STROKOVNO POSVETOVANJE

ENO ZDRAVJE 2018

Zbornik povzetkov

7. november 2018

STROKOVNO POSVETOVANJE

NACIONALNEGA INŠTITUTA ZA JAVNO ZDRAVJE in VETERINARSKE FAKULETE (UL)

Ljubljana, 7. 11. 2018

ZBORNIK POVZETKOV

Eno zdravje 2018

UREDNIŠKI ODBOR

Eva Grilc, Irena Zdovc, Urška Jamnikar Ciglenečki

IZDAJATELJ

Nacionalni inštitut za javno zdravje

Trubarjeva 2, 1000 Ljubljana

NAKLADA

150 izvodov

CIP – KATALOŽNI ZAPIS O PUBLIKACIJI

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

16.993(082) STROKOVNO posvetovanje Eno zdravje 2018 (2018 ; Ljubljana) Strokovno posvetovanje Eno zdravje 2018, Ljubljana, 7. 11. 2018 : zbornik povzetkov / [uredniški odbor Eva Grilc, Irena Zdovc, Urška Jamnikar Ciglenečki] ; [organizatorja] Nacionalni inštitut za javno zdravje [in] Veterinarska fakulteta (UL). - Ljubljana : Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2018 ISBN 978-961-7002-70-6 1. Grilc, Eva 2. Univerza v Ljubljani. Veterinarska fakulteta 3. Nacionalni inštitut za javno zdravje COBISS.SI-ID 95514625

Program strokovnega posvetovanja Eno zdravje 2018

Čas Vsebina

8.00 - 8.30 Registracija

8.30 - 9.00 Uvodni nagovor (Andrej Kirbiš, Maja Sočan)

9.00 - 10.15 Varna hrana, Odpornost proti protimikrobnim zdravilom (Ingrid Berce, Tina Pirš)

9.00 - 9.15 Histaminska (skombroidna) zastrupitev (Tatjana Frelih, Zlatka Bajc)

9.15 - 9.30 Listerioza - okužbe pri živalih in ljudeh (Marija Trkov, Majda Biasizzo)

9.30 - 9.45 Nacionalna strategija smotrne rabe protimikrobnih zdravil in obvladovanja odpornosti mikrobov proti protimikrobnim zdravilom v humani in veterinarski medicini (Helena Ribič, Irena Zdovc)

9.45 - 10.15 Razprava

10.15 - 10.45 Odmor

10.45 - 12.00 Parazitologija in mikologija (Miha Skvarč, Tadeja Matos)

10.45 - 11.00 Ehinokokoza pri živalih in ljudeh v Sloveniji (Barbara Šoba, Aleksandra Vergles Rataj)

11.00 - 11.15 Nozokomialni dermatitis z Dermanyssus gallinae v Splošni bolnišnici Jesenice (Irena Grmek-Košnik, Aleksandra Vergles Rataj)

11.15 - 11.30 Okužbe s Cryptococcus neoformans (Mitja Gombač, Rok Tomazin, Tadeja Matos)

11.30 - 12.00 Razprava

12.00 - 12.30 Odmor

12.30 - 14.00 Bakteriologija in virologija (Irena Zdovc)

12.30 - 13.00 Botulizem, prikaz primera in algoritem obravnave (Katarina Šest, Nejc Šoštarič, Eva Grilc)

13.00 - 13.30 Kemoprofilaksa po izpostavljenosti zoonozam na delovnem mestu (Eva Grilc, Lidija Lepen, Brane Krt, Brigita Slavec, Maja Sočan)

13.30 - 14.00 Razprava in zaključek srečanja

BOTULIZEM, PRIKAZ PRIMERA IN ALGORITEM OBRAVNAVE

Katarina Šest, dr. vet. med.1, dr. Nejc Šoštarič, dr. med.2, mag. Eva Grilc, dr. med.3

1 Veterinarska ambulanta KŽK, Poslovna cona A53, Šenčur;

2 Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Japljeva 2;

3 Nacionalni inštitut za javno zdravje, NIJZ Ljubljana, Zaloška 29;

Botulizem je akutna paralitična bolezen, ki jo povzroča termolabilen nevrotoksin sporogene bakterije

Clostridium botulinum. Spore se nahajajo v zemlji, mulju, prebavnem traktu in blatu živali. Do okužbe

pride največkrat z zaužitjem že formiranega toksina botulina s hrano. Najpogostejši vir okužbe je

nepravilno konzervirana in toplotno neprimerno obdelana hrana.

Druga oblika bolezni je botulizem dojenčka, ki je posledica zaužitja spor, katere vzklijejo v črevesju in

tvorijo toksin. Prizadene otroke, mlajše od enega leta. Najpogostejši vir okužbe je med.

Redka oblika bolezni je botulizem rane, kjer do okužbe pride z vnosom spor v globoke rane. Spore v

ustreznih anaerobnih pogojih vzklijejo in tvorijo nevrotoksin.

Toksin deluje periferno v živčno mišičnih stikih, kjer preprečuje eksocitozo acetilholina. Posledica je

t.i. flakcidna ali ohlapna paraliza. Klinična slika je posledica prizadetosti možganskih živcev in

avtonomnega živčevja. Najpogosteje se razvije descendentna, simetrična motorična prizadetost.

Sum na bolezen se postavi na podlagi klinične slike. Za potrditev diagnoze pa ni dovolj izolacija

povzročitelja, potrebno je dokazati toksin v serumu ali blatu obolelega. Metoda za dokaz toksina je

biološki poskus na miših.

Pri pacientih z botulizmom je potrebna hospitalizacija. Zdravljenje je podporno in simptomatsko,

odvisno od resnosti stanja. Ob dihalni odpovedi je potrebna intubacija in umetno predihavanje.

Antibiotično zdravljenje se odsvetuje le pri botulizmu dojenčkov, zaradi dodatnega sproščanja

toksinov ob uničenju bacilov.

V letu 2017 je bil v Sloveniji postavljen sum na botulizem rane pri pacientki, ki se je zbodla z nečisto

kirurško iglo globoko v stegno. Igla je bila pred tem uporabljena pri operativnem posegu na govedu.

Kljub oskrbi rane in antibiotičnem zdravljenju se je 19 dni po vbodu zdravstveno stanje poslabšalo.

Pojavile so se motnje v vidu (težave pri akomodaciji), mišična slabost, bruhanje, suha usta in težko

dihanje. Bolnica je bila zaradi sistemskih znakov okužbe hospitalizirana. Ob vnetju globokih fascij

desnega stegna je potrebovala sistemsko antibiotično in kirurško zdravljenje. Mikrobiološko bacila

Clostridium botulinum niso uspeli dokazati, tudi biološki poskus, opravljen na Veterinarski fakulteti, je

bil negativen. Težave z bruhanjem in slabostjo so pripisali dolgotrajnemu zdravljenju z antibiotiki s

trimetoprim-sulfometoksazolom. Glede na potek bolezni bi lahko šlo za možen primer blage oblike

botulizma rane.

Ob pojavu botulizma je potrebno poenoteno delovanje zdravstvene in veterinarske službe. Osnova za

delo je poleg zakonodaje algoritem botulizem, ki je objavljen na spletni strani Nacionalnega inštituta

za javno zdravje, NIJZ.

