Vetrnica maj 2013

MAJ 2013 | VETRNICA 1Mladi novinarji

Priloga mladih novinarjev v glasilu grosuPeljski odmevi grosuPlje letnik XXXviii | 5 - 2013

VETRNICA

Intervju z županom občine Grosuplje, dr. Petrom Verličemstr. 2

VERTNICA | MAJ 20132 Mladi novinarji

UvodnikMladostna energija kljubuje črnim napovedim

Iz leta v leto nam povsod govorijo le še, kako naj čim bolj zategnemo pas, po-gledamo, kje lahko še kaj prihranimo. Varčevanje na vsakem koraku, dnevno nas osrednji mediji zasipajo z novicami o tem, kako bo lahko le še slabše in da nikoli več ne bo, kot je bilo. Mnogi so se prav zaradi novic o slabih časih, ki prihajajo, odločili, da ne bodo več spremljali dnevnega časopisja, gledali televizije in bodo na radiu poslušali le še glasbo – vse z namenom, da bi ostali dobre volje. Te ne manjka mladim novinarjem, ki so za vas spisali članke, se pogovarjali z ljudmi, ki tako ali drugače izstopajo v občini Grosuplje. Prina-šajo vam novice iz vaših krajev, vam predstavljajo delo in življenje nekaterih vaših sokrajanov. Nekateri so se pisanja člankov lotili prvič, za nekaterimi je že vsaj ena številka Vetrnice. Dobre volje in energije, upanja in optimizma tako mladim novinarjem ne manjka… Vse to so delili z vami v člankih. Obi-lo užitkov ob prebiranju.

Gorazd Hočevar

Intervju z županom občine Grosuplje, dr. Petrom VerličemKakšni so bili vaši začetki,kakšen uspeh ste imeli v osnovni šoli?Oh, kako naj pa to povem (smeh). V osnovni šoli sem bil ves čas prav dober, v sedmem in osmem razredu, ko pravijo, da se fantje pri uspehu poslabšajo, sem bil pa odličen (smeh).

S čim ste se ukvarjali, preden ste kandidirali za župana?Po poklicu sem doktor gradbeništva, dok-toriral sem s področja železnic. Bil sem direktor Prometnega instituta v Ljublja-ni, potem sem se zaposlil na Slovenskih železnicah, od koder sem bil imenovan namesto državnega sekretarja na Ministr-stvu za promet, izvoljen pa sem bil tudiza poslanca Državnega zbora. Med drugim


sem tudi predaval študentom na gradbeni fakulteti. Svoje znanje sedaj poskušam prenašati na občino.

Ali ste pričakovali,da boste izglasovani?Vsak, ki kandidira, kandidira zato, da bi bil, ne zato, da ne bi bil. Jaz sem bil svoje izvolitve vesel. To je pomenilo, da je bil program, ki smo ga pripravili pred voli-tvami, dober. V njem je bilo napisano, kaj je treba v občini postoriti. Program sedaj tudi uresničujemo.

Koliko ljudi vam pomaga pri vašem delu?V občinski upravi nas je 30 in lahko re-čem, da trdo delamo, dela je veliko. Za-sedamo 5 nadstropij v občinski hiši: v1. nadstropju je Urad za komunalno infra-strukturo, v 2. nadstropju je Urad za pro-stor, v 3. je Urad za finance, gospodarstvo in družbene dejavnosti, v 4. nadstropju sem jaz in direktor občinske uprave, v 5. nadstropju pa je Urad za splošne zadeve. Vse to so področja, ki obsegajo delo ob-činske uprave.

Sedaj imate verjetno drugačen urnik, kot prej. Se je vaš dan močno spremenil? Kako?Da, moj dan se je kar precej spremenil. Ampak nimam težav, ker, če kakšno delo rad opravljaš, čas teče hitro, tako da tega sploh ne opaziš.

Kako usklajujete delo in družino?Med tednom se res bolj malo vidimo, tudi moja soproga je zelo zaposlena, tako da se vidimo le zvečer. Smo pa zato med vi-kendom dlje časa skupaj.

