Emanuela Malačič Kladnik · Matej je barval in razmišljal o tem, kaj bo pognalo iz posajenega zobka. Fantek ali punčka? “Kaj bi ti imela, bratca ali sestrico?” je vprašal

Emanuela Malačič Kladnik

Ilustrirala Tinka Leskovšek

vsebina_kaj_zraste_iz_zobka_30_9.indd 1 29/05/2019 15:52


Kaj zraste iz zobka? ...................................................................... 7

Svet za harmoniko ...................................................................... 26

Kam gremo, ko odidemo? .......................................................... 42





7

Sredi žužnjanja in čebrnjanja ob malici v vrtcu je Matej opazil nekaj čudnega. Pravzaprav nekaj silno nenavadnega. Začelo

se je takole ...Vzgojiteljica Janja je rezala jabolka na koščke in jih delila. “Pojejte

jabolka, zdrava so za zobe, očistijo jih kot zobna ščetka!” Vasja je preizkušal, kako bi bil njegov košček jabolka lahko zobna ščetka. Temeljito si je z njim zdrgnil zobe. Melita se je nakremžila. Jabolk ni marala, zdela so se ji prekisla. Raje bi samo kruh in jogurt. Kam naj ga skrije? Svoj košček je že potisnila v žep, potem pa je dobila boljšo idejo.

“Boš?” je vprašala prijateljico Tino.Tina je mlela svoj košček jabolka, odkimala in pogledala Mateja,

ki je jabolko še čakal. Prebrisano je vzela Meliti košček jabolka iz rok in ga podala Mateju.

“Tebi sem že dala?” je začudeno vprašala vzgojiteljica, saj Matej še ni bil na vrsti.

“Ja,” je rekel Matej in skrivoma pogledal Melito. Melita je gledala v tla in se delala, da ni nič.


8

Ampak to ni bilo tisto, kar je Mateja danes tako vznemirilo. Ne, nekaj povsem drugega je bilo. Pozorno si je ogledal košček jabolka. Ker ga je Melita prej dala v žep, se je koščka držala rdeča nitka. Odstranil jo je in ugriznil v jabolko. Zdravo je za zobe. Tedaj je presenečeno nehal žvečiti. Nekaj se je dogajalo v njegovih ustih. Pogoltnil je grižljaj in z jezikom otipal zobe. Nekaj se je zagotovo spremenilo. Bili so gladki in nazobčani kot prej, a vendar – jezik je pritisnil ob zobe in eden od njih se je zamajal.

“Janja,” je poklical vzgojiteljico, “moj zobek se maje!”Melita in Tina sta prišli okrog mize in hoteli pogledati Mateju v

usta. “Pokaži,” sta ga prosili. A je odkimaval. Z jezikom je majal zobek in preizkušal, kako močno lahko pritisne, preden zaboli.

“No, da vidimo,” je rekla vzgojiteljica. Matej je odprl usta in pokazal majavi zob. Bil je tako presenečen, da se tudi njemu maje zob, da je na malico čisto pozabil.

“Oh, pa res!” je potrdila vzgojiteljica. “Pusti ga pri miru, pa bo izpadel, ko bo pripravljen. Potem ga boš zvečer lahko dal pod blazino in bo ponj prišla zobna miška.”




11

Zvečer je Matej poslušal pravljico samo napol. Nenehno je z jezikom drezal zobek. Nemirno se je vrtel v postelji, da je mama odložila knjigo.

“Poslušaj no, te tako muči ta tvoj zobek?”Matej je pokimal.“Kaj te pa muči?” ga je vprašala.Matej je pomislil in nato rekel. “Mama, če bo moj zobek odnesla

miška, ga ne bom imel za spomin.”“Razumem,” je rekla mama. “Bi ga rad obdržal?”Prikimal je.“Lahko prosiš zobno miško, da ti zobek pusti. Ampak potem

mogoče ne bo pustila denarja.”Matej je nagrbančil čelo. Zelo lepo bi bilo, če bi zobna miška

prinesla denar IN pustila zobek. Zobkov ima zagotovo dovolj. Samo prejšnji teden so v vrtcu našteli vsaj tri izpadle zobe. Kaj bo miška z vsemi temi zobmi?

“Ne bom ga dal zobni miški,” se je odločil Matej.“O,” je bila presenečena mama, “kaj pa boš z njim?”“Posadil ga bom, da bo zrasla punčka!”



13

Čez nekaj dni se je Matej poslovil od zobka. Zjutraj ga je dovolj zamajal, da je izpadel, in ponosno ga je pokazal mami in očetu. Ker je bila sobota, so šli zobek posadit k noni na vrt. Dovolila je, da ga posadijo na posebno mesto, da bo lahko zrasla punčka. To je bilo pod mlado žižolo, kjer so v bližini rasle perunike, malo naprej pa endivija in radič. Mateju se je zdelo pravo mesto, sploh ker je žižola rada dobro obrodila. To pomeni, da je zemlja tam dobra. Očka je skopal luknjo, Matej pa je vanjo položil zobek.

