Gledališče upora Mednarodni znanstveni simpozij v organizaciji Raziskovalnega programa in Centra za teatro-logijo in filmologijo UL AGRFT, v sodelovanju s Festivalom Borštnikovo srečanje 2014

V turbulentnih časih, ki porodijo množična odporniška gibanja, kot so bila, denimo, antifašistična in protikolonialistična, v novejšem času tudi gibanja za varstvo človekovih pravic in pravic manjšin, protesti proti skorumpiranim političnim elitam, diktaturi kapitala in samodržcev raznih barv in usmeritev itn., pogosto nastanejo kulturne in umetnostne prakse, ki so tako ali drugače vključene v boje za družbene spremembe. V teh gibanjih proti militaristični, fizični, verbalni, strukturni ali kateri drugi obliki nasilja navadno pride do organskega zraščanja poprej ločenih sfer umetnosti in politike, ki ju ne moremo več ustrezno poimenovati s starimi, od sedimentov tradicije in ideologije preobloženimi pojmi. Takrat moramo odpreti prostor za teoretski premislek o nečem, kar se dogaja tukaj in zdaj, pred našimi očmi, v kar smo tudi sami tako ali drugače vpleteni in kar terja hipno refleksijo, čeprav moramo nova, ustreznejša teoretska orodja za prakticiranje te refleksije šele izdelati.

Pri tovrstnih umetnostnih praksah se orodje umetniškega izražanja spontano spreminja v orožje upora, v sozvočju z znanim Brechtovim geslom, da je (tudi) knjiga orožje. Umetnost, ki sama sebe doživlja kot »orožje«, je lahko samo tista,

ki se je odpovedala nekdanji meščanski avtonomiji in ki – ne v nasprotju, temveč v skladu s to pozicijo – ne trdi, da je lahko nadomestek za oboroženi boj v času vojne ali za politični boj v času miru. Poskuse konceptualizacije radikalnih performativno-političnih praks lahko najdemo v skoraj vseh velikih emancipatornih gibanjih preteklega stoletja, od »proletkulta« v času ruske revolucije in »urgentnega gledališča« v španski državljanski vojni, do »frontnega gledališča« slovenskih partizanov v času 2. svetovne vojne; ustanovitev Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju pred natanko sedemdesetimi leti je bila, v zgodovinski perspektivi, pomembna gesta upora svobodomiselnih slovenskih gledališčnikov proti okupatorju. Na trdoživost gledališča upora kažejo tudi novejši primeri: »gledališče zatiranih«, gledališče v obleganem Sarajevu, gledališka skupina beguncev iz BiH v Sloveniji ipd., kakor tudi sodobne prakse, ki povezujejo gledališke in druge performativne oblike s političnim aktivizmom. Nedavne »vstaje ljudstva« so se začele prav v Mariboru in potem razširile po celi Sloveniji; del tega pisanega pouličnega dogajanja so bili tudi razni kulturni dogodki in performansi, npr. »Protestival«, »vstaja zombijev«, pred

tem tudi protestno branje Cankarjevih Hlapcev pred parlamentom itn.

O gledališču upora bodo 23. in 24. oktobra razpravljali raziskovalci, študenti, aktivisti in umetniki iz Slovenije in tujine. Večina prispevkov s simpozija bo pozneje objavljena v tematski številki mariborske revije Dialogi.

Avtor koncepta in organizator simpozija: Aldo Milohnić

Programski odbor: Blaž Lukan (UL AGRFT) Aldo Milohnić (UL AGRFT) Barbara Orel (UL AGRFT) Goran Sergej Pristaš (Akademija dramske umjetnosti Sveučilišta u Zagrebu) Miško Šuvaković (Fakultet muzičke umetnosti, Univerzitet umetnosti Beograd)

Raziskovalni program (P6-0376), ki ga izvaja raziskovalna skupina UL AGRFT, financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

biltenFbS23. in 24. 10. 2014

Program simpozija23. in 24. oktober 2014

Muzej narodne osvoboditve Maribor, Ulica heroja tomšiča 5, Maribor

ČETRTEK, 23. 10.

14.00–14.15

Pozdravni nagovoriMiran Zupanič, dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Alja Predan, umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanjeAleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor

14.15–15.15

Pogovor o partizanskem gledališčuZora KonjajevIvanka MežanAleksander ValičAldo Milohnić (moderator)

15.15–15.30

Predstavitev e-razstave Partizansko gledališčeSimona Ješelnik

15.30–15.45

Odmor za kavo

15.45–17.45

Partizanski upor v gledališču, na filmu in fotografijiMiklavž Komelj: Kje so meje, pregrade za partizansko gledališče?Gašper Troha: Gledališče upora ali gledališče upornikov?Aleš Gabrič: Upornost in odpornost slovenskega teatra med 2. svetovno vojnoGal Kirn: Vrnitev k partizanskemu filmuNadja Zgonik: Od mitinga do akcije: agitacijska in mobilizatorska vloga fotografije v delovanju kulturniške skupine 14. divizije

PETEK, 24. 10.