Kaj radi počnete v prostem času?V prostem času najraje kolesarim, rad pa be-rem tudi knjige, ob njih se lahko sprostim.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost občine?Načrtov je kar veliko: šola v Šmarju - Sapu, v zdravstvenem domu bo po novem tudi urgenca, v načrtu je tudi kanalizacija ter seveda krožišča in ceste.

Imate kaj v načrtu tudi za mlade, kot je npr. skate park, ki je že v Grosupljem?Najprej bomo v Šmarju uredili igrišče, za Sončnimi dvori pa bo nastal športni park, kjer boste lahko igrali odbojko, nogomet, košarko .., tam bo tudi tekaška steza.

Ste zadovoljni s tem, kar ste že naredili v Grosupljem in okolici?Sem zadovoljen, zato ker se tisto, kar sem pred volitvami predstavil v programu, uresničuje, zadovoljstvo pa opažam tudi pri občankah in občanih. Tako vidim, da smo na pravi poti in da delamo dobro.

Za konec pa še kakšna beseda? Že večkrat sem bil na šoli Šmarje - Sap in na šoli Louisa Adamiča in vidim, da ste šolarji živahni, vendar pa pritožb ni, vsaj do mene ne pridejo. To pomeni, da ste pridni (smeh).

Teja Košir in Klara Balažic,

učenki POŠ Šmarje - Sap


Zadnje čase je košarka zelo priljubljena. Vsi poznamo naše slovenske junake v košarki, a vsi bi raje videli članek o kakšni nam znani osebi. Predstavila vam bom ekipo ŠKL-ja, osredotočila se bom na starejše učence, ki zadnje leto zastopajo OŠ Louisa Adamiča. Govorili smo o njihovih osebnih uspehih, kako jih oni doživljajo ter kako so sploh začeli svojo pot kot košarkarji.

Za ta članek sem se pridružila naši ekipi na tekmi. Kljub nekaterim neprijetnostim in s poslavljanjem s srednjimi prsti je naša ekipa gladko zmagala. Največ zahvale (po mnenju trenerja Igorja Thalerja) gre Nejcu Štrublju in Urški Boh. A če ne bi bilo celo-tne ekipe, seveda tega dosežka ne bi bilo. Torej, vse najlepše čestitke! A vrnimo se nazaj k naši temi.

Kako so košarkarji sploh začeli svojo pot? Najprej sem se pogovorila z našo šampi-onko Maško Gabrijel. "Imam dva brata, ki sta me prepričala, naj poskusim ta šport. Po mojem prvem treningu mi je posta-lo všeč in tako se je vse skupaj začelo." Vprašali smo jo tudi o prihodnosti ekipe, saj drugo leto odide. "Moje mnenje je, da bo ostalo vse enako, mogoče se bo celo poboljšalo. Celotna ženska ekipa je veči-noma sestavljena iz deklet letnika 99, tako da bo v redu.

Naslednja na vrsti je bila Teja Goršič, ki je doslej veljala za tandem z Maško. Ali bo

težko nadaljevati v tej smeri, ko bo Ma-ška odšla? "Ja, na začetku malo, saj sva z Mašo od nekdaj sodelovali. A sčasoma bomo tudi to prebrodili." Zanimalo me je tudi njeno mnenje o tem, ali bo mlajši ge-neraciji uspelo vzdrževati naziv naše šole kot ene izmed najboljših v šolski košar-karski ligi. "Sčasoma bo. Vse dejavnosti terjajo svoj čas, ta pa še posebej. Vse so nadarjene in kot pravi stari pregovor, vaja dela mojstra."

Po puncah so sledili fantje. Začeli smo z učencem šole Šmarje - Sap Nejcem Zde-šarjem. Kako bo z ekipo, ko boš odšel?" Malo se bo spremenila, saj nas odhaja pet, a mladi se čedalje bolj zanimajo za košar-ko, tako da bomo preživeli." Nini Gabrijel pa je na vprašanje, kako je on začel svojo pot odgovoril: "Košarko sem rad gledal na televiziji in tako sem jo vzljubil."

Zdaj pa preidimo na osebo, ki je najbolj priljubljena pri dekletih. Nejc Štrubelj. Ali košarka kaj vpliva na tvojo popularnost pri dekletih? "Najbrž ne. Da pa malo več pri-diha, saj veliko deklet pada na športnike."

