ZA KROMPIRJEVE PO MADZA KROMPIRJEVE PO MADZA KROMPIRJEVE PO MADZA KROMPIRJEVE PO MADžARSKIARSKIARSKIARSKI OKTOBER 2011 OKTOBER 2011 OKTOBER 2011 OKTOBER 2011

Štiri dni sva imela na razpolago za kratke počitnice. Juge sva se že nasitila poleti, zato sva načrtovala severno Italijo, vendar je bila vremenska napoved še deset dni pred dnevom D na zahodu slaba. Torej na vzhod, kjer se kaže sonce. Na Madžarsko greva! Priprave so stekle. Prebrati vse potopise (hvala vsem), na internetu poiskati seznam kampov odprtih tudi novembra, v knjižnico po literaturo (je bolj švoh, za koristno se je izkazal vodnik Naj 10 evropskih mest, Budimpešta). Izdelal sem

okvirni načrt poti, ki je bil izdelan tako, da si ogledava bolj severni del, top destinacija Budimpešta. Sprva sva hotela štartat že v petek popoldne, da bi se premaknila do čez meje, pa bi bilo preveč na silo, zato je bil odhod v soboto, malo bolj zgodaj.

Tako je potekalo 1200 kilometrsko mini popotovanje. Sobota, 29.10.

Kreneva rano, pot preko Slovenije je enostavna, hitra in udobna (samo vinjeto potrebuješ). V Murski Soboti zapustiva AC in kreneva proti Hodošu, kjer prečkava tisto kar je še nedolgo tega bila stroga meddržavna meja. Takoj za mejo pa zelene cestne

oznake (kar pri nas pomeni AC), ki so le oznake za regionalne ceste. Bova vseeno raje kar čim prej kupila njihovo vinjeto, da ne bo strahu. V Oriszentpeter (vse kraje bom pisal v prvi osebe ednine in čim bolj originalno) se ustaviva na prvi bencinski in se poskušava zmenit za vinjeto, mož odkimava, vprašam še za bankomat in mi nekaj na hitro odžlobudra, nič razumela. Midva sva spraševala v polomljeni angleščini, poznam še par nemških besed. Bankomat najdeva v Oriszentpeter in dvigneva 19.000 forintov (cca 70€, menjava približno 1:300). Najdeva tudi fino turistični pisarno (na sliki), žal zaprto. Najde pa se tudi malo folklore, konjska vprega.

Nadaljujeva vožnjo mimo Zalaegerszeg, kjer na veliki in lepo urejeni bencinski, končno kupiva vinjeto, ki je v resnici potrdilo o nakupu, zgolj papir (6 € za štiri dni). Greva do Heviz, ker so nam vi govorili, da je lepo, in je res. Pokrajina je lepa, videla sva čudovito jezerce, okrog katerega ribiči iščejo srečo. Veliko cest popravljajo in gradijo, zato sva imela malo krajših čakanj.

Heviz je čudovit. Jezerce, ne prav majhno, notri pa sredi zime plavalci. Okrog so številni hoteli, tudi z termalnimi bazeni. Poleg je pestra turistična ponudba, ulice polne malih trgovinic in lokalov. Čisto blizu je tudi kamp, midva sva parkirala poleg kampa na plačljivem parkirišču (46.785725°, 17.194049°). Malo se sprehodiva po uličicah, ker je vreme bolj turobno, greva raje počasi naprej. Poleti mora biti tu zelo lepo. Okrog letovišča je veliko kampov.

Nadaljujeva do bližnjega Keszthely, lega mesteca ob Blatnem jezeru, ki ima prekrasno Festetics Palace, ki je kot nekakšno zdravilišče. Sicer se mesto ponaša z 800 letno

zgodovino. Malo se sprehodiva po lepem parku palače in po bližnji okolici. Do jezera pa sva se kar zapeljala in malo zaokrožila po mestu. Zanimiva je podobnost arhitekture, ki sva jo poleti videla v Vojvodini (rumena stavba z dvema malima podstrešnima oknoma je identična vojvodinski). Parkirala sva na mirnem obcestnem parkirišču (46.774539°, 17.241381°).

Današnja ciljna destinacija je mesto Papa, kjer načrtujeva prenočevanje v kampu. Vodenje prepustiva garminu, ki nama vedno popestri pot. Tudi tokrat je za del poti

izbral sicer krajšo, vendar bolj vaško pot (na zemljevidu rumena), sicer pa asfaltirana. Uživava v »turistični« vožnji in občudujeva kraje in pokrajino. Peljeva se skozi Sumeg, nad katerim kraljuje krasen grajski kompleks. Nisva se ustavila (mi je bilo malo žal), prilagam pa fotko, ki je ukradena na netu. Pozno popoldne prispeva v Papa. Staro mestno jedro je malo dvignjeno in ga popravljajo. Kamp leži na obrobju mesta, poleg termalnih bazenov in športne dvorane ter nogometnega stadiona.

