SIMETRIJA OBRAZA IN INTELIGENCAANGLEŠČINA IN BIOLOGIJA izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom SIMETRIJA OBRAZA IN INTELIGENCA pri mentorju prof. dr. Francu Janţekoviču avtorsko

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA NARAVOSLOVJE IN MATEMATIKO

Oddelek za biologijo

DIPLOMSKO DELO

SIMETRIJA OBRAZA IN INTELIGENCA

Mentor: Kandidatka:

dr. Franc JANŢEKOVIČ Sabina MUMINOVIĆ

izredni profesor

Maribor 2010

Sabina Muminović SIMETRIJA OBRAZA IN INTELIGENCA 2010

1

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA NARAVOSLOVJE IN MATEMATIKO

IZJAVA

Podpisana Sabina Muminović , roj. 20.1.1986, študentka Fakultete za naravoslovje in

matematiko Univerze v Mariboru, študijskega programa PREVAJANJE IN TOLMAČENJE

ANGLEŠČINA IN BIOLOGIJA izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom SIMETRIJA

OBRAZA IN INTELIGENCA pri mentorju prof. dr. Francu Janţekoviču avtorsko delo. V

diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti in druge oblike

zapisov niso uporabljeni brez navedbe avtorjev.

_________________________

(podpis študenta-ke)

Maribor, _____________________


2

MUMINOVIĆ, S.: SIMETRIJA OBRAZA IN INTELIGENCA.

Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko,

Oddelek za biologijo, 2010.

POVZETEK

Privlačnost oz. lepota in inteligenca sta dve lastnosti, za kateri v splošnem velja, da ljudem, ki

ju posedujejo, omogočata določene prednosti v ţivljenju, čeprav v splošnem med ljudmi velja

prepričanje, da lepota in inteligenca ne gresta z roko v roki. Dokazano je, da obstaja povezava

med lepota in zdravjem, fizično formo in izbiro partnerjev.

Je moţno trditi, da obstaja tudi povezava med lepoto in inteligenco? Številni raziskovalci bi

odgovorili pritrdilno, zato sem se odločila, da preverim, ali to drţi tudi za študente Univerze v

Mariboru, ki so prostovoljno sodelovali v raziskavi. Moja hipoteza je bila, da obstaja

pozitivna povezava med simetrijo obraza (lepoto) in rezultati na inteligenčnih testih

(inteligenco). Sodelujoči v raziskavi so opravili Wechslerjev inteligenčni test za odrasle

(WAIS). Nato smo jih fotografirali in analizirala sem njihovo obrazno simetrijo. Temu je

sledila primerjava rezultatov za simetrijo obraza in rezultatov inteligenčnih testov. Ugotovila

sem, da ni povezave med simetrijo obraza in inteligenco, kar pomeni, da je hipoteza ovrţena.

Na področju merjenja inteligence in simetrije obraza čaka raziskovalce še veliko dela, saj še

zmeraj nimajo splošno sprejetega načina merjenja obeh pojavov. Zato bo preteklo še nekaj

časa, preden bomo lahko z gotovostjo trdili, da povezava med inteligenco in simetrijo obstaja,

ali pa ne.

Ključne besede: lepota, inteligenca, simetrija obraza, asimetrija obraza, nihajoča asimetrija,

inteligenčni testi, Wechlerjeva inteligenčna lestvica za odrasle, WAIS


3

MUMINOVIĆ, S.: FACIAL SYMMETRY AND INTELLIGENCE.

Graduation Thesis, University of Maribor, Faculty of Natural Sciences and Mathematics,

Department of Biology, 2010.

ABSTRACT

Attractiveness (or beauty) and intelligence are two characteristics believed to bring certain

benefits to people possessing them, despite the fact that the common belief is that beauty and

brains do not go together. It has been proven that there is a connection between beauty and

health, physical fitness and mating choice.

Is it possible to claim that the same holds true for the connection between beauty and

intelligence as well? Several researches would answer affirmatively, so I decided to test if the

claims are also true for students of Maribor's University, who volunteered to participate in my

research. My hypothesis was that there will be a positive connection between facial symmetry

(beauty) and scores on Wechsler Adult Intelligence scales (WAIS). Students who participated

in the research performed intelligence test, then their faces were photographed and I analyzed

them for symmetry. This was followed by comparison of results from both parts of the

research – facial symmetry and intelligence tests. I found out that there is no connection

between facial symmetry and intelligence, which means the hypothesis is refuted. There is

still a lot of work to be done in the field of measuring intelligence and facial symmetry,

because experts still don’t have the widely accepted methods for measuring both

phenomenons. This means that some amount of time will have to pass before we could claim

with certainty that the connection between beauty and intelligence exists or not.

Key words: beauty, intelligence, facial symmetry, facial asymmetry, fluctuating asymmetry,

Wechsler Adult Intelligence scale, WAIS


4

Kazalo 1. UVOD ............................................................................................................................................... 5

1.1. POVOD ZA RAZISKAVO ............................................................................................................ 5

1.2. SIMETRIJA ................................................................................................................................ 7

1.2.1. UNIVERZALNA LEPOTA .................................................................................................... 7

1.2.2. DARWINOVE HIPOTEZE ................................................................................................... 8

1.2.3. SELEKCIJA IN DOBRI GENI ................................................................................................ 9

1.2.4. SIMETRIJA ...................................................................................................................... 10

1.3. INTELIGENCA ......................................................................................................................... 13

1.3.1. DEFINICIJA INTELIGENCE ............................................................................................... 14

1.3.2. BIOLOŠKI TEMELJI INTELIGENCE .................................................................................... 15

1.3.3. DEDOVANJE INTELIGENCE ............................................................................................. 16

1.3.4. VPLIV OKOLJA NA INTELIGENCO .................................................................................... 16

1.3.5. BIOLOŠKE ZNAČILNOSTI INTELEKTUALNIH LJUDI .......................................................... 17

1.3.6. INTELIGENČNI TESTI....................................................................................................... 18

1.4. HIPOTEZE ............................................................................................................................... 20

2. MATERIAL IN METODE .................................................................................................................. 21

2.1. FOTOGRAFIJE ......................................................................................................................... 21

2.1.1. ZAJEMANJE PODATKOV ................................................................................................. 21

2.1.2. PREVERJANJE MERITEV ................................................................................................. 22

2.1.3. NAPAKA MERITVE .......................................................................................................... 23

2.1.4. ANALIZA ......................................................................................................................... 23

2.2. INTELIGENČNI TESTI .............................................................................................................. 27

3. REZULTATI...................................................................................................................................... 30

3.1. LASTNOSTI PORAZDELITVENIH KRIVULJ ................................................................................ 30

3.1.1. ANALIZA POSAMEZNEGA ZNAKA ................................................................................... 33

3.2. KORELACIJE MED SPREMENLJIVKAMI FA .............................................................................. 41

3.3. IQ ........................................................................................................................................... 43

3.4. KORELACIJE MED FA IN IQ ..................................................................................................... 44

4. RAZPRAVA ..................................................................................................................................... 45

5. ZAKLJUČKI ...................................................................................................................................... 48

ZAHVALA ................................................................................................................................................ 50

LITERATURA ........................................................................................................................................... 51


5

1. UVOD V uvodnem delu diplomske naloge bom predstavila razloge, ki so privedli do tega, da sem se

odločila za raziskovanje povezave med simetrijo obraza in inteligenco. Sledi teoretični del, v

katerem podajam osnovne informacije o dveh pojavih, ki imata v tej raziskavi glavno vlogo –

lepota (znanstveno opredeljena kot simetrija obraza) in inteligenca. Kot zaključek uvodnega

dela pa predstavljam še hipoteze.

1.1. POVOD ZA RAZISKAVO Privlačnost oz. lepota in inteligenca sta dve lastnosti, za kateri v splošnem velja, da ljudem, ki

ju posedujejo, nudita določene prednosti v ţivljenju. Med ljudmi vlada splošno prepričanje, da

če si lep, si bolj uspešen, ljudje te hitreje sprejmejo, lepi ljudje dobivajo boljše sluţbe, imajo

več prijateljev, boljše partnerje. Inteligentni ljudje imajo višjo izobrazbo, s svojim znanjem

ustvarjajo, zmagujejo, osvajajo. Potemtakem imajo ljudje, ki so hkrati lepi in inteligentni, ves

svet pod svojimi nogami. Po drugi strani pa mnogokrat slišimo, predvsem v primeru raznih

lepotnih tekmovanj po vsem svetu, da lepota in pamet ne gresta z roko v roki.

Lepota in simetrija obraza sta bili predmet mnogih znanstvenih raziskav in to v povezavi s

številnimi značilnostmi. Med drugim so znanstveniki dokazali ţe, da obstaja povezava med

lepoto obraza in fizično formo pri mladih ţenskah (Hönekopp, 2003). Ta raziskava

predstavlja na evoluciji temelječo hipotezo da je privlačen obraz pokazatelj fizične forme, ki

je pomembna pri izbiranju partnerjev. Ljudje si partnerje izbiramo na podlagi privlačnosti, h

kateri močno prispeva simetrija obraza. Raziskave so pokazale celo, da tekstura koţe igra

pomembno vlogo pri ocenjevanju lepote ţenskega obraza (Fink, 2000).

Če je simetrija obraza povezana s toliko značilnostmi, je mogoče, da obstaja povezava tudi s

človeško inteligenco? »Empirične raziskave kaţejo, da posamezniki fizično privlačne ljudi

dojemajo kot bolj inteligentne od neprivlačnih« (Kanzawa in Kovar, 2004). Medtem ko

večina strokovnjakov takšne trditve smatra kot pristranske ali stereotipne, pa avtorja članka

predpostavljata, da so lepi ljudje dejansko bolj inteligentni. Svoje trditve izvajata iz 4

predpostavk:

1) Inteligentnejši moški imajo več moţnosti za pridobitev višjega statusa kot manj

inteligentni moški.

2) Moški z višjim statusom imajo več moţnosti, da za partnerico dobijo lepo ţensko kot

moški z niţjim statusom.


6

3) Inteligenca je dedna.

4) Lepota je dedna.

Avtorja trdita, da če so vse štiri predpostavke empirično resnične, potem sledi zaključek, da so

lepi ljudje bolj inteligentni. Obstajajo študije, ki so potrdile, da ljudje privlačne posameznike

sprejemajo kot bolj inteligentne od manj privlačnih (Zebrowitz in sod., 2002).


7

1.2. SIMETRIJA V antični Grčiji je bila Helena iz Troje, pobudnica Trojanske vojne, vzor lepote. Izţarevala je

fizično lepoto, ob kateri bi obnemele številne lepotice današnjega časa. Bila je ljubljenka

Aten, slavljena ne le zaradi prijaznosti in inteligence, ampak tudi zaradi fizične popolnosti.

Ampak zakaj je bila za grške moške Helena tako privlačna?

Da bi razrešili to uganko, so ji tedanji filozofi posvečali veliko časa. Platon je pisal o tako

imenovanih »zlatih razmerjih«. Dve izmed njih se glasita: pri idealnem obrazu je širina le-

tega dve tretjini dolţine, in nos ne sme biti daljši kot je razdalja med očmi. Moderne raziskave

lepote v znanstvenem smislu niso podprle Platonovih zlatih razmerij, kljub temu pa je bil to

verodostojen poskus določiti osnovno simetrijo obraza, ki jo ljudje dojemamo kot privlačno

(povzeto po http://www.jyi.org/volumes/volume6/issue6/features/feng.html).

Kakšen merilni sistem naj torej izberemo za merjenje lepote? Merilni sistem za določanje

privlačnih ljudi ne obstaja, med ljudmi velja tisto, kar umetniki, plastični kirurgi in drugi

smatrajo za »idealno«, kar je seveda lahko zelo nepravično, saj je preveč subjektivno.

(http://www.yestheyrefake.net/ideal_beauty.htm)

Dandanes je znanstveno dokazano, da je simetrija nedvomno privlačna za človeško oko. Tega

pa niso dokazali z razmerji, temveč s podobnostjo med levo in desno stranjo obraza. Grki so

imeli prav le polovično. Z uporabo strogih pogojev, ki vladajo znanstvenim metodam,

znanstveniki dandanes verjamejo, da je simetrija odgovor na vprašanje o privlačnosti, ki so ga

iskali antični Grki (http://www.jyi.org/volumes/volume6/issue6/features/feng.html).

1.2.1. UNIVERZALNA LEPOTA Človekovo dojemanje lepote se izoblikuje ţe v zgodnjih letih, ko nanj vpliva druţba,

stereotipi in medijsko oglaševanje popolnosti. Vendar pa ţe dojenčki z zanimanjem

spremljajo lepoto. Ti se ne zavedajo kaj je idealna teţa in kakšen učinek ima Chanelovo

rdečilo za ustnice. Dojenčki več časa zrejo v simetrične kot v asimetrične obraze, tudi če ti

obrazi ne pripadajo njihovim staršem. Otroci pogosto zrejo v lepe ţenske in posnemajo

njihove gibe, poleg tega pa kaţejo preferenco do privlačnih posameznikov. Tega se otroci

niso naučili od staršev, takšno vedenje je instinktivno. Dojenčki se rodijo z občutkom za to,

kar je očesu prijetno. V poznejših letih se ti občutki popačijo, ko otroci vstopijo v druţbo, ki

jih na vsakem koraku bombardira s popolnimi ljudi iz reklam, in te podobe lahko prevladajo

nad osnovnim dojemanjem lepote (http://www.yestheyrefake.net/ideal_beauty.htm).

http://www.jyi.org/volumes/volume6/issue6/features/feng.html

http://www.yestheyrefake.net/ideal_beauty.htm




8

V druţbi so privlačni ljudje pogosto inteligentnejši, bolje prilagojeni in bolj priljubljeni.

