eInstalater - Januar 2009

JANUAR 2009 ŠTEVILKA 1

www.instalater.si

STROKOVNA REVIJA ZA OGREVANJE, VODOVOD, PREZRAČEVANJE IN GRADNJO

http://www.instalater.si

http://www.mago.si

http://www.mago.si

e-Instalater Januar 2009 4

ZANIMIVOSTI

NOVICE

SOLARNO

VODOVOD

Vsebina

Slovenska strokovna revija instalaterjev energetikov

Ustanovitelj: Gregor Klevže

Izdajatelj: Društvo instalaterjev energetikov Maribor.

Odgovorni urednik revije: Ivo Klevže,

e-pošta: [email protected]

Trženje oglasnega prostora: Helena Pehant,


Nastja Klevže, e-pošta: [email protected]

Strokovni pregled člankov: dr. Jurij Krope,

mag. Aleš Glavnik univ.dipl.inž.str

Grafična priprava: Gregor Klevže,


Naslov uredništva: Društvo instalaterjev

energetikov Maribor (DIEM), Ahacljeva ul. 12a,

2000 Maribor, telefon: 02/320 13 10


Revija Instalater sodi med stroko-vne revije in je v celoti brezplačna.

Revija izide 6 krat letno.

OGREVANJE

GRADNJA

PREZRAČEVANJE

Polaganje cevovodov 8Položaj radiatorjev 9Šumenje v ceveh 9Parni kotel 10Jedrski reaktor 11Toplotna črpalka 12Delo, moč in energija 13Ogrevanje - Razmišljajmo drugače 14Zakaj se monterji bojijo ponujati toplotne črpalke? 16Toplotne črpalke ATLAS TERMAL 18Toplotna zaščita 21

Napetosti in ozemljitev 22Zaščita bakrenih vodovodnih cevi 23Vodovodna instalacija za pomivalno korito 24Vodovodna instalacija 25Čiščenje vode 26Prihodnost instalaterjev 27

Prezračevanje 28

Štiri generacije sprejemnikov sončne energije 29

Vakuumska fasada 30

Dubai – most z najvišjim lokom 32Kako deluje dvigalo 32

Energijsko varčne žarnice Osram 6Veternice 6Sevalne žarnice 6Turbine za plinske in parne elektrarne 7Gorivne celice VBN 7Izračun U-vrednosti 7

Slika na naslovnici:Zimska idila

POSTANITE ČLAN

DRUŠTVA INSTALATERJEV ENERGETIKOV MARIBOR

(nline pristopna izjava)

http://www.instalater.si/diem.php


mailto:[email protected]





Januar 2009 e-Instalater 5

Za nami sta že dve številki stro-kovne revije Instalater v pisni obliki. Veseli smo bili spoznanja, da vam je revija všeč. Prejete po-hvale so nam v veliko veselje. Da so tudi instalaterji končno dobili svojo strokovno revijo, pa nas za-dolžuje, da se v prihodnje še bolj potrudimo.

Prizadevali si bomo pisati o te-mah, ki bodo instalaterjem in potencialnim graditeljem v veliko pomoč. Želimo, da revija ne bo samo nadomestek za krajšanje časa, ampak da postane tudi uč-benik. Število in vrsta instalacij-skih materialov, izpred 20 let pa do danes, se je povečala za več kot 50 krat.

Danes je že težko slediti vsem novim prihajajočim tehnologijam in vrstam materialov. In upamo, da vam bomo prav tukaj najbolj koristili. K sodelovanju, v reviji si želimo pritegniti tudi različne do-mače in tuje proizvajalce. Nudili jim bomo možnost seznanjanja, s svojimi proizvodi in tehnologi-jami.

S pridom bomo koristili najno-vejše tehnologije, in vse, kar se dogaja novega tudi v gradbeni stroki. Številni, ki spremljajo ra-zvoj novih tehnologij že vedo, da gradbeništvo s pasivnimi hišami vse bolj posega v področje ogreva-nja. Uporabnikom bo to v veliko korist, saj se bodo lahko izognili dragim stroškom energentov. Na žalost, pa bodo istočasno čutili veliko škodo tisti instalaterji, ki se ukvarjajo z ogrevanjem.

Dobro grajene pasivne hiše, na-mreč, ne potrebujejo klasičnih

centralnih ogrevanj. Vse to pa bodo čutili tudi proizvajalci, saj se bo zmanjšala proizvodnja radiatorjev, cevi, kotlov in šte-vilnih drugih materialov. Vse to bo potrebno nadomestiti. Toda kako? Na vse to si bomo priza-devali sproti obveščati v naši in vaši strokovni reviji. Vse to, bo v prihodnosti naša ključna naloga. Upam, da je časa še dovolj in da le s skupnimi močmi lahko najde-mo pravo rešitev.

Revijo prejemajo brezplačno vsi slovenski instalaterji, ki se ukvar-jajo z vodovodnimi in plinskimi instalacijami, ogrevalno in kli-ma tehniko, solarnimi ogrevanji, prezračevanjem itn. Da bo tako tudi v prihodnosti so nam pomoč obljubili naši oglaševalci.

V njihovo zadovoljstvo smo se v društvu odločili, da izdelamo revi-jo tudi v elektronski obliki. Dana-šnja je prva.

Z vašo pomočjo, nasveti in že-ljami želimo tudi to obliko revije narediti privlačno in zanimivo. Predvsem pa nam bo elektronska oblika omogočala posredovati vse informacije in obvestila, ki bodo dovolj hitra in zanimiva.

Želimo objavljati tudi vaša sporo-čila in zanimivosti, ki se dogajajo po Sloveniji in v svetu. Vsa sporo-čila bomo objavili brezplačno, saj si želimo, da bi bili s sporočili prvi. Izkušenj in znanja, predvsem pa dobre volje imamo veliko. Naše delo in vsi stroški bodo brezplač-ni in če bomo dosegli vaše zado-voljstvo, bo to za nas, največje plačilo.

Gregor Klevže

Uvodnik

http://www.stern.si



Energijsko varčne žarnice OsramVsaka energijsko varčna žarnica Osram prihrani v svojem življenj-skem obdobju okoli 15.000 ur, kar preračunano znese, nekaj sto Evrov in približno pol tone CO2.

Samo s 30 odstotnim porastom energijsko varčnih žarnic lahko po vsem svetu na leto zmanjšamo proizvodnjo škodljivih emisij in CO2 za okoli 270 milijonov ton.

V mesecu februar leta 2007, je podjetje Osram kot prvi proizva-jalec v Združenih državah Ame-rike pridobilo naziv za tako ime-novani projekt - čistega razvoja (CDM).

To pomeni, zamenjavo potratne žarnice za energetsko varčno žar-nico, predvsem v novo nastalih in v državah v razvoju.

Na obalnem območju Škotske so zgradili največje polje vetrnih elektrarn s skupno instalirano močjo okoli 322 MW.

Na sliki je projekt Braderup na severozahodu Schleswig-Holste-

in v Nemčiji. Z izgradnjo projek-ta so pričeli spomladi leta 2006. V začetku so vgradili štiri vetrni-ce, vsaka ima moč 2,3 megavata (MW). Kasneje so vgradili še štiri s skupno močjo 3,6-MW in so vse priključene na javno omrežje.

Veternice

Sevalne peči in žarnice ogrevajo neposredno predmete v svojem dosegu. Šele na teh predmetih se ogreva zrak. Primerne so zlasti za kopalnice, kjer takoj, ko jih vklopimo, ogrevajo neposredno in na primer človeka pred umival-nikom ne zebe, čeprav ga obdaja hladen zrak.

Podobno kot sevalne peči, deluje-jo sevalne žarnice. Toploto odda-jajo kot peči. V prostoru morajo biti nameščene tako, da njihova toplota prekrije ves prostor. Na-vadno uporabljamo naštete peči le kot dodatno ali prehodno ogre-vanje, na primer ob jesenskih ve-čerih in v manjših prostorih.

Sevalne žarnice

Sevalne žarnice

Projekt Braderup na severozahodu Schleswig-Holstein v Nemčiji



Elektrarne s pogonom na goriv-ne celice malodane ne sevajo v ozračje škodljivih snovi in zara-di njihove visoke učinkovitosti proizvedejo zelo malo CO2. Prve naprave so z njihovim zaneslji-vim delovanjem pokazale, da želi podjetje Siemens do leta 2012 skupaj s svojimi partnerji izdela-ti hibridno elektrarno. Izkoristek priključene plinske turbine naj bi

znašal okoli 70 % (primerjava: povprečno za nemško GuD-na-pravo znaša okoli 49 %).

Slika kaže raziskovalca Frederika Langa pri proučevanju »Valovi-tega modela« narejenega iz kera-mičnih sestavnih delov, ki naj bi že v bližnji prihodnosti proizva-jale čisto električno energijo s po-močjo gorivnih celic.

Gorivne celice VBN

Turbine za plinske in parne elektrarneS pomočjo kompleksnih simula-cij z računalniškimi modeli, raz-vija podjetje Siemens s pomočjo strokovnjakov poseben rotor in lopatic z najbolj ustreznim preto-kom.

Tudi uporaba inovativnih materi-alov in hladilnih sistemov, zlasti za plinske turbine, ki so odporne proti vročini, in omogočajo zgore-vanja pri višjih temperaturah.

Le ti so nujno potrebni za do-seganje optimalne proizvodnje električne energije z najnižjo pri-marno energijo ter tako občutno zmanjšajo nastajanje emisij s pri-sotnim CO2.

Slika prikazuje rotor in zgoreval-no komoro plinske turbine tip SGT5-4000F.

Točno toplotno vrednost, ki jo izgubimo na določenem delu sta-novanjske zgradbe lahko dobimo z natančnim izračunom U-vre-dnosti.

Tako ugotovimo, koliko toplote v Watih (W) na kvadratni meter površine (m2) v stopinjah tempe-raturne razlike v Kelvinih (K) od-teka skozi določeni gradbeni del.

Večja kot je U-vrednost, toliko več energije gre v izgubo skozi grad-beni del. Če želimo U-vrednost natančno opredeliti potrebujemo specialno temperaturno tipalo. Tako moramo pritrditi eno tipalo na zunanji in notranji zid. S po-

močjo radijskih valov prenesemo podatke na merilno napravo in nato s pomočjo specialne pro-gramske opreme točno izračuna-mo vrednost.

Minimalna toplotna zaščita v skladu z energijskimi prihranki po EnEV

Za ohranjanje energije po [EnEV] so že od leta 2002 povze-ti vsi vidiki za zaščito toplote. Ta merila so točno določena za to-plotne izolacije stanovanjskih hiš.

Določila, ki prikazujejo predpisa-ne debeline toplotne izolacije so prikazana v naslednji preglednici:

Izračun U-vrednosti

Gradbeni delU-vrednost [W/m2 K]

Potrebna toplotna izolacija [cm]

Zunanji zid 0,35 10

Strma streha 0,30 14

Ravna streha 0,25 14

Plošča v nadstropju 0,30 12

Kletna plošča 0,40 8

Okna 1,70 -


Seveda pa veljajo določeni pred-pisi tudi za enodružinske hiše in te moramo poznati in tudi upo-števati. Poleg splošnih predpisov in standardov, ki veljajo v širšem obsegu, moramo pri načrtovanju in delu upoštevati še podrobnejša določila, ki jih lahko predpišejo tudi distribucijske ali komunalne delovne organizacije.

Na ceveh za mrzlo vodo se, po-sebno v poletnem času, nabira vlaga. Topel zrak vsebuje precej vode, ki se poleti kondenzira na vodovodnih ceveh, katerih po-vršinska temperatura je le 10 °C. Nastajajo kapljice, ki povzročajo na nižje ležečih ceveh korozijo. Zaradi tega polagamo horizon-talne cevi v takšnem zaporedju: Najnižje položimo cevi za hladno vodo, nad njimi naj bodo cevi za toplo vodo, potem položimo cevi za ogrevanje in šele nad te cevi za plinsko napeljavo, če jo pač ima-mo v hiši.

Cevi polagamo vodoravno in vertikalno. So pa tudi izjeme, kot na primer pri kopalni kadi, kjer imajo vodoravne cevi rahel na-klon proti odtočnemu ventilu. Pri praznjenju odteka voda po ceveh nazaj k najnižjemu mestu in od tod skozi ventil za praznjenje. Tak ventil, ki ga lahko kombiniramo z zapornim ventilom, vgradimo v vsakem cevovodu na najnižjem mestu.

Če tega nimamo, ostane vedno nekaj vode v ceveh tudi po pra-znjenju in to otežuje dela pri po-pravilih. Če obstaja nevarnost za zmrzal, je praznjenje cevovoda še važnejše, ker lahko sicer zmr-znjena voda poškoduje cevi. Na različnih mestih se vodovodne

cevi križajo z drugimi cevmi, kot so na primer plinske cevi, cevi za ogrevanje ali cevi za toplo vodo. Eno od teh cevi moramo ukrivi-ti preko druge, preprečiti pa tudi moramo, da bi na teh mestih nastali »zračni zamaški«. Na teh mestih se voda pri pretakanju ustavlja, nastajajo udarci in voda

ne priteka enakomerno iz pipe. Razdelilne in dvižne vode polaga-mo pregledno. Včasih želimo biti preveč varčni in hočemo prihrani-ti cevi, zato jih polagamo preblizu skupaj. Cevi polagamo v nekoliko večjih razmikih, da je med njimi dovolj prostora, kar olajša tudi popravila. Če ne moremo dovolj blizu z gorilnikom za spajkanje ali s cevnimi kleščami, ne more-mo brez težav priviti fasonskega kosa, še huje pa je, če se v tesnih vogalih ne znajdemo med mno-žico cevi: tedaj je delo resnično težavno in povzroča slabo voljo.

