Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede · 2017-10-26 · Naslov Kriminalistika v romanih pisateljice kriminalnih romanov se je izoblikoval s časom, ker sem pisanje diplomskega

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Kriminalistika v romanih pisateljice kriminalnih romanov

Patricia Cornwell

Marija Trobevšek

Junij, 2010 Mentor: prof. dr. Darko Maver

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju, prof. dr. Darku Mavru, za napotke, strokovno pomoč in

podporo pri izdelovanju diplomske naloge. Zahvaljujem se vsem, ki so po sili razmer

morali sodelovati pri nastanku moje diplomske naloge.

''Ni bolj očarljivega pohištva od knjig.''

Sydney Smith

Jack Razparač

http://www.dolphin-littlehampton.co.uk/assets/images/jack-the-ripper1.jpg

http://www.dolphin-littlehampton.co.uk/assets/images/jack-the-ripper1.jpg

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................................ - 1 -

2. KRIMINALNI ROMANI PATRICIE CORNWELL .............................................. - 3 -

2.1 OPIS KNJIŢNIH DEL PATRICIE CORNWELL ............................................................ - 3 -

2.1.1 Obdukcija .................................................................................................... - 5 -

2.1.2 Vse, kar ostane ............................................................................................. - 6 -

2.1.3 Farma trupel ................................................................................................. - 6 -

2.1.4 Lončarjeva njiva .......................................................................................... - 7 -

2. 2 NEDOSLEDNOSTI V SERIJI KNJIG .......................................................................... - 8 -

3 ŢRTVE JACKA RAZPARAČA .............................................................................. - 9 -

3.1 LOKACIJE KRAJEV, KJER SO NAŠLI ŢRTVE JACKA RAZPARAČA ........................... - 10 -

3.2 MARTA TABRAM ............................................................................................... - 11 -

3.2.1 Zadane rane................................................................................................ - 13 -

3.2.2 Zmotne ugotovitve ..................................................................................... - 13 -

3.2.3 Primerjava - nekoč in danes....................................................................... - 14 -

3.3 MARY ANN NICHOLS ......................................................................................... - 15 -

3.3.1 Zadane rane................................................................................................ - 17 -



3.3.4 Povezava umora Mary Ann Nichols z Walterjem Sickertom.................... - 19 -

3.4 ANNIE CHAPMAN ............................................................................................... - 20 -

3.4.1 Zadane rane................................................................................................ - 22 -



3.5 ELIZABETH STRIDE ............................................................................................ - 24 -

3.5.1 Zadane rane................................................................................................ - 26 -


3.6 CATHERINE EDDOWS ......................................................................................... - 27 -

3.6.1 Zadane rane................................................................................................ - 28 -


3.6.3 Primerjava – nekoč in danes ...................................................................... - 29 -

3.6.4 Povezava umora Catherine Eddows z Walterjem Sickertom .................... - 30 -

3.7 MARY JANE KELLY ........................................................................................... - 31 -

3.7.1 Zadane rane................................................................................................ - 33 -

3.7.2 Zatišje ........................................................................................................ - 34 -

3.8 ZAKAJ ................................................................................................................ - 34 -

4 MODUS OPERANDI ............................................................................................ - 36 -

4.1 MORILČEV PODPIS ............................................................................................. - 37 -

4.2 SADISTIČNI MORILEC ......................................................................................... - 38 -

4.3 RAZPARAČEVE ŢRTVE IN SICKERTOVI AKTI ....................................................... - 38 -

4.4. SPOMINKI IN TROFEJE ....................................................................................... - 39 -

5 WALTER SICKERT – PORTRET MORILCA ...................................................... - 40 -

5. 1 WALTER JE JACK IN JACK JE WALTER ............................................................... - 41 -

5.2 POVEZAVA PISEM JACKA RAZPARAČA Z WALTERJEM SICKERTOM .................... - 41 -

5.2.1 Grafologija ................................................................................................. - 44 -

5.2.2 Uporabljen jezik ........................................................................................ - 44 -

5.2.3 Vodni znak in pisemski papir .................................................................... - 45 -

5.2.4 DNK .......................................................................................................... - 47 -

5.2.5 Madeţi krvi v pismih in prstni odtisi ......................................................... - 49 -

5.3 Kombinezon in torba .................................................................................... - 49 -

5.4 Knjiga gostov ................................................................................................ - 51 -

5.5 PODOŢIVLJANJE UMOROV V SLIKAH WALTERJA SICKERTA ................................ - 52 -

6 WHITECHAPELSKI UMORI ................................................................................ - 56 -

7 ZAKLJUČEK .......................................................................................................... - 59 -

8 LITERATURA ........................................................................................................ - 61 -

KAZALO SLIK

SLIKA 1: UMOR V CAMDEN TAWNU ........................................................................................ - 10 -

SLIKA 2: ZEMLJEVID ČETRTI WHITECHAPEL IZ LETA 1888 ..................................................... - 11 -

SLIKA 3: GEORGE YARD BUILDINGS, 1938 ............................................................................. - 12 -

SLIKA 4: NAJDBA TRUPLA MARTHE TABRAM ......................................................................... - 13 -

SLIKA 5: BUCK'S ROW, 1938 ................................................................................................... - 15 -

SLIKA 6: NAJDBA TRUPLA MARY ANN NICHOLS .................................................................... - 16 -

SLIKA 7: PRIMER MREŢE, S KATERO SI JE PRI SLIKANJU POMAGAL SICKERT .......................... - 19 -

SLIKA 8: DVE ŠTUDIJI GLAVE BENEČANKE ............................................................................. - 20 -

SLIKA 9: VRATA NA ZADNJE DVORIŠČE NA HAMBURY STREETU ŠTEVILKA 29 ...................... - 21 -

SLIKA 10: DVORIŠČE NA HAMBURY STREETU ŠTEVILKA 29 .................................................. - 22 -

SLIKA 11: NAJDBA TRUPLA ELIZABETH STRIDE, THE PICTORIAL NEWS, 1888 ...................... - 25 -

SLIKA 12: PRIZORIŠČE UMORA CATHERINE EDDOWES, MITRE SQUARE ................................ - 27 -

SLIKA 13: GIUSEPPINA, BENEŠKA POCESTNICA ....................................................................... - 30 -

SLIKI 14: LE JOURNAL,/ FOTOGRAFIJA CATHERINE EDDOWS PRED OBDUKCIJO .................... - 31 -

SLIKA 15: DORSET STREET, VHOD NA MILLER'S COURT, 1928 ............................................... - 32 -

SLIKA 16: PRIZORIŠČE ZLOČINA UMORA MARY ANN KELLY ................................................. - 33 -

SLIKI 17: DVE RAZLIČICI SLIKE DOLGOČASJE ......................................................................... - 36 -

SLIKA 18: WALTER RICHARD SICKERT ................................................................................... - 40 -

SLIKA 19: POVEČAVA SLIKE NA PISMU ................................................................................... - 42 -

SLIKA 20: CELOTNO PISMO ..................................................................................................... - 43 -

SLIKA 21: PISMO OPENSHAWU Z VODNIM ZNAKOM »A PIRIE & SONS« ................................. - 45 -

SLIKI 22: KUVERTA S KATERE SO DOBILI DNK IN POVEČAVA POŠTNEGA ŢIGA ..................... - 48 -

SLIKA 23: PRSTNA ODTISA V RDEČEM ČRNILU ........................................................................ - 49 -

SLIKA 24: SICKERTOV DELOVNI KOMBINEZON ....................................................................... - 50 -

SLIKA 25: POLETNO POPOLDNE ............................................................................................... - 52 -

SLIKA 26: MORNINGTON CRESCENT NUDE #1# ...................................................................... - 53 -

SLIKA 27: MORNINGTON CRESCENT NUDE #2# ...................................................................... - 53 -

SLIKI 28: 'NIZOZEMKA' IN SLIKA ŢENSKEGA AKTA, KI SE PRETEGUJE .................................... - 54 -

SLIKA 29: ŢELEZNA POSTELJA ................................................................................................ - 54 -

SLIKI 30: ŠTUDIJA ŢENSKE IN NAPETOST ................................................................................ - 55 -

SLIKA 31: WALTER SICKERT, 1941 ......................................................................................... - 57 -

SLIKA 32: JACK RAZPARAČ V TEMI ......................................................................................... - 60 -

Vse naslove slik sem preverila in zapisala 31. marca 2010

POVZETEK

Leposlovje in strokovna literatura hodita z roko v roki. Preiskovanje kaznivih dejanj se

je z leti spreminjalo, metode preiskovanja so se izpopolnjevale in dopolnjevale. Enako

je z opisovanjem le teh v leposlovju. Avtorica kriminalnih romanov Patricia Cornwell je

v svojih delih posebej pozorna, da sledi najnovejšim odkritjem na področju

preiskovanja kaznivih dejanj. Kot veliko drugih piscev se je odločila spoprijeti se z

nerešenimi zločini, ki burijo duhove, zato se je lotila preučevanja umorov izpred več kot

sto let. Ohranjeni material je s pomočjo strokovnjakov s področja forenzičnega in

tehničnega znanja preučila in zapisala verodostojno klasično študijo o psihopatskem

morilcu.

Med avgustom in novembrom 1888 je nekdo umoril vsaj šest ţensk v londonski četrti

Whitechapel. Njihova grozljiva smrt je več mesecev sejala strah in trepet, storilec si je

nadel ime, ki je postalo prispodoba za serijskega morilca - Jack Razparač. Več kot sto

let so ti umori veljali za ene najbolj zapletenih nerešenih zločinov na svetu. Pripisali so

jih zloglasnemu serijskemu morilcu, ker so bili zagrešeni v oţjem predelu londonskega

okroţja in so imeli skupne značilnosti. Te in druge umore, ki bolj ali manj spominjajo

na delo Jacka Razparača so takrat poimenovali Whitechapelski umori.

Cornwellova se raziskave loti metodično in dosledno upošteva vse malenkosti, ki ji

prekriţajo pot. Enako se loti pisanja kriminalnih romanov, leposlovja. Njene knjige so

zanimivejše od drugih kriminalnih romanov, saj avtorica razišče še tako majhne, drugim

nepomembne malenkosti in tako bralcu v vsaki knjigi poda zanimivo zgodbo, ki temelji

na resničnih preiskovalnih metodah. Kljub izmišljenim primerom njene knjige sama

teţko poimenujem kot fikcijo, saj so opisani primeri lahko del vsakdanjika.

KLJUČNE BESEDE

Patricia Cornwell, Jack Razparač, Walter Sickert, Whitechapelski umori, serijski

morilci, kriminalni romani, leposlovje, forenzično preiskovanje, metode raziskovanja,

DNK analiza, grafologija, vodni znak

CRIMINALISTICS IN THE THRILLERS BY PATRICIA CORNWELL

SUMMARY

Fiction and professional literature go hand in hand. Investigating crimes has changed

through years, the methodology of investigation have been improved and supplemented.

The same holds true for their descriptions in fiction. The author of thrillers Patricia

Cornwell in her works pays special attention to keep up with the latest discoveries in the

field of crime investigation. As many other writers, she has chosen to deal with yet

unsolved crimes which stir up excitement, consequently she has began to study murders

that took place more than a hundred years ago. With the help of forensic and technical

experts, she researched the preserved material and wrote a credible classic study of a

psychopathic killer.

Between August and November 1888, someone murdered at least six women in the

district Whitechapel in London. Their horrible deaths spread terror that lasted several

months afterwards, the perpetrator nicknamed himself Jack the Ripper, and this became

a metaphor for a serial killer. These murders have been for more than a hundred years

considered one of the most complicated unsolved crimes in the world. They were

attributed to the infamous serial killer because they were committed in an inner city

district of London and shared certain characteristics. These and some other murders

which more or less reminded of Jack the Ripper were then called Whitechapel murders.

Cornwell approaches the investigation methodically and consistently takes into account

all the details she encounters. She applies the same approach when writing thrillers,

fiction. Her books are more interesting than other thrillers as she researches even the

tiniest, trivial details, thus each of her books gives the reader an interesting story based

on real methods of investigation. Despite the fact that her cases are all made up, I could

hardly call her books fiction, as the cases described could be a part of everyday life.

KEY WORDS

Patricia Cornwell, Jack the Ripper, Walter Sickert, Whitechapel murders, serial killers,

thrillers, fiction, forensic investigation, methods of investigation, DNA analysis,

graphology, water sign

- 1 -

''Dober roman nam pove resnico o svojem junaku:

slab roman pa nam pove resnico o avtorju.''

Gilbert Keith Chelsteron

1 UVOD

Naslov Kriminalistika v romanih pisateljice kriminalnih romanov se je izoblikoval s

časom, ker sem pisanje diplomskega dela odloţila za nekaj časa. Osnovni naslov, na

podlagi katerega sem spisala dispozicijo, sem dobila na šolski spletni strani med

predpisanimi temami. Veseli me, da pišem nalogo, v katero moram poleg strokovne

literature vključiti tudi leposlovje, kar se pri strokovnih nalogah, kot je diplomsko delo

ne dogaja pogosto, posebej ne takrat, ko je uporabljeno leposlovje del tvojega

vsakdanjega zanimanja.

Moja naloga je teoretične narave, v njej bom raziskala in analizirala pisane vire. Pred

začetkom pisanja sem zbrala in v grobem predelala vso literaturo na podlagi katere

pišem to diplomsko nalogo. Najprej sem se lotila leposlovja – zapisala sem izvlečke,

mnenja in morebitne nejasnosti o njih. Nadaljevala sem s prebiranjem strokovne

literature in izpisovanjem podatkov, ki bi mi pomagali potrditi ali ovreči zapisano v

leposlovju.

Namen naloge je predelati in interpretirati dela pisateljice kriminalnih romanov Patricie

Cornwell. Predstavila bom njen način pisanja, zakaj piše kriminalne romane, kje črpa

vire in kakšno je njeno poznavanje področja kriminalistike. Zapisala bom mnenje o tem,

koliko in kakšno kriminalistiko avtorica predstavlja v svojih delih, kakšno je njeno

poznavanje tega področja in na kakšen način predstavi to znanje bralcu. Preverila bom,

ali se avtorica in njeni glavni junaki posluţujejo forenzičnih metod raziskovanja, če so

njihovi izsledki mogoči in ali se njihov način raziskovanja posluţuje metod in

inštrumentov, ki jih uporabljajo forenzični preiskovalci danes. Opisala bom njeno

sposobnost bralca presenetiti in ga poučiti na tem področju. Predpostavljam, da so njena

dela natančna in strokovna, kar pomeni, da zapisano o sodnomedicinskih in forenzičnih

metodah dela ni izmišljeno in je povzeto po praksi.

- 2 -

Poudarek naloge je na knjigi Portret morilca, ki jo je Cornwellova napisala na podlagi

večletne raziskave umorov iz leta 1888. V knjigi avtorica predstavi svojo teorijo o

identiteti razvpitega londonskega serijskega morilca iz četrti Whitechapel, Jacka

Razparača. Glavna predpostavka tega diplomskega dela je, da so zločini – v tem

primeru umori Jacka Razparača, prej ali slej rešljivi.

Zanimalo me je, ali opisi preiskovalnih metod v knjigah na kakršenkoli način vplivajo

na preiskovanje pri resničnih zločinih, ali zapisno prinese novo idejo ali namig, kako

preiskavo, ki se znajde na mrtvi točki reševati iz drugega zornega kota. Predvidevam, da

raziskovalne metode v knjigah nimajo posebnega vpliva na delo forenzičnih

preiskovalcev, lahko pa jim nudijo nove ideje ali jih spodbudijo k drugačnemu

razmišljanju, ki posledično lahko pozitivno vpliva na rezultate njihovega dela.

Delo bom predstavila z vidika sprememb na področju preiskovanja kraja kaznivega

dejanja umora. Skušala bom prikazati napredek pri raziskovanju tako, da bom opisala

razlike med delom preiskovalcev takrat in danes. Predstavila bom razmišljanja avtorice

in zapisala lastna mnenja o takratnih preiskavah. Knjigo sem prvič prebrala po njenem

izidu v slovenskem jeziku. Zaradi nazornih opisov, strokovno podprte razlage in

številčnosti podatkov, najprej nisem vedela, kaj naj si mislim. Ko sem knjigo znova

vzela v roke in se zapisanega lotila z razčlenitvijo in zapisovanjem podatkov, se je

mozaik začel sestavljati in danes sem prepričana, da je njena teorija o identiteti

razvpitega serijskega morilca pravilna.

- 3 -

''Ni me strah mrtvih, skrbijo me ţivi.''

