UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDEStarostna naglušnost, pešanje čutov za okus in vonj, motnje požiranja, motnje ravnotežja ter sprem embe glasu so v najve čji

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

ODKRIVANJE IN PREPREČEVANJE OTORINOLARINGOLOŠKIH TEŽAV PRI

STAROSTNIKU

(diplomsko delo)

Maribor, 2008 Klavdija Potočnik

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: doc. dr. Janko Berčič, dr.med., spec. otorinolaringologije Somentor: viš. predava. mag. Ana Habjanič, univ. dipl. org.

Potočnik Klavdija: Odkrivanje in preprečevanje otorinolaringoloških težav pri starostniku

iii

POVZETEK

Otorinolaringološke (v nadaljevanju ORL) težave so pogost spremljevalec starostnika. Poznavanje anatomije, fiziologije ter preiskav iz ORL področja je bistvenega pomena pri odkrivanju in preprečevanju ORL težav. Starostna naglušnost, pešanje čutov za okus in vonj, motnje požiranja, motnje ravnotežja ter spremembe glasu so v največji meri posledice slabše prekrvavljenosti in degenerativnih sprememb. Na sluh in govor delujejo tudi neugodni dejavniki, kot so hrupno okolje, neracionalna raba glasu, kajenje, pretirano uživanje alkohola ter telesna nedejavnost.

Raziskava z naslovom Odkrivanje in preprečevanje ORL težav pri starostniku je potekala v domu starejših občanov Tezno. V raziskavo je bilo zajetih 48 stanovalcev, starejših od 65 let. Zbrali smo informacije o ORL težavah pri starostnikih v domu starejših občanov Tezno. Ugotovili smo, da sta najbolj moteči težavi naglušnost in motnja ravnotežja, sledita oteženo požiranje in izcedek iz nosu. Pešanje okusa in voha ne moti preveč starostnikov, saj ju ni nihče navedel kot najbolj motečo ORL težavo. Starostniki z načini, kako olajšati ORL težave, niso dovolj seznanjeni, saj jih večina ne uporablja slušnega aparata, prav tako jih večina ne pozna vaj za ohranjanje ravnotežja. Težave pri požiranju navaja več kakor polovica vseh anketiranih, ob tem se ne sme pozabiti, da je hranjenje družaben dogodek, zato nasveti pri težavah s požiranjem preprečijo umik starostnika iz družbe. Zaskrbljujoči so predvsem podatki, da starostniki menijo, da dobijo od zdravstvenega osebja premalo informacij o preprečevanju ORL težav ter da se več kot polovica anketiranih o ORL težavah še nikoli ni pogovarjala z medicinsko sestro.

Ob prisotnosti ORL težav je potrebno starostnika poučiti o možnostih, s katerimi bi te težave odpravil ali vsaj omilil. Medicinske sestre, ki delajo s starostniki, še posebej v domovih za starejše, bi morale imeti dodatna znanja iz geriatrije ter otorinolaringologije in ta znanja pogosteje tudi uporabiti v praksi. Z zgodnjim odkrivanjem in preprečevanjem ORL težav pri starostniku ne želimo vplivati na fiziološke procese staranja, temveč želimo, da staranje ne bi bilo združeno z boleznijo in s tem omogočiti čim bolj kakovostno starost.

Klju čne besede: starostnik, sluh, govor, okus, voh, požiranje, ravnotežje, zdravstvena nega


iv

ABSTRACT

Otorhinolaryngologic (ORL) problems represent a common problem to the majority of older people. Good knowledge of anatomy, physiology and ORL research is essential for detection and prevention of the ORL problems. Old-age partial deafness, waning of senses connected with taste and smelling, troubles with swallowing, problems with balance and changing of voice can, in most cases, be attributed to bad blood circulation and other degenerative changes. Hearing and speaking ability are also affected by various negative factors, such as noisy environment, irrational use of voice, smoking, excessive alcohol consumption, and physical inactivity.

Our research with the title 'Detection and Prevention of the ORL Problems in Older Persons' took place in Tezno home for the aged. It included 48 residents older than 65 years. We gathered information related to the ORL problems in older persons. The results showed that the most pressing problems were connected with hardness of hearing and balance distortions, followed by hard swallowing and snivelling. Waning of senses (i.e. decreased ability of smelling and tasting) were not described as serious problems. The findings also indicate that older persons are not familiar enough with possible methods intended for the relief of the ORL problems. Most of them do not use any hearing aid, and do not know any exercises in order to keep their balance. More than half of persons included in our research indicated swallowing problems. It must not be forgotten that eating together is an important form of socialising, and giving advice on swallowing problems can help keeping older persons included in the community. According to the opinion of the persons included in the research the information they obtain from the medical staff regarding the ORL problems is not sufficient, which could be considered alarming. More than half of them claimed never to have spoken about their troubles with the nurses.

If the ORL problems are present, older persons need to be informed about the possibilities of their treatment and eventual healing. Nurses, particularly those that take care for the residents in the homes for the aged, should acquire additional knowledge of geriatrics and otorhinolaryngology in order to apply it to practical situations more often. By the early detection and prevention of the ORL problems in older persons we do not want to affect any of the physiological processes of aging – all we want is to make sure that getting old would not mean getting ill. Thereby, we would like to achieve a better life quality in advanced years.

Keywords: older person, hearing, speaking ability, taste, smell, swallowing, balance, nursing care.


v

KAZALO

1 UVOD...................................................................................................................................................... 1

3 STAROST IN STARANJE ................................................................................................................... 3

2.1 OPREDELITEV POJMOV STAROST IN STARANJE................................................................................ 3 2.2 TEORIJE STARANJA.......................................................................................................................... 5 2.3 ZNAKI STARANJA ............................................................................................................................ 7

2.3.1 Staranje na ravni molekul.......................................................................................................... 7 2.3.2 Staranje na ravni celic............................................................................................................... 8 2.3.3 Staranje na ravni organov......................................................................................................... 8 2.3.4 Kosti........................................................................................................................................... 8 2.3.5 Mišice ........................................................................................................................................ 8 2.3.6 Vezi in sklepi.............................................................................................................................. 8 2.3.7 Živčni sistem .............................................................................................................................. 9 2.3.8 Živci ........................................................................................................................................... 9 2.3.9 Žleze........................................................................................................................................... 9 2.3.10 Prsni koš in pljuča .............................................................................................................. 10 2.3.11 Ledvice................................................................................................................................ 10 2.3.12 Prebavila............................................................................................................................. 10 2.3.13 Srce ..................................................................................................................................... 10 2.3.14 Zobje ................................................................................................................................... 11 2.3.15 Vid....................................................................................................................................... 11 2.3.16 Lasje.................................................................................................................................... 11 2.3.17 Koža .................................................................................................................................... 11

2.4 RAZLIKE STARANJA MED SPOLOMA............................................................................................... 12 2.4.1 Ženske in staranje.................................................................................................................... 12 2.4.2 Moški in staranje ..................................................................................................................... 14 2.4.3 Možganske spremembe v starosti ............................................................................................ 15

2.4 KAKOVOSTNA STAROST................................................................................................................ 15

3 STAROSTNIK Z OTORINOLARINGOLOŠKIMI TEŽAVAMI........ .......................................... 17

3.1 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA ORGANA ZA SLUH IN RAVNOTEŽJE.................................................... 17 3.1.1 Preiskave sluha in ravnotežja.................................................................................................. 19 3.1.2 Starostna naglušnost................................................................................................................ 23 3.1.3 Motnje ravnotežja .................................................................................................................... 26

3.2 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA ZGORNJIH DIHALNIH POTI.................................................................. 29 3.2.1 Preiskave zgornjih dihalnih poti.............................................................................................. 32 3.2.2 Kronični nahod pri starostniku................................................................................................ 33 3.2.3 Spremembe glasu pri starostniku............................................................................................. 34 3.2.4 Zaznavanje vonja pri starostnikih ........................................................................................... 37

3.3 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA USTNE VOTLINE, ŽRELA IN POŽIRALNIKA........................................... 39 3.3.1 Zaznavanje okusa pri starostniku ............................................................................................ 43 3.3.2 Težave pri požiranju ................................................................................................................ 46

4 KAKOVOSTNA ZDRAVSTVENA NEGA....................................................................................... 47

4.1 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI STAROSTNIKU Z ORL TEŽAVAMI ................................................ 48 4.2 ZDRAVSTVENA NEGA STAROSTNIKA Z ORL TEŽAVAMI ................................................................ 49

4.2.1 Prehranjevanje in pitje ............................................................................................................ 50 4.2.2 Gibanje in ustrezna lega.......................................................................................................... 53 4.2.3 Izogibanje nevarnostim v okolju.............................................................................................. 54 4.2.4 Komuniciranje ......................................................................................................................... 54 4.2.5 Učenje zdravega načina življenja............................................................................................ 56

5 RAZISKAVA ....................................................................................................................................... 57

5.1 NAMEN RAZISKAVE ....................................................................................................................... 57


vi

5.2 CILJI RAZISKAVE ........................................................................................................................... 57 5.3 HIPOTEZE...................................................................................................................................... 57 5.4 METODE DELA IN MATERIALI ........................................................................................................ 57 5.5 REZULTATI RAZISKAVE ................................................................................................................. 58

6 RAZPRAVA......................................................................................................................................... 72

7 SKLEPI................................................................................................................................................. 75

8 ZAHVALA ........................................................................................................................................... 76

9 LITERATURA..................................................................................................................................... 77

9.1 LITERATURA ................................................................................................................................. 77 9.2 ELEKTRONSKI VIRI ........................................................................................................................ 80

PRILOGE


1

1 UVOD

Demografske študije kažejo močan porast starajočega se prebivalstva. Tudi Slovenija sodi med države z vedno starejšim prebivalstvom: delež oseb, starejših od 65 let, je že ob popisu 1991 presegel 11%, do leta 2002 se je povečal na 14,7%. Ob koncu leta 2006 je bilo pri nas 15,9% oseb, starejših od 65 let, kar pomeni, da je toliko starih že skoraj 320.000 prebivalcev Slovenije (Statistični urad R Slovenije, 2007).

Staranje je neizogiben proces pri vseh živih bitjih. Zavedati se moramo, da starost in staranje nista bolezen, temveč le programiran fiziološki proces, ki je zapisan v dedni zasnovi. Telesne spremembe, ki spremljajo starost, so mnogo manj raziskane, kot tiste v otroštvu. V starosti nastopajo spremembe na vseh organskih sistemih. Od različne stopnje prizadetosti so odvisne težave starostnikov. Najpogostejše so bolezni srca in ožilja, rak, poškodbe, motnje na mišično – skeletnem sistemu, kronične bolezni dihal, duševne motnje in zastrupitve. Velik delež prebivalstva, starejšega od 65 let, ima s starostjo povezane izgube občutkov, ki okvarijo splošno zdravje, samozadostnost in kakovost življenja.

Pešanje sluha, kemičnih čutov za okus in vonj, motnje požiranja, motnje ravnotežja ter spremembe glasu so neprijetne težave, a pogost vidik staranja. Ti primanjkljaji posledično izzovejo bolezenska stanja in so pomembni vzroki za socialno izolacijo, ki pelje v popolno odvisnost, bodisi na domu ali v domovih za ostarele. Zgodnje odkrivanje otorinolaringoloških (v nadaljevanju ORL) težav je bistvenega pomena pri preprečevanju škodljivih posledic. Zaradi obrabe in degenerativnih sprememb postajajo ljudje z leti naglušni, eni bolj, drugi manj, eni sami od sebe, pri drugih pa je zgodnja naglušnost posledica dela v hrupu, streptomicina, gnojnega meningitisa itd. Pešanje okusa, voha ter motnje požiranja vodijo v podhranjenost, ki je glavni vzrok napredujoče, nehotene izgube telesne teže in končno večje dovzetnosti za bolezni in zmanjšane imunske odpornosti. Za slehernega starostnika je pomembna sposobnost samostojnega gibanja, zato je motnja ravnotežja ob zmanjšani funkcionalnosti gibal pomemben rizični dejavnik v izvajanju vsakodnevnih aktivnosti. Pomembno vlogo igra preventiva v vseh starostnih obdobjih. Preventiva ORL težav zahteva predvsem zdrav način življenja, izogibanje škodljivim vplivom okolja, kot so hrup in nakopičeno izpostavljanje toksičnim hlapom. Prav tako lahko neracionalna raba glasu, uživanje alkohola ter kajenje izredno negativno vplivajo na samo grlo, glasilke, žrelo ter ustno votlino. Ob prisotnosti ORL težav je potrebno starostnika poučiti o možnostih, s katerimi bi te težave odpravil ali vsaj omilil. Hiter razvoj medicinske znanosti, farmacija in tudi tehnični dosežki omogočajo starostniku z ORL težavami kakovostno staranje. Tako se pojavljajo na tržišču različni pripomočki, kot so slušni aparati, ki kljub naglušnosti omogočajo normalno komunikacijo in s tem preprečujejo socialno izolacijo. Vendar uporaba teh pripomočkov ni tako enostavna. Starostnika je potrebno naučiti pravilne rabe teh pripomočkov, saj bo le-tako dosežen maksimalni učinek. Za mnoge težave pa ni ustreznih pripomočkov in je potrebno spremeniti ustaljene življenjske navade, kar zahteva ogromno časa, truda in motivacije. Naloga medicinske sestre je, da na podlagi znanja in izkušenj pozna rizične dejavnike, prepozna razliko med ORL težavami pri normalnem staranju in boleznijo, izvaja kakovostno zdravstveno nego, vzpodbuja in motivira starostnika k pozitivnemu mišljenju ter mu s svojim delom omogoča kakovostno starost.


2

Vloga medicinske sestre in ostalih zdravstvenih delavcev v negovalnem in zdravstvenem timu je na tem področju zelo pomembna oz. nepogrešljiva.

Skrb za lastno zdravje, vzgoja zdravih življenjskih navad, telesna in duševna aktivnost, primerna prehrana, premagovanje stresa, preprečevanje bolezni, zgodnja diagnostika, pravočasno in racionalno zdravljenje, rehabilitacija, prijazno in stabilno okolje, socialna blaginja; vsi našteti dejavniki morajo delovati sinhrono. Nekateri so odvisni od posameznika, drugi od podsistemov, ki imajo svojo državno, regionalno in lokalno raven. Ravno odnos družbe do drugačnih je imeniten kazalec njene narave (Bošnjak, 1998).


3

3 STAROST IN STARANJE

Starost in staranje nista bolezen, temveč sta le programiran fiziološki proces, ki je zapisan v dedni zasnovi. Starostniki so nedvomno posebna, drugačna skupina prebivalstva, ki potrebuje posebno skrb (Bošnjak, 1998).

2.1 Opredelitev pojmov starost in staranje

Starost najbolje opredeljuje biološka starost organizma, ki se odraža s funkcionalnim stanjem oziroma s psihofizičnimi sposobnostmi. Te so največje med 20. in 30. letom, pozneje pa počasi upadajo.

Maksimalna življenjska doba se v novejši zgodovini človeštva ni pomembno spremenila. Tako je 90-letnik na prelomu 19. in 20. stoletja imel pred seboj nekaj več kot dve leti življenja, danes jih ima v povprečju okoli tri leta. Bistveno se je spremenila povprečna življenjska doba od 45 let na prelomu preteklega stoletja na danes že čez 75 let (Starc, 2005, str. 16).

V zadnjih desetletjih se je zelo povečal delež ljudi, ki dočakajo visoko starost. Sodobna medicina vse uspešneje preprečuje in zdravi različne bolezni; te se tudi pojavljajo pozneje kot nekoč. Povprečna življenjska doba se je povečala tudi zaradi zmanjšanja umrljivosti dojenčkov, otrok in ljudi v mlajših obdobjih. Vse to vpliva na podaljševanje življenjske dobe. Svetovna zdravstvena organizacija je zaradi podaljšanja življenjske dobe spremenila empirične meje staranja. Tako o ljudeh, starejših od 65 let, ne govorimo več, da so stari, ampak starejši, definicijo »star« pa po novem uporabljamo pri ljudeh, starejših od 75 let, medtem ko so tisti, ki presegajo 90 let, zelo stari.

Kateri so dejavniki, ki vplivajo, da posameznik dočaka visoko in hkrati kakovostno starost, je osnovno vprašanje, s katerim se ukvarja geriatrija. Če bi te dejavnike natančno poznali, bi jih seveda pospešeno preučevali in nato dognanja v čim večjem obsegu udejanjili. Za zdaj zanesljivo vemo, da je eden od najpomembnejših dejavnikov podaljševanja življenjske dobe preventiva, zlasti preprečevanje bolezni srca in ožilja ter malignih obolenj. Glavni vzrok za funkcionalni upad so številne bolezni, ki spremljajo staranje. Negativna podoba staranja je torej predvsem posledica bolezni in ne staranja. Bolezni običajno pospešijo zmanjševanje kakovosti življenja in zato se ljudje tudi različno staramo. Staranje se navadno nanaša na upadanje življenjskih funkcij v odrasli dobi. Ko starejša oseba izgubi kako funkcijo, temu običajno pravimo ostarelost.

Starost celic, tkiv, organov in človekovega organizma kot celote je le ena izmed postaj v človekovem življenju na poti od rojstva do smrti (Pečjak, 2007, str. 45).

Staranje se začne pravzaprav že ob rojstvu, le da so pri mladem organizmu anabolni procesi (procesi novogradnje in rasti) bolj v ospredju kakor katabolni (procesi staranja in propadanja). Ob koncu pubertete se novogradnja in razgradnja uravnotežita in sta potlej v


4

dinamičnem ravnotežju vso zrelostno (fertilno) obdobje, zatem pa stopita v ospredje staranje in propadanje tkiv. Dejstvo je, da vsaka dodatna bolezen procese katabolizma pospeši. Ko prevladajo katabolni procesi nad anabolnimi, se zmanjša funkcija posameznih tkiv in organov. To se najbolj očitno pokaže ob zmanjšanju zmogljivosti, pa tudi ob sposobnosti za prilagajanje na notranje in zunanje dražljaje.

Socialno in zdravstveno problematiko starejših prebivalcev obravnava danes že povsem izoblikovana veda, gerontologija (geron – starček, logein – veda). Gerontologijo delimo na tri velike skupine:

- Socialna gerontologija je veda, ki se ukvarja s socialnimi vidiki staranja in starosti in ki podrobno preučuje vplive družbenih premikov na staranje in starost ter obratno.

- Medicinska gerontologija ali geriatrija. Ta veda proučuje zdravstvene vidike

staranja in starosti in vpliv starosti na razvoj organizacije zdravstva.

- Eksperimentalna gerontologija, ki s poskusi na živalih proučuje in ugotavlja dinamiko staranja. Vsebina te gerontološke veje je zanesljivo najstarejša: odkar živi človeški rod, ljudje proučujejo staranje, trajanje življenja in se ukvarjajo z vprašanji smrti (Acceto,1987).

Tretje življenjsko obdobje se razdeli na:

- zgodnje starostno obdobje od 66. do 75. leta, ko se človek privaja na upokojensko svobodno življenje, ponavadi je dokaj zdrav in trden ter živi zelo dejavno;

- drugo srednje obdobje od 76. do 85. leta, v katerem se v svojih dejavnostih

prilagaja ter doživljajsko privaja na upadanje svojih moči in zdravja, naglo izgublja vrstnike, večini pa že umre zakonec;

- pozno starostno obdobje po 86. letu starosti, takrat postaja prejemnik pomoči od mlajših generaciji, mlajšim pa nastopa kot učitelj najglobljih temeljev človeškega dostojanstva (Ramovš, 2004, str. 725).

Človek se stara od spočetja do smrti, pri tem pa moramo v vsakem trenutku življenja, zlasti pa v tretjem življenjskem obdobju, razlikovati tri vrste starosti:

- kronološka starost kaže kot rojstni datum; kronološki začetek tretjega življenjskega obdobja je danes pri 60. letih, šteje se predvsem po času upokojevanja;

- funkcionalna starost se kaže v tem, v kolikšni meri zmore človek samostojno

opravljati temeljna življenjska opravila in koliko je zdrav, zato zdravniki to starost navadno imenujejo biološka;


5

- doživljajska starost se kaže v tem, kako človek sprejema in doživlja svojo

trenutno starost in vse, kar je povezano z njo. Naziv doživljajska starost je širši in globlji kakor psihična, saj psihična starost zajema le človekovo duševno dojemanje svoje starosti, doživljajska pa celoten osebni odnos do nje (Ramovš, 2004, str. 724).

Kronološko staranje poteka pri vseh ljudeh in je v vsakem obdobju življenja enako hitro, nanj nima človek nikakršnega vpliva. Funkcionalno se različni ljudje starajo različno hitro. Na funkcionalno staranje človek zelo vpliva z načinom svojega življenja. Največje razlike med ljudmi pa so pri doživljajskem staranju, ki je povsem odvisna od človeka samega.

Z doživljajskega vidika je človek lahko enako mladostno svež v vseh starostnih obdobjih, vse do trenutka smrti, če je seveda pri polni zavesti, dovolj osebnostno zrel in v zadovoljivih življenjskih razmerah. Prav tako je lahko v vsakem življenjskem obdobju ostarel in izčrpan. Vsak pozna stare ljudi, ki v poznih letih življenja niso nič manj mladostni, kakor so bili v mladosti in v srednjih letih, prav tako pa tudi po letih mlade starce. Pri starem človeku je doživljajska starost ogledalo njegovega doživljanja sebe, drugih in sveta v prejšnjih obdobjih življenja.

2.2 Teorije staranja

Glede na razvoj medicinske znanosti so različni znanstveniki preučevali staranje na različnih področjih biologije. Že pred stoletji so proučevali makroskopske spremembe na tkivih, organih in telesu kot celoti ob staranju, po odkritju mikroskopa pa spremembe, ki jih dotlej s prostim očesom niso videli. Študij fizioloških in biokemičnih procesov ob staranju se je razvil po morfologiji v prvi polovici tega stoletja. V drugi polovici našega stoletja intenzivno preučujejo procese staranja z vidika molekularne biologije, genetike in imunologije. Po istem vrstnem redu se je spreminjala tudi vsebina raziskovanja: organi, celice, molekularne strukture. Danes so tudi teorije staranja zasidrane v molekularnih strukturah. Raziskovalce zanimajo predvsem spremembe v nukleinskih kislinah (DNA in RNA), ki so v vseh celicah in vsebujejo genetične informacije. Na genetičnih informacijah temeljijo tudi teorije staranja. Teorije staranja so:

- Teorija akumulacije napak - Od celularnih teorij je bolj znana teorija akumulacije napak. Med staranjem se v celicah naberejo genetske napake. Telesne celice se (razen živčnih celic) razmnožujejo vse življenje. Vsaka nova celica naj bi bila popolna kopija prejšnje. Vendar nastajajo tudi napake zaradi raznih toksinov, visoke temperature, žarčenja, kar povzroča mutacije DNA, ki je nositeljica dednosti in ukazuje, kako naj organizem deluje. Posledica teh napak je staranje. Nove celice niso več sposobne popravljati genetskih napak, ki jih je zato čedalje več (Pečjak, 2007, str. 45).

- Teorija prostih radikalov vidi glavni razlog staranja v elektronih, ki se izločijo iz

svojih atomov in vstopajo v nove atome z nepravim številom elektronov; pravimo


6

jim prosti radikali. So stranski produkt metabolizma kisika, izhajajo iz kisikovih molekul, so zelo neobstojni in reagirajo z drugimi molekulami v celici, pogosto jih preprosto raztrgajo. Povzročajo združevanje beljakovin in maščob, posledica so starostni pigmenti, ki ovirajo celico pri njenem delovanju. So uničevalci mitohondrijev, ki so nekakšne celične elektrarne. Najhujše poškodbe pa nastanejo v DNA in RNA, med posledicami so rak, diabetes in arterioskleroza. Prosti radikali poslabšajo stanje organizma in povzročajo starostne znake, posebno nevarni postanejo pod vplivom ultravijoličnih žarkov (zato nas skrbi propadanje ozonske plasti, ki varuje zemljo pred njimi). Mnogi zdravniki in prehrambeni strokovnjaki svetujejo uporabo antioksidantov (na primer encimov peroksida GSH, encima Q10, katalaze in superoksida SOD, ki znižujejo raven prostih radikalov). Antioksidanti so v nekaterih vitaminih in jedeh, posebno v vitaminu A, E in C ter korenju (Busis, 2006).

- Teorije programiranega staranja pravijo, da so starostne spremembe in smrt

genetsko programirane, tako kot druga življenjska obdobja, na primer otroštvo, celo tedaj, kadar človeka ne mučijo nobene bolezni. Programirana življenjska doba se med vrstami razlikuje. Sem spada teorija genetske ure, po kateri DNA znotraj celice uravnava proces staranja in smrti, ki potemtakem ni akumulacija napak ali posledica prostih radikalov, temveč nekakšnega celičnega samomora. DNA vpliva na obnavljanje, popravljanje in propadanje celic. V starejših letih uravnava hormonske procese v možganih, ki povzročajo staranje, podobno kot jih v otroštvu in puberteti, ko so povzročali zorenje organizma. V starosti se prižigajo geni, ki povzročajo starostne pojave in ugašajo geni, ki vplivajo na mladostne pojave. Konec koncev je teh sprememb toliko, da organizem ne more več živeti. Teorijo podkrepljuje redka bolezen progerija, pri kateri se že v zgodnem otroštvu pojavijo znaki staranja. Genetska ura teh nesrečnežev deluje narobe in močno prehiteva. Poleg tega so starejše celice programirane drugače od mlajših. Imajo obrabljene končiče kromosomov telomer, ki se ne obnavljajo. Po vsaki delitvi so bolj obrabljeni, postajajo krajši in krajši. Čim večkrat se celica razdeli, tem krajši so njeni kromosomi, v katerih je dvojna vijačnica z geni. Končno se kromosomi tako skrajšajo, da so prizadeti mnogi geni. Biologi domnevajo, da prav krajšanje kromosomov določa Haiflikovo mejo in genetsko uro, ki teče vse življenje. Za zdaj ni mogoče reči, ali bo mogoče kdaj genetsko uro premakniti nazaj. Znani biolog Richard Daukins je predlagal selekcijo pri križanju in uporabo morebitnih inhibitorjev. Podaljšali so življenje mušic Drosophil, ki živijo kakih 40 dni. Ko so najbolj trdoživim omogočili križanje, so po več generacijah dobili mušice, ki so živele 80 dni, a nekatere kar šest mesecev. Če bi enak poskus izvedli z ljudmi, bi dosegli enak rezultat po 1500 letih, ljudje pa naj bi živeli 400 do 700 let. Bolj obetavna je uporaba inhibitorjev. Dokler je človek mlad, ne delujejo geni, ki določajo staranje (npr. sivenje las). Nekaj jih ovira, da bi delovali; verjetno drugi geni. Nekateri biologi govorijo o posebnih genih življenja ter o genih smrti. Če bi ugotovili mehanizem njihovega delovanja ali snovi, ki jih sproščajo, bi lahko vplivali na staranje, morda bi uspelo celo preložiti smrt za kakšno stoletje (Pečjak, 2007, str. 46).

- Avtoimunska in homeostatična teorija - Omembe vredni sta še avtoimunska

teorija in homeostatična teorija staranja. Po prvi začne v starosti telo zavračati in


7

uničevati lastno tkivo, po homeostatični pa postane organizem nesposoben, da bi obdržal konstantno raven različnih kemijskih elementov. Nobena teorija ne velja kot edina teorija. Organizem se stara iz različnih vzrokov. Pri nekaterih osebkih se močneje uveljavijo eni in pri drugih drugi dejavniki. Zato vse te teorije deloma veljajo, nobena pa ni absolutno veljavna (Pečjak, 2007, str. 47).

