UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za razredni pouk

DIPLOMSKO DELO

Tamara Vardič

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za razredni pouk

Diplomsko delo

GLASOVNI OBSEG IN NATANČNOST

IZVEDBE PESMI V 4. IN 5. RAZREDU

Mentorica: Kandidatka:

red. prof. dr. Janja Črčinovič Rozman Tamara Vardič

Maribor, 2016

Lektorica:

Alenka Cizel, prof. angleškega in slovenskega jezika

Prevajalka:

Alenka Cizel, prof. angleškega in slovenskega jezika

ZAHVALA

Najprej bi se rada zahvalila svoji mentorici redni profesorici dr. Janji Črčinovič

Rozman za vse nasvete in strokovno pomoč pri nastajanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi Osnovni šoli Leskovec pri Krškem, ravnatelju in učiteljem, ki

so mi omogočili izvedbo raziskave, ter vsem učencem za sodelovanje.

Prav posebna zahvala gre mojim staršem, ki so mi omogočili študij, mi stali ob

strani in me spodbujali na poti do cilja.

Hvala tudi fantu in prijateljem za pozitivno spodbudo in podporo skozi vsa leta

študija.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Tamara Vardič, roj. 14. 1. 1989, študentka Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru, smer Razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Glasovni obseg in natančnost izvedbe pesmi v 4. in 5. razredu, pri

mentorici red. prof. dr. Janji Črčinovič Rozman, avtorsko delo. V diplomskem

delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez

navedbe avtorjev.

Tamara Vardič

Maribor, 2016

POVZETEK

Namen diplomske naloge z naslovom Glasovni obseg in natančnost izvedbe pesmi

v 4. in 5. razredu je ugotoviti, ali obstajajo razlike v glasovnem obsegu med

učenci 4. in 5. razreda osnovne šole in kako natančni so pri izvedbi pesmi.

V teoretičnem delu je predstavljen človeški glas in fiziologija nastanka glasu.

Opisan je razvoj glasu v otroštvu in pubertetnem obdobju, saj so otroci v 4. in 5.

razredu ravno na pragu pubertete, predstavljene pa so tudi glasovne motnje za

omenjeni obdobji. Posebna pozornost je namenjena petju v drugem vzgojno-

izobraževalnem obdobju, kjer so predstavljene značilnosti tega obdobja, poudarek

pa je tudi na glasovnem obsegu. Na koncu teoretičnega dela je prikazana še

analiza pesmi iz glasbenega učbenika za 4. in 5. razred.

V empiričnem delu so analizirani glasovni obsegi šestinosemdesetih otrok 4. in 5.

razreda Osnovne šole Leskovec pri Krškem. Narejena je bila tudi analiza

natančnosti izvedbe pesmi naslednjih elementov: ritmična izvedba zapetega,

melodična izvedba zapetega, izvedba največjega intervala, intonančna čistost in

fraziranje pri petju. Tako glasovni obsegi otrok kot tudi natančnost pri petju so bili

primerjani glede na razred in na spol. Ugotovljeno je bilo, da so glasovne

sposobnosti otrok zelo različne, zato so tudi obsegi pevskih glasov različni.

Prevladujejo otroci, ki imajo delno razvite glasovne sposobnosti, kar nekaj pa je

tudi tistih s slabo razvitimi glasovnimi sposobnostmi. Izsledki raziskave o

natančnosti izvedbe pesmi pa so pokazali, da je pevska dejavnost učencev glede

na kriterije, ki so bili upoštevani, precej nenatančna. Za najbolj šibki točki sta se

izkazali melodična izvedba zapetega in intonančna čistost, veliko težav pa se je

pojavilo tudi pri petju največjega intervala. Ritmična natančnost pri petju in

fraziranje pa sta bili najbolj dosledno izvedena.

Glasovi se razlikujejo po glasovnem obsegu. Razlike se pojavljajo že v samem

spolu, še večje pa so po starostnih letih. Za učitelje razrednega pouka je

poznavanje glasovnih obsegov otrok izjemno pomembno, zato je lahko naša

raziskava o glasovnih obsegih otrok in njihovi pevski natančnosti dobra smernica

za urjenje vokalne tehnike in ustrezno izbiro pevskega programa.

KLJUČNE BESEDE: glasovni obseg otrok, otroški glas, mutacija, petje,

natančnost izvedbe pesmi

ABSTRACT

The purpose of the diploma thesis titled Vocal range and accuracy of song

performance in classes 4 and 5 is to find out whether there are differences in vocal

range among pupils of classes 4 and 5 in the primary school and how accurate

they are at singing a song.

The theoretical part introduces human voice and physiology of voice origin.

Furthermore, the thesis presents the development of voice in the period of

childhood and puberty, since class 4 and 5 pupils are at the dawn of puberty, as

well as voice disorders typical of these two periods. Special attention is given to

singing in the second educational period, its characteristics, with emphasis on

vocal range. The theoretical part ends with the analysis of a song from the music

textbook for classes 4 and 5.

Vocal ranges of 86 pupils of classes 4 and 5 of Leskovec pri Krškem primary

school are analysed in the empirical part of the thesis. The analysis of song

accuracy has been made covering the following elements: rhythmic performance

of the song, melodic performance of the song, performance of the largest interval,

intonation purity and phrasing at singing. Vocal ranges as well as pupils' accuracy

at singing are compared according to class and sex. The results show that vocal

abilities of children are very different which is true for their vocal ranges as well.

The children with partially developed vocal abilities are prevailing, but there are

some with very poorly developed vocal abilities on the other side. The results of

the research concerning song accuracy show that singing activity of the children,

regardless the criteria, is considerably inaccurate. Two weakest points are melodic

accuracy of the song and intonation purity, whereas problems appear also when

they have to sing the largest interval. Rhythmic accuracy and rhetorics have been

performed consistently.

Voices are distinguished by vocal ranges. Differences are present according to

sex, but they grow bigger with age differences. For teachers of lower classes it is

of vital importance to be familiar with vocal ranges, so our research about vocal

ranges and singing accuracy is a good guideline for them to train vocal techniques

and choose the proper singing programme.

KEY WORDS: children's vocal range, child's voice, mutation, singing, accuracy

in performing a song

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ............................................................................................................. 1

2 TEORETIČNI DEL ...................................................................................... 4

2.1 ČLOVEŠKI GLAS ................................................................................ 4

2.1.1 GOVOR .............................................................................................. 4

2.1.2 PETJE .................................................................................................. 5

2.2 FIZIOLOGIJA NASTANKA GLASU ................................................ 6

2.2.1 VOKALNI ORGANI .......................................................................... 6

2.2.1.1 Pljuča ........................................................................................... 6

2.2.1.2 Grlo ............................................................................................. 8

2.2.1.3 Žrelo .......................................................................................... 10

2.2.2 DIHANJE .......................................................................................... 11

2.2.3 NASTAVEK ..................................................................................... 13

2.2.4 ZASTAVEK ...................................................................................... 13

2.2.5 RESONANCA .................................................................................. 14

2.2.6 REGISTER ........................................................................................ 14

2.3 GLAS V OTROŠTVU IN PUBERTETNEM OBDOBJU ............... 16

2.3.1 OTROŠTVO ..................................................................................... 16

2.3.1.1 Značilnosti otroškega glasu ....................................................... 17

2.3.2 PUBERTETA IN MUTACIJA ......................................................... 18

2.3.2.1 Razlike med spoloma pri mutaciji ............................................ 21

2.3.2.2 Značilnosti glasu v puberteti ..................................................... 22

2.3.2.3 Petje v času mutacije ................................................................. 22

2.4 GLASOVNE MOTNJE PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH ... 23

2.4.1 MOTNJE GLASU PRI OTROKU .................................................... 23

2.4.2 MOTNJE GLASU PRI MLADOSTNIKU ....................................... 25

2.4.3 ZDRAVLJENJE ................................................................................ 26

2.4.4 SKRB ZA GLAS .............................................................................. 27

2.5 PETJE V DRUGEM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM

OBDOBJU ....................................................................................................... 28

2.5.1 RAZVOJ PEVSKIH SPOSOBNOSTI .............................................. 29

2.5.1.1 Harmonski posluh ..................................................................... 31

2.5.1.2 Sposobnost estetskega oblikovanja in presoje .......................... 31

2.5.2 VEČGLASNO PETJE ...................................................................... 32

2.5.2.1 Petje v tercah ............................................................................. 32

2.5.2.2 Petje kanonov ............................................................................ 32

2.5.3 PEVSKA TEHNIKA ........................................................................ 33

2.5.3.1 Lastnosti popolnega glasu ......................................................... 34

2.5.4 GLASOVNI OBSEG ........................................................................ 34

2.5.5 DOŽIVLJAJSKO IN ESTETSKO OBLIKOVANJE PESMI .......... 43

2.5.5.1 Dinamika ................................................................................... 44

2.5.5.2 Tempo ....................................................................................... 44

2.5.5.3 Agogika ..................................................................................... 45

2.5.5.4 Dikcija ....................................................................................... 45

2.5.5.5 Fraziranje................................................................................... 45

2.5.5.6 Artikulacija ................................................................................ 46

2.6 PRIMERJAVA DIDAKTIČNIH PRIROČNIKOV ZA 4. IN 5.

RAZRED .......................................................................................................... 46

2.6.1 IZVOR PESMI .................................................................................. 48

2.6.2 PESMI GLEDE NA OKOLJE .......................................................... 49

2.6.3 TONALITETA .................................................................................. 50

2.6.4 TAKT ................................................................................................ 51

2.6.5 OBSEG PESMI ................................................................................. 52

2.6.6 NAJVEČJI INTERVALNI SKOK ................................................... 54

2.6.7 VEČGLASJE .................................................................................... 55

3 EMPIRIČNI DEL ....................................................................................... 57

3.1 NAMEN ................................................................................................ 57

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV

RAZISOVALNEGA PROBLEMA ............................................................... 57

3.2.1 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE .................................................... 57

3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ........................................................ 57

3.2.3 SPREMENLJIVKE ........................................................................... 59

3.3 METODOLOGIJA ............................................................................. 59

3.3.1 RAZISKOVALNA METODA ......................................................... 59

3.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC ............................................................ 59

3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ............................................ 60

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov................................................. 60

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov .................... 61

3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV .......................................... 61

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ............................................. 62

4 SKLEP .......................................................................................................... 74

LITERATURA .................................................................................................... 82

SEZNAM PRILOG ............................................................................................. 85

KAZALO SLIK

Slika 1: Vokalni trakt (Hočevar Boltežar, 2010, str. 14) ........................................ 6

Slika 2: Pljuča (Danev, 2008, str. 56) ..................................................................... 7

Slika 3: Delovanje prepone (Rammage, 1996, str. 6) ............................................. 8

Slika 4: Ogrodje grla (Žvar, 2001, str. 74) .............................................................. 9

Slika 5: Glasilke (Žvar, 2001, str. 77) ................................................................... 10

Slika 6: Prerez skozi prednji del glave za prikaz odzvočne cevi (Žvar, 2001, str.

78) ......................................................................................................................... 11

Slika 7: Prostornina oprsja pri vdihu (levo) in izdihu (desno) (Darian, 1951, str.

14) ......................................................................................................................... 12

Slika 8: Mesta usmeritvenih tonov (Gregorc, 1982, str. 60) ................................. 14

Slika 9: Registri otroških glasov (Groebming, 1948, str. 52) ............................... 15

Slika 10: Povezanost glasovnega obsega deklic in registrov (Gregorc, 1982, str.

49) ......................................................................................................................... 18

Slika 11: Povezanost obsega deških glasov in registrov (Gregorc, 1982, str. 50) 18

Slika 12: Pregled grla od spredaj pri odraslem in otroku (Freche, 1984; povz. po

Hočevar Boltežar, 2010, str. 55) ........................................................................... 19

Slika 13: Podatki o glasovnih obsegih zgodnjih raziskav (Welch, 1979, str. 14) . 35

Slika 14: Podatki o glasovnih obsegih iz 70-ih let (Welch, 1979, str. 18) ............ 38

Slika 15: Glasovni obsegi devetletnikov ............................................................... 75

Slika 16: Glasovni obsegi desetletnikov ............................................................... 77

KAZALO TABEL

Tabela 1: Dolžina glasilk v posameznih starostih (Hočevar Boltežar, 2010) ....... 19

Tabela 2: Razlike med spoloma pri mutaciji......................................................... 21

Tabela 3: Obsegi otroških glasov glede na starost (Mohr, 1997; povz. po Žvar,

2001) ..................................................................................................................... 39

Tabela 4: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kaučič, 1998) ....................... 40

Tabela 5: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kerec, 2004) ......................... 40

Tabela 6: Obsegi otroških glasov glede na starost (Žerjav, 2009) ........................ 40

Tabela 7: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kofol, 2014) ......................... 41

Tabela 8: Obsegi otroških glasov glede na starost (Welch, 2014) ........................ 41

Tabela 9: Raziskave glasovnih obsegov otrok od rojstva do petnajstega leta

starosti ................................................................................................................... 42

Tabela 10: Raziskave glasovnih obsegov otrok od rojstva do petnajstega leta

starosti –nadaljevanje ............................................................................................ 42

Tabela 11: Vzorec učencev (f) in strukturni odstotek vzorca (f %) glede na razred

(starost) .................................................................................................................. 59

Tabela 12: Vzorec učencev (f) in strukturni odstotek vzorca (f %) glede na spol 60

Tabela 13: Število (f ) in odstotne frekvence (f %) glasovnih obsegov ter rezultat

Kullbackovega testa o ugotavljanju razlik glasovnih obsegov glede na spol ....... 63

Tabela 14: Število (f ) in odstotne frekvence (f %) glasovnih obsegov ter rezultat

Kullbackovega testa o ugotavljanju razlik glasovnih obsegov glede na razred .... 65

Tabela 15: Glasovni obsegi navzgor glede na razred............................................ 67

Tabela 16: Glasovni obsegi navzdol glede na razred ............................................ 67

Tabela 17: Prikaz povprečja in standardnega odklona pri natančnosti izvedbe

pesmi (ritma, melodije, največjega intervala, intonacije in fraziranja) glede na spol

............................................................................................................................... 68

Tabela 18: Prikaz rezultatov t-testa za neodvisne vzorce za ugotavljanje statistično

pomembnih razlik pri natančnosti izvedbe pesmi glede na spol ........................... 70

Tabela 19: Prikaz povprečja in standardnega odklona pri natančnosti izvedbe

pesmi (ritma, melodije, največjega intervala, intonacije in fraziranja) glede na

razred ..................................................................................................................... 71

Tabela 20: Prikaz rezultatov t-testa za neodvisne vzorce za ugotavljanje statistično

pomembnih razlik pri natančnosti izvedbe pesmi glede na razred ....................... 73

1

1 UVOD

»Najstarejše, najpristnejše in najlepše glasbilo, kateremu se mora današnja

glasba zahvaliti, da je sploh tu, je človeški glas.«

(Richard Wagner)

Otrok preizkusi svoj glas ob rojstvu. Novorojenčki običajno takoj po rojstvu

glasno zajokajo, že v prenatalnem obdobju pa se jim začenjajo izoblikovati

govorni in pevski organi, ki s telesno rastjo doživljajo velike spremembe.

Posledično pa se spreminja tudi glas.

Spremembe glasu se kažejo v njegovi višini, barvi in tudi v glasovnem obsegu.

Otrokov glasovni obseg se nenehno spreminja, zato je za učitelje razrednega

pouka poznavanje le-tega zelo pomembno. Le tako lahko izbere primerne vaje za

urjenje vokalne tehnike in širjenje glasovnega obsega ter primerne pesmi.

Prepogosto pa se zgodi, da učitelji ne poznajo dovolj dobro zmogljivosti glasov

svojih učencev ali pa jih sploh ne raziščejo, pri izbiri pesmi pa se enostavno

oprejo na smernice učnega načrta in pesmi iz učbenikov. Zavedati se moramo, da

lahko neprimerna izbira pesmi oz. petje izven otrokovega obsega škoduje

otroškemu glasu in da se lahko pojavijo glasovne motnje, zato bi morali biti s

problematiko glasovnega obsega seznanjeni vsi, ki glasbo poučujejo.

Razvoj otroškega glasu in glasovni obseg so že desetletja nazaj proučevali številni

strokovnjaki (Paulsen, 1895; Fröschels, 1920; Gutzmann, 1928; Jersild in

Bienstock, 1934; Anderson, 1937; povz. po Welch, 1979) in ugotovili, da je

glasovni obseg pri otrocih od leta do leta drugačen. To ugotovitev potrjujejo tudi

kasnejše raziskave iz 70-ih let (Joyner, 1971; Cobes, 1972; Plumridge, 1972; Hall,

1972; povz. po Welch, 1979).

Raziskave o glasovnih obsegih otrok so bile in bodo vedno aktualna tema. Tako

kot se spreminja naš način življenja, se namreč spreminjamo tudi mi. Žvarova

(2001) ugotavlja, da se puberteta pojavlja prej kot včasih, zato pride prej tudi do

2

mutacije. Posledično pa so tudi značilnosti glasu glede na določeno starost v

primerjavi z raziskavami izpred stotih let drugačne.

Razlike v glasovnem obsegu pa se pojavljajo tudi med otroki, ki so glasbeno

aktivni in tistimi, ki niso. V ta namen so bile na področju glasovnih obsegov

narejene različne raziskave. Mohr (1997; povz. po Žvar, 2001) je v svojo

raziskavo vključil otroke, ki petje redno vadijo, prav tako pa je tudi Welch (2014)

izvedel raziskavo večanja glasovnih obsegov otrok z redno pevsko vajo.

Tudi slovenski avtorji pišejo o glasovnih obsegih otrok (Kaučič, 1998; Kerec,

2004; Žerjav, 2009; Kofol, 2014). Raziskave pa so z izjemo Žerjavove (2009)

zajemale dobre pevce od prvega do četrtega razreda osnovne šole. In glede na to,

da obsegi glasov v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju pri nas niso dobro

raziskani oz. so raziskave zajemale le dobre pevce in da pride po navedbah

različnih avtorjev (Žvar, 2001; Hočevar Boltežar, 2010) do izrazitih sprememb v

razvoju glasu ravno okoli 10. leta starosti, smo za osrednji raziskovalni problem

izbrali glasovni obseg učencev 4. in 5. razreda in njihovo natančnost pevske

izvedbe.

V teoretičnem delu želimo osvetliti dosedanja spoznanja, ki se navezujejo na

zastavljeno temo. Na začetku bomo predstavili človeški glas in fiziologijo

nastanka glasu, saj je poznavanje glasovnega inštrumenta in njegovo delovanje za

razrednega učitelja, ki poučuje glasbo, zelo pomembno.

Razredni učitelj se v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju srečuje z otroki, ki

so na pragu pubertete ali pa so že v puberteti. Otroški glas se razlikuje od glasu v

puberteti, zato bomo predstavili značilnosti glasu v otroštvu in puberteti, posebno

pozornost pa bomo namenili tudi glasovnim motnjam v omenjenih obdobjih.

Najpogosteje izvajana glasbena dejavnost v drugem vzgojno-izobraževalnem

obdobju je petje, zato se bomo v nadaljevanju teoretičnega dela osredotočili na

značilnosti petja v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Dotaknili se bomo

pevskih sposobnosti, ki so za to obdobje značilne, večglasnega petja, vokalne

tehnike in doživljajskega ter estetskega izvajanja pesmi. Posebno pozornost pa

bomo namenili glasovnim obsegom.

3

Zadnje poglavje teoretičnega dela bo prineslo primerjavo učbenika za 4. (Pesek)

in 5. razred (Oblak). Predvsem nas bodo zanimali obsegi pesmi, ki jih bomo lahko

primerjali z glasovnimi obsegi otrok 4. in 5. razreda.

V empiričnem delu diplomske naloge bomo ugotavljali, ali obstajajo razlike v

glasovnem obsegu med učenci 4. in 5. razreda in v natančnosti izvedbe pesmi,

kjer bomo preverjali naslednje kriterije: ritmično izvedbo zapetega, melodično

izvedbo zapetega, izvedbo največjega intervala, intonančno čistost in fraziranje pri

petju. Primerjavo bomo naredili tudi med dečki in deklicami. Uporabili bomo

deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo. Podatke bomo statistično

obdelali s pomočjo programa SPSS 20.0, na podlagi rezultatov pa bomo potrdili

ali ovrgli vnaprej zapisane hipoteze.

V sklepnem delu bomo povzeli ugotovitve naše raziskave. Naše rezultate o

glasovnih obsegih bomo primerjali z drugimi raziskavami. Navedli bomo

pomanjkljivosti našega raziskovanja, predloge za nadaljnje raziskovanje in

uporabnost rezultatov.

4

2 TEORETIČNI DEL

2.1 ČLOVEŠKI GLAS

Človek je lahko kot vsi majhni otroci, preden začnejo govoriti, ali živali v svojem

prazačetku s svojim glasom izražal le svoja aktualna, emocionalna stanja (radost,

bolečino, strah). Še preden je govoril, je povsem nezavedno proizvajal glasove (I

– A – U), zato pravimo, da je pevski ton predhodnik govorjenega. Seveda tu ne

mislimo na »pravi«, učeni pevski ton, zagotovo pa lahko trdimo, da je človeštvo

govor razvilo šele tekom evolucije. (Lhotka-Kalinski, 1975)

Tudi Ravnikar (2001) sklepa, da je melodija prvotna in je govor nastopil kasneje.

Vzporedno z razvojem možganov sta se s pomočjo glasu razvijali govorna

funkcija in izražanje čustev v obliki petja. Oba živčna mehanizma funkcij se

razlikujeta. Za razumevanje govora je potrebno razpoznavanje zvena, za

razpoznavanje melodije pa zadošča dojemanje višine. To lahko opazimo tudi pri

majhnem otroku, ki zapoje enostavno melodijsko frazo veliko prej, kot izgovori

povezane besede.