Mnogim, ki so sami polagali cevi za vodovodno instalacijo, se je že primerilo, da so zamenjali pri-ključke za mrzlo in toplo vodo. Takim in podobnim napakam se ognemo le tako, da polagamo cevi natančno in pregledno.

Pri vsakem iztoku naj bo tudi iz-pust za vodo. Čeprav se zdi komu to samo po sebi umljivo, pa se, posebno v kleteh, pogosto zgodi, da moramo pod iztočne pipe po-stavljati vedra, v katera ujamemo odvečno vodo. Najbolje je, da pod iztok postavimo odtočno cev Ø 40, na iztok pa nataknemo krat-ko gumijasto cev, po kateri voda odteka v odtočno cev.

Najbolje je, če pod iztočno pipo naredimo kotanjo ali žleb. Take naprave se nam zdijo nekoliko odveč, pozneje pa, ko na primer začne voda pri iztočnih pipah ne-kontrolirano odtekati in je lahko celo ves prostor poplavljen, so te naprave zelo koristne. Če je v hiši več stanovanj ali nadstropij, moramo predvideti ventil tako, da lahko cevovod za vsako enoto posebej zapremo. S tem prepre-čimo, da bi pri poškodbi v enem stanovanju prizadeli vso hišo. Zapornih ventilov ne postavimo samo v kleti, ampak tudi kot po-

dometne ventile v kopalnicah ali v kuhinjah. Vse vodovodne insta-lacije zavarujemo pred zmrzaljo.

To dosežemo:z izolacijo cevi z dovolj debelim izolacijskim materialom, ali tako, da zapremo vodo in izpraznimo cevi v mrzlih prostorih in na pro-stem.

Prvi način je primeren za instala-cije v hiši tudi pri hudem mrazu. Pri zunanjih instalacijah se sko-raj ne moremo ogniti praznjenju cevi. V cevi, kjer imamo na zuna-nji strani priključke za gumijaste cevi, vgradimo na notranji strani zaporne ventile s pipo za praznje-

nje. Cevi pa moramo zavarovati tudi pred ogrevanjem. Na prvi pogled je to nesmiselno. Če je vo-dovodna cev preblizu cevi za cen-tralno ogrevanje, lahko priteče iz pipe mlačna pitna voda. Torej bomo vodovodne cevi ob ceveh za centralno ogrevanje, ob dimni-kih in na podobnih toplih mestih izolirali, da se ne bi ogrevale. In-stalacij za pitno vodo ne smemo voditi skozi nosilne konstrukcije, dimnike, odpadne kanale in kon-trolne kanalizacijske jaške. S tem zmanjšamo nevarnost za poško-dovanje cevi.

Polaganje cevovodov

Slika 1 – Izvedba vodovodne instalacije s toplotno zaščito

V tehnični praksi je veliko del in opravil za izvedbe dolo-čeno s številnimi pravilniki, standardi in predpisi. Vemo, da je teh pravil zelo veliko in da jih številni amaterji ne morejo vseh poznati. Tako je tudi pri polaganju vodovo-dnih instalacij. Med drugim se ta pravila nanašajo tudi na obsežnejše instalacije kot so na primer instalacije v večjih stanovanjskih hišah in javnih zgradbah.


Napake pri delu

Radiatorji ne le da oddajajo pred-videno toploto, ampak morajo tudi zagotoviti v prostoru ugodno bivanje oziroma klimo. Na to pa mnogi strokovnjaki za ogrevanje pozabljajo.

Najpogostejše napake so v na-pačnem izračunu grelne površine radiatorjev in v tem, da jih skoraj vedno postavimo pod okno. V ve-čini primerov predvidimo v pro-storu samo en radiator. Posledice napak

Velike toplotne izgube so takrat, kadar vročini takoj sledi mraz. Tak primer je vedno, kadar topel zrak, ki se dviga nad radiator, pride v dotik z mrzlim okenskim steklom. Če so v oknu izolacijska stekla, so izgube sicer nekoliko manjše, vendar še vedno večje, kot če je radiator ob steni.

Če je v prostoru samo en radiator in še ta slabo dimenzioniran glede na toplotne potrebe, ga moramo močno segreti, da nadomestimo primanjkljaj. Posledice so spet povečana poraba energije za ogrevanje in velike hitrosti segre-tega zraka (konvekcija). To opazi-mo kot rahel prepih, čeprav so tla zadovoljivo izolirana.

Odprava napak

V velikih prostorih je najbolje, da

postavimo vsaj dva radiatorja, in sicer enega ob okno in drugega ob sedežno garnituro. Pri zado-voljivem ogrevanju prostora oba radiatorja lahko obratujeta le s polovično močjo, to pomeni, da

je temperatura vode v radiatorju lahko nižja.

Sedežne garniture ne ogrevamo z radiatorjem ob oknu, ampak s ti-stim iz bližine z bolj »milo« toplo-

to, kar pa daje prijetnejši občutek in tudi stroški ogrevanja se precej znižajo. Tudi radiator ob steni ni napačna rešitev, saj lahko poveča ugodje, ker prostor segreva tudi topla stena.

Položaj radiatorjev

Slika 1 – Različna namestitev radiatorja ima velik vpliv na razdelitev toplote v prostoru

Za instalacije sanitarne vode in vode za ogrevanje pogosto upo-rabimo zaradi varčevanja in eno-stavnejšega dela cevi z manjšimi premeri. V instalaciji za ogrevanje s toplo vodo poganja vodo črpal-ka, stare instalacije pa so delane v gravitacijskem sistemu, ki terja cevi z večjimi premeri. Ker mora v določenem časovnem obdobju preteči po ceveh enaka količina

vode, je hitrost vode v ceveh z manjšimi premeri večja kakor v ceveh z večjimi premeri.

Čim manjši je premer cevi, tem večje je trenje med vodo in steno cevi. Pri veliki hitrosti vode nasta-ne zaradi trenja šum, ki zelo moti. Vzrok šumenja je lahko tudi zmanjšanje prerezov v termo-statskih ventilih na radiatorjih.

Prek celotne instalacije se ta zvok prenaša še v druge prostore hiše. Pri načrtovanju vodovodne insta-lacije in instalacije za ogrevanje s toplo vodo ne bodimo varčni in izbirajmo raje cevi z večjimi pre-rezi. S tem bomo zmanjšali šume-nje pri pretakanju vode in izgube zaradi trenja v ceveh. V starih instalacijah s cevmi majhnih pre-rezov nadomestimo le-te s cevmi

večjih prerezov. Pri dimenzionira-nju cevi v napeljavi za prhe upo-števajmo, da bo izkoristek vode pri prhi večji, če bo prerez cevi oz. mešalne baterije velik.

Opomba:

Pretočno količino vode v ceveh določamo s tlakom vode pri izto-ku z najmanjšim premerom.

Šumenje v ceveh


Posamezne vrste parnih kotlov se razlikujejo med seboj predvsem po načinu, kako toplota kurjave in dimnih plinov vodo uparja. Pri najenostavnejšem načinu (sl. 1, kotliček za vodo v gospodinjstvu) pustimo, da ližejo vroči plameni spodnjo stran kotlička, napolnje-nega z vodo. Pri številnih vodnih parnih kotlih pa vodimo vroče pli-ne skozi dimne cevi ali skozi pla-menice, ki ležijo v vodnem pro-storu bobna. Prednost tovrstnih kotlov je enostavno streženje, pomanjkljivost pa so majhne ko-ličine pare zaradi omejenih ogre-valnih površin ter šibke cirkulaci-

je; zavzemajo tudi veliko prostora in imajo omejen obratovalni tlak. Tovrstne kotle uporabljamo da-

nes samo še pri lokomotivah in pri napravah, ki potrebujejo raz-meroma malo pare.

Moderni kotli, ki jim lahko zelo hitro povečamo obremenitev, so vodocevni parni kotli. Pri njih se uparja voda v ceveh, ki so polože-ne skozi ogrevani prostor, kjer so izpostavljene sevalni toploti pla-menov in vročim dimnim plinom. Gradimo jih kot strmocevne kotle ali kot poševnocevne kotle, ki se razlikujejo, kakor pove ime, po

legi cevi, v katerih se proizvaja para. Cevi so zvezane na bobne ali komore, ki leže največkrat pra-vokotno na cevi.

Kotelsko napajalno vodo, ki jo ogrevajo dimni plini, dovajamo v zgornji boben. Od tu pada po ne-ogrevanih ali slabo ogrevanih ce-veh v spodnje komore ali bobne, od koder se dviga v vrelne cevi.

Tu se voda uparja, nato pa od-teka zmes voda-para v zgornji boben. Para se tu odloči iz zmesi voda-para in teče po ceveh pre-grevalnika, ki so ogrevane s še zadosti vročimi dimnimi plini. Končno odteka pregreta para k potrošniku. Odločena voda pa

teče skupno s svežo vodo ponov-no navzdol in tako se sklene tako imenovana naravna cirkulacija.

Take kotle kurimo s trdnimi, te-kočimi ali plinastimi gorivi. Po-gosto uporabljamo za zgorevanje premogov potujoče rešetke. To so počasi se gibajoči brezkončni re-šetasti trakovi. Dovajani premog zgoreva v kurišču (= zgoreval-nem prostoru). Zgoreline, to so: žlindra in leteči pepel, pa padajo z rešetke na drugi strani. Za regula-

cijo zgorevanja vpihujemo zgore-valni zrak od spodaj skozi rešetko v kurišče.

Pri drugih kurjavah na premog pa vpihujemo premogov prah skupno z zrakom v kurišče, kjer zgoreva pri temperaturi okrog 1400 °C. Pri kurjavah na tekoča goriva pa vpihujemo fino razprše-no gorilno olje skozi šobe v kuri-šče, kjer zgoreva. Zgorevalni pro-stor je znotraj obzidan s šamotno opeko.

Notranje stene kurišč največkrat obdajajo hladilne cevi, v katerih kroži voda. Te cevi ščitijo šamo-tno obzidje, ker prevzemajo to-plotno sevanje ter se zato v njih

proizvaja dodatna para (pri seval-nih /žarilnih/ kotlih se proizvaja na ta način večina pare). Parni kotli posebne vrste proizvajajo vi-soko tlačno paro s 100...225 bar, seveda z ustreznim pregretjem do 540 °C. Pri tej vrsti kotlov pošilja vodo v obtok obtočna črpalka (kotel na prisilni obtok; sl.2). Po ceveh uparjalnika se pretaka šest do sedemkrat več vode, kakor pa to ustreza količini proizvedene pare. Pri drugi vrsti pa potiska na-pajalka vodo skozi cevi teh kotlov.

Parni kotel

Legenda k sliki 2:1. Parni kotel z gorilnikom2. Parni boben3. Tlačno stikalo4. Manometer 5. Varnostni ventil6. Tlačno stikalo7. Izravnalna posoda8. Vodokaz9. Stikalo za vklop pri pomanjkanju vode 10. Zaporni ventil s kapo11. Regulator vodostaja12. Napajalna črpalka13. Zaporni zasun14. Ventil za usedline15. Vodni števec16. Obtočni vod17. Optični javljalnik18. Povratni ventil19. Dušilna loputa20. Lovilec nečistoč21. Rezervoar kondenzata22. Revizijski pokrov23. Povratek kondenzata 24. Plovni ventil25. Prezračevalna cev 26. Preliv 27. Plovno stikalo28. Vodno kazalo29. Regulacija kotla MW ± 20 mm

V industrijskih napravah, ki potrebujejo v različne name-ne velike količine vodne pare z visokim tlakom, upora-bljajo parne kotle, ki dajejo pregreto paro 12 ... 40 bar (v termoelektrarnah do 160 bar) s pregretjem 350 ... 540 °C.

Slika 1 – Kotliček za vodo

Slika 2 – Parni kotel


Vendar so težja atomska jedra manj stabilna od lažjih, ker od-bojne sile protonov razrahljajo strukturo. Zato se nam lahko posreči razbiti težka jedra (npr. U 235) s tem, da jih obstreljujemo s prostimi nevtroni. Na sliki 1 je zadel nevtron jedro urana 23S. Zato delci v jedru zanihajo in to nihanje lahko postane tako moč-no, da jedro razpade v več delov, na primer v eno barijevo in eno kriptonovo jedro.

»Cepitveni produkti« odletijo z veliko energijo, zadenejo ob dru-ge atome in oddajo svojo kine-tično energijo kot toploto. Tako se spreminja jedrska energija v toploto. Poleg cepitvenih pro-duktov in toplote pa se sprostita pri cepitvi urana še dva nova nevtrona, ki lahko cepita nove uranove atome. To je verižna re-akcija, ki jo ponazarja slika 2: Z leve prihajajoči nevtron zadene jedro U-235, ustvari za kratek čas vmesni produkt U-236, ki pa sam od sebe razpade, to pot v stroncij in ksenon. Pri tej cepitvi se spro-

stijo trije nevtroni. Da bi lahko te tri nevtrone, ki zapustijo začetno jedro z veliko hitrostjo, uporabili za nove cepitve, jih je treba za-vreti. Nevtroni z majhno hitrostjo so mnogo ustreznejši za cepitev jeder kot pa nevtroni z večjo hi-trostjo. Počasni nevtroni ostajajo dalj časa v reakcijskem polju je-

der, medtem ko se hitri nevtroni premalo časa zadržujejo v bližini jeder, da bi prišlo do cepitve. Trki z lahkimi atomi pa zavirajo nev-trone, ki zaradi trkov zgubijo pre-cej energije. Da bi zavrli nevtrone, moramo vgraditi v reaktor veliko število lahkih atomov, kot so na

primer atomi vode, grafita itd. Zavrti nevtroni nato dalje cepijo jedra U-235. S tem, da nastajajo pri vsaki cepitvi novi prosti nev-troni, se vzdržuje jedrska reakcija in reaktor obratuje.

