NETOPIRDIE FLEDERMAUSOpereta v treh dejanjih

Glasba Johann Strauss ml.Libreto Karl Haffner, Richard GenéeSlovenski prevod libreta Oton ŽupančičAdaptacija libreta Stanislav MošaIzdajatelj partiture Eulenburg, Zürich 1984

Praizvedba5. april 1874, Theater an der Wien

Premiera4. oktober 2019, Velika dvorana SNG Maribor

Ustvarjalci opereteDirigent Simon RobinsonRežiser Stanislav MošaScenograf Petr HloušekKostumografinja Andrea KučerováOblikovalec luči David KachlířZborovodkinja Zsuzsa Budavari NovakKoreografinja Aneta MajerováAsistent režije Tim Ribič

ZasedbaGabriel von Eisenstein Martin SušnikRosalinda, njegova žena Andreja Zakonjšek Krt (4., 6., 8., 10. in 12. oktober 2019)

Valentina Čuden (14. oktober 2019)

Adela, sobarica Nika Gorič (4., 6., 8., 10. in 12. oktober 2019)

Petya Ivanova (14. oktober 2019)

Frank, upravnik zapora Luka Brajnik (4., 6., 8., 10. in 12. oktober 2019)

Sebastijan Čelofiga (14. oktober 2019)

Alfred, učitelj petja Tim Ribič (4., 6., 8., 10. in 12. oktober 2019)

Uroš Dolšek (14. oktober 2019)

Dr. Falke, notar Jaki JurgecDr. Blind, odvetnik Dušan Topolovec (4., 6., 8., 10. in 12. oktober 2019)

Tomaž Planinc (14. oktober 2019)

Princ Orlovski Dada KladenikIda, Adelina sestra Mojca PotrčIvan, prinčev sluga Bojan HintereggerFrosch, ječar Vojko Belšak

1

Simfonični orkester SNG MariborKoncertni mojster Saša Olenjuk

Zbor Opere SNG Maribor

Baletni ansambel SNG MariborVanja Vitman, Metka Masten, Satomi Netsu, Ema PerićMircea Golescu, Vasilij Kuzkin, Tiberiu Marta, Cristian Popovici

Korepetitorji Olga Pečeny, Robert Mraček, Tomaž ZamudaLektorica Janja Vollmaier LubejIzvedba nadnapisov Božidar Hadler, Franc MarotŠepetalki Sabina Alatič, Nada StrnadInšpicienta Iztok Smeh, Peter Krajnc

Opereta se izvaja v slovenskem jeziku z angleškimi in nemškimi nadnapisi ter ima odmor po prvem dejanju.

2

VSEBINA OPERETE

Prvo dejanjeDunajski bonvivan Gabriel von Eisenstein je bil obsojen na zaporno kazen zaradi razžalitve nekega uradnika. K povišanju kazni s pet na osem dni je doprinesla predvsem nesposobnost Eisensteinovega odvetnika, doktorja Blinda, kar je Eisensteina zgolj dodatno razjezilo. Eisensteinova sobarica Adela od sestre Ide prejme pismo, v katerem ji ta sporoča o svojem novem angažmaju v baletnem ansamblu, obenem pa jo vabi na nocojšnjo plesno zabavo princa Orlovskega. Da bi se lahko udeležila zabave, si Adela z izgovorom, da želi obiskati svojo bolno teto, od Eisensteinove žene Rosalinde izprosi prost večer. Tudi Falke se pri prijatelju Eisensteinu oglasi s povabilom na isto zabavo. Eisenstein se nato v naglici poslovi od žene, ki je prepričana, da njen vrli mož v Falkejevem spremstvu odhaja na prestajanje zaporne kazni. Kmalu po Eisensteinovem odhodu Rosalindo obišče njen občudovalec, italijanski tenorist in učitelj petja Alfred, ki ji zapoje podoknico. Alfredove romantične podvige pri osvojitvi Rosalinde prekriža upravnik zapora Frank, ki je prišel, da bi odvedel Eisensteina v ječo. Rosalinda, ki jo skrbi za lasten ugled poročene ženske, v naglici prepriča Alfreda, da se izdaja za njenega moža. Alfred iz naklonjenosti do Rosalinde privoli v načrt in naposled odide s Frankom.

Drugo dejanjeKot se izkaže, se želi Falke s povabilom na ples v maskah princa Orlovskega maščevati Eisensteinu za nezgodo prejšnjo zimo, ko ga je Eisenstein zapustil pijanega in v netopirja oblečenega sredi mesta ter ga tako javno osmešil. Da bi uspešno izpeljal svoje maščevanje, je Falke ob privolitvi Orlovskega na zabavo povabil Franka, Adelo, Eisensteina in njegovo ženo Rosalindo. Vsak izmed povabljencev se v upanju, da bi ohranil anonimnost, izdaja za nekoga drugega: Rosalinda se pretvarja, da je madžarska grofica, Eisenstein uporabi psevdonim markiz Renard, Frank je postal vitez Chagrin, Adela pa se predstavi kot igralka Olga. Ples v maskah slovesno odpre princ Orlovski, ki pozdravi zbrane goste s pesmijo. Ko Eisensteinu predstavijo Adelo, se mu ta zdi neverjetno podobna njegovi sobarici, nato pa mu Falke predstavi še zamaskirano Rosalindo, ki ga povsem prevzame s svojo lepoto in temperamentnim čardašem. Rosalinda, ki je v markizu Renardu prepoznala svojega moža, skuša od naivnega lahkoživca pridobiti dragoceno uro, ki jo bo lahko uporabila kot dokaz za njegovo nezvestobo. Zabava se stopnjuje iz minute v minuto, vesela družba pa si ob odštevanju nazdravlja s šampanjcem.

Tretje dejanjePo prekrokani noči se nekaj gostov s plesne zabave zaradi kaljenja javnega reda in miru znajde v zaporu, kjer vlada popoln kaos. V času odsotnosti upravnika Franka je paznik Frosch izkoristil priložnost in se napil kot klada. Alfred, ki si čas v zaporu krajša s prepevanjem opernih arij, upa na karseda hitro odpustitev iz ječe, v kateri je pristal po krivem, zato prosi Froscha, naj pokliče odvetnika Blinda. Zapor nato obišče Adela s sestro Ido, da bi si kot nadobudna igralka zagotovila finančno podporo viteza Chagrina (Franka). Kmalu se v sprejemni pisarni zapora znajde tudi Eisenstein, ki je prišel prostovoljno odslužit zaporno kazen, toda Frank mu pove, da je jetnik s tem imenom že v celici. V tistem trenutku se v zaporu pojavi tudi Rosalinda, ki skuša posvariti Alfreda pred prihodom svojega moža. Eisenstein želi izvedeti, ali ga je žena prevarala z

3

Alfredom, zato oba osumljenca zaslišuje o vseh podrobnostih in se v preobleki izdaja za odvetnika Blinda. Ko jima Eisenstein ves razjarjen razkrije svojo identiteto, Rosalinda možu ne ostane dolžna in mu pod nos pomoli žepno uro, ki mu jo je izmaknila kot madžarska grofica, medtem ko jo je osvajal na plesni zabavi. Ko se v ječi prikaže še Falke s preostalimi gosti z zabave, ta Eisensteinu razloži, da bilo vse le maščevanje za lanskoletno osramotitev. Eisenstein, ki dobrovoljno sprejme Falkejevo potegavščino, skesano prosi Rosalindo, ki je nameravala že vložiti zahtevo za ločitev, naj mu oprosti njegov poskus nezvestobe, saj ga je zakrivil šampanjec, princ Orlovski, ki sta ga vidno očarala Adelina navihanost in igralski talent, pa slednji ponudi podporo pri uresničitvi nadaljnje umetniške kariere.

IZ GLEDALIŠKEGA LISTA

Johann Strauss ml.: Netopir (Die Fledermaus),komična opereta v treh dejanjih

Opereta je kot glasbenogledališka oblika z govorjenim dialogom ter s petjem in plesom nastala na začetku druge polovice 19. stoletja kot popularna glasbenogledališka zvrst tedanjega velemesta. Njena utemeljitelja sta bila Ronger (Florimond) Hervé (1825–1892) z delom La perle d'Alsace (1854) in Jacques Offenbach (1819–1880). Slednji je od leta 1855 pisal komično parodične »opéras bouffes« in enodejanke »bouffonneries« za svoje pariško gledališče »Bouffes Parisiens«. Mednarodni sloves sta mu prinesli šele prvi dve celovečerni opereti – antični parodiji Orfej v podzemlju (Orphée aux enfers, 1858) in Lepa Helena (La belle Hélène, 1864). V naslednjih dveh operetah, Pariško življenje (La vie parisienne, 1866) in Velika vojvodinja Gerolstein (La Grande-Duchesse de Gérolstein, 1867), je Offenbach prešel od antične k sodobni parodiji in satiri. V svoje operete je vključeval sodobne plese, kot denimo kankan, ter sestavne dele, ki so bile značilne za operno zvrst, kot so uvertura, arije, zbori in instrumentalni ansambli.Nekaj njegovih operet (z enodejankami vred jih je Offenbach ustvaril več kot sto) si je zagotovilo trajno mesto na repertoarjih glasbenih gledališč, in to zaradi izvirne, duhovite glasbe kakor tudi zaradi domiselnih parodij, v katerih je neprikrito grajal politične in družbene razmere drugega cesarstva v času Napoleona III. Potem ko je leta 1862 bil zaradi finančnih težav prisiljen zapustiti svoje pariško gledališče, se je Offenbach podal v Avstrijo, natančneje, v avstrijsko prestolnico Dunaj. Tu so bile poleg spevoiger (singspielov) že udomačene burke in razni drugi igrokazi s petjem in glasbo, ki so vselej vsebovali elemente parodije in satire. Pisali so jih dunajski ljudski dramatiki, med temi sta bila najbolj popularna Ferdinand Raimund in Johann Nestroy. Slednji je v nemški jezik prav tako prevajal Offenbachove enodejanke, ki so jih na Dunaju od leta 1858 uprizarjali redno in z velikim uspehom. Nestroy, takrat direktor dunajskega Karlovega gledališča (Carltheater), je svoj »Talijin hram« celo skušal finančno sanirati z uprizarjanjem Offenbachovih del.Po senzacionalnem uspehu Orfeja v podzemlju je Dunaj kar za dve desetletji postal »Offenbachovo mesto«. V takšnem okolju, ki ga je še pred Offenbachovim operetnim naskokom značilno zaznamovala tradicija domačih spevoiger in burk s petjem, nato pa