Raziskave kaţejo, da imajo privlačnejši ljudje več uspeha pri zaposlitvi in zmenkih kot

njihovi manj privlačni kolegi. Ena razlaga za to je, da avtomatsko kategoriziramo ljudi glede

na kulturne stereotipe, preden imamo sploh moţnost, da ocenimo njihovo osebnost. Kulturni

stereotipi pa govorijo, da so privlačni ljudje ţe v osnovi dobri in neprivlačni slabi (

http://www.jyi.org/volumes/volume6/issue6/features/feng.html).

Ko raziskovalci več obrazov zdruţijo v enega, s čimer se prekrijejo moţne asimetrije

posameznikov, ocenjevalci zdruţen obraz ocenijo kot bolj privlačnega od posameznih

obrazov.

1.2.2. DARWINOVE HIPOTEZE Znanstveniki menijo, da je preferenca za simetrijo visoko razvita lastnost, ki je izraţena pri

mnogih ţivalih. Samice lastovk imajo raje samce z daljšimi in bolj simetričnimi repi, medtem

ko se samice zebrastih ščinkavcev parijo s samci, ki imajo simetrično obarvane obročke na

nogah (http://www.jyi.org/volumes/volume6/issue6/features/feng.html).

V ţivalskem in človeškem svetu obstajajo določene razlike, ki se jih ne da razloţiti samo iz

vidika preţivetja. Darwin je zato postavil hipotezo o spolni selekciji s strani samic in

tekmovalnosti med samci. S tem je razloţil številne estetske fenomene, kot so na primer

lepota pri ţivalih, razlike med samci in samicami enake vrste, ipd. Lepoto v ţivalskem svetu

lahko torej razloţimo kot faktor, ki vpliva na izbiro partnerja. Mnoge raziskave so pokazale,

da to velja tudi v človeški druţbi – lepi oz. simetrični posamezniki so za nasprotni spol

privlačnejši kot tisti, ki imajo manj simetrične poteze (Milam, 2010).

Vendar pa se strokovnjaki niso vedno strinjali s to hipotezo. Darwin je s svojo teorijo namreč

namigoval na dejstvo, da so ţivali sposobne logičnega razmišljanja in izbire. Po mnenju

mnogih pa je bila to lastnost, rezervirana le za človeka, tako da so Darwinovo teorijo sprejeli

za ljudi, za ţivali pa ne. »V zgodnjih desetletjih dvajsetega stoletja so tako biologi kot

psihologi menili, da je obnašanje, ki temelji na izbiri, veliko bolj verjetno pri človeku kot pri

ţivalih, saj slednje naj ne bi posedovale potrebnih kognitivnih sposobnosti, da bi razločile

majhne estetske razlike, ki med seboj ločujejo potencialne samce« (Milam, 2010).

Tudi Darwin je imel pomisleke glede tega, da bi izbiro s strani samic pripisal celotnemu

ţivalskemu kraljestvu, saj so po njegovih besedah učinki spolne selekcije (preko izbire s

strani samice ali tekmovalnosti med samci) vidni le pri posameznikih tiste vrste, ki imajo

dovolj intelektualne kapacitete, da zaznajo lepoto zvoka, barve in oblike. Menil je, da so te

sposobnosti neposredno povezane z razvitostjo moţganov (Milam, 2010).




9

Ptičje matere najprej nahranijo in oskrbijo mladiče, ki so najbolj ţivo obarvani, saj se bojijo,

da so ostali morda bolni in zato več energije namenijo tistim, ki so lepi, torej posledično

zdravi. Ko so v poskusih zdravim ptičjim mladičem postrigli perje, je ptičja mati najprej

nahranila ostale mladiče in šele nato pozornost posvetila poškodovanim

(http://www.yestheyrefake.net/ideal_beauty.htm).

V človeškem svetu pa je situacija pogosto ravno obratna – predvsem v preteklosti so bili

moški tisti, ki so imeli pravico, da si izbirajo partnerice, ţenske pri tem niso imele veliko

izbire. Njihova naloga je bila, da pridejo v tiste druţbene kroge, kjer bodo na voljo najboljši

snubci in si tako povečajo moţnost, da jih izbere čim boljši partner. Prav tako so bile pri

ljudeh ţenske tiste, ki so se lepotičile in drugače opozarjale nase, da bi izstopale iz mnoţice,

saj so tako imele več moţnosti, da jih bo opazil in izbral ustrezen snubec. Če opazujemo svet

okoli sebe, vidimo, da je tako še danes. Ţenske z lepotičenjem usmerjajo pozornost nase in

privabljajo potencialne snubce, medtem ko je v ţivalskem svetu ravno obratno. Tam so

samice skromno, pogosto kriptično obarvane, da bi bile med skrbjo za zarod čim manj opazne

in bi tako zmanjšale moţnost, da plenilec odkrije njihove mladiče. Glede na človekov poloţaj

v naravi človeške samice nimajo podobnih skrbi, in lahko več pozornosti posvetijo drugim

stvarem.

Darwinov bratranec Francis Dalton je predlagal, da je izbira s strani samic neke vrste

»asortativno parjenje« (assortative mating), kjer si organizmi izbirajo spolne partnerje na

podlagi podobnosti (pozitivno asortitativno parjenje) ali razlik (negativno asortitativno

parjenje). Primer; visoke ţenske izbirajo visoke moške, inteligentni moški izbirajo

inteligentne ţenske in podobno (Milam, 2010).

1.2.3. SELEKCIJA IN DOBRI GENI Fisher (1999) razlaga, da posamezniki razvijejo preference za tiste partnerje, ki posedujejo

lastnosti, ki kaţejo na dobre gene (ti povečajo moč in sposobnost preţivetja potomcev). Dobri

geni pa se izkazujejo tudi v simetriji.

»Uspeh organizma pri ustvarjanju zanamcev se ne meri le v številu preţivelih potomcev,

ampak tudi s kvaliteto ali verjetnostjo uspeha teh potomcev. Zaradi tega je pomembno, kateri

izmed samcev, ki so na voljo, bodo postali starši« (Fisher, 1999). Fisher meni, da imajo višje

razvite ţivali dovolj dobro razvite senzorične organe, da lahko prepoznajo razlike med

posamezniki.



10

Med privlačnostjo in obrazno ter telesno simetrijo obstaja jasna povezava. Ljudje imajo radi

simetrijo, simetrija kaţe na razvojno stabilnost, razvojna stabilnost pa kaţe na dobre gene.

Torej je preferenca za simetrijo dejansko tudi preferenca za dobre gene. To pa je iz

evolucijskega vidika zelo pomembno, saj so dobri geni tisti, ki naj se prenašajo v naslednje

generacije (http://psychologyofbeauty.wordpress.com/2009/08/23/symmetry-part-1-

introduction/)

1.2.4. SIMETRIJA Vsi mnogocelični organizmi kaţejo visoko stopnjo bilateralne simetrije pri mnogih organih.

Bilateralna simetrija je pomembna lastnost organizma, ker se leva in desna stran bilo katerega

bilateralnega organa razvijeta pod nadzorom istega genoma. Zato vsako odstopanje od

popolne simetrije predstavlja neposredno mero zmoţnosti organizma, da nadzoruje razvoj.

Kljub temu pa številni organizmi, ali celo deli organizmov, kaţejo odstopanja od popolne

simetrije pri tistih organih, ki bi naj bili simetrični. Ta odstopanja lahko razdelimo v tri tipe

asimetrij, katere označujejo različne kombinacije načina in neskladnosti porazdelitve razlik

med desno minus levo stranjo (D-L) (Kowner, 2000).

1.2.4.1 USMERJENA ASIMETRIJA (Directional asymmetry) Usmerjena asimetrija se nanaša na normalno večji razvoj določene lastnostni na eni strani

simetrije kot pa na drugi – npr. človeško srce in moţgani.

1.2.4.2. ANTISIMETRIJA (Antisymmetry) Podobno kot usmerjena simetrija, antisimetrija nakazuje na večji razvoj določene lastnosti na

eni strani. Vendar gre pri antisimetriji za to, da ne moremo predvideti, katera stran organizma

bo doţivela večji razvoj. »Anti-simetrija je zelo pomembna vrsta fenotipske variacije ker – z

zelo redkimi izjemami – smer asimetrije ni podedovana. […]To lahko trdimo le za zelo redke

druge variacije« (Hallgrimsson in Hall, 2005). Primer antisimetrije so različno velike rakove

klešče.

1.2.4.3. NIHAJOČA ASIMETRIJA (FA, Fluctuating asymmetry) Furlow in sod. (1997) ugotavljajo, da znanstveniki dandanes posvečajo vedno več pozornosti

razvojni stabilnosti organizma, drugače imenovani tudi razvojna homeostaza. Njihova ključna

meritev, nihajoča asimetrija (FA), je definirana kot naključni odklon od popolne simetrije, ki

se pojavi med razvojem bilateralno simetričnih značilnosti, in katerih vzrok je stres. Povedano

drugače, nihajoča asimetrija je »asimetrija, ki se pojavi kot rezultat napak v razvoju normalno

simetričnih bilateralnih značilnosti zaradi stresnih razmer« (Furlow in sod.,1997).

http://psychologyofbeauty.wordpress.com/2009/08/23/symmetry-part-1-introduction/



11

Ta tip asimetrije se pojavi tekom razvoja, njeno ime pa izhaja iz dejstva, da smer asimetrije ni

pod genetskim nadzorom. Kljub temu, da je FA dedna, si sorodniki med seboj niso podobni

po smeri asimetrije, ampak le po njeni stopnji.

Ko se pojavi nestabilnost, imenovana tudi razvojni šum, se lahko izraţa kot dokaj opazne

morfološke ali vedenjske napake, bolj pogosto pa je nestabilnost izraţena kot manjša

odstopanja od bilateralno simetričnih lastnosti, imenovana FA.

FA je mera stresa, ki na posameznike vpliva med njihovim razvojem, kakor tudi mera

interakcij med genetskimi in okoljskimi silami, ki vplivajo na razvoj. FA prav tako pomaga

pri novih odkritjih na področjih psihološkega raziskovanja, kot so povezava med naravo in

nego tekom človeškega razvoja, etiologija duševnih bolezni, parjenje in izbira partnerja ter

celo dojemanje obrazne lepote. FA ima dve pomembni prednosti – lahko jo je določiti, in meri

odklone od znanih morfoloških idealov (popolna simetrija večine senzoričnih in

lokomocijskih organov).

FA v »normalni populaciji« ne glede na vrsto je po navadi med 1-2% velikosti določene

lastnosti. Izpostavljenost stresu pa lahko FA poveča na 3-5%. Pogosto desna stran kaţe večja

odstopanja od relativno simetrične morfologije, ki jo najdemo pri normalnih ljudeh (Furlow in

sod., 1997).

Okoljski dejavniki, ki vplivajo na nihajočo asimetrijo (Furlow in sod., 1997):

- Prisotnost parazitov in patogenov (raziskave na to temo so bile večinoma narejene na

rastlinah in ţivalih. Rezultati kaţejo višjo FA v povezavi z višjo stopnjo

izpostavljenosti parazitom).

- Ţivljenjske razmere (temperatura, hrup, gostota, onesnaţenje in zaloge hrane)

- Materinska odgovornost (višja stopnja FA pri materah z visokim krvnim pritiskom,

sladkorno boleznijo, debelostjo, nalezljivimi boleznimi, prekomernim uţivanjem

alkohola in kajenja, vpliva na višjo stopnjo FA pri novorojenčkih)

Genomski stresorji, ki vplivajo na FA pa vključujejo homozigotnost proteinov, kriţanje in

dednost.

Furlow in sod. (1997) so našli nizko, a pomembno negativno povezavo med telesno FA in

rezultatom na Cattell Culture-Fair inteligenčnem testu pri dveh vzorcih univerzitetnih

študentov obeh spolov. Ta raziskava dopolnjuje deterministično interpretacijo dednosti


12

inteligence. Če je ranljivost na vire razvojnega stresa dedna, potem je nevro-razvojna

integriteta prav tako ogroţena, in to pri nekaterih posameznikih bolj kot pri drugih, kljub

izpostavljenosti enakemu stresu.


13

1.3. INTELIGENCA »Na človeško inteligenco se pogosto gleda kot na diamant – ima toliko faset, da ga ne

moremo dojemati kot celoto, četudi nanj gledamo iz številnih kotov« (Storfer, 1990).

Ni naključje, da se sodobni človek kot vrsta imenuje Homo sapiens – misleči človek. Od

ţivali se razlikuje v mnogih značilnostih, od katerih so nekatere značilne samo za človeka in

nobeno drugo ţival. Kljub prepričanju nekaterih ljudi, inteligenca ni ena od njih. Bolj ali manj

inteligentna so tudi druga ţiva bitja, celo zelo primitivna. Toda če pomislimo, kaj je človeški

vrsti najbolj pomagali pri osvajanju svojega okolja in razvoju druţbe, je to obvladovanje

informacij. To, kar človek vidi ali sliši si zapomni, miselno predela, posreduje drugim,

odkriva povezave med pojavi in ne nazadnje s to sposobnostjo pridobiva bogate izkušnje. To

pa je po nekaterih interpretacijah definicija inteligence (Pogačnik, 1995). Pogačnik je mnenja,

da je inteligentnost kot taka ena najpomembnejših lastnosti za prilagoditev vrste. Zakaj?