Dr. Kay Scarpetta

2. KRIMINALNI ROMANI PATRICIE CORNWELL

Marija Milenković v svoji knjigi Leposlovje in kriminologija zapiše: »Literarni zločin je

ţe od nekdaj izzival človeško domišljijo, saj je branje o tujih kršitvah pisanih in

nenapisanih vedenjskih pravil in norm prav gotovo delovalo kot ventil za sproščanje

napetosti, ki nastanejo ob številnih zavorah povzročenih z raznimi prepovedmi.«

Kadar govorimo o kriminalnih romanih, »kriminalkah«, govorimo o posebni zvrsti

romanov, v katerih avtorji opisujejo kriminalna dejanja ter preiskovanje le-teh. Glavni

junak ali junakinja postopno odkriva in razčlenjuje dogodke, išče motiv za storjena

dejanja in nas pripelje do svojih zaključkov.

(http://sl.wikipedia.org/wiki/Kriminalni_roman)

Poznamo več zvrsti kriminalnih romanov. Vsebina je tista, po kateri danes kriminalne

romane razvrščamo na detektivske romane, sodne drame ali trilerje in tiste, katerih

avtorji se osredotočijo na forenzične preiskave in psihološka ozadja zločinov. Med

slednje spada tudi serija romanov Patricie Cornwell o glavni mrliški oglednici dr. Kay

Scarpetta. Kljub temu v svojih knjigah Cornwellova ne pozabi opisati načinov

odkrivanja in raziskovanja kriminalnih dejanj.

''Dober roman nas uči, kako logično razmišljati, sili k temu, da se osredotočimo ne le na

pomembne stvari, temveč tudi na podrobnosti, uči, kako na podlagi opaţanj sklepati,

pozitivno pa vpliva tudi na urejanje spomina. In kar je najpomembnejše, to počne na

lahkoten, nevsiljiv in zanimiv način'' (Milenković, 2005).

2.1 Opis knjiţnih del Patricie Cornwell

Cornwellova je pri pisanju leposlovja dosledna. Natančno opiše postopke forenzičnih

preiskav kaznivih dejanj. Bralcu pojasni njihovo pomembnost in na laiku razumljiv

način predstavi celoten proces raziskovanja in dokazovanja v preiskavah kaznivih

dejanj. Uporabi znanja in raziskave z različnih področij, kar njena dela naredi zanimiva

- 4 -

in poučna. Opis obravnave dokazov z najnovejšimi forenzičnimi pripomočki in

metodami dela bralca spodbudi k razmišljanju in mu podţge ţeljo, da ţeli pripomoči k

razrešitvi uganke.

Pisanje Patricie Cornwell je natančno in strokovno. Trditve, izpeljane na podlagi

dokazov, temeljijo na njenih izkušnjah in znanju pridobljenem pri opravljanju poklica.

Zaposlena je bila pri glavnem mrliškem ogledniku v Virginiji. Čeprav je bilo njeno delo

zgolj analitično, jo je zanimalo vse v povezavi z delom nadrejenega, kar je opisala v

svojih knjigah. Na dr. Marcellu Fierru je osnovala glavni lik serije kriminalnih romanov

dr. Kay Scarpetta (http://en.wikipedia.org/wiki/Patricia_Cornwell).

Cornwellova je glavni junakinji serije namenila tudi nekaj svojih lastnosti. Kay odlično

kuha (Cornwellova je izdala ţe nekaj kuharskih knjig), obe sta se rodili v Miamiju, sta

ločeni in sta imeli teţak odnos s svojima pokojnima očetoma. Našla sem še eno

povezavo. Kayina nečakinja Lucy je istospolno usmerjena, svojo kariero v Quanticu

skoraj uniči zaradi razmerja s sodelavko. Lezbično razmerje Cornwellove je moţa njene

ljubice pripeljalo do poskusa umora ţene (isto tam).

Glavni junaki imajo različna znanja oziroma spretnosti. Njena predanost natančnosti je

tako velika, da si znanja oziroma spretnosti, o katerih piše, najprej pridobi sama. Tako

se je naučila pilotirati helikopter, opravila je tečaj in si pridobila dovoljenje za športno

potapljanje ter se naučila voziti motor. ''Zame je pomembno, da ţivim v svetu, o

katerem pišem. Če ţelim, da lik v knjigi nekaj naredi ali ve, ţelim to narediti ali znati

tudi sama'' (www.patriciacornwell.com).

Njeni romani se od drugih avtorjev kriminalnih romanov razlikujejo po njeni

doslednosti ob uporabi znanj in spoznanj s področja forenzičnega in sodnomedicinskega

znanja. Cornwellova, po mojem vedenju in poznavanju te tematike iz strokovne

literatur, ne dela opaznih, predvidljivih napak. Kljub temu njen glavni lik in drugi

akterji knjige niso nezmotljivi.

Glavna junakinja sodeluje z veliko ljudmi, najpogosteje z Petom Marinom (detektivom

na oddelku za umore), Bentonom Weslejem (agentom FBI, ki sestavlja psihološke

profile zločincev) in nečakinjo Lucy Farinelli (računalniško genialko). Njeno zgodbo in

http://en.wikipedia.org/wiki/Patricia_Cornwell

http://www.patriciacornwell.com/

- 5 -

zgodbe njenih sodelavcev spremljamo med raziskovanjem zločinov. V seriji je trenutno

prevedenih enajst knjig. Predstavila bom le nekatere.

2.1.1 Obdukcija

Vrsta umorov se začne manj kot dva meseca pred začetkom zgodbe. Morilec ţrtve mori

v njihovih stanovanjih. Njegov modus operandi je jasen. V hišo ali stanovanje je prišel

skozi odprta okna z dvoriščne strani, svoje ţrtve je presenetil in jih zvezal z nečim, kar

mu je tisti trenutek najbolj pri roki (telefonski kabel, vrvica od ţaluzij, električne ţice

posteljnih svetilk).

''Ena ţica je bila ovita okrog zapestij, ki sta bili zvezani za hrbet. Druga je bila zavita

enkrat okrog vratu, povlečena pod ţico okrog zapestij in trdno zvezana okrog gleţnjev.

Dokler so bila kolena zvita, je ostajala zanka okrog vratu zrahljana. Ko je stegnila noge

– refleksna kretnja zaradi bolečine ali napadalčeve teţe na njej – se je zanka okrog vratu

zadrgnila'' (Cornwell, 1998).

Preiskovalci v knjigi pri vsaki ţrtvi najdejo semensko tekočino, ne najdejo pa vzorca, po

katerem morilec svoje ţrtve izbira. ''Njen telesni videz je bil pomemben, ker je

nedoslednost vzorca, postajala vzorec'' (Cornwell, 1998). Ţrtve niso imele skupnih

telesnih ali rasnih značilnosti in so ţivele v različnih predelih mesta.

Cornwellova v knjigi zelo natančno opiše pregled trupel na kraju zločina: »Iskala sem

kakršnokoli jasno sled, ki morebiti ne bi preţivela prevoza do mrtvašnice« (Cornwell,

1998), zavarovanje dokazov ter obdukcije ţrtev ter pri tem uporabljene naprave. Opiše

rekonstrukcijo dogodkov in poda profil morilca.

V knjigi sem prvič slišala za 'nesektorja', kar pomeni, da ima semenska tekočina

moškega majhno serološko vrednost in antigenov njegove krvne skupine ni moč najti v

drugih telesnih izločkih (slina, seme ali znoj) kot pravi Cornwellova. Brez krvnega

vzorca tej osebi ni mogoče določiti krvne skupine. Prav tako sem prvič slišala za

'bolezen javorovega urina', katere najpogostejši znak je značilen izrazit vonj in potenje.

Vonj je izrazitejši, kadar je človek s to boleznijo pod stresom. Njegova oblačila se s tem

vonjem prepojijo.

- 6 -

2.1.2 Vse, kar ostane

Serijski morilec mori mlade pare in njihova trupla skriva globoko v gozdovih Virginije,

dokler niso kosti, vse kar od njih ostane. V tej knjigi nam Cornwellova predstavi

postopek razpadanja trupel in kako določiti vzrok smrti pri okostju. Če morilec na

primer ţrtvi potegne glavo vznak in ji pri tem prereţe sapnik in arteriji ter trupla dolgo

ne odkrijejo, bo patolog teţko odkril vzrok smrti, ker tkivo in hrustanec razpadeta.

Pri eni od ţrtev Kay Scarpetta najde ureznino na členku prsta, za katero zapiše, da je

preveč ravna, da bi jo povzročil ugriz ţivali ali dotik kremplja. Pri ugotavljanju ali je

rana nastala pred smrtjo ali po njej zaprosi za pomoč strokovnjaka, ki ji pove, da se

razpoka ureznine na rastoči kosti ukrivi, ureznina, ki nastane na mrtvi kosti pa je ravna.

Prijetega osumljenca morajo na podlagi analize DNK izpustiti. Njegova krvna skupina

se je ujemala z najdeno na kraju zločina, pri DNK se je pojavila vidna razlika. Izkaţe se,

da so morilcu presadili kostni mozeg, operacija je spremenila njegovo DNK v krvi,

zaradi česar ga niso mogli povezati z zločini.

2.1.3 Farma trupel

Umor enajstletne Emily Steiner v Severni Karolini, spominja na delo krutega morilca

Templa Brooksa Gaulta, ki se ţe dolgo izogiba roki pravice in s katerim se je Kay

Scarpetta ţe srečala.

To knjigo sem izbrala z razlogom. Farma trupel res obstaja, to je oddelek za forenzično

patologijo univerze v Tennesseeju. Ustanovil jo je antropolog dr. William M. Bass leta

1971. Glavni namen ustanovitve je ustvariti kraj, kjer je moţno raziskovati razkroj

trupel (http://www.patriciacornwell.com/).

Na obseţnem območju strokovnjaki raziskujejo in časovno opredeljujejo razpadanje

trupel, ki jih izpostavijo različnim razmeram, da bi laţe določili vzrok in čas smrti ljudi,

katerih trupla najdejo po določenem času.


- 7 -

Glavna junakinja med obdukcijo deklice na njeni zadnjici najde znamenje v obliki

polkroga, ki ga ne zna razbrati in ne ve, kako je nastal. Del koţe z znamenjem izreţe in

ga odnese na Farmo trupel, kjer ji pomagajo tako, da različne predmete poloţijo pod

trupla in spremljajo odziv koţe na te predmete. Izkaţe se, da je deklica nekaj časa leţala

na kovancu.

''Nečistost kovine v kovancu povzroči, da ta začne neenakomerno oksidirati, medtem,

ko na njem leţi truplo. Tako dobimo prazne lise in nepravilen vtisk, zelo podoben

odtisu čevlja, ki prav tako ponavadi ni popoln, razen, če je teţa razporejena enakomerno

in človek stoji na popolnoma ravni površini'' (Cornwel, 2004).

Predstavila bom še knjigo Lončarjeva njiva, v kateri Kay uspe prekiniti morilski pohod

Templa Brooksa Gaulta.

2.1.4 Lončarjeva njiva

Lončarjeva njiva je kraj oz. pokopališče, kamor pokopljejo neznane osebe, osebe, ki jih

niso mogli identificirati. V Centralnem parku v New Yorku najdejo golo ţensko truplo.

Modus operandi je srhljivo znan. Truplo je ustreljeno v glavo, naslonjeno na fontano,

kosi njene koţe so izrezani. Temple Brooks Gault znova mori.

Morilec uţiva v pozornosti in v poskusih policije, da bi ga ujeli. Pošilja jim sporočila. V

mrtvašnici Kay naleti na truplo moškega, za katerega se ne ve, kdo ga je pripeljal in od

kod. Po zapisih v nepopolni dokumentaciji, naj bi šlo za samomorilca. V truplu

prepoznajo pokvarjenega policista, s katerim se Kay ni razumela. V ţepu njegove

piţame ji morilec pusti sporočilo. Izkaţe se, da ga je v mrtvašnico pripeljal sam Gault.

Pri njegovih načrtih mu slepo sledi in pomaga Carrie Grethen, ki jo kot Gaulta

spoznamo v prejšnjih knjigah. Bila je sodelavka in intimna prijateljica Kayine nečakinje

Lucy.

Scarpetta pri preiskovanju primera zdruţi moči z newyorško Tranzitno policijo.

Cornwellova opiše labirint tunelov podzemne ţeleznice, ki ga za nemoteno sprehajanje

in skrivanje uporablja Gault. Tam konča pod streli ostrostrelca.

- 8 -

''Bila sem na kolenih. Pripravil se je za brco, jaz pa sem dvignila noţ in mu kirurško

rezilo zasadila v zgornji del stegna. Z obema rokama sem zarezala, kolikor sem le

mogla, on pa je zavreščal. Arterijska kri mi je brizgala po obrazu, ko sem izvlekla noţ,

in njegova prerezana stegenska arterija je krvavela v ritmu njegovega strašnega srca.

Sklonila sem se, da ne bi bila na poti. Iz notranjosti tunela proti postaji sta se zaslišala

dva poka ostrostrelske puške, krogli sta zaţviţgali in Gault je padel. Pribliţeval se je

vlak, vendar ga nisem potegnila s tirov. Odšla sem stran in se nisem ozirala nazaj''

(Cornwell, 2005).

V knjigah, ki sledijo Lončarjevi njivi se Cornwellova ne ponavlja. Vedno je nekaj

novega. Preprečiti mora krajo jedrskih konic, ko teroristi v Vzroku smrti zavzamejo

jedrsko elektrarno pri Old Pointu. V Srhljivem razkritju se spopade z virusom črnih koz.

2. 2 Nedoslednosti v seriji knjig

V njenih zgodbah ni veliko nedoslednosti, tiste, ki so, so za dobro berljiv kriminalni

roman po mojem mnenju nepomembne:

- Dnevi v tednu se ne ujemajo z datumi na koledarju. Patricia Cornwell upošteva

dneve v letu v katerem piše knjigo in ne letu, ko naj bi se zgodba odvijala.

- Vse, kar ostane se dogaja v letu 1992, glede na zapisano v knjigi Kruto in

nenavadno naj bi Mark James umrl februarja 1991, zato se ne bi smel pojaviti v Vse,

kar ostane.

- V Lončarjevi njivi Pete Marino reče, da policija ne ve, kaj je Temple Gault storil z

oblačili Eddija Heatha. V Kruto in nenavadno je zapisano, da so oblačila našli poleg

golega dečka, lepo zloţena na kupu.

- Lucy se v štirih letih postara za enajst let. Od deset do enaindvajset let.

V njenih knjigah se mi zdi pomembno, da je dosledna pri novostih na področju sodne

medicine, pri opisu poškodb trupel in sodnomedicinskih naprav ter njihove uporabe, pri

opisu uporabljenih metod dela ter pri raziskovanju ozadij akterjev v knjigi. Da nam

moţnost, da bralci sami pridemo do določenih zaključkov. Posebej pomembno se mi

zdi, da s svojim pisanjem bralcu omogoči, da občuti zapisano in se lahko poistoveti z

glavnimi liki.

- 9 -

''Jack Razparač je bil morilec sodobnega kova,

ki se je rodil sto let prezgodaj, da bi ga lahko ujeli.''

Patricia Cornwell

3 ŢRTVE JACKA RAZPARAČA

S knjigo Portret morilca je avtorica ţelela dokazati, da nekoč nerazrešljivi zločini z

uporabo sodnomedicinskih raziskovalnih metod ne ostanejo nerazrešeni. Cornwellova je

za pomoč zaprosila veliko strokovnjakov, katerih znanja in dognanja je uporabila in z

njimi podprla svoja razmišljanja. Na vprašanja, ki so si jih strokovnjaki zastavljali skozi

stoletje, je odgovorila z rezultati forenzičnih in tehničnih preiskav, svoje sklepe je

podprla z dejstvi.

Veliko piscev se je ţe lotilo preiskovanja resničnih zločinov. Ne poznam nobenega, ki

bi svojo raziskavo potrdil s tako realnimi zaključki, kot je to naredila Cornwellova.

Večina omenjenih knjig je ţelja avtorja po hitri slavi in dobrem zasluţku.

Umori se prodajajo. Danes lahko za primerno vsoto obiskovalci Londona ob pojasnilih

in obrazloţitvah vodnika prehodijo pot, kjer je leta 1888 morilec z noţem umoril in

razrezal vsaj pet prostitutk, nesrečnic, kot so jih imenovali takrat in kot jih imenuje tudi

Patricia Cornwell. Njen opis umorov je grozljivo natančen.