4

še valčki Josepha Lannerja in Johanna Straussa st., je vzklila dunajska opereta. Zanjo ni bila v toliki meri značilna satiričnost kot pri Offenbachu, temveč je bil v njej poudarek bolj na sproščeni domačnosti, ljudskosti, v glasbenem delu pa je prevladoval valček. Utemeljitelj dunajske operete je bil Franz von Suppé, ki je prav tako kot Offenbach sprva pisal enodejanke, kot prvo Das Pensionat (1860). Prvo celovečerno opereto Fatinitza je Suppé napisal šele 1875. Poleg Suppéja je v tem času več skladateljev pisalo uspešne enodejanke, med drugimi tudi hrvaški skladatelj Ivan Zajc pl., ki je takrat živel na Dunaju.Ime operete zasledimo že v 17. stoletju kot pomanjševalnico besede opera. V naslednjem stoletju so v nemških deželah s tem izrazom označevali predvsem spevoigre in predelave francoskega vaudevilla, opére comique ter italijanske opere buffe. V njih je bil vselej poudarek na parodiji in satiri. Glasba iz operete je bila tako po značaju večidel lahkotna, vedra, duhovita, poudarjeno ritmična (plesna) in sestavljena iz raznih kupletov, songov, refrenskih pesmi ipd., ki so jih vstavljali med govorjene dialoge. Svoj vrhunec je dunajska opereta dosegla v svoji »zlati« dobi z Johannom Straussom ml. (1825–1899), četudi ta vse do svojega petinštiridesetega leta ni kazal pretiranega zanimanja za glasbenogledališko ustvarjanje. Njegove ambicije so bile sprva posvečene le plesnim oblikam, še zlasti valčku, s katerim je dosegel neprekosljivo mojstrstvo. Strauss do omenjene starosti ni uglasbil – z izjemo njegovih valčkov s podstavljenim besedilom – nobene besedilne predloge. K pisanju prve operete sta ga spodbudila žena Henrietta »Jetty« Treffz in sam Offenbach, ki sta slutila njegov dar tudi za to glasbenogledališko zvrst.Prvi Straussov nedokončani operetni poskus so bile Vesele dunajske žene (Die lustigen Weiber von Wien) iz leta 1868, s katerimi se začenja vrsta njegovih šestnajstih operetnih uspešnic. Že leta 1871 je bilo v Theatru an der Wien izvedeno delo Indigo in štirideset tatov (Indigo und die vierzig Räuber). Kot vse druge je tudi to opereto dirigiral Strauss sam (10. februarja 1871). Po zapetem valčku Ja, so singt man in der Stadt, wo ich geboren (Da, tako se poje v mestu, v katerem sem se rodil) se je sprožil navdušen aplavz, kar je pomenilo začetek Straussove druge zmagovite ustvarjalne poti, tokrat v zvrsti operete. Uspeh Indiga pa je pomenil tudi konec Offenbachove prevlade na Dunaju. Vpliv Offenbacha torej ni pojemal zaradi zaostrenih političnih razmer po nemški zmagi nad Francozi, kot bi lahko sklepali, ampak zaradi fascinantne in pristne Straussove glasbe, ki je prevzela Dunajčane. Kljub uspehu praizvedbe Indiga pa omenjene operete v naslednjih sezonah niso več uprizarjali. Kot zanimivost, ki priča o priljubljenosti Straussovih del, velja omeniti, da je delo leta 1906 predelal skladatelj Max Steiner in je bilo še istega leta izvedeno pod novim naslovom Tisoč in ena noč (Tausendundeine Nacht).Leta 1873 je sledila opereta Karneval v Rimu (Der Karneval in Rom). Absolutni vrh klasične dunajske operete pomeni Straussovo četrto delo – opereta Netopir (Die Fledermaus) s praizvedbo 5. aprila 1874 v Theatru an der Wien. Strauss jo je ustvaril v 42 dneh in nočeh. Že libreto, ki sta ga izdelala dunajski dramatik Karlovega gledališča in avtor številnih burk in igrokazov Carl Haffner ter dunajski kapelnik in skladatelj Richard Genée velja za eno najboljših tekstovnih predlog v operetni zgodovini. Pri njenem oblikovanju sta se avtorja oprla na francoski vaudeville Le réveillon1 Offenbachovih libretistov Henrija Meilhaca in Ludovica Halévyja, slednjima pa je bila vzor nemška veseloigra Ječa (Das Gefängnis) Juliusa Rodericha Benedixa.

1 Francoski izraz označuje slavnostno (praznično) večerjo, ki so jo v skladu s tradicijo pripravljali na božični večer in silvestrovo.5

Če hočemo karseda celovito dojeti fenomen Johanna Straussa mlajšega, se moramo vživeti v takratno dunajsko lahkotno, brezskrbno življenje in vitalnost, ki je Dunajčanom pomagala premagovati marsikatero težko preizkušnjo v zgodovini. Prav to lahkotnost in vedrino v polni meri odseva Straussova glasba, ki je morda prav v Netopirju doživela svojevrstno kulminacijo skladateljevega edinstvenega glasbenega sloga. Glasba v tej opereti je »genialni« povzetek vseh dotedanjih oblik, ki so izkazovale specifično dunajsko mentaliteto, z značilnimi bonvivanskimi elementi »pariškega esprija«. Temu je Strauss sledil od prvega do zadnjega takta partiture. Že iskrivo in zanosno napisana uvertura – brez sleherne sentimentalnosti – povede poslušalca v veselo razpoloženje in optimizem celotne operete.Od drugih glasbenih točk pa velja omeniti Alfredovo pesem Täubchen, das entflattert ist (O golobček beli moj) in njegovo napitnico Trinke, Liebchen, trinke schnell (Pij, devojka zlata, pij), kuplet princa Orlovskega Ich lade gern mir Gäste ein z refrenom 's ist mal bei mir so Sitte, chacun à son goût (Pri nas je to v navadi), posmehljivo Adelino pesem Mein Herr Marquis, ein Mann wie Sie (Moj gospod marki, tak gospod kot vi) Rosalindin čardaš Klänge der Heimat, ihr weckt mir das Sehnen (Zemlja mi rodna budi hrepenenje), tercet Rosalinde, Adele in Eisensteina So muss allein ich bleiben, acht Tage ohne dich! (Kako bom zdaj živela dni osem brez moža), Adelino arieto Spiel' ich die Unschuld vom Lande (Kadar igram punčko milo), duet Rosalinde in Eisensteina Dieser Anstand, so manierlich (Ta dostojnost plemenita in postava čudovita), napitnico Brüderlein, Brüderlein und Schwesterlein (Bratec moj, sestrica in bratec tvoj) ter ognjevit valček. V dramskem smislu pa še posebej izstopa govorjena vloga jetniškega paznika Froscha, ki je od legendarnega Alexandra Girardija (1850–1918) paradna vloga dramskih igralcev. Med vidnejšimi dunajskimi poustvarjalci tega lika so bili med drugimi Hans Moser, Attila Hörbiger, Josef Meinrad, Fritz Muliar, Otto Schenk idr.Straussa so spoštovali in cenili veliki skladatelji 19. stoletja, kot denimo Franz Liszt, Richard Wagner, Johannes Brahms, Giuseppe Verdi, Wilhelm Kienzl, Erich Wolfgang Korngold, in veliki dirigenti Hans von Bülow, Arturo Toscanini, Felix von Weingartner, Clemens Krauss, Herbert von Karajan, Leonard Bernstein ter številni drugi glasbeniki, pa tudi pisatelji, državniki itd. Glasbo v opereti Netopir je, na primer, skladatelj Korngold označil med drugim takole: »Partituro Netopirja lahko uvrstimo med najbolj inspirirano glasbo veseloiger vseh narodov, pa naj brez izbire naštevamo Seviljskega brivca, Vesele žene, Fra Diavola, Carja in tesarja ali Prodano nevesto. Bati se ji ni treba niti najvišje primerjave z Mozartom. Nič nima skupnega s tem, kar danes razumemo pod operetno glasbo. To je mojstrovina sui generis, na višku tehnike nemške in francoske komične opere svojega časa.«Kljub temu pa Netopirja na praizvedbi 4. aprila 1874 na Dunaju niso sprejeli s takšnim navdušenjem kot tri leta prej opereto Indigo. Straussa je sicer publika nagradila z burnim aplavzom, vendar je bil ta bolj kot samemu delu namenjen Straussu kot tedaj že dodobra uveljavljenemu skladatelju valčkov. Tudi kritiki Netopirja niso najbolj ugodno ocenili; tedanji znani dunajski kritik Eduard Hanslick se je posebno negativno izrazil o libretu. Po šestnajstih predstavah so Netopirja v Theatru an der Wien prenehali izvajati, vendar pa je Netopir že julija istega leta na premieri v Berlinu naletel na odličen odziv pri publiki in kritiki. Glas o navdušenem sprejemu Straussove operete v berlinski Operi je dospel tudi do Dunaja in šele tedaj so se tudi v avstrijski metropoli odločili, da Netopirja ponovno uprizorijo. Gustav Mahler je opereto Netopir štel za opero in jo je kot prvi uvrstil – kot enakovredno delo komičnim operam – v sporede velikih opernih hiš, najprej v Hamburgu (1894) in pozneje tudi v Dvorni operi na Dunaju. Netopirja so

6

poslej uprizarjali in ga še izvajajo na vseh svetovnih opernih odrih. Vsako leto ga v skladu s tradicijo izvajajo na silvestrovo v dunajski Državni in Ljudski operi, pa tudi po drugih pomembnejših opernih gledališčih.Netopir je bil v Mariborskem mestnem gledališču (Marburger Stadttheater) uprizorjen že v času Avstro-Ogrske, prvič že dve leti po dunajski praizvedbi (29. marca 1876) v času opernega direktorja (impresarija) Josefa Dietza. Od leta 1876 je bila opereta vse do začetka prve svetovne vojne leta 1914 vsako sezono vsaj enkrat na repertoarju mariborskega gledališča. V Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, ki je bilo ustanovljeno leta 1918, so opereto Netopir prvič uprizorili že v prvi redni operni sezoni 1920/1921, in sicer 18. aprila 1921 (s sedmimi predstavami); dirigiral je Hrabroslav Vogrič, režiser je bil Josip Povhe, koreograf pa Jakob Pečnik. Naslednja mariborska premiera Netopirja v režiji Vladimirja Skrbinška in pod glasbenim vodstvom Lojzeta Herzoga je bila v sezoni 1929/1930, in sicer 1. februarja 1930 (z osemnajstimi predstavami). V Večerniku so zapisali: »Da dobimo letos dve operi, je brez dvoma korak naprej in znak velikega optimizma. Opereta in lahka veseloigra sta pa tu zato, da polnita prazno gledališko blagajno in imata v Mariboru torej popolno eksistenčno upravičenost, vendar je treba paziti, da slak klasa ne preraste.« Že dve leti prej, v sezoni 1930/1931, ko v mariborskem gledališču zaradi znižane subvencije niso mogli uprizarjati opernih del, je takratni upravnik Radovan Brenčič označil opereto kot »potrebno zlo«, ki naj finančno pomaga gledališču.2