- Teorija pri čakovanja - Nazadnje omenjamo še teorijo pričakovanja, ki ni biološka,

temveč psihobiološka, ker predpostavlja, da psihični dejavniki, kot je pričakovanje, vplivajo na organizem in njegovo delovanje. Učinek pričakovanja je dobro znan v psihologiji. Njemu pripisujejo šolske in športne uspehe, družinske spore, dosežke v življenju in še marsikaj. Na kratko: posameznik doseže to, kar pričakuje, zato ker pričakuje. Pričakovanje vpliva na njegove zaznave, mišljenje in predvsem vedenje, ki uresniči pričakovanja. V psihogerontologiji to pomeni, da se staramo in dobivamo starostne znake zaradi pričakovanja. Redki avtorji so celo pisali, da je tudi smrt rezultat pričakovanja. Zatorej lahko v zvezi s teorijami staranja sklepamo, da je staranje kompleksni proces, v katerem sodelujejo programska, genska razmerja in notranji ali zunanji metabolični produkti, ki vplivajo na genske zasnove (Pečjak, 2007, str 48).

2.3 Znaki staranja

Staranje je zanimivo obravnavati s stališča hierarhične organizacije organizma. Staranje vpliva na organizem na različnih ravneh, od molekulske in celične, pa do ravni organov in organskih sistemov, ki se med seboj razlikujejo po hitrosti nastajanja in odstranjevanja poškodb. Razlike so zlasti v sposobnosti za odstranjevanje nastale škode s popravljanjem ali nadomeščanjem poškodovanih delov.

2.3.1 Staranje na ravni molekul

Poškodbe na ravni molekul nastajajo pretežno zaradi oksidacije in polimerizacije molekul. Oksidacijo povzročajo reaktivne spojine, povezane s presnovo kisika, polimerizacijo pa glukoza, ki ima v prisotnosti kisika velike sposobnosti neencimskega povezovanja biološko pomembnih velemolekul med seboj. Reaktivne spojine imajo velike oksidacijske sposobnosti, zato poškodujejo nukleinske kisline, oksidirajo beljakovine in maščobe, zlasti njihove nenasičene maščobne kisline, lahko celo ubijejo in raztopijo celice. Učinki oksidacije ne le okvarijo celice in spremenijo njihove funkcije, ampak lahko zaradi poškodb DNA vodijo do rakave transformacije in celo do celične smrti. Ker se škoda sčasoma kopiči, se sposobnost organizma za vzdrževanje stacionarnega stanja zmanjšuje. Harman je že leta 1955 predlagal hipotezo, da naj bi ireverzibilno kopičenje oksidacijske škode v celicah in telesu odsevalo v staranju (Starc, 2005, str.19).


8

2.3.2 Staranje na ravni celic

Starostne spremembe na ravni celic se nanašajo pretežno na sposobnost delitve in rasti. Večina telesnih celic se ne more večno podvajati. Z leti se sposobnost delitev celic manjša, kar je mogoče ugotoviti tudi v tkivih darovalcev organov. Pri človeku se proliferacijski potencial fibroblastov od začetnih 50 do 60 možnih delitev zmanjša na 10 do 20 delitev v srednjih letih (Starc, 2005, str. 19).

2.3.3 Staranje na ravni organov

Najdlje so znane spremembe na ravni organov, ki so povezane z upadanjem fizioloških funkcij. Tako se zmanjša maksimalno delovanje srca, pljuč ali ledvic. Spremenijo se strukturne lastnosti organov, ki se kažejo v večji togosti (npr. pri krvnih žilah in v opornih tkivih) ter manjši prepustnosti za telesne tekočine. Umski in telesni odziv na ustrezne dražljaje se upočasni. Skoraj vsakdo izgubi sposobnost očesne leče za izostritev vida. Arterioskleroza običajno nastopi delno že v srednjih letih, v poznejših letih je skoraj pri vseh že zelo izražena. Nastopijo artritične spremembe in osteoporoza, slednja zlasti pri ženskah. Izločanje hormonov se zmanjša, spolne funkcije prav tako upadejo, kar se pri ženskah kaže z menopavzo, pri moških pa z zmanjšanjem fertilnosti (možnosti oplojevanja). Sposobnost telesa, da se upira okužbam, se zmanjša, medtem ko se avtoimunski odgovor poveča, kar predstavlja večjo možnost za bolezni, kot so npr. astma, revma, ekcemi (Starc, 2005, str.20).

2.3.4 Kosti

Z leti upada količina mineralov v kosteh. Sčasoma postane propadanje hitrejše od nadomeščanja, kosti slabše absorbirajo kalcij, domnevajo, da je eden od razlogov pomanjkanje vitamina D. Zato se zmanjša kostna masa. Kosti postanejo šibkejše, fizične obremenitve in udarci jih hitreje nalomijo ali zlomijo (Pečjak, 2007).

2.3.5 Mišice

Mišična moč upeša predvsem zaradi zmanjševanja mišične mase. Posamezna mišična vlakna atrofirajo. Nadomesti jih vezivno tkivo in maščoba. Med 25. in 75. letom se količina maščobe v organizmu podvoji. S staranjem se pomembno podaljšujejo reakcijski časi in upada hitrost mišičnega reagiranja (Pečjak, 2007, str. 24).

2.3.6 Vezi in sklepi

Staranje ne prizanese vezem in sklepom. V vezeh se rahljajo vlakna kolagena in elastina, tako da postanejo manj sposobne prenašati hude pritiske med gibanjem. Dodatno vplivajo nanje tudi naplavine kalcija. Zato so poškodbe pogostejše, gibanje pa trdo in boleče. Pri


9

sklepih se s staranjem obrablja hrustanec in porablja tekočino za mazanje kosti, ki se drgnejo. Zaradi sesedanja hrustanca v hrbtenici, spremenjene drže telesa, nagnjenosti hrbtenice in ukrivljenosti kolen se zmanjša telesna velikost. Vsi ti pojavi vplivajo na otrdelost organizma in otežujejo gibanje (Pečjak, 2007, str. 25).

2.3.7 Živčni sistem

Živčni sistem delimo na perifernega in središčnega, perifernega pa na somatskega in avtonomnega. V središčnem sistemu so mnogi podsistemi. Med najpomembnejšimi so hrbtenjača, možgansko deblo, talamus, limbični sistem, mali možgani in veliki možgani z možgansko skorjo. S staranjem se spreminjajo vsi sistemi, nekateri manj, nekateri bolj, velike so tudi razlike med posamezniki. Mali možgani (cerebelum) uravnavajo gibe in hojo. V njih propade v življenju kakih 25% celic in ena od posledic je, da se starejši ljudje gibljejo počasneje, težje ohranjajo ravnotežje in pokončno držo in dostikrat padejo. Drobni gibi postanejo manj natančni.

S staranjem se teža možganov zmanjšuje, predvsem zaradi izgube bele substance, v visoki starosti pa tudi sive substance (najpomembnejše za duševnost). Povprečni možgani tehtajo 1399 g pri 20. letih, 1360 med 40. in 50. leti, 1337 g med 51. in 60. leti, 1306 g med 60. in 70. leti ter 1265 med 70. in 80. leti, a to so le povprečne vrednosti, nekateri možgani upadejo le malo ali nič (Brizendine, 2007).

V možganski skorji je kar 70% nevronov centralnega živčnega sistema, ki upravljajo najbolj zapletene duševne procese. V možganski skorji propadajo celice počasneje kot v drugih predelih možganov, razlike pa so tudi med posameznimi deli možganske skorje; npr. vidno središče jih izgubi več kot slušno, sicer pa so mnoge spremembe še premalo raziskane.

2.3.8 Živci

Staranje prizadene predvsem hitrost širjenja vzburjenja skozi nekatere sinapse, in sicer zaradi pomanjkanja mediatorjev; nekatere celice sploh ne sprejemajo več signalov od sosednjih celic. To naj bi bil eden od fizioloških vzrokov spominskih motenj. Živčne celice množično odmirajo, največ jih propade v prenatalni in postnatalni dobi ter v starosti, ko jih dnevno propade kakih 30.000 do 40.000. Ko dosežemo 60. leto, izgine kar desetina celic (Brizendine, 2007).

2.3.9 Žleze

Endokrina funkcija ščitnice je v starosti manjša. Endokrino delovanje trebušne slinavke se s starostjo spremeni, kar je očitno vzrok za pogosto sladkorno bolezen v starosti. Glukokortikoidi, ki jih tvori in izloča skorja nadledvičnih žlez, ne kažejo kakih značilnih sprememb, pač pa s starostjo progresivno usiha funkcija androgenih hormonov nadobistnice. Uplahne tudi dejavnost spolnih žlez. Predvsem pri ženskah se že med 40. in


10

50. letom starosti občutno zmanjša izločanje estrogena. Vendar proizvajajo v meni jajčniki neke neznačilne, neklasične fenosteroide, ki se razlikujejo od klasičnih estrogenov. Pri moških se izločanje estrogenov ne spremeni bistveno (Accetto, 1987).

2.3.10 Prsni koš in pljuča

Spremembe v zvezi s staranjem opazujemo tako na torakalni steni, kakor tudi na dihalnih poteh. Obseg prsnega koša se spremeni, zmanjša se zaradi izgube prožnosti v steni prsnega koša, spričo zakostenitev rebrnih hrustancev. Sapnični in bronhialni migetalčni epitel, ki ima nalogo zavračati prašne delce iz zgornjih dihalnih poti, s staranjem propada, nadomesti pa ga vezivo. V starosti se zmanjša količina absorbiranega kisika. Posebno nezadostna je izmenjava zraka v spodnjem delu pljuč. Nezadostno oksidirana kri pa slabo prehranjuje tkivo, zlasti med fizičnimi napori, ko ga potrebujemo več. V poznejšem življenju se pojavljajo tudi različne pljučne bolezni. Naj omenimo samo emfizem, ki je največkrat posledica dolgotrajnega kajenja (Pečjak, 2007, str. 25).

2.3.11 Ledvice

S staranjem se intenzivno manjša teža ledvic. Atrofija je bolj izražena na območju skorje, kakor na območju sredice. Obledvična vezivna ovojnica se zadebeli, medtem ko je površina ledvic še dolgo časa povsem gladka. S staranjem se močno skrči nefronski sistem, saj se med 70. in 80. letom starosti število nefronov zmanjša kar za eno tretjino. Zaradi tega oslabi v pozni starosti pretok skozi ledvice kar za 47 do 73%. Glomerulna filtracija se od 20. do 90. leta starosti zmanjša za 34 do 45% (Pečjak, 2007, str, 26).

2.3.12 Prebavila

Spremembe nastajajo tudi v prebavnih organih. V ustih izločajo žleze slinavke manj sline, zato postane ustna votlina bolj suha. Manj sline pomeni manj gladko požiranje, posebej kadar žvečimo suho hrano. Zaradi pomanjkanja sline šibkeje občutimo okusne kvalitete. V želodcu oslabijo gladke mišice, spremeni se tudi sestav želodčne tekočine. V debelem črevesju opešajo mišice, ki potiskajo njegovo vsebino naprej proti danki. Zrastejo črevesni polipi. Spremeni se delovanje jeter in slinavke (pankreasa). Vendar te spremembe praviloma ne povzročajo hujših funkcionalnih motenj, pomembnejše spremembe pa lahko nastopijo pri delovanju tankega črevesja. Zaradi zmanjšanja absorbcijske površine upada sposobnost absorbiranja hrane in drugih sestavin v krvni obtok (Pečjak, 2007, str. 26).

2.3.13 Srce

S staranjem srčna mišica oslabi. Načrpa manj krvi in postane manj sposobna, da priskrbi potrebni kisik. Zaradi odebeljenih sten ventrikla se zaklopke ne zapirajo več tako tesno kot prej. Atrij se počasneje napolnjuje s krvjo. Pogostost srčnega utripa pade. S 65. letom izgubi človek 30 do 40% aerobične moči. Staranje prizadene tudi žile, skozi katere teče kri.


11

Arterije, ki pretakajo oksidirano kri skozi organizem, se odebelijo, na to vplivajo naplavine kolagena in kalcija. Premer žil se zmanjša, stene postanejo manj elastične in prilagodljive spremembam. Ena od posledic je povečan krvni tlak, za katerim trpi kakih 20% starejših oseb. Na te spremembe vpliva tudi prehrana, vzpodbujajo jih jedi z veliko količino holesterola, soli in nasičenih maščob. Možna posledica so srčni in možganski infarkti (Pečjak, 2007, str. 27).

2.3.14 Zobje

Eden od prvih znakov odhajajočih let so rahlo orumeneli zobje kmalu po tridesetem letu. Zobje sicer izpadajo tudi prej, toda v starosti pospešeno zaradi paradontoze (Pečjak, 2007, str. 26).

2.3.15 Vid

Številne ljudi že pred 40. letom doleti daljnovidnost in morajo brati z očali. Tipični starostni očesni pojav je siva mrena (katarakta), ki jo zdaj odstranjujejo z operacijo. V vidnem polju se pojavljajo tudi muhe, odpadki v steklovini, ki zmanjšujejo jasnost slike. Z leti je nastajanje in kakovost solz lahko slabša, zato se pojavlja občutek suhega očesa. Zaradi porušenja hormonskega ravnovesja pride do zmanjšanja tvorjenja solz (Kosec, 2007, str. 51).

2.3.16 Lasje

S staranjem upada število las. Človek ima približno 300.000 las, ki niso živi in zato ne morejo rasti po vsej svoji dolžini. Poganjajo iz lasnega mešička, v katerem je lasna čebulica z lasno korenino in celicami, ki preskrbujejo las s keratinom in melaninom, ta daje lasem barvo. Posamezni lasje izmenično rastejo in počivajo. Lasje izpadajo spontano pri vseh ljudeh, pri odraslih kar 70 do 100 las dnevno. Izpadli lasje se nadomeščajo z novimi, v mlajših letih je novih približno enako, kot jih izpade. Pozneje pa se razmerje spremeni: izpade jih več, kot zraste novih. Izpadanje ali tanjšanje las pogosto spremlja rast novih dlak na raznih delih telesa, predvsem v obrveh in ušesih. Druga taka opazna sprememba je sivenje las, ki prav tako lahko nastopi zelo zgodaj, neredko že po 25. letu. V resnici lasje ne sivijo. Stari lasje izgubljajo barvilo in postajajo beli. Zaradi množice temnih tonov pa vidimo sivino (Pečjak, 2007, str. 26).

2.3.17 Koža

Spremljajoči znamenji staranja sta atrofija in nagubanost kože. Ta dovolj znana pojava sta povezana z zmanjšanjem kakovosti in količine vezivnega tkiva. S temi spremembami so povezane tudi nekatere bolezni lokomotornega aparata, posebno prelom kolka, ki je najpogostejša poškodba v starosti. V zvezi z atrofijo in izgubo prožnosti kože moramo posebej omeniti kolagen in elastin, glavni sestavini veziva. Vemo, da je v organizmu 25 do


12

30% vseh beljakovin kolagena, ali - povedano z drugimi besedami - kolagena je 60% celotne telesne teže. V starosti je propadanje hitrejše kot nastajanje, zato se koža tanjša, kar pripomore h gubanju. Nove celice so tudi šibkeje povezane med seboj in oblikujejo nepravilne vzorce, kar prav tako povečuje gubanje. V povrhnjici se v starosti povečuje količina melanina, ki se neenakomerno razporeja po koži, kar povzroča starostne pege na obrazu in rokah, ki zelo motijo starejše ljudi. Nekateri si skušajo pomagati s kremami za svetlenje kože ali pa si nadevajo rokavice. Obnese se tudi obračanje roke, tako da se vidijo predvsem dlani, ki nimajo peg. Pigmentacija je posebej močna pri Adisonovi bolezni.

Spremembe kože, las, mišičnega in kostnega tkiva pustijo močno sled na videzu obraza in vsega telesa. Sprememba elastičnosti kože in spremenjene maščobne plasti povzročijo podbradno vrečo ali dvojno brado. Izguba kostnega tkiva v spodnjem delu čeljusti povzroči vtis ugreznjene čeljusti. Nos in ušesa se zdijo večja in daljša. Zaradi nabrane maščobe in tekočine se pod očmi vidijo blazinice. Lahko se pridruži pigmentacija kože in nastane vtis ugreznjenih oči. Starostne pege se lahko pojavijo kjer koli na koži, največkrat na obrazu in rokah. Pojavljajo se bradavice in izrastki. Zaradi propadanja kapilar se spremeni barva kože; postane rahlo rumena ali rožnata. Zaradi tenke kože in drugih razlogov postanejo mnoge žile vidne. Vse te drobne spremembe skupaj dajejo značilni starostni videz (Pečjak, 2007, str. 25).

Zunanji videz (najpomembnejše je stanje kože, las, oči, zob, drža, hoja, intonacija glasu, mimika, vse tisto, kar lahko neposredno zaznavamo), ki ga sedanja civilizacija nadvse povzdiguje in zaradi česar so nastali številni postopki pomlajevanja, pa vpliva tudi na druge vidike staranja, npr. na počutje.

2.4 Razlike staranja med spoloma

Več kot 99% moškega in ženskega genskega zapisa je popolnoma enakega. Od 30.000 genov v človeškem genomu je manj kot enoodstotno odstopanje med spoloma resnično majhno. Toda prav ta 1% vpliva na vse celice v telesu, od živcev, ki beležijo užitek in bolečino, do nevronov, ki prenašajo zaznave, misli, občutke in čustva (Brizendine, 2007).

2.4.1 Ženske in staranje

Klimakterij (meno) delimo na:

º Predmenopavzo (to je dejansko obdobje od urejene menstruacije do mene). Sicer

pa se običajno uporablja za obdobje po 40. letu, ko pri mnogih ženskah postanejo menstruacije neredne ali zelo močne.

º Obmenopavzo (to je obdobje, ki obsega več let na obeh straneh zadnje

mestruacije). V tem obdobju se pojavljajo različni nerazločni simptomi, ki jih komaj kasneje povežete in razumete, zakaj so se pojavljali. Menstruacije postanejo neredne in lahko se začnejo navali vročine.


13

º Menopavzo (to je zadnja menstruacija).

º Pomenopavzo (obdobje, ki traja od zadnje menstruacije do konca življenja). Simptomi v zgodnjem obdobju klimakterija so:

- navali vročine, - pozabljivost, - nočno potenje, - izguba samospoštovanja, - tesnoba, - glavoboli, - razdražljivost, - suha nožnica, - izguba zanimanja za spolnost, - srbenje spolovila, - srbenje kože, - bolečine ob spolnem odnosu, - nespečnost, - spremenljivo razpoloženje.

Simptomi v srednjem obdobju klimakterija prizadenejo predvsem mehur in spolovila in se pojavijo običajno potem, ko menstruacije ni več:

- urogenitalno staranje, - suha nožnica, - bolečine ob spolnem odnosu, - simptomi tanjšanja stene nožnice, - srbenje, - pogosta potreba po mokrenju, ki jo včasih spremlja pekoč občutek, - izguba nadzora nad delovanjem mehurja, - splošne bolečine v mišicah, - tanjšanje kože in las.

Simptomi v poznem obdobju klimakterija so:

- visok krvni tlak (bolezni srca in ožilja), - bolečine po vsem telesu, - otekli in slabo gibljivi sklepi, - zlomi kosti (zaradi osteoporoze).


14

2.4.2 Moški in staranje

Andropavza je kriza, ki zajame življenjsko energijo moškega in njegovo virilnost (moškost, možatost). Njena prva znamenja se lahko pokažejo že pri 30. letu, v 70% primerov se prvič pojavijo med 50. in 55. letom starosti. Tipična znamenja so:

- upad libida, - pojemanje ali izguba erekcije, - stanja izčrpanosti, - razdražljivost, - brezvoljnost, - depresija, - nervoza, - bolečine v mišicah in sklepih.

Spolno poželenje začne pojemati, upada pogostost spolnih odnosov pa tudi frekvenca seksualnih misli in fantazij. Pojavijo se težave z erekcijo. Tudi jutranja erekcija je vse redkejša. Spolno življenje postaja vse manj zadovoljivo za moškega, pa tudi za njegovo partnerko. Če moški zmore govoriti o problemih s partnerko, je mogoče hitrost procesa znatno upočasniti. Ob zmanjšani količini hormona testosterona je običajno problem moških tudi ta, da peša mišica, ki obdaja sečila in mehur. Zaradi vedno večje utrujenosti pri delu poseže mnogo moških po alkoholu, ki jih poživi. Vsi ti nakopičeni problemi vodijo moške v depresijo (kar 70% moških jo doživi v različno hudih oblikah). Moški se odmaknejo od družbe in družine, najpogostejši umik je umik pred mali ekran. Zaradi motenosti spanja nekateri uporabljajo uspavala, kar še poveča občutek utrujenosti čez dan. Moški običajno ne ukrepajo, ker pripišejo vse težave preobremenjenosti z delom in s kariero.

Hitrost telesnega staranja je močno pogojena z genskimi dejavniki. Ženske podedujejo drugačen vzorec staranja kot moški. Pri moških vplivajo izraženi geni predvsem na to, kako hitro se bodo starali, pri ženskah pa na to, pri kateri starosti se bodo pokazale vidne spremembe na kosteh.

S staranjem se prostata navadno poveča, kar strokovno imenujemo benigna hiperplazija prostate (BHP), včasih imenovana tudi benigna hipertrofija prostate. Rast prostate poteka v dveh fazah. Prva faza se zgodi v zgodnji puberteti in takrat se volumen prostate podvoji. Druga faza se začne po 25. letu starosti in kasneje lahko povzroči BHP. Čeprav nato prostata raste vse življenje, ponavadi ne povzroča težav pred 40. letom starosti. Več kot polovica moških, starih 60 let in 90% moških, starih 70 let in več, ima vsaj nekaj simptomov BHP. Povečanje prostate sčasoma doseže mejo, pri kateri se zaradi okolnega veziva ne more več povečati njen volumen, zato začne pritiskati na sečnico. Stena sečnega mehurja se zadebeli in postane razdražena. Krčenje mehurja se zaradi draženja pojavi pri manjših volumnih urina in odvajanju vode. Uriniranje postane pogostejše. Na koncu sečni


15

mehur oslabi in izgubi sposobnost popolne izpraznitve, zaradi česar urin zastaja v sečnem mehurju. Zoženje sečnice ter zastajanje urina v sečnem mehurju sta vzrok za večino težav pri BHP. Mnogo moškim je neprijetno govoriti o prostati, ker ima ta pomembno vlogo pri spolnosti in odvajanju vode. Pri tem se je potrebno zavedati, da je povečanje prostate ravno tako pogosto, kot je sivenje las in postaja vedno pogostejše zaradi daljše življenjske dobe (Rotar - Pavlič, 2006).

2.4.3 Možganske spremembe v starosti

Moški možgani so za približno 9% večji, tudi če upoštevamo popravek glede na telesno velikost. V 19. stoletju so znanstveniki zaradi tega sklepali, da imajo ženske manjše umske zmogljivosti kot moški. Toda tako moški kot ženske imajo popolnoma enako število možganskih celic, le da so te celice pri ženskah bolj zgoščene. V možganskih središčih za govor in sluh imajo ženske za 11% več nevronov kot moški. Tudi glavno središče za čustva in shranjevanje spominov, ki mu rečemo hipokampus, je v ženskih možganih večje, kot je večje tudi vezje za govor in opazovanje čustev pri drugih. To pomeni, da ženske v povprečju bolje izražajo svoja čustva in si bolje zapomnijo podrobnosti čustvenih dogodkov. Nasprotno pa imajo moški v svojih možganih 2,5 krat več prostora, namenjenega spolni sli ter večja središča za ukrepanje in agresivnost. Poleg tega imajo moški večje procesorje v jedru najbolj primitivnih delov možganov, ki registrirajo strah in sprožajo agresivnost v amigdali. Ženski možgani v času menopavze ne izgubljajo le estrogena; v starosti 50 let mnoge ženske izgubijo že do 70% testosterona, pa ne le zato, ker ga ob menopavzi jajčniki bolj ali manj nehajo proizvajati, temveč tudi zato, ker nadledvične žleze, ki ženskam v rodni dobi zagotavljajo 70% androgenov in testosterona, močno zmanjšajo svojo proizvodnjo. Zaradi tega nastopi prehodna hormonska faza, ki ji rečemo adrenopavza. Po menopavzi nadledvične žleze pri ženski, kljub občutno zmanjšani proizvodnji, še vedno zagotavljajo več kot 90% androgenov in testosterona. Do 50. leta moški izgubi polovico svojega adrenalnega testosterona in 60% testosterona, ki so ga v mladosti proizvajala moda. Zaradi tega v poznejših letih pojema tudi moško spolno poželenje. Ker testosteron v možganih vzpodbuja zanimanje za spolnost, lahko zaradi upada testosterona po menopavzi ženske čutijo zelo malo ali nič spolnega poželenja (Brizendine, 2007, str. 21).

2.4 Kakovostna starost

Staranje organizma je fiziološki proces, zato ga ne moremo preprečiti. Lahko pa ga upočasnimo, in to predvsem z odstranjevanjem dejavnikov, ki povzročajo bolezensko staranje. Toda cilj naših prizadevanj ne sme biti zgolj podaljševanje življenja, temveč kakovostno staranje. Kakovost življenja je v pretežni meri odvisna od duševnih in telesnih funkcij, ki jih poslabšujejo kronične bolezni in s tem tudi onemogočajo kakovostno staranje. Z upadanjem duševnih in telesnih sposobnosti se povečuje odvisnost od okolice.

Ocenjujejo, da v svetu do 15% oseb, starejših od 65 let, potrebuje pomoč pri vsakdanjih opravilih, medtem ko so starejši od 80 let kar v 80% bolj ali manj odvisni od okolice.


16

Telesne omejitve so najpogosteje posledica bolezni gibal, ki jih pri osebah nad 65 let najdemo v 50% in polovica teh oseb je zaradi prisotnosti omenjenih bolezni omejena v pomičnosti. Kakovost staranja v veliki meri poslabšujejo tudi motnje vida in sluha ter duševne spremembe, kot so demenca, Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen. Če hočemo zagotoviti kakovostno staranje, moramo s preprečevanjem kroničnih bolezni začeti že v mladosti. Vsi ukrepi, ki jih izvajamo pri obvladovanju kroničnih bolezni, so namreč le gašenje požara (Poredoš, 2004).

Potrebno bi bilo izboljšati tudi rehabilitacijo starostnikov po preboleli bolezni, ki omogoča povrnitev delovanja zaradi bolezni prizadetih organskih sistemov, ohranitev samostojnosti, gibljivosti in s tem neodvisnosti slehernega posameznika do pozne starosti. Rehabilitacija, tako psihična kot telesna, bi morala biti sestavni del zdravljenja v bolnišnici, na domu, v domovih za stare. Zelo pomembna je redna telesna dejavnost, ki starejši osebi omogoča ohranjanje gibljivosti, ta pa je eden od glavnih pogojev za ohranjanje telesnih in tudi duševnih funkcij. Vsekakor je kakovost staranja v dobršni meri odvisna od življenjskega sloga, ki ga posameznik živi vse od zgodnje mladosti. Pri tem ne gre zgolj za ohranjanje telesnega zdravja, temveč tudi za ohranjanje psihičnih funkcij. Geriatrična medicina ima svoje posebnosti, zato kakovostna zdravstvena obravnava starostnikov zahteva poznavanje posebnih veščin, ki pa jih pri nas žal obvladajo le redki zdravstveni delavci. Bolj kot posebne zdravstvene ustanove za starostnike potrebujemo znanje o značilnosti bolezni v starosti in o posebnih potrebah starostnikov (Ramovš, 2004).

