UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

Stanič Suzana

Podgrad, januar 2008

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

MANAGEMENT ZALOG V PODJETJU

K.K. KRAS KABINE

Študentka: STANIČ SUZANA Naslov: Podgrad 86, 6244 PODGRAD Številka indeksa: 81589786 Izredni študij Program: Visokošolski strokovni Študijska smer: Marketing Mentor: Dr. Bruno Završnik

Podgrad, 01/2008

2

PREDGOVOR Vpliv zalog na poslovanje je izrednega pomena, saj so le te na eni strani nujne za neprekinjeno delovanje proizvodnih procesov, po drugi strani pa se zaradi njih pojavljajo določeni stroški. V zalogah je namreč vezan velik del sredstev podjetja, zato je ravnanje z zalogami ena od najpomembnejših operativnih funkcij podjetja. Posledica slabega ravnanja z zalogami je namreč neustrezen denarni tok, velike količine kapitala vezanega v zaloge pa onemogočajo razvoj in širitev podjetja . V prvem poglavju sem opredelila področje in opis problema povezanega z zalogami. Nadalje sem opredelila še namen diplomskega dela, cilje in osnovne trditve, poglavje pa zaključila z opredelitvijo predpostavk in omejitev raziskovanja ter navedbo predvidenih metod raziskovanja. V drugem poglavju sem predstavila razlago pojma in pomena zalog. Predstavila sem različne vrste zalog in sicer: glede na povpraševanje, nalogo, ki jo opravljajo v procesu, velikost in stopnjo vpletenosti v proizvodni proces. Opisala sem tudi vzroke za zaloge in njihovo optimalno velikost. V tretjem poglavju sem predstavila stroške, ki so povezani z zalogami ter različne metode vrednotenja zalog. Vrednost zalog je v veliki meri odvisna od izbrane metode, zato mora podjetje metodo zmanjševanja vrednosti zalog sprejeti s svojo računovodsko usmeritvijo in izbrano metodo dosledno uporabljati. V četrtem poglavju sem opisala pomen kontrole zalog in podrobneje predstavila kazalnika koeficient obračanja zalog in ABC analiza, s katerima si je mogoče zelo hitro ustvariti jasno sliko stanja na področju zalog. V petem poglavju pa sem predstavila management zalog v podjetju K.K. Kras Kabine d.o.o. iz Sežane. Najprej sem predstavila podjetje, nato sem opredelila njihove zaloge, vodenje zalog, njihovo vrednotenje ter opisala stroške zalog, ki se pojavljajo v podjetju. Predstavila sem izračun nedokončane proizvodnje in izdelala štiri primere zatečenega stanja izdelanosti delovnih nalogov pri obračunu nedokončane proizvodnje, ki vplivajo na nastanek različnih vrst zalog, te pa nadalje na poslovni izid podjetja.

3

KAZALO

1 UVOD...............................................................................................................5

1.1 Opredelitev področja in opis problema................................................................. 5

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve............................................................................... 5

1.3 Predpostavke in omejitve raziskovanja................................................................. 6

1.4 Uporabljene metode raziskovanja ......................................................................... 6

2 MANAGEMENT ZALOG..................................................................................7

2.1 Pomen in vloga zalog ............................................................................................... 7

2.2 Vzroki za zaloge ....................................................................................................... 8

2.3 Funkcije zalog .......................................................................................................... 9

2.4 Optimalno gibanje zalog ....................................................................................... 11 2.4.1 Odločitve glede najugodnejše velikosti naročila ............................................. 12 2.4.2 Ekonomična naročilna količina (EOQ) ........................................................... 13 2.4.3 Odločanje o sprožitvi posameznega naročila .................................................. 14 2.4.4 Normativi zalog ............................................................................................... 15

2.5 Vrste zalog ............................................................................................................. 16 2.5.1 Razvrstitev zalog glede na vrsto povpraševanja.............................................. 16 2.5.2 Razvrstitev zalog glede na nalogo v proizvodnem procesu ............................ 17 2.5.3 Razvrstitev zalog glede na velikost ................................................................ 19 2.5.4 Razvrstitev zalog glede na stopnjo vpletenosti v proizvodni proces............... 20

3 GOSPODARJENJE Z ZALOGAMI................................................................23

3.1 Stroški zalog ........................................................................................................... 23 3.1.1 Opredelitev stroškov zalog .............................................................................. 25

3.2 Metode vrednotenja zalog..................................................................................... 26 3.2.1 Metoda drsečih povprečnih cen....................................................................... 27 3.2.2 Metoda tehtanih povprečnih cen ..................................................................... 28 3.2.3 Metoda zaporednih cen (FIFO) ....................................................................... 28 3.2.4 Metoda stalnih cen........................................................................................... 29

4 KONTROLA ZALOG .....................................................................................31

4

4.1 Koeficient obračanja zalog ................................................................................... 31

4.2 ABC metoda ........................................................................................................... 31

5 MANAGEMENT ZALOG V PODJETJU K.K. KRAS KABINE D.O.O. ..........34

5.1 Predstavitev podjetja............................................................................................. 34

5.2 Organizacijska shema podjetja ............................................................................ 35

5.3 Opredelitev zalog v podjetju K.K. Kras Kabine d.o.o. ...................................... 36 5.3.1 Vodenje zalog.................................................................................................. 37 5.3.2 Stroški zalog .................................................................................................... 37

5.4 Praktični primeri obračuna nedokončane proizvodnje ..................................... 38

6 SKLEP ...........................................................................................................50

7 POVZETEK....................................................................................................52

8 SEZNAM LITERATURE IN VIROV................................................................54

9 SEZNAM TABEL IN SLIK .............................................................................56

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Vsako podjetje naj bi bilo, ne glede na svojo dejavnost in velikost, usmerjeno k maksimiranju zadovoljstva svojih kupcev, nenehnemu izboljševanju kakovosti proizvodov in storitev ter k doseganju čim nižjih stroškov poslovanja. Negotova ponudba in povpraševanje na nabavnih in prodajnih trgih silita podjetja k investiranju v zaloge. Zaloge pomenijo določeno količino blaga odloženega na nekem mestu v podjetju ali izven njega. V podjetju se pojavljajo kot zaloge materiala in surovin, zaloge nedokončane proizvodnje, zaloge dokončanih izdelkov in zaloge trgovskega blaga. Zaloge v podjetju predstavljajo tisti del gibljivih sredstev, ki je nepogrešljiv, saj omogočajo sigurnost poslovanja, hkrati pa vežejo sredstva in s tem povzročajo različne stroške. Podjetja morajo z ustreznim upravljanjem in vodenjem zalog zagotavljati takšno količino zalog, ki omogoča neprekinjeno poslovanje in povzroča najmanjše stroške. Tako premajhne, kot prevelike zaloge so za podjetje izjemno drage. Idealno raven zalog pa težko dosežemo zaradi različnih interesov posameznih služb v podjetju: prodaja, nabava in proizvodnja težijo k čim večjim zalogam, finance pa k manjšim. Slab management zalog se namreč odraža v neustreznem denarnem toku, velik obseg kapitala, ki je vezan v zaloge pa onemogoča širitev podjetja, nepravilna strategija podjetja pri naročanju pa lahko povzroči manjši dobiček ali celo izgubo. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Management zalog je ena izmed najpomembnejših nalog v podjetju, ker je v zalogah vezan velik del sredstev, ki povzroča stroške in s tem vpliva na poslovni izid podjetja. Namen moje diplomske naloge je preučiti pomen zalog za podjetje s poudarkom na obračunavanju zalog nedokončane proizvodnje. Najprej bom prikazala zaloge s pomočjo teoretičnih postavk, nato pa bom poskušala na primerih prikazati zatečeno stanje izdelanosti delovnih nalogov pri obračunu nedokončane proizvodnje. Cilj naloge je opredeliti zaloge, njihove značilnosti, vrste in vzroke za njihov nastanek. Predstaviti želim tudi stroške povezane z zalogami, njihovo vrednotenje ter kontrolo. Predstaviti želim management zalog v podjetju K.K. Kras Kabine d.o.o. s poudarkom na zalogah nedokončane proizvodnje. Zaloge so nujne za neprekinjeno in uspešno delovanje podjetja, njihov pomen in stroški, ki jih povzročajo pa vplivajo na poslovni izid. Podjetje se mora zato odločiti za takšno količino in sistem zalog, da bodo stroški čim nižji in, da bo zagotovljena tekoča proizvodnja in prodaja.

6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskovanja Osnovni pogoj za ustrezno analizo managementa zalog je prav gotovo razpolaganje s čim več kakovostnimi podatki. Spoznanja o zalogah bodo temeljila na predpostavkah iz teoretičnih spoznanj in dejstev zapisanih v knjigah. Naloga je zasnovana tako, da vključuje poglobitev v domačo in tujo strokovno literaturo s področja zalog. V teoretičnem delu sem se omejila in osredotočila samo na analizo obračuna zaloge nedokončane proizvodnje na osnovi podatkov, ki sta mi jih zaupala oddelek operativne priprave dela in oddelek računovodstva. 1.4 Uporabljene metode raziskovanja Diplomska naloga ima značilnosti poslovne raziskave, saj sem se osredotočila na funkcijo managementa zalog. Uporabila sem naslednje metode raziskovanja:

- Metodo deskripcije, s katero sem opisovala teorijo in pojme ter ugotovljena dejstva managementa zalog.

- Metodo kompilacije, s katero sem povzemala spoznanja in stališča drugih avtorjev v zvezi z izbranim raziskovalnim problemom.

Podatke o teoriji managementa zalog sem zbrala s pomočjo knjig in publikacij domačih in tujih avtorjev. Podatke o podjetju pa sem pridobila s pomočjo intervjujev pri zaposlenih (oddelek operativne priprave dela, nabavni oddelek, oddelek računovodstva) in z razpoložljivo dokumentacijo v podjetju K.K. Kras Kabine d.o.o..

7

2 MANAGEMENT ZALOG 2.1 Pomen in vloga zalog Zaloge so praviloma sredstva v opredmeteni obliki, ki bodo porabljena pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oziroma pri proizvajanju za prodajo ali pa prodana v okviru rednega poslovanja. Z zalogami so mišljene zaloge materiala, zaloge drobnega inventarja in embalaže, zaloge nedokončane proizvodnje in gotovih proizvodov, zaloge trgovskega blaga ter druge zaloge (IKS 3/07, 19). Zaloga se razume kot količina blaga, odložena (uskladiščena) na določenem mestu (skladišču) v podjetju (Ljubič 2000, 347). Zaloge na eni strani omogočajo neprekinjeno proizvodnjo, na drugi strani pa povzročajo stroške, saj je v njih vezan kapital, ki bi ga sicer lahko bolj koristno uporabili. Predstavljajo približno 30% vloženih sredstev podjetja. Vsako podjetje ima določene zaloge, da z njimi zagotavlja nemoten proizvodni proces oziroma zadovoljuje potrebe kupcev. Vrste zalog se razlikujejo med podjetji v različnih panogah. Trgovska podjetja imajo predvsem zaloge končnih proizvodov, proizvodna podjetja pa zaloge končnih proizvodov, zaloge surovin, polizdelkov, orodij, ki jim zagotavljajo nemoteno proizvodnjo. V vsakem podjetju je vpliv zalog na poslovanje zelo velik. V trgovinskih podjetjih lahko zaradi nizkih zalog izgubijo potencialnega kupca, v proizvodnih podjetjih lahko zaradi nizkih zalog surovin in polizdelkov prihaja do zastojev v proizvodnji. Po drugi strani pa previsoke zaloge vežejo denar in povzročajo stroške. Pomen zalog v proizvodnem procesu je večplasten:

• zaloge, kot blažilec nihanj porabe materiala, sestavnih delov in gradnikov v proizvodnji ter povpraševanje po gotovih proizvodih na trgu, zagotavljajo kontinuiteto proizvodnje,

• zaloge kompenzirajo napake zaradi neprimernih metod planiranja, nepravilnih podatkov o stanju, odklonov dobavljenih količin in odklonov dobavnih rokov,

• zaloge imajo ekonomske učinke; sezonski nakup blaga, ko je cena nizka, in popusti pri nakupu večjih količin blaga (Ljubič 2000, 347).

Velik del zalog nastaja zaradi nepredvidenih sprememb v procesu materialne preskrbe. Zaradi tega se v praksi mnogokrat zgodi, da gospodarimo s previsokimi zalogami, pri tem pa pozabimo na stroške. Poleg pomanjkljivosti, ki jih srečujemo pri zalogah, imajo le-te tudi dobre lastnosti. Zagotavljajo namreč neprekinjeno in učinkovito delovanje proizvodnih organizacij. Pogoj za učinkovito delovanje podjetja in ustvarjanje dobička je torej uspešen management zalog, ki vključuje skrbno planiranje, upravljanje in nadzorovanje zalog.

