UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

METODA PAVLICA RADMANOVIĆ

VIKTIMIZACIJA ŽENSK

Diplomsko delo

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

VIKTIMIZACIJA ŽENSK

Študent: Metoda Pavlica Radmanović Številka indeksa: 71126084 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Kazensko pravo Mentor: izr. prof. dr. Zlatan Dežman

Maribor, april 2016

Posvetilo in zahvala

Diplomsko nalogo posvečam moji mali ženskici Zarji, z željo, da se z viktimizacijo

nikoli ne sreča in se ji hkrati zahvaljujem, ker je za čas mojega študija znala

potrpeti. Iz srca se zahvaljujem tudi možu Željku, ker me je skozi zares dolgo

obdobje mojega izobraževanja vseskozi podpiral.

Za mentorstvo se zahvaljujem prof. dr. Zlatanu Dežmanu.

i

KAZALO VSEBINE

POVZETEK .............................................................................................. iii

SUMMARY ............................................................................................... v

I UVOD .................................................................................................... 1

II VIKTIMOLOGIJA ................................................................................. 3

1 Pojem in zgodovina viktimologije .................................................... 3

1.1 Pojem viktimologije .................................................................................... 3

2.1 Zgodovina viktimologije .............................................................................. 3

2 Viktimologija - kriminologija ........................................................... 4

3 Cilji in naloge viktimologije ............................................................. 5

III ŽRTEV ................................................................................................ 6

1 Pojem žrtve ...................................................................................... 6

1.1 Nevidna žrtev ............................................................................................ 6

2 Pojem viktimizacije .......................................................................... 7

3 Tipologija žrtev ................................................................................. 7

4 Vloga žrtve ....................................................................................... 8

5 Tveganje za viktimizacijo ................................................................. 9

IV VIKTIMIZACIJA ŽENSK .................................................................... 11

1 Ženska in njena enakopravnost ..................................................... 11

2 Položaj žensk skozi zgodovino ....................................................... 12

3 Pojavne oblike viktimizacije žensk in kazniva dejanja .................. 14

4 Dejavniki kriminalne viktimizacije žensk ...................................... 18

4.1 Biološki, psihološki in socialni dejavniki kriminalne viktimizacije žensk ........... 19

4.1.1 Biološki dejavniki kriminalne viktimizacije……………………………………………………..19

4.1.2 Psihološki dejavniki kriminalne viktimizacije………………………………………………….23

4.1.3 Socialni dejavniki kriminalne viktimizacije……………………………………………………..24

4.2 Situacijski dejavniki kriminalne viktimizacije žensk ...................................... 26

4.3 Tipologija žensk kot žrtev kriminalnih dejanj ............................................... 28

4.4 Odnos storilec – žrtev in viktimizacija žensk ............................................... 29

4.5 Obnašanje ženske in povzročitev kriminalnega dejanja proti njej .................. 32

4.5.1 Obnašanje ženske, s katerim pripomore k nastanku njene viktimizacije..………..33

4.5.2 Obnašanje ženske, s katerim prepreči nastanek njene viktimizacije………………..33

ii

4.6 Uživanje alkohola in prepovedanih drog kot viktimogeni dejavnik ................. 38

V NASILJE NAD ŽENSKO V DRUŽINI .................................................... 40

1 Uvod ............................................................................................... 40

2 Nasilje s strani intimnega partnerja .............................................. 40

3 Druge oblike nasilja s strani ožje in širše družine ......................... 43

VI SPOLNO NASILJE NAD ŽENSKO....................................................... 46

1 Posilstvo ......................................................................................... 47

2 Spolno nasilje na delovnem mestu ................................................ 50

3 Prostitucija ..................................................................................... 50

VII TRGOVINA Z LJUDMI ..................................................................... 52

VIII PREMOŽENJSKI DELIKTI.............................................................. 57

1 Premoženjski delikti z elementi nasilja ......................................... 57

2 Prevare in goljufije ......................................................................... 58

IX ZAŠČITA ŽENSK KOT ŽRTEV KRIMINALNIH DEJANJ ...................... 61

1 Preventiva in kurativa .................................................................... 61

2 Zakonodaja ..................................................................................... 65

2.1 Mednarodni dokumenti ............................................................................. 65

2.2 Slovenska zakonodaja .............................................................................. 67

3 Institucionalne oblike pomoči ........................................................ 69

3.1 Centri za socialno delo (CSD) .................................................................... 69

3.2 Policija .................................................................................................... 70

3.3 Državno tožilstvo ..................................................................................... 71

3.4 Sodišče ................................................................................................... 72

3.5 Zdravstvene ustanove .............................................................................. 73

4 Neinstitucionalne oblike pomoči .................................................... 74

5 Položaj žensk v pravosodnem postopku ........................................ 75

X ZAKLJUČEK ........................................................................................ 76

BIBLOGRAFIJA ..................................................................................... 78

1 Pravni viri ....................................................................................... 78

2 Literatura ........................................................................................ 78

3 Internetni viri ................................................................................. 82

iii

POVZETEK

Nasilje nad ženskami je po raziskavah in statističnih podatkih (tako domačih kot

mednarodnih) pereč problem, ne samo zaradi trpljenja, ki ga žrtve doživljajo,

temveč tudi zaradi posledic na zdravstvenem in drugih področjih. Po podatkih

Nacionalne raziskave o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih1 so ženske,

ki doživljajo nasilje, v povprečju manj zdrave. Večkrat doživljajo stres, motnje

prehranjevanja, spanja, strah, depresivnost in pogosteje mislijo na samomor.

Hujše posledice2 so še smrt, trajna invalidnost, osamitev, ipd. Temu pritrjuje tudi

Društvo za Združene narode za Slovenijo3, ki dodaja, da se zaradi tega zmanjša

tudi možnost sodelovanja žensk v javnem življenju, nasilje pa škoduje tudi

njihovim družinam ter celotni skupnosti.

Ker je po mnenju viktimologov mogoče na podlagi viktimoloških spoznanj o ženski

kot žrtvi, o njenih bioloških, psiholoških in socialnih značilnostih, oblikah nasilja

nad njo in dejavnikih kriminalne viktimizacije razviti bolj uspešen sistem ukrepov,

zlasti preventivnih, za zmanjšanje oz. odpravo nasilja nad žensko, sem sklenila v

svoji diplomski nalogi predstaviti viktimološka spoznanja o ženskah kot žrtvah

kriminalnih dejanj, opredeliti viktimizacijo ženske, zlasti pa ugotoviti vlogo ženske

- žrtve pri kriminalnem dejanju, podrobneje opredeliti nasilje nad žensko v

družini, spolno nasilje nad žensko, trgovino z ljudmi in premoženjske delikte nad

žensko ter predstaviti zaščito žensk v Sloveniji.

Predmet proučevanja v diplomski nalogi je odrasla ženska, posvetila sem se tudi

primerjavi viktimizacije mladega dekleta in starejše ženske. Proučevala sem

spoznanja viktimologije v ožjem smislu, tj. viktimologije, ki se ukvarja s

proučevanjem neposrednih žrtev kriminalnih dejanj. Osredotočila sem se samo

na tista deviantna dejanja nad žrtvijo, ki so hkrati tudi kazniva. Pri navajanju

1 Povzeto po V. Leskošek, M. Urek, D. Zaviršek, Poročilo o nacionalni raziskavi o nasilju v zasebni

sferi in v partnerskih odnosih, Raziskovalni projekt CRP V5-0464, Inštitut za kriminologijo, Ljubljana, 2010, str. 8, http://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/Splosni

Podatki.pdf. 2 Povzeto po M. Plaz, Nasilje nad ženskami v partnerskih in sorodstvenih odnosih, v: v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS

telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 83. 3 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo, http://www.unaslovenia.org/ozn/zenske.

iv

podatkov sem se zanašala na uradne statistične podatke, na pridobljene

statistične podatke policije v obdobju 2010-2014 in na podatke že narejenih

raziskav slovenskih in tujih raziskovalcev.

V diplomski nalogi sem postavila dve hipotezi.

Za hipotezo 1, ki pravi, da viktimizacija žensk največkrat ni naključen pojav, sem

ugotovila, da absolutno drži, kar potrjujejo tudi vse raziskave, vključno z mojo na

podlagi policijskih statističnih podatkov.

Pri hipotezi 2, ki pravi, da ukrepi institucionalnih in neinstitucionalnih organov

upoštevajo spoznanja viktimološke znanosti o nasilju nad ženskami, se nisem

mogla toliko zanašati na raziskave in statistične podatke, pač pa bolj na pregled

mednarodne in nacionalne zakonodaje, preprečevalnih ukrepov na vseh ravneh,

na mnenja priznanih viktimologov, ki pravijo, da »se novejša prizadevanja kažejo

v skrbi za žrtve, v pomoči strokovnjakov in pomembni vlogi organizacij in društev

za pomoč žrtvam«4, na trud organov pomoči za pridobivanjem znanja in skupnim

delovanjem ter na uvajanje viktimologije na visokošolskem, univerzitetnem in

magistrskem nivoju. Zato menim, da hipoteza deloma drži, saj zlasti z uvajanjem

viktimologije v izobraževalne programe policistov, kriminalistov in pravnikov,

»vzgajamo« takšne uslužbence, ki bodo razumeli žrtev, vpliv njenih osebnostnih

lastnosti na kaznivo dejanje in pomen njene interakcije s storilcem ter ki ne bodo

krivili žrtev zaradi njenega obnašanja za lastno viktimizacijo. To še posebej velja

za posilstvo in drugo spolno nasilje5, kjer še zmeraj velikokrat veljajo družbeni

predsodki.

Ključne besede: viktimologija, viktimizacija, viktimizacija žensk, nasilje nad

ženskami, zaščita žensk

4 G. Meško, Nekatere razsežnosti nasilne viktimizacije, Teorija in praksa, let. 35, 6/1998, str.

1077. 5 Povzeto po A. Šelih, Novejša, zlasti viktimološka spoznanja o posilstvu, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1989, str. 66.

v

SUMMARY

According to studies and statistics (both domestic and international), violence

against women is a pressing problem, not only because of the suffering

experienced by the victims but also because of the effects on health and other

areas. According to the National research on violence in private sphere and in

partner relationships6, women who experience violence are, on average, less

healthy. They experience stress, eating and sleep disorders, anxiety and

depression more often and think of suicide more frequently. More serious

consequences7 are death, permanent disability, isolation, etc. The United Nations

Association of Slovenia8 agrees with this and adds that the violence and its

consequences also reduce the possibility of participation of women in public life

and that the violence also harms their families and the entire community.

Since, according to the opinion of the victimologists, it is possible to develop a

more effective system of measures, in particular preventive, mitigation measures

or measures to eliminate the violence against women, on the basis of victimology

knowledge on a woman as a victim, on her biological, psychological and social

characteristics, forms of violence against her and factors of criminal victimisation,

I decided to present in my thesis the victimology knowledge on women as victims

of crime, define the victimisation of a woman and, in particular, to determine the

role of a woman - victim of the criminal act, to detail the violence against women

in the family, sexual violence against women, trafficking human beings and

property offences committed against women and to present the protection of

women in Slovenia.

6 Adapted from V. Leskošek, M. Urek, D. Zaviršek, Report on the national research on violence in private sphere and in partner relationships, Research project CRP V5-0464, Institute of

Criminology, Ljubljana 2010, p. 8, http://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/page uploads/Splosni Podatki.pdf. 7 Adapted from M. Plaz, Violence against women in partner relationships and kinship, in: (Š.

Veselič, D. Horvat, M. Plaz ed.), Handbook for working with women and children victims of violence, SOS telephone for women and children - victims of violence, Ljubljana, 2014, p. 83. 8 Adapted from the United Nations Association of Slovenia, http://www.unaslovenia.org/ozn/ zenske.

vi

Object of study in this thesis is an adult woman; I also dedicated to the

comparison of victimisation of young girls and older women. I studied victimology

knowledge in the strict sense, i.e. victimology which deals with the study of the

direct victims of crime. I only focused on those deviant acts against a victim which

are also punishable. In providing the information, I have relied on the official

statistical data, acquired statistical information of the police in the period 2010-

2014 and on the information from the research already made by Slovenian and

foreign researchers.

In the thesis, I set up two hypotheses.

I found that hypothesis 1, which says that victimisation of women often is not a

random phenomenon, is absolutely true which is also confirmed by all research,

including my own on the basis of police statistics.

In hypothesis 2, which states that measures of institutional and non-institutional

authorities consider the findings of victimological science on violence against

women, I could not so much rely on research and statistics, but rather on the

review of the international and national legislation, preventive measures at all

levels, opinions of victimologists saying that "recent efforts are reflected in the

care for the victims, the assistance of experts and the important role of

organisations and associations to help victims"9, on the effort of the assistance

authorities to acquire knowledge and act together and on the introduction of

victimology in higher education, university and master's level. I therefore believe

that the hypothesis is partly true; especially, since by the introduction of

victimology in training programs of police officers, criminologists and lawyers, we

"educate" such employees who will understand a victim, the impact of her

personal attributes on the offence and the meaning of her interaction with the

offender, and who will not blame a victim for her own victimisation because of

9 G. Meško, Some dimensions of violent victimisation, Theory and practice, year 35, 6/1998, p.

1077.

vii

her behaviour. This is especially true for rape and other sexual violence10 which

is often still subject to social prejudices.

Keywords: victimology, victimisation, victimisation of women, violence against

women, protection of women

10 Adapted from A. Šelih, Newer, in particular victimological findings about rape, Journal of Criminalistics and Criminology, Ljubljana 1989, p. 66.

1

I UVOD Nasilje nad ženskami11 je pogost in kompleksen pojav. Do 70 % žensk naj bi bilo

v svojem življenju vsak enkrat žrtev nasilja. Povzročitelji nasilja nad žensko so po

vseh raziskavah in na podlagi statističnih podatkov v pretežnem delu moški12.

Med pojavnimi oblikami krimininalnih dejanj nad žensko prednjači nasilje s strani

njenega moža oz. partnerja.

Ženske že zaradi svojih bioloških, psiholoških in socialnih značilnosti spadajo v

skupino prebivalcev s povečanim tveganjem za viktimizacijo. Z neustreznim ali

celo provokativnim obnašanjem se to tveganje še poveča, z ustreznim pa

zmanjša.

V diplomski nalogi uporabim statistične podatke, ki sem jih na prošnjo dobila od

Oddelka za načrtovanje in analitiko na Generalni policijski upravi. Poleg teh

uporabim tudi podatke drugih domačih in tujih raziskav.

Diplomsko nalogo pričenjam z viktimologijo, z njenim pojmom, zgodovino,

relacijo s kriminologijo, s cilji ter nalogami (II poglavje).

V III. poglavju opredelim pojem žrtve, primarne in sekundarne viktimizacije ter

viktimiziranosti. Med tipologijami opišem Hentigovo, ker je bila prva in Fattahovo,

ker naj bi bila po mnenju nekaterih viktimologov najbolj izčrpna in primerna za

pojasnitev viktimizacije žrtev ter opredelim namen in uporabnost tipologij. V

nadaljevanju pojasnim vlogo žrtve in tveganje za viktimizacijo.

V IV. poglavju najprej spregovorim o enakopravnosti in položaju žensk skozi

zgodovino, nato opredelim pojem nasilja, njegove pojavne oblike in naštejem

inkriminirane oblike iz Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Prikažem

statistične podatke žrtev kaznivih dejanj po spolu in ženskih žrtev po posameznih

poglavjih KZ-ja. Nadaljujem z dejavniki kriminalne viktimizacije žensk, tipologijo

žensk kot žrtev kaznivih dejanj in opisom »kazenskega para«. Opredelim

11 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 12 Povzeto po V. Leskošek, M. Urek, D. Zaviršek, 2010, str. 8.

2

obnašanje ženske, s katerim pripomore in s katerim lahko prepreči nastanek

lastne viktimizacije. Poglavje zaključim z ugotovitvami o uživanju alkohola in

prepovedanih drog kot o viktimogenih dejavnikih.

V V. poglavju govorim o nasilju nad žensko v družini, ki ga zakonsko opredelim,

nadaljujem z opisom nasilja s strani intimnega partnerja, ki je tudi najpogostejše

nasilje nad žensko in se dotaknem še drugih oblik nasilja v družini. Prikažem

statistične podatke.

V VI. poglavju spregovorim o spolnem nasilju nad žensko. Osredotočim se na

posilstvo, spolno nasilje na delovnem mestu in na prostitucijo. Prikažem

statistične podatke.

V VII. poglavju govorim o trgovini z ljudmi. Prikažem statistične podatke.

V VIII. poglavju o premoženjskih deliktih opredelim le tiste, ki se morda nanašajo

na žensko viktimizacijo – delikti z elementi nasilja in prevare ter goljufije.

Prikažem statistične podatke.

V IX. poglavju govorim o zaščiti žensk kot žrtev kaznivih dejanj v našem sistemu.

Poleg preventive in kurative navedem še zakonodajo – tako mednarodno kot

slovensko ter institucionalne in neinstitucionalne oblike pomoči. Na koncu

spregovorim še o položaju žensk v pravosodnem postopku.

Diplomsko nalogo zaključim z ugotovitvami ter poskušam odgovoriti na

postavljene hipoteze, ki so:

hipoteza 1: Viktimizacija žensk največkrat ni naključen pojav;

hipoteza 2: Ukrepi institucionalnih in neinstitucionalnih organov upoštevajo

spoznanja viktimološke znanosti o nasilju nad ženskami.

3

II VIKTIMOLOGIJA

1 Pojem in zgodovina viktimologije

1.1 Pojem viktimologije

Viktimologija13 je znanost o žrtvi (/lat/. victima - žrtev, /grš./ logija – znanost,

veda). V ožjem smislu je viktimologija znanost o žrtvah kriminalitete. Fattah,

priznani viktimolog, poudarja, da se viktimologija ukvarja z neposredno žrtvijo

zločina, še posebej pa z njeno osebnostjo, njenimi biološkimi, psihološkimi,

moralnimi in sociokulturnimi lastnostmi, z njeno povezavo s storilcem in njeno

vlogo ter prispevkom k kriminalnemu dejanju.14 V širšem smislu je viktimologija

znanost o žrtvah kriminalitete in nesreč.

1.2 Zgodovina viktimologije

Številne specifično viktimološke tematike15 so bile vseskozi obravnavane že

znotraj kriminologije (o tej vedi več v naslednjem poglavju). V 30. letih prejšnjega

stoletja pa je zaznati povečano zanimanje za vlogo žrtve v »predkriminalni«

situaciji, tj. preden storilec stori kriminalno dejanje.

Za nastanek viktimologije16 se šteje leto 1948, za njenega utemeljitelja pa Hans

von Hentig, saj je takrat izšla njegova knjiga z naslovom »The criminal and his

victim«, ki prva sistematično obravnava viktimološko problematiko. Vendar je prvi

izraz »viktimologija« uporabil ameriški psihiater F. Wertham leta 1949.

Prvi viktimologi17, kot so von Hentig, Mendelson, Schafer, Nagel, Fattah,

Wolfgang in Amir, so se ukvarjali predvsem s vprašanjem vloge žrtve pri kaznivem

13 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, Uticaj žrtve na pojavu kriminaliteta, IRO Svetozar Marković, Beograd 1984, str. 34-35. 14 Drugače o tem Z. Šeparović, Viktimologija, Viktimologija: studije o žrtvama, Pravni fakultet u Zagrebu, »Poslovna politika« novinsko -izdavačka organizacija, Zagreb, Samobor, Beograd, 1987,

str. 20-24. 15 Povzeto po Z. Kanduč, Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive (Zbirka prispevkov), Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2001, str. 21. 16 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 40. 17 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 22.

4

dejanju. Zanimal jih je njen prispevek k kriminalnemu dejanju in njena morebitna

odgovornost. Prvi viktimolog18 na področju bivše Jugoslavije je bil Panta Marina

(1960), kasneje so delovali še viktimologi, kot so J. Pečar (slovenski), Z. Šeparović

in A. Carić.

Pomembno spremembo v razvoju viktimologije19 je povzročilo gibanje za žrtve

kaznivih dejanj, ki se je pojavilo po letu 1980 v zahodnih državah kot odgovor na

prevladujočo kriminologijo, ki je zanemarjala vlogo žrtve in se ukvarjala le s

proučevanjem kriminalcev, pojavnih oblik in vzrokov kriminalitete. Gibanje20 je

vplivalo na spremembe v materialnem in procesnem kazenskem pravu, v

priznavanju posebnih pravic in uvajanju različnih oblik pomoči žrtvam kaznivih

dejanj.

2 Viktimologija – kriminologija

Kot smo že omenili, je viktimologija znanost o žrtvi, ki se »ukvarja s proučevanjem

kriminalitete predvsem z vidika žrtev, s poudarkom na zvezi med žrtvijo in

storilcem« 21. Kriminologija22 pa je znanost o kriminaliteti, ukvarja se s storilci

kriminalnih dejanj, zlasti raziskuje vzroke kriminalitete, proučuje kriminalne

kariere, išče razlike med kriminalci in nekriminalci, ugotavlja prostorsko

porazdelitev kriminalitete ipd. Kriminologi proučujejo tudi žrtve kaznivih dejanj,

njihove viktimološke študije pa so pomembno dopolnilo k uradnim policijskim

statistikam o kriminaliteti. Vendar večina kriminoloških del spregleda vpliv žrtve

na kaznivo dejanje.

Čeprav se je viktimologija razvila iz kriminologije23, sta danes obe samostojni

znanstveni disciplini, ki pa sta medsebojno povezani. Viktimološka spoznanja so

zelo koristna za kriminologijo, enako pa velja tudi v obratni smeri. Pomemben

18 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 40. 19 Povzeto po G. Meško, 1998, str. 1076. 20 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 22. 21 G. Meško, 1998, str. 1078. 22 Povzeto po G. Meško, 1998, str. 1078 23 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 20.

5

prispevek viktimologije je vsekakor spoznanje, da kriminalna viktimizacija ni

naključen pojav.

3 Cilji in naloge viktimologije

Osnovni cilj viktimologije24 kot znanosti o žrtvah kriminalnih dejanj je:

priskrbeti znanstveno dokazana spoznanja o vzrokih kriminalnega dejanja v

povezavi z žrtvijo, ki jih je mogoče praktično uporabiti za učinkovito

preventivno politiko, odkrivanje neznanih storilcev in adekvatno kaznovanje

storilcev;

proučevanje problemov, ki jih ima žrtev po izvršenem kriminalnem dejanju.

Vloga viktimoloških spoznanj25 je zelo pomembna v preventivi, saj lahko:

bistveno pripomore k razvijanju zavesti o nevarnosti;

opozori na varnostne ukrepe in na načine izogibanja nevarnih situacij ter

omogoča izgraditi celotni sistem na področju preventive.

Prav tako pa viktimološka spoznanja:

pripomorejo pri odkrivanju ti. skrite kriminalitete;

z odkrivanjem resnične vloge žrtve, ki je lahko povsem nedolžna ali izključno

kriva, pripomorejo k boljšemu uresničevanju družbenih potreb za pregonom

in resocializacijo storilca;

pri izvrševanju sankcij pripomorejo k rešitvi konflikta, ki je privedel do

kriminalnega dejanja, zlasti takrat, ko obstoji možnost ponovitve (npr.

družinsko nasilje).

24 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 38. 25 Povzeto po Z. Šeparović, 1987, str. 39-40.

6

III ŽRTEV

1 Pojem žrtve

Po Slovarju slovenskega jezika26 ima beseda žrtev v slovenskem jeziku dva

osnovna pomena:

1. v različnih religijah (lat. sacrificium, angl. sacrifice): žival, človek, ki se ponudi

božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim

obredom;

2. kdor je poškodovan, umre, propade ali je deležen hudih oz. negativnih posledic

(lat. victima, ang. victim):

a) zaradi dejanja koga drugega (napad, nasilje, nanj ne ozirajoče se negativno

dejanje - npr. otroci so žrtve alkoholizma staršev);

b) zaradi nepričakovanega ali nepredvidenega dogajanja ali pojava (npr. žrtve

požara);

a) zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo (npr. žrtve mamil).

