Zastal ti bo Krebsov cikel. - medicinec.si · Diese hat nur Geschöpfe, ... do interneta, v katerih se večina mladih zadržuje raje, kot da bi se družili s prijatelji ali večer

1

presnovnik Maj 2013 www.medicinec.si

BOLEZEN ALI BOLEZEN?Oddih na oddelku ENKRAT TUTOR,

VEDNO TUTOR!Kako strogi so tutorji do svojega dela?

ANDRAŽEM STOŽERJEM

Od Lego kock do Ericha FrommaODVISNOST OD VIDEO IGRIC

Zadnji level je na Pobrežju

NA 4 OČI Z

+ NAGRADNA KRIŽANKA

Zastal ti bo Krebsov cikel.

2

Za več informacij o ostalih knjigah ter o študentskih cenah

pišite na:[email protected]

Knjigarna Lux Libris, Trg Osvobodilne fronte 13, 1000 Ljubljanawww.luxlibris.si | [email protected] | [email protected]

GUYTON TEXTBOOK OF MEDICAL PHYSIOLOGY (12. izdaja)

Študentska cena:88,00 €

KUMAR & CLARK CLINICAL MEDICINE(8. izdaja)


RANG & DALE’S PHARMACOLOGY(7. izdaja)


HARRISON’S PRINCIPLES OF INTERNAL MEDICINE(18. izdaja)


UNDERWOOD: GENERAL AND SYSTEMIC PATHOLOGY(5. izdaja)


SABISTON’S TEXTBOOK OF SURGERY(19. izdaja)


Maj 2013 presnovnik www.medicinec.si

Glavna urednicaUna Mršić

Odgovorni urednikJan Hansel

Uredniški odborBrina Becner, Maruša Borovšak, Eva Nike Cvikl

Izdajatelj in založnikDruštvo študentov medicine Maribor in Medicinska fakulteta UM

OblikovanjeJan Hansel

LektoriranjeMonika Komel

Izdelavaflyeralarm GmbH

Naklada1000 izvodov

© Društvo študentov medicine Maribor, 2013.

3Uvod

Medicina – veda, ki te ob tesnejšem stiku nemudoma pogoltne. Deloma zaradi zahtevnosti, predvsem pa zaradi svoje zanimivosti. Študenti medicine, ki smo nekoč veljali za tiste radovedne štiriletni-ke, ki jim nikoli ni zmanjkalo zakajev, za najbolj vedoželjne osnov-nošolce in izrazito vsestranske gimnazijce, čisto prehitro pozabi-mo, da obstaja svet tudi za platnicami Sobotte in Guytona in zunaj Ljubljanske ulice 5. Že weimarski pesnik in dramatik Friedrich von Schiller je v času svojega študija medicine opozarjal: »Kunst ist die rechte Hand der Natur. Diese hat nur Geschöpfe, jene hat Menschen gemacht.« Telovadite na čim več koordinatah. Le tako boste, kakor pravi Alojz Ihan, izsledili lastne točke in geološke razpoke, iz katerih bruha največ energije. Ko najdeš svojo energijo in strast, se je rodi še več. Circulus vitiosus. V krogu pa se vrtimo tudi mi, majhna ekipa z veliki sanjami in, upajmo, velikim projektom na dlani. Našli smo vulkan in splezali nanj. Da pa se danes iz njega tako zmagoslavno bliska, se moramo zahvaliti tudi vodstvu Medicinske fakultete UM za finančno pomoč. Prepričani smo, da se vam bodo ob prebiranju člankov zasvetile številne regije vaših možganov, upamo pa tudi, da vas bo vsebina motivirala v smeri renesanse vaše vsestranskosti. Se vidimo ob začetku naslednjega študijskega leta.

Uvod

Na pravih koordinatah

Una Mršićglavna urednica

Kaj te čaka v tej številki ...


04 NEKATERE IDEJE MORAJO pREpROSTO DOZORETI

05 OD RAČUNALNIšKIh IGRIC pA RES šE NIhČE NI UMRL

09 BOLEZEN ALI BOLEZEN?

12 SODOBNO IZOBRAŽEVANJE V MEDICINI

15 KO SE SMUČAR pOšKODUJE ...

17 DRUŽABEN STEpSKI VOLK

24 BEIJOS DE BRASIL

26 ERASMUS? MORAš ITI! KAM? V AAChEN!

29 pISMA TETI IZ OZADJA

30 Z DOBRIMI DEJANJI SpREMINJAMO ŽIVLJENJA

32 NE SAMO OD KRUhA

33 hVALA ZA SVOBODO GOVORA

34 NAGRADNA KRIŽANKA

4Uvod

Vsi dosedanji prodekani študenti se bodo spomnili, da sem pogosto na glas razmišljal o lastni reviji naših študentov. O reviji, ki ne bi pri-našala zgolj strokovne, znanstvene vsebine, temveč bi odražala živ-ljenje in delo na fakulteti skozi oči in razumevanje vas, zaradi katerih smo nenazadnje tukaj. Medicinski mesečnik, žal, te vloge ni povsem odigral, tudi začasna rešitev v obliki »naših« strani v časopisu UKC Maribor Naša bolnišnica ni isto kot povsem vaša-naša revija. Vse če-stitke vsem, ki ste se lotili tega velikega projekta, ki bo, tako iskre-no verjamem, pomembno vplival na naše skupno dobro počutje, a ne bo bežal niti pred težavami, ampak jih bo opisal, spretni pisci pa bodo poiskali tudi odgovore nanje.

Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru bo letos zabeležila deset-letnico obstoja, jeseni bo študij začela deveta generacija študentov medicine. Z velikim ponosom bomo stopali skozi vrata novogradnje, ki bo vaš in naš novi dom, v njem pa boste našli ustrezne prostor-ske in delovne pogoje tudi posebej dejavni študentje, bodisi kot čla-ni Študentskega sveta, bodisi kot člani Društva študentov medicine Maribor. S preselitvijo bomo razširili svoja krila in zadihali s polnimi pljuči, povsem upravičeno pričakujemo tudi viden razmah razisko-valnega dela, ne le med našimi raziskovalci, ampak tudi med vami, študenti. Že doslej ste pokazali veliko interesa in sposobnosti ter pri-merne znanstvene radovednosti, v prihodnje bo tudi ta del našega skupnega dela zacvetel. Lahko bomo razvili številne skupne ideje in načrte – o izboljšanju pedagoškega procesa, o uvedbi novih metod, predvsem na področju telemedicine in e-učenja, nadgradili bomo si-mulacije in še bi lahko našteval. Z optimizacijo pedagoških, delovnih in študijskih pogojev bomo lahko smelo stopili na pot mednarodne akreditacije.

A vrnimo se k vaši reviji, ki se kot študentska protiutež pridružuje dobro uveljavljenemu znanstvenemu časopisu Acta Medico-Bio-technica, in pomeni še en kamenček več na poti uspešnosti naše mlade fakultete.

Veliko zanosa in veliko dobrih tem vam želim pri snovanju revije, še zlasti pa bom vesel, če nas bo razveseljevala vsak mesec … Čez nekaj časa, a verjamem, da to ne bo tako daleč v prihodnosti.

prof. dr. Ivan Krajncdekan

Nekatere ideje morajo preprosto dozoreti


Nekatere ideje morajo preprosto dozoreti

5Poljudnoznanstveno

Dandanes si redko kdo lahko predstavlja normalno življenje brez računalnika. Od podatkov na internetu, spletnega nakupovanja do računanja, klepeta, navigacije, zabave – posebej med pre-davanji, vse je povezano z računalniki. Za mnoge je tehnologija odprla pot do kratkočasenja z

igricami. Verjetno se večina spomni klasičnih iger iz prvih verzij Oken, kot so Minolovec in Kanasta. Z razvojem pa je prišlo tudi do razvoja računalniških iger, ki so postajale vedno bolj stvarne v smislu grafike in zgodbe. S tem se je priljubljenost zlasti med otroki vztrajno večala in dandanes je odvisnost od računalniških iger že splošno prisoten pojem.

Odvisnost je kontinuirana uporaba snovi ozi-roma izvajanje aktivnosti kljub njihovim ne-gativnim posledicam. Lahko gre za kockanje, pitje alkohola, kajenje cigaret, zlorabo drog ali celo fizično aktivnost in seks. Znaki odvisnosti so izguba kontrole nad vedenjem, ko dražljaj ni prisoten, in preobremenjenost s substanco. To lahko vodi v fiziološko odvisnost, kjer se mora telo privaditi na snov tako, da jo sprej-me kot del svojega normalnega konstrukta. Posledici tega sta toleranca (angl. diminished returns), ko je potreben vedno večji vnos sno-vi za dosego enakega občutja, in odteg (angl. withdrawal), ko se telo odzove na prenehanje vnosa snovi.

Predvsem v zadnjih dveh desetletjih se je za-čel razvijati nov tip odvisnosti, ki temelji na razvoju vedno bolj napredne tehnologije. To je odvisnost od igranja računalniških iger.

Odvisnost od računalniških iger

Ker gre za dokaj nov in težje oprijemljiv koncept, je zahtevno upoštevati in ovrednotiti vse dejavnike, ki prispevajo k razvoju te odvisnosti. To ima za posledico dejstvo, da je Ameriška zveza psi-hiatrov zavrnila predlog vključitve diagnoze za ta tip odvisnosti v DSM-IV (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders), kjer so zapisani kriteriji, po katerih se diagnosticira razna psihopa-tološka stanja.

Zaradi zgoraj omenjenega je obravnavana tema špekulativne na-rave, saj temeljite raziskave še niso bile izpeljane in do konkretnih zaključkov ni mogoče priti.

Možni vzroki

Igre vsebujejo elemente, ki jih mora posameznik uporabiti za do-sego določenih ciljev. V večini primerov je za dosego cilja podelje-na nagrada. Velikost nagrade je odvisna od tveganja, ki je bilo od igralca zahtevano v procesu doseganja cilja, gre za t. i. risk-reward factor. Več truda kot igralec vloži, večjo nagrado tudi pričakuje.

Od računalniških igric pa res še nihče ni umrl, ali pač?Aleksander Arnuš

Poljudnoznanstveno


Od računalniških igric pa res še nihče ni umrl

6Poljudnoznanstveno

Pri razvoju iger se uporablja spremenljiva stopnja nagrajevanja, koncept je poznan iz psihologije. Za osvežitev, podgane damo v kletko skupaj s škatlico, ki vsebuje hrano. Na škatlici je gumb, ki ob pritisku podgani bodisi da hrano bodisi ne. Ker ni predvidljivega vzorca, začne podgana gumb pritiskati zelo hitro, da lahko pride do hrane. Enak koncept velja pri človeku v povezavi z raču-nalniškimi igrami. Prav zato določeni igralci zač-nejo čutiti potrebo po vseh možnih nagradah v igri in so pripravljeni igri posvetiti ogromno časa. Želijo si čim več dopaminskih nagrad in posledič-no postopoma začnejo zanemarjati vsakodnev-ne obveznosti.

Velikokrat prispeva k odvisnosti tudi neuspeh v življenju, saj se v virtualnem svetu posameznik lahko veliko bolje znajde in ima dosti več uspeha kot v zasebnem življenju. Razvoj odvisnosti pote-ka v dve smeri, in sicer lahko posameznik zaradi neuspehov v življenju razvije nekakšen kompleks in se želi v igri na vsak način izkazati ter za to po-rabi ogromno časa ali pa privede prekomerno posvečanje igram do neuspehov, predvsem na področju izobraževanja in družabnega življenja.

Vedno večji dostop do širokopasovnega interne-ta je zelo povečal možnost igranja preko spleta. V sklopu multiplayer iger se velikokrat zgodi, da se razvijejo zavezništva med igralci, kar je močan motivator za nadaljnje igranje in lahko dodatno prispeva k razvoju odvisnosti. Zabeleženi so tudi primeri, kjer so posamezniki ravno preko video

iger spoznali bodoče življenjske sopotnike. Seveda tudi za igro po-rabljena čas in denar do nekega trenutka ljudi odvračata od tega, da bi enostavno prenehali z igranjem.

Na račun igranja iger začenjajo v zadnjem času ti, ki jim to zares leži, služiti večje vsote. To dosegajo predvsem s pomočjo spletne-ga portala YouTube, kjer se na 1000 ogledov da zaslužiti 1–2 evra, kar se morda na prvi pogled ne zdi veliko, vendar imajo določeni posnetki par sto tisoč ogledov, kar lahko prinese od 200 do 400 EUR na video. Denar pa je dandanes nasploh zelo pomemben mo-tivator. Samo v Veliki Britaniji potrošniki za video igre porabijo do 3 milijarde funtov letno, kar je več kot za filme in glasbo skupaj.

Možni simptomi in klinični znaki

Ker želijo doseči čim več čim hitreje, začnejo posamezniki vedno več časa porabljati za igre. Posledice tega se razlikujejo med otroki in odraslimi. Pri otrocih se lahko odvisnost kaže kot pomanjkanje spanja, utrujenost, vznemirjenost, razdražljivost, ko ne igrajo, izo-gibanje kontakta z ljudmi, posebej sorodniki in slabša uspešnost v šoli. Nekateri se tudi začno zanemarjati in izpuščajo obroke ob določenem času. Enake znake zabeležimo tudi pri odraslih, skupaj z odlašanjem dela in jemanjem bolniškega staleža, da lahko igra-jo. Tudi prekomerno sedenje ima vpliv na zdravje. Lahko pride do hude izgube ali pridobitve na telesni teži, slabe drže ali motenega cirkadianega ritma. Sicer za to ni trdnih dokazov, toda tudi vid se lahko zaradi prekomerne izpostavitve oči ekranu poslabša. Obsta-jajo primeri, v katerih se posamezniki čutijo fizično nesposobne lo-čiti se od igre.

