Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Groţnja oroţij za mnoţično uničevanje − realnost in njena percepcija

Martina Debelak

Ljubljana, 2010 Mentor: doc. dr. Teodora Ivanuša

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici doc. dr. Teodori Ivanuši, ki me je spodbujala pri

pisanju diplomske naloge, predvsem pa za potrpljenje, ki ga je imela z menoj!

Zahvalila bi se rada tudi svoji druţini in prijateljem za vso podporo pri pisanju,

predvsem pa mami, ki mi je omogočila moje sanje, to je študij na Fakulteti za varnostne

vede, saj brez nje danes te diplomske naloge ne bi bilo.

Kazalo

1 UVOD ............................................................................................................. 1

1.1 Opredelitev problema ...................................................................................... 1

1.2 Cilji in teze diplomske naloge.......................................................................... 2

2 TERORIZEM .................................................................................................. 4

2.1 Klasične oblike terorizma ................................................................................ 7

3 JRKB/E OROŢJE ......................................................................................... 10

3.1 Kemično oroţje ............................................................................................. 16

3.2 Biološko oroţje ............................................................................................. 21

3.3 Nevarnosti JRKB/E oroţja ............................................................................ 30

3.4 Dekontaminacija ........................................................................................... 35

4 ZAŠČITA ..................................................................................................... 39

5 ZNANJE O JRKB/E OROŢJU ..................................................................... 42

5.1 Slovenska vojska ........................................................................................... 43

5.2 Slovenska policija ......................................................................................... 45

6 ZAKLJUČEK ............................................................................................... 47

7 LITERATURA.............................................................................................. 49

Povzetek

Terorizem se kot pereč problem pogosto pojavlja v sklopu delovanja sluţb boja proti

terorizmu predvsem v drţavah, kjer je terorizma več, kot npr. v Sloveniji, kjer se do

danega trenutka z njim nismo podrobneje soočili. Ogroţa tako prebivalstvo kot okolje,

zato sluţbe boja proti terorizmu v zadnjem desetletju še toliko bolj inovativno in

pospešeno delujejo proti terorizmu, saj le-ta tako na drţavni kot na mednarodni ravni

predstavlja veliko nevarnost. Med drugimi lahko v to nevarnost uvrstimo tudi JRKB

(jedrsko, radiološko, kemično in biološko) oroţje.

Z omenjenim oroţjem so seznanjeni tudi teroristi, ki do njega sicer naj ne bi imeli

dostopa, a do tega oroţja vseeno pridejo po zakonitih/nezakonitih poteh. Prav zato je

potrebno še v toliko večji meri usposobiti in izobraziti pripadnike varnostnega področja.

V Sloveniji ima slovenska vojska potrebno opremo, izobraţenost na tem področju pa je

pomanjkljiva. Podoben problem imajo tudi druge varnostne sile, predvsem slovenska

policija, za katero je posebno izobraţevanje s tega področja organizirano v izredno

majhnem obsegu.

Z diplomsko nalogo bomo poskušali bodočim študentom na Fakulteti za varnostne vede

posredovati znanje o terorizmu, s poudarkom predvsem na JRKB oroţju in novih

spoznanjih o nevarnosti tega oroţja. Cilj je študentom pribliţati tovrstno področje, saj

bodo znanje, ki bi ga osvojili na tem področju, vsekakor koristno uporabili na bodočem

delovnem področju.

Sprejetih je bilo veliko konvencij o prepovedi pridobivanja, proizvodnje, skladiščenja in

uporabe JRKB oroţja.

Ključne besede: terorizem, JRKB oroţje, slovenska vojska, slovenska policija.

Abstract

Terrorism as a pressing problem frequently appears within the scope of agencies for the

fight against terrorism, particularly in countries where terrorism is more common than

in Slovenia, where up to the present moment the threat has not been faced with in detail.

Terrorism endangers the population and the environment; therefore, in the last decade

agencies for the fight against terrorism have been particularly active and innovative in

their actions against terrorism, since it presents a threat on a national as well as on an

international level. This threat includes nuclear, radiological, chemical and biological

(NRCB) weapons.

Terrorists are well familiar with the indicated weapons and although they should not

have access to them they continue to obtain it either legally or illegally. This is why it is

of extreme importance to educate and train security members. In Slovenia, Slovenian

Armed Forces have the necessary equipment while education in this area is inadequate.

Other security forces face a similar problem. Slovenian Police for example is offered

only scarce special training in this area.

The thesis will elucidate the notion of terrorism to future students of Faculty of

Criminal Justice and Security, with particular emphasis on NRCB weapons and provide

new insight into their danger. The aim is to familiarize students with this field, since

knowledge of this area will bring definite benefits to their future working environment.

A plethora of conventions on prohibition of generation, production, storage and use of

NRCB weapons have been adopted.

Key words: terrorism, NRCB weapons, Slovenian Armed Forces, Slovenian Police.

1

1 UVOD

1.1 Opredelitev problema

Terorizem večinoma dojemamo in razumemo kot klasične napade, napade z bombami,

ugrabitve letal, sabotaţe, atentate, skratka kot »bum-učinek«. Najbolj odmeven primer

je zagotovo napad na ZDA, 11. 9. 2001, ki je nazorno pokazal vse razseţnosti in

zapletenost fenomena terorizma (Ivanuša, Podbregar, 2008). Nanaša se na motive, cilje,

način izvedbe in posledice takih dejanj. Ta so naklepna, politično/versko motivirana,

izvajajo jih etnične skupine proti civilnim in neoboroţenim tarčam − mehkim tarčam. V

slovenskem prostoru dojemamo terorizem kot nekoliko oddaljen fenomen, realnost in

njeno zaznavanje se bistveno razlikujeta. Dogodek, ki smo ga doţiveli in ni povezan s

terorizmom, ampak z nesrečo v černobilski jedrski elektrarni, je zagotovo nekaj, česar

nismo in ne bomo pozabili. Radioaktivne snovi so se iz gorečega reaktorja širile in

kontaminirale velik del Evrope.

Vedeti moramo, da si teroristi prizadevajo pridobiti JRKB/E materiale, vendar je

Evropska unija zavezana zagotoviti, da se nekonvencionalne/konvencionalne groţnje v

nobenem primeru ne smejo uresničiti. To bi bila zelo teţka naloga, saj se številni

strokovnjaki strinjajo, da bi morali teroristi premagati znatne teţave, moţnost, da bi

uspešno razvili in uporabili takšne materiale v svojih napadih, pa je precej majhna,

vendar ne nemogoča. Pri proučevanju moţnosti omenjenega napada bi bili psihološki,

zdravstveni, gospodarski učinki na prebivalstvo znatni, tudi v primeru napada z

manjšim obsegom materiala. Zato je potrebno poskrbeti, da bodo materiali dobro

varovani, moţnost zlorabe pa se mora omejiti. Pomembna je tudi izmenjava informacij

med drţavami članicami, zlasti zaradi hitrejšega odzivanja na nastajajoče groţnje.

Znanje o jedrskem, radiološkem, kemičnem in biološkem oroţju (JRKB) oz. o oroţjih

za mnoţično uničevanje v Sloveniji ni pomanjkljivo.

Dejstvo je, da ima le Slovenska vojska, kot del nacionalnega varnostnega sistema,

trajnostno vzpostavljen sistem izobraţevanja v primerih JRKB dogodka, čeprav tudi tu

opaţamo znatne pomanjkljivosti. Slovenska policija ima komaj zaznavne indice, da bi

tovrstno izobraţevanje potekalo, ne glede na to, da je slovenska policija po pozitivni

2

zakonodaji prva v boju proti terorizmu oz. oroţjih za mnoţično uničevanje (poleg

ostalih zakonsko predpisanih nalog).

V nalogi bomo poskušali dokazati, da je ciljno izobraţevanje in usposabljanje

oboroţene sile in drugih varnostnih sil v Republiki Sloveniji ključno za ohranitev

nedotakljivosti varnostnega sistema, njegovih pripadnikov in posledično za varnost

civilnega prebivalstva.

V nalogi bo predstavljen trenutni sistem izobraţevanja, način zaznave in dojemanja

nevarnosti oroţij za mnoţično uničevanje, hkrati bo predlagan nov sistem izobraţevanja

in usposabljanja, ki bo zmanjšal razkorak med realnostjo groţenj oroţij za mnoţično

uničevanje in njenim zaznavanjem.

Ţe leta 1925 so v Ţenevi sprejeli Konvencijo o prepovedi pridobivanja, proizvodnje,

skladiščenja in uporabe jedrskega, radiološkega, kemičnega in biološkega oroţja; šele

leta 1972 pa mednarodno konvencijo o prepovedi izpopolnjevanja, proizvajanja,

ustvarjanja zalog bakteriološkega (biološkega) in toksičnega oroţja ter o njegovem

uničevanju.

1.2 Cilji in teze diplomske naloge

Cilj diplomske naloge je dokazati, da je trenutni sistem izobraţevanja in usposabljanja

oboroţenih in drugih varnostnih sil v Republiki Sloveniji pomanjkljiv, in da je ta

pomanjkljivost velik faktor za ohranitev nedotakljivosti varnostnega sistema, njegovih

pripadnikov in posledično za varnost celotnega civilnega prebivalstva.

Vsekakor je treba znanje, ki ga oboroţenim in drugim varnostnim silam posredujemo,

potrebno nadgraditi. Trditi, da znanje, ki so ga do sedaj osvojili, ni zadovoljivo, bi bilo

krivično, smiselno pa je sklepati, da je glede na današnje razmere potrebna dopolnitev

in nadgradnja znanja s tega področja.

Zaradi pomanjkljivega znanja teţje pričakujemo, da bodo oboroţene in druge varnostne

sile uspešne v boju, to tudi pomeni, da brez nadgraditve znanja neposredno ogroţajo

svoja ţivljenja, in kar je še bolj pomembno, ogroţajo ţivljenja civilnega prebivalstva.

Zato je nujno, da to vrzel v znanju zapolnimo, saj lahko drugače v primeru JRKB

dogodka pričakujemo teţji incident in morebitne ţrtve.

3

Rezultat pomanjkljivega znanja je seveda nerealno zaznavanje realnosti JRKB agensov,

njihove ofenzivne uporabe in sporna obramba na tem področju. Zaradi teh opaţanj

vidimo, da je dodatno znanje nujno, če ţelimo ohraniti varnost, ki smo jo občutili do

sedaj.

Zato bo v tej diplomski nalogi predstavljen trenutni sistem izobraţevanja, način zaznave

in dojemanja nevarnosti oroţij za mnoţično uničevanje, predlagan bo nov sistem

izobraţevanja in usposabljanja, ki bo zmanjšal razkorak med realnostjo groţenj za

mnoţično uničenje in njegovim zaznavanjem.

4

2 TERORIZEM

V sodobnem svetu terorizem predstavlja eno ključnih groţenj nacionalni in mednarodni

varnosti.

Opredelimo ga kot načrtovanje, organiziranje, izvajanje in podpiranje nasilnih

dejavnosti, večinoma proti nedolţnim civilnim ciljem za doseganje političnih ciljev. Ţe

sama groţnja s terorizmom se šteje za terorizem. Pojavlja se predvsem zaradi velikih

ekonomskih razlik v svetu, ki se povečujejo, in ne zmanjšujejo. Teţnja islamske

organizacije je, da se modernizira, a hkrati ohrani bistvo islamske vere. Zahod ţeli

urediti svetovni druţbeni red po merah lastne civilizacije (Ivanuša, Podbregar, 2009: 9).

To predstavlja velik prepad med njima, ki se samo še povečuje. Terorizem se ne bo

nikoli končal, vedno bodo takšni ali drugačni vzroki zanj.

Od leta 2001, po terorističnem napadu na Zdruţene drţave Amerike, se je zavezništvo

med drţavami okrepilo, oblikovalo in razdelalo je dosledno politiko do terorizma. V

sebi zdruţuje močno obsodbo terorizma v vseh njegovih pojavnih oblikah in odločnost

za boj proti njemu, dokler bo to potrebno (Prezelj, 2006: http://www.sos112.si/slo

/tdocs/ujma/2006/prezelj.pdf).

