Embed Size (px)
Citation preview
Univerza v Ljubljani
Pravna fakulteta
Katedra za mednarodno pravo
MEDNARODNOPRAVNA ANALIZA POSREDOVANJA V LIBIJI V LETU 2011 S
POSEBNIM OZIROM NA ODGOVORNOST ZAŠČITITI
(diplomska naloga)
Avtor: Denise Debernardi
Mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin
Ljubljana, februar 2013
''Mass attrocities cannot be universally ignored and sovereignty is not a licence to kill.''
Gareth Evans
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem družini, še posebej pa mami in očetu, ter prijateljem, za vso podporo,
ki so mi jo nudili v času študija.
Posebna zahvala gre mentorici doc. dr. Vasilki Sancin za koristne nasvete ter pomoč pri
izdelavi diplomske naloge.
POVZETEK
Naslov: Mednarodnopravna analiza posredovanja v Libiji v letu 2011 s posebnim ozirom na
odgovornost zaščititi
Avtor: Denise Debernardi
Mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin
Ključne besede: odgovornost zaščititi, Libija, vojaško posredovanje, NATO, suverenost
Diplomska naloga analizira uporabo Odgovornosti zaščititi pri reševanju libijskega konflikta
leta 2011. Doktrina, ki je bila sprejeta leta 2005 na Svetovnem vrhu Združenih narodov, je
šest let kasneje v Libiji omogočila prvi primer uporabe oborožene sile proti volji oblasti v
neki državi za zaščito civilnega prebivalstva. Tretji steber doktrine, ki zavezuje mednarodno
skupnost k posredovanju, ko državni organi očitno ne zaščitijo svojega prebivalstva, omogoča
uporabo tako neoboroženih kot oboroženih prisilnih ukrepov za zaščito civilistov pred dejanji
genocida, vojnih hudodelstev, etničnega čiščenja ter hudodelstev zoper človečnost.
V primeru Libije je mednarodna skupnost najprej uvedla diplomatske in ekonomske ukrepe,
ki so v diplomski nalogi podrobno opisani, analizirani ter primerjani z enakimi ukrepi v
drugih državah. Ko so se ti ukrepi izkazali za neučinkovite, je Varnostni svet prvič v
zgodovini odgovornosti zaščititi odobril uporabo »vseh potrebnih sredstev« za zaščito
civilnega prebivalstva, s čimer so države oz. regionalne organizacije dobile dovoljenje za
uporabo oborožene sile proti libijskem oblastem. Naloga obravnava tudi vlogo različnih
mednarodnih akterjev, od Združenih narodov do Nata in Mednarodnega kazenskega sodišča,
ki so vsak po svoje prispevali k zaščiti civilnega prebivalstva ter končanju libijske
državljanske vojne.
Uporaba oborožene sile v Libiji predstavlja pomemben korak k nadaljnemu razvoju
odgovornosti zaščititi. Podporniki in nasprotniki doktrine so podajali vsak svoje argumente,
zakaj bi morala biti Libija primer uspešne uporabe odgovornosti zaščititi in zakaj je Libija
postavila oviro za vse naslednje situacije, kjer bi potrebovali takšno posredovanje. Ne glede
na argumente teoretikov pa je dejansko stanje sledeče: cilj posredovanja je bil zaščita
civilistov v Libiji pred grozodejstvi libijskih oblasti in ta je bil na koncu dosežen.
Vsekakor bo v prihodnosti libijski primer služil kot osnova pri ocenjevanju nadaljnje uporabe
ter uspešnosti odgovornosti zaščititi, saj je po desetih letih razvoja ter prvi odobreni uporabi
oborožene sile zoper oblast v državi doktrina zrela, da postane zgodovinski dosežek
mednarodne skupnosti.
ABSTRACT
Theme: International Legal Analysis of the Intervention in Libya in 2011 with Special
Consideration to Responsibility to Protect
Author: Denise Debernardi
Mentor: Assistant Professor Dr. Vasilka Sancin
Key words: responsibility to protect, Libya, military intervention, NATO, sovereignty
This thesis analyzes the use of Responsibility to Protect in resolving the Libyan conflict in
2011. A doctrine, endorsed in 2005 at the UN World Summit, made possible the use of an
armed force against the will of a government in a country for the protection of civilian
population in Libya, six years later. The third pillar of the doctrine that obligates the
international community to intervene when national authorities cannot or will not protect their
population, enables it to use peaceful or non-peaceful measures to protect the civilians from
genocide, war crimes, ethnic cleansing and crimes against humanity.
In the case of Libya, the international community imposed diplomatic, economic and legal
sanctions which are detailed in the thesis, analyzed and compared with the same measures in
different countries. When these measures proved inadequate, the Security Council authorized
the use of »all measures necessary« to protect the civilian population, for the first time in the
history of the Responsibility to Protect. This de facto meant the permission to use force
against the Libyan authorities. The thesis addresses different international actors, from the
United Nations to NATO and International Criminal Court, that all contributed in their own
way to the protection of civilians and to the end of the Libyan civil war.
The use of force in Libya is the first step for further development of the Responsibility to
Protect. The supporters and adversaries of the doctrine each gave their own arguments why
Libya should be the example of the successful use of Responsibility to Protect and why Libya
built on obstacle for all the subsequent situations that could use a similar intervention.
Regardless of the arguments of theorists the facts are these: the goal of the intervention was to
protect the Libyan civilians from mass atrocities perpetrated by Libyan authorities and that
goal has been achieved.
The case of Libya will definitely serve as a basis for the assessment of subsequent use and
successfulness of the responsibility to protect. Ten years after its endorsement and just after
the use of force, for the first time, against the government in a country, this doctrine is on the
verge of becoming a historic achievement of the international community
KRATICE IN OKRAJŠAVE
AL – Arabska liga
AU – Afriška unija
AWACS – Airborne Warning and Control System
BiH – Bosna in Hercegovina
EU – Evropska unija
ECOWAS – Ekonomska skupnost zahodnoafriških držav (Economic Comunity of West
African States)
GS OZN – Generalna skupščina Združenih narodov
HRW – Human Rights Watch
ICISS – Mednarodna komisija za vprašanje intervencije in državne suverenosti (International
Commission on Intervention and State Sovereignity)
ICJ – Meddržavno sodišče (International Court of Justice)
MKS – Mednarodno kazensko sodišče
NATO – North Atlantic Treaty Organization
nav. delo – navedeno delo
npr. – na primer
NTC – Libijski Nacionalni prehodni svet (National Transitional Council of Libya)
OHCHR – Urad visokega komisarja za človekove pravice (Office of the High Commissionar
for Human Rights)
OVSE – Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi
oz. – oziroma
OZN – Organizacija Združenih narodov
RK – Rdeči križ
str. – stran
UL OZN – Ustnovna listina Združenih narodov
UNHCR – Svet OZN za človekove pravice (United Nations Human Rights Council)
UNSMIL – Podporna misija ZN v Libiji (UN Support Mission in Libya)
ur. – urednik/urednica
VS OZN – Varnostni svet Združenih narodov
WFP – Svetovni program za hrano (World Food Programme)
ZN – Združeni narodi
ŽK – Ženevska konvencija
KAZALO
1. UVOD................................................................................................................................................. 1
2. KAJ JE ODGOVORNOST ZAŠČITITI? ........................................................................................ 3 2.1. Suverenost in/ali človekove pravice? .......................................................................................... 3 2.2. Od pravice posredovati do odgovornosti zaščititi .................................................................. 5
3. DOKUMENTI O DOKTRINI ODGOVORNOSTI ZAŠČITITI .................................................. 7 3.1. Mednarodna komisija za vprašanje intervencije in državne suverenosti (ICISS) ....... 7 3.2. Sklepni dokument in implementacijsko poročilo generalnega sekretarja OZN .......... 8 3.3. Resolucije Generalne skupščine in Varnostnega sveta ...................................................... 10
4. LIBIJA LETA 2011 ...................................................................................................................... 13 4.1. Gadafijeva Libija ............................................................................................................................... 13 4.2. Potek dogodkov med februarjem in oktobrom 2011 ......................................................... 14 4.3. Libijski prehodni svet ..................................................................................................................... 16 4.4. Humanitarna kriza .......................................................................................................................... 18
5. VLOGA MEDNARODNE SKUPNOSTI ..................................................................................... 20 5.1. Združeni narodi ................................................................................................................................ 20
5.1.1. Generalni sekretar.................................................................................................................................... 20 5.1.2. Svet za človekove pravice ..................................................................................................................... 21
5.1.2.1. Prenehanje članstva v Svetu za človekove pravice ............................................................................... 21 5.1.2.2. Poročilo o Libiji ..................................................................................................................................................... 22
5.1.3. Varnostni svet ............................................................................................................................................ 23 5.1.3.1. Glasovanje ............................................................................................................................................................... 24 5.1.3.2. Ukrepi VS ................................................................................................................................................................. 25
5.1.3.2.1. Zamrznitev premoženja ........................................................................................................................... 25 5.1.3.2.2. Prepoved potovanj ..................................................................................................................................... 26 5.1.3.2.3. Embargo na orožje ..................................................................................................................................... 27 5.1.3.2.4. Prepoved letenja ......................................................................................................................................... 28 5.1.3.2.5. Območje prepovedi letenja .................................................................................................................... 28
5.2. NATO ..................................................................................................................................................... 30 5.2.1. Vojaško posredovanje............................................................................................................................. 31
5.3. Mednarodno kazensko sodišče ................................................................................................... 33 5.4. Arabska liga........................................................................................................................................ 34 5.5. Afriška unija ....................................................................................................................................... 35 5.6. Evropska unija .................................................................................................................................. 36
6. UČINKI POSREDOVANJA V LIBIJI .......................................................................................... 37 6.1. Libija po posredovanju .................................................................................................................. 37 6.2. Kaj je posredovanje v Libiji pomenilo za razvoj odgovornosti zaščititi? ..................... 38 6.3. Nekatere dileme in vprašanja v zvezi z uporabo odgovornosti zaščititi v Libiji ....... 39
7. ZAKLJUČEK .................................................................................................................................. 41
SEZNAM LITERATURE .................................................................................................................. 43
PRILOGE ............................................................................................................................................ 51
1
1. UVOD
Leta 2011 so arabski svet pretresale demonstracije velikih razsežnosti, ki so se v nekaterih
državah razvile v prave revolucije in ponekod celo v državljansko vojno. Ena izmed takih
držav je bila tudi Libija, kjer so se ljudje uprli štiri desetletja dolgi vladavini polkovnika
Moamarja Gadafija. Kar se je začelo s političnimi protesti v libijski prestolnici Tripoli, se je v
roku nekaj tednov razširilo v državljansko vojno. Gadafijeva vlada je tako začela osem
mesecev dolg boj proti upornikom, v katerem je bilo ogroženo tudi civilno prebivalstvo. Ti
dogodki so prisilili mednarodno skupnost, da je marca leta 2011 v skladu z doktrino
odgovornosti zaščititi ter z izdajo resolucije Varnostnega sveta 1973 pooblastila države, da
uporabijo vsa razpoložljiva sredstva za dosego cilja, to je za preprečitev nadaljnih hudodelstev
zoper človeštvo, ter za zaščito libijskega prebivalstva. Ko se libijske oblasti niso uklonile
diplomatskim, političnim ter ekonomskim ukrepom, je mednarodna skupnost z Natom na čelu
sklenila posredovati z oboroženo silo. Libijska državljanska vojna se je končala z več
desettisočimi žrtvami, strmoglavljeno vlado, vendar tudi rešenimi življenji mnogih civilistov
ter na novo odprto potjo proti demokratični in pravni državi.
Mednarodna skupnost je v Libiji prvič po sprejemu odgovornosti zaščititi uporabila
oboroženo silo v skladu z njenim tretjim stebrom proti volji oblasti v neki državi, kar je
strokovno javnost pripeljalo do različnih teorij o uspešnosti, smiselnosti ter učinovitosti te
doktrine. Na eni strani so podporniki doktrine pozdravljali takšno ukrepanje, na drugi pa
nasprotniki trdili, da mednarodna skupnost ni naredila dovolj za zaščito libijskega
prebivalstva oz. da se je le-tega lotila na napačen način ter da so bili vojaški ukrepi
preuranjeni ali celo nepotrebni. Kako bi se celotna situacija razrešila brez posredovanja
mednarodne skupnosti, ne bomo nikoli zagotovo izvedeli. Vendar pa vprašanje, ali so bila
izčrpana vsa miroljubna sredstva pred vojaško intervencijo, kakšen učinek so imele
neoborožene sankcije ter kaj vse bi se še dalo storiti za zaščito libijskih civilistov, vseeno
zahteva analizo dogodkov preteklega leta v Libiji, ukrepanja mednarodne skupnosti ter
iskanje možnih alternativnih rešitev, če so te sploh obstajale.
Namen diplomske naloge je mednarodnopravno analizirati uporabo odgovornosti zaščititi pri
posredovanju v Libiji. Drugo poglavje je namenjeno kratkemu pregledu razvoja doktrine, v
tretjem pa so predstavljeni pravni in ostali dokumenti, ki so prispevali k razvoju odgovornosti
zaščititi in dajejo pravno podlago za njeno uporabo.
Četrto poglavje orisuje dogodke v Libiji leta 2011, ki so mednarodno skupnost pripeljali do
točke, ko je bila primorana posredovati.
2
Kakšno vlogo so imeli organi OZN ter nekatere regionalne organizacije pri reševanju
libijskega konflikta, je opisano v petem poglavju, kjer so tudi podrobno predstavljeni ukrepi,
ki jih je uvedel Varnostni svet.
V šestem poglavju so predstavljene še neketere dileme in vprašanja v zvezi z odgovornostjo
zaščititi, ki so se pojavila med analizo posredovanja in uporabo doktrine. Sledi zaključek, kjer
so izražene misli o tem, kako je uporaba odgovornosti zaščititi pripomogla k njenemu razvoju.
3
2. KAJ JE ODGOVORNOST ZAŠČITITI?
2.1. Suverenost in/ali človekove pravice?
Suverenost kot absolutna pravica države ali kot njena dolžnost do svojih državljanov?
Vprašanje, ki v mednarodni skupnosti že desetletja »buri duhove« in je bilo že ničkolikokrat
razpravljano, vendar nikoli s čistim, jasnim zaključkom.
Že od vestfalskega miru dalje, ko so v Evropi začele nastajati države, v katerih je imel vladar
izključno oblast nad svojim ozemljem, je suverenost izjemnega pomena za vsako državo.
Načelo ozemeljske celovitosti poleg tega, da daje vsaki državi monopol nad izvrševanjem
oblasti na svojem ozemlju, od vsake države tudi zahteva prepoved vmešavanja v notranje
zadeve katerekoli druge države. Načelo suverenosti in načelo nevmešavanja1 sta torej
neločljivo povezani. O suverenosti je bilo skozi stoletja razvitih veliko teorij, od Hobbsove
teorije absolutizma, do Luckove teorije, da doktrina odgovornosti zaščititi ne posega v nobeno
pojmovanje suverenosti.2
UL OZN jasno poudarja, da načelo nevmešavanja nikakor ne izključuje uporabe prisilnih
ukrepov po VII. poglavju.3 S tem je povezano tudi načelo prepovedi uporabe sile
4 in ena od
izjem od tega načela, ki omogoča, da VS z zračnimi, pomorskimi ali kopenskimi silami
izvede akcijo, ki se mu zdi primerna za ohranitev ali vzpostavitev mednarodnega miru in
varnosti.5 Danes je splošno sprejeto pravilo, da lahko VS OZN odobri uporabo sile, če se v
kakšni državi dogajajo množične kršitve človekovih pravic. S tem je razvoj mednarodnega
prava izvzel ravnanje državnih oblasti do svojih prebivalcev iz notranje pristojnosti držav.6
Načelo ozemeljske celovitosti je od vseh načel najmočneje povezano z doktrino odgovornosti
zaščititi, saj vsebuje oba elementa, načelo suverenosti ter načelo nevmešavanja.7 Slednje ima
1 Četri in sedmi odstavek 2. člena UL OZN.
2 Več o različnih pojmovanjih suverenosti v Sancin, V., LOKALNI ZLOČINI – UNIVERZALNI ZLOČINCI
(2010), str. 33-39. 3 Sedmi odstavek 2. člena UL OZN.
4 Četrti odstavek 2. člena UL OZN.
5 42. člen UL OZN.
6 Več o tem v Sancin, V., (ur.), nav. delo (2010), str. 46-47.
7 Več o tem v Sancin, V., (ur.) , nav. delo (2010), str. 39-46.
4
za posledico, da se države ne smejo vmešavati v notranje zadeve druge države; kot notranjo
zadevo države bi vsekakor lahko šteli tudi državljansko vojno, kjer potekajo boji med
oblastmi in uporniki, ki pa ne vplivajo na varnost in mir v drugih državah. Vendar pa
državljanske vojne redkokdaj minejo brez hudih kršitev človekovih pravic.8 V Libiji so
hudodelstva zoper človečnost ter vojna hudodelstva s strani libijskih oblasti upravičevala
sankcije VS, tako neoborožene, kot tudi največji poseg v suverenost države, vojaško
posredovanje.9 Se pa pojavlja vprašanje, kdaj je intervencija skladna z načeli mednarodnega
prava, kdaj pa posredovanje krši prepoved uporabe sile in načelo nevmešavanja. Ali pomoč
upornikom, ki se borijo proti svoji oblasti ter dobava orožja upornikom pomeni kršitev načela
nevmešavanja? V primeru Nikaragve10
je ICJ odločilo, da tudi posredna dejanja, kot so
pomoč, usposabljanje, financiranje, oboroževanje in opremljanje oboroženih skupin v neki
državi, ki imajo za cilj strmoglaviti oblast v tej državi, pomenijo vmešavanje v notranje
zadeve tuje države.11
Vendar, ali lahko štejemo za kršitev tega načela tudi pomoč upornikom,
ki se borijo proti oblasti, ki nad njimi izvaja najhujša hudodelstva zoper človečnost? Vsekakor
je potrebno vsak primer preučiti posebej ter analizirati, kakšne posledice bi intervencija ali
neintervencija imela z vidika načel suverenosti in nevmešavanja ter kakšne z vidika zaščite
človekovih pravic.