Naš glasovni aparat je najzanimivejši instrument, ki zaradi svoje zgradbe

izpolnjuje dve nalogi:

- je nosilec človeške govorice (tvorjenje vokalov, zlogov in besed),

- ima sposobnost glasbenega instrumenta (tvorjenje tona določene višine in

jakosti). (Žvar, 2001)

2.1.1 GOVOR

Človek je ustvaril govor s svojim intelektom po želji, da bi izražal misli. Govor in

misel tvorita celoto. Iniciativa za govor prihaja od misli, ki je primarna, kvaliteta

tona pa je sekundarnega pomena in običajno zanemarjena. (Lhotka-Kalinski,

1975)

5

Ko govorimo, izražamo svojo voljo, svoje interese in splošno sposobnost

komuniciranja z glasovi. Govor je pravzaprav neke vrste šum, ki ima približno

določen obseg. (Mihelčič, 2006)

Govor in petje sta med seboj povezana, saj v principu oba vsebujeta enake

informacije, le da gre pri govoru bolj za prenos govornih vsebin, pri petju pa za

prenašanje glasbenih vsebin. (Žvar, 2001)

2.1.2 PETJE

Petje je primarno čustveno izražanje, ki obsega besedilo in glasbo. (Lhotka-

Kalinski, 1975) Učenje petja je dolgotrajen proces, tako kot učenje govora, in

oboje se začne ob rojstvu otroka. Razvoj petja se začne s poslušanjem odraslih,

zato mora otrok slišati petje v svojem okolju. Osnova za petje in tudi za govor pa

so otrokove zgodnje vokalizacije (jok). (Pesek, 1997)

Čeprav je petje le drug način govora, se kljub temu od njega v marsičem razlikuje:

- razpon, glasnost in barva glasu se pri petju in govoru razlikujeta, (Cvejić,

B. in D., 2007)

- pri govoru se višina glasu spreminja veliko manj kot pri petju,

- uravnavanje petega tona je veliko bolj zavestno kot pri govoru,

- pri govoru se glasovni obseg spreminja od šest do osem tonov, nešolan

pevec dosega do eno in pol oktave, šolan pevec pa do dve in pol oktave,

- telesna in fizična obremenitev pevca sta večji zaradi intenzivne kontrole

dihanja, naslona glasu in daljših tonov, ki jih mora v visokih legah

okrepiti, (Žvar, 2001)

- peti glasovi trajajo dlje od govorjenih, zato je vokalna tehnika usmerjena v

upočasnjevanje funkcij govornega organa in v koordiniranost grla.

(Ravnikar, 2001)

6

2.2 FIZIOLOGIJA NASTANKA GLASU

2.2.1 VOKALNI ORGANI

Otroški pevsko-govorni aparat ima v osnovi enake anatomske in fiziološke

značilnosti kot glasovni aparat odraslega človeka in velja za najbolj zapleten

inštrument, ki ustvarja zvok. (Žvar, 2001)

Sestavljen je iz več organov, ki se združijo k skupnem delu takrat, ko tvorijo

glasove. Ti organi so:

- pljuča, ki nam dobavljajo sapo,

- grlo, ki proizvaja zvok,

- žrelo, ki zvok obarva in okrepi. (Danev, 2008)

Slika 1: Vokalni trakt (Hočevar Boltežar, 2010, str. 14)

2.2.1.1 Pljuča

Pljuča so dvojni organ stožčaste oblike. Primerjamo jih lahko z narobe obrnjenima

drevesoma, ki se združita v sapnik. Spodaj se dotikajo prepone, zgoraj pa segajo

nekaj centimetrov nad ključnico. Ločuje jih medpljučje, prostor, v katerem je več

7

organov, kot so sapnik, bronhiji, požiralnik, srce, priželjc, ožilje ter živčni sestav.

(Danev, 2008)

Slika 2: Pljuča (Danev, 2008, str. 56)

Tok zraka iz pljuč je osnova za nastanek zvoka, krika, govorjenega ali petega

tona. Z dihanjem se izmenjavajo plini med zunanjim okoljem in telesom. Telo

kisika ne more skladiščiti, zato moramo neprekinjeno dihati. Na globino in hitrost

dihanja lahko deloma vplivamo zavestno, običajno pa je dihanje podzavesten

proces, ki ga nadzoruje dihalni center v možganskem deblu. (Žvar, 2001)

Pljuča opravljajo z dihanjem življenjsko delo – dovajajo kisik iz zraka v kri in

odvajajo ogljikov dioksid iz krvi v zrak. (Danev, 2008) Pri dihanju in proizvajanju

zvoka pa imata velik pomen tudi:

sapnik je cev, ki jo sestavlja 16–20 podkvastih hrustancev, ki jih znotraj in

zunaj pokriva sluznica. Njegova dolžina je variabilna in je odvisna od

starosti, spola in individualnih značilnosti, pri odraslem pa v povprečju

doseže 10–12 cm. Od sapnika se v prsni votlini cepita dve glavni sapnici,

ki vodita vsaka v svoj del pljuč. Sapnik ima funkcijo zvočnega ojačevalca.

(Cvejić, B. in D., 2007)

prepona je glavna mišica, ki nam pomaga pri dihanju. V položaju

mirovanja oz. pri običajnem dihanju ima obliko kupole. Ko začne delovati,

pa postane njen zgornji del ploščat in se vboči v trebušno votlino.

(Rammage, 1996). Delovanje prepone sodi med najpomembnejše faktorje

pri proizvajanju zvokov. (Darian, 1951)

8

Slika 3: Delovanje prepone (Rammage, 1996, str. 6)

2.2.1.2 Grlo

Grlo leži v srednjem delu vratu in opravlja tri pomembne naloge: preprečuje, da bi

umazanija v zraku prešla v spodnje dihalne poti, ureja dotok sape v pljuča in iz

njih ter oblikuje zvok. (Danev, 2008) Zaradi funkcije oblikovanja zvoka je dobilo

grlo v prenesenem pomenu ime »organ za glas«, sicer pa človeški glas nastane z

usklajenim delovanjem mnogih organov. (Žvar, 2001)

Grlo je organ, ki ga sestavlja:

grlni skelet je sestavljen iz raznih hrustancev. Obročasti hrustanec ima

obliko prstana in stoji takoj nad sapnikom. Z njim se od zgoraj povezuje

ščitasti hrustanec. Ščitasti hrustanec je največji. Sestavljata ga štirioglati

ploščici, ki se spredaj stikata pod kotom 120° pri ženskah in otrocih ter

90° pri moških, zato je hrustanec pri moških vidnejši. (Danev, 2008)

Piramidasta hrustanca imata obliko piramide. Na vsakem od njiju so

mišice, ki premikajo hrustanec in s tem skrbijo za odpiranje in zapiranje

glasilk, torej za dihanje in fonacijo. Poklopčev hrustanec je pomemben pri

9

požiranju. Ko se dihalna pot zapre, se poklopec spusti nizko nad vhod v

grlo in zapre sapnik. (Hočevar Boltežar, 2010)

Slika 4: Ogrodje grla (Žvar, 2001, str. 74)

mišičevje grla se deli na notranje in zunanje mišičevje. Zunanje mišičevje

varuje notranje, tako da najprej zagotovi grlu vse potrebne gibe in s tem

notranjemu mišičevju mirno in pravilno delovanje. Napetost zunanjega

mišičevja mora torej uravnavati držo grla. Notranje grlne mišice pa skrbijo

za dihalno in fonacijsko delovanje. (Danev, 2008)

glasilki sta elastični gubi. Nad glasilkama sta dve nepravi glasilki. Ti dve

tanki kožici se razgrneta, takoj ko pričnemo peti. Votlinici, ki se nahajata

med pravima in nepravima glasilkama, imenujemo Morgagnijeva žepka.

(Darian, 1951) Odprtini reže med pravima glasilkama pravimo glotis. Ko

dihamo, je ta široko odprt in sapa rahlo teče skozenj. Pri skoraj zaprtem

glotisu, ko se obe glasilki dovolj približata druga drugi, se pri prehodu

sape sproži vibracija. Z vibracijo se obe glasilki zelo hitro izmenično

približujeta in oddaljujeta in ustvarjata nekakšno drobno in naglo

sopihanje. Pri nizkih tonih so šobe glasilk debelejše in vibrirajo po vsej

dolžini, pri višjih tonih pa so debelejše in vibrirajo samo delno. Glotis se

torej vede kot majhna zadrga na poteg, ki se med petjem popolnoma ali

delno odpira in zapira, kar sproži nenehno menjavo porabe sape. (Danev,

2008)

10

Slika 5: Glasilke (Žvar, 2001, str. 77)

2.2.1.3 Žrelo

Žrelo je cev iz mišičnatega vlakna, po kateri gresta sapa in hrana. Njegova oblika

je podobna lijaku, ki se širi od lobanjskega dna do požiralnika in grla. Ko

odpremo usta, lahko vidimo njegovo srednjo steno takoj za jezikom in nebom.

(Danev, 2008)

Žrelo delimo na tri predele:

nosno žrelno votlino delimo v dva dela: v levi in desni pretin. Nahaja se

nad ustno votlino. Stena, ki loči pretina, je spredaj pri nosnicah

hrustančasta, zadaj pa prehaja v koščeno lemežnico. (Groebming, 1948).

Dno nosne votline sta trdo in mehko nebo. Na vsaki strani segajo v nosno

votlino po tri nosne školjke. To so tanke, lupinaste in zavite kosti, ki

povečajo nosno votline. Pod školjkami so nosni prehodi. Vanje se odpirajo

obnosne votline in izvodili za solze. (Žvar, 2001) Nosno žrelna votlina

deluje kot zvočni ojačevalec. (Danev, 2008)

»ustno votlino sestavlja koščeno ogrodje spodnje čeljustnice in obe zgornji

čeljustnici. Tudi svod ustne votline je delno koščen. Sestavljajo ga zgornji

čeljustnici in nebnici s svojima nebnima odrastkoma. Ta del imenujemo

trdo nebo; zadaj se nadaljuje v mišičnato mehko nebo z jezičkom (uvula).«

(Žvar, 2001, str. 79) Ustno votlino torej omejujejo spredaj zobje in ustnice,

zgoraj obok trdega in mehkega neba, spodaj hrbet jezika, zadaj deloma

zastor mehkega neba in deloma žrelna votlina. (Groebming, 1948)

11

Najpomembnejši organ v ustni votlini je jezik. Jezik je mišičast organ, ki

je gibljiv v vse smeri in lahko spreminja obliko, zato ga imenujemo tudi

»krmilo petja«. S tem ko spreminja svojo lego, se pri govorjenju

oblikujejo različni glasovi. Konica jezika je za oblikovanje glasov še

posebej pomembna. (Žvar, 2001)

goltni predel je spodnji predel žrela, ki ga od ustnega predela loči sluznični

sestav, ki se razteza od poklopca do stranskega ostenja žrela (Darian,

1951)

»Žrelno, ustno in nosno votlino, kjer se izoblikuje zven glasu, imenujemo tudi

odzvočna cev.« (Ravnikar, 2001, str. 43)

Slika 6: Prerez skozi prednji del glave za prikaz odzvočne cevi (Žvar, 2001, str. 78)

2.2.2 DIHANJE

Za pravilno petje moramo pravilno dihati. Ločimo štiri načine dihanja:

ključnično ali visoko dihanje je način dihanja, kjer se pri vdihu dvignejo

ključne kosti in zgornja rebra prsnega koša. Razširi se torej predvsem

gornji prsni del, opazimo pa ga lahko pri forsiranem vdihu. Ta način

dihanja za petje ni priporočljiv, saj je mišičevje vratu preveč obremenjeno

in lahko hitro pride do motenj glasu. (Cvejić, B. in D., 2007)

12

prsno ali bočno dihanje običajno uporabljamo pri podzavednem dihanju in

včasih pri govorjenju. Značilnost je enakomerno dvigovanje prsi in bokov

(Groebming, 1948). Prsni koš se v tem primeru nekoliko izboči, prepona

pa se razširi, namesto da bi se vbočila navzdol. Pri tem se z zrakom

napolni predvsem srednji del pljuč. (Darian, 1951)

preponsko ali globoko dihanje je dihanje, kjer se prepona pri vdihu skrči in

kupola zravna, prostornina prsnega koša pa se s tem poveča. Če je vdih

preponski, pride do pasivnega izdiha, kjer postane prepona ohlapna, pljuča

pa se stisnejo v prvotno obliko. (Žvar, 2001) Ta način dihanja se pojavlja v

ležečem položaju. (Cvejić, B. in D., 2007)

kombinirano ali sestavljeno dihanje je dihanje, pri katerem delujejo vsa

pljuča (pri zgoraj navedenih načinih deluje samo en del pljuč, ostali pa

miruje), zato je to za pevca najbolj pravilno in zdravo dihanje. Pri

tovrstnem dihanju se v fazi vdihavanja istočasno razširita oprsje in trebuh,

v zadnjem hipu se vboči najnižji delu trebuha, oprsje pa ostane razširjeno.

Poleg prepone delujejo še medrebrno mišičevje ter dolgi in kratki rebrni

dvigalci. (Darian, 1951) V bistvu gre za način dihanja, pri katerem so

združene vse prej naštete vrste dihanja. (Gregorc, 1982)

Slika 7: Prostornina oprsja pri vdihu (levo) in izdihu (desno) (Darian, 1951, str. 14)

13

2.2.3 NASTAVEK

Glas določa več značilnosti (glasnost, višina, barva, melodija, glasovni obseg,

srednja govorna lega) in ena izmed njih je tudi nastavek. (Hočevar Boltežar, 2010)

Nastavek pomeni usmeritev zračnega toka na mesto na trdem nebu. Usmeritev

toka na to mesto povzroča barvanje glasu. Mesta, na katera udarja zračni tok in od

katerih je odvisna lepota glasu, so različna. Čim bliže je nastavna točka izhodu

odzvočne cevi, tem lepši je glas, zato je potrebno voditi zračni tok na trdo nebo.

(Darian, 1951).

2.2.4 ZASTAVEK

Zastavek je pevski moment, pri katerem se glasilke in mišičevje pripravijo na

delovanje. (Prav tam). To je pravzaprav način, kako zastavimo glas v govoru ali

petju. Ločimo tri vrste zastavkov: trdi, aspirirani in mehki. (Groebming, 1948)

O trdem zastavku govorimo, če ustvarimo ton pri krčevito združenih glasilkah. Če

sta glasilki v opisanem stanju, pritisne nanje zračni sunek s tako silo, da se z

močnim pokom (eksplozivno) odpreta in zatreseta. Ta zastavek je napačen in

škodljiv, zato se ga je treba izogibati. Pri takem petju namreč postanejo robovi

glasilk trdi, krčeviti in ne morejo več ustvariti mehkega tona. Ta zastavek daje

tonu neko trdoto, zato se ga pevci redko poslužujejo. (Darian, 1951)

Mehki zastavek je običajni zastavek, ki je za lepo petje najbolj optimalen. Pri tem

zastavku se glasilki postopno in nežno primikata, postopno pa se povečuje tudi

tlak. Zračni tok mehko zaniha glasilki in s tem se oblikuje mehki ton. Mehki,

nesilovit zastavek je pevski zastavek, ki ohranja pevčev glas. (Cvejić, B. in D.,

2007)

Obstaja še aspirirani zastavek, ki pa ni priporočljiv in ga pevci uporabljajo le v

posebnih primerih (pri izražanju bojazni). Pri aspiriranem zastavku sta glasilki

pred začetkom delovanja odprti, pred začetkom tona pa je slišati h-ju podoben

glas. Zaradi slabe napetosti glasilk lahko pride do nesigurne intonacije in

prevelike porabe sape. (Prav tam)

14

2.2.5 RESONANCA

Resonanca je sozvenenje drugih teles. Zračni tok, ki zatrese glasilki, ustvari

začetni ton, ki je neznaten. Od glasilk naprej pa ima ta zračni tok že določeno

število tresljajev, ki ga povzroči enakomerno tresenje glasilk. Resonanco ustvarja

nihanje oz. vibriranje zvoka v votlinah in tresenje okostja, predvsem prsnih kosti

in hrbtenice. Resonanca daje tonu polnost in širino, moč in prodornost. Odboj

zračnega toka pa daje tonu mehkobo, toplino in temno barvo. Ta odboj zraka na

trdem nebu daje glasu naraven vibrato. Ločimo lobanjsko ali glavino (lične in

čelne kosti z njihovimi votlinami) in prsno resonanco (kosti oprsja in hrbtenice).

(Gregorc, 1982)

Slika 8: Mesta usmeritvenih tonov (Gregorc, 1982, str. 60)

2.2.6 REGISTER

Register v glasbi pomeni razpon glasbila ali človeškega glasu, kjer se morajo toni

proizvajati na enak način in imajo enako barvo. (Wikipedija, 2015b)

Tudi Hočevar Boltežar (2010) s podobnimi besedami opredeljuje glasovni register

in ga opisuje kot zaporedje tonov, ki jih tvorimo na enak način oz. poleg načina

15

nastanka glasu vključuje še oblikovanje glasu. Potemtakem bi lahko rekli, da gre

za skupino tonov, ki zvenijo podobno.

Gregorc (1982) pravi, da je prehajanje med registri eden izmed temeljev lepega

petja. Žvar (2001) opozarja, da lahko pri petju od nizkih proti visokim tonov

opazimo prehode, pri katerih se spremeni barva zvoka, zveneč in poln glas pa

preide v nezvenečega in suhega. Darian (1951) navaja kot vzrok neizenačenosti

krčevitost grla ali pa nepravilno oblikovanje odzvočne cevi. Te pomanjkljivosti

lahko odpravimo samo s tehničnimi vajami, ki sprostijo mišičevje pevskega

aparata, tako da ta postane gibčen ter omogoča potrebno mešanje lobanjske in

prsne resonance.

Človeški glas pozna več registrov, enotne razdelitve med pevskimi strokovnjaki

pa ni. Žvar (2001) med seboj loči naslednje registre: prsni register, srednji

register, glavin register, falzet, flažolet in slamnati basovski register. Tudi Darian

(1951) podobno kot Žvar navaja več registrov: prsni, srednji in lobanjski register,

falzet in voix mixte. Zagotovo pa je najbolj klasična razdelitev večine

strokovnjakov, kot pravi Hočevar Boltežar (2010), na: glavin, srednji in prsni

register.

Slika 9: Registri otroških glasov (Groebming, 1948, str. 52)

16

2.3 GLAS V OTROŠTVU IN PUBERTETNEM OBDOBJU

Otroški glas se spreminja glede na telesni razvoj, v razvoju glasu pa je

najizrazitejša sprememba mutacija glasu. (Davies in Jahn, 2004)

Mutacija glasu se lahko začne že pri otrocih, ki so v drugem vzgojnem-

izobraževalnem obdobju. Otroci so namreč ravno takrat v prehodnem obdobju

med otroštvom in adolescenco, ki mu pravimo puberteta. Zato bomo v

nadaljevanju opisali razvoj glasu v otroštvu in puberteti. Najprej pa še nekaj besed

o sami puberteti.

Puberteta se zgodi vsakomur in je priprava telesa za prevzem odgovornosti

odraslosti. Nihče ne ve, kaj sproži proces pubertete in tudi starost, v kateri se

puberteta začne in konča, ni točno določena. Pri nekaterih se tako prične že v

starosti osmih let, pri drugih se začne okoli desetega ali dvanajstega leta, mnogi

pa vstopijo v puberteto šele po trinajstem letu. Ta čas je odvisen od številnih

dejavnikov, kot so vpliv dednosti, hrane, ki jo uživaš, zdravstvenega stanja in

drugih. Spremembe, ki se dogajajo med puberteto, so posledica delovanja

hormonov, ki jih izloča žleza »hipofiza« in ena izmed teh sprememb je tudi rast

grla in sprememba glasu. (Sanders in Myers, 1999)

Grlo raste in dozoreva od rojstva do približno 20. leta starosti. Z rastjo grla in

celotnega vokalnega aparata se spreminjajo njegove dimenzije, elastičnost tkiv in

motorični programi fonacije in tudi izreke. (Hočevar Boltežar, 2010)

2.3.1 OTROŠTVO

Od trenutka, ko se rodimo, rastemo in se razvijamo. Del teh procesov so številne

spremembe, ki so lahko bolj ali manj opazne. Pri rasti otroškega telesa se še

posebej spreminja razmerje med glavo in trupom. Pri novorojenčku je razmerje

skoraj 1 : 1. Ko odraščamo, prične trup rasti hitreje kot glava, tako da je pri

odraslem človeku razmerje med glavo in trupom med 1 : 5 in 1 : 7. Pogojno so od

rasti odvisni tudi glasovni organi, ki se razvijajo sočasno. Do sprememb glasu

prihaja postopoma. (Mohr, 1997; povz. po Žvar, 2001)

17

Lega grla je pri novorojenčku visoko v vratu, kar omogoča otroku, da sočasno

diha in požira. Glasilki sta dolgi največ 3 mm. Z rastjo otroka se grlo pomika

navzdol. Ko ni več stika med mehkim nebom in poklopcem, otrok med

požiranjem ne more več dihati. Glasilki rasteta pri dečkih hitreje kot pri deklicah.

Pri dečkih rasteta s povprečno hitrostjo 0,7 mm/ leto, pri deklicah pa 0,4 mm/ leto.

Pri otroku raste tudi celoten dihalni trakt. Zaradi značilnosti rastočega grla in dihal

potrebuje 4-letnik pri govorjenju večji dihalni napor kot odrasel. Tudi 7-letnik

potrebuje večji fonacijski volumen za začetek fonacije kot odrasel človek.

