28

Uspešne ženske

Ženska 5/2017

V družbi Brechta, Brela, Piafove in drugih ikon, ki so izumile šanson in zbadljivo po-pevko starega Berlina in povojnega Pari-

za, pa tudi slovenskih pesnikov, ki jih dotlej še nikoli nismo slišali govorjene in pete v glasbi. Na tekste Jesiha, Menarta, Ježka, Župančiča, Fritza, Klopčiča in ne nazadnje, marginalca, pisatelja, pesnika, boksarja in partizana, ne-popravljivega ženskarja – Vitomila Zupana, ki je svoje pesmi na skrivaj čečkal in tihotapil iz jetniške celice. Da o glasbenikih in glasbi ne govorimo, od Kurta Weilla do klezmerja, od Mojmirja Sepeta do Janija Kovačiča …Vse pa se je začelo konec osemdesetih, ko se je kodrolasa deklica povzpela na odru Me-stnega gledališča ljubljanskega »U slovenač-ke gore«, muzikal, ki je očitno usodno zastavil Vitin glas in odrsko podobo, kmalu zatem pa je že prišlo sodelovanje z najboljšimi mojstri domačega šansona, samostojni recitali, ka-seta (ali se jih še spomnite, tistih navitih trak-cev v majhni škatlici?) in koncert v Cankarje-vem domu. Kdo vse so bili Vitini prvi glasbeni učitelji, sopotniki v ustvarjanju, navdih za njen šanson?»Nedvomno je bil moj največji učitelj in vzor, pianist Borut Lesjak. Začetek poti je bil tak, kakršni so pač vsi začetki. Vse je šlo samo navzgor. Mladost je lepa, ker je naivna. Pre-vzet si z občutkom, da stojiš na samem vrhu Montparnassa in da je ni poti, ki bi vodila nav-zdol. Če bi ne šla skozi trdo šolo Boruta Lesja-ka, bi bil lahko moj začetek zgolj labodji spev. Borut ni izbiral besed ali dejanj. Poskrbel je, da sem ostala prizemljena. Bil je strog in neiz-merno zahteven, a obenem tudi čvrsta opora. Podpiral je vsakršno idejo, željo, predstavo o tem, kako slišim, vidim in doživljam poustvar-janje. Šanson je zame ponotranjen monolog, zapisan zgolj v drugem kodnem sistemu, ki se mu reče glasba. Seveda na začetku posne-maš druge, se učiš, dokler ne najdeš lastne kode. In če me Borut pri tem ne bi spodbu-jal in hrabril, se najbrž nikoli ne bi na povsem svojstven način lotila Ježka. Ježek je bil neka-kšna potrditev. Nujno potrebna tako osebna, kot tudi s strani publike, ki me je takrat vzela za svojo. Potrditev, da delam in razmišljam v pravo smer. In obenem vzgib, k novemu, ta-krat precej drznemu koraku, k odprtju Cafè teatra.«

Poklon umetnikomNa začetku devetdesetih se je zgodilo bližnje srečanje, trk dveh velikih veseložalostnih klov-nov, Ježka in Vite. Ježek, ki je pravzaprav pri-padal generaciji naših staršev, dedkov in ba-bic, je bil v povojnih petdesetih in šestdesetih začetnik odrske satire, šansona, skeča in hu-morja, tudi televizijskega nastopa, a za nove generacije že nekoliko pozabljena legenda. Vita ga je z glasbeno gledališko predstavo Ne smejte se, umrl je klovn spet prebudila med

Tri desetletja za poezijo in šanson

Velika dama slovenskega šansona, pevka, igralka, poetesa, pripovedoval-ka, performerka, vse kar združuje in navdihuje peto poezijo na odru. Je pionirka žanra, ki dotlej pri nas ni imel pravega domovanja, bolj začasne, nezveste ljubimce, ki so prihajali in odhajali. Glasbeno gledališče, kabaret, šanson, muzikal, glasbeni performans v družbi najboljših. Pesnikov, ob-strancev, romantikov, »muzkontarjev«, genijev, zapornikov, umetnikov, va-gabundov, komedijantov, džezerjev, obsesivcev, ponočnjakov … tistih torej, ki potrebujejo glas muze in odrske fatalke, da prelije njihov svet v raskavo božanje glasu, ki gre in zabode naravnost v srce.