Po drugi svetovni vojni se je dirigent in umetniški direktor mariborske Opere Vladimir Kobler prvi odločil uprizoriti tudi opereto, in sicer Planinsko rožo Radovana Gobca (29. junij 1963), in s tem sprožil t. i. operetno vojno. Koblerjeva odločitev za opereto je odmevala tudi v medijih, še posebno v polemiki med tedanjim predsednikom gledališkega sveta Danilom Požarjem in Dušanom Pirjevcem iz Ljubljane. Povzročil jo je Požarjev članek v Naših razgledih, v katerem ta sporoča javnosti, da je gledališki svet ugotovil, da bo njegova glavna naloga »popularizirati gledališče«, ker je današnja struktura obiskovalcev porazna. Požar je v članku še zapisal: »Če pa hočemo ljudi kar takoj potegniti v gledališča, potem je nujno, da pripravimo tako v Drami kot v Operi nekaj 'lažjih del', to pa je v Operi 'opereta' in v Drami 'dobra komedija'.« Dušan Pirjevec se je na Požarjevo izjavo odzval z gloso Krpanova kobila v Mariboru v reviji Sodobnost in menil, da mora »glede na Požarjeve podatke, z mariborskim gledališčem biti mnogokaj in hudo narobe, kar kaže, da sta prebivalstvo in delavstvo mariborskega okraja še vedno na presenetljivo nizki stopnji kulturnega razvoja«. Da v mariborskem gledališču niso uspeli uprizarjati operet, je nekoliko prispeval tudi Vlado Golob, ki je v kritiškem poročilu zapisal: »Opereta je torej zaradi svoje vsebinske orientacije nekvalitetna, razen v redkih primerih, kjer je družbena satira opravljala določeno, ampak časovno omejeno družbeno funkcijo, v svoji glasbeni fakturi pa je izrazito profana in je zato izgubila svojo vrednost, brž ko se je časovno odmaknila …«Kljub različnim in pogosto nasprotujočim si stališčem o umetniški »vrednosti« operete pa si je omenjeno zvrst (poleg muzikala) v repertoar mariborskega gledališča prizadeval uvrstiti tudi Henrik Neubauer v sezoni 1984/1985. Vendar pa je kot umetniški vodja mariborske Opere v Mariboru ostal le dve sezoni, in tako so Netopirja Straussa mlajšega v Operi SNG Maribor ponovno uprizorili v sezoni 1986/1987, tj. sicer v času umetniškega vodje Staneta Jurgca (s premiero 6. februarja 1987 in kar z 51 ponovitvami). Opereta, ki jo je režiral Vlado Štefančić, je bila izvedena v slovenskem prevodu Otona Župančiča, dirigenta predstav pa sta bila Uroš Lajovic in Simon 2 Gledališki list Opere SNG Maribor, sezona 1959/1960, št. 1, str. 8–9.

7

Robinson. Naslednja produkcija Netopirja (pod glasbenim vodstvom Simona Robinsona in v režiji Vlada Štefančića) se je na mariborskih opernih deskah zvrstila dobro desetletje pozneje, s premiero 19. decembra 1998 (v sezoni 1998/1999) in s tridesetimi ponovitvami. Zadnja mariborska produkcija Straussovega Netopirja je bila ponovno desetletje pozneje, in sicer v sezoni 2009/2010 (s premiero 27. novembra 2009). Režijski koncept operete je pripravil Vito Taufer, glasbeni vodja predstav pa je bil ponovno Simon Robinson. V glavnih vlogah so nastopili Matjaž Stopinšek in Matjaž Trček (Gabriel von Eisenstein), Andreja Zakonjšek Krt in Simona Krajnc Raffanelli (Rosalinda), Petya Ivanova in Zinovia-Maria Zefeiriadou (Adela), Emil Baronik (Frank), Jaki Jurgec in Sebastijan Čelofiga (Falke), Irena Petkova in Dada Kladenik (Princ Orlovski), Tim Ribič (Alfred) ter igralec Vlado Novak v vlogi ječarja Froscha.

dr. Manica Špendal

»Srečen je, kdor pozabi, česar moč ni več spremeniti«,3

v iskanju popolnega ravnovesja zabave in družbene kritike v operetni mojstrovini Netopir (Die Fledermaus) Johanna Straussa mlajšega

Če privzamemo misel, da je vsak fenomen – tudi umetniško delo ali zvrst – otrok svojega časa, nekakšni heglovski zeitgeist, ki na široko nastavlja družbeno zrcalo, pri čemer v sebi skriva tudi slehernikove tegobe, ki zgolj čakajo, da izbruhnejo na plano, potem je dunajska opereta kot glasbenogledališka zvrst več kot izvrsten primerek sobivanja številnih nasprotij. Megalomanska razvratnost in vročica Offenbachovih bufonerij (fr. bouffonneries), odrskih norčavosti, ki so za razuzdano masko brezskrbne zabave in bonvivanstva smešile lažno moralo meščanstva, je v drugi polovici »filistrsko spodobnega« 19. stoletja zajela tako rekoč celotno srednjo Evropo in pri tem ni bil Dunaj kot tedanja glasbena metropola habsburške monarhije nobena izjema. O tem, da so bili ljudje po vseh plemenitih etičnih naukih razsvetljenstva in velikih romantičnih zgodbah »od tukaj pa vse do večnosti« ter bolj kot patosa in katarze željni predvsem zabave – tudi med doživljanjem kulturno-umetniških dogodkov –, priča cela plejada v nemščino prevedenih Offenbachovih enodejank. Dunajska publika jih je naravnost oboževala, v njih uživala in jih dojemala kot pravi balzam za razboleno dušo, ki jim je pomagal pozabiti vsakdanje skrbi.4

Johann Strauss mlajši (1825–1899), sicer nesporni kralj dunajskega valčka, se morda sploh ne bi navdušil za komponiranje operet, če ga k temu ne bi spodbudil sam Jacques Offenbach, ki je bil prepričan o Straussovem talentu za glasbeno gledališče. Povsem drug, a ne zanemarljiv dejavnik, ki je narekoval spremembo Straussovega kompozicijskega »kompasa«, pa so bili tudi pritiski dunajskih impresarijev, ki so si zaradi vse večjih Offenbachovih zahtev (predvsem glede tantiem za uprizarjanje njegovih del, ki so predstavljale vedno večji finančni zalogaj) nadvse želeli »domačega« avtorja, ki bi Offenbachu (nekateri sodobniki so ga zaradi evropske invazije njegovih operet celo primerjali z Napoleonom) končno odvzel operetni prestol. Strauss ml. je tako predvsem na prigovarjanje impresarija Maximiliana Steinerja in svoje žene

3 Gre za citat »Glücklich ist, wer vergisst, was doch nicht zu ändern ist«, ki sta si ga libretista operete izposodila iz Schopenhauerjevega prevoda zbirke življenjskih maksim in modrosti Oráculo Manual y Arte de Prudencia (Priročni orakelj posvetne modrosti) španskega jezuita, pisca in filozofa Baltasarja Graciána (1601–1658). 4 Kot bomo videli v nadaljevanju, bo prav pozaba (ang. oblivion) ključni problematični moment operete, ki namesto mentalne aktivacije gledalca/poslušalca, ki naj bi bil v angažiranem razmerju do umetniškega dela, v naslovniku prebuja letargijo – ali bolje rečeno, »uspava« posameznikov nekonformizem in uporništvo.

8

Henriette »Jetty« Treffz v komponiranju operet videl nov izziv, ki se mu je dolgoročno še kako obrestoval, sam Dunaj pa se je v poznih 70. letih 19. stoletja prelevil v tedaj novo glasbeno meko, kjer je vzniknila »zlata doba« dunajske operete.Po Indigu, prvem operetnem poskusu Straussa mlajšega, ki je bil prvič izveden 10. februarja 1871 v Theatru an der Wien, je že čez tri leta luč sveta ugledala bržkone najslovitejša opereta modernega časa Netopir (Die Fledermaus), ki je bila tako prvič uprizorjena 5. aprila 1874 v Theatru an der Wien. Na libreto Karla Haffnerja in Richarda Genéeja, ki sta pri snovanju primerne zgodbe izhajala iz že predelanega vaudevilla La réveillon po farsi Das Gefängnis (Ječa) Juliusa Rodericha Benedixa, je Strauss kljub pregovorni lahkotnosti operete (vsaj v glasbenem ambientu in tudi v smislu orkestriranega glasbenega tkiva) ustvaril kompleksno glasbenogledališko delo v treh dejanjih, ki dovoljuje in na nek način celo spodbuja različne interpretacije, s tem pa je opereti zagotovil tako dolgoživost kakor tudi prepotrebno svežino na odrskih deskah, in to celo v času muhastega ter digitalno in estetsko zasičenega 21. stoletja.Tudi če pristanemo na tezo, da gre v primeru operete za umetniško »manjvredno« zvrst, kar bržkone izhaja iz dediščine kontradiktorne (da ne zapišem zlagane) krščanske morale, ki svojim grešnikom obeša mlinski kamen v obliki zapovedi, da se uživanje v resnih stvareh ne spodobi – če pa se že uživa, pa najbrž ne gre za resno stvar –, je za celovito razumevanje operete kot glasbenega fenomena nujno razumeti njen izvorni zgodovinski kontekst. Za to pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, kot jih v svoji zbirki esejev Ideologija operete in dunajska moderna izpostavlja avstrijski zgodovinar in kulturolog Moritz Csáky: »Če torej hočemo pravično oceniti dunajsko opereto kot kulturni fenomen izzvenevajoče mnogonacionalne države, se je ne smemo lotiti s predsodki, z znanstvenim instrumentarijem in s katalogom meril, izoblikovanimi vnaprej, in to izključno z akademskimi disciplinami. Kajti njeni libreti niso 'dobra' literatura, kakor se bo tudi njena glasbena faktura komajda dala stisniti v korzet normativnega rastra, izposojenega iz t. i. resne glasbe. Kulturnozgodovinski pogled na opereto bi torej moral videti v njej predvsem to, za kar so jo imeli njeni sodobniki: bila je ena od bistvenih oblik času primerne razvedrilne branže.«5

Pomembna inovacija, ki je značilno dunajska in pravzaprav upravičuje predikat »dunajska«, ko imamo v mislih opereto, je Straussova vključitev valčka v umetniško konfiguracijo operete, pri čemer velja valček razumeti kot avtohtoni glasbeni idiom, po katerem ni postal prepoznaven zgolj Dunaj, ampak dejansko celotna epoha habsburške monarhije po pomladi narodov leta 1848. Straussov glasbeni profil pa ni bil omejen zgolj na mojstrstvo valčka, ampak celotne palete plesnih ritmov glasbene romantike, od polke, koračnice, četvorke itd. Tako se upravičeno zdi, da je skladatelj s kombinacijo različnih tipov plesnosti opereti dal nov in nesluten uprizoritveni zagon, ki se ne realizira samo v njenem strogem koreografskem potencialu (odrskem gibanju), ampak predvsem v tekočnosti glasbene dramaturgije operete, pri čemer dobi gledalec oziroma poslušalec občutek »naravnega« razpletanja odrskega dogajanja. K občutku neproblematičnosti pa bistveno prispeva še ena značilnost glasbenega sloga Straussa mlajšega, ki se v domeni glasbenega tkiva manifestira predvsem v odsotnosti tako rekoč vseh ostro disonantnih glasbenih okolij, ki bi »po nepotrebnem« nakazovali tudi ontološko disonantnost nastopajočih likov, njihovih medsebojnih odnosov in pretirano problematičnih situacij, saj bi vse to od gledalca zahtevalo prevelik intelektualni in ne nazadnje tudi emotivni angažma. Prav nasprotno bi lahko tako trdili, da je edino

5 Csáky, Moritz: Ideologija operete in dunajska moderna, prev. Vital Klabus, zbirka Vita activa, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2001, str. 29.

