UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA …zdravljenje z insulinom prilagaja svojemu načinu ţivljenja in ne obratno. Funkcionalna insulinska terapija omogoča, da si bolnik insulin odmerja

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

FUNKCIONALNA INSULINSKA TERAPIJA PRI

SLADKORNEM BOLNIKU NA INSULINSKI

ČRPALKI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2013 Andreja Tišič

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Predav. Jasmina Nerat, univ. dipl. org.

Andreja Tišič: Funkcionalna insulinska terapija pri sladkornem bolniku na insulinski črpalki

i

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Funkcionalna insulinska terapija pri sladkornem bolniku na

insulinski črpalki pripomore, da bolnik doseţe najbolje urejeno glikemijo. Osnova

funkcionalne insulinske terapije je štetje ogljikovih hidratov v prehrani, pomembna pa so

tudi redna testiranja bazalnih odmerkov insulina, test OH faktorja ter preverjanja

korekcijskega faktorja.

Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti funkcionalno insulinsko terapijo pri

sladkornem bolniku na insulinski črpalki in z raziskavo ugotoviti, v kolikšni meri se

sladkorni bolniki na insulinskih črpalkah posluţujejo funkcionalne insulinske terapije,

kater teste izvajajo največkrat, ter kako jim je bila s strani zdravstvenega osebja

funkcionalna insulinska terapija razloţena.

Raziskovalna metodologija: V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela.

Podatke raziskave smo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika. V raziskavi je

sodelovalo 50 sladkornih bolnikov na insulinski črpalki iz Društva diabetikov tipa 1

Slovenije na športno izobraţevalnem vikendu na Pokljuki, maja 2012.

Rezultati: Z raziskavo smo ugotovili, da se večina anketiranih sladkornih bolnikov na

insulinski črpalki posluţuje funkcionalne insulinske terapije za boljšo urejenost sladkorne

bolezni, vendar jih večina teh za boljšo urejenost sladkorne bolezni izvaja le testiranja

bazalnih odmerkov, medtem ko korekcijski in OH faktor preverjajo le redki. Ogljikove

hidrate v prehrani štejejo skoraj vsi anketirani sladkorni bolniki. Ugotovili smo tudi, da je

velika večina bolnikov zadovoljnih z razlago o funkcionalni insulinski terapiji s strani

zdravstvenega osebja, ter da se je njihova kakovost ţivljenja z njeno uporabo izboljšala.

Sklep: Sladkorni bolniki na insulinski črpalki funkcionalno insulinsko terapijo poznajo,

preverjajo bazalne odmerke, štejejo ogljikove hidrate, vendar je ne uporabljajo v celoti. Le

redki opravljajo tudi test korekcijskega in OH faktorja. Medicinske sestre morajo takšne

bolnike opomniti in jih ponovno podučiti o pomembnosti izvajanja vseh testov, jih

motivirati in spodbuditi k sodelovanju pri polnem vodenju svoje bolezni.

Ključne besede: sladkorna bolezen, sladkorni bolnik, zdravljenje, insulinska črpalka,

funkcionalna insulinska terapija, štetje ogljikovih hidratov.


ii

ABSTRACT

Theoretical basis: A functional insulin therapy with a diabetic using the insulin pump

helps the patient achieve the most orderly glycaemia possible. The basis of functional

insulin therapy is a counting of carbohydrates in the food, while regular testing of basal

doses of insulin, a test of carbohydrate factor and the verification of correction factor are

also essential.

Purpose: The purpose of this dissertation is to present a functional insulin therapy for a

diabetic using the insulin and find out through research, how often diabetics using insulin

pumps also implement functional insulin therapy, which tests they perform most often and

how it has been explained to them by the medical personnel.

Research methodology: In this dissertation, we used a descriptive method of work. The

research information had been acquired through a survey. The research involved 50

diabetics using the insulin pump, contacted through the Type 1 Diabetes Association,

surveyed at the sports educational weekend at Pokljuka, in may 2012.

Results: The research has shown that the majority of surveyed patients using the insulin

pump also do implement the functional insulin therapy for a better management of their

diabetes, but most of them, for this purpose, only carry out the testing of basal doses, while

the correction and carbohydrate factor are verified by few. The carbohydrates in food are

counted by almost all surveyed diabetes patients. We also found out that most of the

patients are happy with the explanations on the functional insulin therapy, given to them by

the medical personnel and that using it has improved their quality of life.

Conclusion: Diabetes patients using the insulin pump know functional insulin therapy,

verify the basal doses, count carbohydrates, but do not implement it in its entirety. Only

few of them perform the correction and carbohydrate factor tests. Nurses must remind such

patients and educate them repeatedly on the importance of carrying out all of the tests,

motivate them and encourage them to cooperate in a full management of their diabetes.

Key words: diabetes, diabetes patient, insulin pump, functional insulin therapy,

carbohydrate counting.


iii

KAZALO VSEBINE

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA ......................................................................................1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA...............................................................3

2.1 Namen diplomskega dela ......................................................................................................3

2.2 Cilji diplomskega dela ..........................................................................................................3

3 SLADKORNA BOLEZEN ...........................................................................................4

3.1 NORMALNA HEMOSTAZA GLUKOZE IN ETIOPATOGENEZA SLADKORNE

BOLEZNI ..................................................................................................................................4

3.2 Definicija, klasifikacija in epidemiologija sladkorne bolezni .................................................6

3.3 Laboratorijske preiskave v diagnostiki sladkorne bolezni ......................................................8

3.4 Značilnosti sladkorne bolezni tipa 1 ......................................................................................9

3.5 Značilnosti sladkorne bolezni tipa 2 ......................................................................................9

3.6 Zdravljenje sladkorne bolezni ............................................................................................. 11

3.7 Kronični zapleti sladkorne bolezni ...................................................................................... 12

3.7.1 Diabetična retinopatija ................................................................................................. 12

3.7.2 Diabetična nefropatija .................................................................................................. 13

3.7.3 Diabetična nevropatija ................................................................................................. 14

3.7.4 Makroangiopatija ......................................................................................................... 15

3.7.5 Diabetična noga ........................................................................................................... 16

3.8 Akutni zapleti sladkorne bolezni ......................................................................................... 18

3.8.1 Vrste akutnih zapletov ................................................................................................. 19

3.8.2 Vzroki nenadnega poslabšanja sladkorne bolezni ......................................................... 19

3.8.3 Znaki nenadnega poslabšanja sladkorne bolezni ........................................................... 19

3.8.4 Hiperglikemični sindrom ............................................................................................. 20

3.8.5 Diabetična ketoacidoza in diabetični aketotiči hiperosmolarni sindrom ........................ 21

3.9 Samokontrola pri sladkorni bolezni .................................................................................... 22

4 PREHRANA BOLNIKA S SLADKORNO BOLEZNIJO ........................................ 24

4.1 Namen metode štetja ogljikovih hidratov ............................................................................ 24

4.2 Namen tehtanja ţivil ........................................................................................................... 25

4.3 Štetje ogljikovih hidratov v prehrani ................................................................................... 25

4.4 Tabele za izračun ogljikovih hidratov v ţivilu ..................................................................... 26


iv

4.5 Določitev insulinsko ogljikohidratnega razmerja (I/OH) ..................................................... 27

5 ZDRAVLJENJE Z INSULINSKO ČRPALKO ......................................................... 29

5.1 Kaj je insulinska črpalka in po kakšnem principu deluje ..................................................... 29

5.2 Funkcionalna insulinska terapija ......................................................................................... 31

5.3 Določanje in preverjanje bazalnih odmerkov insulina ......................................................... 31

5.3.1 Preverjanje bazalnih odmerkov insulina z delitvijo dneva ............................................. 32

5.3.2 Preverjanje bazalnih odmerkov insulina ob pomoči neprekinjenega merjenja glukoze .. 35

5.4 Določanje bolusnih odmerkov insulina ............................................................................... 36

5.4.1 Bolusni odmerek ob obroku in insulinsko ogljikohidratno razmerje (razmerje I/OH) .... 36

5.4.2 Korekcija bolusa ob velikih vrednostih glukoze ........................................................... 37

5.4.3 Preverjanje insulinsko ogljikohidratnega razmerja........................................................ 39

5.4.4 Preverjanje korekcijskega faktorja ............................................................................... 40

5.5 Hipoglikemija in insulinska črpalka .................................................................................... 41

5.5.1 Splošni ukrepi ob hipoglikemiji .................................................................................. 43

5.6 Uporaba insulinske črpalke med športno aktivnostjo ........................................................... 44

5.6.1 Uporaba insulinske črpalke pri dolgotrajni telesni aktivnosti ........................................ 44

5.6.2 Hipoglikemija in telesna aktivnost ............................................................................... 45

5.7 Uporaba insulinske črpalke v času bolezni in ob stresih ...................................................... 45

5.8 Moţni zapleti pri dolgotrajni uporabi insulinske črpalke ..................................................... 47

6 ZDRAVSTVENO VZGOJNO IZOBRAŢEVANJE BOLNIKOV S SLADKORNO

BOLEZNIJO .................................................................................................................. 49

6.1 Medicinske sestra kot oblikovalka zdravstveno vzgojnega izobraţevalnega programa ......... 49

6.2 Vloga bolnikov s sladkorno boleznijo v zdravstveno izobraţevalnem programu .................. 51

6.3 Učne metode dela pri izobraţevanju bolnikov s sladkorno boleznijo ................................... 51

6.4 Oblike dela pri izobraţevanju bolnikov s sladkorno boleznijo ............................................. 52

6.4.1 Frontalna učna oblika .................................................................................................. 53

6.4.2 Skupinsko učna oblika – delo v skupini........................................................................ 53

6.4.3 Individualna učna oblika – delo s posamezniki ............................................................. 54

6.4.4 Delo v dvoje ................................................................................................................ 54

7 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ..................................................................... 55

7.1 Raziskovalna vprašanja ...................................................................................................... 55

7.2 Raziskovalne metode .......................................................................................................... 55


v

7.3 Raziskovalni vzorec ........................................................................................................... 56

7.4 Raziskovalno okolje ........................................................................................................... 56

7.5 Etični vidik......................................................................................................................... 56

8 REZULTATI ............................................................................................................... 57

9 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA ....................................................................... 68

10 SKLEP ....................................................................................................................... 71

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................ 72

PRILOGE.........................................................................................................................1

Priloga 1: Anketni vprašalnik .....................................................................................................1


vi

KAZALO TABEL

Tabela 1: Merila za diagnozo sladkorne bolezni in diagnostični kriteriji OGTT ..................6

Tabela 2: Primerjava značilnosti tipa 1 in tipa 2 sladkorne bolezni ................................... 10

Tabela 3: Delitev nefropatije glede na funkcionalne in morfološke spremembe ................ 13

Tabela 4: Klinične značilnosti nevropatične in nevroishemične noge................................ 16

Tabela 5: Razvrstitev sladkornih bolnikov po stopnji ogroţenosti za diabetično nogo ...... 17

Tabela 6: Primerjava kliničnih značilnosti med DKA in DHAS........................................ 21

Tabela 7: Primerjava laboratorijskih izvidov med DKA in DHAS .................................... 22

Tabela 8: Shema preverjanja bazalnih odmerkov insulina................................................. 34

Tabela 9: Tabela izmerjenih vrednosti glukoze v krvi ....................................................... 35


vii

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Struktura anketiranih glede na spol....................................................................... 57

Graf 2: Struktura anketiranih glede na starost ................................................................... 57

Graf 3: Indeks telesne mase pri ţenskah ........................................................................... 58

Graf 4: Indeks telesne mase pri moških ............................................................................ 58

Graf 5: Tip sladkorne bolezni ........................................................................................... 59

Graf 6: Trajanje sladkorne bolezni ................................................................................... 59

Graf 7: Pogostost merjenja sladkorja v krvi ...................................................................... 60

Graf 8: Čas merjenja sladkorja v krvi ............................................................................... 60

Graf 9: Poznavanje funkcionalne insulinske terapije......................................................... 61

Graf 10: Uporaba funkcionalne insulinske terapije .......................................................... 61

Graf 11: Najpogostejša testiranja ...................................................................................... 62

Graf 12: Pogostost preverjanja bazalnih odmerkov ........................................................... 62

Graf 13: Pogostost preverjanja OH faktorja ...................................................................... 63

Graf 14: Pogostost preverjanja korekcijskega faktorja ...................................................... 63

Graf 15: Štetje ogljikovih hidratov ................................................................................... 64

Graf 16: Pogostost štetja ogljikovih hidratov .................................................................... 64

Graf 17: Čas, ki ga uporabnikom jemljejo testiranja ......................................................... 65

Graf 18: Zadovoljnost z izobraţevanjem o funkcionalni insulinski terapiji s strani

zdravstvenega osebja........................................................................................................ 65

Graf 19: Spremembe, ki bi jih bilo potrebno uvesti v izobraţevanju ................................. 66

Graf 20: Vpliv funkcionalne insulinske terapije na kakovost ţivljenja sladkornih bolnikov

........................................................................................................................................ 66


1

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA

Sladkorna bolezen zajema več presnovnih bolezni, ki jim je skupna hiperglikemija, ki

nastane zaradi pomanjkljivega izločanja insulina, njegovega pomanjkljivega delovanja ali

obojega. Kronična hiperglikemija povzroča kronično okvaro, motnjo ali celo odpoved

delovanja različnih organov, posebno oči, ledvic, ţivcev, srca in oţilja (Mrevlje, 2011a).

Insulinska črpalka je medicinsko tehnični pripomoček, ki posnema naravno delovanje

trebušne slinavke tako, da telesu dovaja insulin neprekinjeno. Insulinska črpalka tako

pripomore k boljši urejenosti sladkorne bolezni in zagotavlja večjo kakovost ţivljenja

sladkornim bolnikom.

Insulinske črpalke predstavljajo najboljšo presnovno urejenost sladkorne bolezni, vendar

njihova uporaba zahteva visoko motiviranost in usposobljenost bolnika, ki temelji na

načelih funkcionalne insulinske terapije (Krajnc et al., 2006). Zato je potrebno bolniku

najprej pomagati razumeti in sprejeti njegovo zdravstveno stanje ter ga spodbuditi in

motivirati za dobro vodenje sladkorne bolezni.

Poglavitni cilj sodobnega zdravljenja sladkorne bolezni z insulinom je doseči normalne

vrednosti glukoze v krvi, da bi preprečili kronične bolezenske zaplete. Pri tem lahko bolnik

zdravljenje z insulinom prilagaja svojemu načinu ţivljenja in ne obratno. Funkcionalna

insulinska terapija omogoča, da si bolnik insulin odmerja skladno s svojimi dnevnimi

aktivnostmi in prehrano. Študije kaţejo, da je s funkcionalnim insulinskim zdravljenjem

mogoče doseči niţje vrednosti glikiranega hemoglobina in zmanjšati število hipoglikemij.

S tem se ne le izboljša kvaliteta ţivljenja, temveč se zmanjša tudi tveganje kroničnih

zapletov sladkorne bolezni (Janeţ, 2007a) kot so diabetična makroangiopatija (srčni

infarkt, moţganska kap, gangrena udov) in diabetična mikroangiopatija (diabetična

retinopatija, diabetična nafropatija, diabetična nevropatija).

Zdravstveno vzgojno delo s sladkornim bolnikom prispeva k razumevanju obolenja in

ohranitvi lastnega zdravja, učijo se ţiveti z boleznijo, preprečujejo nastanek kroničnih

zapletov, hitro in pravilno ukrepajo ob akutnih zapletih ter prepoznavajo simptome

poslabšanja bolezni. Funkcionalna insulinska terapija od posameznika zahteva veliko volje

in motivacije, da se mu stanje sladkorne bolezni izboljša, ter tudi časa, ki ga mora bolnik s


2

sladkorno boleznijo nameniti funkcionalni insulinski terapiji (Kotnik, 2011a). Pri tem ima

pomembno vlogo medicinska sestra edukatorka, ki s svojim znanjem pouči bolnike s

sladkorno boleznijo o pomenu štetja ogljikovih hidratov v prehrani, kar je začetek in

osnova funkcionalne insulinske terapije. Poleg štetja ogljikovih hidratov v prehrani je

pomembno izvajati redna testiranja bazalnih odmerkov insulina, test OH faktorja in

preverjanje korekcijskega faktorja.

Zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov je osnova za zdravljenje njihove bolezni. Njen cilj

je usposobiti sladkornega bolnika za dejavno sodelovanje v zdravljenju lastne bolezni. Za

dosego tega pa je potrebna posameznikova motivacija (Bohnec, 1998a).


3

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA

Namen diplomskega dela je predstaviti funkcionalno insulinsko terapijo pri sladkornem

bolniku na insulinski črpalki in poudariti namen ter vlogo funkcionalne insulinske terapije.

Z raziskavo ţelimo spoznati, v kolikšni meri se sladkorni bolniki na insulinskih črpalkah

posluţujejo funkcionalne insulinske terapije, katere teste izvajajo največkrat, ter kako jim

je bila s strani zdravstvenega osebja funkcionalna insulinska terapija razloţena.

2.2 CILJI DIPLOMSKEGA DELA

Predstaviti sladkorno bolezen,

opisati zdravljenje z insulinsko črpalko,

predstaviti namen in vlogo funkcionalne insulinske terapije pri sladkornem bolniku

na insulinski črpalki,

ugotoviti, v kolikšni meri se sladkorni bolniki na insulinski črpalki posluţujejo

funkcionalne insulinske terapije in katerih testiranj se posluţujejo največ,

ugotoviti ali sladkorni bolniki na insulinski črpalki štejejo ogljikove hidrate v

prehrani in kako pogosto si merijo glukozo v krvi,

ugotoviti ali so bili sladkorni bolniki na insulinski črpalki dobro seznanjeni s

funkcionalno insulinsko terapijo s strani zdravstvenega osebja,

ugotoviti kako vpliva funkcionalna insulinska terapija na kakovost njihovega

ţivljenja.


4

3 SLADKORNA BOLEZEN

3.1 NORMALNA HEMOSTAZA GLUKOZE IN ETIOPATOGENEZA SLADKORNE

BOLEZNI

Celice človeškega ţivčnega sistema uporabljajo kot vir energije v normalnih razmerah

izključno glukozo. Ker je preskrba z glukozo odvisna od vnosa hrane, ki je le občasen, so

se v človeškem organizmu razvili glukostatični mehanizmi, ki zagotavljajo stalno

koncentracijo glukoze v krvi. Tako delovanje je potrebno med posameznimi obroki hrane,

v daljših obdobjih stradanja in pri večjih energijskih potrebah organizma. Glukostatični

mehanizmi delujejo tako, da v obdobjih, ko vnos energijskih virov presega trenutno

potrebo, energijo skladiščijo in jo iz skladišč črpajo, kadar je začne primanjkovati. Ključno

vlogo pri presnovnih procesih imajo hormoni: insulin, glukagon, adrenalin, kortizol in

rastni hormon. Insulin nastaja v celicah beta Langerhansovih otočkov trebušne slinavke.

Kadar se v krvi pojavi preseţek energije, ga zaznajo posebni receptorji v teh otočkih, ki

začnejo izločati insulin. Poleg glukoze pospešijo izločanje insulina še druge snovi:

maščobne kisline, ketoni in aminokisline (Ravnik, 1998).

Glavno delovanje insulina v procesih gradnje je skladiščenje in pospeševanje celične rasti.

Insulin omogoča skladiščenje energije v obliki trigliceridov in glikogena ter beljakovin,

slednje skladišči v manjši meri. Prav tako insulin zavira odpuščanje glukoze iz jeter v kri,

pospešuje nastanek in preprečuje razgradnjo beljakovin v mišicah ter spodbuja nastanek in

preprečuje razgradnjo maščob v maščobnem tkivu. Osnovna zanka delovanja insulina je:

zvečanje koncentracije glukoze v krvi,

zvečanje koncentracije insulina v krvi,

zmanjšanje koncentracije glukoze v krvi,

zmanjšanje koncentracije insulina v krvi (Ravnik-Oblak, 2006a, str. 38).

Po obroku hrane se pod vplivom insulina zapolnijo energijske zaloge za takojšnje potrebe

v obliki glikogena, dograjujejo se beljakovinske strukture, energijski preseţek pa se

uskladišči v maščobe. Na tešče je zaradi nizke koncentracije glukoze izločanje insulina

minimalno, povečano pa je izločanje hormonov, ki povečujejo koncentracijo glukoze, kar


5

omogoča stalno preskrbo z glukozo celicam, katerih delovanje je odvisno od glukoze.

Glukagon ščiti pred hipoglikemijo med obroki, adrenalin med akutnim stresom,

kortikosteroidi pa so pomembni med daljšim stresom. Najpomembnejši hormon za

ravnovesje med procesi gradnje in razgradnje je insulin. Pri znatnem pomanjkanju insulina

ali njegovem zmanjšanem učinku prevladujejo procesi razgradnje. Zaradi povečanega

nastanka glukoze pri razgradnji maščob ter beljakovin in pretvorbi drugih snovi v glukozo

na eni strani in zmanjšani porabi zaradi pomanjkanja insulina ali njegove neučinkovitosti v

perifernih tkivih na drugi strani se v krvi začne kopičiti glukoza. Ko koncentracija preseţe

ledvični prag (pri koncentraciji glukoze v krvi pribliţno 10 mmol/l), se glukoza začne

izločati v seč. Z glukozo se odvaja tudi voda, poveča se količina seča, ki ob nezadostnem

pitju lahko povzroči izsušitev. Pri zelo hudem pomanjkanju insulina se pri razpadu

maščobe tvorijo ketoni, ki lahko povzročijo ketoacidozo (pri bolnikih s sladkorno boleznijo

tipa 1). Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 se pojavi presnovni sindrom (Ravnik,

1998, str. 1).

