Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Teodora Just
Mentor: docent dr. Vladimir Prebilič
PARTIZANSKA INTENDANTSKA SLUŽBA NA ŠTAJERSKEM
MED NOB
Diplomsko delo
Ljubljana 2008
Za mentorstvo, strokovno pomoč, podporo in usmerjanje pri
izdelavi diplomskega dela se iskreno zahvaljujem
docentu dr. Vladimirju Prebiliču.
Srčno se zahvaljujem staršem, ki so mi omogočili študij ter me vsa leta
podpirali, kakorkoli je bilo mogoče, tako materialno kot moralno.
Zahvala gre tudi celotni družini in najdražjim
za podporo in vse spodbudne besede.
HVALA!
Partizanska intendantska služba na Štajerskem med NOB Pod okriljem 27. aprila 1941 ustanovljene Osvobodilne fronte se je začelo razvijati partizansko gibanje. Razvoj partizanstva na Štajerskem je bil še posebej težak zaradi trde in krute okupatorjeve politike. V prvih dveh letih vojne večina partizanskih enot na Štajerskem ni imela organiziranih služb za oskrbo, zato so bili partizani skoraj v celoti odvisni od lastne iznajdljivosti. Pri oskrbi s hrano so jim pomagale politične organizacije v dolinah in mestih, kmetje, veliko pa so si je priskrbeli tudi sami. V letu 1941 so partizani v večji meri uporabljali orožje stare jugoslovanske vojske, v letu 1942 pa je le-tega začelo primanjkovati, zato je postal vojni plen edini vir orožja. Ob prihodu v partizane je imel vsak borec svojo obleko, ki jo je prinesel s sabo, kasneje so jo dobivali največ od aktivistov OF in pri izvajanju ekonomskih akcij. Podobno je bilo tudi z drugo opremo. V letu 1943 so bile partizanske enote že nekoliko bolje organizirane, kajti organizirati so se začeli intendanti in njihovi pomočniki, ki so skrbeli za hrano in drugo opremo. V drugi polovici istega leta je začela dospevati zavezniška pomoč, ki pa je pri oskrbi partizanov prišla do izraza v letih 1944 in 1945. Ves čas vojne so se partizani trudili tudi z novačenjem novih borcev, včasih bolj, včasih manj uspešno. Ključne besede: intendantska služba, NOB, oskrba, logistika. Service of commisariat officers in Štajerska during National-liberation war Under the wings of 27-th April established Liberation Front, there was the begining of partisan's movement. Development of partisans in Štajerska was especially heavy, because of hard and cruel policy of German invader. During the firs two years of the war most of partisan's unities in Štajerska did not have organised yobs for supply, and therefore they were almost dependent on their own inventiveness. Political organisations in valleys ans cities and farmers helped them by supply of food, but much of it they provided by themselves. In 1941 partisans used in larger part the weapon of old Yugoslav army, but in 1942 that weapon ran short of, therefore the war booty became the only source of weapon. When partisans came in combat unit for the first time they had their own clothes, later they received clothes from people in Liberation Front and by execution of economic actions. It was the same with other equipment. In 1943 the partisan units were already better organised, because in there units were the commmisariat officers and their assistants, which cared for food and other equipment. In the second part of this year alliance help started to arrive, what was for partisans' supply most important in 1944 and 1945. All the time of the war the partisans tried to acquire new candidates for people's liberation war. Sometimes they were more or less successful. Key words: service of commisariat officers, National-liberation war, supply, logistic.
5
KAZALO
UVOD .................................................................................................. 8
1. METODOLOŠKO HIPOTETIČNI OKVIR ............................... 9
1.1 IDENTIFIKACIJA PROBLEMA ................................................................................................................. 9 1.2 HIPOTEZE .................................................................................................................................................. 9 1.3 STRUKTURA NALOGE ............................................................................................................................. 9 1.4 METODOLOŠKI RAZMISLEK ............................................................................................................... 10 1.5 OSNOVNI POJMI ...................................................................................................................................... 10
1.5.1 INTENDANTSKA SLUŽBA, INTENDANTURA ................................................................................. 10 1.5.2 OSKRBA ............................................................................................................................................. 11 1.5.3 LOGISTIKA ........................................................................................................................................ 11 1.5.4 NARODMOOSVOBODILNI BOJ ....................................................................................................... 12
2. NARODNOOSVOBODILNI BOJ NA SLOVENSKEM .......... 13
2.1 OKUPACIJA IN RAZKOSANJE SLOVENSKEGA OZEMLJA .............................................................. 13 2.2 OKUPACIJA SPODNJE ŠTAJERSKE ..................................................................................................... 15 2.3 USTANOVITEV IN RAZVOJ OSVOBODILNE FRONTE ...................................................................... 17
2.3.1 KOMUNISTIČNA PARTIJA JUGOSLAVIJE (KPJ) ........................................................................... 17 2.3.2 OSVOBODILNA FRONTA (OF) ........................................................................................................ 18
2.4 RAZVOJ OSVOBODILNEGA GIBANJA NA ŠTAJERSKEM ................................................................ 20
3. ORGANIZIRANOST PARTIZANOV ....................................... 23
3.1 SLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA ............................................................................................... 23
4. INTENDANTSKA SLUŽBA V SLOVENSKI PARTIZANSKI
VOJSKI NA ŠTAJERSKEM .......................................................... 26
4.1 ŠTAJERSKA LETA 1941 .......................................................................................................................... 26 4.1.1 Partizanske enote ................................................................................................................................ 26 4.2.2 Hrana .................................................................................................................................................. 30 4.2.3 Orožje, obleka in oprema ................................................................................................................... 31 4.2.4 Mobilizacija ....................................................................................................................................... 34
4.3 ŠTAJERSKA LETA 1942 .......................................................................................................................... 37 4.3.1 Partizanske enote ................................................................................................................................ 38 4.3.2 Hrana .................................................................................................................................................. 43 4.3.3 Orožje, obleka in oprema ................................................................................................................... 45 4.3.4 Mobilizacija ........................................................................................................................................ 47
6
4.4 ŠTAJERSKA LETA 1943 ......................................................................................................................... 48 4.4.1 Partizanske enote ................................................................................................................................ 50 4.4.2 Hrana .................................................................................................................................................. 51 4.4.3 Orožje, obleka in oprema ................................................................................................................... 52 4.4.4 Mobilizacija ........................................................................................................................................ 54
4.5 ŠTAJERSKA V LETIH 1944 IN 1945 ....................................................................................................... 55 4.5.1 Partizanske enote ................................................................................................................................ 55 4.5.2 Hrana .................................................................................................................................................. 58 4.5.3 Orožje, obleka in oprema ................................................................................................................... 61 4.5.4 Mobilizacija ........................................................................................................................................ 66
5. SKLEP ........................................................................................... 70
6. SEZNAM LITERATURE IN INTERNETNIH VIROV ........... 72
6.1 LITERATURA ........................................................................................................................................... 72 6.2 INTERNETNI VIRI ................................................................................................................................... 74
Seznam tabel, slik in skic
Tabele: - Tabela 4.1: Orožje partizanov leta 1941……………………………………………...34
- Tabela 4.2: Orožje partizanov leta 1942……………………………………………...47
- Tabela 4.3: Orožje partizanov leta 1944 in 1945……………………………………..66
Slike: - Slika 2.1: Okupacijske cone v Sloveniji……………………………………………...14
- Slika 2.2: Organigram Osvobodilne fronte…………………………………………...19
Skice: - Skica 4.1: partizanske enote na Štajerskem leta 1941…………………………..……29
- Skica 4.2: Enote druge grupe odredov na Štajerskem leta 1942……………………...43
- Skica 4.3: Organizacijska shema intendantske službe poveljstev in ustanov NOB na
začetku leta 1945……………………………………………………………………...69
7
Seznam kratic
CK KPS Centralni komite Komunistične partije Slovenije
IO OF Izvršni odbor Osvobodilne fronte
JRZ Jugoslovanska radikalna zajednica
KNOJ Korpus narodne obrambe Jugoslavije
KPJ Komunistična partija Jugoslavije
KPS Komunistična partija Slovenije
NOB Narodnoosvobodilni boj
NOV Narodnoosvobodilna vojska
NZ Narodna zaščita
OF Osvobodilna Fronta
OZNA Oddelek za zaščito naroda
POJ Partizanski odredi Jugoslavije
POS Partizanski odredi Slovenije
RSHA Glavna policijska centrala po Uiberreitherjevem prihodu na Štajersko
SA Sturmabteilung (jurišni oddelki)
SA Standartenführer (Vodja Štejerske domovinske zveze)
SKOJ Savez komunističke omladine Jugoslavije (Zveza komunistične mladine Jugoslavije)
SKS Slovenska kmetska stranka
SLS Slovenska ljudska stranka
SNOO Slovenski narodnoosvobodilni odbor
SNOS Slovenski narodnoosvobodilni svet
SPŽZ Slovenska protifašistična ženska zveza
VOS Varnostno-obveščevalna služba
ZSM Zveza slovenske mladine
8
Uvod
Da lahko začnemo govoriti o partizanski intendantski službi na Štajerskem v času
Narodnoosvobodilnega boja, je treba spoznati dejstva ter zgodovinski okvir, ki je pripeljal do
tega, da je bil njen nastanek potreben oziroma mogoč. V takratni Jugoslaviji so se mnenja o
tem kako reagirati na političnem področju v začetku leta 1941 kresala, zavrelo pa je takrat, ko
je Jugoslavija na Dunaju podpisala pristop k Trojnemu paktu. Ljudstvo se ni strinjalo in
vodstvo upora je prevzela Komunistična partija. Rojen je bil Narodnoosvobodilni boj.
Slovenec se je obrnil proti Slovencu.
Slovensko Štajersko je zajel nemški okupator, ki je izvajal nad prebivalstvom najrazličnejša
nasilna dejanja, ustrahovanja in pretil z nasiljem. Prebivalstvo je bilo prestrašeno in
ustrahovano, a narodnoosvobodilno gibanje se je, čeprav počasi, vendarle razvijalo.
Ustanovljena je bila Osvobodilna fronta in partizansko gibanje. Organizirali so se politični
aktivisti, partizanske skupine pa so bile sprva majhne, skromno oborožene in opremljene.
Okupator se je na vse pretege trudil uničiti partizanske skupine in njihove privržence. Proti
njim je organiziral številne akcije, med njimi nekatere tudi uspešne. Tako so bile posamezne
partizanske skupine uničene in je bilo potrebno začeti znova. Trdna volja in želja po svobodi
sta botrovali temu, da partizani niso obupali.
Leta vojne in s tem izkušnje, ki jih je vojna prinesla so partizanske enote utrdile in okrepile,
tako da so partizani postali dobro organizirana in izurjena vojska. S tem se je pojavila tudi
potreba po različnih službah, tudi intendanturi. Intendantska služba se ni razvila v vseh enotah
na Štajerske istočasno. Njen razvoj je bil predvsem odvisen od potreb in razmer, ki so
dovoljevale njen nastanek. Vsekakor pa je oskrba s hrano in potrebno opremo, nujna za dobro
delovanje vsake vojaške enote, tudi partizanske.
9
1. METODOLOŠKO HIPOTETIČNI OKVIR 1.1 IDENTIFIKACIJA PROBLEMA
Raziskovalni predmet diplomske naloge je partizanska intendantska služba na
Štajerskem. Preučiti želim predvsem organizacijo intendantske službe, njen razvoj in razvojne
dejavnike, njeno delovanje vključno s pomanjkljivostmi in dobrimi stranmi. Pri raziskavi sem
se osredotočila na posamezna obdobja 2. svetovne vojne ter tako skušala preučiti razvoj in
delovanje intendantske službe v slovenskih partizanskih enotah. Nisem namreč obravnavala
intendanture v vsaki posamezni partizanski enoti na Štajerskem, ker se na tem območju služba
ni razvijala enako in istočasno v vseh enotah.
1.2 HIPOTEZE
1. Partizanska intendantska služba na Štajerskem je zadovoljevala potrebe partizanov na tem
območju.
2. Razvoj in organizacija intendantske službe sta bila odvisna zgolj od partizanskega vodstva
in zalednih političnih organizacij.
3. Partizanska intendantska služba na Štajerskem se je dobro razvila komaj v zadnjih letih
vojne.
1.3 STRUKTURA NALOGE
Diplomska naloga je sestavljena iz uvodnega dela, kjer so pojasnjeni raziskovalni
problem, hipoteze, struktura naloge ter raziskovalne metode. Uvodu sledi drugo poglavje, ki
je posvečeno narodnoosvobodilnemu boju na Slovenskem. Pojasnjen je njegov nastanek,
okupacija Slovenije in Štajerske, nastanek Osvobodilne fronte in razvoj osvobodilnega
gibanja na Štajerskem. Tretje poglavje predstavlja organiziranost partizanov, četrto pa njihovo
intendantsko službo na Štajerskem. Razvoj intendantske službe sem preučevala po
posameznih letih vojne, kajti ta način se mi je zdel najbolj smiseln ter sistematičen. Temu
poglavju sledita sklep in seznam literature.
10
1.4 METODOLOŠKI RAZMISLEK
Svoje raziskovalno delo sem pričela z zbiranjem virov, in sicer v največji meri v
knjižnici in na svetovnem spletu. Ko sem pregledala zbrano literaturo, sem uporabila metodo
analize in interpretacije sekundarnih virov. Skušala sem zbrati čim več tiskanega gradiva,
čeprav sem brskala tudi po medmrežju. Gradivo sem najprej analizirala, nato pa poskušala kar
najbolje podati interpretacijo in ustvariti sintezo predelane literature. V zgodovinsko
obarvanem delu diplomske naloge sem uporabila tudi zgodovinsko analizo in v njenem
okviru največ zgodovinsko razvojno analizo. Skozi vsa leta druge svetovne vojne sem
namreč analizirala in spremljala razvoj intendantske službe v slovenski partizanski vojski.
Hkrati sem sledila tudi razvoju narodnoosvobodilnega boja na Štajerskem. Prav tako sem v
svoji nalogi uporabila opisno ali deskriptivno metodo, s pomočjo katere sem opisovala
določene pojave, narodnoosvobodilni boj na Slovenskem, partizanske enote na Štajerskem
idr.
Težava, s katero sem se pri zbiranju literature morala soočiti najprej, je bila ta, da ni
bilo na voljo toliko literature, kot bi si želela. Poleg tega je bilo že dokaj staro, a to ni bistveno
vplivalo na moje del. Več težav sem imela z iskanjem predmetne literature o intendantski
službi na Štajerskem, kajti prav na to temo literature ni veliko. Intendantska služba je namreč
predstavljena v knjigah, v katerih ni osrednja tema, predvsem v tistih, ki tematizirajo katero
od partizanskih enot ali na splošno partizanstvo na Štajerskem. Tako sem morala predelati
ogromno literature, iz katere sem potem izluščila drobce o intendantski službi in jih poskušala
kar najbolje povezati in prikazati. Kot sem že zapisala, sem si pomagala tudi z medmrežjem, a
le delno uspešno, saj tudi tam ni bilo toliko informacij, kot sem upala.
1.5 OSNOVNI POJMI 1.5.1 INTENDANTSKA SLUŽBA, INTENDANTURA
Intendantska služba ali intendantura, kot jo definira Vojni leksikon, je »zaledna organizacija,
namenjena in odgovorna za oskrbovanje oboroženih sil v miru in vojni. Oboroženim silam
zagotavlja intendantska materialna sredstva, organizira pripravo in deljenje hrane,
proizvodnjo kruha, zakol živine, pripravo mesa in nudi druge usluge« (Vojni leksikon 1981:
182). Podobno jo opredeljuje tudi Vojna enciklopedija: »Intendantska služba je organizacija,
ki se ukvarja z oskrbovanjem oboroženih sil z intendantskimi materialnimi sredstvi (hrano,
11
obleko, opremo...). Po svojem značaju spada med zaledne službe, zajema delovanje,
strukturo, sistem popolnitve, izbor kadrov, način materialnega preskrbovanja in dr.« (Vojna
enciklopedija 1972: 605). Intendant pa je »tisti, ki izvaja naloge intendantske službe« (Vojni
leksikon 1981: 181), oziroma »vojaški oficir, ki vodi oskrbovanje vojaških enot« (SSKJ 1975:
57). Glavna naloga intendantske službe je torej oskrbovanje vojaških enot s potrebnim
materialom, hrano in tudi z živo silo.
1.5.2 OSKRBA
Po SSKJ je oskrba tisto, »kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb
koga« (SSKJ 1979: 449), medtem ko oskrbeti pomeni »narediti, da kdo dobi, kar potrebuje«
(SSKJ 1979: 449).
1.5.3 LOGISTIKA
Nad vsem tem pa bedi logistika, ki zajema »oskrbovanje vojaških enot z ljudmi in
materialom, njihovo prehranjevanje, evakuacijo, saniteto in transport. Njen cilj sta količinska
in kakovostna ustreznost moštva in materiala na določenem kraju in v določenem trenutku«
(Enciklopedija druge svetovne vojne 1982: 266). Zajema pa tudi »organizacijo materialnega
zagotavljanja in preskrbovanja oboroženih sil v miru in vojni« (Vojna enciklopedija 1973:
118). V SSKJ je beseda logistika razložena kot »oskrbovanje oboroženih sil z materialnimi
sredstvi ter gradnja in vzdrževanje vojaških objektov« (SSKJ 1975: 632). Kot pravi Prebilič,
bi lahko logistiko v slovenskem družbenem prostoru predstavili »kot: dejavnost, ki se nanaša
na planiranje, pripravo in zagotavljanje vojaškega materiala za podporo vojaškim enotam ter
jim s tem omogoča njihov obstoj, premike in usposabljanje v miru, mobilizacijo in bojni
razvoj v krizah ter bojevanje v vojni« (Prebilič 2006: 36).
Da ne bi prišlo do zamenjave terminov, naj pojasnim ključne razlike med njimi.
Vojaška logistika in intendantska služba sta si po pomenu zelo podobni in bi ju včasih lahko
tudi enačili. Razmik med njima se pojavi pri dejstvu, da je intendanstka služba izključno
vojaška služba oziroma dejavnost in ni neposredno vpletena v civilno sfero, medtem ko
vojaška logistika vključuje sodelovanje med vojaškim in civilnim okoljem in ji je zato
intendantska služba v nekem smislu podrejena (Prebilič 2006: 38). Nadalje je pomembno
poudariti, da oskrbe nikakor ne bi smeli zamenjevati z vojaško logistiko oziroma
12
intendanturo, kajti oskrba je samo njun segment. Oskrba pomeni le dejavnost logistike in se
uporablja zgolj za vojaške formacije, manjše od korpusa, saj je v svojem pomenu veliko bolj
skopa kot logistika. Prav tako termin oskrba predstavlja zgolj določeno dejavnost, medtem ko
logistika združuje mnogo več in predstavlja organiziran sistem oskrbe, kar pomeni da je
logistika sistemsko organizirana dejavnost (Prebilič 2006: 19, 29, 31).
1.5.4 NARODMOOSVOBODILNI BOJ
Narodnoosvobodilni boj je ime za obdobje med letoma 1941 in 1945, ko se je pod okriljem
KPJ odvijal boj proti okupatorju na območju Jugoslavije in s tem tudi Slovenije. Hkrati je to
oborožen boj Osvobodilne fronte in partizanskih enot proti okupatorjevim in kolaboracijskim
enotam na tem območju. Pripadniki narodnoosvobodilne vojske pa so se imenovali partizani
(Internet 16).
13
2. NARODNOOSVOBODILNI BOJ NA SLOVENSKEM
2.1 OKUPACIJA IN RAZKOSANJE SLOVENSKEGA OZEMLJA
V času, ko se je deželi na južni strani Alp približeval vihar druge svetovne vojne, so se
Slovenci zavedali, da ne bo lahko. Nikoli v zgodovini jim pravzaprav ni bilo. Niso pa
pričakovali, da bodo sosednji narodi pritiskali na njih tako kruto in nad njimi izvajali
sramotno nasilna dejanja. Dejstvo pa je, da se je sovražni tabor uštel, ko je pričakoval, da se
bodo Slovenci dali brez odpora podjarmiti tujim oblastem. Spoštovanja vredni so volja, moč
in pogum, ki so jih v »nevihtnem« času narodnoosvobodilnega boja pokazali slovenski možje
in žene (Mikuž 1960: 25).
Bolj ko je šlo leto 1940 h koncu in se je približevalo leto 1941, bolj se je okrog
Jugoslavije zategovala zanka odločitve med obema nasprotujočima si blokoma. Na eni strani
sta jo Hitler in Mussolini z dokaj odkritimi grožnjami vabila k priključitvi k Trojnemu paktu,
na drugi strani pa so si Britanci z neizrazitim pritiskom želeli njene povezave z Grčijo in
Turčijo. Vrstila so se dramatična in intenzivna pogajanja, obveščevalne službe v Beogradu so
delovale s polno paro in diplomatska dejavnost je bila na vrhuncu. Vse to zato, da bi se
Jugoslavija izognila katastrofi. Vendarle pa je bil pritisk prevelik in 25. marca 1941 sta
Cvetković in Cincar-Marković na Dunaju, če bi se lahko reklo slovesno, podpisala pristop k
Trojnemu paktu (Pirjevec 1995: 106). Ljudstvo je ostro nasprotovalo temu dejanju in 27.
marca 1941 so demonstracije v Beogradu dosegle vrhunec, sledil jim je še vojaški puč. Tako
imenovani pučisti so preklicali priključitev Jugoslavije k Trojnemu paktu, ovrgli
Cvetkovićevo vlado in vsem je postalo popolnoma jasno, da je kljub trudu princa Pavla, da bi
se izognili vojni, vojaški spopad neizogiben (S. Lajovic 2003: 45) .Vodilna sila ljudskih
množic, na katere je bil oprt oficirski puč, je bila Komunistična partija Jugoslavije, ki je po
dvajsetih letih globoke ilegale prav 27. marca prevzela vodstvo ljudskih množic. Zato lahko
27. marec 1941 štejemo za začetek narodnoosvobodilnega boja jugoslovanskih narodov
(Mikuž 1960: 28).
Vest o tem, kar se je dogajalo v Jugoslaviji, je hitro dosegla Hitlerja, ki je še isti dan
sprejel odločitev, da je treba Jugoslavijo napasti in razbiti. Brez vojne napovedi,
nepričakovano in bliskovito je 6. aprila 1941 nebo nad Beograd zagrnilo na tisoče nemških
letal. Nemci so napadli Jugoslavijo. Zrušene so bile številne hiše in poslopja, ugasnilo je
prenekatero civilno življenje, kajti jugoslovanski narodi niso bili pripravljeni na vojskovanje
14
(Vode 2004: 58). Kakor je bilo pričakovati, je ob teh dogodkih kraljeva vlada pobegnila v
tujino, enako tudi člani družine Karađorđević. Nova komunistična oblast je kasneje, leta 1945,
kraljevi družini vzela državljanstvo in imetje ter ji prepovedala vrnitev v državo (Sajovic
2006: 143). Predstavniki tedaj že razbite in razkosane Jugoslavije so v soboto, 12. aprila,
podpisali kapitulacijo. Tega dne se je za jugoslovanske narode končalo kratko obdobje
življenja v skupni domovini (Zakonjšek 1980: 91).
Napočil je čas, ko so si Hitler in njegovi zavezniki začeli deliti jugoslovansko državo,
torej tudi Slovenijo. Okupacijske režime so začele v njej vzpostavljati Nemčija, Italija in
Madžarska. Nemčija si je priključila severni del Slovenije, Spodnjo Štajersko, južni rob
Koroške (Mežiška dolina) in Gorenjsko. Italija je dobila južni del Slovenije (Dolenjsko in
Notranjsko) z Ljubljano, Madžarska pa Prekmurje (Blumenwitz 2005: 45).
Slika 2.1: Okupacijske cone v Sloveniji
Vir: Internet 7.
Okupacijski režimi so v odnosu do prebivalstva izvajali različno politiko.
• Nemčija: Svoj odnos do zasedenih pokrajin so Nemci izoblikovali po principu
germanske zgodovinske kontinuitete in prava. Najbolj so se trudili, da bi zrušili in
spodkopali slovenstvo, kar so poskušali s ponemčevanjem zasedenih pokrajin.