(Hočevar Boltežar, 2010)

V starosti 8 let oz. pred puberteto sta glasilki pri dečkih za 8 % daljši kot pri

deklicah, vendar je njihov glasovni obseg še vedno enak. Po 8. letu starosti pa se

začne drugačna rast odzvočne cevi, zato se pojavijo razlike v formantih med

spoloma. (Prav tam)

2.3.1.1 Značilnosti otroškega glasu

Značilnosti otroških glasov so:

- glasovni obseg se spreminja vzporedno z rastjo pevskega organa,

- po barvi so otroški glasovi podobni ženskim, zato jih delimo v soprane in

alte, (Groebming, 1948)

- tudi register otroških glasov je podoben ženskemu, le da je tanjši,

- pri otroškem glasu prevladujejo glavine resonančne votline, zato je glas

svetel,

- otroški glasovi so lahkotnejši in bolj sproščeni od odraslih, zaradi

manjšega vpliva prsne votline. (Žvar, 2001)

Kljub zgoraj navedenim določenim podobnostim in skupnim značilnostim

otroških glasov pa se tudi otroški dekliški glas in deški glas razlikujeta. Gregorc

(1982) je prikazal povezanost glasovnega obsega otrok in glasovnih registrov pri

dečkih in deklicah. Ugotovil je, da je dekliški glas običajno tenak in slabotnejši, z

minimalno prsno resonanco. V srednji in visoki legi pa stopi v ospredje glavina

resonanca. Posledica tega pa je komaj opazna razlika med srednjo lego in

glavinimi toni.

18

Slika 10: Povezanost glasovnega obsega deklic in registrov (Gregorc, 1982, str. 49)

Gregorc pravi, da ima deški glas v primerjavi z glasom deklic metalni karakter s

prodorno močjo in polnozvočno prsno resonanco. Težava pa se pojavi pri prehodu

iz prsnega v glavin register (d2, e

2), ker se glas ostro prelomi. Deški falzet pa je

tenak, suh, votel in zahteva dodatno šolanje, da se prehod izravna. (Prav tam)

Slika 11: Povezanost obsega deških glasov in registrov (Gregorc, 1982, str. 50)

2.3.2 PUBERTETA IN MUTACIJA

Darian (1951) opredeljuje mutacijo kot dobo, v kateri doživlja mladi človek oz.

pevec spremembo glasu ali mutacijo. Beseda »mutacija« izvira iz latinščine

(mutare – spremeniti). V preteklosti so uporabljali ta izraz za spremembo glasu pri

prehodu iz prsne resonance v lobanjsko ter dejali, da glas v prehodni legi mutira.

Danes pa pomeni mutacija spremembo glasu, ki nastane v pubertetni dobi, to je

tedaj, ko dorašča deček v mladeniča, deklica pa v mladenko. Tudi Bizjak (2010)

se strinja, da doživi človeško telo v dobi odraščanja veliko sprememb, ki so

potrebne, da se posameznik razvije iz otroka v odraslo osebo in da je mutacija ena

izmed teh.

Mutacija je glasovni proces, ki poteka v zvezi s spolnim dozorevanjem. V času

pubertete pride v telesnem razvoju do spolnega zorenja in do sekundarnih spolnih

znakov, ki vplivajo na spremembe otroškega glasu. Pri fantih se zvišuje nivo

testosterona, pri dekletih pa nivo estrogenov. Prične se pospešena rast grla, ki je

bolj opazna pri fantih. Posebno močno raste ščitasti hrustanec. Kot obeh ploskev

ščitastega hrustanca znaša pri otrocih 120°, pri moškem pa se zoži na 90°. Ščitasti

19

hrustanec raste močno naprej in pri moškem na vratu izstopi kot vidno, otipljivo

Adamovo jabolko. (Hočevar Boltežar, 2010; Žvar, 2001)

Slika 12: Pregled grla od spredaj pri odraslem in otroku (Freche, 1984; povz. po Hočevar

Boltežar, 2010, str. 55)

S pojmom mutacije je tesno povezan pojem dolžine glasilk. Od rojstva do

pubertete glasilke rastejo postopoma, zato ni opaznih izrazitih sprememb. V

obdobju pubertete pa pride do nagle rasti grla. Pri fantih se glasilki odebelita in se

lahko podaljšata tudi za 100 %, torej na 200 % dolžine pred začetkom hitre rasti

grla. Podaljšani in odebeljeni glasilki imata nižjo frekvenco, zato se zniža

glasovna lega za približno oktavo. Pri dekletih se dolžina glasilk poveča na največ

150 %, torej za 2 do 3 mm, zato se glas zniža le za obseg terce ali kvarte.

(Hočevar Boltežar, 2010)

Za boljšo predstavo navajamo tabelo o povprečnih dolžinah glasilk v posameznih

starostnih obdobjih.

Tabela 1: Dolžina glasilk v posameznih starostih (Hočevar Boltežar, 2010)

STAROST DOLŽINA GLASILK

novorojenček 2,5–3 mm

otrok 1 leto 5,5 mm

otrok 5 let 7,5 mm

otrok 8 let 9 mm

pubertetnik 12–15 mm

odrasla ženska 12–17 mm

odrasel moški 17–23 mm

20

Na višino glasovne lege vpliva tudi dolžina odzvočne cevi. Če za primer

vzamemo družino klarinetov, ugotovimo, da se med seboj razlikujejo po velikosti.

Es klarinet tako zveni višje kot bas klarinet, kar je posledica različne dolžine

odzvočne cevi. Krajša in ožja torej kot je odzvočna cev, višji je ton, daljša in širša

odzvočna cev pa ustvari nižji ton. Pri človekovi odzvočni cevi je povsem enako.

Otrokova odzvočna cev je kratka, zato je otroški glas tanek in visok. Z rastjo

celotnega telesa se otrokova odzvočna cev daljša in posledično postane glasovna

lega nižja.

Žvarova ugotavlja, da se je včasih mutacija pri dečkih začela okoli 14. leta, sedaj

pa se to obdobje začenja že med 9. in 12. letom. Vzrok za ta zgodnji razvoj ni

povsem jasen, svoj vpliv pa ima zagotovo spremenjen način življenja. (Žvar,

2001)

Davies in Jahn pravita, da je nastop pubertete odvisen od dejavnikov, kot so rasa,

dednost, in verjetno tudi od splošne prehrane. Ugotovila sta, da se puberteta

pojavi kasneje na severni, hladnejši polobli kot v toplejšem podnebju. Na splošno

pa nastopi prej kot npr. pred petdesetimi leti. (Davies in Jahn, 2004)

Žvarova deli mutacijo glede na razvoj v 3 faze:

- predmutacijo (od 9. do 12. leta),

- mutacijo (od 12. do 16. leta),

- pomutacijo (od 16. do 18. leta). (Žvar, 2001)

Tudi Frank in Sparber (1970; povz. po Ravnikar, 2001) delita mutacijo na enake

stopnje. Glasovni obseg dečkov pa se takrat spreminja po naslednji shemi:

1. predmutacija f ------------------------- g2

2. mutacija c ----------- e1

3. pomutacija G -------- c1

V vseh fazah prihaja pri dečkih do bistvenega znižanja glasovne lege in omejene

zmogljivosti. Pojavi se hrapavost, raskavost in krhkost. Tipičen je tudi »zlom«

21

glasu, ko glas nekontrolirano preide od nizke moške lege do visokega otroškega

glasu. (Žvar, 2001)

Pri deklicah je mutacija manj izrazita. Zgodi se 1 ali 2 leti prej in je mnogo krajša

kot pri dečkih. Včasih ta prehodna doba traja le za nekaj tednov, zato ostane

glasovna lega približno ista, čeprav lahko dozori tudi dekliški sopran v alt, toni pa

pridobijo na volumnu, moči in blesku. (Darian, 1951)

Dokončen izraz dobi glas šele po končani postmutaciji, ko je fiziološki proces

ustaljen (pri dečkih po 18., 19. letu in pri deklicah po 16. letu). Iz obsega pred

mutacijo se ne da določiti obsega odraslega glasu. Splošno razširjeno mnenje pa

je, da deški sopran postane bas, alt pa tenor. (Groebming, 1948; Žvar, 2001)

2.3.2.1 Razlike med spoloma pri mutaciji

Največje spremembe v razvoju glasu se zgodijo ravno v obdobju adolescence, ko

grlo raste najintenzivneje in pride do mutacije glasu. Različni avtorji (Darian,

1951; Davies in Jahn, 2004; Hočevar Boltežar, 2010) ugotavljajo, da je mutacija

pri dečkih bolj izrazita kot pri deklicah, zato se med spoloma pojavijo določene

razlike, ki so prikazane v tabeli št. 2.

Tabela 2: Razlike med spoloma pri mutaciji

DEČKI ZNAČILNOSTI DEKLICE

Med 9. in 12. letom. Začetek mutacije Okoli 8. leta.

Zvišuje se nivo testosterona. Spolno zorenje Zvišuje se nivo estrogenov.

Kot med ploščama ščitastega

hrustanca znaša 90°.

Rast grla oz.

hrustanca

Kot med ploščama ščitastega

hrustanca znaša 120°.

Je izrazito. Adamovo

jabolko Je komaj opazno.

Glasilki rasteta hitreje

(7 mm/ leto). Rast glasilk

Glasilki rasteta počasneje

(4 mm/leto).

Zniža se za oktavo. Glasovna lega Zniža se za terco ali kvarto.

Pri 18. letih. Konec mutacije Pri 16. letih.

Priporočljivo po 18. letu. Učenje petja Priporočljivo po 17. letu.

22

2.3.2.2 Značilnosti glasu v puberteti

V pubertetni dobi, ko človeško telo dozoreva in grlo raste, so za glas značilne

naslednje spremembe:

- zniževanje glasu, najprej na račun povečevanja odzvočne cevi, nato pa še

na račun rasti grla in glasilk,

- predvsem pri fantih lomljenje glasu, preskoki v višini, ki so posledica

počasnejšega prilagajanja oživčevja na večji glasovni aparat, ter

dozorevanje na novonastalih motoričnih vzorcev fonacije,

- koordinacija med dihanjem, fonacijo in artikulacijo se tudi še spreminja,

- psihološki vplivi na glas so zelo močni. Mladostnik se namreč zaveda

svojih težav in je zaradi njih prizadet, kar se lahko pozna tudi na glasu.

(Hočevar Boltežar, 2010)

2.3.2.3 Petje v času mutacije

Mnenja vokalnih pedagogov glede petja v času mutacije so različna.

Darian (1951) opozarja, da je petje med mutacijo škodljivo in naj bi bili ravno

učitelji tisti, ki so dolžni paziti na to, da bodo dečki in deklice takoj, ko nastopijo

prvi znaki mutacije, oproščeni petja. Prav tako so na svoje otroke dolžni paziti

starši in jih opozarjati na škodo, ki bi jo utrpel otrokov govorni organ. Nikoli ne

smemo pozabiti, da je grlo najnežnejši in najobčutljivejši instrument in da bi

najmanjša okvara v stanju njegovega razvoja vzela glasu lepoto. Petje in glasovni

napor v času mutacije namreč pomenita povečanje nevarnosti za poznejši glasovni

razvoj.

Gregorc (1982) pa je drugačnega mnenja in pravi, da je petje v času mutacije

pomembno, saj kdor izgubi kontakt s petjem med 13. in 18. letom, je običajno

opravil s petjem za vse življenje.

Kljub spremembam, ki se v tem obdobju dogajajo, torej ni razloga za prenehanje

petja. Potrebno je le strogo upoštevanje strokovnih nasvetov:

23

- mladostnik naj poje v ustrezni in lagodni legi. Če opazimo naprezanje pri

doseganju višjih tonov (stegovanje vratu, potiskanje brade navzven,

stiskanje vokalnega kanala oz. grla), potem petje prekinemo.

- mladi pevec naj pri petju ne pretirava. Če lahko sproščeno odpoje le 6

tonov, naj tako tudi bo. Pozoren mora biti na smiselno uporabo registrov.

- če je pesem zapisana z notami, ki mladostnikovemu glasu ne ustrezajo, je

le-to potrebno prilagoditi.

Bizjak (2010) dodaja, da delo z otroki, ki so v tem obdobju, zahteva ustrezno

usposobljenost. Učitelj oz. zborovodja mora razumeti, kako se glas razvija,

njegove potenciale, značilnosti in meje posameznih glasov. Njegova odgovornost

je, da s podajanjem teoretičnega znanja zagotavlja učencem zdrav razvoj

glasovnega aparata.

V vsakem primeru pa je potrebna izjemna previdnost, tako pri govoru kot pri

petju. Preprečevati je potrebno preobremenjevanje glasu in upoštevati

individualne zmožnosti, da ne bi prišlo do glasovnih motenj.

Resno učenje petja pa je priporočljivo šele po 18. oz. 19. letu za fante in po 17.

letu za dekleta. (Davies in Jahn, 2004)

2.4 GLASOVNE MOTNJE PRI OTROCIH IN

MLADOSTNIKIH

Naš glasovni aparat je živa snov, podvržena daljšim časovnim in trenutnim

spremembam. Le-te lahko povzročijo trajne ali začasne spremembe glasu.

(Ravnikar, 2001)

2.4.1 MOTNJE GLASU PRI OTROKU

Otroške glasovne motnje se pojavljajo, ko se vokalni aparat še razvija in

spreminja. V prvih letih življenja je lahko vzrok glasovnim motnjam pri otrocih

okužba zgornjih dihal, najpogostejša motnja pri otrocih pa je funkcionalna

glasovna motnja. (Hočevar Boltežar, 2010)

24

Za funkcionalne glasovne motnje je značilna hripavost, ki nastane, kljub temu da

na grlu in živčnem sistemu ne vidimo bolezenskih sprememb. Hripavost je tako

lahko posledica prenapetih ali preohlapnih mišic, ki sodelujejo pri nastanku in

tvorjenju glasu. Preprosteje povedano, je posledica napačnega načina uporabe

glasu. (Battelino, b. d.)

Po delitvi Mathiesona (2001; povz. po Hočevar Boltežar, 2010) sta za otroke

značilni:

Mišično tenzijska disfonija (MTD) s sluzničnimi spremembami na

glasilkah – je funkcionalna glasovna motnja, zaradi katere glasilke pri

fonaciji ne delujejo pravilno. Grlne mišice so prevelike in neusklajene,

zato lahko na grlu nastanejo spremembe (vozliči, polip, cista …). Otrokov

glas je hripav, se lomi, njegova srednja govorna lega ni ustrezna. Otrok

ima ob govoru pogosto občutek tujka, pojavijo pa se lahko tudi bolečine v

predelu grla.

Mišično tenzijska disfonija (MTD) brez sprememb na sluznici grla – je

prav tako funkcionalna glasovna motnja z nepravilno dejavnostjo

fonacijskih mišic. Povzroči jo glasovno prenapenjanje, zato se otrok pri

govoru hitreje utrudi. Posledica je šibak in hripav glas, ki je previsok ali

prenizek. Groebming (1948) opozarja, da pretiran napor in stiskanje v

grlu, ki se ga otrok nauči pri govorjenju, se prenese tudi na petje. Glas

postane rezek, za odpravo napak pa so potrebne dolgoletne vaje. Zato je

treba otroke poučiti, da razumljivost govora ni odvisna od sile, ki jo

uporabimo, ampak od razločne izreke, in jih tako odvaditi brezumnega

kričanja iz naših šol.

Podatki o pogostosti glasovnih motenj pri otrocih se v različnih raziskavah

razlikujejo in so odvisni tudi od starosti zajetih otrok in njihovega okolja:

- Duff et al., 2004: (starost 2–6 let) 3,9 %

- Silverman & Zimmer, 1975: (predšolski in šolski otroci) 23,2 %

- Baynes, 1966: (starost 8 let) 7,8 %

- Baynes, 1966: (starost 11 let) 4,6 %

25

- Senturia & Wilson, 1968: (starost 6–11 let) 21 %

- Saderholm et al., 1995: (starost 10 let) 14 %

- Milutinović, 1994: (starost 12–13 let) – kmečko okolje 3,9 %, mestno

okolje 43,7 %

- Šifrer & Hočevar, 2004: (Ljubljana z okolico, starost 10 let) 20 %

(Hočevar Boltežar, 2010)

2.4.2 MOTNJE GLASU PRI MLADOSTNIKU

O motnjah glasu pri mladostniku lahko govorimo, če traja mutacija dlje kot dve

leti in ni dokončana do 16. leta starosti. (Žvar, 2001)

V strokovni literaturi poročajo o precej različnih pogostnostih glasovnih motenj v

času pubertete, motnje pa so značilne predvsem za dečke:

- Curry, 1949: (dečki, starost 14 let) 80 %

- Šifrer in Hočevar, 2004: (starost 14 let) 9,8 % (Hočevar Boltežar, 2010)

Dečku lahko ostane perzisitiran – trdovraten deški glas, pogostejše pa je

nepopolno znižanje glasovne lege. Sicer je spolni razvoj nemoten in ni organske

okvare, vendar se glas zniža le za pol oktave. Ta lega pri osebnem pogovoru ni

tako opazna, saj prevlada optični vtis nad akustičnim, v telefonskem pogovoru pa

lahko zaradi nje moškega zamenjamo z žensko. Vzroki za nepopolno mutacijo so

lahko pretiran glasovni napor, moteno delovanje mišic grla ali pa tudi

pomanjkljiva slušna kontrola. (Žvar, 2001)

Izrazita motnja v mutaciji je »Fistelstimme« – fistel. Vzrok je neznano močno

aktiviranje napetosti glasilk na psihični osnovi, zato je lega glasu še višja kot pri

otroškem glasu. Za odraščajoče dečke imajo psihični dejavniki pri vzgoji glasu

zelo pomembno vlogo. V tem obdobju jim pomeni glas znak moškosti, zato je

lahko le-ta tudi povzročitelj krize v tem obdobju. (Prav tam)

»Naštete motnje so lahko prisotne tudi pri deklicah, vendar so redkejše in manj

izrazite. Posebna motnja je »perverzna mutacija«, pri kateri pride zaradi vpliva

moških spolnih hormonov do »možačastega« glasu. Tega povzroča množenje

26

moških spolnih hormonov (tumor ali preparati – dopingi). Motnja je neprijetna,

ker se glas ne more več spremeniti.« (Prav tam, str. 100)

Hormonsko pogojena glasovna motnja pa se pojavi pri deklicah tudi v času

predmenstrualnega sindroma. Zaradi rahle otekline glasilk postane petje oteženo.

Srednja govorna lega se rahlo zniža, glasovna moč postane manjša, glasovni

obseg se zniža. Glasilki sta bolj občutljivi, zato se hitreje pojavi glasovna

utrujenost. Pojavijo se tudi težave pri petju visokih tonov. (Hočevar Boltežar,

2010)

»O pravi psihogeni funkcionalni motnji – puberofoniji – govorimo takrat, ko se

za mutacijo značilne glasovne motnje pojavljajo v starosti, ko je puberteta in z njo

mutacija glasu že zdavnaj zaključena. Pridružene so tudi tipične psihološke

motnje.« (Prav tam, str. 117)

2.4.3 ZDRAVLJENJE

Nastanek glasu ali fonacija je kompleksna funkcija, ki je povezana s celotnim

telesom, zato so v zdravljenje glasovnih motenj vključeni različni strokovnjaki.

(Cvejić, B. in D., 2007)

Obravnava glasovnih motenj pri otrocih vključuje otorinolaringologa, logopeda in

psihologa, pri mladostnikih pa je vključen še foniater. Otorinolaringolog z zdravili

zdravi okužbe, alergije, astmo in sekretorno vnetje srednjega ušesa. Le v primeru

papilomov, ki lahko otroka zadušijo, in velikega polipa ali ciste na glasilkah, ki

povzroča hudo hripavost, pride v poštev kirurško zdravljenje. Z ustrezno

logopedsko terapijo bo otrok izboljšal svoje govorne navade in tehniko. Logoped

bo ugotovil glasovno zlorabo, neprimerne glasovne in govorne navade, zmanjšal

napetost artikulacijskih mišic in odpravil motnje izreke pri otroku. Mladostnika pa

bo z glasovno terapijo naučil prilagoditi funkcijo grla novim anatomskim

razmeram. Foniater bo velikokrat opazil hripavost in ugotovil, da je srednja

govorna lega previsoka. Mladostnik bo občutil glasovno utrujenost in bolečine v

vratu. Zaradi večjega glasovnega napora se lahko pojavita nabrekli glasilki.

Foniater lahko najde tudi vozliče. Psiholog se vključi v obravnavo, kadar

psihološke motnje, motnje vedenja, pozornosti in aktivnosti vplivajo na pojav

27

glasovne motnje. Pri odraščanju pa predvsem pomaga prebroditi stres in z

ustreznimi tehnikami izboljša mladostnikovo samopodobo in samozavest.

(Hočevar Boltežar, 2010)

2.4.4 SKRB ZA GLAS

Glas je odsev fizične in psihične harmonije našega telesa. Da preprečimo motnje

glasu, je potrebno preprečevati preobremenjevanje glasu in ustrezno skrbeti za

glas.

»Skrb za glas z drugim izrazom imenujemo tudi glasovna higiena ali glasovna

nega. To pomeni način obnašanja, ki je ugoden za glas, saj zmanjšuje glasovno

obremenitev, hkrati pa pozitivno vpliva na celo telo (npr. hidracija, počitek).«

(Hočevar Boltežar, 2010, str. 150)

Najbolj osnovna pravila za ohranjanje zdravega glasu so, da:

- dnevno poskrbimo za ustrezen počitek in spanec,

- smo fizično aktivni,

- ne zlorabljamo svojega glasu,

- jemo zdravo hrano,

- uživamo dovolj vode,

- se izogibamo snovem, ki povzročajo dehidracijo telesa. (Rammage, 1996)

Tudi otroke je potrebno spodbujati k zdravemu načinu življenja in jih seznaniti z

glasovno higieno. Če stopimo v telovadnico ali na šolsko igrišče, lahko slišimo,

da otroci kričijo na ves glas, kar pomeni, da svoje glasilke pretirano

obremenjujejo. Zato Hočevar Boltežar (2010) pravi, da je potrebno otroke

opozarjati, naj svoj glas ne zlorabljajo:

- s preglasnim govorom in kričanjem,

- s šepetom,

- z oponašanjem živali in prevoznih sredstev,

- s pretiranim petjem in petjem izven svojega obsega.

