Ivan Cankar Moje življenje

8/13/2019 Ivan Cankar Moje ivljenje

1/173


2/173


3/173

IVAN CANKAR

MOJE IVLJENJE

V LJUBLJANI 1920

NATISNILA IN ZALOILA ZVEZNA TISKARNA


4/173


5/173

VSEBINAMoje ivljenje IXIV 1Desetica 69Skodelica kave 76Tuja uenost 81Veerna molitev 87

Njena podoba 92Njen grob 97Veerne sence 103Tinica 107Mladost 111Utrinek iz mladosti 115Slamniki 120V gaju 124Istrski osel 128Muhe 133Lisjak 142Firbec 148Kakaduj 154Sova 160Tuje ivljenje 166


6/173

MOJE IVLJENJE.I.

Nedavno je Slovenska Matica" razpoiljala ponaih krajih formular, na katerega naj biljudje napisali poglavitne zanimivosti iz svojega

ivljenja in nehanja. Tudi jaz sem dobil tak formular, pa nisem vedel, kaj bi z njim. Besedilo

je bilo namre hrvako, moj obevalni jezik pa je doma edinole slovenski. Dravni uradi so senauili slovenine, morda se je bo sasoma tudi..Slovenska Matica". e huje pa je bilo, da sovpraanja na tisti poli razodevala za svojegaoeta c. kr. profesorja, ki deli loveko delo vperijode" (Schildern Sie mir die zweite PeriodeSchillers!"), loveko ivljenje pa v rubrike suba), b) in c). Iz teh in takih razlogov sem izroil

formular dekli, da podkuri z njim. Domislil pasem se ob tej priliki, da je v mojem ivljenjumarsikatera dogodivina, ki je spomina vredna.Te dogodivine sem spisal za najbolji slovenskileposlovni list, ki mu je ime Gospodina Ci-zara"; koda le, da ne smem povedati, kje, kedajin kako da izhaja ta imenitni list.

1 i


7/173

Vsaka mladost je polna sree in radosti,sijajnega solnca in preernega smeha. Vsakamladost. Ako v poznih letih in v grenkih urah

pogleda lovek nanjo s tujimi, hladnimi omi,se mu zdi morda nevesela, kelih krivinega trpljenja in prezgodnjega spoznanja. Ali teko jetako pogledati nanjo. Nenadoma se razmakne,se v ni razstopi megleni zastor in zasmeje semlado solnce, vse ljubezni in vse hvalenostiVredno. Spomin je sladek kakor pesem; prsanapne vzdih, zastro se oi in ustnice boasmehljaj.

Oko mojega spomina see dale, prav dotretjega leta moje dobe. Pogorela nam je hiain obuboali smo docela. Mi otroci, kolikor nas je bilo, smo se igrali na vrhu pri Sveti Trojici.Pod veer je bilo, solnce je sijalo milo in toplo,kakor sam boji blagoslov. Spodaj je bila Vrhnikae vsa v senci, lesketala so se le e zgorenja oknagosposkih hi. Jezus!" je vzkriknila sestra. Zgrabila me je za roko in je tekla; jaz neroden vnogah, sem kolobaril za njo ter se prevraalnizdol po kamenju in po spolzki travi. Silen dim

je bil obsenil nebo prav tja do Ljubljanskegavrha, do Svete Ane in do alostne gore; presekal ga je navpikoma sijajen plamen, slok invisok. Jezus! Jezus!" je kriala sestra . . . Tukaj,v ta prelepi plamen je zaklenjen moj spomin;ve ga ni . . . Prikae pa se nenadoma mati,isto majhna, isto drobna, ni preplaena, samo

2


8/173

zaudena; na cesti stoji ter tii pod pazduho starostensko uro, ki e zdavnaj ni ve la, ne bila . .Spomin umolkne, pa se oglasi v izbi tete Micke.Izba je bila preudno bela, tudi teta Micka je bilavsa bela in na belo pogrnjeni mizi je stala skledabelih, lahtnodieih trukljev. Od zunaj je pla-menelo zamolklo in rdee kakor veerna zarja,.,To je bil najlepi dan mojega ivljenja.

Gotovo je, da sem bil sila neroden in cmerav

otrok. Sam se ne spominjam natanko, toda matimi je pravila, da sem bil nadloga e od rojstva.Priel sem prezgodaj na svet; v svojih boleinah je zaobljubila mati sebe na svete Viarje, menepa v lemenat. Nikoli ni bila na svetih Viarjih,

jaz ne v lemenatu. Kadar stori pbljubo loveku, jo izpolni, e more; kadar jo pa stori Bogusamemu, jo izpolni, e more, ali e ne; zakajtrda je kazen.

Spomnim se na stari dom, na zgodnjo mladost, na to prelepo, vso s svetlimi sanjami pre-preeno; in takoj se zmislim na pe. Bila mi jevisoka in obirna planjava, bila mi je zavetie vsamotnih otrokih sanjah. Tam sem sedel tersem veil palec desnice kar ves dan. Lasje somi bili predolgi, zato mi jih je bila mati povezalav op, ki me je egetal na tilniku. Palec mi jenazadnje obvezala z veliko in debelo cunjo, ki

je bila gnusna. veiti nisem mogel ve in sem jokal; izpod solz pa sem videl prostrano izbo,videl sem mater in oeta, brate in sestre, videl

3 i*


9/173

sem okna, neznansko iroka in dale za okni,onkraj ceste, milo vabee mesarjeve klade. Tam

se je nehal ta prostrani svet.Mesar je imel pred hio visoko skladovniconapol obtesanih hlodov. To so bile slavne mesarjeve klade, naa radost in nae hrepenenje.Plezali smo po njih, lovili se, prevraali se, inpadalij solnce samo se je smejajo naemu veselju. Se zdaj ne vem, kako da so nas neprestano

in s toliko skrbjo podili s tistih lepih klad. Janez je e spet na mesarjevih kladah!" Seveda je inemu bi ne bil? Stvari so na svetu, ki jih loveka pamet tudi z veliko teavo ne preudarido kraja. Zdelo se mi je, da so nam teh kladnevoljivi stari ljudje, zato ker so prenerodniin prepusti, da bi plezali nanje. Najbr sem sodilprav.Kmalu pa se mi je razirilo obzorje od mesarjevih klad do enajste ole pod mostom; zadobrih sto korakov. Ob vroih poletnih dneh,ko Moilnik vsahne, ko je temno Retovje skorajprazno, in ko mila zelena Ljubija sanja svojetihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljubljanica za cel seenj in oabna Vrhnianka je samoe potok. Ves levi del struge je sam bel prod,od solnca spaljen. Takrat se prine enajsta olapod mostom ter se neha ob prvih jesenskihnalivih. Mnogokaj sem tudiral v svojem ivljenju, ali tako bogate in koristne uenosti, kakor

jo daje svojim uencem enajsta ola pod mostom,4


10/173

nisem zadobil nikjer in nikoli. Kakna uda pre-udna hrani ta goli, posueni prod! Oem, ki

jih iejo, srcem, ki verujejo vanje, se kaejouda ob vsakem pogledu, ob vsakem koraku.Polomljen, star lijak, obro kolesa, preluknjanaponev, poeni lonci, vilice s poldrugim klinom,pipec brez ronika sam Bog nebeki vedi,odkod se je bilo vse to nabralo v Ljubljanico!Ali vsaka stvar posebej je bila udo preudnoin je imela svoj vaen pomen. imevemu Loj

zetu se je celo posreilo, da je nael denarnico;res ni bilo ni v nji, denarnica pa je vendarlebila. udes najveje so bili kapeljni, ki so seskrivali pod mokrim kamenjem kraj zadnjih rahlopljuskajoih valkov vode. Lovili smo jih z vilicami, z eblji ali pa z golo roko ter jih peklina erjavici kar tam v oli, ki je bila skrita neumnim oem. Zgodilo se je asih, da je bilaglava osmojena, repek pa e moker; toda biliso dobri in soni, kakor na sosedovem vrtupobrana jabolka.

V oli smo bili vsi gologlavi in goloroki,hlae pa smo si zavihali visoko do vrh stegna.Neko sem v goreem hrepenenju po nadaljniuenosti zael malo pregloboko v vodo. Nenadoma se mi je zazdelo, da jaham na ogromnemzelenem konju naravnost proti sijajnemu solncu.Nadvse sladka, brezprimerna srea me je vsegaprevzela in mislil sem, da sem cesar . . . Tedajme je zgrabila za lase neusmiljena roka ter me

5


11/173

trdo zaluila na prod. Tam sem vztrepetal terse buno razjokal, sam ne vem zakaj.

Jurev hlapec me je bil potegnil iz vode.

e komu ni povei to ali ono, kar sem storilv poznejem svojem ivljenju, naj se prereka stistim hlapcem, ne pa z menoj!

6


12/173

II.Enajsta ola, Bog s teboj! Milo se mi stori,kadar se spomnim nate, zibel ivljenja in

spoznanja. Ko lovek shodi, se mu odpirajo korakza korakom prostrani svetovi, se mu razkrivajo,,ga obsipljejo svetla bogastva. Ozre se na siromano zibel v kotu in oko mu je motno, sencagre preko srca.

Dali so me v olo, v ono pusto, srepogledo,od vseh strani zadelano, kjer ni ne solnnega,belega proda, ne razbitih loncev, ne luknjastihponev, ne pipcev brez ronika in kapeljnov ecelo ne. Samo trde loveku nerazumljive besede

so tam in velike rke, na rno tablo zapisane.Oblekli so me v novo obleko, ki mi je bilaveliko preohlapna; oe je bil zame obrnil in zasilo prekrojil obnoeno nedeljsko obleko starejega brata. Grenka je pot do uenosti. S tekimsrcem sem se napotil proti oli, s tekim srcemin plaho slutnjo, kakor se napoti grenik dohudih sodnikov; in brat, ki me je vodil, se mi je zdel kakor rn biri. Svee jutro je bilo, istonedeljsko, svet je bil umit in poesan. iroka inbela je bila cesta, e posuena; zelene loke naobeh straneh so bile e rosne od pononegadeja. Ena sama rumena lua je bila e na cesti,sredi mosta, ki dri ez prijazni, globoko umei

7


13/173

potok Klis. Ne vem, ali sem se bil zamaknil vsvetlo nebo, ali v temni potok; nenadoma semleal z obrazom, z rokami in z nogami v tistirumeni lui.Nesnaga nesrena!"

Blatnega in krieega me je vlekel bratdomov. Tam so takoj razsodili, da nikoli ne bomuenjak. Objokan sem se vrnil v olo v svojistari, zakrpani obleki. In vsi so rekli, da je toslabo znamenje.

Koj drugi olski dan sem okusil sovranostin ogabnost tuje uenosti. Imeli smo mlado uiteljico; spominjam se, da je imela rne lase inrne oi ter bolno, rumeno polt. Poklicala me

je po imenu in me je vpraala:Koliko je ena in ena?"

Vpraanje se mi je zdelo smeno in raza-ljivo hkrati; kajti rei bi bilo treba: Kolk' jeana in ana?" in nadalje: emu izprauje oreeh, ki jih ve e vsak otrok pod mostom?Zato sem molal.

Uiteljica je poiskala prijetno prispodobo ter je vpraala:

Koliko je ena pomarana in e ena pomarana?"To drugo vpraanje se mi je zdelo e veliko

bolj nespametno. Predno sem bil shodil, semznal o Veliki noi prav dobro teti piruhe inpomarane, posebno tiste, ki so jih dobili bratje.In zoperno mi je bilo, da so se ji vlekle besede

8


14/173

tako udno opolzko iz ust, kakor se vlee mediz satovja. Zato sem molal.

Vsa nestrpna je vzkliknila:Kaj nisi nikdar jedelj pomaran?"Tisti jedelj" me je udaril kakor s kladivom;

nisem vedel ne kako in ne kedaj samovoljnomi je planilo z jezika:

Jedna jedelj pomarana in jedna jedelj pomarana sta dve jedelj pomarani!"

In uiteljica me je postavila v kot. Tisto jesen se mi je prvikrat razodela na

silnost krivice. V poznejem svojem ivljenjusem neko poslual ubijalca, ko je stal pred sodniki. Izpovedoval se je isto mirno in brez strahu.Ni tajil niti z besedo, da je ubil loveka. Nenadoma ga je vpraal sodnikov eden, kam da so

izginile tiste tri krone, ki jih je imel mrtvi siromakv telovniku, kakor je vedel krmar. Takrat jeubijalec zardel v obraz in je vzkipel! Kaknekrone? Jaz ne vem ni o teh kronah!" Sodnikni odnehal: Ko je bil e ubit, jih ni mogel vezapiti; na oni svet pa jih tudi ni vzel seboj!"Tedaj se je zgodilo nekaj zelo udnega: ubijalec,ki je bil povedal z mirno vestjo, da je ubilkrenega loveka, je ob tistih ubogih trehkronah popolnoma podivljal, zgrabil je stol terga zalual z vso silo med sodnike, da so sebledi poskrili pod mizo, treil je obadva paznikaob tla ter krial, rogovilil in lomastil tako neznansko, da so ga morali navsezadnje mukoma

9


15/173

ukleniti in povezati. Delal je oitno krivico in se je oitno izpovedal; krivice delati si ni dal.

