UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za razredni pouk
DIPLOMSKO DELO
Tamara Vardič
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za razredni pouk
Diplomsko delo
GLASOVNI OBSEG IN NATANČNOST
IZVEDBE PESMI V 4. IN 5. RAZREDU
Mentorica: Kandidatka:
red. prof. dr. Janja Črčinovič Rozman Tamara Vardič
Maribor, 2016
Lektorica:
Alenka Cizel, prof. angleškega in slovenskega jezika
Prevajalka:
Alenka Cizel, prof. angleškega in slovenskega jezika
ZAHVALA
Najprej bi se rada zahvalila svoji mentorici redni profesorici dr. Janji Črčinovič
Rozman za vse nasvete in strokovno pomoč pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi Osnovni šoli Leskovec pri Krškem, ravnatelju in učiteljem, ki
so mi omogočili izvedbo raziskave, ter vsem učencem za sodelovanje.
Prav posebna zahvala gre mojim staršem, ki so mi omogočili študij, mi stali ob
strani in me spodbujali na poti do cilja.
Hvala tudi fantu in prijateljem za pozitivno spodbudo in podporo skozi vsa leta
študija.
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA
Podpisana Tamara Vardič, roj. 14. 1. 1989, študentka Pedagoške fakultete
Univerze v Mariboru, smer Razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z
naslovom Glasovni obseg in natančnost izvedbe pesmi v 4. in 5. razredu, pri
mentorici red. prof. dr. Janji Črčinovič Rozman, avtorsko delo. V diplomskem
delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez
navedbe avtorjev.
Tamara Vardič
Maribor, 2016
POVZETEK
Namen diplomske naloge z naslovom Glasovni obseg in natančnost izvedbe pesmi
v 4. in 5. razredu je ugotoviti, ali obstajajo razlike v glasovnem obsegu med
učenci 4. in 5. razreda osnovne šole in kako natančni so pri izvedbi pesmi.
V teoretičnem delu je predstavljen človeški glas in fiziologija nastanka glasu.
Opisan je razvoj glasu v otroštvu in pubertetnem obdobju, saj so otroci v 4. in 5.
razredu ravno na pragu pubertete, predstavljene pa so tudi glasovne motnje za
omenjeni obdobji. Posebna pozornost je namenjena petju v drugem vzgojno-
izobraževalnem obdobju, kjer so predstavljene značilnosti tega obdobja, poudarek
pa je tudi na glasovnem obsegu. Na koncu teoretičnega dela je prikazana še
analiza pesmi iz glasbenega učbenika za 4. in 5. razred.
V empiričnem delu so analizirani glasovni obsegi šestinosemdesetih otrok 4. in 5.
razreda Osnovne šole Leskovec pri Krškem. Narejena je bila tudi analiza
natančnosti izvedbe pesmi naslednjih elementov: ritmična izvedba zapetega,
melodična izvedba zapetega, izvedba največjega intervala, intonančna čistost in
fraziranje pri petju. Tako glasovni obsegi otrok kot tudi natančnost pri petju so bili
primerjani glede na razred in na spol. Ugotovljeno je bilo, da so glasovne
sposobnosti otrok zelo različne, zato so tudi obsegi pevskih glasov različni.
Prevladujejo otroci, ki imajo delno razvite glasovne sposobnosti, kar nekaj pa je
tudi tistih s slabo razvitimi glasovnimi sposobnostmi. Izsledki raziskave o
natančnosti izvedbe pesmi pa so pokazali, da je pevska dejavnost učencev glede
na kriterije, ki so bili upoštevani, precej nenatančna. Za najbolj šibki točki sta se
izkazali melodična izvedba zapetega in intonančna čistost, veliko težav pa se je
pojavilo tudi pri petju največjega intervala. Ritmična natančnost pri petju in
fraziranje pa sta bili najbolj dosledno izvedena.
Glasovi se razlikujejo po glasovnem obsegu. Razlike se pojavljajo že v samem
spolu, še večje pa so po starostnih letih. Za učitelje razrednega pouka je
poznavanje glasovnih obsegov otrok izjemno pomembno, zato je lahko naša
raziskava o glasovnih obsegih otrok in njihovi pevski natančnosti dobra smernica
za urjenje vokalne tehnike in ustrezno izbiro pevskega programa.
KLJUČNE BESEDE: glasovni obseg otrok, otroški glas, mutacija, petje,
natančnost izvedbe pesmi
ABSTRACT
The purpose of the diploma thesis titled Vocal range and accuracy of song
performance in classes 4 and 5 is to find out whether there are differences in vocal
range among pupils of classes 4 and 5 in the primary school and how accurate
they are at singing a song.
The theoretical part introduces human voice and physiology of voice origin.
Furthermore, the thesis presents the development of voice in the period of
childhood and puberty, since class 4 and 5 pupils are at the dawn of puberty, as
well as voice disorders typical of these two periods. Special attention is given to
singing in the second educational period, its characteristics, with emphasis on
vocal range. The theoretical part ends with the analysis of a song from the music
textbook for classes 4 and 5.
Vocal ranges of 86 pupils of classes 4 and 5 of Leskovec pri Krškem primary
school are analysed in the empirical part of the thesis. The analysis of song
accuracy has been made covering the following elements: rhythmic performance
of the song, melodic performance of the song, performance of the largest interval,
intonation purity and phrasing at singing. Vocal ranges as well as pupils' accuracy
at singing are compared according to class and sex. The results show that vocal
abilities of children are very different which is true for their vocal ranges as well.
The children with partially developed vocal abilities are prevailing, but there are
some with very poorly developed vocal abilities on the other side. The results of
the research concerning song accuracy show that singing activity of the children,
regardless the criteria, is considerably inaccurate. Two weakest points are melodic
accuracy of the song and intonation purity, whereas problems appear also when
they have to sing the largest interval. Rhythmic accuracy and rhetorics have been
performed consistently.
Voices are distinguished by vocal ranges. Differences are present according to
sex, but they grow bigger with age differences. For teachers of lower classes it is
of vital importance to be familiar with vocal ranges, so our research about vocal
ranges and singing accuracy is a good guideline for them to train vocal techniques
and choose the proper singing programme.
KEY WORDS: children's vocal range, child's voice, mutation, singing, accuracy
in performing a song
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ............................................................................................................. 1
2 TEORETIČNI DEL ...................................................................................... 4
2.1 ČLOVEŠKI GLAS ................................................................................ 4
2.1.1 GOVOR .............................................................................................. 4
2.1.2 PETJE .................................................................................................. 5
2.2 FIZIOLOGIJA NASTANKA GLASU ................................................ 6
2.2.1 VOKALNI ORGANI .......................................................................... 6
2.2.1.1 Pljuča ........................................................................................... 6
2.2.1.2 Grlo ............................................................................................. 8
2.2.1.3 Žrelo .......................................................................................... 10
2.2.2 DIHANJE .......................................................................................... 11
2.2.3 NASTAVEK ..................................................................................... 13
2.2.4 ZASTAVEK ...................................................................................... 13
2.2.5 RESONANCA .................................................................................. 14
2.2.6 REGISTER ........................................................................................ 14
2.3 GLAS V OTROŠTVU IN PUBERTETNEM OBDOBJU ............... 16
2.3.1 OTROŠTVO ..................................................................................... 16
2.3.1.1 Značilnosti otroškega glasu ....................................................... 17
2.3.2 PUBERTETA IN MUTACIJA ......................................................... 18
2.3.2.1 Razlike med spoloma pri mutaciji ............................................ 21
2.3.2.2 Značilnosti glasu v puberteti ..................................................... 22
2.3.2.3 Petje v času mutacije ................................................................. 22
2.4 GLASOVNE MOTNJE PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH ... 23
2.4.1 MOTNJE GLASU PRI OTROKU .................................................... 23
2.4.2 MOTNJE GLASU PRI MLADOSTNIKU ....................................... 25
2.4.3 ZDRAVLJENJE ................................................................................ 26
2.4.4 SKRB ZA GLAS .............................................................................. 27
2.5 PETJE V DRUGEM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM
OBDOBJU ....................................................................................................... 28
2.5.1 RAZVOJ PEVSKIH SPOSOBNOSTI .............................................. 29
2.5.1.1 Harmonski posluh ..................................................................... 31
2.5.1.2 Sposobnost estetskega oblikovanja in presoje .......................... 31
2.5.2 VEČGLASNO PETJE ...................................................................... 32
2.5.2.1 Petje v tercah ............................................................................. 32
2.5.2.2 Petje kanonov ............................................................................ 32
2.5.3 PEVSKA TEHNIKA ........................................................................ 33
2.5.3.1 Lastnosti popolnega glasu ......................................................... 34
2.5.4 GLASOVNI OBSEG ........................................................................ 34
2.5.5 DOŽIVLJAJSKO IN ESTETSKO OBLIKOVANJE PESMI .......... 43
2.5.5.1 Dinamika ................................................................................... 44
2.5.5.2 Tempo ....................................................................................... 44
2.5.5.3 Agogika ..................................................................................... 45
2.5.5.4 Dikcija ....................................................................................... 45
2.5.5.5 Fraziranje................................................................................... 45
2.5.5.6 Artikulacija ................................................................................ 46
2.6 PRIMERJAVA DIDAKTIČNIH PRIROČNIKOV ZA 4. IN 5.
RAZRED .......................................................................................................... 46
2.6.1 IZVOR PESMI .................................................................................. 48
2.6.2 PESMI GLEDE NA OKOLJE .......................................................... 49
2.6.3 TONALITETA .................................................................................. 50
2.6.4 TAKT ................................................................................................ 51
2.6.5 OBSEG PESMI ................................................................................. 52
2.6.6 NAJVEČJI INTERVALNI SKOK ................................................... 54
2.6.7 VEČGLASJE .................................................................................... 55
3 EMPIRIČNI DEL ....................................................................................... 57
3.1 NAMEN ................................................................................................ 57
3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV
RAZISOVALNEGA PROBLEMA ............................................................... 57
3.2.1 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE .................................................... 57
3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ........................................................ 57
3.2.3 SPREMENLJIVKE ........................................................................... 59
3.3 METODOLOGIJA ............................................................................. 59
3.3.1 RAZISKOVALNA METODA ......................................................... 59
3.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC ............................................................ 59
3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ............................................ 60
3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov................................................. 60
3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov .................... 61
3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV .......................................... 61
3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ............................................. 62
4 SKLEP .......................................................................................................... 74
LITERATURA .................................................................................................... 82
SEZNAM PRILOG ............................................................................................. 85
KAZALO SLIK
Slika 1: Vokalni trakt (Hočevar Boltežar, 2010, str. 14) ........................................ 6
Slika 2: Pljuča (Danev, 2008, str. 56) ..................................................................... 7
Slika 3: Delovanje prepone (Rammage, 1996, str. 6) ............................................. 8
Slika 4: Ogrodje grla (Žvar, 2001, str. 74) .............................................................. 9
Slika 5: Glasilke (Žvar, 2001, str. 77) ................................................................... 10
Slika 6: Prerez skozi prednji del glave za prikaz odzvočne cevi (Žvar, 2001, str.
78) ......................................................................................................................... 11
Slika 7: Prostornina oprsja pri vdihu (levo) in izdihu (desno) (Darian, 1951, str.
14) ......................................................................................................................... 12
Slika 8: Mesta usmeritvenih tonov (Gregorc, 1982, str. 60) ................................. 14
Slika 9: Registri otroških glasov (Groebming, 1948, str. 52) ............................... 15
Slika 10: Povezanost glasovnega obsega deklic in registrov (Gregorc, 1982, str.
49) ......................................................................................................................... 18
Slika 11: Povezanost obsega deških glasov in registrov (Gregorc, 1982, str. 50) 18
Slika 12: Pregled grla od spredaj pri odraslem in otroku (Freche, 1984; povz. po
Hočevar Boltežar, 2010, str. 55) ........................................................................... 19
Slika 13: Podatki o glasovnih obsegih zgodnjih raziskav (Welch, 1979, str. 14) . 35
Slika 14: Podatki o glasovnih obsegih iz 70-ih let (Welch, 1979, str. 18) ............ 38
Slika 15: Glasovni obsegi devetletnikov ............................................................... 75
Slika 16: Glasovni obsegi desetletnikov ............................................................... 77
KAZALO TABEL
Tabela 1: Dolžina glasilk v posameznih starostih (Hočevar Boltežar, 2010) ....... 19
Tabela 2: Razlike med spoloma pri mutaciji......................................................... 21
Tabela 3: Obsegi otroških glasov glede na starost (Mohr, 1997; povz. po Žvar,
2001) ..................................................................................................................... 39
Tabela 4: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kaučič, 1998) ....................... 40
Tabela 5: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kerec, 2004) ......................... 40
Tabela 6: Obsegi otroških glasov glede na starost (Žerjav, 2009) ........................ 40
Tabela 7: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kofol, 2014) ......................... 41
Tabela 8: Obsegi otroških glasov glede na starost (Welch, 2014) ........................ 41
Tabela 9: Raziskave glasovnih obsegov otrok od rojstva do petnajstega leta
starosti ................................................................................................................... 42
Tabela 10: Raziskave glasovnih obsegov otrok od rojstva do petnajstega leta
starosti –nadaljevanje ............................................................................................ 42
Tabela 11: Vzorec učencev (f) in strukturni odstotek vzorca (f %) glede na razred
(starost) .................................................................................................................. 59
Tabela 12: Vzorec učencev (f) in strukturni odstotek vzorca (f %) glede na spol 60
Tabela 13: Število (f ) in odstotne frekvence (f %) glasovnih obsegov ter rezultat
Kullbackovega testa o ugotavljanju razlik glasovnih obsegov glede na spol ....... 63
Tabela 14: Število (f ) in odstotne frekvence (f %) glasovnih obsegov ter rezultat
Kullbackovega testa o ugotavljanju razlik glasovnih obsegov glede na razred .... 65
Tabela 15: Glasovni obsegi navzgor glede na razred............................................ 67
Tabela 16: Glasovni obsegi navzdol glede na razred ............................................ 67
Tabela 17: Prikaz povprečja in standardnega odklona pri natančnosti izvedbe
pesmi (ritma, melodije, največjega intervala, intonacije in fraziranja) glede na spol
............................................................................................................................... 68
Tabela 18: Prikaz rezultatov t-testa za neodvisne vzorce za ugotavljanje statistično
pomembnih razlik pri natančnosti izvedbe pesmi glede na spol ........................... 70
Tabela 19: Prikaz povprečja in standardnega odklona pri natančnosti izvedbe
pesmi (ritma, melodije, največjega intervala, intonacije in fraziranja) glede na
razred ..................................................................................................................... 71
Tabela 20: Prikaz rezultatov t-testa za neodvisne vzorce za ugotavljanje statistično
pomembnih razlik pri natančnosti izvedbe pesmi glede na razred ....................... 73
1
1 UVOD
»Najstarejše, najpristnejše in najlepše glasbilo, kateremu se mora današnja
glasba zahvaliti, da je sploh tu, je človeški glas.«
(Richard Wagner)
Otrok preizkusi svoj glas ob rojstvu. Novorojenčki običajno takoj po rojstvu
glasno zajokajo, že v prenatalnem obdobju pa se jim začenjajo izoblikovati
govorni in pevski organi, ki s telesno rastjo doživljajo velike spremembe.
Posledično pa se spreminja tudi glas.
Spremembe glasu se kažejo v njegovi višini, barvi in tudi v glasovnem obsegu.
Otrokov glasovni obseg se nenehno spreminja, zato je za učitelje razrednega
pouka poznavanje le-tega zelo pomembno. Le tako lahko izbere primerne vaje za
urjenje vokalne tehnike in širjenje glasovnega obsega ter primerne pesmi.
Prepogosto pa se zgodi, da učitelji ne poznajo dovolj dobro zmogljivosti glasov
svojih učencev ali pa jih sploh ne raziščejo, pri izbiri pesmi pa se enostavno
oprejo na smernice učnega načrta in pesmi iz učbenikov. Zavedati se moramo, da
lahko neprimerna izbira pesmi oz. petje izven otrokovega obsega škoduje
otroškemu glasu in da se lahko pojavijo glasovne motnje, zato bi morali biti s
problematiko glasovnega obsega seznanjeni vsi, ki glasbo poučujejo.
Razvoj otroškega glasu in glasovni obseg so že desetletja nazaj proučevali številni
strokovnjaki (Paulsen, 1895; Fröschels, 1920; Gutzmann, 1928; Jersild in
Bienstock, 1934; Anderson, 1937; povz. po Welch, 1979) in ugotovili, da je
glasovni obseg pri otrocih od leta do leta drugačen. To ugotovitev potrjujejo tudi
kasnejše raziskave iz 70-ih let (Joyner, 1971; Cobes, 1972; Plumridge, 1972; Hall,
1972; povz. po Welch, 1979).
Raziskave o glasovnih obsegih otrok so bile in bodo vedno aktualna tema. Tako
kot se spreminja naš način življenja, se namreč spreminjamo tudi mi. Žvarova
(2001) ugotavlja, da se puberteta pojavlja prej kot včasih, zato pride prej tudi do
2
mutacije. Posledično pa so tudi značilnosti glasu glede na določeno starost v
primerjavi z raziskavami izpred stotih let drugačne.
Razlike v glasovnem obsegu pa se pojavljajo tudi med otroki, ki so glasbeno
aktivni in tistimi, ki niso. V ta namen so bile na področju glasovnih obsegov
narejene različne raziskave. Mohr (1997; povz. po Žvar, 2001) je v svojo
raziskavo vključil otroke, ki petje redno vadijo, prav tako pa je tudi Welch (2014)
izvedel raziskavo večanja glasovnih obsegov otrok z redno pevsko vajo.
Tudi slovenski avtorji pišejo o glasovnih obsegih otrok (Kaučič, 1998; Kerec,
2004; Žerjav, 2009; Kofol, 2014). Raziskave pa so z izjemo Žerjavove (2009)
zajemale dobre pevce od prvega do četrtega razreda osnovne šole. In glede na to,
da obsegi glasov v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju pri nas niso dobro
raziskani oz. so raziskave zajemale le dobre pevce in da pride po navedbah
različnih avtorjev (Žvar, 2001; Hočevar Boltežar, 2010) do izrazitih sprememb v
razvoju glasu ravno okoli 10. leta starosti, smo za osrednji raziskovalni problem
izbrali glasovni obseg učencev 4. in 5. razreda in njihovo natančnost pevske
izvedbe.
V teoretičnem delu želimo osvetliti dosedanja spoznanja, ki se navezujejo na
zastavljeno temo. Na začetku bomo predstavili človeški glas in fiziologijo
nastanka glasu, saj je poznavanje glasovnega inštrumenta in njegovo delovanje za
razrednega učitelja, ki poučuje glasbo, zelo pomembno.
Razredni učitelj se v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju srečuje z otroki, ki
so na pragu pubertete ali pa so že v puberteti. Otroški glas se razlikuje od glasu v
puberteti, zato bomo predstavili značilnosti glasu v otroštvu in puberteti, posebno
pozornost pa bomo namenili tudi glasovnim motnjam v omenjenih obdobjih.
Najpogosteje izvajana glasbena dejavnost v drugem vzgojno-izobraževalnem
obdobju je petje, zato se bomo v nadaljevanju teoretičnega dela osredotočili na
značilnosti petja v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Dotaknili se bomo
pevskih sposobnosti, ki so za to obdobje značilne, večglasnega petja, vokalne
tehnike in doživljajskega ter estetskega izvajanja pesmi. Posebno pozornost pa
bomo namenili glasovnim obsegom.
3
Zadnje poglavje teoretičnega dela bo prineslo primerjavo učbenika za 4. (Pesek)
in 5. razred (Oblak). Predvsem nas bodo zanimali obsegi pesmi, ki jih bomo lahko
primerjali z glasovnimi obsegi otrok 4. in 5. razreda.
V empiričnem delu diplomske naloge bomo ugotavljali, ali obstajajo razlike v
glasovnem obsegu med učenci 4. in 5. razreda in v natančnosti izvedbe pesmi,
kjer bomo preverjali naslednje kriterije: ritmično izvedbo zapetega, melodično
izvedbo zapetega, izvedbo največjega intervala, intonančno čistost in fraziranje pri
petju. Primerjavo bomo naredili tudi med dečki in deklicami. Uporabili bomo
deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo. Podatke bomo statistično
obdelali s pomočjo programa SPSS 20.0, na podlagi rezultatov pa bomo potrdili
ali ovrgli vnaprej zapisane hipoteze.
V sklepnem delu bomo povzeli ugotovitve naše raziskave. Naše rezultate o
glasovnih obsegih bomo primerjali z drugimi raziskavami. Navedli bomo
pomanjkljivosti našega raziskovanja, predloge za nadaljnje raziskovanje in
uporabnost rezultatov.
4
2 TEORETIČNI DEL
2.1 ČLOVEŠKI GLAS
Človek je lahko kot vsi majhni otroci, preden začnejo govoriti, ali živali v svojem
prazačetku s svojim glasom izražal le svoja aktualna, emocionalna stanja (radost,
bolečino, strah). Še preden je govoril, je povsem nezavedno proizvajal glasove (I
– A – U), zato pravimo, da je pevski ton predhodnik govorjenega. Seveda tu ne
mislimo na »pravi«, učeni pevski ton, zagotovo pa lahko trdimo, da je človeštvo
govor razvilo šele tekom evolucije. (Lhotka-Kalinski, 1975)
Tudi Ravnikar (2001) sklepa, da je melodija prvotna in je govor nastopil kasneje.
Vzporedno z razvojem možganov sta se s pomočjo glasu razvijali govorna
funkcija in izražanje čustev v obliki petja. Oba živčna mehanizma funkcij se
razlikujeta. Za razumevanje govora je potrebno razpoznavanje zvena, za
razpoznavanje melodije pa zadošča dojemanje višine. To lahko opazimo tudi pri
majhnem otroku, ki zapoje enostavno melodijsko frazo veliko prej, kot izgovori
povezane besede.