V mestu je vsaj še en kamp, midva sva parkirala na 47.338423°, 17.473649°. V tem

času so odprti le pokriti termalni bazeni, poleti pa je možno kopanje tudi zunaj. Kamp je lepo urejen (po standardih, ki smo jih vajeni iz Istre) in na moje presenečenje zelo zaseden. Gostje so bili iz Avstrije, Češke, veliko pa tudi domačinov. Večino so bili to avtodomi, nekaj pa tudi prikolic. Zvečer sva si šla ogledat stari del mesta, je blizu kampa, zato sva šla kar peš. Mesto je lepo, vendar nekam mrtvo, poleg tega pa je osrednji trg v prenovi (beri hudo razkopan). V kampu občudujeva »smrkce« (kopalci, ki se v kopalnih plaščih vračajo iz bazenov). Nedelja, 30. 10.

Zjutraj se malo po osmi uri korajžno odpraviva na recepcijo kjer pa je tema. Sicer tudi piše, da je možno plačilo od devete dalje. OK, greva pa en krog po mestu. Ob avtobusni postaji je tržnica, ponudba strogo sezonska, venčki in rože za grobove.

Nabaviva sveži kruh in nazaj v kamp. Na recepciji je ta čas nastala vrsta, ki se po polžje premika. Malo pred deseto uspeva plačati in nadaljujeva proti Budimpešti. Prvi postanek v krasnem mestecu Veszprem. Stari del mesta je izredno zanimiv, na skalnati vzpetini, poleg grajskih in drugih pomembnih stavb, je tudi katedrala iz 10. stoletja, ko krščanstvo tu še ni bila glavna vira. Pred cerkvijo je globok, lepo osvetljen vodnjak. Parkirala sva 5 minut hoda od centra, parkirišče je sicer plačljivo, ta dan pa zastonj. Omogoča parkiranje tudi večjih vozil (47.090978°, 17.908152°). Staro mestno je dro je tu 47.097133°, 17.902401°. Mesto sicer veliko, z zna čilnimi velikimi socialističnimi bloki oziroma stolpnicami. Mestno jedro sva našla bolj po naključju. Po navadi, če mesta ne poznamo, se orientiramo po cerkvah. Te so vedno v nekih starejših središčih.

Blizu parkirišča je lep spomenik, ki ponazarja angela varuha, ki varuje mesto. Ob spomeniku je bilo ob tem času veliko položenih vencev, nisva pa uspela razbrati ob kakšni priložnosti je nastal. Nadaljujeva pot mimo Varpalote do Szekesfegervar. Pot naju pelje po »neskončnih« cestah (vsaj tako zgleda, če gledaš v daljavo, cesta izginja v daljavi. Varpalota je nezanimiva, poznana po težki industriji (poleg termoelektrarne ob cesti, je še viden napol zapuščen težko industrijski obrat). Je pa mogoče bolj poznana po vojaškem poligonu, kjer se večkrat urijo tudi naši vojaki. Szekesfegervar je bilo nekoč glavno mesto Madžarske, preden so oblast preselili v Budimpešto. Mesto leži na ravninskem delu, zato je center težko najti po cerkvah (niso vidne ker je veliko visokih stolpnic), zato

slediva oznakam za center, dokler ne prideva do križišča, ki kaže v tri smeri center, super. Sledimo intuiciji, zavijeva levo, in zadetek. Kmalu parkirava na plačljivem parkingu (47.195442°, 18.408932°, nedelja zastonj), tik ob glavnem centru mesta, ki je zaprt za promet. Ko sva parkirala, sem srečo preizkusil pri taksistu, da ga vprašam, kje je center mesta. V zavidljivo lepi angleščini mi je odgovoril, da sva na pravem mestu.

Počasi se sprehodiva, center je res velik in v celoti lepo urejen. Tu so mogočne stavbe in katedrale, spomeniki, trgovinice in lokali. Na drugi strani centra je avtobusna postaja, poleg pa tržnica. Spomeniki so po večini na čase turških vpadov. Naletela pa sva tudi na obeležje ob milenijumu. Hotela sva si privoščit malo bolj tipično njihovo kosilo, pa ni bilo močne izbire. Nazadnje sva kosila v malem, simpatičnem lokalčku, z prijaznim osebjem. Cene pa bolj prijazne od naših. Naučila sva se tudi prvih madžarski besed: zarva pomeni zaprto. Ni bilo težko. Nadaljujeva do Budimpešte, koristiva lepo in urejeno AC, koordinate za kamp Zugligeti – NICHE (47.514757°, 18.973068°), že dobro poznam k amp iz potopisov. Vožnja po mestu je dober preizkus živčkov. Avti derejo z vseh smeri, poleg njih pa še tramvaji. Garmin naju pripelje točno, prispeva okrog petih popoldne. Kamp je v tem času presenetljivo poln (prostora še dovolj). Začuda je bil vrhnji plato poln Italijanov, naslednji dan sva vedela zakaj. Gospodinja in točaji (brunarica je lokal in recepcija istočasno) govorijo vsaj nemško in angleško, gospodinja tudi nekaj italijanskih besed. Gospodinja nam prijazno razloži kako priti do mesta z avtobusom, ima tudi karte na zalogi. Ker se je že temnilo, sva na hitro parkirala in