Ob zaetku olske ure, ko smo odmolili,mi je ukazala uiteljica z osornim glasom:Pojdi h gospodu naduitelju!"

. el sem proti durim in sem util na hrbtu,da gledajo vsi drugi za menoj. S tekimi nogamisem stopal po stopnicah in trepetaje sem akal,predno sem potrkal. Bali smo se naduitelja.Visok in rejen je bil, zelo gosposki obleen, istobelih, testenih lic, na mehkem nosu zlate naonike; najbolj straen pa je bil glas njegov:sladek je bil, spolzek in mil, loveku pa so seibila kolena pod vsako besedo.

Ko sem stal pred njim, me je premeril mirnoin mrzlo izpod naonikov ter je izpregovoril z

tistim glasom:Oj sinko moj, zakaj si porezal mlada drevesa, nedolna mlada drevesca ob poti? Kajne ve, sinko moj, da je smrten greh, porezatimlada drevesa ob poti, velik smrten greh zopersedmo zapoved bojo?"

Saj jih nisem!"Oj, sinko moj, zdaj pa e taji, da si bilporezal mlada drevesa ob poti! Kaj ne ve,

sinko moj, da je la smrten greh, velik smrtengreh zoper osmo zapoved bojo?"

Saj ne laem, saj jih res nisem!"e jih ti nisi, kdo pa jih je, kdo je porezal

mlada drevesca ob poti ?"

10


16/173

Jaz jih nisem; ne vem, kdo da jih je!"Glej, kako si zakrknjen! e jih sam nisi,

ve prav gotovo, kdo da jih je! Kdor utaji resnico, je lanjivec! Le pojdi, sinko moj!"Iztegnil je belo roko in el sem ihte. Zaklenili so me samega ez poldne. Laen nisembil, toda hudo alosten. Vedel sem, da so biliporezali drevesca ob poti kraj Lenarievegavrta; pravili so, da je bil Gaperinov, ali videlga nisem; in da sem ga videl, bi ne bil povedal,za nala ne.

Ko je zvonilo poldan, zamolklo, poasi indolgo, me je nenadoma minila mehkobna alostin vsega se me je polastil divji srd. Tresel semse kakor v vroici, krial, teptal z nogami, bil zdrobnimi pestmi po klopeh, zaluil tablico ob

tla, da se je razletela na drobne kosce, razlomilpisalnik, raztrgal ves papir, kolikor sem ga naelin dosegel; nato sem begal brez uma po irokiizbi vse do ene ure, nazadnje pa sem omahnilin zaspal.

Zaklenili so me ez poldne tudi drugi dan.

11


17/173

III.Nvsezgodaj sem obutil in izkusil ensko za-

peljivost in njeno izdajalsko hinavino.Mati je imela vrhan pehar suhih hruek.

Ali tisti pehar, posoda vseh sladkosti, je bil zaklenjen v ogromni omari. e se spomnim nanjo,se mi zdi veja od marsikatere srednje visokehie.Sama sva bila v izbi s sestro Lino; pogledalame je z zamiljenimi omi in je rekla:

Ko bi zdajle imela tisti pehar!"Ko bi ga!" sem vzdihnil.Zakaj bi ga pa ne imela," je rekla tije,

kakor tja vendan.Saj je omara zaklenjena, mati pa imajo

klju!"Pomislila je.Pa vendar bi ga lahko imela, tudi brez

kljua!"Spreletelo me je udno, kakor strah pred

grehom; hkrati pa me je egetalo sladko obmislih na vrhani pehar. Skoil sem z zapekater el preiskavat omaro. Stala je poez v kotuin ni bila tesno prislonjena ob zid, tako da bilovek, e bi se napravil majhnega", zlezelzanjo; s teavo res, ali zlezel bi. Jaz pa sembil droban, da sem komaj razloil svojo senco.

12


18/173

Sestra je ostala na zapeku ter je gledalas sklonjeno glavo in stisnjenimi ustnicami, rokeuprte ob kolena.

lezi zad!" je svetovala tiho. Napravi semajhnega in se splazi hrbtoma!"

Tako sem storil in bil sem v temi; spreletelme je obutek, da sem strahotno sam.

Potrpi malo, da izpregleda!" je svetovaladalje, flli e predno se mi je oko privadilo mraku,

je epnila strahoma:Bei!"V trenotku sem stal mrzel in trepetajo

sredi izbe. Nekdo je hodil s tekimi koraki povei, nazadnje je zakaljal ter el.

Zdaj pa naredi br, kar misli; zdaj je evseeno! Zlezi zad; tam na oni strani, kjer jepehar, je en ebelj odnehal; potegni ga ven, paodsloni desko!"

Storil sem brez misli in volje vse, kakor jeukazala. e bi mi bila v tistem hipu rekla:Pojdi na cesto in skoi pod voz!" bi bil elter skoil.

Odslonil sem desko, otipal pehar, zgrabilpest hruek ter jih stlail v ep; nato e enoin e tretjo, tako da sem imel obadva epa nabasana. Ko sem spet prislonil desko ter se izvilizza omare, sem bil zasopel in poten. la sva ssestro za hio, legla sva v travo kraj plota tersva jedla, flli nisva se spogledala ves as in tudismejala se nisva.

13


19/173

Tako sva se gostila dan za dnem, pod veer,ko so se drugi podili po mesarjevih kladah",

ko je bila mati pri sosedi, oe pa v krmi. Obutek greha se je bil skoro popolnoma izgubil;e sva se smejala ter govorila nebrzdano o svojemskritem poetju.

Neko, v nedeljo po veliki mai, je odklenilamati omaro ter se je udoma zaudila.

Sama ne vem, kaj bi to bilo! Saj je bilvrhan pehar, da so doli drale, zdaj pa je ekar do roba vsahnil! Mii jih pa ne jedo, sajni nobena obglojena!"

Drala je pehar z obema rokama ter se jeozrla po nas vseh. Drugi so strmeli z velikimiomi in odprtimi ustmi, sestra Lina je gledalav tla in je podrsavala z nogo, meni je el mrazod lic do nog in spet nazaj, poasi in teko;zdelo se mi je, da se izba maje in da je matizelo velika.

Kdor je storil, povej sam!"Molali smo; vseh nas je bilo strah, ne

strah gronje, palice e manj, temve neesa

neizrekljivega, daljnega, silnega.Izpregovorila je sama sestra Lina:Ta je bil!"In je pokazala s prstom name.Mati je postavila pehar na mizo. V lastni

omotici sem videl isto, da je prebledela.e je vpraala:Kdo je bil?"

14


20/173

Janez!" je rekla sestra Lina in mi je gledala naravnost v obraz.

Kako da si naredil, e to povej!" je ukazala mati.Noge so se mi tresle tako mono, da nisemmogel vstati. Odgovoril pa sem razlono, dasem poslual udoma sam svoj glas.

Zlezel sem zad, potegnil ebelj ven, od-slonil desko in otipal pehar. e od torka vselejpod veer!"

Takrat se je zgodilo nekaj, kar me preinez neznano grozo e ob spominu. Mati me niudarila, tudi ni rekla ale besede; sedla je naklop, skrila je obraz v dlani ter je zajokala, daso tekle solze izza belih prstov.

Sestra Lina je bila natihoma smuknila iz

izbe; jaz edini sem jo videl, kljub omotici inod boleine slepim oem. el sem za njo poasi, ker so mi bile noge zelo teke. Napotilsem se naravnost za hio; tam se je bila skrilapod jasminov grm za plotom; rdea nedeljskaruta jo je izdala. Priel sem do nje, zgrabil joza dolgo kito ter jo vlail za seboj po vrtu. Nikriknila ves as, e zavzdihnila ne. V poznejem, prevar in bridkosti polnemivljenju, me je goljufala in izdala marsikateraenska; Bog jim greh odpusti, jaz jim ga vsemdo zadnjega kraja. Toda vseh uenosti najgren-keja uenost je abecednik.

15


21/173

IV.Ne vem, e se otroci po naih krajih e po-

govarjajo". Mi smo se. Nobena, e takobuna igra nam ni dala toliko iste, globoke,skrivnostno svete radosti, kakor tisto poiuglasnopogovarjanje v mraku.

Tako je bilo zmirom, da sanja lovek tolikosijajnejo lu, kolikor temneja je no okoli njegav njegovem srcu. Ni treba, da bi sanjal o samem nebekem solncu solnce mu je lojevasvea, mu je dremotna luka pred podobo Matere boje. Bera, ki nima, da bi si kupil kosrnega kruha, sanja o silnem, nedosegljivem bogastvu; ali tisto bogastvo nikakor niso prek-morski milijoni, temve je svetla desetica. Popotnik, ki gazi mrzlo lomarico po cesarskicesti, sanja o prijaznem domu, o zakurjeni pei,

o veerji na beli mizi; oj ne, on sanja o pasjikolibi, o trdi slami, o skorji kruha.Velikokrat sem bil zamiljen in alosten,

ko sem bral o sreni mladosti", o zlatih otrokih dneh". Tudi meni se je e zgodilo, da sose mi ponevedoma orosile oi ob spominu nazdavnaj minole ase, na obraze, ki jih ni ve,

16


22/173

na kraje, ki so mi bili dragi. Ali resnica je pata, da je svetla in hrepenenja vredna vsaka daljava, naj se ozre lovek v preteklost ali v pri-hodnjost. Vsake sanje so porojene iz nezadovoljnosti, iz bridkosti, iz bede in trpljenja; nesamo hrepenenje po jabolkih in pomaranah,temve tudi tisto po isti lepoti in svetih nebesih.

Najlepe se je dalo pogovarjati pozimi, naveliki, topli pei. Zunaj je bila no in mraz jekripal skozi okna, izba pa je bila polna sladkihpravljic, ki so nam epetale na uho e tije inmileje od samih naih besed. Pa da smo tudivsi molali, pa da se niti spogledali nismo, razumeli bi se bili vse do kraja. Bilo je, kakorskupna molitev in kakor skupna pesem: e nas

je sedem ali sedemdeset molitev je ena inena je pronja, pesem in en sam je Bog. Nikolisi nismo bili tako blizu, tako bratje in sestre,kakor ob tistih svetih urah. Sredi med nami jesedel sam angelj boji ter nam je pripovedovalo lepotah iz paradia; nam pa se je zdelo, dagovore nae plahe ustnice.

Nikogar ni obla niti za trenotek pregrenamisel, da bi ne verjel pripovedkam angeljskim..Pogovarjali smo se o Veliki noi. Blizu je ebila in vedeli smo isto vsi, kakna da bo naaVelika no: prazniki brez praznikov, nedeljsko jutro brez piruhov in pomaran, v srce mukomazaklenjena bridkost, za pejo pritajene solze.

17 2


23/173

Vedeli smo, da pride trda in neusmiljena, aligovorili nismo o nji, e mislili nismo nanjo.Pogovarjali smo se o drugi Veliki noi, o tisti,ki je bila polna umeega solnca, preernegapotrkavanja zvonov, dieih, rumeno zapeenihkolaev, rdeih piruhov, svetlih pomaran; matiima na glavi belo ruto in pogrinja mizo; misedimo povrsti za pejo in gledamo; oe sloniob oknu, bae si pipo in se smeje . . . V toVeliko no smo verjeli kakor v ivega Boga;tik pred nami je bila v vsem svojem sijaju. Res je ni bilo tisto leto in tudi ne prihodnje in tudie tretje ne in nikoli ne; ali ni je bilo moi nasvetu, da bi omajala nao vero. Prav ni senismo udili in ni nismo bili ualjeni, da ni bilapotrjena naa vera, da se niso dopolnile naesanje; morda bi se bili udili, da se je zgodilopo besedah angeljevih.