28

Fojkar Zupančič (2006) pa dodaja, da s skrbjo za glas pripomoremo k zdravemu

in lepemu petju, za kar pa so potrebni: zdravo telo in glasovni organ, pravilna

uporaba glasovnega organa, pravilna drža telesa, glasovni zrelosti primerna

pevska literatura in tudi želja po petju.

2.5 PETJE V DRUGEM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM

OBDOBJU

Petje je elementarna glasbena dejavnost, ki razvija temelje glasbene sposobnosti –

ritmični in melodični posluh. S petjem se prav tako razvija sposobnost doživete

interpretacije, končni cilj pevskega izvajanja pa je estetsko oblikovanje pesmi, ki

vključuje artikulacijo, dikcijo in fraziranje z dinamiko in agogiko. Glasbene

izkušnje vodijo otroka v poglobljeno doživljanje glasbenih in oblikovnih

parametrov. (Sicherl-Kafol, 2001)

Petje je poleg poslušanja petja prva otrokova izkušnja z glasbo. Naših najljubših

pesmi in dobrih izkušenj se radi spominjamo, prav tako pa se nam vtisnejo v

spomin negativne izkušnje. Doživetja ob petju v družini, vrtcu in šoli se nas

globoko dotaknejo, zato je zgodnje obdobje ključno za kasnejši odnos do glasbe.

(Borota, 2013)

Petje pesmi je najbolj razširjena oblika muziciranja otrok v šolskem obdobju. Da

bo otrokom petje še v večje veselje, pa mora učitelj upoštevati naslednje:

- otroci se učijo peti po metodi posnemanja, zato je pomembno, da je

učiteljeva interpretacija pesmi doživeta in estetska,

- petje je izraz čutnega stanja. Čustveni odnos do pesmi se razvija z

večkratnim petjem iste pesmi, zato ni cilj, da se otroci naučijo čim več

pesmi, ampak da jih spodbujamo, da bodo poznane pesmi peli z veseljem

in jih spontano oblikovali z instrumentalno spremljavo ali povezovali z

gibalno dejavnostjo,

- pri prvem srečanju s pesmijo naj ne bo naš cilj, da bi otroci besedilo in

melodijo samostojno peli. Predvsem pomembno je, da otroci pesem

začutijo,

29

- otroci morajo prvič slišati pesem kot celoto,

- vsebino pesmi vključimo v krajšo pripoved, igro, interes za pesem

zbudimo z deklamacijo, lutko.

- paziti moramo, da ne pride do mehaničnega ponavljanja pesmi, ki je lahko

vzrok za nezainteresiranost otrok. Poskrbeti moramo za estetsko

interpretacijo pesmi (dinamika, tempo, dihanje),

- spodbujamo iniciativen in kritičen odnos otrok do pesmi. Izbrati moramo

otroku primerno pesem. Ob besedilu pesmi moramo biti pozorni tudi na

glasbene posebnosti (melodija, ritem, tempo, dinamika). Prepričati se

moramo, da je obseg melodije pesmi primeren glasovnemu obsegu otrok.

Tonski obseg pričnemo širiti predvsem navzgor. Sicer pa je glasovni obseg

odvisen od otrokove starosti, dispozicij in lastne glasbene aktivnosti, zato

se lahko pojavijo odstopanja. (Denac, 2002)

Drugo vzgojno-izobraževalno obdobje je pomembno obdobje za otrokov nadaljnji

pevski razvoj in za učitelja, ki se srečuje z mladimi na pragu njihovega

najstniškega obdobja. Njegova naloga je, da še naprej motivira otroke za pevsko

dejavnost in širi njihovo pevsko znanje. V nadaljevanju bomo predstavili nekatere

elemente, ki so za petje v tem času še kako pomembni, in novosti ter sposobnosti,

ki se jih otroci (na)učijo.

2.5.1 RAZVOJ PEVSKIH SPOSOBNOSTI

Otrokov razvoj je odvisen od dednosti, okolja in aktivnosti. Vsi ti dejavniki pa

vplivajo tudi na razvoj pevskih sposobnosti. Le-te so posledica prirojenih zasnov

in jih lahko razvijejo v sposobnosti le v spodbudnem zvočnem okolju z lastno

aktivnostjo. (de la Motte-Haber, 1990; povz. po Denac, 2002)

V 28. tednu prenatalnega razvoja se otroku izoblikuje govorni in pevski organ, ki

ga ob rojstvu z močnim krikom preizkusi. V prvih mesecih se pojavi bebljanje, v

drugi polovici leta pa glasovno imitiranje. Starši in otrok se do njegovega tretjega

leta starosti povezujejo s posebno govorno komunikacijo. Starši uporabljajo

intenzivno melodiko in zožijo govorno višino ter prevzamejo vzorec govorne

konture dojenčka in oblikujejo enostavne zloge, besede. S slušnim posnemanjem

30

je realizirana optimalna govorna in glasbena vzgoja. (Papoušek v Tönc, 1997;

povz. po Žvar, 2001)

Otrok lahko začne prepevati šele ob koncu prvega leta starosti in pri dveh letih

lahko že brez večjih napak ponovi enostavne otroške motive. Celotne pesmi pa

dvoletniki še ne morejo ponoviti, saj otrok še ne dojame povezave med besedilom

in melodijo. Na začetku tretjega leta starosti je sposoben ponoviti dvotonski

motiv, z leti pa lahko reproducira večje število tonov in večje intervale. (Čepin,

2007)

Pravo petje pa se oblikuje med tretjim in četrtim letom. Otrok se uči preprostih

pesmic od staršev, sester ali bratov. Pri tem spontano prevzema tonske postope in

jih povezuje z besedami. Najpomembnejša mu je melodija. (Žvar, 2001)

Glasbene sposobnosti in s tem tudi pevske se začnejo razvijati ob rojstvu otroka.

Najintenzivneje pa se razvijajo med sedmim in desetim letom starosti. (Sicherl-

Kafol, 2001)

Žvarova (2001) je pevske sposobnosti razdelila na:

elementarne sposobnosti:

- ritmični posluh (natančno izrekanje ritmične vsebine),

- melodični posluh (natančno petje melodije),

- glasovna sposobnost (razvit pevski aparat, vokalna tehnika, obseg

glasu in psihomotorične sposobnosti),

- sposobnost glasbenega spomina (spomin za kvaliteto, intenziteto in

trajanje tonov ter tonskih odnosov).

sposobnosti višjega reda:

- harmonski posluh (občutek za sozvočje oz. harmonijo),

- sposobnost estetske presoje in oblikovanja.

Viden napredek pri ohranjanju ritma se pojavi v petem in šestem letu starosti.

Med šestim in devetim letom pa se razvijeta še melodični posluh in občutek za

tonaliteto, ki pomeni izhodišče za razvoj harmonskih sposobnosti. Zato so

31

pomembno obdobje za razvoj glasbenih sposobnosti predšolska leta in prva leta

osnovne šole. (Denac, 2002)

2.5.1.1 Harmonski posluh

V času drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja se začnejo razvijati glasbene

sposobnosti višjega reda. Ko se razvije sposobnost vertikalnega poslušanja, se

začne razvijati harmonični posluh. Te sposobnosti so v osnovni šoli pomembne

pri večglasnem petju. Ker je razvoj sposobnosti v veliki meri odvisen tudi od

stimulativnega okolja oz. glasbene tradicije v njem, se v krajih, kjer je prisotno

večglasno petje, te sposobnosti razvijejo mnogo prej. (Prav tam)

Različni avtorji ugotavljajo (Zenatti, 1969; Zimermann, 1971; povz. po Sicherl-

Kafol, 2001), da se razvoj senzibilnosti za večglasje pojavi po osmem letu

starosti, medtem ko Wing (1957; povz. po Sicherl-Kafol, 2001) trdi, da se

občutljivost za harmonijo pojavi le redko pred enajstim letom starost in da je

večina otrok sposobna ritmičnega vrednotenja, harmonske občutljivost in

fraziranja šele med enajstim in dvanajstim letom.

2.5.1.2 Sposobnost estetskega oblikovanja in presoje

Radoševa (1983) ugotavlja, da se v tem časovnem obdobju razvijajo tudi

sposobnosti estetskega oblikovanja in vrednotenja: razumevanje in doživljanje

ekspresivnega pomena glasbe, sposobnost vrednotenja glasbenih del in izvajanja.

Med devetim in enajstim letom se močno poveča otrokova sposobnost za

razlikovanje odtenkov pri poslušanju in ustvarjanju zvokov. Hiter razvoj

možganov mu omogoči celo prepoznavati in posnemati odtenke modulacije in

barve. Zaradi takšnega razvoja je to obdobje idealno za ukvarjanje z umetnostjo.

Otrok je prvič sposoben občutno izboljšati svoje glasbene in tudi druge spretnosti,

ker zaznava razliko, kje je in kam bi rad šel. Izboljšajo se tudi njegove

sposobnosti za vključevanje v skupino pri zborovskem petju. (Campbell, 2004)

Otrokov odnos do glasbe postane kritičen in v glasbo skuša prodreti bolj

razumsko. Melodijo si hitreje zapomni in glasbo že melodično pravilno dojema.

Otrok še naprej razvija smisel za harmonična sozvočja in večglasnost, zato otroka

32

ne moti, če poje učitelj oktavo nižje. Veljavo pridobiva muzikalnost. Zelo

priljubljene in primerne so preproste narodne in otroške pesmi. (Žlebnik, 1975)

Razvijanje tako pevskih kot tudi ostalih glasbenih sposobnosti je eden izmed

pomembnih ciljev glasbene vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah šolanja

otrok. Glasbeni pedagogi, vzgojitelji in razredni učitelji morajo biti seznanjeni s

stopnjami in strukturo glasbenih sposobnosti, da bi lahko z ustreznimi metodami

dograjevali in nadgrajevali otrokove sposobnosti za petje, poslušanje in

doživljanje glasbe, igranje instrumentov, gibanje ob glasbi, pridobivanje glasbenih

pojmov ter spodbujali otrokovo ustvarjalnost. (Pesek, 1997)

2.5.2 VEČGLASNO PETJE

Drugo vzgojno-izobraževalno obdobje je torej čas razvoja harmonskega posluha

in posledično uvajanja v večglasno petje. Če smo v prvem vzgojno-

izobraževalnem obdobju negovali občutek za sozvočja, se bo sposobnost spontano

pojavila. Razvoj te sposobnosti pa bo omogočil nove načine izvajanja, ki bogatijo

doživljanje glasbe in povečujejo zanimanje za petje. (Oblak, 2002)

2.5.2.1 Petje v tercah

»V 4. razredu je predvideno dvoglasje v vzporednih tercah, ki je značilno za

slovensko homofono pevsko izročilo. Posamezni učenci, ki že občutijo drugi glas,

se ob skupnem petju harmonsko prilagajajo. Za druge učence je lahko učinkovito

vodilo tudi dvoglasni notni zapis, ki v povezavi s predstavami o tonskih višinah,

usmerja petje in njegovo zanesljivost.« (Oblak, 2002, str. 23) Tudi v 5. razredu na

področju večglasja ni večjih sprememb. Učenci še vedno utrjujejo petje v tercah

ali sekstah, imajo pa možnost izkusiti tudi troglasno petje.

2.5.2.2 Petje kanonov

Drugi način seznanjanja z večglasjem je polifona kompozicijska tehnika kanon.

Kanon je pravilo, pri katerem naslednji glas ali glasovi dosledno v celoti ponovijo

prvega oz. ga imitirajo. (Wikipedija, 2015a)

»Izvedba kanona zahteva sistematiko, s katero zagotovimo:

33

- dobro znanje enoglasne pesmi pri izvajalcih,

- zanesljiv vstop, samostojnost in vztrajanje v melodičnem poteku

posamezne skupine,

- medsebojno poslušanje in prilagajanje skupin v poteku sozvočij, tempa

in dinamike.« (Oblak, 2002, str. 98)

2.5.3 PEVSKA TEHNIKA

Cvejić (1980) pravi, da je tehnika temelj, na kateri vsak umetnik gradi svojo

umetnost.

In tako kot se je potrebno vseh ostalih spretnosti naučiti, se je potrebno tudi

pevske. Otrok se seznani s petjem že pred vstopom v šolo, vendar pa takrat

pozornost ni usmerjena v tehniko. Sicer je res, da se pevska tehnika pri različnih

oblikah glasbenega učenja do določene stopnje sama razvija, a to še vedno ne

pomeni, da zna otrok pravilno peti. Pravih osnov se začne učiti z vstopom v prvi

razred, v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju pa svoje znanje še nadgrajuje.

Ravnikar (2001) opredeljuje princip petja oz. vokalno tehniko z usklajeno tehniko

dihanja, nastavkom začetnega tona, jasno in natančno izgovorjavo, izenačenostjo

glasu pri tihem in glasnem petju ter glasovnim obsegom.

Z enakimi pokazatelji jo označuje tudi Cvejić (1980), ki pravi, da so dobro

dihanje, pravilna postavitev glasu in jasno izgovarjanje principi, ki predstavljajo

vokalno-tehnični vzor. Glas nastane, ko glavni dejavniki: dihanje (motorna

funkcija), tresenje glasilk (vibracijska funkcija) in resonatorji (resonacijska

funkcija) pravilno in usklajeno delujejo. Torej je človeški glas zvok, ki nastane s

koordiniranim delom teh treh elementov, ki so pri usvajanju vokalne tehnike

odločilnega pomena.

Za kultiviranje glasu ni nekakšnih splošnih napotkov, saj je vsak glas edinstven in

hkrati drugačen. Celotni glasovni aparat sestavljajo organi, ki so pri vsakem

posamezniku različni: različno oblikovano grlo in resonančne votline, posebnost

registrov in artikulacijskih organov, telesne posebnosti … Zato zahteva vsak glas

poseben pristop. (Gregorc, 1982)

34

Kot učitelji se moramo zavedati, da je v razredu toliko otrok, da z vsakim posebej

le na vokalni tehniki ni moč delati. Kljub temu pa moramo upoštevati

individualizacijo in diferenciacijo, ki jo lahko v tem primeru izvedemo tako, da

predvidimo vaje za posamezne skupine z različnimi pevskimi zmožnostmi.

2.5.3.1 Lastnosti popolnega glasu

Cilj pevske tehnike je, da glas doseže svojo maksimalno pevsko zmogljivost in da

se razvije. Z mnogimi vajami lahko učitelju uspe v določeni meri izvabiti skrite

zmogljivosti in omiliti ali celo odstraniti ovire, ki glasu ne dovolijo polne

uveljavitve, in s tem skuša doseči cilj: razviti dober oz. popoln glas. (Gregorc,

1982) Številni avtorji, ki pišejo o oblikovanju glasu (Darian, 1951; Žvar, 2001;

Cvejić, B. in D., 2007), navajajo za osnovne lastnosti dobrega glasu: svetel, lahek,

močan, čist in muzikalen glas, ki ima primeren tonski obseg.

2.5.4 GLASOVNI OBSEG

Glasovni obseg je razpon tonov od najnižjega do najvišjega glasu, ki ga pevec

zmore. Odvisen je od spola in starosti, anatomske zgradbe grla in fiziologije

grlnih mišic, glasilk, velikosti prsnega koša in strukture resonatorjev. Vsak glas

ima svoj naravni obseg, naravno mejo višine in globine tonov. Velik obseg

zagotovo predstavlja izredno kvaliteto glasu, vendar se lahko le s šolanjem in

ustreznimi vajami razvije do maksimuma. (Cvejić, 1980)

Biserka in Dušan Cvejić (2007) sta zapisala, da je glasovni obseg v začetku

zgodnjega otroštva omejen na nekaj poltonov, giblje pa se okoli a1. Do osmega

leta starosti se veča na devet tonov (nona) in zajema obseg od h do d2, od

devetega do sedemnajstega leta starosti pa je odvisen od mutacije. V puberteti

glas dobi izrazit individualni karakter, ki obsega približno dve oktavi.

S telesnim razvojem se torej spreminja tudi obseg glasu, ki ga mora učitelj v vseh

fazah otrokovega šolanja razvijati. Osnova za to je dobro poznavanje obsegov

otroških glasov. Že desetletja nazaj so vzgojitelje predšolskih otrok, učitelje

razrednega pouka, profesorje glasbe in zborovodje pričeli opozarjati na

občutljivosti pevskega organa in pomembnost poznavanja glasovnih obsegov

35

otrok, prve raziskave o glasovnih obsegih pa so bile narejene že stoletje nazaj. V

nadaljevanju bomo predstavili raziskave o glasovnih obsegih.

Slika 13: Podatki o glasovnih obsegih zgodnjih raziskav (Welch, 1979, str. 14)

Eno izmed zgodnjih raziskav o razvoju glasovnih obsegov je izvedel Paulsen

(1895; povz. po Welch, 1979). Vzorec 3000 šolarjev je pokazal postopno večanje

glasovnega obsega v prvih 15-ih letih življenja. Slika št. 13 (a) prikazuje

spremembe glasovnih obsegov pri dečkih. Pri deklicah pa je ugotovil, da zapojejo

36

v povprečju veliko sekundo več kot dečki. Ni pa znano, ali so navedeni glasovni

obsegi skrajne meje tonov ali so povprečja. Prav tako ni znana uporabljena

metoda za preverjanje glasovnega obsega.

Fröschels (1920; povz. po Welch, 1979) je v svoji raziskavi analiziral glasove 380

otrok, obeh spolov, starih od 4 do15 let. Vsak otrok je moral zapeti C-dur lestvico,

naraščujočo in padajočo. Z glasbenimi vilicami so dali intonacijo, vodilni ton.

Vsakemu otroku je lestvico najprej odpel strokovnjak ali učitelj. Nato so pozvali

še otroka, da zapoje lestvico. Če tega ni mogel storiti zaradi pomanjkanja treninga

ali vokalne pomanjkljivosti, je poskušal zapeti pesem. Če mu tudi tako ni uspelo,

mu je v pomoč prišel otrok istih let, kajti nekateri otroci imitirajo glas drugega

otroka boljše kot glas odraslega človeka. Samo 7 otrok pri tem poskusu ni bilo

uspešnih. V študiji Fröschelsa so otroci peli samoglasnike: a, i in u. Zgornja meja

glasovnega obsega je bila določena z najvišjim tonom, ki ga je otrok proizvedel

brez vidnega napora glasilk. Rezultati glasovnega obsega so vidni na sliki št. 13

(b). Najbolj presenetljiv rezultat te raziskave je zelo velik razpon od 11. leta dalje

in nižine glasov. Spodnja meja glasovnega obsega je največji ekstrem, ki ga lahko

sledimo v literaturi. Lahko, da je Fröschels upošteval skrajne meje posameznih

otrok, ne pa povprečja cele starostne skupine.

Gutzmann (1928; povz. po Welch, 1979) je v svoji raziskavi, ki je vidna na sliki

št. 13 (c), zajel otroke od rojstva do 15. leta starosti. O raziskavi pa je zapisanega

bolj malo. Značilnost te študije pa je konstantnost najnižjih tonov, kar je velik

kontrast v primerjavi s Fröschelsovo študijo.

Leta 1934 pa sta značilnosti glasu 407 otrok, starih od dve do deset let, in 65

odraslih raziskovala Jersild in Bienstock (1934; povz. po Welch, 1979).

Točkovanje je temeljilo na reprodukciji posameznih tonov in poltonov C-durove

lestvice. Vsak otrok je najprej poslušal zvok klavirja ali ksilofona, nato

strokovnjaka oz. eksperimentatorja, ki mu je zapel isti ton, šele nato ga je otrok

zapel sam. Sposobnost presoje, ali so bile note natančno zapete ali ne, je kasneje

preverila skupina šestih sodnikov. Vsak posameznik je bil testiran trikrat, enkrat v

treh različnih dneh. S tem so pokazali doslednost točkovanja. Polovici

udeležencev se je glasovni obseg razširil tako, kot je prikazano na sliki št. 13 (d).

37

Pozornost je bila usmerjena v vokalno reprodukcijo posameznih tonov in ne v to,

kako dobro bi jih lahko odpel ali vključil v pesem. To bi lahko tudi pojasnilo

ogromen glasovni obseg od 6. leta starosti naprej, kar pa ni v skladu z ostalimi

raziskavami. Nobena od raziskav namreč ne poroča o tako velikem glasovnem

obsegu otrok, dokler ti niso precej starejši.

Zadnjo izmed zgodnjih raziskav pa je naredil Anderson (1937; povz. po Welch,

1979), in sicer z majhnim vzorcem 30-ih otrok. Obseg otroških glasov je prikazan

na sliki št. 13 (e). Vendar pa s tako majhnim vzorcem težko dajemo težo

dobljenim rezultatom. Težava te zgodnje raziskave pa se je pojavila tudi zato, ker

se zdi, da ni bilo splošnega dogovora o merilih za presojanje glasovnega obsega

otrok. Kakorkoli pa ta raziskava nakazuje na splošno večanje glasovnega obsega

glede na starost, tako navzgor kot tudi navzdol.

38

Slika 14: Podatki o glasovnih obsegih iz 70-ih let (Welch, 1979, str. 18)

Joyner (1971; povz. po Welch, 1979) je analiziral glasovne obsege 130 otrok kot

del študije, povezane s posluhom, percepcijo, tonalnim spominom in grlom.

Prikazal je lagodne obsege in ne skrajnih mej. Obsegi so vidni na sliki št. 14 (a).

Še ena raziskovalka »lagodnega« petja in ne skrajnih glasovnih obsegov je

Cobesova (1972; povz. po Welch, 1979), ki je v svojo raziskavo zajela nesigurne

pevce. Otroci so bili pozvani, da mrmrajo ali zapojejo tone, ki jim ustrezajo.

