UNIVERZA V MARIBORU - COREskozi štiri desetletja. Analiza zajema vsebinsko-stilne ter oblikovne vidike. Pokazalo se je, da so najbolj opazne razlike med verzijami pesmi v reviji Dom

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

DIPLOMSKO DELO

MARIJA FILEJ

Maribor, 2013

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

Diplomsko delo

BEVKOVE PESMI MED REVIALNO OBJAVO,

SAMOSTOJNO PESNIŠKO ZBIRKO IN IZBRANIMI SPISI

Graduation thesis

BEVK’S POEMS IN PERIODICALS, INDEPENDENT

COLLECTION OF POEMS AND SELECTED WRITINGS

Mentorica: doc. dr. Urška Perenič Kandidatka: Marija Filej

Maribor, 2013

Lektorica:

Boţena Volf, prof. slovenskega jezika

Prevajalka:

Maja Podgorelec, prof. angleškega in nemškega jezika

»Ţivljenje je največ, kar lahko nekomu podariš«.

Špeli, hčerki, ki se je v tem času rodila.

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Urški Perenič, za vso strokovno pomoč, potrpežljivost in

vzpodbudo ter usmerjanje pri nastajanju diplomskega dela.

Iskrena zahvala gre staršema in celotni moji družini za vso podporo.

Zahvaljujem se Boži za vse urice, ki sva jih preživeli skupaj, in pa tebi Tanja, hvala za polno

mero pozitivne volje.

Posebna zahvala pa gre tebi, Miloš, za vso ljubezen, pomoč, podporo in neizmerno

potrpežljivost.

IZJAVA

Podpisana Marija Filej, rojena 18. 12. 1982, študentka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, smer angleški in slovenski jezik s knjiţevnostma, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Bevkove pesmi med revialno objavo, samostojno pesniško zbirko in Izbranimi spisi

pri mentorici doc. dr. Urški Perenič, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

Maribor, 2013

________________

(podpis študentke)

POVZETEK

Diplomsko delo se osredotoča na Bevkovo pesništvo. Gre za pesmi, ki so izhajale v reviji

Dom in svet med letoma1910 in 1920 in ki so leta 1921 izšle v samostojni pesniški zbirki z

naslovom Pesmi. V petdesetih letih 20. stoletja pa so Bevkove pesmi izšle še v Izbranih

spisih, v katerih so poleg pesmi iz pesniške zbirke Pesmi še krajši prozni sestavki, zamejeni z

letnicama 1911 in 1927. Iz primerjave različnih objav del v samostojni pesniški zbirki Pesmi

in v kritični izdaji v Izbranih spisih je moč opaziti, da je Bevk po preteku tridesetih let,

kolikor je razlike med obema objavama, nekatere svoje pesmi popravljal in spreminjal. Če pa

vzamemo v pregled še pesmi iz zbirke Pesmi, ki so pred knjiţno izdajo izhajale v reviji Dom

in svet, opazimo, da je Bevk nekatere pesmi modificiral celo dvakrat. Nekatere pesmi imajo

tako tri različice: revialno, tisto iz pesniške zbirke in tretjo v Izbranih spisih.

V prvem delu naloge je predstavljen France Bevk kot pesnik in pisatelj. Na začetku je na

kratko povzeto njegovo pesništvo, in sicer prve objave. Temu sledi kratka predstavitev

samostojne pesniške zbirke Pesmi in odzivi literarnih kritikov na izdajo ter predstavitev prve

knjige Izbranih spisov, kjer so Bevkove pesmi še zadnjič izdane.

V drugem je sistematičen prikaz vseh pesmi, kjer primerjam Bevkove pesmi iz revije,

samostojne zbirke in Izbranih spisov. Tako skušam spremljati razvoj Bevkovega pesništva

skozi štiri desetletja. Analiza zajema vsebinsko-stilne ter oblikovne vidike. Pokazalo se je, da

so najbolj opazne razlike med verzijami pesmi v reviji Dom in svet ter pesniški zbirki Pesmi,

medtem ko modifikacije v Izbranih spisih niso več tako izrazite in so bolj jezikovne oz. stilne

narave, ki v večini primerov ne vplivajo na vsebino. Ob vsem tem se postavlja vprašanje, ali

je na spremembe morda vplivala (avto)cenzura, ali je imel morda pri spremembah kaj besede

urednik spisov, ali pa bi nanje lahko vplivala celo kritika. Na podlagi obstoječega gradiva je

na zastavljena vprašanja mogoče samo delno odgovoriti.

KLJUČNE BESEDE: France Bevk, Dom in svet, Pesmi, Izbrani spisi

ABSTRACT

This diploma researches France Bevk's poetry. The main aim are poems, which were

published in periodical Dom in svet between 1910 and 1920 and were published in the

collection of poems Pesmi in 1921. In 1950s, Bevk’s poetry was also published in Izbrani

spisi (Selected Writings), which also included short prose, written between 1911 and 1927.

Comparing different publications (Dom in svet, Pesmi, Izbrani spisi) over the course of thirty

years, we notice changes and corrections made in poems. If we take into examination poems

from the collection Pesmi, which were before the book publication published in periodical

Dom in svet, we can conclude that some poems have been changed not only once but twice:

the first version is in periodical, the second in the collection of poems and the third in Izbrani

spisi.

In the first part I have presented France Bevk as a poet and a writer with a brief summary of

his early poetry publications. This is followed by a short presentation of the poetry collection

Pesmi and its reviews, later follows the presentation of the first book of Izbrani spisi.

In the second part the work focuses on a systematic presentation of poems. In order to present

development in Bevk’s poetry, I compared poems from publication Dom in svet, collection

Pesmi and Izbrani spisi. The analysis includes content, style and design aspects. Results of the

analysis show that the biggest difference exists in publication Dom in svet and collection of

poems. Modifications in Izbrani spisi are not so noticeable and are seen only in language

structure and style and in most cases do not affect the content. The question which arises is

whether these changes are the consequence of the (self) censorship, and whether they were

imposed not only by Bevk but also by the editor of Izbrani spisi or are even imposed by the

critics. Based on the existent material, the thesis can be only partly confirmed.

KEYWORDS: France Bevk, Dom in svet, Pesmi, Izbrani spisi (Selected Writings)

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................. 1

2 FRANCE BEVK IN NJEGOVA PESNIŠKA POT ............................................................ 3

3 DOM IN SVET .................................................................................................................... 5

4 PESMI (1921) ..................................................................................................................... 5

4.1 Literarna kritika Bevkovih Pesmi ................................................................................ 6

4.1.1 Miran Jarc ............................................................................................................. 6

4.1.2 Anton Vodnik ....................................................................................................... 7

4.1.3 Andrej Budal ........................................................................................................ 7

5 IZBRANI SPISI .................................................................................................................... 8

6 PRIMERJAVA MED REVIALNIMI OBJAVAMI PESMI, KNJIŢNO IZDAJO IN

IZBRANIMI SPISI .................................................................................................................... 10

6.1 Potek analize .............................................................................................................. 10

6.1.1 Primerjalna analiza pesmi .................................................................................. 11

6.1.1.1 Pipico kadim ............................................................................................... 11

6.1.1.2 V polju ........................................................................................................ 12

6.1.1.3 Jutro v Brdih ............................................................................................... 15

6.1.1.4 Tolminska pomlad (v Domu in svetu Pomladanja pesem) .......................... 25

6.1.1.5 Vas na hribu ................................................................................................ 31

6.1.1.6 Med roţami (v Domu in svetu V roţni uti) ................................................. 32

6.1.1.7 Maj .............................................................................................................. 34

6.1.1.8 Meteţ ........................................................................................................... 35

6.1.1.9 Pred viharjem .............................................................................................. 37

6.1.1.10 Pomladna pesem ......................................................................................... 38

6.1.1.11 Bolest .......................................................................................................... 39

6.1.1.12 Najina ţalost ................................................................................................ 40

6.1.1.13 Otrok ........................................................................................................... 41

6.1.1.14 Skrivnostno pismo ...................................................................................... 45

6.1.1.15 Zapuščena ................................................................................................... 45

6.1.1.16 Mak (v Domu in svetu Makov cvet)............................................................ 47

6.1.1.17 Molk ............................................................................................................ 48

6.1.1.18 Na maršu ..................................................................................................... 49

6.1.1.19 Motiv ........................................................................................................... 50

6.1.1.20 Vojna nevesta .............................................................................................. 51

6.1.1.21 V noči .......................................................................................................... 52

6.1.1.22 Roţa Marija ................................................................................................. 52

6.1.1.23 Deklica na cesti ........................................................................................... 54

6.1.1.24 Verz ............................................................................................................. 55

6.1.1.25 Vso noč ....................................................................................................... 56

6.1.1.26 Pismo ........................................................................................................... 57

6.1.1.27 Jasnina ......................................................................................................... 57

6.1.1.28 Jutro ............................................................................................................. 58

6.1.1.29 Zimska silhueta ........................................................................................... 59

6.1.1.30 Prvi hip ljubezni .......................................................................................... 60

6.1.1.31 Sestanek ...................................................................................................... 61

6.1.1.32 In le usta ...................................................................................................... 62

6.1.1.33 Prebujenje ................................................................................................... 63

7 ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 65

8 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................... 68

1

1 UVOD

France Bevk, rojen leta 1890 v Zakojci pri Cerknem, je pisal pripovedi, črtice, tudi dramska

besedila in dela za mladino. Manj problematiziran in verjetno poznan pa je njegov pesniški

opus, čeprav se je njegova pisateljska pot začela s poezijo. V otroških letih je s svojo

vztrajnostjo in nadarjenostjo dosegel, da so ţe leta 1906 v trţaški reviji Družinski prijatelj

objavili prvo njegovo črtico Vstajenje. Pri sedemnajstih je odšel v Gorico na učiteljsko

pripravnico. Med študijem je sodeloval pri dijaškem listu Alfa, ki so ga šolske oblasti kmalu

prepovedale. Svoje pesmi je začel pošiljati dijaški Zori in Domačemu prijatelju. Edina

urednica literarnega časopisa Domači prijatelj Zofka Kveder je poleg del slovenskih piscev

objavljala izvirno prozo in poezijo tudi neuveljavljenih piscev, prav tako Bevka, ki ga je tudi

finančno podprla s plačilom honorarjev. Pri dvajsetih letih je objavil prve pesmi v osrednji

reviji konservativnejšega dela slovenske kulture Dom in svet, ki ga je med letoma 1914 in

1918 urejal Izidor Cankar. (Dolenc in Koblar 1990: 11–28)

Bevk je bil močno vezan na rodno Primorsko, kamor se je vrnil iz Ljubljane leta 1920 in ki je

z rapallsko pogodbo leta 1921 prišla pod italijansko oblast (Marušič 1997: 143). V Ljubljano

je odšel takoj po vojni in na pobudo Izidorja Cankarja postal urednik Večernega lista, a je

ostal le slabi dve leti. Ţelja, pomagati svojim primorskim rojakom zaradi vedno večjega

italijanskega pritiska, je bila premočna, zato je ţe konec leta 1920 zapustil Ljubljano in se je

naselil v Gorici, kjer je najprej postal urednik Mladike in ravnatelj Narodne knjigarne v

Gorici. V delu Naša knjiga pod fašizmom Bevk pravi: »Poleg prirojenega veselja do

pisateljevanja mi je tista leta v prvi vrsti potreba po rokopisih potiskala pero v roke. Knjige so

morale iziti, a če ni bilo rokopisov, je bilo treba zadelati zijajočo vrzel.« (Marušič 1997: 146,

cit. po Bevk 1958: 144) Snov sta mu dajali raznorodovanje in tuja okupacijska moč. Brecelj

(1970: 130) je v svojem članku zapisal, »da bi mu [Bevku], če bi mu vzeli rodno pokrajino, s

tem odvzeli glavni vir njegovega pesniškega in pisateljskega navdiha.« Pod vtisom prve

svetovne vojne je leta 1921 v samozaloţbi v Gorici izdal prvo pesniško zbirko Pesmi, ki je

predstavljala eno redkih izdanih slovenskih knjig v času italijanske okupacije Primorske. Po

tej pesniški izdaji se je preusmeril v prozo. Do leta 1927 je še napisal nekaj pesmi za Mladiko

ter Dom in svet, po letu 1927 pa se je od poezije dokončno poslovil (Koblar 1950: 877).

2

Ţe leta 1922 je objavil zbirko črtic Faraon, leto kasneje pa še zbirko Rablji. Temu je sledil

ponatis mladinske povesti Tatič, ki je prvič izšla 1915/16 v srednješolskem listu Mentor

(Dolenc in Koblar 1990: 20), v ponatisu pa ji je dodal še črtico Moja mati. Leta 1925 je izšla

drama v treh dejanjih Kajn in roman Smrt pred hišo, revialno je izdal novele Julijan Sever,

Muka gospe Vere in Suţenj demona. V tem času je v Gorici urejal humoristični list Čuk na

pal'ci, zaradi česar ga je tedaj doletela kazen štirih mesecev ječe. V zaporu je napisal knjigo o

svetniku Frančišku Asiškem z naslovom Brat Frančišek. Po izpustitvi iz zapora je oktobra

1926. leta prepustil uredništvo Mladike Franu Saleškemu Finţgarju, obdrţal pa uredništvo

knjiţnih publikacij Goriške matice. (Brecelj 1960) Svoj prosti čas je posvečal samo še pisanju

in po izpustitvi iz zapora postal poklicni pisatelj. Med letoma 1927 in 1929 je napisal

zgodovinsko trilogijo Znamenja na nebu, 1927 roman Kresna noč in 1928 povest Vihar, leta

1930 zgodovinski roman Človek proti človeku in zgodovinsko povest Umirajoči bog Triglav,

1931 povest Kamnarjev Jurij in mladinsko povest Lukec in njegov škorec, leta 1939 povesti

Pesterna in Grivarjevi otroci ter leta 1938 najbolj poznani roman Kaplan Martin Čedermac.

(Dolenc in Koblar 1990: 52–64) Leta 1951 je izdal prvo po vojni napisano mladinsko povest

Mali upornik, naslednje leto pa mladinsko delo Črni bratje, ki temelji na resničnih dogodkih,

in sicer o antifašistično usmerjeni gimnazijski zdruţbi (Dolenc in Koblar 1990: 85). V tem

času so na pobudo samega pesnika in pisatelja Franceta Bevka in pa pod Koblarjevim

uredništvom začeli izhajati Izbrani spisi. Od načrtovanih petnajstih knjig jih je do leta 1965

izšlo dvanajst. Po vojni je izdal in popisal svoje vojne spomine med drugo svetovno vojno,

ţivljenje v taboriščih, zaporu ter narodnoosvobodilni boj v knjigi Pot v svobodo, ki je izšla

leta 1953. Leta 1958 je v delu Mrak za rešetkami popisal medvojne spomine med letoma 1918

in 1940, v zadnjem letu ţivljenja (1970) je svoje dni med prvo svetovno vojno tematiziral v

delu Pot v neznano. (Dolenc in Koblar 1990: 86–89)

V diplomskem delu sem se Bevka v vlogi pesnika lotila tudi zato, ker menim, da njegove

pesmi za razliko od sicer obširnega proznega ustvarjanja niso bile doslej dovolj obravnavane,

čeprav se je s pesnjenjem dejansko ukvarjal samo do 20. let prejšnjega stoletja. Je pa dejstvo,

da je v javnost stopil kot pesnik v Domu in svetu, kjer je med letoma 1910 in 1920 objavil

večino svojih pesmi. Pesmi so zanimive tudi zaradi okoliščin, v katerih so nastajale (prva

svetovna vojna, novonastale politične razmere po koncu vojne, rapallska pogodba).

V diplomskem delu so me predvsem zanimale spremembe, ki so nastale med revialno,

knjiţno objavo in Izbranimi deli. Zaradi velikega obsega primerjanih pesmi sem diplomsko

3

delo zastavila kot prikaz vseh razlik med verzijami. Podala sem sistematičen prikaz vseh

pesmi, in sicer tako, da sem spremljala verzijo iz revije in pesniškega prvenca, nato pa še

verziji pesmi iz knjiţne in literarnokritične izdaje.

Zanimalo me je, do katerih sprememb je dejansko prihajalo in kako te spremembe vplivajo na

vsebino in slog. Glede na razlike med revialno objavo in samostojno pesniško zbirko se

poraja vprašanje, ali je na modifikacijo vplivala (avto) cenzura. Ne smemo spregledati tudi

dejstva, da se je Bevk širši javnosti predstavil ravno v reviji Dom in svet. Zato je mogoče

predpostavljati, da je bil tu estetsko ambicioznejši kot v zbirki iz leta 1921. Pesmi je izdal v

samozaloţbi, s čimer je mogoče povezati dejstvo, da je vanjo vključil samo štiriintrideset

pesmi, čeprav je do takrat revialno objavil dosti več pesmi, in sicer 80, kar spet nakazuje,

kako aktiven je bil in kako si je tudi po kvantitativni plati skušal utreti pot na literarno

prizorišče. Hkrati je Dom in svet imel status pomembne literarne revije. Leta 1951 pa je

nastala še tretja verzija nekaterih njegovih pesmi. V Izbranih spisih je Bevku pomagal

poznavalec njegovega dela in literarni zgodovinar France Koblar. Ob tem se zastavlja

vprašanje, ali je kot urednik tudi vplival na spremembe pesmi. Vendar je o tem tudi mogoče

boljkone domnevati.

2 FRANCE BEVK IN NJEGOVA PESNIŠKA POT

France Bevk je, če pogledamo umetnostne tokove in usmeritve, izšel iz moderne, in nastopil,

ko se je pri nas uveljavljal ekspresionizem, medtem ko se je v 30. letih 20. st. bolj preusmeril

v realizem. Takrat »se njegova pripoved umiri v skladnejši in enovit slog, v katerem

prevladuje realistično oblikovno načelo« (Glušič 1980: 53). Bevk je bil v času svojega

začetnega literarnega dozorevanja zelo dovzeten za dela predstavnikov slovenske moderne,

zato ni čudno, da ga tako literarni zgodovinarji kot kritiki označujejo za »posnemovalca«

Ţupančiča v liriki in Cankarja v začetnih črticah. (Koblar 1950: 865) Pisati je začel ţe v

ljudski šoli. Pridruţil se je mlademu rodu somišljenikov, ki so radi prebirali Cankarja in

Ţupančiča. Po prvih objavah črtic in pesmi v literarnih časopisih Družinski prijatelj, Vrtec,

Zora, Primorski list in Domači prijatelj mu je v času, ko je hodil na učiteljišče, uspelo, da so

v Domu in svetu objavili nekaj njegovih pesmi. (Koblar 1950: 867) Od tega leta dalje je Bevk

stopil na stran t. i. mladokatoliške struje z Izidorjem Cankarjem na čelu, ki je tudi zagovarjal

4

avtonomnost krščanskega pisatelja nasproti krščanskim dogmatičnim nazorom in estetsko

dovršenost leposlovnih del (Mahnič 1988: 48–54).