Tam nekje v podlipskih hribih, visoko vsamoti, stoji pristava, ki ji pravijo Mavsarjevhrib. Le zdale mi je e ta hrib v spominu, trojepajolanov je pred njim. Najrazloneje ga vidimtakega, o kakornem smo se pogovarjali. Silarazseen, bogat kmeki dom; nizka, zelo dolga,svetlo pobeljena in s slamo krita hia, skednjiin kae, hlevi in kozolci, suilnica za sadje,pisan ebelnjak; in vrtovi, vseprostrani, z bregav dolino, iz doline v breg, kolikor dale je segelpoeljivi pogled; jabolka bela in rumena, rdeain pisana, gladka in kosmata . . . lovek ni vedel,

18


24/173

kam bi pogledal, kje bi ugriznil. ebele so umele v ajdi, na nebu so prepevaje viseli krjanci,solnce je sijalo; razsmejal in razjokal bi se lovek,da bi sam ne vedel zakaj . . . Na Mavsarjevemhribu smo imeli daljno, prav daljno materinolahto; mislim, da je e izumrla, ali pa se jepreselila v Ameriko. Dom je bil najbr pust inalosten in siromaen, ljudje sami skopi in trdi.Spominjam se le toliko, kakor da bi videl predseboj izrezek opraene podobe. Troje bosih otrok je lezlo trudoma skozi mecesnov gozd po strmemblatnem bregu nizdol. Lezli so globoko skljueni,teke malhe so nosili preko rame, malhe polne jabolk. In vsi trije so jokali na glas, brez solz,kakor troje mladih ivali. emu da so jokali,vedi sam Bog nebeki. Najmlajemu se je spo-

teknilo ob korenini, butil je ob tla, jabolka sose usula iz ohlapno zavezane malhe; ko se jevzdignil, ni ve jokal in tudi ni pobiral jabolk,ki so se kotalila blatna po spolzki stezi; gledal

je srepo predse in udno star je bil obraz. Pustin mrzel je bil gozd naokoli, od sivega neba jepril droben de, globoko spodaj v dolini so sezbirale velike rumene lue. Samo toliko vidim.Ali te podobe ne maram. Lepi, razloneji invse resnineji je oni Mavsarjev hrib, ki si ga jebilo samovoljno ustvarilo otroko hrepenenje . ..

Oj, otroko! Kaj ni dvojno tvoje in vsakoivljenje vse do groba? Eno na pei, drugo vsijajni daljavi? Kaj so bile vse tvoje ljubezni, kaj

19 2*


25/173

tvoja navduenja in prijateljstva, tvoje pesmi inpovesti, tvoje misli in sanje vse do dananjegadne? Velika no in Mavsarjev hrib! In kaj sene pogovarja spet nocoj, kakor nekdaj, ko sesmehlja tem svojim spominom in jih v vroemsrcu pozdravlja?

20


26/173

v.K sem bil dovril drugo olsko leto, so menapravili za ministranta. e zdaj se mi zdi,

kakor da mi je bil prepojil srce in duo tistiomamni vonj po lahtnem kadilu. Bil sem oien, vseh grehov za zmirom odvezan, oltarjusamemu posveen. Nikoli poprej in nikoli pozneje nisem bil tako miren in sreen, kakor vtistem blagoslovljenem letu.

Ob novi mai, ki jo je stregel mlad in lepgospod, sem sluil za malega ministranta. Prenaal sem debelo in teko evangeljsko knjigo.Pot mi je lil curkoma po vroih licih; trudennisem bil toliko, toda laen. Takrat smo iveliob koruznem moniku; jaz pa sem imel bistre,vsega lepega eljne oi in imel sem bogatesanje.

Po mai se je okrenil mladi gospod in se je sklonil k meni, ker sem bil majhen.

Na e ti 1

In dal mi je svetel gro, isto nov.Do tiste ure e nikoli nisem imel groa vroki. O Veliki noi ali o Boiu sem imel krajcar,premoenje, s katerim sem natanko in skrbljivougibal, kaj da bi z njim. Gro je bil bogastvo,dale onkraj ciljev in sanj. Da se sanjati o zlatihgradovih, da o samih nebesih, o grou ne.

21


27/173

Prva misel v presilnem zavzetju je bila:Teci k materi . . . mati se bo sama raz

jokala ob tolikem udesu!"Stopil sem iz zakristije na solnno cesto.

Tam, vse krog cerkve in e globoko pod klanecso se vrstili tanti drug za drugim. Bahavo obloeni so bili z vsemi sladkostmi tega sveta; beleplatnene strehe so veselo pofrfotavale v toplemvetru. Kaj vse je bilo tam! lovek, poeli si,vzemi! Pomarane, rumene in sone, kakor oVeliki noi; pikoti, bonboni vseh sort, beli, rumeni, rdei kam bi posegla ta uboga roka ?V veliki katlji so bili dateljni, svetili so serosni, vabili so, temnobakreni, zapeljivi, pregreni. Kakni so pa dateljni v ustih?

Saj ima gro! Saj je tvoj ta gro, ki gav pesti tii!"

Sklonil sem se kakor pod udarcem; ko semse ozrl plah, ni bilo nikogar, da bi bil izprego-voril tiste hudodelske besede. el sem dalje, poklancu nizdol: srce mi je bilo teko in alostno,kakor nikoli; in solnce samo ni ve sijalo inljudje so bili pusti in tanti prazni.Pod klancem sem se zaobrnil sunkoma.Tam je stalo drobno dekletce v kratkem pisanemkrilu ; gledalo je modro predse, z obema tenkimarokama je drala datelj, en sam datelj; meso jebilo rumeno in sono kakor med, kazalo se jedolgo, belo, navzdol precepljeno jedro.

22


28/173

Dajte mi dateljnov!" sem ukazal predtantom in sem trepetal v omotici.

Za koliko ?" je vpraala debela enska in

je posegla v katljo z mesnato, potno roko.Za gro . . . za isto nov gro!"Ko sem tako odgovoril, se mi je zdelo, da

je govoril za mojim hrbtom nekdo drugi, s istotujim, globokim in grdim glasom.

Dateljni so bili mastni, koj so se prijeli potnedlani. Pokusil sem prvega; sono, cukreno mesose je prijelo tudi usten in zob. Izpljunil sem vse,gladko lupino, cukreno meso in precepljeno jedro.Nato sem tekel po klancu in tial v pesti vsotisto nagnusno, mastno kepo, dokler je nisemzaluil v potok ter si umil obedve roki.

Nato sem legel v travo in sem molil, dabi umrl.

Mati je koruzni monik, od dne do dne, odtedna do tedna; morda e ve ne ve, da je belkruh kje na svetu. In jaz jem dateljne! Za grodateljnov, teh rumenih, cukrenih! Na srcu mi

je leal kamen; teak je bil in straen; in esolz je bilo sram, da bi mi segle v oi.

Priel sem domu e dale po kosilu. Matimi je prinesla jeprena, ki sem ga jedel rad;komaj sem pokusil, e sem poloil na mizo leseno lico, mrzel pot me je oblil curkoma povsem ivotu.

Kaj ti je?" je vzkliknila mati vsa plaha.Nisem si je upal pogledati, ker sem vedel, da

23


29/173

bi takoj umrl, e bi videl tiste oi, ki so takozvesto izpraevale, da se je lovek izpovedaldo kraja, ko sam ni vedel kako. Ali nagnila

se je k meni, vzdignila mi je obraz z obemarokama in videl sem jo, vso belo, kakor odmilosti boje obarjeno.

Mati, joj, mati!"Udaril sem s elom ob mizo in nisem vedel

niesar ve. Ko sem se vzdramil, je bil materinobraz resen in bolan.

Povej!" je ukazala.In izpovedal sem se, kakor pred izpoved-nikom in Bogom samim.

Dali so mi gro, isto nov, svetel gro. Pavam ga nisem prinesel, e povedati vam nisemmislil, zapravil sem ga po hudobnem, dateljnovsem si kupil! Ni ne bodite jezni, saj bom umrl!"

Takrat se je zgodilo nekaj zelo udnega.Mati me je prijela narahlo za obedve roki, la je z menoj preko izbe v kot pod razpelo, tamme je pokriala trikrat povrsti.

Ti moj fant!" je rekla. Nato je naglas za jokala, sam ne vem zakaj.

24


30/173


31/173

zvonili z velikim zvonom, kakor oznanja obha jilo bolniku; stare enice so drobile proti cerkvi,epavi menar je lomastil v zvonik ter spotomagrmadil preudne kletve. V vsem takem poetju je bilo samo isto veselje, greha ni. Katekizem,ki smo se ga uili v oli, je imel komaj tolikoveljave in spotovanja kakor abecednik. V srcihnam je bil napisan vse drug in drugaen katekizem ; bil je svet in strog. Tam so bili samineodpustljivi in vnebovpijoi grehi, taki grehi,ki jih ni poznal olski katekizem. Ne bil bi ni-kaken greh, e bi oklestil do zadnje mladikeves Majerjev vrt; ali bil bi vnebovpijo greh, ebi zatoil tovaria, da je klestil.' Fantje imajosvojo posebno pravico in postavo, nikjer priueno, od nikogar zaukazano. Mislim, da jo jebil ustanovil za loveko duo sam Bog in daso jo ele kasneje, v pohujanih asih, izkvariliemerni pismarji in farizeji.

Posebna je bila naa vera, nikjer priuena,od nikogar zaukazana; isto ponevedoma je bilaod vsega zaetka samovoljno vzklila v srcu terga je vsega prepojila. Ne da se razloiti z besedo

te resnine vere; ker vsaka vera je nedopovedljiva, je brez glasu in brez telesa, kakor lu inkakor ljubezen. Pri stari materi sem bral evangelij o trpljenju Kristusovem; prav ni obudovanja in ni pohlevnosti in ni hvalenosti nisemobutil ob podobi trpeega Boga; vsa globljain isteja je bila moja vera; iz vsega srca rad

26


32/173

sem imel Krista, brez strahu in boleine bi sebil dal biati namesto njega.

Stregel sem za ministranta ob polnonici.Mraz je kripal in grizel do mozga. Vse, kar se je godilo tisto no, mi je daljno, so motne sanje.Doma sem bil v cerkvi, kakor na pei, kakorpod mostom; tedaj pa se je mahoma vse spremenilo, odprla so se nasteaj vrata nebeka.Ne od kora, iz daljnodaljnih krajev, iz samegaparadia so se glasile svete boine pesmi;omamljive diave so segale v dno trepetajoedue; cerkev se je bila razmeknila, razirila sedo onkraj obzorja, do morja in ez; in vse jebila sama lu, da so me skelele oi in da mi je lo na jok od radosti in sree. Ko sem sevzdramil, sem bil v zakristiji; sedel sem na irokem stolu, dral sem v roki kos potice, gorkesolze so me egetale po licih in zeblo me je.

Nevesel mi je spomin na prvo sveto obhajilo. Mnogokdaj in v mnogoterih oblikah seme pripovedoval o tistem stranem jutru, ali zdise mi, da sem vselej ponevedoma in iz golesrameljivosti zatajil resnico. Napotil sem se na

vsezgodaj v olo, iz ole v cerkev. Hodil sembrez misli in brez skrbi, kakor da bi el vgozd po gobe. Tiste molitvice sem znal gladko,da sem jih blebetal tja vendan, zraven pa mislilna Majerjeva jabolka. e pred oltarjem se nisemdomislil, da kleim pred Bogom. Z obema rokama sem dral veliko sveo; od svee so drkale

27


33/173

debele voene kaplje in s temi kapljami semrisal bel kri na rni hrbet tovaria, ki je klealpred menoj. Hudo mi je lo na smeh, ker sose tovarii drali, kakor da bi imeli bonbone vustih, po enega na vsaki strani; in poelelo semi je, da bi zavigal. Tedaj sem ugledal kaplanaisto blizu, spremenjenega, neznanega; svetosvetal je bil v obraz, poveal je oi, na ustnicah je bila tiha molitev; v desnici mrtvako bledi jedral hostijo, klanjal se je globoko in poasi odust do ust. Spreletel me je mrzel strah, udarilome je trdo na srce, da sem neveren, nevreden,zavren od zaetka in na vekomaj. Samo etroje jih je bilo pred menoj; vstati sem hotel,nisem mogel. Ko sem odprl usta, se mi je zazdelo v bolni grozi, da se paim v obraz Bogusamemu. Hostija se je prijela zob in neba, trgalsem jo s suhim jezikom, da bi jo spravil v grlo,ki je bilo tesno, kakor zaklenjeno. In ves assem molil v splaenih mislih: 0 gospod . . . ogospod!" In ves as mi je leala gora na dui:Storil si boji rop, zavren si!" Ko sem eliz cerkve, sem se smejal in sem klatil jabolka

ob cesti: Saj je vseeno zavren si!" Tistiveer se je zgodilo prvikrat, da sem pomislil,kako bi kar nahitro konal to ivljenje, ki jesojeno in obsojeno.

Nevesel mi je spomin na prvo sveto obhajilo, nevesel na zadnje. Pri spovedi sem bil,duhovnik mi je dal odvezo, e roko sem mu

28


34/173

poljubil. Da se mu le ugala ni, le ne ugalaod tega Judeevega poljuba!" Zlagal sem semu bil, zatajil sem mu bil svoj greh, edini greh,ki me je bil takrat do kraja oskrunil, omreilme vsega kakor gnusen pajek. el sem od spo-vednice dale stran, v temno zatije ob krstnemkamnu blizu vrat. Tam molijo oitni greniki,ki niso vredni, da bi kleali pred oltarjem. Predoltarjem, razsvetljenem od nebeke glorije, sodobivali v dar telo Kristovo moji tovarii. Kristussam je el mimo v svojem rdeem plau in meni pogledal.

Stopil sem na cesto in sem bil star.