Ko beremo vrstice se nam zdi, da v mrazu, pod obokom vrat, ki vodijo na enega od

dvorišč, v megli skušamo razpoznati obrise osebe, ki je tisti čas sejala strah in trepet na

Londonskih ulicah. Sprehodimo se skozi četrti Whitechapel in Spitalfields, se ustavimo

na Mitre Squaru in v soseski Miller's Court, kjer je, kot nekateri še danes verjamejo,

Razparač razkosal svojo zadnjo ţrtev Mary Jane Kelly.

Več kot sto let strokovnjaki raziskujejo njegove zločine in jih bolj ali manj uspešno

povezujejo z moţnimi osumljenci. Veliko je knjig, katerih avtorji so prepričani, da je

njihova teorija pravilna in so odkrili, kdo je bil zloglasni Jack Razparač. Leta 1888 je

policija govorila z več kot sto osumljenci, a zločinov niso nikoli razrešili. Raziskava

Cornwellove pa je natančna in dosledna. Razišče vse vidike Sickertovega ţivljenja in

njegove navade ter jih poveţe z Razparačevimi.

- 10 -

Do leta 2001, ko je Patricia Cornwell, na predlog namestnika pomočnika komisarja

Johna Grieva s Scotland Yarda, začela raziskovati Razparačeve zločine, teh nihče ni

poskušal pojasniti s pomočjo sodobnih preiskovalnih metod. Na njegov predlog je svojo

raziskavo osredotočila na umetnika z imenom Walter Richard Sickert. ''Je pa še en

zanimiv moţak, ki bi ga mogoče lahko preverili, če ţelite. Umetnik z imenom Walter

Sickert. Naslikal je nekaj morilskih prizorov. Eden od njih je še posebej zanimiv:

oblečen moški sedi na robu postelje, na kateri leţi golo truplo prostitutke, ki jo je

pravkar umoril. Naslov slike je Umor v Camden Townu'' (Cornwell, 2005).

Slika 1: Umor v Camden Tawnu

http://www.artcyclopedia.com/feature-2002-11.html

Sickert je v letih 1908 in 1909 narisal serijo slik s to tematiko. Leta 1907 so v

najemniški sobi v Camden Tawnu blizu njegovega domovanja našli prostitutko s

prerezanim vratom, kar je po mnenju mnogih navdihnilo omenjeno serijo slik.

3.1 Lokacije krajev, kjer so našli ţrtve Jacka Razparača

Lokacije posameznih umorov so označene na spodnjem zemljevidu četrti Whitechapel

iz leta 1888. Za laţji pregled sem zapisala imena ţrtev in lokacije, kjer so odkrili

njihova razrezana in pohabljena trupla:

- Martha Tabram, umorjena 7. avgusta 1888, George Yard Buildings

- Mary Ann Nichols, umorjena 31. avgusta 1888, Buck's Row, Durward Street

- Annie Chapman, umorjena 8. septembra 1888, Hanburry Street

http://www.artcyclopedia.com/feature-2002-11.html

- 11 -

- Elizabeth Stride, umorjena 30. septembra 1888, Dutfiled's Yard, Berner Street

- Catherine Eddows, umorjena 30. septembra 1888, Mitre Square

- Mary Jane Kelly, umorjena 9. novembra 1888, Miller's Court, Dorset Street

Slika 2: Zemljevid četrti Whitechapel iz leta 1888

http://www.casebook.org/victorian_london/maps.html

Oznaka na ulici Goulston predstavlja mesto, kjer je policist Alfred Long v temačni veţi

odkril krvav predpasnik, za katerega so kasneje ugotovili, da je pripadal Catherine

Eddowes.

3.2 Marta Tabram

Martho sta pred njenim štiridesetim letom zapustila ţe dva moška. Vzrok je bila njena

razuzdanost in nekontrolirano pijančevanje. Zadnja jo je ţivo videla njena prijateljica

Mary Ann Connoly. Usodnega dne sta z Marto pili v druţbi dveh mornarjev. Martho je

videla zadnjič, ko je ta v spremstvu enega od mornarjev hodila proti najemniškim

stavbam imenovanim George Yard Buildings na Commercial Streetu.

http://www.casebook.org/victorian_london/maps.html

- 12 -

Ob pol štirih zjutraj se je z dela vračal Alfred Crow, ki je na podestu v prvem nadstropju

stavbe, v kateri je ţivel, videl nekaj, kar bi lahko bilo truplo. Takrat ni bilo nič

nenavadnega, če je na hodniku leţal kakšen nezavesten pijanec, zato se je utrujeni

Alfred odpravil spat.

Slika 3: George Yard Buildings, 1938

http://wiki.casebook.org/index.php/Image:GYB.jpg

Ko se je nekaj minut pred peto uro, pristaniški delavec John S. Reeves odpravljal v

sluţbo, je na taistem podestu našel ţensko, ki je leţala vznak v mlaki krvi. Poiskal je

policista, ta je poslal po zdravnika. Truplo je pregledal dr. Timothy R. Killeen. Oroţja, s

katerim je morilec Marthi povzročil rane, niso nikoli našli.

http://wiki.casebook.org/index.php/Image:GYB.jpg

- 13 -

Slika 4: Najdba trupla Marthe Tabram, Famous Crimes Past and Present, 1903

http://wiki.casebook.org/index.php/Martha_Tabram

3.2.1 Zadane rane

Ocenil je, da je ţenska umrla pribliţno pred tremi urami, da je stara 36 let in je zelo

dobro hranjena. ''Martha Tabran je bila nizke rasti, debelušna, preprosta in srednjih let.

Ko je bila umorjena, je bila oblečena v zeleno krilo, rjavo spodnje krilo in dolg

površnik, imela je črno čepico in škorenjce'' (Cornwell, 2005).

Dr. Timothy R. Killeen, ki je opravil Marthino obdukcijo je povedal, da se je morilčev

noţ »osredotočil« na njene prsi, trebuh in mednoţje. Menil je, da je rane zadal desničar.

Martha je bila zabodena devetintridesetkrat. Od tega je bila petkrat zabodena v levo

pljučno krilo, dvakrat v desno, enkrat v srce, petkrat je morilec noţ zasadil v njena jetra,

dvakrat v vranico in šestkrat v trebuh. Kje na telesu so bile druge rane ni zabeleţeno.

3.2.2 Zmotne ugotovitve

Dr. Timothy R. Killeen je za vzrok smrti določil poškodbo srca. Cornwellova se s tem

ne strinja in zapiše, da je na podlagi podatkov o ranah Marthe Tabran edini moţni vzrok

smrti izkrvavitev zaradi številnih vbodnih ran. Vbodna rana v srce ni nujno smrtna. Če

http://wiki.casebook.org/index.php/Martha_Tabram

- 14 -

pri tem ni poškodovana arterija, tako rano lahko kirurško oskrbijo. To ne pomeni, da bi

v letu 1888 Marthi lahko pomagali, tudi če bi bil vbod v srce edina rana, ki bi ji jo

napadalec zadal.

Dr. Killeen je bil prepričan, da je morilec zelo močan, kar ni nujno. Adrenalin in bes

človeku dajeta velikansko moč. Prepričan je bil, da z noţem ni mogoče presekati

prsnice, zato je predvidel, da je morilec uporabil dve oroţji – noţ in bodalo. Trditev je

potrdil tudi z dejstvom, da so bile vbodne rane različnih velikosti.

''Vbodne rane so lahko različno široke glede na to, kako globoke so, glede na zasuk

rezila in proţnost tkiva oziroma poškodovanega dela telesa'' (Cornwell, 2005). Z noţem

bi človek, ki ga vodi bes, telesu povzročil veliko škode. Da je bil morilec Marthe besen,

celo blazen, lahko podpremo z dejstvom, da ji je zadal devetintrideset vbodnih ran.

3.2.3 Primerjava - nekoč in danes

V zapisanih podatkih, ki so se ohranili in katere je Cornwellova dodobra pregledala ni

navedeno, ali je oroţje, s katerim je bila umorjena Martha eno ali dvorezno. Zapisano je

število vbodnih ran, kar ni dovolj za določitev, kako so bile te rane zadane in v kakšnem

vrstnem redu. Je bil morilec višji od svoje ţrtve, je ta leţala na tleh, ko je vanjo zabadal

noţ. Če so bile rane velike ali nepravilne, bi to lahko pomenilo, da je morilec oroţje

zavrtel, ali pa se je ţrtev ob vbodih še vedno premikala.

Martha ni bila velika. V višino je merila pribliţno 160 cm. Na podlagi raziskave ran bi

lahko ugotovili, kako visok je bil njen morilec. Če sta oba stala, ko je morilec prvič

zarinil noţ v svojo ţrtev, bi bila rana zadana od zgoraj navzdol v zgornjem delu njenega

telesa, vbod pa bi bil narejen pod kotom.

Cornwellova pravi, da morilec v primeru, da je bil višji od svoje ţrtve, te ne bi mogel

zabosti v trebuh ali genitalije. S tem se ne strinjam. Če je morilec oroţje drţal tako, da

je bilo rezilo v dlani obrnjeno navzgor in je Marto ob napadu z levico na primer prijel za

ramo, z desnico pa ob svojem boku zamahnil proti njej, bi jo po vseh moţnostih lahko

zabodel ravno v trebuh. Ponavadi se oseba ob takem gibu še malo nagne v tisto smer, iz

katere zamahne.

- 15 -

Leta 1888 oblačila ţrtve niso imela drugega pomena kot to, da so na podlagi oblačil

ţrtev laţe identificirali. Takrat oblačil niso preiskali, da bi ugotovili, ali je morilec pustil

kakšne sledi, preverili niso niti tega ali so bile zadane rane narejene skozi obleko ali pa

je morilec obleko dvignil.

3.3 Mary Ann Nichols

Mary je njen moţ zapustil zaradi njenega pijančevanja in prepirljivosti. Imela sta pet

otrok, s katerimi ni imela stikov. Skrbništvo nad otroki je izgubila, ker je ţivela v grehu

s kovačem. Mary je bila pustega videza, bila je debelušna in okroglolična. Ko jo je

zapustil kovač se je preţivljala s prodajo svojega telesa.

Mary Ann se je ponoči zadrţevala v skupnih prenočiščih, kjer si je posteljo delila z

drugo pocestnico Nelly Holland, ki je bila tudi zadnja, ki je Mary Ann videla ţivo. Ker

ji je zmanjkalo denarja, so Mary Ann odrekli posteljo in jo 29. avgusta postavili na

cesto.

Slika 5: Buck's Row, 1938

http://wiki.casebook.org/index.php/Buck%27s_Row

http://wiki.casebook.org/index.php/Buck%27s_Row

- 16 -

Maryno truplo je našel kočijaţ Charles Cross. Naslonjeno je bilo na vrata blizu

hlevskega dvorišča, ob njej je na desni strani leţal klobuček, levo roko je imela

naslonjeno na zaprta vrata. Njene oči so bile odprte, glava je bila nagnjena nazaj in

obrnjena proti vzhodu. H Crossu je pristopil drug kočijaţ, Robert Paul. Ker je imela

dvignjeno krilo, sta sklepala, da jo je nekdo onečastil (posilil), zato sta s krilom zakrila

njeno nagoto in odšla iskat policista. Krvi nista opazila.

Ko sta se vrnila v spremstvu policista, je bil ob truplu ţe John Neil, policist, ki je o

najdbi opozoril sodelavce. Ugotovili so, da je grlo ţenske grdo prerezano, zato so takoj

poslali po dr. Reesa Ralpha Llewellyna, ki je ugotovil, da je »povsem mrtva«.

Slika 6: Najdba trupla Mary Ann Nichols, Famous Crimes Past and Present, 1903

http://wiki.casebook.org/index.php/Mary_Ann_Nichols

''Njena zapestja so bila mrzla, njen trup in spodnje okončine pa še precej tople.

Prepričan je bil, da je umrla pred manj kot pol ure in da si ran »ni zadala sama«.

Ugotovil je tudi, da je bilo okrog njenega vratu in na tleh malo krvi'' (Cornwell, 2005).

Truplo Mary Ann so poloţili v lesen zaboj in ga z vozom odpeljali pred vrata

mrtvašnice. Prizorišče zločina so počistili, kri so odplaknili z vedri vode. Eden od

policistov, John Phail, ki je pomagal pri čiščenju je na tleh opazil »kopico strjene« krvi,

http://wiki.casebook.org/index.php/Mary_Ann_Nichols

- 17 -

ki je merila petnajst centimetrov in se je nabrala pod truplom. Dr. Llewellyn bi kri

opazil, če bi obrnil truplo.

Preden so Mary Ann zapeljali v mrtvašnico, je preteklo kar nekaj časa, saj so morali

počakati na upravnika s ključi. Pospremil jo je inšpektor Spratling, ki si je truplo bolj

podrobno ogledal. Dvignil je njena številna krila in ugotovil, da je imela prerezan

trebuh.

3.3.1 Zadane rane

Dr. Llewellyn je med obdukcijo ugotovil, da je bil jezik ţrtve rahlo natrgan, na desni

strani spodnje čeljusti je imela vidno modrico, ki je po njegovem mnenju nastala zaradi

udarca s pestjo ali »pritiska palca«. Tudi na levi strani obraza je imela vidno kroţno

modrico. Predvideval je, da je modrica nastala zaradi pritiska prsta.

Vrat Mary Ann je bil prerezan na dveh mestih. Prvi rez je bil dolg 10 centimetrov. Začel

se je tik pod levim ušesom, cca dva centimetra in pol pod levo spodnjo čeljustjo. Z

drugim rezom, dva in pol centimetra pod prvim, je morilec od leve proti desni presekal

vse ţile, mišično tkivo in hrustanec. Dolg naj bi bil dvajset centimetrov, končal se je

sedem centimetrov in pol pod desno stranjo čeljusti. Morilec je noţ zarezal tako

globoko, da je porezal ţrtvina vretenca.

Glede zapisanih mer sem bila skeptična. Ni mi jasno, kako je rana okoli vratu lahko

dolga 20 centimetrov. Mislila sem, da se je prevajalka zmotila in narobe preračunala

mere. Izposodila sem si knjigo v angleškem jeziku, da bi preverila zapisano. Prišla sem

do enakih izračunov z manjšim odstopanjem, saj je prevajalka meritve zaokroţila.


Dr. Llewellyn je bil prepričan, da je morilec ţrtev napadel s sprednje strani. V svojem

pričanju je navajal, da je morilec ţrtvi pokril usta z desnico, z levo roko, v kateri je drţal

noţ, pa je zarezal v trebuh ţrtve. Ker so vse rane zadane od leve proti desni je

domneval, da je bil morilec levičar.

- 18 -

Ko sta kočijaţa našla truplo Mary Ann Nichols, sta ji dvignjeno krilo potegnila čez gol

trebuh in noge. Kako je potemtakem morilec, ki je z desnico ţrtev drţal za vrat, v levici

pa je imel noţ, uspel dvigniti plasti kril, ki jih je imela ţrtev na sebi, da je lahko zarezal

v njen trebuh.

'' Povsem nelogično je, da bi preračunljiv, logično delujoč in inteligenten morilec, kot je

bil Jack Razparač ţrtvi najprej prerezal trebuh, saj bi ji s tem dal priloţnost, da se v

nepredstavljivi grozi, paniki in bolečini zagrizeno bori'' (Cornwell, 2005).

Svoje prepričanje o poteku napada je dr. Llewellyn podprl z razlago, da na prizorišču

okrog njenega vratu ni bilo krvi. Njegovo celotno pričanje ovrţe najdba policista, ki je

počistil kraj zločina. Obstaja tudi moţnost, da so bila ţrtvina oblačila prepojena s krvjo.

Po vsej verjetnosti ji je morilec stopil za hrbet, ji potegnil glavo vznak in ji z noţem

prerezal vrat. Odrgnino na jeziku lahko obrazloţimo z moţnostjo, da se je ţrtev

ugriznila v jezik. Mogoče se je otepala ali se je ob prvem vrezu zasukala toliko, da je

moral morilec poteg z noţem čez vrat ponoviti. Mogoče se ji je uspelo iztrgati iz

prijema in jo je drugič zgrabil pod brado in zarezal, kar bi pojasnilo drugi rez in

modrice, ki jih je utrpela ţrtev. Morilec ni pričakoval, da se bo ţrtev izvila iz njegovega

prijema, zato je v drugo močneje zarezal in jo pri tem skoraj obglavil.