NOZOKOMIALNI DERMATITIS Z DERMANYSSUS GALLINAE V SPLOŠNI

BOLNIŠNICI JESENICE

prim. doc. dr. Irena Grmek Košnik, dr. med.1,2, doc. dr. Aleksandra Vergles Rataj, dr. vet. med.3

1 Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Oddelek za medicinsko mikrobiologijo Kranj, Gosposvetska ulica 12,

Kranj 2 Nacionalni inštitut za javno zdravje, NIJZ, Delovna skupina za nalezljive bolezni Kranj, Gosposvetska ulica 12, Kranj

3 Inštitut za mikrobiologijo in parazitologijo, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Cesta v Mestni log 47, Ljubljana

Rdeča pršica, Dermanyssus gallinae, je pomemben zunanji zajedavec perutnine. Zajeda pri 30

različnih vrstah ptic (golobi, vrabci, grlice, škorci in sesalcih (mačke, psi, glodavci, zajci, konji in človek)

(1, 2).

Zadržuje se na opremi, pod gnezdi ptic, v različnih špranjah, na lesenih ali kovinskih delih in v nastilju.

Napadena perutnina je v nenehnem stresu. Živali se kljuvajo, čistijo perje, so nemirne, anemične,

zmanjša se nesnost, kvaliteta jajc se poslabša (3).

Pršice lahko prenašajo različne bolezni: salmonelozo, povzročeno z bakterijo Salmonella Enteritidis,

ptičje spirohete, Erisipelothrix rhusiopathiae, E. coli, Shigella sp., Staphylococcus, bartonele,

pasterele, borelijo, babezijo, virus encefalitisa pri perutnini, perutninski pox virus, Newcastle virus in

povzročitelja ptičje kolere. Prenaša pa lahko tudi zoonotično Chlamydia psittaci (3, 4).

Celoten življenjski ciklus od jajčeca do odrasle pršice traja okoli 2 tedna. Samica po krvnem obroku

začne po oploditvi izločati jajčeca. V 2-3 dneh se izvalijo ličinke, ki imajo tri pare okončin, se leno

premikajo, se ne prehranjujejo ter se levijo v protonympho, ki ima že štiri pare okončin, se

prehranjuje in levi v deutonympho, ki odraste v odraslo obliko. Samci se prehranjujejo samo občasno

(1, 3).

V zadnjih letih pojavnost gamazoidoze pri ljudeh narašča, čeprav jo pogosto spregledamo. Poročila o

infestiranih ljudeh prihajajo iz različnih držav: Danska, Francija, Japonska, Črna Gora, Maroko,

Norveška, Srbija, Nizozemska, Velika Britanija, Egipt, iz Italije, Irana ter Turčije (5- 8). Delavci, ki so v

tesnem stiku s perutnino na farmah, lahko kažejo znake močnega pruritusa, dermatitisa, na koži se

pojavijo papule. Tudi pri lastnikih ptic ali perutnine ali pri stanovalcih starejših hiš, kjer se zadržujejo

golobi na okenskih policah ali podstrešju, uradniki v pisarnah, kjer lahko pršice vdirajo skozi odprta

okna v notranjost pisarn, lahko zbolevajo za gamazoidozo.

Pri nas je bil opisan prvi primer bolnišnične okužbe s pršico Dermanyssus gallinae v Sloveniji.

Infestacija s pršico je bila ugotovljena pri zdravniškem osebju v Splošni bolnišnici Jesenice. Osebje je

ugotovilo prisotnost drobnih pršic na okenski polici, delovni mizi in tipkovnici. Zdravnika sta opazila

na koži sledi vbodov in srbeč makulopapulozni izpuščaj na podlahti in goleni. Odtis s selotejpom na

površinah je bil poslan v mikrobiološki laboratorij Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in

hrano (NLZOH) Kranj, kjer je bila pršica opredeljena kot Dermanyssus gallinae (9).

Neobjavljen podatek je tudi izkušnja iz Laboratorija za parazitologijo Veterinarske fakultete, kjer smo

se pred leti srečali z vzorci rdeče pršice z okenske police pisarne v Ljubljani, kjer je prišlo do srbenja

pri pisarniških delavcih. Drugi primer je bil vzorec z okenske police stanovanjske hiše, kjer so v bližini

gnezdili golobi. Stanovalci so imeli pruritus. Tretji primer je bil vzorec iz lasišča starejše lastnice

kokoši, ki se je pritoževala, da jo nenehno srbi glava. Tudi vzorec iz njenega lasišča je bil pozitiven na

rdečo pršico.

Ker so golobi največkrat vir pršice, se odsvetuje hranjenje golobov, izvajanje nadzora populacije

golobov v mestih in preprečevanje gnezdenja golobov na stavbah, šolah ali bolnišnicah (10).

Literatura:

1. Sparagano O, George D, Harrington D, Giangaspero A. Significance and control of the poultry red mite, Dermanyssus gallinae. Annual Review of Entomology 2014;59: 447-66.

2. Proctor H, Owens I. Mites and birds: Diversity, parasitism and coevolution. Trends in Ecology and Evolution 2000;15: 358-64.

3. Chauve C. The poultry red mite Dermanyssus gallinae (De Geer, 1778): Current situation and future prospects for control. Veterinary Parasitology 1998;73: 239-45.

4. George D, Finn R, Graham K, Mul M, Sparagano O. Of mites and men: preliminary evidence for increasing incidence of avian ectoparasitosis in humans and support of its potential threat to medical health. In: XVIIIth World Congress of the World Veterinary Poultry Association, Nantes. 2013;p. 635–6.

5. Dogramaci AC, Culha G, Ozçelik S. Dermanyssus gallinae infestation: an unusual cause of scalp pruritus treated with permethrin shampoo. J Dermatolog Treat. 2010;21(5):319-21.

6. Pezzi M, Leis M, Chicca M, Roy L. Gamasoidosis caused by the special lineage L1 of Dermanyssus gallinae (Acarina: Dermanyssidae): A case of heavy infestation in a public place in Italy. Parasitol Int. 2017;66(5):666-70.

7. Abdigoudarzi M, Mirafzali MS, Belgheiszadeh H. Human infestacion with Dermanyssus gallinae (Acari: Dermanyssidae) in a family reffered with pruritus and skin lesions. J Arthropod-Borne Dis, 2014;8(1): 119-23.

8. Akdemir C, Gülcan E, Tanritanir P. Case report: Dermanyssus gallinae in a patient with pruritus and skin lesions. Turkiye Parazitol Derg. 2009;33(3):242-4.

9. Grmek Košnik I, Eberl Gregorič E, Ribič H, Dermota U, Dolenc M, Lavtižar J, Jurekovič V. Nosocomialni dermatitis z Dermanysus gallinae v Splošni bolnišnici Jesenice, Nosocomial dermatitis caused by Dermanyssus gallinae in General hospital Jesenice. eNBOZ. 2017; 4-7.