V jedrskem reaktorju se nahaja voda pod pritiskom. Kovinski

uran je v palicah vstavljen v po-sodo, napolnjeno z vodo. Tu se cepijo jedra. Pri tem osvobojeni nevtroni difundirajo iz urana v obdajajočo jih vodo, kjer pogosto trkajo ob lahke vodikove in kisi-kove atome, kar nevtrone zavira.

Ti »počasni« nevtroni dosežejo nato z neko verjetnostjo ponovno eno od uranskih palic in sprožijo nove cepitve. Pri tem nastali cepi-tveni produkti oddajo svojo ener-gijo kot toploto uranu, le-ta pa jo odda naprej vodi, to pa prečrpa-vamo skozi toplotni menjalnik, v katerem odda toploto normakie-mu sekundarnemu toplotnemu krogu. Da reaktor ne bi ugasnil ali da se ne bi sprožil plaz cepitev, moramo količino nevtronov zelo natančno krmiliti. Za to upora-bljamo krmilne palice iz materi-ala, ki absorbira nevtrone. Palice lahko potisnemo različno globo-ko v jedro reaktorja.

Potisnemo jih tako globoko v reaktor, da ostane povprečno pri vsaki cepitvi ravno en nevtron za novo cepitev. Ker so cepitveni produkti praviloma močno ra-dioaktivni, obdaja reaktor debel betonski plašč, »ščit«. V vrelnem reaktorju izpareva voda v samem reaktorju, paro pa lahko uporabi-mo že v primarnem krogu, zato to-plotni menjalnik lahko opustimo.

Jedrski reaktor

Slika 1 – Cepitev jedra urana 235 z nevtronom

Slika 2 – Verižna reakcija in zaviranje nevtronov

Jedrski reaktor uporabljamo za spreminjanje jedrske energije v toplotno. Atomska jedra v glavnem sestavljajo elementarni delci protoni in nevtroni. Protoni so nabiti pozitivno, nevtroni pa so brez naboja. Med temi »nukle-oni« delujejo močne privlačne sile, ki jih držijo skupaj v jedru.


Toplotna črpalka je namenjena za postavitev v dovolj velik in zračen prostor (klet, shramba, ozimni-ca…) katerega želimo rahlo ohla-diti. Toplotna črpalka tri četrtine potrebne toplote vzame iz zraka v prostoru, ostalo predstavlja ele-ktrična energija za pogon visoko kvalitetnega rotacijskega kompre-sorja. Vodo ogrevamo preko to-plotnega prenosnika v toplotnem hranilniku.

Opis in delovanje:

Toplotna črpalka je v principu podobna kompresijski hladilni napravi in ima tudi enake sestav-ne elemente: kompresor, konden-zator, dušilni ventil in uparjalnik.

Razlika je v tem, da hladilna na-prava z uparjanjem hladilnega sredstva odvaja toploto iz prosto-ra, to je, da znižuje temperaturo, medtem ko toplotna črpalka s kondenzacijo delovnega sredstva

dovaja toploto v prostor. Pri tem izkoriščamo pojav, da se tekoči-ne pri visokem tlaku uparjajo pri višji temperaturi, kot pa je tempe-ratura uparjanja pri nižjem tlaku.

V sliki (glej sliko) sta med seboj povezana dva prostora s posodo, ki je izoblikovana kot zapora. V levem prostoru je atmosferski tlak (1013,25 mbar), v desnem pa nižji tlak (133,32 mbar). Če dovajamo toploto določeni količi-ni vode v desnem prostoru, bo ta vrela že pri temperaturi, ki je nižja od 100 °C.

Če premaknemo posodo s tako nastalo paro (slika ) v levi prostor, bo para pri višjem tlaku v tem prostoru kondenzirala in pri tem oddajala toploto. Torej moramo pri nižjem tlaku porabiti toploto ter potem opraviti delo (premik proti višjemu tlaku), da bi končno dobili povrnjen velik del upora-bljene toplote.

Pri toplotni črpalki se pri nižjem tlaku v uparjalniku upari tekoča delovna snov, freon ali amoniak. V ta namen potrebno toploto lah-ko odvzamemo različnim izvo-rom. Za manjšo napravo zadošča na primer že, če položimo upar-jalnik v zemljo.

V njej je v vseh letnih časih dovolj toplote, da upari delovno sred-stvo. Drugo primerno sredstvo, ki oddaja toploto, je voda, pa tudi zrak lahko uporabimo za izvor potrebne toplote.

Delo premika z nižjega na višji tlak opravi kompresor. Ta sesa paro in jo komprimira na želeni višji tlak. V kondenzatorju, ki je nameščen za kompresorjem, se ob odvajanju toplote pri višjem tlaku para utekočini.

Pri tem jo vodimo skozi cevi, ki jih od zunaj obliva voda. Para od-daja svojo toploto vodi in pri tem kondenzira. Hladilna voda se lah-ko na ta način segreje na 60...70 °C in jo lahko uporabimo kot no-silca toplote za toplovodno gretje.

Hladi se v radiatorjih in se vrača v kondenzator, kjer se ponovno segreva. Kondenzator toplotne črpalke nadomešča torej kotel na-

prave za toplovodno gretje. Ute-kočinjena para v sistemu ekspan-dira skozi ventil na nižji tlak in se v uparjalniku ponovno upari.

Iz tega krožnega sistema lahko vidimo, da se nosilec toplote s kompresorjem prečrpava z nižje temperature (na primer s tempe-rature pretočne vode 10 °C) na višjo temperaturo (približno na temperaturo toplovodnega ogre-vanja).

Pri tem prenesemo toplotno ener-gijo z nižjega na višji nivo tako, da poteka proces kondenzacije in uparjanja pri različnih tlakih. Potrebno delo opravi kompresor.

Grelne naprave tega tipa so go-spodarne tam, kjer je električni tok za pogon kompresorja poce-ni. Nameščene so tudi v takšnih stavbah, kjer je potrebno gretje in hlajenje. V mlekarnah na pri-mer kletne prostore z odvajanjem toplote v uparjalniku ohlajamo, zgornje prostore pa z dovajanjem toplote v kondenzatorju grejemo.

Slika kaže delovanje toplotne črpalke. Glede na letni čas na-stavimo štiripotni ventil tako, da zrak v prostoru ogrevamo ali pa ohlajamo.

Toplotna črpalka

Slika 1 – Princip toplotne črpalke

Energija se vsak dan draži. Visoki stroški za obnovo kuril-nice, energijska osveščenost itn. so dejavniki, ki nas silijo spoznavati uporabo različnih virov energije. O toplotnih črpalkah se v zadnjem času zagotovo največ piše. O njih pišejo že skoraj vse revije in časopisi. Pa vendar je prav, da se seznanimo tudi z njenim osnovnim delovanjem.


Delo, moč in energija

Slika 1 – Pretva rjanje energije

Razen mehanskih oblik energije, h katerim štejemo ki-netično in potencialno energijo, poznamo še vrsto drugih oblik: toplotno, električno, kemično in jedrsko energijo. V vseh primerih izražamo energijo z delom, ki bi ga z njo lahko opravili.

Mnogokrat uporabljamo pri raz-ličnih oblikah energije tudi po-sebne enote, ki jih s konstantnimi faktorji lahko preračunavamo v že omenjene enote J, kWh. To-plotna energija obstaja v vsakem telesu (predmetu), ki ima tempe-raturo nad -273 K.

Toplota se dovaja do uporabnika s pomočjo vroče vode ali vodne pare, ki sta nosilca notranje ka-lorične energije. Tako dovedeno energijo uporabnik prevzema s pomočjo toplotnih izmenjevalcev (radiatorjev). Tak način prenosa je temperaturno omejen.

Električno energijo merimo v ki-lowatt urah (kWh). V območju atoma uporabljamo elektron-volt (eV). 1 eV je energija, ki jo prido-bi elektron pri preletu električne napetosti 1 V. Ta enota je v pri-merjavi z doslej omenjenimi eno-tami silno majhna:

1 eV = 4,45- 10-2(i kWh)

Tudi pri kemični energiji navaja-mo podatke s to enoto. Kemična energija atoma znaša nekaj ele-ktron-voltov. Kadar govorimo o atomski energiji, ne mislimo na kemično energijo atoma, temveč na energijo atomskega jedra, ki jo pravilneje označujemo z jedrsko energijo.

Jedrska energija atoma je znatno večja, saj znaša nekaj milijonov elektron-voltov. Milijon elektron-voltov imenujemo mega elektron-volt (MeV).

1 MeV = 1000000 eV

Energijo lahko pretvarjamo iz ene oblike v drugo, ne da bi se količi-na spremenila (zakon o ohranitvi energije, Robert Mayer, 1842).

Energije ne moremo ustvarjati. Energijo lahko le jemljemo neke-mu energijskemu izvoru in jo pre-tvorimo v obliko, ki je uporabna za tehniko in gospodarstvo.

Primeri: Kemična energija premoga se pri gorenju spreminja v toplotno energijo, ki jo v parnem stroju ali v parni turbini spremenimo v mehansko energijo. V elektrarni lahko to energijo z generatorjem spremenimo v električno energi-jo. To obliko energije prenesemo z električno napeljavo na mesto, kjer jo želimo uporabiti (električ-ni pogon, gretje, razsvetljava itd.).

Hidroelektrarna izkorišča poten-cialno energijo vode v nekoliko više ležečem umetnem jezeru. V cevovodih se s pretakanjem vode ta energija spremeni v kinetično energijo, ki jo generator pretvori v električno energijo.

V ladjah na atomski pogon na-staja toplota v gorivnih elementih jedrskega reaktorja (uporaba je-drske energije).

Skozi reaktor teče hladilna voda, ki se segreje. S pomočjo toplotnih izmenjalnikov dobimo paro za poganjanje turbine, v kateri se toplotna energija pare pretvori v mehansko (pogon) in električno energijo (oskrba ladje z električ-no energijo).



Več kot je v prostoru zraka, tem manjša je koncentracija škodlji-vih hlapov in cigaretnega dima. Še posej v zimskem času, ko pro-store ogrevamo in jih ne zračimo pogosto, se v visokih prostorih slab zrak nabira pod stropom, to je nad višino dihanja.

Energetska kriza je povzročila čezmerno preizkušanje toplotnih izolacij in navad ogrevanja. Stro-kovnjaki in stanovalci pa so vse pogosteje naleteli na tako imeno-vani problem »termovke«.

Pri tem se gre na pretiravanje s toplotno izolacijo in posledično na povečanje stroškov za dober in zdrav zrak v stanovanjih. Iz-kušnje pa kažejo, da za poškodbe v hišah in stanovanjih pogosto ni vzrok toplotna izolacija, ampak pomanjkljiva menjava svežega

zraka. Pri toplotni izolaciji z vre-dnostjo okrog 0,3 in pri pomanj-kljivem dovajanju svežega zraka bo zrak v prostorih vedno vlažen.Ljudje so v preteklosti prosto-re tudi pogosteje zračili. Noben plamen v peči ne gori, če mu ne dovajamo dovolj svežega zraka

in kisika. Vse, kar izgubimo skozi dimnik kot dimne pline, moramo nadomestiti z novim svežim zra-kom. Prav zaradi tega netesne okenske pripire niso bile kaka po-sebna pomanjkljivost.

S stalnim zračenjem ne dovaja-mo v prostor samo svežega zraka, ampak tudi odvajamo iz prostora vlago. Enostavna okenska stekla delujejo kot učinkoviti kondenza-torji. Na njih se nabira kondenz, ki ga po posebnih žlebičkih odva-jamo na prosto.

Medtem ko danes s centralnim ogrevanjem izkoristimo princip konvekcije, so včasih ogrevali prostore predvsem z žarčenjem. Lončena peč v kotu sobe je brez žlebov, v katerih se segreva zrak; peč toploto le izžareva in s tem ogreva Ijudi, opremo in stene. Če hišo stalno ogrevamo z lončeno pečjo, stene ne bodo nikoli vla-žne.

Tudi enostavna okenska stekla pomagajo pri ogrevanju prosto-rov z lončeno pečjo. Na njihovih svetlih in čistih ploskvah se odbi-jajo toplotni žarki iz peči in toplo-ta ostane v prostoru.

V petdesetih letih se je zelo po-večala potreba po novih stano-vanjih. Zaradi tega so se pojavili novi gradbeni materiali in nova gradbena tehnologija. Seveda je to vplivalo tudi na način ogreva-nja stanovanjskih prostorov. Kot najcenejši vir se je pojavilo ku-rilno olje. Ker je bila energija za

ogrevanje poceni, so lahko z njo popravili tudi vse napake, ki so bile posledica novih materialov in nove tehnologije.

Z nastankom energetske krize pa so graditelji in tudi strokovnjaki začeli razmišljati drugače in spet so začeli raziskovati že preizkuše-ne načine dela.