9.30–11.00

Razpad Jugoslavije in gledališče upora Draga Potočnjak: Gledališče pregnancev 1992–1996Zala Dobovšek: Gledališče »za ceno življenja« v obleganem SarajevuMiško Šuvaković: Soudeležba in kompleksnost: teater upora / upor teatruAna Stojanoska: Ali obstaja gledališče upora v Makedoniji? Primeri in razlage

11.00–11.15

Odmor za kavo

11.15–12.45

Od delavskih odrov do koreografij upora

Nikolai Jeffs: Možnosti anarhističnih teatrov: Emma Goldman o drami njenega časaRok Vevar: Delavski odri in sodobni ples: reforma modernizmaAldo Milohnić: Koreografije uporaGoran Sergej Pristaš: Teater operacij

12.45–15.00

Odmor za kosilo

15.00–16.30

Gledališče, upor in (»mehki«) terorizemMilija Gluhović: Mlada Bosna in 1. svetovna vojna: fanatičnost, revolt in spiritualizacija politikeBlaž Lukan: »Mehki terorizem« Marka BrecljaTea Tupajić: Z umetnostjo prevare se boste vojskovaliBarbara Orel: O (ne)moči umetniške geste upora

16.30–16.45

Odmor za kavo

16.45–17.45

Študentska sekcija (UL AGRFT, Dramaturgija in scenske umetnosti)Tamara Babić, Jerneja Balog, Eva Jagodic, Irina Lešnik, Žan Žveplan: Gledališče upora nekoč in danesSandi Jesenik, Katarina Košir, Tjaša Mislej, Ana Obreza, Anja Rošker: Gledališče upora in manjšine

17.45

Sklepni poudarki in konec simpozija

Pogovor o partizanskem gledališču in predstavitev e-razstaveZora Konjajev, Ivanka Mežan, Aleksander Valič

Pogovor o partizanskem gledališčuV zgodovinski perspektivi je bila ustanovitev Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju pred 70 leti pomembno dejanje upora svobodomiselnih slovenskih gledališčnikov v času okupacije. Pred 35 leti je ravnatelj tega partizanskega gledališča, Filip Kumbatovič Kalan, objavil članek, v katerem je opozoril, da je bila udeležba slovenskih kulturnih delavcev v vseljudskem uporu – po obsegu in po vsebini – edinstvena v pri-merjavi z drugimi osvobodilnimi gibanji v takratni Evropi. »In četudi vztrajamo samo pri teh dveh kriterijih,« pravi Kalan, »pri obsegu in pri vsebini, ne bo odveč, če ugotovimo, da ta delež kulturnih delavcev niti v tem uporu niti v pripravah na ta upor niti v odločilnih akcijah pri obnovi doslej še ni bil niti dovolj raziskan, kaj šele, da bi bil pravilno ocenjen. To je dolg, ki ga moramo poravnati.« S simpozijem Gledališče upora skušamo poravnati vsaj del tega dolga, zato ga bomo odprli s pogovorom z Ivanko Mežan in Aleksandrom Valičem, ki sta igrala na partizanskih odrih, ter Zoro Konjajev, ki je kot sodelavka v partizanski bolnišnici na osvobojenem oze-mlju spremljala to izjemno kulturno vrenje sredi okupirane Evrope.

Zora Konjajev je leta 1943 prekinila študij medicine in se iz Ljubljane odpravila v partizane. Delala je v bol-nišnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju. Ker je od nekdaj imela rada umetnost, zlasti glasbo, je bila redna obiskovalka prireditev, ki so jih izvajale partizanske kulturniške skupine (na nekaterih je pela skupaj s ses-trami), med drugimi tudi predstave Slovenskega narod-nega gledališča na osvobojenem ozemlju. Po osvoboditvi

je končala študij medicine, pridobila doktorat znanosti in bila leta 1980 izvoljena za redno profesorico na Medicinski fakulteti v Ljubljani. V svojem dolgoletnem znanstveno-raziskovalnem delu se je ukvarjala s tema-mi s področja neonatologije, hospitalnih okužb in nedo-nošenčkov. Objavila je številne strokovne in znanstvene članke in več knjig. Leta 2001 je prejela srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Ivanka Mežan je gledališka in filmska igralka, ki je svo-jo razgibano igralsko pot začela leta 1944 v Beli krajini, kjer je obiskovala gledališka tečaja in nastopala v pred-stavah SNG na osvobojenem ozemlju. Po osvoboditvi je šolanje nadaljevala na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani (današnji AGRFT). Vse do upokojitve je bila članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Svojo prvo

filmsko vlogo je odigrala leta 1973 v kultnem Cvetju v jeseni, sledile pa so mnoge druge. Leta 1995 je za svoj igralski opus prejela Borštnikov prstan, najvišje nacio-nalno priznanje za igralsko umetnost. Še vedno snema, nazadnje je igrala v kratkem filmu Kam (2013) scenarist-ke in režiserke (sicer študentke AGRFT) Katarine Morano.

Aleksander Valič je gledališki in filmski igralec. V času 2. svetovne vojne se je boril v partizanskih enotah, igral v številnih predstavah ter nastopal na kulturnih prire-ditvah in mitingih. Po osvoboditvi je bil dve sezoni član slovenskega gledališča v Trstu, potem pa je igralsko pot nadaljeval v SNG Drama Ljubljana, kjer je ostal do upokojitve. Za svoje izjemne igralske dosežke je prejel

več nagrad, med njimi tudi Borštnikov prstan. Objavil je dve knjigi spominov: Frontniki (1980), v kateri je orisal nastanek in delovanje partizanskega »Frontne-ga gledališča«, ter Sanje in resničnost (1999), v kateri je zbral spomine na prva leta SNG za Trst in Primorje (1945–1947).