Naš glasovni aparat je najzanimivejši instrument, ki zaradi svoje zgradbe
izpolnjuje dve nalogi:
- je nosilec človeške govorice (tvorjenje vokalov, zlogov in besed),
- ima sposobnost glasbenega instrumenta (tvorjenje tona določene višine in
jakosti). (Žvar, 2001)
2.1.1 GOVOR
Človek je ustvaril govor s svojim intelektom po želji, da bi izražal misli. Govor in
misel tvorita celoto. Iniciativa za govor prihaja od misli, ki je primarna, kvaliteta
tona pa je sekundarnega pomena in običajno zanemarjena. (Lhotka-Kalinski,
1975)
5
Ko govorimo, izražamo svojo voljo, svoje interese in splošno sposobnost
komuniciranja z glasovi. Govor je pravzaprav neke vrste šum, ki ima približno
določen obseg. (Mihelčič, 2006)
Govor in petje sta med seboj povezana, saj v principu oba vsebujeta enake
informacije, le da gre pri govoru bolj za prenos govornih vsebin, pri petju pa za
prenašanje glasbenih vsebin. (Žvar, 2001)
2.1.2 PETJE
Petje je primarno čustveno izražanje, ki obsega besedilo in glasbo. (Lhotka-
Kalinski, 1975) Učenje petja je dolgotrajen proces, tako kot učenje govora, in
oboje se začne ob rojstvu otroka. Razvoj petja se začne s poslušanjem odraslih,
zato mora otrok slišati petje v svojem okolju. Osnova za petje in tudi za govor pa
so otrokove zgodnje vokalizacije (jok). (Pesek, 1997)
Čeprav je petje le drug način govora, se kljub temu od njega v marsičem razlikuje:
- razpon, glasnost in barva glasu se pri petju in govoru razlikujeta, (Cvejić,
B. in D., 2007)
- pri govoru se višina glasu spreminja veliko manj kot pri petju,
- uravnavanje petega tona je veliko bolj zavestno kot pri govoru,
- pri govoru se glasovni obseg spreminja od šest do osem tonov, nešolan
pevec dosega do eno in pol oktave, šolan pevec pa do dve in pol oktave,
- telesna in fizična obremenitev pevca sta večji zaradi intenzivne kontrole
dihanja, naslona glasu in daljših tonov, ki jih mora v visokih legah
okrepiti, (Žvar, 2001)
- peti glasovi trajajo dlje od govorjenih, zato je vokalna tehnika usmerjena v
upočasnjevanje funkcij govornega organa in v koordiniranost grla.
(Ravnikar, 2001)
6
2.2 FIZIOLOGIJA NASTANKA GLASU
2.2.1 VOKALNI ORGANI
Otroški pevsko-govorni aparat ima v osnovi enake anatomske in fiziološke
značilnosti kot glasovni aparat odraslega človeka in velja za najbolj zapleten
inštrument, ki ustvarja zvok. (Žvar, 2001)
Sestavljen je iz več organov, ki se združijo k skupnem delu takrat, ko tvorijo
glasove. Ti organi so:
- pljuča, ki nam dobavljajo sapo,
- grlo, ki proizvaja zvok,
- žrelo, ki zvok obarva in okrepi. (Danev, 2008)
Slika 1: Vokalni trakt (Hočevar Boltežar, 2010, str. 14)
2.2.1.1 Pljuča
Pljuča so dvojni organ stožčaste oblike. Primerjamo jih lahko z narobe obrnjenima
drevesoma, ki se združita v sapnik. Spodaj se dotikajo prepone, zgoraj pa segajo
nekaj centimetrov nad ključnico. Ločuje jih medpljučje, prostor, v katerem je več
7
organov, kot so sapnik, bronhiji, požiralnik, srce, priželjc, ožilje ter živčni sestav.
(Danev, 2008)
Slika 2: Pljuča (Danev, 2008, str. 56)
Tok zraka iz pljuč je osnova za nastanek zvoka, krika, govorjenega ali petega
tona. Z dihanjem se izmenjavajo plini med zunanjim okoljem in telesom. Telo
kisika ne more skladiščiti, zato moramo neprekinjeno dihati. Na globino in hitrost
dihanja lahko deloma vplivamo zavestno, običajno pa je dihanje podzavesten
proces, ki ga nadzoruje dihalni center v možganskem deblu. (Žvar, 2001)
Pljuča opravljajo z dihanjem življenjsko delo – dovajajo kisik iz zraka v kri in
odvajajo ogljikov dioksid iz krvi v zrak. (Danev, 2008) Pri dihanju in proizvajanju
zvoka pa imata velik pomen tudi:
sapnik je cev, ki jo sestavlja 16–20 podkvastih hrustancev, ki jih znotraj in
zunaj pokriva sluznica. Njegova dolžina je variabilna in je odvisna od
starosti, spola in individualnih značilnosti, pri odraslem pa v povprečju
doseže 10–12 cm. Od sapnika se v prsni votlini cepita dve glavni sapnici,
ki vodita vsaka v svoj del pljuč. Sapnik ima funkcijo zvočnega ojačevalca.
(Cvejić, B. in D., 2007)
prepona je glavna mišica, ki nam pomaga pri dihanju. V položaju
mirovanja oz. pri običajnem dihanju ima obliko kupole. Ko začne delovati,
pa postane njen zgornji del ploščat in se vboči v trebušno votlino.
(Rammage, 1996). Delovanje prepone sodi med najpomembnejše faktorje
pri proizvajanju zvokov. (Darian, 1951)
8
Slika 3: Delovanje prepone (Rammage, 1996, str. 6)
2.2.1.2 Grlo
Grlo leži v srednjem delu vratu in opravlja tri pomembne naloge: preprečuje, da bi
umazanija v zraku prešla v spodnje dihalne poti, ureja dotok sape v pljuča in iz
njih ter oblikuje zvok. (Danev, 2008) Zaradi funkcije oblikovanja zvoka je dobilo
grlo v prenesenem pomenu ime »organ za glas«, sicer pa človeški glas nastane z
usklajenim delovanjem mnogih organov. (Žvar, 2001)
Grlo je organ, ki ga sestavlja:
grlni skelet je sestavljen iz raznih hrustancev. Obročasti hrustanec ima
obliko prstana in stoji takoj nad sapnikom. Z njim se od zgoraj povezuje
ščitasti hrustanec. Ščitasti hrustanec je največji. Sestavljata ga štirioglati
ploščici, ki se spredaj stikata pod kotom 120° pri ženskah in otrocih ter
90° pri moških, zato je hrustanec pri moških vidnejši. (Danev, 2008)
Piramidasta hrustanca imata obliko piramide. Na vsakem od njiju so
mišice, ki premikajo hrustanec in s tem skrbijo za odpiranje in zapiranje
glasilk, torej za dihanje in fonacijo. Poklopčev hrustanec je pomemben pri
9
požiranju. Ko se dihalna pot zapre, se poklopec spusti nizko nad vhod v
grlo in zapre sapnik. (Hočevar Boltežar, 2010)
Slika 4: Ogrodje grla (Žvar, 2001, str. 74)
mišičevje grla se deli na notranje in zunanje mišičevje. Zunanje mišičevje
varuje notranje, tako da najprej zagotovi grlu vse potrebne gibe in s tem
notranjemu mišičevju mirno in pravilno delovanje. Napetost zunanjega
mišičevja mora torej uravnavati držo grla. Notranje grlne mišice pa skrbijo
za dihalno in fonacijsko delovanje. (Danev, 2008)
glasilki sta elastični gubi. Nad glasilkama sta dve nepravi glasilki. Ti dve
tanki kožici se razgrneta, takoj ko pričnemo peti. Votlinici, ki se nahajata
med pravima in nepravima glasilkama, imenujemo Morgagnijeva žepka.
(Darian, 1951) Odprtini reže med pravima glasilkama pravimo glotis. Ko
dihamo, je ta široko odprt in sapa rahlo teče skozenj. Pri skoraj zaprtem
glotisu, ko se obe glasilki dovolj približata druga drugi, se pri prehodu
sape sproži vibracija. Z vibracijo se obe glasilki zelo hitro izmenično
približujeta in oddaljujeta in ustvarjata nekakšno drobno in naglo
sopihanje. Pri nizkih tonih so šobe glasilk debelejše in vibrirajo po vsej
dolžini, pri višjih tonih pa so debelejše in vibrirajo samo delno. Glotis se
torej vede kot majhna zadrga na poteg, ki se med petjem popolnoma ali
delno odpira in zapira, kar sproži nenehno menjavo porabe sape. (Danev,
2008)
10
Slika 5: Glasilke (Žvar, 2001, str. 77)
2.2.1.3 Žrelo
Žrelo je cev iz mišičnatega vlakna, po kateri gresta sapa in hrana. Njegova oblika
je podobna lijaku, ki se širi od lobanjskega dna do požiralnika in grla. Ko
odpremo usta, lahko vidimo njegovo srednjo steno takoj za jezikom in nebom.
(Danev, 2008)
Žrelo delimo na tri predele:
nosno žrelno votlino delimo v dva dela: v levi in desni pretin. Nahaja se
nad ustno votlino. Stena, ki loči pretina, je spredaj pri nosnicah
hrustančasta, zadaj pa prehaja v koščeno lemežnico. (Groebming, 1948).
Dno nosne votline sta trdo in mehko nebo. Na vsaki strani segajo v nosno
votlino po tri nosne školjke. To so tanke, lupinaste in zavite kosti, ki
povečajo nosno votline. Pod školjkami so nosni prehodi. Vanje se odpirajo
obnosne votline in izvodili za solze. (Žvar, 2001) Nosno žrelna votlina
deluje kot zvočni ojačevalec. (Danev, 2008)
»ustno votlino sestavlja koščeno ogrodje spodnje čeljustnice in obe zgornji
čeljustnici. Tudi svod ustne votline je delno koščen. Sestavljajo ga zgornji
čeljustnici in nebnici s svojima nebnima odrastkoma. Ta del imenujemo
trdo nebo; zadaj se nadaljuje v mišičnato mehko nebo z jezičkom (uvula).«
(Žvar, 2001, str. 79) Ustno votlino torej omejujejo spredaj zobje in ustnice,
zgoraj obok trdega in mehkega neba, spodaj hrbet jezika, zadaj deloma
zastor mehkega neba in deloma žrelna votlina. (Groebming, 1948)
11
Najpomembnejši organ v ustni votlini je jezik. Jezik je mišičast organ, ki
je gibljiv v vse smeri in lahko spreminja obliko, zato ga imenujemo tudi
»krmilo petja«. S tem ko spreminja svojo lego, se pri govorjenju
oblikujejo različni glasovi. Konica jezika je za oblikovanje glasov še
posebej pomembna. (Žvar, 2001)
goltni predel je spodnji predel žrela, ki ga od ustnega predela loči sluznični
sestav, ki se razteza od poklopca do stranskega ostenja žrela (Darian,
1951)
»Žrelno, ustno in nosno votlino, kjer se izoblikuje zven glasu, imenujemo tudi
odzvočna cev.« (Ravnikar, 2001, str. 43)
Slika 6: Prerez skozi prednji del glave za prikaz odzvočne cevi (Žvar, 2001, str. 78)
2.2.2 DIHANJE
Za pravilno petje moramo pravilno dihati. Ločimo štiri načine dihanja:
ključnično ali visoko dihanje je način dihanja, kjer se pri vdihu dvignejo
ključne kosti in zgornja rebra prsnega koša. Razširi se torej predvsem
gornji prsni del, opazimo pa ga lahko pri forsiranem vdihu. Ta način
dihanja za petje ni priporočljiv, saj je mišičevje vratu preveč obremenjeno
in lahko hitro pride do motenj glasu. (Cvejić, B. in D., 2007)
12
prsno ali bočno dihanje običajno uporabljamo pri podzavednem dihanju in
včasih pri govorjenju. Značilnost je enakomerno dvigovanje prsi in bokov
(Groebming, 1948). Prsni koš se v tem primeru nekoliko izboči, prepona
pa se razširi, namesto da bi se vbočila navzdol. Pri tem se z zrakom
napolni predvsem srednji del pljuč. (Darian, 1951)
preponsko ali globoko dihanje je dihanje, kjer se prepona pri vdihu skrči in
kupola zravna, prostornina prsnega koša pa se s tem poveča. Če je vdih
preponski, pride do pasivnega izdiha, kjer postane prepona ohlapna, pljuča
pa se stisnejo v prvotno obliko. (Žvar, 2001) Ta način dihanja se pojavlja v
ležečem položaju. (Cvejić, B. in D., 2007)
kombinirano ali sestavljeno dihanje je dihanje, pri katerem delujejo vsa
pljuča (pri zgoraj navedenih načinih deluje samo en del pljuč, ostali pa
miruje), zato je to za pevca najbolj pravilno in zdravo dihanje. Pri
tovrstnem dihanju se v fazi vdihavanja istočasno razširita oprsje in trebuh,
v zadnjem hipu se vboči najnižji delu trebuha, oprsje pa ostane razširjeno.
Poleg prepone delujejo še medrebrno mišičevje ter dolgi in kratki rebrni
dvigalci. (Darian, 1951) V bistvu gre za način dihanja, pri katerem so
združene vse prej naštete vrste dihanja. (Gregorc, 1982)
Slika 7: Prostornina oprsja pri vdihu (levo) in izdihu (desno) (Darian, 1951, str. 14)
13
2.2.3 NASTAVEK
Glas določa več značilnosti (glasnost, višina, barva, melodija, glasovni obseg,
srednja govorna lega) in ena izmed njih je tudi nastavek. (Hočevar Boltežar, 2010)
Nastavek pomeni usmeritev zračnega toka na mesto na trdem nebu. Usmeritev
toka na to mesto povzroča barvanje glasu. Mesta, na katera udarja zračni tok in od
katerih je odvisna lepota glasu, so različna. Čim bliže je nastavna točka izhodu
odzvočne cevi, tem lepši je glas, zato je potrebno voditi zračni tok na trdo nebo.
(Darian, 1951).
2.2.4 ZASTAVEK
Zastavek je pevski moment, pri katerem se glasilke in mišičevje pripravijo na
delovanje. (Prav tam). To je pravzaprav način, kako zastavimo glas v govoru ali
petju. Ločimo tri vrste zastavkov: trdi, aspirirani in mehki. (Groebming, 1948)
O trdem zastavku govorimo, če ustvarimo ton pri krčevito združenih glasilkah. Če
sta glasilki v opisanem stanju, pritisne nanje zračni sunek s tako silo, da se z
močnim pokom (eksplozivno) odpreta in zatreseta. Ta zastavek je napačen in
škodljiv, zato se ga je treba izogibati. Pri takem petju namreč postanejo robovi
glasilk trdi, krčeviti in ne morejo več ustvariti mehkega tona. Ta zastavek daje
tonu neko trdoto, zato se ga pevci redko poslužujejo. (Darian, 1951)
Mehki zastavek je običajni zastavek, ki je za lepo petje najbolj optimalen. Pri tem
zastavku se glasilki postopno in nežno primikata, postopno pa se povečuje tudi
tlak. Zračni tok mehko zaniha glasilki in s tem se oblikuje mehki ton. Mehki,
nesilovit zastavek je pevski zastavek, ki ohranja pevčev glas. (Cvejić, B. in D.,
2007)
Obstaja še aspirirani zastavek, ki pa ni priporočljiv in ga pevci uporabljajo le v
posebnih primerih (pri izražanju bojazni). Pri aspiriranem zastavku sta glasilki
pred začetkom delovanja odprti, pred začetkom tona pa je slišati h-ju podoben
glas. Zaradi slabe napetosti glasilk lahko pride do nesigurne intonacije in
prevelike porabe sape. (Prav tam)
14
2.2.5 RESONANCA
Resonanca je sozvenenje drugih teles. Zračni tok, ki zatrese glasilki, ustvari
začetni ton, ki je neznaten. Od glasilk naprej pa ima ta zračni tok že določeno
število tresljajev, ki ga povzroči enakomerno tresenje glasilk. Resonanco ustvarja
nihanje oz. vibriranje zvoka v votlinah in tresenje okostja, predvsem prsnih kosti
in hrbtenice. Resonanca daje tonu polnost in širino, moč in prodornost. Odboj
zračnega toka pa daje tonu mehkobo, toplino in temno barvo. Ta odboj zraka na
trdem nebu daje glasu naraven vibrato. Ločimo lobanjsko ali glavino (lične in
čelne kosti z njihovimi votlinami) in prsno resonanco (kosti oprsja in hrbtenice).
(Gregorc, 1982)
Slika 8: Mesta usmeritvenih tonov (Gregorc, 1982, str. 60)
2.2.6 REGISTER
Register v glasbi pomeni razpon glasbila ali človeškega glasu, kjer se morajo toni
proizvajati na enak način in imajo enako barvo. (Wikipedija, 2015b)
Tudi Hočevar Boltežar (2010) s podobnimi besedami opredeljuje glasovni register
in ga opisuje kot zaporedje tonov, ki jih tvorimo na enak način oz. poleg načina
15
nastanka glasu vključuje še oblikovanje glasu. Potemtakem bi lahko rekli, da gre
za skupino tonov, ki zvenijo podobno.
Gregorc (1982) pravi, da je prehajanje med registri eden izmed temeljev lepega
petja. Žvar (2001) opozarja, da lahko pri petju od nizkih proti visokim tonov
opazimo prehode, pri katerih se spremeni barva zvoka, zveneč in poln glas pa
preide v nezvenečega in suhega. Darian (1951) navaja kot vzrok neizenačenosti
krčevitost grla ali pa nepravilno oblikovanje odzvočne cevi. Te pomanjkljivosti
lahko odpravimo samo s tehničnimi vajami, ki sprostijo mišičevje pevskega
aparata, tako da ta postane gibčen ter omogoča potrebno mešanje lobanjske in
prsne resonance.
Človeški glas pozna več registrov, enotne razdelitve med pevskimi strokovnjaki
pa ni. Žvar (2001) med seboj loči naslednje registre: prsni register, srednji
register, glavin register, falzet, flažolet in slamnati basovski register. Tudi Darian
(1951) podobno kot Žvar navaja več registrov: prsni, srednji in lobanjski register,
falzet in voix mixte. Zagotovo pa je najbolj klasična razdelitev večine
strokovnjakov, kot pravi Hočevar Boltežar (2010), na: glavin, srednji in prsni
register.
Slika 9: Registri otroških glasov (Groebming, 1948, str. 52)
16
2.3 GLAS V OTROŠTVU IN PUBERTETNEM OBDOBJU
Otroški glas se spreminja glede na telesni razvoj, v razvoju glasu pa je
najizrazitejša sprememba mutacija glasu. (Davies in Jahn, 2004)
Mutacija glasu se lahko začne že pri otrocih, ki so v drugem vzgojnem-
izobraževalnem obdobju. Otroci so namreč ravno takrat v prehodnem obdobju
med otroštvom in adolescenco, ki mu pravimo puberteta. Zato bomo v
nadaljevanju opisali razvoj glasu v otroštvu in puberteti. Najprej pa še nekaj besed
o sami puberteti.
Puberteta se zgodi vsakomur in je priprava telesa za prevzem odgovornosti
odraslosti. Nihče ne ve, kaj sproži proces pubertete in tudi starost, v kateri se
puberteta začne in konča, ni točno določena. Pri nekaterih se tako prične že v
starosti osmih let, pri drugih se začne okoli desetega ali dvanajstega leta, mnogi
pa vstopijo v puberteto šele po trinajstem letu. Ta čas je odvisen od številnih
dejavnikov, kot so vpliv dednosti, hrane, ki jo uživaš, zdravstvenega stanja in
drugih. Spremembe, ki se dogajajo med puberteto, so posledica delovanja
hormonov, ki jih izloča žleza »hipofiza« in ena izmed teh sprememb je tudi rast
grla in sprememba glasu. (Sanders in Myers, 1999)
Grlo raste in dozoreva od rojstva do približno 20. leta starosti. Z rastjo grla in
celotnega vokalnega aparata se spreminjajo njegove dimenzije, elastičnost tkiv in
motorični programi fonacije in tudi izreke. (Hočevar Boltežar, 2010)
2.3.1 OTROŠTVO
Od trenutka, ko se rodimo, rastemo in se razvijamo. Del teh procesov so številne
spremembe, ki so lahko bolj ali manj opazne. Pri rasti otroškega telesa se še
posebej spreminja razmerje med glavo in trupom. Pri novorojenčku je razmerje
skoraj 1 : 1. Ko odraščamo, prične trup rasti hitreje kot glava, tako da je pri
odraslem človeku razmerje med glavo in trupom med 1 : 5 in 1 : 7. Pogojno so od
rasti odvisni tudi glasovni organi, ki se razvijajo sočasno. Do sprememb glasu
prihaja postopoma. (Mohr, 1997; povz. po Žvar, 2001)
17
Lega grla je pri novorojenčku visoko v vratu, kar omogoča otroku, da sočasno
diha in požira. Glasilki sta dolgi največ 3 mm. Z rastjo otroka se grlo pomika
navzdol. Ko ni več stika med mehkim nebom in poklopcem, otrok med
požiranjem ne more več dihati. Glasilki rasteta pri dečkih hitreje kot pri deklicah.
Pri dečkih rasteta s povprečno hitrostjo 0,7 mm/ leto, pri deklicah pa 0,4 mm/ leto.
Pri otroku raste tudi celoten dihalni trakt. Zaradi značilnosti rastočega grla in dihal
potrebuje 4-letnik pri govorjenju večji dihalni napor kot odrasel. Tudi 7-letnik
potrebuje večji fonacijski volumen za začetek fonacije kot odrasel človek.