Na to so vplivala tudi svarila gradbene biologije, ki ima mnoge nove materiale za zelo škodljive. V tem razvoju ni bila izvzeta tudi tehnika centralnega ogrevanja, predvsem zaradi visokih stroškov.

Razmišljajmo drugače

Nesporno lahko ugotavljamo, da v bližnji preteklosti z ogrevanjem niso imeli več stroškov kakor danes, zrak v prostorih pa je bil kljub temu bolj zdrav.

Danes okna tesnijo tako dobro, da skozi pripire pride v prostore

Ogrevanje - Razmišljajmo drugače

Slika 1 – Kvaliteta zraka v prostoru

Slika 2 – Kamini v drugačnih in sodobnih oblikah se vse bolj vračajo

Naši predniki niso imeli vedno dovolj denarja za gradnjo. Še do nedavnega pa so gradili stanovanja, katerih višina prostorov je znašala celo preko tri metre. Vendar, pa to ni bila samo posledica neke tradicije, ampak so se za to od-ločali zaradi izkušenj. Zavedali so se namreč, da je dober zrak v prostoru odvisen tudi od njegove količine.


zelo malo svežega zraka. Na ste-nah se pojavijo temni madeži vla-ge in plesni.

Mnogi stanovalci mislijo, da je to zaradi slabe toplotne izolacije in pomanjkljive parne zapore. Kdor pa ve, da s še tako premišljeno gradbeno tehnologijo ne moremo kljubovati naravnim silam, bo razumel, da je pravi vzrok za te pojave prešibko ogrevanje in pre-malo svežega zraka v prostorih.

Kadar ne ogrevamo vseh prosto-rov v stanovanju, se ne smemo čuditi, da v nezakurjenih prosto-rih vlaga narašča in da se kon-denz nabira na mrzlih stenah ter jih stalno vlaži. To še posebno velja za spalnice.

Mnogi imajo občutek, da v mrzli spalnici bolje spijo in je zato ne ogrevajo. S tem pa spremenijo spalnico v vlažno celico, v kateri najbolje uspeva plesen. Mnoga alergična obolenja, revma in obo-lenja dihalnih poti so posledica mrzlih spalnic. Kdor želi dobro in zdravo spanje, bo čez dan spalni-co ogreval pri odprtih vratih.

Ponoči vrata zapremo, prav tako tudi radiatorje, okna pa nekoliko pripremo. Taka metoda je uspe-šna, saj čez dan ogrete stene ohra-nijo dovolj toplote tudi za noč.

Glede prezračevanja ni kakega posebnega recepta. Vedno mora-mo upoštevati pravo mero.

Priporočilo, po katerem zračimo dvakrat na dan, z medicinskega vidika nima prave utemeljitve. To ne zadošča niti za zmanjšanje

poškodb na gradbenih elementih zaradi vlage. Vsak mora sam ugo-toviti, koliko svežega zraka potre-buje v hiši ali stanovanju in koli-kšna vlaga zraka mu še ustreza.

Gradbeni biologi postavljajo 60-odstotno relativno vlago kot zgornjo mejo. V zimskem času 30-odstotna relativna vlaga še ne škoduje zdravju. V bivalnih pro-storih izmenjajmo zrak vsaj vsaki dve uri, kar pomeni, da moramo zrak v prostoru zamenjati s sve-žim zrakom.

Zdrav zrak v prostoru ne varu-je samo našega zdravja, ampak tudi hišo. Tople in suhe stene ni treba impregnirati, prav tako ni treba vsakih nekaj let obnavljati opleskov. Zdrav zrak v prostorih je zaščita, ki terja nekoliko večje stroške ogrevanja, ti pa so še ve-dno manjši kakor stroški za obno-vo fasade.

Prijetna klima v prostorih ima tudi psihološki učinek. Hladne barve lahko sicer delujejo zelo estetsko, so pa lahko tudi, ne da bi se tega prav zavedali, močno odbijajoče.

Pri obnavljanju ali zamenjavi oken moramo biti prav tako pre-vidni. Velika okna nas ne zbližajo z naravo, ampak pogosto poveča-jo prostor v tolikšni meri, da se v njem ne počutimo dobro, čeprav se tega niti ne zavedamo.

Zaradi tega so spet v modi okna s prečkami, in to ne samo zaradi lepega videza, ampak tudi zara-di optičnega učinka, ki povečuje ugodje.

Slika 3 – Mnenja so različna, ljubitelji svežega zraka štejejo za dobro, proi-zvajalci oken pa nasprotno

http://www.stern.si


Toplotne črpalke pa so neke vrste drugačen sistem saj imajo dolo-čene specifične zakonitosti, ki jih moramo brezpogojno upoštevati, da bo tovrsten ogrevalni sistem deloval brezhibno.

Ker pa so danes skoraj vsi mon-terji preobremenjeni z delom, tako ostaja zelo malo časa za spoznavanje s temi sistemi. Zato bodo v nadaljevanju postopoma predstavljene osnove tovrstnih ogrevalnih sistemov.

1) Kakšno moč toplotne črpalke izbrati ?

To je eno prvih vprašanj, ko želi-mo stranki ponuditi nadomestilo za obstoječ ogrevalni sistem. Pa tudi, ko želimo toplotno črpalko vgraditi v nov objekt. V zadnjem primeru smo v večini primerov zelo blizu rešitve, saj morajo biti v sedanjih projektih toplotne po-trebe objektov dokaj natančno in realno izračunane.

Če je temu tako, potem je izra-čun toplotnih potreb objekta tudi osnova za določitev potrebne grelne moči toplotne črpalke.

Precej več težav nam povzročajo obstoječi objekti, ko takšni izra-čuni niso na voljo, ali pa niso real-

ni glede na dejansko stanje objek-ta. Seveda lahko tudi tu (sami ali pa projektant) izračunamo de-janske toplotne potrebe objekta, vendar je to v praksi redko.

Zato pa so nam na voljo 2 izku-stveni metodi, ki dokaj natančno definirata potrebno moč toplotne črpalke. In sicer je:

1. metoda definirana na osnovi letne porabe olja ali zemeljskega plina za ogrevanje objekta in sa-nitarne vode.

Primer :

Če za ogrevanje objekta in sani-

tarne vode potrebujemo 2500 l olja na leto, potem so toplotne potrebe tega objekta približno: 2500 / 250 = 10 kW.

2. metoda pa je definirana glede na povprečno izolativnost objek-tov v določenem časovnem obdo-bju in sicer velja:

Iz navedenega lahko zaključimo, da novogradnja (z normalnimi okenskimi površinami) ne sme imeti več kot 60 W/m2 specifičnih toplotnih potreb. To pomeni da za 200 m2 ogrevalne površine objek-ta ne potrebujemo več kot:

200 x 0,060 = 12 kW ogrevalne moči TČ.

Velikokrat v praksi tudi primerja-mo obe metodi. Iz te primerjave lahko zaključimo ali se v praksi dejansko ogreva celoten objekt ali samo določeni prostori. Slednje je velikokrat primer pri starejših družinah z 2. ali 3. člani v veliki hiši. Tu moramo ugotoviti ali se bo tak nači ogrevanja nadaljeval tudi v bodoče, sicer moramo di-menzionirati moč TČ za celotne potrebe objekta.

Pogoste napake:

a) Moč toplotne črpalke se izbere na osnovi vgrajenega ali projekti-ranega oljnega kotla. Glede na to, da so danes na voljo samo kotli v razmaku moči po nekaj kW, vča-

sih pa je bilo zelo težko dobiti ko-tel izpod 20 kW, so praviloma vsi kotli predimenzionirani vsaj za 1. stopnjo in vsled tega niso merilo za določitev moči TČ.

1. Pravilo: Nikoli ne izbirajmo moči toplotne črpalke na osnovi

moči vgrajenih kotlov !

b) Moč TČ naj bo za eno ali dve stopnji močnejša od izračunane. Ta navada nam je ostala še iz določitve moči konvencionalnih kotlov, ki pa je v tem primeru zelo napačna in zmanjšuje učin-kovitost ogrevalnega sistema, povečuje investicijo, v določe-nih primerih pa privede celo do

nedelovanja sistema. Večja moč TČ pomeni, da moramo imeti na voljo tudi močnejši toplotni vir (slednji je vedno bolj omejen – npr. premajhna površina za ho-rizontalni zemeljski kolektor ali pa premajhna količina podtalne vode), večji zalogovnik in večji bojler z večjo površino cevnega toplotnega izmenjevalca.

Vse to pa pomeni tudi precej višjo investicijo, večji potreben prostor za ogrevalni sistem. Vse skupaj pa pomeni tudi daljšo vračilno dobo celega ogrevalnega sistema, kar lahko v določenih primerih tudi izniči ekonomsko prednost tovrstnih ogrevalnih sistemov pred konvencionalnimi.

Zakaj se monterji bojijo ponujati toplotne črpalke?

Toplotne Ogrevalna Specifične potrebe = površina x toplotne = [kW] objekta objekta [ m2] potrebe - q, [ kW/m2 ] q, = 0,030 W / m2 - nizkoenergijski objekti z več kot 14 cm izolacije sten in rekuperacijoq, = 0,050 W / m2 - gradnja po današnjih standardih z min. 12 cm izolacije stenq, = 0,060 W / m2 - gradnja iz zadnjih 5 let z min. 10 cm izolacije stenq, = 0,080 W / m2 - starejši objekti z 5-6 cm izolacije stenq, = 0,100 – 0,120 W/ m2 - starejši objekti brez izolacije sten

V prvih treh primerih je jasno, da mora biti poleg izolacije sten tudi ustrezna izolacija tal in stropov, ter ustrezna kvaliteta vrat ter oken skladno z veljavnimi standardi.

Letna poraba olja [l/leto]

Toplotne potrebe objekta = ------------------------------------ = [kW]

250 [l / leto kW]

Letna poraba zemeljskega plina [m3/leto]

Toplotne potrebe objekta = ----------------------------------------------------------- = [kW]

50 [m3 / leto kW]

Danes je veliko monterjev centralnih kurjav, ki v veliki večini še vedno ponujajo kupcem samo konvencionalne ogrevalne sisteme (olje, plin, biomasa,…) pred toplotnimi črpalkami pa imajo nek strah in nezaupanje. To dejstvo je po svoje dokaj naravno, saj nekdo, ki je vgradil že na desetine določenih sistemov le-te pozna do potankosti in ga skoraj ničesar več ne more presenetiti.

Preglednica 1: 1. metoda definirana na osnovi letne porabe olja ali zemeljske-ga plina za ogrevanje objekta in sanitarne vode.

Preglednica 2: 2. metoda pa je definirana glede na povprečno izolativnost objektov v določenem časovnem obdobju


2. Pravilo: Nikoli ne povečujmo potrebne moči toplotne črpalke

brez realne osnove !

Primer napake iz prakse: V novejši stanovanjski hiši (z 8

cm izolacije in novimi okni) z ogrevalno površino 170 m2 + 30 m2 garaže je bil instaliran 28 kW oljni kotel, ki se je želel nadome-stiti s sodobno TČ. Letna poraba olja za ogrevanje in pripravo sani-

tarne vode je 2400 l. Izdelana je bila vrtina za podtalno vodo, ki je imela izdatnost 1,8 m3/h. Instali-rana je bila TČ voda/voda z grel-no močjo 22 kW (ker pač ni bilo na voljo močnejše TČ).

Posledica:

TČ se je ustavila že po dobrih 20-tih minutah.

Razlog:

pretok – premalo vode. Pri dani izdatnosti vrtine smo že z 10 kW TČ na meji. Če pa pogledamo le-tno porabo olja in izolacijo hiše nam je povsem jasno, da več kot 10 kW ogrevalne moči niti ne po-trebujemo.

Tudi, če bi podtalna voda bila na voljo, taka investicija nebi bila dovolj ekonomična. Nadaljevanje predstavitve osnov toplotnih čr-palk bo v naslednji reviji.

Lahko pa se prijavite tudi na redna letna izobraževanja monterjev in sicer na: www.termotehnika.com

Zapisal: mag. Franc Pesjak

Termo-tehnika d.o.o.Orla vas 27/a, 3314 Braslovče

Tel: 03 713 1635, Fax: 03 703 1623

www.termotehnika.com

Primer ogrevalnega sistema s TČ zemlja/voda

http://www.termotehnika.com




Po uspešnem vstopu znamke Atlas Termal na slovenski trg toplotnih črpalk, je podjetje pri-pravilo paleto novih modelov toplotnih črpalk za ogrevanje in hlajenje prostorov, ki izkoriščajo toplotne vire zrak, vodo ali ge-otermalno energijo ter toplotno črpalko za ogrevanje sanitarne vode.

Sistem ZRAK / VODA

Toplotne črpalke zrak/voda so zelo razširjenje in se zahvaljujoč hitremu razvoju vedno pogoste-je uporabljajo tudi za ogrevanje objektov v hladnejših področjih.

Atlas Termal nudi toplotne črpal-ke zrak/voda v dveh izvedbah, v kompaktni izvedbi, kjer je celotna naprava postavljena na prostem, ter sistem z ločenim uparjalni-kom, kjer je glavni del postavljen v kotlovnici, zunanji izmenjeval-

nik pa je možno montirati na tla ali na zid.

Kompaktno izvedbo je potrebno povezati s sistemom ogrevanja, pri deljeni izvedbi pa je potrebno izvesti hladilniško povezavo med notranjo in zunanjo enoto.