Osebnostni razvoj posameznika poteka vse življenje. V neprestani soigri posameznikovih notranjih teženj in zunanjih dogajanj se dinamično in neprekinjeno oblikuje človekova identiteta, ki ga razlikuje od vseh drugih. V vsakem življenjskem obdobju se v vsakomur zrcalijo podobe vseh prejšnjih obdobij. Čim bolj dejavno in učinkovito, v harmonični povezavi z okoljem in drugimi ljudmi, predvsem pa v soglasju s samim seboj, je posameznik živel v preteklem obdobju, toliko bolj pripravljen in bolje opremljen ter prepričan vase prihaja v naslednje obdobje in bolj polno ga živi. Od poteka njegovega življenja v prejšnjih obdobjih je v marsičem odvisno, kako bo živel in izkoristil prednosti in izzive, ki označujejo dobo, v katero vstopa. V vsakem novem obdobju življenja se preveri in dopolnjuje vse, kar je posameznik do takrat naredil na vseh področjih svojega življenja – tudi na svoji samopodobi in na polju odnosov z drugimi ljudmi. Umetnost in modrost življenja je tudi v tem, da znamo prilagoditi svoje iskanje in pričakovanja v vsaki dobi posebej njenim možnostim in omejitvam ter dejavno in smiselno uskladiti svoja prizadevanja (Tomori, 1998).

V Sloveniji deluje Zveza medgeneracijskih društev za kakovostno starost, ki sodeluje z Inštitutom Antona Trstenjaka v Ljubljani. Zavzemajo se za zmanjševanje osamljenosti med starejšimi ljudmi in za lepše medčloveške odnose med generacijami. Člani društva so prostovoljni družabniki starim ljudem ali voditelji medgeneracijskih skupin za kakovostno starost. Družabniki se redno tedensko srečujejo z osamljenim starim človekom, večina z enim, nekateri izmed njih pa tudi z dvema ali celo več. Enkrat tedensko pa se pod vodstvom voditeljev prostovoljcev sestajajo tudi majhne medgeneracijske skupine za kakovostno starost.


17

3 STAROSTNIK Z OTORINOLARINGOLOŠKIMI TEŽAVAMI

Poznavanje anatomije, fiziologije ter preiskav iz ORL področja je bistvenega pomena pri odkrivanju in preprečevanju ORL težav, kot so pešanje sluha, kemičnih čutov za okus in voh, motenj požiranja, sprememb glasu, ki so sicer pogoste spremljevalke staranja.

3.1 Anatomija in fiziologija organa za sluh in ravnotežje

Uho delimo na zunanje, srednje in notranje uho. K zunanjemu ušesu prištevamo uhelj ter zunanji sluhovod. Uhelj sestavlja elastični hrustanec, ki je pokrit s kožo. Na njem ločimo helix in antehelix, fosso triangularis, tragus in antitragus, incisuro intertragico ter lobulus auriculae. Njegova naloga je usmerjati zvočne valove iz okolice v sluhovod. Zunanji sluhovod je cev ovalne oblike. Dolga je do 4 centimetre, premera 0,5 do 1 centimetra. Zunanja tretjina je iz hrustanca, notranji dve iz kosti. Mejo med njima imenujemo ožina ali isthmus. Zunanji sluhovod je pokrit s kožo, ki je tesno prirasla na perihondrij oziroma periost sluhovoda. Predvsem v hrustančnem delu sluhovoda so v koži dlačice, lojnice, znojnice ter ceruminalne žleze, ki tvorijo ušesno maslo. Sluhovod služi prenosu zvočnega valovanja do bobniča. Uhelj in zunanji sluhovod oživčujeta n.auriculotemporalis ter n. auricularis magnus, del zadnje sluhovodne stene pa tudi vejica n.vagusa (Kambič, 1984, str. 15).

Bobnič predstavlja mejo med zunanjim in srednjim ušesom, funkcionalno pa ga štejemo k srednjemu ušesu. Z zunanje strani ga pokriva koža, srednja plast je vezivna, na notranji strani pa ga pokriva sluznica srednjega ušesa. Bobnič se deli v napeti del (pars tensa), ki ima vse tri plasti, in ohlapni del (pars flaccida), ki leži v zgornjem delu bobniča. Nima srednje vezivne plasti ter je bolj poudarjen pri spremembah tlaka v bobnični votlini ali sluhovodu (Kambič,1984, str. 16).

Srednje uho sestavljajo bobnična votlina in Evhastijeva troblja (tuba Eustachii), vse pa obdaja bradavičnik (processus mastoideus), ki leži za uhljem in objema srednje in notranje uho. Sestavljajo ga z zrakom napolnjene celice, ki so med seboj povezane. Prevlečene so s sluznico. Zdrav bradavičnik je bogato pnevmatiziran, pri kroničnem vnetju srednjega ušesa pa celice zapolni vezivno tkivo. V bobnični votlini so tri slušne koščice: kladivce (malleus) je vraščeno v bobnič, stremence (stapes) prekriva ovalno okence (fenestra ovalis), med obema koščicama je nakovalce (incus). V bobnični votlini je še okroglo okence (fenestra rotunda), ki ga prekriva gibljiva membrana, v koščenem kanalu (canalis nervi facialis) je skrit obrazni živec (nervus facialis) ter vhod v Evhastijevo trobljo (Kambič, 1984, str.17).

Notranje uho sestavljajo: polžek (cohlea) in preddvor (vestibulum) s tremi polkrožnimi kanalčki, ki ležijo pod kotom 90 stopinj drug na drugega. Polžek je čutilo za sluh, sestavljen je iz sistema nežnih membran, ki oblikujejo 3 prostore. Na bazilarni membrani leži Cortijev organ, ki zaznava zvok. Že na nivoju notranjega ušesa nastane ločevanje zvokov po višini. Od Cortijevega organa se nadaljuje slušni živec do slušnih jeder v podaljšani hrbtenjači, od koder se nadaljuje slušna pot proti olivi, medialnemu


18

genikulatnemu telescu preko slušne radiacije v Heschlov zavoj senčničnega režnja velikih možganov, kjer je slušni center (Kambič,1984, str. 18).

Zvok se prenaša preko sluhovoda do bobniča, ki zaniha. To imenujemo kolekcija. Nihanje bobniča se preko slušnih koščic prenese (transmisija) in ojači do notranjega ušesa- ovalnega okenca. Ojačanje poteka po principu vzvoda zaradi oblikovanosti slušne verige, večinoma pa zaradi prenosa energije z velike površine bobniča na malo površino ovalnega okenca. Zvočno valovanje se nato po tekočinah, ki napolnjujejo notranje uho, prenese do Cortijevega organa, ki zvok zazna. Slušni živec izbira in deli zvoke v sestavne dele. Vestibularni živec sprejema statične in kinetične dražljaje. Oboje imenujemo selekcija. Bulbarna jedra prenašajo slušne dražljaje do sive skorje možganov; to je indukcija. Kortikalni centri v možganih nam omogočajo občutek zvoka, kar imenujemo percepcija.

Zvok nastane, kadar se zatrese elastično telo. Pri tem nastanejo zgoščenine in razredčine zraka. Zvok se širi v obliki krogov, podobno kadar vržemo kamenček v vodo. Hitrost zvoka je 333m/s. Zvočni valovi (zvok) imajo dve značilnosti - višino in jakost. Frekvenca je število nihajev v sekundi. Označujemo jo z enoto hertz (Hz). Čim več je nihajev na sekundo, tem višji je zvok. Najnižji zvok, ki ga še slišimo, je zvok 16 nihajev na sekundo - to je spodnja meja sluha. Najvišji zvok, ki ga slišimo, je zvok 20000 nihajev na sekundo - to je zgornja meja sluha. Poznamo pa še zvoke, ki so nižji od 16 Hz. To so infrazvoki. Zvoke z več kot 20000 nihajev na sekundo imenujemo ultrazvoke (Kambič, 1984).

Jakost (moč) zvoka je odvisna od amplitude (višine) zvočnih valov. Čim višji so zvočni valovi, tem močnejši je zvok. Jakost zvoka merimo v decibelih (dB). Nič dB je tista jakost zvoka, ki jo komaj še slišimo. Govorimo o spodnjem pragu sluha (0 dB) in o zgornjem ali bolečinskem pragu sluha (120 dB) (Hočevar, 2008).

Ločimo še barvo zvoka, ki nam omogoča, da spoznamo izvor zvoka, ne da bi ga videli. Čeprav instrumenta ne vidimo, vemo, da nekdo igra na violino, saksofon ali poje.

Organ za ravnotežje je paren. Kadar mirujemo (sedimo, stojimo), skrbita za ravnotežje sakulus (sacculus) in utrikulus (utriculus), ki ležita v preddvoru (vestibulum) notranjega ušesa. V sakulusu in utrikulusu najdemo makulo - to je skupek opornih in čutnih celic z laski, ki jih prekriva želatina. Na želatini so kamenčki (otoliti). Delujejo po principu vleka in tlaka. Kadar glavo nagnemo naprej proti prsim, bodo otoliti v sakulusu in utrikulusu delovali na principu vleka, ko je glava v zaklonu, pa na principu tlaka. Opisani organ, ki skrbi za ravnotežje, kadar mirujemo, imenujemo organ za ortostatiko. Organ, ki skrbi za ravnotežje, kadar se telo giblje, imenujemo organ za dinamostatiko. Leži v treh polkrožnih kanalčkih, ki jih zunaj obdaja kost (koščeni labirint), znotraj pa je membranski labirint z endolimfo. V razširjenem (ampularnem) delu polkrožnih kanalčkov najdemo ponovno oporne celice, združene v obliki kupole. Čutne celice imajo dolge laske (dlačice). Vzdražimo jih, kadar se gibljemo (dinamostatika). Kadar obrnemo glavo v levo, se tudi endolimfa v polkrožnih kanalčkih pomakne v levo. Zaradi njenega gibanja zanihajo dlačice čutnih celic. Iz čutnic organa za ortostatiko in dinamostatiko neprestano izvirajo bioelektrični dražljaji, ki se po vestibularnem živcu širijo v vestibularna jedra, od tod pa na motorična jedra za mišice trupa, udov in oči. Tako se uravnava tonus mišičja, ki skrbi za


19

naše ravnotežje. Ravnotežje telesa je torej nasledek skladnega delovanja organov za ravnotežje, vida in mišične senzibilitete (Kambič, 1984, str.22).

Funkcija ravnotežnega sistema je orientacija v prostoru, kontrola in vzdrževanje ravnotežja, stabilnost predmetov in vidnega polja. Kompleksen sistem za vzdrževanje ravnotežja in orientacije v prostoru se regulira avtomatsko. Vzpostavljen je na znanih podatkih iz okolja, ki se jih naučimo in zapomnimo. Če se spremenijo podatki, jih možgani ovrednotijo ter korigirajo ravnotežje in vzpostavijo novo shemo. Kadar se informacije ne skladajo z znano shemo ali si nasprotujejo, morajo možgani oceniti, katera informacija je prava, kar ni enostavno in lahko vodi v napačno interpretacijo določene situacije. Če pride do velikih motenj, traja dalj časa, da pride do vzpostavljanja nove sheme. To vzpostavljanje nove sheme imenujemo centralna kompenzacija. Pri akutnem izpadu delovanja ravnotežja nastopi kompenzacija pri otrocih in mladih osebah v nekaj dneh, pri srednji generaciji v 1-3 tednih, pri starejših v nekaj mesecih, nad 80 let pa se sploh ne vzpostavi več. Centralno kompenzacijo zmanjšujejo sedativi in druge snovi, ki zmanjšujejo delovanje možganov in pa imobilizacija, mirovanje. Pospešijo pa jo fizična aktivnost, vaje za ravnotežje, pozitivna usmeritev (Levart, Spindler, 2007).

3.1.1 Preiskave sluha in ravnotežja

Preiskava sluha s šepetom in govorom je kvantitativna preiskava, s katero želimo ugotoviti, kolikšna je izguba sluha. Sluh preiskujemo v prostoru, ki je zavarovan pred hrupom. Preiskovanec zamaši eno uho ter miži. Preiskovalec šepeta števila ter se oddaljuje. Kdor sliši šepet na 6 metrov, sliši normalno. Pri hudi naglušnosti preiskovalec ne šepeta , temveč polglasno izgovarja števila. Preiskava z glasbenimi vilicami je kvalitativna preiskava, ki nam pove, kje leži okvara sluha. Glasbene vilice so zvočilo v obliki črke Y. Preiskovalec kraka zaniha z udarcem ob kak trd predmet ali s hitrim stiskom obeh krakov. Pri tem nastajajo zgoščenine in razredčine, ki se kot zvočno valovanje širijo v prostoru. Zdravo uho sliši zvok, ki se širi skozi zrak (glasbene vilice ob uhlju) bolje od zvoka, ki se širi preko kosti (držalo glasbenih vilic je pritisnjeno na kost bradavičnika). Glede na njuno medsebojno razmerje se določa vrsta naglušnosti (Kambič, 1984).

Webrov test ima veliko vrednost posebno pri enostranski naglušnosti, z njim se določa odnos med kostnim in zračnim prevajanjem. Pri Webrovem testu preiskovalec postavi držalo zvenečih glasbenih vilic c (128 Hz) trdno na sredino temena, tako da sta kraka vzporedna s prečno osjo glave. Preiskovalec vpraša, na katero uho sliši zvok vilic bolje (Kambič, 1984, str. 254).

Zveneče glasbene vilice drži preiskovalec nekaj trenutkov ob ušesu, potem držalo še vedno zvenečih vilic prisloni na bradavičnik. Kadar ton zvenečih vilic bolje sliši ob uhlju, kakor če ima držalo prislonjeno na bradavičnik, govorimo, da je zračno prevajanje boljše kakor kostno. Rinnejev test je pozitiven (Kambič, 1984, str. 256).

Avdiometrija (slika 1) je preiskava sluha, s katero se določa slušni prag za vsak ton posebej. Grafično povezani slušni pragi tvorijo avdiogram. V vsakdanjem življenju je


20

pomembno govorno območje, ki obsega frekvence od 500 do 4000 Hz. Kdor ima krivuljo sluha v tem področju pod 40 dB, nima dobrega socialnega kontakta z ljudmi. Bolnik sicer sliši govor, mu pa ne more slediti in ga ne razume. Tak bolnik ima pravico do slušnega aparata. Kadar pri avdiometriranju namesto tonov uporabimo govor, imenujemo grafični prikaz, ki ga dobimo, govorni avdiogram, metodo pa govorna avdiometrija. Pri govorni avdiometriji se preiskuje razumljivost skupine določenih besed ob postopnem stopnjevanju intenzitete (Kambič, 1984, str. 258).

Slika 1: Avdiometrija

Vir: Spindler, 2008

Impedansmetrija (slika 2) je diagnostična metoda, ki nam daje podatke o funkcionalnem stanju srednjega ušesa. Prenos zvočne energije skozi srednje uho je najboljši, ko je zračni pritisk na obeh straneh bobniča enak. S spreminjanjem zračnega tlaka v sluhovodu spreminjamo upor bobniča in nanj vezane verige slušnih koščic proti prevajanju zvoka. Spremembo akustične impendance grafično prikažemo. Krivulje timpanogrami so značilne za različne bolezni srednjega ušesa (Vatovec, 2007, str. 38).

Slika 2: Impedansmetrija

Vir: Spindler, 2008


21

Slabšo gibljivost bobniča najdemo pri otosklerozi, pri pogostem vnetju srednjega ušesa (zadebeljen bobnič) in pri ponovnih seroznih vnetjih srednjega ušesa (zarastline v bobnični votlini) (Kambič, 1984, str. 263).

Impedansmetrije ne moremo izvajati, če čepek ne zatesni sluhovoda in če je sluhovod zamašen (npr z ušesnim maslom, tujkom, če je bobnič predrt - perforacija).

V testu premikanja glave preiskovalec nežno prime bolnikovo glavo (preiskovalčeva leva dlan je na bolnikovem desnem licu in obratno), naroči bolniku, naj pozorno opazuje njegovo konico nosu in nato hitro in kratko zasuče bolnikovo glavo na levo in desno. Oseba z normalnim vestibulom - okularnim refleksom - naredi gladek in skoraj trenuten gib oči, da ohrani pogled, fiksiran na preiskovalčev nos. Pri slabše aktivnem polžu se kot odziv na premik glave sproži nenormalno počasen gib oči. Bolnik naredi serijo sakad (hitrih, drobnih premikov očesa), ki se pojavijo po zakasnitvi 100 - 200 milisekund, da lahko ponovno gleda v preiskovalčev nos. S ponavljanjem se lahko kot odziv na enako dolge in močne premike glave te korektivne sakade pojavljajo z zelo majhno zakasnitvijo (in so zato videti kot vestibularna počasna faza), kadar bolnik lahko predvidi smer in amplitudo. Preiskovalec lahko predvidevanje prepreči s tem, da začne test s premikanjem glave tako, da so bolnikove oči na sredini orbite in nato premika bolnikovo glavo v naključnih intervalih in jakostih v levo in desno.

Statično neravnotežje v vestibulo-spinalnih refleksih ugotovimo s pomočjo Rombergovih testov (slika 3), tandemske hoje in testov stopanja. Rombergov test ocenjuje ravnotežje, ko bolnik stoji z vzporednimi stopali ali enim stopalom pred drugim, z zaprtimi ali odprtimi očmi. Normalen rezultat Rombergovega testiranja z vzporednimi stopali je vzdrževanje stabilne drže dlje kot 15 sekund. Postavitev stopal eno za drugo zmanjša podporno osnovo in povzroči, da osebi z zmanjšano vestibularno funkcijo stabilnosti z zaprtimi očmi skoraj ni mogoče ohraniti. Padanje med tandemsko hojo (nogo pred nogo) kaže na horizontalno nepravilno kanalno delovanje.

Slika 3: Romberg test

Vir: Spindler, 2008


22

Testiranje dinamične ostrine vida ugotavlja sposobnost vestibularno - okularnih refleksov za ohranjanje mirujočega pogleda med gibanjem glave. Bolniki s korekcijskimi lečami naj med testom nosijo svoja očala ali kontaktne leče. Bolniki berejo črke s table za preizkus vida z mirujočo glavo, preiskovalec naj zabeleži rezultate. Preiskovalec nato oceni ostrino vida še tako, da bolnik niha z glavo horizontalno približno dvakrat na sekundo. Osebe z normalno vestibularno funkcijo kažejo največ eno stopnjo zmanjšanja ostrine vida, bolniki s slabšim vestibularnim delovanjem (posebno obojestranskim) pa lahko kažejo poslabšanje za celo do pet stopenj. Test lahko izvedemo v postelji tako, da naprosimo bolnika, naj bere časopis najprej z mirujočo glavo in nato nihaje s strani na stran.

Dinamično vestibulo-spinalno delovanje ocenimo z opazovanjem bolnikove stabilnosti drže telesa med hitrimi obrati s celim telesom na levo ali desno ali kot odziv na zunanje motnje, ki jih povzroči preiskovalec (nežen sunek naprej, nazaj ali vstran).

Kvantitativno ocenjevanje vestibularne funkcije lahko vključuje temperaturno testiranje (slika 4), rotacijski stol in računalniško dinamično posturografijo. Vnos tople (44 stopinj) ali hladne (30 stopinj) vode ali zraka v zunanji slušni kanal osebe z normalnim delovanjem vestibularnega aparata povzroči nistagmus, ki ga primarno povzroči konvektivni tok endolimfe v horizontalnem polkrožnem kanalu. Na zmanjšano enostransko vestibularno delovanje sumimo, ko je vsota maksimalne hitrosti počasne faze očesa, ki jo povzročita hladen in topel dražljaj, na eni strani najmanj za 20% manjša kot na drugi. Testiranje z izpiranjem z ledeno vodo lahko pomaga ugotoviti preostanek horizontalne kanalne funkcije pri bolnikih, ki se ne odzivajo ne na hladen in ne na topel dražljaj. Kadar se nistagmus v nasprotni smeri ne pojavi, če bolnika prestavimo iz stoječega v ležeči položaj, pomeni, da je odziv lahko povzročil direktni učinek temperature na vestibularni živec, ne pa konvektivni tok endolimfe v vodoravnem polkrožnem kanalu.

Slika 4: VTG

Vir: Spindler, 2008

Vrtenje glave je naravni dražljaj za vestibulo-okularni refleks, izzvan iz polkrožnega kanala. Testiranje z vrtečim stolom (slika 5) omogoča način merjenja takšnih odzivov in je verjetno najbolj zanesljiv kazalec še obstoječe vestibularne aktivnosti pri bolniku, pri


23

katerem sumimo na zmanjšano vestibularno delovanje. Test se izvaja v temi, z bolnikom, sedečim v avtomatsko vodenem stolu z zavarovano glavo. Stol se lahko vrti s sinusoidno ali konstantno hitrostjo. Odzivi se kažejo kvantitativno iz odnosa med hitrostjo premikanja glave in očesa. Slika 5: Rotatorni test

Vir: Spindler, 2008

Računalniška dinamična posturografija meri bolnikovo sposobnost uporabe vestibularnih, somatosenzornih in proprioceptivnih dražljajev pri vzdrževanju ravnotežja. Bolniki z zmanjšanim obojestranskim delovanjem običajno kažejo povečano nihanje na senzornih testih, pri katerih so spremenjeni bodisi vidni ali somato – senzorni dražljaji. Rezultati posturografije so lahko koristni tudi pri načrtovanju rehabilitacijskega zdravljenja bolnikov z motnjami drže in pri stanju ter hoji v povezavi z zmanjšano vestibularno funkcijo.

3.1.2 Starostna naglušnost

Starostna naglušnost (presbyacusis) je fiziološka napredujoča somerna naglušnost, ki se razvija s staranjem in jo vedno spremlja šumenje v ušesih. Začne se neopazno. Sluh je naprej oslabljen za visoke tone in bolnik ali človek s starostno naglušnostjo navadno ne sliši tiktakanja ure, telefonskega poziva, predvsem ne more slediti pogovorom v družbi in hrupu. Šumenje v ušesih (tinitus) je subjektivna zaznava zvoka, ki ne prihaja iz zunanje okolice. Nastane lahko v ušesu, v področju centralnih slušnih poti ali v drugih delih možganov. Je bolezensko znamenje in ne bolezen ali sindrom. Šum je lahko enostaven ali kompleksen, tj. sestavljen iz ene ali več frekvenc, nizkotonski ali visokotonski, pulzirajoč, občasen ali stalen. Glede na način zaznavanja je lahko objektiven ali subjektiven ( Geczy, 2007, str. 27). Šumenje v ušesih ima različne značilnosti, bolnik ga primerja z znanimi šumi, kot so piskanje, žvižganje, brnenje, sikanje. Je lahko posledica različnih vzrokov ototoksičnih zdravil, predvsem salicilatov, pa tudi anemije, alergije, nevronitisa, tumorjev, anevrizme, žilnih spazmov, skleroze ali akustične travme. Še več pa je nepojasnjenih dejavnikov. Vzrok za tinitus je lahko potencialno otološki, kardiovaskularni, metabolični, nevrološki, farmakološki, zobni in psihološki. Tinitus je lahko tudi posledica zdravil,


24

najbolj pogosta sta aspirin in aspirinu podobna zdravila. V takšnem primeru je tinitus reverzibilen. Tinitus je lahko tudi eden od prvih simptomov ireverzibilne otološke komplikacije zaradi aminoglikozidov. Morda je še najbolj efektivna terapija za tinitus izogibanje tišini. Na žalost se ob dolgotrajnem šumenju pojavijo težave, kot so utrujenost, motnje spanja, težave z zbranostjo in spominom, tesnoba, vzdražljivost in celo depresija (Kambič,1984, str. 68).

Na avdiogramu je kostna krivulja v nivoju zračne, obe sta znižani, predvsem v visokofrekvenčnem območju. Pri Webrovem poskusu bolnik ne laterizira, Rine je pozitiven, ravnotežni aparat mu ne dela težav. Zanimivo je, da imajo nekateri sorazmerno mladi ljudje podobne težave, kot so pri starostni naglušnosti, medtem ko drugi v pozni starosti še vedno dobro slišijo. Vse to gre na račun individualnih posebnosti, ki so odvisne od telesnega ustroja, verjetno tudi od prebolelih bolezni ušes in dolgotrajne izpostavljenosti ropotu.

Huda starostna naglušnost je resna težava, ki stare ljudi včasih močno osami. Zdravljenje, če je sploh potrebno, je dvomljive vrednosti, vendar se ne zastavlja le vprašanje glede uspeha, temveč tudi glede pomena zdravljenja, saj je starostna naglušnost pravzaprav fiziološki pojav. Pri hujši naglušnosti predpisujemo zdravila, ki delujejo proti arteriosklerozi, vitamina A in B ter hormone. Včasih je za bolnika mnogo hujša nadloga šumenje kot naglušnost. Zato moramo zdravljenje usmeriti prav k olajšanju tinitusa. V zdravljenju tinitusa je treba ustrezno zdraviti osnovno bolezen, kar neredko že ima za posledico umirjanje ali izzvenevanje tinitusa. Zdravila, ki so se v dolgoletni zgodovini zdravljenja tinitusa predpisovala z več ali manj učinka, so: vazodilatatorji, cirkulureagensi, antiagregacijska sredstva, antikonvulzivi, antidepresivi, anksiolitiki, kortikosteroidi, v novejših časih ginkobiloba in gabapeptidi. Zdravila se predpisujejo per os, v zgodnjem obdobju nastanka pa se svetuje parenteralno in transtimpanalno dajanje. Zdravljenje z zdravili je učinkovito v akutni in subakutni fazi. Operativno zdravljenje ima svoje mesto v zdravljenju objektivnega tinitusa. Novejši pristopi k zdravljenju tinitusa vključujejo tudi uporabo hiperbarične komore in magnetnega polja, a so rezultati večinoma začasni. Bolniku se svetujejo sprostitvene tehnike (akupunktura, ročna masaža, joga). Bolniku priporočamo, naj se izogiba kajenju in pitju večjih količin kave in alkoholnih pijač. Skušamo ga prepričati, da sprejme šumenje v ušesih in da to ni bolezen, zaradi katere bi oglušel ali umrl (Geczy, 2007, str. 29).

Konec 80. let sta Pavel Jastreboff v ZDA in Jonathan Hazell v Veliki Britaniji razvila nov pristop k zdravljenju tinitusa, ki zahteva dolgotrajno timsko delo specialistov različnih področij . »Tinnitus retraining therapy« (TRT) sloni na habituaciji, postopnem privajanju na neprekinjen dražljaj, tako da ta izgubi negativni pomen (habituacija odziva) ali pa popolnoma izzveni (habituacija zaznavanja). TRT je danes najuspešnejša metoda, ki pripomore k lajšanju težav bolnikov s tinitusom. Sestavljena je iz svetovanja, psihoterapije in predpisa tinitus maskerja (slušnega aparata ali generatorja šuma). V zdravljenju sodeluje tim strokovnjakov (avdiolog, otolog, nevrolog, psiholog, psihiater in defektolog). Psiholog in psihoterapevt skrbita za proces učenja: demistifikacije, reevaluacije in desenzibilizacije in vodita kognitivno psihoterapijo, ki se ponavadi izvaja skupinsko. Pomembno je, da bolnika spodbudimo k neprekinjeni samopomoči. Z različnimi tehnikami (poslušanje belega šuma, zvokov narave) se deluje predvsem na podzavestni del slušne poti, tako da se


25

zavira pretok manj pomembnih informacij do kortikalnih struktur. V tem procesu se aktivirajo podzavestni filtri. Tinitus preneha v 20 ─ 30 %, delno pa izzveni v 50 ─ 60 % (Alčin in Vatovec, 2004, str. 85).

Pri bolnikih z okvaro sluha priporočamo slušni aparat, ki se nastavi tako, da čim bolj prikrije šum, in je v večini primerov učinkovit (Geczy, 2007, str. 29).

