Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja in kazniva dejanja (gospodarska), ki so po svoji številčnosti v obravnavanem obdobju izstopala. Ob tem je potrebno poudariti, da ni nikjer taksativno opredeljeno, katera vsa kazniva dejanja Policija uvršča v posamezni segment, npr. na področje gospodarske kriminalitete (predvsem med težja in lažja gospodarska kazniva dejanja). Niti niso opredeljeni kriteriji za morebitno delitev (navajajo se zgolj kazniva dejanja, ki se največkrat pojavljajo). Predstavljeni podatki lahko ponudijo zgolj vpogled v številčno gibanje na posameznih področjih, nikakor pa ne ponujajo, oziroma omogočajo vsebinskega vpogleda. V Prilogi: statistični podatki, pa so zgoraj opredeljeni podatki tudi ustrezno prikazani in omogočajo vsaj delne opredelitve, katera kazniva dejanja iz Kazenskega zakonika sodijo v posamezno obravnavano področje (vsaj tista, ki se največkrat pojavljajo). II). Kriminaliteta: Policija navaja podatke o gibanju kriminalitete v datotekah Statistični podatki za leto (2002, 2003, 2004, 2005, 2006, 2007), ponuja pa tudi Statistične datoteke za posamezno leto, kjer pa vsebino in podrobnosti za razumevanje predhodno ponazorijo v datoteki Navodila. Poudariti je potrebno, da navedene datoteko ponujajo možnost, da identificiramo posamezno kaznivo dejanje v določenem obdobju tudi z nekaterimi vsebinskimi opredelitvami (npr. kaznivo dejanje davčna zatajitev, način storitve: pri finančnem poslovanju ipd.) Hkrati pa omogočajo točno identifikacijo t.i. gospodarskih kaznivih dejanj določenih kaznivih dejanj. Res pa je, da je preglednica izredno obširna, nepregledna in za približno kvaliteten vpogled zahteva izredno veliko časa.

5.3 TOŽILSTVO Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije objavlja določene informacije o sebi in svoji dejavnosti na spletni strani www.dt-rs.si (23/11-2008). Na prvi strani je mogoče kratke podatke o odkritju in raziskavi kaznivega dejanja najti v rubriki »Obvestila«, vendar pa so navedeni podatki posredovani le ob zastavljenem vprašanju javnosti ali odmevnejši zadevi. Največ podatkov o pravno spornih inovativnih rešitvah (opredeljenih kot kazniva dejanja) pa je mogoče razbrati iz rubrike »Predstavitev« v področju »Skupno poročilo o delu državnih tožilstev«. Podatki o kaznivih dejanjih so razvidni iz Letnega poročila (2005, 2006 in 2007). Letno poročilo je sestavljeno med drugim tudi iz poglavij: kazenske ovadbe, kazenski pregon, alternativne oblike kazenskega pregona, pregled postopkov po posameznih sklopih kaznivih dejanj, postopek in vsebino letnega poročila pa opredelijo v poglavju Priprava letnih poročil državni tožilstev. Iz navedenih poglavij Letnih poročil državnih tožilstev je mogoče razbrati statistične podatke o različnih gibanjih podatkov iz različnih let. Zanimivo je dejstvo, da so v teh poročilih navedene za posamezna kazniva dejanja tudi vsebinske, izvršitvene oblike. V poglavju »Sodbe« so podani tudi številčni podatki o izrečenih sodbah na prvi stopnji ter izrečenih sankcijah. Iz poročil pa ni razviden delež oziroma uspešnost obtoževanja s podatkom o številom oziroma vsebini pravnomočnih sodb. Primerjalno s podatki pridobljenimi na strani Policije je zanimivo, da v Letnih poročilih državnih tožilstev ni termina »gospodarsko kaznivo dejanje«, ampak so kazniva dejanja opredeljena po drugih sklopih (npr. kazniva dejanja na škodo upnikov in potrošnikov itd.). Za približen vpogled v vsebino potencialnih kaznivih dejanj je seznanitev s podatki iz virov Vrhovnega državnega tožilstva vsekakor primernejša in bolj vsebinsko bogata kot stran Policije. Vsekakor pa ne nudi podatkov, ki bi omogočali oceno, da je sporna inovativna rešitev menedžerja nesporno kaznivo dejanje. 5.4 SODIŠČE Vrhovno sodišče Republike Slovenije objavlja določene informacije o sebi in svoji dejavnosti na spletni strani www.sodisce.si (23/11-2008). Občasne kratke podatke o posamezni zadevi najti v rubriki »Zbirka sporočil za javnost«, vendar pa so navedeni podatki posredovani le ob zastavljenem vprašanju javnosti. Nekatere podatke o poteku in zaključku obravnave pravno sporne inovativne menedžerjeve rešitve, ki je bilo opredeljeno kot kaznivo dejanje, je mogoče razbrati iz rubrike »Sodna praksa«, v področju »Judikati Vrhovnega sodišča« in »Spletišče sodne prakse«. Vrhovno sodišče tako prikazuje pravna mnenja o vprašanjih sodne prakse (ki so neformalen vir prava) in načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov. A ta so