Kriminološko-viktimološki pojem žrtve v širšem smislu je vsebovan pod 2. točko

(victima), zajema27 pa osebe, ki so pretrpele neko škodo zaradi kriminalnih

dejanj, prekrškov ali naključnih dogodkov. Kriminološko-viktimološki pojem žrtve

v ožjem smislu zajema le žrtve kriminalnih dejanj.28

1.1 Nevidna žrtev

Velika zasluga viktimološke (zlasti feministične) znanosti29 je v tem, da je odkrila

prej nevidne žrtve družinskega nasilja, ki se dogajajo daleč od »oči in ušes«. Gre

predvsem za žrtve telesnega, spolnega, psihičnega in ekonomskega nasilja.

Takšno nasilje je iz razumljivih razlogov zelo težko preučevati pa tudi

26 Povzeto po Slovar slovenskega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU,

portal BOS, http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html. 27 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 42. 28 Drugače o tem Z. Šeparović, 1987, str. 20-21. 29 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 32.

7

preprečevati, ker ni enotnega odgovora na to, ali in kdaj lahko formalni in

neformalni nadzorniki v njihova razmerja posegajo.

2 Pojem viktimizacije

Viktimizacija30 je proces, ko nekdo postaja žrtev kriminalnega dejanja (primarna

viktimizacija). Poznamo tudi sekundarno viktimizacijo, ki nastane zaradi

negativne reakcije okolja in nepravilnega delovanja organov, institucij in

posameznikov, s katerimi se žrtev srečuje po primarni viktimizaciji. Viktimiziranost

je stanje, ko je nekdo že postal žrtev kriminalnega dejanja.

3 Tipologija žrtev

Tipologija je metoda, s katero se osebe, ki imajo enake lastnosti, razporedi v

tipske skupine. Enako kot storilce31, so viktimologi poskušali razvrstiti tudi žrtve,

ki imajo neke skupne značilnosti, v določene tipske skupine.

Prvo tipologijo žrtev32 je naredil H. von Hentig v svoji knjigi »The criminal and his

victim«. Podal je tri osnovne temelje:

1. kriminalec – žrtev: ista oseba lahko postane kriminalec ali žrtev – odvisno od

okoliščin;

2. latentna žrtev: žrtev ima določene predispozicije za viktimizacijo (mladoletniki,

ženske, starostniki, duševno bolni, imigranti, pripadniki manjšin, mentalno

hendikepirani, depresivni, pohlepni, osamljeni, …);

3. odnos kriminalec - žrtev: med njima vlada vzajemen odnos.

Njegovo tipologijo je kasneje razširil H. Ellenberger, svoje tipologije pa so naredili

še drugi priznani viktimologi, kot so B. Mendelsohn (glej Vloga žrtve, str. 8), R.

F. Sparks, H. J. Schneider, Z. Šeparović in drugi. Vendar je najbolj ustrezno in

30 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 49. 31 Povzeto po Z. Šeparović, 1987, str. 24. 32 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 44-47.

8

izčrpno tipologijo za pojasnitev viktimizacije žrtev naredil leta 1967 E. A. Fattah.

Njegova tipologija temelji na različnih stopnjah vpliva žrtve na kriminalno

aktivnost storilca in je zato najbolj ustrezna za empirično raziskovanje. Tipi žrtve

so:

1. žrtev, ki pri kriminalnem dejanju sploh ne sodeluje;

2. latentna žrtev;

3. žrtev provokator;

4. žrtev, ki pri kriminalnem dejanju sodeluje bodisi s pasivnim ali aktivnim

obnašanjem;

5. lažna žrtev.

Nekateri viktimologi so naredili tipologije žrtev glede na posamezno vrsto

kriminalnega dejanja (G. Schulz je razdelil tipe žrtev seksualnih deliktov).

Namen tipologij33 je bil pojasniti viktimizacijo in vzpostaviti učinkovit sistem

preventive. Kljub temu, da imajo vse eno pomembno napako, narejene namreč

niso na empiričnih dognanjih in so zato v praksi neuporabne, so lahko podlaga

za kakšne bodoče tipologije, ki pa bodo ta dognanja vsebovale.

4 Vloga žrtve

Nikoli ni dovolj poudariti, da namen viktimologije ni zmanjšati krivdo storilca ali

po drugi strani obdolžiti žrtev, temveč raziskati, katere so tiste značilnosti v

njenem odnosu in obnašanju, ki so pripomogle k nastanku kriminalnega dejanja.

Med storilcem in žrtvijo obstaja mreža medsebojih interakcij34. Zasluga

viktimološke znanosti je, da je njihovo poznavanje omogočilo dinamično

dojemanje koncepcije kriminalnega dejanja. Po Fattahu interakcije, ki obstajajo

pred izvršitvijo kriminalnega dejanja, ustvarjajo ti. predkriminalno situacijo

(specifična, nevarna situacija), ustvarjajo priložnost za izvršitev zločina. V takem

primeru je žrtev točno določena in kaznivo dejanje se lahko stori samo proti njej.

33 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 49. 34 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 72-74.

9

Druga je nespecifična, amorfna situacija. Priložnost za izvršitev kaznivega dejanja

ne izvira iz predhodnega odnosa, storilec načrtuje izvršitev dejanja in pri tem

izbere žrtev, ki ima določene značilnosti.

Žrtev lahko po Mendelsohnu35 pri nastanku kriminalnega dejanje 1. sodeluje, 2.

ne sodeluje ali 3. sama povzroči zločin. To pomeni, da je lahko žrtev 1. vzrok

kriminalnega dejanja, 2. izgovor za le-to, 3. je slučajna, ali 4. se je s storilcem

sporazumela.

Kanduč (2001) pravi36, da obstajajo številne žrtve, ki so lahko zgled

samovarovalnega obnašanja. To so tisti posamezniki, ki nočejo z ničemer olajšati,

spodbuditi ali izzvati kriminalnega dejanja oz. lastne viktimiziranosti. Po drugi

strani so žrtve, ki storilcu olajšajo njegovo dejanje, npr. tako, da ustvarijo

priložnost, ki ga naredi »tatu«. Obstajajo še žrtve, ki s svojim obnašanjem

izzovejo kaznivo dejanje storilca, ki ga ta ni nameraval storiti. Zlasti pri kaznivih

dejanjih umora, uboja in pri telesnih in seksualnih deliktih je vloga žrtve neredko

odločujoča.

5 Tveganje za viktimizacijo

Tveganje za viktimizacijo37 pomeni, da ima določena oseba viktimogene

predispozicije, zaradi katerih je stalno ali trenutno manj zaščitena ali bolj

izpostavljena od drugih oseb in zaradi tega dejstva obstaja večja možnost, da

postane žrtev določenega kriminalnega dejanja. Če ima oseba eno ali več

viktimogenih predispozicij, gre za latentno žrtev.

Viktimogene predispozicije38 ali dejavniki so:

1. osebni:

biološki (starost, spol, duševni bolniki, invalidi, alkoholiki, narkomani, ...),

psihološki (agresivnost, nemarnost, duševna omejenost, odtujenost, …);

35 Povzeto po Z. Šeparović, 1987, str. 28. 36 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 29-30. 37 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 50. 38 Povzeto o Z. Šeparović, 1987, str. 29.

10

2. socialni (poklic, tujci, pripadniki manjšine, priseljenci, bivši zaporniki,

odvisniki, …);

3. situacijski (»na nepravem mestu v nepravem času«, letni, mesečni in dnevni

ritem kriminalnih dejanj, ekološko pogojena deviantnost, mesta, kjer obstaja

večja oz. manjša verjetnost delikta, ipd.).

Viktimogene predispozicije39 lahko vplivajo na nastanek in potek kriminalnega

dejanja v fazi nastanka ideje in načrtovanja za izvršitev kriminalnega dejanja, v

fazi prehoda na izvršitev kriminalnega dejanja ali v fazi izvršitve kriminalnega

dejanja.

Proučevanje in spoznavanje viktimogenih dejavnikov40 je pomembna naloga

viktimološke znanosti, saj je bistvena za učinkovite preventivne ukrepe. »Če nam

je znano, da nekatere osebe lažje postanejo žrtve, da one to lažje postanejo v

določenih situacijah ali v določenem času, potem je to zelo pomemben podatek

za preprečevanje kriminalnih dejanj in nesreče ljudi.«

39 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 65-66. 40 Z. Šeparović, 1987, str. 30.

11

IV VIKTIMIZACIJA ŽENSK

1 Ženska in njena enakopravnost

Ženska je enakovredna moškemu po zakonu, v javnem in zasebnem življenju, kar

zagotavlja tudi 14. člen ustave41, ki pravi, da so »V Sloveniji vsakomur zagotovljene

enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, …«

in da so vsi »… pred zakonom enaki.«

Po 22. členu ustave42 imamo vsi, tudi ženske, zagotovoljeno enako varstvo pravic

pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih

interesih. Enakost se kaže tudi v 42. členu Ustave, po katerem imamo vsi

polnoletni državljani volilno pravico.

Pravno smo ženske torej enake moškim, vendar ali smo tudi dejansko? Primer

dejanske neenakopravnosti se npr. kaže v tem, da je ženska v procesih

subjektivizacije43 izključena. Simone de Beauvoir, francoska pisateljica, filozofinja

in feministka, v svoji knjigi »Drugi spol« meni, da je moški norma, model, ženska

pa odklon od norme. Ženska je določena glede na moškega in se razlikuje glede

nanj, ne pa on glede na njo; ona je nebistveno nasproti bistvenemu. Ona je drugi

spol. Primer takšne neenakopravnosti je zaslediti npr. v medicini, kjer je

anatomski model vedno moški. V zadnjem desetletju se sicer to že spreminja.

Drugi primer dejanske neenakopravnosti je primer muslimanske ženske, ki ima v

Sloveniji po ustavi in po zakonih enake pravice kot moški, vendar jih ne koristi.

Izvor njene neenakopravnosti je v njeni družini in skupnosti, odraža pa se v

omejevanju njenih pravic pri udejstvovanju na izobraževalnem, političnem,

kulturnem, športnem idr. področjih, v njenem podrejenem položaju v družini in

družbi ter v posledicah, ki jo doletijo v primeru njene »neubogljivosti« in so

nasilne narave. Ta primer dejanske neenakopravnosti je trenutno omejen na

41 Ustava Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33/1991, Ljubljana, 1991, str. 12. 42 Povzeto po Ustava Republike Slovenije, 1991, str. 16. 43 Povzeto po A. Završnik, Feministična kritika prava in kazenskopravnega sistema, v: Z. Kanduč (vodja raziskave), Ženske, nasilje, viktimizacije in (kazensko)pravni sistem v kriznem kontekstu

postmodernizacijskih transformacij, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Raziskava št. 161, str. 11.

12

muslimansko žensko, vendar lahko zaradi naraščajoče muslimanske skupnosti v

naši družbi postane širši problem.

V največji meri pa je dejanska neenakopravnost prisotna v zasebnem življenju,

pri ženski – posameznici, v obliki nasilja nad njo, za zaprtimi vrati, daleč stran od

oči in ušes nepovabljenih gostov.

O ženski naravi seveda obstajajo stereotipi, tako kot o moški, ki pa se v zadnjih

letih rušijo in spreminjajo. Vendar je izraz »žrtev«44 še vedno pogosto povezan z

razmerjem med spoloma. Ženska je žrtev, moški je storilec. Žrtvi (ženski) se pred

nastankom viktimologije nobeden ni posvečal, kriminologija in celoten kazenski

proces sta se ukvarjala samo s storilcem (moškim).

Dejansko so še področja družbenega, političnega, ekonomskega in drugega

udejstvovanja, kjer ženska moškemu ni enaka, po drugi strani pa zadovoljitev

formalnih kriterijev enakosti včasih nikamor ne vodi. Obstajajo tudi področja, ki

so postala v škodo ostalih državljanov, pa tudi žensk, povsem feminizirana (npr.

vzgoja in izobraževanje).

2 Položaj žensk skozi zgodovino

Po staropisemski in judovski legendi45 je Bog ustvaril poleg Adama tudi Lilit,

njegovo prvo ženo, da bi mu rodila otroke. Lilit se je počutila zapostavljeno in

neenakopravno, v takšnem podrejenem odnosu ni hotela roditi otroke, zato je

odšla in s tem postala simbol zla. Bog je kasneje iz Adamovega rebra naredil Evo.

Legenda na simboličen način pokaže, da je viktimizacija žensk stara kot človeški

rod.

44 Povzeto po T. Stanković, Ženske kot žrtve kaznivih dejanj – izbrane feministične perspektive,

v: Meško G. (ur.), Izbrana poglavja iz viktimologije I., Mala čitanka viktimologije za varstvoslovce (Študijsko gradivo), Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2007, str. 140. 45 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, Žene kao žrtve kriminaliteta, Naučna knjiga, Beograd, 1989, str. 1.

13

Položaj žensk46 je bil v zgodovini tesno povezan z nasiljem. Mož jo je lahko

nekaznovano mučil, pretepal, prodal, daroval ali ubil. Bila je njegova lastnina,

zato je imel pravico, da z njo ravna po svoji volji. Vzrok za ženino podrejenost47

je bil že v njeni specifični biološki funkciji rojevanja in vzgajanja potomcev, zaradi

česar je imela manj pomembno družbeno vlogo kot moški. Že v obdobju

primitivnih družb, lovsko-nabiralniških skupnosti pred nastankom mest in

družbenih slojev, je bila ženska »drugi spol«. Kasneje, z nastankom poljedelstva

in živinoreje, se je njen položaj samo še slabšal. Nasilje nad žensko48 je bilo ves

čas nevidno, normalno, neprepoznavno in celo naravno.

Feministično gibanje49 se je pričelo v zahodnih družbah v 60. letih XVIII. stoletja.

Takrat so ženske zahtevale splošno volilno pravico, izobraževalne možnosti,

socialne pravice, lastninsko pravico ipd. V XX. stoletju, v poznih 60. (v ZDA) oz.

zgodnjih 70. letih (v Evropi), so ženske zahtevale enakost pred zakonom,

priznanje ustavne pravice do izobrazbe, dela, političnega predstavništva ipd. V

tem obdobju so feministke očitale kazenskemu pravu razumevanje spola na

stereotipen način in osveščale javnost o problematiki nasilja. »Feministična

teorija ima nedvomne zasluge pri razkritju spregledanih oblik nasilja, zlasti

spolnega nasilja in nasilja v družini«, prav tako pa feminističnemu gibanju gre

zahvala za pravice, ki jih ženske danes imamo.

Žensko gibanje50 za pomoč ženskam, žrtvam nasilja, se je pričelo v Sloveniji, ko

je bil problem nasilja še tabu. Najprej je bila leta 1989 ustanovljena Skupina SOS

telefon, leta 1993 Modra – Društvo za raziskovanje in uresničevanje

46 Povzeto po L. Božac Deležan, Ko je najnevarnejša institucija zakon, najnevarnejši prostor dom, najnevarnejša oseba partner, v: V. Kozmik, M. Dobnikar (ur.), Dosje, nasilje nad ženskami, Urad

vlade RS za žensko politiko, Društvo SOS telefon, Feministično informacijsko kulturno središče,

Društvo za nenasilno komunikacijo, Ljubljana, 1999, str. 11. 47 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 12. 48 Povzeto po Z. Kanduč, Nasilje nad ženskami in kazensko pravo – zgrešeno srečanje?, v: V. Kozmik, M. Dobnikar (ur.), Dosje, nasilje nad ženskami, Urad vlade RS za žensko politiko,

Ljubljana, 1999, str. 36. 49 Povzeto po A. Završnik, Raziskava št. 161, str. 4. 50 Povzeto po K. Aničič, Razvoj in dejavnost telefonskega in individualnega svetovanja, skupin za

samopomoč, zatočišč, zagovorništva in izobraževanja za delo z žrtvami nasilja, v: V. Kozmik, M. Dobnikar (ur.), Dosje, nasilje nad ženskami, Urad vlade RS za žensko politiko, Društvo SOS

telefon, Feministično informacijsko kulturno središče, Društvo za nenasilno komunikacijo, Ljubljana, 1999, str. 16-17.

14

psihosocialnih potreb žensk, leta 1994 Ženska svetovalnica in Združenje proti

spolnemu zlorabljanju in leta 1996 Društvo za nenasilno komunikacijo.

Danes smo ženske po zakonu enakopravne z moškimi, dejansko pa je naša

podrejenost opazna predvsem na zasebnem področju, v vedenjskih vzorcih obeh

spolov. Nasilje v okviru zasebnosti ima tudi »družbene razsežnosti, saj se dogaja

ženskam ne glede na rasno, kulturno, nacionalno, versko, razredno ali katero

drugo pripadnost«51.

3 Pojavne oblike viktimizacije žensk in kazniva dejanja

Po definiciji Sveta Evropske Unije52 je nasilje nad ženskami »dejanje nasilja proti

ženskam, zaradi katerega ženske utrpijo oziroma lahko utrpijo izgubo ali so žrtve

fizičnega, spolnega ali psihičnega trpljenja, vključno z grožnjo s tovrstnimi dejanji,

prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, bodisi v javnem ali v zasebnem

življenju«.

Nasilje nad žensko53 je lahko fizično, spolno, psihično in ekonomsko. Te pojavne

oblike so med seboj povezane in spremljajo ženske od rojstva do smrti. Nekatere

oblike nasilja, kot npr. trgovanje z belim blagom, presegajo državne meje.

Fizično nasilje54 vključuje dejanja kot so klofutanje, pretepanje, brcanje,

boksanje, suvanje, lasanje ipd. Za fizično nasilje je značilno, da pogosto preraste

iz psihičnega, zlasti v partnerskem odnosu. Zakon o preprečevanju nasilja v

družini55 (v nadaljevanju ZPND) opredeljuje fizično nasilje v 3. členu pod 2. točko

tako: »Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči

bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe.«

51 L. Božac Deležan, 1999, str. 14. 52 Svet Evropske Unije, Smernice EU glede nasilja nad ženskami in boja proti vsem vrstam diskriminacije proti njim, Bruselj, 2008. 53 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 54 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Slišite?, Informativna brošura o nasilju nad ženskami, izdana v okviru mednarodnih dni akcij proti nasilju nad ženskami,

Ljubljana, 2009. 55 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Uradni list RS, št. 16/08, Ljubljana, 2008.

15

Psihično nasilje56 je najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami in je vedno

spremljevalec fizičnega in spolnega nasilja. Obsega žaljivke, zmerjanje, vpitje,

poniževanje, grožnje ipd. Zakon o preprečevanju nasilja v družini57 opredeljuje

psihično nasilje v 3. členu po 4. točko tako: »Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi

povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek

manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.«

»Spolno nasilje je vsako dejanje s spolno vsebino, s katerim se druga oseba ne

strinja, oziroma se ob njem počuti slabo ali jo je strah.«58 Dejanje je storjeno

proti volje ženske, z uporabo sile, ali z izsiljevanjem, zlorabo moči ali z grožnjo.59

Podobno opredeljuje spolno nasilje tudi Zakon o preprečevanju nasilja v družini.60

Ekonomsko nasilje nekateri avtorji posebej ne opredeljujejo, vendar gre prav tako

za nasilje, ki v partnerskem odnosu ženski preprečujejo, da bi partnerja zapustila.

Sem spada tudi neplačevanje preživnine in omejevanje pravice do zaposlitve.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini opredeljuje ekonomsko nasilje v 3. člen

pod 5. točko tako: »Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje

družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s

katerim družinski član samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno

omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih

članov.«

V KZ-ju61 so inkriminirane oblike nasilja, značilne za žensko viktimizacijo:

kazniva dejanja zoper človečnost v 14. poglavju – spravljanje v suženjsko

razmerje (112. člen), trgovina z ljudmi (113. člen),

kazniva dejanja zoper življenje in telo v 15. poglavju – uboj (115. člen), umor

(116. člen), uboj na mah (117. člen), povzročitev smrti iz malomarnosti (118.

člen), lahka, huda in posebno huda telesna poškodba (122. – 124. člen),

ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru (127. člen);

56 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Ljubljana, 2009. 57 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ljubljana, 2008. 58 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Ljubljana, 2009. 59 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Ljubljana, 2009. 60 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ljubljana, 2008, 3. člen, 3. točka. 61 Kazenski zakonik RS, Uradni list RS, št. 50/2012, 29. 6. 2012.

16

kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost v 19. poglavju – posilstvo (170.

člen), spolno nasilje (171. člen), spolna zloraba slabotne osebe (172. člen),

kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja (174. člen), zloraba

prostitucije (175. člen);

kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke v 21. poglavju –

nasilje v družini (191. člen), kršitev družinskih obveznosti (193. člen),

neplačevanje preživnine (194. člen).

Graf 1 prikazuje povprečno število žrtev

kaznivih dejanj po spolu v obdobju od leta

2010 do 2014 na podlagi pridobljenih

policijskih podatkov. Po pričakovanjih je

moških žrtev več od ženskih, kar je v skladu

z naravo obeh spolov. Moških žrtev je tako

26.604, kar znaša 59 %, ženskih pa 18.827,

kar znaša 41 % vseh žrtev.

Graf 1 prikazuje strukturo oškodovanih glede na spol

v obdobju 2010-2014.

Graf 2 prikazuje povprečno število žrtev kaznivih dejanj po izbranih poglavjih KZ-ja v obdobju

2010-2014 po spolu.

59%

41%

STRUKTURAOŠKODOVANIH PO

SPOLU

moški ženske

9

46170

140

3948

1523

12

14370

256

2165

583

0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100%

KD ZOPER ČLOVEČNOST

KD ZOPER PREMOŽENJE

KD ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST

KD ZOPER ZAKONSKO ZVEZO, DRUŽINO IN OTROKE

KD ZOPER ŽIVLJENJE IN TELO

STRUKTURA ŽRTEV PO SPOLU PO IZBRANIH POGLAVJIH KZ-JA

moški ženske

17

Kakšna pa je struktura oškodovanih oseb po spolu v istem obdobju po izbranih

poglavjih KZ-ja, kjer so inkriminirane oblike nasilja nad žensko, kaže graf 2. Po

pričakovanjih in v skladu s statistikami in raziskavami rezultati kažejo, da so moški

v obdobju 2010-2014 v povprečju v večjem deležu žrtve kaznivih dejanj zoper

življenje in telo (72 %) in zoper premoženje (76 %). Pri kaznivem dejanju zoper

zakonsko zvezo, družino in otroke je bilo moških žrtev 64 %, ženskih pa »le« 36

%, kar me je sprva presenetilo, saj spada v to skupino tudi nasilje v družini, kjer

je po vseh raziskavah v veliko večji meri žrtev ženska. Vendar so v tej skupini

zajeta tudi kazniva dejanja zoper otroke in mladoletnike ter neplačevanje

preživnine (kjer gre sploh za največ kršitev v skupini). Pri kaznivem dejanju

spolne nedotakljivosti je po pričakovanjih večji odstotek žrtev žensk (65 %). Pri

kaznivem dejanju zoper človečnost je moških žrtev v povprečju 43 %, ženskih pa

57 %. Kljub večjemu številu ženskih žrtev so me številke presenetile, saj sem

pričakovala, da so kazniva dejanja iz te skupine (zloraba prostitucije, spravljanje

v suženjsko razmerje in trgovina z ljudmi) ti. »ženska« kazniva dejanja. Manjšo

razliko med spoloma pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost in zoper

človečnost je mogoče pojasniti s tem, da le-ta zajemajo tudi žrtve mladoletnike

in otroke obeh spolov.