Howe (1997) predlaga, da pogledamo okoli sebe in za trenutek opazujemo strukturo druţbe, v

kateri ţivimo in opazimo, da so med posamezniki velike socialne razlike. Govori seveda o

izobrazbi, sluţbi, prihodku, prijateljih, ţivljenjskemu stilu, ipd. V čem pa je razlika med temi

ljudmi? Zakaj so nekateri končali doktorat in so zaposleni v uspešnem podjetju z dobro

plačano sluţbo, medtem ko drugi cele dneve garajo kot fizični delavci ali delavke? Zakaj nek

moški pretepe svojo ţeno in otroke, drugi pa se z njo razumno pogovori in reši probleme?

Nekateri bi rekli, da se razlog skriva v inteligenci. Ljudje z nizkim inteligenčnim kvocientom

(IQ) so v druţbi manj uspešni. Po navadi so revnejši, nezaposleni ali pa so zaposleni v

sluţbah, ki so slabo plačane, zahtevajo fizično moč in nobenih mentalnih spretnosti. V

primerjavi z ljudmi z višjim IQ imajo več moţnosti, da pridejo navzkriţ z zakonom, da svojih

otrok ne vzgajajo pravilno, partnerjem ne nudijo dovolj in posledično njihovi zakoni hitro

razpadejo, da postanejo odvisniki od alkohola, cigaret ali drugih drog. Zaradi tega je lahko

njihovo ţivljenje nasilno, umazano in nezdravo.

Prepričanje, da je druţba v nevarnosti zaradi vedno večjega števila ljudi, ki jih uvrščamo v

niţje sloje druţbe (sem spadajo ljudje z nizkim IQ), ni novo. Obstaja ţe od nekdaj, v

današnjem času so nekateri le izkoristili določena znanstvena spoznanja, da bi temu

prepričanju dodali novo teţo – intelektualne razlike naj bi namreč imele trdno biološko

osnovo. Nekateri trdijo, da lahko poostrena kontrola rojstev (s katero bi vplivali na ohranjanje

dobrih genov) prepreči preveliko stopnjo nizke inteligence med ljudmi. Razlaga za to se

skriva v pristopu k človeški inteligenci, katerega zagovarjajo učbeniki za študente psihologije.

Govori o tem, da v vsaki osebi obstaja stopnja inteligence oz. gonilna sila, ki samo nekaterim


14

posameznikom omogoča, da osvojijo mentalne sposobnosti, ki so pomembne za uspeh v

moderni druţbi. Ker je ta stopnja inteligence v glavnem podedovana in ima biološko osnovo,

je nespremenljiva in zaradi tega imajo ljudje z nizkim IQ v osnovi slabše ţivljenje. Posledično

bodo imeli tudi njihovi otroci nizek IQ in zaradi tega enako temno prihodnost. Ta teorija je ţal

prisotna tudi v številnih knjigah o inteligenci, med katerimi je tudi več kot ena knjiţna

uspešnica. Posledično to razlago inteligence pozna večina ljudi in sprejmejo jo, ker je

preprosta, jasna in razumljiva. Druţba pa jo sprejme zato, ker zaradi nje druţbena

nezadostnost ni posledica nepravičnosti ali napak, ki se jih da odpraviti, ampak razlik med

ljudmi, na katere ni mogoče vplivati. Zaradi vsega tega ni čudno, da psihologi inteligenci

posvečajo toliko pozornosti in iščejo načine, kako bi izmerili njeno stopnjo (Howe, 1997).

1.3.1. DEFINICIJA INTELIGENCE Pojem inteligenca oz. inteligentnost bi naj »izviral iz izraza intelligentia, ki naj bi ga prvič

uporabil ţe Cicero. Angleški psiholog Spearman je trdil, da se beseda inteligentnost v smislu

nečesa enovitega uporablja ţe od 15. stoletja naprej. V psihologiji naj bi izraz uvedel Herbert

Spencer, ki je poprej ţe v biologiji poudarjal vlogo inteligentnosti kot sposobnost prilagajanja

ţivih bitij« (Pogačnik, 1995).

V psihologiji je inteligenca koncept, ki je bil definiran tolikokrat in na toliko različnih

načinov, da bi teţko verjeli, da se nekatere definicije dejansko nanašajo na isto stvar. Še

dandanes najdemo psihologe, ki se sprašujejo celo, ali inteligenca dejansko obstaja, ali pa je le

matematični konstrukt (Pogačnik, 1995).

Pri preučevanju določenega pojava znanstveniki po navadi začnejo z definicijo le-tega in v

psihologiji ni nič drugače. Mackintosh (1998) pa na definicije gleda z druge strani. Po

njegovem je dobra definicija končni produkt znanstvene raziskave, in ne nujno njena začetna

točka. Če imamo pripravljeno osnovno idejo o predmetu raziskave, lahko delo nadaljujemo s

poskušanjem.

Nekaj definicij inteligence:

- Inteligentnost je sposobnost ţivih bitij, da obdelujejo informacije na način, ki je zanje

nov (Pogačnik, 1995).

- Intelektualna sposobnost mora pomeniti, da ima človek niz spretnosti, potrebnih za

reševanje problemov, spretnosti, ki mu omogočajo, da rešuje resnične probleme ali

teţave na katere naleti, in da, kadar je potrebno ustvari učinkovit izdelek. Pomeniti

mora tudi, da ima človek potencial za odkrivanje ali ustvarjanje problemov, s čimer

ustvarja temelje za pridobivanje novega znanja (Gardner, 1995).


15

- Inteligenca je globalna kapaciteta posameznika da ravna z namenom, razmišlja

racionalno in se učinkovito sooča s svojim okoljem (Wechsler,

http://en.wikipedia.org/wiki/Wechsler_Adult_Intelligence_Scale).

Tak način so uporabljali tudi pri razvoju inteligenčnih testov. Galtonov in Cattellov test ni bil

sprejet, saj njegovi rezultati niso bili v skladu z očitnim zunanjim kriterijem inteligence –

učnim uspehom. Binet je ustvaril test na podlagi predpostavke, da otroci z odraščanjem

postanejo inteligenčno sposobnejši. Razvil je serijo testov, ki temeljijo na preprosti

predpostavki, da mora inteligenčni test za 6-letnike vsebovati vprašanja, ki jih pozna večina 6

letnikov, nekaj 4-letnikov in vsi 8-letniki. Prvotni IQ testi so temeljili bolj na empiričnem

poskušanju in ne na psihološki teoriji (Mackintosh, 1998).

Storfer (1990) navaja štiri faktorje, ki določajo merljivo inteligenco posameznikov:

1. Dednost ali notranji intelektualni potencial, ki je posameznikom dan z geni njihovih

prednikov.

2. Obseg, do katerega je predrojstveno okolje lahko predstavljalo omejitve za ta

potencial.

3. Načini, na katere je po-rojstveno obdobje stimuliralo, zaviralo ali oblikovalo ta

potencial.

4. Tako imenovani naključni faktorji, povezani z IQ testiranjem.

1.3.2. BIOLOŠKI TEMELJI INTELIGENCE »Vsaka temeljita veda o ţivljenju mora pojasniti naravo, pa tudi raznolikost človeških

intelektualnih sposobnosti.[…] toda ker psihologi in biologi ţivijo v različnih okoljih, se je

delo pri vključevanju biologije v pojasnjevanje človeške inteligence komaj začelo« (Gardner,

1995).

Pogačnik (1995) inteligenco označuje kot biološko potezo, ki je v veliki meri podedovana.

Pojmuje jo kot karakteristiko osrednjega ţivčnega sistema. Če bi bila pravilna nasprotna

trditev, torej da inteligentnost ni podedovana in jo je poljubno mogoče izboljšati z

izobraţevanjem in treningom, bi to pomenilo, da lahko načeloma iz vsakega novorojenčka

naredimo genija. Človekova spoznanja o inteligenci pa ne govorijo temu v prid. Četudi

trdimo, da je inteligentnost podedovana, pa ne smemo zanemariti izobraţevanja – če bi

Mozart, Einstein in podobni ţiveli v pragozdovih, bi bili verjetno občudovanja vredni za

http://en.wikipedia.org/wiki/Wechsler_Adult_Intelligence_Scale


16

lokalne razmere, ne bi pa svojih intelektualnih potencialov razvili tako, kot so jih lahko v

okolju zahodne civilizacije.

1.3.3. DEDOVANJE INTELIGENCE Darwinova teorija razlaga, da se osebki v vsaki populaciji razlikujejo v mnogih značilnostih

in da je večina teh značilnosti podedovanih. Francis Galton, drugače Darwinov bratranec, je

predlagal, da isto velja tudi za inteligenco. »Dednost se nanaša na deleţ vseh variacij med

določenimi lastnostmi v določeni populaciji, ki jih lahko pripišemo genetskim razlikam med

člani populacije« (Mackintosh, 1998).

Dednost je pojem, ki spada v področje genetike in v učbeniku za genetiko srednje šole

najdemo zapis, ki se delno sklada z Galtonom:»V genetskem zapisu je tudi zmoţnost

(predispozicija) za razvoj inteligence. Seveda pa vpliva na izraţanje genotipa tudi zunanje

okolje« (Grabnar in Novak, 1997).

Tudi Pogačnik (1995) v svoji opredelitvi inteligence trdi, da je ta preteţno podedovana. To

pomeni, da raziskave kaţejo, da je 75-80% razlik med ljudmi v smislu inteligence mogoče

pripisati dednosti, in le 20-25% dejavnikom okolja. Dednost in okolje ne delujeta hkrati –

človek se s svojo genetsko zasnovo (genotipom) rodi, in takrat okolje še niti dobro ne začne

učinkovati nanj. Človekov razvoj je zapisan v genih in spremembe v razvoju se dogajajo v

različnih časovnih obdobjih med človekovim razvojem (npr. sekundarni spolni znaki se

pojavijo v puberteti), kar omogoča, da dejavniki okolja delujejo v interakciji z dednimi

dejavniki tako, da omogočajo ali zavirajo razvoj genetskih programov (Pogačnik, 1995). Ker

je inteligentnost po Pogačnikovi definiciji funkcionalna lastnost centralnega ţivčnega sistema,

je v tem smislu na nek način tudi 100% podedovana. Avtor razlaga: »Če bi na primer vsi

ljudje do svojega dvajsetega leta ţiveli in se razvijali v inkubatorjih, v popolnoma enakih

razmerah, bi bile razlike v inteligentnosti med njimi […] odvisne samo od njihovih dednih

predispozicij« (Pogačnik, 1995). Vpliv okolja se kaţe na primer pri inteligenci enojajčnih

dvojčkov – čeprav imajo popolnoma enako dedno zasnovo, niso čisto enako inteligentni.

1.3.4. VPLIV OKOLJA NA INTELIGENCO Vplive različnih dejavnikov okolja na inteligentnost so proučevale številne raziskave. Vsem

pa je skupno to, da so rezultati pokazali, da so učinki posameznih dejavnikov precej manjši

kot je splošno prepričanje znanstvenikov. Raziskave niso odkrile da bi ostajala skupina

dejavnikov okolja, ki bi povzročili pomemben dvig inteligence, če bi te dejavnike načrtno

spreminjali (Pogačnik, 1995). Avtor poudarja, da so imeli znanstveniki pri proučevanju

vplivov okolja na inteligentnost metodološke teţave. Med drugim so vplivi okolja tako


17

prepleteni, da je posamezne dejavnike praktično nemogoče povsem izolirati. Pogačnik vplive

okolja v grobem razdeli v naslednje skupine:

- Naključni dejavniki (sem spadajo poškodbe, bolezni, oddvojitev od druţine, itd.

Rdečke v nosečnosti so recimo lahko usodne za razvoj inteligence. Pretirano uţivanje

alkohola in kajenje med nosečnostjo ter manjša porodna teţa otrok dejavniki, ki so v

raziskavah povezani z inteligentnostjo. Poškodbe moţganov, ki se zgodijo zelo zgodaj

ne pustijo posledic, saj so moţgani še zelo plastični in funkcije prizadetega dela

prevzamejo drugi deli.)

- Interakcija z vrstniki (različno obravnavanje, neidentifikacija z vrstniki)

- Struktura druţine (vrstni red rojstva, časovna razdalja med brati in sestrami)

- Starševsko ravnanje (različno obravnavanje, interakcija lastnosti staršev in otrok)

- Izvendruţinski vplivi (vrstniki, sorodniki, učitelji, televizija, internet)

Mackintosh (1998) je prišel do podobnih zaključkov: otroci, ki ţivijo v enaki druţini, imajo v

osnovi bolj podobne vrednosti IQ kot tisti, ki ţivijo narazen. Z razlikami v IQ so povezani

številni faktorji, kot so druţbeni status staršev, zapleti pred in po rojstvu, prehrana in zdravje,

velikost druţine in vrsti red v katerem so otroci rojeni ter količina izobrazbe, ki so je otroci

deleţni.