15
• Italija: Ljubljanska pokrajina je po italijanski okupaciji uživala status etnične in kulturne
samostojnosti. V okviru te avtonomije je lahko sodelovala pri upravljanju in zagotovljena
je bila dvojezičnost. Prebivalci so bili oproščeni vojaške obveznosti.
Madžarska: Podobno kot Nemci so tudi Madžari uveljavljali zgodovinsko upravičenost do
pokrajine, kajti le-ta je bila pred prvo svetovno vojno del Ogrske znotraj habsburške
monarhije (Lešnik 1995: 14, 15).
Kakor je že bilo omenjeno, je splet dogodkov pripeljal do odločitve jugoslovanskega
vrha, da pristopi k Trojnemu paktu. O tem, ali je bila to dobra ali slaba odločitev, je težko
soditi, kajti to dejanje je povzročilo verigo akcij, ki so se odvile v naslednjih mesecih in letih.
Če do podpisa ne bi prišlo, bi verjetno država bila prav tako izpostavljena Hitlerju in
njegovemu nasilju, a morda ne bi prišlo do globokega razdora in sovraštva znotraj
slovenskega naroda. Po kapitulaciji Italije je bila Slovenija razcepljena med tri okupatorje, ki
so vsak po svoje skušali zatreti slovenstvo, a ne vedno uspešno. Dotlej že velikokrat
zmanipulirano in z grožnjami napadeno ljudstvo ni klonilo pod tujo prevlado.
2.2 OKUPACIJA SPODNJE ŠTAJERSKE
V dneh okoli 9. aprila 1941 so okupacijske sile vdirale na slovensko Štajersko s
Koroške prek Mislinjske doline, Vitanjskega podolja in Šaleške doline vse do Celja. Ob
prihodu so Nemci uničili jugoslovanski upravni aparat in začeli vzpostavljati svojega,
katerega namen je bil – po znanih in zloglasnih Hitlerjevih besedah - narediti to deželo zopet
nemško. Oblast nas Spodnjo Štajersko, ki je zajemala slovensko Štajersko in pas Dolenjske
ob desnem bregu Save, je prevzel »gauleiter« Nacionalsocialistične nemške delavske stranke
in državni namestnik dr. Sigfried Uiberreither (Internet 8).
Istočasno kot Uiberreither je prišel v Maribor tudi komandant varnostne policije in
varnostne službe Otto Lurker s svojim štabom in kar veliko skupino policistov. V okviru
poveljstva varnostne policije in varnostne službe so delovale tri uprave, natančneje tretja,
četrta in peta od sedmih, ki so bile vključene v centralno RSHA (glavna policijska centrala).
To so bile varnostna služba (III. uprava), gestapo (IV. uprava) in kriminalistična policija
V. uprava). Vsaka od teh uprav je imela izpostavo na Ptuju, v Celju, Slovenj Gradcu in
Brežicah. Kasneje, ko se je narodnoosvobodilno gibanje že nekoliko razplamenelo, pa so
Nemci ustanavljali še dodatne izpostave po drugih manjših štajerskih krajih. Prav tako so
prišle na zasedeno Štajersko enote SA (Sturmabteilung - jurišni oddelki), ki naj bi zavarovale
16
red v okupirani deželi, a so jih že po nekaj tednih odpoklicali. Nadomestilo jih je orožništvo,
ki je prav tako prispelo iz Avstrije. Poleg kriminalistične policije je delovala še pomožna
policija (Hilfspolizei), obratne straže (med ljudstvom imenovane verkšuci) pa so bile
vzpostavljene za zavarovanje industrijskih objektov (Zakonjšek 1980: 115–118).
Steierischer Heimatbund ali po slovensko Štajerska domovinska zveza je bila posebna
politična organizacija, ki jo je Uiberreither ustanovil 10. maja 1941, da bi izvajala
ponemčevanje zasedene Spodnje Štajerske. Njen vodja je bil praporščak SA
(Standartenführer) Franz Steindl, ki je poskušal duševno, politično in duhovno voditi ljudi ter
jih oblikovati v zavedne državljane tretjega rajha in polnopravne člane nemške narodne
skupnosti. Akcijo vključevanja v Zvezo je spremljala močna propaganda, ki je pripomogla, da
se je prebivalstvo »prostovoljno« včlanjevalo vanjo. Ljudje je namreč preostala izbira, če
lahko tako rečemo, da se včlanijo v Zvezo in ostanejo doma, ali da jih izženejo v Srbijo,
Slavonijo ali kam drugam (Internet 9).
V zvezi so obstajale različne stopnje članstva, ki jih določila komisija. 15. marca 1942
je bilo stanje članstva v hajmatbundu naslednje:
a) Dokončno članstvo (rdeča legitimacija), so prejeli folksdojčerji in kulturbundovci oz.
tisti, ki so dokazali, da so bili člani nekdanjega švabsko-nemškega kulturbunda, in
tisti, ki iz različnih vzrokov niso bili člani kulturbunda, a so se izkazali tako, kot da bi
bili, ter nemški državljani, ki so živeli na Spodnjem Štajerskem ali tam opravljali
poklicno delo, in takratni nemški priseljenci iz Bukovine, Besarabije, Dobruđe,
Kočevskega in Južne Tirolske.
b) Začasno članstvo (zelena legitimacija) so dobili vsi, ki so se bili pripravljeni v okviru
hajmatbunda podrediti velikemu procesu, ki naj bi jim povrnil narodnost, in ki so bili
vsak trenutek pripravljeni to dokazati tudi z dejanji.
c) Članstvo so odklonili (bela legitimacija) tistim Spodnještajercem, ki so zanj zaprosili,
pa ga iz različnih razlogov niso dobili. Njim je ostala možnost, da po določenem času
znova zaprosijo za sprejem (Mikuž 1970: 21–22).
Nemški okupator, ki se je odločil, da bo izpeljal popolno germanizacijo, je v ta namen
ubral dve poti: uničenje nosilcev slovenske narodne zavesti in njenih podlag ter uvedba
atributov in postopkov, ki bi dali deželi nemški videz in preoblikovali narodnostno sestavo
prebivalstva. Sledilo je odstranjevanje slovenskih napisov, prepoved slovenskih društev,
organizacij, zvez in skladov, zaplemba slovenskega premoženja, uničenje slovenskega tiska,
ponemčevanje krajevnih imen, uvedba nemških vrtcev in šol, ponemčevanje priimkov,
nemška mladinska zveza mladina itn. (Ferenc 1997: 15–16).
17
Nemški okupatorji so na začetku maja sklenili, da bodo izselitve Slovencev iz
slovenske Štajerske in Gorenjske potekale v treh zaporednih valovih ter določili tudi čas in
obseg vsakega vala. Prvi val izselitev naj bi bil zaključen do 5. julija 1941 in v tem času naj
bi iz slovenske Štajerske izgnali neposredno v Srbijo pet tisoč Slovencev, predvsem politično
sumljive osebe in izobražence. Drugi val naj bi potekal od 10. julija do 30. avgusta 1941, ko
bi na Hrvaško izgnali okoli 25.000 Slovencev, ki so se po letu 1914 naselili na slovenskem
Štajerskem. Tretji val je predvideval, da bi od 15. septembra do 31. oktobra na Hrvaško
izgnali okoli 65.000 slovenskih kmetov iz obmejnih predelov slovenske Štajerske in okoli
80.000 kmetov z Gorenjske (Zakonjšek 1980: 164–167).
Iz podanih dejstev je razvidno, da je nemški okupator takoj po zasedbi slovenskega
ozemlja zavladal s trdo roko. Nikjer ni bilo popuščanja, ljudstvo je bilo pri odločanju
potisnjeno ob rob. Menim, da bi v takšni situaciji vsakdo sprejel odločitev, najprimernejšo
zase in svojo družino. Ljudje so morali čez noč pozabiti svoje korenine in svoj izvor. Morda
je zaradi represivnih sredstev, ki jih je uporabljal okupator, res izgledalo, da mu je uspelo, a
moje mnenje je, da svoje kulturne in narodne identitete človek ne more zamenjati čez noč, še
posebej pa ne na silo. Slednja ima kvečjemu nasprotni učinek. In verjamem, da večina ljudi v
dneh okupacije intimno ni sprejela nemške kulture, še manj se je poistovetila z nemškim
narodom.
2.3 USTANOVITEV IN RAZVOJ OSVOBODILNE FRONTE
2.3.1 KOMUNISTIČNA PARTIJA JUGOSLAVIJE (KPJ)
Komunistično gibanje je delovalo že prej, a do partijskega in hkrati sindikalnega
zedinjenja okrog razrednega delavskega gibanja je prišlo na združitvenem kongresu v
Beogradu med 20. in 23. aprilom 1919. Tako je nastala Socialistična delavska partija
Jugoslavije (komunistov), ki se je kasneje preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije.
Temeljila je na razrednem boju in ideji jugoslovanske socialistične revolucije (Pleterski idr.
1986: 65–66). Prva izvoljena generalna sekretarja KPJ sta bila Sima Marković in Filip
Filipović. Avgusta 1921 sprejeti Zakon o zaščiti države je prepovedal delovanje KPJ, vendar
je le-ta vse do leta 1941 delovala v strogi ilegali (Internet 10).
Leta 1934 so znotraj KPJ ustanovili Komunistično partijo Slovenije. Ustanovitev je
bila formalno izvršena v strogi tajnosti, ponoči s 17. na 18. april 1937 na kmetiji Barličevih na
18
Čebinah nad Trbovljami. Vodstvo KPS je prevzel Edvard Kardelj (Internet 11). Ob tem
dogodku so izdali razglas, ki vseboval tri ključne programske usmeritve: 1. narodno vprašanje
je treba rešiti v duhu marksistično-leninističnih načel na podlagi samoodločbe in s pravico do
odcepitve; 2. delavski razred naj kot narodu najzvestejši, najnaprednejši in najbolje
organizirani sloj prevzame vodilno mesto v družbi; 3. Bojevati se je treba proti fašizmu doma
in po svetu.
Leta 1941, ob začetku druge svetovne vojne v Jugoslaviji, komunistična partija še ni
bila pomembna politična sila. Kot bomo videli kasneje, se je to kaj hitro spremenilo. Že 12.
aprila je centralni komite izdal navodilo za zbiranje orožja, streliva ter druge opreme in za
širitev protiimperialistične propagande (Griesser-Pečar 2004: 27–29).
2.3.2 OSVOBODILNA FRONTA (OF)
Komunistična partija je bila ob okupaciji edina slovenska politična stranka, ki je
ohranila svojo organizacijsko mrežo, politično jasnost in akcijsko sposobnost in ki je bila
dejansko pripravljena za boj v novih razmerah, ki jih je zanetil okupator. Moč je črpala iz
svoje idejne enotnosti, globoke privrženosti njenih članov ciljem gibanja, iz izkušenj
konspirativnega dela in iz široke povezanosti z osnovnimi sloji slovenske družbe, še posebej z
mladino, v kateri je imela zelo močan vpliv Zveza komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ)
(Klanjšček 1989: 32). Tako so se 26. aprila 1941 v vili Josipa Vidmarja v Rožni dolini zbrali
predstavniki KPS Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl, predstavnik krščanskih
socialistov Tone Fajfar, predstavnik sokolov Josip Rus in predstavniki kulturnih delavcev
Josip Vidmar, France Šturm in Ferdo Kozak ter ustanovili Protiimperialistično fronto, ki se je
kasneje, ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, preimenovala v Osvobodilno fronto (Internet
12).
V OF so se kmalu po 27. aprilu 1941 vključile še naslednje skupine: Društvo kmečkih
fantov in deklet, frakcija SKS, Slovenska zemlja ali kasnejša Kmečko-delavska stranka,
frakcija SKS, ki je v povezavi z OF dobila ime Ministrska skupina, skupina Stare pravde,
Delavska enotnost, skupina »Stara SLS« (nastala z odcepitvijo od SLS potem, ko je Korošec
vključil SLS v JRZ, s federalističnim in avtonomističnim programom), skupina aktivnih
oficirjev bivše jugoslovanske vojske, skupina prostovoljcev ob aprilskem fašističnem napadu
na Jugoslavijo, skupina štajerskih emigrantov in skupina slovenskih prostovoljcev, ki so bili v
prvi svetovni vojni na strani antante (Mikuž 1960: 150–153).
19
Organizacijsko je bila OF zelo razvejana. Najvišji organ je bil Vrhovni plenum OF, v
katerem so imele predstavnike vse vanjo vključene skupine. V septembru 1941 se je razglasil
za Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), februarja 1944 pa je bil preimenovan v
Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS). Operativno telo je predstavljal izvršni odbor,
v katerem pa so imele predstavnike le štiri ustanovne skupine. Do januarja 1943 je v
izvršnem odboru deloval še sekretariat. Sledili so pokrajinski, okrožni, okrajni in terenski
odbori (Prunk 1998: 132–133).
Slika 2.2: Organigram Osvobodilne fronte
Vir: Internet 13.
Osvobodilna fronta je že leta 1941 izoblikovala programska gesla, ki so predstavljala temeljne
smernice njenega delovanja. Te je kasneje nekoliko razširila in preimenovala v temeljne točke
Osvobodilne fronte. Te so bile naslednje:
1. Slovenski narod ima pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in
združitve z drugimi narodi.
2. Prizadevanje za osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s
koroškimi in primorskimi Slovenci.
3. V boju jugoslovanskih narodov in vsega Balkana za osvoboditev naj vladata sloga in
enotnost.
4. SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh
zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
5. Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
20
6. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more
osvoboditi; bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja,
ki bo zrušil imperializem (Internet 12).
Z Dolomitsko izjavo, sprejeto na začetku leta 1943, si je Komunistična partija
Slovenije zagotovila vodilno vlogo v delovanju OF, kar je prakticirala v bistvu že prej. Hkrati
je partija sprejela veliko zgodovinsko odgovornost in krivdo tako za povojne likvidacije kakor
tudi za preprečitev normalnega strankarskega življenja, političnih koalicij in s tem za
onemogočenje demokracije na Slovenskem (Hribar 1991: 127, 130).
2.4 RAZVOJ OSVOBODILNEGA GIBANJA NA ŠTAJERSKEM
Burne dneve po Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo ter kapitulacijo Jugoslavije in
njene vojske je partija na Štajerskem dočakala resda ideološko pripravljena, vendar je dejstvo,
da je bila kadrovsko močno okrnjena. Del njenih ljudi je odšel prostovoljno branit domovino,
tudi komaj nekaj dni po vrnitvi iz političnih zaporov, nekaj jih je bilo po 27. marcu
mobiliziranih v vojsko. Premnogi so bili prisilno odvedeni v nemško ujetništvo, nekaj pa jih
je okupator po svojem prihodu, kakor je že znano, aretiral in izgnal v Srbijo, spet druge pa
poleti 1941 poslal v koncentracijska taborišča, večinoma v Mauthausen. Poverjeništvo KPS
za severno Slovenijo, ki se je kmalu preimenovalo v Pokrajinski komite KPS za Štajersko, je
predstavljalo vodstvo partije na Štajerskem. Tako se je namreč odločil centralni komite. Na
čelu pokrajinskega komiteja je bil Slavko Šlander, ki je to mesto zasedel po vrnitvi iz
ljubljanskih zaporov konec marca 1941, člana sta bila Miloš Zidanšek in Leon Novak, kasneje
tudi Slava Klavora. Pod okrilje Pokrajinskega komiteja za Štajersko so spadali okrožni
komiteji v Mariboru pod vodstvom Vernerja Breznika, v revirjih, kjer jih je vodil Franc
Salamon, ter okrožni komite v Celju in savinjskem okrožju (Zakonjšek 1980: 197, 201).
Narodnoosvobodilni boj na Štajerskem je imel eno prednost pred drugimi slovenskimi
pokrajinami: njegovih nasprotnikov, razen seveda okupatorjev in njihovih sodelavcev, je bilo
tod malo, tisti pa, ki so bili, niso zavzemali pomembnejših pozicij. Prebivalstvo, od največjih
kmetov do delavcev in izobražencev, je skoraj enotno podpiralo osvobodilni boj, kajti ljudem
ni bilo bistveno, kdo vodi upor, ampak kako se okupatorju najučinkoviteje upreti. K razvoju
upora je zelo pripomogel tudi izgon narodno zavednih Slovencev in protinacistov, katerih
zaplenjeno imetje je okupator uporabil za krepitev nemštva (Žnidarič 2007: 123–124).
21
Na območju slovenske Štajerske ter Prekmurja je imela partija v juliju 1941 že 263
članov, kar pa je bilo malo v primerjavi s številom privržencev nacističnega kulturbunda, ki je
imel samo v okrožjih Maribor, Celje in Ptuj 6845 članov. Iz navedenih podatkov je jasno
razvidno, da je imel nacizem na Štajerskem veliko, močno in agresivno skupino pripadnikov,
ki so se s pravo propagando lotili slovenskih ljudi (Zakonjšek 1980: 199).
Kakor je bilo že omenjeno, narodnoosvobodilno gibanje na Štajerskem ni počivalo. Že
v noči s 6. na 7. julij 1941 je bila izvedena širša akcija, ki je zajela več štajerskih krajev in je
obsegala pisanje gesel »Dol s fašizmom«, »Dol s Hitlerjem« ter sabotaže v Rušah in na
območju Braslovč, Vranskega, Št. Pavla pri Preboldu, Žalca, Petrovč, Vojnika, Laškega in v
Šaleški dolini. Kljub ostremu okupatorjevemu režimu na Štajerskem so bili podporniki
osvobodilnega gibanja povsod. Svoj delež so dodali pri organizaciji uporniških sestankov,
nudenju hrane in prenočišča partizanom, pri zbiranju denarja, širjenju propagande ali kako
drugače (Internet 8).
To je bil čas, ko je bilo vse v nenehnem pričakovanju in napetosti, kaj bo prinesel
naslednji dan. Partija na Štajerskem je bila neprestano na nogah in je budno spremljala
dogajanje. Vrstili so se sestanki ter številni pogovori, vse seveda v strogi ilegali. Vzroke, da
se je narodnoosvobodilno gibanje na Štajerskem tako zgodaj, že leta 1941, razvilo v takem
obsegu, gre iskati v veliki želji po svobodi ter neodvisnosti, ki je tlela v srcih slovenskih ljudi,
in seveda v aktivnem in požrtvovalnem organizacijskem ter političnem delu komunistov.
Narodnoosvobodilni boj na Štajerskem je v kasnejših letih doživel številne udarce, vendar
narodno zavedni del prebivalstva v želji po svobodi ni dopustil, da bi zamrlo. Osvobodilno
gibanje na Štajerskem je bilo ves čas v stiku z osvobodilnim gibanjem v preostali Sloveniji.
Tako so Slavko Šlander, Miloš Zidanšek in Sergej Kraigher večkrat potovali v Ljubljano, da
so poročali o stanju na Štajerskem ter dobili nasvete in direktive za nadaljnje delo, s katerimi
so se vračali med svoje ljudi (Zakonjšek 1980: 199–200).
Že prej, preden je KPJ med drugo svetovno vojno pokazala svojo učinkovitost in moč,
je delovala v zahtevnih razmerah, skoraj ves čas do 1941 v strogi ilegali. Po mojem mnenju so
ji tudi te izkušnje pomagale, da je bila v letu 1941 sposobna skupaj s še nekaterimi skupinami
uspešno začeti narodnoosvobodilni boj. V Sloveniji je bila KPS resda ustanovljena nekoliko
kasneje kot KPJ, vendar pa med narodnoosvobodilnim bojem skoraj ni bilo kraja, v katerega
tako ali drugače ne bi segla njena dejavnost. Le-to je okupator sicer skušal na različne
agresivne načine omejiti, a mu to ni uspelo.
22
Že spomladi 1941 je bila na pobudo komunistov in nekaterih drugih skupin
ustanovljena OF, katere organizacijska mreža je bila zelo razvejana. Upoštevajoč njene
programske smernice menim, da je imela OF dobre programske temelje in namen delovanja, a
je v toku vojne bila želja KP po oblasti nekoliko prevelika. KP si je želela vodilno vlogo, kar
ji je z Dolomitsko izjavo uspelo, vendar to ni zagotovilo večji povezanosti, enotnosti in
učinkovitosti OF, kvečjemu nasprotno. Prav tako kot drugje po Sloveniji so tudi na
Štajerskem bile vse moči usmerjene v razvoj narodnoosvobodilnega gibanja. Vendar so
razmere zanj bile tukaj še nekoliko težje, kajti nemški okupator je bil zelo agresiven do
slovenske kulture, veliko ljudi je nasilno izselil, jih vpoklical v nemško vojsko ter
prebivalstvo prisilno ponemčeval. A goreče želje slovenskega človeka po svobodi mu ni
uspelo zatreti, kar se je kmalu pokazalo v obliki sabotaž in drugih akcij.
23
3. ORGANIZIRANOST PARTIZANOV
3.1 SLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA
Po okupaciji Jugoslavije je bilo v ospredju vprašanje odpora proti okupatorju. Ob
napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo pa se je vprašanje preoblikovalo v trden sklep, da je
oborožen odpor neizogiben. Primarni pobudnik upora je bila Komunistična partija, ki so se ji
v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda pridružile številne domoljubne sile (Kristan
2007: 188). Na seji slovenskega centralnega komiteja je bilo tako 22. junija 1941
ustanovljeno Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, ki se je pozneje preimenovalo v
Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Ustanovitev je bila izvedena v stanovanju
Filipa Bernarda na Vodnikovi cesti v Ljubljani. Za poveljnika je bil določen Franc
Leskovšek–Luka, za političnega komisarja pa Boris Kidrič–Miha Marinko. Mesto
namestnika poveljnika je zasedel dr. Aleš Bebler (Griesser-Pečar 2004: 334).
Ne dolgo po tem dogodku, natančneje 27. junija 1941, je centralni komite
Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) v Beogradu združil vse partizanske dejavnosti in
enote pod skupno vrhovno poveljstvo. Ustanovljen je bil glavni štab Narodnoosvobodilne
vojske in partizanskih odredov Jugoslavije (NOV in POJ). Vrhovni poveljnik je bil Josip
Broz–Tito, ki je postal glavni organizator in partizanski vodja. V pokrajinah so bila takoj
(ponekod že pred začetkom oboroženega odpora) ustanovljena glavna poveljstva partizanskih
čet, ki so do konca vojne vodila partizanske enote v svojih pokrajinah (Ferenc in Ževart 1982:
296).
Še isti mesec je izšel statut o sami organizaciji, delu in nalogah partizanske vojske,
imenovan »Partizanski zakon«. S pomočjo Edvarda Kardelja sta ga napisala Aleš Bebler in
Franc Leskovšek. Osnovna enota je bil vod, naslednje višje enote so bile četa, bataljon in
brigada. Na čelu enot so bili poveljniki in politkomisarji. Izmed partizanov v teh enotah so
izbrali poveljnike vodov, ki jih je moral naknadno potrditi štab pristojnega bataljona.
Poveljnika čete je imenoval štab bataljona s soglasjem štaba brigade. Vse poveljnike
bataljonov in vse politkomisarje od čete navzgor pa je imenovalo vrhovno poveljstvo
(Griesser-Pečar 2004: 335, 337–338).
Tako so v Sloveniji začele delovati prve partizanske čete, ki jih je ustanovila KPS.
Člani KP so bili organizirani po mestih, zato so tudi partizanske skupine začele nastajati v
njihovi okolici – v Ljubljani, Novem mestu, Kočevju, Metliki, na Jesenicah, v Kranju,
24
Kamniku, Celju, Trbovljah, Mariboru. V drugi polovici leta 1941 je bilo ustanovljenih 32
večinoma manjših enot, od katerih je okupator 15 razbil. Pet od sedmih bataljonov je propadlo
že na začetku. Na zmanjšanje številčne moči in razpust dodatnih enot je vplivala še zelo huda
zima 1941/1942. Do maja 1942 se je glavno poveljstvo nahajalo v Ljubljani. Spomladi 1942
so bili tudi v Sloveniji organizirani odredi, sestavljeni iz več bataljonov. Nastajati so začele
tudi višje grupe odredov, ki pa so se morale potem v prvi polovici decembra umakniti
operativnim conam. Na Dolenjskem in Notranjskem so med italijansko ofenzivo leta 1942
nastale prve štiri slovenske partizanske brigade, ki niso bile vezane na določeno ozemlje tako
kot odredi, saj so bile bolj gibljive. V sklop nalog, ki so jih odslej izvajali odredi, je spadala
mobilizacija, varovanje političnih organov, bolnišnic in drugih ustanov.
