11111

ČASOPIS PROMETNE ŠOLE V MARIBORU, SEPTEMBER 2008, WWW.PROMETNA.NET

UVODNIKVsak po svoje hitimo skozi čas …

Govor ob50. obletnici šoleKo si star sedemnajst, se zdipetdeset let strašno veliko. Ba-je se sedemdesetletnikom zdi-jo ljudje, stari petdeset let, mla-di. Pravzaprav ni pomembno,koliko let imaš, temveč kakokvalitetno si jih preživel.

Naša šola praznuje 50. oblet-nico obstoja in ob obujanjuspominov ter obnavljanju vse-ga, kar smo naredili, lahko re-čemo, da je šola kvalitetno ži-vela.

Hvala vsem, ki ste pomagali,da smo vse prireditve ob ob-letnici odlično izpeljali in s tempokazali, kako ponosni smona našo šolo.

Je že res, da je naša šola staradama, vendar dama s sodob-nimi programi, dobrim ka-drom in vedoželjnimi dijaki inštudenti.

Prepričana sem, da ste sku-paj z mano ponosni, da ima-te možnost prispevati k raz-voju šole in oblikovanju na-še skupne zgodbe. Zgodbe odobri in uspešni šoli.

Še na mnoga leta!

Vaša ravnateljicaMateja Turk, prof.

Šolo, ki je najprej delovala v prostorih že-lezniške postaje Maribor, so ustanovile Jugo-slovanske železnice 1958. leta; to je bila dvo-letna šola za železničarje, v prvi letnik pa jebilo vpisanih 27 slušateljev od 16. do 27. letastarosti. Leta 1963 se je šola preselila na seda-njo lokacijo, poleg nje so zgradili dijaški dom.Leta 1995 je ustanoviteljstvo prevzelo mini-strstvo za šolstvo in šport in na šoli so začeliizvajati štiriletno srednješolsko strokovno izo-braževanje, leta 2002 pa še višješolski pro-gram. Danes imajo na srednji šoli program lo-gističnega tehnika in tehnika varovanja, na viš-ji šoli program logistično inženirstvo, ekono-mist ter varstvo okolja in komunala.

Šola je znana tudi po odličnih športnikih.Morda najbolj znana med njimi sta najboljšislovenski teniški igralec Marko Tkalec in več-kratni svetovni in evropski prvak v tekvondo-ju in kikboksu Aleš Zemljič. Še posebej pa jevodstvo šole ponosno na svoje nogometaše,ki jih že 26 let kot trener izjemno uspešno vo-di nekdanji dijak in sedaj profesor na šoliBranko Žvikart. Kako dobro igrajo nogomet,so nekdanji dijaki te šole, ki igrajo v različnihslovenskih in tudi avstrijskih klubih, ter seda-nji dijaki, med katerimi jih kar nekaj nosi ma-jico kadetske ali mladinske vrste NK Maribor,dokazali včeraj v prijateljski tekmi protikombiniranemu moštvu vijoličastih. Tekmoje vodil nekdanji mednarodni sodnik DragoKos, njegova pomočnika pa sta bila Boris Plojin Bojan Šinkovec, pred leti dijaka srednjeprometne šole. Nogometašev naliv ni motil,tekmo so odigrali do konca. Prvi polčas so z

golom Zajca in dveh Tavaresa dobili vijoliča-sti, v drugem polčasu pa so bili uspešnejši “pro-metniki”, ki so prek Černica in Rešeka znižalirezultat na 2:3, izenačujočega zadetka pa jimni uspelo doseči.

Jubilej so na Prometni šoli obeležili tudi znogometno tekmo med šolsko ekipo in NKMaribor. Tekmo v hudem nalivu so dobili vijo-ličasti.

22. aprila ob 17. uri so na šoli pripravili okro-glo mizo Šola skozi čas.

23. aprila ob 17. uri so v knjižnici odprli raz-stavo slikarja Staneta Kumarja.

V četrtek ob istem času je bilo literarno sre-čanje s Tonetom Partljičem.