Pri nastanku sladkorne bolezni tipa 1 gre večinoma za imunsko povzročeno uničenje celic

beta s hudim pomanjkanjem insulina. V zgodnji fazi bolezni lahko dokaţemo navzočnost

različnih antigenov. Prav tako lahko ugotovimo številna protitelesa na antigene na

insulinski celici proti insulinu samem in druga protitelesa, kar odraţa avtoimunsko

dogajanje (Mrevlje, 2011a, str. 770).

Dejavniki okolja, ki so soudeleţeni pri nastanku sladkorne bolezni tipa 2, so deloma znani,

genska osnova pa še ne, znano je le, da je genska osnova pri tipu 2 močnejša kot pri

sladkorni bolezni tipa 1. Začetni okvari pri nastanku bolezni sta zmanjšana občutljivost za

insulin in zmanjšani učinek insulina v perifernih tkivih, tako imenovana periferna

insulinska odpornost, ki je največkrat gensko določena, lahko pa tudi pridobljena. Na

začetku bolezni je moţno vzdrţevati normalno koncentracijo glukoze v krvi z zvečanim

izločanjem insulina. Večja količina insulina »premaga« insulinsko odpornost. Pozneje med

boleznijo se izločanje insulina zaradi degenerativnih sprememb v Langerhansovih otočkih

postopno zmanjšuje, glikemija pa se povečuje. Glikemijo dodatno še povečuje čezmerni

nastanek glukoze v jetrih (Ravnik-Oblak, 2006a, str. 40).


6

3.2 DEFINICIJA, KLASIFIKACIJA IN EPIDEMIOLOGIJA SLADKORNE BOLEZNI

Sladkorna bolezen je skupina presnovnih bolezni, kateri skupni spremljevalec je kronična

hiperglikemija, ki nastane zaradi pomanjkljive sekrecije insulina ali njegovega

pomanjkljivega delovanja ali obojega skupaj. Posledica je motena presnova ogljikovih

hidratov, maščob in beljakovin (Koselj, 1998a).

Sladkorno bolezen z gotovostjo ugotovimo, če je glukoza v krvi na tešče 7,0 mmol/l ali več

(venska ali kapilarna plazma ali serum) ali 11,1 mmol/l kadar koli. Za diagnozo

potrebujemo dva rezultata o zvišani glukozi v krvi, še posebej, če ni kliničnih simptomov.

Merila za diagnozo sladkorne bolezni in kriterije za OGTT sta določili Svetovna

zdravstvena organizacija (SZO) in Ameriška zveza za diabetes (ADA) (ibid., 3). V tabeli 1

so predstavljena merila za diagnozo sladkorne bolezni in diagnostični kriteriji OGTT

(SZO, ADA 1997, glukoza v venski plazmi v mmol/l).

Tabela 1: Merila za diagnozo sladkorne bolezni in diagnostični kriteriji OGTT

Zanesljiva

sladkorna

bolezen

Sladkorna

bolezen ni

verjetna

MTG MBG

GK na tešče ≥ 7,0 < 6,1 6,1 – 6,9

GK kadarkoli ≥ 11,1 < 6,1

GK v OGTT

120 min.

≥ 11,1 7,8 – 11,0

Legenda: GK – glukoza v krvi; MTG – motena toleranca za glukozo; MBG – mejna

bazalna glikemija.

Vir: Koselj (1998a, str. 3)


7

Klasifikacija sladkorne bolezni:

sladkorno bolezen tipa 1 sestavljata dve podskupini in sicer: imunsko povzročena

in idiopatična sladkorna bolezen tipa 1. Najpogostejša je imunska oblika, medtem

ko je druga redka. Pojavlja se predvsem v mladosti, lahko tudi kasneje.

sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša oblika sladkorne bolezni. Pojavljati se

začne po 40. letu starosti. Včasih se pojavi tudi v mladosti. Nastane zaradi

odpornosti proti insulinu in njegovega sočasno zmanjšanega izločanja.

drugi tipi sladkorne bolezni. V to skupino spadajo oblike sladkorne bolezni, ki jih

povzročajo razne bolezni in nekateri drugi vzroki. Najpogosteje se sladkorna

bolezen razvije po akutnem ali kroničnem pankreatitisu, sledi ji pojavljanje ob

nekaterih endokrinih boleznih (akromegalija, Cushingov sindrom, hipertiroza,…) in

po jemanju nekaterih zdravil (tiazidi, glukokortikoidi) (Koselj, 2006a, str. 44).

nosečnostna sladkorna bolezen (gestacijski diabetes mellitus) je oblika, ki jo

odkrijemo v nosečnosti. Nosečnica prej ni imela sladkorne bolezni. Za ugotavljanje

nosečnostne sladkorne bolezni se testira vse nosečnice, in sicer pri prvem

prenatalnem obisku pri zdravniku oziroma čim prej, ko ţenska zanosi. Določi se

glukoza v krvi na tešče ali v naključnem vzorcu. Stanje, ki ga lahko opredelimo kot

nosečnostno sladkorno bolezen je, kadar izmerimo glukozo na tešče v območju

≥5,1mmol/l in <7,0 mmol/l. Če se ob prvem pregledu ne potrdi nosečnostne

sladkorne bolezni se opravi obremenilni glukozni tolerančni test s 75 g glukoze (75

g OGTT) v 24.-28. tednu nosečnosti. Nosečnostno sladkorno bolezen potrdimo,

kadar je doseţena ali preseţena vsaj ena diagnostična vrednost (5,1 mmol/l na

tešče, 10,0 mmol/l po 1 uri, 8,5 mmol/l po 2 urah). Po končani nosečnosti je

potrebno preveriti glukozo. O pravi gestacijski sladkorni bolezni govorimo, če je po

končani nosečnosti toleranca za glukozo normalna (Zavratnik, 2012, str. 13).

motena toleranca za glukozo (MTG), kadar diagnostični kriteriji ne dosegajo meril

za sladkorno bolezen.

mejna bazalna glikemija (MBG), kadar patološka vrednost glukoze na tešče ne

dosega diabetične vrednosti (6,1 do 6,9 mmol/l).

Motena toleranca za glukozo in mejna bazalna glikemija sta razvojni predstopnji v razvoju

sladkorne bolezni in pogosto napredujeta v sladkorno bolezen (Koselj, 2006a, str. 44).


8

Leta 2007 je Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije opravil raziskavo o

pogostosti sladkorne bolezni v Sloveniji. V raziskavi so sodelovali naključno izbrani

prebivalci Slovenije, stari 15 let in več. Ugotovili so prevalenco 6,9 odstotka. Porast

prevalence z 5,0 odstotki se pojavi v starostnem obdobju 45-54 let in se viša s starostjo,

tako da v starostnem razredu nad 75 let doseţe 22,2 odstotka. Velika večina odraslih ima

sladkorno bolezen tipa 2. V populaciji otrok, mlajših od 15 let, ima v Sloveniji sladkorno

bolezen 261 oseb, skoraj vsi imajo sladkorno bolezen tipa 1. Prevalenca v tem starostnem

obdobju je nizka. Deleţ neodkritih bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 oziroma

prediabetesom je sorazmerno velik. O tem, kolikšen je pri nas, ni podatkov. Tveganje za

sladkorno bolezen je v vsem ţivljenjskem obdobju, če upoštevamo pričakovano ţivljenjsko

dobo, 30-40 odstotno (Ravnik in Janeţ, 2011).

3.3 LABORATORIJSKE PREISKAVE V DIAGNOSTIKI SLADKORNE BOLEZNI

Sladkorno bolezen ugotovimo s klinično sliko in laboratorijskim določanjem glukoze v

krvi. Pri jasnih kliničnih znakih (ţeja, poliurija, hujšanje ter hkrati povišana glukoza v

krvi), diagnoza sladkorne bolezni ni teţavna. Če pa jasnih kliničnih znakov ni, je potrebna

dvojna laboratorijska potrditev hiperglikemije. Glikozurija je redno prisotna pri srednje

visoki in zelo visoki hiperglikemiji, vendar je zaradi različnosti ledvičnega praga

nezanesljiva in neprimerna za diagnozo sladkorne bolezni. Vrste glukoznih obremenilnih

testov, ki se uporabljajo za diagnostiko sladkorne bolezni:

75-gramski oralni glukozni tolerančni test (opravimo ga pri vseh mejno zvišanih

vrednostih glukoze),

5-urni obremenilni test (s sočasnimi odvzemi krvi za insulin in C-peptid),

intravenski glukozni tolerančni test (Stepanovič, 1998),

pri nosečnicah: obremenilni glukoza tolerančni test s 75 g glukoze v 24.-28. tednu

nosečnosti (Zavratnik, 2012, str. 13).


9

3.4 ZNAČILNOSTI SLADKORNE BOLEZNI TIPA 1

Pri sladkorni bolezni tipa 1 gre večinoma za imunsko povzročeno uničenje celic beta s

hudim pomanjkanjem insulina. V zgodnji fazi bolezni lahko dokaţemo navzočnost

različnih antigenov, med katerimi je glutamin dekarboksilaza (GAD) navzoča pri večini

bolnikov. Prav tako lahko ugotovimo številna protitelesa na antigene na insulinski celici,

proti insulinu samemu in druga protitelesa, kar odraţa avtoimunsko dogajanje. Redko gre

za enako obliko bolezni brez znakov avtoimunosti (idiopatična oblika). Imunsko dogajanje

je običajno navzoče ţe nekaj let pred izbruhom bolezni. Obstaja tudi redkejša avtoimunska

oblika, ki jo imenujemo počasi potekajoči tip 1 in se običajno pojavi v srednjem

starostnem obdobju in počasi napreduje, tako da po poteku spominja bolj na sladkorno

bolezen tipa 2. V praksi se za diagnozo ne dela preiskav na protitelesa in antigene, temveč

oceni verjetnost za bolezen tipa 1 po poteku, za katerega je značilna izrazita klinična slika

ob pojavu bolezni in očitna nujnost uporabe insulina v zdravljenju. Tipična sladkorna

bolezen tipa 1 se praviloma pokaţe v mladosti, čeprav zanjo ni starostne omejitve

(Medvešček, 2011a).

Simptomi sladkorne bolezni tipa 1 so ţeja, poliurija, nokturija, hujšanje, utrujenost,

zaspanost, temu se lahko pridruţujejo še mišični krči, zamegljen vid in glivične ter

bakterijske okuţbe koţe in spolovil (Krentz, 2000).

3.5 ZNAČILNOSTI SLADKORNE BOLEZNI TIPA 2

Sladkorna bolezen tipa 2 je neprimerno pogostejša od sladkorne bolezni tipa 1 in nastane

zaradi zmanjšanja sposobnosti izločanja insulina, običajno pri osebah z zmanjšano

občutljivostjo tkiv za insulin. Popuščanje celice beta ima izrazito tendenco k postopnemu

poslabševanju. Osnova tega je degenerativna sprememba celice beta, ki ne spozna draţljaja

hiperglikemije, za kar še danes ne poznamo pravega vzroka. Praviloma sta navzoča oba

patogenetična dejavnika, vendar je za nastop hiperglikemije pomembno pomanjkanje

insulina. Zmanjšana občutljivost organizma za insulin ali insulinska rezistenca je sicer

lastnost metaboličnega sindroma. Tip 2 običajno odkrijemo v asimptomatski obliki v


10

srednji ali pozni starosti, ocenjujejo pa, da je pri večini bolnikov navzoč ţe več let pred

odkritjem (Medvešček, 2011a, str. 771).

Simptomi sladkorne bolezni tipa 2 so ţeja, poliurija, nokturija, zamegljen vid,

zaspanost/utrujenost, ponavljajoče se glivične in bakterijske okuţbe spolovil. Pri sladkorni

bolezni tipa 2 je mogoče, da bolnik nima noben znakov. Asimptomatske bolnike se

navadno odkrije ob pregledu (Krentz, 2000).

Tabela 2: Primerjava značilnosti tipa 1 in tipa 2 sladkorne bolezni

Značilnost Tip 1 Tip 2

Starost običajno Pod 30 let Nad 30 let

Telesna teţa običajno Normalna Povečana (80 %)

Ţenske : moški 1 : 1 1,3 : 1

Anamneza Burna Neizrazita

Nagnjenost h ketoacidozi Velika Majhna

Vrsta poslabšanja Ketoacidoza AHS

Odvisnost od insulina Ţivljenjska Moţna

Rodbinska nagnjenost 5-10 % 50 %

Skladnost dvojčkov 50 % 100 %

Avtoimunske značilnosti Da Ne

Pomanjkanje insulina Da Ni pogosto

Odpornost na insulin Ne Da

Legenda: AHS – aketotični hiperosmolarni sindrom.

Vir: Medvešček (2011a, str. 771)


11

3.6 ZDRAVLJENJE SLADKORNE BOLEZNI

Ker je bolezen kronična, je zdravljenje trajno in zajema uravnavanje hiperglikemije in

zdravljenje vseh drugih dejavnikov tveganja, kot so čezmerna telesna masa, arterijska

hipertenzija, dislipidemija, odvajanje od kajenja, navajanje na zdravo prehrano in telesno

dejavnost. Cilji zdravljenja so:

odprava simptomov in znakov bolezni,

preprečevanje akutnih zapletov bolezni,

preprečevanje nastanka in napredovanja kroničnih zapletov bolezni,

izboljšanje kakovosti bolnikovega ţivljenja,

zmanjšanje obolevnosti in smrtnosti (Mrevlje, 2011b, str. 779).

Za zdravljenje imamo na voljo naslednja sredstva in metode:

vzgoja in izobraţevanje bolnika, njegovih svojcev in strokovnega osebja,

uravnoteţena zdrava prehrana,

redna telesna dejavnost,

zdravila,

samokontrola,

psihološka podpora (ibid., 780).

Osnovni namen zdravljenja je zmanjšanje oziroma izboljšanje nevšečnosti in nevarnosti.

Sladkorna bolezen je neozdravljiva bolezen, nedvomno pa je dokazano, da lahko s

sodobnimi terapevtskimi metodami bistveno zmanjšamo bolnikovo tveganje tako za

nenadno poslabšanje bolezni, kakor tudi dolgoročno tveganje za nastanek in napredovanje

kroničnih zapletov sladkorne bolezni (Tierney et al., 2002).


12

3.7 KRONIČNI ZAPLETI SLADKORNE BOLEZNI

Hiperglikemija je osnovni patogenetični dejavnik za razvoj kroničnih zapletov sladkorne

bolezni. Prizadene predvsem tkiva, v katerih presnova ni odvisna od insulina, to so oči

(mreţnico in lečo), ledvice, ţivce in arterije. To so organi in tkiva, kjer se razvijejo

mikroangiopatija, makroangiopatija in nevropatija (Koselj, 2006b).

3.7.1 Diabetična retinopatija

Diabetična retinopatija ja mikroangiopatija, ki se pojavi na mreţnici očesa pri sladkornem

bolniku. Imajo jo bolniki s tipom 1 in 2 ter drugimi tipi sladkorne bolezni. Diabetična

retinopatija povzroča zelo malo simptomov in znakov, vse dokler se ne pojavijo motnje

vida ali celo slepota. Dejavniki tveganja za diabetično retinopatijo so trajanje sladkorne

bolezni, hiperglikemija in arterijska hipertenzija (Koselj, 2006b, str. 152).

Diabetična retinopatija ima 2 stopnji:

neproliferativna diabetična retinopatija, pri kateri najdemo na očesnem ozadju

mikroanevrizme, manjše krvavitve in mehke eksudate, ob napredovanju bolezni se

pojavijo še spremenjene vene, intraretinalne mikrovaskularne anomalije ter

številnejše in obseţnejše krvavitve. V tem stadiju diabetične retinopatije se lahko

pojavi klinično pomemben makularni edem, ki pomembno okvari vid.

proliferativna diabetična retinopatija, katere glavna značilnost je neovaskularizacija

očesnega ozadja, lahko tudi papile optičnega ţivca oz. makule in vseh njenih

posledic. Tudi tej stopnji je lahko pridruţen klinično pomemben edem makule

(Zaletel, 2011a, str. 798).

Sladkornim bolnikom je potrebno pregledati očesno ozadje ţe ob odkritju sladkorne

bolezni. Če takrat bolniki še nimajo diabetične retinopatije, je potrebno pri takšnih bolnikih

kontrolirati očesno ozadje na 1 do 2 leti. Diabetično retinopatijo naj bi odkrili čim prej, saj

je zdravljenje z lasersko fotokoagulacijo zelo učinkovito. Prav tako je pomembna dobro

urejena sladkorna bolezen, ki lahko takšen zaplet prepreči ali upočasni (Koselj, 1998b, str.

100).


13

3.7.2 Diabetična nefropatija

Diabetična nefroptija je kronična okvara ledvic zaradi sladkorne bolezni, ki se razvije pri

sladkorni bolezni tipa 1 in 2. Začetek diabetične nefropatije je neopazen. Začetne

spremembe na ledvici lahko zanesljivo ugotovimo le z ledvično biopsijo. Zgodnji, prvi in

zanesljivi znak nastajajoče diabetične nefropatije je zvečano in nenormalno izločanje

albuminov s sečem. Ledvice normalno izločajo manj kot 30 mg albuminov na dan.

Izločanje albuminov s sečem od 30 do 300 mg na dan imenujemo mikroalbuminurija,

kadar pa seč vsebuje več kot 300 mg albuminov na dan, gre za makroalbuminurijo oz.

proteinurijo, takrat so v seču prisotne tudi druge beljakovine. Ob tem lahko ugotovimo na

ledvicah ţe neozdravljive morfološke spremembe (Koselj, 2006b).

Tabela 3: Delitev nefropatije glede na funkcionalne in morfološke spremembe

Stadij Trajanje

sladkorne

bolezni (v

letih)

Glomerulna

filtracija

Mikroalbuminurija Krvni

tlak

Kreatinin

v serumu

1. Hipertrofija,

hiperfunkcija

0 - 0 N N

2. Funkcijske

spremembe

0 – 5 N 0 N N

3. Začetna

nefropatija

5 – 15 N N

4. Klinična

nefropatija

15 – 25

5. Ledvična

odpoved

Nad 25

Legenda: - zvečan/a; - zmanjšan/a; N - normalen/a.

Vir: Koselj (2006b, str. 157)

Dobro urejena sladkorna bolezen lahko zavre napredovanje diabetične nefropatije.

Spremembe med stadijema 1 in 2 so reverzibilne, če je takrat sladkorna bolezen dobro


14

urejena (HbA1c < 6,5 %). Tudi v stadiju 3 lahko zavremo napredovanje procesa, čeprav

gre ţe za morfološke spremembe. Od stadija 3 dalje pa je potrebno uvesti še druge ukrepe,

kot so: zdraviti povišan krvni tlak, v prehrani omejiti beljakovine in sol. Končno ledvično

odpoved je potrebno zdraviti z nadomestim zdravljenjem (Koselj, 1998b, str. 101).

3.7.3 Diabetična nevropatija

Diabetična nevropatija je kronična napredujoča okvara perifernega in avtonomnega

ţivčevja zaradi sladkorne bolezni. Klinična slika diabetične nevropatija je pestra in sicer:

okvare perifernega senzoričnega ţivčevja se kaţejo z motnjami občutka za dotik,

bolečino in temperaturo ter propriocepcijo; to se lahko razvija počasi in neopazno.

Včasih čutilne motnje spremljajo spontane pekoče bolečine, krči in parestezije,

zlasti ponoči.

motorična nevropatija povzroča atrofijo mišic, ki jih oţivčujejo prizadeti ţivci,

zaradi česar prihaja do deformacij stopal in spremenjene mehanike hoje. Zaradi

prerazporeditve pritiskov na stopalo med hojo se poveča tvorba kalusa na mestih

največje obremenitve, pod njim pa zaradi mehaničnega pritiska sčasoma nastane

razjeda.

avtonomna nevropatija spada med najslabše raziskane zaplete sladkorne bolezni.

Prizadene lahko vse avtonomno ţivčevje. Avtonomna senzorična, vazomotorična in

visceromotorična vlakna inervirajo tako rekoč vse notranje organe. Večina organov

ima dvojno simpatično in parasimpatično inervacijo. Ker vagus, ki je najdaljši

avtonomni ţivec, prispeva kar 75 % vse parasimpatične aktivnosti in ker se

avtonomna nevropatija najprej pokaţe na daljših ţivcih, se znaki avtonomne

nevropatije lahko pokaţejo zelo zgodaj, pogosto pa jo ugotovimo šele nekaj let po

odkritju sladkorne bolezni. Klinična slika diabetične avtonomne nevropatije

vključuje številne funkcionalne motnje: motnje v regulaciji krvnega tlaka in srčne

frekvence, spremembe v mikrocirkulaciji, motnje v adaptaciji na svetlobo in temo,

gustatorno znojenje, gastroparezo, atonijo sečnega mehurja, erektilno disfunkcijo in

nočne driske. Motnje v regulaciji krvnega tlaka in srčne frekvence so ţivljenjskega

pomena (Zaletel, 2011b).


15

Z dobrim vodenjem sladkorne bolezni lahko bolnik prepreči nastanek in upočasni

napredovanje diabetične nevropatije. Izogiba naj se nevrotoksičnim vzrokom kot je alkohol

in nevrotoksične kemikalije (Koselj, 2006b, str. 164).

