UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

REGIONALNE EKONOMSKE INTEGRACIJE V

AZIJI

Regional economic integration in Asia

Kandidatka: Metka Ožir Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, izredni profesor

Polzela, september, 2011

2

PREDGOVOR Gospodarstva se vedno več povezujejo v ekonomske integracije, s tem se večajo trgi in konkurenca, saj med posameznimi gospodarstvi ni toliko ovir in gospodarski subjekti iz ene države lažje vstopajo na trg druge države znotraj integracije. Povečanje konkurence nato praviloma prinaša večji gospodarski napredek in večanje blaginje. Torej imajo gospodarstva, ki so povezana v regionalno ekonomsko integracijo boljši življenjski standard. Na začetku diplomskega dela so najprej predstavljene regionalne ekonomske integracije na splošno, vrste regionalnih integracij, njihove značilnosti, učinki in koristi. Poznamo več vrst integracij od proste trgovine do carinske unije, skupnega trga, ekonomske in politične unije. Vsaka izmed teh oblik integracije ima svoje prednosti in slabosti, ki so podrobneje predstavljene v drugem poglavju. Na kratko je razloženo tudi, zakaj naj bi se gospodarstva odpirala oz. povezovala in obratno, zakaj se gospodarstva naj ne bi povezovala oz. bi zapirala svoj trg. Tudi gospodarstva v Aziji so se in se povezujejo. Tako je nastalo kar nekaj regionalnih ekonomskih integracij. Nekaj jih je predstavljenih tudi v tem diplomskem delu. Najprej je predstavljeno Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN), ki je bilo ustanovljeno že leta 1967 in je najstarejša ekonomska regionalna integracija, ki je predstavljena v tem diplomskem delu. Nahaja se v jugovzhodnem delu Azije, kot že ime pove. Predstavljena je tudi Skupina za Azijsko-Pacifiško sodelovanje (APEC), ki poleg azijskih gospodarstev vključuje tudi nekatera druga gospodarstva ob Tihem oceanu. APEC je največja integracija predstavljena v tem diplomskem delu, z največjim deležem celotnega svetovnega bruto domačega proizvoda. Na jugu Azije se je leta 1985 oblikovalo Južnoazijsko združenje za regionalno sodelovanje (SAARC), v osrednji Aziji pa istega leta Organizacija za ekonomsko sodelovanje (ECO). Obe regionalni ekonomski integraciji se zavzemata za znižanje oz. odpravo carin in ostalih omejitev znotraj regije ter za vzpostavitev prostotrgovinskega območja. V diplomskem delu je predstavljen tudi Svet za sodelovanje arabskih držav v zalivu (GCC), ki je bogato z najdišči nafte. To je tudi razlog, da je v tej integraciji nekaj najhitreje rastočih gospodarstev na svetu in imajo največji bruto domači proizvod na prebivalca od vseh predstavljenih regionalnih ekonomskih integracij. Predstavljene regionalne ekonomske integracije pa se poleg povezovanje znotraj integracije povezujejo tudi z ostalimi gospodarstvi, integracijami in organizacijami. Tako se povezujejo tudi z Evropsko unijo preko bilateralnih in multilateralnih sporazumov. V diplomskem delu je predstavljeno tudi povezovanje posamezne regionalne ekonomske integracije oz. posameznega gospodarstva z Evropsko unijo.

3

KAZALO

1 UVOD______________________________________________________________ 5

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA ______________________ 5

1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ________________________________ 5

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE __________________________ 6

1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA _____________________________ 6

2 OPREDELITEV IN RAZVOJ REGIONALNIH EKONOMSKIH INTEGRACIJ _ 7

2.1 POJEM INTEGRACIJE IN ZGODOVINSKI RAZVOJ_____________________ 7

2.2 STOPNJE OZIROMA OBLIKE INTEGRACIJ____________________________ 8

2.3 KORISTI ___________________________________________________________ 10

2.4 OBLIKE IN TIPI MEDNARODNIH EKONOMSKE INTEGRACIJE ________ 11

2.5 UČINKI INTEGRACIJE______________________________________________ 11

3 ZDRUŽENJE DRŽAV JUGOVZHODNE AZIJE (ASEAN) _________________ 14

3.1 O ASEAN___________________________________________________________ 14

3.2 GOSPODARSKA SKUPNOST ASEAN__________________________________ 15 3.2.1 Skupnost ASEAN _________________________________________________________ 15 3.2.2 Območje proste trgovine ____________________________________________________ 15 3.2.3 Prehrana, kmetijstvo in gozdarstvo ____________________________________________ 17 3.2.4 Energetika _______________________________________________________________ 17 3.2.5 Finance _________________________________________________________________ 18 3.2.6 Investicije _______________________________________________________________ 19 3.2.7 Turizem _________________________________________________________________ 19 3.2.8 Telekomunikacije in informacijska tehnologija (IT) _______________________________ 19

3.3 ZUNANJI ODNOSI __________________________________________________ 20 3.3.1 Kitajska _________________________________________________________________ 21 3.3.2 Japonska ________________________________________________________________ 22 3.3.3 Južna Koreja _____________________________________________________________ 23 3.3.4 Odnos ASEAN z Evropsko unijo _____________________________________________ 24 3.3.5 Azijsko-evropsko srečanje___________________________________________________ 26

SKUPINA ZA AZIJSKO-PACIFIŠKO SODELOVANJE (APEC)_________________ 27

3.4 ZGODOVINSKI RAZVOJ IN DRŽAVE ČLANICE _______________________ 27

3.5 PODROČJA DELOVANJA ___________________________________________ 27 3.5.1 Prostotrgovinski sporazumi in regionalni trgovinski sporazumi ______________________ 27 3.5.2 Carinski in necarinski ukrepi_________________________________________________ 28 3.5.3 Gospodarski in tehnično sodelovanje __________________________________________ 30 3.5.4 Investicije _______________________________________________________________ 30 3.5.5 Kmetijstvo, ribištvo in prehrana ______________________________________________ 31

3.6 ZUNANJI ODNOSI __________________________________________________ 32 3.6.1 EU in Kitajska ____________________________________________________________ 32 3.6.2 EU in Rusija _____________________________________________________________ 33 3.6.3 EU in Japonska ___________________________________________________________ 34

4 JUŽNOAZIJSKO ZDRUŽENJE ZA REGIONALNO SODELOVANJE (SAARC)36

4.1 NASTANEK ________________________________________________________ 36

4

4.2 PODROČJA DELOVANJA IN SPORAZUMI_____________________________ 37 4.2.1 Ekonomija in sporazum o prosti trgovini ________________________________________37 4.2.2 Kmetijstvo in razvoj podeželja ________________________________________________38 4.2.3 Energija __________________________________________________________________40 4.2.4 Okolje in ohranjanje okolja___________________________________________________41 4.2.5 Turizem __________________________________________________________________42

4.3 ZUNANJI ODNOSI___________________________________________________ 43 4.3.1 Odnos SAARC z EU________________________________________________________44 4.3.2 EU in Indija_______________________________________________________________45

5 ORGANIZACIJA ZA EKONOMSKO SODELOVANJE (ECO) ______________ 46

5.1 NASTANEK IN ZGODOVINSKI RAZVOJ ______________________________ 46

5.2 DEJAVNOSTI ECO __________________________________________________ 46 5.2.1 Trgovina in investicije_______________________________________________________46 5.2.2 Transport in telekomunikacije_________________________________________________48 5.2.3 Kmetijstvo, industrija in turizem_______________________________________________49 5.2.4 Energija, rudnine in okolje ___________________________________________________51 5.2.5 Človeški viri in trajnostni razvoj_______________________________________________53 5.2.6 Ekonomske raziskave in statistika______________________________________________53 5.2.7 Mednarodni odnosi _________________________________________________________54

5.3 DRŽAVE ECO IN EU _________________________________________________ 55

6 SVET ZA SODELOVANJE ARABSKIH DRŽAV V ZALIVU (GCC) _________ 57

6.1 USTANOVITEV IN CILJI _____________________________________________ 57

6.2 CARINSKA UNIJA___________________________________________________ 57

6.3 GOSPODARSTVO GCC ______________________________________________ 59

6.4 ODNOS MED EU IN GCC _____________________________________________ 59

7 SKLEP ___________________________________________________________ 61

POVZETEK ___________________________________________________________ 62

SUMMARY____________________________________________________________ 63

LITERATURA _________________________________________________________ 64

5

1 UVOD 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA V času študija me je najbolj pritegnila tema povezovanja posameznih držav med seboj, njihovo vključevanje v ekonomske integracije. Z integriranjem držav se odprejo prepreke med državami, zato prihaja do večje mobilnosti proizvodnih dejavnikov, pokažejo se možnosti za specializacijo. Integracije torej prinašajo hitrejši napredek v državah članicah. Zaradi integracij pa se tudi manjša avtonomija posameznih članic ter v času krize, veča nestabilnost gospodarstva. V diplomskem delu bom predstavila ekonomske integracije v Aziji, kot so Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN), Skupna za Azijsko-Pacifiško sodelovanje (APEC) in Južnoazijsko združenje za regionalno sodelovanje (SAARC) in ostale. Opredelila bom njihov nastanek, posamezne države v določeni integraciji ter sporazume, ki so jih te države sklenile med seboj. Posebej se bom posvetila odnosu teh integracij z Evropsko unijo (EU), kakšne sporazume so sklenili med seboj, in kako je to vplivalo na države. 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE Namen diplomske naloge je analizirati ekonomske integracije, razvoj teorije regionalnih ekonomskih integracij, oblike in tipe integracij ter prednosti in slabosti le-teh. Opisala bom posamezne ekonomske integracije v Aziji, njihov nastanek ter vlogo integracij. Zanima me tudi, kakšne sporazume so posamezne integracije sprejele, ter kakšen vpliv imajo integracije na posamezne članice. Osredotočila se bom tudi na njihov odnos z Evropsko unijo. Cilji diplomskega dela so:

- opredelitev ekonomskih integracij ter opis posameznih oblik integracij; - navesti prednosti in slabosti posameznih oblik integracij; - navesti posamezne ekonomske integracije v Aziji ter preučiti sporazume, ki so jih

sprejeli; - preučiti odnos med EU in posameznimi integracijami v Aziji ter ugotoviti, kakšne

so njihove pridobitve. Osnovne trditve so:

- ekonomske integracije prinašajo hitrejši napredek v državah članicah, zato je zapiranje držav nesmiselno;

- z integriranjem oz. povezovanjem se zmanjšuje avtonomija članic, predvsem politična avtonomija;

- zaradi povezovanja nekaterih držav le-te zmanjšajo trgovanje z ostalimi državami, ki niso članice integracije;

- sporazumi, ki jih sprejmejo integracije, prinašajo vrsto prednosti za države članice.

6

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE V Aziji se je proces globalizacije pričel leta 1967 z ustanovitvijo ASEAN. Integracije v Aziji so doprinesle k ohranjanju miru na tem ozemlju, hitrejšemu razvoju ter večji stabilnosti gospodarstva. Omejitve se nanašajo na pridobivanje virov, ko bodo iz elektronskih virov (internet) in pisnih virov (učbeniki, članki…). Omejili se bomo na integracije v Aziji, njihov medsebojni odnos ter na njihov odnos z EU. 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA Pri pisanju diplomskega dela se bomo uporabili različne metode, in sicer:

- dinamično metodo, saj bomo govorili o regionalnih integracijah skozi čas, od nastanka pa do danes;

- v okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili: - metodo deskripcije, s katero bomo opisovali teorijo in pojme; - metodo klasifikacije, s pomočjo katere bomo definirali pojme; - metoda kompilacije, kjer bomo s povzemanjem stališč drugih

avtorjev v vezi z izbranim problemom prišli do oblikovanja novih stališč;

- v okviru analitičnega pristopa bomo uporabili: - metodo analize, kjer bomo razčlenjevali ugotovitve iz prakse in

teorije: - metodo sinteze, kjer bomo povezovali teoretične poglede in

preverjene izide iz prakse v celoto.

7

2 OPREDELITEV IN RAZVOJ REGIONALNIH EKONOMSKIH INTEGRACIJ 2.1 POJEM INTEGRACIJE IN ZGODOVINSKI RAZVOJ Izraz integracija se je najprej pojavil na podjetniški ravni, šele nato na meddržavni ravni. Na meddržavni ravni gre za spajanje in povezovanje držav v večje gospodarske celote. Znotraj integrirane skupine se odstranijo prepreke za trgovanje, s tem je omogočeno prosto gibanje proizvodnih dejavnikov, ki omogoča specializacijo. Države, ki so zunaj skupine, se diskriminirajo. Torej, o makroekonomski integraciji govorimo, ko preučujemo učinke sporazumov, ki sta jih sklenili dve ali več suverenih držav (Kenda, Bobek 2003, 173). Regionalna ekonomska integracija (REI) je proces, v katerem države v geografski regiji sodelujejo ena z drugo za zmanjšanje ali odpravo ovir za mednarodni pretok izdelkov, ljudi in kapitala (Wild, Wild in Han 2003, 220; povz. po Dubrovski 2005, 88). V teoriji regionalne ekonomske integracije ostaja visoka stopnja soodvisnosti gospodarskih in političnih dejavnikov. Zaradi združevanja nacionalnih tržišč se pojavi potreba po usklajevanju ekonomskih politik integracije (Kenda, Bobek 2003, 173-174). Glede na zgodovinski razvoj, lahko teorijo ekonomske integracije razdelimo v klasično ekonomsko teorijo in na sodobno teorijo. Znotraj klasične ekonomske teorije obstajata dva poglavitna pristopa. Prvi je liberalistični pristop, ki temelji na konceptu proste trgovine. Ideal tega pristopa je prosta trgovina v svetovnem merilu, regionalne ekonomske integracije pa obravnava kot odmik pri doseganju tega cilja. Drugi pristop je teorija carinske unije, ki predpostavlja, da REI sicer ima pozitivne učinke, vendar prihaja zaradi protekcionizma članic REI v odnosu do tretjih držav do preusmeritve trgovine. To lahko ima negativne posledice tako za države članice, kot za svet v celoti (Kenda, Bobek 2003, 174). Teoretiki sodobne teorije pa trdijo, da je končni cilj integriranja vzpostavitev enotnih pogojev gospodarjenja na celotnem območju integracije. Integracija mora omogočiti najugodnejše pogoje za prosto gibanje proizvodnih dejavnikov, to naj bi posledično privedlo do porazdelitve prihodka v posamezni državi kot tudi na mednarodnem nivoju. Integracija lahko ima po njihovem tudi negativne učinke, predvsem zaradi diskriminacije do tretjih držav in zaradi prevelikega odvračanja trgovine (Kenda, Bobek 2003, 174). Po sodobnih pojmovanjih integracija ni sredstvo za reševanje vseh gospodarskih problemov, ampak je le del politike gospodarskega razvoja. Opozarjajo tudi na to, da REI posega tako na gospodarsko kot tudi na politično, socialno in psihološko področje. Sodobni avtorji preučujejo dinamične učinke, ki jih klasični le omenjajo, predvsem tiste, ki so posledica svobodnejšega gibanje proizvodnih dejavnikov. Dolgoročno dinamični učinki vplivajo predvsem na rast trga v procesu gospodarske rasti. Opuščajo klasično predpostavko, da REI zaradi svoje omejene velikosti ne vpliva na svetovne cene in menjalna razmerja. Njihov najvišji končni cilj ni več svobodna svetovna trgovina, saj se zavedajo realnosti državne intervencije in zaščite navzven, v kolikor ta prispeva k blaginji narodnega gospodarstva (Kenda, Bobek 2003, 174-176).

8

2.2 STOPNJE OZIROMA OBLIKE INTEGRACIJ Ekonomska integracija pomeni odstranjevanje diskriminatornih trgovinskih ovir med vsaj dvema udeleženima državama in vzpostavitev določenih elementov kooperacije in koordinacije med njima. Poznamo več oblik ekonomskih integracij (El-Agraa 2001, 1-2):

1. območje proste trgovine, za katero je značilno odstranitev vseh trgovinskih ovir med državami članicami, medtem ko imajo članico prosto pot pri določanju svoje zunanjetrgovinske politike do držav, ki niso članice integracije;

2. carinska unija, ki je podobna območju proste trgovine, le da imajo članice

uveljavljene enotne zunanjetrgovinske odnose z nečlanicami, kot je na primer enotna carinska tarifa;

3. skupni trg, ki je nadgradnja carinske unije. Med državami članicami je dovoljen

prosti pretok faktorjev, kot so kapital, delo, tehnologija ter nemoteno delovanje gospodarskih družb na območju članic;

4. popolna ekonomska unija, ki ima poleg značilnosti skupnega trga še poenoteno

monetarno in fiskalno politiko. Obstaja osrednji organ, ki kontrolira izvajanje teh dveh politik. Države članice tako postanejo dejansko regije iste države. Primer take unije je Evropska unija;

5. popolna politična unija, kjer države članice postanejo kot ena država. Poleg

osrednjega organa, ki kontrolira izvajanje monetarne in fiskalne politike še skupen parlament in ostale potrebne institucije, ki zagotavljajo suverenost te skupne države.

Tabela 1: Shematski prikaz značilnosti posamezne oblike ekonomske integracije Oblika Območje

proste trgovine

Carinska unija

Skupni trg

Popolna ekonomska unija

Popolna politična unija

Prosta menjava znotraj integracije DA DA DA DA DA

Skupna trgovinska politika NE DA DA DA DA Prosti pretok faktorjev NE NE DA DA DA Skupna monetarna in fiskalna politika NE NE NE DA DA

Ena vlada NE NE NE NE DA Vir: El-Agraa 2001, 2 Dubrovski pravi, da poznamo različne vrste ekonomskih integracij, ki na eni strani olajšujejo in vzpodbujajo trgovino znotraj integracije, na drugi strani pa člani integracije skupaj določajo pogoje za mednarodno poslovanje z drugimi državami ali celo integracijami. Torej je odvisno od vrste ekonomske integracije, kakšen je položaj trgovinskih ovir znotraj integracije in kakšen je položaj ovir do tistih, ki v njo niso vključeni. Namen integracije je torej (tudi) usmerjanje zunanje trgovine (Dubrovski 2005, 87).

9

Tabela 2: Vrste gospodarskih integracij in položaj trgovinskih ovir Vrsta integracije Položaj trgovinskih ovir Politična unija Skupna država (vlada in parlament, delitev

pristojnosti med nacionalnimi vladami in skupno vlado, federativna ureditev

Ekonomska unija Poenotena monetarna in fiskalna politika, zmanjšanje moči in pristojnosti nacionalnih vlad

Skupen trg Prost pretok proizvodnih faktorjev, skupna ureditev zunanjih politik, harmonizacija notranjega trga

Carinska unija Skupni zunanjetrgovinski odnosi, usklajena trgovinska politika do tretjih držav

Prosta trgovinska cona Odprava carinskih in zmanjšanje necarinskih ovir v medsebojni trgovini v vseh ali posameznih panogah

Dvo- in večstrankarski sporazumi Zmanjšanje carinskih stopenj, preferencialne obravnave v enem ali več sektorjih oz. panogah

Ekonomsko sodelovanje Sodelovanje in drugo sodelovanje na področju priprave in usklajevanja nacionalnih ekonomskih in trgovinskih politik

Vir: Dubrovski 2005, 88 Tudi Dubrovski loči enake oblike integracije, dodaja pa še dve pred prosto trgovino. Prva oblika je dvo- in večstrankarski sporazumi, druga pa ekonomsko sodelovanje. Značilnosti teh dveh in ostalih oblik lahko vidimo v zgornji tabeli. Tabela 3: Težnja po suverenosti nasproti težnji po integraciji Faza Oblika Značilnosti Suverenost

0 Nacionalna država Avtonomno sprejemanje zakonov, s katerimi uravnava gospodarsko politiko in ekonomske odnose s tujino

1 Prosta carinska zveza

Ukinitev carin med članicami, avtonomno določanje tarif s tretjimi deželami

2 Carinska unija Skupna zunanja carinska tarifa; dogovarjanje o skupni trgovinski politiki

3 Skupni (enotni) trg Prosto gibanje blaga, kapitala, storitev in ljudi; skupna zunanja carina; uskladitev notranjih politik; usklajevanje ekonomskih odnosov s tujino

4 Ekonomska (monetarna) unija

Skupni denar; poenotena notranja gospodarska politika; skupna politika ekonomskih odnosov s tujino

5 Politična unija Popolna poenotenost monetarne, fiskalne, socialne ter politike ekonomskih odnosov tujino. Nadnacionalni sistem dejansko nadomešča socialno državo z vidika varnosti in suverenosti

6 Integriran nadnacionalni sistem

Enako kot peta faza; poleg tega pa še poenoten sociokulturni sistem

Ekonomija obsega

Vir: Kenda, Bobek 2003, 179

10

Tudi Kenda in Bobek ločita podobne vrste integracij. Po njima je integracija proces, ki poteka v sedmih fazah od nacionalnega gospodarstva, do popolne fuzije gospodarstva. Faze si ne sledijo nujno po zaporedju, ki je naveden v tabeli 3, ampak lahko gospodarstvo najde svoj način povezanosti s tujino. Tako fuzija ni nujno najvišji cilj slehernega gospodarstva, pa tudi prosta trgovina ni nujno prva faza odpiranja gospodarstva (Kenda, Bobek 2003, 177). Med stopnjami delujeta dve sili in sicer vsaka v drugo smer. Prva je težnja za suverenostjo in avtonomijo. Deluje od spodaj navzgor, torej, čimbolj se želi gospodarstvo zaščititi pred zunanjimi vplivi, tem bolj se bo zaprlo in preprečevalo prost pretok proizvodnih faktorjev preko meja – pomikalo se bo po lestvici navzgor do stopnje nič. Slaba stran zapiranja gospodarstva so višji proizvodni stroški, slabša konkurenčnost in nižji gospodarski standard (Kenda, Bobek 2003, 177-178). Druga sila ponazarja učinek ekonomije obsega ter deluje od zgoraj navzdol. Če želi gospodarstvo izrabiti prednosti ekonomije obsega, bo prisiljeno odpirati svoje meje s tujino in sproščati pretok proizvodnih faktorjev – gospodarstvo se bo pomikalo po lestvici navzdol. S tem bo znižalo stroške, povečalo učinkovitost ter zvišalo življenjski standard. Slaba stran odpiranja gospodarstva je zmanjšanje avtonomije in večja nestabilnost v času krize (Kenda, Bobek 2003, 177-178). 2.3 KORISTI Temeljni razlog za povezovanje je povezan z ugotovitvijo, da pospešeno medsebojno ekonomsko sodelovanje, kjer so s sporazumom zmanjšane ovire, omogoča nekatere ugodne ekonomske in politične učinke. Države članice najpogosteje pričakujejo naslednje koristi (Kumar 1984, 111):

1) povečanje proizvodnje zaradi specializacije. Pride do uveljave tako imenovanega načela primerjalnih prednosti med članicami, ki je posledica bolj liberalnega medsebojnega sodelovanja. Proizvodnja se seli v državo, kjer so nižji stroški proizvodnje;

2) pocenitev proizvodnje. Zaradi večjega trga in okrepljene proizvodne specializacije

je lažje uveljavljanje stroškovnih načel masovne proizvodnje; 3) izboljšanje odnosov menjave med državami članicami glede na ostali svet (ob

širšem in tesnejšem ekonomskem sodelovanju držav članic); 4) izboljšanje ekonomičnosti poslovanja zaradi povečane konkurence med

proizvajalci iz različnih držav;

5) lažje prestrukturiranje proizvodnje v posamezni državi članici, saj je manj odvisna sama od sebe;

6) lažje je uresničevanje in uveljavljanje skupnih političnih in ideoloških ciljev.

11

2.4 OBLIKE IN TIPI MEDNARODNIH EKONOMSKE INTEGRACIJE Ločimo različne oblike ekonomskega povezovanja, ki jih lahko razvrstimo po številnih kriterijih. Tako ločimo (Cankar 2003, 8-10; povz. po Hartman 1990, 11-14):

1. glede na prostor, ki ga zajemajo: � subregionalne; � regionalne; � medregionalne; � svetovna (globalna, univerzalna);

2. glede širine vključenosti v gospodarstvo:

� parcialne (omejene so na določene dele gospodarskega življenja. Gre za sodelovanje na monetarnem področju, usklajevanju davčnih politik in podobno);

� sektorske (omejene so na posamezne gospodarske sektorje. Sektorsko integracijo ločimo dalje na horizontalno in vertikalno);

� totalne (splošne);

3. glede na motive in metode povezovanja: � pozitivna oz. aktivna (aktivni ukrepi vlad držav članic); � negativna oz. pasivna (odstranjevanje ovir za mednarodno sodelovanje); � spontana oz. funkcionalna (do nje vodijo sile svobodnega tržišča); � zavestne oz. institucionalne (do nje vodijo ukrepi držav članic);

4. v vezi s povezovanjem podjetij:

� vertikalna; � horizontalna; � cirkularna; � diagonalna; � komplementarna.