Ekstremi

Spletne igre so posebej po-pularne v Južni Koreji, kjer ima 85 % prebivalstva dostop do širokopasovnega inter-neta. Nekateri mladostniki porabijo tudi do 150 ur na te-den za igranje iger. Prav tako imajo v Južni Koreji lige za posamezne igre, na primer StarCraft in League of Legends. Taekwondo tam od nekdaj velja za nacio-nalni šport, v zadnjih letih pa mu je tesno za petami StarCraft, ki sploh ni šport. Skoraj na vsaki ulici imajo lokale, ki nudijo dostop do interneta, v katerih se večina mladih zadržuje raje, kot da bi se družili s prijatelji ali večer preživeli z družino.

Ponekod so ljudi snemali med igranjem iger in opazili, da se med igranjem video iger ljudje obnašajo občutno drugače kot med gledanjem televizije, saj so popolnoma potopljeni v dogajanje in to lahko vpliva na centralni živčni sistem. Na primer fant je med igranjem igre popolnoma izgubil refleks mežikanja in posledično neprestano jokal.

Poglavitni vzroki smrti so zastoj srca kot posledica nezadostnega zauživanja vode, uriniranja in hranjenja.

Ponekod se mladoletnikom po treh urah igranja v igri pojavi poziv, naj pre-

nehajo z igranjem in se razmigajo.


7Poljudnoznanstveno

Kot pri večini odvisnosti, so lahko posledice pret-resljive, celo smrtne. Po svetu je znanih okrog 16 primerov, kjer so bile video igre vzrok smrti igral-ca ali njegovih bližnjih. Najbolj znani primeri so iz ZDA, Južne Koreje, Vietnama, Tajvana in Kitaj-

ske. Poglavitni vzroki smrti so zastoj srca kot po-sledica nezadostnega zauživanja vode, uriniranja in hranjenja. Letos je v Tajvanu osemnajstletnik umrl zaradi srčnega zastoja po 40 urah igranja ene igre. Na Kitajskem je moški ubil soigralca, ki mu je ukradel virtualno dobrino in jo prodal na eBay-u. V ZDA je moški priznal dva uboja po tem, ko sta se njegova dvojčka utopila v kopalni kadi, medtem pa je on igral Game Boy Advance v sosednji sobi. Podobno je neka ženska do smrti stresala dojenčka, ker naj bi jo jokanje motilo pri igranju FarmVille-a. Pred dvema letoma je v Južni Filadelfiji sin ubil lastno mater, ker mu je odvzela PlayStation.

Preprečevanje in zdravljenje

Problem, s katerim se od iger odvisni ljudje so-očajo, je podoben kot pri odvisnosti od hrane. Tako kot je hrana nekaj, brez česar ne moremo preživeti, so tudi računalniki postali pomemben del vsakdana in posledično se jim je nemogoče popolnoma izogniti. Težave nastopijo tudi zato, ker konvencionalno zdravljenje ne priznava tega tipa odvisnosti kot samostojne diagnoze in ni specializiranih programov zdravljenja. K sreči so

se nekatere države odzvale na vedno večje število primerov in od-prle centre, v katerih lahko ljudje, ki menijo, da imajo to odvisnost, poiščejo pomoč v obliki psihofarmakoloških, psihoterapevtskih in “twelve step” programov zdravljenja.

Na Kitajskem so šli še korak dlje in uvedli sistem, preko katerega se vsakemu posamezniku, ki igra igro, meri čas in po treh urah igra-nja ne more več dostopati do igre. Leta 2007 so dodali še potrebo po identifikaciji preko številke EMŠO – tako je mladoletnikom po treh urah igranja avtomatsko naročeno, naj se gredo gibat.

V Južni Koreji imajo posebne kampe, kamor lahko starši pošljejo svoje otroke, če sumijo, da so odvisni od igric. Mlad fant iz takšne-ga kampa je na vprašanje, zakaj je toliko igral igrice, odgovoril: »Bilo je zabavno in ničesar drugega nisem imel za delati.«

Iz tega je razvidno, da je pri preprečevanju nastanka te in katere koli odvisnosti poglavitna vloga staršev. Potrebno je biti pozoren na otrokove navade, spremembe v obnašanju, nuditi pomoč in, če je potrebno, ukrepati z manj prijetnimi načini, kot so vzpostavitev gesla ali odvzem dostopa do interneta.

Na Kitajskem je moški ubil soigralca, ki mu je ukradel virtualno dobrino in jo

prodal na eBay-u.


8Poljudnoznanstveno


Nemški baron Hieronymus Carl Friedrich von Münchhausen, ki je slovel po svojih pretiranih in nemalokrat namišljenih vojnih podvigih.

9Poljudnoznanstveno

»Bilo je nekaj, kar sem storila, kadarkoli sem za-čutila potrebo po tem, da nekdo skrbi zame. Kas-neje je prerastlo v obsesijo. To sem morala storiti, popolnoma me je prevzelo, preprosto morala sem biti v bolnišnici.« Tako se svoje bolezni spominja zdaj 64-letna gospa Scott, ki predstavlja enega najhujših primerov Münchausenovega sindro-ma. »Zdravila« se je v 600 različnih bolnišnicah in prestala 42 nepotrebnih operacij. Njena namiš-ljena težava? Bolečine v želodcu.

Gospa Scott ni imela zavidljivega otroštva; kot deklica je bila spolno zlorabljena, starši, še po-sebej mama, pa so bili izredno neljubeči in igno-rantski. V pomanjkanju tako rekoč vsega in pod vplivom številnih frustracij je velikokrat zbežala od doma. Spominja se, da je bilo eno lepših ob-dobij v 16. letu starosti, ko so ji odstranili sle-pič. Takrat je bila v času hospitalizacije deležna prijaznosti in pozornosti, ki je dotlej ni poznala. Navdušile so jo malenkosti: nasmešek medicin-skih sester, vprašanja o tem, kako se počuti, če jo kje boli in ali kaj potrebuje.

Po končani srednji šoli je pričela delati najprej kot prodajalka v trgovini, nato kot pomočnica na bližnji kmetiji, na koncu pa je tako rekoč 24 ur na dan garala kot sobarica v hotelu. To delo je bilo zanjo težko, depresivno, povrh vsega pa je bila

zelo osamljena. Nekega dne se je prepričala, da jo boli želodec in obiskala najbližjo bolnišnico. Vedela je, da bo tako vsaj neko-mu mar zanjo. In res je bilo tako. Po tem, ko je izvrstno zaigrala šibkost in bolečine, je bila sprejeta v bolnišnico, kjer je preživela teden dni. Spominja se, da si je napolnila baterije. To je bil zače-tek njenega novega življenjskega sloga, saj je naslednjih nekaj let preživela tako, da se je selila iz mesta v mesto, se pretvarjala, da je bolna in se trudila ostati v različnih bolnišnicah. Z nikomer ni prija-teljevala, saj nikakor ni želela, da kdorkoli izve, kaj v resnici počne.

Lagala in igrala je zelo dobro in kmalu so zdravniki začeli pred-lagati eksplorativne operacije. Operacij sicer sprva ni želela, a se je z njimi hitro sprijaznila, saj je to pomenilo, da bo lahko več časa ležala v bolnišnici, deležna tistega, kar je v resnici najbolj potrebovala. To pa so bile prijaz-nost, pozornost, ljubeznivost. Zavedala se je, da je to, kar počne, narobe, a ni mogla odnehati. Ni ji vedno uspelo. V marsikateri bol-nišnici so ugotovili, da se pretvarja, in so jo napodili, nekateri pa so celo pošiljali naokrog njene fotografije z opozorili. Kadar se je to zgodilo, je zbežala in si kmalu našla zatočišče drugje. Tako je žive-la kar 12 let, nato pa sta se ji zgodili dve stvari, ki sta ji odprli oči in omogočili njeno ozdravitev. Prva in ključna je bila operacija, med katero je prišlo do hude okužbe in resnih komplikacij. Po posegu se je začela zavedati, da bo s takšnim nadaljnjim početjem resno ogrozila svoje življenje. Druga stvar, ki je vodila k ozdravitvi, pa je bila mačka, ki jo je nekdo zapustil pred njenim vhodom. Vedela je,

Bolniki. Takšni in drugačni. »Zares bolni«, hipohondri, lažnivci, a vendar bolni. Gotovo se strinjate, da je dober zdravnik tisti, ki skuša biti razumevajoč, karseda empatičen, predvsem pa resno jemlje težave, ki jih bolnik navaja in jih skuša celostno obravnavati. Te vrline potrebuje, saj dela z ljudmi,

ki so zaskrbljeni. Marsikateri bolniki so preveč zaskrbljeni, tako imenovani hipohondri, nekaj pa je takih, ki so zelo radi bolni, duševno odvisni od svoje somatske namišljene bolezni, ki predstavlja središče nji-hovih življenj. Za dosego cilja so pripravljeni iti dlje, kot si marsikdo izmed nas misli. Pri njih je govora o Münchausenovem sindromu.

Besarta Brada

Bolezenali Bolezen?

Zdravila se je v 600 bolnišnicah in prestala 42 popolnoma nepotrebnih operacij.


Bolezen ali bolezen?

10Poljudnoznanstveno

da če spet odide v bolnišnico, ne bo nikogar, ki bi skrbel za njenega novega ljubljenčka. Tako je gospa Scott po dvanajstih letih uspešnega pret-varjanja naredila velik korak in poiskala pomoč pri psihiatru. Z mnogo truda in malo sreče ji je uspelo ozdraveti.

Münchausenov sindrom je dobil ime po Hie-ronymusu Carlu Friedrichu von Münchhausenu, nemškemu baronu iz 18. stoletja. Ta se je za časa svojega življenja udeležil dveh bitk proti oto-manskim Turkom, po vrnitvi v rodno deželo pa je zaslovel kot veliki pripovedovalec. Ljudem je pri-povedoval zgodbe o svojih pustolovščinah, ki so bile nadvse dramatične in največkrat neresnične. Zelo hitro je postal zanimiv marsikateremu pisa-telju, kar je rodilo nemalo literarnih, kasneje pa tudi filmskih del o njegovih podvigih.

V drugi polovici 20. stoletja je angleški zdravnik Richard Asher prvič objavil članek, v katerem je opisal tri svoje paciente, ki so v celoti lagali o svo-jih bolezenskih stanjih. Sindrom je poimenoval po baronu Münchausenu in pod takšnim imenom ga poznamo še danes.

Sindrom se navadno prične kazati pred tridese-tim letom starosti, bolniki pa izhajajo iz neureje-nih družin, kjer je bilo prisotnega veliko fizičnega kot tudi psihičnega nasilja in zlorab. Tako v duhu pomanjkanja neprestano iščejo potrditve in po-zornost.

Nekateri gredo zelo daleč. Ne samo, da si kar naprej izmišljujejo svojo klinično sliko, svoje simptome so pripravljeni objektivizirati s stradanjem, dehidriranjem, hiperventiliranjem, dušenjem, pra-skanjem in rezanjem delov telesa. Velikokrat posežejo po raznih injekcijah, nekateri mešajo kri z urinom – karkoli je potrebno, da prepričajo ciljano publiko. Sprejmejo vse medicinske posege, prav vedno pa so natančno poučeni o svoji »bolezni«. Zasebno življe-nje? Navadno ga nimajo ali pa tudi o tem lažejo, saj zanje predsta-vlja grožnjo.

Poznamo tudi tako imenovani Münchausen by proxy, ki navadno vključuje starše in njihove otroke. Največkrat gre za mlade ma-mice in njihove dojenčke, katerih »težave« so navadno napadi, bruhanje, driska, astma, alergične reakcije in infekcije. Zgolj izmi-šljena simptomatika marsikdaj tudi tukaj ni zadostna, otrok lah-ko hitro postane žrtev resnega fizičnega nasilja. Münchausen by proxy v teh primerih je navadno odkrit tako, da je otrok zadržan v bolnišnici in ločen od staršev za nekaj časa. Presenetljivo tak-rat simptomi izginejo in otrok se izkaže za popolnoma zdravega. Razlog navadno tiči v materinem ljubosumju. Pozornost, ki je bila devet mesecev namenjena nosečnici, je potem nenadoma usmer-jena k otroku in tako se kompenzacija občasno pokaže na zgoraj opisan način.

Pravijo, da je kovačeva kobila vedno bosa. V zadnjem času se ve-liko piše o Münchausenovem sindromu by proxy med zdravstve-nim osebjem. Ne zato, ker bi bil tako pogost, ampak zato, ker se pojavlja v zelo malignih oblikah. Zdravstveni delavci si izmišljujejo

Bolniki so svoje simptome pripravljeni objektivizirati s stradanjem, dušenjem in celo rezanjem delov telesa.



Münchausen by proxy se zadnje čase vse pogosteje pojavlja tudi med zdravstvenim osebjem.

DELOVNI ČASPONEDELJEK/ČETRTEKod 8.30 do 16.00PETEKod 8.30 do 18.00SOBOTAod 8.30 do 12.00NEDELJAod 9.00 do 12.00PRAZNIKI ZAPRTO

DELOVNI ČASPONEDELJEK/ČETRTEKod 8.30 do 16.00PETEKod 8.30 do 18.00SOBOTAod 8.30 do 12.00NEDELJAod 9.00 do 12.00PRAZNIKI ZAPRTO

pON-ČET 8.30-16.00 pET 8.30-18.00 SOB 8.30-12.00 NED 9.00-12.00

simptome svojih pacientov, kdaj jih tudi ustvarijo, sploh v bolnišni-cah, kjer je to zelo enostavno izvedljivo. Tako se bolnikom dela šte-vilne nepotrebne preiskave, medicinske posege, znani pa so tudi primeri umorov kot posledica takšnega ravnanja. Ti zdravstveni delavci imajo največkrat tudi sami namišljene somatske težave, a ker pozornost zgolj iz tega naslova ni zadostna, prenašajo to še na svoje paciente.