Kakšno pa je razmerje med ti. »ženskimi« kaznivi dejanji, podajam v tabeli 1 in

grafu 3. Podatki65 so za leto 2011, prikazani za ženske, starejše od 15 let.

Tabela 1 prikazuje število ženskih žrtev izbranih kaznivih dejanj v letu 2011.

62 KZ - kazniva dejanja lahke, hude in posebno hude telesne poškodbe. 63 KZ - kazniva dejanja posilstva, spolnega nasilja, spolne zlorabe slabotne osebe, kršitve spolne

nedotakljivosti z zlorabo položaja, zlorabe prostitucije. 64 KZ - kazniva dejanja uboja, umora in uboja na mah. 65 Povzeto po Statistični urad RS, Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami 2012, http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=5148.

ŠTEVILO ŽENSKIH ŽRTEV V LETU 2011

Nasilje v

družini 191. čl.

Telesne poškodbe62 122. – 124. čl.

Spolno nasilje63 170., 171., 172.,

174., 175. čl.

Umor64 115., 116., 117.

čl. Skupaj

1584 529 92 10 2215

18

Tudi ti statistični podatki potrjujejo

raziskave, da se daleč največ nasilja

nad žensko zgodi v družini (71,51 %).

Sledijo kazniva dejanja telesnih

poškodb (23,88 %), spolnega nasilja

(4,15 %) in umora (0,4 %).

Graf 3 prikazuje v odstotkih število ženskih

žrtev izbranih kaznivih dejanj v letu 2011.

Število kaznivih dejanj, katerih žrtve so ženske, je seveda večje. Tuje in domače

analize66 o prikriti kriminaliteti ocenjujejo, da je verjetnost viktimizacije od

uradnih podatkov najmanj za tretjino večja. Po Vseevropski raziskavi »Nasilje nad

ženskami«67, ki je bila narejena v letu 2012, je bilo v Sloveniji 22% žensk

kadarkoli od svojega 15. leta žrtev fizičnega in/ali spolnega nasilja sedanjega ali

prejšnjega partnerja ali katerekoli osebe.

4 Dejavniki kriminalne viktimizacije žensk

Za vsako žensko obstaja določena stopnja nevarnosti68, da postane žrtev

kaznivega dejanja. To nevarnost imenujemo tveganje za viktimizacijo. Tveganje

je odvisno od bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov ter v povezavi z njimi

z življenjskim stilom ženske, odvisno je od situacijskih dejavnikov, njenim

odnosom do storilca in njenim obnašanjem do njega. V primeru, da dejavnikov

66 Povzeto po B. Brvar, Analiza podatkov o žrtvah in oškodovancih za potrebe preprečevanja kriminalnih dejanj, v: G. Meško (ur.), Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme,

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 113. 67 Povzeto po Fra, European Union Agency for Fundamental Rights, Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava, Rezultati na kratko, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg,

2014, str. 19-20, http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2014-vaw-survey-factsheet_sl.pdf. 68 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 87.

nasilje v družini71,51%

telesne poškodbe

23,88%

spolno nasilje4,15% umor

0,45%

ŠTEVILO OŠKODOVANK IZBRANIH KD V LETU 2011

nasilje v družini telesne poškodbe

spolno nasilje umor

19

ni ali so podani le določeni dejavniki, tveganja za viktimizacijo ni oz. je manjše, v

primeru prisotnosti več ali celo vseh dejavnikov, je tveganje za viktimizacijo večje.

4.1 Biološki, psihološki in socialni dejavniki kriminalne viktimizacije

žensk

4.1.1 BIOLOŠKI DEJAVNIKI KRIMINALNE VIKTIMIZACIJE

Biološki dejavniki69, ki lahko povzročijo viktimizacijo ženske so:

starost,

telesna zgradba,

nosečnost,

atraktivnost,

hendikepiranost,

alkoholiziranost.

Po raziskavah agencije FRA70, je posebno ranljiva za viktimizacijo populacija

mladih žensk, ki so predvsem žrtve spolnih deliktov. »Toda, tveganje ženske, da

bo nad njo izvršen spolni delikt, zlasti posilstvo, obstaja tekom celega njenega

življenja, vendar se z leti zmanjšuje.«71 Tveganje za telesne poškodbe in umor

oz. uboj je prav tako večje pri mladih ženskah in ženskah srednjih let; tveganje

izhaja iz konfliktnih partnerskih vez.

Na podlagi policijskih statističnih podatkov, ki sem jih prejela, sem naredila

primerjavo podatkov za nekatera kazniva dejanja, katerih žrtve so ženske, po

starosti v obdobju 2010-2014. Izbrala sem kazniva dejanja trgovine z ljudmi in

spravljanje v suženjsko razmerje (trgovina z ljudmi), rop, roparska tatvina in

izsiljevanje (premoženjska kazniva dejanja z nasiljem), goljufija, posilstvo, spolno

nasilje in kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja (spolno nasilje), zloraba

prostitucije, nasilje v družini, uboj, umor, uboj na mah in povzročitev smrti iz

69 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 87. 70 Povzeto po Fra, 2014, str. 9. 71 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 88-89.

20

malomarnosti (krvni delikti) ter vse oblike telesnih poškodb. Po starosti sem žrtve

razporedila v starostne skupine 18 do 24 let, 24 do 34 let, 34 do 44 let, 44 do 54

let, 54 do 64 in nad 64 let. Tabela 2 prikazuje pridobljene podatke.

ŠTEVILO ŽENSKIH ŽRTEV V OBDOBJU 2010-2014

STAROSTNA

SKUPINA trgovina z ljudmi

premož. KD z nasiljem

goljufija spolno nasilje

zloraba prostitucije

nasilje v družini

krvni delikti

telesne poškodbe

18-24 let 22 103 233 108 15 525 7 450

24-34 let 25 156 497 110 19 1610 19 609

34-44 let 7 173 500 71 16 1894 14 518

44-54 let 2 172 501 51 - 1333 19 432

54-64 let - 104 354 28 - 760 12 305

Nad 64 let - 162 491 23 - 560 12 242

Skupaj 56 870 2576 391 50 6682 83 2556

Tabela 2 prikazuje število ženskih žrtev izbranih kaznivih dejanj v obdobju 2010-2014 po

starostnih skupinah.

Povprečno število (x̄) ženskih žrtev navedenih kaznivih dejanj v obdobju 2010-

2014 prikazuje graf 4.

Graf 4 prikazuje povprečno število ženskih žrtev izbranih kaznivih dejanj v obdobju 2010-2014 po

starostnih skupinah.

6,3

8,3 47,6

8,04,5

112,42,5 42,8

7,3

11,3101,2

8,2

5,5

357,22,8

53,5

3,0

12,5 103,0

5,9

4,2

423,42,6

45,8

2,0

12,5 102,0

5,4

0,0

293,6

2,7

41,3

0,0

7,8 71,8

3,3

0,0

167,8

2,4

29,4

0,0

11,7 99,43,0

0,0124,0

2,321,4

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

trgovina zljudmi

premož. KDz nasiljem

goljufija spolnonasilje

zlorabaprostitucije

nasilje vdružini

krvni delikti telesnepoškodbe

PRIMERJAVA ŽENSKIH ŽRTEV PO STAROSTI

18-24 let 24-34 let 34-44 let 44-54 let 54-64 let nad 64 let

21

Iz grafa 4 je vidno razmerje med starostnimi skupinami žensk pri posameznem

kaznivem dejanju. Rezultati kažejo, da so za kazniva dejanja trgovine z ljudmi

najbolj viktimizirani skupini 24-34 let (39 %), 18-24 let (34 %), manj pa ženske

v starosti od 34 let naprej. Po 54 letu ženske niso več žrtve tega kaznivega

dejanja. Pri premoženjskih kaznivih dejanjih z elementi nasilja in pri kaznivem

dejanju goljufije so največkrat žrtve ženske od 24 – 54 leta in nad 64 letom, torej

ženske srednjih let in starejše ženske. Žrtve spolnega nasilja so ženske vseh

starosti, vendar v znatno večjem deležu mlade od 18 – 34 leta (48 %), kar

potrjuje trditev dr. V. Nikolić-Ristanović (glej zgoraj). Zloraba prostitucije je

kaznivo dejanje, katerega žrtve so v približno enakem deležu mlade ženske od

18-44 leta. Po pričakovanjih so žrtve nasilja v družini vse ženske, v največjem

deležu ženske v starosti od 34 – 44 let (29 %), nato 24 – 34 let (24 %) in 44 –

54 let (20 %). Zelo mlade in starejše ženske so žrtve tega kaznivega dejanja v

manjši meri. Vse starostne skupine žensk so približno enako viktimizirane glede

krvnih deliktov, glede telesnih poškodb pa v največji meri ženske od 18 – 54 leta

(79 %).

Če primerjamo podatke starejših oškodovancev (statistični podatki Policije za

obdobje 2001 – 201172), ugotovimo, da so starejše ženske zlasti žrtve

premoženjskih kaznivih dejanj z elementi nasilja (moški 38 %, ženske 62 %) –

glej graf 5.

Po istih podatkih so starejše

ženske tudi v večji meri žrtve

spolnih dejanj (moški le 8 %,

ženske 92 %) in nasilja v družini

(moški 20 %, ženske 80 %).

Graf 5 prikazuje v odstotkih razliko med

spoloma pri starejših oškodovancih

glede nekaterih kaznivih dejanj.

72 Povzeto po A. T. Klančnik, T. Pavšič Mrevlje, Kriminaliteta nad starejšimi in izhodišča za varno staranje v Sloveniji, Varstvoslovje, letnik 15, št. 3, Ljubljana, 2013, str. 389-392.

38%

8%20%

62%

92%80%

0%

20%

40%

60%

80%

100%

rop, rob.tatvina,

izsiljevanje

posilstvo,spolnonasilje

nasilje vdružini

STAREJŠI OŠKODOVANCI GLEDE NA SPOL

moški ženske

22

Nesporno dejstvo je73, da ima ženska v povprečju šibkejšo telesno zgradbo od

povprečnega moškega, zato je žrtev zlasti nasilnih kaznivih dejanj (v družini,

spolnih kaznivih dejanj in premoženjskih kaznivih dejanj z elementi nasilja). Moški

zato ob napadu na žensko računa na njeno zmanjšano sposobnost za obrambo,

tako zaradi njene šibkejše telesne zgradbe, kot tudi zaradi socializacije, v kateri

se je naučila biti šibka in neaktivna ter zato neuspešna v svoji obrambi. Od tega,

kakšna je dejanska telesna moč konkretne ženske - žrtve kaznivega dejanja, pa

je odvisno, ali bo moški za izvršitev dejanja uporabil le svojo telesno moč ali pa

tudi kakšno drugo sredstvo (npr. nož, pištolo, orodje, …). Treba je še dodati, da

lahko isti dejavnik deluje tudi antiviktimogeno (ženske so kljub svojim

viktimogenim predispozicijam v primerjavi z moškimi manjkrat žrtve kaznivih

dejanj - glej graf 1.). Zavest o telesni šibkosti povzroči večji strah ženske pred

kriminalnim dejanjem in posledično samovarovalno obnašanje ženske (več o tem

v poglavju Obnašanje ženske in povzročitev kriminalnega dejanja proti njej, str.

32).

Specifična viktimogena predispozicija ženske je njena nosečnost. Do viktimizacije

v tem primeru lahko pride, če je nosečnost neželena s strani ženske, pa ta naredi

nedovoljeni abortus ali kadar je nosečnost z njene strani želena, pa jo prisilijo v

dovoljeni ali nedovoljeni abortus njeni bližnji (mož, partner, starši, ljubimec, …).

Včasih lahko nestrinjanje s strani partnerja ali ljubimca ali njegovo sumničenje,

da otrok ni njegov, pripelje do umora nosečnice. Pogoste so tudi telesne

poškodbe žensk s strani njenega partnerja.

Ne gre spregledati atraktivnosti ženske kot viktimogene predispozicije, čeprav

raziskave te predispozicije naj ne bi potrjevale. Atraktivnost se nanaša na fizični

izgled ženske in na njeno izzivalno oblačenje ter je viktimogeni dejavnik pri

spolnem nasilju. Mlada in pomanjkljivo oblečena ženska naj bi tako imela več

možnosti, da bo spolno zlorabljena, kot starejša in nerazgaljena. Kljub kritikam

takšnega stališča menim, da je nekaj resnice na tem. V islamski kulturi zatrjujejo,

da morajo imeti ženske tudi iz tega razloga pokrit večji del telesa. Tako v

73 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 90-91.

23

Kuranu74, sveti knjigi Islama, piše: «O poslanec, reci svojim ženam in hčerkam in

vernim ženskam, naj okoli sebe povlečejo njihova zunanja oblačila (kadar gredo

ven ali ko so prisotni moški). To je bolje, saj bodo tako prepoznane (kot

muslimanke) in nihče jih ne bo nadlegoval…” . Kot svobodni in razumni ženski, ki

sama nosim odgovornost za lastno varnost, se mi zdi sicer takšno omejevanje

nesprejemljivo.

Hendikepiranost zaradi fizičnih, senzornih, intelektualnih ovir in ovir v duševnem

zdravju (duševne bolezni, duševne motnje in duševna zaostalost) je viktimogena

predispozicija tako za ženske kot tudi za moške. Oba spola75 sta lahko žrtve

fizičnega nasilja, premoženjskih kaznivih dejanj, ubojev in prevar, ženske pa še

zlasti spolnega nasilja in spolno motiviranih kriminalnih dejanj (npr. sadističen,

spolno motiviran umor). Po ugotovitvah raziskav76 se nasilna dejanja dogajajo

tako v zasebni sferi kot tudi v ustanovah (javnih in zasebnih), največ nasilja

doživljajo ženske z multiplimi ovirami (cerebralna paraliza in govorne ovire,

starejše ženske na vozičku, ženske z oviro sluha in vida ipd.), najbolj prikrito je

spolno nasilje nad intelektualno oviranimi ženskami.

Vpliv alkoholiziranosti na viktimizacijo ženske obravnavamo v poglavju Uživanje

alkohola in prepovedanih drog kot viktimogeni dejavnik, str. 38.

4.2.2 PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI

Psihološki dejavniki77 za viktimizacijo žensk so po mnenju psihologov bodisi

mazohistično vedenje žensk - žrtev, bodisi ti. »naučena nemočnost«.

Teorija o mazohističnem vedenju žensk gradi na tem, da je mazohizem lastnost

njene duševnosti. Na podlagi tega zagovorniki te teorije pojasnjujejo, da imajo

ženske predispozicijo za spolno in fizično nasilje (s strani partnerja) zaradi

podzavestne želje, da so posiljene oz. s strani moža pretepene. V zvezi s tem

74 VeraIslam, Vprašanje hidžaba: zatiranje ali osvoboditev, http://veraislam.si/vprasanje-hidzaba-

zatiranje-ali-osvoboditev-2/. 75 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 91. 76 D. Zaviršek, Nasilje nad hendikepiranimi ženskami, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), 2014,

str. 108-109. 77 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 96.

24

zagovorniki78 trdijo, da ženske sprejemajo nasilje nad njimi kot nekaj

nespremenljivega, njihovo vedenje pa se nanaša na samouničevanje s pomočjo

nedejavnosti, na depresivnost, identifikacijo z napadalcem, prikrito vlogo

vzdrževanja neenakosti med spoloma, ipd. Teorija je bila dokazana samo na

vzorcu nevrotičnih žensk.

J. Pečar poudarja, da o »naučeni nemočnosti« govorimo, kadar so ženske žrtve

zaradi vloge, ki jo imajo zaradi svojega spola. Pod vplivom religije, tradicij, navad

in običajev so ženske v posameznih družbenih skupinah skozi socializacijo

naučene, da so poslušne in da sprejemajo svojo stereotipno podrejeno vlogo. Ta

teorija je po mnenju V. Nikolić-Ristanović79 sprejemljivejša od teorije o

mazohističnem vedenju že zaradi tega, ker je bila potrjena z raziskavami na

vzorcu duševno zdravih žensk. Znano je, da so žrtve spolnega nasilja v večini

duševno zdrave ženske, zato se teorija o mazohizmu ženske za posilstvo ne more

aplicirati.

Psihološke karakteristike80 posameznice lahko povečajo njeno možnost za

viktimizacijo. Te karakteristike so:

naivnost (posilstvo, žrtve ženitnih prevarantov, …);

neodločnost in prestrašenost (posilstvo – nemožnost upiranja ali nemožnost

sprejema ponujene pomoči od drugih, fizično nasilje);

nezadovoljstvo na spolnem področju;

skopost v povezavi s socialnimi dejavniki (starejše ženske – žrtve

premoženjskih kaznivih dejanj in umorov iz koristoljubja).

4.2.3 SOCIALNI DEJAVNIKI

Socialni dejavniki81, ki vplivajo na viktimizacijo žensk so:

stan in število otrok

78 Povzeto po J. Pečar, Ženske kot žrtve (kaznivih dejanj), Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1980, str. 290, http://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/1980/04/

RKK1980-04_JanezPecar_ZenskeKotZrtve.pdf. 79 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 96-97. 80 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 96-97. 81 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 98-101.

25

izobrazba

poklic

zaposlenost – brezposelnost

socialna izolacija

socialna neprilagojenost

pripadnost določeni narodnostni skupini

asocialno obnašanje

prejšnja viktimiziranost

Po Schaferju so poročene (ali ženske v izvenzakonski skupnosti) in ločene ženske

v primerjavi z moškimi enakega stanu bolj dovzetne za nasilna kazniva dejanja.

To pojasnjuje s konflikti med zakoncema v času zakona in po njem. Po njegovem

so poročene ženske tudi večkrat žrtve kaznivih dejanj, storjenih iz koristoljubja,

ker naj bi storilec pričakoval zaradi tega večjo korist in ker največkrat žensko

pozna. Poročene ženske so tudi manjkrat žrtve premoženjskih deliktov z elementi

nasilja ali brez, z obrazložitvijo, da preživljajo večino svojega časa doma. Po drugi

strani so po Fattahovih raziskavah neporočene ženske, vdove in ločenke zaradi

svojega življenjskega stila večkrat žrtve umorov zaradi tatvin, po drugih

raziskavah pa so tudi bolj dovzetne za spolne delikte (tudi zaradi mladosti). Glede

otrok je viktimizacija žensk izven družinskega kroga predvsem povezana z

njihovim življenjskim stilom. Manj so viktimizirane tiste z majhnimi otroci, ker jih

ne morejo pustiti same doma, bolj pa tiste z večjimi.

Izobrazba in poklic sta dejavnika viktimizacije žensk pri spolnih deliktih in pri

nasilju v družini. Za ta kazniva dejanja so bolj dovzetne ženske z nižjo izobrazbo

in s poklici, ki so nižje na družbeni lestvici. Tudi nekateri poklici, kot so natakarice,

delavke v nočni izmeni, taksistke, kavarniške plesalke ipd. predstavljajo večje

tveganje za viktimizacijo, ker prihajajo v stik z nepoznanimi ljudmi, z opitimi

ljudmi, delajo ponoči, storilci pa predpostavljajo, da imajo pri sebi denar. Te

ženske so žrtve zlasti umorov in drugih nasilnih kaznivih dejanj in spolnih ter

premoženjskih deliktov. Tudi brezposelnost je lahko dejavnik tveganja za

viktimizacijo. Brezposelne ženske so večkrat žrtve kaznivih dejanj kot zaposlene,

26

to pa predvsem zaradi njihovih raznovrstnih dnevnih aktivnosti in življenjskega

stila.

Ženske, ki živijo same ali ki se znajdejo same na osamljenem mestu (npr. na poti

domov iz nočne izmene), so izpostavljene kaznivim dejanjem spolnega nasilja in

premoženjskih deliktov. Storilec včasih celo nasilno vstopi v stanovanje ženske,

ki živi sama.

Socialna neprilagojenost je viktimogeni dejavnik pri dekletih in ženskah, ki pridejo

iz razlogov izobraževanja ali zaposlitve iz vasi ali iz manjših mest v velika mesta.

Drugačna vzgoja in težave pri prilagajanju na novo okolje povzročijo, da

postanejo žrtve zlasti spolnih deliktov. Prišlekinje, npr. turistke, pa so tudi bolj

privlačne domačinom zato, ker so »nove«.

Kadar je določena narodnostna skupina ogrožena, so ženske vedno izpostavljene

določeni viktimizaciji, zlasti spolnih deliktov. Gre za obliko izražanja sovražnosti

pripadnikov določenega naroda proti drugemu.

Asocialno obnašanje ženske, ki zajema izvrševanje kaznivih dejanj,

alkoholiziranost, narkomanijo, prostitucijo, potepuštvo in prosjačenje, predstavlja

dejavnik tveganja za viktimizacijo zlasti kaznivih dejanj umora, nasilništva in

premoženjskih kaznivih dejanj.

Prejšnja viktimiziranost kot posledica posilstva pogosto povzroči, da je ženska

ožigosana kot nemoralna ali na drugi način nesprejemljiva oseba (zlasti v manjših

sredinah), kar povzroči njeno dovzetnost za ponovno viktimizacijo.

4.2 Situacijski dejavniki kriminalne viktimizacije žensk

Raziskave82 so pokazale, da je pogostost viktimizacije odvisna od časa (letni čas,

mesec, dan, ura) in prostora (zaprti prostor, odprti prostor, avto), kjer se ta zgodi.

Enako velja za viktimizacijo žensk.

82 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 107-108.

27

Zaradi povečane aktivnosti ljudi je večje tveganje za viktimizacijo, tudi žensk, v

poletnih mesecih. Glede dneva v tednu, je največ možnosti za viktimizacijo žensk

preko tedna, moških pa preko vikenda. Razlog je v tem, da so ženske večinoma

za razliko od moških viktimizirane s strani partnerjev in znancev, ki jih

vsakodnevno videvajo, zato je možnost za viktimizacijo vsakodnevna. Izjema so

spolni delikti, predvsem posilstva, ki se večinoma izvršujejo preko vikenda.

Na podlagi analize policijskih podatkov83 o žrtvah v letih 2000-2002 je največ

žensk viktimiziranih med 14. in 20. uro, z maksimumom okoli 18. ure.

Premoženjska kazniva dejanja so pogostejša popoldan, med 17. in 19. uro

(pojasni se lahko z odhodom žensk iz služb). Umori se po tej raziskavi izvršujejo

preko celega dneva (po podatkih V. Nikolić-Ristanović84 pa v večini v večernih in

nočnih urah, ker takrat ljudje preživljajo svoj prosti čas, pijejo alkohol, manj ljudi

je na ulicah, vidljivost je slabša, …), hude in posebno hude telesne poškodbe pa

po 17. uri, z zgostitvijo med 19. in 21. uro (kar se lahko pojasni z dejstvom, da

so ženske v največjem odstotku viktimizirane s strani partnerjev). Kazniva spolna

dejanja so enakomerno razporejena preko celega dneva (zajemajo tudi spolno

nadlegovanje), zgostijo se okoli 20. ure, posilstva pa po 21. uri (glej pojasnilo

zgoraj pri umorih).

Prostor85 prav tako lahko vpliva na viktimiziranost ženske. Zaprti prostor naj bi

po raziskavah nasploh za oba spola pomenil večje tveganje za viktimizacijo, zato

ker omogoča izolacijo žrtve, vendar je še vedno večji dejavnik tveganja za ženske

kot za moške. Enako velja tudi za posilstva, ki pa se dogajajo tudi v avtomobilu,

kamor žrtev bodisi sama vstopi ali pa jo moški prisili (jo ugrabi) in v manjši meri

na odprtem prostoru v nočnih urah. Analiza policijskih podatkov86 navedenega

sicer ne potrjuje. Po tej raziskavi med ženskami in moškimi žrtvami kaznivih

dejanj ni razlike. Obojim se največ kaznivih dejanj zgodi na parkirišču (27%).