Simona Ješelnik

Predstavitev e-razstave Partizansko gledališčeE-razstava predstavlja pregled dejavnosti partizan-skega gledališča na slovenskih tleh. Glavnina gradiva za razstavo je izbor digitaliziranih negativov iz zbirke fotografij in negativov, ki jih hrani Muzej novejše zgo-dovine Slovenije, ter izbor iz partizanske zbirke Centra za teatrologijo in filmologijo AGRFT. Podatki o celotni zbirki so katalogizirani v slovenski spletni gledališki in filmski katalog e-Kumba. Dokumentarnemu gradivu smo dodali še odlomke oddaj s pričevanji igralcev, za

dodatno osvetlitev dogodkov pa smo posneli tudi dra-goceni pričevanji igralcev (Aleksander Valič in Ivanka Mežan). Glede na način organiziranosti partizanske gledališke dejavnosti smo razpoložljivo gradivo razsta-vili v treh e-prostorih: Slovensko narodno gledališče, Gledališče na fronti in Lutkovno gledališče. E-razstava je na voljo tudi v angleškem jeziku (http://partizan-skogledalisce.si/).

CV Simona Ješelnik je univerzitetna diplomirana dramaturginja in občasna dramaturška sodelavka pri gledaliških in plesnih projektih. Zaposlena je na UL AGRFT kot samostojna strokovna delavka v arhivu Centra za teatrologijo in filmologijo, kjer skrbi za gledališko dokumentacijo.

Partizanski upor v gledališču, na filmu in fotografiji

Miklavž Komelj

Kje so meje, pregrade za partizansko gledališče?

Partizansko gledališče v Sloveniji se je formiralo od improviziranih nastopov v prvih partizanskih četah preko organiziranega frontnega gledališča do nacionalnega gledališča na osvobojenem ozemlju, ki je med drugim uprizorilo tudi Molièra v kostumih, sešitih iz zavezniške padalske svile. Gledališče je v partizanih stopilo iz institucionalnih okvirov in jih obenem vzpostavilo na novi ravni. Ob tem pa se je dogajala tudi »teatralizacija življenja«: v drzni akciji, ki jo je v Ljubljani za praznovanje prvega maja 1943 izvedla Varnostno-obveščevalna služba (VOS), bi lahko – če se opremo na opis Zdenke Kidrič – videli trenutek gledališke organizacije celotnega mestnega središča. Prispevek bo osredinjen prav

na vprašanje, kako je gledališče, ko je stopilo v revolucionarni boj, obenem lahko postajalo inspiracija za organizacijo samega boja – v duhu misli o gledališkem kolektivu kot modelu revolucionarnega kolektiva, ki jo je izrekel Filip Kumbatovič Kalan na ustanovnem zborovanju Slovenskega umetniškega kluba leta 1944. Posebna pozornost bo namenjena tudi igri Edvarda Kocbeka Večer pod Hmeljnikom, katere uprizoritev v sklopu Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju je pomenila konceptualni unicum v prepletu gledališča in politike: na odru, na katerem so potekale seje prvega slovenskega parlamenta, je bil gledališko uprizorjen primer volitev v neki vasi, ki so temu parlamentu dajale simbolno legitimacijo.

CV Miklavž Komelj je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani s tezo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja. Izdal je več knjig poezije in drugih del, med njimi je obsežna razprava Kako misliti partizansko umetnost?. Posveča se tudi prevajanju (Fernando Pessoa, Pier Paolo Pasolini, César Vallejo, Djuna Barnes).

Gašper Troha

Gledališče upora ali gledališče upornikov?

Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju naj bi se razlikovalo od vojaških gledaliških skupin, ki so delovale v času 2. svetovne vojne pri nas in po svetu, po svoji umetniški ravni. V svoj repertoar je namreč vključevalo dela slovenskih in svetovnih klasikov, priredilo pa je tudi dva odrska tečaja. Na prvi pogled gre za emblematični primer gledališča upora, a zanimivo je, da se je v oddaji »Gledališče sredi pušk« iz leta 1977 Filip Kumbatovič Kalan, dramaturg tega gledališča, spominjal, da je v NOB prišlo do situacije, ko

sta bila »kultura in politika eno«. Je torej SNG res gledališče upora ali bi ga bilo bolje imenovati gledališče upornikov? Bi morali zaradi tega ponovno ovrednotiti njegovo mesto v zgodovini gledališča? Da bi lahko našli odgovor na to dilemo, bomo pregledali repertoar SNG na osvobojenem ozemlju, ga primerjali z dogajanjem v britanskem gledališču iz tega časa in razmislili, kakšno vlogo so imeli v njem teksti Cankarja, Čehova, Molièra, Nušića in Linharta, ki domnevno ločujejo SNG od drugih vojaških gledaliških skupin na Slovenskem.

CV Gašper Troha je doktoriral na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani leta 2007 s tezo Artiku-lacija odnosa do oblasti v slovenski drami 1943–1990. Med drugim je bil programski vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica, glavni urednik založbe Arsem ter honorarni predavatelj na Filozofski fakulteti in AGRFT v Ljubljani. Trenutno je zaposlen na Ministrstvu za kulturo RS kot generalni direktor Direktorata za ustvarjalnost.

