UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ANALIZA BANČNEGA POSLOVANJA (ANALYSIS OF BANK BUSINESS)

Kandidatka: Jerica Hudoklin Študentka rednega študija Številka indeksa: 81600917 Program: univerzitetni Študijska smer: finance in bančništvo Mentorica: dr. Mejra Festić

Radeče, oktober 2008

2

PREDGOVOR Naslov moje diplomske naloge je Analiza bančnega poslovanja. Banke so finančne institucije, ki svojim komitentom ponujajo paleto različnih bančnih in drugih finančnih storitev. Nekatere bančne in finančne posle sem v diplomski nalogi predstavila na primeru največje mednaroden banke, ki je združena z drugimi družbami, to je NLB Skupina. Ponudbo teh poslov mora banka prilagajati potrebam bančnih komitentov in v močni konkurenci imeti sposobnost inoviranja in izboljševanja kakovosti le-teh. Banke morajo z različnimi načini in metodami na trgu zbrati prosta finančna sredstva in na drugi strani ta sredstva plasirati v obliki kreditov svojim komitentom. V diplomski nalogi sem izpostavila problem pri tem nastalih stroškov za banke na eni strani in na drugi strani stroške za komitente. Opisala sem metode določanja cen kreditov in depozitov, kjer sem predvidevala, da banka na trgu želi poiskati č im cenejše vire sredstev in jih prodajati čim dražje. Poudarek sem dala na primerjavi med obrestnima merama kreditov in depozitov in kaj vse vpliva pri oblikovanju le-teh. Opisala sem, na katere stroške morajo biti komitenti pozorni pri najetju kredita pri banki z namenom, da le-ti lažje primerjajo različne ponudbe različnih ponudnikov. Poleg obrestne mere kredita so pomembni stroški odobritve, vodenja in zavarovanja kredita. Vse te stroške zajema efektivna obrestna mera. Povečanje kreditov v Sloveniji je daleč večje od rasti depozitov. Tehtnica med denarjem, ki ga privarčujemo, in tistim, ki si ga izposodimo, je močno nagnjena na stran zadolževanja. Ti krediti prihajajo do komitentov z zadolžitvijo bank v tujini, saj je domače varčevanje premajhno. Denarja imajo banke sicer dovolj , vendar druga za drugo ne vedo, koliko slabih naložb imajo v bilanci, kar jih pripelje do nezaupanja med seboj. To nezaupanje občutijo tudi slovenske banke, saj si denar izposojajo po vedno višji obrestni meri, kar se nato odrazi pri dražjih kreditih, ki jih odobrijo komitentom. Na koncu sem želela predstaviti tudi pomen zunajbilančnih bančnih aktivnosti, ki pomembno vplivajo na rast neobrestnih prihodkov bank. Predvsem izvedeni finančni instrumenti so v tujini dobro poznani kot način vlaganja in zmanjševanja tveganja naložb, medtem ko so v Sloveniji kot naložbeni instrument znani le nekaj let.

3

KAZALO 1 UVOD................................................................................................................................. 5

1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 7

2 FINANČNE INSTITUCIJE ............................................................................................... 9 2.1 Depozitne finančne institucije ..................................................................................... 9 2.2 Nedepozitne finančne institucije ................................................................................. 9

3 BANČNI POSLI............................................................................................................... 11 3.1 Delitev bančnih poslov .............................................................................................. 12

3.1.1 Pasivni bančni posli ............................................................................................ 13 3.1.2 Aktivni bančni posli ........................................................................................... 13 3.1.3 Nevtralni bančni posli......................................................................................... 14

3.2 Bančna dohodkovna struktura ................................................................................... 14 3.3 Poslovna posojila oziroma posojila gospodarskim subjektom.................................. 16

3.3.1 Cena poslovnih posojil ....................................................................................... 16 3.3.2 Model določanja stroškov posojil (The Cost-Plus Loan-Pricing Method)......... 17

3.4 Potrošniška posojila oziroma posojila fizičnim subjektom ....................................... 17 3.4.1 Efektivna obrestna mera (EOM) ........................................................................ 17 3.4.2 Nominalna in realna obrestna mera .................................................................... 18 3.4.3 Temeljna obrestna mera (TOM)......................................................................... 19 3.4.4 Skupna obrestna mera......................................................................................... 20 3.4.5 Določanje obrestne mere za potrošniška posojila (nestanovanjska posojila)..... 21

3.5 Nepremičninska posojila ........................................................................................... 23 3.5.1 Zavarovanje stanovanjskega posojila ................................................................ 24 3.5.2 Obrestna mera hipotekarnih posojil.................................................................... 24

3.6 Druge vrste bančnih poslov, ki jih ponuja mednarodna finančna skupina (NLB Skupina)........................................................................................................................... 25

3.6.1 Poslovanje s podjetji........................................................................................... 26 3.6.2 Poslovanje s prebivalstvom ................................................................................ 27

4 DOLOČANJE IN MERJENJE OBRESTNE MERE ....................................................... 28 4.1 Navadni in obrestnoobrestni račun............................................................................ 28

4.1.1 Navadni obrestni račun....................................................................................... 28 4.1.2. Obrestnoobrestni račun...................................................................................... 29

4.2 Določanje obrestne mere kreditov............................................................................. 30 4.3 Merjenje obrestne mere kreditov............................................................................... 32 4.4 Dekurzivno in anticipativno obrestovanje................................................................ 34 4.5 Načini odplačila kreditov........................................................................................... 35

4.5.1 Obročni način ..................................................................................................... 35 4.5.2 Anuitetni način ................................................................................................... 35

4.6 Bančni depoziti .......................................................................................................... 36 4.6.1 Cene depozitnih storitev ..................................................................................... 36 4.6.2 Uporaba mejnih stroškov za določitev obrestne mere depozitov (Marginal Cost Pricing) ........................................................................................................................ 38 4.6.3 Metoda prodora na trg s ponudbo višje obrestne mere za depozite (Conditional Pricig) .......................................................................................................................... 38

4

4.7 Razlika med obrestno mero kreditov in depozitov.................................................... 38 4.8 Analiza finančnih koeficientov.................................................................................. 40

4.8.1 Merjenje donosnosti bančnega poslovanja ......................................................... 40 4.8.2 Cena kapitala in ustvarjena vrednost delničarjem .............................................. 41 4.8.3 Koeficient plačilne sposobnosti.......................................................................... 42 4.8.4 Omejitve finančnih koeficientov ........................................................................ 42

5 PREDSTAVITEV ZUNAJBILANČNIH BANČNIH POSLOV..................................... 43 5.1 Opredelitev zunajbilančnih bančnih poslov .............................................................. 43 5.2 Izvedeni finančni instrumenti .................................................................................... 44

5.2.1 Standardizirane terminske pogodbe (Financial futures)..................................... 45 5.2.2 Nestandardizirane terminske pogodbe (Forward pogodbe)................................ 46 5.2.3 Opcije ................................................................................................................. 46 5.2.4 Zamenjave ali swap posli ................................................................................... 48

5.3 Neizkoriščene kreditne obveznosti............................................................................ 49 5.4 Nekriti akreditivi ....................................................................................................... 49 5.5 Finančna garancija..................................................................................................... 50

6 SKLEP.............................................................................................................................. 52 7 POVZETEK ..................................................................................................................... 54 SEZNAM LITERATURE IN VIROV ................................................................................ 55 SEZNAM SLIK IN TABEL................................................................................................ 60

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Področje raziskovanja v moji diplomski nalogi je analiza bančnega poslovanja. Finančni sistemi razvitih držav tržnega gospodarstva so danes sestavljeni iz različnih finančnih posrednikov in drugih finančnih institucij, finančnih instrumentov ter finančnih trgov, ki s svojim delovanjem omogočajo prenos finančnih prihrankov od gospodarskih celic s finančnimi presežki h gospodarskim celicam s finančnimi primanjkljaji. Bančništvo je nedvoumno eno najbolj dinamičnih področi j vsakega tržnega gospodarstva. Sodobne banke opravljajo bančne posle v močni konkurenci, zato je za uspeh le-teh pomembna sposobnost inoviranja bančnih storitev, izboljšanje kakovosti le-teh in pripravljenost prilagajanja oziroma prehitevanja konkurence. Banke so finančne institucije, ki se ukvarjajo s številnimi storitvami. Na eni strani lahko banke opredelimo kot depozitne institucije, pri čemer imamo v mislih pasivno stran njihove premoženjske bilance, saj s pomoč jo različnih metod in nač inov zbirajo prosta oziroma neporabljena sredstva gospodarstva in prebivalstva, na drugi strani pa jih lahko opredelimo kot kreditne institucije, pri čemer mislimo na aktivno stran njihove premoženjske bilance, saj s svojim kreditnim poslovanjem plasirajo zbrana denarna sredstva. Oblike in nač ini tega plasiranja pa so odvisni od samih potreb na finančnem trgu. V diplomski nalogi sem predstavila različne modele določanja cen depozitov oziroma posojil . Banke se morajo prilagajati tržnim obrestnim meram, ki se oblikujejo prosto na trgu, in reagirati na spremembe, tako da dosežejo svoje cilje in izkoristijo ponujene tržne priložnosti. Banke lahko posojila in depozite ponujajo po fiksni obrestni meri ali pa se odloči jo za posle s spremenljivo obrestno mero, le-te pa so ponavadi vezane na referenčne obrestne mere (LIBOR, EURIBOR). Pri ponudbi bančnih posojil moramo dobro paziti , po kakšni ceni nam banke ponujajo kredite. Pri tem moramo upoštevati efektivno obrestno mero, ki poleg deklarirane bančne obrestne mere upošteva tudi neposredne stroške kredita, torej stroške odobritve, vodenja in zavarovanja kredita. Torej nam efektivna obrestna mera pove, koliko bomo dejansko plačali za kredit in nam omogoča lažjo primerjavo različnih ponudnikov med seboj. Donosnost bančnega poslovanja lahko merimo z različnimi koeficienti, vendar jih je potrebno za uspešno in učinkovito poslovanje spremljati več let . Poleg tega finančne koeficiente ne moremo uporabljati za primerjavo uspešnosti bančnih poslov med bankami različnih držav. Mnoge banke se lotevajo poslov, ki jih sproti ne obravnavajo v bilanci stanja, a predstavljajo pogojne obveznosti. Zunajbilančne postavke tako

6

predstavljajo vse pomembnejši del bančnih poslov in lahko pomembno vplivajo na raven tveganja, ki mu je banka izpostavljena pri svojem poslovanju. Z rastjo zunajbilančnih aktivnosti je povezana tudi rast neobrestnih prihodkov. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela Namen moje diplomske naloge je predstaviti bančne posle, predvsem kako banke določajo cene depozitov in kreditov. Opisala sem različne posle, ki jih banke ponujajo fizičnim osebam in gospodarskim subjektom. Prav tako sem predstavila, na katere stroške morajo biti komitenti pri najetju kredita poleg obrestnih mer še pozorni. Predstavila sem metode za izračun obrestnih mer depozitov in kreditov in kako vplivajo na uspešnost bančnega poslovanja zunajbilančni bančni posli . Cilji diplomskega dela Cilji moje diplomske naloge so naslednji: - V drugem poglavju sem predstavila depozitne in nedepozitne finančne

institucije. Predstaviti želim pomen finančnih institucij pri zagotavljanju pretoka sredstev od tistih s presežkom k tistim s primanjkljajem sredstev.

- V tretjem poglavju diplomske naloge sem predstavila različne bančne

posle, ki jih banke ponujajo tako gospodarstvu kot tudi fizičnim osebam. Predstavila sem različne obrestne mere teh poslov in poudarila, na katere morajo biti komitenti pri sklepanju pogodb z bankami še posebej pozorni.

- V četrtem delu sem predstavila predvsem merjenje obrestnih mer tako

posojil kot depozitov in kateri so najpogostejši finančni koeficienti, s katerimi merimo donosnost bančnih poslov.

- V zadnjem delu sem predstavila najpogostejše zunajbilančne bančne

posle v Sloveniji, ki postajajo vse pomembnejši del bančnih prihodkov. Trditve diplomskega dela Kljub temu, da je na slovenskem trgu čedalje več finančnih institucij in s tem več ja ponudba finančnih in nefinančnih storitev, imajo banke še vedno prevladujoč vpliv. Komitenti imajo še vedno največje zaupanje ravno v posle poslovne banke.

7

Z večj im obsegom in raznovrstnostjo zunajbilančnih aktivnosti so povezana tudi večja tveganja, predvsem pa tveganja, ki se še vedno ne vštevajo v kapitalsko ustreznost bank, zato se postavlja vprašanje, ali banke z 8-odstotno kapitalsko ustreznostjo lahko še vedno poslujejo varno in stabilno. Kapital je prav gotovo nujen pogoj za nemoteno poslovanje bank in njegova prva funkcija je absorbiranje nepričakovanih izgub. Pri tem mora imeti banka še dovolj virov sredstev, da si ohrani zaupanje in si tako omogoč i nemoteno poslovanje. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljam, da se banke od drugih finančnih institucij razlikujejo po spektru ponujenih finančnih in nefinančnih storitev ter različnih pogojih poslovanja. Zaradi velike konkurence se vsaka banka trudi ponuditi komitentom č im bolj kakovostne in raznovrstne storitve, tako da bi le-ti poslovali z njimi tudi v prihodnosti. Predpostavljam, da so bančni depoziti cenejši od bančnih kreditov, saj banka želi poiskati na trgu č im cenejše vire sredstev in jih prodajati čim dražje. Omejila sem se predvsem pri širini ponujenih bančnih storitev in na njihovo določanje cen. Omejila sem se tudi na slovenski bančni prostor in opisala predvsem nekatere najpogostejše bančne in druge finančne storitve na primeru NLB Skupine. Omejitve, s katerimi sem se srečala pri pisanju diplomske naloge, je predvsem širina tematike in pomanjkanje praktičnega znanja iz obravnavanega področja. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi sem uporabila naslednje metode: - metodo deskripcije, katero sem uporabila pri opisovanju dejstev,

procesov ter ugotovljenih dejstev, - metodo klasifikacije, s katero sem definirala pojme, - metodo komplikacije, s katero sem povzela spoznanja, stališča in

rezultate drugih avtorjev, - komperativno metodo, s katero sem prišla s pomoč jo povzemanja stališč

drugih avtorjev do novo ugotovljenih sklepov, - pri analitičnem pristopu pa sem uporabila metodi analize in sinteze, kjer

sem povzela študije primerov in različna spoznanja. V nalogi sem uporabila tudi različne numerične in opisne kazalce.

8

Pri zbiranju, urejanju in obdelavi podatkov sem se omejila na literaturo, ki je razpoložljiva v knjižnicah (domačih in tujih avtorjev) in na internetnih straneh.

9

2 FINANČNE INSTITUCIJE Posledica nepopolnih finančnih trgov je obstoj finančnih institucij . Če bi bili finančni trgi popolni, potem bi bile vse informacije brezplačne, na voljo vsem vlagateljem. Posledično pa bi bila ponudba na trgu enaka povpraševanju in brez kakršnih koli transakcijskih stroškov. Ker pa so finančni trgi po svetu nepopolni, so finančne institucije potrebne, da rešujejo probleme, ki jih povzroča nepopolnost finančnih trgov (Madura 2003, 11). Finančne institucije se prilagajajo različnim željam različnih varčevalcev in investitorjev. Delimo jih glede na vrste investitorjev, na katere se prinašajo prihranki oziroma glede na način prenosa prihrankov na te investitorje. Pri tem ločimo depozitne finančne institucije od nedepozitnih (Fabozzi et al. 1998, 53). 2.1 Depozitne finančne institucije Skupna lastnost depozitnih finančnih institucij je zbiranje finančnih prihrankov z vlogami varčevalcev. Varčevalci imajo na voljo različne račune, na katere vlagajo svoje prihranke ob različnih pogojih – dospetje, možnost dviga, donosnost, druge storitve in podobno. Za te vloge je bolj ali manj vnaprej določena nominalna donosnost, s tem in s pomoč jo raznih oblik zavarovanja vlog pa je tudi stopnja tveganja varčevalcev nizka. Prihranke, zbrane z vlogami, prenašajo te finančne institucije na investitorje, in sicer predvsem v obliki posojil (ibid., 53–54). V primeru, da depozitne institucije ne bi obstajale, bi vsaka suficitna celica morala sama najti deficitno, ki si želi določen znesek izposoditi za določeno časovno obdobje. Vsaka suficitna celica bi torej morala sama oceniti kreditno sposobnost deficitne celice in se izpostaviti različnim vrstam tveganja nepravilnega ravnanja. Pri teh pogojih bi več ina suficitnih celic raje sama obdržala svoje prihranke, kot pa jih razdelila deficitnim celicam. S tem bi bil tok prihrankov od suficitnih do deficitnih celic moten. K depozitnim finančnim institucijam sodijo (Saunders et al. 2003, 24–25): - poslovne banke, - hranilnice, - vzajemne hranilnice, - kreditne zadruge (Zakon o bankah in hranilnicah, 1991). 2.2 Nedepozitne finančne institucije Mishkin nedepozitne finančne institucije deli v dve podskupini, in sicer v pogodbene hranilne institucije in investicijske sklade oz. investicijska podjetja (Mishkin 1997, 38).

