Kurje oko (5. julija 2003) Svet ni bil e nikoli tako majhen,
skepljen? Daljni armagedoni New York, Bagdad, Jeruzalem, Kolumbija,
Cape Town, Indonezija na dlani, ki je zmutirala v zaslon. Le
poskuaj jo stisniti v pest. A kako dale je Prekmurje? Preblizu, da
bi bilo lahko zares blizu. Skoraj tukaj, torej nujno tam.
Prek-murje. Ne slii reke, temve morje. Neko je bilo. Prekmorje kot
obljuba pravljice. Pravljice, ceremonino, juhuhujevsko odjavljene,
da bi se lahko anonimno nadaljevala. V smer, ki je noe vedeti. e je
murje Mura, potem zagleda demarkacijo. Linijo prerezanega vratu.
Kot v akcionerju. Nekaj vistne. Telo je najprej e videti celo.
Potem sta dve. Prekmurje je glava kokodajse, znane kot Slovenija.
Skoraj klinini dokaz, da tam ne more biti komandne ploadi. Zato
putka brezglavo dirja ez cesto. Vasih celo brez glave. Kura tee, ni
ne ree. Na vpraanje: kdo potemtakem vlada? odgovarja vpraanje:
kateri organ je najpohlepneji? Sode po telesu nae in ne samo nae
geopolitike je to obmoje okoli elodca. Osamosvojenega elodca.
Palahniuk bi dejal: Joetovega elodca. e e esa ni v bui, nekaj
zagotovo je. Oko. Ko se zaslon obasno le poene v Prekmurje, se
poene po sam pogled. Niti ne po pogled na ravnico, po kontro.
Pogled navzgor. Prekmurje je opazovalnica. Sonnega mrka. Prekmurje
je oprezovalnica. Fukanja torkelj. Ki potomcem pripovedujejo, kako
je lovek priplezal na dimnik in jih v culici poloil v gnezdo. Je
Prekmurje Vlado Kreslin? Komaj e. Vendar ne zato, ker bi kaken
imperializmosledec vzklikal: Poljubljanil se je! Janiar! S tem bi
se, paradoksalno, ravno nasukal na kolut world musica. Naj plemena
ostanejo plemena. Naj tretji svet ostane tretji svet. Naj bo
Prekmurje e naprej Prekmurje. V tem je problem Kreslina. Izroilu je
zavezan preavtomatsko. Njegova zvestoba maha z repom s pretirano
frekvenco. Stereotipneji je zato, da bi bil lahko prepoznavneji. V
glavno mesto uvozi um periferije, da bi ta lahko ostala, kjer je.
Mantra nikoli ne bom pozabil, od kod sem priklicuje amnezijo.
Alternativa? V Prekmurju je, slaboten kilometer od Madarske, v vasi
po imenu Kobilje. Geodetsko bi jo lahko izmerili za oko Slovenije.
Kurje oko. V njem ivi e eno. Imenuje se Matej Gapari. Pravi si
izvajalec. On je tisto oko, ki ga je iskalo oko zaslona. Iskalo, da
bi strmelo. Njegovo se v zadregi vrtini stran. Kot bi se hotelo
zakotrljati vase. Zadrega, ta ambicioznost, ko zagleda samo sebe.
Gapariev komad Black Night je novost na Videospotnicah. Ko ga vidi
prvi, ne razume. Toda v tebi zgane nekaj, kar terja, da bo prej ali
slej moral razumeti. Fragment gre:
You Say You Feel What Can I Do. Njegovi eksplicirani vplivi so
Hendrix, Nirvana, Stone Temple Pilots. Toliko bolje, da je sliano
potem nekje okoli spirale Daft Punk. Le da se njemu ni treba
transformirati v robotaastronavta, da bi vzpostavil medgalaktino
razdaljorazmerje. Proglaa se za isti rock. Kot so isti rock grupa
Phoenix. Toda to so le pribliki. Izgovor, da bi lahko beseda e
naprej besediila. Rei ikona je mamljivo, a vseeno jo je treba
izrei. Gapari bi to utegnil biti. Toda ne v pomenu e ene v nizu. e
e bo, potem mora biti ikona, ki spreminja samo ikono. Sprememba, ki
spreminja spremembo. Rei, da on nima nobene zveze s Prekmurjem, bi
bil poskus pobega. V imenu lagodja v kulturi. Rei, da je ta kolumna
cinina, bi bil cinizem. Matej Gapari ne obstaja. Matej Gapari
postaja.
