Zgodovina knjige skozi knjige

zgoraj Esterina knjiga ali megila Hebrejsko besedilo Esterine knjige – namenjeno branju na glas ob obhajanju purima – je s peresom in črnilom umetelno izpisano na pergament in v obliki harmonike zloženo v sijajen reliefen srebrn ovitek. Žig na srebru priča, da je bil predmet uvožen na Nizozemsko. Je lep primer knjige, cenjene zaradi vsebine, materiala in estetske vrednosti ter ne nazadnje provenience in zgodovine.

Zgodovinaknjige skozi knjigeRoderick Cave in Sara Ayad

The History of the Book in 100 Books; The Complete Story, From egypt to e-bookPrvič natisnjeno 2014 © 2014 Quarto Publishing plcAvtorja: Roderick Cave in Sara Ayad Oblikovanje: Hugh Schermuly, Martina Calvio Fotografije: glej vire slikovnega gradivaZgodovina knjige skozi knjige; Od prvih zapisov do e-knjige© za Slovenijo UMco, d. d., 2015. Vse pravice pridržane.Odgovorni urednik: Samo Rugelj Urednica slovenske izdaje: Renate Rugelj Prevod: katarina jerin Strokovni pregled in besednjak: iztok ilich in Rok glavan Jezikovni pregled: Mira Turk Škraba Postavitev in korektura: Aleš Cimpričnaklada: 1.000 izvodov, 1. natis Tiskano na kitajskem

Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Knjižno delo je izšlo v okviru programa za leto 2014, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

UMco d. d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana tel.: 01/ 520 18 39 e-pošta: urednistvo@umco.si www.bukla.si

vsEbiNaUvod 8

Prvo poglavje 10 NA ZAČETKU …

1 jamske slikarije: votlina el Castillo 14

2 Prvi sledovi matematičnega znanja: kost iz išanga 16

3 klinopisne tablice: Ep o Gilgamešu 18

4 Andski misterij: kipu iz Carala 20

5 egipčanske knjige na papirusu: Anijeva knjiga mrtvih 22

Drugo poglavje 24

VZHODNE POTI

6 Razvoj izdelave knjig na kitajskem: bambusovi trakovi iz gvodjana 28

7 Množična proizvodnja na japonskem: daraniji cesarice Šotoku 30

8 Mogočni korejski projekt: Korejska tripitaka 32

9 indijski rokopis na palmovih listih: sutra Izpopolnitev modrosti iz nalande 34

10 največja knjiga vseh časov: jonglejev Veliki kanon 36

11 kosti, bambus in lubje: bataška pustaha 38

12 Burmanski pregibni format: parabaik 40

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

655.3.066.11(091)

CAVE, Roderick Zgodovina knjige skozi knjige / Roderick Cave in Sara Ayad ; [prevod Katarina Jerin]. - 1. natis. - Ljubljana : UMco, 2015

Prevod dela: The history of the book in 100 books

ISBN 978-961-6954-10-5 1. Ayad, Sara 275593216

na naslovnici (z leve proti desni):japonski darani, ok. leta 700 n. št. Frank Powell, Stari Grizzly Adams, 1899 Denis Diderot, Enciklopedija, 1751 Heinrich Hoffmann, Peter Kušter, 1848 Mihail Bulgakov, Mojster in Margareta, 1969 e-bralnik, 2014Zadnja stran (od zgoraj navzdol):Ars memorandi per figuras Evangelistarum, 1470 Ángela Ruiz Robles, Mehanska enciklopedija, 1949Hrbet:Lucy Aikin, Robinson Crusoe v enozložnicah, 1719–1720Za podrobnejše podatke glej vire slikovnega gradiva.