Aleš Gabrič

Upornost in odpornost slovenskega teatra med 2. svetovno vojno

Slovenska gledališka umetnost se je pred izzivi okupacije odzvala z veliko dozo upornosti in želje po preživetju slovenske kulturne ustvarjalnosti. To je bilo vidno že na gledaliških deskah (prejšnjega) Narodnega gledališča v Ljubljani, v katerem so imeli sodelavci osvobodilnega gibanja precejšnjo podporo. Še bolj jasno je upornost in odpornost slovenske kulture prišla

do izraza na deskah leta 1944 ustanovljenega Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. Slovenski narod (edino »pleme« predvojnega uradnega troedinega jugoslovanskega naroda, za katerega v okupatorjevih načrtih ni bilo prostora) je tako na pritiske po uničenju odgovoril tudi s kulturo, na kulturen način in z bogatenjem kulturne zakladnice.

CV Aleš Gabrič je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani predava zgodovino slovenske kulture. Raziskuje slovensko politično, kulturnopolitično, kulturno in šolsko zgodovino, v več prispevkih se je podrobneje posvetil tudi gledališki zgodovini, npr. Prešernovo gledališče v Kranju 1945–1957 (2001), »Al prav se piše Županova Micka ali predsednikova hči. Ama-terski odri na Slovenskem 1945–1955« (1995), »Prvo Slovensko narodno gledališče je delovalo v Beli krajini« (2010), »Družbena in družabna vloga gledališke dejavnosti na Slovenskem v 20. stoletju« (2010).

Gal Kirn

Vrnitev k partizanskemu filmu

V duhu Komeljeve vrnitve k partizanski umetnosti kot hkratnega udejanjenja prelomne politike v nemogočih razmerah in anticipaciji možnosti za prihodnjo umetnost (in nov svet) se bomo lotili posebnega podpodročja, ki je bilo v času 2. svetovne vojne pozabljeno, skoraj strukturno nemogoče: partizanskega

filma. Če je slednji oziroma bolje »film o NOB« po vojni postal dominantna žanrska platforma, pa bomo tu pokazali na nekatere obstoječe in anticipirajoče tendence »partizanskega filma«. Katere so bile pravzaprav prve gibljive partizanske podobe?

CV Gal Kirn trenutno živi v Berlinu in dela kot postdoktorski raziskovalec zgodovine medijev na Humboldtovi Univerzi. Bil je raziskovalec pri ICI in Akademiji Jan van Eyck (Maastricht), leta 2012 pa je doktoriral iz politične filozofije na Univerzi v Novi Gorici. Uredil je knjigo Postfordism and Its Discontents (2010), ki je izšla tudi v slovenščini, prav tako pa je sourednik knjig Surfing the Black. Transformative Moments in Yugoslav Cinema (2012) in Encountering Althusser (2012). Je avtor številnih člankov v domačih in mednarodnih revijah; ena od njegovih priljubljenih razi-skovalnih tem se dotika politike spomina v (post)jugoslovanskem kontekstu. Je tudi član Iniciative za demokratični socializem.

Nadja Zgonik

Od mitinga do akcije: agitacijska in mobilizatorska vlogafotografije v delovanju kulturniške skupine 14. divizije

Član kulturniške skupine 14. divizije, v kateri so bili pesnik, plesalka, igralka, glasbeniki in kipar, je bil tudi fotograf Jože Petek. V pluralni sestavi in programskem delovanju skupine se je, sledeč sovjetskim in španskim zgledom, kazalo načelo o zavzemanju za sintetično naravo umetnosti in potreba po vključevanju sodobnih tehnoloških medijev, na primer fotografije. Posnetki Jožeta Petka, ki je spremljal delovanje skupine, življenje 14. divizije in predvsem njen zimski pohod na Štajersko januarja in februarja leta 1944, niso le reportažne

fotografije, saj se zaradi posebne vloge fotografa, ki je kot dejavni član množičnega gibanja hkrati akter dogodka in njegov pričevalec, spremenijo iz dokumenta preteklega dogajanja v svojevrstno umetniško dejanje, ki ne agitira in mobilizira z ideološko politično retoriko, ampak s prikazi kulturnih dejanj, tudi intimističnih, človeške solidarnosti, sočutja, tovarištva in pripravljenosti tudi v umetnosti odreči se individualizmu zato, da izgrajuješ novo, tenkočutno senzibilnost skupnosti.

CV Nadja Zgonik, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka, je izredna profesorica za umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno ume-tnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Deluje tudi kot gostujoča kuratorka in pripravlja razstave za galerije doma in po svetu. V njeni bibliografiji, ki šteje več kot tristo enot, je šest monografskih publikacij. Je članica SUZD, AICA in slovenske sekcije PEN.

Razpad Jugoslavije in gledališče upora

Draga Potočnjak

Gledališče pregnancev 1992–1996

Upor je živa energija, je vitalna sila porojena iz čiste žalosti in obupa. Je klic po zdravju, krik, ki vzbuja upanje in vero v preživetje, še posebej, ko se združuje. Mladi pregnanci iz Bosne in Hercegovine so se v letih 1992–1996 združili v gledališki skupini Nepopravljivi optimisti, ki je delovala v okviru projekta Pregnanci v KUD-u France Prešeren.