Naglušni starostnik, ki ne uporablja slušnega aparata, je zaradi prizadete komunikacije prikrajšan v socialnih kontaktih, pogosto ima občutek izolacije, trpi zaradi upada kognitivnih funkcij in je zato lahko nagnjen k depresiji. Slušni aparati pri starostnikih izboljšujejo komunikacijo ter vplivajo na kvaliteto življenja in socialnih kontaktov. Zadovoljive učinke slušnega aparata dosežemo le z dobro diagnostiko, strokovno izbranim in nastavljenim slušnim aparatom ter z vajami poslušanja, ki so prilagojene potrebam posameznika. Zato je nujno tesno sodelovanje zdravnika specialista z akustikom in defektologom (Geczy, 2007, str. 21).

Dandanes je na voljo širok izbor različnih slušnih aparatov (slika 6), ki so popolnoma prilagojeni posameznemu uporabniku oz. njegovi izgubi sluha in potrebam. Seveda moramo vedeti, da slušni aparat ne povrne normalnega sluha, a vendar v veliki meri pripomore k izboljšanju sporazumevanja in s tem k boljši kakovosti življenja.

Slika 6: Aparati za zračno prevodnost (sluhovodni SA, v – ušesni SA, zaušesni SA)

Vir: Spindler, 2008

Še danes niso docela pojasnili vzrokov in dogajanj, zaradi katerih pride do starostne naglušnosti. Če že ni edini vzrok, pa pri starostni naglušnosti prav gotovo sodeluje arterioskleroza ali vse tiste spremembe v organizmu, ki povzročajo slabšo prekrvavitev slušnega ustroja. Pri starem človeku najdemo degenerativne spremembe spiralnega organa,


26

predvsem na njegovem bazalnem delu, kjer najdeno atrofijo ganglijskih celic in propadanja živčnih vlaken. Opažamo tudi atrofične spremembe centralnih živčnih poti (Kambič, 1984, str. 69).

Vsak človek okoli petdesetega leta starosti postaja naglušen. Ta vrsta naglušnosti ni bolezen, temveč fiziološki pojav. Ko se krivulja sluha spusti na 40 dB, pravimo, da je dosegel mejo socialnega kontakta. Kadar se pogovarja v mirnem okolju, samo z enim človekom, ga brez težav razume. Kritično pa postane v gostilni, na sestankih in na prometni cesti. Zaradi hrupa zamenjujejo podobno zveneče besede kot so – koga, oma, koma. Preden v mislih izbere pravo besedo, ki bi smiselno spadala v pripoved, zamudi en ali dva stavka. Ker ne more slediti pogovoru, raje utihne. Za naglušnega tudi družinsko okolje ni vedno ugodno. Žena, ki počasneje izgublja sluh, in mlajši družinski člani se z njim pogovarjajo kar iz sosednje sobe ali iz kopalnice in se hudujejo, ker jih ne sliši in ne razume. Sosede moti preglasno poslušanje radijskih in televizijskih poročil (Berčič, 2002).

Ljudje, ki imajo težave s sluhom, se velikokrat težko sporazumevajo. Sporazumevanje je ena naših osnovnih potreb, zato se zavedajmo, da se morata za uspešno sporazumevanje potruditi vsaj dve osebi. Ko smo v družbi slušno prizadetega, je zelo pomembno, da se pri sporazumevanju potrudimo. Do manj kot šest let nazaj je bilo kirurško zdravljenje naglušnosti možno le pri konduktivni izgubi sluha. Sedaj je z razvojem vsadnih – vibracijskih slušnih aparatov možno tudi kirurško zdravljenje senzorinevralne in mešane izgube sluha z operacijo, imenovano vibroplastika, kjer je bilo prej možno izboljšati sluh s predpisom slušnega aparata (Battelino, 2007, str. 17).

3.1.3 Motnje ravnotežja

Čutila za ravnotežje, ki ležijo v obeh notranjih ušesih, pošiljajo v možgane sporočila, ki so potrebna za vzdrževanje ravnotežja. Pri poškodbi ali bolezni notranjih ušes bolnika zanaša. Okvaro lahko spremlja vrtoglavica, slabost, bruhanje. Ta bolezenska znamenja bolnika prestrašijo, vendar njegovega življenja ne ogrožajo.

Po 60. letu je odgovor ravnotežnih organov počasnejši kot pri mladih. Pogosto ni enakega odgovora iz levega in desnega notranjega ušesa, kjer je center za ravnovesje, kar možgani napačno prepoznajo kot gibanje, zato starostnika pri hoji zanese. Starejše moti tako močna svetloba, kakor tudi mrak. Tako ne morejo korigirati okvare notranjega ušesa z vidom. Odmirajo tudi živčne celice v možganih. Zato so integrativni procesi počasnejši, gibanje pa bolj okorno in bolj nezanesljivo. Posebno število celic v malih možganih Purkinijevih celic se s starostjo močno zmanjša. Mali možgani so pomembni za časovno uskladitev informacij za aktivacijo različnih mišičnih skupin in Purkinijeve celice so tiste, ki združujejo informacije. Posamezni gibi pri hoji tako niso časovno usklajeni. Tudi v živcih okončin in trupa opažamo s starostjo zmanjšanje števila živčnih vlaken, kar pomeni tako zmanjšanje števila podatkov o položaju sklepov, kakor tudi njihovo počasnejše prevajanje


27

po živcih. To se kaže v nezanesljivi hoji, zlasti v mraku in po neravnem terenu. Pri stoji z zaprtimi očmi so starejši negotovi, pogosto zanihajo in se z rokami lovijo za stene.

Hoja pri starejših je drugačna od hoje pri mladih. Starejši človek hodi počasneje, trup je rahlo nagnjen naprej, roki sta rahlo pokrčeni v komolcih, z njima slabo spremlja korake, koraki so krajši, pogosto širši. Tak položaj omogoča boljši nadzor ravnotežja, slabše pa so pripravljeni na obračanje. Zato se obračajo počasi in previdno, pogosto jih zanese. Hodijo v strahu pred padcem in zelo malo časa vzdržijo v položaju na eni nogi. Ob tem pogosto lovijo ravnotežje z obema rokama. Priporočila za bolj zanesljivo hojo v starosti:

- Priporočena je redna in izdatna telesna vadba, ne glede na starost ali spol. Ta vadba naj ne bo usmerjena zgolj na raztezanje, kroženje z okončinami, temveč morajo delati tudi vaje za moč. Primerne so lahke uteži pa tudi izometrične vaje. Vaje morajo biti usmerjene v vse mišične skupine.

- Poleg tega morajo izvajati tudi vaje za povrnitev ravnovesja. Bolnik, ki je priklenjen

na posteljo, prične z vajami v ležečem položaju, ko pa mu bolezen dopušča posedanje, lahko opravlja vaje sede in končno stoje. Vaje naj opravlja vztrajno, trikrat dnevno, vsaj po 5 minut, toliko časa, dokler traja vrtoglavica. Kadar lahko ponovi vajo 10-krat s primerno hitrostjo, pomeni, da jo dobro obvlada in lahko preide k naslednjim. Tisto vajo, pri kateri se pojavi vrtoglavica, naj večkrat ponovi. Tako se možgani privadijo na novo situacijo. Poskuša naj živeti čim bolj normalno in se čim prej vrniti k športu, kajti tudi vsakodnevne aktivnosti pomagajo pri izboljševanju ravnotežja.

Vaje za ravnotežje, ki se izvajajo leže na hrbtu (slika 7):

Slika 7: Vaje, ki se izvajajo leže

Vir: VHI PC – balance and vestibular Kit, 2008

- premikamo oči, glava miruje: º navzgor, º navzdol, º od leve proti desni in obratno, º pogled osredotočimo na prst, ki ga približujemo in oddaljujemo od obraza.


28

- premikamo glavo: najprej počasi, nato hitreje, pozneje pa med opravljanjem vaj zapremo oči:

- nagibamo glavo naprej, - nazaj, - nagibamo glavo v levo in desno.

Vaje za ravnotežje, ki se izvajajo sede (slika 8):

Slika 8: Vaje, ki se izvajajo sede


- ponovimo vaje, ki se delajo leže na hrbtu, - dvigujemo ramena in z njimi krožimo, - sklonimo se naprej, pobiramo predmete s tal, - krožimo z glavo v levo in desno z odprtimi očmi in nato z zaprtimi očmi, - obračamo telo v levo in desno, pogledamo v smeri obrata.

Vaje za ravnotežje, ki se izvajajo stoje (slika 9):

Slika 9: Vaje, ki se izvajajo stoje


- ponovimo predhodne vaje, - vstajamo iz sedečega položaja z odprtimi, nato z zaprtimi očmi, - v višini oči podajamo žogico iz ene v drugo roko,


29

- pod koleni podajamo žogico iz ene v drugo roko, - vstajamo iz sedečega položaja in se pri tem obrnemo okoli svoje osi.

Vaje za ravnotežje, ki se izvajajo med hojo (slika 10):

- narišemo črto na tleh in hodimo po njej z odprtimi, nato pa z zaprtimi očmi, - hodimo po stopnicah in navzgor z odprtimi in nato z zaprtimi očmi, - kegljamo, balinamo, - hodimo tako, da postavljamo nogo pred nogo z odprtimi, nato z zaprtimi očmi, - stojimo na eni nogi z odprtimi in nato z zaprtimi očmi, - hodimo tako, da postavljamo nogo pred nogo, naprej z odprtimi, nato z zaprtimi - očmi.

Slika 10: Vaje, ki se izvajajo med hojo


3.2 Anatomija in fiziologija zgornjih dihalnih poti

Zunanji nos je sestavljen iz kožnega pokrova, nosnih kosti (ossa nasalia, processus nasalis maxillae, processus nasalis ossis frontalis) ter nosnih hrustancev (cartilagines nasi- cartilago triangularis, alaris, quadrangularis), ki mu dajejo obliko. Nosni pretin (septum nasi) razdeli nosno votlino v levo in desno. Na obeh stranskih stenah nosnih votlin so po tri nosne školjke, v katere se izlivajo izvodila iz obnosnih votlin: čelne, čeljustne, sitkinih celic, iz zagozdnične votline pa med pretin in zgornjo nosno školjko (Kambič, 1984, str. 75).

Znotraj nos prekriva sluznica, na kateri razločujemo dva funkcionalno različna predela: dihalni in vohalni. Dihalni predel (regio respiratoria) pokriva večplastni epitelj z migetalkami, ki se gibljejo hitreje proti hoanam. Vohalni predel (regio olfactoria) zajema


30

predel zgornje školjke in zgornji del nosnega pretina. Prekriva ga vohalni epitelj, ki je sestavljen iz čutnic in opornih celic. Od tod poteka vohalni živec (nervus olfactorius) v vohalni betič (bulbus olfactorius). Nosno sluznico prehranjujejo a.ethmoidales anterior et posterior, zadaj pa a.nasalis posterior lateralis za lateralno steno nosu in a. nasalis septi za nosni pretin. Delovanje žlez in žil v nosni sluznici nadzoruje avtonomni nevrovegetativni sistem, simpatikus in parasimpatikus. Simpatikus žile krči, parasimpatikus jih širi (Kambič, 1984, str. 76).

Nos opravlja troje pomembnih nalog:

- Dihalno (respiratorno): nos je vhod v dihalne poti. V nosu se zrak segreva, čisti in vlaži. Večje delce prahu že ob vhodu v nos prestrežejo drobne dlačice, glavno čiščenje pa opravijo cilije, ki prah in drobne delce z gibanjem odplavljajo v epifarinks do meje ciliarnega epitelija, od koder jih izpljunemo. Cilije morajo biti prekrite s sluzjo, ki jo izločajo nosne žleze. Sluz sestavljajo pretežno voda (95%), beljakovine, masti in soli. Njen ph je od 6,5 – 7,2. Zrak v nosu se ogreje na 32 - 34 stopinj. Globino vdiha uravnavata nazotorakalni in nazopulmonalni refleks. Receptorji teh refleksov so v nosni sluznici, ustrezen dražljaj so zračni tok in tlak zraka v nosu ter njegova kakovost (Kambič, 1984, str. 76).

- Govorna (fonatorna): nos deluje kot resonančni prostor, predvsem je pomemben pri izgovarjavi soglasnikov M in N (Berčič, 2002).

- Vohalna (olfaktorna): molekule, ki jih vohamo, pridejo v stik s sluzjo na površini olfaktornega področja nosu. Dišeča snov mora biti hlapljiva, da lahko doseže olfaktorno področje, ki je visoko v nosu (Berčič, 2002).

Obnosne votline (sinus paranasales) so z zrakom napolnjeni koščeni prostori, ki ležijo levo in desno ob nosu. Prekriva jih respiratorna sluznica, migetalčni tok je usmerjen proti izvodilom sinusov. Ločimo levo in desno čeljustno votlino, nahajata se v zgornji čeljusti obojestransko. Ob korenu nosu levo in desno ležijo sitkine celice, ta sinus sestavlja 8-10 celic. Delimo jih v spredajšne ter zadajšne sitkine celice. Ti dve skupini med seboj nista povezani. Spredajšne sitkine celice se odpirajo pod srednjo nosno školjko, zadajšne pa pod zgornjo nosno školjko. V predelu čela je desna in leva čelna votlina . Pod hipofizo se nahaja zagozdnična votlina, odpira se nad zgornjo nosno školjko. Pod srednjo nosno školjko se torej odpirajo vsi sinusi, razen zadajšnih sitkinih celic in zagozdnične votline. Obnosne votline so stranski proizvod lobanje, ki jim pripisujejo sodelovanje pri gretju in vlaženju vdihanega zraka, bile naj bi tudi toplotna zaščita okoliških organov, sodelujejo pri resonanci glavnega laringealnega tona (Kambič, 1984, str. 80).

Skelet grla oblikuje petero večjih hrustancev (Berčič, 2002):

- ščitasti (cartilago thyreoidea), - obročasti (cartilago cricoidea),


31

- dva piramidasta (cartilagines arytaenoideae), - poklopec (cartilago epiglottica).

Obročasti hrustanec je zadaj širši kot spredaj. Oba piramidasta hrustanca ležita zadaj na zgornjem robu obročastega hrustanca. Imata obliko trioglate piramide. Piramidasti hrustanec ima dva podaljška: navzpred in medialno obrnjen processus vocalis ter lateralno obrnjen processus muscularis. Na prvega se pripenja chorda vocalis, na drugega pa krikoaritenoidne mišice. Poklopec (epiglottis) ima obliko žličke, ki stoji pokonci.

Hrustance grla povezujejo membrane (Berčič, 2002):

- membrana hyothyreoidea (povezuje grlo s podjezično kostjo/ os hyoideum/), - membrana cricithyreoidea (obročasti s ščitastim hrustancem), - membrana cricitrachealis ( krikoidni hrustanec s sapnikom).

Zunanje mišice premikajo grlo navzgor in navzdol, notranje pa delimo v dve skupini (Berčič, 2002):

- respiratorne (razmikajo glasilki, kadar dihamo), - fonatorne (stikajo glasilki, kadar govorimo).

Notranjost grla delimo na tri odseke (Berčič, 2002):

- supraglotis (od zgornje površine glasilk do zgornjega roba epiglotisa), - glotis (predel glasilk), - subglotis (od spodnje ploskve glasilk do spodnjega roba obročastega hrustanca).

V notranjosti grla si od zgoraj navzdol sledijo (Berčič, 2002):

- zgornji rob epiglotisa (poklopec), - na vsaki strani po ena ariepiglotisna guba, - dve ventrikularni gubi (lažni glasilki), - ventrikel (žepič grla), - leva in desna glasilka (plica vocalis).

Sluznico notranjosti grla odeva večskladni visokoprizmatični migetalčni epitelj, cilije hitreje udarjajo proti izhodu grla.

Grlo oživčuje n. vagus. Zgornja veja (n.laryngeus superior) se deli v dve veji :

- na notranjo čutilno za sluznico grla, - zunanjo gibalno, ki oživčuje m. cricothyreoideus.


32

Spodnja veja (n.laryngeus inferior) oživčuje vse ostale mišice grla.

Grlo ima več funkcij:

- dihanje - za prehod zraka do sapnika in pljuč, - požiranje - za zaščito dihalnih poti pred hrano, tekočino, - kašelj - za čiščenje dihalnih poti, - fonacija – za tvorbo glasov, - zapora pri telesnem delu - za povečanje intratorakalnega in intraabdominalnega

tlaka, npr. pri dvigovanju težkih bremen.

Prvenstveni funkciji grla sta dihanje in zaščita dihalnih poti, fonacija pa se je razvila kasneje v razvoju človeka. Pri dihanju se z abdukcijo glasilki razmakneta in zrak nemoteno priteka v pljuča in iz njih. Pri govoru se glasilki z addukcijo napneta med ščitastim in piramidastima hrustancema, njuna robova se takrat prilegata. Ob požiranju grlo ščiti spodnjo dihalno pot pred tujki. Grlo se dvigne skoraj pod koren jezika, suprahioidne mišice premaknejo grlo anterosuperiorno za 2 - 3 centimetre, epiglotis zapre laringealno odprtino, skrčita se ariepiglotisni gubi in glasilki se sunkovito stisneta skupaj kot ventrikularni gubi nad njima. Pogoj za dobro zaščito spodnjega respiratornega trakta je intaktno oživčenje.

Sapnik (trachea) je nadaljevanje grla in leži v medialnem delu vratu. Dolžina sapnika je 12cm; pri ženski je nekoliko krajši. Širok je od 1,5 - 2 cm. Sapnik sestavlja 16-20 hrustančastih podkvic, ki jih med seboj povezuje elastično vezivo. Zadajšno steno sapnika sestavlja vezivna membrana, v kateri povprek tečejo gladka mišična vlakna. Taka zgradba omogoča sapniku razteznost. Traheja se v razcepišču deli na dve sapnici, levo in desno. Pri odraslem je karina v višini četrtega do šestega torakalnega vretenca. Sapnici se končata ob pljučni lini. Notranjost sapnika pokriva sluznica z respiratornim migetalčnim epitelijem. Trahealna sluznica z migetalkami potiska tujke, ki so zastali na njej, proti prehodu v spodnje žrelo, kjer nadaljujejo pot po požiralniku ali pa jih izpljunemo. Gibanje cilij je usmerjeno proti grlu. Kri dovajajo sapniku v njegovem vratnem delu veje a. tiroidee inferior, v prsnem delu pa veje bronhialnih arterij. Čutilno in gibalno nitje za sapnik dovajajo veje klateževega povratnega živca in simpatikusa (Kambič,1984, str. 153).

3.2.1 Preiskave zgornjih dihalnih poti

Prostor mora biti ustrezno ogrevan, zagotavljati mora zasebnost, imeti mora dovolj svetlobe, zagotavljati mora mir in tišino, preprečiti mora vstop nepovabljenim, ne sme biti prepiha. V preiskovalnem prostoru potrebujemo različne pripomočke, ki morajo biti čisti ali sterilni, ustrezno ogreti in v brezhibnem stanju (Ivanuša, Železnik, 2008). Za pregled nosu potrebuje zdravnik osvetlitev ter nosne kleščice, imenovane spekulum. Z njimi razpre posamič obe nosnici in si ogleda vse podrobnosti nosnega pretina in vse dele lateralne stene nosu. V dvomljivih primerih, ko povečane nosne školjke ali ukrivljen nosni pretin ovira pregled, se zdravnik odloči za nazoskopijo. Nazoskop je nekaj milimetrov


33

debela cevka z optiko in s svojo osvetlitvijo. Pod nadzorom nazoskopa lahko odščipne tkivo za patohistološko preiskavo. Sinusoskopija (slika 11) je preiskava, s katero se s pomočjo sinuskopa pregleduje sinuse. Zdravnik si ogleda velikost, obliko in vsebino sinusa, kadar je potrebno, odščipne tkivo za histološko preiskavo. Slika 11: Pregled nosu in obnosnih votlin

Foto: Renata Kosi

Sapnik se pregleduje z bronhoskopom. To je kovinska cev z lastno osvetlitvijo. Po pregledu sapnika zdravnik preišče še levi in desni bronhus. Skozi bronhoskop se lahko vložijo optike različnih velikosti in kotov. Z dolgo prijemalko se lahko odstranijo tudi razni tujki, ki zaidejo v sapnik. Poleg rigidnih bronhoskopov poznamo tudi fiberbronhoskope, ki pa niso primerni za odstranjevanje tujkov.

Pregled grla je lahko indirekten ali direkten. V ambulanti zdravnik uporabi veliko zrcalce, torej indirektno. Pri preiskovancih z debelim jezikom, zvišanim epiglotisom ali hudim žrelnim refleksom se pregleda grlo direktno z direktoskopom (Kambič, 1984).

3.2.2 Kroni čni nahod pri starostniku

Vnetja nosne sluznice so med najpogostejšimi boleznimi, ne samo v področju, ki ga obravnava otorinolaringologija, temveč na splošno. Po trajanju delimo vnetja v akutna in kronična, po izvoru v infekcijska in neinfekcijska, alergična in vazomotorna. Vendar je etiološka razmejitev velikokrat težka, skoraj nemogoča, kajti posamezni vzroki se neredko prepletajo med seboj. Dokler niso fiziološke funkcije nosne sluznice prizadete, virusi in drugi mikrobi ne morejo tako zlahka izzvati vnetja. Okoliščine, ki ovirajo nosno sluznico pri opravljanju njenih dejavnosti, so različne in številne, predvsem oslabljen imunski sistem zaradi slabe ali nepravilne prehrane, pomanjkanja vitaminov, utrujenosti,


34

neprimernih vremenskih razmer (mikro in makro klimatski dejavniki), akutnih infekcijskih bolezni (gripa, pljučnica) ali nepravilnega delovanja endokrinih žlez. Kronični nahod je ponavadi nasledek akutnega. Splošni dejavniki, ugodni za razvoj vnetja nosne sluznice, so pri starostniku najpogosteje nepravilno delovanje endokrinih žlez, pomanjkanje vitaminov, insuficienca hepatorenalnega sistema, slabe podnebne razmere, neprimerna temperatura, preveč suh ali vlažen zrak, v preteklosti izpostavljanje zelo onesnaženemu zraku na delovnem mestu, bolezni srca in ožilja, bolezni prebavil, kajenje in nenazadnje tudi kronični alkoholizem. Zdravljenje kroničnega nahoda mora biti vsestransko. Odstraniti moramo dejavnike, ki pogojujejo razvoj kroničnega vnetja, in zdraviti samo vnetje. Zdraviti je treba temeljno bolezen, povečati odpornost organizma, izboljšati bivalne razmere, sicer pa je potrebno aplicirati v nos kapljice fiziološke raztopine (Kambič, 1984, str. 91).

Starostniki pogosto tožijo o vodenem izcedku iz nosu, da jih nosna sluznica srbi, peče, da se jim v nosu delajo kraste in da se po vsekovanju občasno pokaže kri. Vse to so simptomi, ki nakazujejo na kronično atrofično vnetje nosne sluznice. Na sprednjem delu nosnega pretina metaplazira dihalni epitelj v večplastni ploščati. V nosni sluznici pride z leti do odmiranja žlez, zaradi zmanjšanja njihovega delovanja je nosna sluznica suha in pokrita s krastami. Kadar starostnik odstranjuje kraste z nohti, lahko povzroči krvavitev.

Voden izcedek iz nosu se pojavi tudi pri vazomotoričnem ter alergičnem rinitisu. Vazomotorični rinitis je neinfekcijsko vnetje nosne sluznice in ga prepoznamo po vodenem izcedku, kihanju s srbenjem in zamašenim nosom. Pri zdravljenju je potrebno odstraniti vzrok. Pri nezadostnem delovanju endokrinih žlez je potrebno dodajati hormone, pri psihični travmi ustrezna pomirjevala, povečati odpornost organizma. Pri alergičnem rinitisu je potrebno poiskati alergen in kasneje preprečiti stik z alergenom ter aplikacijo antihistaminikov.

Starostnik dobro diha skozi nos, le med jedjo mu teče iz nosu čista voda, ki si jo briše do konca obroka (kosila, večerje). Pri skupnem hranjenju (doma ali v gostilni) je brisanje nosu moteče, ljudje mislijo, da ima hud nahod ali kronično nosno težavo in se ga izogibajo. Po jedi je nos ponovno suh. Ni znano, zakaj starostniku teče iz nosu le med jedjo. Verjetno mu je nerodno, ker se mu tresejo roke, ker s težavo reže meso, ker slišno požira hrano in tekočine. Vse to vpliva na njegovo psiho, kar sproži neko vrsto začasnega vazomotoričnega rinitisa.

3.2.3 Spremembe glasu pri starostniku

S staranjem se nadaljujejo nekatere spremembe na grlu, ki so se začele že v mladi odrasli dobi, pojavijo pa se tudi prav za starost značilne spremembe. Spremembe se pojavijo pri nekaterih osebah prej, pri drugih kasneje, kar različno vpliva na kakovost glasu. Več je namreč starih ljudi, kot je starih glasov. Običajno se začnejo spremembe kazati po 60. letu. Po 25. letu starosti se prične zakostenevanje grlnih hrustancev. V starosti (po definiciji WHO je to po 65. letu starosti) so zakosteneli skoraj vsi grlni hrustanci. Pojavijo se degenerativne spremembe sklepov med njimi, kar povzroča togost grlnih struktur in


35

nepopolno abdukcijo glasilk. Zmanjša se mišična masa grlnih mišic, glasilki postaneta tanjši, bolj usločeni, stik med njima pri fonaciji ni več popoln. S starostjo pride do spremembe elastičnih vlaken v vokalnem ligamentu v glasilki, atrofirajo, manj jih je in tanjša so. Kolagena vlakna se debelijo, vokalni ligament postane bolj tog. Sluznica, ki pokriva glasilki in grlo, se starostno spremeni. S staranjem je v grlu vedno manj žlez, ki izločajo manj sluzi in še ta je bolj gosta. Z leti se pojavi fiziološka involucija CŽS, perifernih živcev, receptorjev v sluznicah, mišicah, kitah, sklepih po telesu, prav tako tudi v grlu (Hočevar, 2008, str. 58).

Glasovno motnjo predstavlja vsaka neugodna sprememba v glasu, ki jo zaznamo s sluhom. Delovna skupina pri Evropskem laringološkem združenju, zadolžena za foniatrijo, je predlagala, da se pojem »disfonija« uporablja za vse vrste glasovnih motenj: odstopanja višine, glasnosti, kvalitete glasu, ritma ali prozodičnih elementov. Izraz »hripavost« naj bo omejen na odstopanja v kvaliteti glasu in naj ne vključuje motenj višine, glasnosti in ritma. V slovenskem prostoru še vedno pogosto enačimo oba pojma (Hočevar, 2008, str. 84).

Starostne spremembe povzročajo spremembe v glasu, izreki, resonanci, jeziku, govoru in tempu. S staranjem se pojavi fiziološka involucija CŽS, starostne spremembe se pojavijo v dihalnem sistemu, grlu in artikulacijskih organih. Vendar pa glasovne motnje v starosti niso vedno posledica degenerativnih sprememb – presbyphonije, pač pa tudi številnih spremljajočih bolezni, ki vsaka zase že lahko povzročajo glasovne motnje. Nekatere raziskave so pokazale, da je celo večina glasovnih motenj v starosti posledica spremljajočih bolezni (pljučne bolezni – npr. astma, KOPB, alergija, naglušnost, GER in LFR, okvara vratne hrbtenice, nevrološke bolezni itd.). K nastanku funkcionalnih glasovnih motenj v starosti prispevajo pogosto tudi psihične in čustvene motnje ter osamljenost ostarele osebe (Hočevar, 2008, str. 118).

Spremembe glasu pri starostnikih so lahko posledica težav v/na:

- Živčnem sistemu - starostnih sprememb v vokalnem traktu - Pojavi se fiziološka involucija CŽS, perifernih živcev, receptorjev v sluznicah, mišicah, kitah, sklepih, prav tako tudi v grlu. Praviloma se poslabša tudi sluh, zato je kontrola fonacije slabša in glas tudi manj stabilen (Hočevar, 2008).