Tretje poglavje 42 VELIKI KLASIKI

13 izvor otroške klasike: ezopove basni 46

14 Brezčasni ep: Homerjeva Iliada 48

15 Stara mojstrovina etiopske umetnosti: garimski evangeliji 50

16 Prve kuharske knjige: Apicij 52

17 Matematični čudež: Arhimedov palimpsest 54

Četrto poglavje 56 SREDNJEVEŠKI SVETOVI IN KNJIGA

18 največji irski zaklad: Knjiga iz Kellsa 60

19 Shizma in razprtije: Hludovov psalter 62

20 Temelji farmakologije: Dioskuridove Zdravilne snovi 64

21 Mojstrovina armenske iluminacije: evangeliji Torosa Roslina 66

22 Oče kartografije: Ptolemajevo Zemljepisno navodilo 68

23 Pomorščakov vodnik po Bizancu: Cristoforova Knjiga otokov arhipelaga 70

24 iluminacija Mojstra molitvenikov: Roman o roži iz Brugga 72

25 Velikan med velikani: Farnesejev horarij 74

Peto poglavje 76 SVETLOBA Z VZHODA

26 najstarejša tiskana knjiga: Diamantna sutra iz Dunhuanga 80

27 književna in umetniška mojstrovina: Zgodba princa Gendžija Murasaki Šikibu 82

28 indijski ezop: Pančatantra 84

29 Standardna islamska knjiga astronomije: Ali Sufijeva Knjiga zvezd stalnic 86

30 Pozabljeni predhodnik Leonarda da Vincija: Al Džazarijev Pregled umetnosti mehanike 88

31 Prvi anatomski »atlas«: Mansurjeva anatomija 90

32 Stara islamska knjiga z jave: Bonangova knjiga 92

Šesto poglavje 94 KOLESJE SPREMEMB

33 gutenbergova revolucija: gutenbergova 42-vrstična biblija 98

34 Uspešnica med prvimi tiskanimi knjigami: Schedlova Nürnberška kronika 100

35 knjiga prvega angleškega tiskarja: Caxtonov Moralizirani šah 102

36 Prva knjiga šal: Wynkynova Zabavna vprašanja 104

37 Prva znanstvena besedila: evklidovi Elementi 106

38 Zgled za poznejše oblikovalce knjig: Vergil tiskarne Aldine 108

39 Tiskanje v arabščini: gregorijev horarij 110

40 Prvi tisk v Afriki: Abudarhamova knjiga 112

41 nebeški glasovi Kantatorij iz St. gallena 114

42 Rešena gutenbergova uganka: Gradual iz Konstance 116

43 Veliko delo biblične znanosti: Komplutenski poliglot 118

Sedmo poglavje 120 NEVARNA IZNAJDBA

44 Razvoj švedskega jezika: Biblija gustava Vase 124

45 Praktična cenzura na delu: erazmova De ratione conscribendi epistolas 126

46 Začetki tiska v Britanski Ameriki: Popolna knjiga psalmov 128

47 Azteški pogled na življenje pred kolumbom: Kodeks Mendoza 130

48 V iskanju popra in muškatnega oreščka: Linschotenov Itinerarij 132

49 Prva sodobna študija anatomije: Vesaliusova O zgradbi človeškega telesa 134

50 Osupljivi amaterski astronom: Brahejeva Astronomija 136

51 Temeljni kamen sodobne znanosti: newtonova Načela 138

52 Vsak svoj strokovnjak: Markhamova Cavelarice 140

53 Moda oblačenja: Učenje z iglo Margarethe Helm 142

54 izjemen prispevek k botaniki: Knjiga zelišč elizabeth Blackwell 144

55 Baročni ples na glasbo časa: Tomlinsonova Umetnost plesanja 146

Osmo poglavje 148 TISK IN RAZSVETLJENSTVO

56 Rokokojska oblačila za klasično dramo: Boucherjev Molière 152

57 najboljši slovar v angleškem jeziku: johnsonov Slovar 154

58 Zelo stara otroška knjiga: newberyjeva Mala lepa žepnica 156

59 Magnet za razsvetljenstvo: Diderotova Enciklopedija 158

60 Pionir priklica podatkov: Linnéjeve Rastlinske vrste 160

61 Raba grafov za podajanje informacij: Playfairov Trgovski in politični atlas 162

62 evidenca zločinov in kazni: Newgatski koledar 164

63 književno čudo, ki je prevzelo evropo: Sternov Tristram Shandy 166

64 Strašna opolzkost ali književna klasika?: Clelandova Fanny Hill 168

65 Afriško-ameriško delo na starodavnem področju: Bannekerjeva Pratika 170

66 Mojster črnega in belega: Bewickove Britanske ptice 172

67 Vrhunec načrtovanja krajine: Reptonove rdeče knjige 174

68 Začetki tipne pisave: Haüyevo Šolanje slepih 176

Deveto poglavje 178 TISK IN PARA

69 Patentirana jenkijevska domiselnost: Perkinsov patent 182

70 Prva fotografsko ilustrirana knjiga: Fotografije britanskih alg Anne Atkins 184

71 Fotografija gre v tretji svet: Duperlyjevi Dagerjanski izleti po Jamajki 186

72 Misijonarski tisk v kanadi: evansove zlogovne hvalnice 188

73 Razvoj serijskih publikacij: Dickensovi Pickwickovci 190

74 Šund po viktorijansko: Powellov Stari Grizzly Adams 192

75 Domiselne knjige za mlade bralce: Robinson Crusoe v enozložnicah Lucy Aikin 194

76 Moralna vzgoja s slikami: Hoffmanov Peter Kušter 196

77 Od srednjeveškega misticizma do papirnega inženiringa: Meggendorferjev Véliki cirkus 198

78 na pot s turističnim vodnikom: Baedekerjeva Švica 200

79 Prvi slavni kuharski mojster: Soyerjeva Sodobna gospodinja 202

80 Trženje v kolonijah: Boldrewoodov Oboroženi rop 204

Deseto poglavje 206 KNJIGA V VIHARNEM 20. STOLETJU

81 Slepi videc iz Buenos Airesa: Borgesov Vrt razcepljenih stez 210

82 Veliki napredek v izdelavi dokumentov: Carlsonova laboratorijska beležka 212

83 Tiskanje kot uprizoritvena umetnost: Hamlet tiskarne Cranach-Presse 214

84 Ameriška poezija v interpretaciji z zahodne obale: Whitmanove Travne bilke 216

85 S tangom revoluciji naproti: Tango s kravami kamenskega 218

86 nadrealizem kot potovanje skozi čas: ernstov Teden dobrote 220