3.7.4 Makroangiopatija

Kronični zapleti na velikih ţilah ali diabetična makroangiopatija so srčno ţilni zapleti

obliterativne ateroskleroze. V primerjavi z osebami brez sladkorne bolezni nastane le-ta

povprečno 15 let prej, aterosklerotične spremembe pa zajamejo večje področje arterijskega

ţilja in tudi ţile manjšega kalibra. Makroangiopatija je odgovorna za pribliţno 75 % smrti

pri diabetikih, največ smrti pa povzroči srčni infarkt. Sladkorna bolezen sama je aterogen

dejavnik, pri nastanku ateroskleroze pa so udeleţeni še vsi drugi dejvniki, ki jih najdemo

tudi pri osebah brez sladkorne bolezni, to so hiperholesterolemija, kajenje, zvišan krvni

tlak, debelost, spol in starost. Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 so preteţno starejše

osebe, ki imajo večinoma metabolični sindrom, zato ni presenetljivo, da so pri njih 3 do 5

krat pogostejše srčno ţilne bolezni. Neredko so navzoče ţe pri odkritju bolezni. Pri

sladkornih bolnikih s sladkorno boleznijo tip 1 zaznamo večje pojavljanje srčnega infarkta

okrog 30. leta starosti. S starostjo se tveganje strmo zvišuje, posebno pri ţenskah v

primerjavi z ţenskami brez sladkorne bolezni. Prav tako je tveganje za makroangiopatijo

izrazito veliko pri tistih sladkornih bolnikih, ki razvijejo diabetično ledvično bolezen

(Medvešček, 2011b).

Med makrovaskularne zaplete spadajo:

koronarna srčna bolezen; (angina pektoris, akutni miokardni infarkt) je

najpogostejši vzrok smrti pri bolnikih s sladkorno boleznijo.

moţganska kap; zaradi ateroskleroze moţganskih ţil je pri bolnikih s sladkorno

boleznijo tipa 2 pogostejša.

obliterativna ateroskleroza spodnjih udov; sladkorni bolniki zbolevajo petkrat

pogosteje (Koselj, 1998b, str. 102).


16

3.7.5 Diabetična noga

Diabetična noga je skupina sindromov, pri katerih nevropatija, ishemija in okuţba

povzročijo razkroj tkiva. Posledica tega je bolezen in v skrajnem primeru amputacija

okončine. Diabetična noga se pojavlja v dveh osnovnih oblikah, kot nevropatična in

nevroishemična noga (Urbančič, 2011).

Tabela 4: Klinične značilnosti nevropatične in nevroishemične noge

Znak Nevropatična noga Nevroishemična noga

Oblika noge Deformirana Normalno oblikovana

Barva koţe Roţnata Lividno-cianotična, marmorirana

Temperatura koţe Topla Hladna

Kapilarna polnitev Primerna Zapoznela

Znojenje Odsotno ali zmanjšano Običajno normalno

Nohti Normalni Deformirani, zadebeljeni

Dlakavost Normalna Pičla

Tvorba kalusa Obilna Minimalna

Stopalni pulzi Tipljivi Odsotni

Tetivni refleksi Ugasli Izzivni ali ugasli

Občutek za bolečino in

temperaturo

Oslabljen ali odsoten Normalen, rahlo zmanjšan

Lokalizacija razjed Na mestih največje

obremenitve (podplat)

Na robovih stopala, na stičnih

površinah in konicah prstov

Bolečina razjed Običajno neboleče Običajno boleče

Dno razjed Čisto, brez oblog Nekrotične obloge

Vir: Urbančič (2011, str. 801)


17

Ključnega pomena za preprečevanje gangrene in amputacij je zgodnje odkrivanje in

osveščanje bolnikov, ki so ogroţeni za nastanek razjede na nogi. Za nastanek razjede na

stopalu so najbolj ogroţeni bolniki, ki imajo zaradi nevropatije oslabljen občutek za dotik

in bolečino, ne čutijo dotika s Semmes-Weinsteinovim monofilamentom ali imajo

deformirana stopala, suho koţo, hiperkeratoze in otekline. Ogroţeni so tudi tisti bolniki, ki

imajo motnje arterijske prekrvavitve, starejši, slabovidni ter tisti, ki ţivijo v slabih

socialnih razmerah (Urbančič Rovan, 2006, str. 185).

Na podlagi presejalnega testa se razvrsti bolnike s sladkorno boleznijo po stopnji

ogroţenosti in glede na to ukrepa dalje, kar prikazuje tabela 5.

Tabela 5: Razvrstitev sladkornih bolnikov po stopnji ogroženosti za diabetično nogo

Stopnja

ogroženosti

Izvid presejalnega testa Ukrep

1 Ohranjena varovalna senzibiliteta, ni

anamneze o ulkusih ali amputacijah,

ni deformacije.

Osnovna vzgoja, pregled

ponovimo enkrat letno.

2 Izguba varovalne senzibilitete, ni


ni deformacije.

Vzgoja (nega nog, izbira pravilne

obutve), pregled ponovimo ob

vsakem obisku.

3 Ohranjena varovalna senzibiliteta, ni


odsotnost enega ali več perifernih

pulzov.

Vzgoja (nega nog, izbira pravilne

obutve) in napotitev v angiološko

ambulanto.

Predpis ustreznega vloţka ali

obutve, pregled ponovimo ob

vsakem obisku.

4 Kombinacija izgube protektivne

senzibilitete, ishemije ali deformacije

ali oboje, anamneza o ulkusih ali

amputacijah, Charcotovo stopalo.

Razširjena vzgoja, napotitev v

ambulanto za nogo, predpis

ustreznega vloţka ali obutve,

pregled ponovimo vsaj na 2

meseca.

Vir: Urbančič (2011, str. 803)


18

Za diabetično nogo je nujna skupinska obravnava, pri kateri sodelujejo zdravnik splošne

medicine, diabetolog, posebej usposobljena medicinska sestra, internist angiolog,

rentgenolog, specialist splošne, ţilne ter plastično-rekonstruktivne kirurgije, nevrolog,

fiziater, izdelovalec ortopedske obutve, patronaţna medicinska sestra. Osnovni terapevtski

ukrepi pri razjedi na nogi so razbremenitev prizadetega mesta, toaleta rane, vsakodnevno

prevezovanje rane, zdravljenje okuţbe, odstranjevanje hiperkeratoz in nekrotičnih oblog in

pravočasna napotitev h kirurgu v primeru neuspešnega konservativnega zdravljenja

(Urbančič Rovan, 2006, str. 187).

Ukrepi za zmanjšanje tveganja za ponovitev razjede so redno vsakodnevno pregledovanje

nog, kritična ocena dejavnikov tveganja (periferna ţilna bolezen, nevropatija, vid,

pokretnost, sposobnost za izvajanje osebne higiene), dodatna individualna vzgoja bolnika,

zagotovitev vsem dostopne strokovne pedikure, ustrezna obutev in revaskularizacijski

posegi (perkutani ali kirurški) (Urbančič, 2011, str. 803).

Teţava je sindrom diabetične noge pravočasno odkriti, kajti le tedaj je preprečevanje in

zdravljenje uspešno. Da bi bili resnično uspešni, priporočamo pregled nog pri vseh

bolnikih s sladkorno boleznijo (Završnik, 2010, str. 58).

3.8 AKUTNI ZAPLETI SLADKORNE BOLEZNI

Akutni zaplet sladkorne bolezni pomeni vsako nenadno in nepredvideno poslabšanje

presnove, ki ga pri vseh oblikah označuje nenaden hud porast ravni glukoze v krvi,

katerega spremljajo še drugi laboratorijski in klinični znaki (Mrevlje, 2006).


19

3.8.1 Vrste akutnih zapletov

Nekateri avtorji med akutne zaplete sladkorne bolezni prištevajo tudi hipoglikemijo, ki je

bolj zaplet zdravljenja sladkorne bolezni, kot pa sam zaplet sladkorne bolezni, saj

sladkorna bolezen sama ne povzroči hipoglikemije. Vrste akutnih zapletov so:

hiperglikemični sindrom (HS),

diabetična ketoacidoza (DKA),

diabetični hiperosmolarni aketotični sindrom (DHAS) (Mrevlje, 2006).

3.8.2 Vzroki nenadnega poslabšanja sladkorne bolezni

Med najpomembnejšimi vzroki nenadnega poslabšanja sladkorne bolezni so okuţbe (sečil,

dihal, sepsa), nepravilno jemanje antidiabetičnih zdravil ali njihova opustitev, novoodkrita

sladkorna bolezen, druge akutne bolezni (srčni infarkt, moţganska kap), nekritično jemanje

nekaterih zdravil in neznani vzroki. Sodejavniki, ki lahko povečajo moţnost poslabšanja

sladkorne bolezni so pri mlajših bolnikih psihični problemi, predvsem pri mladostnikih ter

pomanjkljiva zdravstvena vzgoja bolnikov ali staršev bolnih otrok. Sodejavniki pri

starejših bolnikih so starost sama po sebi, pogosto tudi demenca, pomanjkljiva

samooskrba, nekritično jemanje drugih zdravil (Mrevlje, 1998, str. 112).

3.8.3 Znaki nenadnega poslabšanja sladkorne bolezni

Znaki nenadnega poslabšanja sladkorne bolezni so:

pogosto in čezmerno mokrenje (poliurija). Nastane zaradi velikih količin glukoze v

seču (glikozurija), kar je posledica njene visoke ravni v krvi (hiperglikemija). Čim

višja je raven glukoze v krvi, tem več se je izloča v seč, pa tudi količina seča je

večja. Čezmerno mokrenje se pri starejših bolnikih lahko najprej pokaţe tudi kot

nenadoma nastala urinska inkontinenca, še preden bolnik sploh zazna, da dejansko

več mokri.


20

ţeja ali občutek suhih ust. Ţeja je posledica izsušenosti, do katere pride ob veliki

izgubi tekočin s čezmernim mokrenjem. Starejši bolniki pogosto slabo zaznavajo

ţejo, zato jo čutijo šele ob ţe kar znatni dehidraciji.

izsušenost je praviloma prisotna pri vseh oblikah akutnega poslabšanja sladkorne

bolezni in je lahko včasih prav ekstremna. Kaţe se z zmanjšanim turgorjem koţe,

suhimi sluznicami in predvsem s suhim in nagubanim jezikom (najpomembnejši

znak). Bolniki imajo lahko mehkejša zrkla, hiter utrip (tahikardijo) in zniţan krvi

tlak (hipotenzijo).

motnje zavesti. Moţgani so zelo občutljivi za dehidracijo. Ta se na začetku, zlasti

pri starejših kaţe z otopelostjo, zmedenostjo in nemirom, kasneje z zaspanostjo

(somnolenco), soporjem in nezavestjo (komo).

drugi pojavi. Pri nekaterih oblikah akutnega poslabšanja so lahko prisotni še

nekateri drugi znaki, npr. pospešeno in globoko dihanje (acidotično, Kussmaulovo

dihanje), bruhanje, bolečine v trebuhu, hipotenzija, šok (Mrevlje, 2006, str. 244).

3.8.4 Hiperglikemični sindrom

Hiperglikemični sindrom (HS) je oblika akutnega poslabšanja, pri katerem je v ospredju

nenaden porast sladkorja v krvi in seču, ki ga lahko spremljajo simptomi in znaki

nenadnega poslabšanja sladkorne bolezni, to so glikozurija, blaga do zmerna izguba

tekočine in posledična izsušitev. Ker pa znaki niso močno izraţeni, bolnik ni prizadet in

nima znakov drugih presnovnih iztirjenj (ketoza, metabolična acidoza, pomembnejše

elektrolitske in hemodinamične motnje, motnje zavesti). Gre torej za najblaţjo stopnjo

akutnega poslabšanja sladkorne bolezni (Mrevlje, 1998, str. 113).


21

3.8.5 Diabetična ketoacidoza in diabetični aketotiči hiperosmolarni sindrom

Primerjavo kliničnih značilnosti med diabetično ketoacidozo (DKA) in diabetičnim

aketotičnim hiperosmolarnim sindromom (DHAS) ponazarja tabela 6. Primerjavo

laboratorijskih izvidov med obema zapletoma pa ponazarja tabela 7.

Tabela 6: Primerjava kliničnih značilnosti med DKA in DHAS

Klinične značilnosti DKA DHAS

Starost Mlajši Starejši

Tip sladkorne bolezni 1 2

Dehidracija Zmerna Huda

Zadah po acetonu Da Ne

Acidotično dihanje Da Ne

Bruhanje Pogosto Redko

Prizadetost Zmerna Pogosta, huda

Motnja zavesti Redka Pogosta, huda

Tahikardija Prisotna Prisotna

Hipotenzija Redkeje Pogosta, lahko huda

»Akutni abdomen« Pogost Redko

Vir: Mrevlje (2006, str. 246)


22

Tabela 7: Primerjava laboratorijskih izvidov med DKA in DHAS

Laboratorijski izvidi DKA DHAS

Glukoza v krvi navadno <50 mmol/l >50 mmol/l

Natrij (v serumu) Normalen ali zniţan Močno zvišan

Kalij (v serumu) Normalen ali zvišan Normalen

pH arterijske krvi Močno zmanjšan Redko blago zmanjšan

Ketoni (v serumu) Močni zvišani Odsotni

Aceton (v serumu) Močno zvišan Odsoten

Osmolarnost (v serumu) Blago zvečana Močno zvečana

Sečnina, kreatinin Blago zvečana Močno zvečana

Vir: Mrevlje (2006, str. 246)

Razlike med obema zapletoma so tako klinično kot laboratorijsko zelo očitne in ju po

navedenih podatkih ni teţko ločiti. Oba akutna zapleta spadata med urgentna stanja in

zahtevata bolnišnično zdravljenje, ponavadi na intenzivnem oddelku. Vedno je potrebno

opredeliti osnovni vzrok, ki je privedel do akutnega zapleta. Če ga je povzročila druga

akutna bolezen, jo zdravimo v skladu z njeno doktrino. Kadar gre za novoodkrito

sladkorno bolezen ali opustitev zdravljenja ţe znane bolezni, moramo bolnika ali njegove

svojce napotiti na temeljito edukacijo, da bi se v prihodnje izognili takim nevarnim

poslabšanjem sladkorne bolezni (Mrevlje, 2006, str. 249).

3.9 SAMOKONTROLA PRI SLADKORNI BOLEZNI

Dobro presnovno urejenost, ki je eden od ciljev zdravljenja sladkorne bolezni, je moţno

doseči s stalno samokontrolo. Samokontrola pri sladkorni bolezni pomeni bolnikovo

samostojno določanje glukoze v krvi in seču ter prilagajanje odmerka insulina rezultatom

meritev in drugim dejavnikom (prehrana, telesna aktivnost), ki vplivajo na glukozo. S

samokontrolo lahko bolnik pravočasno spozna pretečo hudo presnovno iztirjenost


23

(hipoglikemijo, hiperglikemijo) in prepreči nastanek teh zapletov. Pri samokontroli

sladkorne bolezni ne gre samo za dobro kakovost njene urejenosti, ki daje dobre obete za

preprečevanje kroničnih okvar, ampak tudi za kakovost ţivljenja. Bolnik ima s

samokontrolo večjo svobodo, bolj prilagodljiv reţim ţivljenja, skratka večjo kakovost

ţivljenja. Zato je pouk o samokontroli zelo pomemben del šolanja sladkornega bolnika

(Kriţišnik, 1998, str. 85).

Ciljne vrednosti koncentracije glukoze v krvi so individualne in so odvisne tudi od

trenutnega načina zdravljenja. Načeloma pa velja, da naj bi se koncentracija krvnega

sladkorja na tešče in pred obroki gibala med 4 in 6 mmol/l, 90-120 minut po obrokih pa naj

ne bi presegla 8 oz. 9 mmol/l. Na voljo so testni lističi za optično določanje glukoze v krvi

ali urinu. V zadnjem času pa se čedalje bolj uporabljajo elektronski aparati za merjenje

glukoze v krvi. Ti so čedalje manjši, hitrejši in natančnejši. Bolniku omogočajo reden

nadzor glikemije večkrat na dan (Skvarča, 2012, str. 6).

Samokontrola ravni glukoze uspešno zniţa raven glikiranega hemoglobina le, če je

povezana z izvajanjem drugih ukrepov za uspešno uravnavanje glikemije. Določanje ravni

glukoze je smiselno, če bo bolnik sposoben prilagoditi svoje farmakološko zdravljenje in

upoštevati druge dejavnike, ki vplivajo na raven glukoze v krvi (telesna dejavnost,

prehrana). Dobro urejenost je teţko doseči tudi zato, ker nanjo vplivajo psihični in socialni

dejavniki. Uspeh samovodenja je odvisen od kakovosti zdravstvene vzgoje, bolnikove

motiviranosti in dojemljivosti ter natančnosti navodil za ukrepanje v posebnih okoliščinah

(Tomaţič, 2006a).

Zapisovanju meritev glukoze je namenjena priročna knjiţica, imenovana »dnevnik

samokontrole«. Vanjo bolnik sproti zapisuje meritve in odmerke insulina. Dnevnik ni

namenjen le zdravniku ali edukatorju ob kontrolnem pregledu, temveč predvsem bolniku

samemu. Omogoča laţji pregled nad dogajanjem in lahko dobro prikaţe vzročno-

posledične odnose med odmerkom insulina in meritvijo glukoze. Tudi vse izredne dogodke

(hipoglikemije ob telesni dejavnosti, hiperglikemije ob dietnih prekrških…) je pametno

sproti zapisovati v dnevnik. Na podlagi pridobljenih izkušenj bolnik lahko napreduje v

znanju samovodenja sladkorne bolezni (Skvarča, 2012, str. 6).


24

4 PREHRANA BOLNIKA S SLADKORNO BOLEZNIJO

Pravilno načrtovana prehrana je temelj zdravljenja sladkorne bolezni, in to ne glede na to,

ali bolnik zboli v mladosti ali v poznejšem obdobju. Priporočila za zdravo prehrano

narekujejo zmernost v količini ter raznolikost pri izbiri ţivil in sestavi jedi. Zdravstveni

delavci z edukacijo sladkornemu bolniku pomagajmo doseči in vzdrţevati optimalno

glikemijo ter mu pomagajmo, da s pravilno načrtovano prehrano v svoj organizem vnese

dovolj vseh hranljivih snovi. Pravilno izbrana hrana sladkornega bolnika nasiti, mu

omogoči normalen telesni in duševni razvoj ter ga varuje pred povečanjem telesne teţe,

hipoglikemijo in hiperglikemijo. Sodobne prehranske smernice sladkornim bolnikom ne

prepovedujejo več cele vrste ţivil, pač pa s skrbnim načrtovanjem obrokov in uporabo

metode štetja ogljikovih hidratov omogočajo boljši in laţji nadzor nad glukozo v krvi

(Širca-Čampa, 2007a, str. 21).

4.1 NAMEN METODE ŠTETJA OGLJIKOVIH HIDRATOV

Metoda štetja ogljikovih hidratov se je najprej uveljavila pri uporabnikih insulinskih

črpalk, saj je ta način najboljši za doseganje urejenosti sladkorne bolezni. Prav tako se ta

metoda uporablja pri zdravljenju s funkcionalno insulinsko terapijo. Z izračunom

ogljikovih hidratov v ţivilu je mogoče obroke hrane veliko laţje uskladiti s pravilnimi

odmerki insulina, potrebnega za kritje obroka (Širca-Čampa in Fidler, 2001, str. 27).

Zdrav način prehranjevanja narekuje raznoliko prehranjevanje, vrednost glukoze v krvi pa

seveda ni vedno enaka. Dogaja se, da bolnik ne zna najbolje uravnoteţiti insulina, hrane in

telesne dejavnosti. Rešitev se skriva v vrsti in količini zauţite hrane. Ta namreč odloča o

tem, do kolikšne mere in kako hitro se bo večala vrednost glukoze v krvi. Ogljikovi hidrati

v hrani najbolj vplivajo na gibanje vrednosti glukoze v krvi. Če bolnik ve, koliko

ogljikovih hidratov je v obroku in kateri so, bo tudi vedel, kako hitro in do kolikšne mere

se bo povečala vrednost glukoze v krvi in bo znal določiti pravilno količino potrebnega

insulina (Širca-Čampa, 2007b, str. 35).

Učenje metode štetja ogljikovih hidratov zahteva določen čas, odvisen seveda od načina

učenja, načina poučevanja osnov, ki ga vodijo diabetolog, dietetik in medicinska sestra,


25

usmerja pa ga seveda lastna motiviranost bolnika s sladkorno boleznijo. Nekateri bolniki se

metode naučijo v nekaj dneh, drugi potrebujejo več časa. Čas učenja lahko bolnik skrajša s

skrbnim vodenjem dnevnika, v katerega si doma natančno zapisuje vrsto in količino

zauţite hrane, količino ogljikovih hidratov v obroku, količino potrebnega insulina za

pokritje obroka, rezultate meritev vrednosti glukoze v krvi in morebitno telesno dejavnost.

Bolnik ob obisku v ambulanti skupaj z zdravnikom/dietetikom ali medicinsko sestro

pregleda dnevnik in se posvetuje o morebitnih napakah ter hranilni in energijski sestavi

posameznih obrokov (ibid., 35).

4.2 NAMEN TEHTANJA ŢIVIL

S tehtanjem ţivil ob pomoči natančne tehtnice in domačih mer se bolnik nauči oceniti

točno teţo ţivila in količino ogljikovih hidratov v obrokih. Pomembno je namreč, da si

ustvari vizualno podobo o velikosti posamezne porcije ogljikohidratnega ţivila ali jedi.