1.3.5. BIOLOŠKE ZNAČILNOSTI INTELEKTUALNIH LJUDI Storfer (1990) razlaga, da kljub temu, da raziskave v splošnem nakazujejo, da so nadarjeni

ljudje nad povprečjem kar se tiče fizičnega in čustvenega zdravja (Freeman, 1983), velja

splošno prepričanje oz. mit, da visoko intelektualni ljudje nosijo očala in/ali imajo astmo in

alergije. Kar pa niti ni tako daleč od resnice. Raziskave kaţejo, da skrajno veliki deleţ

nadarjenih ljudi trpi za kratkovidnostjo ali imunskimi boleznimi, prav tako pa je v tej

populaciji opazen tudi povečan deleţ levičarjev. National Talent Search Program na univerzi

Johna Hopkinsa je naredil poskus z otroki, ki so pokazali ekstremno zgoden razvoj

matematičnih in verbalnih sposobnosti. Ugotovili so, da je 80% teh nadarjenih otrok

kratkovidnih, alergičnih in/ali levičarjev. Kljub temu, da mnogi menijo, da je kratkovidnost

nadarjenih otrok posledica dolgotrajnega gledanja v knjige, je v resnici kratkovidnost

primarno, če ne ţe celo izključno, dedno stanje. Raziskave med člani Mense (mednarodna

organizacija, ki zdruţuje ljudi, ki na standardnih testih inteligence spadajo med 2% najboljših)

so tudi pokazale povečan deleţ ljudi z zgoraj navedenimi posebnostmi v primerjavi s splošno

populacijo. Vzrok za kratkovidnost in alergije znanstveniki iščejo v biologiji moţganov – ker

so kognitivne zahteve za določena celična omreţja močno povečane, lahko zaradi tega pride


18

na drugi področij do analitičnega pomanjkanja (alergije – primanjkljaj v olfaktorno-

analitičnem sistemu).

Ena od značilnosti inteligentnih otrok je tudi spalni cikel. V študiji, ki je obsegala 5 otrok s

povprečnim IQ-jem 149, so ugotovili, da ima vsak od teh otrok 6 ali 7 spalnih ciklov, medtem

ko imajo povprečno inteligentni otroci povprečno 4.2 in mentalno prizadeti otroci 2.7

spalnega cikla (Storfer, 1990).

1.3.6. INTELIGENČNI TESTI Anastasi in Urbina (1997) razlagata, da so psihološki testi orodja, in orodja lahko uporabljamo

v dobro ali slabo, odvisno od načina uporabe. Očitno je, da se trenutno psihološki testi

uporabljajo za reševanje cele vrste praktičnih problemov, zato ne smemo pozabiti, da imajo

takšni testi tudi pomembno funkcijo v raziskavah. Kaj pa sploh je psihološki test? V osnovi je

objektivna in standardizirana mera za primer vedenja.

Začetki psihološkega testiranja so izgubljeni v zgodovini. Zgodovinski dokazi kaţejo, da so

obstajali ţe v Kitajskem imperiju pred kakšnimi 2000 leti, medtem ko so pri antičnih Grkih

testi predstavljali uveljavljen dodatek izobraţevalnemu procesu. Takratne teste so uporabljali

za merjenje fizičnih in intelektualnih sposobnosti. Začetek gibanja za testiranje je v glavnem

zakrivil angleški biolog Francis Galton. Rdeča nit Galtonovih številnih raziskav je bilo

zanimanje za človeško dednost, in zavedel se je potrebe po merjenju značilnosti sorodnih in

nesorodnih oseb. Le tako bi lahko odkril točno stopnjo podobnosti med starši in potomci, brati

in sestrami, bratranci in sestričnami ter dvojčki. Galton je sam razvil številne teste, mnoge

izmed katerih v originalni ali predelani obliki uporabljajo še danes (Anastasi in Urbina, 1997).

Razvoj psihološkega testiranja je prinesel tudi nerealna pričakovanja in napačno uporabo

testov. Uporabniki testov morajo vedeti, kako le-te interpretirati. Tradicionalno je funkcija

psiholoških testov merjenje razlik med posamezniki, ali med reakcijami določenega

posameznika pod različnimi pogoji. Eden izmed najzgodnejših problemov, ki so stimulirali

razvoj psiholoških testov, je bila identifikacija mentalno zaostalih oseb (Anastasi in Urbina,

1997).

Velika potreba po ocenjevanju v izobraţevanju pa je vodila do nastanka inteligenčnih testov.

Binet in sodelavci so veliko časa posvetili aktivnim in domiselnim raziskavam o načinih

merjenja inteligence. Preizkusili so številne pristope, med drugim tudi merjenje lobanje,

obraza, rok in analizo pisave. Binetov prvi test inteligence, ki je bil objavljen leta 1905, se je

imenoval Binet-Simonova lestvica. Sestavljen je bil iz 30 problemov ali testov, ki so bili


19

organizirani po naraščajoči teţavnosti. Zasnovani so bili tako, da so preverjali širok razpon

funkcij, poudarek pa je bil na presoji, razumevanju in razmišljanju. To so bile po Binetovem

mnenju osnovne komponente inteligence. Po več popravkih osnovne Binetove lestvice so po

njegovi smrti raziskovalci na Stanfordski univerzi razvili Stanford-Binetov test. V tem testu se

prvič pojavi inteligenčni kvocient (IQ) kot razmerje med mentalno in kronološko starostjo.

Značilnost Binetovih testov je, da jih lahko uporabljamo le na eni osebi naenkrat, in da

zahtevajo visoko usposobljenega spraševalca. Takšni testi so dejansko klinični instrumenti,

primerni za intenzivno študijo posameznega primera (Anastasi, Urbina 1997).


20

1.4. HIPOTEZE Na podlagi objavljenih raziskav več avtorjev povezuje simetrijo z inteligenco. Naj navedem le

nekaj takšnih raziskav: Fluctuating asymmetry and intelligence (Bates, 2006), Why beautiful

people are more intelligent (Kanazawaa in Kovar 2004), Fluctuating asymmetry and

psychometric intelligence (Furlow in sod., 1997), ter Looking Smart and Looking Good:

Facial Cues to Intelligence and Their Origins (Zebrowitz, 2002).

Moj namen je bil preveriti, ali v literaturi dokumentirana zveza med simetrijo obraza in

stopnjo IQ velja tudi za nekatere študente Univerze v Mariboru.

Postavljam hipotezo, da imajo študentje z bolj simetričnimi potezami obraza tudi višje ocene

pri testih inteligence, torej da obstaja med simetrijo obraza in rezultati na inteligenčnih testih

pozitivna povezava.


21

2. MATERIAL IN METODE Pri pridobivanju podatkov za izdelavo te diplomske naloge sta sodelovala oddelka za

psihologijo s Filozofske fakultete in biologijo s Fakultete za naravoslovje in matematiko. Na

oddelku za psihologijo se je v raziskavo prostovoljno vključilo 30 študentov psihologije, ki so

opravili Wechslerjev inteligenčni test (opisan v poglavju 2.2.) in fotografirali svoj obraz.

2.1. FOTOGRAFIJE Na oddelku za biologijo smo te študente fotografirali tako, da je bil na sliki le njihov obraz.

Fotografinja je uporabljala Canonov fotoaparat, ki ga je imela postavljenega na stativu na

fiksni razdalji 130 cm od stola, na katerem so sedeli študentje. Višino stativa je prilagajala

višini posameznika, tako da je bil fotoaparat na isti višini kot obraz.

Študentje so morali imeti lase umaknjene z obraza, imeti so morali čim bolj nevtralen izraz na

obrazu in gledati naravnost v fotografski objektiv, brez nagibanja glave v katero koli stran,

prav tako so morali biti brez ličil in modnih dodatkov. Fotografinja je vsako osebo

fotografirala večkrat, da bi kasneje lahko izbrala najboljšo fotografijo za meritve. Vsi

študentje se niso drţali napotkov, saj sem na fotografijah opazila ličila, kar bi lahko vplivalo

na merjenje, saj ličilo okrog oči zabriše natančne mere očesa, ki so pomembne za

verodostojnost podatkov.

2.1.1. ZAJEMANJE PODATKOV Meritve so potekale v skladu z uveljavljenim načinom določanja simetrije obraza: obrazno-

metrična tehnika (Jones in sod., 2001).

Na 6 izbranih točkah na obrazu sem izmerila razdaljo od središčnice do te točke za vsako

stran obraza (levo in desno). Točke so sledeče (številke v oklepajih se nanašajo na slikovno

upodobitev točk na sliki 1):

- zunanji rob očesa (d1)

- notranji rob očesa (d2)

- širina obraza pri ušesu (d3)

- širina nosu pri koncu nosnic (d4)

- širina ustnic (d5) in

- širina najbolj izraţenega dela čeljusti (d6).

Središčnico sem določila arbitrarno (poljubno) tako, da je potekala koliko je bilo mogoče

pravilno skozi konico nosu, sredino ustnic, sredino brade in sredino med očmi.


22

Meritve sem izvedla v programu za obdelavo slik GIMP 2 s pomočjo orodja, ki meri razdalje

med dvema poljubno izbranima točkama. Mere so podane v pikslih (slikovnih točkah) in

zabeleţene v vnaprej pripravljeno razpredelnico.

Slika 1: Slika obraza z označeno središčnico (S) in šestimi spremenljivkami: d1 – zunanji rob očesa, d2 –

notranji rob očesa, d3 - širina obraza pri ušesu, d4 – širina nosu, d5 – ustnice in d6 - širina najbolj izraţenega

dela čeljusti

2.1.2. PREVERJANJE MERITEV Meritve sem preverila na dva načina – najprej sem preverila, ali so bile vse meritve pravilno

vnesene, nato sem preverila še moţne tipkarske napake. To sem storila tako, da sem v

programu Statistica pogledala normalnost porazdelitve krivulje. Kjer je prišlo do velikih

odstopanj, sem posamezne meritve preverila, ugotovila, da je šlo za tipkarsko napako, in

popravila.


23

2.1.3. NAPAKA MERITVE Napako meritve sem določila tako, da sem vzela prvih pet fotografij in zanje izvedla meritve.

Nato sem počakala en dan in za iste fotografije meritve ponovila. Prisotna so bila manjša

odstopanja, katera pa pripisujem napakam meritve. Glede merjenja v svetu znanosti velja, da

če določene meritve izvedeta dve osebi, bi morali dobili iste rezultate. V realnosti pa temu

vedno ni tako. Vzroki za napako meritve lahko leţijo v subjektivni zaznavi osebe, ki meri,

merilni napaki naprave oz. programa, teţavnosti območja merjenja in podobno.

V mojem primeru je k napaki meritve največ prispevalo teţavno določanje območja meritve.

Fotografije za analizo niso bile optimalne (obraz fotografiran popolnoma od spredaj, brez

nagibanja v levo-desno ali naprej-nazaj, izraz nevtralen, lasje umaknjeni iz obraza). Na nekaj

fotografijah so bile osebe z obrazom vidno obrnjene v levo ali desno, ali pa je bil obraz

nagnjen na stran. V tem primeru sem izbrala najbolj primerno fotografijo, ki pa še vedno ni

izpolnjevala pogojev za optimalno fotografijo, zaradi česar so se kasneje pojavila odstopanja.

Naslednji problem so bila teţko določljiva območja merjenja. Največji problem je

predstavljala točka d6, ki meri razdaljo od središčnice do najbolj izraţenega dela čeljusti. Ker

imajo osebe na fotografijah zelo različne oblike obraza in različno izraţene čeljustne kosti, je

bilo to točko izredno teţko določiti. Deleţ napak pri meritvah je tudi posledica mojega

subjektivnega zaznavanja (subjektivna napaka). Tudi avtorji drugih raziskav o simetriji obraza

poročajo, da je subjektivnost osebe, ki meri, in vsakršen premik glave, ki spremeni kot med

obrazom in kamero, lahko vzrok napakam pri meritvah (Hönekopp in sod., 2003).

2.1.4. ANALIZA Podatke, pridobljene z meritvami fotografij sem analizirala glede na lastnosti porazdelitvenih

krivulj posameznega merskega znaka. Za izdelavo porazdelitvenih krivulj sem uporabila

podatke o razliki med desno in levo stranjo za vsak merski znak (D-L).

Vrste asimetrije in njihov pomen ter izraţanje pri ţivih bitij je opisan ţe v poglavju 1.2.4.

Simetrija, tukaj pa navajam značilnosti vsake vrste simetrije, ki se kaţejo pri opazovanju

krivulj, ki jih dobimo z opisno analizo izmerjenih podatkov.

RAZLIKE MED D-L IN STRANJO ZA VSAK ZNAK (FA)

FA (nihajočo asimetrijo) sem izračunala kot razliko med D in L stranjo za vsak merjen znak.


24

2.1.4.1. USMERJENA ASIMETRIJA (DA, Directional Asymmetry) Značilnosti usmerjene ali direktne asimetrije so:

- porazdelitev krivulje je normalna

- aritmetična sredina je različna od nič

Slika 2: Porazdelitvena krivulja značilna za usmerjeno asimetrijo (DA). Opazovana porazdelitev se ne razlikuje

od normalne porazdelitve, njena aritmetična sredina pa je značilno različna od nič (0) Črna – genetsko pogojena

variabilnost, siva – okoljsko pogojena variabilnost (Vir:

http://psychologyofbeauty.wordpress.com/2009/08/23/symmetry-part-1-introduction/).

2.1.4.2. ANTISIMETRIJA (AS, Antisymmetry) Značilnosti antisimetrije so:

- porazdelitev krivulje je platikurtična ali bimodalna

- aritmetična sredina se ne razlikuje od nič

Slika 3: Porazdelitvena krivulja značilna za antisimetrijo (AS). Opazovana porazdelitev je platikurtična ali

bimodalna, njena aritmetična sredina pa ni različna od nič (0) Črna – genetsko pogojena variabilnost, siva –

okoljsko pogojena variabilnost (Vir: http://psychologyofbeauty.wordpress.com/2009/08/23/symmetry-part-1-

introduction/).

2.1.4.3. NIHAJOČA ASIMETRIJA (FA, Fluctuating Asymmetry) Značilnosti nihajoče asimetrije so:

- porazdelitev krivulje je normalna do leptokurtična (koničasta)

- aritmetična sredina se ne razlikuje od nič





25

Slika 4: Porazdelitvena krivulja značilna za nihajočo asimetrijo (FA). Opazovana porazdelitev je med normalno

in koničasto porazdelitvijo, njena aritmetična sredina pa se ne razlikuje od nič (0) Sivo – okoljsko pogojena

variabilnost (Vir: http://psychologyofbeauty.wordpress.com/2009/08/23/symmetry-part-1-introduction/).