87 Ulična književnost – glasovi ljudstva: nnadoziejeva Boj se vlačug 222

88 Odgovori 20. stoletja na založniške potrebe: Vabilo na ples Rosamund Lehmann 224

89 nikoli se ne predaj! ilegalni tisk med vojno: Kamenje na okopu kamińskega 226

90 Vrhunec ruskega samizdata: Bulgakovova Mojster in Margareta 228

91 nasveti za zakonsko življenje: Zakonska ljubezen Marie Stopes 230

92 Meje politične propagande: Dnevnik Ane Frank 232

Enajsto poglavje 234 DIGITALIZACIJA IN PRIHODNOST KNJIGE

93 Plod njegovega dela: Hunterjeva Stara izdelava papirja 238

94 Zadnji med starimi, prvi med novimi: RAnD-ovih Milijon naključnih števk 240

95 Modernizacija srednjeveških rokopisov: Elektronski Beowulf 242

96 Prva e-knjiga?: Mehanska enciklopedija Ángele Ruiz 244

97 Multum in Parvo – najmanjše knjige: Technionova nanobiblija 246

98 Sodobna tehnologija in manga: Tisoč let mange Brigitte koyama-Richards 248

99 So »umetniške knjige« knjige?: Antiknjiga Francisce Prieto 250

100 je to knjiga ali nemara knjiga?: lontar s Sulavezija 252

Besednjak 254

Bibliografija 270

Zahvale 278

Viri slikovnega gradiva 279

Stvarno in imensko kazalo 284

UvodV času, ko je govorjenje o smrti knjige že stara lajna, obstajajo dobri razlogi, da se razgledamo po tistem, kar so bile knjige v preteklosti, pa tudi po številnih ugibanjih o prihodnosti pisnega sporazumevanja.

Nekateri novinarji in knjižničarji, pa tudi računalniški navdušenci verjamejo, da e-knjiga prinaša popolno in celovito revolucijo. napovedujejo neizbežno prihodnost založništva, ki bo povsem elektronska. Čeprav še kar čakamo na

brezpapirno pisarno (ki so jo tako samozavestno napovedovali pred dvajsetimi leti), pričakujejo, da ne bo več papirja in tiska; do vseh podatkov bomo dostopali prek podob na zaslonu.

Morda je priljubljenost e-knjig v vzponu, morda bodo tiskane knjige na papirju izginile (tako kot so že davno šli iz rabe glinene tablice iz Babilonije in papirusni zvitki iz starega egipta). nikakor nisva prepričana, da bo oblika knjige v prihodnosti popolnoma elektronska. gotovo pa je, da je v preteklih dobrih deset tisoč letih zgodovine človeštvo razvilo načine ohranjanja in prenašanja podatkov, ki so se globoko zasidrali v našo podzavest. najino čustveno navezanost na snovne knjige bo razkril najin izbor. S težkim srcem sva se odločila, da bova v tej knjigi izpustila knjigoveštvo in ne bova upoštevala časnikov in revij, pa če so še tako pomembni. Če bi se odločila

za kronološki pristop, bi za vsako stoletje lahko pokazala le eno knjigo, zato sva morala biti zelo selektivna pri izboru predstavljenih knjig. ena ali dve knjigi, ki bi zastopali dramo? ena o iznajdbah? koliko prepovedanih knjig? izbor najinih knjig, ravno sto jih je, je terjal veliko premisleka in razpravljanja s tistimi, ki so nama svetovali.

nisva poskušala izbrati samo najboljših knjig (kakorkoli že opredelimo najboljše). Tudi ne »zgolj« prvih v tem ali onem pogledu. ne najslavnejših, najlepših, najvplivnejših ali najdragocenejših, čeprav je vse to vplivalo na najin izbor. Tudi ne najočitnejših, čeprav se ni dalo ogniti prvim primerkom tiska v Aziji in evropi in še nekaterim knjigam.

najino načelo pri izbiranju je bilo, da zastaviva na široko, predstaviva knjige z vseh celin razen Antarktike. knjige, ki ponazarjajo velikansko paleto formatov in slogov, od knjig iz vozlanih vrvic (kipujev) in knjig, pisanih na kost, lubje ali palmove liste, do bolj znanih glinenih tablic, papirusovih zvitkov in pergamenta ali papirja, ki nam je bliže v evropi in Severni Ameriki. Poskušala sva izbrati

knjige, ki so značilne za določene žanre, ne pa tudi nujno najbolj izstopajoče.

kot kažejo slike v tej knjigi, sva prezrla nekatere knjige, ki so tako znane, da ne potrebujejo dodatne pozornosti. Raje sva predstavila nekaj drugih knjig, ki so v svojem okolju enako pomembne ali vplivne. namesto Biblije kralja jakoba sva raje vključila Biblijo gustava Vase (ki je bila zelo pomembna za širjenje luteranstva v severni evropi, za oblikovanje sodobnega švedskega jezika in širjenje nemške tipografije), ki zastopa vse nacionalne biblije.

Če hočeš razumeti neko območje ali obdobje, pravijo, ne glej le tistega, kar je pomembno in dobro: precej več se boš naučil, če si boš ogledal tisto manj pomembno in ne zelo dobro. Pričujoča Zgodovina knjige skozi knjige vsebuje tudi mešanico takih primerov, ki bodo, kot upava, toliko spodbudili zanimanje bralca, da bo raziskoval naprej. Veliko zakladov se da odkriti.

je v času, ko izhajajo vedno nove »prave« tiskane knjige in samozaložništvo postaja vse preprostejše

res konec obdobja tiskane knjige? najin odgovor je lahko samo ne. gotovo je, da bo prihajalo do novih napredkov, ki bodo včasih zelo drugačni (in boljši) od založništva e-knjig. A celo v 21. stoletju, kot kažejo najini primeri, nekateri ustvarjajo nove oblike pisanih ali tiskanih knjig s postopki, ki se zdijo namenoma usmerjeni v preteklost ali samovoljni in se sploh ne zmenijo za digitalizacijo. Tradicionalna knjiga bo nastajala še zelo dolgo.