Najpomembnejša naloga zavezništva je boj proti terorizmu., ki pa ni bil vedno visoko

na seznamu Natovih varnostnih vprašanj, vse do leta 2001 (Ivanuša, Podbregar, 2008:

33). Pred tem je bilo Strateškemu konceptu iz leta 1999, dokumentu, ki opisuje izzive, s

katerimi se Nato sooča, in načine, kako se z njim spopada, posvečeno malo pozornosti.

Terorizem je danes stalna točka na dnevnem redu razprav partnerskih drţav. Redna

posvetovanja o terorizmu omogočajo oblikovanje skupnih ocen in usklajenosti ukrepov,

kar pomaga pri doseganju enotnega mednarodnega odziva v boju proti terorizmu. Po

letu 2001 so bili skoraj vsi koncepti in doktrine zavezništva na novo proučeni. Nov

dokument na področju terorizma je Natov Vojaški koncept za obrambo proti terorizmu,

ki je tudi najpomembnejši dokument, sprejet na vrhu v Pragi.

S tem dokumentom je obramba pred terorizmom postala sestavni del misij zavezniških

sil (www.nato.int/docu/review/2005/issue3/slovene/art1_pr.html). Vojaškemu konceptu

lahko vojaške sile zavezništva potencialno prispevajo, kar jim omogoča pripravo na

5

njihove operativne vloge. Natov Vojaški koncept za obrambo pred terorizmom

vključuje tiste dejavnosti vojaških sil, ki zagotavljajo odvračanje, obrambo, oviranje in

zaščito pred terorističnimi napadi oziroma pred njenimi potencialnimi groţnjami. Po

potrebi lahko vojaške sile zagotovijo pomoč nacionalnim organom pri odpravljanju

posledic terorističnega napada. Sodelujejo predvsem takrat, kadar gre za odpravljanje

posledic dogodkov, kjer je bilo vključeno JRKB/E oroţje. Vojaške sile so namreč

usposobljene in imajo največ znanja o JRKB/E oroţju.

Pomembna zmogljivost boja proti terorizmu so obveščevalni podatki. Učinkoviti

obveščevalni podatki omogočajo enotno razumevanje terorističnih groţenj in pripravo

ustreznih odzivov nanj. Dobra izmenjava podatkov med zaveznicami in partnericami je

pomembna prednostna naloga. V ta namen je oblikovana posebna obveščevalna enota

za teroristične groţnje. Prizadevajo si predvsem za širši pregled obveščevalnih struktur

zavezništva, vendar je potrebno ne tem področju storiti več, če ţelimo učinkovito

pripravo obveščevalnih podatkov (Ivanuša, Podbregar, 2008). To pomeni, da je

potrebno jasneje opredeliti vrsto obveščevalnih podatkov, katerih izmenjava bi bila

najbolj koristna.

Prizadevajo si tudi za izboljšanje civilne pripravljenosti na morebitne teroristične

napade. Največ skrbi povzroča katastrofalna škoda, ki bi lahko nastala ob napadih z

JRKB oroţjem na civilno prebivalstvo. Zato je v takem primeru potrebno skrbno

načrtovanje, usposabljanje, postopki in oprema za tiste, ki prvi prispejo na kraj, kjer je

bilo uporabljeno JRKB oroţje.

Pomemben člen pri pridobivanju ključnih informacij za učinkovit boj proti terorizmu

predstavljajo obveščevalne in protiobveščevalne sluţbe. Vloga teh sluţb je v glavnem

pozitivna, čeprav so v praksi tudi drugačni primeri. V zgodovini naj bi bile snovalke

zarot in političnih intrig, s čimer je bilo teţko vzpostaviti nadzor nad njimi, saj tajne

sluţbe lahko zahtevajo tajnost svojih operacij. Da obveščevalne sluţbe delujejo

učinkovito, so pomembne posebne metode, ki jih uporabljajo (tajno prisluškovanje v

prostoru, tajne preiskave stanovanj, tajno prisluškovanje telefonskim pogovorom, tajna

kontrola pisemskih pošiljk in druge). Te metode so nujno potrebne, saj boj proti

terorizmu ne bi bil uspešen in učinkovit brez informacij iz najoţjega kroga (Podbregar,

2008: 33). Za uspešen boj proti terorizmu je pomembno sodelovanje obveščevalnih

sluţb, saj velja načelo sodelovanja pri zoperstavljanju globalnim groţnjam njihovim

6

narodom in drţavam, kamor spadajo: terorizem, razširjanje tehnologij in materialov za

izdelovanje oroţja za mnoţično uničevanje, promet z mamili, nezakonito trgovanje z

oroţjem (Purg, 1997: 73). Prelomnico v delovanju teh sluţb pa predstavlja 11.

september, po katerem lahko z gotovostjo trdimo, da je mednarodni terorizem presegel

nacionalne okvire in postal globalni varnostni problem, kar je povzročilo tudi

spremembe na področju dela obveščevalnih sluţb (Ivanuša, Podbregar, 2008: 68−9).

Mednarodni terorizem postaja v svetu pereč varnostni problem. Obveščevalne in

protiobveščevalne sluţbe so pomembne predvsem v prvi fazi ugotavljanja vzrokov

terorizma in preprečevanja terorističnih dejanj. Najpomembnejši so pravočasni podatki

in mednarodno sodelovanje obveščevalnih sluţb. Kako pa je s protiterorističnim bojem

pri nas? V Sloveniji imamo Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (SOVA), ki je

samostojna sluţba Vlade Republike Slovenije. Njene naloge in pooblastila so zapisana v

Zakonu o Sovi (Ivanuša, Podbregar, 2008: 67).

Podatke pridobivajo na več načinov: direktor lahko zahteva podatke od drţavnih

organov, iz javnih virov, lahko si jih izmenjuje s tujimi obveščevalnimi in varnostnimi

sluţbami ali jih pridobiva s posebnimi metodami, ki smo jih omenili prej.

V RS od osamosvojitve naprej ni bilo terorističnih napadov, kar pomeni, da tudi ţrtev

terorizma ni bilo. Pri nas ni znano, da bi teroristi grozili z izvajanjem terorističnih

dejanj, obstajajo pa številni primeri laţnih bombnih groţenj, ki jih dobivajo predstavniki

drţavnih institucij. Prav tako ni znano, da bi v RS stalno delovala teroristična skupina

proti kaki tuji drţavi ali slovenski drţavi (Prezelj, 2006: www.sos112.si/slo/tdocs/ujma

/2006/prezelj.pdf). V tem se razlikujemo od večine evropskih drţav. Vendar smo ţe

imeli primer terorističnega osumljenca, ki je potoval iz Francije v BIH, in je bil aretiran

na našem ozemlju. Varnostni organi RS so še posebej pozorni na ilegalne prehode mej.

Ogroţenost, ki jo lahko označimo za groţnjo, je ogroţenost slovenskih drţavnih

institucij v tujini, ki je posebna kategorija terorističnega ogroţanja nacionalne varnosti

Republike Slovenije. Tukaj lahko izpostavimo le ogroţenost slovenskih vojakov v

operacijah po svetu. Teroristična groţnja zaenkrat ne prihaja z ozemlja RS, ampak

predvsem iz drugih drţav. Od leta 1999 do 2005 so izdelali primerjalno analizo

rezultatov javnega mnenja v zvezi z zaznavanjem terorizma, kjer se je izkazalo, da

Slovenci v povprečju zaznajo terorizem kot majhno groţnjo. Zanimivo pa je to, da je

bila zaznava najvišja leta 1999, torej pred 11. septembrom, vendar pa ta dogodek ni

7

vplival na večje zaznavanje slovenske javnosti terorizma kot groţnje nacionalne

varnosti. Torej je terorizem v primerjavi z drugimi groţnjami, ki jih zaznamo Slovenci,

na predzadnjem mestu, pred vojaškimi groţnjami drugih drţav.

Zaznava terorizma je pri nas očitno zelo nizka v primerjavi z Italijo in Nemčijo.

2.1 Klasične oblike terorizma

Pojavne oblike terorizma imajo v različnih obdobjih različen pomen in odzivnost.

Najbolj odmevne so bombne eksplozije. Razlike so v izvedbi, saj se za način in pomoč

pri izvedbi lahko uporabljajo ljudje, prevozna sredstva, različne ţivali, tehnični

pripomočki in drugo (Ivanuša, Podbregar, 2008: 26).

Med klasične teroristične napade pa štejemo atentat, kar pomeni, da gre za uboj

pomembnih oseb, ki poleg tega predstavljajo velik simbolni pomen. Požig je tudi ena

izmed pojavnih oblik terorizma. Je nizka stopnja tveganja za izvajalca, za tako dejanje

pa tudi ne potrebuje veliko tehničnega znanja. Naslednja je podstavljanje eksplozivnih

teles, kjer je za izvajalca prav tako nizka stopnja tveganja. Na voljo je širok spekter

improviziranih eksplozivnih naprav, ki so poceni in jih ni teţko izdelati. Sem spadajo

tudi samomorilski napadalci, ki po svoji učinkovitosti predstavljajo zelo pomembno

pojavno obliko izvajanja terorističnih dejanj. Tukaj je potrebno poudariti, da je izredno

velik psihološki učinek, medijska pozornost, ter moţnost izbire mesta postavitve

eksplozivne naprave in časa detonacije, s katerim se doseţe največje število ţrtev.

Lahko gre tudi za zajetje talcev, ene ali več oseb, z namenom pridobitve medijske

pozornosti v zameno za izpustitev zajetih talcev. Zaradi dinamike in posledic odzivov

uradnih oblasti je ta oblika zelo tvegana za teroriste. Izvajajo tudi ugrabitve, ki so

podobne zajetju talcev, a se tudi razlikujejo v nekaj bistvenih stvareh, kar sem omenila

ţe prej, in spada med konvencionalni terorizem. Naslednja oblika so ugrabitve letal in

drugih prevoznih sredstev. Ta sredstva so včasih tudi bistvena za njihov pobeg. V večini

primerov gre za situacije s talci. Sredstva, ki so bila v zgodovini uporabljena, so letala,

vlaki, avtobusi, in ladje, ki so med najpopularnejšimi. Zasedba je pojavna oblika, ki

predstavlja zasedbo objekta ali zgradbe, ki ima v očeh javnega mnenja veliko vrednost.

Je pa ta oblika zelo tvegana za teroriste, saj imajo varnostne sile precej časa, da

reagirajo s pravimi in posebej usposobljenimi enotami za ustrezno rešitev incidentne

situacije, kar velja predvsem za primere, ko niso vključeni talci. Oboroženi ropi in

8

napadi na različne infrastrukturne zmogljivosti se izvedejo zaradi enega od treh

vzrokov: teroristi hočejo dostop do radijskih ali televizijskih zmogljivosti, da podajo

svojo izjavo, ţelijo prikazati nesposobnost uradnih oblasti ali pridobiti ustrezne vire

(ropi bank). Sabotaža je oblika, katere namen je prikazati, kako občutljiva je druţba

glede terorističnih dejanj. Tiste druţbe, ki so industrijsko razvitejše, so bolj občutljive

kot tiste, ki so manj razvite. To je logično, saj so to druţbe, ki nimajo tako razvitih

komunikacij, transportnih sistemov in določenih drugih zmogljivosti, ki so tako

nepogrešljivi, da bi njihovo resno motenje s sabotaţami imelo hude posledice. To bi

seveda takoj pritegnilo pozornost medijev. Lažni preplah je le groţnja s podstavljenim

eksplozivom, in je velika psihična obremenitev za celotno druţbo. Negativni učinek je,

da se ob večkratnem laţnem preplahu zmanjša pozornost varnostnih sil (Ivanuša,

Podbregar, 2008: 26). Ko pa gre za resnično groţnjo, ne ukrepajo dovolj učinkovito.