Glede na značilnosti področij ekonomskih odnosov, ki jih integracijski sistem ureja (Kumar 1984, 109-110):

� integracije na področju trgovine; � integracije na področju proizvodnje in potrošnje; � integracije vseh ekonomskih zvez in tokov.

2.5 UČINKI INTEGRACIJE El-Agraa navaja naslednje potencialne učinke ekonomskih integracij (El-Agraa 2001, 17):

1. večja učinkovitost proizvodnje zaradi večje specializacije v skladu z načelom primerjalnih prednosti. Do tega pride zaradi liberalizacije trga med državami članicami;

2. večji obseg proizvodnje zaradi boljšega izkoristka ekonomij obsega, spodbujenega z večjim skupnim trgom;

12

3. izboljšan mednarodni pogajalski položaj zaradi večjega trgovinskega območja, kar lahko omogoči boljše pogoje menjave (kot so cenejši stroški uvoza in dražje cene pri izvozu iz integracije);

4. spremembe v ekonomski učinkovitosti zaradi večje konkurence med gospodarskimi subjekti;

5. vpliv na obseg in kvaliteto proizvodnih faktorjev kot posledica tehnološkega napredka.

V primeru še večje povezanosti gospodarstva znotraj integracije, torej v ekonomski uniji in politični uniji, so možne še naslednje koristi (El-Agraa 2001, 17):

6. mobilnost proizvodnih faktorjev znotraj integracije se bo uresničila le v pogojih čiste gospodarske spodbude, kar doprinaša k večjemu nacionalnemu dohodku;

7. usklajena monetarna in fiskalna politika omogočata nižanje stroškov, saj lahko z združenimi močmi lažje dosežejo ekonomijo obsega;

8. zastavljeni poenotenimi cilji za lažje doseganje višje stopnje zaposlenosti, nižje inflacije, višje stopnje gospodarske rasti in bolj enakomerne porazdelitve dohodka.

Salvatore loči dve vrsti učinkov integracije, to so (Salvatore 2004, 322-328):

� statični učinki: • ustvarjanje trgovine (ang. trade creation); • preusmerjanje trgovine (ang. trade diversion); • ostali statični učinki;

� dinamični učinki. Statični učinki ekonomskih integracij se merijo v smislu ustvarjanja trgovine in preusmerjanja trgovine. Do ustvarjanja trgovine pride, ko domačo proizvodnjo države članice nadomestijo s stroškovno cenejšim uvozom iz druge države, ki je tudi članica integracije. Če predvidevamo, da so vsi gospodarski viri polno zaposleni pred in po integraciji, potem pride do povečanja gospodarske blaginje v obeh državah. Prihaja do večje specializacije držav, kar pomeni večjo komparativno prednost. Do povečanja gospodarske blaginje pa ne pride le v državah članicah, ampak tudi v drugih državah, saj se zaradi povečanega realnega dohodka (posledica specializacije) poveča tudi uvoz iz ostalih držav (Salvatore 2004, 322-323). Pri preusmerjanju trgovine pa je najcenejši uvoz iz države nečlanice. Po ustanovitvi integracije se zaradi prednostne obravnave do držav članic, ta uvoz prenese na članico integracije. Preusmerjanje trgovine prinaša zmanjšanje blaginje, zaradi zamenjave bolj učinkovite proizvodnje nečlanice z manj učinkovito proizvodnjo članice. Poslabša se alokacija gospodarskih virov, proizvodnja je preusmerjena drugam in ne prinaša komparativnih prednosti (Salvatore 2004, 324). V integraciji s preusmeritvijo trgovine se kaže tako ustvarjanje kot preusmeritev trgovine in lahko prihaja do zvišanja ali znižanja blaginje članic integracije, odvisno od relativne moči teh dveh nasprotujočih si sil. Blaginja v državah nečlanicah pa se bo predvidoma zmanjšala, saj svojih virov ne bodo mogli uporabiti tako učinkovito glede na to, da je bila trgovina preusmerjena stran od njih. Torej, integracije ustvarjanja trgovine (ang. Trade-Creating Customs Union) vodijo le do boljšanja blaginje v državah članicah in nečlanicah, integracije preusmerjanja trgovine (ang. Trade-Diverting Customs Union) pa lahko vodijo

13

do izboljšanja ali poslabšanja blaginje v državah članicah, ter do poslabšanja blaginje v državah nečlanicah (Salvatore 2004, 324-325). Eden izmed drugih statističnih učinkov integracije so administrativni prihranki. Med državami članicami je potrebnih manj carinikov, mejnih patrulj itd. Kot drugo, v integracijah preusmerjanja trgovine se izboljšajo pogoji poslovanja v integraciji. In nazadnje, izboljša se pogajalska moč integracje, saj imajo vsi skupaj več moči kot pa vsak posebej (Salvatore 2004, 328). Poleg statičnih učinkov integracija prinese tudi pomembne dinamične učinke, ki nastanejo kot posledica večje konkurence. Ti dinamični učinki so (Salvatore 2004, 328-329):

� povečanje konkurence. Gospodarski subjekti ene države se srečajo z gospodarskimi subjekti druge države med katerimi ni več ovir. Zaradi večje konkurence lahko prihaja do razvoja in uporabe boljših tehnologij;

� ekonomija obsega, do katere pride zaradi večjega skupnega trga; � spodbuda investiranja. Do večanja investicij prihaja tudi zato, ker države, ki niso članice integracije, gradijo podjetja znotraj integracije, da se izognejo (diskriminatornim) trgovinskim oviram do nečlanic;

� boljša izraba gospodarskih virov, ki je značilna bolj za ekonomsko unijo, kjer je mogoč prost pretok dela in kapitala.

14

3 ZDRUŽENJE DRŽAV JUGOVZHODNE AZIJE (ASEAN) 3.1 O ASEAN1 Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN – Association of Sautheast Asian Nations) je bilo ustanovljeno 8.8.1967 z Bangkoško deklaracijo. Ustanoviteljice so Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur in Tajska. Kasneje so se ASEAN pridružili še Brunej (1984), Vietnam (1995), Laos in Mjanmar (oba leta 1997) in Kambodža (1999), tako danes šteje deset držav članic. Tabela 4: Članice ASEAN2

Država Glavno mesto Površina (km²)

Populacija (v 1000)

BDP na prebivalca v $

Datum pridružitve

Brunej Bandar Seri Begawan 5.765 406,2 49.266,8 7. januar 1984

Kambodža Phnom Penh 181.035 14.957,8 1.802,3 30. april 1999 Indonezija Džakarta 1.860.360 231.369,5 4.174,9 8. avgust 1967

Laos Vientiane 236.800 5.922,1 2.431,3 23. julij 1997 Malezija Kuala Lumpur 330.252 28.306,7 13.593,8 8. avgust 1967 Mjanmar Yangon 676.577 59.534,3 1.093,4 23. julij 1997 Filipini Manila 300.000 92.226,6 3.525,1 8. avgust 1967

Singapur Singapur 710 4.987,6 49.765,8 8. avgust 1967 Tajska Bangkok 513.120 66.903,0 8.072,2 8. avgust 1967

Vietnam Hanoi 331.051 86.024,6 3.067,9 28. julij 1995 Vir: ASEAN (2010) in Wikipedija (2010) Ustanovljeno je bilo zaradi naslednjih ciljev in namenov:

1. pospešitev ekonomske rasti, socialnega napredka in kulturnega razvoja. To bi dosegli s skupnimi prizadevanji v duhu enotnosti in partnerstva, z namenom utrditve uspešne in miroljubne skupnosti jugovzhodno Azijskih držav;

2. spodbujanje miru in stabilnosti v regiji, s pomočjo spoštovanja zakonodaje v razmerju med državami regije in z zavezanostjo načelom Ustanovne listine Združenih narodov3;

3. spodbujanje aktivnega sodelovanja in medsebojne pomoči v zadevah, ki so v skupnem interesu, in sicer na področju ekonomije, sociale, kulture, tehnike, znanosti in administracije;

4. zagotavljanje pomoči drugim članicam pri usposabljanju in raziskovanju na področju izobraževanja, zaposlitve, tehnike in administracije;

5. uspešnejše sodelovanje za dosego večje izrabe v kmetijstvu in industriji, širjenje trgovine teh proizvodov ter študija problemov mednarodne trgovine primarnih proizvodov, izboljšanje transporta le-teh in dvig življenjskega standarda prebivalstva;

6. spodbujanje jugovzhodno azijskih študij;

1 Povzeto po: ASEAN (2009a). 2 Podatki so za leto 2009 3 Ustanovna listina OZN je bila podpisana leta 1945 v San Franciscu. Njen temeljni namen je ohranitev mednarodnega miru in varnosti. Članice so dolžne vestno izpolnjevati obveznosti in svoje spore urejati miroljubno. Med članicami velja načelo enakopravnosti (Kenda, Bobek 2003, 309).

15

7. ohranitev sodelovanja z obstoječimi mednarodnimi in regionalnimi organizacijami, ki imajo podobne cilje in namene. Raziskati načine za še tesnejše sodelovanje med njimi.

Članice ASEAN so prevzela naslednja temeljna načela, ki so zapisana v Pogodbi o prijateljstvu in sodelovanju v jugovzhodni Aziji (TAC – Treaty of Amity and Cooperation in Southeast Asia) iz leta 1976:

1. medsebojno spoštovanje neodvisnosti, suverenosti, enakosti, teritorialne celovitosti in nacionalne identitete vseh držav;

2. pravica vsake države do lastnega nacionalnega obstoja brez tujega vmešavanja, uničevanja ali nasilja;

3. nevmešavanje v notranje zadeve druga druge; 4. reševanje sporov na miroljuben način; 5. članice se morajo odpovedati grožnjam in uporabe sile; ter 6. učinkovito medsebojno sodelovanje.

3.2 GOSPODARSKA SKUPNOST ASEAN 3.2.1 Skupnost ASEAN4 Decembra 1997 v Kuala Lampuru, ob trideseti obletnici ASEAN, so se članice dogovorile o skupni viziji ASEAN. Dogovorile so se, da bo ASEAN do leta 2020 skupek držav, ki bodo živele v miru, stabilnosti in blaginji, povezane v partnerstvu in dinamičnemu razvoju ter bodo socialne države. Oktobra 2003 na devetem vrhu ASEAN na Baliju so voditelji odločili, da bo ustanovitev Skupnosti ASEAN (ang. ASEAN Community) do leta 2020 njihov cilj. Januarja 2007 na dvanajstem vrhu ASEAN so voditelji še potrdili željo po ustanovitvi Skupnosti ASEAN in sklenili, da bi naj bila le-ta ustanovljena do leta 2015. Podpisali so tudi Deklaracijo o pospešeni ustanovitvi Skupnosti ASEAN do leta 2015 (Cebu Declaration on the Acceleration of the Establishment of an ASEAN Community by 2015). Skupnost ASEAN vsebuje tri stebre, prvi steber vključuje politiko in varnost, drugi gospodarstvo, tretji pa je socialno kulturni. Vsak steber ima svoj načrt, vendar se od njih pričakuje, da bodo delovali kot tandem. Podrobneje si bomo pogledali steber Gospodarske skupnosti, predvsem območje proste trgovine, kmetijstvo, energijo, finance, investicije, transport, telekomunikacije in turizem. 3.2.2 Območje proste trgovine Cilj območja proste trgovine v ASEAN (ang. ASEAN Free Trade Area – AFTA) je povečanje konkurenčne prednosti ASEAN v primerjavi s svetovno trgovino. Za to je potrebna liberalizacija trgovine in ukinitev carin in drugih ovir znotraj regije (ASEAN 2009b).

4 Povzeto po: ASEAN (2009a).

16

Države članice so tako sprejele Skupno efektivno preferencialno carinsko shemo (ang. Common Effective Preferential Tariff Scheme – shema CEPT), katere namen je znižati carine in odstraniti ovire znotraj regije v obdobju 15 let od 1. januarja 1993. Cilj sheme je do leta 2008 znižati carine vseh končnih izdelkov, industrijskih proizvodov in predelanih kmetijskih proizvodov na 0 – 5 % v regiji. Kmetijski proizvodi, kot so kmetijske surovine, nepredelani kmetijski proizvodi ter proizvodi, ki so se minimalno spremenili so izključeni iz liste CEPT. Carinsko stopnjo do ostalih držav izven regije določa vsaka članica posebej (ASEAN 2009b). Na listi CEPT so tudi izjeme določenih proizvodov, te so lahko (ASEAN 2009b):

- splošne izjeme, ko država članica določen proizvod izloči iz sheme, za katerega meni, da je pomemben za nacionalno varnost, za moralno državljanov, za zaščito človeškega ali živalskega življenja in rastlinstva ter za zaščito umetniških, zgodovinskih in arheoloških predmetov;

- začasne izjeme, to so občutljivi proizvodi, katerih članica trenutno ne želi vključiti v shemo. Za te proizvode se pričakuje, da bodo znižali carino v nadaljnjih sedmih letih; in

- nepredelani kmetijski proizvodi. CEPT vodi v Območje proste trgovine ASEAN (AFTA). Sporazum AFTA je bil podpisan 28. januarja 1992, ko je ASEAN še štela šest članic – ASEAN6. To so države, ki so se najprej pridružile ASEAN oz. države ustanoviteljice, to so Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur, Tajska in Brunej, ki se je pridružil leta 1984. Ostale članice imajo daljša časovna obdobja, v katerih morajo izpolniti obveznosti glede zmanjšanja carinskih stopenj (Wikipedia 2011b). Slika 1: Povprečna carinska stopnja v ASEAN

Vir: ASEAN 2009d Do leta 2003 so države ASEAN-6 (Brunej, Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur in Tajska) odstranile carino približno 64 odstotkom proizvodov na listi CEPT ter znižale

17

povprečno carinsko stopnjo iz 12,76 odstotkov v letu 1993 na 1,51 odstotkov (ASEAN 2009j). Na sliki 1 je prikazano gibanje carinske stopnje v obdobju 2000 – 2009. Spodnja črta prikazuje gibanje carinske stopnje v ASEAN6, zgornja črta pa v novo pridruženih članicah (CLMV), te so Kambodža, Laos, Mjanmar in Vietnam. Srednja črta prikazuje gibanje povprečne carinske stopnje v celotni ASEAN. Naslednji korak je ustanovitev ASEAN gospodarske skupnosti, z glavnimi cilji ustvariti (Wikipedia 2011b):

- enotni trg in proizvodno bazo; - zelo konkurenčno gospodarsko območje; - območje pravičnega gospodarskega razvoja; ter - regijo, ki bo v celoti integrirana v svetovno gospodarstvo.

3.2.3 Prehrana, kmetijstvo in gozdarstvo5 Sodelovanje v ASEAN na področju kmetijstva sega v leto 1968, ko so sodelovali na področju proizvodnje in ponudbe hrane. Leta 1977 so zaradi povečanih potreb razširili sodelovanje na področje kmetijstva in gozdarstva. Danes sodelovanje ASEAN na področju kmetijstva in gozdarstva obsega zanesljivo preskrbo s hrano, sodelovanje na področju pridelkov, živinoreje, ribištva, kmetijske izobrazbe in pospeševanja kmetijskega zadružništva, gozdarstva, skupnih kooperacij v kmetijstvu ter gozdnih proizvodov. Njihov glavni cilj je oblikovati in izvesti aktivnosti na področju regionalnega sodelovanja, ki bi povečali konkurenčnost prehrambenih, kmetijskih in gozdarskih proizvodov, kot tudi nadaljnja urejanje varnosti hrane ter pri skupnih stališčih na mednarodnih forumih . 3.2.4 Energetika Ministri so se prvič sestali na srečanju o energetiki leta 1980, kjer so predlagali izboljšanje dobave energije in večjo varnost le-te. Predlagali so tudi postopno zmanjševanje odvisnosti od nafte in koriščenje drugih virov energije (ASEAN 2003). Leta 1986 so sprejeli Sporazum o zanesljivi preskrbi z nafto v ASEAN (ASEAN Petroleum Security Agreement – APSA), s katerim zagotavljajo večjo varnost pri preskrbi z energijo, tako v času primanjkljaja kot v času presežkov (ASEAN 2009c). Julija 2003 so se sestali ministri ASEAN na srečanju o energetiki, zaradi povečanja sodelovanja na področju razvoja in izrabe potencialnih virov energije v regiji, privabljanju zasebnega sektorja k investiranju v energijski sektor ASEAN. Ministri so se dogovorili o gradnji plinovoda na ozemlju ASEAN in o vzpostavitviji električnega omrežja za večjo stabilnost in varnost oskrbe z energijo v regiji (ASEAN 2009c). Ministri so se dogovorili tudi o tesnejšem sodelovanju s Kitajsko, Japonsko in Južno Korejo na področju oskrbe z energijo, razvoja izrabe zemeljskega plina, raziskav trga

5 Povzeto po: ASEAN 2009e

18

nafte, skladiščenja nafte ter obnovljivih virih energije. ASEAN Plus Three6 so se prvič sestale Junija 2004 (ASEAN 2009c). Plan aktivnosti sodelovanja na področju energetike (ang. ASEAN Plan of Action of Energy Cooperation – APAEC) za obdobje 2010-2015 je nadgradnja APAEC 2004-2009, ki se je končal 30 junija 2009. Posebni cilj plana je povečati varnost preskrbe z energijo, dostopnost in stalnost energije s pospešeno izvedbo (tudi) naslednjih akcijskih načrtov: električno omrežje, plinovod na območju regije, predelava premoga in čista izraba premoga, obnovljivi viri energije, energijska učinkovitost in varčevanje z energijo, regionalna energetska politika in načrtovanje, jedrska energija. Vse to z upoštevanjem zdravja, varnosti in zaščite okolja (ASEAN 2009f). 3.2.5 Finance7 Gospodarstva ASEAN so v fazi okrevanja po finančni krizi v Aziji, ki je bila leta 1997 in 1998. Vlade so uvedle različne ukrepe, s katerimi so podprle domače povpraševanje, obnovile zaupanje v trg in stabilizirale finančne trge. To je vidno tudi v rasti gospodarstva, v letu 2009 je bila stopnja rasti 1,5 odstotkov, za najprej pa pričakujejo še večjo rast. Aprila 2010 so se srečali finančni ministri na štirinajstem Srečanju finančnih ministrov ASEAN v Vietnamu, kjer so se obvezali, da bodo še naprej spodbujali finančno stabilnost v regiji. Kljub dinamičnosti regije, robustnemu finančnemu sistemu in močnim ekonomskim okvirjem, so bili ministri enotni, da morajo ostati pozorni na negotovosti v večini naprednih gospodarstev ter se zavezali, da bodo ohranjali gospodarsko rast za dosego stabilnega, učinkovitega in prožnega finančnega sistema v regiji. Ponovno so potrdili njihovo obvezo po izvršitvi politike, ki bo naklonjena visoki in stabilni rasti pa tudi spodbujanju domačega povpraševanja, večanju produktivnosti in večanju integriranosti trgov v regiji. Plan za monetarno in fiskalno politiko je bil sprejet na srečanju finančnih ministrov ASEAN na Filipinih leta 2003. Sestavljen je iz korakov, terminov in kazalnikov aktivnosti na štirih področjih, katerih cilj je večja gospodarska povezanost v regiji. Prvo področje je razvoj kapitalskega trga, katerega dolgoročni cilj je doseči čezmejno sodelovanje med različnimi kapitalskimi trgi v ASEAN. Drugo področje je liberalizacija finančnih storitev – doseči želijo prosti pretok finančnih storitev v regiji do leta 2015. Naslednje področje je liberalizacija kapitalskih računov, kjer želijo doseči prostejši pretok kapitala do leta 2015. Zadnje področje je sodelovanje na področju valut, kjer imajo namen raziskati, kako pospešiti trgovino znotraj regije in se gospodarsko povezati s pomočjo nekaterih oblik valutnih dogovorov. Iniciativo Chiang Mai (ang. Chiang Mai Initiative – CMI) so ustanovili finančni ministri ASEAN Plus Three leta 2000 kot mrežo bilateralnih sporazumov o valutni menjavi. Ustanovljena je bila za reševanje kratkoročnih problemov z likvidnostjo in kot dopolnilo obstoječim mednarodnim finančnim sporazumom. Iniciativa ima dve fazi. Leta 2004 so se ministri dogovorili za naprednejši okvir za zagotavljanje likvidnosti, ki se osredotoča na multilaterizacijo iniciative. Razširjen posel zamenjave (swap) v vrednosti 120 milijonov 6 ASEAN Plus Three sestavljajo države ASEAN, Kitajska, Japonska in Južna Koreja. 7 Povzeto po: ASEAN (2009g)

19

dolarjev je začel veljati marca 2010. Multilaterizacija iniciative naj bi bil najpomembnejši kolektivni odziv ASEAN, Kitajske, Japonske in Južne Koreje proti globalni finančni krizi. Kot podporo k uresničevanju multilaterizaciji iniciative bodo v začetku leta 2011 ustanovili neodvisno enoto za nadzor in kontrolo, to bo Urad za makroekonomsko raziskovanje (ang. Macroeconomic Research Office – AMRO). 3.2.6 Investicije8 Cilj gospodarske skupnosti ASEAN je ustanovitev enotnega trga in produkcijske baze, kar bo naredilo regijo bolj dinamično in konkurenčno. Za dosego tega je potreben prosti pretok investicij, kot eden izmed petih temeljnih elementov. Prost in odprt investicijski režim je ključ za dosego konkurenčnosti ASEAN in privabljanje naložb, tako neposrednih tujih naložb kot domačih. Trajni prilivi naložb bodo spodbudili in zagotovili dinamičen razvoj ASEAN. Sodelovanje in spodbujanje investicijskih tokov je bilo izvedeno na podlagi Okvirnega sporazuma o območju investicij ASEAN (ang. Framework Agreement on the ASEAN Investment Area – AIA) iz leta 1998 in Sporazuma o spodbujanju in zaščiti investicij iz leta 1987. Leta 2007 so se ministri na Srečanju gospodarskih ministrov dogovorili o pregledu teh dveh sporazumov s pogledom proti združevanju sporazumov k ustvarjanju svobodnega in odprtega investicijskega režima, ki bo privlačil investitorje in vodil v gospodarsko integracijo. Februarja 2009 je bil podpisan nov sporazum o investicijah, to je ASEAN Comprehensive Investment Agreement (ACIA), ki naj bi stopil v veljavo konec leta 2009. Gre za celovit sporazum, ki pokriva liberalizacijo, zaščito, poenostavitev in pospeševanje investicij ter zajema nove določbe, tudi izboljšave določb sporazumov iz leta 1987 in 1998. Največji tuji neposredni investitor v ASEAN leta 2009 je bila Evropska unija z 18,4 odstotki, sledijo ji Japonska s 13,4 odstotki in ZDA z 8,5 odstotki. 3.2.7 Turizem9 Turizem je eden od prednostnih sektorjev pri integraciji ASEAN. Klub globalni krizi leta 2008 in političnim razmeram v nekaterih članicah ASEAN, se je turistična zmogljivost nadaljevala s pozitivno rastjo. Vsakoletni turistični dogodek je »Turistični forum ASEAN« (ang. ASEAN Tourism Forum – ATF), ki se ga je leta 2009 udeležilo več kot 466 tujih turističnih podjetij kot kupci in več kot 590 prodajalcev v ASEAN. 3.2.8 Telekomunikacije in informacijska tehnologija (IT)10 Septembra 2003 je potekal tretji sestanek ministrov o telekomunikacijah in informacijski tehnologiji, katerega akcijski program je izkoriščanje tehnološkega napredka na področju 8 Povzeto po: ASEAN (2009h) 9 Povzeto po: ASEAN 2009k 10 Povzeto po: ASEAN 2009i

20

informacijske in telekomunikacijske tehnologije (ang. Information and Communications Technology – ICT) za oblikovanje digitalnih priložnosti in za povečanje celotne konkurenčnosti ASEAN. Delovna skupina telekomunikacijskih visokih uradnikov izvaja štiri cilje okvirnega sporazuma e-ASEAN, in sicer (a) za razvoj, krepitev in povečanje konkurenčnosti sektorja ICT, (b) zmanjšanje digitalnega razkoraka znotraj in med državami članicami ASEAN; (c) spodbujanje sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem; (d) razvijanje informacijske infrastrukture ASEAN. Prizadevanja za vzpostavitev informacijske infrastrukture so se nadaljevala z namenom spodbujanja medsebojne povezanosti, varnosti in celovitosti. Ustvarjena je bila Baza podatkov nacionalnih informacijskih profilov infrastrukture za za spodbujanje konkurence, hitro uvajanje novih tehnologij in naložb v ICT v regiji. Ministri so odločili, da naj bi vse članice do leta 2005 razvile in začele uporabljati nacionalne Centre za posredovanje pri omrežnih incidentih skupaj z medsebojno dogovorjenimi minimalnimi merili za izvedbo. Oblikovan je bil virtualni forum za spletno varnost za razvoj skupnega okvira za usklajevanje izmenjave informacij, vzpostavitev standardov in sodelovanja med organi pregona. Trgovina in naložbe v ICT znotraj ASEAN se krepijo skozi prepoznavanje in odpravljanje ovir, s spodbujanjem poslovnih politik na področju ICT trgovine in naložb ter z vzpostavitvijo zakonodajnega okolja, ki bodo pregleden, predvidljiv in nediskriminatoren. Posodobljen je bil seznam ICT proizvodov ter urnik znižanja tarif. Vzpostavitev podatkovne baze za politiko trgovine in naložb ter pravnih praks je v obravnavi. Med ASEAN in Kitajsko je bil leta 2003 podpisan Memorandum o soglasju o sodelovanju na področju informacijske in komunikacijske tehnologije. Med dogovorjena področja spada zavezanost Kitajske, da bo uporabila svoje domače baze usposabljanja za izvajanje usposabljanja za osebje držav članic ASEAN. Poleg tega bo Kitajska pomagala pri izgradnji in razvoju informacijske infrastrukture, kot so fiksna in mobilna komunikacijska omrežja, multimedijske aplikacije ter interneta v ASEAN. 3.3 ZUNANJI ODNOSI ASEAN bo razvijal prijateljske odnose in dialoge z vzajemno koristjo, s sodelovanjem in partnerstom z državami, subregionalnimi, regionalnimi in mednarodnimi organizacijami in institucijami (ASEAN 2009l). Pri vodenju zunanjih odnosov lahko zunanji ministri na srečanju podelijo zunanji stranki status partnerja v dialogu, sektorskega partnerja v dialogu, razvojnega partnerja, posebnega opazovalca, gosta ali drug status (ASEAN 2009l). Največji trgovski partner ASEAN je Kitajska z 11,6 odstotnim deležem, sledi ji Evropska unija z 11,2 odstotki in Japonska z 10,5 odstotki.