10. Axtell R. 1999. Poultry integrated pest management: Status and future. Integrated Pest Management Reviews 4: 53-73.

EHINOKOKOZA PRI ŽIVALIH IN LJUDEH V SLOVENIJI

doc. dr. Aleksandra Vergles Rataj1, Špela Gašperšič2, asist. dr. Barbara Šoba Šparl2

1 Inštitut za mikrobiologijo in parazitologijo, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Gerbičeva 60, Ljubljana;

2 Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Zaloška 4, Ljubljana

Larvalna razvojna oblika male pasje trakulje Echinococcus granulosus sensu lato (s. l.) pri svojih

vmesnih gostiteljih povzroča cistično ehinokokozo (CE). Končni gostitelj, običajno pes, v svojih

iztrebkih izloča jajčeca trakulje, s katerimi se okužijo njeni vmesni gostitelji, govedo, drobnica, prašiči,

kopitarji, divjad, lahko tudi ljudje. Ob okužbi z jajčeci se v vmesnih gostiteljih, najpogosteje v njihovih

jetrih in pljučih, tvorijo hidatidne ciste ali mehurnjaki. V Sloveniji je postopek obvezne profilakse pri

psih predpisan ob cepljenju, dodatno pa je psa priporočljivo zdraviti tudi v času med posameznimi

vakcinacijami, še posebej, če gre za lovske pse. Bolezen oziroma larvalna, razvojna oblika

povzročitelja se spremlja v okviru obveznega veterinarskega pregleda živali po zakolu. V primeru

ugotovljenih mehurnjakov na organih živali je potrebno organe ali spremenjene dele konfiscirati. V

sklopu post mortem pregledov je bilo v letu 2016 skupaj pregledanih 382.796 domačih živali, ki

so dovzetne za okužbo, namenjenih za proizvodnjo hrane. Na parazitološko preiskavo v

Laboratorij za parazitologijo Veterinarske fakultete je bilo poslanih 12 vzorcev. Ehinokokoza ni bila

potrjena v nobenem primeru. Leta 2017 smo pregledali 8 vzorcev in ni bilo pozitivnih na

ehinokokozo, do oktobra 2018 pa je od 4 vzorcev bil 1 pozitiven.

Ehinokokozo lahko povzroča tudi E. multilocularis. V Evropi je glavni končni gostitelj trakulje rdeča

lisica (Vulpes vulpes). V Sloveniji smo ugotovili 2,57% pozitivnih lisic. Echinococcus multilocularis

povzroča močno patogeno alveolarno ehinokokozo (AE), katere biološki krog se sklepa predvsem v

gozdnem okolju. Vmesni gostitelji trakulje so večinoma glodavci, ljudje so običajno naključni vmesni

gostitelji. Larvalna razvojna oblika trakulje se največkrat naseli v jetrih in vdira v okolno tkivo kakor

tumor.

V Sloveniji je povprečna letna prijavna incidenčna stopnja ehinokokoze pri ljudeh 0,3/100.000

prebivalcev.

Namen naše raziskave je bil ugotoviti, s katerimi genotipi kompleksa E. granulosus so okuženi

bolniki s CE v Sloveniji, kot tudi ugotoviti genotip E. granulosus s. l. iz vsebin cist prašičev. Znotraj

kompleksa E. granulosus ločimo štiri vrste z 10 ločenimi genotipi (G1-10). Večino CE pri ljudeh

povzroča genotip G1 E. granulosus sensu stricto. Genotipa G6 in G7 E. canadensis povzročata

okužbe pri ljudeh precej redkeje, genotip G7 E. canadensis je omejen predvsem na področja

centralne in vzhodne Evrope.

V raziskavo smo vključili 15 punktatov ehinokoknih cist bolnikov in 5 ehinokoknih cist prašičev, pri

katerih je bila ugotovljena CE. Echinococcus granulosus s. l. smo genotipizirali na podlagi

pomnoževanja in sekvenčne analize delov genov cox1, nad1, nad5, rrnS in rrnL mitohondrijskega

genoma trakulje.

Trakuljo smo uspešno genotipizirali pri 10/15 (66,7 %) bolnikih in pri 5/5 (100 %) prašičih. Od uspešno

genotipiziranih vzorcev ehinokoknih cist bolnikov s CE smo pri 5/10 (50 %) ugotovili E. granulosus s. s.

genotip G1, pri 1/10 (10 %) E. granulosus s. s. genotip G3 in pri 4/10 (40 %) E. canadensis genotip G7.

Pri vzorcih ehinokoknih cist prašičev smo pri vseh ugotovili E. canadensis genotip G7, ki je značilen za

tega vmesnega gostitelja trakulje.

Rezultati raziskave ponujajo prvi vpogled v raznolikost kompleksa E. granulosus v Sloveniji. Čeprav sta

bili z E. granulosus s. s. okuženi 2/3 bolnikov, katerih ehinokokne ciste smo uspešno genotipizirali, pa

genotip G7 E. canadensis, katerega poglavitni vmesni gostitelj so prašiči, kot kaže, ni zanemarljiv

povzročitelj CE pri ljudeh pri nas.

HISTAMINSKA (SKOMBROIDNA) ZASTRUPITEV

Tatjana Frelih, dr.med.1, Maja Praprotnik, dipl.san.inž.1, asist. dr. Zlatka Bajc, univ.dipl.kem.2

1 Nacionalni inštitut za javno zdravje, Center za nalezljive bolezni, Zaloška 29, Ljubljana

2 Inštitut za varno hrano, krmo in okolje, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Gerbičeva 60, Ljubljana

Histaminska zastrupitev, znana tudi kot skombroidna zastrupitev, je oblika zastrupitve s hrano. Je

najbolj pogosta zastrupitev po zaužitju rib in ribiških proizvodov. Med temi ribami so v našem okolju

najpogostejše tune, skuše (iz družine skušovke - Scombridae) in sardele.

Do histaminske zastrupitve pride zaradi nepravilnega transporta in hranjenja rib takoj po ulovu (na

temperaturi > 4 °C). Pri previsoki temperaturi se bakterije, ki se nahajajo v morski vodi ter v

prebavilih in škrgah rib, (lahko se ribe okužijo tudi naknadno), prekomerno razmnožijo in izločajo

encim histidin dekarboksilazo, ki pretvori histidin v histamin, pride pa lahko do tvorbe tudi drugih

biogenih aminov.

V Sloveniji se histaminska zastrupitev redko pojavlja oziroma prijavi. V letu 2016 je število prijav

histaminske zastrupitve v Sloveniji znatno poraslo. V zdravstveni regiji Ljubljana so se pojavile tri, ena

v Novi Gorici ter Mariboru. Oboleli so zboleli po zaužitju tunine.

Podatki EFSE (European Food Safety Authority) za leto 2015 kažejo, da so evropske države poročale o

23 izbruhih, v katerih je zbolelo 193 oseb. EFSA meni, da je dejansko število zastrupitev večje, ker se

vseh ne prijavi oziroma ne ugotovi.

Znaki in simptomi histaminske zastrupitve nastopijo zelo hitro po zaužitju, običajno od 5 do 30 minut

(nekaj minut do dveh ur). Oboleli najprej navajajo pekoče bolečine v žrelu in ustih, navale vročine in

rdečico obraza, glavobol in omotico. Pri mnogih se pojavijo krči v trebuhu, slabost, bruhanje in

kratkotrajna driska, palpitacije (močno utripanje srca).

Histaminsko zastrupitev potrdimo na podlagi klinične slike in določitve histamina v zaužitem živilu

(ribi). Večina histaminskih zastrupitev ne zahteva zdravljenja, težave hitro minejo, običajno brez

posledic. Potek je nekoliko daljši in težji pri atopikih.