Kombinacija sodobnega Sanyo Scroll kompresorja in velikih uparjalnikov ter hladiva R410A omogoča delovanje tudi pri zelo nizkih zunanjih temperaturah.

Vse toplotne črpalke zrak/voda imajo možnost priklopa na boj-ler z vgrajenim kondenzatorjem. Tako se sanitarna voda ogreva na visoko temperaturo z viškom vro-čih par iz kompresorja.

Sistem ZEMLJA / VODA in VODA / VODA

Toplotne črpalke zemlja/voda in voda/voda omogočajo zelo velike

prihranke zaradi stabilne tempe-rature toplotnega vira (zemeljki kolektor nad 0°C in talna voda nad 10 °C).

Tudi v teh napravah je uporablje-no hladivo R410A, zato je možno doseganje zelo visokih izkorist-kov.

Posebni prenosniki ETS (tube in shell) so odporni na usedline v talni vodi in omogočajo stabilno delovanje naprave skozi celotno življenjsko dobo.

Toplotna črpalka zemlja/voda ali voda/voda zahteva pri monta-ži vodoinstalaterske spretnosti, znanje hladilniške tehnike ni po-trebno.

Prav s tem namenom smo super-grelec – kondenzator za ogre-vanje sanitarne vode vgradili v samo napravo. Tako je potrebno

Toplotne črpalke ATLAS TERMALInovativne rešitve, široka paleta izdelkov in ugodna po-nudba. Atlas Termal predstavlja nove modele toplotnih črpalk za ogrevanje in hlajenje

Slika 1 - Sistem ZRAK / VODA

Slika 2 - Sistem ZEMLJA / VODA in VODA / VODA


Atlas Trading d.o.o., Teharska cesta 43000 Celje, T: 03 425 54 00, F: 03 425 54 15041 324 173

080 20 65 www.atlas-trading.si

[email protected]

atlastermalvrhunske toplotne črpalke

visoka kakovost hitra dobava ugodna cenapredprodajno svetovanje poprodajna podpora

SANITARNA VODA

200 ali 300 litrov

Preprosta montaža

Priklop na obstoječi vir ogrevanja

(2 izmenjevalca)

Prihranek energije 75%

Vodeni izhod zraka

Električni grelec

ZRAK / VODAprimerna za ogrevanje tudi pri zelo

nizkih temperaturahhitra in enostavna rešitev

VODA / VODAvisoka učinkovitost sistema

uporaba energije podtalne vodeposeben izmenjevalec za san.vodoizmenjevalci odporni na usedline

PRIHRANEK 75% ENERGIJESistem voda/voda in zemlja/voda pokrivata 100% energijskih potreb objekta po ogrevanju in hlajenju ter

pripravi tople sanitarne vode.Sistem zrak/voda pokriva 90%-100% potreb energijsko varčnega objekta.

Tako lahko ob investiciji v učinkovit sistem strošek ogrevanja

znižate za 60% do 80%.

ZEMLJA / VODAzanesljiva in učinkovita rešitev z

zemeljskim kolektorjem ali geosondoposeben izmenjevalec za san.vodo

http://www.atlas-trading.si


priključiti le cevi, namestiti črpal-ke in izvesti regulacijo sistema.

Toplotna črpalka za ogrevanje sanitarne vode

Zelo učinkovita rešitev za ogre-vanje sanitarne vode je manjša toplotna črpalka, nameščena na 200 l oz. 300 l bojlerju. Za ogreva-nje sanitarne vode uporablja to-ploto zraka v prostoru in obenem nudi funkcijo ohlajevanja prosto-rov. Tako pridobljen ohlajen zrak lahko tudi usmerjamo preko pre-zračevalnih kanalov v druge pro-store v objektu. Tovrstna toplotna črpalka prihrani približno 75 % energije.

Ogrevanje sanitarne vode s super-grelcem

Ker so toplotne črpalke v večini primerov namenjene ogrevanju v nizkotemperaturnem režimu, se pri uporabniku pojavi pro-blem dogrevanja sanitarne vode na ustrezno visoko temperaturo. Kot vemo, ogrevanje v režimu talnega gretja pri 35 °C ni dovolj za sanitarno vodo, prav pri tej temperaturi je največja nevarnost

nastanka bakterij legionele. Zato je uporabnik prisiljen dogrevati sanitarno vodo na drug način, ali pa mora imeti toplotna črpalka posebno funkcijo ogrevanja sani-tarne vode, kar pa ni najbolje za samo toplotno črpalko.

Toplotne črpalke »ATLAS TER-MAL« nudijo posebno funkcijo ogrevanja sanitarne vode na ve-dno visoko temperaturo, ne glede na temperaturni režim ogrevanja. Tako se sanitarna voda v bojlerju ogreva na 55 °C tudi, kadar TČ deluje v režimu talnega gretja 35 °C in celo, kadar hladi. V ta na-men je v TČ ali pa v bojler vgrajen poseben prenosnik – kondenza-tor, ki oddaja toploto vroče pare iz kompresorja pri zelo visoki temperaturi.

Toplotne črpalke pokrivajo od 90 do 100 % energijskih potreb objekta

Sistem ogrevanja s toplotno čr-palko je navadno zasnovan tako, da pokriva energijske potrebe objekta v celoti ali pa delno. De-lež pokritja je odvisen od toplotne izolacije objekta, načina ogreva-

nja in izvora toplote za toplotno črpalko.

Sistem voda/voda ali zemlja/voda lahko pokriva do 100 % toplotne potrebe objekta tudi pri slabši izo-laciji in radiatorskem ogrevanju, saj je temperatura toplotnega vira stalna in relativno visoka (+10

°C talna voda in +2 °C zemeljski kolektor). Sistem zrak/voda pa najbolj racionalno deluje v dobro izoliranih objektih z nizkotem-peraturnim režimom ogrevanja. Tako je zagotovljeno pokrivanje toplotnih potreb tudi pri zelo niz-kih temperaturah, okoli -15 °C. V slabše izoliranem objektu se sistem zrak/voda dimenzionira tako, da pokriva toplotne potrebe do zunanje temperature -5 °C. V praksi je to nad 90 % ogrevalne sezone.

Široka paleta izdelkov vedno na voljo po ugodni ceni

Podjetje Atlas iz Celja, kot uvo-znik vedno drži na zalogi zado-stne količine toplotnih črpalk vseh vrst in nudi kupcem hitro dobavo, visok nivo storitve, stro-kovno svetovanje, kakovostno tehnično podporo in jamstvo za brezhibno delovanje izdelkov.

Monterjem pa dostop do znanja, rezervnih delov, inovacij ter ve-dno ugodne ponudbe ter svetova-nje pri izbiri modela, podporo pri montaži in zagonu ter podporo pri servisiranju.

Yasin JodehAtlas Trading d.o.o.

[email protected]

080 20 65

Društvo instalaterjev energetikov Maribornudi svojim članom

za nabavo računalniškega program za izdelavo predračunov.

Računalniški program »Win/Norm«za samo 100 EUR

Prihrani čas, denar, živce in telefonske impulze.Program opravi vso delo pri kalkulacijah na osnovi vnesenih

normativov, cen materialov in urne postavke podjetja.

Kako postati član društva?

Napišite vaš naslov in nam ga pošljite po elektronski pošti na: [email protected]

ali po pošti na naslov: Društvo instalaterjev energetikov Maribor

Ahacljeva ul. 12a, 2000 Maribor

Včlanijo se lahko tudi fizične osebe, ki jih zanima področje energetike. Vsi člani bodo brezplačno prejemali tudi strokovno revijo INSTALATER.

Članstvo v društvu je brezplačno.

Dirka solarnih avtomobilov

Od 22. do 29. maja 2004 je v Grčji potekala dirka solarnih avtomobilov Phaethon 2004.

Natančneje povedano je bilo za dve neodvisni prireditvi, in sicer

krožno dirko in reli. Na dirkalni progi je bilo treba ali v določenem času premagati kar najdaljšo razdaljo ali pa kar najhitreje premagati določeno progo. Zelo prepoznavna in odmevna je bila trasa relija: po startu na olimpijskem stadionu v Atenah je tura vodila preko pristani-škega mesta Patras do antične Olimpije in končno preko Iteje in Delfov nazaj v Atene. Pri tem so udeleženci prevozili skupno 795 km.

http://www.drustvo-diem.si

http://www.atlas-trading.si




Razlikujemo tri vrste prenosa toplote: toplotno konvekcijo, toplotno sevanje in toplotno pre-vajanje.

Pri toplotni konvekciji transpor-tira toploto plinski ali tekočinski tok, ki je nastal zaradi lokalnega ogrevanja in vpliva težnosti (na primer ogrevanje sobe z zračnimi tokovi, ki se dvigajo ob radiator-jih, toplovodno ogrevanje).Toplotno sevanje je neodvisno od snovi za prenos toplote in nasta-ja tudi v brezzračnem prostoru. Vsako toplejše telo oddaja toplo-to s sevanjem (elektromagnetno valovanje), predvsem v infrarde-čem delu spektra.

To sevanje ima torej relativno dolgo valovno dolžino. Telesa, ki toploto v veliki meri absorbirajo (na primer saje), tudi močno se-vajo. Imamo pa tudi take snovi (na primer zrak), ki sicer prepu-ščajo toplotne žarke (sončne žar-ke), vendar pa se pri tem le malo segrejejo.

Pri prevodu toplote poteka tran-sport toplote v notranjosti trdnih teles in znotraj tekočin in plinov.

Pri tem je hitrost prevajanja to-plote odvisna od toplotne pre-vodnosti, od toplotne kapacitete snovi ter od temperaturne razlike.

Toplotna prevodnost določene snovi je podana s količino toplo-te (v kWh), ki preide v eni uri (h) skozi kocko iz te snovi s pro-stornino 1 m3 pravokotno med nasproti ležečima si ploskvama in če vlada med tema dvema plo-

skvama temperaturna razlika ene stopinje.

Toplotna kapaciteta (kWh/K) določenega telesa je količina to-

plote, ki mu jo moramo dovesti ali pa odvzeti, da bi spremenili njegovo temperaturo za 1 K (eno stopinjo).

V primeru plošče iz snovi s toplo-tno prevodnostjo l predpostavlja-mo, da se toplota prevaja od ene strani te plošče s površino A (m2) na nasproti ležečo ploskev ter da je plošča debela d(m).

Upornost proti prevajanju toplote skozi to ploščo Rl (to je toplotno izolacijsko število te plošče) izra-čunamo po obrazcu:

Rl = d / U (l * A)

Toplotno izolacijsko število te plošče je torej upornost, s katero se upira toplotnemu toku plošča s površino A(m2) in debelino d (m). Čim večja je debelina plošče, čim manjša je površina plošče in čim manjša je toplotna prevo-

dnost snovi, iz katere je narejena plošča, toliko večja je njena upor-nost proti prevajanju toplote (glej sliko).

Najboljši toplotni izolator je va-kuum (hkrati z učinkovito zašči-to pred sevalno toploto). Pomisli-mo samo na termovke.

Te imajo dvojno stekleno steno, ki je znotraj posrebrena, vmesni prostor pa je evakuiran. Posre-brena plast močno ovira sevalno izmenjavo toplote, vakuum pa preprečuje prevajanje toplote.

V gradbeništvu se uporabljajo za toplotno izolacijo snovi, ki so slabi prevodniki toplote. To so predvsem luknjičave snovi. Pri sestavljenih gradivih določimo toplotno izolacijsko število tako, da seštejemo toplotna izolacijska števila, ki smo jih določili za vsa-ko snov posebej.

Izračun in določitev toplotnih izolacijskih števil raznih sestavlje-nih gradiv največkrat predpisuje-jo ustrezni standardi.

Toplotna zaščitaToplota se vedno prenaša od mest z višjimi temperatura-mi k mestom z nižjimi temperaturami, zato dve telesi z različnima temperaturama ne moreta obdržati drugo ob drugem svoje temperature, ampak ju sčasoma izenačita.

Toplotne prevodnosti raznih snovi:

jeklo ~50

omet 0,60 ... 0,73

granit, marmor 2,5

les ~0,15

železobeton ~ 1,5

heraklit 0,07

opečni zid 0,75

plutovina ~ 0,035

okensko steklo ~ 0,70

umetne penaste snovi 0,035

Slika 1 – Primer poteka temperature na stenah in v njih brez (a) izolacijskih plasti in (b) z njimi.

http://www.skinbase.org


Snovi. ki sestavljajo zemeljsko skorjo, so ponavadi električno srednje prevodne.

Tudi voda je električni prevodnik (elektrolit), kadar so v njej razto-pljene zemeljske sestavine (soli).

To pomeni, da se pojavijo elek-trični toki brž ko nastanejo na-petostne razlike med različnimi kraji zemeljske površine.

Pa tudi nasprotno: vsaka nape-tostna razlika se takoj izravna in zato je zemeljska površina plo-skev s stalno napetostjo (ploskev enakega potenciala, ekvipotenci-alna ploskev).

Vodovodne cevi v hiši so, tako kot cevi za ogrevanje ali plin, pogosto posredno ali neposredno poveza-

ne z električno instalacijo. To je lahko pretočni električni grelnik, ki je neposredno povezan s cevmi itn. Poškodbe na električni insta-laciji lahko povzročijo, da pride v vodovodne cevi električni tok.

Ker so cevi dobri prevodniki ele-ktrike, lahko pridemo v stik z električnim tokom na različnih mestih, na primer pri pipi, kopal-ni kadi itn. kar je lahko smrtno nevarno.