“Ga ne boš dal v škatlo?” ga je vprašala nona in se smehljala.“Kako bo potem punčka zrasla?” ji je odvrnil Matej.“O, ja,” je odgovorila zelo resno, “saj res.”Očka mu je pomagal zakopati zobek. Nastala je krtinica. “No, a bomo kako označili, da je zobek tukaj?” je vprašala

mama.“Saj ni pogreb!” je protestiral očka in se smejal.“Ne,” je odkimal Matej. “Ne bi rad, da se punčka udari v glavo,

ko pride ven.” Poleg tega nikakor ne bo pozabil, kje je zobek zakopan. Natanko tu, pod žižolo.


14

Zvečer je očka bral pravljico. Matej je spet poslušal samo napol. Razmišljal je o zobku in se spraševal, ali so ga dovolj zalili. Kaj, če bo zemlja suha? Če ne zalivamo rož, ne cvetijo, tako pravi nona. Kako bo punčka zrasla, če nona ne bo vsak dan zalila zobka?

“Razmišljaš o zobku, Matej?” ga je vprašal očka, ki je videl, da ga Matej sploh ne posluša in si menca oči.

Matej je prikimal. “Ne vem, ali smo ga dovolj zalili.”Očka ga je potrepljal po roki. “Ne skrbi, zagotovo smo ga

dovolj zalili. Vse smo naredili prav. Poslušaj, Matej ...” je rekel obotavljaje, “kaj misliš, kako pa bo zrasla punčka? Misliš, da bo zrasla kar velika ali bo najprej dojenček, kot si bil ti?”

O tem Matej še ni razmišljal. Predstavljal si je, da bo zrasla punčka, velika kot on.

“Ne vem, oči. Verjetno bo najprej dojenček,” je preudaril.Očka je prikimal. Tako zrasejo otroci, iz dojenčkov.“Kakšna pa si želiš, da bi bila ta punčka?” ga je vprašal.“Punčka bo ...” je premislil Matej, “zelo lepa. Bo majhna in

prijazna, mama jo bo oblekla v prikupen roza pulover in skupaj bomo šli k noni. Mogoče bomo posadili še kakšen zobek, ko bo punčka zrasla.”

Očka se je strinjal. Zelo lepo bi bilo imeti tako punčko.“To pomeni, da bo tvoja sestrica, veš?” je še preveril očka.Matej je vedel. Lepo bi bilo imeti sestrico.“Matej,” je rekel očka, “kaj pa, če bo zrasel fantek?”



16

V vrtcu se je Matej najprej igral z Melito in Tino, nato so otroci po malici izdelovali kartonast vlak. Vzgojiteljice so ga risale z debelimi flomastri, otroci pa so vlak pisano barvali. Kako velika bo lokomotiva! Kam ga bodo postavili? Ves prostor bo zavzel! Matej je barval in razmišljal o tem, kaj bo pognalo iz posajenega zobka. Fantek ali punčka?

“Kaj bi ti imela, bratca ali sestrico?” je vprašal Melito.“Jaz bi imela sestrico, da bi jo držala za roko in ji pomagala v

trgovini izbrati igrače,” je odgovorila.Matej se je zamislil. Lepo bi bilo izbrati najlepše igrače za

sestrico. “Kaj pa bratca?” je vprašal.“Z bratcem bi šla v akvarij in mu pokazala hobotnico,” je odločno

rekla Melita, potem pa se je popackala z barvo po predpasniku. Tudi to bi bilo lepo. Iti v akvarij in bratcu pokazati ribe. Lahko bi

se skupaj smejala ribi napihovalki in gledala rake.Matej se ni mogel odločiti, kaj bi raje, da zrase iz zobka.


17

Mama je kupila zelo majhno oblekico za dojenčico. Mateju je bila všeč, ker je bil nanjo našit speč lisjaček z mehko kapo. Stisnil je oblekico k sebi in se smehljal. Mama je žarela.

“To bo za punčko, Matej,” je rekla mama.Matej jo je resno pogledal.“Mama, ne vem, če bo zrasla punčka. Lahko bi zrasel tudi

fantek.”“Tako ...” je rekla mama in se smehljala. “Kaj pa bi raje?”“Ne vem, kaj bi raje. Vseeno mi je,” je odvrnil. Pogledal je malo

oblekico z lisjačkom. “Mogoče bi vseeno raje, da bi bila punčka.”Mama ga je pobožala po laseh in ga poljubila na čelo.“Vesela sem, da si želiš sestrico. Tudi mama in očka si jo želita.”Tistega večera je Matej mirno poslušal pravljico in je hitro trdno

zaspal.