Te oblike predstavljajo konvencionalni terorizem.

Če hočejo teroristi uresničiti svoje načrte, potrebujejo finančna sredstva za nakup

oroţja, opreme, za usposabljanje svojih članov, najem zemljišč in objektov, v katerih se

zadrţujejo, za prevoz članov itd. Koliko finančnih sredstev potrebujejo, je seveda

odvisno od velikosti skupine in njenih aktivnosti. V današnjem času se vse bolj širi

mednarodno gospodarstvo, politično in drugo sodelovanje, zato imajo na voljo vrsto

različnih načinov financiranja. To pomeni, da je s tem oteţeno delo mednarodnim in

drţavnim organom, ki delujejo v boju proti terorizmu (Ivanuša, Podbregar, 200: 40).

Nekatere člane lahko podpirajo tudi druţine in plačujejo odškodnine za umrle člane.

Financiranje terorizma razdelimo v dve veji. Prva je financiranje terorističnih napadov,

kjer gre za zbiranje in pošiljanje finančnih sredstev za posamezni teroristični napad. Ta

sredstva zagotavlja in pošilja teroristična skupina svoji celici, ki napad pripravlja. Druga

veja je financiranje terorističnih skupin. Denarna sredstva si zagotovijo na različne

načine, kot je trgovina z mamili, izsiljevanja in podobno. Podpirajo jih bogati

posamezniki. Podporo pa dobivajo tudi iz drţav podpornic, različnih ustanov in drugih

virov. Najpogostejša in najbolj razširjena oblika pridobivanja denarja je kriminalna

dejavnost. Finančna sredstva zbirajo z različnimi kaznivimi dejanji, kot so ropi,

ugrabitve, goljufije, ponarejanje raznih artiklov. Kar pa prinaša največji dobiček, pa je

trgovina z mamili. Seveda pa si finančna sredstva lahko zagotovijo na zakonit način.

9

Člani skupine so zaposleni v podjetju, njihova plača pa je vir dohodka (Ivanuša,

Podbregar, 2008: 43). Ampak to velja predvsem za manjše skupine.

Teh oblik terorizma se najbolj bojijo drţave, kjer se takšni dogodki dogajajo oziroma so

se zgodili v preteklosti. Strah je pri njih upravičen, medtem ko pri nas zaenkrat

pretiranega strahu pred terorizmom ni.

10

3 JRKB/E OROŢJE

Ko govorimo o JRKB/E oroţju, mislimo na jedrsko, radiološko, kemično in biološko

oroţje s tekočimi eksplozivi. Ne glede na to, ali mislimo na jedrsko ali biološko oroţje,

je vsako izmed naštetih nevarno, posledice pa so zelo vidne in hude. Zato je za

razumevanje tega oroţja potrebno veliko znanja, predvsem pa za to, kako se spoprijeti s

takšnim oroţjem. Kdo pa je tisti, ki se zna s tem spoprijeti? Je to kemik, veterinar,

policist, biolog? Pomembno je, da vsi skupaj sodelujejo usklajeno in odzivno (Ivanuša,

Podbregar, 2008: 87). Ključnega pomena je upoštevanje uspešnega načrtovanja in

izvajanje JRKB/E. O tem oroţju vedo premalo tako oboroţene kot druge varnostne sile.

Zaradi pomanjkanja tovrstnega znanja je nevarno razmišljanje, da verjetno do JRKB/E

dogodka ne bo prišlo, oziroma da je verjetnost izredno majhna.

Zbiranje, vrednotenje in izmenjava podatkov o JRKB oroţju je ena najpomembnejših

nalog JRKB obrambe. JRKB dogodki imajo lahko pomembne posledice za ţivljenje

posameznikov in delovanje druţbe. Prisotnost njihove groţnje vpliva na odločitve

delovanja vodstev. Zaradi zagotavljanja preţivetja, delovanja in vodenja pa je predvsem

pomembno, da pravočasno zberejo podatke o dogodkih, jih strokovno obdelajo, in

rezultate čim hitreje posredujejo tistim, ki so ogroţeni. Vsako poročanje o tem dogodku

mora biti hitro, natančno in nedvoumno (Podbregar, 2008). Bistveni podatki, ki morajo

biti nujno prisotni, so: čas dogodka, natančna lokacija dogodka, način izpusta in

količina, značilnosti izpusta, podatki o izpuščenem agensu, podatki o meritvah, podatki

o vzorcu, značilnosti zemljišča, podatki o smeri in hitrosti vetra, meteorološki podatki

(temperatura zraka, tal …). Na podlagi teh podatkov se naredi izris območij nevarnosti,

ki so podlaga za sproţitev alarma. Vse te podatke zbira zbirni center JRKB, ki lahko po

potrebi organizira niţje JRKB zbirne centre z enakimi pristojnostmi (Podbregar, 2008).

Ko govorimo o jedrskem oroţju, najprej pomislimo na hudo eksplozijo, saj je jedrska

eksplozija izenačena z rušilno eksplozijo velike moči. Povzroči lahko obseţno

materialno škodo in veliko človeških ţrtev. Uporablja se predvsem v uničevalne

namene, ko je eksplozija jedrskega oroţja znatno močnejša od navadne eksplozije.

Danes jedrsko oroţje uporabljajo predvsem kot metodo za ustvarjanje ali ohranjanje

strateških poloţajev posameznih drţav (Ivanuša, Podbregar, 2008). Jedrsko oroţje

poseduje malo drţav, dostop do njega je zelo majhen. Je pa najmanj ena negativna stran

11

tega, saj drţave, ki to oroţje imajo, niso pripravljene sodelovati z mednarodno

skupnostjo v naporih, da bi oroţje za mnoţično uničevanje bolje nadzirali in

preprečevali dostop do njega. S takim pristopom se zmanjšuje učinkovitost nadzora nad

jedrskim oroţjem in se hkrati povečuje njegova dostopnost.

Posledica uporabe jedrskega oroţja so radioaktivna sevanja, ki se pojavijo ob eksploziji,

malo kasneje še radioaktivna kontaminacija območja in inducirano sevanje. To je

seveda nezaţelen stranski produkt jedrske eksplozije, medtem ko je to glavni produkt

pri radiološkem oroţju (Ivanuša, Podbregar, 2008: 88). Jedrsko in radiološko oroţje sta

si zelo sorodni, zato ju bomo obravnavali skupaj. Če smo prej omenili, da jedrsko oroţje

predstavlja velika eksplozija, za radiološko velja, da predstavlja naprave, ki razpršijo

radioaktivne sevalce v okolico, za kar lahko uporabimo eksplozivne naprave ali opazne

in prikrite sisteme za razpršitev. Radioaktivne snovi so široko dostopne in so v javni

uporabi po vsem svetu, nadzor in varno ravnanje z njimi pa je zelo različno.

Radioaktivne snovi se lahko uporabljajo skupaj s klasično eksplozivno napravo v

radioaktivnih razpršilnih napravah, ki pa do sedaj še ni bila uporabljena. To oroţje

označimo prej kot oroţje za mnoţično vznemirjenje kot oroţje za mnoţično uničevanje,

saj povzroči teţje socialne in ekonomske učinke ter spremembe (Ivanuša, Podbregar,

2008). To pa zaradi tega, ker bi bili odzivi prebivalstva zaradi vzbujenega strahu in

povzročene panike popolnoma nesorazmerni z resnično nevarnostjo.

Pri obeh vrstah oroţja (radiološkem in jedrskem) se srečujemo s štirimi temeljnimi

vrstami sevanj: alfa, beta, gama in nevtronskim. Za alfo in beto je značilno, da sta slabo

prodorni, pred njima se lahko zaščitimo z namensko osebno zaščitno opremo in

improvizirano zaščito, ki preprečuje, da bi sevalci prišli v telo z vdihavanjem. V

primerjavi z alfo in beto sta sevanji gama in nevtronsko izredno prodorni. Zato nas

osebna ali improvizirana zaščita pred tema dvema sevanjema ne more zaščititi. Kaj pa

nas lahko? Zaščito nam nudijo ustrezni zasloni (zakloni), ki so seveda izdelani iz

primernih materialov. Gama sevanje uspešno zmanjšujemo z zasloni, ki so izdelani iz

primerno teţkih materialov (svinec, beton), medtem ko nevtronsko sevanje uspešno

zaustavljamo z lahkimi materiali (voda). Skupno vsem štirim vrstam sevanja je to, da po

vstopu v telo bodisi z vdihavanjem ali zauţitjem povzročijo t. i. notranjo kontaminacijo

(Ivanuša, Podbregar, 2008: 88−32).

Nesreča, katere posledice smo čutili tudi v Sloveniji, je nesreča v černobilski elektrarni.

12

Leta 1986 sta eksplozija in deset dni trajajoč poţar uničila reaktor. Oblak, ki se je širil iz

gorečega reaktorja, je po velikem delu Evrope širile radioaktivne snovi, ki so najbolj

kontaminirale območja takratne Sovjetske zveze, danes Ukrajine, Rusije in Belorusije.

Prvi dan nesreče so bili najbolj izpostavljeni zaposleni in osebe, ki so izvajale nujne

ukrepe. Koliko oseb je umrlo, še danes ni znano, in nikoli ne bo. Poleg umrljivosti

zaradi akutnega radiacijskega sindroma strokovnjaki proučujejo tudi umrljivost

delavcev, ki so izvajali nujne ukrepe in sodelovali pri blaţitvi posledic ter preselitvi

prebivalstva s kontaminiranih področij. Ocenjujejo, da bo v prihodnosti zaradi

doţivljenjske izpostavljenosti černobilskemu sevanju umrlo več kot 4000 ljudi (Ivanuša,

Podbregar, 2008: 199). Ti ljudje so uţivali radioaktivni jod kontaminiranega mleka, kar

pomeni, da se je kasneje zaradi doz, ki so jih prejemali v svoje telo, na ščitnici razvil

rak. V nekaterih krajih so pravočasno razdelili tablete neradioaktivnega joda, ki znatno

zmanjša kopičenje radioaktivnega joda v ščitnici. Do leta 2004 je umrlo devet otrok,

nato pa so ugotovili, da je to zaradi uţivanja mleka tistih krav, ki so jih takoj po nesreči

krmili s kontaminirano travo. Z najbolj kontaminiranih območij se je odselilo več tisoč

ljudi, velik del pa so evakuirali takoj po nesreči. Preselitev je zmanjšala izpostavljenost

prebivalstva, vendar je spremenila demografsko strukturo in povzročila psihološke

posledice, kot so stres, depresija, tesnoba, strah. Nesrečo v Černobilu je mednarodna

agencija označila kot najhujšo jedrsko nesrečo v zgodovini.

Na leto zabeleţijo kar nekaj izrednih dogodkov, katerih posledica je izpostavljenost

ljudi oziroma, natančneje, radioaktivna kontaminacija okolja. Tako je bilo v Franciji,

Nigeriji, Mehiki in tudi ţe nekaj manjših nesreč v Sloveniji, poleg černobilske seveda

(Ivanuša, Podbregar, 2008).

Ob pravilni uporabi radioaktivnih snovi, upoštevanju ukrepov varstva pred sevanji in ob

skrbi za varno shranjevanje in nadzorovan dostop je tveganje za nastanek izrednih

dogodkov sprejemljivo nizka.

Do izrednih dogodkov lahko privedejo nezavedna dejanja ali dejanja, ki so zavedna,

njihov namen je lahko izsiljevanje, ustrahovanje, uničenje in povzročanje nemirov,

panike in celo smrtne ţrtve. Takšna dejanja imenujemo jedrski in radiološki terorizem.

Dogodke, ki privedejo do takšnih dejanj, razdelimo v tri skupine (Ivanuša, Podbregar,

2008):

13

odtujitev ali kraja ter uporaba jedrskega oroţja;

napad na objekte z jedrskimi ali radioaktivnimi snovmi;

odtujitev ali kraja jedrskih ali radioaktivnih snovi zaradi prihodnje uporabe v

uničevalne namene.

