DIPLOMSKO DELO Uporaba zaključnega strela policijskega ... · Raziskovalne hipoteze in metodologija dela . V raziskavi z naslovom »Uporaba zaključnega strela policijskega ostrostrelca«

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Uporaba zaključnega strela policijskega ostrostrelca

Ljubljana, 2009 Miran ŠADL

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO


Študent: Miran Šadl

Mentor: mag. Srečko F. Krope

Avgust, 2009 Somentor: dr. Miroslav Žaberl

Jezikovni pregled: Tatjana Dorman, univ. prof. slov. j. s knjiž. in soc.

II

ZAHVALA

Iskrena hvala mentorju mag. Srečku Felixu

Kropetu in somentroju dr. Miroslavu Žaberlu

za strokovno pomoč in vodenje pri pripravi in

izdelavi diplomskega dela.

Hvala članom moje družine, ki so me podpirali

v času študija in razumeli, da sem čas, ki bi bil

sicer namenjen njim, posvetil izdelavi

pričujočega diplomskega dela.

III

IV

VSEBINA 1 UVOD ....................................................................................................................... 1

1.1 Opredelitev namena proučevanja ................................................................ 2

1.2 Raziskovalne hipoteze in metodologija dela ................................................ 2

2 SPLOŠNO O UPORABI STRELNEGA OROŽJA ............................................. 4

2.1 Opredelitev osnovnih pojmov ....................................................................... 4

2.2 Vrste uporab strelnega orožja ...................................................................... 5

2.3 Razlika med zaključnim strelom, uporabo strelnega orožja s smrtnim

izidom in smrtno kaznijo .............................................................................. 6

3 USTAVNOPRAVNI VIDIK UPORABE ZAKLJUČNEGA STRELA IN

EKČP ....................................................................................................................... 7

4 KAZENSKOPRAVNI VIDIK UPORABE ZAKLJUČNEGA STRELA........... 9

4.1 Silobran......................................................................................................... 10

4.2 Skrajna sila ................................................................................................... 10

5 UPORABA ZAKLJUČNEGA STRELA Z VIDIKA »POLICIJSKE«

ZAKONODAJE..................................................................................................... 11

6 TEMELJNA IN OPERATIVNA NAČELA UPORABE ZAKLJUČNEGA

STRELA ................................................................................................................. 14

6.1 Načelo zakonitosti ........................................................................................ 15

6.2 Načelo sorazmernosti................................................................................... 17

6.3 Načelo nujnosti ............................................................................................. 19

6.4 Načelo postopnosti........................................................................................ 20

6.5 Načelo strokovnosti ...................................................................................... 21

6.6 Načelo preciznosti ........................................................................................ 22

6.7 Načelo humanosti ......................................................................................... 23

6.8 Načelo poslušnosti ........................................................................................ 25

7 IZKLJUČITEV PROTIPRAVNOSTI ................................................................ 26

8 IZSTRELITEV ZAKLJUČNEGA STRELA NA UKAZ OZ. POVELJE

NADREJENEGA................................................................................................... 28

9 NADZOR................................................................................................................ 31

10 PRIMERJAVA UREDITVE ZAKLJUČNEGA STRELA V

NEKATERIH DRŽAVAH V EVROPI ............................................................... 34

V

11 ZAKLJUČEK ........................................................................................................ 37

11.1 Potrditev in zavrnitev hipotez..................................................................... 37

12 LITERATURA IN VIRI ....................................................................................... 39

12.1 Literatura...................................................................................................... 39

12.2 Viri................................................................................................................. 40

12.2.1 Pravni viri ........................................................................................ 40

12.2.2 Ustni viri .......................................................................................... 41

VI

UPORABA ZAKLJUČNEGA STRELA POLICIJSKEGA

OSTROSTRELCA

Ključne besede: zaključni strel, smrtonosni strel, smrt, telesna poškodba, strelno

orožje, prisilna sredstva, pooblastila, policija, policist, Evropska konvencija o varstvu

človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ustava, zakon, pravilnik, pravila,

navodilo, nadzor, temeljna načela, silobran, skrajna sila, protipravnost, ukaz, povelje,

odredba.

Povzetek

Mnogi zaključni strel imenujejo tudi smrtonosni strel. Izhajajoč iz tega poimenovanja

lahko zaključni strel označimo kot uporabo strelnega orožja, pri kateri ostrostrelec s

preciznim strelom skoraj zagotovo povzroči najhujšo posledico pri osebi, proti kateri je

streljal. Policijski ostrostrelec torej meri in strelja v vitalne dele človekovega telesa

(glava, vrat, predel srca), s čimer praviloma povzroči trenutno smrt. Takšna, pogubna,

uporaba zaključnega strela je največkrat edini izhod v primeru terorističnih dejanj ali

ugrabitev talcev. Ne smemo pa zaključnega strela zamenjevati z uporabo strelnega

orožja, pri kateri se nehote in nenaklepno povzroči smrt osebe, proti kateri se uporabi.

V slednjem primeru je smrt osebe, proti kateri je bilo streljano, zgolj nehotena

posledica, ki pa jo v primeru uporabe strelnega orožja sicer lahko vselej pričakujemo.

Ostrostrelno orožje bo policijski ostrostrelec praviloma uporabil na ukaz policijskega

vodje, ki vodi izvedbo naloge, samostojno pa le, če bi nastal predviden ali nepredviden

pogoj za uporabo strelnega orožja in bi čakanje na ukaz povzročilo dokončanje ali

nadaljevanje storitve drugega kaznivega dejanja.

Zaključni strel policijskega ostrostrelca, ki zagotovo povzroči smrt osebe, je v Republiki

Sloveniji pravno formalno dovoljen, vendar je zakonodaja na tem področju premalo

jasna in bi jo bilo potrebno zapisati bolj določno in natančno.

VII

Ko bomo po zakoniti uporabi zaključnega strela policijskega ostrostrelca izključevali

kaznivost tega dejanja, se bomo posluževali instituta kazensko materialnega prava:

silobrana kot splošnega razloga za izključitev protipravnosti, še največkrat pa posebnih

razlogov, ki jih bomo iskali v pozitivni »policijski« zakonodaji. Slednje pa iz

neopravičljivih razlogov zanemarjajo sodišča.

Zato slovenskemu zakonodajalcu predlagam, da v Zakon o policiji lex specialis vnese

določbo:

»Strel, ki ima lahko s skorajda stoodstotno verjetnostjo smrtni učinek, je dopusten le, če

je edino sredstvo za preprečitev neposredne nevarnosti za življenje ali neposredne

nevarnosti hude kršitve nedotakljivosti človeškega telesa.«

VIII

THE USE OF THE POLICE SNIPER FINAL SHOT

Summary

Many call the final shot as being the lethal shot. Deriving from this statement, we can

define the final shot as being when a sniper using a firearm, shoots accurately, causing

the worst possible outcome for the person who has been shot at. Therefore, the police

sniper aims and shoots at the vital parts of the human body (head, neck, heart),

normally causing instant death. This lethal use of the final shot is most often the only

resort in the case of acts of terrorism or kidnappings of hostages. However, we should

not confuse the final shot when a firearm has been used which causes the death of a

person unintentionally and unpremeditatedly. Regarding the latter, the death of the

person that has been shot, is merely the unintentional consequence that can always be

expected when firearms are used.

The sniper's weapon is normally used by a police sniper on a command of the chief

police officer, leading the operation, and only independently if a foreseen or unforeseen

situation arises for a firearm to be used, where waiting for a command would cause

another criminal offence to be completed or continued.

In the Republic of Slovenia, a police sniper's final shot that without doubt causes the

death of a person is legally and formally permitted but the legislation in this area is not

clear enough, and should be written more specifically and precisely.

When we will, following the legal use of the police sniper's final shot, remove the

criminality of this act, we will be using the institute of substantive criminal law: self-

defence as a general reason for the exclusion of illegality. But most often we will use

special reasons that will be searched for in the positive "police" legislation. The latter,

is unjustifiably neglected by the courts.

Therefore, I suggest that the Slovenian legislator enters the following provision into the

Police Act lex specialis:

IX

"A shot that has an almost one hundred percent probability of being lethal is only

permissible if it is the only means available for the prevention from imminent danger to

life or imminent danger of a severe breach of the inviolability of the human body".

X

XI

UPORABLJENE KRATICE EKČP - Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

KZ - Kazenski zakonik (KZ-UPB1), Ur. list RS, št. 95/04

KZ-1 - Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. list RS, št. 55/08

MNZ - Ministrstvo za notranje zadeve

RS - Republika Slovenija


1 UVOD

Za izvršitev določenih svojih nalog je nujno, da država oz. v njenem imenu državni organi

posežejo tudi v ustavno zavarovane človekove pravice in svoboščine. Eden najhujših

posegov države v te pravice je zagotovo poseganje v nedotakljivost človeškega življenja.

Tudi pri zakoniti uporabi strelnega orožja moramo nenehno pričakovati, da je lahko

posledica uporabe tega pooblastila tudi smrt osebe, zoper katero je bilo pooblastilo

uporabljeno. Raziskovalna tema pričujočega dela ne bo uporaba strelnega orožja na

splošno, temveč le izbrana vsebina: uporaba zaključnega strela policijskega ostrostrelca. V

primeru uporabe zaključnega strela policijskega ostrostrelca ne gre za pričakovanje in

možnost, da lahko nastopi tudi smrt ciljane osebe, temveč se moramo vnaprej zavedati, da

je njena smrt neizogibna. Zato bom v diplomskem delu raziskoval, ali je takšna usmrtitev

pravno dopustna.

Policisti poznamo svoja pooblastila, tudi o uporabi strelnega orožja, kljub temu pa radi

verjamemo, da se neljuba situacija ne bo zgodila nam, in zato nekateri uporabi strelnega

orožja ne posvečajo dovolj pozornosti. Posledično so lahko naša poznavanja predpisov o

uporabi strelnega orožja pomanjkljiva. Menim, da številni policisti ne poznajo

problematike »zaključnega oz. smrtonosnega strela« in o tem sploh ne razmišljajo, saj je

njihovo delo usmerjeno na druga področja.

Ob pisanju diplomskega dela se mi je ponudila priložnost, da podrobno spoznam področje

ostrostrelstva in ga tako približam posameznikom, ki opravljajo naloge, pri katerih lahko

pričakujemo, da bo uporabljen tudi zaključni strel policista.

Še posebej me je izbrana tematika pritegnila, ko sem pričel s študijem literature, ki jo bom

predvidoma uporabil, in ugotovil, da je to področje v Republiki Sloveniji skorajda

neraziskano, prakse z uporabo zaključnega strela ostrostrelca pa v naši domovini enostavno

ni. Edini, ki je v Sloveniji tovrstno področje nekoliko osvetlil, je dr. Miroslav Žaberl,

somentor pri nastajanju mojega dela, ki je o tem pisal v svoji še neobjavljeni doktorski

disertaciji.

1


1.1 Opredelitev namena proučevanja

Cilj pričujočega diplomskega dela je celovito obdelati uporabo zaključnega strela

policijskega ostrostrelca, predstaviti pravno podlago za uporabo tega pooblastila in

pozitivno zakonodajo s tega področja. Podrobno bom predstavil različne vidike uporabe

tega prisilnega sredstva, predstavil bom tako domačo kot mednarodno zakonodajo oz.

pravne akte, ki se nanašajo na obravnavano področje in osvetlil temeljna načela, ki so pri

tem nujna. Žal primerov iz prakse s tega področja v domači zakonodaji ni.

Želim si, da bi diplomsko delo postalo pripomoček policijskim ostrostrelcem in tistim

vodjem v policiji, ki so pooblaščeni za izdajo ukaza za izstrelitev zaključnega oz.

smrtonosnega strela. Nenazadnje bi si želel, da diplomsko delo vzpodbudi zakonodajno

vejo naše oblasti, da pristopi k spremembi oz. dopolnitvi obstoječe zakonodaje z

obravnavanega področja, v kolikor se bodo zastavljene raziskovalne hipoteze potrdile.