(Hočevar Boltežar, 2010)
V starosti 8 let oz. pred puberteto sta glasilki pri dečkih za 8 % daljši kot pri
deklicah, vendar je njihov glasovni obseg še vedno enak. Po 8. letu starosti pa se
začne drugačna rast odzvočne cevi, zato se pojavijo razlike v formantih med
spoloma. (Prav tam)
2.3.1.1 Značilnosti otroškega glasu
Značilnosti otroških glasov so:
- glasovni obseg se spreminja vzporedno z rastjo pevskega organa,
- po barvi so otroški glasovi podobni ženskim, zato jih delimo v soprane in
alte, (Groebming, 1948)
- tudi register otroških glasov je podoben ženskemu, le da je tanjši,
- pri otroškem glasu prevladujejo glavine resonančne votline, zato je glas
svetel,
- otroški glasovi so lahkotnejši in bolj sproščeni od odraslih, zaradi
manjšega vpliva prsne votline. (Žvar, 2001)
Kljub zgoraj navedenim določenim podobnostim in skupnim značilnostim
otroških glasov pa se tudi otroški dekliški glas in deški glas razlikujeta. Gregorc
(1982) je prikazal povezanost glasovnega obsega otrok in glasovnih registrov pri
dečkih in deklicah. Ugotovil je, da je dekliški glas običajno tenak in slabotnejši, z
minimalno prsno resonanco. V srednji in visoki legi pa stopi v ospredje glavina
resonanca. Posledica tega pa je komaj opazna razlika med srednjo lego in
glavinimi toni.
18
Slika 10: Povezanost glasovnega obsega deklic in registrov (Gregorc, 1982, str. 49)
Gregorc pravi, da ima deški glas v primerjavi z glasom deklic metalni karakter s
prodorno močjo in polnozvočno prsno resonanco. Težava pa se pojavi pri prehodu
iz prsnega v glavin register (d2, e
2), ker se glas ostro prelomi. Deški falzet pa je
tenak, suh, votel in zahteva dodatno šolanje, da se prehod izravna. (Prav tam)
Slika 11: Povezanost obsega deških glasov in registrov (Gregorc, 1982, str. 50)
2.3.2 PUBERTETA IN MUTACIJA
Darian (1951) opredeljuje mutacijo kot dobo, v kateri doživlja mladi človek oz.
pevec spremembo glasu ali mutacijo. Beseda »mutacija« izvira iz latinščine
(mutare – spremeniti). V preteklosti so uporabljali ta izraz za spremembo glasu pri
prehodu iz prsne resonance v lobanjsko ter dejali, da glas v prehodni legi mutira.
Danes pa pomeni mutacija spremembo glasu, ki nastane v pubertetni dobi, to je
tedaj, ko dorašča deček v mladeniča, deklica pa v mladenko. Tudi Bizjak (2010)
se strinja, da doživi človeško telo v dobi odraščanja veliko sprememb, ki so
potrebne, da se posameznik razvije iz otroka v odraslo osebo in da je mutacija ena
izmed teh.
Mutacija je glasovni proces, ki poteka v zvezi s spolnim dozorevanjem. V času
pubertete pride v telesnem razvoju do spolnega zorenja in do sekundarnih spolnih
znakov, ki vplivajo na spremembe otroškega glasu. Pri fantih se zvišuje nivo
testosterona, pri dekletih pa nivo estrogenov. Prične se pospešena rast grla, ki je
bolj opazna pri fantih. Posebno močno raste ščitasti hrustanec. Kot obeh ploskev
ščitastega hrustanca znaša pri otrocih 120°, pri moškem pa se zoži na 90°. Ščitasti
19
hrustanec raste močno naprej in pri moškem na vratu izstopi kot vidno, otipljivo
Adamovo jabolko. (Hočevar Boltežar, 2010; Žvar, 2001)
Slika 12: Pregled grla od spredaj pri odraslem in otroku (Freche, 1984; povz. po Hočevar
Boltežar, 2010, str. 55)
S pojmom mutacije je tesno povezan pojem dolžine glasilk. Od rojstva do
pubertete glasilke rastejo postopoma, zato ni opaznih izrazitih sprememb. V
obdobju pubertete pa pride do nagle rasti grla. Pri fantih se glasilki odebelita in se
lahko podaljšata tudi za 100 %, torej na 200 % dolžine pred začetkom hitre rasti
grla. Podaljšani in odebeljeni glasilki imata nižjo frekvenco, zato se zniža
glasovna lega za približno oktavo. Pri dekletih se dolžina glasilk poveča na največ
150 %, torej za 2 do 3 mm, zato se glas zniža le za obseg terce ali kvarte.
(Hočevar Boltežar, 2010)
Za boljšo predstavo navajamo tabelo o povprečnih dolžinah glasilk v posameznih
starostnih obdobjih.
Tabela 1: Dolžina glasilk v posameznih starostih (Hočevar Boltežar, 2010)
STAROST DOLŽINA GLASILK
novorojenček 2,5–3 mm
otrok 1 leto 5,5 mm
otrok 5 let 7,5 mm
otrok 8 let 9 mm
pubertetnik 12–15 mm
odrasla ženska 12–17 mm
odrasel moški 17–23 mm
20
Na višino glasovne lege vpliva tudi dolžina odzvočne cevi. Če za primer
vzamemo družino klarinetov, ugotovimo, da se med seboj razlikujejo po velikosti.
Es klarinet tako zveni višje kot bas klarinet, kar je posledica različne dolžine
odzvočne cevi. Krajša in ožja torej kot je odzvočna cev, višji je ton, daljša in širša
odzvočna cev pa ustvari nižji ton. Pri človekovi odzvočni cevi je povsem enako.
Otrokova odzvočna cev je kratka, zato je otroški glas tanek in visok. Z rastjo
celotnega telesa se otrokova odzvočna cev daljša in posledično postane glasovna
lega nižja.
Žvarova ugotavlja, da se je včasih mutacija pri dečkih začela okoli 14. leta, sedaj
pa se to obdobje začenja že med 9. in 12. letom. Vzrok za ta zgodnji razvoj ni
povsem jasen, svoj vpliv pa ima zagotovo spremenjen način življenja. (Žvar,
2001)
Davies in Jahn pravita, da je nastop pubertete odvisen od dejavnikov, kot so rasa,
dednost, in verjetno tudi od splošne prehrane. Ugotovila sta, da se puberteta
pojavi kasneje na severni, hladnejši polobli kot v toplejšem podnebju. Na splošno
pa nastopi prej kot npr. pred petdesetimi leti. (Davies in Jahn, 2004)
Žvarova deli mutacijo glede na razvoj v 3 faze:
- predmutacijo (od 9. do 12. leta),
- mutacijo (od 12. do 16. leta),
- pomutacijo (od 16. do 18. leta). (Žvar, 2001)
Tudi Frank in Sparber (1970; povz. po Ravnikar, 2001) delita mutacijo na enake
stopnje. Glasovni obseg dečkov pa se takrat spreminja po naslednji shemi:
1. predmutacija f ------------------------- g2
2. mutacija c ----------- e1
3. pomutacija G -------- c1
V vseh fazah prihaja pri dečkih do bistvenega znižanja glasovne lege in omejene
zmogljivosti. Pojavi se hrapavost, raskavost in krhkost. Tipičen je tudi »zlom«
21
glasu, ko glas nekontrolirano preide od nizke moške lege do visokega otroškega
glasu. (Žvar, 2001)
Pri deklicah je mutacija manj izrazita. Zgodi se 1 ali 2 leti prej in je mnogo krajša
kot pri dečkih. Včasih ta prehodna doba traja le za nekaj tednov, zato ostane
glasovna lega približno ista, čeprav lahko dozori tudi dekliški sopran v alt, toni pa
pridobijo na volumnu, moči in blesku. (Darian, 1951)
Dokončen izraz dobi glas šele po končani postmutaciji, ko je fiziološki proces
ustaljen (pri dečkih po 18., 19. letu in pri deklicah po 16. letu). Iz obsega pred
mutacijo se ne da določiti obsega odraslega glasu. Splošno razširjeno mnenje pa
je, da deški sopran postane bas, alt pa tenor. (Groebming, 1948; Žvar, 2001)
2.3.2.1 Razlike med spoloma pri mutaciji
Največje spremembe v razvoju glasu se zgodijo ravno v obdobju adolescence, ko
grlo raste najintenzivneje in pride do mutacije glasu. Različni avtorji (Darian,
1951; Davies in Jahn, 2004; Hočevar Boltežar, 2010) ugotavljajo, da je mutacija
pri dečkih bolj izrazita kot pri deklicah, zato se med spoloma pojavijo določene
razlike, ki so prikazane v tabeli št. 2.
Tabela 2: Razlike med spoloma pri mutaciji
DEČKI ZNAČILNOSTI DEKLICE
Med 9. in 12. letom. Začetek mutacije Okoli 8. leta.
Zvišuje se nivo testosterona. Spolno zorenje Zvišuje se nivo estrogenov.
Kot med ploščama ščitastega
hrustanca znaša 90°.
Rast grla oz.
hrustanca
Kot med ploščama ščitastega
hrustanca znaša 120°.
Je izrazito. Adamovo
jabolko Je komaj opazno.
Glasilki rasteta hitreje
(7 mm/ leto). Rast glasilk
Glasilki rasteta počasneje
(4 mm/leto).
Zniža se za oktavo. Glasovna lega Zniža se za terco ali kvarto.
Pri 18. letih. Konec mutacije Pri 16. letih.
Priporočljivo po 18. letu. Učenje petja Priporočljivo po 17. letu.
22
2.3.2.2 Značilnosti glasu v puberteti
V pubertetni dobi, ko človeško telo dozoreva in grlo raste, so za glas značilne
naslednje spremembe:
- zniževanje glasu, najprej na račun povečevanja odzvočne cevi, nato pa še
na račun rasti grla in glasilk,
- predvsem pri fantih lomljenje glasu, preskoki v višini, ki so posledica
počasnejšega prilagajanja oživčevja na večji glasovni aparat, ter
dozorevanje na novonastalih motoričnih vzorcev fonacije,
- koordinacija med dihanjem, fonacijo in artikulacijo se tudi še spreminja,
- psihološki vplivi na glas so zelo močni. Mladostnik se namreč zaveda
svojih težav in je zaradi njih prizadet, kar se lahko pozna tudi na glasu.
(Hočevar Boltežar, 2010)
2.3.2.3 Petje v času mutacije
Mnenja vokalnih pedagogov glede petja v času mutacije so različna.
Darian (1951) opozarja, da je petje med mutacijo škodljivo in naj bi bili ravno
učitelji tisti, ki so dolžni paziti na to, da bodo dečki in deklice takoj, ko nastopijo
prvi znaki mutacije, oproščeni petja. Prav tako so na svoje otroke dolžni paziti
starši in jih opozarjati na škodo, ki bi jo utrpel otrokov govorni organ. Nikoli ne
smemo pozabiti, da je grlo najnežnejši in najobčutljivejši instrument in da bi
najmanjša okvara v stanju njegovega razvoja vzela glasu lepoto. Petje in glasovni
napor v času mutacije namreč pomenita povečanje nevarnosti za poznejši glasovni
razvoj.
Gregorc (1982) pa je drugačnega mnenja in pravi, da je petje v času mutacije
pomembno, saj kdor izgubi kontakt s petjem med 13. in 18. letom, je običajno
opravil s petjem za vse življenje.
Kljub spremembam, ki se v tem obdobju dogajajo, torej ni razloga za prenehanje
petja. Potrebno je le strogo upoštevanje strokovnih nasvetov:
23
- mladostnik naj poje v ustrezni in lagodni legi. Če opazimo naprezanje pri
doseganju višjih tonov (stegovanje vratu, potiskanje brade navzven,
stiskanje vokalnega kanala oz. grla), potem petje prekinemo.
- mladi pevec naj pri petju ne pretirava. Če lahko sproščeno odpoje le 6
tonov, naj tako tudi bo. Pozoren mora biti na smiselno uporabo registrov.
- če je pesem zapisana z notami, ki mladostnikovemu glasu ne ustrezajo, je
le-to potrebno prilagoditi.
Bizjak (2010) dodaja, da delo z otroki, ki so v tem obdobju, zahteva ustrezno
usposobljenost. Učitelj oz. zborovodja mora razumeti, kako se glas razvija,
njegove potenciale, značilnosti in meje posameznih glasov. Njegova odgovornost
je, da s podajanjem teoretičnega znanja zagotavlja učencem zdrav razvoj
glasovnega aparata.
V vsakem primeru pa je potrebna izjemna previdnost, tako pri govoru kot pri
petju. Preprečevati je potrebno preobremenjevanje glasu in upoštevati
individualne zmožnosti, da ne bi prišlo do glasovnih motenj.
Resno učenje petja pa je priporočljivo šele po 18. oz. 19. letu za fante in po 17.
letu za dekleta. (Davies in Jahn, 2004)
2.4 GLASOVNE MOTNJE PRI OTROCIH IN
MLADOSTNIKIH
Naš glasovni aparat je živa snov, podvržena daljšim časovnim in trenutnim
spremembam. Le-te lahko povzročijo trajne ali začasne spremembe glasu.
(Ravnikar, 2001)
2.4.1 MOTNJE GLASU PRI OTROKU
Otroške glasovne motnje se pojavljajo, ko se vokalni aparat še razvija in
spreminja. V prvih letih življenja je lahko vzrok glasovnim motnjam pri otrocih
okužba zgornjih dihal, najpogostejša motnja pri otrocih pa je funkcionalna
glasovna motnja. (Hočevar Boltežar, 2010)
24
Za funkcionalne glasovne motnje je značilna hripavost, ki nastane, kljub temu da
na grlu in živčnem sistemu ne vidimo bolezenskih sprememb. Hripavost je tako
lahko posledica prenapetih ali preohlapnih mišic, ki sodelujejo pri nastanku in
tvorjenju glasu. Preprosteje povedano, je posledica napačnega načina uporabe
glasu. (Battelino, b. d.)
Po delitvi Mathiesona (2001; povz. po Hočevar Boltežar, 2010) sta za otroke
značilni:
Mišično tenzijska disfonija (MTD) s sluzničnimi spremembami na
glasilkah – je funkcionalna glasovna motnja, zaradi katere glasilke pri
fonaciji ne delujejo pravilno. Grlne mišice so prevelike in neusklajene,
zato lahko na grlu nastanejo spremembe (vozliči, polip, cista …). Otrokov
glas je hripav, se lomi, njegova srednja govorna lega ni ustrezna. Otrok
ima ob govoru pogosto občutek tujka, pojavijo pa se lahko tudi bolečine v
predelu grla.
Mišično tenzijska disfonija (MTD) brez sprememb na sluznici grla – je
prav tako funkcionalna glasovna motnja z nepravilno dejavnostjo
fonacijskih mišic. Povzroči jo glasovno prenapenjanje, zato se otrok pri
govoru hitreje utrudi. Posledica je šibak in hripav glas, ki je previsok ali
prenizek. Groebming (1948) opozarja, da pretiran napor in stiskanje v
grlu, ki se ga otrok nauči pri govorjenju, se prenese tudi na petje. Glas
postane rezek, za odpravo napak pa so potrebne dolgoletne vaje. Zato je
treba otroke poučiti, da razumljivost govora ni odvisna od sile, ki jo
uporabimo, ampak od razločne izreke, in jih tako odvaditi brezumnega
kričanja iz naših šol.
Podatki o pogostosti glasovnih motenj pri otrocih se v različnih raziskavah
razlikujejo in so odvisni tudi od starosti zajetih otrok in njihovega okolja:
- Duff et al., 2004: (starost 2–6 let) 3,9 %
- Silverman & Zimmer, 1975: (predšolski in šolski otroci) 23,2 %
- Baynes, 1966: (starost 8 let) 7,8 %
- Baynes, 1966: (starost 11 let) 4,6 %
25
- Senturia & Wilson, 1968: (starost 6–11 let) 21 %
- Saderholm et al., 1995: (starost 10 let) 14 %
- Milutinović, 1994: (starost 12–13 let) – kmečko okolje 3,9 %, mestno
okolje 43,7 %
- Šifrer & Hočevar, 2004: (Ljubljana z okolico, starost 10 let) 20 %
(Hočevar Boltežar, 2010)
2.4.2 MOTNJE GLASU PRI MLADOSTNIKU
O motnjah glasu pri mladostniku lahko govorimo, če traja mutacija dlje kot dve
leti in ni dokončana do 16. leta starosti. (Žvar, 2001)
V strokovni literaturi poročajo o precej različnih pogostnostih glasovnih motenj v
času pubertete, motnje pa so značilne predvsem za dečke:
- Curry, 1949: (dečki, starost 14 let) 80 %
- Šifrer in Hočevar, 2004: (starost 14 let) 9,8 % (Hočevar Boltežar, 2010)
Dečku lahko ostane perzisitiran – trdovraten deški glas, pogostejše pa je
nepopolno znižanje glasovne lege. Sicer je spolni razvoj nemoten in ni organske
okvare, vendar se glas zniža le za pol oktave. Ta lega pri osebnem pogovoru ni
tako opazna, saj prevlada optični vtis nad akustičnim, v telefonskem pogovoru pa
lahko zaradi nje moškega zamenjamo z žensko. Vzroki za nepopolno mutacijo so
lahko pretiran glasovni napor, moteno delovanje mišic grla ali pa tudi
pomanjkljiva slušna kontrola. (Žvar, 2001)
Izrazita motnja v mutaciji je »Fistelstimme« – fistel. Vzrok je neznano močno
aktiviranje napetosti glasilk na psihični osnovi, zato je lega glasu še višja kot pri
otroškem glasu. Za odraščajoče dečke imajo psihični dejavniki pri vzgoji glasu
zelo pomembno vlogo. V tem obdobju jim pomeni glas znak moškosti, zato je
lahko le-ta tudi povzročitelj krize v tem obdobju. (Prav tam)
»Naštete motnje so lahko prisotne tudi pri deklicah, vendar so redkejše in manj
izrazite. Posebna motnja je »perverzna mutacija«, pri kateri pride zaradi vpliva
moških spolnih hormonov do »možačastega« glasu. Tega povzroča množenje
26
moških spolnih hormonov (tumor ali preparati – dopingi). Motnja je neprijetna,
ker se glas ne more več spremeniti.« (Prav tam, str. 100)
Hormonsko pogojena glasovna motnja pa se pojavi pri deklicah tudi v času
predmenstrualnega sindroma. Zaradi rahle otekline glasilk postane petje oteženo.
Srednja govorna lega se rahlo zniža, glasovna moč postane manjša, glasovni
obseg se zniža. Glasilki sta bolj občutljivi, zato se hitreje pojavi glasovna
utrujenost. Pojavijo se tudi težave pri petju visokih tonov. (Hočevar Boltežar,
2010)
»O pravi psihogeni funkcionalni motnji – puberofoniji – govorimo takrat, ko se
za mutacijo značilne glasovne motnje pojavljajo v starosti, ko je puberteta in z njo
mutacija glasu že zdavnaj zaključena. Pridružene so tudi tipične psihološke
motnje.« (Prav tam, str. 117)
2.4.3 ZDRAVLJENJE
Nastanek glasu ali fonacija je kompleksna funkcija, ki je povezana s celotnim
telesom, zato so v zdravljenje glasovnih motenj vključeni različni strokovnjaki.
(Cvejić, B. in D., 2007)
Obravnava glasovnih motenj pri otrocih vključuje otorinolaringologa, logopeda in
psihologa, pri mladostnikih pa je vključen še foniater. Otorinolaringolog z zdravili
zdravi okužbe, alergije, astmo in sekretorno vnetje srednjega ušesa. Le v primeru
papilomov, ki lahko otroka zadušijo, in velikega polipa ali ciste na glasilkah, ki
povzroča hudo hripavost, pride v poštev kirurško zdravljenje. Z ustrezno
logopedsko terapijo bo otrok izboljšal svoje govorne navade in tehniko. Logoped
bo ugotovil glasovno zlorabo, neprimerne glasovne in govorne navade, zmanjšal
napetost artikulacijskih mišic in odpravil motnje izreke pri otroku. Mladostnika pa
bo z glasovno terapijo naučil prilagoditi funkcijo grla novim anatomskim
razmeram. Foniater bo velikokrat opazil hripavost in ugotovil, da je srednja
govorna lega previsoka. Mladostnik bo občutil glasovno utrujenost in bolečine v
vratu. Zaradi večjega glasovnega napora se lahko pojavita nabrekli glasilki.
Foniater lahko najde tudi vozliče. Psiholog se vključi v obravnavo, kadar
psihološke motnje, motnje vedenja, pozornosti in aktivnosti vplivajo na pojav
27
glasovne motnje. Pri odraščanju pa predvsem pomaga prebroditi stres in z
ustreznimi tehnikami izboljša mladostnikovo samopodobo in samozavest.
(Hočevar Boltežar, 2010)
2.4.4 SKRB ZA GLAS
Glas je odsev fizične in psihične harmonije našega telesa. Da preprečimo motnje
glasu, je potrebno preprečevati preobremenjevanje glasu in ustrezno skrbeti za
glas.
»Skrb za glas z drugim izrazom imenujemo tudi glasovna higiena ali glasovna
nega. To pomeni način obnašanja, ki je ugoden za glas, saj zmanjšuje glasovno
obremenitev, hkrati pa pozitivno vpliva na celo telo (npr. hidracija, počitek).«
(Hočevar Boltežar, 2010, str. 150)
Najbolj osnovna pravila za ohranjanje zdravega glasu so, da:
- dnevno poskrbimo za ustrezen počitek in spanec,
- smo fizično aktivni,
- ne zlorabljamo svojega glasu,
- jemo zdravo hrano,
- uživamo dovolj vode,
- se izogibamo snovem, ki povzročajo dehidracijo telesa. (Rammage, 1996)
Tudi otroke je potrebno spodbujati k zdravemu načinu življenja in jih seznaniti z
glasovno higieno. Če stopimo v telovadnico ali na šolsko igrišče, lahko slišimo,
da otroci kričijo na ves glas, kar pomeni, da svoje glasilke pretirano
obremenjujejo. Zato Hočevar Boltežar (2010) pravi, da je potrebno otroke
opozarjati, naj svoj glas ne zlorabljajo:
- s preglasnim govorom in kričanjem,
- s šepetom,
- z oponašanjem živali in prevoznih sredstev,
- s pretiranim petjem in petjem izven svojega obsega.