19

Nona je Mateju zagotovila, da pridno zaliva zobek.“Ampak za zdaj še ni nič, počakaj, Matej. Kmalu bo pomlad in

takrat bo nekaj vzklilo, boš videl.”Matej je večkrat obiskal žižolo in potrepljal zemljo, kjer je bil

posajen zobek. “Rasti, rasti, punčka,” je prigovarjal majhni zaplati vlažne

zemlje.Nona se je smehljala.“Matej, ti veš, da bo punčka najprej dojenček?” ga je vprašala.“Vem, vem,” je odvrnil. “Najprej bo majhna, kot sem bil jaz,

potem bova pa v trgovini lahko skupaj izbirala igrače.”Nona se je strinjala. “Ampak veš tudi, da te ne bo počakala kar

tam na zemlji? Preveč bi jo zeblo, veš?”Matej je prikimal. Pomislil je že na to. Odločil se je, da bi bilo

najbolje, če punčko mama takoj zavije v toplo odejico in jo nahrani. Tako mame pazijo na dojenčke.

“Mama bo prinesla punčko domov in skupaj jo bomo čuvali,” je rekel.


20

Mama je Mateju položila roko na svoj napeti trebušček. “Čutiš?”Matej ni čutil ničesar, vendar je vseeno prislonil uho.“Mama, punčka nekaj pravi!” je rekel.“Res? Kaj pa pravi?” se je pozanimala mama.“Pravi, da je vesela, ker je pri tebi,” je rekel Matej.Mama je mežikala. Matej je nadaljeval: “Pravi še, da otroci ne

morejo rasti v zemlji.”“Res to pravi?” ga je vprašala mama.“Aha,” je rekel Matej, ne da bi odmaknil uho s trebuščka. “Tudi

Janja pravi, da imajo otroci veliko raje mamin trebušček in da pustijo prostor na zemlji raje za zelje, solato, drevesa in rože,” je povedal, kar mu je razložila vzgojiteljica v vrtcu.

“No, mislim, da ima Janja kar prav,” je rekla mama.Matej se je dvignil in pogledal mamo. Nalahno je pobožal njen

trebuh. “Ja, prav ima.”



22

Melita je v vrtcu stopila k Mateju in ga prijela za roko. “Glej,” mu je rekla in odprla usta. Zamajala je zobek. “Maje se.”

Matej si je z zanimanjem ogledal njen majavi zobek. “Kaj boš naredila?”

“Zobni miški ga bom dala.”Matej je rekel: “Zakaj ga ne zakoplješ? Meni bo zobek kmalu

prinesel sestrico!”Odkimala je. “Jaz že imam brata in sestro. Sta že v šoli.”“Ne bi imela še enega malega bratca?” je vprašal Matej.“Ne,” je odvrnila, “raje imam prijatelja.”Matej je bil vesel, ker je vedel, da misli njega.“Potem je res bolje, da daš zobek zvečer pod blazino. Zobna

miška ti bo prinesla denar.”“Mogoče bo prinesla novo risanko!” je rekla Melita.Matej je dvignil roke in zavriskal. “Hura! Samo ne pozabi

povedati mami in očiju, preden zaspiš!”






27

V igralnici otroškega vrtca so vrata na harmoniko. Skoraj vedno so zaprta. Odprejo se le, ko se dogaja kaj

posebnega. Kajti ko se odpre harmonika, se igralnica spremeni v nov svet! Tam zadaj je še ena igralnica. In majhen oder, zelo majhen, ampak čisto pravi, z zavesami, za čisto prave gledališke predstave.

Zato Melita, takoj ko vidi vzgojiteljico brkljati okrog velike kvadratne kljuke harmonikastih vrat, navdušeno priskaklja k njej.

“Lahko tudi jaz vlečem vrata?” prosi.“Ne še, Melita,” odvrne vzgojiteljica Janja, “samo za las jih bom

odprla, potem pa spet zaprla,” ji reče. Nato počepne in ji pomigne s prstom. Zelo, zelo blizu ušeska se ji nagne, kot da ji bo povedala veliko skrivnost. Nato zašepeta: “Nekdo bo prišel na obisk, boš videla, kakšno presenečenje bo!”

Melita obožuje presenečenja. “Kdo pa pride?” radovedno vpraša.“Ja, Melita,” reče vzgojiteljica, “če ti zdaj povem, ne bo nobeno

presenečenje!”Melita je razočarana, vendar se ne pusti kar tako odgnati.

Nenadoma se ji posveti. Če se bo odprla harmonika in bo nekdo na obisku, to lahko pomeni samo eno.