- Dihalnem sistemu - S starostjo postane prsni koš bolj rigiden, dihalne mišice

oslabijo, zmanjša se elastičnost pljučnega tkiva. To so vzroki za zmanjšanje pljučnih funkcij, kar vpliva na velikost in uravnavanje zračnega toka skozi grlo ter subglotisnega tlaka. Nižji in slabše reguliran subglotisni tlak povzroči neenakomeren zračni tok skozi grlo med fonacijo, kar se kaže v spremembi višine, glasnosti in stabilnosti glasu.

- Grlu - V starosti so zakosteneli skoraj vsi grlni hrustanci, nastajajo degenerativne

spremembe sklepov med grlnimi hrustanci, kar povzroča togost grlnih struktur in nepopolno abdukcijo glasilk. Glas postane šibek in zadihan. Zaradi starostne atrofije se zmanjša mišična masa grlnih mišic, glasilki postaneta tanjši, bolj usločeni, stik med njima pri fonaciji ni več popoln (slika 12 in 13). Posledica je hripav glas in


36

manjša glasnost. Pri moških se zaradi zmanjšanja mišične mase glasilk glas zviša. S starostjo pride do spremembe elastičnih vlaken v glasilki, vokalni ligament postane bolj tog, kar povzroči višji glas in lahko moti vibratorni vzorec. Nihanje glasilk postane nepravilno, glas pa hripav. Sluznica, ki pokriva glasilki in grlo, starostno atrofira, v njej je manj žlez, ki izločajo tudi manj sluzi in še ta je manj gosta. Nabiranje goste sluzi sili starejšo osebo k odkašljevanju, ki predstavlja velik napor za grlo. Stanjšanje povrhnjega sloja lamine proprije (SLP) v sluznici moti pravilnost sluzničnega vala, ki potuje skozi grlo pri fonaciji in ki je nujen za kvaliteten glas. Glas postane nestabilen.

Slika 12: Presbylarinx

Foto: Irena Hočevar Boltežar Slika 13: Starostno spremenjena desna glasilka

Foto: Irena Hočevar Boltežar


37

- Odzvočni cevi, artikulacijskih organih - Z leti se slabša oralna, žrelna povrhnja senzibiliteta, prag za dražljaj se poveča. Motena je tudi globoka senzibiliteta, vse skupaj pa povzroča manj natančno izreko, lahko tudi disfagijo in aspiracijo. Na natančnost izreke negativno vpliva tudi pomanjkljivo zobovje oz. neustrezno ali nestabilno umetno zobovje. Zaradi atrofije mišic v steni odzvočne cevi se spremenijo tudi formanti (Hočevar, 2008).

Značilnosti starajočega glasu so:

- slaba addukcija glasilk, - atrofični glasilki, - zmanjšan fonacijski volumen, - povečan jitter (perturbacija višine) in shimmer (perturbacija glasnosti), - zmanjšan glasovni obseg, - zmanjšana glasnost, - spremenjena višina (moški imajo višji glas) (Hočevar, 2008, str.118).

Za izboljšanje stika med glasilkama na račun povečane mase glasilk pride v poštev injiciranje lastne maščobe, hialuronske kisline ali hidroksi – apatita v glasilko. Za izboljšanje položaja glasilke pride v poštev tireoplastika – medializacija in premik aritenoida. Za kirurško zdravljenje se bo zdravnik odločil, če si ga bo bolnik želel oziroma če ne bo predstavljalo prevelikega rizika za splošno zdravstveno stanje bolnika.

Logoped bo z različnimi tehnikami krepil oslabele in sproščal prenapete fonatorne mišice. Skupaj z bolnikom bosta popravila natančnost artikulacije. Z dihalnimi vajami in pravilnim položajem telesa bo izboljšal kontrolo toka zraka skozi grlo med fonacijo. Starostnikov glas se lahko izboljša, če si pri govoru z dlanjo pritiska predel nad prepono, saj je lahko vzrok težav tudi ohlapna prepona, ki ne more ustvariti dovolj močnega pritiska zraka pod glasilkami. Psiholog bo krepil starostnikovo samopodobo, ponudil sodelovanje v skupini.

3.2.4 Zaznavanje vonja pri starostnikih

Razpon vohalnih lastnosti je širok. Olfaktorne izgube v starosti so - podobno kot izgube okusa - posledice normalnega staranja, nekaterih bolezenskih stanj (predvsem Alzheimerjeve bolezni in Parkinsonove bolezni), zdravljenja z zdravili, kirurških posegov in izpostavljanja vplivom okolja. Večina študij kaže, da je čutilo za voh v starosti bolj okvarjeno kot čutilo za okus (Schiffman, 1998). Psihofizikalne študije voha kažejo, da pride do značilnih, s starostjo povezanih izgub voha ravno pri mejnih koncentracijah. Povišani zaznavni in prepoznavni pragi so bili dokazani za številne vonje hrane in hlapljivih snovi. Pregled teh študij kaže, da je za večino vonjev prag pri normalnem starejšem prebivalstvu 2 – 15-krat višji kot pri mlajšem prebivalstvu. Na meritve olfaktornih zaznav kognitivne izgube ne vplivajo veliko. Stopnja olfaktornih izgub je podobna pri hlapljivih snoveh z različnimi zgradbami, za razliko od okusa, kjer je


38

izguba bolj strukturno specifična. Hiranje še poslabša olfaktorne izgube in številni starostniki, ki ne pridobivajo na teži, trpijo za hudo hipozmijo (Schiffman, 1998).

Z različnimi metodološkimi pristopi so dokazali, da je delovanje vonjanja in kemostetičnih zaznav v nosu (npr. ogljikov dioksid, ki vzdraži troveji živec) pri starejših zmanjšano. Starejši posamezniki imajo, v primerjavi z mlajšimi, zmanjšano možnost ločevanja različnih vonjev. Opravila, ki zahtevajo razpoznave različnih vonjev, so pri starejših okvarjena, a so razlike med posamezniki precejšnje. Več kot ¾ ljudi, starejših od 80 let, ima bistvene težave pri zaznavi in prepoznavi vonja. Prepoznava vonjev je še posebej okvarjena pri bolnikih z nekaterimi nevrovegetativnimi boleznimi, vključno z Alzheimerjevo boleznijo. Starejši pogosto pripisujejo zmanjšan tek za hrano pešanju okusa. Razlog za to je, da sprejemamo čutne dražljaje iz ustne votline kot okus, a v resnici izvirajo delno iz arome oziroma vonjev. Ko je hrana v ustni votlini, potujejo aromatične molekule nazaj v vrat in vonj zaznamo retronazalno. Vonjave, ki jih občutimo med obroki, zaznamo predvsem retronazalno (Schiffman, 1998). Motnje voha so:

- hipozmija – zmanjšana sposobnost za vohanje; - anozmija – popolna izguba voha; - hiperozmija – prevelika občutljivost na neznatne količine vonjav; - panozmija – motnja voha, pri kateri bolnik toži, da namesto določenega čuti drug

vonj. Pri zdravi starejši osebi ima lahko pešanje voha enega ali več vzrokov. Vzroki izgube voha so med drugim:

- normalno staranje, - zdravljenje z zdravili, - virusne okužbe, - nakopičeno izpostavljanje toksičnim hlapom - in poškodbe glave.

Magnetno resonančni posnetki kažejo, da je posttravmatska okvara organa za voh povezana predvsem s poškodbo v olfaktornem bulbusu in spodnjih čelnih režnjih. Med staranjem pride do anatomskih in fizioloških sprememb tudi v strukturah zgornjih dihalnih poti, vohalnem epiteliju, vohalnem bulbusu in živcu, hipokampusu in amigdaloidnem kompleksu in v hipotalamusu – zmanjša se število celic, celice so poškodovane in znižana je raven nevrotransmiterjev. V nekaterih bolezenskih stanjih, kot sta Alzheimerjeva bolezen in Parkinsonova bolezen, so te izgube še izrazitejše (Schiffman, 1998).

Za zdravljenje s starostjo povezanega kemosenzornega pešanja nimamo na voljo nobenih dokazano učinkovitih farmakoloških sredstev in napoved poteka bolezni oziroma izboljšanje zaznave vonja in okusa je slaba. Hipozmijo – zmanjšan občutek za voh (ne pa tudi anozmije – odsotnost ali izguba občutka za voh) lahko zdravimo z dodajanjem


39

simuliranih vonjev hrane mesu, zelenjavi in energetsko bogatim jedem, da pomnožimo intenziteto vonja. Simulirani vonji so mešanica aromatičnih molekul, pridobljenih iz naravnih proizvodov, ali sintetizirani glede na kemično analizo tarčne hrane. V osnovi so to koncentrirani izvlečki, podobni zamrznjenemu koncentratu pomarančnega soka ali izvlečku vanilije. Arome niso začimbe in ne dražijo želodca, kar je pomembno, ker je želodčna intoleranca za začimbe pogost problem v starosti. Okrepitev aromatskih ravni hrane do optimalnih koncentracij lahko v starosti poveča užitek ob hranjenju, ugodno vpliva na zaužitje hrane in pospeši primeren vnos hrane. Piščanca lahko npr. mariniramo v piščančji aromi in tako okrepimo njegovo aromo. Juham in zelenjavi lahko dodamo različne arome (npr. aromo slanine ali sira). Starejši ljudje se pogosto pritožujejo, da hrana ni več tako okusna, kot je bila včasih, in verjamejo, da je bila hrana nekoč, ko so bili mladi, boljša. Taki ljudje lahko z večjimi koncentracijami arome nadomestijo izgubo okusa in voha, ki je nastala v času procesa staranja. Hrana, obogatena z aromami, se pri hirajočih bolnikih uporablja za povečanje zaužitja energetsko bogate hrane že več kot 25 let. Oskrbovancem domov starejših občanov, ki so jim v hrano dodajali arome, se je izboljšal imunski status. Uživanje hrane, obogatene z aromami, malo slane govedine, slanine ali šunke, je med drugim povzročilo povišanje krvne vrednosti limfocitov T in B ter izboljšalo fizično moč, ni pa spremenilo skupne zaužite hrane ali drugih bioloških meril. Senzorni posegi lahko skupaj z dodajanjem arom pomagajo, kadar izguba okusa in voha okvari apetit. Obroki, ki vsebujejo množico okusov in vonjev, spodbudno vplivajo na količino zaužite hrane. Preskakovanje med različnimi jedmi na krožniku med obrokom zmanjša senzorno adaptacijo ali utrujenost; če obrok zagotavlja raznolikost okusov in vonjev, se poveča tudi verjetnost, da bo med njimi vsaj eden, ki bo za posameznika privlačen. Menjavajoče se strukturne lastnosti lahko enako kot okus in vonj izboljšajo količino zaužite hrane. Veliko starejših oseb se izgube voha v normalnem staranju preprosto ne zaveda. Skrbna klinična ocena lahko razkrije osnovni vzrok, kot so uživanje zdravil ali bolezenska stanja, a številnih vzrokov ni enostavno odkriti. Dodajanje arom hrani in razumevanje sprožilcev okusa in voha lahko pomaga starejšim bolnikom, da se prilagodijo fiziološkim spremembam, ki nastanejo v starosti in da ohranijo apetit in užitek ob hranjenju (Schiffman, 1998). V raziskavi, ki so jo opravili Doty in sodelavci (Doty et al. v: Staecker, 2006, str. 33) so ugotovili pri 77% starostnikih slabšo občutljivost za vonj, kljub temu, da so anketirani menili, da vohajo normalno.

3.3 Anatomija in fiziologija ustne votline, žrela in požiralnika

Meje ustne votline predstavljajo spredaj ustnici, ob straneh lica, spodaj mišice ustnega dna, zadaj pa goltna ožina, ki vodi nazaj v ustni del žrela. Ustnici oblikuje cirkularna mišica, ki jo oživčuje obrazni živec. Na notranji strani pokriva ustnici sluznica ustne votline, na zunanji koža, prehod med njima pa predstavlja ustna rdečina. Mišica stiska ustnici skupaj ter ju zaokrožuje. Usta odpira vrsta obraznih mišic, ki se naraščajo na kosti in fascijo okrog ustne odprtine, na drugi strani pa na spodnjo in zgornjo ustnico. Obrazne mišice oživčuje sedmi možganski živec (n. facialis). Lica z zunanje strani oblaga koža, notranjost pa je tako kot celotna ustna votlina pokrita s ploščatim epitelom. Največja mišica v licih je m. buccinator, ki jo z zunanje strani obdaja fascija. Med kožo in fascijo je maščevje. Ustni preddvor leži med ustnicami in lici ter čeljustnim grebenom z zobmi. Nasproti drugega


40

zgornjega kočnika se vanj izlivata obušesni žlezi slinavki. Alveolarni greben pokriva gingiva, vanj so vsajeni zobje. Zobovje odraslega je sestavljeno iz 32 zob. Mejo med ustno in nosno votlino predstavlja trdo nebo spredaj, zadaj pa se nanj narašča mehko nebo. V področju trdega neba je pod sluznico kost, mehko nebo pa je sestavljeno iz mišic ter fibrozne plošče, na katero se mišice naraščajo. Ustno dno je pokrito s sluznico, ki pod jezikom oblikuje podjezično gubo. Pod sluznico so mišice, ki skupaj tvorijo tako imenovano diafragmo oris. V ustni votlini je jezik, ki ga razdelimo na konico, telo ter koren. Spredaj spodaj jezik na ustno dno pripenja vezivna podjezična vez, pokrita s sluznico. Na sluznici, ki pokriva jezik, so oblikovane posebne papile (nitaste, betičaste, konične, valate, listaste), ki ležijo na različnih delih jezika. Papile imajo svojo vlogo pri okušanju. Večino jezika sestavljajo mišice, ki jih delimo na zunanje in notranje. Zunanje mišice jezika spreminjajo lego jezika, naraščajo pa se na eni strani na jezični skelet, na drugi strani pa na strukture izven jezika. Notranje mišice jezika spreminjajo obliko jezika in se priraščajo na skelet ter sluznico jezika. V ustno votlino se izliva na stotine malih ter trije pari velikih žlez slinavk (predušesna= glandula parotis, podčeljustna = glandula submandibularis, podjezična = glandula sublingualis). Količina sline določa vegetativni živčni sistem. Pod vplivom parasimpatikusa izločajo slinavke obilo vodene sline, draženje simpatikusa pa povzroči, da je sline manj in je bolj gosta. Pomanjkanje sline imenujemo xerostomia ali sialaporia. Nikotin skupaj z alkoholom suši ustno sluznico (Kambič, 1984).

Žrelo (pharynx) je 12 - 13 centimetrov dolga vezivno - mišična cev, ki predstavlja pomembno in zapleteno križišče med prebavno in dihalno potjo. Prislonjeno je na prevertebralne mišice in hrbtenico. Delimo ga na tri dele:

- nosni del žrela ( epipharynx ali nasopharynx), - ustni del žrela (mesopharynx ali oropharynx), - grlni del žrela (hypopharynx ali laryngopharynx).

Nosni del žrela meji na nosno votlino preko hoan. V svodu, ki ga omejuje baza lobanje, se nahaja žrelna tonzila, ob obeh tubarnih ustjih pa tubarni tonzili. Na robu mehkega neba prehaja navzdol v ustni del žrela, navzpred preko goltne ožine meji na ustno votlino. Med obema žrelnima lokoma sta tonzilarni loži z nebnicama. V žrelu najdemo veliko mezgovnic in limfatičnega tkiva, ki je med seboj povezano, pravimo mu Waldeyerjev limfatični obroč. Sestavljajo ga :

- žrelnica (tonsilla pharyngea), - nebnici (tonsillae palatinae), - jezični mandelj (tonsilla lingualis).

Ustno ali srednje žrelo se nadaljuje do gornjega roba poklopca in ob njem prehaja v grlni del žrela. Žrelne mišice sestavljajo: m. constictor pharyngis superior, medius in inferior. Dvigovanje žrela omogočajo m. stylopharyngeus, salpingopharyngeus in palatopharyngeus, dodatno tudi m. stylohioideus in m. styloglossus. Oživčenje skupaj s sluznico dobivajo po nitju n. glossopharyngeusa, vagusa hypoglossusa in obraznega živca. Žrelo ima imunsko, dihalno ter funkcijo požiranja (Kambič, 1984).


41

Požiralnik je cev, ki se nadaljuje iz spodnjega žrela navzdol. Prične se v višini 6. vratnega in sega do višine 12. prsnega vretenca. Širok je 1.5 do 3 centimetre. Leži med sapnikom in hrbtenico v vratnem delu, v prsnem delu križa od zadaj levo glavno sapnico ter skozi odprtino diafragme prestopi v trebušno votlino. Zgoraj ga zapira zgornja mišica zapiralka. Požiralnik delimo na vratni, prsni in trebušni del. V svojem poteku ima tri zožitve: v predelu zgornje zapiralke, na križišču z levo sapnico ter ob prehodu skozi diafragmo. Požiralnik je z notranje strani pokrit s ploščatim epitelijem. V zgornji tretjini požiralnika je mišična stena iz prečno progastega mišičja, v spodnji tretjini se prečno progasto in gladko mišičje prepletata, v spodnji tretjini požiralnika pa je v steni samo še gladko mišičje, ki poteka na zunanji strani vzdolžno, na notranji strani pa krožno. Požiralnik oživčuje n. vagus tako čutilno kot motorično (Kambič, 1984).

Pri požiranju sodelujejo mišice žvekalke, mišice ustnic, lic, ustnega dna, jezika, žrela, grla, požiralnika. Pri požiranju potuje grižljaj hrane ali požirek pijače od ust do želodca v več fazah. Prva faza požiranja (oralna, pripravljalna) je hotena, druga (oralna, transportna) samo delno hotena, v svojem drugem delu že poteka refleksno, neodvisno od volje posameznika. Obe fazi, ki sledita, sta refleksni. Kontrola požiranja poteka iz centralnega živčevja. V možganski skorji je center za požiranje, kamor se preko senzoričnega jedra možganskih živcev (nucleus tracti solitarii) in možganskih živcev stekajo čutilne informacije iz ust in žrela in od koder gredo impulzi do motoričnih jeder možganskih živcev in nato preko živcev do mišic v ustni votlini, žrelu in zgornjem delu požiralnika. Obstajajo fiksirani motorični vzorci za faringealno in ezofagealno fazo požiranja. Sam akt požiranja sprožijo stimulacije iz žrela. Med požiranjem je nujna tudi usklajenost z dihanjem, saj se mora med požiranjem dihanje prekiniti v ekspiriju. Le novorojenček lahko hkrati požira in diha zaradi visoke lege grla.

Faze požiranja so (slika 14):

- Oralna pripravljalna - Jezik razporedi hrano za žvečenje v področje kočnikov, z ustreznimi gibi spodnje čeljusti, ki jo premikajo žvekalne mišice, se hrana prežveči. Med požiranjem sta ustnici stisnjeni skupaj, da hrana ne izteka iz ust. V mišicah lic mora biti določena napetost (tonus), da dajejo zunanjo oporo, steno pri žvečenju. Tako grižljaj ostane na področju kočnikov in ne zdrsne v ustni preddvor. Med žvečenjem je mehko nebo v stiku z zadnjim delom jezika, ki zadržuje grižljaj v ustih. Med oralno pripravljalno fazo namreč še vedno dihamo in zato je pomembno, da hrana ne uide iz ust navzdol, kjer je odprta dihalna pot. Oralna pripravljalna faza je hotena (Hočevar, 2008, str. 50).

- Oralna transportna - Na začetku oralne transportne faze se mehko nebo dvigne,

mišice ustnic in lic se stisnejo (kontrahirajo). Zadnji del mobilnega dela jezika se spusti navzdol, sprednji del jezika se pritisne na trdo nebo, rob jezika je v stiku s čeljustnim grebenom. Tako se tlak v ustni votlini poveča in potisne grižljaj, ki leži med sredino jezika in nebom, iz ustne votline proti žrelu. Pri starejših je oralna transportna faza počasnejša, velikokrat so vidni dodatni gibi podjezične kosti. Oralna transportna faza je v začetku hotena, nato pa ob prehajanju grižljaja iz ust v žrelo preide v refleksno. Refleksni del sproži dražljaj iz žrela (Hočevar, 2008, str. 50).


42

Slika 14: Faze požiranja

Vir: Dawodu, 2008

- Faringealna = faringolaringealna. V začetku faringealne faze požiranja se dvigne mehko nebo in zatesni velo faringealno zaporo, da hrana ne uhaja v nosno votlino. Jezik se potiska nazaj kot bat. Hkrati pride do kontrakcije (skrčenja) mišic ustnega dna. Te mišice potegnejo podjezično kost naprej in navzgor. Ker je podjezična kost z ligamenti povezana z grlom, se hkrati dvigne tudi grlo, poklopec pa potegne čez vhod v grlo. Dihanje se prekine na začetku izdiha, dihalna pot se zapre na treh nivojih – s potegom poklopca čez vhod v grlo in sočasnim primikom – stiskom ventrikularnih gub ter glasilk. Zgornji ezofagealni sfinkter (UES), ki ga tvori tudi krikofaringealna mišica, se odpre zaradi relaksacije (sprostitve) mišice. Zaradi odprtega prehoda v požiralnik batnega potiskanja jezika nazaj ter ob dvigu grla nastalega negativnega tlaka v faringoezofagealnem predelu grižljaj zdrsne iz žrela v požiralnik. Sodelujejo tudi žrelne zažemalke, ki se krčijo, vendar je njihovo delovanje manj pomembno za potovanje grižljaja po žrelu, preko poklopca in piriformnih sinusov v požiralnik. Običajno potovanje grižljaja preko piriformnih sinusov ni simetrična, pač pa večji del vedno potuje po isti strani žrela navzdol. Faringealna faza požiranja je refleksna, ne moremo je hote zadržati ali prekiniti (Hočevar, 2008, str. 50).

- Ezofagealna. V steni požiralnika so v zgornji tretjini prečnoprogaste mišice, steno

spodnjih dveh tretjin pa tvorijo gladke mišice. Po prehodu grižljaja v požiralnik se sprožita drug za drugim dva peristaltična vala (peristaltika = krčenje mišične stene cevastega organa, ki potiska vsebino organa naprej), ki potujeta od zgornjega

Mehko nebo Trdo nebo Jezik Žrelo Poklopec Grlo Faringoezofagalni sfinkter Traheja Požiralnik


43

ezofagealnega sfinktra (UES) do konca progastih mišic, od prehoda progastih mišic v gladke mišice in do konca požiralnika. Odpiranje spodnjega ezofagealnega sfinktra (LES) se pojavi 2-3 sekunde po začetku požiranja in traja 5-10 sekund. V tem času grižljaj zdrsi iz požiralnika v želodec. Ezofagealna faza požiranja je povsem refleksna (Hočevar, 2008, str. 51).

3.3.1 Zaznavanje okusa pri starostniku

Okus zaznamo, ko pridejo kemične snovi iz hrane in pijače v stik s polariziranimi nevroepitelskimi celicami, nakopičenimi v brbončicah, razpršenimi po dorzalni površini jezika, na jezično – lični meji, bazi jezika zraven izvodil podjezičnih žlez, mehkem nebu, žrelu, grlu, poklopcev, mehkonebnem jezičku in prvi tretjini požiralnika (slika 15). Pred kratkim so odkrili celice, podobne receptorjem za okus, tudi v sluznici želodca in črevesa. Kemične snovi iz hrane vzdražijo okušalne brbončice med žvečenjem in požiranjem, medtem pa gibi jezika, še posebej pritisk hrane (npr. čokolade) ob strop ustne votline, podaljšajo in izpopolnijo občutek okusa na mehkem nebu. Osebe z zobnimi protezami, ki pokrivajo mehko nebo, izgubijo senzorni priliv s tega predela ustne votline. Časovno zaporedje okušalnih zaznav med obdelavo hrane v ustih in med požiranjem zagotavlja edinstvenost posameznih jedi (Schiffman, 1998).

Slika 15: Receptorji za okus

Vir : Roberts, 1994, str. 37


44

Pešanje kemičnih čutov za okus je neprijeten, a pogost vidik staranja. Ta primanjkljaj spremeni izbiro hrane in posledično izzove bolezenska stanja, prizadene prehrambeni in imunski status in povzroči izgubo telesne teže. Pešanje okusa predstavlja za starejšega človeka nevarnost zastrupitve s škodljivimi kemičnimi snovmi in strupi, ker ni več kemosenzornih dražljajev, ki sicer prinašajo varnostne signale o kemični primernosti.

Kemosenzorne motnje najpogosteje razvrstimo kot:

- ageusia (popolna izguba okusa), - hipogeuzija (oslabljen občutek za okus), - disgeuzija (popačenje normalnega okusa).

Disgeuzija ni nujno povezana z izgubo občutljivosti in se lahko pojavi ne glede na to, ali je dražljaj ali ga ni. Okvare okusa napredujejo s starostjo. Hipozmija in hipogeuzija postaneta zaznavni okoli šestdesetega leta starosti, lahko pa tudi prej. Izgube postanejo izrazitejše pri osebah, starejših od sedemdeset let. V naslednjih desetletjih bo pojavnost kemosenzornih motenj zaradi vedno večjega deleža starajočega se prebivalstva značilno porasla. Neokrnjen občutek za okus je pomemben, ker kemosenzorni sistem pripravi organizem na prebavo hrane, tako da vzpodbudi salviarno, želodčno, pankreatično in črevesno izločanje, kar imenujemo faza cefaličnega odziva. Raziskave na ljudeh in živalih kažejo, da obstaja priučena povezava med okusom ter njenimi poprebavnimi učinki. Te povezave omogočajo porabniku, da v pričakovanju teh poprebavnih učinkov prilagaja izbiro hrane in velikosti obrokov. Na splošno imamo rajši hrano, ki je energetsko bogata. Ravni prebavnih in prehrambenih encimov lahko uravnavajo intenziteto okušalnega odziva. Pomembno je, da kemosenzorni občutki vzpodbudijo občutek sitosti in zadovoljstva ob hranjenju in primarno krepijo hranjenje. Senzorni dražljaji, ki jih nudi hrana, so še posebej pomembni v starosti, ko je ostalih virov zadovoljstva manj (Schiffman, 1998).

Izguba zaznave okusa v starosti je lahko del normalnega staranja, še pogosteje pa je posledica nekaterih bolezenskih stanj (predvsem Alzheimerjeve bolezni), zdravljenja z zdravili, kirurških posegov in izpostavljanja vplivom okolja. Največkrat izguba okusa (ageuzija) ni popolna, pogosteje je samo delna (hipogeuzija) ali pa je zaznava okusa motena (disgeuzija).

Pri starejših osebah sta povišana dva okušalna praga – zaznavni in prepoznavni. Zaznavni okušalni prag je koncentracija absolutnega praga okušalne zaznave; prepoznavni okušalni prag pa je tista najnižja koncentracija, pri kateri kak okus pravilno prepoznamo. Povišani pragi (to je zmanjšana občutljivost) za sladko, kislo, slano in grenko, pa tudi za okuse aminokislin, vključno z glutamatnimi snovmi, so normalen pojav pri starejših posameznikih. Stopnja izgube je odvisna od kemične strukture preizkušene zmesi, pa tudi od zdravstvenega stanja in farmakološkega režima posameznika. Pri posameznikih, ki niso bolni in ne jemljejo zdravil, je upadanje v okušanju prototipov okusov, kot so natrijev klorid (NaCl - slano), saharoza (sladkor), citronska kislina (kislo) in kininhidroklorid (grenko) zmerno pri stimulaciji vse ustne votline. Do večjih izgub v zaznavi okusov pride pri starejših posameznikih, ki jemljejo zmerno število zdravil, sicer pa živijo aktivno normalno življenje. V primerjavi z mlajšimi se pri starejših z enim ali več bolezenskimi


45

stanji, ki jemljejo v povprečju 3,4 zdravila, povprečni prag zaznave poviša 11,6-krat za natrijeve soli, 4,3-krat za kisline, 7-krat za grenke sestavine, 2,5-krat za aminokisline in 2,7-krat za sladila (Schiffman, 1998).