Decembra 1942 so na slovenskem ozemlju nastale štiri operativne cone:
1) Prva operativna cona je bila na Dolenjskem in je obsegala ozemlje do železniške
proge Ljubljana-Kočevje. Tukaj sta delovali Cankarjeva in Gubčeva brigada ter
Vzhodno- in Zahodnodolenjski odred. Razpuščena je bila 13. julija 1943.
2) Druga operativna cona je zajemala Notranjsko do železniške proge Ljubljana-Trst.
Tukaj so delovali Tomšičeva in Šercerjeva brigada ter Notranjski odred. Razpuščena
je bila 21. julija 1943.
3) Tretja operativna cona je obsegala Gorenjsko in Primorsko. V njej so delovali
Dolomitski, Gorenjski in Soški odred. Glavni štab jo je 21. februarja 1943 zaradi
težkega obvladovanja razpustil in ustanovil dve operativni coni, Primorsko in
Gorenjsko, ki sta delovali do srede avgusta 1943.
4) Četrta operativna cona je zajemala Štajersko in je imela pet samostojnih bataljonov.
Ko je bila 14. divizija premeščena na Štajersko, so jo izenačili s 7. in 9. korpusom.
Obstajala je do konca vojne.
V drugi polovici leta 1944 je bilo na osvobojenih ozemljih in izven njih skupaj 18
odredov, ob koncu vojne pa 13. Glavni štab NOV in POS je 3. oktobra 1943 ustanovil 7.
korpus, ki so mu bili podrejeni Belokranjski, Notranjski, Dolenjski in Tankovski odred. 13.
decembra je bil ustanovljen še 9. korpus, ki so ga sestavljali Jeseniško-Bohinjski, Škofjeloški
in dva mornariška odreda. Z njegovo ustanovitvijo je 3. operativna cona prenehala obstajati.
Četrti operativni coni pa so bili dodeljeni Kamniško-Savinjski, Kokrški, Lackov in Koroški
odred. V zaključni fazi narodnoosvobodilnega boja so bile oblikovane armade in oba
slovenska korpusa sta bila ob koncu bojev podrejena štabu 4. armade (Griesser-Pečar 2004:
341–347).
25
V okviru partizanske vojske so bile ustanovljene tudi enote Narodne zaščite, ki so
predstavljale polvojaške organizacije v naseljih in na podeželju, v mestnih ulicah, rajonih in
celo v tovarnah. Njihove naloge so bile nadzor ožjega življenjskega in delovnega okolja ter
druge zaščitne dejavnosti. Poleg tega je bil namen delovanja Narodne zaščite tudi priprava na
odhod v partizane (Dolničar 2007: 311–312).
VOS (Varnostno-obveščevalna služba) je bila izvršni organ slovenskih komunistov.
Ustanovili so jo avgusta 1941, njena dejavnost pa je bila osredotočena na likvidacije
dejanskih in domnevnih kolaborantov ter nasprotnikov. Prečesavala naj bi pomembne
slovenske in okupatorjeve ustanove ter organizacije in pri civilnem prebivalstvu plenila
dobrine za partizane . Obsegala je tri službe: splošno obveščevalno službo, specialno
obveščevalno službo in varnostno ter zaščitno službo. Njena dejavnost je včasih presegla
navodila komunistov. Spomladi leta 1944 so VOS razpustili in ustanovili njeno naslednico,
Oddelek za zaščito naroda (OZNA), ki je deloval po vsej Jugoslaviji. Temu so botrovale
predvsem priprave komunistov na prevzem oblasti v Jugoslaviji. Tudi OZNA, organizirana
zelo centralistično, je bila paravojaška organizacija, katere naloga je bila odkrivanje in
uničevanje notranjega sovražnika (Blumenwitz 2005: 97–98).
Vse od Hitlerjevega napada na Jugoslavijo so potekale priprave na odpor, katerega
sestavni del je bil tudi oboroženi boj. Dejstvo je, da je bil napad Nemčije na Sovjetsko zvezo
povod za udejanjenje oboroženega odpora. Menim, da se je Komunistična partija skupaj z
zavezniki zelo hitro in učinkovito odzvala in vzpostavila narodnoosvobodilno vojsko ter
začela odpor. Pri tem je žalostno to, da odločitev za odpor ni bila skupna vsem in je razdelila
slovenski narod. Nekateri Slovenci so namreč bili za politiko čakanja, drugi so se odločili za
sodelovanje z okupatorjem. A ideja združenja Slovenije in zmage nad sovražnikom je bila
zelo močna in tako je partizanska vojska rasla, se razvijala, izpopolnjevala; iz čet so
postopoma nastali bataljoni ter odredi. Porazi so jo krepili in povečevali njeno željo po
zmagah. V letih vojne se je organizacijsko dobro razvila in okrepila ter postala zelo močna
jugoslovanska vojska.
26
4. INTENDANTSKA SLUŽBA V SLOVENSKI PARTIZANSKI
VOJSKI NA ŠTAJERSKEM
4.1 ŠTAJERSKA LETA 1941 Sredi julija 1941 je glavno poveljstvo izdalo »Partizanski zakon« kot skupek navodil o
nalogah in organizaciji partizanskih formacij. Tako so se začele oborožene akcije in
oblikovanje prvih partizanskih enot. Najprej so nastale bojne skupine in ilegalne, a že konec
julija in na začetku avgusta je na Štajerskem delovalo več partizanskih čet, kasneje tudi
bataljonov. Okupator se je na to odzval z vsemi močmi in delno razbil partizanske enote. A to
je bil šele začetek (Pleterski idr. 1986: 172).
4.1.1 Partizanske enote
Revirska četa
Mreža odborov OF se je uspešno raztezala od Trbovelj in Hrastnika vse do Zagorja,
kar so opazili tudi Nemci. Začeli so izvajali nasilje nad prebivalstvom in zapirati komuniste
ter njihove simpatizerje. Slednje je to še bolj podžgalo. Umaknili so se v ilegalo in pripravljali
nadaljnje akcije. Sprva so se zbirali po okoliških gozdovih v manjših skupinah, nato pa so se
številčno krepili. Sredi julija je trboveljska skupina pod vodstvom Lojzeta Hohkrauta štela že
41 članov, zagorska pod taktirko Cirila Groznika pa 26 članov. Slovesno sta se združili 1.
avgusta 1941 na Čemšeniški planini ter tako ustanovili Revirsko četo. V njej je bilo 47
borcev, ki so bili oboroženi s približno 30 puškami, nekaj pištolami in ročnimi bombami.
Večinoma so bili delavci iz revirjev in organizirani komunisti ali člani SKOJ. Komandant je
postal Ciril Groznik, četni politični komisar pa že omenjeni Lojze Hohkraut (Ferlež 1972: 72,
75).
V času obstoja je bila Revirska četa številčno najmočnejša četa na Štajerskem in
glavno poveljstvo partizanskih enot je upalo, da bo postala žarišče oboroženega upora na
Štajerskem. Vendar je razplet dogodkov hotel drugače, tudi zato, ker jo je komandant zapustil
v najbolj kritičnih trenutkih. 5. oktobra je bila na Grmadi vključena v štajerski partizanski
bataljon (Ferlež 1972: 81).
27
Savinjska četa
Središča predvojnega partijskega delovanja v Savinjski dolini so bila Zabukovica,
Prebold in okolica Šmartnega ob Paki. Spadala so pod vodstvo okrožnega komiteja za
Savinjsko dolino, v katerem so bili že dokaj izkušeni komunisti. Brez dvoma je bila savinjska
partijska organizacija zgrajena na trdnih temeljih ter dobro pripravljena na prihajajoče
dogodke. To je dokazala 24. Julija, ko je v gozdu nad Kasazamipribližno 5 km od Celja,
ustanovila Savinjsko četo. Za komandanta je bil izbran Jože Letonja-Kmet, politični komisar
je postal Franc Pečnik. Četa je štela 20 borcev, ki so bili oboroženi z eno lahko strojnico, 6
puškami, dvema pištolama in nekaj ročnimi bombami. Novoustanovljena četa je kmalu
pričela z akcijami proti okupatorju (Ferlež 1972: 63–64). Proti koncu septembra je prejela
ukaz, naj se poda na pot proti Dobrovljam, od koder so potem njeni borci skupaj s revirskimi
partizani odšli na Grmado ter se 5. oktobra vključili v novoustanovljeni Pohorski bataljon
(Mikuž 1960: 189).
Celjska četa
V Celju in okoliških krajih je bilo osvobodilno gibanje dobro organizirano in
razširjeno. Ustanovljeni so bili številno odbori OF, vendar pa sta glavne zasluge za dobro
organizacijo nosila partijski okrožni in mestni komite ter okrožni odbor OF (Zakonjšek 1980:
364).
V gozdu na Resevni se je 20. julija 1941 zbralo 17 borcev in slovesno ustanovilo
Celjsko četo. Komandant je postal Franjo Vrunč-Buzdo, za političnega komisarja pa so
postavili Petra Stanteta-Skalo. Večina borcev je bila članov KP ali SKOJ, med njimi pa sta
bila tudi dva palestinska Arabca. Četa je bila oborožena samo s puškami, ročnimi bombami in
nekaj pištolami. V glavnem je izvajala diverzantske akcije in oborožene napade na nemške
orožniške postaje ter delovala na širšem celjskem območju. Po izdaji in zasedi 27. avgusta pri
Šentrupertu je Celjska četa prenehala z delovanjem, od nje sta ostala samo dva borca ter
ranjeni politični komisar. Peter Stante-Skala in borec Ivan Skvarča-Modras sta se v prvih
dneh novembra priključila štajerskemu partizanskemu bataljonu (Ferlež 1972: 57–63).
28
Pohorska četa
V drugi polovici julija 1941 je partijski pokrajinski komite poslal na Pohorje okoli 70
ljudi, vendar vsi niso prišli na cilj, kajti nekatere so Nemci razkropili in pregnali s Pohorja.
Tako se je konec julija na Pohorju zbralo 30 borcev (Filipič 1965: 103), ki jih je 29. in 30.
julija obiskal na Lehnu član vojnorevolucionarnega komiteja pri PK KPS Leon Novak. Ob tej
priložnosti je bila 30. julija slovesno ustanovljena Pohorska četa. Njen komandant je postal
Gustav Svenšek, politkomisar pa Vilč Šlander-Grom. Približno polovica partizanov je bila
članov partije, ostali so bili večinoma skojevski mladinci. Kot samostojna enota je Pohorska
četa do začetka oktobra izvedla nekaj uspešnih akcij in z njimi dokazala, da se kljub
skromnejšemu orožju, a s požrtvovalnostjo lahko kosa z bolje oboroženimi Nemci. 5. oktobra
1941 je zaključila samostojno delovanje in se na Grmadi s savinjskimi in revirskimi partizani
združila v I. Štajerski bataljon (Mikuž 1960: 190–191).
I. Štajerski partizanski bataljon
Združitev vseh treh partizanskih enot v bataljon je za osvobodilno gibanje v
severovzhodni Sloveniji imela velik pomen. Zbralo se je namreč okoli 50 prekaljenih in v
boju z Nemci izkušenih borcev (Filipič 1963: 14–21). Za komandanta je glavno poveljstvo
imenovalo Franca Rozmana-Staneta, za političnega komisarja pa Antona Žnidariča, oba
izkušena španska borca. Razdelili so se enakomerno v tri čete in naprej v vode. Novo je bilo
tudi to, da sta bila imenovana bataljonski intendant in zdravnik. Čete so imele vsak dan
vojaško in politično izobraževanje, povečala se je disciplina in organizirana je bila redna
dežurna, stražarska in patruljna služba. Vsi borci so bili oboroženi s puškami, vsaka četa pa je
posedovala tudi eno lahko strojnico. Opazno je, da je bila organiziranost bataljona že ne
nekoliko višji ravni kot v prvih partizanskih skupinah (Ferlež 1972: 99–102). V dneh po 7.
novembru, ko so se vrnili z brežiškega pohoda, so se borci posameznih čet razšli in v majhnih
skupinah nameravali preživeti zimo. Vendar večinoma tudi preko zime niso mirovali, ampak
so izvedli manjše sabotažne akcije (Filipič 1963: 14–21).
Šaleška partizanska skupina
Skupina je štela 15 borcev, vodil pa jih je član pokrajinskega komiteja za
severovzhodno Slovenijo Blaž Röck-Biba. Njihova naloga je bila, da začnejo izvajati akcije
29
proti okupatorju, kar so tudi storili. Šaleška skupina je delovala v okolici Šoštanja do srede
septembra, ko jih je okoli 10. septembra obiskal Leon Novak in prinesel ukaz, naj se podajo
na Pohorje in pridružijo Pohorski četi. Na pot so se podali štirje borci, drugi so ostali doma in
politično delovali v Šaleški dolini (Ferlež 1972: 93–95).
Brežiška četa
Mladinci in zainteresirani komunisti, bilo jih je 13, so se 28. oktobra zbrali v Brezini
pri Brežicah in ustanovili Brežiško četo. Njen komandant je postal Dušan Kveder-Tomaž,
politični komisar pa Rudi Janhuba. Oboroženi so bili s puškami, nekaj pištolami in ročnimi
bombami. Njihova naloga je bila najti stik s Štajerskim bataljonom, kar jim ni uspelo, ter
pridobiti nove borce in izvesti različne oskrbovalne akcije. 28. novembra so za njihovo
nahajališče na Gorjanah izvedeli Nemci ter jih napadli. Pri tem je bila četa popolnoma
uničena. Ker sta bila kozjanski in bizeljski predel izseljena, ni bilo možnosti za hitro
ustanovitev nove čete (Ferlež 1972: 114–119).
Štajerske partizanske enote so poleti in jeseni 1941 kljub težavnim razmeram izvedle
nekaj akcij, pomembnih za vseslovenski odpor proti okupatorju: npr. Revirska četa 9. avgusta
v Zagorju, Pohorska četa 11. avgusta v Ribnici na Pohorju in 17. septembra na Klopnem vrhu,
Savinjska četa 25. avgusta v Zabukovici, Štajerski bataljon 8. oktobra v Šoštanju. 26. oktobra
je na Čreti na Dobrovljah potekal prvi večji pozicijski boj, ki ga je uspešno izpeljal Štajerski
bataljon, spopadu na Klopnem vrhu pa je sledila okupatorjeva razglasitev Pohorja za zaprto
ozemlje (Internet 1).
Skica 4.1: Partizanske enote na Štajerskem leta 1941
Vir: prirejeno po Ferlež 1972: 57–119 in Filipič 1963: 14–21.
1. ŠTAJERSKI BATALJON
POHORSKA ČLETA
CELJSKA ČETA
SAVINJSKA ČETA
ŠALEŠKA PARTIZANSKA
SKUPINA
30
4.2.2 Hrana
Odporniško gibanje je sprva temeljilo na samooskrbi pripadnikov, vendar pa je za
preživetje potrebovalo kar nekaj finančnih in materialnih sredstev. Aktivisti, ki so živeli v
ilegali, so potrebovali sredstva za življenje, kajti v okupatorjev sistem oskrbe niso mogli biti
vključeni. Dokaj hitro pa so odporniško gibanje začele podpirati tudi družine aktivistov in
partizanov. Potrebe so se seveda zelo povečale, ko so začele nastajati partizanske enote. Če se
niso opremili že sami, je bilo zanje treba priskrbeti orožje, najnujnejšo opremo in seveda
hrano (Borak idr. 2005: 648).
Večina partizanskih skupin je imela močno, razvito in organizirano politično zaledje v
dolinah in mestih. Med njimi in borci so bile ustvarjene dobre vezi in oboji so se trudili da jih
sovražnik ne bi odkril ter pretrgal. Tako so jim z zbiranjem hrane pomagali tudi sodelavci v
mestih in drugih središčih, ki so jim jo s pomočjo različnih sodelavcev dostavljali, seveda na
skrivaj. Slednji so hrano puščali na dogovorjenih postojankah, partizani pa so tja prihajali
ponjo in jo od tam odnašali (Ferlež 1972: 83).
Partizani pa so si hrano nemalokrat morali priskrbeti tudi sami. Izvedli so različne
oskrbovalne akcije, včasih uspešno, včasih tudi manj uspešno. Napadli, zasegli in izropali so
kakšno skladišče, trgovino ali posestvo, ki ga je bil zasedel okupator. Tako npr. je Pohorska
četa, da bi se oskrbela z živežem in drugo opremo, 31. avgusta in 1. septembra izvedla napad
na Osetovo posestvo. To je bilo veleposestvo, ki so ga zasedli Nemci. Res so partizani našli
precej hrane in drugih stvari, ki so jih zasegli, posestvo pa nato zažgali. Hkrati so s tem
dokazali, da je partizansko odporniško gibanje dejavno (Filipič 1965: 196–197). Podobno
akcijo so izvedli 12. septembra v lovskem domu na Klopnem vrhu. Prav tako so zaplenili
živež, živino in druge reči, kajti lastnik je sodeloval z okupatorjem (Ferlež 1972: 89). Naj
omenim še napad Revirske čete na skladišče celjskega cestnega podjetja pri Sv. Marku nad
Trbovljami. V akciji je sodeloval tudi mož, ki je bil zaposlen pri tem podjetju, tako da jim je
olajšal delo, saj je poznal teren. Borci so vdrli v skladišče ter odnesli precejšnjo količino
fižola, moke in masti. Zasežena živila so nato odnesli v svoj tabor (Zakonjšek 1980: 291).
Prišli pa so tudi dnevi, ko je partizanom okupator onemogočil povezavo s terenskimi in
političnimi organizacijami ali ni bilo priložnosti za oskrbovalne akcije. Takrat so se podnevi
skrivali, ponoči pa so hodili na njive sami kopat krompir in kar je bilo užitno (Ferlež 1972:
83).
31
Na navedene načine in še kako drugače so si partizani zagotavljali vsakodnevno
prehrano v prvem letu svojega delovanja. Velikokrat so bili lačni in velikokrat so zaspali s
praznimi želodci. A močna volja, zanos, pogum in hrabrost so jim omogočili, da jim lakota ni
prišla do živega in da so vztrajali v boju z okupatorjem.
4.2.3 Orožje, obleka in oprema
Ob razpadu stare Jugoslavije,se je položaj bistveno spremenil. CK KPS je seveda
nadaljeval z delom, a naloge so bile povsem nove. V okviru priprav na oboroženi boj in
odhod partizanov v hribe je bilo treba organizirati zbiranje orožja, ki ga je ob odhodu
odmetavala starojugoslovanska vojska. Najti in razviti je bilo treba tudi poti in možnosti za
partizanski način bojevanja proti okupatorju. Na seji centralnega komiteja 26. aprila 1941 v
Ljubljani je bila reorganizirana vojaška komisija pri CK. Nekaj dni kasneje, natančneje 4. in
5. maja 1941, je bilo na posvetovanju CK KPJ v Zagrebu sklenjeno, da je treba ustvariti
široko mrežo vojnih komitejev, sistematično zbirati orožje, ustanoviti vojaška skladišča itn. V
naslednjih dneh je tako naglo raslo število vojnih komitejev KP v posameznih partijskih
okrožjih v mnogih predelih Jugoslavije, tudi v Sloveniji. Pri nas so bile v posameznih
partijskih okrožjih večinoma ustanovljene tričlanske vojne komisije, ki pa so si nadele
različna imena. Tako najdemo v spominih organizatorjev partizanskega odpora na Štajerskem
imeni »vojni komite« in »vojnorevolucionarni komite« (Filipič 1965: 9–10).
Z dogodkom iz dni pred nemško zasedbo Maribora lahko ponazorim takšno zbiranje
orožja. Skupina skojevcev, ki so bili še premladi, da bi se lahko priglasili kot prostovoljci v
vojsko, je iz zapuščene mariborske kadetnice odnesla precejšnjo količino orožja in ga
zakopala na Pohorju, seveda v prepričanju, da bo to orožje prišlo prav v kasnejših bojih proti
Nemcem. Vendar se je žal razpletlo tako, da zbrano orožje ni nikoli služilo temu namenu.
Podoben je bil poskus skupine skojevcev iz Ruš. V gozdu blizu Kaudeka je stala vojaška
baraka starojugoslovanske vojske, v kateri ,je poleg živil bilo tudi precej streliva in orožja.
Mladinci iz barake odnesli orožje in strelivo ter ju pozneje pretihotapili na Pohorje v
Pohorsko četo. Takšnih in podobnih primerov je veliko. S slutnjo na bližajoči se upor proti
okupatorju so ljudje po vsej severovzhodni Sloveniji zakopavali, shranjevali v kaščah, na
podstrešjih, v bunkerjih, hlevih in še kje odvrženo orožje starojugoslovanske vojske. V prvi
vrsti s bili to seveda člani partije in skojevci, vendar so tudi številni drugi z mislijo na
poznejši odpor skrili kakšno puško, bombo, pištolo ali celo mitraljez ter to orožje kasneje
izročili partizanom (Filipič 1965: 32–33).
32
Ob prihodu Nemcev se je zbiranje in skrivanje orožja ter opreme na Štajerskem
nadaljevalo, čeprav je okupator dvakrat objavil smrtno kazen za vsakogar, ki bi skrival orožje.
Iz samega mariborskega okrožja se je jugoslovanska vojska umaknila organizirano, zato
orožja ni bilo toliko kot v drugih krajih. Zaradi tega so partijske in skojevske organizacije bolj
skrbele za lastno konsolidacijo ter utrjevanje pozicij na terenu.
A z vsesplošno in obsežno akcijo zbiranja orožja ter opreme, ki ju je odvrgla
jugoslovanska vojska, je bila zagotovljena zgolj materialna podlaga za začetek oboroženega
boja. Nadaljnja širitev oboroženega odpora je bila, kar zadeva oborožitev, povsem odvisna od
iznajdljivosti partizanov samih in njihove odločnosti, da so jo iztrgali iz sovražnikovih rok.
Tako je v praksi tudi bilo (Ferlež 1972: 49, 52).
Najpogostejše partizansko orožje v tem času je bila jugoslovanska puška Mauser M
24, ki so jo izdelovali v Kragujevcu. Redkejši sta bili karabinka in njena skrajšana izvedba –
jurišna puška M 24 ČK. Omeniti velja še pred vojno 7,9-milimetrskemu strelivo prilagojeni
avstroogrsko puško Mannlicher M 95 M in francosko puško M 1907/15 F. Ker je
primanjkovalo orožja, so bile v uporabi tudi lovske puške različnih modelov. Izmed
avtomatskega orožja je izstopal mitraljez M 37, legendarna zbrojevka. Imeli so tudi
puškomitraljez Chauchat M 15/26 in nemški lahki mitraljez Maxim MG 08/15.
Starojugoslovanska vojska je pustila še avstroogrski mitraljez Schwarzlose M 7/12-28 Š,
prilagojen strelivu 7,9 mm, francoska mitraljeza Hotchkiss Mle 1914 in Saint- Eti-enne Mle
1907 ter češkoslovaški mitraljez ZB vz/53 (Martinčič 1990: 7–8).
Velika pestrost je vladala med revolverji in pištolami. Večina revolverjev je bila
avstroogrskih in italijanskih iz prve svetovne vojne. Najstarejši je bil revolver Gasser M 1870
s svojima krajšima inačicama M 1870/74 in M 1878. Pogost je bil tudi revolver Rast-Gasser
M 1898. Med italijanskimi je prednjačil revolver sistema Bodeo modello 1889, bolj znan pod
imenom »glisenti«. Poleg teh so partizani uporabljali še druge revolverje, najpogosteje
nemške in belgijske kopije ameriških revolverjev Smith in Wesson ter različne revolverje tipa
Bulldog. Pištol je bilo v primerjavi s revolverji v partizanski oborožitvi še več. Na začetku
vojne je bilo največ pištol Browning M 1910/1922, ki jih je pustila starojugoslovanske vojska.