21

Tabela 5: Top 10 trgovinskih partnerjev ASEAN11 Znesek v milijon ameriških dolarjev Odstotek trgovinske menjave

Trgovinski partner/regija Izvoz Uvoz Skupaj Izvoz Uvoz Skupaj

ASEAN 199.587,3

176.620,1

376.207,3

24,6

24,3

24,5

Kitajska 81.591,0

96.594,3

178.185,4

10,1

13,3

11,6

Evropska unija-27 92.990,9

78.795,0

171.785,9

11,5

10,8

11,2

Japonska 78.068,6

82.795,1

160.863,7

9,6

11,4

10,5

ZDA 82.201,8

67.370,3

149.572,1

10,1

9,3

9,7

Južna Koreja 34.292,9

40.447,4

74.740,3

4,2

5,6

4,9

Hong Kong 56.696,7

11.218,6

67.915,2

7,0

1,5

4,4

Avstalija 29.039,3

14.810,8

43.850,1

3,6

2,0

2,9

Indija 26.520,3

12.595,5

39.115,8

3,3

1,7

2,5

Združeni Arabski Emirati 10.569,5

13.797,0

24.366,5

1,3

1,9

1,6

Skupaj top 10 trgovinskih partnerjev

691.558,3

595.044,0

1.286.602,3

85,3

81,9

83,7

Ostali 118.930,9

131.310,1

250.241,0

14,7

18,1

16,3

Skupaj

810.489,2

726.354,1

1.536.843,3

100,0

100,0

100,0

Vir: ASEAN (2010b) 3.3.1 Kitajska12 Sodelovanje med ASEAN in Kitajsko se je začelo julija 1991. Kitajska je izrazila zanimanje za sodelovanje z ASEAN v obojestransko korist. Julija 1996 je bil Kitajski v celoti priznan status partnerice v dialogu. Oktobra 2003 je bila podpisana Skupna deklaracija voditeljev držav/vlad o strateškem partnerstvu za mir in blaginjo. Sprejet je bil pet letni akcijski plan (2005 - 2010) za izvajanje deklaracije. Nov petletni akcijski plan za leta 2011 – 2015 je bil sprejet oktobra 2010. Dogovorila sta se za sodelovanje na enajstih prednostnih področjih, in sicer kmetijstvo, informacijske in komunikacijske tehnologije, razvoj človeških virov, razvoj porečja reke Mekong, naložbe, energetika, promet, kultura, javno zdravstvo, turizem in okolje. Na ekonomskem področju so v zadnjih letih med njima hitro naraščale trgovinske in gospodarske vezi, še posebno po podpisu Okvirnega sporazuma o obsežnem gospodarskem sodelovanju novembra 2002 za ustanovitev Prostotrgovinskega območja ASEAN-Kitajska (ASEAN-China Free Trade Area – ACFTA). Pred realizacijo ACFTA so podpisale še tri sporazume:

1. Sporazum o trgovini z blagom in mehanizem za reševanje sporov, ki je bil podpisan novembra 2004 in stopil v veljavo julija 2005;

11 Podatki veljajo za leto 2009. 12 Povzeto po: ASEAN 2010c.

22

2. Sporazum o trgovini s storitvami, podpisan januarja 2007, ki je stopil v veljavo 1. julija 2007; ter

3. ASEAN-Kitajska sporazum o naložbah, ki je bil podpisan Avgusta 2009 v Bangkoku ter zaznamoval zaključek pogajanj o ACFTA kot je določeno v okvirnem sporazumu.

Prostotrgovinsko območje je bilo realizirano 1. januarja 2010 za skoraj 97 odstotkov izdelkov med ASEAN-6 in Kitajsko. Države CLMV bodo predvidoma začele izvajati ACFTA v celoti 1. januarja 2015. Od uvedbe prostotrgovinskega območja leta 2003 se je trgovina med ASEAN in Kitajsko povečevala za povprečno 26 odstotkov letno in je leta 2008 (196,6 milijonov USD) znašala trikrat več kot leta 2003 (59,6 milijonov USD). Tudi odstotek celotne trgovinske menjave se je povišal iz 4,2 odstotkov v letu 1995 na 11,3 odstotkov v letu 2008. Leta 2009 je trgovinska menjava nekoliko upadla na 178,2 milijonov USD, vendar Kitajska ostaja največju trgovinski partner ASEAN in predstavlja 11,6 odstotkov celotne trgovine ASEAN. Tudi tuje neposredne investicije so se znižale iz 2,1 milijonov USD leta 2008 na 1,5 milijonov USD v letu 2009. Kot dopolnitev trgovinske menjave ASEAN s Kitajsko, je bil 7. januarja 2010 ustanovljen Poslovni portal ACFTA. Cilj portala je, da služi kot platforma za dajanje bistvenih informacij v gospodarski sektor ACFTA. 3.3.2 Japonska13 ASEAN in Japonska sta prvič vzpostavila neformalni odnos leta 1973, ki je bil kasneje formaliziran marca 1977 s sklicem Foruma ASEAN-Japonska. Odnosi so se še okrepili s podpisom Tokijske deklaracije za dinamično in trajno partnerstvo novega tisočletja med ASEAN in Japonsko, skupaj z Akcijskim planom ASEAN-Japonska ter Spominskim vrhom ASEAN-Japonska, ki je bil decembra 2003 v Tokiu. Decembra 2005 so sprejeli še Skupno deklaracijo o poglabljanju in širjenju strateškega partnerstva. 29. oktobra 2010 so se odločili o začetku postopka pregleda Tokijske deklaracije in Akcijskega plana z namenom izdaje novih deklaracij in dopolnitvijo Akcijskega načrta na 14 vrhu ASEAN-Japonska, ki bo leta 2011 v Indoneziji. 14. aprila 2008 sta ASEAN in Japonska podpisala sporazum Celovitega gospodarskega partnerstva med ASEAN in Japonsko (ASEAN-Japan Comprehensive Economic Partnership – AJCEP). Sporazum spodbuja sodelovanje na področjih kot so intelektualna lastnina, kot tudi kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo. Zajema trgovino z blagom, trgovino s storitvami, investicije in gospodarsko sodelovanje. Sporazum naj bi okrepil gospodarske vezi med podpisnicami ter ustvaril večji in bolj učinkovit trg z več priložnostmi v regiji. Veljati je začel 1. decembra 2008. ASEAN in Japonska sta še vedno pomembna trgovinska partnerja. Skupna trgovina se je povečala za 22,5 odstotkov od leta 2007, ko je znašala 173,1 milijonov USD na 214,4 milijonov USD v letu 2008. Zaradi svetovne gospodarske krize se je nato v letu 2009 zopet

13 Povzeto po: ASEAN 2010č

23

zmanjšala za 25 odstotkov na 160,9 milijonov USD. Kljub temu Japonska ostaja pomemben trgovski partner ASEAN z 10,5 odstotki celotne trgovinske menjave ASEAN v letu 2009. Svetovna gospodarska kriza pa ni prizadela tujih vlaganj iz Japonske v ASEAN in so od leta 2008 iz 4,7 milijonov USD narastli na 5,3 milijonov USD v letu 2009, to je za skoraj 14 odstotkov. Investicije Japonske so predstavljala 13,4 odstotkov vseh tujih investicij v ASEAN v letu 2009. Center ASEAN-Japonska je bil ustanovljen maja 1981 na podlagi Sporazuma o ustanovitvi Pospeševalnega centra za trgovino, naložbe in turizem ASEAN. Center ima ključno vlogo pri spodbujanju povečanja izvoza, naložbenih tokov in turizma v gospodarskem razvoju med Japonsko in ASEAN. Svet direktorjev centra so 1. novembra 2007 dosegli dogovor o spremembah Sporazuma o ustanovitvi centra ASEAN-Japonska. Predlagane spremembe so ratificirali Brunej, Kambodža, Indonezija, Laos, Malezija, Filipini, Singapur, Tajska, Vietnam in Japonska. 3.3.3 Južna Koreja ASEAN in Južna Koreja (ang. Republic of Korea – ROK) sta pričela svoj odnos na sektorski ravni novembra 1989. Julija 1991 pa je bil Južni Koreji dodeljen status partnerice v dialogu. Njuno partnersko sodelovanje se je leta 1997 še poglobilo in povzdignilo na višjo raven. 30. novembra 2004 pa še poglobilo s podpisom skupne deklaracije o Celovitem sodelovanju in s sprejetjem Akcijskega načrta ASEAN-ROK (ASEAN-ROK Plan of Action – POA) novembra 2005 (ASEAN 2010d). V deklaraciji so se dogovorili za naslednje okvirne točke: (1) okrepitev političnega in varnostnega sodelovanja, (2) krepitev tesnejših gospodarskih odnosov, (3) zmanjševanje razlik v razvoju med državami ASEAN ter ASEAN in Južno Korejo, (4) povečanje konkurenčnosti in spodbujanje na znanju temelječe ekonomije ter sodelovanje na področju izobraževanja, znanosti in tehnologije, (5) povečati medsebojno razumevanje, (6) spodbujati sodelovanje pri soočanju z novimi globalnimi izzivi, (7) sodelovanje na regionalni in mednarodni ravni ter (8) poglobitev sodelovanja vzhodne Azije (ASEAN 2005). Voditelji ASEAN in Južne Koreje so 13. decembra 2005 podpisali Okvirni sporazum o obsežnem gospodarskem sodelovanju, ki določa ustanovitev Prostotrgovinskega sporazuma ASEAN-ROK do leta 2008 za Južno Korejo (z možnostjo podaljšanja do leta 2010), do leta 2010 za Brunej, Indonezijo, Malezijo, Filipine, Singapur in Tajsko (z možnostjo podaljšanja roka do leta 2012), do leta 2016 za Vietnam ter do leta 2018 za Kambodžo, Laos in Mjanmar (ASEAN 2010d). V okviru Okvirnega sporazuma so ekonomski ministri decembra 2005 v Kuala Lampurju (Malezija) podpisali še Sporazum o mehanizmu za reševanje sporov ter avgusta 2006 Sporazum o trgovini z blagom (Agreement on Trade in Goods – TIG). 1. maja 2009 je stopil v veljavo Sporazum o trgovini s storitvami in 1. septembra 2009 Sporazum o investicijah (ASEAN 2010d).

24

Prostotrgovinsko območje ASEAN-Južna Koreja je bil realiziran s 1. januarjem 2010, vendar voditelji poudarjajo, da je izkoriščenost prostotrgovinskega območja še vedno nizka in pozivajo svoje gospodarske ministre, da pospešijo svoje delo (ASEAN 2010d). 29. oktobra 2010 sta se dogovorila, da dvigneta svoj odnos od celovitega sodelovanja na strateško partnerstvo. Za konkretizacijo poglobitve sodelovanja so voditelji sprejeli Skupno deklaracijo o Strateškem partnerstvu za mir in blaginjo ASEAN-ROK in njen akcijski načrt, ki zajema obdobje 2011 – 2015 (ASEAN 2010d). Na gospodarskem področju je menjava med ASEAN in Južno Korejo še vedno velika, kljub gospodarski krizi, ko se je v letu 2009 zmanjšala svetovna trgovinska menjava za 22,6 odstotkov. Trgovinska menjava med ASEAN in Južno Korejo je v letu 2007 znašala 61,2 milijonov USD, leta 2008 narasla na 78,3 milijonov USD in se v letu 2009 zmanjšala le za 4,5 odstotkov na 74,7 milijonov USD. Tokovi neposrednih tujih investicij so se znižali za 10,21 odstotkov v letu 2009, ko so znašali 1,4 milijonov USD (ASEAN 2010d). ASEAN in te tri države, Kitajska, Japonska in Južna Koreja tvorijo ASEAN Plus Three, ki je začel sodelovati leta 1997. Sodelujejo na področju varnosti preskrbe s hrano in energijo, finančnega sodelovanja, olajšanja trgovine, obvladovanja nesreč, neposrednih stikov, zmanjševanja razlik v razvitosti, razvoju podeželja ter boju proti revščini, trgovine z ljudmi, delavskega gibanja, nalezljivih bolezni, okolja in trajnostnega razvoja ter na področju mednarodnega kriminala in boja proti terorizmu. Štiri delovne skupine ASEAN Plus Three so bile zadolžene, da preučijo priporočila o študiju Prostotrgovinskega območja vzhodne Azije. Poročilo naj bi predložili do oktobra 2010 (ASEAN 2010e). 3.3.4 Odnos ASEAN z Evropsko unijo Odnos med ASEAN in Evropsko unijo so bili formalizirani na srečanju zunanjih ministrov ASEAN, ki je potekal 5-8. julija 1977, na katerem so se dogovorili o formalnem sodelovanju z Evropsko gospodarsko skupnostjo (EGS). Na srečanju so sodelovali tudi svet ministrov EGS, stalni predstavnik držav EGS in komisija EGS. Njuni odnosi so bili institucionalizirani 7. marca 1980 s podpisom Sporazuma o sodelovanju med ASEAN in EGS (ASEAN 2010f). Od takrat so se odnosi hitro poglobili in razširili na številna področja, vključno na politično in varnostno, ekonomsko, socialno in družbeno-kulturno sodelovanje ter sodelovanje na področju razvoja, kot tudi na področju energetske varnosti in podnebnih sprememb oz. varovanja okolja (European Union, External Actions, 2010). Evropska unija (EU) si prizadeva za krepitev dialoga in sodelovanja z ASEAN, kot tudi za tesnejše usklajevanje o regionalnih in mednarodnih vprašanjih. Nürnberška deklaracija (15. marec 2007) ter skupni Akcijski načrt ASEAN-EU sta usmerjena k okrepitvi dolgoletnega partnerstva med regijama z uresničevanjem tesnejšega sodelovanja pri vprašanjih na zgoraj naštetih področjih. Akcijski načrt so potrdili 22. novembra 2007 v Singapurju na prvem Srečanju ASEAN-EU, ki je bil organiziran v počastitev tridesetletnice od začetka uradnih odnosov med regijama (European Union, External Relations, 2010). Zaradi svetovne finančne krize v letu 2009, se je skupna trgovina ASEAN z EU zmanjšala za 171,7 milijonov USD, kar pomeni kar 16 odstotni padec v primerjavi z letom 2008. Kljub temu Evropa ostaja ena izmed največjih (druga, takoj za Kitajsko) izvoznih

25

destinacij, z deležem 11,2 odstotkov celotne trgovine ASEAN v letu 2009. ASEAN je v letu 2009 prejela 7,2 milijonov USD neposrednih tujih investicij iz EU, kar znaša 18,4 odstotka vseh neposrednih tujih naložb, ki so leta 2009 znašale 39,6 milijonov USD. Število turistov, ki prihajajo iz EU se je iz 6,5 milijonov leta 2007 povečalo na 6,9 milijonov leta 2008 (ASEAN 2010f). Za spodbujanje trgovinskih in investicijskih tokov, sta ASEAN in EU ustanovila Medregijsko trgovinsko pobudo ASEAN-EU (Trans-Regioanl ASEAN-EU Trade Initiatives – TREATI). Gre za mehanizem o političnem dialogu oz. za postopek o ekonomskih in trgovinskih vprašanjih. V skladu z ustanovitvijo TREATI so opravili različne dejavnosti med letoma 2004 in 2009. Ti med drugim vključujejo delavnice in posvetovanja med uradniki EU in ASEAN ter predstavniki podjetij o zadevah, ki zajemajo spodbujanje trgovine, naložbe, varnost hrane, sanitarne in fitosanitarne ukrepe ter carine (ASEAN 2009f). Za ekonomske odnose med ASEAN in EU se je pričakovalo, da se bodo še bolj okrepili z začetkom pogajanj o prostem trgovinskem območju med regijama maja 2007. Ustanovljen je bil skupni odbor, sestavljen iz visokih uradnikov, za delo o načinih, delovnih programih in časovnem razporedu pogajanj o prosti trgovini. Ustanovljenih je bilo šest strokovnih skupin za storitve in ustanove/investicije, pravila o poreklu blaga, sanitarne in fitosanitarne ukrepe, tehnične ovire pri trgovanju, carine in olajševanje trgovine ter za individualno reševanje sporov. Kljub temu so se 5-6. marca 2009 dogovorili za premor v pogajanjih, z namenom, da se omogoči, da razmislijo o primerni obliki pogajanj (ASEAN 2010f) NÜRENBERŠKA DEKLARACIJA V Nürenberški deklaraciji sta se ASEAN in EU zavezala k dodatni krepitvi dialogov in sodelovanja, tudi na najvišji ravni. Sodelovala bosta, tudi s pomočjo izmenjave informacij in izkušenj, pri krepitvi zmogljivosti ASEAN in pri procesu vzpostavljanja institucij, ki bodo prispevali k doseganju cilja ustanovitve Skupnosti ASEAN (Presidency of the European Union 2007). ASEAN in EU sta se strinjala, da okrepita sodelovanja tudi na naslednjih področjih (Presidency of the European Union 2007):

1. Politično in varnostno sodelovanje. Gre za krepitev političnega dialoga in dialoga s pomočjo Regionalnega foruma ASEAN (ARF) pri doseganju skupnih interesov pri spodbujanju miru in stabilnosti v azijsko-pacifiški regiji. Za sodelovanja v multilateralnih okvirih, zlasti v Združenih narodih in Svetovni trgovinski organizaciji. Sodelujejo za okrepitev globalne in regionalne varnosti ter pri boju proti terorizmu, trgovini z ljudmi, drogami, piratom na morju, tihotapljenju orožja itd. v skladu z mednarodnim pravom. Sodelujeta tudi na področju razorožitve, nadzora nad orožjem in omejevanju orožja za množično uničevanje (npr. jedrsko orožje), nadzora trgovine z lahkim orožjem ter prepovedi protipehotnih min.

2. Gospodarsko sodelovanje. TREATI kot temelj za regionalno gospodarsko sodelovanje med EU in ASEAN. Podpre naj se začetek pogajanj, katerih cilj je sklenitev sporazuma o prosti trgovini. Okrepi naj se sodelovanje v večstranskih okvirih v zvezi z regionalno in mednarodno trgovino in gospodarstvom, vključno z WTO in ASEM. Spodbujanje večje povezanosti zasebnega sektorja med regijama.

26

Ustvarjanje ugodnega okolja za več trgovanja, naložb in drugih gospodarskih dejavnosti med regijama.

3. Sodelovanje na področju energetske varnost ter podnebnih sprememb in okolja. Spodbujanje energetske varnosti, trajnostne energije in večstranskih ukrepov za stabilen, učinkovit in pregleden svetovni energetski trg s pomočjo političnega dialoga o energiji med organizacijama ter spodbujanje sodelovanja na področju obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti. Okrepiti sodelovanje med EU in ASEAN na področju podnebnih sprememb, zlasti zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in izboljšanje kakovosti zraka, v skladu z UNFCCC (Okvirna konvencija ZN o podnebnih spremembah) in Kjotskim protokolom.

4. Sociokulturno sodelovanje. Okrepitev sodelovanja na področju kulturnih in naravnih virov za trajnostni razvoj, ki naj še naprej temelji na obstoječem prijateljstvu med EU in ASEAN; sodelovanja na področju reševanja širjenja nalezljivih in infekcijskih bolezni (HIV, ptičja gripa…); sodelovanja na področju upravljanja naravnih nesreč; ter okrepitev sodelovanja na področju spodbujanja neposrednih stikov med mladino, akademiki, civilno družbo, parlamentarnimi organi itd.

5. Sodelovanje na področju razvoja. EU se je zavezala, da bo še naprej podpirala ASEAN pri izvajanju njegovih programov za ublažitev revščine in zaostanka v razvoju, za spodbujanje trajnostnega razvoja ter za integracijo ASEAN.

3.3.5 Azijsko-evropsko srečanje Azijsko-evropsko srečanje (ang. Asia-Europe Meeting - ASEM) je bilo uradno ustanovljeno leta 1996 v Bangkoku. Je medregionalni forum, ki je sestavljen iz Evropske komisije, 27-ih članic Evropske unije, 13-ih članic regionalne skupine ASEAN Plus Three, od leta 2008 pa so članice še Indija, Mongolija in Pakistan ter od leta 2010 Avstralija, Nova Zelandija in Rusija (Wikipedia 2011c). Skupaj članice predstavljajo približno 58 odstotkov svetovnega prebivalstva, polovico svetovnega BDP in več kot 60 odstotkov mednarodne trgovine (European Union – External Action 2011d). Glavne komponente procesa ASEM, ki je bilo do sedaj ohlapno organizirano, vključujejo (Wikipedia 2011c):

- politični dialog; - varnost in ekonomijo; ter - izobraževanje in kulturo.

To so tako imenovani trije stebri ASEM. Vsako leto se za vzdrževanje dialoga in zagona sestane več kot 50 ministrov in uradnikov. Teme dialogov zajemajo finance, trgovino, kulturo, izobraževanje, pripravljenost v primeru neravnih nesreč, promet, priseljevanje, podnebne spremembe, piratstvo na morju, informacijsko tehnologijo, varnost preskrbe s hrano, razvoj, zaposlovanje, energetsko varnost, globalno upravljanje in še veliko več (European Union – External Action 2011d). Ključni dosežek je Trans-evrazijsko informacijsko omrežje. Gre za omrežje revolucionarnih raziskav in izobraževanje, ki povezuje raziskovalce obeh kontinentov (European Union – External Action 2011d).