Za določitev histamina v živilu se odvzame celotna količina ribe, za katere obstaja sum, da je

povzročila zastrupitev. Seveda pa je za pravilne rezultate pomembno, da se vzorec do odvzema in

začetka analize hrani na hladnem (v hladilniku) ali zamrznjen ter da se analiza izvede čim prej.

V Uredbi Komisije (EC) št. 2073/2005 o mikrobioloških merilih za živila je kot referenčna metoda za

nadzor rib in ribiških proizvodov z visoko vsebnostjo histidina izbrana tekočinska kromatografija

visoke ločljivosti (HPLC). Na voljo so številne analitske metode za odkrivanje histamina v ribiških

proizvodih tako semikvantitative kot kvantitativne, s kolorimetričnimi, imunoencimskimi in

kromatografskimi tehnikami (GC, HPLC). Starejše HPLC metode zahtevajo post- ali pred-kolonsko

derivatizacijo in so zaradi tega zahtevne in ter zahtevajo precej časa, masna detekcija pa se ni

uveljavila zaradi dragih inštrumentov. Na Inštitutu za varno hrano, krmo in okolje pa smo razvili

semikvantitativno metodo tankoplastne kromatografije za določanje histamina v ribah in ribiških

proizvodih. Prednosti metode je majhna poraba topil in reagentov ter hiter rezultat. Vseh devet enot

vzorca, katerega skladnost z Uredbo Komisije št. 2073/2005 se želi preveriti, analiziramo hkrati na eni

pološči. Metoda je validirana in akreditirana vendar je v primeru nezadovoljivih rezultatov potrebna

potrditev le tega z referenčno HPLC metodo, ki jo izvedejo na NLZOH.

V primeru suma na histaminsko zastrupitev je potrebno obvestiti epidemiološko službo območne

enote NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje). NIJZ obvesti območni urad UVHVVR (Uprava za

varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin).

Kadar gre za izbruh, epidemiolog opravi epidemiološko preiskavo ter NLZOH-ju naroči odvzem vzorca

za epidemiološko preiskavo. Skupaj z UVHVVR se opravi pregled živilskega obrata, kjer je prišlo do

zastrupitve in predlaga oziroma odredi potrebne ukrepe.

Glavni namen preventivnih ukrepov je, da se prepreči rast bakterij, ki tvorijo histamin.

Za preprečevanje zastrupitev je zelo pomembna dobra higienska praksa pri rokovanju z ribami iz

družine Scombridae, od ulova do končne porabe. Za nastanek histaminske zastrupitve je najbolj

kritičen dejavnik predolga priprava, hranjenje rib oziroma ribjih izdelkov pri previsoki temperaturi.

Viri:

1. Daniel Dewey-Mattia, Karunya Manikonda, Aron J., et al. Surveillance for Foodborne Disease Outbreaks — United States, 2009–2015. MMWR Surveill Summ 2018;67(10). Dosegljivo s spletne strani 23.10.2018: https://www.cdc.gov/mmwr/volumes/67/ss/ss6710a1.htm.

2. Taylor SL, Stratton JE, Nordlee JA. Histamine poisoning (scombroid fish poisoning): an allergy-like intoxication. Review. J Toxicol Clin Toxicol. 1989;27(4-5):225-40.

3. Nacionalni inštitut za varovanje zdravja (NIJZ). Epidemiološko spremljanje nalezljivih bolezni v Sloveniji – letna poročila. Ljubljana: NIJZ. Dosegljivo s spletne strani: 23.10.2018: http://www.nijz.si/sl/epidemiolosko-spremljanje-nalezljivih-bolezni-letna-in-cetrtletna-porocila).

4. European Food Safety Authority (EFSA): Assessment of the incidents of histamine intoxication in some EU countries. Dosegljivo s spletne strnai : https://efsa.onlinelibrary.wiley.com/doi/pdf/10.2903/sp.efsa.2017.EN-1301.

5. Feng C, Teuber S, Gershwin ME. Histamine (Scombroid) Fish Poisoning: a Comprehensive Rev Clin Rev in Allergy & Immun; 2016:50: 64–9.

6. Fry AM, Braden CR, Griffin PM, Hughes JM. Foodborne diseases. In: Mandell, Douglas and Bennett`s Principles and Practise of Infectious diseases. 6 th Ed. Elsevier 2005; (1): 1286-97.

7. Bédry R, Gabinski C, Paty MC. Diagnosis of scombroid poisoning by measurement of plasma histamine. N Engl J Med 2000; 342-520.

8. Duflos, G., Dervin, C., Malle, P., & Bouquelet, S. (1999). Relevance of matrix effect in determination of biogenic amines in Plaice (Pleuronectes platessa) and Whiting (Merlangus merlangus). J AOAC Int, 82, 1097–101.

9. Malle, P., Vallè, M., & Bouquelet, S. (1996). Assay of biogenic amines involved in fish decomposition. J AOAC Int, 79, 43–9.

10. Z. Bajc, K.Š. Gačnik, Densitometric TLC Analysis of Histamine in Fish and Fishery Products. J Planar Chromat 22 (2009) 1, 15–7.

11. Kovacova-Hanuskova E, et al. Histamine, histamine intoxication and intolerance. 12. Allergol Immunopathol (Madr). 2015; (dostopno na spletu:

http://dx.doi.org/10.1016/j.aller.2015.05.001. 13. Nacionalni inštitut za varovanje zdravja (NIJZ). Varno uživanje rib. Dosegljivo s spletne strani:

http://www.nijz.si/sl/varno-uzivanje-rib.

OKUŽBE S CRYPTOCCOCUS NEOFORMANS PRI LJUDEH IN ŽIVALIH

asist. Rok Tomazin, univ. dipl. mikrobiol. 1, doc. dr. Mitja Gombač, dr. vet. med. 2, doc. dr. Tadeja Matos, dr. med.1, izr. prof. dr. Irena Zdovc, dr. vet. med. 3

1 Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Zaloška 4, Ljubljana;

2 Inštitut za patologijo, divjad, ribe in čebele in, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Gerbičeva 60, Ljubljana;

3 Inštitut za mikrobiologijo, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Gerbičeva 60, Ljubljana;

Namen:

Cryptococcus neoformans je eden od najpomembnejših kompleksov vrst kvasovk, ki povzroča okužbe

tako pri ljudeh kot živalih in prizadene predvsem osrednje živčevje in spodnja dihala

imunskokompromitiranih osebkov. Namen prispevka je prikazati strukturo kriptokokne populacije v

Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih in najpomembnejše dejavnike tveganja za razvoj kriptokokoze pri

ljudeh in živalih ter poudariti pomen pravilne identifikacije povzročitelja in testiranja občutljivosti za

antimikotike.

Metode:

Izolate, porasle iz kužnin, odvzetih v obdobju od oktobra 1998 do februarja 2018, smo identificirali z

MALDI-TOF MS (Bruker Daltonik, Nemčija) ter genotipizirali z mikrosateliti in AFLP. Vsem izolatom

smo stestirali občutljivost za antimikotike s testom Micronaut-AM AntifungalAgents MIC (Merlin

Diagnostika, Nemčija), ki temelji na mikrodilucijski metodi.

