odnos do starejši,hudo bolnih in umirajočih

Seminarska nalogaODNOS DO STAREJŠIH, HUDO BOLNIH IN UMIRAJOČIH

Mentorica: Vesna Zupančič

Študentje: Nataša Mlakar

Simona Troha

Jože Košir

Nina Levstek

Novo mesto, november 2012

UVOD Človeško življenje je nedotakljivo (Ustava RS, 17. člen), ki je najpomembnejša

človekova pravica. Kot zdravstveni delavci imamo skozi svojo dolgoletno prakso izkušnje s človeškim trpljenjem, upanjem, osamljenostjo, umiranjem in smrtjo. Že od nekdaj smo bili občutljivi na človeške stiske. Še danes gledamo podrejenost bolnih ljudi institucionalnem redu in avtoriteti zdravstvenega osebja njihovo prepuščenost in vdano zaupanje v medicinsko zdravljenje. Zdi se nam, da so kot ubogljivi otroci, ki mirno ležijo v svojih posteljah in nikogar ne vznemirjajo. Umirajo sami in zapuščeni.

Namen seminarske naloge je čim bolj približati odnos do starejših, bolnih in umirajočih ljudi in opogumiti vse, ki bi se s takimi srečali in z njimi tudi ostali.

ODNOS DO STAREJŠIH

Podatki Statističnega urada Republike Slovenije. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije pri nas živi več kot 330.000

ljudi, starejših od 65 let.

Populacija, ki se stara

Socialna služba vsaki starejši osebi zagotavlja zadostno pokojnino. Večina starejših živi v negovalnih domovih.

Gerontološke medicinske sestre morajo poznati dejstva o starejšem prebivalstvu, da lahko zagotavljajo učinkovito oskrbo in osveščajo splošno javnost.

Staranje

Starost je obdobje, ki so ga v preteklosti ljudje redkeje doživeli, v sodobnem času pa se mu namenja posebno pozornost

Proces biološkega staranja, ki nastopi že takoj po rojstvu, traja vse življenje. S staranjem ljudje izgubljajo telesne in duševne sposobnosti, zniža se jim socialni status, prilagoditve na nove razmere so lahko veliko bolj stresne.

ODNOS DO STAREJŠIH

Posebnosti pristopa k starostniku:

Pregled starostnika olajša domače vzdušje, ki ga dosežemo s povezanostjo med zdravnikom in bolnikom skozi trajni odnos. Za pregled starostnika si je potrebno vzeti dovolj časa.

Posebno moramo paziti na vprašanja zaupnosti pri posredovanju informacij o zdravstvenem stanju v prisotnosti tretje osebe. Anamnezo nadaljujemo s postavljanjem kratkih vprašanj po organskih sistemih, med tem pa opazujemo bolnikovo funkcionalno in mentalno stanje.

Bolniku postavimo tudi vprašanja o najpogostejših težavah, ki se v starosti pojavljajo (uhajanje vode, padci, težave z vidom in sluhom...).

Pomembno je vprašanje o zdravilih, ki jih jemlje

Ocenimo morebitne vire pomoči: družine, socialne službe, drugih organizacij, potrebo po namestitvi v domsko oskrbo.

Pri oceni bolnikove psihe si pomagamo s preprostimi vprašanji (Kako razumete svoje zdravje?, Kaj za vas predstavlja največji problem?

ODNOS DO STAREJŠIH

Klinični pregled se začne že ob pogledu na bolnika. Splošen izgled in urejenost nakazujeta funkcionalno in mentalno stanje.

Starostnik v sodobni družbi

znano je, da se nam življenjska doba podaljšuje in da je vse več ljudi aktivnih pozno v starost. Klasičnih večgeneracijskih družin, kjer živijo skupaj vsaj tri generacije, je danes zelo malo oz. jih srečamo v glavnem na podeželju.

Med starostniki je vse več demence, ti ljudje so telesno sicer dokaj zdravi, a nesposobni skrbeti zase. Pogosto ogrožajo sebe in okolico(begavost, pozabljivost…).