Za hišne instalacije je predpisana ozemljitev. Instalacijo za ozemlji-tev polaga elektroinstalater. Ven-dar pa vedno kontrolirajmo, če so vsi kovinski deli vodovodne insta-lacije priključeni na ozemljitev.

Ozemljilni vod je bakren kabel minimalnega prereza 4 mm2 ali pocinkan ploščati trak prereza najmanj 2,5 x 20 mm. Vse kovin-ske dele povežemo s tem kablom ali trakom. To so predvsem plo-čevinaste ali litoželezne kopalne kadi, kadi za prhe ter kovinski talni sifoni.

Na kopalnih kadeh so že predvi-dena mesta, na katera privijemo kable za ozemljitev. Če so kadi in odtočne cevi plastične, tak pri-ključek ni potreben. Če pa so kadi

in odtočni ventili kovinski, odtoč-ne cevi pa plastične, priključimo na ozemljitev samo kad.

Odtočni ventil priključimo na kad z gumijastim tesnilom ali tesnilom iz umetne mase. Ker je odtočni ventil ločen od kadi, moramo tudi na njem predvideti priključek za ozemIjitev.

Kad in ventil povežemo z bakre-nim vodnikom. Poleg opreme ozemljimo tudi vse kovinske ce-vovode. Na bakrene kable pritrdi-mo kovinske cevne objemke. Če kovinski vodnik prekinemo na primer s kosom plastike, moramo povezati oba dela vodnika.

Podobno je pri vodomerni uri, ki jo premostimo z bakreno žico. Po-gosto uporabimo pri vodomernih urah posebno streme, ki olajša montažo in zagotavlja električno premostitev. S skrbnim vgrajeva-njem instalacijske opreme prepre-čimo, da bi prišli na primer v ko-palnici v stik z električnim tokom.

V vseh primerih pa moramo biti pri uporabi električnih aparatov v mokrih prostorih zelo previdni. Ozemljilna instalacija je poveza-na z ničelnim vodom.

Ozemljitev, ničelni vod in stre-lovod povežemo na ozemIjilno letev. Na to letev priključimo oze-mljitev v zemlji.

Napetosti in ozemljitev

Slika 1 - Ozemljitev kopalne kadi

Društvo instalaterjev energetikov MariborAhacljeva ul. 12a, 2000 Maribor, tel.: (02) 320 13 10

[email protected]

PRISTOPNA IZJAVAPodpisani/a _____________________________________________želim postati član/članica Društva instalaterjev energetikov Maribor

Datum rojstva: __________________________________________

Izobrazba: ______________________________________________

Delovno področje: _______________________________________

Organizacija: ____________________________________________

Telefon: _________________________________________________

Naslov: _________________________________________________

Elektronski naslov: _______________________________________

Dovoljujem Društvu instalaterjev energetikov Maribor uporabo zgornjih podatkov za potrebe vodenja evidence članstva in za medsebojno obveščanje. Seznanjen/a sem, da bo Društvo in-stalaterjev energetikov hranilo in obdelovalo te podatke dokler bom njegov član/članica.

________________________ ________________________ Datum: Podpis:

Podpisano prijavnico pošljite na naslov društva po navadni oz. elektronski pošti.

Ozemljitev je zaščita proti napetosti dotika in njenim ne-varnostim (električni udar, ki je lahko smrten).



Bakrene cevi so zelo obstojne in tudi ne rjavijo. So pa zelo neod-porne proti raznim korozijskim vplivom. Korozija je razpadanje materiala zaradi kemičnih ali elektrokemičnih vplivov. Zelo po-gost vzrok korozije so napake pri polaganju. Na vsak način mo-ramo preprečiti dotikanje dveh

različnih kovin. Če so taki stiki vlažni, na primer kondenzna vla-ga, nastane galvanski tok in manj »žlahtna« kovina začne razpadati.

To v praksi pomeni: Če pritrjuje-mo bakrene cevi z jeklenimi ob-jemkami, moramo med objemke in cevi vložiti izolacijski material,

na primer pluto, umetno maso itn. Med bakrene cevi ne smemo vgrajevati fasonskih kosov ali drugih kosov iz jekla, ker bodo zaradi korozije razpadli.

Pri kombinirani napeljavi iz ba-krenih in jeklenih cevi moramo upoštevati smer vodnega toka. (Vedno polagamo bakrene cevi za jeklenimi, gledano v smeri toka vode). Toda cevi lahko uni-čijo tudi zunanji vplivi. Baker je občutIjiv za žlindrin cement (za-zidane cevi!) in za kisline (kisline v zemlji pri ceveh v zemlji). Proti tem zunanjim korozijskim vpli-vom se zavarujemo tako, da cevi izoliramo s klobučevino (če so vzidane); če so cevi izpostavljene vlagi, jih ovijemo z bitumenskim papirjem ali pa polagamo cevi v zaščitne cevi iz plastike.

Pred kondenzno vlago zaščitimo cevi z ovojem iz klobučevine ali pa z izolacijskimi cevmi iz pena-ste gume. Žal pa lahko povzroči

korozijo v ceveh tudi voda. V vo-dovodnih ceveh je normalno na notranji strani cevi zaščitni sloj, ki preprečuje vpliv vode, vendar je lahko ta sloj tudi poškodovan.

Na poškodovanih mestih nasta-nejo luknje, ki so sicer majhne, vendar pa so lahko na gosto po-sejane. Tako cev moramo zame-njati. Take majhne luknjice lahko naredijo tudi majhni delci umaza-nije, peska ali kovinskih ostruž-kov, ki potujejo po ceveh.

Pred temi poškodbami se zavaru-jemo tako, da za vodomerno uro vgradimo filter, ki prepreči, da bi prišli drobni delci umazanije v hi-šno instalacijo. Seveda pa mora-mo v vsakem primeru po polaga-nju cevi, pred montažo armatur, cevi sprati s čisto vodo.

Zaščita bakrenih vodovodnih cevi

Slika 1 – Cevi v plastični zaščitiSlika 2 – Cev ovita s klobučevino

Bakrene cevi so izdelane iz minimalno 99,9 % čistega ba-kra in so z notranje strani dodatno zaščitene proti luknji-časti koroziji. Proizvajajo se v palicah ali v kolutih, meh-ke, poltrde in trde izvedbe. Cevi za vodovodne instalacije so izdelane z visoko kvalitetnih materialov in ustrezajo najnovejšim evropskim normam. Cevi so namenjene za uporabo v različnih hišnih instalacijah, izvedba instalacij pa je hitra in enostavna.

http://www.termoshop.si


Izjema so le stenski iztoki, ki jih postavljamo nad pomivalnim koritom na ploščice in naj bi jih položili v mrežo ploščic na steni. S tem da instalacije prekrijemo z opremo, imamo tudi možnost, da pri obnovi ne upoštevamo do potankosti starih mer. Stoječe ba-terije, ki jih postavimo na delovno ploščo, lahko priključimo na staro instalacijo z bakreno cevjo.

Pomivalno korito

V moderno zgrajenih kuhinjah so pomivalna korita pogosto iz plemenitega jekla ali keramike. Najpogosteje so enojna in dvoj-na pomivalna korita s posebnim delom za sušenje. Pri desničarjih gre delovni proces z desne proti levi, torej desno umivamo, levo splakujemo in zopet levo sušimo.

Poleg korita je na desni strani od-stavna površina.

Montaža

Pri vgrajevanju pomivalnega korita izrežemo v leseni delovni plošči ustrezno odprtino. Najprej

zvrtamo luknjo, nato pa z žago iz-žagamo ustrezno odprtino. Ta naj bo po obodu za približno 5 mm manjša kot je korito, da ima rob ležišče. Desko utrdimo na spo-dnji strani s stremeni na koritu in z vijaki. Korito ima ustrezno tesnilo, ki je položeno ob rob ali pa ga nasadimo na rob deske. Če tega tesnila nimamo, zatesnimo

s transparentnim silikonskim te-snilom; po delu korito takoj oči-stimo.

Armatura

Da očistimo posodo maščobe in ostankov hrane, potrebujemo v koritu vodo, segreto na 55 °C. Najpogosteje uporabimo stoječo mešalno baterijo na robu korita. V pločevino zvrtamo luknjo s premerom 27 do 28 mm in sko-znjo vstavimo armaturo. Luknjo vrtamo s koničnim svedrom, s katerim jo povečujemo do po-trebne mere. Lahko pa delamo tudi tako, da zvrtamo več lukenj s svedrom Ø 5 mm do Ø 10 mm in nato obdelamo robove odprti-ne s svedrom do potrebne mere. Stoječo baterijo priključimo na kotna ventila 1/2« x 10 mm (vi-šina 450 do 550 mm nad tlemi, razmik 200 do 300 mm). Dovod je bakrena cev 15 x 1, koleno cevi 1/2« x 15 mm.

Kotni ventil za priključek tople oziroma mrzle vode lahko kombi-niramo s priključkom za gibljivo cev, da lahko brez dodatnih del priključimo tudi pomivalni ali

pralni stroj. V tem primeru ima ventil na zgornji strani 10 mm cev z navoji, na spodnji strani pa priključek za gibljivo cev z zračni-kom. Oba priključka lahko loče-no zapremo.

Pri keramičnih pomivalnih koritih montiramo armaturo na leseno delovno ploščo. Zvrtamo luknjo

ustreznega premera, vstavimo ar-maturo s tesnilom in jo privijemo s spodnje strani (podobno kot pri umivalniku). Armaturo moramo na korito postaviti tako tesno, da voda pravilno priteka.

Pri polnjenju veder in pomivanju posode potrebujemo premično škropilo na gibljivi cevi. Škropilo ima ročico, s katero reguliramo dotok vode. Tudi za škropilo mo-ramo zvrtati v delovno ploščo lu-knjo, v katero vstavimo pritrdilo za škropilo. Pod delovno ploščo priključimo škropilo na mešalno baterijo.

Stenske baterije ne potrebujejo prostora na koritu in povečujejo delovno ploskev. Vgradimo jih na višini 1100 do 1200 mm, da lahko podstavimo vedro, razdalja med koleni je 153 mm, nanje privijemo oba fazonska S - kosa. Priključni navoj je 1/2«, redkeje 3/4«. Iztok Ø 40 mm ima zamašek, zapremo pa ga lahko tudi s pokončno cevjo ali s posebno zaporo, ki jo reguli-ramo z ročico. Na odtočni ventil privijemo plastično smradno za-poro. Pri kombiniranih koritih ali pri kombinaciji korita s pretokom

Vodovodna instalacija za pomivalno korito

Poraba materiala za pomivalno korito

pomivalno korito iz nerjavnega jekla, velikost po izbiri

1 odtočna garnitura 1 ¼« x 50 mm s smradno zaporo

1 pretočni ventil 1 ¼«

1 mešalna baterija

1 kotni ventil ½«

1 kotni ventil ½« za priključek pomivalnega korita

Slika 1 – Mere za dvojno pomivalno korito

Slika 2 – Mere za vodovodno instalacijo v kuhinji

Instalacija vodovoda v kopalnici se v osnovi ne razlikuje od tiste v kuhinji, le da je tuklaj drugačna oprema. Tudi instalacija za pralni stroj, je v bistvu enaka, če ga posta-vimo v kuhinjo, kopalnico ali v klet. Instalacije v kuhinji le izjemoma priredimo mreži keramičnih ploščic, ker so priključki povsod pokriti z opremo.


povežemo vse odtoke v eno cev, na katero montiramo smradno zaporo. Povezovalna cev odtokov in smradna zapora so sestavni del pomivalnega korita. V izjemnih primerih lahko naredimo povezo-valno cev premera Ø 40 mm tudi sami, prav tako lahko naredimo smradno zaporo iz cevi Ø 50 mm. Stik odtoka in smradne zapore zapolnimo s tesnilnim obročem. Najprej rahlo privijemo zaporo z roko, potem pa še s kleščami. Poleg navedene opreme lahko

kupimo v trgovini tudi posebne izvedbe, pri katerih bomo prihra-nili precej prostora. Grelnik vode

Z grelnikom lahko v nekaj minu-tah segrejemo do pet litrov vode. Ni primeren za rezervoar, ker ni toplotno izoliran. V primerjavi s centralno napravo za ogrevanje vode porabi grelnik za segrevanje majhnih količin vode malo ener-gije in ga uporabimo tudi tedaj,

kadar segrevamo vodo pod vre-liščem. Prednosti so: vodo lahko segrevamo pri delovnem mestu, v ceveh nimamo toplotnih izgub. Grelnik ne nadomesti central-nega ogrevanja vode, ampak ga dopolnjuje.

Modeli posameznih proizvajalcev so si med seboj podobni. Aparat ima spodnji del z armaturo in grelno spiralo in stekleno posodo z razdelitvijo za količino vode. Včasih lahko združimo grelnik in kuhalnik za kavo v eno ohišje.

Montaža

Montaža je preprosta. Priključek hladne vode je bakrena cev 15 x 1 s kolenom Ø 1/2« x 15 v višini 1200 mm. Ni potrebno upošteva-

ti mreže keramičnih ploščic, ker prikIjuček kasneje pokrijemo z aparatom. Na koleno na steni po-stavimo spojnik s tesnilom, nanj pa privijemo z natično matico aparat.

Poleg tega utrdimo aparat z dr-žalom, ki ga pritrdimo z dvema lesnima vijakoma v plastičen čep. Električni tok priključimo v vtič-nico z 10-ampersko varovalko.