8

Management zalog je namreč strateškega pomena. Zaloge pomenijo zasedanje prostora, zastarevanje in plačilo obresti. Podjetje mora imeti vedno dovolj zalog, da zadovolji zahteve strank. Če želenih izdelkov ni na voljo, prodaja propade; oziroma kar je še hujše, stranka se usmeri h konkurenci. Namen managementa (upravljanja) z zalogami je najti ravnotežje med poslovanjem s strankami in stroški dodatnih zalog (Palmer 2000, 394). 2.2 Vzroki za zaloge Vsaka proizvodna organizacija potrebuje neko količino zalog. Brez teh ne more normalno delovati. Ker pa so zaloge drage, so v organizaciji različne zahteve glede zalog. S finančnega vidika te vežejo denar in je zato ključna zahteva zmanjševanje zalog. Na drugi strani pa zaloge surovin, rezervnih delov in nedokončanih izdelkov v proizvodnji pomenijo varno delovanje, zato kaže zahtevo po čim večjih zalogah. Vzroke za obstoj zalog v organizaciji je mogoče klasificirati iz različnih vidikov in so različni za različne vrste zalog. Z vidika posledic, ki jih povzročajo, opredeljuje Kavčič (2000, 287-288) naslednje vzroke za nastanek zalog:

a. Zaradi ugodnih ekonomskih učinkov. Sem sodijo: • zmanjšanje fiksnih stroškov dobav na enoto. Stroški transporta, administracije ipd.

so pogosto fiksni in se potemtakem na enoto zmanjšajo, če se število enot poveča; • neodvisnost delovanja posameznih strojev. V organizaciji pogosto sodelujejo

številni stroji v medsebojno strogo določenem zaporedju. Predmet dela potuje od stroja do stroja oz. od delovne postaje do delovne postaje, na vsaki pa se preoblikovalni proces nadaljuje. Če med delovnimi postajami ni zalog, potem mora naslednji stroj (delovna postaja) čakati, da predhodni zaključi svoje operacije. Če pri vsaki postaji obstoji zaloga nedokončanih proizvodov, na katerih so bile predhodne faze že opravljene, pa je postaja neodvisna od trenutnega funkcioniranja predhodne delovne postaje. Lahko nadaljuje z delom, dokler traja zaloga nedokončanih proizvodov;

• stalno enaka raven proizvodnje. Povpraševanje po posameznih proizvodih je

sezonsko ali pa vsaj precej niha v daljših časovnih intervalih. Če bi se obseg proizvodnje prilagajal povpraševanju, bi to hitro pomenilo velike težave in stroške glede pridobivanja in usposabljanja novih delavcev in tehnologije ob povečanem povpraševanju. Zaradi tega v organizaciji pogosto raje izberejo dokaj stalno raven proizvodnje, ki v daljšem obdobju, recimo v enem letu, pokrije vse povpraševanje. V krajših obdobjih pa delajo na zalogo, kadar je povpraševanje manjše od proizvodnje in prodajajo iz zalog, kadar je povpraševanje večje od trenutne proizvodnje.

b. Zaradi hitrih reakcij na zahteve porabnikov. Sem sodijo:

9

• nepričakovano povečanje povpraševanja. To navadno velja za končne proizvode. Organizacije jih imajo na zalogi, da bi lahko hitreje ustregle uporabnikom, kot bi storili konkurenti;

• količinski popusti. Če uporabnik kupi veliko količino hkrati, navadno dobi poseben

popust. Seveda pa mora proizvajalec imeti na zalogi dovolj proizvodov, da lahko ustreže velikemu kupcu.

c. Zaradi zmanjšanja tveganja. Sem sodijo naslednji razlogi:

• negotovost v dobavnem sistemu. Dobave potrebnih materialov lahko zamujajo,

posebej če gre za dobave iz oddaljenih virov. Med transportom lahko pride do nesreč, do kvarjenja materialov itd., dobavitelj je morda pripravljen dobaviti le večje količine hkrati itd. Zaloge v organizaciji pomagajo prebroditi takšne težave;

• nepričakovane okvare v proizvodnji. Stroji se kvarijo, posebej če so stari in slabo

vzdrževani. Če se pokvari posamezen stroj, drugi lahko nadaljujejo z delom, če imajo zalogo nedokončane proizvodnje ali surovin;

• razstavljanje proizvodov. Proizvajalec mora imeti proizvode pogosto razstavljene,

da si jih kupci lahko ogledajo in jih preizkusijo. Takšni proizvodi pogosto niso več primerni za redno prodajo, ampak jih je treba ali zavreči ali prodati po nižji ceni.

d. Zaradi špekulativnih namenov. Gre za zaščito pred predvidenimi neugodnimi

dogodki ali za izkoriščanje predvidenih, domnevnih ugodnih dogodkov. Vzroke je mogoče klasificirati na različne načine. Očitno je tudi, da se mnogi med seboj povezujejo. Velja pa skupna ugotovitev, da organizacija ne more poslovati brez zalog, ker pa so drage, je cilj, da so čim manjše. 2.3 Funkcije zalog Zaloge materiala in proizvodov učinkujejo kot blažilec med notranjim transportom, proizvodnjo in prodajo proizvodov (Požar 1976, 75), nase pa vežejo tudi velika finančna sredstva. Večje zaloge namreč vežejo nase večja finančna sredstva in s tem povečujejo stroške poslovanja. Zaloge niso statična količina, niso in ne morejo biti vedno enake. Potrebne zaloge so enkrat večje, drugič manjše. Večje količine skladiščenega materiala ali proizvodov omogočajo višjo raven proizvajanja, vendar hkrati vežejo nase večja finančna sredstva in s tem povečujejo stroške poslovanja. Spreminjajo se številni dejavniki, ki vplivajo na višino zalog in izhajajo iz možnosti proizvodnega procesa ter položaja na nabavnem in prodajnem trgu (Logožar 2005, 82).

10

Po Kaltnekarju (1993, 273-274) so najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na raven zalog sledeči:

• odvisnost od tržišča, predvsem odnos med ponudbo in povpraševanjem, • likvidnost podjetja in s tem v zvezi možnosti za izkoriščanje situacije na tržišču, • krajevni komunikacijski in transportni pogoji, • proizvodna stroka oziroma njena intenzivnost v porabi materiala, • individualni pogoji proizvodnega programa podjetja, • cilji splošne poslovne politike podjetja itd.

Raven zalog naj bo takšna, da bo kar najbolje ustrezala poslovnemu sistemu. Različne službe v podjetju pa imajo glede zalog nasprotujoče si cilje. Prodajni oddelek želi dovolj velike zaloge končnih proizvodov oziroma trgovskega blaga, da se ne bi izgubljala morebitna prodaja. Proizvodni oddelek, če imamo proizvodno podjetje, želi dovolj velike zaloge materiala in nedokončanih proizvodov, da lahko zagotavlja nemoten potek proizvodnje. Nabavni oddelek ima za cilj doseči čim nižje cene pri nakupu zalog trgovskega blaga in materiala, kar pomembno vpliva tudi na višino zalog (večji nakupi so običajno po nižjih cenah). Finančnik mora vse te cilje uskladiti s finančnim vidikom višine in kvalitete zalog, ki se nanašajo na obseg denarja, naloženega v zaloge, stroške zastaranja in uničenja ter stroške financiranja naložb v zaloge. Naloga finančnika v podjetju torej je, da stalno tehta med koristmi in stroški zalog in predlaga ustrezno politiko (Mramor 1993, 311). SLIKA 1: KORISTI IN STROŠKI ZALOG

Splošne koristi ustrezne količine in kvalitete zalog

Manjše tveganje izgubljenih možnosti prodaje Nemotena proizvodnja

Stroški upravljanja z zalogami: Naraščajoči z večjim obsegom zalog

Obresti Stroški skladiščenja Zastaranje Uničenje Padajoči z večjim obsegom zalog

Stroški nabave (veliki nakupi) Popusti za velike nakupe Vir: Mramor (1993, 312) Glede na to je ključnega pomena skrbno izdelana politika managementa zalog, ki morajo biti pravočasno na voljo, količinsko točne, kakovostne in stroškovno ugodne. Schmenner (1993, 247) navaja naslednje funkcije zalog v posameznih fazah poslovnega procesa:

11

Zaloge materiala in surovin: • ščitijo pred nezanesljivo dobavo materialov, • ob večji količini naročila znižujejo stroške.

Zaloge polproizvodov:

• ščitijo pred nezanesljivo dobavo med posameznimi fazami proizvodnega procesa, • v proizvodnem procesu omogočajo segmentom delovanje po različnih proizvodnih

načrtih, • delovnim enotam omogočajo večje proizvodne serije, neodvisne od naslednjega

delovnega mesta. Zaloge gotovih proizvodov:

• omogočajo hitrejšo oskrbo kupcev, • ščitijo pred nezanesljivim in nepredvidljivim povpraševanjem, • izravnavajo neenakomerno povpraševanje.

2.4 Optimalno gibanje zalog Optimalna zaloga ni neka stalno enaka količina, ampak krivulja, ki se dviga in spušča znotraj določenih normativov. Material nabavljamo, trošimo in spet nabavljamo itd. Višina optimalne zaloge se torej ciklično spreminja. Poenostavljeno lahko rečemo, da je optimalna zaloga tista zaloga, ki ni premajhna in ne prevelika. Ugotoviti moramo torej slabosti nizkih in visokih zalog in na osnovi tega določiti njihovo optimalno velikost oziroma najustreznejšo višino različnih normativov, znotraj katerih naj se optimalna zaloga giblje (Kaltnekar 1996, 296). Slabosti male zaloge so predvsem:

• ni mogoče vedno zadovoljiti potreb porabnikov (proizvodnje ali prodaje), zato lahko pride do zastojev ter s tem povezanih težav;

• potrebno je večkratno naročanje, kar poveča stroške naročanja in dostave; • težko je natančno načrtovati proizvodni proces; • pogosto je potrebno spreminjati proizvodne programe, kar povzroča dodatne

stroške priprave proizvodnje; • zaradi zamujanja z dobavami izgublja podjetje dobro ime, lahko pa tudi kupce

(Potočnik 2002, 253). Slabosti velike zaloge pa so:

• visoki skladiščni stroški; • v zalogo vezana obratna sredstva povzročajo likvidnostne probleme; • potrebne so večje investicije v skladiščni prostor in mehanizacijo; • nevarnost kvara in poškodb materiala je večja; • poveča se tudi nekurantna zaloga (prav tam).

12

Premajhne kot tudi prevelike zaloge imajo torej svoje slabosti. Optimalna zaloga mora biti nekje vmes. To je tista višina zaloge, pri kateri dosežemo največjo gospodarnost ob čim manjšem riziku izpada. Nekateri avtorji opredeljujejo optimalno zalogo kot neko konstantno višino zaloge med minimalno in maksimalno zalogo. Takšne optimalne zaloge ni možno izračunati, oziroma sploh ne obstoji. Optimalna zaloga ni neka statična količina in je kot tako tudi ne moremo izračunati. V bistvu iščemo takšno gibanje zalog, ki bo zagotavljalo čim smotrnejše doseganje skladiščnih ciljev, predvsem planske oskrbe uporabnikov ob čim nižjih stroških. Ob iskanju optimalnega gibanja zalog se srečujemo z nekaterimi zelo pomembnimi vprašanji:

1. Kako pogosto in kdaj naj ugotavljamo stanje zalog, ali naj bo ta kontrola tekoča ali občasna?

2. Kdaj oziroma ob kakšnih stanjih je potrebno zalogo dopolnjevati, kdaj torej planirati naročilne količine?

3. Kolikšne naj bodo količine za vsakokratno dopolnjevanje zalog? 4. Kolikšna so odstopanja od predvidenih količin in časov in kakšno varnost preskrbe

zahtevamo? (Kaltnekar 1993, 276).

Optimalen obseg zalog se, zaradi nihanja proizvodnje, prodaje, zaradi stalnega spreminjanja porabe materiala, cen, nabavnih pogojev … nenehno spreminja, zato je bolje določiti optimalno gibanje zalog, ki zagotavlja smotrno in časovno usklajeno oskrbo porabnikov ob čim nižjih stroških. 2.4.1 Odločitve glede najugodnejše velikosti naročila Ko podjetje opredeli ustrezno nabavno politiko, ustreznega dobavitelja in kakovost materiala, mora določiti tudi količino vsakokratnega naročila. Gre za vprašanje ekonomične naročilne količine. Primeren obseg naročila je tisti, ki zmanjša vse stroške povezane z naročilom. Ti stroški pa zajemajo:

• stroške vzdrževanja zalog, • nabavne stroške in • stroške samega materiala.

Če bo organizacija v letu dni naročala potrebno količino večkrat, bo vsakokrat naročala manj, kot bi naročala, če bi potrebno količino naročala manjkrat. Čim večkrat bo v letu dni naročala, tem večji bodo celotni stroški naročanja, saj se ti povečujejo s številom naročil. Toda čim večkrat bo v letu naročala, tem manjši bodo celotni stroški zaloge, saj se ti stroški spreminjajo z obsegom povprečne zaloge. Najugodnejša velikost posameznega naročila je torej tista, ki omogoča:

celotni stroški naročanja + celotni letni stroški zalog = najmanjši možni stroški.