Ostareli človek, ki je stopil v jesen življenja , pogosto to obdobje težko sprejme, lahko zapade v eksistenčno krizo, saj se ne najde več.

Pogosto se pri njem pojavijo tako imenovane psihosomatske bolezni, za katere le spreten zdravnik, ki dobro pozna družinske razmere odkrije, da imajo izvor v neprilagojenosti novim razmeram.

ODNOS DO HUDO BOLNIH

Kaj je zdravje, kaj bolezen

Definicija zdravja po Svetovni zdravstveni organizaciji pravi, da je zdravje popolna telesna, duševna, socialna, duhovna blaginja. Po dej definiciji bi tudi težko našli zdravega človeka. Vsakemu od nas manjka nekaj do blaginje, vsaj od enih od naštetih razsežnosti.

Primer: Bolnica je prišla prvič v ambulanto zaradi raka na pljučih. Zdravnica jo je povprašala o prejšnjih boleznih , ta pa ji je zagotovila,da je bila vedno zdrava. V odpustnici iz prejšnje bolnice pa je zdravnica videla omenjeno sladkorno bolezen. Ko jo je vprašala kako je s tem, je rekla:«Ah, ja, to imam pa že štiriindvajset let, vsak dan si vbrizgavam inzulin- ampak na to sem se že povsem navadila.«

Objektivno gledano, ima bolnica težko stopnjo sladkorne bolezni, ona sama pa tega nima več za bolezen, s tem se je naučila živeti.

Zdravje torej ni niti stanje ali posest niti cilj, ampak prej hoja po poti , premagovanje ovir, reševanje nasprotij in stalno iskanje ravnotežja. V tem smislu je zdravje v vsaki situaciji nekaj zelo aktivnega in prav ta aktivnost daje vrednost življenju, pa naj bo na zunaj kakršno koli že.


Javnozdravstveni problem

Poleg lajšanja simptomov namesto brezupnega zdravljenja bolezni je izjemno pomemben del paliativne oskrbe v tem, da vključuje tudi skrb za svojce umirajočega in njihovo pripravo na umiranje.

Člani paliativne ekipe so poleg zdravnikov in medicinskih sester tudi psiholog, socialni delavec, dietetik, lahko pa tudi prostovoljci, ki obvladajo veščine komuniciranja.

Iz izkušenj zdravnikov je jasno, da so prav svojci umirajočega tisti, ki se teže sprijaznijo s tem, da se smrt neizogibno bliža.

Kadar svojcev nihče ustrezno ne pripravi in jim ne razloži poteka bolezni, hkrati pa niso seznanjeni z enostavnimi postopki lajšanja bolečin in drugih neprijetnih simptomov, jih ob poslabšanjih zagrabi panika in pokličejo urgentnega zdravnika. »Zdravnik na terenu tega bolnika ne pozna, soočen

je z velikim pritiskom svojcev.


Zdravniki na terenu pa so res pod pritiskom. Tam se dejansko včasih odločijo za postopke, ki nimajo prav nobenega smisla, in to prav pod pritiskom sorodnikov, ki se odzovejo čustveno in neracionalno.«

V hiši društva Hospic, ki je namenjena oskrbi težkih kroničnih bolnikov, ki ne potrebujejo več bolnišničnega zdravljenja, hkrati pa iz različnih razlogov ne morejo bivati doma, imajo glede tega zelo striktno politiko.

Vsak stanovalec hiše Hospica je pred sprejemom seznanjen z načeli oskrbe in se pred vselitvijo zaveže, da ne bo zahteval oživljanja. »Če si bolnik potem premisli je to vsekakor kadarkoli možno, vendar jim povemo, da so od tistega trenutka vrata zanje zaprta.

Liverpoolska klinična pot za oskrbo bolnika v zadnjih dneh življenja

Klinična pot poleg obravnave motečih kliničnih simptomov uspešno vključuje tudi potrebne ukrepe za reševanje psiho-socialnih in duhovnih problemov ob koncu življenja


Kriteriji za vstop v Liverpoolsko klinično pot sta izpolnjena vsaj dva izmed naslednjih štirih pogojev: bolnik je vezan na posteljo, lahko uživa samo požirke tekočine, je semikomatozen, ne more požirati tablet.