Poudariti je potrebno, da analiza ne zajema prikrite kriminalitete, ki se nanaša

predvsem na nasilje v družini in na spolno nasilje, za kar so ženske najbolj

83 Povzeto po B. Brvar, 2004, str. 110-133. 84 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 108. 85 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 110-112. 86 Povzeto po B. Brvar, 2004, str. 130.

28

viktimizirane. Ne tako dolgo nazaj je bilo pogosto opaziti tudi specifično obliko87

viktimizacije ženske na javnem mestu. Gre za poniževanje ženske s strani

partnerja.

4.3 Tipologija žensk kot žrtev kriminalnih dejanj

Po mnenju prvih viktimologov88 so bile ženske poseben tip žrtev, ki so se

kvečjemu delile na stare, mlade, prostitutke itd., niso pa bile - za razliko od

splošnih - narejene posebne tipologije žensk.

V učbeniku »Žene kao žrtve kriminaliteta« jo je naredila prof. dr. V. Nikolić-

Ristanović89. Tipi žensk so:

latentna žrtev ali žrtev s predispozicijami za viktimizacijo (biološkimi,

psihološkimi, socialnimi);

žrtev zaradi odnosa s storilcem (žena, partnerica, ljubimka, znanka, hčerka,

sorodnica, sodelavka, …);

žrtev, ki ni v nobenem odnosu s storilcem (večinoma žrtve spolnih deliktov);

žrtev, ki k svoji viktimizaciji z ničemer ne prispeva (žrtve, ki se z storilcem prej

niso poznale);

žrtev, ki zahteva izvršitev kaznivega dejanja, nanj pristaja in v izvršitvi celo

sodeluje (nedovoljeni splav, spolni odnos z mladoletnico do 14. let,

izvenzakonska skupnost z mladoletnico);

žrtev in provokator hkrati (verbalna provokacija, izzivalno obnašanje, fizični

napad);

žrtev, ki se ne obnaša provokativno, toda storilec misli, da se (ženska, ki

zapusti partnerja zaradi njegovega maltretiranja ali ki noče ljubezenskega

razmerja ali se ne obnaša v skladu s pričakovanji partnerja);

žrtev, ki ne prepreči svoje viktimizacije;

87 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 112. 88 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 291-292. 89 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 136-138.

29

žrtev, ki prepreči svoje viktimizacijo (fizična ali verbalna obramba, kombinacija

fizične in verbalne obrambe, pretkanost, pobeg, …);

žrtev, ki ne prijavi kaznivega dejanja, storjenega proti njej (bodisi zaradi

strahu pred maščevanjem bodisi ker je sama prispevala k viktimizaciji, bodisi

ker se boji reakcije okolja, …);

žrtev, ki prijavi kaznivo dejanje, storjeno proti njej, pa je sekundarno

viktimizirana v kazenskem postopku;

lažna žrtev, ki prijavi kaznivo dejanje, storjeno proti njej, ki pa v resnici ni bilo

storjeno.

4.4 Odnos storilec – žrtev in viktimizacija žensk

Viktimologija je poleg raziskovanja telesnih in duševnih lastnosti žrtve, pričela

proučevati vlogo obeh udeležencev kriminalnega dejanja – storilca in žrtve.

Ugotovila je, da med njima poteka zanimivo razmerje, interakcijski proces, »ki

mu je pogosto težko priti do dna, ker lahko vsakdo od njiju nosi del odgovornosti

za posledice.« 90 Pomembno je spoznanje viktimologije, da je mogoče vlogo žrtve

in storilca91 ugotavljati le ob raziskovanju njunega medsebojnega učinkovanja in

sodelovanja. S tem v zvezi je vpeljan termin »kazenska dvojica« ali »kazenski

par«, kjer gre za proučevanje razmerij storilec – kaznivo dejanje - žrtev.

Razmerje med kazensko dvojico92 pred nastankom posledice je lahko osebno

(personalizirano) ali neosebno (nepersonalizirano). Ženske so zaradi svoje

»nedejavnosti«, manjše sposobnosti za obrambo in zaradi drugačnih navad, bolj

pogosto žrtve kot storilke kaznivih dejanj. To velja predvsem za vsa tista kazniva

dejanja, kjer je obstajala ustrezna viktimodinamika že prej (nasilje v družini, v

partnerskih odnosih, spolno nasilje, …). Kot smo že prej ugotovili, ženske v

največji meri ogrožajo moški.

90 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 290. 91 Povzeto po J. Pečar, Vloga vpletenih v viktimo/kriminodinamiki kazenske dvojice, Raziskava št.

65, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 1984, str. 278. 92 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 290-291.

30

Za žensko viktimiteto je značilna personaliziranost razmerij pred kriminalnim

dogodkom. Na podlagi analize policijskih podatkov93 (glej graf 6) je

personaliziranost razmerja pred dogodkom pri žrtvah ženskega spola 37 % in je

za 5 % višja kot pri žrtvah moškega spola. Podatki vsebujejo tudi takšna kazniva

dejanja, ki so povsem značilna za moško kriminaliteto. Ponovno je potrebno

poudariti, da je za žensko viktimizacijo značilno, da je velik delež kriminalitete

nad njo prikrit, statistični podatki ga zato ne zajemajo.

Graf 6 prikazuje v odstotkih

primerjavo policijskih podatkov za

obdobje 2000-2002 med moškimi

in ženskami žrtvami kaznivih

dejanj glede na to, ali je šlo v

kazenski dvojici za osebno ali za

neosebno razmerje.

12 % kaznivih dejanj, pri

katerih je obstajal odnos

med storilcem in žrtvijo že

prej, so storili zakonci in

intimni partnerji, 11 %

znanci in prijatelji, 3,5 %

sosedje, 3 % sorodniki, 1,6

% otroci in manj kot 1 %

drugi (starši, sodelavci, …).

Graf 7 prikazuje v odstotkih storilce kaznivih dejanj nad žensko v osebnih razmerjih na podlagi

policijskih podatkov za obdobje 2000-2002.

93 Povzeto po B. Brvar, 2004, str. 129.

12%

11%

3,5%

3%

1,6%

1%

0% 2% 4% 6% 8% 10% 12% 14%

zakonec, intimni partner

znanci, prijatelji

sosedje

sorodniki

otroci

drugi

STORILCI KAZNIVIH DEJANJ V OSEBNIH RAZMERJIH

storilci kaznivih dejanj

37%32%

63%68%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

PERSONALIZIRANOST RAZMERIJ PRED KAZNIVIM DEJANJEM

osebno razmerje neosebno razmerje

31

Prispevek k ženski viktimizaciji94 je lahko v celoti ali pretežno na moški strani,

lahko pa ženske moške k storitvi kaznivega dejanja tudi napeljujejo ali jim

kakorkoli dajejo vzrok za to (viktimizirajo ga toliko časa, dokler same niso

viktimizirane). Vsekakor pa gre pogosto za dejanja, kjer je »spol uporabljen kot

orožje« - umori, telesne poškodbe, posilstva, prepiri, pretepi, zlorabljanje in grdo

ravnanje med zakoncema oz. intimnima partnerjema.

Mnoge raziskave95 so pokazale, da je tveganje za umor in telesne poškodbe za

žensko mnogo večje v partnerskih odnosih kot izven njih, ravno obratno pa velja

za moškega. Wolfgang pravi: »Moram reči, da ko je umorjen moški, najprej

iščemo storilca med njegovimi znanci, ko pa je umorjena ženska, najprej

preverimo moža, nato pa še prejšnje in sedanje ljubimce.« Intimnopartnerski

umor96 je najpogostejši vzrok nasilnih smrt žensk po vsem svetu, prav tako pa je

zanj značilno, da je moški (mož, partner) že prej izvajal nasilje nad žensko (ženo,

partnerko).

Navedeno potrjujejo tudi statistični podatki97 o številu žrtev kaznivih dejanj umora

in uboja (tudi poskusov) za obdobje 2008 – 2013. Primerjala sem za to obdobje

povprečno število moških in ženskih žrtev kaznivih dejanj v družini in izven nje.

Rezultati kažejo na to, da je ženskih žrtev 28 %, moških pa 72 %. Od vseh

kaznivih dejanj umora oz. uboja nad žensko, jih je bilo 67 % storjenih v družini

in 33 % izven družine. Pri moških je bilo 19 % kaznivih dejanj umora oz. uboja

storjenih v družini, 81 % pa izven družine, kar kaže na obratno sliko kot pri

ženskah. Graf 8 prikazuje povprečno število žrtev.

94 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 291. 95 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 115. 96 Povzeto po J. Podreka, Intimnopartnerski umori v Sloveniji in njihova spolna zaznamovanost, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 2014, str. 60, https://www.academia.edu

/8611138/Intimnopartnerski_umori_v_Sloveniji_in_njihova_spolna_zaznamovanost_IIntimate_P

artner_Homicides_in_Slovenia_and_their_Gender-specific_Differences. 97 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, projekt Vesna, živeti življenje brez nasilja, 2014,

http://www.policija.si/index.php/component/content/article/216-projekti/74171-vesna-iveti-ivljenje-brez-nasilja.

32

Graf 8. Graf prikazuje povprečno število ženskih in moških žrtev kaznivih dejanj umora oz. uboja

v družini in izven nje na podlagi statističnih policijskih podatkov za obdobje 2008-2013.

Neosebna razmerja98 pred nastankom posledice so značilna za slučajno in

priložnostno premoženjsko kriminaliteto, za nekatera nasilniška dejanja in za

spolne delikte, zlasti posilstva. Za slednje99 je značilno, da je storilec pogosto

znanec žrtve, kateri ta toliko zaupa, da mu uspe ustvariti situacijo za storitev

dejanja – jo izolirati ali pa odnosa med njima sploh ni (gre za neosebno razmerje

– neznanec pogosto nenadoma napade slučajno žrtev).

K viktimizaciji žensk100 prispeva tudi opitost enega ali obeh v kriminalnem paru,

kar ugotavlja večina viktimoloških raziskav. Več o tem v poglavju Uživanje

alkohola in prepovedanih drog kot viktimogeni dejavnik, str. 38.

4.5 Obnašanje ženske in povzročitev kriminalnega dejanja proti njej

Žrtev lahko s svojim obnašanjem pripomore k svoji viktimizaciji ali pa jo prepreči.

Kadar gre samo za obstoj viktimogenih predispozicij, določenega življenjskega

stila ali osebnega odnosa med žrtvijo in storilcem (kar je značilno za večino

98 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 291. 99 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 117. 100 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 290.

12

8

4

31

6

25

0

5

10

15

20

25

30

35

žrtev umora/uboja vdružini in izven družine

žrtev umora/uboja vdružini

žrtev umora/uboja izvendružine

ŠTEVILO ŽRTEV KAZNIVIH DEJANJ UMORA IN UBOJA V DRUŽINI IN IZVEN NJE

ženske moški

33

kaznivih dejanj, storjenih proti ženski), govorimo o abstraktnem101 tveganju za

viktimizacijo, ki postane konkretno, če se žrtev tako obnaša, da pripomore k

temu, da do kaznivega dejanja dejansko pride. Pri tem pa ni potrebno, da se

žrtev – ženska dejansko tako obnaša, dovolj je, da storilec to tako dojema

(značilno pri viktimizacijah, kjer obstajajo stereotipi o moških in ženskih vlogah,

torej pri družinskem in spolnem nasilju). Ženska – žrtev se lahko obnaša tudi

popolnoma indiferentno (k lastni viktimizaciji niti ne prispeva niti je ne prepreči),

lahko pa s svojim obnašanjem prepreči, da bi iz abstraktne viktimogene situacije

nastala konkretna, bodisi tako, da se ji izogne, če pa je že nastopila, pa jo prepreči

ali jo vsaj poskuša preprečiti.

4.5.1 OBNAŠANJE ŽENSKE, S KATERIM PRIPOMORE K NASTANKU NJENE

VIKTIMIZACIJE

Obnašanje žrtve102, s katerim pripomore k nastanku lastne viktimizacije, je takrat,

ko ona olajša storilcu izvršitev kaznivega dejanja tako, da ustvari priložnost zanj

(victim facilitation), da izzove napad nase tako, da prva uporabi silo (victim

precipitation – v tem smislu je izraz prvi uporabil Wolfgang) ali takrat ko izzove

kaznivo dejanje in to nastane samo zaradi njenega provokativnega obnašanja

(victim provocation).

Raziskave103 so pokazale, da ženske žrtve kaznivih dejanj v mnogo manjšem

obsegu prispevajo k lastni viktimizaciji kot moški. To velja zlasti za primere

»victim precipitaped« in primere provokacije žrtve.

Navedeno je pokazala tudi raziskava viktimologa Wolfganga (glej tudi graf 9). Od

vseh umorov, kjer je žrtev prispevala k dokončanju KD umora partnerja s tem,

da ga je s svojim obnašanjem pospešila, je bilo 85 %, kjer je bila žrtev moški in

le 15 %, kjer je bila žrtev ženska. Po drugi strani je od vseh umorov, kjer žrtev s

svojim obnašanjem ni pospešila kaznivega dejanja oz. ni k njemu z ničemer

101 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 122. 102 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 29-30. 103 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 123.

34

prispevala, bilo samo 28 %, kjer je bila žrtev moški in kar 72 %, kjer je bila žrtev

ženska.

Graf 9 prikazuje število primerov iz raziskave viktimologa Wolfganga, iz katere je razvidno, da je

prispevek moške žrtve k dokončanju kaznivega dejanja umora znatno večji kot pri ženskih žrtvah.

Značilnosti obnašanja ženske – žrtve, s katerim pripomore k nastanku njene

viktimizacije:

v večjem deležu gre za psihološki oz. verbalni doprinos kot za uporabo fizične

sile (npr. provociranje z zbadanjem partnerja, sorodnika, znanca,…). Takšno

obnašanje lahko privede do hudih posledic zlasti, če je naperjeno proti

alkoholiku;

ženska lahko prispeva k lastni viktimizaciji, pa se tega sploh ne zaveda (njeno

obnašanje je v skladu z njeno predstavo o sebi kot o emancipirani ženski, kar

pa moško pozicijo v patriarhalni družini pa tudi širše v družbi ogroža);

z obnašanjem, kot so varanje partnerja, zavrnitev ponudbe za ljubezensko

razmerje, zapustitev partnerja ali ljubimca, ipd., lahko ženska prispeva k lastni

viktimizaciji zlasti kaznivih dejanj kot so umor in telesne poškodbe. Storilec

lahko takšno obnašanje oceni kot provokacijo, čeprav to ni. Njegovo

prepričanje ima zopet korenine v patriarhalni družbi in v njegovem »ranjenem

5

48

28

19

0

10

20

30

40

50

60

prispevek žrtve k KDumora

prispevka žrtve k KDumora ni

PRISPEVEK ŽRTVE K KAZNIVEMU DEJANJU UMORA

ženske moški

35

moškem ponosu«. Nevarnost za to viktimizacijo je še večja, če je partner

alkoholik;

zelo občutljivo področje je vprašanje prispevka žensk – žrtev pri spolnih

deliktih, zlasti posilstva. V 70. letih104 prejšnjega stoletja je M. Amir povezoval

prispevek ženske s pojmom victim precipitation, ki je v zvezi s tem dobil

drugačen pomen, kot ga je imel v mislih Wolfgang. Na podlagi policijskih

statistik je v kategorijo posilstev, ki jih je spodbudila žrtev (koncept krive žrtve

ali victim precipitated), vključil tudi tiste, ki jih je storilec interpretiral (pa

čeprav zmotno) kot neposredno povabilo k spolnemu občevanju, ki pa je bilo

kasneje preklicano (žrtev si je premislila). Amirjeva študija je bila predmet

ostrih kritik in danes ni več sprejemljiva. Feministke poudarjajo, da je pojem

victim precipitated smiseln le v čistih agresivnih situacijah, kjer nasilju ženske

sledi nasilje moškega. V nasprotju z rezultati Amirjeve študije105, kjer bi naj

bila stopnja ženskega doprinosa k lastni viktimizaciji zelo visoka (55%), po

podatkih »Berkely Police Department« pa za obdobje od leta 1964-1970 kar

60%, rezultati raziskave na Hrvaškem, ki je bila sicer narejena v 80. letih,

kažejo obratno sliko. Provokativno obnašanje ženske v primeru posilstev naj

bi bilo le v 12,5 % vseh primerov. Danes bi bil ta odstotek najbrž še nižji,

glede na to, da so se družbene norme spremenile, da se stereotipi o vlogah

moškega in ženske počasi razgrajujejo, da je družba vse manj patriarhalna in

da vsi vemo, da gre za posilstvo, če ženska reče jasno in nedvomno »NE«,

tudi po zaslugi filmov iz 80. let (The Acussed, 1988, z Jodie Foster v glavni

vlogi). Sicer pa ima obnašanje ženske po novejših viktimoloških raziskavah106

v primerjavi s starejšimi bistveno manjši pomen, ker je po le-teh vzročni

dejavnik spolnega nasilja nad žensko večinoma nasilnost posameznika, ki se

uresničuje preko seksualnosti (posilstvo je predvsem seksualni izraz

agresivnosti, ne pa agresivni izraz seksualnosti);

v zvezi s spolnimi delikti, je po raziskavah najbolj pogosto obnašanje ženske,

ki prispeva k njeni viktimizaciji, njeno odkrito vzpodbujanje storilca (lahko gre

104 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 31. 105 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 126. 106 Povzeto po A. Šelih, 1989, str. 67.

36

za željo po spolnem odnosu s strani žrtve, ki pa si je kasneje premislila),

simpatiziranje z njim (npr. dojemanje moškega in celotne situacije v

prijateljskem smislu), simulirani odpor (npr. žrtev si premisli, simulirani odpor

preraste v pravi odpor, ki ga pa storilec interpretira kot simuliran),

lahkomiselno obnašanje (nanaša se na odnos z nepoznanim moškim - npr.

druženje, avtoštop, pristajanje na vožnjo, …). Pri tem je zopet potrebno

poudariti, da je obnašanje ženske s strani moških lahko različno

interpretirano. Hijazi je v svoji raziskavi prišel do zaključka, da storilci žensko

pogosto dojemajo kot manjvredno bitje in da njeno obnašanje interpretirajo

po dveh obrazcih: kot resno žensko (dekle) in kot lahko žensko (dekle). Če

storilec interpretira žensko kot »lahko«, razume njeno upiranje kot lažno, ki

ga še dodatno stimulira. Razlike v interpretaciji obnašanja ženske so seveda

odvisne tudi od kulturne sredine, iz katere storilec izhaja;

spolni delikti pogosto predstavljajo tudi sredstvo kaznovanja, maščevanja,

poniževanja in potrjevanja lastne vrednosti, zlasti kadar ženska zapušča

partnerja ali ljubimca, se do njega žaljivo obnaša (npr. žali njegovo moškost),

noče ljubezenskega razmerja z njim, ipd.;

ženske lahko s svojim obnašanjem prispevajo tudi k drugim kaznivim

dejanjem, k premoženjskim deliktom, prevaram, goljufijam. Raziskav o tem

je v viktimologiji zelo malo, še največ jih je s področja ženitnih prevar (v

današnjem času predvsem ženitne in druge posredovalnice na spletu).

4.5.2 OBNAŠANJE ŽENSKE, S KATERIM PREPREČI NASTANEK NJENE

VIKTIMIZACIJE

Ženska lahko s svojim obnašanjem tudi prepreči nastanek lastne viktimizacije,

kar je v tesni povezavi z njenim občutkom ogroženosti in strahom pred

viktimizacijo. Vse raziskave, tako domače kot tuje, kažejo, da se viktimizacije boji

več žensk kot moških. Po raziskavi Fra107 se polovica vseh žensk, zajetih v

107 Povzeto po Fra, 2014, str. 14.

37

njihovem vzorcu, vsaj občasno izogiba nekaterim krajem in situacijam zaradi

strahu pred fizičnim ali spolnim napadom.

Povečan strah je lahko posledica tega, da so se ženske v svojem življenju že

srečale z fizičnim ali spolnim nasiljem (po podatkih Fra vsaka tretja ženska).

Razlog je lahko tudi v socializaciji108 žensk, ki naj bi bile odvisne in nedejavne ter

v njihovi telesni zgradbi, ker so v povprečju šibkejše kot moški. Preplašenost

žensk naj bi bila po raziskavi o prikriti kriminaliteti Inštituta za kriminologijo

posledica ogovarjanja in nadlegovanja neznancev, napadov, pretepov, nasilja,

posilstev, miselnosti »sem ženska in se bojim noči«, neprijetnih osebnih izkušenj,

slabe razsvetljave, premalo policije, ipd.

Izogibanje krajem109 in situacijam negativno vpliva na prosto gibanje žensk v

vsakodnevnem življenju, torej na njihovo svobodo. Poleg tega se takšna

preventiva lahko nanaša samo na delikte, kjer med storilcem in žrtvijo ni bližjega

odnosa. Rekli smo pa že, da je ženska v največji meri viktimizirana s strani

svojega partnerja, zato je lahko njeno preprečevanje110 lastne viktimiziranosti v

izogibanju prepirov in poskušanju reševanja konfliktov na mirni način, v ločitvi in

prekinitvi ljubezenskega razmerja, prepričevanju partnerja alkoholika, narkomana

ali duševnega bolnika na zdravljenje, ipd. Vendar je lahko takšno prepričevanje

ženske interpretirano kot provokacija in ima zato lahko namesto učinka

protiučinek.

Ženska lahko z upiranjem storilcu potem, ko se je viktimizacija že začela,

povzroči, da delikt ostane na stopnji poskusa ali da se vsaj ublažijo njegove

posledice. Načini upiranja storilcu so odvisni od vrste viktimizacije, značilnosti

storilca in žrtev in njunega medsebojnega odnosa. Tako so raziskave o

družinskem nasilju na Škotskem pokazale, da žene uporabljajo različne tehnike,

s katerimi bi preprečile nasilje (v 36% je bilo njihovo obnašanje neaktivno, v 20%

so vpile v upanju, da bo mož prenehal oz. da bo nekdo prišel na pomoč, v 13%

so zbežale na ulico, k sosedom, k prijateljem, v 10% so vrnile udarec).

108 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 294-295. 109 Povzeto po Fra, 2014, str. 14. 110 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 128-130.

38

Pri posilstvih so rezultati različnih raziskav pokazali, da je najbolj učinkovito

obnašanje ženske takrat, kadar se fizično upre, zbeži, uporabi tehnike

samoobrambe in praktično orožje (nož, dežnik, …), najmanj učinkovita pa sta

verbalni upor in pasivnost. 111 Vendar ima lahko včasih fizični, pa tudi verbalni

upor, nasprotni učinek in lahko vodi še k večji brutalnosti storilca. Učinkovitost

upiranja žrtve je seveda odvisna od različnih dejavnikov – od starosti žrtve, od

njenega poznavanja obrambnih tehnik, od tega, ali se nasilje vrši z uporabo

orožja ali brez, od lastnosti storilca, od njunega medsebojnega odnosa, …).

4.6 Uživanje alkohola in prepovedanih drog kot viktimogeni dejavnik

Alkohol je močan viktimogeni dejavnik112, saj vpliva na razsodnost, zmanjšuje

sposobnost za obrambo in sproža nasilniški odziv, kar povzroča provokativno

vedenje. Je pa tudi eden izmed pomembnejših kriminogenih dejavnikov, saj

sprošča običajne zadržke, hkrati pa omejuje nadzor možganov nad vedenjem

posameznika, zato je možnost storitve prepovedanih dejanj velika. Včasih je

uživanje alkohola celo edini vzrok za storitev prepovedanega dejanja.