Če bi teroristi uporabili ukradeno ali odtujeno jedrsko oroţje v teroristične namene, bi

seveda to povzročilo katastrofalne posledice z več tisoč ţrtvami. To predstavlja moţnost

in groţnjo za izdelavo in poznejšo uporabo jedrskih eksplozivnih naprav. Napadi na

objekte z jedrskimi oziroma radiološkimi snovmi bi povzročili takojšnjo nevarnost za

ljudi in seveda radioaktivno kontaminacijo. Ti napadi so tako hudi, da jih lahko

primerjamo s posledicami černobilske nesreče. V prihodnosti lahko te snovi uporabijo

za izdelavo tako imenovanih umazanih bomb ali radioaktivnih razpršilnih naprav. Tarče

so lahko zaloge jedrskih snovi, skladišča jedrskih in radioaktivnih snovi.

Prevoz jedrskih in radioaktivnih snovi je lahko po zraku, cestah in ţeleznicah. Večina

tega prometa je mednarodnega, zato je mednarodna agencija za atomsko energijo leta

1961 pripravila predpis o prevozu nevarnega blaga (www.delo.si/članek/69665). Ta

določa ustrezno pakiranje radioaktivnih snovi, uporabo zaščitne embalaţe, označevanje

in izvajanje drugih previdnostnih ukrepov, vključno z uporabo ustreznih zabojnikov, ki

prenesejo poškodbe, nastale ob morebitnem trku. V Sloveniji smo imeli primer prevoza

jedrskega materiala, ki so ga natovorili na tovorno ladjo v Luki Koper in peljali v

Rusijo. Prevoz jedrskega materiala je imel v skladu z evropsko zakonodajo vsa ustrezna

dovoljenja okoljskega in notranjega ministrstva ter uprav za jedrsko varnost in za

varstvo pred sevanji. Tranzit je spremljala posebna enota policije, radiološki nadzor so

opravljale slovenske strokovne organizacije. Taki prevozi se v skladu z mednarodnimi

pogodbami opravljajo tajno. Ta pošiljka je poleg izrabljenega goriva vsebovala tudi

visoko obogateni uran, iz katerega je moţno izdelati jedrsko oroţje. Čez slovensko

ozemlje ne poteka veliko tovrstnih transportov, po podatkih so bili do konca 90. let

prejšnjega stoletja le trije. Prevaţali so 154 kilogramov visoko obogatenega urana v 13

posebnih zabojnikih za radioaktivni material, teţkih skoraj 8 ton. Do Luke Koper je ta

tovor potoval z vlakom. Od Luke Koper pa je potreboval tri tedne do Rusije. Pošiljka je

bila v okviru rusko-ameriškega programa za miroljubno rabo jedrske energije, ki ga

izvajajo od leta 1950. Drţavi si prizadevata za vrnitev izrabljenega jedrskega goriva iz

14

jedrskih elektrarn po svetu, ker so nezadostni ukrepi varnostni ukrepi, ki povečujejo

moţnost, da bi jedrski material ukradli teroristi.

Za uspešno omejevanje in preprečevanje jedrskega in radiološkega terorizma je

potrebno izvajati kombinirano strategijo, sestavljeno iz različnih pristopov (Ivanuša,

Podbregar, 2008):

krepitev varnosti in nadzora nad jedrskimi in radioaktivnimi snovmi v drţavah,

ki so se pripravljene vključiti v mednarodna prizadevanja preprečevanja širjenja

teh oroţij;

diplomatski, politični in ekonomski pritisk z uporabo sile na drţave, ki nočejo

sodelovati pri mednarodnih prizadevanjih;

krepitev zmogljivosti drţav za odkrivanje teh oroţij ter odzivanje nanj.

Če je preprečevanje jedrskih in radioloških terorističnih dejanj neuspešno, je potrebno

predvideti nabor ustreznih ukrepanj in odzivov, s katerimi bi poskušali zmanjšati nastale

morebitne posledice.

Leta 2006 smo pozornost namenili tekočim eksplozivom, in sicer zaradi terorističnega

napada na letalo s tem eksplozivom (Ivanuša, Podbregar, 2008). Tekoči eksplozivi

predstavljajo veliko groţnjo, saj se jih lahko skrije v embalaţe tekočin za osebno

uporabo, kot so pijače, zobne paste in podobno. Zaradi tega jih je teţko odkriti. Najbolj

znan tekoči eksploziv je nitroglicerin, ki je tudi eden najmočnejših eksplozivov. Je zelo

občutljiv, saj lahko eksplodira ţe ob tresenju, udarcu ali segrevanju. Za eksplozijo je

dovolj, da na tla pade kapljica z višine enega metra. Izdelava nitroglicerina je enostavna,

vendar nevarna zaradi občutljivosti končnega produkta. Manj občutljiv, a še vedno

močan je eksploziv MEKP (Metil-etil-keton- peroksid). Je brezbarvna, gosta, oljnata

tekočina, ki eksplodira ob stiku z ognjem ali toploto. MEKP je strupen in draţi koţo. Če

ga zauţijemo, umremo, v stiku z očmi pa oslepimo. Poleg teh dveh med tekoče

eksplozive uvrščamo še nitrometan, astrolitij, AN/FO in metilnitrat. Vsi predstavljajo

dokaj močan eksploziv. Tekoči eksplozivi lahko izhlapevajo in hlape lahko zaznamo. V

ta namen se uporabljajo dresirani psi, ki eksploziv zavohajo. Tehnike za zaznavanje

eksplozivov še vedno razvijajo. Človek, ki ima v stanovanju večjo količino acetona,

peroksida in gorljive snovi, kot je bencin, je sumljiv. Tako vemo, da nekaj pripravlja,

saj nihče nima tega doma v takšnih količinah (Ivanuša, Podbregar, 2008).

15

Leta 1970 je začel veljati sporazum o neširjenju jedrskega oroţja, ki temelji na

neširjenju jedrskega oroţja, razoroţitvi in pravici do miroljubne uporabe jedrske

tehnologije (Ivanuša, Podbregar, 2008). Drţave pogodbenice so pristopile, ker se

zavedajo posledic morebitne jedrske vojne, in z namenom, da bi se preprečila nevarnost,

da bi do takšne vojne sploh prišlo. Leta 1995 so pogodbenice soglasno podaljšale ta

sporazum. Pomembno je, da vsaka pogodbenica, ki ima jedrsko oroţje, prevzame

odgovornost, da ne bo nikomur prenašala jedrskega oroţja ali drugih naprav, ali

podpirala drţave, ki takšnega oroţja nima, k proizvodnji ali pridobitvi. Pogodbenica, ki

takšnega oroţja nima, se zavezuje, da ne bo dovolila prenosa jedrskega oroţja ali

naprav, da jih ne bo proizvajala ali dobila. Pogodbenic je 189, a le pet jih ima takšno

oroţje. To so: Zdruţene drţave Amerike, Rusija, Velika Britanija, Francija in Kitajska.

Zavezale so se tudi, da sprejmejo sistem varovanja jedrskih snovi in da bodo

zagotavljale njegovo nemoteno delovanje. Kar je bistvo, je preverjanje in nadzor nad

izpolnjevanjem prevzetih obveznosti, za kar je potrebno vzpostaviti in voditi evidence

jedrskih snovi, izvajati nadzor nad njimi, dovoliti pregled jedrskih snovi predstavnikom

Mednarodne agencije za atomsko energijo ter z njimi sodelovati skladno z

mednarodnimi sporazumi. Temelj te pogodbe je tudi razoroţitev, kar pomeni postopno

uničenje vseh dosedanjih zalog ter odstranitev tega oroţja in njegov prenos. Če pa

drţave članice razvijajo in uporabljajo takšno oroţje, ga morajo seveda v miroljubne

namene (Ivanuša, Podbregar, 2008).

Edini pravno zavezujoči mednarodni dokument, sprejet leta 1960, je Konvencija o

fizičnem varovanju jedrskih snovi, ki se uporabljajo v miroljubne namene (Ivanuša,

Podbregar, 2008). Vsaka pogodbenica zagotavlja, da je jedrska snov med mednarodnim

prevozom in na njenem ozemlju ustrezno zavarovana. Konvencija je namenjena

predvsem zagotavljanju varnega prevoza jedrskih snovi v mednarodnem prevozu. Leta

2005 so se drţave pogodbenice odločile za spremembo konvencije, tako da bi fizično

varovanje zajemalo tudi jedrske objekte in snovi pri miroljubni domači uporabi,

skladiščenju in prevozu. Nadzor mora biti stalno vzpostavljen. Če se nadzor izgubi, ga

je potrebno ponovno vzpostaviti. Vendar si tega ne smejo dovoliti. Nadzor mora biti

nenehen. Predvideno je mednarodno sodelovanje pri odkrivanju ukradenih jedrskih

snovi, tihotapljenju, sledenju te snovi ter preprečevanju takšnih dejanj. Pomembno je,

da na območju jedrskega objekta in v prostorih, kjer so oprema, naprave ali

16

dokumentacija, ki so pomembni za jedrsko varnost jedrskega objekta, delajo samo

delavci, za katere ne obstajajo varnostni zadrţki.

Nedovoljen promet obsega nedovoljen prejem, nabavo, prevoz ali odlaganje jedrskih

snovi in drugih radioaktivnih snovi, ne glede na to, ali gre za namerno dejanje ali ne. Z

veliko verjetnostjo trdimo, da teroristične skupine ne morejo izdelati niti najpreprostejše

jedrske eksplozije brez ustrezne tehnologije, opreme in snovi. Zato je potrebno ljudi

ozaveščati o nevarnosti in predvsem poskrbeti za nadzor na mejah.

Kljub vsem ukrepom, ki jih imamo za preprečitev jedrskega in radiološkega terorizma,

se moramo zavedati, da obstaja verjetnost, da ne bodo dovolj učinkoviti in uspešni.

Pomembno je predvsem zgodnje obveščanje o spremembi. Mislim, da danes teroristom

ni teţko priti do raznih eksplozivnih naprav, saj smo v zgodovini ţe bili priča

terorističnim napadom. Zanimivo je dejstvo, da ima Rusija tega oroţja toliko, da si ne

moremo predstavljati, kakšna škoda bi lahko nastala, če bi teroristi to oroţje dobili v

svoje roke in ga uporabili.

Leta 1925 so v Ţenevi sprejeli Konvencijo o prepovedi pridobivanja, proizvodnje,

skladiščenja in uporabe jedrskega, radiološkega, kemičnega in biološkega oroţja

(www.bfro.uni-lj.si/zoo/studij/dodipl/mikro/mibt2002/pred_3.htm).

3.1 Kemično oroţje

Ko govorimo o kemičnem oroţju, mislimo na bojne strupe, uporabljene v vojaškem

spopadu, in drugačne izpuste toksičnih kemičnih snovi, kot so lahko nesreče v

proizvodnji, nepravilno ravnanje z takšnimi snovmi … Kemično oroţje predstavljajo

predvsem sredstva za razprševanje, ko lahko nekatera sredstva za razpršitev uporabljajo

eksplozijo klasičnega eksploziva, ki razprši agens v okolico (Ivanuša, Podbregar, 2008:

89−20). To oroţje je namenjeno delni onesposobitvi ali smrti ljudi oziroma ţivali,

vpliva na rast rastlin in njihovo uničevanje ter namerno kontaminacijo izbranega

območja. Lastnosti, po katerih razlikujemo učinkovitost kemičnih snovi, so (Ivanuša,

Podbregar, 2008: 89):

zmoţnost vdora v organizem (preko koţe, sluznice), ki vpliva na izbiro vrste

zaščite;

17

toksičnost, ki vpliva na izbiro preventive, prve pomoči in zdravstvenih ukrepov;

obstojnost v različnih vremenskih pogojih, ki vpliva na stopnjo trajanja in

tveganja;

zmoţnost reagiranja, ki vpliva na izbiro vrste in uspešnost dekontaminacije.