Ugotavljanja količine ogljikovih hidratov ob pomoči tabel ogljikohidratnih ţivil, tehtnice,

lončka in skodelice, se mora bolnik naučiti z dosledno vajo doma. Osvojeno znanje o

količini ogljikovih hidratov v posameznem obroku bolniku daje več svobode pri

načrtovanju dnevnih obrokov in vsakdanjih dejavnosti, ter poskrbi za pridobivanje zdravih

prehranjevalnih navad (Širca-Čampa, 2007b, str. 41).

4.3 ŠTETJE OGLJIKOVIH HIDRATOV V PREHRANI

Telesu dovajajo energijo štiri glavna hranila, to so maščobe, beljakovine, ogljikovih hidrati

in produkti fermentacije teh hranil. Največji vpliv na povečanje vrednosti glukoze v krvi

imajo ogljikovi hidrati. Če bolnik ve, koliko ogljikovih hidratov zauţije v obroku, lahko

sklepa, kakšno bo povečanje vrednosti glukoze v krvi. Manjša količina ogljikovih hidratov

v obroku (1/2 rezine kruha = 15 OH) povzroči manjše povečanje vrednosti glukoze v krvi.

Če v naslednjem obroku bolnik zauţije enkrat večjo količino ogljikovih hidratov (1 rezino


26

kruha = 30 OH), bo vrednost glukoze v krvi enkrat večja kot pri prvem obroku (Širca-

Čampa in Fidler, 2001).

Ob uporabi metode štetja ogljikovih hidratov bolnik ne sme pozabiti na vpliv

beljakovinskih ţivil in maščob. Zato je treba tudi tema dvema skupinama hranil nameniti

nekaj pozornosti. Zavedati se mora, da bo beljakovinsko ţivilo (npr. meso in mesni izdelki,

sir, sirni namazi), zauţito v veliki količini, vplivalo na vrednost glukoze v krvi. Glede

količine zauţitega beljakovinskega ţivila se sladkorni bolniki ravnajo po dveh pravilih:

pravilo 1: beljakovinsko ţivilo (70-100 g), ki ni večje kot dlan ali zavitek igralnih

kart, v mešanem in pravilno sestavljenem obroku ne vpliva bistveno na vrednost

glukoze v krvi in ne povzroči njenega zapoznelega povečanja.

pravilo 2: beljakovinsko ţivilo, večje od dlani ali zavitka igralnih kart, vpliva na

vrednost glukoze v krvi. Kadar poleg zgoraj omenjene količine beljakovinskega

ţivila bolnik zauţije še dodatnih 100 g izključno beljakovinskega ţivila (npr.

zrezek), mora zaradi povečane presnovne dejavnosti, posledice takega obroka, k

skupnemu seštevku ogljikovih hidratov prišteti še dodatnih 10 g ogljikovih

hidratov. Povečanje vrednosti glukoze v krvi se po zauţitju velike količine mesa ali

rib ob hkratnem zauţitju majhne količine ogljikovih hidratov pojavi šele več ur

pozneje, takrat ko na razlog povečanja vrednosti po navadi bolnik ţe pozabi. V

takšnih primerih naj bolnik uporabi kombinirani ali podaljšani bolus in pogosteje

preverja vrednost glukoze v krvi (Širca-Čampa, 2007b, str. 37).

Maščobe v prehrani, enako kot beljakovine, upočasnijo presnovo, vendar ne vplivajo

neposredno na vrednost glukoze v krvi. Posledica prevelike količine zauţite maščobe v

obroku je lahko velika vrednost glukoze v krvi šele nekaj ur po zauţitju. Še posebej mora

biti bolnik pozoren na »skrito maščobo«, ki je sestavni del določenega ţivila, na primer

pice, pečenega krompirja, listnatega testa (ibid., 38).

4.4 TABELE ZA IZRAČUN OGLJIKOVIH HIDRATOV V ŢIVILU

Tabele za izračun količine ogljikovih hidratov v ţivilu so nepogrešljiv, hiter in razmeroma

lahek pripomoček za ocenjevanje količine zauţitih ogljikovih hidratov in zanjo potrebnega


27

bolusa insulina. Ţivila so razporejena v posamezne sklope: škrobna ţivila, sadje, zelenjava,

mleko in mlečni izdelki, gotove jedi, sladkarije in pijače. V tabeli predstavlja ena

ogljikohidratna enota 15 g ogljikovih hidratov, z izjemo zelenjave, kjer eno ogljikohidratno

enoto predstavlja 5 g ogljikovih hidratov. Zelenjava ima malo ogljikovih hidratov, 2

paradiţnika na primer vsebujeta le 5 g ogljikovih hidratov.

1 škrobna enota = 1 ogljikohidratna enota (15 g OH),

1 sadna enota = 1 ogljikohidratna enota (15 g OH),

1 mlečna enota = 1 ogljikohidratna enota (15 g OH = OH + B) upošteva še vpliv

beljakovinske vsebnosti v ţivilu,

1 zelenjavna enota = 1 ogljikohidratna enota (5 g OH).

Enota posameznega ţivila je v tabeli izraţena z uteţno in/ali s prostorninsko mero, ki jo

bolnik lahko odmeri s tehtanjem ali ob pomoči merilne posode za merjenje tekočin oz. ob

pomoči domače mere. Na začetku naj bolnik ţivila vedno natančno odmerja (tehtanje,

merjenje z merilno posodo), pozneje pa lahko njihovo količino oceni kar z očesom (Širca-

Čampa in Fidler, 2001, str. 28).

Uporabljene količine domačih mer so:

1 lonček = 1 jogurtov lonček, napolnjen do zareze = 200 ml,

1 skodelica = 200 ml,

1 ţlica = 1 jedilna ţlica (poravnana z noţevo konico) = 15 g,

1 ţlica = 1 jedilna ţlica z majhnim kupom = 20 g,

1 ţlička = 1 čajna ţlička = 5 g (Širca-Čampa, 2007b, str. 40).

4.5 DOLOČITEV INSULINSKO OGLJIKOHIDRATNEGA RAZMERJA (I/OH)

Odmerek insulina, s katerim pokrijemo določeno količino ogljikovih hidratov, imenujemo

insulinsko ogljikohidratno razmerje, ki je pri vsakem posamezniku drugačno. Odrasli

navadno pokrijejo z eno enoto insulina 10-15 g ogljikovih hidratov ali celo manj. Majhni

otroci pa z eno enoto insulina pokrijejo tudi 45 g ali več ogljikovih hidratov. Odmerek

insulina, potreben za pokritje določene količine ogljikovih hidratov v hrani, je odvisen od


28

starosti, teţe in celodnevne količine zauţite hrane, telesne dejavnosti ter seveda presnovne

urejenosti sladkorne bolezni. Na splošno velja: čim niţji je celodnevni odmerek insulina

pri posamezniku, tem večjo količino ogljikovih hidratov pokrije (Širca-Čampa in Fidler,

2001, str. 27).

Insulinsko ogljikohidratno razmerje izračunamo ob pomoči dveh pravil. Pravilo 300 je

namenjeno izračunavanju razmerja I/OH pri otrocih. Pravilo 500 pa je namenjeno

izračunavanju razmerja I/OH pri mladostnikih (starejših od 12 let) in odraslih.

Pravilo 300:

izračunati celodnevni odmerek insulina (npr. 20 E),

300 deliti s celodnevnim odmerkom insulina (npr. 300/20 E),

dobljena vrednost pove, koliko gramov ogljikovih hidratov pokrije 1 enota insulina

(npr. 15 g OH/1 E insulina).

Pravilo 500:

izračunati celodnevni odmerek insulina (npr. 50 E),

500 deliti s celodnevnim odmerkom insulina (npr. 500/50 E),

dobljena vrednost pove, koliko gramov ogljikovih hidratov pokrije 1 enota insulina

(npr. 10 g OH/1 E insulina) (Širca-Čampa, 2007b, str. 36).

Štetja ogljikovih hidratov s pomočjo preglednice za menjavo enakovrednih ţivil se mora

sladkorni bolnik s pomočjo tehtnice, lončka in skodelice naučiti s trdim treningom doma.

Šele osvojeno znanje o količini ogljikovih hidratov v posameznem obroku ponuja

sladkornemu bolniku, ki sladkorno bolezen vodi z insulinsko črpalko, več svobode pri

načrtovanju dnevnih obrokov, kar pomeni tudi razvoj svobodnejšega ţivljenjskega sloga in

prehranjevalnih navad. Načrtovanje dnevnih obrokov pri sladkornemu bolniku, ki

sladkorno bolezen vodi z insulinsko črpalko, mora še naprej temeljiti na načelih zdrave

prehrane in v nobenem primeru ne sme insulinska črpalka spremeniti prehrane v taki meri,

da bi prehrano bolniki jemali neresno in jo zanemarjali. Posledica tega bo neuravnana

presnova, ki bo kot končni rezultat s seboj prinesla slabo dolgoročno urejenost sladkorne

bolezni (Širca-Čampa in Fidler, 2001).


29

5 ZDRAVLJENJE Z INSULINSKO ČRPALKO

Z insulinskimi črpalkami, katerih delovanje je med načini zdravljenja z insulinom najbolj

podobno fiziološkemu izločanju insulina, je mogoče doseči najboljšo presnovno urejenost

sladkorne bolezni, kar pomeni manj kroničnih zapletov. Glede na rezultate študij je

urejenost glikemije nekoliko boljše kot pri večkratnem dnevnem injiciranju insulina. Od

metod zdravljenja z insulinom omogoča insulinska črpalka največjo fleksibilnost v

ţivljenju bolnika (glede časa obrokov, fizične aktivnosti). Pri črpalki je absorbcija insulina

relativno stalna (zaradi stalnega injekcijskega mesta, globine vbrizgavanja in majhnega

podkoţnega depoja, ki so do naslednje menjave katetra stalni). Zdravljenje s črpalko je po

drugi strani za bolnika zahtevno, terja veliko časa in pozornosti, nekaterim predstavlja tudi

fizično in psihološko oviro, zaradi česar je prekinitev zdravljenja s črpalko s strani bolnika

relativno pogosta. Pri črpalkah obstaja večje tveganje za akutna poslabšanja, celo

ketoacidozo, ker bolniki v telesu nimajo stalne koncentracije insulina, ki jo doseţemo z

vbrizgavanjem srednje- ali dolgodelujočega insulina. Insulinska črpalka je draga, draţji so

tudi potrebni pripomočki. Pojavljajo se zapleti, vezani na črpalko, kot so okuţbe vbodnega

mesta, tehnične napake in odpoved črpalke (Krajnc et al., 2006, str. 273).

Seveda je pred uvedbo zdravljenja z insulinsko črpalko treba natančno preučiti stopnjo

motiviranosti bolnika za dobro urejenost bolezni. Če bolnik doslej ni redno izvajal

samokontrole, ni primeren za to obliko zdravljenja (Janeţ, 2006, str. 288).

5.1 KAJ JE INSULINSKA ČRPALKA IN PO KAKŠNEM PRINCIPU DELUJE

Zamisel o zdravljenju sladkorne bolezni z neprekinjenim dovajanjem insulina s črpalko

sega v leto 1960, ko je dr. Kadish v ZDA izdelal prvi prototip insulinske črpalke. V času

nastanka je bila ta črpalka zelo velika in skoraj neuporabna, kasneje v začetku osemdesetih

let pa sta črpalko začela razvijati in izpopolnjevati dva, v svetu vodilna proizvajalca,

ameriški Minimed in švicarski Disetronic. Danes se število uporabnikov insulinske

črpalke hitro veča in v razvitem svetu jih uporablja ţe preko 500.000 sladkornih bolnikov.

V Sloveniji se je rutinska uporaba insulinske črpalke začela leta 2000 (Battelino in Janeţ,

2007).


30

Insulinsko črpalko sestavljajo trije poglavitni deli:

telo črpalke, v kateri sta elektromotor, ki dovaja insulin, in računalniški čip, ki

nadzira njeno delovanje;

rezervoar, napolnjen z insulinom;

set za dovajanje insulina, prek katerega se insulin dovaja v podkoţje telesa (Janeţ,

2006, str. 288).

Insulinska črpalka, ki je nameščena zunaj telesa, je s podkoţjem trebuha, stegna ali

glutealnega predela povezana preko tankega plastičnega katetra, ki se konča z mehko

kanilo ali iglo, nameščeno v podkoţje. Kanilo ali iglo si bolnik menja sam vsakih 48 do 72

ur. Novejša insulinska črpalka je velika pribliţno toliko kot manjši mobilni telefon. Insulin

je shranjen v posebnem vloţku znotraj črpalke. Insulinska črpalka po vnaprej določenem

programu, ki ga skupaj določita diabetolog in bolnik, vbrizgava insulin v podkoţje

neprekinjeno. Na takšen način nadomeščamo bazalni insulin, aplicirani odmerki pa se

lahko določijo za vsako uro dneva posebej. Bolnik z insulinsko črpalko si pred obroki

preko črpalke dodatno aplicira bolusne odmerke prandialnega insulina, da zadovolji

postprandialne potrebe. Pri sladkornih bolnikih na insulinski črpalki se uporabljajo

kratkodelujoči insulini. Uporaba insulinskih mešanic ni zadostno preverjena in se ne

priporoča. Dve študiji sta dokazali boljšo presnovno urejenost in manj hipoglikemij pri

uporabi analognih insulinov v primerjavi s standardnimi humanimi insulini, zato v

Sloveniji za insulinske črpalke uporabljamo analogna (ultrakratkodelujoča) insulina lispro-

Humalog® in aspart- NovoRapid®. V splošnem se pribliţno polovica dnevnega odmerka

insulina vbrizgava neprekinjeno za pokritje bazalnih potreb, pri čemer večini bolnikov

zadostuje 0,01-0,015 IE/kg/h, hitrost vbrizgavanja pa se prilagaja ob rednih samokontrolah

koncentracije glukoze v krvi, ki jih je potrebno izvajati pogosto. Pomembna prednost

insulinske črpalke je v moţnosti prilagajanja bazalnega odmerka insulina po urah glede na

dejavnike, odvisne od bolnika, kot sta ţivljenjski slog in fenomen zore (ta predstavlja

izrazite jutranje poraste glukoze v krvi med 2. in 8. uro, ki so posledica izločanja

katabolnih hormonov – antagonistov insulina), pri čemer je sprememba hitrosti

vbrizgavanja potrebna nekaj ur pred predvideno spremembo koncentracije plazemske

glukoze (Krajnc et al., 2006).


31

5.2 FUNKCIONALNA INSULINSKA TERAPIJA

S funkcionalno insulinsko terapijo ţelimo pri bolniku doseči najbolje urejeno glikemijo.

Funkcionalna insulinska terapija ne predstavlja samo določevanja ogljikovih hidratov in

izračuna prandialnega insulina, ampak je mnogo več. Obsega seznanitev z delovanjem

insulinov, določitev ustreznega odmerka bazalnega insulina, pravilno merjenje glukoze v

krvi ob pravem času, ustrezne korekcije previsoke glikemije, beleţenje dnevnika

samokontrole in prehrane, samoopazovanje… Temelji na zaupnem odnosu med bolnikom,

edukatorjem in diabetologom. Odnos uporabnik-edukator-diabetolog mora biti timski.

Poglavitni cilj je urejena raven glukoze v krvi pred obroki in po njih in sicer brez

hipoglikemij z vrednostjo HbA1c pod 6,5 % (Krašovec, 2006, str. 480).

5.3 DOLOČANJE IN PREVERJANJE BAZALNIH ODMERKOV INSULINA

Vloga bazalnega insulina je vzdrţevanje nivoja glukoze v krvi ponoči in v obdobju med

obroki. Določitev bazalnega insulina je pogojena s telesno teţo, trenutnimi odmerki isulina

in trenutno urejenostjo glukoze v krvi. Cilj je določitev količine bazalnega insulina, ki bo

ohranjala stabilno vrednost glukoze v krvi, brez potrebe po dodatnih odmerkih insulina ali

obrokih hrane (Janeţ, 2007a, str. 7).

Pred začetkom zdravljenja z insulinsko črpalko moramo najprej izračunati celotno

potrebno dnevno količino insulina. Klinične izkušnje so pokazale, da bolniki potrebujejo

pri prehodu na zdravljenje z insulinsko črpalko 25-30 % manj celotne dnevne količine

insulina kot pri bazalno-bolusni insulinski shemi ob pomoči peresnikov. Izjema so ljudje s

slabo presnovno urejeno sladkorno boleznijo (premajhni odmerki insulina), pri katerih se

celotne dnevne količine insulina ne zmanjšuje. Od tega je 40-50 % količina bazalnega

celodnevnega odmerka in 50-60 % količina celotnega dnevnega bolusnega odmerka. Novo

začetno količino bolusnega insulina lahko izračunamo na dva načina:

če ima bolnik pred uvedbo insulinske črpalke 40 enot insulina na dan, ga

zmanjšamo za 25%, to pomeni, da zdaj potrebuje 30 enot insulina. Od tega 15 enot

predstavlja celodnevni bazalni odmerek, to pa je pribliţno 0,6 enote insulina na uro.


32

novo količino dnevnega bazalnega insulina lahko izračunamo tudi glede na

posameznikovo telesno teţo. To pomnoţimo z 0,22 E/kg telesne teţe posameznika

(Janeţ, 2007b).

Ustreznost odmerkov bazalnega insulina lahko preverimo na dva moţna načina:

preverjanje bazalnih odmerkov insulina z delitvijo dneva,

preverjanje bazalnih odmerkov insulina ob pomoči neprekinjenega merjenja

glukoze.

5.3.1 Preverjanje bazalnih odmerkov insulina z delitvijo dneva

Ustreznost bazalnih odmerkov bolnik najlaţje preveri tako, da dan razdeli na več obdobij:

noč, dopoldan, popoldan in večer. Vsako obdobje dneva preverja posebej, ločeno. Celotno

preverjanje traja nekaj dni (Tomaţič, 2006b).

Navodila za preverjanje bazalnih odmerkov:

bolnik naj začne s preverjanjem nočnega obdobja, ker ga je najlaţje preveriti in ker

so potrebe po prilagoditvah ponoči po navadi največje,

v posameznem obdobju mora bolnik dvakrat dobiti enak vzorec – rezultat

preverjanja, preden se odloči za ustrezno spremembo bazalnih odmerkov,

vrednost glukoze v krvi pred začetkom preverjanja posameznega obdobja mora biti

med 5,5 in 8,5 mmol/l,

če med preverjanjem posameznega obdobja bolnik potrebuje ogljikove hidrate

(hipoglikemija – krvni sladkor pod 3,5 mmol/l) ali odmerek insulina

(hiperglikemija – krvni sladkor nad 15,0 mmol/l), preverjanje prekine in ga čez čas

ponovi od začetka,

preverjanja se bolnik ne loti, če je imel v zadnjih 24 urah pred nameravanim

začetkom preverjanja hujšo hipoglikemijo ali vrednost glukoze v krvi večjo od 15

mmol/l,


33

preverjanja naj bolnik ne načrtuje, če je akutno zbolel ali je pod stresom. Omenjeni

stanji po navadi povečata potrebo po insulinu in nista dobra podlaga za začetek

preverjanja bazalnih odmerkov,

pred načrtovanim preverjanjem bazalnih odmerkov insulina naj bolnik uţiva

načrtovane obroke hrane, z znano vsebnostjo ogljikovih hidratov in majhno

vsebnostjo maščob,

pred načrtovanim preverjanjem bazalnih odmerkov insulina naj bolnik ne izvaja

neobičajne ali dodatne telesne dejavnosti.

Če so odmerki bazalnega insulina preveliki, se bo med preverjanjem vrednost glukoze v

krvi zmanjšala, če pa so odmerki bazalnega insulina premajhni, se bo med preverjanjem

vrednost glukoze v krvi povečala. Če glukoza v krvi znotraj posameznih obdobij dneva

niha za več kot 1,7 mmol/l, je potrebno odmerke povečati oz. zmanjšati za ± 0,1 E/h, in to

1-3 ure pred ugotovljenim dvigom ali padcem glukoze v krvi (Janeţ, 2007b).


34

Tabela 8: Shema preverjanja bazalnih odmerkov insulina

Časovni

okvir:

Kaj storiti: Kdaj meriti glukozo v krvi:

Noč Zgodnja večerja (17.00-18.00)

Običajni bolusni odmerek

Čim manj maščobe, nič alkohola,

nič telesne aktivnosti

Izpustiti prigrizek pred spanjem

4 ure po večerji

Ob polnoči

Med 2. in 3. uro zjutraj

Takoj, ko se bolnik

zbudi

Dopoldan Izpustiti zajtrk (in bolusni

odmerek pred zajtrkom)

Izpustiti jutranji prigrizek

Načrtovati pozno kosilo

Po končanem preverjanju:

Zauţiti običajno kosilo (z

bolusnim odmerkom)

Na 1-2 uri, od

prebuditve in do kosila

Popoldan Zgodnji zajtrk (do 8 ure zjutraj)

Izpustiti kosilo (in bolusni

odmerek)

Izpustiti popoldanski prigrizek


Zauţiti običajno večerjo (z

bolusnim odmerkom)

4 ure po zajtrku

Na 1-2 uri do večerje

Večer Zgodnje kosilo

Izpustiti večerjo (in bolusni

odmerek)


Zauţiti pozno večerjo ali prigrizek

(z bolusnim odmerkom)

4 ure po kosilu

Na 1-2 uri do pozne

večerje ali prigrizka

Vir: Janeţ (2007a, str. 8)


35

Tabela 9: Tabela izmerjenih vrednosti glukoze v krvi

Noč

Po večerji

24:00

3:00

6:00

Dopoldan

6:00

7:00

8:00

9:00

10:00

11:00

12:00

Popoldan

12:00

13:00

14:00

15:00

16:00

17:00

18:00

19:00

Večer

19:00

20:00

21:00

22:00

23:00

24:00

Vir: Janeţ (2007b, str. 50)

5.3.2 Preverjanje bazalnih odmerkov insulina ob pomoči neprekinjenega merjenja

glukoze

Bazalni odmerki insulina se lahko preverijo tudi ob pomoči merilnika za neprekinjeno 24-

urno merjenje glukoze. Bolniku v podkoţje zdravstveno osebje vstavi majhen senzor, ki

prek oddajnika brezţično pošilja podatke o meritvah monitorju, ki ga bolnik nosi za

pasom. Odčitek večdnevnih meritev je podlaga za morebitne spremembe velikosti

odmerkov bazalnega insulina (Janeţ, 2007b, str. 50).