Značilnosti Liverpoolske klinične poti, ki zagotavljajo kakovost umiranja:

Ocena bolnikovega stanja (telesna kondicija, požiranje, slabost, bruhanje, zaprtje, zmedenost, razburjenost, nemir, zaskrbljenost, zavedanje, urinski kateter, sekrecija dihal, dispnea, bolečina in drugo).

Ocena predpisanih zdravil, nepotrebna zdravila ukiniti, po potrebi zamenjati pot vnosa zdravil, ohraniti samo ključna zdravila (analgetiki, antiemetiki, sedativi, anksiolitiki, antiholinergiki).

Pretehtati moramo vsako morebitno preiskavo in telesni pregled (dodatno manjšanje kakovost življenja umirajočega bolnika na ta račun načeloma ni sprejemljivo).

Ocena zmožnosti komuniciranja in vpogleda bolnika in svojcev v njegovo trenutno stanje in informiranost o smrti.

Ocena religioznih in duhovnih potreb bolnika (verska pripadnost, posebne potrebe in obredi).


Ocena čustvenih in socialnih potreb bolnika (opora bolniku, pogosto ga bolj skrbi za družino kot za sebe, možnost pogovora o slovesu).

Razlaga načrta oskrbe in izraz razumevanja za načrtovano oskrbo s strani bolnika in družine (vedno informiramo bolnika in svojce o poteku bolezni in ukrepih).

Ocena sprejetih ukrepov (progresivna narava bolezni je povezana s poslabšanjem simptomov, zato so potrebne pogoste ponovne ocene motečih simptomov in stalno prilagajanje zdravljenja).

Obvestiti osebnega zdravnika v osnovnem zdravstvu o stanju bolnika.

Klinična pot v paliativni oskrbi omogoča tudi dobro dokumentiranje postopkov in ukrepov, kar k.oristi tako raziskovalnim namenom

Slabost, šibkost

Slabost in šibkost bolnika se povečata, ko se približuje smrti. Bolnik se v terminalnem stadiju ni sposoben premikati v postelji ali dvigovati glave. Stalen pritisk na iste predele kože, veča verjetnost dekubitusov. Smiselno je uporabljati dobre blazine, hkrati pa zmanjšamo potrebo po prestavljanju pacienta v postelji, kar bi bilo zanj boleče in neudobno umiranja .


Kaheksija

Sindrom označuje izgubo telesne teže, skeletne muskulature in maščevja. Spremljajo ga anoreksija, kronična utrujenost, upočasnjeno praznjenje želodca, zmanjšana respiratorna funkcija, depresija in pogosti infekti.

Izgubo apetita si svojci večkrat narobe interpretirajo. Študije so pokazale, da tudi parenteralna ali enteralna prehrana ne izboljšata simptomov ali podaljšata življenja.

Dehidracija Večina bolnikov v terminalni fazi bolezni preneha piti. Zaužijejo največ požirek ali dva tekočine. Hidracija pacienta v terminalni fazi je trenutno še predmet debat.Nekateri pravijo, da je pacient žejen in da parenteralna hidracija prepreči oziroma olajša nekatere primere terminalnega delirija.


Respiratorna odpoved

Respiratorne spremembe pred smrtjo najbrž naznanjajo nevrološko prizadetost. Pojavljajo se: zmanjšanje dihalnega volumna, apneja, uporaba pomožne dihalne muskulature. Te spremembe so lahko za družino umirajočega zelo mučne, bojijo se namreč, da se le-ta duši. Dajanje kisika ne bi koristilo, nasprotno, le podaljšalo bi proces umiranja.

Srčna disfunkcija, renalna odpoved

Prisotni so: tahikardija, hipotenzija, periferno ohlajanje, periferna in centralna cianoza.