27

SKUPINA ZA AZIJSKO-PACIFIŠKO SODELOVANJE (APEC) 3.4 ZGODOVINSKI RAZVOJ IN DRŽAVE ČLANICE Idejo o APEC-u (ang. Asia-Pacific Economic Cooperation) je prvič javno predstavil nekdanji predsednik vlade Avstralije, g. Bob Hawke, med govorom v Seulu v Južni Koreji januarja 1989. Še isto leto se je v Canberri (Avstralija) sestalo dvanajst azijsko-pacifiških gospodarstev o ustanovitvi APEC-a. Ustanovitvene članice so: Avstralija, Brunej, Kanada, Indonezija, Japonska, Južna Koreja, Malezija, Nova Zelandija, Filipini, Singapur, Tajska in ZDA (APEC 2011). Leta 1991 so se jim pridružili še Kitajska, Hong Kong in Tajvan. Mehika in Nova Gvineja sta sledili leta 1993, nato Čile leta 1994 ter leta 1998 Peru, Rusija in Vietnam. Tako APEC danes šteje 21 polnopravnih članic. Do konca leta 2010 velja moratorij na novo članstvo, nato pa bodo presodili o odpravi moratorija (APEC 2011). Osnovni cilj APEC-a je podpora trajnostnega razvoja gospodarske rasti in blaginje v azijsko-pacifiški regiji. V svoje poslanstvo so zapisali, da so združeni v njihovi akciji za izgradnjo dinamične in harmonične skupnosti. Zavzemajo se za svobodno in odprto trgovino in naložbe, spodbujajo in pospešujejo regionalno gospodarsko povezovanje, spodbujajo gospodarsko in tehnično sodelovanje, zavzemajo se za izboljšanje varnosti ljudi in za omogočanje ugodnega poslovnega okolja. Njihove pobude spremenijo politične cilje v konkretne rezultate in sporazume v otipljive koristi (APEC 2011a). 3.5 PODROČJA DELOVANJA Gospodarstva APEC sodelujejo na obsežnem področju delovanja, od prostotrgovinskih sporazumov, investicij, financ, carin, pravil o poreklu do kmetijstva, prehrane, energije, turizma, transporta, izobraževanja, zdravja, človeškega razvoja itd. Podrobneje si bomo ogledali nekaj teh področij. 3.5.1 Prostotrgovinski sporazumi in regionalni trgovinski sporazumi14 APEC priznava, da igrajo pomembno vlogo v liberalizaciji trgovine v regiji regionalni trgovinski sporazumi (ang. Regional Trading Agreements – RTAs) in sporazumi o prosti trgovini (ang. Free Trade Agreements – FTAs). Leta 2008 je Odbor za trgovino in naložbe (ang. Committee on Trade and Investment – CTI) dokončal delo na modelu ukrepov s sklenitvijo petih poglavij, tudi poglavje o carinski upravi in trgovinskih olajšavah, ki ga je razvil Svet o poslovnem svetovanju APEC (ang. APEC Business Advisory Council – ABAC). Ta model ukrepov bo služil kot referenca za gospodarstva članic, ki se želijo pogajati o sporazumih FTAs in RTAs in bodo pomagala pri spodbujanju usklajenosti teh sporazumov v regiji. Pobuda temelji na »najboljših praksah« APEC-a (ang. APEC Best Practices) za sporazume RTAs in FTAs in služi tudi kot uporaben vodnik za člane APEC pri opravljanju pogajanj o teh sporazumih.

14 Povzeto po: APEC 2011b

28

Leta 2009 je imel odbor CTI dva Trgovinska politična dialoga o Azijsko-pacifiškem prostotrgovinskem območju (ang. Free Trade Area of the Asia-Pacific - FTAAP), da bi pomagali članicam bolje razumeti gospodarske koristi ter tehnične in politične posledice, ki bi nastale z ustanovitvijo prostotrgovinskega območja. Trgovinska politična dialoga sta zajemala: možne poti do prostotrgovinskega območja (na primer z združevanjem sporazumov RTAs in FTAs na podlagi študije APEC-a o stopnjah konvergence in divergence prostotrgovinskih sporazumov med državami članicami); elemente »naslednje generacije«, ki bi morala iti v trgovinski sporazum 21. stoletja; ter predlog, da bi morali visoki uradniki delati v okviru določenega časovnega roka. V letu 2009 je bila posodobljena Študija o konvergencah in divergencah (o združevanju in razhajanju) prostotrgovinskih sporazumov z razširitvijo sporazumov iz 30 na 42 ter s poglabljanjem pokritosti z vključitvijo poglavja o elektronskem poslovanju. Prej je bilo že 14 poglavij, in sicer dostopnost trga, pravila o poreklu, carinski postopki, okolje, naložbe, trgovinska pravna sredstva (antidumping, razni zaščitni ukrepi), konkurenčna politika, čezmejne storitve, sanitarni in fitosanitarni ukrepi, trgovinske tehnične ovire, javna naročila, intelektualna lastnina, delovna sila in reševanje sporov. Regionalno gospodarsko povezovanje in Azijsko-Pacifiško območje proste trgovine Koreja je leta 2009 vodila študijo o gospodarskem vplivu morebitnega FTAAP in ugotavljala posebne koristi ter izzive za gospodarstva članic APEC. Visoki uradniki so potrdili posodobljen Večletni delovni program regionalnega gospodarskega povezovanja. Le-ta vsebuje konkretne ukrepe, ki jih lahko gospodarstva sprejmejo za pospešitev regionalnih povezovanj, ki vodi v FTAAP. En tak korak je spodbujanje celovitih in doslednih sporazumov FTAs in RTAs, ki vodijo v odpiranje trgov in povečanju trgovinskih in gospodarskih koristi. 3.5.2 Carinski in necarinski ukrepi Carinske organizacije izvajajo vladne politike, ki olajšujejo trgovino na meji. V dobi globalizacije je pomembno, da je trgovina zavarovana na mednarodno dosleden način, ter da se znižajo carinski predpisi in postopki na minimum, da bi zmanjšali transakcijske stroške trgovanja (APEC 2011c). Leta 1994 je bil ustanovljen Pododbor za carinske postopke APEC. Njegov glavni cilj so ponostaviti in uskladiti regionalne carinske postopke za zagotovitev uspešnega, učinkovitega in varnega transporta blaga in storitev skozi regijo ter uskladitev in olajšanje mejne kontrole. Pododbor za carinske postopke APEC ima pet osnovnih načel: (1) uporabnost, (2) odgovornost, (3) doslednost, (4) preglednost, (5) poenostavitev (APEC 2011c). Z liberalizacijo trgovine prihaja do odprave carinskih in necarinskih ukrepov. To spodbuja trgovinske in naložbene tokove, ustvarja nove poslovne priložnosti in delovna mesta v regiji ter prispeva k cilju APEC-a o spodbujanju proste trgovine in naložb v regiji (APEC 2011č).

29

Leta 1998 je bila ustanovljena Skupina za dostopnost trga (ang. Market Access Group – MAG). Njena naloga je pospeševanje in integracija ciljev Odbora za trgovino in investicije (CTI) o carinskih in necarinskih ukrepih. MAG podpira Razvojno agendo iz Dohe Svetovne trgovinske organizacije in pogajanja o dostopnosti nekmetijskih trgov z izmenjavo informacij o posebnih pobudah o liberalizaciji. Potrdila je pomen spoštovanja obvez, ki so jih sklenili udeleženci Sporazuma o informacijski tehnologiji (ITA) za zagotavljanje dajatev prosto obravnavo, ki jih zajema le-ta sporazum (APEC 2011č). Februarja 2008 je MAG organizirala delavnico o informacijski tehnologiji (IT) in industrijski elektroniki. Razprava je bila usmerjena na pomembno vlogo, ki jo ima ITA v gospodarstvih APEC ter o potrebi, da APEC sodeluje z ustreznimi poslovnimi in drugimi strankami za reševanje vprašanj IT. Izrazili so zaskrbljenost zaradi izdelkov, ki zaradi tehnoloških inovacij ne bodo več deležni dajatve proste obravnave s stani ITA (APEC 2011č). Druga prednostna naloga MAG je pospeševanje trgovine z okoljevarstvenimi dobrinami in storitvami (ang. environmental goods and services – sektor EGS). Leta 2008 je MAG pomagal pri izdelavi Okvirja delovnega programa sektorja EGS, katerega cilji so podpora razvoja sektorja EGS in zagotovitev skladnega okolja za delo v različnih organih APEC. Okvir vsebuje štiri elemente: (1) raziskave in razvoj, (2) dobava, (3) trgovina in (4) povpraševanje (APEC 2011č). Leta 2009 je MAG pomagal Odboru za trgovino in naložbe pri različnih projektih za olajšanje trgovine z okoljevarstvenimi izdelki in storitvami (APEC 2011č). Ustanovljena je bila spletna stran za izmenjavo informacij o EGS, ki je bila uradno lansirana novembra 2009 (APEC 2011č). Maja 2009 je bila organizirana Delavnica za trgovino in okolje, katere cilj je bil zagotoviti oblikovalcem politik orodja za razvoj učinkovitih okoljskih predpisov in za razvoj politik, ki ne izkrivljajo trgovine in okoljevarstvenih tehnologij, blaga in storitev (APEC 2011č). Izvedli so tudi Delavnico o predelavi v februarju 2009 za izboljšanje razumevanja koristi odprave trgovinskih ovir predelanih proizvodov. Izvedli so raziskavo na podlagi katere so ugotovili pomembnost širjenja delovanja na področju predelave ter koristi označevanja predelanih proizvodov (APEC 2011č). Razpravljali so tudi o tem, kako narediti Pravila o poreklu blaga poslovno prijaznejše preko usklajevanja, zbiranja in s poenostavitvijo dokumentov in postopkov. Razprave so privedle do prostovoljne analize o poreklu blaga v sedmih sektorjih, in sicer pri hladilnikih, glasbenih inštrumentih, jeklu, kolesih, potrošniški elektroniki, športni opremi, motornih vozilih, delih in pripomočkih ter pri ročnem orodju. V zvezi s poenostavitvijo dokumentov in postopkov Pravil o poreklu so sprejeli razumno dolgo obdobje veljavnosti, opustitev potrdil o izvoru in deklaracij za pošiljke nizkih vrednosti. Septembra 2010 so razmišljali tudi o izvajanju elektronskega izdajanja potrdil o izvoru ter o ostalih morebitnih projektih, ki obravnavajo izkoriščanje informacijske tehnologije za poenostavitev postopkov (APEC 2011č).

30

V juniju 2010 so ministri pozdravili začetek Spletne strani APEC o carinah in pravilih o poreklu, ki bo služil kot vstopna točka do vseh gospodarskih informacij. Cilj spletne strani je izboljšati dostopnost in preglednost carinskih stopenj in pravil o poreklu blaga ter ponuja ažurirane podatke o točnih carinskih stopnjah in informacije o pravilih o poreklu vsakega gospodarstva APEC (APEC 2011č). 3.5.3 Gospodarsko in tehnično sodelovanje15 APEC gospodarstva opravljajo gospodarsko in tehnično sodelovanje za doseganje trajnostne rasti in pravičnega razvoja v azijsko-pacifiški regiji, za zmanjšanje gospodarskih razlik med članicami ter izboljšanje splošne gospodarske in socialne blaginje. Leta 1998 je bil ustanovljen Pododbor za ekonomsko in tehnično sodelovanje, ki pa se je z leti okrepil in preoblikoval v Usmerjevalni odbor za ekonomsko in tehnično sodelovanje (ang. Steering Committee on ECOTECH - SCE) v letu 2005. Cilji Usmerjevalnega odbora za ekonomsko in tehnično sodelovanje (SCE) so:

1. okrepiti izvajanje aktivnosti ekonomskega in tehničnega sodelovanja (ECOTECH); 2. zagotoviti politične smernice o tem, kako prispevati k ciljem ECOTECH; ter 3. usklajevanje ciljev in prednostnih nalog ECOTECH med gospodarskimi voditelji in

ministri. V letu 2010 so visoki uradniki odobrili nov okvir za usmerjanje dejavnosti ECOTECH. V tem okvirju je pet področij, ki so tudi srednjeročne prednostne naloge ECOTECH, in sicer:

1. regionalne gospodarske integracije; 2. reševanje socialnih razsežnosti globalizacije; 3. varovanje kakovosti življenja skozi trajnostno rast; 4. strukturne reforme; ter 5. človekova varnost.

Te srednjeročne prednostne naloge bodo še enkrat pregledali leta 2015. Z novim okvirjem za usmerjanje dejavnosti ECOTECH je bilo omogočeno, da sprejmejo bolj strateški in celovit pristop vseh dejavnosti ECOTECH ter pomaga, da APEC kar najbolje izkoristi svoje vire za doseganje rezultatov, ki so najpomembnejši za članice, ter da maksimira APEC-ov prispevek regiji. 3.5.4 Investicije16 Investicije poganjajo gospodarsko proizvodnjo, ustvarjajo delovna mesta, višajo dohodke, krepijo trgovinske tokove ter širijo tehnična znanja in izkušnje (know how) in najboljše prakse (Best Practices). Naložbe so torej sestavni del gospodarske rasti in razvoja v azijsko-pacifiški regiji in gonilna sila za rast gospodarstev v razvoju. Odbor za trgovino in naložbe (ang. Committee on Trade and Investment – CTI) je leta 1994 ustanovil Skupino strokovnjakov za investicije (ang. Investment Experts' Group – 15 Povzeto po: APEC 2011d 16 Povzeto po: APEC 2011f

31

IEG), da razvijejo sklop nezavezujočih načel naložb, ter da pomagajo odboru CTI pri njegovih prizadevanjih pri spodbujanju in omogočanju prostih tokov investicij v regiji. Da bi bil za vlagatelje omogočen lažji dostop do informacij pred začetkom trgovanja v regiji je skupina IEG sestavila obsežen nabor povezav do informacij, povezanih z naložbami v gospodarstva članic APEC. APEC ministri, pristojni za trgovino so leta 2009 izjavili, da je zaradi recesije vrednost tujih neposrednih naložb v gospodarstva APEC zelo padla v letu 2008 in v začetku leta 2009, ter da apelirajo na gospodarstva, da okrepijo svoja prizadevanja za izboljšanje svojega naložbenega ozračja z izvajanjem ukrepov za večjo preglednost, z zmanjševanjem negotovosti vlagateljev ter s poenostavitvijo poslovnih predpisov. Tako je med letoma 2009 in 2010 skupina IEG delala na izvajanju »Akcijskega načrta za olajšanje investicij za obdobje 2008 – 2010«. Izbrana so bila tri prednostna področja za izvajanje akcijskega načrta, in sicer: e-transparentnost, zmanjševanje tveganja za vlagatelje in poenostavitev poslovnih predpisov. 3.5.5 Kmetijstvo, ribištvo in prehrana Kmetijstvo ima velik gospodarski prispevek v večini gospodarstev APEC, torej so vprašanja o varnosti preskrbe s hrano in varnost hrane pomembna za regijo. Zato so v APEC ustanovili Delovno skupino za kmetijsko tehnično sodelovanje (ang. Agricultural Technical Cooperation Working Group – ATCWG), katere cilji so izboljšanje sposobnosti kmetijstva in z njim povezanih dejavnosti, izboljšanje izmenjave informacij in izkušenj na področju kmetijstva in biotehnologije ter upravljanje virov na področju živalstva in biogenetike (APEC 2011g). V zadnjih letih so voditelji APEC zadolžili delovno skupino ATCWG za krepitev standardov varnosti hrane; odzivanje na izzive o varnosti preskrbe s hrano; spodbujanje razvoja trajnostnih biogoriv za naslednje generacije; krepitev sposobnosti kmetijstva za prilagajanje in ublažitev posledic podnebnih sprememb; ter krepitev tehnološkega sodelovanja pri strateškem načrtovanju ATCWG. Delovna skupina ATCWG je marca 2008 organizirala seminar o izmenjavi izkušenj o strukturnih prilagoditvah politik v kmetijskem sektorju, kjer so različna gospodarstva predstavila svoje izkušnje na tem področju (APEC 2011g). APEC meni, da je pomembno, da se okrepi tudi sodelovanje na področju varnosti hrane za okrepitev zaupanja. Zato je bilo izvedenih veliko projektov na tem področju. Tako so leta 2007 organizirali simpozij, katerega namen je bil spodbuditi gospodarstva, da razširijo svoje zmogljivosti karantene, da razširijo vrste karantenske obravnave in izboljšajo mednarodne ukrepe za karantene. Vse z namenom olajšanja trgovine in zmanjšanja transakcijskih stroškov poslovanja. Organizirali so tudi delavnico za nadzor ptičje gripe pri trgovanju z živimi pticami v letu 2008. Avgusta 2009 so organizirali simpozij o ekološkem kmetijstvu, ki je predstavljal temelj za izmenjavo informacij in izkušenj o sedanji ravni pridelave in trženju ekoloških pridelkov v gospodarstvih APEC (APEC 2011g).

32

Gospodarstva APEC prevladujejo v sektorju proizvodnje rib. Njihov ulov predstavlja 65 odstotkov celotne svetovne proizvodnje v ribogojstvu. Leta 1991 je bila ustanovljena Delovna skupina za ribištvo, katere cilji so: uspešno upravljanje ribištva in ribogojstva, ki dajejo optimalne ekonomske vrednosti in podpirajo ohranjanje skupnosti in omogočajo preživetje. Leta 2005 so sprejeli še Akcijski načrt iz Bali-ja, katerega dejavnosti so osredotočene na vprašanja kot so nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov, trajnostni razvoj ribogojstva, vpliv podnebnih sprememb na oceane in ribištvo, energetska učinkovitost v ribolovu ipd (APEC 2011h). Pri dostopu do trga postajajo vse bolj pomemben dejavnik skladnost z vprašanji varnosti hrane. Zato je leta 1998 ABAC pozval voditelje APEC, da se zavežejo k izgradnji APEC prehrambenega sistema (ang. APEC Food System - AFS) kot celovit pristop k ukrepom na področju živil. Leta 1999 so se ministri dogovorili, da bo glavni cilj pri gradnji AFS učinkovito povezati pridelavo, predelavo in porabo hrane za zadovoljitev potreb po hrani svojih ljudi (APEC 2011i). Leta 2009 je ABAC izdal Strateški okvir za varnost preskrbe s hrano v APEC, avgusta 2010 pa je Tajska gostila Forum o varnosti preskrbe s hrano APEC. Septembra 2010 je potekala delavnica o necarinskih ukrepih in ovirah, ki vplivajo na trgovino s prehrambenimi in kmetijskimi izdelki. Delavnica je vključevala razprave o varnosti preskrbe s hrano, ki se nanašajo na preglednost, označevanje ter nepotrebne in nenamerne necarinske ovire pri trgovini s prehrambenimi izdelki (APEC 2011i). 3.6 ZUNANJI ODNOSI Največji trgovinski partner APEC je Evropska unija, nato pa Kitajska in ZDA. Največ uvoza v APEC prihaja iz EU, pa tudi APEC največ izvaža v EU. Največji delež uvoza EU iz APEC predstavljajo stroji in transportne naprave ter goriva in rudarski proizvodi, tudi EU izvaža v APEC največ strojev in transportnih naprav (European Commission 2011). 3.6.1 EU in Kitajska Evropska unija je največja trgovinska partnerica Kitajske, Kitajska pa je največji vir uvoza Evropske unije in drugi največji trgovinski partner dvosmerno (EU – EEAS 2011a). EU iz Kitajske uvaža predvsem industrijske proizvode, kot so stroji, transportne naprave in razni izdelki. EU pa na Kitajsko izvaža prav tako predvsem industrijske proizvode: stroje, transportne naprave, razne izdelke in kemikalije (European Commission 2011b). Odnos med EU in Kitajsko se je pričelo leta 1975. Njun odnos ureja Sporazum o trgovini in sodelovanju EU-Kitajska iz leta 1985. Leta 2006 je Evropska komisija prejela pomembno politično strategijo, ki obljublja, da EU sprejme močno kitajsko konkurenco, hkrati pa zahtevala od Kitajske, da pravično trguje. Del te strategije so pogajanja o celovitem Sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, ki so se začela januarja 2007 (European Commission 2011b). Dialog na visoki ravni na področju gospodarstva in trgovine se je začel v Pekingu aprila 2008 (European Commission 2011b). Leta 2010 sta se odločili za nadgradnjo svojih dvostranskih odnosov na zunanje zadeve, varnostne zadeve in na globalne izzive, kot so

33

podnebne spremembe, okrevanje svetovnega gospodarstva in podobno (EU – EEAS 2011a). Redno letno potekajo srečanja in redni politični, trgovinski in gospodarski dialogi, vključno z več kot petdesetimi sektorskimi dialogi ter sporazumi, ki segajo od varovanja okolja do industrijske politike, izobraževanja in kulture. Človekove pravice se obravnavajo kot del rednega političnega dialoga, kot tudi med posebnimi dialogi o človekovih pravicah, ki potekajo vsaki dve leti od leta 1995 (EU – EEAS 2011a). Glavni cilji politike EU do Kitajske, ki se odražajo v pomoči Evropske unije na Kitajskem so (EU – EEAS 2011a):

• nadaljevanje sodelovanja s Kitajsko, tako dvostransko kot v svetovnem merilu, s poglobljenimi političnimi dialogi;

• podpora Kitajski pri prehodu v odprto družbo, ki temelji na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic;

• spodbujanje Kitajske pri vključevanju v svetovno gospodarstvo s popolno vključitvijo v svetovni trgovinski sistem ter s podpiranjem procesa gospodarske in socialne reforme;

• dvig profila EU na Kitajskem. 3.6.2 EU in Rusija Z rusko dobavo plina in nafte, ki sestavljajo velik delež izvoza Rusije v Evropo, je Rusija tretja največja trgovinska partnerica Evropske unije (EU – EEAS 2011b). Evropska unija je glavni trgovinski partner Rusije in je predstavljala 52,3 % njenega celotnega trgovinskega prihodka v letu 2008. EU izvaža v Rusijo raznolike izdelke in pokrivajo skoraj vse kategorije strojev in transportnih naprav, ter proizvode, živila in žive živali. EU je tudi daleč najpomembnejša vlagateljica v Rusiji. Ocenjuje se, da do 75 % neposrednih tujih investicij prihaja iz držav članic EU (European Commission 2010). Stalno sodelovanje temelji na štirih področjih politike, in sicer: ekonomska vprašanja in okolje; svoboda, varnost in pravosodje; zunanja varnost; ter raziskave in razvoj, vključno iz kulturnega vidika. To so štirje t.i. »EU-Rusija skupni prostori« (EU – EEAS 2011b). EU in Rusija sodelujeta pri reševanju vrsto izzivov, tako na mednarodni ravni kot tudi v našem skupnem sosedstvu. Gre za vprašanja podnebnih sprememb, drog, trgovine z ljudmi, organiziranega kriminala, boja proti terorizmu, neširjenju jedrskega orožja, bljižnjevzhodnega mirovnega procesa in Irana (EU – EEAS 2011b). Leta 1994 sta Evropska unija in Rusija sklenili Sporazum o partnerstvu in sodelovanju. Leta 2008 so se začela pogajanja o Novem sporazumu EU-Rusija, ki bi moral posodobiti in nadomestiti obstoječi Sporazum o partnerstvu in sodelovanju. Bil bi celovit okvir za odnose med EU in Rusijo, vključeval bi vsebinske, pravno zavezujoče obveznosti na vseh področjih sodelovanja, vključno s političnim dialogom, gospodarskim sodelovanjem, raziskavami, izobraževanjem in kulturo, kot tudi tehtne predpise o trgovini, investicijah in energiji. Dvanajst krogov pogajanj naj bi potekalo od junija 2008 do konca leta 2010 (EU – EEAS 2011b).

34

Skupni gospodarski prostor Maja 2003 sta EU in Rusija sklenili, da bosta okrepili svoje sodelovanje z oblikovanjem štirih »EU-Rusija skupnih prostorov« v okviru obstoječega Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju. Skupni gospodarski prostor (ang. The Common Economic Space – CES) je namenjen povečanju možnosti za gospodarske subjekte in pomeni nadaljnji korak k vzpostavitviji bolj odprtega in povezanega trga med EU in Rusijo. Splošni cilj CES je vzpostaviti pogoje za povečano in raznoliko trgovino ter ustvarjanje novih naložbenih možnosti. To bodo dosegli z gospodarskim povezovanjem, odpravo trgovinskih ovir, odpiranjem trga, s spodbujanjem trgovin in razvojem infrastrukture, z izmenjavo informacij in najboljših praks (European Commission 2010). 3.6.3 EU in Japonska Japonska predstavlja šesti največji trg v katerega izvaža EU. Gre predvsem za izdelke iz sektorja strojev in transportnih naprav, kemičnih izdelkov in kmetijskih proizvodov. Glede uvoza pa Japonska predstavlja šesti največji vir uvoza v EU. EU iz Japonske uvaža v glavnem stroje in transportne naprave in kemične izdelke. Tudi EU je pomemben trg za Japonskem. V letu 2010 je bila EU uvrščena na tretje mesto na Japonskem po trgih, kamor Japonska izvaža in na tretje mesto glede trgov, iz katerih uvaža. Japonska je največji investitor v EU. V zadnjih petih letih pa je tudi EU postala pomemben investitor na Japonskem (European Commision 2011a). Japonska je zelo razvito gospodarstvo in močan svetovni gospodarski subjekt in vlagatelj. Po desetletju stagnacije v devetdesetih letih je začelo japonsko gospodarstvo počasi a vztrajno naraščati. Ta proces je bil le začasno prekinjen zaradi finančne krize, danes pa se sooča z rekonstrukcijo in obnovo po uničujočem potresu in cunamiju, ki je prizadel vzhodno obalo 11. marca 2011. Poleg tega se na Japonskem soočajo s številnimi resnimi negativnimi vplivi trajnostne rasti, predvsem z zakoreninjeno deflacijo in upadom povpraševanja (European Commision 2011a). Odnos med EU in Japonsko temelji na Akcijskem načrtu iz leta 2001. Obseg splošnega odnosa se je v zadnjih letih razširil po vzoru Akcijskega načrta in sedaj krepko presega prejšnja trgovinska osredotočenja iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Sodelovanje poteka na vseh ravneh in zajema zunanjo politiko, gospodarske in trgovinske odnose ter regionalne in globalne izzive. Aktivno sodelujeta pri reformnih procesih druga druge. Poleg tega sta vključeni v množico drugih sektorskih dialogov, ki se ukvarjajo z okoljem, informacijsko družbo, znanostjo in tehnologijo, trgovino, finančnimi storitvami, industrijsko politiko itd. (EU – EEAS 2011c). Maja 2010 sta se obe strani dogovorili za začetek postopka vzporednih pogajanj za (European Commission 2011a):

� poglobljen in celovit sporazum o prosti trgovini, to je Sporazum o gospodarskem partnerstvu, ki obravnava vsa vprašanja skupnega interesa, vključno s carinami, necarinskimi ukrepi, storitvami, naložbami, pravicami intelektualne lastnine, konkurence in javnih naročil; ter

� zavezujoč sporazum, ki zajema politično, globalno in druga sektorska sodelovanja na celovit način in s skupno zavezo o podpiranju temeljnih vrednot in načel.

