OCENE IN POROČILA · Črtomir, junak Krsta pri Savici, stoji po izgubljeni bitki ob Bohinjskem jezeru in prav tako razmišlja o samomoru; za obema junakoma pa očitno stoji Prešeren

OCENE IN POROČILA

Jezik in slovstvo, let. 53 (2008), št. 5

Razprava je v vsebinskem pogledu heterogena: prvi del govori o Prešernovi osebnosti, pri čemer jo poskuša osvetliti s psihiatričnega vidika in odgovoriti na vprašanje o t. i. ribniškem doživljaju, o katerem je prvi obširneje razpravljal Janko Kos v delu Neznani Prešeren (1994); drugi del je nekakšna polemika z uveljavljenimi literarnozgodovinskimi pogledi na periodizacijo Prešernovega ustvarjanja, zlasti še na časovno določanje nastanka posameznih pesmi; tretji del je kritična ocena jezikovno popravljenih izdaj Prešernovih Poezij, v četrtem delu pa sta navedena dva primera znanstveno nesprejemljivih interpretacij Prešernovih pesmi, ki ju sestavljavci učbenikov namenjajo dijakom.

1 O Prešernovi osebnosti. Pozitivistično usmerjeni prešernoslovci so nabrali kar precej gradiva o Prešernu, o njegovem življenju in ustvarjanju, druga stvar pa je, kako so to gradivo interpretirali. Ko omenjajo Prešernove pogoste duševne krize (»notranje viharje«), večinoma iščejo vzroke zanje v njegovih neuslišanih ljubeznih, v izgubi najboljših prijateljev ali v tem, da je bil Prešeren družbeno bolj ali manj onemogočen. Te razlage pa niso

»Neznani Prešeren« malo drugače

prepričljive. Anton Slodnjak, ki je napisal obsežno študijo Prešernovo življenje (Ljubljana 1964), je v Predgovoru zapisal, da se zaveda »pomanjkljivosti svojega dela«; vzrok za to pomanjkljivost naj bi bil v tem, da ni »ključa«, s katerim bi lahko odprli »kamrico« sočloveka, zlasti še pesnika, tako da mu je preostalo le »potrpežljivo stikanje za zunanjimi življenjskimi podatki in skoraj brezuspešen boj s skrivnostjo osebnosti in njenih dejanj.« »Pretežavno delo« pri raziskovanju tako zapletene osebnosti, kot je Prešernova, »postane še težavnejše, ako nimamo niti toliko podatkov, da bi mogli ugledati skoznje vsaj celoviti obris neke osebnosti.« Ti podatki pa so, kot pravi Slodnjak, skrajno pomanjkljivi vsaj za Prešernova mladostna leta (do 1828).

O Prešernovih mladostnih letih lahko zapišemo, da niso bila srečna. O tem nam v pesmi Slovo od mladosti dovolj jasno sporoča Prešeren sam. Še ne tridesetleten je svojo mladost označil s podobo »temne zarje«, saj mu »le redko upa sonce je sijalo, viharjov jeze so pogosto rjule«. Preprosto povedano: Prešeren je že v svoji mladosti doživljal pogoste težke notranje duševne krize, ki so se

86 Ocene in poročila

menjavale z redkimi in kratkotrajnimi obdobji, ko se mu je življenje kazalo v lepši luči. Kaj naj bi bilo vzrok za te krize, ki so se ponavljale skozi vse njegovo življenje, pisci Prešernovih življenjepisov do zdaj še niso prepričljivo pojasnili. Sprejemljiva razlaga bi bila, da je bilo tako doživljanje sveta pri Prešernu dedno pogojeno in da je bilo v veliki meri posledica konkretnega (ribniškega) mladostnega doživljaja. Le tako lahko razumemo npr. dejstvo, da je najboljši učenec ribniške normalke in najboljši dijak ljubljanske gimnazije ter vseskozi odličen študent prava leta 1832 v Celovcu opravil odvetniški izpit komaj z zadostnim uspehom. Prešeren je vedel, da bo ocena pri tem izpitu eden od kriterijev, ko bo zaprosil za samostojno advokaturo, zato ne bi smel priti na izpit slabo pripravljen. Ker je bil sicer pri študiju in delu priden in natančen, skorajda ni druge prepričljive razlage, kot da je v tem času doživljal eno od svojih hujših duševnih kriz. To tezo gotovo potrjuje dejstvo, da so prav v tem obdobju nastajali Sonetje nesreče, ki so Prešernova najbolj pesimistična pesniška »izpoved«. Prešernove notranje krize so bile tako hude, da so bile pogosto povezane s mislimi na samomor in – kot je znano – tudi z neuspelim samomorilskim poskusom. Take misli obhajajo tudi njegove književne junake: pevec v baladi Prekop naredi samomor in najde zadnje počivališče v neposvečeni zemlji, med »tolovaji«; Črtomir, junak Krsta pri Savici, stoji po izgubljeni bitki ob Bohinjskem jezeru in prav tako razmišlja o samomoru; za obema junakoma pa očitno stoji Prešeren s svojim doživljanjem sveta.

O Prešernovi zapleteni osebnosti sem se pogovarjal z dr. Jožetom Felcem,

psihiatrom in dolgoletnim primarijem Psihiatrične bolnišnice v Idriji, ki ga (znanega pisatelja) zanimajo tudi duševni profili vidnejših ustvarjalcev. V osebnem arhivu ima nekaj skic o osebnosti Franceta Prešerna. V kratkem zapisu, ki mi ga je poslal na mojo prošnjo, piše med drugim:

France Prešeren bi bil zelo primerna osebnost za patografsko študijo. Ta, kolikor mi je znano, doslej ob poplavi prešernoslovja ni bila narejena. Še več, nekatere zelo pavšalne in iz strokovno psihiatričnega vidika tudi vprašljive trditve nekaterih prešernoslovcev bolj zastirajo kot pa odstirajo bistvo pesnikove osebnosti, ki je po mojem mnenju pomembno določala njegovo ustvarjalnost. – Nedvomno je bil pesnik piknične konstitucije (Kretschmer, Sheldon) – nižje rasti, širokih ramen, najbrž telesno disproporcionalen, kar pa ni tako zelo pomembno. Pomembnejši je duševni profil Franceta Prešerna. Nedvomno je bil ciklotimen, bolj čustven kot miselni, a v obeh plasteh zelo močan. Vendar labilen. Sodim, da je iz stanj razčustvovanosti prehajal v obdobja pobitosti. Obe značilnosti slonita na istem patomorfološkem substratu. Da je tak res bil, je dokaz v nekaterih dovolj poznanih elementih njegove človeške in pesniške dejavnosti.

Povzemam: v obdobjih melanholije (pobitosti, mračnega razpoloženja, depresije) se je Prešeren zatekal k pijači: »Bil je občasen pivec (dipsomanski tip pitja), ko človek zaradi notranje napetosti išče pomirjevalo; znano je, da je alkohol najboljše pomirjevalo (‘ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!’).« Obdobjem melanholije so sledila obdobja »maničnosti (razživetosti, čustvene privzdignjenosti)«, ko so kot nasprotje Sonetom nesreče nastajale njegove igrive, nagajive in »nekatere manj znane

Ocene in poročila 87

‘kvantaške’ pesmi«, Prešeren pa si je v stanju »ekstatične razživetosti« privoščil tudi kako bolj »razposajeno« dejanje.1

Za Prešernov »notranji razvoj« je bil nedvomno nadvse usoden »doživljaj« v Ribnici (1810–1812), vendar ostaja zavito v temo, za kakšen doživljaj je šlo. Vemo le, da je Prešeren na smrtni postelji rekel: »Zame bi bilo bolje, da nisem nikdar v Ribnici bil.« Šlo je torej za takšno doživetje, ki je Prešerna očitno »zaznamovalo« za celo življenje. Janko Kos, ki v delu Neznani Prešeren precej podrobno osvetljuje pesnikovo erotično življenje, se je odločil za razlago, da naj bi se Prešeren v krogu svojih ribniških sošolcev spoznal s spolno »razvado«, ki je v mladostniških letih precej običajna: s samozadovoljevanjem. To razlago pa je težko sprejeti, saj ta »razvada« nima nobenih usodnih posledic, najmanj pa takih, kot so bili Prešernovi »notranji viharji«. Bolj verjetno je, da je bil Prešeren žrtev takšne ali drugačne oblike pedofilije, ki je bila tako včasih kot danes bolj razširjena, kot mislimo, saj se taki »doživljaji« praviloma odvijajo med štirimi stenami, skriti pred javnostjo, otroci, žrtve, pa se storilcev bojijo in o stvareh, ki jim v teh letih niti niso popolnoma jasne, večinoma molčijo. Jože Felc piše:

Koliko je na to osnovno pesnikovo določenost (op.: ciklotimičnost) vplivala tudi morebitna seksualna izkušnja v

1 Za primer ciklotimne duševne osebnosti, pri kateri se periodično, spontano izmenjujeta depresivno in vedro razpoloženje, mi je Jože Felc navedel znanega britanskega politika Winstona Churchilla (1874–1965), nobelovca, ki ga je leta 1945 kljub njegovim velikim zaslugam v vojni s Hitlerjem na predsedniških volitvah nepričakovano porazil manj znani kandidat predvsem zato, ker je v tem času Churchill doživljal obdobje depresije in ni bil sposoben voditi predvolilne kampanje. – Ciklotimičnost sicer ne velja za bolezensko stanje.

otroštvu (pedofilija?), je drugo, vendar s prvim zelo povezano vprašanje. Iz sodobnih pogledov na ljudi s pedofilno izkušnjo sledi, da se ta v zelo raznoličnih osebnostnih motnjah pojavlja v kasnejšem človekovem obdobju v različnih simbolnih oblikah. /…/ Navedene in še druge okoliščine bi po mojem mnenju zahtevale v psihiatrični in psihološki vedi izobraženega prešernoslovca. Samo ta bi znal in zmogel nakazati nekatere zastrte okoliščine v zvezi s pesnikom.

O razširjenosti pedofilije in njenih posledicah za žrtev piše (ne sicer v zvezi s Prešernom) Božidar Voljč, dr. med., med drugim:

Po podatkih revije Science (2005) je na svetovni ravni v otroških letih spolno zlorabo doživelo 20% žensk in 10% moških. Posledice se v odrasli dobi kažejo v resnih duševnih in telesnih zdravstvenih težavah, odvisnostih, mučenju, prestopništvu, depresiji, psihozah in samomorih, kar pomeni, da so zelo pomembne za družbo in zdravstvo. Celostne posledice spolne zlorabe v otroštvu bi lahko opisali kot posebno bolezen. (Poudaril V. C.)