poiskala avtobus za v mesto (avtobusna linija 291). Avtobus pripelje v center mesta, kjer je lahko izhodišče ogled mesta. Poleg je tudi mogočna železniška postaja. Večerni sprehod po mestu je prijeten, so pa razdalje malo večje. Ogledala sva si Trg herojev in spomenik tisočletnosti, kjer je tudi Muzej upodabljajočih umetnosti in Umetnostna galerija, nadaljevala sva do čudovitega Parlamenta na obrežju Donave, ki je osvetljen še posebno lep. Od tu je krasen pogled na

osvetljeno grajsko okrožje in Budin na drugem bregu ter Citadelo. Nadaljevala sva do Margaretinega mostu. Od tu se lepo vidita osvetljena Verižni in Elizabetin most. Budimpešta je v resnici nastala po zaslugi Verižnega mostu, ki fizično omogočil združitev (povezavo) Pešte in Budima. Od tu je lep pogled tudi na parlament, ki je narejen po Londonskem parlamentu. Pozno zvečer se vrneva v kamp in pogledava, če je v brunarici še kaj za pod zob in si privoščiva pravi madžarski gulaš. Ponedeljek, 31. 10.

Zjutraj greva počasi v brunarico plačat kamp in seveda na pripadajoči zajtrk. Gospodinja streže sveži domači kruh, salame, sire, marmelade, peciva, omlete, … Večino tega domače. In Italijani so se tako zalagali, da je bilo še nam nerodno (njim pač ne). Ta dan imava v načrtu še dnevni ogled

mesta. Gospodinja

nama ponudi parkirišče do zvečer, vendar sva raje kar šla z AD. Prva postaja, pokrita mestna tržnica. Parkirišče najdeva ob tržnici (47.485429°, 19.059471°). Tržnica je lepa in polna ponudbe od mesa do zelenjave in obleke. Najde se tudi tipična madžarska hrana. Vendar, če malo bolj pogledaš je tržnica namenjena turistom, da malo potrošijo. Poleg je še univerza. Na drugi strani pa znamenita Vaci utca, danes priljubljena zaradi nakupovanja, včasih pa je tu potekala glavna Peštanska ulica. Občudujeva urejenost mestnih stavb in ulic. Popoldne nadaljujeva na drugem bregu Donave.

Najprej si ogledava Citadelo, znamenito trdnjavo nad Donavo, ki so jo zgradili Avstrijci, da bi sem zapirali uporne Madžare (v času Avstroogrske).

Verižni most. Pogled na mesto, žal malo zakrit.

Tu parkiranje ni problem, saj je vse polno

turističnih avtobusov, ki sem vozijo turiste. Od tu je lep razgled na Budimpešto, oziroma na del, ki je včasih bil Pešta, seveda je od tu najlepši pogled na

znameniti Parlament. Nadaljujeva še na Budo, staro mestno jedro, kjer najdete kraljevo palačo in cerkev svete Magdalene. Buda je bila v II. svetovni vojni porušena, kar se pa danes več ne opazi, vse je lepo obnovljeno. Tu pojeva pravi madžarski gulaš – juho. Ta je redka v primerjavi z klasičnim gulažem. Dober. Parkiranje je malo bolj mučno. Midva sva mesto našla tu 47.505566°, 19.030446°, brezpla čno, vendar malo visi. Ker se je sonce že spuščalo, sva sklenila, da je

Budimpešte za enkrat dovolj. Mesto naju je očaralo, zato se bova še vrnila. Mogoče za prvomajske. Samo mesta z okolica imaš dovolj za oglede za najmanj 5 dni. Mesto je precej veliko, znamenitosti pa raztresene, zato bi se splačalo kupiti dnevno karto, ki velja za vsa mestni promet. Druga varianta bi še bila s kolesom ali skuterjem. Po garminu bi teoretično lahko prišla domov direkt okrog dveh ponoči. Odločila sva se raje za še en postanek v Alsopahok v kampu in tu prebijeva še eno noč. Kamp je skoraj prazen.

Torek, 01. 11.

Do doma imava še 350 km poti, v glavnem avtoceste. Domov prispeva po umirjeni vožnji ob enih popoldne. Madžarska je po potopisih sodeč malo manj obiskana država, po krivici. Res je mogoče otežena komunikacija, kar pa naredi včasih dopust še bolj nepredvidljiv. Midva nisva imela nobenih težav ne s domačini ne s policijo. Dežela pa je lepa in zanimiva. Še se bova vrnila. Potovala sva Boža in Franko.