Nekatera temeljna dejstva, ki govore o povezavi med alkoholom in kriminaliteto

so:

pod vplivom alkohola so pogosto tako storilci, kot tudi žrtve kaznivih dejanj;

pri ropih je približno 75% storilcev in 67% žrtev v času storitve dejanja pod

vplivom alkohola;

v 4 od 5 primerov umora je storilec ali žrtev umora pod vplivom alkohola.

Ženska, ki je pod vplivom alkohola, je največkrat žrtev spolnih deliktov, umora,

telesnih poškodb ipd., pa tudi ropa in drugih nasilnih premoženjskih deliktov. Po

raziskavah113 je približno polovica žensk v času spolnega napada opitih (od 30 do

79 %), približno polovico vseh spolnih napadov izvedejo moški pod vplivom

111 Drugače o tem A. Šelih, 1989, str. 68. 112 Povzeto po M. Pavlica Radmanović, Kriminološki in kriminalistični vidiki odvisnosti od alkohola,

diplomska naloga, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana, 2000, str. 13-21. 113 Povzeto po D. Škrila, Alkohol, agresija in nasilje, Zdravniški vestnik, 74:535-7, Maribor, 2005, http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st5-9/st5-9-535-537.htm.

39

alkohola (34 % do 74 % v različnih raziskavah), uživanje alkohola je po navadi

prisotno istočasno pri storilcu in pri žrtvi. Spolni napadi, v katere je vključen

alkohol, se v primerjavi s spolnimi napadi, v katerih jih ni, bolj verjetno zgodijo

med moškimi in ženskami, ki se ne poznajo (npr. tujci, znanci, priložnostni

zmenki) in na zabavah ali v lokalih. Ženska je v opitem stanju114 še bolj

»nemočna«, kar privlači delinkvente še bolj. Prav tako pa je zloraba oz. odvisnost

od alkohola dejavnik, ki v številnih primerih pri osebi sproža nasilnost. Često

takšne osebe tiranizirajo svojo bližnjo okolico, kar pa lahko pri žrtvah izzove

potrebo oz. željo, da bi se jih znebili.

Uživanje droge je enako kot uživanje alkohola pomemben viktimogeni dejavnik,

saj ima podobne učinke in posledice. Poleg tega pa droga bolj kot alkohol

(predvsem zaradi višjih cen) sili odvisnike115, da ne izbirajo sredstev, da pridejo

do nje. Bolj so podložni viktimizaciji tudi zato, ker so za razliko od alkoholikov v

večnem strahu, da bodo odkriti, zato so tudi lahke žrtve izsiljevanja, ropov in

spolnih zlorab. Da bi prišli do droge, se tako moški kot ženske prostituirajo.

114 Povzeto po M. Pavlica Radmanović, 2000, str. 13-21. 115 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 57.

40

V NASILJE NAD ŽENSKO V DRUŽINI

1 Uvod

KZ v 191. členu opredeljuje nasilje v družini tako:116

»(1) Kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali

ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz

skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu

ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic

spravlja v skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let.

Nasilje v družini opredeljuje tudi 3. člen Zakona117 o preprečevanju nasilja v

družini v 1. točki z rahlo drugačno dikcijo; govori namreč o uporabi fizičnega,

spolnega, psihičnega in ekonomskega nasilja enega družinskega člana nasproti

drugemu, v 6. točki pa uvaja še zanemarjanje kot obliko nasilja v družini, ki je

»kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni,

invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.«

Kaznivo nasilje se nanaša na nasilje s strani intimnega partnerja in ožje ter širše

družine. Več o kazenskopravni ureditvi je opisano v poglavju Zakonodaja, str. 65.

2 Nasilje s strani intimnega partnerja

»V Evropi vsak dan umre 7 žensk za posledicami nasilja v družini, ki ga povzroča

moški storilec. Dom tako še vedno ostaja najbolj nevarno mesto za ženske in

očitno intimni partner ostaja najhujši sovražnik. Sodobne družbe si izjemno

prizadevajo zajeziti ta pereč družbeni problem, in sicer z zagotavljanjem enakosti

žensk in moških ter sistematičnim osveščanjem.«118

116 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 191. člen. 117 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), 2008. 118 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, 2014.

41

V Sloveniji119 fizično nasilje doživlja vsaka peta ženska, psihično nasilje pa je

izkusila vsaka druga ženska. Tudi v svetovnem merilu120 so najbolj pogoste oblike

nasilja s strani intimnega partnerja psihično nasilje, pretepanje, siljenje k spolnim

odnosom in druge zlorabe. Številne svetovne raziskave domnevajo, da za

polovico vseh samomorov žensk dejansko stojijo umori s strani njihovih bivših ali

sedanjih partnerjev.

Kot smo že omenili, je umor intimnega partnerja najpogostejši vzrok nasilnih

smrti pri ženskah (v nesoramezno večjem številu kot pri moških). Prav tako je

zanj značilno121, da se ne zgodi nepričakovano, zaradi trenutnega besa ali izbruha

strasti pri sicer nenasilnih moških, temveč, da gre za končni akt v kontinuumu

nasilja med partnerjema. Umori so največkrat povezani z izrazitim ljubosumjem,

ki izhaja iz »posestništva« moža nad ženo (tega skorajda ni, kadar gre za umor

moža s strani žene).

Najbolj pogosto se po raziskavah začnejo kazati znaki nasilja že v samem začetku

partnerskega odnosa, vendar ženska (ljubezen je slepa!) znakov ne prepozna.

»Po dolgotrajnem izvajanju nasilja on ostaja enak, ona pa je popolnoma

spremenjena. Pogosto »mrtva«, lahko rečemo.«122

»Nasilje nad ženskami v družini je razširjeno v vseh družbenih plasteh, vendar

najbolj v nižjih.«123

Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih124 , ki je

obsegala 3000 žensk, starih med 18 in 80 let, je prišla glede nasilja med

partnerjema do teh ključnih ugotovitev (navajamo samo nekatere):

vsaka druga ženska (56,6 %) je od 15. leta doživela eno od oblik nasilja;

119 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, 2014. 120 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 121 Povzeto po J. Podreka, 2014, str. 61-62. 122 K. Bašič, Nasilje v družini, Kriki za vrati – železni repertoar: za mnoge je to realnost, ne teater, Združenje proti spolnemu zlorabljanju, Ljubljana, 2002, str. 3. 123 J. Pečar, 1980, str. 292. 124 Povzeto po V. Leskošek, M. Urek, D. Zaviršek, 2010, str. 8.

42

najpogosteje so anketirane doživljale psihično nasilje (49,3 %), potem fizično

(23 %), premoženjsko (14,1 %), omejevanje gibanja (13,9 %) in spolno

nasilje (6,5 %);

5,5 % žensk je doživelo nasilje tudi med nosečnostjo.

Statistični podatki125 o številu

obravnavanih primerov nasilja v družini

po spolu v letih 2008 – 2013 kažejo, da

je bilo povprečno število žrtev ženskega

spola 1556, kar znaša 92 %, moškega pa

136, kar znaša 8 %.

Graf 10 prikazuje strukturo žrtev kaznivega

dejanja nasilja v družini po spolu.

Kot smo že ugotovili, ima odvisnost od alkohola pri nasilju v družini veliko vlogo.

Ker alkohol sproža nasilnost in ker se večina odvisnikov zaveda, da le-te na

javnem mestu ne smejo pokazati, se toliko bolj manifestira v družini, torej v

zaprtem krogu, daleč od tujih oči. Vendar »alkohol ni razlog, temveč samo izgovor

in opravičilo za izvajanje nasilja«126. Raziskave127 kažejo, da je 30 do 40 %

moških, ki so bili nasilni do svoje partnerice, v času dogodka uživalo alkohol.

Zakaj trpinčena ženska ne odide?128 Zaradi strahu pred partnerjem; ker je lahko

to za njo življenjsko nevarno, nasilnež namreč stopnjuje nasilje nad žensko, zato

da bi jih preprečil, da gre (lahko ji grozi npr. s smrtjo); ali zaradi strahu, da sama

ne bo zmogla (niti finančno, niti z otroci, …); zaradi sramu, kulturnih norm in

pričakovanj drugih, da se družina ohrani; zato ker ne vidi izhoda ali ker ne

125 Povzeto po N. Miklič, Pristojnosti policije na področju preprečevanja nasilja v družini, v: (Š.

Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str.194. 126 K. Bašič, 2002, str. 6. 127 Povzeto po D. Škrila, 2005. 128 Povzeto po K. Bašič, 2002, str. 7.

moški8%

ženske92%

STRUKTURA ŽRTEVNASILJA V DRUŽINI PO

SPOLU

moški ženske

43

prepozna nasilja (takšni so pač moški). Pa še zaradi129 spominov na dobre čase,

iskanja vzrokov nasilja drugje, ne pa pri partnerju (v njegovi službi,

preobremenjenosti, pri sebi, …), zaradi njegovih obljub, da se bo poboljšal, zaradi

zanikanja trpinčenja, pomanjkanja samospoštovanja, itd. K nizkemu

samospoštovanju pripomore tudi značilna dinamika nasilja, ki je kot ponavljajoči

val: obdobje naraščanja napetosti, izbruh nasilja, obdobje opravičevanja in

obdobje nežnosti, kjer partner pogosto hkrati vceplja ženski občutek krivde, češ

da ga je ona izzivala. In potem se val spet ponovi.

Ženske, ki preživljajo nasilje, največkrat molčijo zato, ker verjamejo, da se nasilje

dogaja samo njim in da jim nihče ne bo verjel, verjamejo, da jih bo storilec ubil,

verjamejo, da same sprožajo nasilje in ne verjamejo, da je njihovo življenje lahko

kdaj drugačno in boljše. Značilno je tudi130, da se družba nerada vmešava v

zakonske prepire in posreduje šele po posledicah, ko je že prepozno. Vendar je

na vso srečo v zadnjih letih ta postala »v veliki meri senzibilizirana za nasilje v

družini in s takšnimi žrtvami v veliki meri sočustvuje«.131 Iz vseh navedenih

razlogov je na področju nasilja v družini nizka stopnja prijavljanja kaznivih dejanj,

po podatkih Nacionalne raziskave132 je manj kot polovica žensk o nasilnem

ravnanju obvestila policijo ali nevladne organizacije. Veliko »temno polje« 133

otežuje empirično proučevanje in razumevanje viktimiziranja žensk, saj zato

vzorec, ki ga zaznajo policija in druge oblike pomoči ženskam, ni reprezentativen.

3 Druge oblike nasilja s strani ožje in širše družine

Specifične oblike nasilja nad žensko s strani ožje in širše družine:

genitalno pohabljanje,

129 Povzeto po M. Plaz, 2014, str. 886-91. 130 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 292. 131 A. Završnik, Raziskava št. 161, str. 22. 132 Povzeto po M. Plaz, Prva slovenska nacionalna raziskava o nasilju v družini, Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Ljubljana, 2011, http://www.zbornica-zveza.si/sl/o-zbornici-

zvezi/organi/delovne-skupine/ds-za-nenasilje/nasilje-nad-zenskami/se-vec-informacij-o. 133 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 34.

44

umor zaradi dote,

umor iz časti.

Svetovna zdravstvena organizacija134 (WHO) imenuje prasko obrezovanja žensk

genitalno pohabljanje. Gre za izjemno resno kršitev človekovih pravic, ki je po

podatkih WHO doletela 140 milijonov žensk po svetu, v Evropi pa živi okoli pol

milijona žensk, ki so bile podvržene tej praksi. Genitalno pohabljenje je posledica

kulturnih, religioznih in družbenih tradicij.

Genitalno pohabljenje je vsaka praksa, ki namerno povzroči poškodbe ženskim

genitalijam in ni zdravstveno potrebna, prizadene pa predvsem deklice in ženske

do 15. leta starosti in »ni prisotna zgolj v afriških državah (četudi je tam v

muslimanskih plemenih še vedno najbolj pogosta), temveč tudi v arabskem svetu,

delih Azije in južne Amerike Bližnjem vzhodu in v Afriki.« 135 V Sloveniji takšnih

primerov ni, ker je tudi malo priseljencev iz teh dežel.

Čeprav genitalno pohabljanje prizadene predvsem deklice, ostanejo fizične in

psihološke posledice136 obrezovanja tudi v odrasli dobi. Žensko obrezovanje je

neprimerno bolj boleče kot moško in povezano s številnimi komplikacijami takoj

po posegu in v celotnem poznejšem življenju. Postopki lahko povzročijo hude

krvavitve in težave z uriniranjem, kasneje ciste, okužbe, neplodnost, kot tudi

zaplete pri porodu in povečano tveganje za rojstvo mrtvega novorojenčka. Zelo

visoka je tudi smrtnost zaradi nestrokovno opravljenega posega (okužba zaradi

nezadostne higiene). Vsako leto137 tisoče žensk iz držav, kjer izvajajo

obrezovanje, zaprosi za azil v EU.

»Umor zaradi dote je brutalna praksa, kjer je ženska umorjena s strani svojega

moža ali njegovih staršev, ker njena družina ni zmožna ustreči njihovim zahtevam

134 Povzeto po Evropski Parlament, Novice, Parlament: obrezovanju žensk je treba narediti konec,

Bruselj, 2015, http://www.europarl.europa.eu/news/sl/news-room/content/0150205STO19404/ html/Parlament-obrezovanju-%C5%BEensk-je-treba-narediti-konec. 135 Veleposlaništvo Republike Slovenije v Bruslju, Predstavitev poziva k sprejetju resolucije Generalne skupščine OZN o prepovedi genitalnega pohabljanja / obrezovanja žensk, 3. maja 2012

v belgijskem Senatu, 2012, http://www.bruselj.veleposlanistvo.si/index.php?id=1328&tx_ttnews

[tt_news]=12540&cHash=17876dab19c8bf8c6681242c40184b59. 136 World Health Organization, Media Centre, Femal Genital Mutilation, 2014, http://www.who.

int/mediacentre/factsheets/fs241/en/. 137 Povzeto po Evropski Parlament, 2015.

45

po doti oziroma plačilu, ki naj bi ga prejeli starši moža kot darilo njeni novi

družini.« 138 Sežig neveste je ena od oblik umora zaradi dote. Večinoma se ta

oblika nasilja dogaja v južni Aziji (Indija, Pakistan, Bangladeš, Iran).

Sorodniki žrtev posilstva, žensk, osumljenih spolnih odnosov pred poroko in

žensk, obsojenih prešuštva, žrtev umorijo, ker so s tem oskrunile žensko čistost

in osramotile družino. UNFPA (Sklad Združenih narodov za prebivalstvo) ocenjuje,

da je takih umorov po vsem svetu najmanj 5000. Dogajajo se predvsem139 v južni

Aziji (Indija, Pakistan), na Bližnjem vzhodu, v centralni Aziji in v vzhodni Evropi

ter v skupnostih naštetih narodov, ki prebivajo v Evropi, zlasti tam, kjer gre za

izolirane skupnosti (geta).

138 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 139 Povzeto po HBVA – Honour Based Violence Awareness Network, Frequently Asked Questions

about Honour Based Violence (HBV) and Honour Killings, http://hbv-awareness.com/faq/# twenty.

46

VI SPOLNO NASILJE NAD ŽENSKO

Oblike spolnega nasilja so posilstvo (170. člen KZ-ja), druge oblike spolnega

nasilja (171. člen KZ-ja), spolno nadlegovanje na delovnem mestu (174. člen KZ-

ja), spolna zloraba slabotnih oseb (172. člen KZ-ja), zloraba prostitucije (175.

člen KZ-ja) in druge vrste nasilja, ki jih zlasti mlade ženske pogosto doživljajo,

kot npr. neprimerni komentarji in pogledi, nagovarjanje, ipd.

Na podlagi pridobljenih policijskih

statističnih podatkov za obdobje 2010-

2014, je povprečno število žrtev kaznivih

dejanj zoper spolno nedotakljivost (tudi

otrok) ženskega spola 256, kar znaša 65

%, moških pa 140, kar znaša 35 %.

Pridobljeni podatki so v skladu z rezultati

drugih raziskav.

Graf 11 prikazuje strukturo žrtev kaznivih dejanj

zoper spolno nedotakljivost po spolu.

Kot smo že omenili, je za kaznivo dejanje posilstva140 (in drugega spolnega

nasilja) značilno, da je v zvezi z njim veliko temno polje, da veliko kaznivih dejanj

ni prijavljenih in zato organi formalnega nadzorstva zanj sploh ne zvedo. Po

raziskavah141 okoli 55 % posilstev žrtve prijavijo policiji, verjetnost prijave je

večja, ko sta si žrtev in storilec tujca.

Posledice spolnega nasilja142 so občutek krivde, strah od drugih ljudi, občutek

umazanosti, sovraštvo do lastnega telesa, psihosomatske bolezni in seveda

telesne poškodbe, ki so lahko zelo hude. Gre tudi za večjo izpostavljenost143

140 A. Šelih, 1989, str. 69. 141 Povzeto po G. Meško, 1998, str. 1082. 142 Povzeto po M. Plaz, 2011, str. 78-79. 143 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo.

moški35%

ženske65%

STRUKTURA ŽRTEV ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST

PO SPOLU

moški ženske

47

virusu HIV in za poškodbo zaradi neprizanesljivega drgnjenja vaginalnega tkiva,

imenovano travmatična ginekološka fistula.

OZN izpostavlja tudi spolno nasilje nad ženskami vseh starosti v času spopadov,

ki lahko – glede na dogodke v zadnjem mesecu – tudi v Evropi postane realnost.

Gre za načrtno vojno strategijo, s katero želijo oborožene skupine ponižati in

prestrašiti nasprotnika ter uničiti celotne skupnosti (glej tudi Socialni dejavniki

tveganja, str. 24.)

Begunska kriza, ki je zajela Evropo, prinaša za ženske begunke še dodatno

tveganje. V uradnem poročilu144 Visokega komisariata Združenih narodov

(UNHCR), ki je izšlo 23. oktobra 2015 in ki se nanaša na begunsko krizo, s katero

se danes soočamo, so izrazili zaskrbljenost nad grozljivimi pričevanji o spolnih

zlorabah nad ženskami in otroki v skupini. Zapisano je še, da je od vseh beguncev

le približno tretjina žensk in otrok, kar predstavlja močno neravnovesje v skupini.

Ranljiva skupina so predvsem ženske in mlada dekleta, ki potujejo same in se

spolnih napadov le stežka ubranijo. Ker zaradi prenatrpanih nastanitvenih centrov

in pomanjkanja postelj ni možno zagotoviti njihove varnosti, so izpostavljene

velikim tveganjem za razne zlorabe, zlasti posilstva.

1 Posilstvo

Nesporno je145, da je pojavnih oblik posilstva zelo veliko: storilec in žrtev sta lahko

bodisi moški, bodisi ženska, storilec je lahko eden ali več, storilec in žrtev sta

lahko med seboj tujca ali znanca. Posilstva se razlikujejo tudi po intenziteti in

glede na naravo prisiljenja (z neposredno silo ali z grožnjo zoper življenje ali telo,

čast ali dobro ime, premoženje). V večini primerov146 so po statističnih podatkih

v več kot v 80% posiljevalci znane osebe.

144 Povzeto po News Stories, UNHCR concerned at reports of sexual violence against refugee

women and children, Geneva, 23 October 2015, http://www.unhcr.org/562a3bb16.html. 145 Povzeto po Z. Kanduč, Spolno nasilje, v: Spolnost, nasilje in pravo, Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti v Ljubljani, Urad za žensko politiko, Ljubljana, 1998, str. 88-89. 146 Povzeto po M. Plaz, 2011, str. 78-79.

48

Schmalleger in Alleman sta leta 1994 razvrstila posilstva v tri kategorije147:

1. posilstva v okoliščinah zapeljevanja (seductive rapes) – običajno najbolj

sporna, pogosto v okoliščinah že vzpostavljene intimnosti, na neki točki

ženska ne dovoli stopnjevanja, moški pa njene volje ne upošteva in jo prisili

v nadaljevanje;

2. nasilna posilstva (violent rapes) – spolno motivirani napadi, kamor spadajo:

posilstvo, ki ga stori bivši ali sedanji partner zaradi jeze, ljubosumja,

frustracij, opitosti ipd. in ki ima žensko za svojo lastnino,

priložnostno posilstvo, ki ga izvrši moški zaradi priložnosti, ki mu omogoča,

da to naredi brez tveganja, da bo obsojen in kaznovan,

kompenzacijsko posilstvo, ki ga motivira želja po dokazovanju moškosti

oz. potreba po kompenzaciji lastnega pomanjkanja spolnega

samospoštovanja;

3. sovražna posilstva (hostile rape) – očitna spolna agresija zoper žensko, kruto

in poniževalno izživljanje, nasilje presega mero, potrebno za izvršitev

posilstva, spolni motivi so v ozadju, spredaj je želja po moči, sovraštvo do

žensk nasploh, osebne frustracije.

Podobno148 sta razvrstila kaznivo dejanje posilstva v tri skupine, posilstvo iz jeze,

posilstvo zaradi dokazovanja moči in sadistično posilstvo, tudi Groth in Hobson

na podlagi 1000 obsojenih posiljevalcev.

KZ149 opredeljuje kaznivo dejanje posilstva v 170. členu:

Posilstvo

(1) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem

izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim

napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Za kvalificirano obliko gre, če je dejanje storjeno na grozovit ali posebno

poniževalen način, ga je storilo več oseb zaporedoma ali je storjeno nad obsojenci

ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost. Kaznivo je tudi, če je storjeno z

147 Povzeto po Z. Kanduč, 1998, str. 93-95. 148 Povzeto po A. Šelih, 1989, str. 67. 149 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 170. člen.

49

grožnjo o odkritju nečesa o žrtvi ali njenih bližnjih, kar bi škodovalo njeni ali

njihovi časti ali dobremu imenu, ali ji oz. jim povzročilo veliko premoženjsko

škodo. Posilstvo storjeno v skupnosti se ne preganja po uradni dolžnosti, temveč

le na predlog.

Že pred novelo (Uradni list RS, št. 50/2012 z dne 29. 6. 2012: 170. člen KZ-1) je

Kazenski zakonik s svojo dikcijo150 »kdo prisili osebo drugega ali istega spola k

spolnemu občevanju…« enačil heteroseksualni coitus s homoseksualnim151. Z

novelo zakona je kakršenkoli dvom o tem odpravljen.

Kaznivo dejanje posilstva152 je v odnosu do kaznivega dejanja spolnega nasilja

(171. člen) specialno, slednje pa ima glede na posilstvo status subsidiarnosti, saj

govori o spolnih dejanjih, »ki niso zajeta v prejšnjem členu«. Gre za spolna

dejanja, ki niso »spolno občevanje ali s tem izenačeno spolno ravnanje«. Za obe

dejanji velja, da je prisila nujen pogoj za kaznivost.

Za posilstvo in za drugo spolno nasilje je značilno153, da gre za spolna ravnanja,

s katerimi žrtev ne soglaša. Vprašanje soglasja oz. privolitve pa je marsikdaj

kočljivo, kajti »ne« ni vselej ne in »da« ni vselej da (o razlogih smo pisali že v

poglavju Obnašanje ženske in povzročitev kriminalnega dejanja proti njej, str.32).

Zato mora biti volja izražena jasno in razločno; takrat je zadeva nesporna.

Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe (172. člen) pa vprašanje

privolitve ni relevantno. Dejanje je kaznivo, če obsega vse spolne oblike iz

kaznivega dejanja po 170. ali po 171. členu, le da ne vključuje uporabe sile ali

grožnje, zato je glede na ta dva člena (posilstvo in spolno nasilje) subsidiarno154.