Med vsemi oblikami Münchausenovega sindroma pa je najpo-gostejši tako imenovani internetni Münchausenov sindrom. Bolj podvržene so mu predstavnice nežnejšega spola, predvsem tiste, ki so v hujšem emocionalnem deficitu. Njihova najljubša in seveda v celoti izmišljena patologija so rakava obolenja. Ure in ure preživ-ljajo na spletnih straneh in klepetalnicah, ki so namenjene podpori onkološkim bolnikom. Tam se zelo hitro najdejo, navežejo stike in potem začnejo ustvarjati. Ustvarjati zgodbe o svoji bolezni, nov izgled, ki skoraj nikoli ne vključuje las in obrvi in ne nazadnje tudi fotografije, ki jih nato objavijo, da je celotna stvar videti bolj pristno. Takšni bolniki lahko na ta način živijo leta in navadno jih ravno zaradi priročnega medija nihče ne odkrije. Predrugačijo svo-jo resničnost, iz katere na žalost marsikdaj ni povratka.

Münchausenov sindrom. V katerikoli obliki gre za še precej ne-raziskano duševno bolezen, ki jo je zelo težko prepoznati in tudi kadar jo, je zdravljenje zelo težavno in omejeno na psihoterapijo, ki je zelo odvisna od bolnikove zmožnosti sodelovanja in zato veli-kokrat neuspešna. Statistični podatki pravijo, da gre za zelo redek sindrom – pa lahko to z gotovostjo trdimo? Bomo sploh kdaj ve-deli? Nam bo kdaj znano, koliko zgodbic si je baron Münchhausen izmislil in katere, če sploh, so bile resnične?



Ste že zasledili napis na majici kakšnega mimoidočega medicinca »Jaz sem tutor – kaj pa je tvoja supermoč«? Zaradi dobre organizacije in nekajletne tradicije je postalo tutorstvo na naši fakulte-ti za mlade generacije študentov nenadomestljiv vir znanja, izkušenj in podpore. Tutorski način

poučevanja izvira iz angleškega šolstva, iz svetovno priznanih medicinskih fakultet, od koder se je praksa razširila po vsem svetu. Tutorstvo na MF UM razumemo kot vodenje, usmerjanje in motiviranje študenta pri pridobivanju znanj in veščin s strani starejšega študenta medicine – tutorja. To pripomore k akademski, obštudijski in osebnostni uspešnosti obeh, tutorja in študenta. Glavni cilj programa je iz-boljšanje kvalitete znanja študentov, spodbujanje kritičnega mišljenja, povezovanje znanja ter izpopol-njevanje študentov pri izvajanju kliničnih veščin. Tutorji spodbujamo kreativnost in radovednost štu-dentov ter krepimo medsebojne odnose, ki so danes v medicini ključni za uspešno celostno obravnavo bolnika. S svojim delovanjem pridobivamo tudi pedagoške izkušnje, ki štejejo na razpisu specializacij.

Tutorstvo na MF UM zajema splošno tutor-stvo v prvem in drugem letniku, tutorstvo kli-ničnih veščin ter učno delavnico Kam po študi-ju splošne medicine?!. Tutorji kliničnih veščin aktivno delujemo že tretje študijsko leto za-pored. Leta 2010 je MF UM pridobila ustrezno opremljene prostore v UKC MB in ustanovila Laboratorij za učenje kliničnih veščin. S tem se je pričel izvajati aktivnejši pristop k urjenju v kliničnih veščinah na enostavnih simulator-jih, kjer lahko študenti v varnem in nadzoro-vanem okolju vadijo osnovne veščine preden pristopijo k bolnikom. Tutorji predajamo zna-nje mlajšim kolegom, hkrati pa stremimo k

izpopolnjevanju in nadgrajevanju naših aktivnosti z razisko-valnim delom.

V letošnjem študijskem letu je sodelovalo dvajset tutorjev kli-ničnih veščin, študentov višjih letnikov. Nekateri izmed njih so med letom uspešno zaključili študij na MF UM, vendar so os-tali zvesti tutorstvu vse do konca. Enkrat tutor - vedno tutor!

Učenje kliničnih veščin

Študenti se z našo pomočjo naučijo določenih kliničnih veščin (npr. usmerjenega pregleda srca in ožilja, jemanja arterijske krvi, vstavljanja urinskega katetra, ultrazvočnega pregleda trebuha) po vnaprej pripravljenih protokolih na simulatorjih ali drug na drugem in tako opravijo te postopke na bolnikih bolj varno in suvereno.

Karmen Zeme


TUTORJI KLINIČNIH VEŠČINSodobno izobraževanje v medicini

Sodobno izobraževanje v medicini


Izvajamo vaje za študente tretjega letnika v sklopu predmeta In-terna medicina s propedevtiko, izbirni predmet Izbrane vsebine in novosti v propedevtiki, delavnice za študente prvega in drugega letnika v okviru njihovih rednih tutorskih srečanj ter delavnice za študente šestega letnika pred pričetkom njihovega trimesečnega praktikuma iz interne medicine. Nad našim delom skrbno bdijo mentorji – specialisti interne medicine, ki nam svoje znanje posre-dujejo na organiziranih izobraževanjih.

Študenti se v sklopu vaj pri predmetu Interna medicina s prope-devtiko preko tutorjev naučijo jemanja anamneze in usmerjenega kliničnega pregleda. Vaje potekajo ob pričetku tretjega letnika, na prehodu iz predkliničnega v klinično okolje. Z letošnjim študij-skim letom so postale obvezne za vse študente tretjega letnika pred prvim pristopom k bolniku. Spremembo lahko označimo kot velik korak k izboljšavi učnega načrta, zadovoljstvo študentov z izvedbo in uporabnostjo vaj pa preko celotnega študijskega leta spremljamo s pomočjo evalvacijskih vprašalnikov.

Znanje študentov se po opravljenih vajah preveri z objektivnim strukturiranim kliničnim izpitom (OSKI), kjer ocenjevalec študen-ta nadzoruje pri opravljanju določene veščine in za posamezen ko-rak opredeli, ali ga je študent opravil pravilno, nepravilno ali pa ga sploh ni opravil. Vsak študent mora prikazati enako veščino na po-samezni postaji v enakem časovnem obdobju in je ocenjen na se-riji zaporednih postaj. Gre za sodoben način preverjanja znanja pri izvajanju kliničnih postopkov in komunikacijskih sposobnosti in je eden izmed najbolj objektivnih načinov ocenjevanja, saj predsta-vlja enakovredne pogoje opravljanja izpita za vse udeležence. Cilj testiranja z OSKI je celostna ocena znanja vsakega študenta. Oce-njuje se namreč smiselno zaporedje opravljenih korakov, kvaliteta izvedbe posameznega koraka in tudi vidik komunikacije študenta.

Raziskovalna dejavnost

V raziskovalnem delu smo se tutorji dotaknili različnih vidikov so-dobnega izobraževanja v medicini. Proučevali smo učinkovitost metode učenja na simulatorjih in pomen vključenosti tutorjev v poučevanje ter ocenjevali dolgoročno ohranjanje znanja po vajah v Laboratoriju za učenje kliničnih veščin.

Na podlagi naših dognanj smo pripravili že mnogo raziskovalnih prispevkov. Aktivno smo sodelovali na letnih konferencah SESAM (angl. Society in Europe for Simulation Applied to Medicine) v Granadi leta 2011 in v Stavangerju leta 2012, prav tako pa smo se v zadnjih letih udeležili treh SkillsLab simpozijev v Nemčiji. Ude-

Cilj testiranja z OSKI je celostna ocena znanja vsakega študenta. Ocenjuje se namreč smiselno zaporedje opravl-jenih korakov, kvaliteta izvedbe posameznega koraka in

tudi vidik komunikacije študenta.


TUTORJI KLINIČNIH VEŠČINSodobno izobraževanje v medicini


ležbo beležimo tudi na Graški konferenci o izo-braževanju v medicini, v Temišvaru v Romuniji v letu 2012 in na letošnji na Dunaju v Avstriji. Za največji uspeh si štejemo, da smo se z več kot de-setimi prispevki v zadnjih treh letih aktivno ude-ležili konferenc Evropskega združenja za izobra-ževanje v medicini (angl. Association for Medical Education in Europe – AMEE), ki je največja kon-ferenca o izobraževanju v medicini in je leta 2010 potekala v Glasgowu na Škotskem, v letu 2011 na Dunaju v Avstriji in leta 2012 v Lyonu v Franciji.

Letošnje študijsko leto smo napravili pilotno študijo, predstavljeno na SkillsLab simpoziju v Götinngenu, v katero smo vključili enajst študen-tov šestega letnika. Študenti so obiskali delavni-co, na kateri so se izmed drugih veščin naučili tudi nastavljanja infuzije na simulatorju. Po izvedeni delavnici smo študente z OSKI ocenili najprej pri nastavljanju infuzije na simulatorju, zatem pa so z dovoljenjem bolnikov študenti nastavili infuzi-jo tudi pri njih. Iz raziskave smo lahko povzeli, da je učenje s pomočjo simulacije učinkovita učna metoda, saj so študenti postopek na bolnikih opravili skoraj brez napake.

Pri študentih 3. letnika smo naredili raziskavo o dolgoročnem ohranjanju znanja, v kateri smo ugotovili, da so vsi študenti šest mesecev po končanih vajah še vedno dosegli 75 % možnih točk na OSKI. Rezultat je v skladu s pričakovanji glede na učno piramido National Training Labo-ratories Institute for Applied Behavioral Science, ki učno metodo »učenje z vajo« (angl. learning by doing) uvršča med najučinkovitejše načine učenja. Učenje preko tutorjev kliničnih veščin in s pomočjo simulacij se je tako ponovno izkazalo za uspešno učno metodo, ki je povezana z dobrim dolgoročnim ohranjanjem znanja. Prispevek smo predstavili na Študentskem medicinskem razis-kovalnem kongresu v Ljubljani leta 2012.

Evalvacija - ključ do uspeha

Evalvacija sprotnega dela je prisotna že od samega začetka de-lovanja tutorjev kliničnih veščin in tudi predstavlja eno izmed področij, ki smo se jih dotaknili v raziskovalnem delu. Vsako leto študenti po končanih vajah z vprašalnikom ocenijo organizacijo, kvaliteto izvedbe, zanimivost, uporabnost vaj ter delo, znanje in usposobljenost tutorjev na lestvici od minus dve do plus dve. Pot-rebno se je namreč zavedati, da je sprotna evalvacija dela ključ do kvalitetno izvedenih vaj in hkrati priložnost za izboljšave.

Študenti so na splošno zelo zadovoljni z izvedbo vaj in delom tutorjev kliničnih veščin, kar za nas predstavlja vzpodbudno po-vratno informacijo. Povprečna ocena pri izbirnem predmetu Iz-brane vsebine in novosti v propedevtiki je bila lani 1,83, letošnja povprečna ocena pri vajah v sklopu predmeta Interna medicina s propedevtiko pa je kar 1,86. To nas navdaja s pozitivno energijo in nam vliva motivacijo na nadaljnje delo. Hkrati nam predstavlja iz-ziv, da vseskozi dosegamo enako raven kvalitete dela. Preko vpra-šalnikov nam študenti podajajo tudi predloge za možne izboljša-ve, ki smo jih vsako leto poskušali upoštevati ter naše delovanje še nadgraditi.

Študenti so na splošno zelo zadovoljni z izvedbo vaj in delom tutorjev kliničnih

veščin, kar za nas predstavlja vzpodbudno povratno informacijo.



V študijskem letu 2012/2013 se je število študen-tov, ki so obiskovali vaje v Laboratoriju kliničnih veščin, znatno povečalo. Spremenila se je tudi narava vaj, in sicer iz izbirnega predmeta v obve-zne vaje za vse študente. Zadovoljstvo študen-tov z izvedbo vaj ter znanjem in usposobljenostjo tutorjev se kljub temu statistično značilno ni spremenilo, o čemer smo letos poročali tudi na prej omenjeni Graški konferenci o izobraževanju v medicini. Navedla sem le nekaj raziskav, ki so potekale v zadnjem študijskem letu in predsta-vljajo le majhen delež našega raziskovalnega dela.

Tutorji delujemo pod okriljem letos ustanovlje-nega Centra za izobraževanje v medicini MF UM (CIM). V preteklih študijskih letih sta se področju izobraževanja v medicini intenzivno posvečala naša diplomanta Marko Zdravković, idejni vodja in koordinator CIM, in Tamara Todorović, vodja področja za Laboratorij kliničnih veščin v CIM.

Kot mentor nad našim raziskovalnim delom skrbno bdi doc. dr. Sebastjan Bevc, predstojnik Oddelka za nefrologijo na Kliniki za interno medicino UKC MB. Vse aktivnosti CIM lahko spremljate na uradni spletni strani MF UM.

Raziskovalno delo na področju izobraževanja v medicini in posle-dična implementacija ustreznih sprememb v učni načrt je za našo mlado fakulteto ne le dobra promocija in način mednarodnega uveljavljanja, temveč predstavlja tudi možnost vključevanja štu-dentov v raziskovalno delo. Je nujno potrebna sestavina na poti k zagotavljanju minimalnih standardov v izobraževanju bodočih zdravnikov. Nenehna skrb za izpopolnjevanje učnega programa je postala osnovna dejavnost sodobnih medicinskih fakultet, ki v proces izobraževanja vključujejo tudi tutorje kliničnih veščin. Tako kot druge fakultete tudi naša sledi trendom na področju izobraže-vanja v medicini, ki so rezultat številnih opravljenih raziskav v zad-njih letih. Svojim študentom tako zagotavlja kvalitetnejši študij ter s tem jasno kaže, da se zaveda svoje družbene odgovornosti.

Januarja letos sva prejela čudovito priložnost spoznati delovanje Gorske reševalne službe in sodelovati na njihovem izobraževanju.