2 O Prešernovem ustvarjanju. Prešeren nam je kot sad dvajsetletnega ustvarjalnega dela zapustil knjižico pesmi, ki je izšla ob koncu leta 1846 z letnico 1847: Poezije. Nagnjenje do izražanja v verzih je menda kazal že zgodaj, prvo pesem Dekelcam (v Poezijah je izšla predelana z naslovom Dekletam) pa je objavil šele leta 1827. Kogar zanima Prešernov pesniški razvoj, bi moral brati najprej njegove pesmi v »obliki«, ki so jo imele ob prvi objavi, šele nato predelane in popravljene, kot so izšle v Poezijah. Prešeren je namreč – tako kot Petrarca, ki je svoje »Poezije« (Canzoniere) pisal vse življenje –


svoje pesmi nenehno popravljal, zato ni ravno znanstveno početje, če npr. prešernoslovec zapiše, da je Prešeren napisal Sonetni venec leta 1834, razpravlja pa o besedilu, ki je nastalo kakih deset let kasneje in ima natančno tretjino verzov napisanih popolnoma nanovo. Vzemimo za primer samo začetek Venca, prvi štirivrstičnici v Ilirskem listu (1834) in v Poezijah (1847):

Pev'c nove ti cvetlice v ven'c povije:Petnájst sonetov taciga vezila, De vsi začétki drúgiga številaVersté se 'z zadniga, vsih domačije.

Ko v vencu roža rož'ce se ovije,Takó kjer jenja prednja pesem míla, Prihódnja se bó tamkej spét zbudíla. Podóba pévca ven'c je poezije:

Poet tvoj nov Slovencam venec vije,'z petnájst sonetov ti takó ga spleta,de »magistrale«, pesem trikrat péta,vseh drugih skupej veže harmonije.

Iz njega zvira, vanjga se spet zlijepo vrsti pesem vsacega soneta;prihodnja v prednje koncu je začeta:enak je pevec vencu poezije:

Ali: pesmi »mladostnega obdobja« (1824–1828) naj bi bile: Povodni mož, Zvezdogledam, Dekletam, Hčere svet, Učenec. V navedenem obdobju je bila objavljena le Dekelcam, vse druge v »zrelem obdobju« (1830 ali pozneje), pri čemer jih je med tem časom Prešeren »neutrudno pilil« (njegova izjava). Še bolj je »pilil« (bolje: predelaval) vse te pesmi za Poezije. Poleg tega jih je v njih razvrstil v kompozicijsko »domišljen« kontekst, tako da so postale del nove umetniške strukture. Torej je jasno, da jih tolikokrat in tako »predelane« (vključene v Poezije) nikakor ne moremo brati kot pesmi mladostnega obdobja.

Sploh pa so v naši literarni zgodovini uveljavljena poimenovanja Prešernovih ustvarjalnih obdobij – mladostno, zrelo, pozno – po svoje vprašljiva, saj sugerirajo misel (ki je bila tudi že zapisana), da predstavljajo štirideseta leta v Prešernovem ustvarjanju čas ustvarjalnega »upada«. V resnici pa so štirideseta leta najzrelejše obdobje Prešernovega ustvarjanja: v tem času je Prešeren ne le napisal dve svoji (morda) »najlepši« pesmi V slovo Andreja Smoleta in Nezakonska mati, ampak popravil in predelal vse svoje pesmi iz prejšnjih obdobij, ki jih je vključil v Poezije, nekatere zelo temeljito, in jih mojstrsko spojil v umetniško celoto. Na kratko: Prešernova pesniška ustvarjalna pot se od mladostnega obdobja, ko se je lotil kultiviranja slovenskega pesniškega jezika, ves čas njegovega ustvarjanja strmo vzpenja in doseže svoj vrh v Poezijah, za katere mislim, da so s svojo dognano kompozicijo enkratne v svetovni romantični poeziji.

Prešernoslovci se vse preveč ukvarjajo s tematiko Prešernovih pesmi in vse premalo z njihovo stilno analizo. Tudi se včasih zazdi, kot da ne ločijo sloga v poeziji od sloga v neumetnostnem besedilu. Le tako lahko razumemo, zakaj sta zanje prvotna varianta kake pesmi in »slogovno« izpiljena pesem v bistvu ista umetnina, čeprav je prvotna varianta le nekak »zametek«, ki ga je Prešeren v času njegovega nastanka sicer že štel za dovolj izdelanega za objavo, a ga je z nadaljnjim oblikovanjem v svoji zrelejši ustvarjalni dobi v bistvu »preklical«. Pesmi, ki jih je v končni varianti Prešeren vključil v Poezije, a jih je pred tem že objavil, v glavnem v Čbelici in Ilirskem listu, bi bilo torej z znanstvenega vidika nujno objaviti v


prvotni in končni varianti, tako npr., kot je v Domačih branjih izšel Prešernov Krst (2006). Avtor te izdaje Boris Paternu je zamudil priložnost, da bi s takšno, znanstveno izdajo Poezij, ki je Slovenci še nimamo (!), predstavil našega »največjega pesnika« v zbirki Klasje (2004), saj se je na žalost odločil za povsem ponesrečeno možnost: pesmi je uredil po tematskem načelu, s čimer je razbil kompozicijo Poezij, izbrane pesmi pa uvrstil v popolnoma drugačen »kontekst«, kot jim ga je določil Prešeren. Zgovoren primer: v Poezijah nas kot prva »pozdravi« nadvse lepa pesem Strunam, ki pa velik del svoje lepote dolguje dominantnemu položaju v zbirki; zunaj kompozicije izgubi večji del svojega umetniškega učinka in je – najbrž zato (?) – Boris Paternu sploh ni uvrstil v svoj izbor. »Krona« tega izbora pa je objava samovoljno ponarejene štirivrstičnice Prosto srce. Prešeren je to pesem objavil leta 1838 v Ilirskem listu, v izvirniku in v nemškem prevodu. V tej objavi se je besedilo glasilo:

PROSTO SERCÉ

Sim dolgo upal, se dolgo bal;Slovo sim upu, sim strahu dal.Sercé je prosto; - mirno, srečno ni;Nazáj si up, nazáj si strah želi.

Prešeren je pozneje to besedilo preoblikoval, izpustil naslov, s čimer je pesmi dal novo, širšo »vsebino«, ter ga kot motto postavil na naslovno stran Poezij. Boris Paternu si je dovolil obraten postopek: pod naslovom Prosto srce je objavil besedilo motta. Ker Prešeren pesmi v takšni obliki ni nikoli objavil, nas Paternujeva »znanstvena« samovolja lahko samo preseneča. Ni namreč vseeno, kdo si tako dejanje privošči,

neugleden znanstvenik ali ugleden in tudi v svetu priznan prešernoslovec, katerega dognanja so za številne slaviste pravi evangelij. Lep primer za to je njegova interpretacija zadnjega od Sonetov nesreče: podoba tnala v zadnjem verzu naj bi po njegovi razlagi ne bila samo znak popolne »pesnikove« otopelosti, pač pa tudi nekakšnega upora in vztrajanja. Besedilo za tako razlago ne daje nobene osnove, saj je Prešeren podobo tnala vendar dovolj jasno označil z besedo »neobčutljivo«, ki je še posebej poudarjena: stoji v rimi in zaključuje cikel, v katerem se spoznanja lirskega subjekta o življenjski »nesreči« iz soneta v sonet stopnjujejo in dosežejo svoj vrh s popolno resignacijo. A je večina slavistov, še posebej njegovih slušateljev, sprejala to razlago za suho zlato, tako da je njen še vedno živ odmev npr. komentar tega sonetnega cikla v učbeniku Branja 2, ki je trenutno na slovenskih srednjih šolah verjetno najbolj razširjeno berilo za drugi razred.

Ohranjena pričevanja o Prešernu kot človeku potrjujejo, da si je v stvarnem življenju postavil nadpovprečno visoka moralna merila in se jih je tudi držal. Še posebej visoka merila pa si je postavil pri umetniškem ustvarjanju: iz nekultiviranega jezika majhnega in politično zatiranega naroda ustvariti pesniško izrazilo, ki bo omogočalo umetniško oblikovati to, za kar so bili že usposobljeni jeziki večjih narodov, in v svetovno duhovno zakladnico prispevati tudi svoj delež. Prešernove Poezije to vsekakor so. Naša moralna dolžnost je, da jih – če jih morda v dobi splošnega duhovnega somraka večina Slovencev ne potrebuje in ne prebira – vsaj »spoštujemo«; za literarno vedo to pomeni, da jih ohranja nepotvorjene


in tako vsaj redkim posameznikom omogoča, da – rečeno v podobi – namesto ustekleničene vode pijejo čisto, še neonesnaženo studenčnico.

3 Sodobne izdaje Prešernovih Poezij. Sodobne izdaje Poezij ali objave posameznih Prešernovih pesmi (npr. v učbenikih) so praviloma ponatisi besedil, ki so bolj ali manj »posodobljena« izšla v Zbranem delu (1965) – uredil ga je Janko Kos – ali v »poljudnejši« Slodnjakovi izdaji Poezij (MK 1964). Oba avtorja v opombah pojasnjujeta, po kakšnih kriterijih sta posodobila Prešernova besedila, nihče od njiju pa ne omenja, ali je pri njunem delu sodeloval tudi kak strokovnjak za zgodovino slovenskega jezika. Mislim namreč, da bi pri izdaji del v Zbranem delu morali sodelovati tudi za takšno delo usposobljeni jezikoslovci, posebej še pri jezikovni pripravi besedil starejših avtorjev. Pri »posodabljanju« Prešernovih besedil bi bilo prav, če bi sodelovali tudi »strokovno« in teoretično usposobljeni pesniki (ki naj bi bili po možnosti istočasno tudi pesniški prevajalci).

Razlike med Kosovo in sočasno Slodnjakovo jezikovno »posodobitvijo« Prešernovih pesmi so precejšnje, izhaja-jo pa v veliki meri ne le iz različnih, bolj ali manj znanstvenih pogledov na poezi-jo, ampak tudi iz odkrito izpovedanega subjektivnega okusa. Poezije, ki bi nastale kot sad skupinskega dela večjega števila strokovnjakov, bi se od obeh izdaj gotovo v marsičem razlikovale. Delo, ki sta ga opravila Slodnjak in (še posebej) Janko Kos, je terjalo veliko truda in ima svojo vrednost, vendar: ali nismo dolžni svojemu velikemu pesniku resnično kritične in kolikor je mogoče znanstvene izdaje njegovih Poezij?

Anton Slodnjak je izpovedal svoje izhodišče za jezikovno posodobitev Prešernovih pesmi zelo na kratko, a dovolj jasno:

Vsa besedila /Poezij/ so prilagojena sodobnemu pravopisu in zdaj veljavnim slovniškim pravilom. Samo kadar bi zaradi pravopisnih ali slovniških sprememb trpeli ritem, rima in melodija verza, so ostale zastarele ali narečne oblike izvirnika.