Med slabotne osebe155 prištevamo tudi osebe v začasni duševni motnji zaradi

alkoholiziranosti (!), mamil, zastrupitve, izmučenosti ipd. Bistveno je, da zaradi

150 Povzeto po D. Korošec, Spolnost in Kazensko pravo, v: Spolnost, nasilje in pravo, Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Urad za žensko politiko, Ljubljana, 1998, str. 188. 151 Drugače o tem M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba,

Ljubljana, 2002, str. 228-229. 152 Povzeto po D. Korošec, 1998, str. 186. 153 Povzeto po Z. Kanduč, 1998, str. 90-93. 154 Povzeto po D. Korošec, 1998, str. 192. 155 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 250.

50

stanja, v katerem so, niso zmožne dajati odpora. Kaznivo dejanje se nanaša tudi

na zakonce in izvenzakonske partnerje.

2 Spolno nasilje na delovnem mestu

Spolno nasilje na delovnem mestu ureja KZ v 1. členu 174. členu in pravi156:

Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja

1) Kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je

podrejena ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju, ali da stori oziroma trpi kakšno

drugo spolno dejanje, se kaznuje z zaporom do petih let.

Zakon varuje157 v 1. členu 174. člena spolno integriteto inferiornih oseb glede na

hierarhične socialne, predvsem pa na poklicne družbene podsisteme. Varuje jih

pred pritiski nadrejenih na področju spolnosti. Dejanje je kaznivo, kadar manjka

zadostna svoboda privolitve. Ker so spolna dejanja med nadrejenimi in

podrejenimi zaradi določenih bioloških zakonitosti specifično mikavna prav za

podrejene, je potrebno v interesu pravne varnosti vseh potencialno vpletenih

razlagati zlorabo iz 174. člena restriktivno. Pobudo158 za spolno občevanje ali

drugo spolno dejanje dá vedno storilec, zloraba se kaže v nudenju ali obljubljanju

materialnih koristi oškodovancu ali v grožnji, da ga bodo zadele neprijetne

posledice, če mu ne ugodi.

3 Prostitucija

O prostituciji159 govorimo, kadar gre za komercializacijo seksa (spolna storitev za

plačilo), promiskuiteto in emocionalno indiferentnost do spolne storitve. Ženska

je viktimizirana s tem v zvezi samo takrat, kadar se prostituira proti svoji volji ali

156 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 174. člen. 157 Povzeto po D. Korošec, 1998, str. 192. 158 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 264-265. 159 Povzeto po Z. Kanduč, 1998, str. 54-55.

51

kadar je v to primorana iz drugih razlogov (npr. iz finančnih razlogov, kadar gre

za njeno preživetje, zlasti pa za preživetje njenih otrok).

V Sloveniji prostitucija, ta najstarejša obrt, ni kaznivo dejanje, od leta 2003 pa

tudi prekršek več ne160. Vendar prostitucija tudi ni legalizirana, saj prostitutke ne

morejo registrirati svoje dejavnosti, ki tudi ni obdavčena. Še vedno pa je zaradi

varstva javnega reda in miru prepovedano »na javnem kraju na vsiljiv način

ponujati spolne usluge in s tem koga motiti, povzročiti vznemirjanje ali zgražanje

ljudi«161.

Kadar je ženska v zvezi s prostitucijo viktimizirana, torej kadar jo nekdo prisili v

prostitucijo ali jo s tem v zvezi prevara, jo zakon ščiti tako, da kaznuje storilca

tega dejanja. 1. odstavek 175. člena KZ-ja, ki je nadomestil člena Zvodništvo in

Posredovanje pri prostituciji, pravi:162

Zloraba prostitucije

(1) Kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo

ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji, se kaznuje z

zaporom od treh mesecev do petih let.

To kaznivo dejanje163 se je zlasti pred uvedbo novega kaznivega dejanja trgovine

z ljudmi (113. člen), pa tudi po njem, uporabljalo za preganjanje trgovine z

ljudmi.

160 glej Zakon o spremembah zakona o prekrških zoper javni red in mir – ZJRM-B, Uradni list RS, št. 69/2003. 161 Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), 7. člen, Uradni list RS 70/2006, Ljubljana,

2006. 162 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 175. člen. 163 Povzeto po Slovenija, Splošne informacije, Boj proti trgovini z ljudmi, https://ec.europa.eu/anti.../sl_slovenia_national_information_page_1.doc.

52

VII TRGOVINA Z LJUDMI

Trgovina z ljudmi obstaja že od nekdaj. Sprva je šlo za trgovino s sužnji164, danes

pa so ljudje obravnavani kot blago, ki se za prisilno delo lahko kupuje in prodaja,

navadno v spolni industriji. Izraz »trgovina z belim blagom« sicer izhaja iz 19.

stoletja, ko je za bele sužnje veljal mit, da so bile žrtve tujih, eksotičnih moških

iz Orienta. Danes ta pojem ni točen, saj se trguje tudi z drugimi rasami, zato v

nadaljevanju govorimo o trgovini z ljudmi.

Na leto165 je v svetu med 500.000 in 2 milijona ljudi žrtev trgovine z ljudmi.

Ženske in dekleta dosežejo po ocenah 80 % celotnega obsega žrtev.

Navedeno potrjuje tudi statistično

poročilo o žrtvah trgovine z ljudmi in

trgovcih z ljudmi166, ki ga je objavila

Evropska komisija. Od vseh žrtev,

registriranih v 28 državah članicah EU je

bilo v obdobju 2010–2012 kar 80 %

ženskega spola.

Graf 12 prikazuje strukturo žrtev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po spolu.

Trgovina z ljudmi v zvezi s specifično viktimizacijo žensk se nanaša zlasti na

izkoriščanje prostitucije ali drugih oblik spolne zlorabe, v novejšem času167 pa po

Splošnem priporočilu št. 19 z naslovom Nasilje nad ženskami (1992), ki ga je izdal

Odbor Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk kot dodatno smernico

164 Povzeto po A. Pistotnik, Vloga Organizacije Združenih narodov in Sveta Evrope pri

preprečevanju trgovine z ljudmi, diplomsko delo, str. 18-27, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2008, http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/pistotnik-ajda.pdf. 165 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 166 Povzeto po Evropski komisiji, sporočilo za medije, Bruselj, 2014, http://europa.eu/rapid/press-release_IP-14-1164_sl.htm. 167 Povzeto po Horvat D., Nasilje proti ženskam v okviru človekovih pravic, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), 2014, str. 51-65.

moški20%

ženske80%

STRUKTURA ŽRTEV TRGOVINE Z LJUDMI PO

SPOLU

moški ženske

53

pri uporabi posameznih določil Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije

žensk (CEDAW, 1981), še na spolni turizem, zaposlovanje gospodinjske delovne

sile iz držav v razvoju za delo v razvitih državah in organizirane poroke med

ženskami iz držav v razvoju in tujimi državljani. Po istem priporočilu so dejavniki

tveganja zlasti revščina in brezposelnost, ki silita ženske v prostitucijo ter vojne,

oboroženi spopadi in okupacije ozemlja.

Po Protokolu za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti

žensk in otrok168, ki morda še najbolje opredeljuje trgovino z ljudmi, poteka

izkoriščanje z novačenjem, prevozom, premestitvijo, dajanjem zatočišča ali

sprejemanja oseb zaradi izkoriščanja. Pri tem storilci uporabijo grožnjo, silo,

ugrabitev, goljufijo, prevaro, zlorabo pooblastil, dajanje plačil, ipd., »v vedno več

primerih žrtev novačijo preko internetnih klepetalnic«169.

Za izkoriščanje prostitucije, kot najpogostejše oblike trgovine z ljudmi, je

značilno, da so ogrožene tudi tiste ženske, ki se za prostitucijo same odločijo170,

če ta preide v prisilno. Ženske lahko naletijo na zvodnika ali trgovca z ljudmi, ki

jih prisili, da delajo pod pogoji, na katere same ne pristanejo. Cilj trgovcev je, da

svojo investicijo zavarujejo in poskrbijo, da bodo žrtve neprekinjeno delale in ne

bodo pobegnile. To pa pomeni, da te osebe nimajo več nadzora nad svojim

početjem, pogosto jim je omejeno gibanje, nadzorovane so njihove osnovne

fizične potrebe, ne dobijo plačila za svoje delo ali pa je znesek mnogo nižji od

dogovorjenega.

Po navedbah društva KLJUČ – Centra za boj proti trgovini z ljudmi171 je Slovenija

v zvezi s trgovino z ljudmi:

država izvora, ker slovenske državljanke (zlasti mladoletne) trgovci prodajo

na trge v zahodno evropo;

168 Generalna skupščina Združenih narodov, Protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje

trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, Uradni list RS št. 48/2004, Ljubljana, 2004. 169 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, 2009. 170 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Trgovina z ljudmi – nevarnosti in preprečevanje,

Seminar ZRSŠ, Ljubljana, 2010, www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/.../SOJ/.../Trgovina_z_

ljudmi.doc. 171 Povzeto po Kodele Kos K., Predstavitev društva KLJUČ in njegovega delovanja, v: G. Meško

(ur.), Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 512.

54

ciljna država, ker je v mnogih nočnih lokalih poleg klasične ponudbe mogoče

dobiti tudi seks proti plačilu (večinoma državljanke iz vzhodno evropskih

držav, ki so v Slovenijo prišle povsem legalno);

država tranzita, saj gre letno skozi našo državo po nepreverjenih podatkih

okoli 2000 žensk (iz vzhodne Evrope v zahodno), ki so v trenutku prehoda že

žrtve trgovine z ljudmi.

Tudi zaradi mednarodnih obveznosti Republike Slovenije sta od leta 2008 v KZ

uvrščeni v poglavju zoper človečnost kaznivi dejanji trgovine z ljudmi (113. člen)

in spravljanja v suženjsko razmerje (112. člen). Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi

je bilo zaradi uskladitve172 z evropsko Direktivo 2011/36/EU, ki je bila sprejeta

leta 2011, leta 2012 z novelo zakona (KZ-1B) dopolnjeno z novo izvršitveno

obliko, ki se nanaša na »uporabo oseb«, s katerimi se trguje za izvrševanje

kaznivih dejanj (npr. novačenje za ulične tatvine). Niti 113. člen KZ-ja niti Protokol

za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti žensk in otrok,

pa ne predvidevata173 specifičnih oblik prisile nad ženskami, kot sta npr. prisilna

zanositev in posvojitve otrok.

113. člen KZ-ja se tako glasi174:

Trgovina z ljudmi

(1) Kdor zaradi izkoriščanja prostitucije ali drugih oblik spolnih zlorab, prisilnega dela,

suženjstva, služabništva, storitve kaznivih dejanj ali trgovine z organi, človeškimi tkivi ali

krvjo drugo osebo kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči oziroma z njo kako

drugače razpolaga ali tako osebo novači, menjava ali prenaša nadzor nad njo ali pri teh

ravnanjih posreduje, se, ne glede na morebitno privolitev te osebe, kaznuje z zaporom

od enega leta do desetih let.

172 Povzeto po Poročilo o delu Medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi v letu 2011, Predlog za obravnavo, Ljubljana, 2012, str. 10, http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti

/si/THB/TZL2015/Porocila_v_pdf/Porocilo_za_leto_2011.pdf. 173 Pajnik M., Kavčič U., Vzpostavitev in spremljanje mednarodno primerljivih kazalcev o trgovini z ljudmi, Končno poročilo o raziskavi, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2007, str.9, http://www.vlada.si/

fileadmin/dokumenti/si/THB/MI_Porocilo-2007-Mojca_Pajnik-Ursa_Kavcic.pdf. 174 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 113. člen.

55

Ker so žrtve tega kaznivega dejanja v popolnoma podrejenem položaju175, je

dejanje kaznivo ne glede na njihovo morebitno privolitev; tako je podana

absolutna privolitvena nesposobnost.

To kaznivo dejanje176 se lahko delno prekriva z 112. členom, ki opredeljuje

spravljanje v suženjsko razmerje, le da je med njima podana kakovostna razlika.

Žrtve trgovine z ljudmi bi lahko od storilcev odšle, vendar to ne store, ker177 jih

le-ti ustrahujejo in mučijo na različne načine. Najpogosteje se bojijo maščevanja,

ker jim storilci ves čas grozijo, da bodo ubili njih ali njihove najbližje, strah jih je

tudi organov pregona, ker jih storilci velikokrat prisilijo, da za njih opravljajo

kazniva dejanja. Kadar žrtve ne morejo pobegniti, gre za suženjsko ali njemu

podobno razmerje, ki je opredeljeno v 1. odstavku 112. členu KZ-ja.

112. člen KZ-ja178, ki temelji na mednarodnih aktih, kot so Konvencija o

suženjstvu (Ženeva, 1926) in Dopolnilna konvencija o odpravi suženjstva,

trgovine s sužnji, ustanov in prakse podobne suženjstvu (Ženeva, 1956), ki jih je

naša država sprejela na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva, v 1. odstavku pravi:

Spravljanje v suženjsko razmerje

(1) Kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava spravi drugega v suženjsko ali njemu

podobno razmerje ali ga ima v takem razmerju, kupi, proda, izroči drugi osebi ali

posreduje pri nakupu, prodaji ali izročitvi take osebe ali ščuva drugega, naj proda svojo

svobodo ali svobodo osebe, ki jo preživlja ali zanjo skrbi, se kaznuje z zaporom od enega

do desetih let.

Poleg kakovostne razlike med 112. in 113. členom (glej mnenje dr. Deisingerja

zgoraj), je spravljanje v suženjsko razmerje ti. »konvencijsko kaznivo dejanje« in

kršitev mednarodnih pravil179, zato je ostalo v KZ-ju nespremenjeno in ni bilo

175 Povzeto po Poročilo o delu Medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi v letu 2011, 2012, str. 6. 176 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 273. 177 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, 2009. 178 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 975. 179 Povzeto po S. Čurin, Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s področja boja proti trgovini, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 2006, str. 28-29, http://www.vlada.si

/fileadmin/dokumenti/si/THB/TZL2015/Zbornik-Uveljavljanje_mednarodnopravnih_dokumentov_ s_podrocja_boja_proti_trgovini_z_ljudmi.pdf.

56

razveljavljeno, čeprav je del znakov tega kaznivega dejanja zajet tudi v 113.

členu. Za njeno uporabo in razlago je potrebno uporabiti določbe mednarodnih

konvencij in drugih obvezujočih mednarodnih pogodb.

Druga kazniva dejanja v povezavi s trgovino z ljudmi so še kaznivo dejanje

zlorabe prostitucije v 175. členu180 (za člen glej str. 51) in kaznivo dejanje

prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v 3. odstavku 308. člena KZ-

ja.

180 Povzeto po Slovenija, https://ec.europa.eu/anti.../sl_slovenia_national_information_page_ 1.doc.

57

VIII PREMOŽENJSKI DELIKTI

1 Premoženjski delikti z elementi nasilja

Premoženjski delikti z elementi nasilja so v KZ-ju kazniva dejanja ropa (206. člen),

roparske tatvine (207. člen) in izsiljevanja (213. člen). KZ v 1. odstavku 206.

člena pravi:

Rop

(1) Kdor vzame tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tako da uporabi silo

zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje

z zaporom od enega do desetih let.

Roparsko tatvino opredeljuje KZ v 1. odstavku 207. člena. Razlika med 206. in

207. členom181 je v tem, da pri ropu storilec uporabi silo ali grožnjo kot sredstvo

pri odvzemu stvari, pri roparski tatvini pa s silo ali grožnjo zadržuje že odvzeto

stvar.

KZ v 1. in v 2. odstavku 213. člena opredeljuje kaznivo dejanje izsiljevanja, kjer

nekdo z namenom pridobiti zase ali za koga drugega »protipravno premoženjsko

korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega

premoženja« ali mu zagrozi, »da bo o njem ali njegovih bližnjih odkril kaj, kar bi

škodovalo njihovi časti ali dobremu imenu, in ga s tem prisili, da v škodo svojega ali

tujega premoženja kaj stori ali opusti.« 182

Premoženjskim deliktom z elementi nasilja so bolj izpostavljene starejše

ženske183. Statistični podatki184 za obdobje 2001-2011 kažejo, da so starejše

ženske v primerjavi s starejšimi moškimi žrtve v 62,34 %, moški pa v 37,66 %

primerov.

181 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 388-389. 182 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 206. člen. 183 Glej Z. Šeparović, 1987, str. 29. 184 Povzeto po Klančnik A. T., Pavšič Mrevlje T., 2013, str. 390-392.

58

Razlogi so v značilnostih nasilja in v

dejavnikih tveganja, zlasti bioloških

(šibkejša fizična moč), pa tudi v

prepričanju185, da so starejše ženske

premožne in živijo osamljeno življenje.

Graf 13 prikazuje strukturo starejših žrtev premoženjskih deliktov z elementi nasilja po

spolu.

Tudi raziskava na podlagi statističnih podatkov za obdobje 2000-2002186 potrjuje,

da so med ženskami različnih starosti premoženjskim deliktom z elementi nasilja

bolj izpostavljene starejše ženske, ker so bolj ranljive in fizično šibkejše kot

mlajše, zato storilec ne pričakuje nobenega odpora. Moji statistični podatki teh

rezultatov ne potrjujejo (glej poglavje Biološki dejavniki…str. ). Razlog je morda

v tem, da je pri ženskah, še posebej pri starejših, strah pred kriminaliteto večji

kot pri moških oz. pri mlajših ženskah, zato je njihovo ravnanje v večji meri

samovarovalno.

2 Prevare in goljufije

Po Deisingerju prevara ali »preslepitev sicer pojmovno pomeni goljufanje, vendar

v kazenskopravnem pogledu ni povsem enaka s kaznivim dejanjem goljufije.

Goljufiv namen pri kaznivem dejanju goljufije mora biti podan že pred sklenitvijo

posla, medtem ko lahko pri preslepitvi ta namen nastane tudi pozneje. Preslepitev

prav tako ni neposredno povezana s premoženjsko koristjo storilca, čeprav

slednjega pogosto vodi prav ta motiv.«187

185 Povzeto po V. Nikolić, 1989, str. 89. 186 Glej B. Brvar, 2004, str. 128. 187 M. Šepec, Računalniška goljufija kot nova oblika tradicionalne goljufije, Sodna praksa, Vrhovno sodišče RS, Ljubljana, 2013, http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/search.php?q=%20SZ-

moški37,66%

ženske62,34%

STRUKTURA ŽRTEV PREMOŽENJSKIH KD Z ELEMENTI NASILJA PO

SPOLU

moški ženske

59

KZ opredeljuje preslepitev kot zakonski znak v nekaterih kaznivih dejanjih, ki se

nanašajo na premoženjske delikte (npr. preslepitev pri pridobitvi in uporabi

posojila, pri poslovanju z vrednostnimi papirji, preslepitev kupcev, …). Tudi

goljufijo je v KZ-ju moč najti v številnih kaznivih dejanjih, temeljni pa sta goljufija

(211. člen) in poslovna goljufija (228. člen).

KZ v 1. odstavku 211. člena pravi:

Goljufija

(1) Kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist,

spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga

pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori

ali opusti, se kaznuje z zaporom do treh let.

Poslovna goljufija je posebna oblika goljufije pri opravljanju gospodarske

dejavnosti. Izvršitveno dejanje188 je v osnovi sicer enako kot pri klasični goljufiji,

vendar se v kazenskopravnem pogledu opredeljuje kot preslepitev (ki je

pomensko sicer tudi goljufija), to pa zato, ker mora biti pri klasični goljufiji goljufiv

namen podan že pred sklenitvijo posla, pri poslovni pa ne. Tu je mogoče storiti

izvršitveno dejanje tako ob sklepanju posla kot tudi pozneje ob njegovem

izvajanju.

Stereotip, da so žrtve goljufij največkrat

ženske, zlasti starejše, zato ker so naivne,

osamljene in zaupljive, analiza statističnih

podatkov starostnikov189 ne potrjuje.

Moških žrtev kaznivega dejanja goljufije je

več (56,34 %), ženskih pa manj (43,66 %).

Le pri poslovni goljufiji je odstotek ženskih

žrtev nekoliko višji in znaša 52,61 %.

Graf 14 prikazuje strukturo starejših žrtev kaznivih dejanj goljufije in poslovne goljufije po spolu.

1&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[SOSC]=SOSC&database[SOPM]=SOPM&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&order=changeDate&direction=desc&page=0&id=45483. 188 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 480-481. 189 Glej Klančnik A. T., Pavšič Mrevlje T., 2013, str. 390-392.

56,34% 47,39%

43,66% 52,61%

0%

20%

40%

60%

80%

100%

goljufija poslovnagoljufija

STRUKTURA ŽRTEV KD GOLJUFIJE IN POSLOVNE

GOLJUFIJE

moški ženske

60

Za žensko viktimiteto v zvezi z goljufijami in prevarami viktimologi190 omenjajo

prevare ženitnih posrednikov oz. ponudnikov. Takšnim kaznivim dejanjem so

izpostavljene predvsem ženske, ki niso več rosno mlade in si zelo želijo partnerja.

Po Padowetzu naj bi bile žrtve najbolj pogosto stare okoli 35 let, po japonskih

viktimologih (Miyazawa, Yzawa) pa - res da so podatki iz leta 1973 - v velikem

odstotku, kar 70 %, mlajše od 30 let. Rezultati so bili takrat presenečenje,

pojasnili pa so se z odtujenostjo in osamljenostjo deklet, ki so prišle v velemesto

(Tokio) v službo. To razlago je morda mogoče aplicirati tudi za današnje

internetne prevare, ko se mlada dekleta zaradi splošne odtujenosti velikokrat

poslužujejo interneta, da bi si našle partnerja.

Iz statističnih podatkov za obdobje od 2010-2014 žal ni mogoče ugotoviti, ali in

v kolikšnem odstotku se kaznivo dejanje goljufije nanaša na ženitne (ljubezenske)

ponudbe. Je pa viktimiziranost žensk glede kaznivega dejanje goljufije po moji

raziskavi večja v starostni skupini 34 - 44 let (20 %), res da za malo, od starostnih

skupin 24 -34 let, 44-54 let in nad 64 let (19 %). Manj so viktimizirane starejše

od 54 let (14 %), najmanj pa mlajše od 24 let (9 %), torej zelo mlade, ki še

nimajo služb oz. kapitala.

Graf 15 prikazuje strukturo žrtev ženskega spola kaznivega dejanja goljufije po starosti.

190 Glej V. Nikolić, 1989, str. 89.

9%

19%

20%

19%

14%

19%

VIKTIMIZACIJA ŽENSK PO STAROSTI ZA KD GOLJUFIJE

18-24 let 24-34 let 34-44 let 44-54 let 54-64 let nad 64 let

61

IX ZAŠČITA ŽENSK KOT ŽRTEV KRIMINALNIH DEJANJ

1 Preventiva in kurativa

Preventiva zajema ukrepe, ki želijo preprečiti nastanek problema, kurativa pa

ukrepe, ko je problem že nastal. Meja med njimi je lahko zelo tanka.

Po Jelineku191 obstajajo tri kategorije preventive:

primarna preventiva – izobraževalni in drugi podobni programi, ponujeni

vsakomur;

sekundarna preventiva – zaznavanje nevarnosti oz. problemov in njigovo

preprečevanje s strani posebnih služb;

terciarna preventiva – pomoč žrtvam in hkratno ukrepanje, s čimer se poskuša

ustaviti nadaljno nasilje.

Preventivni programi delujejo na mednarodni ravni, na ravni države in na ravni

posameznika.

Na mednarodni ravni izpostavimo kampanjo Združenih narodov »Unite to End

Violence against Women«, ki ima cilj, da preprečuje in konča nasilje nad ženskami

in dekleti na vseh koncih sveta s sprejemanjem ustreznih nacionalnih zakonov in

akcijskih načrtov, z zbiranjem podatkov o razširjenosti nasilja nad ženskami, z

javnim ozaveščanjem ipd.