Bellamy predstavi kolizijo med suverenostjo in človekovimi pravicami, tako da suverenost
opiše kot pravico države do ozemeljske celovitosti, politične neodvisnosti ter neintervencije;
človekove pravice pa kot človeku zagotovljeno uživanje temeljnih svoboščin, ki predstavljajo
osnovo humanosti. Kolizija med tema dvema pravicama se pokaže, ko država ne zmore ali
noče zaščititi temeljnih svoboščin svojih prebivalcev. V tem delu se avtor opre na preambulo
UL OZN, kjer so države članice odločene, da znova potrdijo »vero v človekove pravice, v
dostojanstvo in v vrednost človekove osebnosti« ter da morajo zato »biti strpni in živeti
skupaj v miru drug z drugim kakor dobri sosedi«.12
Bellamy tukaj postavi pomembno
vprašanje in sicer, ali lahko neka država ohranja vero v človekove pravice in je hkrati dober
sosed državi, ki te, enake človekove pravice, grobo krši. Meni, da vse to pripelje do čistih
osnov mednarodnega prava: ali naj ima suverenost držav prednost pred interesi slehernega
8 Več o libijski državljanski vojni v poglavju 4.
9 Več o ukrepih VS v poglavju 5.
10 Nicaragua v. United States of America, 1986, ICJ Reports 14.
11 Gray, C., INTERNATIONAL LAW AND THE USE OF FORCE (2009), str. 67-78.
12 Premabula UL OZN.
5
posameznika ali pa je lahko v določenih ekstremnih primerih suverenost postavljena na drugo
mesto v korist zaščite temeljnih človekovih pravic?13
2.2. Od pravice posredovati do odgovornosti zaščititi
V zadnjih nekaj stoletjih se je obseg pravic, ki jih države uživajo, zmanjšal oz. prerasel v
dolžnosti, ki zavezujejo državo. Tako suverenost ni več samoumevna pravica države, ampak
je pogojena z odgovornostjo države, da zaščiti svoje prebivalce. Če država v tem pogledu
odpove, potem se ne more več sklicevati na svojo absolutno suverenost. V 90. letih prejšnjega
stoletja, ko so se v nekaterih delih sveta pojavile krizne situacije v obliki hudih kršitev
človekovih pravic s strani njihovih lastnih držav, humanitarne intervencije s svojimi
»zastarelimi« mehanizmi niso bile več kos novim izzivom. Predvsem so bile take intervencije,
čeprav pogosto uporabljene v različnih državah v drugi polovici 20. stoletja,14
sporne z vidika
pomanjkanja avtorizacije Varnostnega sveta OZN, ki je dobil pristojnost za reševanje situacij
pri kršitvah človekovih pravic šele, ko so bile te dokončno izključene iz »notranjih zadev«
držav.15
Novi primeri najhujših grozodejstev ter neustrezna izvedba intervencij so pripeljali do
uveljavitve nove doktrine, odgovornosti zaščititi. Evans je zapisal, da gre pri odgovornosti
zaščititi za »pravico do intervencije, obrnjeno na glavo«.16
Nekateri so mnenja, da gre le za
drugačno pojmovanje humanitarne intervencije, pa vendarle gre za nekaj več. Najvidnejša
sprememba je ta, da je za kakršno koli posredovanje potrebna odobritev Varnostnega sveta,
kar je skladno z 42. členom UL OZN. Prav tako je doktrina omejila možnosti posredovanja na
le štiri primere najhujših zločinov, ki so genocid, vojna hudodelstva, hudodelstva zoper
človečnost ter etnično čiščenje.17
Weiss meni, da pri odgovornosti zaščititi ne gre za zaščito
vseh pred vsemi. Če bi odprli vrata vsem problemom, ki si zaslužijo mednarodno pomoč, bi
doktrina izgubila svoj pomen. Če bi odgovornost zaščititi pomenila vse, potem ne bi pomenila
ničesar.18
Humanitarna intervencija se je osredotočala predvsem na vojaško posredovanje,
13
Bellamy, A. J., RESPONSIBILITY TO PROTECT (2009), str. 8-9. 14
Več o intervencijah v Sancin, V., (ur.), nav. delo (2010), str. 53- 69; Chesterman, S., JUST WAR OR JUST
PEACE (2001), str. 63-84. 15
Sancin, V., nav. delo (2010), str. 51-52. 16
G. Evans: The R2P Balance Sheet After Libya, v: THE RESPONSIBILITY TO PROTECT, e-International
Relations (2011), str. 35, dostopno na: http://www.e-ir.info/wp-content/uploads/R2P.pdf (15. 6. 2012). 17
Več o tem v Sancin, V., (ur.), nav. delo (2010), str. 109-121. 18
T. G. Weiss, Whither R2P?, v: THE RESPONSIBILITY TO PROTECT, e-International Relations (2011), str.
8, dostopno na: http://www.e-ir.info/wp-content/uploads/R2P.pdf (15.6.2012).
6
medtem ko daje odgovornost zaščititi velik poudarek tudi preventivnim in neoboroženim
ukrepom. Nenazadnje je pomembno tudi poimenovanje nove doktrine - od pravice
posredovati do odgovornosti zaščititi. Ta sprememba ima 2 učinka: po eni strani je sedaj
jasno, da ima mednarodna skupnost obveznost, in ne le možnost, posredovati v štirih
navedenih situacijah; po drugi strani pa preusmeri pozornost od subjekta, ki posreduje, torej
države ali mednarodne skupnosti, k subjektu, ki potrebuje pomoč, torej ogroženemu
prebivalstvu.
7
3. DOKUMENTI O DOKTRINI ODGOVORNOSTI ZAŠČITITI
90.-leta prejšnjega stoletja so bila obdobje, v katerem je mednarodna skupnost prišla do
spoznanja, da je zavoljo zaščite človekovih pravic potrebno spremeniti koncept suverenosti
držav oz. nanj drugače gledati. Nastajati so začeli dokumenti, ki so vsak po svoje prispevali k
razvoju odgovornosti zaščititi. Pomemben del teh so tudi resolucije Varnostnega sveta ZN,
kjer se je ta skliceval nanjo.
3.1. Mednarodna komisija za vprašanje intervencije in državne suverenosti (ICISS)
Leta 2001 je kanadska vlada ustanovila ICISS, ki je dobila nalogo, da najde odgovor na
vprašanje bivšega generalnega sekretarja OZN Annana, kako se odzvati v primeru najhujših
kršitev človekovih pravic, ne da bi popolnoma poteptali koncept suverenosti držav. Komisija
je tako razvila dokaj podrobno idejo odgovornosti zaščititi in to je pomenilo začetek njenega
razvoja.
V poročilu ICISS, ki sta ji predsedovala Gareth Evans in Mohamed Sahnoun, je odgovornost
zaščititi predstavljena v treh stopnjah odgovornosti: odgovornost preprečiti, odgovornost
reagirati in odgovornost obnoviti. Največji poudarek daje komisija odgovornosti preprečiti,
saj naj bi zgodnje prepoznavanje ter preprečevanje morebitnih konfliktov močno zmanjšalo
možnosti za poznejše hujše kršitve človekovih pravic. Pri odgovornosti obnoviti je komisija
izhajala iz splošnega pravila, da če že »porušimo državni red« z vojaško intervencijo, potem
bi morali biti enako zavezani k vzpostavitvi trajnega miru, dobrega vladanja ter trajnostnega
razvoja v tej državi.19
Seveda pa je osrednji del poročila odgovornost ukrepati. Kriterij za
aktivno vključitev mednarodne skupnosti v zaščito prebivalstva je, da država sama ne zmore
ali noče zaščititi svojega prebivalstva. Poleg tega poročilo navaja še šest kriterijev za uporabo
vojaške intervencije, glavni med njimi pa je organ za avtorizacijo take intervencije.20
19
The responsibility to protect, ICISS report (2001), str. 39-45. 20
Več o vsebini poročila v Sancin, V., nav. delo (2010), str. 84-96.
8
3.2. Sklepni dokument in implementacijsko poročilo generalnega sekretarja OZN
Temeljne ideje, ki jih je komisija predstavila v poročilu ICISS leta 2001, je Sklepni
dokument21
iz leta 2005 delno modificiral ter iz treh odgovornosti prešel na tristebrno
strukturo odgovornosti zaščititi. S tem dokumentom, ki je bil rezultat Svetovnega vrha
Združenih narodov leta 2005, je bila odgovornost zaščititi tudi formalno sprejeta.
Implementacijsko poročilo 138. in 139. odstavka Sklepnega dokumenta,22
izdano štiri leta
pozneje, podrobneje razlaga načela ter načine izvedbe odgovornosti zaščititi. Prvi steber
govori o odgovornosti držav samih, da obvarujejo svoje prebivalstvo pred najhujšimi zločini;
drugi steber poudarja sodelovanje mednarodne skupnosti in pomoč državam pri uresničevanju
odgovornosti iz prvega stebra; tretji steber pa predvideva ukrepanje mednarodne skupnosti, ko
državna očitno ne izpolnjuje svoje odgovornosti zaščite prebivalstva.23
a) Prvi steber se opira na 138. odstavek Sklepnega dokumenta, ki uveljavlja pravilo, da ima
vsaka država odgovornost zaščititi svoje prebivalstvo pred štirimi grozodejstvi, to pa zajema
tudi prevencijo takih zločinov in njihovega spodbujanja.24
Države so se zavezale, da to
odgovornost sprejmejo ter da bodo ravnale v skladu z njo, hkrati pa je v tem odstavku zajeto
tudi bistvo drugega stebra, tj. mednarodne pomoči ter podpore državam, da izpolnijo svojo
obveznost iz prvega stebra. Vsekakor pa prvi steber poudarja primarno vlogo države ter le
dopolnilno vlogo mednarodne skupnosti. Državi torej ne sme biti samoumevno, da bo
mednarodna skupnost prevzela vajeti v svoje roke, temveč se mora najprej sama potruditi, da
stori vse, kar je v njeni moči, da zaščiti prebivalstvo na svojem ozemlju.
b) Bistvo drugega stebra je vsebovano tako v 138. kot v 139. odstavku Sklepnega dokumenta.
V 138. odstavku govori o spodbudi državam ter pomoči pri izpolnjevanju odgovornosti, v
139. odstavku pa se mednarodna skupnost zaveže h konkretnejši pomoči državam pri zaščiti
prebivalstva. Tudi tukaj velja, da je, če so državni organi tisti, ki izvajajo grozodejstva nad
svojimi prebivalci, bolj smiselno ter ekonomično uporabiti »pravočasne in odločne« ukrepe iz
tretjega stebra.25
21
2005 World Summit Outcome, A/RES/60/1, str. 30, odst. 138 in 139. 22
Implementing the responsibility to protect, Report of the Secretary-General, UN Doc. A/63/677. 23
Več o treh stebrih odgovornosti zaščititi v Sancin, V., nav. delo (2010), str. 122-134. 24
Implementing the responsibility to protect, Report of the Secretary-General, UN Doc. A/63/677, str. 10-14. 25
Prav tam, str. 16-22.
9
V okviru drugega stebra so obravnavane tudi oborožene operacije s privolitvijo države. Gre za
mirovne operacije, katerih temelj je tesno sodelovanje med vojaškimi silami ter civilnimi
skupinami, ki pomagajo nadzirati ter na različne načine posredujejo z uporabo svojega
obsežnega znanja o socialnih ter kulturnih posebnostih v določeni regiji.26
c) Tretji steber zaokrožuje sistem mednarodnih ukrepov. Gre za širši spekter tako
neoboroženih kot oboroženih ukrepov iz VII. poglavja ter 52. člena UL OZN, ki se glede na
dikcijo 139. odstavka Sklepnega dokumenta lahko aktivirajo, če sta izpolnjeni dve
predpostavki. In sicer, da se miroljubni ukrepi izkažejo za neučinkovite ter da državne oblasti
očitno ne izvršujejo svoje dolžnosti zaščititi prebivalstvo pred množičnimi kršitvami
človekovih pravic.27
Kdaj uporabiti katerega od ukrepov, je odvisno od vsake situacije
posebej, za to ni nobenega posebnega recepta, saj je potrebno skozi natančne analize ter
opazovanja vsakič znova presoditi, kateri ukrep bi bil v dani situaciji najbolj učinkovit.
Pomembno je poudariti, da v nasprotju s splošnim prepričanjem, tretji steber ne pomeni samo
prisilnih vojaških akcij, temveč se ZN osredotočajo na reševanje kriznih situacij predvsem z
mirnimi sredstvi, za katere ni potrebna avtorizacija Varnostnega sveta in so zaradi tega bolj
prilagodljiva različnim situacijam. Prav tako je prag za uporabo ukrepov iz drugega stebra ter
miroljubnih ukrepov iz tretjega stebra nižji ter tako lažje dosegljiv kot tisti za uporabo
prisilnih ukrepov iz tretjega stebra.28
Nobena strategija za izpolnitev odgovornosti zaščititi ne bi bila učinkovita, če ne bi imeli
možnosti uporabiti kolektivnih prisilnih ukrepov, v skrajni sili tudi vojaškega posredovanja.29
Grožnje z uporabo oboroženih sankcij, če neoborožene sankcije ne učinkujejo, so učinkovite
le, če so tudi dejansko izvedljive. Državni voditelji ter drugi storilci najhujših zločinov morajo
verjeti, da je mednarodna skupnost pripravljena uporabiti silo, če se ne bodo podredili
mednarodnim zahtevam po spoštovanju človekovih pravic.
Med poročilom ICISS ter implementacijskim poročilom generalnega sekretarja je nekaj
razlik, ki pa jih moramo, če želimo popolnoma razumeti doktrino odgovornosti zaščititi,
razlagati skupaj.
26
Več o mirovnih operacijah v Sancin, V., MEDNARODNO PRAVO OBOROŽENIH SPOPADOV (2009), str.
207-367. 27
Implementing the responsibility to protect, Report of the Secretary-General, UN Doc. A/63/677, str. 22-28. 28
Prav tam, str. 22. 29
Prav tam, str. 24.
10
Najpomembnejši je prehod iz treh odgovornosti v tristeberno strukturo, kjer je bolj poudarjena
odgovornost držav samih za zaščito prebivalstva. Sprememba se pokaže tudi pri situacijah, v
katerih se mednarodna skupnost lahko vključi. Te pa so v Sklepnem dokumentu jasno
zapisane ter osredotočene na štiri oblike hudodelstev, medtem ko je poročilo ICISS prag za
mednarodno posredovanje obravnavalo bolj splošno in upoštevalo tudi možnost drugih
humanitarnih katastrof. Sicer manj opazna razlika, pa vendarle pomembna, je tudi meja, ko
odgovornost iz države preide na mednarodno skupnost. V ICISS poročilu se to zgodi, ko
država ne zmore ali noče zaščititi svojega prebivalstva, v Sklepnem dokumentu pa so sprejeli
kriterij, ko država očitno ne zaščiti svojih prebivalcev, ne glede na njeno zmožnost ali voljo to
storiti. Prav tako je drugače določen prag za uvedbo oboroženih sankcij. V ICISS je za
kriterij, ki ga mora situacija izpolnjevati, določeno, da mora ljudem groziti neposredna
nevarnost izgube življenj velikih razsežnosti ali etnično čiščenje velikih razsežnosti, Sklepni
dokument pa kot kriterij navaja neučinkovitost miroljubnih sredstev ter da država očitno ne
zaščiti svojih prebivalcev.30
K razvoju, razumevanju ter uporabi doktrine pa sta veliko prispevala posebna svetovalca
generalnega sekretarja OZN31
Edward Luck kot posebni svetovalec za odgovornost zaščititi
ter Francis Deng32
kot posebni svetovalec za preprečitev genocida. Tega je leta 2012 nasledil
Adama Dieng.33
3.3. Resolucije Generalne skupščine in Varnostnega sveta
Okvir doktrine predstavljata 138. in 139. odstavek resolucije A/RES/60/1, bolj znane kot
Sklepni dokument iz leta 2005.34
Septembra 2009 je bila sprejeta resolucija A/RES/63/30835
. Predsednik GS je na junijski
razpravi poudaril, da je odgovornost zaščititi dolžnost vsake suverene države ter da uporaba
oborožene sile spada v okvir te odgovornosti le, če situacija predstavlja nevarnost za
mednarodni mir in varnost.36
30
V. Sancin, BRIEFING PAPER ON RESPONSIBILITY TO PROTECT (2011), str. 6. 31
Več o nalogah posebnih svetovalcev ZN v Sancin, V., (ur.), nav. delo (2010), str. 105-106. 32
Deng je tudi avtor koncepta suverenosti kot odgovornosti, ki je veliko prispeval k nastanku doktrine
odgovornosti zaščititi, kot jo poznamo danes. 33
http://www.un.org/apps/news/story.asp?NewsID=42494&Cr=genocide&Cr1=#.URrpcLv5v6k (12. 2. 2013). 34
Resolucija GS A/RES/60/1, glej poglavje 3.2. 35
Resolucija GS A/RES/63/308, 14. september 2009. 36
Brunnee, J. in Toope, S. J. v: Bellamy, A. J, Davies, S. E., Glanville L., THE RESPONSIBILITY TO
PROTECT AND INTERNATIONAL LAW (2011), str. 68.
11
Leta 2011 je na 67. redni seji GS potekala razprava o vlogi regionalnih in sub-regionalnih
organizacij pri uresničevanju odgovornosti zaščititi, kjer so države članice pozvale k boljšemu
sodelovanju med temi organizacijami in ZN.37
Septembra 2012 je v GS potekal neformalni dialog na temo pravočasnega in odločnega odziva
na najhujše kršitve človekovih pravic.38
Leta 2006 je VS sprejel resolucijo 1674 o zaščiti civilistov v oboroženih konfliktih, v kateri se
je prvič uradno skliceval na odgovornost zaščititi s ponovno potrditvijo določb iz 138. in 139.
odstavka Sklepnega dokumenta.39
Situacija v Darfurju istega leta je pripeljala VS do izdaje
resolucije 1706, v kateri se je prvič skliceval na ista odstavka ter na resolucijo 1674 v
povezavi s točno določeno državo.40
Prav tako je v resoluciji 1894 potrdil primarno zavezo
držav, da zaščitijo svoje prebivalstvo in se ponovno skliceval na oba odstavka Sklepnega
dokumenta.41
Le nekaj dni po sprejetju resolucije o Libiji42
pa je VS zaradi hudih kršitev
človekovih pravic ter napadov na civiliste v Slonokoščeni obali izdal resolucijo 1975, kjer je
oblasti opomnil na njihovo primarno zavezo zaščititi prebivalstvo, hkrati pa, podobno kot v
Libiji, odobril uporabo vseh potrebnih sredstev za zaščito življenj in premoženja.43
Resolucija 197044
je prva resolucija VS, s katero so bili uvedeni ukrepi proti Libiji leta 2011.
Pomeni pomemben prispevek k razvoju doktrine odgovornost zaščititi, saj so v njej
uveljavljene sankcije iz VII. poglavja UL OZN, kot jih obravnava doktrina v Sklepnem
dokumentu. Resolucija je bila sprejeta soglasno45
ter relativno hitro, že 26. februarja 2011, le
nekaj dni po začetku spopadov v Libiji.
VS s to resolucijo izraža zaskrbljenost zaradi nasilja nad civilisti v Libiji ter pomanjkanja
hrane in medicinskih pripomočkov. Resolucija daje državam zeleno luč za ukrepanje v skladu
z 41. členom iz VII. poglavja UL OZN (ukrepi, ki ne vključujejo uporabe oborožene sile).
Hkrati zahteva takojšnjo prekinitev ognja ter poziva obe strani spopadov, da delujejo v skladu
z mednarodnim pravom.