V prvih pesmih iz Doma in sveta je Bevka pritegovala lepota domače pokrajine in ljudska

preprostost s kmečko motiviko, ki se je po Murnovem (harmonično-senzualističnem) vzoru

naslanjala na domačijsko pesem in vaško idilo. Za ta dela je značilna izrazita dvopolnost

slikanja podob okoliške domače pokrajine: na eni strani svetle in sončne podobe prelomijo

mračni in trdi samotni hribi nad Baško grapo, na drugi strani pa »povsod čutimo otroško

vdanost do zemlje, poboţno občudovanost njenih posebnosti in lepot.« (Koblar 1951: 12)

Čutnim impresijam in barvnemu slikanju narave Bevk kmalu doda nove druţbene in

nacionalne aspekte (druţbena in nacionalna vprašanja). Po vzoru Ţupančičeve Dume vpleta

socialne motive, kar se najbolj pokaţe v ciklu Jutro v Brdih, v Tolminski pomladi pa

zasledimo tudi ţe ponos nacionalnega domačega (primorskega) človeka. Nasproti idealizirani

goriški pokrajini postavlja siromašno podobo Tolmincev, ki jim zemlja kljub trdemu delu ne

daje dovolj hrane in so primorani oditi v tujino. Svoj pečat je dala Bevkovemu pesništvu prva

svetovna vojna, zaradi česar se je Bevkova pesem dokončno preusmerila iz zunanjih impresij

v pesem obtoţbe in v podobe človeškega trpljenja. Iz nekakšnega protesta proti vojni se je

preusmeril v »objektivno liriko, v pretresljive podobe razdejanj na bojiščih, v druţinah in

poţganih vaseh.« (Koblar 1951: 14) Po koncu 1. svetovne vojne se zaradi spremenjenih

političnih razmer in takratne okupacije Primorske v Bevkovih pesmih čuti skrb za usodo

slovenske zemlje, predvsem je izrazit upor proti fašistični nadvladi in protest zoper

preganjanje slovenskega jezika. Se je pa Bevk po letu 1919 obrnil tudi v bolj lahkotno

ljubezensko, erotično pesem (Koblar 1951: 14–15). Po letu 1920 se je iz lirike preusmeril v

pripovedništvo in napisal še nekaj balad in romanc, med katerimi velja omeniti Balado,

Mrtvaškega gosta, balado Vragov most in Romanco današnjih dni. Po mnenju Koblarja in

Dolenca (1990: 106) je to opustil, saj ni hotel hoditi za Aškercem. Bevk v članku Moja

pisateljska pot pravi, da ga je ţe v mladih letih k pisanju gnala »prirojena strast do

pripovedovanja, ki jo je netila burno snujoča domišljija.« (Bevk 1961: 1) Na začetku mu je

poezija bolj odgovarjala »zaradi mladosti in čustvene vznesenosti«, kasneje pa je zmagala

moč in tudi potreba po pripovedovanju, še posebej zaradi groţenj v zasedeni Goriški, kjer so

Italijani grozili s popolno ukinitvijo slovenskega jezika (Bevk 1961: 1–4).

5

3 DOM IN SVET

Ker je mladi pesnik vstopil v širšo javnost preko Doma in sveta, bi nemara lahko rekli, da je

revija delno zasluţna, da je vztrajal pri knjiţevnem delu. Revija je izhajala od leta 1888 in se

obdrţala do leta 1944. Ustanovitelj in njen prvi urednik Frančišek Lampe je kot bogoslovec

videl potrebo vzgajati mladino, še posebej bogoslovce, v pisatelje na podlagah katoliškega

duha. (Dolenc 1988: 9) Dom in svet si je sčasoma pridobil nove sodelavce in v začetku 20.

stoletja, zlasti pa v času med svetovnima vojnama, postal ena vodilnih slovenskih kulturno-

literarnih revij. (Janeţič 1988: 5) Namen revije je bil zagotoviti napredek Slovencev na

področju knjiţevnosti, jezika, filozofije, znanosti in umetnosti, in sicer »po naukih naše

katoliške vere.« (Dolenc 1988: 10) Od ustanovitve in vse do leta 1900 je bil Lampe edini

urednik Doma in sveta. Pozneje, tudi v času Bevkovega objavljanja v reviji, je vodil

uredništvo Evgen Lampe (od 1901), in sicer ob pomoči leposlovnega urednika Mihaela

Opeke. Od leta 1914 do 1918 je bil urednik Izidor Cankar. Tudi po njegovi zaslugi se je Dom

in svet iz druţinskega lista začel spreminjati v »glasilo lepe knjiţevnosti in umetnosti«.

(Janeţič, Dolenc 1988: 14) Postajati je začel pravi »list za estetsko kulturo in izobrazbo«

(Dolenc 1988: 15). Izidor Cankar je revijo rešil ozkih načel katoliške vzgoje in postala je

odprtejša za vprašanja s področja literature (Trstenjak 1988: 28). Z ozirom na Bevkove objave

pa je revija po mojem nakazala to odprtost in svobodnejšo miselnost leta 1913, ko je objavila

njegovo pesem Pipico kadim, za katero bi lahko rekli celo, da ima nihilistične elemente.

4 PESMI (1921)

Tu je Bevk zbral štiriintrideset pesmi, ki jih je večinoma predhodno objavil v literarnem

mesečniku Dom in svet, katere pa je glede na prve objave tudi močno predelal. Zbirka je

razdeljena na pet sklopov, ki nimajo posebnih naslovov, ampak so označeni z rimskimi

številkami od I do V. Če primerjamo pesmi v sklopih po tematski in motivni plati, vidimo, da

pesmi v prvem sklopu povezujejo pokrajinski motivi, ki se zdruţujejo oz. preraščajo v

domovinsko nacionalno temo. Sem je Bevk uvrstil pesmi Pipico kadim, V polju, Jutro v

Brdih, Tolminska pomlad, Otrok posluša. V drugem sklopu so pesmi, za katere so značilne

pokrajinske impresije in v katerih se močno zrcalijo subjektova čustvovanja. Tretji sklop

zajema pesmi, ki segajo od trpko neţne ljubezenske pesmi (npr. Najina ţalost) do izrazito

6

osebnoizpovedne pesmi (npr. Otrok). V četrtem sklopu so pesmi z vojno tematiko, kot so

Molk, Na maršu in Motiv, kjer je vojna prikazana kot temna smrt ter prinaša mučenje in

trpljenje. Morda je še najbolj homogen zadnji peti sklop, saj pesmi druţi ljubezenska tema.

4.1 Literarna kritika Bevkovih Pesmi

4.1.1 Miran Jarc

Ob izidu Bevkovega prvenca je Miran Jarc (1922: 246–247) v Ljubljanskem zvonu zapisal, da

ga knjiţica spominja na Dom in svet med letoma 1914 in 1918, »ko se je pod okriljem Iz.

Cankarja pojavila nova pesniška struja in se s krepkim nastopom kmalu uveljavila«. V

Pregledu slovenskega slovsta Anton Slodnjak (1934: 454–458) imenuje to usmeritev novi

objektivni realistični slog, ki je dominsvetovce dvignil z ozkih Mahničevih krščanskih podlag.

V predgovoru k Izbranim spisom pa Koblar ta mladokatoliški krog, ki je nastal okoli leta 1910

ob dijaški Zori ter Domu in svetu, Bevk pa je v njem vztrajal dobro desetletje, označi za novi

val nadarjenih lirikov mladoromantične poezije (1951: 11–12).

Zbirka je sestavljena iz petih poglavij, ki pa so po Jarčevem mnenju nejasno razdeljena in

»skozi katere se vleče kot rdeča nit povest iskajočih se src« (Jarc 1922: 246–247). Po

Jarčevem mnenju vse pesmi izkazujejo novo in močno doţivetje, hkrati pa pesmi kot so V

polju, Med roţami, Pred viharjem jasno nakazujejo Bevkovo mehkočutno naravo z lepo

izraţenimi impresijami. Doba velike vojne je tudi Bevku narekovala pesmi s socialno noto kot

sta Jutro v Brdih in Tolminska pomlad, še bolj pa so se mu posrečile Pomladna pesem, Na

maršu, Motiv, v katerih je po Jarčevem mnenju odlično izrazil bol in trpkost vojnih grozot.

Erotičnim pesmim daje »poseben čar neka izrazita formalna umirjenost, ki pa je le fino

prosojno ogrinjalo, razprostrto nad škrlatnimi zublji trgajočega se srca. Ta tišina čudovito veje

iz Bolesti, Najine ţalosti in Verza. V Prvem hipu ljubezni in Prebujenju pa je doţivetje

tako silno in poglobljeno, da je v teh par stihih utesnjen zarodek cele drame. Višek čustvene

jakosti in narodni pesmi sorodne priprostosti forme pa očitujeta Zapuščena in Roţa Marija,

ki sta vredni, da prideta v kak zbornik slovenske moderne lirike; posebno zanimiva je zadnja,

v kateri je najprikladneje dobila izraza pesnikova čisto slovenska pasivnost, v katero se zateče

pred viharji zunanjega sveta in je obenem molitev pesnika katolika.«(prav tam) Jarc dodaja,

da je nekaj pesmi v zbirki, ki nimajo literarne vrednosti, in sicer Pipico kadim, Otrok

7

posluša, Maj, Skrivnostno pismo, Pismo, Jutro in Zimska silhueta, tako da bi bilo dosti

bolj smotrno, če bi Bevk namesto teh za zbirko izbral kako drugo pesem iz Doma in sveta.

Jarca v zbirki motijo tudi neposrečeno izbrane ilustracije, saj Kraljeve ostre linije po

njegovem ne sovpadajo s toplo barvitostjo in nihajočim občutjem v pesmih.

4.1.2 Anton Vodnik

Drugo kritiko ob izdaji zbirke Pesmi je podal Anton Vodnik v Domu in svetu (1922: 139–

140). Vodnik pravi, da je na začetku zbirke Bevk preveč posnemal Ţupančiča, zato so tudi

pesmi premalo njegove in je v njih preveč podlegel zapoznelim impresionističnim vzorcem.

Nadalje pravi, da so njegove impresije »izzvenjajoči akordi polpreteklosti ter so zato obledele

in brez pravega bleska«. Nasprotno so po Vodnikovem prepričanju pesmi, ki so nastale iz

Bevkove samorasle duše in »brez impresionističnega ali pojmovnega posredovanja od zunaj

na znotraj« dosti boljše; po večini so to ljubezenske pesmi, v »katerih se odraţajo kot

najglobokejše in najresničnejše one, v katerih se izraţajo trpke skrivnosti med moţem in

ţeno, ki so kakor zalite v solzah in ki ostanejo značilne za Bevkovo erotično pesem (Najina

ţalost, Prvi hip ljubezni, Prebujenje)«. Po Vodnikovih besedah je v zbirki okrog deset

pesmi, ki so resničen odraz Bevkove edinstvene in samonikle lirike, poleg prej omenjenih treh

pa našteje še pesmi Roţa Marija, V noči in Zapuščena.

4.1.3 Andrej Budal

Tako kot ţe Vodnik pred njim tudi Andrej Budal v Ljubljanskem zvonu (1940: 283) odkriva,

da je Bevk in še marsikdo drug, ki je takrat doraščal v literata, na svoji začetni poti preveč

podlegal Ţupančičevem in Cankarjevemu slogu.

Budalov odziv na Bevkove Pesmi pa je bil kljub temu izredno pozitiven, saj je ob pisateljevi

petdesetletnici napisal članek, v katerem je dejal: »Po večletnem objavljanju pesmi po raznih

mladinskih in slovstvenih listih /.../ je zbral šestintrideset svojih najlepših v »Pesmih« (1921),

ki se odlikujejo po izvirnosti, samostojnosti, odkritosti, krepki, primitivni in jedrnati

zgoščenosti podob in izraza. Motivi niso vsi novi, a zvok teh stihov je čisto Bevkov. Iz

ljubezni bije več trpkih kakor vedrih glasov, dasi klijejo nekateri iz najvišje omame.

8

Najgloblji navdihi vstajajo iz domače grude, iz narave, ţene in otroka, iz domačih ljudi, iz

vojne ali iz lastnega srca.« (Budal 1940: 284) Nadalje še ugotavlja, da je Tolminska pomlad

svojstven zapis zahodne Dume, v nekaterih pesmih pa se čuti izpad metrike na račun

Bevkovih neponarejenih, ampak tistih prvinsko naravnih, osebno globokih občutkih, ki jih je

zapisal v pesmih Na maršu ali v Jasnini (prav tam).

5 IZBRANI SPISI

Prvi poizkus Izbranih spisov Franceta Bevka je leta 1934 oblikovala Jugoslovanska knjigarna

v Ljubljani, vendar je načrtovano izdajo prekinila II. svetovna vojna. Kljub temu so do leta

1937 izšle tri knjige: Ljudje pod Osojnikom, Krivda; Kresna noč, Vihar; Človek proti človeku.

Drugi poizkus izdaje Bevkovih Izbranih spisov se je uresničil leta 1951, ko se je pisatelj s

pomočjo urednika Franceta Koblarja odločil, da bo svoje delo pregledal ter ponovno izdal v

strnjeni in enoviti podobi. Od prvotno načrtovanih petnajstih knjig je med letoma 1951 in

1965 izšlo dvanajst knjig; uvod in opombe je prispeval France Koblar. (Koblar 1951: 418)

V predgovoru k Izbranim spisom I je Koblar takole opredelil Bevkovo poezijo:

Jasneje se vidi pesnikov razvoj v Domu in svetu od l. 1911 naprej. To je pot Ţupančičevega

učenca, ki se trga od impresionističnega podoţivljanja same narave in se prebuja v lastnih

doţivetjih. Mesto in deţela udarjata drug ob drugega in kadar se razgrne pred pesnikom krajina,

se prikaţe na nji tudi ţivljenje človeka. Iz simboličnega impresionizma, ki postavlja v pokrajino

izbrane in pomenljive podobe, se začenjajo prikazovati poteze resničnega ţivljenja: med lepoto

je pomešana bridkost, zdaj pa zdaj je z navrhano mero nabrana ţalost. Pesem se spreminja v

socialno glasnico svoje pokrajine. Ţupančičeva Duma in njen socialni smisel sta pesnika tako

prevzela, da je to pesnitev začel po svoje obnavljati. Tak je cikel Jutro v Brdih, ki v ţivih

barvah, bleščeči svetlobi in tihih doţivetjih slika svojstveni kos naše zemlje, njene ljudi,

zdravje, veselje in grenko ţivljenje. /.../ [V Tolminski pomladi] govori o trdem delu v hribih, o

moţeh, ki morajo v svet za kruhom, o pastirjih in dekletih, ki jih domačija ne more preţiveti in

vendar se vdano ubadajo z rovnico in motiko za golo ţivljenje. V orisu pokrajine in njene

druţbene usojenosti se prelivata ljubezen in sočutje do uboge zemlje in njenih ljudi. (1951: 12–

13)

Koblar, ki Bevka uvršča v romantični impresionizem, pravi, da to romantično vzdušje

prevladuje pri pesniku do prvih vzgibov prve svetovne vojne, saj se takrat »začne stiskati v

9

notranjost, čustvo se je napolnilo z drugo vsebino, beseda dobiva drug zvok in posamezne

podobe nastajajo povsem drugače« (Koblar 1951: 13). Z vojno napovedjo so idilo domače

zemlje zamenjale pretresljive podobe vojne, propadanje domačih hribovskih ljudi, prikazi

njihovega siromaštva in trpljenja. Po vojni se »Bevkova pesem obrne zoper razmere v njegovi

oţji domovini, ki je padla v roke nacionalistični in fašistični Italiji« (Koblar 1951: 14).

Ko je izšla četrta knjiga Bevkovih Izbranih spisov, je dotedanji Bevkov literarni izbor ocenil

Boţidar Borko. Po njegovih besedah je izbor spisov za izdajo opravil kar sam Bevk, pri čemer

lahko ugotavljamo, kako Bevk presoja svoja lastna dela »in kje vidi največje umetniške

doseţke« (Borko 1955: 1085). Druga prednost po Borkovih besedah pa je tudi ta, da je Bevku

ob strani stal literarni zgodovinar France Koblar. Zanj pravi, da »je ţe od začetka nemara

največ pisal o njegovih knjigah in si je tako pridobil ne samo razgledanost po Bevkovem delu,

marveč tudi intimno poznanje pisateljeve umetniške rasti, njenih notranjih silnic in vnanjih

sproţil. /.../ Z natančno pozornostjo spremlja ta sourednik Izbranih spisov vse izbrane tekste

in jih komentira ne samo biografsko in bibliografsko, marveč tudi s tehtnimi doneski k

podrobnejši razlagi pisateljevega dela, k stilni analizi razvoja Bevkove proze, omahujoče med

zgledi simbolizma, nove romantike, naturalizma in realizma, tja do pisateljevega

uravnovešenja v pripovednika tiste osebne značilnosti, ki karakterizira Bevkovo dokončno

izoblikovano umetniško fiziognomijo. Kdor bo poslej hodil po dolgih in številnih razorih

Bevkovega dela, bo imel v Koblarjevem komentarju nepogrešljivega vodnika. Tako

zasnovana ureditev Bevkovih Izbranih spisov – metodično resda ne nova, vendar pri nas bolj

nenavadna, če gre za ţive in še dejavne pisatelje – zadovoljuje potemtakem s svojim

prodiranjem v strukturalno zgradbo Bevkovega dela ne samo zahteve in potrebe naše literarne

zgodovine, marveč podpira in hkrati razširja tudi literarno kulturo bralcev leposlovja.« (Borko

1955: 1085)

Ta Borkova ugotovitev deloma tudi potrjuje našo hipotezo o sodelovanju Koblarja pri izboru

pesmi za Izbrane spise.

V Izbranih spisih I si pesmi ne sledijo v kronološkem zaporedju. Sicer so najprej pesmi,

nastale od 1911 do 1918 (Roţa Marija), nato pa zopet sledijo pesmi, nastale od leta 1914 s

pesmijo Segantini: Ave Marija do leta 1927, zadnja je pesem Hiša ob breskvi. V Izbranih

spisih je 30 pesmi, ki so bile izdane v Bevkovi samostojni zbirki Pesmi, medtem ko v njih ni

pesmi Pipico kadim, Otrok posluša, Na maršu in Pismo.

10

6 PRIMERJAVA MED REVIALNIMI OBJAVAMI PESMI, KNJIŢNO IZDAJO IN

IZBRANIMI SPISI

V diplomi me zanimajo razlike med posameznimi objavami pesmi v reviji, knjigi in Izbranih

spisih in tudi, ali so obstajali kakšni posebni motivi, da je Bevk po daljšem preteku časa in ob

tako razgibanih zgodovinskih dogodkih nekatere občutke drugače vrednotil. Ker je dejansko

obstoječih izjav pisatelja, ki bi se nanašale na njegove pesniške objave, malo ali skoraj nič

(nekaj sem jih ţe omenila), se bom v analizi oprla preteţno na literarno gradivo, tj. posamezne

objave pesmi. Zanimali me bodo tudi učinki, do katerih lahko takšne spremembe pripeljejo.

6.1 Potek analize

Za osnovo sem vzela pesmi, ki so izšle v edini pesniški zbirki Pesmi. Primerjalna analiza

pesmi bo narejena tako, da bom najprej obravnavala objavljeno pesem v reviji Dom in svet, ki

ji bo sledila pesem iz zbirke Pesmi. Nato bom pesmi iz zbirke primerjala s pesmimi v

Izbranih spisih v uredništvu Franceta Koblarja, kjer se bom tudi spraševala po morebitnih

uredniških posegih, kar pa je deloma nakazal Borko.

Da bi laţje spremljali spremembe, sem izoblikovala legendo. V levem stolpcu bo pesem, ki je

po nastanku starejša, v desnem stolpcu pa njena mlajša različica. Z rdečo barvo sem označila

vse spremembe v prvi verziji, z rumeno pa vse, kar je bilo v besedilu spremenjeno oz. dodano

pozneje. Verzi v levem stolpcu, ki se popolnoma razlikujejo od verzov v desnem stolpcu (tj. v

mlajši verziji), bodo prečrtani. K analizi pesmi spadajo zgradbene prvine (kitica, verz, rima,

stopica) ter stilni in vsebinski vidiki1.

Legenda sprememb:

primer besedilo je bilo spremenjeno primer besedilo je bilo izbrisano

primer besedilo je bilo dodano primer3 primer

1 primer

2 zamenjava besednega reda

1 Ţe po prvem pregledu padejo v oči razločki pri naslovih pesmi. V Izbranih spisih I je naslov pesmi v

velikih tiskanih črkah in skoraj vedno brez končnega ločila. Izjema sta le pesem V polju, ki ima v

naslovu tropičje, in pesem Beg, ki ima tudi tropičje, ni pa objavljena v zbirki Pesmi, tako da je ne

bomo natančneje obravnavali. Prav tako so prve besede oz. besedne zveze v prvih kiticah vsake pesmi

zapisane z velikimi tiskanimi črkami. Ta bolj oblikovna in deloma vsebinska sprememba je mogla

nastati pod Koblarjevim vplivom, vendar verjetno z Bevkovo privolitvijo. Koblar je v predgovoru

zapisal, da »[t]o delo prihaja v tej zbirki odbrano in organično urejeno, kakor je nastajalo, pisatelj pa

ga je še enkrat skrbno pregledal in zaokroţil.« (Koblar 1951: 6)

11

6.1.1 Primerjalna analiza pesmi

6.1.1.1 Pipico kadim2

France Bevk, 1915. Dom in svet 28/3. 100. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 7.