zavezujoča zgolj za senat Vrhovnega sodišča, kar pomeni, da jih nižjim sodiščem ni treba upoštevati (www.sodisce.si. (23/11-2008)). I). Judikati Vrhovnega sodišča: Seznam judikatov Vrhovnega sodišča po področjih od leta 1992 do 2005, z izbiro po posameznih področjih (npr. avtorsko pravo, kazensko pravo ipd.) omogoča seznanitev z določenimi sodbami Vrhovnega sodišča, ki opredeljujejo izvršitvene oblike kaznivih dejanj (torej je mogoče razbrati tudi pravno sporno inovativno rešitev menedžerja) npr. goljufije (VS20284 in VS20285) ali zlorabe položaja ali pravic (VS20459) II). Spletišče sodne prakse: V področju »Odločbe Višjih sodišč Republike Slovenije« omogoča izbiro področja (kazensko pravo), kjer se je mogoče seznaniti z določenimi sodbami Višjih sodišč, ki opredeljujejo izvršitvene oblike kaznivih dejanj (npr. po opredelitvi »Kazenskega oddelka« VSL Sklep I Kp 842/2007 – Izdaja nekritega čeka). Tudi tu pa je (sicer s pomočjo ustreznih iskalnikov) menedžerju mogoče pridobiti informacije, ali je morebitna zamišljena rešitev krizne situacije legalna, le ob poznavanju določenih pravnih terminov. Posebna pomanjkljivost je tudi dejstvo, da niso objavljene pravnomočne sodbe Okrožnih in Okrajnih sodišč. 5.5 POVZETEK SKLEPOV IZ 5. POGLAVJA Podatke o potencialnih sumih pravno spornih inovativnih rešitev objavljata policija in tožilstvo, medtem ko končne sodbe o oceni pravne spornosti (torej navidezne inovativnosti) objavljata tako tožilstvo kot sodišče v odvisnosti od tega, v kateri fazi (pred)kazenskega postopka je bila ocena zaključena. V javnosti se pogosto kot razlog, da je nujno delovanje državnih organov, ko gre za odkrivanje in raziskovanje pravno spornih inovativnih rešitev v pravnih osebah, navaja razlog, da se jih pojavlja veliko, obenem pa zagovarja a priori veliko sivo cono tovrstnih dejanj. Pri tem je pravno sporna inovativna rešitev dokončno ovrednotena kot kaznivo dejanje šele s pravnomočno sodbo sodišča. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da število in vsebina sodb za kazniva dejanja iz področja delovanja in poslovanja pravnih oseb mnogokrat kaže, da jih ni veliko. Poudariti je potrebno, da je Kazenski zakonik javno objavljen in menedžerju dostopen, da obstaja veliko strokovne literature in da je v Sloveniji veliko oseb (odvetnikov, inštitutov ipd.), ki jih menedžer lahko zaprosi za posredovanje pravnih mnenj. Zaradi časovnega pritiska menedžerju ob samem sprejemanju rešitve za neko krizno situacijo, informacije, ki bi mu tudi jasno opredeljevale pravno spornost rešitev ter hkrati prikazovale ustreznost državnega sistema v postopku vrednotenja pravno spornih, navidezno inovativnih rešitev, niso takoj dostopne.

6 SKLEP 6.1 POVZETEK KLJUČNIH UGOTOVITEV RAZISKAVE V delu smo kot bistvenega deležnika delovanja pravne osebe opredelili menedžerja, hkrati pa smo opredelili tudi bistvene in samo bistvene značilnosti okolja pravne osebe, v katerem deluje, odnosov in relacij v pravni osebi ter vidikov samega menedžerja. Ob obravnavi vseh bistvenih vidikov menedžerjevega delovanja in vodenja pravne osebe smo se seveda ves čas zavedali, da smo s tem pristopili k enostranskemu pogledu na celostno delovanje pravne osebe in njenega okolja. Kljub temu smo podali bistvena izhodišča in bistvene odgovore na zastavljena vprašanja iz preverjenih hipotez (H1, H2 in H3):

- bistveni značilnosti okolja v katerem pravna oseba deluje, dogajanj v pravni osebi, ter samih ravnanj menedžerja, sta kompleksnost in kaos, rezultat (ali gibalo) vedenja, obstoja in delovanja pa pojav kriznih situacij. Menedžer pojav krizne situacije ne sme a priori ovrednotiti kot nevarnost za negativno deformacijo obstoječe slike dejanskega stanja, ampak lahko in mora le-to sprejeti tudi kot priložnost za pozitivno vrednostno izboljšavo;

- z namenom, da bi odkril celovito podobo smisla delovanja pravne osebe, pri odkrivanju, spoznavanju in reševanju kriznih situacij menedžer ne sme ravnati zgolj enostransko (upoštevajoč interese zgolj in samo enega deležnika) in samozadostno (brez sodelovanja (so)delavcev) po principu črne skrinje ter brez upoštevanja bistvenih obojestranskih vplivov, doprinosov in dogajanj v okolju, pravni osebi in v sebi. Venomer mora upoštevati zakon zadostne in potrebne celovitosti, zakon o hierarhiji zaporedja in soodvisnosti ter da so celovita subjektivna izhodišča bistvena za izvedbo vseh nadaljnjih aktivnosti in pogoj za ustvarjalno sodelovanje mnogih;