1.2 Raziskovalne hipoteze in metodologija dela

V raziskavi z naslovom »Uporaba zaključnega strela policijskega ostrostrelca« sem

zastavil naslednje splošne hipoteze:

1. Zaključni strel policijskega ostrostrelca, ki bo zagotovo povzročil smrt osebe, je

pravno formalno dopusten.

2. Obstoječe zakonske določbe o uporabi zaključnega strela, čeprav so lex scripta, v

slovenskem pravnem redu niso dovolj natančne, zato povzročajo različne

interpretacije in bi jih bilo potrebno v zakonodaji, zaradi njihove neustreznosti,

jasno urediti in jih zapisati tudi lex stricta.

3. Izstrelitev zaključnega strela policijskega ostrostrelca se praviloma ukaže, kar še

dodatno oteži oceno o upravičenosti dejanja.

2


4. Zaključni strel policijskega ostrostrelca se lahko uporabi le v silobranu, ne pa tudi v

skrajni sili.

Metodološki pristop pri izdelavi diplomske naloge temelji na teoretičnem proučevanju

določenih pravnih aktov in prakse, ki je nastala z uporabo le-teh. Pri opredelitvi osnovnih

pojmov sem uporabil deskriptivno metodo, kar pomeni opisovanje dejstev in odnosov brez

vzročnega razlaganja. Metoda analize in sinteze strokovne literature, prispevkov na

medmrežju, normativnih aktov, internih aktov policije in drugih strokovnih mnenj je temelj

diplomske naloge. Za smiselno razčlenitev in proučitev posameznih predpisov, posebno še

primerjavo predpisov o uporabi strelnega orožja kot prisilnega sredstva pri nas in v tujini,

pa sem uporabili komparativno raziskovalno metodo.

3


2 SPLOŠNO O UPORABI STRELNEGA OROŽJA

Uporaba strelnega orožja je nedvomno najhujše prisilno sredstvo, ki ga sme pri izvajanju

svojih nalog uporabiti policist. Prav zato je uporaba tega prisilnega sredstva opredeljena še

s posebno natančnostjo in skrbnostjo. Skladno s slovensko zakonodajo, ki ureja delovanje

policije (v nadaljevanju bomo govorili o t.i. »policijski« zakonodaji), lahko strelno orožje

služi policistu kot prisilno sredstvo v dveh primerih:

• za obrambo samega sebe, druge osebe ali objekta, ki ga policist varuje, kar nekateri

avtorji označujejo kot preventivno oziroma defenzivno uporabo,

• za preprečitev bega storilcu hudega kaznivega dejanja, kar nekateri avtorji označujejo za

represivno oziroma ofenzivno uporabo.

Strelno orožje se lahko učinkovito uporablja ne le proti ljudem oz. subjektom, ampak tudi

proti objektom, kot so na primer določene stvari (zgradbe ali prevozna sredstva) ali proti

živalim (Žaberl, 2008).

2.1 Opredelitev osnovnih pojmov

Policistom daje pravico in dolžnost imeti in nositi orožje ter strelivo v skladu s predpisom,

ki ga izda minister za notranje zadeve, 32. člen Zakona o policiji. Strokovna javnost se bo

takoj vprašala, kakšno in katero orožje imajo policisti pravico in dolžnost imeti in nositi.

Odgovor na to vprašanje najdemo v Uredbi o vozilih, plovilih, oborožitvi in posebni

opremi policije, Zakonu o orožju in v Pravilniku o policijskih pooblastilih.

Šesti člen Uredbe o vozilih, plovilih, oborožitvi in posebni opremi policije določa:

»Oborožitev policije sestavljajo: pištole, revolverji, avtomatsko in polavtomatsko strelno

orožje, ostrostrelne puške, puške šibrenice, orožje za omamljanje, pirotehnična in

eksplozivna sredstva, bombometi, lanserji plinskih in drugih sredstev, loki, samostreli ter

naprave, pribor in strelivo za to orožje.«

4


Zakon o orožju v 3. členu orožje najprej razvršča kategorije A, B, C in D, določi izjeme

pri razvrščanju orožja glede na lastnika in opredeli, kaj se po tem zakonu ne šteje za orožje.

Isti člen določa, da se za orožje štejejo tudi strelivo, deli streliva in deli orožja, razen če je

v tem zakonu določeno drugače. V 4. členu Zakon o orožju opredeli pomen posameznih

izrazov. Nas zanimajo izrazi, uporabljeni v Uredbi o vozilih, plovilih, oborožitvi in posebni

opremi policije, pri čemer ugotovimo neskladje oz. da citirana uredba ne sledi izrazom,

opredeljenih v Zakonu o orožju. Enako ugotavlja dr. Žaberl v svoji doktorski disertaciji.

Pravilnik o policijskih pooblastilih v 96. členu določa, da lahko policist uporabi strelno

orožje, ki je sistemizirano v policiji, izjemoma pa lahko uporabi tudi strelno orožje, ki ni

sistemizirano v policiji, če je neposredno ogroženo njegovo življenje ali življenje druge

osebe. Med orožje, sistemizirano v policiji, ne prištevamo le službenih samokresov,

temveč tudi polavtomatske, avtomatske, ostrostrelne, potezne in druge puške ter

puškomitraljeze. S katerim orožjem bodo policisti oboroženi, je odvisno od varnostnih

razmer.

2.2 Vrste uporab strelnega orožja

Policisti lahko zakonito uporabijo strelno orožje proti različnim subjektom in objektom in

v različnih situacijah. Predstavil bom nekaj takih vrst uporab strelnega orožja, poglobljena

razlaga vsake od njih pa bi presegla namen tega diplomskega dela. Strelno orožje se lahko

uporabi zaradi:

• zavarovanja življenja ljudi (enega ali množice),

• preprečitve bega osebi, zaloteni pri kaznivem dejanju,

• preprečitve bega osebi, ki ji je vzeta prostost, ali osebi, za katero je izdan nalog za

odvzem prostosti,

• odvrnitve napada na osebo ali objekt, ki ju policist varuje,

• odvrnitve neposrednega protipravnega napada, s katerim je ogroženo policistovo

življenje,

• drugih primerov uporabe strelnega orožja: proti prevoznim sredstvom, proti

živalim in smrtonosni strel.

5


2.3 Razlika med zaključnim strelom, uporabo strelnega orožja s

smrtnim izidom in smrtno kaznijo

Smrtna kazen je institut, ki ga države, kjer je tako kaznovanje še dovoljeno, uporabljajo za

odvzem življenja pravnomočno obsojenim osebam. V Republiki Sloveniji instituta smrtne

kazni nimamo.

Uporaba strelnega orožja s smrtnim izidom je institut, pri katerem policist zakonito uporabi

strelno orožje kot prisilno sredstvo, kot neželena oz. nenaklepna posledica pa pri osebi,

zoper katero je bilo orožje uporabljeno, nastopi smrt. Policist, ki orožje uporabi, nima

zavestne ali voljne sestavine v svojem naklepu, da bi osebi odvzel življenje. Takšen izid se

lahko pri uporabi strelnega orožja pričakuje venomer, zakonodajalec pa nanj tudi molče

pristaja.

Zaključni strel, ki je tema pričujočega diplomskega dela, je le segment uporabe strelnega

orožja in ga določeni avtorji, npr. Žaberl in Veić, imenujejo smrtonosni strel. Kot že sam

izraz pove, gre za tako uporabo strelnega orožja, pri kateri s preciznim strelom skoraj s

popolno gotovostjo povzročimo trenutno smrt osebe, proti kateri se orožje uporabi. To

pomeni, da policist, ki je praviloma strokovno usposobljeni policijski ostrostrelec, precizno

strelja v vitalne dele človekovega telesa, s čimer se praviloma povzroči takojšnja smrt.

Takšna pogubna uporaba strelnega orožja je praviloma neizbežna v primerih terorističnih

dejanj ali ugrabitev talcev.

Zaključnega oz. smrtonosnega strela, kot opozarja tudi Žaberl (2008), ne smemo

zamenjevati s pojmom smrtonosna sila (deadly force), ki se uporablja v anglosaksonskem

pravu in je zgolj sinonim za strelno orožje oz. uporabo take sile, katere posledica je lahko

tudi smrt.

Zaključni strel pri nas ni posebej raziskan in v Republiki Sloveniji še nikoli ni bil

uporabljen.

6


3 USTAVNOPRAVNI VIDIK UPORABE ZAKLJUČNEGA

STRELA IN EKČP

Ustava Republike Slovenije namenja človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam

posebno mesto in jih opredeljuje v II. poglavju, takoj za preambulo in splošnimi

določbami. Nekatere od pravic in svoboščin najdemo tudi v drugih poglavjih. Primerjava s

sodobnimi ustavami evropskih držav, predvsem pa primerjava z Mednarodnim paktom o

ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Mednarodnim paktom o državljanskih in

političnih pravicah in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih

svoboščin (v nadaljevanju EKČP) priča o tem, da naša ustava celovito in popolno ureja

človekove pravice in svoboščine (Kaučič in Grad, 1999).

Najpomembnejša človekova pravica je brez dvoma nedotakljivost življenja. »Človekovo

življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni,« določa 17. člen naše ustave.

Podobno določajo tudi mednarodni pravni akti, Mednarodni pakt o državljanskih in

političnih pravicah, Splošna deklaracija človekovih pravic (Šturm et. al., 2002) ter EKČP.

Na prvi pogled nam vsi ti pravni akti dajejo vtis, da je nedotakljivost človekovega življenja

absolutna človekova pravica. Pa je res tako?

Že 3. odstavek 15. člena Ustave RS določa: »Človekove pravice in temeljne svoboščine so

omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava.«

V primeru zaključnega strela policijskega ostrostrelca naletimo na problem, ko bo

nedvomno življenje najmanj ene nedolžne osebe na eni strani omejeno z najmanj enim

življenjem storilca na drugi strani. Mednarodni pravni akti pri tem brez dvoma ščitijo

nedotakljivost življenja tretjih, nedolžnih oseb pred enakovredno človekovo pravico

storilca oz. napadalca, ki »streže« po življenju prvih.

7


Rešitev bomo skušali najti v 2. odstavku 2. člena EKČP, ki določa:

»Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno

potrebne sile:

a) pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem,

b) pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki je zakonito priprta,

c) pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti izgrede ali vstajo.«

Točka a) nam daje pravno podlago za izstrelitev zaključnega strela, vendar teoretiki

opozarjajo, da je 17. člen Ustave Republike Slovenije dosti bolj rigorozen in da ustava teh

določb EKČP ne povzema. Zraven tega opozarjajo, da EKČP ne predstavlja dela

mednarodnih pogodb, ki bi pomenile supramacijo nad ustavnopravnimi določbami. V prid

tej razlagi pa ne govori zadnji odstavek 15. člena ustave, ki določa, da »… nobene

človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji,

ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali jo priznava v manjši

meri.« Glede na to, da je EKČP v Republiki Sloveniji pozitiven pravni akt, menim, da je v

zakonsko določenih, nujnih primerih in če res ne gre drugače, dovoljeno odvzeti tudi

življenje.

Na tem mestu moram poudariti, da z opisanim policiji ni podeljeno pooblastilo, da nekomu

naklepno vzame življenje, ampak je to potrebno razumeti kot izjemoma sprejemljivo

povzročitev smrti zaradi zasledovanja in doseganja drugih legitimnih ciljev – to je

zavarovanja drugega življenja.

Glede na zelo deljena mnenja ustavnopravnih strokovnjakov in ob odsotnosti pravne

prakse bo ob prvem primeru izstrelitve zaključnega strela pri nas in o ustavnosti vseh

določb v zvezi z njim skoraj zagotovo razsojalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije.