35

Med Japonsko in EU so bili zaključeni štirje pomembni dvostranski sporazumi (European Commission 2011a):

1. EU-Japonska sporazum o medsebojnem priznavanju (2002) omogoča sprejetje ocene skladnosti, ki jih je opravila ena pogodbenica v skladu s predpisi druge na štirih področjih proizvodov , kar pomeni pomemben korak k lažji dostopnosti trga;

2. Sporazum o sodelovanju na področju protikonkurenčnih dejavnosti (2003), ki olajšuje trgovino in naložbe z zagotavljanjem enakih pogojev med notranjimi in zunanjimi partnerji;

3. Sporazum o znanosti in tehnologiji med EU in Japonsko (2009); ter 4. Sporazum o sodelovanju in medsebojni administrativni pomoči (2008).

Na spletni strani EU poteka javno posvetovanje, ki je pokazalo, da je večina zainteresiranih v prid večje gospodarske vezi z Japonsko. Opozorili so tudi na potrebo po izboljšanjih na številnih področjih, zlasti o dostopu do trga javnih naročil in naložb. Obe strani sta se sporazumeli, da bosta pričeli razpravo o obsegu in ambicioznosti za tak dogovor (European Commission 2011a).

36

4 JUŽNOAZIJSKO ZDRUŽENJE ZA REGIONALNO SODELOVANJE (SAARC)

4.1 NASTANEK Južnoazijsko združenje za regionalno sodelovanje (SAARC – South Asian Association for Regional Cooperation) je ekonomska in politična regionalna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1985 (European Union – EEAS 2011č) s podpisom deklaracije v Daki (Bangladeš) 7. in 8. decembra 1985. Ima osem držav članic, in sicer Bangladeš, Butan, Indija, Maldivi, Nepal, Pakistan, Šrilanka, ki so tudi ustanovitvene članice ter Afganistan, ki se je SAARC pridružil leta 2005 (Wikipedija 2011). Države so se združile v želji po miru, stabilnosti in napredku v regiji, z doslednim spoštovanjem načel Ustanovne listine Združenih narodov in neuvrščenosti. Države bodo spoštovale načela suverene enakosti, ozemeljske celovitosti, nacionalne neodvisnosti, prepovedi uporabe sile in nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav ter se zavzemale za mirno rešitev vseh sporov. Delovale bodo v dobrih medsosedskih odnosih, zavedajoč se skupnih problemov, interesov in želj prebivalcev regije. Sodelovale bodo v okviru svojih političnih in gospodarskih sistemov in kulturnih tradicij, kar je koristno in potrebno za spodbujanje blaginje in izboljšanje kakovosti življenja v regiji (SAARC 1985). Tabela 6: Članice SAARC17

Država Glavno mesto Povšrina (km2) Populacija (v 1000)

BDP na prebivalca v $

Afganistan Kabul 652.225 29.802 486

Bangladeš Daka 143.998 162.220 551

Butan Thimbu 47.000 697 1.831

Indija New Delhi 3.287.782 1.155.348 1.192

Maldivi Male 298 309 4.760

Nepal Katmandu 147.181 29.331 427

Pakistan Islambad 796.095 169.708 955

Šrilanka Kolombo 65.610 20.303 2.068

Vir: SAARC (2009a), Geodetski zavod Slovenije in Freytag-Berndt U. Artaria Dunaj (1998), The World Bank (2011) Cilji, ki so zapisani v Listini SAARC so (SAARC 1985):

a) spodbujanje blaginje narodov in izboljšanje kakovosti življenja v regiji; b) pospešitev gospodarske rasti, socialnega napredka in kulturnega razvoja v regiji ter

zagotovitev vsem posameznikom možnost za dostojno življenje in uresničitev njihovega potenciala;

c) pospeševanje in krepitev kolektivnega samozaupanja med državami članicami; d) prispevanje k medsebojnemu zaupanju, razumevanje in spoštovanje problemov

drugih;

17 Podatki so za leto 2009

37

e) spodbujanje aktivnega sodelovanja in medsebojne pomoči na gospodarskem, socialnem, kulturnem, tehnološkem in znanstvenem področju;

f) krepitev sodelovanja z drugimi državami v razvoju; g) krepitev medsebojnega sodelovanja v mednarodnih forumih o vprašanjih skupnega

interesa; ter h) sodelovanje z mednarodnimi in regionalnimi organizacijami s podobnimi cilji.

4.2 PODROČJA DELOVANJA IN SPORAZUMI 4.2.1 Ekonomija in sporazum o prosti trgovini Eden izmed ciljev Listine SAARC je pospešitev gospodarske rasti. Članice so začele sodelovati na ključnih gospodarskih področjih na podlagi študije o trgovini, proizvodnji in storitvah, ki je bila zaključena junija 1991 (SAARC 2009a). Preferencialni trgovinski sporazum SAARC (SAPTA) Decembra 1991 na šestem vrhu v Kolombu (Šrilanka) je bila odobrena ustanovitev medvladne skupine za oblikovanje Preferencialnega trgovinskega sporazuma (SAPTA – SAARC Preferential Trading Arrangement) do leta 1997. Na podlagi soglasja v SAARC je bil sporazum podpisan že 11. aprila 1993 ter stopil v veljavo 7. decembra 1995. Sporazum odraža željo držav članic za spodbujanje in ohranjanje medsebojne trgovine in ekonomskega sodelovanja v regiji preko izmenjave koncesij (SAARC 2009c). Temeljna načela SAPTA so (SAARC 2009c):

a) celotna vzajemnost in medsebojna koristnost, tako da pravično koristi vsem državam članicam, ob upoštevanju njihovega gospodarskega stanja in industrijskega razvoja, vzorca zunanje trgovine ter trgovinske in tarifne politike in sistemov;

b) postopna pogajanja o tarifnih reformah, ki so izboljšana in razširjena v zaporedne faze z rednimi pregledi;

c) priznavanje posebnih potreb manj razvitih držav pogodbenic ter dogovor o konkretnih preferencialnih ukrepih v njihovo korist; ter

d) vključitev vseh izdelkov, proizvodov in blaga v surovi, polpredelani in predelani obliki.

Sklenjeni so bili štirje krogi pogajanj, ki pokrivajo preko 5000 proizvodov. Vsak krog je prispeval k daljšanju seznama proizvodov in poglabljanje tarifnih koncesij iz prejšnjih krogov (SAARC 2009c). Južnoazijsko prostotrgovinsko območje (SAFTA) SAPTA je bila predvidena kot prvi korak k prehodu na Južnoazijsko prostotrgovinsko območje (SAFTA – South Asian Free Trade Area), ki bo posledično vodilo k carinski uniji, skupnemu trgu in ekonomski uniji. Leta 1995 so se ministri dogovorili, da se je potrebno prizadevati za uresničitev SAFTA, zato so v ta namen leta 1996 ustanovili medvladno skupino strokovnjakov, ki bo opredelila potrebne korake za napredovanje v območje proste trgovine. Leta 1998 so ustanovili Odbor strokovnjakov (Committee of

38

Experts – COE), da pripravi celovit okvir za pogodbo za oblikovanje območja proste trgovine. V pogodbi je bilo potrebno upoštevati nesorazmerja v razvoju regije ter upoštevati, da je potrebno določiti realne in dosegljive cilje (SAARC 2009b). Sporazum o južnoazijskem prostotrgovinskem območju je bil podpisan 6. januarja 2004 v Islambadu (Pakistan) ter stopil v veljavo 1. januarja 2006. Prostotrgovinsko območje je bilo ustanovljeno za spodbujanje in krepitev medsebojne trgovine in gospodarskega sodelovanja med državami pogodbenicami z izmenjavo koncesij v skladu s tem sporazumom (SAARC 2004). Cilji tega sporazuma je torej spodbujanje in krepitev medsebojne trgovine in gospodarskega sodelovanja med pogodbenicami, kar bodo med drugim dosegli (SAARC 2004):

a) z odpravo trgovinskih ovir in olajšanje čezmejnega pretoka blaga med ozemlji držav pogodbenic;

b) s spodbujanjem pogojev lojalne konkurence na prostotrgovinskem območju in z zagotavljanjem pravične koristi vsem državam pogodbenicam ob upoštevanju njihovih stopenj in vzorcev gospodarskega razvoja;

c) z vzpostavitvijo učinkovitega mehanizma za izvajanje in uporabo tega sporazuma za skupno administracijo in skupno reševanje sporov, ter

d) z vzpostavitvijo okvira za nadaljnjo regionalno sodelovanje za širitev in okrepitev medsebojnih koristi tega sporazuma.

Strinjali so se z naslednjim programom tarifnih znižanj (SAARC 2004):

a) znižanje tarif iz obstoječih carinskih stopenj na 20 odstotkov do začetka leta 2008. To velja le za članice, ki ne spadajo med najmanj razvite države;

b) za najmanj razvite države velja znižanje tarif iz obstoječih carinskih stopenj na 30 odstotkov do začetka leta 2008;

c) v naslednjem obdobju petih let naj bi države (ki ne spadajo med najmanj razvite države) znižale carinsko stopnjo iz 20 odstotkov na največ 5 odstotkov. Za Šrilanko naj bi to obdobje trajalo šest let. Zniževanje naj bi potekalo v enakomernih letnih znižanjih, vendar ne manj kot 15 odstotkov letno;

d) najmanj razvite države naj bi znižale svoje carinske stopnje iz 30 odstotkov na največ 5 odstotkov v obdobju 8 let.

4.2.2 Kmetijstvo in razvoj podeželja18 Kmetijstvo ostaja ključna sestavina vsakega južnoazijskega gospodarstva, tako iz vidika zaposlovanja kot iz vidika prispevka k bruto domačemu proizvodu (BDP). Kmetijstvo in razvoj podeželja je bil v središču pozornosti že od samega začetka regionalnega sodelovanja v okviru SAARC. Že pred samo ustanovitvijo SAARC je bil v septembru 1981 v Daki (Bangladeš) sestanek Študijske skupine za kmetijstvo. V okviru medvladne strukture SAARC sta bila leta 1990 ustanovljena dva ločena tehnična odbora: za kmetijstvo in za razvoj podeželja. Odbora sta bila kasneje združena v en sam Tehnični odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja (Technical Committees on Agriculture and Rural

18 Povzeto po: SAARC 2009č

39

Developmen – TCARD) s sedežem v Nepalu. Odbor je začel delovati julija 2000. Januarja 2004 je predsedovanje tehničnemu odboru prevzela Indija. Istega leta je odbor postal pooblaščen, da obravnava tudi zadeve v vezi z živinorejo in ribištvom. Delovanje odbora je bilo v pomoč pri premostitvi kritičnih vrzeli v znanju in pri določanju številnih konkretnih področij za uresničevanje regionalnih ukrepov in projektov. V svojem delu so doslej razpravljali o številnih področjih, ki temeljijo na povpraševanju, na primer:

- upravljanje z vodnimi viri za kmetijstvo v državah SAARC; - ustanavljanje skupnih projektov za predelavo mleka v mlečne izdelke z visoko

dodano vrednostjo in trženje teh proizvodov; velja za Bangladeš, Butan, Indijo in Nepal;

- izmenjava prostovoljcev za razvoj podeželja v regiji; - ustanovitev regionalne banke hrane; ter - regionalne in subregionalne projekte o čebelarstvu, sadjarstvu, zatiranju

škodljivcev, migracijah tun v Bengalskem zalivu, vzpostavitev digitalne baze živali na kmetijah, njihovo identifikacijo in sledljivost ipd.

V letih 2004/05 je TCARD zaznal potrebo po prizadevanju za regionalno sodelovanje na področju kmetijstva in razvoja podeželja, ki ima širši pogled na obstoječe in potencialne probleme ter priložnosti. V ta namen so sklenili, da bodo pripravili dokument o viziji kmetijstva, nato pa si bodo prizadevali sodelovati na način, ki temelji na tem dokumentu. Dokument se nanaša na dolgoročne regionalne izzive in prednostne ukrepe, med drugim na nadgradnjo proizvodnje, upravljanje naravnih virov, biološko varnost, razvoj in širjenje tehnologije, semena, varno preskrbo s hrano, prilagajanje podnebnim spremembam, blažitev tveganj ter na preživetje malih in obrobnih kmetov v kmetijskih in nekmetijskih dejavnostih. SAARC banka hrane Januarja 2004 so potrdili ustanovitev SAARC banke hrane (ang. SAARC Food Bank), zato je Indija pripravila več konceptov o njeni ustanovitvi. Marca 2007 je skupina strokovnjakov dokončala besedilo Sporazuma o ustanovitvi banke hrane. Glavne razlike tega sporazuma in Sporazuma o varnosti preskrbe hrane in zalogah so:

- Banka hrane bi delovala tudi v času, ko ni pomanjkanja hrane in v njujnih primerih, torej v »običajnem« času;

- nov sporazum vsebuje splošna načela za določanje cen hrane. O točnih cenah, pogojih plačila ipd. se dogovorijo posamezne članice med seboj;

- racionalizirali in poenostavili bi postopke za dvig in »polog« žitaric; - zasnovana je vloga odbora za upravljanje banke hrane in njegova politika; - izvajanje na nacionalni ravni je zaupano imenovanemu vozlišču (oz. vozliščem)

(ang. Nodal Point). Sporazum o ustanovitvi banke hrane je bil podpisan aprila 2007 in države so prispevale 243 tisoč ton žitaric. Vsaka država je ustanovila skladišče, kjer je shranjena njena zaloga žitaric, in sicer v obliki riža ali pšenice.

40

4.2.3 Energija19 Zagotavljanje trajnostne oskrbe z energijo, da zadovoljijo energetske potrebe po dostopnih cenah je postala najpomembnejša stvar v energetski politiki. Razlog so visoke cene nafte in povečano povpraševanje po energiji. Posledica tega pa so tudi upočasnitev gospodarskega razvoja, povečanje inflacije, poglabljanje revščine, kar povzroča politične in socialne nestabilnosti v regiji. Oskrba z energijo v južni Aziji je pomanjkljiva, saj regija ne proizvaja dovolj nafte in plina, da bi izpolnila svoje potrebe, zaradi česar je močno odvisna od uvoza. Večina držav članic prav tako ne more ustvariti dovolj električne energije za pokrivanje svojih potreb. Ocenjuje se, da se bodo energetske potrebe južne Azije še povečale za trikrat v naslednjih petnajstih do dvajsetih letih. Proces regionalnega sodelovanja v energetskem sektorju se je začelo januarja 2000 z ustanovitvijo Tehničnega odbora za energetiko, kasneje pa je Svet ministrov odobril še ustanovitev specializirane Delovne skupine za energetiko v januarju 2004. Oktobra 2005 je potekalo prvo srečanje SAARC ministrov za energijo, ki je določilo oblikovanje skupine strokovnjakov, ki bodo razpravljali o možnostih in potencialih za varčevanje z energijo in o ukrepih za energetsko učinkovitost ter oblikovali časovni načrt za izvajanje. Na trinajstem vrhu SAARC so se odločili, da ustanovijo Center za energijo SAARC v Islamabadu, da bo spodbujal razvoj energetskih virov, vključno z vodno energijo; trgovino z energijo v regiji; za razvoj obnovljivih in alternativnih virov energije; ter za spodbujanje energetske učinkovitosti in hrambo energije v regiji. Center je bil ustanovljen leta 2006. Kot je bilo določeno na tem vrhu je indijska vlada 5. marca 2007 organizirala Južnoazijski energetski dialog, ki so se ga udeležili strokovnjaki, akademske ustvarjalne enote in ostali zainteresirani. Dialog je prinesel številna priporočila za spodbujanje sodelovanja na tem pomembnem področju. Koncept energetskega obroča je razvila skupina strokovnjakov, ki so jo potrdili ministri za energetiko na svojem tretjem srečanju v Kolombu v januarju 2009. Na tem srečanju so ministri odobrili tudi časovni načrt o energetski učinkovitosti in ohranjanju energije za izvajanje v državah članicah. Aprila 2009 so se na petem srečanju Delovne skupine za energetiko v Butanu odločili za ustanovitev naslednjih skupin strokovnjakov za:

a) nafto in plin; b) električno energijo; c) obnovljive vire energije; ter d) izmenjavo znanja in tehnologije.

19 Povzeto po: SAARC (2009d)

41

SAARC študija o trgovanju z energijo je bila zaključena s pomočjo Azijske razvojne banke. Opredelili so štiri trgovinske možnosti, ki jih bo obravnaval ustrezen mehanizem SAARC, da bo časovni načrt izvršen. 4.2.4 Okolje in ohranjanje okolja20 Od leta 1987 so voditelji držav na svojih rednih srečanjih poudarili potrebo po krepitvi regionalnega sodelovanja za ohranitev, varstvo in upravljanje raznovrstnih in krhkih ekosistemov v regiji. Vključili so tudi potrebo za reševanje izzivov, ki jih predstavljajo podnebne spremembe in naravne nesreče. Novembra 1987 so voditelji naročili Regijsko študijo o vzrokih in posledicah naravnih nesreč ter zaščiti in ohranjanju okolja. Študija je bila končana leta 1991. Decembra 1988 so se odločili o skupni študiji o učinku tople grede in njegovem vplivu na regije. Študija se je začela kot podlaga za akcijski načrt in je bila končana leta 1992. Leta 1992 je bil ustanovljen tudi Tehnični odbor za okolje, ki je bil pooblaščen, da spremlja napredek pri izvajanju priporočil teh dveh študij. Srečanja SAARC ministrov za okolje Redna srečanja ministrov SAARC so potekala zaradi ocene napredka in nadaljnje krepitve regionalnega sodelovanja na področju okolja, podnebnih sprememb in naravnih nesreč. Od leta 1992 so se redno sestali osemkrat, poleg tega pa so imeli še izredno zasedanje v času po cunamiju v Indijskem oceanu (julij 2005) in ministrski sestanek o podnebnih spremembah (julij 2008). V tem času so predstavili več skupnih stališč povezanih z okoljem in o podnebnih spremembah. Na tretjem srečanju oktobra 1997 so sprejeli Okoljski akcijski načrt, ki opredeljuje nekatere ključne zadeve članic in določa parametre in načine za regionalno sodelovanje. V okviru okoljskega načrta so izvedli številne ukrepe, tako je bil leta 2004 ustanovljen Center za upravljanje obalnih območij, ki spodbuja sodelovanje na področju planiranja upravljanja in trajnostnega razvoja obalnih območij, vključno z raziskavami in ozaveščanjem. Leta 2007 je bil ustanovljen Center za gozdarstvo za varstvo, ohranjanje in preudarno rabo gozdnih virov. V sodelovanju z Organizacijo Združenih narodov za okolje so leta 2009 zaključili Obeti za okoljevarstvo v južni Aziji. Aprila 2010 pa je bila podpisana Konvencija o sodelovanju na področju okolja, ki bo začela veljati, ko jo bodo ratificirale vse države članice. Osmo srečanje je potekalo oktobra 2009 v New Delhiju, kjer so sprejeli Delhiško izjavo o sodelovanju na področju okolja, ki določa veliko kritičnih področij, ki jih je potrebno obravnavati. Ponovno potrjuje zavezanost držav članic za okrepitev sodelovanja na področju okolja in podnebnih sprememb.

20 Povzeto po: SAARC (2009e).

42

Tehnični odbor za okolje in gozdove Tehnični odbor za okolje in gozdove je bil ustanovljen leta 1992, da preuči priporočila regionalne študije o vzrokih in posledicah naravnih nesreč; za varstvo in ohranjanje okolja; za določitev ukrepov za takojšnje ukrepanje in se odloči o načinih izvajanja. Pooblastila odbora so se kasneje razširile na regionalne študije o učinku tople grede in njegov vpliv na regijo. Od takrat je vključeval meteorologijo in gozdarstvo. Po prestrukturiranju Regionalnega integracijskega akcijskega programa pa so meteorologijo združili s Tehničnim odborom za znanost in tehnologijo. Od leta 2004 se je tehniči odbor sestal trikrat. Naloge odbora pa sestavljajo okolje, gozdarstvo in naravne nesreče. Zaupano pa jim je bilo tudi usklajevanje in spremljanje izvajanja SAARC okoljskega akcijskega načrta ter SAARC akcijskega načrta o podnebnih spremembah. Dakška deklaracija in Akcijski načrt o podnebnih spremembah SAARC Aprila 2007 so na Vrhu SAARC izrazili globoko zaskrbljenost nad globalnimi podnebnimi spremembami in se zavzeli za uresničevanje podnebju prilagojenega razvoja v južni Aziji. Tako so julija 2008 na srečanju ministrov za podnebne spremembe sprejeli Dakško deklaracijo (ang. Dhaka Declaration) in Akcijski načrt o podnebnih spremembah SAARC. Dakška deklaracija zahteva od članic, da izvajajo ukrepe za pospeševanje programov o klimatskih spremembah in masovno ozavešča o le-teh, da izmenjavajo informacije o najboljših praksah, izmenjujejo rezultate raziskav in razvoja za ublažitev posledic podnebnih sprememb in sprejema ukrepe za prilagoditev, ter da izvaja programe in ukrepe za varovanje življenja in preživetje ljudi. Akcijski načrt pa deluje na področjih kot so: usposabljanja za projekte mehanizma čistega razvoja, izmenjava informacij o pripravljenosti na naravne nesreče, izmenjava meteoroloških podatkov, usposabljanje in izmenjava informacij o vplivih klimatskih sprememb (npr. dvig morske gladine, taljenje ledenikov…) ter skupno posvetovanje v mednarodnem pogajalskem procesu. 4.2.5 Turizem21 Tehnični odbor za turizem je bil ustanovljen leta 1991. Med prvim zasedanjem oktobra 1991 v Kolombu je bil oblikovan akcijski načrt za turizem. Leta 2004 je bila ustanovljena delovna skupina za turizem. Le-ta je na svojem prvem srečanju (avgusta 2004) pripravila načrt dejavnosti, ki vključujejo spodbujanje SAARC kot skupno turistično destinacijo, spodbujanje zasebnega sektorja pri spodbujanju regionalnega sodelovanja na področju turizma, razvoj človeških virov, spodbujanje identitete južne Azije prek turizma, kulturnega razvoja in razvoja ekoturizma.

21 Povzeto po: SAARC (2009f)

43

Leta 2005 so poudarili željo po nadaljnjem prizadevanju držav članic na vseh ravneh za spodbujane kontakta med ljudmi z olajšanjem potovanja med državami članicami, s spodbujanjem izmenjave mladih na kulturnem področju in v športu, s promocijami turizma znotraj regije, z vzpostavitvijo povezav med strokovnimi organi in s sprejetjem drugih konkretnih ukrepov. Odločili so se, da bo leto 2006 leto turizma v južni Aziji in določili ministrom za turizem izdelavo načrta aktivnosti, ki se bodo izvajale v tem letu. Za spodbujanje SAARC kot skupno turistično destinacijo so priporočili, da lahko nacionalni letalski prevozniki uporabljajo SAARC logo na letalih in druge promocijske brošure ter SAARC zastavo s svojo zastavo in z nacionalnimi zastavami. Organizirali bodo tudi posebno prireditev v počastitev dneva SAARC listine, ki je 8. decembra, s poudarkom na spodbujanju turizma. Leta 2008 so na petnajstem Vrhu voditeljev držav poudarili bistven prispevek, ki bi ga lahko turizem doprinesel k gospodarskemu razvoju regije. Dogovorili so se, da bodo storili vse za izvajanje celovitega Akcijskega načrta za turizem iz Cox's Bazar, ki so ga sprejeli ministri za turizem maja 2006. Ta prizadevanja vključujejo olajšanje gibanja ljudi zaradi izboljšane infrastrukture, povezanost držav SAARC po zraku, morju in po kopnem, sodelovanju pri razvoju človeških virov in promocija SAARC kot skupne destinacije. 4.3 ZUNANJI ODNOSI SAARC je gospodarska in politična regionalna organizacija držav južne Azije, ki je bila ustanovljena leta 1985. Ima osem držav članic (Afganistan, Bangladeš, Butan, Indija, Maldivi, Nepal, Pakistan in Šrilanka) ter sedem držav, ki imajo status opazovalca. Te države so: Kitajska, Evropska unija, Iran, Japonska, Koreja, Mauritius in ZDA (EU – EEAS 2011č). SAARC sodeluje z različnimi mednarodnimi in regionalnimi organizacijami, in sicer (SAARC Information Centre 2010):

1. Konferenca ZN za trgovino in razvoj – UNCTAD SAARC in UNCTAD sta februarja 1993 podpisala Memorandum o soglasju o trgovinski analizi in informacijskih sistemih za povečanje preglednosti mednarodnih pogojev poslovanja, in s tem olajšala trgovanje.