Mary Ann je padla vznak. Kri ji je tekla po bradi in se vpijala v njena oblačila ter se

zbirala v luţi pod njo, ki jo je kasneje opazil policist. Morilec ji je dvignil krila in se

lotil rezanja njenega trebuha in genitalij. ''Ni mogla kričati. Mogoče ni bilo od nje niti

glasu, razen zvokov njenega dušenja, grgranja zraka in curkov krvi, ki so zalivali njen

sapnik. Verjetno se je zadušila in utonila v lastni krvi, medtem, ko je popolnoma

izkrvavela'' (Cornwell, 2005).


Truplo Mary Ann so pustili v mrtvašnici uboţnice Whitechapel, kjer naj bi počakalo na

mrliškega oglednika Wynna Baxterja. V ţelji, da bi pomagala in prihranila čas, sta

gojenca uboţnice Robert Mann in James Hatfield truplo slekla in ga umila.

Nejevoljnemu Baxterju, ki jima je to očital, sta svoje razloge obrazloţila z izgovorom,

- 19 -

da jima nihče ni naročil, naj se trupla ne dotikata. Povedala sta, da njena oblačila niso

bila poškodovana, ko so truplo prinesli. Da bi prihranila čas, sta oblačila rezala in parala

z ţrtve. Na sebi je imela številne sloje oblačil, trde od posušene krvi, ki sta jih brez

pripomočkov le s teţavo slekla, zato sta si pomagala z rezanjem.

Danes bi prizorišče zločina zamejili s trakovi, truplo bi zavarovali pred javnostjo in

slabim vremenom. Ţrtev bi fotografirali iz različnih zornih kotov. Prisotni zdravnik bi

izmeril temperaturo trupla in zraka ter na podlagi izmer ugotovil čas umora. Preveril bi

stopnjo mrliških lis in mrliške okorelosti, s čimer bi dognal, ali je bilo truplo

premaknjeno ali je ţrtev umrla na mestu, kjer so jo našli. Natančno bi pregledali njena

oblačila, površino trupla, neposredno okolico in tla pod truplom. Očitne dokaze na

telesu bi shranil, da se med prevozom ne bi uničili ter zavaroval tiste, ki niso vidni, tako

da bi ji na primer na roke dal vrečke, ki bi jih pritrdil in s tem zavaroval moţne sledi

pod nohti, ki niso vidne s prostim očesom.

3.3.4 Povezava umora Mary Ann Nichols z Walterjem Sickertom

Sickertove slike so nastajale v točno določenih postopkih. Svoje risbe je razdelil na

kvadrate in jih geometrično povečal ali pomanjšal. S tem je prikazal natančna razmerja

med posameznimi deli na sliki. Ta mreţa je vidna na njegovih skicah in tudi nekaterih

slikah. Uporabil jo je tudi Jack Razparač na svojih ţrtvah.

Slika 7: Primer mreţe, s katero si je pri slikanju pomagal Sickert

http://musee.louvre.fr/bases/doutremanche/popup.php?lng=1&idImage=1&idOeuvre=2

995&&newWidth=550&&newHeigh=437&f=3110

http://musee.louvre.fr/bases/doutremanche/popup.php?lng=1&idImage=1&idOeuvre=2995&&newWidth=550&&newHeigh=437&f=3110

http://musee.louvre.fr/bases/doutremanche/popup.php?lng=1&idImage=1&idOeuvre=2995&&newWidth=550&&newHeigh=437&f=3110

- 20 -

''Naredil je en nazobčan rez, ki so mu sledili »trije ali štirje« kratki ravni rezi od zgoraj

navzdol in »več« počez, skoraj v vzorcu kvadratne mreţe'' (Cornwell, 2005). Opisane

rane je Jack Razparač naredil na trebuhu Mary Ann.

Truplo Mary Ann so našli na pločniku, naslonjeno na steno, njene oči so bile široko

odprte, slepo je strmela v temo. Sickert je leta 1903 naslikal študijo ţenske glave s

široko odprtimi, strmečimi očmi. Ţenska na sliki je videti mrtva, okoli vratu ima dve

temni črti.

Slika 8: Dve študiji glave Benečanke

Slika je skenirana iz angleške knjige Portrait of a Killier

Razparač pri prvih dveh umorih ni bil pripravljen na paranje. Mary Ann je nekajkrat

zabodel v spolovila, ni pa mesaril, ni odstranil drobovja in organov. Teden dni kasneje

je upravičil svoj sloves Razparača.

3.4 Annie Chapman

Annie je bila visoka 152 centimetrov, bilo ji je sedeminštirideset let in manjkala sta ji

dva sprednja zoba. Zaradi kratkih, temno rjavih valovitih las so debelušno ţensko na

ulici klicali ''temna'' Annie. Imela je odtujenega moţa, ki je ni preveč zanimal, dokler je

prihajala tedenska renta. Imela sta dva otroka, s katerima ni imela stikov.

- 21 -

Annie je zadnjo videl John Donovan, upravnik skupnih leţišč. Obljubila mu je, da se

vrne z denarjem in ga prosila, naj ne odda njene postelje. Ob dveh zjutraj se je odpravila

ven v deţ, da zasluţi za prenočišče. Ali je še kdo videl Annie ni znano, ker ni bilo prič.

Slika 9: Vrata na zadnje dvorišče na Hambury Streetu številka 29, 1970

http://wiki.casebook.org/index.php/Image:29Yard.jpg

Malo čez peto uro zjutraj je John Richardson preverjal kletne prostore na naslovu

Hanbury Street 29. Klet je pregledoval redno, saj je dva meseca prej nekdo vanjo vlomil

in odnesel takrat dragoceno orodje, dve ţagi in dve kladivi. Ko se je prepričal, da je klet

zaklenjena, je nekaj časa posedel na stopnici, ki vodi na zadnje dvorišče, da si popravi

čevelj. Noge so mu počivale na kamniti plošči, kjer so pozneje našli truplo »temne«

Annie. Videl in slišal ni nič.

Na drugi strani ograje se je Albert Cadosch ob petih in petindvajset minut odpravil na

dvorišče. Z druge strani ograje je slišal nekoga reči: »Ne!« povedal je, da je nekaj minut

kasneje slišal, kako je nekaj teţkega padlo ob ograjo, a ni preveril kaj bi to bilo.


- 22 -

Ob pol šestih je Elizabeth Long nekaj metrov od ograje na Hanbury Streetu opazila par,

moškega in ţensko, ki sta se glasno pogovarjala. Prepričana je bila, da je bila ţenska

»temna« Annie. Moški naj bi jo spraševal: »Ali boš?«, ţenska pa je odgovorila: »Bom.«

Časovno se potek dogodkov, kot so ga opisale te tri osebe, ne ujema, a takrat nihče ni

nosil ure. ''V tistem času je večina ljudi vedela, koliko je ura, glede na njihova običajna

opravila, po poloţaju sonca na nebu in po cerkvenih urah, ki so bíle vsako polno ali

vsake pol ure'' (Cornwell, 2005).

Slika 10: Dvorišče na Hambury Streetu številka 29


Pet minut do šestih se je na trţnico odpravil John Davis. Na dvorišču med hišo in

ograjo, blizu prej omenjene kamnite plošče, je našel Annino truplo.

3.4.1 Zadane rane

''Leţala je na hrbtu, njena levica je počivala na levi strani njenih prsi, desnica je leţala

ob njej na tleh, noge je imela skrčene. Razmetana oblačila so bila dvignjena nad kolena

in njeno grlo je bilo prerezano tako globoko, da se je glava komaj še drţala telesa''


- 23 -

(Cornwell, 2005). Morilec je razparal ţrtvin trebuh. Odstranil ji je drobovje in zaplato

trebušnega tkiva, ki so leţali v mlaki krvi ob njenem levem ramenu.

Policist Joseph Chandler je poslal po okroţnega zdravnika dr. Georga Phillipsa. Ta je

ugotovil, da je morilec ţrtvi najprej prerezal vrat, nato ji je razparal trebuh. Ocenil je, da

je mrtva pribliţno dve uri. Zaradi zateklega obraza ţrtve in dejstva, da ji je med

zgornjimi zobmi ven molel jezik je dr. Phillips sklepal, da je morilec svojo ţrtev

zadavil, preden se je njenega telesa lotil z noţem. Glava je bila skoraj odrezana od

telesa. Vreznine so bile najgloblje na levi strani in plitvejše proti desni. Če je morilec

stal za ţrtvijo, ko ji je prerezal vrat je bil desničar.

Med obdukcijo so ugotovili, da so morilca zanimali organi, kot so ledvica, maternica in

vagina. Dr. Phillips je ugotovil, da so nastopili prvi znaki mrliške okorelosti, opozoril je

na madeţe krvi nad njeno glavo in na ograji za hišo. Preden so jo z vozom odpeljali v

mrtvašnico Whitechapel, je dr. Phillips odvrţene organe pospravil nazaj v trebušno

votlino ţrtve.


Na podlagi vsebine ţelodca, v katerem so našli majhno količino hrane in nobene

tekočine, je dr. Phillips domneval, da je bila ţrtev umora trezna. Takrat še niso testirali

telesnih tekočin kot so urin, kri in očesna steklovina. Priče so povedale, da je bila Annie

vinjena, ko so jo zadnjič videle in tudi morilcu je po vsej verjetnosti odgovarjalo, da je

njegova ţrtev otopela zaradi zauţitega alkohola.

Pričal je, da je smrt nastopila zaradi nenadnega padca krvnega tlaka. Med umiranjem

krvni pritisk pada in ne more biti vzrok smrti, ampak je njegova posledica. Vzrok smrti

je bila brez dvoma izkrvavitev iz ran zadanih na vratu ţrtve.

Za odstranitev drobovja iz trebušne votline storilec ne potrebuje veliko časa – odstranil

je vse, kar mu je bilo v napoto in malomarno odvrgel nad ţrtvino ramo. Če je bila

njegova trofeja maternica, jo je storilec izrezal s tkivom, ki se maternice drţi – noţnico

in mehurjem. V temi in strahu, da ga lahko vsak trenutek zasačijo, se morilec ni ubadal

z natančnimi rezi.

- 24 -


Dr. Phillips je v mrtvašnico prišel pet ur za tem, ko so pripeljali Annino truplo. Ponovila

se je zgodba Mary Ann Nichols. Ugotovil je, da je bilo truplo »temne« Annie slečeno in

umito, njena oblačila pa so leţala na tleh v kotu mrtvašnice.

Sosledja dogodkov po opisu prič niso nikoli preverili in razčlenili. Izjava Elizabeth

Long, da je ţrtev videla ob pogovoru z moškim ob pol šestih, ne more biti resnična.

Lahko, da je videla par med pogovorom, vendar ţenska sigurno ni bila Annie. Ob tej uri

je bilo na cesti ţe veliko ljudi, ki so se odpravljali na delo ali po opravkih in morilec, ki

je računal na pomoč teme, se umora ne bi lotil ob svetlobi na kraju, kjer bi ga lahko

vsak trenutek presenetili.

Kraja kaznivega dejanja niso dobro preiskali. Tri dni pozneje je deklica na sosednjem

dvorišču našla sled posušene krvi. Predvidevali so, da je kri za sabo pustil morilec, ko je

beţal čez ograjo s kraja zločina. Na istem mestu so našli krvav kos zmečkanega papirja

in zaključili, da si je vanj morilec obrisal roke. Morilci imajo pred samim dejanjem

umora ponavadi načrt, kako bodo neopaţeno odšli, kar je v skladu z domnevami

policije, da je sled na sosednjem dvorišču pustil, ko je beţal.

3.5 Elizabeth Stride

Elizabeth, »dolga Liz«, kot so jo klicali prijatelji, je svoj priimek dobila po moţu,

Thomasu Stridu. Nekaj časa je ţivela s pristaniškim delavcem Michaelom Kidnyem,

katerega je tri dni pred smrtjo zapustila. Preţivljala se je s pospravljanjem sob v

najemniški hiši gospe Elizabeth Tanner, kjer je zadnji dve noči tudi prespala. Na večer

njenega umora sta s Tannerjevo v pivnici spili kozarček. Med deseto in enajsto se je

»dolga Liz« pogovarjala s prijateljico Catherine Lane in ji povedala, da se odpravlja

ven. Ni povedala, kam je namenjena.

Zadnji jo je videl policist William Smith, ki je bil ob pol enih na obhodu na Barner

Streetu. Bila je v druţbi moškega, ki je nosil v časopisni papir zavit paket. Visok je bil

okoli 170 centimetrov, oblečen je bil v teman površnik ter temne hlače. Smithu se je

moški zdel dostojen, zato je nadaljeval z obhodom.

- 25 -

Ob enih se je Louis Diemschutz s svojim branjevskim vozom napotil proti stavbi

Društva za prosveto delovnih moţ na Berner Streetu. Presenečeno je ugotovil, da so

dvoriščna vrata odprta. Ko je njegov konj povlekel voz na dvorišče, je nenadoma

prestrašeno odskočil na levo. Louis je opazil temno gmoto na tleh ob zidu. Mislil je, da

so smeti, zato je vanje dregnil z bičem. Da bi si predmet dobro ogledal je stopil z voza

in priţgal vţigalico. Ko je v medli svetlobi zagledal ţensko obličje je stekel po svečo,

da bi preveril ali je pijana ali mrtva.

Slika 11: Najdba trupla Elizabeth Stride, The Pictorial News, 1888

http://photos.casebook.org/displayimage.php?pos=-564

''Grlo Elizabeth Stride je bilo prerezano. Diemschutz je s konjem in vozom zmotil

Razparača. Proti vratom društva je tekla kri, zgornji gumbi njenega suknjiča so bili

odpeti in izpod njega sta gledala bluza in steznik. Leţala je na levem boku, njen obraz je

bil obrnjen k zidu in njena obleka je bila premočena od nedavnega obilnega deţja''

(Cornwell, 2005).


- 26 -

Morilec je svojo ţrtev napadel medtem, ko je v stavbi potekal sestanek članov društva.

Okna so bila odprta in nihče ni nič slišal. Z obhoda, ki ni trajal več kot petindvajset

minut, se je vrnil policist William Smith. Iz stavbe so prihiteli drugi in začel se je

direndaj. Stanovalka iz sosednje stavbe je ob tem opazila mladeniča, ki se je s hitrimi

koraki oddaljeval proti Commercial Roadu, v roki je imel torbo znamke Gladstone, ki je

bila tisti čas zelo priljubljena.

3.5.1 Zadane rane

Dr. Phillips, ki je na prizorišče umora prišel kmalu po najdbi trupla, je ugotovil, da si

ţrtev ran ni zadala sama. Ugotovitev je podkrepil z dejstvom, da niso našli oroţja.


Sklepal je, da je morilec ţrtev podrl na tla, preden ji je s sprednje strani prerezal grlo.

Navedbe niso smiselne, saj bi Elizabeth v tem primeru verjetno kričala in se upirala.

Nihče je ni slišal kričati in na rokah ni imela nobenih ran, ki bi nastale ob upiranju.

Morilec bi moral pri takem scenariju ţrtev podreti na tla, poskrbeti, da ne bi kričala,

obvladati bi moral njeno upiranje in zarezati v njen vrat. Pri tem bi ga kri iz vratne ţile

ţrtve prepojila. Kdo ne bi opazil okrvavljenega moškega na cesti. S čelnim napadom bi

tvegal, da se bo ţrtev upirala, moţen bi bil celo pretep, s tem pa bi morilec izgubil

nadzor. Nekdo, ki svoje zločine načrtuje do potankosti, ker ne ţeli, da bi ga prijeli, ni

pripravljen tvegati.

Dr. Phillips ni znal razloţiti okrvavljenega desnega rokava ţrtve. Povedal je, da za

okrvavljeno roko nima odgovora, saj je bila ta nepoškodovana in je počivala na njenih

prsih. Oseba, ki krvavi, skuša krvavitev ustaviti. Ko je morilec Elizabeti prerezal grlo,

se je v trenutku zgrabila za vrat, česar ne bi mogla storiti, če bi bil njen morilec pred njo

ali na njej - bil bi v napoto. Okrvavljen desni rokav ţrtve potrjuje, da ta ni leţala na tleh,

ko ji je prerezal vrat. Kri bi v tem primeru stekla po njenem ovratniku in vratu na tla

pod njo. Kri bi bila tudi na njenem rokavu, a z njo ne bi bil prepojen.

- 27 -

Razparač je istega večera, nepotešen, na Mitre Squaru srečal nadomestno ţrtev,

pocestnico Catherine Eddows, ki je bila pravkar izpuščena iz zapora.

3.6 Catherine Eddows

Catherine je moţ in oče njenih treh otrok Thomas Conway zapustil zaradi njenega

pijančevanja. Sinova sta ţivela pri njem, hči se je poročila in ţivela z moţem. Zadnjih

sedem ali osem let si je Catherine posteljo v najemniški hiši delila z Johnom Kellyjem.