Roderick Cave in Sara Ayad

110

POGLAVJE

Izvor knjige je tako težko določiti kot izvor jezika samega. To

poglavje pokriva več sto stoletij (od prazgodovine do približno

leta 1000 pr. n. št.) in prikazuje, kako so znotraj več civilizacij

različne kulture razvile načine, da so zajele in ohranile znanje

in podatke.

Na začetku …

desno Jama El Castillo Te paleolitske slike iz severne Španije so stare vsaj 40.800 let in so najstarejši znani primerek jamske umetnosti v Evropi – še deset tisoč let starejši, kot smo menili prej. V enajstih jamah so odkrili petdeset slikarij: odtise dlani in kroge, ki so jih s pihanjem ali pljuvanjem barve na skalo ustvarili prvi ljudje (ali neandertalci). Glej str. 14–15.

Na začetku …

12

Če o »knjigi« razmišljamo kot o zvitku ali zbirki listov (kodeks) s slikami ali besedami, prenesenimi na podlago, ki jih nato druga oseba lahko prebere, predpostavljamo že precejšen napredek v razumevanju in kulturi. Najprej je potrebna grafična upodobitev besed: zvokov, ki nekaj pomenijo in se dajo razumeti. Naši predniki, ki so se naučili pisati, so bili uspešnejši od drugih skupin, in to so hitro sprevideli. V številnih kulturah so častili bogove, ki naj bi jim podarili pisavo: v Egiptu Tota in Sešat, med Babilonci Nabuja, v Grčiji Kadma, v Mehiki Quetzalcoatla.

Oblike shranjevanja podatkovVse družbe so posegale po tistem materialu, ki je bil lahko dostopen. Morda se nam zdi vtiskovanje znamenj v glinene plošče mukotrpen način pisanja, vendar je imelo to prednost, da je bil obstojno – to je eden od razlogov, da toliko vemo o babilonski zgodovini. Tisti, ki so uporabljali papirus, so morali zaradi njegove krhkosti besedila vedno znova prepisovati. Inki so razvili edini veliki imperij, ki ni imel sistema pisave, toda njihove vozlane vrvice, kipuji, so jim pomagale pri pomnjenju in omogočale shranjevanje in prenašanje nekaterih podatkov. Ta sistem je preživel več tisoč let, deloma tudi zaradi dobre obstojnosti gradiva (glej str. 20–21).

Vendar pisanja niso kar povprek imeli za blagoslov. Dolga stoletja so nazadnjaško misleči obsojali rabo pisanja, saj so menili, da s tem ljudje izgubljajo sposobnost pomnjenja. In tako pomnjenje je terjalo resnično veliko predanost. Julij Cezar, denimo, je v svojih Komentarjih galskih vojn (Commentarii de Bello Gallico iz 6. desetletja pr. n. št.) zapisal, da je študij izobraženega druida v Britaniji lahko trajal tudi dvajset let. Ker druidi niso zaupali pisavi in so se zanašali le na ustno posredovanje, smo izgubili vse njihovo izročilo in znanje. In če skočimo dva tisoč let naprej: izgubili bomo tudi velike količine napisanih, natisnjenih in elektronskih podatkov, če jih ne bomo prenašali na obstoječe in bodoče nosilce.

Za pisno podlago je človeštvo uporabljalo kamen, glinene tablice, lubje, listje, papirus, kosti, živalsko kožo, papir in še številne druge nosilce. Odkrili smo, kako s pomočjo barvil ter palic, trstik, peres ali koscev grafita prenesti znamenja na te podlage. Izdelali smo učinkovite sisteme za pisanje, reproduciranje,

Začnimo s priznanjem: skoraj nič ne vemo o tem, kdaj, kako ali kje je nastala prva »knjiga«. Besedilo knjige se mora ohraniti, in verjetnost, da bi se starodavno pisanje ohranilo, je neznatna. Tam, kjer se je ohranilo (denimo v Mezopotamiji, Egiptu in

na Kitajskem) in znamo tisto, kar je zapisano, tudi prebrati, je človeštvo že stopilo iz prazgodovine v zgodovino. Pred tem pa je bil razvoj govora ena tistih značilnosti, po katerih smo se razlikovali od vseh drugih skupin primatov. Govor je bil bistvenega pomena, odločilen pa je bil tudi razvoj organiziranega spomina. Poleg tega, da smo si zapomnili besede, smo se naučili tudi izraziti znanje, in to predvsem z grafičnimi sredstvi. Med njimi so bili zvečine slike in simboli, ki so tvorcu omogočili, da je vsebino sporočila ponovil in prenesel naprej. Prazgodovinska ljudstva po vsem svetu so tam, kjer so živela, začela risati znamenja in slike, ki so se pogosto ohranili le na jamskih stenah. Naj je šlo za abstraktne vzorce ali opisne risbe, imeli so pomen za ustvarjalca in »bralce«.