Slodnjak je pri svojem jezikovnem popravljanju gotovo imel pred očmi »povprečnega« bralca, recimo srednješolca, ter mu s prilagajanjem Prešernovih pesmi sodobnemu pravopisu in slovniškim pravilom le-te poskušal čimbolj približati. Pri tem delu pa ni bil vedno dovolj dosleden. Če pogledamo npr. pesem Dekletam in jo primerjamo s »posodobljeno« Kosovo varianto v Zbranem delu, vidimo, da je Slodnjak v njej zadržal za sodobnega bralca moteče opuščaje (ak', kak', let'ne, svet'jem), ki jih je Kos kljub strožjemu znanstvenemu pristopu k »posodobitvi« besedil utemeljeno izpustil. Tudi naglas na besedi »dokler« (ki je po pravopisu lahko doklèr ali dòkler), je Kos postavil, Slodnjak ne, čeprav bi bil v »poljudnejši« izdaji gotovo potreben. Slodnjakova »poljudna« izdaja, ki bi jo bilo treba ob morebitnem ponatisu primerjati s Kosovo in vnesti vanjo smiselne jezikovne popravke, seveda ne more biti izhodišče za znanstveni pristop k Prešernovim pesmim, povsem neuporabna pa je za študije, ki bi poskušale razkrivati glasovne (npr. evfonične) zakonitosti posame-znih Prešernovih pesmi. Mimogrede: temeljitejša študija o vlogi evfonije v Prešernovih pesmih, ki je zaenkrat še nimamo, bi bila za resnično znanstven,


nesubjektiven pristop k prirejanju Prešernovih pesmi za sodobnega bralca nujno potrebna.

Najtehtnejše delo, ki ga imamo Slovenci o Prešernu, je izdaja v Zbranem delu, ki ga je uredil Janko Kos. Prvo knjigo, ki prinaša Poezije, lahko razdelimo na tri dele: a) besedilo »posodobljenih« Poezij; b) obširna predstavitev kriterijev, ki se jih je držal urednik pri jezikovni pripravi besedila; c) izčrpne opombe k posameznim pesmim. Najboljši in najbolj uporabni del knjige je tretji: Opombe k tekstom. Urednik ob vsaki pesmi spregovori o njeni genezi in objavlja ohranjene rokopisne zapise ter prve natise. Bralcu tako omogoča, da se spozna z vestno zbranim in drugače težje dostopnim gradivom, brez katerega pa je resnejši študij Prešernovih Poezij gotovo nemogoč. Drugi del – Jezikovna priprava besedila – ki govori o dilemah, pred katerimi se je znašel urednik, ko se je odločal za zdajšnjo podobo besedila, je informativen v dveh pogledih: pregledno nam govori o vseh problemih, ki jih je moral Kos rešiti pri pripravi besedila, in nam jasno sporoča, zakaj se je odločil za konkretne rešitve. Prvi del – besedilo Poezij – je torej le realizacija odločitev, ki jih je urednik predstavil v drugem delu; ker sta torej oba dela tesno povezana, ju pri ocenjevanju (ustreznosti »teoretičnih« odločitev in jezikovne podobe pesmi) ne bomo ločevali.

Vsakršno popravljanje pesmi je vprašljivo in načeloma nedovoljeno početje, zato bi se pri znanstveni izdaji Prešernovih Poezij morali držati načela, ki ga Janko Kos označuje kot »najbolj preprostega in v marsikaterem pogledu najmanj zapletenega«: pesmi bi natisnili

»z vsemi pravopisnimi, jezikovnimi in celo tiskarskimi posebnostmi prvotne izdaje«. Takšni izdaji sta se »najdosledneje približala Joža Glonar in Avgust Pirjevec v Delu Franceta Prešerna (1929, ponoven natis 1959)«. Janko Kos o tej izdaji pravi:

Vsekakor lahko ta način še danes velja za historično najbolj dokumentarno obliko posredovanja Poezij, čeprav je njegova estetska, predvsem pa jezikovna smotrnost v marsikaterem pogledu problematična. Tisk in pravopis prvotnih Poezij imata namreč za današnjega bralca precej dugačno jezikovno in estetsko vrednost, kakor sta jo imela v času svojega izida, tako da mu že precej časa sèm ne posredujeta več avtentične podobe Prešernovega jezika pa tudi sloga.

Janko Kos se je zato odločil pri jezikovni pripravi Poezij za sledeče izhodišče:

Ker so glasovne, oblikovne in sintaktične posebnosti Prešernovega jezika zaradi foničnosti, melodije in ritma, pa tudi kolorita, ki ga ustvarjajo, nujna in nepogrešljiva sestavina Prešernovega pesniškega sveta in predvsem sloga, jih je v izdaji njegovih Poezij potrebno čimbolj ohraniti. Prav zato pa je Prešernove pesniške tekste potrebno razbremeniti vseh tistih pravopisnih značilnosti, ki s stališča današnje pravpisne rabe in grafike marsikdaj že bolj zakrivajo posebnosti Prešernovega jezika, kakor pa da bi jih bralcu posredovale na čimbolj jasen in pregleden način. /…/ Cilj takšne prilagoditve torej ni približanje Prešernovega jezika današnjemu, ampak prav narobe – prilagoditev zunanje, pravopisne podobe Prešernovih tekstov njihovi dejanski zvočni in jezikovni podobi, seveda do tiste mere, do katere je takšna prilagoditev v okviru slovenskega pravopisa sploh mogoča.


Kosovo izhodišče bi bilo nedvomno sprejemljivo, če bi se dalo objektivno ugotoviti, kateri jezikovni in grafični elementi »bolj zakrivajo posebnosti Prešernovega jezika« kot pa posredujejo bralcu njegovo »dejansko zvočno podobo«. Pri »razbremenjevanju« Prešernovega besedila bi se bilo nujno omejiti le na tiste pravopisne značilnosti, ki današnjega bralca res le motijo, nimajo pa prav nikakršne estetske funkcije. Kos je to mejo v marsičem prestopil, na primer pri postavljanju ločil, naglasov in še kje. Gotovo skoraj povsod tam, kjer se je odločil za spremembo oblik zato, ker bi bile te (po njegovem subjektivnem občutku ali zaradi že uveljavljene rabe) za današnji pravopisni čut »neestetske ali kuriozne«. Med njimi so gotovo upravičene tiste spremembe, ki ne vplivajo na glasovno podobo Prešernovega jezika (npr. lepiga v lepega, vùnder v vèndar), nikakor pa ne pisava predloga (oziroma predpone) pèr v pri. Kos v zvezi s tem piše:

Poseben problem predstavlja pisava predloga »pri«, ki ga je Prešeren izgovarjal in pisal »pèr«. Ker bi ta oblika bila danes neestetska in moteča, jo je bilo treba tako v predlogu kakor v sestavah nadomestiti z obliko, ki jo dopušča sodobni pravopis.

Z navedenim stališčem, po katerem naj bi bil sodobni bralčev estetski čut pomembnejši kot pa zvočnost izvirne pesmi, se je težko strinjati. Upravičena je seveda pisava besed »prijatlji« in »prijazna«, ki jih je tako pisal že pesnik sam (pèrjatli in prijatli). Vsa vprašnja o izvirni in posodobljeni podobi Prešernovih Poezij bi bilo mogoče – in po mojem prepričanju nujno! – odpraviti z znanstveno izdajo, ki bi vsebovala več variant, recimo tri: »dokumentarno«, do neke mere posodobljeno in »poljudno«,

namenjeno najširšemu krogu beročih. Vsebovala naj bi tudi vse prve natisnjene objave Prešernovih pesmi. Ker take izdaje nimamo, jo trenutno nadomešča Kosova izdaja v Zbranem delu, ki pa je že davno razprodana. Nisem je uspel dobiti v nobeni ljubljanski knjigarni, a tudi v antikvariatu ne. Tako mi je bilo razumljivo, zakaj je ni imel v rokah niti znani prevajalec Prešerna Kolja Mićević; to jasno dokazujejo nekatera njegova »dognanja« v sicer v marsičem zanimivem delu Prešeren, malo drugače (2004).

Zaključna opomba: Za najhujši urednikov spodrsljaj v tej priredbi Poezij štejem napačni naglas pri velelniku glagola trpeti. V zbirki se pojavlja dvakrat: v Lenori in v Pevcu. Slodnjak je v Lenori ohranil pravi naglas (Trpì, če poka ti srce!), v Pevcu, kjer je Prešeren »pozabil« (?) postaviti naglas, pa je pustil glagol brez naglasa – čeprav ga ritem nujno zahteva:

Stanù / se svojega spomni, trpì brez miru.

Na možnost, da gre v pesmi za gorenjski velelniški naglas, je doslej opozoril le Tone Pretnar v svoji magistrski nalogi (1980). Janko Kos je v obeh primerih postavil naglas na prvi zlog in s tem popolnoma porušil metrično strukturo v zaključkih omenjenih pesmi, Boris Paternu pa je v interpretaciji pesmi Pevcu na temelju tega celo razvil posebno »teorijo« o estetski funkcionalnosti ritmično »kršenega« zadnjega verza. Ko sem Daneta Zajca pol leta pred njegovo smrtjo v bežnem pogovoru vprašal, kako bi on naglasil velelnik glagola trpeti v zadnjem verzu Pevca, mi je po krajšem pomisleku odgovoril: »Na končnem


zlogu.« – Pri tem verzu seveda ne gre le za njegovo ritmično, ampak tudi za zvočno podobo. V pesmi so vse rime moške in odprte. V skladu s temo se vokali v rimah dvigujejo najprej spredaj (od a do najvišjega, »kričečega« i), nato zadaj (od o do »najmračnejšega« u). V zaključku zadnjega verza se oba po izgovoru najvišja vokala ponovita: trpì brez mirú. S tem se nadvse učinkovito vključujeta v zvočno dominanto pesmi (ki jo »tvorijo« končniško naglašeni vokali v odprtih zlogih na najbolj poudarjenih mestih: v rimah, seveda) in jo tudi »povzemata«, poudarjata.

Vsaj omenjeni spodrsljaj bi bilo treba v primeru ponatisa Poezij v Zbranem delu nujno popraviti. Ker se za kritično izdajo Prešernovih pemi gotovo še ne bomo kmalu odločili, bi bilo namreč še kako potrebno ponatisniti vsaj prvo knjigo Prešerna v Zbranem delu.