9

legitimno poslanstvo operete, kolikor ga lahko jemljemo kot del relevantnih spoznanj o naši eksistenci in njenih specifikah, uperjeno v čutno uživanje in pozabo travmatičnih izkušenj iz našega vsakdana. Toda prav zaradi pozabe, ki s svojo intoksikantno glasbeno sladkobnostjo zamegljuje trezno presojo aktualnih družbenih razmer, je onemogočena možnost osebnostne preobrazbe oziroma preobrazbe duše s pomočjo katarze, na kar nas opozarja že starogrška misel iz Aristotelove Poetike.Kljub plesnemu razkošju, ki ga je zagotovil Strauss s svojimi kongenialnimi inserti valčkov in ostalih buhtečih melodij, pa v vzponu dunajske operete vsi niso videli družbenega napredka ali njenega razcveta – prav nasprotno. Avstrijski filozof in zgodovinar Egon Friedell (1878–1938) v svoji študiji Kulturna zgodovina nove dobe o dunajski opereti zapiše naslednje: »Svoj vrh je ta zvrst dosegla na nemškem odru v Netopirju, ki se opira na zelo dobro snemalno knjigo in obilo očarljivih glasbenih domislekov, je pa brez atmosfere in še celo brez svetovnega nazora, s tem pa je zelo oddaljen tako od Offenbacha kakor od Nestroya: figure v tej opereti ne prihajajo (tudi muzikalno) iz nikakršnega skupnega prostora, njene čudovite melodije so zgolj našito okrasje … Poglavitni ugovor zoper to opereto pa je, da je vseskozi udomačena, brez problemov, nerevolucionarna, spet v nasprotju z Offenbachom in Nestroyem, čeprav je ta cvetela v najtemačnejšem pomarčnem času, onadva pa pod Napoleonovim vojaškim škornjem: noben pritisk, naj prihaja z leve ali z desne, ni za umetnost tako škodljiv kakor mlačna sobna temperatura liberalizma.«6

Zanimivo, a ponovno pesimistično obarvano tezo je razvil tudi avstrijski pisatelj Hermann Broch (1886–1951), ki je dunajsko opereto označil kot produkt kraja »vrednostnega vakuuma«, ta pa naj bi nastal kot posledica političnega in moralnega razkroja Evrope. Brochova primerjava provincialnega Dunaja s kozmopolitskim Parizom, ki je imel svoj viharni vrednostni zagon, se v nadaljevanju prestavi tudi na primerjavo proizvajanja različnih tipov umetnosti: »Če primerjamo tri tipe operete, ki so utelešeni v Offenbachu, Sullivanu in Johannu Straussu, manjka Straussu v nasprotju z obema drugima vsakršna satirična tendenca: ironična nota, s kakršno se je odlikovalo dunajsko ljudsko gledališče v svoji klasični dobi […], je brez sledu izginila in ostalo ni nič drugega kakor v golo bebavost poplitven posnetek komične opere ter njene deloma ljubeznive, deloma plehke romantike […].«7 Po Brochu je postala Straussova opereta specifičen produkt vrednostnega vakuuma, katerega središče je postal Dunaj, prestolnica propadlega imperija, zato bi morali v poznejšem svetovnem uspehu dunajske operete videti »veselo svarilo« vsesplošne apokalipse.Resnici na ljubo pa je treba Brochovo tezo vendarle nekoliko omiliti, še posebej v smislu domnevne popolne odsotnosti družbenosatirične note in ironije v Straussovem Netopirju. Oseba, ki je tako rekoč edini »stereotipni dedič« razsvetljenske misli o enakopravnosti in tudi mentalitetni enakovrednosti ljudi, ki kljubuje stanovskim razmejitvam – četudi je ta ideja v tem primeru položena v kontekst oportune želje po družbenem vzponu in posledično osebne koristi –, je Adela, služkinja pri Eisensteinovih, ki si nadvse želi postati igralka. V pismu, za katerega se izkaže, da je bilo le del spretnega manevra Falkejeve potegavščine oziroma maščevanja Eisensteinu za njegovo nelojalnost in javno osramotitev, jo sestra Ida povabi na razkošno zabavo princa Orlovskega. V tem povabilu prepozna Adela priložnost za lastni družbeni vzpon, podobno kot bo prodajalka cvetlic Eliza Doolittle v muzikalu My Fair Lady sofisticirani govor družbene elite pred Kraljevo operno hišo na Covent Gardnu identificirala kot

6 Prav tam, str. 25.7 Prav tam, str. 26.

10

sredstvo svojega uspeha (pri čemer bo med svojo potjo do tja tudi vir (po)smeha). Kakorkoli že, vrhunec Adelinega ironičnega momenta, ki pa ni položen v »pravi« brechtovski didaktični register satiričnega, ampak v »fingirani« sladkobni aparat komičnega, se manifestira v njeni konfrontaciji z Eisensteinom. Ta jo na zabavi princa Orlovskega, ki ji je posvečeno celotno drugo dejanje operete, sicer prepozna kot sobarico v večerni obleki svoje žene Rosalinde, toda Adela dá Eisensteinu jasno vedeti, da je njegova identiteta Markiza Renarda (francoski izraz »renard« označuje namreč lisjaka8) prav tako zlagana.Lahko bi celo zapisali, da se analogija te »kočljive« situacije, torej soočenja, ki se ji v nadaljevanju drugega dejanja pridruži še Eisensteinovo spogledovanje z zamaskirano madžarsko grofico (ki je de facto njegova žena Rosalinda, kot se mu razkrije v zaporu – enovitem dogajalnem prostoru tretjega dejanja), kaže kot koherentnost operetnega sižeja, predvsem v dosledni zlaganosti vseh ključnih likov (Eisensteina, Falkeja, Adele, Rosalinde in njene erotične »predzgodovine« z italijanskim zapeljivcem in učiteljem petja Alfredom). Vsaka izmed naštetih oseb iz operete Netopir namreč pred očmi javnosti (in ne nazadnje tudi pred svojimi bližnjimi) »nekaj« skriva, s čimer pa se na sprevrnjen način še toliko bolj jasno razodene dvoličnost, a ne na tak način, da bi v nas vzbudila občutek zaskrbljenosti. Prav ta občutek je namreč ključen za to, da dvoličnost prepoznamo kot stanje, s katerimi ne moremo biti zadovoljni in ga želimo v želji, da bi spoznali Resnico, spremeniti oziroma odpraviti. Toda opereto Netopir resnica sama po sebi ne zanima, ker je ta že razkrita kot nemogoče in banalno stanje skrbi (Adelina negotova prihodnost in nezadovoljstvo z delom in življenjem sobarice, Eisensteinova nezvestoba do žene in nelojalnost do prijateljev, Rosalindina »spozaba« z Alfredom, Falkejevo maščevanje in ljubosumje na Eisensteinovo ženo itd.), zato raje preigrava laži do onemoglosti in jih sprevrača v komične situacije, ki jih gledalec ne prepozna zgolj kot duhovni ambient dunajskega meščanskega okolja poznega 19. stoletja, ampak tudi kot ultimativno resničnost našega sedanjika – vsi se namreč (bolj ali manj) pretvarjamo in nihče ni vedno in v celoti iskren.Kot edini sprejemljiv »protistrup« krutega spoznanja o tem, da je vse lažno in da nič ni takšno, kot se zdi, nam Straussov Netopir ponudi eno izmed življenjskih modrosti, ki reflektira tudi svojevrstno melanholijo: »Srečen je, kdor pozabi, česar moč ni več spremeniti.« Citat iz Graciánovega Priročnega oraklja posvetne modrosti, ki ga Alfred zapoje Rosalindi še pred prihodom direktorja zapora Franka – ta je prišel aretirat Eisensteina, a namesto njega v zapor odpelje Alfreda –, pa ima svoje korenine v antični filozofski misli, zlasti v poznem stoicizmu Seneke, ki je celo zapisal: »Pozabljenje je zdravilo proti krivicam.«9 Ena izmed možnih interpretacij te intrigantne misli je tudi ta, da je za preprečitev nadaljnjega nasilja, pogosto v obliki maščevanja kot »upravičenem« ukrepu, nujna pozaba oziroma odpustitev prekrška, pri čemer naj bi se krog povzročanja nadaljnjih krivic presekal. Toda po drugi strani pa bi pozabljenje vsega, kar je pomembno za posameznikovo življenje, lahko pomenilo nepredstavljivo nazadovanje in v neredkih primerih celo smrt, zato si je tukaj treba zastaviti še eno vprašanje, in sicer: »Kaj je tisto, kar bi bilo najboljše pozabiti?« So to spoznanja o partnerjevi nezvestobi, o

8 Na tem mestu velja omeniti še en semantični vidik poimenovanja oseb iz Straussovega Netopirja, ki spominjajo na umetniško konfiguracijo basni in njene moraličnosti. Ime Falke tako označuje sokola oziroma jastreba, pri odvetniku Blindu je tako poudarjena njegova umska »slepota« oziroma abotnost, ime ječarja Froscha (»Žabkar« ali »Žabec«) namiguje na njegove tendence k popivanju, pri upravniku zapora Franku pa njegov odkrit, nesprenevedajoč odnos do ljudi različnih stanov. Tudi Frankova izmišljena identiteta Chevalier Chagrin (»Vitez Tuga«), s katero se predstavi na zabavi Orlovskega, namiguje na njegovo razočaranost oziroma čustveno zagrenjenost, ki se kaže predvsem v neuspelih osvajalskih podvigih. Lahko bi celo rekli, da je tudi izbor »angelskega« imena glavnega protagonista Gabriela von Eisensteina primer svojevrstne ironije, saj se Eisensteinov značaj izkaže vse prej kot stanoviten. 9 Iniuriarum remedium est oblivio.