Starejši ljudje zaznavajo velik spekter okusov manj intenzivno kot mlajše osebe. Starejše osebe imajo tudi zmanjšano sposobnost ločevanja med različnimi koncentracijami okušane snovi. Značilne, s starostjo povezane spremembe v lokalni občutljivosti, se pojavijo na različnih predelih jezika. S starostjo povezane spremembe nastopijo tudi v zaznavi kompleksnih sistemov hrane, ki zahtevajo integracijo občutkov, dobljenih z okusom in vohom. Starejši ljudje imajo težave z razpoznavo hrane na osnovi okusa. Pri podhranjenosti in hiranju je razpoznavanje hrane iz njenih sestavin na podlagi senzornih dražljajev še težja. Izguba zaznave sladkega in slanega okusa ima lahko za starejšega človeka zdravstvene posledice. Pojemanje zaznave sladkega okusa naredi starejšo osebo s sladkorno boleznijo še bolj ranljivo za škodljive učinke čezmernega uživanja sladkorja. Zaradi izgube v zaznavi slanega (NaCl) se je bolnikom s hipertenzijo težko držati stroge omejitve soli preprosto zato, ker se jim zdi hrana relativno brez okusa. Če starejša oseba doda hrani NaCl, da bi tako zmanjšala njeno grenkost (eden od učinkov dodajanja NaCl), lahko to poviša vrednosti krvnega tlaka in poveča verjetnost kapi pri bolnikih s hipertenzijo, odvisno od soli. Zmanjšanje v uživanju soli mora biti postopno, ker lahko nenadno zmanjšanje učinkuje ravno nasprotno in poveča občutljivost za sol.

Pestrost okusov in vonjev je še posebej pomembna pri hirajočih starostnikih, ki pogosto uživajo samo tekočo hrano. Grenak okus je problematičen pri starostnikih z zmanjšanim občutkom za okus, ker postane tako še bolj izrazit. Ob zaužitju grenke snovi se le-ta zadržuje na zadnji strani jezika, kjer napolni jarke cirkumuvaltnih papil. Dodajanje kavnih ali čokoladnih izvlečkov lahko delno zakrije grenkobo. Grenek okus je lahko verjetno najbolj problematičen za superokuševalce, ki zaznavajo grenek okus bolj intenzivno zaradi genetskih zaznav. Toleranca za grenek okus pa je različna tudi v različnih kulturah.

Vzroka sprememb okusa pri normalnem staranju, pred boleznijo ali zaradi zdravljenja z zdravili, še ne poznamo dobro. Raziskave anatomskih sprememb v okušalnih strukturah starejših ljudi so dvoumne. V nekaterih raziskavah so našli zmanjšano število papil in – ali okušalnih brbončic, druge študije pa niso pokazale izgub pri staranju. Zdravila in bolezenska stanja igrajo glavno vlogo pri okušalnih izgubah in motnjah, tako pri zdravih posameznikih, kot pri hirajočih starejših bolnikih. Klinične študije kažejo, da je v spremembe okušalnih zaznav vpletenih več kot 250 zdravil. Starejši ljudje zaužijejo nesorazmerno veliko na recept predpisanih zdravil (poraba na prebivalca je trikrat večja kot pri skupini mlajših ljudi). Niti mesto niti mehanizem delovanja večine farmakoloških sestavin, ki sprožijo okušalne izgube, nista znana. Vemo pa, da delujejo na različnih ravneh, vključno s perifernimi receptorji, kemosenzornimi nevronskimi potmi in/ali možgani. Zdravila, ki se izločajo s slino, vplivajo na okušalni sistem preko spremenjenih prenašalnih mehanizmov okušanja, oziroma izzovejo lasten okus. Zdravila lahko tudi preidejo iz krvi in vzdražijo receptorje na bazolateralni strani okušalnih receptorskih celic. Vzrok izgube okusa zaradi uživanja zdravil ali istočasne beljakovinske podhranjenosti in hiranja je lahko moteno obnavljanje okušalnih celic, čeprav formalne študije, ki bi hipotezo potrdile, niso bile opravljene (Schiffman, 1998).


46

3.3.2 Težave pri požiranju

S starostjo povezane težave pri požiranju imenujemo tudi presbyphagia. Ta termin označuje karakteristične spremembe v mehanizmu požiranja, drugače zdravih odraslih. Presbyphagia lahko vodi v disphagio, ki označuje motnje požiranja, katere spremlja občutek ovire, pritiska, skelenja, bolečin, krvavitve, neprijeten zadah iz ust ali druge bolezni.

V oralni fazi požiranja, ki jo nadzorujemo, se hrana v ustih pripravi za nadaljnjo pot. Za pripravo hrane v ustih je pomembna količina sline. Odrasel človek izloči približno 1000 do 1500 ml sline na dan. Količino izločene sline določa vegetativni živčni sistem. Pod vplivom parasimpatika izločajo slinavke obilo vodene sline, draženje simpatikovega živčnega sistema pa povzroči, da je sline malo in je bolj gosta. Prav tako lahko na premalo izločene sline vplivajo številna zdravila. Ker se starostniku spremeni občutek za žejo, popije premalo tekočine na dan. Nasledek je suha ustna sluznica. Ob slabem zobovju, spremembah jezičnega tonusa ter spremenjenih senzoričnih dražljajih za okus, temperaturo ter konsistenco hrane se že v oralni stopnji požiranja pojavijo težave. Pri starejših je oralna transportna faza počasnejša, velikokrat so vidni dodatni gibi podjezične kosti (Hočevar, 2008).

V faringealni stopnji se mehko nebo dvigne in zapre nosno žrelo, hkrati se podjezična kost pomakne naprej in navzgor. S seboj potegne grlo, ki ga prekrije poklopec; kontrakcijski val žrelnih zažemalk potuje od zgoraj navzdol in ob tem potiska hrano pred seboj v požiralnik. V žrelu zaščitni reflektorni mehanizmi preprečijo, da bi hrana zašla v dihala. Pri starostnikih oslabelost mišic ter porušena koordinacija orofaringealnega sosledja privede do tega, da se obrambni mehanizem ne odzove pravočasno. To lahko privede do izredno motečega davljenja ter kašljanja. Ravno ti moteči faktorji med hranjenjem lahko vodijo v socialno izolacijo, saj je hranjenje tudi družabni dogodek. Kadar hrana vdre v dihalno pot pod nivojem glasilk, govorimo o aspiraciji. Takšno aspiracijo spremljajo obrambni refleksi, kot je kašljanje. Kadar obrambni refleksi niso prisotni, govorimo o tihi aspiraciji, ki lahko privede do pljučnice in posledično tudi do smrti.

V ezofagealni stopnji požiranja srednja in spodnja zažemalka potisne oblikovani grižljaj naprej v požiralnik, kjer se sproži refleks požiranja in se muskulatura požiralnika giblje v obliki valja (kot gosenica pri premikanju) ter tako potisne hrano (bolus) v želodec. Pri starostniku hrana sicer zdrkne v požiralnik, ne sproži pa se refleks požiranja. Bolus, ki je obtičal v vhodu v požiralnik, starostnika prestraši, lahko da nehote vdihne in nekaj hrane mu pade v grlo, kar sproži silovit kašelj. Pomembno je, da se starostnik hrani v mirnem okolju, med jedjo naj ne govori, pred sabo pa naj ima kozarec vode, s katero ob majhnih požirkih sproži refleks požiranja in s tem potisne hrano v želodec. Zanemarljive pa tudi niso vaje za krepitev mišic, ki sodelujejo pri požiranju, tako imenovana ustna gimnastika.


47

4 KAKOVOSTNA ZDRAVSTVENA NEGA

Kakovost zdravstvene nege temelji na filozofiji, ki odgovarja na vrsto vprašanj, s katerimi se srečuje vsak izvajalec zdravstvene nege. To so vprašanja o stroki, njenih ciljih, odnosih med izvajalci zdravstvene nege in bolniki, o raziskovalnem delu, managementu, sodelovanju v timih in o izobraževanju.

Kakovost je težko definirati. Tako dolgo, dokler ciljne skupine, cilji in kriteriji niso oblikovani ali ne definirani na konkreten način, je lahko koncept kakovosti v zdravstveni negi viden kot subjektiven (Filej, Miranda, Zorec, 2002).

Kakovostna zdravstvena nega se ocenjuje na osnovi vrednot in prepričanja stroke zdravstvene nege, načel etičnega kodeksa in sprejetih standardov zdravstvene nege. Med bistvene elemente menedžmenta kakovosti zdravstvene nege uvrščamo filozofijo zdravstvene nege, teoretične modele, procesni pristop, dokumentacijsko-informacijski sistem, uspešno komunikacijo, kontinuirano zdravstveno nego, sodobno organiziranost in vodenje, negovalne diagnoze, lastno terminologijo, raziskovanje v zdravstveni negi in zakonsko ureditev stroke zdravstvene nege (Bavčar, 2004).

Tita Sekavčnik (Sekavčnik v: Kersnič, 2002) je kakovost v zdravstveni negi opisala preko treh dimenzij: kot kakovost metodologije in tehnologije dela, ki jo označujejo učinkovitost, strokovnost, spretnost, varnost, skrbnost in primernost; kot kakovost zaposlenih, ki jo označujejo medsebojni odnosi, sposobnost spoštovanja osebnosti pacientov in njihovi avtonomiji in enakopravnosti, v zaupanju in posredovanju ustreznih informacij ter kakovost organiziranja, ki jo označujejo neprekinjenost, varnost in udobnost.

Temeljna filozofija zdravstvene nege, zapisana v Nacionalnih smernicah, z vidika kakovosti govori, do bodo izvajalci zdravstvene nege težili k ustvarjanju takih razmer za svoje delo, da bodo rezultati dela naslednji:

- da bo vsak pacient obravnavan tako, da mu bo čim prej omogočena neodvisnost pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb,

- da bo pacientom zagotovljena kontinuiteta obravnave v zavodu in zunaj njega, - da bodo viri, ki bodo pokrivali delovanje zdravstvene nege, učinkovito in

racionalno porabljeni, - da bodo izvajalci zdravstvene nege usklajevali potrebe po kadrih s kategorizacijo

pacientov, - da bodo med izvajalci zdravstvene nege takšni odnosi, ki bodo pacientu omogočali

zadovoljstvo z zdravstveno nego, - da se bodo v interesu pacienta izvajalci zdravstvene nege povezovali s svojci in zanj

pomembnimi drugimi osebami, - da bodo zadovoljene poklicne in osebne potrebe izvajalcev zdravstvene nege, - da se bo zdravstvena nega povezovala z drugimi strokami v zdravstvu (Filej,

Kadivec, Zupančič, 2000).


48

Vodstva zdravstvenih ustanov so odgovorna za kakovost zdravstvene oskrbe, načrtovanje, izvajanje, kontrolo in izboljševanje kakovosti. Zavezanost za kakovost je dolžnost vsakega, ki dela v zdravstveni ustanovi. Procesi stalnega izboljševanja kakovosti so urejeni po načelu: načrtuj – naredi – preveri - ukrepaj (Robida, 2002).

4.1 Vloga medicinske sestre pri starostniku z ORL težavami

Delo z ljudmi, predvsem s starostniki, zahteva od medicinske sestre ne le visoko strokovno usposobljenost, temveč širino osebnosti, ki pripomore k temu, da lahko medicinska sestra izrazi empatijo, da je potrpežljiva, razumevajoča in prijazna. Vse to vpliva na kakovost zdravstvene nege.

Vloga medicinske sestre pri starostniku z otorinolaringološkimi težavami je predvsem vloga vzgojitelja, saj vzgaja starostnika, kako živeti, da bo ohranil zdravje, moč in privlačnost tudi skozi starostno obdobje. Otorinolaringoloških težav ne moremo popolnoma preprečiti, saj so del normalnega staranja, lahko pa jih z zdravim načinom življenja, ki vključuje izogibanje škodljivih dejavnikov okolja (hrup, kajenje, zloraba alkohola), prestavimo na kasnejše obdobje. Raziskovanje na področju starosti, vplivov otorinolaringoloških težav na kakovost življenja v starosti, omogoča dvig kakovosti zdravstvene nege starostnika. Medicinska sestra zagovarja stališča starostnika, ko to sam več ne zmore, dobro komunicira s svojci in za starostnika pomembnimi ljudmi, zna timsko in multidisciplinarno sodelovati.. Medicinske sestre morajo biti tudi aktivno soudeležene v prizadevanjih za promocijo zdravja zdravstveno šibkejših starih oseb, ki ne morejo samostojno opravljati osnovnih življenjskih funkcij. Glavni namen je spodbujanje njihovih preostalih sposobnosti in omejiti učinke nesposobnosti; naučiti ga pravilne rabe slušnega aparata. Takoj ko starostnik z otorinolaringološkimi težavami vstopi v sistem zdravstva, se prične terapevtska komunikacija, ki temelji predvsem na zaupanju, sprejemanju, empatiji ter spoštovanju. Medicinska sestra v vlogi terapevta mora poznati tehniko, ki spodbuja bolnika h komuniciranju, in sicer:

- poslušanje, - uvodni stavki, - postavljanje vprašanj, - besedna vodila, - tišina.

Ljudem je potrebno dopovedovati, da veliko hitreje zboli tista oseba, ki ne upošteva principov zdravega načina življenja. Kadar pride do obolenja, mora medicinska sestra pomagati bolniku skozi proces okrevanja, v prizadevanju za ozdravitev in ohranitev čim več funkcij. Če ni realno pričakovati ozdravitve, bolniku pomaga pri prilagajanju na izgubo zdravja in posledice, ki jih le-ta povzroči. V skrajnem primeru mora medicinska sestra voditi staro osebo skozi proces umiranja, skozi zadnjo postajo na poti od rojstva do smrti (Zaletel, 2004).


49

Vloga medicinskih sester je bila opredeljena v priporočilih mednarodne konference, ki jo je organizirala OZN leta 1982 na Dunaju. Priporočila so bila usmerjena v preprečevanje bolezni, krepitev zdravja, ukrepe primarnega zdravstvenega varstva, dviganje kvalitete institucionalnega varstva, servisnih dejavnosti za pomoč starostnikom in njihovim družinam, dviganje prehrambene ravni, kontrolo drog, toksičnih substanc in škodljivosti okolja. Medicinske sestre igrajo v teh prizadevanjih pomembno vlogo.

4.2 Zdravstvena nega starostnika z ORL težavami

Starostnik se neizbežno srečuje s številnimi spremembami, motnjami, disfunkcijami na otorinolaringološkem področju, ki jih prinese starost. Starostna naglušnost, motnje v zaznavi okusa, vonja, težave pri požiranju, vrtoglavica, motnje ravnotežja ter kronični nahod so spremembe, ki lahko potisnejo starega človeka iz stopnje samostojnosti v stopnjo delne ali popolne nesamostojnosti - odvisnosti. Spremembe so biološke - fizične, psihične in socialne. Vplivajo na sposobnost izvajanja temeljnih življenjskih aktivnosti. Medicinska sestra v fazi ugotavljanja potreb po zdravstveni negi ocenjuje tudi vpliv starostnih sprememb na izvajanje temeljnih življenjskih aktivnosti.

Pri izvajanju zdravstvene nege starostnika je ena najpomembnejših nalog medicinskih sester zagotavljanje kakovosti življenja s pomočjo prizadevanj za pospeševanje zdravja in ohranitev zdravja. Ta dva cilja oz. namena izvajanja zdravstvene nege ostajata prioriteta tako na mednarodni kot tudi na nacionalni ravni (Zaletel, 2004).

Zdravstveno nego kot disciplino je utemeljila Virginia Henderson, ki je tudi razvila teoretičen model zdravstvene nege, katere cilj je: pomoč posamezniku v izvajanju aktivnosti, ki pripomorejo k zdravju, ozdravljenju ali mirni smrti, pomoč pri doseganju neodvisnosti, samostojnosti pri izvajanju osnovnih življenjskih aktivnostih. Izhajala je iz osnovnih človekovih potreb in izoblikovala 14 temeljnih življenjskih dejavnosti:

- dihanje, - prehranjevanje in pitje, - odvajanje, - gibanje in ustrezna lega, - spanje in počitek, - oblačenje, - vzdrževanje telesne temperature, - osebna higiena, - izogibanje nevarnostim v okolju - skrb za varnost, - komuniciranje-odnos z ljudmi, izražanje čustev, občutkov, - izražanje verskih čustev – potreb, - koristno delo, - razvedrilo in rekreacija, - učenje zdravega načina življenja (Pajnkihar, 1999).


50

Medicinska sestra mora pri vsakem varovancu ugotoviti stopnjo samostojnosti in sposobnosti izvajanja temeljnih življenjskih aktivnosti in ga spodbujati k samostojnosti in neodvisnosti.

Proces zdravstvene nege je sodobna metoda dela, ki se odlikuje po visoki stopnji organiziranosti, sistematičnosti, celostnem in individualnem pristopu ter narekuje način delovanja medicinskih sester v sodobni zdravstveni negi.

Na osnovi specifičnih znakov ali simptomov medicinska sestra prepozna negovalne probleme varovanca. Sledi načrtovanje ciljev, ki so usmerjeni v razrešitev problemov, načrtovanje drugih dejavnosti za povrnitev zdravja, povečane stopnje samostojnosti, neodvisnosti in v skrajnem primeru pri procesu umiranja. Vse negovalne intervencije v zvezi z izvajanjem te metode dela je potrebno nadzorovati, vrednotiti in dokumentirati. Ta metoda dela je torej usmerjena v ugotavljanje negovalnih potreb pri vseh 14-ih temeljnih življenjskih aktivnostih.

Vsaka od naštetih življenjskih aktivnosti je pomembna in potrebna, da človek lahko živi. Pri starostnikih gre velikokrat za upad življenjskih aktivnosti samo zaradi starosti, ki je naraven pojav in ne bolezen.

Med najpomembnejšimi temeljnimi življenjskimi aktivnostmi, ki bi jih želeli izpostaviti pri starostniku z ORL težavami, so: prehranjevanje in pitje, gibanje in ustrezna lega, izogibanje nevarnostim v okolju, komuniciranje, učenje zdravega načina življenja.

4.2.1 Prehranjevanje in pitje

Pri prehranjevanju in pitju se dogaja, da starostnik velikokrat odklanja ali opušča potrebo po hrani in tekočini iz različnih razlogov. Starostniku se spremeni občutek za žejo, popije premalo tekočine na dan. Nasledek je suha ustna sluznica. Ob slabem zobovju, spremembah jezičnega tonusa, ter spremenjenih senzoričnih dražljajev za vonj, okus, temperaturo ter konsistenco hrane se že v oralni stopnji požiranja pojavijo težave. Ti primanjkljaji posledično izzovejo bolezenska stanja, prizadenejo prehramben in imunski sistem ter povzročijo izgubo telesne teže. Naloga medicinske sestre je, da redno kontrolira starostniku telesno težo, beleži količino zaužite hrane in tekočine ter starostniku svetuje:

- naj se hrani v mirnem okolju, - med jedjo naj ne govori, - pred sabo naj ima kozarec vode, s katero ob majhnih požirkih sproži refleks

požiranja in s tem potisne hrano v želodec, - hrani naj se v sedečem položaju ter v takšnem položaju ostane vsaj še 20 minut po

hranjenju, - izvaja naj vaje za krepitev mišic, ki sodelujejo pri požiranju, - zelenjavo in sadje naj si nareže na drobno, - hrano naj uživa večkrat na dan v manjših količinah,


51

- hrani naj ne dodaja velikih količin začimb, uporablja naj raje dodatke arom, - posvetovanje z osebnim zdravnikom.

Pri hudih motnjah požiranja izdela logoped na osnovi funkcionalne ocene, rezultatov otorinolaringološkega pregleda in opravljenih drugih preiskav program obravnave bolnika z motnjami požiranja (tabela 1). Program vsebuje odločitve o izvajanju indirektnih ali direktnih metod stimuliranja posameznih faz požiranja in uvajanje kompenzatornih tehnik hranjenja. Indirektne metode izvaja vselej brez uporabe hrane in jih ponavadi uporabi tudi v diagnostične namene pred uporabo direktnih tehnik, pri katerih kot pripomoček uporabi hrano. S kompenzatornimi tehnikami, kljub prisotnim težavam, ustvari pogoje za lažje in varnejše požiranje med oralnim hranjenjem (Trpkov, 2007). Vse te vaje izvajajo tudi medicinske sestre, ki so neposredno ob bolniku in sodelujejo v multidisciplinarnem timu.

Tabela 1: Terapevtske stimulacije pri motnjah požiranja

Cilj terapevtskih stimulacij Indirektne stimulacije Direktne stimulacije

Izboljšanje funkcije oralnih struktur Vaje za izboljšanje gibljivosti ustnic, jezika, vaje za lica, izboljšanje moči jezika in kontrolo grižljaja

Žvečenje, oblikovanje, prenos bolusa

Kompenzacija: polaganje hrane na različna mesta v ustih

Izboljšanje velofaringealne in faringealne funkcije

Dihalne in glasovne vaje, taktilne stimulacije z laringelanim ogledalcem, Mandhelsonov manever, Masako manever

Sedeč položaj, gosta hrana, zmanjšana količina grižljaja, dvakratno požiranje, obrat glave na prizadeto stran ali nagib na boljšo stran (enostranska pareza)

Stimuliranje žrelnegarefleksa Taktilne stimulacije korena jezika, mehkega neba, uvule, sprednjega in zadnjega nebnega loka

Stimuliranje požiranja Termotaktilne stimulacije, požiranje po stimulaciji

Polaganje s hladno vodo napolnjene pipete na sprednji nebni lok, požiranje na povelje po iztiskanju tekočine

Vzpodbujanje zavestnega kašlja Zavestno kašljanje ob nečisti dihalni poti Zavestno kašljanje po požiranju hrane ob nečisti dihalni poti

Izboljšanje funkcije grla Glasovne vaje, izotonične vaje, supraglotisno požiranje, Mandhelsonov manever, Shakerjeva vaja

Supraglotisno požiranje, Mandhelsonov manever

Shakerjeva vaja z nagibom glave Dvig glave v ležečem položaju, dotik prsnega koša, zadrževanje položaja 5-10 s

Supraglotisno požiranje (preprečevanje aspiracije med požiranjem)

Vdih, zadrževanje vdiha, požiranje, kašelj, ponovno požiranje

Vdih, zadrževanje vdiha, polaganje hrane v usta, nagib glave naprej, požiranje, namensko kašljanje

Požiranje na vso moč (Effortful) preprečevanje aspiracije po požiranju

Požiranje ob maksimalni namenski napetosti mišic obraza in vratu

Polaganje hrane na jezik, požiranje ob močno stisnjenih zobeh in napetih vratnih mišicah

Supersupraglotisno požiranje Kombinacija supraglotisnega požiranja in požiranja na vso moč

Kombinacija supraglotisnega požiranja in požiranja na vso moč ob hranjenju

Mandhelsonov manever -preprečevanje aspiracije po požiranju

Kontrola gibov grla, zadrževanje grla v dvignjeni poziciji

Požiranje hrane v visokem položaju grla

Masako manever-izboljšanje faringealne konstrikcije

Požiranje s stiskom jezika med zobmi

Vir: Trpkov, 2007, str. 52

Na Kliniki za ORL in CFK v Ljubljani svetujemo tudi vaje, s pomočjo katerih bo starostnik z motnjami požiranja okrepil svoje mišice, pridobil na moči ter obsegu delovanja čeljusti, lic, ustnic ter jezika. Za nekatere vaje bo potreboval majhno ravno leseno palčko


52

(npr. od sladoleda - lučke) ali lesen loparček za pregled ustne votline (Facial strengthening exercises, 2003):

- Našobite ustnice, kot bi želeli nekoga poljubiti. Zadržite 5 sekund. Našobite ustnice

in šobo premikajte levo in desno. Ne premikajte jezika. Vajo ponovite 10x.

- Tesno zaprite usta in poskusite izgovoriti “m...m...m...”, nato“p...p...p...”, nato“b...b...b...”Z zaprtimi ustnicami poskušajte izgovoriti “me...me...me...”, “pe...pe...pe...”, “be...be...be...”.

- Nasmehnite se tako, da pokažete spodnje in zgornje zobe ter dlesni. Nežno stisnite

zobe. Ne mežikajte z očmi. Zadržite 10 sekund nasmeh.

- Vdahnite zrak v usta in lice ter pihnite ven. Nato ponovno vdahnite zrak in poskusite zadržati zrak v licih. Pri tem imejte ustnice tesno zaprte. Zrak zadržite v ustih 5 sekund. Ponovno vdahnite zrak v usta in ga zadržite najprej v levem licu, nato v desnem licu.

- Široko odprite usta, tako da imate zobe skrite za ustnicami. Nato našobite usta v

obliko črke “O” . Vajo ponovite 10x.

- Kolikor zmorete dvignite spodnjo ustnico nad zgornjo, kot bi hoteli »kuhati mulo«. Zadržite 5—10 sekund. Pri tem dvignite tudi glavo in jo držite v tem položaju tako dolgo kot ustnice.

- Med ustnice vstavite loparček ali palčko od sladoleda, vendar stiskajte le z

ustnicami in držite v vodoravnem položaju. Loparček zadržite v tem položaju vsaj 1 minuto oziroma tako dolgo, kot zmorete.

- Odprite usta in močno izplazite jezik navzven. V tem položaju ga zadržite tako

dolgo, kot zmorete. Nato jezik povlecite močno nazaj v usta (slika 16).

- Odprite usta in izplazite jezik v desni ustni kot. Zadržite ga v tem položaju vsaj 10 sekund oziroma tako dolgo, kot zmorete. Vajo ponovite tako, da izplazite jezik v levi ustni kot. Izplazite jezik in ga gibajte iz enega ustnega kota v drugi kot tako hitro, kot zmorete. Pri tem bodite pozorni na to, da se jezik vsakokrat dotakne kotička ustnic.

- Odprite usta in izplazite jezik tako, da se s konico jezika dotaknete brade. Zadržite

jezik v tem položaju vsaj10 sekund.

- Odprite usta in izplazite jezik tako, da se s konico jezika dotaknete predela pod nosom. Zadržite jezik v tem položaju vsaj10 sekund.

- S konico jezika drsite preko zunanje strani dlesni in zob, kot bi delali kroge v ustih.

Začnite pri zgornjih zobeh in rahlo drsite v krogu. Vajo ponovite 10x.


53

- S konico jezika obliznite zgornjo in spodnjo ustnico. Vajo ponovite 10x.

- Najprej s konico jezika potisnite desno lice navzven, nato pa drsite po notranjem delu lica navzgor in navzdol. Ponovite 10x. Isto vajo ponovite še na levi strani.

- Najprej s konico jezika potisnite desno lice navzven, nato konico jezika poskušajte s

prstom potisniti navznoter. Zadržite 10 sekund. Isto vajo ponovite še na levi strani. Slika 16: Vaje za jezik

Vir: VHI PC – oral sensory and motor Kit, 2008

4.2.2 Gibanje in ustrezna lega

Starejši človek hodi počasneje, trup je rahlo nagnjen naprej, roki sta rahlo pokrčeni v komolcih, z njima slabo spremlja korake, koraki so krajši, pogosto širši. Tak položaj omogoča boljši nadzor ravnotežja, slabše pa so pripravljeni na obračanje. Zato se obračajo počasi in previdno, pogosto jih zanese. Nezanesljivo hodijo, zlasti v mraku in po neravnem terenu. Pri stoji z zaprtimi očmi so starejši negotovi, pogosto zanihajo in se z rokami lovijo za stene. Zaradi opešanja gibalnih sposobnosti, so zlasti v mestnem okolju prizadeti tisti starostniki, ki živijo v višjih nadstropjih brez dvigala. Vezani so le na svoje stanovanje, izgubijo stik z zunanjim svetom, postajajo čedalje bolj osamljeni, posledice se zlasti pojavljajo na čustvenem področju. Tak starostnik postane nemotiviran za nasvete, informacije.