13

Če organizacija vsakokrat naroča količino, ki ni najugodnejša, je vsota letnih stroškov naročanja in stroškov zaloge večja. Naročena količina, ki je manjša od najugodnejše, povzroča sicer zmanjšanje letnih stroškov zaloge, zato pa močnejše povečanje stroškov naročanja. Naročena količina, ki je večja od najugodnejše, pa povzroča sicer zmanjšanje letnih stroškov naročanja, zato pa močnejše povečanje stroškov zaloge (Turk, Kavčič, Kokotec-Novak 2006, 500). 2.4.2 Ekonomična naročilna količina (EOQ) Ekonomična velikost naročila je količina, pri kateri so celotni stroški (stroški vzdrževanja in stroški naročanja) najmanjši. Stroški naročanja in vzdrževanja zaloge so povezani približno tako: - pri nabavi manjše količine je potrebno več naročil, ki povzročajo višje stroške naročanja, vendar je vrednost zaloge nižja in zato nastaja tudi manj stroškov za vzdrževanje zaloge; - pri nabavi večje količine pa je število naročil manjše, zato nastane manj stroškov naročanja, vendar pa večje zaloge povzročajo več stroškov vzdrževanja (Potočnik 1998, 50). SLIKA 2: GRAF EKONOMIČNE VELIKOSTI NAROČILA ( Palmer 2000, 395) Graf prikazuje idealno zvezo med stroški vzdrževanja zalog in stroški naročanja, katera je zagotovilo za najnižje celotne stroške (Palmer 2000, 395). Količine, ki so potrebne za izračun EOQ: D – letna poraba ali povpraševanje po materialu na enoto časa Q – količina naročenega materiala (število enot na eno naročilo)

Celotni stroški

Stroški vzdrževanja

Stroški naročanja

EOQ Količina Q

Stroški na enoto

14

C – stroški vzdrževanje ene enote zalog na leto S – povprečni stroški posameznega naročila (Kavčič 2000, 294 in Palmer 2000, 395). Na osnovi navedenih predpostavk, je formula za izračun ekonomične velikosti naročila:

CS*D2EOQ =

2.4.3 Odločanje o sprožitvi posameznega naročila S tem, ko smo izračunali najugodnejšo velikost naročila, še nismo odgovorili na vprašanje: Kdaj naročiti najugodnejšo količino? Če je poraba neke vrste materiala kolikor toliko enakomerna, bi bilo treba naročiti novo količino takrat, ko pade zaloga toliko, da bi še zadoščala v nabavnem roku. Nabavni rok je obdobje, potrebno za naročilo, pripravo in odpravo materiala, njegov prevoz, količinski in kakovostni prevzem ter dostavo v proizvajalno enoto. Količina v zalogi, pri kateri nastopi najugodnejši trenutek naročila ali, na kratko, signalna zaloga, je v tem primeru zmnožek povprečne dnevne porabe in nabavnega roka, izraženega v dnevih. Toda dnevna poraba ni vedno enakomerna in tudi nabavni rok se utegne zaradi zunanjih vzrokov zavleči. Zato mora organizacija zmeraj računati z neko količino v zalogi, ki ostane še tedaj, ko že prevzema naročeno količino: govorimo o varnostni zalogi. Organizacija bi torej morala naročiti novo količino že tedaj, ko se je zaloga zmanjšala na tisto velikost, ki zadošča v nabavnem roku, povečano za količino v varnostni zalogi. Utegne pa se zgoditi, da je najugodnejša količina naročila manjša od količine, potrebne v nabavnem roku. Če se zgodi to, je seveda treba naročiti že prej in sicer takoj, ko se zaloga zmanjša za toliko, da še zadošča v nabavnem roku najugodnejše količine naročila povečane za količino v varnostni zalogi in zmanjšanje za že naročeno, a še ne prejeto količino (Turk, Kavčič, Kokotec-Novak 2006, 506). Izračunavanje optimalne količine je zelo pomembna naloga, ki lahko mnogo prispeva k bolj ekonomičnemu poslovanju podjetja.

15

2.4.4 Normativi zalog V teoriji pa tudi v praksi uporabljamo številne normative in računske kategorije za kontrolo zalog. Kot normative pa lahko dejansko upoštevamo tri višine zalog, ki jih podrobneje predstavljam v naslednjem poglavju in, ki jih imenujemo:

• varnostna zaloga • signalna zaloga • maksimalna zaloga (Kaltnekar 1996, 297).

Kot računske količine, ki služijo kontroli zalog, se uporabljajo naslednji normativi:

• povprečna zaloga pomeni aritmetično sredino med največjo in najmanjšo zalogo, torej lahko tudi med maksimalno in varnostno zalogo. Povprečno zalogo uporabljamo predvsem ob kontroli skladiščnih stroškov in za ugotavljanje koeficientov obračanja zalog;

• aktivna zaloga je dinamičen del zalog in se stalno spreminja v nasprotju z

varnostnimi zalogami, ki so statične; • optimalna naročilna količina pa je tista velikost naročila, pri kateri so skupni

stroški naročanja in skladiščenja minimalni. SLIKA 3: NORMATIVI ZALOG

čas

Kn

Zv Zp Zs Zm

td tntn

Za

Kn/2

višina zalog

16

Legenda: normativi: Zm=maksimalna zaloga Zs=signalna zaloga Zv=varnostna zaloga računske kategorije: Zp=povprečna zaloga Za=aktivna zaloga Zap=povprečna aktivna zaloga Kn=optimalna naročilna količina td=dobavni čas tn=čas naročanja razmerja: Zm=Zv+Kn Zp=(Zm+Zv)/2=Zv+Kn/2 Za=Zm-Zv=Kn Zap=(Zm-Zv)/2=Kn/2 Vir: Kaltnekar (1993, 278) 2.5 Vrste zalog Poznamo več vrst in razvrstitev zalog, ki s svojimi značilnostmi služijo različnim namenom. V osnovi jih lahko razvrstimo iz različnih vidikov in sicer:

- glede na povpraševanje, - glede na nalogo, ki jo opravljajo v procesu, - glede na velikost, - glede na stopnjo vpletenosti v proizvodni proces.

2.5.1 Razvrstitev zalog glede na vrsto povpraševanja

Zaloge neodvisnega povpraševanja Zaloge neodvisnega povpraševanja niso odvisne od povpraševanja po drugih proizvodih. Oblikujejo se glede na povpraševanje na trgu. Med zaloge povezane z neodvisnim povpraševanjem sodijo zaloge končnih izdelkov. Neodvisnega povpraševanja ne moremo določiti, ampak ga lahko le predvidimo, saj je pod vplivom dejavnikov trga. Pri neodvisnem povpraševanju uporabljamo načelo nadomeščanja zalog. Ko se zaloga porablja, se v določenem trenutku izda novo naročilo, na podlagi katerega se zaloga dopolni.

Zaloge odvisnega povpraševanja Odvisno povpraševanje pomeni, da je povpraševanje po nekem izdelku povezano s povpraševanjem po nekem drugem izdelku. Povpraševanje po tem izdelku je poznano.

17

Praviloma so to sestavni deli nekega končnega proizvoda. Povpraševanje po takem delu ni naključno, ampak določeno s povpraševanjem po končnem izdelku. Zaloge odvisnega povpraševanja se oblikujejo glede na povpraševanje po proizvodu, od katerega so odvisne. Največkrat so to zaloge materialov in surovin, zaloge dokončane proizvodnje, pa tudi rezervni deli. Pri odvisnem povpraševanju uporabljamo načelo ugotavljanja potreb po materialih, ko se namreč pokaže potreba v smislu proizvodnje višjih sestavnih delov oziroma dokončanih proizvodov. SLIKA 4: GIBANJE NEODVISNEGA IN ODVISNEGA POVPRAŠEVANJA

Vir: Rusjan (1997, 27) 2.5.2 Razvrstitev zalog glede na nalogo v proizvodnem procesu

Serijska zaloga Serijske zaloge oblikujemo zaradi želje po ekonomsko učinkoviti nabavi in proizvodnji. So posledica nabave in proizvodnje v določenih ekonomsko optimalnih količinah. Serijske zaloge omogočajo razporeditev stroškov naročanja in stroškov priprave proizvodnje na večje število enot. Serijske zaloge lahko zmanjšujemo z zmanjševanjem stroškov naročanja in priprave proizvodnje (Rusjan 1997, 23).

Sezonska zaloga Sezonske zaloge izravnavajo razlike med predvidenim povpraševanjem in optimalno stopnjo proizvodnje. Sezonske zaloge so povezane s sezonskimi nihanji v povpraševanju, zaradi česar zmogljivosti proizvodnje in povpraševanja niso usklajene v vsakem od posameznih

Neodvisno Odvisno

Čas Čas

18

časovnih obdobij znotraj planskega obdobja. Enega izmed načinov kratkoročnega usklajevanja povpraševanja in zmogljivosti proizvodnje predstavlja povečevanje zalog v tistih obdobjih, ko proizvodne zmogljivosti presegajo povpraševanje (Rusjan 1997, 24). Na ta način pokrivamo povečano povpraševanje v času sejmov, razprodaj ipd., podjetje ima v okviru mesečnega planiranja dve možnosti in sicer: politiko prilagajanja dejanske proizvodnje oz. nabave potrebni proizvodnji ali enakomerno proizvodnjo oz. nabavo, pri čemer v določenih mesecih povečajo zaloge in jih uporabijo za pokrivanje presežnega povpraševanja v času sezone.

Varnostna zaloga Najbolj občutljivo področje gospodarjenja z zalogami so varnostne zaloge. To izhaja že iz njihovega namena, saj jih vzdržujemo zato, da bi premostili pomanjkanje materiala ob vseh nepričakovanih dogodkih in zagotovili nemoteno oskrbo proizvodnje (Kaltnekar 1993, 283). Največkrat trdimo, da nastopa potreba po varnostnih zalogah iz dveh osnovnih vzrokov, in sicer:

• zaradi različnih nihanj v porabi in • zaradi prekoračitve dobavnih časov.

Seveda pa na višino varnostne zaloge in s tem na stopnjo pripravljenosti vplivajo še mnogi drugi dejavniki:

- stanje in konkurenca na tržišču (čim težje je kak material dobiti, čim pogostejše in večje so nepravilnosti pri dobavi, tem večja bo morala biti varnostna zaloga);

- narava porabnikov, predvsem še togost v zahtevah po oskrbi; - nadomestljivost materiala (višjo varnostno zalogo bodo zahtevali tisti

materiali, ki jih ni mogoče nadomestiti z drugimi); - skladiščni stroški in njihov glavni povzročitelj - vrednost materiala

(Kaltnekar 1993, 287).

Vse te vzroke in dejavnike je potrebno čim bolj upoštevati in s tem zagotoviti, da ne bi prišlo do nepotrebnih težav. S tem bomo lažje zagotovili osnovni pomen varnostne zaloge, ki je varnost preskrbe ob čim nižjih stroških.

Razbremenilna zaloga Razbremenilne zaloge oblikujemo, da bi napravili posamezna delovna mesta neodvisna od dogajanj na drugih delovnih mestih. Razbremenilne zaloge so značilne predvsem za montažno linijo (Rusjan 1997, 24).

Špekulativna zaloga

19

To so zaloge, ki nastanejo zaradi tega, ker management v podjetju pričakuje neke dogodke, ki bodo vplivali na hitro in veliko povečanje vrednosti zalog. Se ne povečujejo in ne zmanjšujejo neprestano, ampak nastanejo občasno, navadno tudi za krajši čas (na primer zvišanje cen, pomanjkanje določenih proizvodov itd.). 2.5.3 Razvrstitev zalog glede na velikost

Maksimalna zaloga Maksimalna zaloga je največja zaloga, do katere je še gospodarno uskladiščevati material. Te omejitve ne smemo prekoračiti, ker bi to povečalo skladiščne stroške, oteževalo delo in zmanjšalo preglednost v skladiščih. Prekoračitev maksimalne zaloge v izjemnih razmerah (npr. nepričakovano zvišanje cen, posebni popust in podobno) je možno po posebnem postopku (Potočnik 2002, 248-249). Vsako tako povečanje zahteva namreč podrobnejše izračunavanje in ugotavljanje smiselnosti takšne prekoračitve. Maksimalno zalogo pogosto potrebujemo tudi za določanje potrebnega skladiščnega prostora. Pri togem razporedu materiala v skladišču in sicer takrat, ko imamo za vsak material čisto določen prostor, moramo namreč materialu določiti toliko prostora, kolikor ga zavzema njegova največja dopustna zaloga. Maksimalna zaloga je enaka vsoti varnostne zaloge in aktivne zaloge. Torej je:

Zm = Zv + Za Zm=maksimalna zaloga Zv=varnostna zaloga Za=aktivna zaloga Celotna aktivna zaloga je tisti del zaloge, ki se stvarno spreminja in služi neposrednemu zadovoljevanju tekočih potreb. Varnostna zaloga pa je v bistvu mrtva zaloga, ki jo le redkokdaj porabljamo oz. v celoti porabimo.

Signalna zaloga Signalna zaloga je tista višina zalog, pri kateri je treba sprožiti postopek za nabavo. Treba jo je določiti tako, da bo nova količina materiala prispela prav takrat, ko bo dosežena varnostna zaloga v skladišču. Torej mora biti enaka porabi v dobavnem roku oziroma za toliko višja od varnostne zaloge.

Minimalna zaloga

20

Minimalna zaloga je najmanjša zaloga materiala, ki še omogoča proizvodnjo ali prodajo, vendar je tveganje pri novih dobavah izjemno veliko (npr. zastoji na cestah, stavke ipd,). Skrajna oblika je poslovanje brez zalog, ki temelji na sprotni dobavi materiala na proizvodno linijo točno takrat in v takšni količini, kot jo potrebujemo. Dostava ravno ob pravem času zahteva uravnoteženost vseh zmogljivosti, predpostavlja pa tudi popolno zanesljivost dobav in kakovost dobavljenega materiala na podlagi dolgoročnega partnerstva (Potočnik 2002, 248). 2.5.4 Razvrstitev zalog glede na stopnjo vpletenosti v proizvodni proces

Zaloga materiala in surovin Material delimo v osnovni in pomožni material, polproizvode, dele, nadomestne dele, gorivo in mazivo ter odpadke iz opisanih stvari ali lastne proizvodnje, ki so namenjeni za prodajo ( Koletnik , Koželj 2005, 147). Surovine so lahko neposredno pridobljene iz narave (ruda, pesek, surova nafta) ali pa predelane (pločevina, cement, …). Ločimo:

- material na poti, - material v skladišču poslovnega sistema in - material v obdelavi, dodelavi ali v drugih skladiščih (Turk 1990, 221).

Zaloge surovin in materiala morajo omogočiti izkoriščanje inštaliranih zmogljivosti in nemoteno odvijanje proizvodnega procesa. Če pa želimo to doseči, mora biti določena raven zalog surovin in materiala stalno oblikovana v podjetju. Oblikovanje zalog omogoča proizvodnjo, ki se prek prodajne aktivnosti preoblikuje praviloma v pozitiven finančni izid, kar vpliva na povečanje premoženja podjetja. Negativen učinek teh zalog pa se kaže v tem, da njihovo vzdrževanje povzroča stroške. Gre za stroške financiranja teh zalog, stroške zavarovanja in stroške skladiščenja (Filipič, Mlinarič 1999, 140). Ker povzročajo zaloge surovin in materiala pozitivne in negativne učinke, je potrebno poiskati optimalno zalogo; ko jo enkrat ugotovimo, pa ne velja stalno, saj se giblje med minimumom in maksimumom. Zmanjšanje zalog pod minimalno ravnijo ima za posledico znižanje stopnje izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti, kar pomeni, da se bo zmanjšal obseg proizvodnje in s tem posledično obseg prodaje ter pozitiven finančni izid, lahko pa pride tudi do prekinitev proizvodnje, kar ima za posledico povečanje zalog nedokončane proizvodnje in skladiščenja le-te, stroškov financiranja ter zmanjšanje finančnega izida. Povečanje zalog surovin in materiala nad maksimalno ravnijo pa povzroča dodatne stroške nabave in vzdrževanja zalog, kar posledično spet zmanjšuje finančni izid.

