Genija d.o.o.1000 Ljubljana, Litijska cesta 12/aTelefon: 051 415 616www.genija.cominfo@genija.com

France PreerenKrst pri Savici

Za zalobo: Blanka JarniRaunalnika postavitev: Dubravko Gecan

za e-knjigo Genija d.o.o.

CIP - Kataloni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana

821.163.6-13(0.034.2)

PREEREN, France Krst pri Savici [Elektronski vir] / France Preern. - El. knjiga. - Ljubljana : Genija, 2012

Nain dostopa (URL): www.e-knjiga.si

ISBN 978-961-280-144-1 (pdf) 263590912

e-knjiga.si

France Preeren

Krst pri Savici

2012

e-knjiga.si

Vsebina

Posvetilo Matiju opu ................................................................ 7Uvod .............................................................................................. 9Krst .............................................................................................. 14

Tudi za brezplane knjige veljajo avtorske pravice.

Vsa besedila na portalu e-knjiga.si so objavljena z dovoljenjem avtorjev, oz. lastnikov avtorskih pravic. Pridobljena dovoljenja veljajo izkljuno za objavo in distribucijo na portalu e-knjiga.si in ne veljajo za objavo na drugih spletnih naslovih ali medijih..

Za besedila, ki so v javni lasti e vedno veljajo avtorske pravice za grafino podobo in raunalniko postavitev knjig objavljenih na portalu e-knjiga.si

Ni dovoljen prenos e-knjig, besedil ali slikovnega materiala na druge spletne naslove ali medije.

Ni dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, predelava ali druga uporaba v kakrnemkoli obsegu ali postopku.

Za osebno uporabo lahko nae e-knjige uporabljate neomejeno.

Prosimo, da vsako novo kopijo prenesete ali delite neposredno z naega portala. Na ta nain boste prispevali k nadaljnjemu razvoju spletne knjinice e-knjiga.si.

Prijetno branje.

7Posvetilo Matiju opu

Vam izrom, prijatlja dragi mani!ki spi v prezgodnjem grobu, pesem milo;loitvi od njeg mi je hladlo,bil je lek ljubezni stari rani.

Minljivost sladkih zvez na svet oznni,kak kratko je veselih dni tevilo,de sreen je le ta, kdor z Bogomloup sree onstran groba v prsih hrani.

Pokpal misli visokolete,elj nespolnjenih sem boleine,ko rtomr ves up na zemlji sree;

dan jasni, dan oblani v noi mine,src veselo, in boln, trpeeupokjle bodo grba globoine.

e-knjiga.si

9Uvod

Valjhn*, sin Kajtimra, boj krvvie dolgo bije za kransko vero,z Avreljam Droh** se ve mu v bran ne stavi;

konano njuno je in marsikteroivljenje, kri po Kranji, Koratniprelita, napolnila bi jezro.

Gnij po polju v bojih pokonnitrum srni vjvodi in njih vojaki,sam rtomr se z majhnim tropom brani.

* Valjhn, od latinskih pisarjov Valhunus in Valdungus imenovan, je bil koroki vjvoda in poseben preganjavec nejevernikov. e njegov oa Kajtimr (Chetimarus) si je veliko prizadjl kransko vero po Korotani in Kranji raziriti; al Slovenci so se stare vere trdo drali, in kristjane, posebno pa misjonarje preganjali. Poglej Valvazorja Ehre des Herzogthumbs Krain 7me bukve, 2go poglavje.

** Avreli, Droh (Aurelius, Drohus), dva poglavarja nejevernikov. Poglej Valvazorja na mesti reenem.

10

Bojuje se najmlaji med junakiza vero starov, lepo bognjo ivo*.za rte, za bogve nad oblaki.

On z njimi, ki e trdjo vero krivo,be tja v Bhinj, v Bistriko dolino,v trdnjavo, zidano na skalo sivo.

e dandananji vidi razvalino,ki Ajdovski se gradec imenuje,v nji gleda rtomrovo lastnino.

