skih rek. Omejuje ga morska razvodnica, za razliko od rečne, ki razmejuje porečja. Tovrstno pojmovanje povodja je povsem drugačno od hidrotehničnega, a o tem kasneje. Za hidrogeografsko literaturo so značilni še izrazi za ozemlje, ki pripada posamez- nim oblikam vode. Razlikuje povirje (za- ledje izvirov), pojezerje (ozemlje, ki od- daja vodo v jezero) in včasih tudi pomor- je (v pomenu že omenjenega povodja). Za razliko od porečja je rečni bazen, poj- movan širše kot ozemlje, od koder v gla- vno reko ne odtekajo le površinske vode, temveč tudi podzemeljske. Površinski pojem je s tem razširjen v prostorskega, saj poleg površja obsega tudi vodono- sne plasti pod njim. Hidromorfološkemu vidiku se tako pridruži še hidrogeološki, pravzaprav ozemeljski (pokrajinski) sploh. Enak pomen pogosto pripisujejo tudi porečju, ki naj ne bi bil le ploskovni pojem, saj je logično, da se površinske vode dopolnjujejo tudi s podzemeljskimi vodnimi viri. Pojmovna razlika je zaradi tega, ker gre na eni strani za ožje, tako rekoč dobesedno pojmovanje termina (po-rečje), na drugi za širše, vsebinsko logično. Naša geografija izraza rečni ba- zen tudi v regionalnem pomenu pravilo- ma ne uporablja, bolj je znan izven nje. Pogosto imamo opraviti še z naslednjim hidromorfološkim izrazom, z vodozbir- nim območjem, ki ga pa ni treba pojas- njevati, saj je prej opis kakor kaj druge- ga. Geografija ga ne uporablja, toliko bolj pa hidrologija in hidrotehnika, in sicer v splošnem in fragmentarnem pogledu. Nanaša se namreč na kakršnokoli ob- močje, ne glede na njegovo velikost ali regionalno zaključenost in ne glede na obliko voda v njem. Uporabiti ga je mo- goče glede na kakršnokoli izhodišče v porečju, npr. za zaledje poljubnega dol- žinskega kilometra vodnega toka (reč- nega kilometra). Sinonim zanj je povodje. Obdelajmo torej sedaj še povodje, izraz, ki ga hidrološka praksa uporablja v naj- splošnejšem pomenu. Z njim nadome- šča vrsto specifičnih izrazov (povirje, po- rečje, pojezerje itd.) ne glede na dimenzi- je ali druge lastnosti pojma. Je pripraven, ker se je z njim mogoče izogniti struktur- nemu in zlasti regionalnemu opredeljeva- nju območja (zaledja). O povodju mora- mo zato govoriti kot o (vodozbirnem) za- ledju (območju) izvira, potoka, reke, jeze- ra pa tudi njihovih delov, npr. povodje Gameljščice, povodje Zbiljskega jezera. Ker je izraz prostorski in ne le ploskovni, saj poleg površinskih upošteva tudi pod- zemeljske vode, zlasti talno, naj bi bil ustreznejši od porečja. Dosledna izpeljava hidromorfoloških izra- zov iz hidroloških bi bila potemtakem na- slednja: vir — povirje, potok — potočje, rečje — porečje, jezero — pojezerje, morje — pomorje, splošna oznaka pa vode — povodje (vodozbirno območje). Razlikovanje stopnjujeta še dva vidika, prvi je sistemski (poleg rečja zato tudi še rečni sistem), drugi prostorski, ki dopol- njuje arealno predstavo hidromorfoloških izrazov (poleg porečja zato tudi rečni ba- zen).