2. Ekonomska in socialna komisija ZN za Azijo in Pacifik - UNESCAP Okvirni sporazum o sodelovanju med SAARC in ESCAP je bil podpisan februarja 1994 in predvideva sodelovanje na razvojnih vprašanjih v okviru skupnih študij, delavnic in seminarjev ter z izmenjavo informacij in dokumentov o boju proti revščini, razvoju človeških virov, spodbujanju trgovine, neposrednih tujih investicijah itd.

3. Mednarodni sklad ZN za pomoč otrokom – UNICEF Sporazum o sodelovanju med organizacijama je bil podpisan 10. decembra 1993. Predvideva sodelovanje pri izvajanju ustreznih odločitev SAARC-a v zvezi z otroki, preko skupnih študijev, izmenjave dokumentacij ipd.

4. Azijsko-Pacifiška telekomunikacijska skupnost – APT (Asia Pacific Telecommunity) Februarja 1994 sta podpisala Memorandum o soglasju, ki predvideva sodelovanje za spodbujanje rasti telekomunikacij, da bi pospešili ekonomski in socialni razvoj v

44

regiji. Organizaciji bosta izmenjavali informacije, publikacije in dokumente o svojih dejavnostih na tem področju.

5. Program ZN za razvoj – UNDP Memorandum o soglasju med SAARC in UNDP je bil podpisan julija 1995. Zajema splošen sporazum za široko zasnovano sodelovanje s cilji in nameni spodbujanje trajnostnega človeškega razvoja za odpravo revščine, ohranjanje in varovanje okolja, obnovo naravnih virov, ustvarjanje delovnih mest itd.

6. Program ZN za nadzor nad prepovedanimi drogami - UNDCP SAARC in UNDCP sta avgusta 1995 podpisala memorandum o soglasju, da bodo usklajevali svoja prizadevanja v boju proti trgovini z drogami in proti uživanju drog v regiji.

7. Načrt iz Kolomba22 SAARC je sklenil pogodbo o sodelovanju z uradom Načrta iz Kolomba za spodbujanje vloge nevladnih organizacij SAARC

8. Mednarodna telekomunikacijska zveza – ITU Memorandum o soglasju med SAARC in ITU je bil dokončan in bo v kratkim podpisan.

4.3.1 Odnos SAARC z EU EU ima status opazovalke od lata 2006 in visoko ceni sodelovanje in regionalno povezovanje v Južni Aziji. EU verjame, da lahko pomaga utrditi proces povezovanja s svojimi gospodarskimi vplivi v regiji, s svojimi izkušnjami v gospodarstvu in trgovinskem povezovanju, zaradi spopadanja z raznolikostjo ter zaradi svojega interesa pri preprečevanju krize. Prepričani so, da bi lahko imel SAARC pomembno vlogo v regionalnem sodelovanju in dialogu med državami. Evropska komisija in SAARC bi morali sodelovati predvsem s spodbujanjem usklajevanja standardov, z lajšanjem trgovine, z ozaveščanjem o koristih regionalnega sodelovanja; in s spodbujanjem podjetniške povezanosti v regiji SAARC (EU – EEAS 2011č). Ključni mejniki v sodelovanju med EU in SAARC (EU – EEAS 2011č):

- leta 1996 Evropska komisija in sekretariat SAARC podpišeta Memorandum o soglasju o sodelovanju, ki je zagotovil okvir za tehnično pomoč glede trgovinskih zahtev;

- leta 1999 sta se EU in SAARC dogovorila, da bosta sodelovala pri izboljšanju dostopa na trg EU za proizvode iz SAARC. Prizadevali se bodo za kumulacijo pravil o poreklu za proizvode SAARC za izvoz v EU, pri čemer bodo nudili tehnično podporo za vzpostavitev Južnoazijskega sporazuma o prosti trgovini in podporo pri usklajevanju standardov SAARC.

22 Načrt iz Kolomba je regionalna organizacija, ki je nastala Januarja 1950. Temelji na partnerskem konceptu samopomoči in vzajemne pomoči pri razvoju, katerega cilj je socialno-ekonomski napredek svojih držav članic. Vključuje 26 držav, vključno z državami, ki so članice ASEAN in SAARC.

45

4.3.2 EU in Indija23 Odnos med EU in Indijo sega v začetek šestdesetih let prejšnjega stoletja. Skupna politična izjava iz leta 1993 in Sporazum o sodelovanju iz leta 1994 sta odprla vrata za širok političen dialog, ki se razvija skozi letna srečanja. Leta 2004 je Indija postala ena od strateških partnerjev Evropske unije. S pomočjo skupnega akcijskega načrta iz leta 2005 (revidiran leta 2008) se trudijo, da bi uresničili celotni potencial tega partnerstva na ključnih področjih. Osredotočeni so na trenutna pogajanja o sporazumu o trgovini in investicijah; na zaključek pogajanj o transportu (pomorski promet); ter na izvajanje skupnega delovnega programa o podnebnih spremembah, ki je bil sprejet leta 2008. Državna strateška listina Indije za obdobje 2007 – 2013 je osredotočena na sredstva EU za zdravstvo, izobraževanje in izvajanje skupnega akcijskega načrta. Februarja 2011 sta podpisali Memorandum o soglasju o večletnem usmeritvenem programu. Pregled je potrdil potrebo po nadaljnji podpori socialnih sektorjev, kot so zdravstvo in izobraževanje, zlasti srednješolsko izobraževanje in poklicno usposabljanje. EU načrtuje za obdobje 2011 – 2013 štipendiranje indijskih študentov in profesorjev, pa tudi projekte na področju energije, okolja in tehnično pomoč, povezano s trgovino.

23 Povzeto po: European Union – EEAS 2011d

46

5 ORGANIZACIJA ZA EKONOMSKO SODELOVANJE (ECO) 5.1 NASTANEK IN ZGODOVINSKI RAZVOJ Organizacija za ekonomsko sodelovanje (ang. Economic Cooperation Organization – ECO) je medvladna regionalna organizacija, ustanovljena leta 1985 s strani Irana, Pakistana in Turčije, z namenom spodbujanja gospodarskega, tehničnega in kulturnega sodelovanja med državami članicami. Je naslednik organizacije Regionalno sodelovanje za razvoj (ang. Regional Cooperation for Development – RDC), ki je deloval med letoma 1964 in 1979 (ECO 2011). Izmirska pogodba (ang. The Treaty of Izmir) iz leta 1977 kot pravni okvir za RDC je bila kasneje sprejeta kot osnovna listina ECO. Leta 1990 je bila spremenjena, da se zagotovi ustrezna pravna podlaga za prehod iz RCD na ECO (ECO 2011a). Razpad Sovjetske zveze je privedel do neodvisnosti republik srednje Azije in Kavkaza. V njihovih prizadevanjih, da se odprejo navzven, in da se povežejo s svojimi predniki iz Irana, Pakistana in Turčije, šest teh republik, in sicer Azerbajdžan, Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan, skupaj z Afganistanom, zaprosi za članstvo v ECO. Do njihovega formalnega pristopa pride po tem, ko 28. maja 1992 sprejmejo Izmirsko pogodbo (ECO 2011a). Tako danes organizacija šteje deset članov. Zaradi širitve organizacije je prišlo do potrebe po bistvenih strukturnih spremembah in funkcionalni metodologiji organizacije. Tako so 14. maja 1996 podpisali Memorandum o soglasju o reorganizaciji in prestrukturiranju ECO ter 14. septembra 1996 odobrili Izvedbeni načrt za reorganizacijo in preoblikovanje ECO, podpisali novo, revidirano Izmirsko pogodbo ter Sporazum o pravnem položaju ECO (ECO 2011a). V zadnjih dvanajstih letih članice ECO sodelujejo pri pospeševanju regionalnega razvoja. Poleg skupnih kulturnih in zgodovinskih razlogov izkoriščajo tudi obstoječe infrastrukturne in poslovne povezave. Organizacija je začela več projektov v prednostnih sektorjih, vključno z energijo, trgovino, prometom, kmetijstvom in nadzorom nad drogami (ECO 2011). 5.2 DEJAVNOSTI ECO Dejavnosti ECO se izvajajo preko direktoratov pod vodstvom generalnega sekretarja in njegovimi namestniki, ki obravnavajo in razvijajo projekte in programe v obojestransko korist, in sicer na področjih: trgovine in investicij; transporta in telekomunikacij; energije, rudnin in okolja; kmetijstva, industrije in turizma; človeških virov in trajnostnega razvoja; ekonomskih raziskav in statistike ter mednarodnih odnosov (ECO 2011). 5.2.1 Trgovina in investicije24 Eden glavnih ciljev ECO je spodbujanje trgovine in naložb med njenimi državami članicami. Na podlagi tega cilja je bilo potrebno določiti ureditveni okvir za spodbujanje in

24 Povzeto po: ECO 2011b.

47

širitev medregionalne trgovine in investicij, za kar je potrebno sprejeti ukrepe za lajšanje trgovine in postopno odpravljanje trgovinskih ovir. Sprejeli so Sporazum o trgovini (ECOTA), ustanovili Trgovinsko in razvojno banko ECO (ETDB), reaktivirali Zbornico za trgovino in industrijo ECO (ang. ECO Chamber of Commerce and Industry – ECO-CCI) ter sodelovali pri carinskih zadevah. S pomočjo teh pobud se sproži postopek za vzpostavitev območja proste trgovine v regiji do leta 2015 – vizija 2015. Prvo srečanje ministrov za trgovino in zunanjo trgovino je potekal marca 2000 v Teheranu, ki je z zagotavljanjem političnih smernic za spodbujanje sodelovanja med članicami postavil temelje. Takrat je bil podpisan Okvirni sporazum o trgovinskem sodelovanju, ki določa temeljna načela sodelovanja na področju trgovine in planira začetek Sporazuma o trgovini (ang. ECO Trade Agreement – ECOTA) za postopno odpravljanje necarinskih ovir in postopno zmanjševanje carin. Sporazum je bil podpisan na drugem srečanju ministrov julija 2003 in se bo postopno izvajal v obdobju osem let, v tem času se bodo znižale carine na največ 15 odstotkov za 80 odstotkov blaga. Januarja 2004 pa so »Strokovnjaki na visoki ravni za trgovino, naložbe in druge povezane zadeve« sprejeli protokol o hitrem postopku za hitrejše izvajanje ECOTA za znižanje najvišjih carin s 15 odstotkov na 10 odstotkov v obdobju petih let, namesto osmih let, vendar ta protokol ni bil dokončno sprejet s strani treh članic zaradi različnih mnenj. Julija 2005 so Ministri za trgovino in zunanjo trgovino potrdili Protokol za aneks k ECOTA za (1) pravila o poreklu, (2) protidumpinške ukrepe, (3) državno pomoč in (4) pravice intelektualne lastnine. Protokol so podpisale štiri članice, in sicer Afganistan, Iran, Pakistan in Turičija. Realizacija ECOTA bo pomenila pomemben korak k vzpostavitvi območja proste trgovine do leta 2015, kot je predvideno v viziji ECO. Julija 2005 so Afganistan, Azerbajdžan in Turčija podpisali Sporazum o spodbujanju in zaščiti naložb (ang. Agreement on Promotion and Protection of Investment – APPI), februarja 2008 pa še Iran. APPI predvideva skupno politiko in skupne ukrepe za privabljanje naložb v regijo in bi začel veljati ob podpisu oz. ratifikaciji štirih članic ECO. Sporazum o vzpostavitvi in delovanju banke podatkov o tihotapljenju in carinskih prekrških je bil odobren julija 2005 s strani Ministrov za trgovino in zunanjo trgovino. Do sedaj ga je podpisalo šest držav članic, in sicer Afganistan, Azerbajdžan, Iran, Pakistan, Tadžikistan in Turčija. Sporazum bo začel veljati, ko bo ratificiran v štirih državah članicah. Carina ima pomembno vlogo v regionalni in mednarodni trgovini. Poenostavitev in uskladitev carinskega sistema in postopkov je nujno za uspešnost banke podatkov za boj proti tihotapljenju, nezakoniti trgovini z mamili in olajšanju trgovine. Leta 2007 so dokončali osnutek Sporazuma o medsebojni upravni pomoči v carinskih zadevah ECO. Države morajo izpolniti potrebne postopke za podpis sporazuma. Doslej sta izrazila pripravljenost za podpis Iran in Turčija. Eden najpomembnejših ukrepov v smeri olajševanja trgovine je ustanovitev Trgovinske in razvojne banke (ang. ECO Trade and Development Bank – ETDB). Leta 2006 so na srečanju Sveta governerjev banke vsaka članica vplačala ustanovitveni kapital v višini 20

48

milijonov enot ECO (ang. ECO Unit – EU), ki je valuta banke. Enota ECO je enaka eni posebni pravici črpanja. Ustanovitev Družbe za pozavarovanja ECO bo dopolnjevala obstoječe storitve pozavarovanja v regiji ter spodbujala rast nacionalnih zavarovanj. Zmanjšal se bo odliv deviz iz regije in podprle se bodo ekonomske aktivnosti v regiji. Razvili so tudi interaktivni spletni portal za izmenjavo podatkov in informacij povezanih s trgovino in investicijami, ki bo ponudil tudi uporabne povezave. V okviru zasebnega sektorja je potrebno upoštevati učinkovito izvajanje in nadaljnje posodabljanje področja uporabe Sporazuma o poenostavitvi vizumskih postopkov za gospodarstvenike iz držav članic ECO. Kar bo dodatno olajšalo stik in komunikacijo med članicami. Ustanovljen je poslovni forum kot mehanizem za izboljšanje odnosov med zasebnim sektorjem. Julija 2008 pa je bil organiziran obrtni sejem, na katerem so sodelovali Iran, Kazahstan in Pakistan. ECO je tudi v tesni povezavi z mednarodnimi in regionalnimi organizacijami in išče njihovo pomoč za spodbujanje trgovine in investicij v regiji. Tako so združenju ASEAN posredovali predloge za skupne aktivnosti na različnih področjih trgovine in investicij. 5.2.2 Transport in telekomunikacije25 Transport in komunikacije so že od začetkov ustanovitve ECO na vrhu dnevnega reda. Februarja 1993 je bil sprejet Quetta akcijski načrt (ang. Quetta Plan of Action), v katerem so bili oblikovani glavni cilji na področju prometa in komunikacij. Ti cilji so bili vključeni tudi v Istanbulsko deklaracijo, ki je bila sprejeta leta 1993. Za doseganje zgoraj omenjenih ciljev so se leta 1993 sestali ministri za promet in sprejeli Almaty okvirni načrt za razvoj prometnega sektorja v ECO regiji (ang. Almaty Outline Plan for the Development of Transport Sector in the ECO region). V okviru tega načrta je prišlo do znatnega razvoja v prometnem sektorju, ki je vodil v medsebojno povezovanje cestnega in železniškega omrežja med srednjeazijskimi republikami ter Iranom, Pakistanom in Turčijo ter k odprtju mednarodnega cestnega prevoza med vsemi članicami ECO na podlagi dvostranskih sporazumov. Leta 1996 je začela obratovati železniška proga na relaciji Tejen – Mashhad – Serakhs, kar je odprlo železniški promet na severni liniji Trans-azijske železnice koridor vzhod – zahod, kot tudi koridor sever – jug, ki povezuje srednjeazijske države s Perzijskim zalivom. Povečal je tudi železniški in cestni promet na koridorju Evropa – Kavkaz – Azija (TRACECA). Preostali projekti gradnje in izboljšanje cest in železnic, ki so v okviru Almaty okvirnega načrta in Ashgabat-ske deklaracije (ang. Ashgabat Declaration) bodo predvidoma še povečale prometne zmogljivosti zgornjih prometnih koridorjev. Izvajanje nekaterih projektov bo pospešeno s pomočjo mednarodnih finančnih institucij. Na srečanju ministrov za promet in komunikacije marca 1998 so sprejeli Desetletni program ukrepov za transport in komunikacije (ang. Programme of Action for the

25 Povzeto po: ECO 2011c.

49

ECO Decade of Transport and Communications) za obdobje 1998 – 2007. Sestavljen je iz naslednjih poglavij:

a) odprava nefizičnih ovir na glavnih tranzitnih poteh v regiji; b) razvoj fizične infrastrukture na koridorju vzhod – zahod (vključno s TRACECA) in

na transportnem koridorju sever – jug; ter c) načrt za razvoj telekomunikacij in poštnih povezav v regiji.

Po podpisu Okvirnega sporazuma tranzitnega prometa (ang. Transit Transport Framework Agreement) maja 1998 je prišlo do obsežnega načrta o usklajevanju sodelovanja na področju transporta. Ta sporazum so ratificirali Azerbajdžan, Kirgizistan, Pakistan in Tadžikistan in je stopil v veljavo maja 2007. Razvoj mednarodnega potniškega in tovornega prometa v železniškem prometu v regiji je eden glavnih ciljev ECO, določenih v Izmirski pogodbi iz leta 1996 in Almaty okvirnega načrta za razvoj prometnega sektorja v ECO regiji. 5.2.3 Kmetijstvo, industrija in turizem26 Kmetijstvo Kmetijski sektor je pomemben sektor za vse države članice ECO in zagotavlja zaposlitev več kot 40 odstotkom delovno aktivnih prebivalcev ter je predstavljal približno 17,9 odstotni delež celotnega BDP držav ECO v letu 2008. Regija ima široko paleto kmetijsko-ekološke cone, ugodne za rastlinsko in živalsko raznolikost. V zadnjem desetletju je prišlo do znatnega napredka pri proizvodnji hrane. Geografski položaj držav ECO, ki je v bližini gospodarstev glavnih uvoznic hrane, kot so bogate države na Bližnjem vzhodu ter velik potencial za visoko kakovostno proizvodnjo, povečuje njihovo konkurenčnost na teh trgih. Obstoječa globalna kriza, ki sega od finančne in gospodarske krize s pomanjkanjem hrane, suša, podnebne spremembe ter revščina in lakota, zahtevajo tesnejše sodelovanje na svetovni ravni. Nobena država nima dovolj virov za soočanje s temi izzivi, zato obstaja velika potreba po iskanju globalnih in regionalnih rešitev za odpravo obstoječih težav, zlasti na področju kmetijstva. ECO je v sodelovanju Organizacijo Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) oblikoval Regionalni program za varnost preskrbe s hrano (ang. ECO Regional Programme for Food Security – RPFS). Prišlo je tudi do odobritve projekta med ECO in FAO za razvoj semenskega sektorja v okviru Partnerskega programa FAO – Turčija, do ustanovitve Veterinarske komisije v Teheranu, Regionalnega koordinacijskega centra za izvajanje RPFS v Ankari, Meteorološki usmerjevalni center v Ankari, Center za učinkovito uporabo vode v Islamabadu itd. Industrija Tudi industrijski sektor je zelo pomemben za gospodarstva ECO. Srečujejo se s problemi povečanja produktivnosti, povečanja zmogljivosti v ustreznih institucijah, razvoja

26 Povzeto po: ECO 2011č.

50

gospodarske infrastrukture ter spodbujanja industrijske trgovine. Na treh srečanjih ministrov za industrijo so določili okvir regionalnega sodelovanja in prednostne dejavnosti na področju industrije, in sicer na naslednjih področjih: 1. ECO je končala z ustanavljanjem Regionalnega instituta za standardizacijo, ugotavljanje skladnosti, akreditacijo in meroslovje, ki bo poskušal olajšati razvoj in izvajanje ustrezne tehnične infrastrukture za standardizacijo in bo imel pomembno vlogo pri zaščiti interesov članic ECO na svetovnih trgih. 2. Na podlagi Akcijskega načrta za podjetništvo in razvoj malih in srednje velikih podjetij je dodeljeno upravnemu odboru, da izvaja cilje z vključitvijo zasebnega sektorja, da širi gospodarske interakcije, spodbuja neposredne tuje investicije in spodbujanja trgovino znotraj regije. 3. Sodelovanje na področju privatizacije ima svoja pooblastila in akcijski načrt, ki obravnava privatizacijo kot bistven del gospodarskih reform in pomeni velik premik gospodarskih strategij proti svobodnemu tržnemu gospodarstvu, večjemu poudarku na gospodarski učinkovitosti, razvoju privatnega sektorja in povečanju konkurenčnosti. 4. V teku je ustanovitev Centra za prenos tehnologije, spletna stran pa je že narejena. Glavni cilji so: olajšanje, ustvarjanje in krepitev lokalnih tehnologij ter prilagoditev uvoženih tehnologij na lokalne in regionalne potrebe. 5. Spodbujajo članice naj pripravijo konkretne predloge projektov za akcijski načrt o pravicah industrijske lastnine. Spodbujajo ozaveščenost o trženju blagovnih znamk in o pravicah intelektualne lastnine. Na področjih zaščite patentov, industrijskih vzorcev in modelov, topografije, integriranih vezij in geografskih označb predlagajo povezane tehnične mehanizme. 6. Ustanovili so ECO omrežje nanotehnologije. Cilji tega področja so spodbujanje nanotehnologije, razvoj osnovnega znanja ljudi, spodbujanje trgovinskega sodelovanja med članicami in okrepitev infrastrukture visokotehnoloških podjetij. 7. Ustanovitev Predstavništva za razvoj znanosti in novih tehnologij je zadnja pobuda ECO na področju industrijskega sodelovanja in bo povezan z ostalimi ustreznimi organi, kot so Znanstvena fundacija, Center za prenos tehnologij in ECO omrežje nanotehnologije. Turizem Turizem je prejel ustrezno pozornost s stani ECO kot pomemben vir dohodka, ki prispeva k razvoju storitvenega sektorja in krepitvi kulturne zavesti. V regiji je veliko zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti, ki ponujajo možnosti za razširitev regionalnega sodelovanja na področju turizma. Cilji na področju turizma so: promocija turizma v regiji; razvoj regije kot turistične destinacije; krepitev sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem za spodbujanje turizma; študija politik članic o turizmu in njihovo usklajevanje; oblikovanje okolja za

51

privabljanje neposrednih tujih investicij; razvoj skupnih programov za širitev turističnih dejavnosti ter večanje zanimanja za turistične objekte. Tako so sprejeli vrsto kratkoročnih ukrepov, kot so poenostavitev vizumov in carinskih postopkov, publikacija turističnega vodiča, izmenjava dokumentarnih filmov, vzpostavitev spletne strani, vzpostavitev informacij za turiste na veleposlaništvih, organiziranje celovitega programa izobraževanja in usposabljanja na področju turizma itd. Sprejeli so tudi naslednje dolgoročne ukrepe/programe:

- izboljšanje konkurenčnih standardov glede zmogljivosti, kakovosti storitev in raznolikosti turistične dejavnosti;

- širitev prometnega omrežja in telekomunikacij; ter - raziskati možnosti za vzpostavitev skupnih podjetij, kot so hoteli.