8


4 KAZENSKOPRAVNI VIDIK UPORABE ZAKLJUČNEGA

STRELA

Kazensko pravo je potrebno predvsem zato, kakor poudarja pravna stroka, da zavaruje

šibkejšega posameznika pred močnejšo državo in njenim represivnim aparatom. To je

ključna ugotovitev za razmerje kazenskega in policijskega prava, tako pri preprečevanju,

kot pri odkrivanju kaznivih dejanj.

Z uporabo strelnega orožja, tudi zaključnega strela, je možno storiti kaznivo dejanje. V tem

primeru bo potrebno v posebnem delu Kazenskega zakonika poiskati, katero od

inkriminiranih kaznivih dejanj smo storili. Ker pa slovenski policisti delujemo zakonito,

strokovno in etično, ne bomo obravnavani po posebnem delu Kazenskega zakonika in ga

zato v tej smeri tudi ne bomo globje teoretizirali.

Bolj pomemben za delovanje policije je splošni del Kazenskega zakonika, v katerem pa ne

bomo našli posebnih določil, ki bi lex specialis izključevala protipravnost kaznivega

dejanja ob zakoniti policijski uporabi prisilnih sredstev, predvsem strelnega orožja in še

posebej zaključnega strela.

Kot bomo spoznali v 7. poglavju diplomskega dela, je s kazenskopravnega vidika pri

uporabi zaključnega strela pomembna izključitev protipravnosti policistovega delovanja.

Razloge, ki izključujejo protipravnost policijske uporabe prisilnih sredstev, bomo razdelili

na splošne in posebne. Posebni razlogi so tisti, ki niso zapisani v Kazenskem zakoniku, so

pa kljub temu zakoniti. Sodna praksa s tega področja je zelo skopa, Veić (1996) pa

opozarja, da se tako slovenska kot hrvaška sodišča izogibajo posebnim razlogom in

izključevanju protipravnosti na podlagi »policijske« zakonodaje ter skoraj praviloma iščejo

razloge za izključitev protipravnosti v institutih kazensko materialnega prava.

9


4.1 Silobran

Silobran je institut kazensko materialnega prava, ki izključuje protipravnost. Uvrstimo ga

lahko med splošne razloge za izključitev protipravnosti. Opredeljen je v 22. členu

Kazenskega zakonika (KZ-1), kjer je določeno, da dejanje, storjeno v silobranu ni kaznivo

dejanje. Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga

drugega istočasen protipraven napad.

Če analiziramo to določbo, bo v primeru zaključnega strela policijskega ostrostrelca

silobran ugotovljen takrat, ko bo policijski ostrostrelec (storilec) izstrelil zaključni strel

(obramba), ki bo zakonit, strokoven, predvsem pa nujno potreben, in z drugimi sredstvi

enakega namena ne bi mogli doseči, smrt pa mora nastopiti v trenutku, saj bo le na tak

način mogoče odvrniti prav takrat trajajoč (istočasen) napad na življenje nekoga drugega

(protipraven napad). Istočasnost in nujnost morata biti podani v taki meri, da če policijski

ostrostrelec ne bo nemudoma izstrelil zaključnega strela, bo storilec vzel življenje tretjemu,

zgolj ranitev storilca pa bi pomenila možnost, da storilec dokonča dejanje, s katerim grozi.

Silobran torej vsebuje naslednje elemente: nujno potrebna obramba, odvračanje napada od

sebe ali koga drugega, istočasnost obrambe z napadom in protipravnost napada. Če eden

od pogojev ni podan, ne moremo govoriti o silobranu.

4.2 Skrajna sila

Stari Kazenski zakonik (KZ) je do uveljavitve novega Kazenskega zakonika (KZ-1) v letu

2008 kot razlog za izključitev protipravnosti opredeljeval tudi skrajno silo. Skrajna sila je

sedaj opredeljena v 32. členu Kazenskega zakonika, vendar ne izključuje več

protipravnosti dejanja, temveč izključuje krivdo storilca, ki dejanje stori v skrajni sili. Ker

gre pri skrajni sili za odvračanje nezakrivljene nevarnosti, menim, da skrajna sila v

nobenem primeru ne pride v poštev pri uporabi zaključnega strela policijskega ostrostrelca.

10


5 UPORABA ZAKLJUČNEGA STRELA Z VIDIKA

»POLICIJSKE« ZAKONODAJE

Med »policijsko« zakonodajo, ki ureja uporabo zaključnega strela, lahko uvrstimo:

- Zakon o policiji,

- Pravilnik o policijskih pooblastilih,

- Uredbo o vozilih, plovilih, oborožitvi in posebni opremi policije in

- Zakon o orožju.

Obsežen del »policijske« zakonodaje sem predstavil že v 2. poglavju v točki 2.1, na katero

se tukaj navezujem.

Zakon o policiji v 3. členu določa naloge policije in jih taksativno našteje. Da bi policisti

lahko izvršili svoje naloge, jim Zakon o policiji v 29. členu daje pravico uporabe

policijskih pooblastil. Zakon pooblasti policiste, da opravljajo naloge in izvajajo

pooblastila na območju celotne države, način izvajanja pooblastil pa je predpisal minister s

Pravilnikom o policijskih pooblastilih.

Ob pravici in dolžnosti imeti in nositi orožje in strelivo so policisti s 50. členom Zakona o

policiji pooblaščeni uporabiti tudi prisilna sredstva. Zakon v tem členu našteva 11 vrst

prisilnih sredstev, vendar v diplomskem delu ne morem obdelati vseh, zato se bom omejil

na uporabo strelnega orožja, katere sestavina je zaključni strel.

Potrebno je izpostaviti, da gre za uporabo prisilnega sredstva izključno takrat, ko katero

izmed prisilnih sredstev (1) iz 50. člena Zakona o policiji uporabi policist (2) pri

opravljanju nalog policije (3) za neposredno delovanje na osebe (4).

Za uporabo prisilnih sredstev gre takrat, ko so izpolnjeni vsi štirje navedeni elementi.

Uporabo strelnega orožja Zakon o policiji določa zelo natančno, kar pomeni, da

zakonodajalec temu pooblastilu daje poseben pomen. V 52. členu Zakon o policiji določa:

11


»Pri opravljanju nalog sme policist uporabiti strelno orožje samo, če ne more drugače:

• zavarovati življenja ljudi;

• preprečiti bega osebi, ki je zalotena pri kaznivem dejanju, za katero je po zakonu

mogoče izreči kazen zapora nad 10 let;

• preprečiti bega osebi, ki ji je odvzeta prostost, ali osebi, za katero je izdan nalog za

odvzem prostosti, ker je storila kaznivo dejanje iz prejšnje alineje, če je v nalogu za

prijetje, privedbo oziroma spremljanje osebe izrecno določeno, da sme policist

uporabiti strelno orožje, če bi taka oseba poskušala pobegniti;

• odvrniti napada na varovano osebo ali varovani objekt;

• odvrniti od sebe neposrednega protipravnega napada, s katerim je ogroženo

njegovo življenje.

Preden policist uporabi strelno orožje, mora, kadar okoliščine to dopuščajo, osebo, zoper

katero naj bi uporabil strelno orožje, opozoriti s klicem: »Stoj, policija, streljal bom!« in z

opozorilnim strelom.«

Ob analizi navedenega določila, lahko nedvoumno zaključimo, da opisana »policijska«

zakonodaja daje policistom pooblastilo, da v primerih, »če ne morejo drugače«, uporabijo

strelno orožje, pri čemer zakonodajalec tiho pristane na to, da v posledici uporabe tega

prisilnega sredstva nastane smrtna posledica. Kakor ugotavljata Veić (1990) in Žaberl

(2008), zakonodajalec ni predpisal, da policist v navedenih situacijah mora streljati. Žaberl

se nikakor ne strinja, da gre tukaj za diskrecijsko pravico policista, da se odloči, ali bo

uporabil strelno orožje ali ne. Diskrecijsko pravico v primeru uporabe strelnega orožja

zaradi bega osebe še nekako dopusti, kot sporno pa označi (ne)uporabo strelnega orožja, ko

bi z njo policist moral zavarovati življenje določene osebe, pa tega ne stori.

V določbi 52. člena Zakona o policiji ne najdemo jasno zapisane pravice za izstrelitev

zaključnega strela. Zakonodajalec torej ponovno tiho pristaja tudi na izstrelitev

zaključnega strela, »če policist ne more drugače« in z logično razlago »zavarovati življenja

ljudi«. V tem primeru bi morali upoštevati vrsto načel, ki jih bomo predstavili v

naslednjem poglavju.

12


Prepričan sem, da so določila »policijske« zakonodaje o uporabi zaključnega strela, čeprav

so lex scripta, premalo jasna in bi jih bilo potrebno zapisati bolj določno in natančno, torej

lex stricta.

Zelo primerno določbo, ki bi jo zakonodajalec lahko lex stricta dodatno vnesel v Zakon o

policiji, predlagata Heesen in Honle (2000): »Strel, ki ima lahko s skorajda stoodstotno

verjetnostjo smrtni učinek, je dopusten le, če je edino sredstvo za preprečitev neposredne

nevarnosti za življenje ali neposredne nevarnosti hude kršitve nedotakljivosti človeškega

telesa.« (povzeto po Žaberl, 2007).

13


6 TEMELJNA IN OPERATIVNA NAČELA UPORABE

ZAKLJUČNEGA STRELA

V prejšnjem poglavju sem predstavil temeljne naloge policije. Kot smo spoznali, imajo

policisti pri opravljanju teh nalog, predvsem pa pri zagotavljanju splošne varnosti v družbi,

osebne varnosti ljudi in premoženja ter pri zagotavljanju in vzdrževanju javnega reda in

miru, pooblastilo uporabiti prisilna sredstva. Legitimnost policijske uporabe sile, tudi

strelnega orožja, izhaja iz izvajanja zapisanih nalog, ki jih je policiji naložil zakonodajalec.

V želji, da bi policija čimbolj učinkovito izvedla svoje naloge, je zakonodajalec v Zakonu

o policiji normativno določil pogoje uporabe prisilnih sredstev, še dodatno pa je uporaba

prisilnih sredstev urejena v Pravilniku o policijskih pooblastilih. Čimbolj natančna

opredelitev pogojev za uporabo prisilnih sredstev je nujna, saj z uporabo sile policija

posega v nekatere človekove pravice.

Na prvi pogled je takšna zakonska in normativna ureditev uporabe policijskih pooblastil in

prisilnih sredstev zadostna. Vendar v praksi ni tako, kar lahko skozi izkušnje potrdi tudi

avtor diplomskega dela. Policist v praksi naleti na množico različnih primerov, ko bi lahko,

ko mora ali ko je uporabil prisilna sredstva. Vsi ti primeri so si med seboj različni in

zapisane določbe vseh teh primerov ne morejo vselej zaobseči in predvideti. Zaradi tega je

policijska stroka določila in opredelila temeljna načela, ki uokvirjajo in dopolnjujejo

zakonsko in normativno podlago za uporabo prisilnih sredstev. Načela zahtevajo od

policistov, da pri uporabi prisilnih sredstev in tudi drugih pooblastil ravnajo zakonito,

strokovno in humano, da silo ter pooblastila uporabijo samo v taki meri, kot je to nujno in

sorazmerno, pri tem pa spoštujejo dostojanstvo vsakega posameznika. Praktično gre pri

temeljnih načelih uporabe pooblastil in prisilnih sredstev za izoblikovanje etičnih

principov. Zaradi tega policisti gradimo poklicno integriteto in smo zavezani k spoštovanju

poklicne etike.

V teoriji so se na različnih področjih razvila različna temeljna in operativna načela, npr.:

načelo nedotakljivosti življenja, humanosti in človekovega dostojanstva, načelo

primernega varstva človekovih pravic, načelo enakega obravnavanja, načelo

14


demokratičnosti, načelo ustavnosti, načelo zakonitosti, načelo sorazmernosti, načelo

taktičnosti in strokovnosti, načelo legitimnosti, načelo nujnosti, načelo postopnosti, načelo

preciznosti, načelo selektivnosti in še mnoga druga (Žaberl, 2006 in 2008; Veić, 1996,

1997 in 2000; Nikolič, 2009).