Glede na to, kaj je objekt našega opazovanja in merjenja, pričakujem, da bodo vrednosti za

vse merjene lastnosti (d1-d6) kazale na nihajočo asimetrijo. Obrazne značilnosti namreč niso

podvrţene usmerjeni asimetriji ali antisimetriji, medtem ko pa nedvomno lahko izkazujejo

simetrične značilnosti ali pa nihajočo asimetrijo.

Pri analizi porazdelitvene krivulje bom pozorna na razpon standardne napake in sploščenost

porazdelitvene krivulje.

Če ţelimo, da krivulja izkazuje nihajočo asimetrijo, mora razpon standardne napake

vključevati 0, saj sem pri značilnostih te asimetrije navedla, da se povprečje ne razlikuje od

nič.

Če so vrednosti za sploščenost porazdelitvene krivulje med 0 in 3, je porazdelitev blizu

normale. To je pomembno zato, ker sem pri značilnostih nihajoče asimetrije navedla da je

njena krivulja normalna do koničasta.

Pri simetričnosti porazdelitvene krivulje bi bil rezultat 0 idealen, saj bi to pomenilo, da je

krivulja popolnoma simetrična. Vrednosti do 1 so normalne. Predznak vrednosti pa nam pove

smer asimetrije – če je predznak negativen, je krivulja asimetrična v levo, če pa je pozitiven,

pa je asimetrična v desno. Večja je vrednost simetričnosti porazdelitvene krivulje v eno ali

drugo stran, bolj je krivulja v tisto smer asimetrična (primer: krivulja s simetričnostjo -0,8 je

bolj simetrična v levo kot krivulja s simetričnostjo -0,2).



26

2.1.4.4. KORELACIJSKA ANALIZA Iskala sem korelacijske povezave med posameznimi obraznimi znaki ter med obraznimi znaki

in inteligenco. Predpostavljam, da se simetrija obraza ne izrazi samo v eni spremenljivki,

ampak da obstaja pozitivna povezanost med posameznimi obraznimi znaki.

V obeh primerih sem korelacijo računala s pomočjo Pearsonovega koeficienta korelacije.

Pearsonov koeficient korelacije (r) je matematična in statistična številska mera, ki predstavlja

velikost linearne povezanosti spremenljivk X in Y, merjenih na istem predmetu preučevanja.

Koeficient je definiran kot vsota vseh produktov standardnih odklonov obeh vrednosti v

razmerju s stopnjami prostosti, oziroma kot razmerje med kovarianco in produktom obeh

standardnih odklonov.

Pogoj za računanje tega koeficienta je linearna odvisnost obeh vpletenih spremenljivk.

Vrednost Pearsonovega koeficienta korelacije se lahko nahaja med vrednostma -1 in 1. Tako

vrednost -1 predstavlja popolno negativno povezanost spremenljivk, pri čemer je na grafu

odvisnosti predstavljen z ravno črto, ki z naraščajočo neodvisno spremenljivko potuje

navzdol; obratno vrednost 1 pomeni popolno pozitivno povezanost in navzgor usmerjeno črto

na grafu. V praktičnem preizkušanju odvisnosti in uporabni statistiki je skoraj nemogoče

izračunati popolno (funkcijsko) odvisnost -1 ali 1, saj na posamezno odvisno spremenljivko

vpliva praviloma več dejavnikov, med njimi tudi slučajni vplivi. Pearsonov koeficient 0

označuje ničelni vpliv ene spremenljivke na drugo

(http://sl.wikipedia.org/wiki/Pearsonov_koeficient_korelacije).

Stopnja zaupanja je verjetnost, da je dejanska lastnost fizikalnega telesa znotraj meje napake

(http://sl.wikipedia.org/wiki/Meritev). Povedano drugače, je to tveganje, da pri raziskavi

sprejmemo napačen rezultat. Dogovorno je mejna stopnja zaupanja postavljena pri 5% (oz. p

je manjši ali enak 0,05).

http://sl.wikipedia.org/wiki/Matematika

http://sl.wikipedia.org/wiki/Statistika

http://sl.wikipedia.org/wiki/Standardni_odklon

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Stopnja_prostosti&action=edit&redlink=1

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kovarianca&action=edit&redlink=1

http://sl.wikipedia.org/wiki/Pearsonov_koeficient_korelacije

http://sl.wikipedia.org/wiki/Meritev


27

2.2. INTELIGENČNI TESTI V psihologiji obstaja veliko različnih inteligenčnih testov. V raziskavi pod vodstvom prof. dr.

Norberta Jaušovca je Oddelek za psihologijo FF UM pri določanju stopnje inteligence

uporabil Wechslerjevo lestvico inteligence za odrasle (WAIS – Wechsler Adult Intelligence

Scale).

Inteligenčne lestvice, ki jih je razvil David Wechsler vključujejo več zaporednih izdaj treh

lestvic, od katerih je ena oblikovana za odrasle, druga za šolske otroke in tretja za predšolske

otroke. Poleg njihove uporabnosti pri merjenju splošne inteligence so Wechslerjeve lestvice

raziskovali tudi s strani moţne uporabe pri psihiatrični diagnozi.

Prva oblika Wechslerjeve lestvice je bila objavljena leta 1939 pod imenom Wechsler-

Bellevue inteligenčna lestvica. Eden izmed glavnih ciljev pri pripravi te lestvice je bila

potreba po inteligenčnem testu, prilagojenemu odraslim osebam. Ko je Wechsler prvič

predstavil svojo lestvico, je poudaril, da so bili inteligenčni testi, ki so bili na voljo do tedaj,

prvotno razviti za šolske otroke. Za odrasle so jih prilagodili tako, da so dodajali teţje naloge

istega tipa. Vsebina takšnih testov je bila prilagojena otrokom; nanašala se je na primer na

vsakodnevna opravila šolskih otrok, kar pa za večino odraslih nima veljave. Prevelik

poudarek na hitrosti pri večini tedanjih testov je predstavljal teţavo za starejše ljudi. Wechsler

je poudaril tudi, da so bili le redki odrasli vključeni v standardizacijske vzorce za posamezne

inteligenčne teste.

Do današnjega dne so bile vse tri Wechslerjeve lestvice ţe vsaj enkrat popravljene. Verzije, ki

so trenutno v uporabi, so bile objavljene po Wechslerjevi smrti v njegovem imenu leta 1981

in vključujejo:

- Wechslerjeva lestvica inteligence za odrasle – popravljena (WAIS-R), ki vključuje

ljudi stare med 16-74 leti.

- Wechslerjeva inteligenčna lestvica za otroke – tretja izdaja (WISC-III), ki je

namenjena otrokom od starosti 6 let do 16 let in 11 mesecev.

- Wechslerjeva primarna inteligenčna lestvica za predšolske otroke - popravljena

(WPPSI-R), ki vključuje otroke od starosti 3 do 7 let in 3 mesecev.

Vse tri Wechslerjeve lestvice imajo veliko skupnih lastnosti, med drugim osnovno

organizacijo – verbalne lestvice in lestvice zmogljivosti, od katerih so vse razdeljene v

najmanj pet in največ sedem pod-testov (Anastasi, Urbina, 1997).


28

Pod-testi, ki sestavljajo Wechslerjeve inteligenčne lestvice, so podani v tabeli 1, skupaj z

opisom vsakega pod-testa (Cohen in sod., 1995).

Tabela 1: Pod-testi, ki sestavljajo Wechslerjeve inteligenčne lestvice in njihov opis

Pod-test Opis

Informacije Vprašanja se nanašajo na splošno znanje in delno na učenje in

spomin. Primer: »Na katerem kontinentu se nahaja Brazilija?«

Razumevanje V splošnem se ta vprašanja dotikajo druţbenega razumevanja,

sposobnosti za organizacijo in uporabo znanja ter t.i. »zdrave

pameti«. Primer: »Zakaj morajo biti otroci previdni, ko govorijo z

neznanci?«

Podobnosti Sodelujočemu predstavimo par besed, on pa mora ugotoviti, v čem sta

si podobni. Tukaj ugotavljamo sposobnost analize odnosov in

logičnega, abstraktnega razmišljanja.

Matematika Vprašanja se nanašajo na učenje matematike, čuječnost in

koncentracijo ter kratkoročni slušni spomin. Primer: matematični

problemi, ki jih sodelujoči rešujejo na pamet, npr. preprosto štetje.

Besedišče Sodelujoči na testu definirajo besede. V splošnem gledano je ta pod-

test najboljša mera splošne inteligence.

Številčni/ besedni

razpon

Oseba, ki izvaja testiranje, pove serijo številk (ali stavek v primeru

testiranja otrok), ki jih mora sodelujoči ponoviti. Ta pod-test preverja

pozornost, koncentracijo in kratkoročni slušni spomin.

Dopolnjevanje slik Naloga sodelujočega je ugotoviti, kateri pomemben del na sliki

manjka. Tukaj preverjamo sposobnost vizualnega zaznavanja,

čuječnost, spomin, koncentracijo, pozornost na podrobnosti in

sposobnost ločevanja pomembnih od nepomembnih podrobnosti.

Primer: slika stola z manjkajočo nogo.

Razvrščanje slik Sodelujoči mora razvrstiti pomešan set kartic s slikami tako, da bodo

tvorile smiselno zgodbo. Ta pod-test preverja sposobnost

razumevanja »celotne slike« kakor tudi čuječnost, koncentracijo in

sposobnost videti časovne in vzročne povezave.

Oblikovanje kock Sodelujočemu predstavimo ţe oblikovan izdelek iz barvnih kock ali


29

pa sliko končanega izdelka in njegova naloga je poustvariti izdelek.

Ta test preverja zaznavno-motorične sposobnosti, psiho-motorično

hitrost in sposobnost analize in sinteze.

Sestavljanje

predmeta

Tukajšnja naloga je v najkrajšem moţnem času sestaviti razrezano

sliko znanega predmeta. Nekatere izmed sposobnosti ki so potrebne

za to nalogo so prepoznavanje vzorca, sposobnost sestavljanja in

psiho-motorična hitrost.

Kodiranje Naloga sodelujočega je, da sledi kodi. Test ugotavlja sposobnost

učenja, sposobnost učenja s ponavljanjem, psiho-motorična hitrost,

koncentracija in pozornost.

Labirinti Ta pod-test se ne pojavlja pri WAIS-R (lestvici za odrasle). Test

preverja zaznavno-motorične sposobnosti, psiho-motorično hitrost in

sposobnost vizualnega načrtovanja.

Geometrijske oblike Ta test se pojavlja le v Weshslerjevem testu za predšolske otroke, kjer

morajo le-ti s svinčnikom prekopirati geometrijske oblike. Ta test

podaja indeks otrokovih zaznavno-motoričnih sposobnosti.

Iskanje simbolov To je nov, poljubni pod-test, ki ga najdemo le v WISC-III (test za

šolske otroke). Otrokova naloga je, da vizualno pregleda dve skupini

simbolov, iskalno skupino in tarčno skupino. Nato mora določiti, ali

se tarčni simbol nahaja v iskalni skupini. Test preverja hitrost

kognitivnega procesiranja.


30

3. REZULTATI Rezultate raziskave podajam v treh poglavjih. V prvem poglavju bom predstavila analizo

lastnosti porazdelitvenih krivulj, ki sem jih izračunala s pomočjo razlik med desno in levo

stranjo za vsak znak (D-L) oz. nihajočo asimetrijo (FA). V drugem delu bom predstavila

korelacije med spremenljivkami FA. V tretjem delu pa bom predstavila rezultate inteligenčnih

testov, ter povezanost med nihajočo asimetrijo in inteligenco.

3.1. LASTNOSTI PORAZDELITVENIH KRIVULJ Za izdelavo porazdelitvenih krivulj sem uporabila razlike med D in L stranjo za vsak merski

znak. Osnovne meritve leve in desne strani šestih obraznih spremenljivk podajam v tabeli 2.

Tabela 2: Meritve leve in desne strani šestih obraznih spremenljivk 30 prostovoljcev. Spol: Ţ – ţenski,

M – moški, d1 – zunanji rob očesa, d2 – notranji rob očesa, d3 - širina obraza pri ušesu, d4 – širina

nosu, d5 – ustnice in d6 - širina najbolj izraţenega dela čeljusti, L – leva stran, D-desna stran obraza

Št.

Inventarna

št.