V petek pa je potekal mednarodni posveto logistiki, ki se je pričel ob 9. uri na višji šoli.

Na prireditve ob jubileju so vabili vse svo-je bivše dijake in tudi druge.

Tatjana Vrbnjak, Zmago GomziVir: VEČER, kateremu so dodane fotografije s posameznih dogodkov.

50 let Prometnešole MariborS slovesnostjo, ki ji je sledilo odprtje prizidka, je Prometna šola Maribor21. aprila pričela praznovanje svoje 50-letnice, prireditve so se vrstile ševes teden.

Casopis2008september.p65 1.9.2008, 17:301

22222

Vsak po svoje hitimo skozi čas in puščamo sledi …

Čistoče, ljubezni in pohvaleni nikoli prevečBil sem prisoten na številnih dogodkih ob praznovanju jubileja Prometne šole Maribor. Najprej izrekam(po)hvalo vsem zaposlenim, profesorjem, dijakom, gostom in sponzorjem, ki so kakorkoli pripomogli priuspešnemu praznovanju jubileja šole. Sledi le nekaj vtisov in (po)hval.

Radijska delavnica znancev

RDZ je bila posneta na šoli. Lahko joposlušate na spletni strani šole www.psmb.si(o šoli/50-letnica šole). Oddaja na interne-tu, ki je nisem krajšal, traja točno 55 minutin 55 sekund. Lepa simbolika v številkah.Splača se ji vedno znova prisluhniti. V njejso gostujoči nekdanji in sedanji zaposleniveliko in zelo lepo povedali o Prometni šo-li Maribor. V njej tudi Miha (dijak 3. a) inKlemen (dijak 3. b) lepo, vsak posebej igra-ta na harmoniko. (Po)hvala.

Potka

Hišnik Vlado Potočnik je začel polagatitlakovce od šole proti telovadnici. Dijaki IvoBorak, Mitja Simončič in Tomi Kocuvan iz3. c so ga sami poiskali in mu pomagali pola-gati tlakovce. Pomagali so v ponedeljek, to-rek in četrtek in s tem pripomogli, da je bilapotka pravočasno narejena. Delali so s srcem,kakovostno, uigrano in več ur, kot je bila nji-hova »obveza« (v zvezi z neopravičenimi izo-stanki). Zahvaljujem se jim v imenu uporab-nikov potke, ker so s to potko povezali šoloin telovadnico. Sedaj je potka do telovadni-ce in do nakupovalnega centra manj blatnain bolj romantična. (Po)hvala.

Proslava

Postavljanje scene in organizacijo pro-slave je po mojem mnenju zelo dobro vodi-la pomočnica ravnateljice ga. Mira Jug Skle-dar. V nedeljo smo postavili oder in scenoza ponedeljkovo proslavo. Pomagat so prišlidijaki: David Haliti, Stefan Stojanovič inUroš Lepej iz 4. c. Ob prihodu v dvoranonas je doletelo prijetno presenečenje. Napomoč so nam priskočili še drugi dijaki, kiniso iz Maribora, eden je celo iz Poljčan. Pri-peljali so jih njihovi starši, ker so slišali, dapotrebujemo v nedeljo pomoč pri postav-ljanju odra in scene. To so dijaki Alen Jol-džić, Dejan Savić in Nino Hrženjak iz 3. a.

V času od 14. 4. 2008 do 18. 4. 2008 smo se trijesošolci (Tomi Kocuvan, Ivo Borak, Mitja Simončič)odločili za alternativni vzgojni ukrep. Dobro delosmo opravili v treh dneh, ko smo gradili tlakova-no pot od naše šole do telovadnice. Delo je bilozanimivo in zabavno, zato smo se odločili, da pottudi dokončamo. Na opravljeno delo smo zdajponosni, saj smo prej od šole do telovadnice ho-dili po travi, zdaj hodimo pa po tlakovani potki.Upamo, da bo potka ostala še nekaj časa, tudipo tem, ko bomo mi končali s šolanjem, da boostal vsaj en dober spomin na nas.