Devetkrat vei mnoca jih obsuje,in zveste strae krog in krog postavi,odvzame up jim vse pomi tuje;

visoke odre tamkej si napravi,zidovje podkopje, vrata seka;ne polast se njih, ki so v trdnjavi.

est mescev moi tla krvava reka,Slovenec e mor Slovenca, brata kak stran slepota je loveka!

Ko niso me, sekira in lopatajih mogle, lakota nepremagljvapret odpreti grada trdna vrata.

* iva, bgnja ljubezni, slovenska Venera.

11

Dalj rtomir jim reve ne zakriva,besede te tovarem ree zbranim:Ne me, pregnala bo nas srea kriva.

Le malo vam jedila, bratje, hranim,branli smo se dolgo brez podpore,kdor hoe se podati, mu ne branim;

kdor hoe vas doakat tmne zore,neprste dni ivt, nom enake,ne branim mu, al jutra akat more.

S seboj povabim druge vas junake,vas, kterih rama se ukloniti noe;temn je no in stresa grom oblake;

sovranik se podl bo v svoje koe,le majhen prostor je tje do gove;to no nam jo dosei je mogoe.

Narv svet otrokom slii Slave,tje bomo nali pot, kjer nje sinovisi prosti vljo vero in postve.

Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,manj strana no je v rne zemlje krili,

12

ko so pod svetlim soncem suni dnovi!Ne zapusti nobeden ga v ti sili,mol oroje svoje vsak si vzame,strahljvca v celem ni imel tevili;

al komaj vrata so odprta, vnamese straen boj, ne boj, mesarsko klanje:Valjhn tam s celo jih moj objame.

Tud on se je zansel na njih spanje,prelesti mislil je ozidje grada,in ponevdoma planiti nanje.

Ko svojo mo najbolj vihar razklada,okrog vrat straa na pomo zavpije,in vstane um, da mo za moem pada.

Ko se nernik o povodnji vlije,iz hriba strmega v doline plane,z dereimi valvami ovije,

kar se mu zoper stavi, se ne uganein ne poije pred, da jez omaga;tak vre se Valjhn na nekristjane.

Ne jenja prd, doklr ni zadnja sragakrv prelita, dkler njih kdo sope,

13

ki jim bil je vera ez vse draga.Ko zor zasije na mrliev trope,le, k ob ajde etvi al penicepo njivah tam le snopvja kope.

Lei kristjanov ve od polovice;med njimi, ki so padli za malike,Valjhn zastonj tam ie mlado licenjeg, ki kriv moritve je velike.

e-knjiga.si

15

Krst

Mo in oblakov vojsko je obojnokonala temna no, kar svetla zarjazlat z rumenmi arki glavo trojnosnenikov kranjskih sivga poglavarja,Bohinjsko jezero stoji pokojno,sledu ni ve vunanjega viharja;al somov vojska pod vod ne mine,in drugih roparjov v dnu globoine.

Al jezero, ki na njega pokrajnistoji, ni, rtomr! podoba tvoja? To no je jenjal vojske um vunajni,potihnil ti vihar ni v prsih boja;le huji se je zbudil rv nekdajni,ak prav ui me v revah skunja moja,bolj grize, bolj po novi krvi vpije,porenii obupa so harpje.

16

Na tleh le slovenstva stebri stari,v domaih egah vtrjene postave;v deeli parski Tesel* gospodari,je pod tekim jarmam sini Slave,le tujcam sree svit se v Kranji ari,oabno nsjo t pokonci glve.Al, de te jenja ta skeleti rana,ne bo posnel Katna Utikna!

Prenesla priujoe ure teebi ne bila let poznih glava siva;v mladosti vender trdnii so mree,ki v njih dri nas upa mo goljfiva;kar, rtomr! te na ivljenje vee,se mi iz tvojih prejnjih dni odkriva,ko te vodila ni le stara veratje na osredek Blkega jezra.

Tje na otok z valovami obdani,v dananjih dnevih bojo pot Marije;v dnu zad stoj snenikov velikani,polj, ki spred se sprsti, lepotijeti kae Blki grad na levi strani,

* Parski Tesel. Tesel (Tassilo), parski vjvoda, je Valjhna, ki so ga bili Slovenci v prvih letih vjvodstva iz deele spodili, s tremi trumami vojkov nazaj pripeljal, in jim ga je zopet vsilil. Poglej Valvazorja na mesti reenem.