Spol

d1 d2 d3

L D L D L D

1 IMG_2297 Ţ 290 283 101 102 435 450

2 IMG_2298 Ţ 91 106 265 283 415 439

3 IMG_2306 Ţ 292 266 114 102 455 440

4 IMG_2308 Ţ 302 295 118 121 489 474

5 IMG_2312 Ţ 272 253 100 87 437 415

6 IMG_2319 Ţ 314 298 121 107 481 475

7 IMG_2320 M 321 270 129 77 521 414

8 IMG_2326 Ţ 304 315 119 127 488 478

9 IMG_2329 Ţ 325 297 135 113 525 522

10 IMG_2335 Ţ 291 304 107 118 447 503

11 IMG_2340 Ţ 339 326 136 126 535 495

12 IMG_2345 Ţ 307 295 109 106 490 472

13 IMG_2348 Ţ 291 232 107 138 475 522

14 IMG_2354 Ţ 358 363 144 151 550 560

15 IMG_2355 Ţ 321 309 142 137 515 471

16 IMG_2362 Ţ 289 306 85 102 449 471

17 IMG_2370 Ţ 305 321 116 134 472 498

18 IMG_2372 Ţ 307 303 117 116 489 481

19 IMG_2378 Ţ 324 303 133 108 503 493

20 IMG_2379 Ţ 336 353 119 139 501 533

21 IMG_2386 M 295 307 105 121 499 496

22 IMG_2390 Ţ 316 327 111 125 466 497

23 IMG_2391 M 301 303 102 103 484 515

24 IMG_2398 Ţ 301 329 101 123 461 489

25 IMG_2401 Ţ 289 289 123 127 490 474

26 IMG_2408 Ţ 301 278 132 109 448 462


31

27 IMG_2413 Ţ 302 299 118 111 505 519

28 IMG_2421 Ţ 334 341 110 121 562 530

29 IMG_2424 Ţ 339 342 121 122 516 543

30 IMG_2433 Ţ 318 327 101 109 506 485

Nadaljevanje tabele 2

Št.

Inventarna

št.

Spol

d4 d5 d6

L D L D L D

1 IMG_2297 Ţ 120 116 151 147 350 361

2 IMG_2298 Ţ 99 106 138 138 334 328

3 IMG_2306 Ţ 117 122 152 148 382 354

4 IMG_2308 Ţ 105 115 155 149 397 385

5 IMG_2312 Ţ 115 109 140 133 352 333

6 IMG_2319 Ţ 127 120 163 162 410 424

7 IMG_2320 M 144 127 208 175 461 356

8 IMG_2326 Ţ 118 110 177 179 426 410

9 IMG_2329 Ţ 129 121 178 159 447 430

10 IMG_2335 Ţ 112 118 154 150 412 426

11 IMG_2340 Ţ 131 136 188 173 489 428

12 IMG_2345 Ţ 123 120 172 163 414 405

13 IMG_2348 Ţ 118 139 181 181 409 456

14 IMG_2354 Ţ 160 145 207 176 456 423

15 IMG_2355 Ţ 131 130 181 180 387 363

16 IMG_2362 Ţ 128 124 179 167 366 367

17 IMG_2370 Ţ 120 123 158 150 399 394

18 IMG_2372 Ţ 135 120 200 163 426 393

19 IMG_2378 Ţ 128 121 152 154 410 415

20 IMG_2379 Ţ 129 134 182 178 425 445

21 IMG_2386 M 143 140 172 186 438 440

22 IMG_2390 Ţ 132 125 188 180 418 436

23 IMG_2391 M 130 127 153 171 432 486

24 IMG_2398 Ţ 127 127 169 170 405 424

25 IMG_2401 Ţ 151 144 186 170 424 420

26 IMG_2408 Ţ 130 118 174 169 380 381

27 IMG_2413 Ţ 129 131 191 179 452 459

28 IMG_2421 Ţ 128 125 190 174 453 410

29 IMG_2424 Ţ 152 152 187 182 461 477

30 IMG_2433 Ţ 137 136 201 179 435 404

V tabeli 3 podajam vrednosti izračuna razlik med desno in levo stranjo za vsakega izmed 6

merjenih znakov.


32

Tabela 3: Razlike med meritvami za desno in levo stran (D-L) za vsakega izmed šestih merjenih

znakov. Spol: Ţ – ţenski, M – moški, d1 – zunanji rob očesa, d2 – notranji rob očesa, d3 - širina

obraza pri ušesu, d4 – širina nosu, d5 – ustnice in d6 - širina najbolj izraţenega dela čeljusti, L – leva

stran, D-desna stran obraza, (D-L) – razlika med desno in levo stranjo.

Zaporedna

št.

Inventarna

št.

Spol d1

(D-L)

d2

(D-L)

d3

(D-L)

d4

(D-L)

d5

(D-L)

d6

(D-L)

1 IMG_2297 Ţ -7 1 15 -4 -4 11

2 IMG_2298 Ţ 15 18 24 7 0 -6

3 IMG_2306 Ţ -26 -12 -15 5 -4 -28

4 IMG_2308 Ţ -7 3 -15 10 -6 33

5 IMG_2312 Ţ -19 -13 -22 -6 -7 -19

6 IMG_2319 Ţ -16 -14 -6 -7 -1 14

7 IMG_2320 M -51 -52 -107 -17 -33 -105

8 IMG_2326 Ţ 11 8 -10 -8 2 -16

9 IMG_2329 Ţ -28 -22 -3 -8 -19 -17

10 IMG_2335 Ţ 13 11 56 6 -4 14

11 IMG_2340 Ţ -13 -10 -40 5 -15 -61

12 IMG_2345 Ţ -12 -3 -18 -3 -18 -9

13 IMG_2348 Ţ -59 31 47 21 0 47

14 IMG_2354 Ţ 5 7 10 -15 -31 -33

15 IMG_2355 Ţ -12 -5 -44 -1 -1 -24

16 IMG_2362 Ţ 17 17 22 -4 -12 1

17 IMG_2370 Ţ 16 18 26 3 -8 -5

18 IMG_2372 Ţ -4 -1 -8 -15 -37 -32

19 IMG_2378 Ţ -21 -25 -10 -7 2 5

20 IMG_2379 Ţ 17 20 32 5 -4 20

21 IMG_2386 M 12 16 -3 -3 14 2

22 IMG_2390 Ţ 11 14 31 -7 -8 18

23 IMG_2391 M 2 1 31 -3 18 54

24 IMG_2398 Ţ 28 22 28 0 1 19

25 IMG_2401 Ţ 0 4 -16 -7 -16 -4

26 IMG_2408 Ţ -23 -23 14 -12 -5 1

27 IMG_2413 Ţ -3 -7 14 2 -12 7


33

28 IMG_2421 Ţ 7 11 -32 -3 -16 -43

29 IMG_2424 Ţ 3 1 27 0 -5 16

30 IMG_2433 Ţ 9 8 -21 -1 -22 -31

Po izračunu razlik med D in L stranjo (tabela 3) sem le-te vključila v nadaljnjo analizo

lastnosti porazdelitvenih krivulj.

Vrednosti opisne statistike za vrednosti razlik med desno in levo stranjo predstavljam v tabeli

4, kjer podajam naslednje vrednosti; število meritev, aritmetična sredina, standardna napaka,

razpon standardne napake (ki sem ga izračunala kot aritmetična sredina + standardna napaka

in aritmetična sredina – standardna napaka, s tem sem dobila interval na katerem lahko

pričakujemo aritmetično sredino), simetričnost porazdelitve in sploščenost krivulje.

Tabela 4: Opisna statistika; aritmetična sredina, standardna napaka, razpon povprečja, simetrija in

sploščenost krivulje za vrednosti razlike med desno in levo stranjo šestih obraznih spremenljivk

Št.

meritev

Aritmetična

sredina

Standardna

napaka

Razpon

standardne

napake

Simetričnost

porazdelitve

Sploščenost

porazdelitvene

krivulje

d1-

D-L 30 -4,40 3,68

od -8,08 do -

0,72 -0,94 0,94

d2-

D-L 30 0,70 3,14

od -2,44 do

3,84 -0,95 1,66

d3-

D-L 30 0,23 5,92

od -5,69 do

6,15 -1,08 2,78

d4-

D-L 30 -2,23 1,47

od -3,7 do -

0,76 0,56 1,20

d5-

D-L 30 -8,37 2,24

od -10,61 do -

6,13 -0,42 0,68

d6-

D-L 30 -5,70 5,79

od -11,49 do

0,09 -0,89 2,28

3.1.1. ANALIZA POSAMEZNEGA ZNAKA Za vsak posamezni znak sem preverjala, ali izkazuje lastnosti FA, oz. katere od drugih tipov

asimetrije. Kot sem povedala ţe v poglavju o metodologiji, za vsak znak pričakujem, da bo

izkazoval nihajočo asimetrijo. To pa pomeni, da mora porazdelitvena krivulja zadostiti dvema

pogojema - razpon standardne napake mora vključevati 0, saj smo pri značilnostih te

asimetrije dejali, da se povprečje ne razlikuje od nič. Vrednosti za sploščenost porazdelitvene


34

krivulje pa morajo biti med 0 in 3, kar nakazuje normalno do koničasto asimetrijo, značilno za

nihajočo asimetrijo. Če je vrednost za sploščenost porazdelitvene krivulje večja od 3, pa gre

za antisimetrijo.

V tabeli 5 sem za vsako vrsto asimetrije opisala dve določujoči značilnosti (povprečje in

simetrija krivulje) in primerjala z rezultati. Kje rezultati za določen znak kaţejo na določeno

značilnost, sem označila s plusom (+), kjer pa ne, pa z minusom (-).

Glede na pričakovanja, da bi morali vsi znaki izkazovati nihajočo asimetrijo, bi morala oba

stolpca pri nihajoči asimetriji vsebovati same pluse, prav tako drugi stolpec (graf simetrije) pri

usmerjeni asimetriji. Medtem ko je prvi stolpec pri antisimetriji (povprečje) enak nihajoči

simetriji, morajo biti v drugem stolpcu (bimodalni graf porazdelitve) sami minusi.

Kot vidimo v tabeli 5, se vse značilnosti razen povprečja pri nihajoči asimetriji skladajo z

mojimi pričakovanji. Pri povprečju za nihajočo asimetrijo pa vidimo, da trije izmed 6 znakov

ne izkazujejo značilnosti za nihajočo asimetrijo, ampak za usmerjeno asimetrijo.

Tabela 5: Lastnosti porazdelitvenih krivulj posameznega znaka v primerjavi z lastnostmi tipov

asimetrij

Znak Nihajoča asimetrija Usmerjena asimetrija Antisimetrija

Povprečje

vključuje nič

Vrednost za

simetrijo

porazdelitve

manj kot 3

Povprečje

različno od nič

Vrednost za

simetrijo manj

kot 3

Povprečje

vključuje nič

Krivulja

bimodalna,

vrednost

večja od 3

d1 - + + + - -

d2 + + - + + -

d3 + + - + + -

d4 - + + + - -

d5 - + + + - -

d6 + + - + + -


35

3.1.1.1. D1 – zunanji rob očesa Iz tabele 4 razberemo, da je razpon povprečja za znak d1 med -8,08 in -0,72 (tabela 4) kar ne

vključuje ničle. To pomeni, da ta krivulja ne kaţe na nihajočo asimetrijo kot smo

predvidevali, ampak kaţe na usmerjeno asimetrijo, kjer je razpon standardne napake različen

od nič. Glede sploščenosti porazdelitvene krivulje rezultati kaţejo, da znak d1 ustreza

pogojem za nihajočo asimetrijo, saj vrednost 0,94 (tabela 4) kaţe na porazdelitev blizu

normale, kar je tudi značilnosti nihajoče asimetrije.

Odstopanja od pričakovanih rezultatov pri prvem pogoju za nihajočo asimetrijo (razpon

standardne napake), so lahko posledica napak merjenja in poljubnega določanja središčnice

obraza.

Rezultat za simetrijo krivulje (-0,94) (tabela 4, slika 5) nakazuje, da je krivulja asimetrična v

levo.

Slika 5: Krivulja porazdelitve vrednosti za znak d1 (D-L). Krivulja predstavlja normalno porazdelitev,

stolpci pa so moje izmerjene vrednosti.


36

3.1.1.2. D2 – notranji rob očesa Razpon standardne napake za znak d2 je od -2,44 do 3,84 (tabela 4) in vključuje ničlo, kar

pomeni, da izpolnjuje prvi znak za nihajočo asimetrijo.

Sploščenost krivulje je 1,66 (tabela 4) kar pade v okvirje normalne porazdelitve in tako je

izpolnjen tudi drugi pogoj za nihajočo asimetrijo.

Rezultat za simetrijo krivulje -0,95 (tabela 4, slika 6) nakazuje, da je le-ta asimetrična v levo.




37

3.1.1.3. D3 – širina obraza pri ušesu Rezultati za znak d3 kaţejo, da izpolnjuje oba pogoja za nihajočo asimetrijo. Razpon

standardne napake vključuje ničlo (od -5,69 do 6,15) in sploščenost krivulje je 2,78 (tabela 4).

To sicer pomeni, da je krivulja zelo koničasta, ampak za nihajočo asimetrijo je značilna

normalna do koničasta krivulja, tako da sta oba pogoja izpolnjena.

Rezultat za simetrijo porazdelitvene krivulje (-1,08) (tabela 4, slika 7) nakazuje, da je le-ta

asimetrična v levo.

Znak d3 je bil iz vidika izvajanja meritev zahteven zaradi nejasnosti glede določanja območja

merjenja, kljub temu pa izpolnjuje oba pogoja za nihajočo asimetrijo.




38

3.1. 1.4. D4 – širina nosu Rezultati za znak d4 kaţejo, da pogoje za nihajočo asimetrijo izpolnjuje le delno, in sicer kar

se tiče sploščenosti porazdelitvene krivulje, katere vrednost je 1,2, medtem ko razpon

standardne napake ne vključuje ničle (od -3,7 do -0,76) (tabela 4), kar spet nakazuje na

usmerjeno asimetrijo. Realno to ni precej verjetno, zato sklepam, da je tak rezultat posledica

napak v merjenju in pri določanju središčnice obrazov.

Rezultat za simetrijo porazdelitvene krivulje (0,56) (tabela 4, slika 8) nakazuje, da je le-ta

asimetrična v desno.

Dobljene rezultate oz. odstopanje od pričakovanih lahko razloţimo z napako meritve in

poljubnim določanjem središčnice obraza.