29


35/173

VII.Ko sem prvikrat videl smrt od blizu, se jenisem prestrail; le motila me je, nekako v

nadlego in spotiko mi je bila. Umrl je stari oe.Leal je na visoki postelji siv in trd, rne muheso mu sedale na oi, na splahnele ustnice.Nekdo je zaklical s udnim glasom, v drugiizbi se je ropotoma prevrnil stol, oe je planilk postelji in je zajokal. Nikoli do tedaj ga nisemvidel, da bi jokal; bilo je samo suho, presekanoihtenje brez solz. Nisem vedel, kam in kaj dabi; zunaj je deevalo curkoma; zalotil sem seob neprijetnem obutku, da mi je zopern tisti

tihi lovek, ki lei na postelji in je isto mrtev,pa e zmirom gospodari v hii, sega v misli inv sanje same s koenimi prsti.

Prav tiste dni sem imel sila teko in imenitno opravilo. Oj angelji in sveti posli boji tiste dni, ko je sedela smrt za pejo, so udarilanebesa peat na tega mojega ivljenja alostnopismo! Prenaal sem papirje iz izbe v veo, izvee na podstreje; grmadil sem v mislih silnepodobe, snoval in motal v bleeem kolobarjuslavno zgodbo o Petru Klepcu. Mrtvec mi je bilnapoti; povsod sem ga videl, prerekal se z njim,kakor je bil trd in tih; nazadnje sem se muskril v tesno sosedovo kamrico.

30


36/173

Zgodbo o Petru Klepcu nam je bil povedalv oli uitelj; povedal pa jo je slabo, iz veselega junaka je napravil cmeravo mevo. Ustanovitiin napisati je bilo treba vse drugo, vse mogonejo zgodbo. Uitelj je rekel, da je Peter Klepecizrval drevo, zato da bi razkazal svojo mo insvoje junatvo. Kakna mo in kakno junatvopa je, e lovek izruje drevo tam na lepem, komu tega e treba ni? Kaj pa bi s tem drevesom?Ali naj si ga zatakne za klobuk? Junako je inPetra Klepca vredno, e zamahne z roko, da bispodil muho, pa izpuli mimogrede kar ves gozd,ves temni Raskovec ter se zaudi: A tako!Nikar ne zamerite . . ." Ves se je spremenil PeterKlepec. Pogledal sem ga natanko in sem videl,da je cesar. Ni bil ve irhasti Peter, temve bil je cesar Janez, ki strahuje svet in vojskuje breznehanja svoje slavne vojske. V ravni vrsti gredopo beli cesti fantje njegovi; ni jim kraja nepoitka; in vsi imajo dolge puke . . . Kam sise nameril, cesar Janez, ki so te bile kronalenae lepe, tihe misli? Kadar se povrne, prinesinam cekinov in lepih dni!

e drugikrat in tretjikrat sem v tistih zgodnjihasih videl smrt in sem se ji udil. Stopil semneko kar tako v sosedovo izbo. Mrana je bilain prazna, dialo je po vlagi. Sredi izbe je stalazibka, v zibki je leal otrok. Tenke voene rokeso mirno leale na rdei odeji; lica so bila rumena in zgrbljena, kakor usnjata; oi so bile

31


37/173

nasteaj odprte in isto bele. Mislil sem, da spi;ko sem ga narahlo poboal po licih, sem videl,da je mrzel in trd. Mrtev je!" Sklonil sem se,pogledal natanko, poslual napeto; ni se ganil,ni dihnil. Zares je mrtev!" el sem poasi izizbe in sem se udil, kakne stvari da se godena svetu. Snoi je e vekal, zdaj pa je istomrtev!" Na cesti mi je prila nasproti sosedain me je vpraala: Kaj pa Jurek? Ali spi?" Ne spi!" Kako da ne?" Saj jemrtev!" Zgrabila me je za lase ter me treila v prah. Sedel sem tam zauden in zbeganin sem poslual jok, ki se je razlegal prav gotovo doli do Moilnika in ki je bil ves podobenpasjemu tulenju.

Ko se je tretjikrat prikazala smrt mojim

mladim oem, me je presunila z neizrekljivogrozo. Na cesarski cesti se je bil splail konj;penil se je, buil v omotici z vso silo v okovani1drog voza, ki je stal pozabljen kraj poti. Krvavidrob se je vsul na tla. ival se je vzpela nazadnje noge, pene so kropile iz odprtega gobca,oi so buljile velike in rdee. Nabrala se je grualjudi, ki so kriali in kleli vsivprek. Star hlapec,gologlav in golorok, je stal tik pred konjem,gledal mu v gobec ter jokal naglas. Zahropela

je ival, ozrla se proti nebu. Zdaj moli svojozadnjo molitev!" Presekalo mi je srce kakor ssekiro. Hlapec je krial: Tak dajte no, ljudjeboji, tak dajte no!" Kaj da je mislil, kaj da je

32


38/173

prosil, ni vedel sam. Jaz pa sem vedel: p oljubite ga na penasti gobec, pokleknite predenjtrpeega, lepo besedo mu dajte!" Zgrudil se jelepi konj, kakor pod neusmiljenim udarcem, e je sunkoma zaokrenil glavo in se ni ve ganil.Tekel sem domov trepetajo, ihte; tudi sam bibil obleal v prahu, skril se, da bi nikogar nevidel.

Tiho gre smrt, tiho gre dekla boja. Spoznalsem jo, ko e ni bil as spoznanja. Kasneje semi je sanjalo mnogokdaj, da sva sedela samav zaklenjeni izbi. Pripovedovala mi je, koliko dami jih je bila e vzela in zakaj. Spomni se, ezadnji pajolan odgrni, tja poglej, ko si nosil ezeleno krilce! Okusil si boleino, da si bil potrjen za zmirom, pripravljen na vse, kar si! De je bil, blato je kropilo do kolen; pod irokimdenikom te je nosila mati v naroju, nosila zadrobceno belo krsto; v tisti krsti je leal angeljboji. Obutil si me in si jokal, da se je razlegalo po Klisu! Ali ve ne ve? Ali ve ne ve,kako so li, da si ostal strme in sam? Otrok,pomisli: prebrati si moral abecednik smrti od

zaetka do konca, zato da si bil vreden visokeole, zato da si brez strahu pogledal svoji materiv tiho oblije! Ne toi, milost ti je bila dana!"

O Bog, da bi ne bilo te visoke ole, ki leina srcu kakor teka senca in nee stran!

33 3


39/173

VIII.Najlepa podoba mojih mladih sanj je bila

Ljubljana. Vse se je razmahnilo, vse nai-roko razmeknilo v prsih, kadar sem pomislilnanjo. Niso mi veliko pripovedovali o nji; samsem si bil ustanovil podobo, ki je bila sijajnabrez primere. Bral sem pa tudi o cesarskemDunaju in o drugih velikih mestih, e bolj daljnih in tujih, ki so se solnila tam nekje v praznini, onkraj sveta. Ali to so bile zgolj pravljice, pa lepe, toda izmiljene in mnogo boljneverjetne, kakor prigode in junatva Petra

Klepca. Kolikor je bilo lepote v meni, kolikorsvetlobe, z vso sem bil ovenal in obaril Ljubljano.

In Ljubljana je v resnici bila, je ivela, eprav blizu. Ob jasnih dneh sem videl njen mili,topli odsvit e z vrha Svete Trojice. Mesto samo je zakrival oem temni hrib nad logom, obutilo pa ga je srce v ljubezni in koprnenju.Neko, na svetega Alojzija dan, je bila olska slovesnost pri Sveti Trojici. Poglavitni delslovesnosti so nam bili truklji in enje: vsedrugo, maa, petje in pusti govori, nam je bilole v nadlego. Uitelj mi je bil napisal dolgo pesem na ast Mariji Tereziji; pesem se mi je

34


40/173

zdela na vso mo priskutna, ali nauiti sem se jomoral. Postavili so me bili na visoki zid krajcerkve. Poletno solnce mi je bodlo s tisoerimirazbeljenimi bucikami v oi; videl nisem niesardrugega, nego eno samo silno, vesoljno svetlobo, ki je lila v mogonih valovih od ljubljanske strani. Mislil nisem na pesem; ne slial,ne razumel nisem nobene tistih suhih, udnosmolastih besed, ki so prihajale isto ponevedoma iz grla preko vroih usten. Edina mojamisel je bila Ljubljana. Iz svetlobe se je vzdigalav vsem svojem eznaturnem blesku. In sebesamega sem videl tam, v ivljenju polnem istelepote, same dobrote, ljubezni in sree; ne ve,nikoli ve v tem hudem ivljenju, ki se v samoti preliva iz bridkosti v bridkost.

Vzdramil me je moj lastni molk; moj glasmi je bil kakor tenka bela nit med Ljubljanoin menoj, ki se je nenadoma pretrgala; ozrlsem se preplaen po ljudeh, ki so stali v rnihgruah tam spodaj ter tleskali ob dlani. Nekagospa, ki je bila napol skrita pod irokim rdeimslamnikom, deniku podobnim, je rekla na glas:

Tega pa dajmo v Ljubljano!"Nekdo me je prijel od zadaj krog pasu terme je postavil na tla. Poznal nisem nikogar ve.Od tistega trenotka se je vse in za vselej za-okrenilo v meni; oni, ki je bil poprej, se jeraztopil v ni; namestu njega je ivel, govorilin sanjal vse kdo drugi, ki mu e zdale ni bil

35 3*


41/173

podoben, e v lice ne; modreji je bil in moneji, ali vesel ni bil.

Hrepenenje mi je zagrenilo srce, napolniloga je z zlaganim bogastvom, s cekini, ki sobdeim oem velo listje. Zamrzelo mi je ivljenje, kakor je bilo; nikogar ve nisem maral,ne mater, ne oeta, ne bratov in sester; odurensem bil in hudoben, studil sem se sam svojipodobi, kakor da bi se neprestano gledal v

ogledalu. Najbolj zagnusila pa se mi je ola;zeblo me je v tisti veliki, beli izbi, zeblo podbelim, sladkornim obrazom uiteljevim, ki jepredel svoje cukrene besede, kakor priliznjenmaek. Rekli so, da sem bolan. Zares so mepoloili v posteljo in tam sem leal teden dniali koliko, ne vem. Ko sem se nekega veeravzbudil, je stala ob postelji stara mati in je drala v roki prigano sveo, tisto pisano, v klopizvito, kakor jih prodajajo po bojih potih. Prila je mati, zajokala je naglas, udarila staro materpo roki, da je padla svea na tla ter ugasnila.

Kaj bi rad?" me je vpraala.V Ljubljano bi rad!" sem rekel in sem

zaspal. Ko je zjutraj belo solnce posijalo v izbo,sem bil zdrav. Neznana sladkost se mi je prelivala po telesu; isto sam in naskrivaj semvedel, da se je bila moja dua, ki so ji odprteceste na vse strani do kraja sveta, samovoljno

preselila v Ljubljano in da je tam ivela svoje36


42/173


43/173

Kako bi v to lepoto, mi iz movirja! Kambi, zasopli in blatni, popotni berai!"

Ko smo se vraali, nam je bilo vsem na jok; ne spogledali se nismo, ne izpregovorilibesede.

Napol v sanjah sem takrat obutil, kar semkasneje, v trdnih dneh, prepozno spoznal: vsoneizprosno, brezobzirno nasilje hrepenenja, kivzdigne loveka zategadelj, da ga zvika treiob tla, ko je bil iztegnil roko, da posee pozvezdi.

38


44/173

IX.

ola je bila moj najhuji sovranik. Se zdajsem take misli, da so za zmirom zavrene

in izgubljene vse breztevilne ure, ki sem jihzehaje predolgoasil, na ogoljeni klopi, pred uiteljem, ki ga nisem maral. Uitelj mi je bilzopern edinole zato, ker je bil uitelj. e bi sebil pogovarjal z njim doma, ali na cesti, bi gaimel najbre od srca rad. Priskutnost olska jebila v ozraju, je bila v vzduhu, ki je smrdelpo plesnobi, po cmakasti zapovedi: Roke naklop!" Soolci, tudi moji najljubi prijatelji, sose mi zdeli v oli isto izpremenjeni, komaj daso prestopili prag; diali so po plesnobi, v obrazso bili bledikasti, emerni in hinavski. Mordasem bil tako izpremenjen tudi sam. Dobregatovaria sem imel, ljubeznivega, blagega fanta;ko je stopil iz ole, je raztrgal in razcefral nadrobne kosce vse olske knjige ter jih pomendralv blato.