17

na desni griek se za griam skrije.Deela kranjska nima lepga kraja,ko je z okolno ta, podoba raja.

Tam v asih rtomra na otokipodoba bginje je stala ive,ki so zroeni ji mladenov stoki;ki so ji, v dekleta ljubeznive!zroeni vai smehi, vai joki,oroja, ki so nam nepremagljive. Tam bgnje veo Staroslav in lepanjegova hi odpira in zaklepa.

Hi Bogomila, lepa ko devica,slovea Hero je bila v Abidi,nedolnost vnema ji oi in lica,lepote svoje sama le ne vidi,priliznjena mladenov govoricaje ne napihne, ji srca ne spridi.Spolnla komej je estnjsto leto;srce mlad ni za nobenga vneto.

Dar opravit bgnji po navadiprinese rtomra lahka ladja,od tega, kar raste pri njega gradi,od ede, ita in novine sadja;

18

ko blia z njimi se devici mladi,zadene ga, ko se je nrmanj nadja,iz nje oi v srce ljubezni strela,plamn nepogasljiv je v njemu vnela.

O blagor, blagor, rtomr! ti vnetaje deklica od tvojega poglda,kak od zamknjenja je vsa prevzeta,kak gleda v tla, kak trese se beseda!Ko zarija, ki jasen dan obeta,zarumen podoba njena bleda,in v tvoji roki roka nje ostanezadana ji od moi neznane.

Naj pevec drug vam sreo popisuje,ki clo leto je cvetla obema:kak rtomr osredek obiskuje,kak oa omlad med njima dvema,ki ni, ko meni, mu veselje tuje,ki srena ga ljubezen v prsih vnema,pijanost njino, ki tak hitro mine,pregnana od loitve boleine.

e, rtomr! je treba se loiti,ne slii, kak glasn trobenta poje?Pripodil s sabo je Valjhun srditi

19

poigat boje vee divje roje;povsod vzdigujejo se vere iti,ki si prejel od matere jo svoje,t vere, ki ji deklica ta slui,ki zdaj te z njo ljubezen ista drui.

Kak teka, bridka ura je slovesa!Stoj po licah jima kaplje vroe,objeta sta, ko bi bila telesaenga, spustiti nabel nabla noe;si z levga oa, desnega oesajok brie, ki ga skriti ni mogoe,ko vidi v tko alost nju vtopljene,in de tolabe zanje ni nobene.

Bi spomnil njima zmage veno slavo,ak bi, de jo dosei m je, sodil;al preveliko trumo je ez Dravopo Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil.Se mou zdi, de gre le v smrt krvavo,brez de bi vero, brate osvobodil. List pride, kak vasi in vee bojegor; as, rtomr! je vzet oroje.

In el je boj bojvat brez upa zmage,in skazal se je korenine prave,

20

kjer sue me, na eli smrtne sragele sovranikov trupla krvvemrtvih, al izdihjoih due drage;vender ne me, ne mo gradu trdnjavebogov ne more reit slavnih starov,in ne pred smrtjo ohrant tovarov.

Premagan pri Bohinjskem sam jezristoji naslonjen na svoj me krvvi,z omi valov globoki brezen meri,strane mu misli rjijo po glavi,ivljenje misli vzet si v slepi veri;al nekaj mu predrzno rko ustavi bila je lepa, Bogomila! tvojapodoba, ki speljala ga je z boja.

Enkrat videt eli podobo milo,pozdravit prejnjega veselja mesto;al sreno je prestala asov silo,al njeno mu srce e bije zvsto,al morebit pod hladno spi gomilo,al premagvec mu je vzel nevesto,al iva, al mtva je, zvedet mre,loiti prd se iz sveta ne mre.

21

Znan ribi privesla od une strni,opomni ga, kak sam sebe pozabi,kako povsod ga iejo kristjani,kak z vjetimi Valjhun srditi rabi,prijazno delj mu tam ostati brani,stopiti k sebi ga v olni povabi,de ga pripelje v varnii zavetje;vda rtomr se v to, kar ribi svtje.