- krizne situacije je mogoče reševati rutinersko in zgolj posnemovalno, vendar to ni podlaga za kakovost in konkurenčnost, ki bi predstavljali temelj in nujo za trajnostni razvoj pravne osebe. V želji, da bi v procesu inovativnega upravljanja invencij, inoviranja in inovacij, odkril najpomembnejše inovacije, torej tiste, ki so najredkejše in najbolj tvegane, se bo menedžer venomer gibal po meji, ki jo pravne norme opredeljujejo kot dopustne ali nedopustne;

- menedžer mora na predlagane in uporabljene rešitve kriznih situacij pogledati bistveno širše in nikakor ne enostransko, torej ne le v imenu in na račun pravne osebe, temveč upoštevajoč mnogo širša in dolgoročnejša določila družbene odgovornosti, ki so temelj za trajnostno delovanje in razvoj pravne osebe, vsaj osnovne postavke (formalne) določil družbene odgovornosti kot etike celovitosti, soodvisnosti in inovativnega poslovanja, pa so opredeljene s pozitivno institucionalno pravno ureditvijo;

- menedžer lahko, če je preveč enostranski, kot možno inovativno rešitev izbere pravno sporno inovativno odločitev, v skladu s pozitivno zakonodajo pa je ta šele v končni fazi (s sodbo) opredeljena kot kaznivo dejanje. Menedžerjeva enostranskost uporabe oziroma izvajanja pravno sporne inovativne rešitve za krizno situacijo (ni nujno, da je ta tudi opredeljena kot kaznivo dejanje) povzroči neposredno (p)oškodovanje bistvenih deležnikov pravne osebe, tako notranjih (zaposlenih in družbenikov) kot tudi zunanjih (poslovnih partnerjev, države in širše skupnosti), v primerih opredelitve kot kaznivo dejanje pa je dejanski oškodovanec v vseh primerih menedžerjeva pravna oseba;

- model kaznivih dejanj glede na primarnega deležnika, ki ga (p)oškoduje, vsebuje kazniva dejanja iz Kazenskega zakonika. Le-ta predstavljajo zgolj najekstremnejšo in

najtežjo obliko pravno sporne, inovativne rešitve krizne situacije pravne osebe, ki jo sodišče opredeli kot nelegalno in kaznivo. Proces ugotavljanja in potrjevanja bistvenih elementov, ki dejansko opredelijo neko pravno sporno, inovativno rešitev kot kaznivo dejanje, pa je zahteven;

- podatke o potencialnih sumih pravno spornih inovativnih rešitev objavljata policija in tožilstvo, medtem ko končne sodbe o oceni pravne spornosti (torej navidezne inovativnosti) objavljata tako tožilstvo kot sodišče v odvisnosti od tega, v kateri fazi (pred)kazenskega postopka je bila ocena zaključena. Kljub temu, da je Kazenski zakonik javno objavljen in menedžerju dostopen, da obstaja veliko strokovne literature in da je v Sloveniji veliko oseb (odvetnikov, inštitutov ipd.), ki jih menedžer lahko zaprosi za posredovanje pravnih mnenj, menedžer namerno ali zaradi časovnega pritiska ob samem sprejemanju rešitve za neko krizno situacijo, izvede rešitev, ki izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja.

Ob ponovni opredelitvi bistvenega vprašanja dela: »Kako naj torej menedžer (kot oseba) v skladu z načeli, nujnimi za primerno celovite menedžerske odločitve (preudarne in družbeno odgovorne odločitve), ob upoštevanju dejstva, da v pravni osebi dominira gibljiva koalicija zunanjih in notranjih interesov, doseže položaj, ki bo z institucionalnega vidika legitimen in legalen, pravni osebi pa bo omogočal ravnanje v skladu z načeli družbene odgovornosti in poslovni uspeh?«, lahko z gotovostjo trdimo: »Modela za tako kompleksno delovanje ni.« 6.2 POVZETEK KLJUČNIH PREDLOGOV (USMERITEV) Čeravno smo v delu ugotovili, da modela za tako kompleksno delovanje menedžerja ob vodenju pravne osebi ni, pa vendar menimo, da je mogoče oblikovati tri bistvene temelje, ki bi jih naj vsak menedžer že pred vodenjem, hkrati pa vedno znova ob vodenju pravne osebe, razjasnil kot osnovno subjektivno izhodišče in torej kot osnovo za svoja nadaljnja ravnanja:

- Trstenjak (1993, 31-33) poudarja, da so že prvi grški misleci (Tales iz Mileta) videli začetek vse modrosti v reku »Spoznavaj samega sebe«, v samoopazovanju pa vidijo psihologi tudi danes prvo pot do spoznavanja človeka vobče. Tudi menedžer kot vodja pravne osebe pri ustvarjanju, sprejemanju in udejstvovanju pravno spornih, inovativnih rešitev kriznih situacij, je v osnovi človek in kot tak res vidi sam sebe v srce in obisti; do mozga se lahko preizkuša, opazuje in prisluškuje vzgibom svojih čustev, strasti in skritih misli, ki jih nihče drug ne vidi. Menedžer samega sebe vidi – ne samo po svojih storitvah, ki jih vidijo tudi drugi, ampak celo po tistih mislih in nagibih, ki jih v storitvah ni mogel, ali pa morda niti ni hotel izraziti. Znan pravni stavek »nemo judex in propria causa« (nihče ni sodnik v lastni zadevi) na področju psihologije poznavanja človeka ne velja, saj je menedžer ravno tisti, ki bo vsako sodbo drugih o sebi, označil z lastno oceno: »Prav je povedal«, »ni čisto zadel«, »motijo se o meni«, za menedžerja samega pa so navedeni odgovori tudi bistveni pri ocenjevanju smiselnosti ravnanja, primernosti lastnih dejanj ter morebitne njihove usklajenosti s splošno veljavnimi družbenimi normami in družbeno odgovornostjo;

- družbeno odgovornost smo z definicijo opredelili tudi kot odsotnost konfliktov v odnosih med pravno osebo in njenim okoljem, oziroma odsotnost konfliktov v odnosih znotraj pravne osebe. Menedžer se mora ob obilici enostranskih interesov različnih deležnikov ter različnih kriterijih opredeljevanja uspešnosti doseženih rezultatov pravne osebe (ter s tem menedžerja), zavedati, da je nemogoče vzpostaviti popoln in celoten sistem interesov in omenjenih kriterijev, ki bi zadovoljeval vse in čisto vse deležnike ter tako preprečeval konflikte. Realna posledica tega je, da bo vedno

obstajal deležnik, ki bo ob neizpolnitvi njegovih interesov oziroma ignoriranju ocene uspešnosti, opredelil inovativno rešitev krizne situacije kot pravno sporno, in s tem sprožil uradne postopke;

- čeprav je torej celostno izpolnjevanje družbene odgovornosti pri vodenju pravne osebe nedosegljiv ideal, pa menedžer vodenja pravne osebe ne sme obravnavat kot izvajanje Sizifovega dela in že vnaprej opredeliti igro vodenja pravne osebe za nesmiselno ali izgubljeno. Prav pa je, da se nesporno zaveda bistvenih pravil teorije igre (Huizinga 2003, 22-23): vsaka igra ima svoja lastna pravila; igralec, ki se upira pravilom ali se jim izmika, kvari igro; vsaka igra se konča, čeprav skupnost igrajočih na splošno teži k temu, da postane trajna. K jasnim pravilom igre, pa bi vsekakor veliko doprinesle tudi nekatere spremembe v sistemu (hitrejši kazenskopravni postopki) in v spremembi obravnavanja navidezno inovativnih, a pravno spornih rešitev kriznih situacij (stanovska organizacija menedžerjev bi lahko le te vodila v obliki programoteke – rastoče knjige).

V delu pa smo odprli tudi nekatera vprašanja, rešitev katerih bi izpopolnila enostransko sliko menedžerjevega ravnanja in nesporno doprinesla k še bolj celoviti obravnavi slike obstoječega stanja: - kateri so menedžerjevi vzgibi - motivi (model problemov) za izvedbo pravno sporne, inovativne rešitve krizne situacije, opredeljene s kaznivim dejanjem; - kakšno je posredno (p)oškodovanje velikega števila drugih sodelujočih ter vpliv na celotno družbeno odgovornost, - katere so pravno zavarovane vrednote oziroma pravno zavarovane dobrine, ki jih je menedžer kršil z izvajanjem pravno sporne, inovativne rešitve krizne situacije, opredeljene (s sodbo) kot kaznivo dejanje; - katere so priviligirane in kvalificirane oblike dejanskega stana kaznivega dejanja; - uporaba pravne osebe s pravno sporno, inovativno rešitvijo krizne situacije, opredeljeno s kaznivim dejanjem, v osebno korist menedžerja; - pojavnost delinkventnih korporacij; - katere so dejanske pojavne oblike kaznivih dejanj, opredeljenih kot ekstremne oblike pravno spornih, inovativnih rešitev kriznih situacij in njihova verjetnost pojave; - ipd.;

7 LITERATURA Bavcon, Ljubo, Šelih, Alenka, Filipčič, Katja, Jakulin, Vid in Korošec, Damjan. 2003. Kazensko pravo, splošni del. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije Bele, Ivan, Deisinger, Mitja in Jakulin, Vid. 2008. Uvodna pojasnila. V: Kazenski zakonik KZ-1 in KZ-UPB1. Ljubljana: GV Založba Blanchard, Kenneth in Peale, Norman, Vincent. 1995. Moč poštenega poslovanja. Celje: Mohorjeva družba

Bohinc, Rado. 1996. Odgovornost poslovodstva gospodarske družbe. V: Odgovornost managementa. Gral management. Združenje manager, 21-35