“Ali bo predstava?” poskoči.Vzgojiteljica se ji zarotniško nasmehne in ji pomežikne.


28

Otroci se igrajo na vrtu pred igralnico. Z njimi so vrstniki iz skupine Čebelic. Melita ves čas pogleduje proti igralnici. Ker želi imeti vse na očeh, se namesti ob okno in na okensko polico zlaga kamenčke in borove iglice. Z njo se nekaj časa igrata Tina in Matej. Reče jima, da so na straži in da morajo nenehno oprezati za prišleki. Toda Tini in Mateju je dolgčas, pri toboganu je veliko bolj zabavno.

Nenadoma se v igralnici prižge luč. Nekdo vstopa! Glej jih, otroci so, starejši, že šolarji, pa odrasli so z njimi, polne roke rekvizitov imajo, in poleg njih ... oh! Joj! To je kužek! Čisto pravi kužek – v njihovem vrtcu!

Melita je navita kot vrtavka. Predstava je bila odlična. In na koncu so lahko otroci stopili k igralcem in pobožali kužka! Tako je bil smešen, ves čas je mahal z repkom in vsakemu je dal tačko, potem pa mu je lastnik dal pasji piškot.

“Kaj je to?” lastnika vpraša Melita, ki se ne more nagledati kužka.

“To so Srečkovi bombončki,” ji reče igralec z velikim smešnim kuharskim klobukom. V predstavi je igral kuharja Tineta, ki mu pri delu pomaga njegov najboljši prijatelj, pes Srečko. “Bi mu dala enega?”

Melita pokima in kuhar Tine ji da pasji piškot.



30

“Ampak najprej mora dati tačko,” jo pouči kuhar Tine, “bombonček dobi za nagrado.”

“Pridi, Matej, tebi bo dal tačko,” reče Melita.Matej plaho pristopi. Srečka se malce boji. Ni prepričan, kaj bo

naredil, saj tako vihravo maha z repkom in vsakega poliže po roki. A pred Melito bi bil rad pogumen. Oklevajoče iztegne roko.

“Srečko, daj tačko!” mu veli Melita.In Srečko da tačko Mateju. Ta jo z velikim olajšanjem strese,

nato pa takoj izpusti.“No, in zdaj nagrada,” Melito spodbudi kuhar Tine.“Pazi, ugriznil te bo!” zaskrbljeno reče Matej.“Kje pa,” reče Melita in Srečku ponudi pasji piškot. “Srečko

me nikoli ne bi ugriznil. On je čaroben pes. Kajne?” se obrne h kuharju Tinetu.

Kuhar Tine se od srca zasmeje. “Prav zares je nekaj posebnega!”

Po spanju otroci rišejo. Nekateri so že odšli, drugi še čakajo starše. Pridno sedijo za mizicami in si izmenjujejo barvice. Rišejo prizore iz predstave.

”Melita, to je čudovito,” vzgojiteljica pohvali risbo, “to je čisto pravi Srečko!”

“Ne, ne,” odvrne Melita, “to ni Srečko, Veselko je, moj kuža.”“O,” se začudi vzgojiteljica, “imaš tudi ti kužka?”Matej dvigne glavo in presenečeno pogleda Melito. “Saj ga

nimaš,” reče.“Ja, pa ga imam,” reče Melita, medtem ko barva Veselkovo

ovratnico. Mavrična je. “Ampak ti ga še nisi videl. Lahko se skrije, če hoče. In včasih pride z mano v vrtec, potem pa počaka v mojem nahrbtniku, dokler ne končam.”

Vzgojiteljica se nasmehne. “Pravi prijatelj, ta tvoj Veselko. Ali tudi on rad kuha, tako kot Srečko v predstavi?”



32

“Seveda. Najboljši kuharski pomočnik je. Moja mama brez njega sploh ne bi mogla ničesar skuhati. Odkar je pri nas, je vedno pri njej v kuhinji. Po cel dan kuhata.”

“Kako pa potem pride s tabo v vrtec?” vpraša Matej in jo nejeverno gleda.

“No, pride le včasih. Takrat, ko je doma že vse skuhano. On je čaroben pes,” poznavalsko zaključi Melita.

Vzgojiteljica se namuzne.

Mama Meliti dovoli, da pisano risbico Veselka prilepi na steno ob postelji. Tako lepo je narisan. Vsi so ga pohvalili. Sestra ji je na risbo z velikimi tiskanimi črkami napisala VESELKO. Mama je dodala datum, da bo za spomin. Zdaj je Melita pri mami v naročju in skupaj občudujeta Veselka.

“Matej ima doma mačko,” reče Melita. “In Tinin dedi ima ptička.”