Kar me je veselilo in modrilo, ni smelo bitiv nobenem stiku s olo. Knjiga, ki mi jo jepriporoil uitelj, je izgubila takoj vsako veljavo;bral sem jo, e sem jo brati moral; kajti e jediala po plesnobi. Imel sem grd obutek, da

je ola z vsemi svojimi pritiklinami ena samavelika krivica, ki je nihe ni bil nala postavil

39


45/173

na svet, temve je kakor podedovan greh, odvsega zaetka ponevedoma storjen in od rodado roda neusmiljeno kaznovan. Jea in prisilnadelavnica klestita odraslo drevje, ola pa kriveni,pretvarja in pai voljne mladike, tako da jablanni ve jablan, temve zopernaturna spaka. Kdor

je bil kdaj okusil jeo, sanja e v poznih letihvzdihovaje o zaklenjenih durih, o trdi postelji, osamotnih noeh; lovek sanja o zdavnaj prebolelibolezni; najhuje pa so olske sanje, ki preganjajo siromaka do sivih las in do smrti.Bela cesta, polje in gozd, skriti lazi in dre-motni gaji tam je ivljenje, posuto s pisanimisanjami, kakor loka s cvetjem. Pozdravljen, tihiMoilnik, ti kapelica vrhnika! Koliko sanj poiva v tvojem naroju! Niso pokopane, ne spe

nevzbudno; pozdravijo me smehljaje, epeejomi ljube besede, kadar jih pokliem. Nerazlonepesmi so, zdavne melodije, ki jih je bil lovekposlual v onem prejnjem ivljenju in ki asihponoi zapojo v dui. Komaj zasliim tiste pesmi,stoji pred mano, e ob spominu trepetajoim,nadzemeljsko lep obraz, stoji enska. rno je

obleena; bela, ozka lica so preeta s svetloboin toploto, kakor da gori v njenem srcu tihalu. Ustnice so stisnjene, tenka grba je medobrvmi, rjave in rosne, gledajo zamiljeno. Nistrogosti na obrazu, mirna, vdana milina je,odsvit veerne zarje, ki je e trepetala visokogori na poboju sivih skal, nad dremajoim,

40


46/173

hladnim Moilnikom. Ozrla se ni name kakobi pa? la je dalje z neslinimi koraki. Za-skelela me je v srcu neznana boleina; ali kakor

je bila silna, ne izpustil bi je bil, jokal bi zanjo in bi jo klical.Povsod sem videl njeno podobo; najvekrat

sem mislil nanjo v oli, s tisto pobonostjo,kakor misli jetnik na svetlo, visoko solnce. Uiteljev glas, plesnobni vzduh, zategnjeno, noslajoeblebetanje soolcev, solzave, mrkogledih nau'kov

polne povesti iz berila vse je kapalo neprestano, kakor gnusne rne kaplje v isto posodomojih sanj; prav tako mi je bilo, kakor da bimi ob lepem dnevu curljala rumena lunica vevlje.

V onih asih se je zgodilo z menoj nekajneznanega, kar mi je duo s trdo silo potisnilok tlom. Zapazil sem, da so moje sestre tudienske; pogled mi je uhajal k njim, radovedenin plah, poln sramu in gnusa. Zdelo se mi jeogabno in pregreno, da so enske. Videl semenske povsod, na polju, na cesti, v cerkvi,kakor da je bil sam hudi duh zaaral moje oi,da niso ne iskale, ne ugledale drugega niesarve. Videl sem jih nage, brezsramno razgaljene.Zavedal sem se v svoji grozi, da ni zunaj kjeta rni greh, da je v meni samem. Kadar semv tesni samoti, v boleini in strahu prosil usmiljenja, sem klical tisti beli obraz; in prikazal se je blag, od veerne zarje obarjen.

41


47/173


48/173

Jokal sem kar tako, brez razlone misli,brez hude boleine. Nisem e zaspal, ko se jedramilo kraj mene e vse polno sanj.

Vrtnar sem bil. Ne premeril bi svojega vrtane na to, ne na ono stran, e bi hodil danhoda. Takih cvetic ne rodi zemlja; utrgal sem

jih bil na nebu, kar izmed zvezd, ob beli stezi,ki dri do Rima.

In ona je bila vrtnarica, lepa od sameMatere boje.

43


49/173

X.

Kaj so trbonceljni ? Jaz jim ne vem uenegaimena. trbonceljni so tiste zgodnje modri

kaste, nadvse sladke in tako drobne slive, da asihniso veje od trnovk in da jih stisne po dvajsetv eno pest. Zdaj imam raji jabolka in breskve;v onih dneh, idealov polnih, pa so mi bili trbonceljni sad paradia. Ah, bili so mi Evin sad,zaetek greha in pogubljenja. Naklatil sem jihbil vrhano perie, in ko sem jih za plotom, vsenci varuhinji, pozobal vse do kraja, sem jimzloil pesem na ast.

Tako se je bila priela moja trnjeva pis-

marska pot. Ne spominjam se ve, kako dasem bil trbonceljne rimal; a zdeli so se mirimanja vredni in rimal sem jih. Snov ni bilapoetina, vsaj ne po nazorih in naukih poetovsamih. Ali mlad lovek je nepokvarjen in neopeva Lavre, ki je ne pozna, temve trbonceljne,ki jih ljubi. ele kasneje, ko oblati loveka ivljenje, ko ga zastrupi hinavina, zane zaraditolabe lagati samemu sebi ter opevati Lavro,kadar si poeli trbonceljnov.

Pesmi, ki so bile v olskem berilu, so se mignusile vse od kraja do konca. Za vsako se mi

je zdelo, da jo je bil svojim paglavcem napisalTiek, tisti stari, hromi Tiek, ki je v starodavnih

44


50/173

asih s ibo vtepal vrhnikim samosrajnikomabecednik in katekizem. Vsaka olska pesem je imela na koncu riman repek, ki je bil istopodoben uiteljevemu kazalcu: Roke na klop!"Otroci, o katerih sem bral, so bili sila poboniin potuhnjeni; e bi takega sreal na cesti, biga naklestil nala, samo da bi se e malo boljcmeril, kakor je bil e tako ves zacmerjen. Kosem bral povest o pridnem Janezku in hudobnemMihcu, sem bil z vsem srcem za Mihca; bil jefant, Janezek pa meva. Pesem o mravlji inkobilici mi je bila enkrat za vselej prignusilamravljo; podobna se mi je zdela stari, brezzobi,skopuni teti, ki zaklepa v skrinjo svoje plesnivekrajcarje; toda kobilica mi je bila vesel godec,ki prepeva pod bojim solncem, kakor mu je

bilo dano in se ne meni prav ni za dolgi uiteljev kazalec.Vse nekaj drugega in druganega so bile

knjige, ki sem jih bral doma; bral pa sem vse,kar sem razumel in esar nisem. Zdelo se mi je asih, da gledam skozi pajolan, ki ga nimoi odgrniti. Tam zadaj se gibljejo sence, kigovore svoj jezik, mislijo svoje misli, ive istosvoje ivljenje. Resnini ljudje so, ali vendar popolnoma drugani od mene, kakor da bi imelisvoje domove na luni ali na solncu. Tesno mi je bilo, ker nisem mogel do njih tako blizu, dabi jih otipal. S trepetajoo radostjo, s udomin strahom, vse hkrati, sem bral lepo povest o

45


51/173

desetem bratu". Dvomil nisem kar ni, da se je vse tisto, kar je bilo tam napisano, po resnicivrilo. Ali kje se je vrilo, kje so tisti ljudje, vsi

obarjeni od svetlobe, neznane nam ubogim, poteh pustih krajih tavajoim?Neko sem se bil napotil iz Moilnika e

dalje, na ono stran proti Retovju. Solnen dan je bil; goste vroe svetlobe toliko, da bi lovekrazprostrl roke, vzdignil se in plaval v nji. Zdelose mi je celo, da podrkavajo solnne kaplje obvejah, ob deblih ter kapajo tiho v zeleno travo.Zasenil sem oi z dlanjo in pogledal onkrajirokih voda, v migljajoi sijaj. Po beli stezi,posuti ne s peskom, temve z goreimi biseri, je poasi prihajala enska, tudi sama vsa belo-gorea, kakor da bi lu ne sijala nanjo odnebes, temve od samih njenih lic, iz razarelihoi, od belega slamnika in od metuljega oblaila.Od te strani je prav tako poasi prihajal mo inse je nameril ez mosti na ono stran. Tudi on je bil ves bel; gologlav je bil in arki so sepoigravali v njegovih peninih kodrih. Onkrajmostia na biserni stezi sta se sela; koj sta se

objela in poljubila, nato sta, obadva bela, ezmirom svetla, tiho utonila v senco. Legel semv travo in sem trepetal; udeno razodetje me je bilo vsega preinilo.

Saj so tisti ljudje, tu pred menoj so, vsekrog mene hodijo, govore in ljubijo; le te mojezastrte oi jih ne vidijo, le ta moja blodna pamet

46


52/173

jih spoznati ne more! In vse, kar je napisano, je res; le dale je, predale za te uboge noge,ki ne smejo nikamor!"

Blije so mi bile mahoma tiste gladke, sladke,vzdihujoe pesmi, ki sem jih bral v Zvonu". Takogovore tisti belogorei ljudje, ki se poljubujejo nabisernih stezah in v skritih sencah. Tako vzdihu jejo. Ali emu vzdihujejo, ko so vsi v belih oblailihparadia in kako je mogoe, da to svoje vzdihovanje veejo v tako sladke besede, ki cingljajokakor zvonki? Bliji so mi bili ti zvonki, aliboali so le uho, srca niso presunili, eprav se jim je eljno odpiralo nasteaj.

Kajti vse druga je bila moja edina in pravapesem, tista, ki jo je bil nebeki Bog od vsegazaetka vsadil v moje srce in v srce vsakegaloveka. Kadar sem ob mraku leal v travi ingledal v zvezde, so kapali tenki, svetli zvokimoje pesmi od zvezd, kaplja do kaplje. Radobi jim bilo odgovarjalo srce v razlonih ljubeznivih besedah; ali moglo ni tedaj, ni moglokasneje in nikoli ne bo. V tisti globoini, kjer je radost bolest in bolest radost, tam, kjer je

bil Bog izprial venost loveke due, tam jemolk. Neko, ko sem e dremal in je bila v izbi

tema, se je oglasila mati epetaje in je reklaoetu:

emu pa mu nosi takih knjig, ki nisozanj?"

47


53/173

Naj bere, da bo vsaj brati znal; saj nerazume!"

Nato sta umolknila. Jaz dolgo nisem zaspalin vroe mi je bilo po vsem telesu.Kje je tisto, kaj je tisto, esar ne razumem?"

48


54/173

XI.Slaboten sem bil, preve zasanjan, preve sa-

movoljen, za hlapevsko delo neporaben.Mesec dni ali e ne sem bil za pastirja pri sosedu, ki mi je dal za plailo obilen kos kruhana dan. Krave so uhajale v deteljo in v hosto;pozabil sem nanje, leal sem v travi pod tepkoin gledal oblake, ki so beli in beni leteli prekoneba. Moje pastirovanje je bilo br pri kraju.Nato so me hoteli napraviti za vrtnarja . . . MiliBog, da bi se bilo zares tako zaobrnilo! Kodbi danes plavala moja barka? e tam pod vrbami, v hladnem Retovju, po tihi, zeleni Ljubiji;od tenkih listiev, od pronih mladik bi rosilename solnne kaplje, poslanci nebeki. Mojesrce bi bilo isto, moje ivljenje brez zlega; obojebi bilo kakor veerna molitev otroka. Morda jebilo potrebno, da se je zgodilo drugae, presoditi ne morem; bilka na senoeti ne ve, emuda je bila potrebna njena prezgodnja in nasilna

smrt. Vse do zadnjih dni mi je bila moja selitevv Ljubljano kakor bajka, ki se bo nazadnjezares dopolnila, ali ele tam nekdaj v daljnjivenosti, komaj upanju in strahu dosegljivi.Tudi pozneje se mi je e mnogokdaj primerilo,da se mi je zdela stvar, ki je trdo posegla v

49 4


55/173

moje ivljenje, toliko bolj daljna, kolikor imenit-neja in kolikor blija je bila, dokler ni stala vvsi svoji strahoti tik pred menoj preseneenim.Ljubljanska bajka je bila nenadoma resnica,daljna misel je bila vteleena in ni bila ve lepa.