Izolacijo kriptokokov iz vzorcev blata zdravih živali ali okolja smo zaradi kontaminacije materiala

opravili na selektivnih gojiščih (Bird seed agar), izolacijo iz kužnin pa na Sabouraud dekstroznem

agarju (SDA). Izolati so bili identificirani na podlagi značilne morfologije in s sistemom ApiCandida

(BioMérieux, Francija).

Rezultati:

Od 1998 do 2018 je bilo v Sloveniji dokazano koloniziranih/okuženih 25 ljudi, starih od 14 do 86 let.

Večino bolnikov predstavljajo moški (68 %). Kriptokokoza je v Sloveniji redka, saj letno v povprečju

obravnavamo le 1,25 bolnika. Najpogostejša dejavnika tveganja za okužbo sta okužba s HIV in

presaditev ledvice – približno 60 % bolnikov spada v eno od omenjenih skupin. Med povzročitelji

prednjači C. deneoformans (71,2 % izolatov), sledi mu C. neoformans (27,3 % izolatov). Osamili smo

tudi en hibridni izolat: C. deneoformans x C. neoformans (1,5 % izolatov). Med azoli so najbolj aktivni

vorikonazol, itrakonazol in posakonazol, medtem ko flukonazol izkazuje nekoliko nižjo aktivnost, saj

7,6 % izolatov ne spada med divje tipe.

Cryptococcus neoformans sensu lato je pri živalih izoliran redko, predvsem iz vzorcev blata zdravih

golobov z namenom preučevanja morebitne kolonizacije živali in kontaminacije okolja ter iz mleka

krav z mastitisom. V letu 2017 smo ugotovili in dokumentirali prvi primer sistemske kriptokokoze pri

psu.

Zaključek:

Kriptokokoza pri ljudeh je v Sloveniji redka bolezen, ki prizadene predvsem bolnike, okužene s HIV, in

bolnike po presaditvi ledvice. Med povzročitelji prevladuje C. deneoformans, sicer značilen za

Sredozemlje, ki predstavlja več kot 70 % vseh izolatov. Kriptokokoza pri živalih v Sloveniji je izjemno

redko ugotovljena bolezen, vendar dopuščamo možnost, da je zaradi slabega poznavanja

povzročitelja in klinične slike lahko tudi spregledana.

LISTERIOZA – OKUŽBE PRI ŽIVALIH IN LJUDEH

dr. Marija Trkov1, dipl.inž.živil.tehnol.; prof. dr. Manica Mueller - Premru2, dr. med.; Slavica Lorenčič Robnik1, dr. med.; Alenka Štorman1, dr. med.; mag. Iztok Štrumbelj1, dr. med.; mag. Eva Grilc3, dr. med.; asist. mag. Tjaša Žohar Čretnik1, dr. med.; dr. Stanka Vadnjal4; dr. Urška Henigman4; dr. Majda Biasizzo4, dr.vet.med. 1

Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Center za medicinsko mikrobiologijo, Oddelek za javnozdravstveno mikrobiologijo Ljubljana in Oddelek za medicinsko mikrobiologijo Maribor, Celje, Murska Sobota; 2 Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Zaloška 4, Ljubljana;

3 Center za nalezljive bolezni, Nacionalni inštitut za javno zdravje, NIJZ, Zaloška 29, Ljubljana;

4 Inštitut za varno hrano, krmo in okolje, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Gerbičeva 60, Ljubljana;

IZVLEČEK

Listerije so v naravi zelo razširjene, najdemo jih v zemlji, vodi, silaži, odplakah, iztrebkih ljudi in živali.

Pri ljudeh in živalih povzroča bolezen Listeria monocytogenes, pri prežvekovalcih, predvsem ovcah pa

tudi L. ivanovii. Živali se okužijo s kontaminirano krmo, največkrat s pokvarjeno silažo. Pri obolelih

živalih se pojavijo hude nevrološke motnje, sepsa, abortusi in mastitisi. Okužene živali so lahko tudi

brez kliničnih znakov in z iztrebki in mlekom izločajo mikrobe v okolje ter tako predstavljajo vir

okužbe za ljudi in živali.

Ljudje se običajno okužijo s kontaminirano hrano, predvsem z živili, ki se pred uživanjem termično ne

obdelajo (»ready-to-eat«), kot so: mesni izdelki, mleko in mlečni izdelki, dimljene ribe in drugi izdelki

iz rib ter sadje in zelenjava. Glede na fizikalne, kemijske in druge lastnosti, razdelimo živila na tista, ki

omogočajo rast listerij in na skupino, ki njene rasti ne podpira. Ker se listerije razmnožujejo tudi pri

temperaturah hranjenja v hladilniku, se v živilih, tudi pri zelo nizki stopnji kontaminacije, lahko

razmnožijo in zato predstavljajo nevarnost za zdravje potrošnika.

Listerije pogosto predstavljajo problem v živilsko predelovalnih obratih, kjer jim ustreza vlažno in

hladno okolje. Na površinah, predvsem težje dostopnih mestih, tvorijo biofilme, ki predstavljajo

prikrit vir kontaminacije in jih je tudi s čiščenjem težko odstraniti.

Klinične slike bolezni pri ljudeh so različne, od akutnega gastroenterokolitisa do življenjsko nevarne

okužbe krvi in osrednjega živčnega sistema. Invazivne oblike bolezni so zlasti nevarne za

novorojenčke, nosečnice, imunsko oslabljene osebe in starejše ljudi. Pri okužbah nosečnic lahko pride

do prezgodnjega rojstva, splava ali mrtvorojenosti. Glede na podatke Evropskega centra za

preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) je v Evropi opazen trend povečevanja števila okužb

med letoma 20082016, kar velja tudi za Slovenijo. V tem časovnem obdobju se v Evropi kaže

sezonska porazdelitev primerov okužb, z večjim vrhom v poletnih in manjšim v zimskih mesecih.

Največ obolelih je med starejšimi ljudmi, zlasti med starejšimi od 64 let. Stopnja hospitalizacije in

umrljivosti, okuženih z listerijami, je v državah EU najvišja v primerjavi z drugimi zoonozami, ki jih

spremlja ECDC. V Sloveniji poteka od leta 2010 sistematično zbiranje humanih izolatov L.

monocytogenes. Določimo jim serotip, molekularno serološko skupino in jih nadalje tipiziramo s

pulzno gelsko elektroforezo (PFGE). Dodatno razlikovanje med izolati omogoča metodologija

sekvenciranja celotnega genoma (WGS), ki v zadnjih letih predstavlja pomemben doprinos pri

spremljanju in obravnavi domačih in mednarodnih izbruhov.

NACIONALNA STRATEGIJA ZA OBVLADOVANJE ODPORNOSTI MIKROBOV –

POGLED KLINIČNEGA MIKROBIOLOGA

Helena Ribič, dr. med.1, Iztok Štrumbelj, dr. med.2, izr. prof. dr. Irena Zdovc, dr. vet. med.3

1

Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Gosposvetska ulica 12, Kranj; 2 Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Ulica arhitekta Novaka 2B, Murska Sobota;

3 Inštitut za mikrobiologijo in parazitologijo, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Gerbičeva 60, Ljubljana

Odpornost mikrobov proti protimikrobnim zdravilom je ena največjih groženj v zdravstvu v 21.

stoletju. V Evropski uniji so okužbe z odpornimi mikrobi neposredni vzrok smrti 25.000 ljudi na leto, v

svetu pa kar 700.000 ljudi. Razmere se bodo brez učinkovitih ukrepov na globalni ravni še poslabšale.