Mamica prikima. “Vem, srček. Tudi mi smo imeli nekoč psa, ko smo še živeli pri babi in dediju. Ampak onadva imata velik vrt.”

Melitina družina živi v bloku. Melita je zaradi tega žalostna. Tudi njen brat in sestra sta žalostna, saj starša vztrajata, da zaradi tega ne morejo imeti hišnega ljubljenčka. Mama pravi, da je s psom toliko dela, kot bi imela še enega otroka. Mačke pa potrebujejo mačje stranišče. Fuj, tega si mami res ne želi. In kako bi bila muca žalostna, če ne bi mogla ven, na vrt, se igrat z drugimi muckami!

“Veselku je vseeno, kje živim. Z mano bi živel tudi v jami, tako je rekel. Sploh pa se bova kmalu preselila v njegovo hišo, ki jo gradi, tam bodo tudi vsi njegovi mladički. Ima jih dvajset, ampak so že veliki,” Melita pripoveduje mamici, tudi imena teh mladičkov ji našteva, Matejko, Tinko, Srečko ...

Mamica jo dolgo posluša in sprašuje o Veselku. Ni vedela, da lahko Veselko celo leti!



34

“Moj Veselko dela same neumnosti,” razlaga Melita. “Zadnjič je doma pozabil potegniti vodo za seboj.” Melita se nazorno udari po čelu.

Matej in Tina z Melito lepita črne krogce na snežakov trup. Otroci so razdeljeni v skupine in vsaka skupina izdeluje svojega papirnatega snežaka.

Tina odkima. “To si si izmislila,” reče Meliti.Melita ni prav nič užaljena. “Ne, sploh ga ne poznaš. Veselko

zna vse. Že rodil se je tak. Če česa ne veš, ga lahko vprašaš in ti bo povedal.”

“Ampak tak pes ne obstaja,” nadaljuje Tina.“Obstaja, ampak to je čaroben pes. Ne obstaja tukaj, saj veš, da

je z drugega planeta.”“Rekla si, da lahko spreminja barvo,” reče Matej.“Aha,” reče Melita, “res to zna, ampak samo, če je res jezen ali

res srečen, potem je na primer – roza.”Tina stiska lepilo iz tube na risalni list. “To sem videla v neki

risanki!” reče.“No, vidiš, da si nisem izmislila,” ji odvrne Melita.


35

Ko pride Melita tistega dne domov, mamica opazi, da se noče igrati in da ždi na posteljici v svoji sobici.

“Si v redu, Melita?” jo previdno vpraša in ji položi dlan na čelo. Vročine nima.

Melita pokima in se kislo nasmehne.“No, nekaj že ni v redu, če tako žalostno gledaš. Se je kaj zgodilo

v vrtcu?”Melita odkima in gleda risbico Veselka na steni. Mamica

prisede.“Si žalostna, ker bi rada kužka?”Zdaj Melita pokima. “Ni nujno, da je kužek. Tudi kakšna druga

živalica je lahko. Veselko pravi, da bi z veseljem imel družbo. Tako osamljen je bil danes ... Sploh ne veste, da je imel rojstni dan!”

“O,” reče mamica, “to je pa hudo,” se strinja. “Mu nihče ni priredil zabave?”

“Ne, nihče. Zdaj pa je sam in joka, noče iz svoje hiše in me ne uboga. Sploh noče priti nazaj.”

“To moramo popraviti, kajne? Kaj misliš, kaj potrebuje za rojstni dan?”



37

Melita je vsa bela od moke. Mami pomaga peči kolač, ki bo namesto torte za Veselkov rojstni dan. Njen brat bere navodila iz kuharske knjige, Melita meša. Strašno se zabavajo! To bo zabava in pol. Očka in Melitina sestra v otroški sobici pripravljata presenečenje. Melita obožuje presenečenja.

Tu in tam odpreta vrata in Melito kaj vprašata: “Melita, kakšno glasbo pa Veselko rad posluša?”

“Veselko ima rad ...” Melita malo pomisli ... “Vso glasbo!”Vrata se spet zaprejo.Mama prešteva rojstnodnevne svečke, ko se nenadoma

spomni: “Ja, Melita, koliko je Veselko sploh star?”“Oh, kar nekaj let že ima. Mislim, da jih ima ... Petintrideset!”Mama se narejeno namršči. Toliko svečk nima.“Samo dvanajst svečk sem našla,” reče. “Koliko jih torej damo?”Melita ustreli kot iz topa: “Vse!”


38

Luči so ugasnjene.Predstava se začenja. Melita odgrne odrsko zavesico. Stoji na

otroškem stolčku in slovesno oznani: “Dobrodošli na čarobni predstavi čarobnega psa Veselka. Zdaj vam bo v eni minuti skuhal nekaj slastnega. Ne boste verjeli svojim očem. Prosim, zaprite oči.” Očka, sestra in brat ubogljivo zaprejo oči. Melita mami pomaha, naj prinese kolač.