21

Pri določanju optimalne ravni zalog si lahko pomagamo z optimalno velikostjo naročila materiala in surovin, ki se pošlje z enim naročilom. Optimalna velikost naročila je tista, ki strošek naročila in stroške zalog zmanjša na minimum. Če bi iz kakršnih koli razlogov prišlo do zamud pri izpolnitvi naročila, bi se lahko pojavile v proizvodnji določene težave npr. prekinitev proizvodnje. Prav zaradi takšnih težav je potrebno pri oblikovanju minimalnih zalog upoštevati tveganje nepravočasnosti izpolnitve naročila. Razen surovin in materiala spada k tem zalogam še embalaža in drobni inventar.

Zaloga nedokončane proizvodnje Nedokončana proizvodnja zajema nedokončane proizvode na proizvajalnih mestih, lastne polizdelke in dele, ki so namenjeni nadaljnji proizvodnji ter odpadke, ki so namenjeni uporabi v proizvodnji (Igličar, Hočevar 1997, 95). Zaloge nedokončane proizvodnje so nelikvidna oblika sredstev, kar vpliva neugodno na likvidnost in financiranje. Na obseg zalog nedokončane proizvodnje vpliva več dejavnikov in sicer:

a) dolžina proizvodnega procesa; če gre za daljši proizvodni proces, vpliva to na večje zaloge in obratno. Težiti moramo k čim krajšemu proizvodnemu procesu, ker s tem preprečujemo nepotrebno povečanje zalog nedokončane proizvodnje;

b) stopnja izkoriščenosti zmogljivosti; povečana stopnja izkoriščenosti povečuje zaloge, kar deluje neugodno na likvidnost in na njihovo povečano financiranje, vendar je to povečanje sprejemljivo do višine optimalne stopnje izkoriščenosti zmogljivosti, pri kateri dosežemo najugodnejši finančni izid. Na stopnjo optimalne izkoriščenosti zmogljivosti vplivajo razmere na nabavnem trgu, na prodajnem trgu in na finančnem trgu;

c) višina stroškov proizvodnje; proizvodni stroški so namreč odvisni od količine in cene potroškov. Vsako povečanje stroškov ima za posledico povečanje zalog nedokončane proizvodnje in obratno. Težiti moramo h kar najmanjšim stroškom proizvodnje (Filipič, Mlinarič 1999, 143).

Nedokončana proizvodnja so v proizvodni proces vložena sredstva in delo, ki do dneva, ko delamo obračun, še niso prišla iz proizvajalnega procesa. To so torej nedokončani izdelki, ki jih še delajo in so zato še v proizvodnji. Nedokončana proizvodnja se izraža v vrednosti dejansko vloženih sredstev in dela. Družba lahko vrednoti zaloge nedokončane proizvodnje in proizvodov na tri načine:

• s proizvajalnimi stroški (kadar se proizvodnja in prodaja gibljeta iz obračunskega obdobja v obračunsko obdobje bolj ali manj enakomerno in torej ni posebnih nihanj);

22

• z zoženo lastno ceno (kadar se proizvodnja giblje iz obračunskega obdobja v obračunsko obdobje bolj ali manj enakomerno, prodaja pa bolj ali manj neenakomerno);

• s spremenljivimi stroški (kadar se proizvodnja giblje iz obračunskega obdobja v obračunsko obdobje bolj ali manj neenakomerno, prodaja pa bolj ali manj enakomerno)(IKS 9-10/02 2002, 169).

Zaloga gotovih proizvodov

Gotovi proizvodi so namenjeni prodaji. V zalogi se nahajajo od trenutka, ko jih prejme skladišče gotovih proizvodov pa vse do trenutka, ko jih podjetje zaračuna kupcu, oziroma ko zapustijo skladišče ali pa ko jih kupec prejme, odvisno od pogodbe (Pučko, Rozman 1996, 67). Zaloga gotovih proizvodov je nelikvidna oblika sredstev, kar vpliva neugodno na likvidnost in financiranje ter na zmanjšanje finančnega izida. Istočasno pa lahko dosegamo s prodajo gotovih proizvodov pozitiven finančni izid in tako povečujemo premoženje podjetja. Gre torej za to, da čim bolj zmanjšamo negativne in kar najbolj povečamo pozitivne vplive na finančni izid. To pa pomeni, da moramo težiti k oblikovanju optimalnega obsega zalog gotovih proizvodov (Filipič, Mlinarič 1999, 145). Na oblikovanje zaloge gotovih proizvodov vplivata proizvodnja in prodaja. Če je namreč proizvodnja individualna, proizvajamo po naročilu za znanega kupca in zaloge gotovih proizvodov praviloma ni, ker kupci naročene in proizvedene gotove proizvode takoj prevzamejo. Če pa gre za serijsko proizvodnjo, za neznanega kupca, se pa pojavlja določen obseg zaloge dokončanih proizvodov. Na ta obseg vplivajo ugodne prodajne možnosti, ki se kažejo v velikem povpraševanju po proizvodih, katero je odvisno od ugodnosti prodajnih cen ter kakovosti gotovih proizvodov. S pomočjo teh dejavnikov lahko npr. z ustreznim zniževanjem prodajnih cen pospešujemo prodajo in s tem zmanjšujemo zalogo gotovih proizvodov.

Zaloga trgovskega blaga Trgovsko blago so material, proizvodi in druga sredstva, ki jih je podjetje kupilo in namenilo nadaljnji prodaji (Igličar, Hočevar 1997, 95). Zaloge trgovskega blaga sestavljajo:

- trgovsko blago na poti, - trgovsko blago v skladiščih in - trgovsko blago v poslovnih enotah (Turk 1990, 223).

Zaloga trgovskega blaga je blago, kupljeno za prodajo, v nespremenjenem stanju (dodelava je lahko le manjši poseg) (IKS 3/02 2002, 210).

23

3 GOSPODARJENJE Z ZALOGAMI 3.1 Stroški zalog Zaloge povzročajo stroške. Če so z vidika proizvodnje zaželene velike zaloge, potem so z vidika stroškov zaželene čim manjše zaloge. Velike zaloge končnih izdelkov omogočajo ustreči kupcem tudi ob nenadnem povečanju povpraševanja, vendar povzročajo stroške. Zato je management zainteresiran za optimizacijo zalog, torej kar najmanjše zaloge, ki pa še omogočajo normalno poslovanje (Kavčič 2000, 290). Stroške zalog je mogoče razdeliti na naslednje skupine:

a) Stroški vzdrževanja zalog: stroški, ki nastanejo zaradi hranjenja zalog na določenem kraju. Med nje kaže všteti:

• Investicije v zaloge: denarna sredstva, potrebna za nabavo materialov, surovin,

rezervnih delov itd. Nadalje štejejo v to skupino tudi oportunitetni stroški zaradi izgub pri investiranju v zaloge, ne pa v kakšno finančno bolj donosno aktivnost.

• Skladiščenje: organizacija mora zgraditi ali najeti prostore, plačati davke na

zemljišče, plačati zavarovanje skladišč, obračunati amortizacijo itd.

• Hranjenje zalog: stroški zavarovanja zalog, stroški zastaranja zalog, kvarjenja, varovanja, loma, tatvin, manipulacije z materiali itd.

b) Stroški naročanja zalog: stroški, ki so povezani z naročilom materiala ali delov.

Računajo se na naročilo, ne na količino naročenega. Ne vključujejo plačila nabavljenega, ampak le opravila, potrebna za izvedbo posameznega naročila.

• Naročanje zunaj organizacije: gre za kupovanje materialov ali (rezervnih,

sestavnih) delov pri proizvajalcih ali dobaviteljih zunaj organizacije. Stroški naročila v tem primeru vsebujejo: plače osebja v nabavi in v računovodstvu, komunikacijski stroški, stroške prevzema dobave, …

• Naročanje znotraj organizacije: potrebne materiale lahko proizvedejo znotraj

organizacije same. Stroški naročanja v takšnem primeru zajemajo: stroške priprave potrebnega materiala, orodij, stroške dela in stroške izdelave naročenih delov.

c) Stroški premajhnih zalog: stroški, ki nastanejo, če organizacija nima zadosti

zalog, za zadovoljitev zahtevam notranjih in zunanjih uporabnikov. Stroški obsegajo:

• Pomanjkanje končnih izdelkov: izguba dobička na naročilo kupca, izguba kupca, ki mora nabaviti želeni proizvod drugje, dodatni stroški izpolnitve naročila na drug

24

način (npr. preko pogodbenika), dodatni administrativni stroški, če morda kupec pristane na kasnejšo izpolnitev naročila, dodatni transportni stroški.

• Proizvodni sistem: stroški ustavitve strojev zaradi pomanjkanja surovin, stroški

neizkoriščenosti strojev, stroški dela, znižana produktivnost dela, stroški ponovne priprave in zagona strojev.

d) Stroški spreminjanja kapacitet: stroški, ki so povezani s povečanjem ali

zmanjševanjem proizvodnih kapacitet zaradi povečanega ali zmanjšanega povpraševanja. Sem štejemo stroške pridobivanja novih delavcev, usposabljanja novih delavcev, odpuščanja odvečnih delavcev, uporabe neustrezno kvalificiranih delavcev, neizkoriščenosti kapacitet itd.

e) Skriti stroški: organizacije pogosto vzdržujejo posebno visoke zaloge posameznih

materialov iz različnih razlogov, tudi špekulacij. Proizvedejo več proizvodov v pričakovanju povečane porabe, pričakovanih dolgih dobavnih rokov, napačnih napovedi porabe itd (Kavčič 2000, 290-291).

Stroški povezani z zalogami, se glede na obseg zalog ne gibljejo enako, pač pa nekateri naraščajo s povečanjem, nekateri pa z zmanjšanjem zalog. Stroški, ki s povečanjem obsega zalog naraščajo so (Rusjan 1997, 28-30):

• stroški investiranega kapitala, • stroški skladiščenja, • davki na premoženje in stroški zavarovanja premoženja, • stroški povezani s slabo kakovostjo, • stroški planiranja in kontrole, • ostali stroški (večje možnosti zastaranja, pokvarljivosti zalog, razsipa, okvar in

podobno). Stroški, ki se s povečanjem obsega zalog zmanjšujejo pa so:

• stroški naročanja, • stroški priprave opreme, • stroški enote v zalogi, • stroški zaradi izčrpanja zalog.

Povezave med stroški zalog, dobavnimi časi in varnostnimi zalogami so odvisne od pristopa podjetja do politike zalog. Na splošno pa velja, da želi podjetje pri večjih stroških enote v zalogi imeti na zalogi čim manj enot in pogosteje naročati manjše količine. V primeru visokih stroškov naročanja ali visokih stroškov zaradi izčrpanja zalog pa stremi k večji količini zalog in redkejšemu naročanju večjih količin.

25

3.1.1 Opredelitev stroškov zalog Zaloge niso in ne morejo biti vedno enake, torej statične, ampak se stalno spreminjajo zaradi:

• spremembe razmerja med ponudbo in povpraševanjem po materialu, • komunikacijskih in prevoznih možnosti, • intenzivnosti porabe materiala, • ciljev poslovne politike podjetja itd..

Dejavniki gospodarjenja z zalogo so: stroški naročanja, stroški vzdrževanja zalog in stroški, ki nastanejo zaradi pomanjkanja zalog.

1. Stroški naročanja Višina stroškov naročanja je običajno neodvisna od velikosti naročila. Glavni stroški naročanja so.

• stroški priprave in izbiranja dobavitelja, • stroški povezani s samim naročilom, • stroški prevzema, kontrole, reklamacije in plačila računa.

Stroški naročanja se razlikujejo glede:

• zapletenosti naročila, • strokovnosti nabavnega osebje, • ročne ali računalniške priprave naročila, • novega ali ponavljajočega se naročila.

Podjetja pogosto izračunavajo povprečne stroške naročila, tako da vse stroške naročanja delijo s številom naročil v določenem obdobju (npr. v enem letu), kar je lahko varljiv podatek pri velikih razlikah v vrednosti posameznega naročila.

2. Stroški vzdrževanja zaloge Stroške vzdrževanja zaloge delimo na:

• stroške, ki so sorazmerni z vrednostjo zaloge: - financiranje zaloge (obresti od kapitala vezanega v zalogo), - zavarovalne premije, - izgube zaradi zastaranja, kala ali kraje;

• stroške, ki nastajajo s skladiščnim poslovanjem: - materialni stroški, - amortizacija zgradb in naprav, - najemnina skladiščnega prostora, - bruto plače zaposlenih, - administrativni stroški.

3. Stroški, ki nastanejo zaradi pomanjkanja zalog

26

Te stroške sestavljajo: • izguba zaradi prekinitve proizvodnje, • režijski stroški, povezani z zaposlenimi v skladišču, • razlika pri »kritnem« nakupu materiala po višji ceni, • stroški pridobitve novih kupcev zaradi izgube dosedanjih kupcev (Potočnik 2002,

252). Russellova (2000, 592-595) navaja, da je za potrebe učinkovitega upravljanja z zalogami, potrebno uvesti takšen sistem kontrole zalog, da točno vemo, kdaj in koliko naročiti, da bo skupek vseh stroškov minimalen. Obstajata dva sistema kontrole zalog: stalen sistem in začasni sistem:

- stalen sistem kontrole zalog pomeni, da se za vsak proizvod vodi evidenca oziroma število le tega. Ko se število proizvodov zmanjša do določene meje, se naroči enaka količina, da se zaloga obogati oziroma oplemeniti (ekonomsko naročilo količine). Prednost tega sistema je, da je vedno kontrolirano in vodstvo je vedno seznanjeno s številom le tega;

- začasen sistem kontrole zalog pomeni, da se zaloge preverja v časovnih intervalih (ob koncu tedna, meseca…). Če se ob kontroli ugotovi, da je zalog premalo, se ga naroči. Prednost tega sistema je, da ni potrebno toliko kontrole, kar je obenem tudi slabost.

