Ko življenje zasije

Serd

ar Ö

zkan

19,95 €

Serdar Özkan (1975) se je rodil v Izmirju v Turčiji. Po študiju marketinga in psihologije v ZDA se je vrnil v domovino in študiral psihologijo še na univerzi v Carigradu. Od leta 2002 se ukvarja izključno s pisanjem. Njegov prvenec, Izgubljena vrtnica, so prevedli že v 42 jezikov. Povsod se je takoj uvrstil med uspešnice.

Tridesetletni Omer se znajde v stiski. Umreta mu mama in oče, zato ne najde moči, da bi živel naprej. Ko se že sklene prepustiti obupu, se pred njim pokaže sirena in vpraša, kateri žalostni dogodek mu je zaznamoval življenje.Omer se začne spominjati preteklosti, otroštva, ki ga je preživljal z mamo in dedkom ribičem. Prešine ga, da mu je dedek v varstvo zaupal Knjigo upanja ...

Ko življenje zasije je ganljiva pripoved o upanju, brezpogojni ljubezni in čudežu življenja.

Serdar ÖzkanKO ŽIVLJENJE ZASIJE

Avtor svetovne uspešnice Izgubljena vrtnica

KO Ž

IVLJ

ENJE

ZA

SIJE

»Prijatelji so ogledalo drug drugega.«

KO ZIVLJENJE ZASIJE oprema + lak.indd 1 1/10/11 11:18 AM

1

ko se zasvet - prelom.indd 1 2/14/11 1:58 PM

Zbirka Ogledalo

Serdar Özkan

KO ŽIVLJENJE ZASIJE

Prevedla Petra Piber

Uredila Nataša Müller

Oblikovala Suzana Duhovnik

Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011

Predsednik uprave Peter Tomšič

Glavni urednik Miha Kovač

Natisnila tiskarna Impress, d. d., Ivančna Gorica

Prva izdaja, naklada 1800 izvodov

Naslov izvirnika: When Life Lights Up

© 2009 by Serdar Özkan

© za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, jav-na priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.512.161-311.2

ÖZKAN, Serdar

Ko življenje zasije / Serdar Özkan ; [prevedla Petra Piber]. -

1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Ogledalo)

Prevod dela: When life lights up

ISBN 978-961-01-1533-5

253926912


3


4


5

UVOD

Otrok, ki ga je iskal starec, ni živel niti v tej obmorski vasi.V tihem kotičku Egejskega morja se stiska sedem očarljivih

otokov. Obmorska vas, ki jo je zapuščal starec, je bila ena od de-vetnajstih vasi, iz katerih je mogoče videti te otoke. To je bila šest-najsta, v kateri je bil doslej.

Starcu so vsa znamenja govorila, da otrok živi nekje blizu sed-mih otokov. Zato se je pred več meseci začel sprehajati po ulicah vasi, ki so gledale na otoke, in stotinam otrok, ki so se zbirali okoli njega, vedno postavljal ista vprašanja.

V vsaki vasi, skozi katero je potoval, je počel enako. Najprej se je oblekel v belo srajco, na katero je bila našita vrsta ogledalc v obliki srca, in upal, da bo pritegnil pozornost otrok, ko bo hodil naokrog in se svetlikal v soncu. Nato je na nekem mirnem kraju iz malhe vzel sedem kamnov in jih previdno razvrstil pred seboj.

Vedno je začel z vprašanjem: »O ljubljeni kamni, naj vam da-nes spet povem zgodbo o nesmrtnih?«

Nekaj časa je čakal v tišini, kot bi poslušal njihov odgovor. »Prav,« je nato dejal in začel:

»Dragi kamni, pred več milijoni let, preden ste bili kamni in preden so celine postale celina in morja morje, so naš svet obiska-li nesmrtni, ki živijo v svetu svetlobe, kjer je vse večno. Poleg sre-če, zadnje od nesmrtnih, ki so prispeli, so na naš svet skupaj z ne-šteto drugimi nesmrtnimi prišli lepota, svoboda, blaginja, moč in


6

razum. Vsak je prijel eno od številnih rok sreče in veselo so začeli potovati po obličju zemlje.

A čez čas so naleteli na angela smrti, ki se je na našem svetu na-selil davno, preden so prispeli. Nesmrtni so kmalu ugotovili, da na našem svetu vse umre, in ker so se tako bali angela smrti, so drug za drugim počasi zbežali nazaj v svet svetlobe. Ker so bili nesmrtni, jim angel smrti seveda ne bi mogel vzeti življenja, a posvetovali so se z razumom in ta jim je svetoval, naj bodo previdni.

Prva od nesmrtnih, ki je poslušala nasvet razuma in je zapu-stila naš svet, je bila sreča. Zato je vsa sreča, ki jo poznamo na tem svetu, zgolj opoj, ki se bo počasi razblinil; je kot sladek vonj, ki ga je pustila sreča, ko je potovala po našem svetu. Sčasoma so odšli tudi drugi nesmrtni, lepota, blaginja, svoboda, in za vsemi je ostal njihov sladki opoj.

Zato v našem svetu tako kot opoj vseh nesmrtnih sčasoma zbledi vsa lepota, ves razum, vsa blaginja, moč, svoboda in sreča.

Vendar, dragi moji kamni, se eden od nesmrtnih le ni zbal an-gela smrti, temveč se je zaljubil vanj, in kljub opozorilom razuma ni hotel oditi z našega sveta.

Zdaj pa skrajno pozorno poslušajte, kar vam bom povedal, lju-bi moji kamni, saj vam prinašam radostno novico. Ta nesmrtni je še vedno tukaj! Potuje po svetu brez predaha, in vse, česar se do-takne, ostane za vedno. V svetu, v katerem vse zamre, ima ta ne-smrtni moč, da se nič ne konča. V njegovih rokah je namreč ključ do nesmrtnosti. Če boste našli tega nesmrtnega, ljubi kamni, bo iz vas najprej privrela voda, nato pa še svetloba. In preden bo napočil dan, se boste zavedeli, da ste postali nesmrtni.