11

izdajstvih domnevnih prijateljev in kar je še takih dogodkov, ki nas lahko najgloblje prizadenejo? Morda pa bi bilo najbolje pozabiti to, da gre v omenjenih primerih za nekaj apriorno slabega, in da se lahko prav iz vsake, še tako neugodne situacije naučimo nekaj koristnega – prav gotovo tudi to, da življenja ne gre jemati pretirano resno in da je treba tudi na senčne plati življenja gledati s humorjem. Ali kot je svoja opažanja o Netopirju povzel avstrijski pisatelj Hans Weigel: »Tu je opravljena sinteza Nestroya in Grillparzerja10: sence so življenja dobrine, sence truma njegovih radosti, sence besede, želje, dejanja […] in mar ni vse to res! Avstrijski pogled na svet ne pozna nobenega bolj avtentičnega, bolj kompetentnega izreka od te zdravice.«11

Benjamin Virc

10 Johann Nepomuk Nestroy (1801–1862) je bil avstrijski dramatik, igralec in operni basist, ki je tako v svoje odrske upodobitve kakor tudi v dramska dela in druge besedilne predloge vnašal številne elemente komičnega z namenom parodije in družbene satire, s tem pa je močno poživil jezik številnih dunajskih gledališč. Podobno velja za avstrijskega pisatelja in dramatika Franza Grillparzerja (1791–1872), ki je s svojimi deli – ta so sprva izhajala iz klasikov antične drame (Ajshila in Evripida), Shakespeara ter španskih in francoskih klasikov – močno vplival na oblikovanje avstrijske narodne identitete, predvsem z upodabljanjem ljudsko ali nacionalno zaznamovanih tematik (pogosto je vnašal prvine mitološkega in ustne zapuščine), v svojih dramskih delih iz zrelega in poznega obdobja pa je težil h kompleksni karakterizaciji dramskih oseb in v tematskem smislu močno razširil raziskovanje človeške psihe v odnosu do aktualnih družbenih dogajanj. 11 Prim. Csáky, Moritz: Ideologija operete in dunajska moderna, prev. Vital Klabus, zbirka Vita activa, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2001, str. 43.

12

BIOGRAFIJE

Stanislav MošaDirektor Mestnega gledališča v Brnu, dramski in glasbeni režiser, pisec glasbenih besedil in libretist Stanislav Moša se je rodil v Novem Jičinu leta 1965. Svoje globoko nagnjenje do gledališča je Moša izkazoval po končani osnovni šoli, ko se je vpisal na Državni konservatorij v Ostravi, kjer je študiral dramsko umetnost in glasbo. S študijem gledališke režije je nadaljeval na Akademiji za glasbo in uprizoritveno umetnost Leoša Janáčka v Brnu (JAMU). Po končanem študiju je deloval kot režiser v tedanjem Gledališču bratov Mrštík. Med letoma 1984 in 1994 je bil profesor na JAMU v Brnu, poleg tega pa je bil tudi tri leta umetniški direktor dramskega studia JAMU, Marta. Medtem, tj. leta 1990, je postal umetniški direktor Gledališča bratov Mrštík, dve leti zatem pa še direktor Mestnega gledališča v Brnu. V svoji dosedanji karieri je Moša, bodisi kot dramski ali glasbeni režiser, vodil več kot sto petdeset različnih gledaliških produkcij, ne le na Češkem, ampak tudi v drugih evropskih državah, zlasti v Nemčiji, Italiji, Sloveniji, Slovaški, Hrvaški, na Nizozemskem, Portugalskem, v Španiji in Švici. Ob režijah naslovov iz klasičnega in sodobnega dramskega gledališča (A. Casona, J. Schmid, J. Bouček, B. Hrabal, A. Jirásek, N. V. Gogolj, S. Shepard, V. Nezval, E. Rostand, J. Hašek, W. Shakespeare, R. Bean, A. P. Čehov, M. Kundera, S. Mawer idr.) je njegovo umetniško delo tesno povezano z muzikalom. Samo v svojem matičnem brnskem gledališču je denimo režiral muzikale, kot so Hair (Lasje), West Side Story (Zgodba z zahodne strani), Oliver!, Fame (Slava), My Fair Lady, A Midsummer Night's Dream (Sen kresne noči), Radúz in Mahulena, World Full of Angels, Koločava, Jesus Christ Superstar, Joseph and the Amazing Technicolor Dreamcoat, Evita, The Witches of Eastwick (Čarovnice iz Eastwicka), Beauty and the Beast (Lepotica in Zver), Les Misérables (Nesrečniki), Chicago, Spring Awakening (Pomladno prebujenje), Japery according to Aristophanes (Roganje po Aristofanu), Pope Joan (Papežinja Joana), Blood Brothers (Krvni bratje), Purgatory (Pekel), Timm Thaler, Cats (Mačke), Flashdance, Titanic, Ghost, Johnny Blue itd. Moša se je prav tako uveljavil kot izvrsten avtor, še posebej kot libretist in avtor glasbenih besedil v sodelovanju s skladateljema in glasbenikoma Zdenekom Merto in Petrom Ulrychom, s katerima je ustvaril celo vrsto mednarodno odmevnih novitet v zvrsti muzikala in sorodnih sodobnih glasbenogledaliških žanrih. S skladateljem Milošem Štedronom je leta 1998 ustvaril tudi dva pomembna avtorska projekta, The Game of Love (Igra ljubezni) ter Death and Eternity (Smrt in večnost). Z Zdenekom Merto je prav tako sodeloval pri izvedbi obsežnega projekta, Bernsteinove Maše (leta 1997 in 2001), z več kot tristo nastopajočimi. V praški Državni operi je Stanislav Moša režiral tudi Mertovo opero La Roulette, za katero je sam napisal libreto, leta 2010 pa je režiral veličastni oratorij Ivana Orleanska na grmadi Arthurja Honeggerja. Stanislav Moša je bil prav tako zaslužen za gradnjo in vodenje Glasbenega gledališča (Music Theatre), ki je bilo zasnovano kot svojevrstna prostorska razširitev (v obliki nove zgradbe) Mestnega gledališča v Brnu in je od svojega odprtja (2. oktobra 2004) neločljiv del brnske glasbenogledališke kulture. Za svoje umetniške dosežke je Stanislav Moša prejel več pomembnih nagrad in priznanj, med drugim nagrado Češkega glasbenega sklada (leta 1992) za pravljični muzikal Sen kresne noči in nagrado mesta Brno (leta 1996) za vodenje brnskega Mestnega gledališča. Na Festivalu Borštnikovo srečanje je prejel nagrado za estetski preboj za režijo muzikala Kabaret, za režijo muzikala Pomladno prebujenje pa nagrado Gledališke revije (Divadelní noviny) leta 2010. Med zadnjimi nagradami velja omeniti

13

nagrado Gospodarske zbornice Republike Češke in prestižni red zlate lovorike. Maja 2013 je prejel tudi nagrado gledališke, literarne in avdiovizualne agencije DILIA, in sicer za dolgoletno uspešno delo na umetniškem področju.

Simon RobinsonKariero dirigenta in pedagoga Simona Robinsona zaznamujejo številni uspehi ter širok repertoar, ki zvrstno obsega opere, operete, muzikale, simfonična in komorna dela, med njimi kar 26 svetovnih premier. Simon Robinson je od leta 1979 stalni dirigent Opere in Baleta SNG Maribor. Poleg tega je sodeloval s številnimi uglednimi gostujočimi umetniki pri skoraj vseh produkcijah mariborske Opere in Baleta. Njegov naraščajoč sloves mu je v Sloveniji in tujini zagotovil veliko gostovanj. Tako je kot gostujoči dirigent med drugim sodeloval s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Hrvaškim vojaškim simfoničnim orkestrom, Beograjsko filharmonijo, Collegium musicum iz Guildforda, Simfoničnim orkestrom univerze iz Surreyja, Kraljevo akademijo za glasbo iz Londona in iz Cambridgea ter s Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola, Angleško narodno opero iz Leedsa, Praškim radijskim orkestrom in Filharmonijo Veneto – Treviso, SNP Beograd in Novi Sad ter drugimi. Simon Robinson je dejaven in iskan tudi kot skladatelj, ki ustvarja predvsem različne glasbenodramske zvrsti (kot so dramsko gledališče, radijske in televizijske igre, lutkovno gledališče, različne akademske proslave); ukvarja se tudi s pedagoškim delom. Je redni profesor za dirigiranje na Univerzi v Mariboru (habilitiran je bil leta 2012) in profesor za glasbeno literaturo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot predan izvajalec slovenske glasbe je posnel vrsto plošč za zbirko Slovenska glasbena dediščina ter za potrebe RTV Slovenija in Radio Maribor. Za svoje dosežke je prejel tudi več priznanj in nagrad, med drugim mu je za zasluge na področju sodelovanja med Slovenijo in Britanijo kraljica Elizabeta II. leta 1998 podelila red britanskega imperija.

Martin SušnikTenorist Martin Sušnik se je rodil v Avstraliji, vendar že od otroštva živi v Sloveniji. Študij solopetja je zaključil z odliko (summa cum laude) na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Pije Brodnik. Uspešno je sodeloval na različnih tekmovanjih doma in v tujini, kjer je osvojil več zlatih priznanj. Za svoje dosežke je v času študija prejel študentsko Prešernovo nagrado in svečano listino za izredne študijske dosežke Univerze v Ljubljani. Na koncertih, tako doma kot v tujini, večkrat nastopa z različnimi zbori, s komornimi zasedbami in z orkestri. Udejstvuje se predvsem na opernih odrih, prav tako pa se posveča tudi petju oratorijev, maš in samospevov. Gostoval je na številnih evropskih koncertnih odrih, prav tako v Kraljevi operi v Versaillesu, Opéri Comique v Parizu, Operi HNK Zagreb, SNG Opera in balet Ljubljana. Kot član opernega ansambla SNG Maribor je uspešno upodobil veliko vlog, kot so Romualdo (Črne maske), Camille de Rosillon (Vesela vdova), Nemorino (Ljubezenski napoj), Vojvoda Mantovanski (Rigoletto), Don Ottavio (Don Giovanni) Lenski (Jevgenij Onjegin), Rinuccio (Gianni Schicchi), Lindoro (Italijanka v Alžiru), Grof Almaviva (Seviljski brivec), Tamino (Čarobna piščal), Vitez de la Force (Pogovori karmeličank), Nick (Dekle z zahoda), Pong (Turandot), Ernesto (Don Pasquale), Loge (Rensko zlato), Belmonte (Ugrabitev iz seraja). V sezoni 2018/2019 je debitiral v naslovni vlogi Gounodeve opere Faust.