“Odprite oči!” navdušeno zavpije Melita. Pred njo se bohoti čokoladni kolač z dvanajstimi svečkami. Prižganimi!

Vsi ji veselo zaploskajo in Melita upihne svečke. Tudi Vse najboljše zapojejo Veselku.

Ko se sladkajo s kolačem, očka s polnimi usti pove: “Tale Veselko res krasno kuha. Lahko bi nam kdaj skuhal kosilo.”

Melita ga očitajoče pogleda in zmaje z glavo.“Ati, to ne gre tako. Saj veš, da živi na planetu v moji domišljiji.

Za veliko drugih domišljijskih živali mora kuhati. Na tistem planetu jih živi res ogromno!”






43

Med kosilom je pred vrati igralnice slišati klepetanje. Nekaj mamic, očkov, non in nonotov že čaka, da bodo otroci

pojedli. Odrasli so neučakani, tu in tam za rezino odprejo vrata in kukajo noter. Tilen še vedno žveči pecivo, Amin pije sok, Tina pa iz svojega predalčka ravno jemlje risbice, ki jih bo odnesla domov.

“Dedi te čaka,” ji reče Melita.Tina ne reče nič, ampak pohiti k vratom, ne da bi se ozrla.“Greš domov?” jo vpraša Matej.Tina prikima in z nasmehom odpre vrata.“Srečnica,” ji reče, ko gleda, kako Tina neslišno odide.

Tina se vsakič veseli odhoda iz vrtca. Nestrpno čaka, kdaj bo ponjo prišel dedi in jo odpeljal k sebi domov. Kakšna sreča, da ima takega dedija. Dedi vedno pride pravočasno, počaka, da Tina do konca poje kosilo, nato pa jo z roko v roki odmahata ven. Tina je že prevelika, da bi v vrtcu spala. Pri dediju ji nikoli ni treba spati in včasih ji dedi dovoli gledati risanke.


44

Najboljša stvar pri dediju pa je njegov ptiček. Ko je padel iz gnezda, je bil še čisto gol in dedi ga zdaj pita z debelimi črvi mokarji, ki se med prsti res smešno zvijajo.

“Čipko!” ga pokliče Tina, ko vstopi v vežo. “Si me močno pogrešal? O, ti čičko, čačko, saj sem spet pri tebi,” žgoli, medtem ko z nog brca blatne športne copate. In že je pri Čipkovi škatli, kjer mali ptiček mirno čepi, obdan z vato. Čiv, se oglasi in mežika. “Čiv, čiv, Čipko,” mu odzdravi Tina.

Čipko je mladič in njegovo perje je še puhasto in rjavo. Kos je, pravi dedi. Ko bo zrasel, bo čudovit! Tina se resnično potrudi, da ga ne poboža po mehki glavici. Najraje bi ga kar dvignila in ga vzela v dlani; toda dedi ne dovoli, da bi crkljala Čipka.

“Boji se, veš, ni udomačen,” ji pojasni. “Prav je, da ga hraniva in mu nudiva gnezdece, ker je brez mamice. Ampak ko bo malo zrasel, bo moral odleteti, kajne? Ni dobro, da bi se preveč navadil na ljudi.”

Tina prikima. Ne bo ga motila. Udobno se namesti v dedijev naslanjač zraven gnezda in čaka, da ji dedi prinese puding.

Lepo je pri dediju.




47

Tina danes poklapano sedi in čaka na dedija, saj je kosilo že mimo. Pomočnica je vozičke s hrano že zdavnaj odpeljala in otroci legajo na ležalnike.

“Ti ne boš spala?” jo prijazno vpraša vzgojiteljica.Tina odkima. Skrbi jo – kje se dedi tako dolgo obira? Nikoli ne

zamudi.Vsi otroci, ki odhajajo po kosilu, so že odšli. Melita pa je navdušena. “Boš danes ostala?” vpraša prijateljico,

a ko vidi njen zaskrbljeni pogled, sede zraven nje. “Mogoče pride tvoj dedi malo pozneje.”

Prav takrat se odprejo vrata in Tina pričakujoče plane pokonci.A skoznje ne pokuka dedijeva siva glava, temveč mlada gospa.“Mama!” vzklikne Tina in steče k njej.Mama jo objame in prijazno pokima vzgojiteljici.V garderobi Tina izpod klopice izbrska svoje dežne škornje. “Zakaj si prišla ti?” vpraša mamo in se začne preobuvati.Mama jo poboža po laseh. “Dedi je v bolnišnici,” ji reče. In sploh

se več ne poskuša nasmehniti.