Bohinc, Rado. 2000. Nova delovna razmerja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Bohinc, Rado in Ivanjko, Šime. 1999. Direktor gospodarske družbe: uprava d.d. in

poslovodstvo d.o.o.. Ljubljana: Gospodarski vestnik. Bohinc, Rado in Bratina, Borut. 2005. Upravljanje korporacij. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede Bohinc, Rado. 2006. II. Del: Pravna ureditev Republike Slovenije.2. Pravo EU, 3. Pravo

javne uprave, 7. Gospodarsko pravo 8. Delovno in uslužbensko pravo V: Temelji prava in pravne ureditve: za nepravnike, R. Bohinc. Ljubljana: GV Založba, 299-317, 451-557

Bojnec, Štefan, etc. 2007. Ekonomika podjetja. Koper: Fakulteta za management Bučar, Maja in Stare, Metka. 2003. Inovacijska politika male tranzicijske države.

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Cerar, Miro. 2006. I. del: Splošni vidiki prava in pravne ureditve, II. Del: Pravna ureditev

Republike Slovenije 1. Ustavno pravo. V: Temelji prava in pravne ureditve: za nepravnike, R. Bohinc. Ljubljana: GV Založba, 39-239

Christensen M., Clayton, Scott D., Anthony in Roth A., Erik. 2005. Korak pred prihodnostjo: kako s teorijami o inovacijah napovedati spremembe v industriji. Ljubljana: GV Založba

Cooter, Robert in Ulen Thomas. 2005. Ekonomska analiza prava: prevod četrte izdaje. Ljubljana: Časnik Finance

Čater, Tomaž, Hozjan, Marjan, Kranjc, Matija, Manfreda, Anton in Žagar, Janez. 2007. Novi pristopi k strateškemu prestrukturiranju. V:Prestrukturiranje podjetij v globalizaciji. J. Prašnikar in A. Cirman. Ljubljana: Časnik Finance, 25-45

Černetič, Metod. 2004. Upravljanje in vodenje. Maribor: Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru

Černetič, Metod. 2007. Management in sociologija organizacij. Kranj: Moderna organizacija.

Černigoj-Sadar, Nevenka in Žaucer-Šefman, Barbara. 2007. Na poti k družbeni odgovornosti podjetij v Sloveniji. V: Delo in družina:S partnerstvom do družini prijaznega delovnega okolja. Kanjuo-Mrčela A. in Sadar-Černigoj N. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 93-99

Debeljak, Žiga in Gregorič, Aleksandra. 2004. Ekonomski model družbene odgovornosti podjetja. V: Razvojnoraziskovalna dejavnost ter inovacije, konkurenčnost in družbena odgovornost podjetij, J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance, d.o.o., 483-502

Deisinger, Mirja. 2007. Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja. Ljubljana: GV Založba

Dubrovski, Drago. 1998. Krizni management in prestruktuiranje podjetja. Koper: Visoka šola za management.

Dubrovski, Drago. 2000. Krizni management. Koper: Visoka šola za management.

Dubrovski, Drago. 2004. Krizni management in prenova podjetja. Koper: Fakulteta za management.

Evans, Roger, Russell, Peter. 1992. Ustvarjalni manager. Ljubljana:Alpha center Franca, Valentina. 2008. Pravni položaj managementa pri ustanovitvi sveta delavcev v

gospodarskih družbah. V: Pravni položaj managerjev, Z. Vodovnik. Koper: Fakulteta za management, 121-134.

Glas, Miroslav. 2007. Družbena odgovornost podjetij (online). Univerza v Ljubljani-Ekonomska fakulteta Dostopno na: http://miha.ef.uni-lj.si/_dokument3plus2/291118/Folije4Druzbenaodgovornost.ppt (14.05.2008)

Goerg, Bernhard.1991. Prihodnost menedžerjev, menedžerji prihodnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije

Golob, Urša, Podnar, Klement. 2003A. Notranja dimenzija družbene odgovornosti podjetij. V: Industrijska demokracija 2/2003, 7-9,

Golob, Urša, Podnar, Klement. 2003B. Zunanja dimenzija družbene odgovornosti podjetij. V: Industrijska demokracija 3/2003, 1-4,

Golob, Urša, Podnar, Klement. 2006A. Evropa kot središče odličnosti za družbeno odgovornost podjetij?. V: Industrijska demokracija 6-7/2006, 1-4,

Golob, Urša, Podnar, Klement. 2006B. »Evropsko« razumevanje družbene odgovornosti podjetja. V: Industrijska demokracija 9/2006, 25-27,

Gostiša, Mato in Miklič; Gregor. 1995. Splošni priročnik za delavsko soupravljanje: predpisi, pojasnila, vzorci, navodila, priporočila. Ljubljana: Enotnost:Studio participatis

Gostiša, Mato. 1996. Participativni management: sodobna teorija in praksa organizacijske udeležbe zaposlenih v svetu in pri nas. Ljubljana: Enotnost:Studio participatis

Grad, Franc. 2007. Pravna ureditev Slovenije: Organizacija državne oblasti. V: Ustavna ureditev Slovenije, I. Kaučič etc. Ljubljana: GV Založba, 167-172

Grad, Franc. 2007. Lokalna samouprava. V: Ustavna ureditev Slovenije, I. Kaučič etc. Ljubljana: GV Založba, 325-359

Grafenauer, Božo. 2000. Lokalna samouprava na Slovenskem. Maribor: Pravna fakulteta Greif, Tatjana. 2006. Ukrepi proti diskriminaciji v zaposlovanju za delodajalce: priročnik.