»Navedena temeljna načela praviloma ne veljajo zgolj za policijsko uporabo prisilnih

sredstev, temveč za izvajanje vseh policijskih pooblastil. Nekatere izvedenke temeljnih

načel, poimenovali bi jih lahko dopolnilna ali sekundarna načela, pa so značilne zgolj za

policijsko uporabo sile. Večina od zapisanih temeljnih načel velja tudi za uporabo prisilnih

sredstev drugih uradnih oseb, ki so zakonsko pooblaščene, da smejo uporabiti silo.«

(Žaberl, 2008).

V nadaljevanju bom predstavil temeljna in operativna načela, za katera menim, da jih je

nujno potrebno upoštevati pri uporabi zaključnega strela policijskega ostrostrelca. Med

temeljna načela sodijo načelo zakonitosti, načelo sorazmernosti in načelo nujnosti, med

operativna načela pa načelo postopnosti, načelo strokovnosti, načelo preciznosti, načelo

humanosti in načelo poslušnosti.

6.1 Načelo zakonitosti

Načelo zakonitosti je eno izmed temeljnih načel za uporabo policijskih pooblastil in

posledično tudi za uporabo prisilnih sredstev. To načelo zahteva, da morajo biti v zakonu

vnaprej in nedvoumno določene pristojnosti državnih organov in s tem razvidna tudi

njihova pooblastila. Vsako uradno policistovo dejanje oz. vsak postopek mora temeljiti na

zakonu in vsako pooblastilo mora biti izvedeno na način, ki je predpisan z zakonom ali s

podzakonskim aktom.

Načelo zakonitosti izhaja že iz 3. člena Ustave Republike Slovenije, kjer je določeno, da je

Republika Slovenija pravna država. V 28. členu Ustave Republike Slovenije je določeno

načelo zakonitosti v kazenskem pravu, 120. člen pa v 2. odstavku določa, da upravni

organi opravljajo svoje delo samostojno, v okviru in na podlagi ustave in zakonov.

Zapisano pomeni, da je v naši domovini zagotovljena pravna varnost in s tem izključena

15


pravna negotovost ljudi. Pravna varnost je oznaka za varnost vseh ljudi pred samovoljnimi,

nelegalnimi oz. nezakonitimi posegi katerihkoli državnih organov in s tem tudi policije v

njihove osebnostne pravice in svoboščine. Prav načelo zakonitosti z ustavo in zakoni

določa in omejuje pravice državnih organov v odnosu in razmerju do ljudi, ki so podvrženi

uporabi pooblastil zoper njih. Tako načelo zakonitosti vzpostavlja ravnotežje med

pravicami in svoboščinami ljudi in pravicami in pristojnostmi državnih organov. Vsaka

kršitev načela zakonitosti istočasno pomeni tudi kršitev človekovih pravic in svoboščin.

Načelo zakonitosti pri izvajanju policijskih pooblastil je v Republiki Sloveniji najširše

opredeljeno v Zakonu o policiji, kjer je določeno, da so policisti pri opravljanju nalog

dolžni ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in

temeljne svoboščine. Nadalje je še določeno, da lahko policisti omejijo človekove pravice

in temeljne svoboščine le v primerih, določenih z ustavo in zakoni. Zakonska določila

povzema tudi Pravilnik o policijskih pooblastilih. Temeljni cilj teh aktov je izključiti

možnost samovolje, arbitrarnosti in subjektivnosti v odnosu med policijo in državljani.

Istočasno zakonodaja oz. načelo zakonitosti zavezuje policijo, da zaščiti državljana v

primeru, ko za to nastopijo z zakonom določeni pogoji. Poudariti velja, da je načelo

zakonitosti kršeno v primerih, ko policisti posežejo v pravni položaj ljudi mimo pooblastil,

ki jim jih daje zakon, kot tudi takrat, ko policist ne izpolni obveznosti, ki mu jih v zvezi z

varovanjem človekovih pravic določa zakonodaja. V takih primerih govorimo o

nezakonitem izvajanju oz. opustitvi izvajanja policijskih pooblastil.

Za načelo zakonitosti velja trditev, da je to pridobitev boja zatiranih zoper samovoljo

oblastnikov, uveljavilo pa se je šele v devetnajstem stoletju. Postalo je sestavni del

temeljnih standardov človeške civilizacije in kulture. Obravnavajo ga tudi mednarodni

dokumenti s področja človekovih pravic. Tako na primer Evropska konvencija o

človekovih pravicah ob opredelitvi posameznih pravic določa, da je pravico mogoče

omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon, če je omejitev iz razlogov javnega interesa in

zaščite pravic drugih nujna v demokratični družbi (Žaberl, 2008).

16


6.2 Načelo sorazmernosti

Načelo sorazmernosti izhaja iz principa pravne države, po katerem mora biti teža

uporabljenih pooblastil pri interveniranju državnega aparata sorazmerna želenemu cilju.

Zato ima to načelo še poseben pomen za policijsko uporabo sile. V literaturi sem opazil, da

nekateri avtorji za načelo sorazmernosti uporabljajo tudi izraz načelo prepovedi

prekomernosti. Tudi v »policijski« zakonodaji je to načelo največkrat definirano v obliki

prepovedi.

Načelo sorazmernosti bi smiselno najbolj enostavno opisali s slovenskim rekom »Na

vrabce se ne strelja s topovi« oz. kakor je še zapisal Žaberl z latinskim rekom »Minus

malum permittur, ut evitetur maius«, kar pomeni, da se dovoljuje manjše zlo, da bi se

preprečilo večje.

Ustava Republike Slovenije sicer ne obravnava načela sorazmernosti, Ustavno sodišče pa

je v prenekateri sodbi poudarilo, da je »… sorazmernost potrebno tehtati z vidika

pomembnosti s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki jo je na ta način treba

zavarovati, in odmeriti nujnost posega, sorazmerno s težo prizadetih posledic. Kakršne koli

omejitve človekovih pravic so po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča RS dopustne le, če

so med drugim v skladu z načelom sorazmernosti.« (Žaberl, 2008).

Načelo sorazmernosti je urejeno v Zakonu o policiji, vendar se normativne določbe

omejujejo zgolj na uporabo prisilnih sredstev. Zakon o policiji v 51. členu namreč določa,

da smejo policisti uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z

najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo. Določa tudi, da

morajo policisti prenehati uporabljati prisilno sredstvo takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi

katerih je bilo uporabljeno. Slednje imenujemo časovna sorazmernost.

Navedene zakonske določbe glede načela sorazmernosti dopolnjujejo določbe Pravilnika o

policijskih pooblastilih. Zanimivo je, da Pravilnik o policijskih pooblastilih širi načelo

sorazmernosti na vsa pooblastila, ne le na uporabo prisilnih sredstev, saj v 5. členu določa,

da izvajanje pooblastil ne sme povzročiti škode, ki ni v sorazmerju z njihovim namenom in

17


postavljenimi cilji njihove uporabe. V tem določilu gre za sorazmernost nastale škode. V 9.

členu pa isti pravilnik določa, da mora policist prenehati izvajati pooblastila takoj, ko ni

več razlogov za njihovo uporabo, kar imenujemo časovna sorazmernost.

Pravilnik o policijskih pooblastilih v 73. členu še dodatno dopolnjuje 51. člen Zakona o

policiji, ko določi:

• Pri odločanju o ustrezni vrsti in intenziteti uporabe posameznega prisilnega sredstva

mora policist upoštevati, da je sorazmerno načinu, sredstvu in moči upiranja ali napada

osebe.

• Če sme policist pri izvajanju policijskih nalog v določenem primeru uporabiti več

prisilnih sredstev hkrati, mora uporabiti milejše. Hujše prisilno sredstvo se sme

uporabiti le, če je bila uporaba milejšega sredstva neuspešna ali če zaradi okoliščin in

razlogov za varnost življenja, osebno varnost ali varnost premoženja ljudi ne bi bila

mogoča.

• Prisilna sredstva je dopustno uporabljati samo tako dolgo, dokler namen uporabe ni

dosežen ali dokler se ne izkaže, da namena ne bo mogoče doseči.

Čeprav opisane določbe nedvoumno določajo, da mora policist za izvedbo policijske

naloge uporabiti najmilejše prisilno sredstvo glede na situacijo, prisilnih sredstev ni

mogoče enostavno taksativno razvrstiti od milejšega do hujšega. Teorijo bi v tej smeri

lahko razvijali še naprej, vendar se bomo vrnili k zaključnemu strelu policijskega

ostrostrelca.

Ko se bomo odločili za uporabo zaključnega strela policijskega ostrostrelca, bo vsekakor

šlo za tako hudo kaznivo dejanje, pri katerem bomo verjetno že takoj lahko ugotovili, da:

• zaradi okoliščin in razlogov varnosti ljudi in premoženja milejšega sredstva ni mogoče

uporabiti.

Za uporabo strelnega orožja, kamor spada tudi zaključni strel, lahko z gotovostjo trdimo,

da je najhujše prisilno sredstvo, zato se z natančno razvrstitvijo drugih prisilnih sredstev po

18


hierarhiji škodljivih posledic sploh ne bomo ukvarjali. Vsa druga prisilna sredstva so

namreč milejša.

Opozoril bi rad še na to, kar smo spoznali že v 4. poglavju diplomskega dela, da najdemo

načelo sorazmernosti v kazenskem materialnem (silobran in skrajna sila) in deloma tudi

kazenskem procesnem pravu.

6.3 Načelo nujnosti

Uporaba katerega koli prisilnega sredstva, tudi najmilejšega, pomeni hud poseg v

človekovo telesno celovitost. Zato mora vedno, zraven vseh zakonskih razlogov za

uporabo prisilnega sredstva in zraven vseh drugih načel, obstajati še razlog nujnosti

uporabe. Nujnost pomeni, da brez uporabe prisilnih sredstev policist ne bi mogel izvršiti

policijske naloge. Načelo nujnosti zavezuje policiste, da uporabijo določeno prisilno

sredstvo šele takrat, ko ostane uporaba sile še edino sredstvo za doseganje zakonitega cilja.

Nasprotno kot to velja za načeli zakonitosti in sorazmernosti, Zakon o policiji načela

nujnosti ne določa posebej. Načelo nujnosti lahko najdemo šele znotraj določb 50. do 52.

člena Zakona o policiji. V teh členih, kjer zakon določa normativne pogoje za uporabo

prisilnih sredstev, zakonodajalec določi, da policist »sme«, »lahko« oz. »ima pravico

uporabiti« določeno prisilno sredstvo. V 52. členu pa zakon celo določa, da sme policist

uporabiti strelno orožje samo, »če ne more drugače« izvršiti katere od v tem členu naštetih

nalog. To pomeni, da lahko strelno orožje uporabi le v skrajnem primeru, kot skrajno

sredstvo oz. in ultimo ratio.

Različni avtorji so si enotni, da zakonodajalec policista ni zavezal, da v zakonsko

določenih primerih ta dovoljena sredstva »mora« uporabiti, temveč da policista napeljuje

na to, da mu je ob razlogu nujne potrebnosti ta sredstva zgolj dovoljeno uporabiti. Si pa isti

avtorji zelo nasprotujejo v mnenjih, ali gre v teh primerih za policistovo diskrecijsko

pravico, da se samostojno in samovoljno odloči, ali bo v določenem primeru uporabil

prisilno sredstvo ali ne. Sam se pridružujem avtorjem, ki menijo, da pri uporabi prisilnih

sredstev ne moremo govoriti o policistovi diskrecijski pravici. Zakon o policiji je v 3. členu

19


dovolj jasen in policiji in s tem policistu nalaga določene naloge, ne dopušča pa

diskrecijske pravice, ali bo policist to nalogo opravil ali ne. Policist je nalogo dolžan

opraviti in s tem zavarovati pravno varovane dobrine ljudi, in s tem njegovo diskrecijsko

odločanje preneha.