Mitja Simončič

Njihova pomoč je bila zelo dragocena.(Po)hvala.

Prvi letniki so pri profesorici Metki Stu-den izdelovali in barvali številne kartona-ste in žičnate makete vozil, lokomotiv, letal… Njihov trud je krasil sceno proslave inpotko od šole do telovadnice. (Po)hvala.

V ponedeljek je bilo potrebno po pro-slavi dvorano pospraviti do 17 ure. Vsi sobili pri otvoritvi prizidka šole in mnogi z mi-slimi že na popoldanski nogometni tekmi.Nedogovorjeno je situacijo rešil vzgojiteljHervik Grobelnik, ki je z naključnimi šesti-mi dijaki, prostovoljci, pomagal pri posprav-ljanju dvorane. Kmalu za tem sem ugoto-vil, da je bil vzgojitelj Hervik, ko sem začeltrenirati košarko, tudi moj košarkarski tre-ner (a takrat je bil še mlajši in ni imel čopain brade). Takoj sem ga poiskal in dogovo-rila sva se, da bova poiskala dijake, ki so ta-krat pomagali, ko je bilo nujno potrebno, injih povabila na pijačo in prigrizek. Zato po-zivam tistih šest dijakov, ki ste pomagali pos-pravljati dvorano, da poiščite vzgojiteljaHervika, da izvedemo skupni načrt zahva-le. (Po)hvala.

Nogometna tekma

Dež, dež in še enkrat dež in tudi veterter grmenje. Dva dežnika, ki se ju imel, semposodil dijakom. Sosednji teniški klub nam

je posodil dva senčnika. Večina gledalcev jebila mokrih kljub dežnikom. Vendar pa soigralci in sodniki kljub dežju odigrali korekt-no tekmo. Čestitke učitelju Branku Žvikartu,ki je bil organizator nogometnega spektakla.Organiziral je vse potrebne detajle: od sodni-kov, igralcev NK Maribora, povabil je tudi nek-danje dijake šole. Vse je teklo po predpisih.Ko se je tekma končala in smo začeli posprav-ljati stvari, je prenehalo deževati. Sreča – smo-la, kdo ve. Na koncu sem ostal pred glavnotribuno skupaj z dijakinjami, Martino Jelenin Matejko Hemetek iz 3. b ter Katjo Muršičiz 3. c, ki so celo tekmo pridno pomagale, de-lile so brezplačno pijačo in kekse sponzorjev.Pospravili smo odpadno embalažo, mize insenčnike in tudi mi popolnoma mokri zapu-stili športno prizorišče. V meni pa je še dolgoodmeval navijaški vzklik dijakov 3. a »BODIMUVER« (plosk, plosk, plosk), »BODIMUVER« (plosk, plosk, plosk) … (Po)hvala.

Živimo na ramenih naših

predhodnikov

Predstavnik prve generacije Višje pro-metne šole, Marko Rečnik, je poudaril, dalahko iz izkušenj pove, da si je v Prometnišoli Maribor pridobil zelo kakovostno izo-brazbo, če se primerja s tistimi iz drugih šol,ki jih srečuje sedaj pri svojem delu. Ravna-teljica in direktorica šole, Mateja Turk, gaje dopolnila, da ne bi bili tako uspešni, čenam naši predhodniki ne bi zapustili tak-šnih temeljev.

Z zelo prijaznim in usklajenim vode-njem okrogle mize je name naredil zelo ve-lik vtis gospod Andrej Rutar, nekdanji dol-goletni učitelj in pomočnik ravnatelja na šo-li. S spoštovanjem do vseh prisotnih in ti-stih, ki niso bili na okrogli mizi Šola skozičas, bi skozi vse, kar sem opazil v času pou-čevanja, zaključil, da je za preživetje in raz-voj Prometne šole Maribor zelo zaslužennekdanji ravnatelj gospod Jože Antolinc.