Zato, preljubi kamni, če bi radi izvedeli, kdo je ta nesmrtni, vam lahko povem zgodbo o dveh prijateljih, o dveh prijateljih, ki


7

sta postala en prijatelj. Zgodba se je ohranila v tem svetu, čeprav ni bila s tega sveta …«

Starčev samogovor s kamni je pogosto trajal ure in ure, dokler se okoli njega niso zbrali vsi otroci iz soseske. Nato je prijel veliko zrcalo v obliki srca, ki ga je nosil obešeno na verižici, in ga obrnil proti soncu, da se je njegova svetloba odbijala od otroških obrazov. Z očmi je begal z enega na drugega in jim postavil vprašanje, na katero je povsod iskal odgovor:

»Se je kdo med vami že pogovarjal z del�nom?«Nekateri otroci so se presenečeni nad vprašanjem zasmejali,

drugi so radovedno pogledali starca, tretji pa so ga začeli obstrelje-vati z vprašanji. Le tu in tam se je našel otrok, ki je povedal, da se je že pogovarjal z del�nom. Ko je starec to slišal, mu je srce podivja-lo in zasvetile so se mu oči. Otroku je nemudoma postavil nasled-nje vprašanje: »Kako je bilo del�nu ime?«

Žal je bil starec vedno razočaran nad odgovorom, ki ga je sli-šal, in potrlo ga je bolj, kot bi ga smelo, saj je bila njegova vera ne-izmerna. Bil je bolan in utrujen. Vedel je, da nima več veliko časa in da mora Knjigo upanja predati novemu varuhu, preden bo pre-pozno, ali pa ne bo nikoli napočila doba večnega miru, po kate-rem hrepeni toliko ljudi.

Bilo je že pozno in otroci so odšli domov. Po napornem na-padu kašlja je starec globoko zavzdihnil in kamne pospravil nazaj v malho. Kot vedno, preden je nadaljeval pot, je naključno izbral stran v Knjigi upanja in jo prebral.

Starec je imel Knjigo upanja že sedeminosemdeset let. Ko je bil star devet let, ga je nekega dne obiskal dedek in mu ponudil staro knjigo, vezano v črno usnje. Dedek mu je rekel, da mu ostane le še


8

nekaj dni življenja in da bo potem on novi varuh knjige. Obljubiti mu je moral, da bo Knjigo upanja zakopal na skrivnem kraju in da je do dedkove smrti ne bo odprl, pa tudi, da ne bo nikomur pove-dal, kaj je napisano v njej. Odgovoriti ni maral niti na eno od ne-štetih vnukovih vprašanj in rekel je, da je vse, kar mora vedeti, za-pisano v knjigi.

Dedek je umrl čez nekaj dni, tako kot je napovedal, in vnuk je zato izkopal knjigo iz skrivališča ter jo odprl. Prebral je, da je Knjigo upanja v starih časih napisal otrok, ki se je spoprijateljil z angeli. A ime avtorja in čas pisanja nista bila navedena. Izvod knji-ge je obstajal v vseh jezikih in zanj je vedel le en človek za vsak je-zik. Le ko je napočil čas in jo je bilo treba predati nasledniku, se je to število povečalo na dva.

Naslednji varuh in čas za predajo sta bila znana nekaj dni pred varuhovo smrtjo, podatka pa je izvedel v sanjah ali iz kakega dru-gega znamenja. Včasih je bil naslednji varuh sorodnik, včasih tu-jec. Včasih je bil to revež, včasih bogataš, enkrat moški, drugič žen-ska. Le eno pravilo se ni nikoli spremenilo: Knjigo upanja je bilo vedno treba predati otroku.

Knjiga je govorila o svetu svetlobe, popotovanju v ta svet, o nesmrtnih in moških ter ženskah, ki so razvozlali ključ do nesmrt-nosti. Govorila je tudi o vrnitvi blagoslovljenega.

Blagoslovljeni je bil v knjigi večkrat omenjen. Pisalo je, da bo zadnji varuh Knjige upanja blagoslovljeni in da se bo le njemu po-srečilo odpreti zapečateno poglavje na koncu knjige. Ko bo pečat prelomljen, bo ves svet oblila svetloba in nastopilo bo obdobje več-nega miru.

Zato je bila odgovornost tistega, ki je dobil knjigo, izjemna: če samo en izvod v katerem koli jeziku ne bi dosegel blagoslovljene-


9

ga, ne bi nikoli prišlo do večnega miru, na katerega so čakali tiso-če let. Ko bodo zbrani vsi izvodi z vseh štirih koncev sveta, bo bla-goslovljeni iz vseh jezikov naredil enega in vse knjige združil v eno.

Zato je bila Knjiga upanja nekaj, kar je zadevalo ves svet, a hkrati tudi tistega, ki jo je varoval. Vse v vesolju ima svoj odsev v človeku. Tudi v človeku se bijejo neskončne vojne in živi neunič-ljivo hrepenenje po miru. Tudi v človeku se skriva blagoslovljeni, knjiga, ki mu jo mora predati, in pečat, ki ga je treba prelomiti.

Zato je bil varuh, ki je bil člen v verigi, s katero bi Knjiga upa-nja prišla do blagoslovljenega, hkrati zmožen prelomiti pečat in doseči neskončno svetlobo in mir onkraj njega. Knjiga upanja je bila namreč zapisana v vseh srcih.