Kot opozarja Žaberl (2008), bi bilo nedopustno, da policist kljub zakonskim pogojem in

izpolnitvi razlogov načela nujnosti, ne bi uporabil strelnega orožja za zavarovanje osebe, ki

bi bila neposredno življenjsko ogrožena in bi oseba zaradi tega umrla. V takšnem primeru

bi policist kazensko odgovarjal zaradi opustitve dolžnega posredovanja.

6.4 Načelo postopnosti

Večina avtorjev to načelo obravnava kot del načela nujnosti, Veić (1996) pa ga obravnava

samostojno. Laično povedano, postopnost pomeni, da bo policist policijski postopek, ki

vodi k uporabi prisilnih sredstev, izvajal »korak za korakom«. Postopnost določa tudi

Pravilnik o policijskih pooblastilih, ki določa, da policist osebi najprej izreče ukaz, kaj naj

stori ali opusti, in jo šele nato opozori, da bo ob neupoštevanju ukaza zoper njo uporabil

prisilno sredstvo.

Do nujnosti uporabe prisilnega sredstva bo torej pripeljala postopnost policistovega

ukrepanja. Postopnost je še posebej izrazita in razvidna pri nujnosti uporabe najhujšega

prisilnega sredstva. Zakonodajalec namreč zahteva, da policist pred streljanjem, čeprav

obstajajo vsi razlogi za uporabo strelnega orožja, osebo najprej opozori z opozorilnim

klicem, nato izstreli opozorilni strel v varno smer in šele nato strelja v osebo. Skladno z

načelom sorazmernosti je policist dolžan osebo, ki beži, poizkusiti najprej zaustaviti s

streljanjem v noge in šele nato v vitalne dele telesa. Iz zapisanega lahko razberemo, da

mora policist postopno storiti niz ukrepov, preden je upravičen ogroziti življenje določene

osebe.

Policistova dolžnost, da osebo, s katero ima postopek, predhodno opozori, da bo uporabil

prisilna sredstva, pa ne more biti absolutna in včasih tudi ne bo mogoča. Še posebej to

velja za uporabo zaključnega strela policijskega ostrostrelca. Tako opozorilo verjetno ne bo

20


mogoče že zaradi oddaljenosti ostrostrelca, predvsem pa zaradi taktike in tehnike

policijskega delovanja. To je tudi razlog, zaradi katerega Zakon o policiji in Pravilnik o

policijskih pooblastilih določata, da policist takšnega predhodnega opozorila ne bo izrekel

v primeru, če bi takšno opozorilo onemogočalo izvedbo policijske naloge ali če okoliščine

opozorila ne dopuščajo.

6.5 Načelo strokovnosti

Načelo strokovnosti ima še poseben pomen za policijsko uporabo prisilnih sredstev. Lahko

bi ga šteli kot del načela zakonitosti in tudi kot del načela sorazmernosti. Vsak postopek

policista mora biti izveden hitro, odločno in po vseh pravilih, ki so določena za uporabo

vsakega pooblastila. Pri uporabi prisilnih sredstev gre namreč za takšne vrste pooblastil,

kjer prihaja do neposredne fizične konfrontacije med policistom in osebo, proti kateri

policist uporabi silo. Kot sredstvo za prisiljenje pa sme policist poleg lastne sile uporabiti

tudi določena tehnična sredstva in silo živali. Prav zaradi tega ima strokovno obvladovanje

tehnike in sredstev prisile v polju policijske uporabe prisilnih sredstev poseben pomen. Pri

nestrokovni uporabi prisilnih sredstev lahko nastanejo sorazmerno hujše posledice kot pri

strokovni uporabi, čeprav je lahko uporaba sile zakonita.

Kot smo spoznali pri načelu zakonitosti, mora temeljiti vsaka uporaba policijskih

pooblastil na zakonu, pooblastila pa so lahko izvedena le znotraj zakonskih okvirov.

Vendar to ni dovolj. Policist mora pooblastila izvajati tudi strokovno. »Policist lahko

strokovno ukrepa le takrat, ko je za vsa policijska dejanja strokovno usposobljen. Pridobiti

si mora osnovna strokovna znanja v osnovnem izobraževalnem programu, ki jih mora

pozneje dopolnjevati še z dodatnim usposabljanjem, izpopolnjevanjem in urjenjem veščin

v policijskih enotah. Prav zaradi tega je pomemben že izbirni postopek kandidatov za

policiste, ki mu nujno sledijo izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje ter naknadno

preverjanje strokovne usposobljenosti policistov.

Na strokovno usposobljenost policistov opozarjajo tudi mednarodni dokumenti. Tako na

primer Temeljna načela o uporabi sile in strelnega orožja pozivajo vlade in policijske

ustanove, naj zagotovijo, da se vsi policijski uslužbenci:

21


- izberejo z ustreznimi izbirnimi postopki,

- imajo ustrezne moralne, psihične in telesne lastnosti,

- so deležni nenehnega in temeljitega poklicnega usposabljanja in se občasno

preverja njihovo usposobljenost za izvajanje teh nalog,

- se usposabljajo in preverjajo v skladu z ustreznimi standardi znanj za uporabo sile

in če morajo nositi strelno orožje, smejo biti za to pooblaščeni šele po končanem

posebnem usposabljanju (Žaberl, 2008).

V Zakonu o policiji ne bomo našli določb glede načela strokovnosti, zakon pa nas napoti

na Pravilnik o policijskih pooblastilih. Pravilnik v 4. členu določa, da mora policist izvesti

pooblastila strokovno in odločno, vendar obzirno, tako da po nepotrebnem ne prizadene

dostojanstva osebe v postopku. Pravilnik v smislu načela strokovnosti uporablja tudi

določene termine: strokovni prijem, strokovni udarec, strokovni met in strokovni pritisk.

Za uporabo tehničnih sredstev, ki jih policist uporablja kot prisilna sredstva, kot so npr.

plinski razpršilec, plinska sredstva in druga sredstva za pasivizacijo, sredstva za prisilno

ustavljanje prevoznih sredstev in druga sredstva, pravilnik določa, da mora biti policist za

uporabo le-teh ustrezno usposobljen, uporabljati mora zaščitna sredstva, pri uporabi pa

mora upoštevati navodila proizvajalca.

Tudi pri ocenjevanju pravilnosti uporabe določenega policijskega pooblastila se poleg

zakonitosti vselej preverja in ocenjuje tudi strokovnost izvajanja. Izvedba pooblastila

oziroma uporaba prisilnega sredstva, ki ni izvedena skladno s pravili stroke, se oceni kot

nestrokovna.

Za zaključni strel so v policiji strokovno usposobljeni policijski ostrostrelci. Njihovo

delovanje in stroko ureja Navodilo o organiziranju in uporabi ostrostrelcev v policiji.

6.6 Načelo preciznosti

Pri načelu preciznosti si različni avtorji znova delijo mnenja. Nekateri, med njimi npr.

Žaberl (2008), menijo, da je preciznost le del načela strokovnosti. Drugi, npr. Veić (2000),

obravnavajo načelo preciznosti kot posebno podrejeno načelo uporabe prisilnih sredstev.

22


Sam soglašam z drugimi tudi zaradi tega, ker so nekatere določbe o preciznosti lex

specialis zapisane tudi v Pravilniku o policijskih pooblastilih. Tako načelo preciznosti

nakazuje npr. določba 2. odst. 83. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih, ki ureja

uporabo palice. Zahteva, da se mora policist, če je le mogoče, izogibati udarjanju s palico

po glavi, vratu in genitalijah. Pomeni, da mora policist precizno udarjati po nevitalnih delih

telesa upirajoče ali napadajoče osebe, zato da povzroči najmanj škodljivih posledic. In

nenazadnje se ta zahteva zrcali tudi pri strokovni uporabi strelnega orožja, pri kateri mora

policist, upoštevajoč načelo sorazmernosti, kljub obstoju zakonskih pogojev in kljub temu,

da je izrekel opozorilni klic in izstrelil opozorilni strel, s preciznim streljanjem v noge

poizkusiti zaustaviti bežečo osebo.

Še posebej pa je načelo preciznosti pomembno pri izstrelitvi zaključnega oz. t.i.

smrtonosnega strela. Tukaj bo v nasprotju s prejšnjim odstavkom potrebno precizno zadeti

v vitalne organe: glavo, vrat ali predel srca, odpoved katerih bo nemudoma preprečila

možnost dokončanja grožnje in napadalca v trenutku onesposobila za nadaljnji napad. Kot

se je izrazil Veić (1996), bi uporaba kateregakoli drugega (nepreciznega) prisilnega

sredstva pomenila »hazardiranje« z najpomembnejšo človekovo vrednoto - življenjem.

6.7 Načelo humanosti

Bistvo načela humanosti na področju policijske uporabe prisilnih sredstev je v spoštovanju

človekove osebnosti in dostojanstva. Kakor sem že zapisal, pride pri policijski uporabi

prisilnih sredstev do neposredne fizične konfrontacije med predstavnikom države in

praviloma fizično podrejeno osebo, pri tem pa obstaja velika možnost zlorabe oziroma

pretirane uporabe sile. Tako kot druga temeljna načela se tudi načelo humanosti kaže v

samoomejevanju policije pri uporabi sile. Načelo humanosti preprosto pomeni, da policistu

ni dovoljeno občanov surovo pretepati, temveč mora biti uporaba prisilnega sredstva

strokovna in učinkovita, in da je potrebno z uporabo prisilnega sredstva prenehati takoj, ko

minejo razlogi zanjo. Prepovedano je vsakršno mučenje in nečloveško ravnanje. Ta

prepoved je absolutna in ne pozna nobene izjeme. Ni okoliščin, v katerih bi bilo mučenje

ali nečloveško ravnanje zakonito, in prav tako ni možnosti, da bi se lahko policist

23


izgovarjal na izjemne okoliščine, zaradi katerih je mučil ali nečloveško ravnal z določeno

osebo.

Načelo humanosti izpostavlja že slovenska ustava. V 18. členu prepoveduje mučenje, v 21.

členu zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v vseh

pravnih postopkih in prav tako med odvzemom prostosti, v 34. členu pa vsakomur

priznava pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Ustava sledi mednarodnim

dokumentom s področja človekovih pravic, ki poudarjajo načelo humanosti pri izvajanju

nalog represivnih oblastnih organov.

Načelo humanosti je v Zakonu o policiji zapisano v 51. členu, ki policiste zavezuje, da

morajo pri uporabi prisilnih sredstev spoštovati človekovo osebnost in njegovo

dostojanstvo. Kakor ugotavlja tudi Žaberl (2008), je ta splošna zakonska določba v Zakonu

o policiji eksplicite spet zapisana zgolj za uporabo prisilnih sredstev, ne pa tudi za uporabo

ostalih policijskih pooblastil. Pravilnik o policijskih pooblastilih v 3. členu načelo

humanosti namreč razširi na vsa pooblastila.

Veić (2000) in tudi drugi avtorji del humanosti opredeljujejo kot posebno načelo in ga

poimenujejo načelo selektivnosti. Tako ga imenujejo zaradi posebnega, selektivnega

odnosa policistov do t.i. ranljivih skupin. Gre za družbene skupine, ki so zaradi svoje

starosti, spola ali položaja potrebne posebno skrbne policistove obravnave. Pri tem ne gre

za diskriminatornost in neenakost. Določene okoliščine enostavno zahtevajo drugačen

način obravnavanja. Med ranljive skupine bi načeloma uvrstili:

• otroke in mladoletnike,

• ženske

• begunce,

• azilante,

• razseljene osebe,

• vidno bolne,

• onemogle,

• vidno težke invalide in

• vidno noseče ženske.