Prav tako so uporabljali pištole VTZ 1933, ki so bile preimenovane špansko-francosko-srbske
pištole Ruby M 15 iz prve svetovne vojne. Iz avstro-ogrske zapuščine so bile najpogostejše
pištole Steyr M 12, Roth-Steyr M 1907 in Frommer Stop. Zelo priljubljene so bile pištole
majhnega kalibra 6,35 mm, npr. belgijska Browning M 1906, nemške Walther M 8 in M 9 ter
Mauser M 1910, italijanska Baretta mod. 318 in žepna inačica avstro-ogrske pištole Steyr M
1909. V partizansko oborožitev leta 1941 so spadale tudi ročne bombe, ki jih je prav tako
33
pustila starojugoslovanska vojska. Najštevilčnejše med njimi so bile obrambne ročne bombe
M 38, nemške obrambne ročne bombe M 17, francoske napadalne ročne bombe OF M 15 in
angleške obrambne ročne bombe Lemon M 12 (Martinčič 1990 : 8–9).
Orožja je velikokrat primanjkovalo. Tudi revirski partizani so imeli podobno težavo,
kar je bil tudi temeljni vzrok, da s svojimi akcijami niso začeli že prej. Tako rekoč so bili
odvisni od lastne iznajdljivosti. Janez Pečnik, sekretar mestnega komiteja Trbovlje, zaposlen
na bližnjem delovišču, je predlagal, da bi izpraznili skladišče razstreliva. Akcijo so uspešno
izvedli in zaplenili kar precejšnjo količino streliva (Zakonjšek 1980: 287).
Partizani so orožje pridobivali tudi z razoroževanjem posameznih nemških vojakov, z
zasedbami orožniških postaj in tudi z odkupovanjem: čez mejo so npr. tihotapili saharin in ga
pri kmetih zamenjali za skrite puške in drugo orožje. Potrebno je bilo veliko iznajdljivosti ter
lastne angažiranosti, da so borci prišli do orožja. Šele nato so se lahko podali v boj. Vsak kos
oborožitve je imel za partizanskega borca veliko vrednost (Martinčič 1990: 297).
Naj namenim nekaj besed še obleki in drugi opremi. Predvsem glede obleke je bil vsak
partizan, vsaj na začetku odpora, odvisen od sebe. Oblečeno je imel tisto, kar je prinesel od
doma ali kar so mu dali sorodniki in prijatelji. Kasneje so si borci oblačili obleke, ki so jih
našli v planinskih kočah, zasegli sovražniku, izropali v trgovinah ali dobili od partijskih
organizacij. V tej prvi fazi nastajanja in formiranja partizanskih enot partizanska vojska še ni
imela organiziranih služb za oskrbo, zato so bili borci skoraj v celoti odvisni od lastne
iznajdljivosti, ki je postala značilna partizanska lastnost. Večina jih je prišla v hribe oblečena
v različna civilna oblačila, med katerimi so bila planinska in smučarska oblačila, športni
suknjiči, vetrovke, pumparice, smučarske hlače, pelerine, dokolenke in okovani gojzarji.
Nekateri so prišli celo v praznični ali delovni obleki. V tem začetnem obdobju so veliko
uporabljali tudi uniforme starojugoslovanske vojske, ki so jih kombinirali z drugimi oblačili.
Zelo pisana je bila tudi paleta pokrival, ki je segala od najrazličnejših klobukov,
športnih čepic, šajkač, baretk in kučem do čelad starojugoslovanske vojske. V prvem letu
vojne slovenskemu partizanstvu še ni uspelo vpeljati enotnega pokrivala (Martinčič 1990: 43–
44).
Težave z oblačili in opremo so se povečale predvsem ob približevanju jeseni in zime.
Naj navedem primer: Revirska četa je od organizacije v dolini dobila sporočilo, da lahko
izpraznijo Počivavšnikov hotel na Planini, kar so tudi storili. Našli so vso opremo, najbolj pa
so jim prišle prav odeje (Zakonjšek 1980: 397). Podobno akcijo so septembra 1941 izvedli
partizani Pohorske čete v koči Slovenskega planinskega društva na Klopnem vrhu. Odnesli so
precej odej, brisač ter drugih koristnih stvari (Zakonjšek 1980: 352).
34
Na ta način so si prve partizanske čete, ki so nastale na Štajerskem, prizadevale
pridobiti čim več prepotrebnega orožja, oblačil in opreme. Veliko dela je moral borec
postoriti, še preden se je sploh lahko podal v boj.
Tabela 4.1: Orožje partizanov leta 1941
PUŠKE MITRALJEZI REVOLVERJI PIŠTOLE ROČNE BOMBE
Mauser M 24
Chauchat M 15/26 Gasser M 1870, M
1870/74, M 1878
Browning M
1910/1922
jugoslov. M 38
Maxim MG 08/15 VTZ 1933
Mannlicher
Schwarzlose M7(12-
28 Š
Bodeo modello 1889
Steyr M 12,
Steyr M 1909
nemške M17 M 95M
Rast-Gasser M 1898
Roth-Steyr M
1907
Saint-Eti-enne Mle
1907
Formmer Stop
francoske OF M 15 jurišna M 24
ČK
ZB vz/53
Smith in Wesson
Walther M8, M9
Mauser M 1910
M 1907/15 F Hotchkiss Mle 1914 Bulldog Baterra mod 318 angleške Lemon M 12
Vir: prirejeno po Martinčič 1990: 7–8.
4.2.4 Mobilizacija
Do odhodov v partizane ni prišlo kar čez noč. Korenine partizanskega gibanja segajo
še v predvojno obdobje. Potrebni so bili idejni in moralni temelji, na katerih se je lahko
vzpostavila partizanska organizacija.
Začelo se je že v medvojnem obdobju, ko je imela partija na Štajerskem nekaj zelo
močnih celic, ki so se zlasti po ustanovnem kongresu na Čebinah organizacijsko izpopolnile
in učvrstile. Številčno najmočnejša pa tudi najbolj revolucionarna je bila partijska
organizacija v rudarskih revirjih, še posebej v Trbovljah. Tudi v Mariboru, Ptuju, Celju,
35
Preboldu, Zabukovici in v Šaleški ter Mežiški dolini so bile trdne, močne in dejavne partijske
organizacije (Zakonjšek 1980: 41).
Bolj ko se je bližala vojna, prizadevnejše in močnejše je postajalo komunistično
gibanje. Po analizi splošnega vojaškega in političnega položaja ter določitvi temeljnih smernic
osvobodilnega boja je KPS soglasno sprejela sklep, da se morajo ljudske množice nemudoma
združiti v boju za osvoboditev in združitev slovenskega naroda (Ferlež 1972: 41).
Že v prvih mesecih po okupaciji je nasilje gestapovcev prizadejalo partiji na
Štajerskem hude izgube, a kljub tem ga ni moglo zlomiti. Veliko komunistov je bilo zaprtih,
nekateri so v taboriščih čakali na izselitev, kar nekaj jih je bilo v vojnem ujetništvu, precej pa
se jih je umaknilo na italijansko zasedeno ozemlje. Vse te izgube so se odrazile tudi pri
novačenju partizanov. Partizansko gibanje se ni moglo razviti v tolikšnem obsegu kot v
Ljubljanski pokrajini. Da bi nadomestili škodo, ki so jo povzročili Nemci, so podvojili napore
in v težkih razmerah ilegale pripravljali vstajo ter oblikovali prve partizanske čete (Ferlež
1972: 48–49).
V maju in juniju 1941 se je OF že širila po Sloveniji v obliki terenskih odborov. Le-ti
so se trudili združevati simpatizerje osvobodilnega gibanja v mestih, po večjih mestnih
predelih, v vaseh, tudi v ustanovah in podjetjih. Organizacija je rasla in se širila toliko,
kolikor so v posameznih primerih dovoljevale okoliščine, vendar pa je v juliju že obstajala
široka mreža terenskih odborov. S pomočjo ostalih ustanovnih skupin so nato začeli na terenu
ustanavljati tudi okrožne odbore OF, ki so se kasneje razdelili še na rajonske odbore.
Vsekakor se je organizacija OF najhitreje širila v mestih in industrijskih središčih, pozneje pa
je svojo dejavnost razširila tudi na podeželje. Pomembno vlogo pri sami širitvi organizacije je
odigralo propagandno gradivo, npr. natisnjeni letaki, brošure in časopisi, med katerimi je bil
najodmevnejši Slovenski poročevalec. Najbolj zavzeti in prizadevni komunisti so se tako že
sredi junija umaknili v ilegalo in začeli odhajati v gozdove. Njihova naloga je bila, da
pričnejo oblikovati skupine, ki bodo postale jedro kasnejših partizanskih čet. Skladno z
dogodki je tako CK KPS 22. junija, ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, oblikoval glavno
poveljstvo slovenskih partizanskih čet s komandantom Francem Leskovškom-Luko na čelu in
političnim komisarjem Borisom Kidričem. Po 22. juniju je vsak dan več komunistov odhajalo
v gozdove, tako da je glavno poveljstvo lahko 16. julija izdalo ukaz za oboroženo vstajo, ki
naj bi se začela 20. julija (Ferlež 1972: 42–44).
Tudi na Štajerskem je že pred okupacijo obstajala močna partijska organizacija, v
kateri je bilo dejavnih okoli 500 komunistov in kandidatov, skoraj toliko tudi članov SKOJ.
Aktivne pa so bile tudi druge organizacije. Partija je bila v severovzhodni Sloveniji
36
organizirana po območjih, tako da je deset okrožnih komitejev vodilo mariborsko, mežiško,
šaleško-mislinjsko, savinjsko, celjsko, trboveljsko, brežiško-kozjansko, ptujsko, ljutomersko
in prekmursko okrožje. V večjih središčih so bila okrožja razdeljena na rajone. Da pa bi bila
povezava z osrednjim partijskim vodstvom lažja, je organizacijo vodil pokrajinski komite
KPS za severno Slovenijo (Ferlež 1972: 48–49).
Pomembno vlogo je vsekakor igrala tudi Zveza komunistične mladine Jugoslavije,
ustanovljena leta 1919 v Zagrebu. To je bila organizacija, ki je širila in med ljudmi utrjevala
ideje marksizma, komunizma, revolucije in narodnoosvobodilnega boja ter skrbela za
podmladek komunistične partije (Internet 14). Slovenski del te organizacije se je imenoval
Zveza komunistične mladine Slovenije in je bil ustanovljen leta 1939. Imel pa je enako vlogo
kot SKOJ (Internet 15). V svoje vrste so sprejemali mladino od 15. do 25. leta starosti, ki je
podpirala politični program KP ter se izkazala v oboroženih in drugih akcijah. Pomembno je
dejstvo, da je ponekod postala zelo množična organizacija, ki je bila za mlade hkrati odskočna
deska v partizane. Tako je bila v nekaterih partizanskih enotah več kot polovica borcev članov
SKOJ (Ferenc in Ževart 1985: 472).
Za prve odhode v partizane in za ustanavljanje prvih partizanskih enot v letu 1941 so
imele velike zasluge partijske in skojevske organizacije v dolinah, mestih in drugih središčih.
Pomembno je bilo njihovo delo že pred samim prihodom Nemcev. Ustvarile so trdno idejno
podlago, iz katere je lahko vzniknil osvobodilni boj. Ne smemo pa zanemariti propagandne
dejavnosti, ki je osvobodilno vnemo, odporniške ideje ter vzdušje razširila med ljudske
množice ter tako veliko prispevala tudi k porastu partizanskega gibanja. Med ljudmi se je
razširila ter ukoreninila zavest, da se je za svojo domovino in svoja prepričanja vredno boriti
ter celo žrtvovati življenje. Če smo čisto odkriti, je partizansko gibanje dodatno pospešil tudi
sam okupator z represalijami nad prebivalstvom.
Z ustanavljanjem prvih partizanskih skupin se je pojavila tudi potreba po njihovi
oskrbi s hrano. Sprva so se oprli na samooskrbo, kasneje pa je pomoč pritekala preko družin
aktivistov in partizanov. Marsikje so partizani imeli na srečo tudi močno politično zaledje.
Primanjkovalo je tudi orožje, kajti kar je ostalo od starojugoslovanske vojske, ni bilo dovolj.
Zato so vojni komiteji organizirali zbiranje orožja, partizani pa so si ga sami priskrbeli tudi z
razoroževanjem Nemcev. Podobno je bilo tudi z obleko.
37
4.3 ŠTAJERSKA LETA 1942
Do novega vzpona partizanstva na Štajerskem je prišlo šele spomladi 1942. Zastoj v
letu 1941 so povzročili okupatorjevih uspehi v boju proti osvobodilnem gibanju, v katerem so
bile nekatere partizanske enote tudi uničene in razbite (Internet 1). Leto 1942 pa je bilo sploh
leto najhujšega in najbolj krutega nacističnega nasilja in grozot. Tega leta je bilo na
Štajerskem ubitih in ustreljenih največ ljudi (Internet 2).
Osvobodilna fronta, ki je bila takrat na Štajerskem organizirana v devetih okrožjih, in
sicer Savinjska dolina, Revirji, Šaleška in Mislinjska dolina, Kozjansko, Celje, Maribor, Ptuj,
Ljutomer, Litija, se je trudila, razvijala in postajala vse bolj množična. Vendar je okupator kaj
kmalu zavrl njen razvoj (Ferenc 1985: 658).
Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je bataljone in samostojne čete do druge
polovice februarja 1942 vodilo neposredno. Ker pa je bilo vodenje enot preko pisnih povelj,
ki so jih prenašali kurirji, neprimerno in je zaviralo samoiniciativnost partizanskih enot, je
glavno poveljstvo februarja 1942 sprejelo sklep, da ustanovi je pokrajinska poveljstva za
Gorenjsko, Štajersko in Ljubljansko pokrajino. Slednjemu so bili podrejeni tudi partizani na
Primorskem (Kladnik 2006: 45). A pokrajinska poveljstva še niso utegnila začeti delovati, ko
je že sledila nova reorganizacija partizanske vojske in postavitev novih ciljev. Temeljni cilj je
bil priboriti osvobojena ozemlja in na njih vzpostaviti ljudsko oblast, potem pa razširiti
oborožen odpor na celotno slovensko etnično ozemlje, kar je pomenilo napotitev enot tudi na
Štajersko. Rezultati teh ukrepov in dotok novih prostovoljcev pa so se pokazali šele čez čas
(Borak idr. 2005: 639). Tako so poleti 1942 na Štajersko poslali Drugo grupo odredov, v
katero se je na začetku aprila 1942 preoblikovala 1. Štajerska brigada. Pri prehodu Druge
grupe odredov z Dolenjske čez Savo na Štajersko so se sicer pojavile težave, a njen prihod in
preureditev vseh štajerskih partizanskih enot 11. septembra 1942 na Dobrovljah sta pospešila
razmah oboroženega boja proti okupatorju na Štajerskem. Ustanovljeni so bili štirje bataljoni,
Pohorski, Savinjski, Moravški in Kozjanski, pri čemer sta bila. Savinjski in Moravški bataljon
povezana v Savinjski odred (Internet 1).
Jeseni 1942 se je partizansko gibanje na Štajerskem še razmahnilo, kar so še kako čutili
Nemci, ki so se po več spopadih s Pohorskim bataljonom zaman trudili, da bi partizane
onemogočili. Postavljati so začeli oporišča in zasede, a tudi s to strategijo so se partizani
uspešno spopadli. A bližala se je zima in treba je bilo misliti na prezimovanje (Ostrovška
1963: 271).
38
4.3.1 Partizanske enote
I. Štajerski bataljon
I. Štajerski bataljon je bil ustanovljen aprila leta 1942 in je do septembra deloval
popolnoma samostojno. Vzrok za to je bil predvsem neuspeli poskus pohoda Druge grupe
odredov. čez Savo Štab bataljona so sestavljali Rudi Knez-Silas kot komandant, Boris
Čižmek-Bor kot politični komisar , namestnik komandanta Lojze Vresk-Slavko in bataljonski
komandant Jože Umek-Zepla. Partijsko organizacijo v bataljonu je vodil Franc Polh-Izak
(Ferlež 1972: 432). I. Štajerski bataljon je bil v bistvu obnovljeni Štajerski bataljon iz leta
1941, saj so ga sestavljale iste skupine, ki so pred tem uspešno prezimile v različnih štajerskih
krajih. Ko je prišlo do preoblikovanja brigade v Drugo grupo odredov, je ostal v njeni sestavi
kot samostojna enota vse do 11. septembra, ko je bil na Dobrovljah reformiran. Ob
reorganizaciji bataljona na Tolstem vrhu so partizane razdelili v tri čete in dve samostojni
skupini:
- Četa Franca Fakina: za komandanta je bil postavljen Slavko Pintar-Robin, za
političnega komisarja pa Milan Mrzel-Mile;
- Četa Slavka Šlandra:, komandant je bil Vlado Letonja-Mirko, politični komisar pa
Ivan Kalšan-Bosanac;
- Četa Antona Pečnika: komandant je postal Vlado Majcen-Vlado, Lojze Zupančič-
Cvajer pa politični komisar;
- Skupina B, bodoča Šaleška četa: za komandirja je bil postavljen Miha Pintar-Toledo,
za političnega komisarja pa Ivan Farčnik-Buč;
- Skupina C, bodoča Kozjanska četa: za političnega komisarja je bil določen Ivan
Skvarča-Modras, komandant pa je postal Anton Vratanar-Antonesko (Ferlež 1972: 432–433,
484).
Kozjanska četa
Skupina C, ki je bila poslana na Kozjansko, si je pridobila nove člane ter se 10 maja
preimenovala v Kozjansko četo. Novoustanovljena četa s komandantom Antonom
Vratanarjem-Antoneskom in političnim komisarjem Ivanom Skvarčo-Modrasom je štela 14
borcev in je bila oborožena z lahko strojnico. Njene prve akcije so bile predvsem političn. V
juniju je četa utrpela nekaj izgub, vendar je kljub temu avgusta štela od 30 do 35 borcev.
39
Nekateri od njih so prevzeli politično delo na terenu, nekaj jih je zapustilo četo, ostali pa so
se trudili vzdrževati dokaj dobro bojno skupino. Po spopadu pri Topolovem 28. avgusta 1942
je Kozjanska četa prenehala obstajati (Ferlež 1972: 455–464).
Slovenjegoriška četa
Razmere za delovanje Slovenjegoriške čete so bile kljub dobri terenski politični
organizaciji težje kot v drugih delih Štajerske. Vendar se je konec marca že oblikovala
skupina oboroženih partizanov, ki je sprva štela štiri borce, a se do srede maja razširila na 13
partizanov, ki so bili oboroženi s puškami, pištolami in ročnimi bombami. Komandant čete je
postal Vinko Reš, politični komisar pa Zvonko Sagadin. V juniju in juliju je četa sicer izvedla
nekaj manjših akcij v okolici Ptuja, vendar so Nemci napeli vse sile, da bi jo uničili. Položaj
je bil iz dneva v dan težji. Kar nekaj mesecev truda so Nemci vložili, da bi četo uničili,
vendar jim to ni uspelo vse do takrat, ko jo je izdal Franc Knez. 8. avgusta je bil na straži in je
Nemcem poslal sporočilo o položaju četnega tabora. Sledil je nemški napad in konec čete
(Ferlež 1972: 464–469).
Ruška četa
Ruška četa je kot samostojna enota obstajala od pomladi 1942. leta do 3. novembra
1942. Delovala je na enem izmed najbolj izpostavljenih območij severovzhodne Slovenije, v
neposredni bližini Maribora, na severnih in vzhodnih obronkih Pohorja. V času njenega
delovanja je bil položaj na tem območju izjemno težek in četa je izvajala le skromne vojaške
akcije. Kljub temu pa je bilo njeno delovanje zelo pomembno, zlasti s propagandnega vidika.
Pripomogla je k dvigu morale drugih pripadnikov osvobodilnega gibanja in tako prispevala k
razmahu NOB na Štajerskem. A po nekaj uspešno izvedenih akcijah, ki so borcem lahko v
ponos, je na začetku novembra 1942 v okolici Ruš zavladalo zatišje, saj je četa odšla čez
Pohorje v Pohorski bataljon (Filipič 1963: 85–119).
Šaleška in Savinjska četa
V šaleški dolini je bilo v zimskih in pomladanskih dneh leta 1942 delovanje
odporniškega gibanja zelo težavno. Domače prebivalstvo je bilo namreč zelo prestrašeno,
40
predvsem zaradi nenehnih aretacij pa tudi zato, ker so Nemci tega leta številne domačine
ustrelili kot talce. Kljub temu pa so marca 1942 partizani tod že izvedli nekaj uspešnih akcij.
Iz tabora na Kaplji vasi pa so se šaleški in savinjski partizani kasneje skupaj odpravili na
Tolsti vrh nad Preboldom, kjer so se 30. aprila 1942 vključili v že omenjeno drugo
koncentracijo štajerskih partizanov (Filipič 1963: 61–63).
Moravška četa
Jedro moravške čete je bilo iz 2. bataljona Savinjskega odreda, ki se je pod vodstvom
komandanta Franca Mazovca-Rista in političnega komisarja Jožeta Babiča-Vojteha 24. maja
odpravil s Police čez Savo, kjer je dobil zvezo s 1. Štajerskim bataljonom. Potem se je jedro
čete 24. junija podalo nazaj čez cesto Ljubljana-Celje in Moravškem ter v zasavskih vaseh
izoblikovalo dobro organizirano in široko razpredeno odporniško mrežo. Vse to je
pripomoglo, da je četo septembra sestavljalo že 55 borcev, a na žalost le 35 oboroženih. Ob
prihodu Druge grupe odredov je štab sklenil pustiti Moravško četo na njenem operativnem
območju, da bi še naprej izvajala mobilizacijo in manjše oborožene akcije ter počakla na
reorganizacijo vseh enot Druge grupe odredov (Ferlež 1972: 482–484).
Druga grupa odredov
Druga grupa odredov je bila ustanovljena za namenom, da bi pomagala partizanom na
Štajerskem, torej da bi povečala partizanski vojaški potencial. Znano je, da je bila na svoji
poti na Štajersko preko Gorenjske neprestano zapletena v hude boje, ki jih je bojevala z ramo
ob rami s Prvo grupo odredov. V istem času pa so posamezne čete 1. Štajerskega bataljona
doživljale hude okupatorjeve pritiske. Vendar Grupa ni obupala in omagala, predvsem po
zaslugi komandanta Franca Rozmana-Staneta, političnega komisarja Dušana Kvedra-Tomaža
in namestnika komandanta Petra Stanteta-Skale (Filipič 1963: 124–126). Junija je odšlo na
pot preko Gorenjske in Koroške okrog 550 borcev, po mnogih bojih pa se jih je po dveh
mesecih na Štajersko prebilo le okrog 120. Iz tega lahko razberemo, da je bila pot trnova in
boji krvavi (Internet 1).
Preureditev Druge grupe odredov je bila izvedena na Dobrovljah 11. septembra 1942.
Ustanovljeni so bili štirje bataljoni, kar je v oboroženi odpor na Štajerskem vneslo nove
razsežnosti (Penič 1999: 37).
41
• SAVINJSKI ODRED: Komandant je bil Alojz Kolman-Marok, politični komisar
Boris Čižmek-Bor.
1. bataljon, imenovan Savinjski, ki sta ga vodila komandant Janko Sekirnik-Simon in
politični komisar Franc Polh-Izak, je imel dve četi. Sestavljali so ju borci nekdanjega
2. bataljona Savinjskega odreda in del borcev dotedanje Revirske čete, za tretjo četo
pa so določili nekdanjo 4. četo 1. Štajerskega bataljona Veločkovo četo (Ferlež 1972:
505). Po boju na Dobrovljah 7. novembra 1942 je savinjski partizanski bataljon
prenehal obstajati, nekaj borcev se je priključilo pohorskim partizanom, nekaj pa se jih
je odločilo prezimiti na Koroškem pod Peco (Ferlež 1972: 521–522).