10

Pogodbene hranilne institucije na podlagi sklenjenih pogodb zagotavljajo različne vrste izplači l denarnih zneskov. Njihova primarna naloga je izpolnjevanje pogodbenih obveznosti , vzporedna pa opravljanje finančnega posredništva. V to skupino uvrščamo zavarovalnice in pokojninske sklade. Kot je razvidno iz spodnje slike, imajo pogodbene finančne institucije na pasivi premoženjske bilance obveznosti, ki izhajajo iz sklenjenih zavarovalnih in pokojninskih pogodb, na aktivi pa različne finančne naložbe (Ribnikar 2003, 228). SLIKA 1: Premoženjska bilanca pogodbene finančne institucije

AKTIVA PASIVA Finančne naložbe

Obveznosti iz sklenjenih

zavarovalnih ali pokojninskih pogodb

Vir: (Ribnikar 2003, 228). Druga podskupina nedepozitnih finančnih institucij so investicijski skladi, katerih cilj je javno zbiranje denarnih sredstev fizičnih in pravnih oseb in nalaganje teh sredstev v vrednostne papirje in druge likvidne finančne naložbe po načelih razpršitve naložb. Po pravnoorganizacijski obliki delimo investicijske sklade na vzajemne ali odprte sklade in investicijske družbe ali zaprte sklade (Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, 2002). Pri nastanku zaprtih investicijskih skladov se določi velikost sklada, torej število delnic ali certifikatov, ki kotirajo na borzi. Nasprotno velja za odprte investicijske sklade, ki nimajo določene velikosti kapitala ali števila delnic. Tako lahko dobi delnico odprtega investicijskega sklada vsak, ki to želi (Ribnikar 2003, 257). Na drugi sliki lahko vidimo premoženjski bilanci odprte in zaprte oblike investicijskega sklada. Odprti investicijski skladi imajo na pasivi svoje premoženjske bilance delnice, medtem ko imajo zaprti investicijski skladi investicijske kupone. Na aktivi premoženjske bilance imajo različne portfelje vrednostnih papirjev, skladno s glavno politiko posameznega sklada. SLIKA 2: Premoženjski bilanci odprte in zaprte oblike investicijskega sklada Zaprti investicijski skladi Odprti investicijski skladi

AKTIVA PASIVA AKTIVA PASIVA vrednostni

papirji investicijski

kuponi

vrednostni

papirji delnice

Vir: ibid., 257.

11

3 BANČNI POSLI Banke so finančne institucije, ki proizvajajo različne bančne storitve in igrajo zelo pomembno vlogo v vsakem gospodarstvu. Njihov uspeh je odvisen od njihove sposobnosti, da prilagodijo njihovo ponudbo storitev svojim komitentom, učinkovito izvajajo storitve in jih prodajajo po konkurenčnih cenah (Rose 1999, 7–8). Po našem zakonu o bankah in hranilnicah je banka pravna oseba, katere predmet poslovanja je opravljanje naslednjih bančnih poslov: - sprejema vse vrste denarnih vlog pravnih in fizičnih oseb; - daje in najema kredite; - opravlja posle plači lnega prometa; - odkupuje čeke in menice; - posluje s tujimi plačilnimi sredstvi; - izdaja vrednostne papirje in kreditne kartice; - kupuje in prodaja ter upravlja z vrednostnimi papirji domač ih in tujih

izdajateljev; - prevzema in izdaja poroštva in garancije ter sprejema druge obveznosti

za svoje komitente, ki se lahko izpolnijo v denarju; - kupuje in izterjuje terjatve; - hrani vrednostne papirje in druge vrednosti. Republiški sekretar za finance lahko na podlagi mnenja guvernerja Banke Slovenije določi tudi druge bančne posle, ki jih sme opravljati banka. Banka lahko opravlja bančne posle v svojem imenu in za svoj račun, v svojem imenu in za tuj račun in v tujem imenu in za tuj račun (Zakon o bankah in hranilnicah, 1991). Na območju Republike Slovenije lahko bančne storitve opravlja: - banka, ki za opravljanje teh storitev pridobi dovoljenje Banke Slovenije, - banka ali posebna finančna institucija države članice, ki v skladu s tem

zakonom ustanovi podružnico na območju Republike Slovenije oziroma je v skladu s tem zakonom upravičena neposredno opravljati bančne storitve na območ ju Republike Slovenije,

- podružnica banke tretje države, ki pridobi dovoljenje Banke Slovenije za ustanovitev (Zakon o bančništvu, 2006).

12

SLIKA 3: Ključne funkcije v bančnem poslovanju

Vir: Rose 1999, 7. Po besedah Gupa (2003, 32) ima banka šest osnovnih funkcij: - vodenje menjave, - financiranje podjetij (zbiranje in razdeljevanje virov), - prerazporejanje kupne moč i skozi čas in prostor, - nudenje managementa, ki obvladuje tveganje, - spremljanje posojilojemalčeve uspešnosti, - zagotavljanje informacij o ponudbi in povpraševanju po kreditu. 3.1 Delitev bančnih poslov Banke se ukvarjajo s pasivnimi, aktivnimi in nevtralnimi bančnimi posli. Glogovšek (2008, 20) trdi, da se delitev na aktivne in pasivne posle po iniciativi hitro pokaže za napačno. Na levi strani bilance (tako lahko vsaj domnevamo) je banka pri svojih poslih »aktivna«, medtem ko rezultate obveznosti, ki se pojavijo na desni strani, vzame »pasivno«. Oč i tno pa je, da je zaradi vse močnejše konkurence med samimi bankami in specializiranimi bankami ter drugimi finančnimi institucijami prav v pasivnih poslih potrebno vse več prizadevanj, ko gre za zagotavljanje sredstev, potrebnih za financiranje. Iniciativa kot kriterij za razvrstitev poslov je torej zavajajoča.

MODERNA BANKA

Funkcija kreditiranja

Funkcija investiranja

Funkcija varčevanja

Funkcija plačilnega prometa

Funkcija upravljanja z

denarjem

Funkcija zaupanja

Funkcija investicijskega

bančništva

Funkcija zavarovanja

Funkcija borznega

posredništva

13

3.1.1 Pasivni bančni posli Pasivni bančni posli spadajo med mobilizatorske bančne posle, s katerimi pridobiva prosta denarna sredstva. Ta sredstva se nahajajo v pasivi bilance stanja in za njih banka plačuje pasivne obresti (odhodki). Banke v pasivi bilance stanja izkazujejo sledeče obveznosti in kapital (Sklep o poslovnih knjigah in letnih poroči l ih bank in hranilnic, 2006): - finančne obveznosti do centralne banke, - finančne obveznosti, namenjene trgovanju, - finančne obveznosti, pripoznane po pošteni vrednosti skozi izkaz

poslovnega izida, - finančne obveznosti, merjene po odplačni vrednosti, - finančne obveznosti, vezane na finančna sredstva, ki ne izpolnjujejo

pogojev, za odpravo pripoznanja, - izvedeni finančni instrumenti, namenjeni varovanju, - spremembe poštene vrednosti skupine varovanih postavk pred obrestnim

tveganjem, - obresti za finančne obveznosti, - rezervacije, - obveznosti za davek od dohodkov pravnih oseb, - druge obveznosti, - obveznosti, vezane na nekratkoročna sredstva v posesti za prodajo in - ustavljeno poslovanje, - osnovni kapital, - kapitalske rezerve - kapital v zvezi s sestavljenimi finančnimi instrumenti, - presežek iz prevrednotenja, - rezerve iz dobička, - lastni deleži, - č isti dobiček/izguba poslovnega leta in - med letom izplačane dividende. 3.1.2 Aktivni bančni posli Aktivni bančni posli so tisti , pri katerih je banka upnik in prejema od dolžnikov aktivne obresti . Z aktivnimi bančnimi posli, ki se nahajajo v aktivi bilance stanja, banka plasira v različne oblike zbrana sredstva in to je njen predmet poslovanja. Banke v aktivi bilance stanja izkazujejo sledeča sredstva (Sklep o poslovnih knjigah in letnih poroči l ih bank in hranilnic, 2006): - denar v blagajni in stanje na računih pri centralni banki, - finančna sredstva, namenjena trgovanju, - finančna sredstva, pripoznana po pošteni vrednosti skozi izkaz

poslovnega izida,

14

- finančna sredstva, razpoložljiva za prodajo, - krediti , - finančna sredstva v posesti do zapadlosti, - izvedeni finančni instrumenti, namenjeni varovanju, - spremembe poštene vrednosti skupine varovanih postavk pred obrestnim

tveganjem, - obresti od finančnih sredstev, - opredmetena osnovna sredstva, - naložbene nepremičnine, - neopredmetena dolgoročna sredstva, - dolgoročne naložbe v kapital odvisnih, pridruženih in skupaj

obvladovanih družb, - terjatve za davek od dohodkov pravnih oseb, - druga sredstva in - nekratkoročna sredstva v posesti za prodajo in ustavljeno poslovanje. Krediti in depoziti so najpomembnejša postavka v strukturi bilanc stanj poslovnih bank. Tako je tudi pri bankah v Sloveniji , zato se bom v nadaljevanju diplomske naloge posvetila ravno tem poslom. 3.1.3 Nevtralni bančni posli Nevtralni bančni posli ne postavljajo banke niti v položaj dolžnika niti v položaj upnika. Banka pri teh poslih nastopa kot strokoven servis za opravljanje različnih storitev za svoje komitente, za kar zaračunava provizijo. Med te posle spadajo: - opravljanje plači lnega prometa, - posojanje sefov, - odpiranje akreditivov, - izdajanje kreditnih pisem, - nudenje različnih nasvetov, - posredovanje informacij komitentom in drugi (Filipič et al. 1998, 132). 3.2 Bančna dohodkovna struktura Donosnost bančnega poslovanja lahko razberemo iz izkaza uspeh, ki meri bančno poslovanje dveh let. Izkaz uspeha nam predstavlja denarni tok za določeno leto (se pravi prejete obresti od odobrenih posojil), prav tako izkaz uspeha poleg prihodkov (prejetih obresti) prikazuje tudi stroške. Bančni profit dobimo tako, da od prihodkov odštejemo stroške. Stroški so izpeljani iz pasive bilance stanja in predstavljajo različna plači la, kot so: plačila obresti prejetih depozitov, dividende delničarjem, obresti bančnega dolga, provizije za izgube pri posojil ih, takse in operativne stroške. Prihodki so na aktivi strani bilance stanja, sem pa so vključeni prislužene obresti od odobrenih posojil in investicij , honorarji , provizije …

15

Na spodnji tabeli je prikazan primer poenostavljenega izkaza uspeha. TABELA 1: Poenostavljen izkaz uspeha poslovne banke

Vir: Casu et al. 2006, 206. Obrestni prihodki so povezani s celotno bančno aktivo, in sicer so obresti od posojil , zavarovanj, ki j ih banke odobrijo komitentom. Obrestni stroški pasive bilance stanja, ki jih banka plača za kratkoročne in dolgoročne dolgove. Razlika obrestnih prihodkov in obrestnih stroškov so neto obrestni prihodki. Od neto obrestnih prihodkov nato odštejemo stroške nadziranja, da se posojilo vrne z vsemi obrestmi. Neobrestni prihodki so v zadnjih letih postali vse pomembnejši del bančnih prihodkov. Sem uvrščamo različne honorarje, od najema sefov, zavarovanja in neobrestni prihodki iz zunajbilančnih bančnih aktivnosti (ki sem jih opisala v zadnjem poglavju diplomske naloge). Neobrestni stroški vključujejo plače zaposlenih v bankah, lastnina in oprema bank, zavarovanje depozitov, amortizacija … Neto neobrestne prihodke dobimo tako, da od neobrestnih prihodkov odštejemo neobrestne stroške. Ko seštejemo neto obrestne prihodke in neto neobrestne prihodke, dobimo dobiček pred obdavč i tvijo. Po plači lu davkov, č istem dobičku še odštejemo dividende. Tako dobimo na koncu obdržan dobiček. Izkaz uspeha je dober pokazatelj dobičkonosnosti poslovnih bank. Bančno poslovanje je ponavadi merjeno z različnimi finančnimi koeficienti analize, ki upošteva podatke tako bilance stanja kot tudi izkaza uspeha. Nekateri finančni kazalci so kasneje opisani v diplomski nalogi (ibid., 206–207).

a obrestni prihodki b obrestni stroški

c=a-b neto obrestni prihodki d stroški nadziranja, da se posojilo vrne

e=c-d neto obrestni prihodku po plači lu stroškov nadzora nad vračilom posojila

f neobrestni prihodki g neobrestni stroški

h=f-g neto neobrestni prihodki i=e+h neto dobiček iz poslovanja pred obdavči tvijo

j dobiček ali izgube iz zavarovanja k=i ± j dobiček pred obdavči tvijo

m davki n=k-m neto dobiček po obdavči tvi

o dividende v gotovini p=n-o celotni dobiček

16

3.3 Poslovna posojila oziroma posojila gospodarskim subjektom Poslovne banke ponujajo več vrst poslovnih posojil . Loč imo kratkoročna in dolgoročna poslovna posojila. Kratkoročna poslovna posojila so: - posojila za inventar, - kapitalska posojila, - začasno gradbeno financiranje, - varnost financiranja trgovcev, - financiranje trgovcev na drobno, - posojilo, ki temelji na aktivi (pridobitev finančnih sredstev na račun,

factoring). Dolgoročna poslovna posojila so: - posojila za nakup opreme, delnic in delovne zgradbe, - posojila za razvoj projektov, - posojila za podporo pridobitve drugih poslovnih firm (Rose 1999, 549). 3.3.1 Cena poslovnih posojil Ena najtežjih nalog bank je določi t i ceno posojila poslovnim firmam in drugim strankam. Posojilodajalec mora zaračunati dovolj visoke obresti za vsako posojilo, da je le-to dobičkonosno in nadomestilo za prevzem tveganja. Obresti posojila pa morajo biti dovolj nizke, da se posojilojemalec ne odloči za druge možnosti posojila na finančnem trgu in da posojilo lahko uspešno poplača. Več imajo banke konkurence, bolj morajo ohranjati razumno raven cen posojil (Rose 1999, 581). Banke morajo pri poslovanju upoštevati strogo regulativo, ki skrbi za stabilnost finančnega sistema. To dejstvo neposredno vpliva na komitente, saj bankam nalaga, da za vsako plasirano naložbo zagotavljajo določeno višino kapitala in oblikujejo popravke vrednosti, kar zvišuje stroške financiranja. Z nedavnimi spremembami regulative (v slovenskem bančnem prostoru v veljavi od 1. januarja 2008) se Banka Slovenije obrača od strogih predpisov k spodbujanju razvoja internih modelov izračuna kapitalskih zahtev. Prvotni namen uvedbe standardov je vpeljava izračuna kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, tržna in tudi operativna tveganja. Poudarek je na prvem, ki še vedno pomeni največje tveganje, katerim so izpostavljene banke. To je tveganje, da dolžnik svojih obveznosti ne bo poravnal v celoti ali pravočasno (Krašovec 2008)