Doma očka objame mamo in mamica tiho zajoka. Tini je tesno pri srčku.

“Se bo dedi vrnil iz bolnišnice?” vpraša očija.“Bomo videli, sonček,” ji reče, “zdaj ga gremo obiskat.”Tina se boji maminega objokanega obraza, res bi ji rada

pomagala. Ve, da ji je hudo zaradi dedija, a misli, da ima rešitev.“Mami, poglej, Čipka sem narisala,” ponudi mami risbico iz

vrtca. Mama jo vzame v roke in objame Tino.“Pridi, srček, obujva se, pojdimo k dediju, boš kar njemu odnesla

risbico. Veš, kako je bo vesel! Gotovo pogreša Čipka.”



49

Bolnišnica ni noben hec in vsi obrazi na hodnikih so resni. Na hodniku stojita medicinska sestra in zdravnik, nasproti njiju so vrata v bolnišnično sobo.

“Tu je dedi,” pokaže očka, mama pa počasi odpre vrata.Dedi leži na bolniški postelji. Videti je, da mirno spi. Tini se zdi

zelo utrujen in zaradi čudne cevčice, ki se mu vije čez brke, je videti hudo bolan. Prav zares hudo bolan. Tina bi rada kaj rekla, a si ne upa. Pogleda očija. Očka ji pokima, naj stopi naprej, in takrat dedi odpre oči.

“Ja, Tinca Pinca,” hripavo zamrmra, “prav tebe sem ravnokar sanjal!”

Mama se zunaj pogovarja z zdravnikom in ga zaskrbljeno gleda. Tu in tam prikima in ga kaj vpraša, zdravnik pa med odgovori ves čas pogleduje k dediju.

Ker ima dedi tako suh glas in temne podočnjake, je tudi Tina zaskrbljena. Slišala je že, kaj se zgodi, če je kdo star in zelo hudo bolan.

“Nekaj sem ti narisala,” mu pokaže risbico iz vrtca.“Ja, neverjetno!” reče dedi. “To je Čipko! Čisto tak je kot v resnici,

takoj sem ga prepoznal.”Tina je vesela pohvale, zato se opogumi in sede k dediju na

posteljo. Malo se obotavlja, nato pa vpraša: “Dedi, ali boš umrl?” Dedi se raskavo zasmeje in se prime za prsa. “Hja, no ... kdo bi

vedel, nekoč že,” ji pomežikne. Tina prikima. “Čipko bi te strašno pogrešal, če bi odšel,” reče.“Ja, kam bi pa šel?” vpraša dedi.Tina razmisli in s prsti pobobna po kolenih.“V nebesa?”“Ježeš, kje pa je to?”Tina skomigne, nato pa pogleda navzgor. Dedi se tiho hripavo

zasmeje.


50

“Nič ne skrbi, Tinca, prav daleč res ne bom šel,” zahrešči. “Preveč bi mi bilo dolgčas, če mi nihče ne bi nagajal, kot mi včasih ti.”

Tina se nasmehne. Ta dedi!Dedi jo skrivnostno pogleda in ji pomigne, naj pride bliže.

“Pridi, poglej ...” skupaj pogledata skozi okno in dedi s prstom pokaže ven, nekam med veje nežno nihajoče breze. “Sem se že vse zmenil,” ji zašepeta. “Ko me ne bo več tu, bom šel ptičkom pomagat leteti.”

Tinine ročice preudarno računajo, kam bi lahko položile še nekaj vejic in peresc.

Zadovoljno si ogleduje svojo umetnino. Sijajna ptičja hišica je slavnostno okrašena. Komaj čaka, da jo vidi Matej, ki ji jo je pomagal izdelati. Medtem ko sta z očkom zabijala žeblje in lepila streho, je iskal najprimernejše paličice. Kot nalašč ga danes ni na


51

spregled. Tina pokuka čez živo mejo k sosedom in se nakremži. Gotovo je notri, pri noni. Še enkrat pogleda čez živo mejo.

“Kaj delaš, Tinca?” jo vpraša mama.“Čakam Mateja,” odgovori Tina. “Končala sem,” pokaže na

ptičjo hišico. Mama si jo pobliže ogleda.“Ooo, čudovita je, Tina. Res je prekrasna! Jo je Matej že videl?

Kar daj, pojdi ga iskat.”

Ko Tina pozvoni pri Matejevi noni, se mencaje prestopa. Vrata se odpro in Tina izstreli kot iz topa: “Je Matej doma?”

Matejeva nona se ji obžalujoče nasmehne. “Joj, ni ga, Tinca, že pred eno uro so odšli.”

Tina prikima in se počasi obrne. Noni se zasmili, ker je tako razočarana.