Načini sporazumevanjaNekateri sodobni strokovnjaki menijo, da grafične prvine v jamskih slikah vsebujejo izdelan in splošno razumljen pomen, kot da so nekakšen slikovni jezik (glej str. 14–15). Čeprav teorija še zdaleč ni širše sprejeta, ti strokovnjaki v jamskih slikah vidijo simbole, ki so se uporabljali in ponavljali skozi več deset tisočletij. So to prvi drobni pokazatelji, da so ljudje napredovali k nekakšnemu sistemu pisave? V tem primeru se je to morda zgodilo pred dvajset tisoč leti ali še prej: skozi oči arheologa sploh ne tako davno.

Če pustimo ob strani pomene, ki jih pripisujejo jamskim slikarijam, so bili morebitni prvi poskusi beleženja podatkov zelo preprosti. Človeštvo se je zelo zgodaj naučilo šteti. Med najstarejšimi ohranjenimi sledovi sta kost iz pogorja Lebombo v Svaziju in kost iz Išanga v Demokratični republiki Kongo, stari kakih dvajset tisoč let (iz okrog 18.000 pr. n. št.), na kateri sta njuna lastnika vrezala znamenja. So bila to matematična znamenja ali nemara astronomski izračuni? Merjenje časa je bilo za naše prednike tako pomembno, kot je za nas (glej str. 16–17). Rovaši so bili v uporabi še v moderni dobi, to pa kaže, da ima na videz preprosto orodje zelo praktično korist.

Na začetku ...

shranjevanje in dostopanje do številnih artefaktov naše sodobne civilizacije. Zaradi dogovorjene razporeditve strani, razdelanih oblik črk naših abeced in tehnologije lahko zdaj beremo osupljivo paleto književnih stvaritev. Po zaslugi razvoja ločil lahko avtorji natanko izrazijo svoje sporočilo, da ga lahko razume vsakdo – ali pa se namenoma odločijo, da bodo kršili pravila (glej str. 166–167).

Ena potreba, številne rešitveSkoraj nezavedno prepoznavamo vzajemno delovanje nosilca in sporočila na njem. Knjiga se skozi zgodovino ni razvijala premočrtno iz enega samega vira. Številne družbe so razvile samosvoje sisteme pisanja. Dostopnost ilovice v Mezopotamiji, papirusa v Egiptu ali listov palme lontar v Indiji in Indoneziji – ter številnih pisnih podlag, ki so bile na voljo na Kitajskem in v jugovzhodni Aziji – je tem območjem omogočila, da so razvila svoje sisteme pisanja in izdelave knjig (glej str. 22–23).

Ta razvoj je potekal na različnih krajih in ob različnih časih, deloma zaradi neustavljive iznajdljivosti in domiselnosti človeštva, kot bodo pokazala poznejša poglavja te knjige. Nekatera ljudstva so razvila svoje lokalne postopke, namesto da bi prevzela naprednejše načine: prihodnost knjig in e-knjig po svetu bo verjetno pokazala prav tako raznolikost, kakršna je bila na začetku.

13

PREDSTAVLJENE KNJIGE Stran

1 I Jamske slikarije: votlina El Castillo 14

2 I Prvi sledovi matematičnega znanja: kost iz Išanga 16

3 I Klinopisne tablice: Ep o Gilgamešu 18

4 I Andski misterij: kipu iz Carala 20

5 I Egipčanske knjige na papirusu: Anijeva knjiga mrtvih

22

4 2

51 3

Na začetku …

14

Po vsem svetu so ljudje, ki so si poiskali zatočišče v votlinah, za seboj puščali sledove svoje navzočnosti. Včasih so bile to kosti in lupine živali, ki so jih lovili, ali odlomki orodja, s katerim so ubijali plen, ali ognjišča, na katerih so kuhali, se ob njih greli in si z njimi svetili. Ko so umrli, so tudi njihovi skeleti postali del zapuščine, ki jo preučujejo arheologi, da bi spoznali naše davne prednike.

Jamske slikarije v toplejših in hladnejših predelih se razlikujejo med seboj: prve prikazujejo bizone, leve in žirafe, druge pa medvede, mamute in lose, ki so tedaj poseljevali svet. Med jamskimi slikarijami z najdišč po svetu pa najdemo tudi izrazite podobnosti, denimo pri uporabljenih sredstvih: barvilih, izdelanih iz zemlje, ali oglju, ki so ga pobrali z ognjišča. Pogosto izražajo krajevno omejeno izkušnjo, čustva in verovanja tistih, ki so jih ustvarili.

Jamske slikarijeŽe na samem začetku človeštva so ljudje po votlinah slikali utrinke svojega časa. Naj so bile podobe abstraktne ali stvarne, imele so pomen za umetnika. Kaj so pripovedovale?

desno Prve podobe Skalna stena v El Castillu z obrisom bizona in dlani. Statična informacija, namenjena ozkemu krogu prejemnikov, je za cel svet oddaljena od sodobnih načinov prenašanja podatkov, a jo še vedno vsakdo pri priči prepozna. Odtis dlani ostaja prvo izrazno sredstvo marsikaterega otroka.

Povezave

Za drugačno rabo barvil glej

bataška pustaha, str. 38–39

garimski evangeliji, str. 50–51

evangeliji Torosa Roslina, str. 66–67

Po številnih jamskih najdiščih naletimo na slike dlani – včasih je le ena, pogosteje jih je več. Po navadi so narejene s tehniko pršenja: umetnik je pljuval ali pihal raztopljeno okro prek dlani, ki jo je tiščal ob steno kot šablono. V nekaterih votlinah so arheologi našli drobne, votle koščene cevke, zamazane z barvilom, ki so ga pihali skoznje.