17

3.3.2 Model določanja stroškov posojil (The Cost-Plus Loan-Pricing Method) Pri določanju poslovnih posojil mora bančni management upoštevati stroške pridobivanja finančnih sredstev in operativne stroške vodenja banke. Najpreprostejši model določanja cen posojil vsebuje štiri komponente: - stroški banke za pridobitev finančnih virov za posojila, - bančni operativni stroški (vključujejo stroške plač zaposlenih, stroške

blaga in opreme, ki se uporabljajo pri poslovanju), - nujno odškodninsko plač ilo za stopnjo privzetega tveganja, - želeno profitno maržo na vsako posojilo, ki nudi bančnim delničarjem

primerno povrnitev za njihov kapitalski vložek. Če upoštevano te štiri komponente, lahko ceno poslovnih posojil izračunamo po 3.1 formuli: A = B + C + D + E (3.1) pri čemer pomenijo: A – cena poslovnega posojila, B – stroški za pridobitev finančnih virov za posojila, C – bančni operativni stroški, D – ocenjena marža za nadomestilo, za stopnjo privzetega tveganja, E – želena profitna marža. Slabosti tega modela določanja cen poslovnih posojil je, da banka samo ocenjuje, kakšne stroške ima. Prav tako pa lahko na manjšo profitno maržo vpliva tudi več ja konkurenca (Rose 1999, 582-583). 3.4 Potrošniška posojila oziroma posojila fizičnim subjektom Raziskave so pokazale, da so potrošniški krediti eni najbolj donosnih poslov, ki jih banka lahko ustvari . Predvsem gre za naslednje storitve, trženje kreditnih kartic, posojila za nepremičnine in elektronske storitve. Vendar pa so lahko potrošniška posojila tudi med dražjimi in bolj tveganimi, saj se lahko finančni položaj posameznikom ali družinam hitro spremeni zaradi bolezni ali izgube zaposlitve. Zato se morajo banke s temi posojili ukvarjati s posebno skrbjo in odgovornostjo (Rose 1999, 597). 3.4.1 Efektivna obrestna mera (EOM) EOM je tista obrestna mera, ki poleg deklarirane obrestne mere upošteva tudi vse neposredne stroške kredita, torej stroške odobritve, vodenja, zavarovanja kredita. Zakon o varstvu potrošnikom bankam nalaga

18

obveznosti, da stranki navedejo in izračunajo EOM. Tako izražena obrestna mera namreč omogoča kreditojemalcem, da dobijo bolj jasno sliko o teži kredita. Skupna EOM (seštevek dejanskih stroškov in obrestne mere) nam tako pove, koliko bomo dejansko plačali (preplači lo) za kredit. Na trgu ponudnikov kreditov pa EOM omogoča lažje primerjanje različnih ponudnikov med seboj (Efektivna obrestna mera, 2008). Realna obrestna mera je zagotovo najpomembnejši, vendar ni edini element cene kredita in predstavlja merilo za ceno kredita v primeru, če kreditojemalec za izposojeni denar plača le realne obresti. Dejanska (efektivna) obrestna mera kredita je tedaj enaka pogodbeni obrestni meri. Kadar pa mora kreditojemalec poleg obresti plačati tudi druge stroške, je dejanska cena kredita višja od pogodbene obrestne mere. Dejansko ceno bi dobili tako, da bi izračunali, koliko bi znašala obrestna mera novega kredita, če bi poleg obračunanih obresti , upoštevali tudi vse stroške, ki jih plača kreditojemalec (ibid., 2008). V izračun EOM je potrebno vključi t i vse stroške, ki jih bo predvidoma imel kreditojemalec pri rednem odplačevanju kredita. Skupne stroške je v skladu z zakonom potrebno navajati pri oglaševanju in nudenju informacij. Ti stroški so: - sedanja vrednost predvidenih realnih obresti , tudi interkalarnih obresti

(obresti za čas porabe posojila); - sedanja vrednost predvidene revalorizacije; - stroški odobritve kredita; - stroški zavarovanja; - stroški vodenja kredita v času odplačevanja (nekatere banke jih ne

zaračunavajo); - stroški vodenja tekočega računa, kadar banka pogojuje odobritev kredita

z odprtjem tekočega računa. Iz skupnih stroškov kredita pa so izvzeti: - stroški, ki nastanejo zaradi neizpolnjevanja kreditojemalca v času

odplačevanja (stroški opominov in izterjave, zamudne obresti …); - stroški nakazil (plač i lnih nalogov) in stroški vodenja računa, s katerega

se izvajajo nakazila, kadar odprtje računa ni obvezno za pridobitev kredita;

- stroški, ki nastajajo pri predčasnem poplači lu kredita (ibid., 2008).

3.4.2 Nominalna in realna obrestna mera Nominalna obrestna mera je razdeljena na dva dela, in sicer na realno obrestno mero in inflacijsko premijo (Haugen 2001, 325).

19

Nominalna obrestna mera je v odstotkih izražena cena za eno denarno enoto izposojenega kapitala. Pomembnejša je realna obrestna mera, ki pove, koliko se bo posojilojemalcu povečala kupna moč . Če je nominalna obrestna mera višja od stopnje inflacije, je realna obrestna mera pozitivna – posojilodajalec bo čez eno leto kupil več dobrin kot sedaj. Če pa se cene zvišujejo hitreje, kot je nominalna obrestna mera, je realna obrestna mera negativna – kupna moč posojilodajalca se bo zmanjšala. Taka obrestna mera ne spodbuja varčevanja, zato mora biti nominalna obrestna mera višja od inflacije (Fortič , Obrestna mera). Nominalno obrestno mero razumemo kot seštevek realne obrestne mere in pričakovane spremembe cen.

(1 + r)× (1 + i) = (1 + R) (3.2)

pri čemer pomenijo: r – realna obrestna mera, i – inflacijska stopnja, R – nominalna obrestna mera. Fisherjeva enačba 3.2 sporoča, da vključuje nominalna obrestna mera predvsem dva elementa: - dovolj visoko inflacijsko premijo, ki posojilodajalcem nadomesti izgubo

zaradi razvrednotenja kupne moči denarja, ki bo vrnjen v prihodnosti in - realno obrestno mero, ki je funkcija donosov produktivnih realnih

naložb in premije za tveganost posameznega posojilodajalca.

Ob zvišanju inflacije bo tudi nominalna obrestna mera višja. Fisher ni vztrajal pri popolni povezavi (za odstotek višja inflacija – za odstotek višja nominalna obrestna mera) in tudi ni trdil , da obstaja kratkoročna močna povezanost med spremembo inflacijske stopnje in nominalne obrestne mere. Enačbo je razumel kot dolgoročno ravnotežje (Zbašnik 2003). 3.4.3 Temeljna obrestna mera (TOM) Slovenske banke so z odpravo omejitev finančnih tokov s tujino ter vstopom v EU bile prisil jene spremeniti svojo politiko obrestnih mer. Tako so se obrestne mere morale počasi približevati ravni evropskih obrestnih mer. Na slovenskem finančnem trgu je od junija 2002 potekal proces odprave indeksacije in prehod v obrestni nominalizem. Sprememba Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljne obrestne mere (začel veljati dne 01. 07. 2002) so v bančni sistem prinesle obvezno uporabo nominalnih obrestnih mer za kratkoročne finančne instrumente. Od junija 2003 pa indeksacija s TOM-om ni bila več obvezna tudi pri poslih z ročnostjo, ki je daljša od enega leta. Postopna ukinitev TOM-a je silila slovenske banke k iskanju primerne referenčne obrestne mere. Na ravni celotnega bančnega sistema so se trudili , da bi razvili skupno, enotno in

20

objektivno referenčno obrestno mero, in sicer v smislu medbančne obrestne mere. Pri tem so se zgledovali po metodologijah uveljavljenih referenčnih obrestnih mer na razvitih trgih, kot sta referenčni obrestni meri EURIBOR in LIBOR. Ključna slabost TOM-a kot elementa obrestnih mer pa je njegova usmerjenost v preteklost. TOM se izračunava na podlagi preteklih mesečnih stopenj rasti cen življenjskih potrebščin, medtem ko oblikovanje nominalnih obrestnih mer v razvitih državah temelji na pričakovani prihodnji inflaciji . Kljub slabosti TOM-a je le-ta v preteklosti služil svojemu namenu: - uporaba indeksacije je povrnila zaupanje ekonomskih subjektov v

domačo valuto; - v splošnem velja, da indeksacija s TOM-om varuje tako posojilojemalca

kot posojilodajalca pred več jimi nepredvidljivimi spremembami v prihodnosti (Bohnec 2002, 13–33).

Za nekatera posojila, predvsem tista, ki izhajajo iz Nacionalne stanovanjske varčevalne sheme, velja za osnovo pri določanju obrestne mere še vedno temeljna obrestna mera (TOM), ki raste precej hitreje kot EURIBOR in LIBOR – v švicarskih frankih. Osnova za določanje TOM-a je namreč inflacija, ki pa se je v zadnjem letu močno zvišala (Zimic 2008). 3.4.4 Skupna obrestna mera Seštevek referenčne obrestne mere1 in obrestnega pribitka imenujemo skupna obrestna mera. Referenčne obrestne mere so tržne obrestne mere, ki se uporabljajo kot izhodišče za določanje spremenljivih obrestnih mer za posamezne bančne posle. Običajno so to medbančne obrestne mere (LIBOR, EURIBOR) ali druge referenčne obrestne mere, ki so javno objavljene. Običajno gre za posle z ročnostjo nad enim letom. S pomočjo referenčne obrestne mere se določajo spremenljive obrestne mere, in sicer tako, da se referenčni obrestni meri doda obrestni pribitek zaradi večjega kreditnega tveganja in/ali daljše ročnosti posla (Ribnikar 2001, 50). To pomeni, da je spremenljivost obrestne mere, ki jo dolžnik, plačuje v točno določenih intervalih, pogojena s spreminjanjem referenčne obrestne mere. Spreminja pa se lahko tudi obrestni pribitek k referenčni obrestni meri, vendar morata to stranki jasno opredeliti ob sklenitvi posla. EURIBOR (Euro Interbank Offered Rate) je medbančna obrestna mera, po kateri si reprezentativne banke iz evro območ ja medsebojno posojajo denar za določeno ročnost (Medbančne obrestne mere, 2008). EURIBOR je nadomestil pretekle referenčne medbančne obrestne mere, ki so bile v uporabi v posameznih državah članicah. Z nastankom enotne valute evro je EURIBOR vpeljalo Združenje evropskih bank (Europea 1 Referenčna obrestna mera je obrestna mera na tvegano prosto aktivo, ki jo drži banka (Producer Price indexes for Commercial Banking and Saving Institutions).

21

Banking Federation), ki predstavlja interese približno 5000 evropskih bank. V izračun referenčne obrestne mere EURIBOR-ja je vključen širok spekter prvovrstnih bank, ki sporočajo kotacije obrestne mere. Te banke pokrivajo zelo široko območ je, ki se razteza tudi čez meje evropskega prostora (About EURIBOR, 2008). EURIBOR se izračunava za petnajst ročnosti (teden, dva tedna, tri tedne in ročnosti od enega do dvanajst mesecev). LIBOR (London Interbank Offered Rate) je obrestna mera za dane depozite, na londonskem medbančnem trgujejo izbrane banke v skladu s Pravilnikom Združenja bank Velike Britanije (British Bankers´Associations, 2008). Podatke za izračun LIBOR-ja sporočajo izbrane banke, ki sestavljajo (podobno kot pri EURIBOR-ju) spekter bank. Le-ta obsega najmanj osem in največ šestnajst bank (odvisno za katero valute se izračunava), pri čemer so banke izbrane na podlagi naslednjih kriterijev: - ugleda banke, - obseg aktivnosti na londonskem denarnem trgu, - izkušnje pri trgovanju s kotirano valuto, - boniteta oziroma kreditna sposobnost bank. LIBOR se izračunava dnevno za različne valute in za petnajst ročnosti do enega leta (preko noči , en teden, dva tedna in ročnosti od enega do dvanajstih mesecev). Valute obsegajo: britanski funt (GBP), kanadski dolar (CAD), evro (EUR), ameriški dolar (USD), avstralski dolar (AUD), japonski jen (JPY), novozelandski dolar (NZD), dansko krono (DKK), švedsko krono (SEK) in švicarski frank (SHF) (LIBOR, 2008). 3.4.5 Določanje obrestne mere za potrošniška posojila (nestanovanjska posojila) Določanje cen potrošniških posojil je podobno kot pri določanju cen poslovnih posojil , da vključimo obrestne stroške, profitno maržo in nadomestek za privzeto tveganje. Le-to pa lahko izračunamo po 3.3 formuli: A = B + C + D + E + F (3.3) pri čemer pomenijo: A – cena potrošniškega posojila, B – bančni stroški pridobitve posojilnih virov, C – operativni stroški, D – premija za privzeto tveganje, E – premija časovnega tveganja za dolgoročna posojila, F – želena profitna marža.

22

Banke za določanje sedanje obrestne mere potrošniških posojil uporabljajo različne metode. Najbolj pril jubljeni postopki za določanje cen potrošniških posojil so naslednji: a) Annual Percentage Rate (APR), b) The Discount Rate Method, c) The Add-On Loan Rate Method. a) APR je najpreprostejši obresten pristop. Ta model upošteva časovno dolžino posojilojemalca, za katero dejansko on plačuje obresti . Če posojilojemalec odplačuje posojilo postopno, se ugotovi, koliko posojila še posojilojemalec ni odplačal in se na tej osnovi izračunajo še neplačane obresti posojila. Primer: Če si posojilojemalec vzame posojilo v znesku 2000 d. e. za eno leto po obrestni meri 12%. Če nič od glavnice ni bilo plačano, bo celoten dolg ob koncu leta znašal: A = B DC ×× (3.4) pri čemer pomenijo: A – obrestni dolgovi, B – glavnica, C – obrestna mera, D – čas. Če vzamemo zgornje podatke in uporabimo formulo 3.4, lahko izračunamo dolg ob koncu leta: A = 2000 d. e. × 0,12 × 1 = 240 d. e.. Obrestni dolg znaša ob koncu leta 240 d. e., temu pa moramo prišteti še glavnico 2000 d. e.. Ob dospelosti bo posojilojemalec plačal banki 2240 d. e. . V tem primeru glavnici 2000 d. e. prištejemo obresti in tako dobimo dolgovani znesek. Če pa predpostavljamo, da glavnico odplačujemo po obrokih, in sicer vsako četrtletje 500 d. e., obrestni dolg v tem primeru izračunamo na naslednji način: 1/4 A1 = 2000 d. e. × 0,12 × 41 = 60 d. e. (3.5) 2/4 A2 = 1500 d. e. × 0,12 × 41 = 45 d. e. 3/4 A3 = 1000 d. e. × 0,12 × 1/4 = 30 d. e. 4/4 A4 = 500 d. e. × 0,12 × 1/4 = 15 d. e. A =150 d. e..