PIPICO KADIM.

Pipico kadim . . .

V pipi je modrost,

ki vse dni

ne izgori:

Vse je dim!

Pipico kadim.

Pipico kadim:

V pipi je modrost,

ki vse dni

ne izgori:

Vse je dim! –

Druga verzija pesmi se v celoti naslanja na prvotno objavo. Namesto prvotnih dveh kitic se je

Bevk v zbirki Pesmi odločil za tri kitice in izvedel še nekatere druge oblikovne posege. Prvi

verz prej prve kitice je osamosvojil v samostojno kitico. Ko prvi verz izvzame iz prej enotne

kitice, ga bolj izpostavi, za dvopičjem pa nato sledi druga kitica, ki je kot nekakšno pojasnilo.

Presenetljiva pa je zadnja, tretja kitica, ki jo lahko razumemo kot »nihilistično izjavo« ali pa

vsaj kot provokacijo; sploh če vemo, da je pesem izšla v Domu in svetu. Zadnji, na novo

dodani pomišljaj, ki nakazuje nedokončanost izjave, pa pesem pravzaprav miselno odpre.

Sporočilnost pesmi se bistveno ne spremeni, čeprav je vendarle nekoliko presenetljiva za

Dom in svet, kjer je najprej izšla. Gledano oblikovno, je verz svoboden. Opazno je

ponavljanje samoglasnika i. Motiva pipe in dima je mogoče razumeti tudi metaforično;3 kot

nekaj kar zamegljuje in s tem zanika veljavne ţivljenjske vrednote, ki se vedno bolj izgubljajo

v dim.

Zanimivo je stališče o pesmi Terasa Kermaunerja: »S prvo pesmijo v zbirki – Pipico kadim –

pesnik obeta, da bo izsekal nove poti, vsaj vsebinsko /.../ [in] bi mogla odpreti tip poezije z

narodno modrostjo, ki bi si vzela narodnega duha le za obleko, pač iz hiperkultiviranosti ali

prefinjenosti.« (Kermauner 1991: 39) Tudi Kermauner meri na »nove poti«, kar smo skušali

zgoraj nakazati z nihilističnimi elementi.

2 Pesem Pipico kadim ni bila ponovno objavljena v Izbranih spisih, zato primerjam samo

verziji iz revije in zbirke. 3 Na to me je opozorila mentorica.

12

6.1.1.2 V polju


V polju . . .

Nad mano je solnce svetlo,

krog mene prejasen je dan,

a jaz sem se vlegel na poljsko ravan,

na rjavo zemljo . . .

Le ziblji se, klas, aj le giblji se

in zgrinjaj valove tesno nad menoj,

o sreči mi

izgubljeni pravi, o zopet dobljeni šepeči mi,

lij v dušo pokoj!

Tam v mestu — da videl si grozne obraze ljudi!

Balade ţivijo, romane pleto,

morijo mladosti, hlepijo po krvi in gorko meso

jim v hrano je, gladnim —

tja pojdi, kdor dram si ţeljan, tragedij!

Aj klasje3, tesno me

2 objemi

1, nad mano se strni!

Skoz bilke naj vidim le modro nebo

in srečne ljudi, ki po stezi gredo,

vse drugo mi vzemi, zagrni! . . .

V polju.

Ziblji se, klasje, le giblji se,

zgrinjaj valove tesnó nad menoj,

o sreči, o tihi pozabi šepeči mi,

lij v dušo pokoj.

Objemi me, klasje, nad mano se strni!


in bele oblake, ki v daljno gredó –

vse drugo mi vzemi, zagrni!

Iz prvotne štirikitične pesmi Bevk oblikuje pesem iz dveh štirivrstičnih kitic. Od prvotnejših

številnih podob v drugi verziji ohrani samo najnujnejše, kar kaţe na teţnjo po bolj jedrnatem,

lakoničnem izrazu. Pesem tudi vsebinsko modificira, kar je povezano z umikom celotne prve

in tretje kitice. Z umikom prvotne prve kitice se umakne lirski subjekt, ki leţi na zemlji pod

soncem, s tretjo kitico pa se dejansko odpove motivom grozot (mesta). Namesto tega se

skoncentrira na motive iz narave, ki se navezujejo na naslov in so modro nebo, klasje, bilke,

srečni ljudje, steza. Namesto nasprotja med grozotami in pozabljeno srečo, je v zbirki govor

samo še o pozabljeni sreči, medtem ko grozote stopajo v ozadje; slutiti jih je tam, kjer je

govor o pozabi. Tretji verz druge kitice novejše verzije je skladenjsko preoblikovan tako, da

je verz srečne ljudi, ki po stezi gredo zamenjan z verzom bele oblake, ki v daljno gredó.

Podobo ljudi zamenja podoba (impresija) oblakov, ki gredo v »daljavo«, kar je prispodoba

13

upanja in zretja v prihodnost. To nedokončnost na oblikovni ravni nakazuje na novo dodani

pomišljaj. Je pa nasprotno zadnji verz bolj dorečen, saj tropičja ni. Pozitivnejša naravnanost

subjekta je vidna tudi v ukrasnih pridevkih (modro nebo in beli oblaki). Povezati pa bi jo bilo

mogoče s pozitivno naravnanostjo oz. narodnimi prosvetiteljskimi teţnjami. Premik iz mesta

na deţelo je v tem smislu spodbuden za subjekt, ki se da objeti personificiranemu klasju

(motiv klasja je v drugi verziji tudi v mnoţinski obliki).

France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 9. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.

67.

V polju.

Ziblji se, klasje, le giblji se,

zgrinjaj valove tesnó nad menoj,

o sreči, o tihi pozabi šepeči mi,

lij v dušo pokoj.

Objemi me, klasje, nad mano se strni!


in bele oblake, ki v daljno gredó –

vse drugo mi vzemi, zagrni!

V POLJU...

NAD mano je sonce svetló,

krog mene prejasen je dan,

a jaz sem se ulegel na poljsko ravan,

na rjavo zemljo...

Le ziblji se, klasje, le ziblji se

in zgrinjaj valove tesno nad menoj,

o sreči izgubljeni pravi mi,

o zopet dobljeni šepeči mi,

lij v dušo pokoj!

Tam v mestu – videl sem grozne obraze ljudi.

Balade ţivijo, romane pletó,

morijo mladost, hlepijo po krvi in gorko meso

jim v hrano je, gladnim –

tja pojdi, kdor dram si ţeljan, tragedij!

Oj, klasje3, tesno me

2 objemi

1, nad mano se strni!


in srečne ljudi, ki po stezah gredo,

vse drugo mi vzemi, zagrni!...

V Izbranih spisih leta 1951 pa se je Bevk odločil za prvo verzijo pesmi V polju ter jo izdal v

prvotnejši obliki, kar gre v smer naše domneve, da je bil estetsko ambicioznejši v reviji,

čeprav je izvedel nekaj sprememb. Če vzamemo za primerjavo prvo in tretjo verzijo,

opazimo, da v prvi kitici arhaično besedo solnce zamenja za sonce, pridevniku svetlo doda

ostrivec, vlegel pa popravi v ulegel, kar kaţe bolj na jezikovne posege. Nadalje so še opazne

14

stilistične spremembe v drugi kitici, kjer ni medmeta aj, edninski samostalnik klas je

nadomestil z mnoţinskim klasje, namesto glagola giblji se je glagol ziblji se. V tretji kitici ni

veznika da za vezajem, drugo glagolsko osebo spremeni v prvo in tako glagol videl si

nadomesti z videl sem, kar kaţe na subjektovo prisotnost in doţivljanje grozot v mestu.

Mnoţinski samostalnik mladosti nadomesti z edninskim mladost, v četrti kitici medmet aj

nadomesti z oj, zvezo po stezi pa je nadomestila zveza v mnoţini po stezah, kar stopnjuje

prispodobo iz druge verzije (namesto ene je več poti).

V tretji verziji pesmi ponovno vključi skoraj nespremenjeno prvo in tretjo kitico iz leta 1911

ter ohrani tudi obliko (enako število kitic, prva in četrta sta štirivrstični, druga in tretja pa

petvrstični). V pesmi spet stopita v ospredje kontrastni podobi mestnega in podeţelskega

sveta, v kateri pa subjekt najde ravno tako srečo v objemu klasja (polja, domačije). Med

drugimi spremembami omenimo še zamenjavo glagola giblji se v ziblji se. Tretji verz iz

druge verzije pesmi je razvrščen v dva verza, v tretjega in četrtega druge kitice, kar je tudi

prevzeto iz prvotne verzije (je pa enjambement iz prve verzije odpravljen, stavčni konci se

ujemajo z verznimi konci). Če je prej lirski subjekt prosil klasje, da mu govori o sreči, ki je

tiha pozaba, zdaj prosi klasje, da mu »šepeče« o izgubljeni, a hkrati o zopet dobljeni sreči.

Poznejše spremembe, ki so bliţje prvi verziji pesmi, kaţejo, da je moral Bevk imeti za bolj

dovršene prvotne poskuse.

Pri analizi tretje verzije pesmi V polju se dobro vidi, da je Bevk največ in najbolj spreminjal

pesmi za samostojno pesniško zbirko Pesmi, ki jo je izdal v Gorici leta 1921. Da pa se je leta

1951 odločil, da bo v Izbranih spisih objavil pesem v skoraj prvotni obliki iz revije, bi bila

lahko bodisi pobuda urednika Franceta Koblarja bodisi odraz njegovega stališča o kvaliteti

pesmi objavljene v reviji oziroma kombinacija obojega. Menim, da je še najverjetnejša druga

domneva, da se mu je zdela verzija iz revije Doma in sveta, ki je bila vendarle ugledna

literarna in druţinska revija, boljša in estetsko ambicioznejša od tiste v zbirki. Bevk je vanjo

verjetno vloţil več energije, saj mu ni moglo biti vseeno, kako se bo prvič predstavil literarno

zainteresirani javnosti.

15

6.1.1.3 Jutro v Brdih

France Bevk, 1913. Dom in svet 26/6. 208–209. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 10–

13.

JUTRO V BRDIH.

I.

V solncu gorijo razpaljena Brda,

v temni globini še spijo mrakovi,

molijo jutranjo pesem zvonovi,

in polni ljudi so zoreči bregovi —

in zemlja drobi se jim, kakor je trda,

in se jim ruši, kadi pod rokami —

trtni cvet smeje se v tajni omami

in sad prerokuje . . .

Da slep si, človek — boš videl ţivljenje,

ki todi povsodi se v valih preliva,

da duša je topa — se vkrešejo misli:

lepota grobove pozabne razriva . . .

Ti ljudje —

so kot pesem oţivljene forme,

in v pesmi ideja velika je skrita

in pesem neguje na nedrijih svojih,

prepeva jo zemlja od mraka do svita.

Roke njih — kot jeklo:

hlepeče ozira po njih se ves svet . . .

Tak človek — glej: gora je smet —

iztisnil iz skal rodovitno bi prst . . .

Tak duh : še nerabljen in čvrst!

Pogledal obraz me je poten:

modrijan

na njem počiva,

ki pred svetom misli skriva,

da jih ne oskruni dan . . .

In vedno delo, delo, gibi stotih rok

Jutro v Brdih.

16

in pesem, kletev, da se duša zlije,

ki do vrha jim je prekipela . . .

In udarci . . . Boja, boja! Silne misli

brez pokoja . . .

Na vrhove solnce sije. Lastovka vesela

jih je obletela . . . Ti, moj Bog! — — —

II.

Zorno jutro . . .

Romal, romal sem po cesti

krog ovinkov, dalje, dalje:

ţe se sveti v dolu mesto

izza gub meglene halje . . .

Prihajali ţe so ljudje mi nasproti:

z jerbasi češenj šli v mesto so davi . . .

plaho umikali so se mi s poti,

plaho me boţali njih so pozdravi . . .

Deklica mala je prva:

»Dobro jutro, gospod!« — »Bog ga daj!«

In čez obraz preneţni, deviški

je vstal nasmehljaj.

In starec je drugi: »Dobro jutro!«

»Bog ga daj, očka! Kako je pri vas?«

»Hm, nadloga, nadloga: ţe roga

se mi jerbas v obraz . . .«

In tretji nič pozdrava:

le tih, pritajen smeh —

pri deklicah : prs trepetanje

in pógled na tleh.

In četrti spet me pozdravi

in peti zapovrstjo . . .

in rdeče se češnje ob cesti vpogibajo,

kot bi2 bile

1 oblite s krvjo . . .

I.

Dobro jutro, ti jutro, in bela vasica!

Ţe roma oblaček po nebu – kdaj spal je?

Gorica spi v halji kot bela devica,

In ptiček ţe v brajdi popeva – kdaj vstal je?

Obstala je deklica mala:

»Dobro jutro, škrjanček!« – »Saj nisem, hi hi!«

V obraz je rdečica zaplala.

Bog ve, če stoji še, za mano strmi?

Bil drugi je starec – nadloga:

»Bog z Vami! Pa – očka, kako je pri Vas?«

»Hm, téţko je, téţko . . . ţe roga


In tretji samó šepetanje

in v licih pritajen nasmeh.

Pri deklicah zrem trepetanje

in grozdje v njih juţnih očeh.

Četrti mi plaho odzdravi,

odzdravijo vsi za vrstjo.

Češnje ţarijo v dobravi,

kot bilè bi oblite s krvjó . . .

17

In jata je ptic svod neba preletela:

vsi naglo pogledali v ono so stran,

in le dvoje oči je za njimi hlepelo,

vse druge poljubile jasen so dan

in to solnce, ta Brda, kjer kruh jim zori,

in to cesto prebelo, ki v mesto hiti

in nazaj preveselo,

in to cerkev vrh hriba, kjer »jutro« zvoni.

III.

S pesmijo v srcu in z vriskom na ustnih,

da vse je kipelo po mojem telesu,

sem gledal trpeče, vesele obraze,

poslušal njih tajnosti, kakor o kresu.

Srečal sem ţeno : na rokah otroka,

na glavi je jerbas in kaj ji je v duši?

Postala za hip je.

Otrok se na njeno je ramo naslonil.

»V vinógradu češenj sem včeraj nabrala,

in danes pred zoro ţe rano sem vstala,

in dvoje bremén me je spremljalo v mesto:

eno bolj sladko kot drugo je bilo,

eno — da vredno je zanje ţiveti,

drugo — da vredno je zanje trpeti.

Ni res, gospod? — naj ţe zdaj se navadi

moj otrok

in naj nasesá se trpljenja in mleka:

za bolezen ţivljenja ni boljšega leka . . .

Moj moţ je v Ameriki.

Več se ne vrne.«

In črne

poteze prepregle so čelo

kmetice,

a otrok je dvignil

veselo ročice,

18

obraz ji zakril . . .

IV.

Razlilo se solnce je gorko

od zlatih višin –

gorko, kot srce dekliško,

in zlato, kot svetel cekin . . .

Zidarji počivajo v senci,

ko domov gredo . . .

— kdo bi vedno romal in romal! —

in pojo :

»Vsaka deklica pod solncem

je lepa, lepa ali prava ni,

če je ni ogrela, vzplamenela

naša kri . . .«

»Vsaka2 zemljica

1 pod

3 solcem

4

je lepa, lepa ali prava ni,

če se napila, napojila

ni naše krvi . . .

Zato pa gremó in povasujemo

za kruh in za denar . . .

ko pa breg zazori, nas v srce zaboli

in v romarja koj prelevi se zidar . . .«

Poslušala pesem je zemlja

in pila opojen njen dih,

in ves zrak je bil tih —

da iz Amerike daljne, široke

se slišal razločno je vzdih . . .

V.

Oj z Bogom, oj z Bogom, ve čarobna Brda!

ţe se je gora spustila v ravan,

in megla stopila se v ţarki poldan,

privila planjava je k meni roke :

II.



gorko kot srce dekliško

in zlato kot svetel cekin.


ko v domovja gredó –

ah, kdo bi le romal in romal! –

pojo, pojo:

Devojčica vsaka pod solncem

je lepa, prelepa, a prava ni,

če je ogrela, razplamenila

ni naša kri.

In zemljica vsaka pod solncem


če se napila, do dna napojila

ni naše krvi.

Zato gremó in povasujemo

za kruh in za denar.

Ko nam breg zazori, nas srce zaboli

in romar postane zidar.


in pila opojni nje dih.

Iz Amerike, daljne, široke

se vtrgal bolesten je vzdih.

19

in tiho srce se je zlilo v srce . . .

Cikel iz leta 1913, ki ima v prvotni verziji pet delov, označenih z rimskimi številkami, ima v

verziji iz zbirke Pesmi iz leta 1921 samo še dva dela (drugi in četrti del prvotne pesmi), kar

vnovič kaţe na bolj jedrnat, zgoščen izraz. V novi verziji tako ni več prvotnega prvega,

tretjega in petega cikla pesmi. Prvotna prva pesem cikla, ki je sedaj v drugi verziji črtana, se

odpre s podobo jutranjih Brd, dvodelnost pesmi pa se pokaţe skozi antonima »gorečega sonca

in temnih globin«. Nadalje je v kitici poudarjeno neumorno in trdo delo na zemlji, ki je

potrebno za preţivetje domačih ljudi, z metaforo trtnega cveta in sadu pa nakaţe, da je njihov

trud poplačan. V tem prvem delu Bevk tudi najbolj idealizira domačo zemljo in briškega

človeka na njej. Tudi druga kitica govori o dvojnosti ţivljenja in nasproti postavlja motiv

grobov. V tretji kitici so Brici primerjani s pesmijo oţivljene forme, pesem, ki jo prepeva

personificirana zemlja, pa ima narodne konotacije (domača pesem in zemlja, ki sta obe

oţivljeni). Nadalje je v četrti kitici motiv jeklenih rok, ki pomeni zopet trdo delo, motiv dela

pa se spaja z motivom pesmi, tako da je ohranjena ta dvojnost ţivljenja (na eni strani trpljenje

zaradi dela, na drugi veselje do ţivljenja). Tudi v nadaljevanju so motivi kontrastni; na eni

strani ob delu pojejo, na drugi preklinjajo, vedno pa bijejo boj za preţivetje.

Drugi del cikla v zbirki Pesmi leta 1921 Bevk deloma ohrani, vendar ga tako spremeni, da je

nastane skoraj popolnoma nova pesem cikla. Prvo pesem cikla v novi verziji pesmi namesto

sedmih kitic sestavlja pet štirivrstičnih kitic, vsi verzi pa imajo prestopno (abab) rimo. Pesem

iz leta 1921 začenja s subjektovim nagovorom »beli vasi« v ranem jutru, ki ji daje pridevek

bela svetle tone. Lirski subjekt nagovarja deklico, starca, tretjega in četrtega predstavnika

mnoţice, ki jih sreča na svojem romanju. Tako zajame različne predstavnike mnoţice ljudi, ki

jih veţeta trpljenje, teţko ţivljenje. V zadnji kitici druge pesmi cikla je tudi metafora češenj v

dobravi, katerih barva spominja na kri, s čimer še enkrat sugerira trpljenje briških ljudi, kar je

bilo tudi povezano s prvo vojno.

Prvotnega tretjega dela cikla v zbirki Pesmi ni. V prvotni verziji lirski subjekt tu na poti sreča

še mater z otrokom in jerbasom češenj, ki mu govori o dveh bremenih, (na eni strani

materinstvo, za katero je vredno ţiveti, na drugi pa delo, za katero je vredno trpeti), ki ju

spremljata v mesto. Tu je uporabljen motiv izseljenstva, saj izvemo, da je moţ (oče) v

20

Ameriki. Nasprotje trpljenju v zadnji kitici pa so dvigajoče se ročice otroka, v katerih mati

vidi svojo srečo.

Prvotno četrti del cikla v drugi verziji označi z rimsko II. Ta verzija vsebuje enako število

kitic kot prvotna, in sicer šest štirivrstičnic. V tem ciklu se prepletajo motivi izseljenstva,

motivi neupogljivih domačih ljudi (romarji, zidarji, devojčica) in domače zemlje, ki so vsi

napojeni z domačo krvjo, tako da prihaja do izraza narodna sporočilnost pesmi. Nima pa

druga verzija pesmi več prvotno V. dela, v katerem lirski subjekt pozdravlja Brda.