Na slikah so pogosto dlani otrok in celo odraslih, ki so si v kakšni nesreči pohabili roko. Vidimo jih lahko na upodobitvi v El Castillu v Španiji, ki naj bi bila stara kakih 18.000 let (na sosednji strani). Nekaj mlajše slike iz Cueva de los Manos iz osrednje Patagonije v Argentini, stare 11.500 let, in še precej mlajši indonezijski primerki iz votline Leangleang pri Morosu na jugu Sulavezija, stari 5.000 let, so si vsi zelo podobni. Govorijo »Tukaj smo bili!« – toda kakšne druge pomene ali sporočila so še vsebovali?

desno Tukaj smo! Kar čutiš lahko veselje ob ustvarjanju te kopice odtisov dlani v Cueva de los Manos v argentinski provinci Santa Cruz. Narejeni so v negativu – silhuete so nastale s pihanjem mineralnih barvil (železovih oksidov) skozi cevko prek rok, ki so tiščale ob skalo.

15

Jamske slIkarIJevotlina El Castillo

Na začetku …

16

Prvi sledovi matematičnega znanja Številne ostanke prazgodovine odkrijejo arheološka izkopavanja. Ena najstarejših »knjig« je ta pavijanova kost, ki jo je prazgodovinski človek uporabljal za beleženje podatkov.

Ko arheologi raziskujejo votline, jih tako kot oznake in slike na stenah ali stropih zanima tisto, kar odkrijejo pod nogami, pa tudi (na območjih, kot so Pompeji, ki jih je pokopal ognjeniški izbruh) sledovi vsega, kar so ljudje jedli, nosili in obdelovali ali vrgli proč.

Pri raziskovanju votlin po svetu so že večkrat naleteli na kosti, ki so bile namenoma označene: radiokarbonska analiza je pokazala, da so nekatere med njimi resnično zelo stare. Eno takih kosti, datirano v obdobje med 25.000 in 20.000 pr. n. št., je leta 1960 neki belgijski arheolog odkril pod ognjeniško lavo v Išangu v bližini Edvardovega jezera v Demokratični republiki Kongo. Ta pavijanova mečnica, ki ji pravijo kost iz Išanga, ima na enem koncu vstavljen kos kremena, zato je bila očitno nekakšno orodje. Ob straneh ima vpraskane oznake.

Najprej so menili, da je palica rovaš – ki so ga v Evropi redno uporabljali vse do moderne dobe –, toda raziskave kažejo, da gre morda za šestmesečni Lunin koledar. Nekateri raziskovalci trdijo, da so oznake naredile ženske in da so bile povezane z njihovim menstrualnim ciklom. Drugi menijo, da je tako sklepanje pretirano in da gre morda le za mnemotehnični pripomoček, ki so ga uporabljali kot v Južni Ameriki kipu (glej str. 20–21). Skeptiki trdijo, da so kosti spraskali le zato, da so orodje laže prijeli.

Poznamo več drugih prazgodovinskih Luninih koledarjev, denimo kost iz pogorja Lebombo v Svaziju, ki so v marsičem podobni koledarskim palicam, kakršne zdaj uporabljajo Bušmani (Sani) v južni Afriki. Take vrste je bila volčja kost, ki so jo leta 1937 našli v kraju Dolní Vĕstonice na Češkem. Toda kost iz Išanga imajo pogosto za pomembnejšo od vseh teh, ker kaže na začetke razvoja matematičnih izračunov.

spodaj Rovaši Te leskove palice iz 13. stoletja so blagajniška potrdila, na katerih je z zarezami označena plačana vsota. Palica je bila razklana po dolgem in je imela na obeh polovicah enake zareze. Eno je dobil plačnik, drugo prejemnik. Ko so preverjali račune, so polovici staknili in pogledali, ali se ujemata.

spodaj Kost iz Išanga v Kongu Trije stolpci 168 v skupine razvrščenih zarez na pavijanovi mečnici se na videz ujemajo, vendar njihovega pomena ne poznamo. Ne vemo, kdo je obdelal kost ali za kaj so jo v resnici uporabljali; ker je stara več kot 20.000 let, pogosto velja za najstarejše pričevanje o matematičnem znanju.

17

PrvI sledovI matematIčNega zNaNJakost iz Išanga

Povezave

Za druge (zelo drugačne) astronomske izračune glej

Ali Sufijeva knjiga zvezd stalnic, str. 86–87

Brahejeva astronomija, str. 136–137

Bannekerjeva Pratika, str. 170–171

Za druge knjige na podlagi iz kosti glej

bataška pustaha, str. 38–39

19

klINoPIsNe taBlICe Ep o Gilgamešu

Klinopisne tabliceKlinopisna pisava na glinenih tablicah je imela zelo dolgo življenje. Številne najstarejše knjige – medicinske, pravne, matematične in druge – so bile zapisane v klinopisu, tudi najstarejša poznana epska pesnitev, zgodba o Gilgamešu in vesoljnem potopu.

Težko bi verjeli, da bi vrezovanje simbolov na površino vlažne gline lahko bilo uspešno sredstvo za zapisovanje velike književnosti. Toda na plodnih ravnicah ob rekah Tigris in Evfrat je bilo gline na pretek – in imela je nekaj izrazitih prednosti pred večino pisnih podlag. Do tablic za klinopis ni bilo težko priti, zlahka si jih izdelal in pisal nanje, ko pa si jih žgal, so postale skoraj neuničljive. (Zdržale so veliko dlje kot druge podlage, denimo papirus, ki so ga uporabljali v Egiptu in pozneje v Grčiji in Rimu.)