28
Fojkar Zupančič (2006) pa dodaja, da s skrbjo za glas pripomoremo k zdravemu
in lepemu petju, za kar pa so potrebni: zdravo telo in glasovni organ, pravilna
uporaba glasovnega organa, pravilna drža telesa, glasovni zrelosti primerna
pevska literatura in tudi želja po petju.
2.5 PETJE V DRUGEM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM
OBDOBJU
Petje je elementarna glasbena dejavnost, ki razvija temelje glasbene sposobnosti –
ritmični in melodični posluh. S petjem se prav tako razvija sposobnost doživete
interpretacije, končni cilj pevskega izvajanja pa je estetsko oblikovanje pesmi, ki
vključuje artikulacijo, dikcijo in fraziranje z dinamiko in agogiko. Glasbene
izkušnje vodijo otroka v poglobljeno doživljanje glasbenih in oblikovnih
parametrov. (Sicherl-Kafol, 2001)
Petje je poleg poslušanja petja prva otrokova izkušnja z glasbo. Naših najljubših
pesmi in dobrih izkušenj se radi spominjamo, prav tako pa se nam vtisnejo v
spomin negativne izkušnje. Doživetja ob petju v družini, vrtcu in šoli se nas
globoko dotaknejo, zato je zgodnje obdobje ključno za kasnejši odnos do glasbe.
(Borota, 2013)
Petje pesmi je najbolj razširjena oblika muziciranja otrok v šolskem obdobju. Da
bo otrokom petje še v večje veselje, pa mora učitelj upoštevati naslednje:
- otroci se učijo peti po metodi posnemanja, zato je pomembno, da je
učiteljeva interpretacija pesmi doživeta in estetska,
- petje je izraz čutnega stanja. Čustveni odnos do pesmi se razvija z
večkratnim petjem iste pesmi, zato ni cilj, da se otroci naučijo čim več
pesmi, ampak da jih spodbujamo, da bodo poznane pesmi peli z veseljem
in jih spontano oblikovali z instrumentalno spremljavo ali povezovali z
gibalno dejavnostjo,
- pri prvem srečanju s pesmijo naj ne bo naš cilj, da bi otroci besedilo in
melodijo samostojno peli. Predvsem pomembno je, da otroci pesem
začutijo,
29
- otroci morajo prvič slišati pesem kot celoto,
- vsebino pesmi vključimo v krajšo pripoved, igro, interes za pesem
zbudimo z deklamacijo, lutko.
- paziti moramo, da ne pride do mehaničnega ponavljanja pesmi, ki je lahko
vzrok za nezainteresiranost otrok. Poskrbeti moramo za estetsko
interpretacijo pesmi (dinamika, tempo, dihanje),
- spodbujamo iniciativen in kritičen odnos otrok do pesmi. Izbrati moramo
otroku primerno pesem. Ob besedilu pesmi moramo biti pozorni tudi na
glasbene posebnosti (melodija, ritem, tempo, dinamika). Prepričati se
moramo, da je obseg melodije pesmi primeren glasovnemu obsegu otrok.
Tonski obseg pričnemo širiti predvsem navzgor. Sicer pa je glasovni obseg
odvisen od otrokove starosti, dispozicij in lastne glasbene aktivnosti, zato
se lahko pojavijo odstopanja. (Denac, 2002)
Drugo vzgojno-izobraževalno obdobje je pomembno obdobje za otrokov nadaljnji
pevski razvoj in za učitelja, ki se srečuje z mladimi na pragu njihovega
najstniškega obdobja. Njegova naloga je, da še naprej motivira otroke za pevsko
dejavnost in širi njihovo pevsko znanje. V nadaljevanju bomo predstavili nekatere
elemente, ki so za petje v tem času še kako pomembni, in novosti ter sposobnosti,
ki se jih otroci (na)učijo.
2.5.1 RAZVOJ PEVSKIH SPOSOBNOSTI
Otrokov razvoj je odvisen od dednosti, okolja in aktivnosti. Vsi ti dejavniki pa
vplivajo tudi na razvoj pevskih sposobnosti. Le-te so posledica prirojenih zasnov
in jih lahko razvijejo v sposobnosti le v spodbudnem zvočnem okolju z lastno
aktivnostjo. (de la Motte-Haber, 1990; povz. po Denac, 2002)
V 28. tednu prenatalnega razvoja se otroku izoblikuje govorni in pevski organ, ki
ga ob rojstvu z močnim krikom preizkusi. V prvih mesecih se pojavi bebljanje, v
drugi polovici leta pa glasovno imitiranje. Starši in otrok se do njegovega tretjega
leta starosti povezujejo s posebno govorno komunikacijo. Starši uporabljajo
intenzivno melodiko in zožijo govorno višino ter prevzamejo vzorec govorne
konture dojenčka in oblikujejo enostavne zloge, besede. S slušnim posnemanjem
30
je realizirana optimalna govorna in glasbena vzgoja. (Papoušek v Tönc, 1997;
povz. po Žvar, 2001)
Otrok lahko začne prepevati šele ob koncu prvega leta starosti in pri dveh letih
lahko že brez večjih napak ponovi enostavne otroške motive. Celotne pesmi pa
dvoletniki še ne morejo ponoviti, saj otrok še ne dojame povezave med besedilom
in melodijo. Na začetku tretjega leta starosti je sposoben ponoviti dvotonski
motiv, z leti pa lahko reproducira večje število tonov in večje intervale. (Čepin,
2007)
Pravo petje pa se oblikuje med tretjim in četrtim letom. Otrok se uči preprostih
pesmic od staršev, sester ali bratov. Pri tem spontano prevzema tonske postope in
jih povezuje z besedami. Najpomembnejša mu je melodija. (Žvar, 2001)
Glasbene sposobnosti in s tem tudi pevske se začnejo razvijati ob rojstvu otroka.
Najintenzivneje pa se razvijajo med sedmim in desetim letom starosti. (Sicherl-
Kafol, 2001)
Žvarova (2001) je pevske sposobnosti razdelila na:
elementarne sposobnosti:
- ritmični posluh (natančno izrekanje ritmične vsebine),
- melodični posluh (natančno petje melodije),
- glasovna sposobnost (razvit pevski aparat, vokalna tehnika, obseg
glasu in psihomotorične sposobnosti),
- sposobnost glasbenega spomina (spomin za kvaliteto, intenziteto in
trajanje tonov ter tonskih odnosov).
sposobnosti višjega reda:
- harmonski posluh (občutek za sozvočje oz. harmonijo),
- sposobnost estetske presoje in oblikovanja.
Viden napredek pri ohranjanju ritma se pojavi v petem in šestem letu starosti.
Med šestim in devetim letom pa se razvijeta še melodični posluh in občutek za
tonaliteto, ki pomeni izhodišče za razvoj harmonskih sposobnosti. Zato so
31
pomembno obdobje za razvoj glasbenih sposobnosti predšolska leta in prva leta
osnovne šole. (Denac, 2002)
2.5.1.1 Harmonski posluh
V času drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja se začnejo razvijati glasbene
sposobnosti višjega reda. Ko se razvije sposobnost vertikalnega poslušanja, se
začne razvijati harmonični posluh. Te sposobnosti so v osnovni šoli pomembne
pri večglasnem petju. Ker je razvoj sposobnosti v veliki meri odvisen tudi od
stimulativnega okolja oz. glasbene tradicije v njem, se v krajih, kjer je prisotno
večglasno petje, te sposobnosti razvijejo mnogo prej. (Prav tam)
Različni avtorji ugotavljajo (Zenatti, 1969; Zimermann, 1971; povz. po Sicherl-
Kafol, 2001), da se razvoj senzibilnosti za večglasje pojavi po osmem letu
starosti, medtem ko Wing (1957; povz. po Sicherl-Kafol, 2001) trdi, da se
občutljivost za harmonijo pojavi le redko pred enajstim letom starost in da je
večina otrok sposobna ritmičnega vrednotenja, harmonske občutljivost in
fraziranja šele med enajstim in dvanajstim letom.
2.5.1.2 Sposobnost estetskega oblikovanja in presoje
Radoševa (1983) ugotavlja, da se v tem časovnem obdobju razvijajo tudi
sposobnosti estetskega oblikovanja in vrednotenja: razumevanje in doživljanje
ekspresivnega pomena glasbe, sposobnost vrednotenja glasbenih del in izvajanja.
Med devetim in enajstim letom se močno poveča otrokova sposobnost za
razlikovanje odtenkov pri poslušanju in ustvarjanju zvokov. Hiter razvoj
možganov mu omogoči celo prepoznavati in posnemati odtenke modulacije in
barve. Zaradi takšnega razvoja je to obdobje idealno za ukvarjanje z umetnostjo.
Otrok je prvič sposoben občutno izboljšati svoje glasbene in tudi druge spretnosti,
ker zaznava razliko, kje je in kam bi rad šel. Izboljšajo se tudi njegove
sposobnosti za vključevanje v skupino pri zborovskem petju. (Campbell, 2004)
Otrokov odnos do glasbe postane kritičen in v glasbo skuša prodreti bolj
razumsko. Melodijo si hitreje zapomni in glasbo že melodično pravilno dojema.
Otrok še naprej razvija smisel za harmonična sozvočja in večglasnost, zato otroka
32
ne moti, če poje učitelj oktavo nižje. Veljavo pridobiva muzikalnost. Zelo
priljubljene in primerne so preproste narodne in otroške pesmi. (Žlebnik, 1975)
Razvijanje tako pevskih kot tudi ostalih glasbenih sposobnosti je eden izmed
pomembnih ciljev glasbene vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah šolanja
otrok. Glasbeni pedagogi, vzgojitelji in razredni učitelji morajo biti seznanjeni s
stopnjami in strukturo glasbenih sposobnosti, da bi lahko z ustreznimi metodami
dograjevali in nadgrajevali otrokove sposobnosti za petje, poslušanje in
doživljanje glasbe, igranje instrumentov, gibanje ob glasbi, pridobivanje glasbenih
pojmov ter spodbujali otrokovo ustvarjalnost. (Pesek, 1997)
2.5.2 VEČGLASNO PETJE
Drugo vzgojno-izobraževalno obdobje je torej čas razvoja harmonskega posluha
in posledično uvajanja v večglasno petje. Če smo v prvem vzgojno-
izobraževalnem obdobju negovali občutek za sozvočja, se bo sposobnost spontano
pojavila. Razvoj te sposobnosti pa bo omogočil nove načine izvajanja, ki bogatijo
doživljanje glasbe in povečujejo zanimanje za petje. (Oblak, 2002)
2.5.2.1 Petje v tercah
»V 4. razredu je predvideno dvoglasje v vzporednih tercah, ki je značilno za
slovensko homofono pevsko izročilo. Posamezni učenci, ki že občutijo drugi glas,
se ob skupnem petju harmonsko prilagajajo. Za druge učence je lahko učinkovito
vodilo tudi dvoglasni notni zapis, ki v povezavi s predstavami o tonskih višinah,
usmerja petje in njegovo zanesljivost.« (Oblak, 2002, str. 23) Tudi v 5. razredu na
področju večglasja ni večjih sprememb. Učenci še vedno utrjujejo petje v tercah
ali sekstah, imajo pa možnost izkusiti tudi troglasno petje.
2.5.2.2 Petje kanonov
Drugi način seznanjanja z večglasjem je polifona kompozicijska tehnika kanon.
Kanon je pravilo, pri katerem naslednji glas ali glasovi dosledno v celoti ponovijo
prvega oz. ga imitirajo. (Wikipedija, 2015a)
»Izvedba kanona zahteva sistematiko, s katero zagotovimo:
33
- dobro znanje enoglasne pesmi pri izvajalcih,
- zanesljiv vstop, samostojnost in vztrajanje v melodičnem poteku
posamezne skupine,
- medsebojno poslušanje in prilagajanje skupin v poteku sozvočij, tempa
in dinamike.« (Oblak, 2002, str. 98)
2.5.3 PEVSKA TEHNIKA
Cvejić (1980) pravi, da je tehnika temelj, na kateri vsak umetnik gradi svojo
umetnost.
In tako kot se je potrebno vseh ostalih spretnosti naučiti, se je potrebno tudi
pevske. Otrok se seznani s petjem že pred vstopom v šolo, vendar pa takrat
pozornost ni usmerjena v tehniko. Sicer je res, da se pevska tehnika pri različnih
oblikah glasbenega učenja do določene stopnje sama razvija, a to še vedno ne
pomeni, da zna otrok pravilno peti. Pravih osnov se začne učiti z vstopom v prvi
razred, v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju pa svoje znanje še nadgrajuje.
Ravnikar (2001) opredeljuje princip petja oz. vokalno tehniko z usklajeno tehniko
dihanja, nastavkom začetnega tona, jasno in natančno izgovorjavo, izenačenostjo
glasu pri tihem in glasnem petju ter glasovnim obsegom.
Z enakimi pokazatelji jo označuje tudi Cvejić (1980), ki pravi, da so dobro
dihanje, pravilna postavitev glasu in jasno izgovarjanje principi, ki predstavljajo
vokalno-tehnični vzor. Glas nastane, ko glavni dejavniki: dihanje (motorna
funkcija), tresenje glasilk (vibracijska funkcija) in resonatorji (resonacijska
funkcija) pravilno in usklajeno delujejo. Torej je človeški glas zvok, ki nastane s
koordiniranim delom teh treh elementov, ki so pri usvajanju vokalne tehnike
odločilnega pomena.
Za kultiviranje glasu ni nekakšnih splošnih napotkov, saj je vsak glas edinstven in
hkrati drugačen. Celotni glasovni aparat sestavljajo organi, ki so pri vsakem
posamezniku različni: različno oblikovano grlo in resonančne votline, posebnost
registrov in artikulacijskih organov, telesne posebnosti … Zato zahteva vsak glas
poseben pristop. (Gregorc, 1982)
34
Kot učitelji se moramo zavedati, da je v razredu toliko otrok, da z vsakim posebej
le na vokalni tehniki ni moč delati. Kljub temu pa moramo upoštevati
individualizacijo in diferenciacijo, ki jo lahko v tem primeru izvedemo tako, da
predvidimo vaje za posamezne skupine z različnimi pevskimi zmožnostmi.
2.5.3.1 Lastnosti popolnega glasu
Cilj pevske tehnike je, da glas doseže svojo maksimalno pevsko zmogljivost in da
se razvije. Z mnogimi vajami lahko učitelju uspe v določeni meri izvabiti skrite
zmogljivosti in omiliti ali celo odstraniti ovire, ki glasu ne dovolijo polne
uveljavitve, in s tem skuša doseči cilj: razviti dober oz. popoln glas. (Gregorc,
1982) Številni avtorji, ki pišejo o oblikovanju glasu (Darian, 1951; Žvar, 2001;
Cvejić, B. in D., 2007), navajajo za osnovne lastnosti dobrega glasu: svetel, lahek,
močan, čist in muzikalen glas, ki ima primeren tonski obseg.
2.5.4 GLASOVNI OBSEG
Glasovni obseg je razpon tonov od najnižjega do najvišjega glasu, ki ga pevec
zmore. Odvisen je od spola in starosti, anatomske zgradbe grla in fiziologije
grlnih mišic, glasilk, velikosti prsnega koša in strukture resonatorjev. Vsak glas
ima svoj naravni obseg, naravno mejo višine in globine tonov. Velik obseg
zagotovo predstavlja izredno kvaliteto glasu, vendar se lahko le s šolanjem in
ustreznimi vajami razvije do maksimuma. (Cvejić, 1980)
Biserka in Dušan Cvejić (2007) sta zapisala, da je glasovni obseg v začetku
zgodnjega otroštva omejen na nekaj poltonov, giblje pa se okoli a1. Do osmega
leta starosti se veča na devet tonov (nona) in zajema obseg od h do d2, od
devetega do sedemnajstega leta starosti pa je odvisen od mutacije. V puberteti
glas dobi izrazit individualni karakter, ki obsega približno dve oktavi.
S telesnim razvojem se torej spreminja tudi obseg glasu, ki ga mora učitelj v vseh
fazah otrokovega šolanja razvijati. Osnova za to je dobro poznavanje obsegov
otroških glasov. Že desetletja nazaj so vzgojitelje predšolskih otrok, učitelje
razrednega pouka, profesorje glasbe in zborovodje pričeli opozarjati na
občutljivosti pevskega organa in pomembnost poznavanja glasovnih obsegov
35
otrok, prve raziskave o glasovnih obsegih pa so bile narejene že stoletje nazaj. V
nadaljevanju bomo predstavili raziskave o glasovnih obsegih.
Slika 13: Podatki o glasovnih obsegih zgodnjih raziskav (Welch, 1979, str. 14)
Eno izmed zgodnjih raziskav o razvoju glasovnih obsegov je izvedel Paulsen
(1895; povz. po Welch, 1979). Vzorec 3000 šolarjev je pokazal postopno večanje
glasovnega obsega v prvih 15-ih letih življenja. Slika št. 13 (a) prikazuje
spremembe glasovnih obsegov pri dečkih. Pri deklicah pa je ugotovil, da zapojejo
36
v povprečju veliko sekundo več kot dečki. Ni pa znano, ali so navedeni glasovni
obsegi skrajne meje tonov ali so povprečja. Prav tako ni znana uporabljena
metoda za preverjanje glasovnega obsega.
Fröschels (1920; povz. po Welch, 1979) je v svoji raziskavi analiziral glasove 380
otrok, obeh spolov, starih od 4 do15 let. Vsak otrok je moral zapeti C-dur lestvico,
naraščujočo in padajočo. Z glasbenimi vilicami so dali intonacijo, vodilni ton.
Vsakemu otroku je lestvico najprej odpel strokovnjak ali učitelj. Nato so pozvali
še otroka, da zapoje lestvico. Če tega ni mogel storiti zaradi pomanjkanja treninga
ali vokalne pomanjkljivosti, je poskušal zapeti pesem. Če mu tudi tako ni uspelo,
mu je v pomoč prišel otrok istih let, kajti nekateri otroci imitirajo glas drugega
otroka boljše kot glas odraslega človeka. Samo 7 otrok pri tem poskusu ni bilo
uspešnih. V študiji Fröschelsa so otroci peli samoglasnike: a, i in u. Zgornja meja
glasovnega obsega je bila določena z najvišjim tonom, ki ga je otrok proizvedel
brez vidnega napora glasilk. Rezultati glasovnega obsega so vidni na sliki št. 13
(b). Najbolj presenetljiv rezultat te raziskave je zelo velik razpon od 11. leta dalje
in nižine glasov. Spodnja meja glasovnega obsega je največji ekstrem, ki ga lahko
sledimo v literaturi. Lahko, da je Fröschels upošteval skrajne meje posameznih
otrok, ne pa povprečja cele starostne skupine.
Gutzmann (1928; povz. po Welch, 1979) je v svoji raziskavi, ki je vidna na sliki
št. 13 (c), zajel otroke od rojstva do 15. leta starosti. O raziskavi pa je zapisanega
bolj malo. Značilnost te študije pa je konstantnost najnižjih tonov, kar je velik
kontrast v primerjavi s Fröschelsovo študijo.
Leta 1934 pa sta značilnosti glasu 407 otrok, starih od dve do deset let, in 65
odraslih raziskovala Jersild in Bienstock (1934; povz. po Welch, 1979).
Točkovanje je temeljilo na reprodukciji posameznih tonov in poltonov C-durove
lestvice. Vsak otrok je najprej poslušal zvok klavirja ali ksilofona, nato
strokovnjaka oz. eksperimentatorja, ki mu je zapel isti ton, šele nato ga je otrok
zapel sam. Sposobnost presoje, ali so bile note natančno zapete ali ne, je kasneje
preverila skupina šestih sodnikov. Vsak posameznik je bil testiran trikrat, enkrat v
treh različnih dneh. S tem so pokazali doslednost točkovanja. Polovici
udeležencev se je glasovni obseg razširil tako, kot je prikazano na sliki št. 13 (d).
37
Pozornost je bila usmerjena v vokalno reprodukcijo posameznih tonov in ne v to,
kako dobro bi jih lahko odpel ali vključil v pesem. To bi lahko tudi pojasnilo
ogromen glasovni obseg od 6. leta starosti naprej, kar pa ni v skladu z ostalimi
raziskavami. Nobena od raziskav namreč ne poroča o tako velikem glasovnem
obsegu otrok, dokler ti niso precej starejši.
Zadnjo izmed zgodnjih raziskav pa je naredil Anderson (1937; povz. po Welch,
1979), in sicer z majhnim vzorcem 30-ih otrok. Obseg otroških glasov je prikazan
na sliki št. 13 (e). Vendar pa s tako majhnim vzorcem težko dajemo težo
dobljenim rezultatom. Težava te zgodnje raziskave pa se je pojavila tudi zato, ker
se zdi, da ni bilo splošnega dogovora o merilih za presojanje glasovnega obsega
otrok. Kakorkoli pa ta raziskava nakazuje na splošno večanje glasovnega obsega
glede na starost, tako navzgor kot tudi navzdol.
38
Slika 14: Podatki o glasovnih obsegih iz 70-ih let (Welch, 1979, str. 18)
Joyner (1971; povz. po Welch, 1979) je analiziral glasovne obsege 130 otrok kot
del študije, povezane s posluhom, percepcijo, tonalnim spominom in grlom.
Prikazal je lagodne obsege in ne skrajnih mej. Obsegi so vidni na sliki št. 14 (a).