Bazalne odmerke insulina mora bolnik redno korigirati tudi ob dobri presnovni urejenosti

sladkorne bolezni na 4-6 tednov, prav tako jih mora prilagoditi preden se loti prilagajanja

bolusnih odmerkov (Tomaţič, 2006b, str. 318).


36

5.4 DOLOČANJE BOLUSNIH ODMERKOV INSULINA

Bolusni odmerek insulina bolnik doda ob obroku ali prigrizku in/ali ob uravnavanju velike

vrednosti glukoze v krvi. Povedano drugače, bolusni odmerek insulina bolnik injicira v telo

vsakokrat, ko potrebuje dodatni insulin. Boluse mora preračunavati in dovajati sproti, po

potrebi.

Preračunavanje bolusnh odmerkov temelji na naslednjih dejavnikih:

količini ogljikovih hidratov v obroku hrane, ki jo bolnik namerava zauţiti,

količini ogljikovih hidratov, ki jih »pokrije« ena enota insulina (razmerje I/OH),

vrednosti glukoze v krvi v trenutku načrtovanja bolusa,

času, ki je minil od zadnjega bolusa (aktivni insulin) (Janeţ, 2007c, str. 55).

5.4.1 Bolusni odmerek ob obroku in insulinsko ogljikohidratno razmerje (razmerje

I/OH)

Največji vpliv na povečanje vrednosti glukoze imajo ogljikovi hidrati. Smiselno je torej, da

količino insulina bolnik prilagodi količini ogljikovih hidratov, ki jo namerava zauţiti. To

lahko doseţe tako, da se natančno pouči o štetju ogljikovih hidratov ter da pozna svoje

razmerje I/OH in razume, kako ga uporabiti. Cilj uporabe razmerja I/OH je preprečevanje

povečanja vrednosti glukoze v krvi nad začetno vrednost pred obrokom (Janeţ, 2007c).

Razmerje I/OH torej pove, koliko ogljikovih hidratov »pokrije« ena enota insulina

(Humalog®, NovoRapid®). Razmerje I/OH bolniku pomaga določiti zdravnik ob pomoči

Pravila 500, ki se uporablja za mladostnike in odrasle:

izračunati celodnevni odmerek insulina (vsota bazalnih in bolusnih odmerkov); npr

40 E,

500 deliti s celodnevnim odmerkom insulina; npr. 500/40 E,

rezultat (v tem primeru 12,5) pove, koliko gramov ogljikovih hidratov pokrije 1 E

insulina (v navedenem primeru torej 1 E insulina pokrije 12,5 g OH).


37

Za izračun razmerja I/OH pri otrocih se uporablja Pravilo 300. To pravilo je povsem enako

Pravilu 500, le da namesto števila 500 uporabimo število 300 (Janeţ, 2007a, str. 9).

Na splošno se razmerje I/OH razlikuje glede na insulinsko občutljivost (ali insulinsko

odpornost) posameznika. Poleg tega je insulinska občutljivost odvisna od obdobja dneva.

V jutranjih urah bolniki pogosto potrebujejo več insulina za pokritje enake količina

ogljikovih hidratov kot popoldne ali zvečer. Veliko ljudi je zjutraj bolj odporno proti

insulinu, teţavo odpravi uporaba drugačnega razmerja I/OH v jutranjem času. Bolusne

odmerke bolnik preveri, šele ko je prepričan, da so bazalni odmerki pravilno prilagojeni

(Janeţ, 2007c).

5.4.2 Korekcija bolusa ob velikih vrednostih glukoze

Kljub temu, da je bolnik pri štetju ogljikovih hidratov dosleden, da ima preverjene

odmerke insulina, skratka, da je njegova sladkorna bolezen dobro vodena, se včasih zgodi,

da zazna večje vrednosti glukoze v krvi, to pa je lahko posledica stresa, bolezni ali pa le

napake pri izračunu količine ogljikovih hidratov. Kadar je tako, bolnik uporabi za

zmanjšanje vrednosti glukoze v krvi korekcijski odmerek insulina. Korekcijski faktor (KF)

mu bo pomagal predvideti, za koliko bo ena enota ultrakratko delujočega insulina

zmanjšala vrednost glukoze v krvi. Če je korekcijski faktor na primer 2, bo ena enota

insulina vrednost glukoze v krvi zmanjšala za 2,0 mmol/l. Korekcijski faktor bolniki

določajo ob pomoči Pravila 100:

izračunati celodnevni odmerek insulina (vsota bazalnih in bolusnih odmerkov); npr.

40 E,

100 deliti s celodnevnim odmerkom insulina; npr. 100/40 E,

rezultat (v tem primeru 2,5) pove, za koliko bo 1 enota insulina zniţala glukozo v

krvi (v navedenem primeru bo 1 E insulina zniţala glukozo v krvi za 2,5 mmol/l)

(Janeţ, 2007c).

Korekcijski odmerek insulina bo bolnik morda potreboval za zniţanje vrednosti glukoze v

krvi pred obrokom ali po njem. Korekcijski faktor pri mnogih ne deluje ustrezno takrat, ko

je vrednost glukoze v krvi občutno povečana, na primer nad 12,0 mmol/l. V tem primeru


38

bolnik za korekcijo potrebuje dodatni odmerek insulina, večji, kot ga je izračunal s

pomočjo korekcijskega faktorja. To se zgodi zaradi povečane odpornosti proti insulinu, ki

se pojavi ob povečani vrednosti glukoze. Nekateri posamezniki imajo v nočnih urah

drugačen korekcijski faktor, saj enak odmerek insulina takrat občutno bolj deluje na

glukozo v krvi kot preko dneva (ibid., 57).

Korekcijski bolus (KB) pomeni količino insulina, ki si jo bolnik mora dati, da se vrednost

glukoze (GK) iz izmerjene trenutne vrednosti zmanjša na ţeleno vrednost. Izračun

korekcijskega bolusa s primerom:

Trenutna vrednost glukoze v krvi je na primer 12,0 mmol/l, ciljna vrednost pa 6,0 mmol/l.

Korekcijski faktor je 2. To pomeni, da bolnik potrebuje korekcijski bolus treh enot

insulina. Če bo potreboval korekcijski bolus insulina po obroku, je izračun enak, le da v

tem primeru upošteva tudi čas od zadnjega bolusa insulina, ki si ga je dodal (aktivni

insulin) (Tomaţič, 2006b).

Seveda obstaja tudi moţnost, da je pred obrokom vrednost glukoze v krvi premajhna. V

tem primeru naj bolniki upoštevajo naslednje:

če je vrednost glukoze v krvi pod 3,5 mmol/l, naj bolnik obravnava takšno vrednost

kot hipoglikemijo in zauţije 10 gramov hitro delujočih ogljikovih hidratov.

omenjenih 10 gramov ogljikovih hidratov ne sme prišteti k načrtovanemu obroku,

saj jih je zauţil zato, da je preprečil hipoglikemijo. Bolnik si doda le toliko

bolusnega odmerka, kot ga potrebuje za pokritje ogljikovih hidratov v obroku (po

izračunu iz razmerja I/OH) (Janeţ, 2007c, str. 57).

Za uporabo korekcijskega bolusa je potrebno vedeti:

ciljna vrednost glukoze v krvi pred obrokom hrane je prilagojena posamezniku;

večina ljudi uporablja vrednost med 4,0 in 6,0 mmol/l. Če ima bolnik teţave z

majhnimi vrednostmi glukoze v krvi in/ali ne prepozna znakov hipoglikemije,

priporočamo, da s korekcijskimi odmerki cilja na vrednost med 6,0 in 8,0 mmol/l.


39

če je vrednost glukoze v krvi pred obrokom večja od 8,0 mmol/l, jo mora bolnik

zmanjšati ob pomoči korekcijskega bolusa. Bolnik naj ne zmanjšuje vrednosti

glukoze v krvi, če je vrednost pred obrokom manjša od 8,0 mmol/l.

bolnik naj ima vedno v mislih zadnji bolus in naj ne pozabi, da je insulin v telesu še

vedno aktiven, če je bil bolus v telo dodan pred manj kot 4 urami.

če ima insulinska črpalka vgrajeno računalo, hrani predhodne bolusne odmerke v

spominu in jih samodejno upošteva pri izračunu odmerka insulina.

Pri uporabi korekcijskega bolusa je potrebno upoštevati tudi prekrivanje odmerkov.

Bolusa, med katerima mine malo časa, se lahko prekrijeta, to pa vodi do hipoglikemije. Na

primer – bolnik izmeri veliko vrednost glukoze v krvi (brez ketonov v urinu) in jo ţeli s

korekcijskim odmerkom insulina zmanjšati do ciljne vrednosti. Dve uri pozneje se

vrednost glukoze zmanjša, vendar še vedno ne na ţeleno vrednost. Odloči se za dodaten

korekcijski odmerek. Vendar je »rep« prvega bolusa v njegovem telesu še vedno aktiven in

se lahko prekrije z drugim bolusom, posledica pa je hipoglikemija (ibid., 58).

5.4.3 Preverjanje insulinsko ogljikohidratnega razmerja

Razmerje I/OH bolnik preverja le takrat, ko je vrednost glukoze v krvi pred obrokom v

ciljnem območju. Cilj preverjanja je opazovanje pravilnosti izračuna ter pri tem v čim večji

meri tudi izločitev drugih vplivov. V času preverjanja se naj bolniki izognejo telesni

dejavnosti (Janeţ, 2007c).

Ob preverjanju razmerja I/OH se bolniki naj ravnajo po naslednjih napotkih:

preverjanja naj ne načrtujejo, če so imeli 8 ur pred začetkom preverjanja

hipoglikemijo,

pred obrokom izmerijo glukozo v krvi: vrednost mora biti v ciljnem območju med

4,0 in 8,0 mmol/l,

načrtujejo obrok z malo maščobami, izognejo se alkoholu in telesni dejavnosti,

dodajo bolus na podlagi natančnega izračuna OH, z uporabo razmerja I/OH,

merijo glukozo v krvi vsako uro po obroku, 4 ure,


40

če je vrednost glukoze v krvi po 1 ali 2 urah pod 3,5 mmol/l, prekinejo preverjanje

in zauţijejo 10 g OH,

izmerijo glukozo v krvi po 4 urah:

Sprememba glukoze po 4 urah 2,0 mmol/l

Ne Da Ne

Uporaben

Padec glukoze za 2 mmol/l Porast glukoze za 2 mmol/l

OH faktor za 1 g OH faktor za 1 g

postopek ponovijo za vsak obrok/prigrizek, pri katerem uporabijo ustrezno

razmerje I/OH (Janeţ, 2007a, str. 12).

5.4.4 Preverjanje korekcijskega faktorja

Korekcijski faktor je potrebno vedno preverjati ločeno od OH faktorja. Korekcijski faktor

mora delovati tako, da zniţa visoko vrednost glukoze v krvi v ciljno območje. Bolniki ne

smejo pozabiti, da korekcijski faktor včasih uporabijo skupaj z OH faktorjem in včasih v

samostojnem izračunu. Pri preverjanju ga vedno uporabijo v samostojnem izračunu (nikoli

ob času obroka). Tudi korekcijski faktor preverjajo tako, da čim bolj izključijo druge

dejavnike, ki vplivajo na gibanje glukoze v krvi (hrana, telesna aktivnost) (Janeţ, 2007a,

str. 13).

Ob preverjanju korekcijskega faktorja naj bolniki sledijo naslednjim napotkom:

pred preverjanjem korekcijskega faktorja mora bolnik preveriti in ustrezno

prilagoditi OH faktor,

preverjanje naj bolnik začne dovolj dolgo po zadnjem bolusu oziroma obroku (vsaj

3 ure po zadnjem bolusu hitro-delujočega insulina),

ob začetku preverjanja naj bo vrednost glukoze v krvi najmanj 10 mmol/l,

bolnik izračuna in doda potreben odmerek insulina na osnovi korekcijskega

faktorja,


41

glukozo v krvi meri vsako uro, med tem časom ne uţiva hrane,

izključi druge dejavnike, ki bi lahko vplivali na glukozo v krvi,

če med preverjanjem glukoza v krvi pade pod 3,5 mmol/l test prekine in zauţije 10

g ogljikovih hidratov,

glede na izmerjeno vrednost glukoze v krvi po 4 urah ustrezno spreminja

korekcijski faktor:

Sprememba glukoze po 4 urah – ciljna vrednost 2,0 mmol/l

Ne Da Ne

Uporaben

Padec glukoze za 2 mmol/l Povišanje glukoze za 2 mmol/l

Kf za 0,3 mmol/l Kf za 0,3 mmol/l

Če je vrednost glukoze po 4 urah 2,0 mmol/l od ciljne vrednosti glukoze (ki je bila

upoštevana v izračunu korekcije), potem je korekcijski faktor določen pravilno. Če je

izmerjena vrednost za več kot 2,0 mmol/l večja od ciljne vrednosti, mora bolnik

korekcijski faktor zniţati (niţji Kf pomeni, da potrebuje več insulina za zmanjšanje velike

vrednosti glukoze). Če je izmerjena vrednost za več kot 2,0 mmol/l manjša od ciljne

vrednosti, mora bolnik korekcijski faktor zvišati (Janeţ, 2007c).

5.5 HIPOGLIKEMIJA IN INSULINSKA ČRPALKA

Hipoglikemija je pri ljudeh s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinom, najpogostejši

nezaţeleni pojav. Po definiciji je to stanje zniţane koncentracije glukoze v krvi pod 2,6

mmol/l v splošni populaciji oziroma po dogovoru pod 3,5 mmol/l pri sladkornih bolnikih.


42

Klinični znaki hipoglikemije so posledica aktivacije avtonomnega ţivčnega sistema

(adrenergični znaki) in posledica nevroendokrinega odgovora organizma na pomanjkanje

glukoze (nevroglikopenični znaki) (Janeţ in Uršič-Bratina, 2007).

Najpogostejša, s kliničnega vidika pa tudi zelo uporabna, je delitev hipoglikemij glede na

povezanost z obroki hrane. Po tem načelu jih delimo na:

postprandialne ali reaktivne hipoglikemije (nastanejo kmalu po obroku hrane),

postabsorbcijske hipoglikemije (nastanejo na tešče ali pozno po zadnjem obroku

hrane) (Klavs, 2006, str. 300).

Adrenergični znaki hipoglikemije so lakota, tremor, motnje vida, potenje, palpitacije in

bledica. Nevroglikopenični znaki pa so upočasnjenost, zaspanost, motnje mišljenja,

zmedenost, pogosto agresivnost ter zmanjšanje intelektualnih sposobnosti. Znaki

hipoglikemije pri bolniku s sladkorno boleznijo niso vedno enaki, razlike med posamezniki

so velike. Vsak bolnik ima tako rekoč svoj vzorec hipoglikemičnih znakov (Janeţ in Uršič-

Bratina, 2007, str. 65).

Hipoglikemija je najpogostejši neţeleni učinek. Vzroki so lahko nepravilen odmerek

insulina (bazalni, bolusni in korekcijski odmerki insulina), izpustitev ali nezadostna

količina obroka, nenačrtovana telesna dejavnost, bruhanje, motnje v absorbciji hrane v

črevesju, pitje alkoholnih pijač. Bolnik lahko uspešno prepreči nastanek hipoglikemije s

preprečitvijo navedenih vzrokov in samokontrolo. Če je mogoče, naj bolnik ţe ob prvih

simptomih izmeri sladkor v krvi ter zauţije škrobno ţivilo. Če pa je razvoj hipoglikemije

hiter, pa lahko bolnik zauţije tudi sladkor ali sladkane pijače. Pri moteni zavesti in motnji

poţiranja je hranjenje prepovedano, takrat je potrebno dati bolniku v veno koncetrirano

glukozo 50 do 200 ml ali glukagon od 1 do največ 3 mg intravensko, muskularno ali

subkutano (Mrevlje, 2011b, str. 790).

Za preprečevanje in opredelitev hipoglikemij pri sladkornih bolnikih, poleg samokontrole,

v klinični praksi uporabljamo tudi neprekinjeno merjenje vrednosti glukoze z glukoznim

senzorjem. S takšnim načinom merjenja odkrijemo pomembno več hipoglikemij kot z

običajno samokontrolo, obenem pa lahko z merilniki, ki merijo vrednost glukoze ves čas in


43

imajo opozorilne alarme, pri hitrem zniţevanju glukoze v krvi, hipoglikemije tudi

preprečimo (Janeţ in Uršič-Bratina, 2007).

5.5.1 Splošni ukrepi ob hipoglikemiji

Sladkorne bolnike učimo, da ob pojavu hipoglikemičnih znakov oziroma z merilnikom

glukoze potrjeni hipoglikemični vrednosti glukoze v krvi takoj ukrepajo. Ob upoštevanju

načrta za ukrepanje je manj moţnosti, da bi se ob hipoglikemiji odzvali s pretiranimi

ukrepi in bi povzročili preveliko povečanje vrednosti glukoze v krvi. Napotki odraslemu

sladkornemu bolniku za ukrepanje ob hipoglikemiji:

1. potrebno je izmeriti glukozo v krvi, če je to le mogoče,

2. ustaviti insulinsko črpalko za 30 minut,

3. bolnik naj zauţije 20 gramov ogljikov hidratov, če je vrednost glukoze v krvi

manjša od 3,5 mmol/l in ima znake hipoglikemije ali, če je vrednost glukoze v krvi

manjša od 3,0 mmol/l, tudi če nima znakov hipoglikemije,

4. čez 15 minut naj bolnik ponovno izmeri vrednost glukoze v krvi (če je vrednost

glukoze v krvi manjša od 3,5 mmol/l, naj ponovi ustrezne postopke točk 3 in 4; če

pa je vrednost glukoze v krvi večja od 3,5 mmol/l, naj nadaljuje s točko 5,

5. bolnik naj razmisli o morebitnem nadaljnjem ukrepanju glede na čas, ki je minil od

zadnjega bolusnega odmerka insulina in pričakovano povečanje telesne aktivnosti,

6. poišče se razlog za nastanek hipoglikemije, da jo bo bolnik v prihodnje lahko

preprečil (Janeţ in Uršič-Bratina, 2007).

Pomembno je tudi, da po hipoglikemiji bolnik počiva, ne vozi avta ali upravlja

premikajočih se predmetov. V primeru hipoglikemije po telesnem naporu pa naj bolnik po

osnovnem ukrepanju zauţije dodaten obrok, ki vsebuje sestavljene ogljikove hidrate z

dodatkom nekaj maščob, in sicer 5 gramov ogljikovih hidratov na 10 kg telesne teţe do

skupaj največ 20 gramov ogljikovih hidratov. Ob tem se lahko glede na intenzivnost

telesnega napora dodatno odloči tudi za začasno zniţanje bazalnih odmerkov insulina za 30

% za 2 do 6 ur (ibid., 68).


44

5.6 UPORABA INSULINSKE ČRPALKE MED ŠPORTNO AKTIVNOSTJO

Telesno dejavnost priporočamo vsakemu človeku, saj z redno telesno dejavnostjo telo

ohranjamo v dobri kondiciji in tako laţje prenašamo vsakodnevne napore in vsakodnevni

stres. A vendar ne smemo pozabiti, da naj športna aktivnost pomeni predvsem vir

zadovoljstva in sprostitve in ne sme predstavljati prisile. Pri sladkornem bolniku se

moramo zavedati, da je potrebno zdravljenje z insulinom prilagoditi posameznikovi ţelji

po športu in ne obratno (Uršič-Bratina, 2007a, str. 73).

Športna aktivnost zniţa sladkor v krvi. Zniţanje je odvisno od trajanja in stopnje športne

aktivnosti. Pri načrtovani telesni aktivnosti lahko bolnik zmanjša odmerek insulina, da ne

pride do hipoglikemije. Če tega ne naredi, ali pa je športna aktivnost nenačrtovana, je

potrebno zauţiti dodatne ogljikove hidrate za zaščito pred hipoglikemijo. Stopnja zaščite je

odvisna od nevarnosti za nastanek hipoglikemije. Niţji je krvni sladkor in večja je stopnja

fizične obremenitve, bolj nevarno je in potrebna je večja zaščita s hrano (Pavčič in

Medvešček, 1999).

5.6.1 Uporaba insulinske črpalke pri dolgotrajni telesni aktivnosti

Kadar športna aktivnost traja 1 do 2 uri, bolnik insulinsko črpalko preprosto izklopi.

Običajno ni potreben dodatek insulina. Kadar pa je trening daljši od 2 ur, pa je bolje, da

bolnik črpalko obdrţi in nastavi začasni odmerek insulina. Po navadi so potrebe organizma

zmanjšane do te mere, da lahko bazalni odmerek zniţa vsaj za polovico ali še bolj. To

lahko bolnik ugotovi le s pogostimi meritvami krvnega sladkorja v času športne aktivnosti.