23

Obrestni dolg ob koncu znaša 150 d. e., ko prištejemo še glavnico 2000 d. e. , celotni dolg znaša 2150 d. e. . Kot lahko vidimo v zgornjem primeru, se obresti obračunavajo večkrat letno, kjer so obresti računane samo še od neodplačane glavnice. b) The Discount Rate Method, zahteva za razliko od prejšnje APR metode, da obresti posojilojemalec plača najprej, šele nato glavnico. Potrošnik dejansko ne dobi celotnega zneska, le-ta je zmanjšan za obresti . Primer: Če je posojilojemalcu ponujeno posojilo v znesku 2000 d. e. po 12% obrestni meri. Od glavnice so najprej odštete obresti , ki znašajo 240 d. e. (2000 d. e. × 0,12). Tako posojilojemalec lahko razpolaga dejansko le z zneskom 1760 d. e. (2000 d. e. – 240 d. e.). Ob dospelosti mora posojilojemalec plačati dolg 2000 d. e. . Dejansko obrestno mero lahko izračunamo na naslednji način:

A = CB (3.6)

pri čemer pomenijo: A – dejanska obrestna mera (discount loan rate), B – obrestni dolgovi, C – č ista količina dobljenega posojila. Če izračunamo iz zgornjih podatkov, dobimo naslednje rezultate:

A = 1760240 = 0,136 ali 13,6%.

c) The Add-On Loan Rate Method je ena starejših metod izračunavanja obrestnih mer. Primer. Če posojilojemalec zaprosi za enoletno posojilo 2000 d. e. po obrestni meri 12%. Plan povrači la pa so mesečni enaki obroki. Celotni dolg znaša 2000 d. e. + 0,12 × 2000 d. e. = 2240 d. e.. Mesečni obroki znašajo 2240 d. e. ÷ 12 = 186,67 d. e. (Rose 1999, 630–632). 3.5 Nepremičninska posojila Banke odobrijo nepremičninska posojila, da lahko posojilojemalci pridobijo hiše, stanovanja, nakupovalna središča, poslovne stavbe, skladišča itd. Nepremičninska posojila so lahko kratkoročna, npr. gradbena posojila, ki so odplačana, ko je projekt končan. Lahko pa so tudi dolgoročna, hipotekarna posojila, ki so lahko odobrena tudi za obdobje od 25 do 30 let,

24

le-ta omogočajo pridobitev finančnih sredstev za nepremičnine. Seveda pa ta posojila spadajo med najbolj rizična posojila (Rose 1999, 616). 3.5.1 Zavarovanje stanovanjskega posojila Zavarovanje posojila je obvezno ob najemu stanovanjskega kredita. Izbirati je mogoče med različnimi načini zavarovanja. Najpogostejši načini zavarovanja stanovanjskega kredita so: - zavarovanje z zavarovalnico, kjer se lahko kredit zavaruje pri

zavarovalnici, s katero ima banka sklenjeno pogodbo oziroma pri katerikoli zavarovalnici. V primeru nezmožnosti odplačevanja kredita, banki kredit poravna zavarovalnica, ki se potem ukvarja z morebitno nadaljnjo izterjavo. Stroški, ki so povezani s tem nač inom zavarovanja kredita so odvisni, od zneska in dobe odplači la;

- zavarovanje s poroki, kjer lahko poleg posojilojemalca podpišeta dva ali trije plači lno sposobni poroki, ki s svojim podpisom jamč i jo, da bodo poravnali dolg, v kolikor bi posojilojemalec postal plačilno nesposoben;

- zavarovanje z zastavo vrednostnih papirjev, denarnih vlog in premičnin v banki, v kateri posojilojemalec najame kredit za odplači lno dobo. Zastavljeni vrednostni papirji , denarne vloge ali premičnine morajo biti v ustrezni višini. Premičnina mora biti pred zastavitvijo vrednostno ocenjena s strani sodnega cenilca;

- zavarovanje z zastavo nepremičnine, za katero najamemo kredit ali pa katero drugo nepremičnino, ki jo zastavimo, pogoj je le, da se nahaja na območ ju Republike Slovenije. Pri zastavitvi nastanejo dodatni stroški, in sicer notarski zapis in vpis zastavne pravice v zemljiško knjigo. Zastavljena nepremičnina mora biti zavarovana za primer požara, izliva vode, ujme in strele, zavarovanje pa je preneseno v korist banke (Zavarovanje kredita, 2008).

3.5.2 Obrestna mera hipotekarnih posojil Hipotekarna posojila so imela med leti 1930 in 1970 fiksno obrestno mero. V zgodnjih 1970 letih so pritisk inflacije in spremenljive obrestne mere dali razlog, da se ustanovijo institucije, kjer bi se lahko zastavljale stvari. Danes imajo hipotekarna posojila po večini spremenljivo obrestno mero. Se pa posojilojemalec lahko z banko dogovori o pogojih nihanja obrestne mere, se pravi da obrestna mera ne more narasti , ne glede na razmere na trgu, za več kot eno odstotno točko na leto oziroma ne več kot pet odstotnih točk v celotnem obdobju posojila. Vsak potrošnik se mora pri tem posojilu zavedati, da je velik delež mesečnega obroka plačilo obresti. Po naslednji formuli 3.7 lahko izračunamo, kolikšen je mesečni obrok tega posojila:

25

A =

⎥⎥⎦

⎤

⎢⎢⎣

⎡−⎟

⎠⎞

⎜⎝⎛ +

⎟⎠⎞

⎜⎝⎛ +×⎟

⎠⎞

⎜⎝⎛×

×

×

112

1

121

1212

12

t

t

C

CCB (3.7)

pri čemer pomenijo: A – mesečno plačilo hipotekarnega posojila, B – količina glavnice posojila, C – letna obrestna mera, t – število let do dospelosti posojila. S faktorjem 12 pomnožimo, ker iščemo mesečna plači la, imamo pa letno obrestno mero. Primer: Posojilojemalec vzame hipotekarno posojilo za nakup hiše na 25 let, glavnica znaša 50000 d. e., po fiksni letni obrestni meri 12%. Mesečni obrok v tem primeru znaša:

A = 1

1212,01

1212,01

1212,050000

1225

1225

−⎟⎠⎞

⎜⎝⎛ +

⎟⎠⎞

⎜⎝⎛ +×⎟

⎠⎞

⎜⎝⎛×

×

×

= 526,61 d. e.

Pri fiksni obrestni meri bi torej mesečni obrok znašal 526,61 d. e. . Po 25 letih bi torej plačali glavnico 50000 d. e., obresti pa bi v celoti znašale 107983 d. e.. Če hipotekarno posojilo nima fiksne obrestne mere, se lahko mesečni obrok spremeni. Če se obrestna mera poveča/zmanjša, se seveda tudi mesečni obrok poveča/zmanjša (Rose 1999, 636–640). 3.6 Druge vrste bančnih poslov, ki jih ponuja mednarodna finančna skupina (NLB Skupina) NLB Skupina uspešno udejanja strategijo največ je slovenske mednarodne finančne skupine. Ključen cilj NLB Skupine je širitev univerzalno bančne in finančne ponudbe na domačem in tujem trgu. NLB Skupina ima 56 č lanic na 18 trgih, ki ponujajo številne kombinacije finančnih storitev. Bančništvo je v NLB Skupini najpomembnejša dejavnost, vse bolj pa se krepi položaj ostalih finančnih dejavnosti, kot so lizing, faktoring, forfetiranje, zavarovalništvo in upravljanje s premoženjem. NLB Skupina je univerzalna bančno-finančna skupina, ki svojo osnovno dejavnost – bančništvo, dopolnjuje z drugimi finančnimi dejavnostmi, kar omogoča strankam celovito zagotavljanje finančnih storitev (Letno poroč ilo NLB, 2007, 22).

26

Lizing ali zakup je oblika financiranja, pri kateri jemalec lizinga najame predmet lizinga (avto, opremo ali nepremičnino) za uporabo v poslovne namene. Pri tem ostaja dajalec lizinga oziroma banka lastnik predmeta ves čas trajanja najema (ali tudi dlje, če je tako dogovorjeno v pogodbi) (Nova Ljubljanska banka, 2008).

Faktoring je finančna storitev, ki pri prodaji z odloženim rokom plačila omogoča financiranje poslovanja, upravljanja terjatev in zaščito pred riziki Nova Ljubljanska banka, 2008). Faktoring je razmerje, v katerega so vključene tri stranke. Podjetje, ki prodaja svoje blago in storitve, končnemu kupcu na kredit ter faktorjem – osebo ali ustanovo, ki od podjetja te terjatve odkupi (Merc 2004, 15).

Pogodba o forfetingu je pogodba o nakupu srednjeročne ali dolgoročne nedospele terjatve, dokumentirane z menico ali drugimi vrednostnimi papirji , pri kateri se kupec – forfeiter odpove regresnemu zahtevku za primer neizterljivosti ali delne izterljivosti terjatve nasproti prodajalcu – forfaitistu (ibid., 15).

3.6.1 Poslovanje s podjetji Poslovanje s podjetji je v zadnjih letih zaznamovala visoka rast obsega poslovanja in vse večja internacionalizacija poslovanja. NLB Skupina s posluhom za potrebe strank ponuja slovenskim ter tujim podjetjem celovito paleto rešitev ob konkurenčnih pogojih, ki jih podjetja potrebujejo pri svojem poslovanju. Tako z njimi sodelujejo v vseh fazah investiranja, od svetovanja, priprave dokumentacije do financiranja, spremljanja poteka samega posla in poprodajnih aktivnosti. NLB Skupina podjetjem z najboljšo boniteto na teh trgih ponuja celovito ponudbo finančnih storitev. S tem dosega sinergijske uč inke, ki se kažejo v celovitem spremljanju posameznih komitentov, ki so za NLB Skupino strateškega pomena. Banka v želji , da bi pripomogla k razvoju malega gospodarstva (poslovanje z malimi in srednjimi podjetji), pripravlja razne informativno-izobraževalne dogodke za podjetja, sodeluje s skladi, podjetniškimi in pospeševalnimi centri za malo gospodarstvo, obrtnimi in gospodarskimi zbornicami ter občinami. Pri poslovanju z velikimi podjetji NLB Skupina nastopa kot ponudnik celovitih rešitev za podjetja, ki delujejo mednarodno. Za vrsto podjetij zagotavlja celotno paleto rešitev glede upravljanja z denarnimi sredstvi. Ponudbo osnovnih kreditno-depozitnih produktov banka uspešno nadgrajuje tudi z drugimi produkti, ki so namenjeni podjetjem: - financiranje in zavarovanje mednarodnih poslov, - pomoč pri pridobitvi nepovratnih sredstev, - dokumentarno poslovanje (Letno poročilo NLB, 2007, 44–47).

27

3.6.2 Poslovanje s prebivalstvom Poslovna mreža NLB Skupine z usposobljenim svetovalnim osebjem zagotavlja prebivalstvu dostop do prvovrstne in celovite finančne ponudbe NLB Skupine v Sloveniji in tujini. Poleg klasičnih bančnih storitev je strankam na voljo vedno več specializiranih finančnih ponudb članic NLB Skupine, kot so raznovrstni vzajemni in drugi investicijski skladi, upravljanje premoženja, bančno zavarovalništvo, borzno posredništvo, lizing, faktoring, pokojninsko zavarovanje. NLB Skupina že vrsto let nadgrajuje in prilagaja ponudbo in način obravnave posebnim potrebam in zahtevnosti posameznih segmentov strank. Strankam so na voljo tudi različne sodobne tržne poti: elektronsko, telefonsko, mobilno bančništvo in najbolj razširjena mreža bančnih avtomatov (Letno poroč ilo NLB, 2007, 42).

28

4 DOLOČANJE IN MERJENJE OBRESTNE MERE Banka je danes zelo kompleksna organizacija, ponuja veliko storitev z različnih področ ij , kjer delujejo strokovnjaki, ki sprejemajo različne finančne odločitve. Le-ti odločajo, katerim komitentom se lahko odobri posojilo, da bi bila varnost naložbenega portfelja največja in katere vire kapitala mora banka pridobiti . Različne tehnike managementa omogoč ijo, da oblikujejo primeren portfelj , da tako dosežejo banka svoje cilje kljub sezonskim pritiskom depozitov in posojil (Rose 1999, 207–208). Eno največ j ih tveganj bank je tveganje obrestne mere. Če se spremeni na finančnem trgu obrestna mera, le to vpliva na pomembne vire bančnih dohodkov, lahko se zmanjšajo obrestni prihodki iz bančnih posojil in povečajo odhodki, stroški depozitov. Vsekakor pa sprememba obrestne mere lahko vpliva tudi na spremembo tržne vrednosti bančne aktive in tako vpliva na spremembo bančne neto vrednosti, kar je še posebej pomembno za bančne lastnike in njihove investitorje (ibid., 210). 4.1 Navadni in obrestnoobrestni račun Temeljno vprašanje na področju obrestovanja pa je oblika odvisnosti med časom obrestovanja in zneskom obresti. Obrazci za računanje obresti so seveda posledica izbire ene od dveh možnosti predpostavk, ki imata zelo različno ekonomsko vsebino (Č ibej 1998, 12). Glede oblike odvisnosti med časom obrestovanja in zneskom obresti izbiramo eno od dveh možnih predpostavk. Prva, iz katere izhaja navadni obrestni račun, pri kateri obresti ves čas računamo od prvotne (začetne) glavnice, ne glede na to, koliko kapitalizacijskih obdobij2 je preteklo od nastanka dolga do vračila denarja. Druga je obrestnoobrestni račun, katere osnova je kapitalizacija obresti . Obresti se ne računajo samo od prvotne glavnice, ampak tudi od vseh ostalih obresti , nastalih v preteklih kapitalizacijskih obdobjih (Čibej 2006). 4.1.1 Navadni obrestni račun To je najpreprostejši način obračunavanja obresti . Pri takem načinu obračunavanja obresti se namreč upnik v bistvu odpoveduje delu sredstev, ki bi mu sicer pripadala. Ker je pri navadnem obrestnem računu izhodišče za obračun ves čas ista glavnica, vsako kapitalizacijsko obdobje prinese upniku enak znesek obresti , zato dolžni znesek oziroma vsota glavnice narašča kot aritmetično zaporedje. Obrazec 4.1 za izračun obresti, če imamo letno obrestno mero p, ki jih da glavnica G:

2 Kapi tal izaci jsko obdobje je obdobje med dvema zaporednima obračunoma obrest i . Osnovno kapi tal izacijsko obdobje je eno le to.

29

100pGo ×

= (4.1)

pri čemer pomenijo: o – letne obresti, G – začetna glavnica in p – letna obrestna mera. Obresti so pri navadnem obrestnem računu torej premo sorazmerne tudi času in obrestni meri in ne samo začetni glavnici, se pravi dvakrat daljši čas prinese natanko dvakrat večje obresti (ibid., 2006). 4.1.2. Obrestnoobrestni račun Osnova za obrestnoobrestni račun je kapitalizacija obresti: obresti ne računamo samo od prvotne glavnice, ampak tudi od vseh obresti , nastalih v preteklih kapitalizacijskih obdobjih. Pri obrestnoobrestnem računu glavnica s časom narašča kot geometrično zaporedje. Analogija k takemu zaporedju kot diskretni funkciji je v zveznem času eksponentna funkcija. Medtem ko je pri navadnem obrestnem računu linearna rast, je pri obrestnoobrestnem računu eksponentna rast funkcije. Osnovni obrazec za obrestnoobrestni račun je:

n

onpGG ⎟⎠⎞

⎜⎝⎛ +×=

1001 (4.2)

pri čemer pomenijo: G n – glavnica po n-tem obdobju, G 0 – začetna glavnica, p – obrestna mera in n – število obdobij (Č ibej 1998, 18–19). Če skrajšamo kapitalizacijsko obdobje na del leta (polletje, četrtletje, mesec ali celo dan), se pojavi problem pri obrestnoobrestnem računu, kako temu skrajšanju prilagoditi višino obrestne mere. Prvi način posnema tisto, kar se dogaja pri navadnem obrestnem računu, da določen del leta vzamemo ustrezen delež letne obrestne mere. Temu pristopu v bankah rečejo proporcionalni način, drugo ime za tako dobljeno obrestno mero pa je relativna obrestna mera. Dobimo jo tako, da letno obrestno mero delimo s številom, ki pove, kolikokrat je kapitalizacijsko obdobje krajše od enega leta (tako je polletna obrestna mera polovico letne obrestne mere). Ta postopek je oč itno zelo preprost, vendar pa ni povsem korekten. Z uporabo relativne obrestne mere dosledno dobimo pri kapitalizaciji , ki je pogostejša od letne, večje končne vrednosti glavnic, kot pa jih dobimo pri dani izhodiščni letni obrestni meri z uporabo celoletne kapitalizacije.

30

Pomanjkljivosti relativne obrestne mere želi odpraviti konformna obrestna mera, ki pomeni realizacijo ekonomskega načela, da moramo iz dane začetne glavnice, z novo obrestno mero, pri pogostejši kapitalizaciji dobiti enako končno vrednost glavnice kot pri celoletni kapitalizaciji in izhodiščni obrestni meri. To pomeni, da je za komitenta, ki vrne kredit v enkratnem znesku natanko po letu dni, teža bremena neodvisna od tega, kako pogosta je bila kapitalizacija. Do konformne obrestne mere, ki ustreza m kapitalizacijam letno, pridemo po naslednjem obrazcu:

⎟⎟⎠

⎞⎜⎜⎝

⎛−+×= 1

1001100 m

kmpp (4.3)

pri čemer pomenijo: p km – konformna obrestna mera, p – letna obrestna mera, m – število kapitalizacij (kvadratni koren za polletno kapitalizacijo, četrti koren za četrtletno kapitalizacijo, dvanajsti koren za mesečno kapitalizacijo in 365-ti oziroma 366-ti koren za dnevno kapitalizacijo (Čibej 2006). 4.2 Določanje obrestne mere kreditov Največ j i problem določanja obrestne mere je, da banke ne morejo same določiti obrestne mere, le-ta se oblikuje prosto na trgu. Obrestna mera kredita je določena na finančnem trgu, kjer se ponudba in povpraševanje po kreditu izenačita. Cena kredita se tako določi na točki, kjer se količina kreditnih virov povpraševanja in ponudbe izenačita. To je prikazano na sliki 4 (Rose 1999, 210). Obrestna mera kredita je prav tako odvisna od rasti BDP-ja (bruto domačega proizvoda) in inflacije. Boljši kot so na trgu ekonomski pogoji, večje je število dobičkonosnih projektov, poveča se število najetih kreditov (Gambacorta 2007, 796).