4 Ob šolskih interpretacijah dveh Prešernovih pesmi. Z balado Povodni mož se srečajo dijaki že v prvem letniku, ko pri jezikovnem pouku govorijo o umetnostnem in neumetnostnem besedilu. Interpretacija te Prešernove pesmi pa je v učbeniku Na pragu besedila (1999) takšna, da se ob njej lahko resno zamislimo. V učbeniku med drugim piše: »Ob branju Povodnega moža pa si mično, nečimrno Urško živo predstavljamo. V naši zavesti se zbudi tudi podoba lepega, a strašljivega povodnega moža.« Za to, da bi si bralci glavna lika balade lahko »živo« predstavljali, ni v Prešernovem besedilu nobene prave »opore«, se pravi opisa njune zunanjosti, brez tega pa »živa« predstava v pravem

pomenu te besede ni mogoča, in, kar je glavno, za »razumevanje« balade tudi ni potrebna. Vsak bralec si, seveda, lahko literarne like tudi »živo« predstavlja – tega mu nihče ne more niti braniti niti preprečiti – znanstvena interpretacija umetniškega besedila pa lahko govori le o tem, kar temelji v besedilu. »Vrh« doseže »interpretacija« Prešernove balade v omenjenem učbeniku z ugotovitvijo: »Bralci nehote sočustvujemo z deklico, saj je kazen za njeno spogljedljivost kar prekruta.« Litrarni zgodovinarji označujejo Povodnega moža kot »razmeroma vedro« balado (Janko Kos) ali »v nekem smislu celo humoristično pesnitev« (Anton Slodnjak), saj vemo, da jo je Prešeren »posvetil« Dolenčevi Zaliki; pesem je bila vsaj ob prvi objavi »zbadljivka« (Valvasorjevo Urško je Prešeren v njej prekrstil v Zalko, v besedilu pa se je poigral tudi s svojim priimkom: »Prešerna se brani in ples odlašuje«; začetki verzov so se v Prešernovem času pisali z veliko začetnico – kar je v zvezi s to besedno igro urednik Zbranega dela v opombah pozabil omeniti.) Tudi popravljeno besedilo je ohranilo prvotno lahkotnost, osnovni motiv pesmi pa je – podobno kot v romanci Turjaška Rozamunda – kaznovana ženska prevzetnost. Sestavljalkam učbenika ne moremo zameriti, če se jim kot pripadnicam spola, ki si ga je Prešeren nagajivo »privoščil«, zdi kazen za Urško »kar prehuda« in če zato s kaznovano deklico »nehote sočustvujejo«, toda svojega osebnega doživljanja pesmi, ki nikakor ni v skladu z osnovnim »sporočilom« balade, ne bi smele posplošiti (prenesti na vse bralce) in ga kot »umetniško resnico« preko


učbenika posredovati učencem.

Manj problematičen, a vendar načeloma vprašljiv je »spodrsljaj«, ki sta si ga v obeh priročnikih za književnost (Branja in Svet književnosti) »privoščila« sestavljalca pri razlagi pesmi Nezakonska mati. V Branjih beremo: »Mati nagovarja svojega otroka v zibelki ...«, v Svetu knjiženosti pa: »Pesem je samogovor zapuščene nezakonske matere in pogovor z otrokom v zibeli.« Prešeren v svoji pesmi nikjer ne omenja zibelke. Kaj pa če mati drži otroka v naročju? Ali če leži otrok ob njej v postelji? V revnih hišah so dojenčke pogosto polagali tudi kar v predale pri omarah. Morda pa je mati, ki ni premogla zibelke, otroka položila v kako pletenico? Vse navedene in še druge predstave o »položaju« matere in otroka so nam bralcem seveda dovoljene, nobena od njih pa nam – načeloma – ni dovoljena, kadar prevzamemo vlogo razlagalca pesmi.

Literatura

Kos, Janko (ur.), 1965: France Prešeren, Zbrano delo. Ljubljana: DZS.

Kos, Janko, 1994: Neznani Prešeren. Ljubljana: CZ.

Mićević, Kolja, 2004: Prešeren, malo drugače. Maribor: MK Založba, d. d.

Paternu, Boris, 2004: France Prešeren, Pesmi in pisma. Ljubljana: DZS.

Pretnar, Tone, 1980: Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja do Prešerna. Magistrska naloga.

Slodnjak, Anton, 1964: France Prešeren, Poezije in pisma. Ljubljana: MK.

Vinko [email protected]

Kontrastivno o nekaterih skladenj-skih razmerjih v japonščini in slovenščini (kontrastivna obravnava glagolskega načina v japonščini in slovenščini). Monografija dr. Chikako Shigemori Bučar je dokaz, kako se z dobrim poznavanjem tako različnih jezikovnih sistemov, kot sta slovenščina in japonščina, lahko s kontrastivno obravnavo pride do zelo

Chikako Shigemori Bučar: Voice in Contrast – Japanese and Slovene (Protistava glagolskega načina v japonščini in slovenščini). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2007. 363 str.

koristnih oz. uporabnih spoznanj – enostransko, tj. za slovenščino, to lahko potrdimo s komentiranjem ugotovitev in z navajanjem nekaj poudarkov iz dela. Metajezik monografije je angleščina, kar je s funkcionalnega vidika vzpostavljanja povezav oz. premoščanja vseh morebitnih jezikovnih nesporazumov pri tako različnih jezikovnih sistemih povsem razumljivo


in sprejemljivo; vso pohvalo pa si zato zasluži obsežen (šestdeset strani) in predvsem tudi zelo pregleden povzetek v slovenščini; samo mestoma šepa slovenska terminologija, ki pa ne moti sporočilnosti. Glede na zastopanost vseh treh jezikov, tj. japonščine, slovenščine in angleščine, še v zgledih in pri upoštevanju strokovne literature pa lahko povsem upravičeno govorimo o trojezični monografiji.

Namen sporočilne učinkovitosti dela potrjujejo že obsegi poglavij, ki so v sorazmerju s pomembnostjo obravnavane problematike. Uvodnemu delu z na kratko opisanimi izhodišči in nameni oz. predvidenimi cilji raziskave ter seznamu okrajšav (11–17) sledi pet poglavij: 1 Theories of Voice in general Linguistics (Teorije glagolskega vida v splošnem jezikoslovju, 19–57), 2 Studies in japanese Linguistics (Študije iz japonskega jezikoslovja, 59–80), 3 Studies in slovene Linguistics (Študije iz slovenskega jezikoslovja, 81–104), 4 Morpho-syntactic Analysis of basic Verbs (Oblikoslovno-skladenjska analiza glagolov, 105–228), 5 Conclusion (Zaključek z rezultati analize in z aplikacijo na jezikovno poučevanje in z načrtovanimi temami za nadaljnje preučevanje, 229–233); sledijo še sprotne opombe (ki so na koncu, 234–237), spisek strokovne literature (238–245), različni seznami glagolov (glede na udeležensko vlogo, sklon, vezljivost) in indeksa japonskih in slovenskih glagolov (246–293, 358–363), seznam grafov in podobnih prikazov (294–295) in daljši slovenski povzetek (296–357). Sicer pa avtorica že uvodoma eksplicitno poudarja, da je namen njene študije v obeh jezikih primerjalno-kontrastivno razvrstiti

osnovne glagole glede na njihove oblikoslovne, skladenjske in pomenske lastnosti in ugotoviti, kako različne glagolske oblike in skladenjski vzorci delujejo v glagolskih načinih obeh jezikov. Glagolski način je razlagan z vidika razmerja med pomenom, skladnjo in obliko in hkrati, vendar zelo spremno oz. obrobno, tudi v povezavi z glagolskim časom, vidom, z besedotvornimi zmožnostmi in besednim redom. Vidskost je v bistvu inherentna pomenska lastnost tako slovenščine kot japonščine, le da v japonščini ni tudi oblikovnega razločevanja med dovršnostjo in nedovršnostjo.

V nadaljevanju je navedenih in pokomentiranih nekaj relevantnejših primerjalno-kontrastivnih poudarkov in ugotovitev:– Ne glede na nesorodni izvor japonščine in slovenščine je obema jezikoma izhodišče za obravnavo na-čina imenovalniško-tožilniški sklonski sistem. Medtem ko ima japonščina precej prehodno-neprehodnih glagolskih parov s skupnim korenom, je v slovenskem glagolskem načinu poudarjena vloga prostega morfema se. S podrobnejšo obravnavo slednjega je avtorica že v začetku devetdesetih zelo uporabno tudi za Slovence kontrastivno razdelala izražanje povratnega, vzajemnega in samodejnega dejanja v japonščini in slovenščini (gl. SRL 1992/2, 4, 1993/3). Z vidika glagolskega načina lahko v vseh jezikovnih sistemih govorimo o parnih in neparnih/absolutnih glagolih. Glede na vrstnost pomena in glede na parametre, kot so živost, volja/intencija in sprememba udeleženske vloge, povzema že ustaljeno ločevan-


je glagolskih splošnopomenskih skupin stanja, dogodka, dejanja in sestavljenega dejanja oz. dogodka, ki posledično sprožajo nič-, eno-, dvo-, tro-, redko tudi štiri- ali petvezljivost. Pri tabelnih prikazih vezljivosti temeljnih glagolov bi bila sporočilno slika še precej korektnejša, če bi avtorica pri posameznem glagolu poleg razpoložljivih vezljivostnih mest ločevala še med pomensko nujnimi in nenujnimi udeleženci oz. udeleženskimi vlogami in med skladenjsko obveznimi in neobveznimi udeleženci oz. določili (prim. 246–293). Pri sestavljenih dejanjih in dogodkih avtorica zavestno pušča še odprto vprašanje vzročniških glagolov – tj. njihovo kontrastivno obravnavo v obeh jezikih. Z vidika pomenskosti in skladenjskega besedotvorja vzročniški glagoli širijo in utrjujejo zmožnosti glagolske prehodnosti in pomensko-skladenjsko-oblikoslovna kontrastivna obravnava tovrstnih glagolov je vsekakor zelo zahtevna, sem sodijo glagoli tipa pojiti/napajati, točiti, uspavati (v primerjavi npr. s piti, teči, spati ipd., 101).– Tudi za slovenščino je metodološko zelo sprejemljivo, da je pri tipologiji japonskih in slovenskih glagolov upoštevano Fillmorovo načelo pomenske vezljivosti »case grammar« (npr. eni neprehodni glagoli se vežejo z globinskim sklonom vršilca, drugi pa z globinskim sklonom predmeta oz. prizadetega) in Danešev troravninski pristop »three-level approach« (tj. slovnična in pomenska stavčna zgradba in proces izrekanja).– Kot univerzalno se pokaže, da sta v obravnavah glagolskega nači-na pomensko-skladenjsko odločilni vršilskost (agency) in prizadetost (affectedness) – vršilskost je predvsem

odraz živosti in volje, prizadetost pa je določana z vrsto glagolskega dejanja. V zvezi z možno prehodnostjo ali neprehodnostjo iste glagolske oblike se aktualizira tudi pojem ergativnosti, npr. Vzhajala je testo – Testo vzhaja, Vleče torbo – Peč vleče, Tone teče v vodo – Voda teče, Tone nosi vodo – Voda nosi, Sprehaja psa – Sprehaja (se) – Sprehaja se s psom – posledično se nekatere ergativne in povratnoosebne glagole označuje tudi kot lažne neprehodne glagole. Lažno neprehodnost se v obeh jezikih lahko dosega tudi s pomenskim težiščem na dejanju oz. dogodku, npr. Lahko že hodi in pije. Sicer pa se z upoštevanjem hierarhičnosti udeleženskih vlog lahko izrazijo vse smiselne glagolske intenčne zmožnosti in hkrati skladenjskopomenske zmožnosti udeležencev.– Lahko soglašamo s trditvijo, da sta povratni se in trpnik v modernih slovanskih jezikih hkrati tudi sredstvi za manjšanje števila udeleženskih vlog; nasprotno pa bi težko pritrdili, da slovanski jeziki nimajo morfološkega sredstva za večanje udeleženskih vlog – tovrstna morfološka sredstva so lahko npr. predponska obrazila ali predlogi. Povratnost, ki krni vezljivost, in predložnost, ki širi vezljivost, sta združeni v npr. zaznamovani rabi glagolov zapreti in odpreti v primerih kot zapreti se vase in odpreti se pred njimi ipd. (199). Neke vrste skladenjskopomenska posebnost v slovanskih jezikih pa je tudi raba neprehodnih glagolov v tretji osebi ednine srednjega spola za izražanje /nad/naravnih pojavov, npr. Dežuje, Zagrmelo je, Stemnilo se je ipd.