In br veslata v konec ta jezra,kjer bistra vanjga pribobni Savica;ker sreen veter nji rok podpra,olni leti, ko v zraki urna tica.Se ribi po sovranikih ozra,oln vstavi, kjer je gosta senc temnica.Ker se mu zdi, de lakota ga grudi,junaku, kar je v torbici, ponudi.

eli dat rtomr mu povrailo,al v vojski dnarji so bili razdani;de Staroslav, se spomni, z Bogomilomu v skrivnem kraji tovor zlta hrani,nju poiskati da mu naroilo,in da mu prstan smo njima znani,de bo pri njima storil mu resnico; prinesti zlta ree etrtnco.

22

Po Bogomili praat mu ukae:al gleda svetlo sonce, je e iva,al so obvrvale jo mokre strae,al pred sovraniki drugj se skriva,in kod narvrnii se pot pokae,tje, kjer zdaj draga deklica prebiva?Pri slapi akal jutro bo Savice,vesele ali alostne novice.

Slap drugo jutro mu grmi v uesa;junak premilja, kak bolj spodej lenavoda razgraja, kak bregove stresa,in kak pred njo se gre ziblje stena,kak skale podkopuje in drevesa,kak do nebes leti nje jeze pena! Tak se zaene, se pozneje ustavimladeni, rtomr pri sebi pravi.

Zbudi ga z misel teh mo govorica,ki bliajo se z blagam obloeni,spozna koj ribia potene lica;neznan mo pride po stezi zeleni;talar in tola, znamenja poklica,povesta mu, de slui Nazareni.Po me bi desna se bila stegnila,v ti prii se prikae Bogomila.

23

O, sem na sce moje, Bogomila!Skrb je konec, alosti, nesree,se trese od veselja vsaka ila,kar gledam spet v oblije ti cvetee,naj brije zdaj okrog viharjov sila,naj se nebo z oblaki preoblee,ni meni mar, kar se godi na svti,ak smejo srene te rok objeti.

Iz njega rok izmakne se poasi,in blizo se na prvi kamen vsede,in v trdnem, ali vender milem glasimladenu vnetmu ree t besede:Ne zdruenja, loitve zdaj so asi,el naj vsak sam bo skoz ivljenja zmede;de b enkrat se sklenile pti naji,me tukaj vidi zdaj v samotnem kraji.

Povedat moram ti, de sem kristjana,malikov zapustila vero krivo,de je beala ta, k ob sonci slana,de dal krstit je oa glavo sivo,soseska je Marije slubi vdanav dnu jezera utopila bgnjo ivo.Kako prila k resnice sem pogldi,moj rtomr! v besedah kratkih zvdi:

24

Vekrat v otoka sem samotnem kraji,ko te je ladja nesla pre od mene,si mislila, al bo ljubezen najiprela, ko val, ki veter ga zaene,al hrepeneih src elj narslajiogsil vse bo zemlje hlad zelene,al mesta ni nikjer, ni zvezde mile,kjer bi ljubje srca se sklenile.

Te misli, ko odel si v hude boje,miru mi niso dale ve siroti.V nevarnosti ivljenje vdet tvoje,zaprte vse do tebe videt pti,ni vdlo kam se djati sce moje,tolabe nisem najdla v taki zmoti.Obupala sem skorej tkrat reva;kak sem elela v noi ti svit dneva!

En dan sem praat la po vojske srei,al skozi se e ni sklenila z vami;uil ljudi je mo bogabojei,duhovni mo, ki zdaj ga vidi z nami:kako nas vstvaril vse je Bog narvei,kak greh priel na svet je po Admi,kak se je boji sin zato uloveil,de bi otel narde in osreil.

25

De pravi Bog se klie Bog ljubezni,de ljubi vse ljudi, svoje otroke,de zemlja, kjer vij viharji jezni,je skunje kraj, de so na dom visokenebesa, de trpljenje in bolezniz veseljam vred so dar njegove rke,de udno k sebi vd otroke ljube,de ne eli nobenega pogube.