Raba glinenih kolutov za štetje se je prvič pojavila okoli leta 8000 pr. n. št. Okrog leta 3100 pr. n. št. so v Uruku v sumerskem kraljestvu že uporabljali eno starejših oblik klinopisa. Klinopisni dokumenti so bili zapisani v vrsti regionalnih jezikov, denimo v akadščini, sumerščini in babilonščini. Bili so tako razširjeni, da so jih uporabljali za diplomatske stike z egiptovskimi faraoni (pisma iz Amarne iz okoli leta 1340 pr. n. št.). Na njih so bili zapisani prvi znani zakoni, prvi medicinski priročniki, matematična besedila, astronomske študije, slovarji in celo kuharski

levo Ep o Gilgamešu: tablica o potopu Ta novoasirska tablica je bila del knjižnice kralja Asurbanipala (vladal je v letih 669–631 pr. n. št.), ki je v svoji palači v Ninivah zbral na tisoče klinopisnih tablic. Opisuje, kako je Gilgameš srečal Utnapištima, nekakšen noetovski lik, ki je zgradil ladjo in nanjo vkrcal ljudi in živali.

priročnik (ki opisuje načine kuhanja). Ohranili so se številni administrativni, trgovinski in finančni zapisi, ki so jih potrebovali v razvoju mestnih držav. Najmlajša znana klinopisna tablica je astronomska pratika iz leta 75 n. št.

Sumerski in babilonski zapisi so pogosto vsebovali pregovore, ko pa je viktorijanski ljubiteljski raziskovalec raztolmačil tablico z zgodbo o kralju Gilgamešu, je zaradi podobnosti z zgodbo o Noetu in vesoljnem potopu dvignila veliko prahu. Zdaj velja za enega vrhuncev književnosti. Njenega avtorja ne poznamo, poznamo pa ime pisarja, ki je besedilo zbral in vrezal v glinene tablice: to je bil Sin-leki-unini, svečenik (mašmašu), ki je živel v Mezopotamiji nekoč med letoma 1300 in 1000 pr. n. št.

Naše razumevanje klinopisnih besedil hitro napreduje. Digitalizacija besedil in slovarji, ki so jih pripravile univerze Oxford, Chicago, UCLA in druge, so močno olajšali preučevanje starodavne Mezopotamije – čeprav je malo verjetno, da bomo odkrili še kakšnega Gilgameša.

Povezave

Za zelo drugačne pisne podlage in postopke glej

lontar s Sulavezija, str. 252–253

Drugi prav tako slavni evropski epi so

Homerjeva Iliada, str. 48–49

roman o roži iz Brugga, str. 72–73

Vergil tiskarne Aldine, str. 108–109

desno Asirska pisarja Na tej dovršeni novoasirski alabastrski plošči, izklesani v Ninivah za jugozahodno Senaheribovo palačo, 640–620 pr. n. št., dvorna pisarja, vsak s svojim stilusom v roki, delata popis po bitki. Pisar z brado piše na preklopno tablico, verjetno premazano z voskom.

Na začetku …

20

Andski misterijVečina civilizacij je razvila sisteme za pomnjenje z označevanjem te ali one površine. Španski zavojevalci v Peruju pa so odkrili, da so Inki uporabljali drugačno metodo sporazumevanja – barvne vrvice z vozlički.

Povezave

Za zgodnjo rabo vozlanih vrvic v Aziji glej

bambusovi trakovi iz Gvodjana, str. 28–29

Za druge zelo redke knjige ameriških Indijancev glej

Popolna knjiga psalmov, str. 128–129

kodeks mendoza, str. 130–131

Pred približno pet tisoč leti, davno preden se je rodila sumerska kultura v Mezopotamiji in preden so gradili egipčanske piramide, je bil Caral-Supe s svojimi piramidami, kakih dvesto kilometrov severno od Lime v Peruju, prvo znano središče civilizacije obeh Amerik. V marsičem je šlo za zelo osnovne razvojne korake –

toda čeprav ljudstvo v Caral-Supeju očitno še ni izdelovalo lončenine, je razvijalo sistem barvnih

vozlanih vrvic za vodenje evidenc ali za sporazumevanje. Imenovale so se kipuji. Najdišče je znano že od štiridesetih let

prejšnjega stoletja in nedavna izkopavanja so dognala, kdaj so zgradili piramide in marsikaj

o poteku razvoja v Caralu, še vedno pa vemo malo o prebivalcih in njihovem jeziku.

Zelo star kipu je bil ena najpomembnejših najdb v Caral-Supeju. V uporabi so bili štiri tisoč let, še v začetku španskega osvajanja inkovskega

imperija v tridesetih letih 16. stoletja. Kipuji so Špance prevzeli. Potem ko so dobili v roke nekaj predmetov, ki so jih imeli pri sebi inkovski

kečujski uradniki, kar niso mogli razumeti, kako so ti s prevozlanjem nekaj vrvic zabeležili, kaj je umanjkalo – zanje tako razvidno, kot bi danes vnesli popravek v razpredelnico.