Povezovala jih je dramska igralka in pisateljica Draga Potočnjak, ki je za njih pisala dramska besedila in režirala njihove predstave. Projekt je imel velik odmev, deležen je bil domačih in tujih nagrad. To je pomembno, saj kaže, da je bila tudi gledališka oblika uporništva prava.

CV Draga Potočnjak je dramska igralka in pisateljica, gledališka pedagoginja in terapevtka. Zaposlena je v Slovenskem mladinskem gledališču, v 80-tih je delovala tudi v gledališčih nekdanje Jugoslavije. Posnela je nekaj filmov in televizijskih dram. Je avtorica več kot desetine igranih dram, nekaj desetin radijskih iger in zelo odmevne dokumentarne proze z naslovom Skrito povelje (2013).

Zala Dobovšek

Gledališče »za ceno življenja« v obleganem Sarajevu

Med obleganjem Sarajeva, med letoma 1992 in 1995, so Sarajevčani za gledališče tvegali svoja življenja. Med smrtonosnimi plohami granat in ostrostrelcev so »za ceno življenja« ustvarjali in obiskovali gledališke predstave, da bi skozi njih ob popolnem opustošenju Sarajeva in etničnem masakru svojega naroda podoživljali ter ohranjali dostojanstvo, svojo pravo »ceno življenja«. Gledališče, ki je nastajalo ob minimalnih pogojih, velikokrat brez elektrike in kakršnega koli ogrevanja ter ob srhljivih zvokih granat, pokov in rušenja, je predstavljalo svojevrstno psihološko očiščenje,

pomiritev in pobeg v fikcijo – ki je bila pravzaprav edina znosna realnost. To so bili kolektivni obredi, ki so igralcem in gledalcem vrnili vero vase, v sočloveka in svet. Šlo je za upor proti nesmislu vojne, množičnim pobojem in večletnemu uničujočemu ustrahovanju nedolžnih civilistov. Gledališka umetnost je zaradi svoje narave neposrednega človeškega stika med vojno predstavljala največjo stopnjo humanizma in medsebojnega spoštovanja. Njena moč vzajemnega povezovanja je zmogla premagati nemogoče – smrtni strah.

CV Zala Dobovšek je diplomirala iz dramaturgije na UL AGRFT, v času študija se je izobraževala tudi na gledališki akademiji DAMU v Pragi (Diva-delní fakulta Akademie múzických umění v Praze). Deluje kot gledališka kritičarka in kot praktična dramaturginja v različnih gledališčih. Vpisana je na doktorski študij na AGRFT, smer Študiji scenskih umetnosti, kjer raziskuje »(dokumentarno) gledališče in vojno« na območju nekdanje Jugoslavije.

Miško Šuvaković

Soudeležba in kompleksnost: teater upora / upor teatru

Rad bi opozoril na diseminacijo umetnostnih disciplin, vključno s teatrom, v razmerju do tradicionalnih zaprtih disciplin. Upor teatru bom razdelal s pomočjo koncepta performativne umetnosti ter aktivističnega delovanja umetnikov in občinstva

v javnem prostoru. Posebej bom izpostavil javne akcije – od poznosocialističnih žametnih revolucij, prek uličnih pohodov t. i. beograjskega protimiloševićevskega upora v 90. letih, do globalnega gibanja Occupy v novejšem času.

CV Miško Šuvaković je profesor uporabne estetike in teorije umetnosti na Fakulteti za glasbeno umetnost v Beogradu. Ukvarja se z moderno in sodobno transdisciplinarno umetnostjo in teorijo. Do zdaj je objavil okrog štirideset knjig v srbščini, hrvaščini, slovenščini in angleščini.

Ana Stojanoska

Ali obstaja gledališče upora v Makedoniji? Primeri in razlage

Prispevek raziskuje vprašanje, ali lahko makedonsko gledališče mislimo skozi koncept gledališča upora – katere poti lahko ubere gledališče in kaj sploh je gledališče upora v Makedoniji. Po kratkem zgodovinskem orisu institucionalnega gledališča v Makedoniji se bomo posvetili konceptu upora in preučili možnosti aktivnega, angažiranega gledališča. Naslednji korak bodo primeri dramskih besedil in predstav, ki so usmerjeni proti toku gledališke prakse

v Makedoniji. Ta del prispevka se ukvarja z dramskimi besedili avtorjev in predstavami režiserjev, ki so provokativni in nasprotujejo slehernemu konformizmu v gledališču. Sledi hitri pregled prepovedanih predstav v makedonskem gledališču in na koncu odgovor na izhodiščno vprašanje: ali obstaja gledališče upora v makedonskem gledališču?

CV Ana Stojanoska je docentka na Fakulteti za dramske umetnosti v Skopju, kjer predava predmete Makedonska drama in gledališče, Zgodovina svetovne drame in gledališča ter Primerjalna književnost. Je članica makedonskega Društva za primerjalno književnost in programskega odbora makedonskega ITI – UNESCO. Poezijo, prozo, eseje in znanstvene članke s področja gledališča, študijev spola in literature objavlja v makedonskih in tujih časopisih. Aktivno sodeluje pri številnih dogodkih s področja gledališke muzeologije v Makedoniji in tujini. Je avtorica štirih knjig in soavtorica številnih drugih.