2. bataljon, imenovan Moravški, sta vodila komandant Franc Poglajen-Kranjc in
politični komisar Jože Berkopec-Mišelj. Imel je dve četi, njegovo jedro pa je
sestavljala bivša samostojna Moravška četa in približno 20 borcev 1. Štajerskega
bataljona, ki so se jim kasneje pridružili še nekateri borci nekdanjega 1. bataljona
Savinjskega odreda. Primarna naloga Moravškega bataljona v jeseni 1942 je bila, da z
vojaško in politično dejavnostjo ustvari v Zasavju ugodne razmere za vzpostavitev
trdne operativne povezave med štajerskimi in dolenjskimi partizani (Ferlež 1972:
579).
Operativno območje Savinjskega bataljona so bili revirji, Spodnja Savinjska in
Zadreška dolina ter dobroveljski predel, Moravški bataljon pa je deloval v Zasavju zahodno
od Zagorja, na širšem moravškem območju in v okolici Litije južno od Save do italijansko-
nemške meje (Ferlež 1972: 505).
• POHORSKI ODRED
1. bataljon sta vodila komandant Rudolf Mede-Groga in politični komisar Jože Menih-
Rajko, imel pa je tri čete. Prvo četo je sestavljala dotedanja 2. četa 1. Štajerskega
bataljona ali Savinjska četa, drugo četo je tvorila dotedanja Šaleška četa 1. Štajerskega
bataljona, tretjo četo je sestavljalo 29 borcev nekdanjega 1. bataljona Savinjskega
odreda. Operativno območje bataljona je bilo celotno Pohorje z Mislinjsko in Šaleško
dolino (Ferlež 1972: 505–506).
42
• KOZJANSKI ODRED:
1. bataljon sta vodila komandant Franc Mazovec-Risto in politični komisar Jože Babič-
Vojteha. Njegovo prvo in drugo četo so sestavljali borci dotedanjega1. bataljona
Savinjskega odreda in nekaj borcev 1. Štajerskega bataljona. Operativno območje
Kozjanskega bataljona je bilo celotno Kozjansko med Savinjo in Sotlo ter južno od
prometnih komunikacij Celje-Grobelno-Rogatec do Save. Zaradi majhnega števila
borcev in slabe oborožitve med seboj ločeni četi nista mogli izvajati večjih napadalnih
akcij, zato sta se osredotočili na vzpostavitev lastne zaupniške mreže, preskrbo s hrano
in z drugimi stvarmi, potrebnimi za prezimovanje (Ferlež 1972: 506–507, 529).
1. Pohorski bataljon
Pohorski bataljon, uradno imenovan 1. bataljon Pohorskega odreda, je nastal 11.
septembra leta 1942. Ustanovnim borcem so se konec septembra na Pohorju najprej pridružili,
borci bivšega Kranjčevega bataljona, naslednji mesec pa še Šaleška in Savinjska četa. Na
začetku novembra se je bataljonu priključila še Ruška četa (Internet 3). Pohorski bataljon je
izvedel številne akcije, v katerih so se borci izkazali kot zelo hrabri in sposobni. Nemške
policijske enote so se nepretrgoma trudile, da bi bataljon izsledile, kar pa jim kljub velikemu
trudu ni uspelo. V zimi, ki je sledila, si je bataljon poiskal primeren prostor za prezimovanje
na Osankarici, kjer se je utrdil 21. decembra in si tam postavil zimski tabor. Od tod so hodile
patrulje po hrano v različne vasi pod Pohorjem (Internet 4).
Kot je že bilo omenjeno, so bili partizani na Pohorju Nemcem trn v peti; velikokrat so
jih skušali uničiti, a se je bataljon vedno uspešno izmuznil. V prvih januarskih dneh leta 1943
pa se je Nemcem le nasmehnila sreča, kajti ujeli so partizana, ki je pobegnil s Pohorja. Od
njega so izsilili podatke o bataljonskem taboru. V nemškem napadu, ki je sledil, je sodelovalo
več kot 2000 vojakov. 8. Januarja so borci Pohorskega bataljona odbojevali svojo zadnjo
bitko. Nobeden ni preživel, zato tudi ni znano, kako je lahko bataljonska obveščevalna mreža
povsem odpovedala, kakor tudi ni znano, kaj se je na terenu dejansko dogajalo. Iz nemških
poročil je mogoče razbrati le to, da se je bataljon izredno junaško boril, na enem mestu
poskušal prebiti nemški obroč, pri čemer so padli vsi borci razen enega; tega so kasneje ubili
kot talca (Internet 5).
43
Skica 4.2: Enote Druge grupe odredov na Štajerskem leta 1942
Vir: prirejeno po Ferlež 1972: 505–522, 579.
4.3.2 Hrana
Preskrba enot v letu 1942 se ni bistveno razlikovala od tiste v letu 1941. Tudi sedaj je
bila prepuščena partizanom samim, pri čemer so jim pomagali terenski odbori OF (Borak idr.
2005: 650). Razmere so bile težke, a kljub temu so se pokrajinske organizacije OF zmogle
obnoviti. Poleg drugih obveznosti je bila njihova naloga tudi oskrbovanje partizanov z
živežem in drugo opremo. V ta namen je bila organizirana široka mreža zaupnikov, ki je
sproti obveščala o premikih in ravnanju nasprotnika ter tako omogočila, da so okoliške
organizacije OF lahko pomagale partizanom pri oskrbi s hrano. Vsekakor so borci poskušali
priti do hrane v okolici kraja, kjer so se zadrževali. Največ so se skrivali po gozdovih, v
opuščenih vaških poslopjih, skladiščih ter v zidanicah in vinogradih. Pri okoliških ljudeh,
zlasti kmetih, ki so jim zaupali in za katere so vedeli, da podpirajo partizanstvo, so dobivali
potrebni živež druge potrebščine (Ferlež: 1972: 466, 475).
A poleti 1942 je okupator napadel terenske organizacije OF in jih skoraj uničil, s tem
pa je bilo ogroženo tudi zaledje Štajerskega bataljona. Težave pri oskrbi enot so bile velike,
poleg tega so nekateri borci dezertirali, kar je vodilo tudi v izdajalstvo. Po vaseh so celo
patruljirale sovražne patrulje, ki so Nemcem izdajale hiše, kmetije in ljudi, ki so pomagali
SAVINJSKI
ODRED
1. bataljon
(Savinjski)
2. bataljon
(Moravški)
POHORSKI
ODRED
1. bataljon
(Pohorski)
KOZJANSKI
ODRED
1. bataljon
(Kozjanski)
DRUGA GRUPA
ODREDOV
44
partizanom. Spričo naraščajočega okupatorjevega nasilja so ljudje postajali nezaupljivi in so
začeli odklanjati pomoč partizanom, ki so s tem izgubili pomemben vir pomoči in hrane. Bili
so prepuščeni sami sebi (Ferlež: 1972: 449).
Da bi si zagotovili vsaj najnujnejša živila za preživetje, so partizani izvajali različne
oskrbovalne akcije. Eno takšnih so izvedli 4. oktobra člani štabne zaščite Druge grupe
odredov v Šmartnem ob Paki. Navidezno so napadli postojanko vermanšafta in tako
omogočili drugim borcem, da so v bližnji nemški trgovini pobrali hrano in drugo blago. V
naslednjih mesecih so izvedli še nekaj podobnih oskrbovalnih akcij v vaseh ob vznožju
Dobrovelj ter v Zadreški in Savinjski dolini (Ferlež 1972: 511). Da bi si zagotovila hrano in
opremo, je Ruška četa 27. avgusta izvedla rekvizicijo pri kmetu Grizoldu na Smolniku, 4.
septembra 1942 pa je napadla neko posestvo na Činžatu in zaplenila precej živil, tudi nekaj
obleke, lovskega orožja in streliva (Filipič 1963: 103).
Partizanska poveljstva so dovoljevala predvsem odkup hrane in drugih potrebščin
oziroma njihovo jemanje kot prostovoljni prispevek prebivalcev. Strogo prepovedano pa je
bilo odvzemanje hrane, razen tistim, ki so sodelovali z okupatorjem (Borak idr. 2005: 650).
Partizani so za prejeto hrano izdajali tudi potrdila. Tako npr. so Urbančevi kmetiji, ki je bila
jim je bila vedno zelo naklonjena in jim je pomagala z živili (kruh, krompir idr.), izdali
naslednje potrdilo: »Potrdilo – o prejemu prehrambenih artiklov kot narodni doprinos za
Slovensko narodno vojsko in to: krompir, mast, v skupni vrednosti 100 RM (z besedo sto
RM). Plača se po osvoboditvi s 5% obresti letno po vrednosti RM 7. novembra 1942.
Komandant prve čete P. O. Janez, politkomisar: Leon« (Filipič 1963: 234–235).
Tudi Savinjski bataljon je bíl bitke za hrano, kajti na njihovem območju je bilo
okupatorjevo nasilje najhujše. Edini vir preskrbe jim je bil zaplemba živeža pri izdajalcih in
Nemcem naklonjenih ljudeh. Vendar je na smrt prestrašeno prebivalstvo Nemcem sproti
javljalo vsako tako akcijo in partizanski premik, kar je čete prisililo, da so se stalno premikale
(Ferlež 1972: 512) .
Jeseni 1942 se je tako na Štajerskem povečalo število drobnih oskrbovalnih akcij, ki so
imele tudi propagandni pridih. Vse te dejavnosti partizanov so burile duhove v nemških vrstah
(Filipič 1963: 261).
45
4.3.3 Orožje, obleka in oprema
V času od pomladi 1942 do italijanske okupacije se je slovensko partizanstvo razvilo v
pravo vojsko. Napredek se je odražal tudi v njihovi oborožitvi, obleki in opremi (Martinčič
1990: 4).
Število partizanov je tako naraslo, da so zaloge skritega orožja stare jugoslovanske
vojske pošle, zato je postal bojni plen edini vir novega orožja. Partizani so pridobivali vse več
nemškega in italijanskega orožja pa tudi tistega, ki sta ga okupatorja zaplenila v okupiranih
evropskih državah. Treba je dodati, da leta 1942 tega orožja med partizansko oborožitvijo še
ni bilo, pogostejše je postalo naslednje leto. Pištole, ki so jih partizani v tem obdobju zaplenili
nemški vojski, so bile skoraj brez izjeme izredno kakovostne, česar so se tudi zavedali. Med
njimi so bile najpogostejše Mauser C 96, njena avtomatska različica Mauser C 96 M
712/1932, Luger M 1908 (P 08), tudi modeli Walther P 38, Walther PP in Walther PPK ter
Sauer M 1938 in Ortiges. Med tistimi iz okupiranih evropskih držav pa so bile najpogostejše
belgijske pištole Browning M 1900, M 1910 in M 1935 (GP), sledile so češkoslovaške
zbrojevke vz 24, vz 27, vz 38, poljske pištole VIS M 35, francoske MAB, madžarske 37M in
španske pištole Astra.
Nemške puške so bile za partizane zelo priročne, kajti zahtevalo so isto strelivo kot
jugoslovanske puške M 24. To so bile predvsem puške Gew. 98, Gew. 29/40, Gew 33/40 in
najbolj znane Kar. 98 k. Pojavljale so se tudi francoske karabinke modela 1898 in francoske
puške Mle 1907/15. Le redki borci so imeli leta 1942 nemške brzostrelke, ki so pa bile za
gverilski način vojskovanja nadvse primerne. Najpogostejše so bile MP 28II, MP 40,
Vollmer-Erma, švicarsko-avstrijski model Steyr-Solothurn S 100 in italijanske brzostrelke
Baretta mod. 1938 A. Vsekakor pa so bile v letu 1942 zbrojovke še vedno najštevilčnejši
partizanski puškomitraljezi, ki so jih zaplenili Nemcem. Redkeje je partizanom namreč uspelo
priti do nemških puškomitraljezov MG 13, MG 15, in MG 34 (Martinčič 1990: 9–11).
Naj tovrstno zaplembo nemškega orožja ponazorim s primerom Štajerskega bataljona,
ki je bil pri tem zelo uspešen. V bojih na Čemšeniški planini in pri Rovišču pod Sveto goro so
npr. njegovi borci zaplenili lahko strojnico, 68 pušk, 4 brzostrelke, 15 pištol, okoli 5000
nabojev za to orožje, okoli 100 kg razstreliva in drugega minerskega materiala, kar je bil za
takratne razmere lep vojaški plen (Ferlež 1972: 489). Podobno so v noči z 2. na 3. julij
napadli rudnik v Hudi jami, pri tem uničili rudniške naprave in zaplenili večjo količino
eksploziva ter orožja. Sam napad je trajal tri ure in pol (Mikuž 1961: 197).
46
Hkrati ko so v svojih akcijah partizani zaplenili različno orožje in opremo, so uničevali
tudi nemške postojanke in koče, v katerih bi Nemci utegnili iskati zavetje. Tako je bilo tudi na
Pohorju. V noči z 8. na 9. oktober 1942 je Pohorski bataljon požigal koče na zahodnem
Pohorju, da jih Nemci ne bi spremenili v svoje postojanke. V noči s 23. na 24. oktober pa je
bataljon napadel orožniško in vermansko postajo v Oplotnici ter zažgal občinsko poslopje.
Isto noč so partizani razstrelili in požgali poslopja v kamnolomu v Cezlaku in zaplenili večjo
količino razstreliva (Penič 1984: 10).
V zvezi s partizanskimi oblačili naj najprej omenim nova pokrivala, ki so jih začeli
borci uporabljati spomladi 1942. Slovenski partizani so od hrvaških prevzeli nov tip pokrivala
- »partizanko«. To je bila trirogeljna kapa, krojena po vzoru španskih vojaških čepic. Prav
zaradi treh rogljev so jo pri nas preimenovali v triglavko. Po Sloveniji se je hitro razširila in
postala najznačilnejši enotni del partizanske obleke vse do uvedbe titovk.
Že pred veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 je glavno poveljstvo nameravalo uvesti
enotno partizansko uniformo, ki naj bi bila sivozelene barve in sestavljena iz jahalnih ali
smučarskih hlač, zaprtega vetrnega jopiča z našitimi žepi iz enakega ali podobnega blaga ter
iz triglavke. Vendar pa je bila izdelava in uvedba te uniforme za takratne razmere prevelik
zalogaj. Zaradi dotoka novih borcev in iztrošenosti starih oblek je primanjkovalo oblačil in
partizani so se bili prisiljeni oskrbovati iz različnih virov. Prvi in najpomembnejši vir so
vsekakor bili aktivisti Osvobodilne fronte, ki so zbirali raznovrstna oblačila, od civilnih oblek
do železničarskih in gasilskih uniform. Oskrbno vse pomembnejši pa je postajal tudi vojni
plen. Tako so štajerski partizani dopolnjevali svojo garderobo z zelenkastimi uniformami
nemške policije in rjavimi vermanskimi uniformami, kajti do njih so najlaže prišli (Martinčič
1990: 44–45).
Kako je potekala pomoč partizanom, kaže naslednji primer. Ruška četa je imela v
Rušah in njeni najbližji okolici do poletja 1942 preko aktivistov na terenu široko in utrjeno
podporniško ter obveščevalno mrežo. V njej so sodelovali številni zavedni posamezniki in
tudi cele kmetije. Vsi so dajali in zbirali hrano, obleko ter drugo opremo, ki so jo preko več
domačij nato dobivali pohorski partizani (Filipič: 1963: 93).
Pohorski bataljon je eno takih preskrbovalnih akcij je izvedel 19. novembra 1942 na
zaplenjenem posestvu v Šentilju pod Turjakom. Obenem so borci izpraznili tudi dve trgovini
in vse blago odpeljali v tabor ter spravili v prazne bunkerje. Takšnih in podobnih akcij je bilo
veliko (Ferlež 1972: 554).
47
Na vse mogoče načine so si partizani zagotavljali tako orožje kot obleko ter ostalo
opremo. Ni bilo vedno lahko; predvsem v zimskih dneh, ko je pritiskal mraz, so pogrešali
prenekatero odejo, ki jim je ni uspelo pridobiti.
Tabela 4.2: Orožje partizanov leta 1942
PIŠTOLE PUŠKE BRZOSRELKE PUŠKOMITRALJEZI
Mauser C 96 Gew. 98
Mauser C 96 M 712/1932 MP 28II
MG 13
Lauger M 1908 (P08) Gew. 29/40
Walther P38, PP, PPK MP 40
Sauer M 1938 Gew. 33/40
Ortiges
Browning M1900, M1910, M1935
(GP)
Karabinka
mod. 1898
Vollmer-Erma MG 15
Zbrojevhe vz. 24, vz. 27, vz. 38 Steyr-Solothurn S 100
VIS M 35 Mle 1907/15
MAB MG 3
37 M Kar. 98k Baretta mod. 1938A
Astra
Vir: prirejeno po Martinčič 1990: 9–11.
4.3.4 Mobilizacija
Spomladi 1942 je partizanska organizacija spet oživela, politične organizacije in
partizanske čete so se začele številčno krepiti. V prvi polovici maja je bilo na vsem
Štajerskem okoli 150 borcev, ki so se dokaj uspešno izogibali sovražnikovim udarcem. Kljub
težavnim razmeram so veliko vlogo pri novačenju borcev odigrale terenske politične
organizacije, ki so iz dneva v dan iz dolin pošiljale nove partizane. Partizanske skupine so
postajale vse številčnejše ter aktivnejše in so imele tudi obširen manevrski prostor, ki ga
sovražnik ni mogel uspešno nadzorovati (Ferlež 1972: 261–265).
V vseh četah I. Štajerskega bataljona sta delovali tudi partijska in skojevska organizacija.
Kljub temu, da so politično dejavnost nenehno ovirali preboji skozi zasede in obroče, so
48
partizani izkoristili vsako priložnost, da so med prebivalstvom pojasnjevali cilje
osvobodilnega gibanja. Na ta način so pridobivali ljudi in tudi nove člane (Filipič 1963: 55).
Da pa bi se v organizacije ne vtihotapili gestapovski sodelavci, so angažirale le najbolj
zanesljive in preverjene borce. Če so namreč hotele zagotoviti tudi lastno varnost, so smele
angažirati le trdne pristaše gibanje in ne zajemati širše, neorganizirane populacije.
Okupatorjeve policijske enote so namreč od maja naprej spet povečale pritisk na člane OF in
KP ter simpatizerje narodnoosvobodilnega gibanja, zaradi česar so bile številne terenske
organizacije, ki so spomladi obnovile in na novo organizirale, ponovno razbite ter uničene.
Nekateri aktivisti so se izognili aretaciji tako, da so odšli v partizane. To je povečalo število
partizanov, ki jih je bilo poleti 1942 preko 200, vendar zaradi pomanjkanja oborožitve njihova
bojna zmogljivost ni bila sorazmerna z njihovim številom (Ferlež 1972: 449, 485).
Nekatere od novo ustanovljenih partizanskih enot na Štajerskem žal niso zdržale
okupatorjevih napadov, preostale pa so dočakale prihod Druge grupe in se vključile vanjo.
Hrano so si morali partizani še vedno v veliki meri priskrbeti sami, čeprav so jim zelo
pomagali tudi terenski odbori. A številni od teh so bili med letom uničeni, tako da so bili
odvisni od sebe in lastnih preskrbovalnih akcij. Vsekakor pa je bilo odvzemanje hrane ljudem
prepovedano. Število partizanov je naraščalo, k čemur so precej pripomogli partizani sami. S
tem pa so se povečale tudi potrebe po obleki in orožju. Partizani so ju pridobivali s pomočjo
aktivistov in s preskrbovalnimi akcijami, ki so imele tudi propagandni učinek. Obleka in
orožje partizanov sta postala bolj raznolika kot dotlej. Prav tako so borci sami nagovarjali
ljudi ter jim razlagali svoje poslanstvo in jih vabili v svoje vrste. Treba se je bilo bati le
izdajalcev.
4.4 ŠTAJERSKA LETA 1943
Leto 1943 se za štajersko partizanstvo zaradi izgube Pohorskega bataljona ni začelo
spodbudno. A severovzhodna Slovenija ni bila tako ločena od sveta, da ne bi zbrala novih
moči za nadaljnje boje (Ostrovška 1963: 300). Spričo postopnega izboljšanja razmer je bilo za
to območje prvenstveno vzpostavljanje osnovnih postojank OF, kar bi omogočilo širjenje
osvobodilnega gibanja. A tega sta zavirala nezaupljivost ljudi, ki so jih prizadela minula
izdajstva, in okupatorjevo delovanje, ki so povzročale izgube žive sile in oporišč (Borak idr.
2005: 674, 677).
49
Poveljstvo partizanskih sil je izpeljalo tudi reorganizacijo enot in jih razdelilo v štiri
operativne cone: dolenjsko, notranjsko, alpsko (namesto nje so kasneje ustanovili ločeno
primorsko in gorenjsko operativno cono) in operativno cono za Štajersko, Zasavje in
kamniško območje (sestavljali so jo Kamniški, Moravški; Kozjanski, Savinjski in Pohorski
bataljon). Poveljstva operativnih con so na svojem ozemlju delovala samostojno, naloga
glavnega poveljstva pa je bila usklajevanje njihovih akcij (Kladnik 2006: 46–47).
Pohorje ni dolgo samevalo, kajti že na začetku aprila je iz skupine borcev Koroškega
bataljona nastala Pohorska četa, ki se je v mesecu dni okrepila in prerasla v II. Pohorski
bataljon. Ta se je v naslednjih mesecih krepil in izvedel številne akcije proti okupatorju.
Nemška vojska se je velikokrat spopadla z enotami Pohorskega bataljona in organizirala več
vojaških pohodov na Pohorje, vendar jim bataljona ni uspelo zlomiti. Bližajoča se italijanska
kapitulacija in reorganizacija partizanske vojska pa sta spremenili vojaške načrte in večina
borcev drugega Pohorskega bataljona je morala 8. avgusta 1943 na Dolenjsko, tako da je na
Pohorju ostala le peščica 22 borcev. Ti so zaradi pomanjkanja oborožitve imeli številne
težave. Stanje se je izboljšalo oktobra, ko sta se z Dolenjske vrnili dve skupini borcev II.
Pohorskega bataljona. S tem so razmere postale primerne za ustanovitev večje partizanske
enote. 4. novembra 1943 je bil blizu Peska na Pohorju ustanovljen Pohorski odred, ki ga
sestavljalo 170 borcev Pohorskega bataljona in bataljona Šlandrove brigade (Žnidarič 2004:
10-12). V jeseni 1943 so bile na Štajerskem tako Šlandrova brigada, Pohorski odred, Koroški
bataljon in Kozjanska četa, vsega skupaj 797 borcev (Mikuž 1970: 180).
Da bi vodenje in poveljevanje partizanskih brigad izpopolnili, je glavni štab NOV in
PO Slovenije 14. junija 1943 ustanovil 1. (Štirinajsto) divizijo, katere enote so delovale v
smeri proti železniški progi Ljubljana–Postojna, in 2. (Petnajsto) divizijo, ki je delovala v
smeri proti progi Ljubljana–Zidani Most–Zagreb, septembra pa še Osemnajsto divizijo. A
slovenska partizanska vojska še ni dosegla najvišje organizacijske ravni. Kot vmesni organ
med divizijami in glavnim štabom so 3. oktobra 1943 ustanovili 7. korpus NOV in POJ, ki je
deloval na Dolenjskem in Notranjskem, decembra pa še 9. korpus, ki je deloval na
Gorenjskem in Primorskem.
Ob koncu leta 1943 je dobila slovenska partizanska vojska »zaključno« organizacijsko
obliko, kakršno je obdržala do konca vojne: poveljeval ji je glavni štab, ki je vodil dva
korpusa in štajersko operativno cono, kar je pomenilo pet divizij in nekatere samostojne
brigade, odrede in bataljone (Kladnik 2006: 50–51).
50
4.4.1 Partizanske enote
Pohorski bataljon
Dogajanje na Pohorju je bilo leta 1943 dokaj pestro, zato velja omeniti tudi delovanje
Pohorskega bataljona. 5. aprila 1943 so na Peci zbrani partizani ustanovili novo partizansko
četo, katere komandant je postal Ivan Rojc-Bogdan, politični komisar pa Vincenc Janko-
Harkov. V četi je bilo tedaj 14 borcev (Fajdiga 1985: 41, 44). Le-ti so v dobrem mesecu dni
pridobili nekaj novih članov, orožja, streliva in opreme, predvsem pa so si pridobili zaupanje
prebivalstva, kar jih je opogumljalo za nadaljnji boj (Fajdiga 1985: 421). To dejanje je
spodbudilo razvoj partizanstva na Pohorju in 10. maja 1943 je bil na Pungartu ustanovljen II.