37
http://www.wfm-igp.org/site/general-assembly-holds-third-dialogue-rtop-focuses-role-regional-organizations
(12. 2. 2013). 38
Poročilo Generalnega sekretarja A/66/874-S/2012/578, 5. septermber 2012. 39
Resolucija VS 1674 (2006). 40
Resolucija VS 1706 (2006). 41
Resolucija VS 1894 (2009). 42
Resolucija 1973 (2011). 43
Resolucija 1975 (2011). 44
Glej Prilogo 1. 45
Članice VS, ki so glasovale o resoluciji, so bile poleg petih stalnih članic še Bosna in Hercegovina, Brazilija,
Kolumbija, Gabon, Nemčija, Indija, Libanon, Nigerija, Portugalska in Južna Afrika.
12
Resolucija 197346
je prva resolucija, ki odredi vojaško posredovanje v neki državi brez
privolitve njenih oblasti. Sprejeta je bila 17. marca, skoraj mesec dni po začetku spopadov in
sicer z 10 glasovi za, nobenim proti in 5 vzdržanimi.47
VS v resoluciji ugotavlja, da se libijske oblasti niso uklonile ukrepom iz resolucije 1970 in da
nasilje v Libiji še vedno narašča. Poudarja, da se je treba bolj odločno zavzeti za zaščito
civilistov ter kliče k takojšnji prekinitvi ognja. V četrti točki avtorizira države članice ZN, da
same ali v sodelovanju z regionalnimi organizacijami uporabijo vsa potrebna sredstva (all
necessary measures) za zaščito ogroženih civilistov in civilnih območjih. Hkrati posebej
omeni mesto Benghazi, središče upornikov, kjer so bili civilisti najbolj ogroženi, ter izrecno
prepove okupacijo katerega koli dela države. V šesti točki resolucija uvede prepoved letov v
libijskem zračnem prostoru.48
V nadaljevanju se sklicuje na ukrepe iz prejšnje resolucije
(embargo na orožje, prepoved letov, zamrznitev sredstev) ter poda nadaljnje napotke za
izvršitev le-teh.49
46
Glej Prilogo 2. 47
Za resolucijo 1973 so glasovale ZDA, Združeno kraljestvo, Francija, Bosna in Hercegovina, Kolumbija,
Gabon, Libanon, Nigerija, Portugalska ter Južna Afrika, glasovanja pa so se vzdržale Kitajska, Rusija, Nemčija,
Indija in Brazilija. 48
O prepovedi letov bo več govora v poglavju o ukrepih mednarodne skupnosti. 49
Resolucija VS OZN 1973 (2011).
13
4. LIBIJA LETA 2011
Glede doktrine odgovornosti zaščititi obstaja veliko pravnih dokumentov, poročil ter člankov,
različnih teorij in idej, kako to doktrino uporabiti v praksi. V zadnjem času situacij, pri katerih
lahko govorimo o potencialni uporabi te doktrine, ne primankuje. Vendar ni vsaka situacija,
vsak konflikt v državi, tudi potencialni sprožilec uporabe odgovornosti zaščititi. Vsak primer
je potrebno posebej preučiti ter se na podlagi preverjenih podatkov odločiti, katere ukrepe, če
sploh, uporabiti. Leto 2011 je mednarodni skupnosti postavilo velik izziv glede ohranjanja ter
vzpostavljanja mednarodne varnosti in miru, še posebej v arabskem svetu. Libijski konflikt je
bil z vidika doktrine »pomembno bojišče« za mednarodno skupnost. Zakaj je temu tako, bom
poskušala predstaviti skozi pregled dogodkov v Libiji ter odziv mednarodne skupnosti.
4.1. Gadafijeva Libija
Leta 1969 je Muamar Gadafi z vojaškim udarom prevzel oblast v Libiji. Z uveljavitvijo Tretje
univerzalne teorije, kot jo opisuje v svojem manifestu, majhni knjižici, imenovani Zelena
knjiga, je prestrukturiral celotno zakonodajo ter politiko. Uvedel je sistem ljudskih komisij,
predvsem pa je zavračal liberalno demokracijo in kapitalizem.50
Leta 1977 je formalno
odstopil z oblasti ter vpeljal neposredno demokracijo, po kateri ima oblast v rokah ljudstvo.
Čeprav je vedno zatrjeval, da on sam ni vladar, temveč le simbol, ter da je napad nanj napad
na libijsko ljudstvo ter njihovo dostojanstvo,51
je z uspešnim manipuliranjem dejansko
obdržal oblast v državi. To je storil s postavljanjem svojih sinov, sorodnikov ter članov
svojega plemena na najvišje politične in vojaške funkcije, s čimer je obdržal nadzor nad vsemi
pomembejšimi odločitvami v državi. Bivši ameriški ambasador v Libiji, Gene A. Cretz, je v
sporočilu ameriškemu zunanjemu ministrstvu zapisal, da se je Gadafi ravno zaradi svojega
»mojstrskega taktičnega manevriranja« na oblasti obdržal 40 let.52
Libija je pod njegovim vodstvom v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja postala ena izmed
najbogatejših afriških držav, z visoko pismenostjo in dolgo življenjsko dobo, izboljšal se je
življenjski status državljanov, večji poudarek je bil dan enakosti pravic moških in žensk,
dostop do izobraževalnih ter zdravstvenih storitev je bil brezplačen. Kljub vsemu pa so bile
človekove pravice v Libiji kršene vsakodnevno, ljudje so živeli v strahu pred diktatorjem, ki
50
http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-13235981 (8. 8. 2012). 51
http://www.aljazeera.com/news/africa/2011/03/201132113120236750.html (8. 8. 2012). 52
http://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2011/02/22/AR2011022207298.html (8. 8. 2012).
14
je popolnoma nadziral ljudi in dogajanje v svoji deželi. Njegova Zelena knjiga je bila obvezna
literatura na vseh stopnjah izobraževanja, nasprotniki njegovega režima pa so bili strogo
kaznovani, velikokrat tudi s smrtno kaznijo. Gadafi pa ni obvladoval le situacije na domačem
terenu, pač pa je imel vpliv tudi zunaj meja Libije, saj je libijska obveščevalna služba v 80.
letih prejšnjega stoletja izvršila številne atentate na Libijce tudi drugod po svetu, prav tako pa
je Gadafi podpiral različne vojaške in paravojaške skupine v drugih državah.53
4.2. Potek dogodkov med februarjem in oktobrom 2011
Tako kot v sosednja Egipt in Tunizijo je Arabska pomlad tudi v Libijo prinesla težnje po
odstavitvi dolgoletnega vladarja, ki so se v začetku leta 2011 manifestirale v obliki protestov.
Ti protesti so se začeli februarja v mestu Bengazi na severozahodu države kot podpora
aretiranemu odvetniku in aktivistu za človekove pravice Fathi Terbilu.54
Nasprotniki režima
so 17. februarja pozvali Libijce k udeležbi na »dan jeze«, obletnici protestov proti Gadafiju
leta 2006. Libijske oblasti so na te proteste odgovorile s silo, kar je pripeljalo do 20 smrtnih
žrtev na strani protestnikov in več aretiranih. Ti dogodki so sprožili nadaljnje demonstracije v
več mestih, tudi v glavnem mestu Tripoli, kjer so se začele zbirati že večje množice ljudi. 19.
februarja se je pokazala prava volja in moč Gadafija, ko so njegove varnostne sile v mestu
Bengazi streljale in ubile 15 civilistov, ki so zapuščali pogreb protestnikov. V naslednjih dneh
so spopadi med protestniki in varnostnimi silami zahtevali še več 100 življenj civilistov.
V prvih dneh marca so Gadafiju zveste sile začele z zračnimi napadi na mesta, kjer so bili
uporniki. Ne uporniki ne Gadafijeve sile niso izbirali sredstev v medsebojnih spopadih, kar se
je odrazilo v naraščajočem številu smrtnih žrtev tako pri upornikih in vladnih silah kot pri
civilistih.55
Kot odgovor na resolucijo 1973, ki je uvedla območje prepovedi letenja, je Gadafi obljubil
prekinitev ognja, takoj dan za tem pa so njegove sile nadaljevale z zračnimi napadi na
upornike, na kar so zavezniki odgovorili s svojimi letalskimi napadi.
V začetku aprila naj bi Gadafi, po besedah grškega zunanjega ministra, iskal rešitev za
končanje konflikta oz. sporočil, da se je pripravljen pogajati o reformah.56
Libijski voditelj je
53
http://topics.nytimes.com/top/reference/timestopics/people/q/muammar_el_qaddafi/index.html (8.8. 2012). 54
http://www.alarabiya.net/articles/2011/02/16/137834.html (8. 8. 2012). 55
http://www.washingtonpost.com/wp-srv/special/world/middle-east-protests/ (8. 8. 2012) 56
http://articles.washingtonpost.com/2011-04-03/world/35261783_1_foreign-minister-musa-kusa-libyan-prime-
minister-libyan-civilians (19. 8. 2012).
15
pisal tudi ameriškemu predsedniku Obami, v katerem ga je pozval, naj ustavi oz. prekliče
Natovo vojaško operacijo ter prepusti Libijo Libijcem.57
Uporniki, ki so si sicer veliko obetali od pomoči Nata, so bili po poročanju nekaterih medijev
jezni na zaveznike, saj naj ti ne bi naredili dovolj za zaščito libijskih civilistov v mestu
Misrata, kjer so potekali srditi boji med Gadafijevimi silami in uporniki. Jezo naj bi še bolj
spodbudilo dejstvo, da je Nato vedel, da Gadafijeva vojska v tem mestu uporablja civiliste za
žive ščite pred letalskimi napadi ter da skriva svoje orožje v civilnih objektih.58
Nekaj dni
pozneje jih je razjezila akcija Nata, ker naj bi zavezniška letala v bližini mesta Brega
bombardirala tank in pri tem ubila dva upornika. Konec aprila se je scenarij ponovil, saj naj bi
Natov napad v Misrati terjal življenja vsaj desetih upornikov.59
Kljub vsem nesporazumom,
zameram ter napakam so postajali uporniki vse bolj odvisni od pomoči Nata, tako tiste iz
zraka kot tudi logistične. Konec aprila so uporniki sporočili, da imajo večinski nadzor nad
mestom Misrata, za kar so se delno lahko zahvalili Natovi zračni podpori.
V začetku maja je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Moreno-Ocampo na podlagi
dokazov, zbranih med preiskavo, odločil, da obstajajo utemeljeni razlogi, da izda obtožnico
zoper Gadafija zaradi vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost, nekaj dni kasneje
pa je zanj in še nekaj njegovih uslužbencev zahteval tudi zaporni nalog.60
Konec maja je libijska vlada najavila, da je pripravljena umakniti svoje sile iz mest, če bi
uporniki naredili enako, vendar so to in in tudi kasnejše ponudbe premirja uporniki zavrnili. 61
Julija so uporniki zavzeli še dve mesti, ki sta bili prej v rokah vladnih sil. Te so po več porazih
in žrtvah iz svojih vrst začele rekrutirati nove borce, med njimi tudi veliko žensk. Sredi
meseca je organizacija Human Rights Watch podala poročilo, v katerem je objavila svoje
ugotovitve, da so ne le Gadafijeve sile napadale ter zlorabljale civiliste, pač pa da so to počeli
tudi uporniki.62
Avgusta se je okrepila bitka za glavno mesto Tripoli. Po tem, ko so uporniki že zavzeli
nekatera gorska območja na vzhodu ter del pomembnega prstaniškega mesta Brega, so sredi
meseca predrli varnostno blokado Gadafijevih sil malo izven Tripolija, dan kasneje pa
zavzeli osrednji trg v mestu.63
Septembra so se bojišča premaknila proti Gadafijevemu
57
http://www.dailymail.co.uk/news/article-1374315/Gaddafis-letter-Barack-Obama-calls-end-unjust-war.html
(19. 8. 2012). 58
http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-12989878 (10. 9. 2012). 59
http://www.washingtonpost.com/world/suspected-nato-strike-kills-10-libyan-rebels-in-
misurata/2011/04/28/AFVst93E_story.html (10. 9. 2012). 60
http://www.rtvslo.si/svet/sodisce-zahteva-zaporni-nalog-za-gadafija/257619 (10. 9. 2012). 61
http://www.rferl.org/content/libya_nato_bombing_cease-fire_zuma/24210311.html (10. 9. 2012). 62
http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-14135530 (15. 9. 2012). 63
http://www.guardian.co.uk/world/2011/aug/22/libya-gaddafi-forces-battle-rebels (15. 9. 2012).
16
rojstnemu kraju Sirte ter pomembni stateški točki Bani Walid. Konec septembra so uporniki
zavzeli že praktično vse pomembne postojanke v Libiji, čeprav se razmere v večini mest še
zdaleč niso umirile.
Gadafija so 20. oktobra uporniški vojaki pod vodstvom Narodnega prehodnega sveta ujeli, ko
se je skrival v kanalizacijskem jašku v mestu Sirte. Umrl je v rokah upornikov manj kot uro
po prijetju, po nekaterih podatkih, zaradi strela v glavo. Leto dni po njegovi smrti je HRW
izdal poročilo, kjer so navajali dokaze, da naj bi bil Gadafi usmrčen s strani upornikov ter
zavračali teorijo, da naj bi bile njegove smrtne rane posledica obstreljevanja.64
23. oktobra se je državljanska vojna v Libiji tudi uradno končala,65
31. oktobra pa je Nato
napovedal konec svojih vojaških operacij v Libiji.66
Končni rezultat osem mesecev trajajoče vojne z mednarodnim vojaškim posredovanjem je
bila smrt voditelja, strmoglavljenje vlade, nova prehodna oblast, veliko beguncev in notranje
razseljenih ljudi, po ocenah različnih medijev in organizacij med 20.000 ter 50.000 smrtnimi
žrtvami, vendar tudi na deset tisoče rešenimi življenji ter odprto potjo proti novi demokratični
državi.
4.3. Libijski prehodni svet
Na začetku protestov so se pomembnejši libijski politiki, nekdanji vojaški častniki, akademiki
ter ostali vidnejši in vplivnejši člani libijske družbe zbrali na sestanku v mestu Bayda, kjer so
razpravljali o ustanovitvi začasne administracije, ki bi Libijo vodila v času tranzicije. 27.
februarja 2011 je bil ustanovljen Libijski narodni prehodni svet (National Transitional
Council of Libya).67
NTC se je izrekel za edino legitimno telo, ki predstavlja libijsko ljudstvo,
kot takega ga je priznala tudi velika večina držav mednarodne skupnosti, začenši s Francijo,68
septembra pa mu je pripadel tudi libijski sedež v Združenih narodih.69
Njegova naloga je bila
koordiniranje protestov, uporov in spopadov proti Gadafiju in njegovim podpornikom, zaščita
libijskega prebivalstva ter čimprejšnja in dokončna osvoboditev Libije iz Gadafijevih rok, ob
koncu revolucije pa tudi izvedba prvih demokratičnih volitev v državi. NTC je vodil nekdanji
64
http://www.24ur.com/novice/svet/je-bil-gadafi-ubit-med-obstreljevanjem-ali-usmrcen-po-zajetju.html (21. 10.
2012). 65
http://www.aljazeera.com/news/africa/2011/10/201110235316778897.html (21. 10. 2012). 66
Nato and Libya: Operation Unified Protector, dostopno na:
http://www.nato.int/cps/en/natolive/topics_71652.htm (21. 10 2012). 67
http://www.france24.com/en/20110902-whos-who-libyas-national-transitional-council (21. 10. 2012). 68
http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-12699183 (21. 10. 2012). 69
http://www.foxnews.com/world/2011/09/16/libyas-united-nations-seat-approved/ (20. 10. 2012).
17
pravosodni minister Mustava Abdul Jalil, ki je 8. avgusta 2012 formalno predal oblast v
državi novo izvoljenemu generalnemu nacionalnemu kongresu.70
Eno leto po koncu vojne Libija še vedno ni vzpostavila vseh potrebnih državnih institucij.
Volitve so sicer bile izvedene že julija 2012, vendar vodilnim še ni uspelo vzpostaviti vojske,
policije, vlade ter niti sestaviti nove ustave.71
Priznanje NTC kot edinega legitimnega predstavnika libijskega ljudstva pa sproža vprašanje
glede de facto in de iure vlade.
Priznanje je enostranski pravni akt, s katerim se prizna neko že obstoječe dejstvo kot skladno
z mednarodnim pravom. Priznanje vlade je akt, ki se uporabi v primeru, ko v neki že priznani
državi pride do spremembe oblasti z revolucijo, državnim udarom ali na kakšen podoben
način.72
V Libiji je v prišlo do oboroženega upora, ki je imel za posledico nastanek nove vlade
(NTC), medtem ko stara vlada (Gaddafijeva) še ni popolnoma izgubila oblasti. Ker država ne
more imeti dveh de iure vlad istočasno, je Gadafijeva oblast na začetku spopadov še vedno
veljala za de iure vlado, kljub priznanju NTC kot de facto libijske vlade, ki je obvladovala del
libijskega ozemlja.
Kmalu po začetku spopadov pa so mnoge države obsodile dejanja Gadafijeve oblasti, iz Libije
odpoklicale vse svoje predstavnike ter zaprle svoje misije. Svoja diplomatska predstavništva
so zaprle tudi vse članice EU razen Madžarske, ki je prevzela nalogo zastopanja interesov
celotne EU ter tudi ZDA in Kanade.73
S tem so države prekinile diplomatske stike z
Gadafijevo vlado.74
Šele ko je NTC prevzel kontrolo nad večjim delom Libije, tudi nad
mestom Tripoli, so države ponovno vzpostavile diplomatske odnose z Libijo in njeno na novo
priznano vlado.
Če bi bil NTC že na začetku priznan kot de iure vlada, bi to avtomatično pomenilo, da
Gadafijeva vlada ni več priznana.75
Vsekakor pa de iure priznanje pomeni tudi, da ima sedaj
nova vlada pravice, predvsem pa dolžnosti, ki jih je imela prejšnja, torej je sedaj novo
priznana vlada odgovorna tudi za zaščito civilistov v svoji državi.
70
http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-19183300 (20. 10. 2012). 71
http://www.24ur.com/novice/svet/ob-obletnici-gadafijeve-smrti-poostrili-varnostne-ukrepe.html (15. 11.
2012). 72
Turk, D., nav. delo (2007), str. 90-92. 73
http://www.euractiv.com/global-europe/hungary-waving-eu-flag-tripoli-news-504469 (15. 11. 2011). 74
Več o prekinitvi diplomatskih odnosov med državami v Bohte, B., Sancin, V., DIPLOMATSKO IN
KONZULARNO PRAVO (2006), str. 117-123. 75
Talmon, S., RECOGNITION OF THE LIBYAN NATIONAL TRANSITIONAL COUNCIL, ASIL Insight,
let. 15, št. 16, 2011, str. 2.