De ustvaril je ljudi vse za nebesa,kjer glorja njega sije brez oblaka,oko ni vidlo, sliale uesaveselja, ki izvoljene tam aka,de sprstenim bo vseh teav telesase srenim izpolnila volja vsaka,de bodo tamkej boji sklepi milit, ki se tukaj ljubijo, sklenili.

Ko la dom sem z drubo najno v glavi,me mo, ki je ta uk uil, doide;prijazno v svoji egi me pozdravi,pove, de prd je tet bil med druide,de preobrnil se je k veri pravi,de v nae kraje oznanvat jo pride;ker so vasi bile mu krog neznane,z menoj iti eli, ker no postane.

26

Doma oetu, meni razodeva,kar prerokvli nkdaj so preroki,kak, kar greila sta Adm in Eva,na krii oper krvi potoki,popie nama strah sdnega dneva,vse udee, ki vere so poroki;kar vdet treba je, zloi po vrsti,ker sva mu vse verjela, naju ksti.

Al ena skrb me je morila vedno,de t med njimi si, ki Bog jih ti;vekrat sem v sanjah vidla glavo edno,bled leati na mrtvakem prti;sem trepetala zate uro sledno;de bi nebes ne zgreil v bridki smrti.Mo boji mi boln srce ozdravi,ker, de zamre vse molitev, pravi.

Kolikokratov sem od tod v samotikleala, klcala pomo Marije:Zavrei v jezi ga, moj Bog! ne hti,ker v zmoti ali te, ne z hudobije,ne daj v oblast sovrani ga togoti,pred njo naj milost tvoja ga zakrije!In udno te je tisto no ohranil,ko ni noben tovar se smrti ubranil.

27

Iz spanja svojga, rtomr! se zbudi,slovo daj svoji strani, dolgi zmoti,po potih se noi temne ne trudi,ne stavi v bran delj boji se dobroti,in njene milosti dni ne zamdi,de sklenete se enkrat najni pti,ljubezen brez loitve de zazripo smrti nama tam v nebekem dvri.

rtomrKak bom povrnil, Bogomila draga!ljubezen, skrb, kar si trpela zame?V veselji skorej mi srce omaga,ki v njemu tvoja ga ljubezen vname,dokler krvi ne vtee zadnja sraga,in groba temna no me ne objame,ti suno moje bo ivljenje celo,ti gospoduj ez vero, misli, delo.

Kako bi mogel tebi kaj odrei,storiti tega ne, kar bo elela!Al zmisli ran, ki jih Valjhuna meiso strili, in pic njegovih strela,kaj videli krvi smo v Kranji tei,kristjanov tvojih vse preudari dela,in mi povej, al ni rt nrbolj jezninjih Bog, ki klie ga Boga ljubezni?

28

DuhovniPo celi zemlji vsem ljudem mir bodi!tako so peli angelcov glasoviv viavah pri Mesijesa prihdi;de smo oeta enega sinovi,ljudje vsi bratje, bratje vsi nardi,de ljbit mrmo se, prav uk njegovi.Valjhun ravna po svoji slepi glavi,po boji volji ne, duhovni pravi.

rtomirLjubezni vere, in miru in sprave,ne branim se je vere Bogomile,vem, de malike, in njih slubo glavesluabnikov njih so na svet rodile,v njih le spotvl oetov sem postave;al zdaj ovrgle so jih vojske sile.Ak sklene me s teboj krst, Bogomila!kdaj bo zakna zveza me sklenila?

BogomilaOdloeni so roi kratki dnvi,ki pride nanjo pomladanska slana,al v cvetji jo zapadejo snegovi!tak mladi deklici, ki zgodnja ranasrce ji gloda, vsmti mir njegovi,

29

le kratka pot je skoz ivljenje dana;al je za majhen as se zdruit vredno,de bi loitve spet se bala vedno?

De bi od smrti reil te nesrene,in tamkej mili Bog v nebekem rajiz menoj te, dragi! sklenil ase vene,pustila vnmar sem elj narslaji,pustila vnmar dni na sveti srene,sem odpovedala se zvezi naji; je usliana bila molitev moja. Ne smem postati jaz nevesta tvoja.