Kemični agens je zaradi svojih patofizioloških učinkov sposoben ubiti, resno

poškodovati ali onesposobiti ljudi. Koliko je kemični agens učinkovit, so prvič

preizkusili v prvi svetovni vojni, medtem ko v drugi o uporabi tega oroţja podatkov ni

(Levin, 2007: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/levin-tilen.pdf). Najbolj uporabno

kemično oroţje je solzivec, ki ga najpogosteje uporabijo policijske varnostne sile.

Solzivce uporabijo predvsem, ko gre za nezaščitene skupine ljudi oziroma za nadzor

mnoţice. Solzivce uporabljajo tudi ţenske, predvsem za svojo lastno zaščito, in jih

lahko hranijo predvsem v torbicah. Z njim se počutijo varne, saj v primeru napada

solzivec uporabijo tako, da ga razpršijo v smeri napadalčevih oči, kar mu onemogoča,

da bi kaj videl. Pri ţenskah je zelo popularen, saj je dobra zaščita v primeru posilstva,

ropa…

Kemične agense delimo v dve skupini (Ivanuša, Podbregar, 2008: 137−19):

perzistentne (obstojne), ki na območju izpusta vztrajajo bistveno dlje po izpustu,

zato obstaja kontaktna nevarnost, ali pa hlapijo, in so nevarni za inhalacijo;

neperzistentne (neobstojne), pri kateri je disperzija hitra in predstavlja trenutno

ali kratkotrajno nevarnost. Izpusti takšnih snovi so lahko v obliki tekočine, plina,

zastrupitev je ponavadi posledica inhalacije.

Meteorološki dejavniki vplivajo na časovno obdobje perzistence kemičnega agensa.

Eden od teh dejavnikov je veter (njegova vloga je hitra razpršitev kemičnega agensa na

čim večje zemljepisno območje). Drugi dejavnik je temperatura zraka (višje temperature

zmanjšujejo perzistenco, vendar omogočajo večjo hlapno koncentracijo kemičnega

agensa). Vplivajo tudi padavine (te oslabijo in povzročijo hidrolizo kemičnega agensa,

kar zmanjša njegovo učinkovitost, kljub temu pa deţ kemičnega agensa ne onesposobi

popolnoma). Zadnji dejavnik je atmosferska stabilnost (v primeru višje temperature

zraka od temperature tal je hlapna sposobnost kemičnega agensa dolgotrajnejša)

(Ivanuša, Podbregar, 2008: 138).

18

Kemični agensi lahko v telo vstopijo na različne načine: od sluznice nosu, ust do

pljučnih mešičkov. Moţna pa je tudi neposredna absorpcija preko koţe in oči. Pri

kemičnih agensih, ki prodirajo skozi koţo, se čas absorpcije podaljša, ker ustvarijo

depo. Hlapi hlapljivih kemičnih agensov lahko prodrejo skozi nepoškodovano koţo,

čemur sledi zastrupitev. Kemični agensi lahko tudi kontaminirajo hrano in vodo in se

absorbirajo preko prebavnega traka (Ivanuša, Podbregar, 2008: 139−6).

Najbolj nevarno in tudi popularno kemično oroţje so ţe od prve svetovne vojne naprej

kemični bojni strupi. Večina bojnih strupov je sintetičnega izvora. Ti strupi lahko z

vdihavanjem ali absorpcijo skozi koţo v neznatnih količinah za krajši oziroma daljši čas

onesposobijo človeka ali celo povzročijo njegovo smrt. Kemični agensi, ki so namenjeni

kratkotrajni onesposobitvi, učinkujejo le takrat, ko je ţrtev dejansko izpostavljena

agensu. Ţrtev lahko okreva v kratkem času in ne bo potrebovala medicinske pomoči. Te

strupe imenujemo draţljivci. Agens, ki povzroči dolgotrajno onesposobitev, ima

podoben učinek, le da se ţrtev pri uporabi vrste opiatov ne bo zavedala nevarnosti,

moţnost je, da izgubi zmoţnost premikanja in druge telesne funkcije, zato je umik na

varno vprašljiv. Agensi, ki so smrtonosni, pa povzročijo smrt izpostavljene ţrtve. Ta

klasifikacija je odvisna tudi od tega, kolikšen je bil učinek določenega agensa, ki je

močno odvisen od prejete doze, zdravja osebe in drugih dejavnikov. Na primer, solzivec

ima ponavadi kratkotrajne učinke onesposobitve, vendar lahko v visokih koncentracijah

v manjšem zaprtem prostoru povzroči tudi smrt določene osebe (Levin,2007:

http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/levin-tilen.pdf ). Bojni strupi se delijo glede na

hitrost delovanja, ki je lahko počasno ali hitro. Bojni strupi s počasnim delovanjem

delujejo šele po določenem času, ki lahko traja od ene do več ur. Bojni strupi s hitrim

delovanjem pa delujejo ţe ob prvem stiku oziroma v nekaj sekundah oziroma minutah.

Bojne strupe delimo glede na učinke na več skupin (Levin, 2007: http://dk.fdv.uni-

lj.si/diplomska/pdfs/levin-tilen.pdf ):

ţivčni strupi,

mehurjevci,

dušljivci,

strupi za onesposabljanje,

splošni strupi.

19

Ţivčni strupi so skupina visoko toksičnih organskih estrov, ki škodljivo delujejo na

centralni ţivčni sistem. Kako vemo, da smo se zastrupili z ţivčnimi strupi? Znaki, ki

nam to povedo, so glavobol, motnje vida, teţko dihanje, kašelj, bruhanje, zadušitev…

Po strupenosti prekašajo vse sintetične bojne strupe, bolj strupeni od njih so le nekateri

naravni strupi (toksin botulin).

Mehurjevci so strupi, ki na koţi povzročijo mehurje. Iperit je strup, ki so ga uporabili ţe

v prvi svetovni vojni na nemško-francoski fronti pri Ipru, po katerem je dobil tudi ime

(Stantič-Pavlinič, Šek, 2002: 90). Ta strup je v prvi svetovni vojni zahteval 80 % ţrtev.

Mehurjevci delujejo na koţo in sluznico (na začetku ne opazimo ničesar, nato sčasoma

koţa pordeči, nato nastane mehur, ki se pojavi v 2−24 urah). Povzročijo tudi

spremembe v dihalnem sistemu, in sicer v sapnicah z močnim izločanjem sluzi.

Vplivajo tudi na krvni sistem, saj povzročijo okvaro kostnega mozga, število krvnih

celic pa se zmanjša. V prebavnem sistemu pa nastanejo hude poškodbe na sluznici

poţiralnika in črevesja. Ţrtvi je slabo, neprestano bruha, ima močne bolečine v trebuhu,

pojavi se diareja. Strupenost mehurjevcev je v primerjavi z ţivčnimi bojnimi strupi

znatno niţja, vendar so način, potek in posledice delovanja prav tako zelo nevarne za

ljudi.

Dušljivci delujejo na organizem preko dihalnih poti in poškodujejo pljučno tkivo. Kot

iperit so tudi dušljivce uporabljali v prvi svetovni vojni (klor, klorpikrin). Osnovni vstop

dušljivcev je njihovo vdihavanje (Stantič-Pavlini, Šek, 2002: 92).

Strupi za onesposabljanje so moţno sredstvo za kratkotrajno ali dolgotrajno

onesposobitev. Poleg teh lahko onesposobijo tudi zvok, mikrovalovi ali intenzivna

vizualna stimulacija. Med kratkotrajne štejemo draţljivce in solzivce. Od 5 do 10 minut

traja začasna onesposobitev določene osebe. Pretirana uporaba le-teh lahko povzroči

smrtne ţrtve. Strupi, ki povzročajo dolgotrajno onesposobitev, pa pri posamezniku

povzročajo psihične motnje. Učinek lahko traja tudi več dni, oseba je lahko nevarna

sama sebi in drugim ljudem okoli sebe (Levin,2007: http://dk.fdv.uni-

lj.si/diplomska/pdfs/levin-tilen.pdf).

Splošni strupi se od drugih razlikujejo po mehanizmu delovanja. Ti strupi: so ogljikov

monoksid, klorcian, cianvodikova kislina in arzenvodik. Prehajajo iz pljuč v krvni obtok

20

in nato naprej po organizmu. Pri dovolj visokih koncentracijah lahko povzročijo tudi

smrt.

Po vseh konvencijah, ki so jih predpisali, kemičnega oroţja ne bi smelo več biti. A na

ţalost je še, in to ne v majhnih količinah. Marsikatero oroţje se da dobiti tudi na črnem

trgu. Leta 1997 je stopila v veljavo Konvencija o prepovedi razvoja, proizvodnje zalog

in uporabe kemičnega oroţja ter o njegovem uničenju (www.mzz.gov.si/nc/si/splosno/

cns/novica/article/3247/23080/). To je prva razoroţitvena mednarodna pogodba, ki

določa uničenje celotne kategorije oroţja za mnoţično uničevanje. To Konvencijo je

ratificiralo 182 drţav. Slovenija je Konvencijo podpisala leta 1993, ratificirala pa leta

1997. Z njo so se drţave, ki so jo podpisale, zavezale, da bodo do leta 2007 uničile vse

zaloge, ki jih posedujejo. Uporaba kemičnega oroţje je prepovedana od leta 1980,

vendar vse drţave te Konvencije niso podpisale. Ena izmed teh je ZDA. Zdruţene

drţave Amerike imajo kemično oroţje, in ne le, da ga imajo, ampak ga tudi uporabljajo.

V Iraku so našli kemično oroţje. Našli so ga na oţganih telesih Iračanov, kar pomeni, da

so ga uporabili na njih. Ameriška svetovna armada je odvrgla fosforne bombe na

prebivalce. Američani trdijo, da to ni bilo kemično oroţje. Ker niso podpisali

Konvencije iz leta 1980, lahko trdijo, da so uporabili samo konvencionalno oroţje. Sicer

je fosfor dovoljen kot sredstvo za izdelavo solzivca. Vendar ZDA ni edina drţava, ki

ima kemično oroţje, to dejstvo priznava tudi Rusija. Poleg njiju ima to oroţje še 18

drugih drţav. Tudi Irak je ena izmed tistih drţav, ki imajo to oroţje, vendar le v

obrambne namene, ne za napade, kot pravi sam. Članice, ki so podpisale Konvencijo o

uničenju kemičnega oroţja, naj bi ga do leta 2012 v celoti uničile.

V Sloveniji, natančneje v Kamniku, je širše odjeknila novica, da naj bi KIK (Kemična

industrija Kamnik) neustrezno hranila kemično oroţje. V skladišču naj bi bili

skladiščeni nevarni bojni strupi. Oroţje, ki ga je podjetje dobilo od Slovenske vojske, bi

morali uničiti ţe leta 2002. Do sedaj je to oroţje leţalo pri pravni osebi, ki nima

ustreznih aparatur za uničenje kemičnega oroţja. Kar je še huje, oroţje ni bilo nikoli

ustrezno varovano, saj je bilo dostopno vsakomur. KIK-u so določili 30-dnevni rok za

uničenje, vendar pravijo, da za to potrebujejo dve leti. Ker pa nimajo ustreznih aparatur,

drţava išče moţne institucije v tujini, kjer bi lahko to oroţje uničili (www.zares.si/za-

takojsnje-unicenje-kemicnega-orozja).

21

Zaradi razpoloţljivosti kemičnega oroţja in raznolikosti kemičnih snovi, ki se lahko

uporabijo tudi v teroristične namene, ter naraščajočega nasilja sodobnih terorističnih

skupin, ki nimajo nobenega zadrţka to oroţje tudi uporabiti, predstavlja resno groţnjo

nacionalni in mednarodni varnosti. Širitev in dostopnost znanja ter razvoj laboratorijske

tehnologije omogočajo relativno poceni in varno pridobivanje strupov, ki jih je danes

mogoče razviti iz vrste legalno pridobljenih kemičnih snovi. To so lahko čistila, barve,

topila, ki so potrošniški produkti. Zato je potreben oster nadzor, da se prepreči kakršno

koli dejanje, usmerjeno v teroristične namene.