Veliko antibiotikov se uporablja tudi za zdravljenje živali, spadajo pa v iste ali podobne farmakološke

skupine kot tisti, ki se uporabljajo za ljudi. Zato bakterije pri živalih pogosto razvijejo podoben način

sekundarne odpornosti, kar lahko privede do težav pri zdravljenju ljudi in živali, ne glede na to, v

katerih populacijah je bila odpornost pridobljena.

Za preprečevanje in obvladovanje odpornosti je potrebno usklajeno delovanje številnih

strokovnjakov več resorjev na lokalnem, nacionalnem in tudi na mednarodnem nivoju. Države so bile

pozvane, da z medresorsko strategijo svoje aktivnosti usmerijo k zastavljenemu cilju: obvladovanju

odpornosti. V Sloveniji celovite medresorske strategije, ki bi združevala in povezovala področja

predpisovanja, porabe in spremljanja protimikrobnih zdravil, področja obvladovanja z zdravstvom

povezanih okužb ter mikrobiološke dejavnosti na področju humane medicine, veterinarske medicine

in okolja, v preteklosti nismo imeli. Več kot desetletje potekajo številne aktivnosti na vseh omenjenih

področjih, vendar so premalo povezane in usklajene, na več področjih so potrebne pravne podlage in

stabilno financiranje.

Mikrobiološko spremljanje odpornosti v humani medicini, veterini in okolju je osnova za oceno

stanja, kje v Sloveniji trenutno smo glede odpornosti mikrobov, kakšni so trendi in kaj nam

predstavlja največjo grožnjo. Potrebujemo stabilen sistem spremljanja odpornosti, ki bo zagotavljal

zanesljive, pravočasne in primerljive podatke. Na področju medicinske mikrobiologije so po ocenah

strokovnjakov potrebni: kompetentni mikrobiološki laboratoriji, povezani v mrežo skupaj z

nacionalnim koordinacijskim centrom in referenčnimi laboratoriji. Sistem spremljanja odpornosti

mora biti tesno povezan z drugimi področji predvsem zaradi pravočasnega pretoka podatkov,

pravočasnega in učinkovitega ukrepanja in odziva na izredne dogodke, kot je na primer pojav

enterobakterij s karbapenemazami. Le-te predstavljajo veliko, morda celo najpomembnejšo grožnjo.

V Sloveniji so zaenkrat redke, občasno pa se v slovenske bolnišnice zanesejo s potniki in bolniki iz

drugih držav. Manjši izbruh smo v Sloveniji zabeležili v letu 2014, k sreči smo ga uspešno zamejili.

Enterobakterije s karbapenemazami so bile ugotovljene tudi pri živalih v različnih državah, zato

spremljamo njihovo morebitno prisotnost tudi pri rejnih živalih v Slovenji. Doslej taki sevi pri nas še

niso bili ugotovljeni, zaradi nevarnosti prenosa z uvoženimi živalmi pa izvajamo redne letne

monitoringe, ki so predpisani s strani Evropske Unije, načrtuje in koordinira pa jih evropska agencija

za varno hrano (Euopean Food Safety Agency, EFSA).

Slovenija ima vzpostavljen sistem spremljanja odpornosti bakterij na nacionalnem nivoju v okviru

komisije SKUOPZ, v katerem sodelujejo s podatki iz rednega dela vsi mikrobiološki laboratoriji v

državi. Podatki so dostopni na medmrežju: http://www.imi.si/strokovna-zdruzenja/skuopz/skuopz.

Slovenija že vrsto let sodeluje tudi v mednarodnih mrežah, ki jih koordinira Evropski center za

preprečevanje in obvladovanje okužb, ECDC, in omogočajo primerjavo med državami (mreža

European Antimicrobial Resistance Surveillance Network, EARS-Net, in druge). Primerjava podatkov v

mreži EARS-Net za leto 2016 kaže, da je odpornost slovenskih izolatov blizu evropskega povprečja;

nekoliko večji je delež bakterij Escherichia coli, z encimi ESBL (angl. Extended spectrum beta-

lactamases) in delež proti karbapenemom odpornih acinetobaktrov.

Ugotavljanje občutljivosti bakterij za protimikrobna zdravila v veterinarski medicini izvajajo

veterinarski mikrobiološki laboratoriji, med katerimi ima najpomembnejšo vlogo Inštitut za

mikrobiologijo in parazitologijo (IMP) Veterinarske fakultete v Ljubljani. Osnovna naloga je

opravljanje preiskav kliničnih in patoloških vzorcev živali in izvajanje dejavnosti Nacionalnega

referenčnega laboratorija za ugotavljanje odpornosti bakterij za protimikrobna zdravila. V okviru

dejavnosti NVI opravlja tudi monitoringe za ugotavljanje odpornih bakterij po programu, ki ga

pripravi Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) za potrebe države ali po

usklajenih programih na ravni Evropske unije (EU). Ugotavljanje občutljivosti kliničnih izolatov pa

narekuje tudi sodelovanje z veterinarji kliniki in sodelovanje pri preprečevanju z veterinarstvom

povezanih okužb. Okužbe z odpornimi mikrobi pomembno povečujejo obolevnost, umrljivost, rabo

antibiotikov, število dni zdravljenja v bolnišnici, izgubo produktivnosti in nenazadnje stroške

zdravljenja. Odpornost mikrobov lahko preprečimo le s pravočasnim in usklajenim delovanjem

strokovnjakov različnih področij v medicini, veterini, kmetijstvu in okolju. To je tudi glavni cilj

strategije, ki ob podpori Ministrstva za zdravje nastaja v Sloveniji in bo predvidoma predstavljena

javnosti v drugi polovici novembra letos.

Literatura:

1. European Commission. Communication from the Commission to the European Parliament and the Council. Action plan against the rising threats from antimicrobial resistance. Brussels, 15.11.2011.

2. Štrumbelj I, Berce I, Harlander T, Jeverica S, Kavčič M, Kolman J, in sod. Pregled občutljivosti bakterij za antibiotike - Slovenija 2016. Ljubljana: Slovenska komisija za ugotavljanje občutljivosti za protimikrobna zdravila (SKUOPZ); 2017. Dosegljivo s spletne strani 26.10. 2018: http://www.imi.si/strokovna-zdruzenja/skuopz

3. European Centre for Disease Prevention and Control (ECDC). Antimicrobial resistance surveillance in Europe 2016. Annual report of the European Antimicrobial Resistance Surveillance Network (EARS-Net). Stockholm: ECDC; 2017.

4. World Health Organization. The evolving threat of antimicrobial resistance - Options for action. World Health Organization, 2012. Dosegljivo s spletne strani 26.10.2018: http://whqlibdoc.who.int/publications/2012/9789241503181_eng.pdf.

5. Pirš M. Prvi izbruh karbapenemaz pri enterobakterijah v Sloveniji. V: Novosti v mikrobiologiji : zbornik izročkov. Ljubljana: Sekcija za klinično mikrobiologijo in bolnišnične okužbe SZD; 2015: 159-65.