3.2 Metode vrednotenja zalog Nakupne cene istovrstnih zalog materiala, drobnega inventarja in trgovskega blaga se lahko spreminjajo, saj podjetje lahko izbira med različnimi dobavitelji, lahko dobavlja različno količino oziroma prihaja do sprememb zaradi različnih pojavov na trgu. Zaradi različnih stroškov, ki so povezani s proizvodom v posameznem obdobju, različne produktivnosti, pa lahko prihaja tudi do razlik pri vrednosti zalog dokončanih in nedokončanih proizvodov Zaradi tega se lahko zastavlja vprašanje, po kakšni ceni ovrednotiti zaloge oziroma katero ceno uporabljati pri oddaji enot iz zaloge. Izbrana cena bo na eni strani vplivala na vrednost zalog, na drugi strani pa na vrednost oddaje enot iz zaloge (torej na stroške materiala) (Hočevar, Igličar, Zaman 2000, 51). S prenovljenimi SRS 2006 je bila ukinjena metoda povratnih cen (LIFO), podjetja danes torej lahko uporabljajo naslednje tako imenovane kvantitativne metode vrednotenja zalog:

• metoda drsečih povprečnih cen, • metoda tehtanih povprečnih cen, • metoda zaporednih (prvih) cen oziroma FIFO (first-in, first-out), • metoda stalnih cen.

27

V nadaljevanju sledi podrobnejša opredelitev vsake izmed kvantitativnih metod in shematski prikaz s konkretnim primerom, ki je enoten za vse kvantitativne metode vrednotenja. Primer 1: Kvantitativne metode vrednotenja zalog Podjetje ima na dan 03.09.2007 v zalogi 100 enot materiala A po nabavni ceni 10,00 EUR. 07.09.2007 podjetje nakupi še 50 enot materiala A po ceni 13,00 EUR, 12.09.2007 pa proda 60 enot materiala A. 17.09.2007 nabavi podjetje 40 enot materiala A po ceni 15,00 EUR, 24.09.2007 pa proda 50 enot materiala A. 28.09.2007 pa nabavi še dodatnih 10 enot materiala A po ceni 16,00 EUR. 3.2.1 Metoda drsečih povprečnih cen Po tej metodi moramo ob vsaki oddaji izračunati novo povprečno ceno, ki upošteva trenutno vrednost zaloge in trenutno količino zaloge. Oddaja blaga in končna zaloga sta vrednoteni po zadnji drseči povprečni ceni. Proces izračunavanja drsečih povprečnih cen, obračunavanje stroškov nabave in oddaje blaga je prikazan v sledeči tabeli. TABELA 1 : OBRAČUN ZALOGE MATERIALA A PRI UPORABI METODE DRSEČIH POVPREČNIH CEN Datum PREJEM ODDAJA ZALOGA CENA VREDNOST

PREJEMA VREDNOST

ODDAJE VREDNOST

ZALOGE Zač.stanje 100 10,00 1.000,0007.09. 50 150 13,00 650,00 1.650,0012.09. 60 90 11,00 660,00 990,0017.09. 40 130 15,00 600,00 1.590,0024.09. 50 80 12,23 611,50 978,5028.09. 10 90 16,00 160,00 1.138,50SKUPAJ 100 110 1.410,00 1.271,50 Drseča povprečna cena1 = 1.650,00/150 = 11,00 EUR Drseča povprečna cena2 = 1.590,00/130 = 12,23 EUR Iz tabele je lepo razvidno, da podjetje pri vrednotenju oddaje materiala vsakič izračuna novo drsečo povprečno ceno, ki jo dobi tako, da vrednost zalog pred oddajo deli s številom enot v zalogi pred oddajo. Nato vsako oddajo izrazi po zadnji drseči povprečni ceni. Vrednost končne zaloge materiala A po zadnji drseči povprečni ceni znaša 1.138,50 EUR. V tem mesecu je podjetje nabavilo za 1.410,00 EUR novega materiala, vrednost porabljenega materiala pa znaša 1.271,50 EUR. Razlika med vrednostjo nabavljenega

28

materiala in stroški porabljenega materiala znaša 138,50 EUR, kar pomeni, da se je vrednost zaloge v obdobju povečala za 138,50 EUR. 3.2.2 Metoda tehtanih povprečnih cen Pri metodi tehtanih povprečnih cen ob oddaji izračunamo tehtano povprečno ceno, ki jo dobimo tako, da vrednosti začetne zaloge prištejemo vrednost vseh nabav v obdobju ter delimo z razpoložljivimi količinami v obdobju. Oddaja materiala je vrednostno izražena po tako izračunani tehtani povprečni ceni. TABELA 2: OBRAČUN ZALOGE MATERIALA A PRI UPORABI METODE TEHTANIH POVPREČNIH CEN Datum PREJEM ODDAJA ZALOGA CENA VREDNOST

PREJEMA VREDNOST

ODDAJE VREDNOST

ZALOGE Zač.stanje 100 10,00 1.000,0007.09. 50 150 13,00 650,00 1.650,0012.09. 60 90 11,00 660,00 990,0017.09. 40 130 15,00 600,00 1.590,0024.09. 50 80 11,84 592,00 998,0028.09. 10 90 16,00 160,00 1.158,00SKUPAJ 100 110 1.410,00 1.252,00 Tehtana povprečna cena1 = (1.000,00+650,00)/(100+50) = 11,00 EUR Tehtana povprečna cena2 = (1.000,00+650,00+600,00)/(100+50+40) = 11,84 EUR Vrednost končne zaloge materiala A po tehtani povprečni ceni znaša 1.158,00 EUR. Razlika med vrednostjo nabavljenega materiala in stroški porabljenega materiala znaša 158,00 EUR, kar pomeni, da se je vrednost zaloge v obdobju povečala za 158,00 EUR. 3.2.3 Metoda zaporednih cen (FIFO) Metoda FIFO pomeni, da podjetje iz zaloge odda najprej tiste količine blaga, ki so bile najprej prejete. Količine blaga v zalogi se torej gibljejo po določnem zaporedju in sicer tako, da tiste količinske enote, ki so prej prejete, so tudi prej oddane. Oddajo blaga se obračuna po prvih dejanskih cenah, končna zaloga pa po zadnjih cenah, kot je prikazano v spodnji tabeli.

29

TABELA 3: OBRAČUN ZALOGE MATERIALA A PRI UPORABI METODE ZAPOREDNIH CEN Datum PREJEM ODDAJA ZALOGA CENA VREDNOST

PREJEMA VREDNOST

ODDAJE VREDNOST

ZALOGE Zač.stanje 100 10,00 1.000,0007.09. 50 150 13,00 650,00 1.650,0012.09. 60 90 10,00 600,00 1.050,0017.09. 40 130 15,00 600,00 1.650,0024.09. 50 80 10;13 530,00 1.120,0028.09. 10 90 16,00 160,00 1.280,00SKUPAJ 100 110 1.410,00 1.130,00 Iz tabele je razvidno, da smo pri prvi oddaji materiala iz zaloge (60 enot) upoštevali prve cene (10,00 EUR) iz začetne zaloge 100 enot materiala A. Pri drugi oddaji materiala (50 enot) pa smo porabili še 40 enot materiala A iz začetne zaloge po ceni 10,00 EUR ter 10 enot od prve nabave z dne 07.09. po ceni 13,00 EUR. Vrednost končne zaloge materiala A po metodi zaporednih cen znaša 1.280,00 EUR. Razlika med vrednostjo nabavljenega materiala in stroški porabljenega materiala znaša 280,00 EUR, kar pomeni, da se je vrednost zaloge v obdobju povečala za 280,00 EUR. 3.2.4 Metoda stalnih cen Pri metodi stalnih cen pa vse prejeme in oddaje v obdobju sproti obračunavamo po predračunskih cenah, ob koncu obdobja pa ugotovimo odmik od predračunskih cen in z njim popravimo vrednost oddanih količin in vrednost količin v končni zalogi. V spodnji tabeli je prikazan obračun stroškov materiala in vrednosti zaloge po tej metodi s predpostavko, da je stalna cena 13,00 EUR. TABELA 4: OBRAČUN ZALOGE MATERIALA A PRI UPORABI METODE STALNIH CEN Datum PREJEM ODDAJA ZALOGA CENA VREDNOST

PREJEMA VREDNOST

ODDAJE VREDNOST

ZALOGE Zač.stanje 100 10,00 1.000,0007.09. 50 150 13,00 650,00 1.650,0012.09. 60 90 13,00 780,00 870,0017.09. 40 130 13,00 520,00 1.390,0024.09. 50 80 13,00 650,00 740,0028.09. 10 90 13,00 130,00 870,00SKUPAJ 100 110 1.300,00 1.430,00

30

Razvidno je, da podjetje vrednoti tako prejem kot oddajo materiala po stalni ceni, ki je 13,00 EUR. Vrednost predračunskega prejema materiala je 1.300,00 EUR oziroma predračunska vrednost razpoložljivega materiala je 2.300,00 EUR (1.3000,00 + 1.000,00 EUR). Iz predhodnih tabel pa je razvidno, da je dejanska vrednost prejetega materiala 1.410,00 EUR oziroma vrednost razpoložljivega materiala 2.410,00 EUR. Iz tega izhaja, da je vrednost dejanskega prejema za 110,00 EUR večja od predračunske vrednosti, kar kaže na to, da smo v obračunskem obdobju prikazovali premajhne stroške materiala in prenizko vrednost zalog. To razliko imenujemo odmik, ki je lahko pozitiven ali negativen in jo je potrebno razdeliti na vrednost končnega stanja zalog in stroške. Izračunati je potrebno koeficient odmika, ki ga dobimo tako, da odmik delimo s predračunsko vrednostjo količin in sicer:

%5100x300.2

110=

Izračun nam pove, da je dejanska vrednost za 5% večja od predračunske, kar pomeni, da je bila predračunska cena premajhna in je zato potrebno popraviti vrednost zaloge in stroške. Če z ugotovljenim koeficientom odmika pomnožimo prvotno ugotovljene vrednost zalog oziroma oddaj, dobimo pravilne vrednosti po metodi stalnih cen: Vrednost stroškov oz. oddaje = 1,05 x 1.430,00 EUR = 1.501,50 EUR oz. 5% x 1.430,00 EUR = 71,50 EUR + 1.430,00 EUR = 1.501,50 EUR Vrednost končnega stanja zalog = 1,05 x 870,00 EUR = 913,50 EUR oz. 5% x 870,00 EUR = 43,50 EUR + 870,00 EUR = 913,50 EUR. Z nastalim odmikom 110,00 EUR smo povečali stroške materiala za 71,50 EUR, vrednost končne zaloge pa za 43,50 EUR. Na podlagi prikazanega primera ugotovimo, da je vrednost zalog v veliki meri odvisna od izbrane metode. Zato mora podjetje metodo zmanjševanja vrednosti zalog sprejeti s svojo računovodsko usmeritvijo in izbrano metodo dosledno uporabljati. Metoda, ki jo priporočajo SRS 2006 je metoda zaporednih cen, kajti na koncu obračunskega obdobja ostanejo v zalogi tiste količine, ki so bile nabavljene najkasneje in so zato končne zaloge ovrednotene po zadnjih nabavnih cenah.

31

4 KONTROLA ZALOG Cilj kontrole oziroma nadzora nad upravljanjem z zalogami je doseči čim boljše razmerje med koristmi in stroški zalog. Obstaja cela vrsta metod nadzora nad upravljanjem zalog in sicer od zelo preprostih, pa do zelo zahtevnih. Precej lahko povedo nekateri kazalniki, s katerimi je mogoče zelo hitro ustvariti jasno sliko stanja na področju zalog. Zelo pomembna metoda analize zalog je metoda ABC, s katero lahko identificiramo, količinsko in vrednostno, najpomembnejše artikle v zalogi. Kontrola zalog je potrebna zaradi materialnih izgub; dobro postavljen sistem kontrole zalog predstavlja tako tudi preventivni ukrep. 4.1 Koeficient obračanja zalog Koeficient obračanja zalog je najpomembnejši kazalnik v zvezi z zalogami. Izračunamo ga kot rezultat deljivosti med vrednostjo porabe v obravnavanem obdobju in povprečno vrednostjo zalog v tem istem obdobju. Koeficient je mogoče računati za različna časovna obdobja, najpogostejše in tudi najbolj smiselno pa je izračunavanje za obdobje enega leta.

Koeficient obračanja zalog = nost vredpovprecnamateriala gaporabljene vrednost

Koeficient odraža hitrost obračanje sredstev v zalogah. Višji kot je ta koeficient, hitreje so se zaloge obračale in sredstva so bila vezana manj časa. Za podjetja je seveda zaželeno, da imajo čim višje koeficiente obračanja zalog, saj to pomeni več razpoložljivih sredstev za druge namene. Drugi pomemben kazalnik je število dni vezave zalog, ki nam pove število dni, ko so sredstva podjetja vezana v zalogah. Obratno kot pri koeficientu obračanja zalog, pa je ta kazalnik za podjetje ugodnejši, čim manjši je.

Število dni vezave zalog = zalog obracanja koeficient

365

4.2 ABC metoda Problem kontrole in obnavljanja zalog je tem večji, čim večja je količina materialov in delov, ki jih organizacija potrebuje za svoje poslovanje.