Casopis2008september.p65 1.9.2008, 17:302

33333

Vsak po svoje hitimo skozi čas in puščamo sledi …

Na proslavi ob 50. obletnici Prometne šole Ma-ribor je spregovoril tudi gospod JoJoJoJoJožžžžže Ante Ante Ante Ante Antolinc,olinc,olinc,olinc,olinc,dolgoledolgoledolgoledolgoledolgoletni rtni rtni rtni rtni raaaaavnatvnatvnatvnatvnatelelelelelj naše šole.j naše šole.j naše šole.j naše šole.j naše šole.Nekaj besed iz njegovega govora:»…Ta šola, ki je bila ustanovljena 1958. leta, imabogato zgodovino… Vedno je imela in še ima naj-boljše strokovne učitelje, odličen pedagoški zbor(tudi ostalih učiteljev) in odlične skupne službe…Kolektiv šole in tudi dijaki, vidi se, da odličnodelate, odlično napredujete. Tudi vnaprej vamželim uspešno in srečno delo.«

Na okrogli mizi je dejal, da so k temupripomogli kakovostno in strokovno delocelotnega kolektiva. Živimo na ramenih na-ših prednikov. Ne pozabimo tega nikoli, za-to cenimo, čuvajmo in razvijajmo naprej to,kar so nam oni zapustili. (Po)hvala.

(Po)hvala vsem za vse

Veliko zaposlenih, dijakov, gostov insponzorjev je prispevalo k praznovanju ju-bileja in s tem k razvoju šole. Vsi skupaj smokot kolo, vsak izmed nas na šoli pa je kotzobnik kolesa. Vsak je na svoj način po-memben za šolo. Prometni šoli Maribor že-lim, naj bo tako uspešna tudi v bodoče.Vsem, ki so prispevali k jubileju in k razvo-ju šole in jih nisem omenil, se opravičujemin vam še enkrat izrekam (po)hvalo. In zakonec, ne pozabi(mo), da čistoče, ljubezniin pohvale ni nikoli preveč.

Zlatko Šehovič, prof.

Čeprav podrobnosti s proslave že tonejo v po-zabo, pa bo vtis, ki so ga name naredili dijaki,ki so nastopali, ostal za vedno. Zelo pozitivnoso me presenetili s tem, kako so sposobni naveč področjih, kar med rednim poukom težkopokažejo. Ko sem jih pohvalila, mi je eden iz-med dijakov povedal, da so zelo dolgo in veli-ko vadili. Upam, da se tega vsi zavedajo in dabodo to prenesli še na ostale situacije v življe-nju in imeli vedno v mislih, da se da s trudommarsikaj doseči.

Danijela Blatnik, prof.

50 le50 le50 le50 le50 let šolet šolet šolet šolet šoleV zadnjem tednu v aprilu, pred prvomajskimipočitnicami, je Prometna šola Maribor prazno-vala 50-letnico.V ponedeljek, 21. 4. 2008, smo imeli prosla-vo. Nekateri dijaki smo se že zjutraj udeležilipriprav. Skupaj smo okrasili okolico šole in natopomagali pri sprejemu gostov. Proslava je bilazelo lepa in marsikdo si bo to proslavo zelo za-pomnil, še posebej po izvirnem nastopu našihdijakov, prav tako pa po lepem številu drugihnastopajočih. Po končani proslavi je bila še ot-voritev prizidka Višje šole.To proslavo sem zasledila tudi na televiziji. Bi-la mi je všeč, saj so tako tudi drugi videli, kakoje potekalo poučevanje na naši šoli.Do konca tedna so potekale še številne drugedejavnosti, ki se jih je bilo vredno udeležiti.

Neimenovana

Od začetka aprila smo se začeli pripravljati naglavno proslavo 50. obletnice, ki je bila 21. 4.2008. V začetku smo vadili le eno uro, kasnejepa tudi do 6 ur na dan. Vadili smo veliko, se obtem zabavali in veliko smejali. Z našo mentori-co Martino, ki se je včasih tudi malo jezila nanas, nam je uspelo izpeljati proslavo 100%. Vzačetku je bilo malo treme, ampak smo jo pre-magali in se na proslavi odlično imeli.