Čeprav je starec občutil mir, ker je s Knjigo upanja živel skoraj vse življenje, si ni mogel kaj, da ga ne bi bilo tudi strah, ker še ved-no ni našel otroka, ki mu jo je moral predati. Ni se menil za krče-vit kašelj, ki mu je trgal pljuča, in neznosno bolečino v udih, saj je vedel, da ga bo kmalu pobožala sočutna roka angela smrti. Ko bi le že mogel predati upanje …

Znamenja so mu kazala pot in angeli so mu pomagali. Pravza-prav je bog poskrbel za vse. A bog je svojim služabnikom prepus-til del, za katerega so si domišljali, da ga opravljajo sami. To je bil del, ki ga je moral opraviti tudi starec. Kaj naj sicer reče svojemu prijatelju?

Ko je sonce zahajalo, se je starec z utrujenimi, a svetlimi očmi spet zazrl v sedem otokov. Nato je svoj odločni korak usmeril pro-ti sedemnajsti vasi, ki je ležala na obrobju Puščavskega hriba. To je bil njegov naslednji postanek …


10


11

PRVI DEL


12


13

ODRASLI OMER1

Vse na tem svetu odhaja. Zato življenje nima pomena. Konec mora torej nekaj pomeniti, sem mislil. A kako naj bi potem vedel, kaj se bo zgodilo tisti trenutek, ki mu bom skušal vtisniti pomen?

»Nehaj, Omer! Ne počni tega. Nekega dne boš tako ali tako umrl,« je rekel glas, za katerega sem najprej pomislil, da prihaja iz mene.

»A tega dneva še dolgo ne bo,« sem odvrnil.»Tega ne veš. Poleg tega je človekovo življenje kratko.«»Čas počasi mineva, če si v zaporu,« sem rekel, »tudi v tistem

brez zidov.«»Zakaj misliš, da si v zaporu?«»V zaporu si, če nisi svoboden.«»Ne moreš zapustiti tega sveta, Omer. Zdaj že ne.«»Zakaj ne? Vse na tem svetu odhaja. Zato zdaj odhajam jaz.«»Če si res želiš, bo vse ostalo.«»To je laž,« sem odgovoril in segel po steklenički z uspavalni-

mi tabletami.

Danes – ko sem dopolnil trideset let – ta kratki razgovor na mojem čolnu Safa, ki sem ga zasidral ob otočku v Egejskem mor-ju, ni mogel biti drugega kot notranji dvogovor. Ni mogel in ne bi smel biti.


14

V tem prizoru ni bilo nič nenavadnega, razen da bi ribiči nasled-nje jutro v čolnu našli moje negibno telo. Morje je bilo običajne barve. Puščavski hrib v daljavi je bil gol kot vedno. Samotni zaliv Cvetličnega otoka je bil miren kot vedno. Vse je bilo, kot mora bi-ti, od krikov galebov do čolnov nedeljskih ribičev, ki so bili zasi-drani okoli otokov. Ko bi le mogel utišati glas v sebi, bi lahko umrl v miru. Pomislil sem, da bi ga lahko utišal, saj je bil ta glas v me-ni, jaz pa sem bil v čolnu, zato naj bi bil tudi glas v čolnu. A ni bil.

Ali … ali pa je nemara bil?Vse se je odvilo, ko sem ravno segel po steklenički s tabletami.

Nenadoma se je tik pred mojim čolnom prikazala morska deklica. Da, morska deklica!

Videti je bila kot morska deklica v �lmih. Njeno telo se je sve-tlikalo pod gladino vode in je bilo enake barve kot njene smarag-dne oči. Kožo je imela zagorelo, dolgi črni lasje so se ji vili okoli elegantnega vratu. Od pasu navzgor je bilo njeno telo enako človeš-kemu. Če ne bi prišla tik do čolna, bi jo imel za običajno žensko, ki je odplavala nekaj kilometrov proč od obale. Običajno žensko, na kateri bi bila nenavadna le njena mamljiva lepota.

Zazrla se mi je v oči.»Nehaj, Omer! Ne počni tega,« je rekla. »Nekega dne boš ta-

ko ali tako umrl.«»A tega dneva še dolgo ne bo.«»Tega ne veš,« je odvrnila. »Poleg tega je človeško življenje

kratko.«Pogovor, ki se je še pred nekaj minutami zagotovo odvijal le v

meni, se je zdaj ponovil z morsko deklico. Ko sem se zganil, da bi spet segel po tabletah, je ponovila: »Nehaj, Omer! Ne smeš umreti, dokler ne predaš knjige.«


15

»Prosim? Kakšne knjige?«»Spomni se,« je rekla.»Česa naj se spomnim?«»Spomni se,« je ponovila.»O čem govoriš? Kaj si, kdo si?«Odgovorila mi je z vprašanjem: »Kdo si ti?«»Omer, tako kot si rekla. Zdaj pa mi povej, kdo si ti in …«»Nisem te vprašala po imenu,« me je prekinila morska deklica.

»Vprašala sem te, kdo si.«Ni počakala na odgovor, temveč se je potopila v vodo in

izginila.Še dobro, da je, saj nisem vedel, kako naj odgovorim na nje-

no vprašanje.Ne vem, koliko časa sem še zrl v mesto, kjer je izginila, pre-

den sem spet pogledal stekleničko s tabletami. Stopil sem na sredi-no čolna in zdaj strmel v stekleničko s tabletami, zdaj v praznino. Če bi se premaknil, to ne bi pomenilo ničesar. Kako, kam in zakaj bi se premaknil?

15


16

OTROK OMER1

Dvignili smo sidro in odpluli proti Peščenemu otoku. Dedek je bil za krmilom, mama pa je v kajuti pospravljala hrano. In jaz? Tako kot običajno sem kot jezdec na konju sedel spredaj na našem čolnu Sa�. Čeprav me boli zadnjica, vedno sedim tu, saj takoj, ko dosežemo odprto morje in dedek pospeši, poletim čez modrino morja. Mama vedno zakliče: »Omer, padel boš, otrok moj, takoj zlezi dol.« A vedno odgovorim: »Saj sem že velik fant, mami, ne bom padel,« in potem me pusti pri miru.