Spremembe v novejši verziji pesmi Jutro v Brdih iz leta 1921 v drugem ciklu pesmi

nastopijo v drugi kitici, kjer drugi verz druge kitice ko domov gredo nadomesti verz ko v

domovja gredo, kar je starinsko. V tretji, četrti in peti kitici drugega cikla novejše verzije

pesmi je opuščen narekovaj, kar zmanjša neposrednost govora »zidarjev oz. romarjev«. V

tretji kitici drugega cikla novejše verzije pesmi je podobno kakor zgoraj knjiţni samostalnik

deklica spremenjen v narečno besedo devojčica, kar še poudari povezanost subjekta z

domačim okoljem. Povsod je ohranjena arhaična beseda solnce. Glagol vzplamenela je

nadomeščen z glagolom razplamenila, kar kaţe na intenzivnost in trajnost čustev, ki so

povezana z domoljubjem. Po drugi strani pa lahko glagol razplameneti nakazuje

revolucionarne teţnje, boj za spremembe. Zadnji verz pete kitice v drugem ciklu se iz in v

romarja koj prelevi se zidar spremeni v in romar postane zidar. Z obema verzijama je

poudarjen pomen vztrajanja na domači zemlji. Zadnja, šesta kitica drugega cikla pesmi je

skladenjsko preoblikovana, tretjega verza in ves zrak je bil tih ni. V prvem verzu je

ohranjena poosebljena zemlja, nedoločna oblika pridevnika je zamenjana z določno opojni,

svojilni zaimek njen pa je nadomeščen z nje. V zadnjem, četrtem verzu je besedna zveza

slišal razločno nadomeščena z ekspresivnejšo različico se vtrgal bolesten je vzdih, na kar

nakazujeta tako glagol kot pridevnik.

Pesem Jutro v Brdih se, tako kot ţe pred njo pesem V polju, v samostojni pesniški zbirki

vsebinsko oz. po nekaterih vsebinskih in stilnih poudarkih, ki pa jih ni mogoče ločiti, precej

razlikuje od prvotne revialne objave.

21

France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 10–

13.

France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.

69–73.

Jutro v Brdih.

I.

JUTRO V BRDIH

1.

V SONCU gorijo razpaljena Brda,

v temnih globinah še spijo mrakovi,

pojejo jutranjo pesem zvonovi;

polni ljudi so zoreči bregovi – –

Zemlja drobi se, zemljica trda,

in se jim ruši, kadi pod rokami –

trtni cvet smeje se v tajni omami,

sad obljubuje...

Da slep si, človek – boš videl ţivljenje,

ki todi povsod se v valovih preliva;

da duša je topa – se ukrešejo misli,

na vsak se korak ti lepota odkriva...

Ti ljudje –

so kot pesem, ki vriska in poje,

kot jeklo kaljêno so jim trde pesti.

In zemlja jih kliče v nedrje svoje,

da iz skal ji pričarajo plodne prsti;

ponavlja njih pesem od mraka do svita

in zopet od svita do trde noči ...

Pogledal v obraz sem potán:

modrijan

na njem počiva,

ki pred svetom misli skriva,

da jih ne oskruni dan...

In venomer delo, delo, utrip stoterih rok

in pesem in kletev, da se duša izlije,

ki jim do vrha je prikipela...

Venomer udarci, misli brez pokoja...

na vrhove sonce sije. Lastovica vesela

jih obletava...Ti, moj Bog! – –

2.

22

Dobro jutro, ti jutro, in bela vasica!

Ţe roma oblaček po nebu – kdaj spal je?

Gorica spi v halji kot bela devica,

In ptiček ţe v brajdi popeva – kdaj vstal je?

Obstala je deklica mala:

»Dobro jutro, škrjanček!« – »Saj nisem, hi hi!«

V obraz je rdečica zaplala.

Bog ve, če stoji še, za mano strmi?

Bil drugi je starec – nadloga:

»Bog z Vami! Pa – očka, kako je pri Vas?«

»Hm, téţko je, téţko . . . ţe roga


In tretji samó šepetanje

in v licih pritajen nasmeh.

Pri deklicah zrem trepetanje

in grozdje v njih juţnih očeh.

Četrti mi plaho odzdravi,

odzdravijo vsi za vrstjo.

Češnje ţarijo v dobravi,

kot bilè bi oblite s krvjó . . .

Romal, romal sem po cesti

krog ovinkov, dalje, dalje;

tam se sveti v dolu mesto

izmed gub meglene halje...

Prihajajo ljudje mi naproti:

z jerbasi češenj šli v mesto so davi...

Plaho umikajo se mi s poti,

plaho boţajo njih me pozdravi...

Deklica drobna je prva:

»Dobro jutro, gospod!« – »Bog ga daj!«

In čez obraz preneţni, deviški

se ji zlije smehljaj.

Drugi je starec: »Dobro jutro!«

»Bog ga daj, očka! Kako je pri vas?«

»Hm, nadloga, nadloga; starost,

ţe bil bi počitka čas...«

In tretji nič pozdrava,

le tih, pritajen nasmeh,

pri deklicah prs trepetanje

in pogled na tleh.

In četrti spet me pozdravi

in peti zapovrstjo...

In veje se češenj ob cesti upogibajo

vse rdeče, kot bi bile oblite s krvjo...

In jata ptic nebo preleti,

vsi naglo pogledajo v ono stran;

le dvoje oči za njimi hlepi,

vse druge poljubljajo jasen dan,

to sonce, ta Brda, kjer kruh jim zori,

to cesto prebelo, ki v mesto hiti,

to cerkev vrh hriba, kjer »jutro« zvoni.

3.

S pesmijo v srcu in z vriskom na ustih,

da vse je kipelo po mojem telesu,

23

II.




in zlato kot svetel cekin.


ko v domovja gredó –

ah, kdo bi le romal in romal! –

pojo, pojo:

Devojčica vsaka pod solncem


če je ogrela, razplamenila

sem gledal trpeče, vesele obraze,

poslušal njih tajnosti kakor o kresu.

Srečal sem ţeno z otrokom v naročju

in s košaro na glavi... Kaj nosi v duši?

Za hip je postala,

se otrok naslonil na njeno je ramo.

»V vinogradu češenj sem včeraj nabrala

in danes pred zoro ţe rano sem vstala;

in dvoje bremen me je spremljalo v mesto:

eno bolj sladko kot drugo je bilo,

eno – da vredno zanj je ţiveti,

drugo – da vredno zanj je trpeti.

Ne res, gospod? – naj ţe zdaj se navadi moj otrok

in naj nasesa se trpljenja in mleka,

za bolezen ţivljenja ni boljšega leka...

Moj moţ je v Ameriki – več se ne vrne.«

In črne

poteze prepregle so čelo

kmetice,

a otrok veselo

je dvignil ročice,

obraz ji zakril...

4.

Razlilo se sonce je gorko



in zlato kot svetel cekin...


ko domov gredo –

kdo bi vedno le romal in romal! –

in pojo:

»Vsaka deklica pod soncem

je lepa, lepa, ali prava ni,

če je ni ogrela, vzplamenela

24

ni naša kri.

In zemljica2 vsaka

1 pod solncem


če se napila, do dna napojila

ni naše krvi.

Zato gremó in povasujemo

za kruh in za denar.

Ko nam breg zazori, nas srce zaboli

in romar postane zidar.


in pila opojni nje dih.

Iz Amerike, daljne, široke

se vtrgal bolesten je vzdih.

naša kri...«

»Vsaka zemljica pod soncem

je lepa, lepa, ali prava ni,

če se napila, napojila

ni naše krvi...«

»Zato pa gremó v tujo zemljó

le za kruh in za denar;

ko breg zazori, nas v srce zaboli

in v romarja koj prelevi se zidar...«


in pila opojen njen dih –

in ves zrak je bil tih, tako tih,

da iz Amerike daljne, široke

se slišal razločno je vzdih...

5.

Oj, zbogom, oj, zbogom, obsončena Brda!

Ţe cesta se je spustila v ravan,

se megla stopila je v ţarki poldan,

poljana privila me v svoje roke –

in tiho srce se je zlilo v srce...

Tretja verzija pesmi v Izbranih delih najbolj sloni na prvotni verziji, čeprav so v njej vidne

tako oblikovno-stilistične (npr. arhaična beseda solnce je povsod zamenjana za knjiţno sonce,

v marsikaterem verzu prihaja do sprememb končnih ločil, kjer zasledimo namesto vejice ali

dvopičja podpičje ali obratno, ponekod ni končnega ločila, v nekaterih primerih so

spremenjena ločila v besedilu, spremembe so pri rabi oblik za število, kar ima tudi vsebinske

posledice (npr. besedno zvezo v temni globini še spijo mrakovi zamenja mnoţinska zveza v

temnih globinah še spijo mrakovi), spremembe pri rabi oblik za čas (namesto preteklega

časa v prvi verziji prihajali, umikali, boţali ima v tretji verziji pesmi samo še sedanjiško

obliko prihajajo, umikajo, boţajo itd.), kakor tudi vsebinsko-stilistične spremembe (npr.

namesto molijo jutranjo pesem zvonovi je sedaj pojejo jutranjo pesem zvonovi, sad

prerokuje je zamenjan s sad obljubuje, verz lepota grobove pozabne razriva je zamenjan z

verzom na vsak se korak ti lepota razkriva kjer v ospredje stopa samo lepota narave, ki se

25

ponuja na vsakem koraku, in ne motiv grobov, ki nakazuje na umrle prednike, gotovo tudi

ţrtve vojne). Tako se je avtor leta 1951 v Izbranih spisih zopet bolj pribliţal prvotni, revialni

objavi pesmi, ki jo je prvič objavil leta 1913. Tretja verzija zopet vsebuje vseh pet delov cikla,

ob natančni primerjavi prve in tretje verzije pesmi pa ugotovimo, da kljub temu ni niti ene

kitice, ki bi bila v celoti identična s prvo verzijo pesmi, kar je po svoje razumljivo, ker gre za

proces pesnjenja v različnih okoliščinah. Da se je vračal k izvirnim oblikam daje slutiti, da je

bil z njimi do določene mere zadovoljen, čeprav jih ni nehal oblikovati. Pozabiti ne gre niti na

morebitne pobude Koblarja, ko gre za jezikovno in vsebinsko predelavo.

Ob primerjavi druge verzije pesmi iz knjige (1921) in tretje verzije iz Izbranih spisov (1951)

ugotovimo, da je v Izbranih spisih Bevk dosledno popravil arhaični zapis besede solnce in

devojčica, saj ima v zadnji verziji samo še knjiţno varianto sonce in deklica. Zapis devojčica

se pojavi samo v drugi verziji pesmi, kar pomeni, da samo v knjiţni izdaji leta 1921 mestoma

teţi k bolj narečni obarvanosti jezika. Samostalnik solnce poknjiţi šele v tretji verziji.

Primerjava drugega cikla druge verzije in četrtega cikla zadnje, tretje verzije pesmi v Izbranih

spisih nam pokaţe še nekatere pravopisne spremembe. Vse končne pike, ki končujejo kitico,

so nadomeščene s tropičji, s čimer pesnik bolj motivira bralca za nadaljnja razmišljanja, v

tretji, četrti in peti kitici pa je ponovno dodan (kot prej ţe v prvi verziji) dobesedni navedek

zidarjev. Zanimiva je še sprememba v tretji verziji pesmi v prvem verzu pete kitice četrtega

cikla pesmi, kjer se verz zato gremo in povasujemo / za kruh in za denar spremeni v zato

pa gremo v tujo zemljo / le za kruh in za denar. To je večja vsebinska sprememba,saj

zidarji, namesto da bi hodili po veselih nočnih obiskih pri sosedih ali dekletih, hodijo v tujino

za zasluţkom. To kaţe na teţko ţivljenje doma. Vse ostale spremembe so večinoma oblikovni

popravki, s tem da je bolj upoštevana prva verzija pesmi oz. gre za kombinacijo obeh

prejšnjih verzij.

6.1.1.4 Tolminska pomlad (v Domu in svetu Pomladanja pesem)

France Bevk, 1914. Dom in svet 27/7. 219. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba.

15–17.

POMLADANJA PESEM.

V mlado jutro zvon zvoni

in vabi v boţji hram ljudi – – –

Tolminska pomlad.


in vabi v boţji hram ljudi – –

26

Ţarki na belih perotih k nam plavajo,

cvetje in ptički to jutro ne spavajo . . .

Zelenje se je čez zemljo razlilo,

ţivljenje krog brd se ovilo

in kot jezdeci zlati bi pluli od gôre do gôre,

donijo pozivi: na polje v razôre, na polje v razôre!

in kot na strogi glas trobente sodnji dan, vse vstaja,

na prosto hiti: nova kri: telo se pomlaja . . .

O, ve njive, njivice, lazi in jase,

daleč okoli pod goro raztresene,

na hribu vzbočene, v bregu povešene –

toliko trate, da ena se koza napase!

Pa roka se tvoja zanj ţuli, ko kidaš prsti in jo nosiš

na vrh, da tam puščo zakriješ; oprtnik ti škriplje,

ko nosiš po klancu gnoja, da na njivi ga strošiš

in zemlja plodi ti. In tvoje ţene telo se ob delu sesiplje,

in tvoj2 sinček

1 mali

3

ţe nosi bremena: v2 šolo

3 še

1 nist

e5 ga

4 dali

in dela tako:

»Ţivljenje je šola najteţja, naj zgodaj začne se« ; –

tujec na poti ustavi se, čudoma zre . . .

Drevje brsti. In ţe skoraj bo padalo cvetje na tla . . .

Krompir je ţe v zemlji, fiţol je ţe v zemlji . . . vsa

gruda drhti in diha,

kot ţena ob moţu, poniţna in tiha;

kot mrzlica našega časa motike je glas,

ki v pesku zveni

in kliče in kliče, da je romanja čas . . .

Zemlji plod, da raste – potem: adijo, domovina! do zime,

Romunija jih bo pokrila v šume bogate — do zime,

moţe in mladeniče; ţené in otroci krompir izkopali,

potrgali fiţol: za kruhek in sok bodo očetje poslali.

Dekleta gredo na Koroško ţet,

otroci za posle se udinjajo; kmet

jim da kruha in dela . . . Nekaj jih daljna Amerika vzame,

nekaj veliko jih mesto objame – fantov, deklet –

Ţarki na belih perutih k nam plavajo,

cvetje in ptički to jutro ne spavajo...

Čez zemljico se je ţivljenje razlilo,

zelenje in cvetje krog brd se ovilo;

kot jezdeci zlati bi pluli čez gôre,

donijo pozivi: v razôre, v razôre!

In kot na visoko povelje vse vstaja,

pod solnce hiti, se na novo pomlaja.

O, ve njive in njivice, lazi in jase,


vzbočene v hribu, v bregu povešene,

ve gmajne uboge, kjer čeda se pase!

Pa roka se ţuli, ko kidaš in nosiš

prsti, da zakriješ puščobo; koš škriplje,

ko nosiš gnoja, da na njivah ga strosiš

in ţene telo se ob delu sesiplje.

Še sinček tvoj mali

ţe dela, še v šolo ga niste poslali –

o, kot da je star, mu bolnó

zre okó!

Z drevja ţe padajo cveti na tla.

Krompir in fiţol sta ţe v zemlji; vsa


kot ţena ob moţu, udana in tiha.

Kot pesem zveneča motike je glas,

ki kliče na romanje daljno vso vas.

Zemljici zrnja, da raste in potlej do zime

bo skrila Romunija fante, moţé,

jih zibala v upih, polnila srcé

jim ubogo v gozdovih šumečih do zime.

Pastirje in pestunje vdinjal bo kmet,

dekleta gredó na Koroško ţèt;

nekaj jih daljna Amerika vzame,

27

ne pusti jih iz rok, krvolok.

Mrzlični udarci motike zvenijo,

ptički pojejo, dalje gorijo

ob solnčnem plamenu in vabijo . . .

Kriki otrok: »Dajte kruha!« moţe v srcé grabijo,

da raste jim moč za na pot . . .

Ţivljenje, ţivljenje – vsepovsod . . .

nekaj veliko jih mesto objame.

Mrzlični udarci njih rovnic zvenijo,

ptički pojó jim in dalje gorijo

od jutra do mraka in vabijo, vabijo,

kriki otrok moţé v srcé grabijo,

da raste jim moč za na pot ...

Ţivljenje, trpljenje vsepovsod...

Pesem iz leta 1914, ki je imela sedem kitic in različno dolge verze, je v zbirki leta 1921

preoblikoval v pesem z devetimi kiticami, z različnim številom verzov (štiri do deset verzov).

Zadnja kitica, ki je iz enega verza, je v obeh verzijah ohranjena in temelji na nasprotju med

ţivljenjem in trpljenjem ter pravzaprav povzema celotno vsebino pesmi.

Spremembe med obema verzijama pesmi so najbolj vidne na leksikalni in skladenjski ravni,

čeprav ta nima znatnih posledic za vsebino. Tako v prvi kitici v petem verzu samostalnik

zemljo nadomesti pomanjševalnica zemljica, kar odraţa subjektov ljubkovalen odnos do nje

(enako spremembo zasledimo v prvem verzu prvotne pete kitice) oz. navezanost. V istem

verzu besedo zelenje nadomesti beseda ţivljenje, vendar pa ţivljenje v naslednjem verzu

nadomesti z besedno zvezo zelenje in cvetje. Sicer pa je prva kitica v obeh primerih ţe

idilična podoba prebujanja narave v pomladanskem času in ima paralelizem v prebujanju

ljudi, ki odhajajo v boţji hram. Vendar se te svetle podobe (ukrasni pridevki mlado jutro, bele

peruti, cvetje in ptički) prevesijo v temnejše podobe, kar je povezano s trdim delom v

hribovitem svetu, ki je tako izčrpajoče, da lahko vodi v fizični propad ţene »čigar telo se ob

delu sesiplje«. Neusmiljenost in trdoto tolminskega sveta prikazuje podoba sina, ki mora

namesto v šolo na delo. Teţko ţivljenje še dodatno podkrepi izseljenski motiv fantov in moţ,

ki odhajajo na delo v romunske gozdove, pestunje in pastirji pa morajo kruh sluţiti pri

premoţnejših druţinah.

Tudi ta pesem je po vsebini dvodelna kot pesem Jutro v Brdih. Prvemu delu, kjer so

impresije pokrajine, sledi sestop v stvarnost, ki pomeni trdo delo. Posledice garanja na domači

in skopi hribovski zemlji se kaţejo zlasti na izčrpanih ţenskih telesih. Personifikacija zemlje

(drhti, diha) pa nakazuje ta boj za ohranitev druţine. Boj za preţivetje ţene domače ljudi v

tujino za delom (Romunija, Amerika, velika mesta). Razlika med domačo zemljo in tujino (in

28

mestom) je zelo očitna, čeprav Tolmince povsod čaka trpljenje. To pa še dodatno prikaţe v

drugi verziji, kjer je v zadnji kitici odpravljena geminacija in ţivljenje »razveţe«v trpljenje. S

tem se zopet pokaţe pomenska dvodelnost pesmi, pesem pa s tem pridobi izrazito temnejše

tone, saj se sporočilo glasi, da je ţivljenje Tolmincev večno trpljenje.

Sprememba med obema verzijama je vidna tudi v samem naslovu pesmi. Prvotno

Pomladanja pesem je Bevk spremenil v Tolminska pomlad, tako da je v ospredju tolminski

svet, oz. pomlad na Tolminskem. S tem je bolj poudarjena lokaliteta in tudi pesem pridobi več

domovinske barve. Z motivi romanja in izseljevanja pesem prerašča tudi v socialno sfero.

