OBIČAJI, ŠEGE IN NAVADE V NAŠEM KRAJU
1. ŽETEV, MLATITEV
Žetev pšenice, ovsa, ječmena in drugih žitaric ni bila tako enostavna kot danes,
saj ni bilo strojev. Vse so morali delati ročno. Žele so le ženske, ki so ponekod
postale žanjice že pri 15 letih.
2. LIČKANJE KORUZE
V dolgih zimskih večerih je kmet povabil
družino in sosede k ličkanju koruze. Včasih se
je skupaj zbrala cela vas. Hodili so od kmetije
do kmetije. Vsaka kmetija je pripravila pijačo
in jedačo. Bilo je veliko smeha. Zbrana družba
je sedela v krogu, ličkala koruzo in pela
ljudske pesmi. Vmes je kdo povedal kakšno
zgodbo ali šalo. Ko je bila koruza oličkana, so
jo pripravili za sušenje.
3. POZVAČIN
V starih časih so pozvačini vabili na poroko. Našemljeni so bili s peresi in
pisanimi trakovi po nekoliko dvignjenem klobuku. Preko ramen je ogrnjen s prtom
ali brisačo (v starih časih je bila lanena), ki je prav tako okrašena s pisanimi
trakovi in cvetjem. Pod kolenom ima obešene zvončke, da se ga sliši že na daleč.
Njegov nepogrešljiv pripomoček je sekira z ježevko. Za primer žeje ima pri sebi
tudi napolnjeno čuturo, v kateri je vino ali špricer.
Običajno sta skupaj dva pozvačina, eden z ženinove in drugi z nevestine strani.
Na poroko pa prideta vabit skupaj. Posebno vlogo ima tudi na dan poroke, ko
svate pričaka pred cerkvijo.
4. KRAŠENJE CERKVE
Ko so razni prazniki, se ženske odločijo splesti vence, katere bodo obesile v
cerkvi. V gozdu si naberejo zelenje, (meteke) s katerimi potem okrasijo cerkev.
5. BOROVO GOSTÜVANJE
Če se v pustnem času ali ženitvenih dneh ni nihče v vasi poročil, imajo vaščani v
Prekmurju pravico do ’’služenja’’ borovega gostüvanja. Gre za poroko z borom,
množično prireditev, kjer sodeluje cela vas in je hkrati spektakularna oblika
ljudske igre s pripravljenimi besedili in natančno določenimi vlogami likov. Pri
gostüvanju sodelujejo: sneja oz. borova sneja, mladoženec, oče in mati, starešina
in starešica, posvarbice in drüžbani, pozvačin in turbaš. Svatbeno poroko
spremljajo maske, katerih glavna vloga je služenje denarja na poti v gozd.
6. KOLINE
Pozimi so se najbolj veselili kolin. Iz svežega prašičjega (gujčekovega ) mesa so
naredili krvavice, klobase in sušili meso za veliko noč. Iz svinjskih kosti so takoj
po kolinah skuhali ’’bujto repo’’. Na prašiča so položili slamo in ga ’’smudijli’’. Po
tem so otroci rade volje zajahali na prašiča. To jim je bilo v veselje. Iz ’’špeja’’ so
izdelovali zaseko po prekmursko »zabil«. Ko so zaseko dajali v čeber so med njo
dali meso in klobase. V črevesa so dajali kašo (ajdova, prosena, krvava) in tako so
nastale krvavice.
7. ŠEGE IN NAVADE V DANAŠNJEM ČASU
V današnjem času živi še pozvačin, katerega izdelujejo samo nekatere žene. Za
’’proščenje’’ še vedno pletejo vence iz ’’metekov’’, katere naberejo v gozdu. Nato
vence obesijo v cerkvi. Za cvetno nedeljo še vedno pletejo butare. Te butare so
iz zelenja in cvetja. V cerkev jih prinesejo k blagoslovu. Možje iz vsake ulice
naredijo priročno kapelico, pri kateri položijo preprogo in jo okrasijo z rožami.
Pri procesiji deklice mečejo cvetje.