V zgodnjih jutranjih urah sva se z Antonom in Ljubotom, prijaznima gospodoma iz GRS Mari-bor, odpeljala na smučišče Golte. Že pri vzpenja-či nas je pričakala manjša skupina dobrovoljnih reševalcev. Skupaj smo se povzpeli do smučišča, kjer je bil organiziran obnovitveni tečaj zdravni-ške pomoči na smučišču. Tečaj je bil sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela. Sprva smo ponovili najpogostejše bolezni, nujna stanja in si ogledali posnetke ukrepanj v tovrstnih situa-cijah. Po teoretičnem delu pa je sledil praktični prikaz uporabe reševalne opreme. Naučili smo se tako rokovati z njo, jo pravilno uporabljati, kakor tudi preveriti, če sploh pravilno deluje. Ker mora oprema vedno delovati brezhibno, je zelo po-membno, da še v pravem trenutku ugotovimo, ali je potrebno morebitno popravilo. Sledila je simulacija reševanja poškodovanega smučarja s pobočja smučišča. Prikazali so nama, kako zava-

Ana Žvižej in Goran Cvetić

rovati kraj nesreče, kako pravilno pristopiti do poškodovanca, ga na hitro pregledati in oskrbeti. Po stabilizaciji je potrebna priprava na transport. Tako sva spoznala različne možnosti prevoza poško-dovanca s smučarske proge do zdravnika na smučišču, podrobne-je pa sva tudi izvedela, v katerih pogojih uporabiti katerega izmed načinov.

Po celodnevnem druženju sva dobila zelo dober uvid v način delo-vanja reševalne službe, spoznala pa sva tudi težave, s katerimi se vsakodnevno spopada. Nabrala sva zelo veliko novih informacij in izkušenj.

Ko se smučar poškoduje ...


Ko se smučar poškoduje ...

16Intervju

Intervju


17Intervju

Gotovo ste se kdaj spogledovali še s katero drugo vedo. Kaj bi študirali, če se ne bi odločili za medicino?

Vse nekje do šestega razreda osnovne šole sem mislil, da bom postal arhitekt, saj je moj oče gradbeni inženir, moja najljubša igrača pa so bile Lego kocke. Proti koncu osnovne šole pa sem se začel predvsem po zaslugi odlične učiteljice vse bolj zanimati za klasične naravoslovne predmete – biologijo, kemijo in fiziko. Nato sem na II. gim-naziji v Mariboru zbrusil začetno fascinacijo nad naravoslovjem, hkrati pa sem izredno hvaležen svojim profesorjem, da so poskrbeli, da nisem ni-koli izgubil zanimanja za humanistično plat svoje duše. Dokončna odločitev o medicini je prišla šele na dan izpolnjevanja prijavnice za vpis na fakulte-to. Moja velika ljubezen je namreč bila fizika. Ko sem v 4. letniku odšel na fizikalno olimpijado na Bali, sem imel na letalu veliko časa za razmislek o prihodnosti. Resno sem razmišljal, da bi šel študirati fiziko in morda od tam zaplul v medicin-ske vode. Je pa nekako v meni vseeno tlela tudi fascinacija nad molekularno biologijo, genetiko in vedel sem, da je medicina v svoji naravi v večji meri humanistična kot fizika. Medicina je kot po-daljšek gimnazije. Študij, ki ti ob koncu omogoča, da se zaposliš kot zdravnik ali pa boemsko odideš na kakšno drugo pot, kot sem to storil jaz.

Študij medicine ste zaključili z najvišjo povprečno oceno v zgodovini Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani – 9,93. Kaj vas je ločilo od čiste desetke?

Bila sta dva predmeta, in sicer prva pomoč in psihiatrija. Pri prvi pomoči je bil izpit sestavljen iz dveh delov. Pri anesteziološkem sem osvojil vse točke, pri kirurškem pa sem postal žrtev vprašanj izbirnega tipa. Najbrž si precej dobro predstavljate, kaj imam v mislih. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi šel izpit popravljati, saj je bilo že prvo opravljanje dovolj veliko ponižanje zdrave pameti. (smeh) Pri psihiatriji pa je bila zgodba bistveno bolj zanimiva. To je predmet, ki me je fasciniral vsaj tako kot ostali in sem se zanj zelo potrudil. Bil je eden redkih, ki je pri pisnem delu omogočal, da si napisal esej. Na svoj esej sem bil zelo ponosen, saj sem v njem po-

vedal vse, kar sem želel. Med zelo velikim številom možnih izpra-ševalcev pa sem žal naletel na gospoda, za katerega se je izkazalo, da ima malo drugačne predstave o svetu in psihiatriji kot jaz in mu esej ni bil preveč všeč. Pri ustnem delu prav tako nisva našla sku-pnega jezika in od tod devetka. Tudi te ocene nisem šel popravlja-ti, saj se mi zdi koncept zviševanja devetke malo zgrešen. Vse os-tale predmete pa sem na prvem opravljanju rešil za desetico.

»Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi šel izpit popravlja-ti, saj je bilo že prvo opravljanje dovolj veliko ponižanje zdrave pameti.«

Ko Andraž Stožer spregovori o svojem delu, ki je zanj način življenja, se mu zaiskrijo oči. Z goto-vostjo lahko trdim, da ljubi svoje delo. Eden izmed njegovih najljubših piscev, Erich Fromm, pravi, da je ljubezen umetnost. Zahteva trud in znanje. Tega novopečenemu doktorju znanosti resnično

ne manjka. Pa je delovanje beta celic vse, kar našega asistenta zanima? Nikakor! V svoj »meditativen proces« je zmogel vključiti vse od Lego kock do Rilkejevega Panterja v nemščini.

Una Mršić

Družaben stepski volk


Družaben stepski volk

18Intervju

Vam je bil kak predmet zares neljub ali neza-nimiv? Kako se vam je vendarle uspelo naučiti za deset?

V vsakem predmetu sem poiskal nekaj, kar me je pritegnilo. Tudi najbolj tečne predmete sem poizkusil obdelati s smiselnim, naravoslovnim načinom razmišljanja. Veliko časa sem pora-bil za svoje zapiske in iskanje tujih knjig z bolj logičnim konstruktom. Nisem mogel prebirati starih, brezzveznih učbenikov, ki so bili brez repa in glave.

Zakaj ste se namesto za delo z bolniki raje odločili za raziskovanje in akademsko pot?

Odbijalo me je dejstvo, da je realno delo zdravni-ka precej drugačno od dneva, ki ga ima dr. House. Vključuje namreč zelo veliko duhamornega, ru-tinskega dela, pri čemer seveda nimam v mislih dela z bolniki, temveč izpolnjevanje odpustnic in podobno. Navezanost na tog urnik zame ne pride v poštev. Potem pa so tukaj še nič kaj zavidljivi odnosi, ki trenutno vladajo tako med zdravst-venimi delavci, kakor tudi odnosi pacientov do zdravnikov. Vse to sem začutil v zadnjih letih študija, ko sem se podrobneje srečal s kliničnimi vajami. Nekje sredi učenja patološke fiziologije pa se je začela oblikovati želja po raziskovalnem delu. Zdi se mi izredno imenitno delo, ki mi hkrati omogoča samostojno razpolaganje s časom. De-lam vsaj toliko, kot bi delal na kliniki, vendar pa to ni klasična oblika službe, temveč način življen-ja. Ves čas, tudi takole na klopci med srkanjem kavice, razmišljam o svojem delu na veliko bolj sproščen način. Res imam srečo, da imam kolek-tiv, ki mi vse to omogoča. Dokončno pa so k moji odločitvi pripomogli študenti. Izjemno me vese-li pedagoško delo, ki ga je na predkliniki še več ter poteka v bolj umirjeni in časovno daljši obliki. Temu se nikakor ne bi želel odreči.

Kaj bi svetovali študentom, ki jih zanima taka pot, na kaj se naj osredotočajo že med študijem?

Med študijem je za resno raziskovalno delo morda nekoliko pre-malo časa. Raje čim bolj poglobljeno in znanstveno-kritično pris-topite k študiju. V času počitnic se pridružite kateri od raziskoval-nih skupin na fakulteti, poskusite osvojiti eksperimentalne tehnike in ugotovite, ali vas to delo zanima. Med naslednjimi počitnicami, v dveh ali treh letih, pa lahko opravite večje raziskovalno delo. Kratke raziskovalne naloge so po mojem mnenju bolj ali manj same sebi namen. Jaz sem med počitnicami po prvih treh letni-kih velik del poletja preživel v kliničnem laboratoriju za genetiko v Mariboru. Saj veste, genetika je ne nazadnje končno orožje! (smeh) Tam sem delal PCR analize in poskušal z raziskovalnim de-lom. Sčasoma je postalo to zame preveč redukcionistično, pa tudi učenje patofiziologije me je usmerilo v drugo, bolj sistemsko-bi-ološko smer. Dobra alternativa temu bi lahko bil izbirni predmet Znanstveno in raziskovalno delo v medicini (klinično, predklinično).

Kot nekdo, ki je študiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani in sedaj poučuje fiziologijo na Medicinski fakulteti v Mariboru, nam lahko nudite vpogled v okvirni nivo znanja študentov tu in tam. Ali nam v Mariboru zares manjka znanje s področja pa-tofiziologije?

To me ne skrbi preveč, saj imamo v Mariboru pri fiziologiji mnogo več časa za pokrivanje patofizioloških tem. Ker sem sam opravil študij v Ljubljani, se trudim, da bi vam povedal vse to, kar sem pri fiziologiji in patofiziologiji slišal tam in še kaj več ali pa na kak bolj logičen način. Na teh dveh področjih vam res ni potrebno imeti manjvrednostnih občutkov ali skrbi, da česa ne slišite. Poleg tega so se v Mariboru že v začetku zelo formalno zavezali, da bodo tudi na kliniki poskrbeli za poglobitev v patofiziološke vsebine. Opažam pa, da je na obeh medicinskih fakultetah prišlo do spre-memb v kurikulu. Bistveno manj ur je namenjenih celični biologi-ji, biokemiji in biofiziki. Jaz sem izjemno hvaležen za poglobljeno

»Moje delo je moj način življenja. Ves čas, tudi takole med srkanjem kavice, raz-

mišljam o svojem delu na zelo sproščen način. Res imam srečo, da imam kolektiv,

ki mi vse to omogoča.«


19Intervju

znanje na teh področjih, ki je dobra podlaga mojemu zdajšnjemu delu. Če grem še en korak nazaj – nemara me raziskovanje niti ne bi v tolikšni meri pritegnilo. Lahko me imenujete za staromod-nega, a zdi se mi, da je klasičen germanski, celinski sistem študija, ki vključuje vsaj dve leti podrobne predklinične izobrazbe, boljši. To pa zato, ker je naš izobraževalni proces pred fakulteto zelo kuri-kularno naravnan. V anglosaških deželah pa je že v srednjih šolah več samostojnega dela, zato je tudi prehod na fakulteto, kjer se pričakuje samostojnost, lažja.

Delamo torej bolj obrtnike zdravnike kot znanstvenike zdravni-ke?

V večji meri na obeh fakultetah ja. In to je problem. Vsak zdravnik, ki opravlja svoje strokovno delo, bi moral imeti znanstven način razmišljanja. Biti mora kritičen znanstvenik, ki se zaveda omejitev trenutnega redukcionizma. In ne mislim spiritualnega holizma, ki pove le, da je redukcionizem slab. Znati mora argumentirano kriti-zirati redukcionistična dognanja. Že res, da je medicina umetnost, posebno izkustvo, humanistično poslanstvo, a vsak bolnik je pro-blem, ki ga je potrebno rešiti logično.

Kako se lahko izognemo temu, da postanemo obrtniki? Kaj svetujete našim študentom?

Moj glavni nasvet se glasi: Nikoli ne ubirajte bližnjic! Ne naredite nobenega izpita po starih vprašanjih z dvema dnevoma študija. Zapomnite si – študirate zase. Vzemite v roke dober učbenik in s poglobljenim študijem osvojite znanje, ki vam bo dalo suverenost. Vsak, ki bo fiziologijo študiral tako, da bo Guytona z razumevanjem prebral od prve do zadnje strani, ali pri učenju celične biologije vzel v roke Albertsa, bo zaslutil, kaj je to znanstveno-kritično razmišl-janje. In nato ni poti nazaj, saj te zagotovo fascinira. Pomembno je, da študenti tudi od kasnejših stopenj medicine zahtevate čim bolj kritičen pristop z navezovanjem na bazične teme. Ta kombi-nacija bo velik korak naprej.

Ste novi predsednik Komisije za ocenjevanje kakovosti na MF UM. Katere so stvari, ki bi jih izpostavili kot pozitivne in kje bomo še gradili naprej?

Na osnovi mladosti naše fakultete obstaja zelo velika in konstruktivna želja vodstva, da sodeluje s študenti in si želi k dialogu privabiti tudi predk-linike in klinike. To pozitivno plat bom poskušal izkoristiti, kolikor se le da. V sodelovanju s Štu-dentskim svetom MF in Centrom za izobraževanje v medicini smo že našli dobre smernice in izdelali strateški načrt, s katerim bomo skušali odpravi-ti pomanjkljivosti, odkrite med zadnjo notranjo institucionalno evalvacijo. Mislim, da je to zelo dober začetek. Zadali smo si realistične cilje. Kratkoročno bomo predvsem skušali izboljšati način preverjanja znanja. Zavedati pa se je pot-rebno, da je pedagoški proces le eden od stebrov kakovosti. Drug steber, ki bi ga tudi lahko utrdili, je razvoj kadrov.

O begu možganov ste že govorili v Večeru. Kaj pa so vaši osebni razlogi, da ste ostali doma?