Med bolj oblikovnimi spremembami pa so naslednje. V tretji vrstici prve kitice zasledimo

namesto perot besedo perut. V osmem verzu je geminacija na polje v razôre, na polje v

razôre! skrajšana tako, da ostane samo v razôre, v razôre!. V devetem verzu meja stavka in

verza po novem sovpade, vendar je primerjava s trobento, ki oznanja sodni dan, tako da vse

vstaja in hiti na prosto izvzeta in je namesto nje dodana razširjena primerjava in kot na

visoko povelje vse vstaja / pod solnce hiti, se na novo pomlaja. Drugi del prve kitice se iz

idilične podobe prevesi v temnejše podobe, motivi zlatih jezdecev, donečega poziva v razore

pa v obeh kiticah poleg poziva k delu razkrivajo tudi slutnjo prihajajoče vojne, le da je ta v

prvi verziji iz leta 1914 bolj nazorno prikazana še z motivi trobente, sodnega dne in krvi. V

zadnjem verzu druge kitice je samostalnik trate nadomeščen s samostalnikom gmajna,

besedna zveza v ednini ena se koza z edninskim samostalnikom čeda, verz toliko trate, da

ena se koza napase! pa z verzom ve gmajne uboge, kjer čeda se pase!, kjer gre tudi za

spremembo vsebinskega poudarka (v ospredju je čreda). Oblikovno je tretja kitica v drugi

verziji razdeljena na dve štirivrstični kitici, verzi so krajšani zaradi odsotnosti zaimkov (tvoja,

zanj, jo, ti, ti, tvoje), ukinjen je prvi del četrtega verza, sedmi in osmi verz prvotne verzije pa

sta skladenjsko in vsebinsko spremenjena, kar zopet nakazuje na teţnjo po bolj zgoščenem

izrazu. Besedi pušča in oprtnik sta nadomestila puščoba in koš. Starinske in narečne besede

je Bevk zamenjal s knjiţno varianto, s čimer pa se kaţe teţnja, da je tudi v samostojni knjiţni

izdaji na trenutke teţil k standardu. V prvotni četrti kitici (v drugi verziji v peti kitici) je zveza

drevje brsti, v drugi pa z drevja ţe padajo cveti na tla, (v peti plod zamenja beseda zrnje).

Naslednji verz je v novejši verziji krajši, namesto krompir je ţe v zemlji, fiţol je ţe v zemlji

je krajša oblika verza krompir in fiţol sta ţe v zemlji; podobnih primerov krčenja pa je skozi

celotno pesem še nekaj.

29


17


79–80.

Tolminska pomlad.


in vabi v boţji hram ljudi – –

Ţarki na belih perutih k nam plavajo,

cvetje in ptički to jutro ne spavajo...



kot jezdeci zlati bi pluli čez gôre,

donijo pozivi: v razôre, v razôre!


pod solnce hiti, se na novo pomlaja.










ţe dela, še v šolo ga niste poslali –


zre okó!

Z drevja ţe padajo cveti na tla.





ki kliče na romanje daljno vso vas.


bo skrila Romunija fante, moţé,

jih zibala v upih, polnila srcé

TOLMINSKA POMLAD

V MLADO jutro zvon zvoni

in vabi v boţji hram ljudi – – –



kot da jezdeci zlati bi pluli čez gore,

donijo pozivi: v razóre, v razóre!


pod sonce hiti, se na novo pomlaja.










ţe dela – še v šolo ga niste poslali –


zre oko!

Z drevja ţe siplje se cvetje na tla.





ki kliče za kruhom v tujino vso vas.


bo skrila Romunija v šume bogate fante, moţé,

jih zibala v upih, polnila srce

30


Pastirje in pestunje vdinjal bo kmet,

dekleta gredó na Koroško ţèt;


nekaj veliko2 jih

1 mesto objame.


ptički pojó jim in dalje gorijo


kriki otrok moţé v srcé grabijo,




Pastirje in pestrne udinjal bo kmet,

dekleta gredó na Koroško ţet;


nekaj jih veliko mesto objame.


ptički pojo jim in dalje gorijo


kriki otrok moţe v srce grabijo,



V Izbranih spisih pa je pesem, ki je bliţje tisti iz zbirke. V zadnji verziji ni tretjega in četrtega

verza prve kitice z motivi ţarkov, cvetov in ptičkov, ampak se pesem začne s podobo mladega

jutra in zvona, ki vabijo ljudi v boţji hram, nato pa je takoj preko verzov, ki označujeta prihod

pomladi, prehod na zemljo (razore). Tudi druge spremembe niso tako izrazite, da bi imele

večje posledice za vsebino. Spremenjena je arhaična beseda solnce v knjiţno sonce. Po drugi

strani pa je zanimivo, da je beseda pestunja iz druge verzije nadomeščena z arhaičnim

izrazom pestrna. V tem drugem primeru je pesem zaradi spremenjenega naslova v

Tolminska pomlad s tem ohranila tudi več pokrajinskih potez. V peti kitici je besedna zveza

padajo cveti na tla nadomeščena s podobno zvezo siplje se cvetje na tla. Zadnji verz pete

kitice ki kliče na romanje daljno vso vas nadomesti verz ki kliče za kruhom v tujino vso

vas, s čimer konkretizira motiv odhoda. Drugi verz šeste kitice je razširjen z zvezo sredi verza

v šume bogate. Celotna besedna zveza je bila predhodno uporabljena ţe v prvotni verziji in je

sedaj zopet uporabljena, s čimer sta bolj poudarjena motiv odhoda in nasprotje med revno

domačo zemljo in boljšim zasluţkom v tujini.

31

6.1.1.5 Vas na hribu


VAS NA HRIBU.

Večer. Strmijo hiše na nebo,

naslikane na solnčni ţar:

ognjenih streh, krvavih sten . . .

Prozorno drevje . . . perotnic udar. . .

Vse –

hlepi za solncem v visočino.

In mrak . . . pokoj. Le v mesečino

noč drti, sto zvezd gori . . .

Vas izgine . . . V drevju veter tli.

Vas na hribu.

Večer je. Vas strmi v nebo,

razpeta na večerni ţar,

ognjenih streh, krvavih sten.

Prozorno drevje. Perutnic udar.

Vse –


In mrak, pokoj. Le v mesečino

noč drhti, sto zvezd gori.

Vas izgine, v drevju veter tli . . .

Pesem iz različno dolgih kitic je Bevk v knjigi oblikovno še bolj sprostil, tudi verz je

svoboden. To ima nekaj posledic za vsebinske poudarke, saj je v osamosvojenem zadnjem

verzu izpostavil izginotje vasi (v prvi kitici sta motiva ognjenih streh in krvavih sten, ki

aludirata na vojne grozote) in veter v drevju, kjer se pesem s tropičji tudi oblikovno in

pomensko (za razliko od prve verzije) razpre. Tako kakor so metonimične hiše zamenjane z

vasjo, ki poudarja skupnost, tako ima močan učinek zamenjava glagola naslikati v drugem

verzu z razpet, saj sugerira poznejšo usodo vasi (razpeti v smislu pribiti). V ospredje pride

nato vojna podoba poţganih vasi, ki pušča za sabo ognjene strehe in krvave stene, kar niti ni

presenetljivo, saj je bila pesem napisana in prvič objavljena leta 1915, na začetku prve

svetovne vojne. Pesnikova prizadetost zaradi vojnih grozot se je tako začela kazati na vseh

ravneh, zato ni čudno, da se je v tem času iz impresionističnega doţivljanja narave preusmeril

v liriko, v kateri podaja podobe vojnih grozot.


91.

Vas na hribu.

Večer je. Vas strmi v nebo,

razpeta na večerni ţar,

VAS NA HRIBU

VEČER je. Vas strmi v nebo,

razpeta na večerni ţar

32



Vse –




Vas izgine, v drevju veter tli . . .



Vse –

hlepi za soncem v visočino.



Vas izgine, v drevju veter tli...

Tretja verzija pesmi v Izbranih spisih je tokrat bliţja pesmi iz zbirke, v njej pa zasledimo

samo dve spremembi, in sicer v drugem verzu ni vejice, arhaična beseda solnce pa je sonce,

kar kaţe na teţnjo k bolj standardnemu izrazu, kar je večkrat opaziti v Izbranih spisih.

6.1.1.6 Med roţami (v Domu in svetu V roţni uti)

France Bevk, 1918. Dom in svet 31/1–2. 41. France Bevk,1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 23.

V roţni uti.

Ţivljenje je prekratko, vse prekratko.

Bratje, dajmo ga do dna izpiti!

Solnce, ne hotelo bi gorkeje biti?

Ţareče vino, bolj kipeče in bolj sladko?

Pomlad je. Govorimo v vrtni roţni uti,

Kako zvenijo čaše in pijača vre!

Srce, ţivó si! Kaj rado bi, srce?

Čez naša vedra lica ţarki so razsuti.

Še v senčnih listih se izraţa duš kipenje.

Med prsti vino ţari kot novi dan.

O, biti močen2, mlad

1 in od besed pijan!

Ah, slast, imeti dvoje: pesmi in ţivljenje!

Med roţami.

Pomlad je. Govorimo v vrtnih roţah skriti.


Srce pijano – ah, kaj rado bi, srce?

Po naših vedrih licih ţarki so razliti.

Šuštenje listja, petje ptic in duš kipenje.

Med prsti vino, ki ţari kot novi dan.

O, biti mlad, močan in od besed pijan!


V verziji iz knjige (1921) ni več prve kitice, ki ima značilnosti napitnice, je pa povsod

ohranjena oklepajoča rima. Drugje ni večjih sprememb, ki bi bile usodnejše za vsebino, in

sicer kljub spremembi naslova, ki pa ohranja motiv roţ, ki so metafora za pomlad.

33

To je drugi primer pesmi, ki ji je Bevk za objavo v zbirki spremenil naslov. Sicer pa je

ohranjeno nazdravljanje (zveneče čaše) na ţivljenje in mladost. To je razvidno v tretjem

verzu, kjer je vzklik srcu ţivó si! nadomeščen s pijano in sugerira tudi pijanost od pesmi in

ţivljenja, občutje prijetne omame pa nadalje stopnjujejo medmeti (ah, o, ah). V prvi verziji pa

je to še bolj stopnjevano z geminacijo ţivljenje je prekratko, vse prekratko. Lahko da je to

razpoloţenje podkrepil zanos veselja ob končani vojni, saj je bila prvič revialno objavljena

ravno leta 1918. V nasprotju s tem se pesem v zbirki začne bolj umirjeno (Pomlad je).


101.

Med roţami.



Srce pijano – ah, kaj rado bi, srce?






MED ROŢAMI

ŢIVLJENJE je prekratko, vse prekratko.

Bratje, dajmo ga do dna izpíti!

Sonce, ne hotelo bi gorkeje biti?

Ţareče vino, bolj kipeče in bolj sladko?



Srce, pijano – ah, kaj rado bi, srce?






Pesem Med roţami je leta 1951v kritični izdaji preteţno v prvotni obliki, kar spet potrjuje

pesnikovo ambicioznost ob prvih objavah v reviji. Tako je tu spet prva kitica, ki je napitnica.

Zanimivo pa je, da sta druga in tretja kitica v celoti (z izjemo dodane vejice) povzeti iz druge

verzije pesmi in nista enaki prvotni, revialni objavi, kar kaţe na dejstvo, da je upošteval tisto

verzijo, ki je bila tudi jezikovno bolj dodelana. Arhaično solnce je v tretji verziji zopet

nadomestilo sonce, kar tudi tu kaţe na nagnjenost k standardu.

34

6.1.1.7 Maj

France Bevk, 1918. Dom in svet 31/5–6. 166. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 24.

Maj.

Maj, maj!

Ţiv, ţuboreč je gaj.

Gora ovenčana, srca goreča,

zelene2 veje

1, bandera rdeča.

Pisane trate

in svoboda, brate!

Maj, maj!

Maj.

Maj je, maj...

Ţiv, ţuboreč je gaj –

Na vejah se ptički tehtájo,

se mance igrajo – –

Gora je ovenčana,

nebo plameneče,

veje zelene,

cvetice rdeče,

vse ţive trate – –

svoboda, brate!

Pesem je v zbirki (1921) dobila enokitično obliko z desetimi verzi. Pesem je slavljenje

svobode. V pesmi lirski subjekt slavi maj, kar ponazarjajo motivi vej, cvetic in trat, neba,

gora, ptic in gaja. Uporabljeni so barvni ukrasni pridevki (zelena, rdeča) ter vidni in slušni

vtisi (plameneče, ţuboreče). Maj simbolizira svobodo in je prispodoba za novo ţivljenje (ne

samo v naravi). Rdeča bandera v prvi verziji nakazuje zmago (v drugi ni te simbolike), lahko

pa da se motiv rdeče zastave nanaša na Rusijo, kjer so boljševiki z revolucijo prevzeli oblast

in samovoljno končali vojno, čemur je bil Bevk vsaj delno priča, saj je bil v zadnjem letu

vojne poslan na vzhodno fronto v Ukrajino. Zmago (svobode) pa sicer v obeh verzijah

prispodablja ovenčana gora. Je pa Bevk metafore in simbole razvezal, saj pesem zaključuje s

vzklikom k svobodi. Zanimivo je, da je v izdaji iz leta 1951 spet motiv rdeče bandere, s čimer

pesem pridobi na neposrednosti (ob drugi svetovni vojni) in ima podobno simboliko

(svobode, revolucije).

V drugi verziji pesmi so spremembe vidne na jezikovni ravni (pravopisne spremembe, v

prvem in petem verzu je dodan glagol biti, v sedmem verzu je zamenjan vrstni red pridevnika

in samostalnika, besedno zvezo pisane trate nadomesti zveza vse ţive trate), nekaj je

vsebinskih sprememb; motivni nabor je razširjen (v tretjem in četrtem verzu je dodan motiv

ptičkov, ki se na vejah igrajo skrivalnice, s čimer se stopnjuje vedro razpoloţenje v pesmi).

35


100.

Maj.

Maj je, maj...

Ţiv, ţuboreč je gaj –

Na vejah se ptički tehtájo,

se mance igrajo – –

Gora je ovenčana,

nebo plameneče,

veje zelene,

cvetice rdeče,

vse ţive trate – –

svoboda, brate!

MAJ

MAJ, maj!

Ţiv, ţuboreč je gaj.

Gora ovenčana, srca goreča,

zelene veje, bandera rdeča.

Pisane trate

in svoboda, brate!

Maj, maj!

Pesem v Izbranih spisih je brez najmanjšega popravka v celoti identična prvotni verziji pesmi,

kar se sklada z našo predpostavko predpostavko.

6.1.1.8 Meteţ

France Bevk, 1915. Dom in svet 28/2. 44. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba.

25.

METEŢ.

Megla meglí4 mi

5 obzorje

6, megla

1 kot

2 morje

3;

sneg2 sneţi

1 in zapada

3 obrvi

4

in celo telo . . . Mraz do kosti, kot bi glodali črvi . . .

In sklenke visijo od ruš nad potjo

in od hiš, kot obrazov strmečih . . . V drevesih ječi bolnó . . .

Splašene ptice beg . . .

Sneg . . . sneg . . . sneg . . .

Meteţ.

Megla ko morje meglí mi obzorje.

Sneţi ... Sneg zapada obrvi

in celo teló...

Mraz do kosti, jate vranov kričečih,

in sklenke visijo od ruš nad potjo

in od hiš, kot obrazov strmečih.

V drevesih ječi bolnó.

Splašene ptice beg .. Sneg, sneg...

Podoba snega in meteţa, ki aludira na grozote časa (motivi kosti, kričečih vranov, ječečih

dreves), je vsebinsko podobna v obeh izdajah. V drugi verziji se odpove motivom glodajočih

črvov in ima namesto tega vrane, ki sugerirajo na smrt. Začetna podoba pokrajine se pretvori

v izrazito temno občutenje, ki izhaja iz mrzle in temne pokrajine in daje tudi slutiti na smrt.

36

Smrt se oblikuje preko mrtvega telesa, ki ga zamete sneg, in se stopnjuje v enem primeru s

črvi, v drugem z jato kričečih vranov. Zaledenelo stanje narave in človeka ter brezčutnost

sveta ponazarjajo ledene sveče (zahodno narečno pa so to sklenke), ki visijo od hiš in tudi od

ruš nad potjo. Groza se stopnjuje tam, kjer so namesto ljudi v ospredju strmeče hiše, ki so

primerjane z obrazi. Tropičje negotovost in slutnjo slabega samo še stopnjuje oz. podaljšuje.


92.

Meteţ.

Megla ko morje meglí mi obzorje.

Sneţi ... Sneg zapada obrvi

in celo teló...

Mraz do kosti, jate vranov kričečih,

in sklenke visijo od ruš nad potjo

in od hiš, kot obrazov strmečih.


Splašene ptice beg .. Sneg, sneg...

METEŢ

MEGLÀ ko morje megli mi obzorje.

Sneţi ... In sneg mi zapada obrvi,

zapada vse mi telo ...

Mraz do kosti. Jate vranov kričečih.

In sklenke visijo od ruš nad potjó

in od hiš kot obrazov strmečih.


Splašene ptice beg ...

Sneg ... sneg ... sneg ...

Tretja verzija pa se blikovno po številu kitic naslanja na objavo iz revije Dom in svet,

vsebinsko pa tako ni večjih odstopanj med verzijami. Zanimivi so naglasni popravki (v prvem

verzu je v prvem primeru dodan krativec, v drugem pa je odvzet ostrivec) in spremembe pri

ločilih, kar bi bilo mogoče pripisati tudi uredniku ali korektorju.

Spremembe so še v prvi kitici, kjer je v drugem verzu dodan osebni zaimek mi, v tretjem

verzu pa je namesto zveze celo telo na novo zveza vse mi telo, s čimer v obeh primerih

izpostavi pozicijo lirskega subjekta. Zadnji samostojni verz je po novem razdeljen v dva verza

in tvori tretjo kitico. Dvojna ponovitev sneg, sneg je spremenjena v trojno ponovitev (kot v

prvi verziji), oba zadnja verza se končujeta s tropičjem.

37

6.1.1.9 Pred viharjem


PRED VIHARJEM.

Bliskavica ţari . . .

Skoz drevje dremotno veter šumi . . .

Voda pada v sunkih čez mlinsko kolo . . .

Oken svetloba se reţe v temo . . .

In jaz pod nebo kot tančico

bolest sem razpel, da skopni

in v nič zleti — kot bela ptica . . .

Pred viharjem.

Bliskavica ţari.

Skoz drevje dremotno veter šumi,

voda gre v sunkih čez mlinsko kolo,

oken svetloba se reţe v temo.

In moja bolest kot tančica

je legla čez gaj, da skopni,

pod nebo zleti kot bela ptica.

Pesem se oblikovno ni veliko spreminjala. Prvič je bila objavljena na začetku vojnega časa in

v njej sta vidni subjektova nemoč in bolečina ob začetku vojne. V motive iz narave subjekt

projicira občutja (sunki vode, svetloba, ki se reţe, dremotno drevje, tema). Pomembna razlika

je, da namesto prvoosebnega »jaz« stopi v drugi verziji naprej bolest (občutje), ki kaţe na

duševno trpljenje. Nadalje pa spet svetle tone napoveduje komparacija bolesti z belo ptico, ki

zleti pod nebo, kar bo mogoče, ko bo »skopnela« bolest.


94.

Pred viharjem.

Bliskavica ţari.


voda gre v sunkih čez mlinsko kolo,

oken svetloba se reţe v temo.

In moja bolest kot tančica


pod nebo zleti kot bela ptica.

PRED VIHARJEM

BLISKAVICA ţari.


voda se peni čez mlinsko kolo,

oken svetloba se reţe v temó.

In moja bolest ko tančica


pod nebo zleti ko bela ptica.

Tudi v Izbranih spisih praktično ni sprememb, tiste, ki pa so, so bolj slogovne narave, in sicer

v tretjem verzu je glagol gre nadomestil glagol se peni, ki bolj specificira gibanje vode, v

četrtem verzu je dodan ostrivec, veznik kot pa je zamenjal veznik ko, kar pa je jezikovni

poseg.

38

6.1.1.10 Pomladna pesem


Pomladna pesem.

Ţe prva rosa je pokrila prve cvete.

Oblaki z vetrom se igrajo kot otroci.

Po tihih stezah v mraku mreţe so razpete.

Opojen duh ţenâ in roţni cveti v roci.

Ko mesec tih prepleza strmi rob noči,

glej, čez obraze deklic se nemir razlije.

Goré roké, oči . . . Srce jim burno bije.

Zastonj so sanje. In zaman telo drhti.

Pomladna pesem.


Oblaki z vetrom se igrajo ko otroci.


Opojen dih ţená in roţni cveti v roci.



Goré roké, oči ... Srce jim divje bije. –

Zastonj so sanje in zaman telo drhti.