32

Začetno planiranje in kasnejši nadzor zalog se opravlja na osnovi posameznih postavk in končnega proizvoda, ki je sestavljen iz teh postavk. Predpogoj za uspešno upravljanje zalog je najprej razvoj kataloga, temu pa sledi natančna in temeljita ABC analiza.

a) Katalog zalog Za njegovo pripravo je potrebno vse postavke v zalogah natančno opisati, identificirati s proizvajalčevo številko proizvoda, označiti z uporabnikovo identifikacijsko številko ter klasificirati. Priprava in vzdrževanje takšnega kataloga ima dva pomena:

- katalog zalog služi kot sredstvo komuniciranja. Osebju iz različnih oddelkov omogoča, da svoje delo opravljajo učinkoviteje;

- pomembno je za sam proces nadzora zalog. Posebej je pomembno, da zmanjšamo število zapisov za identične dele (Završnik 2005, 61-62).

b) ABC analiza zalog

Takoj, ko so vse postavke v zalogah identificirane in opisane, mora vodja nabave določiti pomembnost in rednost vsake postavke v zalogi. Potrebno je proučiti ceno in stroške posamezne postavke, stopnjo povpraševanja po njej, nabavni čas ter razne probleme, ki bi se lahko pojavili. Celotna količina materialov in delov na zalogi lahko obsega več tisoč različnih enot. Praktične izkušnje so pokazale, da ni potrebno zalog vseh delov in materialov spremljati z enako pozornostjo. Enostaven praktičen sistem, ki ga je mogoče uporabiti za določanje, katere enote spremljati bolj natančno in katere manj je ABC metoda, ki temelji na sistemu 80-20 (na 20% postavk se nanaša 80% celotnih investicij v zaloge) imenovanem Paretovo načelo. Model temelji na tem, da navadno relativno majhna količina materialov in delov predstavlja večino denarno izraženih zalog. Te je treba skrbno spremljati. Navadno pa je veliko število materialov in delov, ki so redko uporabljeni in so vrednostno malo pomembni. Za te ni potrebna tako natančna kontrola zalog (Kavčič 2000, 293). Po ABC metodi delimo materiale in dele na zalogi v sledeče tri razrede (Wild 1997, 31):

• razred A: 10% izdelkov, ki predstavljajo 65% skupne vrednosti • razred B: 20% izdelkov, ki predstavljajo 25% skupne vrednosti • razred C: 70% izdelkov, ki predstavljajo 10% skupne vrednosti.

Skupina % celotnega števila

izdelkov % skupne vrednosti

A 10 65 B 20 25 C 70 10 100 100

33

SLIKA 5: ANALIZA ABC Skupna vrednost v % Število izdelkov v % Vir: Wild 1997, 32 Vsako postavko lahko dodatno klasificiramo na tri številčni skali:

a) 1-kritično b) 2-srednje c) 3-nekritično.

Na ta način bi manj pomemben A element označili z A-3, kritičen element C pa z C-1. Glede na okoliščine v določenih situacijah je možno, da C-1 element zahteva večjo pozornost kot A-3 element (Završnik 2005, 64).

1020 30

100 50

40

60

80 90

10 20 30 40 50 60 70 80 90 100

A B C

70

34

5 MANAGEMENT ZALOG V PODJETJU K.K. Kras Kabine d.o.o. 5.1 Predstavitev podjetja Začetki družbe segajo v 1950 leta, ko se je ob takratni mehanični delavnici razvila proizvodnja kovinskih izdelkov in skladiščnih regalov. Leta 1977 se je združila s podjetjem SIP Šempeter. Osvojila je proizvodnjo kmetijske mehanizacije in izdelavo prenesla v sedanje, takrat novo zgrajene prostore. Glavni izdelki so bili trosilniki gnoja, obračalniki sena, mlini drobilniki za krmo in silažni kombajni. Ob geopolitičnih spremembah v letih 1989-91 je zašla v krizo. S strukturnimi in lastniškimi spremembami je leta 1994 nastala družba BORI KMO d.o.o., ki je svoj program razširila še na izdelavo delov in ogrodij za kabine delovnih strojev, podvozja avtobusov in opremo za kegljišča. Ves potencial je družba usmerila v pridobivanje novih trgov in izdelkov. Konec leta 2006 se je lastniško in poslovno vključila v mednarodno skupino Siac S.p.a., dobavitelja kabin za največje svetovne proizvajalce strojev za zemeljska dela in agrikulturo. Preimenovala se je v K.K. Kras Kabine d.o.o. in je specializirana za izdelavo varnostnih ogrodij za kabine. V družbi je bilo konec leta 2007 sledeča zaposlitvena struktura:

Stopnja izobrazbe Število II 11 III 3 IV 9 V 29 VI 4 VII 5

Skupaj 61 Glavne tehnologije družbe so:

• preoblikovanje jeklene pločevine in profiliranih jeklenih cevi, • mehanska obdelava, • varjenje jeklenih izdelkov in konstrukcij.

Družba načrtuje širitev programa, večanje obsega proizvodnje, uvajanje novih modernih tehnologij in izobraževanje kadrov. Velik pomen posveča kadrom, njihovemu standardu in okolje varstvenim problemom. Tak pristop ji omogoča in ji bo omogočal konkurenčen nastop na domačem in mednarodnih trgih ter preseganje pričakovanj kupcev, zadovoljstvo v okolju in zasedanje vodilne vloge v panogi (Poslovnik kakovosti 2007, 3 ).

35

5.2 Organizacijska shema podjetja

VODENJE TEHNIČNE SLUŽBE

VODENJE LOGISTIKE VODENJE FINANČNO RAČUNOVODSKEGA SEKTORJA

VODENJE ORODJARNE

VODENJE TEHNOLOGIJE

VODENJE ASISTENCE KUPCEV

VODENJE NABAVLJANJA

VODENJE SKLADIŠČ

CARINJENJE

VODENJE PROIZVODNJE

VODENJE VZDRŽEVANJA

VODENJE OPD

VODENJE OBRATA 1

VODENJE OBRATA 2

VODENJE PROIZVODNE KOOP

VODENJE SLUŽBE KAKOVOSTI

VODENJE INFORMATIKE

VODENJE INVESTCIJ

VODENJE VARILSKIH DEL

VODENJE SLUŽBE SPLOŠNIH ZADEV

PREDSTAVNIK VODSTVA ZA SRO

PREDSTAVNIK VODSTVA ZA KAKOVOSTDIREKTOR

SKUPŠČINA

36

5.3 Opredelitev zalog v podjetju K.K. Kras Kabine d.o.o. Proizvodne zaloge v podjetju zajemajo:

• zaloge materiala in surovin • zaloge polizdelkov • zaloge nedokončane proizvodnje • zaloge gotovih izdelkov in • zaloge trgovskega blaga.

V podjetju se srečujejo tudi z zalogami drobnega inventarja in embalaže z dobo koristnosti do enega leta, lahko pa z dobo koristnosti več kot eno leto, če posamična vrednost ne presega 100 EUR. Evidentiranje in spremljanje zalog je računalniško podprto. Različne vrste zalog so v podjetju temeljnega pomena, saj zagotavljajo nemoteno poslovanje, hkrati pa povzročajo določene stroške, ker je v njih vezano premoženje podjetja. TABELA 5: STRUKTURA ZALOG V PODJETJU K.K. KRAS KABINE D.O.O. Vrste zalog 2006 2007 % 2006 % 2007 1. Zaloga surovin in materialov 726.180 1.668.138 65% 75% 2. Nedokončana proizvodnja 171.144 145.812 15% 7% 3. Zaloga polizdelkov 132.511 293.944 12% 13% 4. Zaloga trgovskega blaga 89.234 113.156 8% 5% SKUPAJ (v EUR) 1.119.069 2.221.050 100% 100%

Iz tabele je razvidno, da so se zaloge v letu 2007 dokaj povečale in sicer skoraj za polovico. Razlog je vstop novega lastnika in sicer italijanske družbe Siac S.p.a., ki je sočasno tudi največji kupec družbe. Pod novim lastništvom je namreč družba ponovno finančno zaživela, poravnala vse zapadle obveznosti, uspešno nadaljevala svojo dejavnost in vzpostavila nove linije za izdelavo varnostnih kabin strojev za obdelavo zemeljskih del. Zaloga surovin in materiala se je zato v strukturi zalog zelo povečala, kar predstavlja surovine in material, ki so osnova za izdelavo kabin (pločevina, cevi, profili, kovinske palice …) ter predstavljajo 75% vseh zalog v letu 2007. Zaloga nedokončane proizvodnje se je zmanjšala za 8%, zaloga trgovskega blaga se je prav tako zmanjšala in sicer za 3%. Iz tabele strukture zalog je razvidno, da se je v letu 2007 za 1% povečala zaloga polizdelkov.

37

5.3.1 Vodenje zalog Podjetje poskuša voditi zaloge tako, da ima zaloge čim manjše in da je optimalna zaloga vedno na razpolago. Podjetje kontrolira zaloge na sledeče načine: Zaloge materiala in surovin so ovrednotene s planskimi cenami. Mesečno se ugotavljajo odmiki od cen materiala, ki so lahko pozitivni ali negativni. Poraba materiala je tako pravilno ovrednotena po povprečnih cenah. Nedokončana proizvodnja se vrednoti po metodi zožene lastne cene. Pri metodi lastne cene stroškovno ceno poslovnega učinka sestavljajo vsi, v obračunskem obdobju, nastali stroški. Pri izkazovanju zalog polizdelkov in gotovih izdelkov podjetje uporablja metodo lastne cene, ki se določi na začetku leta in se med letom ne spreminja (Letno poročilo 2006, 18). Letni prodajni plan, potrjen s strani kupcev, je osnova za izdelavo letnega nabavnega plana. Za gotove izdelke imajo izdelane sestavnice, ki vključujejo potrebne materiale za te izdelke in so osnova za razpis delovnih nalogov in planiranje nabav materiala. Na osnovi prodajnih naročil in razpisanih delovnih nalogov sistem, glede na razpoložljivo zalogo materiala, javi potrebo po eventualnih manjkih za določeno obdobje. Na osnovi potreb razpisanih delovnih nalogov in potrjenih naročil kupcev, se nadalje aktivirajo nabavna naročila. Material se naroča pri že vnaprej določenih pogodbenih dobaviteljih. Materiali, ki se neposredno ne vežejo na gotovi izdelek, ampak vanj vstopajo posredno (varilna žica, brusni diski …), se naročajo na osnovi vnaprej ocenjene minimalne zaloge. Knjigovodske listine, ki se pojavljajo v proizvodnji:

• Prejemnica (prejem materiala v skladišče), • Odpravnica (oddaja polproizvodov kooperantom), • Oddajnica/Izdajnica (izdaja materiala iz skladišča), • Prenosnica/Predajnica (prenos iz enega skladišča v drugega), • Povratnica /Vračilnica (vračilo materiala iz proizvodnje v skladišče), • Odpisnica (znižanje vrednosti zalog materiala), • Izničnica (izničenje materiala, polproizvodov, gotovih izdelkov), • Delovni nalog.

5.3.2 Stroški zalog Zaloge povzročajo v podjetju največ stroškov investiranega kapitala, kajti z denarnimi sredstvi je potrebno priskrbeti določeno količino zalog. Podjetje financira zaloge z lastnimi

38

sredstvi, kar povzroča oportunitetne stroške, ker tega denarja ne more vložiti v kakšno drugo, finančno bolj donosno investicijo. Stroški naročanja zalog so povezani z naročilom materiala in surovin. Vključujejo opravila, potrebna za izvedbo posameznega naročila in sicer: stroške komuniciranja (telefoniranje, elektronska pošta …), priprave naročil, stroške prevzema materiala, kontrole, manipulacij, reklamacij in knjiženja ter plačil računov. Stroškov skladiščenja podjetje nima, ker ima zaloge skladiščene v lastnih prostorih. 5.4 Praktični primeri obračuna nedokončane proizvodnje Zaloge nedokončane proizvodnje so nelikvidna oblika sredstev in zaradi tega neugodno vplivajo na likvidnost in financiranje. Presežek njihovih količin nad potrebami ima za posledico počasnejše obračanje zalog, kar pomeni podaljšanje časa vezave sredstev v zalogi in ima za posledico poslabšanje likvidnosti. Zaloga nedokončane proizvodnje se vrednoti po metodi zožene lastne cene; obremenjena je torej z neposrednimi stroški materiala, dela, storitev, neposredno amortizacijo, splošnimi proizvajalnimi stroški ter splošnimi stroški uprave, nabave in prodaje.

• Neposredni stroški materiala Neposredni stroški materiala so stroški, ki so povezani z nastajajočim proizvodom in nedokončano proizvodnjo ter so poznani. Nabavno ceno sestavljajo nakupna cena, uvozne in druge nevračljive nakupne dajatve (tudi DDV, ki se ne povrne) ter neposredni stroški nabave (stroški prevoza, nakladanja, razkladanja …).

• Neposredni stroški dela Neposredni stroški dela so tisti stroški, ki jih je mogoče neposredno povezati z nastajajočim proizvodom in nedokončano proizvodnjo in se spreminjajo skladno s proizvodnjo. V družbi je zaposlenih 61 zaposlencev, od tega je 12 direktnih (proizvodnih) delavcev, ki so neposredno vezani na proizvodnjo, ostali so indirektni zaposlenci. V vrednost zaloge količinske enote proizvodov se vključijo stroški dela direktnih zaposlencev (stroški plač).

• Neposredni stroški storitev Neposredni stroški storitev nastajajo, ko določene storitve, povezane z nastajajočim proizvodom in nedokončano proizvodnjo, opravijo zunanji kooperanti (storitev peskanja, barvanja, struženja, rezkanja …).

39

• Neposredni stroški amortizacije V vrednost zaloge količinske enote proizvodov se vključijo tudi stroški amortizacije osnovnih sredstev, ki so neposredno vezani na proizvodni proces (varilne priprave, stroj plazma, CNC stroj, hidravlične škarje …).

• Splošni proizvajalni stroški Splošni proizvajalni stroški so stroški, ki so nastali pri ustvarjanju proizvodov in nedokončane proizvodnje in sicer: stroški amortizacije osnovnih sredstev, popravil in čiščenja naprav, energije, kurjave, razsvetljave in vode, drobnega inventarja, vračunani osebni dohodki vodstvenega osebja in drugi splošni stroški.