3.2 Biološko oroţje

Biološko oroţje se razlikuje od jedrskega, radiološkega in kemičnega oroţja predvsem v

tem, da je njegova aktivna substanca mikroorganizem, ki mora preţiveti izpust in nato

potovati do končnega cilja ter povzročiti bolezen. Malo verjetno je, da se za razširjanje

uporabijo grobi načini razpršitve, kot je eksplozija. Primernejši način je prikrita

okuţitev hrane in vode. Njegova nevarnost izvira predvsem iz bioloških agensov,

patogenih mikroorganizmov in toksinov. To so sredstva, ki povzročajo bolezni pri

ljudeh in ţivalih. Uporaba biološkega oroţja pomeni namerno uporabo virusov, bakterij

in drugih mikroorganizmov ali toksinov, pridobljenih iz ţivih organizmov. Pridobivanje

biološkega oroţja je praviloma relativno enostavno in poceni. Te mikroorganizme, ki

povzročajo bolezen, pridobivajo iz zemlje, vode, ţivalskega rezervoarja, kliničnih

vzorcev ter raziskovalnih laboratorijev. Detekcija njihove prisotnosti je zelo zahtevna.

Obramba pred biološkim oroţjem je posebej zahtevna in zapletena. Za razliko od drugih

vrst oroţja se razseţnosti posledic uporabe tega oroţja pokaţejo po nekaj tednih

oziroma jih je v zgodnjih fazah napada nemogoče predvideti. Biološki napad zlahka in

navidezno prevzame sicer naravno ozadje pojava bolezni oziroma naravnih izbruhov

bolezni, zato sta prepoznava napada oziroma razlikovanje med naravnim in namerno

povzročenim izbruhom bolezni značilno oteţena (Ivanuša, Podbregar, 2008: 111−12).

Lastnosti biološkega oroţja so (Ivanuša, Podbregar, 2008: 90):

infektivnost (sposobnost okuţbe),

odpornost (ustvarjanje posebnih ovojnic − spor, ki zaščitijo pred vplivi okolja),

prenosljivost (sposobnost prenosa s človeka na človeka ali z ţivali na človeka),

inkubacijska doba (čas od okuţbe do pojava klinične bolezni).

22

Problem je v tem, da se nadzor nad širitvijo bolezni lahko hitro izgubi.

Ko razmišljamo o biološkem napadu, je potrebno upoštevati pravila, ki ga usmerjajo

(Likar, 2005: www.sos112.si/slo/tdocs/bioloska_vojna.pdf ):

teţje je izvesti učinkovit biološki napad kot uporabiti klasična sredstva

(umori,...);

bioteroristi niso povprečni teroristi;

resnične posledice biološkega napada določa odgovor vlade posamezne

prizadete drţave;

pripravljenost vlade drţave, ki je prizadeta, je velik hazard, saj mora imeti

značilnosti konstante, teroristi pa so uspešni le enkrat.

Upravljanje kriznih/urgentnih situacij, lajšanje razmer, preventiva in rekonvalescenca so

identične tako pri naravnih kot namernih izbruhih kuţnih bolezni. Pomembno

vprašanje, ki si ga zastavimo, je, kako ločiti naravni ali namerni izbruh bolezni. Kar je

še bolj pomembno, je pravočasno odkrivanje prikritih bionapadov, saj lahko od napada

do kliničnega pojava preteče določen čas, ki je odvisen od inkubacijske dobe

posameznega biološkega agensa. Potreben je dvojni namen/značaj na odgovor v kriznih

situacijah, kar pomeni, da če smo pripravljeni na naravni izbruh bolezni, smo

pripravljeni tudi na namerno povzročeni izbruh.

Današnji svet je svet nenehnih sprememb, kjer se pojavljajo nove, visoko virulentne

bolezni, ki smo jih sposobni prepoznati, a vendar z nami ostajajo tudi stare bolezni. Te

nas bodo vedno spremljale, prav tako njihov izbruh. Šele od leta 2001 se moţnost

namerne povzročitve bolezni obravnava kot realna groţnja, do tega leta pa le kot

moţnost izbruha bolezni (Likar,2005: www.sos112.si/slo/tdocs/bioloska_vojna.pdf).

Moţnost in nepredvidljivost te groţnje pa ima skrb vzbujajoče razseţnosti. Potrebno je

proučevanje zgodovine teh dogodkov, njihov vpliv in posledice. Da se soočimo z

izbruhi starih in novih bolezni, je potrebna učinkovitost. S tem pridobimo zaupanje in

sposobnost v usmerjanje ukrepov v primerih naravne ali namerne povzročitve bolezni.

V primeru preprečitve splošne panike je potrebna transparentna komunikacija, nesporna

podpora laboratorijske diagnostike, ki odgovori na povečane potrebe po hitri in

zanesljivi diagnostiki, prav tako je pomembna hitra in zanesljiva forenzika, hitre

diagnostične informacije, hitre informacije s terena, geografske informacije, konkretna

23

ocena tveganja, predvsem pa je potrebno vedeti in določiti, kdo sprejema odločitve in

kdo govori v imenu vseh nas. Da se vsi ti cilji doseţejo, pa seveda potrebujejo primeren

načrt, investicije, vprašanja, trening in sporazumno sprejete standarde za njegovo

uresničitev.

Obstajata dve dejstvi v nepredvidljivosti potencialne groţnje biološkega napada

(Likar,2005: www.sos112.si/slo/tdocs/bioloska_vojna.pdf):

če biološki napad uspe, zagotovo temu sledi nov biološki napad;

če sumimo na namerno povzročen izbruh bolezni, imata pri tem veliko vlogo

učinkovitost in forenzična sposobnost.

Sprašujejo se, če bi lahko bil virus nove gripe biološko oroţje. Strokovnjaki s področja

mikrobiologije in imunologije pravijo, da ne, da nobena gripa ni primeren

»bioteroristični« agens. Nemogoče je, da bi bil novi virus gripe v bioterorističnem

smislu, saj gripa ni primeren agens, ker se v naravi hitro spreminja in se ga ne da

nadzorovati, kot tak je nevaren tudi za povzročitelje in zato malo verjeten za uporabo.

Ena od značilnosti moţnih povzročiteljev je tudi ta, da mora organizem v okolju obstati

dalj časa in mora ustrezati sprejemljivosti za okuţbo oziroma za pomanjkanje imunosti

v tarči − populaciji. Zato panika ni potrebna. Tarče bioteroristov naj bi bile večinoma

drţave, ki so izpostavljene običajnemu terorizmu, kamor Slovenija ne spada. Naša

drţava je bolj ogroţena z vidika, če bi kakšen popotnik iz tujine ali vojaki ob vrnitvi z

misij prinesli kakršnokoli bolezen (www.dnevnik.si/novice/zdravje/1042265519).

Najbolj znana biološka oroţja so: antraks, črne koze, kuga,Q-mrzlica, kolera, vendar so

še druga, a ta so najbolj poznana in najbolj razširjena.

Antraks je bakterija, imenovana Bacillius Anthracis, ki je prenosljiva z ţivali na

človeka. Lastnost povzročitelja antraksa je izjemna sposobnost proizvajanja spor

(posebna zaščitna ovojnica, ki ščiti bakterijo pred zunanjimi vplivi in ji omogoča

dolgoletno preţivetje ter ohranja infektivnost bakterije), kar je glavni vir okuţbe

(Ivanuša, Podbregar, 2008: 120−2). V naravnih okoliščinah se lahko človek okuţi v

stiku z okuţeno ţivaljo. Inkubacijska doba antraksa traja od 1 do 6 dni, lahko tudi do 60

dni. Antraks povzroča smrtno nevarno bolezen, vranični prisad ali črni prišč. Prenaša se

lahko z dotikom, vdihavanjem spor ali okuţeno hrano in vodo. Bolezen ima veliko

oblik, oseba v zelo kratkem času umre, saj so mnogi soji antraksovega bacila

24

popolnoma odporni proti antibiotikom. Antraksov bacil je enostavno umetno gojiti, saj

so zanj primerna gojišča na osnovi gujona ali agarja, ki ga lahko doma pripravi vsak

ljubitelj mikrobov. Kako vemo, da gre za okuţbo z antraksom? Začetni simptomi

spominjajo na običajen prehlad, po nekaj dnevih se pokaţejo teţave z dihanjem. Nato

oseba počasi in boleče umre in pomagati ji ne more nihče.

Antraks je idealno biološko oroţje, saj se spore zlahka razširjajo po zraku, ţe majhna

količina vdihnjenih mikrobov zadostuje za razvoj bolezni. Za zdravljenje je ţe

prepozno, ko se pojavijo prvi bolezenski znaki. Bolezen ni nalezljiva in se ne prenaša s

človeka na človeka, zato ni nevarnosti za epidemijo, ki bi se lahko razširila na ozemlje

drţave, ko jo je uporabila kot oroţje. Novejše terapije so pokazale pozitivne rezultate

proti okuţbi z antraksom. To je uporaba ciprofloxacina in doxycicilina, ki človeku

pomaga, da se brani proti virusu antraksa (Ivanuša, Podbregar, 2008). V Sloveniji smo

ţe imeli primer antraksa, in sicer v Ţicah pri Slovenskih Konjicah, ko so poginila štiri

goveda. Nacionalni veterinarski laboratorij je potrdil, da so bila tri goveda okuţena z

antraksom. Te ţivali naj bi zauţile bacil, ki je bi več let v zemlji, saj antraks lahko

preţivi več let, če je veliko vlage, spore antraksa pa se počasi prebijajo na površje. Te

ţivali naj bi okuţile na dva načina. Prvi je, da so se pasle na travniku od Dravinji, ki je

poplavljala, in drugi, da so se pasle na travniku, kjer je bilo po pripovedovanju

domačinov tam pred več desetletji mrhovišče (www.siol.net/slovenija/znanost_in_

okolje/2008/10/v_zicah_zaradi_okuzbe_z_antraksom_poginila_stiri_goveda.aspx).

Take okuţbe ne moremo enačiti z bioterorizmom, saj ne gre za namerno okuţbo.

Črne koze povzroča virus variola. Do nedavnega je ta virus predstavljal značilen vzrok

obolevnosti in smrtnosti v drţavah tretjega sveta. Od leta 1979 pojava črnih koz naj ne

bi bilo več. Zadnji primer laboratorijske infekcije je bil registriran leta 1983. Uradno naj

bi ta virus anes obstajal le v dveh laboratorijih, v Rusiji in Zdruţenih drţavah

Amerike(Stantič-Pavlinič, Šek, 2002). Če se bo bolezen pojavila zunaj laboratorija, bo

to zagotovo znak biološkega napada. Prenaša se s človeka na človeka, in sicer v

naravnih pogojih z neposrednim kontaktom in aerosolom. Inkubacijska doba je 12 dni.

Začne se z opozorilnimi znaki, ki trajajo 2−3 dni in pomenijo občutek slabosti, mrzlico,

vročinsko stanje, glavobol; nato se bolezen nadaljuje s padcem telesne temperature in

pojavom razjed na koţi, ki napredujejo v hraste, ki po procesu cepljenja na koţi pustijo

razbarvane brazgotine. Opisane poškodbe pogosteje nastanejo na obrazu in okončinah

25

kot na telesu. Umrljivost je pribliţno 35 % pri necepljenih posameznikih. Razvijejo se

lahko motnje pri strjevanju krvi z nastankom krvnih strdkov v drobnih ţilah, kar

pomeni, da osebi začnejo počasi odmirati organi. Poleg teh zapletov lahko nastanejo še

drugi, kot je vnetje sklepov, pljučnica, poškodovana koţa, superinfekcije, vnetje

kostnega mozga in kosti ter vnetje roţenice. Tudi zaščiteni posamezniki lahko resno

obolijo, vendar je umrljivost pri njih znatno niţja. Specifične terapije za to bolezen ni.