Peščeni otok je najbolj oddaljen od sedmih otokov, ki jih je mogoče videti iz naše hiše. Je še dlje od Cvetličnega otoka, ven-dar ima najlepšo obalo. Če morje tako kot danes ni preveč razbur-kano, smo s Safo na njem v štiridesetih minutah – hočem reči, po uri odraslih. Po moji uri pa pot traja štirideset ur. Ne vprašajte me, kako dolgo traja plovba v nevihti. V nevihtnih dneh se namreč ve-dno odpravimo na Oslovski otok, do katerega je pot pol krajša. (Mimogrede, naj vas ne zavede njegovo ime – osle sem iskal po ce-lem otoku, a nisem našel niti enega).

Če me vprašate, kaj mislim o Oslovskem otoku, ne vem, kaj bi rekel … Všeč mi je, ker tam živi veliko galebov in ker je sko-raj tako miren kot Cvetlični otok. A morsko dno ni peščeno kot na Peščenem otoku, temveč je pokrito s številnimi skalami, ki jih prekrivajo alge in morski ježki. Zato vedno, ko gremo na Oslovski otok, plavam v globoki vodi.


17

Pravzaprav raje plavam v globoki vodi. Poleg tega tukaj ni morskih psov. Bi mi mama dovolila plavati v globoki vodi, če bi bili? A tudi če bi bili, se bojijo del�nov, sem izvedel. A pravzaprav tukaj ni niti del�nov … a če bi nekega dne prišli morski psi, bi pri-šli tudi del�ni, saj ti nikoli ne prezrejo otrok v nevarnosti.

Ko smo končno prispeli na Peščeni otok, smo se zasidrali na mirnem kraju blizu obale. Mama in dedek sta ostala na Sa�. Jaz sem takoj skočil v vodo in ko sem nekaj časa plaval, sem šel na obalo. Na plaži sem bil sam, in tako sem se lahko začel igrati kra-ljevo igro.

Kraljeva igra je res preprosta in ima le dve pravili. Po prvem pravilu se moraš pretvarjati, da si veličastnejši od vseh ostalih, po drugem pa, da je vse tvoje.

Te igre sem se naučil od sošolcev. Nekdo med njimi jo je odkril in jo nato predstavil še drugim. Takoj sem vedel, da je dolgočasna, saj se jo igra le en človek, in čim dlje se jo igraš, tem bolj osamljen se počutiš. Če se jo igrata dva, se vedno sprevrže v prepir.

A drugi otroci so mi vztrajno dopovedovali, da je igra po-membna in zabavna, zato sem se jo začel igrati še sam. Še vedno pa mislim, da je dolgočasna.

Igro običajno začnem tako, da se izprsim in hodim po oba-li. Nato glasno rečem: »Ta otok je moj! Vse, kar vidim, je moje, sem kralj tega otoka! Moja služabnika (mama in dedek) mi bosta pripravila pojedino (sendvič) in me povabila na kraljevsko jahto (Safo) na obed. Ko se mi bo zazdelo, bom odplaval proti svoji jahti pod budnim očesom mojih bojnih ladij (ostali čolni okoli otoka), ki me bodo varovali pred pirati.«

Ta igra ni le dolgočasna, temveč tudi trapasta, saj ne traja dol-go. Ko pokliče mama: »Omer, pohiti, sendvič te že čaka, ljubček,«


18

ali ko se poleg šestmetrske Safe zasidra ogromna jahta ali ko iz svo-jih čolnov poskačejo drugi suhljati otroci, ki niti slučajno ne spo-minjajo na stražarje, je igre nenadoma konec.

Ko se igram kraljevo igro, se ne more zgoditi nič hujšega kot to, da na obalo pride kdo večji od mene. Zlasti če se mi ta oseba približa, se mehurček takoj razblini. Zato se kraljeve igre ne igram, če je v bližini kdo, ki je večji od mene. Kot sem že povedal, to ni preveč dobra igra. A morda je ne znam igrati. Morda bi moral po-čakati, da bom malo večji, da bom užival v njej.

Druga igra, ob kateri mi mineva čas na otokih, so peščeni gra-dovi. A njihova slabost je, da jih naslednjič, ko spet obiščem otok, ne najdem več, čeprav se zelo trudim pri njihovi gradnji; vedno iz-ginejo. Moje garanje je zaman in spet se spomnim, da sem lažni kralj. Bi si kdo drznil dotakniti mojih gradov, če bi bili otoki res moji?

Preden so mi dnevi minevali v gradnji peščenih gradov in v kraljevi igri, sem pravzaprav počel nekaj drugega. Bil sem slikar, vendar tak, čigar slik ni nihče razumel. Slikal sem namreč samo angele. Moji angeli niso imeli kril in vsi so bili videti kot navadni otroci. Zato ni nihče opazil, da so angeli.

Angele sem kot otroke upodabljal zato, ker bi se lahko spopri-jateljil z njimi, če bi bili kot jaz. Morda bi nekega dne eden od an-gelov, ki sem jih narisal, hotel postati moj prijatelj. Stopil bi z risbe in sedel poleg mene. Morda bi se malo pogovarjala in skupaj po-jedla jagodni sladoled, nato pa bi mogoče šla plavat … A kasneje sem od drugih izvedel, da so bile moje sanje neumne in moje po-dobe zgrešene.