31

SLIKA 4: Določanje obrestne mere

Vir: Rose 1999, 210. Banke so na finančnem trgu na strani, ko kredite ponudijo komitentom po določeni ceni ali kot povpraševalci po kreditnih virih, kjer sprejemajo depozite od komitentov in pri tem plačujejo določene obrestne mere. Na katerikoli strani je banka, na strani ponudnika ali povpraševalca, po kreditnih virih ne more določ iti ravni oz. trenda o gibanju obrestne mere. Banke se morajo prilagoditi in reagirati na spremembo obrestne mere, tako da dosežejo svoje cilje. Kot pravi Rose (1999, 211), morajo banke cene sprejeti in ne cene oblikovati. Gambacorta (2007, 792) pravi, banke so »price taker-ji«, ki upoštevajo povpraševanje po posojilih in depozitih. Pri spopadanju s tveganjem obrestne mere je pomemben cilj zavarovati bančni profit pred vplivom spremembe obrestne mere. Ne glede na spremembe banke vedno želijo imeti profit in le-tega ohranjati stabilnega. Za dosego tega cilja je potrebno, da se osredotoč ijo na tiste elemente bančnega portfelja, ki so bolj občutljivi na nihanje obrestne mere. Običajno pri tem mislimo na bančna posojila in investicije na aktivi bilance stanja in obveznosti iz depozitov ter izposojeni denar na pasivi bilance stanja. Banke se zavarujejo pred spremembo obrestne mere tako, da oblikujejo fiksno čisto obrestno maržo (net interest margin). Izračunamo jo po 4.4 formuli:

DCB

A)( −

= (4.4)

Ponudba kreditov

Povpraševanje po kreditih

Količina kreditnih virov

Cena kreditov

Obrestna mera

Količina kreditov

32

pri čemer pomenijo: A – čista obrestna marža (net interest margin), B – obrestni prihodki iz bančnih posojil in investicij, C – obrestni odhodki od depozitov in izposojenih virov, D – celotna aktiva. Ali

CBA = (4.5)

pri čemer pomenijo: A – čista obrestna marža (net interest margin), B – neto obrestni prihodki po plači lu stroškov, C – celotna aktiva. Primer: Banka ima 4 bilijone d. e. prihodkov od posojil in investicij ter 2,6 bilijonov d. e. obrestnih stroškov za najeta posojila in drugih izposojenih sredstev. Če ima banka 40 bilijonov d .e. iz zaslužka aktive, koliko znaša č ista obrestna marža.

NIM = bilijonov

bilijonebilijone40

)6,24( − ×100=3,50%

3,50 % č iste obrestne marže je blizu povprečja za vse banke. Seveda pa to ni dokončen dobiček bank, saj pri tem izračunu niso upoštevani neobrestni stroški, kot so plače zaposlenih in drugi stroški poslovanja (Rose 1999, 216–217). 4.3 Merjenje obrestne mere kreditov Obrestno mero poznamo kot ceno kredita oz. ceno, ki je zahtevana od posojilojemalca za izposojene vire sredstev. Eden izmed nač inov merjenja obrestne mere je donos do dospetja (yield to maturity), pri katerem izenačimo vrednost posojila na trgu danes, s prihodnjimi prihodki, ki jih ustvarimo s posojilom. Ta izračun pogosto uporabimo za izračun prihodnjega donosa obveznice. Donos do dospetja izračunamo po 4.6 formuli:

A = nn YTME

YTMD

YTMC

YTMB

)1()1(...

)1()1( 21 ++

+++

++

+ (4.6)

pri čemer pomenijo: A – sedanja tržna vrednost posojila, B – pričakovan denarni tok v prvem obdobju,

33

C – pričakovan denarni tok v drugem obdobju, D – pričakovan denarni tok v n-tem obdobju, E – prodajna cena posojila v n-tem obdobju, YTM – donos do dospetja (yield to maturity). Primer: Danes je triletna obveznica kupljena po ceni 950 d. e. in obljubljeno obrestno plačilo za vsako leto 100 d. e.. Obveznico po treh letih prodamo za 1000 d. e.. Koliko je donos do dospetja?

950 = 1)1(100YTM+

+ 2)1(100YTM+

+ 3)1(100YTM+

+ 3)1(1000YTM+

YTM=12,10%. Ob 950 d. e. sedanji vrednosti obveznice in obljubljenih obrestnih plačilih 100 d. e. znaša donosnost do dospetja 12,10 %. Drugi način merjenja obrestne mere je merjenje s koeficientom (discount rate). To merjenje se pogosto uporablja pri kratkoročnih posojilih. Discount rate izračunamo po 4.7 formuli:

A = C

B 360100

)100(×

− (4.7)

pri čemer pomenijo: A – koeficient za merjenje obrestne mere (doscount rate), B – nabavna cena posojila, C – število dni do dospetja. Primer: Posojilo je kupljeno po nabavni ceni 96 d. e., ob dospelosti je zanj potrebno plačati 100 d. e. Če se posojilo vzame za 90 dni, kolikšna je obrestna mera, če je le-ta merjena s koeficientom discount rate (DR).

DR = 90360

100)96100(×

− = 0,16 oziroma 16%.

Pri tem merjenju obrestne mere ne upoštevamo posledic povečanja obresti , prav tako pa formula temelji na tem, da ima leto le 360 dni. Za razliko od koeficienta donosa do dospetja (YTM), ki predvideva 365 dni na leto, in prav tako predvideva povečanje obrestnih prihodkov. Če združimo oba koeficienta, lahko uporabljamo naslednjo formulo:

A = ⎟⎠⎞

⎜⎝⎛ −

BB100

⎟⎠⎞

⎜⎝⎛×

C365 (4.8)

34

pri čeme pomenijo: A – YTM enakovreden donosu, B – nabavna cena, C – število dni do dospetja. Če vzamemo podatke iz prejšnjega primera, izračunamo enakovreden donos do dospetja na naslednji način:

Enakovreden YTM = 90365

96)96100(×

− = 0,1690 oziroma 16,90%

(ibid., 211–213). 4.4 Dekurzivno in anticipativno obrestovanje Z vidika trenutka, v katerem obračunavamo obresti , obstajata dva, že v osnovi povsem različna načina obrestovanja. SLIKA 5: Dekurzivno in anticipativno obrestovanje

Vir: Č ibej 2006. Kot vidimo iz zgornje slike, pri prvem nač inu obračunavamo obresti po preteku ustreznega obdobja za nazaj. Take obresti imenujemo dekurzivne, postopek pa dekurzivno obrestovanje. Pri anticipativnem obrestovanju se obresti obračunajo in odvzamejo od glavnice že na začetku obrestovalnega obdobja (kapitalizacijske dobe). Takšno obrestovanje je za banke smiselno le pri kreditnih poslih, saj je ob enaki nominalni obrestni meri anticipativno obrestovanje za kreditojemalca dražje kot dekurzivno. Lahko pa rečemo tudi drugače, pri anticipativnem načinu obrestovanja plačamo povsem enako storitev (kredit), sicer tudi nominalno enako odškodnino, vendar celo leto prej kot pri dekurzivnem načinu obrestovanja (Č ibej 1998, 11–12).

G G+o G-o G

OSNOVNA GLAVNICA

anticipativno obrestovanjedekurzivno obrestovanje

35

Pri vseh anticipativnih poslih mora biti eksplicitno navedeno, za kakšen obračun obresti gre. Če take navedbe ni, ima komitent pravico zahtevati obračun obresti z upoštevanjem zakonitosti dekurzivnega izračuna. Anticipativno obrestovanje naj se uporablja le pri finančnih instrumentih, kjer je tako obrestovanje običajno na osnovi splošno sprejete bančne prakse. V predstavitvenem gradivu finančnih instrumentov (prospektov) mora biti tak nač in obrestovanja ustrezno razkrit (Kranjec 2008). 4.5 Načini odplač ila kreditov 4.5.1 Obročni način Pri obročnem načinu odplačila kredita je glavnica razdeljena na enake dele v celotnem obdobju vrač ila kredita. Pripadajoče obresti se obračunavajo za obračunsko obdobje, dogovorjeno v pogodbi, na navaden obrestni način.

LdpQiGQAi ×

×××−−+=

100))1(( za i=1,2 …n

nGQ = (4.9)

pri čemer pomenijo:

iA – i-ta zaporedna obveznost, Q – obrok, G – glavnica, p – nominalna letna obrestna mera, d – dnevi med dvema plači loma, n – število obrokov, L – število dni v letu (ibid.). 4.5.2 Anuitetni način Periodično (običajno mesečno) obveznost, ki zapade v plačilo zadnjega dne v obdobju (mesecu), določi banka na osnovi porabljenega zneska kredita, morebitnih pripisanih interkalarnih obresti3, odplači lne dobe in nominalne obrestne mere, ki velja ob sklenitvi pogodbe. Obrestovalni faktor se izračuna na navaden obrestni način oziroma z upoštevanjem proporcionalne obrestne mere:

1

)1(−

−××= n

p

pnp

qqq

GA , q p =1+100×mp (4.10)

pri čemer pomenijo: q p – obdobni obrestovalni faktor,

3 Obrest i za čas porabe posoj i la . Obračuna se j ih ob koncu meseca in ob prenosu posoj i la v odplačevanje.

36

p – letna obrestna mera, A – anuiteta, G – nezapadla glavnica, n – število potrebnih anuitet za poplačilo kredita, m – število anuitet v letu. Pri določanju obveznic po anuitetnem načinu se te vedno zaokrožijo navzgor na najmanj dve decimalni mesti , pri čemer se poračun opravi z zadnjo izravnalno anuiteto tako, da se odplači lo kredita izteče v pogodbenem roku. Obračun obresti teče natanko po dnevih in ne po predkalkulaciji , z upoštevanjem števila dni od prejšnje anuitete do danes. Banka mora med odplačevanjem kredita poskrbeti , da izravnalna anuiteta bistveno ne presega zneska običajne, vnaprej določene anuitete (ibid.). 4.6 Bančni depoziti Depoziti so temeljni za uspeh in rast bank. Depoziti ustvarjajo gotovinske rezerve, kar pa je zunaj preseženih gotovinskih rezerv, pa so dejansko ustvarjena nova posojila. Pomemben indikator dobrega vodstva bank je, če so depoziti dvignjeni po najnižjih stroških in če je dovolj razpoložljivih kreditnih virov za ustvarjanje želenih posojil . Danes je na finančnem trgu zelo velika konkurenca, zato se morajo banke zelo potruditi , da ponujajo storitve po najnižjih cenah in da vedno zagotovijo dovolj kreditnih sredstev za potrebe javnosti. Poleg bank so na trgu tudi druge nebančne institucije, ki prav tako ponujajo podobne storitve kot banke. Zato morajo banke ostajati inovativne, slediti spremembam, da ne izgubijo komitentov in dobička (Rose 1999, 387–388). Tudi banke med seboj so zelo konkurenčne. Tako velikost in razvitost trga vplivata na obrestno mero depozitov. Velike banke imajo prednost pred manjšimi in so na trgu lahko veliko bolj konkurenčne (Rosen 2007, 3862). 4.6.1 Cene depozitnih storitev Depoziti so zelo pomemben finančni vir bank, zato morajo komitentom ponuditi dovolj visoke obrestne mere, da pritegnejo in obdržijo njihove finančne vire. Na finančnem trgu velika konkurenca poskrbi za dvig depozitnih obrestnih stroškov, medtem ko v istem trenutku te finančne vire lahko donosno naloži. Banke se morajo pogosto odloči t i med rastjo ali dobičkonosnostjo. Agresivna konkurenca dostikrat ob dražjih depozitih pripomore k hitrejši rasti bank, lahko pa višja obrestna mera pomeni padec dobičkonosnosti poslovanja (Rose 1999, 413).

37

Obrestna mera na posojila je odvisna od tveganosti kreditnega portfelja. Banke, ki vložijo v bolj tvegane projekte, bodo zahtevale za nadomestilo tudi višje obrestne mere. Tudi rast BDP-ja in inflacije vplivata na obrestno mero depozitov. Višji dohodki vplivajo na povečano povpraševanje po depozitih, kar vzpodbudi banke k povišanju obrestnih mer na depozite (Gambacorta 2007, 796–797). Določanje cen depozitov poteka ločeno od določanja cen posojil in drugih bančnih storitev. Skoraj vsak depozit je pogosto dovolj visoko ocenjen, da pokrije stroške storitev. Cena depozita je prilagojena tako, da banka pokrije stroške depozita in ustvari dobiček. Cena depozita se oblikuje po 4.11 formuli: A = B + C+ D (4.11) pri čemer pomenijo: A – cena za depozit , B – operativni stroški depozita na enoto, C – ocenjen režijski strošek dodeljen določenemu depozitu, D – planiran dobiček za vsak depozit . Ta način določanja cene depozitom je spodbudila banke, da cene ostajajo konkurenčne (Managing And Pricing Deposit Services, 2005). Cena depozitov je odvisna od: - dospelosti depozita, - velikosti banke in možnosti konkuriranja drugim bankam, - tveganja, s katerim se banke srečujejo, - ciljev banke (ibid.) Rose (1999, 426) opisuje, da na ceno depozita vplivajo naslednji faktorji: - števila transakcij na računu, - povprečna bilanca v določenem času, - dospelost depozitov v dneh, tednih ali mesecih. Informativni izračun za posamezen depozit mora prikazovati najmanj naslednje: - višino obrestne mere, - pri sestavljeni nominalni obrestni meri točno navedbo referenčne

obrestne mere, ugotavljanje in prilagoditve njene vrednosti, - obdobje vezave/varčevanja, - kapitalizacijsko obdobje, - dospelost obresti, - štetje dni, - način obrestovanja,

38

- znesek sredstev in obresti ob koncu obdobja vezave/varčevanja, pri sestavljeni nominalni obrestni meri banka izrecno opozori, da informativen izračun temelji na predpostavki, da se referenčna obrestna mera v obdobju vezave/varčevanja ne spreminja,

- stroške (Kranjec 2008). 4.6.2 Uporaba mejnih stroškov za določitev obrestne mere depozitov (Marginal Cost Pricing) Veliko finančnih analiz se strinja, da je pri določanju cen depozitov in drugih virov potrebno upoštevati mejne in povprečne stroške. Razlog je, da bodo pogoste spremembe obrestnih mer naredile povprečne stroške nerealne za določanje cen depozitov. Če obrestna mera pade, lahko mejni stroški padejo pod povprečne stroške vseh virov banke. Posojila in investicije v tem primeru izgledajo neprofitne, ko jih primerjamo s povprečnimi stroški, ko pa jih merimo po nižjih mejnih stroških, izgledajo dosti bolj dobičkonosne. In obratno, če obrestna mera raste, mejni stroški lahko presegajo preko povprečnih stroškov bančnih virov. Banke v tem primeru rezervirajo nova posojila na podlagi povprečnih stroškov, kar se lahko pokaže kot nedonosno, ko je merjeno z višjimi mejnimi stroški (Rose 1999, 420). 4.6.3 Metoda prodora na trg s ponudbo višje obrestne mere za depozite (Conditional Pricig) Metoda prodora na trg s ponudbo višje obrestne mere za depozite ne poudarja profita, ampak stanje okrevanja. Cilj je pridobiti čim več komitentov, čim več depozitnih sredstev in s tem manjšo profitno maržo. Ta strategija je namenjena na hitro povečati trg, kjer banka poskuša vzeti maksimalno velik tržni delež. Depoziti predstavljajo odnos med stranko in banko, ki obsegajo posojila in druge storitve. Ponavadi so stranke zveste eni sami banki, zato največkrat banke pri tej metodi višanja obrestne mere dobijo negativen odziv javnosti. Tako gospodinjstva kot poslovneži upoštevajo veliko drugih faktorjev pri izbiranju banke, kot so spekter ponujenih storitev, varnost njihovih naložb, kvaliteto finančnih nasvetov zaposlenih (Rose 1999, 424–426). 4.7 Razlika med obrestno mero kreditov in depozitov Na sliki 6 je prikazan model trga depozitov in trga posojil . Na ordinatni je prikazana obrestna mera (i), na abcisni osi pa je volumen posojil oz. depozitov. Ponudba posojil bo večja, če se bi obrestna mera povečala. In obratno, ob nižji obrestni meri bo banka sprejela več depozitov. Povpraševanje po posojilih se bo zmanjšalo, če bo obrestna mera narasla. Tržna obrestna mera (i*) bi lahko obstajala le v popolni konkurenci na trgu,