Nevrološka disfunkcija

Večina pacientov sledi »običajni« poti, ki se kaže kot pojemanje zavesti, ki vodi v komo in smrt. Vedno bolj se pogrezajo v nepremagljiv spanec in končno postanejo neodzivni na dražljaje, se ne prebudijo več.


Terminalni delirij

Pojavlja se kot zmedenost, nemir, razdražljivost, z ali brez motenj dnevno-nočnega ritma. To dogajanje ima lahko zelo slab vpliv na svojce. Zatorej je nujno razložiti svojcem ta proces, kot nekaj, česar ni moč preprečiti in kar lahko izgleda hujše kot v resnici je.

Stokanje in grimase, ki spremljajo nemir pacienta, so velikokrat napačno interpretirani kot izraz bolečine ob simptomih delirija

NEVROLEPTIKI BARBITURATI DRUGI ANTIEPILEPTIKI Bolečina

Nemir, vzdihovanje in stokanje v terminalni fazi pogosto pripisujemo bolečini, je pa pogosto sestav terminalnega delirija. Kadar nismo prepričan kaj je vzrok, damo bolniku večjo dozo opioidov in tako ugotovimo ali je bila bolečina kriva za bolnikovo vedenje.


ZdravljenjeOpustimo vsa nepotrebna zdravila, osredotočimo se na tista, ki bodo pacientu omogočila kvalitetnejše poslednje trenutke življenja.

Spremembe je potrebno pojasniti tako pacientu kot tudi svojcem.

Paliativna oskrba

Izraz blažilno zdravljenje, prihaja iz angleškega izraza (palliaive care), ki v slovenščini dobesedno pomeni – blažilna nega, vendar je pomen razširjen na celostno oskrbo, ki zajema vse potrebe bolnika.

Paliativna oskrba je največkrat na domu, v domovih za ostarele in v bolnišnicah.

Paliativna oskrba je aktivna, celostna obravnava bolnika z neozdravljivo boleznijo. Namen paliativne oskrbe je vzdrževati optimalno kakovost življenja, z upoštevanjem vseh bolnikovih potreb, ter pomagati svojcem med boleznijo in v času žalovanja. zajemajo zdravstveno nego, obvladovanje bolečine in drugih simptomov, lajšanje psihičnih, socialnih duhovnih potreb.


Paliativna oskrba mora biti neprekinjena in usklajena, ob sodelovanju strokovnjakov različnih strok in z ustrezno izobrazbo s področja paliativne oskrbe.

Začetki paliativne oskrbe v Sloveniji so se začeli leta 1995 z ustanovitvijo društva HOSPIC. To društvo namreč podpira družine in prijatelje, da pomagajo bolniku in njegovim najbližjim z informacijami in konkretno pomočjo.

Načela paliativne oskrbe

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je zapisala naslednja načela paliativne oskrbe. Zdravnik in zdravstveni delavec:

spoštuje življenje in sprejema umiranje kot naravno dogajanje, smrti niti ne zavlačuje niti ne pospešuje, skrbi za lajšanje bolečine in drugih bolezenskih znakov, bolniku nudi psihično, socialno in duhovno oporo, bolniku nudi podporo, da lahko živi čim bolj neodvisno in polno življenje do smrti, pomaga bolnikovi družini in bližnjim med boleznijo in v času žalovanja.


Paliativno oskrbo vključujemo zgodaj v toku bolezni, v povezavi z različnimi vrstami zdravljenja, katerih namen je podaljšanje življenja, kot so kemoterapija, obsevanje, ter vključujemo tiste preiskave, ki pomagajo k razumevanju in obravnavi kliničnih zapletov. Kot je razvidno iz definicije in osnovnih načel, paliativna oskrba temelji na osnovi ocene stanja bolnika, ocene izida bolezni ter specifičnih potreb bolnika in njegovih bližnjih. Terminalna oskrba je pomemben del paliativne oskrbe.