Sodeč po posluhu 346 otrok, je prišla do spoznanja, da tako dobri oz. zanesljivi

39

pevci kot tudi tisti, ki niso tako dobri, v 4., 5. in. 6. razredu (devet-, deset-, enajst-

in dvanajstletniki) zapojejo obseg od a do c2, kar je prikazano na sliki št. 14 (b).

Tudi Plumridgeova (1972; povz. po Welch, 1979) je naredila raziskavo o

glasovnih obsegih. Medtem ko je v vzorec zajela 504 otroke v starosti 5 do 7 let,

je v predhodno raziskavo vključila 293 malo starejših otrok (osnovna šola).

Lagodni pevski obsegi pri osnovnošolcih so vidni na sliki št. 14 (c), obseg mlajših

otrok pa v sliki (d). Pri mlajših otrocih je obseg takšen, kot ga dosega večina (več

kot 60 %). Obseg osnovnošolcev in mlajših otrok pa je skoraj identičen

rezultatom, ki jih je predstavila Joyner. Tako Plumridge kot tudi Joyner se

strinjata, da obstaja relativna omejitev glasovnega obsega pri tako majhnih

otrocih, kar velja za večino otrok.

Hall (1972; povz. po Welch, 1979) je analizirala glasovni obseg osnovnošolcev. V

vzorec je zajela 98 dečkov in 98 deklic (starost od 7 let in 6 mesecev do 10 let in

11 mesecev). Otroke je prosila, da ali imitirajo pesem ali raziščejo možnosti

svojega obsega, izven lagodnega razpona. Druga varianta je bila bolj uspešna pri

tistih otrocih, ki niso bili vešči petja oziroma jih ni bilo sram peti. To je v

nasprotju z dognanji avtorice Plumdrige, ki meni, da so mlajši otroci bolj uspešni,

če imitirajo pesem, ki jim je dana, kot pa ponovijo notni zapis. Hallova je

predstavila glasovni obseg glede na spol in starost, kar prikazuje slika št. 14 (e).

Na področju glasovnih obsegov je bilo v 20. stoletju narejenih veliko raziskav. V

spodnjih tabelah so prikazani rezultati raziskovanj obsegov otroških glasov iz

zadnjih 20-ih let.

Mohr (1997, povz. po Žvar, 2001) je izmeril glasovne obsege otrok, ki petje redno

vadijo, in jih razvrstil v štiri razvojne faze:

Tabela 3: Obsegi otroških glasov glede na starost (Mohr, 1997; povz. po Žvar, 2001)

STAROST GLASOVNI OBSEG

1–3 leta g1–c

2

3–6 let f1–e

2

6–10 let c1–f

2 (c

3)

10–15 let a–a2 (c

4)

40

Kaučič (1998) je v diplomskem delu Oblikovanje glasu in razvijanje glasovnega

obsega na igriv način izmerila glasovne obsege otrok 1., 2., 3. in 4. razreda. V

raziskavo je vključila otroke, ki že dobro pojejo oz. obiskujejo pevski zbor ali

glasbeno šolo. Raziskava je bila narejena v času, ko je še veljal program

osemletne osnovne šole, kar pomeni, da je vzorec zajemal sedemletnike,

osemletnike, devetletnike in desetletnike. Njeni rezultati so bili sledeči:

Tabela 4: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kaučič, 1998)

STAROST GLASOVNI OBSEG

7 let h–f2

8 let a–d2

9 let g–a2

10 let fis–f2

Kerec (2004) je v diplomskem delu Glas in njegov razvoj v otroški dobi

predstavila rezultate glasovnih obsegov otrok 2., 3. in 4. razreda, ki so prav tako

dobri pevci. Takrat je že veljal program devetletne osnovne šole, kar pomeni, da

veljajo naslednji glasovni obsegi za sedemletnike, osemletnike in devetletnike:

Tabela 5: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kerec, 2004)

STAROST GLASOVNI OBSEG

7 let a–d2

8 let a–c2

9 let g–f2

Žerjav (2009) je v diplomskem delu Razvoj glasu in glasovni obseg otrok v prvem

triletju osnovne šole raziskala glasovne obsege otrok 1., 2. in 3. razreda. Glasovni

obseg je izmerila tako, da je zaigrala na klavir in zapela lestvico na »la«, nato so

peli z njo in nato še sami. Otroci so peli durovo lestvico, do koder so lahko po

zaporedju tonov navzgor in navzdol. Pri tem je prišla je do naslednjih ugotovitev:

Tabela 6: Obsegi otroških glasov glede na starost (Žerjav, 2009)

STAROST GLASOVNI OBSEG

6 let c1–a

1

7 let d1–a

1

8 let a–a1

41

Kofol (2014) pa je v magistrskem delu Glasovni obsegi otrok od šestega do

dvanajstega leta starosti preverila glasovne obsege otrok, ki obiskujejo otroški oz.

mladinski pevski zbor. Glasovne obsege je izmerila s pomočjo klavirja, zraven pa

so peli poljubne zloge (na, la). Otroci so najprej peli zraven, nato pa še

samostojno navzgor in navzdol po lestvici. Prišla je do naslednjih rezultatov:

Tabela 7: Obsegi otroških glasov glede na starost (Kofol, 2014)

STAROST GLASOVNI OBSEG

6 let c1–c

2

7 let h–e2

8 let a–g2

9 let a–a2

10 let g–g2

11 let f–g2

12 let f–g2

Welch (2014) je v okviru projekta Sing Up med letoma 2010–2014 izvedel

raziskavo o večanju glasovnih obsegov z redno pevsko vajo in pravilno pevsko

tehniko:

Tabela 8: Obsegi otroških glasov glede na starost (Welch, 2014)

STAROST GLASOVNI OBSEG

7 let g–c2

8 let g–d2

9 let f–d2

10 let f–e2

S problematiko glasovnega obsega se ukvarjajo že vsaj stoletje, izmerjeni

glasovni obsegi pa se glede na starost med seboj razlikujejo. Za boljšo predstavo

navajamo tabeli o raziskavah glasovnih obsegih otrok, ki smo jih omenili zgoraj:

Paulsen (1895), Fröschels (1920), Gutzmann (1928), Jersild in Bienstock (1934),

Anderson (1937), Joyner (1971), Cobes (1972), Plumridge (1972), Hall (1972),

Mohr (1997), Kaučič (1998), Kerec (2004), Žerjav (2009), Welch (2014) in Kofol

(2014).

42

Tabela 9: Raziskave glasovnih obsegov otrok od rojstva do petnajstega leta starosti

Avtorji Paulsen

(1895)

Fröschels

(1920)

Gutzmann

(1928)

Jersild in

Bienstock

(1934)

Anderson

(1937)

Joyner

(1971)

Cobes

(1972)

Plumridge

(1972) Starost

0 let a1 a

1

1 leto f1–a

1 f

1–a1

2 leti f1–a

1 f

1–a1 d

1–a1

3 leta e1–a

1 e

1–a1 c

1–a1

4 leta e1–a

1 c

1–a1 e

1–a1 h–c

2 a–fis

1

5 let e1–a

1 c

1–h1 e

1–a1 a–d

2 b–as

1 h–f

1

6 let d1–a

1 h–ais

1 d

1–a1 a–g

2 b–a

1 c–g

1

7 let d1–h

1 ais–c

2 d

1–c2 a–g

2 b–b

1 c–a

1

8 let d1–h

1 gis–dis

2 d

1–d2 g–g

2 b–c

2 c–b

1

9 let d1–d

2 gis–dis

2 c

1–d2 f–g

2 b–c

2 a–c

2 c

1–c2

10 let d1–d

2 gis–dis

2 c

1–e2 e–g

2 g–a

2 b–des

2 a–c

2 c

1–c2

11 let d1–d

2 dis–dis

2 c

1–e2 a–c

2

12 let d1–e

2 e–f

2 h–f

2 a–c

2

13 let d1–e

2 e–f

2 h–f

2

14 let d1–e

2 d–fis

2 h–f

2

15 let d1–e

2 h–f

2

Tabela 10: Raziskave glasovnih obsegov otrok od rojstva do petnajstega leta starosti –

nadaljevanje

Avtorji Hall

(1972)

Mohr

(1997)

Kaučič

(1998)

Kerec

(2004)

Žerjav

(2009)

Kofol

(2014)

Welch

(2014) Starost

0 let

1 leto g1–c

2

2 leti g1–c

2

3 leta f1–e

2

4 leta f1–e

2

5 let f1–e

2

6 let c1–f

2 (c

3) c

1–a1 c

1–c2 (a–c

2)

7 let a–d2 c

1–f2 (c

3) h–f

2 a–d

2 c

1–h1 h–e

2 (a–f

2) g–c

2

8 let ais–e2 c

1–f2 (c

3) a–d

2 a–c

2 c

1–c2 a–g

2 (g–c

3) g–d

2

9 let gis–e2 c

1–f2 (c

3) g–a

2 g–f

2 a–a

2 (c

3) f–d

2

10 let g–f2 a–a

2 (c

4) fis–f

2 g–g

2 (c

3) f–e

2

11 let a–a2 (c

4) f–g

2 (c

3)

12 let a–a2 (c

4) f–g

2

13 let

14 let

15 let

43

Iz tabel št. 9 in 10 lahko razberemo, da so se glasovni obsegi otrok skozi obdobje

stotih let spreminjali. Do takšnih rezultatov so privedle različne metode, s

katerimi so preverjali glasovne obsege, število ponovitev in ne nazadnje tudi

vzorec. Ne glede na vse raziskave pa lahko trdimo, da se glasovni obseg s

starostjo veča.

Rezultati raziskav so torej zelo različni. Tudi sami bomo v empiričnem delu

predstavili svoje rezultate raziskave, v katero so bili vključeni otroci 4. in 5.

razreda, in jih primerjali z zgornjimi raziskavami isto starih otrok. Že vnaprej pa

lahko predpostavljamo, da bo naša raziskava pokazala manjše glasovne obsege

kot raziskave iz zadnjih 20-ih let, saj so bili v raziskavo zajeti vsi učenci, medtem

ko so zgornje raziskave zajemale dobre pevce.

Glasbena aktivnost torej zagotovo vpliva na velikost glasovnega obsega. Žvar

(2001) pa hkrati opozarja, da ni dovolj, da samo pojemo. Za širjenje glasovnega

obsega otrok je potrebno izbrati posebne vaje, saj je njihov glasovni obseg

fiziološko omejen. Za širjenje navzdol izbiramo vaje v legato petju, kjer vodimo

melodijo od visokih k nizkim tonom. V višino pa razvijamo obseg z melodičnimi

vajami od nizkih tonov k visokim in nazaj.

2.5.5 DOŽIVLJAJSKO IN ESTETSKO OBLIKOVANJE PESMI

Končni cilj vsakega pevskega izvajanja je estetsko izoblikovana pesem, ki je

hkrati tudi doživeto poustvarjena. (Oblak, 2002)

Wing (1941; povz. po Sicherl-Kafol, 2001) povezuje sposobnost doživete pevske

interpretacije s sposobnostjo estetskega vrednotenja, ki vključuje doživljanje in

razumevanje izraznih in oblikovnih parametrov glasbe. Doživeto petje in estetsko

oblikovanje sta višji obliki glasbenih sposobnosti, ki se intenzivno razvijata po

desetem letu starosti, zato so dosežki mlajših otrok na tem področju dokaj

skromni. Svojih interpretativnih zamisli pogosto še ne znajo izraziti, a so kot

poslušalci dokaj kritični pri presojanju estetskega vidika različnih izvedb. Tudi

Oblakova (1987) ugotavlja, da je na stopnji razrednega pouka interpretacija še

zelo skromna. Zagotovo pa je nepogrešljiva v razvoju izvajanja in priprave na

44

estetsko vrednotenje. Ob doživetem petju otrok razvija estetsko občutljivost,

glasbene sposobnosti in pevske spretnosti ter širi svoje znanje.

Oblikovanje interpretacije je za učitelja zahtevna naloga. Če želimo, da je pesem

doživeto poustvarjena, moramo preprečiti mehanično ponavljanje in spodbuditi

otrokova občutja in doživetja ob pesmi.

Z interpretacijo damo glasbenemu delu življenjski utrip in ga oživimo, hkrati pa

poustvarimo skladateljevo slušno predstavo in izrazimo svoje doživljanje in

razumevanje pesmi. (Voglar in Nograšek, 2013) Učitelj bo dosegel interpretacijo,

ki jo določata besedna in glasbena vsebina, z naslednjimi sredstvi: dinamiko,

tempom in agogiko, fraziranjem, dikcijo in artikulacijo. (Oblak, 2002)

2.5.5.1 Dinamika

Dinamika je določena glasnost petja, ki izhaja iz vsebine in značaja pesmi, delno

pa tudi iz oblike. (Voglar, 1989)

Vsi zapisi otroških pesmi ne nakazujejo dinamike. Pogosto so zapisane oznake za

glasnost (p, mp, mf, f), včasih pa lahko dinamiko razberemo tudi iz oznak, ki

nakazujejo značaj pesmi: šaljivo, lahko, mirno, nežno.

Glasnost petja otroci sprva težje spreminjajo, saj morajo biti glasilke za

spreminjanje glasnosti tona izjemno fleksibilne. (Žvar, 2001)

2.5.5.2 Tempo

Tempo pomeni hitrost izvajanja glasbenega dela. Hitrost izvajanja je ena najbolj

pomembnih prvin glasbenega poustvarjanja, pa hkrati najmanj oprijemljivih

značilnostih izvajalskih nagibov. (Mihelčič, 2006)

V otroških pesmih tempo ni vedno nakazan. Za oznake tempa je uveljavljena

italijanska terminologija (largo, andante, vivo), v otroških pesmih pa so pogoste

naslednje oznake: zmerno, živahno, hitro.

45

2.5.5.3 Agogika

Agogika je glasbeni naziv, s katerim označujemo spreminjanje osnovne hitrosti

izvajanja. Smiselna uporaba agogike prispeva k izrazitemu izvajanju glasbenega

dela in mu daje »življenje«. Pri tem mislimo predvsem na vsa pohitevanja

(accelerando) in zadrževanja (ritardando), ki jih zahteva muzikalno oblikovanje

glasbene fraze. Posamezne dele pesmi ali pesem pogosto sklenemo z

upočasnjevanjem. (Slosar, 1995)

Cilj agogike je, da se izognemo monotonemu petju, da ne postane mehanično

štetje in taktiranje. Z njo poudarimo čutno stran kompozicije in notranjo vsebino.

Problem pa se lahko pojavi pri učiteljih, ki je ne začutijo, saj pravila zanjo ni.

(Cvejić, 1980)

2.5.5.4 Dikcija

Pri petju ni pomembno le to, da pevec zna tvoriti tone, ki ustrezajo tehničnim in

estetskim pravilom, ampak tudi da obvlada dikcijo ali izreko. Človeški govor

sestavljajo glasniki, ki jih delimo v samoglasnike in soglasnike. (Darian, 1951)

Pravila, ki se nanašajo na govorno izreko, veljajo tudi pri petju. Izreka lahko pri

petju predstavlja velik problem, ki je povezan z vokalno tehniko (npr. pri petju

visokih tonov), zato moramo pravilno, izrazito in jasno izgovarjanje in

naglaševanje besede, s katero naredimo misel lepšo in bolj jasno izrečeno, še kako

upoštevati. (Cvejić, 1980)

2.5.5.5 Fraziranje

Fraza je zaključena glasbena misel, ki je ne prekinjamo z vmesim vdihom.

Fraziranje pomeni razčlenjevanje pesmi na posamezne glasbene misli oz. fraze in

hkrati določanje mest za vdihe. (Voglar in Nograšek, 2013)

Pogosta napaka pri petju je, da fraza ni izvedena kot celota, ampak je razbita v

nepovezane dele. Toni neke fraze rastejo iz enega v drugega. In tako kot stavek ne

izgovarjamo po posameznih zlogih, tudi pri petju glasbena fraza ne sme zveneti

kot niz nepovezanih zlogov. Vtis nepovezanosti fraze pusti vsak pevec, ki v svoji

46

zavesti ne občuti oz. vnaprej »sliši« vsako frazo kot celoto. (Lhotka-Kalinski,

1975)

2.5.5.6 Artikulacija

Z artikulacijo določimo povezanost ali členjenost tonov. Pri povezanosti toni

strnjeno prehajajo v melodično krivuljo, v nasprotnem primeru pa so med seboj

prekinjeni. (Oblak, 2002)

Najpomembnejši načini petja so:

- legato (vezano petje) je najpogostejša oblika tonske artikulacije. Pri

legatu so vsi toni izenačeni in zlogi se med seboj brez prekinjanja

povezujejo.

- portamento (drsenje tonov od enega proti drugemu) je mogoče iz

nižjega tona na višjega in iz višjega na nižjega. Označujemo ga z

lokom, ki povezuje dve različni noti istega ali različnega zloga.

- staccato (sekano petje) je kratko, odsekano petje, nasprotno legatu.

Toni oz. zlogi se izgovarjajo kratko, zato med njimi nastanejo

presledki. Označujejo ga pikice nad ali pod noto.

- marcato (poudarjeno petje) je način petja, pri katerem je vsak ton

poudarjen, dinamično močno naglašen in jasno artikuliran, zato da

lahko po poudarku njegova moč popušča. Označuje se z grafičnim

znakom. (>)

- tenuto (zadržano petje) je oblika petja, pri katerem držimo ton do

skrajne meje njegovega trajanja. Označujemo ga s črtico. (Cvejić,

1980)

2.6 PRIMERJAVA DIDAKTIČNIH PRIROČNIKOV ZA 4. IN

5. RAZRED

V tem poglavju bomo predstavili primerjavo učbenikov za predmet glasbena

umetnost v 9-letni osnovi šoli. Med seboj smo primerjali učbenik za 4. razred in

učbenik za 5. razred, ki ju uporabljajo na Osnovni šoli Leskovec pri Krškem.

Primerjavo omenjenih učbenikov smo naredili zaradi vzorca, ki smo ga zajeli v

47

empiričnem delu, in to so učenci 4. in 5. razreda Osnovne šole Leskovec pri

Krškem.

V naši raziskavi, ki je opisana v empiričnim delu, smo se namreč osredotočili na

glasovni obseg in natančnost izvedbe pesmi, ki smo jo preverjali tako, da je vsak

učenec zapel tri izbrane pesmi iz učbenika, ki ga uporabljajo. Sedaj pa se bomo

osredotočili na analizo pesmi, ki so v teh učbenikih. Analizirali bomo naslednje

besedne in glasbene vsebine:

- izvor pesmi,

- pesem glede na okolje,

- tonaliteto,

- taktovski način,

- obseg pesmi,

- največji interval,

- večglasje.

Preverili bomo, kakšne pesmi prepevajo četrtošolci in petošolci Osnovne šole

Leskovec pri Krškem, ugotovili najpogostejšo tonaliteto, taktovski način in

največji interval ter koliko pesmi je večglasnih. Posebno pozornost bomo

namenili obsegu pesmi, ki ga bomo kasneje v empiričnem delu primerjali z

izsledki rezultatov o glasovnem obsegu otrok.

Za vzorec smo vzeli naslednja učbenika:

- Glasba 4; Albinca Pesek,

- Moja glasba 5; Breda Oblak.

48

2.6.1 IZVOR PESMI

Grafikon 1: Izvor pesmi – Glasba 4 (Pesek)

Grafikon 2: Izvor pesmi – Moja glasba 5 (Oblak)

Iz grafikona št. 1 lahko vidimo, da je v učbeniku Peskove za 4. razred zajetih

enako število ljudskih in umetnih pesmi: osem (50 %) ljudskih in osem (50 %)

umetnih pesmi. Grafikon št. 2 pa nam prikazuje, da je v učbeniku Oblakove, ki je

namenjen petošolcem, več ljudskih pesmi, 20 (57 %), kot umetnih, 15 (43 %).

Smernice učnega načrta govorijo v prid slovenski ljudski glasbi, zato je v drugem

vzgojno-izobraževalnem obdobju, in s tem tudi v 4. in 5. razredu, precejšen

poudarek namenjen tovrstni glasbi. Rezultati iz zgornjih grafikonov potrjujejo, da

je operativni cilj iz drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja, ki je zapisan v

učnem načrtu, glede na pesmi v učbeniku uresničljiv.

49

2.6.2 PESMI GLEDE NA OKOLJE

Grafikon 3: Pesmi glede na okolje – Glasba 4 (Pesek)

Grafikon 4: Pesmi glede na okolje – Moja glasba 5 (Oblak)

V učbeniku za 4. razred lahko opazimo, da je deset pesmi (62 %) domačih oz.

slovenskih, medtem ko jih v učbeniku za 5. razredu še več, saj jih je kar

dvaintrideset (91 %). V 5. razredu so tako le tri tuje pesmi (9 %), v učbeniku za 4.

razred pa jih je šest (38 %).

V operativnih ciljih učnega načrta je zapisano, da se učenci v drugem vzgojno-

izobraževalnem obdobju učijo ljudske pesmi iz pretežno domače glasbene

zakladnice. Iz grafikona št. 3 in grafikona št. 4 je razvidno, da je tako Peskova kot

tudi Oblakova skladno z učnim načrtom umestila v svoj nabor predvsem

domače/slovenske pesmi, ki prevladujejo nad tujimi. Opazimo lahko, da so cilji

naravnani k oblikovanju pozitivnega odnosa do slovenske glasbene kulture.

50

2.6.3 TONALITETA

Grafikon 5: Tonaliteta – Glasba 4 (Pesek)

Grafikon 6: Tonaliteta – Moja glasba 5 (Oblak)

Iz zgornjih grafikonov lahko vidimo, da so vse pesmi zapisane v durovi tonaliteti.