39

če ne bi obstajali vmesni stroški s povezovanjem posojilodajalcev in posojilojemalcev. Volumen vseh bančnih poslov sega na sliki od 0 do B. Z obrestno mero depozitov, ki jo mora plačevati banka, je potrebno plačati vse nastale posredne stroške. Ti stroški vključujejo različne raziskave, spremljanj kreditne sposobnosti posojilojemalcev, operativne stroške. Naloga banke je, da dobro ocenijo tveganje, s katerim se bodo sooči le in stroške vpeljejo v ceno kredita. Pomembno je, da banka ustvari ravnovesje med plači l i obresti depozitov in zasluženimi obrestmi odobrenih kreditov. Na spodnji sliki je od 0 do T količina depozitov oz. količina odobrenih posojil . Razliko med iL in iD imenujemo obrestna marža in pokriva bančne posredniške stroške (stroški administracije, stroški transakcije, ki se nanašajo na hranjenje in posojanje bančnih produktov), stroške kapitala, premijo za privzeta tveganja, plači lo taks in profit iz poslovanja bank. Zelo pomembna je tudi struktura trga, kolikšna je konkurenca na trgu, tolikšna je količina posojil in depozitov na trgu. Za razliko od posameznih agentov, kjer so stroški iskanja potencialnih posojilojemalcev in posojilodajalcev zelo visoki, medtem ko banke lahko te transakcijske stroške zmanjšajo, razpolagajo z večjim številom depozitov in lahko odobrijo večje število posojil in drugih bančnih produktov. Banke prav tako razpolagajo z najrazličnejšimi informacijami o trenutnih in potencialnih posojilojemalcih. Teh informacij banke ne morejo prodati posameznikom, le-te uporabljajo za svoja poslovanja, da povečajo posojilni portfelj. Osrednja dejavnost bank mora biti , da svojim komitentom omogoči jo varno in likvidno poslovanje (Heffernan 2007, 1–3). SLIKA 6: Količina kreditov in depozitov glede na določeno obrestno mero

Vir: Heffernan 2007, 2. iL-iD – razlika med obrestno mero posojil in depozitov,

Količina posojil/depozitov

i Sl

Sd

Dl

T B

i*

iL

iD

0

40

Sd – ponudba depozitov, Sl – ponudba posojil , Dl – povpraševanje po posojilih, OT – količ ina oziroma vrednost posojil , ki je ponujena strankam in i* – tržna obrestna mera brez posrednih stroškov. Glavni vir bank še vedno obstaja zadolževanje v bančnem sektorju, ki predstavlja 56,8% povečanja bilančne vsote. Bolj aktivne pri pridobivanju virov na medbančnem trgu so bile domače banke, katerim se je njihov obseg povečal za 56,9% (tujim za 29,2%). Kar 82,6% predstavljajo viri , pridobljeni pri tujih bankah. Občutno se je okrepilo tudi zadolževanje pri domač ih bankah, vendar ta vir še vedno ostaja manj pomemben. Večletno aktivno pridobivanje bančnih vlog se odraža tudi v krepitvi njihovega deleža v strukturi pasive (Poroč ilo banke Slovenije 2007, 42). Povečanje kreditov v Sloveniji je daleč večje od rasti depozitov. Tehtnica med denarjem, ki ga privarčujemo, in tistim, ki si ga izposodimo, je močno nagnjena na stran zadolževanja. Ti krediti prihajajo do komitentov z zadolževanjem bank in države v tujini, saj je domače varčevanje premajhno. Indeksi obrestnih mer (EURIBOR, LIBOR), ki kažejo medbančno ceno denarja, se zvišujejo. Denarja imajo banke sicer dovolj, a ena za drugo ne vedo, koliko slabih naložb imajo v bilanci, in si ne zaupajo, zato si tudi ne posojajo denarja tako z lahkoto kot prej. To nezaupanje občutijo tudi že slovenske banke, ki si zadnjih nekaj mesecev v tujini denar izposojajo po vedno višji obrestni meri in vedno teže (Obrestne mere in Slovenci, 2007). 4.8 Analiza finančnih koeficientov 4.8.1 Merjenje donosnosti bančnega poslovanja Eden izmed načinov merjenja bančnega poslovanja je s finančnimi koeficienti (Meisel 2007, 412). Pri merjenju dobičkonosnosti pogosto uporabljamo naslednje pokazatelje oz. indikatorje dobičkonosnosti, ROE (Return-on-equity), ROA (Return-on-assets), NIM (Net interest margin) in C/I (Cost-income ratio). Uporaba različnih finančnih kazalcev za ugotavljanje učinkovitosti bančnih poslov je lahko nezanesljiva, kar pa velja predvsem za primerjave bank med različnimi državami (Casu et al. 2006, 213). ROA nam pove, kolikšen prihodek prinese določena aktiva in kako učinkovito so izkoriščeni viri banke. Izračunamo ga tako, da dobiček (neto prihodki) delimo s celotnimi sredstvi (aktiva bilance stanja) (Meisel 2007, 412).

41

ROE je verjetno najpomembnejši pokazatelj dobičkonosnosti in rasti poslovanja. Je pomemben pokazatelj predvsem delničarjem, oziroma nam pove, koliko odstotkov prinesejo investicije oziroma koliko enot dobička je ustvarjeno na enoto kapitala (Casu et al. 2006, 214). Izračunamo ga tako, da dobiček (neto prihodke) delimo s celotnim kapitalom (Meisel 2007, 412). NIM lahko imenujemo tudi neto obrestna marža in meri neto obrestne dohodke, ki so povezani s celotno zasluženo aktivo. Izračunamo ga tako, da razliko med obrestnimi prihodki in obrestnimi odhodki (čiste obresti) delimo s celotnimi sredstvi (celotna aktiva bilance stanja). Koeficient nam dejansko pove razliko med zaslužkom banke z odobravanjem posojil in stroški, ki j ih mora banka plačati za prejete depozite. Trend tega koeficienta je, da pada, razlog pa je, povečana konkurenca na trgu (Casu et al. 2006, 214–215). C/I je hitri izračun in odraža bančne neobrestne stroške v sorazmerju s celotnimi stroški, se pravi obrestnimi in neobrestnimi stroški. Izračunamo ga tako, da neobrestne stroške (administrativni in stroški amortizacije) delimo z neto prihodki (vsota obrestnih in neobrestnih prihodkov). Nizek koeficient C/I pomeni, da banka posluje uč inkoviteje in uspešnejše (ibid., 215). 4.8.2 Cena kapitala in ustvarjena vrednost delničarjem Poleg teh tradicionalnih pokazateljev uspešnosti poslovanja bank pa je novejši pokazatelj, s pomočjo katerega izračunamo ustvarjeno vrednost delničarjev oziroma lastnikov. Banka lahko ustvari delničarsko vrednost z zasledovanjem strategije maksimizirati vrednost vloženega kapitala. Če banka vlaga v projekte, ki prinašajo velik zaslužek, ki je večj i , kot so stroški imetnikov delnic, le tem prinašajo višje dividende. Banke lahko vlagajo tudi v projekte drugih držav. Delničarska vrednost je ustvarjena, ko so stroški kapitala investiranega v projekt manjši kot vrednost (Return on capital), ki je ustvarjena z investiranim kapitalom. Da izračunamo stroške kapitala, lahko uporabljamo naslednjo model CAPM (Capital Asset Pricing Model), kjer uporabimo naslednjo formulo:

iR = ( )fmf RRR −+ β (4.12) pri čemer pomenijo Ri – zahteva vsota pri povrnitvi investicij , Rf – nadomestilo za privzeto tveganje, Rm– tržno povrači lo, β – indikator, ki nam pokaže, kakšno je razmerje med tveganjem kapitala in tržim tveganjem. Če je β ⟨ 1, je tveganje kapitala nižje od tržnega in če

42

je β ⟩ 1, je tveganje kapitala višje od tržnega tveganja (Casu et al. 2006, 217–220). 4.8.3 Koeficient plači lne sposobnosti Banke naj bi pri poslovanju upoštevale minimalen koeficient kapitalske ustreznosti vsaj 8 odstotkov, kar pomeni, da morajo imeti nezavarovana posojila vsaj 8 odstotkov kapitalskega kritja. Koeficienta kapitalske ustreznosti ne moremo določ iti na podlagi bilance stanja banke, ampak moramo analizirati celotno aktivo in zunajbilančne bančne posle. Koeficient je tudi odvisen od tveganja, zato se mora količina kapitala ujemati s le-tem. Banke te koeficiente določajo interno, lahko jih objavijo v letnem poroči lu. Vsekakor pa lahko s tem koeficientom le na grobo ocenimo finančno moč banke, prav tako pa tudi ne upošteva tveganja pri bančnem poslovanju (ibid., 220). 4.8.4 Omejitve finančnih koeficientov Za ocenitev finančnih koeficientov ni dovolj spremljanje bančnega poslovanja eno leto, ampak minimalno vsaj pet let. Težko je primerjati koeficiente med podobnimi bankami, ker le-te pogosto tekmujejo na različnih trgih, imajo različne izdelke in tudi različne stranke. Kljub tem problemom se velikokrat uporabljajo ti koeficienti za primerjavo med bančnimi poslovanji. Koeficienti so med seboj povezani. Na primer, manjša dobičkonosnost lahko vpliva na likvidnost in koeficient kapitala. Banke, ki poslujejo slabo, lahko na tak način zmanjšajo likvidnostni koeficient, prav tako več je izgube zmanjšajo likvidnostni koeficient. So tudi pomanjkljivosti, da lahko koeficiente izkrivijo sezonski dejavniki. Še kako pomembne so nadzorne oblasti , ko trgi postajajo bolj in bolj globalni. Vse družbe, ki so na ravni EU, so 1. januarja 2005 sprejele, da morajo pripravljati finančna poroč ila po določenih standardih na mednarodni ravni (ibid., 221). Slovenske banke so bile obvezne od januarja 2006 prvič uporabiti Mednarodne standarde računovodskega poročanja pri pripravi finančnih izkazov za poslovno leto 2006 (Poroči lo Banke Slovenije 2006, 46).

43

5 PREDSTAVITEV ZUNAJBILANČNIH BANČNIH POSLOV 5.1 Opredelitev zunajbilančnih bančnih poslov Moderne banke si prislužijo precejšnjo vsoto z zunajbilančnimi bančnimi posli. Te aktivnosti banke niso krite z aktivo. Za te bančne posle ni potrebno imeti nobenih kapitalskih rezerv, še več , za te posle ni potrebnih niti rezerv finančnih sredstev v aktivi. Banke si želijo s temi posli povečati donosnost, pri tem pa ne povečujejo aktive in s tem povečujejo prihodek (Casu et al. 2006, 229). Banke se ukvarjajo z zunajbilančnimi bančnimi posli, da bi s tem za komitente ohranile zanimive finančne koeficiente in porast kreditnih sposobnosti. Le-to danes za banke prinaša pomemben vir prihodkov. Prav tako pa se investitorji lahko z zunajbilančnimi posli zavarujejo pred določenimi tveganji pri poslovanju in jim prinašajo davčne prednosti (Lander 2008, 27–28). Zunajbilančne bančne aktivnosti so pogojna sredstva ali pogojne obveznosti, zato imajo večji vpliv na prihodnjo bilanco stanja in izkaz uspeha. Prav tako imajo neposreden vpliv na prihodnjo dobičkonosnost in solventnost bank. Ko pogojni dogodek nastopi, se zunajbilančne aktivnosti preselijo v bilanco stanja na stran sredstev ali na stran virov (Saunders et al. 2003, 324). Zunajbilančne terjatve v poslovnih bankah predstavljajo manjše obsege poslov kot zunajbilančne obveznosti, ki so pomembna postavka neobrestnih prihodkov bank. Zato se bom v nadaljevanju diplomske naloge posvetila le-tem. S temi posli se lahko trguje na organiziranih ali OTC trgih (Casu et al. 2006, 232). Trgovanje na organiziranih trgih (borzah): - udeleženci trgujejo s standardiziranimi pogodbami, - trgovci se srečujejo fizično na parketu borze, v zadnjem času

tradicionalen sistem trgovanja na borzah pospešeno izrinja elektronsko trgovanje,

- prikazovanje cen je pregledno, - tveganje pri trgovanju je zaradi učinkovitih sistemov zelo omejeno, - transparentnost zagotavljajo borze same, ki objavljajo cene izvedenih

finančnih instrumentov na podlagi povpraševanja (bid price) in ponudbe (ask price) na trgu.

Trgovanje na OTC (over the counter) trgih: - posli se izvršijo običajno med finančnimi institucijami na obeh straneh

ali med finančnimi institucijami na eni in njihovimi strankami na drugi strani, zato ni mogoče avtomatsko objavljanje cen na trgu,

44

- v primerjavi z borzami so ti trgi manj transparentni, - večja fleksibilnost, saj pogoji sklenjenih pogodb niso standardizirani in

predpisani s strani borz, temveč so predmet pogajanj med sklenitelji poslov,

- količinsko se na OTC trgih sklene več poslov, - slabost OTC trga je tveganje, da ena izmed strank ne bo poravnala posla

(ibid., 232). 5.2 Izvedeni finančni instrumenti Izvedeni finančni instrumenti so pravice oziroma obveznosti: - katerih vsebina je glede vrednosti posredno in neposredno odvisna od

cene vrednostnega papirja, tuje valute, blaga, višine obrestne mere, indeksa oziroma cene kreditne sposobnosti ali podobnih spremenljivk,

- ki ne zahtevajo začetne čiste finančne naložbe ali ki zahtevajo le majhno začetno naložbo,

- ki se poravnajo v prihodnosti, - ki niso vrednostni papirji (Zver Gabrijelčič 2004, 11–35). Znač ilnost sklepanja poslov na terminskih trgih je torej odložena izpolnitev obveznosti , trgovanje pa je lahko organizirano in neorganizirano. Na organiziranih trgih poteka trgovanje redno in pod nadzorom pristojnih institucij , na teh trgih se trguje s standardiziranimi izvedenimi finančnimi instrumenti. Na neorganiziranih trgih pa se posli sklepajo brez posebne infrastrukture in nadzora, le-tu pa se trguje z nestandardiziranimi finančnimi instrumenti (ibid., 11–35). SLIKA 7: Delitev izvedenih finančnih instrumentov

Vir: Lastna ponazoritev.

Izvedeni finančni instrumenti

standardizirani nestandardizirani

Terminske pogodbe (futures)

opcije

Terminske pogodbe (forward)

Zamenjave (swaps)

Nestandardizirane opcije

45

5.2.1 Standardizirane terminske pogodbe (Financial futures) Terminske pogodbe (futures contract) so dogovor med dvema strankama o nakupu ali prodaji sredstva, ki je predmet pogodbe v prihodnosti po določeni ceni. S terminskimi pogodbami se običajno trguje na uradnih trgih. Ker ni nujno, da se obe stranki poznata, borze hkrati omogočajo mehanizem, ki zagotavlja, da bosta obe stranki spoštovali določbe sklenjene pogodbe in da bosta poravnali svoje obveznosti (Fabozzi et al. 1998, 500–501). So pogodbe o prodaji ali nakupu določenih sredstev, po vnaprej določenem datumu in po določeni ceni v prihodnosti. Posli so povezani z različnimi terminskimi instrumenti, kot so obveznice, potrdila o zavarovanju, cenami, valutami. Splošna znana in trgovana pogodba je državna obveznica. Kot je zapisal Prohaska (1999, 161), terminski instrumenti omogočajo: - špekuliranje in izkoriščanje možnosti, ki jih promptni trg ne ponuja; - omejevanje tveganja, ki izhaja iz gibanja tečajev na finančnih in

blagovnih trgih. Glede na osnovni instrument standardiziranim terminskim pogodbam loč imo: - obrestne standardizirane terminske pogodbe (Interest Rate Futures),

namenjene so zavarovanju pred tveganjem zaradi neugodnih sprememb obrestnih mer (obrestno tveganje);

- standardizirane terminske devizne pogodbe (Currency Futures), omogočajo zavarovanje pred nihanjem tečajev valut (valutno tveganje);

- standardizirane terminske pogodbe na indekse vrednosti delnice (Stock Index Futures), ki temeljijo na vrednosti delniškega indeksa (indeksov) kot osnovnega instrumenta, zato so dobički in izgube odvisni od gibanja posameznega indeksa;

- standardizirane blagovne terminske pogodbe (Commodity Futures). Le-te omenjam zaradi pionirske vloge, ki so jih odigrale v svetu standardiziranih izvedenih instrumentov, torej kot predhodnice standardiziranih finančnih instrumentov. Glavne skupine blaga, na katere se glasijo pogodbe, so: žita in oljčna semena, živina in meso, hrana in vlakna, kovine in nafta ter mešano blago (Zver Gabrijelčič 2004, 11–35).