KEMOPROFILAKSA PO IZPOSTAVLJENOSTI NA DELOVNEM MESTU

mag. Eva Grilc, dr. med.1, Lidija Lepen, dr. med.2, dr. Brane Krt, dr. vet. med.3, asist. dr. Brigita Slavec, dr. vet. med.4, izr. prof. dr. Maja Sočan, dr. med.5 1 Nacionalni inštitut za javno zdravje, Zaloška 29, Ljubljana

2 Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Japljeva 2, Ljubljana;

3 Inštitut za mikrobiologijo in parazitologijo, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Gerbičeva 60, Ljubljana;

4 Inštitut za perutnino, ptice, male sesalce in plazilce, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, cesta v Mestni Log 47;

5 Nacionalni inštitut za javno zdravje, Zaloška 29, Ljubljana

Kemoprofilaksa je uporaba zdravil, katere namen je preprečevanje okužb oziroma bolezni.

Namenjena je osebam, ki so izpostavljene povzročiteljem bolezni. Kemoprofilakso pogosteje

predpisujemo zaposlenim v zdravstvu, veterini, vzgojnoizobraževalnih ustanovah ipd.

V prispevku predstavljamo nekatere zoonoze, za katere se v primeru izpostavljenosti svetuje

kemoprofilaksa.

Aviarna influenca

Gostitelji aviarne influence (AI) so prostoživeče ptice in perutnina. Prenos na ljudi, ki so v stiku z

okuženimi pticami ali perutnino in njihovimi izločki, je redek. Okužbi so predvsem izpostavljeni

delavci na perutninskih farmah, terenski veterinarji, veterinarji patologi ter delavci na klavnici. Aviarni

podtipi virusa influence A H5, H7 in H9 so bili prepoznani kot povzročitelji resnih okužb pri ljudeh. O

okužbah z virusom visokopatogene AI A(H5N1) pri ljudeh so poročali iz 16 držav Jugovzhodne Azije,

Bližnjega vzhoda in severne Afrike v obdobju od 2003 do 2015. Na Kitajskem od leta 2013 dalje virus

nizkopatogene AI A(H7N9) povzroča sezonsko obolevnost (podobno kot običajna gripa) pri ljudeh.

Opisani so posamezni prenosi drugih zoonotičnih aviarnih influenc in prašičje gripe na ljudi kot npr.

virusa AI A H7N2, H7N3, H7N7, H7N9, H9N2, H5N6 ter prašičje gripe A H1N1, H1N2 in H3N2, ki pa so

skoraj brez izjeme potekali v obliki blage okužbe zgornjih dihal.

Vsaka izpostavljenost ljudi zoonotičnim virusom influence zahteva razmislek o potrebnosti in

smiselnosti zaščite z zaviralci nevraminidaze. V oceni tveganja upoštevamo vrsto zoonotičnega virusa

influence, intenziteto izpostavljenosti, uporabo osebne varovalne opreme (OVO) in zdravstveno

stanje posameznika. Za zaščito se odločimo ob izpostavljenosti AI A(H5N1) in A(H7N9) v primeru, da

ni bila uporabljena ustrezna OVO, posebno pri osebah, ki so kronično bolne, imajo motnjo imunosti,

nosečnice, majhni otroci, starejši ali so bile izpostavljene intenzivnemu stiku z bolnikom brez zaščite.

Priporoča se oseltamivir v enakem odmerku kot za zdravljenje sezonske gripe (75 mg dvakrat dnevno

pet dni).

Vranični prisad

Vranični prisad povzroča toksin bakterije Bacillus anthracis. Za vraničnim prisadom zbolevajo

predvsem rastlinojede živali. Na ljudi se prenaša ob stiku z obolelimi živalmi oz. njihovimi trupli,

živalskimi kožami in volno. Ločimo kožno (več kot 95% primerov), črevesno in pljučno obliko bolezni.

Pri živalih se bolezen pojavlja v perakutni (ovce, koze), akutni (govedo, konji), subakutni ali kronični

(prašiči, mesojedi) obliki. Za prvi dve so značilni nenadni pogini.

V Sloveniji je znanih okoli 60 geografskih žarišč bolezni, t.i. distriktov vraničnega prisada. To so

področja, kjer je bil v zadnjih 50 letih uradno potrjen primer vraničnega prisada. Zato se tam izvaja

vsakoletno preventivno cepljenje prežvekovalcev in kopitarjev, ki je obvezno tudi za živali, ki prihajajo

tja na pašo ali pa se krmijo s krmo s teh področij. Zadnji izbruh pri živalih (govedo) je bil leta 2015 na

območju občin Vrhnika in Borovnica.

Zadnji primer vraničnega prisada pri ljudeh smo zabeležili leta 1983 v Komendi. Zbolela sta lastnik

bolne živali in mesar, ki je žival zaklal.

Postekspozicijska profilaksa (PEP) pri osebah se priporoča pri vseh, izpostavljenih aerosoliziranemu

bacilu oz. sporam, in sicer s ciprofloksacinom 500 mg/12h peroralno ob normalni ledvični funkciji ali

doksiciklinom 100 mg/12h peroralno v trajanju 60 dni. PEP se priporoča čim prej, idealno znotraj 48h

izpostavitve bacilu:

Alternative za PEP so še sledeči peroralni antibiotiki: klindamicin 600 mg/8h, levofloksacin 750

mg/24h, moksifloksacin 400 mg/24h in pri občutljivem na penicilin izolatu (MIK<0,125 mcg/ml)

penicilin ali amoksicilin 1 g/8h .

Pri stiku kože s sporami bacila se PEP ne priporoča, pri zaužitju okuženega mesa pa lahko pride v

poštev po individualni presoji za krajši čas kot pri inhalacijski izpostavitvi, to je za 7 do 14 dni, z

enakimi antibiotiki kot pri preprečevanju pljučne oblike vraničnega prisada.

BRUCELOZA

Slovenija ima od leta 2005 oz. 2007 uradno status države, proste bruceloze drobnice in govedi,

čeprav so bili zadnji primeri okužbe z B. melitensis oz. B. abortus zabeleženi v petdesetih oz.

šestdesetih letih prejšnjega stoletja. B. suis se pri domačih prašičih ne pojavlja, pač pa je občasno

izolirana pri zajcih in divjih prašičih. B. canis v Sloveniji še ni bila dokazana. Nepoznano je stanje glede

morebitne prisotnosti brucel pri morskih sesalcih, ki imajo zoonotski potencial (B. ceti, B.

pinnipedialis), kakor tudi ne glede drugih atipičnih brucel, za katere se ne ve, ali so nevarne tudi

človeku (ponekod v svetu so jih izolirali pri žabah). Pri domačih živalih se bolezen najbolj pogosto

kaže z abortusi, orhitisi in epididimitisi, pri prašičih pa tudi z artritisi. Brucele se pogosto izločajo tudi

z mlekom. Cepljenje proti brucelozi je v Sloveniji že dolgo prepovedano.

V Sloveniji smo v zadnjih 8 letih zaznali do en primer bruceloze pri ljudeh letno. Vsi primeri so bili

vnešeni.