POPLAVE —

— UJMA

Ivan Gams*

Po ujmi prve dni novembra 1990 se je v uredništvu naše revije pojavilo vprašanje pomenskih razlik med poplavo, povodni- jo in ujmo. Še zlasti, ker so sredstva jav- nega obveščanja med naravno nesrečo govorila o poplavah tudi takrat, kadar so poročala tudi o zemeljskih plazovih. Poplava v ožjem pomenu besede pome- ni razširitev vodne površine po zemljišču. Poplavi ali preplavi ga lahko dvignjena talna voda, še pogosteje pa voda, ki se prelije čez rob rečne struge. V nekatera dna kraških kotanj (kraških polj, uval, večjih vrtač) voda, ki poplavi ali zalije, priteče iz izvirov na dnu ali na robu kota- nje, torej nima rečne struge. Slovar slovenskega knjižnega jezika pri- pisuje poplavi in povodnji enak pomen. Pri obeh trdi, da sta katastrofalna pojava. Tudi pri povodnji. Navaja besedni zvezi s pridevniško obliko: povodenjska kata- strofa, povodenjski most (tak, ki je dvi- gnjen nad okolico). Beseda povodni pa ima drug pomen (npr. povodni kos, tisti, ki živi na vodi). V nekaterih slovenskih predelih (gorato Podravje, Zgornja Savinjska dolina) ljud- stvo govori le o povodnji, v drugih le o poplavi. Pisec teh vrstic je po rodu z do- mačije, katere sadovnjak je ogrožala hu- dourniška reka Mislinja s poplavami. Ka- dar pa je reka, ki se še ni razlila iz struge, pričela trgati naš breg in smo morali s pomočjo sosedov na hitro podreti smre- ko, jo privezati na pilot in z njo obložiti našo stran struge, da smo ublažili erozi- jo, smo govorili le o povodnji. V mnogih gorskih grapah, ozkih dolinah in koritih se voda nikoli ne razlije iz struge po oko- liškem zemljišču, a vseeno povzroča škodo z odnašanjem obrežnega zemlji- šča, rušenjem brvi in mostov, stavb ob tokavi, rušenjem jezov, uničenjem ribjega zaroda ipd. Ker voda v tem primeru ni preplavila obrežne ravnice, ne bi mogli govoriti o poplavi v pravem pomenu be- sede. Stroka o naravnih nesrečah potrebuje dva pojma za opis delovanja izredno na- raslih vodnih tokov. Prvi je za delovanje znotraj vodnega korita, drugi za delova- nje vode na zemljišču izven njega, kamor se prelije. Za slednje imamo ustrezno be- sedo poplava. Toda v javnosti ima širši pomen. Pomeni vse delovanje izjemno visokih voda. V vodnogospodarski praksi besede povodenj domala ne poznajo. Da je »poplava« domala izrinila povodenj iz javne rabe, je prispevalo tudi več deset razprav o »poplavah« ob slovenskih re- kah, ki so jih geografi v zadnjem četrtsto- letju objavili v glasilu Geografskega inšti- tuta AM ZRC SAZU Geografski zbornik. Ker obravnavajo geografske značilnosti

POVODENJ

poplavnega sveta, je uporabljeni izraz ve- čidel primeren. Da bi si skrajšali opisovanje, kje deluje visoka voda, se ponuja možnost, da bi v terminologiji stroke o naravnih nesrečah umetno omejili pojem povodnji na delo- vanje znotraj struge, pojem poplave pa prihranili za delovanje poplavne vode iz- ven redne tokave. To bi bilo logično, ven- dar brez upa na uspeh. Izraz poplava v širšem smislu besede je tako zakoreni- njen, da ga ne bi bilo mogoče pojmovno spremeniti. Bolj praktično je, da mu pri- znamo širši pomen, ki vključuje sočasno delovanje poplavne in v strugi deroče vo- de, saj navadno nastopata obe dejavno- sti hkrati. Pojem povodnji pa naj bi v stro- kovni rabi omejili na razdiranje vode zno- traj tokave. Bil bi torej pojmovno podre- jen poplavi. Območji poplav in povodnji sta v Slove- niji ponekod ločeni, drugod se prepleta- ta. Povodnji so značilne za vodne tokove v grapah in ozkih dolinah, praviloma v hribovitem svetu. Tam vodni tokovi pre- našajo navadno tudi debelejši prod. Ker je za njegov prenos potrebna večja hi- trost toka, so strmci podolžnih profilov rek in naklon aluvialnih ravnic ob njih pre- cejšnji, često deset metrov na tisoč me- trov dolžine in več. Deroči tok dela škodo predvsem z rušenjem bregov struge. Tu- di kadar voda uide iz struge, dela meha- nično škodo. Poplave so kratkotrajne, saj voda hitro odteče površinsko ali ponikne v vodoprepustno prodno podlago. Tipične kraške vode in reke v nižinski se- verovzhodni in vzhodni Sloveniji, nekate- re pa tudi v kotlinah znotraj gorate Slove- nije, prenašajo le pesek, melj in glino. Podolžni strmec njihovih tokov in poplav- nega zemljišča je majhen, poplavna voda se komaj opazno premika, poplava traja do nekaj dni ali cel teden, škodo pa dela zzalitjem prometnic, uničenjem korenin v dobi, ko rastlinstvo vegetira, s preplavlja- njem stavb ipd. Poplavne vode, ki je odlagala rodovitno plavje, so bili nekdaj kmetje celo veseli in so jo po kanalih speljali iz struge na travnike s prodno podlago (1). Pri nekaterih rekah pa zaradi počasnega pretakanja poplavne vode na ravnici sočasni tok v globoki ilovnati stru- gi dere in jo razdira. Kot mnoge prej so tudi izjemne padavine ob koncu oktobra in prve dni novembra 1990 povzročile ponekod povodnji, dru- god poplave, pa tudi usade in večje ze- meljske plazove. Skupno škodo moremo ustrezno poimenovati samo z ujmo. Po- jem ujme se povezuje s škodo, ki jo po- vzročajo vremenski pojavi. V tem smislu spadajo k ujmi škode orkanskih vetrov oz. vetrolomov, snegolomov, žleda, toče,

* Dr., Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, Aškerčeva 12, Ljubljana.