Še ena raziskovalka »lagodnega« petja in ne skrajnih glasovnih obsegov je
Cobesova (1972; povz. po Welch, 1979), ki je v svojo raziskavo zajela nesigurne
pevce. Otroci so bili pozvani, da mrmrajo ali zapojejo tone, ki jim ustrezajo.
Sodeč po posluhu 346 otrok, je prišla do spoznanja, da tako dobri oz. zanesljivi
39
pevci kot tudi tisti, ki niso tako dobri, v 4., 5. in. 6. razredu (devet-, deset-, enajst-
in dvanajstletniki) zapojejo obseg od a do c2, kar je prikazano na sliki št. 14 (b).
Tudi Plumridgeova (1972; povz. po Welch, 1979) je naredila raziskavo o
glasovnih obsegih. Medtem ko je v vzorec zajela 504 otroke v starosti 5 do 7 let,
je v predhodno raziskavo vključila 293 malo starejših otrok (osnovna šola).
Lagodni pevski obsegi pri osnovnošolcih so vidni na sliki št. 14 (c), obseg mlajših
otrok pa v sliki (d). Pri mlajših otrocih je obseg takšen, kot ga dosega večina (več
kot 60 %). Obseg osnovnošolcev in mlajših otrok pa je skoraj identičen
rezultatom, ki jih je predstavila Joyner. Tako Plumridge kot tudi Joyner se
strinjata, da obstaja relativna omejitev glasovnega obsega pri tako majhnih
otrocih, kar velja za večino otrok.
Hall (1972; povz. po Welch, 1979) je analizirala glasovni obseg osnovnošolcev. V
vzorec je zajela 98 dečkov in 98 deklic (starost od 7 let in 6 mesecev do 10 let in
11 mesecev). Otroke je prosila, da ali imitirajo pesem ali raziščejo možnosti
svojega obsega, izven lagodnega razpona. Druga varianta je bila bolj uspešna pri
tistih otrocih, ki niso bili vešči petja oziroma jih ni bilo sram peti. To je v
nasprotju z dognanji avtorice Plumdrige, ki meni, da so mlajši otroci bolj uspešni,
če imitirajo pesem, ki jim je dana, kot pa ponovijo notni zapis. Hallova je
predstavila glasovni obseg glede na spol in starost, kar prikazuje slika št. 14 (e).
Na področju glasovnih obsegov je bilo v 20. stoletju narejenih veliko raziskav. V
spodnjih tabelah so prikazani rezultati raziskovanj obsegov otroških glasov iz
zadnjih 20-ih let.
Mohr (1997, povz. po Žvar, 2001) je izmeril glasovne obsege otrok, ki petje redno
vadijo, in jih razvrstil v štiri razvojne faze:
Tabela 3: Obsegi otroških glasov glede na starost (Mohr, 1997; povz. po Žvar, 2001)
STAROST GLASOVNI OBSEG
1–3 leta g1–c
2
3–6 let f1–e
2
6–10 let c1–f
2 (c
3)
10–15 let a–a2 (c
4)
40
Kaučič (1998) je v diplomskem delu Oblikovanje glasu in razvijanje glasovnega
obsega na igriv način izmerila glasovne obsege otrok 1., 2., 3. in 4. razreda. V
raziskavo je vključila otroke, ki že dobro pojejo oz. obiskujejo pevski zbor ali
glasbeno šolo. Raziskava je bila narejena v času, ko je še veljal program
osemletne osnovne šole, kar pomeni, da je vzorec zajemal sedemletnike,
osemletnike, devetletnike in desetletnike. Njeni rezultati so bili sledeči:
Tabela 4: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kaučič, 1998)
STAROST GLASOVNI OBSEG
7 let h–f2
8 let a–d2
9 let g–a2
10 let fis–f2
Kerec (2004) je v diplomskem delu Glas in njegov razvoj v otroški dobi
predstavila rezultate glasovnih obsegov otrok 2., 3. in 4. razreda, ki so prav tako
dobri pevci. Takrat je že veljal program devetletne osnovne šole, kar pomeni, da
veljajo naslednji glasovni obsegi za sedemletnike, osemletnike in devetletnike:
Tabela 5: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kerec, 2004)
STAROST GLASOVNI OBSEG
7 let a–d2
8 let a–c2
9 let g–f2
Žerjav (2009) je v diplomskem delu Razvoj glasu in glasovni obseg otrok v prvem
triletju osnovne šole raziskala glasovne obsege otrok 1., 2. in 3. razreda. Glasovni
obseg je izmerila tako, da je zaigrala na klavir in zapela lestvico na »la«, nato so
peli z njo in nato še sami. Otroci so peli durovo lestvico, do koder so lahko po
zaporedju tonov navzgor in navzdol. Pri tem je prišla je do naslednjih ugotovitev:
Tabela 6: Obsegi otroških glasov glede na starost (Žerjav, 2009)
STAROST GLASOVNI OBSEG
6 let c1–a
1
7 let d1–a
1
8 let a–a1
41
Kofol (2014) pa je v magistrskem delu Glasovni obsegi otrok od šestega do
dvanajstega leta starosti preverila glasovne obsege otrok, ki obiskujejo otroški oz.
mladinski pevski zbor. Glasovne obsege je izmerila s pomočjo klavirja, zraven pa
so peli poljubne zloge (na, la). Otroci so najprej peli zraven, nato pa še
samostojno navzgor in navzdol po lestvici. Prišla je do naslednjih rezultatov:
Tabela 7: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kofol, 2014)
STAROST GLASOVNI OBSEG
6 let c1–c
2
7 let h–e2
8 let a–g2
9 let a–a2
10 let g–g2
11 let f–g2
12 let f–g2
Welch (2014) je v okviru projekta Sing Up med letoma 2010–2014 izvedel
raziskavo o večanju glasovnih obsegov z redno pevsko vajo in pravilno pevsko
tehniko:
Tabela 8: Obsegi otroških glasov glede na starost (Welch, 2014)
STAROST GLASOVNI OBSEG
7 let g–c2
8 let g–d2
9 let f–d2
10 let f–e2
S problematiko glasovnega obsega se ukvarjajo že vsaj stoletje, izmerjeni
glasovni obsegi pa se glede na starost med seboj razlikujejo. Za boljšo predstavo
navajamo tabeli o raziskavah glasovnih obsegih otrok, ki smo jih omenili zgoraj:
Paulsen (1895), Fröschels (1920), Gutzmann (1928), Jersild in Bienstock (1934),
Anderson (1937), Joyner (1971), Cobes (1972), Plumridge (1972), Hall (1972),
Mohr (1997), Kaučič (1998), Kerec (2004), Žerjav (2009), Welch (2014) in Kofol
(2014).
42
Tabela 9: Raziskave glasovnih obsegov otrok od rojstva do petnajstega leta starosti
Avtorji Paulsen
(1895)
Fröschels
(1920)
Gutzmann
(1928)
Jersild in
Bienstock
(1934)
Anderson
(1937)
Joyner
(1971)
Cobes
(1972)
Plumridge
(1972) Starost
0 let a1 a
1
1 leto f1–a
1 f
1–a1
2 leti f1–a
1 f
1–a1 d
1–a1
3 leta e1–a
1 e
1–a1 c
1–a1
4 leta e1–a
1 c
1–a1 e
1–a1 h–c
2 a–fis
1
5 let e1–a
1 c
1–h1 e
1–a1 a–d
2 b–as
1 h–f
1
6 let d1–a
1 h–ais
1 d
1–a1 a–g
2 b–a
1 c–g
1
7 let d1–h
1 ais–c
2 d
1–c2 a–g
2 b–b
1 c–a
1
8 let d1–h
1 gis–dis
2 d
1–d2 g–g
2 b–c
2 c–b
1
9 let d1–d
2 gis–dis
2 c
1–d2 f–g
2 b–c
2 a–c
2 c
1–c2
10 let d1–d
2 gis–dis
2 c
1–e2 e–g
2 g–a
2 b–des
2 a–c
2 c
1–c2
11 let d1–d
2 dis–dis
2 c
1–e2 a–c
2
12 let d1–e
2 e–f
2 h–f
2 a–c
2
13 let d1–e
2 e–f
2 h–f
2
14 let d1–e
2 d–fis
2 h–f
2
15 let d1–e
2 h–f
2
Tabela 10: Raziskave glasovnih obsegov otrok od rojstva do petnajstega leta starosti –
nadaljevanje
Avtorji Hall
(1972)
Mohr
(1997)
Kaučič
(1998)
Kerec
(2004)
Žerjav
(2009)
Kofol
(2014)
Welch
(2014) Starost
0 let
1 leto g1–c
2
2 leti g1–c
2
3 leta f1–e
2
4 leta f1–e
2
5 let f1–e
2
6 let c1–f
2 (c
3) c
1–a1 c
1–c2 (a–c
2)
7 let a–d2 c
1–f2 (c
3) h–f
2 a–d
2 c
1–h1 h–e
2 (a–f
2) g–c
2
8 let ais–e2 c
1–f2 (c
3) a–d
2 a–c
2 c
1–c2 a–g
2 (g–c
3) g–d
2
9 let gis–e2 c
1–f2 (c
3) g–a
2 g–f
2 a–a
2 (c
3) f–d
2
10 let g–f2 a–a
2 (c
4) fis–f
2 g–g
2 (c
3) f–e
2
11 let a–a2 (c
4) f–g
2 (c
3)
12 let a–a2 (c
4) f–g
2
13 let
14 let
15 let
43
Iz tabel št. 9 in 10 lahko razberemo, da so se glasovni obsegi otrok skozi obdobje
stotih let spreminjali. Do takšnih rezultatov so privedle različne metode, s
katerimi so preverjali glasovne obsege, število ponovitev in ne nazadnje tudi
vzorec. Ne glede na vse raziskave pa lahko trdimo, da se glasovni obseg s
starostjo veča.
Rezultati raziskav so torej zelo različni. Tudi sami bomo v empiričnem delu
predstavili svoje rezultate raziskave, v katero so bili vključeni otroci 4. in 5.
razreda, in jih primerjali z zgornjimi raziskavami isto starih otrok. Že vnaprej pa
lahko predpostavljamo, da bo naša raziskava pokazala manjše glasovne obsege
kot raziskave iz zadnjih 20-ih let, saj so bili v raziskavo zajeti vsi učenci, medtem
ko so zgornje raziskave zajemale dobre pevce.
Glasbena aktivnost torej zagotovo vpliva na velikost glasovnega obsega. Žvar
(2001) pa hkrati opozarja, da ni dovolj, da samo pojemo. Za širjenje glasovnega
obsega otrok je potrebno izbrati posebne vaje, saj je njihov glasovni obseg
fiziološko omejen. Za širjenje navzdol izbiramo vaje v legato petju, kjer vodimo
melodijo od visokih k nizkim tonom. V višino pa razvijamo obseg z melodičnimi
vajami od nizkih tonov k visokim in nazaj.
2.5.5 DOŽIVLJAJSKO IN ESTETSKO OBLIKOVANJE PESMI
Končni cilj vsakega pevskega izvajanja je estetsko izoblikovana pesem, ki je
hkrati tudi doživeto poustvarjena. (Oblak, 2002)
Wing (1941; povz. po Sicherl-Kafol, 2001) povezuje sposobnost doživete pevske
interpretacije s sposobnostjo estetskega vrednotenja, ki vključuje doživljanje in
razumevanje izraznih in oblikovnih parametrov glasbe. Doživeto petje in estetsko
oblikovanje sta višji obliki glasbenih sposobnosti, ki se intenzivno razvijata po
desetem letu starosti, zato so dosežki mlajših otrok na tem področju dokaj
skromni. Svojih interpretativnih zamisli pogosto še ne znajo izraziti, a so kot
poslušalci dokaj kritični pri presojanju estetskega vidika različnih izvedb. Tudi
Oblakova (1987) ugotavlja, da je na stopnji razrednega pouka interpretacija še
zelo skromna. Zagotovo pa je nepogrešljiva v razvoju izvajanja in priprave na
44
estetsko vrednotenje. Ob doživetem petju otrok razvija estetsko občutljivost,
glasbene sposobnosti in pevske spretnosti ter širi svoje znanje.
Oblikovanje interpretacije je za učitelja zahtevna naloga. Če želimo, da je pesem
doživeto poustvarjena, moramo preprečiti mehanično ponavljanje in spodbuditi
otrokova občutja in doživetja ob pesmi.
Z interpretacijo damo glasbenemu delu življenjski utrip in ga oživimo, hkrati pa
poustvarimo skladateljevo slušno predstavo in izrazimo svoje doživljanje in
razumevanje pesmi. (Voglar in Nograšek, 2013) Učitelj bo dosegel interpretacijo,
ki jo določata besedna in glasbena vsebina, z naslednjimi sredstvi: dinamiko,
tempom in agogiko, fraziranjem, dikcijo in artikulacijo. (Oblak, 2002)
2.5.5.1 Dinamika
Dinamika je določena glasnost petja, ki izhaja iz vsebine in značaja pesmi, delno
pa tudi iz oblike. (Voglar, 1989)
Vsi zapisi otroških pesmi ne nakazujejo dinamike. Pogosto so zapisane oznake za
glasnost (p, mp, mf, f), včasih pa lahko dinamiko razberemo tudi iz oznak, ki
nakazujejo značaj pesmi: šaljivo, lahko, mirno, nežno.
Glasnost petja otroci sprva težje spreminjajo, saj morajo biti glasilke za
spreminjanje glasnosti tona izjemno fleksibilne. (Žvar, 2001)
2.5.5.2 Tempo
Tempo pomeni hitrost izvajanja glasbenega dela. Hitrost izvajanja je ena najbolj
pomembnih prvin glasbenega poustvarjanja, pa hkrati najmanj oprijemljivih
značilnostih izvajalskih nagibov. (Mihelčič, 2006)
V otroških pesmih tempo ni vedno nakazan. Za oznake tempa je uveljavljena
italijanska terminologija (largo, andante, vivo), v otroških pesmih pa so pogoste
naslednje oznake: zmerno, živahno, hitro.
45
2.5.5.3 Agogika
Agogika je glasbeni naziv, s katerim označujemo spreminjanje osnovne hitrosti
izvajanja. Smiselna uporaba agogike prispeva k izrazitemu izvajanju glasbenega
dela in mu daje »življenje«. Pri tem mislimo predvsem na vsa pohitevanja
(accelerando) in zadrževanja (ritardando), ki jih zahteva muzikalno oblikovanje
glasbene fraze. Posamezne dele pesmi ali pesem pogosto sklenemo z
upočasnjevanjem. (Slosar, 1995)
Cilj agogike je, da se izognemo monotonemu petju, da ne postane mehanično
štetje in taktiranje. Z njo poudarimo čutno stran kompozicije in notranjo vsebino.
Problem pa se lahko pojavi pri učiteljih, ki je ne začutijo, saj pravila zanjo ni.
(Cvejić, 1980)
2.5.5.4 Dikcija
Pri petju ni pomembno le to, da pevec zna tvoriti tone, ki ustrezajo tehničnim in
estetskim pravilom, ampak tudi da obvlada dikcijo ali izreko. Človeški govor
sestavljajo glasniki, ki jih delimo v samoglasnike in soglasnike. (Darian, 1951)
Pravila, ki se nanašajo na govorno izreko, veljajo tudi pri petju. Izreka lahko pri
petju predstavlja velik problem, ki je povezan z vokalno tehniko (npr. pri petju
visokih tonov), zato moramo pravilno, izrazito in jasno izgovarjanje in
naglaševanje besede, s katero naredimo misel lepšo in bolj jasno izrečeno, še kako
upoštevati. (Cvejić, 1980)
2.5.5.5 Fraziranje
Fraza je zaključena glasbena misel, ki je ne prekinjamo z vmesim vdihom.
Fraziranje pomeni razčlenjevanje pesmi na posamezne glasbene misli oz. fraze in
hkrati določanje mest za vdihe. (Voglar in Nograšek, 2013)
Pogosta napaka pri petju je, da fraza ni izvedena kot celota, ampak je razbita v
nepovezane dele. Toni neke fraze rastejo iz enega v drugega. In tako kot stavek ne
izgovarjamo po posameznih zlogih, tudi pri petju glasbena fraza ne sme zveneti
kot niz nepovezanih zlogov. Vtis nepovezanosti fraze pusti vsak pevec, ki v svoji
46
zavesti ne občuti oz. vnaprej »sliši« vsako frazo kot celoto. (Lhotka-Kalinski,
1975)
2.5.5.6 Artikulacija
Z artikulacijo določimo povezanost ali členjenost tonov. Pri povezanosti toni
strnjeno prehajajo v melodično krivuljo, v nasprotnem primeru pa so med seboj
prekinjeni. (Oblak, 2002)
Najpomembnejši načini petja so:
- legato (vezano petje) je najpogostejša oblika tonske artikulacije. Pri
legatu so vsi toni izenačeni in zlogi se med seboj brez prekinjanja
povezujejo.
- portamento (drsenje tonov od enega proti drugemu) je mogoče iz
nižjega tona na višjega in iz višjega na nižjega. Označujemo ga z
lokom, ki povezuje dve različni noti istega ali različnega zloga.
- staccato (sekano petje) je kratko, odsekano petje, nasprotno legatu.
Toni oz. zlogi se izgovarjajo kratko, zato med njimi nastanejo
presledki. Označujejo ga pikice nad ali pod noto.
- marcato (poudarjeno petje) je način petja, pri katerem je vsak ton
poudarjen, dinamično močno naglašen in jasno artikuliran, zato da
lahko po poudarku njegova moč popušča. Označuje se z grafičnim
znakom. (>)
- tenuto (zadržano petje) je oblika petja, pri katerem držimo ton do
skrajne meje njegovega trajanja. Označujemo ga s črtico. (Cvejić,
1980)
2.6 PRIMERJAVA DIDAKTIČNIH PRIROČNIKOV ZA 4. IN
5. RAZRED
V tem poglavju bomo predstavili primerjavo učbenikov za predmet glasbena
umetnost v 9-letni osnovi šoli. Med seboj smo primerjali učbenik za 4. razred in
učbenik za 5. razred, ki ju uporabljajo na Osnovni šoli Leskovec pri Krškem.
Primerjavo omenjenih učbenikov smo naredili zaradi vzorca, ki smo ga zajeli v
47
empiričnem delu, in to so učenci 4. in 5. razreda Osnovne šole Leskovec pri
Krškem.
V naši raziskavi, ki je opisana v empiričnim delu, smo se namreč osredotočili na
glasovni obseg in natančnost izvedbe pesmi, ki smo jo preverjali tako, da je vsak
učenec zapel tri izbrane pesmi iz učbenika, ki ga uporabljajo. Sedaj pa se bomo
osredotočili na analizo pesmi, ki so v teh učbenikih. Analizirali bomo naslednje
besedne in glasbene vsebine:
- izvor pesmi,
- pesem glede na okolje,
- tonaliteto,
- taktovski način,
- obseg pesmi,
- največji interval,
- večglasje.
Preverili bomo, kakšne pesmi prepevajo četrtošolci in petošolci Osnovne šole
Leskovec pri Krškem, ugotovili najpogostejšo tonaliteto, taktovski način in
največji interval ter koliko pesmi je večglasnih. Posebno pozornost bomo
namenili obsegu pesmi, ki ga bomo kasneje v empiričnem delu primerjali z
izsledki rezultatov o glasovnem obsegu otrok.
Za vzorec smo vzeli naslednja učbenika:
- Glasba 4; Albinca Pesek,
- Moja glasba 5; Breda Oblak.
48
2.6.1 IZVOR PESMI
Grafikon 1: Izvor pesmi – Glasba 4 (Pesek)
Grafikon 2: Izvor pesmi – Moja glasba 5 (Oblak)
Iz grafikona št. 1 lahko vidimo, da je v učbeniku Peskove za 4. razred zajetih
enako število ljudskih in umetnih pesmi: osem (50 %) ljudskih in osem (50 %)
umetnih pesmi. Grafikon št. 2 pa nam prikazuje, da je v učbeniku Oblakove, ki je
namenjen petošolcem, več ljudskih pesmi, 20 (57 %), kot umetnih, 15 (43 %).
Smernice učnega načrta govorijo v prid slovenski ljudski glasbi, zato je v drugem
vzgojno-izobraževalnem obdobju, in s tem tudi v 4. in 5. razredu, precejšen
poudarek namenjen tovrstni glasbi. Rezultati iz zgornjih grafikonov potrjujejo, da
je operativni cilj iz drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja, ki je zapisan v
učnem načrtu, glede na pesmi v učbeniku uresničljiv.
49
2.6.2 PESMI GLEDE NA OKOLJE
Grafikon 3: Pesmi glede na okolje – Glasba 4 (Pesek)
Grafikon 4: Pesmi glede na okolje – Moja glasba 5 (Oblak)
V učbeniku za 4. razred lahko opazimo, da je deset pesmi (62 %) domačih oz.
slovenskih, medtem ko jih v učbeniku za 5. razredu še več, saj jih je kar
dvaintrideset (91 %). V 5. razredu so tako le tri tuje pesmi (9 %), v učbeniku za 4.
razred pa jih je šest (38 %).
V operativnih ciljih učnega načrta je zapisano, da se učenci v drugem vzgojno-
izobraževalnem obdobju učijo ljudske pesmi iz pretežno domače glasbene
zakladnice. Iz grafikona št. 3 in grafikona št. 4 je razvidno, da je tako Peskova kot
tudi Oblakova skladno z učnim načrtom umestila v svoj nabor predvsem
domače/slovenske pesmi, ki prevladujejo nad tujimi. Opazimo lahko, da so cilji
naravnani k oblikovanju pozitivnega odnosa do slovenske glasbene kulture.
50
2.6.3 TONALITETA
Grafikon 5: Tonaliteta – Glasba 4 (Pesek)
Grafikon 6: Tonaliteta – Moja glasba 5 (Oblak)
Iz zgornjih grafikonov lahko vidimo, da so vse pesmi zapisane v durovi tonaliteti.