18
Razlikovati je potrebno tudi med priznanjem NTC kot predstavnika libijskega ljudstva ali kot
predstavnika Libije. V slednjem primeru bi imela taka oblast možnost predstavljati tudi
državo kot tako, ne pa samo njeno ljudstvo. Priznanje uporniške skupine kot legitimnega
predstavnika ljudstva ima določene posledice: upravičuje boj skupine proti trenutni vladi,
zagotavlja mednarodno priznanje ter omogoča skupini, da predstavlja ljudstvo v mednarodnih
organizacijah in drugih državah.76
4.4. Humanitarna kriza
Velik problem je za 5,6 milijonsko prebivalstvo Libije predstavljalo pomanjkanje osnovnih
življenjskih potrebščin. Po navedbah prebivalcev so oblasti v državi sredi marca 2011 v
nekaterih predelih države prekinile dobavo hrane, vode ter zdravil, kar je tako civilistom kot
ranjenim borcem še bolj poslabšalo že tako nehumane življenjske razmere.
Za pretežno puščavsko državo, ki uvozi 75% vse svoje hrane iz drugih držav, je pomenilo
zaprtje glavnih pristanišč ter letališč hud udarec za lokalno prebivalstvo. WFP je pošiljal
zaloge hrane z ladjami po morju in tovornjaki po kopnem, niso pa vse pošiljke dosegle
svojega cilja, saj so se nekatere morale zaradi nestabilnih in nevarnih razmer obrniti.77
V stiski so bile tudi bolnišnice, ki so sprejemale vedno več ranjencev, tako borcev kot
civilistov, zdravil ter pripomočkov za njihovo zdravljenje pa ni bilo na voljo. Mednarodni
odbor Rdečega križa ter vlade nekaterih držav so v Libijo začele pošiljati ladje z zdravili ter
ladje, ki so imele na krovu bolnišnice, kamor so sprejemali ter oskrbovali ranjene civiliste ter
ranjence z bojišč. Take ladje je spremljala cela flota vojaških bojnih ladij, ki so skrbele, da
spopadi v državi ne bi preprečili varne dostave zdravil ter varnega umika ranjencev. Zaščito
plavajočih bolnišnic (hospital ships) določajo ženevske konvencije78
iz leta 1949, ki
prepovedujejo napade na te ladje s kopnega79
in napade na vojaške bolnišnične ladje ter
njihovo zajetje.80
Prav tako so zaščiteni konvoji vozil, vlakov ter posebej prirejenih ladij,
76
Prav tam, str. 2-4. 77
http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/africaandindianocean/libya/8493150/Libya-aid-ship-cuts-short-
mission-in-Misurata-after-coming-under-fire.html (16. 9. 2012). 78
Ženevske konvencije veljajo le v mednarodnih oboroženih spopadih, z izjemo skupnega 3. člena, ki velja tudi
v nemednarodnih oboroženih spopadih. Leta 1977 je bil sprejet Drugi dopolnilni protokol, ki ureja zaščito
prebivalstva v nemednarodnih oboroženih spopadih. Več o tem v Sancin, V., nav. delo (2009), str. 85-115. 79
20. člen Prve ženevske konvencije (1949). 80
22. člen Druge ženevkse konvencije (1949).
19
namenjenih zdravstveni oskrbi ranjenih in bolnih civilistov.81
Poleg tega četrta konvencija
določa tudi prost prehod za dobavo hrane, zdravil in oblačil, namenjenih na krizna žarišča ter
posebno zaščito za civilne bolnišnice in njihovo osebje.82
Države so se odločale za različne načine pomoči. Poleg darovanja medicinskih pripomočkov,
ladij-bolnišnic ter hrane, so se nekatere odločile sodelovati na drugačne načine. Nekje so
sprejeli programe ter načrte za sprejem več tisočih beguncev iz Libije (to še posebej velja za
sosednje ter ostale bližnje sredozemske države). Nekaj držav je ponudilo svojo logistično
pomoč pri prevozu tujcev iz Libije ter prevozu orožja v Libijo. Slovenija se je npr. odločila
pomagati z donacijo zdravil, medicinskih pripomočkov ter finančnimi sredstvi.83
Posledice spopadov so bile vidne tudi po številu beguncev, ki so bežali iz Libije. Po ocenah
nekaterih organizacij je že v prvih dneh spopadov meje prečkalo preko 4000 beguncev na
dan.84
Med begunci je bilo poleg Libijcev tudi ogromno tujcev, ki so delali in živeli v Libiji.
Večinoma so bili Egipčani, Turki ter Tunizijci, veliko pa je bilo delavcev iz vzhodnih držav,
kot so Bangladeš, Filipini, Kitajska. Države so se aktivno ter hitro vključile v reševanje svojih
državljanov iz Libije, pri tem pa imele velike logistične težave, saj je v pristaniščih ter na
letališčih vladal velik kaos.
Veliko poročil je poročalo o napadih na delavce iz podsaharske Afrike, na črnsko prebivalstvo
iz Čada, Nigra, Sudana in ostalih dežel. Napade nanje so izvajali večinoma uporniki, saj je
Gadafi v svoje vrste pripeljal na tisoče plačancev iz podsaharskih držav. Tako so bili tarče
napadov tudi ostali Afričani temnejše polti, ki so bili v Libiji na začasnem delu, pa čeprav
niso imeli nobene povezave z Gadafijevimi silami.85
Uvedba prepovedi letov ter zaprtje ali uničenje naftnih črpališč pa je ohromilo tudi celotno
libijsko gospodarstvo, ki je skoraj popolnoma odvisno od izvoza nafte.86
81
21. člen Četrte ženevske konvencije (1949). 82
18.-23. člen Četrte ženevske konvencije (1949). 83
http://www.24ur.com/novice/svet/31-smrtnih-zrtev-v-napadu-nata-na-tripoli.html (16. 9. 2012). 84
http://www.theglobeandmail.com/news/world/africa-mideast/live-update-thousands-flee-across-libya-tunisia-
border/article1918670/ (17. 9. 2012). 85
http://www.unhcr.org/4e57d1cb9.html (17. 9. 2012). 86
http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/africaandindianocean/libya/8717796/Libya-oil-price-rises-as-
fightback-unsettles-market.html (17. 9. 2012).
20
5. VLOGA MEDNARODNE SKUPNOSTI
Mednarodna skupnost je odigrala veliko vlogo pri reševanju konflikta v Libiji. Dejstvo je, da
v dandanašnjem globaliziranem svetu ni izoliranih vojn, da politične meje ne zagotavljajo
imunosti pred tujimi konflikti ter da so problemi enega naroda tudi problemi celotne regije, če
ne celo celotne mednarodne skupnosti. Mednarodna varnost in mir temeljita na sodelovanju
med državami s ciljem najti skupno pot ter zagotoviti varnost za vse. V duhu sodelovanja med
državami je nastalo veliko mednarodnih organizacij, tako regionalnih kot univerzalnih.
Regionalne organizacije so pomemben element drugega in tretjega stebra odgovornosti
zaščititi, saj nudijo pomoč državam na svojem območju, izjemoma tudi izven njega. NATO,
OVSE, ECOWAS, Afriška unija, Arabska liga in druge imajo najboljši vpogled v dogajanje
na kriznih žariščih, največ znanja, kako v takih situacijah na tem področju posredovati ter so
najbolj zavzete za preprečitev krize, saj bi lahko izbruh kakršnih koli incidentov negativno
vplival na njihove ostale članice v regiji.
5.1. Združeni narodi
Združeni narodi delujejo po svojih organih, določenih v UL OZN.87
Pri varnostnih vprašanjih
imajo največjo vlogo Varnostni svet, Generalna skupščina ter Generalni sekretar. Varnostni
svet je poglavitni organ s primarno odgovornostjo za zagotavljanje mednarodne varnosti in
miru.88
Generalna skupščina lahko na podlagi resolucije Združeni za mir v primeru, ko VS
zaradi nesoglasja med stalnimi članicami ne sprejme odločitve, sama sprejema priporočila v
zvezi z mednarodno varnostjo.89
Generalni sekretar pa je kot simbol ZN in najvišji upravni
uslužbenec vedno v stiku z ljudmi in na tekočem glede dogajanja v mednarodni areni.90
Pomožni organi, kot je npr. Svet za človekove pravice, imajo pomembno vlogo pri
obveščanju o stanju v državi ter dajanju strokovnih nasvetov za razreševanje konfliktov.
5.1.1. Generalni sekretar
Bivši generalni sekretar OZN Kofi Annan je veliko prispeval k razvoju odgovornosti zaščititi.
Leta 2003 je ustanovil Visoki panel, ki je izdal poročilo A more secure world,91
leta 2005 pa
je sam izdal poročilo In larger freedom.92
87
7. člen UL OZN. Več o organih ZN in njihovem delovanju v Turk, D., nav. delo (2007), str. 339-360. 88
V. poglavje UL OZN; več o Varnostnem svetu v Turk, D, nav. delo (2007), str. 341-351. 89
Resolucija GS A/RES/377 (V) A (1950). 90
XV. poglavje UL OZN; več o vlogi Generalnega sekretarja v Turk, D., nav. delo (2007), str. 358-360 91
Več o tem v: A more secure world: Our shared responsibility, Report of the High-level Panel A/59/565 (2004).
21
Njegov naslednik Ban Ki-moon je imel leta 2008 v Berlinu govor, v katerem je prvič po
svetovnem vrhu 2005 predstavil osnovne ideje odgovornosti zaščititi.93
Glede situacije v
Libiji je podal vrsto izjav, v katerih je obsojal nasilje nad civilisti ter izrazil zaskrbljenost nad
vse večjo humanitarno krizo. Hkrati je večkrat pozval vse stranke spora k spoštovanju
mednarodnega humanitarnega prava ter razrešitvi konfliktov na miren način. Marca je VS
pozval k takojšnjemu ukrepanju in nato pozdravil sprejem resolucije 1973, ki mu je tudi
naložila, da sestavi osemčlanski strokovni panel za nadzor nad izvajanjem sankcij.94
Novembra 2011 je imel novinarsko konferenco v Tripoliju, kjer je pozdravil ter pohvalil
pogumno libijsko ljudstvo. Poudaril je tudi, da bodo ZN še naprej sodelovali ter pomagali
Libiji pri vseh izzivih, ki jih čakajo v bližnji prihodnosti pri vzpostavitvi nove demokratične
države.95
Nekaj dni pred volitvami julija 2012 je nagovoril državljane Libije ter potrdil
podporo ZN libijskemu ljudstvu na njihovi poti proti novi demokraciji.96
Ban Ki-moon se je kot generalni sekretar zelo zavzel za razvoj ter implemetacijo doktrine
odgovornosti zaščititi. Januarja 2012 je na konferenci izjavil, da je po desetletju življenja
doktrine jasno, da je »to temeljno načelo zaščite ljudi tukaj, da ostane«.97
Septembra istega
leta je izdal četrto letno poročilo o odgovornosti zaščititi, v katerem se je osredotočil na
»pravočasen in odločen odziv« mednarodne skupnosti. V poročilu navaja, da je bila doktrina
v zadnjem letu in pol na največji preizkušnji doslej ter izpostavlja pomemben uspeh
odgovornosti zaščititi v Libiji in Slonokoščeni obali.98
5.1.2. Svet za človekove pravice
5.1.2.1. Prenehanje članstva v Svetu za človekove pravice
Svet ZN za človekove pravice (UNHRC) je 25. februarja 2011 na posebnem sestanku, ki ga je
zahtevalo več kot 50 držav članic in nečlanic sveta99
, sprejel resolucijo,100
v kateri je pozval
92
Več o tem v: In larger freedom: Towards development, security and human rights for all, Report of the
Secretary-General A/59/2005 (2005). 93
Govor Generalnega sekretarja Ban Ki-moona v Berlinu 15. julija 2008: On responsible sovereignty,
SG/SM/11701. 94
Resolucija VS 1973 (2011), točka 24. 95
Govor Generalnega sekretarja Ban Ki-moona na novinarski konferenci v Tripoliju, 2. november 2011:
http://www.un.org/apps/news/infocus/sgspeeches/statments_full.asp?statID=1365#.ULdvRbthn6k (20. 11.
2012). 96
Govor Generalnega sekretarja Ban Ki-moona, 5. julij 2012:
http://www.un.org/apps/news/story.asp?NewsID=42403&Cr=Libya&Cr1=#.ULv37bthn6k (30. 11. 2012). 97
Nagovor Generalnega sektretarja Ban Ki-moona na Konferenci fundacije Stanley o odgovornosti zaščititi v
New Yorku, 18. januar 2012: http://www.un.org/News/Press/docs/2012/sgsm14068.doc.htm (30. 11. 2012). 98
Poročilo Generalnega sekretarja A/66/874-S/2012/578, 5. septermber 2012. 99
UNHRC sestavlja 47 držav članic, ki so izvoljene z večino glasov držav članic GS OZN. Struktura članstva
odraža pravično geografsko porazdelitev. Za izvedbo izredne seje je potrbna podpora vsaj ene tretjine držav
22
Generalno skupščino k suspenzu članstva Libije iz sveta. GS je tako 3. marca 2011 sprejela
resolucijo, v kateri je suspendirala Libijo iz UNHRC zaradi velikih in sistematičnih kršitev
človekovih pravic.101
Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je bila katerakoli država članica
suspendirana iz tega organa. Predstavnik Libanona, ki je predstavil osnutek resolucije, je
poudaril, da gre za »izjemen ter začasen« ukrep in da bo status Libije v tem organu obnovljen
»v primernem času«.102
To se je zgodilo 8. decembra 2011, ko je GS obnovila libijsko
članstvo v svetu, hkrati pa pozdravila trud in ukrepe novih libijskih oblasti pri promociji
človekovih pravic, demokracije in pravne države.103
Odločitev za sprejem takšnega izjemnega ukrepa, kot je suspenz neke države iz članstva Sveta
ZN za človekove pravice, je temeljila predvsem na prepričanju, da država, ki tako grobo krši
človekove pravice, ne more biti članica organa, ki te pravice spodbuja in varuje.104
5.1.2.2. Poročilo o Libiji
Marca 2011 je Svet ustanovil Mednarodno preiskovalno komisijo za Libijo, ki naj bi preiskala
domnevne kršitve človekovih pravic, ugotovila dejstva in okoliščine teh kršitev ter ugotovila,
kdo je za te kršitve odgovoren.105
V poročilu, ki ga je izdala komisija marca 2012, je ugotovila, da so Gadafijeve sile v Libiji
zagrešile hudodelstva zoper človečnost ter vojna hudodelstva, vključno z umori, prisilnimi
selitvami, mučenjem in trpinčenjem, spolnimi zločini ter nediskriminatornimi napadi na
civiliste. Podobne kršitve človekovih pravic je poročilo pripisalo tudi upornikom, čigar zločini
naj bi obsegali tudi nezakonite poboje civilistov, napade na določene skupnosti, ropanje ter
nezakonite aretacije. Poročilo se dotakne tudi Natove akcije z ugotovitvijo, da za kakršnekoli
zaključke o odgovornosti glede civilnih žrtev nima na voljo dovolj dokazov. Na koncu opiše
še situacijo v Libiji v času nastanka poročila, kjer komisija izrazi zaskrbljenost nad
nedelovanjem državnih institucij, še vedno visoko stopnjo nasilja s strani upornikov ter
poudari, da bo začasna oblast potrebovala vso podporo ter pomoč ZN pri uveljavljanju ter
izboljšanju človekovih pravic v državi.106
članic. Ostale države, ki niso članice UNHRC, imajo status držav opazovalk, ki se lahko pridružijo pozivu za
sklic izredne seje. 100
Resolucija UNHRC A/HRC/RES/S-15/1, 25. februar 2011. 101
Resolucija GS A/RES/65/265. 102
Poročilo seje GS A/65/PV.76, str. 4. 103
Resolucija GS A/RES/66/11. 104
Resolucija GS A/RES/60/251, točka 8. 105
Poročilo Sveta za človekove pravice A/HRC/S-15/1, 25. februar 2011. 106
Poročilo Mednarodne preiskovalne komisije o Libiji A/HRC/19/68, 2. marec 2012.
23
5.1.3. Varnostni svet
V povezavi z odgovornostjo zaščititi ima VS največjo vlogo, saj je edini organ, ki opredeli oz.
določi, kdaj neka situacija predstavlja nevarnost za mednarodni mir in varnost. Čeprav je v
preteklosti nekajkrat že prišlo do nedelovanja VS v primeru najhujših grozodejstev,107
je bilo
v poročilu ICISS ter tudi s strani generalnega sekretarja velikokrat poudarjeno, da je glede na
sestavo, naloge ter delovanje VS najprimernejši organ za reševanje takih vprašanj.
Vprašanja o reformah VS se pojavljajo že kar nekaj časa, razlogi za to pa se pokažejo
vsakokrat, ko ima VS v rokah pomembno odločitev glede mednarodnega ukrepanja. Idej,
kakšne reforme uvesti, nikoli ne zmanjka. Potrebno se je zavedati, da tudi VS ni popolna
oblika odločanja in delovanja. Ideje glede reforme se nanašajo na spremembo sestave oz.
povečanja števila članic, na njegovo delovanje, ki naj bi bilo bolj transparentno, na odnos med
VS in GS ter na občutljivo vprašanje pravice veta.108
Vendar pa, upoštevaje dejstvo, da je za
spremembo UL potrebna podpora vseh stalnih članic, velikih sprememb, vsaj na področju
veta ter sestave VS, trenutno še ni pričakovati. Spremembe so vsekakor dobrodošle, tudi z
vidika odgovornosti zaščititi, saj trenutna pravila onemogočajo njeno učinkovito izvajanje,
posledice pa čutijo ogroženi civilisti.
VS je o vse slabših varnostnih razmerah v Libiji v prvič razpravljal na svoji seji 22. februarja
2011 (le nekaj dni po začetku hujših spopadov), kjer je namestnik generalnega sekretarja za
politične zadeve ZN Lynn Pascoe člane VS seznanil s takratno situacijo v Libiji. Svojo izjavo
sta podala tudi stalni predstavnik Libije pri ZN ter Arabska liga.109
Pomemben prispevek k
uveljavljanju mednarodnih ukrepov je libijski predstavnik dodal na naslednji seji, ko je pozval
Združene narode, naj rešijo Libijo ter da Libija pričakuje pogumno rešitev s strani ZN.110
Ta
poziv, v povezavi s pozivom Arabske lige k uveljavitvi območja prepovedi letenja, je
Varnostni svet pripeljal do sprejema resolucije 1973. Tekom državljanske vojne v Libiji se je
107
Npr. v primeru Kosova leta 1999, ko je zaradi veta Rusije NATO izvedel akcijo brez pooblastila VS ter v
primeru Darfurja leta 2004, ko VS ni imel dovolj politične volje za uvedbo močnejših ukrepov. 108
Več o reformi Varnostnega sveta v Blum, Y. Z., PROPOSALS FOR THE UN SECURITY COUNCIL
REFORM, The American Journal of International Law, vol. 99 (2005), str.632-649; Tharoor, S., SECURITY
COUNCIL REFORM: PAST, PRESENT AND FUTURE, Ethics and International Affairs, vol. 25/4 (2011),
dostopno na: http://www.carnegiecouncil.org/publications/journal/25_4/essay/001.html (1. 12. 2012). 109
SC Press Statement on Libya SC/10180, 22. februar 2011. 110
Poročilo 6490. seje VS, S/PV.6490, 25. februar 2011.