Med obema verzijama pesmi ni večjih vsebinskih ali oblikovnih sprememb (v drugi vrstici je

veznik kot zamenjal veznik ko, samostalnik duh je zamenjal samostalnik dih, kjer gre za

razlikovne pomene, vendar brez znatnejših posledic za pesem; v tretji kitici drugega verza je

prislov burno nadomestil prislov divje, s čimer bolj poudari intenziteto bitja srca). Tudi rima

je ohranjena, in sicer v prvi kitici prestopna, v drugi pa oklepajoča. Sicer pa gre za podobo

pomladi, ki se tako kot ţe večkrat oblikuje preko motivov cvetov, rose, oblakov, vetra in

prispodablja ţivljenje. Nasproti temu je podoba noči, ki sugerira na vojno. V ozadju pomladi

je človeška prizadetost ljudi, ki se kaţe v nemiru deklic.


101.

Pomladna pesem.


Oblaki z vetrom se igrajo ko otroci.


Opojen dih ţená in roţni cveti v roci.



Goré roké, oči ... Srce jim divje bije. –


POMLADNA PESEM

ŢE PRVA rosa je pokrila prve cvete.

Oblaki z vetrom se igrajo kot otroci.


Opojen duh ţená in roţni cveti v roci.



Gore roke, oči ... Srce jim burno bije. –


39

Podobno kot pri prejšnji pesmi, pozneje dejansko ni bilo sprememb. Zanimivo pa je, da se v

tej zadnji verziji pesmi iz leta 1951 v obeh zadnjih verzih prve in druge kitice ponovno

uveljavita besedi duh in burno, ki ju je pesnik prvotno zapisal v prvi verziji leta 1918 in ju je

leta 1921 zamenjal.

6.1.1.11 Bolest


Bolest.

Na najinih dneh leţi

prt globoke ţalosti.

Noč in sence vseokrog.

Mrtev vtrip bledih rok.

Iz teme vprašanje kot dih:

Trpiš? – In jaz sem tih,

ker so4 še

1 zvezde

2 ubegle

3 očem

5,

in v strunah vej je veter nem.

Bolest.




Mrtvi utripi bledih rok.

Iz tmé vprašanje kakor dih:

»Trpiš, najdraţji? – Ves si tih.«

Še zvezde ubegle so očem


Tudi ta pesem je bila prvič objavljena med vojnim časom in pozneje ni doţivela večjih

oblikovnih ali vsebinskih sprememb. Opaznejša sprememba je v drugi kitici, kjer je v prvi

verziji vprašanje Trpiš?, medtem ko se subjekt v drugi verziji z dobesednim navedkom

pribliţa ogovorjenemu s Trpiš, najdraţji?, a odgovora ne dobi.


97.

Bolest.





BOLEST

NA NAJINIH dneh leţi




40









Pesem v Izbranih spisih se prav v ničemer ne spreminja od pesmi v knjigi in je tudi ena izmed

redkih pesmi, kjer je tretja verzija popolnoma enaka drugi, tj. knjiţni verziji pesmi.

6.1.1.12 Najina ţalost

France Bevk,1914. Dom in svet 27/12. 387. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 32.

NAJINA ŢALOST.

Vlaţna tla in oblačno nebo.

Trepetanje, kot curljanje sekund.

In1 Ti . . . Misli

2 najinih

3 src

4,

razplakanih, v daljo gredo . . .

K srcu srce, da se razodeneva,

roko v roko, da se ne razkleneva . . .

Najin otrok, še nerójen, toţi svet!

Najina ţalost.

Vlaţna so tla, oblačno nebo,

trepetanje, curljanje teţkih sekund...

Molčiva... In misli najinih src

razplakanih v sivo daljo gredo...

K srcu srcé, da se razodeneva,

roko v rokó, da se ne razkleneva.

Najin otrok, ki v dnu duše spi –

se ţivljenja boji...

Pesem slika podobe iz narave, samo da je druga verzija zgovornejša, saj so za prikaz vzdušja

uporabljeni pridevki (teţke sekunde, siva dalja). Sledijo posegi, kot npr. uvedba glagola biti

(Vlaţna so tla) in nato namesto veznika asindetično naštevanje, kar ima vpliv na ritem. Še

ena sprememba je zamenjava primerjalnega veznika kot, s čimer ni več primerjave, ampak sta

trepetanje in curljanje sopostavljena. Namesto In ti je glagol molčiva, tako da gre še vedno za

dvojinsko obliko. V sedmi vrstici je zveza še nerójen razširjena v prilastkov odvisnik ki v

dnu duše spi in je tako bolj izraţena ţelja po otroku, ki se v drugem primeru boji sveta.

41


82.

Najina ţalost.

Vlaţna so tla, oblačno nebo,

trepetanje, curljanje teţkih sekund...




roko v rokó, da se ne razkleneva.

Najin otrok, ki v dnu duše spi –


NAJINA ŢALOST

VLAŢNA so tla in oblačno nebo,

trepetanje, beţanje teţkih sekund..




roko v roko, da se ne razkleneva.

Najin otrok, ki v dnu duše spi,


Med drugo in tretjo verzijo pesmi skorajda ni sprememb. Je pa v drugi vrstici glagolnik

curljanje nadomestilo beţanje, kar poudarja hitrejše odtekanje časa.

V pesmi je več jezikovnih popravkov brez občutnih posledic za vsebino.

6.1.1.13 Otrok

France Bevk,1915: Dom in svet 28/5. 156. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 33–

34

OTROK.

Čutim, v naju polje vroča kri.

In ţar oči

in lic in rok — vse cvete, cvete.

Ali srečo plete?

I.

Noč, globoka noč. Globokejša kot dno

jezéra, bolj ţarna kot dan, poldán.

Oči, da ne morem jih zreti . . .

Ali sem bolan, bolan?

Otrok.

42

»Jaz čutim isto, kakor ti!

Trudno ječi rana skeleča

ljubezni najine in se rdeče smeje.

Ta tvoja roka plameneča!«

Mej nama se je novo ţivljenje odprlo,

jutro skoz okna je zrlo.

II.

»Odpiram duri, kot da kdo na pragu stoji.

Odpiram okno, kot da naj v sobo ptič prileti.

Čakam, čakam . . . še ga ni.

Čakam tvoje krvi in moje krvi.

Čakam tvoje misli in moje misli, obličja obéh

izraz: najino ţalost, najin smeh . . .«

Na drevju so kaplje, kot da popje v solncu drhti.

III.

Med polomljene veje moje mladosti

se je cvetje vgnezdílo.

In, ţena, glej, iz najglobljih skrivnosti

poganja z nebrzdano silo.

Moj otrok in ti . . . Grem po cesti

in mislim na vaju . . . Ta hip

gorí večnosti utrip

plamena, ki pravi: cvesti, cvesti!

I.

»Odpiram duri, ko da kdo na pragu stoji ...

Odpiram okno, ko da naj v sobo ptič prileti ...

Čakam, čakam – še ga ni ...

Čakam tvoje misli in svoje misli, obličja obeh

izraz, najino ţalost in najin smeh – «

Na drevju so kaplje, ko da popje v solncu drhti ...

II.

V polomljenih vejah moje mladosti

se je cvetje razvilo;

in ţena, glej, iz najglobljih skrivnosti


Moj otrok in ti! – Grem po cesti

in mislim na vaju. Tedaj

zaţivim dni bodočih smehljaj,

prečudne besede moč: cvesti...

Cikel iz leta 1915, ki ima v prvotni verziji tri dele, označene z rimskimi številkami, je v knjigi

spremenjen, vendar sta večidel ohranjena prej II. in III. del cikla. Tu ni prišlo do korenitejših

vsebinskih sprememb in so spremembe bolj oblikovne oz. jezikovne narave. Namesto veznika

kot je v drugi verziji povsod dodan veznik ko. Veliko je pravopisnih popravkov pri ločilih,

kjer so končne pike nadomeščene s tropičji (npr. v prvi in tretji kitici prvega dela cikla).

Osebni zaimek moje je nadomeščen s svoje in na zaimku ni naglasnega znamenja. Prva dva

verza prvotnega tretjega sklopa sta skladenjsko spremenjena, glagol vgnezdílo je nadomestil

43

glagol razvilo. Tudi zadnji trije verzi so skladenjsko spremenjeni, kar pa tudi ne pušča večjih

posledic na ravni vsebine.

Do vsebinske spremembe pride zaradi izvzetja prvega cikla in obeh predhodnih kitic. Tako je

prvotna pesem v nasprotju z drugo verzijo pesmi, predvsem pesem hrepenenja in ni tako

enoplastna kot druga verzija (moški pogreša svojo ţeno in otroka). Lirski subjekt v prvem

delu cikla v zadnji kitici preide iz ednine v dvojino mej nama se je novo ţivljenje odprlo, ki

lahko pomeni ali novo ţivljenje zanj ali pa morebiti otroka. V drugem in tretjem ciklu pa

lirski subjekt zopet pogreša staro ţivljenje in hrepeni po ţivljenju (po otroku ali po ţeni), ki

ga je imel nekoč.


34


95–96.

Otrok.

I.

»Odpiram duri, ko da kdo na pragu stoji ...

Odpiram okno, ko da naj v sobo ptič prileti ...

OTROK

ČUTIM, v naju polje vroča kri.

In ţar oči

in lic in rok – vse cvete, cvete,

srečo plete ...

1.

Noč, globoka noč. Vse globlja kot dno

jezéra, bolj ţarna kot dan, poldan.

Oči, da ne morem jih zreti ...

Ali sem bolan, bolan?

»Jaz čutim isto kot ti!

Trudno ječi rana skeleča

ljubezni najine in se rdeče smeje.

Ta tvoja roka plameneča!«

Med nama se je novo ţivljenje odprlo;

jutro skoz okna je zrlo.

2.

»Odpiram duri, kot da kdo na pragu stoji.

Odpiram okno, kot da naj v sobo ptič prileti.

44

Čakam, čakam – še ga ni ...

Čakam tvoje misli in svoje misli, obličja obeh

izraz, najino ţalost in najin smeh – «

Na drevju so kaplje, ko da popje v solncu drhti ...

II.



in ţena, glej, iz najglobljih skrivnosti





prečudne besede moč: cvesti...

Čakam, čakam – še ga ni...

Čakam tvoje krvi in moje krvi.

Čakam tvoje misli in moje misli, obličja obeh,

najino ţalost in najin smeh...«

Na drevju so kaplje, kot da popje v soncu drhti.

3.



in, ţena, glej, iz najglobljih skrivnosti





prečudne besede moč: cvesti, cvesti!

Spet se verzija pesmi iz Izbranih spisov bolj pribliţa prvi verziji iz leta 1915, kar kaţe, da je

bil Bevk s svojim prvotnim delom bolj zadovoljen, saj se je na začetku pisateljske poti preko

pesmi moral dokazovati javnosti. Pesem ima ponovno vse tri dele cikla in obe kitici pred

prvim delom cikla. Obe kitici ter prvi in drugi del cikla sta skoraj v celoti enaka prvotni objavi

z manjšimi jezikovnimi popravki (obliko Ali srečo plete? nadomesti trdilna oblika srečo

plete, Globokejša nadomesti Vse globlja, namesto kakor je kot, mej nadomesti z med,

namesto solnce pa je knjiţno sonce). Je pa tretji del cikla prevzet iz druge verzije pesmi

(sprememba je le v zadnji kitici, kjer je ponovitev cvesti, cvesti! prevzeta iz prve verzije

pesmi).

45

6.1.1.14 Skrivnostno pismo4


106–107.

Skrivnostno pismo.

Belo pismo brez imena,

v belem pismu stisnjen cvet,

v belem pismu dva plamena:

»Ti nebó si mi in svet!

Ne ta roka, srce piše,

da mi drag je tvoj obraz.

Ne to srce, ţalost piše:

daljna sva si, ti in jaz.«

Tiho se srca dotika

ţiva duša mrtvih črk.

Zdaj sem v vetru trepetlika,

sem ko noč teman in mrk.

SKRIVNOSTNO PISMO

BELO pismo brez imena,

v belem pismu stisnjen cvet,

v belem pismu dva plamena:

»Ti nebó si mi in svet!

Ne ta roka, srce piše,

da mi drag je tvoj obraz.

Ne to srce, ţalost piše:

daljna sva si, ti in jaz.«

Tiho se srca dotika

ţiva duša mrtvih črk.

Zdaj sem v vetru trepetlika,

sem ko noč teman in mrk.

Ta ljubezenska pesem je v obeh objavah popolnoma enaka, vendar je ni najti v revialni obliki.

6.1.1.15 Zapuščena

France Bevk,1919. Dom in svet 28/ 2. 11. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 37.

Zapuščena.

V kamrico mojo je mreţica pala,

mreţica, ki jo Marija je stkala,

ko1 je zibala

3 sinčka

2 Jezusa.

Po roţicah bledih tajnost hodi,

v srčecu mojem skrivnost blodi,

skrivnost Marije in Jezusa.

Zapuščena.

V kamrico lunica – mreţica pala,

mreţico to Marija je stkala,

ko sinka zibala Jezusa.

Po roţicah bledih skrivnosti hodijo,

v srčecu mojem skrivnosti blodijo,

skrivnosti Marije in Jezusa.

4 Pesem Skrivnostno pismo ni bila objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo

med verzijo iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.

46

Prinesel je kapljice krvi šumeče

dih juţnega vetra v naglje rdeče –

moje srce je ţalostno!

Moje ubogo telo skrivnosti nosi,

moje ubogo srce milosti prosi,

moje srce preţalostno! . . .

Moje telo skrivnosti nosi,

moje srce vas milosti prosi,

moje srce preţalostno.

Pesem motivno odstopa od predhodnih, saj gre za uporabo tradicionalne motivike Marije in

Jezusa, kar je npr. nakazano s skrivnostjo brezmadeţnega spočetja. V drugi verziji ni zaimka

moj in je prizor bolj objektiviran. Izvzeta je prvotna tretja kitica, ki poudari ţalost ob odhodu

ljubljenega, hkrati se v pesmi razjasni, da je lirski subjekt ţenski.


102.

Zapuščena.

V kamrico lunica – mreţica pala,


ko sinka zibala Jezusa.







ZAPUŠČENA

V KAMRICO lunica – mreţica pala,


ko sinka je zibala Jezusa.







Pesem v Izbranih spisih je popolnoma enaka drugi, knjiţni verziji pesmi, z izjemo tretjega

verza, kjer je dodan glagol biti.

Do sedaj je analiza pokazala, da se pri treh pesmih tretja verzija v Izbranih spisih najbolj

naslanja na drugo, knjiţno izdajo v Pesmih. Te pesmi so Tolminska pomlad, Vas na hribu

in zadnja analizirana pesem Zapuščena. V štirih primerih pesmi v Izbranih spisih sledijo

prvotni, revialni objavi v Domu in svetu. Te so V polju, Jutro v Brdih, Med roţami in

47

pesem Maj. Pesmi Meteţ, Pred viharjem, Pomladna pesem, Bolest in Najina ţalost pa so

tiste, v katerih prevladujejo jezikovni oz. stilni popravki in med njimi ni vsebinskih odstopanj.

6.1.1.16 Mak (v Domu in svetu Makov cvet)


MAKOV CVET.

V poletju čez polje, zeleno, rumeno.

V solncu se sveti svet,

Ţena je utrgala makov cvet:

Varljivo deklé

je iz cveta pogledalo v mé

iz Nekdaj! . . .

Jaz: »Vrzi na tla! Ne igraj!«

Rdeči lističi so se sesuli na tla . . .

Po poti sva šla, zamišljena, kakor po krvi bi šla – –

Mak.

Čez polje sva šla z roko v roci,

med klasi sredi njiv kot otroci

igrala se ptičke sred vej

in metulje ... »Tu mak je ... Poglej!«

Drţale so cvet nje roké:

Iz cveta je gledalo v mé

deklé prošlih dni in tih raj ...

»Ah, vrzi na tla, ne igraj!«

In ti lističi so se razlili,

kot da kapljice rdeče bi bili.

Čez nje sva zamišljena šla,

kot po teţkih spominih bi šla ...

Verziji se precej razlikujeta, vendar makovi lističi prav tako prispodabljajo kri, kar spet kaţe

na dogajanje vojne, prav tako je opazen razkorak med »nekdaj / prošlimi dnevi / spomini« in

sedanjostjo.


95.

Mak.

Čez polje sva šla z roko v roci,



in metulje ... „Tu mak je ... Poglej!―


Iz cveta je gledalo v mé

MAK

ČEZ polje sva šla z roko v roci,



in metulje ... »Tu mak je ... Poglej!«


Iz cveta pogledalo v mé

48



In ti lističi so se razlili,


Čez nje sva zamišljena šla,

kot po teţkih spominih bi šla...



In lističi so se razlili,


Čez nje sva zamišljena šla

kot po teţkih spominih bi šla...

Tudi ta pesem v Izbranih spisih je skoraj v celoti enaka drugi, knjiţni verziji pesmi, zasledimo

le manjše oblikovne spremembe, in sicer v drugem verzu je nedovršni glagol gledalo

nadomeščen z dovršnim glagolom pogledalo, osebnega zaimka ti v tretji kitici ni, prav tako ni

končne vejice v predzadnjem verzu.

6.1.1.17 Molk


MOLK.

Na visoki gori sem pribit,

kot ptič za dvoje perutnic.

Od obzorja do obzorja milijoni rok

krvavih . . . milijoni bledih lic . . .

In vsaka kapljica krvi,

na moje srce pade . . . tam se razleti

trdo, molčé . . . In moja duša,

kakor gozd najgloblji: poln govora,

nič ne govori ...

Molk.


ko ptič za dvoje perutnic.

Čez obzorja milijoni rok

krvavih, milijoni bledih lic.

Slednja kapljica krvi

na srce pade, tam se razleti ...

Moja duša – gozd najglobji:

poln besed, kot noč molči ...

Pesem je bila prvič objavljena na začetku vojne 1914. Tudi ta pesem nekoliko odstopa od

drugih, saj se s krščansko motiviko uvršča v sklop pesmi skupaj s pesmijo Zapuščena. V tej

pesmi je vidno navezovanje na Jezusa (razpelo, gora, pribit), kar posredno ponazarja ţe v prvi

kitici primera ptiča, ki je pribit na visoki gori. Milijoni krvavih rok so povezani z milijoni

»bledih lic« oz. trupel, ta slika pa je tako presunljiva, da ob njej subjekt obmolkne kot »noč«.

Spremembe, ki jih zasledimo, so bolj jezikovne narave. V drugem verzu je namesto veznika

49

kot uporabljen veznik ko, v drugi kitici je namesto predloga z rodilnikom sedaj predlog s

toţilnikom, ukinjen je veznik in, namesto veznika kakor pa je v novi verziji pomišljaj. V

tretji kitici ni več svojilnega zaimka moj, čeprav je jasna subjektova udeleţenost. Zadnja

trivrstična kitica je skladenjsko spremenjena in skrajšana v dva verza.


81.

Molk.


ko ptič za dvoje perutnic.




na srce pade, tam se razleti ...

Moja duša – gozd najglobji:

poln besed, kot noč molči ...

MOLK

NA VISOKI gori sem pribit,

kot ptič za dvoje perutnic.




mi v srce pade, tam se razleti ...

Moja duša – gozd najgloblji:

poln besed ko noč molči ...

Pesem v Izbranih spisih je skoraj v celoti enaka drugi, knjiţni izdaji, vsebinskih odstopanj ni

v nobeni izmed verzij. V prvi kitici je veznik kot kakor v prvi verziji, prav tako je v tretji

kitici poudarjena udeleţenost subjekta, vendar je tu mnoţinski mi. Druge spremembe so

oblikovne narave in nimajo znatnih posledic za vsebino.

6.1.1.18 Na maršu5


Na maršu.

Mimo črnih zidov, tramov in dreves,

v blato sključeni, do smrti izmučeni,

ljudje in ţivali polmrtvih teles,

vlačijo teţo pogrezlih koles.

Na maršu.

Mimo črnih zidov, tramov in dreves,

v blato sključeni, do smrti izmučeni,

ljudje in ţivali polmrtvih teles,

vlačijo teţo pogrezlih teles.

5 Pesem Na maršu ni bila ponovno objavljena v Izbranih spisih, zato primerjam samo med

verzijo iz revije Dom in svet in verzijo pesmi iz zbirke Pesmi.