52

“Pridi pogledat, kaj sva z Matejem spekla. To moraš pokusiti.”Iz hiše res tako privlačno diši po kokosu, da Tino premaga

skušnjava. Sezuje blatne škornje in smukne v vežo.V majhni kuhinji stoji krožnik omamno dišečih, s čokolado

oblitih kokosovih kock. Tina se oblizne, ko ji Matejeva nona na krožniček naloži dve in ju še dodatno posuje s kokosovo moko. Zraven ji nalije še kozarec mleka.

Nona jo med jedjo radovedno opazuje. Sosedje so, vendar ni prav pogosto pri njih, le če je tam Matej, pa še takrat sta največkrat zunaj.

“No, Tinca, povej mi, kako je pri vas, je mami v redu?”Tina s polnimi usti pokima.“Kaj pa ti?” reče Matejeva nona, “pogrešaš dedka, a ne?”Tina jo pogleda, a nič ne reče.Nona jo potreplja po roki in zavzdihne. “Hudo je, kadar nekdo

odide ... In tako na hitro ...”“Saj ni odšel,” reče Tina.Matejeva nona jo presenečeno pogleda, nato se v zadregi

nasmehne. Tina pogoltne preostanek kokosove kocke, popije požirek

mleka in razloži: “Ni ga tukaj, ampak ni odšel.”Nona privzdigne obrvi in pokima. “A, tako,” razumevajoče reče.“Prideš na vrt pogledat presenečenje?” jo nenadoma vpraša

Tina.“Presenečenje?” odvrne nona. “Seveda.”



54

Matejeva nona sedi na vrtni klopici, mama pa med gredicami puli plevel.

“Kako lepo je tu, dedi je vedno zelo skrbel za vrt,” prijazno reče nona. Mama jo pogleda in ji žalostno prikima. Obute ima dedijeve gumijaste škornje.

Nona zavzdihne. Ni jim lahko – Tina je izgubila dedka, ki ga je imela zelo rada. Ob steni kamnite vrtne lope slonijo grablje, ki jih, odkar je dedi odšel, ni še nihče uporabil.

Nona se je izgubila v mislih in gledala svoje nagubane prste, ko se je iz hiše vrnila Tina z nečim majhnim v rokah.

“Kaj imaš, Tinca?” jo vpraša nona.“Previdno!” reče mama.“Čipko je, naš ptiček,” reče Tina. “Dedi ga je rešil, ko je padel iz

gnezda.”“Tina, kar položi ga v travo, naj malce poskaklja, proso pa drži

v roki,” ji naroči mama.Tina položi ptička na tla in se čepe umakne. Čipko je bil že

večkrat zunaj, dobro pozna vrt. Ko stopi na tla, se strese in razpre peruti. Prelep rumenkast kljunček ima in črno perje.

“Joj, kako je lep,” reče Matejeva nona in presenečeno gleda kosa. Še premakniti se ne upa. “Zdaj vem, za koga sta z Matejem delala hišico.”

Tina pokima. Mama se nasmehne in reče: “Uči se leteti, prav kmalu jo bo potreboval.”

Tina iztegne roko, v kateri ima proso, in Čipko odskaklja k njej. Hitro pozoba nekaj semen. Ostanek Tina strese na tla, in ko ptiček poje, ga prime v dlani. Dvigne ga k sebi in mu nekaj zašepeta. Nato ga dvigne v zrak in zamahne z dlanmi ... In Čipko vzleti!

Vse tri presenečeno zajamejo sapo, mama navdušeno objame Tino. “Uspelo ti je!”

Tina se srečno smehlja in odkima: “Ne, mami, dedi mu je pomagal. Čakal ga je.”



Emanuela Malačič Kladnik Kaj zraste iz zobka?

Ilustrirala Tinka Leskovšek

Uredila Jana BauerLektorirala Katja Klopčič Lavrenčič

Oblikovanje Zven JakšaBesedilo © Emanuela Malačič Kladnik

Ilustracije © Tinka Leskovšek© KUD Sodobnost International 2018

Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja založbe KUD Sodobnost International je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna

priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem,

tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

Knjiga je izšla s finančno podporo Javne agencije za knjigo RS.

IzdajateljKUD Sodobnost International, Ljubljana 2018

[email protected]

Tiskano v SlovenijiNaklada 500 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-93-32 087.5

MALAČIČ Kladnik, Emanuela Kaj zraste iz zobka? / Emanuela Malačič Kladnik ; ilustrirala Tinka Leskovšek. - Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2018

ISBN 978-961-7047-10-3

296373248


Documents

Emanuela Malačič Kladnik · Matej je barval in razmišljal o tem, kaj bo pognalo iz posajenega zobka. Fantek ali punčka? “Kaj bi ti imela, bratca ali sestrico?” je vprašal