Kadar je bolnik športno aktiven 1 do 3 ure po obroku, lahko bolusni odmerek pred

obrokom prepolovi ali celo izpusti, če bo športna aktivnost zelo naporna. Vendar pa v tem

primeru potrebuje svoj bazalni odmerek ves čas vadbe. Po naporni telesni aktivnosti mora

bolnik svoje zaloge glukoze v telesu obnoviti. V tem primeru preko noči zmanjša bazalni

odmerek insulina za 0,1 do 0,2 E/h. S tem se uspešneje zavaruje pred hipoglikemijo.

Pomembno je, da s pogostejšimi meritvami krvnega sladkorja preko noči bolnik preveri ali

je pravilno ukrepal in te ukrepe ob nadaljnjih treningih dodatno prilagodi (Zupančič in

Logar, 2001, str. 23).


45

5.6.2 Hipoglikemija in telesna aktivnost

Kadar je trening naporen, se v mišicah in jetrih izrabijo zaloge glikogena (glukoze), zato

obstaja nevarnost hipoglikemije še več ur po vadbi. Po športni vadbi (tudi do 18 ur po

njej) se v mišicah pojavi povečana občutljivost na insulin, to pa pomeni, da se lahko

hipoglikemija pojavi tudi v noči po dolgotrajnem treningu. Zato velja, da je treba zaloge

glikogena v jetrih in mišicah po vadbi obnoviti. Ţe med napornim treningom mora bolnik

zauţiti 10 do 15 gramov ogljikovih hidratov za vsakih 30 minut vadbe (z izjemo prvih 30

minut). Tako skušajo športniki s sladkorno boleznijo z rednimi meritvami vrednosti

glukoze pred treningom in po njem ugotoviti, kakšen obrok potrebujejo za določeno

intenziteto in določen čas treninga. Nevarnost hipoglikemije je še večja, če ima bolnik 2

treninga na dan (zjutraj in zvečer), kar je pri vrhunskih športnikih pogosto. V takem

primeru mora bolnik dodatno povečati večerni obrok ali pa zmanjšati odmerek insulina za

kritje dodatnega obroka za 1 do 2 enoti in razmisliti tudi o prilagoditvah bazalnih

odmerkov, ki jih lahko za čas noči zmanjša za 0,1 do 0,2 E/h. Prav tako je premišljeno

načrtovanje treningov in prehrane skupaj s trenerjem in z diabetologom v takem primeru še

toliko pomembnejše, hkrati s preverjanjem nočnih profilov glukoze po intenzivni vadbi

(Uršič-Bratina, 2007a, str. 74).

5.7 UPORABA INSULINSKE ČRPALKE V ČASU BOLEZNI IN OB STRESIH

Bolniki s sladkorno boleznijo so zaradi narave bolezni in načina zdravljenja psihično bolj

obremenjeni kot večina drugih kroničnih bolnikov. Pestijo jih tudi strah pred prenizko ali

previsoko ravnijo krvnega sladkorja, strah pred nastankom kroničnih zapletov in občutek

krivde zaradi neupoštevanja terapevtskih navodil in nedoseganja ciljev zdravljenja. Ob

kroničnem stresu občasno nastaja še akutni (okuţba, operacija, poškodba, psihična

obremenitev), med katerim se urejenost sladkorne bolezni po navadi poslabša. Zvišanje

ravni krvnega sladkorja je lahko deloma posledica dviga koncentracije insulinu po

delovanju nasprotnih hormonov, v večji meri pa posledica bolnikove reakcije na dogodek.

Med stresom se bolnik vede drugače: manj pozornosti nameni prehrani, samokontroli in

telesni aktivnosti, kar vse privede do poslabšanja urejenosti sladkorne bolezni (Ravnik-

Oblak, 2006b, str. 98).


46

V času bolezni je potrebno pravilno ukrepati:

v času bolezni je potreba po insulinu povečana, zato bazalnih odmerkov insulina

bolnik ne sme prekinjati in redno dodaja boluse insulina.

čeprav ne more jesti, ostanejo bazalni odmerki aktivni. Najpogosteje je treba med

boleznijo bazalne odmerke celo povišati za 0,05 – 0,2 E/h, izjemoma tudi več. Za

20 – 50 % je povečana tudi potreba po insulinu za kritje ogljikovih hidratov in za

korekcijske odmerke.

bolnik naj pogosto meri vrednost glukoze v krvi. Čez dan jo izmeri na vsake 2 – 3

ure, pa tudi ponoči so posamezne meritve lahko zelo pomembne. Priporočamo, da

razmik med dvema meritvama glukoze ter oceno ketonov v urinu ni daljši od štirih

ur. Rezultate meritev si zapisuje.

bolnik naj redno ocenjuje navzočnost ketonov v urinu, kadar je vrednost glukoze v

krvi višja od 15 mmol/l.

doda naj korekcijski bolus insulina, če vrednost glukoze v krvi presega 8 mmol/l,

pri majhnih otrocih pa če presega 10 mmol/l.

v času okuţbe, še posebej ob povišani telesni temperaturi, močnem potenju ali

driski z bruhanjem, je nujno treba zauţiti dovolj tekočin. Najbolje je, da bolnik pije

brezkofeinske napitke, ki so lahko rahlo oslajeni, če je vrednost glukoze v krvi

niţja. Tako bo bolnik preprečil izsušitev, hkrati pa bo velika količina zauţite

tekočine pomagala pri odplavljanju ketonov iz telesa prek urina.

bolnik naj poskuša uţivati redne obroke hrane, lahko pa so manjši kot po navadi.

Izbira naj med juhami, jogurti, sadjem oziroma drugimi ţivili, v katerih je dovolj

tekočine, vitaminov in mineralov.

vedno je potrebo zdraviti tudi akutno okuţbo – zmanjševati bolečino, zniţevati

telesno temperaturo (Skvarča in Uršič-Bratina, 2007, str. 104).

Bolniki, ki obvladajo funkcionalno nadomeščanje insulina imajo v času bolezni in drugih

posebnih okoliščinah bistveno manj teţav z doseganjem primerne glikemije. V času učenja

funkcionalne insulinske terapije ravnanje v posebnih okoliščinah najbolje prikaţemo s

praktičnimi primeri, ki jih vsak bolnik skuša rešiti s svojimi algoritmi nadomeščanja

insulina (Tomaţič, 2006b, str. 319).


47

5.8 MOŢNI ZAPLETI PRI DOLGOTRAJNI UPORABI INSULINSKE ČRPALKE

Najpogostejši zapleti, s katerimi se sladkorni bolniki na insulinskih črpalkah srečajo pri

dolgotrajni uporabi insulinske črpalke, so naslednji:

kontaktni dermatitis na mestu vstavitve seta - gre za lokalno draţenje, ki ga

povzroči neposreden stik med sestavinami obliţa, lepilom ali kanilo za dovajanje

insulina. Po odstranitvi seta bolnik opazi rdečino, srbečico, vbodno mesto je

razpraskano, lahko dodatno okuţeno, koţa postopno postane groba, se lušči, je

temneje obarvana, polna razpraskanin ali celo znakov gnojnega vnetja.

gnojno vnetje na mestu vstavitve kanile - bolnik najprej opazi neobvladljivo visoke

vrednosti glukoze v krvi, ki se ne zmanjšujejo kljub injiciranju korekcijskega

odmerka insulina in če ni dovolj pazljiv se lahko razvije tudi ketoacidoza. Ob tem

se lahko pojavi tudi neprijeten občutek ali celo bolečina na mestu vstavitve seta. Ko

zamenja set, na starem vbodnem mestu opazi izrazito oteklino, rdečino in bolečino.

Vnetje je lahko tudi sterilno – tako imenovani tujkov granulom (sproţi ga material,

iz katerega je sestavljen set). Ta zaplet je pogostejši pri otrocih v predšolskem

obdobju, šolarje, mladostnike in odrasle s sladkorno boleznijo tipa 1 pa ob

pravilnem rokovanju s setom in primerni higieni na srečo doleti izjemno redko.

oteklina po odstranitvi seta - nastane rdečkasta oteklina, ki jo je včasih moč opaziti

po odstranitvi seta in nastane v osrednjem delu le-tega, tam, kjer je ob kanili na

koţo pritiskal del seta brez obliţa. To je največkrat posledica insulina, ki je ob

prebrizgavanju seta ostal v prostorčku ob kanili in v treh oziroma štirih dneh, kar je

bil set nameščen, maceriral koţo na tem delu. Izjemoma je to lahko tudi odraz

reakcije na material, iz katerega je kanila.

zrak v setu - bolnik mora vedeti, da ob vsaki menjavi seta v sistem zajame tudi

nekaj zraka, zato mora biti pozoren, da vedno uporabi insulin ogret na sobno

temperaturo. Pri polnjenju rezervoarja si mora bolnik vzeti dovolj časa za počasno

prečrpavanje insulina. Upoštevati mora »zlato pravilo«, da seta nikoli ne menja

kadar se mu mudi. Kadar po končani polnitvi v setu, napolnjenem z insulinom,

opazi le posamezne zelo majhne zračne mehurčke, ni pričakovati večjih teţav in

zapletov, seveda pa se mora bolnik naučiti pravilno oceniti velikost mehurčka

zraka.


48

puščanje seta - pomembno je vedeti, da se alarm za prekinjeno dovajanje insulina

ne bo sproţil, kadar insulin odteka mimo telesa (iztaknjen ali poškodovan set), saj

črpalka ob tem ne naleti na odpor (višji tlak). Da insulin izteka na napačnem mestu,

bo bolnik zelo teţko ugotovil, saj so bazalni odmerki zelo majhni in puščanje ne bo

vidno v luţici insulina pod obliţem ali na setu ali celo ob črpalki. Tako puščanje

opazi šele, ko odmeri večji bolus insulina ali pa na to moţnost pomisli, ko izmeri

veliko vrednost glukoze v krvi in ketone v urinu, včasih pa bolnika na puščanje

insulina v sistemu opozori značilen vonj po njem.

potreba po pogostosti menjavi setov zaradi velike vrednosti glukoze v krvi se lahko

pojavi po več mesecih uporabe insulinske črpalke. Dan ali dva po menjavi seta se

vrednost glukoze v krvi strmo vzpenja, tretji dan pa korekcijski odmerki ne delujejo

več. V izjemnih primerih je treba set menjati skoraj vsak dan.

Primerna higiena ter upoštevanje navodil proizvajalca insulinskih črpalk in diabetološkega

tima lahko preprečita večino zapletov pri uporabi insulinske črpalke. Izredno pomembno

je, da bolnik ob izbruhu teţav pokliče diabetologa in se posvetuje o morebitnih vzrokih

zanje. Večino teţav je mogoče rešiti s posvetom po telefonu ali z ambulantnim pregledom

(Uršič-Bratina, 2007b).


49

6 ZDRAVSTVENO VZGOJNO IZOBRAŢEVANJE BOLNIKOV S SLADKORNO

BOLEZNIJO

Zdravstveno izobraţevalni program ni proces pridobivanja potrdil, tj. spričeval, dokazil in

listin o znanju, ampak proces učenja, razumevanja lastne bolezni, kar kljub bolezni

omogoča produktivno ţivljenje. Program zdravstvenega izobraţevanja in zdravstvena

vzgoja prispevata k razumevanju obolenja in bolnike seznanita s pravilnimi ukrepi in

postopki za preventivo pred boleznijo. V primeru obolenj pa pripomorejo k oblikovanju

nasvetov in postopkov do ozdravitve ali pa posameznika seznanijo, kako kakovostno ţiveti

z boleznijo. V zdravstveno-izobraţevalnem programu izobraţevalci razmišljajo o procesih

in organiziranju pomoči pri učenju osebam, ki so ţe zunaj šolske starosti. Sladkorni bolniki

s svojim delom prispevajo k ohranitvi lastnega zdravja, učijo se ţiveti z boleznijo,

preprečujejo nastanek kroničnih zapletov, prepoznavajo simptome bolezni itn. Kljub

bolezni lahko ţivijo kreativno in uspešno, bogatijo se z izkušnjami vrstnikov, se

resocializirajo, kajti posledica kronične bolezni je pogosto odtujitev posameznika od

druţbe, vzrok zanjo pa največkrat strah. V dispanzerjih za sladkorne bolnike obstajajo

različne vzgojne in izobraţevalne moţnosti, ki pripomorejo k boljšemu poznavanju lastne

bolezni (Starc, 2003).

Edukacija je ključni dejavnik pri obravnavi vse od postavitve diagnoze pa skozi celoten

potek ţivljenja bolnika s sladkorno boleznijo. Ne gre le za svetovanje v ozkem pomenu

besede, ampak vključuje edukacija sladkornega bolnika velikanski deleţ psihološko-

socialne pomoči, je tudi motivacija in trening pri prilagajanju terapije in uvajanju nove.

Tak tip zdravstvene vzgoje lahko izvaja le medicinska sestra z diplomo (Kralj, 2011).

6.1 MEDICINSKE SESTRA KOT OBLIKOVALKA ZDRAVSTVENO VZGOJNEGA

IZOBRAŢEVALNEGA PROGRAMA

V procesu zdravstveno izobraţevalnega programa sladkornih bolnikov se odvijajo

andragoški procesi, prek katerih se nanaša vzgojni element – zdravstvena vzgoja. Sodobna

definicija poudarja, da je zdravstvena vzgoja kombinacija izobraţevalnih in vzgojnih

dejavnosti, s katerimi doseţemo, da ljudje ţelijo biti zdravi, vedo, kako postanejo in


50

ostanejo zdravi, da naredijo vse kar je v njihovi moči, za varovanje zdravja ter poiščejo

pomoč takoj, ko jo potrebujejo. Zdravstvena vzgoja je zavestno organiziranje moţnosti za

učenje, s katerimi bi pospeševali spremembe ravnanja k vnaprej določenemu cilju. Je torej

proces, s pomočjo katerega se posameznik in skupine učijo ravnati tako, da krepijo,

ohranjajo in uveljavljajo zdravje (Starc, 2003, str. 143).

V zdravstveno izobraţevalnem programu sladkornih bolnikov igrata tako vzgoja kot

izobraţevanje enakopravno in dopolnjujočo se vlogo. V procesu zdravstvenega

izobraţevalnega programa mora biti bolnik deleţen zdravstvene vzgoje, npr. uči se, kako

ravnati v primeru padca krvnega sladkorja, pravilnega dietnega reţima, nege stopala,

preprečevanja ali omiljenja kroničnih zapletov, podrobneje spoznava svojo bolezen,

primere iz ţivljenja drugih sladkornih bolnikov, vedenjsko in motivacijsko komponento,

uči se produktivnega ţivljenja s sladkorno boleznijo. V naštetih primerih odigrata tako

vzgoja kot izobraţevanje dopolnjujočo se vlogo. Omenjene učne teme so časovno in

vsebinsko omejene, kar pomeni, da vsebujejo časovno in vsebinsko komponento, kjer

časovna komponenta predstavlja vnaprej določen čas izvedbe učne teme, vsebinska

komponenta pa predvideva vnaprej pripravljeno učno temo, kar pomeni podrobnejšo

pripravo izobraţevalca za izvedbo programa. Bolniki se imajo moţnost vključiti v proces

vseţivljenjske – permanentne rehabilitacije. Odrasla učeča se druţba se bistveno ne

razlikuje od odraslih učečih se sladkornih bolnikov, loči jih samo pojem zdravja. Pojem

zdravja pa predstavlja v zdravstvenem izobraţevalnem programu pomembno in ključno

vlogo, saj omogoča učečim se odraslim kakovostno ţiveti kljub bolezni (ibid., 144).

Medicinske sestre se pri obravnavi bolnikov s sladkorno boleznijo zavedajo, da pozitivna

čustva ugodno vplivajo na potek zdravljenja, zato pri učenju skupaj z bolniki poskušajo

izoblikovati ustrezen odnos do bolezni. Naloga medicinskih sester je, da ne izhajajo iz

temnih strani bolezni, čeprav nevarnosti ne smejo zamolčati. Bolniku morajo prisluhniti,

hkrati pa mu tudi predstaviti primere uspešnega soţitja prej zbolelih za sladkorno boleznijo

(Kotnik, 2011a).


51

6.2 VLOGA BOLNIKOV S SLADKORNO BOLEZNIJO V ZDRAVSTVENO

IZOBRAŢEVALNEM PROGRAMU

Sladkorni bolniki se obračajo na izobraţevalce z ţeljo, da jih naučijo tistega, kar vedo, da

jim pokaţejo, kako znanje o lastni bolezni lahko pomaga pri preţivetju. Izobraţevalci

sladkornih bolnikov opravljajo teţavno nalogo, ljudem s sladkorno boleznijo skušajo

pokazati pravo pot za kakovostno ţivljenje z boleznijo. Programiranje izobraţevanja

sladkornih bolnikov zahteva od zdravstvenega izobraţevalca upoštevanje individualnih,

skupinskih in organizacijskih potreb ter postavitev ciljev programa. Ciljne skupine v

izobraţevalnih programih se zelo razlikujejo. Zdravstveni tim programira izobraţevalni

program za sladkorne bolnike, ki se glede poklicne strukture, izobrazbene ravni, starosti,

spola, kraja bivanja, socialnega in kulturnega okolja ter izkušenj zelo razlikujejo. Izkušnje

bi morale zdravstvenim izobraţevalcem biti v pomoč pri programiranju izobraţevanja

sladkornih bolnikov v individualni, skupinski, institucionalni in mnoţični situaciji

programiranja (Starc, 2003).

6.3 UČNE METODE DELA PRI IZOBRAŢEVANJU BOLNIKOV S SLADKORNO

BOLEZNIJO

Vsak učitelj podaja znanje po določenih poteh, ki jih imenujemo učne metode in tudi pri

vzgoji sladkornih bolnikov je pomembno, da uporabljamo različne učne metode:

metoda razlage - gre v bistvu za prenašanje znanja z govorjeno besedo, med razlago

pa ni mogoče dognati ali so jo učenci razumeli.

metoda pogovora – uporabljamo jo, kadar imajo slušatelji o vsebini ţe določeno

znanje oziroma izkušnje in da pridejo s pogovorom do bistva določene snovi.

Pogovor lahko uporabljamo pri razlagi, ponavljanju, preverjanju znanja. Lahko ga

kombiniramo tudi z drugimi metodami. Včasih je dobro, če svetovalec pretrga

razlago z vprašanji, da ugotovi, ali jo slušatelji razumejo.

metoda ponazarjanja se je uveljavila z načelom nazornosti in s poudarjanjem

opazovanja kot osnove spoznavanja. Kaţemo lahko predmete, modele in slike. S

ponazoritvijo razvijemo slušateljem opazovanje in mišljenje. Vsako uspešno


52

opazovanje mora potekati sistematično, zato mora svetovalec izdelati načrt, po

katerem slušatelji opazujejo potek ponazarjanja.

metoda pisnih izdelkov - uporabljamo jo predvsem pri posrednem poučevanju, kjer

slušatelji delajo po dobljenih navodilih.

metoda dela z besedili - knjiga je kljub vsem sodobnim občilom še vedno

pomemben vir znanja. Ima namreč prednost, da jo lahko bralec vzame v roke kadar

hoče, se vanjo poglobi kolikor dolgo hoče in zmore. Zelo pomembno je, da lahko

slušateljem na koncu učne ure damo v roke knjiţico z vsebino, ki jo lahko potem

mirno v domačem okolju preberejo.

metoda laboratorijskih del - pri tej metodi slušatelji bolj ali manj samostojno

dobivajo informacije, ko predmete ali pojave opazujejo. Metoda je pomembna, saj

je taka učna ura nazorna in slušatelj zaposluje pri proučevanju kar največ čutil.

Zahteva pa samostojnost in dejavnost.

metoda urjenja – ponavljanja - metoda urjenja spretnosti in navad je ena izmed

stopenj v učnem procesu. Poznamo uvodno ali začetno urjenje, kjer svetovalec

pokaţe in razloţi dejanje, slušatelji pa ga izvajajo. Temeljito urjenje je urjenje, kjer

slušatelji spoznavajo dejanje v celoti in podrobno, ter ga toliko časa ponavljajo, da

si razvijejo spretnosti. Temeljito urjenje je urjenje, kjer z nadaljnjim urjenjem

spretnost postane toliko samodejna, da preide v navado (Bohnec, 1998a).

6.4 OBLIKE DELA PRI IZOBRAŢEVANJU BOLNIKOV S SLADKORNO

BOLEZNIJO

Oblike vzgojnoizobraţevalnega dela spreminjamo in jih prilagodimo glede na značilnosti

posameznika ali skupine. Po številu udeleţencev delimo oblike dela na frontalne, kjer

izobraţevalec podaja znanje celotni skupini udeleţencev, skupinske, kjer gre za delo v

skupini udeleţencev, pri individualni obliki dela gre za delo s posamezniki, ter delo v

dvoje, kjer so navzoče manjše skupine udeleţencev (Bohnec, 1998b).


53

6.4.1 Frontalna učna oblika

O tej učni obliki govorimo, kadar izobraţevalec hkrati podaja znanje celotni skupini

slušateljev ter jih tako izobraţuje in vzgaja. Izobraţevalec je frontalno pred slušatelji in je

glavni izvajalec izobraţevanja (Bohnec, 1998b, str. 38).