50

Vrani telesa zapuščena ţró.

Zakopane misli, ljubezni oropane,

v obupnih trenutkih moči jim pijó.

Kot v vetru drevesa prek zemlje gredo.

Kot da v naročju vsak nosi glavó,

od vzhoda na zahod vse dni in noči

in zopet na vzhod jim trobente pojo.

V hijene obsojeni v smrt gredo.

Pesem je nastala v vojnem času. Prva kitica je z eno razliko popolnoma enaka v obeh verzijah

pesmi. V prvi kitici je prikazana beda vojakov, ki v vojnih jarkih, polnih blata, in izmučeni do

smrti še komaj stojijo, da se lahko bojujejo. V celoti pa je spremenjena druga kitica. V prvotni

verziji iz leta 1918 praktično vsak verz druge kitice namiguje na mučenje in smrt. Vrane jedo

nemočna, zapuščena telesa ljudi, ki ne bodo nikoli več čutila ljubezni. V drugi verziji pesmi je

mogoče videti, da je Bevk na vojno dogajanje pogledal nekoliko širše. Vojno bojišče je

razširil na celotni svet; vojaška koračnica pošilja v smrt vse ljudi – od vzhoda na zahod.

Namesto motiva vrane, ki jè mrhovino, je uporabljen motiv hijene. Vojna se kaţe kot absurd.

6.1.1.19 Motiv


MOTIV.

— »Ko češnja ob oknu bo cvetla

in vonj dajala —

tam boš stala,

ko pridemo, poljube v lase mi upletla . . .«

Zdaj češnja vsa cvetja-snega se šibi,

v lase se mu upletla je lisa krvi . . .

Motiv.

»Ko češnja ob oknu bo cvetla

in polna bučelic šumela,

boš prišel?

Ah, saj boš prišel!

Poljube v lase ti bom vpletla

in rada te imela ...«

Zdaj črešnja pod snegom do tal se šibi,

v lase se mu vpletli so curki krvi.

V prvi verziji je lirski subjekt moški, ki svoji ljubici napoveduje vrnitev, v drugi verziji pa se

odziva tudi ţenski glas. Spet se upanje sprevrne v slutnjo smrti, kar simbolizirata bela barva

snega in rdeča barva krvi. Med verzijama ni velikih odstopanj v vsebini, v drugi verziji je le

dodano onomatopoetično šumenje čebel.

51


84.

Motiv.

»Ko češnja ob oknu bo cvetla


boš prišel?




Zdaj črešnja pod snegom do tal se šibi,

v lase se2 mu

4 vpletli

3 so

1 curki

5 krvi.

MOTIV

»KO ČEŠNJA ob oknu bo cvetla


boš prišel?




Zdaj češnja pod snegom do tal se šibi,

v lase so se vpletli mu curki krvi.

Verzija iz Izbranih spisov se popolnoma naslanja na verzijo iz knjige (med prvo in drugo

verzijo so poleg oblikovnih tudi manjša vsebinska odstopanja). Sprememba je samo v zapisu

češnja, kjer je uporabljena dvojnica, zadnji verz pa je vrstnoredno spremenjen.

6.1.1.20 Vojna nevesta6


85.

Vojna nevesta.

Tri so noči nama roţe cvetele,

tri so noči nama ptičice pele,

v kamrico najino zvezde ţelele,

po tretji so noči vse roţe zvenele.

Sedem tolaţb je, a zame nobene,

roţe skrivnosti mrjo zapuščene,

usta preklinjajo usodo ţene.

Kje naj vlovim svojo srečo z rokami?

Ustnice ţejne namakam s solzámi.

VOJNA NEVESTA

TRI so noči nama roţe cvetele,

tri so noči nama ptičice pele,

v kamrico najino zvezde ţelele,

po tretji so noči vse roţe zvenele.

Sedem tolaţb je, a zame nobene,

roţe skrivnosti mrjó zapuščene,

usta preklinjajo usodo ţene.

Kje naj vlovim svojo srečo z rokami?

Ustnice ţejne namakam s solzami.

6 Pesem Vojna nevesta ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med verzijo

pesmi iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.

52

Med verzijama pesmi skorajda ni razlik. Pesnik ponovno tematizira popoln nesmisel vojne.

Tudi tu je uporabljena ţenska perspektiva, saj je lirski subjekt bodoča ţena, ki zaradi vojne

izgubi svojega ljubljenega in postane namesto bele vojna nevesta, kar izraţa naslov.

6.1.1.21 V noči7


89.

V noči.

V plamenu polnoči gorim,

najteţjo vaših ran trpim.

Neštete zrem, ki v njih očeh

ţivita mrak in Kajnov greh.

Drhteča misel trga noč,

in kri in smrt in sen pekoč –

da mir se zgrne nad menoj,

objame dušo tih pokoj –

in srce več me ne skeli,

kot roţa sem, ki v noč dehti ...

V NOČI

V PLAMENU polnoči gorim,

najteţjo vaših ran trpim.

Neštete zrem, ki v njih očeh

ţivita mrak in Kajnov greh.

Drhteča misel trga noč

in kri in smrt in sen pekoč,

da mir se zgrne nad menoj,

objame dušo tih pokoj ...

In srce več me ne skeli,

kot roţa sem, ki v noč dehti ...

Med verzijama ni razlik, izstopa pa krščanska motivika (zlasti bratomor).

6.1.1.22 Roţa Marija


Roţa Marija.

Na skali roţa raste,

roţa Marija, rajska Mati,

roţa stoterih ţalosti.

Roţa Marija.



roţa sedmerih ţalosti.

7 Pesem V noči ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med verzijo pesmi iz

zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.

53

Roţa Marija, glej zemljico našo,

ţalostna pota so romarska,

tihe so pesmi priprošnjice.

Materam našim so kriţali sine,

materam našim so srca prebodli

z meči stoterimi.

Roţa Marija, rajska Mati

pomagaj nam v milosti svoji,

roţa stoterih ţalosti!

Roţa Marija je solzo stočila,

roţa Marija za našo srečo,

roţa stoterega upanja.



tihe so pesmi, ki prosijo.



z meči sedmerimi.

Roţa Marija, rajska Mati,


roţa sedmerih ţalosti!

Roţa Marija solzó potočila,


roţa sedmerih radosti.

Gre za domoljubno obarvano pesem (kar se najbolje vidi iz druge in tretje kitice v verzu Roţa

Marija glej zemljico našo in Materam našim so kriţali sine), ki se oblikuje preko

krščanske motivike. Sama oblika pesmi je pozneje ostala nespremenjena, spremenjen pa je

motiv matere stoterih ţalosti v mater sedmerih ţalosti. Mati sedmerih ţalosti v krščanstvu

pomeni mater Marijo, Jezusovo mater. Njeno srce je bilo sedemkrat prebodeno z mečem, kar

pomeni sedem različnih ţalosti, ki so jo doletele. V kontekstu nastanka jo vidim predvsem kot

molitev obupanih ţena, ki so izgubile svoje sinove.


89.

Roţa Marija.








ROŢA MARIJA

NA SKALI roţa raste,







54


z meči sedmerimi.








z meči sedmerimi.







Pesem v Izbranih spisih je (tako kot pesem Bolest) popolnoma enaka drugi verziji, torej

knjiţni izdaji.

6.1.1.23 Deklica na cesti


Deklica na cesti.

Na cesto — dvoje modrih oči,

dvoje ţivih plamenov kipi.

Kdove, komu te oči ţarijo,

kdove, komu te grudi brstijo?

Nje lasje so ko črni lesovi:

devet jih je rajev za temi mrakovi:

devet tihih sreč v sebi nosijo —

nje bele roké, ko da milosti prosijo.

Deklica na cesti.

Na cesti – dvoje modrih oči,


Kdo ve, komu te oči ţarijo,

kdo ve, komu te grudi brstijo?

Nje lasje so ko črni lesovi,


devet tihih sreč v sebi nosijo – –

nje bele roke, ko da milosti prosijo ...

Med revialno in knjiţno verzijo ni vsebinskih sprememb, nekaj je le oblikovnih. Pesem se

uvršča med ljubezenske. V njej lirski subjekt ob pogledu na dekle podoţivlja ljubezenska

čustva. V pesmi je dekle metonimično prikazano preko modrih oči, ki so primerjane s

plameni. Lirski subjekt se sprašuje, komu so namenjene te ţareče oči in te brsteče grudi. V

nadaljevanju je govor o laseh, ki so črni kot les, kontrast temu pa so bele roke. Pojavi se

pravljično število devet, ki napoveduje devet sreč. Spremembe v pesmi so manjše (končna

ločila, toţilniški samostalnik v prvem verzu je spremenjen v mestniški, v tretjem in četrtem

verzu pa je prislov zapisan v drugi varianti).

55


102.

Deklica na cesti.

Na cesti – dvoje modrih oči,




Nje lasje so ko črni lesovi,



nje bele roke, ko da milosti prosijo ...

DEKLICA NA CESTI

NA CESTI – dvoje modrih oči,




Njeni lasje so ko črni lesovi,



nje bele roke, kot da milosti prosijo ...

Pesem v Izbranih spisih se ne razlikuje od knjiţne verzije, hkrati se ne razlikuje niti od

revialne objave in sodi med tiste, kjer ni vsebinskih razlik v nobeni od verzij.

6.1.1.24 Verz


Verz.

Ni en pogled iz milostnih oči

za kratek hip me še osrečil ni...

Nemiren sem, ko voda, ki šumi;

razbit ko slap, ki v brezdno se prši

in sam si šteje kaplje bolečine,

ki padajo vse dni, vse dni . . .

Verz.


za kratek hip me še osrečil ni...

Nemiren sem, ko voda, ki šumi,

razbit ko slap, ki v brezdno moč prši


ki padajo vse dni, vse dni ...

Knjiţna izdaja pesmi se vsebinsko ne razlikuje od revialne pesmi. V njej zasledimo samo

pravopisni popravek z vejico, v četrtem verzu je namesto trpne oblike stopnjevana moč slapu.

Bolečino subjektu tu povzroča dekle, saj mu ne namenja pozornosti, vendar podobno kot v

zgornjih, tematsko drugačnih pesmih, ostaja upanje, da mu bo dekle vrnilo ljubljeni pogled.

56


103.

Verz.


za kratek hip me še osrečil ni ...

Nemiren sem, ko voda, ki šumi,

razbit ko slap, ki v brezdno moč prši



VERZ

NI EN pogled iz milostnih oči

za kratek hip me še osrečil ni ...

Nemiren sem kot voda, ki šumi,

razbit kot slap, ki v brezdno moč prši



Tudi ta pesem v Izbranih spisih se praktično ne razlikuje od pesmi v zbirki, vendar je

potrebno pudariti, da so si blizu vse tri verzije, zato tudi tu ni mogoče preprosto reči, da je

tretja verzija bliţje prvi ali drugi.

6.1.1.25 Vso noč8


102.

Vso noč.

Zapuščen blodim skozi gaj,

vso noč te iščem plakajoč,

poljubljam rdečih roţ smehljaj,

utrganih za te to noč;

skoz ţalost svetijo mi naj,

da pade zarja od neba

kot milost tvojega srca.

VSO NOČ

ZAPUŠČEN blodim skozi gaj,

vso noč te iščem plakajoč,

poljubljam rdečih roţ smehljaj,

utrganih za te to noč;

skoz ţalost svetijo mi naj,

da pade zarja od neba

ko milost tvojega srca.

Pesem v Izbranih spisih je (z eno samo spremembo pri vezniku kot) popolnoma enaka knjiţni

izdaji. Tudi ta pesem je ljubezenska, hrepenenjska. Lirski subjekt blodi skozi gaj in išče svojo

ljubezen, vendar namesto dekleta poljublja rdeče roţe, v katerih išče uteho, ter upa, da mu

bodo svetile do jutranje zarje, ko mu bo dekle milostno odprlo svoje srce.

8 Pesem Vso noč ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med verzijo pesmi

iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.

57

6.1.1.26 Pismo9


Pismo.

Tisoč tajnih govoric

z menoj, s teboj,

je vzbudil majski klic

z menoj, s teboj –

in česar ti srcé

povedati ne sme,

naj ti vse dni

te črke zamolčé . . .

Pismo.

Tisoč tajnih govoric

sredi luninih tančic

z menoj, s teboj

je vzbudil majski klic –

In česar ti srce

povedati ne sme,

naj ti vse dni

te črke zamolče ...

Pesem ima v zbirki po novem dve kvartini, iz česar se vidi, da je Bevk drugo verzijo

oblikovno spremenil. V prvi kitici se namesto ponovitve drugega in četrtega verza pojavi na

novo drugi verz, ki z motivom tančice stopnjuje subjektovo skrivnost (zaljubljenost), luna pa

nakazuje na noč, ko so subjektova čustva najbolj močna. Lirski subjekt v pismu razkriva svoja

čustva,vendar je moč ljubezni neizrekljiva.

6.1.1.27 Jasnina


Jasnina.

Nebo je sinje kot oči,

srce je polno melodij.

Od zemlje sije ţarka luč,

cel svet je sinja bela luč.

Ţivó se sveti tvoj obraz:

in luč si ti in luč sem jaz.

Jasnina

Nebo je globje ko oči,


Ţivo se sveti tvoj obraz;


9 Pesem Pismo ni bila ponovno objavljena v Izbranih spisih, zato primerjam samo med

verzijo pesmi iz revije Dom in svet in verzijo pesmi iz zbirke Pesmi.

58

Ne vetra ni, ne glasa ni –

le ţar srca, lesket oči...

In vetra ni, šepeta ni –

le ţar srca, lesket oči ...

Tudi v tej pesmi gre za ljubezensko čustvo; pogosta je metonimija oči, ki so vzporejane z

nebom. Naslov Jasnina se nanaša na vremensko stanje, ki je paralelizem za ljubezen v

brezveterju. Izpad druge kitice vseeno nima večjih posledic za vsebino in spremembe med

verzijama so bolj jezikovne oz. stilne narave.


105.

Jasnina

Nebo je globje ko oči,


Ţivo se sveti tvoj obraz;




JASNINA

NEBO je globje ko oči,


Ţivó se sveti tvoj obraz;




Pesem v Izbranih spisih je v celoti enaka pesmi v zbirki (z izjemo naglasa). Tudi ta pesem je

ena izmed tistih, za katero ne moremo reči, da je tretja verzija bliţje prvi ali drugi, saj so med

njimi samo jezikovne oz. stilne spremembe.

6.1.1.28 Jutro


Jutro.

Kako ti je, na gori bor?

Jutranja zarja skoz te sije,

kot v valih pada izza gor

in barve čez meglice lije,

ki plavajo — ţiv, pester zbor —

čez luč, ki skozi nje proseva,

čez naju, ki po polju greva.

Jutro.

Drhti na gori črni bor,

jutranja zarja skozenj sije

in v valih pada izza gor


ki plavajo – ţiv, pester zbor –


čez naju, ko po polju greva.

59

V prvi verziji je nagovor boru, ki v drugi verziji dobi pridevek črni, kjer je prav tako motiv

jutranje zarje. Podoba iz narave ima vzporednico v ljubezenskem čustvu oz. je to projicirano

nanjo. Podobno kot v prejšnjem primeru med verzijama ni večjih razlik. V prvem verzu je

ukinjeno retorično vprašanje, namesto zveze skoz te je prislov skozenj, veznika kot in ki pa

sta nadomeščena z in ter ko.


106.

Jutro.

Drhti na gori črni bor,

jutranja zarja skozenj sije

in v valih pada izza gor




čez naju, ko po polju greva.

JUTRO

DRHTI na gori črni bor,

jutranja zarja skozenj sije,

v valovih pada izza gor




čez naju, ki po polju greva.

Verzija pesmi v Izbranih spisih se vsebinsko prav tako ne razlikuje od druge verzije, po

oblikovni plati pa gre za sintezo obeh predhodnih verzij. Zopet ni mogoče določiti, kateri

verziji se tretja različica pesmi pribliţuje, saj so spremembe med njimi bolj jezikovne oz.

stilne narave.

6.1.1.29 Zimska silhueta10


105.

Zimska silhueta.

Sneţi, sneţi ...

gosteje, gosteje,

na polje, na veje,

na steze, na steze –

hitreje, hitreje

ZIMSKA SILHUETA

SNEŢI, sneţi ...

gosteje, gosteje,

na polje, na veje,

na steze, na steze –

hitreje, hitreje

10

Pesem Zimska silhueta ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med

verzijo pesmi iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.

60

veter veje.

Midva samá

sredi belih stezá –

ne jaz, ne ti –

le bela poljana

in črne oči ...

veter veje.

Midva samá

sredi belih stezá –

ne jaz, ne ti –

le bela poljana

in črne oči ...

Pesem v Izbranih spisih je popolnoma enaka knjiţni izdaji. Pesem je ljubezenska, vsebinsko

in oblikovno je dvodelna. V prvem delu gre za obris zimskega dogajanja, ko zunaj na polju

sneţi in s ponovitvami se stopnjuje ritem pesmi. Vrh doseţe z opisom vetra, ki vedno »hitreje

veje«. Sneg je metafora za ljubezen, ki je prav tako kakor sneţni vihar, nepredvidljiva. V

drugem delu pesmi, ki je nasprotje dinamičnemu dogajanju in je opis stanja, v ospredje stopita

zaljubljenca, spojena v ljubezni »črnih oči« in hkrati »izgubljena« v neskončnosti bele

pokrajine.

6.1.1.30 Prvi hip ljubezni11


104.

Prvi hip ljubezni.

Šla sva skoz senco boţjih perutnic,

čarovnik sem te v tajnem ognju vnel;

okusil sem opojnost tvojih lic

in tvoj objem; tvoj glas je zaihtel.

Preţel je najini duši daljen klic

iz dna globin, kjer ni poti nazaj

in kjer sva suţnja si na vekomaj.

PRVI HIP LJUBEZNI

ŠLA sva skoz senco boţjih perutnic,

čarovnik sem te v tajnem ognju vnel;

okusil sem opojnost tvojih lic

in tvoj objem; tvoj glas je zaihtel.

Preţel je najini duši daljen klic

iz dna globin, kjer ni poti nazaj

in kjer sva suţnja si na vekomaj.

Prav tako kot Zimska silhueta, se tudi ta pesem v Izbranih spisih ne razlikuje od pesmi v

zbirki. Skupna jima je ljubezenska tema. V njej lirski subjekt opisuje, kako je kot čarovnik

ujel svojo ljubezen na prvi pogled, občutil njen opojni objem, od takrat sta ostala »suţnja« za

vedno.

11

Pesem Prvi hip ljubezni ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med

verzijo pesmi iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.

61

6.1.1.31 Sestanek


Sestanek.

Pst, čuj! Iz gaja smeh doni.

Objamem te, ko mesečina –

gore oči, ko mesec v jezeri.

Ti huda si? Z menoj nič več v ta gaj?

Ah, pač! Čuj, ptiček poje – vzemi – – daj – –

hi hi! – poljubček zdaj – –

Čin-či, čin-či!

Pst! Nekdo v grmovju gostoli.

Če dva čebljata, kakor jaz in ti,

če rada se imata – –

in če je ptiček, ki ţgoli,

in če poljubčke šteje – hi hi hi – –

Čin-či, čin-či!

Sestanek.

Pst, čuj! – Iz gaja smeh doni ...




Čuj, ptiček poje: – vzemi – daj –

Hi – hi! – Poljubček zdaj – –

Čin – či, čin – či!

Nekdo v grmovju se glasi ...


če rada se imata –


poljubčke šteje? – Hi, hi, hi!


Po vsebini se pesem v Izbranih spisih ne razlikuje od pesmi v reviji. V glavnem gre za

jezikovne spremembe. Tako je kar nekaj sprememb pri končnih in vmesnih ločilih ter pri

zapisu pomišljajev, glagol gostoli je zamenjan s pomenskim odtenkom se glasi, vendar brez

znatnih posledic za razpoloţenje v pesmi.


104.

Sestanek.

Pst, čuj! – Iz gaja smeh doni ...







SESTANEK

PST, čuj! – Iz gaja smeh zveni ...

Objamem te ko mesečina –

gore oči ko mesec v jezeri.





62

Nekdo v grmovju se glasi ...


če rada se imata –




Pst! Nekdo v grmovju se glasi ...