Terminski trg je neprekinjen avkcijski trg, ki preko klirinške hiše nudi novejše informacije o ponudbi in povpraševanju. Je srečališče kupcev in prodajalcev množice vrst blaga (kmetijski izdelki, industrijski izdelki, surovine in trg s finančnimi instrumenti). Klirinška hiša nastopa kot nasprotna pogodbena stranka v vsaki sklenjeni pogodbi. Med člani poravnave terjatve in obveznosti ter s tem eliminira

46

problem nelikvidnosti in upniškega tveganja. Dnevno poravnava denarne tokove, ki predstavljajo dnevne dobičke in izgube pri premikih tržnih cen. Hedgerji so posamezniki ali pravne osebe, ki kupujejo in prodajajo na terminskem trgu izključno z namenom, da bi fiksirali cene tedne ali mesece vnaprej za blago, ki ga nameravajo kupiti ali prodati na osnovnem trgu. S tem se šči t i jo pred tveganjem za neugodne spremembe cene v času. Špekulanti so posamezniki ali pravne osebe, ki iščejo dobiček v pričakovani rasti ali padanju terminskih cen in s tem zagotavljajo rizični kapital, potreben za zagotavljanje hedginga. Terminske posle odlikujeta dve znači lnosti: - visoka stopnja vzvoda, - dnevna poravnava sklenjenih terminskih pogodb. Pomen svetovnih borz raste, s tem pa tudi pomembnost poslov, ki so sklenjeni s terminskimi instrumenti in promptnimi posli (Prohaska 1999, 160–161). Ko se na nekem trgu začenja terminsko trgovanje, je cilj večine udeležencev zavarovati se pred tveganjem spremembe cene osnovnega instrumenta. Ko pa se trg razvije, je to cilj le še 10 odstotkov udeležencev, preostalih 90 odstotkov pa terminske pogodbe sklepa iz špekulativnih nagibov. Zavarovanje lahko torej definiramo kot uporabo terminskih pogodb za zavarovanje nekega osnovnega instrumenta pred spremembo cene le-tega v prihodnosti (ibid., 163–169). 5.2.2 Nestandardizirane terminske pogodbe (Forward pogodbe) Forward pogodba je enostaven izveden finančni instrument, ki predstavlja pogodbo o nakupu ali prodaji določenega sredstva, po določeni ceni. Za razliko od futures pogodb, se s forward pogodbami trguje na OTC trgu, običajno med dvema finančnima institucijama ali med finančno institucijo in njeno stranko. Ena izmed strank zavzame pozicijo kupca predmeta pogodbe na določen datum in po določeni ceni, druga stranka pa s prodajo predmeta pogodbe na določen datum in po določeni ceni zavzame pozicijo prodajalca. Forward pogodbe so zelo običajne pri trgovanju z valutami in se lahko uporabijo pri zavarovanju pred tečajnim tveganjem (Hull 2003, 2–5). 5.2.3 Opcije Veselinovič (1998, 72) definira opcijo kot izveden instrument oziroma obliko, njena vrednost je povezana z osnovnim instrumentom oziroma obliko (underlying asset), na katerega je izdana. Poznamo dve osnovni

47

obliki opcij, nakupno in prodajno opcijo. Nakupna opcija (call option) omogoča imetniku opcije pravico kupiti sredstvo, na katero se opcija nanaša na določen dan po določeni ceni. Prodajna opcija (put option) imetniku omogoča pravico prodati sredstvo, na katero se opcija nanaša na določen dan po določeni ceni. Prodajalec opcije je zavezan na zahtevo kupca opcije izvršiti nakup ali prodajo osnovnega instrumenta, na katerega je opcija izdana, pod pogoji, ki so določeni v opcijski pogodbi. Za to svojo obveznost kupec opcije prodajalcu plača premijo, ne glede na to, ali bo pravico iz opcije izkoristil ali ne. Cena, ki je določena v pogodbi, se imenuje izvršilna cena (strike price ali exercise price), datum pogodbe pa se imenuje izvršilni datum ali zapadlost opcije (expiration date ali maturity). Mramor (2000, 82) opisuje opcije kot izvedene finančne instrumente, ki njenemu lastniku dajejo pravico in ne obveznosti nakupa ali prodaje osnovne naložbe, na katero se opcija nanaša, za določeno ceno v določenem časovnem obdobju (ameriška opcija) ali na določen dan (evropska opcija). Osnovne naložbe, na katere se lahko opcije glasijo, so delnice, obveznice, različno blago in valute. Prohaska (1999, 169–173) opredeli opcijo kot prenosljivo pogodbo, v kateri je prodajalec (writer) v zameno za opcijsko premijo daje kupcu oz. imetniku (holder) pravico do nakupa ali prodaje določenega števila delnic v določenem obdobju ali na določen dan po vnaprej določeni ceni (pogodbeni ceni). Pri opcijah sami odločamo o standardizaciji ali nestandardizaciji njihovih sestavin. Običajno uporabljamo standardizirane. Te so: - Indeksne opcije (index options)

To so opcije, katerih predmet je borzni indeks (indeks delnic, indeks obveznic). Posebnost indeksnih opcij je v tem, da ob njihovi vnovč itvi ne pride do prenosa vrednostnih papirjev in tudi ni zahteve po nakupu ali prodaji. Namesto tega pride le do gotovinske poravnave med dolarsko razliko pogodbene cene in končno ceno delniškega indeksa.

- Obrestne opcije (interest rate options)

Obrestne opcije se nanašajo na obrestne mere določenih vrednostnih papirjev (kratkoročne in dolgoročne obrestne mere). Poravnava med pogodbeno in dejansko obrestno mero se izvrši podobno kot pri indeksnih opcijah.

- Valutne opcije (currency options)

Kupec valutne opcije ima pravico, da kupi ali proda neko valuto v določenem času (ameriška opcija) ali na določen dan (evropska opcija) po vnaprej določenem tečaju. Predmet opcije je določena valuta.

- Blagovne opcije (commodity options)

48

Kupec blagovne opcije ima pravico, da kupi ali proda določeno vrsto blaga po določeni ceni v določenem obdobju ali na določen dan.

Vsaka opcijska pogodba ima: - osnovo v enem izmed finančnih instrumentov, od katerega vrednosti je

potem odvisna njena cena, - pred nakupom znano izklicno ceno (cena, po kateri imamo pravico

kupiti ali prodati opcijo), - premijo (cena opcijske pogodbe, ki jo moramo plačati, da dobimo

pravico do nakupa ali prodaje, npr. delnice), - rok trajanja (imetnik ima pravico izvršiti nakup ali prodajo po izklicni

ceni samo v točno določenem času – ameriška opcija ali na točno določen dan – evropska opcija (Opcije 2008).

Večina opcij je netržnih in so posledica posebnih zahtev strank. Nestandardizirane opcije, s katerimi se trguje na OTC trgu, so prav zaradi svoje kreativnosti prekosile standardizirane, zato so nekatere borze že začele uvajati opcije z nestandardiziranimi elementi (Flex Options) (Zver Gabrijelčič 2004, 11–35). Osnovna razlika med opcijskimi in terminskimi pogodbami je ta, da sta v primeru terminskih pogodb oba, tako kupec kot ponudnik, dolžna izpolniti pogodbo, pri opcijski pogodbi pa lahko ena stranka odstopi od pogodbe. Kupec opcije ima pravico ne pa obveznost, da izvrši posel, medtem ko je ponudnik opcije dolžan svojo obveznost izpolniti , za kar kupec opcije plača ponudniku ceno opcije. V primeru terminskih pogodb imata obe strani obveznost izvršiti posel, kupec terminske pogodbe pa prodajalcu ne plača premije, da posel sprejeme (Terminske pogodbe, 2008). 5.2.4 Zamenjave ali swap posli Zamenjava je pogodba med dvema strankama o izmenjavi denarnih tokov v prihodnosti (Fabozzi et al. 1998, 591). Merc (2004, 15) opredeli swap posle kot pogodbe, pri katerih stranke prevzamejo medsebojne plačilne obveznosti, ki so odvisne od bodoč ih, v času sklepanja pogodbe še negotovih sprememb vrednosti (cen, menjalnih tečajev, obrestnih mer). Njihov primarni namen je obvladovanje tveganj, ki so jim subjekti izpostavljeni zaradi spremembe cen, deviznih tečajev ali obrestnih mer. Swapi oziroma slovensko zamenjave so temeljito spremenile tradicionalne možnosti financiranja in pomenijo eno najpomembnejših finančnih inovacij zadnjega časa (Norden et al. 2007). Na veliko jih uporabljajo podjetja, banke, investitorji in državne agencije, da bi se zaščiti li pred nezaželenimi obrestnimi in deviznimi gibanji ter

49

zaradi manjših stroškov v primerjavi s klasičnimi metodami pridobivanja sredstev. Zamenjave obstajajo, ker imajo različni subjekti različen dostop do finančnih trgov in različne potrebe (Prohaska 1999, 178). Prohaska (1999, 178) opredeli zamenjave kot dogovor med dvema strankama o zamenjavi dveh različnih načinov plačila v prihodnosti. Poznamo obrestno zamenjavo, to je pogodba med dvema strankama, s katero se dogovorita, da bosta zamenjevali različna plač i la obresti in na koncu vrači lo glavnice v zaporednih prihodnjih obdobjih. Vsa plač ila morajo biti v isti valuti. Pri valutnih zamenjavah je pogodba med dvema strankama, kjer se dogovorita, da bosta zamenjali plačevanje obresti in vrači lo glavnice v eni valuti za plačevanje obresti in glavnice v drugi. Ključen je dogovor o načinu menjave plač i la obresti oziroma kuponov. Najbolj običajno se zamenjave uporabljajo pri zamenjavi dolga (ali terjatve) s stalno obrestno mero. Pri obeh vrstah zamenjave je poudarek na dolgoročnosti , za razliko od terminskih pogodb (dogovor o nakupu tuje valute na določen dan in o prodaji na drug dan v prihodnosti). 5.3 Neizkoriščene kreditne obveznosti Lahko gre za zavezujočo ali nezavezujočo obveznost banke, da bo v prihodnje odobrila upravičencu znesek v dogovorjeni višini. Takšne obljube morajo nedvoumno vsebovati obljubo banke, da bo le-ta upravičencu izdala te finančne instrumente v določeni višini. Ker zavezujoča obljuba banke predstavlja potencialno obveznost banke, jo mora le-ta poknjižiti v zunajbilančni evidenci. Banke pri zavezujočih obljubah zaračunajo nadomestilo za obdelavo prošnje in nadomestilo za privzeto tveganje, medtem ko zaračunajo pri nezavezujočih zgolj nadomestilo za obdelavo prošenj. Če gre za kreditno linijo, je znesek pogodbeno dogovorjen in zavarovan. Kreditojemalec lahko ta znesek v pogodbeno dogovorjenem obdobju po potrebi črpa. Črpana sredstva so obrestovana po pogodbeno dogovorjeni obrestni meri. Ker mora banka ta sredstva imeti ves čas na razpolago, zaračuna nadomestila za rezervacijo sredstev (Saunders et al. 2003, 329). 5.4 Nekriti akreditivi Dokumentarni akreditiv (je ena izmed vrst akreditivov, a je daleč najbolj razširjena) je način plači la, pri katerem banka po nalogu in za račun kupca (oziroma zavezanca za plačilo) iz temeljnega posla prevzame obveznost, da bo pod pogoji, določenimi v akreditivu, izplačala akreditivnemu upravičencu določen znesek. Obema udeležencema v transakciji (upniku in dolžniku) omogoča večjo varnost.

50

Upravičenec: - pridobi namesto kavzalnega zahtevka zoper poslovnega partnerja

abstrakten zahtevek zoper banke, ki ima najverjetneje precej višjo boniteto kot pa zavezanec iz temeljnega posla,

- prejme plačilo takoj, ko zagotovi ustrezne dokumente, ne da bi mu bilo treba čakati, da blago prispe h kupcu;

- pridobi možnost za financiranje celotnega posla, če nima zadostnih sredstev za nabavo blaga, ki ga izvaža.

Naročnik pa se pri poslovanju s akreditivom zavaruje tako, da postavi banki dovolj stroge pogoje, pod katerimi sme ta izplačati dogovorjeni znesek. Zaradi načela natančnega pregleda dokumentov, ki velja pri poslovanju z dokumentarnim akreditivom, je kupec takrat, ko banka izvrši plačilo, lahko relativno prepričan, da je prodajalec korektno izpolnil svojo obveznost. Poleg tega naročnik dokumente, ki predstavljajo blago, dobi takoj, ko jih banka upravičencu izplača, tako da lahko z blagom razpolaga že, ko je na poti (Merc 2004, 15). Akreditivna banka, ki po nalogu naročnika prevzame obveznost ob predložitvi dokumentov mora izplačati znesek, določen v akreditivu, akreditivnemu upravičencu. Banka bo akreditiv odprla na podlagi kritja, ki ga ima kupec pri banki ali na podlagi posebnega dogovora (ibid., 15). V akreditivni posel je vključena najmanj ena, običajno pa več bank, ki zagotavljajo strankam varno poslovanje. Banka plača dogovorjen znesek prodajalcu šele takrat, ko le-te predloži vse v akreditivu predpisane dokumente, ki dokazujejo, da je bila pogodbeno dogovorjena kvaliteta in količina blaga odposlana kupcu. Prodajalcu je zagotovljena varnost, da mu bo kupnina ob predložitvi zahtevanih dokumentov plačana. Pomembno je, da dokumentarni akreditiv jamč i plači lo samo na osnovi dokumenta in ne na osnovi blaga ali storitev, na katere se nanaša (Mullineux et al. 2003, 268). Banka zaračunava stroške v zvezi z dokumentarnim akreditivom (pregled dokumentov, odprtje akreditiva …) in tudi provizijo za abstraktno zavezo za plači lo, ki jo sprejema nasproti upravičencu. Ponavadi zahteva kritje akreditivnega zneska vnaprej, kar imobilizira del kupčevih sredstev, ali pa zaračuna dodatno provizijo za kreditiranje kupca. Vsaj del teh stroškov kupec poskuša prevaliti na prodajalca s povečano ceno, ta pa ne bo, če si bo varnost poslovanja lahko zagotovil ceneje, za vsako ceno vztrajal pri dokumentarnem akreditivu (Merc 2004, 15) 5.5 Finančna garancija Bančna garancija je instrument zavarovanja obveznosti, pri katerem se banka zaveže izplačati določen garancijski znesek, če glavni dolžnik svoje obveznosti ne izpolni v dogovorjenem roku in na dogovorjen način (ibid., 15).

51

Bančna garancija pomeni nepreklicno, samostojno obveznost banke –garanta, nasproti določenemu upravičencu garancije – upniku, da mu bo v primeru nalogodajalčeve neizpolnjene pogodbene obveznosti nakazala določen znesek, in sicer ne glede na to, ali je bil temeljni posel izveden ali ne. Obveznost garanta torej ni odvisna od obstoja obveznosti dolžnika iz temeljne pogodbe, odvisna je zgolj od vsebine garancije, zato lahko govorimo o nepripadnosti (neakcesornosti) garancije temeljnemu poslu (Čas Markovič 2002, 46). Bančna garancija se od dokumentarnega akreditiva ločuje povsem po tem, da je v prvi vrsti sredstvo zavarovanja obveznosti (dokumentarni akreditiv je tudi plači lno sredstvo) in po tem, da je z bančno garancijo mogoče zavarovati kakršnokoli izpolnitev, ne le plači la. Bančna garancija se uporablja zlasti pri mednarodnih poslih, večje vrednosti in se oblikuje za vsak primer posebej (Merc 2004, 15).