Tako v učbeniku za 4. razred kot tudi v učbeniku za 5. razred pa močno
prevladujejo pesmi v C-duru. V 4. razredu je v omejeni tonaliteti zapisanih šest
pesmi (37 %), v 5. razredu pa kar 21 (60 %). V učbeniku za 4. razred je drugi
najpogostejši F-dur (tri pesmi, 19 %), sledita pa G-dur (dve pesmi, 13 %) in D-dur
(dve pesmi, 13 %). Po ena pesem (6 %) je zapisana v B-, Es- in As-duru. Grafikon
št. 6 nam prikazuje, da sta za C-durom drugi najpogostejši tonaliteti D-dur in F-
dur (pet pesmi, 14 %). Tri pesmi (9 %) so zapisane v G-duru. Ena sama pesem pa
je zapisana v Es-duru (3 %).
Večina pesmi je torej zapisana v C-duru. Temu je verjetno tako, ker učenci v tem
obdobju usvajajo tonske višine, ki se jih učijo iz C-durove tonalitete, saj je ta
51
najlažja za razvijanje osnovnega razumevanja tonov. Tonske višine poimenujejo s
solmizacijo (DO, RE, MI, FA, SOL, LA, SI oz. DO, RE, MI, FA, SO, LA, TI), si
pomagajo s fonomimiko ter s tem pridobijo orientacijo v notnem sistemu. V 5.
razredu učenec še vedno uri logiko sestavljanja tonskih višin v melodijo in za
razliko od 4. razreda poimenuje tone z osnovno tonsko abecedo (C, D, E, F, G, A,
H). V ospredje pa prihajajo tudi ostale tonalitete oz. lestvice, kar prikazujeta
zgornja grafa. Učenci se seznanijo s tem, da dobi vsaka lestvica ime po svoji
začetni tonski višini ali prvi stopnji in izkusijo petje iste pesmi v različnih
tonalitetah.
2.6.4 TAKT
Grafikon 7: Taktovski načini – Glasba 4 (Pesek)
Grafikon 8: Taktovski načini – Moja glasba 5 (Oblak)
Iz grafikona št. 7 je razvidno, da je v učbeniku za 4. razred največ oz. sedem
pesmi (44 %) zapisanih v 4/4 taktu, ki spada v skupino sestavljenih taktov in je
52
tudi v popularni glasbi najpogostejši. Šest pesmi (38 %), torej le ena manj, je
zapisanih v 2/4 taktu. Po ena pesem (6 %) je zapisana v 3/4 in 5/4 taktu, ena
pesem pa ima mešano mero. Če pogledamo grafikon št. 7 in grafikon št. 8, lahko
ugotovimo, da učenci v 5. razredu spoznajo več različnih taktovskih načinov v
primerjavi s četrtošolci. V učbeniku za 5. razred sicer prevladuje enostavni, 2/4
taktovski način, ki je zapisan v enajstih pesmih (31 %). Kar v devetih pesmih (26
%) pa se presenetljivo pojavlja mešana mera. Sledi 4/4, ki je zapisan v 8 pesmih
(23 %). Tri pesmi (8 %) so zapisane v 3/4 taktu, dve (6 %) v 3/8 taktu, po ena (3
%) pesem pa sta zapisani v 5/4 in 6/8 taktu.
V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju učenci razumejo in uporabljajo
glasbena pojma enostavni in sestavljeni taktovski način. Učenci se namreč v tem
obdobju seznanijo z mešano mero. Gre za ritem v neenakomerni izreki, ki zahteva
od učenca dobro razvit občutek za mero oz. metrum. Če zopet med seboj
primerjamo grafikona, lahko iz njiju razberemo, da imajo učenci že v učbeniku za
4. razred možnost spoznati mešano mero, v 5. razredu pa je takšnih pesmi še več.
Na splošno pa lahko vidimo, da učenci spoznajo več različnih taktovskih načinov
ter s tem urijo petje poudarjenih in nepoudarjenih tonov ter petje enakih in
različnih ritmičnih vzorcev. Prevladujejo pa še vedno metrumi, ki jih otroci
spontano občutijo, in sicer 2/4, 3/4 in 4/4 takt.
2.6.5 OBSEG PESMI
Grafikon 9: Obseg pesmi – Glasba 4 (Pesek)
53
Grafikon 10: Obseg pesmi – Moja glasba 5 (Oblak)
Najpogostejša obsega pesmi v učbeniku za 4. razred obsegata seksto (štiri pesmi,
25 %) in nono (štiri pesmi, 25 %). Tri pesmi (19 %) imajo razpon šestih tonov oz.
oktavo. Po dve pesmi (13 %) sta zapisani v obsegu kvinte in undecime. Ena
pesem (6 %) pa zajema razpon septime. Iz grafikona št. 10 pa lahko razberemo, da
je v učbeniku za 5. razred največ pesmi, in sicer devet (26 %), zapisanih v obsegu
septime. Sledijo pesmi v obsegu oktave, katerih je sedem (20 %). Pet pesmi
zajema razpon sekste (14 %), štiri pesmi (11 %) pa kvinto. Po tri pesmi (8 %) so
zapisane v obsegu none in undecime. Najmanj pesmi, po eno (6 %), je zapisanih v
obsegu kvarte in undecime.
Učiteljeva naloga je, da izbere otrokom primerno pesem. Iz zgornjih dveh
grafikonov lahko vidimo, da se obsegi pesmi v učbeniku za 4. in 5. razred gibljejo
od terce pa do none. Učitelj lahko tako na začetku izbira med pesmimi z manjšim
tonskim obsegom, nato pa postopoma prehaja na tiste z večjim. Drugače pa so
najpogostejše tiste pesmi, ki obsegajo pet ali šest tonskih višin. Če se razpon
melodije prilega obsegu otroškega glasu, pa bomo ugotovili v sklepnem delu, ko
bomo naredili primerjavo med najpogostejšim obsegom pesmi in najpogostejšim
glasovnim obsegom.
54
2.6.6 NAJVEČJI INTERVALNI SKOK
Grafikon 11: Največji intervalni skok v pesmih – Glasba 4 (Pesek)
Grafikon 12: Največji intervalni skok v pesmih – Moja glasba 5 (Oblak)
Grafikon št. 11 nam prikazuje, da največkrat uporabljen največji intervalni skok v
učbeniku za 4. razred obsega kvinto (šest pesmi, 38 %). Sledi mu obseg oktave, ki
je zapisan v treh pesmih (19 %). Po dve pesmi obsegata največji interval z
razponom terce, kvarte in sekste (12 %), ena sama (6 %) pesem pa obsega
septimo. Iz grafikona št. 12 lahko vidimo, da je v učbeniku za 5. razred
najpogostejši največji interval kvinta (deset pesmi, 29 %). Sedem pesmi (20 %)
ima za največji interval kvarto, šest pesmi (17 %) pa terco. V štirih pesmih (11 %)
je zapisan največji interval seksta in septima. Sledijo tri pesmi (9 %) z obsegom
sekste. V eni pesmi (3 %) pa je največji interval sekunda.
Zahtevnost pesmi se kaže v različnih elementih in eden izmed njih je tudi največji
intervalni skok. Na začetku so priporočljive pesmice, ki imajo manjše intervalne
55
skoke, ko pa je grlo sproščeno, pa izbiramo težje pesmi. V 5. razredu so največji
intervalni skoki pri pesmicah v primerjavi s tistimi v 4. nekoliko večji, kar
pomeni, da so tudi pesmice zahtevnejše.
2.6.7 VEČGLASJE
Grafikon 13: Večglasje v pesmih – Glasba 4 (Pesek)
Grafikon 14: Večglasje v pesmih – Moja glasba 5 (Oblak)
Iz zgornjih grafikonov lahko vidimo, da je večina pesmi enoglasnih. Iz grafikona
št. 13 lahko razberemo, da so v učbeniku za 4. razred tri pesmi (19 %) večglasne,
trinajst pesmi (81 %) pa je enoglasnih. Grafikon št. 14 pa nam prikazuje, da v
učbeniku za 5. razred lahko najdemo devet pesmi (26 %), ki so zapisane v
večglasju, ostalih šestindvajset (74 %) pa je enoglasnih.
Prve izkušnje o dvo- ali večglasju dobijo učenci postopoma, ob spremljavah in
petju učitelja v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Drugo triletje pa je čas
56
razvoja harmonskega posluha in občutljivosti za skladnost sozvočij, zato se
pesemski repertoar širi od enega k dvo- ali večglasnem petju. V vsakem
didaktičnem priročniku pa se pojavi uvajanje v dvoglasje, ki se ga učenci učijo s
petjem ljudskih pesmi v tercah oz. v sekstah, in dvoglasni kanon, ki je za učence
nekoliko težji, saj gre tu za samostojnost dveh glasov, ki morata biti harmonsko
usklajena. Posamezni učenci spontano občutijo dvoglasje, za ostale pa je lahko
učinkovito vodilo dvoglasni notni zapis. V učbenikih za 5. razred se pojavi še
dvoglasje z zamikom oz. kanon in troglasno petje.
57
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 NAMEN
Namen empiričnega dela diplomske naloge je raziskati glasovni obseg otrok 4. in
5. razreda osnovne šole in njihovo pevsko natančnost, ki zajema: ritmično izvedbo
zapetega, melodično izvedbo zapetega, izvedbo največjega intervala, intonančno
čistost in fraziranje pri petju. Razlike o glasovnih obsegih in natančnosti pri petju
smo ugotavljali tudi pri dečkih in pri deklicah.
3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN
OMEJITEV RAZISOVALNEGA PROBLEMA
V raziskavi nas je zanimalo, ali obstajajo razlike v glasovnem obsegu med učenci
4. in 5. razreda ter med dečki in deklicami. Glasovni obsegi otrok se, tako kot
otroški glas, nenehno spreminjajo, zato bomo raziskali njihove glasovne
zmožnosti. Z raziskavo smo prav tako želeli raziskati učenčevo natančnost
izvedbe pesmi. S pomočjo treh pesmi, ki jih je vsak otrok zapel sam, smo tako
želeli ugotoviti natančnost pri izvedbi ritma in melodije, največjem intervalnem
skoku, intonaciji ter postavitvi in izvedbi fraz.
3.2.1 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE
Ali obstajajo razlike med učenci pri glasovnem obsegu glede na spol in starost?
Ali obstajajo razlike med učenci pri natančnosti izvedbe pesmi (ritmični izvedbi
zapetega, melodični izvedbi zapetega, izvedbi največjega intervala, intonančni
čistosti in fraziranju pri petju) glede na spol in starost?
3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Na osnovi teoretičnih izhodišč smo postavili štiri hipoteze. Z namenom celovitega
preizkusa hipoteze 3 in hipoteze 4 smo le-te preverjali s podhipotezami.
58
Hipoteza 1: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri glasovnem obsegu
statistično značilne razlike glede na spol.
Hipoteza 2: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri glasovnem obsegu
statistično značilne razlike glede na starost.
Hipoteza 3: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe
pesmi statistično značilne razlike glede na spol.
Podhipoteza 3.1: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri ritmični
izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na spol.
Podhipoteza 3.2: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri melodični
izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na spol.
Podhipoteza 3.3: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri intonančni
čistosti statistično značilne razlike glede na spol.
Podhipoteza 3.4: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri fraziranju
statistično značilne razlike glede na spol.
Podhipoteza 3.5: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri izvedbi
največjega intervala statistično značilne razlike glede na spol.
Hipoteza 4: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe
pesmi statistično značilne razlike glede na starost.
Podhipoteza 4.1: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri ritmični
izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na starost.
Podhipoteza 4.2: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri melodični
izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na starost.
Podhipoteza 4.3: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri izvedbi
največjega intervala statistično značilne razlike glede na starost.
Podhipoteza 4.4: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri intonančni
čistosti statistično značilne razlike glede na starost.
59
Podhipoteza 4.5: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri fraziranju
statistično značilne razlike glede na starost.
3.2.3 SPREMENLJIVKE
Neodvisni spremenljivki:
1. učenci 4. in 5. razreda (devetletniki in desetletniki)
2. spol
Odvisni spremenljivki:
1. glasovni obseg otrok
2. natančnost izvedbe pesmi, ki zajema:
- ritmično izvedbo zapetega
- melodično izvedbo zapetega
- izvedbo največjega intervala v posamezni pesmi
- intonančno čistost
- fraziranje
3.3 METODOLOGIJA
3.3.1 RAZISKOVALNA METODA
V empiričnem delu diplomske naloge je bila uporabljena deskriptivna in
kavzalno-neeksperimentalna metoda.
3.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC
Raziskava zajema vzorec iz konkretne populacije, in sicer neslučajnostni,
priložnostni vzorec učencev 4. in 5. razreda Osnovne šole Leskovec pri Krškem.
Vzorec zajema skupno 86 otrok, ki se razlikujejo po spolu in starosti. 42 otrok je
četrtošolcev, 44 pa petošolcev. Dečkov je 46, deklic pa 40.
Tabela 11: Vzorec učencev (f) in strukturni odstotek vzorca (f %) glede na razred (starost)
Razred f f %
4. 42 48,8
5. 44 51,2
Skupaj 86 100,0
60
V raziskavo je bilo vključenih nekoliko manj četrtošolcev (48,8 %) kot petošolcev
(51,2 %).
Tabela 12: Vzorec učencev (f) in strukturni odstotek vzorca (f %) glede na spol
Spol f f %
Moški 46 53,5
Ženski 40 46,5
Skupaj 86 100,0
Iz tabele št. 12 lahko razberemo, da v raziskavi dečki (53,5 %) prevladujejo nad
deklicami (46,5 %).
3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV
3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov
V začetni fazi smo pristopili do ravnatelja in razredničark 4. in 5. razredov
Osnovne šole Leskovec pri Krškem in se dogovorili za izvajanje raziskave na
njihovi osnovni šoli. Vsi so pritrdili, vendar smo potrebovali še soglasja staršev,
da lahko učenci sodelujejo. Napisali smo izjavo o soglasju, v kateri smo zagotovili
otrokovo anonimnost in da bodo rezultati namenjeni izključno za raziskavo pri
diplomski nalogi. Izjave smo v sredini meseca maja razdelili razredničarkam ter z
zadnjim tednom v mesecu že pričeli z raziskovanjem v 4. razredih. Z
razredničarkami pa smo se vnaprej dogovorili, katere šolske ure bodo odstopile.
Tako smo v dveh tednih končali s preverjanjem glasovnega obsega in natančnosti
izvedbe pesmi pri četrtošolcih, v naslednjih treh tednih pa še pri petošolcih.
Pri vsakem učencu smo najprej preverili glasovni obseg navzgor in navzdol.
Glasovni obseg smo preverjali tako, da smo na klavir zaigrali in zraven zapeli
zaporedje petih tonov navzgor in navzdol na zlog »la«, potem pa je moral enako
zaporedje vsak sam, brez spremljave klavirja, ponoviti. Najprej smo preverjali
glasovni obseg navzgor in nato še navzdol. Iz razreda so vedno prihajali po trije
učenci. Ko smo zabeležili njihove glasovne obsege, smo preverili še njihovo
natančnost pri petju.
61
Natančnost izvedbe pesmi smo preverjali tako, da je vsak otrok sam odpel 3
pesmi. V 4. razredu so otroci peli Šmentano muho, sledil je Zibenšrit, Kekčevo
pesem, ki je bila najtežja, pa so peli zadnjo. Petošolci pa so peli v naslednjem
vrstnem redu: Ptičja svatba, Jaz pa pojdem na Gorenjsko in Sm Ribnčan Urban.
Pri vsaki pesmi smo upoštevali naslednje elemente: ritmično izvedbo, melodično
izvedbo, izvedbo največjega intervala, intonančno čistost in fraziranje. Vsi otroci
so pesmi že poznali, saj so se jih tekom leta naučili, vseeno pa smo jih za začetek
vsi skupaj ob klavirju zapeli in ponovili. Potem pa je vsak posameznik še sam
odpel pesmico brez spremljave klavirja, mi pa smo beležili vse potrebne elemente.
3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov
Vsebinsko formalna stran
Za vrednotenje smo uporabljali različne merske instrumente. Glasovni obseg smo
preverjali s samostojno izdelanim instrumentom. V tabele smo zapisali tone in pri
vsakem posamezniku zapisali njegove višine in nižine tonov. Za vrednotenje
natančnosti izvedbe glasbenih elementov pa smo uporabili 2-stopenjsko in 3-
stopenjsko lestvico. 3-stopenjsko lestvico smo uporabili pri preverjanju ritma in
melodije, kjer so bili možni odgovori: odpel, delno zapel in ni zapel. 2-stopenjsko
lestvico pa smo uporabili za preverjanje največjega intervala v posamezni pesmi,
intonacije in fraziranja. Možna odgovora sta bila: da in ne.
Merske karakteristike
Veljavnost smo kontrolirali tako, da smo tabele za preverjanje glasovnega obsega
in ostalih elementov dali v vpogled mentorici. Zanesljivost smo kontrolirali tako,
da smo učencem podali natančna navodila.
3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV
Podatke smo statistično obdelali s pomočjo programa SPSS 20.0. Pri hipotezi 1 in
2 smo uporabili Kullbackov test, za vse ostale hipoteze pa smo uporabili t-test za
neodvisne vzorce.
Dobljenim rezultatom, ki smo jih tabelarno prikazali, sledi interpretacija. Za
analizo so bili uporabljeni sledeči statistični opisi podatkov:
62
- odstotne frekvence (f %)
- število enot v vzorcu oz. število udeležencev (n)
- stopnje prostosti (df)
- statistična pomembna korelacija (p)
- povprečje (M)
- standardni odklon (s)
- vrednost Levenovega testa (F)
- vrednost t-testa (t)
3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
V nadaljevanju bomo predstavili glasovne obsege učencev in njihovo natančnost
pri petju, ki jo bomo vrednotili in ocenjevali s pomočjo petih kriterijev. Ti kriteriji
bodo: ritmična izvedba zapetega, melodična izvedba zapetega, izvedba največjega
intervala v posamezni pesmi, intonančna čistost in fraziranje. Dva kriterija, in
sicer ritmična izvedba zapetega in melodična izvedba zapetega, bosta
interpretirana s pomočjo 9-stopenjske lestvice, kjer pomeni število 1 najmanj in
število 9 največ. Ostali trije kriteriji, izvedba največjega intervala v posamezni
pesmi, intonančna čistost in fraziranje, pa bodo interpretirani s pomočjo 3-
stopenjske lestvice, kjer pomeni 1 najmanj in 3 največ.
63
Tabela 13: Število (f ) in odstotne frekvence (f %) glasovnih obsegov ter rezultat
Kullbackovega testa o ugotavljanju razlik glasovnih obsegov glede na spol
Glasovni
obseg
Spol Skupaj
Moški Ženski
f f % f f % f f %
ni pel 7 15,6 6 15,0 13 15,3
a–ais1 3 6,7 0 0,0 3 3,5
a–ais2 0 0,0 1 2,5 1 1,2
a–c2 0 0,0 1 2,5 1 1,2
a–cis2 1 2,2 1 2,5 2 2,4
a–d2 2 4,4 0 0,0 2 2,4
a–dis2 0 0,0 1 2,5 1 1,2
a–h1 3 6,7 1 2,5 4 4,7
ais–cis2 1 2,2 0 0,0 1 1,2
ais–h1 1 2,2 2 5,0 3 3,5
e–c2 2 4,4 1 2,5 3 3,5
e–cis2 0 0,0 1 2,5 1 1,2
e–d2 1 2,2 1 2,5 2 2,4
e–dis2 2 4,4 0 0,0 2 2,4
e–e2 0 0,0 1 2,5 1 1,2
e–f2 0 0,0 1 2,5 1 1,2
e–fis2 0 0,0 1 2,5 1 1,2
f–e2 2 4,4 2 5,0 4 4,7
f–f2 0 0,0 2 5,0 2 2,4
f–fis2 0 0,0 2 5,0 2 2,4
fis–c2 3 6,7 1 2,5 4 4,7
fis–cis2 2 4,4 1 2,5 3 3,5
fis–f2 0 0,0 1 2,5 1 1,2
fis–h1 1 2,2 2 5,0 3 3,5
g–c2 1 2,2 0 0,0 1 1,2
g–cis2 2 4,4 0 0,0 2 2,4
g–d2 0 0,0 1 2,5 1 1,2
g–e2 1 2,2 2 5,0 3 3,5
g–h1 1 2,2 3 7,5 4 4,7
gis–a1 1 2,2 0 0,0 1 1,2
gis–ais1 4 8,9 1 2,5 5 5,9
gis–dis2 0 0,0 1 2,5 1 1,2
gis–e2 0 0,0 1 2,5 1 1,2
h–ais1 2 4,4 0 0,0 2 2,4
h–h1 2 4,4 1 2,5 3 3,5
Skupaj 46 100,0 40 100,0 86 100,0
Kullbackov
test
Vrednost testa N df p (2-stranska)
47,091 86 34 0,067
64
Iz tabele št. 13 lahko vidimo, da so glasovni obsegi otrok zelo različni, zato bomo
interpretirali le najbolj pomembne statistične podatke.
Najnižji ton, ki ga zapojejo dečki, je e, najvišji pa je e2. Pri deklicah je najnižji ton
e, najvišji pa fis2. Glasovni obseg e–fis
2 je hkrati tudi največji glasovni obseg, ki
ga je odpela ena deklica in znaša trinajst tonov. Pri dečkih pa sta največja
glasovna obsega e–dis2 in f–e
2, ki znašata enajst tonov in pol. Omenjeni glasovni
razpon imajo štirje dečki.
Najmanjši glasovni obseg znaša pri dečkih pet tonov in pol. To je obseg h–ais1, ki
ga imata dva dečka. Najmanjši glasovni obseg pri deklicah pa je h–h1, šest tonov,
in ga ima ena učenka.