Cepivo je seveda na razpolago, vendar ima tudi slabo stran, to pa so nevarni stranski

učinki. Vse, kar pride v stik s to boleznijo, od objektov do materialov, je potrebno

dezinficirati. Tisti, ki oboli za črnimi kozami, se mora predhodno zdraviti pri cepljenem

medicinskem osebju (Ivanuša, Podbregar, 2008: 127).

Kuga je zoonoza, ki jo povzroča Yersinia pestis. V naravnih pogojih se človek okuţi z

ugrizom okuţenih bolh, katerih naravni gostitelji so tudi glodavci. Tri znane oblike

bolezni v naravnih okoljih so: bubonska, primarni septični sindrom in pljučna oblika

kuge. Povzročitelj kuge se v primeru biološkega napada lansira prek okuţenih bolh, kar

povzroča bubonsko obliko kuge, ali prek aerosola, kar povzroča pljučno obliko kuge, ki

je zelo nalezljiva. Inkubacijska doba pri bubonski kugi variira med 2−10 dni. Izbruh

bolezni je nenaden. Kdaj vemo, da gre za okuţbo s kugo? Pojavi se občutek hude

slabosti, visoka telesna temperatura in eden ali več občutljivih limfnih vozlov. Če se

okuţene osebe ne zdravijo, je umrljivost 50 %. Izbruh pljučne kuge je prav tako

nenaden, silovit; pojavijo se znaki slabega počutja, bolečine v mišicah, kašelj s krvavimi

izpljunki in zastrupitev krvi. Inkubacijska doba je 2−3 dni. Pljučnica je progresivna, na

začetku se pojavijo teţave pri dihanju, piskajoče hropenje ob vdihu in modrikavost. Kar

je najhuje, če se ne zdravijo, je umrljivost 100 %. Pomembno je vedeti, da se kuga

prenaša s človeka na človeka, zato je potrebna popolna izolacija obolelih in prepoved

gibanja izpostavljene populacije. Cepivo, ki je registrirano v Avstraliji, je učinkovito le

pri bubonski obliki kuge. To je mrtvo cepivo. Ţiva cepiva so dosegljiva drugod po

svetu, vendar povzročajo visok odstotek preobčutljivih reakcij (Ivanuša, Podbregar,

2008: 123).

Q-mrzlica je tudi zoonoza. Za razliko od kuge ni nalezljiva s človeka na človeka, zato

omejitev gibanja izpostavljene populacije ni potrebna. Povzročitelj bolezni je sposoben

v naravnem okolju preţiveti dalj časa, saj je zelo odporen. Najpogostejši rezervoarji

povzročitelja so ovce, govedo in koze. Največja koncentracija povzročitelja se pojavi v

26

porodnih vodah ob porodu ţenske. Okuţimo se lahko tudi z ugrizom klopa. Oblika bi

bila identična biološkemu napadu z naravnim izbruhom bolezni. Inkubacijska doba je

10−20 dni. Ta bolezen se odraţa kot samoomejujoče vročinsko stanje, ki lahko traja od

2 dni do 2 tednov. Zelo pogosto se pri tej bolezni pojavi pljučnica, ki jo v 25 %

spremljata neproduktiven kašelj in bolečina, ki izvira iz vnete pljučnice. Lahko se zdravi

z antibiotikoma tetracyclinom oziroma doxyciclinom. To cepivo naj bi zagotavljalo

popolno zaščito.

Kolero povzroča bacil Vibrio cholerae. Ljudje se okuţijo z zauţitjem kontaminirane

vode in hrane. Kolera se odraţa kot blaga driska, ko telo izgubi na dan od 5 do 10 litrov

ali celo več. Brez hitrega ukrepanja lahko nastopi smrt zaradi drastične dehidracije in

posledično hipovolemičnega šoka. Driski se v začetni fazi pogosto pridruţi še bruhanje,

kar pomeni, da še dodatno zapleta izgubo tekočine. Telesna temperatura ponavadi ni

povišana, in tudi bolečine v trebuhu so odsotne. Če pravočasno nadomestimo izgubljeno

tekočino in elektrolite, je zdravljenje lahko uspešno. Pomaga tudi rehidracijski prašek,

ki je dosegljiv v lekarnah. Kolera ni prenosljiva s človeka na človeka. Sedaj je na voljo

registrirano cepivo, ki zagotavlja 50 % zaščito, ki traja 6 mesecev (Ivanuša, Podbregar,

2008: 121).

Vedno se pojavi vprašanje, kako načrtovati varovalne ukrepe, kako jih usklajevati in kaj

storiti, da bi bili pripravljeni na biološki napad. To vprašanje ţe kar nekaj časa bega

ljudi, od mikrobiologov do zdravnikov preventivne medicine v javnem zdravstvu. Kar

je pomembno, je, da je potrebno ljudi usposobiti, da bodo znali delovati razumno in

usklajeno. Vendar bodo uspešni le, če bodo upoštevali različne moţne scenarije

bioterorističnega napada.

Bioterorizem zajema vse, od splošne katastrofe, pri kateri bi bilo na tisoče ţrtev in velik

preplah med ljudmi, do drobnih incidentov. Vsi ti dogodki povzročajo med ljudmi

telesne poškodbe, umiranje. Zato je potrebno upoštevati različne scenarije, predvideti,

kolikšna denarna sredstva bi bila potrebna in kakšne tehnične zmogljivosti. Ugotoviti je

potrebno, kakšne so pomanjkljivosti, določiti odgovorne akterje. Zdravstvene ustanove

morajo tudi delovati usklajeno. Pomembno je ustvariti razumevanje med skupinami in

izdelati metode za učinkovito komunikacijo. Potrebno je preveriti sposobnost

laboratorijev za zgodnje prepoznavanje mikrobov. Skrb za zdravje z urejenimi

medsebojnimi odnosi je moţno izboljšati med krizo zaradi strahu pred biološkim

27

napadom. Zdravstvo mora biti povezano z varnostnimi sluţbami in skupinami za

poizvedovanje, saj se s skupnim delom poveča razumevanje med posamezniki in

skupinami.

Obveščevalne sluţbe poloţaj nadzorujejo iz različnih zornih kotov, kar je zelo

učinkovito, saj so le tako pripravljeni na moţen biološki napad, s tem pa lahko tudi

ublaţijo morebitne posledice.

Dogovoriti se je tudi treba, kako seznaniti javnost in sluţbe z ukrepi in jih opozoriti na

moţnost biološkega napada. Potrebna je struktura, ki je sposobna pojasnjevati in

podpirati vsa prizadevanje za učinkovit odgovor na krizo, doseči je potrebno popolno

razumevanje celotnega dogajanja, in potrebno se je dogovoriti o vodenju dogajanja ob

nastopu krize.

Vse dejavnosti spremlja zelo pomembno vprašanje: kako razvijati nove načine

obravnavanja terorističnih groţenj z biološkim napadom? Potrebno je raziskati, kaj

lahko opravijo vladne ustanove, pri čemer se morajo opreti na javnozdravstvene

ustanove. Ne smemo pozabiti na industrijo, ki je v zasebni ali drţavni lasti, ter na

raziskovalne organizacije v okviru Univerze ali vojske. Potrebne so hitrejše

diagnostične metode, nova in boljša cepiva tudi za preventivo ter za nova cepiva, kar še

posebej velja za antraks. Potrebno se je ukvarjati tudi s postopki dekontaminacije. Vse

to lahko pripomore k izboljšanju naše pripravljenosti v primeru biološkega napada.

Danes se vsi zavedamo, da nam preti nevarnost biološkega napada. Potrebna je hitra

prepoznava povzročitelja biološkega napada, ki lahko, če je ustrezno rešena, prinese

dolgoročne učinke. Slabost je ta, da je tak napad večinoma prikrit in traja nekaj časa,

preden se pokaţe prava podoba epidemije. Epidemologi so tisti, ki prvi opazijo znake

obolenj, ponavadi ko začnejo prejemati številne prijave obolenj v bolnišnici. V Sloveniji

ni znano, da bi imeli kakšen biološki napad, vsaj ne nameren.

Ţenevski protokol iz leta 1925 in leta 1972 sta promovirala Konvencijo o biološkem

oroţju, ki je zakonsko prepovedala razvoj, produkcijo, posedovanje, kopičenje in prenos

biološkega oroţja (Ivanuša, 2007). Kršitev te Konvencije je v prvi svetovni vojni

zakrivila Nemčija. Kar je še huje, se je v drugi svetovni vojni ponovno oboroţila z

biološkim oroţjem, čeprav je bilo to prepovedano. Nemčija naj bi imela ţe od zgodnjih

tridesetih program biološkega oroţja. Realno pa je danes in tudi takrat, da naj bi Hitler

28

prepovedal razvoj biološkega oroţja. Vendar naj bi Nemčija v letih 1931 in 1933 imela

aktiven program razvoja biološkega oroţja, in to pred vzponom Adolfa Hitlerja in med

njim. Nemčija naj bi preizkušala bakterijo Serratio Marcescens, za katero so mislili, da

nikakor ni nevarna, širi pa se z zrakom. Vendar za to nikoli niso imeli nobenih dokazov.

Da naj bi Nemčija med prvo in drugo svetovno vojno posedovala biološko oroţje, je

samo ugibanje, ni pa nikakršnih dokazov.

ZDA so se leta 1969 unilateralno odpovedale biološkemu oroţju in ratificirale Ţenevski

protokol iz leta 1925. Vendar naj bi ZDA kršile Konvencijo, ker naj bi med vojaškim

interveniranjem v Vietnamu uporabili velike količine solzivca, kar so podpisnice

obravnavale kot eklatantno kršitev Ţenevskega protokola. Vendar so ZDA in nekaj

drugih zaveznic menile, da uporaba solzivcev ter herbicidov ni kršitev Protokola iz leta

1925. Res je, da solzivec sam po sebi ni najbolj nevarno oroţje, a neprimerna uporaba

lahko povzroči smrt osebe, proti kateri je to oroţje naperjeno. Torej ni tako nedolţno,

kot mislimo. Vendar so Američani zelo prebrisani. Leta 1975 so odkrili, da naj bi CIA

(Central Intelligence Agency) vzdrţevala zaloge biotoksinov. CIA je kasneje namenoma

sproţila informacijsko kampanjo, da ZDA vzdrţuje ofenzivni program razvoja

biološkega oroţja. S tem je hotela odvrniti sovjetske obveščevalne v napačno smer. Ko

je leta 1990 Sovjetska zveza dobila dovoljenje za vstop do »virtualnih« laboratorijev

ZDA, so našli le več kot 20 let zapuščene stavbe. Lahko so se motili o tem, da

posedujejo biološko oroţje, lahko so ga pa zviti Američani premestili na drugo, varnejše

mesto. Temu dejstvu bolj verjamemo, ker na dan prihajajo podatki, da so Američani v

času hladne vojne delali poskuse z biološkim in kemičnim oroţjem na lastnih vojakih.

Zato ti ameriški vojni veterani ţe več let zahtevajo objavo vseh podatkov o

izpostavljenosti strupom, da bi na ta način ugotovili, kaj je vzrok za njihove zdravstvene

teţave. Dejstvo je, da ima ZDA biološko oroţje, kar ni nobena skrivnost, vendar veliko

podrobnosti o tem do sedaj ni bilo na voljo. Vojakov, ki naj bi bili izpostavljeni tem

poskusom, je okoli 5000. Te vojake sedaj iščejo, vendar jih po vsej verjetnosti ne bi

iskali, če teh podatkov ti vojaki, ki se bojijo za svoje zdravje, ne bi objavili. Kar je še

huje, so uradniki Pentagona priznali, da naj bi del strupov zagotovo ušel v okolico.

Toliko o nedolţnosti ZDA in njihovem zanikanju, da oroţja nimajo, kar je seveda ena

velika laţ. Kaj vse so Američani počeli v preteklosti in kaj vse še vedno počnejo, je

zaenkrat skrivnost, ki jo vedo samo oni (www.dnevnik.si/novice/svet/33748) .