Slika 8: Krivulja porazdelitve vrednosti za znak d4 (D-L). Krivulja predstavlja normalna porazdelitev,



39

3.1. 1.5. D5 – ustnice Rezultati za znak d5 ponovno kaţejo, da znak izpolnjuje le polovico pogojev za nihajočo

asimetrijo, in ponovno je razpon standardne napake tisti, ki ne zadosti pogojem, saj rezultat

med -10,61 in -6,13 (tabela 4) ne vključuje ničle. Sploščenost porazdelitvene krivulje pa z

rezultatom 0,68 nakazuje normalno sploščenost krivulje. Rezultat simetrije porazdelitvene

krivulje (-0,42) nakazuje, da je le-ta asimetrična v levo (tabela 4, slika 9).

Dobljene rezultate oz. odstopanje od pričakovanih lahko razloţim z napako meritve in

poljubnim določanjem središčnice obraza.




40

3.1. 1.6. D6 – širina najbolj izraženega dela čeljusti Rezultati za zadnji znak, d6, ga uvrščajo med nihajočo asimetrijo, saj izpolnjuje oba pogoja.

Razpon standardne napake vključuje ničlo; od -11,49 do 0,09 (tabela 4), krivulja je koničasta,

vendar v mejah nihajoče asimetrije (2,28) (tabela 4, slika 10).

Rezultat za simetričnost porazdelitve -0,89 (tabela 4) nakazuje, da je le-ta asimetrična v levo.

Tudi ta znak je bil iz vidika izvajanja meritev zahteven, če ne celo najbolj zahteven, zaradi

nejasnosti glede določanja območja merjenja. Zaradi tega je presenetljivo, da prav ta znak

izpolnjuje oba pogoja za nihajočo asimetrijo.

Slika 10: Krivulja porazdelitve vrednosti za znak d6 (D-L). Krivulja predstavlja normalno

porazdelitev, stolpci pa so moje izmerjene vrednosti.


41

3.2. KORELACIJE MED SPREMENLJIVKAMI FA Moja pričakovanja gredo v smeri, da se asimetričnost izbranega obraza ne izrazi samo v eni

spremenljivki, ampak pričakujem tesno pozitivno odvisnost med spremenljivkami. Z drugimi

besedami – če en znak izkazuje asimetrične lastnosti, potem jih izkazuje tudi drugi. Zvezo

med FA spremenljivkami sem preverila s korelacijsko analizo.

Pri testiranju je ugotovitev, kako so nekatere stvari (lastnosti, sposobnosti, ipd.) povezane z

drugimi (kot recimo obnašanje), bistvenega pomena. Koeficient korelacije je številka, ki nam

pove indeks moči razmerja med dvema spremenljivkama. Najbolj splošno razširjen koeficient

korelacije je Pearsonov korelacijski koeficient r (Cohen in sod., 1995).

V tabeli 6 podajam vrednosti Pearsonovih koeficientov »r« in stopnjo zaupanja »p« med

šestimi obraznimi spremenljivkami.

Tabela 6: Vrednosti Pearsonovih koeficientov »r« (prva vrstica pri vsaki spremenljivki) in stopnja

zaupanja »p« (druga vrstica pri vsaki spremenljivki) med šestimi obraznimi spremenljivkami.

d1DL d2DL d3DL d4DL d5DL d6DL

d1DL r=1,00

p= ---

d2DL r=0,61 r=1,00

p<0,01 p= ---

d3DL r=0,43 r=0,68 r=1,00

p=0,02 p<0,01 p= ---

d4DL r=0,01 r=0,54 r=0,42 r=1,00

p=0,98 p<0,01 p=0,02 p= ---

d5DL r=0,19 r=0,31 r=0,45 r=0,44 r=1,00

p=0,32 p=0,10 p=0,014 p=0,02 p= ---

d6DL r=0,24 r=0,54 r=0,81 r=0,48 r=0,68 r=1,00

p=0,21 p<0,01 p<0,01 p=0,01 p<0,01 p= ---

V tabeli 6 vidimo, da so vsi Pearsonovi koeficienti pozitivni in večina jih je višja od 0,4, kar

kaţe na dokaj visoko pozitivno povezanost med spremenljivkami. Iz navedenega ugotavljam,

da so vrednosti nihajoče asimetrije med posameznimi obraznimi znaki v tesni povezanosti.

Najvišja korelacija med dvema spremenljivkama je r=0,81 in sicer med spremenljivkama d3

(širina obraza pri ušesu) in d6 (širina obraza pri najbolj izraţenemu delu čeljusti), kar pomeni,

da ta znaka izkazujeta tesno povezanost v višini nihajoče asimetrije.


42

Najniţja korelacija pa je med spremenljivkama d1 (zunanji rob očesa) in d4 (nos), in sicer le

0,01. To je zelo blizu 0 (nič), kar pa pomeni, da vrednost FA med zunanjim robom oči in

razpon nosu nista v povezavi.

Med zunanjim in notranjim robom očesa (d1 in d2) je korelacija dokaj visoka (r=0,61) in tudi

stopnja zaupanja je značilna, kar pomeni, da je simetričnost razpona zunanjega in notranjega

roba oči v povezavi.

Korelacija je visoka tudi med pari znakov d2-d3, d3-d6 ter med d5-d6 (nad 0,60), kar pomeni,

da med temi pari obstaja povezava.


43

3.3. IQ Študentje, ki so sodelovali v raziskavi, so opravili WAIS inteligenčne teste (Wechslerjeva

inteligenčna lestvica za odrasle), ki preverja širok spekter sposobnosti, tako verbalnih kot

neverbalnih. Vrednosti meritev IQ podajam v tabeli 7, meritve so v obsegu od 88 do 130, s

povprečjem 107,9.

Tabela 7: Vrednosti meritev IQ za posamezne študente, ki so sodelovali v raziskavi.

Št. Inventarna številka IQ

1 IMG_2320 116

2 IMG_2386 107

3 IMG_2391 100

4 IMG_2355 99

5 IMG_2329 93

6 IMG_2348 104

7 IMG_2421 98

8 IMG_2308 112

9 IMG_2408 113

10 IMG_2372 108

11 IMG_2319 107

12 IMG_2298 130

13 IMG_2362 106

14 IMG_2424 110

15 IMG_2390 95

16 IMG_2370 119

17 IMG_2401 95

18 IMG_2433 101

19 IMG_2335 112

20 IMG_2354 116

21 IMG_2398 114

22 IMG_2413 124

23 IMG_2326 107

24 IMG_2306 105

25 IMG_2378 114

26 IMG_2297 88

27 IMG_2312 101

28 IMG_2345 111

29 IMG_2340 115


44

30 IMG_2379 117

3.4. KORELACIJE MED FA IN IQ V analizi sem iskala korelacije med nihajočo asimetrijo obraza (FA) in izmerjeno inteligenco

IQ. Vrednost korelacij med spremenljivkama FA in IQ so predstavljene v tabeli 8.

Tabela 8: Korelacija med spremenljivkami FA za vsak merski znak in IQ (v prvi vrstici Pearsonovi

koeficienti »r«, v drugi vrstici stopnja zaupanja »p«)

d1DL d2DL d3DL d4DL d4DL d5DL d6DL

IQ r=0,16

p=0,39

r=-0,00

p=0,99

r=0,09

p=0,65

r=-0,05

p=0,79

r=0,19

p=0,32

r=-0,04

p=0,82

r=-0,09

p=0,63

Iz tabele 8 razberemo, da stopnje zaupanja za vsakega izmed merskih znakov močno

presegajo kritično vrednost (0,05), kar pomeni, da sprejmemo ničelno hipotezo, po kateri ni

zveze med spremenljivkama FA in IQ.

Pearsonovi koeficienti izkazujejo zelo nizke vrednosti, ki so blizu nič.


45

4. RAZPRAVA Metodologija moje diplomske naloge je v veliki meri temeljila na meritvah obrazov, pri

čemer pa se srečujemo z relativno velikim vplivom subjektivnosti merjenja. Načinov za

merjenje simetrije obraza je sicer več. Eden izmed njih je metoda tako imenovanih »Chimeric

portraits« (drugače imenovana tudi »zrcalna analiza« (mirror analysis ali symmetry

reflection). Pri tej metodi vidimo, kako bi bil naš obraz videti, če bi bil popolnoma simetričen,

poleg tega pa tudi vidimo pomanjkljivosti. Sliko svojega obraza v programu za obdelavo slik

obdelamo tako, da vzamemo najprej levo polovico obraza, jo zrcalno preslikamo in postavimo

ob originalno levo stran (namesto desne). Tako dobimo obraz, sestavljen iz dveh levih polovic

obraza. Isto ponovimo z desno stranjo obraza. Dobimo levo in desno zrcalno fotografijo. Bolj

simetričen je obraz, bolj si morata biti obe sliki podobni (Hönekopp in sod., 2003 in

http://www.yestheyrefake.net/ideal_beauty.htm). Ker takšna analiza zahteva veliko časa in

znanja s področja obdelave fotografij, je pri svojem delu nisem uporabila. Poleg tega pa nam

takšna analiza ne da vrednosti nihajoče asimetrije, ki sem jo jaz poskušala povezati z

inteligenco.

Središčnico sem določila poljubno, kljub temu, da v literaturi obstaja način, kako jo določiti

točno. Liu in sod. (2001) to metodo razloţijo v članku Facial Asymmetry: A New Biometric.

Kot prvo, označimo notranja robova očes in konico nosu. Met temi tremi točkami narišemo

trikotnik. Razdaljo med očesnima roboma razdelimo na polovico in označimo. Skozi to točko,

ki označuje polovico razdalje med očesi nato potegnemo središčnico, ki mora potekati tako,

da seka konico nosu, torej vrh trikotnika. V svoji raziskavi te metode nisem uporabila, ker pri

njej izgubimo eno izmed šestih točk merjenja, in sicer razdaljo med notranjima robovoma

očes. S tem ko središčnico potegnemo skozi izmerjeno sredino, predpostavimo, da sta

notranja robova očes popolnoma simetrična.

Jones in sod. (2001) v članku o simetriji obraza v povezavi z zdravjem opisujejo metodologijo

merjenja simetrije – vsaki sliki so prilagodili velikost in jo obrnili tako, da so razdaljo med

zenicama standardizirali na 100 enot. Nato so med sredino zenic potegnili vodoravno črto in

na polovici te črte naredili navpično središčnico. Nato so izmerili razdalje od središčnice do

12 točk. To metodo sem uporabila tudi sama, vendar s poljubnim določanjem središčnice.

Način, ki ga opisuje Jones je verjetno bolj natančen, vendar pa zahteva več znanja s področja

obdelovanja fotografij in več časa, zato ga jaz zaradi tehničnih in časovnih omejitev v svoji

raziskavi nisem uporabila. Bodo pa metodo zagotovo uporabljali drugi raziskovalci, ki bodo

ţeleli podrobno analizirati simetrijo obrazov.



46

Napake merjenja so se pojavile v glavnem zaradi dveh faktorjev – subjektivne napake in

neprimernosti nekaterih fotografij. Kot je omenjeno ţe v uvodu, bi morale biti vse fotografije

posnete tako, da bi osebe gledale naravnost v fotografski objektiv brez obračanja ali nagibanja

glave v katerokoli stran.

Čeprav dejanske meritve opravi računalniški program, pa območje merjenja določi oseba, ki

meritve izvaja. Zaradi tega neizogibno pride do subjektivnih napak merjenja. Tudi nekateri

raziskovalci (Hönekopp in sod., 2003) poročajo, da je ta metoda dokaj subjektivna. V njihovi

raziskavi je vsak izmed raziskovalcev izvedel meritve neodvisno in ločeno od drugih, da bi se

tako izognili subjektivnemu določevanju merilnega območja. Po njihovih besedah lahko ţe

mali premik glave, ki spremeni kot med objektom in fotografijo, vpliva na različno izmerjene

vrednosti. Da bi se temu izognili, so Hönekopp in sodelavci za vsak obraz naredili več

fotografij. To smo naredili tudi mi – fotografinja je za vsak obraz naredila vsaj 3 ali 4

fotografije. Vendar kljub temu pri nekaterih osebah ni bilo optimalne fotografije – nekatere

osebe so imele glavo nagnjeno na eno ali drugo stran ali obrnjeno v levo ali desno, nekatere

osebe so se napol smehljale, spet druge niso gledale naravnost v fotografski objektiv, ampak

so imele vidno dvignjeno glavo. Vse to ima pri merjenju velik pomen in lahko privede do

odstopanj pri rezultatih, kar se je dejansko tudi zgodilo. Hönekopp in sodelavci v svoji

raziskavi navajajo tudi, da so po njihovih informacijah oni prvi, ki so pregledali dve sliki iste

osebe z namenom, da odkrijejo potencialni vir merilne napake. To so naredili s pomočjo tako

imenovanih »Chimeric portraits« (imenovana tudi zrcalna analiza)

V upanju, da bodo podatki pokazali več, sem pri iskanju korelacije med FA in IQ uporabila

standardni postopek za normalizacijo podatkov. Da bi podatke pribliţala normali, sem njihove

vrednosti spremenila v absolutne vrednosti in jih nato še logaritmirala. S tako obdelanimi

podatki sem ponovno iskala korelacije, vendar zveze med IQ in FA nisem našla ne na surovih,

absolutnih ali logaritmiranih podatkih. Normalizacija podatkov ni v tem primeru nič

pripomogla.

Kot sem navedla ţe v uvodnem poglavju, so mnogi raziskovalci dokazali povezavo med FA

in IQ, pa naj bo ta povezava pozitivna ali negativna.