Vita Mavrič, pevka in igralka

29Ženska 5/2017

Aina ŠmidFotografije: Primož Lavre, Tomi Lomber, Nebojša Tejić in Žare Modic /arhiv sogovornice

nas in zanj prejela tudi Župančičevo nagrado Mesta Ljubljana, kasneje pa postala tudi nosil-ka Ježkove nagrade.Pred Vito avtorski glasbeno gledališki dogod-ki pri nas niso imeli svoje prave forme in odra, zato se je tudi tega lotila sama. Kot umetniška direktorica Café teatra je ustanovila festival šansonov La Vie en Rose, ki je tako kot njego-vo ime, postal sinonim za najžlahtnejše glas-beno poezijo in izvajalce na odru. Ljubljana je dobila svojo malo pesniško oazo, kamor so se stekali ljubitelji in boemi, zapriseženi verniki šansona in dobrih klepetov ob svečah in glas-bi … In je danes nimamo več, zakaj?»Za tem ne stoji nikakršna velika ali drama-tična odločitev. Preprosto sem se izpela, pri-spela sem do konca ulice. Po naravi sem zelo samoreflektivna. Bilo bi skrajno nečimrno ne pogledati se v ogledalo in si priznati resnice. Utrudila sem se, izčrpala svojo energijo in vo-ljo. V dvajsetih letih sem v Café teatru produci-rala trideset predstav, ne pomnim več, koliko koncertov, kabaretov, pogovornih in literarnih večerov, obenem ustvarila še festival La Vie en Rose in ga predano vodila skozi mnoge čeri, se borila z mlini na veter celih petnajst let. In hkrati ustvarjala tudi zasebno, imam pa tudi družino in dva otroka. Preveč za eno življenje torej, povsem preveč. Želim se dostojno po-starati. Štafeto predajam novim generacijam. Načrtujem še nekaj zelo intimnih konceptu-alnih projektov. Potrpežljivo so me čakali, da sem prišla do točke, ko verjamem, da sem dovolj zrela zanje. Zatem pa se bom povsem umaknila z odrskih desk. In to bo kmalu. In ker mi življenja ne odreja napuh, ne nameravam umreti na odru. Sebe preprosto ne jemljem tako resno, da ne bi znala odnehati.”Marsikdaj se je poklonila tudi umetnikom, ki so bili pomembni sopotniki naše kulture, čeprav nič povezani s petjem, šansoni. Spomnim se zadnjega srečanja (le da takrat še nismo vede-li, da je zadnje) s pisateljico in pesnico Marušo

Krese mrzlega zimskega večera v Trubarjevi sobi sredi starega mesta in kasneje v nabito polni Galeriji Equrna, kjer nas je zbrala Vita, prijatelje in umetnike, ki so Maruši na čast obudili kakšno skupno srečanje, anekdoto, utrinek, spominček. Na »romanje za Maru-ško«, kot bi nekoč dejal Tomaž Šalamun.Skoraj nemogoče je, da ne bi slejkoprej prišla na zmenek z enfant terribleom nemškega tea-

tra in jedke satire Bertoltom Brechtom in skla-dateljem njegovih songov Kurtom Weillom. V ljubljanski Operi je s pianistom Bojanom Go-riškom predstavila zgoščenko njegovih pesmi Hrepenenja, ob petdesetletnici Brechtove smrti pa postavila na oder Mestnega gledali-šča ljubljanskega še istoimensko predstavo, ki je na deskah živela kar štiri sezone in z njo gostovala tudi v Brechtovi hiši v Berlinu, v ka-

Koncert na pragu poletja v Cankarjevem domu, 8. junija 2017, s katerim bo prehodila tri kratka desetletja svojega ustvarjalnega življenja, bo nekakšen mali retro sprehod po nekaterih etapah te poti. Pesmi, pesmi in še enkrat pesmi. Šanson. Z vrtnico med zobmi in s cilindrom na glavi, dame in gospodje: Vita Mavrič.

Vita v vlogi klovna in Mojmir Sepe.

30 Ženska 5/2017

baretskem gledališču Akzent na Dunaju in še bi lahko naštevali.

in Po Brechtu – klezmerTradicionalna judovska glasba na temo smr-ti, žalosti, veselja, rojstva in upora, vsega, kar naplavlja življenje. Kje so zoreli Mandelj-ni in rozine, od kod je prišel klezmer v Vitino življenje?»Z njim me je spoznala pokojna pesnica in pisateljica Berta Bojetu. Berto si preprosto moral imeti rad. Kjer koli se je pojavila, sta njena energija in moč pripovedi prevzeli vsakogar, ki se je našel v njeni bližini. Bila je zelo karizmatična osebnost. Nekega dne mi je poklonila vinilno ploščo s tradicionalnimi judovskimi pesmimi, rekoč, da so kot ustvar-jene zame in da mi jih z veseljem pomaga prepesniti iz jidiša, stare visoke nemščine s hebrejskimi koreninami. Čeprav jezika nisem razumela, sta me v teh pesmih takoj prevzeli melodika in nekakšna nevsakda-nja otožnost, ki jo je bilo čutiti. Berta mi je z največjim veseljem razložila vsebino vsake posamezne pesmi. Vendar sem se takrat počutila premlado in premalo izkušeno za-nje. In tako se je na plošči počasi nabiral prah, gramofoni so odšli že v pozabo, Ber-ta je umrla … Plošča pa je čakala name. Po dolgih letih sem spoznala Bertinega sina, Klemna Jelinčiča Boeto. Dokončno me je navdihnil za klezmer. Raziskovala sem zgo-dovino njegovega nastanka, iskala vire, se spopadala z besedili, iskanjem sebe znotraj njihovih zgodb in se sčasoma tudi dokončno zaljubila v to glasbo. Ko je svoje prepesnitve k osnovnim prevodom, ki jih je naredil Kle-men, dodal še Milan Dekleva, je bilo le vpra-šanje časa, kdaj ga bom strnila v odrsko pri-poved. Berta je bila dobra čarovnica. Vedela je zakaj mi je poklonila ravno to ploščo.«