če rada se imata – –

mordà je ptiček, ki ţgoli,



Tretja verzija pesmi v Izbranih spisih se vsebinsko ne razlikuje od druge verzije, na oblikovni

ravni pa gre (tako kot ţe pred njo pesem Jutro) za sintezo obeh predhodnih verzij, prav tako

pa je pesem v prvi in tretji kitici še tretjič oblikovno modificirana. Pesem Sestanek lahko

zopet štejemo med tiste vrste pesmi, za katero ni mogoče določiti, kateri verziji pesmi se tretja

verzija bolj pribliţuje, saj so spremembe med vsemi tremi različicami le jezikovne oz. stilne

narave.

6.1.1.32 In le usta12


103.

In le usta.

Roké so tople me privile:

Tvoja sem vse večne dni!

Kot da bi mi dušo pile,

zro do dna me nje oči;

moje so se zaklopile.

Rôke trudne omahnile

so od njene premoči.

In le usta so jecljala

kakor otrok tiho: Hvala!

IN LE USTA

ROKE so tople me privile:

Tvoja sem vse večne dni!

Kot da bi mi dušo pile,

zro do dna me nje oči;

moje so se zaklopile.

Roke trudne omahnile

so od njene premoči.

In le usta so jecljala

kakor otrok tiho: Hvala!

Pesem v Izbranih spisih je skoraj identična verziji iz knjiţne izdaje v celoti naslanja na pesem

iz knjiţne izdaje (v prvem in šestem verzu je ukinjeno naglasno znamenje na samostalniku

roke).

12

Pesem In le usta ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med verzijo pesmi

iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.

63

6.1.1.33 Prebujenje


Prebujenje.

Molčé sta dan in noč prešlá

v objemu mojih, tvojih rok,

ko kamen teţkih; iz srcá

je vstala misel, kakor Bog

tak daljna — teţka, ko oči,

zalite v solzah ţalosti.

In potlej – ko da ni biló

nikdar teh teţkih, čudnih sanj,

roké visé, oči se zró . . .

In brez trpljenja vpraševanj

obsodil me je zadnji tvoj

poljub, ko dih: – ne smem s teboj...

Prebujenje.

Molče sta dan in noč prešla


ko kamen teţkih; iz srca


tak daljna; teţka ko oči,




roke vise, oči se zro ...



poljub, ko dih: – ne smem s teboj ...

Pesem Prebujenje je zadnja pesem iz samostojne zbirke Pesmi, med obema verzijama pa ni

vsebinskih sprememb, ampak so prevladujoče pravopisne (v prvem, tretjem in devetem verzu

so ukinjena naglasna znamenja, v petem verzu je namesto pomišljaja podpičje, pred veznikom

pa ni več vejice).


107.

Prebujenje.

Molče sta dan in noč prešla








roke vise, oči se zro ...


PREBUJENJE

MOLČE sta dan in noč prešla






In potlej – ko da ni bilo


roke vise, oči se zro...


64


poljub, ko dih: – ne smem s teboj ...


poljub ko dih: ne smem s teboj...

Prav tako ni vsebinskih sprememb med verzijama v knjigi in Izbranimi spisih. Tudi to pesem

uvrščam med tiste vrste pesmi, kjer med vsemi tremi verzijami ni vsebinskih razlik, saj so

spremembe samo pravopisne oz. stilne narave.

65

7 ZAKLJUČEK

Po pregledu vseh objav pesmi ugotovila, da izbrane pesmi v zbirki Pesmi niso identične

prvotnim objavam v reviji Dom in svet, saj imajo mnoge popravke, prav tako pa se večkrat

razlikujejo od zadnjih objav v Izbranih spisih I v uredništvu Franceta Koblarja. Avtor prvih

modifikacij v zbirki Pesmi je gotovo Bevk sam, saj so njegove pesmi izšle v samozaloţbi.

Vprašljive pa so spremembe v Izbranih spisih, kjer je poleg Bevka urednik literarni

zgodovinar France Koblar in bi utegnil biti tisti, ki je sugeriral (seveda v dogovoru s

pesnikom) posamezne spremembe. Pri analizi se je pokazalo, da je Bevkov jezik v prvih

revialnih objavah ponekod še narečno in arhaično obarvan (solnce, pušča, oprtnik, šume,

domovja), kar je povezano tudi z učinkom pesmi , medtem ko je v samostojni zbirki iz leta

1921 nekoliko večja teţnja po uvedbi nekaterih standardnih izrazov. Teţnja po standardu se v

Izbranih spisih bolj dosledno uveljavlja (sonce, puščoba, koš, gozd), so pa primeri, kjer je še

vedno ohranjen narečni oz. arhaični zapis besed (šuma, pestrna, sklenka, bučela).

Skozi analizo se je pokazalo, da prevladujejo pesmi z jezikovnimi posegi. Modifikacij, ki bi

globoko posegale v samo vsebino pesmi, je malo, čeprav ni mogoče reči, da so tudi manjši

stilni in jezikovni posegi čisto brez posledic za vsebino pesmi. Pri vsebinskih spremembah

izstopajo predvsem pesmi, v katerih je Bevk modificiral verz oz. kitico ali cikel, ponekod pa

so spremembe na motivni ravni. V teh pesmih tako prihaja do manjših oz. večjih vsebinskih

sprememb in ne samo do jezikovnih oz. stilnih popravkov. Primeri pesmi so:

– Pesem V polju, objavljena v zbirki Pesmi 1921.

– Pesem Jutro v Brdih, objavljena v zbirki Pesmi 1921.

– Pesem Pomladanja pesem (v Pesmih in Izbranih spisih Tolminska pomlad)

objavljena v reviji Dom in svet 1914.

– Pesem Vas na hribu, objavljena v reviji Dom in svet 1915.

– Pesem Med roţami, objavljena v zbirki Pesmi 1921.

– Pesem Maj, objavljena v zbirki Pesmi 1921.

– Pesem Otrok, objavljena v zbirki Pesmi 1921.

– Pesem Zapuščena, objavljena v reviji Dom in svet 1919.

– Pesem Mak, objavljena v reviji Dom in svet 1915.

– Pesem Motiv, objavljena v reviji Dom in svet 1915.

– Pesem Roţa Marija, objavljena v reviji Dom in svet 1918.

66

Od vseh analiziranih pesmi je torej pet pesmi takšnih, kjer se tretja verzija pesmi, objavljena v

Izbranih spisih, v večji meri naslanja na prvo verzijo pesmi objavljeno v reviji Dom in svet.

Te so V polju, Jutro v Brdih, Med roţami, Maj in pesem Otrok.

Število pesmi, kjer se tretja verzija v Izbranih spisih bolj pribliţuje drugi verziji pesmi iz

zbirke Pesmi, je šest. Mednje sodijo Tolminska pomlad, Vas na hribu, Zapuščena, Mak,

Motiv in Roţa Marija.

Število pesmi, kjer pa ni vsebinskih odstopanj med verzijami ampak so med njimi spremembe

le na jezikovni oz. stilni ravni, pa je kar dvanajst. Primeri teh pesmi so Meteţ, Pred

viharjem, Pomladna pesem, Bolest, Najina ţalost, Molk, Deklica na cesti, Verz, Jasnina,

Jutro, Sestanek in pesem Prebujenje. Za te pesmi tudi ne moremo reči, da je tretja verzija

bliţje prvi ali drugi, saj gre pri njih po večini za sintezo več oblik, tj. prve in druge v tretji,

včasih s še dodatnimi posegi v besedilu.

Nato ostanejo še pesmi, ki imajo eno verzijo pesmi v zbirki Pesmi, drugo verzijo pa imajo ali

v reviji ali pa v kritični izdaji in torej obstajata samo dve verziji pesmi. Teh je deset. Od teh so

tri pesmi take, ki so objavljene v reviji Dom in svet ter knjiţni izdaji Pesmi ( niso objavljene v

Izbranih spisih). Te pesmi so Pipico kadim, Na maršu in Pismo. V sedmih primerih se

pesem pojavlja v zbirki Pesmi in v Izbranih spisih ( niso objavljene v Domu in svetu). Te so

Skrivnostno pismo, Vojna nevesta, V noči, Vso noč, Zimska silhueta, Prvi hip ljubezni

ter pesem In le usta. Pri teh je analiza pokazala, da je je osem pesmi takšnih, kjer sta obe

verziji pesmi bolj ali manj identični in skorajda ni sprememb, oz. so le te samo manjše

jezikovne. Mednje sodijo pesmi Pipico kadim, Skrivnostno pismo, Vojna nevesta, V noči,

Vso noč, Zimska silhueta, Prvi hip ljubezni in pesem In le usta. Dve pesmi pa sta takšni,

kjer so verzi spremenjeni in prihaja do znatnejših vsebinskih odstopanj med verzijama. To sta

pesmi Na maršu in Pismo.

Razlike se pojavljajo tudi med samimi naslovi pesmi: prvotno Pomladanja pesem se

spremeni v Tolminsko pomlad, s čimer še bolj poudari tolminski svet, V roţni uti v pesem

Med roţami, Makov cvet pa v pesem Mak.

Število pesmi, ki so izšle v zbirki Pesmi in so bile predhodno objavljene v reviji Dom in svet,

je šestindvajset, število pesmi, ki so bile pozneje vključene v Izbrane spise in so bile torej ţe

predhodno objavljene v Domu in svetu ter Pesmih (ki imajo tri različice), pa je triindvajset.

Število pesmi, ki so bile objavljene v zbirki Pesmi in so pozneje dobile svojo objavo še v

67

Izbranih spisih, pa je trideset. Sedem je takšnih, ki niso bile prvotno revialno objavljene,

ampak so bile objavljene samo v Pesmih in Izbranih spisih. V zbirki Pesmi je samo ena

pesem taka, tj. Otrok posluša, ki ni bila objavljena niti v Domu in svetu niti kasneje v

Izbranih spisih, in je tudi edina pesem, ki ni bila del analize.

Če povzamem, rezultati analize kaţejo, da je dvanajst pesmi, kjer so si vse tri verzije pesmi

izredno podobne in ni vsebinskih odstopanj. Vneseni so bili jezikovni oz. stilni popravki. Pet

pesmi je takih, kjer se tretja verzija v Izbranih spisih bolj naslanja na prvo, revialno objavo.

Skoraj enako število pesmi, šest, pa je takih, kjer se tretja verzija vsebinsko bolj naslanja na

drugo, knjiţno objavo. Pesmi, kjer bi tretja verzija v Izbranih spisih vsebinsko odstopala od

prve in druge verzije, ni. Tako lahko potrdimo našo domnevo, da se vsebinske spremembe

med različnimi verzijami pesmi najbolj kaţejo med prvo, revialno objavo, in drugo,

samostojno knjiţno objavo v Pesmih, medtem ko se tretja verzija naslanja ali na prvo ali na

drugo verzijo pesmi oz. na obe predhodni verziji, kjer pa so spremembe samo na jezikovni oz.

stilni ravni. Deset analiziranih pesmi iz zbirke Pesmi se pojavlja samo v dveh različnih

verzijah in ne v treh. Od teh imata dve pesmi različni verziji, pri ostalih osmih pesmih pa med

obema verzijama ni vsebinskih odstopanj.

Po analizi vseh pesmi vseeno nismo prišli do kakšnega stalnega vzorca, po katerem je Bevk

spreminjal posamezne pesmi. Vendar bi potegnila sklep, da je na začetku svoje pisateljske

poti, ko se je širši javnosti šele najavljal skozi revijo, pisal estetsko ambicioznejše pesmi, kar

se kaţe v njegovih posegih vanje (v tem smislu se v glavnem potrjuje teza, ki sva jo na

konzultacijah oblikovali z mentorico). Bevkova pesem se je tudi razvijala v obdobju, ki se je

po usmiritvah oddaljevalo od moderne in se pribliţevalo takrat novim tokovom

(ekspresionizma). Ko so izšli Izbrani spisi pa je bil bolj uveljavljen v literarnem ţivljenju.

Med razlogi, ki so vplivali na spremembe verzij pesmi v samostojni zbirki Pesmi, so najbrţ

tudi zgodovinski in politični (vojna, samocenzura). Zbirka Pesmi je izšla v napetem času na

Primorskem. Vsekakor pa (samo)cenzuri ne moremo pripisovati tistih sprememb, ki so bile

napravljene v izdaji leta 1951. Na odločitev, da je nekatere pesmi iz zbirke Pesmi še tretjič

predelal za kritično objavo v Izbranih spisih, je najverjetneje deloma vplival urednik France

Koblar, vendar je odločitev o spremembah sprejel Bevk sam. V tej zadnji literarni objavi

pesmi se je pokazalo, da je Bevk pri tretji verziji pesmi bolj ali manj v enaki meri upošteval

tako revialne objave kot tudi tiste iz svoje samostojne pesniške zbirke.

68

8 VIRI IN LITERATURA

France BERNIK, 1993: Študije o slovenski poeziji. Ljubljana: DZS.

France BEVK, 1951: Izbrani spisi I. Prva knjiga. Pesmi / Krajša proza 1911 – 1927. Ur.

France Bevk in France Koblar. Ljubljana: DZS.

France BEVK, 1961: Moja pisateljska pot. Jezik in slovstvo. 7/1. 1–5. Dostopno preko:

http://www.dlib.si. Ogled 28. 11. 2011.

France BEVK, 1921: Pesmi. Gorica: Tiskarna »Tiskovnega društva« v Kranju.

France BEVK, 1915: Pipico kadim. Dom in svet 28/3. 100.

--, 1911: V polju. Dom in svet 24/9. 347.

--, 1913: Jutro v Brdih. Dom in svet 26/6. 208.

--, 1914: Pomladanja pesem. Dom in svet 27/7. 219.

--, 1915: Vas na hribu. Dom in svet 28/1. 25.

--, 1918: V roţni uti. Dom in svet 31/1–2. 41.

--, 1918: Maj. Dom in svet 31/5–6. 116.

--, 1915: Meteţ. Dom in svet 28/2. 44.

--, 1915: Pred viharjem. Dom in svet 28/7–8. 249.

--, 1918: Pomladna pesem. Dom in svet 31/3–4. 77.

--, 1916: Bolest. Dom in svet 29/1–2. 16.

--, 1914: Najina ţalost. Dom in svet 27/12. 387.

--, 1915. Otrok. Dom in svet 28/5. 156.

--, 1919: Zapuščena. Dom in svet 32/1–2. 11.

--, 1915: Makov cvet. Dom in svet 28/2. 46.

--, 1914: Molk. Dom in svet 27/12. 387.

--, 1918: Na maršu. Dom in svet 31/3–4. 77.

--, 1915: Motiv. Dom in svet 28/6. 192.

--, 1918: Roţa Marija. Dom in svet 31/7–12. 240.

--, 1919: Deklica na cesti. Dom in svet 32/7–8. 213.

http://www.dlib.si/

69

--, 1919: Mira. Dom in svet 32/3–6. 88.

--, 1919: Mira. Dom in svet 32/3–6. 88.

--, 1919: Jasnina. Dom in svet 32/1–2. 2.

--, 1920: Jutro. Dom in svet 33/5–6. 105.

--, 1919: Ljubavne pesmi. Dom in svet 32/3–6. 142.

--, 1919: Mira. Dom in svet 32/3–6. 88. Dostopno preko http://www.dlib.si. Ogled 27. 8.

2011.

Boţidar BORKO, 1955: Knjiţne ocene – France Bevk, Izbrani spisi IV. Naša sodobnost

3/11–12. 1085–1087. Dostopno preko: http://www.dlib.si. Ogled 5. 12. 2011.

Marijan BRECELJ, 1960: Bevkova Bibliografija. Dostopno preko: http://www.rutars.net.

Ogled 28. 8. 2011.

Marijan BRECELJ, 1970: France Bevk. Idrijski razgledi15/3. 127–132. Dostopno preko:


Andrej BUDAL, 1940: O Francetu Bevku. Ljubljanski Zvon 60/5. 281–284. Dostopno preko:

http://www.dlib.si. Ogled 13.11.2011.

Janez DOLENC in France KOBLAR, 1990: Znameniti Slovenci. France Bevk: ob stoletnici

rojstva. Ljubljana: Partizanska knjiga.

Joţe DOLENC, 1988: Uredniki Doma in sveta. Ur. Stanko JANEŢIČ: Dom in svet 1888-

1988: zbornik ob stoletnici. Celje: Mohorjeva druţba.

Bogomil GERLANC, 1970: Bevkova knjiga. Ljubljana: ZGP Mladinska knjiga.

Helga GLUŠIČ, 1983: Razvoj Bevkovega pripovedništva. Ur. Josip VIDMAR: France Bevk -

borec in pisatelj. Osmi sklic Plenuma kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 1980, Nova

Gorica. Ljubljana: Plenum kulturnih delavcev OF.

Niko GRAFENAUER, 2001: Odisej v labirintu: eseji o slovenskem pesništvu. Zbirka

Paradigme. Ljubljana: Nova revija.

Miran JARC, 1922: France Bevk: Pesmi. Ljubljanski zvon 42/4. 246–247. Dostopno preko:


Teras KERMAUNER, 1991: Poezija slovenskega zahoda. 2 del. Maribor: Zaloţba Obzorja

Maribor.

Matjaţ KMECL, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zaloţba M & N.

France KOBLAR, 1950: France Bevk: ob šestdesetletnici. Odlomki za monografijo. Novi svet

5/10. 865–879. Dostopno preko: http://www.dlib.si. Ogled 28. 11. 2011.

http://www.dlib.si/

http://www.dlib.si/

http://www.rutars.net/

http://www.dlib.si/

http://www.dlib.si/

http://www.dlib.si/

http://www.dlib.si/

70

Janko KOS, 1995: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.

Janez Evangelist KREK, 1917: Dom in svet ţivi. Dom in svet 30/1–2. 6–7. Dostopno preko:


Frančišek LAMPE, 1891: V obrambo. Dom in svet 4/9. Ni paginirano. Dostopno preko:


Lino LEGIŠA, 1969: Zgodovina slovenskega slovstva VI. V ekspresionizem in novi realizem.

Ljubljana: Slovenska matica.

Joţa MAHNIČ, 1988: Razvoj estetske misli in leposlovja v Domu in svetu 1888–1918. Ur.

Stanko JANEŢIČ: Dom in svet 1888-1988: Zbornik ob stoletnici. Ur. Stanko Janeţič.

Celje: Mohorjeva druţba.

Branko MARUŠIČ, 1997: Med Hubljem in Sočo v Pilonovem času. Zbornik za umetnostno

zgodovino 33. 133–147. Dostopno preko: http://www.dlib.si. Ogled 13. 11. 2011.

Matija OGRIN, 2003: Literarno vrednotenje na Slovenskem: Od 1918 do 1945. Ljubljana:

Literarno-umetniško društvo »Literatura«. Novi pristopi.

Irena Novak POPOV, 2003: Sprehodi po slovenski poeziji. Urednik Andrej Brvar. Maribor:

Študentska zaloţba Litera.

Anton SLODNJAK, 1943: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska zaloţba.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994. Ljubljana: DZS.

Joţe TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja.

Maribor: Zaloţba Obzorja.

Anton TRSTENJAK, 1988: Moje sodelovanje v Domu in svetu. Ur. Stanko JANEŢIČ: Dom

in svet 1888-1988: zbornik ob stoletnici. Celje: Mohorjeva druţba.

Anton VODNIK, 1922: Pesmi; Gorica 1921. Dom in svet 35/3. 139–140. Dostopno preko:

http://www.dlib.si. Ogled 28. 8.2011.

Franc ZADRAVEC (ur.), 1984: Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in

kulturi: Tipološka problematika ob jugoslovanskem in širšem evropskem kontekstu.

Mednarodni simpozij v Ljubljani od 30. junija do 2. julija 1983. Ljubljana: Filozofska

fakulteta.

Franc ZADRAVEC, 1993: Slovenska ekspresionistična literatura. ZIFF Ljubljana: Pomurska

zaloţba.

http://www.dlib.si/

http://www.dlib.si/

http://www.dlib.si/

http://www.dlib.si/

Documents

UNIVERZA V MARIBORU - COREskozi štiri desetletja. Analiza zajema vsebinsko-stilne ter oblikovne vidike. Pokazalo se je, da so najbolj opazne razlike med verzijami pesmi v reviji Dom