Postavimo jo ob strani aparata (ca. 15 cm iz osi) ali pa nad apa-

rat. Na grelniku je poleg iztočne cevi še gibljiva pretočna cev. Ta zagotavlja, da pri segrevanju ne nastane v aparatu nadpritisk. Voda iz te cevi izteka v pomivalno korito.

Slika 3 – Nizkotlačna mešalna baterija za priključek na nizkotlačni grelnik tople vode pod delovno mizo

Slika 4 – Montaža stenskega grelnika voda

Hišno vodovodno napeljavo mo-ramo položiti v skladu z veljavni-mi predpisi in standardi. Podrob-nosti predpisujejo komunalna podjetja za oskrbo s pitno vodo.

Pred polaganjem vodovodnih cevi opravimo vsa pripravljalna dela, da kasneje ne pride do mo-tenj in da bodo morebitne spre-membe čim manjše.

V kopalnico, stranišče, kuhinjo in v bazen vodo pogosto dovajamo zaradi varčevanja samo po eni

vodovodni cevi z enim zapornim ventilom. To pa ni najboljša reši-tev, ampak je bolje, da k vsakemu odjemniku dovajamo vodo po posebni cevi z lastnim zapornim ventilom.

Pogosto ne vgradimo čistilnega filtra, kar pa tudi ni dobro. Napra-va za znižanje tlaka preprečuje nihanje tlaka vode v ceveh in tudi šumenje pretakajoče se vode. Ka-dar želimo na vodovodni pipi ali armaturi pri kopalni kadi zame-njati tesnilni obroček, moramo

zapreti ventil na vodovodni cevi. Če vsaka vodovodna cev nima svojega ventila, moramo pri po-pravilu zapreti ventil na cevi, po kateri dovajamo vodo za vso hišo ali stanovanje. Seveda pa ni prav nič prijetno, kadar tako popravilo traja dalj časa.

Če v vodovodni instalaciji ni či-stilnega filtra, moramo upošte-vati, da se bodo tesnila na pipah hitreje pokvarila in da se bodo mrežice na iztokih pri armaturah v kopalnici hitreje zamašile. Če

zanemarimo znižani tlak, bodo cevi in vodovodna oprema izpo-stavljene nihanju vodnega tlaka iz javnega vodovodnega omrež-ja. Pri vsaki vodovodni pipi in armaturi, posebno v kopalnicah in straniščih, predvidimo zaporni ventil.

Napravo za znižanje vodnega tla-ka in čistilni filter lahko vgradimo tudi kasneje, pri tem pa mora-mo začasno zapreti vodo v vseh ceveh v hiši. Vsa dela naj opravi strokovnjak.

Vodovodna instalacija


Večino suspendiranih snovi od-stranijo v velikih usedalnih kadeh, skozi katere teče voda s hitrostjo približno 10 mm/s. Pri tem se zbi-

rajo trdni delci na dnu. Še manjše delce odstranijo peščeni filtri, ki zadrže tudi bakterije. Peščeni del-ci imajo premer približno 1 mm;

skozi to peščeno plast teče voda zelo počasi v velikih rezervoarjih (počasno filtriranje) ali hitreje v manjših rezervoarjih (hitro filtri-ranje), tokrat včasih celo pod pri-tiskom. Peščene filtre čistijo tako,

da vodijo spodaj velike množine očiščene vode z veliko hitrostjo. Tedaj pričnejo peščeni delci leb-deti in voda odplakne nesnago, ki se je usedla nanje.

Če je v litru vode raztopljena le desetinka miligrama železa ali mangana, ju je treba odstraniti. V posebnih napravah pretvorijo v ta namen kovini v netopne spojine; le te se izkosmičijo, nakar jih je mogoče odstraniti z že omenjeni-mi peščenimi filtri.

Večinoma sta elementa vezana z ogljikovim dioksidom; če deluje na take spojine kisik, nastane netopna snov. To se zgodi v razpr-šilnih komorah, v katerih brizga voda skozi razpršilce ali šobe od spodaj na dvometrsko plast iz ko-sov koksa ali klinkerja. Vodne ka-pljice imajo zelo veliko površino in tako zelo dober stik s kisikom

v zraku. Prezračena voda pada potem v usedalno kad. Tam se pričnejo delati kosmiči, ki se use-dejo na dno ali pa jih odfiltrirajo s priključeno filtrirno napravo (slika). Zlasti težavno pa posta-

ne čiščenje, če železo in mangan nista vezana na ogljikov dioksid, temveč na žveplovo ali huminske kisline. Takrat je treba dodajati v akcelerator namesto zraka poseb-ne kemikalije, da je izkosmičenje sploh mogoče. V napravo doteka surova voda od strani v vodo, ki že vsebuje kosmiče, kar olajša nadaljnje izkosmičenje. Voda teče nato v primarno reakcijsko cono z mešalom, kjer dodajajo kemi-kalije.

Odtod steče voda v sekundarno reakcijsko cono, v kateri sledi po-novni dodatek kemikalij. Obde-lana voda teče potem prek jezu v obročasto usedalno kad, iz katere posebej odtekata blato in očišče-na voda. Sledi dokončno čiščenje skozi peščeni filter. Akcelerator za oskrbo mesta s približno sto tisoč prebivalci je visok približno 6 in ima premer 26 metrov.

Čiščenje vode

Slika 1 – Priprava vode (shematsko)

Voda za pitje in gospodarstvo mora biti pred uporabo ustrezno očiščena: z različnimi postopki je treba odstra-niti suspendirane in raztopljene snovi ter bakterije, razen tega pa je treba zmanjšati vsebnost železa in mangana ter kislost.

Svetovanje gospodinjstvom

Zgornje avstrijska zveza za varčevanje z energijo nudi energijsko svetovanje za zasebna gospodinjstva, obrate in občine. Kratka vprašanja lahko zasebniki naslovijo na svetovalce ESV kar po tele-fonu. Za dodatna vprašanja se lahko dogovorijo za termin.

Primer situacije: Neka stranka želi obnoviti svoje ogrevanje, nima pa še natančne predstave, za kaj naj se odloči. Energijski svetovalec ji opiše, katere možnosti v njenem primeru obstajajo in ji da pregled približnih stroškov kot tudi konkretnih možnosti spodbud.

http://www.agregat.si


Naročnik je zmeraj bolj zahteven, zato morajo instalaterji vedno bolj širiti svoje znanje in ponud-bo. Gradbeni in strokovni trg prinašata instalaterjem vedno več pomembnih tekmecev. Kot pro-tiutež jim ostane samo razširitev ponudbe storitev. V prihodnosti bo neizbežno, da povečajo stori-tveno kot tudi proizvodno dejav-nost.

Naročniki bodo enostavno vse bolj izzivali strokovnost instala-terjev. Zanesljivost, brezhibna ce-novna ponudba in kvaliteta bodo vse bolj pomembni. Naročniki so in bodo še bolj zahtevni.

Vse pogosteje se že sedaj ozirajo po cenovnih razmerjih, ki velja-jo v sosednjih deželah. Poudariti je potrebno, da je strokovno iz-popolnjevanje z novimi tehno-logijami v podjetjih vse bolj po-membno. Temu trendu morajo slediti instalaterji s svojo celostno ponudbo. Še bolj bo potrebna po-

zornost pri zagotavljanju brezhib-nega delovanja podjetja, servisi in pregledi naprav, tudi v enodru-žinskih hišah. Posebno pri javnih zgradbah zahtevajo investitorji od izvajalcev potrdila o kvaliteti in zanesljivostih naprav.

Tema o kvaliteti in zanesljivosti ima vse večji pomen. Informira-nost je vse večja, tako pri insta-laterjih, kot pri naročnikih. Za izvajalce del je to dodatna obre-menitev. Informacijsko obreme-nitev spremenimo v udobnost.

Instalaterji pridobivajo nova zna-nja na različnih izpopolnjevalnih seminarjih, naročnik pa vidi v svojem instalaterju pristojnega sogovornika za vprašanja hišne tehnike.

Instalaterji kot tudi naročniki del se dnevno srečujejo z vedno večjo ekološko osveščenostjo. Sana-cijska dela so v porastu, zaloge energije za ogrevalne naprave se

manjšajo. Uporabljajo se nove okolju prijazne tehnike, kot npr. sončni sprejemniki, toplotne črpalke, uporaba deževnice, gra-dnja pasivnih hiš itd. Produkti so zmeraj kvalitetnejši in se lahko reciklirajo.

Za zagotavljanje brezhibnega delovanja obstoječih naprav je instalaterjem na voljo velika pale-ta različnih produktov. Izvajanje del ni najpomembnejši kriterij za naročnika pri določitvi sposobno-

sti instalaterjev. V prvi vrsti je za naročnika pomemben energent, s katerim bo ogreval prostore, nato sledi nastop in ohranjanje stikov. Ne samo strokovnost, tudi člo-veška strpnost in pravilno komu-niciranje vplivajo na uspešnost podjetja. Dobro izšolani, samo-stojni in odgovorni strokovnjaki, pa tudi izmenjava informacij med instalaterjem in interesno skupi-no bodo v prihodnosti pomemb-nejši kot kdajkoli prej in tega se moramo zavedati.

Prihodnost instalaterjev

http://www.elektrospoji.si


Napake pri delu

Okna so bila pred začetkom ener-getske krize vse večja. To pa ni povzročilo problemov samo pri ogrevanju in toplotni izolaciji, ampak so takšna okna zaradi čez-mernih površin neprimerna tudi s psihološkega vidika.

Seveda so taka in podobna raz-mišljanja lahko sporna, zato se mora vsak sam odločiti, ali se bo pri velikih oknih dobro počutil ali pa jih bo vgradil samo zaradi arhi-tektonskega oblikovanja. Mnogo bolj so problematična okna z gu-menimi tesnili v pripirah.

Da bi zmanjšali stroške ogreva-nja, žrtvujemo dober zrak v pro-storu, ki je zelo pomemben za naše zdravje. Pri tem vedno misli-mo, da je olje za ogrevanje dražje kot pa zdrav svež zrak. Posledice napak

Ker mnoge hiše in stanovanja nimajo stalnega prezračevanja, v njih nastaja plesen. To je najboljši dokaz za trditev, da zrak v moder-nih stanovanjih ni, kot mnogi na-pačno mislijo suh, ampak preveč

vlažen. Gradbeniki vedo, da ma-terial v nezavarovanih gradbenih elementih ni najbolj izpostavljen vremenskim vplivom, ampak vla-žnemu zraku iz bivalnih prosto-

rov, kopalnic in kuhinj. Zato dela-jo parne zapore, s čimer dosežejo, da vlažen zrak ostane v prostoru in se ne nabira na gradbenih ele-mentih. Nihče pa ne pomisli, ali je to tudi zdravo za stanovalce. Važno je le, da v hiši ne nastanejo poškodbe. Tesna okna in parne zapore preprečujejo odvajanje vlage in dovajanje svežega zraka. Kdor dalj časa živi v takem zra-ku, prav gotovo čuti posledice pri svojem zdravju.

Odprava napak

Vgradimo okna z aktivnim zra-čenjem, s čimer omogočimo v prostor dovod svežega zraka. Pomaga tudi večkratno zračenje prostorov, in sicer vsaj trikrat na dan po 10 minut.

Koliko več energije bomo pora-bili za ogrevanje, lahko ocenimo sami. Verjetno pa nič več kot pri netesnih okenskih pripirah.

Prezračevanje

Slika 1 – Sistem prezračevanja

V zaprtih prostorih se zrak s časom slabša, zato je potreb-no dovajati v prostore svež zrak. V tradicionalnih sistemih prisilnega prezračevanja je potrebno zunanji zrak ogrevati ali hladiti, da ne bi prišlo do spremembe hidro-termičnega udobja v prostoru, kar posledično zahteva visoko porabo energije.

Časovni zamik

Zato ker Lunina privlačnost vpliva na oceane v periodi 12,42 ure (polovica Zemljine sinodične periode vrtenja), kar je manj od naravne periode ocea-nov, pride do fenomena kompleksne resonance. Zakasnitev med Luninim prehodom in reakcijo biba-vice variira od 2 ur na južni polobli, pa do dveh dni na Severnem morju. Povprečno je plimni časovni zamik šest ur (oseka se pojavi ko je Luna v zenitu, kar je v nasprotju z intuicijo). Izguba rotacijske energije Zemlje, zaradi vpliva bibavice ter gravitacijskega efekta de-formacije le-te, povzroča upočasnitev rotacije Zemlje in povečuje oddaljenost.

http://www.erevija.com


Prvo generacijo predstavljajo klasični – ravni SSE, ki se za iz-koriščanje sončne energije upo-rabljajo že zelo dolgo in so med obstoječimi instalacijami najšte-vilčnejši. Ker se pri ravnih SSE z zniževanjem zunanje tempera-ture povečujejo toplotne izgube, je razvoj tehnologije kot izolator prinesel vakuum, ki zmanjša iz-gube pridobljene toplote v okoli-co na minimum in tako omogoča visoko učinkovitost SSE. Prav bi bilo, da bi ločili tudi med različni-mi tipi vakuumskih SSE.

SSE druge in tretje generacije, to so vsestekleni kolektorji sistema »cev v cevi« in U-cevni SSE, ima-jo vitalne dele v normalnem zrač-nem tlaku, ki so zato še vedno podvrženi oksidaciji, kondenzu in s tem staranju. Vakuum je le med stenama dvostenske stekle-ne cevi.