zuPanovi šansoniŠlagerji in pesmi iz zapora so nastali kot neka-kšen »hommage« neodkritemu Vitomilu Zupa-nu, črni figuri naše povojne literarne scene, ki je, kot so pokazala zadnja leta, po zaslugi nje-

gove predane izpisovalke in urednice, pesni-ce Ifigenije Simonović, zapustil tudi ogromen pesniški opus, ki je nastajal za zidovi njegove jetniške celice med leti 1948 in 1954. Z Jani-jem Kovačičem sta se lotila njegovih verzov v glasbi in odkrila občinstvu še neznanega Zu-pana, zafrkantsko ciničnega, trpkega in hre-penečega trubadurja, pa tudi nezlomljenega duha, ki živi in ustvarja za podobe in besede v svoji glavi. Njegov eros tanatos pa še vedno deluje tudi desetletja po njegovem času.Z Zupanovimi šansoni pa gostujeta z Jani-jem Kovačičem in njuno izjemno glasbeno zasedbo tudi na tujih odrih. Pred kratkim sta zapela Zupana pred pariškim občinstvom v kulturnem centru Patronage Laique Jules Vales, pred tem pa v Budimpešti, Pragi in na Dunaju. Zanjo so to neponovljive izkušnje. Biti in peti na odru, stoodstotno nastopati samo s pesmijo, za pesem, za ljudi in pri tem nič skr-beti, kako se bo vse odvilo, kdo bo poskrbel za tisto pred in po, oder, medije, zakulisje. Po-polna svoboda ustvarjalke, ki si jo tukaj lahko redko privošči.

Poglavje o vitinem dedkuJe pa še eno, manj znano poglavje Vitine ustvarjalne poti, ki je posvečeno njenemu dedku, znanemu koroškemu zbiralcu ljudske-ga blaga, politiku in učitelju Vinku Möderndor-ferju, ki smo ga mi otroci poznali predvsem po njegovih prelepih Koroških pripovedkah. Nje-govo delo in življenje, ki je bilo zaradi dedkove tragične zgodbe povojnega interniranca na Golem otoku kot senca prisotno v njuni dru-žini, je skoraj detektivsko izbrskala in sestavi-la iz arhivov in pričevanj še živečih. Skupaj z bratom, pisateljem, dramatikom in režiserjem Vinkom Möderndorferjem sta posnela o njem

dokumentarni film, za katerega je napisala scenarij. Zamolčana zgodba, ki se je končala vsaj nekako katarzično ne samo zanju in nju-ne bližnje, ampak tudi za nas potomce nekega časa in kulture. Okronala ga je s simpozijem o njegovem delu in z odkritjem spomenika pred mežiško osnovno šolo, ki jo je ustanovil ded, ter staro češnjo, ki so jo tam zasadile dedove roke. In monografijo, ki obsega skoraj 400 strani.»Najbrž se prej ali slej vsakdo začne ukvarjati z vprašanjem identitete. Umetnik še posebej. Mene je to vprašanje zadelo v polni meri, ko sem se kot ženska in kot ustvarjalka že pov-sem realizirala. Vsekakor pa v življenjskem obdobju, ki samo po sebi kliče po notranjem miru in uravnovešenosti. Na dan je nenado-ma privrelo nešteto vprašanj o družinskih od-nosih, kot tudi vprašanji, kdo sem in kje sem v tej zgodbi jaz. Vse je prišlo za menoj. Zausta-vilo me je, mi poškodovalo in ranilo dušo, mi načelo zdravje. Lahko bi spregledala vse te signale, jih pospravila pod preprogo, a to ne bi bila jaz. Ni šlo samo zame in brata, za naji-no zgodbo odraščanja z družino Möderndor-fer. Danes v dedku najdem tudi delček sebe, svoje in bratove lastnosti. Izjemno ponosna sem na svoje koroške korenine.«Vita je kot samo življenje, ženska, ki vidi in zaznava svet okoli sebe, z močnim socialnim so(čutom), ki se ne izraža samo v angažiranih songih in nastopih, ampak tudi z aktivizmom v humanitarnih mrežah ter prireditvah za tiste malo manj vidne in manj privilegirane člane družbe tega sveta. Z Mileno Zupančič sta leta dolgo zastavljali svoji imeni in delovanje za Unicefovo organizacijo za pomoč otrokom v okviru Združenih narodov in njihovim projek-tom v Sloveniji.

Vita s kvartetom Akord