Bila je mršava triinštiridesetletnica upadlega obraza, kar je bila posledica pijančevanja.

S Kellyjem sta ţivela iz rok v usta. Ko jima je zmanjkalo hrane, sta zastavila kakšen

predmet ali oblačila in si z denarjem kupila nekaj za pod zob. Catherine je občasno

čistila domove, nekaj sta zasluţila tudi s pobiranjem pridelkov.

Dan pred umorom sta zastavila Kellyjeve škornje. Catherine je listek iz zastavljalnice

skrbno spravila in upala, da bo škornje lahko odkupila nazaj. Na trţnici sta si z

pridobljenim denarjem privoščila zanju obilen zajtrk, zato jima ni ostalo dovolj za

prenočišče.

Slika 12: Prizorišče umora Catherine Eddowes, Mitre Square


Catherine se je namenila obiskati svojo odtujeno hči, kar je imela navado, kadar ji je

zmanjkalo denarja. Kljub prošnjam Kellyja, naj ne hodi, se je odpravila na pot in

obljubila, da se vrne v dveh urah. Kje je hodila in kaj je delala ves ljubi dan nihče ne ve.


- 28 -

Onemoglo od pijače jo je okoli osmih zvečer pobral policist George Simmons in jo

umaknil s ceste. Catherine ni mogla stati pokonci, zato jo je Simmons s pomočjo

drugega policista odpeljal na policijsko postajo Bishopsgate, da se strezni. Ko je Kelly

izvedel, da je v priporu je pomislil, da je na varnem in je legel k počitku.

Preden jo je okoli enih ponoči policist George Hutt spustil, mu je zagotovila, da je

sposobna poskrbeti zase. Pribliţno pol ure pozneje so v Cityju priče opazile Catherine v

druţbi moškega. Njeno truplo je petnajst minut do dveh našel policist Edward Watkins,

ki je zaključil obhod po ulicah, ki so vodile na Mitre Square, trg sredi visokih skladišč.

Ponoči tam ni bilo ljudi, čez dan je trg oţivel. Na obravnavi je Watkins povedal, da je

obhod trajal cca štirinajst minut in trupla, ko je zadnjič prečkal trg, ni bilo.

3.6.1 Zadane rane

Razparač je pri tem umoru postal bolj samozavesten in še bolj nasilen. Ljudi je hotel s

svojim delom šokirati. Gnala ga je jeza, ker so ga manj kot uro nazaj prekinili med

delom.

Ţenska, katere imena še niso vedeli, je leţala vznak, njen obraz je bil obrnjen v levo,

roke je imela ob telesu, dlani obrnjene navzgor. Njena krila so bila dvignjena, razgaljeni

trebuh je bil razparan od prsnice do spolovil. Kot pri tretji ţrtvi je bilo njeno drobovje

iztrgano in malomarno odvrţeno nad njeno desno ramo.

Dr. Gordon Brown je na podlagi toplote telesa in mrliške okorelosti, ki še ni nastopila,

predvidel, da je umrla pred manj kot pol ure. ''Razparač ji je razparal prsni koš in trebuh

vse do zgornjega dela stegen in spolovil. Zarezal je v noţnico in čez zgornji del stegen,

kot če bi hotel razmakniti tkivo, preden bi v kolkih odrezal noge'' (Cornwell, 2005). Ko

so truplo v mrtvašnici slekli, je iz oblačil padel košček, mečica, njenega levega ušesa.

Morilec je ţrtev zabadal in jo rezal. Poškodoval ji je trebušno slinavko in vranico,

vagino ji je prerezal do danke. V desnem stegnu so globoke vreznine prerezale vezi. S

seboj je odnesel levo ledvico in del maternice.

- 29 -


Dr. Brown je menil, da je drobovje nad desno ramo morilec poloţil namenoma. Lahko

ga je odvrgel tja, kjer mu ni bilo v napoto, saj vemo, da so Razparača zanimali točno

določeni organi.

Naslednji dan je s skupino zdravnikov opravil obdukcijo. Kot vzrok smrti so navedli

petnajst do osemnajst centimetrov dolgo rano na njenem vratu. Rana je potekala od

odrezanega levega ušesa in se zaključila sedem in pol centimetrov pod desnim ušesom.

Morilec je z vrezom presekal goltanec, glasilke in poškodoval hrustanec vratnih vretenc.

Ocenili so, da je Eddowsova izkrvavela iz leve karotidne arterije in da je bila njena smrt

takojšnja. Iz opisa prejšnjih umorov vemo, da smrt pri prerezanem vratu ni takojšnja.

Catherine se je zadušila z lastno krvjo, ko je hlastala za zrakom.

3.6.3 Primerjava – nekoč in danes

''Najpomembnejši dokaz pri vsakem umoru je truplo. Vse sledi povezane z njim, je

potrebno zaščititi z vsemi moţnimi sredstvi'' (Cornwell, 2005). Od trupla, ki ga

natančno pregledamo na kraju zločina, izvemo veliko. Danes bi policisti osamili

prizorišče, poklicali bi dodatne enote in zaprli območje. Prizorišče bi osvetlili in

poklicali sodnomedicinskega izvedenca.

Truplo in prizorišče bi posneli s kamero, bili bi pozorni na radovedneţe. Znano je, da se

veliko morilcev vrača na kraj dejanja in si ogleduje svoje delo. Ne morejo se upreti, da

ne bi bili priča odziva ljudi.

Iskali bi sledi, ki jih je morilec pustil za sabo. Na Razparačevih krajih zločina niso našli

stopinj ali sledi, ki bi vodila od trupla. Razparač je ob razdejanju, ki ga je puščal za sabo

sigurno pustil veliko sledi, kot so na primer lasje, vlakna in drugi mikroskopski delci.

Danes bi našli tudi semensko tekočino različnih odjemalcev pocestnic. Našli bi

organske in neorganske sledi, ki bi bile v pomoč pri preiskavi.

- 30 -

3.6.4 Povezava umora Catherine Eddows z Walterjem Sickertom

Obraz Catherine Eddows je bil močno poškodovan. Pod noţem Razparača so nastajali

globoki kratki rezi, ki spominjajo na Sickertove likovne poudarke na portretu beneške

pocestnice. Sickert je narisal serijo njenih slik. Njen obraz je vedno zatemnjen ali

poškodovan. Njene poškodbe se spreminjajo in niso vedno na istih mestih. Na eni izmed

slik leţi na postelji, njene oči so izbuljene.

Obraz Catharine je bil najbolj poškodovan na desni strani, prav tako, kot je zrisano na

spodnji sliki. Moţno je opaziti kar nekaj podobnosti med Razparačevo ţrtvijo in

Sickertovim aktom. Obe sta bili temnolasi, imeli sta visoki ličnici in koničasto brado.

Slika 13: Giuseppina, beneška pocestnica

http://www.gac.culture.gov.uk/search/Object.asp?object_key=12645

Fotografija Catherine Eddows, posneta v mrtvašnici, spominja na drugo Sickertovo

stvaritev. V enem od svojih pisem, po umoru Eddowsove, je Razparač napisal: ''Kako

lepo ogrlico sem ji podaril.''

http://www.gac.culture.gov.uk/search/Object.asp?object_key=12645

- 31 -

Sliki 14: Le Journal, Časopis / Fotografija Catherine Eddows pred obdukcijo

http://img.slate.com/media/3/sickert4_TN.jpg,

http://wiki.casebook.org/index.php/Image:EddowesMortuary.jpg

3.7 Mary Jane Kelly

Mary se je pri šestnajstih letih poročila z rudarjem, ki je tri leta kasneje umrl v

eksploziji. Takrat se je začela vdajati pijači in prodajati svoje telo. Osem mesecev je

morala preţiveti v bolnišnici, kjer so jo zdravili zaradi spolne bolezni.

Umrla je stara štiriindvajset let. Bila je izobraţena, postavna mladenka. Skupaj z

Josephom Bartnettom je ţivela na Dorset Streetu v pritlični sobi, ki je bila od sosednje

sobe ločena s predelno steno. Ob steni je stala njena lesena postelja. Sobica je imela

dvoje velikih oken in vrata, ki so vodila na Miller's Court.

Mary Kelly in Joseph sta se hudo sprla deset dni pred njenim umorom. Vzrok spora je

bila Maryina prijateljica Maria Harvey, s katero si je Mary dvakrat na teden delila

posteljo. Maria je Mary zadnjič videla ţivo 8. novembra, ko jo je obiskala v njeni

spalnici. Istega večera jo je zadnjič videl tudi Joseph, ki jo je po odhodu Marie obiskal.

http://img.slate.com/media/3/sickert4_TN.jpg

http://wiki.casebook.org/index.php/Image:EddowesMortuary.jpg

- 32 -

Slika 15: Dorset Street, vhod na Miller's Court, 1928

http://wiki.casebook.org/index.php/Image:26_27Dorset.jpg

Elizabeth Prater, ki je ţivela nad Mary Kelly, je ob pol dveh skozi špranje v tleh videla

medlo svetlobo. Ker je spila nekaj kozarčkov je trdno zaspala. Ob štirih ponoči jo je

zbudila mačka, ki je skočila na njeno posteljo. V sobi pod njeno je bilo temno, vendar se

ji je zdelo, da je slišala nekoga vzklikniti »Oh, umor!« Glas je bil slaboten. Elizabeth je

še nekaj čas poslušala, potem pa zaspala nazaj.

Mary Kelly je stanodajalcu dolgovala nekaj denarja. Lastnik hiše, John McCarthy, je

svojemu pomočniku naročil, naj skuša izterjati denar. Ura je bila skoraj enajst, ko je

Thomas Bowyer trkal na njena zaklenjena vrata. Segel je skozi razbito šipo na oknu in

umaknil zaveso. Prizora, ki ga je čakal na drugi strani, ni nikoli pozabil. Poklical je

svojega delodajalca, nato pa odhitel iskat policista. Inšpektor policijskega okroţja je

poslal po policijskega zdravnika dr. Georga Phillipsa. V sobo Mary Kelly se nikomur ni

mudilo. Dr. Phillips se je skozi razbito šipo prepričal, da ji ni več pomoči. Preden so

policisti s sekiro razbili vhodna vrata, so skozi okensko odprtino naredili nekaj

fotografij.

http://wiki.casebook.org/index.php/Image:26_27Dorset.jpg

- 33 -

3.7.1 Zadane rane

''Fotografije s prizorišča zločina prikazujejo takó razkosane posmrtne ostanke, kot da bi

jo povozil vlak. Razparač ji je odsekal ušesa in nos, porezal in olupil obraz vse do kosti.

Pustil ji ni nobene obrazne poteze razen temnih las, ki so bili še vedno skrbno urejeni,

ker se verjetno z Razparačem ni ruvala. Ker ni bilo dovolj prostora, da bi jo napadel v

hrbet, jo je napadel s prednje strani'' (Cornwell, 2005).

Morilec ji je s »čvrstim ostrim rezilom« prerezal desno karotidno arterijo. Ţrtev je leţala

vznak, njena kri pa je pronicala skozi posteljo in se nabirala na podu pod njo. Razparač

si je vzel čas. Paral in rezal je njeno telo, rane so bile globoke in široko zevajoče. Ko se

je z noţem lotil njenih spolovil ni končal, dokler je imel kaj rezati. Telo je spremenil v

krvavo kašo. Desno nogo, ji je olupil do kolena tako, da se je videla bela stegnenica.

Rane kaţejo, da ji je desno nogo pod kolenom skušal odrezati. Ţrtvine prsi in jetra so

našli poleg postelje, črevesje na posteljni omarici.

Ko si je dr. Thomas Bond okoli štirinajste ure ogledal razkosano truplo je ugotovil, da je

mrzlo in da je mrliška okorelost ţe nastopila. V razparanem ţelodcu, raztresena po

črevesju, je bila delno prebavljena hrana. Ker je bila trebušna votlina razparana in je vsa

kri ţe odtekla iz telesa, se je truplo hitreje ohladilo.

Slika 16: Prizorišče zločina umora Mary Ann Kelly

http://wiki.casebook.org/index.php/Mary_Jane_Kelly

http://wiki.casebook.org/index.php/Mary_Jane_Kelly

- 34 -

3.7.2 Zatišje

Obdukcijo Mary Kelly je opravila skupina najboljših sodnomedicinskih izvedencev, ki

so Razparačevo delo ţe dobro poznali. Prisostvovali so dr. Thomas Bond iz

Westminstra, dr. Gordon Brown iz londonskega Cityja, dr. Duke iz Spitalfieldsa, dr.

George Phillips in pomočnik. Obravnava se je zaključila, ko je dr. Phillips opisal

prizorišče zločina. Javnosti so prikrili, da je Razparač s seboj odnesel srce ţrtve.

Zavladalo je zatišje.

Po njenem umoru je za prebivalce četrti Whitechapel do takrat bolestno resnični Jack

Razparač, postal mora iz preteklosti. Ljudje so se »tolaţili« z raznimi teorijami.

Mogoče je bil nori brivec ali blazneţ, ki čepi v bolnišnici. Mogoče je umrl.

Ljudje so v teorije verjeli iz preprostega razloga. Če je Razparač naredil samomor ali če

je zaprt v temni luknji, to pomeni, da so njihove ulice spet varne. Slepo so verjeli, da za

umore zagrešene po smrti Mary Kelly, ni odgovoren Jack Razparač.

3.8 Zakaj

Walter Sickert ni bil normalen človek. Njegova umetnost to potrjuje. ''V njegovi

umetnosti ni nobene pravljičnosti, neţnosti ali sanjavosti. Bil je nadarjen umetnik, čigar

delo so spoštovali, vendar v njem niso vedno uţivali'' (Cornwell, 2005).

Denys Sutton v svoji biografiji o Sickertu zapiše, da je imel umetnik v rani mladosti tri

operacije »fistule«. Cornwellova dopušča moţnost, da je bil njegov penis majhen,

brezobličen in zaprt, kar je pomenilo, da ni imel izvoda sečevoda. V takih primerih je

mehur povezan s kanalom, ki se odpre pri korenu penisa ali blizu zadnjične odprtine.

Sickert je imel genetsko podedovano okvaro spolnih organov oziroma drugače

povedano hipospadijo.

''Fistula – Neobičajna cevasta povezava med telesno votlino in notranjim organom ali

organom in telesnim površjem; fistula je prirojena ali pridobljena zaradi bolezni''

(Leksikon Sova, 2006). Gre torej za nenormalno povezavo danke in mehurja, sečevoda

ali vagine. V teh primerih pride do praznjenja črevesja v mehur, praznjenje črevesja ali

- 35 -

mehurja v vagino ali maternico in izločanje menstrualne krvi skozi danko. Lahko jo

povzroči ognojek, ki se zaje v tkivo ali koţo in ustvari novo odprtino za izločanje urina,

blata ali sluzi.

Okvara pri Sickertu ni bila zanemarljiva, saj je zaradi nje prestal kar tri operacije. Pri

hujši obliki omenjene okvare bi bila odprtina na sečevodu na korenu penisa. V obširni

zbirki slik, risb in skic, ki so nastale pod izkušeno roko Walterja Sickerta, ne najdemo

moških aktov. Moški na njegovih slikah so vedno napravljeni. Cornwellova je našla dve

risbi, ki ju je verjetno naslikal v najstniških letih. Oba moška na slikah imata namesto

penisa nedoločljiv štrcelj.

Operacije na spolovilih so bile takrat še posebej mučne in boleče. Bolnik je leţal na

ţelezni postelji, stegnjeni roki so mu zvezali z gleţnjema tako, da so bila kolena

pokrčena. Moţno je, da za tak poseg niso uporabljali anestezije. Bolnika so sestre drţale

v močnem primeţu, medtem ko je kirurg s skalpelom zarezal po celotni dolţini fistule.

Za takrat petletnega Walterja je morala biti to grozljiva izkušnja. Cornwellova je to

izkušnjo povezala z njegovo sovraţnostjo do ţensk. Ne samo pohabljenost ampak tudi

dejstvo, da je pri operaciji sodelovala sestra, ki ga je nemočnega drţala in dovolila, da je

preţivljal take bolečine.

Nič čudnega, da je Sickertov »peklenski« drugi jaz z noţem nadomestil njegovo

moškost. ''Pohabljeni penis ni bil tisti del njegove anatomije, ki bi predstavljal njegovo

bit. To so bile njegove oči. Opazoval je. Opazovanje – vohunjenje, zalezovanje z očmi

in nogami, je ena glavnih značilnosti psihopatskih morilcev'' (Cornwell, 2005).