24


Nenazadnje se načelo humanosti kaže tudi v zahtevi, da policist nudi prvo pomoč ali

zagotovi zdravniško pomoč osebi, ki je zaradi njegove uporabe prisilnih sredstev telesno

poškodovana. Pravilnik o policijskih pooblastilih namreč v 75. členu določa, da je treba v

primeru, ko zaradi uporabe prisilnih sredstev nastanejo poškodbe, poškodovanemu takoj,

ko okoliščine to dopuščajo, zagotoviti prvo pomoč ali zdravniško pomoč. V primeru, če

poškodovani ostane na zdravljenju v zdravstveni ustanovi, je policist o tem dolžan

obvestiti njegove najbližje. Isti člen določa tudi, da se policistu, če je bila posledica

uporabe prisilnega sredstva huda, posebno huda poškodba ali smrt, na predlog vodje

policijske enote ali na policistovo željo zagotovi psiho-socialna pomoč.

6.8 Načelo poslušnosti

Načelo poslušnosti je značilno in nujno za delovanje hierarhičnih organizacij, kakršne so

policija, vojska, carina in druge hierarhično organizirane javne službe. Podrejenim v takih

službah je zapovedana poslušnost pri izvrševanju odredb, ukazov in navodil. Narava nalog

ne dopušča dolgotrajnejšega preverjanja zakonitosti in ustreznosti izdane odredbe, ukaza

ali navodila, niti ne eventualnih prerekanj, pogajanj ali prepričevanj o primernosti ukrepa

oz. izdanega ukaza, odredbe ali navodila.

Načelo poslušnosti generalno ureja Zakon o javnih uslužbencih, ki v 94. členu določa: »Pri

opravljanju dela mora javni uslužbenec upoštevati navodila nadrejenega, razen če po

zakonu ni vezan na ravnanje po navodilih nadrejenih oseb.«

Zakon o policiji ne vsebuje določb, vezanih na načelo poslušnosti, zato pa hierarhično

organizacijsko strukturo v policiji eksplicitno določa in zelo jasno opredeljuje temeljni

podzakonski akt: Pravila policije. Ta pravila urejajo tako medsebojne odnose zaposlenih,

kot medsebojna razmerja policijskih enot. Vse zapisano pa temelji, kakor določa 4. člen

Pravil policije, na hierarhični organizacijski strukturi.

Zapovedana poslušnost podrejenega odpira mnoga vprašanja, dejanska in pravna. Iskanje

odgovorov nanja bi nas oddaljilo od teme te diplomske naloge, zato tega področja ne bom

razvijal naprej.

25


7 IZKLJUČITEV PROTIPRAVNOSTI

Da lahko govorimo o kaznivem dejanju, morajo biti podani trije elementi:

• izpolnjena mora biti bit kaznivega dejanja,

• dejanje mora biti protipravno,

• podana mora biti krivda storilca.

Elemente preverjamo po enakem vrstnem redu, kot sem jih naštel. Takoj, ko eden od

elementov ni podan, ne moremo več govoriti o storjenem kaznivem dejanju; če npr. ni

izpolnjena bit kaznivega dejanja, protipravnosti sploh ne ugotavljamo več, saj je kaznivo

dejanje izključeno.

Kazenski zakonik (KZ-1) navaja dva splošna razloga, ki izključujeta protipravnost dejanja,

in sicer silobran (22. člen) ter prisiljenost (23. člen). Stari Kazenski zakonik (KZ) je

izključeval kaznivo dejanje tudi v skrajni sili, novi kazenski zakonik (KZ-1) pa skrajno silo

(32. člen) prišteva med določbe o krivdi. Drugih splošnih določil, ki bi izključevala

protipravnost dejanja v primeru zakonite uporabe policijskih prisilnih sredstev, kazenska

zakonodaja ne vsebuje. Zato moramo razloge za izključitev protipravnosti zaradi zakonite

uporabe policijskih prisilnih sredstev iskati izven kazenske zakonodaje. Žaberl (2008) zato

take razloge poimenuje posebni razlogi za izključitev protipravnosti in jih deli na primarne

in sekundarne. Med primarne prišteva zakonito uporabo prisilnega sredstva v okviru

izvajanja službenih oz. uradnih nalog, med sekundarne pa uporabo prisilnega sredstva na

ukaz nadrejenega ter uporabo prisilnega sredstva v okviru pomoči policije državnemu

organu ali osebi z javnim pooblastilom.

Posebni pogoji izključitve protipravnosti so največkrat podani, ko je policist izvajal

službene oz. uradne naloge in je pri tem posegel v določene človekove pravice z uporabo

pooblastil oz. prisilnih sredstev, ki jih je z zakonom pooblaščen izvajati oz. uporabiti. Toda

to še zdaleč ne pomeni avtomatske izključitve protipravnosti. Uporaba prisilnih sredstev v

okviru policijskih nalog mora bit izvršena zakonito. Pri ocenjevanju zakonitosti pa bomo

morali najprej ugotoviti, ali je bil policist odrejen za izvršitev določenih nalog, ali je bil v

službi ali ne in ali je morda ukrepal izven službe za dejanja, ki jih opredeljuje zadnji

26


odstavek 30. člena Zakona o policiji. Ko dobimo pozitiven odgovor na ta vprašanja, bomo

ugotavljali, ali je policist imel pravno podlago za svoje delovanje in ali je pooblastila

uporabil zakonito, strokovno, sorazmerno, nujno in humano. Če si tudi na to odgovorimo

pritrdilno, je potrebno preveriti le še, ali je bila spoštovana določena oblika uporabe

posameznega prisilnega sredstva, kar se nanaša na uporabo prisilnih sredstev pod

neposrednim vodstvom policijskega vodje oz. na ukaz, pri uporabi prisilnih sredstev proti

množici ali v primeru uporabe strelnega orožja zaradi preprečitve bega osebi, za katero je

izdan nalog za prijetje ali privedbo, kjer je pogoj, da je v nalogu uporaba strelnega orožja

posebej navedena. Če smo na vsa zastavljena vprašanja odgovorili pozitivno oz. so vse

zahteve glede zakonitosti izpolnjene, potem je uporaba policijskega sredstva zakonita, s

tem pa protipravnost policistovega ravnanja izključena. Torej krivde kot tretjega elementa

kaznivega dejanja sploh ni potrebno več ugotavljati. V kolikor pa uporaba prisilnega

sredstva ni zakonita, se ugotavlja še krivda, ki je opredeljena v 24. členu Kazenskega

zakonika.

V primeru zaključnega strela bo bit kaznivega dejanja izpolnjena, ko bo policijski

ostrostrelec drugemu z zaključnim strelom vzel življenje. Ko je ta element prepoznan in

podan, pričnemo z ugotavljanjem protipravnosti dejanja. Kot smo spoznali že v prejšnjih

poglavjih, bo zaključni strel policijskega ostrostrelca dovoljen le ob upoštevanju načel

nujnosti in sorazmernosti, pri tem pa življenja drugih nedolžnih oseb ne bo mogoče

zavarovati drugače, kot da storilcu v trenutku odvzamemo življenje. S tem bodo podani

elementi silobrana po Kazenskem zakoniku in bo protipravnost, seveda ob upoštevani

zakonitosti dejanja, izključena. Če bi preverili še posebne razloge, potem bi ugotovili, da je

zakonska osnova podana, saj je policist ostrostrelec bil odrejen na svojo nalogo in je bil v

službi, za svoje delovanje je ustrezno strokovno usposobljen, izurjen in opremljen s

sistemiziranim orožjem. Če bo deloval po zakonitem ukazu, ki ga ne bo prekoračil, bo

njegovo dejanje zakonito in bo protipravnost izključena.

27


8 IZSTRELITEV ZAKLJUČNEGA STRELA NA UKAZ OZ.

POVELJE NADREJENEGA

Nedvomno je uporaba zaključnega strela v pristojnosti policijskih ostrostrelcev, ki so za to

tudi strokovno usposobljeni. Organiziranje, koordinacijo dela, aktiviranje in uporabo

ostrostrelcev ter način kadrovanja, usposabljanja in preverjanja usposobljenosti

ostrostrelcev v slovenski policiji ureja Navodilo o organiziranju in uporabi ostrostrelcev v

policiji. To določa, da so ostrostrelci organizirani v Specialni enoti policije in v Policijskih

upravah. Policijske ostrostrelce aktivira Operativno komunikacijski center Generalne

policijske uprave na predlog policijskega vodje, ki neposredno izvaja operativno nalogo,

izvedba naloge pa opravičuje uporabo strelnega orožja in je utemeljeno pričakovati pogoje

za njegovo uporabo.

Navodilo določa, da je ostrostrelec izvajalec ali izvršitelj določenega policijskega

postopka, ko so izpolnjeni pogoji za uporabo strelnega orožja in z drugimi sredstvi naloge

ne bi bilo mogoče opraviti. Ostrostrelno orožje se uporabi kot:

• poseg v sili (upravičen je, če je ravnanje, kot neodložljiva reakcija z visokim tveganjem,

potrebno za odvrnitev akutne življenjske nevarnosti),

• poseg ob ugodni priložnosti (sme se odrediti samo za primer, če je z visoko

verjetnostjo mogoče izključiti nevarnost za talce in za druge »neudeležene« osebe),

• načrtovan poseg (dovoljeno ga je odrediti šele po uskladitvi načrta z vodjem akcije, s

kalkuliranim tveganjem).

Navodilo v 4. členu eksplicitno določa:

»Ostrostrelec sme ostrostrelno orožje uporabiti na ukaz pooblaščene uradne osebe

organizacijske enote Ministrstva za notranje zadeve, ki vodi izvedbo naloge, pri kateri so

ali bodo izpolnjeni pogoji za uporabo strelnega orožja, samostojno pa samo, če nastane

predviden ali nepredviden pogoj za uporabo strelnega orožja (če bi čakanje na ukaz

povzročilo dokončanje ali nadaljevanje storitve drugega kaznivega dejanja).«

28


Pogoje posega in pogoje uporabe strelnega orožja mora vodja operativnega štaba

Generalne policijske uprave ali policijske uprave nedvoumno (po možnosti pisno) podati

vnaprej in jih posredovati vsem akcijskim enotam, ki sodelujejo pri reševanju primera.

Pooblastilo za sprejemanje odločitve o tem, »kdaj« in »kako« naj se izvrši poseg, mora biti

v okvirju taktike izdaje nalog delegirano vodji akcijske/realizacijske skupine, ki lahko nato

na temelju svojih informacij s kraja dogodka izčrpno in aktualno oceni položaj za poseg.

Tudi 74. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih določa, da sme policist, ki opravlja

naloge pod neposrednim vodstvom policijskega vodje, uporabiti prisilna sredstva samo po

njegovem ukazu, razen ob napadu nase ali na druge osebe ali če okoliščine zahtevajo

takojšnje ukrepanje. Isti člen določa, da se za policijskega vodjo šteje policist, ki je po

položaju višji ali vodi enega ali več policistov pri opravljanju policijskih nalog, ali tisti, ki

je določen za vodenje konkretne naloge.

Iz predstavljenega lahko nesporno zaključimo, da lahko policijski ostrostrelec uporabi

zaključni strel le na ukaz oz. povelje nadrejenega, samostojno pa izključno v primeru

silobrana.

Ob tem je potrebno predstaviti 13. člen Pravil policije, ki določa, da se policistom naloge

odrejajo ustno, pisno z delovnimi nalogi, odredbami ali navodili, po komunikacijskih

sredstvih ali preko drugih policistov.

Policiste pa zavezuje tudi določilo 16. člena Pravil policije, ki od njih zahteva, da odrejene

naloge ne smejo opraviti, če bi s tem storili kaznivo dejanje, povzročili večjo materialno

škodo ali bi nastale hujše posledice. Določilo tudi opredeljuje, kako ravnati v takih

primerih.

Še posebej v primeru policijskih ostrostrelcev in pri uporabi zaključnega strela pa se nam

takoj poraja vprašanje, ali bi bila odklonitev takšne nalog umestna in opravičljiva.