Nino Horvat, 3. b

50. obletnico šole sem si dobro zapomnil, sajsem kar veliko pomagal pri proslavi. Videl sem,kako je biti učitelj in kako je bilo poučevanje vprejšnjih časih.Kasneje isti dan smo bili na nogometni tekmimed Prometno šolo in NK Mariborom. Malopred tekmo je začelo deževati, dobesedno je»lilo kot iz škafa«, vendar smo nekateri gledalitekmo do konca, čeprav je bilo slabo vreme.Obletnice šole ne bom pozabil, saj ob koncudneva še nisem bil nikoli tako moker.

Miha

Po nagovarjanju g. Šehoviča je tudi meni us-pelo napisati nekaj besed o mojem nastopu inobčutkih na proslavi.Od vsega začetka sem rahlo živčno spremljaldogajanje na odru in ob njem ter čakal na tež-ko pričakovani nastop pred učitelji, mentorji insošolci. In »počilo« je, sledila je napoved, sto-pil sem do stopnic in ko sem prestopil še zad-njo in začutil na sebi 200 parov oči, je rahlaživčnost minila. Sedaj je bil občutek več kot od-ličen. Na koncu, ob zadnjih desetih tonih, meje oblilo le še zadovoljstvo.Ta nastop mi bo ostal v zelo lepem spominu.

Klemen Konrad, 3. b

Na dan 50. obletnice naše šole so nas obiska-li pomembni gosti, med njimi tudi bivši dolgo-letni ravnatelj Prometne šole g. Antolinc. Na pri-reditvi je sodelovalo veliko dijakov. Prireditevje bila zanimiva in se bo o njej verjetno še dol-go govorilo.

Dijakinja Partizanka

Gotovo nas je vsaj nekaj takih naobeh straneh (mislim dijake in učitelje),ki nam dodatno delo nič kaj ne diši. Inpriprava na 50. letnico šole – čim bolj senapravi nevidnega in boš imel mir predonimi, ki v nas vidijo potencial za … Innato – pred menoj skupina zgunksov (zaprevod glej uspavanko Lile Prap). Naj-prej jih samo opazujem in poslušam ko-lege, ki imajo začetne opravke z njimi –razdelitev vlog, urejanje običajnih zadev,da skupina sploh začne delovati. Joj, kajto so kazenski ali so se sami javili ali somorda umetniki? Ni mi jasno, kaj in kdoso. Iz knjižnice jih ne poznam, skoraj ni-koli jih še nisem videla (saj sem si samakriva, ker se premalo zadržujem na hod-nikih med glavnim odmorom in tudi načik ne hodim pred lokomotivo). Začetkivaj – katastrofa. Danes eden ni mogel pri-ti, jutri dveh ni bilo, pojutrišnjem treh, paše dva sta morala prej oditi (vzroki: avto-bus, trening, učitelj me ne pusti ipd.).Bralne vaje – skoraj katastrofa: hihitanje,spogledovanje, govorne napake, presne-te štajerske ožine o-jev in e-jev. Toda, kosmo imeli na voljo samo še en teden doproslave, smo združili moči mentorji indijaki. Dijaki so iz dneva v dan postajaliboljši igralci in prav s ponosom so se po-stavljali, če jih je slučajno prišel pogledatkdo od učiteljev, da ne omenjam predge-neralke v petek, ko sta jih opazovala ce-lo dva razreda. V ponedeljek smo bili žetako samozavestni, da smo se bali le šemikrofonov, s katerimi smo prvič vadilišele dve uri pred predstavo. Strašno nasje skrbelo, kako bodo nastopajoči utišalinagajive jezike, saj se z mikrofoni sliši vsa-ka neumnost (in enkrat se menda tudi je,ker je nekomu nagajivi jeziček ušel). Dru-gače pa – sama proslava je minila brezvečjih napak v izvedbi. Veliko ljudi namje z navdušenjem čestitalo. Statističnogledano pa moram seveda poročati še onečem zelo pomembnem – po mojih po-datkih sta se zgodili dve ljubezenski zve-zi (ki pa sta do takrat, ko smo bili na na-gradnem izletu v Salzburgu, žal, že raz-padli); pojedli smo natanko toliko send-vičev, kot je bilo nastopajočih; v knjižnicismo dolgo iskali lastnika kariraste srajcein ga končno našli, še vedno pa iščemolastnika črnega šala itd.