Tako v učbeniku za 4. razred kot tudi v učbeniku za 5. razred pa močno

prevladujejo pesmi v C-duru. V 4. razredu je v omejeni tonaliteti zapisanih šest

pesmi (37 %), v 5. razredu pa kar 21 (60 %). V učbeniku za 4. razred je drugi

najpogostejši F-dur (tri pesmi, 19 %), sledita pa G-dur (dve pesmi, 13 %) in D-dur

(dve pesmi, 13 %). Po ena pesem (6 %) je zapisana v B-, Es- in As-duru. Grafikon

št. 6 nam prikazuje, da sta za C-durom drugi najpogostejši tonaliteti D-dur in F-

dur (pet pesmi, 14 %). Tri pesmi (9 %) so zapisane v G-duru. Ena sama pesem pa

je zapisana v Es-duru (3 %).

Večina pesmi je torej zapisana v C-duru. Temu je verjetno tako, ker učenci v tem

obdobju usvajajo tonske višine, ki se jih učijo iz C-durove tonalitete, saj je ta

51

najlažja za razvijanje osnovnega razumevanja tonov. Tonske višine poimenujejo s

solmizacijo (DO, RE, MI, FA, SOL, LA, SI oz. DO, RE, MI, FA, SO, LA, TI), si

pomagajo s fonomimiko ter s tem pridobijo orientacijo v notnem sistemu. V 5.

razredu učenec še vedno uri logiko sestavljanja tonskih višin v melodijo in za

razliko od 4. razreda poimenuje tone z osnovno tonsko abecedo (C, D, E, F, G, A,

H). V ospredje pa prihajajo tudi ostale tonalitete oz. lestvice, kar prikazujeta

zgornja grafa. Učenci se seznanijo s tem, da dobi vsaka lestvica ime po svoji

začetni tonski višini ali prvi stopnji in izkusijo petje iste pesmi v različnih

tonalitetah.

2.6.4 TAKT

Grafikon 7: Taktovski načini – Glasba 4 (Pesek)

Grafikon 8: Taktovski načini – Moja glasba 5 (Oblak)

Iz grafikona št. 7 je razvidno, da je v učbeniku za 4. razred največ oz. sedem

pesmi (44 %) zapisanih v 4/4 taktu, ki spada v skupino sestavljenih taktov in je

52

tudi v popularni glasbi najpogostejši. Šest pesmi (38 %), torej le ena manj, je

zapisanih v 2/4 taktu. Po ena pesem (6 %) je zapisana v 3/4 in 5/4 taktu, ena

pesem pa ima mešano mero. Če pogledamo grafikon št. 7 in grafikon št. 8, lahko

ugotovimo, da učenci v 5. razredu spoznajo več različnih taktovskih načinov v

primerjavi s četrtošolci. V učbeniku za 5. razred sicer prevladuje enostavni, 2/4

taktovski način, ki je zapisan v enajstih pesmih (31 %). Kar v devetih pesmih (26

%) pa se presenetljivo pojavlja mešana mera. Sledi 4/4, ki je zapisan v 8 pesmih

(23 %). Tri pesmi (8 %) so zapisane v 3/4 taktu, dve (6 %) v 3/8 taktu, po ena (3

%) pesem pa sta zapisani v 5/4 in 6/8 taktu.

V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju učenci razumejo in uporabljajo

glasbena pojma enostavni in sestavljeni taktovski način. Učenci se namreč v tem

obdobju seznanijo z mešano mero. Gre za ritem v neenakomerni izreki, ki zahteva

od učenca dobro razvit občutek za mero oz. metrum. Če zopet med seboj

primerjamo grafikona, lahko iz njiju razberemo, da imajo učenci že v učbeniku za

4. razred možnost spoznati mešano mero, v 5. razredu pa je takšnih pesmi še več.

Na splošno pa lahko vidimo, da učenci spoznajo več različnih taktovskih načinov

ter s tem urijo petje poudarjenih in nepoudarjenih tonov ter petje enakih in

različnih ritmičnih vzorcev. Prevladujejo pa še vedno metrumi, ki jih otroci

spontano občutijo, in sicer 2/4, 3/4 in 4/4 takt.

2.6.5 OBSEG PESMI

Grafikon 9: Obseg pesmi – Glasba 4 (Pesek)

53

Grafikon 10: Obseg pesmi – Moja glasba 5 (Oblak)

Najpogostejša obsega pesmi v učbeniku za 4. razred obsegata seksto (štiri pesmi,

25 %) in nono (štiri pesmi, 25 %). Tri pesmi (19 %) imajo razpon šestih tonov oz.

oktavo. Po dve pesmi (13 %) sta zapisani v obsegu kvinte in undecime. Ena

pesem (6 %) pa zajema razpon septime. Iz grafikona št. 10 pa lahko razberemo, da

je v učbeniku za 5. razred največ pesmi, in sicer devet (26 %), zapisanih v obsegu

septime. Sledijo pesmi v obsegu oktave, katerih je sedem (20 %). Pet pesmi

zajema razpon sekste (14 %), štiri pesmi (11 %) pa kvinto. Po tri pesmi (8 %) so

zapisane v obsegu none in undecime. Najmanj pesmi, po eno (6 %), je zapisanih v

obsegu kvarte in undecime.

Učiteljeva naloga je, da izbere otrokom primerno pesem. Iz zgornjih dveh

grafikonov lahko vidimo, da se obsegi pesmi v učbeniku za 4. in 5. razred gibljejo

od terce pa do none. Učitelj lahko tako na začetku izbira med pesmimi z manjšim

tonskim obsegom, nato pa postopoma prehaja na tiste z večjim. Drugače pa so

najpogostejše tiste pesmi, ki obsegajo pet ali šest tonskih višin. Če se razpon

melodije prilega obsegu otroškega glasu, pa bomo ugotovili v sklepnem delu, ko

bomo naredili primerjavo med najpogostejšim obsegom pesmi in najpogostejšim

glasovnim obsegom.

54

2.6.6 NAJVEČJI INTERVALNI SKOK

Grafikon 11: Največji intervalni skok v pesmih – Glasba 4 (Pesek)

Grafikon 12: Največji intervalni skok v pesmih – Moja glasba 5 (Oblak)

Grafikon št. 11 nam prikazuje, da največkrat uporabljen največji intervalni skok v

učbeniku za 4. razred obsega kvinto (šest pesmi, 38 %). Sledi mu obseg oktave, ki

je zapisan v treh pesmih (19 %). Po dve pesmi obsegata največji interval z

razponom terce, kvarte in sekste (12 %), ena sama (6 %) pesem pa obsega

septimo. Iz grafikona št. 12 lahko vidimo, da je v učbeniku za 5. razred

najpogostejši največji interval kvinta (deset pesmi, 29 %). Sedem pesmi (20 %)

ima za največji interval kvarto, šest pesmi (17 %) pa terco. V štirih pesmih (11 %)

je zapisan največji interval seksta in septima. Sledijo tri pesmi (9 %) z obsegom

sekste. V eni pesmi (3 %) pa je največji interval sekunda.

Zahtevnost pesmi se kaže v različnih elementih in eden izmed njih je tudi največji

intervalni skok. Na začetku so priporočljive pesmice, ki imajo manjše intervalne

55

skoke, ko pa je grlo sproščeno, pa izbiramo težje pesmi. V 5. razredu so največji

intervalni skoki pri pesmicah v primerjavi s tistimi v 4. nekoliko večji, kar

pomeni, da so tudi pesmice zahtevnejše.

2.6.7 VEČGLASJE

Grafikon 13: Večglasje v pesmih – Glasba 4 (Pesek)

Grafikon 14: Večglasje v pesmih – Moja glasba 5 (Oblak)

Iz zgornjih grafikonov lahko vidimo, da je večina pesmi enoglasnih. Iz grafikona

št. 13 lahko razberemo, da so v učbeniku za 4. razred tri pesmi (19 %) večglasne,

trinajst pesmi (81 %) pa je enoglasnih. Grafikon št. 14 pa nam prikazuje, da v

učbeniku za 5. razred lahko najdemo devet pesmi (26 %), ki so zapisane v

večglasju, ostalih šestindvajset (74 %) pa je enoglasnih.

Prve izkušnje o dvo- ali večglasju dobijo učenci postopoma, ob spremljavah in

petju učitelja v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Drugo triletje pa je čas

56

razvoja harmonskega posluha in občutljivosti za skladnost sozvočij, zato se

pesemski repertoar širi od enega k dvo- ali večglasnem petju. V vsakem

didaktičnem priročniku pa se pojavi uvajanje v dvoglasje, ki se ga učenci učijo s

petjem ljudskih pesmi v tercah oz. v sekstah, in dvoglasni kanon, ki je za učence

nekoliko težji, saj gre tu za samostojnost dveh glasov, ki morata biti harmonsko

usklajena. Posamezni učenci spontano občutijo dvoglasje, za ostale pa je lahko

učinkovito vodilo dvoglasni notni zapis. V učbenikih za 5. razred se pojavi še

dvoglasje z zamikom oz. kanon in troglasno petje.

57

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 NAMEN

Namen empiričnega dela diplomske naloge je raziskati glasovni obseg otrok 4. in

5. razreda osnovne šole in njihovo pevsko natančnost, ki zajema: ritmično izvedbo

zapetega, melodično izvedbo zapetega, izvedbo največjega intervala, intonančno

čistost in fraziranje pri petju. Razlike o glasovnih obsegih in natančnosti pri petju

smo ugotavljali tudi pri dečkih in pri deklicah.

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN

OMEJITEV RAZISOVALNEGA PROBLEMA

V raziskavi nas je zanimalo, ali obstajajo razlike v glasovnem obsegu med učenci

4. in 5. razreda ter med dečki in deklicami. Glasovni obsegi otrok se, tako kot

otroški glas, nenehno spreminjajo, zato bomo raziskali njihove glasovne

zmožnosti. Z raziskavo smo prav tako želeli raziskati učenčevo natančnost

izvedbe pesmi. S pomočjo treh pesmi, ki jih je vsak otrok zapel sam, smo tako

želeli ugotoviti natančnost pri izvedbi ritma in melodije, največjem intervalnem

skoku, intonaciji ter postavitvi in izvedbi fraz.

3.2.1 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE

Ali obstajajo razlike med učenci pri glasovnem obsegu glede na spol in starost?

Ali obstajajo razlike med učenci pri natančnosti izvedbe pesmi (ritmični izvedbi

zapetega, melodični izvedbi zapetega, izvedbi največjega intervala, intonančni

čistosti in fraziranju pri petju) glede na spol in starost?

3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Na osnovi teoretičnih izhodišč smo postavili štiri hipoteze. Z namenom celovitega

preizkusa hipoteze 3 in hipoteze 4 smo le-te preverjali s podhipotezami.

58

Hipoteza 1: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri glasovnem obsegu

statistično značilne razlike glede na spol.

Hipoteza 2: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri glasovnem obsegu

statistično značilne razlike glede na starost.

Hipoteza 3: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe

pesmi statistično značilne razlike glede na spol.

Podhipoteza 3.1: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri ritmični

izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na spol.

Podhipoteza 3.2: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri melodični

izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na spol.

Podhipoteza 3.3: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri intonančni

čistosti statistično značilne razlike glede na spol.

Podhipoteza 3.4: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri fraziranju

statistično značilne razlike glede na spol.

Podhipoteza 3.5: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri izvedbi

največjega intervala statistično značilne razlike glede na spol.

Hipoteza 4: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe

pesmi statistično značilne razlike glede na starost.

Podhipoteza 4.1: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri ritmični

izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na starost.

Podhipoteza 4.2: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri melodični

izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na starost.

Podhipoteza 4.3: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri izvedbi

največjega intervala statistično značilne razlike glede na starost.

Podhipoteza 4.4: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri intonančni

čistosti statistično značilne razlike glede na starost.

59

Podhipoteza 4.5: Predpostavljamo, da obstajajo med učenci pri fraziranju

statistično značilne razlike glede na starost.

3.2.3 SPREMENLJIVKE

Neodvisni spremenljivki:

1. učenci 4. in 5. razreda (devetletniki in desetletniki)

2. spol

Odvisni spremenljivki:

1. glasovni obseg otrok

2. natančnost izvedbe pesmi, ki zajema:

- ritmično izvedbo zapetega

- melodično izvedbo zapetega

- izvedbo največjega intervala v posamezni pesmi

- intonančno čistost

- fraziranje

3.3 METODOLOGIJA

3.3.1 RAZISKOVALNA METODA

V empiričnem delu diplomske naloge je bila uporabljena deskriptivna in

kavzalno-neeksperimentalna metoda.

3.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC

Raziskava zajema vzorec iz konkretne populacije, in sicer neslučajnostni,

priložnostni vzorec učencev 4. in 5. razreda Osnovne šole Leskovec pri Krškem.

Vzorec zajema skupno 86 otrok, ki se razlikujejo po spolu in starosti. 42 otrok je

četrtošolcev, 44 pa petošolcev. Dečkov je 46, deklic pa 40.

Tabela 11: Vzorec učencev (f) in strukturni odstotek vzorca (f %) glede na razred (starost)

Razred f f %

4. 42 48,8

5. 44 51,2

Skupaj 86 100,0

60

V raziskavo je bilo vključenih nekoliko manj četrtošolcev (48,8 %) kot petošolcev

(51,2 %).

Tabela 12: Vzorec učencev (f) in strukturni odstotek vzorca (f %) glede na spol

Spol f f %

Moški 46 53,5

Ženski 40 46,5

Skupaj 86 100,0

Iz tabele št. 12 lahko razberemo, da v raziskavi dečki (53,5 %) prevladujejo nad

deklicami (46,5 %).

3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov

V začetni fazi smo pristopili do ravnatelja in razredničark 4. in 5. razredov

Osnovne šole Leskovec pri Krškem in se dogovorili za izvajanje raziskave na

njihovi osnovni šoli. Vsi so pritrdili, vendar smo potrebovali še soglasja staršev,

da lahko učenci sodelujejo. Napisali smo izjavo o soglasju, v kateri smo zagotovili

otrokovo anonimnost in da bodo rezultati namenjeni izključno za raziskavo pri

diplomski nalogi. Izjave smo v sredini meseca maja razdelili razredničarkam ter z

zadnjim tednom v mesecu že pričeli z raziskovanjem v 4. razredih. Z

razredničarkami pa smo se vnaprej dogovorili, katere šolske ure bodo odstopile.

Tako smo v dveh tednih končali s preverjanjem glasovnega obsega in natančnosti

izvedbe pesmi pri četrtošolcih, v naslednjih treh tednih pa še pri petošolcih.

Pri vsakem učencu smo najprej preverili glasovni obseg navzgor in navzdol.

Glasovni obseg smo preverjali tako, da smo na klavir zaigrali in zraven zapeli

zaporedje petih tonov navzgor in navzdol na zlog »la«, potem pa je moral enako

zaporedje vsak sam, brez spremljave klavirja, ponoviti. Najprej smo preverjali

glasovni obseg navzgor in nato še navzdol. Iz razreda so vedno prihajali po trije

učenci. Ko smo zabeležili njihove glasovne obsege, smo preverili še njihovo

natančnost pri petju.

61

Natančnost izvedbe pesmi smo preverjali tako, da je vsak otrok sam odpel 3

pesmi. V 4. razredu so otroci peli Šmentano muho, sledil je Zibenšrit, Kekčevo

pesem, ki je bila najtežja, pa so peli zadnjo. Petošolci pa so peli v naslednjem

vrstnem redu: Ptičja svatba, Jaz pa pojdem na Gorenjsko in Sm Ribnčan Urban.

Pri vsaki pesmi smo upoštevali naslednje elemente: ritmično izvedbo, melodično

izvedbo, izvedbo največjega intervala, intonančno čistost in fraziranje. Vsi otroci

so pesmi že poznali, saj so se jih tekom leta naučili, vseeno pa smo jih za začetek

vsi skupaj ob klavirju zapeli in ponovili. Potem pa je vsak posameznik še sam

odpel pesmico brez spremljave klavirja, mi pa smo beležili vse potrebne elemente.

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov

Vsebinsko formalna stran

Za vrednotenje smo uporabljali različne merske instrumente. Glasovni obseg smo

preverjali s samostojno izdelanim instrumentom. V tabele smo zapisali tone in pri

vsakem posamezniku zapisali njegove višine in nižine tonov. Za vrednotenje

natančnosti izvedbe glasbenih elementov pa smo uporabili 2-stopenjsko in 3-

stopenjsko lestvico. 3-stopenjsko lestvico smo uporabili pri preverjanju ritma in

melodije, kjer so bili možni odgovori: odpel, delno zapel in ni zapel. 2-stopenjsko

lestvico pa smo uporabili za preverjanje največjega intervala v posamezni pesmi,

intonacije in fraziranja. Možna odgovora sta bila: da in ne.

Merske karakteristike

Veljavnost smo kontrolirali tako, da smo tabele za preverjanje glasovnega obsega

in ostalih elementov dali v vpogled mentorici. Zanesljivost smo kontrolirali tako,

da smo učencem podali natančna navodila.

3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV

Podatke smo statistično obdelali s pomočjo programa SPSS 20.0. Pri hipotezi 1 in

2 smo uporabili Kullbackov test, za vse ostale hipoteze pa smo uporabili t-test za

neodvisne vzorce.

Dobljenim rezultatom, ki smo jih tabelarno prikazali, sledi interpretacija. Za

analizo so bili uporabljeni sledeči statistični opisi podatkov:

62

- odstotne frekvence (f %)

- število enot v vzorcu oz. število udeležencev (n)

- stopnje prostosti (df)

- statistična pomembna korelacija (p)

- povprečje (M)

- standardni odklon (s)

- vrednost Levenovega testa (F)

- vrednost t-testa (t)

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

V nadaljevanju bomo predstavili glasovne obsege učencev in njihovo natančnost

pri petju, ki jo bomo vrednotili in ocenjevali s pomočjo petih kriterijev. Ti kriteriji

bodo: ritmična izvedba zapetega, melodična izvedba zapetega, izvedba največjega

intervala v posamezni pesmi, intonančna čistost in fraziranje. Dva kriterija, in

sicer ritmična izvedba zapetega in melodična izvedba zapetega, bosta

interpretirana s pomočjo 9-stopenjske lestvice, kjer pomeni število 1 najmanj in

število 9 največ. Ostali trije kriteriji, izvedba največjega intervala v posamezni

pesmi, intonančna čistost in fraziranje, pa bodo interpretirani s pomočjo 3-

stopenjske lestvice, kjer pomeni 1 najmanj in 3 največ.

63

Tabela 13: Število (f ) in odstotne frekvence (f %) glasovnih obsegov ter rezultat

Kullbackovega testa o ugotavljanju razlik glasovnih obsegov glede na spol

Glasovni

obseg

Spol Skupaj

Moški Ženski

f f % f f % f f %

ni pel 7 15,6 6 15,0 13 15,3

a–ais1 3 6,7 0 0,0 3 3,5

a–ais2 0 0,0 1 2,5 1 1,2

a–c2 0 0,0 1 2,5 1 1,2

a–cis2 1 2,2 1 2,5 2 2,4

a–d2 2 4,4 0 0,0 2 2,4

a–dis2 0 0,0 1 2,5 1 1,2

a–h1 3 6,7 1 2,5 4 4,7

ais–cis2 1 2,2 0 0,0 1 1,2

ais–h1 1 2,2 2 5,0 3 3,5

e–c2 2 4,4 1 2,5 3 3,5

e–cis2 0 0,0 1 2,5 1 1,2

e–d2 1 2,2 1 2,5 2 2,4

e–dis2 2 4,4 0 0,0 2 2,4

e–e2 0 0,0 1 2,5 1 1,2

e–f2 0 0,0 1 2,5 1 1,2

e–fis2 0 0,0 1 2,5 1 1,2

f–e2 2 4,4 2 5,0 4 4,7

f–f2 0 0,0 2 5,0 2 2,4

f–fis2 0 0,0 2 5,0 2 2,4

fis–c2 3 6,7 1 2,5 4 4,7

fis–cis2 2 4,4 1 2,5 3 3,5

fis–f2 0 0,0 1 2,5 1 1,2

fis–h1 1 2,2 2 5,0 3 3,5

g–c2 1 2,2 0 0,0 1 1,2

g–cis2 2 4,4 0 0,0 2 2,4

g–d2 0 0,0 1 2,5 1 1,2

g–e2 1 2,2 2 5,0 3 3,5

g–h1 1 2,2 3 7,5 4 4,7

gis–a1 1 2,2 0 0,0 1 1,2

gis–ais1 4 8,9 1 2,5 5 5,9

gis–dis2 0 0,0 1 2,5 1 1,2

gis–e2 0 0,0 1 2,5 1 1,2

h–ais1 2 4,4 0 0,0 2 2,4

h–h1 2 4,4 1 2,5 3 3,5

Skupaj 46 100,0 40 100,0 86 100,0

Kullbackov

test

Vrednost testa N df p (2-stranska)

47,091 86 34 0,067

64

Iz tabele št. 13 lahko vidimo, da so glasovni obsegi otrok zelo različni, zato bomo

interpretirali le najbolj pomembne statistične podatke.

Najnižji ton, ki ga zapojejo dečki, je e, najvišji pa je e2. Pri deklicah je najnižji ton

e, najvišji pa fis2. Glasovni obseg e–fis

2 je hkrati tudi največji glasovni obseg, ki

ga je odpela ena deklica in znaša trinajst tonov. Pri dečkih pa sta največja

glasovna obsega e–dis2 in f–e

2, ki znašata enajst tonov in pol. Omenjeni glasovni

razpon imajo štirje dečki.

Najmanjši glasovni obseg znaša pri dečkih pet tonov in pol. To je obseg h–ais1, ki

ga imata dva dečka. Najmanjši glasovni obseg pri deklicah pa je h–h1, šest tonov,

in ga ima ena učenka.