V tem delu se še enkrat potrdi jeziko-(slo)vna univerzalnost oz. vsesplošnost


Korpusni pristop je ne glede na svojo sedaj že več kot dvajsetletno zgodovino še vedno svež in razmeroma nov način raziskovanja jezika. Z obsežnejšimi podatkovnimi zbirkami lažje spremljamo dejansko stanje v jeziku in preverjamo tudi svoj jezikovni občutek (ki se mu kljub vsemu ne moremo nikoli povsem odpovedati) ali jezikovno intuicijo, kakor jo imenuje avtorica knjige Stalne besedne zveze v slovenščini Polona Gantar.

Avtorica je svoje delo razdelila na tri dele, in sicer Korpusni pristop v leksikologiji in frazeologiji, Mesto večbesednih leksikalnih enot v slovenskem leksikalnem fondu ter Vlogo korpusov pri prepoznavanju in analizi večbesednih leksikalnih enot.

Polona Gantar, 2007: Stalne besedne zveze v slovenščini: korpusni pristop. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Lingua Slovenica 3). 279 str.

Če so dosedanji slovenski priročniki, ki so predstavljali način dela s korpusi, opisovali predvsem, kako se je treba lotiti dela in iskati uporabne podatke (prim. Vojko Gorjanc 2005: Uvod v korpusno jezikoslovje), prinaša knjiga Polone Gantar pomemben odgovor na vprašanje, zakaj je treba uporabljati korpuse. Vse prevečkrat se še celo med študenti slovenistike pojavi, sicer bolj tiha, pa vendar še vedno izražena misel, da so se vendar odločili za študij jezika in ne računalništva, bolj uveljavljeni jezikoslovci pa korpusnim analizam radi očitajo tudi možne »zlorabe« pri interpretacijah. Vse tovrstne pomisleke avtorica gladko in jasno, ne da bi se v tovrstne provokacije sploh spuščala, odpravi v prvem poglavju, ko razlaga način in namen dela s korpusi, opisuje in predstavlja rezultate statističnih

nekaterih kategorij, vezanih predvsem na logično-pomensko ravnino jezika. Vsekakor je to znanstveno delo dobra relevantna strokovna osnova za vse nove priročni-ke, namenjene čimbolj učinkovitemu poučevanju in sploh učenju bodisi japonščine bodisi slovenščine. Tovrstni izsledki so zelo potrebni tudi pri razvoju teorije prevajanja in tolmačenja ter pri strojnem prevajanju.

Avtorica s svojim védenjem, veliko sistematičnostjo in navsezadnje tudi z vztrajnostjo dokazuje, da je kontrastivno preučevanje tako različnih

in oddaljenih jezikovnih sistemov lahko tudi prednost – ravno kontrastivna obravnava namreč pogosto omogoča veliko bolj temeljito razvrščanje in tipologizacijo tistih jezikovnih pojavov in problemov, iz katerih ne vidimo izhoda ali pa vsaj nimamo tolikšnega razgleda tisti, ki se preveč od blizu vsakodnevno z njimi ukvarjamo.

Andreja Žele Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU [email protected]


analiz ter uvaja nekatere primernejše izraze za opisovanje stalnih besednih zvez v slovenščini, ki so se doslej vse prevečkrat opisovale predvsem z oznako ekspresivno. Hkrati predstavi tudi oba referenčna korpusa za slovenščino – FIDA in FidaPLUS – ter njuna orodja, ki omogočajo jezikoslovne analize. Še pred nekaj leti zaradi omejenega dostopa do interneta in posebnih pogodb pravzaprav ne najlaže dostopen korpus FIDA, je nadomestil korpus FidaPLUS s približno šestkrat večjim obsegom besed, njegova dostopnost pa je zaradi sklepanja pogodb o uporabi preko spleta in splošne lažje dostopnosti do interneta tudi širša.

Avtorica pri prepoznavanju in analizi večbesednih leksikalnih enot izhaja najprej iz absolutne pogostosti besede in njene oblike, ki jo nadgrajuje z določanjem fraznega jedra kot relativno trdne zveze, za katero v korpusu ugotavlja, ali je v postopku leksikalizacije pridobila status samostojne leksikalne enote. Pri tem vključuje tudi zveze z doslej na račun predmetnopomenskih pogosto prezrtimi slovničnopomenskimi besedami, ki zlasti v zvezi z glagoli tvorijo nove pomene in posledično vežejo nase drugačne kolokatorje (npr. pasti na, pasti v, pasti z/s). Frazno jedro tvori glede na dobljene (primerno visoke) statistične vrednosti kubične vzajemne verjetnosti sopojavitev (MI3) in logaritemskega razmerja verjetja (LL) konkordančnih jeder, ki poleg absolutnih sopojavitev dajejo prave podatke o dejanski trdnosti zveze. Na koncu prvega dela si tudi avtorica postavi še vedno aktualno vprašanje, kako obsežen mora biti

seznam konkordanc, ki jih je treba analizirati, da lahko identificiramo pomene posamezne leksikalne enote, in opozarja, da se pogosto zgodi, da sobesedilo, ki ga izkazuje konkordanca, ne zagotavlja ustrezne informacije (predstavlja pravega pomena), ki ga večbesedna leksikalna enota izraža v (so)besedilu, zato je treba preučiti obsežnejše besedilno okolje, kar omogoča klik na referenčno oznako odstavka.

V drugem delu Polona Gantar umešča večbesedne leksikalne enote v celotni slovenski leksikalni fond, saj samo njihova večbesednost ne zahteva uvrstitve na (zgolj) eno ravnino. Opredeljuje značilnosti temeljnih pojmov, tj. frazeološke in leksikalne enote, njune definicijske lastnosti glede na posamezne tipološke vidike, kar je posebna odlika, saj tako prispeva k nedvoumnosti uporabljenih pojmov in opozarja na prekrivnost ali drugačno pojmovanje uporabljenih izrazov v drugih metodoloških pristopih. Ves čas opozarja tudi na pomemben prispevek, ki ga omogoča prav korpusni pristop s svojo statistično neodvisnostjo, in sicer da so meje med prosto besedno zvezo, oblikovano po slovničnih pravilih jezika (kolikor je ta zaradi svojih vendarle omejenih zmožnosti pomenskega povezovanja res »prosta«), in besedno zvezo, ki predstavlja samostojno poimenovalno enoto, njen pomen pa je načeloma razviden iz pomenov sestavin, zabrisane in propustne. Ob tem opredeljuje tudi pojem besede, proste in stalne besedne zveze ter v zadnjih letih vedno bolj razširjene kolokacije kot pomensko prozorne enote, ker je pomen celotne zveze mogoče razbrati iz posameznih


sestavin (gre pa za pogost, značilen vzorec ali po angleški teoriji povzeto tipično besedno kombinacijo).

Osrednje mesto je namenjeno frazeologiji in frazeološkim enotam, ki glede na svoje sestavne dele izkazujejo samostojni, od sestavnih delov neodvisni – t. i. frazeološki pomen. Frazeološke enote (v nadaljevanju FE) avtorica opazuje glede na njihove oblikovne (izrazne), funkcijske oziroma skladenjske in pomenske lastnosti. Prav pri opazovanju pomenskih lastnosti FE avtorica večkrat pokaže, da enobesedne ustreznice, ki sicer ohranjajo morfološko podobo besedne zveze, ne morejo v celoti nadomestiti pomenske vrednosti večbesednih enot. Drugi del knjige odlikuje tudi veliko nazornih zgledov, ki pojasnjujejo problematiko jasne zamejitve ali razvrščanja frazeoloških enot, predstavlja (ne)zmožnost njihove pretvorbenosti, njihovo variantnost in opozarja na nove pomene, ki se izkazujejo v korpusu. V tesni povezavi z variantnostjo se v zvezi z zgradbo večbesednih leksikalnih enot ugotavlja tudi njihov obseg oziroma sestavni elementi, ki jih je še mogoče imeti za njihov konsistentni del – kar za frazeološki slovar pomeni tudi rešitev problema oblike, v kateri se FE navaja v slovarju. Če »spodnjo mejo« potencialnih FE predstavljajo zveze glagola in predloga ali zaimka, »zgornjo mejo« predstavljajo stavčne in večstavčne FE. Zanimiva je tudi ugotovitev, da je, čeravno stavčne definicije nepravih glagolskih frazemov sugerirajo tudi tipično besedilno vlogo, pregled besedilnih realizacij stavčnih FE v korpusu FidaPLUS pokazal, da je možnost uresničevanja stavčne sintagme v dejanskih besedilih zelo

razpršena, navadno predstavlja le eno od možnosti, ki jih taka zgradba predvideva, različnost skladenjskih interpretacij pa ne odigra bistvene vloge pri njihovi pomenski interpretaciji. Zanimivo je predstavljeno tudi podpoglavje o pretvorbenosti, kjer je korpusna raziskava pokazala, da glagolski frazemi podlegajo različnim pretvorbenim procesom, s čimer so ustvarjene nove leksikalne enote, s svojim lastnim pomenom. Vendarle pa avtorica ugotavlja, da je treba upoštevati tudi možnost, da je katera od pretvorbenih oblik za posamezno FE relevantnejša in da zgradbeno podobne FE v korpusu ne izkazujejo vseh pretvorbenih možnosti.

Tretji del monografije predstavlja in opisuje vlogo korpusov tako pri prepoznavanju kot pri analizi večbesednih leksikalnih enot. Identificiranje samostojnih več-besednih leksikalnih enot poteka na podlagi skladenjskih razmerij kot pomenskih lastnosti, ki se realizirajo v njihovih okvirih, zato je preučevanje leksikalnega potenciala jezika hkrati preučevanje razmerij, sintagmatskih in paradigmatskih, v katerih se oblikujejo leksikalne enote. Avtorica se najprej posveti opredelitvi besede, kako se spreminja in oblikuje pomenska vrednost glede na njene kolokabilne lastnosti, s katerimi pomenskimi in skladenjskimi lastnostmi vzpostavlja svoj kolokabilni potencial (npr. metafora, metonimija, protipomenskost) in o velikosti kolokatne paradigme (v kakšnih širinah se besede – kolokatorji – povezujejo z določeno besedo zaradi njenih pomenskih in skladenjskih lastnosti). Pri tem nam je v pomoč tudi seznam različnic za vsako lemo, ki nam


hkrati ponudi koristne napotke o njeni povezovalni moči (katera od oblik je najpogostejša, ob tem pa se je treba zavedati, da nekatere oblike ustrezajo več slovničnim kategorijam – npr. barve so imenovalnik in tožilnik množine ter rodilnik ednine). Avtorica pri tem opozarja, da frekvenčni seznam ni nikoli več kot seznam namigov o naravi jezikovnega elementa, preučevanje tega seznama pa nam ponuja napotke, katere možnosti bi bilo smiselno analizirati, saj nekatere besede samo v konkretni slovnični obliki tvorijo potencialne FE (npr. imeti jajca, buriti duhove, kazati osle).