14

Andreja Zakonjšek KrtSopranistka Andreja Zakonjšek Krt se je rodila v Celju, kjer tudi živi. Po diplomi iz glasbene pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti se je izpopolnjevala na oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, kjer je z odliko diplomirala pri profesorjih Karlheinzu Donauerju (oratorij) in Gerhardu Zellerju (samospev). Že med študijem se je izpopolnjevala pri priznani (zdaj že pokojni) mezzosopranistki in prvakinji Opere SNG Maribor, Dragici Kovačič. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v Operi SNG Maribor, kjer se je predstavila v vlogah Rosine (Seviljski brivec), Micaële (Carmen), Adine (Ljubezenski napoj), Adele in Rosalinde (Netopir), Maud v krstni izvedbi opere Princesa vrtoglavka Josipa Ipavca, Musette (La bohème), Nannette (Falstaff), Pamine (Čarobna piščal), Belinde (Dido in Enej), Antonie (Hoffmannove pripovedke), Sophie (Werther), Liù (Turandot), Jerice (Zlatorog), Donne Francesce (Črne maske), Hanne Glawari (Vesela vdova), Elvire (Italijanka v Alžiru), v naslovni vlogi opere Rusalka idr. Med njenimi prepričljivimi odrskimi upodobitvami spadata naslovna vloga Popeje iz Monteverdijeve opere Kronanje Popeje (v sezoni 2015/2016) ter ekspresivna vloga Madame Lidoine (Nova mati prednica) iz Poulencove opere Pogovori karmeličank. Redno gostuje tudi v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je prvič nastopila kot Metka v Humperdinckovi pravljični operi Janko in Metka, zatem pa še kot Susanna (Figarova svatba), Norina (Don Pasquale), Zerlina v Mozartovi operi Don Giovanni, Berenice v Rossinijevi operi Prilika dela tatu, Valencienne in Hanna v Lehárjevi Veseli vdovi, Grilletta v Haydnovem Apotekarju, ki je bil na rednem programu Festivala Ljubljana itd. Je prepričljiva interpretka opernih in operetnih vlog kot tudi koncertnih vokalno-instrumentalnih del in samospeva. Sodelovala je s Slovenskim komornim zborom, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Slovensko filharmonijo, pianistkama Natašo Valant in Danielo Candillari in drugimi. Večkrat je že nastopila na Festivalu Radovljica. Njen koncertni repertoar obsega dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja, med drugim je kot solistka sodelovala v izvedbah Händlovih, Telemannovih, Bachovih, Haydnovih in Mozartovih vokalno-instrumentalnih del. Leta 2004 je pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija izšla njena prva zgoščenka z naslovom Slovenski in francoski samospevi, ki sta jo posneli s pianistko Natašo Valant – omenjeni plošči so se pod okriljem iste založbe pridružile še nekatere druge, sodelovala je tudi s pianistko Bredo Zakotnik, s katero sta leta 2006 v Slovenj Gradcu izvedli koncert Wolfovih, Schubertovih in Schumannovih samospevov, ki ga je posnel tudi Radio Slovenija. Na omenjeni plošči lahko zasledimo dela Antona Lajovica, Rista Savina, Gabriela Fauréja, Clauda Debussyja ter Léa Delibesa. Sodeluje tudi z orkestrom Hiše kulture Celje, s katerim je med drugim nastopila v Ipavčevi operi Teharski plemiči (Marjetka) in v Kálmánovi opereti Grofica Marica. Leta 2016 je svoje vrhunske umetniške dosežke prejela prestižno nagrado Sama Smrkolja za operne pevce, ki jo podeljuje Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG). Kot je zapisala komisija v svoji obrazložitvi, »oblikuje pevka svoje vloge z odlično profesionalnostjo na tehnični in interpretativni ravni. Izvrstna je bila v vlogah Pamine v Mozartovi Čarobni piščali ter Madame Lidoine in Matere Marie Sv. Avguština v Poulencovi operi Pogovori karmeličank«.

Valentina ČudenSopranistka Valentina Čuden je svojo glasbeno pot začela na Dunaju, in sicer na glasbeni šoli v razredu prof. Vetter von der Lilie ter na konservatoriju za glasbo kot

15

najmlajša članica pevskega zbora pod vodstvom prof. Otta Partmanna. Kot najstnica je bila zaposlena kot igralka v Auersperškem gledališču na Dunaju, sodelovala je tudi pri izvedbi Molnarjeve drame Dečki Pavlove ulice. Od leta 2009 je članica Opere SNG Maribor. V tem času je nastopila v raznih vlogah: Frasquita (Carmen), Giannetta (Ljubezenski napoj), Sestra Genovieffa in Nella (Triptih), Grofica Ceprano (Rigoletto), Olga (Vesela vdova), Pošast (pravljična opera Kdor upa, ne odneha), Leonora (Črne maske) in Curra (Moč usode). V ljubljanski operni hiši je pela vlogo Madame Herz v Mozartovi enodejanki Gledališki direktor ter Leonoro v Črnih maskah. Oder je delila z mnogimi glasbeniki, med drugim s Sašo Olenjukom, Sabino Cvilak, Mileno Morača, Juretom Ivanušičem, Janezom Lotričem, skupino Katice itd. Pela je pod vodstvom raznih dirigentov, kot so Simon Robinson, Loris Voltolini, Benjamin Pionnier, Aleksandar Spasić, Igor Švara in Uroš Lajovic. Nastopila je na odrih v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Kanadi in na Japonskem. Pevsko se je izpopolnjevala pri Piji Brodnik v Ljubljani. Pred tem se je izobraževala pri Yoriko Tanno in Stuartu Hamiltonu v Torontu. Sodelovala je tudi pri pevskih delavnicah pod vodstvom hrvaške sopranistke Dunje Vejzović, Ulfa Bästleina v Ljubljani, Daniela Ferroja v Italiji in Stephena Delanyja v Avstriji. Med letoma 2002 in 2006 je v Kanadi kot pevka in pianistka prejela več prvih nagrad na festivalu Kiwanis, na NATS festivalu ter na tekmovanju Canadian Music Competition, kjer je bila finalistka (2006). Leta 2004 je z odliko diplomirala kot koncertna pianistka na univerzi Carleton v Otavi v Kanadi v razredu Verne Jacobson. Za svoje izjemne uspehe je prejela nekaj štipendij, leta 2004 tudi odličje "Medal of Music". Med njenimi zadnjimi najvidnejšimi odrskimi kreacijami spadajo vloge, kot so Eliza Dolittle (My Fair Lady), Amor in Dvorna dama (Kronanje Popeje), Aksinja in Kaznjenka (Lady Macbeth Mcenskega okraja) ter Katja Silvana iz Gobčeve operete Planinska roža.

Nika GoričSopranistka Nika Gorič je diplomirala na Univerzi za glasbo in gledališko umetnost v Gradcu. Študij je nadaljevala na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, kjer je magistrirala in zaključila umetniški doktorat. Julija 2017 je prejela najprestižnejše priznanje te ugledne londonske akademije, in sicer nagrado kraljice Elizabete II. kot študentka leta. Operni oddelek ji je pred tem že podelil operni štipendiji Charlesa Mackerrasa in Marie Callas. S štipendijo jo je podprlo tudi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. V letu 2016/2017 je za vrhunske dosežke skozi vsa leta šolanja na Kraljevi akademiji za glasbo prejela nagradi »Independent Opera Award« in »Regency Award«. Maja leta 2019 ji bil dodeljen naziv »Associate of Royal Academy of Music«, ki ga prejmejo nekdanji študentje akademije, ki so znatno pripomogli k uveljavitvi glasbenega profesionalizma. Med njene vloge sodijo Aricie (Hippolyte et Aricie),Gilda (Rigoletto),Italijanski sopran (Capriccio), Norina (Don Pasquale),Titanija (Vilinska princesa), ki jo je odpela kot predstavnica Projekta mladih pevcev Salzburškega festivala, Suzana (Figarova svatba), Sreča in Pallade (Kronanje Popeje), Evridika (Orfej v podzemlju), Polly (Opera za tri groše), Elisetta (Tajni zakon), Barbarina (Figarova svatba), Peskar (Janko in Metka) ter koncertna parta vlog Abre (Judita, zmagovalka) in Dido (Dido in Enej). Junija letos je Nika debitirala v Berlinski filharmoniji in na Mozartovem festivalu v Würzburgu, kjer je premierno izvedla delo Puzzles and Games korejske skladateljice Unsuk Chin pod taktirko Pabla Herasa-Casade. Novembra bo v Hamburški filharmoniji na Labi z orkestrom NDR Elbphilharmonie izvedla še eno delo Unsuk Chin, Le silence des Sirenes, in sicer pod taktirko Carlosa Miguela Prieta.

16

Na slovenskih odrih se je sopranistka večkrat predstavila na koncertih pod okriljem Festivala Ljubljana, kjer je s Komornim godalnim orkestrom izvajala dela Vivaldija, Boccherinija in nazadnje Wolfa ter Schuberta. Prav tako je večkrat nastopila na Festivalu Maribor pod taktirko Richarda Tognettija in Nicolasa Altstaedta, s katerim je izvedla Mahlerjevo Simfonijo št. 4 v G-duru. Z deli Offenbacha se je letos januarja predstavila tudi v Cankarjevem domu, kjer je kot solistka nastopila na Novoletnem koncertu Slovenske filharmonije. Med koncertnimi nastopi velja omeniti izvedbo sopranskih partov iz Händlovega oratorija Mesija v Narodni operi Bordeaux, Bachovega Božičnega oratorija v sydneyjski operni hiši z Avstralskim komornim godalnim orkestrom in Richardom Tognettijem, ki je bil predvajan na avstralskem programu ABC Classic, pela pa je tudi v Nemškem rekviemu Johannesa Brahmsa z Birminghamskim simfoničnim orkestrom, Bachovo solo kantato Jauchzet Gott in allen Landen v Londonu in Parizu, z duetom iz Bachove kantate Ich hatte viel Bekümmernis pa se je predstavila na Tretjem radiu BBC. Decembra 2018 je na gala koncertih po Kitajski zastopala Salzburški festival. Njen debi s Philharmonia Orchestra, s katerim je prvič izvedla skladbo Ubuquité Vita Žuraja v londonski Kraljevi festivalni dvorani Royal ter krstna izvedba Žurajeve skladbe Knjiga teles, ki jo je izvedla skupaj s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije v ciklusu Sozvočje svetov in kasneje na Glasbenem bienalu v Zagrebu, pa kažejo na pevkino afiniteto za sodobno glasbo in željo po sodelovanju s sodobnimi skladatelji. Na recitalih se je predstavila v Dvorani Wigmore, na pianističnem festivalu Ruhr z Grahamom Johnsonom, v londonskem Kings Place je izvedla Sedem zgodnjih pesmi Albana Berga, z Josephom Middletonom je nastopila na festivalu Leeds Lieder, prav tako pa je večkrat nastopila na znamenitem festivalu Oxford Lieder. Letošnje poletje je pela na festivalih Midsummer Music v Angliji, Pianističnem festivalu v Amiati (Italija), francoskem festivalu Classic à Guéthary, na Bellerive v Ženevi ter na Festivalu Arsana na Ptuju in Festivalu Ljubljana.Nika je bila udeleženka Akademije Solti, Projekta mladih pevcev (»Young Singers Project«) Salzburških slavnostnih iger ter udeleženka mojstrskih tečajev na Verbierske festivalske akademije. V letošnji sezoni se veseli hamburškega debija, sodelovanja s SIGNUM saksofon kvartetom, vrnila se bo v Glasgow, kjer bo s Škotskim simfoničnim orkestrom BBC pod vodstvom Ilana Volkova izvedla Nemški rekviem, v Modrem abonmaju Slovenske filharmonije pa Mahlerjevo Simfonijo št. 4 v G-duru in Sedem zgodnjih pesmi Albana Berga.