24
VS redno sestajal, ter vsakič znova preučil situacijo111
ter po potrebi uvedel nove ukrepe,
ukinil stare ali pa odločil, da bodo že uveljavljeni ukrepi še vedno veljali.112
5.1.3.1. Glasovanje
V skladu z UL OZN mora za sprejetje resolucije zanjo glasovati vsaj devet držav članic VS,
hkrati pa ne sme proti glasovati nobena stalna članica.113
Blokada sprejetja resolucije zaradi
uveljavljenega veta sicer ni redek pojav,114
takšna ponavljajoča se praksa pa postavlja VS in
tudi celotno OZN v slabo luč ter spodkopava avtoriteto in moč organizacije.
Resolucija 1970 je bila sprejeta soglasno, medtem ko je bila resolucija 1973 sprejeta z 10
glasovi za in 5 vzdržanimi; med slednjimi sta bili tudi stalni članici Kitajska in Rusija.
Vzdržana glasova dveh stalnih članic pri glasovanju o resoluciji 1973 sta razkrila globalne
delitve, za neuporabo veta pa gre zasluga predvsem Arabski ligi, saj bi bilo skoraj nemogoče
nasprotovati glasu regije, hkrati pa obe stalni članici vztrajno nasprotujeta vmešavanju v
državno suverenost. Vzdržanost Nemčije, Brazilije, Indije, Rusije in Kitajske kaže, da bo v
prihodnje za Zahod precej težje »uveljavljati svojo voljo« tudi v drugih delih sveta.115
V letu 2012 je bilo veliko vprašanj, kako je uporaba odgovornosti zaščititi v Libiji vplivala na
njeno uporabo v Siriji. Vsekakor obstaja povezava med obema situacijama in njunim
obravnavanjem v VS. Države članice, ki so se vzdržale glasovanja za resolucijo 1973, ki je
bila nato sprejeta, so v naslednji podobni situaciji (torej pri glasovanju o resoluciji proti Siriji)
glasovale proti uvedbi ostrejših ukrepov.116
Če zraven prištejemo še očitke, da naj bi zahodne
države prekoračile pooblastila VS pri posredovanju v Libiji117
in politične in ekonomske vezi,
ki jih ima Sirija z več državami v regiji in okolici, vključno z Rusijo in Iranom, je
nasprotovanje uveljavljanju hujših sankcij proti sirskemu režimu logična posledica.118
K temu
so prispevali tudi akterji v regiji. Arabska liga, ki je že zelo zgodaj obsodila Gadafijevo nasilje
nad protestniki, je v primeru Sirije na začetku molčala. Libanon, edina članica Arabske lige v
111
Zadnja točka vsake resolucije VS glede Libije (pa tudi večine drugih resolucij) pravi, da »VS ostaja seznanjen
z zadevo« (remain seized of the matter). 112
Resolucije VS 2009 (2011), 2016 (2011), 2017 (2011), 2022 (2011) in 2040 (2012). 113
27. člen UL OZN. 114
V letu 2012 sta Rusija in Kitajska večkrat preprečili sprejetje resolucije proti oblasti v Siriji, medtem ko so v
zadnjem desetletju ZDA vztrajno uveljavljale veto glede situacije v Izraelu. Vseeno pa je v skoraj 70 letih
delovanja OZN največ vetov uporabila Rusija, več kot ZDA in VB skupaj. 115
http://www.guardian.co.uk/world/2011/mar/18/libya-no-fly-resolution-split (25. 11. 2012). 116
Rusija in Kitajska sta trikrat blokirali sprejem resolucije o uvedbi neoboroženih sankcij proti Siriji. 117
Kritiki so Natu očitali, da je pomagal upornikom pri spremebi režima v Libiji, kar pa ni bilo v skladu s
pooblastili v resoluciji 1973. 118
http://www.ipsnews.net/2011/09/un-security-council-fiddles-while-syria-burns/ (1. 12. 2012).
25
Varnostnem svetu, je spodbujala ukrepe proti Libiji, s katero že desetletja nima dobrih
odnosov,119
medtem ko je na splošno branila režim svoje močne sosede Sirije.120
Čeprav je
statistika žrtev po letu spopadov med protestniki in sirsko vlado že presegla tisto iz Libije,
resolucije, ki bi pooblastila države za uporabo »vseh potrebnih sredstev« tudi v Siriji, še ni na
vidiku.
5.1.3.2. Ukrepi VS
V primeru, ko država ne spoštuje mednarodnih norm, lahko mednarodna skupnost uporabi
določene ukrepe, s katerimi sankcionira državo kršiteljico. Ukrepi, ki so na voljo, so politični,
diplomatski, pravni, ekonomski in vojaški. Seveda velja, da imajo blažji ukrepi prednost pred
bolj invazivnimi ter neoboroženi prednost pred oboroženimi. Pravno podlago za njihovo
uvedbo najdemo v UL OZN.121
V primeru Libije je bil uporabljen širok spekter mednarodnih
sankcij, od relativno milih neoboroženih pa vse do oborožene vojaške intervencije.
5.1.3.2.1. Zamrznitev premoženja
Med prvimi usmerjenimi sankcijami proti Libiji je bila zamrznitev premoženja libijskega
voditelja Gadafija, nekaterih članov njegove družine in sodelavcev ter določenih institucij
(predvsem finančnih institucij in naftnih korporacij), povezanih z voditeljem ter njegovim
režimom.122
Zamrznjeno premoženje naj bi obsegalo vsakršno finančno premoženje in
sredstva ter vse ekonomske vire, ki se nahajajo na teritoriju držav članic. Namen teh sankcij je
bil, da bi izvedli čimvečji pritisk na libijske oblasti, da bi se uklonili zahtevam mednarodne
skupnosti, hkrati pa bi se izognili nenamernim posledicam, ki bi lahko doletele civilno
prebivalstvo. Tem se sicer nikoli ni možno povsem izogniti, saj vsakršno prekinitev državnih
finančnih virov občutijo tudi njeni prebivalci.
V aneksih k resolucijama 1970 in 1973 je seznam vseh oseb in entitet, katerih premoženje naj
države zamrznejo. Države so tudi same s svojimi akti (npr. izvršni ukaz predsednika ZDA)
uvedle zamrznitev libijskega premoženja na svojem ozemlju, prav tako je Svet EU izdal
uredbe123
in sklepe124
, ki nalagajo državam članicam, naj zamrznejo vsa finančna sredstva, ki
119
Libanon že dolgo krivi Gadafija in njegovo oblast za izginotje libanonskega imama al-Sadra leta 1978, ko je
bil ta na službenem obisku v Libiji. 120
Global Centre for the Responsibility to Protect: BACKGROUND BRIEFING: R2P AFTER LIBYA AND
COTE D'IVOIRE (2011), dostopno na: http://www.globalr2p.org/media/files/background-briefing-r2p-after-
libya-and-cote-divoire.pdf (5. 12. 2012). 121
41. in 42. člen UL OZN. 122
Resolucija VS 1970 (2011) in 1973 (2011). 123
Uredba Sveta EU št. 204/2011. 124
Sklep Sveta EU 2011/137/SZVP, Sklep Sveta EU 2011/178/SZVP.
26
jih ima Libija na njihovem ozemlju. EU je poleg oseb, navedenih v resolucijah VS, na
seznam dodala še nekatere druge. V resoluciji VS je bila hkrati z uvedbo sankcije predvidena
tudi odmrznitev sredstev oz. njihova dostopnost libijskemu ljudstvu, v primernem času.125
VS
je v poznejših resolucijah postopoma odpravljal sankcijo, s seznama so bile odstranjene
nekatere naftne korporacije in finančne institucije.126
Odmrznitev sredstev je bila za Libijo
potrebna še pred koncem spopadov, saj je na novo ustanovljena prehodna oblast potrebovala
sredstva za humanitarne namene ter za ponovno vzpostavitev varnosti in reda v državi.
Poseben primer zamrznitve premoženja je bil Afganistan leta 2002. VS je po več izdanih
resolucijah glede situacije v tej državi ter povezave s terorizmom uvedel sankcije proti Osami
bin Ladnu, talibanskemu režimu in Al-Kaidi. Resolucija 1390 je poleg embarga na orožje ter
prepovedi potovanj obsegala tudi zamrznitev vseh finančnih sredstev navedenih oseb ter
entitet. Njena posebnost pa je bila v tem, da se ni nanašala na posamezno državo in njen
odnos do svojih prebivalcev, pač pa na določene osebe ter institucije, ki so sodelovale v ali
podpirale mednarodni terorizem, medtem ko se je enak ukrep v primeru Libije nanašal na
libijsko oblast v razmerju do njenih prebivalcev.127
5.1.3.2.2. Prepoved potovanj
Ena izmed sankcij je tudi prepoved potovanj za določene osebe. Obveza držav članic je, da
preprečijo določenim osebam vstop ali prehod čez svoje ozemlje.128
Resolucija 1970 je ta
ukrep uvedla za 16 oseb, določenih v aneksu I, vključno z Gadafijem, nekaterimi člani
njegove družine ter sodelavci, povezanimi z njegovim režimom.129
Namen je preprečiti tem
osebam, da bi se s pobegom v tujo državo izognili kazenskemu pregonu v svoji ali kateri
drugi državi v primeru, da med tema državama ne bi obstajal dogovor o izročitvi. Prav tako bi
osebe s pobegom iz svoje države vsem organom otežile morebitno aretacijo. Ta ukrep je po
navadi uperjen proti državnim voditeljem ali višjim uradnikom, ki so osumljeni storitve
različnih grozodejstev proti človečnosti.
V preteklosti je VS že večkrat uporabil to prepoved, tudi proti Liberiji. Zaradi hudih kršitv
človekovih pravic v svoji državi ter zaradi sodelovanja in podpiranja oseb ter organizacij, ki
so kršile človekove pravice v sosednji Sierra Leoni, je VS izdal prepoved potovanja za
125
Resolucija VS 1970 (2011), točka 18. 126
Zadnja resolucija VS glede Libije je resolucija 2040 (2011) z dne 12. marca 2012. V njej VS odloči, da bo
komisija (ustanovljena z resolucijo VS 1970, točka 24) v posvetovanju z libijskimi oblastmi odmrznila sredstva
v čim krajšem možnem času in jih omogočila libijskemu ljudstvu (točka 9). 127
Resolucija VS 1390 (2002). 128
Resolucija VS 1970 (2011), točki 15 in 16. 129
Prav tam, aneks I.
27
liberijskega predsednika Taylorja ter še nekatere njegove visoke uslužbence in člane družine.
Prepoved potovanj pa ne zagotavlja, da bodo te osebe res ostale v državi. Vodja libijske
vojaške obveščevalne službe Al-Senussi, proti kateremu je obtožnico in nalog za aretacijo
izdalo tudi MKS, je vseeno uspel pobegniti v Mavretanijo, kjer so ga tudi aretirali in predali
libijskim oblastem.130
5.1.3.2.3. Embargo na orožje
Embargo na orožje se lahko uporabi že kot preventivni ukrep ali pa šele po izbruhu nasilja,
uvedejo pa ga lahko države same, regionalne organizacije ali celotna mednarodna skupnost na
podlagi VII. poglavja UL OZN. Uporabljen je bil že v veliko primerih, z različnimi stopnjami
uspeha. Večinoma sicer ne pomeni odločilnega faktorja, vseeno pa močno zmanjšuje
možnosti povečanja nasilja nad civilisti. Gre za prepoved prodaje ali izvoza orožja in
podobnih materialov, kakršnekoli vojaške opreme ter tudi tehnične podpore, usposabljanja in
finančne pomoči, povezane z vojaškimi aktivnostmi.131
V Libiji je bil ta ukrep uveden že s prvo resolucijo 1970, izdano kmalu po začetku spopadov.
VS je naložil državam članicam, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečitev prodaje ali
izvoza orožja in sorodnih materialov Libiji. V isti resoluciji je predpisan način, kako to doseči
(državam prepove izvoz orožja v Libijo, Libiji prepove uvoz, sosednjim državam naloži, naj
pregledujejo vse sumljive pošiljke iz ter v Libijo), v naslednji resolucij (1973) pa so
predpisani še dodatni načini za implementacijo tega ukrepa. Resolucija tako pooblašča države
članice, da se lahko tudi vkrcajo na ladjo ali letalo za namene uveljavljanja embarga na
orožje. Embargo na orožje je uvedla tudi EU v svojih uredbah ter sklepih.132
Med leti 1990 in 2006 so ZN uvedli embargo na orožje v 27 primerih, glede njihovega učinka
pa je bilo narejenih kar nekaj raziskav.133
Tokrat tudi ni bilo prvič, da je VS uvedel embargo
na orožje proti Libiji. V začetku 90.-let prejšnjega stoletja je bila Libija v primežu
mednarodnih sankcij zaradi svoje domnevne povezanosti s terorizmom,134
ena izmed sankcij
pa je bil tudi embargo na orožje, 135
ki je trajal kar sedem let, do leta 1999. Embargu na orožje
pa se ni izognila niti Jugoslavija v času osamosvajanja svojih republik leta 1991.136
Tudi ta
130
http://www.nytimes.com/2012/09/06/world/africa/senussi-qaddafi-spy-chief-is-extradited-to-libya.html?_r=0
(19. 9. 2012). 131
Resolucija VS 1970 (2011), točka 9. 132
Sklep Sveta EU 2011/137/SZVP; Uredba Sveta EU št. 204/2011; Sklep Sveta EU 2011/625/SZVP. 133
Več o vplivu embarga na pretok orožja ter obnašanju ciljnih držav v UN ARMS EMBARGOES, A report by
SIPRI Arms Transfer Project, 2007. 134
Napadi na letalo Pan Am 103 in UTA 773. 135
Embargo na orožje je bil uveden v isti resoluciji kot prepoved letenja – resolucija VS 748 (1992). 136
Resolucija VS 713 (1991), točka 6.
28
ukrep je veljal nekaj let. Konec leta 2012 je bil embargo v Libiji še vedno veljaven, vendar v
milejši obliki, kakršno je predvidela prva resolucija 1970.137
5.1.3.2.4. Prepoved letenja
Nekakšen vzporeden ukrep območju prepovedi letenja velja za vse ostale države, ki ne smejo
dopustiti letalom, registriranim v Libiji ali v lasti oz. upravljanju libijskih državljanov, da
vzletajo ali pristajajo na njihovem ozemlju ali da ga preletijo. Ta ukrep je VS uvedel v
resoluciji 1973, ki je enako prepoved vzpostavila za letala, ki bi kršila embargo na orožje iz
resolucije 1970. Podlaga za uvedbo te prepovedi je 41. člen UL OZN, ki tudi sam zadostuje za
uveljavitev tega ukrepa v praksi, saj za to načeloma ni potrebna uporaba oborožene sile.
Svet EU je sprejel sklep,138
ki je omogočil implementacijo resolucije VS 1973, s katerim je
naložil svojim državam članicam enak ukrep prepovedi letenja.
Ta ukrep proti Libiji pa tokrat ni bil prvič uveden. VS je leta 1992 z resolucijo 748 je od vseh
držav članic zahteval, da preprečijo vzletanje, pristajanje in prelet letal, ki so namenjena v
Libijo ali so od tam vzletela, z namenom izkoreniniti mednarodni terorizem. V svojih
prejšnjih resolucijah139
je VS obsodil teroristične napade zoper civilno letalstvo ter izrazil
globoko zaskrbljenost nad rezultati preiskav, ki so pokazali vpletenost libijskih oblasti v
napade na letalo Pan Am nad Lockerbijem leta 1988 in UTA nad Čadom in Nigrom leta 1989.
ZN so s tem ukrepom želeli prisiliti libijske oblasti, da jim predajo dva glavna osumljenca za
napade. To so tudi storili leta 1999, kot rezultat tega pa je VS dvignil vse ukrepe zoper Libijo,
uvedene sedem let prej. Leta 2003 pa se je končal tudi večletni spor pred Medržavnim
sodiščem v Haagu med Libijo ter Združenim kraljestvom in ZDA glede izročitve domnevnih
storilcev napada na letalo nad Lockerbijem. Vpletene države so namreč odstopile od
postopka, saj se je Libija strinjala, da obema obdolženima sodi pet škotskih sodnikov pred
nevtralnim sodiščem na Nizozemskem.140
5.1.3.2.5. Območje prepovedi letenja
Eden izmed glavnih ukrepov, ki ga je VS uvedel z resolucijo 1973, je območje prepovedi
letenja v libijskem zračnem prostoru za vsa letala, z izjemo letal za humanitarne namene,
letal, ki so namenjena evakuaciji tujih državljanov iz Libije ter letal, ki uveljavljajo to
prepoved. Hkrati je pooblastil države in regionalne organizacije, da uporabijo vsa potrebna
137
Resolucija VS 2040 (2912), točka 8. 138
Sklep Sveta EU 2011/178/SVZP. 139
Resolucije VS 286 (1970), 635 (1989) in 731 (1992). 140
Question of Interpretation and Application of the 1971 Montreal Convention arising form Aereal Incident at
Lockerbie (Libyan Arab Jamahiriya v. United Kingdom in Libyan Arab Jamahiriya v. USA), 1988.
29
sredstva za zagotovitev spoštovanja tega ukrepa. S tem je odobril uporabo vojaške sile za
zaščito libijskega prebivalstva in civilnih območij.141
Ukrep je bil preklican 31. oktobra
2011.142
Uvedeni ukrep je sicer kategoriziran kot ekonomska sankcija, vendar je po učinkih zelo blizu
vojaškim ukrepom. Območje prepovedi letenja143
je tridimenzionalen del zračnega prostora
nad teritorijem neke države, v katerem je prepovedano leteti, pristajati in vzletati vsem
letalom. Namen takega ukrepa je omejevanje vojaških operacij teritorialne države, lahko pa
pomeni de facto okupacijo državnega ozemlja (vendar pa v mednarodnem pravu oboroženih
spopadov to ne pomeni okupacije).144
Pravna podlaga za uvedbo te sankcije je v VII. poglavju
UL OZN. VS mora najprej ugotoviti, da situacija v neki državi predstavlja grožnjo
mednarodnemu miru in varnosti.145
Ko to ugotovi, lahko na podlagi 41. člena UL OZN
odloči, »katere ukrepe, ki ne vključujejo uporabe oborožene sile, je treba izvajati, da bi se
izvršile njegove odločbe,...«. Uveljavljanje območja prepovedi letenja pa ne bi bilo mogoče,
če bi temeljilo le na 41. členu UL OZN, saj ta ne omogoča uporabe sile. V resoluciji 1973 42.