Marca 2009 je bila odobrena ustanovitev Sklada za promocijo turizma, ki bo financiral projekte o uporabi turističnih ciljev članic in bo seznanjal potencialne turiste o skupni kulturni in zgodovinski dediščini regije. Januarja 2011 pa je bil objavljen prvi Turistični vodnik, sestavljen iz koristnih informacijah o ECO. 5.2.4 Energija, rudnine in okolje27 Izmirska pogodba določa za ta področja naslednje tri cilje:

- da okrepijo mobilizacijo in uporabo naravnih virov, zlasti virov energije; - da olajšajo sodelovanje na področje ekologije in varstva okolja v regiji; - da spodbujajo vzajemno sodelovanje in sodelovanje ECO z ostalimi organizacijami

in finančnimi institucijami. Energija ECO je bogata s potencialnimi viri nafte in plina ter z električno energijo v hidroelektrarnah in bo igrala pomembno vlogo v energetskih trgih po svetu. Novembra 2000 so sprejeli Akcijski načrt za sodelovanje na področju energije in nafte, katerega cilji so: izvajanje obstoječih strateških programov na tem področju; spodbujanje učinkovite rabe energetskih virov; krepitev obstoječih regionalnih institucij, povezanih z energetskimi dejavnostmi; vzpostavitev omrežja za usposabljanje, raziskave in razvoj; vzpostavitev okvira politike ECO; spodbujanje izmenjave informacij o oblikovanju in izvajanju energetske politike itd. Nedavne dejavnosti na področju energije so:

- razvoj strategije trgovanja z energijo bo pomembno za izvajanje projekta Medsebojnega povezovanja elektroenergetskih sistemov držav ECO. Leta 2005 je bila v sodelovanju s Svetovno banko izvedena Delavnica o regionalni trgovini z energijo. Sekretariat tudi ustanavlja Medregionalno delovno skupino za trgovanje z energijo;

27 Povzeto po: ECO 2011d.

52

- Turčija je gostila več izobraževanj na področju energetske učinkovitosti in ohranitev energije, kjer so obravnavali upravljanje z energijo, energetski pregled, ekonomske analize, energetsko učinkovitost…;

- novi in obnovljivi viri energije, ki so prijaznejši do okolja; - na področju informacij. Gre za zbiranje ustreznih podatkov o nafti, plinu in

električni energiji članic ECO, ki so objavljeni na spletni strani ECO; - usklajevanje. Kot predvideva akcijski načrt, so bile članice pozvane, da imenujejo

svoje Nacionalne informacijske točke, ki usklajujejo in nadzirajo izvajanje del v državi. Njihovo sodelovanje pa olajšuje izvajanje načrtovanih ukrepov.

Rudnine Prvo srečanje strokovnjakov za rudnine je potekal leta 2001 v Teharanu, kjer so obravnavali sprejetje akcijskega načrta za sodelovanje med članicami ECO. Poudarili so olajševanje trgovine in investicij v tem sektorju, večjo izmenjavo virov, tehnoloških informacij in izkušenj ter spodbujanje potrebnih pogojev za povečanje priliva kapitala in napredne tehnologije. Leta 2006 so objavili prvo različico Knjižice podatkov o rudninah, ki je pomenila koristen razvoj na področju rudnin. Leto kasneje pa je bil Iran določen kot vodja projekta za vzpostavitev Spletnega sistema enotne in veljavne baze podatkov o geologiji ter za izdelavo Zemljevida razporeditve rudnin v regiji. Okolje S povečanjem urbanizacije in industrializacije in s tem povezanim poslabšanjem okolja, zlasti v državah v razvoju, je varstvo okolja postalo najbolj zahtevna naloga za mednarodno skupnost, zlasti za regionalne organizacije. Decembra 2002 so sprejeli Akcijski načrt za sodelovanje na področju okolja za obdobje 2003 – 2007. To je celovit načrt aktivnosti, ki zajema vse glavne vidike varstva okolja v regiji. Leta 2006 so podaljšali obdobje na leto 2010. Ustanovili so Delovno skupino za okolje za pripravo izvedbenih načrtov za sodelovanje na različnih področjih okoljevarstva v skladu z akcijskim načrtom. Vsaka članica je imenovala Nacionalno kontaktno točko za lažje usklajevanje pri izvajanju akcijskega načrta ter predložiti sekretariatu poročilo o napredku o izvajanju akcijskega načrta. Aprila 2007 so se dogovorili o oblikovanju Delovnega načrta o biotski raznovrstnosti v regiji za obdobje 2007 – 2015 ter o koledarju dogodkov. Tudi za ta načrt so imenovali nacionalne kontaktne točke za lažje usklajevanje. Decembra 2007 so dokončno sprejeli in oblikovali Akcijski načrt za sodelovanje na področju ekoturizma za obdobje 2009 – 2013, ki ga je oblikovala Turčija. Iran je predlagal osnutek za zagotavljanje informacij za vzpostavitev podatkovne baze držav ECO za področje ekoturizma, za katero bi lahko pridobili sredstva iz mednarodnih virov. Pozvali so k izdelavi biltena, ki bo vseboval novice, teme in nedavni razvoj na področju okolja. Izdajal ga bo sekretariat in ga poslal vsem državam članicam in ostalim zadevnim

53

mednarodnim organizacijam. Prvih šest številk je izšlo v letih 2004 – 2008, nadaljnje pa bo izhajal dvakrat letno. 5.2.5 Človeški viri in trajnostni razvoj28 Vprašanje razvoja človeških virov je bila vedno pomembna za države članice ECO. Ustanovitev Direktorata za človekov razvoj je bil predlagan s strani Programa za izgradnjo zmogljivosti ECO - UNDP29, ki se je izvajal v dveh fazah v obdobju 1998-2003. Junija 2003 so na Svetu ministrov ustanovili Skupino uglednih oseb (ang. Eminent Persons Group – EPG), ki je predlagala, da je potrebno, kljub razvoju v mednarodnem okolju in v državah članicah, nameniti več pozornosti vprašanjem razvoja človeških virov, zmanjševanju revščine, okoljevarstvu , kmetijstvu in industriji tako na nacionalni kot na regionalni ravni. Tako so leta 2005 predlagali ustanovitev novega Direktorata za človeške vire in trajnostni razvoj (ang. Directorate of Human Resources and Sustainable Devlopment – HRSD), da se ukvarja z zadevami, ki se nanašajo na razvoj človeških virov, socialni razvoj, nadzor nad drogami, zdravje, zmanjševanje revščine itd. Leta 2005 so sprejeli tudi ECO vizijo 2015, v kateri so posebno pozornost namenili razvoju človeških virov in odpravljanju revščine. Tako so se zavezali da bodo:

- izvedli potrebne ukrepe za razvoj človeških virov in izboljšali socialne, izobraževalne in zdravstvene standarde svojih državljanov;

- drastično zmanjšali revščino in lakoto; - nadgradili usposabljanje delovne sile, da bo postala konkurenčnejša, še posebej v

visokotehnoloških sektorjih; - okrepili svoja prizadevanja za zmanjšanje revščine s pomočjo razvoja človeških

virov in posebnih programov za pospeševanje razvoja regij, ki zaostajajo v gospodarski rasti in s pomočjo primerne politike za redistribucijo dohodka;

- do leta 2015 zagotovili, da imajo vsa dekleta in fantje možnost dokončanja osnovne šole; ter

- do leta 2015 zmanjšali umrljivost otrok, manjših od pet let za dve tretjini in umrljivost mater za tri četrtine.

5.2.6 Ekonomske raziskave in statistika30 Direktorat za projekte, ekonomske raziskave in statistiko (ang. The Directorate for Projects, Economic Research and Statistics – PERS) je bil ustanovljen leta 1998. deluje kot kontaktna točka za medresorsko usklajevanje med različnimi službami ECO sekretariata pri izpolnjevanju glavnih ciljev ECO. Direktoriat zalaga organe odločanja z ekonomskimi in finančnimi informacijami, analitičnimi dokumenti in statističnimi podatki o razvoju ECO na njenih glavnih področjih. Tri glavna področja aktivnosti direktorata so: 28 Povzeto po: ECO 2011e. 29 UNDP je kratica za Program Združenih narodov za razvoj (ang. United Nations Development Programme). 30 Povzeto po: ECO 2011f.

54

Projekti PERS je zadolžen za spremljanje napredka pri izvajanju projektov in programov, ki se izvajajo na področjih kot so promet, trgovina, investicije, kmetijstvo, industrija, energija, okolje, človeški razvoj in turizem. Splošno usklajevanje med agencijami je dodeljeno Skupini za projektni nadzor, ki je namenjena krepitvi učinkovitosti procesov, izvajanju in vzdrževanju projektov, odgovornosti, razvoja skupnih politik in skupnega financiranja. Statistika Direktorat je februarja 2011 ustanovil ECO statistično omrežje (ang. ECO Statistical Network – ECOSTAT). Le-to zbira, pripravlja in posodablja statistične informacije, prejete od članic. Trenutno si prizadevajo za vzpostavitev sektorja, temelječega na razširjeni statistični bazi podatkov, za vključitev statističnih podatkov o industriji, razvoju malih in srednje velikih podjetij, energiji, transportu, kmetijstvu in turizmu. Ekonomske raziskave Direktorat usklajuje regionalne ekonomske raziskave, da bi zagotovili strateško vizijo in določili vektor razvoja v glavnih aktivnostih ECO. Napredek raziskovalnih študij je bil obravnavan na Delavnici o ekonomskih raziskavah o kratko- in srednjeročnih posledicah svetovne gospodarske krize, ki je potekala od 15. – 16. februarja 2010. Na delavnici so obravnavali najbolj značilna vprašanja o tekočem regionalnem razvoju, vključno z vplivom svetovne finančne krize na članice ter razpravljali o dolgoročnih perspektivah povečanega sodelovanja znotraj regije. S ciljem ustanovitve regionalne ekonomske skupine za razmislek (think-tank), ki lahko zagotovi temeljite analize, temelječe na trdnih znanstvenih raziskavah, je direktorat sklical prvo Srečanje visokih uradnikov vodilnih centrov/institucij ekonomskih raziskav v regiji. To je pomenilo povezavo in združitev najboljših ekonomskih zamisli, ki so na voljo, s ciljem vzpostavitve dobro delujočega mehanizma za izmenjavo znanja na ravni regije. Le-ti so sprejeli odločitev, da ustanovijo pripravljalni odbor, ki bo izdelal Akcijski načrt dolgoročnega razvoja na področju regionalnih ekonomskih raziskav in izmenjave znanja. 5.2.7 Mednarodni odnosi31 ECO s svojim navzven usmerjenim pristopom pridobiva na mednarodnem pomenu. Sodeluje z velikimi mednarodnimi in regionalnimi organizacijami, vključno s tistimi v okviru sistema Združenih narodov (ZN), ki so aktivno sodelovale ter zagotovile tehnično in finančno pomoč za projekte na prednostnih področjih ECO. Odkar je ECO pridobila status opazovalke v OZN leta 1993, redno sodeluje na letnih Splošnih zasedanjih skupščine. Vsaki dve leti je resolucija o sodelovanju ECO in ZN, ki ima pomemben vpliv na odnose ECO z vsemi agencijami ZN. Tako je generalna skupščina ZN v svoji resoluciji pozdravila prizadevanja ECO v zvezi z utrjevanjem svojih vezi z ZN in ustreznimi mednarodnimi in regionalnimi organizacijami z uresničevanjem njihovih

31 Povzeto po: ECO 2011g

55

ciljev in pozvala različne agencije, organizacije, mednarodne finančne institucije itd., da se pridružijo ECO pri njihovih prizadevanjih za uresničitev njihovih ciljev ter pri spodbujanju sodelovanja pri reševanju mednarodnih ekonomskih, socialnih, kulturnih in humanitarnih problemov. UNESCAP, ki je koordinator ZN za razvoj v Aziji in Pacifiku, vsako leto organizira posvetovalni sestanek vodij subregionalnih organizacij. ECO in druge večje regionalne organizacije Azije in Pacifika so njegovi člani. Sestanek omogoča usklajevanje prizadevanj za razvoj med ECO in UNESCAP, pa tudi krepitev odnosov ECO s pomembnimi organizacijami v Aziji/Pacifiku, kot so ASEAN in SAARC. Na srečanju sveta ministrov v Carigradu oktobra 2002 so se odločili za razširitev odnosov z mednarodnimi organizacijami. Prizadevajo se za večjo mednarodno prepoznavnost, kot tudi za tehnično pomoč pri uresničevanju svojih ciljev. Tako so podpisali še Memorandum o soglasju z WTO, Načrtom iz Kolomba in Ekonomsko komisijo ZN za Evropo (UNECE). 5.3 DRŽAVE ECO IN EU EU se na tem območju zavzema predvsem za demokratičnost, stabilnost in varnost držav, za odpravo revščine, izobraževanje in razvoj človeških virov. S petimi državami srednje Azije, to so Kazahstan, Kirgizstan, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan je junija 2007 sprejela Strategijo za novo partnerstvo med EU in centralno Azijo. Strategija krepi dvostranske in regionalne odnose na vseh področjih sodelovanja, vključno s krepitvijo političnega dialoga z rednimi srečanji ministrov za zunanje zadeve, s krepitvijo dialoga o človekovih pravicah, sodelovanja na področju izobraževanja, pravne države, energije in prometa, okolja in voda, skupnih groženj in izzivov (vključno z upravljanjem meja in boju proti trgovini z drogami) ter s krepitvijo trgovinskih in gospodarskih odnosov (European Union – External Action 2011a). Celovit dialog med EU in Iranom se je pričel leta 1998 za razpravo o številnih vprašanjih ter da raziščejo možnosti za sodelovanje. Leta 2001 je Komisija sprejela sporočilo o obetih in pogojih za tesnejše odnose z Iranom. Eden od ciljev je bil sklenitev Sporazuma za trgovino in sodelovanje, za katerega so se pričela pogajanja decembra 2002. Tak sporazum bi tudi pomagal Iranu, da se prilagodi pravilom WTO-ja, katerega član ima namen postati. To bi spodbudilo gospodarski razvojni potencial Irana, izboljšalo okolje za trgovino z Evropo in ostalim svetom in okolje za investicije iz Evrope in od drugje. Sporazum bi bil tudi osnova za tesnejše sodelovanje med EU in Iranom v številnih drugih sektorjih, kot so znanost in tehnologija, energija, transport, okolje, nadzor nad drogami, migracije, izobraževanje, kulture itd. Trenutno so gospodarski in politični pogovori »na čakanju«, njihova obnovitev je odvisna od napredka pri reševanju odprtih vprašanj v vezi z iranskim jedrskim programom (European Union – External Action 2011c). Turčija je v povezavi s projektom evropske integracije od leta 1963, od podpisa Pridružitvenega sporazuma iz Ankare. Leta 1995 sta Turčija in EU ustanovili carinsko unijo, katere področje zajema trgovino z industrijskimi proizvodi ter pomeni uskladitev nekaterih politik, kot so tehnični predpisi izdelkov, konkurence in intelektualne lastnine.

56

Blagovna menjava kmetijskih in proizvodov iz jekla je urejena s posebnimi preferencialnimi sporazumi (European Commission 2011c). Od ustanovitve carinske unije se je trgovina med Turčijo in državami EU bistveno povečala. Več kot polovica trgovanja Turčije je z EU, izvoz v EU se je iz 56 odstotkov (leta 2006) povečal na 56,4 odstotke (2007), uvoz iz EU pa je padel iz 42,6 na 40,4 odstotke, predvsem zaradi povečanega uvoza energije, ki jo Turčija uvaža iz drugih trgov. Turčija iz EU uvaža predvsem stroje, avtomobilske proizvode, kemikalije, železo in jeklo, izvaža pa tekstil in tkanine, stroje in transportno opremo (European Commission 2011c). Turčija je kandidatka za članstvo v EU od leta 1999. Pristopna pogajanja so se pričela leta 2005, februarja 2008 pa je sprejela revidirano Partnerstvo za pristop. Turčija je junija 2006 zaprla pogajanja v poglavju znanost in raziskave. Decembra 2006 je Svet EU zaprl osem poglavij zaradi turškega neuspeha pri uvajanju Ciprskega dodatnega protokola k Sporazumu iz Ankare. Ta poglavja so prost pretok blaga, pravica do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, finančne storitve, kmetijstvo in razvoj podeželja, ribištvo, prometna politika, carinska unija in zunanji odnosi. Odprta imajo poglavja o podjetništvu in industriji, finančni nadzor, statistika, vseevropska omrežja, varstvo potrošnikov in zdravja, intelektualna lastnina, pravo gospodarskih družb ter varnost živil, veterinarstvo in fitosanitarna politika (European Commission 2011c). Odnose med EU in Azerbajdžanom ureja Sporazum o partnerstvu in sodelovanju EU-Azerbajdžan, ki je bil podpisan leta 1996 in začel veljati leta 1999. Po širitvi EU je Azerbajdžan postal del Evropske sosedske politike. Šele novembra 2006 pa je sprejel Akcijski načrt Evropske sosedske politike, katerega cilj je deliti stabilnost, varnost in blaginjo EU s sosednjimi državami, vključno z Azerbajdžanom. EU in Azerbajdžan se trenutno pogajata o pridružitvenem sporazumu, ki bo poglobil politično sodelovanje in ekonomsko integracijo med njima (European Union – External Action 2011b).

57

6 SVET ZA SODELOVANJE ARABSKIH DRŽAV V ZALIVU (GCC) 6.1 USTANOVITEV IN CILJI Svet za sodelovanje arabskih držav v zalivu (ang. The Cooperation Council for the Arab States of the Gulf, znan tudi kot Gulf Cooperation Council – GCC) je politična in gospodarska zveza arabskih držav Arabskega polotoka, in sicer Bahrajn, Saudska Arabija, Oman, Katar, Kuvajt in Združeni arabski emirati. 10. maja 2011 so uradno preučili prošnjo Jordanije za pridružitev k GCC, Maroko pa je bil povabljen, da se pridruži svetu. Članice GCC pa tudi povabljeni Jordanija in Maroko so monarhije (Wikipedia 2011a). Glede na 4. člen Listine GCC so se 25. maja 1981 v Abu Dhabiju sestali voditelji držav GCC, kjer so dosegli okvir za sodelovanje, ki povezuje šest držav v smislu povezovanja in medsebojne povezave med članicami na vseh področjih, da bi dosegli enotnost. Ta člen je tudi poudaril poglabljanje in krepitev odnosov, povezav in področij sodelovanja med svojimi državljani (GCC 2011). Enoten gospodarski sporazum med državami GCC je bil podpisan 11. novembra 1981 (Wikipedia 2011a). Med zastavljenimi cilji so (Wikipedija 2011a):

- oblikovanje podobnih predpisov na različnih področjih, kot so gospodarstvo, finance, trgovina, carina, turizem, zakonodaja in uprava;

- spodbujanje znanstvenega in tehničnega napredka v industriji, rudarstvu, kmetijstvu, vodnih in živalskih virih;

- ustanovitev znanstveno raziskovalnega centra; - ustanovitev skupnih podjetij; - enotna vojaška sila ; - spodbujanje sodelovanje zasebnega sektorja; - krepitev vezi med narodi; ter - vzpostavitev skupne valute do leta 2010, do katere ni prišlo.

Do vzpostavitve skupne valute ni prišlo, ker je Oman decembra 2006 napovedal, da ne bo mogel zadostiti pogojem do zastavljenega datuma. Maja 2009 pa so tudi Združeni arabski emirati odstopili od projekta, in sicer po objavi, da bi naj bila centralna banka za monetarno unijo v Rijadu (Saudska arabija) in ne v Združenih arabskih emiratih. Za valuto je bilo predlagano ime Khaleeji (Wikipedia 2011a). 6.2 CARINSKA UNIJA32 Vrhovni svet GCC je novembra 2002 odobril začetek carinske unije s 1. januarjem 2003. Potrdil je tudi postopke in korake za ustanovitev carinske unije, ki vključujejo naslednje: 1. Datum ustanovitve carinske unije. Le-ta naj se začne učinkovito izvajati s 1. januarjem 2003. 2. Načela in koncept za carinsko unijo držav GCC.

32 Povzeto po: GCC 2011b

58

Carinska unija je ozemlje, na katerem je odpravljena carina ter predpisi in postopki, ki omejujejo trgovino med državami članicami, do tretjih držav pa velja skupna carina ter skupni trgovinski in carinski predpisi. GCC carinska unija temelji na naslednjih načelih:

- skupna zunanja carinska stopnja za izdelke, uvožene iz držav zunaj carinske unije; - skupna carinska zakonodaja; - poenoteni carinski predpisi in pravila, ki veljajo v vseh državah članicah; - poenotenje notranjih carinskih, finančnih in administrativnih predpisov in

postopkov, ki se nanašajo na uvoz, izvoz in ponovni izvoz; - prosti pretok blaga med članicami brez carinskih in necarinskih ovir, upoštevaje

veterinarske in kmetijske karantenske predpise ter prepoved oz. omejitve trgovine z določenim blagom; ter

- obravnava blaga, proizvedenega v katerikoli državi GCC kot nacionalni produkt. 3. Enotna točka vstopa blaga v države GCC Vsaka kopenska, morska ali zračna carinarnica se šteje kot točka vstopa tujega blaga v katero koli državo članico. Prva carinarnica v razmerju do zunanjega sveta opravi pregled blaga, preveri njihovo skladnost z zahtevanimi dokumenti, zagotovi, da ne vsebuje prepovedanih proizvodov in pobere carinsko takso. Če je uvoz določenega blaga v nekaterih članicah prepovedan, medtem ko je v drugih dovoljen, se to blago uvozi neposredno preko članice, ki dovoljuje uvoz, tako da tako blago ne gre skozi ozemlja članic, ki ne dovoljujejo uvoza. 4. Poenotenje carinske tarife do tretjih držav. Skupna carinska tarifa naj bo 5 odstotkov za vse tuje blago, uvoženo iz drugih trgov. Izjema je približno 400 proizvodov, ki so oproščeni vseh carinskih dajatev ter izdelki iz tobaka, na katere je uvedena carinska dajatev v višini 100 odstotkov. 5. Skupna carinska zakonodaja v državah GCC. Vse carinske uprave v državah članicah GCC izvajajo skupno carinsko zakonodajo ter njena pravila za izvajanje le-te in uporabljajo skupna pojasnila. 6. Zbiranje carinskih prihodkov Carine se zbirajo na prvi točki carinskega vstopa v GCC, deleži pa se med članice razdelijo na podlagi končne destinacije blaga v prvih treh letih po ustanovitvi carinske unije GCC 7. Carinske funkcije carinskih uradov znotraj GCC po ustanovitvi carinske unije. Carinske funkcije carinskih uradov so definirane glede na tri faze. V prvi fazi (leto 2003) so se naloge carinskih uradov osredotočale na dokončanje carinskih postopkov, ki se nanašajo na oblikovanje carinske unije. V drugi fazi (leto 2004) so se naloge carinskih uradov osredotočale na krepitev carinske unije GCC ter krepitev njene verodostojnosti in njenih koristi od pozitivnih rezultatov prve faze. V tretji fazi (začne se z začetkom leta 2005) je potrebno carinske funkcije carinskih uradov ukiniti. 8. Dovoljenje carinskim posrednikom, da se vključijo v carinjenje. Državljanom držav GCC se dovoli opravljanje dejavnosti carinjenja v državah GCC.

59

9. Notranji predpisi držav članic, ki urejajo uvoz, izvoz, ponovni uvoz in tranzit. Zadeve, ki so tesno povezane s postopki za transport blaga v carinski uniji, se obravnava na naslednji način:

- vladne, posebne in diplomatske izjeme so omejene na določbe o Skupnem carinskem pravu; katere koli druge izjeme se razveljavijo, razen če se o njih skupno ne dogovorijo;

- oprostitve na podlagi mednarodnih sporazumov so v skladu z zahtevami in načrtom carinske unije in Ekonomskim sporazumom GCC;

- razpoložljivost informacij v zvezi z vpisom v register pri carinskih uradih za izvajanje carinske unije.

6.3 GOSPODARSTVO GCC V regiji je nekaj od najhitreje rastočih gospodarstev na svetu, predvsem zaradi prihodkov od velikega povpraševanja po nafti in plinu, prihodkov od gradbeništva in investicij, vse skupaj podprto z desetletji privarčevanih prihodkov od nafte. Regija je tudi vroča točka za različne dogodke, tako so leta 2006 gostili Azijske igre v Dohi (Katar), vložili so prošnjo za poletne olimpijske igre v letu 2016, vendar so bili zavrnjeni, je pa bil Katar izbran za gostitelja 2022 FIFA Svetovnega pokala (Wikipedia 2011a). Tabela 7: BDP na prebivalca v ameriških $ v obdobju 2006 – 2009 Država 2006 2007 2008 2009 Bahrein 21.324 24.321 28.240 26.021 Katar 60.460 70.986 86.436 69.754 Kuvajt 39.070 43.087 54.260 - Oman 13.784 15.372 21.649 16.207 Saudova Arabija 15.061 15.881 19.200 14.799 Združeni arabski emirati 38.581 47.565 58.272 50.070 Vir: The World Bank 2011 V letu 2009 je zaradi gospodarske krize prišlo do padca gospodarske rasti, vendar so članice, zaradi svojega prilagodljivega gospodarstva in dobre ekonomske osnove, premagale veliko težav, kljub posledicam mednarodne finančne in gospodarske krize. Ne samo to, ohranili so sprejemljivo stopnjo rasti in rešili nekaj skrbi, ki so jih imeli že pred izbruhom krize, kot je inflacija, ki je povzročila visoke življenjske stroške. Države so razpravljale tudi o tehničnih vidikih krize, za obvladovanje morebitnega vpliva na njihove države in narode. Tako so članice poskušale spodbuditi skupno stališče prek regionalnih in mednarodnih konferenc in forumov, ki analizirajo in diagnosticirajo vzroke krize ter predlagajo rešitve (Gulfnews.com 2009). 6.4 ODNOS MED EU IN GCC Evropska unija je vzpostavila bilateralne odnose z državami GCC s Sporazumom o sodelovanju, ki je bil podpisan leta 1988. Njegov cilj je prispevati h krepitvi stabilnosti v regiji, ter da se olajša politične in gospodarske odnose. Namen je torej razširitev gospodarskega in tehničnega sodelovanja in tudi sodelovanja na področju energije, industrije, trgovine in storitev, kmetijstva, ribištva, investicij, znanosti, tehnologije in

60

okolja. Predvideva redna letna srečanja zunanjih ministrov pa tudi višjih uradnikov EU in GCC na Skupnih odborih za sodelovanje (European Union – External Action 2011č). Sporazum o sodelovanju vsebuje tudi zavezo za začetek pogajanj o Sporazumu o prosti trgovini. Pogajanja so se začela leta 1990, vendar kmalu dosegla mirovanja do leta 1999, ko je GCC razglasil oblikovanje carinske unije (ustanovljena januarja 2003) (European Union – External Action 2011č). Ponovno so se pričela leta 2002 z novim, obsežnejšim pooblastilom, ki vključuje trgovino s storitvami in naložbami. Sporazum bi omogočil postopno in vzajemno liberalizacijo trgovine z blagom in storitvami, s ciljem zagotoviti primerljivo raven priložnosti za dostop na trg, upoštevaje stopnjo razvoja držav GCC (European Commission 2010a). Pogajanja med drugim zajemajo (European Commission 2010a):

- dostop na trg za blago, storitve in javna naročila; - skupna pravila in kazni za pravice intelektualne lastnine; - konkurenco; - reševanje sporov; - pravila o poreklu; - človekove pravice; - nezakonito priseljevanje; ter - terorizem.