Pomembno je, da se medicinska sestra poveže z varovančevo družino, s sosedi ter starostniku svetuje:

- izvajanje zanj primernih telesnih vaj, sedenje naj ne bo predolgo, - vadba naj ne bo usmerjena zgolj na raztezanje, kroženje z okončinami, temveč

morajo delati tudi vaje za moč. Primerne so lahke uteži pa tudi izometrične vaje. Vaje morajo biti usmerjene v vse mišične skupine. Poleg tega morajo izvajati tudi vaje za povrnitev ravnovesja,

- nabavo oprijemkov, ortopedskih pripomočkov (hodulje).


54

4.2.3 Izogibanje nevarnostim v okolju

Starostniki, ki imajo težave z ravnotežjem, hodijo nezanesljivo, obračajo se počasi, pogosto jih zanese in se z rokami lovijo ob stene. Medicinska sestra svetuje:

- odstranitev drsečih preprog, odvečnih predmetov, telefonskih kablov, - dobro razsvetljavo prostorov, - stopnice naj bodo primerno globoke (22,5 cm) in visoke (22,5 cm), - robovi stopnic naj bodo označeni s kontrastnimi barvami (zmanjšujejo vrtoglavico), - razporeditev bivalnih prostorov naj bo takšna, da stari ljudje hodijo čim manj po

stopnicah (hoja po stopnicah zahteva zbranost ter sklanjanje glave, kar povzroča vrtoglavico),

- odstranitev raznih predmetov iz sten ob stopnicah, - stopniščna ograja naj bo gladka, vendar ne drseča ter vsaj 5 cm od stene, - ograja naj bo čvrsta, predvsem na začetku ter koncu stopnic (Ivanuša, Železnik,

2008).

Vrsta nevarnosti preži v toaletnih prostorih, zato je tudi tam smiselna montaža oprijemkov, sedeža za kopalno kad, nedrseče preproge na dnu kadi in na tleh.

Zaradi pešanja okusa ter vonja je tudi zelo pomembno, da so čistila ter ostale strupene stvari pakirane v originalni embalaži ter shranjene stran od živil, saj se lahko starostnik nevede zastrupi.

4.2.4 Komuniciranje Besedna komunikacija je najvišja oblika komuniciranja. Sredstva verbalne komunikacije so besede, ki so lahko napisane ali govorjene. S komunikacijo oseba izraža samo sebe, svoje občutke, pripadnost ter potrebe. Za dobro verbalno komunikacijo sta vsekakor potrebna zdrav sluh in govor. Kadar je prisotna disfunkcija slednjih dveh, se pojavi težava pri temeljni življenjski aktivnosti, in sicer pri komuniciranju. Starostna naglušnost (presbyacusis) je fiziološka napredujoča somerna naglušnost, ki se razvija s staranjem in jo vedno spremlja šumenje v ušesih. Veliko starostnikov nosi slušni aparat.

Medicinske sestre svetujemo:

- uporabo slušnega aparata ter mu nazorno prikažemo uporabo, čiščenje, shranjevanje le-tega,

- občasno je treba pogledati, ali ni ušesno maslo zamašilo ušesno cevko ter zamenjati baterijo slušnega aparata,

- izogibanje hrupu, ki presega 85 decibelov, - redne preventivne zdravniške preglede,


55

- živila, ki vsebujejo veliko vitamina D (mlečni izdelki, morska hrana), B12 (meso, perutnina, mlečni izdelki, lupinarji) in folati (jetra, jajca, obogatena žita), ker pomagajo ohranjati sluh.

Nasveti za dobro komunikacijo z naglušno osebo:

- Najprej osebo nagovorite po imenu, šele nato, ko vas ta oseba pogleda, pričnite pogovor.

- Govorite počasneje in bolj jasno. - Govorite malce glasneje, vendar ne kričite. - Kadar vas oseba, ki ji govorite, ne razume, ji ne ponavljajte enakih besed, temveč

uporabite druge besede. - Nikoli ne govorite tako, da ste obrnjeni s hrbtom proti naglušni osebi. - Ne skušajte govoriti z naglušno osebo iz prevelike razdalje. - Izogibajte se prehranjevanju, žvečenju ali prekrivanju ust med tem, ko govorite. - Če je možno, ne govorite v preveč hrupnem okolju (npr. ugasnite radio, TV). - Bodite potrpežljivi ter razumevajoči (Busis, 2006).

Nasveti za naglušne osebe:

- Ne bodite v zadregi, povejte ljudem, da slabše slišite. Večina ljudi bo uvidevnejša in previdnejša pri govoru.

- Naučite se direktno gledati v govornikov obraz. Glejte izraz na obrazu ter ustnice. Poskušajte brati iz ustnic.

- V situaciji, posebno v skupini, skušajte najti pozicijo, iz katere boste najboljše slišali.

- Kadar na eno uho slišite bolje, se postavite tako, da boste s tem ušesom bliže izvoru zvoka.

- Postavite se tako, da bo svetloba padala na govornikova usta. - Poskušajte biti vsaj meter in pol pred govorcem. To je idealna razdalja za

opazovanje obraznih izrazov, premikanja ustnic in gest. - Poprosite sogovornika, da govori malce počasneje in razločneje. - Poskusite se sprostiti, saj napetost oteži poslušanje ter branje iz ustnic. - Živite zdravo in si privoščite veliko počitka (Busis, 2006).

Starostne spremembe povzročajo spremembe v glasu, izreki, resonanci, jeziku, govoru in tempu. Medicinska sestra svetuje:

- obisk zdravnika, kadar traja hripavost več kot 2 tedna (sum na karcinom grla), - upevanje oz. odkašljevanje, ki aktivira mišice prepone in glasilk, - opuščanje kajenja, - zadosten vnos tekočine,


56

- zdrav način življenja (Berčič, 2002).

4.2.5 Učenje zdravega načina življenja

Zdrav način življenja ima vsekakor velik pomen pri starostniku z otorinolaringološkimi težavami. Predvsem ni nikoli prepozno opuščanje škodljivih razvad za zdravje, kot so kajenje in prekomerno uživanje alkohola. Zdrav način življenja vključuje tudi uporabo raznih pripomočkov (slušni aparat), saj tako starostnik dlje časa ohranja svojo neodvisnost. Medicinska sestra skuša motivirati starostnika do take stopnje, da si bo zavestno prizadeval ohraniti lastno zdravje in zdravo življenjsko okolje in da bo aktivno sledil sodobnim preventivnim ukrepom. Najpogosteje je ravno motivacija tista, ki preprečuje starostniku, da bi se poglabljal v zdrav način življenja. Pomembno je, da starostnik vidi smiselnost učenja, da čuti spodbudo ter sliši pohvalo. Gerontologi, psihologi in mentalni higieniki starejšim osebam priporočajo naslednje dejavnosti (Pečjak, 1999):

- zmerna in pravilna prehrana, - nenehno duševno delo, - tesni odnosi z družino in bližnjimi osebami.


57

5 RAZISKAVA

5.1 Namen raziskave

Namen raziskave je ugotoviti, katere ORL težave so v starosti najpogostejše, kdaj se te težave pojavijo ter kakšen je njihov vpliv na kakovost življenja v starosti.

5.2 Cilji raziskave

Glavni cilj raziskave je bil zbrati kar največ podatkov o otorinolaringoloških težavah pri starostnikih v domu starejših občanov Tezno, ugotoviti, katere težave iz področja otorinolaringologije so najbolj moteče zanje in ali so seznanjeni z načini, kako jih preprečiti oziroma jih olajšati.

5.3 Hipoteze

Najbolj moteča ORL težava v starosti je naglušnost. Starostniki nimajo občutka, da slabše okušajo in vonjajo. Starostniki menijo, da od zdravstvenega osebja dobijo premalo informacij o preprečevanju ORL težav.

5.4 Metode dela in materiali

Raziskovalno skupino sestavljajo stanovalci Doma starejših občanov Tezno. Vzorec predstavlja 48 stanovalcev v tem domu, ki smo jih zajeli v obdobju avgust 2008. Med njimi je bilo 18 (37,50%) moških ter 30 (62,50%) žensk, starih od 65 in nad 85 let. Kriterij za izbiro raziskovalne skupine je bil, da so udeleženci starejši od 65 let. Pri raziskavi smo uporabili naslednje metode dela:

- deskriptivno metodo dela, - metodo zbiranja podatkov s pomočjo zaprtega in odprtega anketnega vprašalnika, - študijo strokovne in znanstvene literature.

Anonimni anketni vprašalnik je vseboval 27 vprašanj. Dobljene rezultate smo predstavili v odstotkih in jih prikazali z grafi. Za obdelavo podatkov smo uporabili računalniški program Microsoft Office Excel 2007.


58

5.5 Rezultati raziskave

Graf 1: SPOL

SPOL

37,50

62,50

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

MOŠKI ŽENSKI

%

SPOL

Vprašalnik je reševalo 48 starostnikov. Od tega je bilo 18 (37,50%) moških ter 30 (62,50%) žensk. Graf 2: STAROST

STAROST

16,67

45,83

37,50

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

30,00

35,00

40,00

45,00

50,00

od 65-75 let od76-84 let nad 85 let

%

STAROST

8 (16,67%) anketirancev je bilo starih od 65 do75 let, 22 (45,83%) anketirancev je bilo starih od 76 do 84 let in 18 (37,50%) anketirancev je bilo starejših od 85 let.


59

Graf 3: DELO V HRUPU

DELO V HRUPU

43,75

56,25

0

10

20

30

40

50

60

da ne

%

DELO V HRUPU

21 (43,75%) starostnikov je delalo v hrupu, medtem ko 27 (56,25%) starostnikov ni nikoli delalo v hrupu. Graf 4: ZAŠČITNA VAROVALA

UPORABA ZAŠČITE ZA UŠESA

4,76

95,24

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

80,00

90,00

100,00

DA NE

%

UPORABA ZAŠČITE ZA UŠESA

Na to vprašanje so odgovarjali vsi, ki so delali v hrupu. Teh anketirancev je bilo 21. Zaščitna varovala za ušesa je uporabljal samo 1 (4,76%) anketiranec, medtem jih 20 (95,24%) ni uporabljalo zaščitnih varoval.


60

Graf 5: NAGLUŠNOST

ALI STE NAGLUŠNI?

66,67

33,33

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

DA NE

%

ALI STE NAGLUŠNI?

Za naglušnost se je opredelilo 32 (66,67%) anketiranih, 16 (33,33%) anketiranih se jih ni opredelilo za naglušnega. Graf 6: STAROST OB POJAVU NAGLUŠNOSTI

KOLIKO STE BILI STARI, KO SE JE POJAVILA NAGLUŠNOST?

9,38

3,13

31,25

12,50

21,88

15,63

6,25

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

30,00

35,00

od 50 -54 let od 55 -59 let od 60-64 let od 65-69 let od 70-74 let od 75-79 let nad 80 let

%

KOLIKO STE BILI STARI, KO SE JE POJAVILA NAGLUŠNOST?

Na to vprašanje so odgovarjali vsi, ki so se opredelili za naglušne. Teh je bilo 32 (66,66%) anketiranih. Največ anketiranih 10 (31,25%) se je opredelilo, da so postali naglušni pri 60 - 64 letih, 7 (21,88%) anketirancev je postalo naglušnih pri 70 – 74 letih, 5 anketiranih (21,88%) je postalo naglušnih pri 75 - 79 letih. Najnižji pojav pričetka naglušnosti je bilo v starosti 55 – 59 let (3,13%) ter v starosti nad 80 let (6,25%). V starosti 50 – 54 let so postali naglušni 3 (9,38%) anketiranci ter v starosti 65 -69 let 4 (12,50%) anketiranci.


61

Graf 7: SLUŠNI APARAT

ALI UPORABLJATE SLUŠNI APARAT?

6,25

84,38

9,380,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

80,00

90,00

DA, vsak dan NE OBČASNO

%

ALI UPORABLJATE SLUŠNI APARAT?

Na to vprašanje so odgovarjali vsi, ki so se opredelili za naglušne. Teh oseb je bilo 32. Od tega slušni aparat vsak dan uporabljata le 2 (6,25%) anketiranca. Občasno ga uporabljajo 3 (9,38%) anketiranci. Slušnega aparata ne uporablja 27 (84,36%) anketirancev. Graf 8: UPORABA SLUŠNEGA APARATA

SE VAM ZDI UPORABA SLUŠNEGA APARAT ENOSTAVNA?

28,13

18,75

53,13

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

DA NE DRUGO

%

SE VAM ZDI UPORABA SLUŠNEGA APARAT ENOSTAVNA?

Na to vprašanje so odgovarjali vsi, ki so se opredelili za naglušne. Teh oseb je bilo 32 (26%). 9 oseb je mnenja, da je uporaba slušnega aparata enostavna. 6 (18,75%) osebam se uporaba slušnega aparata ne zdi enostavna. Ostalih 17 (53,13%) oseb se je pri tem vprašanju opredelilo za drugo.


62

Graf 9: UPORABA SLUŠNEGA APARATA

SE VAM ZDI UPORABA SLUŠNEGA APARATA ENOSTAVNA? OPREDELITEV ODGOVORA -DRUGO

76,47

17,655,88

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

80,00

90,00

NIMAM IZGUBIL ZLOMIL

%

SE VAM ZDI UPORABA SLUŠNEGA APARATA ENOSTAVNA? OPREDELITEV ODGOVORA -DRUGO

Ta graf ponazarja vseh 17 oseb, ki so se pri vprašanju »Se vam zdi uporaba slušnega aparata enostavna?« opredelili pod odgovor »drugo«. 13 (76,47%) anketirancev je navedlo, da nima slušnega aparata, 3 (17,65%) anketiranci so navedli, da so ga izgubili, 1 (5%) anketirani je navedel, da se mu je slušni aparat zlomil. Graf 10: MOTEČNOST SLUŠNEGA APARATA

ALI VAS UPORABA SLUŠNEGA APARAT MOTI?

66,67

6,67

26,67

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

DA NE OBČASNO

%

ALI VAS UPORABA SLUŠNEGA APARAT MOTI?

Na to vprašanje je odgovarjalo 15 anketirancev, ki uporabljajo slušni aparat. 10 (66,67%) oseb je odgovorilo, da jih uporaba slušnega aparata moti, 1 (6,67%) oseba je odgovorila, da je uporaba slušnega aparata ne moti, 4 (26,67%) osebe so odgovorile, da jih uporaba slušnega aparata moti občasno.


63

Graf 11: KRONIČNI NAHOD

ALI VAM MED JEDJO IZ NOSU TEČE ČISTA VODA ČEPRAV NISTE PREHLAJENI?

20,83 52,08 27,080,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

DA NE OBČASNO

%

ALI VAM MED JEDJO IZ NOSU TEČE ČISTA VODA ČEPRAV NISTE PREHLAJENI?

Na vprašanje »Ali vam med jedjo iz nosu teče čista voda, čeprav niste prehlajeni?« je pritrdilno odgovorilo 10 (20,83%) anketirancev, negativno je odgovorilo 25 (52,06%) anketirancev in odgovor občasno je podalo 13 (27,08%) anketirancev. Graf 12: KAJENJE

KOLIKO LET ŽE KADITE OZ. STE KADILI?

0,00 4,17

29,17

66,67

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

1 do 9 let 10 do 20 let več kot 20 let nikoli nisem kadil

%

KOLIKO LET ŽE KADITE OZ. STE KADILI?

32 (66,67%) anketirancev ni nikoli kadilo, več kot 20 let je kadilo 14 (29,17%) anketirancev, od 10 do 20 let sta kadila 2 (4,17%) anketiranca, za odgovor od 1 do 9 let se ni opredelil nihče.


64

Graf 13: HRIPAVOST

ALI STE HRIPAVI?

25,00

54,17

20,83

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

DA NE OBČASNO

%

ALI STE HRIPAVI?

Pritrdilno je na vprašanje o hripavosti odgovorilo 12 (25%) anketirancev, občasno je hripavost občutilo 10 (20,83%) anketirancev, negativno je odgovorilo 26 (54,17%) anketirancev. Graf 14: ZDRAVLJENJE ZARADI TEŽAV NA GRLU

ALI SO VAS ŽE ZDRAVILI ZARADI TEŽAV NA GRLU?

8,33

91,67

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

80,00

90,00

100,00

DA NE

%

ALI SO VAS ŽE ZDRAVILI ZARADI TEŽAV NA GRLU?

4 (8,33%) anketiranci so se že zdravili zaradi težav na grlu, 44 (91,67%) anketirancev je zanikalo zdravljenje zaradi težav na grlu.


65

Graf 15: GOVOR Tiho govori 8 (16,67%) anketirancev, občasno jih tako govori 15 (31,25%), tih govor je zanikalo 25 (52,08%) anketirancev. Graf 16: VRTOGLAVICA

ALI IMATE VRTOGLAVICE?

31,25 31,25

37,50

28,00

29,00

30,00

31,00

32,00

33,00

34,00

35,00

36,00

37,00

38,00

DA NE OBČASNO

%

ALI IMATE VRTOGLAVICE?

Vrtoglavico ima 15 (31,25%) anketirancev, občasno vrtoglavico ima 18 (37,50%) anketirancev, 15 (31,25%) anketirancev ne čuti vrtoglavice.

ALI GOVORITE TIHO, DA VAS SLABO RAZUMEJO?

16,67

52,08

31,25

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

DA NE OBČASNO

%

ALI GOVORITE TIHO, DA VAS SLABO RAZUMEJO?


66

Graf 17: RAVNOTEŽJE

ALI IMATE TEŽAVE Z RAVNOTEŽJEM?

39,58

22,92

37,50

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

30,00

35,00

40,00

45,00

DA NE OBČASNO

%

ALI IMATE TEŽAVE Z RAVNOTEŽJEM?

Težave z ravnotežjem ima 19 (39,58%) anketirancev, občasno ima težave z ravnotežjem 18 (37,50%) anketiranih, težav z ravnotežjem nima 11 (22,92%) anketirancev. Kar 77,08% vseh vprašanih ima težave z ravnotežjem. Graf 18: RAVNOTEŽJE IN VSAKODNEVNE AKTIVNOST

ALI VAS TEŽAVE Z RAVNOTEŽJEM OVIRAJO PRI OPRAVLJANJU VSAKODNEVNIH AKTIVNOSTIH?

29,17 29,17

41,67

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

30,00

35,00

40,00

45,00

DA NE OBČASNO

%

ALI VAS TEŽAVE Z RAVNOTEŽJEM OVIRAJO PRI OPRAVLJANJU VSAKODNEVNIH AKTIVNOSTIH?

Težave z ravnotežjem ovirajo pri opravljanju vsakodnevnih aktivnostih 14 (29,17%) anketirancev, občasno ima težave pri vsakodnevnih aktivnostih 20 (41,67%) anketirancev, težav ni navedlo 14 (29,17%) anketirancev. Kar 70,84% vseh vprašanih ima pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti težave zaradi ravnotežja.


67

Graf 19: VAJE ZA RAVNOTEŽJE

ALI POZNATE VAJE ZA RAVNOTEŽJE?

8,33

91,67

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

80,00

90,00

100,00

DA NE

%

ALI POZNATE VAJE ZA RAVNOTEŽJE?

Vaje za ravnotežje poznajo 4 (8,33%) anketiranci, 44 (91,67%) vaj za ravnotežje ne pozna. Graf 20: TEŽAVE PRI POŽIRANJU

ALI IMATE TEŽAVE PRI POŽIRANJU?

14,58

50,00

35,42

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

DA NE OBČASNO

%

ALI IMATE TEŽAVE PRI POŽIRANJU?

Težave pri požiranju ima 7 (14,58%) anketirancev, občasno težave s požiranjem navaja 17 (35,42%) anketirancev, težave pri požiranju je zanikalo 24 (50%) anketirancev. Težave pri požiranju navaja kar 50% vseh anketiranih.


68

Graf 21: ZALETAVANJE HRANE

ALI SE VAM HRANA VEČKRAT ZALETI?

20,83

37,5041,67

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

30,00

35,00

40,00

45,00

DA NE OBČASNO

%

ALI SE VAM HRANA VEČKRAT ZALETI?

Na vprašanje, ali se vam hrana večkrat zaleti, je z da odgovorilo 10 (20,83%) anketirancev, občasno 20 (41,67%) anketirancev, težave z »zaletavanjem« hrane pa ne navaja 18 (37,50%) anketirancev. Kar 62,50% vseh anketiranih navaja, da se jim hrana večkrat zaleti. Graf 22: TEŽAVE PRI POŽIRANJU

ALI HRANO TEŽKO POGOLTNETE?

20,83

64,58

14,58

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

DA NE LAŽJE POGOLTNEM KADAR SIPOMAGAM S TEKOČINO

%

ALI HRANO TEŽKO POGOLTNETE?

Hrano težko pogoltne 10 (20,83%) anketiranih, te težave ne navaja 30 (64,58%) anketiranih, 7 (14,58 %) anketiranih lažje pogoltne hrano, kadar si pomagajo s tekočino.


69

Graf 23: SLABŠI VONJ IN OKUS

ALI IMATE OBČUTEK, DA SLABŠE VONJATE IN OKUŠATE?

16,67

62,50

20,83

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

DA NE OBČASNO

%

ALI IMATE OBČUTEK, DA SLABŠE VONJATE IN OKUŠATE?

Občutek, da slabše voha in okuša, ima 8 (16,67%) anketirancev, občasno ima občutek slabšega voha in okusa 10 (20,83%) anketirancev, 30 (62,50%) anketirancev nima občutka slabšega voha in okusa. Graf 24: ZAČINJENA HRANA

ALI JE HRANA ZA VAS DOVOLJ ZAČINJENA?

39,58 41,67

18,75

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

30,00

35,00

40,00

45,00

DOVOLJ PREMALO PREVEČ

%

ALI JE HRANA ZA VAS DOVOLJ ZAČINJENA?

19 (39,58%) vseh anketiranih meni, da je hrana, ki jo jedo v domu, dovolj začinjena, 20 (41,67%) jih meni, da je premalo začinjena in samo 9 (18,75%) anketirancev se je opredelilo, da je hrana preveč začinjena.


70

Graf 25: OTORINOLARINGOLOŠKE TEŽAVE

KAJ VAS NAJBOLJ MOTI?

45,83

31,25

8,33 4,17 0,0010,42

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

30,00

35,00

40,00

45,00

50,00

NAGLUŠNOST VRTOGLAVICA OTEŽENOPOŽIRANJE

IZCEDEK IZ NOSU PEŠANJE OKUSAIN VONJA

NIČ ODNAŠTETGA ME

NE MOTI

%

KAJ VAS NAJBOLJ MOTI?

Iz opravljene raziskave ugotavljamo, da je najbolj moteča otorinolaringološka težava v starosti naglušnost saj se je zanjo opredelilo 22 (45,83%) anketirancev. 15 (31,25%) anketirancev opredeljuje kot motečo težavo vrtoglavico, 4 (8,33%) anketirani so opredelili za najbolj motečo težavo oteženo požiranje, 2 (4,17%) za izcedek iz nosu. Nihče ni navedel kot najbolj moteče težave pešanje okusa in vonja. 5 (10,42%) anketirancev je navedlo, da jih nič od naštetega ne moti. Graf 26: OBISK ZDRAVNIKA ZARADI OTORINOLARINGOLOŠKIH TEŽAV

ALI STE ZARADI NAGLUŠNOSTI, VRTOGLAVICE, OTEŽENEGA POŽIRANJA, IZCEDKA IZ NOSU, PEŠANJA OKUSA IN VONJA, OBISKALI ZDRAVNIKA?

39,58

60,42

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

DA NE

%

ALI STE ZARADI NAGLUŠNOSTI, VRTOGLAVICE, OTEŽENEGA POŽIRANJA, IZCEDKA IZ NOSU, PEŠANJA OKUSA IN VONJA,OBISKALI ZDRAVNIKA?

19 (39,58%) anketirancev je obiskalo zdravnika zaradi otorinolaringoloških težav, od tega jih je bilo 15, ki so navedli naglušnost, 3 vrtoglavico ter 1 ravnotežje. 29 (60,42%) anketirancev je odgovorilo, da zdravnika zaradi otorinolaringoloških težav ni obiskalo.


71

Graf 27: POGOVOR Z MEDICINSKO SESTRO O OTORINOLARINGOLOŠKIH TEŽAVAH

ALI STE SE O OTORINOLARINGOLOŠKIH TEŽAVAHKDAJ POGOVARJALI Z MEDICINSKO SESTRO?

45,83

54,17

40,00

42,00

44,00

46,00

48,00

50,00

52,00

54,00

56,00

DA NE

%

ALI STE SE O OTORINOLARINGOLOŠKIH TEŽAVAHKDAJ POGOVARJALI Z MEDICINSKO SESTRO?

22 (45,83%) anketirancev je odgovorilo, da so se o otorinolaringoloških težavah že pogovarjali z medicinsko sestro, 26 (54,17%) anketiranih, da se o otorinolaringoloških težavah ni pogovarjalo z medicinsko sestro. Graf 28: PREVENTIVA OTORINOLARINGOLOŠKIH TEŽAV

ALI MENITE, DA DOBITE OD ZDRAVSTVENEGA OSEBJADOVOLJ INFORMACIJ O PREPREČEVANJU ORL TEŽAV?

47,92

52,08

45,00

46,00

47,00

48,00

49,00

50,00

51,00

52,00

53,00

DA NE

%

ALI MENITE, DA DOBITE OD ZDRAVSTVENEGA OSEBJADOVOLJ INFORMACIJ O PREPREČEVANJU ORL TEŽAV?

23 (47,92%) anketirancev je mnenja, da dobi od zdravstvenega osebja dovolj informacij o preprečevanju ORL težav. Zaskrbljujoč je podatek, da je kar 25 (52,08%) anketirancev mnenja, da je teh informacij premalo.


72

6 RAZPRAVA

Raziskava z naslovom Odkrivanje in preprečevanje otorinolaringoloških težav pri starostniku je potekala v Domu starejših občanov Tezno. Razdelili smo 50 anketnih vprašalnikov, vrnjenih smo dobili 48, tako je bilo v raziskavo zajetih 48 stanovalcev, starejših od 65 let. Največ (45,83%) anketiranih je bilo iz starostne skupine od 76-84 let, od tega je bilo anketiranih več žensk (62,50%) kakor moških (37,50%). Prisotnost ORL težav je pogost spremljevalec tretjega življenjskega obdobja, saj jih je navedlo skoraj 90% vseh anketiranih.

Več kot polovica anketirancev je odgovorilo, da zdravnika zaradi otorinolaringoloških težav ni obiskalo. Najpogostejši vzrok za obisk zdravnika iz vidika otorinolaringologije je naglušnost. Skoraj polovica vseh anketiranih ima občutek, da je njihov glas hripav. Obisk zdravnika vsekakor priporočamo, kadar traja hripavost več kakor dva tedna, ob težavah s požiranjem, ki ga spremlja bolečina in krvavkasta ter gnojna sekrecija iz ust ali nosu. Vsi našteti simptomi lahko nakazujejo na resnejšo patologijo, in sicer raka grla, ust in žrela. Pomembno je, da medicinska sestra starostnika dobro opazuje, še posebej med jedjo in govorom, ter ob hitrem hujšanju ali povečani bezgavki svetuje pregled pri otolaringologu.