Pomemben razlog je prav gotovo to, da sem do-bil službo, ki je več kot zadovoljila moja pričako-vanja. Inštitut za fiziologijo se je ravno oblikoval in začel s svojim delom. Na začetku poti je za vsakega mladega raziskovalca pomembno, da ima opremo na najvišjem nivoju in ekipo, ki ima znanje, da to opremo uporablja. Profesor Rupnik mi je na razgovoru ponudil oboje, zato sem pri-ložnost seveda zagrabil. Da bi delal v primerljivih pogojih, bi moral odpotovati daleč, prav gotovo pa tam ne bi našel tako sproščene delovne kli-me. Torej nisem povsem izključeval možnosti, da bi odšel v tujino, sem pa izključeval možnost, da bi tam ostal za zmeraj. Zdi se mi, da je tujina na dolgi rok za našo državo nedopustna. Država namreč vloži izjemno veliko denarja v človeka,

»Moj glavni nasvet se glasi: Nikoli ne ubirajte bližnjic! Ne naredite nobenega izpita po starih vprašanjih z dvema

dnevoma študija. Zapomnite si – študirate zase.«

Asistent Stožer nam kreativno demonstrira koncept redukcionizma na Lego modelčku avtomobila. Ko ga razstavimo na osnovne delce, ga nikoli ne moremo povsem enako sestaviti nazaj zgolj z opazovanjem le-teh.


20Intervju

stroški vzdrževanja manjši, kar je praktično in enostavno. Poleg tega se z malimi organi lažje dela. Prizadevamo pa si, da bi me-todo sveže tkivne rezine, ki jo razvijamo, lahko preizkusili tudi na tkivu prašiča, kasneje pa celo na človeškem tkivu. Slednjega bi pridobili iz odstranjenega tkiva pankreasa v sklopu operativnega posega in iz zdravega tkiva možgansko mrtvih darovalcev. V tujini se to že dela, vendar ne z našo metodo.

Nazadnje ste bili objavljeni v open access reviji PLoS ONE. Čemu ta odločitev? Kaj so prednosti objavljanja v takšnih pub-likacijah?

Razlogov je več. Prvi razlog je zelo pragmatičen in je bil v tistem trenutku zame zelo pomemben. Koncept PLoS namreč omogoča izjemno hiter odziv. V manj kot štirih tednih sem prejel odgovor, po dodatnem mesecu pa že končno odločitev. Želel sem namreč čim hitrejšo objavo, ki sem jo potreboval za zaključek svojega doktorata. Poleg tega je PLoS ONE v prvi 1/4 teh revij – gre to-rej za kombinacijo znanstvene odličnosti in hitre odzivnosti. Drugi razlog je cenovna ugodnost. Objava stane približno 1000 $, kar ni

tako velik strošek, če imaš vir financiranja s strani projekta. Tret-ji razlog je humanistično obarvan. S plačilom namreč omogočiš brezplačno nalaganje te datoteke vsem ljudem na svetu. S tem pridobiš tudi širšo množico potencialnih bralcev, kar je dobro za znanstveno delo. Četrti razlog pa je zelo inovativen način spre-mljanja branosti. Pri drugem članku smo se prav tako odločili za objavo v PLoS Computational Biology. Prvotno smo ga poslali v revijo Cell Calcium, kjer so napisali, da naša tehnika ni nova. Mene je seveda to prizadelo, a smo zadevo takoj nato poslali v PLoS, ki ima celo malo višji impact factor kot Cell Calcium, in dobili poziti-ven odgovor.

ki potem odide in nekje drugje razvije svojo po-klicno pot. Potem pa so tu še zame kot človeka pomembnejši vzroki. Imam partnerko, družino in dobre prijatelje, ki delajo in živijo v Mariboru. Ti odnosi po selitvi v tujino zagotovo ne bi ostali povsem nedotaknjeni.

Dandanes so večji preboji v znanosti prej izje-ma kot pravilo in delo temelji na natančnem in dolgotrajnem raziskovanju. Se strinjate? Kje vidite svoje mesto?

Seveda. Vendar to ne pomeni, da tisti mali pre-boji niso pomembni. Kritična masa majhnih pre-bojev je potrebna, da pride do velikega. Ljudje, ki jim uspe velik preboj, so zelo na tekočem z malimi preboji ostalih raziskovalnih skupin. To je tisto, kar podpira velike. Tudi če nam uspe ne-kaj majhnega, je to več kot dovolj, da se lahko s tem ponašamo kot posamezniki, raziskovalna skupina, fakulteta in univerza. Velik preboj je velikokrat zgolj naključje, zato je potrebno ime-ti odprte oči in »našpičena« ušesa, ko ti narava nekaj govori.

Za preparacijo beta celic je potrebna cervikalna dislokacija na laboratorijskih miših. Kakšno je vaše stališče glede poskusov na živalih?

K sreči zaenkrat ne uporabljamo klasičnih po-skusov na živih živali, ampak žival žrtvujemo, je mrtva, tkivo pa se odvzame hitro, ko je še živo. Za razumevanje procesov na nivoju sistemske bi-ologije je delo s tkivi nujno. Če gledamo alterna-tive, kar so na primer celične kulture, hitro naleti-mo na problem redukcionizma. Sklepati na tkiva iz celičnih linij je težko. Pomembno pa se mi zdi, da morajo ljudje, ki delajo na živalih, skozi pro-ces strogega izobraževanja in da so njihovi po-skusi čim bolj smiselni in načrtovani. Nikakor ne zagovarjam teze, da lahko poskuse delamo vse povprek.

Kako dobro se v proučevanju fizioloških pro-cesov dognanja na živalskih modelih prenaša-jo na človeka?

Pravzaprav zelo dobro, kljub na prvi pogled veliki razliki med človekom in mišjo. Ko gremo na nivo celega organizma, obstaja tako velika podob-nost, da lahko govorimo skoraj o enakovrednosti pojavov. Z vidika podobnosti bi bili sicer prim-ernejši primati, prašiči … Vendar pa so pri miškah zaradi njihovega kratkega generacijskega časa

»Priporočam vam, da se družite s čim širšim krogom ljudi. Kajti zdi se, da medicinci kar prepogosto zapadete v prijateljstva samo z ljudmi, s katerimi imate skupaj vaje. Z ljudmi, ki se pišejo na isto črko. To je bizaren način selekcije.«


21Intervju

24. aprila smo skupaj z vami stopali iz dveh škatel. Govora je bilo med drugim tudi o emergenci in redukcionizmu pojavov v naravi. Se študenti dovolj zavedamo teh dveh pojmov?

Mislim, da se veliko študentov medicine tega zaveda. In tudi če je kdo sprva nasedel redukcionističnim izsledkom, bo prej ali slej, zagotovo pa po prvih srečanjih z bolniki, spoznal, da je človeški organizem izredno emergenten pojav. Celo ob kakšni zelo hudi okvari, ki bi morala voditi v smrt, se lahko zgodi, da bo organizem še nekaj let deloval. Z vsakim dnem narašča naša verjetnost, da bomo morali izstopiti iz takšne ali drugačne škatle.

Koncept teorije grafov iz matematike ste vgradili v biomedici-no. Ali vidite v interdisciplinarnosti ključ do napredka?

Absolutno. Interdisciplinarnost je nujna za preskok v razmišljanju. Lep primer tega sta objavi, ki sem ju že omenjal. Prva je izključno plod dela našega laboratorija. Vendar pa nam pogled s teorijo gra-fov ne bi uspel, če ne bi jaz s svojimi podatki, ki jih seveda nisem v celoti razumel, odšel do znanca na Fakulteti za naravoslovje in matematiko, ki je na to pogledal s svojimi očmi. To je izjemno po-magalo tako njim, kakor tudi nam. Omogočilo je majhen kvantni preskok v načinu razmišljanja. Zdaj imamo orodje, s katerim lahko obdelamo številne podatke, ki so nam dotlej le nekje ležali. Zagot-ovo bomo v sodelovanju s fiziki poskusili razviti še druga diagnos-tična orodja. In to ne zgolj iz koristoljubja! Človeku da namreč dru-gačen pogled na svet. Priporočam vam, da se družite s čim širšim krogom ljudi. Kajti zdi se, da medicinci kar prepogosto zapadete v prijateljstva samo z ljudmi, s katerimi imate skupaj vaje. Z ljudmi, ki se pišejo na isto črko. To je bizaren način selekcije.

Po vašem govoru na seminarju Out of the Box se je vnela debata o tem, kako dalje. Nas pa za-nima, kaj je bilo prej. Koliko idej se vam rojeva in kaj počnete z njimi?

Idej je že v tem trenutku ogromno. Če bo čas od ideje do članka takšen, kot je bil v zadnjem pri-meru, potem vseh idej ne bom mogel spraviti do objave, tudi če bom delal do smrti, kar sumim da bom. Ker bo situacija še vedno hujša, je nujna selekcija.

Tako zares sem začel s poskusi konec leta 2009, leta 2013 pa je prišlo do prvih objav. Potrebna so bila torej tri leta zares trdega dela. Sedaj pri-pravljamo dva nova članka in za vsaj dva se že delajo poskusi dalje. Čaka nas torej svetla prihod-nost, če le ne bo zmanjkalo denarja za znanost. Povezujemo se tudi z drugimi raziskovalnimi sk-upinami. Našo metodo se prihajajo učiti ljudje s celega sveta. Imamo zelo dobre povezave s Kita-jsko, Kanado, Švedsko in Nemčijo.

Ste človek mnogih interesov in talentov. Ali delo, ki ga opravljate, poteši vaše potrebe po kreativnosti?

Z raziskovanjem skoraj v celoti potešim svojo po-trebo po kreativnosti, saj združuje velik intelek-tualen izziv, pokriva pa tudi umetniško plat, ko izdelujem slike, razvijam načine predstavitve iz-sledkov … So pa v življenju še potrebe, ki jih delo v laboratoriju ne more potešiti. Takšna je na pri-mer potreba po telesni aktivnosti. Igram odboj-ko, namizni tenis, skvoš, kolesarim, moja nova ljubezen pa je deskanje na snegu. Letos pozimi sem osvojil tehniko čistega karvanja, na kar sem zelo ponosen. Humanistični del svoje duše pa na-pajam s prebiranjem proze in poezije in z rednim zahajanjem v kinematografe, dramo, opero, na baletne predstave, razstave in koncerte. V Mari-boru imamo namreč vedno boljšo ponudbo na področju kulture, pa tudi Dunaj je samo 250 km stran.

Študenti medicine zlasti v prvih letih študija ne najdejo dovolj časa za prostočasne aktivnosti. Kaj jim svetujete?

To je sicer zelo težko, ni pa nemogoče. Pomem-bno je, da začnete zelo načrtno ceniti svoj čas. Navidezno obstranske stvari naj postanejo vsaj tako pomembne kot formalne. V urniku si označite vsaj dve uri dnevno zase! Sam sem zara-


22Intervju

Ali se s sodelavci družite tudi izven inštituta? Vas lahko kdaj srečamo skupaj v kinu ali na pijači?

Podobno kot jaz tudi moji sodelavci svojega dela ne dojemajo v klasičnem pomenu besede. Gre torej bolj ali manj za vsakodnev-no druženje. Vsak dan gremo skupaj na malico, kjer se pogovarja-mo o najrazličnejših rečeh. Po formalnem delovnem času gremo kdaj na kakšno kavo ali pivo. Družimo se tudi na zabavah, okroglih obletnicah, porokah in razvijamo prijateljske odnose. Pomembno pa je, da ohraniš spoštovanje do svojih prijateljev in kritično vred-notiš njihovo delo.

Lani smo bili z vaše strani deležni izvlečkov iz dela Ericha From-ma. Kateri drugi filozofi in pisci so pomagali oblikovati vašo življenjsko filozofijo?

Fromma sem v času študija veliko prebiral in spomin na ta izsek iz knjige je bil še zelo svež. No, pa če se osredotočim na zadnjih nekaj … Zelo velik tako emocionalen kot tudi intelektualen vtis je name naredila knjiga Roberta Pirsiga, Zen in umetnost vzdrževanja mo-tornega kolesa, ki ima pravzaprav zelo malo in zelo veliko opravka z zenom in z motornim kolesom. To knjigo vam toplo priporočam. Prav tako sem zelo rad prebiral Friedricha Dürrenmatta, sodobne-ga, žal že pokojnega švicarskega avtorja. Če potrebujete na videz bolj lahkotno branje, vam priporočam katerega od njegovih treh kriminalnih romanov, eksistencialističnih mojstrovin, Zaobljuba, Sodnik in njegov rabelj ter Sum. Zelo sem se razveselil, ko sem pred nekaj leti opazil, da je končno izšel prevod njegovih kratkih novel

Predor, Pes in Okvara. Te morate prav tako nujno prebrati. Izjemno me je fasciniral tudi Bernhardt Schlink s svojim Bral-cem. Kadar ni dovolj časa za romane, pa rad prebiram poezi-jo. Doma imam nekaj cvetoberov različnih avtorjev, od ne-katerih poetov pa kar njihova zbrana dela. Od Slovencev mi je bil zmeraj zelo ljub Janez Menart, od tujih pa Rainer Maria Rilke. Njegovega Panterja znam recitirati tudi v nemščini.


di vseh vaj in predavanj zelo trpel, saj sem včasih odšel od doma po temi in se po temi vrnil. Zara-di tega sem v drugem letniku sprejel zame zelo težek sklep. Nehal sem hoditi na številna preda-vanja. Študiral sem doma in hodil na vaje. To mi je omogočilo, da sem malo bolj zagospodaril nad svojim časom.

Kako naberete dovolj energije za vse aktivno-sti? Se poslužujete kakšnih tehnik sproščanja? Izdajte nam svojo skrivnost!

Tipičnih zunanjih meditativnih, sproščevalnih tehnik ne uporabljam, saj zaenkrat ne čutim potrebe. To pa najbrž zato, ker si skušam svoje življenje organizirati tako, da je vsak moj korak na nek način meditativen proces, ki mi nudi mir, sprostitev in veselje. Stvari ne delam na odtujen način, temveč sem vedno prisoten z vsem svojim bitjem. Menim, da komercialna oblika meditaci-je, ki je postala popularna v zahodnem svetu, na dolgi rok ne more biti uspešna. Ljudje so namreč od osmih do štirih v službi, po službi gredo po otroke, potem pa se na jogi eno uro sporoščajo in doma zopet zapadejo v rutino. Po mojem mnen-ju je nujno, da študenti ne zapadete v rutino in da je čas, ki ga preživite ob resnem študiju, kar se da sproščen.