- 36 -

''Psihopatski morilci pogosto preizkusijo svoj modus operandi,

preden se lotijo izvedbe načrta.''

Patricia Cornwell

4 MODUS OPERANDI

Splošno poznana in najpogosteje uporabljena teorija o umorih Jacka Razparača je, da je

k svojim ţrtvam pristopil pod pretvezo, da si ţeli spolnih uslug. Ţrtve so mu sledile na

odmaknjen teman kraj, kjer jih je napadel in umoril. Čeprav tak potek dogodkov, ki so

vodili do umorov Cornwellova dopušča, predlaga še drugačno sosledje dogodkov

oziroma moţnost. Kot namig na drugačen potek dogodkov poda razlago, razčlenitev

Sickertove umetnine, ki nosi naslov Dolgočasje.

Sliki 17: Dve različici slike Dolgočasje

http://thelostchildhood.files.wordpress.com/2009/02/walter_sickert_gallery_2.jpg,

http://2.bp.blogspot.com/_ESC4bygtp2M/Rl7COzqKauI/AAAAAAAAAYs/6mSu4zBB

qDE/s1600-h/Sickert+Ennui.bmp

Obstaja pet različic omenjene slike. Na vseh različicah sta zdolgočaseni starec s cigaro

in zamišljena ţenska naslonjena na predalnik. Del slike, ki se spreminja in je na vsaki

http://thelostchildhood.files.wordpress.com/2009/02/walter_sickert_gallery_2.jpg

http://2.bp.blogspot.com/_ESC4bygtp2M/Rl7COzqKauI/AAAAAAAAAYs/6mSu4zBBqDE/s1600-h/Sickert+Ennui.bmp

http://2.bp.blogspot.com/_ESC4bygtp2M/Rl7COzqKauI/AAAAAAAAAYs/6mSu4zBBqDE/s1600-h/Sickert+Ennui.bmp

- 37 -

od slik malo drugačen, je slika na steni. Na treh različicah ima ţenska na sliki okoli

ramen ovit kos oblačila, v drugih dveh je na istem mestu le nedoločena rdeče rjava

senca. Nad levo ramo ţenske na levi sliki vidimo bel polmesec, na desni bel madeţ, ki

spominja na nagačenega goloba.

Cornwellova je pozornost usmerila k belemu polmescu na levi sliki. ''Ko sem si lik bliţe

ogledala, sem odkrila moški obraz, napol skrit v senci. Ţenski se pribliţuje s hrbtne

strani. Rahlo se je obrnila, kot da sluti njegovo prisotnost'' (Cornwell, 2005). Obraz

moškega postane očitnejši, če ga pogledamo s pomočjo povečevalnega stekla, glava

ţenske pa je podobna lobanji.

Tu svojo razlago misli prekine in je ne nadaljuje. Menim, da je ţelela prikazati

naslednjo moţnost. Razparač je svojim ţrtvam sledil, jih opazoval in ko je ocenil

poloţaj, v trenutku udaril. Napadel je od zadaj. Ţrtve se njegove prisotnosti do napada

verjetno niso zavedale.

4.1 Morilčev podpis

''Na prizorišču umorov preiskovalci ponavadi iščejo še eno podrobnost, ki več umorov

povezuje v serijo, in sicer kakšno morilčevo posebnost, po kateri se razlikuje od drugih

morilcev, hkrati pa je konsistentno prisotna v njegovih umorih, to je »morilčev podpis«''

(Šterk, 2007). Morilčev modus operandi so stvari, ki jih mora narediti za umor, način

umora in ravnanje s truplom. Sem spada tudi izbira oroţja. Specifičnost morilčevega

podpisa je v stvareh, ki niso nujne za umor.

Jack Razparač je, ko je izpopolnil svoj modus operandi, ţrtvam jemal organe in jih

odnesel s seboj. Nekateri so mnenja, da je bil to njegov podpis. Moje mnenje je, da so

bile v njegovem primeru »morilčev podpis« rute ali drugi kosi blaga, ki so jih okoli

vratu nosile vse njegove ţrtve. Tistim, ki niso imele svoje, je v »podpis« na vratu pustil

»lično zloţen robček« (umor Rose Mylett) ali »zavezan kos srajce« (umor Johna Gilla).

Sickertova prijateljica se spominja, da je imel umetnik svoj najljubši rdeči robec. ''V

času, ko so nastajale njegove slike o umoru v Camden Tawnu in se je vţivljal v prizor,

si je nadel vlogo suroveţa, okrog vratu si je ohlapno zavezal robec, si na oči potisnil

- 38 -

čepico in priţgal svojo svetilko'' (Cornwell, 2005). Mislim, da je imel ta robec dvojno

vlogo. Sickerta je spominjal na vse njegove umore, medtem ko je rdeča barva

ponazarjala s krvjo prepojene rute na vratovih njegovih ţrtev.

Pri morilčevem podpisu gre za neobvladljivo, nezavedno potrebo, fantazijski ritual, ki

ga morilec izvede na točno določen način. Morilec svojega podpisa nikoli ne spremeni,

prilagaja in improvizira pri načinu umora, njegov modus operandi se lahko spremeni.

4.2 Sadistični morilec

Umori serijskih morilcev nimajo vedno izrazitega seksualnega motiva. S tem mislim, da

ţrtve niso bile posiljene. Seksualna nota je v samem dejanju. Prisotna je v procesu

izbire, sledenju ţrtvi, njenem umoru, morilčevem občutku moči in kontrole ter

zadovoljstvu in nasladi, ki jo doţivi ob morjenju. Za umore, kjer ni izrazitega

seksualnega motiva, je značilno, da so izredno nasilni in vključujejo prekomerni uboj,

številna pohabljanja ali razkosavanja ţrtev. Poveča se število vbodnih ran, predvsem v

predelu genitalij. Silovito prebadanje in iznakaţenje ţrtev morilcu pomeni nadomestilo

spolnega odnosa.

Sadistični serijski morilec, kot je bil Jack Razparač, je ob rezanju, zbadanju in

prebadanju, paranju trebuha, trganjem črevesja in odstranjevanjem notranjih organov

dosegel spolni uţitek.

4.3 Razparačeve ţrtve in Sickertovi akti

Razparač in Sickert sta svoje ţenske izbirala po enakem principu. Razparačeve ţrtve so

bile nekoliko okrogle in majhne rasti. Bile so v letih in niso bile lepotice. Leta

alkoholizma in prodajanja telesa je ţenskam najprej uničilo njihov videz. Sickertu so

bile pri srcu ţenske grdega obraza, s pomanjkljivostmi. Akti na njegovih slikah so

zavaljene ţenske, ki jih je Sickert pripeljal z ulice.

Razparačeve ţrtve in Sickertovi akti imajo poškodovan obraz. Razparač ga je obdelal z

noţem, Sickert, ga je zatemnil ali popačil s čopičem. Sicertovi akti imajo okrog vratu

- 39 -

vidne temne lise, Razparač je ţenskam rezal vratove. Najdene ţrtve so imele široko

odprte oči in usta, Sickertovi akti strmijo v prazno, glave so zrisane pod čudnim kotom.

Zadnja ţrtev, ki jo pripisujejo zloglasnemu Razparaču je bila Mary Kelly. Bila je lepa,

mlada in bolj izobraţena od prvih štirih ţrtev. Ona in njen umor se razlikujeta od prvih

štirih. Umor je bolj brutalen, morilec si je vzel več časa in za sabo pustil krvavo

razdejanje. Vendar osnovni modus operandi ostaja enak. Morilec ji je prerezal vrat in

razparal njen trebuh. Odstranil notranje organe in največ poškodb zadal njenim spolnim

organom.

Menim, da je bil umor Mary Jane Kelly bolj brutalen, ker se je zgodil za zaprtimi vrati.

Vse ostale ţrtve je Jack pokončal zunaj na cesti, dvorišču ali trgu, pri tem je obstajala

velika moţnost, da ga kdo preseneti. Mary Jane je umoril v njeni sobi, vzel si je čas.

4.4. Spominki in trofeje

Morilci danes svoje fantazije podţigajo z raznimi slikovnimi pripomočki, na voljo so

jim internet, različne revije in celo spominki v obliki fotografij. Leta 1888 takih

pripomočkov ni bilo na razpolago. S čim je Razparač buril svojo bolno domišljijo.

Preden se je odpravil na delo, je svoje izprijene misli »hladil« s predmeti, ki so ga

spominjali na prejšnje umore. Kakšnimi?

Skice nastale pod roko Walterja Sickerta, ki jih je opazilo njegovo umetniško oko, nam

pripovedujejo zanimivo zgodbo. Skiciral je na ulici, ob gledanju predstav, skiciral je vse

in ves čas. S spretnimi, hitrimi potezami je beleţil videno in kasneje to prenesel na

platno. Imel je fotografski spomin, kar mu je omogočilo, da je risal po spominu.

Risal je odrezane glave, trup brez rok in nog, odrezana debelušna stegna in podobno.

Skic ni nikoli uporabil v svojih študijah, pastelih in slikah. Njegove skice delov telesa

so srh vzbujajoče. Udi so mlahavi, povsem ločeni od telesa, v njih ni napetosti, kot bi si

ogledovali odrezane roke. Skice mrtvih udov bi za nekaj časa prav gotovo zadostili

Razparačevi domišljiji. Kasneje je jemal dele ţrtev, v primeru Annie Chapman, njeno

maternico.

- 40 -

''Walter Sickert je bil najhujši nasprotnik forenzičnih znanstvenikov.

Bil je tornado, ki prihrumi v laboratorij in naredi pravo razdejanje.''

Patricia Cornwell

5 WALTER SICKERT – PORTRET MORILCA

Walter se je rodil 31. maja 1860 v Münchnu v Nemčiji. Bil je najstarejši otrok

danskega umetnika Oswalda Adalberta Sickerta in angleško-irske lepotice Elenor Luise

Moravie Henry. Imel je štiri brate in eno sestro. Nihče izmed njih ni imel otrok.

Slika 18: Walter Richard Sickert

http://cybermuse.gallery.ca/cybermuse/search/artist_e.jsp?iartistid=5049

Walterjeva sestra Helena brata v svojih spominih opisuje kot očarljivega a prepirljivega

dečka. Prekipeval je od energije, s silo si je izbiral prijatelje in jih izrezal iz svojega

ţivljenja, ko ni imel več koristi od njih.

Bil je brezbriţen in zavarovan vase. Svoje je ponavadi dosegel z manipuliranjem,

prevarami in očarljivostmi. Drugi otroci so mu slepo sledili, ubogali so njegove ukaze,

tudi če jim je bilo pri izvajanju teh neprijetno.

http://cybermuse.gallery.ca/cybermuse/search/artist_e.jsp?iartistid=5049

- 41 -

5. 1 Walter je Jack in Jack je Walter

''Sickertova vzvišenost, brezčutnost in neverjetna sposobnost manipulacije je značilna

za psihopate'' (Cornwell, 2005). Ti delujejo brez strahu pred posledicami. Edina

oprijemljiva bojazen psihopata je, da ga bodo ujeli. Za trpljenje, ki ga povzročajo z

izbruhi nasilja jim ni mar. Človeška ţivljenja zaničujejo, svojega se oklepajo.

Razparač je bil psihopat. ''Njegovi umori, namigi, izzivanje časopisov in policije,

njegove igrice – vse to mu je bilo v veliko zabavo. Verjetno je doţivel največje

razočaranje, ko je kmalu spoznal, da so njegovi nasprotniki navadni tepci'' (Cornwell,

2005). Zanj so bili drugi ljudje bedaki. Prepričan je bil, da ga ne bodo nikoli ujeli, da je

prebrisan in inteligentnejši od drugih ljudi. Rad se je igral igrice in izzival tiste, ki so si

zadali nalogo, da ga ulovijo. Rad je povzročil veliko zmedo in jo nato opazoval.

5.2 Povezava pisem Jacka Razparača z Walterjem Sickertom

Veliko ljudi je bilo takrat prepričanih, da so Razparačeva pisma potegavščina. Nekateri

so bili prepričani, da jih je pisalo več različnih ljudi, drugi so mislili, da so bila pisma

stvaritev novinarja, ki je z njihovo izdajo ţelel napisati čim bolj senzacionalno zgodbo.

Nekateri časopisi in policija so bili prepričani, da gre za nesmiselno pisanje norcev, zato

jih niso jemali resno.

Strokovnjaki za papir in pisavo so na pobudo Patricie Cornwell preučili vsa domnevna

Razparačeva pisma, ki so se do danes ohranila in jih primerjali s pismi umetnika

Walterja Sickerta. Našli so naslednje dokaze oziroma povezave:

- Razparačevo pismo, napisano na umetniški papir

- vodni znaki na Razparačevih pismih se ujemajo z vodnim znakom na papirju, ki ga

je uporabljal Walter Sickert

- Razparačeva pisma napisana z mehkim, kredi podobnim svinčnikom, ki se uporablja

za nanašanje osnove pri izdelovanju litografij

- Razparačeva pisma z barvo ali črnilom, nanesenim s čopičem

- posušena kri na Razparačevih pismih se ujema z mešanicami olja in voska, ki se

uporablja za osnovo pri jedkanju.

- 42 -

''Ena od glavnih značilnosti Razparačevih pisem je, da so večinoma napisana z

risarskimi svinčniki in umazana s svetlimi črnili in barvami. Kaţejo na izurjeno roko,

dobro izučenega ali poklicnega umetnika'' (Cornwell, 2005).

Nekatera Razparačeva pisma so napisana in narisana s številnimi barvami ali tehnikami

in vsaj dvema različnima pisaloma. Pri pisanju je uporabljal barvne svinčnike,

litografske krede in slikarske čopiče. ''Številna od njegovih pisem sploh niso pisma,

temveč profesionalni likovni izdelki in umetnine, ki bi jih lahko dali v okvir in

razobesili v galeriji'' (Cornwell, 2005).

Strokovnjaki za likovno umetnost pravijo, da so risbe v Razparačevih pismih

profesionalne in da se ujemajo z umetniškimi deli in slogom Walterja Sickerta. Ena od

logičnih razlag tistih, ki niso verjeli, da sta bila Walter in Jack ena in ista oseba bi bila,

da je Walter, znan po čudaškem humorju, napisal nekaj pisem v šali. Teţko bi razloţili

dejstvo, da se je veliko zapisanega kasneje tudi uresničilo. Mogoče bi bilo, da je

Razparač le bral pisma objavljena v časopisih in zapisano uresničeval. Nekatera dejstva

o umorih opisana v teh pismih je lahko poznal le morilec.

Našli so tudi povezavo med podpisi del Walterja Sickerta in podpisi v pismih Jacka

Razparača. Veliko slik in risb je Walter podpisal s priimkom, na nekaterih ga je okrajšal

v St.. Čez čas se je odločil, da bo v podpisovanju uporabljal svoje drugo ime in se je

začel podpisovati z inicialkami R. S. ali R. St..

Slika 19: Povečava slike na pismu

http://blackraiser.com/nredoubt/jackripper3.jpg

http://blackraiser.com/nredoubt/jackripper3.jpg

- 43 -

V Razparačevem pismu so na risbi rezila noţa zapisane inicialke R. (verjetno W.) in S..

Inicialke so vidne pod povečevalnim steklom. Sickert se je verjetno na vso moč zabaval,

ker njegovega podpisa takrat niso opazili.

Slika 20: Celotno pismo

http://www.casebook.org/podcast/listen.html?id=73

Krvi podobni madeţi na Razparačevih pismih so takrat veljali za človeško ali ţivalsko

kri. Umetnostna zgodovinarka dr. Anna Gruetzner Robins in konservatorka za papir

Anne Kennett sta prišli do zaključka, da je omenjena snov na pismih lepljiva rjava

osnova, ki se uporablja pri izdelavi jedkanic. V drugih primerih je šlo za mešanico črnil,

ki je spominjala na posušeno kri. Madeţi v pismih so spretno naneseni z umetniškim

čopičem.

Z osupljivim razponom različnih vrst papirja, peres, barv, znamk in pisav je Walter

Sickert ustvaril pravo preiskovalno zmedo. Njegova nenehna potovanja in pisanja pisem

http://www.casebook.org/podcast/listen.html?id=73

- 44 -

brez datumov so dodobra namučila tiste, ki so se lotili raziskave njegove korespondence

in zapisov, da bi jih primerjali s pismi Jacka Razparača.

5.2.1 Grafologija – preučevanje človeškega značaja na podlagi njegovega rokopisa

Razparač je bil, kot pravi Cornwellova, intelektualno nadut. V številnih pismih policiji

in časopisom je skušal prikriti svoj rokopis, kljub temu so pisma polna namigov kdo je,

kje se bo zadrţeval in kje bo naslednjič moril.