Tudi skladenjska opredelitev besede, ki se je loteva v nadaljevanju, je pomembna, saj prav FE odkrivajo nepričakovana skladenjska razmerja glede na »pravilni jezik« (pri čemer vsaj pri lektoriranih besedilih velikokrat »zmaga« občutek pravilnosti – npr. ne briti norce : ne briti norcev), pojavljajo se nepričakovane skladenjske vloge FE (npr. frazeološka predložna samostalniška zveza iz rok v usta ne opravlja pričakovanih samostalniških, temveč prislovne stavčnočlenske vloge), in pa podrejanje FE v slovarskem opisu SSKJ na podlagi besednovrstne pripadnosti njene sestavine. Tako večfunkcijskost besede, kakršna je razvidna iz njenega neposrednega besedilnega okolja, opozarja na razmerje med obliko besede, posameznimi skladenjskimi vlogami in njenim pomenom (denimo pridevnik in prislov v naslednjem primeru – črna gradnja in graditi, menjati (denar) na črno).

Avtorica nadaljuje z opisom besedne zveze kot strukturnega in pomenskega organizatorja večbesedne leksikalne

enote, torej s prepoznavanjem fraznega jedra na podlagi najpogostejših povezav, ki jih vzpostavlja beseda v jedru konkordančnega niza. Pri tem je po avtoričinem mnenju smiselno uporabljati kompleksne statistične izračune, ki jih korpus FidaPLUS ponuja že sam. Glede na temeljitost in jasnost prikazanega nekoliko pogrešamo le podatek (ki je za manj poučenega bralca ali začetnega uporabnika korpusa vendarle dobrodošel), kako visoke naj bi bile vrednosti kubične vzajemnosti (MI3) in logaritemskega razmerja verjetja (LL), da bi bile zanesljiv pokazatelj stalnosti dveh besed oziroma fraznega jedra. Je tu dovolj primerjava z drugimi rezultati ali obstaja absolutna meja, nad katero lahko s precejšnjo zanesljivostjo govorimo o SBZ, ali je to prostor, kjer moramo vendarle uporabiti svojo jezikovno intuicijo, ali se moramo vprašati, kako se lahko izurimo v analizi konkordanc? Kako lahko prepoznamo korpusne šume, kadar ni že na prvi pogled jasno, da gre za televizijski spored? Kako naj te vrednosti razumejo tisti, za katere slovenščina ni prvi jezik? Ob sicer izjemno jasnih tabelaričnih predstavitvah pa na nekaterih mestih (npr. na str. 203) manj poučeni bralec pogreša še legendo uporabljenih kratic, saj se tako lahko posamezna informacija tudi izgubi.

Praktični primeri, ki so predstavljeni, nazorno prikazujejo tudi pot, po kateri se moramo podati pri iskanju fraznih jeder. Besede z velikim kolokabilnim potencialom tvorijo manj trdne zveze od besed z omejenim števi-lom kolokatorjev, kar je še posebej jasno pri besedah, ki danes niso več


samostojni del besedišča slovenskega jezika (npr. ločiti zrnje od plev, smejati se komu v brk). FE tako potencialno tvorijo kolokatorji, ki so za dani pomen nezamenljivi (npr. sončni kralj). Zanimivo in nazorno je prikazana tudi besedilna umestitev določenih SBZ in FE, s katerimi so evidentirani tisti elementi besedilnega okolja (povedje, udeleženci in lastnost), kjer so se izbire teh stalnih zvez pokazale kot očitne (npr. predvidljivi upovedovalni vzorci pri besedilni umestitvi fraznih jeder pasti z/s in pasti_na s kolokatorji glava, luna, mars: a) primerjalni vzorec ‘vrednotenje’: počutila sem se, kot bi padla z Lune; gledali so me, kot bi padel z Marsa; ali b) vprašalni v. ‘začudenje’, ‘zavrnitev’: Ali je tale, ki to piše, padla z Marsa ali kaj?). Avtorica je svojo pozornost usmerila še na leksikalno in sobesedilno variantnost, dobesedni in frazeološki pomen ter večpomenskost in vse ponazorila s konkretnimi primeri.

Knjiga Polone Gantar Stalne besedne zveze v slovenščini enostavno sodi na polico vsakogar, ki se ukvarja z jezikom in svoje izsledke preverja (ali vsaj poskuša preverjati) tudi v korpusu. Temeljito in jasno razpravno besedilo ponazarjajo zanimivi (in tudi

zabavni) zgledi, ki pojasnjujejo, kako se lotiti iskanja, hkrati pa predvsem dokazujejo, da šele besedilni primeri jasno kažejo, kako se razvijajo pomeni FE. Čeprav računalnik lahko kot stalne izpostavi tudi zveze, ki to niso (naj gre za enkratne sopojavitve ali korpusne šume), v knjigi Polone Gantar najdemo opisanih toliko drugih mehanizmov, s katerimi svoje izsledke lahko preverimo, da so takšne stranpoti vse manj verjetne ali skorajda izključene. Posebno vrednost pa knjigi daje jasno zavedanje, da je celotno delo namenjeno tudi in predvsem leksikografom pri sestavljanju slovarja, kakršnega potrebujemo danes, slovarja, ki bo ponazarjal s primeri splošnega jezika in ne bo prekomerno izpostavljal literarnih zgledov, kakor je bila navada v preteklosti. Knjiga je izjemen prispevek za sodobno jezikoslovje, zato jo priporočam tako študentom kot uveljavljenim strokovnjakom, zagotovo vas ne bo pustila na cedilu.

Mateja Jemec TomazinUniverza na PrimorskemFakulteta za humanistične študije [email protected]


Obsežen zbornik prinaša najnovejša spoznanja in najsodobnejše podatke na področju frazeoloških raziskav. Objavljenih je večina referatov – 42, ki so bili predstavljeni na konferenci Europhras, ki je potekala v Strunjanu od 12. do 14. septembra 2005 pod skupnim naslovom Frazeologija v jezikoslovju in drugih vedah. To je bila prva večja in mednarodna frazeološka konferenca pri nas, ki je bila vsebinsko in tematsko široko zasnovana. Na njej so sodelovali raziskovalci iz tujine, vseh štirih domačih univerz in nacionalnih inštitutov. Konferenca je bila v Jeziku in slovstvu že predstavljena (JiS 2005, L/5, 89–91).

Knjiga je vsebinsko razdeljena na šest razdelkov, kot so predstavljeni v nadaljevanju. Prvih pet poglavij se ukvarja z aplikativnimi in teoretičnimi vprašanji, medtem ko zadnji dve obravnavata frazeme v govoru, besedilih in medjezikovne probleme. Prispevki so objavljeni v štirih delovnih jezikih konference: nemščini, ruščini, angleščini in slovenščini.

Razdelek z naslovom Metodološki problemi frazeologije odpira temeljna metodološka vprašanja in prikazuje najsodobnejše pristope s področja korpusne analize frazemov in kognitivne semantike.

Sanja Berberović (Tuzla, Bosna in Hercegovina) se ukvarja z binomi, tj. dvočlenskimi stalnimi izrazi. Njen namen je odgovoriti na vprašanje, ali »pri zamenljivih binomih ostaja prednostno linearno zaporedje in ali je mogoče fonološka pravila, ki veljajo za stalnost besednega reda v nezamenljivih binomih, uporabiti tudi pri zamenljivih« (23). Avtorica predpostavlja, da se lahko fonološki zakoni, ki se nanašajo na nezamenljive binome, nanašajo tudi na zamenljive binome. Ugotavlja, da se vsi nezamenljivi binomi ne ravnajo po fonoloških pravilih v vseh ozirih in da semantičnih omejenosti, ki so tako pomembne kot fonološke, ni mogoče zanemariti. Dragica Bukovčan (Zagreb, Hrvaška) prikazuje frazeologijo s terminološkega vidika. Predlaga terminološko utemeljen pristop k strokovni frazeologiji. Strokovna frazeologija se lahko razvija v samostojno vedo v sklopu lingvistike (inter- in intradisciplinarne vede); lahko pa postane del strokovnega preučevanja jezika in se priključi terminologiji ali frazeologiji. Ken FarØ (Kopenhagen, Danska) odpira vprašanje arbitrarnosti idiomov, ki je danes v jezikoslovju postavljeno na stranski tir, čeprav se hkrati dojema kot temeljna lastnost idiomov. To, da so idiomi kot vsi leksikalizirani

Erika Kržišnik, Wolfgang Eismann (ur.): Frazeologija v jezikoslovju in drugih vedah/Phraseologie in der Sprachwissenschaft und anderen Disziplinen/Phraseology in Linguistics and Other Branches of Science/Фразеология в языкознании и других науках: Europhras Slovenija 2005. Ljubljana: Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete, 2007. 618 str.


znaki najprej arbitrarni, pomeni, da so znaki posebnega delnega sistema jezika, oziroma da imajo določene lastnosti in so konvencionalizirani. Na drugi strani avtor prepoznava različne stopnje ikoničnosti, ki je v nasprotju z arbitrarnostjo zelo opazna. Ta semiotična dvojnost dela idiome skrajno problematične, še posebej, ko jih želimo medjezikovno primerjati. O sorazmerju med sistemskimi karakteristikami frazeoloških enot (FE) razpravlja Tatjana Filimonova (Moskva, Rusija), ki analizira sistemske korelacije med nekaterimi značilnostmi frazeoloških enot na gradivu slovenskega jezika. Apolonija Gantar (Ljubljana, Slovenija) pokaže enega od možnih načinov prepoznavanja in analize stalnih besednih zvez v korpusnem pristopu. Njena predpostavka je, da vsako pogosto sopojavljanje dveh besed predstavlja potencialno leksikalno enoto ali njen razmeroma trdni del. Znotraj najtrdnejših sopojavitev je z nadaljnjo analizo mogoče identificirati večbesedne zveze, ki predstavljajo leksikalne enote. Oksana Kovacs (Budimpešta, Madžarska) razmišlja o frazeologiji kot o jezikovnem nadsistemu, zaradi česar odnosov med FE ne moremo razumeti samo linearno, temveč kot sistem odnosov. V prispevku analizira različne biblične frazeme z istim konceptom in s sistemskimi odnosi. O frazeološkem spajanju (ang. blending) kot temeljnem postopku v kognitivni semantiki piše Marija Omazić (Osijek, Hrvaška). Prvo poglavje zaključuje prispevek Oksane Petrove (Turku, Finska), ki na podlagi kvantitativne analize velike količine empiričnih podatkov prikazuje teorijo, ki predpostavlja

obstoj hierarhičnega razmerja med frazeološkimi sestavinami.