Zebrowitz in sod. (2002) so ugotovili, da privlačnost obraza določene osebe pripomore k

boljši oceni inteligence te osebe. Povedano drugače, ocenjevalci so osebam s privlačnim

obrazom boljše določili stopnjo inteligence. Pri svoji raziskavi so med drugim uporabili tudi

WAIS-R inteligenčni test. Iz te in podobnih raziskav sta izhajala Kanazawa in Kowar (2004),


47

ki iz štirih predpostavk izvajata teorem »lepši ljudje so bolj inteligentni«. Za predpostavke in

posledično teorem sta predstavila empirične dokaze. Tudi Prokosch in sod. (2004) so

dokazali, da je IQ veljaven pokazatelj razvojne stabilnosti (FA), saj so med obema lastnostma

našli pomembno povezavo.

Drugi raziskovalci pa so ugotovili, da je med FA in IQ negativna povezava. Bates (2006) je

FA določal z merjenjem dolţine štirih prstov na roki (brez palca), inteligenco pa je meril z

Ravenovimi matrikami (Raven Standard Progressive Matrices). Njegovi rezultati kaţejo, da je

korelacija med FA in IQ -0,4. Tudi Furlow in sod. (1997) so prišli do podobnih zaključkov.

Pri iskanju povezave med FA in CFIT inteligenčnimi testi so prišli do zaključka, da obstaja

negativna korelacija med FA in CFIT.

Raziskovalci so torej odkrili pozitivno in negativno korelacijo med lepoto in inteligenco, kar

pomeni, da ni nedvomno dokazana ne pozitivna in ne negativna korelacija. Omeniti moram

tudi, da so raziskovalci uporabljali različne metode pri določanju tako inteligence kot lepote,

kar je morda razlog za različne rezultate. Znanosti namreč še ni uspelo razviti splošno

sprejetega in objektivnega načina za merjenje lepote in inteligence. Večinoma lepoto oz.

privlačnost znanstveno določamo kot simetrijo, čeprav so Zaidel in sod. (2004) ugotovili, da

simetrija in privlačnost nista močno povezani, medtem ko na primer simetrija in zdravje sta.

Kar pomeni, da simetrija niti ni nujno najboljši pokazatelj lepote (privlačnosti), čeprav je

najbolj splošno sprejet način merjenja le-te. V tej raziskavi sem simetrijo oz. asimetrijo

določala z merjenjem razdalje 6 točk na obrazu do središčnice. Bates (2007) omenja še

merjenje stopala, gleţnja, zapestja, komolca, prstov na rokah in ušes, medtem ko je on v svoji

raziskavi za merjenje FA uporabil širino dlani, dolţino 4 prstov na roki (brez palca), višino in

širino ušesa ter širino gleţnja in komolca. Podobne meritve je izvedel Prokosch (2004).

Tudi inteligenčnih testov je veliko, in čeprav IQ v moji raziskavi temelji na WAIS testu, so

drugi raziskovalci uporabljali CFIT – Cattell's culture fair intelligence test (Furlow in sod.,

1997), Ravenove matrike (Bates, 2007 in Prokosch, 2004), WAIS III (Prokosch, 2004),

Shipley-ev test besedišča (Prokosch, 2004) in Stanford-Binetov test (Zebrowitz, 2002). Na ta

del raziskave sama nisem imela vpliva, ker je inteligenčni test izbral in izvedel prof. dr.

Norbert Jaušovec. Ker je na izbiro veliko inteligenčnih testov, od katerih vsi ne merijo

inteligence na enak način, je seveda pravilno, da ustreznega izbere in izvede strokovnjak.


48

5. ZAKLJUČKI Moj namen pri tej raziskavi je bil ugotoviti, ali drţi v literaturi večkrat navedena trditev, da

obstaja med lepoto (simetrijo obraza) in inteligenco povezava. V literaturi je bila dokazana

tako pozitivna kot negativna povezava, jaz sem sklepala na pozitivno. Zato sem se odločila

analizirati simetrijo obraza študentov prostovoljcev in jo primerjati z rezultati, ki so jih ti isti

študentje dosegli na inteligenčnih testih. Zaključki raziskave kaţejo, da med IQ in FA ni

povezave.

Pred začetkom merjenja simetrije obraza sem predvidevala, da bodo vse izmerjene značilnosti

obraza izkazovale nihajočo asimetrijo, ki je definirana kot »asimetrija ki se pojavi kot rezultat

napak v razvoju normalno simetričnih bilateralnih značilnosti zaradi stresnih razmer.«

(Furlow in sod., 1997). Nihajoča asimetrija je mera stresa, ki na posameznike vpliva med

njihovi razvojem, kakor tudi mera interakcij med genetskimi in okoljskimi silami, ki vplivajo

na razvoj. Proti pričakovanju je pri analizi porazdelitvene krivulje za izmerjene razlike med D

in L stranjo polovica znakov izkazovala enega izmed dveh pogojev, ki kaţejo na usmerjeno

asimetrijo – razpon standardne napake ni vključeval ničle. Tak rezultat pa ni realen, saj se

usmerjena asimetrija nanaša na normalno večji razvoj določene lastnostni na eni strani

simetrije kot pa na drugi – npr. človeško srce in moţgani. Za nobenega izmed merjenih

znakov ne moremo reči, da je normalno na eni strani večji kot na drugi. Sklepam, da so ti

rezultati posledica napak merjenja. Kar se tiče sploščenosti porazdelitvene krivulje, ki je drugi

znak za določanje tipa asimetrije, pa so rezultati vseh 6 znakov kazali na nihajočo asimetrijo.

Primerjava med vrednostmi IQ in FA je pokazala, da med tema dvema spremenljivkama ni

povezave, kot sem pričakovala. Stopnje zaupanja so bile za vsak merjen znak (d1-d6) visoko

nad mejno vrednostjo 0,05.

S temi ugotovitvami sem ovrgla hipotezo, da obstaja med simetrijo obraza in inteligenco

pozitivna povezava. Ker je raziskavo mogoče izvesti na veliko različnih načinov z različnimi

metodami (drugačno merjenje simetrije obraza, drugačni inteligenčni testi), seveda ne morem

z gotovostjo trditi, da povezave ni. V literaturi je dokumentirano dokazana povezava med FA

in IQ, tako pozitivna kot negativna. Morda je s to raziskavo in uporabljeno metodologijo sicer

nisem dokazala, obstaja pa dejstvo, da je bil v raziskavi prisoten občuten vpliv subjektivnega

zaznavanja, predvsem pri merjenju simetrije obraza.

Lepota je po mnenju mnogih ljudi v očeh opazovalca, kljub temu, da je dokazano, da se ljudje

rodimo z nekim notranjim, instinktivnim občutkom za univerzalno lepoto. Stoletja raziskav so


49

potrdila simetrijo kot najboljšo mero lepote, in njeno povezavo z mnogimi dejavniki ter

lastnostmi.

Po drugi strani pa znanost še zmeraj nima splošno sprejetega inteligenčnega testa, za katerega

bi vsi raziskovalci v en glas dejali, da nedvomno meri stopnjo inteligence. Če se raziskovalci

med seboj še zmeraj ne morejo dogovoriti kaj inteligenca sploh je, kaj obsega in ali sploh

obstaja, ali pa je le matematični konstrukt, potem bo človeštvo potrebovalo še nekaj časa,

preden bo lahko z gotovostjo trdilo, da povezava med lepoto in inteligenco obstaja, ali pa ne.


50

ZAHVALA

V prvi vrsti se zahvaljujem mentorju, prof. dr. Francu Janţekoviču, za podporo in pomoč,

predvsem pa za potrpljenje in posluh za moje časovne omejitve in ţelje.

Brez podatkov, ki jih je priskrbel prof. dr. Norbert Jaušovec iz Oddelka za Psihologijo

Filozofske Fakultete Univerze v Mariboru, raziskave ne bi mogla izvesti. Zato se tudi njemu

najlepše zahvaljujem za trud in sodelovanje.

Zahvala gre tudi moji druţini – Uroš, mama, ati, Boštjan, babi in vsi ostali – ki so potrpeţljivo

prenašali moje neprestano sedenje za računalnikom, z mano delili uspehe in neuspehe in mi

ves čas stali ob strani.


51

LITERATURA

Anastasi, A., Urbina, S. (1997) Psychological testing. Prentice Hall, New Jersey.

Bates, T. C. (2006) Fluctuating asymmetry and intelligence. Intelligence 35, 41–46.

Cohen, R. J., Swerdlik, M. E., Phillips, S. M. (1995) Psychological testing and assessment:

and introduction to tests and measurements. Mayfield Publishing Company, California.

Facial symmetry [online]. Wikipedia, the free encyclopedia [citirano 27. julij 2010; 18:10].

Dostopno na spletnem naslovu http://en.wikipedia.org/wiki/Facial_symmetry

Fluctuating asymmetry and general intelligence: No genetic or phenotypic association

[online]. 2007. Science Direct [citirano 7. September 2010; 20:02]. Dostopno na spletnem

naslovu http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6W4M-4PCH4B3-

1&_user=10&_coverDate=06/30/2008&_rdoc=1&_fmt=high&_orig=search&_origin=search

&_sort=d&_docanchor=&view=c&_searchStrId=1453782984&_rerunOrigin=scholar.google

&_acct=C000050221&_version=1&_urlVersion=0&_userid=10&md5=d5d7e394836c6ae58a

c58413c7e53227&searchtype=a

Furlow, F. B., Armijo-Prewitt T., Gangestad, S. W. in Thornhill, R. (1997) Fluctuating

asymmetry and psychometric intelligence. Proc. R. Soc. Lond. B 264, 823-829

Gardner, H. (1995) Razseţnosti uma. Zaloţba Tangram, Ljubljana.

Grabnar, M., Novak, T. in sodelavci (1997) Biologija 7 in 8, Genetika in evolucija. DZS,

Ljubljana.

Hallgrimsson, B., Hall, B.K. (2005) Variation, a central concept in biology. Elsevier,

Academic Press.

Hönekopp, J., Bartholomé, T., Jansen, G. (2003) Facial Attractiveness , Symmetry, and

physical fitness in young women. Human Nature, volume 15, number 2, 147-167.

Howe, M.J.A. (1997) IQ in Question, The truth about Intelligence. Sage Publications.

Ideal Beauty; Facial Analysis and Symmetry [online]. 2009. Yes, they're fake [citirano 9.

september 2010 ob 20:09]. Dostopno na spletnem naslovu


Jones, B.C., Little, A.C., Penton-Voak, I.S., Tiddeman B.P., Burt D.M., Perrett D.I. (2001)

Facial symmetry and judgments of apparent health, Support for a ‘‘good genes’’ explanation

of the attractiveness–symmetry relationship. Evolution and Human Behavior 22, 417–429

Kowner, R. (2000) Psychological perspective on human developmental stability and

fluctuating asymmetry: Sources, applications and implications. British Journal of Psychology

92, 447–469.

Liu, Y., Weaver, R. L., Schmidt, K., Serban, N., Cohn, J. (2001) Facial Asymmetry: A New

Biometric. Carnegie Mellon University.

http://en.wikipedia.org/wiki/Facial_symmetry

http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6W4M-4PCH4B3-1&_user=10&_coverDate=06/30/2008&_rdoc=1&_fmt=high&_orig=search&_origin=search&_sort=d&_docanchor=&view=c&_searchStrId=1453782984&_rerunOrigin=scholar.google&_acct=C000050221&_version=1&_urlVersion=0&_userid=10&md5=d5d7e394836c6ae58ac58413c7e53227&searchtype=a







52

Loewenthalm, K. M. (1996) An introduction to psychological tests and scales. University

College London Press, London.

Looking Good: The Psychology and Biology of Beauty [online]. 2002. Journal of Young

Investigators [citirano 27. julij 2010; 17:15]. Dostopno na spletnem naslovu

http://www.jyi.org/volumes/volume6/issue6/features/feng.html.

Mackintosh, N.J. (1998) IQ and Human Intelligence. Oxford University Press.

Meritev [online]. 2010. Wikipedia [citirano 12. september 2010 ob 20:02]. Dostopno na

spletnem naslovu http://sl.wikipedia.org/wiki/Meritev

Milam, E.L. (2010) Looking for a few good males. The John Hopkins University Press,

Baltimore.

Pearsonov koeficient korelacije [online]. 2010. Wikipedia [citirano 12. september 2010 ob

19:51]. Dostopno na spletnem naslovu


Pogačnik, V. (1995) Pojmovanje inteligentnosti. Didakta, Radovljica.

Prokosch, M. D., Yeo, R. A., Miller, G. F. (2004) Intelligence tests with higher g-loadings

show higher correlations with body symmetry: Evidence for general fitness factor mediated

by developmental stability. Intelligence 33, 203-213.

Storfer, M. D. (1990) Intelligence and Giftedness. Jossey-Bass Publishers, San Francisco,

Oxford.

Symmetry Part 1: Introduction [online]. 2009. The psychology of beauty [citirano 15.

september 2010 ob 19:01]. Dostopno na spletnem naslovu


Wechsler Adult Intelligence Scale [online]. 2010. Wikipedia [citirano 15. september 2010 ob

15:37]. Dostopno na spletnem naslovu


Zaidel, D. W., Aarde, S. M. in Baig, K. (2004) Appearance of symmetry, beauty, and health in

human faces. Brain and Cognitions 57, 261-263


http://sl.wikipedia.org/wiki/Meritev




Documents

SIMETRIJA OBRAZA IN INTELIGENCAANGLEŠČINA IN BIOLOGIJA izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom SIMETRIJA OBRAZA IN INTELIGENCA pri mentorju prof. dr. Francu Janţekoviču avtorsko