Hipotezo 1, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri glasovnem

obsegu statistično značilne razlike glede na spol, ne potrdimo. Rezultati ne

kažejo na statistično značilno razliko med spoloma (p = 0,67, p > 0,05). Pojavlja

pa se močna tendenca statistično značilnih razlik.

65

Tabela 14: Število (f ) in odstotne frekvence (f %) glasovnih obsegov ter rezultat

Kullbackovega testa o ugotavljanju razlik glasovnih obsegov glede na razred

Glasovni

obseg

Razred Skupaj

4. 5.

f f % f f % f f %

ni pel 7 16,7 6 13,6 13 15,1

a–ais1 1 2,4 2 4,5 3 3,5

a–ais2 1 2,4 0 0,0 1 1,2

a–c2 1 2,4 0 0,0 1 1,2

a–cis2 2 4,8 0 0,0 2 2,3

a–d2 0 0,0 2 4,5 2 2,3

a–dis2 1 2,4 0 0,0 1 1,2

a–h1 1 2,4 3 6,8 4 1,2

ais–cis2 1 2,4 0 0,0 1 1,2

ais–h1 0 0,0 3 6,8 3 3,5

e–c2 1 2,4 2 4,5 3 3,5

e–cis2 0 0,0 1 2,3 1 1,2

e–d2 1 2,4 1 2,3 2 2,3

e–dis2 2 4,8 0 0,0 2 2,3

e–e2 0 0,0 1 2,3 1 1,2

e–f2 1 2,4 0 0,0 1 1,2

e–fis2 0 0,0 1 2,3 1 1,2

f–e2 0 0,0 4 9,1 4 4,7

f–f2 0 0,0 2 4,5 2 2,3

f–fis2 2 4,8 0 0,0 2 2,3

fis–c2 2 4,8 2 4,5 4 4,7

fis–cis2 0 0,0 3 6,8 3 3,5

fis–f2 1 2,4 0 0,0 1 1,2

fis–h1 1 2,4 2 4,5 3 3,5

g–c2 1 2,4 0 0,0 1 1,2

g–cis2 0 0,0 2 4,5 2 2,3

g–d2 0 0,0 1 2,3 1 1,2

g–e2 3 7,1 0 0,0 3 3,5

g–h1 3 7,1 1 2,3 4 4,7

gis–a1 1 2,4 0 0,0 1 1,2

gis–ais1 4 9,5 1 2,3 5 5,8

gis–c2 1 2,4 0 0,0 1 1,2

gis–dis2 1 2,4 0 0,0 1 1,2

gis–e2 0 0,0 1 2,3 1 1,2

h–ais1 0 0,0 2 4,5 2 2,3

h–h1 2 4,8 1 2,3 3 3,5

Skupaj 42 100,0 44 100,0 86 100,0

Kullbackov

test

Vrednost testa N df p (2-stranska)

63,634 86 35 0,002

66

Iz tabele št. 14 lahko razberemo veliko razpršenost glasovnih obsegov, zato bomo

interpretirali le najbolj pomembne statistične podatke.

Najnižji ton, ki ga lahko zapojejo četrtošolci in petošolci, je e, najvišji pa je fis2.

Največji glasovni obseg pri četrtošolcih znaša dvanajst tonov in pol (e–f2 in f–fis

2)

in so ga zapeli trije učenci. Največji glasovni obseg pri petošolcih pa je e–fis2,

trinajst tonov, in ga je odpela ena deklica.

Najmanjši glasovni obseg pri učencih 4. razreda je h–h1, šest tonov, in ga ima en

pevec. Pri učencih 5. razreda pa je najmanjši glasovni obseg h–ais1, pet tonov in

pol, in ga imata dva učenca.

Hipotezo 2, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo pri glasovnem obsegu

statistično značilne razlike glede na razred, potrdimo. Iz rezultatov je razvidno,

da pri glasovnem obsegu med 4. in 5. razredom obstaja statistično pomembna

razlika (p = 0,002, p < 0,05).

Na podlagi potrjene hipoteze 2 nas je posledično zanimalo tudi, kakšen je

najpogostejši glasovni obseg učencev 4. in 5. razreda. Glasovni obseg smo

preverjali tako, da so učenci najprej peli lestvico od d1 do a

1 navzgor in navzdol,

nato pa se po pol tona premikali navzgor. Ko so prišli do svojega zgornjega

maksimuma, smo preverili še, kako nizko lahko pojejo. Zopet so po lestvici

navzdol zapeli zaporedje petih tonov (začeli so z ges1–h), nato pa se po pol tona

pomikali navzdol. Na podlagi rezultatov, ki smo jih beležili v dveh tabelah, smo

naredili tabelo glasovnega obsega navzgor in navzdol, da bi ugotovili, kakšen je

njihov najpogostejši obseg.

67

Tabela 15: Glasovni obsegi navzgor glede na razred

Glasovni

obseg

navzgor

Število

tonov

Razred Skupaj

4. 5.

f f % f f % f f %

ni pel 0 7 16,7 6 13,6 13 15,1

d1–a

1 3,5 1 2,4 0 0,0 1 1,2

d1–ais

1 4 6 14,3 6 13,6 12 14,0

d1–h

1 4,5 7 16,7 9 20,5 16 18,6

d1–c

2 5 6 14,3 4 9,1 10 11,6

d1–cis

2 5,5 3 7,1 6 13,6 9 10,5

d1–d

2 6 1 2,4 4 9,1 5 5,8

d1–dis

2 6,5 4 9,5 0 0,0 4 4,7

d1–e

2 7 3 7,1 6 13,6 9 10,5

d1–f

2 7,5 2 4,8 2 4,5 4 4,7

d1–fis

2 8 2 4,8 1 2,3 3 3,5

Skupaj 42 100,0 44 100,0 86 100,0

Pri preverjanju glasovnega obsega navzgor smo ugotovili, da je najpogostejši

glasovni obseg učencev v 4. razredu d1–h

1. Le-tega zapoje od 42 učencev sedem

učencev (16,7 %). Enak najpogostejši glasovni obseg se pojavlja tudi pri učencih

5. razreda. Od 44 učencev ga zapoje devet učencev (20,5 %).

Tabela 16: Glasovni obsegi navzdol glede na razred

Glasovni

obseg

navzdol

Število

tonov

Razred Skupaj

4. 5.

f f % f f % f f %

ni pel 0 7 16,7 6 13,6 13 15,1

ges1–h 3,5 2 4,8 3 6,8 5 5,8

ges1–b 4 1 2,4 3 6,8 4 4,7

ges1–a 4,5 7 16,7 7 15,9 14 16,3

ges1–as 5 7 16,7 2 4,5 9 10,5

ges1–g 5,5 7 16,7 4 9,1 11 12,8

ges1–ges 6 4 9,5 7 15,9 11 12,8

ges1–f 6,5 2 4,8 6 13,6 8 9,3

ges1–e 7 5 11,9 6 13,6 11 12,8

Skupaj 42 100,0 44 100,0 86 100,0

68

Za najpogostejše glasovne obsege pri preverjanju glasovnega obsega navzdol so

se pri četrtošolcih izkazali naslednji trije: ges1–a, ges

1–as in ges

1–g. Od 42

učencev vsakega od navedenih zapoje sedem učencev (16,7 %). V 5. razredu je

najpogostejši obseg ges1–a, ki ga od 44 učencev zapoje sedem učencev (15,9 %).

Enako število učencev pa zapoje tudi obseg ges1–ges.

Če povzamemo rezultate preverjanja glasovnih obsegov navzgor in navzdol,

ugotovimo, da je najpogostejši glasovni obseg četrtošolcev as–h1 in da gre za

obseg sedmih tonov in pol. Pri petošolcih pa je najpogostejši glasovni obseg g–h1,

kar znaša osem tonov. Večji glasovni imajo torej petošolci, in sicer za pol tona.

Tabela 17: Prikaz povprečja in standardnega odklona pri natančnosti izvedbe pesmi (ritma,

melodije, največjega intervala, intonacije in fraziranja) glede na spol

Natančnost

izvedbe pesmi Spol

Število

udeležencev Povprečje

Standardni

odklon

Ritem Moški 46 6,93 2,52

Ženski 40 7,73 2,14

Melodija Moški 46 5,51 0,74

Ženski 40 5,93 1,02

Največji interval Moški 46 0,53 0,99

Ženski 40 1,33 1,37

Intonacija Moški 46 0,87 1,20

Ženski 40 1,58 1,41

Fraziranje Moški 46 1,98 1,23

Ženski 40 2,45 1,08

Tabela št. 17 prikazuje povprečne vrednosti s standardnim odklonom pri

natančnosti izvedbe pesmi, ki smo jo preverjali na podlagi ritmične izvedbe

zapetega, melodične izvedbe zapetega, izvedbe največjega intervala, intonančne

čistosti in fraziranja glede na spol. Ritmična in melodična natančnost pri petju sta

interpretirani s pomočjo 9-stopenjske lestvice, kjer pomeni število 1 najmanj in

število 9 največ. Izvedba največjega intervala v posamezni pesmi, intonančna

čistost in fraziranje pa so interpretirani s pomočjo 3-stopenjske lestvice, kjer

pomeni 1 najmanj in 3 največ.

Iz prikaza o ritmični izvedbi zapetega lahko vidimo, da so deklice nekoliko bolj

natančne od dečkov. Deklice so dosegle povprečje 7,73 s standardnim odklonom

69

2,14, medtem ko so dečki dosegli povprečje 6,93 s standardnim odklonom 2,52.

Večjih težav pri ritmu pa učenci niso imeli, kar pomeni, da imajo omenjeno

glasbeno prvino dobro razvito. V večini so tako ohranjali enakomeren tempo, le

nekateri so tempo nekoliko pospešili.

Prikaz povprečja melodične izvedbe pesmi nam prikazuje, da so deklice (M =

5,93 s standardnim odklonom 1,02) pri petju melodije malenkost boljše od dečkov

(M = 5,51 s standardnim odklonom 0,74). Je pa melodična izvedba povzročala

tako dečkom kot tudi deklicam kar nekaj težav. Na podlagi rezultatov iz tabele št.

17 lahko prav tako trdimo, da imajo opazovani učenci melodični posluh slabše

razvit od ritmičnega, iz česar lahko sklepamo, da učenci manj časa pojejo, kot

izvajajo ritmične vaje.

Izid izračunov o največjem intervalu nam prikazuje, da so deklice (M = 1,33) pri

izvedbi največjega intervala v povprečju precej bolj natančne v primerjavi z dečki

(M = 0,53). Izkazalo pa se je, da je izjemno malo učencev le-tega natančno

odpelo. Posebej dečki so od tistega intervala izgubili pravo intonacijo, mnogokrat

pa so celo spremenili tonaliteto. Težavo z intonacijo pa so imele tudi deklice.

Iz tabele št. 17 je razvidno, da je deklicam v primerjavi z dečki povzročala

intonacija manj težav. Izkazalo se je, da imajo dečki slabše razvit občutek za

intonacijo in da so deklice v povprečju bolj natančne: deklice (M = 1,58), dečki

(M = 0,87). Pogosto se je zgodilo, da je bila začetna intonacija pravilna, nato pa je

počasi padala. To je bila tudi najpogostejša napaka tako pri deklicah kot pri

dečkih, vendar pa je bila pri dečkih še toliko bolj opazna.

Iz dobljenih rezultatov o fraziranju lahko razberemo, da deklice pri tem elementu

dosegajo boljše povprečje kot dečki. Deklice (M = 2,45) so bile torej bolj

natančne kot dečki (M = 1,98), na splošno pa so imeli učenci pri natančnosti

izvedbe fraz najmanj težav.

70

Tabela 18: Prikaz rezultatov t-testa za neodvisne vzorce za ugotavljanje statistično

pomembnih razlik pri natančnosti izvedbe pesmi glede na spol

t-test za neodvisne vzorce

Natančnost

izvedbe pesmi

Levenov test enakosti

varianc t-test enakosti povprečij

F p t df p

(2-stranska)

Ritem 1,500 0,224 -1,553 83,000 0,124

Melodija 4,604 0,035 -2,100 70,449 0,039

Največji interval 20,941 0,000 -3,025 70,368 0,003

Intonacija 8,323 0,005 -2,477 76,962 0,015

Fraziranje 2,551 0,114 -1,863 83,000 0,066

Med rezultati, ki so prikazani v tabeli št. 18, se pri ritmični izvedbi zapetega,

melodični izvedbi zapetega, izvedbi največjega intervala, intonančni čistosti in

fraziranju pojavljajo statistično značilne razlike pri spolu pri treh od spremljanih

petih kriterijih: pri melodiji (p = 0,039, p < 0,05), največjem intervalu (p = 0,003,

p < 0,05) in intonaciji (p = 0,015, p <0,05). Zato podhipotezo 3.2, pri kateri smo

predpostavljali, da obstajajo med učenci pri melodični izvedbi zapetega statistično

značilne razlike glede na spol, podhipotezo 3.3, pri kateri smo predpostavljali, da

obstajajo med učenci pri izvedbi največjega intervala statistično značilne razlike

glede na spol, in podhipotezo 3.4, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med

učenci pri intonančni čistosti statistično značilne razlike glede na spol, potrdimo.

Statistično značilnih razlik med dečki in deklicami pa ni bilo zaznati pri ritmični

izvedbi zapetega (p = 0,124, p > 0,05). Izid izračunov nam prikazuje, da tudi pri

fraziranju ne obstajajo statistično pomembne razlike glede na spol (p = 0,066, p >

0,05), obstaja pa tendenca razlik. Podhipotezo 3.1, pri kateri smo predpostavljali,

da obstajajo med učenci pri ritmični izvedbi zapetega statistično značilne razlike

glede na spol, zato ne potrdimo. Prav tako pa ne potrdimo podhipoteze 3.5, pri

kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri fraziranju statistično

značilne razlike glede na spol.

Na podlagi podhipotez 3.1, 3.2, 3.3, 3.4 in 3.5 lahko hipotezo 3, pri kateri smo

predpostavljali, da obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe pesmi statistično

značilne razlike glede na spol, le delno potrdimo.

71

Tabela 19: Prikaz povprečja in standardnega odklona pri natančnosti izvedbe pesmi (ritma,

melodije, največjega intervala, intonacije in fraziranja) glede na razred

Natančnost

izvedbe pesmi Razred

Število

udeležencev Povprečje

Standardni

odklon

Ritem 4. 42 7,38 2,29

5. 44 7,27 2,44

Melodija 4. 42 5,52 0,86

5. 44 5,90 0,91

Največji interval 4. 42 0,81 1,13

5. 44 0,98 1,34

Intonacija 4. 42 1,12 1,31

5. 44 1,30 1,37

Fraziranje 4. 42 2,26 1,17

5. 44 2,16 1,20

Tabela št. 19 prikazuje povprečne vrednosti s standardnim odklonom pri

natančnosti izvedbe pesmi, ki smo jo preverjali na podlagi ritmične izvedbe

zapetega, melodične izvedbe zapetega, izvedbe največjega intervala, intonančne

čistosti in fraziranja glede na razred. Ritmična in melodična natančnost pri petju

sta interpretirani s pomočjo 9-stopenjske lestvice, kjer pomeni število 1 najmanj

in število 9 največ. Izvedba največjega intervala v posamezni pesmi, intonančna

čistost in fraziranje pa so interpretirani s pomočjo 3-stopenjske lestvice, kjer

pomeni 1 najmanj in 3 največ.

Iz prikaza o ritmični izvedbi zapetega lahko vidimo, da so deklice pri ritmični

izvedbi nekoliko bolj natančne od dečkov. Deklice so dosegle povprečje 7,73 s

standardnim odklonom 2,14, medtem ko so dečki dosegli povprečje 6,93 s

standardnim odklonom 2,52.

Izid izračunov o ritmični izvedbi pesmi nam prikazuje, da četrtošolci in petošolci

v povprečju približno enako natančno odpojejo ritem pesmi: 4. razred (M = 7,38 s

standardnim odklonom 2,29) in 5. razred (M = 7,27 s standardnim odklonom

2,44). Pričakovali bi sicer, da so petošolci bolj natančni, vendar pa predvidevamo,

da je posledica takšnega rezultata mešana mera pri pesmi Jaz pa pojdem na

Gorenjsko, ki je učencem povzročala največ težav. Pojavilo se je pospeševanje

tempa in posledica je bila nenatančna ritmična izvedba.

72

Prikaz o melodični izvedbi pesmi prikazuje statistični podatek, ki pravi, da učenci

5. razreda (M = 5,90 s standardnim odklonom 0,91) natančneje zapojejo melodijo

kot učenci 4. razreda (M = 5,52 s standardnim odklonom 0,86). Na splošno pa je

bila melodična izvedba precej slaba, kar lahko vidimo tudi, če primerjamo

povprečje natančnosti ritmične izvedbe z melodično.

Iz tabele št. 19 vidimo, da med 4. in 5. razredom v povprečju ni velike razlike pri

izvedbi največjega intervala. Petošolci (M = 0,98) so sicer dosegli nekoliko boljše

rezultate od četrtošolcev (M = 0,81), vendar pa je razlika zanemarljiva. Potrebno

pa je omeniti, da so imeli četrtošolci največ težav pri Kekčevi pesmi na tistem

mestu, kjer je bila razdalja med tonskima višinama največja. Ravno tako so imeli

petošolci največ težav pri pesmi Sm Ribnčan Urban na tistem mestu, kjer je bil

interval največji. So pa rezultati pokazali precej slabo povprečje tako pri

četrtošolcih kot pri petošolcih. V veliki meri učenci na splošno niso odpeli

največjega intervala v posamezni pesmi, kar pomeni, da še niso sposobni odpeti

velikih razdalj med tonskimi višinami.

Zgornji tabelarični prikaz nam kaže, da so učenci 5. razreda (M = 1,30) pri

vzdrževanju intonacije malenkost boljši kot učenci 4. razreda (M = 1,12) in da

imajo občutek za intonacijo boljše razvit. Na splošno pa so tako četrtošolci kot

tudi petošolci dosegli precej slabo povprečje pri merjenju tega kriterija. Intonacija

se je izkazala za slabo razvito in je mnogokrat padla niže od zapisanega.

Zgornji rezultati nam prikazujejo, da so četrtošolci (M = 2,26) v povprečju pri

fraziranju nekoliko natančnejši kot petošolci (M = 2,16), vendar pa je razlika

minimalna. Večjih težav ni bilo pri nobenih, se je pa izkazalo, da so tisti otroci, ki

so imeli težave z ritmom, imeli tudi več težav pri fraziranju.

73

Tabela 20: Prikaz rezultatov t-testa za neodvisne vzorce za ugotavljanje statistično

pomembnih razlik pri natančnosti izvedbe pesmi glede na razred

t-test za neodvisne vzorce

Natančnost

izvedbe pesmi

Levenov test enakosti

varianc t-test enakosti povprečij

F p t df p

(2-stranska)

Ritem 0,007 0,935 0,211 84,000 0,833

Melodija 0,032 0,854 -1,979 82,000 0,054

Največji interval 2,926 0,091 -0,626 84,000 0,533

Intonacija 0,894 0,347 -0,609 84,000 0,544

Fraziranje 0,374 0,543 0,402 84,000 0,689

Izid rezultatov nam prikazuje, da se med primerjanima skupinama (četrtošolci in

petošolci) pri nobenem od opazovanih kriterijev ne pojavljajo statistično značilne

razlike: ritem (p = 0,833, p > 0,05), melodija (p = 0,054, p > 0,05), največji

interval (p = 0,533, p > 0,05), intonacija (p = 0,544, p > 0,05) in fraziranje (p =

0,689, p > 0,05). Pojavlja pa se močna tendenca razlik pri melodični izvedbi

pesmi.

Podhipoteze 4.1, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri

ritmični izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na razred oz. starost,

podhipoteze 4.2, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri

melodični izvedbi zapetega statistično značilne razlike glede na starost,

podhipoteze 4.3, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri

izvedbi največjega intervala statistično značilne razlike glede na starost,

podhipoteze 4.4, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri

intonančni čistosti statistično značilne razlike glede na starost, in podhipoteze 4.5,

pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri fraziranju statistično

značilne razlike glede na starost, ne potrdimo.

Na podlagi podhipotez 4.1, 4.2, 4.3, 4,4 in 4.5 hipoteze 4, pri kateri smo

predpostavljali, da obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe pesmi statistično

značilne razlike glede na razred, ne potrdimo.

74

4 SKLEP

Glas se spreminja od rojstva do starosti. Hočevar Boltežar (2010) navaja, da je to

posledica sprememb grla, ki se prav tako dogajajo celo življenje. Medtem ko grlo

raste in dozoreva nekje do 20. leta starosti, pa pride do največjih sprememb okoli

10. leta starosti, ko nastopi puberteta. In ker se ravno takrat dogajajo najizrazitejše

spremembe tako v razvoju grla kot tudi v razvoju glasu, smo želeli raziskati

glasovne sposobnosti učencev v tem obdobju. Vzorec je zajemal učence 4. in 5.

razreda, torej devet- in desetletnike, OŠ Leskovec pri Krškem, ki so na pragu

adolescence. Naš osnovni namen pa je bil ugotovili, ali obstajajo pri glasovnem

obsegu in natančnosti izvedbe pesmi razlike med učenci glede na spol in starost.

Med preverjanjem glasovnega obsega otrok smo prišli do ugotovitve, da so

glasovne sposobnosti učencev zelo različne, zato so bili tudi glasovni obsegi zelo

različni. Naši rezultati preverjanja glasovnih obsegov niso pokazali statistično

značilnih razlik med dečki in deklicami, zato hipoteze 1, pri kateri smo

predpostavljali, da obstajajo med učenci pri glasovnem obsegu statistično značilne

razlike glede na spol, nismo potrdili. Pri primerjavi glasovnih obsegov učencev 4.

in 5. razreda pa se je izkazalo, da obstajajo statistično značilne razlike, zato smo

hipotezo 2, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri glasovnem

obsegu statistično značilne razlike glede na starost, potrdili. Posledično nas je

zanimalo, kakšni so njihovi glasovni obsegi. Ugotovili smo, da je glasovni obseg

devetletnikov oz. četrtošolcev as–h1, pri desetletnikih oz. petošolcih pa g–h

1.