Za konec: ZGUNKSI, lepo je bilo de-lati z vami (upam, da tako menijo tudidrugi mentorji), čeprav ste bili včasih ta-kooooooo naporni.

Nepovemk-do-jetonapisaldaseminebikdomaščeval

(To je prof. Martina Belšak –gornji podpis je razvozlal uredniški odbor)

Casopis2008september.p65 1.9.2008, 17:303

44444

Vsak po svoje hitimo skozi čas in puščamo sledi …

Glavna in odgovorna urednica:

Vilma Majerle

Sodelavci: dijaki ter Mateja Turk, Marijan Urnaut,

Mateja Štumberger, Maja Cafuta, Zlatko Šehovič,

Mira Jug Skledar, Jasna Papak, Jolanda Radolli,

Marjan Rozman in Zdenka Cafuta.

Fotografije: dijaki in Benjamin Pivec

Lektura: Maja Cafuta

Graf. prelom: CwIT, Ljiljana Sušnik, s.p.

Tisk: Pohorec d.o.o.

Naklada: 800 izvodov

Izdajatelj: Prometna šola Maribor

Brezplačen izvod

Hvala vsem avtorjem, ki ste s svojimi

prispevki omogočili, da je ta številka

nastala.

Vilma Majerle

Izlet v Salzburg

19. maja smo se (pridni) dijaki odpra-vili na nagradni izlet v Salzburg. Začet-no vzdušje je bilo bolj zaspano, a sčaso-ma smo bolj zaživeli. Spremljali so nasprofesorji in pomočnica ravnateljice terhišnik. Vsi smo se prav lepo zabavali.Vožnja je bila napeta in razburljiva, sajje bil šofer zelo razpoložen za hitro vož-njo in ravno na nepreglednih delih cesteje imel nenavadno veliko željo po prehi-tevanju. Malo nas je prestrašil, toda tonas ni zmotilo, da se ne bi zabavali. Naj-prej smo si ogledali rudnik soli, kjer jebilo zelo zanimivo. Z vlakcem smo se po-peljali solnim dogodivščinam naproti.Najbolj razburljiva vožnja je bila po dr-čah. Peljali smo se tudi s Titanikom 2(ladja, ki je podobna splavu). Po ogledurudnika smo se odpravili v drugo največ-je mesto v Avstriji, v Salzburg. Tam smosi ogledali ulice, Mozartovo hišo (le odzunaj) ter druge znamenitosti tega me-sta. Ker so v Salzburgu cene zelo visokein se precej razlikujejo od naših, smo doodhoda domov skoraj že bankrotirali, to-da kljub temu si je vsak od nas kupil spo-minček, ki ga je odnesel domov. V pro-stem času, ki so nam ga dali na voljo, smose zabavali vsak po svoje, nekatere je ob-sedla nakupovalna mrzlica, drugi smo časizkoristili za sprehod ob reki. Po ogledumesta smo se odpravili proti domu. Prednami so bile dobre štiri ure razburljive-ga dogajanja na avtobusu. Vzdušje je bi-lo res enkratno, saj smo se nekaterimneumnostim dijakov zelo nasmejali. Predšolo smo se vrnili v poznih večernih urah,bilo nam je kar malo žal, saj smo ta danzelo lepo preživeli, seveda brez pouka.No upajmo, da se bo naslednje šolsko le-to izlet ponovil, saj ne bi imeli prav ničproti.

Gordana K. in Andreja P.

Slabi – dobri – odlični!