52

6 SKLEP Zaradi nepopolnih finančnih trgov je obstoj finančnih institucij nujno potreben. Finančne institucije se morajo prilagajati željam varčevalcev in investitorjev. V diplomski nalogi sem poudarila in izpostavila poslovne banke, ki imajo v gospodarstvu še vedno najpomembnejšo vlogo med finančnimi institucijami. Pomembno je, da banke svoje storitve čim bolj približajo svojim komitentom. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je konkurenca med bankami na trgu še bolj zaostrila, zato je izrednega pomena, da banke inovirajo in izboljšujejo ponudbo svojih storitev. Pri tem imajo prednost velike banke, ki lahko lažje konkurirajo s tujimi večj imi bankami. V diplomski nalogi sem na primeru največje in najuspešnejše mednarodne finančne skupine v Sloveniji , NLB Skupine, predstavila bančno-finančno ponudbo storitev na domačem in tujem trgu. NLB Skupina ima 56 članic na 18 trgih, ki ponujajo poleg bančnih storitev tudi druge finančne dejavnosti, kot so: lizing, faktoring, forfetiranje, zavarovalništvo in upravljanje s premoženjem. Banke opravljajo različne vrste poslov, ki se delijo v tri skupine: pasivni, aktivni in nevtralni bančni posli. V diplomski nalogi sem poudarila depozit kot izrazit pasiven bančni posel in odobritev kredita kot izrazito aktiven bančni posel. Pasivni posli banko postavljajo v vlogo dolžnice, kjer si z ustreznimi metodami in načini zbira prosta denarna sredstva, za katere plačuje pasivne obresti. Nato banka ta finančna sredstva plasira v obliki kreditov in plasmajev najrazličnejših rokov in oblik, za katere pridobiva aktivne obresti . Medtem ko nevtralni bančni posli ne postavljajo banke niti v položaj upnika niti dolžnika, vendar pa za njih zaračunava določeno provizijo in stroške. Pri primerjanju kreditov različnih ponudnikov je potrebno biti pozoren na njihove stroške. Poleg obrestne mere je potrebno upoštevati tudi stroške odobritve, vodenja in zavarovanja kredita. Efektivna obrestna mera je sicer pokazatelj, kakšno ceno komitent plača za kredit, vendar tega kazalca ne moremo vedno uporabljati . Efektivna obrestna mera je dober pokazatelj samo v primeru, ko primerjamo med seboj enovrstne kreditne ponudbe pri različnih bankah. Pozorni moramo biti , da ne primerjamo ponudb z različnimi izposojenimi zneski in različnimi odplačilnimi pogoji. Banke ne morejo same določi t i obrestne mere, le-te se oblikujejo prosto na trgu. Obrestna mera kredita je določena na finančnem trgu, kjer se ponudba in povpraševanje po kreditu izenač ita. Banke z različnimi načini in metodami ugotavljajo stroške, ki jih imajo s kreditnim poslovanjem in nato za kredite različne ročnosti določ ijo cene. Pri oblikovanju cene se upoštevajo tudi različni načini obrestovanja (anticipativno ali dekurzivno), ali se obresti pripisujejo po navadnem ali obrestnoobrestnem računu, kakšen nač in odplačevanja je možen (obročni ali anuitetni).

53

Depoziti so temeljni za uspeh in rast bank. Depoziti so zelo pomemben finančni vir bank, zato morajo banke komitentom ponuditi dovolj visoke obrestne mere, da pritegnejo in obdržijo njihove finančne vire. Cena depozita je prilagojena tako, da banka pokrije stroške depozita in ustvari dobiček. Cena depozita je odvisna od več dejavnikov: obračunavanje obresti po fiksni ali spremenljivi obrestni meri, obdobje vezave, štetje dni, način obrestovanja (navadni ali obrestnoobrestni), stroškov, ki jih zaračunajo banke, dospelosti obresti , kapitalizacijskega obdobja … Kot sem na začetku diplomske naloge predpostavljala, imajo banke višje obrestne mere za kredite in nižje na depozite. Tako želijo poiskati na trgu č im cenejše vire sredstev in jih prodajati č im dražje. Na koncu sem želela poudariti tudi pomen zunajbilančnih bančnih aktivnosti, ki pomembno vplivajo na rast neobrestnih prihodkov. Na finančnem trgu pridobiva vedno večjo moč trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti, saj se banke tako zavarujejo pred tveganjem sprememb cen.

54

7 POVZETEK V diplomski nalogi sem najprej predstavila pomen finančnih institucij, ki s svojim delovanjem omogočajo prenos finančnih prihrankov od gospodarskih celic s finančnimi presežki h gospodarskim celicam s finančnimi primanjkljaji . Opisala sem nekatere bančne in druge finančne posle, ki jih največja banka v Sloveniji NLB Skupina ponuja fizičnim in gospodarskim subjektom. Banka mora v močni konkurenci na trgu imeti sposobnost inoviranja in izboljšanja kakovosti le-teh. Bistvo moje diplomske naloge je bilo določanje cen bančnih kreditov in depozitov. Opisala sem različne modele določanja obrestnih mer bančnih kreditov in depozitov. Predstavila sem pomen različnih obrestnih mer in poudarila, na katere morajo biti komitenti pri sklepanju pogodb z bankami še posebej pozorni. Moj cilj v diplomski nalogi je bil tudi ugotoviti , kako banke merijo donosnost svojega poslovanja z različnimi finančnimi koeficienti. Na koncu sem definirala tudi najpogostejše zunajbilančne bančne posle, ki banki prinašajo vse pomembnejše neobrestne prihodke in imajo čedalje več ji pomen pri mednarodnem trgovanju. Ključne besede: finančne institucije, bančne storitve, obrestna mera, finančni koeficienti, zunajbilančne bančne aktivnosti . ABSTRACT In my diploma I presented the importance of financial institutions first . Their activities enable the transfer of financial savings from economic cells with financial excesses to economic cells with financial deficit . I described some bank and financial business, which are offered to natural and economic persons by the largest bank in Slovenia NLB Skupina. Strong market competition forces banks to have the ability to innovate and improve the quality of business. The essence of my diploma was defining prices of bank loans and deposits. I presented different models of determining interest rates of bank loans and deposits. I described the importance of different interest rates. The emphasis was put on those which business partners should pay attention to while making ageements. The goal was to establish how banks measure profitability of their business with various financial ratios. In the end I defined the most important off-balance sheet business in banking, which brings more and mora important noninterest incomes and have larger meaning at international trading. Key words: financial institutions, bank services, interest rate, financial ratios, off-balance sheet business in banking.

55

SEZNAM LITERATURE IN VIROV 1. Bohnec Darko. 2002. Obrestna polit ika bank v luč i nominalizma. Bančni vestnik 51, št .3, str. 13–33. 2. Casu, Barbara. Girardone, Claudia. Molyneux, Philip. 2006 . Introduction to banking . London: Prentice Hall: Financial Times. 3. Čas Markovič Alja. 2002. Prenašanje pravic in obveznosti v zvezi z bančno garancijo. Bančni vestnik 51, št.10, str. 46–50. 4. Č ibej, Jože Andrej. 1998. Kako banke računajo obresti . Ljubljana: Združenje bank Slovenije. 5. Filipič , Drago. Markovič Hribernik, Tanja. 1998. Osnove financ. Maribor: Ekonomsko- poslovna fakulteta. 6. Fabozzi, Frank J.. Modigliani, Franko. Ferri, Michael G.. 1998. Fundations of financial markets and institutions . Upper Saddle River (New Jersey): Prentice Hall, Personal Education International. 7. Gambacorta, Leonardo. 2008. How do banks set interest rate. European Economic Review. [online]. 52, št. 5, str. 792–819 . Dostopno na: [www.sciencedirect.com] [12.08.2008]. 8. Glogovšek, Jože. 2008. Bančni management . Maribor: Založba Pivec. 9. Gup, Benton E.. 2003. The future of banking . London: Quorum Books. 10. Haugen, Robert A., 2001. Modern Investment Theory. New Jersey: Prentice Hall. 11. Heffernan, Shelagh A.. 2007. Modern banking . Chichester Hoboken: J. Wiley. 12. Hull, John C.. 2003. Options, futures & other derivatives . Upper Saddle River (New Jersey): Prentice Hall, Personal Education International. 13. Lander Gerald H., Auger Kathleen A.. 2008. The need for transparency in financial reporting: Implications of off-balance-sheet financiang and inferences for the future. Journal of Accouting & Organizational Change. [online]. 4, št. 1, str. 27–46. Dostopno na: [www.emeraldinsigkt.com/1832-5912.htm] [29.07.2008]. 14. Madura, Jeff. 2003. Financial Markets and Institutions . Mason (Ohio): Thomson/ South-Western.

56

15. Meisel Scott I. . 2007. Characteristics of acquired firms: the case of the banking industry . Journal of Financial Regulation and Compliance. [online]. 15, št. 4, 405–422. Dostopno na: [www.emeraldinsight.com/13581988.htm] [1.07.2008]. 16. Mishkin, Frederic S.. 1997. The economics of money, banking and financial markets. Addison-Wesley: Addison Wesley Longman. 17. Mramor, Dušan. 2000. Trg kapitala v Sloveniji . Ljubljana: Gospodarski vestnik. 18. Merc, Ožbej. 2004. Zavarovanje plači l v mednarodnem poslovanju . Pravna praksa . št. 24 (julij), str. 15. 19. Mullineux Andrew W., Murinde Victor. 2003. Handbook of International Banking . London: Edvard Elgar Publishing. 20. Prohaska, Zdenko. 1999. Finančni trgi . Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 21. Rose, Peter S.. 1999. Commercial bank management . Boston: Irvin/McGraw-Hill . 22. Rosen Richard J.. 2007. Banking market conditions and deposit interest rates . Journal of Banking & Finance . [online]. 31, št. 12, str. 3862–3884. Dostopno na: [www.sciencedirect.com] [1.07.2008]. 23. Ribnikar Ivan. 2001. Referenčna in druge obrestne mere. Gospodarski vestnik. 50, št. 3, str. 50–53. 24. Ribnikar Ivan. 2003. Monetarna ekonomija I . Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 25. Saunders, Anthony. Cornett, Marcia Millon. 2003. Financial institutions management: A risk management approach . Boston: Irwin, McGraw-Hill. 26. Veselinovič , Draško. 1998. Opcije in drugi terminski (izvedeni) finančni instrumenti. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 27. Zver Gabrijelčič , Sonja. 2004. Standardizirani finančni instrumenti . Podjetje in delo . št . 7, str. 11–35.

57

Viri: 1. British Bankers´Associations. (2008). The BBA LIBOR system. [online]. Dostopno na: http://www.bba.org.uk/bba/jsp/polopoly.jsp?d=225&a=1415 [27.08.2008]. 2. Č ibej, Jože Andrej. (2006). Hudič se skriva v podrobnostih. E-revir. [online]. Dostopno na: http://www.erevir.si/Moduli/Clanki/Clanek.aspx?ModulID=1&KategorijaID=11&ClanekID=199 [5.07.2008]. 3. Fortič , Helena. Kako izračunamo obrestno mero. Minet. [online]. Dostopno na: http://www.minet.si/denar/lekcije.php?c=1&id=415 [14.08.2008]. 4. Kapital. (2008). Medbančne obrestne mere. [online]. Dostopno na: http://www.revijakapital.com/kapital/poslovnefinance.php?idclanka=5228 [11.07.2008]. 5. Karakas Graphic Communications. (2000). About EURIBOR. [online]. Dostopno na: http://www.euribor.org/html/content/euribor_about.html [1.09.2008]. 6. Korekcija. (2008). Opcije. [online]. Dostopno na: http://www.korekcija.si/opcije.html [5.07.2008]. 7. Korekcija. (2008). Terminske pogodbe. [online]. Dostopno na: http://www.korekcija.si/terminske_pogodbe.html [5.07.2008]. 8. Kranjec, Marko. (2008). Priporoči la o načinih obračuna obrestnih mer za prebivalstvo. [online]. Dostopno na: http://64.233.183.104/search?q=cache:1OH_XBI7h9kJ:www.bsi.si/library/includes/datoteka.asp%3FDatotekaId%3D3146+priporo%C4%8Dila+o+na%C4%8Dinih+obra%C4%8Duna+obresti+za+posle+s+prebivalstvom&hl=sl&ct=clnk&cd=1&gl=si [5.07.2008]. 9. Krašovec, Tadej. (2008). Kako se lahko podjetja pripravljajo na nove posojilne pogoje, ki ih določa Basel 2. Finance. [online]. Dostopno na: http://www.finance-akademija.si/?go=article&artid=207084 [16.06.2008]. 10. Letno poroč ilo NLB. (2007). [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/doc/NLB-portal/za_nalozbenike/Letno%20porocilo%202007.pdf [1.09.2008]. 11. Managing And Pricing Deposit Services. (2005). McGraw-Hill/Irwin. [online]. Dostopno na: http://bank.emu.edu.tr/portal/files/lecturenotes/20mjB6X72p5ooChap011-6e.ppt#279 [23.07.2008].

58

12. Norden, Lars. Wagner, Wolf. (2007). Credit derivatives and loan pricing . Journal of Banking & Finance . [online]. Dostopno na: http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=965812 [1.09.2008]. 13. Nova Ljubljanska banka. (2008). [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/ [11.06.2008]. 14. Obrestne mere in Slovenci. (2007). [online]. Dostopno na: http://janko13.blog.siol.net/2007/12/18/obrestne-mere-in-slovenci/ [12.09.2008]. 15. Poroč i lo Banke Slovenije. (2006). [online]. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/letna_porocila.asp?MapaId=709 [12.08.2008]. 16. Poroč i lo Banke Slovenije. (2007). [online]. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/letna_porocila.asp?MapaId=709 [12.08.2008]. 17. Sklep o poslovnih knjigah in letnih poročilih bank in hranilnic. (2005). Ur.l . RS, št. 64/2005. [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/files/RS_-2007-028-01388-OB~P001-0000.PDF [15.08.208]. 18. Slonep. (2008). Efektivna obrestna mera. [online]. Dostopno na: http://www.slonep.net/subareas.html?lev0=1&lev1=4&lang=&lev2=41&lev3=53 [2.07.2008]. 19. Slonep. (2008). Zavarovanje kredita. [online]. Dostopno na: http://www.slonep.net/subareas.html?lev1=4&lev2=41&lev3=17 [1.07.2008]. 20. U.S. Department of Labor. (2005). Producer Price Indexes for Commercial Banking and Savings Institutions. [online]. Dostopno na: http://www.bls.gov/ppi/ppibanking.htm [15.08.2008]. 21. Wikipedia. (2008). London Interbank Offered Rate. [online]. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/LIBOR [15.07.2008].

22. Zbašnik, Dušan. (2003). O nominalnih obrestnih merah. Kapital. [online]. Dostopno na: http://www.revijakapital.com/kapital/poslovnefinance.php?idclanka=964 [28.08.2008].

23. Zakon o bankah in hranilnicah. (1991). Ur.l. RS, št. 1/1991-I. [online]. Dostopno na: http://www2.gov.si/zak/zak_vel.nsf/zakposop/1991-01-0018?OpenDocument [29.06.2008].

59

24. Zakon o bančništvu. (2006). Ur.l . RS, št. 131/2006. [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2006131&stevilka=5487 [29.06.2008]. 25. Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje. (2002). Ur.l . RS, št. 110/2002. [online]. Dostopno na: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r08/predpis_ZAKO3428.html [2.07.2008]. 26. Zimic, Srečko. (2008). Zaradi inflacije posojila v TOM rastejo hitreje kot druga. Dnevnik . [online]. Dostopno na: http://www.dnevnik.si/poslovni_dnevnik/326979 [1.07.2008].

60

SEZNAM SLIK IN TABEL SEZNAM SLIK SLIKA 1: Premoženjska bilanca pogodbene finančne institucije ....................................... 10 SLIKA 2: Premoženjski bilanci odprte in zaprte oblike investicijskega sklada.................. 10 SLIKA 3: Ključne funkcije v bančnem poslovanju............................................................. 12 SLIKA 4: Določanje obrestne mere .................................................................................... 31 SLIKA 5: Dekurzivno in anticipativno obrestovanje .......................................................... 34 SLIKA 6: Količina kreditov in depozitov glede na določeno obrestno mero ..................... 39 SLIKA 7: Delitev izvedenih finančnih instrumentov.......................................................... 44 SEZNAM TABEL TABELA 1: Poenostavljen izkaz uspeha poslovne banke .................................................. 15