Policijski ostrostrelec bo namreč usmerjen na svoj objekt oz. »tarčo« in ne bo imel

pregleda nad celotno situacijo in vseh informacij o dogajanju, kakršne bo imel ali pa bi jih

moral imeti neposredni operativni vodja akcije. Policijskega ostrostrelca zaradi časovne

29


stiske tudi ne bo mogoče seznaniti s celotno situacijo. V takih primerih mora neposredni

izvajalec zaključnega strela imeti zaupanje v nadrejenega in izpolniti njegov ukaz oz.

povelje. Njegova neposlušnost bi lahko pomenila izgubo vsaj enega nedolžnega

človeškega življenja.

Neizpolnitev ukaza bi ostrostrelec lahko opravičeval le v primeru, če bi ukaz izdala za to

nepooblaščena oseba, če se ukaz ne bi nanašal na izvedbo policijske naloge ali če ukaz

evidentno ne bi imel pravne osnove.

Ker se domneva, da vodja policijske akcije zasleduj legitimen in legalen cilj, lahko še

enkrat zaključimo, da policijski ostrostrelec mora izpolniti dobljeni ukaz ali povelje, k

čemer je tudi pravno, moralno in disciplinsko zavezan, razen v evidentno nezakonitih

primerih.

30


9 NADZOR

»Policija je najbolj vidna roka državne oblasti in glavno sredstvo za »prisilno« izvrševanje

prava. V ta namen so ji poverjena pooblastila, ki omogočajo posegati v številne človekove

pravice. [...] Delo policije je legitimno, dokler temelji na ustavi, zakonih, mednarodnih

standardih varstva človekovih pravic in demokratični legitimnosti državne oblasti ter

dokler obstaja učinkovita struktura odgovornosti, ki preprečuje zlorabe policijskih

pooblastil in na drugi strani zagotavlja družbi vpliv na urejanje policijske dejavnosti in

nadzor nad njenim izvajanjem.« (Zidar, 2004, str. 21)

»Policija je eden izmed štirih členov kazenskopravnega sistema, ki ga poleg nje sestavljajo

še tožilstvo, sodišča in organi za izvajanje kazenskih sankcij. Čeprav je v tem modelu

kazenskopravnega sistema vsak člen neodvisen, je treba v sistem vključiti številne

mehanizme nadzora in ravnovesij, da celoten sistem in njegovi sestavni deli delujejo v

skladu z zakonom in učinkovito.« (Evropski kodeks policijske etike, 2003, str. 34)

Osnova vsake uporabe strelnega orožja in kasnejšega nadzora je poročanje o uporabi

prisilnega sredstva. Policist je dolžan uporabo strelnega orožja opisati v uradnem

zaznamku. Če je strelno orožje uporabil na ukaz oz. povelje, mora policist o uporabi

strelnega orožja takoj poročati policijskemu vodji, ta pa poskrbi, da se uporaba strelnega

orožja evidentira na predpisan način.

V skladu z določili 105. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih mora generalni direktor

policije oz. oseba, ki ga nadomešča, v primeru ko bo uporabljen zaključni strel, s tem pa

povzročena smrt oz. posebno huda ali huda poškodba, imenovati najmanj tričlansko

komisijo, ki razišče okoliščine uporabe prisilnega sredstva in napiše poročilo, v katerem

oceni, ali je bilo prisilno sredstvo uporabljeno zakonito in strokovno. Če generalni direktor

policije oz. oseba, ki ga nadomešča, ne soglaša z oceno komisije, lahko od komisije

zahteva dodatno raziskavo okoliščin uporabe prisilnega sredstva ali imenuje novo

komisijo. Sklep o imenovanju komisije in poročilo komisije se posredujeta Sektorju za

nadzor policije, ki je organizacijska enota Direktorata za policijo in druge varnostne

naloge.

31


Ta nadzor imenujemo notranji ali interni nadzor. V kolikor bo komisija ocenila uporabo

zaključnega strela kot nezakonito, bo policija nadaljevala predkazenski postopek v skladu

z določi 148. člena Zakona o kazenskem postopku, v nasprotnem primeru pa bo policija na

podlagi 10. odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku na pristojno državno

tožilstvo podala poročilo.

Po prejemu kazenske ovadbe policije ali pa omenjenega poročila bo pristojno državno

tožilstvo ponovno preverilo zakonitost in morebitno kazensko odgovornost zaradi

uporabljenega zaključnega strela. Po potrebi bo državno tožilstvo od policije zahtevalo

dodatna pojasnila ali dopolnitev poročila oz. kazenske ovadbe, lahko pa bo od sodišča

zahtevalo, da opravi preiskavo. Tak način nadzora imenujemo sodni nadzor.

V Republiki Sloveniji pa poznamo tudi parlamentarni nadzor. Tega lahko izvajajo poslanci

preko poslanskih vprašanj ministru oz. ministrici za notranje zadeve, z institucijo

interpelacije ministra za notranje zadeve oz. z nezaupnico vladi. Najpogostejša oblika

parlamentarnega nadzora nad uporabo zaključnega strela policijskega ostrostrelca pa bo

zagotovo obravnava poročila s strani Parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in

obveščevalnih služb. V kolikor pa bi bil podan še sum, da je potrebno ugotavljati politično

odgovornost, pa lahko državni zbor ustanovi še posebno parlamentarno preiskovalno

komisijo (Kečanović et. al., 2006).

Zadnji, vendar zelo pomemben, je zunanji – državljanski nadzor ali kot ga nekateri

imenujejo eksterni nadzor. V to kategorijo prištevamo oblike demokratičnega nadzora

varuha človekovih pravic, nevladnih organizacij, raziskovalnih institutov, varnostnih

sosvetov itd. Tak nadzor steče z ustreznimi zahtevami varuha človekovih pravic ali s

pritožbenim postopkom.

Čeprav bo zaradi uporabe zaključnega strela to določilo skoraj nemogoče uveljaviti, pa

vseeno velja opozoriti na 7. odstavek 148. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa,

da ima vsak posameznik, zoper katerega je policija uporabila kakšno dejanje ali kak ukrep

iz 2. ali 3. odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku, pravico, da se v treh dneh

pritoži pri pristojnem državnem tožilcu.

32


Zelo pomemben je tudi 8. člen Navodila o organiziranju in uporabi ostrostrelcev v policiji,

ki določa: »V civilnem ali kazenskem postopku, sproženem za primer uporabe strelnega

orožja, zagotovi MNZ ostrostrelcu in odredbodajalcu uporabe strokovno pravno pomoč in

drugo pomoč in zaščito (psihološka pomoč, ukrepi varovanja zanj in za ožje družinske

člane, ščitenje nasproti medijskim dezinformacijam in diskvalifikacijam, ipd.).«

Prav tako v zvezi s tem izpostavljam drugi odstavek 75. člena Pravilnika o policijskih

pooblastilih, ki določa: »Če je bila posledica uporabe prisilnih sredstev smrt, mora vodja

policijske enote policistu takoj zagotoviti psihosocialno pomoč.« V naslednjem odstavku

pa pravilnik nadaljuje: »Psihosocialno pomoč na policistovo željo ali po lastni presoji

zagotovi tudi, če je bila posledica uporabe prisilnega sredstva huda ali posebno huda

telesna poškodba kakšne osebe.«

Policist, ki bo uporabil zaključni strel, se bo kljub temu, da je deloval v skladu s pozitivno

zakonodajo, v skladu s pravili stroke in zasledoval legitimne cilje, ki mu jih nalaga država,

in kljub temu da je z uporabo zaključnega strela nekomu rešil življenje, znašel v hudi

duševni stiski, obenem pa bo obremenjen s pritiski poročanja in vseh oblik nadzora,

verjetno pa tudi z »medijskim linčem«. Takega policista mora organizacija zaščititi in mu

nuditi vso potrebno pomoč in podporo. Policiji se ne sme pripetiti, da bi takega policista

prepustila samemu sebi. Tudi policista kot posameznika je namreč potrebno zaščititi pred

mnogo močnejšim državnim aparatom.

33


10 PRIMERJAVA UREDITVE ZAKLJUČNEGA STRELA V

NEKATERIH DRŽAVAH V EVROPI

Na Švedskem imajo podobno kot pri nas področje prisilnih sredstev urejeno v policijskem

zakonu (Polislangen) iz leta 1984, podrobnejši postopek pa je predpisan v Napotkih

Vrhovne policijske uprave. Polislangen v Paragrafu 22 generalno opredeljuje uporabo

strelnega orožja, določil o uporabi strelnega orožja pa ne vsebuje (Žaberl, 2006).

Na Nizozemskem bo policija v primeru terorizma in podobnih kaznivih dejanj, kjer se

pričakuje uporaba strelnega orožja, delovala in orožje uporabila po navodilih glavnega

tožilstva. V kolikor pa bo potrebno uporabiti zaključni strel, bo policija morala pridobiti še

soglasje ministra za pravosodje (Koos Luitjens, ustni vir).

Litva ima uporabo orožja generalno urejeno v zakonu, ki ga v angleščino prevedejo »Law

on police activities on Republic of Lithuania«. Posebnih določb o uporabi zaključnega

strela nimajo (Viktoras Grabauskas, ustni vir).

Prav tako nimajo specialnih predpisov o uporabi zaključnega strela na Slovaškem, temveč

izhajajo iz splošnih določb o uporabi strelnega orožja. Imajo pa posebnost, saj se v

preverjanje zakonitosti uporabe strelnega orožja vključi vojaški tožilec (Matisovsky Igor,

ustni vir).

V Združenem kraljestvu (Angliji) zakon dovoljuje in hkrati omejuje uporabo sile enako za

policiste kot za druge državljane. Podobno kot v večini evropskih držav tudi oni nimajo

specialno urejenega zaključnega strela (Žaberl, 2006 in Nikolić, 2009).

Poljska ima množico širokih, strogih in zastarelih zakonskih aktov, ki urejajo uporabo

strelnega orožja, nobeden od njih pa samostojno ne ureja uporabe zaključnega strela

(Žaberl, 2006).

34


Švica ima uporabo strelnega orožja urejeno v Policijskem zakonu iz leta 1980. Zakon

dovoljuje uporabo strelnega orožja kot poslednje sredstvo. Podrobneje uporabo orožja

določajo pravilniki kantonalnih policij, vendar nobeden od njih izrecno ne obravnava

zaključnega strela (Žaberl, 2006 in Nikolić, 2009).

Tudi Italija nima predpisa, ki bi eksplicitno obravnaval ali dovoljeval zaključni strel. Pri

delu izhajajo iz določb o uporabi strelnega orožja, zapisanih v »Uso legittimo delle armi-

art. 53 Codice penale« (Paolo Gropuzzo, ustni vir).

V sosednji Hrvaški imajo uporabo strelnega orožja urejeno na zelo podoben način kot v

Sloveniji, in sicer so na podlagi Zakona o policiji iz leta 2000 izdali »Pravilnik o načinu

policijskog postupanja (2003)«, ki med drugimi pooblastili vsebuje tudi poglavje o uporabi

prisilnih sredstev, med katere uvršča tudi posebne vrste orožja in eksplozivnih sredstev ter

strelno orožje (Nikolić, 2009). Tudi Hrvaška ne pozna določil o uporabi zaključnega strela,

čeprav njihov teoretik Veić kar veliko pozornosti posveča »smrtonosnom hitcu« (Veić,

1992).

Tudi Zakon o policiji Republike Madžarske (1991) ne vsebuje posebnih določb o uporabi

zaključnega strela in tak strel podredi splošnim določilom o uporabi strelnega orožja

(Nikolič, 2009).

Republika Avstrija ima uporabo prisilnih sredstev urejeno v Zakonu o uporabi orožja iz

leta 1969 (Wafengebrauchsgesetz). Zakon pozna vrstni red prisilnih sredstev, strelno

orožje pa opredeljuje kot najbolj nevarno. Obenem zakon zahteva uporabo najmanj

nevarnega orožja. Na podlagi tega zakona imajo izdano še Splošno navodilo, v katerem je

zelo zanimiva opredelitev, kdaj gre za smrtno nevarno uporabo orožja. O takšni uporabi se

govori vedno, ko obstaja nevarnost za življenje osebe, proti kateri je uporabljeno. To pa

velja vselej, ko se na ljudi strelja z naboji, zato je vsaka izstrelitev proti ljudem smrtno

nevarna (Nikolič, 2009).