Pohorski bataljon, ki je štel 44 borcev ( Fajdiga 1985: 67–68). Istočasno je na zahodnem delu
cone uspešno deloval Kamniško-Savinjski odred s tremi bataljoni, uspešno pa se je razvijal
tudi Koroški bataljon (Fajdiga 1985: 421).
Poleti so se morali Pohorski bataljon, Koroški bataljon in Šlandrova brigada podati na
Dolenjsko. Ukinjen je bil štab IV. operativne cone, namesto njega je poveljstvo nad 5 četami
in minerskim vodom prevzel štab Štajerskega odreda. Lepši časi za partizanstvo na Pohorju so
se začeli s prenovo II. Pohorskega bataljona na začetku oktobra 1943. Na novo je bil
ustanovljen tudi štab IV. operativne cone, z Dolenjske pa se je vrnil bataljon Šlandrove
brigade. Partizanstvo na Štajerskem je začelo cveteti. Da bi okrepili partizansko dejavnost na
Pohorju, je štab IV. cone napotil sem en bataljon Šlandrove brigade in 4. novembra ustanovil
Pohorski odred, ki je bil podlaga za ustanovitev načrtovane partizanske brigade na Pohorju
(Fajdiga 1985: 422–423).
Šlandrova brigada
Preoblikovanje partizanske vojske na Štajerskem naj bi po prvotnih načrtih potekalo
počasi, a z invazijo zavezniških sil na Sicilijo se je položaj spremenil, zato je glavni štab NOV
in POS ukazal štabu IV. operativne cone, naj brez odlašanja osnuje Štajersko brigado, ki bo
delovala kot IV. brigada v sestavi II. divizije NOV in POS ter XV. divizije NOV in POJ, ter
Štajerski odred s petimi četami ter tremi minerskimi vodi. 6. avgusta 1943 je bila na Špiku
nad Blagovico ustanovljena VI. (Štajerska) brigada. Njen štab so sestavljali komandant Janko
Sekirnik-Simon, politični komisar Mitja Ribičič-Ciril, namestnik komandanta Tomaž Slapar-
Tugo in namestnik političnega komisarja Josip Berkopec-Mišljo. V širši štab so bili
51
imenovani: za propagandista Ivo Lipar-Iztok, za glavnega obveščevalca Ivan Tlaker-Luka, za
glavnega intendanta Jože Humar-Lipah in za sanitetnega referenta Jože Pirš-Luka. Sestavljali
so jo Savinjski bataljon, Zasavski bataljon in III. ali Kamniški bataljon. V vsakem bataljonu
so določili tudi obveščevalca, intendanta in bolničarja (Stiplovšek 1971: 43–46, 53).
Na Limbarski gori je bila konec septembra reorganizirana Šlandrova brigada.
Sestavljena iz bataljona, prispelega z Dolenjske, ter iz Kamniškega in Savinjskega bataljona
je sedaj štela okrog 300 borcev, njena poglavitna naloga pa je bilo rušenje komunikacij in
mobilizacija, predvsem v industrijskih središčih. Za začetek naj bi delovala na kamniškem in
savinjskem, litijskem ter revirskem območju. Brigada je do konca leta poslala veliko borcev v
VI. operativno cono (Stiplovšek 1971: 117).
Na začetku leta 1944 je brigada zašla v težave, kajti na njenem območju je nemška
vojska izvajala velike hajke ter jo načrtno zasledovala. Zato se je morala umakniti na
Koroško, od koder se je lahko v kamniško okrožje vrnila komaj konec januarja. V naslednjem
obdobju, do konca julija, je brigada največ časa namenila mobilizaciji. Pri tem je bila zelo
uspešna, saj je v samo štirih mesecih mobilizirala nad 2000 novih borcev. Konec julija pa se
začela zanjo nova zgodba, kajti skupaj z enotami IV. operativne cone je začela z akcijami za
osvoboditev Zgornje Savinjske doline. Po ustanovitvi operativnega štaba VI. in XI. brigade 1.
avgusta pa se je povezala z Zidanškovo brigado in skupno sta delovali med revirji in
Savinjsko dolino. 11. oktobra 1944 se je brigada spet pomaknila na Dolenjsko, kjer se je
spopadala z enotami slovenskega domobranstva. 24. decembra 1944 so šlandrovci vrnili na
območje IV. operativne cone, kjer so ostali vse do 9. aprila 1945.
Šlandrova brigada je ne le veliko pripomogla k razvoju narodnoosvobodilne vojske v
IV. operativni coni, ampak njeno delovanje pomeni prelomnico v razvoju
narodnoosvobodilnega gibanja na Štajerskem, saj je omogočila, da je to območje leta 1944
kljub težkim razmeram razvojno dohitelo partizansko gibanje v drugih slovenskih pokrajinah
(Stiplovšek 1971: 763–769).
4.4.2 Hrana
V letu 1943 so bile partizanske enote že nekoliko bolje organizirane. V nekaterih
enotah so že delovali intendanti in njihovi pomočniki, ki so skrbeli za hrano in opremo.
Najobsežnejši vir hrane so bili prebivalci, ki so zaupali v partizanstvo in borce podpirali pri
njihovih podvigih.
52
V tem letu so začele nastajati večje in bolje organizirane partizanske enote, bataljoni in
brigade. Ti so imeli tudi že intendante. Naj poudarim, da je intendant skrbel za preskrbo
brigade s hrano, opremo in obutvijo. Pri intendantovem delu se je pojavljalo veliko težav, zato
so mu morali vsi člani štaba in brigade pustiti popolno pobudo in mu pomagati, kjer je le bilo
mogoče. Intendant je imel tudi svojega pomočnika, ki je nadzoroval skupno brigadno kuhinjo,
skrbel, da so za vsak obrok skuhali dovolj hrane, razdeljeval bataljonom meso, skrbel, da je
bila hrana okusna, nadzoroval delitev hrane in zalog, skrbel za mesnico ipd. (Kladnik 2006:
48).
Borci so hrano zbirali povsod, kjer je bilo pač mogoče. Na partizanskih pohodih so
bile več kot dobrodošle tiste kmetije, kjer so partizane sprejeli. Ena takšnih je bila tudi pri
Alojzu Heriču na Smolniku, na kateri so se partizani oskrbeli s krompirjem, kruhom, mlekom
in jabolki. Takšnih in podobnih kmetij je bilo na srečo partizanov v tistem času kar precej.
Drugi vir hrane so bile trgovine. Tako je npr. k trgovcu Jožetu Jeromlu 17. marca prispela
skupina partizanov in si nabrala živež, tobačne izdelke ter druge potrebščine. Vsekakor so, da
bi se oskrbeli s hrano, obiskali tudi marsikatero gostilno. Gostilne so največkrat pripadale
ljudem, ki so se navduševali za okupatorja. Tako je bilo tudi v Zavodnju, kjer so se s hrano
oskrbeli v gostilni Pri Petru in Vermečniku (Fajdiga 1985: 32, 36, 47). Pomembno vlogo pri
preskrbi partizanov s hrano so imele tudi ženske, ki so se množično vključevale v
narodnoosvobodilni boj. Delovale so pod okriljem organizacije, imenovane Antifašistična
fronta žensk Jugoslavije, nastale v narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji.
Poleg same oskrbe partizanov s hrano in drugo opremo so bile tudi pomemben del
partizanskih enot, sodelovale so pri oblikovanju ljudske oblasti in v narodnoosvobodilnih
odborih (Ferenc in Ževart 1985: 69).
Seveda pa ne smemo mimo terenskih političnih organizacij, ki so pošiljale partizanom
hrano, kolikor je bilo v njihovi moči. V hribe so hrano dostavljale preko znanih kmetij, ki so
rade pomagale partizanom. Včasih je bilo to tudi tvegano zaradi izdajstev.
4.4.3 Orožje, obleka in oprema
Viri orožja, obleke in opreme so bili v letu 1943 večinoma isti kot leto poprej. Med
opremo je bilo vse več zaplenjenih nemških in italijanskih uniform in orožja. V drugi polovici
leta je začela prihajati zavezniška pomoč, ki pa še ni opazneje vplivala na v raznolikost
partizanske obleke, oborožitve in opreme (Martinčič 1990: 4).
53
Oborožitev partizanov je bila v bistvu enaka kot leta 1942. Med novostmi je bila
brzostrelka Sten Mark 3, ki so jo junija dobili od Angležev. V tem poletju so dobili tudi
zavezniške puškomitraljeze Lewis Mark 1 in prvič tudi topove, ki bi jih sicer potrebovali že
veliko prej (Martinčič 1990: 11).
Bilo je več načinov, kako priti do orožja. Eden od njih je bilo tudi izmikanje orožja s
sovražnikovih vlakov. Primer takšnega pridobivanja sta Jože Vrhnjak s sodelavci in Andrej
Čanžek. Slednji je imel dva železničarja in ključavničarja, ki sta zanj po vlakih izmikala
orožje ter ga pošiljala naprej (Fajdiga 1985: 191).
Tudi pri obleki v letu 1943 ni bilo veliko novosti, le zaplenjenih uniform nemških
policistov in vermantov, nekaj tudi italijanskih, je bilo med partizani vse več. Na Štajerskem
je nosilo zaplenjene uniforme že toliko partizanov, da jih je prebivalstvo večkrat zamenjavalo
z okupatorjevimi vojaki. Največjo težavo je predstavljala primerna obutev, ki je zmeraj
primanjkovala ali pa je bila po kakovosti in velikosti neprimerna. Veliko partizanov je trpelo
zaradi mokrih, prezeblih in žuljavih stopal. Čeprav se sliši čudno, je bila takrat praksa, da so
partizani ujete ali mrtve sovražnike najprej sezuli (Martinčič 1990: 45–46).
Da bi si pridobili opremo, so partizani poleg vojaških akcij izvajali tudi oskrbovalne
ali ekonomske akcije, največ v nižinskih predelih pod Pohorjem. V teh akcijah so si nabirali
živež, perilo, oblačila, orožje ter tudi gotovino. Skratka vse, kar bi jim lahko prišlo prav v
težkih dneh (Fajdiga 1990: 217).
Ne smemo spregledati tudi pomoči ljudi, ki so organizirali zbiralne akcije eno za
drugo, kolikor je bilo v njihovi moči. Zbirali so finančna sredstva, najrazličnejše blago,
obleko, perilo, obutev, različna živila in opremo. Izvajali so množičnejše akcije in manjše
akcije. Kar jim je uspelo zbrati, so navadno hranili v manjših količinah in zaradi varnosti
razmestili po več manjših skladiščih. Zelo dejavni in prizadevni pri zbiranju materiala za
partizane so bili tudi mladi. Največ stvari so zbrali pri svojih znancih izven doma pa tudi na
terenu, predvsem obleko, sol, cigarete in vojaško opremo (Kavčič 1980: 43–44). Poleg
zbiranja živil in drugih potrebščin so skrbeli tudi za proizvodnjo v podjetjih in obrtnih
delavnicah, zbirali so delavce in odpirali nove delavnice, v katerih so izdelovali obleko in
obutev. Poskrbeli so za popravilo orožja, vzdrževanje cestnega in železniškega prometa, za
gospodarsko življenje na osvobojenih območjih ter organizirali trgovino in menjavo (Pleterski
1986: 178).
54
4.4.4 Mobilizacija
Izvršni odbor OF in glavni štab NOV in PO Slovenije sta 11. septembra 1943 izdala
odlok o splošni mobilizaciji vseh za boj sposobnih Slovencev, starih med 17. in 45. letom. A
zaradi objektivnih okoliščin (okupatorjevo nasilje, izgon prebivalstva in deportacije v
koncentracijska taborišča, množična streljanja, vdori gestapa v organizacije KPS in OF,
šibkost partizanskih enot ipd.) na Štajerskem dalj časa ni bilo mogoče izvajati odloka v
tolikšni meri kot v drugih slovenskih pokrajinah. Dodatno težavo je predstavljala mobilizacija
v nemško vojsko, ki je ni bilo mogoče uspešno preprečevati. Večina mladih fantov je bila z
osvobodilnim gibanjem povezana že prej, ko pa so dobili poziv v nemško vojsko, jih je veliko
priseglo, da nemške uniforme ne bodo nikoli oblekli. A temu se je bilo zelo težko izogniti,
kajti pobegom v partizane so sledile hude okupatorjeve represalije nad njihovimi družinami.
Da bi se vendarle izognili nemški vojski in hkrati zavarovali svoje družine, so se fantje
posluževali številnih ukan (Ostrovška 1963: 300), pogosto uspešno. Tako je že aprila štab IV.
operativne cone poročal, da se mobilizacija v kamniškem okrožju dobro razvija (Mikuž 1961:
304).
V juliju so postale zelo dejavne številne zveze in postojanke za pošiljanje borcev na
Pohorje. Med njimi so izstopali Hilda Turk z bratoma Ivanom in Otmarjem ter sestro Katico
Slana, Vida Štuhec, postojanki Mihaela Ertla in gostilna Marije Lindič, Radovan Rešnjak,
Jože Berglez idr. (Fajdiga 1985: 107).
Na območju Slovenskih goric in v okolici je jeseni 1943 izvajal mobilizacijsko
dejavnost Lackov odred s Pohorja. Na tem območju je bilo namreč veliko mladih fantov, ki
niso hoteli v nemško vojsko in so se skrivali. Vendar pa je bila težava pri odhodu med
pohorske partizane ta, da so Nemci pretrgali zveze med Slovenskimi goricami in Pohorskim
odredom (Ževart 1988: 437).
Septembra 1943 je glavni štab ob ponovni vzpostavitvi IV. operativne cone poslal na
Pohorje tudi nekaj mobilizirancev, da bi na Štajerskem ustanovil dve brigadi. Število
partizanov na Pohorju se je povečalo tudi z dotokom dezerterjev iz nemške vojske, zlasti iz
okolice Ljutomera (Mikuž 1970: 179–180).
Vsak novi borec je bil pomembna pridobitev za štajerske partizane, kajti povečeval je
možnosti za nadaljnji vojaški odpor. Kljub velikim naporom namreč mobilizacija na
Štajerskem leta 1943 še ni bila tako uspešna. Poleg Gorenjske je bila Štajerska konec leta
1943 pokrajina z največjimi človeškimi rezervami za partizansko mobilizacijo (Fajdiga 1975:
194).
55
Reorganizacija slovenske partizanske vojske je bila na Štajerskem uresničena z
ustanovitvijo 4. operativne cone, v katero so bili leta 1943 združeni Kamniški, Moravški,
Kozjanski, Savinjski in Pohorski bataljon. Preko leta je organiziranost slovenskih partizanov
dosegla višjo raven, tako da so bolje organizirane enote imele že tudi intendantske službe. Te
so s pomočjo narodnoosvobodilnemu gibanju naklonjenih posameznikov, terenskih in
političnih organizacij oskrbovale borce s hrano in opremo. Veliko vlogo so pri zbiranju
materiala in živeža imele tudi neutrudne ženske in zagnani mladinci. Med oblačili so bile vse
pogostejše zaplenjene nemške uniforme. Borce je pestilo pomanjkanje obutve, zlasti v
zimskem času. Partizani so za svoje preživetje bili prisiljeni izvajati oskrbovalne oz.
ekonomske akcije, s katerimi so si zagotovili osnovne življenjske potrebščine. V drugi
polovici leta je začela pritekati zavezniška pomoč, a bistveno na obleko in opremo ni vplivala.
Tudi orožja je še primanjkovalo. Največ so ga partizani pridobili tako, da so ga odvzeli
Nemcem in Italijanom. Dotok novih borcev so omejevale hude nemške sankcije in
okupatorjevi vpoklici slovenskih fantov in mož v nemško vojsko. Številni so se temu
pogumno izognili z uporabo različnih zvijač in s pobegom v gozdove, kjer so poiskali
partizane. Pri tem so jim pomagale postojanke za pošiljanje ljudi v partizane, ki so bile z njimi
v stalni zvezi. Bilo je težko, a zgodovinska dejstva so dokaz, da z voljo, pogumom in
iznajdljivostjo mogoče doseči skoraj vse.
4.5 ŠTAJERSKA V LETIH 1944 IN 1945 4.5.1 Partizanske enote
Leta 1944 je v odporniškem gibanju na Štajerskem prišlo do pomembnega preobrata,
ki sta mu botrovala uspeh protifašistične koalicije ter krepitev partizanske bojne dejavnosti.
Ljudje so se bili pripravljeni vključevati v osvobodilno dejavnost, ker so se znebili strahu
(Borak idr. 2005: 747).
Januarja 1944 so bile na Štajerskem naslednje enote:
- Šlandrova brigada, ki je delovala v Zgornjesavinjski dolini in v Revirjih,
- Pohorska II. ali Zidanškova brigada, ki je delovala na Pohorju, Ptujskem in Dravskem
polju ter v Mislinjski in Šaleški dolini,
- Koroški bataljon, ki je deloval na jugoslovanskem in avstrijskem delu Koroške vzhodno
od črte Jezersko-Železna Kaplja-Žitara ves,
56
- Kozjanski bataljon med Savo in južno železnico od Zidanega mosta do hrvaške meje,
- Kamniško-zasavska četa,
- Minerska četa ( Mikuž 1970: 182).
Štajerska je bila v tem času tako vojaško kot politično zelo pomembna, saj je imela
velik neizrabljen človeški potencial, ki si ga je hotel sovražnik podrediti. Cilj slovenskega
partizanskega vodstva je bil, da okupatorja prehiti. Zato je januarja 1944 poslalo na Štajersko
lahko gibljivo divizijo – proslavljeno Štirinajsto. 9. januarja Štirinajsta divizija odšla na svoj
legendarni pohod čez Hrvaško na Štajersko (Internet 6).
Od aprila do novembra 1944 se je narodnoosvobodilni boj na Štajerskem zelo
razmahnil. Enote iz 4. operativne cone so v tem obdobju izvedle nekaj največjih partizanskih
akcij na Slovenskem sploh. Tako so npr. poleti 1944 partizani v obsežni ofenzivi zavzeli
nekaj pomembnih, močno utrjenih sovražnikovih postojank ter slovenskemu osvobojenemu
ozemlju dodali tri večja strnjena območja v Zgornji Savinjski in Zadrečki dolini ter na
Pohorju in Kozjanskem. Šlandrova in Zidanškova brigada ter enote Vojske državne varnosti
so osvojile ozemlje v Zgornji Savinjski in Zadrečki dolini, Tomšičeva in Šercerjeva brigada
ter Pohorski odred na Pohorju, Bračičeva in Šercerjeva brigada ter Kozjanski odred pa na
Kozjanskem. Ta osvobojena ozemlja so imela poseben vojaško-strateški in politični pomen.
Slovenska partizanska vojska je namreč na njih skupaj z organizacijami Osvobodilne fronte
pripravljala razmere za mirnodobno upravnopolitično delovanje, tako da je organizirala
ljudsko oblast, partizanske šole, volitve v narodnoosvobodilne odbore ipd. (Internet 1).
Od jeseni 1944 naprej so na slovenskem Štajerskem delovale naslednje enote:
Štirinajsta divizija s Tomšičevo, Šercerjevo in Bračičevo brigado, Šlandrova brigada,
Zidanškova brigada, Prekmurska brigada, 3. brigada KNOJ, Lackov, Kozjanski in Kamniško-
Zasavski odred ter Prekmurska četa (Mikuž 1970: 242).
Spomladi 1945 se je narodnoosvobodilno gibanje na Štajerskem še okrepilo. Oživeli
so krajevni odbori OF, odbori Zveze slovenske mladine (ZSM) in odbori Slovenske
protifašistične ženske zveze (SPŽZ), nastajale so skojevske skupine in partijske celice. Naj
dogajanje ponazorim z naslednjimi primeri. V okraju Slovenske Konjice je proti koncu vojne
delovalo 59 krajevnih odborov OF, v okraju Slovenska Bistrica 57 in v okraju Maribor –
desni breg 31 krajevnih odborov OF (Internet 2). Na tem območju sta spomladi 1945 potekali
dve evropski fronti, vzhodna in jugovzhodna. Vzhodna je le oplazila slovensko ozemlje,
medtem ko se je jugovzhodna konec aprila in na začetku maja premaknila na slovensko
Štajersko in Koroško. Tukaj so bile takrat tri jugoslovanske armade, bolgarska armada, del
britanske armade, glavnina nemške armadne skupine E z različnimi kvizlinškimi enotami in
57
glavnina nemške armade z vzhodne fronte ob Muri in Dravi (Internet 1). Kljub temu, da je že
8. maja 1945 ob 23. uri začela veljati splošna kapitulacija nemških oboroženih sil v Evropi, so
sovražnikove čete v Sloveniji še naprej upirale. Enote IV. operativne cone so po vsej Štajerski
napadale komunikacije ter druge cilje, kar je pripomoglo k temu, da so Nemci uvideli svoj
skorajšnji zlom. Ceste so bile nabite s tovornjaki, vozovi, avtomobili in pešci, ki so bežali do
meje, da bi čim prej zapustili Slovenijo. 15. maj 1945 velja za zaključek druge svetovne vojne
na slovenskih tleh in hkrati za zmago svobodoljubnih evropskih narodov nad fašizmom in
nacizmom ( Klanjšček 1989: 319–320, 327).
Zidanškova brigada
Pomemben delež pri hitrejšemu razvoju Osvobodilne fronte in terenskih političnih
organizacij je imela Zidanškova brigada, ki je izvedla odmevne in pomembne vojaške akcije
ter tudi politično in kulturno-prosvetno delovala.
Glavni štab NOV in PO Slovenije je leta 1943 načrtoval ustanovitev brigade tudi na
Pohorju, vendar zaradi okupatorjevega nasilja to leto načrt ni bil uresničen. Se je pa to zgodilo
ob obletnici padca Pohorskega bataljona, ko so 8. januarja 1944 pri Sv. Primožu ustanovili
pohorsko brigado, imenovano Zidanškova brigada. Sestavljala sta jo dva bataljona
Pohorskega odreda in bataljon koroških borcev, vsega skupaj 300 razmeroma dobro
oboroženih borcev. Od ustanovitve do konca junija 1944 je delovala na širšem pohorskem
območju ter tam izvajala uspešne vojaške akcije. Pomemben mejnik zanjo je bil prihod
Štirinajste divizije, kajti na obsežnem operacijskem območju odslej ni bila več sama in je bila
nekoliko manj izpostavljena sovražnikovim napadom kot dotlej. Zelo uspešna je bila
predvsem pri uničevanju železniških prog, mostov in cest ter načrtni mobilizaciji. V obdobju
od začetka julija in do 12. oktobra je brigada delovala v Gornji in Spodnji Savinjski dolini,
Zadrečki dolini, v Zasavskih revirjih, na Moravškem in na območju Kamnika. Od julija do
osvoboditve je uspešno sodelovala s Šlandrovo brigado. Vodil jo je, formalno do 8. aprila,
realno do maja 1945, avgusta 1944 ustanovljeni operativni štab VI. in XI. Brigade. Skupaj s
Šlandrovo brigado ter operativnim štabom VI. in XI. brigade se je 12. oktobra podala na
Dolenjsko. Po vrnitvi z Dolenjske 24. decembra se je zopet bojevala med Savo in Savinjo. To
je bilo zanjo težko obdobje, kajti po povratku je bila potrebna počitka in nove opreme, a jo je
že 29. decembra zajela nemško-domobranska ofenziva. V svojem zadnjem obdobju med 8.
aprilom in 29. majem 1945 je brigada delovala med Savo in Savinjo, na Koroškem in na
zahodnem območju Ivnika. Ko je bil 8. aprila ukinjen operativni štab VI. in XI. brigade, sta se
58
Zidanškova in Šlandrova brigada vključili v Štirinajsto divizijo. Brigada je vse do 29. maja,
ko je bila reformirana in razporejena v brigade Štirinajste divizije, izvajala vojaške dejavnosti
in mobilizacijo (Fajdiga 1975: 716–722).