Malo manj kot polovica starostnikov ima občutek, da govorijo pretiho in jih zaradi tega sogovornik slabše razume. Starostnik si lahko pomaga tako, da si pri govoru z dlanjo pritiska predel nad prepono, saj je lahko vzrok težav tudi ohlapna prepona, ki ne more ustvariti dovolj močnega pritiska zraka pod glasilkami. Z dihalnimi vajami in pravilnim položajem telesa bo izboljšal kontrolo toka zraka skozi grlo med fonacijo.

Za naglušnost kot najbolj motečo ORL težavo se je opredelilo kar 45,83% vseh anketiranih. To pomeni, da lahko prvo hipotezo, ki pravi, da je najbolj moteča ORL težava pri starostniku naglušnost, potrdimo. Za naglušne se je opredelilo več kot polovica anketiranih, največ anketiranih se jih je opredelilo, da so opazili pojav naglušnosti med 60 in 64 letom starosti, od tega jih velika večina ne uporablja slušnega aparata. Uporablja ga le 15,63% vseh, ki so se opredelili za naglušne. Kot vzrok so največkrat navedli, da slušnega aparata nimajo. Kot kaže naša raziskava, je neuporaba slušnega aparata pereč problem, nanj so opozorili že Gates in sodelavci (Gates in sodel. v: Staecker, 2006, str. 26), in sicer v raziskavi, ki je zajemala 1662 starostnikov v starosti od 60 – 90 let, ki pravi, da je slušni aparat uporabljalo le 10% vseh, ki so bili ustrezni kandidati za uporabo slušnega aparata. Starostnikom, ki so se opredelili za naglušne in nimajo slušnega aparata, medicinske sestre svetujemo obisk zdravnika, ki na podlagi preiskav opredeli naglušnost ter predpiše slušni aparat. Zanimivo je, da kar 66,7% anketiranih, ki slušni aparat uporabljajo, navaja, da jih uporaba slušnega aparata moti. Ugotavljamo lahko, da starostnikom primanjkuje znanja o upravljanju s slušnim aparatom. Starostnika je potrebno naučiti pravilne rabe slušnega aparata, saj bo le tako dosežen maksimalni učinek. Slušni aparat je potrebno vsak večer vzeti iz ušesa in ušesni vložek obrisati. Po potrebi se ušesni vložek opere, tako da ga vzamemo iz slušnega aparata in ga pod tekočo mlačno vodo pazljivo operemo in posušimo. Aparat se ne sme izpostavljati pretirani vročini, mrazu, vlagi. Slušni aparat se ne sme nositi pri terapijah s kratkimi valovi. Aparat se mora izključiti, kadar se ne uporablja. Če se aparat dalj časa ne uporablja, je potrebno iz njega


73

vzeti baterijske vložke. Pomembno je, da se ušesni vložek slušnega aparata dobro prilega ušesu uporabnika. Pri vstavljanju ušesnega vložka moramo lok ušesnega vložka obrniti nazaj in z majhnim nosom navzgor. Anatomija sluhovoda omogoča lažje vstavljanje ušesnega vložka poševno od zadaj, ker se s tem sluhovod zravna in razširi. Avtorica Šramel (2003) je v svojem specialističnem delu z naslovom Uporaba slušnih aparatov pri starostnikih v javnih zavodih severovzhodne Slovenije opravila raziskavo, ki nam pove, da je za namestitev slušnega aparata pomoč medicinske sestre potrebovalo 34,3% starostnikov. Ob tem se nam samo po sebi postavlja vprašanje, koliko medicinske sestre vedo o ravnanju s slušnim aparatom. Iz že zgoraj omenjene raziskave smo izvedeli, da je medicinskih sester, ki ne znajo ravnati s slušnim aparatom 5,8% in da je medicinskih sester, ki so vedno znale vstaviti slušni aparat, 78,9%.

Prisotnost hrupa nad 80 do 100 dB bistveno pospeši premik praga slišnosti, ki je ob odstranitvi hrupa lahko reverzibilno stanje. Starostna naglušnost je sicer ireverzibilna, vendar na njen pojav vpliva tudi delo v hrupu. V raziskavi je delo v hrupu opravljalo 43,75% vseh anketiranih, od tega jih je zaščitna varovala za ušesa uporabljalo le 4,76%. Zaščitna sredstva zagotavljajo zaščito pred hrupom in posledično možnimi okvarami sluha in so pomemben varstveni ukrep pred hrupom. Vse ljudi, ki so izpostavljeni hrupu, je potrebno poučiti o pravilni rabi zaščitnih sredstev ter predvsem o doslednosti uporabe le- teh. Najbolj preprosta oblika osebne zaščite proti hrupu je prekrivanje predelov ušes ali zapiranje sluhovoda s čepki ali vato, tako da preprečimo prenos zvočnega valovanja na strukturo ušesa. Pomembno je, da si oseba, ki dela v hrupu, čepke namesti v tišini in ne med hrupom.

Z raziskavo smo potrdili tudi drugo hipotezo, in sicer da starostniki nimajo občutka, da slabše okušajo in vonjajo. Občutek, da slabše vonja in okuša, ima 16,67% anketirancev, občasno ima ta občutek 20,83% anketirancev, da tega občutka nima, navaja kar 62,50% anketirancev. Zanimiv podatek, ki nam lahko pokaže, da se okus starejših z leti vendarle spreminja, je ta, da kar 41,67% vseh anketiranih meni, da je hrana premalo začinjena. Te podatke lahko primerjamo z raziskavo, ki so jo opravili Doty R.L. in sodelavci (Doty R.L. in sodel. v: Staecker, 2006, str. 33), ki so ugotovili pri 77% starostnikov slabšo občutljivost za vonj kljub temu, da so anketiranci bili mnenja, da teh težav nimajo. Vsekakor se spremembe okusa pričnejo z leti pojavljati pri enih prej, pri drugih kasneje ali pa sploh ne. Pomembno je, da si starostnik ne dosoljuje pretirano oz. ne uporablja preveč začimb, kajti preveč začinjena hrana lahko vodi v poslabšanje že obstoječih želodčnih, ledvičnih ali srčnih obolenj. Priporočamo uporabo dodatkov arom k hrani; ob tem je seveda pomembno tudi, da je hrana primerno servirana, segreta na primerno temperaturo ter estetskega izgleda. Obroki, ki vsebujejo množico okusov in vonjev, spodbudno vplivajo na količino zaužite hrane.

Težave pri požiranju navaja kar 52% vseh anketiranih. 14% anketiranih lažje pogoltne hrano, kadar si pomagajo s tekočino. Ne smemo pozabiti, da je hranjenje tudi družaben dogodek, zato nasveti pri težavah s požiranjem preprečijo tudi umik starostnika iz družbe. Starostnik naj se hrani v mirnem okolju, med jedjo naj ne govori, pred sabo naj ima kozarec vode, s katero ob majhnih požirkih sproži refleks požiranja in s tem potisne hrano v želodec. Hrani naj se v sedečem položaju ter v takšnem položaju ostane vsaj še 20 minut


74

po hranjenju. Izvaja naj vaje za krepitev mišic, ki sodelujejo pri požiranju. Zelenjavo in sadje naj si nareže na drobno, hrano naj uživa večkrat na dan v manjših količinah.

Skoraj tri četrtine vseh vprašanih ima težave z ravnotežjem; navajajo, da imajo težave zaradi ravnotežja tudi pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. Vaje za ravnotežje pozna 8,33% anketiranih. Vaje za ohranitev ravnotežja se lahko izvajajo leže tako, da starostnik premika oči v vse smeri, medtem mu glava miruje, nato premika glavo, najprej počasi, nato hitreje, pozneje naj med opravljanjem vaj zapre oči in nagiba glavo naprej, nazaj ter v levo in desno. Pri vajah za ravnotežje, ki se izvajajo sede, naj se starostnik skloni naprej in pobira predmete s tal, kroži z glavo v levo in desno z odprtimi, nato z zaprtimi očmi, obrača telo v levo in desno ter pogleda v smeri obrata. Nato lahko vstaja iz sedečega položaja najprej z odprtimi, nato z zaprtimi očmi, med hojo naj hodijo z eno nogo pred drugo najprej z odprtimi, nato z zaprtimi očmi. Starostnike je zato potrebno poučiti ne le o vajah, temveč tudi o ustrezni ureditvi prostorov (nedrseča tla, dovolj svetlobe, zaščitene stopnice).

Tretjo hipotezo, ki pravi, da starostniki menijo, da od zdravstvenega osebja dobijo premalo informacij o preprečevanju ORL težav, smo lahko prav tako potrdili, saj je več kot polovica anketirancev mnenja, da je teh informacij premalo. 54,17% anketiranih se še nikoli ni pogovarjalo o otorinolaringoloških težavah z medicinsko sestro. To je dokaj zaskrbljujoč podatek glede na to, da je raziskava potekala v domu starejših občanov, kjer so anketiranci vsakodnevno v stiku z medicinsko sestro. Ob tem velja pripomniti, da je izguba sluha pogostejša pri ljudeh, ki živijo v domovih za ostarele (Staecker, 2006, str. 38).

Z raziskavo smo potrdili vse tri hipoteze, in sicer da je najbolj moteča ORL težava v starosti naglušnost, da starostniki nimajo občutka, da slabše vohajo in okušajo ter da starostniki menijo, da od zdravstvenega osebja dobijo premalo informacij o preprečevanju ORL težav. V raziskavi smo zbrali informacije o ORL težavah pri starostnikih v Domu starejših občanov Tezno. Ugotovili smo, da so najbolj moteče težave naglušnost in motnje ravnotežja, sledita oteženo požiranje in izcedek iz nosu. Pešanje okusa in vonja ne moti starostnikov preveč, saj ju ni nihče navedel kot najbolj motečo ORL težavo. Starostniki z načini, kako olajšati te težave, niso dovolj seznanjeni, saj jih večina ne uporablja slušnega aparata, prav tako jih večina ne pozna vaj za ohranjanje ravnotežja. Ob prisotnosti ORL težav je potrebno starostnika poučiti o možnostih, s katerimi bi te težave odpravil ali vsaj omilil. Medicinske sestre, ki delajo s starostniki, še posebej v domovih za starejše, bi morale imeti dodatna znanja iz geriatrije ter otorinolaringologije.


75

7 SKLEPI

Staranje je del življenja, ki je usojeno vsakemu živemu bitju. Osnovna značilnost sprememb v procesu staranja je, da obnavljanje ne dohiteva propadanja, postopoma prevlada upočasnjevanje in usihanje, ki se kaže z značilnimi starostnimi spremembami organizma. Staranja ne moremo preprečiti, lahko pa ga upočasnimo in to predvsem z odstranjevanjem dejavnikov, ki povzročajo bolezensko staranje.

Otorinolaringološke težave so pogost spremljevalec starostnika. Starostna naglušnost, pešanje čutov za okus in vonj, motnje požiranja, motnje ravnotežja ter spremembe glasu so v največji meri posledice slabše prekrvavljenosti in degenerativnih sprememb. Na sluh in govor delujejo tudi neugodni dejavniki, kot so hrupno okolje, neracionalna raba glasu, kajenje, pretirano uživanje alkohola ter telesna nedejavnost. Izogibanje neugodnim dejavnikov seveda ne prepreči otorinolaringoloških težav, lahko pa jih odloži na kasnejša leta.

Vse naštete težave lahko posledično izzovejo bolezenska stanja in so pomemben vzrok za umik starostnika iz družbe. Velik vpliv imajo na opravljanje osnovnih življenjskih aktivnosti in tako lahko starostniki kaj kmalu preidejo iz delne odvisnosti v popolno odvisnost na domu ali v domovih za ostarele.

Vloga medicinske sestre pri starostniku z otorinolaringološkimi težavami je predvsem vloga vzgojitelja, saj vzgaja starostnika, kako živeti, da bo ohranil zdravje, moč in privlačnost tudi skozi starostno obdobje; ob tem ne smemo pozabiti vključiti v vzgojo tudi družino starostnika. Otorinolaringoloških težav ne moremo popolnoma preprečiti, saj so del normalnega staranja, lahko pa jih z zdravim načinom življenja, ki vključuje izogibanje škodljivim dejavnikom okolja (hrup, kajenje, zloraba alkohola), prestavimo na kasnejše obdobje. Raziskovanje na področju starosti in vplivov otorinolaringoloških težav na kakovost življenja v starosti omogoča dvig kakovosti zdravstvene nege starostnika. Medicinska sestra zagovarja stališča starostnika, ko to sam več ne zmore, dobro komunicira s svojci in za starostnika pomembnimi ljudmi, zna timsko in multidisciplinarno sodelovati. Medicinske sestre morajo biti tudi aktivno soudeležene v prizadevanjih za promocijo zdravja zdravstveno šibkejših starih oseb, ki ne morejo samostojno opravljati osnovnih življenjskih funkcij. Glavni namen je spodbujanje njihovih preostalih sposobnosti in omejiti učinke nesposobnosti. Naučijo ga pravilne rabe slušnega aparata, svetujejo mu primerno ureditev okolja ter pripomočke, s katerimi si bo lajšal gibanje, svetujejo mu dodatke arom k hrani. Takoj ko starostnik z otorinolaringološkimi težavami vstopi v sistem zdravstva, se prične terapevtska komunikacija, ki temelji predvsem na zaupanju, sprejemanju, empatiji ter spoštovanju. Medicinska sestra v vlogi terapevta mora poznati terapevtsko komunikacijo.

Z zgodnjim odkrivanjem in preprečevanjem otorinolaringoloških težav pri starostniku ne želimo vplivati na fiziološke procese staranja, temveč želimo, da staranje ne bi bilo združeno z boleznijo in s tem omogočiti čim bolj kakovostno staranje.


76

8 ZAHVALA

Z vsem spoštovanjem se zahvaljujem mentorju doc. dr. Janku Berčiču ter somentorici mag. Ani Habjanič za strokovno pomoč, potrpežljivost ter vse nasvete pri nastajanju

diplomskega dela.

Iskrena hvala VMS Tanji Miklavčič, dipl.ekon. iz Klinike za ORL in CFK v Ljubljani za vse nasvete ter njen čas, ki ga je posvetila meni in mojemu diplomskemu delu ter hvala

sodelavcem na oddelku A, ki so me prijateljsko spodbujali in mi tako ali drugače pomagali.

Posebna zahvala gre stanovalcem ter zaposlenim v DSO Tezno za sodelovanje v raziskavi.

Zahvaljujem se lektorici ge. Nataši Hauptman za njen čas in trud.

Iz srca hvala moji družini, ki so verjeli vame in mi pomagali, da uresničim svoje sanje.

Hvala tebi Erik, da rišeš kadar mami piše.

Hvala Simoni, Sabini,…in vsem, ki ste mi pomagali.


77

9 LITERATURA

9.1 Literatura

Accetto B. Starost in staranje. Osnove medicinske gerontologije. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987. Alčin B. Vatovec J. Učinki skupinske delavnice za bolnike s tinitusom. Ljubljana: Med Razgl 2007: (3) 83 - 86. Barczi S., Connor N., Robbins J. Effects of Aging on Swallowing. V: Calhoun H. K. (ur.), Eibling D. E. (ur.) Geriatric Otolaryngology. New York: Taylor & Francis Group, 2006: 277 - 288. Battelino S. Kirurško zdravljenje naglušnosti. V: Hočevar Boltežar I, Battelino S., Bolezni ušes, nosu, žrela in grla v ambulanti družinskega zdravnika. Ljubljana: UKC – Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, 2007: 19 – 21. Berčič J. Otorinolaringologija za študente Visoke zdravstvene šole. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2002. Berger Moravec D. Zdravje in življenjsko obdobje - pogled statistika. V: Turk J. (ur.). Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, 1998: 11 - 15. Bavčar K. Standard zdravstvene nege kot element kakovostne zdravstvene nege. V: Trampuž R. (ur.). Kakovost zdravstvene nege - kako jo prenesti v prakso. Nova Gorica: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Nova Gorica, 2004: 63 - 73. Bilban M. V mladosti misli na starost: (da bodo tudi poznejša leta zdrava in prijetna). V: Turk J. (ur.). Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, 1998. Bilban M. Zdrava poznejša leta: naj bodo tudi lepa. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, 2005. Brizendine L. Ženski možgani. Ljubljana: Modrijan, 2007. Burton M. Hall & Colmans Diseases of the ear, nose and throat. Edinburgh: Harcourt Publishers Limited, 2000. Busis N. S. Presbycusis V: Calhoun H. K. (ur.), Eibling D. E. (ur.) Geriatric Otolaryngology. New York: Taylor & Francis Group, 2006: 77 - 88. Črnčec M., Lahe M. Posebnosti starostnika s poudarkom na komunikaciji. Obzor Zdr N 2001; 35: 51 – 5.


78

Drašković M. Pomen preventive pri preprečevanju okvar sluha V: Kaučič B., Geč T., Krajnc A. (ur.). Skupaj delamo za zdravje. Maribor: Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca, Dejavnost zdravstvene nege, služba za promocijo zdravja in izobraževanja, Koloborativni center Svetovne zdravstvene organizacije za primarno zdravstveno nego 2006: 38 - 47. Filej B., Kadivec S., Zupančič P. Nacionalne smernice za zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije - zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2000. Gardiner P., Roberts A. Systems of life volume 3. London: Macmillan Magazines Ltd, 1994. Geczy B. Etiologija in zdravljenje tinitusa. V: Hočevar Boltežar I. (ur,), Battelino S. (ur.). Bolezni ušes, nosu, žrela in grla v ambulanti družinskega zdravnika. Ljubljana: UKC – Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, 2007: 27 – 30. Goodwin S. J., Raji A. M. Biology of Ageing. V: Calhoun H. K. (ur.), Eibling D. E. (ur.). Geriatric Otolaryngology. New York: Taylor & Francis Group, 2006: 17 - 23. Gošnak Dahmane R., Ribarič S. Celično staranje. Obzor Zdr N 2006; 40: 75 - 8. Hočevar Boltežar I. Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz patologije glasu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2008. Hočevar Boltežar I. Janša R. Šereg Bahar M. Laringofaringealni refluks Zdrav Vestn 2007; 76: 27 - 32. Hoyer S. Zdravstvena vzgoja in zdravstvena prosveta. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1995. Ivanuša A. Železnik D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, 2008. Kambič V. Otorinolaringologija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984. Kadivec S. Zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 1998; 32: 209 - 13. Kersnik J. Petek Šter M. Obravnava starostnika v družinski medicini. Zdrav Vestn 2004; 767 - 71. Kersnič P. Vloga zbornice zdravstvene nege Slovenije - Zveze društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije pri zagotavljanju kakovostne zdravstvene nege. V: Kersnič P. (ur.), Filej B (ur.). Količina in kakovost zdravstvene nege v osnovni zdravstveni dejavnosti. Maribor: Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, 2002: 20 - 23. Kosec D. Motnje vida in specifičnih bolezni oči pri starejših. V: Lunder U. (ur.). Bolezni in sindromi v starosti. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije, 2007: 51 – 64.


79

Levart P. Spindler M. Kdaj je vrtoglavica urgentna. Urgentna medicina za splošne zdravnike. Maribor: Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, 2007. Mirza N. Taste changes in the Eldery. V: Calhoun H. K. (ur.), Eibling D. E. (ur.) Geriatric Otolaryngology. New York: Taylor & Francis Group, 2006: 195 - 202. Mohorčič J. Prehranjevanje in požiranje pri bolnikih s traheostomo.V: Miklavčič T.(ur.), Ceglar K. (ur.), Režun P (ur.). Zbornik predavanj Menjava trahealnih kanil. Ljubljana: UKC- Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, 2008: 76 - 82. Pandel Mikuš R. Prehrana za krepitev imunskega sistema. 2. Endokrinološki kongres. Bled, 2004. Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1999. Payne S. Walker J. Psihologija v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy, 2002. Pečjak V, Pečjak M. Psihologija staranja. Bled: samozaložba, 2007. Peternelj A., Šorli J. Neakutna obravnava - nepogrešljivi del v celostni zdravstveni oskrbi. Zdrav Vestn 2004; 73: 743 - 8. Pokorn D. Skrivnost skritih let: prehrana za tretje življenjsko obdobje. Ljubljana: Forma 7, 1999. Poredoš P. Zdravstveni problemi starostnika. Zdrav Vestn 2004; 73: 753 - 6. Radšel Burger Z. Sluh in glas v starosti. V: Turk J. (ur.). V mladosti misli na starost. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, 1998: 106-110. Ramovš. J. Specifika potreb in oskrbe starih ljudi s stališča socialnega dela. Zdrav Vestn 2004; str. 721 - 769, št.10. Roberts A. The senses: taste. Nursing times, 1994; 90: 35 – 8. Robida A. Upravljanje celovite kakovosti v zdravstveni varstvu. V: Kersnič P. (ur.), Filej B.(ur.). Količina in kakovost zdravstvene nege v osnovni zdravstveni dejavnosti. Maribor: Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, 2002: 10 - 19. Rotar – Pavlič D. Kaj mora moški s hipertenzijo vedeti o povečani prostati. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, 2006. Starc V. Nekaj pogledov na biologijo staranja. V: Turk J.(ur.), Najžer E. B. (ur.). Zdrava poznejša leta naj bodo tudi lepa. Ljubljana: Društvo za srce in ožilje Slovenije, 2005: 16 -28.


80

Staecker H. Introduction to Geriatric Otolaryngology. V: Calhoun H. K. (ur.), Eibling D. E. (ur.). Geriatric Otolaryngology. New York: Taylor & Francis Group, 2006: 25 – 44. Stele M. Posebnosti zdravstvene nege ustne votline pri bolniku s traheostomo pred, med in po radioterapiji. V: Miklavčič T. (ur.), Ceglar K. (ur.), Režun P. (ur.). Zbornik predavanj Menjava trahealnih kanil. Ljubljana: UKC – Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, 2008: 82 - 98. Šramel Š. Uporaba slušnih aparatov pri starostnikih v javnih zavodih severo - vzhodne Slovenije. Specialistično delo. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2003. Vatovec J. Starostna naglušnost. V: Lunder U. (ur.). Bolezni in sindromi v starosti. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije, 2007: 75 - 81. Tomori M. Pogled od znotraj - samopodoba v poznejših letih. V: Turk J.(ur.). V mladosti misli na starost. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, 1998: 16 - 22. Toth J. Koriščenje zdravstvenih storitev po življenjskih obdobjih, zlasti po 65. letu starosti. Zdrav Vestn 2004; 73: 731 - 5. Trpkov K. Rehabilitacija motenj požiranja. V: Hočevar Boltežar I. (ur.)., Battelino S. (ur.). Bolezni ušes, nosu, žrela in grla v ambulanti družinskega zdravnika. Ljubljana: UKC – Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, 2007: 49 – 52. Vatovec J. Impedansmetrija. V: Tečaj avdiometrije z avdiološko elektroakustiko. UKC – Klinika za ORL in CFK, 2007: 38.

9.2 Elektronski viri

Bošnjak, Ž. Nekaj pogledov na probleme staranja Jama The Journal of the American Medical Association 1998 junij. Dosegljivo na: http://www.mf.uni-lj.si/jama/jama98-3/html/uvodnik.html#1( 25. 5. 2008). Dawodu S T. Swalloving disorders, 2008. Dosegljivo na: http://www.emedicine.com/pmr/topic152.htm (10.10.2008). Facial strengtheing exercises 2003: Dosegljivo na: http://www.medicalcenter.osu.edu/pdfs/PatientEd/Materials/PDFDocs/exer-reh/upper/facial-strengthening.pdf (10.10.2008). Schiffman S. Izguba okusa in voha pri normalnem staranju in bolezni. Jama The Journal of the American Medical Association 1998 junij. Dosegljivo na: http://www.mf.uni-lj.si/jama/jama98-3/html/okus.html#1 (25. 5. 2008). Spindler M. Avdiologija in vestibulogija, 2008. Dosegljivo na: http://www.sb-mb.si/uploads/media/Avdiologija_01.pd (10.10.2008).


81

Vertot N. 1. Oktober - mednarodni dan starejših. Statistični urad Republike Slovenije 2007. Dosegljivo na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?ID=1180 ( 25. 5. 2008). VHI PC – oral sensory and motor Kit, 2008. VHI PC – balance and vestibular Kit, 2008. Zaletel M. Kakovost v zdravstveni negi s standardi in kriteriji, 2004. Dosegljivo na: http://www.vzš.uni-lj.si/zn/zal_kakovost.html (10.10.2008).

PRILOGE


1

ANKETNI VPRAŠALNIK Pozdravljeni! Sem absolventka Fakultete za zdravstvene vede UM in pripravljam diplomsko delo z naslovom Odkrivanje in preprečevanje ORL težav pri starostniku. Prosim Vas, da si vzamete čas, natančno preberete vprašanja in nanje odgovorite tako, da obkrožite črko pred odgovorom. Anketni vprašalnik je anonimen. Za sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem. 1. Spol

a) moški b) ženski

2. Starost

a) od 65-75 let b) od 76-84 let c) nad 85 let

3. Ali ste kdaj delali v hrupu?

a) da b) ne

4. Če ste delali v hrupu, ali ste uporabljali zaščitna varovala za ušesa?

a) da b) ne c) občasno

5. Ali ste naglušni?

a) da b) ne

6. Koliko ste bili stari, ko se je pojavila naglušnost?

a) od 50 – 54 let b) od 55 – 59 let c) od 60 – 64 let d) od 65 – 69 let e) od 70 – 74 let f) od 75 – 79 let g) nad 80 let


2

Na vprašanja od 7 – 9 naj odgovorijo vsi, ki so se opredelili za naglušne.

7. Ali uporabljate slušni aparat?

a) da, vsak dan b) ne – pojdite na vprašanje številka 9 c) občasno

8. Se vam zdi uporaba slušnega aparata enostavna?

a) da b) ne c) drugo……………………………………………….

9. Ali vas uporaba slušnega aparata moti?


10. Ali vam med jedjo iz nosu teče čista voda, čeprav niste prehlajeni? a) da b) ne c) občasno 11. Koliko let že kadite oz. ste kadili?

a) 1-9 let b) 10-20 let c) več kot 20 let d) nikoli nisem kadil

12. Ali ste hripavi?


13. Ali so vas že zdravili zaradi težav na grlu?

a) da b) ne c) pred………..leti d) zaradi katere bolezni?..............


3

14. Ali govorite tiho, da vas slabo razumejo?


15. Ali imate vrtoglavice?


16. Ali imate težave z ravnotežjem?


17. Ali vas težave z ravnotežjem ovirajo pri opravljanju vsakodnevnih aktivnostih?


18. Ali poznate vaje za ravnotežje? a) da b) ne

19. Ali imate težave pri požiranju?


20. Ali se vam hrana večkrat zaleti?


21. Ali hrano težko pogoltnete?

a) da b) ne c) da lažje pogoltnem, si pomagam s tekočino


4

22. Ali imate občutek, da slabše vohate in okušate?


23. Ali je hrana za vas dovolj začinjena ?

a) dovolj začinjena b) premalo začinjena c) preveč začinjena

24. Kaj vas najbolj moti?

a) naglušnost b) vrtoglavica c) oteženo požiranje d) izcedek iz nosu e) pešanje okusa in vonja

25. Ali ste zaradi naglušnosti, vrtoglavice, oteženega požiranja, izcedka iz nosu, pešanja okusa in vonja obiskali zdravnika?

a) da, zaradi……………………..(napišite, zaradi katere zgoraj navedene težave ste obiskali zdravnika)

b) ne 26. Ali ste se o zgoraj naštetih težavah kdaj pogovarjali z medicinsko sestro?

a) da b) ne

27. Ali menite, da dobite od zdravstvenega osebja dovolj informacij o prepre čevanju ORL težav?

a) da b) ne

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDEStarostna naglušnost, pešanje čutov za okus in vonj, motnje požiranja, motnje ravnotežja ter sprem embe glasu so v najve čji