Ob uri slovesa spozna lovek loveka, vidimu globoko v oi, kakor nikoli poprej. Ob urislovesa sem spoznal ljudi, ki so mi bili blinji,spoznal sem kraj, v katerem sem ivel. Ugledal

sem ljudi, ki sem jih pa poznal e zmalega,pa se mi je zazdelo, da jih vidim prvikrat. Kakor da so vsi prej spali, okameneli, neivi, paso se mahoma zaeli gibati, zaeli hoditi, gledati, smejati se, govoriti na glas. Tako blizu intesno sem ivel med njimi in v njih, da jihnisem ne videl, ne util; zdaj, ko se je napelanit med nami in je bila e skoraj presekana,sem jim na steaj zastrmel v obraz. In bilo mi

je, da so me tudi oni sami bili ele pravkarspoznali, da me gledajo ele zdaj, kakor jihgledam jaz, in da ele zdaj govore z menoj poloveko. Nekaj prav posebnega, nerazumljivegame je sila teilo: da sem delal vsem tem ljudem krivico e od zaetka, da sem jih alil, komi niso nikoli storili zlega. Planili so mi na srcegrehi, ki se jih prej nisem zavedal, ki so se mizdeli zgolj preerne ale, vesele zabavljice. Debela, solzava tacunarka mi je dala vsako nedeljo velik krnicelj bonbonov, zato ker semtako pobono molil"; za plailo sem jo s fr-

50


56/173

ade farne cerkve obmetaval z netopirjimi odpadki. In tista pobona molitev je bila bogo-kletstvo; kadar sem se pred oltarjem okrenildo ljudi, sem gledal po svetniko; kadar pasem jim pokazal hrbet, sem se pail, zato dase je sosed-ministrant smejal ter je bil nato vzakristiji zlasan. Na vsaki moji besedi, na vsemmojem nehanju je bila pega, je bil greh. asih,ko sem kleal v spovednici, nisem vedel, kajbi povedal. Moje ivljenje in ravnanje se mi jezdelo nedolno In isto, kakor njiva tam naKlisu. Zdaj sem obutil v grozi, da je bila vsakabilka greh, na tisoe brez tevila. Poglavitnigreh pa je bila nehvalenost.

Ne samo ljudem, tudi krajem sem bil nehvaleen; domu in cesti, polju, gozdu, nebu sa

memu, solncu in zvezdam. Oivelo je vse; cesta je izpregovorila, polje je zapelo. el sem v Mo-ilnik, v zibel moje ljubezni in sem strme inosramoen poslual njegovo oitanje: Dal semti sanj, kaj si mi dal zanje? e videl me nisi,ne me poboal z udano mislijo!" el semez klanec k Sveti Trojici; podobe krievegapota so gledale name, gledala sta name velikaangelja na proelju. Tod si hodil; kadar sistopil, kamor si se ozrl, kakor si dihnil, vselejsi sprejel boji dar; kdaj si molil zahvalno molitev, e s srcem ne, vsaj z ustnicami?" Oitala mi je cesta, oitala sta mi loka in potok;e na mesarjeve klade sem se spomnil in na

51 4*


57/173

enajsto olo pod mostom. Kar sem pogledal,esar se domislil, je zadobilo vse novo, ivo lice,

je govorilo z menoj vse drugae, vse bolj razlono; gluh sem bil, le v sanjah sem poslualzamolklo epetanje; vzdramil sem se in budnebesede so bile preglasne, bolele so me in balsem se jih.

Ves tisti as, vse tiste alostne, zbeganeposlednje dni, polne nemira in zastrte bojazni,

je leala na moji dui koprnea elja po odpuanju, po tolabi, po ljubeznivi besedi. ekamen na cesti bi bil ogovoril ter bi ga prosil,da mi poree: Pojdi z veselim srcem in kmaluse povrni!" Hodil sem tod in ondod, begalvsekriem, kakor sila zaposlen, in nisem vedel,kod in emu da sem hodil. Obutil sem, dasem bil nekaj zamudil, nekaj pozabil, nekaj nadvse vanega in imenitnega. Takrat si tega obutka nisem mogel razloiti in tudi utegnil nisem,da bi si ga razlagal. ele kasneje, prav kmalukasneje me je v najhuji bridkosti presunilo:Niesar nisi videl, nikogar nisi ljubil, nisi ivel;samopaen si se bil zaklenil v svoje pustemisli!"

Na predveer poslednjega dne sem sedelob oknu ter bral e enkrat tisto lepo poglavjev Desetem bratu", kjer roma junak mladeni,poln upanja, priakovanja in tihe bojazni skozisenni gaj proti novemu, neznanemu domovanju.

Pot se mi je zdela podobna tisti, ki se vije z52


58/173

Vrhnike proti bistrikemu gradu. Poloil semknjigo na okno, ves truden od nemira, bolanod priakovanja. Ustna so mi bila suha, v e

lodcu mi je lealo kakor kamen; pa nisem bilne laen, ne ejen.Mati je stopila v izbo; spominjam se, da

je vselej odprla duri tako tiho in obzirno, kakorda je prila k neprijaznemu sosedu.

Ko me je pogledala z objokanimi, razpa-Ijenimi omi, mi je prerezal srce oster no naravnost poez.Niesar nisi videl, nikogar nisi ljubil!"

In nikoli dotlej mi ni bilo udarilo na duos tako trdo, neusmiljeno silo, da sem zavrengrenik.

53


59/173

XII.Znanec mi je pravil, kdaj in kako da je bil

spoznal svojega oeta. Ob mrtvaki postelji.Oe je leal tam, rno obleen, v lica bel intrd, ali nenavadno lep, ves pomlajen. Desnooko je bilo zatisnjeno, levo pa napol odprto;

skozi pranjo, izpod gostih rnih vejic je gledalobli rob rjave punice, gledal ivo in naravnostv vsakogar, kdorkoli je stopil v izbo in kjerkoli je stal. Sklonil se je sin k oetu in v tistemtrenotku je bil v lica prav tako trd in bled. Napol odprtega oesa pogled mu je rekel mirnoin ljubeznivo: Poglej me zvesto, ki me e nikoli nisi videl!" In sin je spoznal, da se je bilaprelila gorka kri oetova do zadnje kaplje nabrezuten kamen.

Na predveer moje selitve v Ljubljano jestopila mati ez prag in mi je pogledala v lice;v tistem samem pogledu sem spoznal njo, vessvoj dom in svoje ivljenje od rojstva.

Kar je bilo do tega trenotka, je bilo ivljenje v zraku, v vetru, v solnni lui, medzvezdami, v pesmi krjanca in v vonju ajde,vsepovsod je bilo, samo ne med ljudmi, samone doma med rnimi stenami. Zdaj, v enemsamem pogledu, v enem samem hipu je bilo

mahoma vse razodeto, nasilno, neusmiljeno.54


60/173

Dolgo je stala mati na pragu, ali pa se mi je dolgo zdelo; in me je gledala naravnost, kakor gleda sama smrt ali sam Bog. Iz mojega

presekanega srca ni bilo besede, komaj da jenepriklicana inila preko suhih ustnic:Saj ne maram v Ljubljano! Mati, saj ne

maram!"Nenadoma je bil njen pogled ves drug, ves

miren, kakor da se je razgledavala po cesti.Zdaj bo veerjal!"Stala je v izbi, ozrla se e naokoli, kakor dabi hotela rei nekaj drugega, nekaj resninega.

Nazadnje je rekla e enkrat tako tiho, kakor da je mislila vse nekam drugam:

Zdaj bo veerjal!"In je la; tako, kakor gre mati, ki je zvest

suenj svojih otrok: tiho in plaho.Vse mi je bilo odkrito, planilo je v strani

goloti pred oi.Nikogar nisi ljubil; e matere ne, e nje

ne, te svetnice!"Da bi vsaj ne bila rekla: Zdaj bo ve

erjal!" Kajti rekla je s to besedo: Veerjal bo,

jaz ne bom; mojo kri in moje solze bo veerjal!"Spoznanje me je grobo sunilo ob tla. Ugledal in zaslial sem tik pred seboj stvari, mimokaterih sem hodil prej slepec in gluhec.

Kar bei!" je reklo v meni.Kar bei iz teh krajev trohnobe in smrti!

Kajti vse, kar je bilo trohnoba in smrt! Na

55


61/173

vsakem koscu hruha materina solza; v vsakempogledu tiho oitanje; z vsako besedo grenekvzdih. ivljenje, od ure do ure, od dne do dne,od vekomaj do vekomaj, zmirom enakomerno,vse to ivljenje suenjska miloina, mimogredeob jarek vrena! In e za to miloino hvaliBoga, hvali ga za ta koruzni monik!

V teh grenkih mislih pa je bil Bog sam ssvojo ljubeznijo.

Svoje najblije, ki sem jih do tega hipakomaj zdale poznal, sem ugledal nenadoma vtopli, jasni, ljubeznivi lui, da bi jih povrsti ob jel in poljubil ter jih prosil odpuanja. ele obaru ljubezni zagleda lovek vse mnogotevilnerne pege na svoji dui. Nobena ne ostaneskrita, nobena ni pozabljena, niti ena se ne da

za zmirom izbrisati. Spovednik odpua grehein daje odvezo, srce samo pa ne odpusti nikoliin niesar, pozna edinole vnebovpijoe grehe,ki ne bodo odpueni ne na tem in ne naonem svetu". Srce ima svoj poseben katekizem;kar je v oli in v cerkvi smrten greh, je srcuvesela prigoda; toda smrtnih grehov, ki jihverno zapisuje srce, ni v olskem katekizmu.Pil sem v zakristiji mano vino iz keliha;to ni bil greh, srce ga ni zapisalo. Veerjal semin nisem pomislil na mater, ki je sedela zunajna pragu in ni veerjala; to je bil smrten greh.

In e to pravino srce samo je polno hinav-ine; e sodnik je grenik. Kadar zapisuje grehe,

56


62/173

mu je to zapisavanje milo in sladko opravilo; pri jetne solze toi ob svoji lastni pravinosti. Spoznanje nehvalenosti me je bolelo do krvi, altob tisti boleini se mi je stresalo vse telo vsladkem drgetu. Kajti greh mi je bil pokazallepoto, ki sem jo alil, dobrotnost, ki je nisemljubil.

Veliko prenese lovek, to vem sam; parkonj bi ne zvleklo tovora, ki ga nosi napleih e otrok. Ali da se da trpeti toliko intako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bilude, ki si ga e zdaj ne morem natanko razloiti. ena je devetkrat moneja od moa,mati pa devetkrat devetdesetkrat. e bi bil rekelsvoji materi, da naj mi za ped odmakne Ljubljanski vrh, zato ker preve tii na Moilnik,bi ga bila najbr zares odmeknila. Bog dajemateram udne uganke. Na primer: Kako bi sepripravilo kosilo za osmero ljudi, e ni groa vhii in e ne da tacunar niti soli na upanje?Kosilo je na mizi. Skrivnostno gre ivljenje daljeod dne do dne in se ne ustavi. Strma in gra-pava je pot, teek je voz; na vozu sede otroci,

osmero jih je; jedo in pijo, smejo se in krie;mati je vpreena; e bi se odpoila, e bi stopila prepoasi, bi ji vrknilo preko skljuenihple: Hej, potegni!" Tam kje pod visokimklancem omahne. Omahne in umrje. In eumreti jo je sram; zdi se ji, da je storila krivicotistim, ki so iveli od njenega ivljenja.

57


63/173

Dolgo v no nisem spal. Oe in mati stabdela. Oe je ival mojo obleko, mati je gladilain spravljala moje perilo. Vroe in zatohlo jebilo v izbi.Naj bi el raji za hlapca!" je rekel oe.

Mati je molala.Ko sta vpihnila lu, je arko zasvetil mesec

skozi okno; tako bela in sijajna je bila meseina, da bi bil lahko bral ob nji. Vedel sem, dabo treba zgodaj vstati, zato sem zatisnil oi, dabi zaspal. Kadar jih nisem klical, so potrkalesanje same na trepalnice in toliko jih je bilo,da sem izbiral med najslajimi; ali kadar sem

jih vabil in prosil, ni bilo glasu od nikoder.Pusto in teko mi je bilo srce.

Okrenil sem se, da bi zastrl okno, ker mi je sijala rezka meseina e skozi trepalnice.Ugledal sem mater, ki je kleala ob svoji postelji. V meseini je bil njen obraz bel in ist,kakor od kamna. Tudi ona se je ozrla name.

Kaj ne spi?"Ne morem!"Vstala je, stopila k meni ter me pokriala;

koj nato sem zaspal. Ko sem se ob rani zorivzdramil, sem imel lica vsa mokra od solz.

58


64/173

XIII.Karkoli je lovek kdaj mislil in obutil, ne

izgine brez sledu. Tiste tiri stene, med katerimi je ivel en sam dan ali deset let, sonagosto popisane z njegovo pisavo; kadar sevrne, spozna pisavo, razloi besede in je mahoma tisti, kakor je bil. Noben vzklik ne izgine,noben vzdih, nobena solza in noben smehljaj.Roka boja pie sproti povest loveka, klee jov kamen.

e hodi po cesti, po kateri si romal predzdavnimi leti, e v zgodnji mladosti, cveto obvsi poti spomini, tako ivi, da se nekdanja urapo nevedoma zlije z zdanjo: e si tisti, kakorsi, in hkrati si tisti, ki je bil. Boleina prejnjihdni se zdrui z ono, ki jo nosi seboj smehljaje se objame dvoje lepih sestra. Minola inzdanja bridkost je v smehljaju ublaena, umir jena, od velikononega solnca obarjena.