Na ravni države gre predvsem za takšno preprečevalno politiko, ki pri ljudeh

doseže ponotranjenje192 nesprejemljivosti nasilnega ravnanja oz. spoštovanje

avtonomije druge osebe ne glede na spol, s prepoznavanjem, razumevanjem in

obsodbo nasilja. Pri tem so ji v veliko pomoč spoznanja193 viktimološko-

191 Povzeto po M. Zgaga, Ženske z izkušnjo nasilja: oblike pomoči in preventiva, diplomska

naloga, Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, Ljubljana, 2006, str. 58-59, http://www.pedagogika-andragogika.com/files/diplome/2006/2006-Zgaga-Manca.pdf. 192 Povzeto po Z. Kanduč, 1999, str. 36. 193 Povzeto po G. Meško, 1998, str. 1081.

62

kriminoloških raziskav, ker omogočajo načrtovanje situacijskega preprečevanja

kriminalitete in ozaveščanje potencialnih žrtev.

V letu 1996194 je bila izvedena reorganizacija slovenske policije na lokalni ravni,

s čimer se je uvedla tudi policijska preventiva prek vodij policijskih okolišev.

»Vodja policijskega okoliša je nosilec preventivnega dela in partnerskega

sodelovanja z državljani na območju policijskega okoliša, kjer poskuša na ta način

zagotavljati ugodne varnostne razmere.« 195

Na ravni posameznika so preprečevalni ukrepi zlasti različna svetovanja in

psihoterapevtski programi zakoncem oz. partnerjem, še preden nasilje izbruhne,

učenje samoobramnih veščin, šolski preventivni programi, sestava individualnega

varnostnega načrta196, ko nasilje že nastane, ipd.

Na podlagi policijskih statističnih podatkov glede števila oškodovanih žensk po

posameznih poglavjih KZ za obdobje 2010-2014, ki sem jih prejela, sem naredila

primerjavo podatkov za nekatere skupine KD, katerih tipične žrtve so ženske, po

letih evidentiranja, da bi ugotovila trend rasti (porast ali upad). Tabela 3 prikazuje

število dejansko oškodovanih oseb po letih po izbranih skupinah.

Skupina kršitev 2010 2011 2012 2013 2014

KD ZOPER ČLOVEČNOST 8 7 2 37 4

KD ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST 307 253 239 275 204

KD ZOPER ZAKONSKO ZVEZO, DRUŽINO IN OTROKE 2.432 2.161 2.150 1.995 2.087

Tabela 3 prikazuje število oškodovanih žensk v obdobju 2010-2014 po nekaterih skupinah

kaznivih dejanj iz KZ.

Iz grafa 16 je razvidno, da so kazniva dejanja zoper človečnost bila v vseh letih

približno enaka, le v letu 2013 je bil zaznan relativno velik porast, ki pa se je v

letu 2014 ponovno spustil na prejšnjo raven. Pri kaznivih dejanjih zoper spolno

nedotakljivost je viden v tem obdobju upad, ki je dosegel najnižjo raven v

194 Povzeto po M. Žaberl, Vodja policijskega okoliša – slovenski policist za preventivo, v: G. Meško

(ur.), Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme, Inštitut za kriminologijo pri Pravni

fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 271. 195 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, http://www.policija.si/index.php/component/content

/article/36/514. 196 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, 2009.

63

zadnjem letu. Pri kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in otroke je

prav tako zaznati upad, ki je bil sicer največji v letu 2013, v letu 2014 pa se je

število žrtev teh kaznivih dejanj zopet nekoliko dvignilo.

Graf 16 prikazuje trend rasti glede števila žrtev ženskega spola pri kaznivih dejanjih zoper

človečnost, spolno nedotakljivost in zakonsko zvezo, družino in otroke.

Kurativni ukrepi oz. oblike pomoči ženskam – žrtvam nasilja, so197:

prijava nasilja: na policiji, centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ali

državnem tožilstvu, zavezuje vsakogar, ki ve za nasilni dogodek;

umik na varno: v varno hišo, krizni center za ženske in otroke – žrtve nasilja,

materinski dom, namestitev za žrtve trgovine z ljudmi;

zdravstvena pomoč: v primeru vseh oblik nasilja;

psihosocialna pomoč, ki jo nudijo specializirane nevladne organizacije zajema:

posredovanje prijave nasilja, spremljanje obravnave primerov, osebno,

telefonsko svetovanje in svetovanje po e-pošti in pošti, socialno

zagovorništvo, skupine za samopomoč in pravno svetovanje;

197 Povzeto po D. Horvat, K. Matko, Oblike pomoči, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik

za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 245.

0

500

1000

1500

2000

2500

3000

2010 2011 2012 2013 2014

ŠTEVILO OŠKODOVANK PO SKUPINAH KAZNIVIH DEJANJ IZ KZ-ja V OBDOBJU 2010-2014

KD zoper človečnost KD zoper spolno nedotakljivost KD zoper ZZ, družino in otroke

64

ukrepi za zaščito pred nadaljnjim nasiljem: izvajajo jih policija, CSD-ji,

tožilstvo in sodišče;

pravna pomoč: brezplačna, ki v celoti ali delno pokrije stroške odvetnika;

varstvo človekovih pravic: tekom postopkov na državnih institucijah se žrtev

lahko obrne na Varuha človekovih pravic;

psihoterapevtsko oziroma psihološko svetovanje: poleg zdravniške pomoči pri

organizacijah, ki izvajajo takšno svetovanje;

pomoč žrtvi pri reševanju stanovanjskega vprašanja: dodelitev po

Stanovanjskem zakonu, prepustitev v skupni uporabi stanovanjsko varstvo v

primeru nasilja ob razvezi po ZPND, stanovanjsko varstvo za čas trajanja

razveznega postopka po Zakonu o pravdnem postopku.

Kot smo že omenili, je v zvezi z nasiljem nad žensko veliko prikrite kriminalitete,

po Pečarju198 zlasti zaradi bojazni pred maščevanjem, neprijetnih posledic,

sitnosti in komplikacij, ki bi jih žrtve s prijavo imele, sramu, ker nimajo dokazov

ali ker so same prispevale k dejanju, nimajo rade opravka z organi pregona, itd.

Zlasti za kaznivo dejanje posilstva199 obstaja iz razumljivih razlogov veliko temno

polje.

V zvezi s trgovino z ljudmi je treba povedati, da gre za obliko organiziranega

kriminala200, ki ga je zelo zahtevno preiskovati in preganjati, ker so storilci izredno

dobro mednarodno organizirani in ker izkoriščajo strah, ki ga vcepijo žrtvam, da

jim policija v tujih državah ne more pomagati in jih bo preganjala zaradi

nezakonitega vstopa v državo, če jih bo dobila.

Podrobneje so kurativni ukrepi obravnavani v poglavju Institucionalne oblike

pomoči (str. 69) in Neinstitucionalne oblike pomoči (str. 74).

198 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 295-296. 199 Povzeto po A. Šelih, 1989, str. 69. 200 Povzeto po B. Dobovšek, M. Krajnc, Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s področja boja proti trgovini, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 2006, str. 53, http://www.vlada.si

/fileadmin/dokumenti/si/THB/TZL2015/Zbornik-Uveljavljanje_mednarodnopravnih_dokumentov_ s_podrocja_boja_proti_trgovini_z_ljudmi.pdf.

65

2 Zakonodaja

2.1 MEDNARODNI DOKUMENTI

Na področju nasilja nad ženskami in trgovine z ljudmi obstaja veliko mednarodnih

dokumentov, zakonov, priporočil, načrtov ipd.

Mednarodni dokumenti na področju nasilja nad ženskami so201:

1. Organizacija združenih narodov (OZN)

Splošna deklaracija človekovih pravic

Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) - sprejela jo

je Generalna skupščina OZN leta 1979, v veljavo je vstopila 1981, Slovenija

je postala njena podpisnica kot pravna naslednica njene ratifikacije s strani

nekdanje Jugoslavije

Splošno priporočilo št. 19: Nasilje nad ženskami – izdal ga je odbor ZN za

odpravo diskriminacije žensk leta 1992 na podlagi posameznih določil

CEDAW

Opcijski protokol h Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk –

sprejet na Generalni skupščini OZN leta 1999 z resolucijo št. A/54/4,

objavljen v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe št. 15/04

Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah

Protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti

ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti

mednarodnemu organiziranemu kriminalu, sprejela ga je Generalna skupščina

ZN v Resoluciji 55/383, v Palermu leta 2000

Deklaracija ZN o odpravi nasilja nad ženskami – sprejela jo je Generalna

skupščina ZN leta 1993. Gre za 1. mednarodni dokument, ki se ukvarja

izključno s vprašanjem nasilja nad ženskami

201 Povzeto po Društvo za nenasilno komunikacijo, http://www.drustvo-dnk.si/dokumenti-zakonodaja.html.

66

Poročila Republike Slovenije odborom Združenih narodov o uresničevanju

določil konvencij ZN

Nairobijske dolgoročne strategije za izboljšanje položaja žensk – sprejela jo je

svetovna konferenca ZN v Nairobiju leta 1985;

2. Svet Evrope

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami

in nasilju v družini (Istanbulska konvencija) – sprejel jo je odbor ministrov

Sveta Evrope leta 2011, v veljavo je vstopila leta 2014

Konvencija Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi – sprejeta na

izrednem zasedanju odbora ministrov Sveta Evrope leta 2005. »Od samega

začetka je pri oblikovanju konvencije s svojim predstavnikom sodelovala tudi

Republika Slovenija, ki je zastopala pozitivna stališča v prid konvencije.«202

Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali

ponižujočega ravnanja ali kaznovanja

Evropska socialna listina

Priporočilo št. R (85) 4 o nasilju v družini – sprejela ga je parlamentarna

skupščina Sveta Evrope leta 2002

3. Evropska unija (EU)

Resolucija Evropskega parlamenta o odpravi nasilja nad ženskami, sprejeta v

Strasbourgu leta 2009

4. Evropsko sodišče za človekove pravice

Nekatere odločitve evropskega sodišča za človekove pravice

5. Nekateri ostali mednarodni dokumenti

Pekinška deklaracija in Izhodišča za ukrepanje – sprejeta na četrti svetovni

konferenci o ženskah, sprejele so jo sodelujoče vlade leta 1995 v Pekingu

Splošna priporočila Odbora za odpravo diskriminacije žensk

202 S. Čurin, 2006, str. 17.

67

2.2. SLOVENSKA ZAKONODAJA

Sistemski pristop do nasilja nad ženskami je Slovenija pričela vzpostavljati po letu

2008, ko je sprejela Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Ker pa se ta nanaša

le na nasilje v družini zaradi specifičnih lastnosti te vrste nasilja, bi bilo potrebno

po mnenju nekaterih strokovnjakov203 tudi ukrepe zoper nasilje izven družine,

zato, da bi bili učinkovitejši, umestiti v celovit sistem pomoči.

Zakoni s področja nasilja nad ženskami v Sloveniji so:204

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)205: je prvi zakon v slovenskem

prostoru, ki jasno opredeljuje različne vrste nasilja v družini. Zakon določa

vlogo, naloge, mrežo in sodelovanje različnih državnih organov in nevladnih

organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter opredeljuje ukrepe za varstvo

žrtve nasilja v družini. Vsaka žrtev ima tako pravico do spremljevalca, ki ji nudi

duševno oporo, in pravico do brezplačne pravne pomoči. Za zakon veljajo206:

načelo sorazmernosti, kar pomeni, da morajo organi pri obravnavi

konkretnih primerov nasilja ukrepe prilagoditi stopnji ogroženosti žrtve

prednostno obravnavanje zaradi varnosti žrtve, zato, da ta ne izgubi

zaupanja v učinkovitost delovanja organov in da storilec prejme jasno

sporočilo

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPpol) - posebej 39. a in 39. b člen

o prepovedi približevanja določenemu kraju oz. osebi

Kazenski zakonik (KZ-1)

Zakon o kazenskem postopku (ZKP)

Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1)

Zakon o prekrških (ZP-1)

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)

203 Povzeto po K. Filipčič, Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo

SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 161. 204 Društvo SOS telefon, http://www.drustvo-sos.si/dobro-je-vedeti/zakonodaja-s-podrocja-

preprecevanja-nasilja-v-druzini 205 Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Preprečevanje nasilja v družini, http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/preprecevanje_nasilja_v_druzini/ 206 Povzeto po K. Filipčič, 2014, str. 162-163.

68

Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOŽKD)

Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO)

Zakon o enakih možnostih žensk in moških (ZEMŽM)

Zakon o tujcih (ZTuj-2) - posebej 38. a člen o žrtvah trgovine z ljudmi, kjer

policija na prošnjo ali po uradni dolžnosti dovoli žrtvi, ki v Sloveniji prebiva

nezakonito, zadrževanje za čas treh mesecev, da se odloči, ali bo sodelovala

kot priča v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) - posebej 6. a člen o prepovedi spolnega in

drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu

Podzakonski predpisi s področja nasilja nad ženskami v Sloveniji so:

1. Na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini:

Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju CSD-jev,

multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini

Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri

odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini

Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri

izvajanju zdravstvene dejavnosti

Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode

2. Na podlagi 39. a člena je ministrstvo za notranje zadeve v soglasju z

ministrstvom za pravosodje ter ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve

izdalo Pravilnik o prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi

Drugi dokumenti s področja nasilja nad ženskami v Sloveniji so:

Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009-

2014, sprejeta na podlagi 11. člena ZPND-ja, ki kot strateški dokument določa

cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja

v družini

akcijski načrti, ki bodo izdelani vsaki dve leti ter bodo natančno določali

časovne roke in izvedbene načine konkretnih nalog za doseganje ciljev in

izvajanje posameznih ukrepov

69

3 Institucionalne oblike pomoči

Osrednjo vlogo207 pri obravnavanju nasilja nad ženskami imajo socialnovarstveni

(CSD-ji – s svojimi storitvami ne posegajo v pravice povzročitelja nasilja) in sodni

(policija, tožilstvo in sodišče – na podlagi svojih pooblastil omejijo temeljne

človekove pravice povzročitelja nasilja) organi.

3.1 Centri za socialno delo - CSD

Državni organi in nevladne organizacije208, ki izvedo za okoliščine morebitnega

izvajanja nasilja, morajo o tem takoj obvestiti CSD, razen če žrtev temu izrecno

nasprotuje in ne gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni

dolžnosti. CSD mora posredovati prijavo nasilja policiji (2. odstavek 281. člena

KZ-ja), nato obe službi209 v primeru neposredne ogroženosti uskladita svoje

začetne aktivnosti, CSD pa takoj prične s postopkom za zaščito žrtve (odhod v

krizni center za žrtve nasilja, varno hišo, itd).

Pristojnosti CSD v primeru nasilja nad žensko v družini so še:

prva socialna pomoč oz. PSP, ki zajema:

pomoč pri prepoznavanju socialne stiske ali težave,

oceno možnih rešitev,

seznanjanje žrtve z možnimi socialnovarstvenimi storitvami,

predstavitev mreže izvajalcev, ki nudijo pomoč;

ocena ogroženosti;

pogovor z žrtvijo in z povzročiteljem nasilja;

načrt pomoči žrtvi;

pomoč družini;

napotitev povzročitelja nasilja v ustrezne izobraževalne, psihosocialne idr.

programe;

207 Povzeto po K. Filipčič, 2014, str. 160. 208 Povzeto po D. Horvat, K. Matko, 2014, str. 245-246. 209 Povzeto po M. Milek Ogrinc, Pristojnosti centrov za socialno delo na področju preprečevanja

nasilja v družini, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 177-

188.

70

ustanovitev multidisciplinarnega tima – povabilo organov in organizacij k

sodelovanju;

sodelovanje s policijo, z zdravstvom, s sodiščem in nevladnimi organizacijami;

itd.

3.2 Policija

Osnovna naloga policije210 je delovati preventivno, odkrivati in preiskovati kazniva

dejanja, ter na osnovi obstoječe zakonodaje izvajati ustrezne ukrepe, za katere

je pooblaščena.

Poleg sprejema prijave nasilja in njegove obravnave ter sodelovanja z drugimi

organi in organizacijami, izvaja policija tudi policijske ukrepe za zaščito žrtve

nasilja.

Ukrepi so211:

intervencija na domu (na podlagi pooblastil po ZNPpol) – ob ugotovitvi kršitve

policija poda kazensko ovadbo na podlagi ZKP-ja ali predlog za uvedbo

postopka o prekršku na podlagi ZJRM-ja;

prepoved približevanja in podaljšanje prepovedi (60. in 61. člen ZNPpol) -

nanašata se na prepoved približevanja osebi ali kraju;

pridržanje (64. člen ZNPpol) – če storilec moti ali ogroža javni red (npr. do

iztreznitve) ali krši prepoved približevanja;

odvzem prostosti (157. člen ZKP) – obstajati mora utemeljen sum, da je storil

kaznivo dejanje in priporni razlogi;

varovanje življenja in zagotavljanje osebne varnosti žrtve (18. člen ZPND) –

pri čemer lahko žrtev zahteva spremstvo policije na dom, da bi si vzela svoje

stvari, ki jih potrebuje za zagotavljanje svojih osnovnih življenjskih potreb.

Omenimo še težavnost intervencije212, kot jo doživlja policist kot uradna oseba v

trenutku ukrepanja, ki je ne samo nevarno, temveč tudi osebnostno

210 K. Bašič, Nasilje nad žensko, Revija policija, 2, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 1993, str. 188. 211 Povzeto po D. Horvat, K. Matko, 2014, str. 254-256. 212 K. Bašič, 1993, str. 190.

71

obremenjujoče. Dinamika nasilja je namreč spremenljiva, še posebej v družini.

Žrtev nemalokrat iz različnih razlogov, največkrat pa iz strahu pred možnimi

posledicami, »potegne z nasilnežem«.

Zaradi kompleksnih situacij213, zlasti nasilja v družini, je potrebno določeno znanje

za njihovo kakovostno obravnavo. Zato je v policiji nastal projekt Multiplikatorji,

v katerem usposabljajo svoje zaposlene v ta namen. S projektom je policija leta

2013 celo kandidirala na natečaju Evropske mreže za preprečevanje kriminalitete

za najboljši preventivni projekt v Evropi.

V zvezi z znanjem policistov in kriminalistov je potrebno omeniti tudi uvedbo

viktimoloških vsebin v izobraževanju214, kar po raziskavah Foxa in Cooka (2011)

bistveno prispeva k povečanju znanja o viktimoloških problemih in zmanjša

nagnjenost organov pregona k pripisovanju krivde žrtvam. Odziv policistov,

kriminalistov in drugih predstavnikov kazenskega pregona pa vpliva na žrtvino

pripravljenost za sodelovanje z njimi.

3.3 Državno tožilstvo

Leta 2008215, ko je bil v KZ uvedeno novo kaznivo dejanje nasilje v družini (191.

člen), je prišlo do pravega izbruha kazenskih ovadb. Prej so se storilci nasilja v

družini preganjali na podlagi kaznivega dejanja nasilništva (299. člen KZ). Ker pa

je bilo po tem členu potrebno, da nasilje povzroči v družini ogroženost, zgražanje

ali prestrašenost, so morali drugi člani družine za nasilje vedeti ali biti ob

njegovem izvajanju prisotni. Kot pa vemo, gre za vrsto nasilja, ki je velikokrat

prikrito in za katerega dostikrat ne ve nihče drug, razen storilca in žrtve. Zakonski

znaki zato velikokrat niso mogli biti niti izpolnjeni, do pregona je lahko prišlo

samo, če so bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivih dejanj lahke ali hude telesne

213 Povzeto po N. Miklič, 2014, str. 197-198. 214 Povzeto po J. Denžič, Viktimologija in policijska dejavnost, diplomska naloga, Univerza v

Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Maribor, 2013, str. 27,

https://dk.um.si/Dokument.php?id=56949. 215 Povzeto po M. Kline, Pristojnosti tožilstva na področju nasilja v družini, v: (Š. Veselič, D. Horvat,

M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 201-204.

72

poškodbe ali ogrožanja varnosti. Zato je bilo nasilje v družini pred letom 2008

težko dokazljivo.

Nasilje v družini se preganja po uradni dolžnosti, zato sta policija in tožilstvo na

prijavo dolžna odreagirati. Ker državni tožilec216 v imenu države namesto žrtve

preganja storilca, je ta tako razbremenjena te odgovornosti. Prijavo kaznivega

dejanja je mogoče vložiti tudi na državnem tožilstvu, ta pa ga v tem primeru

odstopi policiji z zahtevo, da preveri navedbe v njej.

Glavna naloga tožilca je po 45. členu ZKP-ja217 preganjanje storilcev kaznivih

dejanj; s tem v zvezi lahko ukrene vse, kar je potrebno za odkrivanje kaznivih

dejanj, izsleditev storilcev ter za usmerjanje predkazenskega postopka, lahko

zahteva preiskavo, vloži in zastopa obtožnico oziroma obtožni predlog pred

pristojnim sodiščem, vlaga pritožbe zoper nepravnomočne sodne odločbe in

izredna pravna sredstva zoper pravnomočne sodne odločbe in opravlja druga

dejanja, ki so določena v zakonu. Tožilec218 lahko, če so podani pogoji, sodišču

predlaga tudi ukrep prepovedi približevanja žrtvi ali celo kakšen prostostni ukrep.

V predkazenskem postopku tožilci sodelujejo v medinstitucionalnih timih s

preostalimi organi (policija, CSD, zdravstvena stroka).

3.4 Sodišče

Leta 2008 se je z novelo KZ pristojnost sojenja za kaznivo dejanje nasilja v družini

iz okrajnega sodišča preselila na okrožno, razen v primeru 3. odstavka 191. člena,

ko gre za skupnost, ki je razpadla.

Pristojnosti sodišča v zvezi z nasiljem nad ženskami so:219

izrekanje kazenskih sankcij po KZ: kazni, opozorilne sankcije, varnostni ukrepi.

Ob izreku pogojne obsodbe je po letu 2008 mogoče izreči obsojenemu tudi

varstveno nadzorstvo, poleg tega pa še izreči eno ali več navodil, ki mu

216 N. Obran, Nasilje nad ženskami – prav(n)e poti v varno življenje žensk in otrok, Društvo za

nenasilno komunikacijo, Ljubljana, 2014, str. 41. 217 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/2012, Ljubljana, 2012. 218 Povzeto M. Kline, 2014, str. 205. 219 Povzeto po D. Horvat, K. Matko, 2014, str. 259-261.

73

omogočijo pomoč pri resocializaciji (npr. zdravljenje odvisnosti od alkohola ali

drog, obiskovanje ustrezne posvetovalnice ipd.), žrtvi pa oddaljenost od

storilca;

na predlog tožilstva lahko po ZKP-ju odredi pripor, če so podani pogoji za to

(200. do 208. člen);

izrek prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po ZKP-ju (195.a

člen);

izrek prepovedi nasilnih dejanj po 19. členu ZPND-ja vsebuje prepoved

približevanja storilca žrtvi.220 Od izreka prepovedi po ZKP-ju se razlikuje po

tem, da predlaga izrek prepovedi žrtev v nepravdnem postopku, posledice

kršitve so denarna kazen, ne pa pripor, žrtev ima pravico do brezplačne

denarne pomoči;

odločitev o prepustitvi stanovanja v skupni uporabi žrtvi nasilja po 21. členu

ZPND;

odločitev o dodelitvi stanovanja žrtvi nasilja ob razvezi zakonske zveze v

izključno uporabo po 22. členu ZPND;

izdajanje začasnih odredb po 411. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)

na predlog stranke ali po uradni dolžnosti v zakonskih sporih (varstvu in

preživljanju skupnih otrok, o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov, o izselitvi

drugega zakonca iz stanovanja, o preživljanju zakonca).