29

Leta 2003 so ZDA opravičile vojaško intervencijo v Iraku, saj so trdili, da je nujna, in

da se bo s tem preprečila aktivacija sredstev in oroţij za mnoţično uničevanje, ki jih

Irak ima. Vendar inšpektorji mednarodne agencije za nuklearno energijo nuklearnega

programa oziroma oroţja niso našli. Kljub temu da oroţja niso našli, ZDA nadaljuje s

prepričanjem, da je glavni vzrok vojaške intervencije sposobnost Iraka za biološki

napad. ZDA niso dokazale, da njihova trditev o obstoju biološkega oroţja v Iraku drţi.

S stališča ZDA naj bi Irak izpolnjeval kriterije sumljivega vladnega reţima (Ivanuša,

2007). Irak je leta 1980 napadel Iran, 1990 pa Kuvajt. Irak in Iran sta skupaj sproţila

kemično vojno proti kurdskim separatistom. Od leta 2000 so obveščevalne sluţbe ZDA

prejemale poročila od majhnega števila iraških prebeţnikov, da je Irak obnovil program

razvoja biološkega oroţja. Ta poročila so obravnavali kot korektna, ne glede na sumljiv

in nepreverjen izvor oziroma nepotrjeno dejstvo tovrstnih informacij. Znana sta dva

informatorja: prvi je Adnan Ihsan Saeed al Haideri, prebegli civilni inţenir, ki naj bi

delal oziroma obiskal 20 laboratorijev, v katerih naj bi Irak razvijal biološko oroţje.

Drugi je informator s psevdonimom »Curveball«, kemijski inţenir, ki je trdil, da ima

Irak mobilne laboratorije, v katerih razvija biološko oroţje. Vendar teh informacij s

satelitskim nadzorom in posnetkom niso dokazali. To pa zaradi tega, ker naj bi Irak

premikal laboratorije med njihovim praznikom − muslimanskim Sabathom, in se na ta

način izogibali inšpektorjem UN, je trdil Curveball. Iraku nikoli niso dokazali, da

razvija biološko oroţje. V ZDA se po dokazani zmoti postavlja vprašanje, ali so sploh

sposobne zaznavanja aktivnosti razvoja in posesti biološkega oroţja izven ZDA

(Ivanuša, 2007).

ZDA pri uporabi biološkega oroţja nimajo tiste vloge, ki jo navzven prikazujejo. Kuba

jih je večkrat obtoţila uporabe bioloških agensov na ozemlju Kube. ZDA so bile v

preteklosti vedno močno usmerjene v napade na Kubo. Zato so obtoţbe sovpadale z

določenimi okoliščinami, saj so imeli razpoloţljiv ofenzivni biološki program pred

letom 1969. Ta program naj bi ZDA opustile, vendar Kuba ni bila takšnega mnenja.

Prišlo je do različnih serijskih izbruhov bolezni, ki so jih Kubanci označili za sumljive.

Vloga premišljene propagande je imela na Kubi ključno vlogo in pomen, saj je

obtoţevanje ZDA povezalo Kubance in odvrnilo pozornost od resnih spodrsljajev

kubanske vlade na področju javnega zdravstva in epidemiološkega nadzora. Kubanska

vlada je imela premalo dokazov, ki bi potrdili ali ovrgli domnevne ameriške ofenzivne

biološke intervencije. Kubanska vlada je leta 1962 obtoţila ZDA, ko je izbruhnila

30

nevarna kuţna bolezen pri perutnini. Obtoţili so jih, da gre za nameren biološki napad

oziroma sabotaţo. Zaskrbljenost Kube glede tega izbruha je bila upravičena, saj naj bi si

v tistem času odkrito prizadevale in razvijale ofenzivni program biološkega oroţja.

ZDA naj bi imele resno namero tajno uporabiti biološko oroţje proti Kubi, vendar kljub

vsemu dokumentacija, ki bi dokazala vpletenost in odgovornost ZDA za izbruh bolezni

leta 1962, ne obstaja.

Moţno je, da so ocene bioloških groţenj nerealne, vendar se dogodki, ki spremljajo to

groţnjo, napačno interpretirajo kot biološki napad. Do takšnih okoliščin pride, ko ima

nasprotnik dokazljive in kredibilne sposobnosti razvoja biološkega oroţja, ko nastajajo

tajne sabotaţe, kjer je biološki napad pričakovana posledica, ali ob nepričakovanih

izbruhih bolezni. Nujnost aplikacije varnostnih in obrambnih potez proti groţnji

uporabe biološkega oroţja je lahko posledica znanstvenih mnenj in preiskav, preden so

natančna preiskava in njeni zaključki končani. Znanstvene raziskave niso vedno

ključnega pomena in se končna ocena prepušča politični percepciji oziroma je odvisna

od nje. Napačne ocene biološkega napada povzročajo le večjo moţnost v prihodnosti, da

bo do biološkega napada dejansko prišlo.

3.3 Nevarnosti JRKB/E oroţja

Kot smo spoznali, je JRKB/E oroţje lahko zelo nevarno. Ob tej nevarnosti si zastavimo

pomembno vprašanje: »Kdaj vemo, da nam preti JRKB/E nevarnost?« To nam lahko

povedo tudi prvi klinični znaki kontaminacije. Za samo zaznavo prisotnosti JRKB/E

oroţja lahko ljudje uporabljamo svoje lastne čute, kot so vonj, sluh, okus in vid. Vendar

vseh kemičnih in bioloških agensov ter radioaktivnega sevanja ne moremo zaznati z

lastnimi čutili, zato so potrebni detektorji. Detektorje uporabljamo za detekcijo

prisotnosti radioaktivnega sevanja, kemičnih in bioloških agensov (Ivanuša, Podbregar,

2008). Detektorji so lahko preprosti ali kompleksnejši. Preprosti nam povedo samo

podatek o vrsti prisotne nevarne snovi oziroma kontaminacije, kompleksnejši zmorejo

več, kar pomeni, da določijo posameznega predstavnika iz skupine kontaminantov. So

tudi avtomatski detektorji, postavljeni na določeni razdalji od ljudi, ki nas opozorijo na

pretečo nevarnost, s čimer pridobimo čas za primerno zaščito. Detektorje delimo na

(Ivanuša, Podbregar, 2008: 91):

jedrske oziroma radiološke za zaznavanje ionizirajočih sevanj,

31

kemične za zaznavo nevarnih kemikalij, eksplozivov in bojnih strupov,

biološke za zaznavo bioloških agensov, ki so okolju nevarni.

Ţelene lastnosti detektorjev so predvsem hitrost in zanesljivost zaznave, širina

zaznavnega spektra agensov, primerna velikost in teţa (prenosni, prevozni ipd.),

samodejno delovanje in trajnost energetskega vira napajanja.

Pomembna stopnja odkrivanja je prepoznavanje ali identifikacija. Ločimo tri vrste

identifikacije, ki zagotavljajo stopnjo zanesljivosti pridobljenih podatkov (Ivanuša,

Podbregar, 2008: 91):

začasna identifikacija (zagotavlja podatke za takojšnjo uporabo. To

identifikacijo izvedemo na kontaminiranem področju z uporabo premičnih

naprav za identifikacijo, prirejenih za vgradnjo v vozila);

potrdilna identifikacija (zagotavlja podatke z visoko stopnjo verjetnosti. To

identifikacijo izvedemo v t. i. mobilnem laboratoriju na podlagi prinešenih

vzorcev, ki so jih odvzeli primerno usposobljeni vzdrţevalci. Mobilni laboratorij

se lahko nahaja na kontaminiranem področju ali nekje v njegovi bliţini);

nedvoumna identifikacija (zagotavlja nedvoumne podatke o klasifikaciji snovi.

Identifikacijo opravijo pooblaščeni akreditirani stacionarni laboratoriji na

podlagi prinesenih vzorcev, ki so jih odvzeli usposobljeni vzdrţevalci).

Naprave za identifikacijo so dostopnejše od detektorjev, so natančne, zahtevajo pravilno

pripravo vzorca za analizo in seveda osebje, ki mora biti dovolj usposobljeno za

ravnanje z njimi in za ocenjevanje rezultatov. Začasna identifikacija potrdi ali ovrţe

detekcijo, potrdilna na podlagi vzetih vzorcev natančno analizira nevarno snov v

realnem času, nedvoumna pa poskrbi za neovrgljivo analizo o vrsti in izvoru nevarne

snovi, vendar je nujno potrebno zagotoviti pravilno dokumentiranje postopkov

vzorčenja, prevoza in analize vzorca.

Celovito obvladanje detekcije in identifikacije omogoča nekaj nujno med seboj

povezanih elementov, ki šele v svojem sinhroniziranem delovanju zagotavljajo

pričakovano delovanje celotnega sistema. Med načrtovalci operativnega in strateškega

sistema pričakujemo osebje, ne le posameznikov, ki razumejo resničen način delovanja

teh sistemov, in s tem tudi njihove omejitve. Osebje mora biti sposobno in dolţno trajno

32

in ustrezno nadgrajevati zaznave lastnosti detektorjev. Prepogosto se slepo verjame

specifikacijam proizvajalcev.

Nevarnost je treba neprestano nadzorovati, predvsem zaradi stika s kontaminanti. Če je

izogibanje uspešno, odpravlja potrebo po izvajanju ali uvajanju katerih koli drugih

zaščitnih ukrepov. Nevarnosti pa se ne moremo vedno izogniti. Zahteve za delovanje, ki

opredeljujejo opravljanje naloge, tega ne dopuščajo vedno. Nadzor opredelimo v

dokumentih načrtovanja, poveljevanja in pri pripravi standardnih operativnih postopkov

(Ivanuša, Podbregar, 2008).

Od različnih teles zahteva, da delujejo usklajeno, in sicer:

osebje, enote in poveljstvo,

specialistične enote JRKB/E in inţenirstva,

vojaške logistike in zdravstvene sluţbe.

Če imamo nevarnost pod nadzorom, to podpira izogibanje nevarnosti in upravljanje z

njo, nadzor širjenja in dekontaminacijo.

Nevarnosti se je treba tudi izogibati. Ukrepi za to so naslednji (Podbregar, Pečan,

Gradišek, Ivanuša, 2009):

označevanje zgradb, opreme oziroma vseh stvari, ki so prepoznana kot

kontaminirana;

potreben je nadzor prehoda kontaminiranega območja, kar lahko doseţemo s

postavitvijo črte nadzora nevarnosti ali povezanih točk nadzora;

načrtovanje poti: obveščenost o načrtovanih poteh zaradi izogibanja vstopa na

kontaminirano območje. Upoštevati je potrebno, da se lahko zaradi vremenskih

razmer nevarnosti spreminjajo, zato so nekatere omejitve začasne. Če

prevaţamo na ţe kontaminirano območje nekontaminirane sile in sredstva,

predvidevamo, da se bodo kontaminirali, zato se predhodno zaščitijo.

Premeščanje: če je le mogoče, je potrebno sile JRKB v nevarnem okolju

umakniti pred nevarnostjo. Odločitev je odvisna od narave poslanstva oboroţene

sile, oceni se, koliko je trenutno sposobna, zaščitena, oceni se vrsta dejanske

nevarnosti ter premik kontaminiranih elementov sil na območje brez

kontaminacije. Nujna je ocena tveganja, ki ga to premeščanje predstavlja.

33

Potrebno je tudi upravljanje izpostavljenosti nevarnostim (Podbregar in sodelavci,

2009):

ta nadzor se izvaja tam, kjer je to le mogoče. Če se ne more izvajati zaradi

drugih prednostnih nalog delovanja, mora biti izpostavljenost na najniţji še

sprejemljivi ravni. Tiste, ki so izpostavljeni, se neprestano spremlja, s čimer

dobimo podatke o kontaminiranosti teh izpostavljenih posameznikov in enot ter

presodimo njihove zmoţnosti za nadaljevanje delovanj;

spremljanje podatkov med delovanjem enot ob JRKB napadih: natančno

zapisujemo informacije o vsakršni izpostavljenosti ose