KnjigaZen in umetnost vzdrževanja motornega kolesa, Bralec in Dürrenmattova dela

Film12 jeznih mož

PloščaBabel (Mumford and Sons)

GlasbenikLeonard Cohen

PredstavaOd blizu

RazstavaRazstava del Egona Schieleja v Albertini na Dunaju

Svetovni voditeljMark Avrelij

Del pankreasaEn velik Langerhansov otoček, ki se zelo dobro prereže in je nekje na sredini med dvanajstnikovim in vraničnim delom.

Osnovni delci

23Intervju

Kako lahko študenti medicine razrešujemo bivanjska vprašanja v okviru našega študija? Bi veljalo obiskati kakšno predavanje na to tematiko?

Absolutno. Mislim, da je v Mariboru kar nekaj takih forumov. Na filozofski fakulteti študentje organizirajo cel kup zanimivih preda-vanj z zanimivimi gosti. Še en tak forum je Out of the box, kjer pre-davajo tako ljudje iz naravoslovja, kakor tudi iz družboslovja. Še bolj pomembno pa je, da se aktivno lotite iskanje smisla. Vzemite v roke kakšno knjigo, ki se dotika bivanjskih vprašanj, in brskajte po sebi.

Precej analitično ste se lotili svojega življenja. Se je to zgodilo po prebiranju Pirsiga, ali se že od nekdaj lotevate svojega časa na tak način?

To mi je bilo najbrž do neke mere položeno v zibko, do neke mere pa je posledica mojega zgo-dnjega otroštva. Živel sem v okolici Maribora in prvih nekaj let življenja nisem hodil v vrtec. Bil sem veliko sam in svoboden. Veliko časa sem preživel na travniku in v gozdu, kjer sem sprem-ljal spreminjanje letnih časov, srečeval živali … Ta del življenja me je zaznamoval in vedno se ga spominjam z velikim veseljem. Vsa literatura, ki sem jo prebiral, pa mi je pomagala dokončno izoblikovati način razmišljanja. Lahko rečem, da bom vedno stepski volk, ampak povsem druža-ben stepski volk.

»Pomembno je, da začnete zelo načrtno ceniti svoj čas. Navidezno obstranske stvari naj postanejo vsaj tako

pomembne kot formalne. V urniku si označite vsaj dve uri dnevno zase.«

Je jutro zaradi nadležne budilke vsakič znova tvoj najhujši del dneva? Se zavedaš, da se izpiti približujejo s svetlobno hitrostjo, vendar kljub temu ne najdeš prave motivacije za učenje? Bi se rad poboljšal?

Poskeniraj QR kodo na desni s svojim pametnim telefonom in zvo-njenje, ki ti bo polepšalo vsak dan, bo tvoje.

Zbujaj se z Andražem!


24Na tujem

Brazilija je dežela prijaznih ljudi, odlične hrane, raznovrstne glasbe in nepredvidljivih situacij. Na poletni raziskovalni izmenjavi sem se naučila veliko o diagnostiki in terapiji glivičnih bolezni. Ne samo, da sem obnovila znanje mikrobiologije, kmalu sem tudi samostojno opravljala številne te-

ste za identifikacijo gliv. Vsekakor vsem priporočam, da po izmenjavi potujete po Braziliji. Sama sem v mesecu, ki je sledil, obiskala še Rio de Janeiro, Salvador in Recife. Le na tak način spoznaš, kako velika je Brazilija in kaj to pravzaprav pomeni – ne samo, da so ljudje različnih ras, različnih barv, ampak da se razlikujejo tudi po miselnosti. Da o raznovrstnosti kulture, kulinarike, narečij niti ne izgubljam besed. Celota je izjemna in vsak najde svoj košček, kamor se hoče vrniti.

No, pa smo tam, nikoli si nisem mislila, da bom pisala blog … Pred vami so neki zapiski neke štu-dentke nekega poletja v Braziliji.

Hvaležna sem vsem tam zgoraj v vesolju, da se mi je uspelo povzpeti na LH avion proti Sao Paulu – prepolni leti, čakanje, zamuda letala iz Frankfurta, milijon skurjenih živcev, predraga kava med čakanjem, deset nervoznih SMS spo-ročil in tri ure črnih misli … To ni nič! Pet minut pred vkrcanjem sta k meni pristopila kapetan in kopilot in dobila sem mesto v prepolnemu leta-lu. Uspelo mi je! Sedela sem na enem izmed 400 “vročih” sedežev in bila zagotovo najsrečnejši človek na letalu!

Po enajstih mučnih urah pa so se pojavile nove težave. Presenetljivo to ni bila izgubljena prtlja-ga. Morala sem obvestiti gostiteljico Gabrielo, da mi je nekako uspelo pristati na letališču v Sao Paulu, saj sem ji prejšnjo noč v naglici pozabila

sporočiti, da pridem že tisti vikend. Kako do interneta?! Kako do telefonskih številk?! Kako do Ria Preta za normalno ceno in ne za 400 eurov?! Kje je kava?! Zakaj so vsi zimsko oblečeni in sem edina z golimi nogami?! Ja, pa tudi neznanje portugalščine dejansko je problem.

Na tujem

Anja Becner

Beijos de Brasil!

Beijos de Brasil


25Na tujem

Po uri uporabe brezžičnega interneta in po kavi, ki sem jo močno preplačala, sem dobila izredno ugodno avtobusno karto do glavne postaje, tam pa sem si priskrbela še karto do Ria Preta. Močno sem upala, da nisem do tega trenutka porabila že vso srečo, ki mi je bila namenjena za Brazilijo.

Gabriela me je ob dogovorjeni uri čakala na postaji. Super punca s še bolj super stanovan-jem, ki si ga deli s prijateljico in sošolko Deni. Dobila sem svojo sobo. Imele smo veliko kuhinjo, balkon, dnevno sobo pa tudi brezžični internet, vtičnice in kabli so “štimali”. Do bolnice sem ime-la samo dve minuti in pol! Kljub temu, da soseska ne velja za nevarno, je naše stanovanje varoval varnostnik.

Mesto, v katerem sem prebivala, je malo večje od Maribora, a precej umazano. Prešinilo me je, da je naš Maribor zares čisto mesto. Nikjer na tleh papirčkov, edina nesnaga so žvečilni gumi-ji – zavzemite se! Rio Preto je za brazilske stan-darde sicer zelo urejeno mesto, skrajno ponosni so na svoj ribnik Represa – sicer pravijo, da je to reka, ampak ... Mi vemo, kaj je reka in Represa to ni. Riva ob “reki” ponuja jogging poti, prostor za druženje, kokosovo mleko iz kokosovih orehov, kapibare, ki naj bi rade grizle … Malce spominja na Lent.

Po treh tednih so se nekatere moje izjave izka-zale za resnične in nekatere za napačne. Vseka-kor drži, da Brazilci ne govorijo angleško in pika. Mogoče me bo do 17. septembra to dejstvo ne-halo čuditi. Na trenutke se vprašam, kako lahko turizem tukaj tako dobro deluje, čeprav niti na letališču ne razumejo angleško. Ne, da ne gov-orijo – ne razumejo! Olimpijske igre in svetov-no prvenstvo v nogometu v naslednjih letih sta v resnici dva velika problema in študentje, s katerimi sem se družila, menijo, da bo to velika katastrofa. Skrbi jih, da se bo Brazilija z neznan-jem angleškega jezika osramotila. No, mogoče pa bo šolski sistem na ta način prisiljen vpeljati angleščino v osnovne šole. Mogoče.

Ok, zdaj pa k zabavnim rečem: kilogram bifteka tu stane 12 eurov! Imajo 4 vrste pomaranč, 3 vrste banan in najdražje sadje v trgovini je jabolko! Po

dolgem iskanju sem končno naletela na navaden nesladkan jogurt. Caipirinha in glavna sestavina, cachaḉa, niti ni priljubljena, je pa zato pivo. Vina nimajo, če pa že, je uvoženo iz Čila ali Argentine.

Rio Preto velja s 700 tisoč prebivalci, šestimi medicinskimi fakultetatmi in sedmimi bolnišnicami za majhno do srednje veliko mesto. Kolesarji so zelo ogrožena človeška vrsta, malo manj pešci. Gorivo je alkohol – predelana cachaḉa. Liter stane 1,5 reala za raz-liko od bencina, ki nanese 2,3 reala za liter.

Kar se tiče izobraževalnega dela mojega bivanja v Riu Pretu … Bolj je povezan z učenjem portugalščine in malo manj z labora-torijskim udejstvovanjem, čeprav se je tudi tam vsak dan našlo kaj zanimivega za posrkati s pipeto ali razmazati na agar. Brezplačni tečaj portugalščine je kar uspešen. Trenutno sem nekje na ravni štiriletnega otroka, ki še ne obvlada tvorjenja stavkov.

Ostalih osem študentov na izmenjavi je bilo prav zabavnih. Iz-vzemam pa poljski par, s katerim se nismo družili, saj sta bila tam očitno na medenih tednih in je bilo z njima nemogoče komunicira-ti. Neprestano sta se božala, poljubljala, hihitala in bila sta mnen-ja, da Sao Paulo ni vreden obiska. Omeniti moram še britanski parček. Njeni starši so iz Nepala, njegovi iz Pakistana, študirata v Pragi, a sta vseeno imela simpatičen britanski naglas. Gligor iz Samobora je bil tipičen Srb. Enaindvajsetletnik, ki je vljudno fra-zo gostiteljice razumel dobesedno in se pri njej res počuti »kot doma«. Čudil se je, da mu oblačil, ki mu jih je prala, ni tudi likala. Omeniti moram še Dos Pedros, eden je bil iz Andaluzije in dru-gi Katalonec. Neprestano sta bila na bojni nogi. Nazadnje je bila polemika o španski tortilji – ali se v jajca vmeša tudi mleko ali ne. Katalonec je trdil, da ne. In pika. In v sangrio spadajo samo jabol-ka in nobenih breskev. Pika. Beatrice, 145 centimetrov visoko ži-vahno bitje iz Benetk, je bila povsem okupirana s svojo gostiteljico in njenimi cimrami, zato smo jo videvali bolj redko.

No, v tej zasedbi bomo za vikend potovali v Sao Paulo. Verjam-em, da bo super izkušnja. Navajam se na brazilske dimenzije in Rio Preto mi postaja premajhen. Sao Paulo z 20 milijoni prebivalcev bo ravno prav.

Sladkorni trs je dejansko bogastvo države Sao Paulo. Mogoče je zato vse sladko?


26Na tujem

Odlično izhodišče za popotovanja

Eden na nek način najtežjih delov izmenjave je bila odločitev, kam se bom pravzaprav odpravi-la. Že takoj na začetku mi je bilo jasno, da grem v Nemčijo – naučiti se hočem nemško, Avstrija pa ni prišla v poštev, ker je preblizu doma. Ker je Maribor dokaj majhno mesto, sem želela za spremembo nekaj večjega. Tako so v izboru os-tali München (predrag), Leipzig (faks je čisto preveč zahteven) in Aachen, ki je sicer najmanjši izmed teh treh, vendar pa ima zato druge pred-nosti. Leži na stičišču treh držav, kar ga naredi zelo mednarodnega in prav nič klasično nemške-ga. Ima nekje 300.000 prebivalcev, od tega skoraj 50.000 študentov. Cenovno se ne razlikuje preveč od Maribora (mogoče je v restavracijah malce dražje, ampak ni hudo – boni so zakon!). Ima največjo bolnišnico v eni zgradbi – vsi oddelki so v njeni notranjosti in ne vsak v svoji zgradbi. Lega Aachna predstavlja odlično izhodišče za potovanja – v Bruselj in Amsterdam prideš z vla-

kom v največ treh urah. Dokaj blizu ležijo 4 letališča, ki ponujajo tudi nizkocenovne lete (navsezadnje bi naj Erasmus leto izkoristil tudi za potovanja). Poceni potepanja omogoča tudi sama univerza v Aachnu, ki nudi »Semester Ticket«; na začetku semestra vplačaš neke vrste vpisnino in za ta denar potem dobiš karto, ki velja za

vse vlake in avtobuse v zvezni državi Severno Porenje-Vestfalija (NRW). Tako se recimo lahko zapeljem do Kölna, Düsseldorfa, Dortmunda, Essna ali Bonna praktično zastonj. Konec septem-bra je Oktoberfest in vse poti vodijo v München, 11. 11. ob 11. uri se začne karneval v NRW, ki doživi vrhunec v pustnih dnevih februarja. Takrat je zlasti Köln poln pustnih mask. Decembra pa se dogajanje preseli na božične sejme po vsej zvezni državi, kar pomeni »Glühwein« na stojnicah, vaflji, »Bratwurst«, »Feuerzan-genbowle« in predvsem »Printen«, po čemer naj bi bil Aachen poleg termalne vode in konjih tudi znan. »Printen« je neke vrste

V naslovu so besede prijatelja, ko sem mu povedala o svoji ideji, da bi vsaj en semester študija opravila v tujini. Po neskončnih pogovorih z ljudmi, ki so že bili na izmenjavi in predvsem s tis-timi z moje fakultete, sem se odločila, da je najbolj smiselno, če v tujini ostanem dva semestra,

kar se je, mimogrede, izkazalo kot odlična ideja.

Erasmus? Moraš iti! Kam? V Aachen!

Tina Berden

Travnik ob kliniki, ki je vidna v ozadju

»Printen« je neke vrste božični kruh, ki pa ga tukaj proda-jajo tudi izven božične sezone. Spominja na medenjake, le da je malenkost močnejšega okusa.

Erasmus? Moraš iti! Kam? V Aachen!


27Na tujem

božični kruh, ki pa ga tukaj prodajajo tudi izven božične sezone. Spominja na medenjake, le da je malenkost močnejšega okusa. Torej, raziskovanje sosednjih mest se vsekakor izplača!