Petya IvanovaPetya Ivanova velja za eno najzanimivejših umetnic svoje generacije. Njen glas se odlikuje z izredno čisto barvo in s prijetnimi višinami. Med njene največje dosežke uvrščamo vlogo Kraljice noči, s katero se je predstavila v Dunajski državni operi, v dunajski Ljudski operi in Hamburški državni operi. V njenem italijanskem repertoarju lahko zasledimo najvidnejše vloge za sopran, kot so Gilda, Rosina, Musetta, Nanetta, Violeta, Lucia in Elvira. Z naštetimi vlogami je nastopila v najpomembnejših evropskih opernih gledališčih. Poleg naštetih vlog so ji blizu tudi vloge Lakmé, Olympie (Hoffmannove pripovedke), Zerline (Don Giovanni), Despine (Così fan tutte) ali Kunigunde (Kandid). Petya Ivanova je študirala na Državni akademiji za glasbo v Sofiji (Bolgarija). Za svoje delo je na tekmovanjih mladih opernih pevcev prejela veliko nagrad, med drugim je bila tudi zmagovalka tekmovanja Ondina Otta v Mariboru. Ta zmaga ji je omogočila redni angažma v Operi SNG Maribor, kjer že vrsto let nastopa v glavnih opernih vlogah. Med velike uspehe Petye Ivanove štejemo gostovanje na

17

Nizozemskem, kjer je nastopila v naslovnih vlogah iz oper La traviata in Lucia di Lammermoor. Z vlogo Lucie je prav tako debitirala v prestižni koncertni dvorani Concertgebouw v Amsterdamu. Poleg opernih nastopov prištevamo med pomembne dosežke tudi njena snemanja, in sicer za glasbeno zbirko Naxos in za DLR Kultur. Med njenimi zadnjimi najvidnejšimi odrskimi kreacijami velja izpostaviti vloge, kot so Donna Anna (Don Giovanni), Drusilla (Kronanje Popeje), Micaëla (Carmen), Norina (Don Pasquale) ter naslovno vlogo Katerine Ismajlove iz Šostakovičeve ekspresionistične opere Lady Macbeth Mcenskega okraja.

Luka BrajnikBaritonist Luka Brajnik je začel študij petja s svojim dedkom Mirom Brajnikom, prvakom ljubljanske operne hiše, in sicer po zaključenem študiju ekonomije. Študij petja je nadaljeval v Rimu pri sopranistki Renati Scotto ter baritonistu Walterju Alberti Scatarziju. Med letoma 2009 in 2012 je obiskoval operni studio Akademije Santa Cecilia v Rimu, kjer je poglobil svoje poznavanje italijanskega repertoarja. Kot finalist in zmagovalec številnih državnih in mednarodnih tekmovanj je debitiral na glasbenem festivalu Reate (v mestu Rieti), in sicer kot Grof Almaviva v Mozartovi operi Figarova svatba (Le nozze di Figaro) pod vodstvom maestra Kenta Nagana. Leta 2013 je prejel štipendijo Mednarodne fundacije Richarda Wagnerja iz Bayreutha. Še istega leta je nastopil na samostojnem recitalu v mednarodno priznani operni hiši La Fenice iz Benetk. Leta 2014 je postal član Opere Carlo Felice v Genovi, kjer je nastopil v več naslovnih in glavnih vlogah. Leta 2015 je v Padovi nastopil kot častni glasbeni gost koncerta, posvečenega 100. obletnici rojstva slovitega tenorja Maria del Monaca. Naslednje leto (2016) je izvedel uspešen koncert opernih arij na 21. poletnem festivalu v Sarajevu, leta 2017 pa se je slovenski publiki prvič predstavil v vlogi Giorgia Germonta iz Verdijeve opere La traviata ob odprtju Festivala Lent v Mariboru, decembra istega leta pa je nastopil tudi na Gala managerskem koncertu v Cankarjevem domu (v spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija) in pod taktirko maestra Georgea Pehlivaniana.

Sebastijan ČelofigaBaritonist Sebastijan Čelofiga se je rodil v Mariboru, kjer je pri profesorici Jolandi Korat tudi obiskoval nižjo in srednjo glasbeno šolo za petje. Po opravljenem sprejemnem izpitu se je vpisal na Kunstuniversität Graz, kjer trenutno študira petje v razredu prof. Ulfa Bästleina. Svojo profesionalno pevsko pot je v sezoni 1998/1999 pričel kot zborist v mariborski Operi, kjer je od leta 2000 tudi stalni član. Kot solist je oblikoval vloge v naslednjih operah: Madama Butterfly (Cesarjev komisar, Matičar), La traviata (Markiz d’Obigny), Zlatorog (Marco), Pikova dama (Narumov), Netopir (Dr. Falke), Werther (Johann), Tosca (Sciarrone, Ječar), La bohème (Alcindoro), Moč usode (Alcade, Kirurg), Romeo in Julija (Gregorio), Hoffmannove pripovedke (Hermann, Schlémil), Črne maske (Petruccio), Vesela vdova (Cascada), Obuti maček (Kralj, Ljudožerec), Pogovori karmeličank (Javelinot), Carmen (Morales) idr. Sodeloval je z mednarodno priznanimi dirigenti, kot so Stefano Pellegrino Amato, Nello Santi, Francesco Rosa, Michael Halás, Marko Letonja, Valerij Gergijev, Benjamin Pionnier, Uroš Lajovic, in z režiserji, kot so Plamen Kartaloff, Hugo de Ana, Diego de Brea, Janusz Kica, Pier Francesco Maestrini, Damir Zlatar Frey, Jun Aguni, Janez Burger idr. Z mariborsko Opero je gostoval v Italiji, na Hrvaškem, v Srbiji, Singapurju in na

18

Japonskem. Kot koncertni pevec je ob različnih priložnostih nastopal z opernimi arijami in samospevi po Sloveniji in v Avstriji.

Tim RibičTenorist Tim Ribič se je že zgodaj začel ukvarjati z glasbo. Najprej se je učil igrati kitaro, nato pa začel obiskovati tudi ure solo petja pri profesorici Jolandi Korat. Študij petja je nadaljeval na dunajskem konservatoriju Franz Schubert pri profesorici Silviji P. Cenčič. Diplomiral je na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu in prav tako na isti univerzi z odliko zaključil podiplomski študij v razredu profesorja Ulfa Bästleina. Leta 2005 se je izpopolnjeval v opernem studiu Nacionalne akademije Sv. Cecilija v Rimu pri Renati Scotto, Silvani Bazzoni Bartoli in Cesareju Scartonu ter pri profesorju Carlu Bergonziju na Akademiji Verdiana v Bussetu. Nastopil je na številnih priznanih opernih in koncertnih odrih v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem, v Španiji, Italiji in na Japonskem. Med drugim je nastopil kot Alfred v Netopirju Johanna Straussa ml., Camille v Veseli vdovi, Paris v Offenbachovi opereti Lepa Helena, Franz v Hoffmannovih pripovedkah, Stefan Koltay v opereti Viktoria in njen huzar Paula Abrahama, Gornik v slovenski operni noviteti Janija Goloba Ljubezen kapital in drugih.

Uroš DolšekTenorist Uroš Dolšek se je v zadnjih nekaj letih naredil več pomembnih korakov v smeri prepoznavnega opernega solista. Njegov opus se tako iz zborovskih partov preveša v domeno vidnejših in tehnično zahtevnejših solističnih tenorskih vlog, ki se raztezajo od klasičnega italijanskega belcanta pa vse do modernistične operne ekspresije. Med njegovimi najpomembnejšimi odrskimi kreacijami velja izpostaviti vloge, kot so Ernesto (G. Donizetti: Don Pasquale), Elvino (V. Bellini: La sonnambula), Zinovij Borisovič Ismajlov (D. Šostakovič: Lady Macbeth Mcenskega okraja), ki jih je poustvaril na odru mariborske Opere, v kateri se bo februarja 2019 prvič predstavil v vlogi Pedrilla iz Mozartovega singspiela Ugrabitev iz seraja.