Pod naslovom Izražanje v podobah najdemo prispevke, ki se ukvarjajo s semantičnimi in kulturološkimi vprašanji, glavna tema pa je slikovitost kot ena temeljnih lastnosti FE. Poglavje je razdeljeno na Semantične in Kulturološke pristope. Harald Burger (Zürich, Švica) pod naslovom Idiomatska »slika« – stara vprašanja, novi odgovori skuša na novo premisliti naravo dobesednega pomena idiomov in možna razmerja glede na figurativni pomen. Hrvaške primerjalne frazeme in ustreznike v osmih slovanskih jezikih obravnava Željka Fink (Zagreb, Hrvaška). Erla Hallsteinsdóttir (Odense, Danska) skuša ugotoviti razlike med leksikaliziranim frazeološkim pomenom FE in dobesednim pomenom njegovih sestavin. Rezultati, ki jih pridobi z analizo znanih nemških frazemov v korpusu nemškega jezika, kažejo veliko prevlado frazeološkega pomena. Zavzema se za razlikovanje med obema pomenoma FE v frazeološki teoriji in predstavlja tridimenzionalni model, ki je sestavljen iz FE, korpusa in mentalnega leksikona. V prispevku Opis pomena pragmatičnih frazemov s pragmatičnimi kategorijami se Nataša Jakop (Ljubljana, Slovenija) ukvarja s pomenom frazemov, katerih denotat je govorno dejanje. Prikazuje pragmatične kategorije in načine za njihov ustrezen pomenski opis. Erika Kržišnik (Ljubljana, Slovenija) izhaja iz predpostavke, »(…) da je mogoče posebnosti ‘prenesenega’ pomena v FE razložiti v okviru konceptualne metafore« (183). Ugotavlja, da frazeološka metafora ni preprosto


razrešljiva iz pomenskega razmerja med prosto besedno zvezo in FE ter da vse FE govorjenja niso realizacija konceptualnih metafor. O vlogi korpusa v analizi pomena in rabe stalnih besednih zvez na primeru japonske zveze ki ni suru piše Irena Srdanović Erjavec (Ljubljana, Slovenija). Prikazuje nekatere metode korpusne analize, ki se uporabljajo v jezikoslovju in slovaropisju. Natal’ja Bragina (Moskva, Rusija) govori o »frazeologiji kot jeziku kolektivnega spomina« (stran 219). V prispevku obravnava kulturno rekonstrukcijo motivacijskega izhodišča ruskih FE. Predstavlja model kulturnega komentarja za ruski enojezični frazeološki slovar, ki vsebuje konceptualno in kognitivno interpretacijo sestavin FE in konceptualno definicijo le-teh. V jezikovno podobo istrske ženske (Šavrinke) pri nas se poglablja Karin Marc Bratina (Koper, Slovenija). Skozi FE jo prikazuje v celostni podobi – z ženskimi lastnostmi, dejanji, vedenjem, zunanjostjo. Posebej se posveča iskanju izvora posameznih FE, zlasti znotraj družbeno-kulturnih dejavnikov. Irena Stramljič Breznik (Maribor, Slovenija) obravnava družino v slovenskih pregovorih in frazemih z vidika nekrvnih in krvnih sorodstvenih ter rodbinsko-gospodarskih razmerij. Predstavlja več kot sto pregovorov, ki kažejo na pomembnost družinskih razmerij v medčloveških odnosih in na številne pojavitve v ljudski modrosti. S primerjavo vremenskih pregovorov v slovenskem in angleškem jeziku s poudarkom na leksikalnih in frazeoloških lastnostih ter njihovo medkulturno razsežnostjo se ukvarja Nada Šabec (Maribor, Slovenija).

Izbrano tematiko umešča v širši kulturni in družbeni okvir.

V poglavju Frazeološka in kolokacijska kompetenca si sledijo prispevki o aplikativnih didaktičnih in frazeoloških vprašanjih. Poglavje je členjeno na Frazeografijo in Frazeodidaktiko. Dušan Gabrovšek (Ljubljana, Slovenija) se ukvarja z vlogo, ki jo imajo podatki o kolokacijah v dvojezičnih slovarjih, ki so namenjeni dekodiranju. Eva Sicherl (Ljubljana, Slovenija) poroča o onomaziološkem slovarju omejenega števila angleških, nemških in slovenskih idiomov. Gre za slovarski projekt, v katerem se avtorji osredotočajo na poimenovanja delov človeške glave. Vprašanja kvalifikatorjev v slovenskih (frazeo-loških) slovarjih knjižnega jezika in narečij (na primeru frazemov s sestavino rit, zadnjica, zadnja plat) se v svojem prispevku loteva Vera Smole (Ljubljana, Slovenija), ki primerja narečne in knjižne frazeme ter skuša pri obeh ugotoviti označevalnike. Leksikografski prikaz nemških in bolgarskih frazemov z ozirom na določenost pomena zunajfrazemskih določil glede na (naravni) spol najdemo v prispevku Diane Stantcheve (Blagoevgrad, Bolgarija). Ugotavlja, da so med slovarji različnih tipov velike razlike v prevodih, rabi in razlagi frazemov, ki so specifično vezani na spol. Marjeta Vrbinc (Ljubljana, Slovenija) obravnava probleme tujejezičnih govorcev pri frazemih. Le-ti namreč naletijo na problem prepoznavanja niza besed kot frazema in jih težko iščejo v enojezičnih slovarjih za tujce. Rezultati analize kažejo, zakaj uporabniki slovarjev pogosto ne najdejo frazema, nakazane


pa so možnosti za učinkovitejšo rabo slovarjev. Denis Helić (Gradec, Avstrija) obravnava tehnične vidike aplikacije za e-učenje frazeologije. Gre za predstavitev projekta Ephraz z različnih vidikov. Da frazemi kot del jezikovne kompetence rojenih govorcev predstavljajo pomembno sestavino slovarja vsakega jezika, dokazuje Monika Šajánková (Bratislava, Slovaška). V prispevku predstavi integralni didaktični koncept učenja jezika, ki spodbuja k razvoju aktivne frazeološke kompetence.

Razprave pod skupnim naslovom Frazemi v besedilu in diskurzu prinašajo obravnavo FE v govoru in odgovore na to, kako le-ti funkcionirajo v komunikaciji. Marinka Černetič (Maribor, Slovenija) se ukvarja z raziskavami besedilnega korpusa slovenskih tiskanih oglasnih sporočil. Ugotavlja, kako frazemi v tiskanih oglasih prispevajo k doseganju želenega nakupnega vedenja in katere cilje oglasnega sporočila uresniču-jejo. Wolfgang Eismann (Gradec, Avstrija) raziskuje modifikacijo fra-zemov v umetnostnih besedilih. Posebej se posveča problemu »umetne« tvorbe frazemov. Frazeme specifičnih besedilnih zvrsti in njihovo besedilotvorno vlogo na primeru dnevnika oziroma dnevniškega zapisa obravnava Melanija Larisa Fabčič (Maribor, Slovenija). Članek kot značilnost dnevnika predpostavlja združevanje mentalnih prostorov in neopazno prehajanje med njimi – spajanje. Kot izhodišče vzame dnevniške zapise Ernsta Jüngerja, Sándorja Máraija in Edvarda Kocbeka iz druge svetovne vojne. Jolanta Ignatowicz in Jolanta Miturska

Bojanowska (Szczecin, Poljska) se ukvarjata z novimi frazemi, ki se uporabljajo v sodobnem mladostniškem slengu. Naslov članka Helene Kuster (Ljubljana, Slovenija) lahko prevedemo kot Strategije v citiranju nemških klasičnih avtorjev v nemškem in slovenskem kulturnem in jezikovnem prostoru. Citatno gradivo nemških klasičnih avtorjev (J. W. Goetheja in F. Schillerja) je danes še vedno aktualno – tako v nemškem kot našem kulturnem prostoru. Ti dve kulturi lahko primerjamo zaradi permanentnih medkulturnih stikov. Določen citat je namreč kot trdna besedna povezava prešel skozi kulturne in govorne kontakte iz nemškega v slovenski jezik. Anna T. Litovkina (Szeksárd, Madžarska) opozarja na številne modifikacije pregovorov in na uporabo novega izraza, ki ga je skoval W. Mieder, »Antisprichwort« oziroma antipregovor, ki označuje tako široko spremenjeno obliko pregovora, da njihove modifikacije slišimo pogosteje kot izhodiščno obliko.

Poglavje Kontrastivne analize frazeologije in problemi pri prevajanju frazemov se ukvarja s FE v medjezikovnih stikih. Britta Juska Bacher (Zürich, Švica) je za izhodišče svoje sinhrono-diahrone raziskave vzela umetniško sliko Pietra Bruegla (1525–1569) z naslovom Nizozemski pregovori, v kateri je predstavljenih okoli 150 nizozemskih frazemov. Ugotavlja, v kolikšni meri rojeni govorci nizozemščine, nemščine, švedščine in angleščine še danes aktivno poznajo in uporabljajo frazeme ter če so le-ti nizozemski ali so prisotni tudi v drugih treh raziskovanih jezikih. Marek Laskowski in


Robert Pacholski (Zielona Góra, Obra, Poljska) podajata kontrastivno študijo angleško-nemško-poljske kontrastivne analize s poudarkom na poimenovanjih za dele človekovega telesa. Kontrastivno primerjavo med frazeologijami Nemčije, Galicije in Španije podajata Carmen Mellado Blanco in Patricia Buján Otero (Santiago de Compostela, Španija). Predstavljata pregled obstoječih onomazioloških slovarjev vseh treh jezikov omenjenih dežel. Frazeološko gradivo klasificirata po onomazioloških merilih na pet glavnih pomenskih polj. Valerij M. Mokienko in Harry Walter (Greifswald, Nemčija) se ukvarjata z nemško zgodovinsko frazeologijo, ki jo »gledata pod lupo« slovanskih jezikov. Ugotavljata, da so posamezni nacionalni frazemi zelo redki in da slovanski jeziki v mnogih primerih ohranjajo zapuščino nemških frazemov. Elisabeth Piirainen (Steinfurt, Nemčija) ugotavlja, da so določeni frazemi v nekem jeziku rabljeni na širšem geografskem področju, kot se govori posamezni jezik. Projekt, ki ga avtorica opisuje, namerava izdelati popis dejanskih obstoječih zelo razširjenih frazemov. S pomenskimi in stilno-zvrstnimi ekvivalencami prevodov frazemov v knjižnem delu Iva Andrića v ruščino se ukvarja Ilijas Tanović (Sarajevo, Bosna in Hercegovina). Liki v njegovih delih so z jezikom kulturno, socialno, moralno in zunanje označeni, frazeološki izrazi pa učinkujejo kot stalne in posebne leksikalne enote, ki so pogosto metaforične in ekspresivne. Z naslovom »Vleči dreto kot dva svizca« – kontrastivna analiza frazemov v mladinski literaturi poglavje zaključuje Urška Valenčič Arh (Ljubljana,

Slovenija). Glavni cilj avtorice je ugotoviti, »(…) kako sta slovenska prevajalca v prevodnih rešitvah upoštevala značilnosti frazemov kot stalnih besednih zvez v literarnem delu, ki je namenjeno določeni ciljni skupini bralcev« (565–566) – otrokom.