Z raziskovanjem glasovnih obsegov otrok, in tako tudi devetletnikov in

desetletnikov, so se ukvarjali že številni avtorji: Paulsen (1895), Fröschels (1920),

Gutzmann (1928), Jersild in Bienstock (1934), Anderson (1937), Joyner (1971),

Cobes (1972), Plumridge (1972), Hall (1972), Mohr (1997), Kaučič (1998), Kerec

(2004), Žerjav (2009), Welch (2014) in Kofol (2014). Raziskave iz zadnjih

dvajsetih let so v večini zajemale otroke, ki so pevsko dejavni, zato smo mi

preučili glasovne obsege vseh otrok 4. in 5. razreda OŠ Leskovec pri Krškem.

Povod za omenjeno raziskavo pa je bil tudi ta, da glasovni obsegi otrok v drugem

75

vzgojno-izobraževalnem obdobju pri nas še niso dobro raziskani. V nadaljevanju

bomo podrobneje predstavili raziskave glasovnih obsegov devet- in desetletnikov

in jih med seboj primerjali.

Slika 15: Glasovni obsegi devetletnikov

Ena izmed prvih raziskav o glasovnih obsegih, Paulsenova (1895), nakazuje, da je

glasovni obseg devetletnikov d1–d

2, šest tonov. Fröschels (1920) navaja večji

glasovni obseg, ki je devet tonov in pol, in sicer od gis do dis2. Raziskava

Gutzmanna (1928) pa navaja podoben glasovni obseg devetletnikov kot

Paulsenova, le da lahko ti otroci zapojejo en ton več kot in znaša tako glasovni

obseg sedem tonov, c1–d

2. Po Jersild in Bienstock (1934) meri glasovni obseg

devetošolcev kar trinajst tonov, od f do g2. Raziskave iz 70-ih let pa navajajo

naslednje glasovne obsege: Joyner (1971) b–c2, kar znaša sedem tonov, Cobes

(1972) a–c2, kar znaša sedem tonov in pol, Plumridge (1972) c

1–c

2, kar znaša šest

tonov in Hall (1972) gis–e2, kar znaša deset tonov. Po Mohru (1997) znaša

glasovni obseg osem tonov in pol, in sicer od c1 do f

2. Kaučič (1998) pa navaja še

za štiri tone in pol večji glasovni obseg, ki znaša kar trinajst tonov (g–a2) in je

76

hkrati tudi največji od vseh navedenih raziskav. Po Kerec (2004) imajo

devetletniki glasovni obseg g–f2, enajst tonov. Kofol (2014) pa navaja

najpogostejši glasovni obseg devetletnikov od a do a2, dvanajst tonov. Kot

povprečje devetletnih pevcev pa navaja enajst tonov in pol. Welch (2014) pa

navaja za glasovnih obseg desetletnikov f–d2, deset tonov in pol. Rezultati naše

raziskave kažejo, da je glasovni obseg devetletnikov as–h1 in meri sedem tonov in

pol.

Iz slike št. 15 lahko vidimo, da sta naše povprečje tonov in glasovni razpon

manjša od raziskav ostalih avtorjev iz zadnjih dvajsetih let, vendar pa moramo

upoštevati, da naša raziskava temelji na vzorcu vseh učencev 4. razredov OŠ

Leskovec pri Krškem. Raziskava Kaučičeve (1998) je denimo vključevala otroke,

ki redno obiskujejo pevski zbor ali glasbeno šolo. Kerec (2004) je izmerila

glasovne obsege dobrih pevcev. Tudi Mohr (1997) je analiziral glasove otrok, ki

petje redno vadijo. Kofolova (2014) je izmerila obsege otrok, ki so vključeni v

pevski zbor. Prav tako pa je tudi Welch (2014) analiziral otroke, ki so aktivni

pevci. Po številu tonov se lahko naša raziskava primerja s starejšimi raziskavami,

z izjemo raziskave Jersilda in Bienstocka (1934). Temu pa je verjetno tako, ker so

te raziskave zajele vse otroke. Naša raziskava prav tako prikazuje, da je pevska

lega učencev nižja od ostalih. Trdimo pa lahko tudi to, da učenci z redno vajo

boljše razvijajo svoje glasove.

77

In kakšni so izsledki raziskav o glasovnih obsegih desetletnikov?

Slika 16: Glasovni obsegi desetletnikov

Pri raziskavi glasovnih obsegov desetletnikov je Paulsen (1895) prišel do

ugotovitev, da je glasovni obseg desetletnikov d1–d

2, šest tonov. Fröschels (1920)

navaja glasovni obseg gis–dis2

(devet tonov in pol), Gutzmann (1928) pa c1–e

2,

osem tonov. Zelo velik glasovni obseg desetletnikov sta izmerila Jersild in

Bienstock (1934). Ugotovila sta, da le-ta znaša kar trinajst tonov in pol, od e do

g2. Prav tako velik glasovni obseg pa je izmeril Anderson (1937). Po njegovih

navedbah naj bi znašal od g do a2, kar pomeni trinajst tonov. Enako število tonov,

sedem in pol, pa sta izmerila Joyner (1971) in Cobes (1972), le da Joyner navaja

obseg b–des2, Cobes pa a–c

2. Plumridge (1972) navaja majhen glasovni obseg, in

sicer c1–c

2, kar znaša šest tonov, medtem ko Hall (1972) navaja skoraj dvakrat

večji obseg, in to je obseg enajstih tonov, od g do f2. Po Mohru (1997) je

glasovnih obseg od a do a2 (dvanajst tonov), po Kaučič (1998) pa meri od fis do f

2

(enajst tonov in pol). Kofol (2014) pa navaja, da ima največ desetletnih pevcev

glasovni obseg od g do g2 in da je njihovo povprečje dvanajst tonov. Welch

78

(2014) navaja za glasovnih obseg desetletnikov obseg f–e2, enajst tonov. Rezultati

naše raziskave kažejo, da je glasovni obseg desetletnikov g–h1, osem tonov.

Če izvzamemo raziskavi Fröschelsa (1920) ter Jersilda in Bienstocka (1934),

opazimo, da narejene raziskave do leta 1990 navajajo najmanjše glasovne obsege,

okrog sedem tonov. Podobne rezultate smo dobili tudi mi. Ostali izsledki pa

nakazujejo, da se je glasovni obseg desetletnikov širil tako navzgor kot tudi

navzdol. Mohr (1997), Kaučič (1998) in Kofol (2014) so tako dobili podobne

glasovne obsege, ki zajemajo dve oz. približno dve oktavi razpona. V primerjavi z

našo raziskavo lahko vidimo, da je naš glasovni obseg manjši in da je tudi lega

nižja, vendar je potrebno pripomniti, da veljajo rezultati Mohra (1997), Kaučičeve

(1998), Kofolove (2014) in Welcha (2014) za dobre pevce, mi pa smo zajeli

učence vseh 5. razredov OŠ Leskovec pri Krškem. Na podlagi zgornje slike lahko

prav tako potrdimo, da so glasovni obsegi otrok, ki petje redno vadijo, večji od

ostalih otrok. Prav tako pa lahko vidimo, da je pevska lega teh otrok višja.

Ne glede na to, ali so bili v raziskavo vključeni otroci, ki petje redno vadijo ali vsi

učenci, pa lahko trdimo, da so glasovni obsegi desetletnikov večji od učencev, ki

so leto dni mlajši.

Iz naše raziskave glasovnega obsega bi lahko povzeli, da učenci nimajo zelo

dobrih glasovnih sposobnosti. V povprečju so bili v vsakem razredu po trije do

štirje učenci z dobro razvitimi glasovnimi sposobnostmi. Približno pet do šest

učencev je imelo slabo razvite glasovne sposobnosti, s tem da približno po dva

učenca na razred pri preverjanju glasovnega obsega nista skoraj nič odpela, zato

rezultata nismo mogli zabeležiti. Prevladujejo pa učenci s povprečno razvitimi

glasovnimi sposobnostmi. Na podlagi omenjenega bi bilo dobro, da bi učitelji

otrokov glasovni potencial bolj razvijali. Konec koncev je od otrokovega

glasovnega obsega odvisno tudi, ali bo pesem lahko zapel ali ne ter ali je njegov

obseg dovolj velik, da bo lahko zapel tako najnižje kot tudi najvišje tone v pesmi.

In ravno zaradi omenjenega problema bomo primerjali naše glasovne obsege

učencev 4. in 5. razreda z obsegi pesmi iz učbenikov za 4. in 5. razred, ki smo jih

prikazali v teoretičnem delu. Rezultati so pokazali, da v učbeniku za 4. razred

prevladujejo pesmi, ki obsegajo seksto in nono. Po štiri pesmi (25 %) tako merijo

79

štiri tone in pol. Enako število pesmi (štiri pesmi, 25 %) pa meri šest tonov in pol.

Rezultati merjenja glasovnega obsega devetletnikov oz. četrtošolcev pa so

pokazali, da je najpogostejši glasovni obseg devetletnikov as–h1, torej sedem

tonov in pol. Primerjava obsegov pesmi iz učbenika za 4. razred in glasovnih

obsegov devetletnikov oz. četrtošolcev nam torej pove, da so pesmi v učbeniku za

4. razred glede na število tonov za učence 4. razreda primerne.

Analiza obsegov pesmi v učbeniku za 5. razred pa je pokazala, da je največ pesmi,

in sicer devet (26 %), zapisanih v obsegu septime. Rezultati raziskave glasovnega

obsega desetletnikov oz. petošolcev pa so pokazali, da je najpogostejši glasovni

obseg desetletnikov g–h1, osem tonov. Če primerjamo torej analizo obsegov

pesmi za 5. razred z glasovnimi obsegi petošolcev, lahko sklepamo, da so

glasovne sposobnosti petošolcev dovolj dobre, da lahko v povprečju večino pesmi

zapojejo.

Rezultati nam torej kažejo, da so v povprečju pesmi iz učbenika za 4. in 5. razreda

primerne za ti starostni skupini. Vendar pa lahko na podlagi raziskave in iz

izkušenj, ki smo jih pridobili s preverjanjem glasovnega obsega in preverjanjem

natančnosti izvedbe pesmi, trdimo, da mnogi učenci predvidenih pesmi ne

zapojejo. Izkazalo se je namreč, da so pesmi zapisane v previsoki legi, zato jih

otroci težje zapojejo in posledično nižajo.

Namen naše raziskave je bil tudi raziskati natančnost pri petju med dečki in

deklicami ter učenci 4. in 5. razreda. Preverjanje natančnosti izvedbe pesmi je

zajemalo ritmično in melodično izvedbo pesmi, izvedbo največjega intervala,

intonančno čistost in natančnost pri fraziranju. Dokazali smo, da med spoloma

obstajajo statistično značilne razlike pri melodični izvedbi zapetega, največjem

intervalu in intonaciji, medtem ko pri ritmični izvedbi zapetega in fraziranju

razlike niso vidne. Glede na rezultate hipotezo 3, pri kateri smo predpostavljali, da

obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe pesmi statistično značilne razlike

glede na spol, tako le delno potrdimo. Primerjava med razredoma pa je pokazala,

da se pri nobenem kriteriju ne pojavljajo statistično značilne razlike, zato hipoteze

4, pri kateri smo predpostavljali, da obstajajo med učenci pri natančnosti izvedbe

pesmi statistično značilne razlike glede na starost, ne potrdimo.

80

Glede na opazovane kriterije ugotavljamo, da je pevska dejavnost učencev precej

nenatančna. Predvsem melodična izvedba in intonacija sta se pokazali za šibki

točki, kar pomeni, da melodični posluh učencev ni dobro razvit. Veliko težav se je

pojavilo tudi pri velikih intervalnih skokih. Lepo izpete fraze in ritmična prvina pa

sta bili najbolj dosledno izvedeni.

S podobno problematiko se je ukvarjal tudi Slosar (1995), ki je raziskal glasbene

sposobnosti razrednih učiteljev na razredni stopnji osnovne šole v slovenskem

prostoru. Pri ugotavljanju glasbenih sposobnosti razrednih učiteljev je prišel do

podobnih rezultatov, kot smo jih dognali mi pri učencih. Ugotovil je, da imajo

razredni učitelji najbolje razvit ritmični posluh. Zelo slabi so bili rezultati na

področju harmonskega oz. tonalnega posluha. Ugotovil je, da ima skoraj polovica

učiteljev manj razvit ali nerazvit tovrstni posluh. Velike pomanjkljivosti pa se

pojavijo tudi pri melodičnem posluhu. Četrtina jih namreč ne zadostuje pogoju

uspešnega poučevanja glasbene vzgoje.

Omejitve raziskave se pojavljajo v našem vzorcu. Predvsem pri glasovnem

obsegu bi bilo smiselno zajeti učence z večjo starostno razliko, saj bi tako bolj

nazorni prikazali, da je glasovni obseg starejših učencev večji od mlajših učencev.

Pri celotni raziskavi pa bi bilo boljše tudi, da bi zajeli večji vzorec.

V nadaljevanju bi lahko našo raziskavo nadgradili v smislu trajanja ter s tem v

povezavi tudi pristop. V daljšem časovnem obdobju bi tako izvajali vaje za

širjenje glasovnega obsega in urjenje vokalne tehnike ter opazovali spremembe pri

glasovnem obsegu in pevski natančnosti, kjer bi lahko prišlo do večjih sprememb

v smislu napredka. Možnost napredka pa bi se verjetno pokazala tudi, če bi učenci

pesem večkrat zapeli in potem zabeležili rezultate. Zanimivo bi bilo tudi

preizkusiti, kako natančno bi učenci odpeli pesem, če bi jo transponirali v drugo

tonaliteto, npr. en ton višje in en ton nižje. Pevske izvedbe bi lahko nato med

seboj primerjali in ugotovili, katera lega je učencem najbolj ustrezala.

Naša raziskava bo lahko učiteljem razrednega pouka v pomoč pri izbiri primernih

pesmi. Ne glede na vse že narejene raziskave pa bi bilo dobro, da bi vsak učitelj

preveril glasovne sposobnosti učencev.

81

Sklicujoč se na rezultate o glasovnih obsegih in natančnosti izvedbe pesmi, smo

ugotovili, da bi morali učitelji nameniti več časa melodičnim vajam za širjenje

glasovnega obsega, prav tako pa bi bilo potrebno otroke navduševati nad petjem

in izboljševati njihove pevske sposobnosti. Izbirati je potrebno različne dejavnosti

in spodbujati učence, da posamične glasbene prvine (ritem, melodijo) dosledno

izvajajo in tako svojo pevsko zanesljivost poglabljajo.

Pomemben faktor za uspešen učenčev razvoj je strokovna usposobljenost učitelja.

Ustrezno izobražen učitelj pozna fiziologijo človeškega glasu, vokalno tehniko in

glasovne obsege pevskih glasov, predvsem pa mora biti muzikalen. Sam mora

čutiti glasbo, da lahko učencem zbudi veselje in interes. Učitelj je namreč duša

razreda, ki s svojo osebnostjo prenaša svoja občutja na otroke, česar bi se moral

prav vsak učitelj zavedati.

82

LITERATURA

Battelino, S. (b. d.). Hripavost. Pridobljeno 13. 7. 2015 iz:

http://fidimed.si/strokovni_clanki/grlo/9/hripavost/

Bizjak, M. (2010). Kaj se dogaja z glasom v obdobju adolescence? Glasba v šoli

in vrtcu: XV (2), 22–24.

Borota, B. (2013). Glasbene dejavnosti in vsebine. Koper: Univerza na

Primorskem, Znanstveno raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales.

Campbell, D. (2004). Mozart za otroke. Prebujanje otrokove ustvarjalnosti in

mišljenja s pomočjo glasbe. Ljubljana: Tangram.

Cvejić, B. in D. (2007). Umetnost pevanja. Beograd: Fakultet muzičke umetnosti.

Cvejić, N. (1980). Savremeni belkanto. Beograd: Univerzitet umetnosti, Beograd.

Cvetek, R. (2013). Raziskujemo medosebne odnose: priročnik za izvedbo

kvantitativne empirične raziskave. Ljubljana: Teološka fakulteta.

Čepin, A. (2007). Razvoj glasbenih sposobnosti. Didactica Slovenica –

Pedagoška obzorja, 22 (1–2), 170–172.

Danev, A. (2008). Belkanto ali sla po petju. Trst: ZTT EST.

Darian, A. (1951). Šola lepega petja. Ljubljana: DZS.

Davies, G. D. in Jahn, A. F. (2004). Care of the Professional Voice. London:

A&C Black Publishers Ltd.

Denac, O. (2002). Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti. Ljubljana:

Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Fojkar Zupančič, H. (2006). Oblikovanje glasu (1. del). Glasba v šoli. Notna

priloga, 11 (4), 1–12.

83

Gregorc, J. (1982). Moje izkušnje in pogledi na zborovodstvo. Ljubljana: Zveza

kulturnih organizacij Slovenije.

Groebming, A. (1948). Zborovodja 2. del. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Hočevar Boltežar, I. (2010). Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz

patologije govora. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Kaučič, M. (1998). Oblikovanje glasu in razvijanje glasovnega obsega na igriv

način. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Kerec, M. (2004). Glas in njegov razvoj v otroški dobi. Diplomsko delo, Maribor:

Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Kofol, T. (2014). Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti.

Magistrsko delo, Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta.

Lhotka-Kalinski, I. (1975). Umjetnost pjevanja. Zagreb: Izdavačko poduzeće

»Školska knjiga«.

Mihelčič, P. (2006). Osnove glasbene teorije. Ljubljana: DZS.

Oblak, B. (1987). Ustvarjalno učenje v glasbeni vzgoji na stopnji razrednega

pouka osnovne šole. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Akademija za glasbo.

Oblak, B. (2002). Moja glasba 4. Priročnik za učitelje. Ljubljana: Izolit.

Pesek, A. (1997). Otroci v svetu glasbe. Ljubljana: Mladinska knjiga

Radoš, K. M. (1983). Psihologija muzičkih sposobnosti. Beograd: Zavod za

udžbenike i nastavna sredstva.

Rammage, L. (1996). Vocalizing With Ease: a Self-Improvement Guide.

Vancouver: National Library of Canada.

Ravnikar, B. (2001) Osnove glasbene akustike in informatike. Ljubljana: DZS.

Sanders, P. in Myers, S. (1999). Puberteta in odraščanje. Ljubljana: DZS.

84

Sicherl-Kafol, B. (2001). Celostna glasbena vzgoja. Ljubljana: Debora.

Slosar, M. (1995). Dejavniki uspešnosti razrednih učiteljev pri glasbeni vzgoji na

razredni stopnji osnovne šole. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Akademija za glasbo.

Voglar, M. (1989). Otrok in glasba. Ljubljana: DZS.

Voglar, M. in Nograšek, M.(2013). Majhna sem bila. Ljubljana: DZS.

Welch, G. F. (1979). Vocal range and poor pitch singing. Psychology of Music.

Welch, G. F. (2014). Neuropsychobiological Feauteres of Children's Singing

Development. London: International Music Education Research Center (iMerc),

Institute of Education.

Wikipedija. (2015a). Kanon. Pridobljeno 28. 12. 2015 iz:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Kanon

Wikipedija. (2015b). Register. Pridobljeno 28. 12. 2015 iz:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Register

Žerjav, B. (2009). Razvoj glasu in glasovni obsegi otrok v prvem triletju osnovne

šole. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Žlebnik, L. (1975). Psihologija otroka in mladostnika. Ljubljana: DZS.

Žvar, D. (2001). Kako naj pojejo otroci. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za

šolstvo.

85

SEZNAM PRILOG

Priloga A: Glasovni obseg navzgor

Priloga B: Glasovni obseg navzdol

Priloga C: Natančnost izvedbe pesmi

Priloga D: Soglasje staršev

86

PRILOGA A

GLASOVNI OBSEG NAVZGOR: (razred, razrednik, datum)___________________________________________________________________

Ime in priimek učenca d1–a

1 dis

1–ais

1 e

1–h

1 f

1–c

2 fis

1–cis

2 g

1–d

2 gis

1–dis

2 a

1–e

2 b

1–f

2 h

1–fis

2

87

PRILOGA B

GLASOVNI OBSEG NAVZDOL: (razred, razrednik, datum)_________________________________________________________________

Ime in priimek g1–c ges

1–h f

1–b e

1–a es

1–as d

1–g des

1–ges c1–f h1–e

88

PRILOGA C

NATANČNOST IZVEDBE PESMI

Naslov pesmi: _________________________ (razred, razrednik, datum)______________________________________________________

Ime in priimek učenca Melodija Ritem Največji interval Intonacija Odpel frazo

Zapel Delno Ni zapel Zapel Delno Ni zapel Ja / Ne Ja/Ne Ja/ Ne

89

PRILOGA D

Spoštovani starši!

Sem Tamara Vardič, absolventka smeri Razredni pouk na Pedagoški fakulteti Maribor, in

pripravljam diplomsko delo pri predmetu Didaktika glasbene vzgoje. Moj predmet

raziskovanja je glasovni obseg otrok in natančnost izvedbe pesmi v 4. in 5. razredu, zato Vas

prosim za dovoljenje, da Vaš otrok lahko sodeluje, in mi tako pomagate. Vsi rezultati bodo

namenjeni izključno za raziskavo pri diplomski nalogi in bodo anonimni.

Soglašam / Ne soglašam (obkrožite), da ____________________________ (ime in priimek

učenca) lahko sodeluje.

Podpis staršev:

Prijazen pozdrav in hvala za Vašo pomoč.