člen UL OZN, ki Varnostnemu svetu omogoča, da sme v primeru, ko se »ukrepi, določeni v
41. členu UL OZN, izkažejo za neustrezne, z zračnimi, pomorskimi in kopenskimi silami
izvesti tako akcijo, kakršna bi se mu zdela potrebna«, ni izrecno omenjen. Ugotovitev, da
ukrepi iz 41. člena UL OZN ne ustrezajo ter da situacija v državi še vedno predstavlja grožnjo
mednarodnemu miru in varnosti utrjujeta pot za uporabo sile v skladu z 42. členom UL
OZN.146
V zadnjih 20 letih je VS že večkrat uporabil ta ukrep, da bi zaščitil prebivalstvo ali
onemogočili vojaške aktivnosti države. Kot najvidnejše primere lahko omenimo dve akciji, ki
sta sledili Zalivski vojni leta 1990 in 1991. Uveljavitev območja prepovedi letenja nad
severnim in kasneje še nad južnim Irakom, ki je trajala do Druge zalivske vojne leta 2003, je
posebna zato, ker ni bilo nobene resolucije VS, ki bi odobrila takšen ukrep, ampak so jo
uvedle države same (ZDA, VB in Francija). VS je sicer izdal kar nekaj resolucij,147
v katerih
je obsodil nasilje nad civilnim iraškim prebivalstvom, pozval države, da prispevajo k
141
Resolucija VS 1973 (2011). 142
Resolucija VS 2016 (2011), točka 6. 143
Angleški izraz za območje prepovedi letenja je »no-fly zone«, za prepoved letenja pa »ban on flights«.
Pomembno je razlikovati oba ukrepa, ki tudi nista nujno uvedena oba skupaj. 144
Schmitt, M. N., WINGS OVER LIBYA: THE NO-FLY ZONE IN LEGAL PERSPECTIVE, The Yale
Journal of International Law Online, vol. 36, (2011), str. 46-47. 145
Člen 39 UL OZN. 146
Schmitt, M. N., nav. delo, str. 48. 147
Predvsem resolucije VS 678 (1990), 687 (1991) in 688 (1991).
30
humanitarnim naporom ter jih pooblastil, da uporabijo določene ukrepe zoper iraške oblasti.
Kasneje so z izjavami v VS potrdili, da s temi resolucijami nikakor niso odobrili uveljavljanja
ukrepov, kot je območje prepovedi letenja, so pa nekatere države določbe razlagale zelo
ekstenzivno ter v prid vojaškim akcijam.148
Nasprotno je VS z resolucijo 781 leta 1992 med hudimi etničnimi konflikti v Bosni in
Hercegovini (BiH) odobril območje prepovedi letenja, vendar za razliko od Libije, kjer je
prepoved veljala za vsa letala, je v primeru BiH prepoved veljala le za vojaška letala.149
Določba, da prepoved letov velja za vsa letala, ne le za vojaška, pomeni, da civilna letala, ki
namenoma kršijo prepoved, postanejo vojaški cilji. Od okoliščin pa so odvisna s tem
povezana vprašanja, kot je npr., ali so takšna letala lahko brezpogojno tudi vojaške tarče.
Takšne situacije urejajo pravila delovanja (rules of engagement – ROE).150
Besedišče v resoluciji 781 je bilo podobno temu v resoluciji 1973, saj je VS odobril uporabo
»vseh potrebnih ukrepov« za zagotovitev spoštovanja prepovedi letov, prav tako je v obeh
resolucijah pooblastil tako države kot mednarodne organizacije za izvedbo njegovih ukrepov.
V BiH je to vlogo takoj prevzel Nato,151
v Libiji pa je z izvedbo najprej začela Francija, šele
nato je naloge prevzel Nato.
Ne glede na razlike pa lahko med operacijami za zagotovitev spoštovanja prepovedi letov v
Iraku, BiH in v Libiji povlečemo vzporednice: vse tri so bile utemeljene na zaščiti civilnega
prebivalstva, v vseh so uporabili silo in v vseh je prišlo do zemeljskih napadov na zavezniška
letala.152
5.2. NATO
Severnoatlantska zveza (Nato) že dolgo ni več regionalna organizacija samo za potrebe
kolektivne obrambe svojih članic. V zadnjih desetletjih so skoraj vse operacije, ki jih ta
izvede, »non-article 5 operations«,153
kar pomeni, da se Nato odzove na krizne situacije tudi
drugod po svetu.154
148
Več o tem v Chesterman, S., nav. delo, str. 196-206. 149
Resolucija VS 781 (1992). 150
Več o pravilih delovanja v Sancin V., nav. delo (2009) , str. 322-341. 151
Operacija Deny Flight. NATO Operations 1949 – present:
http://www.aco.nato.int/resources/21/NATO%20Operations,%201949-Present.pdf. (20. 11. 2012). 152
Schmitt, M. N., nav. delo, str. 50. 153
5. člen Washingtonske pogodbe – pogodbe, ki je ustanovila NATO – omogoča Natu operacije kolektivne
obrambe (Collective Defense Operations) v primeru, ko je ogrožena varnost ali obstoj katerekoli države članice
Nata. Vse ostale situacije, v katerih ne gre za kolektivno obrambo (torej kar ne spada v 5. člen pogodbe), so
operacije odziva na krizo (Crisis Response Operations) v ostalih državah. 154
Več o delovanju Nata in njegovih operacijah v Lindley-French, J., NATO – The Enduring Aliance (2007).
31
V Libiji je Nato začel sodelovati že po sprejetju prve resolucije 1970 in sicer z ladjami na
področju nadzora embarga na orožje v Sredozemskem morju, kmalu pa tudi z letali za nadzor
(AWACS). 19. marca so nekatere države članice ZN začele z letalsko vojaško akcijo,
imenovano Operacija Odisejeva zora (Operation Odyssey Dawn), avtorizacijo za katero so
črpale iz resolucije 1973. 22. marca se je v akcijo vključila tudi zveza Nato z Operacijo
Združeni zaščitnik (Operation Unified Protector), katere glavne naloge so bile uveljavljenje
embarga na orožje, uveljavljanje območja prepovedi letenja ter izvajanje zračnih in
pomorskih napadov proti vojaških silam, ki so napadale in ogrožale libijske civiliste in civilna
območja.155
Kmalu so ZDA predale poveljstvo Operacije Odisejeva zora zvezi Nato, ki je
svoje aktivnosti v državi zaključila konec oktobra 2011.
Pravno podlago za delovanje Nata najdemo v VIII. poglavju UL OZN, natančneje v 53. členu,
ki določa, da lahko VS uporablja regionalne organizacije za izvedbo prisilne akcije pod
svojim vodstvom, medtem ko se brez njegovega pooblastila ne sme izvesti nobena prisilna
akcija. VS v resoluciji 1973 ni izrecno pooblastil Nata za zaščito civilistov, pač pa je
pooblastil države, naj delujejo samostojno ali v okviru regionalnih organizacij.156
5.2.1. Vojaško posredovanje
Oborožene vojaške sankcije so lahko uporabljene le kot zadnje možno sredstvo, ko se vsi
ostali ukrepi izkažejo za neuspešne. Besedna zveza »da se miroljubna sredstva izkažejo za
neuspešna«157
pa je zastavljena tako, da VS ali GS, če ta deluje v skladu z resolucijo Združeni
za mir,158
ni potrebno uporabiti vseh sredstev, ki so na voljo in čakati, da se izkažejo za
neuspešna, preden bi uveljavljali bolj robustne ukrepe. Zadošča že ugotovitev, da drugi ukrepi
ne bi učinkovali.
Vojaška intervencija, kot je bila odobrena v resoluciji 1973, je bila izvedena z zračnimi silami
nekaterih Natovih članic. Uporaba oborožene sile izrecno ni bila omenjena v resoluciji, pač pa
je bila skrita v pomenu besed »vsa potrebna sredstva« ter nedeljivo povezana z zaščito
libijskega prebivalstva ter civilnih območij.159
Oborožena sila je bila torej možna le kot
sredstvo zaščite civilistov, ni pa bila omejena le na uveljavitev prepovedi poletov; lahko se je
155
Spletna stran zveze NATO, dostopno na: http://www.nato.int/cps/en/natolive/topics_71652.htm (18. 8. 2012). 156
Resolucija VS 1973 (2011), točka 4. 157
Resolucija GS A/63/677, str. 22. 158
Resolucija Združeni za mir (A/RES/377 (VI)) omogoča GS, da v primeru, ko VS ne sprejme odločitve zaradi
nesolgasja med stalnimi članicami, sama sprejme priporočila za potrebne kolektivne ukrepe za ohranitev
mednarodnega miru in varnosti. 159
Resolucija VS 1973 (2011), točka 4.
32
uporabila tudi proti drugim libijskim oboroženim silam, npr. proti kopenskim ali pomorskim
silam, če so te predstavljale grožnjo za civiliste. S to določbo je odpravljena vez med zračnimi
napadi in območjem prepovedi poletov.160
Cilji Natovih letal tako niso bila samo letala, pač
pa tudi vojaški konvoji libijskih sil, ki so napadali civilna območja, vojaška skladišča in ostala
poslopja, ki jih je uporabljala libijska vojska.
Še ena posebnost resolucije 1973 je, da izrecno izključuje okupacijo kateregakoli dela
libijskega ozemlja (excluding a foreign occupation force of any form on any part of Libyan
territory).161
VS s to določbo, zavedujoč se občutljivega položaja in posledic, ki bi jih vojaška
okupacija imela v muslimanski državi, sporoča Arabskemu svetu, da v tem primeru ne gre še
za en Irak162
, pač pa da gre za operacijo z jasnimi omejitvami in cilji in okupacija ne spada
mednje.
Vojaške operacije mednarodne skupnosti v Libiji so se končale po osmih mesecih. Ali bi bila
mednarodna skupnost pripravljena v Libijo napotiti tudi kopenske sile, je vprašanje, ki je bilo
pogosto slišano že v času libijskih spopadov. Besedilo resolucije ne izključuje nujno tujih
kopenskih sil na libijskih tleh, če le ne gre za okupacijo. Vsekakor bi to pomenilo večji vdor v
libijsko suverenost kot le letala na nebu. Vendar glede na vzdržana glasova Kitajske in Rusije
pri glasovanju o resoluciji 1973 ter na negativne kritike glede vojaškega posredovanja, bi bil
takšen scenarij manj verjeten.
Libija ne pomeni mejnika zaradi sklicevanja na ter uporabe odgovornosti zaščititi, pač pa
zaradi načina, na katerega je bila uveljavljena, saj se je prvič zgodilo, da je VS uvedel prisilne
ukrepe z uporabo oborožene sile za zaščito prebivalstva proti volji oblasti v neki državi.
Vseeno pa je uporaba oborožene sile zoper državo, kljub teorijam o relativni suverenosti ter
suverenosti kot odgovornosti, kamen spotike, ki je in bo še dolgo vplival na mednarodno
dojemanje odgovornosti zaščititi. Ravno zaradi uporabe sile v Libiji se odgovornost zaščititi v
veliki meri povezuje skoraj izključno z vojaško intervencijo, kar negativno vpliva na
dojemanje in s tem tudi implementacijo doktrine. V nasprotju s splošnim prepričanjem,
odgovornost zaščititi ni sopomenka za vojaško posredovanje, pač pa se je njen razvoj v
zadnjih letih osredotočil predvsem na element prevencije kot prvi in najpomembnejši korak k
ohranjanju mednarodne varnosti in miru. Tudi generalni sekretar Ban Ki-moon je v svojem
govoru na konferenci v New Yorku označil leto 2012 za leto prevencije ter spomnil na zavezo
160
Schmitt, M. N., nav. delo, str. 56-57. 161
Resolucija VS 1973 (2011), točka 4. 162
Ameriška invazija na Irak leta 2003 je imela za posledico vojaško okupacijo države.
33
v Sklepnem dokumentu k pomoči državam v stiski, preden izbruhnejo krize in konflikti.163
Prevencija pa je v prvi vrsti obveza držav samih, da preprečijo izbruh večjih konfliktov.
Mednarodna skupnost, predvsem regionalne organizacije, imajo dolžnost pomagati državam
izpolniti to obvezo. Šele ko se izkaže, da prevencija ne učinkuje ter da države očitno ne
izpolnjujejo svoje obveze, lahko posreduje mednarodna skupnost, kar pa še vedno ne pomeni
vojaškega posredovanja, pač pa so v prvi vrsti mileši neoboroženi ukrepi, ki se lahko
stopnjujejo. Uveljavljanje neoboroženih ukrepov je s strani kritikov odgovornosti zaščititi
marsikdaj spregledano in tako določba, da je uporaba oborožene sile možna »le kot zadnja
možnost, ko se vsi ostali ukrepi izkažejo za neučinkovite«,164
izgubi svojo sporočilno
vrednost.
5.3. Mednarodno kazensko sodišče
VS se je v prvi resoluciji 26. februarja 2011 odločil, da bo na MKS napotil situacijo v Libiji
od 15. februarja dalje in določil, da morajo tako libijske oblasti kot vse ostale države in
mednarodne organizacije, četudi niso stranke Rimskega statuta, sodelovati s tožilstvom in
sodiščem.165
Odgovornost zaščititi ter Mednarodno kazensko sodišče imata skupno moralno zavezo:
odgovornost zaščititi zavezuje države, da zaščitijo ljudi pred najhujšimi kršitvami človekovih
pravic, MKS pa jih obvezuje, da preganjajo ter kaznujejo posameznike, ki take zločine storijo.
V primeru, ko državni organi odpovedo, ta obveza pade na mednarodno skupnost. Vendar pa
MKS ni pristojno za določitev nekega dejanja kot kršitve odgovornosti zaščititi. Rimski statut
omejuje pristojnosti MKS na pregon ter kaznovanje storilcev najhujših zločinov, ki zadevajo
celotno mednarodno skupnost,166
medtem kot je naloga Varnostnega sveta, da odloči, kdaj in
kako so bila načela odgovornosti zaščititi prekršena.167
Glavni tožilec MKS Luis Moreno-Ocampo je po napotitvi situacije v Libiji s strani VS začel
zbirati dokaze o storjenih hudodelstvih zoper človeštvo s strani libijskih oblasti, ki bi
utemeljevali začetek preiskave ter marca najavil, da je preiskava upravičena. 27. junija 2011
163
Govor generalnega sekretarja Ban Ki-moona SG/SM/14068, 18. januar 2012. 164
World Summit 2005, odstavek 139. 165
Resolucija VS 1970 (2011), točki 4 in 5. Libija sicer ni pogodbenica Rimskega statuta, vendar mora, enako
kot ostale nepogodbenice, sodelovati in pomagati sodišču, ker je tako določil VS v svoji resoluciji, ta pa
zavezuje vse članice OZN – 25. člen UL OZN. 166
5. člen Rimskega statuta. 167
Contarino, M., Lucent, S. v: Bellamy, A. J, Davies, S. E., Glanville L., THE RESPONSIBILITY TO
PROTECT AND INTERNATIONAL LAW (2011), str. 196-197.
34
je MKS izdalo obtožnico in zaporni nalog za Gadafija, njegovega sina Saifa Al-Islama ter
poveljnika libijske vojske Al-Senussija zaradi domnevne kazenske odgovornosti za izvršitev
umora ter pregona kot hudodelstev zoper človečnost od 15. februarja naprej.168
Zaporni nalog
za Muamarja Gadafija je bil novembra zaradi njegove smrti umaknjen, ostala dva obtoženca
pa sta bil od aretacije naprej v priporu v Libiji.
Preambula in 1. člen Rimskega statuta določata, da je MKS komplementarno nacionalnim
sodiščem,169
kar pomeni, da ima MKS pristojnost le, ko države same nočejo ali ne morejo
izvesti postopka.
Čeprav je zaporni nalog ter obtožnico izdalo MKS, je, v kolikor je v Libiji omogočeno
pravično ter nepristransko sojenje, za sojenje obema obtoženima še vedno pristojno libijsko
sodišče. Sojenju Saifu Al-Islamu pa MKS že od njegove aretacije dalje nasprotuje z
argumenti, da v državi še ni vzpostavljenega polno delujočega državnega aparata ter da bi
obtoženemu v Libiji grozila smrtna kazen. MKS poleg sojenja Saifu skrbi tudi dejstvo, da
libijski organi pred sodišča niso postavili upornikov, ki so v času spopadov, prav tako kot
Gadafijeva oblast, storili hudodelstva zoper človečnost, saj jih novi libijski zakon odkrito ščiti
pred pregonom.170
5.4. Arabska liga
Na splošno so regionalne organizacije po večini nasprotovale vmešavanju mednarodne
skupnosti, še posebej zahodnih držav, v krizne situacije na svojem območju. V primeru Libije
pa je Arabska liga (AL) kot vodilna regionalna organizacija v arabskem svetu sama predlagala
Združenim narodom uvedbo območja prepovedi letov, čeprav je bila pred sprejemom
resolucije proti kakršni koli tuji vojaški intervenciji v Libiji. Njen pristanek oz. predlog je
imel veliko težo, tako za libijsko prebivalstvo kot tudi za države članice VS, ki so glasovale o
resoluciji. Februarja je tudi AL, tako kot UNHRC, suspendirala članstvo Libije, ki ga je
avgusta v korist NTC obnovila.
VS v resoluciji 1973 v odseku o zaščiti civilistov priznava pomembno vlogo držav članic AL
ter zahteva sodelovanje med državami članicami AL in ostalimi članicami ZN. S poudarkom
na vlogi AL pri reševanju libijskega konflikta je VS želel poslati sporočilo, da ne gre le za
168
Case Information Sheet, Situation in Libya, št. primera ICC-01/11-01/11, dostopno na: http://www.icc-
cpi.int/iccdocs/PIDS/publications/SaifAlIslamSenussiEng.pdf (10. 12. 2012). 169
Rimski Statut, preambula in člen 1. 170
http://www.news24.com/Africa/News/ICC-Libya-insists-on-holding-Saif-trial-20121009 (10. 12. 2012).
35
akcijo zahoda, pač pa da ima sodelovanje AL v tem primeru veliko vlogo, navsezadnje je bil
njen poziv k uveljavitvi območja prepovedi letenja odločilen za sprejem resolucije.
5.5. Afriška unija
Za razliko od Arabske lige je Afriška unija (AU) podpirala Gadafija in njegovo oblast,
pozivala je k razrešitvi krize z dialogom med obema stranema v konfliktu, prav tako ni
priznala Libijske prehodne oblasti, čeprav je to storilo že veliko njenih držav članic. AU je
podpirala tudi Južna Afrika, ki je, čeprav je glasovala za resolucijo 1973, obsodila Natove
napade, bojkotirala sestanek Libijske kontaktne skupine ter ni želela odmrzniti libijskega
premoženja za NTC, njen predsednik Zuma pa je povedal, da AU ne podpira libijskih
upornikov.171
Razloge za takšno podporo Gadafiju gre iskati v njegovem vplivu, ki ga je imel na črni celini.
V 90. letih prejšnjega stoletja je bil ravno Gadafi tisti, ki je oživil ideje o ustanovitvi AU, sam
pa je bil tudi njen predsedujoči leta 2009/2010.172
Libijska vlada je finančno podpirala druge
afriške države, tudi upornike v teh državah, investirala v telekomunikacije, izkoriščanje nafte,
kmetijstvo ter infrastrukturo v mnogih afriških državah.173
AU ni želela nasprotovati svojemu
»dobrotniku«, čeprav je pozivala k mirni razrešitvi konflikta ter vzpostavitvi demokracije za
libijsko prebivalstvo.