Od delavskih odrov do koreografij uporaNikolai Jeffs

Možnosti anarhističnih teatrov:Emma Goldman o drami njenega časa

Emma Goldman je napisal knjigo Družbeni pomen moderne drame (The Social Significance of the Modern Drama), ki je nastala na podlagi njenih predavanj. Za tiste čase – izšla je leta 1914 – je bila knjiga zelo pomembna, saj je angleško govorečemu občinstvu predstavila sodobno dramatiko. Goldmanovo sicer

poznamo predvsem kot anarhistično aktivistko, toda imela je tudi velik vpliv na kulturo, zlasti po objavi omenjene knjige. Prispevek bo predstavil njena videnja, razgrnil nekatera druga presečišča anarhizma in drame ter tako opozoril na neko sicer skrito plat problematike gledališča upora.

CV Nikolai Jeffs je diplomiral in doktoriral na Universtiy of Essex, Velika Britanija. Objavil je številne članke in dele monografij s področja literarne, kulturne in politične kritike. Je urednik Zbornika postkolonialnih študij (2007) in soavtor (z Andrejem Pavlišičem) dokumentarnega filma Borili se bomo proti njim: kriki k razumevanju starega nasilja nove Evrope (2004). Poučeval je na University of Essex in na Univerzi v Ljubljani, danes uči na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem.

Rok Vevar

Delavski odri in sodobni ples: reforma modernizma

V 20. in 30. letih preteklega stoletja je ameriški sodobni ples (moderni ples) – zaradi velikih ekonomskih migracij iz Evrope ter pripadnosti plesalcev in plesalk delavskemu gibanju, levičarskim političnim prepričanjem in/ali komunistični partiji ZDA – postal uporni koreografski medij za socialna, politična, rasna in ekonomska vprašanja. Zaradi povojne politične gonje proti levičarjem in komunistom je ta del ameriške plesne zgodovine dobil svojo strokovno obdelavo in ustrezno zgodbo šele v zadnjih dveh desetletjih. Levičarski moderni ples 20. in 30. let se je morda najmočneje manifestiral v kolektivih, kot je bil The New Dance Group, in številnih solistih z nastopi na delavskih političnih mitingih in novoustanovljenih umetniških

mrežah. Ta zgodovinski pojav se danes kaže kot odločilen dejavnik za politične, kulturne emancipacije diskriminiranih družbenih skupin, kot eno prvih mest integracije afro-ameriške populacije v ameriško družbo in kot mesto umetniškega protesta, ki je v temelju formalno izčistil plesni vokabular ameriškega modernega plesa. Po drugi svetovni vojni se je na podlagi McCartheyjevih čistk ameriška plesna krajina segregirala glede na politično pripadnost; vrsta ustvarjalcev, ki se je v 20. in 30. letih deklarirala za levičarje ali komuniste, je ostala brez večje vidnosti, se zaposlovala v Evropi ali tako rekoč popolnoma izginila iz plesno-kulturnega zemljevida.

CV Rok Vevar je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot gledališki kritik in publicist je objavljal v domači in tuji dnevni in strokovni periodiki. Bil je mentor in predavatelj gledališke kritike ter zgodovine in teorije scenskih umetnosti na seminarjih, predvsem v okviru festivalske mreže FIT (Bolgarija, Slovaška, Finska, Poljska idr.), dejaven je tudi v programih mreže Nomad Dance Academy na Balkanu. Na Akademiji za ples poučuje Plesno zgodovino, dramaturgijo in analizo in je asistent na AGRFT (pri predmetih Gledališka kritika in Teorije sodobnega plesa). V svojem stanovanju v Ljubljani je pred dvema letoma ustanovil Začasni slovenski plesni arhiv in ga doslej pred-stavil v Zagrebu (Center booksa) in v Mahidnra Humanities centru na Harvardu (Cambridge, MA) v ZDA.

Aldo Milohnić

Koreografije upora

Med številnimi kulturniškimi skupinami in posameznimi umetniki, ki so aktivno sodelovali v slovenskem (in jugoslovanskem) odporniškem gibanju v času 2. svetovne vojne, si zasluži našo pozornost nenavadni primer plesalke modernega plesa Marte Paulin – Brine. Avgusta leta 1943 je prišla v partizane in se tako opredelila za sodelovanje v revoluciji, v kateri je lahko plesala, če uporabimo frazo, ki jo navadno pripisujejo Emmi Goldman. Partizanski fotograf Jože Petek nam je zapustil nekaj fascinantnih fotografij, na katerih vidimo Brino,

ki pleše na gozdni jasi pred številnimi borci takrat ustanovljene Rabske brigade. Zavoljo svoje umeščenosti v jedro odporniškega gibanja se je ta svojevrstna partizanska koreografija približala idealom avantgarde, saj je udejanjila neposredno in neločljivo povezanost performerja in občinstva. V drugem delu prispevka sledi analiza sodobnega primera »koreografije upora«, ki so jo iznašle skupine umetnikov in aktivistov med nedavnimi protesti in drugimi pouličnimi dogodki v Sloveniji.

CV Aldo Milohnić je doktor sociologije kulture in docent na Univerzi v Ljubljani – Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predava zgo-dovino gledališča. Je urednik knjižne zbirke Politike, urednik številnih zbornikov in tematskih številk kulturnih časopisov, soavtor več knjig ter avtor knjige Teorije sodobnega gledališča in performansa (2009). Zadnjih dvajset let je sodeloval pri številnih domačih in mednarodnih raziskovalnih projektih o zgodovini in teoriji scenskih umetnosti, sociologiji kulture in kulturni politiki.