Cimer od tu, sošolka od tam

Aachen je izredno internacionalen – namreč nikoli se na avtobusu ni zgodilo, da ne bi slišala vsaj treh različnih jezikov. Povsem nor-malno je, da prihajajo ljudje iz sosednje Nizozemske sem v službo, po nakupih ali študirat. V mojem nadstropju študentskega doma nas je 6. Vsi ostali študirajo v Nemčiji že od prvega semestra. Trije so Nemci, ostala dva pa prihajata iz Irana in Tunizije. Ni se bilo težko navaditi na takšno diverziteto, je pa res, da tega iz Maribora nisem navajena, saj imamo le študente iz Slovenije in Hrvaške. Kot članica Erasmus programa tukaj ves čas govorim v angleščini in nemščini, učim pa se še portugalsko. Tečaj portugalščine univerza ponuja brezplačno, vreden pa je celo tri kreditne točke.

Nicht Maschinenbau

Univerza v Aachnu (RWTH Aachen) je tehniška univerza. To pomeni, da prevladujejo študenti moškega spola, z željo postati inženirji različnih področij. Največ jih seveda študira »Maschinen-bau«, zato prejmeš kar nekaj začudenih pogle-dov, ko ugotovijo, da ti nisi s tega področja.

RWTH Aachen ponuja študentom na Erasmus izmenjavi še pred začetkom zimskega semestra intenziven tečaj nemščine. Ker sem ga opravljala tudi sama, sem se na izmenjavo odpravila že na začetku septembra. Vselitev v študentski dom, opravljen uvrstitveni test iz znanja jezika, prvo spoznavanje in druženje z drugimi Erasmovci – vse to se je zgodilo v prvih 2 dneh mojega bivanja v Aachnu. Nato se je začelo resno delo, za kar so poskrbeli usposobljeni profesorji nemškega jezi-ka aachenske univerze, kljub temu pa ni manjkala niti zabava.

Erasmus sprostitev

Obštudijski program je v rokah članov AEGEE Aa-chen. Tako je vsak ponedeljek na vrsti »Erasmus social drink«, v torek »Internationaler Dienstag«, vsako sredo je Erasmus party v Abendrotu, v če-trtek se vsepovsod kaj najde, saj je navsezadnje to že »mali vikend«, potem je pa tako ali tako že »veliki« vikend in je spet polno dogajanja. Odpra-viš se lahko na Pontstraße – vedno polno štu-dentsko ulico – kjer je veliko barov, fast foodov in ostalih poceni restavracij. Tudi za ljudi, ki jim »mainstream« ne sede, se kaj najde – alternativ-na, indie in emo scena v Hotelu Europa, Musik Bunkerju. Pijača? Pivo, seveda.

Pa da ne bo kdo mislil, da je Erasmus samo zabava in nič resnega dela - tudi fakulteto sem že dodobra spoznala.


28Na tujem

Medicinska fakulteta

Pa da ne bo kdo mislil, da je Erasmus samo zabava in nič resnega dela – tudi fakulteto sem že dodobra spoznala. Njihov sistem je drugačen od našega. Prvih sedem semestrov vse poteka bolj na teoretični ravni, kar pomeni, da spoznajo vse organske sisteme zelo podrobno in znanje potem potrdijo z »Basis Prüfung« na kon-cu 6. semestra. Študij v teh semestrih poteka v blokih – en ali dva predmeta trajata recimo 4–5 tednov in se zaključita z izpiti. 8. in 9. semester sta praktična semestra. Gre za klinične vaje v bolnišnici, ki trajajo od ponedeljka do četrtka, v petek pa so klinično obar-vana predavanja. Med predavanji tukaj in doma obstajajo majhne razlike, saj so predavalnice v bolnišnici (predavatelji pridejo direk-

tno z oddelka) in včasih zdravniki pripeljejo kakšnega pacienta, da lahko študenti teorijo, ki je tisti dan v učnem načrtu, lažje pove-žemo s kliniko. Obiskanost predavanj je mogoče malo boljša kot doma, a tudi tu predavalnice niso polne. Na koncu vsakega preda-vanja se predavatelj zahvali, študenti pa mu v zameno zaploskajo. Navada pač. Vsi izpiti praktičnega semestra se odpišejo v enem dnevu. Medicinska fakulteta v Aachnu ponuja tudi dodatne pro-grame (AIXTRA), kjer se študenti lahko naučijo šivati na svinjskih nogah, temeljne in dodatne postopke oživljanja, oživljanje otrok, udeležijo pa se lahko tudi delavnice ultrazvoka in oskrbe dihalnih poti. Vsi ti programi so brezplačne in izpeljani s strani zdravnikov. Delavnice, kot so nastavitev kanalov, jemanje krvi, priprava infuzi-je itd., pa vodijo starejši študenti.

Premikanje meja

Tujih študentov je trenutno na izmenjavi v Aach-nu zagotovo več kot 200, kar pomeni, da vsak dan in ob vsakem druženju srečaš kakšnega novega Erasmus študenta. Toliko različnih narodnosti in kultur te obogati. Spoznaš številne tuje navade in običaje. S Francozi, Španci in Italijani se v poz-drav poljubiš dvakrat, Poljaki hočejo še tretji po-ljubček, nekateri Nemci pa so zadovoljni z enim samim. Kuhano vino poznajo samo v rdeči raz-ličici. Nemci so vedno točni, Španci vsaj pol ure pozni, moški predstavniki Finske pa preprosto čudni.

Čeprav se moje leto v tujini še ni končalo, lahko vsekakor zaključim, da je odločitev za izmenjavo ena najboljših v mojem življenju. Študij v tujini, pa čeprav zgolj za eno leto, te prisili, da postaneš bolj samostojen, naučiš se prilagajati in spozna-vaš drugačne ljudi, drugačen sistem države, štu-dija in izpopolniš znanje tujih jezikov.

Prost!

S Francozi, Španci in Italijani se v pozdrav poljubiš dva-krat, Poljaki hočejo še tretji poljubček, nekateri Nemci pa

so zadovoljni z enim samim.


Če imaš tudi ti kakšno zanimivo zgodbo in izku-šnjo iz svojih popotovanj po svetu, jo lahko deliš z vsemi kolegi v naslednji številki!

Ne le, da si na tak način izostriš svoje sposob-nosti pisanja, ampak tudi pomagaš.

Piši nam na [email protected]. Zelo veseli bomo tvojega prispevka!

29Na tujem

Teta iz ozadja ni čisto navadna teta. Nima nečakov ali kakršne koli druge družine, ne deli desetevrskih bankovcev, potisnjenih pod ovitek čokolade, in še nikoli ni šla na romanje v Medjugorje. Teta iz ozadja je začasno upokojena svetovna voditeljica in progresivna ideologinja, ki si noge brije z Occamovo brit-vijo in ki iz srečanja s težavami še ni prišla poražena. DŠMM ji je (brez vprašanj) ponudil azil v svojem malem virtualnem zavetišču, v zameno pa se je Teta ponudila, da bo s svojim izjemnim setom kogni-tivnih in izvršnih funkcij pomagala reševati težave nadobudnih študentov medicine.

Zato le pogum, poiščite Teto na www.medicinec.si/teta in se ji zaupajte!

Odvisno, kdo sprašuje. Nekatere informacije zagotovo niso za vsaka ušesa.

Svobodni pretok informacij je zame tuj koncept, en tak bizaren podaljšek novodobnega umotvora pogube napredka in veličast-nosti, ki ga nevedne množice Nietzschejanskih sužnjev imenujejo »človekove pravice«. Jaz podobne humoreske deklarirano zavra-čam – kajti kot je že vedel Thomas Hobbes, davno preden so otroci cvetličnih generacij začeli po svetu sejati svoje kislinske floskule o miru in enakosti: »Pravic imaš samo toliko, kolikor imaš poguma.« (v prostem prevodu). In pogumnih ljudi sem v svoji epohalni eksis-tenci srečala bore malo.

Prejšnji teden sem bila na kavici s pogumno žensko – s svojo dol-goletno prijateljico Yulio (Tymoshenko, op. ur.). Beseda je nanesla ravno na to, kako podredne institucije, kot so organi pregona ali na primer, kaj pa vem, Evropsko sodišče za človekove pravice, po-gosto cenijo tako zvano »pravičnost« svojih odločitev neprimerlji-vo bolj kot zdrav razum in pretanjeno intuicijo. Spoštovani bralec, naj slišim Vaše mnenje: ali je res pomembno, ali je bila priporniška celica velika 14, 16 ali celo 16,4 m2? Vsakemu je jasno, da tukaj sploh ni problem v kvadraturi, ampak v notranji opremi. Ali kot pravi neslana šala: problem nemške hrane je, da si ne glede na to, koliko poješ, uro po tem lačen oblasti.

Sicer pa, če se že gremo pravice in svoboščine, imam tudi jaz za vas eno želvo na želvi (in če ne razumete te reference, se prosim iz-pišite iz kakršne koli izobraževalne institucije za obdobje neskonč-nosti). Če vam je država dala pravice, vam jih lahko tudi jemlje. In odreja in prioritizira. Zakaj potem vi, majhni zahodnjaki razvite-

ga sveta, krmežljavo jočete v omari pod kupom sintetičnih oblačil (in še bolj obremenjujoče sin-tetične morale, hvala logičnim pozitivistom), ki so vam jih sešili otroci iz Bangladeša, ko se kje kakšna majhna polotoška država odloči, da ji je pravica do informiranosti sekundarnega pome-na? Mar država kot institucija nima svojega seta pravic? Če se greste kolateralne sporazume, po-tem jih mora imeti. Zato pa jaz nisem podpisala te pogodbe za šibke in se ji ne čutim zavezana. Edine pravice, ki jih jaz hočem, so tiste absolu-tne. Take ding an sich pravice. Take, ki mi jih nih-če ne daje, ampak si jih sama jemljem po mili volji (in ker je moja volja čisto slučajno volja do moči, mislim, da smo tukaj že zadeli žebljico).

Pa ker smo že pri Kantu – Kant je vse svoje živ-ljenje preživel v majhnem mestecu Königsberg v nekdanji Prusiji. In v tem filozofskem raju na Zemlji so imeli tudi eno zanimivo metodo uskla-jevanja časa, po logiki krožnega argumenta, ki pa je presenetljivo dobro funkcionirala. Če bos-te pokazali zanimanje, sem prepričana, da boste slej kot prej nekje našli to anekdoto. Za zdaj pa naj samo rečem, da bo otvoritev novega faksa takrat, ko bom jaz prišla na otvoritev. To pa bo morda 18. septembra, ali pa tudi ne. Vsega vam pa res ni treba vedeti.

Teta, kdaj bo otvoritev novega faksa?

PISMA TETI IZ OZADJA

Pisma Teti iz ozadja


30Projekti

Z dobrimi dejanji spreminjamo življenja

Smo prostovoljni projekt Epruvetka, ki pod okriljem društva deluje že četrto leto. Naš glavni namen je ozaveščati mlade o pomenu darovanja krvotvornih matičnih celic (KMC). Epruvetka želi v mladini v času brezskrbnosti in finančne neodgovornosti prebuditi čut do sočloveka. S človekoljubnim in nese-bičnim dejanjem lahko namreč bolnikom podarijo najdragocenejšo vrednoto – zdravje.

Boleče zbadanje v kost?!

Je res tako zelo hudo? Pa poglejmo ...

1. korak: Vpis v register Slovenija Donor poteka na Oddelku za transfuziologijo UKC MB. Posto-pek je hiter in enostaven. Izpolniti je potrebno vprašalnik, podpisati pisno potrditev za vpis in opraviti kratek pogovori z zdravnikom. Prijazna sestra vam nato odvzame eno samo epruvetko krvi, ki jo pošljejo v Ljubljano na tipizacijo.

2. korak: V primeru, da te izberejo kot možne-ga darovalca, moraš opraviti ponovni zdravniški pregled in zopet podpisati privolitev v darovanje.

3. korak: Na vrsti je odvzem KMC, bodisi kirurški bodisi iz venske krvi. Pri slednjem moraš nekaj dni pred odvzemom jemati zdravila, ki pospešu-jejo izplavljanje KMC iz kostnega mozga. Posto-pek zelo spominja na dializo. Redkeje pa se odlo-čijo za kirurški odvzem, pri katerem s pomočjo igle, ki jo zapičimo v kost, dobimo celice direktno iz kostnega mozga.

Ampak jaz se bojim stranskih učinkov!

Neželeni stranski učinki se lahko, so pa na srečo le blagi in spomi-njajo na gripo (glavobol, bolečine v mišicah in kosteh, slabost, ut-rujenost). Tovrstni simptomi so posledica stranskih učinkov zdra-vil, ki jih je potrebno jemati pred odvzemom KMC iz venske krvi, in izzvenijo po dveh dneh od zadnjega odmerka.

Pri kirurškem odvzemu lahko pride do bolečin, krvavitev, okužb in zapletov med splošno anestezijo, a na srečo redko. Ponovno pa je potrebno poudariti, da se kirurški način vedno bolj opušča.

Ines Muršič

Projekti

Projekti

Z dobrimi dejanji spreminjamo življenja


31Projekti

Kako pa je z dobrim starim darovanjem krvi?

Darovanje krvi je preprosto, časovno kratko, a izjemno plemenito dejanje. Ob torkih (7.00 –17.30) in sredah (7.00–11.00) lahko obiš-češ Center za transfuzijsko medicino UKC MB, v sprejemni pisarni pokažeš svoj osebni dokument in izpolniš medicinski vprašalnik. Medicinska sestra ti nato izmeri krvni tlak, pulz in raven hemoglo-bina. Zdravnik ti po kratkem pogovoru in na podlagi tvojih labora-torijskih izvidov, vprašalnika in zdravniškega pregleda svetuje ali odsvetuje darovanje. Odvzem krvi traja 5–10 minut. Po končanem darovanju pa te v menzi čaka še okusna malica.