Vsa pokrajina ob cesti, ki dri z Vrhnikev Ljubljano, je posuta s spominskim cvetjem,kamorkoli se ozrem. Z mojimi besedami mepozdravljajo zeleni holmi na levi, na desni prepeva moje pesmi prostrani mah. e vsak kantonkraj ceste je moj prisren prijatelj ter mi pripoveduje vesele in alostne zgodbe.

59


65/173

To je bila prva pot.Vstani!" sem zaslial glas iz daljave.Mati je stala kraj postelje, pogledal sem jo

ves prestraen.Kaj e?"Zgodnje jutro je bilo, jesensko jutro, me

gleno in hladno. Truden sem bil, razmuen, radbi spal.

Kaj e?"

Vse veselo priakovanje, vse preerno zaupanje, vse sanje o velikem ivljenju, vse se jedo kraja razstopilo v rosi jesenskega jutra. Duase ti je bila koprnea, ponosna in pogumnavzdignila do bleeega vrha gore; ko zasliizvonki ukaz: Pojdi!" omahne in trepee:Kaj e?"

Diea kava je bila na mizi, zraven skodelicebel kruh. Oblail sem se poasi in zlovoljen.Svee perilo se mi je zdelo mrzlo in trdo, novooblailo preohlapno, teko in nerodno. Sam sebisem bil tuj in grd, kakor da sem bil e kooin misli in srce preoblekel. Oni drugi je bil tampri Sveti Trojici in v Moilniku in v Retovju; ta,ki sedi v novi obleki za mizo in pije dieokavo in lomi bel kruh, nima ne radosti, nealosti; zavren kamen je. isto na dnu je klju-valo neprestano in hitro, so epetale besede,ki so bile tako plahe, da si niso upale klicatina glas. e ivi osat ob kolovozu, kako da bikamen ne ivel?

60


66/173

Voz je ropotaje ustavil pred hio.Ali bo kaj?" je poklical voznik.Cule so bile pripravljene.Pojdimo v bojem imenu!" je rekla mati.Toliko, da smo si segli v roko z oetom,

z brati in sestrami; takega nismo bili vajeni,tudi ne da bi se poljubavali, se lizali ter secmerili za vsak ni. Kar je, to je; vse drugobodi zaklenjeno in se ne prikai nikomur! Drevone stoka in ne vpije, e mu seka vejo za vejood ivega debla; e ne umrje ne vselej.Voznik je bil drobnikast, zmirom v dvegube skljuen, hudo godrnjav lovek; rekli smomu Striek. e e ivi, mu daj Bog doakatisto let in ez; e pa je umrl, mu izlij usmiljenaroka ob vsaki sedmini ao vina na grob! Mar

sikdaj je capljajoega tudenta ob slabem vremenu za vbogajme stlail med cule in aklje.Zadnja potnika sva bila; voz je bil do kraja

naloen in nabasan, voznik je pognal.udo boje Vrhnika, ti gosposko, ne

deljsko dekle, kako si daljnolepa! Jaz, ki sem vestvoj, sem te gledal s iroko odprtimi omi, videlpa te nisem nikoli; e zdaj te gledam, kakorda bi se mi blealo, kakor da bi le zdaj inzdaj, migljaje in trepetaje, zablisnil tvoj beli sijajiz daljine!

Ko se je zibal voz poasi in ropotaje skozitrg, se mi je zdelo, da se vozimo po isto tujemkraju. Cerkev svetega Lenarta sem pogledal za-

61


67/173

uden, kakor da se je bila ele v tistem trenotkuvzdignila iz tal ter se plaho stisnila pod klanec.Cesta se mi je zdela zelo iroka in kakor za procesijo pometena; hie so bile visoke, bele intihe. Na obeh straneh so molali vrtovi, do vrhaograjeni in zastraeni, da bi jih ne motil nevreden popotnik e z neistim pogledom ne.Kdo se izprehaja tam po samotnih gredah, podbrezkonnimi sencami?

Na duo mi je takrat legla alost, irokain tiha, kakor to ravno polje. Bila je njiva, ki jo je Bog kasneje bogato posejal; bila je odprtashramba, ki jo je Bog do vrha napolnil; bil jezaetek poti, ki se je po klancih in niinah insamotah vila brez kraja .. . Kadar se spomnimna tisto vonjo, me zgrabi boleina, ki ji drugaene maram dati besede. Vrhniki otrok bi nesmel po svetu, bi ne smel med tuje ljudi, enavsezgodaj se ga dri tisti oklep oabnosti,samozavesti in vsegavednosti, ki mu dela nerodoob vsakem koraku in vse ive dni. Milost boja pod tem donkihotskim oklepom trepee nebogljen otrok! Preernost njegova je kakor slovenska pesem, ki se smeje na glas, zato da bizatajila ihtenje.

Je pa davi slanca palana zelene travnike, je vso travco pomorila,vse te lahtne roice . . .

Pa kaj to nam, ki smo Vrhniani!

62


68/173


69/173

XIV.Ko sem pisal prvo poglavje teh spominov, ni-

sem nameraval ni vijega, kakor prijetnozabavati sam sebe in e koga drugega poleg.Hotel sem ogrniti svoji zgodnji mladosti haljoPierrotovo. Ali koj sem zautil, da bi tako ravnanje ne bilo spodobno. Zazdelo se mi je, daimam ivega otroka pred seboj, da ga boampo kutravih laseh, mu gledam v velike, svetleoi in govorim po domae z njim. Prvo in poglavitno, kar otrok zahteva od tebe in kar mumora dati, pa je spotovanje. Kadar se ti zdiotroko poetje nespametno in brezkoristno,tedaj premisli, da se zdi otroku tvoje poetje emnogo nespametneje in brezkoristneje, inotrok se moti malokdaj, vekrat se moti ti,starec, ki si e pohujan in nagnit.

Kakor sem spoznal, da mora o svoji mladosti spotljivo govoriti, kdor se noe zanievatisam, je bilo delo teko, se mu je beseda uprla.

Spotovanje ne prenese nobene lai, ne zavi janja, e pretiravanja ne. Najhuje je, da tudine prenese prikrivanja. Bilo pa bi treba nadloveke moi, nadlovekega samospoznavanja,bilo bi treba neusmiljenja do sebe, da bi lovekdo celega razgalil svojo duo pred svetom, dabi jo pokazal v neni rasti, razkril najtanje ko-

64


70/173

renine svojega bitja, otipal brez sramu in brezstrahu vse zgodnje kali poznejih zmot in grehovTolike moi jaz nimam, niso je imeli moje, ki

jim do kolen ne seem.Jean Jaques Rousseau je imel poteno namero, da bi pokazal ljudem svojo mladosttakno, kakorno je videl sam. V tej svoji nameri pa je ravnal kakor nepremiljen oe, ki vnagli jezi zgrabi otroka za lase in ga trei obtla, nato pa ga pobere, ga objame in poljubiter se cmeri z njim. Naprtil je svoji ubogi mladosti toliko razlinih grehov, kolikor si jih jele mogel izmisliti, nazadnje pa je vse te grehez globoko uenostjo razloil in opraviil. Obnjegovih samoizpovedih obide loveka tisti obutek, ki je za pisatelja najstraneja obsodba:ne verjame mu.

Zadnji sem bral v rokopisu obirne samo-izpovedi Janeza Trdine. Tega moa povzdigujevisoko nad nas vse velika in lepa ednost, ki je nihe ni imel in nima v toliki meri kakoron, tista ednost, ki je pravo merilo za lovekain umetnika; ime ji je odkritosrnost. Brezob

zirno pravien je bil do sebe, usmiljeno pravien do drugih ljudi. Noben pisatelj e ni biltako poklican in sposoben, da sam razkaesvoje ivljenje. Ali kazi ga, da nikoli ne morezatajiti starokopitnega olmatra, ki hodi posvetu in ponuja lepe nauke, kakor Ribnian re-eta. V svojem ivljenjepisu daje zelo pametne

65 5


71/173

in zelo stroge nauke svoji lastni mladosti, asih ji celo s palico pouga. Zato se mi zdi, da podoba te mladosti ni isto resnina, da jo je bilpopail olmater.e se je takim moem roka tresla, ko sorisali svoj obraz, kako bi se ne tresla meni?Ko sem pregledal ta poglavja, sem se zaudilnemalo: Kdo je to? Kaj sem zares jaz? Ali nile moj ubogi Jure, ki je hodil po drva v Blatnidol ? Ali ni moj nebogljenec Marko, ki je neselteki kri pred procesijo? Ali ni moj sirotniidealist Peter Novljan iz hie smrti ? e so serodili iz mene vsi ti nesreni, zmirom zamiljeni,prezgodaj dorasli otroci kaj ni tedaj njih licemoje lastno in pravo lice? emu e ivljenjepis?

Odgovor na taka vpraanja je lahek, vesel

pa ni: Novelist ne more pisati o svojem ivljenju. e je kaj prida, je vsaka novela kosnjega samega, kaplja njegove krvi, poteza nanjegovi podobi. Objektivne umetnosti ni in jene more biti, dokler je umetnost delo in dihloveka. Kdor je umetnik, klee v kamen odzaetka do konca sam svoj obraz. In vernomisli, da je bil izklesal podobo Venere ali Mojzesa. Pa mu ukazi: Izklei, umetnik, e svojelice!" Roka se mu bo tresla, podoba ne bo resnina. Ali bo presvetla, ali bo pretemna, resnina ne bo in nikoli ne more biti. Zato ne,ker je loveka strah pred samim seboj. In tastrah je poglavitni izvirek vsake umetnosti.

66


72/173

Umetnik je tisti otrok, ki poje v gozdu, da bine skoprnel od strahu. Ne ie se uel bisi rad.

Tudi ko bi lovek imel tisto mo in tistipogum, da bi sam posegel v globoino svojegabitja do dna bi ne segel, ker dna ni. Prepadse odpira do prepada, brez kraja. Vsaka misel je blisk iz venosti, je hi in mati legijonov. esi jo za silo vkoval v besedo, e legijone vkuj!Drugae podoba ne bo popolna in resnicabo la.S potenimi omi gleda na svoje ivljenje,rad bi ga pregledal in prevozil do zadnje ta-cije. Strahoma spozna, da ni nikjer te zadnjetacije, da se vozi v venem kolobarju. Izpovejse e tako vestno in verno, zmirom ti bo v srcukljuval grenki oitek, da si bil nekaj sila vanega pozabil povedati; ne le nekaj vanega,temve celo najvaneje, tisto poglavitno stvar,zaradi katere edine si se bil napotil k spovedniku. Ah, in kadar se izpove e tega greha,obuti iznova, da tudi ta ni bil tisti veliki greh;kakor gora vzraste drug za njim.

Napii po vesti in veri, kako si ivel, kaj sividel, kaj si mislil in govoril en sam dan. ehoe biti tako odkritosren, da bi ne povesiloi pred samim Bogom, bo pisal do grobazgodovino tistega enega dne. In razodel bo tolike strahote, da bodo ljudje najprej tebe kamenjali, nato pa drug drugega. In e bo ka-

67 5*


73/173

teri ostal, bo od prevelike radosti skoprnel obnezaslianih lepotah, ki si mu jih bil razodel.

Take in e huje misli so mi zagrenile todelo, dokler mi nazadnje niso izpulile peresa.Le nekaj mi je e na srcu. Nekdo je rekel, dasi piem nekrolog, nekdo drugi pa mi je karoital, da si pojem slavo e ob ivem telesu.Na nekrolog zazdaj e ne mislim in tudi mislilne bom vse do tistega dne, ko si mi bodo za-gabile enske in se mi bo ustavilo vino; slavopa sem e od nekdaj raji drugim pel negosebi. Zdi se mi, da bi bilo koristno, e bi vsaklovek oitno povedal o svojem pravem ivljenjuvse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlaugarsko, tudi zato ne, da bipisal povesti ljudem v pouk in zabavo, temve

edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje due, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, daie dna.

To pa je tudi vzrok, da bom kljub vsempomislekom in dvomom, ki sem jih razloil,kdaj pozneje e nadalje pisal te mladostne spomine. Morda kmalu, morda ez dvajset let, emi jih Bog da e toliko doakati.

68


74/173

DESETICA.asih lee loveku mrko in teko na duo,

tiha, nerazlona groza, ki mu vzame vsomo, vso radost, vse zaupanje. Grenkobe vsakdanjega ivljenja so nenadoma silne, neznosne;oglasi se vest, udari na srce kakor kladivo invsi grehi do najmanjega, e pozabljeni, planejorni pred oi. emu e iveti? Saj je vse, vse,vse izgubljeno . . . In plaha roka se izteza trepetajo po roki posestrimi, plaho oko se ozirain ie prijaznega odzdrava.

Ta ura ni sojena samo loveku, ki je bilprehodil dolgo pot in zasluti smrt in grob. Obnajlepem jutru dihne mrzlo na duo, da te-lebnejo vse misli na tla kakor od kamna. Potrkaz eleznim prstom ob veselem veeru, v glasnidrubi; roka, ki je drala kozarec, omahne, oise razirijo, smeh oledeni na ustnicah . . . Tudiotrok asih nenadoma sredi tihega igranja za-krii, vztrepee in se v neznanem strahu oklenematere.