Sklepni dokument iz leta 2005 je bil zgodovinski korak, vendar pa je AU že pet let prej v svoj
ustanovitveni akt vključila načela, ki danes predstavljajo temelj odgovornosti zaščititi. Ta
ustanovitveni akt predstavlja prehod iz pristopa nevmešavanja, ki ga je zagovarjala
Organizacija afriške enotnosti, k aktivnemu pristopu sodelovanja in pomoči, ki ga zagovarja
AU. Člen 4(h) Ustanovitvenega akta daje AU pravico, da posreduje v državi članici v primeru
vojnih hudodelstev, genocida in hudodelstev zoper človečnost.174
Januarja 2012 je VS izdal resolucijo, v kateri je poudaril pomembnost učinkovitega
sodelovanja med ZN in regionalnimi organizacijami, še posebej z AU, ter pomembnost
usklajenega odgovora na mednarodne krize.175
171
http://www.aljazeera.com/news/africa/2011/08/2011826142710579779.html (8. 12. 2012). 172
http://www.africanews.com/site/Ethiopia_Gaddafi_is_new_AU_chairman/list_messages/22955 (8. 12. 2012). 173
http://www.time.com/time/world/article/0,8599,2090615,00.html (8. 12. 2012). 174
Ustanovitveni akt Afriške unije, člen 4(h). 175
Resolucija VS 2033 (2012).
36
5.6. Evropska unija
Prepovedi potovanj, prepovedi letov, zamrznitev libijskih finančnih sredstev v evropskih
bankah, reševanje svojih državljanov iz Libije, predvsem pa val beguncev, še posebej v
sredozemskih evropskih državah, so vse posledice, ki jih je čutila Evropska unija, zaradi česar
je sprejela številne ukrepe, ki bi pripomogli k reševanju krize. Svet EU je izdal vrsto direktiv
in sklepov, ki so se nanašali na implementacijo diplomatskih ter ekonomskih sankcij,
uvedenih v resolucijah VS.176
Prav tako je EU zagotovila več kot 80 milijonov evrov
humanitarne pomoči, maja in avgusta 2011 pa je v Bengaziju in Tripoliju odprla urad EU, ki
naj bi olajšal usmerjanje sredstev in izboljšal stike s tistimi, ki se borijo za demokracijo.177
Na
prošnjo Italije je EU začela izvajati operacijo mejne kontrole Hermes 2011 zaradi bojazni in
pričakovanega pritiska beguncev iz severne Afrike na zunanje meje EU.178
Postavila je tudi
pravni okvir za operacijo skupne varnostne in obrambne politike EUFOR Libija, ki bi jo
začela izvajati, če bi za to zaprosili ZN, do česar pa ni prišlo.179
176
Sklep Sveta EU 2011/137/SZVP, Sklep Sveta EU 2011/178/SVZP, Sklep Sveta EU 2011/625/SZVP, Uredba
Sveta EU št. 204/2011. 177
European Union External Action: http://eeas.europa.eu/libya/index_en.htm (6. 12. 2012). 178
http://www.frontex.europa.eu/news/hermes-2011-starts-tomorrow-in-lampedusa-FAVFGo (14. 12. 2012). 179
http://www.european-council.europa.eu/home-page/highlights/developments-in-libya-an-overview-of-the-
eus-response-(updated-23-may)?lang=sl (14. 12. 2012).
37
6. UČINKI POSREDOVANJA V LIBIJI
6.1. Libija po posredovanju
Vojaško posredovanje v Libiji se je končalo konec oktobra 2011, osem mesecev po začetku
spopadov. Takrat so se iz Libije umaknila Natova letala, nekateri ukrepi, uvedeni z
resolucijami VS, pa so še ostali. Embargo na orožje je eden izmed takih ukrepov, ki naj bi
prispeval k zmanjšanju povojnih spopadov ter povečanju varnosti v državi, kjer še ni
vzpostavljenega državnega aparata. Za varnost naj bi skrbeli oboroženi nekdanji uporniki, ki
pa zaradi nediscipliniranosti in medsebojnih spopadov sami predstavljajo grožnjo. Ker v
državi še ni vzpostavljene učinkovite policije in vojske, v večjem delu države dejansko
vladajo vojaške skupine, iste vojaške skupine, ki so med državljansko vojno storile kazniva
dejanja hudodelstev zoper človečnost, za kar pa so ostale nekaznovane.180
Tudi po volitvah julija 2012 varnostno stanje v državi ni pokazalo večjega napredka, narašča
pa tudi širjenje orožja, ki kljub embargu še vedno najde pot v Libijo. Tako največji izziv za
mednarodno skupnost predstavlja razoroževanje, kar pa obravnava tudi VS v svojih
resolucijah.181
Finančna sredstva, ki so bila zamrznjena, so bila v korist libijskega ljudstva odmrznjena že
pred koncem vojne, kar naj bi prispevalo k hitrejši obnovi gospodarstva ter humanitarni
pomoči za libijsko prebivalstvo. Kljub tem sredstvom in prihodkom od nafte pa Libija
zaenkrat še ni vzpostavila učinkovitega gospodarstva.182
VS je septembra 2011 ustanovil Podporno misijo ZN v Libiji (UNSMIL), katere naloga je
pomagati in podpirati libijske oblasti pri ponovni vzpostavitvi varnosti in pravne države,
spodbujanju in varovanju človekovih pravic, okrevanju gospodarstva ter spodbujanju
političnega dialoga.183
Marca 2012 je VS odločil, da se UNSMIL podaljša še za nadaljnih 12
mesecev.184
180
http://www.france24.com/en/20121019-libya-anniversary-gaddafi-death-libya-confronts-success-failures-
security-militias-US-ambassador (18. 12. 2012). 181
Resolucije VS 2009 (2011), 2016 (2011), 2017 (2011) in 2040 (2012). 182
http://www.albawaba.com/business/many-challenges-ahead-libya-post-gaddafi-economy-390087 (18. 12.
2012). 183
Resolucija VS 2009 (2011), točka 12. 184
Resolucija 2040 (2012), točka 6.
38
6.2. Kaj je posredovanje v Libiji pomenilo za razvoj odgovornosti zaščititi?
Kot že velikokrat omenjeno, se je zgodilo prvič v zgodovini odgovornosti zaščititi, da je VS
odobril oboroženo uporabo sile proti volji oblasti v neki državi. Vsi teoretiki se strinjajo, da je
to pomemben mejnik, ni pa strinjanja, ali je bil ta pozitiven ali negativen. Gareth Evans npr.
trdi, da je bilo posredovanje v Libiji (prav tako kot tisto v Slonokoščeni obali istega leta) na
videz velik korak naprej za odgovornost zaščititi, vendar pa se zaveda, da, čeprav je vojaško
posredovanje po eni strani pozitivno doprineslo k zaščiti civilistov in bi lahko bilo označeno
kot uspeh, pa bi lahko po drugi strani to isto posredovanje v prihodnosti predstavljalo oviro za
sprejem podobnih akcij.185
Ta bojazen se je izkazala za resnično pri obravnavanju in
glasovanju o uporabi podobnih ukrepov v Siriji, kjer je veliko držav po izkušnji z Libijo
nenaklonjenih oboroženim ukrepom.
Leto 2011 je označevalo desetletnico »življenja« odgovornosti zaščititi in hkrati postavilo na
preizkušnjo vse dotedanje teoretične ugotovitve, ideje in načela. Ban Ki-moon je poudaril, da
so bili rezultati neenaki, vendar je bil cilj na koncu dosežen: življenja ljudi so bila rešena. S
tem, kot pravi, je mednarodna skupnost pokazala, da je zaščita ljudi glavni namen ZN. Hkrati
je prišla do pomembne lekcije, in sicer, da svet ne more le pasivno stati ob strani v primerih
najhujših grozodejstev zoper človečnost.186
Uporaba prvega in drugega stebra odgovornosti zaščititi nista predstavljala večjih problemov
ali nasprotovanja v mednarodni skupnosti. Izdaja resolucije 1970, v kateri so bili uvedeni
politični, pravni in ekonomski ukrepi, je uživala podporo vseh. Šele pri sprejemu resolucije
1973, ki je pooblastila države za uporabo vseh potrebnih sredstev, se je pokazalo, da v
mednarodni skupnosti še vedno ni soglasja glede uporabe oborožene sile in da tudi libijski
primer ne bo tisti, ki bi z brezhibnim izvajanjem in uporabo načel odgovornosti zaščititi
poskrbel, da bi Libija v prihodnosti predstavljala model popolne uporabe te doktrine. Kot
opozarja Aidan Hehir, je implementacija odgovornosti zaščititi najbolj odvisna od podpore in
interesov petih stalnih članic VS, ne pa toliko od države oz. situacije, v kateri je uporaba le-te
potrebna.187
185
G. Evans: The R2P Balance Sheet After Libya, v: THE RESPONSIBILITY TO PROTECT, e-International
Relations (2011), str. 40-42, dostopno na: http://www.e-ir.info/wp-content/uploads/R2P.pdf (10. 12. 2012). 186
Govor generalnega sekretarja Ban Ki-moona SG/SM/14068, 18. januar 2012. 187
Hehir, A., The Illusion of Progress: Libya and the Future of R2P v: THE RESPONSIBILITY TO PROTECT,
e-International Relations (2011), str. 18-19, dostopno na: http://www.e-ir.info/wp-content/uploads/R2P.pdf (4.
12. 2012).
39
6.3. Nekatere dileme in vprašanja v zvezi z uporabo odgovornosti zaščititi v Libiji
a) Ali je Nato prekoračil pooblastila?
Posredovanje Nata je strokovno javnost razdelilo na tiste, ki so takšno akcijo zagovarjali in
tiste, ki so trdili, da je Nato prekoračil pooblastila, dana v resoluciji 1973 in v UL OZN.188
Nasprotniki odgovornosti zaščititi ter zagovorniki absolutne suverenosti držav so trdili, da
Zahod uporablja humanitarne razloge le kot krinko za še eno zahodno intervencijo v arabskem
svetu. Po njihovem mnenju naj bi Nato pod krinko zaščite libijskega prebivalstva želel
odstaviti libijskega voditelja, prav tako naj bi besedilo resolucije 1973 dopuščalo preširoko
razlago besedne zveze »vsa potrebna sredstva«.189
Mary O'Connell argumentira nasprotovanje
intervenciji s statistiko, da je v prvem mesecu med začetnimi spopadi upornikov z oblastmi
umrlo okoli 250 ljudi, pet mesecev po začetku Natove intervencije pa je bilo žrtev že okoli
30.000. Hkrati meni, da uporaba sile nikakor ni bila zadnje sredstvo, saj da so ostale sankcije
komaj začele veljati, ko je Nato že začel z napadi.190
Natovo obstreljevanje in bombandiranje so obsodile tudi nekatere države, ki so sicer glasovale
za in podpirale sprejem »vseh potrebnih ukrepov«, ter Arabska liga, ki je sama predlagala
uvedbo območja prepovedi letov, vendar so se njeni predstavniki kasneje zagovarjali, da
nikoli niso pristali na vojaško intervencijo.191
Na vprašanje, ali je Nato res prekoračil pooblastila, dana v resoluciji, v kateri piše, naj se
uporabijo »vsa potrebna sredstva« za dosego cilja, ni enostavnega odgovora. Dejstvo je, da
vojaški spopadi zahtevajo kolateralne žrtve, in te bodo vedno uporabljene kot argument tistih,
ki so proti uporabi oborožene sile uperjene zoper neko državo, vendar pa mednarodna
skupnost zaradi tega ne sme opustiti svoje dolžnosti zaščite civilistov, ampak le izboljšati
izvajanje te dolžnosti.
b) Ali je možno zaščititi prebivalstvo, ne da bi vplivali na spremembo režima v državi?
Da je odnos med odgovornostjo zaščititi in spremembo režima problematičen, kaže buren
odziv nekaterih držav na Natove akcije pomoči libijski prehodni oblasti, kar je na koncu
pripeljalo do strmoglavljenja Gadafijevega režima.
188
53. člen UL OZN omogoča prisilno akcijo regionalnih organizacij, vendar le z odobritvijo Varnostnega sveta. 189
R. Falk, PRELIMINARY LIBYAN SCORECARD: ACTING BEYOND THE U.N. MANDATE (2011),
Foreign Policy Journal, dostopno na: http://www.foreignpolicyjournal.com/2011/09/08/preliminary-libyan-
scorecard-acting-beyond-the-u-n-mandate/ (2. 12. 2012). 190
O'Connell, M. E., Hot to Lose a Revolution, v THE RESPONSIBILITY TO PROTECT, e-International
Relations (2011), str. 15-17, dostopno na: http://www.e-ir.info/wp-content/uploads/R2P.pdf (4. 12. 2012). 191
http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2011/mar/23/libya-ceasefire-consensus-russia-china-india (1. 12.
2012).
40
Edward Luck, posebni svetovalec Generalnega sekretarja ZN za odgovornost zaščititi, je v
enem izmed intervjujev poudaril, da cilj odgovornosti zaščititi nikakor ni sprememba režima,
da pa se lahko zgodi, da je v nekaterih primerih to edini možen način za zaščito
prebivalstva.192
Tako v Libiji kot v Slonokoščeni obali je bila uporaba sile zakonita, problem
je bil v tem, da se je ta uporaba sile končala s spremembo režima in da je bil to namen tistih,
ki so bili odgovorni za izvedbo odločitev VS. Bellamy je tukaj izpostavil temeljno dilemo, in
sicer, kako naj mednarodna skupnost zaščiti prebivalstvo brez spremembe režima, če je ravno
ta režim odgovoren za hudodelstva zoper človečnost?193
c) Ali je možno zaščititi civiliste, ne da se bi se postavili na določeno stran?
Dan po tem, ko je VS odobril uporabo oborožene sile za zaščito civilistov, je Nato uporabil
letala zoper Gadafijeve sile, ki so napadale civiliste in civilna območja. Vendar so nekateri
kritiki navajali, da so Natova letala napadala Gadafijeve sile tudi takrat, ko so se te borile
proti upornikom, to pa ni bilo več v duhu zaščite civilistov, ampak je po mnenju ruskega
zunanjega ministra šlo za mednarodno vmešavanje v libijsko državljansko vojno.194
Vsekakor
je tudi to vprašanje na mestu, jasnega odgovora pa ni. Natova letala so veliko prispevala k
zmagi upornikov, prav tako tudi Natova pomoč pri usposabljanju in oboroževanju slabo
pripravljenih upornikov ter utiranju njihove poti proti Tripoliju, vendar pa so Natovi
predstavniki ves čas zatrjevali, da je njihovo poslanstvo zaščita civilistov ter da ne izbirajo
strani, ampak se le borijo proti tisti strani, ki ogroža civiliste.
192
Intervju z Edwardom Luckom, 1. september 2011, dostopno na: http://www.cfr.org/syria/syria-follow-
libya/p25745 (13. 12. 2012). 193
Bellamy, A. J., The Responsibility to Protect and the Problem of Regime Change, v: THE
RESPONSIBILITY TO PROTECT, e-International Relations (2011), str. 20-23, dostopno na: http://www.e-
ir.info/wp-content/uploads/R2P.pdf (4. 12. 2012). 194
http://www.breakingnews.ie/world/nato-commander-denies-taking-sides-in-libya-conflict-498996.html (10.
12. 2012).
41
7. ZAKLJUČEK
Na začetku tega tisočletja še relativno nepoznani pojem odgovornosti zaščititi je bil leta 2011
že dobro umeščen v besednjak mednarodnopravnih analitikov in strokovnjakov s področja
mednarodnih odnosov in mednarodnega prava.
K temu je veliko pripomogla Arabska pomlad, ki je leta 2011 zajela severnoafriške države in
pripeljala Libijo do državljanske vojne, kjer so se ljudje uprli štiri desetletja dolgi vladavini
Moamarja Gadafija. Hudi boji med vladnimi silami in uporniki so ogrožali tudi civiliste, zato
se je mednarodna skupnost relativno hitro odzvala ter uvedla ukrepe, s katerimi je želela
zaščititi libijsko prebivalstvo ter prisiliti libijske oblasti k prekinitvi ognja. Že kmalu pa je
postalo jasno, da bo Libija poseben primer v dotedanji statistiki uporabe odgovornosti
zaščititi. Gre namreč za pomemben mejnik v desetletnem obdobju razvoja in uporabe
doktrine, saj je Varnostni svet prvič v zgodovini odobril uporabo oborožene sile proti volji
oblasti v neki državi.
Kar pa so mednarodni diplomati na začetku pozdravljali z veliko mero navdušenja in
optimizma, je na koncu pripeljalo do dvomov in nezaupanja v odločitve in ukrepe
mednarodne skupnosti. Čeprav so države članice ZN in regionalne organizacije v resoluciji
1973 dobile pooblastilo za uporabo »vseh potrebnih sredstev« za zaščito libijskega
prebivalstva, se je kmalu izkazalo, da mednarodna javnost še ni pripravljena popolnoma
sprejeti koncepta tretjega stebra odgovornosti zaščititi, še posebej pa ne oboroženih ukrepov
iz tega stebra. Največji kamen spotike pri posredovanju v Libiji je bila Natova vojaška akcija,
ki je bila sicer zakonita in sama po sebi verjetno ne bi predstavljala problema niti za skeptike
odgovornosti zaščititi, vendar so se zaradi načina, na katerega je bila izvedena in zaradi
njegovih učinkov pojavili dvomi o upravičenosti akcije ter pravih namerah zahodnih sil za
posredovanje in očitki glede Natovih zgrešenih ciljev, kjer je umrlo tudi nekaj upornikov in
civilistov. Ne glede na vse očitke in prikrite namere pa menim, da bi v smislu statistike
vojaško posredovanje lahko šteli vsaj kot delni uspeh mednarodne skupnosti, ki je, sicer z
nekaj spodrsljaji, na koncu uspela preprečiti še več smrtnih žrtev med civilisti in tudi med
uporniki, do katerih bi zagotovo prišlo, saj ne Gadafi ne uporniki niso imeli namena popustiti.
Res pa je, da bo mednarodna skupnost v prihodnje morala izboljšati strateški načrt za vojaško
posredovanje.
42
Uporaba oborožene sile v Libiji je zasukala mednarodno diplomacijo v nepričakovano smer:
primer posredovanja, ki bi moral odpreti pot novim ukrepom za zaščito civilistov, se je na
koncu izkazal za veliko oviro pri nadaljnih odločitvah o uporabi oborožene sile. Po
izglasovani resoluciji glede Libije je namreč na vrsto prišla Sirija, kjer pa so države, ki so že
pri Libiji omahovale glede dopustitve oborožene sile, podobnim ukrepom odločno
nasprotovale.
Reforma Varnostnega sveta bi odločilno prispevala k večji učinkovitosti odgovornosti
zaščititi ter s tem k večji mednarodni varnosti in boljši zaščiti človekovih pravic. Reforma se
nanaša predvsem na spremembne pravice veta, ki je največkrat razlog, da resolucija, s katero
bi proti določeni državi lahko uvedli ostrejše ukrepe, ni izglasovana. Ker pa je sprememba UL
OZN odvisna od soglasja vseh petih stalnih članic VS, takšne reforme še ni za pričakovati.