To mi je najprej povedala učiteljica. Nekega dne sem narisal angele, ki so na obali pod sinje modrim nebom preskakovali ko-


19

lebnico. Učiteljica je mislila, da sem narisal sošolce, in me vpraša-la po njihovih imenih. Rekel sem ji, da to niso otroci, temveč an-geli. »Angeli imajo krila,« je rekla in nato sredi moje risbe narisala nekaj s krili.

Risbe sem pokazal drugim otrokom in upal, da jih bodo razu-meli ali da bodo vsaj rekli, da ni nič narobe z njimi. A so se samo zasmejali in rekli: »Kakšni angeli pa so to?« Potem so se ves teden, kadar so me videli, norčevali iz mene ter pri tem mahali z rokami kot s krili. Skušal sem jim pojasniti: »Angele sem narisal kot otro-ke, da bi se spoprijateljil z njimi.« A so se le še bolj norčevali iz me-ne. Zato jim nikoli več nisem omenil angelov.

Moje zadnje upanje je bila družina. Pokazal sem jim risbe in niso se norčevali, a po tem, kar so rekli, sem vedel, da so se jim po-dobe zdele zgrešene.

Po tistem sem si rekel: »Če vsi mislijo tako, očitno vedo nekaj, česar jaz ne.« Navsezadnje so drugi ljudje poznali na tisoče stvari, ki jih jaz nisem. Torej sem menil, da imajo morda prav, in sem na-vsezadnje nehal risati napačne risbe. Vseeno pa se mi ni zdelo, da bi moral popraviti stare in angelom dodati krila; kaj naj bi počel z angeli, s katerimi se ne morem spoprijateljiti? Poleg tega je bilo na svetu že dovolj slik angelov s krili.

Gora napačnih slik, skritih na podstrešju, na stotine poruše-nih peščenih gradov in dolgočasna igra, ki sem se je naveličal … Po vsem tem sem menil, da mi bo tisto, kar sem slišal od rdečeroke starke, ki sem jo spoznal teden poprej, spremenilo življenje. Mislil sem celo, da bo tisto, kar je rekla, spremenilo ves svet.

Motil sem se.


20

ODRASLI OMER2

Morska deklica?Ko sem se včeraj zvečer vrnil s Cvetličnega otoka, sem vso noč

in naslednji dan premišljeval o tem, kar sem videl. Sem halucini-ral? Ali pa sem videl prikazen? Saj ni mogoče, da bi bila morska deklica, mar ne; že dolga leta ne verjamem več v pravljice. Kaj sem potem videl?

Ko sem bil končno pred tem, da se rešim vseh vprašanj, sem se moral spopasti s celim kupom novih. Če sem danes še živ, so za to kriva ta vprašanja. Da se razumemo: nisem si premislil. Človek je lahko še tako odločen, a ko vidi kaj takšnega, ne more kar začeti goltati stekleničke tablet.

Rad bi vedel le, ali sta bila glas, ki sem ga slišal, in podoba, ki sem jo videl, v meni ali zunaj mene. Tega vprašanja si nisem mo-gel izbiti iz glave in pozno popoldne – ta del dneva je zame najbolj boleč – sem se odločil, da se bom vrnil v zaliv pri Cvetličnem oto-ku in vnovič preveril.

Poznopopoldanske ure so bile nekdaj poleti moj najljubši del dneva. Ljudje, ki se pridejo kopat pred našo hišo, se takrat poča-si odpravljajo domov, veter se umiri in morje se obarva srebrno.

Z mamo sva ob tem času najbolj uživala v pogledu na okoli-co. Telefonirala sva očetu, ki ni mogel iz mesta zaradi službe, in ga dražila, kako zelo se zabavava. Oče poleti nikoli ni mogel z nama za več kot konec tedna ali dva.


21

Prejšnje poletje sem ravno ob takšnem izjemnem koncu tedna izgubil mamo in očeta. Nekega dne sta se pozno popoldne okoli šeste ure odpravila v bližnje počitniško naselje na večerjo s prijate-lji, ob pol sedmih pa se je zgodila usodna nesreča.

Tudi jaz sem bil povabljen na večerjo, a sem vabilo zavrnil, saj sem nameraval loviti ribe. Vse odkar sem tisti večer prepoznal trup-li mame in očeta, sem se vsak dan spraševal isto: kaj bi se zgodilo, če bi šel z njima? Bi nekajsekundna razlika, ker bi iz hiše stopili tri-je ljudje namesto dveh, kaj pomenila? Bi bila nekajsekundna raz-lika dovolj, da bi preprečila trčenje s tovornjakom, ki je vozil po napačni strani? Kamorkoli smo šli skupaj, sem vozil jaz; bi se raz-pletlo drugače, če bi bilo tako tudi tisti večer?

Ta vprašanja mi mesece niso dala miru. Namesto da bi poiskal odgovore, sem se prisilil, da sem začel verjeti v usodo. Ta nesreča je bila namenjena moji mami in očetu, in tista prekleta večerja ni imela popolnoma nobene zveze s tem.

Morda bi lahko nadaljeval v tem duhu: lahko bi se tako tolažil in mislil, da ni mogoče spremeniti tistega, kar se ima zgoditi. Vsak mora nekega dne umreti in ni prav, da krivim sebe, ker nisem šel z njima, saj nikakor nisem mogel slutiti nesreče. A zdaj imam tega dovolj. Sit sem razmišljanja.

Ne gre le za nesrečo, sit sem razmišljanja o smiselnosti oziro-ma nesmiselnosti svojega življenja in življenja nasploh. Ljudje po-gosto naredijo samomor, ker jih prevzame obup, kajne? V mojem primeru je drugače; moj razlog je ta nesmiselnost.

Zato moj samomor ni čustven, temveč zavesten, nameren, premišljen. Razumen samomor.

Moj pogled so včasih še vedno pritegnile lepe stvari na svetu, in za hip sem se predal občutku, da so večne. Kot da je moje do-


22

jemanje uročeno in sem pozabil na to, da ima vse svoj konec in je zato vse nesmiselno.