Prednosti frontalne učne oblike so, da slušatelji v sorazmerno kratkem času doseţejo

določene rezultate oziroma znanje, prav tako ima izobraţevalec moţnost, da učno snov

različno in vsestransko razloţi. Učno snov lahko spoznavajo vsi slušatelji, drug drugemu

lahko pomagajo, se spodbujajo ter primerjajo obseg in kakovost znanja. Frontalna oblika

pa lahko tudi ovira hitrost dojemanja posameznih slušateljev in oteţuje individualizacijo

pouka, saj mora izobraţevalec pri pouku upoštevati povprečne slušatelje in tako se lahko

sposobnejši dolgočasijo, podpovprečni pa pouku ne morejo slediti. Ta učna oblika oteţuje

tudi socialne stike med slušatelji ter pospešuje pasivno sprejemanje učne snovi in oteţuje

obojestransko sporazumevanje (Bohnec, 2006, str. 623).

6.4.2 Skupinsko učna oblika – delo v skupini

V skupinskem izobraţevanju je pomembno upoštevanje izkušenj, ki so skupne vsej

skupini. Zberemo osnovne podatke o predvidenih udeleţencih, po moţnosti se odločimo za

ugotavljanje specifičnih in splošnih izkušenj, na osnovi katerih bi lahko program čim bolj

prilagodili skupini in predvideli njegov razvojni del. Program lahko delno prilagodimo tudi

posameznikovim izkušnjam. Poglavitnega pomena pa so skupne izkušnje bolnikov v

skupini. Te so lahko izobraţevalcu vodilo za primerno izpeljavo programa, npr. v skupini

bolnikov je skupna izkušnja vbrizgavanje prevelike količine insulina in posledični padec

krvnega sladkorja. Skupna izkušnja izobraţevalcu pove, da bo moral posvečati pozornost

učni temi o hormonu insulinu in o pravilnem doziranju le-tega. Skupinsko dinamiko

zaznamuje pogovor med bolniki. Sam pogovor je lahko vir odkrivanja izkušenj ostalih

bolnikov, omogoča izmenjavo izkušenj, poznavanje posameznika itn. V skupinski

dinamiki je zato pomembna kontinuiteta pogovora, kjer vsak pove, kar ve, med pogovorom

se bolnik in skupina bogatita, bolniki se med seboj spoznavajo, v stiski so si lahko v


54

čustveno oporo. Pomemben prispevek izobraţevalca pri tem je, da kontinuiteta pogovora

sledi zastavljenim vzgojnim smotrom (Starc, 2003).

6.4.3 Individualna učna oblika – delo s posamezniki

Izobraţevalec in sladkorni bolnik pri individualni učni obliki skupaj programirata

izobraţevanje. Za bolnika je bistveno laţja izobraţevalna situacija, če jo le zanj pripravi

posebna skupina strokovnjakov – zdravstveni tim. Bistvenega pomena je, da pri

programiranju bolnik sodeluje in razmišlja, kako lahko program dopolni na podlagi

svojega predznanja in izkušenj. Takšno sodelovanje bi lahko bilo v obliki mentorstva.

Mentor ali izobraţevalec bi bolnika spremljal med izobraţevalnim programom, ga vodil

skozi vsebine o sladkorni bolezni, bolniku nudil čustveno oporo. Individualna učna oblika

izobraţevanja ne pomeni, da mora izobraţevanje v celoti potekati kot samoizobraţevanje.

V program lahko vključimo skupinske oblike izobraţevanja. Pomembno je, da izberemo

dosegljive in glede na cilje primerne oblike in metode izobraţevanja ter jih med seboj

ustrezno poveţemo (Starc, 2003, str. 142).

6.4.4 Delo v dvoje

Zaradi pomanjkljivosti skupinskega dela so se nekateri didaktiki lotili pouka v dvoje. Če se

slušatelji na primer učijo sestavljati jedilnik, so idealne manjše skupine, kjer vsak

posameznik sestavi jedilnik (Bohnec, 2006, str. 625).


55

7 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

Z raziskavo smo ţeleli ugotoviti, v kolikšni meri se sladkorni bolniki na insulinskih

črpalkah posluţujejo funkcionalne insulinske terapije, katere teste sladkorni bolniki na

insulinski črpalki izvajajo največkrat, ter kako jim je bila s strani zdravstvenega osebja

funkcionalna insulinska terapija razloţena.

7.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Raziskovalno vprašanje št. 1: Ali se anketirani sladkorni bolniki na insulinski črpalki

posluţujejo funkcionalne insulinske terapije za boljšo urejenost sladkorne bolezni?

Raziskovalno vprašanje št. 2: Katerih testiranj naredijo sladkorni bolniki na insulinski

črpalki največ in kako pogosto jih naredijo?

Raziskovalno vprašanje št. 3: Ali sladkorni bolniki na insulinski črpalki štejejo ogljikove

hidrate v prehrani?

Raziskovalno vprašanje št. 4: Kako pogosto si sladkorni bolniki na insulinski črpalki

merijo glukozo v krvi?

Raziskovalno vprašanje št. 5: Ali so sladkorni bolniki na insulinski črpalki zadovoljni z

razlago funkcionalne insulinske terapije s strani zdravstvenega osebja?

Raziskovalno vprašanje št. 6: Kako vpliva funkcionalna insulinska terapija na kakovost

ţivljenja sladkornega bolnika na insulinski črpalki?

7.2 RAZISKOVALNE METODE

V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno (opisno) metodo dela s študijem domače in

tuje strokovne literature. Podatke raziskave smo zbrali s pomočjo kvantitativne tehnike, z

anketnim vprašalnikom, ki vsebuje 20 vprašanj, in sicer 14 vprašanj zaprtega, 4 vprašanja

polodprtega in 2 vprašanji odprtega tipa.


56

Za obdelavo podatkov smo uporabili statistično metodo frekvenčne porazdelitve

posameznih odgovorov na celotni vzorec. Rezultate smo predstavili procentualno in jih

ponazorili z grafi s pomočjo računalniškega programa Microsoft Excel.

7.3 RAZISKOVALNI VZOREC

V raziskavi je sodelovalo 50 sladkornih bolnikov na insulinski črpalki.

7.4 RAZISKOVALNO OKOLJE

Raziskavo smo izvedli v mesecu maju 2012 v Društvu diabetikov tipa 1 Slovenije na

športno-izobraţevalnem vikendu na Pokljuki.

7.5 ETIČNI VIDIK

Preiskovanci so v raziskavi sodelovali prostovoljno, zagotovljena jim je bila anonimnost in

podana moţnost zavrnitve sodelovanja v raziskavi. Za izvedbo raziskave smo pridobili

soglasje predsednice Društva diabetikov tipa 1 Slovenije. Pri izvedbi raziskave smo

upoštevali etična načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

Slovenije. V raziskavi je bila upoštevana individualnost in anonimnost vsakega

preiskovanca.


57

8 REZULTATI

Graf 1: Struktura anketiranih glede na spol

Anketiranih je bilo 50 posameznikov, od tega je bilo 32 (64 %) anketiranih ţenskega spola

in 18 (36 %) anketiranih moškega spola.

Graf 2: Struktura anketiranih glede na starost

4 (8 %) anketirani so bili stari pod 18 let, starih med 19 in 25 let je bilo 9 (18 %)

anketiranih, med 26 in 30 let je bilo starih 5 (10 %) anketiranih, med 31 in 40 let je bilo 11

(22 %) anketiranih, med 41 in 50 let je bilo 15 (30 %) anketiranih in nad 50 let je bilo

starih 6 (12 %) anektiranih.

36%

64%

Moški

Ţenski

8%

18%

10%

22%

30%

12%Pod 18 let

19-25 let

26-30 let

31-40 let

41-50 let

Nad 50 let


58

Graf 3: Indeks telesne mase pri ženskah

Najvišji indeks telesne mase pri ţenskah je 33,3, najniţji pa 18,6. Povprečni indeks telesne

mase pri ţenskah je 24,2.

Graf 4: Indeks telesne mase pri moških

Najvišji indeks telesne mase pri moških je 39,7, najniţji pa 19,2. Povprečni indeks telesne

mase pri moških je 27,2.

0

5

10

15

20

25

30

35

1 3 5 7 9 11 13 15 17 19 21 23 25 27 29 31

Indeks telesne mase

pri ţenskah

x - os: število anketiranih

ţensk

y - os: indeks telesne mase

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

1 3 5 7 9 11 13 15 17

Indeks telesne mase pri

moških

y - os: indeks telesne mase

x - os: število anketiranih

moških


59

Graf 5: Tip sladkorne bolezni

Tip 1 sladkorne bolezni ima 47 (94 %) anketiranih, tip 2 sladkorne bolezni imajo 3 (6 %)

anketirani, drugega tipa sladkorne bolezni pa ni imel nihče od anketiranih.

Graf 6: Trajanje sladkorne bolezni

Od vseh anketiranih so imeli 3 (6 %) sladkorno bolezen manj kot 5 let, 7 (14 %) jih je

imelo sladkorno bolezen od 5 do 10 let, 16 (32 %) jih je imelo sladkorno bolezen od 10 do

20 let in 24 (48 %) anketiranih je imelo sladkorno bolezen več kot 20 let.

94%

6%

0%

Tip 1

Tip 2

Drugi tipi sladkorne

bolezni

6%

14%

32%

48%

Manj kot 5 let

5-10 let

10-20 let

Več kot 20 let


60

Graf 7: Pogostost merjenja sladkorja v krvi

Sladkor v krvi si meri vsaj 6 krat na dan 34 (68 %) anketiranih, 4 do 5 krat na dan si

sladkor v krvi izmeri 12 (24 %) anketiranih, 1 do 3 krat na dan si sladkor v krvi izmerita 2

(4 %) anketirana, 2 (4 %) anketirana pa uporabljata senzor za neprekinjeno merjenje

sladkorja v krvi.

Graf 8: Čas merjenja sladkorja v krvi

Pred obrokom si sladkor v krvi izmeri 47 (94 %) anketiranih, 1 uro po obroku si sladkor v

krvi izmerijo 3 (6 %) anketirani, 2 uri po obroku si sladkor v krvi izmeri 32 (64 %)

anketiranih, na tešče si sladkor v krvi izmeri 30 (60 %) anketiranih, ob slabem počutju si

sladkor v krvi izmeri 41 (82 %) anketiranih, 8 (16 %) anketiranih pa si sladkor v krvi meri

še ponoči, pred spanjem, pred športno aktivnostjo in ob kalibracijah senzorja za

neprekinjeno merjenje sladkorja.

68%

24%

4% 0% 4%

Vsaj 6 krat na dan

4-5 krat na dan

1-3 krat na dan

Si ga ne merim

Drugo

94%

6%

64% 60%

82%

16%

0%10%20%30%40%50%60%70%80%90%

100%

Pred obrokom

1 uro po obroku

2 uri po obroku

Na tešče Ob slabem počutju

Drugo


61

Graf 9: Poznavanje funkcionalne insulinske terapije

Funkcionalno insulinsko terapijo pozna 49 (98 %) anketiranih, 1 (2 %) anketirani pa

funkcionalne insulinske terapije ne pozna.

Graf 10: Uporaba funkcionalne insulinske terapije

Za boljšo urejenost sladkorne bolezni se funkcionalne insulinske terapije posluţuje 48 (96

%) anketiranih, 2 (4 %) anketirana pa se funkcionalne insulinske terapije za boljšo

urejenost sladkorne bolezni ne posluţujeta.

98%

2%

Da

Ne

96%

4%

Da

Ne


62

Graf 11: Najpogostejša testiranja

Bazalne odmerke najpogosteje preverja 34 (68 %) anketiranih, 12 (24 %) anketiranih jih

najpogosteje preverja OH faktor, 2 (4 %) anketirana pa najpogosteje preverjata korekcijski

faktor. 2 (4 %) anketirana ne izvajata nobenega testiranja.

Graf 12: Pogostost preverjanja bazalnih odmerkov

Podatki so pokazali, da bazalne odmerke preverjata vsaj enkrat na 14 dni 2 (4 %)

anketirana, vsaj 1 krat na mesec bazalne odmerke preverja 9 (18 %) anketiranih, 1 do 2

krat na 3 mesece bazalne odmerke preverja 15 (30 %) anketiranih, 1 do 2 krat na pol leta

bazalne odmerke preverja 19 (38 %) anketiranih, 5 (10 %) anketiranih pa bazalnih

odmerkov ne preverja.

68%

24%

4% 4%

Preverjane bazalnih

odmerkov

Preverjanje OH

faktorja

Preverjanje

korekcijskega faktorja

Ne izvajam nobenega

testiranja

4%

18%

30%

38%

10%

Vsaj 1 kart na 14

dni

Vsaj 1 krat na

mesec

1-2 krat na 3 mesece

1-2 krat na pol leta

Ga ne izvajam


63

Graf 13: Pogostost preverjanja OH faktorja

OH faktor preverja večkrat na teden 1 (2 %) anketiranec, 2 (4 %) anketirana preverjata OH

faktor 1 krat na teden, 1 krat na 14 dni ga prav tako preverjata 2 (4 %) anketirana, 1 krat na

mesec ga preverja 18 (36 %) anketiranih, 27 (54 %) anketiranih pa preverjanja OH faktorja

ne izvaja.

Graf 14: Pogostost preverjanja korekcijskega faktorja

Korekcijski faktor večkrat na teden preverjajo 3 (6 %) anketirani, 1 krat na teden ga

preverjata 2 (4 %) anketirana, 1 krat na 14 dni ga preverja 1 (2 %) anketiranec, 1 krat na

mesec ga preverja 17 (34 %) anketiranih, 27 (54 %) anketiranih pa korekcijskega faktorja

ne preverja.

2% 4%4%

36%54%

Večkrat na teden

1 krat na teden

1 krat na 14 dni

1 krat na mesec

Ga ne izvajam

6%

4%2%

34%54%

Večkrat na teden

1 krat na teden

1 krat na 14 dni

1 krat na mesec

Ga ne izvajam


64

Graf 15: Štetje ogljikovih hidratov

Ogljikove hidrate v prehrani šteje 46 (92 %) anketiranih, 4 (8 %) anketirani pa ogljikovih

hidratov v prehrani ne štejejo.

Graf 16: Pogostost štetja ogljikovih hidratov

Pri vsakem obroku ogljikove hidrate šteje 31 (62 %) anketiranih, samo pri večjih obrokih

(zajtrk, kosilo in večerja, za malico pa ne) pa šteje ogljikove hidrate 15 (30 %) anketiranih.

4 (8 %) anketirani ogljikovih hidratov v prehrani ne štejejo.

92%

8%

Da

Ne

62%

30%

0% 0%0%

8%Pri vsakem obroku

Pri večjih obrokih

Samo pri zajtrku

Samo pri kosilu

Samo pri večerji

Jih ne štejem


65

Graf 17: Čas, ki ga uporabnikom jemljejo testiranja

11 (22 %) anketiranih meni, da jim vzamejo anketiranja veliko časa, vendar jih kljub temu

opravljajo redno, 16 (32 %) anketiranih meni, da jim testiranja vzamejo veliko časa in jih

zato opravljajo redko, 21 (42 %) anketiranih meni, da jim testiranja ne vzamejo veliko

časa. 2 (4 %) anketirana na vprašanje nista odgovorila.

Graf 18: Zadovoljnost z izobraževanjem o funkcionalni insulinski terapiji s strani

zdravstvenega osebja

Podatki so pokazali, da je z izobraţevanjem s strani zdravstvenega osebja zadovoljnih 41

(82 %) anketiranih, 8 (16 %) anketiranih pa z izobraţevanjem ni zadovoljnih. 1 (2 %)

anketirani na vprašanje ni odgovoril.

22%

32%

42%

4%Veliko, vendar jih kljub

temu opravljam redno

Ker mi testiranja

vzamejo veliko časa, jih

opravljam redko

Testiranja mi ne vzamejo

veliko časa

Niso odgovorili na

vprašanje

82%

16%

2%

Da

Ne

Niso odgovorili na

vprašanje


66

Graf 19: Spremembe, ki bi jih bilo potrebno uvesti v izobraževanju

Od 8 anketiranih, ki niso bili zadovoljni z izobraţevanjem o funkcionalni insulinski terapiji

s strani zdravstvenega osebja trije (38 %) anketirani menijo, da bi bilo potrebno več

natančnosti pri razlagi, 5 (63 %) anketiranih meni, da bi si zdravstveno osebje moralo vzeti

več časa za posamezno izobraţevanje, 3 (38 %) anketirani menijo, da bi izobraţevanje

moralo potekati večkrat, trije (38 %) anketirani pa so drugega mnenja in sicer menijo, da je

vsak diabetik drugačen in da ima vsak drugačno, »svojo« terapijo in da osebje ne da

poudarka na te posameznike, da je potrebno sodelovanje uporabnikov, medsebojna pomoč

in izobraţevanje bolnikov ter da bi bilo potrebno vse paciente v vseh diabetičnih

ambulantah poučiti o funkcionalni insulinski terapiji.

Graf 20: Vpliv funkcionalne insulinske terapije na kakovost življenja sladkornih

bolnikov

38%

63%

38% 38%

0%10%20%30%40%50%60%70%

Več natančnosti pri razlagi

Zdravstveno osebje bi si moralo vzeti več časa za posamezno

izobraževanje

Izobraževanje bi moralo potekati

večkrat

Drugo

0%

16%

84%

Ţivljenje ni tako

kakovosto kot je bilo

pred FIT

Ţivljenje je ostalo

enako kakovostno kot

pred FIT

Ţivljenje je postalo

bolj kakovostno kot je

bilo pred FIT


67

8 (16 %) anketiranih meni, da je ţivljenje ostalo enako kakovostno kot pred funkcionalno

insulinsko terapijo, 42 (84 %) anketiranih pa meni, da je ţivljenje postalo bolj kakovostno

kot pred uvedbo funkcionalne insulinske terapije.


68

9 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA

Na podlagi analize podatkov, ki smo jih dobili z raziskavo, smo odgovorili na 6

zastavljenih raziskovalnih vprašanj. V prvem raziskovalnem vprašanju smo se spraševali,

ali se bolniki na insulinski črpalki posluţujejo funkcionalne insulinske terapije za boljšo

urejenost sladkorne bolezni. Ugotovili smo, da se 96 % sladkornih bolnikov na insulinski

črpalki posluţuje funkcionalne insulinske terapije za boljšo urejenost sladkorne bolezni, 4

% anketiranih sladkornih bolnikov na insulinski črpalki pa se funkcionalne insulinske

terapije ne posluţuje. Funkcionalna insulinska terapija je najsodobnejši način zdravljenja

sladkorne bolezni, saj ljudem s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinom, omogoča

svobodnejši način ţivljenja. Študije kaţejo, da funkcionalna insulinska terapija omogoča

doseganje normalnih ravni glukoze v krvi, niţji glikiran hemoglobin (HbA1c), manj

hipoglikemij ter posledično zmanjša tveganje za nastanek kroničnih zapletov sladkorne

bolezni (Medvešček, 2008).

V naslednjem raziskovalnem vprašanju smo se spraševali, katerih testiranj naredijo

sladkorni bolniki na insulinski črpalki največ ter kako pogosto ta testiranja tudi opravljajo.

Z raziskavo smo ugotovili, da sladkorni bolniki na insulinski črpalki največkrat preverjajo

bazalne odmerke, kar 68 % anketiranih jih naredi ta test največkrat, in sicer ga 30 %

anketiranih izvede 1 do 2 krat na 3 mesece, 38 % anketiranih pa 1 do 2 krat na po leta. 24

% anketiranih največkrat preverja OH faktor, in sicer ga 2 % anketiranih izvede večkrat na

teden, 4 % anketiranih 1 krat na teden, 4 % 1 krat na 14 dni, 36 % anketiranih pa izvede

test OH faktorja 1 krat na mesec. Korekcijski faktor najpogosteje preverja 4 % anketiranih.

Test OH faktorja in preverjanje korekcijskega faktorja je potrebno redno preverjati, vendar

šele potem, ko je bolnik prepričan, da so bazalni odmerki pravilno prilagojeni. Bazalne

odmerke je potrebo preverjati redno, tudi ob dobri urejenosti glikemije vsaj 1 do 2 krat na

mesec (Janeţ, 2007a).

S tretjim raziskovalnim vprašanjem smo ţeleli izvedeti, ali sladkorni bolniki na insulinski

črpalki štejejo ogljikove hidrate v prehrani. Na podlagi raziskave smo ugotovili, da

ogljikove hidrate v prehrani šteje 92 % anketiranih sladkornih bolnikov na insulinski

črpalki. Eden od osnovnih in pomembnih korakov funkcionalne insulinske terapije je

pravilno in natančno določanje ogljikovih hidratov v obroku in prigrizkih. S štetjem

ogljikovih hidratov se doseţe boljši nadzor nad ravnijo glukoze v krvi s čim manj


69

hipoglikemijami in hiperglikemijami. Skupaj z ostalimi testi funkcionalne insulinske

terapije pa je mogoče doseči boljšo urejenost sladkorne bolezni.

S četrtim raziskovalnim vprašanjem smo ţeleli ugotoviti, kako pogosto si sladkorni bolniki

na insulinski črpalki merijo glukozo v krvi. Ugotovili smo, da si 68 % anketiranih

sladkornih bolnikov na insulinski črpalki meri glukozo v krvi vsaj 6 krat na dan. 24 %

sladkornih bolnikov na insulinski črpalki si glukozo v krvi izmeri 4-5 krat na dan, 4 %

anketiranih pa uporablja senzor za neprekinjeno merjenje sladkorja v krvi. Samokontrola

krvnega sladkorja je zelo pomembna za spremljanje urejenosti in boljšo trajno urejenost

sladkorne bolezni, urejenost glikemije pa vpliva tudi na boljšo kakovost ţivljenja. Rezultati

samokontrole imajo pri sladkornih bolnikih zelo velik izobraţevalni pomen, saj jih

samokontrola ozavesti, kako na obnašanje in nihanje krvnega sladkorja vpliva hrana

(velikost obroka, njegova sestava), kako vpliva telesna dejavnost (trajanje in intenziteta),

različna zdravila, sočasne akutne bolezni, stres… na podlagi samoopazovanja in rednih

meritev lahko bolnik sčasoma dobi zelo dober občutek za to, kako si mora urediti ţivljenje

in prehrano, da je sladkorna bolezen pod čim boljšim nadzorom in urejena (Juţnič Sotlar,

2012).