• Splošni stroški uprave, nabave in prodaje Med te stroške sodijo stroški, ki nastajajo v oddelkih nabave, prodaje in uprave: stroški amortizacije osnovnih sredstev, stroški popravil in čiščenja, stroški energije, razsvetljave in kurjave, stroški drobnega inventarja in drugi. Vrste zalog nedokončane proizvodnje v podjetju:

• nedokončana proizvodnja na proizvodnih mestih, • lastni polizdelki in deli namenjeni nadaljnji proizvodnji, • odpadki namenjeni uporabi v proizvodnji.

Obračun nedokončane proizvodnje se opravi mesečno na zadnji delovni dan. Na ta dan se naredi presek izdelanosti delovnih nalogov (DN), ki so dani v proizvodnjo. Ti nalogi se lahko nahajajo na različnih fazah izdelanosti: - nekateri so šele začeti, na njih je opravljena samo ena operacija od več možnih (nedokončana proizvodnja na proizvodnih mestih), - nekateri so že končani in so polizdelki predani na zalogo skladišča polizdelkov (lastni polizdelki in deli namenjeni nadaljnji proizvodnji), - nekateri DN so, zaradi tehnološkega izkoristka materiala dali, kot stranski produkt, ostanek (odpadki namenjeni uporabi v proizvodnji). Izdelala sem štiri primere zatečenega stanja izdelanosti DN v trenutku obračuna, ki vplivajo na nastanek različnih vrst zalog, te pa se nadalje beležijo v bilančnih poročilih ter odsevajo različne vplive na izid poslovanja.

40

SLIKA 6: SHEMATIČNI PRIKAZ STRUKTURE IN IZDELAVE IZDELKA – Primer 1 DN 4 2.operacija (barvanje) 1.operacija (montaža)

DN 3 1.operacija (montaža)

DN 1 DN 2 3.operacija (vrtanje) 2.operacija (krivljenje) 2.operacija (struženje) 1.operacija (razrez) 1.operacija (razrez)

(palica okrogla 100 kg) (pločevina 20 kg) (vijak A 10 kg) (zobnik 20 kos) (vijak B 50 kos)

Vir: Lastna izdelava

GOTOVI IZDELEK 10 kos

PODSKLOP C 10 kos

POLIZDELEK A 10 kos POLIZDELEK B 20 kos

SUROVINA SUROVINA SUROVINA SUROVINA SUROVINA

41

- Obračun nedokončane proizvodnje na proizvodnih mestih

DN št.1: lansiramo v izdelavo 10 kos polizdelka A: • izdajnica materiala iz skladišča surovin:

100 kg palice okrogle po 1,00 EUR/kos = 100,00 EUR • 1.operacija (razrez)

10 kos x 0,1h x (cena ure) 20,00 EUR/h = 20,00 EUR • 2.operacija (struženje)

10 kos x 0,2h x 24,00 EUR/h = 48,00 EUR • 3.operacija (vrtanje) – še ni narejena!

10 kos x 0,1h x 15,00 EUR/h = 15,00 EUR Izračun vrednosti nedokončane proizvodnje po DN št. 1: 100,00 EUR + 20,00 EUR + 48,00 EUR = 168,00 EUR Obračun nedokončane proizvodnje na proizvodnem mestu je 168,00 EUR, ker operacija 3 v vrednosti 15,00 EUR še ni izdelana.

DN št.2: lansiramo v izdelavo 20 kos polizdelka B:

• izdajnica materiala iz skladišča surovin: 20 kg pločevine po 1,00 EUR/kg = 20,00 EUR

• 1.operacija (razrez) 20 kos x 0,1h x (cena ure) 20,00 EUR/h = 40,00 EUR Pri tej operaciji se pojavi tehnološki odpadek 5 kg pločevine.

• 2.operacija (krivljenje) 20 kos x 0,3h x 24,00 EUR/h = 144,00 EUR Izračun vrednosti nedokončane proizvodnje po DN št. 2: 20,00 EUR + 40,00 EUR + 144,00 EUR = 204,00 EUR - Popis delovnega naloga: DN št. 1: 10 kos POLIZDELEK A

1) izdajnica materiala iz skladišča surovin na DN: 100 kg palica okrogla po 1,00 EUR/kg = 100,00 EUR

2) 1.operacija: skupna vrednost operacije je 20,00 EUR 3) 2.operacija: skupna vrednost operacije je 48,00 EUR 4) 3.operacija: skupna vrednost operacije je 15,00 EUR 5) predaja na zalogo polizdelkov (skladišče polizdelkov):

vrednost 10 kos polizdelek A = 183,00 EUR vrednost 1 kos polizdelek A = 18,30 EUR DN št. 2: 20 kos POLIZDELEK B

1) izdajnica materiala iz skladišča surovin na DN: 20 kg pločevina po 1,00 EUR/kg = 20,00 EUR

42

1) 1.operacija: skupna vrednost operacije je 40,00 EUR 2) 2.operacija: skupna vrednost operacije je 144,00 EUR 3) predaja na zalogo polizdelkov (skladišče polizdelkov):

vrednost 20 kos polizdelek B = 204,00 EUR vrednost 1 kos polizdelek B = 10,20 EUR

4) predaja na skladišče odpadkov namenjenih uporabi v proizvodnji: 5 kg pločevine po 1,00 EUR/kg = 5,00 EUR Končna vrednost zaloge gotovih izdelkov: 0,00 EUR Končna vrednost zaloge nedokončanih proizvodov: 377,00 EUR 168,00 EUR+204,00 EUR+5,00 EUR Končna vrednost zaloge materiala in surovin: 230,00 EUR vijak A 10 kos po 0,50 EUR/kos = 5,00 EUR zobnik 20 kos po 10,00 EUR/kos = 200,00 EUR vijak B 50 kos po 0,50 EUR/kos = 25,00 EUR

Vrsta zalog Vrednost zalog v EUR Zaloga gotovih izdelkov 0,00 Zaloga nedokončane proizvodnje 377,00 Zaloga materiala in surovin 230,00 Skupna vrednost zalog v EUR (primer 1) 607,00

43

SLIKA 7: SHEMATIČNI PRIKAZ STRUKTURE IN IZDELAVE IZDELKA – Primer 2 DN 4 2.operacija (barvanje) 1.operacija (montaža)

DN 3 izdelamo 3 kos in jih predamo na zalogo podsklopov 1.operacija (montaža)

DN 1 DN 2 3.operacija (vrtanje) 2.operacija (krivljenje) 2.operacija (struženje) 1.operacija (razrez) 1.operacija (razrez)

(palica okrogla 100 kg) (pločevina 20 kg) (vijak A 10 kg) (zobnik 20 kos) (vijak B 50 kos)

Vir: Lastna izdelava

GOTOVI IZDELEK 10 kos

PODSKLOP C 10 kos

POLIZDELEK A 10 kos POLIZDELEK B 20 kos

SUROVINA SUROVINA SUROVINA SUROVINA SUROVINA

44

- Obračun nedokončane proizvodnje na proizvodnih mestih DN št.3: lansiramo v izdelavo 10 kos podsklopov C:

• izdajnica polizdelkov iz skladišča polizdelkov: 10 kos polizdelka A po 18,30 EUR = 183,00 EUR

• izdajnica polizdelkov iz skladišča polizdelkov: 20 kos polizdelka B po 10,20 EUR/kos = 204,00 EUR

• izdajnica materiala iz skladišča surovin: 10 kos vijak A po 0,50 EUR/kos = 50,00 EUR

• 1.operacija (montaža) 10 kos podsklop C x 0,5 h x 30,00 EUR/h = 150,00 EUR DN št.3: lansiramo v izdelavo le 3 kos podsklopov C:

• izdajnica polizdelkov iz skladišča polizdelkov: 3 kos polizdelka A po 18,30 EUR/kos = 54,90 EUR

• izdajnica polizdelkov iz skladišča polizdelkov: 6 kos polizdelka B po 10,20 EUR/kos = 61,20 EUR

• 1.operacija (montaža) 3 kos podsklop C x 0,5 h x 30,00 EUR/h = 45,00 EUR

• predaja na zalogo polizdelkov-podsklopov (skladišče podsklopov) 3 kos podsklop C x 58,70 EUR/kos = 176,10 EUR Izračun vrednosti nedokončane proizvodnje po DN št. 3: 183,00 EUR + 204,00 EUR + 50,00 EUR +150 EUR = 587,00 EUR - Popis delovnega naloga: DN št. 3: 10 kos PODSKLOP C

1) izdajnica polizdelkov iz skladišča polizdelkov: 10 kos polizdelka A po 18,30 EUR/kos = 183,00 EUR

2) izdajnica polizdelkov iz skladišča polizdelkov: 20 kos polizdelka B po 10,20 EUR/kos = 204,00 EUR

3) izdajnica materiala iz skladišča surovin: 10 kos vijak A po 0,50 EUR/kos = 50,00 EUR

4) 1.operacija: skupna vrednost operacije je 150,00 EUR 5) predaja na zalogo polizdelkov-podsklopov (skladišče polizdelkov):

vrednost 10 kos podsklopa C = 587,00 EUR vrednost 1 kos podsklopa C = 58,70 EUR Končna vrednost zaloge gotovih izdelkov: 0,00 EUR Končna vrednost zaloge nedokončanih proizvodov: 452,00 EUR 7 kos polizdelka A na zalogi polizdelkov v vrednosti: 7 kos x 18,30 EUR/kos = 128,10 EUR 14 kos polizdelka B na zalogi polizdelkov v vrednosti:

45

14 kos x 10,20 EUR/kos = 142,80 EUR 5 kg pločevine na skladišču odpadkov namenjenih nadaljnji uporabi v vrednosti: 5 kg x 1,00 EUR/kg = 5,00 EUR 3 kos podsklop C na zalogi polizdelkov v vrednosti: 3 kos x 58,70 EUR/kos = 176,10 EUR Končna vrednost zaloge materiala in surovin: 228,50 EUR: 7 kos vijak A po 0,50 EUR/kos = 3,50 EUR 20 kos zobnik po 10,00 EUR/kos = 200,00 EUR 50 kos vijak B po 0,50 EUR/kos = 25,00 EUR

Vrsta zalog Vrednost zalog v EUR Zaloga gotovih izdelkov 0 Zaloga nedokončane proizvodnje 452,00 Zaloga materiala in surovin 228,50 Skupna vrednost zalog v EUR (primer 2) 680,50

46

SLIKA 8: SHEMATIČNI PRIKAZ STRUKTURE IN IZDELAVE IZDELKA - Primer 3 DN 4 2.operacija (barvanje) 1.operacija (montaža)

DN 3 1.operacija (montaža)

DN 1 DN 2 3.operacija (vrtanje) 2.operacija (krivljenje) 2.operacija (struženje) 1.operacija (razrez) 1.operacija (razrez)

(palica okrogla 100 kg) (pločevina 20 kg) (vijak A 10 kg) (zobnik 20 kos) (vijak B 50 kos)

Vir : Lastna izdelava

GOTOVI IZDELEK 10 kos

PODSKLOP C 10 kos

POLIZDELEK A 10 kos POLIZDELEK B 20 kos

SUROVINA SUROVINA SUROVINA SUROVINA SUROVINA

47

- Obračun nedokončane proizvodnje na proizvodnih mestih:

DN št.4: izdelava 10 kos gotovih izdelkov: • izdajnica podsklopov iz skladišča podsklopov C:

10 podsklopov C po 58,70 EUR = 587,00 EUR • izdajnica materiala iz skladišča surovin:

20 kos zobnik po 10,00 EUR/kos = 200,00 EUR • izdajnica materiala iz skladišča surovin:

50 kos vijak po 0,50 EUR/kos = 25,00 EUR • 1.operacija (montaža)

10 kos gotovi izdelek x 1 h x 30,00 EUR/h = 300,00 EUR Izračun vrednosti nedokončane proizvodnje po DN št. 4: 587,00 EUR+200,00 EUR+25,00 EUR+300,00 EUR = 1.112,00 EUR - Popis delovnega naloga: DN št. 4: 10 kos GOTOVI IZDELEK

1) izdajnica podsklopov iz skladišča podsklopov C: 587,00 EUR 2) izdajnica materiala iz skladišča surovin: 200,00 EUR 3) izdajnica materiala iz skladišča surovin: 25,00 EUR 4) 1.operacija: skupna vrednost operacije je 300,00 EUR 5) 2.operacija (barvanje) še ni narejena!