Uspešna letina

Za nami je uspešna spomladanska akcija promocije darovanja KMC na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. V sklopu te ak-cije smo študentom 1., 2., 3., 4. in 5. letnika pripravili predavanja na temo darovanja KMC in predstavili možnost vpisa v register nesorodnih darovalcev KMC Slovenija Donor. Organiziran vpis v register je potekal 19. in 21. marca 2013. Vpisalo se je 49 študen-tov. Zaradi velikih potreb po krvi smo k sodelovanju povabili vse krvodajalce. Tudi ti so se na povabilo množično odzvali.

Tako! Letošnji prvi koraki so bili uspešni. Odziv s strani naših ko-legov nas navdaja z optimizmom in motivacijo za delo v bodoče. Študentje Medicinske fakultete zmoremo pokazati pravo pot – pot do zdravja.

Projekti

»Ena epruvetka krvi? Za nas zdrave ta epruvetka ne pomeni nič posebnega, vendar za določene ljudi predstavlja vir novega življe-nja. Mnogim se zdi neverjetno, da je ta količina dovolj, da bi komur-koli zares pomagali. Naša naloga je, da ljudi ozaveščamo o pomenu darovanja krvotvornih matičnih celic. Želimo jih vzpodbuditi k vpisu v register Slovenija Donor ter k darovanju polne krvi. Z vsako novo registrirano osebo smo en korak bližje boljši prihodnosti za vse nas.«


Se želiš pridružiti projektu?

Potem ne odlašaj in piši na [email protected]!

Prav tako nas lahko spremljaš na facebook.com/epruvetka

»V današnjem svetu in situaciji si med sabo moramo pomagati. To ne gre vedno z materialnimi stvarmi. S projektom pomagamo ljudi ozaveščati o darovanju KMC in s tem širiti mrežo zavedanja, da z vpisom v register darovalcev lahko nekomu rešiš življenje. To je zelo pomembno in več ljudi bi se moralo zavedati, da lahko na ta način pomagajo hudo bolnim. Ko narediš nekaj dobrega, se počutiš dobro … in tudi pri našem projektu je tako, le da se ne počutiš dobro zaradi dejanja samega, ampak zaradi človeka, ki mu lahko s svojo dobroto spremeniš življenje.«

Ines Muršič

Katarina Horvat

32Kontemplativno

Pravijo, da se žival vrača k svojim jaslim. Vodi jo občutek lakote – potrebe po hrani. Prehranjuje se s tistim, kar ji gospodar nameni. Ko je letina dobra, je dobra in obilna tudi krma; ko je slaba, je hrana borna. Vendar se žival nauči razločevati med dobro in slabo krmo; hitro pokaže, kaj ji je všeč in česa ne mara.

V petih letih študija na medicinski fakulteti sem se mnogokrat vprašala, kaj me je privedlo sem in čemu še vztrajam. Kot osnov-nošolko me je zanimala zgodovina, kot dijakinjo filozofija. Vabilo me je abstraktno, skrivnostno, imela sem svoj vrednostni sistem in svoje načrte. Zdelo pa se mi je, da je medicina preveč determi-nistična, da bi mogla najti svoje mesto v njenem svetu. Tako je bilo vse do dne, ko me je doletela neizmerna bridkost in mi sporočila, da življenje ne prebiva v ideji, ampak je celovita izkušnja. Tistega dne sem postala kakor prestradana žival, ki se v svoji nenasitni la-koti vedno znova zapodi k svojim jaslim, ne meneč se za to, s čim se hrani in kakšne bodo posledice.

Skozi leta so mi dobri ljudje pomagali integrirati dogodek in spo-znala sem, s čim sem se hranila. Naenkrat je zame postalo neužit-no. Izgubila sem vso motivacijo in voljo do študija in izpiti so kljub

velikemu trudu nekaj mesecev obstali na mrtvi točki. Kaj sedaj? Treba je bilo poiskati novo hra-no – nekaj, kar bo posredovalo življenje in ne le podaljševalo izčrpavajočega životarjenja.

Začela sem se spominjati svojih otroških želja, čemu postati zdravnica; prvinskega in neokrnje-nega. Ko mi je uspelo premagati razkorak med idejo in izkušnjo, mi je medicina postala res do-mača. Vzpostavilo se je stičišče med mojo zaseb-no filozofijo in religijo in načini dela v znanosti, kjer se teorija in praksa dopolnjujeta.

Včasih se zdi, kot da so številke le številke, gra-fikoni le grafikoni. To, s čimer se nekdo hrani, bo določilo, ali bo deterministično določeno levko-penijo doživel kot konec svojega sveta ali pa le kot vmesno postajo na svoji poti. Če jo bo pre-poznal kot slednjo, bo vedel tudi, kam iti po moč za preizkušnjo.

Ne samo od kruha

Si tudi ti želiš prispevati svoj pogled na svet? Misliš, da lahko s svojimi mislimi nekomu daš inspiracijo ali obogatiš njegove nazore?

Potem nam piši na [email protected].

Kontemplativno

Irena Plahuta

Študentska kolumnaNe samo od kruha


33Kontemplativno

Biti proti je nova črna. S tem mislim, da je biti proti izjemno popularno. Ciljam na to skrivnostno lastnost opozicije, na cinizem, s katerim se je v sedanjih kriznih časih tako smiselno, modno in vsesplošno všečno ogrniti. Primer par excel-lence je bilo prebiranje čivkov stranke bivšega premierja, ki so svoj vrhunec našli v nepozabni proklamaciji vstaje zombijev. Pa dobro, si rečemo, to so tako politiki, kaj bi pa drugega od njih pričakova-li? Ampak tudi sami nismo imuni na ta kognitivni virus, ko skep-tično in zaničujoče gledamo na svojo prihodnost, svojo družbo, v temačnejših trenutkih tudi nase.

Zakaj bi sploh problematizirali našo cinično naravnanost? SSKJ ob oznaki ciničen ponuja razlago “ki prezira splošno veljavne vred-note, posmehljiv”. Le čemu bi to pomenilo kaj slabega? Prezir do splošno veljavnih vrednot je lastnost, ki je odlikovala tudi Steva Jobsa, mu pomagala videti svet kot bi lahko bil in ne kot je, ga vodila dlje kot večino, skratka: fina stvar. Še več, kot eno izmed protipomenk cinizma lahko najdemo naivnost, gotovo največ-ji smrtni greh družbe, ki toliko da na lastnost, ki ji današnja lin-gua franca nameni izraz »savvy« – iznajdljivost, praktično znanje, kreativnost, podjetnost.

Vendar, če razmišljamo dlje, je za cinizem pomembna še ena karakterna poteza, ki jo prosto po Sloterdijku lahko opišemo kot refleksna drža proti, popolna neprizadetost, stanje hkratne za-dostnosti in mizerije. Skratka: vse je brezveze, brez smisla in brez vrednosti. Popolna izguba vere.

Kako izgleda takšen um, pomnožen v družbo? Presenetljivo: tiho. Pričakovali bi pametne krilatice, ki ponižujejo naivneže, sarka-zem, ki jih poduči o svetu ter opazovalcem poduka pričara pre-zirljiv nasmešek. Vendar, ko je naivnežev zmeraj manj, ko nihče resen več na glas ne reče, da si želi odsotnosti trpljenja in srečo za vse (oprostite mi, pretekle in bodoče misice), ko ostanejo za mizo

zgolj še ciniki, pogovor zamre. To je namreč tista osrednja nevarnost cinizma: praznina. Cinizem je interpretacija, je pogled, ampak je kreativno im-potenten in nekonstruktiven. Je kot študent, ki mu nič na študiju ni povšeči, za spremembe mu tudi ni. Ali pa kot državljan, ki so ga polna usta kritike, za pobude je pa prezaposlen. To pa je tisto, kar loči Jobsa od cinika. Sicer delita prezir do trenutnega stanja, vendar si je prvi prizadeval za novo in boljše. Če prebirate njegovo biografi-jo, uvidite, da je - kdo bi si mislil - verjel! Da, Jobs je bil vernik najvišje stopnje, goreče je verjel v odličen dizajn in uporabniško izkušnjo in je za to vero na kocko vedno znova postavljal vse.

Zakaj v prispevku o Cogitu, prvi debati v orga-nizaciji ŠS MF UM med učitelji in študenti naše fakultete, pišem o cinizmu? Enostavno: ker je debata o cinizmu, kar je sildenafil impoten-ci (tisti bolj fizične narave). Na tem mestu sicer moram priznati, da se z debato kot tekmovalno akademsko disciplino ukvarjam že dlje časa, zato vas prosim odpuščanja za občasen prekomeren izraz gorečega prepričanja v (zdravilne) učinke debate.

Prva lekcija akademske debate vsem prisotnim (debaterjem in občinstvu) je: biti proti je lažje. Seveda! S tem, ko zavzamemo stališče proti, svoje razmišljanje nekako poravnamo s tem vse-prisotnim cedečim se cinizmom, torej razmišlja-mo na ustaljen in nam domač način. Ogledamo si teze nasprotne ekipe in jih z užitkom sekljamo, trgamo in maličimo, pri tem pa ščepec humorja

Hvala za svobodo govoraRok Hržič

Cogito - debata med študenti in učitelji MF UM

Hvala za svobodo govora


34Kontemplativno

nadomesti sol kot pomnoževalec prizadejane kognitivne bolečine.

Ko se v tej orgiji uničenja dodobra naužijemo svo-jega cinizma in ponosno povemo, da smo proti, se pa neizbežno soočimo z drugo lekcijo: nujno je biti za (nekaj). Lekcijo zaznamuje trenutek, ko se znajdeš iz oči v oči z občinstom in je pričako-vanje v zraku povsem jasno: če ne tisto ravnokar raztrgano in razparano, kaj potem? Skratka, če si proti tisti tezi, argumentu, razmišljanju, za kaj potem stojiš in v kaj nas prepričuješ? Tukaj se odpre prostor uvidenju, da je cinizem zgolj mo-deren kognitivni virus in ne naravno stanje. Tisto implicitno pričakovanje jasno razkrije tako gov-orcu kot občinstvu, da si vseeno želimo nečemu verjeti, da naš um zahteva idejo, nekaj, kar bo nadomestilo tisto, proti čemur smo. Prav s tega stališča je tekmovalna akademska debata zdra-vilo cinizma. Res je igra, res so strani naključno izbrane in res je spor (ponavadi) virtualen, vendar tudi v tej obliki se razkriva naša potreba po alter-nativi, po nasprotni viziji, po veri v nekaj.

Debaterji tistega sredinega popoldneva v ČUK-u so se spraševali, kako daleč gredo pravice staršev v določanju genskega zapisa svojega otroka. Da, na začetku. Začne se zmeraj tako, z lepo ome-jeno tezo, ki zahteva znanje, sofistikacijo argu-mentacije in koketiranje z občinstvom. Vendar se sterilen intelektualen valček kmalu in zmer-aj spremeni v plemenski ples, ki nas vrača na naše začetke. Na vprašanje obstoja morale, na

vrednost pravice drugega zoper lastno pravico, na elementarno vprašanje, ali človek sestoji predvsem iz dobrega ali predvsem iz zla. Ti odgovori od nas zahtevajo več kot cinizem. Zahtevajo, da znova in spet presežemo to reaktivno držo in se deklariramo za nekaj: za omejevanje osebne svobode, za omejevanje trpljenja, za človeka kot dobrega.

Z gotovostjo vam lahko povem, da te takšna izkušnja spremeni. Da je izkušnja deklaracije svojega prepričanja vredna premago-vanja strahu izpostavitve pred občinstvom. Je izkušnja, ki te pros-to po Kosovelu iz cinika-bolnika naredi, spet, Človeka. Je dostopna tistemu, ki debatira in tistemu, ki debato posluša.

To sredino popoldne v ČUK-u je bilo zgolj prvo. Upam, da se nam pridružite na drugem. Toliko bolj, če ste ob branju te moje deklaracije za debato začutili trzljaj cinizma.

Nagradna križanka Presnovnika

Pa si se prebil do konca prvega Presnovnika! Do naslednje izdaje bo potrebno počakati do začet-ka novega študijskega leta in verjamemo, da se bo v tem času našla kakšna zanimiva tema, ki bi jo rad delil z ostalimi.

Zato ne oklevaj in pomagaj s svojim kreativnim čutom ustvarjati naslednjo številko! Piši nam na [email protected].

A še preden zaključimo, je na desni Nagradna križanka Presnovnika, s katero si lahko priboriš eno izmed treh noro kul nagrad. Seveda so, ker smo literarno ozaveščeni, nagrade v knjižni ob-liki.

Tokrat se lahko poteguješ za eno izmed treh žepnic:

1. The ECG Made Easy (7th Ed)2. Essentials of Kumar & Clark’s Clinical Medicine (5th Ed) 3. Oxford Handbook of Emergency Medicine (4th Ed)

Ko rešiš križanko in dobiš slikovno geslo, ga na spletni strani www.medicinec.si/presnovnik pod zavihkom Nagradna križan-ka vneseš v obrazec.

Če boš junija eden izmed treh izžrebanih srečnežev, prejmeš eno izmed zgoraj naštetih knjig.

Nagradna križanka


35Razvedrilo

Razvedrilo


Ena izmed teh treh knjig je lahko tvoja! Vse, kar moraš storiti, je, da rešiš križan-ko, odčitaš navpično slikovno geslo in ga vneseš v obrazec. Tako boš svojo knjižno zbirko obogatil s koristno žepnico, ki ti bo služila na vseh točkah poklicne poti.

NA

GR

AD

NA

KR

IŽA

NK

A

36Razvedrilo


www.medicinec.si/presnovnik

facebook.com/presnovnik

Documents

Zastal ti bo Krebsov cikel. - medicinec.si · Diese hat nur Geschöpfe, ... do interneta, v katerih se večina mladih zadržuje raje, kot da bi se družili s prijatelji ali večer