A mislim, da sem končno postal dovolj pozoren in me takšne iluzije ne zmedejo več.


23

OTROK OMER2

Rdečeroko starko sem prvič in zadnjič videl nekega pozne-ga popoldneva, ko sem se zunaj spet skušal zamotiti z dolgočasno kraljevo igro. Sedela je ob avtobusnem postajališču. Običajno je ne bi niti opazil, a ko sem šel mimo, sem z grozo zagledal, da so nje-ne roke živo rdeče. Rdeče in mokre! Kri?! Starka je bila ranjena ali pa je morila!

Njenega obraza nisem videl, ker je bila s hrbtom obrnjena pro-ti meni. Zbral sem ves pogum in stopil k ranjeni ali morilski starki. Dvignila je glavo in me motrila. Bo ubila tudi mene?

A na srečo sem si lahko oddahnil, ko je pokimala proti krvavo rdečemu granatnemu jabolku v naročju.

»Granatno jabolko je eno, le eno!« je rekla.»Oprostite, pomislil sem, da ste …«»Granatno jabolko je eno, le eno!« »Da, vidim, da je le eno. A naj vas ne skrbi, gospa, nočem ga.

Saj nisem tako zelo lačen.«Nasmehnila se je, kot da nisem razumel, kaj je povedala. Nato

me je vprašala: »Eno na tržnici, tisoč doma, kaj je to?«Odgovor na to uganko sem poznal. A ker starke nisem hotel

razočarati, sem negotovo rekel: »Granatno jabolko?«Spet se je nasmehnila. »No, pa pridi in sedi. Ga bova skupaj

pojedla.«Priznati moram, da so se mi začele cediti sline, ko sem pogle-


24

dal sočne živo rdeče koščke granatnega jabolka. Sedel sem poleg starke in začela sva jesti sadež.

Dolgo sva molčala. Začuden sem bil, da me ni vprašala po imenu, kje živim, kaj delajo moji starši, v kateri razred hodim, ka-teri je moj najljubši predmet in vsa druga dolgočasna vprašanja, ki jih običajno postavljajo neznanci. Malce kasneje me je vpraša-la nekaj drugega:

»Kdaj si se nazadnje pogovarjal s svojim angelom?«S svojim angelom? Pogovarjal s svojim angelom? Kaj je hotela

reči? Ne da bi počakala na moje vprašanje, je ponovila svoje in ta-ko sva začela spodnji pogovor; pogovor, za katerega sem sprva mi-slil, da bo spremenil svet.

»Imam angela?« sem vprašal.»Vsak ima angela,« je odgovorila.»Res? Kje pa je?«»Tam, kjer si ti.«»Jaz sem tukaj, zakaj ga potem nikjer ne vidim?«»Ker se skriva v tebi,« je povedala in mi položila dlan na prsi.»V meni? Kaj počne v meni?«»Rad bi bil tvoj prijatelj.«»Res?! Rad bi bil moj prijatelj?! Že od nekdaj se skušam spopri-

jateljiti z angeli, a … a se je nekaj zgodilo.«»Kaj?«»No, vsi … vsi menijo … ah, ni pomembno. Povejte, kako po-

stanem prijatelj s svojim angelom, povejte mi, prosim.«»Pokliči ga, pa bo prišel.«»Res?«»Res.«Zazrl sem se v starkine oči in tiho ponovil: »Res?«


25

Prikimala je. »A ne povej nikomur. Naj bo to najina skrivnost.«Kot da bi sploh pomislil na to! Že zdavnaj sem se naučil, da

drugim ne smem povedati ničesar o angelih.Starka je nato vstala in pri sladoledarju, ki je prišel mimo, ku-

pila jagodna sladoleda. Enega mi je ponudila rekoč: »Jagoda je ena, le ena!« Po glavi se mi je podilo toliko misli, da je sploh nisem vprašal, zakaj je za sadje govorila, da je »le eno« in kako je vedela, da imam najraje jagodni sladoled.

Začela sva lizati sladoled. A moje misli niso bile pri sladole-du, temveč pri mojem angelu. Moj angel je hotel postati moj pri-jatelj. Moj angel!

A kako ga bom priklical? Kako se bom pogovarjal z njim? Je starka prijateljica s svojim angelom? Ko sem premišljeval o mnogih podobnih vprašanjih in tuhtal, katero naj postavim najprej, je star-ka nenadoma vstala, saj je pred nama ustavil avtobus.

Obrnila se je k meni. »Prijetno je bilo skupaj lizati sladoled, kajne?«

»Da, vendar …«»Ostani ob svojem angelu, prijatelj, čas je, da odidem.«»Počakajte! Kam greste?«»Ne živim tukaj,« je rekla in se nasmehnila. Nato se je povzpe-

la na avtobus in že je ni bilo več. »Ne živim tukaj,« je rekla in se nasmehnila. Nato se je povzpe-»Ne živim tukaj,« je rekla in se nasmehnila. Nato se je povzpe-


26

ODRASLI OMER3

Ko sem upočasnil in se obrnil proti zavetju Cvetličnega oto-ka, sem opazil, da v zalivu ni drugih čolnov. To je bilo dobro. Imel sem občutek, da se morska deklica ne bi hotela prikazati, če bi bil v zalivu še kdo.

Ko sem se zasidral, sem čakal pol ure, da bi se prikazala. A nič se ni zgodilo. Splezal sem na vrh kajute, da sem videl vsenaokrog. Menda prvič v življenju so me kriki galebov jezili, saj zaradi njih lahko ne bi slišal pljuskanja vode, ko bi morska deklica prišla na gladino.