Hipotezo 1, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri glasovnem
obsegu statistično značilne razlike glede na spol, ne potrdimo. Rezultati ne
kažejo na statistično značilno razliko med spoloma (p = 0,67, p > 0,05). Pojavlja
pa se močna tendenca statistično značilnih razlik.
65
Tabela 14: Število (f ) in odstotne frekvence (f %) glasovnih obsegov ter rezultat
Kullbackovega testa o ugotavljanju razlik glasovnih obsegov glede na razred
Glasovni
obseg
Razred Skupaj
4. 5.
f f % f f % f f %
ni pel 7 16,7 6 13,6 13 15,1
a–ais1 1 2,4 2 4,5 3 3,5
a–ais2 1 2,4 0 0,0 1 1,2
a–c2 1 2,4 0 0,0 1 1,2
a–cis2 2 4,8 0 0,0 2 2,3
a–d2 0 0,0 2 4,5 2 2,3
a–dis2 1 2,4 0 0,0 1 1,2
a–h1 1 2,4 3 6,8 4 1,2
ais–cis2 1 2,4 0 0,0 1 1,2
ais–h1 0 0,0 3 6,8 3 3,5
e–c2 1 2,4 2 4,5 3 3,5
e–cis2 0 0,0 1 2,3 1 1,2
e–d2 1 2,4 1 2,3 2 2,3
e–dis2 2 4,8 0 0,0 2 2,3
e–e2 0 0,0 1 2,3 1 1,2
e–f2 1 2,4 0 0,0 1 1,2
e–fis2 0 0,0 1 2,3 1 1,2
f–e2 0 0,0 4 9,1 4 4,7
f–f2 0 0,0 2 4,5 2 2,3
f–fis2 2 4,8 0 0,0 2 2,3
fis–c2 2 4,8 2 4,5 4 4,7
fis–cis2 0 0,0 3 6,8 3 3,5
fis–f2 1 2,4 0 0,0 1 1,2
fis–h1 1 2,4 2 4,5 3 3,5
g–c2 1 2,4 0 0,0 1 1,2
g–cis2 0 0,0 2 4,5 2 2,3
g–d2 0 0,0 1 2,3 1 1,2
g–e2 3 7,1 0 0,0 3 3,5
g–h1 3 7,1 1 2,3 4 4,7
gis–a1 1 2,4 0 0,0 1 1,2
gis–ais1 4 9,5 1 2,3 5 5,8
gis–c2 1 2,4 0 0,0 1 1,2
gis–dis2 1 2,4 0 0,0 1 1,2
gis–e2 0 0,0 1 2,3 1 1,2
h–ais1 0 0,0 2 4,5 2 2,3
h–h1 2 4,8 1 2,3 3 3,5
Skupaj 42 100,0 44 100,0 86 100,0
Kullbackov
test
Vrednost testa N df p (2-stranska)
63,634 86 35 0,002
66
Iz tabele št. 14 lahko razberemo veliko razpršenost glasovnih obsegov, zato bomo
interpretirali le najbolj pomembne statistične podatke.
Najnižji ton, ki ga lahko zapojejo četrtošolci in petošolci, je e, najvišji pa je fis2.
Največji glasovni obseg pri četrtošolcih znaša dvanajst tonov in pol (e–f2 in f–fis
2)
in so ga zapeli trije učenci. Največji glasovni obseg pri petošolcih pa je e–fis2,
trinajst tonov, in ga je odpela ena deklica.
Najmanjši glasovni obseg pri učencih 4. razreda je h–h1, šest tonov, in ga ima en
pevec. Pri učencih 5. razreda pa je najmanjši glasovni obseg h–ais1, pet tonov in
pol, in ga imata dva učenca.
Hipotezo 2, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo pri glasovnem obsegu
statistično značilne razlike glede na razred, potrdimo. Iz rezultatov je razvidno,
da pri glasovnem obsegu med 4. in 5. razredom obstaja statistično pomembna
razlika (p = 0,002, p < 0,05).
Na podlagi potrjene hipoteze 2 nas je posledično zanimalo tudi, kakšen je
najpogostejši glasovni obseg učencev 4. in 5. razreda. Glasovni obseg smo
preverjali tako, da so učenci najprej peli lestvico od d1 do a
1 navzgor in navzdol,
nato pa se po pol tona premikali navzgor. Ko so prišli do svojega zgornjega
maksimuma, smo preverili še, kako nizko lahko pojejo. Zopet so po lestvici
navzdol zapeli zaporedje petih tonov (začeli so z ges1–h), nato pa se po pol tona
pomikali navzdol. Na podlagi rezultatov, ki smo jih beležili v dveh tabelah, smo
naredili tabelo glasovnega obsega navzgor in navzdol, da bi ugotovili, kakšen je
njihov najpogostejši obseg.
67
Tabela 15: Glasovni obsegi navzgor glede na razred
Glasovni
obseg
navzgor
Število
tonov
Razred Skupaj
4. 5.
f f % f f % f f %
ni pel 0 7 16,7 6 13,6 13 15,1
d1–a
1 3,5 1 2,4 0 0,0 1 1,2
d1–ais
1 4 6 14,3 6 13,6 12 14,0
d1–h
1 4,5 7 16,7 9 20,5 16 18,6
d1–c
2 5 6 14,3 4 9,1 10 11,6
d1–cis
2 5,5 3 7,1 6 13,6 9 10,5
d1–d
2 6 1 2,4 4 9,1 5 5,8
d1–dis
2 6,5 4 9,5 0 0,0 4 4,7
d1–e
2 7 3 7,1 6 13,6 9 10,5
d1–f
2 7,5 2 4,8 2 4,5 4 4,7
d1–fis
2 8 2 4,8 1 2,3 3 3,5
Skupaj 42 100,0 44 100,0 86 100,0
Pri preverjanju glasovnega obsega navzgor smo ugotovili, da je najpogostejši
glasovni obseg učencev v 4. razredu d1–h
1. Le-tega zapoje od 42 učencev sedem
učencev (16,7 %). Enak najpogostejši glasovni obseg se pojavlja tudi pri učencih
5. razreda. Od 44 učencev ga zapoje devet učencev (20,5 %).
Tabela 16: Glasovni obsegi navzdol glede na razred
Glasovni
obseg
navzdol
Število
tonov
Razred Skupaj
4. 5.
f f % f f % f f %
ni pel 0 7 16,7 6 13,6 13 15,1
ges1–h 3,5 2 4,8 3 6,8 5 5,8
ges1–b 4 1 2,4 3 6,8 4 4,7
ges1–a 4,5 7 16,7 7 15,9 14 16,3
ges1–as 5 7 16,7 2 4,5 9 10,5
ges1–g 5,5 7 16,7 4 9,1 11 12,8
ges1–ges 6 4 9,5 7 15,9 11 12,8
ges1–f 6,5 2 4,8 6 13,6 8 9,3
ges1–e 7 5 11,9 6 13,6 11 12,8
Skupaj 42 100,0 44 100,0 86 100,0
68
Za najpogostejše glasovne obsege pri preverjanju glasovnega obsega navzdol so
se pri četrtošolcih izkazali naslednji trije: ges1–a, ges
1–as in ges
1–g. Od 42
učencev vsakega od navedenih zapoje sedem učencev (16,7 %). V 5. razredu je
najpogostejši obseg ges1–a, ki ga od 44 učencev zapoje sedem učencev (15,9 %).
Enako število učencev pa zapoje tudi obseg ges1–ges.
Če povzamemo rezultate preverjanja glasovnih obsegov navzgor in navzdol,
ugotovimo, da je najpogostejši glasovni obseg četrtošolcev as–h1 in da gre za
obseg sedmih tonov in pol. Pri petošolcih pa je najpogostejši glasovni obseg g–h1,
kar znaša osem tonov. Večji glasovni imajo torej petošolci, in sicer za pol tona.
Tabela 17: Prikaz povprečja in standardnega odklona pri natančnosti izvedbe pesmi (ritma,
melodije, največjega intervala, intonacije in fraziranja) glede na spol
Natančnost
izvedbe pesmi Spol
Število
udeležencev Povprečje
Standardni
odklon
Ritem Moški 46 6,93 2,52
Ženski 40 7,73 2,14
Melodija Moški 46 5,51 0,74
Ženski 40 5,93 1,02
Največji interval Moški 46 0,53 0,99
Ženski 40 1,33 1,37
Intonacija Moški 46 0,87 1,20
Ženski 40 1,58 1,41
Fraziranje Moški 46 1,98 1,23
Ženski 40 2,45 1,08
Tabela št. 17 prikazuje povprečne vrednosti s standardnim odklonom pri
natančnosti izvedbe pesmi, ki smo jo preverjali na podlagi ritmične izvedbe
zapetega, melodične izvedbe zapetega, izvedbe največjega intervala, intonančne
čistosti in fraziranja glede na spol. Ritmična in melodična natančnost pri petju sta
interpretirani s pomočjo 9-stopenjske lestvice, kjer pomeni število 1 najmanj in
število 9 največ. Izvedba največjega intervala v posamezni pesmi, intonančna
čistost in fraziranje pa so interpretirani s pomočjo 3-stopenjske lestvice, kjer
pomeni 1 najmanj in 3 največ.
Iz prikaza o ritmični izvedbi zapetega lahko vidimo, da so deklice nekoliko bolj
natančne od dečkov. Deklice so dosegle povprečje 7,73 s standardnim odklonom
69
2,14, medtem ko so dečki dosegli povprečje 6,93 s standardnim odklonom 2,52.
Večjih težav pri ritmu pa učenci niso imeli, kar pomeni, da imajo omenjeno
glasbeno prvino dobro razvito. V večini so tako ohranjali enakomeren tempo, le
nekateri so tempo nekoliko pospešili.
Prikaz povprečja melodične izvedbe pesmi nam prikazuje, da so deklice (M =
5,93 s standardnim odklonom 1,02) pri petju melodije malenkost boljše od dečkov
(M = 5,51 s standardnim odklonom 0,74). Je pa melodična izvedba povzročala
tako dečkom kot tudi deklicam kar nekaj težav. Na podlagi rezultatov iz tabele št.
17 lahko prav tako trdimo, da imajo opazovani učenci melodični posluh slabše
razvit od ritmičnega, iz česar lahko sklepamo, da učenci manj časa pojejo, kot
izvajajo ritmične vaje.
Izid izračunov o največjem intervalu nam prikazuje, da so deklice (M = 1,33) pri
izvedbi največjega intervala v povprečju precej bolj natančne v primerjavi z dečki
(M = 0,53). Izkazalo pa se je, da je izjemno malo učencev le-tega natančno
odpelo. Posebej dečki so od tistega intervala izgubili pravo intonacijo, mnogokrat
pa so celo spremenili tonaliteto. Težavo z intonacijo pa so imele tudi deklice.
Iz tabele št. 17 je razvidno, da je deklicam v primerjavi z dečki povzročala
intonacija manj težav. Izkazalo se je, da imajo dečki slabše razvit občutek za
intonacijo in da so deklice v povprečju bolj natančne: deklice (M = 1,58), dečki
(M = 0,87). Pogosto se je zgodilo, da je bila začetna intonacija pravilna, nato pa je
počasi padala. To je bila tudi najpogostejša napaka tako pri deklicah kot pri
dečkih, vendar pa je bila pri dečkih še toliko bolj opazna.
Iz dobljenih rezultatov o fraziranju lahko razberemo, da deklice pri tem elementu
dosegajo boljše povprečje kot dečki. Deklice (M = 2,45) so bile torej bolj
natančne kot dečki (M = 1,98), na splošno pa so imeli učenci pri natančnosti
izvedbe fraz najmanj težav.
70
Tabela 18: Prikaz rezultatov t-testa za neodvisne vzorce za ugotavljanje statistično
pomembnih razlik pri natančnosti izvedbe pesmi glede na spol
t-test za neodvisne vzorce
Natančnost
izvedbe pesmi
Levenov test enakosti
varianc t-test enakosti povprečij
F p t df p
(2-stranska)
Ritem 1,500 0,224 -1,553 83,000 0,124
Melodija 4,604 0,035 -2,100 70,449 0,039
Največji interval 20,941 0,000 -3,025 70,368 0,003
Intonacija 8,323 0,005 -2,477 76,962 0,015
Fraziranje 2,551 0,114 -1,863 83,000 0,066
Med rezultati, ki so prikazani v tabeli št. 18, se pri ritmični izvedbi zapetega,
melodični izvedbi zapetega, izvedbi največjega intervala, intonančni čistosti in
fraziranju pojavljajo statistično značilne razlike pri spolu pri treh od spremljanih
petih kriterijih: pri melodiji (p = 0,039, p < 0,05), največjem intervalu (p = 0,003,
p < 0,05) in intonaciji (p = 0,015, p <0,05). Zato podhipotezo 3.2, pri kateri smo
predpostavljali, da obstajajo med učenci pri melodični izvedbi zapetega statistično
značilne razlike glede na spol, podhipotezo 3.3, pri kateri smo predpostavljali, da
obstajajo med učenci pri izvedbi največjega intervala statistično značilne razlike
glede na spol, in podhipotezo 3.4, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med
učenci pri intonančni čistosti statistično značilne razlike glede na spol, potrdimo.
Statistično značilnih razlik med dečki in deklicami pa ni bilo zaznati pri ritmični
izvedbi zapetega (p = 0,124, p > 0,05). Izid izračunov nam prikazuje, da tudi pri
fraziranju ne obstajajo statistično pomembne razlike glede na spol (p = 0,066, p >
0,05), obstaja pa tendenca razlik. Podhipotezo 3.1, pri kateri smo predpostavljali,
da obstajajo med učenci pri ritmični izvedbi zapetega statistično značilne razlike
glede na spol, zato ne potrdimo. Prav tako pa ne potrdimo podhipoteze 3.5, pri
kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri fraziranju statistično
značilne razlike glede na spol.
Na podlagi podhipotez 3.1, 3.2, 3.3, 3.4 in 3.5 lahko hipotezo 3, pri kateri smo
predpostavljali, da obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe pesmi statistično
značilne razlike glede na spol, le delno potrdimo.
71
Tabela 19: Prikaz povprečja in standardnega odklona pri natančnosti izvedbe pesmi (ritma,
melodije, največjega intervala, intonacije in fraziranja) glede na razred
Natančnost
izvedbe pesmi Razred
Število
udeležencev Povprečje
Standardni
odklon
Ritem 4. 42 7,38 2,29
5. 44 7,27 2,44
Melodija 4. 42 5,52 0,86
5. 44 5,90 0,91
Največji interval 4. 42 0,81 1,13
5. 44 0,98 1,34
Intonacija 4. 42 1,12 1,31
5. 44 1,30 1,37
Fraziranje 4. 42 2,26 1,17
5. 44 2,16 1,20
Tabela št. 19 prikazuje povprečne vrednosti s standardnim odklonom pri
natančnosti izvedbe pesmi, ki smo jo preverjali na podlagi ritmične izvedbe
zapetega, melodične izvedbe zapetega, izvedbe največjega intervala, intonančne
čistosti in fraziranja glede na razred. Ritmična in melodična natančnost pri petju
sta interpretirani s pomočjo 9-stopenjske lestvice, kjer pomeni število 1 najmanj
in število 9 največ. Izvedba največjega intervala v posamezni pesmi, intonančna
čistost in fraziranje pa so interpretirani s pomočjo 3-stopenjske lestvice, kjer
pomeni 1 najmanj in 3 največ.
Iz prikaza o ritmični izvedbi zapetega lahko vidimo, da so deklice pri ritmični
izvedbi nekoliko bolj natančne od dečkov. Deklice so dosegle povprečje 7,73 s
standardnim odklonom 2,14, medtem ko so dečki dosegli povprečje 6,93 s
standardnim odklonom 2,52.
Izid izračunov o ritmični izvedbi pesmi nam prikazuje, da četrtošolci in petošolci
v povprečju približno enako natančno odpojejo ritem pesmi: 4. razred (M = 7,38 s
standardnim odklonom 2,29) in 5. razred (M = 7,27 s standardnim odklonom
2,44). Pričakovali bi sicer, da so petošolci bolj natančni, vendar pa predvidevamo,
da je posledica takšnega rezultata mešana mera pri pesmi Jaz pa pojdem na
Gorenjsko, ki je učencem povzročala največ težav. Pojavilo se je pospeševanje
tempa in posledica je bila nenatančna ritmična izvedba.
72
Prikaz o melodični izvedbi pesmi prikazuje statistični podatek, ki pravi, da učenci
5. razreda (M = 5,90 s standardnim odklonom 0,91) natančneje zapojejo melodijo
kot učenci 4. razreda (M = 5,52 s standardnim odklonom 0,86). Na splošno pa je
bila melodična izvedba precej slaba, kar lahko vidimo tudi, če primerjamo
povprečje natančnosti ritmične izvedbe z melodično.
Iz tabele št. 19 vidimo, da med 4. in 5. razredom v povprečju ni velike razlike pri
izvedbi največjega intervala. Petošolci (M = 0,98) so sicer dosegli nekoliko boljše
rezultate od četrtošolcev (M = 0,81), vendar pa je razlika zanemarljiva. Potrebno
pa je omeniti, da so imeli četrtošolci največ težav pri Kekčevi pesmi na tistem
mestu, kjer je bila razdalja med tonskima višinama največja. Ravno tako so imeli
petošolci največ težav pri pesmi Sm Ribnčan Urban na tistem mestu, kjer je bil
interval največji. So pa rezultati pokazali precej slabo povprečje tako pri
četrtošolcih kot pri petošolcih. V veliki meri učenci na splošno niso odpeli
največjega intervala v posamezni pesmi, kar pomeni, da še niso sposobni odpeti
velikih razdalj med tonskimi višinami.
Zgornji tabelarični prikaz nam kaže, da so učenci 5. razreda (M = 1,30) pri
vzdrževanju intonacije malenkost boljši kot učenci 4. razreda (M = 1,12) in da
imajo občutek za intonacijo boljše razvit. Na splošno pa so tako četrtošolci kot
tudi petošolci dosegli precej slabo povprečje pri merjenju tega kriterija. Intonacija
se je izkazala za slabo razvito in je mnogokrat padla niže od zapisanega.
Zgornji rezultati nam prikazujejo, da so četrtošolci (M = 2,26) v povprečju pri
fraziranju nekoliko natančnejši kot petošolci (M = 2,16), vendar pa je razlika
minimalna. Večjih težav ni bilo pri nobenih, se je pa izkazalo, da so tisti otroci, ki
so imeli težave z ritmom, imeli tudi več težav pri fraziranju.
73
Tabela 20: Prikaz rezultatov t-testa za neodvisne vzorce za ugotavljanje statistično
pomembnih razlik pri natančnosti izvedbe pesmi glede na razred
t-test za neodvisne vzorce
Natančnost
izvedbe pesmi
Levenov test enakosti
varianc t-test enakosti povprečij
F p t df p
(2-stranska)
Ritem 0,007 0,935 0,211 84,000 0,833
Melodija 0,032 0,854 -1,979 82,000 0,054
Največji interval 2,926 0,091 -0,626 84,000 0,533
Intonacija 0,894 0,347 -0,609 84,000 0,544
Fraziranje 0,374 0,543 0,402 84,000 0,689
Izid rezultatov nam prikazuje, da se med primerjanima skupinama (četrtošolci in
petošolci) pri nobenem od opazovanih kriterijev ne pojavljajo statistično značilne
razlike: ritem (p = 0,833, p > 0,05), melodija (p = 0,054, p > 0,05), največji
interval (p = 0,533, p > 0,05), intonacija (p = 0,544, p > 0,05) in fraziranje (p =
0,689, p > 0,05). Pojavlja pa se močna tendenca razlik pri melodični izvedbi
pesmi.
Podhipoteze 4.1, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri
ritmični izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na razred oz. starost,
podhipoteze 4.2, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri
melodični izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na starost,
podhipoteze 4.3, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri
izvedbi največjega intervala statistično značilne razlike glede na starost,
podhipoteze 4.4, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri
intonančni čistosti statistično značilne razlike glede na starost, in podhipoteze 4.5,
pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri fraziranju statistično
značilne razlike glede na starost, ne potrdimo.
Na podlagi podhipotez 4.1, 4.2, 4.3, 4,4 in 4.5 hipoteze 4, pri kateri smo
predpostavljali, da obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe pesmi statistično
značilne razlike glede na razred, ne potrdimo.
74
4 SKLEP
Glas se spreminja od rojstva do starosti. Hočevar Boltežar (2010) navaja, da je to
posledica sprememb grla, ki se prav tako dogajajo celo življenje. Medtem ko grlo
raste in dozoreva nekje do 20. leta starosti, pa pride do največjih sprememb okoli
10. leta starosti, ko nastopi puberteta. In ker se ravno takrat dogajajo najizrazitejše
spremembe tako v razvoju grla kot tudi v razvoju glasu, smo želeli raziskati
glasovne sposobnosti učencev v tem obdobju. Vzorec je zajemal učence 4. in 5.
razreda, torej devet- in desetletnike, OŠ Leskovec pri Krškem, ki so na pragu
adolescence. Naš osnovni namen pa je bil ugotovili, ali obstajajo pri glasovnem
obsegu in natančnosti izvedbe pesmi razlike med učenci glede na spol in starost.
Med preverjanjem glasovnega obsega otrok smo prišli do ugotovitve, da so
glasovne sposobnosti učencev zelo različne, zato so bili tudi glasovni obsegi zelo
različni. Naši rezultati preverjanja glasovnih obsegov niso pokazali statistično
značilnih razlik med dečki in deklicami, zato hipoteze 1, pri kateri smo
predpostavljali, da obstajajo med učenci pri glasovnem obsegu statistično značilne
razlike glede na spol, nismo potrdili. Pri primerjavi glasovnih obsegov učencev 4.
in 5. razreda pa se je izkazalo, da obstajajo statistično značilne razlike, zato smo
hipotezo 2, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri glasovnem
obsegu statistično značilne razlike glede na starost, potrdili. Posledično nas je
zanimalo, kakšni so njihovi glasovni obsegi. Ugotovili smo, da je glasovni obseg
devetletnikov oz. četrtošolcev as–h1, pri desetletnikih oz. petošolcih pa g–h
1.