Ljubljana: Škuc-LL Habeck, M. Maks, Kroeger, Fritz in Traem R., Michael. 2000. Čas združitev: Sedem

strategij za uspešno integracijo po združitvi podjetij. Ljubljana: DZS Hrast, Anita, Zavašnik, Alenka. 2007. Uvajanje družbene odgovornosti v poslovno prakso

malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji: priročnik s primeri dobre prakse. Maribor: Gospodarska zbornica Slovenije-Območna zbornica Maribor.

Hrovatin, Nevenka. 2002. Ekonomski vidiki menedžmenta nevladnih organizacij. V: Jadranje po nemirnih vodah menedžmenta nevladnih organizacij, D. Jelovac. Ljubljana: Radio Študent: Študentska organizacija Univerze, 71-92

Huizinga, Johan. 2003. O izvoru kulture v igri. V: Teorija igre pri Hohanu Huizingi, Rogerju Cailloisu in Eugenu Finku, J. Strehovec. Ljubljana: Študentska založba, 51-79

Igličar, Albin. 2004. Zakonodajni procesi z osnovami nomotehnike. Ljubljana: Pravna fakulteta

Ilešič, Marko. 1993. Uvod. V: Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem. M. Kocbek. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 17-153

Ivanjko, Šime. 2003. Gospodarska kriminaliteta v korporacijskih razmerjih. V: Posvet »Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete«. D. Maver, B. Kečanovič in P. Mrhar. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

Ivanjko, Šime. 2005. Deviantna ravnanja v insolvenčnih postopkih. V: Problematika finančnega kriminala v Sloveniji. A. Dvoršek in L. Selinšek. Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede, 115-130.

Ivanjko, Šime. 2008. Vloga managerjev v kriznih razmerah. V: Prani položaj managerjev, Z. Vodovnik. Koper: Fakulteta za manegement, 23-36.

Jančič, Zlatko. 2003. Nova družbena odgovornost podjetij (online). Dostopno na: www.delavska-participacija.com/clanki/ID021204.doc ( 21.05.2008)

Jelovac, Dejan. 2000. Podjetniška kultura in etika. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo

Kaučič, Igor. 2007. Javne finance. V: Ustavna ureditev Slovenije, I. Kaučič etc. Ljubljana: GV Založba, 363-

Kavčič, Bogdan. 1991. Sodobna teorija organizacije. Ljubljana: Državna založba Slovenije

Knez-Riedl, Jožica.1999. Krise und Erfolg – die Relativierung durch die Sinnfrage. V: Krisenmanagement. J. P. Thommen, J. Belak und Š. Kajzer. Maribor: MER Evrocenter, 43-52.

Knez-Riedl, Jožica. 2002. Družbena odgovornost malih in srednjevelikih podjetij. V: Slovenski podjetniški observatorij 2002, 2.del. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta, Inštitut za podjetništvo in management malih podjetij, 91-112

Knez-Riedl, Jožica. 2006. Družbena odgovornost: integralni del izobraževalnih programov. V: Družbena odgovornost: integralni del izobraževalnih programov, R. Ovin. Maribor:Ekonomsko-poslovna fakulteta, 4-7.

Končina, Miroslav in Mirtič, Ksenija. 1999. Kako rešiti podjetja iz krize. Ljubljana: Gospodarski vestnik

Kovač, Bogomir. 1996. Poslovna mitologija. Ljubljana: Gospodarski vestnik Kralj, Janko. 1998. Temelji managementa in naloge managerjev. Koper: Visoka šola za

management. Kralj, Janko. 2000. Urejanje zadev in odločanje v podjetju. Koper: Visoka šola za

management Kresal Šoltes, Katarina. 2008. Management in kolektivna pogajanja. V: Pravni položaj

managerjev, Z. Vodovnik. Koper: Fakulteta za management, 9-22. Kropfberger, Dietrich. 1999. Vom reaktiven Krisenmanagement zum proaktiven

Chancenmanagement. J. P. Thommen, J. Belak und Š. Kajzer. Maribor: MER Evrocenter, 25-42 Leksikon Cankarjeve založbe.1982. Ljubljana: ČGP Delo

Likar, Borut. 2001. Inoviranje. Koper: Visoka šola za management v Kopru. Lipičnik, Bogdan. 1998. Ravnanje z ljudmi pri delu(human resources management).