Njegovi poskusi so lahko prepričali takratne preiskovalce. Danes strokovnjaki opazijo

prikrivanje pisave in tudi prikrivanje inteligentnosti pisca. Razparač je v enem od svojih

pisem napisal: »Nisem obsedenec, za katerega me imate, za vas sem hudičevo preveč

prebrisan«.

Pri preiskavi Razparačevih pisem je sodelovala tudi strokovnjakinja za pisave Sally

Bower. Potrdila je, da je v nekaterih Razparačevih pismih pisavo pisec skušal prikriti

tako, da je pisal z levico namesto z desnico. Walter Sickert je enako spretno uporabljal

obe roki. Čas, ki ga je namenila raziskavi Razparačevih pisem, je namenila tudi

primerjavi oblikovanih črk, povezanih v besede. V Razparačevih pismih je opazila

podrobnosti med več črkami - določene svojske značilnosti in način, kako je tekla roka

pisca. Pisava v pismih z napredovanjem preiskave postaja čedalje manj prikrita.

5.2.2 Uporabljen jezik

Razparač je bralce ţelel prepričati, da je neveden ali celo nepismen. Trudil se je, da so

njegova pisma polna pravopisnih napak, nekatera niso tekoča in so nečitljiva. To ni v

skladu z nekom, ki uporablja besede, kot je na primer »zagata« in se podpisuje z

»Mathematicus«. Pisma, ki jih je pisal Razparač so polna vulgarnosti.

Nekdo, katerega jezik je tako slab, ne bi uporabil pisemskega papirja z vodnim znakom.

Taka oseba bi teţko imela dostop do peresa ali črnila, kaj šele do kvalitetnega

pisemskega papirja.

- 45 -

Prav tako vsebina spodnjega pisma ni smiselna, saj je bil naslov na kuverti napisan

čitljivo in brez napak. Naslovljen je bil na dr. Openshawa, Kustosa za patologijo v

Londonski bolnišnici, Whitechapel. Vsebina pisma je bila namerno izumetničena, pisec

je ţelel prikriti svojo izobraţenost.

''Stari šef prau si meu

ta levo ladvico sm hotu

operirat bliz tvoje

bolnice glih ko sm hotu

potegnt moj noţ čez

njen hudiču vrat so

tist prekleman policaji

vse pokvarl ampak se verjetn

bum spet spravu na del in bom

ti poslal še en kos

drobovja

Jack Razparač

A si vidu zlodja

z mikraskopam in skalpelam

kaku si ogleduje Ledvico

na pokonci dvignjenem steklam''

(Cornwell, 2005).

Slika 21: Pismo Openshawu z vodnim znakom »A Pirie & Sons«

http://wiki.casebook.org/index.php/Image:OpenshawLetter.jpg

5.2.3 Vodni znak in pisemski papir

Na papirju, katerega je Razparač uporabljal za svoje pisanje policiji in časopisom, so

odkrili vodni znak »A Pirie & Sons«. Razparač je omenjeni papir uporabil večkrat:

- pismo z dne 22. novembra 1888 domnevno iz Manchestra nosi delni vodni znak

- pismo z dne 22. novembra 1888 domnevno iz East Londona nosi delni vodni znak

Walter Sickert in njegova ţena Ellen sta po poroki v juniju 1885 začela uporabljati papir

z vodnim znakom »A Pirie & Sons«.

http://wiki.casebook.org/index.php/Image:OpenshawLetter.jpg

- 46 -

Dr. Paul Ferrera, direktor Inštituta za forenzično znanost in medicino Virginije, je

diapozitive pisem z omenjenim vodnim znakom skeniral z računalnikom za forenzično

izboljšavo podob. Delne podobe vodnih znakov iz Razparačevih pisem in podobe

celotnega vodnega znaka iz pisem, ki jih je Sickert pošilja prijateljem je primerjal na

video zaslonu in ugotovil, da se popolnoma ujemata.

Na pisemskem papirju »A Pirie & Sons«, ki sta ga uporabljala zakonca Sickert je bil

natisnjen njun naslov. Papir je bil prepognjen kot voščilnica, vodni znak je bil ravno na

sredini prepogiba. Papir pri treh najdenih Razparačevih pismih z vodnim znakom je

raztrgan po pregibu, tako da se je ohranila le polovica vodnega znaka. Uporaba tega

papirja pomeni posmeh takratni policiji.

Sickert je uporabljal tudi pisemski papir z vodnim znakom Joynson Superfine. Na

papirju z istim vodnim znakom so bila napisana štiri Razparačeva pisma iz kartoteke

''Umori v četrti Whitechapel'', na dve izmed teh se je podpisal z »Nemo«, kar je bilo

odrsko ime Walterja Sickerta.

Peter Bauer, strokovnjak za papir, je pozornost namenil tudi papirju, na katerem ni bilo

vodnih znakov in ugotovil, da se pisemski papir dveh pisem, ki jih je Razparač poslal

Metropolitanski policiji povsem ujema s pisemskim papirjem pisma poslanega Policiji

Londonskega Cityja. Svetlo moder papir uporabljen v teh treh primerih je bil izdelan iz

istega traku, kar dokazuje, da jih je napisala ista oseba.

Papir Razparačevih pisem je preučeval s pomočjo tridesetkratnega povečevalnega

stekla, da bi ugotovil mere, vsebnost vlaken in razdalje med sledmi sita. Pisemski papir

»A Pirie & Sons« je bil strojno obdelan. Iz enega traku ali bale razreţejo papir na

manjše kose. Med različnimi trakovi oziroma balami zaradi različne hitrosti sušenja in

načina rezanja prihaja do razlik na primer v vsebnosti vlaken. V enem naročilu

pisemskega papirja, je ta lahko iz različnih trakov.

Ugotovil je, da sta pismo dr. Openshawu in pismo z datumom 22. november, ki ga je

Razparač domnevno poslal iz Londona, oba z delnim vodnim znakom »A Pirie &

Sons«, iz istega traku.

- 47 -

Vodni znak »A Pirie & Sons« je na svojem pisemskem papirju uporabljala tudi

Metropolitanska policija, kar potrjuje eno od takratnih teorij, da je bil Jack Razparač

policist. Cornwellova to teorijo ovrţe prav na podlagi vodnih znakov. Vodni znak na

papirju, ki ga je uporabljala Metrpolitanska policija se razlikuje od vodnih znakov v

pismih Razparača in Sickerta. Razliki sta dve. Vodni znak je brez datuma in vključuje

besedi LD in Register. Prav tako so našli razliko v papirju, ki je drugačne kakovosti in

barve. Policijski dokumenti so pisani na papir velin, papir Razparačevih in Sickertovih

pisem pa je rebrast, kar je tretja pomembna razlika.

5.2.4 DNK

Skupaj s Liso Schiermeier, strokovnjakinjo za analize DNK in Chuckom Pruittom,

strokovnjakom za forenzično izboljšavo podob se je dr. Ferrera lotil natančne preiskave

do danes ohranjenih Razparačevih pisem in kuvert.

Pregledali so arhivirano dokumentacijo in vzeli vzorce DNK s pisem kuvert in znamk,

ki so jih pisali Jack Razparač, Walter Sickert, njegova ţena Ellen Cobden Sickert in

Walterjevega učitelja Jamesa McNeilla Whistlerja. Nekatere vzorce so vzeli izključno

za potrebe izključitve.

''Obstaja moţnost, da so dokazi, ki pripadajo Sickertu, pomešani z Whistlerjevim in

prav gotovo Elleninim vzorcem'' (Cornwell, 2005). Ne ve se, kateri izmed obeh -

Walter ali Ellen je na pisma, ki sta jih pošiljala prijateljem lepil znamke.

V prvih dveh poskusih niso našli ničesar. Moţna razlaga zakaj, je visoka temperatura, s

katero so iz konservatorskih razlogov obdelali Razparačeva pisma. Temperatura je

uničila DNK. Druga moţnost je, da je DNK razpadla zaradi slabih skladiščnih razmer.

Pri tretjem nizu genetskih testov so iskali mitohondijsko DNK. Razlika med jedrno in

mitohondrijsko DNK je v tem, da je jedrna v vsaki celici našega telesa in se deduje po

obeh starših, mitohondrijska je zunaj jedra celice in se deduje samo po materini strani.

Cornwellova nerazumevanje laiku pojasni na jajcu – jedrna DNK je v rumenjaku,

mitohondrijska v beljaku.

- 48 -

Sliki 22: Kuverta s katere so dobili DNK in Povečava poštnega ţiga

http://www.howstuffworks.com/framed.htm?parent=european-history/jack-the-ripper-

artist.htm&url=http://www.casebook.org/

Pismo v zgornji kuverti je bilo napisano na pisemski papir znamke »A Pirie & Sons«. Iz

poštnega ţiga je razbrati, da je bilo odposlano 29. oktobra 1888 v Londonu.

''Najboljšo sled smo našli na enem od Razparačevih pisem, na katerem smo našli

mitohondrijski niz DNK enega samega darovalca, s katerim smo lahko izključili

devetindevetdeset odstotkov prebivalstva iz moţnega kroga ljudi, ki bi lahko bili oseba,

ki je s slino zmočila in se dotaknila lepila na hrbtni strani znamke. Niz DNK istega

profila smo našli še na enem od Razparačevih pisem in na dveh pismih Walterja

Sickerta'' (Cornwell, 2005).

V vseh petindvajsetih pregledanih vzorcih so našli mitohondrijsko DNK in v večini od

teh genetskih profilov so našli mešanico različnih posameznikov. V petih vzorcih so

našli del iste sekvence mitohondrijske DNK – eden je bil na zgornji kuverti, na kateri so

našli čisto sekvenco enega samega dajalca.

Drugih pet vzorcev z isto sekvenco so našli na:

- znamki s kuverte pisma dr. Openshawu

- kuverti Ellen Cobran Sickert

- kuverti pisma Walterja Sickerta

- znamki kuverte Walterja Sickerta

- in Razparačeve kuverte z madeţem krvi (bila je preveč razkrojena, da bi ugotovili

ali je človeška).

http://www.howstuffworks.com/framed.htm?parent=european-history/jack-the-ripper-artist.htm&url=http://www.casebook.org/

http://www.howstuffworks.com/framed.htm?parent=european-history/jack-the-ripper-artist.htm&url=http://www.casebook.org/

- 49 -

5.2.5 Madeţi krvi v pismih in prstni odtisi

Strokovnjaki so v madeţih, za katere so menili, da so madeţi krvi, prepoznali osnovo za

jedkanje. Dr. Fererra je s pomočjo svetlobe različnih valovnih dolţin in filtrov te

madeţe »odstranil«. Pod njimi so odkrili posmehljiv Razparačev »ha« in skoraj nečitljiv

delni podpis »Razparač«.

V Razparačevem pismu, ki ga je naslovil na policijo 14. oktobra 1896, sta dva vidna

prstna odtisa v rdečem črnilu. Prstna odtisa po vsej verjetnosti ustrezata kazalcu in

sredincu leve roke, s katero je Razparač drţal list, medtem ko je pisal izzivalne vrstice

policistom. Primerjava papilarnih črt odtisov bi bila moţna, če bi imeli odtise Walterja

Sickerta. Ohranjenih odtisov umetnika do danes niso našli.

Slika 23: Prstna odtisa v rdečem črnilu

Slika je skenirana iz angleške knjige Portrait of a Killier

5.3 Kombinezon in torba

Genetske delce iz omenjenega niza DNK so našli tudi na drugih Sickertovih predmetih,

kot na primer na kombinezonu, ki ga je nosil med slikanjem.

''Dan po umoru Mary Ann Nichols, v soboto, 1. septembra, sta časopisa Daily

Telegraph in Weekley Dispach objavila zgodbo o nenavadni izkušnji nekega mlekarja''

(Cornwell, 2005).

- 50 -

Slika 24: Sickertov delovni kombinezon

http://www.tate.org.uk/images/cms/12681w_sickertcopy.jpg

Povedal je, da je nekaj ur pred umorom Nicholsove na njegova vrata potrkal neznanec,

kupil mleko in ga na dušek izpil. Neznanec, ki je imel v rokah črno torbo, ga je prosil,

če lahko za trenutek uporabi njegovo lopo. Mlekar mu je ustregel. Ko je pogledal v

lopo, je neznanca zasačil, ko si je čez hlače natikal bel kombinezon. Mlekar je povedal,

da si je neznanec nadel še belo suknjo in dejal: »Strašen umor, ali ne?«, pograbil svojo

torbo in odhitel.

Sickertova prijateljica je v svojih spominih zapisala, da je imel umetnik torbo znamke

Gladstone, na katero je bil zelo navezan. Torba je na pogled spominjala na zdravniško

torbo. Sickert je na torbo z velikimi belimi črkami napisal »grmičevje, Candem Road

81« in prijateljico v gosti megli s torbo v rokah vlekel na srhljiv izlet po četrti

Whitechapel. V času Razparačevih umorov so našli veliko okrvavljenih noţev v bliţini

krajev umorov, enega so našli v grmičevju blizu doma Sickertove matere.

http://www.tate.org.uk/images/cms/12681w_sickertcopy.jpg

- 51 -

Enako torbo je nosil mladenič, ki ga je s kraja zločina Elizabeth Stride videla hiteti

stanovalka pozorna na direndaj na sosednjem dvorišču.

5.4 Knjiga gostov

Joan Hill je po moţu, lastniku penziona Rockland Bed & Breakfast na Lizard Pointu,

podedovala stare hotelske knjige in druge dokumente stare do 125 let. Nikoli ni slišala

za Walterja Sickerta, ime Jack Razparač ji je bilo znano. Na knjigo gostov je

Cornwellovo opozoril Michael Raffael, ki je obiskoval hotele in pripravljal članek o

kulinariki. Med listanjem po knjigi je naletel na skice in Razparačevo ime.

Knjiga gostov iz obdobja 1877 do 15. julija 1888 je popisana s nespodobnimi,

sarkastičnimi, otročjimi in nasilnimi pripombami, katere spremljajo skice. »Umetnik« je

zrisal moškega v fraku s cilindrom, monoklom in deţnikom, ki strmi v hrbet ţenske.

Pod njenimi oblačili je s svinčnikom narisal gole prsi in noge. Pod moškim je s

svinčnikom zapisano Jack Razparač. Na eni izmed slik v knjigi je bradati moţ v fraku,

ki razkazuje svoj spolni ud. Veliko je ustvarjenih slik iz pack črnila. Packe je v podobe

spreminjal tudi Jack Razparač v svojih pismih. Zapisom v knjigi gostov je avtor slik

popravljal slovnične napake. Sickert je imel enako navado. V svojem izvodu

ţivljenjepisa Ellen Terry je dodajal pripombe, spreminjal in razširjal opise dogodkov.

Dr. Anna Gruetzner Robins je slike natančno pregledala. Strinjala se je, da so delo iste

roke kot skice v Razparačevih pismih. Slike moških figur v knjigi, z različnimi klobuki

in bradami, so po njenem mnenju Sickertovi avtoportreti v Razparačevi preobleki.

Ime Jack Razparač se je pojavilo dva meseca po 15. juliju 1888, ko je bila knjiga gostov

ţe zapolnjena. Cornwellova pristnost slik pojasni z napisom najdenem v knjigi, na

katerem so Sickertove inicialke oziroma monogram in datum - oktober 1889. Sickert je

hotel obiskal po Razparačevih umorih in se »poigral« s knjigo gostov. Rockland Bed &

Breakfast na Lizard Pointu so umetniki, kot je bil Sickert, pogosto obiskovali.

- 52 -

5.5 Podoţivljanje umorov v slikah Walterja Sickerta

Sickert je bil fasciniran z umori Jacka Razparača, kar naj bi večkrat povedal tudi svojim

znancem in prijateljem. Njegovi motivi na slikah so temačni in osorni.

Na večini slik serije Umor v Camden Tawnu je oblečen moški, ki srepo bolšči v nago

ţensko. Moška podoba je zatemnjena, skoraj grozeča. Njegovega obraza se nikoli ne

vidi, obrnjen je stran od slikarja ali pa stoji v senci.