Z vsako minuto, ko nisem videl iz vode kukati niti ribe, kaj še-le morske deklice, se mi je krepilo prepričanje, da je tisto, kar sem videl prejšnji dan, le plod moje domišljije. Ko sem bil že skoraj prepričan o tem, sem spet zaslišal tisti glas:

»Morje je eno, le eno!«»Kje si?!«»Morje je eno, le eno! Pridi torej, zaplavajva skupaj. In če boš

želel, bova nato pojedla jagodni sladoled.«»Kje si?« sem zaklical na vse grlo. »Kdo si? Kaj si?«»Nekdo, ki bi bil rad tvoj prijatelj.«Obrnil sem se in pregledal morsko gladino, do koder mi je se-

gel pogled. Srce mi je divje utripalo in kljub vetriču sem se potil. A je nisem nikjer zagledal. Ničesar nisem videl. Popolnoma ničesar. In na koncu sem padel na kolena.


27

Zakaj? Zakaj sem zadnji dan izgubil pamet? Kaj se dogaja z mano? Čeprav mi je razum govoril, da se mi je zmešalo, se nisem počutil kot norec. (Vendar moram priznati, da kljub večletnemu študiju psihologije še vedno ne vem, kako se počuti norec. A mi-slim, da se ne počuti tako normalnega kot jaz.)

Splezal sem s strehe kajute. Segel sem po steklenički s table-tami in jo izpraznil na dlan. Nato sem iz hladilnika vzel vodo in pogoltnil prvi dve tableti. Ko sem jih ravno še nekaj hotel nesti v usta, sem spet zaslišal njen glas:

»Tukaj sem.«Skočil sem pokonci. Ozrl sem se desno in levo. A spet nisem

videl ničesar.»Tukaj,« je rekla.»Kje je tukaj?!« sem zakričal.»V globinah.«Nekaj časa je bilo vse tiho, nato pa je nenadoma skočila iz vode

kot del�n. Njeno temno zeleno telo se je tako zasvetilo, kot bi zrak presekal oster soj luči. Nato se je spet potopila v morje.

Prišla je tako blizu in zdela se je tako resnična, da sem se moral spet vprašati, ali sem si vse samo domišljal. Vprašal sem se, ali so v zgodovini psihologije že zabeležili takšen primer: predsamomoril-ski sindrom prikazovanja morske deklice.

Počakal sem do teme v upanju, da se bo spet prikazala, a je ni bilo več na spregled. Končno sem se odpravil domov in se namera-val ob zori vrniti na otok.

zgodovini psihologije že zabeležili takšen primer: predsamomoril-zgodovini psihologije že zabeležili takšen primer: predsamomoril-

Počakal sem do teme v upanju, da se bo spet prikazala, a je ni Počakal sem do teme v upanju, da se bo spet prikazala, a je ni bilo več na spregled. Končno sem se odpravil domov in se namera-bilo več na spregled. Končno sem se odpravil domov in se namera-


28

OTROK OMER3

Odkar sem stopil na kopno, nisem počel drugega, kot da sem se trinajstkrat sprehodil od enega konca obale na Peščenem otoku do drugega. V tem času me je dvakrat poklicala mama in mi rekla, naj se vrnem na Safo pojest sendvič. A nisem odplaval do čolna. Imel sem težave, ki jih poln želodec ne bi rešil. Poglej, kaj vse se je že zgodilo; ker sem si zaželel nekaj koščkov granatnega jabolka, se mi je svet nenadoma obrnil na glavo.

Zakaj sem verjel rdečeroki starki? Zakaj? Kako sem lahko ver-jel, da imam v sebi angela, ki bo prišel, ko ga bom poklical? Kako neumen sem! Zakaj se mi ni posvetilo, ko je rekla: »Vsak ima an-gela.« Če bi vsi imeli angela, se ne bi o tem vsak dan pogovarjali? Svet bi bil poln ljudi, ki bi nenehno hoteli biti sami, da bi se lahko pogovorili s svojim angelom, ali pa bi se zdelo, kot da se pogovar-jajo sami s sabo, medtem ko hodijo po ulici, ali pa bi hiteli k prija-teljem, da bi jim povedali, kaj so počeli s svojim angelom.

A rdečeroka starka ni bila videti lažnivka, zato se je najbrž le šalila. A kakšna šala je bila to? Šala za otroka, ki je nenehno iskal pravega prijatelja? Zlasti za otroka, ki si je že od nekdaj želel prija-teljevati z angeli?

Se rdečeroka starka zaveda, kako je njena šala vplivala name?Ali ve, da najprej sploh nisem mogel vstati, ko je stopila na av-

tobus in me pustila samega s toliko vprašanji? Ve, da sem nato sko-čil s klopi in začel tekati v krogih kot nogometaš, ki je ravnokar dal


29

gol, nato pa sem se od veselja oblečen vrgel v morje? Ali rdečero-ka starka ve, da sem nato moker, da je vse teklo od mene, sedel na pomolu in klical angela, vendar ta ni prišel? Ali ve, da sem bil za-radi mokrih oblačil okaran, ko sem prišel domov, in da sem se iz-govoril z lažjo, kako sem padel s pomola? Ve, da sem se preoblekel in takoj stekel na Puščavski hrib ter spet klical svojega angela? Ve, da sem ga rotil več kot uro, naj pride, a se vseeno ni prikazal? In da sem kasneje angela klical s strehe, izmed vrtnic v našem vrtu, iz te-mačne sobice pod stopnicami, iz velike babičine cedrine skrinje in s stotine drugih podobnih krajev, a angela še vedno ni bilo? Ali ve, da sem do včeraj svojega angela skušal priklicati vsako jutro, opol-dne, popoldne, večer in noč, a ne le, da ga ni bilo, temveč mi ni poslal niti najmanjšega znamenja? Ali ve, da celo danes na tej plaži mislim samo na svojega angela?