»Jezika« kipujev še vedno ne razumemo povsem, toda nedavne raziskave ameriških strokovnjakov kažejo na to, da so vozlane vrvice morda uporabljali kot mnemotehnično sredstvo. Ugibajo, da so njihovi izumitelji pri izračunih začeli uporabljati binarni sistem.

V inkovskih časih je bilo več opisov kipujev, denimo v Zgodovini Inkov (Historia de los Incas) galicijskega raziskovalca Pedra Sarmienta de Gamboe iz leta 1572. Več risb je naredil Guamán Poma, kečujski plemič, ki je okrog leta 1615 napisal delo Nova kronika in dobro vladanje (Nueva Corónica y Buen Gobierno). Rokopis od 18. stoletja hranijo v Kraljevi knjižnici v Köbenhavnu in je tako prhek, da znanstvenikom skoraj ni bil dostopen. Kraljeva knjižnica je v devetdesetih letih 20. stoletja njegovo vsebino digitalizirala, da ga zdaj lahko berejo vsi.

21

aNdskI mIsterIJkipu iz Carala

Andski misterij

levo Kipu iz Carala Najdišče Caral-Supe je najstarejše znano središče civilizacije na ameriških celinah. Ta najstarejši znani kipu, ki šteje 4.600 let in je predhodnik inkovske »pripovedne vrvice«, je narejen iz vozlanega bombaža, navitega okrog paličic.

desno Inkovsko skladišče Nova kronika in dobro vladanje kečujskega plemiča Guamána Pome iz leta 1615 je najdaljša obtožnica španske kolonialne oblasti izpod peresa domačina in vsebuje 398 celostranskih risb. Prikazuje rabo kipuja v skladišču, torej očitno za knjigovodske namene.

Na začetku …

22

Egipčanske knjige na papirusuPo zaslugi svoje domiselnosti so stari Egipčani iz papirusa oblikovali pisno podlago, ki se je kot standard v egipčanskem in grškem svetu ohranila dolga stoletja. Ta Knjiga mrtvih je eden njihovih najpomembnejših rokopisov.

Glinene tablice za mezopotamski klinopis so bile precej obstojne, vendar nepraktične. Okrog leta 2900 pr. n. št. so Egipčani iznašli način za izdelovanje prenosne in razmeroma poceni pisne podlage, ki je bila za pisarje in slikarje preprosta za uporabo. Strženasta stebla papirusa (Cyperus papyrus), trsa, ki je pogost v delti Nila, so uporabljali za izdelovanje čolnov, pohištva, škatel, košar in za pisno podlago. Kot pisna podlaga se je zelo uveljavil. Na veliko so ga izvažali tudi v druge sredozemske države, čeprav je vlažnejše podnebje zunaj Egipta okrnilo življenjsko dobo grških in rimskih rokopisov na papirusu. Papirusa se ni dalo preganiti: izdelovali so ga v listih, ki so bili po navadi visoki do 30 centimetrov, in jih lepili v zvitke, na katere so nato pisali besedilo (le po

desno Anijeva knjiga mrtvih Ta papirus, ki se bere od leve proti desni, upodablja sodbo mrtvim pred Ozirisom. Ani in njegova žena sta v navzočnosti Anubisa, boga balzamiranja. V sredini je Anijevo srce na tehtnici s peresom, ki simbolizira maat, načelo reda.

23

egIPčaNske kNJIge Na PaPIrusuAnijeva knjiga mrtvih

zgoraj Egipčanski pisar Obstaja veliko kipov pisarjev, ki pišejo na papirus, bodisi v stiliziranem ali presenetljivo realističnem slogu. Ta pobarvana apnenčasta podoba Ptašepsesa, uglednega pisarja iz 5. dinastije, prihaja iz grobnice v Sakkari in je datirana okoli leta 2450 pr. n. št.

eni strani). Zvitki so bili različnih dolžin, dolgi tudi 30 metrov in več.

Suho egipčansko podnebje je bilo ugodno za preživetje papirusovih zvitkov. Tisoči ohranjenih dokumentov kažejo na to, da so Egipčane zanimali pravo, medicina, matematika in astronomija. In smrt. Najsijajnejši so bili tisti, napisani za pogrebne namene – zvitki, ki so mrtve spremljali v njihove grobnice. Njihov namen je bil voditi egipčansko dušo v posmrtno življenje, da »vstane v dan«, in so vsebovali molitve, zaklinjanja in uroke, ki naj bi ohranili mumificirano telo in mu pomagali, da se znajde v posmrtnem življenju (denimo pri nabavi služabnikov za fizično delo). Ohranilo se je več kot sto takih zvitkov. Veliko je bilo treba plačati, da je pisar pripravil tak zvitek – tudi celoletno plačo.

Anijevo knjigo mrtvih, zapisano v kurzivni hieroglifni pisavi okoli leta 1275 pr. n. št., so v Egiptu

za Britanski muzej kupili v osemdesetih letih 19. stoletja, še pred sodobnim razumevanjem konservacije. Za varen transport so jo razrezali na sedemintrideset delov, ki so jih nato uokvirili. Nedavna konservacija in digitalizacija omogočata javnosti, da si jo lahko ogleda v obliki, ki je bliže izvirni.

Povezave

Za alternativne rastlinske podlage glej

sutra Izpopolnitev modrosti iz Nalande, str. 34–35

bataška pustaha, str. 38–39

Bonangova knjiga, str. 92–93

Za še eno knjigo pogrebnih obredov glej

diamantna sutra iz Dunhuanga, str. 80–81