Zadnji del, Frazeologija v drugih jezikoslovnih in nejezikoslovnih vedah, v treh razpravah prikazuje bližnje jezikovne in nejezikovne vede, ki se povezujejo s frazeologijo (dialektologija, razmerje frazeologija in psihologija). Z vprašanjem o vlogi frazeologije v mentalnem razvoju otroka se ukvarja Oleg Fedoszov (Budimpešta, Madžarska). Frazemi se s psihologijo povezujejo prek besednih asociacij, paremiološkega minimuma in teorije metafor v kognitivni semantiki. Hrvaško narečno frazeologijo predstavlja Mira Menac Mihalić (Zagreb, Hrvaška). Omenjeno področje ohranja preteklo stanje in lahko preživi le tako, da se podvrže mnogim spremembam oziroma strukturam, ki niso standardne. V takšni frazeologiji nastajajo novi frazemi, starejši se spreminjajo skozi različne inovacije. S poznavanjem pregovorov, frazemov in frazeoloških enot, rekov in ugank v ožjem pomenu v delu koroškega Slovenca Josipa Šašlja Narodno blago iz Roža se ukvarja Heinrich Pfandl (Gradec, Avstrija).

Frazeologija v jezikoslovju in drugih vedah je vsekakor, kakor sta v spremni besedi zapisala urednika, zelo koristen pripomoček vsem, ki se ukvarjajo s frazeologijo in je spodbuda novim frazeologom. Razporeditev prispevkov v razdelke je bila zagotovo pravilna odločitev urednikov, saj tako bralcem


Lexicom 2008 – Annual Workshop in Lexicography and Lexical Computing, 10.–15. julij 2008

Med 10. in 15 julijem je ob najbolj živahni ulici v Barceloni, La Rambli, potekal Lexicom 2008, ki sta ga pripravila angleško podjetje Lexicography MasterClass Ltd s Sue Atkins, Adamom Kilgarriffom in Michaelom Rundellom na čelu ter univerza Pompeu Fabra, ki je delavnico gostovala. Podjetje poleg Lexicoma, ki je dogodek odprtega tipa, se pravi dostopen vsem, namenjen pa predvsem dejavnim na področju leksikografije, (računalniškega) jezikoslovja, preva-janja in terminologije, nudi tudi delavnice zaprtega tipa, prilagojene potrebam posamezne raziskovalne skupine ali ustanove, ter svetovanje pri gradnji korpusov in slovarskih projektih. Dodatne informacije o podjetju in delavnicah so na voljo na spletni strani <http://www.lexmasterclass.com/>. Lexicom želi biti intenzivna tedenska delavnica s prepletom predavanj in praktičnega dela za računalnikom s poudarkom na naslednjih temah: gradnja

besedilnih korpusov, programska oprema za analizo korpusov, izdelava in uporaba slovarskih podatkovnih zbirk, semantične sheme in njihova uporaba v leksikografiji, odkrivanje besednih pomenov in beleženje besedilne okolice s korpusno analizo ter izdelava gesel za slovar in leksikon. Letošnjega Lexicoma se je udeležilo 42 oseb (kar sedem iz Slovenije) – z rekordnim obiskom si organizatorji laskajo tudi na svoji spletni strani. Cena delavnice je sicer odvisna od datuma prijave, a se giblje okrog 1000 evrov oz. 500 za študente, 50% popust pa velja za prijavljene s seznama 126 gospodarsko manj razvitih držav, med njimi tudi Češke in Hrvaške.

Ker z vsebinske plati ni razlik glede na poročilo o Lexicomu 2006 (Fišer in Rozman 2006: 148–151), bo to poročilo skušalo zgolj kritično oceniti potek delavnice. Da se Lexicom iz leta v leto ne spreminja kaj dosti, priča dejstvo, da se ga je ena izmed udeleženk dogodka

in bralkam približata le-te glede na tematiko in vprašanja, ki ju avtorji in avtorice obravnavajo. Raziskani so specifični in zelo različni problemi s področja celotne frazeologije, dobljeni rezultati pa nakazujejo možnosti za nadaljnje delo. Pestrost in tematska raznolikost razprav, ki so zbrane v tem zborniku, ne bo raziskovalno koristna le na našem jezikovnem področju, temveč tudi širše – svetovno, saj so le-te objavljene v nemškem, ruskem, angleškem in slovenskem jeziku.

Zbornik kar kliče k poglobljenemu branju in samo želimo si lahko, da bi bilo pri nas še več podobnih konferenc in posledično čim več takšnih knjig, kot je Frazeologija v jezikoslovju in drugih vedah.

Anja BenkoFilozofska fakulteta Univerze v [email protected]


v želji po novih znanjih udeležila že drugič, a ga tudi predčasno zapustila, saj ni izpolnil njenih pričakovanj. Tudi pri izbiri poskusne iztočnice (honeymoon), za katero je bilo prvi dan potrebno izdelati slovarsko geslo, se predavatelji niso izkazali za izvirne, saj je ta bila ista kot pred dvema letoma. Omeniti velja tudi to, da je že na samem začetku povzročila zmedo novica, da bo del delavnice potekal v dveh modulih, Leksikografija in Obdelava naravnega jezika. Čeprav bi si marsikdo želel slediti obema, je bilo na koncu treba izbrati le enega, pri čemer so udeležence opozorili, da drugi del zahteva predhodno osnovno znanje s področja programiranja. Kot primarni namen delavnice običajno razumemo praktično delo udeležencev, a je bilo le-tega malo, v kakšnem segmentu pa bi bilo lahko izpeljano bolje. Učinkovito delo in vzpostavitev komunikacije med delovnimi skupinami in znotraj njih je preprečevalo že število udeležencev, ki je letos doseglo verjetno zgornji prag, zaradi česar je prišel posameznik s svojimi vprašanji redko na vrsto in tudi svoje slovarsko geslo je lahko skupina predstavila le površno. Odpredavane snovi je bilo veliko, celo tako veliko, da je zmanjkalo energije in časa za konec, ko je bilo treba sestavljena gesla za enojezični ali dvojezični slovar pregledati in dobiti povratne informacije – gre namreč za tisti del delavnice, pri katerem bi lahko obiskovalec izvedel največ. Teoretični del je bil za odtenek preobsežen, številne diapozitive so predavatelji preprosto preskočili ali odpravili z dvema besedama, s tem pa so v obiskovalcih pustili določene luknje v razumevanju. Predavatelji so pogosto neko temo načeli, a je ostala sama sebi namen, saj nismo izvedeli, za

kaj je uporabna. Za nekatere stvari se je predvidevalo, da jih udeleženec že zna, tak primer je bil iskanje besednih skic v Sketch Engineu, tako da s tega vidika delavnica ni bila namenjena popolnim začetnikom. Po končani delavnici se postavlja tudi vprašanje, koliko se predavatelji resnično zavedajo znanja in potreb udeležencev. Nedvomno drži, da je bila skupina heterogena, udeleženci smo navsezadnje prišli iz različnih okolij in z različnimi stopnjami izobrazbe, vendar bi bilo informacije o tem mogoče vsaj do neke mere pridobiti že pred pričetkom delavnice, in tako morda bolje prilagoditi snov in njen obseg potrebam udeležencev. Na tak način bi se zmanjšala nihanja med pričakovanji predavateljev na eni strani in zmožnostmi udeležencev na drugi. Naš namen ni biti dlakocepski, a vendar ne moremo mimo opažanja, da je bila glavna predavateljica ob nekaterih vprašanjih udeležencev vidno nejevoljna, predavatelja pa v svojih odgovorih tudi nista želela zaiti v podrobnosti, ki bi utegnile vzeti preveč časa. Kot rešitev za omenjene pomanjkljivosti se ponuja uvedba nadaljevanja delavnice – želja, ki so jo večkrat izrazili mnogi prisotni. Če na kratko povzamemo: trditev že omenjenih poročevalk izpred dveh let, da je bila »debata o naših zadregah in rešitvah /…/ zelo plodovita in poučna«, za leto 2008 ne drži več trdno.

Kljub naštetemu bi bilo zmotno misliti, da delavnica ni imela dobrih plati. Sue Atkins, Adam Kilgarriff in Michael Rundell so prava zakladnica znanj – včasih se zdi, da njihove dolgoletne izkušnje pomenijo toliko, da lahko v enem stavku strnejo celotno modrost sestavljanja slovarjev. Udeležence


na delavnico pripravijo z obsežnim gradivom, na mestu samem pa nas prav tako pričakajo natisnjeni diapozitivi vseh predavanj in natančno izdelana navodila za praktično delo. Z informacijami v gradivu predavatelji ne skoparijo, kar ima sicer, kot že omenjeno, dobro in slabo stran. Na delavnici je bilo vzdušje zmeraj živahno, k čemur sta doprinesli tudi dve vabljeni predavanji: Gillesa-Mauricea de Schryverja o orodju za sestavo slovarjev TshwaneLex in Janet DeCesaris o problematičnih točkah v špansko-angleški dvojezični leksikografiji. Celotno delavnico je s komentarji spremljal Charles J. Fillmore, ki je bil zmeraj vesel tudi individualnih pogovorov. Tudi predavatelji so bili zmeraj dostopni za kakšen neformalen pogovor ob dnevnem odmoru ali kosilu. Navsezadnje so tovrstni dogodki zmeraj tudi odlična priložnost za druženje z

ljudmi s podobnimi zanimanji in za izmenjavanje idej. Organizator je svoje delo dobro opravil, pogrešali smo le spremljevalni program, a v zameno so nam dvakrat postregli s tapasi in cavo.

Lexicom bo spet na sporedu v letu 2009, in sicer februarja v Mexico Cityju in junija v Brnu. Za konec si zaželimo, da bi lokalizirano različico takšne delavnice dobili tudi v slovenščini za Slovenijo – na tak način bi morda lažje zadostili potrebam udeležencev. Strokovnjake za to imamo, zanimanje gostov iz Slovenije pa je bilo izkazano tudi na letošnjem Lexicomu.

Olga Pobirk1 in Simon Šuster2

[email protected][email protected]

Documents

OCENE IN POROČILA · Črtomir, junak Krsta pri Savici, stoji po izgubljeni bitki ob Bohinjskem jezeru in prav tako razmišlja o samomoru; za obema junakoma pa očitno stoji Prešeren