Bog sem veno istost obljubila,in Jezusu, in materi Mariji;kar doivela let bom e tevilav elj bridkosti, v upa rajskem siji,nobena me ne bo premogla sila,bila de svojemu, svet Mesiji,nebekemu bi eninu nezvesta,nikdr ne morem tvoja bit nevesta!

Duhovni ree med besede take:Zakna sree ta uivt ne more,kdor dela mojim, tvojim je enakepredrznil v asa se sejt razore,

30

druid sem z zmoto jaz slepil rojake,ak bi ne bil dajal tvoj me podpore,kdaj vgsnila bila bi kriva vera,bi vdova ne bila en marsiktra!

Tvoj pot je v Oglej, de poloil naterok bo patriarh, ak duh te ene,ko si pogubljal jih, oteti brate,duhovnega te storil bo, ko mene.V deelah jutra akajo bogatete etve, ne zamdi je nobene,le hitro v Oglej, tje do patriarha,de posvet te manika, du varha.

rtomirPrav pravi, de ne smem jaz upat sree,ki vedno je in bo sovrana meni:dosegel oa zmage ni slovee,konal ivljenje v vojski je zgubljeni,odla je mati komej sponam jee,e davno jo pokriva grob zeleni.Osreit hoe me ljubezen sladka,al, kak sladkost bila je njena kratka!

V deeli koj trobente glas zapoje,od Bogomile drage mene loi,

31

junako bli smo z Valjhunam boje,vesele zmage dan nam ne napoi,pomril me je vse tovare moje,beg je moj up, gojzd je moj dom prijoi.Nespametna bila bi z mano zveza,ki me preganja vedno sree jeza.

BogomilaLjubezni prave ne pozna, kdor mni,de ugsniti jo more sree jeza;gorela v istem, v venem bo plamnizdaj, in ko mi odpade trupla peza;v zakoni vender brani sad mi njenivivti z Bogam trdnii zaveza.Odkrila se bo tebi unstran grobaljubezni moje istost in zvestoba.

De bodo znani boji jim obti,jih oznanvat pojdi v slovenske mesta;kar dni odloenih mi bo na svti,Bog in tebi bom ostala zvesta,v nebesih kala bom pri oetiez majhen as devika te nevesta,dokler alujejo po teb otetekrdela, pride k meni v mesta svete.

32

Izmed oblakov sonce zdaj zasije,in mavrica na bledo Bogomilolepote svoje isti svit izlije,nebeki zor obda oblije milo;jok, ki v oi mu sili, komej skrije,de ni nebo nad njim se odklenilo,de je na sveti, komej si verjame,tak rtomra ta pogled prevzame.

Ko je minul, kar misli, de bo v silizlat mu treba, si od mo ga vzame;dar ribu da, njim, ki so ga nosili.Kar Staroslav zlat e hrani zame,daj ga sirotam, ree Bogomili,se blia ji, presrno jo objame,mole poda desnico ji k slovesi,solz stojijo v vsakem mu oesi.

O akaj, mi dopolni pronjo eno!prd ko se lva, Bogomila pravi,de mi v skrbeh ne bo srce utopljeno,de lej se bridkosti v bran postavi,prd, ko gre v Oglej ez gor zeleno,se prio mene odpovej zmotnjavi,dokler te posveti krst, se zamdi,vod je blizo, in duhovni tudi.

Mole v to pronjo rtomr dovoli,z duhovnim blia slapu se Savice,molitve svete manik, on z njim moli,v imeni ksti ga svete Trojice.So na kolenah, kar jih je okoli,se od veselja svet obraz device,ki je bila podpora vere krive,je opravljla slubo bgnje ive.

Razlagajo, ko pride v Akvilejo,mu svete pisma proste zmote vsake;postane manik, v prsih umrjejonekdanji upi; med svoje rojakeSlovence gre, in dlej ez njih mejo,do smrti tam preganja zmot oblake. Dom je Bogomila la k oeti,ni ve se nista videla na sveti.

Posvetilo Matiju opuUvodKrst