35


Smrtonosni strel je najbolj jasno opredeljen v Nemčiji. Uporaba strelnega orožja je za

zvezne policiste urejena v zakonu »Gesetz über den unmittelbaren Zwang bei Ausubung

offentlicher Gewalt durch Vollzugsbeamte des Bundes« iz leta 1961. Zakon je bil večkrat

noveliran in ob zadnji spremembi dopolnjen z izvedbenim aktom, ki precizira uporabo

strelnega orožja. Pogoji in postopek uporabe strelnega orožja so v vseh zakonodajah

nemških zveznih dežel večinoma enaki. Med splošnimi določili bomo v nemški zakonodaji

med drugimi našli tudi določilo: »Orožje se lahko uporabi samo za preprečitev napada ali

bega. Smrtonosni strel je dovoljen samo v primeru, ko ni nobene druge možnosti za

obrambo življenja, ki je neposredno ogroženo, ali za obrambo telesa, ki mu neposredno

grozi hujše poškodovanje.« (Žaberl, 2006).

36


11 ZAKLJUČEK

Uporaba zaključnega strela policijskega ostrostrelca predstavlja poseben segment uporabe

strelnega orožja, ki je v naši državi tako rekoč neraziskan, uporabe tega prisilnega sredstva

pa pri nas doslej še ni bilo. Pričakujemo lahko, da se bodo tudi v naši domovini pojavili

primeri, ko bo tak strel potrebno uporabiti. Zaradi premalo jasne zakonodaje pa bi lahko

uporaba zaključnega strela policijskega ostrostrelca pomenila težavo tako za policijskega

ostrostrelca kot za policijskega vodjo, ki bo izdal ukaz za uporabo takega strela. Zato bi

bilo pravično in pošteno do vseh policijskih ostrostrelcev in policijskih vodij, ki bi

neposredno operativno vodili akcije, v katerih bo uporabljen zaključni strel, da

zakonodajalec vprašanje uporabe zaključnega strela zelo natančno opredelil in v

»policijski« zakonodaji jasno in lex specialis določil. Brez dvoma bi moral zakonodajalec

tak ukrep strogo normirati in njegovo uporabo dovoliti res le kot extreme ultima ratio.

Pri pisanju diplomskega dela sem se soočil s pomanjkanjem virov in literature, pri čemer

imam v mislih zlasti knjižne izdaje in učbenike. Največ literature o izbrani temi je v

hrvaškem jeziku, sicer pa sem moral kar precej naporov vložiti v zbiranje raznih

strokovnih revij in časopisov, od koder sem gradivo črpal iz posameznih člankov. Brez

pomoči mentorja in somentorja, ki sta mi nesebično odstopila tudi svoje zapiske in osebno

elektronsko pošto, bi bilo moje diplomsko delo verjetno še vedno v fazi iskanja in zbiranja

literature.

11.1 Potrditev in zavrnitev hipotez

Zaključni strel policijskega ostrostrelca, ki bo zagotovo povzročil smrt osebe, je v

Republiki Sloveniji resnično dovoljen, vendar je nekaznivost tega dejanja potrebno

upravičevati in pri tem izključevati njegovo protipravnost z uporabo splošnih razlogov: s

silobranom, največkrat pa s posebnimi razlogi, ki jih bomo iskali v pozitivni »policijski«

zakonodaji, kakor smo spoznali v 7. poglavju diplomskega dela. Nujno pa je še pred

uporabo zaključnega strela upoštevati in pretehtati izpolnjenost vseh temeljnih načel, ki

sem jih opisal v 6. poglavju. Prvo hipotezo zato potrdim.

37


Kakor sem ugotovil že v 5. poglavju, so določila »policijske« zakonodaje pri uporabi

zaključnega strela, čeprav so lex scripta, premalo jasna in bi jih bilo potrebno glede

zaključnega strela policijskega ostrostrelca zapisati bolj določno in natančno, torej lex

stricta. Zato predlagam, da zakonodajalec v Zakon o policiji lex specialis doda in lex

stricta zapiše določbo, ki jo predlagata tudi Heesen in Honle (2000): »Strel, ki ima lahko s

skorajda stoodstotno verjetnostjo smrtni učinek, je dopusten le, če je edino sredstvo za

preprečitev neposredne nevarnosti za življenje ali neposredne nevarnosti hude kršitve

nedotakljivosti človeškega telesa.« Zaradi navedenega tudi drugo hipotezo potrdim.

V 8. poglavju smo spoznali, da Navodilo o organiziranju in uporabi ostrostrelcev v policiji

v 4. členu eksplicitno določa:

»Ostrostrelec sme ostrostrelno orožje uporabiti na ukaz pooblaščene uradne osebe

organizacijske enote MNZ, ki vodi izvedbo naloge, pri kateri so ali bodo izpolnjeni pogoji

za uporabo strelnega orožja, samostojno pa samo, če nastane predviden ali nepredviden

pogoj za uporabo strelnega orožja (če bi čakanje na ukaz povzročilo dokončanje ali

nadaljevanje storitve drugega kaznivega dejanja).« Zato hipotezo, da se izstrelitev

zaključnega strela policijskega ostrostrelca ukaže, potrdim, ne morem pa potrditi hipoteze,

da zaukazan zaključni strel oteži oceno o upravičenosti dejanja.

Kot sem ugotovil v 4. poglavju, se zaključni strel policijskega ostrostrelca dejansko lahko

uporabi le v silobranu, ne pa tudi v skrajni sili. Zaradi odvračanja nezakrivljene nevarnosti

uporaba zaključnega strela policijskega ostrostrelca vsekakor ne bi bila upravičena. Ob

upoštevanju načel zakonitosti, sorazmernosti in nujnosti uporaba zaključnega strela v

Republiki Sloveniji v skrajni sili nikakor ni dovoljena, zato tudi četrto hipotezo potrdim.

38


12 LITERATURA IN VIRI

12.1 Literatura

1. Bele, I., (2001), Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Ljubljana,

Gospodarski vestnik.

2. Evropski kodeks policijske etike: priporočilo Rec (2001) 10, (2003), Ljubljana:

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija.

3. Horvat, Š., (2004), Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem - 1. natis,

Ljubljana, GV Založba.

4. Kaučič, I., Grad, F., (1999), Ustavna ureditev Slovenije, Ljubljana, Gospodarski

vestnik.

5. Kečanović, B., et. al., (2006), Policijsko pravo in pooblastila, splošni del, Ljubljana,

GV Založba.

6. Navodilo o organiziranju in uporabi ostrostrelcev v policiji, (1997), št. 1400-001-Z-

161/66-14/97 z 7.11.1997, Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve.

7. Nikolić, M., (2009), Uporaba prisilnih sredstev v slovenski policiji, Ljubljana,

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija.

8. Pravila policije, Priloga Varnosti, časopisa Ministrstva za notranje zadeve Republike

Slovenije (2000), Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve Republike

Slovenije, Policija.

9. Pravilnik o policijskih pooblastilih, 1. izdaja (2006), Ljubljana, Ministrstvo za

notranje zadeve RS, Policija.

10. Šturm, L., et. al., (2002), Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta

za podiplomske državne in evropske študije.

11. Toplišek, J., (2008), Kazenski zakonik (KZ-1) s stvarnim kazalom mag. Janeza

Topliška, Ljubljana, Založba Uradni list Republike Slovenije.

12. Veić, P., (1996), Kaznenopravna odgovornost za policijsko uporabo vatrenog oružja,

Zagreb, Ministarstvo unutarnjih poslova Republike Hrvatske.

39


13. Veić, P., (1997), Značenje načela razmjernosti za policijsko pravo, Policija i

sigurnost, leto 6, št. 4, str. 305-316, Zagreb, Ministarstvo unutarnjih poslova

Republike Hrvatske.

14. Veić, P., (1990), Policijski službenici i upotreba vatrenog oružja u cilju zaštite života

čovjeka, Priručnik za stručno obrazovanje radnika unutarnjih poslova, št.1-

6/90, Zagreb, Ministarstvo unutarnjih poslova Republike Hrvatske.

15. Veić, P., (1992), O pojmu "smrtonosni hitac", Policija i sigurnost, leto 1, št. 3, str.

173 – 185, Zagreb, Ministarstvo unutarnjih poslova Republike Hrvatske.

16. Veić, P., (2000), Zakonita uporaba sredstava prisile kao razlog isključenja

protupravnosti, Zagreb, Ministarstvo unutarnjih poslova Republike Hrvatske.

17. Zidar, K., (2004), Nadzor nad policijo in reševanje pritožb zoper njeno delo

(Državljanski nadzor nad policijo – priporočila za Slovenijo), Ljubljana:

Društvo Amnesty International Slovenije.

18. Žaberl, M., (2006), Temelji policijskih pooblastil, Ljubljana, Fakulteta za policijsko

varnostne vede.

19. Žaberl, M., (2007), Policijski smrtonosni strel, Pravna praksa, leto 26/782, št. 10, str.

18-19, Ljubljana, GV Založba, d. o. o.

20. Žaberl, M., (2008), Normativna ureditev policijske uporabe prisilnih sredstev v

Republiki Sloveniji, neobjavljeno doktorsko delo, Ljubljana, Pravna fakulteta.

12.2 Viri

12.2.1 Pravni viri

1. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ur. list RS,

št. 33/94.

2. Kazenski zakonik (KZ-UPB1), Ur. list RS, št. 95/04.

3. Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. list RS, št. 55/08, in Odločba US, Ur. list RS, št.

55/09.

4. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Generalna skupščina

Združenih narodov, 16. december 1966, Resolucija št. 2200 A (XXI).

40

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200495&stevilka=4208


41

5. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Generalna

skupščina Združenih narodov, 16. december 1966, Resolucija št. 2200 A

(XXI).

6. Pravilnik o policijskih pooblastilih, Ur. list RS, št. 40/06 in št. 56/08.

7. Splošna deklaracija človekovih pravic, Generalna skupščina Združenih narodov, 10.

december 1948, Resolucija št. 217 A (III).

8. Uredba o vozilih, plovilih, oborožitvi in posebni opremi policije, Ur. list RS, št.

45/06 in 32/07.

9. Ustava Republike Slovenije (URS), Ur. list RS, št. 33I/91-I, 42/97, 66/00, 24/03,

69/04, 69/04, 69/04, 68/06.

10. Waffengebrauchsgesetz 1969, Bgb1. Nr. 149/1969 i.d.F BGB1. Nr. 422/1974,

(Avstrijski) Zakon o uporabi orožja 1969 (prevod MNZ).

11. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU-UPB3), Ur. list RS, št. 63/07 in 65/08.

12. Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UBP4), Ur. list RS, št. 32/07 in št. 68/08.

13. Zakon o orožju (Zoro-1-UPB1), Ur. list RS, št. 23/05.

14. Zakon o policiji (ZPol-UPB6), Ur. list RS, št. 107/06 in 42/09.

12.2.2 Ustni viri

Osebna elektronska sporočila oz. odgovori mag. Srečku F. Kropetu od vodstvenih delavcev

evropskih policij na zastavljena vprašanja o zakonski ureditvi uporabe strelnega orožja v

njihovih zakonodajah:

- Koos Luitjens, nizozemska policija, 18. 12. 2007,

- Viktoras Grabauskas, litvanska policija, 19. 12. 2007,

- Igor Matiasovsky, slovaška policija, 19. 12. 2007,

- Paolo Gropuzzo, italijanska policija, 4. 12. 2007.

http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_USTA1.html








Documents

DIPLOMSKO DELO Uporaba zaključnega strela policijskega ... · Raziskovalne hipoteze in metodologija dela . V raziskavi z naslovom »Uporaba zaključnega strela policijskega ostrostrelca«