Najpomembnejše od vsega pa je: ali rdečeroka starka ve, da me moj angel ne mara?


30

ODRASLI OMER4

Nocoj se je spet zgodilo – prebudil me je eden čudnih napa-dov. Ker sem prvega dobil pred približno mesecem dni, vem, da niso povezani z morsko deklico ali možnostjo, da se mi je zmešalo.

Začnejo se s preprostim drgetom in se nato stopnjujejo v tre-senje vsega telesa … Obraz se mi zdi ohromel. Ne izgubim zavesti in občutim vsak trenutek napada, ki traja kakšno minuto.

Ker so ti napadi zelo neprijetni, sem pred časom poklical pri-jatelja, ki je zdravnik, in ga vprašal za mnenje. Rekel mi je, da lah-ko vzamem pomirjevalo, vendar bi moral prej k nevrologu, saj bi lahko bilo kaj narobe v možganih.

Poleg napadov me občasno boli glava in včasih se mi rahlo vr-ti. K zdravniku nisem šel, sem pa upošteval pol prijateljevega na-sveta. Vsak večer, preden grem spat, vzamem pomirjevalo. Ne po-maga kaj prida. Napad me kot natančno nastavljen alarm še vedno prebudi vsako tretjo ali četrto noč.

A nič hudega. Kako bi mi lahko sploh škodili? Tudi če imam tumor ali katero drugo usodno bolezen, to človeka, ki namerava narediti samomor, ne moti preveč.


31

OTROK OMER4

Med plovbo s Peščenega otroka sem skušal misliti na kaj dru-gega kot na svojega angela. Na krmilu sem se z dedkom pogovarjal o vrstah rib, ki živijo tukaj. Dvignil sem pokrov na motorju in sku-šal prešteti, kolikokrat na sekundo se zavrti valj, šel sem k mami, ki je spala na zadnjem delu čolna, in ko sem jo dregnil, da se je zbu-dila, sem ji rekel: »Mama, mislim, da bi morala malo zadremati.«

Nato sem se namestil na premcu in se začel razgledovati. Gle-dal sem, kako otoki spreminjajo obliko, ko smo drseli po vodi, zrl sem v hribe pred nami, porasle z bori, in opazoval morje brez del�nov.

A vse to mi ni pomagalo; nisem mogel utišati glasov, ki sta se pogovarjala v moji glavi.

»Pozabiti moraš na svojega angela.«»Kako lahko rečem kaj takšnega? Kako bi ga lahko pozabil?«»Moram. Ne mara me.«»Morda pa bo še prišel.«»Kolikokrat sem ga klical? Noče priti.«»Morda pa bo še prišel.«»Ne bo! Kolikokrat še moram doživeti razočaranje?«»Morda pa bo tokrat prišel.«»Morda pa angela sploh ni.«»Kaj to pomeni?«»Gledam naokrog, pa ne vidim angela. Morda je to samo bajka.«


32

»Angel naj bi bil v meni.«»Ah, kako trapasto, mar ne bi vedel, če bi res bil?«»Ne vem, preprosto je. Morda bo še prišel. Da, še enkrat ga

bom poklical. Tudi če ne bo prišel, ga bom poklical. Tudi če ga ne slišim, on sliši mene. Govoril bom z njim in mu rekel: Vidiš, angel moj, takole je. Rad bi te spoznal in zelo sem žalosten, ker ne pri-deš. Pomislil sem že, da me ne maraš. Prosim, prosim, pridi in mi dokaži, da se motim.«

»Zakaj bi moral rotiti angela, ki mu ni mar zame?«»Prišel bo.«»Ne bo.«»Morda pa bo tokrat prišel.«»Morda pa angela sploh ni.«Dovooooooolj! Ne morem več tako! Ne morem! Odločiti se

moram. Takoj!Prav, sem si rekel, še zadnjič – ampak res čisto zadnjič – bom

poklical angela. Če ga ne bo, je zadeva zame končana za vedno. Da, za vedno! Tudi če me bo še tako mikalo, ga ne bom nikoli več poklical. Še več, pozabil bom nanj. Popolnoma bom pozabil nanj.

Zlezel sem na vrh kajute na Sa�, da me dedek in mama ne bi videla, in sedel s prekrižanimi nogami. Zaprl sem oči. »Moj angel,« sem zašepetal, »moj angel, vem, da me slišiš.«


Serd

ar Ö

zkan

19,95 €

Serdar Özkan (1975) se je rodil v Izmirju v Turčiji. Po študiju marketinga in psihologije v ZDA se je vrnil v domovino in študiral psihologijo še na univerzi v Carigradu. Od leta 2002 se ukvarja izključno s pisanjem. Njegov prvenec, Izgubljena vrtnica, so prevedli že v 42 jezikov. Povsod se je takoj uvrstil med uspešnice.

Tridesetletni Omer se znajde v stiski. Umreta mu mama in oče, zato ne najde moči, da bi živel naprej. Ko se že sklene prepustiti obupu, se pred njim pokaže sirena in vpraša, kateri žalostni dogodek mu je zaznamoval življenje.Omer se začne spominjati preteklosti, otroštva, ki ga je preživljal z mamo in dedkom ribičem. Prešine ga, da mu je dedek v varstvo zaupal Knjigo upanja ...

Ko življenje zasije je ganljiva pripoved o upanju, brezpogojni ljubezni in čudežu življenja.

Serdar ÖzkanKO ŽIVLJENJE ZASIJE

Avtor svetovne uspešnice Izgubljena vrtnica

KO Ž

IVLJ

ENJE

ZA

SIJE

»Prijatelji so ogledalo drug drugega.«

KO ZIVLJENJE ZASIJE oprema + lak.indd 1 1/10/11 11:18 AM

Documents

Ko življenje zasije