Dvanajst ali trinajst let mi je bilo; hodilsem v tretji razred realke. Nekega jesenskega jutra sem se rano vzdramil; danilo se je komaj,v izbi je bil somrak. Velika je bila izba, ali vendarse mi je zdela tisto jutro ozka in tesna, vsa na-

69


75/173

tlaena in nametana, kakor ob selitvi. tiri postelje so stale ob stenah, med njimi police za

knjige, veliki leseni kovegi, skrinjam podobni,omare za obleko, na sredi ogromna miza, sknjigami in zvezki pokrita; vse to je dobilov somraku udne, popaene, nekako sovraneoblike in je napravilo vtis nepopisne revinein alosti. Na ostalih posteljah so leali mojitovarii; vsi so e spali trdno jutranje spanje;lica vroa, puhtea, usta napol odprta. Starejiso bili od mene; e drugo leto smo stanovaliin spali v eni izbi, pa jim nisem bil pravi tovari; gledali so me postrani, sam ne vem zakaj.Kmeki sinovi so bili, krepki, glasni, veseli; vmeni pa je bilo, nekje isto na dnu, nekaj grenkega in pustega, kar se je morda ponevedomarazodevalo tudi v besedi in v oeh.Na okna je potrkaval de, isto potihoma,kakor z mehkimi prsti; lilo je e teden dni vdolgih, tenkih curkih; tisti de, ki napravi lovekaotonega, topega, mu zastre vse vesele podobein mu pokae druge, neznane, v sive halje zavite.V izbi je bil vzduh teak in zatohel; dialo jekakor po ostankih slabe veerje, po deju, poneumitih, potnih telesih, po strupeni sapi bolnikov.

Vse to sem videl in obutil v enem samemtrenotku; in vsega me je presunila grenka, neusmiljena bolest. Ta teki, strupeni sopuh v izbi

mi je bil nenadoma kakor podoba in znamenje70


76/173

mojega ivljenja. Vsega ivljenja, od prvih alostnih spominov pa do konca, dale v brezupno,prihodnost, ki sem jo videl razlono pred seboj.Tako me je bilo groza, da sem si komaj upaldihati; leal sem isto mirno, oi iroko uprtev somrak. Bilo je kakor v sanjah, ko lovek venem samem hipu prehiti leta in desetletja ena sama podoba je, v enem samem okvirju,a lic je tisoero, bele oi strme trdo, kakor izvenosti. Vse grenke ure se vraajo in devetkrathuje jih obuti srce v spominu, nego jih jeobutilo prvikrat. Dale gre spomin, vse zastoreodgrne. Spominjal sem se dogodkov, ki so sevrili, ko sem bil komaj dobro shodil in so mee oblaili v dolgo neokretno krilce. Povrnili sose veeri, ko sem zaspal z objokanimi omi;

povrnila so se jutra, ko sem se vzdramil in nisemodprl oi, da bi ne videl dneva, da bi ga nikolive ne videl. Malodunost se je prelila v obup,v nemo grozo pred ivljenjem, v spoznanje, dadri pot nevzdrema nizdol, v brezdanjo globo-ino, in da ni reitve. Ne jekniti nisem mogel,ne zastokati; tialo mi je srce z neusmiljeno silo.

Gospodinja je stopila v izbo.Fantje, kviku!"Velika je bila in debela, v lica zabuhla; bal

sem se je kakor neesa sovranega, zlohotnega;in ona je to najbr vedela, ker me tudi sama niimela rada. Tisto jutro pa mi je bila e stra-neja, ogromna kakor gora, temna in tuja; vztre-

71


77/173

petal sem, ko me je ovignila z malimi sivimiomi; in vstal sem hitro.

Zeblo me je, ko sem se oblail; in laensem bil; zajutrka nisem imel, drugi trije so gaimeli; iz kuhinje je prijetno dialo po kavi.Doma sem pravil, da mi dajejo jutranjo kavotam nekje na entpeterski cesti, pa ni bilo res;grenko in udno se mi je storilo, ko sem ugledalna mizi velike in polne skodelice, iz katerih se

je sladko in toplo kadilo; poleg vsake skodelice je bil kos belega kruha, skorja rumena, lepozapeena, da bi zahrustala med zobmi.

Kaj bi zdaj in kam bi?" sem pomislil.Doma nisem mogel ostati in bi tudi ne bil maral;raji v mrtvanici o polnoi. Na okno je tihopotrkaval de; e bi hodil po ulicah le pol ure,

bi bil premoen do koe in vsi bi vedeli kakoin kaj. ole pa me je bilo strah; uenje mi nidelalo skrbi, ali vse mi je bilo tam tuje, nepri jazno; stal sem pred uiteljem kakor razbojnikpred sodnikom.

S knjigami pod pazduho sem stopil na ulico.Koj mi je stopila vlaga v evlje in stresel me jemraz. De mi je pril v lice, knjige sem skrilpod suknji. Ulice so bile alostne, sive; vsesivo, hie, ljudje, misli, ves svet; tlak je bilspolzek, po cestah so se nabirale in prelivalevelike lue; e je el voz mimo, je kropilo naobe strani in ljudje so se umikali; neba ni bilo,do mokrih streh je visela siva megla. Ljudje, ki

72


78/173

sem jih sreava!, so bili vsi mrki, nepriljudni,kakor da bi skrivali za elom temne misli, ne-Iepe skrbi; hiteli so mimo, vsi so gledali v tla.

Nisem el naravnost proti oli, prezgodaj je e bilo. Hodil sem po ulicah, gledal pa nisemnikamor, niesar nisem iskal. asih je zadialoiz odprte pekarnice po gorkih, sveih emljah,po tistih zlatorumenih; zahrusta enkrat, pa jeni. Deilo je tiho; iz cevi ob oglih je curljalo,lue so rasle, prepregale so ceste od tlaka dotlaka; kakor sem stopil, je zameilo in vodami je brizgala v evljih e iznad prstov.

olsko poslopje je bilo zelo visoko in zelogosposko; bil sem pred njim kakor bera predgradom. Okna so gledala mrko in strogo kakoruitelji. Ko sem stopil v veo, sem povesil glavo

in hudo mi je bilo. Tako bi lovek stopil v sovranikov hram, roke zvezane na hrbtu, ves ubogin ponian. Noge so mi bile teke, el sem poasi po stopnjicah, vpognjen, kakor hodijo starci.

V olski sobi je bilo zelo toplo; ali dialo jetuje, neprijetno, Bog sam vedi kakor po besedi:Ruhe!" Ko je lovek ugledal te redno in skrbnorazvrene klopi, naenkrat ni bil ve lovek,temve uenec in tevilka v razredni knjigi. Bolestti kljuje v srcu, ti bije na tilnik, ti pa premiljuj,kedaj da je bil rojen Klopstock.

Ni nisem vedel, kateri uitelj je bil in kaj je govoril; ves as je bila ena sama misel vmeni: Bodi konec, saj ni ni; nehaj!" Poleg

73


79/173

mene je sedel moj debeli tovari, sin ljubljanskega krmarja, in je neprestano jedel. Skrivalse je za iroki hrbet svojega prednika in je jedel.Okrogel, zalit obraz je imel in hudobne, skopeoi; tolste roke so bile zmirom mastne, ker je

jedel, jedel. Meni je bilo v prsih suho in prazno, jezik mi je bil trd.

Ob desetih, ob uri poitka, so vstali vsi, dabi si li kupit klobasic k vratarju ali prebegatse po dvoriu. Jaz nisem vedel kam. Grabilome je za srce, da sem sam, isto sam. Najrajibi bil zaklical, kakor sem bil otrok: Bog, dajmi umreti!"

Priel je tovari in je rekel: Ti, zate jepismo!"

Res je bilo na deski napisano moje ime.el sem, starec, s tekimi, trudnimi koraki kvratarju.

Ko sem pismo dobil, so se mi roke treslein skril sem se k oknu, da bi ne videlo tegasvetega pisma nobeno nevredno oko. rke velike, ljube, neokretne so razodevale materinoroko. Odpiral sem poasi, in isto udno, veseloin teko mi je bilo pri srcu. Tam so bile spettiste velike, teke, neokretne rke: Ljubi sin!"Zakaj mati se je bila ele od nas otrok nauilapisati; zato da bi je ne bilo sram. Ko sem razgrnil pismo, je zaklenketalo na tleh; sklonil sem

se in sem pobral; desetica je bila.74


80/173

Tista tenka, ogoljena srebrna desetica, ki jih e zdavnaj ni ve. Ko sem jo vzel v roko,me je oblo kakor milost boja. Vse je vztre-petalo, vzplapolalo v meni, vzdignilo me kviku,kakor v plamenu ljubezni. Videl sem tisto ljubo,velo, trepetajoo roko, ki je drala med prstiposlednjo desetico ter jo naposled spustila vpismo. Zakaj desetica je bila poslednja, to semvedel, kakor da je bilo na nji sami napisano.

Skril sem se isto v kot, da bi me nihene videl. Iz srca, iz prsi, iz vsega telesa mi jeplanil jok, stresal me kakor v vroici. Ali ko semse vraal po stopnicah v olsko izbo, je bilo vmeni svetlo, svetlo. Iz daljave je videla mati mojobolest in se je smehljaje ozrla name, kakor seozre samo ljubo solnce. In glej, udo nebeko res so se bili razmeknili oblaki in veselo solnce je zasijalo skozi okno.

Matere ni ve, tistih starih deseti tudi ne,in dnevi so zdaj mrani in pusti vse do noi.

75


81/173

SKODELICA KAVE.Velikokrat v svojem ivljenju sem storil krivico

loveku, ki sem ga ljubil. Taka krivica jekakor greh zoper svetega duha: ne na tem, nena onem svetu ni odpuena. Neizbrisljiva je,

nepozabljiva. Vasi poiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, izgubila se, utopila v nemirnem ivljenju. Nenadoma, sredi vesele ure,ali po noi, ko se prestraen vzdrami iz hudihsanj, pade v duo teak spomin, zaboli in zapees toliko silo, kakor da je bil greh ele v tistemtrenotku storjen. Vsak drug spomin je lahko

zabrisati s kesanjem in z blago mislijo tegani mogoe zabrisati. rn made je na srcu inostane na vekomaj.

Rad bi lovek lagal sam sebi v duo: Sajni bilo tako! Le tvoja nemirna misel je iz prosojne sence napravila no! Malenkost je bila,vsakdanjost, kakor se jih sto in tiso vri od jutra do veera!"Tolaba je zlagana; in lovek obuti sam inz grenkobo, da je zlagana. Greh je greh, e jestorjen enkrat ali tisokrat, e je vsakdanji alinepoznan. Srce ni kazenski zakonik, da bi razloevalo med pregrekom in hudodelstvom, medubojem in umorom. Srce ve, da zavratne ubija

76


82/173

s pogledom, z meem junak" ; in raje bi daloodvezo meu nego pogledu. Tudi ni srce katekizem, da bi razloevalo med malimi in naglavnimi grehi, da bi razloevalo med njimi po besediin zunanjih znamenjih. Srce je pravien in nezmotljiv sodnik. Sodi in obsodi grenika po skriti,komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, kiga nihe ni opazil, po neizgovorjeni, komaj naelu zapisani misli; celo po koraku, po trkanjuna duri, po srebanju aja. Le malo grehov jenapisanih v katekizmu in e tisti niso poglavitni.e bi bilo srce izpovednik dolga in stranabi bila izpoved!

Odpustljiv je greh, ki ga je mogoe povedatiz besedo, izbrisati ga s pokoro. Teak in preteak,do zadnje ure krvave je greh, ki je ostal samo

v srcu, kakor spomin brez besede in brez oblike.Le sam sebi ga lovek izpoveduje, kadar strmiv no in mu je odeja na prsih teja od kamena.

Ne kradel nisem, ne ubijal, ne preetoval;ista je moja dua!"

Lanivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si elmimo lanega ter si ga pogledal brez sramu?Huje je bilo, nego da si kradel, ubijal in preetoval ! Pravini sodnik, srce, bo raje odpustiloubijalcu, ki je gredo pod vislice poboal joka-

joega otroka, nego tebi istemu! Zakaj srce nepozna malenkosti in tudi ne paragrafov . . .

Pred petnajstimi leti sem priel domov insem ostal doma tri tedne. Ves tisti as sem bil

77


83/173

potrt in zlovoljen. Stanovanje smo imeli pusto;v nas vseh je bilo, zdi se mi, nekaj tekega,odurnega, kakor vlana senca.

Prve noi sem spal v izbi; vasi sem se ponoi vzbudil, pa sem videl v temi, da je bilamati vstala iz postelje in da je sedela za mizo.isto mirno, kakor da bi spala; dlani

Documents

Ivan Cankar Moje življenje