Lackov odred
Pohorski/Lackov odred je deloval od 27. junija 1944 do 22. maja 1945, ko je bil v
Mariboru razpuščen. Sprva Pohorski, kasneje preimenovan v Lackov odred, je bil ustanovljen
v času največjega razmaha narodnoosvobodilnega boja na Štajerskem. V prvem obdobju je
bila glavnina Pohorskega odreda v glavnem zaposlena z mobilizacijsko dejavnostjo na
Pohorju, z varovanjem partizanskih ustanov, izvajanjem sabotažnih akcij in sodelovanjem s
Šercerjevo in Tomšičevo brigado. Po preureditvi in preimenovanju septembra 1944 se je
glavnina Lackovega odreda premaknila na območje severno od Drave in do konca vojne
delovala na tem zelo izpostavljenem območju med Dravo in avstrijskim ozemljem. Na
Pohorju sta ostali dve četi Lackovega odreda in opravljali naloge teritorialne enote za
pohorsko območje ter izvajali mobilizacijo, vojaške in sabotažne akcije. Do konca vojne se je
odred bojeval na svojem izpostavljenem območju, hkrati pa tudi pripadnikom drugih narodov
omogočil, da so postali del boja proti fašizmu. Kot najsevernejši del Jugoslovanske armade so
njegove enote po kapitulaciji Nemčije zasedle obmejno ozemlje avstrijske Štajerske in del
ozemlja, ki ga je zahtevala Jugoslavija na mirovni konferenci z Avstrijo (Ževart 1988: 650–
656).
4.5.2 Hrana
Slovenska partizanska organizacija se je z vsakim letom vojne bolj razvijala. V
zadnjih dveh letih, po italijanski okupaciji, je partizanska vojska doživela korenite
spremembe. Številčno se je zelo okrepila in prvič je bila zadovoljivo opremljena z vojnim
plenom. Razvile so se različne vojaške in zaledne službe, kot so intendantura, ekonomati in
razne delavnice, ki so prevzele oskrbovanje borcev, tako da partizani niso bili več odvisni
zgolj od lastne iznajdljivosti (Martinčič 1990: 4).
Preskrbovalno zaledje partizanskih enot je bilo dobro organizirano, tako da so se
vojaške enote večinoma preskrbovale pri okrožnih in okrajnih narodnoosvobodilnih odborih.
Intendantske službe brigad in drugih višjih enot so morale skrbno voditi knjigovodstvo in
komisijam ali lastnikom plačevati nakazane količine živil z denarjem, boni ali obveznicami
narodnega posojila, ki so jih dobivale od višjega štaba (Klanjšček 1989: 265).
59
Prehrana enot 4. operativne cone je bila v tem obdobju veliko boljša kot v drugih
pokrajinah, kajti na tem območju enotam ni bilo treba upoštevati predpisov glavnega štaba
NOV in POS o dnevnih količinah hrane na posameznega borca, še posebej pri porabi mesa.
Glavni del prehrane štajerskih partizanskih enot je predstavljalo meso. Tudi soli je bilo dovolj
(Ževart 1988: 537).
Glede na dopise gospodarskih komisij je intendantura štaba IV. operativne cone 20.
februarja 1944 zahtevala, da mora vsaka enota po prihodu na kraj »logorovanja« vzpostaviti
zvezo z vaškimi, občinskimi ali rajonskimi intendanti, v primeru njihove odsotnosti pa s
sekretarji odborov OF, da jim priskrbijo potrebno hrano glede na število borcev. Prav tako so
prepovedali nabiranje hrane mimo odborov OF in zahtevali prilagoditev prehrane krajevnim
razmeram. Kasneje so tem navodilom dodali še zahtevo, da se morajo tudi v kamniškem in
litijskem okrožju vse enote hraniti s pomočjo gospodarskih komisij, kjer te še niso delovale,
pa v sodelovanju s terenskimi odbori OF. Le na območjih, kjer gospodarske komisije in
terenski odbori OF še niso bili vzpostavljeni, je bilo dovoljeno nabiranje in kupovanje hrane,
rekvizicija pa le na državnih posestvih in v okupatorjevih ustanovah. Intendantura IV.
operativne cone je vse enote tudi opozorila na gospodarno ravnanje s hrano ter jim s pomočjo
naštetih navodil dokaj natančno predstavila njihove oskrbovalne naloge. Treba je še povedati,
da so narodnoosvobodilne enote lahko neposredno preko gospodarskih komisij urejale le
vprašanje hrane, medtem ko so se morale pri oskrbi z obleko, obutvijo in drugimi
potrebščinami obračati na intendanturo štaba IV. operativne cone (Stiplovšek 1971: 740–743).
Prav povečanje števila borcev je narekovalo (pre)ureditev njihove oskrbe. Poveljstvo
je predvsem želelo preprečiti samovoljno jemanje hrane pri prebivalstvu. Kot je že bilo
omenjeno, so za prehrano skrbele predvsem gospodarske komisije, ki so v sodelovanju z
intendanti oskrbovale enote na določenem območju. Enote pa so dobljeno hrano plačevale z
denarjem, največkrat pa s potrdili in denarnimi boni. Strogo je namreč bila prepovedana
zaplemba živeža pri prebivalstvu (Borak idr. 2005: 732).
Prav preskrba s hrano je na določenih območjih bila največja ovira za razvoj in
krepitev partizanskih enot. Velik del kmečkega prebivalstva, ki je predstavljal pomemben vir
hrane za partizane, je bil že zelo izčrpan. Nemci so namreč ljudi pogosto ropali in drugače
uničevali, poleg tega pa so na vseh nenadzorovanih območjih odpravili preskrbo in zmanjšal
število živine (Borak idr. 2005: 732).
Tako npr. so borci Zidanškove brigade po z Dolenjske večkrat trpeli hudi lakoto, kajti
zaradi ostrega domobranskega delovanja in nemških pritiskov so gospodarske komisije med
njihovo odsotnostjo prenehale obstajati. Prav tako so sovražniki odkrili veliko skladišč z
60
zalogami hrane. Šele s prvimi zavezniškimi pošiljkami se je stanje nekoliko izboljšalo, tik
pred koncem vojne so pomagale tudi nekatere politične organizacije.
V času, ko so bili partizani pri oskrbi s hrano spet prepuščeni samim sebi, so
uporabljali že znane načine preskrbovanja (Stiplovšek 1971: 744–745). Oskrbovalne akcije so
izvajali večinoma ponoči. To so bili dolgi in naporni pohodi ,na katerih so izpraznili razne
trgovine, mline, kleti … (Ževart 1988: 538). Rekvizicije so izvajali na različnih posestvih,
kamor so se odpravili intendanti z drugimi borci. Tako je bilo tudi julija 1944, ko je druga
četa 2. bataljona Šercerjeve brigade oplenila državno posestvo Studenice. Pobrali so hrano in
druge stvari, ki so jih potrebovali. Kar nekaj živil so si pridobili tudi z rekviziranjem mlinov,
skladišč ter okupatorjevih sodelavcev (Marolt 1993: 94, 285).
Oskrba s hrano je bila odvisna tudi od območja, kjer se je partizanska enota nahajala.
Kot primer lahko navedem Lackov odred, ki je bil na Kozjaku in kjer je prišla do izraza
navezanost na hribovske domačije. Za preskrbo s hrano so bili seveda zadolženi intendanti pri
štabu odreda in bataljonski intendanti. Odred si je hrano večinoma priskrbel sam, največ z
odkupi in zaplembami na avstrijskem ozemlju, kajti tam so bile možnosti za nakup živine in
druge prehrane precej večje. Skupine borcev so pošiljali na oskrbovalne akcije tudi v
Slovenske gorice in v dolino Drave. Velikokrat so dobili hrano ali že kar pripravljene obroke
pri kmečkih in bajtarskih domačijah. Naklonjenost prebivalstva je predstavljala veliko
prednost pri preskrbi z živežem (Ževart 1988: 541, 543).
Pomemben dejavnik pri preskrbi s hrano pa so še vedno bili kmetje iz hribovskih vasi,
svojci, sorodniki, znanci in prijatelji borcev, ki so spremljali njihove akcije in boje ter
poskrbeli, da so bile partizanske enote preskrbljene. Največ so zbirali hrano, obleko, zdravila
in druge potrebščine, večkrat pa so jim ponudili tudi prenočišče (Marolt 1993: 132).
Predvsem na Dravskem polju je bilo v primerjavi z nekaterimi drugimi štajerskimi
predeli hrane kar dovolj. Kmetje so za partizane zbirali meso, fižol, moko in nekatera druga
živila, partizani pa so jim za vsako oddajo izročali posebna potrdila, ki so jim po vojni služila
kot dokaz podpore narodnoosvobodilnemu gibanju (Marolt 1993: 285).
Za oskrbo partizanov s hrano je bilo to večinoma nekoliko lažje obdobje, kajti imeli so
več virov živil in niso bili odvisni zgolj od lastne preskrbe. Intendanti so tako v sodelovanju z
gospodarskimi komisijami ter preskrbovalnimi akcijami, ki so jih organizirali, večinoma
priskrbeli dovolj hrane, da borci niso stradali in so bili pri močeh za nove odločilne boje
(Marolt 1993: 276).
61
4.5.3 Orožje, obleka in oprema
V oborožitvi slovenskih partizanskih enot je bila kapitulacija Italije pomemben
mejnik, kajti borci so takrat dobili velike količine italijanskega orožja. Opaznejša je postajala
tudi zavezniška pomoč, saj z njo partizani niso dobivali samo zavezniškega orožja, ampak
tudi veliko nemškega in italijanskega.
Po razbitju nemške pomorske blokade, nemškem porazu pred Stalingradom, po
zavezniški prevladi v zračnem prostoru in po zmagi britanske ter ameriške armade nad
italijanskimi in nemškimi silami v Severni Afriki je Slovenija postala za zaveznike strateško
zelo pomembna. Prav tako pa so zavezniki postali rešilna bilka za Slovence, kajti paketi z
orožjem, razstrelivom, opremo, obleko, obutvijo in tudi s hrano so prišli še kako prav
štajerskim partizanom, potrebnim pomoči (Poljšak 2007: 235–236).
Zavezniške misije,med narodnoosvobodilnim bojem delujoče na Koroškem in
Štajerskem, so bile organizirane kot izpostave angleške, ameriške in sovjetske obveščevalne
službe v sovražnikovem zaledju. Naloge, ki so jih opravljale, so sovpadale s potrebami
zavezniških vojaških poveljstev in strategijami vladnih služb pa tudi z zunanjo politiko in
celoto mednarodnih odnosov držav protinacistične koalicije Velike Britanije, Združenih držav
Amerike in Sovjetske zveze. Vse je bilo podrejeno predvsem strateškim vojaškim in
političnim ciljem. Med vojaško-strateškimi nalogami so imele prioriteto obveščevalne, za
njimi subverzivne in sabotažne. Glavni cilj je bil odkrivanje sovražnikove prave vojaške
moči, njeno slabljenje oziroma zmanjšanje operativne sposobnosti. Na začetku so zavezniške
misije, predvsem britanske in ameriške, delovale dokaj samostojno in neodvisno druga od
druge, kasneje pa so se v delovanju usklajevale in pri posameznih nalogah celo združevale.
Vse zavezniške misije v Sloveniji so se praviloma najprej prijavile pri vrhovnem štabu NOV
Jugoslavije, torej pri Titu. Od tam so jih napotili na operativno in politično samostojno
delujoče vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja oziroma na glavni štab NOV in PO
Slovenije. Šele kasneje, ko je začelo redno delovati zavezniško predstavništvo v Sloveniji, so
se častniki spuščali s padali neposredno na naše ozemlje (Gorjan 2003: 8, 11).
Tudi na Pohorju je bilo spuščališče, ki so ga partizani morali varovati. Zavezniki so
pošiljali predvsem orožje, obleko in perilo, kar je bilo za štajerske partizanske enote zelo
dobrodošlo. Seveda je bilo treba prejeti material zbrati in uskladiščiti. Natančnejših informacij
o pošiljkah je zelo malo, kajti štabi so se bali, da bi jim višji štabi to pomoč preveč upoštevali,
in ker so menili, da pomoči zaveznikov ni dobro obešati na veliki zvon (Ževart 1988: 538).
62
Med najpogostejšimi zavezniškimi puškami so bile angleške Lee-Enfield No 1 Mark
III in Lee-Enfield No 3 Mark I, ki so bile še iz prve svetovne vojne, in novejše Lee-Enfield
No a Mark I. Slovenski partizani so v tem času dobili tudi nekaj ameriških polavtomatskih
karabink M1 in M1A1, spomladi 1945 pa so s prekomorci prispele še večje količine
ameriških pušk Springfield M 1903. Zelo priljubljene so bile sovjetske brzostrelke PPŠ 41 in
PPS 43, ki jih je bilo večje število. Manj priljubljene so bile angleške brzostrelke Sten Mark 2
in Sten Mark 3, ob uporabi katerih se je pripetilo več nesreč. Nekatere so partizani tudi
predelali. Od ostalega avtomatskega orožja, ki so ga pošiljali zavezniki, velja omeniti
angleške in kanadske puškomitraljeze Bren, angleške mitraljeze Vickers ter sovjetske
protiletalske mitraljeze DŠK 38 kalibra 12,7 mm. Predelane ameriške letalske mitraljeze
Browning M3 so uporabljali za protiletalsko obrambo.
Zavezniški revolverji so bili angleški Webley Mark 4 in Enfield No 2 Mark 1 ter
ameriški Smith and Wesson M 1905 »Victory«, pištole pa ameriške Colt Browning M
1911A1 in njene španske kopije Llama. V partizanski oborožitvi so bile odslej tudi angleške
ročne obrambne bombe Mills No 36 M in sovjetske F 1. Poleg tega so partizani od
zaveznikov dobili orožje za boj proti oklepnim vozilom, med drugim zaplenjene nemške
protitankovske puške PzB 39 in italijanske S 18/1000 ter angleške Boys Mark 1 in sovjetske
PTRD M 1941 (Martinčič 1990: 12–13).
Pohorje je bilo zelo primerno območje za sprejemanje zavezniške pomoči. Širne
planjave okoli Rogle so postale poligon, kamor so zavezniška letala spuščala orožje, strelivo,
eksploziv, obleke, sredstva za zveze, obutev, zdravila, hrano in še marsikaj, kar so partizani
na Štajerskem zelo potrebovali. Ta pomoč je bila za štajerske partizane zelo dragocena, kajti
povečala jim je bojno sposobnost in udarno moč ter nenazadnje tudi dvignila moralo in
samozavest (Marolt 1993: 74–75).
Po podatkih iz IV. operativne cone so partizanske enote od junija do vključno
decembra 1944 od zaveznikov dobile 1598 pušk, 151 mitraljezov, 357 brzostrelk, 9 težkih in
8 lahkih minometov, 25 angleških piatov, 14 protitankovskih pušk z 2005 naboji, 141 pištol,
2.988 ročnih bomb, 64.8391 kosov streliva, 42.777 nabojev za brzostrelke, 978 min ter 20.160
kg eksploziva (Žganjar 2002: 75). Konec jeseni in na začetku zime 1944/1945 je zavezniška
pomoč skoraj presahnila, vzrok za to pa je bila ameriška Mc Dowellova misija v
Mihajlovićevem štabu, zaradi česar se je poostril nadzor nad zavezniškimi misijami,
zaveznike pa je vznemiril tudi nenadni Titov odhod v Moskvo. Poleg tega je bila v polnem
razmahu nemška ofenziva, v kateri je okupator 11. decembra že zasedel Mozirje, Rečico,
Ljubno, Gornji Grad in Novo Štifto, zaradi česar je bilo spuščanje pošiljk zelo oteženo. Stanje
63
je poslabševalo še vreme, pogoste slabe zveze, neizkušenost mož, nenehno menjavanje
razpoznavnih znakov idr. (Žganjar 2002: 80, 83).
Tako so bili v zimi 1944/1945 partizani velikokrat prepuščeni lastni iznajdljivosti.
Veliko orožja so si priborili v boju z Nemci in domobranci ali kako drugače. Redki, a med
partizani zelo cenjeni so bili nemški puškomitraljezi MG 42, polavtomatske puške Gew. 41 in
Gew. 43, jurišne puške MP 44 in padalske puške FG 42. Med zaplenjenim orožjem so bile
tudi francoske puške MAS 36, francoski puškomitraljez Chatellerault Mel 24/29 in nemški
puškomitraljez Knorr-Bremse MG 35. Partizani so bili oboroženi tudi z nemškimi
brzostrelkami MP 35 in MP 41, italijanskimi brzostrelkami Baretta mod. 1938/42 in TZ 45, z
madžarskimi Kiraly 3M in 43M ter francoskimi MAS Mle 38. Zelo iskane so bile tudi nemške
brzostrelke MP 40 (Martinčič 1990: 13).
Težave zaradi pomanjkanja orožja je imela tudi Zidanškova brigada, kajti ob uspešni
mobilizaciji je bil pritok novincev velik, orožja pa ni bilo dovolj. Brigada je morala zato
večino novincev pošiljati na Dolenjsko, s čimer je bil onemogočen nadaljnji razvoj brigade.
Lepši časi za brigado so se začeli maja 1945, ko je med vdorom v nemško postojanko na
Vranskem zaplenila toliko orožja in opreme, da je skoraj popolnoma zadovoljila potrebe
borcev. Z orožjem in opremo, pridobljenima v akciji v Ponovičah, je oborožila tudi nove
borce. V številnih drugih akcija si je brigada pridobila še dodatne količine orožja in vojaške
opreme (Žnidarič 2004: 17, 29).
Eno od rekvizicij so partizani izvedli tudi julija v nemški postojanki pri Lipoglavu. V
postojanko so najprej vrgli ročno bombo, ker pa to ni zadostovalo za sovražnikovo predajo, so
jo minirali ter nato vanjo vdrli. Orožniki so bili tedaj brez moči in so se vdali. Partizani so
takrat zaplenili 2 brzostrelki, 6 pušk, 24 ročnih bomb, 500 nabojev, nekaj oblačil in druge
vojaške opreme. Delo so dobro opravili (Marolt 1993: 66–67).
Partizanski orožarji so bili najbolj ponosni na partop, ki so ga izdelali poleti 1944 in ki
je bil učinkovito orožje za napade na utrjene postojanke. Prav tako poleti 1944 so v Selu pri
Žireh izdelali lastno brzostrelko Barti (Martinčič 1990: 13).
Intendantura štaba IV. operativne cone si je zelo prizadevala, da bi sama ali preko
gospodarskih komisij dobro oskrbovala enote z obleko, obutvijo in drugimi potrebščinami.
Pri tem je bila zelo uspešna in iznajdljiva (Stiplovšek 1971: 743). Zadnji dve leti vojne so se
borci z obleko in obutvijo oskrbovali v partizanskih krojaških, čevljarskih in drugih
delavnicah, pomembna pa je bila tudi zavezniška pomoč. Po italijanski kapitulaciji se je dotok
italijanskih vojaških uniform ter čevljev zelo povečal, tudi v pokrajine, ki so bile pod nemško
okupacijo. Kljub temu pa so med štajerskimi partizani takrat še vedno prevladovala raznolika
64
civilna oblačila, ki so se prepletala z uniformami nemških zalednih enot. Veliko Slovencev, ki
bi morali služiti v nemški vojski, je pobegnilo k partizanom, zato se je povečalo število
vermahtovih uniform. Veliko so k enotnemu videzu partizanov pripomogle angleške uniforme
»battle dress«, ko so prihajale v Slovenijo z zavezniško pomočjo v drugo polovici leta 1944.
Ta uniforme so bile kakijeve barve, sestavljene iz do pasu segajoče bluze, hlač s spredaj
našitim žepom ter plašča. Z bluzami partizani niso bili najbolj zadovoljni, ker so jim bile
prekratke, zato so jih podaljševali (Martinčič 1990: 46–47).
Po kapitulaciji Italije so razmere na osvobojenem ozemlju omogočile ustanavljanje
različnih partizanskih delavnic. Tako so krojaške, šiviljske in čevljarske delavnice izdelovale
partizanske uniforme, ki so nekoliko posnemale uniforme španske republikanske vojske.
Sestavljene so bile iz suknjiča s širokim ovratnikom in štirimi našitimi žepi, jahalnih hlač,
škornjev ter titovke. Vendar si je uniforme lahko privoščil le vodstveni kader, kar je kazalo na
vse večje razslojevanje med partizani. Borcem so bile bolj dostopne srajce, nogavice, perilo in
obutev (Žganjar 2002: 47).
Tudi intendantura IV. operativne cone je imela svoje krojaške in čevljarske delavnice
ter druge sodelavce za oskrbo. Ta se je še izboljšala po osvoboditvi Zgornje Savinjske doline,
saj so svoje delavnice so lahko organizirale tudi zaledne vojaške oblasti (Stiplovšek 1971:
744).
Obutve in obleke pa je kljub zavezniški pomoči, lastnim delavnicam ter vojnim
zaplembam primanjkovalo. V zimi 1944/1945 so bili nekateri partizani še vedno skromno
oblečeni. Edini popolnoma enotno oblečeni slovenski partizani so bili borci prekomorskih
brigad, ko so leta 1945 prišli v Slovenijo. Njih so v celoti oblekli in opremili zavezniki
(Martinčič 1990: 47).
Glavni štab NOV in POS je šele februarja 1945 izdal prvi uradni predpis o
partizanskih uniformah. Predpisana sta bila dva tipa uniform: tip A je bil sestavljen iz dolge
bluze, jahalnih ali dolgih hlač, plašča, škornjev ali čevljev in visokih gamaš; tip B ali
»zavezniški tip« pa so sestavljali bluza, hlače, plašč, gamaše in čevlji. Hkrati je ta odlok
prepovedal nositi drugo obleko. A v stvarnosti, na terenu, je bilo drugače. To je bil namreč
čas, ko je bila partizanska obleka najbolj raznovrstna. Največ so borci nosili zaplenjene
nemške, dobljene angleške in lastne partizanske uniforme, nekoliko manj italijanske in
domobranske uniforme ter civilne obleke (Martinčič 1990: 47–48).
Poleg obleke je bila partizanom potrebna tudi druga oprema. Veliko so je dobivali od
zavezniških sil, zaplenili sovražniku ali pridelali v partizanskih delavnicah. Prvi pasovi in
oprtnice z eno ali dvema nabojnicama, ki so jih uporabljali, so bili še iz starojugoslovanske
65
vojske, kasneje so različne zaplenili Italijanom. Nemcem so zaplenili pasove z dvema
nabojnicama, šestimi manjšimi nabojnicami in z zaponko na pasu z nemškim orlom. Ta
nemška oprema je bila usnjena, medtem ko so bili angleški pasovi in široke oprtnice z dvema
velikima nabojnicama platneni. Pasove in zaponke ter druge jermene so izdelovali tudi v
partizanskih sedlarskih delavnicah (Martinčič 1990: 48).
Opozoriti velja tudi na nahrbtnike, v katerih so partizani prenašali skoraj vse, kar so
premogli: rezervna oblačila, jedilni pribor, hrano, odejo, šotorsko krilo in strelivo. Na začetku
so nosili platnene planinske nahrbtnike, pozneje pa zaplenjene italijanske in nemške, ki so bili
prekriti z govejo dlako in zato tudi najbolj cenjeni. Poleg nahrbtnikov so nosili s sabo
platnene in usnjene torbe, v katerih so imeli časopise, dokumente, zemljevide, knjige, pisalni
pribor in ostalo (Martinčič 1990: 48).
Vsekakor so v partizanskem življenju imele velik pomen odeje, s katerimi so se borci
pokrivali v hladnejših obdobjih, uporabljali pa so jih tudi kot dodatno oblačilo. Najraje so
imeli zavezniške, ki so bile kakovostnejše od italijanskih in nemških.
Med ostalo opremo so spadali čutarice, menažke, žlice, noži, baterije, vžigalniki,
daljnogledi in kompasi (Martinčič 1990: 48–49).
Partizanska oprema je bila v letih 1944-1945 zelo raznolika, veliko bolj kot na začetku
vojne, k čemur so pripomogli predvsem različni oskrbovalni viri, partizanske delavnice,
zavezniška pomoč in lasten vojni plen.