strele, suše, ekstremnih padavin, poplav oz. povodnji, pozebe, silne vročine, iz- jemnega mraza, pa tudi tistih snežnih in zemeljskih plazov, ki jih povzročijo moč- ne padavine in se javljajo po njih. Med uj- me pa ne bi mogli uvrščati premikov ze- meljskih gmot po potresu in tresenju tal zaradi prometa, še manj potresov ali teh- nogenih (antropogenih) nesreč. Prav tako preširoko pojmovanje je zadnji čas zasle- diti v sredstvih javnega obveščanja. K preširoki uporabi pojma ujma je more- biti prispeval tudi naslov naše revije. Iz- brali smo ga zato, ker je kratek, star in domač, čeprav ne zajema vseh nesreč, o katerih poročamo. V pojasnilo smo v podnaslovu zapisali, da je to »revija za vprašanja varstva pred naravnimi in dru- gimi nesrečami«. Kaj vse spada med ne- sreče te vrste, govorijo prispevki v zbor- nikih Naravne nesreče v Sloveniji (2), Na- ravne nesreče v Jugoslaviji (3) in v rubriki Strokovna beseda v 2. (4) in 4. (5) številki Ujme. Predlagamo torej naslednje definicije: ujma — naravna nesreča, ki jo nepo- sredno ali posredno izzove vremenski pojav; poplava kot naravna nesreča — pojav, ko izredni vodni pretok povzroči občutno škodo ob razlitju vode iz struge po okoli- ci in z razdejanjem vodne tokave; povoden] kot naravna nesreča — pojav, ko izredni vodni tok povzroči občutno škodo v rečni strugi.

1. Gams, I., 1973. Prispevek h klasifikaciji po- plav v Sloveniji. Geografski obzornik, 20, št. 1/1, Ljubljana.

2. Gams, I., 1983. Naravne nesreče v Sloveniji v pregledu. Naravne nesreče v Sloveniji kot naša ogroženost. SAZU, Ljubljana.

3. Lapajne, J., 1983. Poskus klasifikacije ne- sreč. Naravne nesreče v Jugoslaviji s po- sebnim ozirom na metodologijo geograf- skega proučevanja. Zveza geografskih društev Jugoslavije, Ljubljana.

4. Lapajne, J., 1990. Dopolnitev predloga enotnega poimenovanja in razvrščanja nesreč. Ujma, št. 4, Ljubljana.

5. Lapajne, J., 1988. Predlog enotnega pojmo- vanja in razvrščanja nesreč. Ujma, št. 2, Ljubljana.

wm

u tm

wm

LEP POZDRAV

IZ (Z)GORNJE

SAVINJSKE DOLINE

Ksenija Kosem

Pri lektoriranju prispevkov za letošnjo Uj- mo sem se znašla pred podobno zadre- go kot pred leti glavni in odgovorni ured- nik Savinjskih novic, in sicer, kako se pravilno piše: Zgornja Savinjska dolina ali Gornja Savinjska dolina.

Jezikovno razsodišče mu je v izjavi z gor- njim naslovom odgovorilo naslednje (De- lo 17. 10. 1988, št. 357):

»V primeru zemljepisnega imena Zgornja ali Gornja Savinjska dolina ne gre za spor med geografi, ki v strokovnih delih in leksikonih uporabljajo obliko gornja, in ljudje, ki v vsakdanjem govoru dolino poimenujejo zgornja: je pa kljub temu in tudi zaradi časopisa Savinjske novice vprašanje, ki postaja aktualno in tehtno. JR naj bi tokrat razsodilo, kateri imajo bolj prav. Ker obstaja spodnja Savinjska dolina, govori opozicijski par spodaj-zgoraj za ime Zgornja Savinjska dolina, saj imamo v takih parih praviloma nasprotja spod- nji-zgornji, doinji-gornji, dolenji-gorenji,

rie pa mešano (npr. dolnji-zgornji); poleg tega se par spodnji-zgornji v naselbin- skih imenih SR Slovenije uporablja naj- večkrat, večkrat kot par gorenji-dolenji (oblika gorenji je razen v lastnoimenskih stalnih zvezah zastarela) in večkrat kot par gornji-dolnji, tudi oblika gornji je po SSKJ podrejena sopomenka za zgornji. Če torej izhajamo iz rabe v krajevnih ime- nih, je različica Zgornja Savinjska dolina bolj upravičena. Če naj usklajamo govorjeno in pisano besedo, potem upoštevaje zgornje-sa- vinjsko narečje, v katerem se govori pri- devnik zgornji in le redko gornji (le soba v nadstropju je gornja hiša in ker ni spodnjega gradu, imajo Gornji Grad), pi- šimo Zgornja Savinjska dolina. Preganja- nje ene ali druge različice imena je ne- upravičeno, JR pa vendarle svetuje, naj se vsi tisti, ki jim Gornja Savinjska dolina še ni trdno zasidrana v ušesu in peresu, odločajo za Zgornjo Savinjsko dolino.« Za Zgornjo Savinjsko dolino smo se odločili tudi v uredništvu Ujme.