Zaradi visoke toplotne vztraj-nosti se ti SSE počasi, v kratkih intervalih osončenja pa neučin-kovito odzivajo. Četrta generacija ali pravi vakuumski SSE pa so tisti, pri katerih se tudi absorber in toplotna cev (Heat Pipe) naha-jata v vakuumu. Razlika je pred-vsem v zmogljivosti in odzivnem času. Zmogljivost SSE, ki imajo aktivne dele v vakuumu, se z leti ne zmanjšuje, odzivni čas pa je krajši.

Predstavniki četrte generacije, do-stopni tudi na slovenskem trgu, so sprejemniki sončne energije GreenLand Systems®. To so va-

kuumski cevni »Heat Pipe« SSE s suhim toplotnim spojem. Gre za zadnji dosežek tehnologije na tem področju, ki energijo Sonca izkorišča v največji možni meri.

»Heat Pipe« je visoko učinkovit cevni prenosnik toplote, ki toplo-to na osnovi uparjalno konden-zacijskega kroga prenaša od ab-sorberja na kondenzator in preko njega na solarno tekočino.

Absorber je izdelan iz aluminija visoke čistosti in je tesno spojen s toplotno cevjo. Spoj je v visoko prosojni stekleni cevi, ki je izde-lana iz 2,5 mm debelega, visoko odpornega borosilikatnega stekla s prepustnostjo IR svetlobe preko 94%. Steklo je testirano na od-pornost na točo – brez poškodbe zdrži udarce toče premera do 3,5 cm, celo če ta pada pravokotno na vodoravno ležečo stekleno cev. Solarne vakuumske cevi Green-Land Systems® so odporne tudi proti zmrzovanju.

Celotna notranjost cevi je v viso-kem vakuumu, absolutni tlak v ceveh je 0,001 Pa. Visoki vakuum

ščiti vse aktivne dele pred oksida-cijo in skoraj popolnoma prepre-čuje izgube pridobljene toplote v okolico. Dolgotrajna stabilnost vakuuma je zagotovljena z bari-jevimi lovilci, naparjenimi v no-tranjosti cevi, ki absorbirajo mo-lekule v slučaju, da se sprostijo s površine materialov v vakuumu.

V primeru poškodbe posamezne vakuumske cevi sistem zaradi suhega toplotnega spoja nemo-teno deluje tudi med popravilom, brez izgubljanja solarne tekočine.Steklena cev je neposredno nata-

ljena na kovinsko prirobnico, kar zagotavlja dolgotrajno zaneslji-vost spoja. Ker SSE GreenLand Systems® ne uporabljajo tesnil, ne izgubljajo vakuuma.

Veliko prednost predstavlja tudi izkoriščanje difuzne svetlobe,

kar pomeni, da ti SSE delujejo tudi v slabših svetlobnih pogojih, npr. v oblačnem vremenu. Nizka toplotna inercija jim omogoča izkoristiti energijo tudi v kratkih intervalih osončenja.

V primeru neugodne postavitve objekta lahko posamezne va-kuumske cevi neodvisno zasuče-mo za kot do 30° proti jugu, da dosežemo najboljši vpadni kot sončne svetlobe. Večina drugih tipov SSE ne ponuja te možno-sti. To je zelo estetska alternativa namestitvam SSE na konzole nad slemenom strehe.

Polkrožno oblikovani absorberji (tip PT) pasivno spremljajo vpa-dni kot sonca in na letnem nivoju pridobijo več energije kot enako veliki vakuumski cevni SSE z ravnimi absorberji.

Majhen padec tlaka omogoča ve-zavo SSE GreenLand Systems® v večje sisteme – tako izgradnjo sistemov dogrevanja stanovanj-skih stavb kot tudi industrijske solarne aplikacije.

Zaradi velike zmogljivosti, nizke cene na kWh pridobljene energije na letni ravni in drugih številnih prednosti so SSE GreenLand Sy-stems® zelo konkurenčni drugim tipom SSE. Ker delujejo vse leto, celo pozimi, so primerni tudi za dogrevanje objektov.

www.bioplanet.si

Štiri generacije sprejemnikov sončne energijeNa trgu dobimo mnogo različnih tipov sprejemnikov sončne energije (SSE), ki jih glede na razvoj tehnologije lahko razvrstimo v štiri generacije. Vsi pretvarjajo sončno energijo v toploto, ki se lahko uporabi za pripravo tople vode ali kot podpora ogrevalnemu sistemu, razlikujejo se pa glede na učinkovitost izrabe sončne energije, življenj-sko dobo in način montaže. Ločimo dve osnovni izvedbi, in sicer ravne in vakuumske SSE.

http://www.bioplanet.si

http://www.bioplanet.si


Velike debeline, s katerimi se člo-vek sooča za prihranek energije znašajo od 15 pa vse do 30 cm. Toplotno izolacijo s takšno debe-lino je v veliko primerih nemogo-če izvest.

Problem nastane, ko zgradba meji na sosedovo zemljišče, stoji preblizu pločnika, ali pa so oken-ske špalete preozke itn. Poizkusi z novo fasado, ki je narejena s tr-dno vakuum lupino so se pred leti pričeli v Angliji. Sedaj s tem nada-ljujejo tudi v Nemčiji. Materiali, ki jih uporabljajo za te namene imajo toplotno vrednost l okoli 0,022 W/mK, kar pomeni, da se debelina toplotne izolacije zmanj-ša za 50 – 70 %. Fasadne plošče, z imenom Resol, so izdelane za vgradnjo na fasado kot končno izdelane industrijske sistemske plošče.

Vakuumska izolacija

Že nekaj let se strokovnjaki trudi-jo razviti sistem Vakuumske izo-lacije, s toplotno - prevodnostjo od 0,004 (laboratorijske meritve) do 0,008 (vrednost za celoten ele-ment, vključno z robnimi spoji),

ki je pet do desetkrat boljši toplo-tni izolator od sedanjih materi-alov. U-vrednost, okoli 0,25 W/m2K za zunanji zid je mogoče doseči, že z debelino okoli 3 cm vakuum izolacije. Vakuum izola-

cijske plošče (VIP) so zaradi nji-hove majhne debeline vsekakor zelo občutljive. VIP plošč , tudi ni mogoče rezati in prilagajati na gradbišču. Vse plošče za vgradnjo se pripravijo po točnih načrtih že

v proizvodni hali. Plošče so indu-strijsko narejene in oblikovane kot fasadno izolacijski sendvič element. Sestava toplotno izola-cijske fasadne plošče je prikazana na sliki.

Vakuumska fasada

Slika – vgradnja vakuum fasadnega izolacijskega elementa na obstoječi zid

Gradbena solama pogodba

Od leta 2002 obstaja v vellmar-skem mestnem predelu »Solar-siedlung auf dem Osterberg« (Solarno naselje na Velikonoč-nem hribu) obveza vgradnje sprejemnikov sončne energije, ki je utemeljena z mestno grad-beno solarno pogodbo.

Predpis zadeva dvanajst hektarjev veliko naselje, ki bo po dokon-čanju obsegalo okrog 350 stanovanjskih enot. V skladu s koncep-tom »spodbujati in zahtevati« mesto vsakemu investitorju ftnancira

energijsko svetovanje, investitor pa se za proti uslugo zaveže vgraditi sprejemnik sončne ener-gije za segrevanje vode in podpo-ro ogrevanju.

Kot motivacija pa sočasno pote-ka tekmovanje za najlepšo solar-no arhitekturo.

http://www.mskkonto.si


Želite biti prisotni in videni iz prve roke?

PRILOŽNOST!PROMOCIJA VAŠEGA PODJETJA NA INTERNETU -

SKOZI CELO LETA, ZA SAMO 100 EUR

Društvo instalaterjev energetikov Maribor (DIEM), vam ponuja preko strokovne revije Instalater najcenejšo promocijo vašega

podjetja.

Pojavite se na spletnih straneh:

)www.instalater.si - ki je namenjena stroki in široki potrošnji )www.erevija.com - ki je namenjena široki potrošnji, )www.photovillage.org

Z vašo prisotnostjo bo vaš oglas imelo priložnost videti tudi več kot 10.000 obiskovalcev na dan doma in v tujini.

Promocijski oglas vašega podjetja lahko vsebuje: )Naslov )Vrsto dejavnosti )Promocijo izdelkov in storitev )Vrste dogodkov oziroma sporočil, ki jih lahko sproti objavljate itd.

Nudimo vam tudi brezplačno oblikovanje vaše promocije.Promocijski material pošljite v pisni ali elektronski obliki v nasle-

dnjih formatih: JPG; PDF…

Cena letnega oglasa znaša: 100 EUR + DDV.

Informacije:031/326 750, 041/980 016, 040/661 448, 02/320 13 10

e-mail:[email protected]

Društvo instalaterjev energetikov MariborAhacljeva ul. 12a

2000 Maribor

Matična številka: 1435850000 DŠ: SI 55398430

TR: IBAN SI56 0417 3000 1386 906

http://www.stern.si

http://www.drustvo-diem.si


http://www.erevija.com

http://www.photovillage.org



Dubai – most z najvišjim lokomTam delajo stvari povsem dru-gače kot kjerkoli na svetu. Tudi gradnja kilometer dolgega mostu, ki bo imel najvišji lok na svetu se uvršča med svetovne rekorderje. Lok na mostu bo segal v višino 200 m in bo imel za promet 12 voznih pasov. Preko mostu, ki bo povezoval celino z umetnim oto-kom na katerem bo zgrajena tudi operna hiša, bo prevozen tudi za metro. Dopustna pretočnost na uro, bo okoli 2 tisoč vozil. Vsi stroški projekta pa so ocenjeni na približno 817 milijonov ameri-ških dolarjev. Rok za dokončanje projekta pa je predviden za leto 2012.

Razdelitev tež je izračunana tako, da sta pri polovični maksimalni obremenitvi kabine v ravnotežju kabina in protiutež. Pri popolni obremenitvi mora pogonski mo-tor dvigati in spuščati samo polo-vico bremena in premagovati sile v vrveh in vodilih.

Če je kabina prazna, je protiutež težja od kabine in motor mora pri spuščanju oziroma dviganju kabine dvigati oziroma zavirati čezmerno težo protiuteži.

Pri ustavljanju zavora zavira ka-bino. Ko se kabina ustavi pa zavo-ra drži kabino in protiutež v vesi. Zavora prijema na zavorni kolut, nameščen na štrclju gredi med motorjem in reduktorjem. Zavo-ro odvira elektromagnet.

Počasno vožnjo kabine tik pred ustavitvijo v nadstropju dosega-mo s preklapljanjem motorja na manjše število vrtljajev. Prekla-pljanje opravijo nastavne letve, nameščene na notranji strani ja-ška za dvigalo.

Delujejo enako kakor nastavne letve pri zapahih na vratih, ki z električnim kontaktom prema-knejo zapah, ko se kabina ustavi. Pri vožnji mimo nadstropja ustre-zen rele vključi magnet, ki odma-kne nastavne letve, da se jih ne more dotakniti ročica stikala.

Po vsej višini jaška za dvigalo je speljana brezkončna varnostna vrv, ki zgoraj v strojnici in na

najnižjem mestu jaška teče pre-ko koluta. Vrv je s sponko trdno pritrjena na kabino. Če se pretrga nosilna vrv kabine, kabina pade.

Zaradi povečane hitrosti kabine pa sproži sredobežni regulator, ki ga žene zgornji kolut varnostne vrvi, lovilno napravo kabine. Ta sestoji iz sistema vzvodov, ki po-tegnejo med pokončne nosilce kabine in vodilni tirnici zagozdi podobni zaviralni čeljusti, ti pa kabino zavreta in ustavita.

Med nepretrgoma delujoča dviga-la sodi tako imenovano paterno-strsko dvigalo. V glavnem sestoji iz dveh brezkončnih verig, ki te-četa med seboj vzporedno; med njima so obešene kabine. Obe verigi sta tako položeni čez dva para verižnih koles, da en pramen verige teče ob zadnji, drugi pa ob sprednji steni.

Zaradi tega se gibljejo kabine po eni strani navzgor, po drugi pa navzdol. Oba para verižnih koles poganja prek gonil elektromotor, ki je največkrat nameščen na podstrešju. Kabine se tako počasi gibljejo, da je mogoče med vožnjo vstopati vanje in izstopati iz njih.

Kako deluje dvigaloOsnovni element lifta je pritrjen škripec. Ta škripec je zgoraj nameščen v strojnici; žene ga elektromotor in drži na obeh straneh breme na nosilnih vrveh. Breme je na eni strani kabina, na drugi pa protiutež.

Slika 1 - Načelo pritrjenega škripca

One Bryant Park

One Bryant Park - Bank of America Tower (New York), se po višini uvršča na drugo me-sto v New Yorku.Ameriška banka je v New Yorku na Šesti Aveniji zgradi-la nebotičnik z imenom One Bryant Park v vrednosti preko 1 bilijona dolarjev. Arhitekti pri Cook+Fox so pri projektiranju dali glavni poudarek ekološki učinkovitosti zgradbe. Zgradba z 54 nadstropji obsega skupno površino 195,000 m² površi-ne in meri v višino 287,9 m, z anteno pa 366 metrov. Tako se stolpnica s svojo višino uvršča na drugo mesto v New Yorku. Z gradnjo so pričeli leta 2004 in jo v celoti končali leta 2008. V zgradbi deluje 53 dvigal.

http://www.istrabenzplini.si

http://www.it-tim.si

Documents

eInstalater - Januar 2009