3.5 Zdravstvene ustanove

Zdravstvene ustanove in njeno osebje221 so v večini primerov prva javna

institucija, kamor se zatečejo žrtve nasilja. Zato je pomembno, da imajo ustrezna

strokovna znanja, spretnosti in osebna stališča ter da delujejo v skladu z veljavno

zakonodajo.

Pristojnosti zdravstvenih ustanov in njenega osebja so določene v ZPND:

220 Povzeto po K. Filipčič, 2014, str. 171. 221 Povzeto po N. Kopčavar Guček, Pristojnosti zdravstvenih ustanov na področju preprečevanja nasilja v družini, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z

izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 222-234.

74

dolžnost ravnanja v 5. členu – izvesti morajo vse postopke in ukrepe, potrebne

za zaščito žrtve in njenih koristi;

dolžnost prijave v 6. členu – obvestiti morajo CSD (za izjemo glej str. 69).

Naloge zdravstvenih delavcev v zvezi z žrtvami nasilja natančneje opredeljuje

Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju

zdravstvene dejavnosti (Uradni list RS, št.38/2011).

4 Neinstitucionalne oblike pomoči

Neinstitucionalne oblike pomoči222 pokrivajo nevladne organizacije (NVO), katerih

prednost pred državnimi institucijami je njihova možnost, da se lahko

specializirajo za eno področje dela.

NVO za področje preprečevanja nasilja nad ženskami v Sloveniji so:

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja

Društvo za nenasilno komunikacijo

Društvo Ženska svetovalnica

Društvo Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi

Zavod Emma – center za pomoč žrtvam nasilja

Združenje proti spolnemu zlorabljanju

Beli obroč Slovenije – društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj

NVO, ki izvajajo programe varnih hiš

NVO s področja preprečevanja nasilja nudijo psihosocialno pomoč in podporo

žrtvam, v njihovem imenu posredujejo prijave nasilja, izvajajo programe

svetovanj, skupin za samopomoč, pravne pomoči, nudijo umik na varno, izvajajo

preventivne aktivnosti, strokovno sodelujejo z državnimi institucijami in drugimi

NVO-ji, imajo pomembno vlogo pri razvoju programov pomoči, zakonodaji in

politiki na področju nasilja nad ženskami.

222 Povzeto po D. Horvat, K. Matko, 2014, str. 249-250.

75

5 Položaj žensk v pravosodnem postopku

Položaj vsake žrtve, ki nato mora iti še skozi razne postopke s »hladnimi

birokrati«, je sam po sebi nezavidljiv. Vendar pa se je od takrat, ko je Katja

Bašič223 leta 1993 opozarjala na neustrezen položaj vseh žrtev, zlasti pa žensk

tako v zakonodaji kot v samem sistemu, ta znatno izboljšal, tudi zaradi nje in

drugih strokovnjakov in organizacij, ki so si za to leta prizadevali.

Pravice ženske - žrtve nasilja v policijskih postopkih so med drugim:224

zaprosilo, da se z njo pogovori policistka, praviloma se tej želji ugodi

pravica do seznanitve s potekom in vlogo žrtve v policijski preiskavi

pravica ob ovadbi vložiti tudi predlog za uveljavitev premoženjskopravnega

zahtevka zoper povzročitelja nasilja (odškodnina)

pravica do posebne odškodnine države za naklepna in nasilna kazniva dejanja

pravica zagotoviti si pomoč in podporo zaupne osebe, ki žrtev spremlja v

postopkih

Pravice ženske - žrtve nasilja v pravosodnem postopku pa še:225

predlog žrtve, da se obdolženec odstrani z zaslišanja za čas njenega pričanja

pravica privilegirane priče

zaprosilo, da naslov prebivališča ostane skrit

pravica do zaščitnih ukrepov, kot so izbris podatkov iz kazenskega spisa,

označitev podatkov za uradno tajnost, zaslišanje s pomočjo tehničnih sredstev

itd., v primeru, kadar bi zaradi razkritja osebnih podatkov nastala resna

nevarnost za življenje in telo žrtve ali njenih bližnjih. Vendar v primeru nasilja

v družini in kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost sodišča navedenih

ukrepov praktično ne odrejajo, bodo pa v prihodnosti morala, saj to od njih

zahteva Direktiva o določitvi minimalnih standardov na področju pravic,

podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (Uradni list EU, 2012).

223 Glej K. Bašič, 1993, str. 191-194. 224 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, http://www.policija.si/index.php/component/content/ article/182-kriminaliteta/67759-pogosto-zastavljena-vpraanja?tmpl=component&print=1&page=

&lang= 225 Povzeto po N. Obran, str. 45-57.

76

X ZAKLJUČEK

Ob pisanju diplomske naloge me je ves čas spremljala zavest, da njen namen ni

okriviti žrtve kaznivih dejanj, temveč proučiti viktimizacijo žensk in s tem morda

s spoznanji vplivati na ozaveščenost v svojem okolju.

Postavila sem dve hipotezi:

hipoteza 1: viktimizacija žensk največkrat ni naključen pojav

hipoteza 2: ukrepi institucionalnih in neinstitucionalnih organov upoštevajo

spoznanja viktimološke znanosti o nasilju nad ženskami

Hipotezo 1 sem v svoji diplomski nalogi potrdila. Ženske že zaradi svojih bioloških,

psiholoških in socialnih značilnosti spadajo v skupino prebivalcev s povečanim

tveganjem za viktimizacijo, kar potrjujejo vse raziskave, vključno z mojo na

podlagi policijskih statističnih podatkov.

Na hipotezo 2, ki pravi, da ukrepi institucionalnih in neinstitucionalnih organov

upoštevajo spoznanja viktimološke znanosti o nasilju nad ženskami, je težje

odgovoriti. Pregled mednarodne in nacionalne zakonodaje kaže, da viktimizacija

žensk ni nekaj novega, hkrati pa tudi, da družbi ni vseeno zanjo. Velik korak je

bil storjen leta 2008, ko je bil sprejet ZNPD, ki je omogočil sistemski pristop pri

pridobivanju znanja, skupnem delovanju služb in pri celoviti in usklajeni zaščiti

žrtev s strani organov pomoči.226 Tudi preprečevalni ukrepi na vseh ravneh, tako

na mednarodni, kot tudi na državni in na ravni posameznika se vzpostavljajo,

pogrešam pa izobraževanje v šolah o samovarovalnem obnašanju na podlagi

viktimoloških spoznanj, kot je to praksa v tujini227. Vendar ostaja vprašanje, ali ti

ukrepi dejansko upoštevajo viktimološka spoznanja? Zdi se, da zlasti policija

spoznanja upošteva in deluje v pravo smer (npr. projekt Multiplikatorji, pravice

ženske v postopkih, ipd.). Tudi uvajanje viktimoloških spoznanj v kriminološke

predmete, ki je prisotno vsaj na visokošolskem, univerzitetnem in magistrskem

nivoju, v veliki meri priča v prid tej hipotezi, saj policisti, kriminalisti in pravniki

226 Glej M. Milek Ogrinc, 2014, str. 190. 227 Glej D. C. Gottfredson, School-Based Crime Prevention, https://www.ncjrs.gov/works/ chapter5.htm.

77

(bodoči tožilci, sodniki in odvetniki) s takšnim znanjem lažje razumejo žrtev in je

ne krivijo zaradi njenega obnašanja za lastno viktimizacijo. S tem pa dosežejo

sodelovanje žrtve in boljšo preiskanost kriminalnega dogodka, še bolj pomembno

pa je, da preprečijo ali vsaj omilijo sekundarno viktimizacijo žrtve. Zato menim,

da hipoteza deloma, ne pa v celoti (ker proces še ni dokončan), drži.

Kljub temu, da ostaja dejstvo, da je ženska šibkejši spol in da je v naravi vseh

živih bitij, da svojo moč zlorabijo, je z ponotranjenjem nesprejemljivosti nasilnega

obnašanja, kar mora biti glavni cilj preprečevalne politike, mogoče viktimizacijo

žensk bistveno zmanjšati. Da bi do ponotranjenja prišlo, je potrebno »negativno

vrednostno oceno vključiti v procese socializacije in družbenega nadzorstva, v

družino, šolo, sosesko, skupnost, družbo in državo«228. Deloma ta proces že

poteka, kar morda potrjuje tudi trend upada tipične ženske viktimitete (glej graf

str. 63).

228 Z. Kanduč, 1999, str. 36.

78

BIBLIOGRAFIJA

1. PRAVNI VIRI

Ustava Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33/1991, Ljubljana,

1991.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Uradni list RS, št. 16/08,

Ljubljana, 2008.

Kazenski zakonik (KZ), Uradni list RS, št. 50/2012, Ljubljana, 2012.

Zakon o spremembah zakona o prekrških zoper javni red in mir – ZJRM-B, Uradni

list RS, št. 69/2003, Ljubljana, 2003.

Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), Uradni list RS, št. 70/2006,

Ljubljana, 2006.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Uradni list RS, št. 32/12, Ljubljana, 2012.

Generalna skupščina Združenih narodov, Protokol za preprečevanje, zatiranje in

kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, Uradni list RS št. 48/2004,

Ljubljana, 2004.

2. LITERATURA

Aničič Klavdija, Razvoj in dejavnost telefonskega in individualnega svetovanja,

skupin za samopomoč, zatočišč, zagovorništva in izobraževanja za delo z žrtvami

nasilja, Dosje, nasilje nad ženskami, Urad vlade RS za žensko politiko, Ljubljana,

1999, str. 16-23.

Bašič Katja, Nasilje nad žensko, Revija policija, 2, Ministrstvo za notranje zadeve,

Ljubljana, 1993, str. 185-194.

Bašič Katja, Nasilje v družini, Kriki za vrati – železni repertoar: za mnoge je to

realnost, ne teater, Združenje proti spolnemu zlorabljanju, Ljubljana, 2002.

79

Božac Deležan Lorena, Ko je najnevarnejša institucija zakon, najnevarnejši

prostor dom, najnevarnejša oseba partner, Dosje, nasilje nad ženskami, Urad

vlade RS za žensko politiko, Društvo SOS telefon, Feministično informacijsko

kulturno središče, Društvo za nenasilno komunikacijo Ljubljana, 1999, str. 11-15.

Brvar Bogomil, Analiza podatkov o žrtvah in oškodovancih za potrebe

preprečevanja kriminalnih dejanj, Preprečevanje kriminalitete, teorija praksa in

dileme, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004,

str. 107-133.

Deisinger Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba,

Ljubljana, 2002.

Filipčič Katja, Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji,

Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za

ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 159-176.

Guček Kopčavar Nena, Pristojnosti zdravstvenih ustanov na področju

preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo

nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014,

str. 220-235.

Horvat Dalida, Nasilje proti ženskam v okviru človekovih pravic, Priročnik za delo

z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke –

žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 51-73.

Horvat Dalida, Matko Katja, Oblike pomoči, pristojnosti in organizacije, ki nudijo

pomoč ženskam in otrokom – žrtvam nasilja ter delajo z osebami, ki povzročajo

nasilje, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS

telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 245-265.

Kanduč Zoran, Nasilje nad ženskami in kazensko pravo – zgrešeno srečanje?,

Dosje: nasilje nad ženskami, Urad vlade Republike Slovenije za žensko politiko,

Društvo SOS telefon, Feministično informacijsko kulturno središče, Društvo za

nenasilno komunikacijo, Ljubljana, 1999, str. 33-38.

80

Kanduč Zoran, Spolno nasilje, Spolnost, nasilje in pravo, Inštitut za kriminologijo

pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Urad za žensko politiko, Ljubljana, 1998, str. 88-

114.

Kanduč Zoran, Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive (Zbirka

prispevkov), Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana,

2001.

Klančnik Anton Toni, Pavšič Mrevlje Tinkara, Kriminaliteta nad starejšimi in

izhodišča za varno staranje v Sloveniji, Varstvoslovje, letnik 15, št. 3, Ljubljana,

2013, str. 389-397.

Kline Mirjam, Pristojnosti tožilstva na področju nasilja v družini, Priročnik za delo

z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke –

žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 201-206.

Kodele Kos Katjuša, Predstavitev društva KLJUČ in njegovega delovanja, v: G.

Meško (ur.), Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme, Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 512-525.

Korošec Damjan, Spolnost in kazensko pravo, Spolnost, nasilje in pravo, Inštitut

za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Urad za žensko politiko, Ljubljana,

1998, str. 139-179.

Meško Gorazd, Nekatere razsežnosti nasilne viktimizacije, Teorija in praksa,

družboslovna revija, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 1998, str. 1076-1088.

Miklič Neža, Pristojnosti policije na področju preprečevanja nasilja v družini,

Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za

ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 192-200.

Milek Ogrinc Marjana, Pristojnosti centrov za socialno delo na področju

preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo

nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014,

str. 177-191.

Nikolić-Ristanović Vesna, Uticaj žrtve na pojavu kriminaliteta, Institut za

kriminološka i sociološka istraživanja, Beograd, 1984.

81

Nikolić-Ristanović Vesna, Žene kao žrtve kriminaliteta, Naučna knjiga, Beograd,

1989.

Obran Nina, Nasilje nad ženskami – pravne poti v varno življenje žensk in otrok,

Praktični vodnik po sodnih in upravnih postopkih, Društvo za nenasilno

komunikacijo, Ljubljana, 2014.

Pavlica Radmanović Metoda, Kriminološki in kriminalistični vidiki odvisnosti od

alkohola, diplomska naloga, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana, 2000.

Pečar Janez, Vloga vpletenih v viktimo/kriminodinamiki kazenske dvojice,

Raziskava št. 65, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana,

1984.

Plaz Maja, Nasilje nad ženskami v partnerskih in sorodstvenih odnosih, Priročnik

za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in

otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 75-93.

Stanković Tanja, Ženske kot žrtve kaznivih dejanj – izbrane feministične

perspektive, Izbrana poglavja iz viktimologije I., Mala čitanka viktimologije za

varstvoslovce (Študijsko gradivo), Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne

vede, Ljubljana, 2007, str. 137-150.

Šelih Alenka, Novejša, zlasti viktimološka spoznanja o posilstvu, Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1989, str. 66-73.

Šelih Alenka, Preprečevanje kriminalitete – razvoj in dileme, Preprečevanje

kriminalitete, teorija praksa in dileme, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti

v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 19–30.

Šeparović Zvonimir, Viktimologija: studije o žrtvama, Pravni fakultet u Zagrebu,

»Poslovna politika« novinsko -izdavačka organizacija, Zagreb, Samobor, Beograd,

1987.

Zaviršek Darja, Nasilje nad hendikepiranimi ženskami, Priročnik za delo z

ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke –

žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, 108-123.

82

Završnik Aleš, Feministična kritika prava in kazenskopravnega sistema, Ženske,

nasilje, viktimizacije in (kazensko)pravni sistem v kriznem kontekstu

postmodernizacijskih transformacij, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v

Ljubljani, Raziskava št. 161, str. 1-30.

Žaberl Miroslav, Vodja policijskega okoliša – slovenski policist za preventivo,

Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme, Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 571-284.

3. INTERNETNI VIRI

Čurin Sandi, Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s področja boja proti

trgovini, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 2006, URL: http://

www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/THB/TZL2015/Zbornik-uveljavljanje_med

narodnopravnih_dokumentov_s_podrocja_boja_proti_trgovini_z_ljudmi.pdf.

(27.11.2015).

Denžič Janja, Viktimologija in policijska dejavnost, diplomska naloga, Univerza v

Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Maribor, 2013, URL:

https://dk.um.si/Dokument.php?id=56949 (2.2.2016).

Dobovšek Bojan, Krajnc Marko, Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s

področja boja proti trgovini, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 2006, URL:

http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/THB/TZL2015/Zbornik-Uveljavljanje

_mednarodnopravnih_dokumentov_s_podrocja_boja_proti_trgovini_z_ljudmi.pd

f (28.11.2015).

Društvo za nenasilno komunikacijo, URL: http://www.drustvo-dnk.si/dokumenti-

zakonodaja.html (30.10.2015).

Društvo SOS telefon, URL: http://www.drustvo-sos.si/dobro-je-vedeti/zakonoda

ja-s-podrocja-preprecevanja-nasilja-v-druzini (30.10.2015).

83

Društvo za Združene narode za Slovenijo (UNAS – United Nations Association of

Slovenia), Nasilje nad ženskami, URL: http://www.unaslovenia.org/ozn/zenske

(4.10.2015).

Evropska komisija, sporočilo za medije, Bruselj, 2014, URL:

http://europa.eu/rapid/press-release_IP-14-1164_sl.htm (26.11.2015).

Evropski Parlament, Novice, Parlament: obrezovanju žensk je treba narediti

konec, Bruselj, 2015, URL: http://www.europarl.europa.eu/news/sl/news-

room/content/0150205STO19404/html/Parlament-obrezovanju-%C5%BEensk-

je-treba-narediti-konec (27.11.2015).

Fra, European Union Agency for Fundamental Rights, Urad za publikacije

Evropske Unije, Nasilje nad ženskami: vseevropska zakonodaja, Rezultati na

kratko, 2014, URL: http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2014-vaw-survey-

factsheet_sl.pdf (26.9.2015).

Gottfredson Denise C., School-Based Crime Prevention, URL:

https://www.ncjrs.gov/ works/ chapter5.htm. (30.1.2016).

HBVA – Honour Based Violence Awareness Network, Frequently Asked Questions

about Honour Based Violence (HBV) and Honour Killings, URL: http://hbv-

awareness.com/faq/# twenty. (27.11.2015).

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Slovar slovenskega jezika, ,

portal BOS, URL: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html (4.11.2015).

Leskošek Vesna, Urek Mojca, Zaviršek Darja, Poročilo o nacionalni raziskavi o

nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih, Raziskovalni projekt CRP V5-0464,

Inštitut za kriminologijo, Ljubljana, 2010, URL: http://www.arhiv.uem.gov.si/

fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/Splosni Podatki.pdf. (2.11.2015).

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Preprečevanje

nasilja v družini, Preprečevanje nasilja v družini, URL: http://www.mddsz.gov.

si/si/delovna_podrocja/druzina/preprecevanje_nasilja_v_druzini/ (30.10.2015).

Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, URL: http://www.policija.si/index.php

/component/content/article/36/514. (9.1.2016).

84

Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, URL: http://www.policija.si/index.php/

component/content/article/182-kriminaliteta/67759-pogosto-zastavljena-vpraanj

a?tmpl=component&print=1&page= &lang= (19.1.2016).

Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, projekt Vesna, živeti življenje brez nasilja,

2014, URL: http://www.policija.si/index.php/component/content/article/216-

projekti/74171-vesna-iveti-ivljenje-brez-nasilja (10.11.2015).

Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Slišite?, Informativna

brošura o nasilju nad ženskami, izdana v okviru mednarodnih dni akcij proti

nasilju nad ženskami, Ljubljana, 2009, URL: http://www.drustvo-dnk.si/

images/stories/publikacije/2009-slisite-brosura.pdf (26.9.2015).

Ministrstvo za notranje zadeve, Trgovina z ljudmi – nevarnosti in preprečevanje,

Seminar ZRSŠ, Ljubljana, 2010, URL: www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/...

/SOJ/.../Trgovina_z_ ljudmi.doc. (26.11.2015).

News Stories, UNHCR concerned at reports of sexual violence against refugee

women and children, Geneva, 23 October 2015, URL:

http://www.unhcr.org/562a3bb16.html (26.10.2015).

Pajnik Mojca, Kavčič Urša, Vzpostavitev in spremljanje mednarodno primerljivih

kazalcev o trgovini z ljudmi, Končno poročilo o raziskavi, Mirovni inštitut,

Ljubljana, 2007, URL: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/THB/MI_

Porocilo-2007-Mojca_Pajnik-Ursa_Kavcic.pdf (26.11.2015).

Pečar Janez, Ženske kot žrtve (kaznivih dejanj), Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, Ljubljana, 1980, str. 289, URL: http://www.policija.si/images/sto

ries/Publikacije/RKK/PDF/1980/04/RKK198004_JanezPecar_ZenskeKotZrtve.pdf

(13.11.2015).

Pistotnik Ajda, Vloga Organizacije Združenih narodov in Sveta Evrope pri

preprečevanju trgovine z ljudmi, diplomsko delo, str. 18-27, Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2008, URL: http://dk.fdv.uni-

lj.si/diplomska/pdfs/pistotnik-ajda.pdf (28.11.2015).

85

Plaz Maja, Prva slovenska nacionalna raziskava o nasilju v družini, Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Ljubljana, 2011, URL:

http://www.zbornica-zveza.si/sl/o-zbornici-zvezi/organi/delovne-skupine/ds-za-

nenasilje/nasilje-nad-zenskami/se-vec-informacij-o (2.12.2015).

Podreka Jasna, Intimnopartnerski umori v Sloveniji in njihova spolna

zaznamovanost, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 2014, str. 60,

URL: https://www.academia.edu/8611138/Intimnopartnerski_umori_v_Sloveni-

ji_in_njihova_spolna_zaznamovanost_IIntimate_Partner_Homicides_in_Slovenia

_and_their_Gender-specific_Differences (2.11.2015).

Poročilo o delu Medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi v letu

2011, URL: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/THB/TZL2015/Porocila_

v_pdf/Porocilo_za_ leto_2011.pdf (26.11.2015).

Slovenija, Splošne informacije, Boj proti trgovini z ljudmi, URL: https://ec.

europa.eu/anti.../sl_slovenia_national_information_page_1.doc (26.11.2015).

Statistični urad RS, Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami 2012, URL:

http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovi

ce=5148 (14.12.2015).

Svet Evropske Unije, Smernice EU glede nasilja nad ženskami in boja proti vsem

vrstam diskriminacije proti njim, Bruselj, 2008, URL: http://www.consilium.

europa.eu/uedocs/cmsUpload/16173.sl08.pdf (28.9.2015).

Šepec Miha, Računalniška goljufija kot nova oblika tradicionalne goljufije, Sodna

praksa, Vrhovno sodišče RS, Ljubljana, 2013, URL: http://www.sodisce.si/znanje

/sodna_praksa/search.php?q=%20SZ1&database[SOVS]=SOVS&database[IESP

]=IESP&database[SOSC]=SOSC&database[SOPM]=SOPM&_submit=i%C5%A1

%C4%8Di&order=changeDate&direction=desc&page=0&id=45483

(9.12.2015).

Škrila Čuš Darja, Alkohol, agresija in nasilje, Zdravniški vestnik, 74:535-7,

Maribor, 2005, http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st5-

9/st5-9-535-537.htm (12.11.2016).

86

Veleposlaništvo Republike Slovenije v Bruslju, Predstavitev poziva k sprejetju

resolucije Generalne skupščine OZN o prepovedi genitalnega pohabljanja /

obrezovanja žensk, 3. maja 2012 v belgijskem Senatu, 2012, URL:

http://www.bruselj.veleposlanistvo.si/index.php?id=1328&tx_ttnews [tt_news]=

12540&cHash=17876dab19c8bf8c6681242c40184b59 (27.11.2015).

VeraIslam, Vprašanje hidžaba: zatiranje ali osvoboditev, URL:

http://veraislam.si/vprasanje-hidzaba-zatiranje-ali-osvoboditev-2/ (25.11.2015).

Zgaga Manca, Ženske z izkušnjo nasilja: oblike pomoči in preventiva, diplomska

naloga, Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, Ljubljana,

2006, URL: http://www.pedagogika-andragogika.com/files/diplome/2006/2006-

Zgaga-Manca.pdf (3.1.2016).

World Health Organization, Media Centre, Femal Genital Mutilation, 2014, URL:

http://www.who. int/mediacentre/factsheets/fs241/en/. (27.11.2015).