66
Tabela 4.3: Orožje partizanov leta 1944 in 1945
PUŠKE BRZO-STRELKE
MITRALJEZI IN PROTITANKOV-SKE PUŠKE
REVOLVERJI PUŠKOMITRALJEZI
Lee- Enfield No 1
Mark III
Springfield M
1903
Bren
PzB 39
Webly Mark 4
Lee- Enfield No 3
Mark I
PPŠ 41, PPS 43 Vickers Einfield No 2
Mark 1
Lee- Enfield No a
Mark 1
MP 35, MP 41,
MP40
DŠK 38
S 18/1000
Smith and
Wesson M 1905
Springfield M
1903
Sten Mark 2 Browning M3 PIŠTOLE
MAS 36 Sten Mark 3 Knorr-Bemse MG 35 Colt
Gew. 41 Baretta mod.
1938/42
Chatellerault Mel 24/29 Boys Mark 1 Browning M 1911
A1
Gew. 43 TZ 45 MG 42 Llama
MP 44 Kiraly 3M, 43M PTRD M 1941 ROČNE
BOMBE
Vir: prirejeno po Martinčič 1990: 12–13.
4.5.4 Mobilizacija
Spomladi 1944, natančneje aprila, je poverjeništvo IO OF za Štajersko sprožilo veliko
kampanjo za mobilizacijo. Na Štajerskem je bilo 14 okrožij, treba pa je bilo vzpostaviti stike s
Ptujem, Ljutomerom in Mariborom. Sredi maja so bili že v skoraj vseh okrožjih vzpostavljeni
okrožni odbori OF, nad ostalo organizacijsko mrežo na terenu pa poverjeništvo še ni imelo
pregleda. Na Štajerskem je bilo treba takrat izpolniti dve najpomembnejši nalogi -
mobilizacijo s pravočasno vključitvijo mobilizirancev v NOV in razširitev organizacije na
območja, kjer še ni delovala (takrat dve tretjini Štajerske). Že 27. aprila je bila ukazana
mobilizacija vseh vojnih obveznikov, skrivačev in dezerterjev, s tema pa pospešitev razkroja
okupatorjevih vrst (Mikuž 1970: 235, 239).
Mobilizacija je bila za partizanske enote obremenjujoča, ker so zaradi zaščite družin
novih borcev ponje morale hoditi posebne patrulje, ki so delovale pod vodstvom terenskih
67
aktivistov. Pod njihovim okriljem so bili organizirani tudi pobegi v NOV iz nemške državne
službe in vojske. Od 27. aprila do 15. junija 1944 je v 4. operativno cono prišlo 2.314 novih
borcev, od katerih so jih 1.214 poslali v 7. korpus. Glavni štab NOV in POS je namreč menil,
da je uspešna mobilizacija novih borcev na Štajerskem ključnega pomena za nadaljnji razvoj
narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, kajti tukaj so bile rezerve največje. Zaradi tega so
tudi večje količine opreme, ki je prihajala z zavezniško pomočjo, usmerili v 4. operativno
cono (Klanjšček 1989: 237).
Z mobilizacijo novih borcev so partizanske enote nadomeščale izgube, popolnjevale
svoje vrste, krepile svojo številčno moč in s tem tudi bojno sposobnost. Obenem pa
partizanska mobilizacija imela še en pomemben učinek: močno je omejila, jeseni 1944 pa
Nemcem skoraj povsem izničila možnosti, da bi še naprej neovirano klicali, silili in
sprejemali štajerske ljudi v svoje oborožene sile. Zanimiv je podatek, da je partizanska
mobilizacija v šaleško-mislinjskem okrožju do avgusta 1944 zajela 60 % ljudi, ki so jih
Nemci hoteli proti mednarodnemu vojnemu pravu sprejeti v svoje vojaške vrste. Kasneje se je
ta odstotek še povečal, konec leta pa je nemška mobilizacija popolnoma prenehala. Podobno
je bilo tudi v drugih krajih, zlasti v zahodnem delu Štajerske. Vedno bolj se je večalo število
tistih, ki so se namesto v nemško raje vključili v partizansko vojsko. Žal pa so bile hudo
preganjane družine partizanov. Pritisk nanje so skušali omiliti tako, da so mobilizacijo
prikazali kot prisilno. Partizanska mobilizacija je poleg tistih, ki so bili doma in so dobivali
pozive v nemško vojsko, zajela tudi tiste, ki so bili v nemško vojsko vpoklicani v letih 1942
in 1943 ter so prišli domov na dopust, vrniti pa se niso želeli. Slednji so zagrabili priložnost
ter se priključili domači, slovenski partizanski vojski (Marolt 1993: 44–45).
Slovenci so vedno bolj uhajali v gozdove, da bi se pridružili partizanski vojski, kar pa
ni bilo lahko. Uporabiti je bilo treba številne zvijače in se s partizani dogovoriti, da so odhod
novinca prikazali kot prisilno mobilizacijo. Na podeželju je bilo nekoliko lažje, iz mest pa je
bilo težje zbežati. Treba je bilo ponarediti prepustnice in izvesti še druge postopke (Ostrovška
1968: 38–39).
Od aprila do novembra 1944 je narodnoosvobodilno gibanje na Slovenskem tudi na
Štajerskem najbolj razmahnilo. Enotam 4. operativne cone je od maja do srede oktobra uspelo
na novo mobilizirati 13.886 borcev, od katerih so jih kar 8.571 poslali preko Save v druge
predele Slovenije, predvsem na Dolenjsko in Notranjsko, kar je močno okrepilo 7. korpus.
Obenem pa je bil to razlog, da na Štajerskem ni prišlo do ustanovitve nove divizije in korpusa,
kar bi precej spremenilo razmerje sil med okupatorjem in partizanskimi enotami (Internet 1).
68
Na Štajerskem, zlasti v Slovenskih goricah, je pomembno mobilizacijsko vlogo
opravil Lackov odred. Velika akcija za popolno mobilizacijo se je pričela že jeseni 1944 in je
imela močan politični pridih, seveda pa je morala upoštevati zmožnosti vojaških enot za
sprejem novincev. Konec decembra 1944 in na začetku januarja 1945 so člani pokrajinskega
odbora za Štajersko ugotovili, da mobilizacija sicer dobro poteka, da pa je ena izmed glavnih
ovir skrivaštvo pred partizansko in nemško mobilizacijo ter strah pred okupatorjevimi ukrepi.
Partizanski odredi naj bi se menda novincev tudi branili, ker da zanje ni bilo orožja in hrane.
Precejšnjo oviro je predstavljala tudi oddaljenost od večjih partizanskih enot. Lackov
odred je sicer redno pošiljal patrulje po novince, a pri odhodu novincev v partizanske enote je
prihajalo do številnih težav. Aktivisti OF so včasih morali dolgo skrbeti za skupine novincev
in jih skrivati po posameznih partizanskih domačijah. Ugotovimo lahko, da partizanska
mobilizacija v Slovenskih goricah ni bila povsem uspešna, ker ni bilo mogoče izkoristiti vseh
možnosti za vključevanje novih borcev v partizanske vrste (Ževart 1988: 437–450).
Ne gre zanemarjati tudi dejstva, da je uspešna mobilizacija na Štajerskem pripomogla
k začetku razpadanja vermanšafta, kar je hkrati ugodno vplivalo na partizansko vojskovanje
(Fajdiga 1975: 249).
V letih 1944 in 1945 se je partizanska vojska na Štajerskem močno razmahnila. Enote
so izvajale široko mobilizacijo in sprejemale nove člane. Nemci niso imeli več možnosti, da
bi neomejeno vpoklicevali ljudi v svojo vojsko, kajti večinoma so že odšli v partizane. A
vključevanje novih borcev je bilo za partizanske enote lahko tudi zelo naporno, kajti patrulje
so motale hoditi ponje v doline in vasi, kar je bilo z varnostnega vidika tvegano.
Tudi prehrana štajerskih partizanskih enot se je v tem času izboljšala. Hrano so
dobivali pri gospodarskih komisijah in pri posameznikih, katerim so morali izdati potrdila ali
jim prejeta živila plačati. Še vedno so partizani tudi sami izvajali oskrbovalne akcije, kajti
zmeraj ni bilo mogoče priti do gospodarskih komisij.
Italijanska okupacija je odprla vrata za dobavo italijanskega orožja in obleke, prav
tako pa so veliko opreme partizanom priskrbeli zavezniki. Delovati so začele tudi različne
delavnice, krojaške, čevljarske idr., ki so izdelovale opremo za partizane. To je bil čas, ko je
življenje partizanov postalo nekoliko lažje, nikakor pa ne lahko.
69
Skica 4.3: Organizacijska shema intendantske službe poveljstev in ustanov NOB na začetku
leta 1945
Vir: prirejeno po Vojna enciklopedija 3 1972: 610.
EKONOMSKA RAZDELITEV
GLAVNEGA ŠTABA
ODSEK PREHRANE
ODSEK ODVEČNE OPREME
ODSEK VOZNE OPREME
INTENDANTSKE ENOTE IN
USTANOVE
USTANOVE: SKLADIŠČA, DELAVNICE, PEKARNE, MESNICE, ŽIVINOREJCI
USTANOVE: SKLADIŠČA, DELAVNICE, PEKARNE,
MESNICE
USTANOVE: DELAVNICE, PRALNICE, KUHINJA…
EKONOMSKI ODSEK VOJNE OBLASTI
EKONOMSKA POVELJNIŠKA
PODROČJA IN MESTA
GOSPODARSKI UPRAVNI URAD ZA ŠOLE IN BOLNICE
TRANSPORTNE IN POMOŽNE
ENOTE
TRANSPORTNE IN POMOŽNE
ENOTE
TRANSPORTNE IN POMOŽNE
ENOTE
70
5. SKLEP
V začetnem delu sklepa bom najprej verificirala hipoteze, ki sem jih postavila v uvodu
naloge.
1. Partizanska intendantska služba na Štajerskem je zadovoljevala potrebe partizanov
na tem območju.
Te hipoteze ne morem v celoti potrditi, kakor je tudi ne morem povsem ovreči.
Partizanska intendantska služba na Štajerskem namreč ni zadovoljevala potreb tukajšnjih
partizanov vesa čas narodnoosvobodilnega boja. Predvsem na začetku ljudskega odpora, v
letih 1941 in 1942, ko je bila intendantska služba v partizanskih enotah šele v zametkih
oziroma jo nekatere enote sploh niso imele, ni mogla zadovoljiti potreb partizanov. Takrat so
bili borci v veliki meri odvisni od lastne iznajdljivosti in organiziranega političnega zaledja.
Tudi v kasnejših letih je bila njihova oskrba močno odvisna od lastne iznajdljivosti in pomoči
iz dolin, le da so v enotah že delovale intendantske službe in je bila njihova oskrba s tem lažja
in boljša. Zaključim lahko, da intendantska služba v prvih letih vojne ni zadovoljevala potreb
partizanov na tem območju, jih je pa v zadnjih dveh letih odpora.
2. Razvoj in organizacija intendantske službe sta bila odvisna zgolj od partizanskega
vodstva in zalednih političnih organizacij.
Tudi te hipoteze ne morem potrditi. Res imajo velike zasluge za ustanovitev
intendantskih služb in njihovo delovanje partizanski poveljniki, vodstva partizanskih enot in
zaledne politične organizacije, ki so po najboljših močeh podpirale borce tako materialno kot
moralno. A k razvoju partizanske intendantske službe so pripomogli tudi borci sami ter
osveščeni ljudje, ki so se zavedali, da jih partizani in z njimi slovenski narod potrebuje. To je
bil njihov odziv na novo nastali položaj, ko so se partizanske enote številčno krepile in so s
tem naraščale tudi potrebe po hrani, obleki in ostalih potrebščinah. K razvoju intendantske
službe pa je nekoliko prispeval tudi sam potek vojnih dogodkov, saj je ustvaril okoliščine, ki
so narekovale ustanovitev intendantske službe, čeprav so bile razmere na tem območju zelo
težavne.
71
3. Partizanska intendantska služba se je dobro razvila komaj v zadnjih letih vojne.
To hipotezo lahko potrdim. Partizanske enote na Štajerskem so se razvijale počasi,
postopoma, veliko počasneje kot v nekaterih drugih slovenskih pokrajinah. Doživele so
številne poraze, veliko partizanskih skupin je bilo uničenih, veliko jih je razpadlo zaradi
okupatorjevega nasilja, ki ga je ta izvajal nad simpatizerji partizanskega gibanja in nad
partizani samimi. Šele v zadnjih dveh letih vojne se je partizansko odporniško gibanje na
Štajerskem razmahnilo, vanj se je vključilo veliko novih borcev in aktivistov, tako da so se
tudi intendantske službe dodobra razvile ter učinkoviteje delovale. Hrano so partizani dobivali
pri gospodarskih komisijah, orožje večinoma od zaveznikov in z zaplembo pri okupatorjih,
delovati so začele tudi različne partizanske oskrbne delavnice.
Ob koncu diplomske naloge lahko zapišem, da na Štajerskem razmere za obstoj in
razvoj partizanstva niso bile ugodne, kar je vplivalo tudi na nastanek in delo intendantskih
služb. V prvih dveh letih vojne so bili partizani pri oskrbi prepuščeni sami sebi. Takrat so to
breme še zmogli, kajti njihove skupine so bile manjše. Kasneje, ko se je partizanskemu
odporniškemu gibanju pridružilo veliko število novih borcev, je potreba po intendantski
službi postala očitna. S pomočjo aktivistov in zalednih organizacij se je tudi lahko razvila. Po
kapitulaciji Italije se je položaj nekoliko izboljšal, saj je iz zahodne Slovenije začelo pritekati
več pomoči. Hkrati so k razmahu partizanstva na Štajerskem pripomogli tudi zavezniki.
Lahko zapišem, da intendantski službi na Štajerskem strokovna literatura in drugi viri ne
namenjajo posebne pozornosti, čeprav brez primerne oskrbe partizanske enote ne bi mogle
delovati. Zaradi tega je treba marsikatero informacijo razbrati med vrsticami. Da bi lahko
razumeli nastanek in delovanje partizanske intendantske službe na Štajerskem, je potrebno
poznati in razumeti razplet vojnih dogodkov in delovanja posameznih partizanskih enot na
Štajerskem med NOB.
72
6. SEZNAM LITERATURE IN INTERNETNIH VIROV
6.1 LITERATURA
1. Blumenwitz, Dieter (2005): Okupacija in revolucija v Sloveniji: (1941-1946).
Celovec: Mohorjeva.
2. Borak, Neven, Jasna Fischer, Zdenko Čepič, Vida Deželak–Barič, Ervin Dolenc, Tone
Ferenc, Aleš Gabrič, Jure Gašparič, Bojan Godeša, Damijan Guštin, Milica Kacin–
Wohinz, France Kresal, Žarko Lazarević, Boris Mlakar, Andrej Pančur, Jurij
Perovšek, Andrej Studen, Mojca Šorn, Tadeja Tominšek Rihtar, Nevenka Troha, Anka
Vidovič–Miklavčič in Peter Vodopivec (2005): Slovenska novejša zgodovina 1.
Ljubljana: Mladinska knjiga.
3. Enciklopedija druge svetovne vojne 1939-1945 1982. Ljubljana: Založba Borec.
4. Fajdiga, Mirko (1975): Zidanškova brigada. Ljubljana: Partizanska knjiga.
5. Fajdiga, Mirko (1985): Pohorski partizani 1943: Od padca Pohorskega bataljona do
ustanovitve Zidanškove – Pohorske brigade. Maribor: Založba Obzorja Maribor.
6. Ferenc, Tone (1997): Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941-1945. Ljubljana:
Modrijan.
7. Ferenc, Tone (1985): Ljudska oblast na slovenskem 1941-1945. Ljubljana: Založba
Borec.
8. Ferlež, Ivan (1972): Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941 – 1942.
Ljubljana: Partizanska knjiga.
9. Filipič, France (1963): Pohorski bataljon. Ljubljana: Zavod Borec.
10. Filipič, France (1965): Prvi pohorski partizani. Maribor: Založba Obzorja Maribor.
11. Gorjan, Božidar (2003): Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45:
operacija Avstrija. Koper: Založba LIPA Koper.
12. Griesser-Pečar, Tamara (2004): Razdvojeni narod: Slovenija 1941-1945. Ljubljana:
Mladinska knjiga.
13. Hribar, Spomenka (1991): Dolomitska izjava. Ljubljana: Nova revija.
14. Kladnik, Tomaž (2006): Slovenska partizanska in domobranska vojska: od ustanovitve
do konca 2. svetovne vojne. Ljubljana: Defensor.
15. Kavčič, Vladimir (1980): Mladost v boju. Ljubljana: Klub za ohranjanje partizanskih
izročil.
73
16. Klanjšček, Zdravko (1989): Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941 – 1945 na
Slovenskem. Ljubljana: Partizanska knjiga.
17. Kveder, Dušan (1975): O osvobodilni vojni. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
18. Lajovic, Dušan (2003): Med svobodo in rdečo zvezdo. Ljubljana: Nova obzorja.
19. Lešnik, Doroteja (1995): Rdeče in črno: Slovensko partizanstvo in domobranstvo.
Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
20. Marolt, Jože (1993): Šercerjeva brigada na Štajerskem. Maribor: Založba Obzorja
Maribor.
21. Martinčič, Vanja (1990): Slovenski partizan: orožje, obleka in oprema slovenskih
partizanov. Ljubljana: Muzej ljudske revolucije Slovenije.
22. Mikuž, Metod (1960): Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji. Prva
knjiga. Ljubljana: Cankarjeva založba.
23. Mikuž, Metod (1961): Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji.
Druga knjiga. Ljubljana: Cankarjeva založba.
24. Mikuž, Metod (1970): Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja. Ljubljana:
Prešernova družba.
25. Ostrovška, Milica (1963): Klub vsemu odpor. Prva knjiga. Maribor: Založba Obzorja.
26. Ostrovška, Milica (1968): Kljub vsemu odpor. Tretja knjiga. Maribor: Založba
Obzorja.
27. Penič, Lojze (1984): Partizansko Pohorje: kratek oris narodnoosvobodilnega boja na
Pohorju. Maribor: Muzej narodne osvoboditve.
28. Penič, Lojze (1999): Severovzhodna Slovenija v bojih za svobodo. Ljubljana: Glavni
odbor ZZB NOB Slovenije.
29. Pirjevec, Jože (1995): Jugoslavija 1918-1992. Koper: Založba Lipa.
30. Pleterski, Janko (1986): Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana: ČZDO
KOMUNIST DZS.
31. Prunk, Janko (1998): Kratka zgodovina Slovenije. Ljubljana: Založba Grad.
32. Sajovic, Bogdan (2006): Od male Srbije do velike Jugoslavije. Ljubljana: Karantanija.
33. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga knjiga. 1975. Ljubljana: DZS.
34. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Tretja knjiga. 1979. Ljubljana: DZS.
35. Stanovnik, Janez, Slavko Grčar in Hardvik Pirnovar ur. (2007): Narodnoosvobodilni
boj v slovenskem narodovem spominu. Ljubljana: GO ZZB NOB Slovenije.
36. Stiplovšek, Miroslav (1971): Šlandrova brigada. Maribor: Založba Obzorja Maribor.
Ljubljana: Partizanska knjiga.
74
37. Veliki slovar tujk 2006. Ljubljana: Cankarjeva založba.
38. Vladimir, Prebilič (2006): Vojaška logistika. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
39. Vode, Angela (2004): Skriti spomin. Ljubljana: Nova revija.
40. Vojna enciklopedija 3 1972. Beograd: Vojnoizdavački zavod.
41. Vojna enciklopedija 5 1973. Beograd: Vojnoizdavački zavod.
42. Vojni leksikon 1981. Beograd: Vojnoizdavački zavod.
43. Zakonjšek, Rado (1980): Štajerska 1941. Ljubljana: Založba Borec.
44. Ževart, Milan (1988): Lackov odred. Maribor: Založba Obzorja.
45. Žganjar, Matija (2002): Slovenski partizani in zavezniki. Ljubljana: Društvo prijateljev
Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.
46. Žnidarič, Marjan (2004): Zidanškova brigada. Maribor: Muzej narodne osvoboditve.
6.2 INTERNETNI VIRI
1. Internet 1: Žnidarič, Marjan (2007): Na poti v svobodo, Slovenske partizanske enote v
severovzhodni Sloveniji 1941 – 1945. Dostopno na http://www.muzejno-
mb.si/svobodaslo.htm (1. februar 2007).
2. Internet 2: Penič, Lojze (2007): Partizansko Pohorje, Kratek oris
narodnoosvobodilnega boja na Pohorju. Dostopno na http://www:muzejno-
mb.si/partizanslo.htm#POHORSKI%20BATALJON (2. januar 2007).
3. Internet 3: Hervardi.com (2007): Poslednji boj Pohorskega bataljona. Dostopno na
http://www.hervardi.com/pohorski.php (7. julij 2007).
4. Internet 4: Wikipedia.org (2007): Pohorski bataljon. Dostopno na
http://sl.wikipedia.org/wiki/Pohorski_bataljon ( 7. julij 2007).
5. Internet 5: Arnes.si (2003): Spomin na Pohorski bataljon. Dostopno na
http://www2.arnes.si/~ljgozzb1/pohorbat.htm ( 7. julij 2007).
6. Internet 6: F. Krajnc, Marijan (2007): Obveščevalno-varnostna zaščita pohoda 14.
divizije NOV in PO Slovenije na Štajersko. Dostopno na
http://209.85.129.104/search?q=cache:lx7NVqBsD9QJ:users.volja.net/marijankr/obve
scevalna-stajerska.doc+IV+operativna+cona&hl=sl&gl=si&ct=clnk&cd=5 (1. februar
2007).
7. Internet 7: Bečirhodžić, Alen, Teja Drole, Maruša Troha (2008): 2. svetovna vojna.
Dostopno na
75
http://marijana.ledina.org/projekti/matura_pred_maturo/slike/slovenija.jpg (15. januar
2008).
8. Internet 8: Wikipedia.org (2008): Narodnoosvobodilni boj na Štajerskem. Dostopno
na http://sl.wikipedia.org/wiki/Narodnoosvobodilni_boj_na_%C5%A0tajerskem (10.
januar 2008).
9. Internet 9: Wikipedia.org (2007): Štajerska domovinska zveza. Dostopno na
http://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0tajerska_domovinska_zveza (10. januar 2008).
10. Internet 10: Wikipedia.org (2006): Komunistična partija Jugoslavije. Dostopno na
http://sl.wikipedia.org/wiki/Komunisti%C4%8Dna_partija_Jugoslavije (10. januar
2008).
11. Internet 11: Wikipedia.org (2008): Komunistična partija Slovenije. Dostopno na
http://sl.wikipedia.org/wiki/Komunisti%C4%8Dna_partija_Slovenije (10. januar
2008).
12. Internet 12: Wikipedia.org (2007): Osvobodilna fronta. Dostopno na
http://sl.wikipedia.org/wiki/Osvobodilna_fronta (10. januar 2008).
13. Internet 13: Wikipedia.org (2007): Hierarhija Osvobodilne fronte. Dostopno na
http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:HierarhijaOsvobodilneFronte.jpg (10. januar 2008).
14. Internet 14: Wikipedia.org (2008): Zveza komunistične mladine Jugoslavije. Dostopno
na http://sl.wikipedia.org/wiki/SKOJ (1. februar 2008).
15. Internet 15: Wikipedia.org (2007): Zveza komunistične mladine Slovenije. Dostopno
na http://sl.wikipedia.org/wiki/Zveza_komunisti%C4%8Dne_mladine_Slovenije (1.
februar 2008).
16. Internet 16: Wikipedia.org (2008): Narodnoosvobodilni boj. Dostopno na
http://sl.wikipedia.org/wiki/NOB (2. februar 2008).
![Predstavitev ključnih kadrov: VODENJE,UPRAVLJANJE,kadrovanje.com/uploads/kragelj/public/document/47... · postavitev sistema kakovosti - pridobitev ocene s strani [tuje podjetje]](https://img.pdfslide.net/doc/110x75/5e5c4ba96a73106e4e2f51c1/predstavitev-kljunih-kadrov-vodenjeupravljanje-postavitev-sistema-kakovosti.jpg)