Prvo in najbolj temeljno dejstvo vse preveč ljudi trpi ob koncu svojega življenja. Raziskave dokazujejo, da še vedno večina zdravnikov na vseh ravneh zdravstva ne pozna ukrepov in postopkov, ki blažijo moteče simptome ob koncu življenja in tudi ne prispevajo k zmanjšanju psihosocialnih problemov bolnika in njegovih bližnjih.

Drugi največji problem je slabo izobraževanje o specifičnih potrebah umirajočih. Tretji problem je neurejenost paliativne oskrbe na ravni nacionalnega zdravstvenega

sistema. Četrti problem je premajhna podpora raziskovanju dobre oskrbe ob koncu življenja.


Termalna faza

V odnosu do bolnika spoštujemo njegovo osebno voljo in dostojanstvo.

Žalovanje

Žalovanje je proces v katerem žalujoči predelujejo svojo izgubo in se nanjo prilagajajo.

Spremembe pojavljajo v času žalovanja lahko delimo na fizične, čustvene, kognitivne ter vedenjske:

Fizične:

tiščanje v prsih

suha usta Čustvene:

šok in čustvena otopelost

jeza (usmerjena na kogarkoli)

brezup in dezorganizacija

občutek olajšanje in svobode


Kognitivne:

vizualne, slušne podobe umrlega Vedenjske:

moten apetit in spanec

sanje o umrlem

dramatične spremembe v načinu življenja

Na voljo so različne oblike pomoči (individualno svetovanje, skupina za podporo žalujočih, klub žalujočih, razne delavnice in predavanja), ki nudijo oporo žalujočim še leto ali več po smrti ljubljene osebe.

ODNOS DO UMIRAJOČEGA BOLNIKA

SPREMLJANJE UMIRAJOČEGA BOLNIKA

Spremljati umirajočega bolnika, pomeni pomagati mu živeti na zadnjem delu njegove življenjske poti.

Kaj umirajoči potrebuje

Mnogi, ljudje ne vedo, kaj umirajoči najbolj potrebuje. Predvsem dvoje: da ni sam in da ga ne boli. Seveda potrebuje tudi dobro nego, da z njim do konca ravnamo človeško in dostojanstveno.

Umirajoči gotovo potrebuje najbližje svojce oziroma njemu drage osebe.

Bolnik naj ima tudi do konca občutek da lahko odločam sam o sebi.

Nasploh se ljudje premalo zavedamo, da ima vsak človek dejansko pravico odločati o sebi in da tudi noben zdravnik bolniku, te pravice ne more odvzeti.


Komunikacija z umirajočimi

Dobra komunikacija je še prav posebno pomembna takrat, ko je človek bolan in umira. Tu prihajajo še bolj do izraza vse oblike človeške komunikacije: besedne( direktna in simbolična) in nebesedna (pogled, dotik, nasmeh…).

Za vse spremljevalce umirajočih naj velja načelo: ob umirajočem se je treba vesti tako, kot da vse sliši in vse vidi. V nasprotju s spoštovanjem človekovega dostojanstva, če se ljudje ob umirajočem, tudi če je v komi, pogovarjajo o stvareh, ki ne sodijo sem.

Pravice umirajočih

- da z menoj ravnajo kot s človeškim bitjem vse do zadnjega diha;- da upam ne glede na spremembe in možnosti upanja;- da z menoj upajo tisti, ki me negujejo;- da morem svobodno izpovedati svoj nemir pred smrtjo, ki je na pragu;- da soodločam glede zdravljenja;- da me zdravi strokovno osebje, čeprav je vsem jasno, da umiram;


- da ne umrem osamljen;- da mi lajšajo bolečine;- da mi na vprašanja iskreno odgovarjajo;- da me nihče ne slepi;- da mi drugi pomagajo, da bi jaz in moji najbližji sprejeli mojo smrt;- da umrem mirno in dostojno človeka;- da ohranim svojo osebnost in me nihče ne obtožuje, če ne soglaša z mojim prepričanjem;- da smem pri umiranju izpovedati svoje versko prepričanje in prejeti, kar mi daje vera;- da mojemu telesu po smrti izkazujejo dolžno spoštovanje;- da me negujejo strokovne in občutljive osebe, ki bodo razumele vse moje želje, da bom lahko pomirjeno zrl smrti v oči.