V naslednjem raziskovalnem vprašanju smo se spraševali, ali so sladkorni bolniki na

insulinski črpalki zadovoljni z razlago funkcionalne insulinske terapije s strani

zdravstvenega osebja. Z raziskavo smo ugotovili, da je večina (82 %) anketiranih

sladkornih bolnikov na insulinski črpalki zadovoljnih z razlago o funkcionalni insulinski

terapiji s strani zdravstvenega osebja, 16 % anketiranih sladkornih bolnikov na insulinski

črpalki pa z razlago o funkcionalni insulinski terapiji s strani zdravstvenega osebja ni

zadovoljnih in menijo, da bi zdravstveno osebje moralo biti bolj natančno pri razlagi, da bi

si moralo vzeti več časa za posamezno izobraţevanje in da bi izobraţevanje moralo

potekati večkrat. Prav tako menijo, da je vsak diabetik drugačen in ima vsak drugačno,

svojo terapijo, zato bi moralo osebje dati več poudarka na te posameznike. Res pa je, da v

vseh diabetoloških ambulantah sladkorni bolniki ne pridobijo enakega znanja.

Diabetološke ambulante bi morale imeti enak sistem in enake učne načrte, da bi vsi

sladkorni bolniki bili deleţni enake obravnave in enakega znanja. Prav tako imajo nekateri

sladkorni bolniki na insulinski črpalki reedukacijo vsako leto, drugi pa spet na 3 leta, pri


70

nekaterih preteče še več časa, tudi to bi bilo potrebno poenotiti in vsem sladkornim

bolnikov na insulinski črpalki omogočiti reedukacijo vsaj enkrat letno.

V zadnjem raziskovalnem vprašanju nas je zanimalo, kako vpliva funkcionalna insulinska

terapija na kakovost ţivjenja sladkornega bolnika na insulinski črpalki. Z raziskavo smo

ugotovili, da veliko anketiranih vseh testiranj ne opravlja redno, vendar vseeno 84%

anketiranih sladkornih bolnikov meni, da je ţivljenje postalo bolj kakovostno kot je bilo

pred funkcionalno insulinske terapijo. 16% anketiranih pa meni, da je ţivljenje ostalo

enako kakovostno kot je bilo pred funkcionalno insulinsko terapijo. Funkcionalna

insulinska terapija sladkornim bolnikom omogoča svobodnejši način ţivljenja ter niţji

glikiran hemoglobin ter posledično zmanjšano tveganje za nastanek kroničnih zapletov

sladkorne bolezni. To pa so ţelje vseh zdravstvenih delavcev in seveda vsakega

sladkornega bolnika posebej.


71

10 SKLEP

Vodenje sladkorne bolezni po metodi funkcionalne insulinske terapije zahteva večjo mero

motiviranosti ter aktivno sodelovanje pri vodenju sladkorne bolezni. Vsak uporabnik

metode funkcionalne insulinske terapije se s pomočjo in podporo diabetologa in edukatorja

seznani z metodo štetja ogljikovih hidratov v hrani, odličnega samovodenja sladkorne

bolezni (z načrtom merjenja ravni glukoze v krvi) ter sprejemanja terapevtskih odločitev. S

tem pridobi kompetentnost, da postane »sam svoj zdravnik« in prevzame samostojno

vodenje sladkorne bolezni (Medvešček, 2008).

Sladkorni bolnik na insulinski črpalki potrebuje veliko znanja, obvladovati mora veliko

veščin in biti dobro motiviran za samooskrbo. Biti mora vešč odločanja in zaupati v

zanesljivost lastnih odločitev. Poznati mora osnove presnove in sestave ţivil. Znati mora

oceniti vsebnost in tip ogljikovih hidratov v ţivilu in temu prilagoditi odmerek insulina.

Prav tako se mora zavedati, kako pomembno je izvajati testiranja bazalnih odmerkov

insulina, test OH faktorja ter preverjanja korekcijskega faktorja in jih seveda tudi redno

preverjati. Rezultati naše raziskave kaţejo, da se anketirani sladkorni bolniki na insulinski

črpalki posluţujejo funkcionalne insulinske terapije, vendar večina anketiranih poleg štetja

ogljikovih hidratov v prehrani izvaja le testiranja bazalnih odmerkov. Za svobodnejši način

ţivljenja in boljšo urejenost sladkorne bolezni, kar funkcionalna insulinska terapija tudi

omogoča, pa je potrebno izvajati vsa testiranja in jih seveda tudi redno preverjati.

Bolnik s sladkorno boleznijo v povprečju na svojo bolezen pomisli vsakih 20 minut, vsak

dan, do konca ţivljenja. Sladkorna bolezen je zato zanj veliko breme ter vpliva na kakovost

njegovega ţivljenja. Sladkorni bolnik vsak dan sprejema odločitve in se sprašuje o stvareh,

ki vplivajo na rezultate zdravljenja. Poleg zdravljenja zato potrebuje tudi vseţivljenjsko

oporo v zdravstvenem timu za obravnavo sladkorne bolezni, kjer sodelujejo različni

specialisti, medicinske sestre edukatorke in drugi zdravstveni strokovnjaki. Prav tako pa

potrebuje tudi pomoč in podporo druţine in prijateljev.


72

LITERATURA IN VIRI

Battelino, T, Janeţ, A. Kako začeti? Sem pravi kandidat? V: Battelino, T, Janeţ, A (ur.).

Insulinska črpalka. Ljubljana: Didakta, 2007: 13-18.

Bohnec, M. Metode dela pri zdravstveni vzgoji bolnikov s sladkorno boleznijo. V: Bohnec,

M, Klavs, J, Tomaţin Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen:

priročnik. Ljubljana: samozaloţba, 2006: 608-627.

Bohnec, M. Zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov. V: Bohnec, M, Črepnjak, A, Mrevlje,

F (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike.

Ljubljana: Klinični center, Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne

bolezni, 1998a: 22-30.

Bohnec, M. Zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov in metode dela. V: Bohnec, M,

Črepnjak, A, Mrevlje, F (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in

zdravstvene tehnike. Ljubljana: Klinični center, Klinični oddelek za endokrinologijo,

diabetes in presnovne bolezni, 1998b: 31-40.

Janeţ, A. Osnove funkcionalne insulinske terapije. Ljubljana: Zaloker &Zaloker, 2007a.

Janeţ, A. Kako določimo bazalne odmerke insulina? V: Battelino, T, Janeţ, A (ur.).

Insulinska črpalka. Ljubljana: Didakta, 2007b: 45-51.

Janeţ, A. Določanje bolusnih odmerkov insulina. V: Battelino, T, Janeţ, A (ur.). Insulinska

črpalka. Ljubljana: Didakta, 2007c: 53-62.

Janeţ, A. Zdravljenje z insulinsko črpalko. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin Šporar, M,

Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik. Ljubljana: samozaloţba, 2006:

288-292.

Janeţ, A, Uršič-Bratina, N. Hipoglikemija in insulinska črpalka. V: Battelino, T, Janeţ, A

(ur.). Insulinska črpalka. Ljubljana: Didakta, 2007: 63-69.

Juţnič Sotlar, M. Samokontrola je veščina. Sladkorna, Glasilo Zveze društev diabetikov

Slovenije, 2012; (93): 12-13.


73

Klavs, J. Hipoglikemija – preventiva, vzroki, ukrepi – praktični vidiki. V: Bohnec, M,

Klavs, J, Tomaţin Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik.

Ljubljana: samozaloţba, 2006: 299-307.

Koselj, M. Definicija, diagnoza, klasifikacija in epidemiologija sladkorne bolezni. V:

Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen:

priročnik. Ljubljana: samozaloţba, 2006a: 42-47.

Koselj, M. Kronični zapleti sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin Šporar,

M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik. Ljubljana: samozaloţba,

2006b: 152-165.

Koselj, M. Sladkorna bolezen: definicija, diagnoza, klasifikacija in epidemiologija. V:

Bohnec, M, Črepnjak, A, Mrevlje, F (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske

sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Klinični center, Klinični oddelek za

endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, 1998a: 3-5.

Koselj, M. Kronični zapleti sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Črepnjak, A, Mrevlje, F

(ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana:

Klinični center, Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, 1998b:

100-102.

Kotnik, MM. Uspeh prinese aktivno sodelovanje bolnika. Sladkorna, Glasilo Zveze društev

diabetikov Slovenije. Ljubljana: Zveza društev diabetikov Slovenije, 2011a; (91): 22-23.

Krajnc, M, Čokolič, M, Zemljič, E. Inzulinska črpalka. Medicinski mesečnik 2006; 2 (10):

271-274.

Kralj, T. Z bolnikom ţelimo razviti tako dober dialog, da nam bo zaupal. Sladkorna,

Glasilo Zveze društev diabetikov Slovenije. Ljubljana: Zveza društev diabetikov Slovenije,

2011; (92): 16-17.

Krašovec, A. Osnove funkcionalne insulinske terapije. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin

Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik. Ljubljana:

samozaloţba, 2006: 473-481.


74

Krentz, AJ. Churchill´s pocketbook of diabetes. Edinburgh: Churchill Livingstone, 2000.

Kriţišnik, D. Samokontrola sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Črepnjak, A, Mrevlje, F

(ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana:

Klinični center, Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, 1998:

85-90.

Medvešček, M. Opredelitev, Diagnoza, Razvrstitev, Epidemiologija. V: Košnik, M,

Mrevlje, F, Štajer, D, Koţelj, M, Černelč, P (ur.). Interna medicina. Ljubljana: Littera

Picta, Slovensko medicinsko društvo, 2011a: 769-772.

Medvešček, M. Makrovaskularni zapleti. V: Košnik, M, Mrevlje, F, Štajer, D, Koţelj, M,

Černelč, P (ur.). Interna medicina. Ljubljana: Littera Picta, Slovensko medicinsko društvo,

2011b: 804.

Medvešček, M. Glikirani hemoglobin je merilo urejenosti sladkorne bolezni. Za laţje

ţivljenje. Ljubljana: Zaloker & Zaloker d.o.o., 2008; (2): 6-8.

Mrevlje, F. Sladkorna bolezen. V: Košnik, M, Mrevlje, F, Štajer, D, Koţelj, M, Černelč, P

(ur.). Interna medicina. Ljubljana: Littera Picta, Slovensko medicinsko društvo, 2011a:

769-779.

Mrevlje, F. Zdravljenje sladkorne bolezni. V: Košnik, M, Mrevlje, F, Štajer, D, Koţelj, M,

Černelč, P (ur.). Interna medicina. Ljubljana: Littera Picta, Slovensko medicinsko društvo,

2011b: 779-792.

Mrevlje, F. Akutni zapleti sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin Šporar, M,


243-249.

Mrevlje, F. Ukrepi pri nenadnem poslabšanju sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Črepnjak,

A, Mrevlje, F (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in zdravstvene

tehnike. Ljubljana: Klinični center, Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in

presnovne bolezni, 1998: 112-120.


75

Pavčič, M, Medvešček, M. Prehrana pri zdravljenju z isulinom s preglednico enakovrednih

ţivil. Ljubljana: DZS, 1999.

Ravnik, M. Normalna homeostaza glukoze in etiopatogeneza sladkorne bolezni. V:

Bohnec, M, Črepnjak, A, Mrevlje, F (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske

sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Klinični center, Klinični oddelek za

endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, 1998: 1-2.

Ravnik, M, Janeţ, A. Etiopatogeneza, Klinična slika. V: Košnik, M, Mrevlje, F, Štajer, D,

Koţelj, M, Černelč, P (ur.). Interna medicina. Ljubljana: Littera Picta, Slovensko

medicinsko društvo, 2011: 772-779.

Ravnik-Oblak, M. Etiopatogeneza in etiologija sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Klavs, J,

Tomaţin Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik. Ljubljana:

samozaloţba, 2006a: 35-41.

Ravnik-Oblak, M. Sladkorna bolezen in duševnost. Pol stoletja organiziranega delovanja

sladkornih bolnikov v Sloveniji (1956-2006), Zbornik Zveze društev diabetikov Slovenije.

Ljubljana: Zveza društev diabetikov Slovenije, 2006b: 98-103.

Skvarča, A. Pomen samokontrole pri zdravljenju sladkorne bolezni. Sladkorna, Glasilo

Zveze društev diabetikov Slovenije. Ljubljana: Zveza društev diabetikov Slovenije, 2012;

(93): 6-7.

Skvarča, A, Uršič-Bratina, N. Insulinska črpalka v času bolezni in ob stresih. V: Battelino,

T, Janeţ, A (ur.). Insulinska črpalka. Ljubljana: Didakta, 2007: 101-109.

Starc, A. Program zdravstvenega izobraţevanja sladkornih bolnikov. Obzor Zdr N 2003;

37 (2): 139-150.

Stepanovič, E. Laboratorijske preiskave v diagnostiki sladkorne bolezni. V: Bohnec, M,

Črepnjak, A, Mrevlje, F (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in

zdravstvene tehnike. Ljubljana: Klinični center, Klinični oddelek za endokrinologijo,

diabetes in presnovne bolezni, 1998: 6-17.


76

Širca-Čampa, A. Prehrana pri sladkorni bolezni. V: Battelino, T, Janeţ, A (ur.). Insulinska

črpalka. Ljubljana: Didakta, 2007a: 19-31.

Širca-Čampa, A. Štetje ogljikovih hidratov. V: Battelino, T, Janeţ, A (ur.). Insulinska

črpalka. Ljubljana: Didakta, 2007b: 33-43.

Širca-Čampa, A, Fidler, N. Štetje ogljikovih hidratov. Sladkorčki, Slovensko glasilo otrok

in mladostnikov s sladkorno boleznijo in njihovih staršev. Ljubljana: Društvo za pomoč

otrokom s presnovnimi motnjami, 2001; (1-2): 26-37.

Tierney, LM, McPhee, SJ, Papadakis, MA. Current medical Diagnosis & Treatment.

International edition. New York: Lange Medical Books/McGraw-Hill, 2002.

Tomaţič, M. Samokontrola. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin Šporar, M, Krašovec, A,

Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik. Ljubljana: samozaloţba, 2006a: 132-142.

Tomaţič, M. Funkcionalna insulinska terapija. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin Šporar,

M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik. Ljubljana: samozaloţba,

2006b: 315-319.

Urbančič, V. Diabetična noga. V: Košnik, M, Mrevlje, F, Štajer, D, Koţelj, M, Černelč, P

(ur.). Interna medicina. Ljubljana: Littera Picta, Slovensko medicinsko društvo, 2011: 800-

804.

Urbančič Rovan, V. Diabetična noga. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin Šporar, M,


176-194.

Uršič-Bratina, N. Uporaba insulinske črpalke med športno dejavnostjo. V: Battelino, T,

Janeţ, A (ur.). Insulinska črpalka. Ljubljana: Didakta, 2007a: 71-79.

Uršič-Bratina, N. Reševanje morebitnih zapletov pri dolgotrajni uporabi insulinske črpalke.

V: Battelino, T, Janeţ, A (ur.). Insulinska črpalka. Ljubljana: Didakta, 2007b: 111-119.


77

Zaletel, J. Diabetična retinopatija. V: Košnik, M, Mrevlje, F, Štajer, D, Koţelj, M, Černelč,

P (ur.). Interna medicina. Ljubljana: Littera Picta, Slovensko medicinsko društvo, 2011a:

798.

Zaletel, J. Diabetična nevropatija. V: Košnik, M, Mrevlje, F, Štajer, D, Koţelj, M, Černelč,

P (ur.). Interna medicina. Ljubljana: Littera Picta, Slovensko medicinsko društvo, 2011b:

799-800.

Zavratnik, A. Sladkorna bolezen in nosečnost. V: Pušnik, D (ur.). Nosečnica in porodnica s

sladkorno boleznijo. Maribor: Univerzitetni klinični center, Klinika za ginekologijo in

perinatologijo, Oddelek za perinatologijo, 2012: 11-18.

Završnik, M. Obravnava bolnika z diabetično nogo. V: Hojs, R, Krajnc, I, Pahor, A, Skok,

P, Skalicky, M (ur.). 21. srečanje internistov in zdravnikov druţinske medicine, »Iz prakse

za prakso« z mednarodno udeleţbo. Maribor: Univerzitetni klinični center, Klinika za

interno medicino, 2010: 49-59.

Zupančič, I, Logar, T. Dobra šola vodenja sladkorne bolezni-insulinska črpalka.

Sladkorčki, Slovensko glasilo otrok in mladostnikov s sladkorno boleznijo in njihovih

staršev. Ljubljana: Društvo za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami, 2001; (1-2): 14-

25.


1

PRILOGE

PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani!

Sem Andreja Tišič, absolventka Fakultete za zdravstvene vede, Univerze v Mariboru.

Pripravljam diplomsko nalogo z naslovom Funkcionalna insulinska terapija pri sladkornem

bolniku na insulinski črpalki. Vljudno Vas prosim, da odgovorite na zastavljena vprašanja

in mi tako pomagate pri izdelavi diplomskega dela. Vaši odgovori bodo obravnavani le

skupaj z odgovori drugih sladkornih bolnikov, ki se zdravijo z insulinsko črpalko, zato bi

Vas prosila, če odgovarjate odkrito in brez zadrţkov. Sodelovanje v anketi je povsem

anonimno in prostovoljno.

Vprašalnik izpolnite tako, da obkroţite črko pred za Vas ustreznim odgovorom. Prosim, da

obkroţite le en odgovor, razen tam, kjer je navedeno drugače.

Za sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem.

1) Spol:

a) moški

b) ţenski

2) Vaša starost:

a) pod 18 let

b) 19-25 let

c) 26-30 let

d) 31-40 let

e) 41-50 let

f) nad 50 let

3) Telesna teţa:


2

4) Telesna višina:

5) Kateri tip sladkorne bolezni imate?

a) tip 1

b) tip 2

c) drugo:

6) Kako dolgo imate sladkorno bolezen?

a) manj kot 5 let

b) 5 -10 let

c) 10 – 20 let

d) več kot 20 let

7) Kako pogosto si merite sladkor v krvi?

a) vsaj 6 krat na dan

b) 4-5 krat na dan

c) 1-3 krat na dan

d) si ga ne merim

e) drugo:

8) Kdaj si merite sladkor v krvi? (Moţnih je več odgovorov.)

a) pred obrokom

b) 1 uro po obroku

c) 2 uri po obroku

d) na tešče

e) ob slabem počutju

f) drugo:

9) Ali poznate funkcionalno insulinsko terapijo?

a) da

b) ne


3

10) Ali se posluţujete funkcionalne insulinske terapije za boljšo urejenost

sladkorne bolezni?

a) da

b) ne

11) Katerih testiranj naredite največ?

a) preverjanje bazalnih odmerkov

b) preverjanje OH faktorja

c) preverjanje korekcijskega faktorja

12) Kako pogosto preverjate bazalne odmerke?

a) vsaj 1 krat na 14 dni

b) vsaj 1 krat na mesec

c) 1-2 krat na 3 mesece

d) 1-2 krat na pol leta

e) ga ne izvajam

13) Kako pogosto preverjate OH faktor?

a) večkrat na teden

b) 1 krat na teden

c) 1 krat na 14 dni

d) 1 krat na mesec

e) ga ne izvajam

14) Kako pogosto preverjate korekcijski faktor?

a) večkrat na teden

b) 1 krat na teden

c) 1 krat na 14 dni

d) 1 krat na mesec

e) ga ne izvajam


4

15) Ali štejete ogljikove hidrate?

a) da

b) ne

16) Če ste na 15. vprašanje odgovorili z DA, kako pogosto štejete ogljikove

hidrate?

a) pri vsakem obroku

b) pri večjih obrokih (zajtrk, kosilo, večerja, za malico pa ne)

c) samo pri zajtrku

d) samo pri kosilu

e) samo pri večerji

17) Koliko časa vam vzamejo testiranja?

a) veliko, vendar jih kljub temu opravljam redno

b) ker mi testiranja vzamejo veliko časa, jih opravljam redko

c) testiranja mi ne vzamejo veliko časa

18) Ali ste zadovoljni z izobraţevanjem o funkcionalni insulinski terapiji s strani

zdravstvenega osebja?

a) da

b) ne

19) Če ste na 18. vprašanje odgovorili z NE, kaj bi moralo zdravstveno osebje po

vašem mnenju spremeniti? (Obkroţite lahko več odgovorov.)

a) več natančnosti pri razlagi

b) zdravstveno osebje bi si moralo vzeti več časa za posamezno izobraţevanje

c) izobraţevanje bi moralo potekati večkrat

d) drugo:


5

20) Kako funkcionalna insulinska terapija vpliva na kakovost vašega ţivljenja?

a) ţivljenje ni tako kakovostno kot je bilo pred funkcionalno insulinsko terapijo

b) ţivljenje je ostalo enako kakovostno kot pred funkcionalno insulinsko terapijo

c) ţivljenje je postalo bolj kakovostno kot je bilo pred funkcionalno insulinsko

terapijo

Hvala za sodelovanje!

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA …zdravljenje z insulinom prilagaja svojemu načinu ţivljenja in ne obratno. Funkcionalna insulinska terapija omogoča, da si bolnik insulin odmerja