Ko je Prometna šola s prstom kazala na problematične fante 3. a, ker so se ti iz meseca v mesecskrbno trudili, da bi resnično počeli vse, kar ne bi smeli (»špricali«, nabirali enice, sejali »zdrahe« vrazredu in celo v zbornici, pozabili so tudi na bonton in prekoračili skoraj vse meje lepega vedenja), soposamezniki – Miha, Dejan, Tomi, Alen, Nino - vseeno še zadnjič poskusili rešiti čast razreda iz nezavi-dljivega položaja, v katerem se je znašel. Seveda, po lastni krivdi. Fantje so pokazali in dokazali, da solahko tudi oni resni, pridni in delavni. Da znajo javno nastopati, se temu primerno tudi vesti in da selahko na njih zanesemo. Fantje 3. a so mi dokazali, da če le hočejo, so lahko tudi preprosto ODLIČNI.Priložnost izrabljam še za eno stvar. Hvala VSEM dijakom (iz 2. a, 1. b, 3. b), ki so sodelovali in poma-gali pri izvedbi programa, in ge. Martini Belšak ter ge. Miri Jug Skledar za potrpežljivost.

Razredničarka 3.a

Srečanja

Zakaj srečanja?Zato, ker srečanja ljudi plemenitijo in

jim bogatijo življenje. Tudi na ta način sesrečujemo z lepo slovensko besedo, njeni-mi ustvarjalci, z likovno in glasbeno umet-nostjo. Tako so že bili z nami Ciril Zlobec,Tone Pavček, Tone Kuntner, Lucija Stupi-ca, Aleš Štoeger, Bojan Golija, Željko Pero-vić, Vladimir Vekić.

Čigavi besedi smo prisluhnili tokrat?Slovenci se radi zmrdujemo nad svojim

humorjem. A humor je zimski plašč za živ-ljenje, rešilni pas na reki življenja, je sončnižarek v razumu…

O vsem tem smo razmišljali, ko smo sno-vali razstavo in pogovor z ustvarjalcem slo-venske umetniške besede – pisateljem, dra-maturgom, kritikom, amaterskim igralcem,učiteljem, politikom, ribičem … – g. Tone-tom PARTLJIČEM.

To je človek, ki ima na vesti ribe, čuke,tolmune in kamne, jastreba, ščuke, ptice, tudivolka, človeka, ki hoče prijeti sonce, se sre-čati nad zvezdami, ki se zaletava v sociali-zem, v družbene razmere (in ostane živ), kise posmehuje trenutkom in življenju, kizmeraj pač ne govori, kar res misli, a tokratje tudi zanj napočil en dan resnice.

Med dijake in delavce je vnesel toplino,prijaznost, sproščenost, smeh, predvsem palepo, pristno in žlahtno slovensko besedo.

Partljič nam je z veliko mero ljubezni

spregovoril o svojem domu, o starših, o dru-žini, o zemlji, o stiskah, ki jih je imel v mla-dosti ob odhodu v mesto, o ljubezni, o pisa-teljevanju, o politiki, o prijateljstvu, o usodiodrskih igralcev…

Partljičev nastop je bil prežet s humor-jem, toplino, prisrčnostjo, domačnostjo inljubeznijo: do vseh in do vsega. Vsi smo uži-vali! Čas je vse prehitro minil!

Naj zaključim z mislimi Toneta Pavčka,ki pravi: »… Bistvena poteza Partljičeve ko-mediografske črte je človeškost, ta ljubez-nivo naivna in hkrati modra zmes bridkegain komičnega, hudega in smešnega, človeš-ke reve in njegovega sanjarjenja. A ob vsemtem ni nikjer nikakršnega obsojanja, mora-liziranja, pridiganja, ne, nasprotno – kakorda pravi, glejte, tako je to naše življenje, nikaj prida, a je tudi edino, je lepo in je sme-šno, ljudje pa smo taki kot smo in ne dostiboljši, pa najsi še tako hočemo biti …«.

Res, lepo je bilo ...!

Vilma Majerle, knjižničarka

Casopis2008september.p65 1.9.2008, 17:304