Z raziskovanjem glasovnih obsegov otrok, in tako tudi devetletnikov in
desetletnikov, so se ukvarjali že številni avtorji: Paulsen (1895), Fröschels (1920),
Gutzmann (1928), Jersild in Bienstock (1934), Anderson (1937), Joyner (1971),
Cobes (1972), Plumridge (1972), Hall (1972), Mohr (1997), Kaučič (1998), Kerec
(2004), Žerjav (2009), Welch (2014) in Kofol (2014). Raziskave iz zadnjih
dvajsetih let so v večini zajemale otroke, ki so pevsko dejavni, zato smo mi
preučili glasovne obsege vseh otrok 4. in 5. razreda OŠ Leskovec pri Krškem.
Povod za omenjeno raziskavo pa je bil tudi ta, da glasovni obsegi otrok v drugem
75
vzgojno-izobraževalnem obdobju pri nas še niso dobro raziskani. V nadaljevanju
bomo podrobneje predstavili raziskave glasovnih obsegov devet- in desetletnikov
in jih med seboj primerjali.
Slika 15: Glasovni obsegi devetletnikov
Ena izmed prvih raziskav o glasovnih obsegih, Paulsenova (1895), nakazuje, da je
glasovni obseg devetletnikov d1–d
2, šest tonov. Fröschels (1920) navaja večji
glasovni obseg, ki je devet tonov in pol, in sicer od gis do dis2. Raziskava
Gutzmanna (1928) pa navaja podoben glasovni obseg devetletnikov kot
Paulsenova, le da lahko ti otroci zapojejo en ton več kot in znaša tako glasovni
obseg sedem tonov, c1–d
2. Po Jersild in Bienstock (1934) meri glasovni obseg
devetošolcev kar trinajst tonov, od f do g2. Raziskave iz 70-ih let pa navajajo
naslednje glasovne obsege: Joyner (1971) b–c2, kar znaša sedem tonov, Cobes
(1972) a–c2, kar znaša sedem tonov in pol, Plumridge (1972) c
1–c
2, kar znaša šest
tonov in Hall (1972) gis–e2, kar znaša deset tonov. Po Mohru (1997) znaša
glasovni obseg osem tonov in pol, in sicer od c1 do f
2. Kaučič (1998) pa navaja še
za štiri tone in pol večji glasovni obseg, ki znaša kar trinajst tonov (g–a2) in je
76
hkrati tudi največji od vseh navedenih raziskav. Po Kerec (2004) imajo
devetletniki glasovni obseg g–f2, enajst tonov. Kofol (2014) pa navaja
najpogostejši glasovni obseg devetletnikov od a do a2, dvanajst tonov. Kot
povprečje devetletnih pevcev pa navaja enajst tonov in pol. Welch (2014) pa
navaja za glasovnih obseg desetletnikov f–d2, deset tonov in pol. Rezultati naše
raziskave kažejo, da je glasovni obseg devetletnikov as–h1 in meri sedem tonov in
pol.
Iz slike št. 15 lahko vidimo, da sta naše povprečje tonov in glasovni razpon
manjša od raziskav ostalih avtorjev iz zadnjih dvajsetih let, vendar pa moramo
upoštevati, da naša raziskava temelji na vzorcu vseh učencev 4. razredov OŠ
Leskovec pri Krškem. Raziskava Kaučičeve (1998) je denimo vključevala otroke,
ki redno obiskujejo pevski zbor ali glasbeno šolo. Kerec (2004) je izmerila
glasovne obsege dobrih pevcev. Tudi Mohr (1997) je analiziral glasove otrok, ki
petje redno vadijo. Kofolova (2014) je izmerila obsege otrok, ki so vključeni v
pevski zbor. Prav tako pa je tudi Welch (2014) analiziral otroke, ki so aktivni
pevci. Po številu tonov se lahko naša raziskava primerja s starejšimi raziskavami,
z izjemo raziskave Jersilda in Bienstocka (1934). Temu pa je verjetno tako, ker so
te raziskave zajele vse otroke. Naša raziskava prav tako prikazuje, da je pevska
lega učencev nižja od ostalih. Trdimo pa lahko tudi to, da učenci z redno vajo
boljše razvijajo svoje glasove.
77
In kakšni so izsledki raziskav o glasovnih obsegih desetletnikov?
Slika 16: Glasovni obsegi desetletnikov
Pri raziskavi glasovnih obsegov desetletnikov je Paulsen (1895) prišel do
ugotovitev, da je glasovni obseg desetletnikov d1–d
2, šest tonov. Fröschels (1920)
navaja glasovni obseg gis–dis2
(devet tonov in pol), Gutzmann (1928) pa c1–e
2,
osem tonov. Zelo velik glasovni obseg desetletnikov sta izmerila Jersild in
Bienstock (1934). Ugotovila sta, da le-ta znaša kar trinajst tonov in pol, od e do
g2. Prav tako velik glasovni obseg pa je izmeril Anderson (1937). Po njegovih
navedbah naj bi znašal od g do a2, kar pomeni trinajst tonov. Enako število tonov,
sedem in pol, pa sta izmerila Joyner (1971) in Cobes (1972), le da Joyner navaja
obseg b–des2, Cobes pa a–c
2. Plumridge (1972) navaja majhen glasovni obseg, in
sicer c1–c
2, kar znaša šest tonov, medtem ko Hall (1972) navaja skoraj dvakrat
večji obseg, in to je obseg enajstih tonov, od g do f2. Po Mohru (1997) je
glasovnih obseg od a do a2 (dvanajst tonov), po Kaučič (1998) pa meri od fis do f
2
(enajst tonov in pol). Kofol (2014) pa navaja, da ima največ desetletnih pevcev
glasovni obseg od g do g2 in da je njihovo povprečje dvanajst tonov. Welch
78
(2014) navaja za glasovnih obseg desetletnikov obseg f–e2, enajst tonov. Rezultati
naše raziskave kažejo, da je glasovni obseg desetletnikov g–h1, osem tonov.
Če izvzamemo raziskavi Fröschelsa (1920) ter Jersilda in Bienstocka (1934),
opazimo, da narejene raziskave do leta 1990 navajajo najmanjše glasovne obsege,
okrog sedem tonov. Podobne rezultate smo dobili tudi mi. Ostali izsledki pa
nakazujejo, da se je glasovni obseg desetletnikov širil tako navzgor kot tudi
navzdol. Mohr (1997), Kaučič (1998) in Kofol (2014) so tako dobili podobne
glasovne obsege, ki zajemajo dve oz. približno dve oktavi razpona. V primerjavi z
našo raziskavo lahko vidimo, da je naš glasovni obseg manjši in da je tudi lega
nižja, vendar je potrebno pripomniti, da veljajo rezultati Mohra (1997), Kaučičeve
(1998), Kofolove (2014) in Welcha (2014) za dobre pevce, mi pa smo zajeli
učence vseh 5. razredov OŠ Leskovec pri Krškem. Na podlagi zgornje slike lahko
prav tako potrdimo, da so glasovni obsegi otrok, ki petje redno vadijo, večji od
ostalih otrok. Prav tako pa lahko vidimo, da je pevska lega teh otrok višja.
Ne glede na to, ali so bili v raziskavo vključeni otroci, ki petje redno vadijo ali vsi
učenci, pa lahko trdimo, da so glasovni obsegi desetletnikov večji od učencev, ki
so leto dni mlajši.
Iz naše raziskave glasovnega obsega bi lahko povzeli, da učenci nimajo zelo
dobrih glasovnih sposobnosti. V povprečju so bili v vsakem razredu po trije do
štirje učenci z dobro razvitimi glasovnimi sposobnostmi. Približno pet do šest
učencev je imelo slabo razvite glasovne sposobnosti, s tem da približno po dva
učenca na razred pri preverjanju glasovnega obsega nista skoraj nič odpela, zato
rezultata nismo mogli zabeležiti. Prevladujejo pa učenci s povprečno razvitimi
glasovnimi sposobnostmi. Na podlagi omenjenega bi bilo dobro, da bi učitelji
otrokov glasovni potencial bolj razvijali. Konec koncev je od otrokovega
glasovnega obsega odvisno tudi, ali bo pesem lahko zapel ali ne ter ali je njegov
obseg dovolj velik, da bo lahko zapel tako najnižje kot tudi najvišje tone v pesmi.
In ravno zaradi omenjenega problema bomo primerjali naše glasovne obsege
učencev 4. in 5. razreda z obsegi pesmi iz učbenikov za 4. in 5. razred, ki smo jih
prikazali v teoretičnem delu. Rezultati so pokazali, da v učbeniku za 4. razred
prevladujejo pesmi, ki obsegajo seksto in nono. Po štiri pesmi (25 %) tako merijo
79
štiri tone in pol. Enako število pesmi (štiri pesmi, 25 %) pa meri šest tonov in pol.
Rezultati merjenja glasovnega obsega devetletnikov oz. četrtošolcev pa so
pokazali, da je najpogostejši glasovni obseg devetletnikov as–h1, torej sedem
tonov in pol. Primerjava obsegov pesmi iz učbenika za 4. razred in glasovnih
obsegov devetletnikov oz. četrtošolcev nam torej pove, da so pesmi v učbeniku za
4. razred glede na število tonov za učence 4. razreda primerne.
Analiza obsegov pesmi v učbeniku za 5. razred pa je pokazala, da je največ pesmi,
in sicer devet (26 %), zapisanih v obsegu septime. Rezultati raziskave glasovnega
obsega desetletnikov oz. petošolcev pa so pokazali, da je najpogostejši glasovni
obseg desetletnikov g–h1, osem tonov. Če primerjamo torej analizo obsegov
pesmi za 5. razred z glasovnimi obsegi petošolcev, lahko sklepamo, da so
glasovne sposobnosti petošolcev dovolj dobre, da lahko v povprečju večino pesmi
zapojejo.
Rezultati nam torej kažejo, da so v povprečju pesmi iz učbenika za 4. in 5. razreda
primerne za ti starostni skupini. Vendar pa lahko na podlagi raziskave in iz
izkušenj, ki smo jih pridobili s preverjanjem glasovnega obsega in preverjanjem
natančnosti izvedbe pesmi, trdimo, da mnogi učenci predvidenih pesmi ne
zapojejo. Izkazalo se je namreč, da so pesmi zapisane v previsoki legi, zato jih
otroci težje zapojejo in posledično nižajo.
Namen naše raziskave je bil tudi raziskati natančnost pri petju med dečki in
deklicami ter učenci 4. in 5. razreda. Preverjanje natančnosti izvedbe pesmi je
zajemalo ritmično in melodično izvedbo pesmi, izvedbo največjega intervala,
intonančno čistost in natančnost pri fraziranju. Dokazali smo, da med spoloma
obstajajo statistično značilne razlike pri melodični izvedbi zapetega, največjem
intervalu in intonaciji, medtem ko pri ritmični izvedbi zapetega in fraziranju
razlike niso vidne. Glede na rezultate hipotezo 3, pri kateri smo predpostavljali, da
obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe pesmi statistično značilne razlike
glede na spol, tako le delno potrdimo. Primerjava med razredoma pa je pokazala,
da se pri nobenem kriteriju ne pojavljajo statistično značilne razlike, zato hipoteze
4, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe
pesmi statistično značilne razlike glede na starost, ne potrdimo.
80
Glede na opazovane kriterije ugotavljamo, da je pevska dejavnost učencev precej
nenatančna. Predvsem melodična izvedba in intonacija sta se pokazali za šibki
točki, kar pomeni, da melodični posluh učencev ni dobro razvit. Veliko težav se je
pojavilo tudi pri velikih intervalnih skokih. Lepo izpete fraze in ritmična prvina pa
sta bili najbolj dosledno izvedeni.
S podobno problematiko se je ukvarjal tudi Slosar (1995), ki je raziskal glasbene
sposobnosti razrednih učiteljev na razredni stopnji osnovne šole v slovenskem
prostoru. Pri ugotavljanju glasbenih sposobnosti razrednih učiteljev je prišel do
podobnih rezultatov, kot smo jih dognali mi pri učencih. Ugotovil je, da imajo
razredni učitelji najbolje razvit ritmični posluh. Zelo slabi so bili rezultati na
področju harmonskega oz. tonalnega posluha. Ugotovil je, da ima skoraj polovica
učiteljev manj razvit ali nerazvit tovrstni posluh. Velike pomanjkljivosti pa se
pojavijo tudi pri melodičnem posluhu. Četrtina jih namreč ne zadostuje pogoju
uspešnega poučevanja glasbene vzgoje.
Omejitve raziskave se pojavljajo v našem vzorcu. Predvsem pri glasovnem
obsegu bi bilo smiselno zajeti učence z večjo starostno razliko, saj bi tako bolj
nazorni prikazali, da je glasovni obseg starejših učencev večji od mlajših učencev.
Pri celotni raziskavi pa bi bilo boljše tudi, da bi zajeli večji vzorec.
V nadaljevanju bi lahko našo raziskavo nadgradili v smislu trajanja ter s tem v
povezavi tudi pristop. V daljšem časovnem obdobju bi tako izvajali vaje za
širjenje glasovnega obsega in urjenje vokalne tehnike ter opazovali spremembe pri
glasovnem obsegu in pevski natančnosti, kjer bi lahko prišlo do večjih sprememb
v smislu napredka. Možnost napredka pa bi se verjetno pokazala tudi, če bi učenci
pesem večkrat zapeli in potem zabeležili rezultate. Zanimivo bi bilo tudi
preizkusiti, kako natančno bi učenci odpeli pesem, če bi jo transponirali v drugo
tonaliteto, npr. en ton višje in en ton nižje. Pevske izvedbe bi lahko nato med
seboj primerjali in ugotovili, katera lega je učencem najbolj ustrezala.
Naša raziskava bo lahko učiteljem razrednega pouka v pomoč pri izbiri primernih
pesmi. Ne glede na vse že narejene raziskave pa bi bilo dobro, da bi vsak učitelj
preveril glasovne sposobnosti učencev.
81
Sklicujoč se na rezultate o glasovnih obsegih in natančnosti izvedbe pesmi, smo
ugotovili, da bi morali učitelji nameniti več časa melodičnim vajam za širjenje
glasovnega obsega, prav tako pa bi bilo potrebno otroke navduševati nad petjem
in izboljševati njihove pevske sposobnosti. Izbirati je potrebno različne dejavnosti
in spodbujati učence, da posamične glasbene prvine (ritem, melodijo) dosledno
izvajajo in tako svojo pevsko zanesljivost poglabljajo.
Pomemben faktor za uspešen učenčev razvoj je strokovna usposobljenost učitelja.
Ustrezno izobražen učitelj pozna fiziologijo človeškega glasu, vokalno tehniko in
glasovne obsege pevskih glasov, predvsem pa mora biti muzikalen. Sam mora
čutiti glasbo, da lahko učencem zbudi veselje in interes. Učitelj je namreč duša
razreda, ki s svojo osebnostjo prenaša svoja občutja na otroke, česar bi se moral
prav vsak učitelj zavedati.
82
LITERATURA
Battelino, S. (b. d.). Hripavost. Pridobljeno 13. 7. 2015 iz:
http://fidimed.si/strokovni_clanki/grlo/9/hripavost/
Bizjak, M. (2010). Kaj se dogaja z glasom v obdobju adolescence? Glasba v šoli
in vrtcu: XV (2), 22–24.
Borota, B. (2013). Glasbene dejavnosti in vsebine. Koper: Univerza na
Primorskem, Znanstveno raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales.
Campbell, D. (2004). Mozart za otroke. Prebujanje otrokove ustvarjalnosti in
mišljenja s pomočjo glasbe. Ljubljana: Tangram.
Cvejić, B. in D. (2007). Umetnost pevanja. Beograd: Fakultet muzičke umetnosti.
Cvejić, N. (1980). Savremeni belkanto. Beograd: Univerzitet umetnosti, Beograd.
Cvetek, R. (2013). Raziskujemo medosebne odnose: priročnik za izvedbo
kvantitativne empirične raziskave. Ljubljana: Teološka fakulteta.
Čepin, A. (2007). Razvoj glasbenih sposobnosti. Didactica Slovenica –
Pedagoška obzorja, 22 (1–2), 170–172.
Danev, A. (2008). Belkanto ali sla po petju. Trst: ZTT EST.
Darian, A. (1951). Šola lepega petja. Ljubljana: DZS.
Davies, G. D. in Jahn, A. F. (2004). Care of the Professional Voice. London:
A&C Black Publishers Ltd.
Denac, O. (2002). Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti. Ljubljana:
Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Fojkar Zupančič, H. (2006). Oblikovanje glasu (1. del). Glasba v šoli. Notna
priloga, 11 (4), 1–12.
83
Gregorc, J. (1982). Moje izkušnje in pogledi na zborovodstvo. Ljubljana: Zveza
kulturnih organizacij Slovenije.
Groebming, A. (1948). Zborovodja 2. del. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Hočevar Boltežar, I. (2010). Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz
patologije govora. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Kaučič, M. (1998). Oblikovanje glasu in razvijanje glasovnega obsega na igriv
način. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Kerec, M. (2004). Glas in njegov razvoj v otroški dobi. Diplomsko delo, Maribor:
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Kofol, T. (2014). Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti.
Magistrsko delo, Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta.
Lhotka-Kalinski, I. (1975). Umjetnost pjevanja. Zagreb: Izdavačko poduzeće
»Školska knjiga«.
Mihelčič, P. (2006). Osnove glasbene teorije. Ljubljana: DZS.
Oblak, B. (1987). Ustvarjalno učenje v glasbeni vzgoji na stopnji razrednega
pouka osnovne šole. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Akademija za glasbo.
Oblak, B. (2002). Moja glasba 4. Priročnik za učitelje. Ljubljana: Izolit.
Pesek, A. (1997). Otroci v svetu glasbe. Ljubljana: Mladinska knjiga
Radoš, K. M. (1983). Psihologija muzičkih sposobnosti. Beograd: Zavod za
udžbenike i nastavna sredstva.
Rammage, L. (1996). Vocalizing With Ease: a Self-Improvement Guide.
Vancouver: National Library of Canada.
Ravnikar, B. (2001) Osnove glasbene akustike in informatike. Ljubljana: DZS.
Sanders, P. in Myers, S. (1999). Puberteta in odraščanje. Ljubljana: DZS.
84
Sicherl-Kafol, B. (2001). Celostna glasbena vzgoja. Ljubljana: Debora.
Slosar, M. (1995). Dejavniki uspešnosti razrednih učiteljev pri glasbeni vzgoji na
razredni stopnji osnovne šole. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v
Ljubljani, Akademija za glasbo.
Voglar, M. (1989). Otrok in glasba. Ljubljana: DZS.
Voglar, M. in Nograšek, M.(2013). Majhna sem bila. Ljubljana: DZS.
Welch, G. F. (1979). Vocal range and poor pitch singing. Psychology of Music.
Welch, G. F. (2014). Neuropsychobiological Feauteres of Children's Singing
Development. London: International Music Education Research Center (iMerc),
Institute of Education.
Wikipedija. (2015a). Kanon. Pridobljeno 28. 12. 2015 iz:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Kanon
Wikipedija. (2015b). Register. Pridobljeno 28. 12. 2015 iz:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Register
Žerjav, B. (2009). Razvoj glasu in glasovni obsegi otrok v prvem triletju osnovne
šole. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Žlebnik, L. (1975). Psihologija otroka in mladostnika. Ljubljana: DZS.
Žvar, D. (2001). Kako naj pojejo otroci. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za
šolstvo.
85
SEZNAM PRILOG
Priloga A: Glasovni obseg navzgor
Priloga B: Glasovni obseg navzdol
Priloga C: Natančnost izvedbe pesmi
Priloga D: Soglasje staršev
86
PRILOGA A
GLASOVNI OBSEG NAVZGOR: (razred, razrednik, datum)___________________________________________________________________
Ime in priimek učenca d1–a
1 dis
1–ais
1 e
1–h
1 f
1–c
2 fis
1–cis
2 g
1–d
2 gis
1–dis
2 a
1–e
2 b
1–f
2 h
1–fis
2
87
PRILOGA B
GLASOVNI OBSEG NAVZDOL: (razred, razrednik, datum)_________________________________________________________________
Ime in priimek g1–c ges
1–h f
1–b e
1–a es
1–as d
1–g des
1–ges c1–f h1–e
88
PRILOGA C
NATANČNOST IZVEDBE PESMI
Naslov pesmi: _________________________ (razred, razrednik, datum)______________________________________________________
Ime in priimek učenca Melodija Ritem Največji interval Intonacija Odpel frazo
Zapel Delno Ni zapel Zapel Delno Ni zapel Ja / Ne Ja/Ne Ja/ Ne
89
PRILOGA D
Spoštovani starši!
Sem Tamara Vardič, absolventka smeri Razredni pouk na Pedagoški fakulteti Maribor, in
pripravljam diplomsko delo pri predmetu Didaktika glasbene vzgoje. Moj predmet
raziskovanja je glasovni obseg otrok in natančnost izvedbe pesmi v 4. in 5. razredu, zato Vas
prosim za dovoljenje, da Vaš otrok lahko sodeluje, in mi tako pomagate. Vsi rezultati bodo
namenjeni izključno za raziskavo pri diplomski nalogi in bodo anonimni.
Soglašam / Ne soglašam (obkrožite), da ____________________________ (ime in priimek
učenca) lahko sodeluje.
Podpis staršev:
Prijazen pozdrav in hvala za Vašo pomoč.