V primeru visoko tvegane izpostavljenosti ali glede na individualno presojo ob nižji stopnji tveganja za

okužbo z upoštevanjem imunskega statusa osebe se priporoča PEP znotraj 24 tednov od izpostavitve,

in sicer z dvema antibiotikoma, na katera je bakterija občutljiva, za 3 tedne. Prva izbira je kombinacija

peroralnih antibiotikov doksiciklina 100 mg/12h in rifampicina 600 mg/24h, alternativi za peroralne

antibiotike sta trimetoprim s sulfametoksazolom 160/800mg/12h in ciprofloksacin 500 mg/12h v

kombinaciji z rifampicinom ali doksiciklinom, od parenteralnih antibiotikov pa so na voljo gentamicin,

streptomicin, ceftriakson. Pri tvegani izpostavitvi s proti rifampicinu odpornemu cepilnemu sevu B.

abortus RB51 ali proti streptomicinu odpornemu cepilnemu sevu B. melitensis Rev-1 omenjena

antibiotika pri izbiri PEP nista smiselna. Potrebno je serološko spremljanje izpostavljene osebe na 6

tednov do 24 tednov po izpostavitvi, pri čemer seroloških metod za zaznavanje protiteles proti B.

canis in cepilnemu sevu B. abortus RB51 nimamo, zato se v teh primerih beleži le simptome in znake

bolezni.

Tularemija

Je v Sloveniji zelo redka zoonoza. Bolezen se pojavlja pri zajcih, kuncih in glodavcih, pa tudi pri drugih

sesalcih, številnih pticah, dvoživkah in nevretenčarjih. Endemično se tularemija pojavlja v severni

hemisferi. Glavni način prenosa je neposredni stik z živalmi ali vbodi insektov (predvsem klopov in

komarjev), lahko pa tudi z vdihavanjem ali s kontaminirano hrano in vodo. Živali izločajo povzročitelja

z blatom in urinom. Potek bolezni pri živalih je zelo hiter, zato kliničnih znakov, razen hude depresije,

ni opaziti. Živali hitro poginejo. Med domačimi živalmi poročajo o izbruhih tularemije z visoko

smrtnostjo pri ovcah. Vir okužbe za ljudi so lahko tudi mačke. Značilno za tularemijo je, da je

infektivna doza zelo nizka, bolezen pa se lahko prenese z neposrednim kontaktom. Cepiva proti

tularemiji trenutno ni na voljo.

Ob dokazani ali ob sumu na visoko tvegano izpostavitev bakteriji na delovnem mestu se priporoča

PEP. Osebe, ki so že prebolele tularemijo, ne potrebujejo PEP ob ponovni izpostavitvi razen v primeru

bioterorističnega dogodka, saj je možnost ponovne okužbe majhna, klinična slika ponovne tularemije

pa blaga. Zdravilo izbora za PEP je doksiciklin 100 mg/12h peroralno, alternativa je ciprofloksacin v

odmerku, odvisnem od ledvične funkcije, v polnem odmerku je to 500 mg/12h peroralno. Trajanje

kemoprofilakse je 14 dni.

Literatura

1. World Health Organization. Avian influenza A(H7N9) virus: Post-exposure antiviral chemoprophylaxis of close contacts of a patient with confirmed H7N9 virus infection and/or high risk poultry/environmental exposures. Dosegljivo s spletne strani 7.10.2018: http://www.who.int/influenza/human_animal_interface/influenza_h7n9/13_January_2013_PEP_recs.pdf?ua=1.

2. Centres for Disease Control and Prevention. Interim Guidance on Influenza Antiviral Chemoprophylaxis of Persons Exposed to Birds with Avian Influenza A Viruses Associated with Severe Human Disease or with the Potential to Cause Severe Human Disease. Dosegljivo s spletne strani 7.10.2018: https://www.cdc.gov/flu/avianflu/guidance-exposed-persons.htm.

3. Public Health England. Guidance Note: Prophylaxis for close contacts of confirmed cases of avian influenza A(H7N9). Februar 2014. Doseljgivo s spletne strani 7.10.:

https://assets.publishing.service.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/358674/Guidance_note_rationale_for_change_to_Ah7n9_prophylaxis_0.pdf.

4. Tomažič J, Strle F s sod. Infekcijske bolezni. Združenje za infektologijo, Slovensko zdravniško društvo Ljubljana 2014/15; prva izdaja.

5. Center for diseases control. Emergency Use Instructions (EUI) for Doxycycline and Ciprofloxacin for Post-exposure Prophylaxis (PEP) of Anthrax. Dosegljivo s spletne strani 22.10.2018 : https://www.cdc.gov/anthrax/medical-care/emergency-use-doxycycline -ciprofloxacin.html.

6. OIE Terrestrial Manual. Dosegljivo s spletne strani 22.10.2018: http://www.oie.int/fileadmin/Home/eng/Health_standards/tahm/2.01.01_ANTHRAX.pdf.

7. Wright JG, recommendations of the Advisory Committee on Immunization Practices (ACIP), 2009. MMWR Recomm Rep. 2010 (23);59:1-30.

8. Hendricks KA, Wright ME, Shadomy SV, et al. Centers for Disease Control and Prevention expert panel meetings on prevention and treatment of anthrax in adults. Emerg Infect Dis 2014: 20(2). Dosegljivo s spletne strani 22.10.2018: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3901462/.

9. Quinn CP, Shadomy S, Messonnier N; Centers for Disease Control and Prevention (CDC). Use of anthrax vaccine in the United States. Dosegljivo s spletne strani 22.10.2018: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20651644.

10. Center for disease control. Brucellosis Reference Guide. Exposure, testing and prevention. Dosegljivo s spletne strani 22.10.2018: https://www.cdc.gov/brucellosis/pdf/brucellosi-reference-guide.pdf.

11. WHO. Brucellosis in humans and animals. Dosegljivo s spletne strani 22.10.2018: http://www.who.int/csr/resources/publications/Brucellosis.pdf.

12. Dennis DT, Inglesby TV, Henderson DA, Bartlett JG, Ascher MS, Eitzen E, Fine AD, Friedlander AM, Hauer J, Layton M, Lillibridge SR, McDade JE, Osterholm MT, O'Toole T, Parker G, Perl TM, Russell PK, Tonat K; Working Group on Civilian Biodefense. Tularemia as a biological weapon: medical and public health management. JAMA. 2001 6;285(21):2763-73. Dosegljivo s spletne strani 23.10.2018 : https://www.cdc.gov/tularemia/laboratoryexposure/index.html.

13. UVHVVR. Območja vraničnega prisada. Dosegljivo s spletne strani 22.10.2018 : http://www.uvhvvr.gov.si/fileadmin/uvhvvr.gov.si/pageuploads/REGISTRI_IN_OBRAZCI/Zdravje_zivali/2015/Odredba_2015/Obmocja_vranicnega_prisada_2015.pdf.

14. OIE. Brucellosis. Dosegljivo s spletne strani 22.10.2018: http://www.oie.int/fileadmin/Home/eng/Health_standards/tahm/2.01.04_BRUCELLOSIS.pdf

15. OIE. Tularemia. Dosegljivo s spletne strani 22.10.2018 : http://www.oie.int/fileadmin/Home/eng/Health_standards/tahm/2.01.22_TULAREMIA.pdf.

16. Penn RL. Francisella tularensis (Tularemia). Mandell, Douglas, and Bennett's Principles and Practice of Infectious Diseases, 8th ed, Bennet JE, Dolin R, Blaser MJ (Eds), Elsevier Saunders, Philadelphia 2015: 2590.