Goran Sergej Pristaš

Teater operacij

Gledališče je zmožno ne le reflektirati, temveč tudi proizvesti določen čas. Gledališče je vedno v nekem instrumentalno določenem času, a je tudi samo časovna operacija. Ta strojni značaj teatra, njegova sposobnost, da je diagram časa, da zapravlja čas, ko kaže podobo

časa, mu omogoča, da proizvaja tudi prekinitve v času. In prekinitve so nujne, če se želimo preizkusiti – s pomočjo nekaj rigidnega mišljenja – v destabiliziranju ali vsaj razkrivanju determinirajoče in totalizirajoče fikcije vzročno-posledične zveze med delovno in življenjsko dobo.

CV Goran Sergej Pristaš je dramaturg, soustanovitelj gledališke skupine BADco. in izredni profesor na Akademiji za dramsko umetnost Univerze v Zagrebu. Bil je programski koordinator Centra za dramsko umetnost (1995–2007) in prvi urednik (1996–2007) časopisa za scenske umetnosti Frakcija. Z Bojano Cvejić je uredil knjigo Parallel Slalom. A Lexicon of Non-aligned Poetics (2013) in s Tomislavom Medakom Time and (In)Completion: Images and Performances of Time In Late Capitalism (2014). Je eden od pobudnikov projekta »Zagreb – Cultural Kapital of Europe 3000«. S projekti BADco. in Frakcija je sodeloval na Beneškem bienalu 2011, Documenti 12, sejmu ARCO in na številnih festivalih in konferencah.

Gledališče, upor in (»mehki«) terorizem Milija Gluhović

Mlada Bosna in 1. svetovna vojna: fanatičnost,revolt in spiritualizacija politike

V študijah 1. svetovne vojne Srbijo in Bosno skoraj vedno obravnavajo kot pomemben, a hkrati tudi minljiv pojav, ki kmalu postane obrobna operacija v drugotnem gledališču globalne vojne. Prispevek posega v aktualne razprave o izvorih, vzrokih, posledicah in dediščini 1. svetovne vojne ter analizira nekaj sodobnih dram in predstav iz Srbije, Bosne in Hercegovine ter Nizozemske, ki razgrnejo plasti zgodovinskega diskurza o

Mladi Bosni, atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Ferdinanda in izbruhu 1. svetovne vojne. V prispevku bo govora tudi o izvrstni kritični zgodovini fanatizma, v kateri Alberto Toscano raziskuje vlogo fanatizma pri nastanku moderne politike in liberalne države ter problematizira videnje, da sta liberalizem in fanatizem v izrazitem nasprotju.

CV Milija Gluhović je izredni profesor za gledališče in performans na University of Warwick. Raziskuje sodobno evropsko gledališče in performans, študije spomina ter diskurze o evropski identiteti, migracijah in človekovih pravicah. Objavil je knjigo Performing European Memories: Trauma, Ethics, Politics (2013) in uredil zbornik (s Karen Fricker) Performing the ‘New’ Europe: Identities, Feelings, and Politics in the Eurovision Song Contest (2013). Kmalu bo izšla knjiga Rethinking the Secular: Performance, Religion, and the Public Sphere, ki sta jo uredila skupaj z Jisho Menon.

Kdo smoAlja Predan, umetniška direktoricaAmelia Kraigher, selektorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor

Daša Šprinčnik, izvršna producentkaMojca Planšak, izvršna producentka in odnosi z javnostmiBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani, voditeljica pogovorov o knjižnih novitetahGordana Lacić, koordinatorka Fokusa Španija Jasmina Godec, koordinatorka simpozijev in tujih gostov

Nevenka Pašek in Špela Lešnik, promocija in oglaševanjeMojca Kolar, koordinatorka študentov Darko Štandekar, tehnični vodjaNenad Cizl, oblikovalecBoštjan Lah in Matej Kristovič, fotografaSaša Huzjak, spletni skrbnikFranci Rajh, arhivar Nika Arhar in Katja Čičigoj, voditeljici pogovorov o predstavahNina Šorak, voditeljica pogovorov Fokusa Španija

Strokovna žirija Jasen Boko, Tomasz Kubikowski, Barbara Orel, Tea Rogelj, Petra VidaliŽirija za Borštnikov prstan Janez Hočevar, Mojca Jan Zoran, Vinko Möderndorfer, Metod Pevec, Alja PredanStrokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan Maribor, oktober 2014