Dejstvo, da je doktrina na mizi že celo desetletje, še ne prinaša zagotovila, da se bodo tisti, ki
so jo sprejeli v teoriji, po njenih načelih ravnali tudi v praksi. Medtem, ko diplomatski mlini
počasi meljejo naprej, pa ogroženi civilisti v Siriji čakajo svoje rešitelje, kot so jih dočakali
tisti v Libiji.
43
SEZNAM LITERATURE
1. Monografije
Bellamy, Alex J, RESPONSIBILITY TO PROTECT, Polity, Cambridge 2009.
Chesterman, Simon, JUST WAR OR JUST PEACE? HUMANITARIAN INTERVENTION
AND INTERNATIONAL LAW, Oxford University Press, New York 2001.
De Wet, Erika, THE CHAPTER VII POWERS OF THE UNITED NATIONS SECURITY
COUNCIL, Hart Oxford 2004.
Evans, Gareth, THE RESPONSIBILITY TO PROTECT: ENDING MASS ATROCITY
CRIMES ONCE AND FOR ALL, The Brookings Institution, Washington 2008.
Gray, Christine, INTERNATIONAL LAW AND THE USE OF FORCE, Oxfrod Univesity
Press, New York, 2009.
Sancin, Vasilka, LOKALNI ZLOČINCI – UNIVERZALNI ZLOČINI: ODGOVORNOST
ZAŠČITITI, GV Založba, Ljubljana 2010.
Türk, Danilo, NAČELO NEINTERVENCIJE V MEDNARODNIH ODNOSIH IN V
MEDNARODNEM PRAVU, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1984.
Türk, Danilo, TEMELJI MEDNARODNEGA PRAVA, GV založba, Ljubljana 2007.
2. Knjige večih avtorjev
Ambrož, M, Bavcon, L., Fišer, Z., Korošec, D., Sancin, V., Selinšek, L., Škrk, M.,
MEDNARODNO KAZENSKO PRAVO, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2012.
Bellamy, A. J., Davies S. E., Glanville L., THE RESPONSIBILITY TO PROTECT AND
INTERNATIONAL LAW, Martinus Nijhoff Publishers, Leiden, Boston 2011.
Bohte, B., Sancin, V., DIPLOMATSKO IN KONZULARNO PRAVO, Cankarjeva založba,
Ljubljana 2006.
Sancin, V., Švarc, D., Ambrož, M., MEDNARODNO PRAVO OBOROŽENIH SPOPADOV,
Poveljestvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje, Ljubljana 2009.
3. Periodika, članki
Annan, Kofi A., TWO CONCEPTS OF SOVEREIGNTY, The Economist (1999). Dostopno
na: http://www.economist.com/node/324795 (10. 8. 2012).
44
Bellamy, Alex J., THE RESPONSIBILITY TO PROTECT: LIBYA AND BEYOND v e-
International Relations (2011). Dostopno na: http://www.e-ir.info/2011/03/30/the-
responsibility-to-protect-libya-and-beyond/ (15. 11. 2012).
Falk, Richard; PRELIMINARY LIBYAN SCORECARD: ACTING BEYOND THE U.N.
MANDATE. Foreign Policy Journal (2011). Dostopno na:
http://www.foreignpolicyjournal.com/2011/09/08/preliminary-libyan-scorecard-acting-
beyond-the-u-n-mandate/ (2. 12. 2012).
Luck, Edward C., THE RESPONSIBILITY TO PROTECT: GROWING PAINS OR EARLY
PROMISE?, Ethics & International Affairs, vol. 24.4 (2010). Dostopno na:
http://www.carnegiecouncil.org/publications/journal/24_4/response/001.html (2. 12. 2012).
Schmitt, Michael N., WINGS OVER LIBYA: THE NO-FLY ZONE IN LEGAL
PERSPECTIVE. The Yale Journal of International Law Online, vol. 36 (2011). Dostopno na:
https://www.usnwc.edu/getattachment/bcfc3229-f9da-429a-bc67-f361e6136136/Wings-over-
Libya-Schmitt.aspx (18. 10. 2012).
Payandeh, Mehrdad, WITH GREAT POWERS COMES GREAT RESPONSIBILITY? THE
CONCEPT OF THE RESPONSIBILITY TO PROTECT WITHIN THE PROCES OF
INTERNATIONAL LAWMAKING. The Yale Journal of International Law, 35 (2010), str.
469-516.
Thakur, Ramesh, LIBYA: THE FIRST STAND OR THE LAST POST FOR THE
RESPONSIBILITY TO PROTECT. e-International Relations (2011). Dostopno na:
http://www.e-ir.info/2011/03/13/libya-the-first-stand-or-the-last-post-for-the-responsibility-
to-protect/ (20. 11. 2012).
Zupančič, Rok, KO DRŽAVA ODPOVE, Revija Slovenska vojska, letnik XIX (2011),
številka 2, str. 29-31 in številka 3, str.21-23.
THE RESPONSIBILITY TO PROTECT: CHALLENGES & OPPORTUNITIES IN LIGHT
OF THE LIBYAN INTERVENTION. e-International Relations, (november 2011). Dostopno
na: http://www.e-ir.info/wp-content/uploads/R2P.pdf (10. 12. 2012).
4. Dokumenti OZN
4.1. Resolucije VS
Resolucija Varnostnega sveta OZN 286, The situation created by increasing incidents
involving the hijacking of commercial aircraft (9. september 1970), S/RES/286 (1970).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 635, Making of explosives (14. junij 1989), S/RES/635
(1989).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 678, Iraq-Kuwait (29. november 1990), S/RES/678
(1990).
45
Resolucija Varnostnega sveta OZN 687, Iraq-Kuwait (3. april 1991), S/RES/687 (1991).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 688, Iraq ( 5. april 1991), S/RES/688 (1991).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 713, Socialist Federal Republic of Yugoslavia (25.
september 1991), S/RES/713 (1991).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 731, Libyan Arab Jamahiriya (21. januar 1992),
S/RES/731 (1992).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 748, Libyan Arab Jamahiriya (31. marec 1992),
S/RES/748 (1992).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 781, Bosnia and Herzegovina, (9. oktober 1992),
S/RES/781 (1992).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 1674, Protection of civilians in armed conflict (28. april
2006), S/RES/1674 (2006).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 1706, Sudan (31. avgust 2006), S/RES/1706 (2006).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 1970, Libya (26. februar 2011), S/RES/1970 (2011).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 1973, Libya (17. marec 2011), S/RES/1973 (2011).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 2009, Libya (16. september 2011), S/RES/2009 (2011).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 2016, Libya (27. oktober 2011), S/RES/2016 (2011).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 2022, Libya (2. december 2011), S/RES/2022 (2011).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 2033, Cooperation between the United Nations and
regional and subregional organizations in maintaining international peace and security (12.
januar 2012), S/RES/2033 (2012).
Resolucija Varnostnega sveta OZN 2040, Libya (12. marec 2012), S/RES/2044 (2012).
4.2. Resolucije GS
Resolucija GS A/RES/60/1 (2005), World Summit Outcome 2005.
Resolucija GS A/RES/63/308 (2009), 7. oktober 2009.
Resolucija GS A/RES/60/521 (2006), 3. april 2006.
46
4.3. Poročila in govori generalnega sekretarja
Govor Generalnega sekretarja Ban Ki-moona v New Yorku: Secretary-General remarks to
general Assembly on »The Responsibility to Protect: Timely and Decisive Response«, 5.
september 2012. Dostopno na: http://www.un.org/sg/statements/index.asp?nid=6271.
Govor Generalnega sekretarja Ban Ki-moona v New Yorku 18. januarja 2012: Responsibility
to Protect came of Age in 2011, SG/SM/14068. Dostopno na:
http://www.un.org/News/Press/docs/2012/sgsm14068.doc.htm (15. 11. 2012).
Govor Generalnega sekretarja Ban Ki-moona v Berlinu 15. julija 2008: On responsible
sovereignty, SG/SM/11701. Dostopno na:
http://www.un.org/News/Press/docs/2008/sgsm11701.doc.htm (20. 11. 2012).
Poročilo Generalnega sekretarja A/63/677 (2009), Implementing the responsibility to protect.
Poročilo generalnega sekretarja A/59/2005, In larger freedom: towards development, security
and human rights for all.
4.4. Drugi dokumenti OZN
Ustanovna listina Združenih narodov, dostopno na: http://www.un.org/en/documents/charter/
(3. 12. 2012).
Poročilo Mednarodne preiskovalne komisije o Libiji A/HRC/19/68, 2. marec 2012.
Poročilo Visokega panela A more seure world: Our shared responsibility, United Nations
2004. Dostopno na: http://www.un.org/secureworld/ (13. 10. 2012).
5. Drugi normativni akti
Dopolnilni protokol I k ženevskim konvencijam o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih
spopadov, 8. junij 1977.
Dopolnilni protokol II k ženevskim konvencijam o zaščiti žrtev oboroženih spopadov, ki
nimajo mednarodne narave, 8. junij 1977.
Konvencija o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida, 9. december 1948, 78
U.N.T.S 277.
Ženevska konvencija o izboljšanju položaja ranjencev in bolnikov v oboroženih silah v vojni,
I. ženevska konvencija, 12. avgust 1949.
Ženevska konvencija o izboljšanju položaja ranjencev, bolnikov in brodolomcev v oboroženih
silah na morju, II. ženevska konvencija, 12. avgust 1949.
Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki, III. ženevska konvencija, 12. avgust 1949.
47
Ženevska konvencija o zaščiti civilnega prebivalstva med vojno, IV. ženevska konvencija, 12.
avgust 1949.
6. Spletne novice
24ur.com: Je bil Gadafu ubit med obstreljevanjem ali usmrčen po zajetju? (21. 10. 2012).
Dostopno na: http://www.24ur.com/novice/svet/je-bil-gadafi-ubit-med-obstreljevanjem-ali-
usmrcen-po-zajetju.html.
24ur.com: Slovenija v operaciji Združeni zaščitnik ne bo sodelovala (16. 9. 2012). Dostopno
na: http://www.24ur.com/novice/svet/31-smrtnih-zrtev-v-napadu-nata-na-tripoli.html.
Africa News: Ethiopia: gaddafi is new AU chairman (8. 12. 2012). Dostopno na:
http://www.africanews.com/site/Ethiopia_Gaddafi_is_new_AU_chairman/list_messages/2295
5.
Al Arabia News: Clash breaks out as Libya braces for 'day of anger' (8. 8. 2012). Dostopno
na: http://www.alarabiya.net/articles/2011/02/16/137834.html.
Al Bawaba: Many challenges ahead for Libya post gaddafi economy (18. 12. 2012). Dostopno
na: http://www.albawaba.com/business/many-challenges-ahead-libya-post-gaddafi-economy-
390087.
Al Jazeera: Gaddafi: Libya dignity under attack (8. 8. 2012). Dostopno na:
http://www.aljazeera.com/news/africa/2011/03/201132113120236750.html.
Al Jazeera: NTC declares »Liberation of Libya« (21. 10. 2012). Dostopno na:
http://www.aljazeera.com/news/africa/2011/10/201110235316778897.html.
Al Jazeera: AU refrains form recognising Libya's NTC (8. 12. 2012). Dostopno na:
http://www.aljazeera.com/news/africa/2011/08/2011826142710579779.html.
BBC News: What now for Colonel Gaddafi's Green Book? (8. 8. 2012). Dostopno na:
http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-13235981.
BBC News: Nato concern at Libya use of human-shields in Misrata (10. 9. 2012). Dostopno
na: http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-12989878.
BBC News: Libyan rebels abused civilians: Human Rights Watch (15. 9. 2012). Dostopno na:
http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-14135530.
BBC News: Libya: France recognizes rebels asgovernment (20. 10. 2012). Dostopno na:
http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-12699183.
BBC News: Libya's NTC hands power to newly elected assembley (20. 10. 2012). Dostopno
na: http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-19183300.
48
BreakingNews: Nato Commander denise takinig sides in Libya conflict (10. 12. 2012),
dostopno na: http://www.breakingnews.ie/world/nato-commander-denies-taking-sides-in-
libya-conflict-498996.html.
Daily Mail Online: Stop the unjust war on Libya... and good luck with election: Gaddafi's
rambling wrror-strewn letter to Barack Obama (19. 8. 2012). Dostopno na:
http://www.dailymail.co.uk/news/article-1374315/Gaddafis-letter-Barack-Obama-calls-end-
unjust-war.html.
EurActiv: Hungary alone in waving EU flag in Tripoli (15. 11. 2012). Dostopno na:
http://www.euractiv.com/global-europe/hungary-waving-eu-flag-tripoli-news-504469.
France24: Who's who in Libya's National Transitional Council (20. 10. 2012). Dostopno na:
http://www.france24.com/en/20110902-whos-who-libyas-national-transitional-council.
France24: Year after Gaddafi death, Libya ponders progress (18. 12. 2012). Dostopno na:
http://www.france24.com/en/20121019-libya-anniversary-gaddafi-death-libya-confronts-
success-failures-security-militias-US-ambassador.
Fox News: Libyan Rebels Get Seat at United Nations (20. 10. 2012). Dostopno na:
http://www.foxnews.com/world/2011/09/16/libyas-united-nations-seat-approved/.
IPS: UN Security Council Fiddles While Syria Burns (1. 12. 2012). Dostopno na:
http://www.ipsnews.net/2011/09/un-security-council-fiddles-while-syria-burns/.
News24: ICC: Libya insists n holding Saif trial (10. 12. 2012). Dostopno na:
http://www.news24.com/Africa/News/ICC-Libya-insists-on-holding-Saif-trial-20121009.
Reuters: Red Cross attacked with rockets, grenades in Libya (14. 12. 2012). Dostopno na:
http://www.reuters.com/article/2012/08/05/us-libya-cross-idUSBRE8740JN20120805.
The Globe and Mail: Libya update: Thousands flee across Libya-Tunisia border (17. 9. 2012).
Dostopno na: 1 http://www.theglobeandmail.com/news/world/africa-mideast/live-update-
thousands-flee-across-libya-tunisia-border/article1918670/.
The Guardian: Libya: Gaddafi forces battle on after rebels enter Tripoli (15. 9. 2012).
Dostopno na: http://www.guardian.co.uk/world/2011/aug/22/libya-gaddafi-forces-battle-
rebels.
The Guardian: Libya no-fly resolution revealed global split in the UN (25. 11. 2012),
dostopno na: http://www.guardian.co.uk/world/2011/mar/18/libya-no-fly-resolution-split.
The Guardian: The consensus on intervention in Libya has shattered (1. 12. 2012). Dostopno
na: http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2011/mar/23/libya-ceasefire-consensus-russia-
china-india.
The New York Times: Muammar el-Qaddafi (1942-2011) (8. 8. 2012). Dostopno na:
http://topics.nytimes.com/top/reference/timestopics/people/q/muammar_el_qaddafi/index.htm
l.
49
The New York Times: Spy Chief for Qaddafi is Extradited to Libya (19. 9. 2012). Dostopno
na: http://www.nytimes.com/2012/09/06/world/africa/senussi-qaddafi-spy-chief-is-extradited-
to-libya.html?_r=0.
The Telegraph: Libya: oil price rises as fightback unsettles market (17. 9. 2012). Dostopno na:
http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/africaandindianocean/libya/8717796/Libya-oil-
price-rises-as-fightback-unsettles-market.html.
The Telegraph: Libya: Aid ship cuts short mission in Misurata after coming under fire (16. 9.
2012). Dostopno na:
http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/africaandindianocean/libya/8493150/Libya-aid-
ship-cuts-short-mission-in-Misurata-after-coming-under-fire.html.
The Washinton Post: Gaddafi is eccentric but the firm master of his regime, WikiLeaks cable
say (8. 8. 2012). Dostopno na: http://www.washingtonpost.com/wp-
dyn/content/article/2011/02/22/AR2011022207298.html.
The Washington Post:Middle East and North Africa in turmoil (8. 8. 2012). Dostopno na:
http://www.washingtonpost.com/wp-srv/special/world/middle-east-protests/.
The Washington Post: Suspected NATO strike kills at least 10 Libyan rebels in Misurata (19.
9. 2012). Dostopno na: http://www.washingtonpost.com/world/suspected-nato-strike-kills-10-
libyan-rebels-in-misurata/2011/04/28/AFVst93E_story.html.
The Washington Post: In diplomatic overture, Gaddafi emissary meets Greek leader in Athens
(19. 8. 2012). Dostopno na: http://articles.washingtonpost.com/2011-04-
03/world/35261783_1_foreign-minister-musa-kusa-libyan-prime-minister-libyan-civilians.
Time World: Why is Much of Africa Giving Liby's Rebels the Cold Shoulder? (8. 12. 2012).
Dostopno na: http://www.time.com/time/world/article/0,8599,2090615,00.html.
UNHCR News: UNHCR concerned as sub-Saharan Africans targeted in Libya (17. 9. 2012).
Dostopno na: http://www.unhcr.org/4e57d1cb9.html.
6. Judikatura ICJ
Question of Interpretation and Application of the 1971 Montreal Convention arising form
Aereal Incident at Lockerbie (Libyan Arab Jamahiriya v. United Kingdom, Libyan Arab
Jamahiriya v. USA), Order of 29 June 1999, ICJ Reports 1999, p. 975.
Military and paramilitary activities in and against Nicaragua (Nicaragua v. United States of
America), 1986, ICJ Reports 14.
7. Spletne strani
International Coalition for the Responsibility to Protect:
http://www.responsibilitytoprotect.org/.
50
NATO: http://www.nato.int/cps/en/natolive/index.htm.
Združeni narodi: http://www.un.org/en/.
8. Drugo
Global Centre for the Responsibility to Protect: BACKGROUND BRIEFING:
RESPONSIBILITY TO PROTECT AFTER LIBYA AND COTE D'IVOIRE. Dostopno na:
http://www.globalr2p.org/media/files/background-briefing-r2p-after-libya-and-cote-
divoire.pdf (17. 11. 2012).
Interactive Sanctions Digest, The Watson Institut for International Studies. Dostopno na:
http://www.watsoninstitute.org/tfs/CD/type.html (20. 11. 2012).
Kumar, Keerthi, Sampath, LIBYA AND R2P: A YEAR AFTER UNSCR 1973, Institute for
Defence Studies and Analyses (2012). Dostopno na:
http://www.idsa.in/issuebrief/LibyaAndR2PAYearAfterUNSCR1973_kskumar_230512 (19.
11. 2012).
Sancin, Vasilka, BRIEFING PAPER ON RESPONSIBILITY TO PROTECT, maj 2012.
Dostopno na:
http://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2009_2014/documents/droi/dv/201/201106/2011061
4_309r2pep_en.pdf (8. 10. 2012).
51
PRILOGE
Priloga 1: Resolucija 1970 (2011)
Priloga 2: Resolucija 1973 (2011)