Ljubljana: Gospodarski vestnik Malešič, Marjan. 2004. Nekatera teoretična izhodišča preučevanja krize. V: Krizno

upravljanje in vodenje v Sloveniji: izzivi in priložnosti. M. Malešič etc. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede

Malešič, Marjan, Hrvatin B., Sandra in Polič, Marko. 2006. Komuniciranje v krizi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede

Mežnar, Drago. 2000. Delovno pravo: z osnovami prava. Kranj: Moderna organizacija Mežnar, Drago in Kukec, Bojan. 2004. Veliki pravni priročnik za podjetnike. Ljubljana:

Založba Arkadija d.o.o.. Možina, Damjan. 2006. Kršitev pogodbe. Ljubljana: GV Založba Možina, Stane, Tavčar, Mitja, Zupan, Nada in Kneževič, Nuša, Ana. 2004. Poslovno

komuniciranje: evropske razsežnosti. Maribor: Obzorja Mulej, Matjaž, in soavtorji. 1992. Teorije sistemov. Maribor: Ekonomsko-poslovna

fakulteta. Mulej, Matjaž, in soavtorji. 1994. Inovacijski management. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor.

Mulej, Matjaž, in soavtorji. 2000. Dialektične in druge mehkosistemske teorije (podlaga za celovitost in uspeh managementa). Maribor: Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta

Mulej, Matjaž in Potočan, Vojko. 2006. Teorija kompleksnosti spada v več tokov teorije sistemov. Organizacija, letnik 39, številka 1, 44-53. (online). Dostopno na:

http:// www.organizacija.fov.uni-mb.si/index.php/organizacija-si/article/viewFile/494/476 (05.06.2008) Mulej, Matjaž. 2007. Inoviranje navad države in manjših podjetij z invencijami iz

raziskovalnih organizacij. Koper: Fakulteta za management Koper. Mulej, Matjaž, Hrast, Anita. 2007. Managerji – dovolj celoviti ali družbeno neodgovorni?.

V: Upravljanje družbene odgovornosti podjetij, strokovno gradivo. Planet GV, 3-12 Mulej, Matjaž, in soavtorji. 2008. Invencijsko-inovacijski management z uporabo

dialektične teorije sistemov (Podlaga za uresničitev ciljev Evropske unije glede inoviranja. Ljubljana: Korona plus d.o.o., Inštitut za inovativnost in tehnologijo

Nagel, Arie. 2004. Za bolj inovativno podjetje – ustvarjanje opcij za prihodnost. V: Razvojnoraziskovalna dejavnost ter inovacije, konkurenčnost in družbena odgovornost podjetij, J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance, d.o.o., 229-237

Novak, Božidar in ostali. 2000. Krizno komuniciranje in upravljanje nevarnosti. Ljubljana: Gospodarski vestnik

Novak, Mitja. 2008. Vloga managementa na področju socialne varnosti. V: Pravni položaj managerjev, Z. Vodovnik. Koper: Fakulteta za management, 81-88.

Pavčnik, Marijan. 2007. Teorija prava: prispevek k razumevanju prava. Ljubljana: GV Založba

Pernek, Franc. 1999. Finančno pravo in javne finance. Splošni del. Maribor: Pravna fakulteta

Pličanič, Senko. 2003. Temelji ekološkega prava: kako uzakoniti zmernost pri človekovih odnosih z živalmi, rastlinami in neživim svetom. Ljubljana: Cankarjeva založba

Pogorelec, Janez. 2006. Politična odgovornost. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Potočan, Vojko in Mulej, Matjaž. 2007. Družbena odgovornost trajnostnega podjetja.

Organizacija, letnik 40, številka 5, A129-A133. (online). Dostopno na: http:// www.organizacija.fov.uni-mb.si/index.php/organizacija-si/article/viewFile/615/594

(14.05.2008). Prašnikar, Janez. 1999. Uvod v mikroekonomijo. Ljubljana: Gospodarski vestnik Pretnar, Bojan. 2002. Intelektualna lastnina v sodobni konkurenci in poslovanju.

Ljubljana: GV Založba Prezelj, Iztok. 2005. Nacionalni sistemi kriznega menedžmenta. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede Puharič, Krešo. 2004. Gospodarsko pravo: z osnovami prava. Ljubljana: Uradni list

Republike Slovenije Rajgelj, Barbara. 2006. II. Del: Pravna ureditev Republike Slovenije. 4. Kazensko pravo,

5. Stvarno pravo, 6. Obligacijsko pravo, 9. Družinsko pravo 10. Dedno pravo V: Temelji prava in pravne ureditve: za nepravnike, R. Bohinc. Ljubljana: GV Založba, 317-450, 557-599

Rejc, Adrijana. 2004. Kritična ocena z vidika družbene odgovornosti. V: Razvojno-raziskovalna dejavnost ter inovacije, konkurenčnost in družbena odgovornost podjetij, J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance, d.o.o., 503-517.

Sajovic, Bogomir. 1990. Uvodna pojasnila. V: Temelji lastninskopravnih razmerij, P. Juren. Ljubljana: ČZ Uradni list RS, 5-56

Selinšek, Liljana. 2006. Gospodarsko kazensko pravo. Ljubljana:GV Založba

Selinšek, Liljana. 2007. Kazensko pravo: splošni del in osnove posebnega dela. Ljubljana:GV Založba

Smith, Linda in Raeper, William.1995. Vodnik po idejah:religija in filozofija v preteklosti in danes. Ljubljana: Založništvo Jutro.