Jaki JurgecSlovenski baritonist Jaki Jurgec je nastopil v več kot šestdesetih različnih vlogah, redno gostuje na opernih odrih in festivalih po Sloveniji ter v tujini, v zadnjem času pa se ukvarja tudi z režijo. Po uspešno opravljeni diplomi na Akademiji za glasbo v Ljubljani je nadaljeval študij na eni izmed najpomembnejših italijanskih akademij Accademia Verdiana – Carlo Bergonzi, kjer je leta 2002 tudi diplomiral. Kot štipendist ljubljanskega društva Richarda Wagnerja se je izpopolnjeval v Bayreuthu in se že v času študija uveljavil v obeh slovenskih opernih hišah. Po zaključenem študiju je vse pogosteje gostoval in še vedno gostuje tudi na odrih v tujini. Nastopal je na številnih koncertih in predstavah po Italiji (Parma, Busseto, Oderzo, Pordenone, Ancona, Padova). Zelo odmevni so njegovi nastopi v Orffovi kantati Carmina Burana, v kateri je že večkrat nastopil v Italiji, Franciji in nazadnje tudi na Malti. Gostoval je tudi na Portugalskem, v Ukrajini, na Tajvanu, v Avstriji, Franciji, na Hrvaškem, v Črni gori ter drugod. Med pomembnejše vloge iz zadnjih let se uvrščajo: Ezio (Atila), Figaro (Seviljski brivec), Silvio (I pagliacci), Don Alfonso (Così fan tutte), Sharpless (Madama Butterfly), Falke/Frank (Netopir), Baron Douphol in Giorgio Germont (La traviata), Albert (Werther), Mercutio (Romeo in Julija), Melitone (Moč usode), Schaunard in Marcello (La bohème), Dulcamara (Ljubezenski napoj), Dapertutto, Lindorf, Coppélius, Dr. Miracle (Hoffmannove pripovedke), Grof Tomski (Pikova dama) idr. Leta 2013 je

19

debitiral v vlogi Amonasra (Aida). Redno gostuje na mednarodnih festivalih v Sloveniji in tujini. Na Malti je redni gost Teatra Astra ter Victoria International Arts Festivala, kjer je nastopil na številnih koncertih ter v vlogah Schaunarda in Silvia. S koncertom operetnih arij je nastopil tudi v znameniti avstrijski Burgareni Finkenstein. Na festivalu Giuseppe di Stefano (Oderzo), kjer sicer redno gostuje, je režiral že več gala koncertov, bil pa je tudi asistent režije Verdijevega Rigoletta. Za Play Opero v Tokiu je režiral Mozartovo Figarovo svatbo. V Sloveniji smo lahko videli več njegovih avtorskih projektov, ki so bili dobro sprejeti tako pri publiki kot pri kritiki. V Operi SNG Maribor je režiral predstavo La bella opera, otroško opero Kdor upa, ne odneha Vitje Avsca, v Oderzu pa Rossinijevo komično opero Seviljski brivec. Za svoje umetniške dosežke je prejel več mednarodnih priznanj, v letošnjem letu pa še Glazerjevo listino za prepričljivi odrski kreaciji Papagena iz Mozartove Čarobne piščali ter Taddea iz Rossinijeve komične opere Italijanka v Alžiru.

Dušan TopolovecTenorist Dušan Topolovec je od leta 1990 kot zborist – solist zaposlen v Operi SNG Maribor. Pevsko se je izobraževal na Glasbeni šoli v Mariboru. V času Opernega studia SNG Maribor je debitiral kot solist v vlogi Grofa Almavive v Rossinijevi operi Seviljski brivec ter leta 2003 postal solist Opere SNG Maribor. Od takrat je nastopil v številnih opernih predstavah, med katerimi velja še posebej omeniti prepričljivo interpretirane vloge v operah, kot so Turandot (Pang), Hoffmannove pripovedke (Andrès, Spalanzani), Madama Butterfly (Goro, Princ Jamadori), La traviata (Gaston), Pikova dama (Čekalinski), Čarobna piščal (Monostatos), Lakmé (Hadži), Carmen (Remendado), Tosca (Spoletta), Netopir (Einsenstein), Werther (Schmidt), Rigoletto (Borsa), Norma (Flavij), Dva Foscarija (Barbarigo), Glumači (Peppe, Arlecchino), Dido in Enej (Mornar), Moč usode (Trabuco), Romeo in Julija (Tybalt), Obuti maček (Jean, markiz de Carabas), My Fair Lady (Polkovnik Pickering) in številne druge. Pel je tudi v opernih praizvedbah slovenskih skladateljev, kot so Krog s kredo Slavka Osterca (Vojak), Pesnik in upornik Tomaža Sveteta (Oficir), Al’ pekel al’ nebo Alda Kumarja (Pesnik), Kdor upa, ne odneha (Pusi) in Črne maske (Ecco). Z mariborsko Opero je gostoval na Portugalskem, Japonskem, v Tajvanu in Italiji.

Tomaž Planinc

Dada KladenikDada Kladenik se je rodila leta 1969 v Celju. Nadarjenost za glasbo je pokazala že v zgodnjem otroštvu; pri petih letih je začela prepevati v otroškem pevskem zboru, obiskovala pa je tudi nižjo glasbeno šolo. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Srednjo glasbeno in baletno šolo Maribor (današnji Konservatorij za glasbo v Mariboru) in začela obiskovati ure petja pri profesorici Bredi Brkič, kasneje pa še pri Nikoli Mitiću, Milevi Pertot ter pri profesorici Alenki Dernač-Bunta na ljubljanski Akademiji za glasbo. Leta 1989 se je zaposlila v Operi SNG Maribor, kjer je debitirala v svojih prvih opernih vlogah: Lucia (Cavalleria rusticana), Dunjaša (Carjeva nevesta), Berta (Seviljski brivec), Giovanna in Maddalena (Rigoletto), Ines (Trubadur), Svečenica (Aida), Rosette (Manon), Clotilde (Norma), Alisa (Lucia di Lammermoor), Guvernanta (Pikova dama), Glas matere (Hoffmannove pripovedke), Knez Orlovski (Netopir), Rdeča maska (Črne maske), Filipjevna (Jevgenij Onjegin), Tretja vila (Rusalka), Tretja

20

dama (Čarobna piščal), Dvorjanka (Obuti maček). Kot solistka je nastopila tudi v plesni predstavi Grk Zorba ter na številnih koncertih SNG Maribor. Dada se ukvarja s poučevanjem petja ter z glasbeno terapijo, zato je ustanovila svoje društvo Aeda, s katerim uspešno sodeluje z drugimi glasbeniki, obenem pa goji jazz petje in nastopa z raznimi glasbenimi sestavi po Sloveniji ter v tujini. O petju pravi: »Petje je ljubezen ali studenec žive vode, ki se pretaka skozi ljudi, da se lahko poljubljamo z življenjem.«

Mojca PotrčDada Kladenik se je rodila leta 1969 v Celju. Nadarjenost za glasbo je pokazala že v zgodnjem otroštvu; pri petih letih je začela prepevati v otroškem pevskem zboru, obiskovala pa je tudi nižjo glasbeno šolo. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Srednjo glasbeno in baletno šolo Maribor (današnji Konservatorij za glasbo v Mariboru) in začela obiskovati ure petja pri profesorici Bredi Brkič, kasneje pa še pri Nikoli Mitiću, Milevi Pertot ter pri profesorici Alenki Dernač-Bunta na ljubljanski Akademiji za glasbo. Leta 1989 se je zaposlila v Operi SNG Maribor, kjer je debitirala v svojih prvih opernih vlogah: Lucia (Cavalleria rusticana), Dunjaša (Carjeva nevesta), Berta (Seviljski brivec), Giovanna in Maddalena (Rigoletto), Ines (Trubadur), Svečenica (Aida), Rosette (Manon), Clotilde (Norma), Alisa (Lucia di Lammermoor), Guvernanta (Pikova dama), Glas matere (Hoffmannove pripovedke), Knez Orlovski (Netopir), Rdeča maska (Črne maske), Filipjevna (Jevgenij Onjegin), Tretja vila (Rusalka), Tretja dama (Čarobna piščal), Dvorjanka (Obuti maček). Kot solistka je nastopila tudi v plesni predstavi Grk Zorba ter na številnih koncertih SNG Maribor. Dada se ukvarja s poučevanjem petja ter z glasbeno terapijo, zato je ustanovila svoje društvo Aeda, s katerim uspešno sodeluje z drugimi glasbeniki, obenem pa goji jazz petje in nastopa z raznimi glasbenimi sestavi po Sloveniji ter v tujini. O petju pravi: »Petje je ljubezen ali studenec žive vode, ki se pretaka skozi ljudi, da se lahko poljubljamo z življenjem.«

Bojan HintereggerSlovenski basist Bojan Hinteregger se je začel posvečati glasbi in še posebej petju že v otroštvu kot zborist Mladinskega pevskega zbora Maribor, ki ga je vodil priznani slovenski zborovodja in pedagog, Branko Rajšter. Svojo pevsko pot je nadaljeval v moški vokalni zasedbi DPD Svoboda Pekre pod umetniškim vodstvom slovenskega opernega baritonista Emila Baronika. Od leta 1979 je redni član Zbora Opere SNG Maribor. V tem času je svojo vokalno tehniko izpopolnjeval pri tedanji primadoni mariborske Opere, Ondini Otta Klasinc ter pri prof. Bredi Brkič na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 1988 je nastopil v številnih manjših in srednjih vlogah v operah, operetah ter v muzikalih, kot so Prodana nevesta (Indijanski komedijant), Človek iz Manče (Maura, Pedro, Mayer), Vesela vdova (Pričič), Andrea Chénier (Dumas), My Fair Lady (Ulični prodajalec), Kneginja čardaša (Nadporočnik von Rohnsdorff), Goslač na strehi (Saša), Osterčeva miniaturna opera Krog s kredo (Natakar), Seviljski brivec (Ambrogio ter Vojaški oficir), Mystery (Sel), Pri belem konjičku (Gozdar), Dežela smehljaja (Fu-Li), Macbeth (Glasnik), La bohème (Carinik), Kandid (Inkvizitor ter Car Ivan), Rigoletto (Glasnik), La traviata (Sel, Postrešček), Carmen (Lillas Pastia), Netopir (Ivan, knezov sluga), Črne maske (Konjar in Glas od zgoraj), Gianni Schicchi (Pinellino) idr. Prav tako je posnel glasbo za dramo Mojster in Margareta (v produkciji Drame SNG Maribor).

Vojko Belšak21

Vojko Belšak (1970) se je leta 1990 vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (a je še pred začetkom študija moral na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado kot potapljač, diverzant). Študiral je pod mentorskim vodstvom prof. Kristijana Mucka in prof. Dušana Mlakarja in študij končal leta 1995 z vlogo Majorja v diplomski predstavi Strniševih Ljudožercev. Že med študijem je bil član ptujskega Gledališča Zato., ki ga je umetniško vodil Samo Strelec.Zaposlen je bil v Slovenskem stalnem gledališču Trst, Italija (1995−2001), nato v Gledališču Koper (2001−2003), v Drami SNG Maribor (2003−2006), v SNG Nova Gorica (2006−2009) in v SLG Celje (2009−2019). Sodeloval je tudi s SNG Drama Ljubljana, z MGL Ljubljana in z Mestnim gledališčem Ptuj.Do sedaj je odigral več kot 70 gledaliških vlog, posnel okrog 100 radijskih iger, sodeloval pri sinhronizacijah animiranih filmov in reklam ter nastopal v številnih televizijskih serijah (Reka ljubezni, Ena žlahtna štorija, Lepo je biti sosed …), televizijskih oddajah (Spet doma, Pravljice iz mavrice) in dveh celovečernih filmih (Petra Petra, Vloga za Emo). Sodeluje tudi pri neodvisnih gledaliških projektih.Za svoje delo je prejel študentsko nagrado Prešernovega sklada leta 1999, nagrado festivala Zlata paličica leta 1998 in Večerovo nagrado za igralske dosežke v sezoni 2014/2015.

22