Končna vrednost zaloge gotovih izdelkov: 0,00 EUR Končna vrednost zaloge nedokončanih proizvodov: 1.112,00 EUR Končna vrednost zaloge surovin: 0,00 EUR

Vrsta zalog Vrednost zalog v EUR Zaloga gotovih izdelkov 0,00 Zaloga nedokončane proizvodnje 1.112,00 Zaloga materiala in surovin 0,00 Skupna vrednost zalog v EUR (primer 3) 1.112,00

48

SLIKA 9: SHEMATIČNI PRIKAZ STRUKTURE IN IZDELAVE IZDELKA – Primer 4 DN 4 2.operacija (barvanje) 1.operacija (montaža)

DN 3 1.operacija (montaža)

DN 1 DN 2 3.operacija (vrtanje) 2.operacija (krivljenje) 2.operacija (struženje) 1.operacija (razrez) 1.operacija (razrez)

(palica okrogla 100 kg) (pločevina 20 kg) (vijak A 10 kg) (zobnik 20 kos) (vijak B 50 kos)

Vir: Lastna izdelava

GOTOVI IZDELEK 10 kos

PODSKLOP C 10 kos

POLIZDELEK A 10 kos POLIZDELEK B 20 kos

SUROVINA SUROVINA SUROVINA SUROVINA SUROVINA

49

- Obračun nedokončane proizvodnje na proizvodnih mestih:

DN št.4: izdelava 10 kos gotovih izdelkov: • izdajnica podsklopov iz skladišča podsklopov C:

10 polizdelkov C po 58,70 EUR = 587,00 EUR • izdajnica materiala iz skladišča surovin:

20 kos zobnik po 10,00 EUR/kos = 200,00 EUR • izdajnica materiala iz skladišča surovin:

50 kos vijak po 0,50 EUR/kos = 25,00 EUR • 1.operacija (montaža)

10 kos gotovi izdelek x 1 h x 30,00 EUR/h = 300,00 EUR • 2.operacija (barvanje)

10 kos x 0,5h x 50,00 EUR/h = 250,00 EUR - Popis delovnega naloga: DN št. 4: 10 kos GOTOVI IZDELEK

1) izdajnica materiala iz skladišča podsklopov C: 587,00 EUR 2) izdajnica materiala iz skladišča surovin: 200,00 EUR 3) izdajnica materiala iz skladišča surovin: 25,00 EUR 4) 1.operacija: skupna vrednost operacije je 300,00 EUR 5) 2.operacija: skupna vrednost operacije je 250,00 EUR 6) predaja na zalogo gotovih izdelkov (skladišče gotovih izdelkov):

vrednost 10 kos gotovi izdelek = 1.362,00 EUR vrednost 1 kos gotovi izdelek = 136,20 EUR Končna vrednost zaloge gotovih izdelkov: 1.362,00 EUR Končna vrednost zaloge nedokončanih proizvodov: 0,00 EUR Končna vrednost zaloge surovin: 0,00 EUR

Vrsta zalog Vrednost zalog v EUR Zaloga gotovih izdelkov 1.362,00 Zaloga nedokončane proizvodnje 0,00 Zaloga materiala in surovin 0,00 Skupna vrednost zalog v EUR (primer 4) 1.362,00

50

6 SKLEP Zaloge so bistvena sestavina skoraj vseh poslovnih operacij v podjetju. Pojavljajo se pri nabavi, proizvodnji in prodaji blaga v proizvodnih podjetjih ali pa samo pri nabavi in prodaji v trgovskih podjetjih. Za ustrezno upravljanje z zalogami je potrebna tesna koordinacija med prodajno, nabavno, proizvodno in finančno službo v podjetju. Pogoj za učinkovito delovanje podjetja in ustvarjanje dobička je torej uspešen management različnih zalog, ki vključuje skrbno planiranje, upravljanje in nadzorovanje zalog, saj le-te vežejo denarna sredstva. Čim bolj učinkovito podjetje upravlja z zalogami, tem manj sredstev mora v njih investirati, večji bo dobiček in tem boljša bo njegova likvidnost. Če ima podjetje premajhne zaloge, nima dovolj materiala in surovin iz katerih izdeluje gotove izdelke oziroma nima dovolj zalog dokončanih gotovih izdelkov, kar ima za posledico premajhno prodajo in s tem zmanjšanje dobička. Če ima podjetje prevelike zaloge materiala in surovin ali gotovih izdelkov, ki jih ne more prodati npr. zaradi zmanjšanega povpraševanja po teh izdelkih oziroma zaradi povečanega povpraševanje po konkurenčnih izdelkih, ima ravno tako za posledico zmanjšanje dobička zaradi nezadostne prodaje in povečanih stroškov vzdrževanja zalog. Ugotoviti moramo torej slabosti premajhnih in prevelikih zalog ter na osnovi tega določiti njihovo optimalno velikost. To je tista višina zaloge, pri kateri dosežemo največjo gospodarnost ob čim manjšem riziku izpada. Management zalog mora zagotavljati, da so zaloge, ki so potrebne za uspešnost proizvodnega in prodajnega procesa vedno na voljo, sočasno pa mora skrbeti, da so stroški naročanja in vzdrževanja zalog čim nižji. Podjetje K.K. Kras Kabine d.o.o. je leta 2006 uspešno izšlo iz postopka prisilne poravnave. S prihodom novih lastnikov in svežim kapitalom, so se zadeve spremenile na boljše. Največji problem v podjetju so predstavljale prav zaloge, predvsem zaloge nedokončane proizvodnje. Iz tega naslova je tudi podjetje leto 2006 zaključilo z veliko izgubo. Leto 2007 je bilo v znamenju skrbnega planiranja, naročanja in nabave materiala. Ker podjetje izdeluje gotove izdelke (varnostna ogrodja za kabine) kjer je vložek materiala od 70-75%, je ta skrbnost še toliko bolj pomembna. Glede na proizvodno dejavnost, ima podjetje zaloge materiala in surovin, zaloge polizdelkov, zaloge nedokončane proizvodnje, zaloge gotovih izdelkov ter zaloge trgovskega blaga.

51

Že na začetku leta 2007 so se postavile nove planske cene materiala, ki so bile blizu dejanskim in na novo se je oblikovala stroškovna cena proizvodov. Glede na to, s katerimi stroški podjetje ovrednoti nastajajoče poslovne učinke, se je družba odločila za vrednotenje zaloge nedokončane proizvodnje z metodo zožene lastne cene, ki je obremenjena z neposrednimi stroški materiala, dela, storitev, neposredno amortizacijo, splošnimi proizvajalnimi stroški ter splošnimi stroški uprave, nabave in prodaje. Vsi ukrepi ter vse aktivnosti so se izkazale za pravilne, saj se je poslovanje družbe v letu 2007 izboljšalo. Živimo v tržnem gospodarstvu, ki ustvarja vse bolj konkurenčno delovno okolje, kjer je prostor le za najboljše, za tiste, ki vlečejo prave poteze in sprejemajo prave odločitve. Prepričana sem, da je bila tudi moja odločitev o pisanju diplomske naloge z naslovom Management zalog v podjetju K.K.Kras Kabine pravilna, saj mi je bila dana možnost, da sem svoje znanje razširila na področje zalog, ki je za podjetje zelo velikega pomena.

52

7 POVZETEK Management zalog je ena od najpomembnejših operativnih funkcij podjetja, kajti zaloge omogočajo sigurnost poslovanja, obenem pa se zaradi njih pojavljajo stroški denarnih sredstev vezanih v zalogah in z njimi povezani oportunitetni stroški ter stroški ravnanja z blagom v skladišču. V podjetju se lahko oblikujejo zaloge surovin in materiala, zaloge nedokončane proizvodnje, zaloge gotovih izdelkov in zaloge trgovskega blaga. Raven zalog naj bo takšna, da bo kar najbolje ustrezala poslovnemu sistemu. Različne službe v podjetju pa imajo glede zalog nasprotujoče si cilje. Prodajna služba želi dovolj velike zaloge končnih izdelkov, da ustreže kupcem. Prav tako proizvodnja želi velike zaloge surovin, materiala in nedokončanih proizvodov za nemoten potek delovanja. Nabavna služba želi nabavljati velike zaloge po nižjih cenah. Nasprotno, pa finančna služba s finančnega vidika teži k čim manjšim zalogam in stalno tehta med koristmi in stroški zalog ter predlaga ustrezno politiko. Za podjetje je najboljše, če ima čim manjše zaloge, saj se na ta način izogiba stroškom, zmanjševanju likvidnosti in tveganju naročanja in vzdrževanja zalog. Po drugi strani pa mora zagotavljanje zadostnih količin gotovih izdelkov maksimirati zadovoljstvo kupcev. Naloga managementa zalog je torej, da ugotavlja pravilen obseg zalog, s tem zmanjšuje stroške ter zagotovi neprekinjeno poslovanje in delovanje podjetja. Ključne besede: zaloge, management zalog, zaloge nedokončane proizvodnje, stroški zalog, vrednotenje zalog, likvidnost

53

SUMMARY Stock management is one of the major operational functions of a company, since an appropriate stock level ensures the safety of operations. On the other hand, stock generates costs of assets held in stock as well as the ensuing opportunity costs and costs of handling of stored goods. A company may keep stock of raw material and semi-manufactures, stock of goods in progress, stock of final products and/or stock of merchandise. The stock level should correspond as much as possible to the type of the company’s business. However, different departments in the company may have conflicting goals when it comes to stock management. The sales department aims to keep a broad range of final products in stock to better meet the customers’ needs. The production requires high stock levels of raw material, semi-manufactures and goods in progress so as to ensure the continuity of the production process. The purchasing department aims to purchase large quantities of goods at a reduced price. In contrast, the financial department tries to minimise stock in financial terms, and constantly weighs the benefits against the costs of stock and then proposes an appropriate policy. It is in the company's best interest to keep the stock level low so as to avoid costs, reduce liquidity and lower the risks entailed by goods purchasing and stock maintenance. Then again, an appropriate level of stock of final products maximises customers’ satisfaction. The objective of the stock management is to establish the actual level of stock, reduce costs and ensure uninterrupted operations of the company. Key words: stock, stock management, stock of goods in progress, costs of stock, stock evaluation, liquidity

54

8 SEZNAM LITERATURE IN VIROV Seznam literature

1. Filipič, Drago, in Franjo, Mlinarič. 1999. Temelji podjetniških financ: zapiski predavanj. Maribor: Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta.

2. Hočevar M., S. Igličar, M. Zaman. 2000. Osnove računovodstva. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta

3. Igličar, Aleksander, in Marko, Hočevar. 1997. Računovodstvo za managerje. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

4. Kaltnekar, Zdravko. 1993. Logistika v proizvodnem podjetju. Kranj: Moderna

organizacija v sestavi Fakultete za organizacijske vede.

5. Kaltnekar, Zdravko. 1996. Organizacija delovnih procesov. Kranj: Moderna organizacija v sestavu VŠOD .

6. Kavčič, Bogdan. 2000. Upravljanje proizvodnje. Novo mesto: Visokošolsko

središče Novo mesto. Visoka šola za upravljanje in poslovanje.

7. Koletnik, Franc, in Stanko, Koželj. 2005. Redni in posebni računovodski izkazi. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

8. Ljubič, Tone. 2000. Planiranje in vodenje proizvodnje. Maribor: Univerza v

Mariboru-Fakulteta za organizacijske vede. Založba Moderna organizacija.

9. Logožar, Klavdij. 2005. Poslovna logistika: elementi in podsistemi. Ljubljana: GV Izobraževanje.

10. Mramor, Dušan, 1993. Uvod v poslovne finance. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

11. Palmer, Adrian. 2000. Principles of marketing. Oxford: University press.

12. Potočnik, Vekoslav.1998. Komercialno poslovanje z osnovami trženja 1. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

13. Potočnik, Vekoslav. 2002. Nabavno poslovanje s primeri iz prakse. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

14. Požar, Danilo. 1976. Gospodarjenje v poslovni logistiki. Maribor: Založba Obzorja.

55

15. Pučko, Danijel, in Rudi, Rozman. 1996. Ekonomika podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

16. Russell, Roberta S., in Bernard, W. Taylor III. 2000. Operations management.

Prentice-Hall.

17. Rusjan, Borut. 1997. Management proizvodnje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.

18. Schmenner, W. Roger. 1993. Production/operations management. New York:

Macmillan Publishing Company.

19. Turk, Ivan. 1990. Uvod v ekonomiko poslovnega sistema. Ljubljana: Zveza društev računovodskih in finančnih delavcev Slovenije

20. Turk Ivan, Kavčič Slavka, Majda Kokotec-Novak. 2006. Poslovno računovodstvo.

Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

21. Završnik, Bruno. 2005. Nabava (zapiski predavanj). Maribor: Univerza Maribor, Ekonomsko-poslovna fakulteta.

22. Wild, Tony. 1997. Best practice in inventory management. New York: John Wiley

& Sons, Inc. Seznam virov

1. IKS, revija za računovodstvo in finance št. 3/02. 2002. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

2. IKS, revija za računovodstvo in finance št. 9-10/02. 2002. Ljubljana: Zveza

računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

3. IKS, revija za računovodstvo in finance št. 3/07. 2007. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

4. LETNO POROČILO podjetja K.K. Kras Kabine d.o.o.. 2006. Sežana.

5. POSLOVNIK VODENJA podjetja K.K. Kras Kabine d.o.o.. 2007. Sežana.

56

9 SEZNAM TABEL IN SLIK TABELA 1 : OBRAČUN ZALOGE MATERIALA A PRI UPORABI METODE

DRSEČIH POVPREČNIH CEN......................................................................... 27 TABELA 2: OBRAČUN ZALOGE MATERIALA A PRI UPORABI METODE

TEHTANIH POVPREČNIH CEN...................................................................... 28 TABELA 3: OBRAČUN ZALOGE MATERIALA A PRI UPORABI METODE

ZAPOREDNIH CEN........................................................................................... 29 TABELA 4: OBRAČUN ZALOGE MATERIALA A PRI UPORABI METODE

STALNIH CEN ................................................................................................... 29 TABELA 5: STRUKTURA ZALOG V PODJETJU K.K. KRAS KABINE D.O.O.. 36 SLIKA 1: KORISTI IN STROŠKI ZALOG .............................................................. 10 SLIKA 2: GRAF EKONOMIČNE VELIKOSTI NAROČILA ( Palmer 2000, 395) 13 SLIKA 3: NORMATIVI ZALOG.............................................................................. 15 SLIKA 4: GIBANJE NEODVISNEGA IN ODVISNEGA POVPRAŠEVANJA...... 17 SLIKA 5: ANALIZA ABC ......................................................................................... 33 SLIKA 6: SHEMATIČNI PRIKAZ STRUKTURE IN IZDELAVE IZDELKA – Primer 1

............................................................................................................................. 40 SLIKA 7: SHEMATIČNI PRIKAZ STRUKTURE IN IZDELAVE IZDELKA – Primer 2

............................................................................................................................. 43 SLIKA 8: SHEMATIČNI PRIKAZ STRUKTURE IN IZDELAVE IZDELKA - Primer 3

............................................................................................................................. 46 SLIKA 9: SHEMATIČNI PRIKAZ STRUKTURE IN IZDELAVE IZDELKA – Primer 4

............................................................................................................................. 48