Upati s hudo bolnim in umirajočim

Pomembno je, da v času hude bolezni in umiranju ohrani upanje

V kaj lahko upa umirajoči: da se bo morda v zadnjem trenutku vendarle še nekaj zgodilo in se bo vse skupaj

obrnilo na bolje; da ne bo trpel bolečin, da ne bo žejen; da v umiranju ne bo sam da je njegovo življenje, takšno kot je bilo imelo smisel

Primer iz osebne prakse

Pred časom smo v DSO Kočevje imeli zakonca, ki sta bila skupaj sprejeta v dom. Imela sta sobo, katera je bila opremljena po njuni želji. Pri nas sta bivala zadovoljno, do trenutka, ko je gospa po padcu postala nepokretna in oslabela. Mož ob tem ni zgubil upanja o njenem okrevanju, a temu ni bilo tako. Stanje se ji je iz dneva v dan slabšalo, poleg tega je imela še nepojasnjene nevrološke izpade. En takšen napad pa jo je privedel tudi do prenehanja dihanja, a hitri prvi pomoči-reanimaciji nam jo je uspelo ohraniti med nami. Prve besede, ki jih je izrekla so bile: »Sestra, a sem umrla?« Vladala je popolna zmeda. Kako in kaj odgovoriti v takšni situaciji. Vsi jo gledamo in se veselimo, da je zopet med nami, a kljub temu noben ne odgovori na njeno vprašanje. Med njimi sem bila tudi sama in odgovorila sem ji z vprašanjem: zakaj ste me to vprašala, a ste se tako počutila? Pogleda me in reče: ,,občutek sem imela, da nekdo v daljavi nekaj govori in ta glas je kmalu izzvenel, a ko sedaj odprem oči vidim poleg sebe veliko sester. Njena takratna želja je bila, da bi bil mož ob njej in plane v jok. Sestra ne smem ga samega pustiti so bile njene zadnje besede pred odhodom. Ker je bilo stanje resno smo jo napotili v Ljubljano.

Primer iz osebne prakse

Moža obvestimo o tem dogodku in ga skušamo pomiriti z dejstvi, da so tam najboljši strokovnjaki in da jo bo zopet kmalu videl. Po pričakovanjih je tudi on planil v jok in rekel: ,,sestra nikoli v življenju se nisva razšla brez pozdrava,,. Minila je noč in odšla je res brez pozdrava. Gospod ni več videl smisla življenja brez nje in tako se je sam podal v isto usodo. Doletela ga je čez eno leto. Soba je brez njiju postala brez vrednote, brez ljubezni, topline in hkrati brez upanja….

ZAKLJUČEK

Zdravstveni delavci se velikokrat srečujemo s smrtjo in smo prisotni pri sporočanju neprijetne novice svojcem. Kljub vsemu pa nismo nedovzetni za empatijo, ki jo občutijo svojci in žalujoči ob izgubi.

Žalujoči se pogosto čutijo osamljene, ljudje se jih izogibajo in je zato njihova stiska še toliko večja. Tako kot umiranju tudi žalovanju nihče od nas ne more uiti.

Zavedati se moramo, da smo s svojim zgledom in pa tudi s svojo empatijo žalujočim, katerih svojci so preminuli v naši oskrbi, prvi in velikokrat tudi edini, ki smo jim v težkih trenutkih v oporo. Napačna reakcija zdravstvenega delavca lahko pusti svojcem preminule osebe tako slab vtis, da so vsa naša prejšnja prizadevanja pri oskrbi bolnika ničeva.

Zaključek

Nasproti temu stoji pravilna reakcija, ki svojcem daje vtis, da je medicinsko osebje naredilo vse za preminulega, kar je bilo v njihovi moči. S tem so deležni vsaj tisto malo tolažbe, da je bilo za njihovega svojca strokovno in sočutno poskrbljeno v zadnjih urah njegovega življenja.

Documents

odnos do starejši,hudo bolnih in umirajočih