Slika 25: Poletno popoldne

http://www.museumoflondon.org.uk/archive/exhibits/creative/artistloc/1920/1920_wsic

kert_i.html

Na drugih slikah so podobe ţensk, katerih obrazi so nerazpoznavni, izmaličeni. Tudi na

drugih slikah najdemo omenjene motive.

http://www.museumoflondon.org.uk/archive/exhibits/creative/artistloc/1920/1920_wsickert_i.html

http://www.museumoflondon.org.uk/archive/exhibits/creative/artistloc/1920/1920_wsickert_i.html

- 53 -

Slika 26: Mornington Crescent nude #1#

http://www.nga.gov.au/Exhibition/Edwardians/Detail.cfm?IRN=127064&BioArtistIRN

=25105&MnuID=SRCH&ArtistIRN=25105&Alpha=

Tisti, ki niso verjeli, da je Sickerta navdihnil lastni morilski pohod so prepričani, da je

zgornja slika študija naravne svetlobe. Osvetlitev od zadaj na sliki prikazuje skoraj

popolno silhueto ţenske na postelji. Drugi, so se osredotočili na njen teman obraz.

Slika 27: Mornington Crescent nude #2#

http://www.thearttribune.com/IMG/jpg/Sickert_Lit.jpg

Kljub spretni roki, Walter Sickert na svojih slikah obraze ţensk potemni, zmaliči, jim

riše izbuljene oči in podobno. Spodaj sem zbrala nekaj primerov takih slik.

http://www.nga.gov.au/Exhibition/Edwardians/Detail.cfm?IRN=127064&BioArtistIRN=25105&MnuID=SRCH&ArtistIRN=25105&Alpha

http://www.nga.gov.au/Exhibition/Edwardians/Detail.cfm?IRN=127064&BioArtistIRN=25105&MnuID=SRCH&ArtistIRN=25105&Alpha

http://www.thearttribune.com/IMG/jpg/Sickert_Lit.jpg

- 54 -

Sliki 28: 'Nizozemka', The Dutch Girl in Slika ţenskega akta, ki se preteguje

http://www.artunframed.com/images/sickert/hollandaise.jpg,

http://images.artnet.com/WebServices/picture.aspx?date=20080606&catalog=138699&

gallery=110884&lot=00092&filetype=2

Sickert je narisal veliko ţenskih aktov na ţelezni postelji v zatemnjeni sobi. Dejstvo, da

nobena izmed teh ţensk nima obraza so pripisovali temu, da ni ţelel razkriti identitet

ţensk, ki so mu pozirale. Na spodnji sliki je ena izmed omenjenih slik. Če jo malo bolj

natančno pogledamo, vidimo, da na postelji leţi ţenska.

Slika 29: Ţelezna postelja

http://collection.artgallery.nsw.gov.au/collection/results.do;jsessionid=94DE11F3835A

07AF782BB72531EE8939?id=140473&db=object&dept=&view=screen

http://www.artunframed.com/images/sickert/hollandaise.jpg

http://images.artnet.com/WebServices/picture.aspx?date=20080606&catalog=138699&gallery=110884&lot=00092&filetype=2

http://images.artnet.com/WebServices/picture.aspx?date=20080606&catalog=138699&gallery=110884&lot=00092&filetype=2

http://collection.artgallery.nsw.gov.au/collection/results.do;jsessionid=94DE11F3835A07AF782BB72531EE8939?id=140473&db=object&dept=&view=screen

http://collection.artgallery.nsw.gov.au/collection/results.do;jsessionid=94DE11F3835A07AF782BB72531EE8939?id=140473&db=object&dept=&view=screen

- 55 -

Sliki 30: Študija ţenske, ki sedi na postelji in si naravnava nogavico in Napetost

http://museumsunwrapped.man.ac.uk/imagezoom/imagezoom.php?irn=1598,

http://collection.britishcouncil.org/collection/artist/5/17966/object/43818/0

Na zgornji levi risbi sem najprej opazila izstopajoči obraz ţenske. Obraz ne ustreza

neţno usločenemu telesu. Kadar dekleta urejamo oblačila, to spremljamo s pogledom.

Ţenska na sliki zre predse, njen obraz je brezizrazen, mrtev. Cornwelova v knjigi

večkrat omeni, da je Sickert svojim aktom okoli vratu risal temne lise, kar je na zgornjih

dveh skicah lepo vidno.

Na desni skici prav tako opazimo široko razprte oči in usta ter temne lise na njenem

vratu. Obraz je brezizrazen, na njem ni videti pričakovanja.

''Ne glede na umetnostne in strokovne analize večina Sickertovih razkrečenih aktov

spominja na iznakaţena trupla. Na številnih aktih in drugih motivih imajo upodobljene

ţenske gol vrat, ki ga obkroţa črna črta'' (Cornwell, 2005).

http://museumsunwrapped.man.ac.uk/imagezoom/imagezoom.php?irn=1598

http://collection.britishcouncil.org/collection/artist/5/17966/object/43818/0

- 56 -

''Razumen človek se svetu prilagodi; nerazumen človek pa skuša doseči,

da bi se svet prilagodil njemu.''

George Barnard Shaw

6 WHITECHAPELSKI UMORI

Po umoru Mary Jane Kelly je zavladalo zatišje. Časopisi o Razparaču niso pisali.

Njegova pisma so arhivirali in jih niso objavljali. Vse kasnejše zločine so pripisali

drugim kljub temu, da je bil modus operandi umorov enak dejanjem zloglasnega

morilca. Cornwellova v knjigi opiše nekaj neraziskanih umorov, ki so po njenem

mnenju delo Jacka Razparača.

- Ţenski trup, 2. oktober 1888

- Umor dveh dečkov, konec oktobra 1888

- Percy Knight Searl, 26. november 1888

- Rose Mylett, 20. december 1888

- John Gill, 27. december 1888

- Jean Boatmoor, 23. september 1888

- Ţensko truplo, umor na Pinchin Streetu, 10. september 1889

- Emma Johnson, 15. september 1897

- Emily Dimmock, umor prostitutke v Camden Tawnu, 19. september 1907

Najpomembnejši izmed naštetih je umor Emily Dimmock, ki je navdihnil serijo

Sickertovih slik Umor v Camden Townu.

Sickert se je leta 1906 vrnil v Anglijo in se naselil v četrti Camden Town, pol ure hoda

od hiše, kjer je z moškim po imenu Bertram Shaw ţivela Emily Dimmock. Bila je

pocestnica najslabše vrste. Okuţena s spolno boleznijo se je večkrat zdravila v različnih

bolnišnicah. Okuţila je veliko moških, ki so jo nadlegovali, ji grozili s pestmi in celo

smrtjo. Emily se za groţnje ni menila in je še naprej pridno nudila svoje »kuţne«

usluge.

Sickert ji ni mogel razparati trebuha in vzeti njenih spolnih organov. Pripravljal se je na

intenzivno ustvarjalno obdobje nasilne umetnosti. Namenil se je ustvariti dela, ki si jih

leta 1888 in 1889 ni upal upodobiti. Vedel je tudi, kako nevarna je kuţna kri in prav

- 57 -

gotovo ni hotel priti v stik s tako krvjo. Ko je leta 1888 moril, je ţrtev napadel od zadaj

in se tako izognil krvi, ki je špricala iz prerezanih vratov njegovih ţrtev.

Emily so zadnjič videli ţivo 11. septembra 1907. Njeno truplo so našli naslednjega jutra

za zaklenjenimi dvojnimi vrati spalnice. Zaklenjena so bila tudi vhodna vrata in vrata

dnevne sobe, okna so bila zapahnjena. Truplo sta našla Bertram Shaw in njegova mati.

Bertram je odklenil vhodna vrata z rezervnim ključem, skozi notranja vrata je moral

vdreti.

Emily je leţala na trebuhu. Leva roka z okrvavljeno dlanjo je bila spodvita na njenem

hrbtu, njena desna roka je iztegnjena počivala pred njo na blazini. Morilec ji je verjetno

sedel na hrbet, ji z močnim sunkom nazaj potegnil glavo in ji z desnico prerezal vrat.

Emily je z levico nagonsko segla k rani, morilec ji je roko zvil na hrbet in s kolenom

pritisnil navzdol, da se ni mogla upirati. Vrat je imela prerezan do hrbtenice. Morilec je

zarezal od leve proti desni. Z noţem je prerezal posteljno ogrinjalo in ji poškodoval

desni komolec. Njeno kuţno kri je vpila postelja. Po njenem umoru policija ni prejela

nobenega pisma Jacka Razparača

Slika 31: Walter Sickert, 1941

http://www.corbisimages.com/images/67/62C38477-3C64-43FC-81FD-

3134F827FB61/HU011571.jpg

http://www.corbisimages.com/images/67/62C38477-3C64-43FC-81FD-3134F827FB61/HU011571.jpg

http://www.corbisimages.com/images/67/62C38477-3C64-43FC-81FD-3134F827FB61/HU011571.jpg

- 58 -

''Sickert ni nehal moriti. Mogoče je ubil petnajst, dvajset, štirideset ţrtev, preden je 22.

januarja 1942 pri enainosemdesetih letih mirno izdahnil v svoji postelji v Bathamptonu''

(Cornwell, 2005).

- 59 -

''Ab homine homini cottidianum periculum''

''Človeku vsak dan preti nevarnost od človeka.''

7 ZAKLJUČEK

Skozi pisanje diplomske naloge sem lahko le še potrdila in podkrepila svoje

zadovoljstvo s pisanjem Patricie Cornwell. Avtorica je v kriminalnih romanih dosledna,

skoraj bolestno pedantna pri raziskovanju – vztraja pri podrobnem opisu vsake

malenkosti, kar je posebej razvidno pri opisovanju forenzične medicine in pri

opisovanju postopkov policije.

Predana je resničnosti zapisanega – naučila se je pilotirati helikopter, opravila je tečaj in

si pridobila dovoljenje za športno potapljanje ter se naučila voziti motor. Vse to z enim

samim namenom – bralcu iz lastnih izkušenj prikazati znanja in sposobnosti glavnih

likov v njenih knjigah. Cornwellova piše o stvareh in dogodkih, ki jih je tako ali

drugače, doţivela sama.

Znanje in ideje črpa iz časa, ko je bila zaposlena pri glavnem mrliškem ogledniku

Virginije, na katerem je osnovan glavni lik njenih knjig, dr. Kay Scarpetta. Njeno

pisanje gre v korak z najnovejšimi spoznanji in odkritji na področju preiskovanja

kriminalnih dejanj.

Zločini v knjigah bralca spodbudijo k razmišljanju in včasih prepričanju, da na podlagi

opisanih dokazov, lahko sam razreši zločin. Verjamem, da se iz tega razloga tudi

resnični preiskovalci posluţujejo leposlovja, s pomočjo katerega urijo svoj spomin,

opaţanja in ustvarjanje zaključkov.

S knjigo Portret morilca je Cornwellova dokazala, da se zločine, za katere so ljudje

prepričani, da jih ne bodo nikoli razrešili, nekdo z ţeljo in vztrajnostjo, ter uporabo

novih metod raziskovanja, lahko razreši. Sama sem prepričana, da je njena teorija o

identiteti razvpitega serijskega morilca pravilna.

- 60 -

Slika 32: Jack Razparač v temi

http://www.all-about-forensic-psychology.com/images/forensic-psychology-jack-the-

ripper.jpg

Prepričala me je njena doslednost pri povezovanju različnih vidikov v ţivljenjih Jacka

Razparača in Walterja Sickerta. Uspela je prikazati veliko vzporednic med njima in jih

podpreti z znanstvenimi metodami in ugotovitvami strokovnjakov z različnih področij.

Cornwellova je v knjigi zapisala: »Nikoli ne bomo izvedeli, do koliko usodnih zmot je

prišlo pri Razparačevih umorih in koliko dokazov je bilo izgubljenih, vendar smo lahko

prepričani, da je morilec za seboj pustil sledi svoje identitete in vsakdanjega ţivljenja«.

Priznati je treba, da je s spisanim odgovorila na zastavljena vprašanja v preteklosti in

tudi na tista, ki jih je postavila sama.

Zapisala je, da serijski morilci ne nehajo moriti. Razparačeva pisma so nehala prihajati

po letu 1896, kartoteke njegovih umorov so zapečatili za celo stoletje. Jack Razparač pa

je čakal v temi, da spet napade.

''Za zdaj nasvidenje, Razparač in zmuzljivec''; Jack Razparač

http://www.all-about-forensic-psychology.com/images/forensic-psychology-jack-the-ripper.jpg

http://www.all-about-forensic-psychology.com/images/forensic-psychology-jack-the-ripper.jpg

- 61 -

8 LITERATURA

- Cornwell, P. (1998). Obdukcija; Zaloţba Mladinska knjiga, Ljubljana

- Cornwell, P. (2000). Vse kar ostane; Zaloţba Mladinska knjiga, Ljubljana

- Cornwell, P. (2004). Farma trupel; Zbirka ţepna knjiga, Zaloţba Meander, Izola

- Cornwell, P. (2005). Lončarjeva njiva; Zaloţba Meander, Izola

- Cornwell, P. (2005). Portret morilca – Jack Razparač, primer zaključen; Zbirka

ţepna knjiga, Zaloţba Učila International, Trţič

- Cornwell, P. (2003). Portrait of a Killer – Jack the Ripper, Case closed; A Time

Warner Paperback, Lancaster Place, London

- Leksikon Sova (2006). 4. dopolnjena in posodobljena izdaja, 1. natis. – Ljubljana:

Cankarjeva zaloţba, 2006

- Maver, Darko (1988). Kriminalistični spoznavni proces; Časopisni zavod, Uradni

list SR Slovenije, Ljubljana

- Maver, Darko (2004). Kriminalistika; Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana

- Milenković, M. (2005). Leposlovje in kriminologija; Ljubljana: Cankarjeva zaloţba,

2005

- Salecl, R. (1990). Mnoţični in serijski morilci v luči psihoanalize; V: Revija za

kriminalistiko in kriminologijo; št. 4, str. 295-302

- Šterk, K. (2007). Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere. Ljubljana:

Študentska zaloţba, 2007

- 62 -

Strani svetovnega spleta:

Jack Razparač, http://sl.wikipedia.org/, 31. marec 2010

Casebook: Jack the Ripper, http://www.casebook.org/, 31. marec 2010

Patricia Cornwell, http://en.wikipedia.org/wiki/Patricia_Cornwell, 25. april 2010

Patricia Cornwell, http://www.patriciacornwell.com/, 31. marec 2010

Kriminalni roman, http://sl.wikipedia.org/wiki/Kriminalni_roman, 25. april 2010

http://sl.wikipedia.org/

http://www.casebook.org/

http://en.wikipedia.org/wiki/Patricia_Cornwell


- 63 -

DELOVNI ŢIVLJENJEPIS

Osebni podatki:

Ime in priimek: Marija Trobevšek

Datum in kraj rojstva: 19. avgust 1977, Ljubljana

Izobrazba:

- Visoka šola za socialno delo, smer Kibernetika v socialnem delu (1997-2001),

diplomirala 24. avgusta 2001

- Fakulteta za policijsko varnostne vede, visokošolski program, smer Kriminalistika

(2001-2003), diplomirala 30. januarja 2004

- Fakulteta za socialno delo, univerzitetni program (2009-2010), diplomirala 3.

februarja 2010

- Fakulteta za policijsko varnostne vede, univerzitetni program (2004-2006)

Druga znanja:

- opravljen Strokovni izpit iz upravnega postopka na Fakulteti za upravo dne 13. maja

2003, št. potrdila 47500/2003-I-110

- opravljen Strokovni izpit iz socialne varnosti na Ministrstvu za delo, druţino in

socialne zadeve dne 26. januarja 2004, št. potrdila 47500/2003-I-110

Delovne izkušnje:

- Trgovsko podjetje Tkanina d.d. - pripravništvo po končani srednji šoli

- Društvo UP – prostovoljno delo, pomoč zasvojencem in njihovim svojcem

- Center za Socialno delo Kamnik – pripravništvo (2003)

- Varnost Maribor d.d., vodja procesov izvedbe (2005-2009)

- Center za socialno delo Škofja Loka, strokovna delavka za eno področje ali več

Marija Trobevšek

univ.dipl.soc.del., dipl. varstvoslovka

- 64 -

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana MARIJA TROBEVŠEK, rojena 19. avgusta 1977 v Ljubljani, študentka

Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, izjavljam, da sem diplomsko delo z

naslovom

KRIMINALISTIKA V ROMANIH PISATELJICE KRIMINALNIH ROMANOV,

PATRICIA CORNWELL

napisala samostojno s korektnim navajanjem virov in ob pomoči mentorja dr. Darka

Mavra.

_________________________

(podpis študentke)

Ljubljana, 1. junij 2010

Documents

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede · 2017-10-26 · Naslov Kriminalistika v romanih pisateljice kriminalnih romanov se je izoblikoval s časom, ker sem pisanje diplomskega