Bilten FBSISSN 2385-8818

Urednik te številke: Aldo Milohnić

Blaž Lukan

»Mehki terorizem« Marka Breclja

Ko govorimo o performerskih praksah Marka Breclja, moramo uporabljati množino. Brecelj namreč kot performer ni enoten, v njegovi praksi lahko že na prvi pogled definiramo vsaj en temeljni prehod ali cross-over, namreč (s)prehajanje med glasbenim in teatralnim performansom. To velja tako za njegovo zgodovino (začel je kot glasbenik, vendar v skupini, ki je bila izrazito performativne narave) kot sedanjost (ko deluje intenzivneje kot »teatralni performer«, vendar v svoje nastope integrira glasbo oz. so ti celo v zasnovi koncipirani kot glasbeni performansi). Paradoksno tranzitivnost lahko zaznamo tudi v samem jedru njegove performativne aktivnosti,

torej t. i. »mehkem terorizmu«, ki manifestira različna križanja in prepletanja na videz nezdružljivih kategorij: konkretnega (»trdega«) političnega koncepta in (»mehke«) poetizacije ter ironizacije njegove izvedbe, neposredne (etične in politične) obsodbe določenih javnih oseb in pojavov in njihove metaforične parodizacije, konspirativne subverzije in (performativne) gverile ter javnega in deklarativnega, manifestativnega političnega aktivizma idr. V vseh omenjenih pogledih je Brecelj emblematični, referenčni in brez dvoma ključni avtor »umetnosti in aktivizma v času globalizacije« v slovenskem prostoru.

CV Blaž Lukan je doktor dramaturgije, dela kot praktični dramaturg v gledališču in pri filmu, piše gledališke kritike, spremne besede v knjižne objave dram in strokovnih besedil slovenskih in tujih avtorjev ter znanstvene razprave s področja dramatike in teorije scenskih umetnosti. Bil je umetni-ški vodja Gledališča Glej in SLG Celje. Je docent za dramaturgijo na UL AGRFT. Napisal je več knjig, med njimi Gledališki pojmovnik za mlade (1996), Slovenska dramaturgija: dramaturgija kot gledališka praksa (2001), Tihožitja in grimase: gledališke ekspresije (2007), Performativne pisave: razprave o performansu in gledališču (2013), in (so)uredil knjigo Svobodne roke: antologija teoretske misli o slovenskem gledališču 1899–1979 (2012).

Tea Tupajić

Z umetnostjo prevare se boste vojskovali

Naslov projekta Umetnost prevare spominja na geslo izraelskega Inštituta za obveščevalne in posebne naloge države Izrael, bolj znanega pod imenom Mossad. To geslo, ki je sicer citat iz Biblije, strnjeno oriše način delovanja Inštituta in poudari skrivnost, anonimnost kot nujni pogoj za njegovo delovanje. Z namenom, da bi raziskala meje tistega, o čemer lahko govorimo v umetnosti, je Tea Tupajić povabila k sodelovanju pet agentov izraelskih

tajnih služb, ki so v njeni predstavi nastopili kot performerji. V prispevku se ukvarja s problematiko dokumentarizma, z vprašanjem, kako lahko umestimo v estetsko okolje (predstavo, film, razstavo) osebe in dogodke, ki iz političnih razlogov ne morejo biti predstavljeni v tem okolju, in s specifičnim političnim trenutkom, v katerem je nastal njen projekt (Izrael, poletje 2014).

CV Tea Tupajić je gledališka režiserka iz Hrvaške. Od leta 2010 do 2012 je izvajala projekt The Curators‘ Piece v sodelovanju s Petro Zanki ter več performansov in konferenc, ki so bili del projekta »Agora« (pobudnik je bil Jan Ritsema). V njenem najnovejšem delu By way of deception thou shalt wage war nastopajo sodelavci izraelskih obveščevalnih in varnostnih služb Mossad in Shin Bet. S svojimi projekti je gostovala v BIT Teatergarasjen (Bergen), Bastard (Trondheim), Tanzquartier Wien (Dunaj), Kaaitheater (Bruselj), PACT Zollverein (Essen), PS122 (New York), na festivalih steiri-scher herbst (Gradec), TUPP (Uppsala), Jerusalem season of culture (Jeruzalem) itn. Je gostujoča urednica in sodelavka časopisa Fakcija.

Barbara Orel

O (ne)moči umetniške geste upora

Prispevek na primeru najbolj provokativnih primerov gledališča in scenskih umetnosti v zadnjih dveh desetletjih ugotavlja nemoč umetniškega aktivizma v neoliberalnem kapitalizmu in se sprašuje, ali je umetniška gesta upora danes sploh še mogoča. Ob preučevanju raznovrstnih strategij upora razgrne kontroverzna razmerja v konfiguraciji družbenega polja, ki

absorbira vsakršno gesto upora in razveljavlja njene učinke. Ključno vprašanje, s katerim se ukvarja, je: kako v novi totalnosti, v omrežju razrahljanih, če ne tudi razveljavljenih razdalj, v času, ko te izgubijo operativno funkcijo, sploh proizvesti mesto distance, ki je za izrekanje nestrinjanja, upora pa tudi same alternative neizogibno potrebna.

CV Barbara Orel je izredna profesorica za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti ter vodja raziskovalne skupine UL AGRFT. Kot raz-iskovalka sodeluje z delovno skupino Theatrical Event (pri International Federation for Theatre Research). Premislek o razmerjih med umetnostjo, politiko in kulturo igre je v zadnjem času objavila v monografijah Scenske umetnosti in politike predstavljanja (2008 – urednica), Hibridni pro-stori umetnosti (2012, sourednica), kakor tudi v razpravah v Occupying Spaces, Experimental Theatre in Central Europe 1950–2000 (2010), Theatre After the Change (2011) in Playing Culture, Conventions and Extensions of Performance (2014). Bila je tudi selektorica festivalov Teden slovenske drame (2006–2007) in Borštnikovo srečanje (2008–2009).