Januarja 2007 so začeli veljati Instrumenti za financiranje sodelovanja z industrializiranimi in drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom, ki predstavljajo okvir za dejavnosti finančnega sodelovanja tudi med EU in regijo GCC (European Union – External Action 2011č). EU uvaža v GCC predvsem stroje in transportne naprave, njen delež znaša 25 odstotkov celotnega uvoza GCC v letu 2010 in je njegov največji uvozni partner. GCC pa v EU izvaža v glavnem goriva in derivate, ki predstavljajo 73,4 odstotkov celotnega uvoza EU iz te regije v letu 2009. Evropski delež celotnega izvoza GCC je znašal 7,1 odstotkov v letu 2010. Vseh šest držav GCC trenutno uživa prednostni dostop do trga EU v okviru splošnega sistema preferencialov EU (European Commission 2010a). Glavni trgovinski partnerji GCC so poleg Evropske unije še Japonska, Kitajska, Indija in ZDA (European Commission 2010a).

61

7 SKLEP V času globalizacije, hitrega napredka in novih tehnologij je za gospodarstva pomembno, da odpirajo svoje trge, da ostajajo v teku s časom. S tem, ko se gospodarstva odpirajo, odpirajo možnost tujim gospodarskim subjektom, da vstopajo na njihov trg, kar spodbudi lastne gospodarske subjekte, da vlagajo v nove tehnologije, kar ima za posledico hitrejši napredek v državi. Torej velja, da je v odprtih gospodarstvih, ki se povezujejo v regionalne ekonomske integracije zaradi povečane konkurence napredek hitrejši. S povezovanjem in odpiranjem gospodarstev znotraj regionalnih ekonomskih integracij se zmanjšujejo ovire znotraj integracije, kar omogoča lažji pretok kapitala in neposrednih tujih investicij. S sprejetjem skupnih standardov je olajšano trgovanje. Prihaja do boljših infrastrukturnih povezav; razvoj turizma je lažji zaradi boljše infrastrukture in zaradi pestrejše ponudbe naravnih in kulturnih znamenitosti. Lažja je alokacija presežkov in primanjkljajev. To je le nekaj prednosti, ki jih prinašajo integracije. Znotraj regionalnih ekonomskih integracij se gospodarstva odločajo za zmanjševanje oz. odpravo medsebojnih ovir, kar omogoča lažje trgovanje znotraj posamezne integracije. S tem, ko je olajšano trgovanje znotraj integracije pa se lahko zmanjša trgovanje posameznega gospodarstva z ostalimi gospodarstvi, ki niso člani te regionalne ekonomske integracije. Kar je slaba stran integriranja gospodarstev. Ena izmed slabih strani regionalnih ekonomskih integracij je tudi zmanjšanje avtonomije posameznega gospodarstva. Gospodarstva znotraj regionalne ekonomske integracije imajo skupne cilje in vizije, zato sprejemajo skupne dogovore, sporazume ipd., s čimer pa se zmanjšuje avtonomija posamezne članice integracije.

62

POVZETEK V diplomskem delu smo obravnavali povezovanje gospodarstev v regionalne ekonomske integracije, kar je v današnjem času pomembno za gospodarstvo, za njihov razvoj in napredek, še posebej, če je gospodarstvo majhno. Posebej smo se osredotočili na regionalne ekonomske integracije na območju Azije, in sicer na Združenje držav Jugovzhodne Azije (ASEAN), Skupino za Azijsko-Pacifiško sodelovanje (APEC), Južnoazijsko združenje za regionalno sodelovanje (SAARC), Organizacijo za ekonomsko sodelovanje (ECO) in Svet za sodelovanje arabskih držav v zalivu (GCC). Opisali smo njihov nastanek ter področja na katerih sodelujejo. Ugotovili smo, da so nekatere regionalne ekonomske integracije bolj povezane kot druge, tako pri ASEAN sodelujejo na področjih kot so odpravljanje carinskih ovir, kmetijstvo, energetika, finance, investicije, turizem, telekomunikacije ipd. Posamezne regionalne ekonomske integracije imajo sklenjene bilateralne oz. multilateralne sporazume tudi z drugimi državami, integracijami in z drugimi organizacijami, predvsem tistimi v okviru sistema Združenih narodov. Nekatere izmed njih imajo tudi zunanje opazovalce, kot npr. SAARC, katerega opazovalec je tudi Evropska unija. Tudi Evropska unija ima sklenjene sporazume s skoraj vsemi zgoraj naštetimi integracijami ter s članicami posameznih regionalnih ekonomskih integracij. Gospodarstva se povezujejo predvsem z namenom zagotavljanja stabilnosti in varnosti med državami; za lajšanje trgovine med podpisnicami sporazuma; za skupna pravila in kazni na raznih področjih; za ohranjanje okolja, za boj proti kriminalu in terorizmu itd. Ključne besede: Regionalne ekonomske integracije, Azija, ASEAN, SAARC, APEC, ECO, GCC, povezovanje

63

SUMMARY This paper discusses integration of economies in the regional economic integration, which is nowadays important for economies, for their development and progress, especially if the economy is small. It is particularly focused on regional economic integration in Asia, like the Association of Southeast Nations (ASEAN), Asia-Pacific Economic Cooperation (APEC), South Asian Association for Regional Cooperation (SAARC), Economic Cooperation Organization (ECO) and Gulf Cooperation Council (GCC). It is described their establishment and areas of cooperation. We found out that some regional economic integrations are more cohesive than others. ASEAN for example economies cooperate in areas such as the elimination of tariff barriers, agriculture, energy, finance, investment, tourism, telecommunications etc. Regional economic integrations have bilateral or multilateral agreements also with other countries, other integrations and other organizations, especially those within the United Nations system. Some of them have external observers, such as SAARC, whose observer is also European Union. The European Union has agreements with almost all of the above integration and with members of individual regional economic integration. Economies are associated mostly to ensure stability and security among countries, to facilitate trade between the signatories of the agreement, for common rules and sanctions in various areas, to preserve the environment, for fight against crime and terrorism, etc… Key words: Regional economic integration, Asia, ASEAN, SAARC, APEC, ECO, GCC, integration

64

LITERATURA

1. APEC - Asia-Pacific Economic Cooperation (2011). APEC: History [online]. Dostopno na: http://www.apec.org/en/About-Us/About-APEC/History.aspx [10.2.2011].

2. APEC - Asia-Pacific Economic Cooperation (2011a). APEC: Mission Statement [online]. Dostopno na: http://www.apec.org/en/About-Us/About-APEC/Mission-Statement.aspx [10.2.2011].

3. APEC - Asia-Pacific Economic Cooperation (2011b). APEC: Free Trade Agreements and Regional Trading Agreements [online]. Dostopno na: http://www.apec.org/Home/Groups/Other-Groups/FTA_RTA [10.2.2011].

4. APEC - Asia-Pacific Economic Cooperation (2011c). APEC: Sub-Committee on Customs Procedures [online]. Dostopno na: http://www.apec.org/Home/Groups/Committee-on-Trade-and-Investment/Sub-Committee-on-Customs-Procedures [11.2.2011].

5. APEC - Asia-Pacific Economic Cooperation (2011č). APEC: Market Access Group [online]. Dostopno na: http://www.apec.org/Home/Groups/Committee-on-Trade-and-Investment/Market-Access-Group [11.2.2011].

6. APEC - Asia-Pacific Economic Cooperation (2011d). APEC: SOM Steering Committee on Economic and Technical Cooperation [online]. Dostopno na: http://www.apec.org/Home/Groups/SOM-Steering-Committee-on-Economic-and-Technical-Cooperation [12.2.2011].

7. APEC - Asia-Pacific Economic Cooperation (2011f). APEC: Investment Experts’ Group [online]. Dostopno na: http://www.apec.org/Home/Groups/Committee-on-Trade-and-Investment/Investment-Experts-Group [12.2.2011].

8. APEC - Asia-Pacific Economic Cooperation (2011g). Agricultural Technical Cooperation [online]. Dostopno na: http://www.apec.org/Home/Groups/SOM-Steering-Committee-on-Economic-and-Technical-Cooperation/Working-Groups/Agricultural-Technical-Cooperation [12.2.2011].

9. APEC - Asia-Pacific Economic Cooperation (2011h). Fisheries [online]. Dostopno na: http://www.apec.org/Home/Groups/SOM-Steering-Committee-on-Economic-and-Technical-Cooperation/Working-Groups/Fisheries [12.2.2011].

10. APEC - Asia-Pacific Economic Cooperation (2011i). APEC Food System [online]. Dostopno na: http://www.apec.org/Home/Groups/Other-Groups/APEC-Food-System [12.2.2011].

11. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2003). Joint Press Release for the First Meeting of the ASEAN Economic Ministers on Energy Cooperation [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/6593.htm [7.1.2011].

12. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2005). Joint Declaration on Comprehensive Cooperation Partnership between ASEAN and Republic of Korea [online]. Dostopno na: http://www.aseansec.org/16811.htm [8.1.2011].

13. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009a). About ASEAN [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/aboutASEAN.html [22.12.2010].

14. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009b). Questions and Answers on the CEPT [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/10153.htm [5.1.2011].

15. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009c). ASEAN Ministers on Energy Meeting [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/19586.htm [5.1.2011].

65

16. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009d). ASEAN Community in Figures 2009 [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/publications/ACIF2009.pdf [6.1.2011].

17. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009e). ASEAN Ministerial Meeting on Agriculture and Forestry [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/19587.htm [3.1.2011].

18. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009f). ASEAN Plan of Action of Energy Cooperation [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/22675.pdf [5.1.2011].

19. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009g). ASEAN Finance Ministers Meeting [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/19588.htm [6.1.2011].

20. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009h). ASEAN Investment Area Council [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/19589.htm [6.1.2011].

21. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009i). ASEAN Telecommunications and IT Ministers Meeting [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/19594.htm [6.1.2011].

22. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009j). ASEAN Free Trade Area [online]. Dostopno na: http://www.aseansec.org/19585.htm [6.1.2011].

23. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009k). ASEAN Tourism Ministers Meeting [online]. Dostopno na: http://www.aseansec.org/19595.htm [6.1.2011].

24. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2009l). External Relations [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/20164.htm [7.1.2011].

25. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2010). Selected basic ASEAN indicators [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/stat/Table1.xls [3.1.2011].

26. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2010a). Top ten sources of foreign direct investment inflow to ASEAN (tabela) [online]. Dostopno na: http://www.aseansec.org/stat/Table27.xls [6.1.2011].

27. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2010b). Top ten ASEAN trade partner countries/regions, 2009 [online]. Dostopno na: http://www.aseansec.org/stat/Table20.xls [7.1.2011].

28. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2010c). ASEAN-China Dialogue Relations [online]. Dostopno na: www.aseansec.org/5874.htm [7.1.2011].

29. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2010č). ASEAN-Japan Dialogue Relations [online]. Dostopno na: http://www.aseansec.org/5740.htm [7.1.2011].

30. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2010d). ASEAN-Republic of Korea Dialogue Relations [online]. Dostopno na: http://www.aseansec.org/7672.htm [7.1.2011].

31. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2010e). ASEAN Plus Three Cooperation [online]. Dostopno na: http://www.aseansec.org/16580.htm [8.1.2011].

32. ASEAN - Association of Southeast Asian Nations (2010f). Overview of ASEAN-EU Dialogue Relations [online]. Dostopno na: http://www.aseansec.org/23216.htm [8.1.2011].

33. Cankar, Boštjan (2003). Mednarodne ekonomske integracije v Evropi. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta

34. Dubrovski, Drago (2005). Mednarodno poslovanje in finance. Piran: GEA College. 35. ECO - Economic Cooperation Organization (2011). Brief Introduction [online].

Dostopno na: http://www.ecosecretariat.org/index.htm [10.3.2011]. 36. ECO - Economic Cooperation Organization (2011a). Brief History [online]. Dostopno

na: http://www.ecosecretariat.org/index.htm [10.3.2011].

66

37. ECO - Economic Cooperation Organization (2011b). Directorate of Trade & Investment [online]. Dostopno.na: http://www.ecosecretariat.org/ftproot/Directorates/dti.htm [10.3.2011].

38. ECO - Economic Cooperation Organization (2011c). Directorate of Transport & Communications [online]. Dostopno na: http://www.ecosecretariat.org/ftproot/Directorates/dtc.htm [10.3.2011].

39. ECO - Economic Cooperation Organization (2011č). Directorate of Agriculture, Industry & Tourism [online]. Dostopno na: http://www.ecosecretariat.org/ftproot/Directorates/dia.htm [10.3.2011].

40. ECO - Economic Cooperation Organization (2011d). Directorate of Energy, Minerals & Environment [online]. Dostopno na: http://www.ecosecretariat.org/ftproot/Directorates/dem.htm [10.3.2011].

41. ECO - Economic Cooperation Organization (2011e). Directorate of Human Resources & Sustainable Development [online]. Dostopno na: http://www.ecosecretariat.org/ftproot/Directorates/dhr.htm [10.3.2011].

42. ECO - Economic Cooperation Organization (2011f). Directorate of Project & Economic Research & Statistics [online]. Dostopno na: http://www.ecosecretariat.org/ftproot/Directorates/ders.htm [10.3.2011].

43. ECO - Economic Cooperation Organization (2011g). International Relations [online]. Dostopno na: http://www.ecosecretariat.org/ftproot/Directorates/dci.htm [10.3.2011].

44. El-Agraa, Ali M. (2001). The European Union: economics and policies. Harlow: Financial Times, Prentice Hall.

45. European Commission (2010). Russia [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/bilateral-relations/countries/russia/index_en.htm [14.2.2011].

46. European Commision (2010a). Gulf region [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/bilateral-relations/regions/gulf-region/index_en.htm [21.5.2011].

47. European Commisoin (2011). Trade: APEC [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/september/tradoc_113470.pdf [9.6.2011].

48. European Commision (2011a). Japan [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/bilateral-relations/countries/japan/index_en.htm [9.6.2011].

49. European Commission (2011b). China [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/bilateral-relations/countries/china/index_en.htm [14.2.2011].

50. European Commission (2011c). EU-Turkey relations [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/enlargement/candidate-countries/turkey/relation/index_en.htm [5.6.2011].

51. European Union: External Action (2010). External Relations: Asia : ASEAN [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/asean/index_en.htm [8.1.2011].

52. European Union – External Action (2011a). EU's relations with Central Asia [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/central_asia/index_en.htm [5.6.2011].

53. European Union – External Action (2011b). Azerbaijan [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/azerbaijan/index_en.htm [5.6.2011].

54. European Union – External Action (2011c). Brief History of relations between EU and Iran [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/iran/relations_en.htm [5.6.2011].

67

55. European Union – External Action (2011č). The EU & the Gulf Cooperation Council [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/gulf_cooperation/index_en.htm [21.5.2011].

56. European Union – External Action (2011d). EU involvement in ASEM [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/asem/index_en.htm [11.6.2011].

57. European Union – EEAS (2011a). European External Action Service: China [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/china/index_en.htm [14.2.2011].

58. European Union – EEAS (2011b). European External Action Service: Russia [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/russia/index_en.htm [14.2.2011].

59. European Union – EEAS (2011c). European External Action Service: Japan [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/japan/index_en.htm [14.2.2011].

60. European Union – EEAS (2011č). European External Action Service: The EU and SAARC [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/saarc/index_en.htm [9.1.2011].

61. European Union – EEAS (2011). European External Action Service: India [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/india/index_en.htm [3.6.2011].

62. GCC - Gulf Cooperation Council (2011). Foundations and Objectives [online]. Dostopno na: http://www.gcc-sg.org/eng/index895b.html?action=Sec-Show&ID=3 [21.5.2011].

63. GCC - Gulf Cooperation Council (2011a). Areas of Cooperation Achievments [online]. Dostopno na: http://www.gcc-sg.org/eng/indexa3c2.html?action=Sec-Show&ID=47 [21.5.2011].

64. GCC - Gulf Cooperation Council (2011b). Implementation Procedures for the GCC Customs Union [online]. Dostopno na: http://www.gcc-sg.org/eng/index9038.html?action=Sec-Show&ID=93 [21.5.2011].

65. Geodetski zavod Slovenije in Freytag-Berndt U. Artaria Dunaj (1998). Pregledna karta: Svet. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

66. Gulfnews.com (2009). GCC economies to overcome impacto of crisis: Khalifa [online]. Dostopno na: http://gulfnews.com/news/gulf/uae/government/gcc-economies-to-overcome-impacts-of-crisis-khalifa-1.551031 [7.6.2011].

67. Hartman, Rasto (1990) Evropska skupnost in Jugoslavija. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča.

68. Kenda, Vladimir in Bobek, Vito.2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: EPF.

69. Kumar, Andrej (1984). Mednarodni ekonomski odnosi: pojmi, organizacije, sporazumi. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča.

70. Presidency of the European Union (2007). Nuremberg Declaration [online]. Dostopno na: http://eeas.europa.eu/asean/docs/2007_16_nuremberg_declar.pdf [8.1.2011].

71. Salvatore, Dominick (2004). International economics. New York: John Wiley & Sons, Inc.

72. SAARC - South Asian Association for Regional Cooperation (2004). Agreement on South Asian Free Trade Area [online]. Dostopno na: http://www.saarc-sec.org/userfiles/saftaagreement.pdf [10.1.2011].

73. SAARC - South Asian Association for Regional Cooperation (1985). SAARC Charter [online]. Dostopno na: http://www.saarc-sec.org/SAARC-Charter/5/ [9.1.2011].

74. SAARC - South Asian Association for Regional Cooperation (2009a). Area of Cooperation: Economy [online]. Dostopno na: http://www.saarc-sec.org/areaofcooperation/cat-detail.php?cat_id=45 [9.1.2011].

68

75. SAARC - South Asian Association for Regional Cooperation (2009b). South Asian Free Trade Area [online]. Dostopno na: http://www.saarc-sec.org/areaofcooperation/detail.php?activity_id=5 [9.1.2011].

76. SAARC - South Asian Association for Regional Cooperation (2009c). SAARC Preferential Trading Arrangement [online]. Dostopno na: http://www.saarc-sec.org/areaofcooperation/detail.php?activity_id=4 [9.1.2011].

77. SAARC - South Asian Association for Regional Cooperation (2009č). Area of Cooperation: Agriculture and Rural [online]. Dostopno na: http://www.saarc-sec.org/areaofcooperation/cat-detail.php?cat_id=44 [10.1.2011].

78. SAARC - South Asian Association for Regional Cooperation (2009d). Area of Cooperation: Energy [online]. Dostopno na: http://www.saarc-sec.org/areaofcooperation/cat-detail.php?cat_id=55 [11.1.2011].

79. SAARC - South Asian Association for Regional Cooperation (2009e) Area of Cooperation: Environment [online]. Dostopno na: http://www.saarc-sec.org/areaofcooperation/cat-detail.php?cat_id=54 [11.1.2011].

80. SAARC - South Asian Association for Regional Cooperation (2009f). Area of Cooperation: Tourism [online]. Dostopno na: http://www.saarc-sec.org/areaofcooperation/cat-detail.php?cat_id=49 [11.1.2011].

81. SAARC Information Centre (2010). External Relations [online]. Dostopno na: http://www.saarc-sic.org/beta/inner/ [3.6.2011].

82. The World Bank (2011). Indicators: GDP per capita [online]. Dostopno na: http://data.worldbank.org/indicator/NY.GDP.PCAP.CD [3.6.2011].

83. Wikipedija (2010). Zveza držav Jugovzhodne Azije [online]. Dostopno na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Zveza_držav_Jugovzhodne_Azije [21.12.2010].

84. Wikipedia (2011). South Asian Association for Regional Cooperation [online]. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/South_Asian_Association_for_Regional_Cooperation [10.1.2011].

85. Wikipedia (2011a). Cooperation Council for the Arab States of the Gulf [online]. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Cooperation_Council_for_the_Arab_States_of_the_Gulf [7.6.2011].

86. Wikipedia (2011b). ASEAN [online]. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Asean [11.6.2011]

87. Wikipedia (2011c). Asia-Europe Meeting [online]. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Asia%E2%80%93Europe_Meeting [11.6.2011].

88. Wild, John J., Kenneth L. Wild in Jerry C.Y. Han (2003). International Business. New Jersey: Prebtice Hall.

69

KAZALO TABEL Tabela 1: Shematski prikaz značilnosti posamezne oblike ekonomske integracije .............. 8 Tabela 2: Vrste gospodarskih integracij in položaj trgovinskih ovir..................................... 9 Tabela 3: Težnja po suverenosti nasproti težnji po integraciji .............................................. 9 Tabela 4: Članice ASEAN................................................................................................... 14 Tabela 5: Top 10 trgovinskih partnerjev ASEAN............................................................... 21 Tabela 6: Članice SAARC................................................................................................... 36 Tabela 7: BDP na prebivalca v ameriških $ v obdobju 2006 – 2009 .................................. 59 KAZALO SLIK Slika 1: Povprečna carinska stopnja v ASEAN................................................................... 16 SEZNAM OKRAJŠAV ABAC Svet o poslovnem sodelovanju APEC ACFTA Prostotrgovinsko območje ASEAN – Kitajska AFS APEC prehrambeni sistem AFTA Območje proste trgovine v ASEAN APEC Skupina za Azijsko-Pacifiško sodelovanje APT Azijsko-Pacifiška telekomunikacijska skupnost ASEAN Združenje držav jugovzhodne Azije ASEM Azijsko-evropsko srečanje ATCWG Delovna skupina za kmetijsko in tehnično sodelovanje BDP Bruto domači proizvod CES Skupni gospodarski prostor CLMV Kambodža, Laos, Mjanmar in Vietnam CTI Odbor za trgovino in investicije ECO Organizacija za ekonomsko sodelovanje ECOTA Sporazum o trgovini ECO ECOTECH Ekonomsko in tehnično sodelovanje EGS Evropska gospodarska skupnost EU Evropska unija FAO Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo FTAs Sporazumi o prosti trgovini FTAAP Azijsko-pacifiško prostotrgovinsko območje GCC Svet za sodelovanja arabskih držav v zalivu ICT Informacijske in telekomunikacijske tehnologije IEG Odbor za trgovino in naložbe IT Informacijska tehnologija ITU Mednarodna telekomunikacijska zveza MAG Skupina za dostopnost trga OZN Organizacija Združenih narodov PERS Direktorat za projekte, ekonomske raziskave in statistiko RDC Regionalno sodelovanje za razvoj REI Regionalna ekonomska integracija ROK Južna Koreja RTAs Regionalni trgovinski sporazumi

70

SAARC Južnoazijsko združenje za regionalno sodelovanje SAFTA Južnoazijsko prostotrgovinsko območje SAPTA Preferencialni trgovinski sporazum SAARC Shema CEPT Skupna efektivna preferencialna shema TAC Pogodba o prijateljstvu sodelovanju TCARD Tehnično odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja UNCTAD Konferenca ZN za trgovino in razvoj UNDP Program ZN za razvoj UNDCP Program ZN za nadzor nad prepovedanimi drogami UNECE Ekonomska komisija ZN za Evropo UNESCAP Evropska in socialna komisija ZN za Azijo in Pacifik UNICEF Mednarodni sklad ZN za pomoč otrokom WTO Svetovna trgovinska organizacija ZN Združeni narodi