Slapničar, Sergeja. 2004. Poročanje o družbeni odgovornosti. V: Razvojnoraziskovalna dejavnost ter inovacije, konkurenčnost in družbena odgovornost podjetij, J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance, d.o.o., 519-542

Senčur Peček, Darja. 2008. Pogodbeni položaj direktorja gospodarske družbe. V: Pravni položaj managerjev, Z. Vodovnik. Koper: Fakulteta za management, 37-56.

Šinkovec, Janez in Tratar, Boštjan. 2004. Odškodninska, disciplinska, statusna in kazenska odgovornost fizičnih in pravnih oseb: zbirka zakonodaje. Ljubljana: Primath

Šporar, Primož. 2002. Oris aktualnega dogajanja na področju nevladnih organizacij v Sloveniji in trendi za prihodnost. V: Jadranje po nemirnih vodah menedžmenta nevladnih organizacij, D. Jelovac. Ljubljana: Radio Študent: Študentska organizacija Univerze, 313-338

Švajncer, Marija. 1995. Etika I. Nova Gorica:Založba Educa Tavčar, I., Mitja. 1997. Razsežnosti strateškega managementa. Koper: Visoka šola za

management v Kopru Tavčar, I., Mitja. 2008. Kulture, etika in olika managementa: 2. dopolnjena izdaja. Kranj:

Moderna organizacija. Tavčar, I., Mitja. 2002. Strateški management:Učbenik za podiplomski študij. Koper in

Maribor: Visoka šola za management v Kopru in Ekonomsko poslovna fakulteta Maribor-Inštitut za razvoj managementa

Tavčar, I., Mitja. 2005. Skriti zakladi znanja: Management ekspertnih organizacij. Koper: Univerza na Primorskem-Fakulteta za management Koper

Tavčar, I., Mitja. 2005a. Strateški management neprofitnih organizacij. Koper: Fakulteta za management Koper

Tavčar, I., Mitja. 2008. Management in organizacija: celostno snovanje politike podjetja. Koper: Fakulteta za management

Trstenjak, Anton. 1993. Po sledeh človeka. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga Tschirky, Helmut. 1991. Sinn – eine neue Dimension der Fuhrung. Management 60.

Jahrgang, 1/1991, 27-30. Vodovnik, Zvone. 2008. Management in pravni podsistemi. V: Pravni položaj

managerjev, Z. Vodovnik. Koper: Fakulteta za management, 9-22. Zohar, Danah in Marshall, Ian. 2004. Duhovna inteligenca. Tržič:Učila International Žnidaršič Kranjc, Alenka. 1996. Ekonomika in upravljanje neprofitne organizacije.

Postojna: Dej

8 VIRI Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/2008, z dne 04/06-2008, Zakon o kazenskem postopku, Ur. l. RS, št. 63/1994 (70/1994 popr.), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-I), Ur. l. RS, št. 68/2008, z dne 08/07-2008, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD-UPB1), Ur. l. RS, št. 98/2004, z dne 09.09.2004, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD-B), Ur. l. RS, št. 65/2008, z dne 30/06-2008, Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), Ur. l. RS, št. 42/2006(60/2006 popr.), Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (OZ-UPB1), Ur. l. RS, št. 97/2007, Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002, Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (uradno prečiščeno besedilo) (ZUNEO-UPB1), Ur. l. RS, št. 93/2007, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/2007, www.freewebs, www.policija.si, www.dt-rs.si, www.sodisce.si.

ŽIVLJENJEPIS: Rodil sem se 27.05.1972 v Mariboru. Po končani Osnovni šoli v Stogovcih sem nadaljeval šolanje na Kadetski šoli za miličnike v Tacnu. Leta 1990 sem pričel opravljati dela in naloge miličnika na Postaji milice Ljutomer, hkrati pa sem se vpisal na Ekonomsko poslovno fakulteto Univerze v Mariboru. Leta 1992 sem diplomiral na smeri Poslovna organizacija in pridobil višješolsko izobrazbo in strokovni naziv ekonomist, leta 1994 pa sem diplomiral na smeri Poslovna organizacija in pridobil visokošolsko izobrazbo in strokovni naziv univerzitetni diplomirani ekonomist. Leta 1995 sem opravil kriminalistični tečaj Ministrstva za notranje zadeve in pričel opravljati dela in naloge kriminalističnega inšpektorja na Policijski upravi Maribor. Na svoji službeni poti sem opravljal naloge miličnika, kriminalističnega inšpektorja, vodje skupine, vodje oddelka in višjega kriminalističnega inšpektorja. Leta 1998 sem zaključil izobraževanje na International Law enforcement Academy v Budimpešti. V času službovanja sem večkrat posredoval svoje znanje in izkušnje na predavanjih v okviru seminarjev s področja odkrivanja in raziskovanja kaznivih dejanj v Mariboru in Vadbenem centru Ministrstva za notranje zadeve v Gotenici, hkrati pa sem sodeloval s posredovanjem znanj na seminarjih na Dunaju, Varšavi in Beogradu, kjer so bili strokovni članki tudi objavljeni v zbornikih.