"Treniram že sedem let in najbolj mi je všeč metanje s polovične razdalje." To je bil odgovor učenca Tadeja Polajžerja, kaj mu je najbolj všeč pri košarki.

Sledil je pogovor z Rokom Žerdinom. Pogovarjali smo se o njegovem vzorniku. "Moj vzornik in meni najboljši igralec je Monta Ellis."

Da pa ne bi pozabili tudi na mlajše, smo Nika Mestnika povprašali, kako se on psi-hično pripravlja na tekmo. "Na začetku si v glavi ponovim pravila oz. kaj lahko nare-dim in kaj ne, nato pa poslušam glasbo kot večina najstnikov."

Zgoraj omenjeni igralci so le nekateri iz-med dvajsetih, a kot sem že omenila, sem se osredotočila predvsem na devetošolce. Vsa ta leta pa so se vsem vtisnila v spomin po športnih dosežkih, ljubezenskih prigo-dah ali po čem drugem. A vsa so bila čudo-vita in ostala jim bodo v lepem spominu.

Manca Ramoveš,

OŠ Louisa Adamiča Grosuplje

Ali jih poznate?


Kdo se skriva pod takšno oznako? Nihče drug kot radijski moderator, imitator, humorist in televizijski voditelj Sašo Hribar, dobitnik Ježkove nagrade ter osmih viktorjev.

Opišite se s tremi besedami.Sem egocentrični, narcisoidni zlatoust.

Ali ste že v otroštvu vedeli, kaj želite postati?Če bi že v otroštvu vedel, kaj bom postal, bi bilo življenje le čakanje na smrt.

Ste bili tudi v otroštvu nagnjeni k nastopanju in humorju?Ne, to sem odkril šele kasneje. Pred vsa-ko stvarjo sem se vprašal, ali si to želim in kako dober sem v tej stvari.

Kdo je bil ali pa je še vedno vaš vzornik?Imeli smo politično vzgojo, kjer so bili vzorniki veterani iz druge svetovne voj-ne, te nam je šola vsiljevala.

Vsiljeni junaki so bili Tito, Dolanc, Kar-delj.

Pravi junaki - Tom in Jerry, Tarzan in Alan Ford.

Hodili ste na šolo Louisa Adamiča Grosuplje. Kakšni so vaši spomini nanjo?Perfektni, najlepši spomini na svetu, bil sem v tropu prijateljev, imeli smo pravico do igre in tudi nismo razumeli razlik, npr. kdo ima več denarja ali pa je lepši, nismo bili tekmovalni. Vsi smo bili prijatelji. Osnovna šola mi je bila veliko igrišče.

Študirali ste na naravoslovni fakulteti. Zakaj študija nikoli niste dokončali?

Ugotovil sem, da je nadaljevanje srednje šole, ni mi bilo všeč, da si bil med 1000 učenci le številka.

Kdo vas je prvi vpeljal v radijski svet?Poizkusil sem veliko poklicev, poskušal sem izbrati najboljšega. Po dolgih avdici-jah pa sem bil sprejet na RTV.

Kakšni so bili vaši prvi vtisi na RTV SLO?Zelo težko je bilo priti na RTV, saj je bila takrat najbolj gledana televizija in tudi prva, na kateri si lahko gledal poročila. Nacionalna televizija in radio zdaj tega ne znata več izkoristiti in zato je ogled oslabel. Všeč mi je bilo, ker sem imel svojega mentorja, ki se mi je zares posve-til.

Imeli ste in imate več oddaj, Hri-bar, Radio Ga-Ga … v kateri ste najbolj uživali?Teh oddaj je bilo veliko, skoraj preveč, da bi jih lahko naštel. Kot prvo naj povem, da sem najmanj užival v oddaji HRI--BAR, saj politikom ni všeč, da slišijo realne stvari o sebi, tako sem si nakopal veliko sovražnikov. Nekateri so na foru-mih pisali grde reči o tej oddaji in o meni.

Imeli ste obdobje alkoholizma, ali ga obžalujete?Ne obžalujem ga, saj so bili to lepi časi. V življenju sem preizkusil veliko različ-nih stvari, za katere mi ni žal, saj je nova informacija za življenje.

Ste v vaših oddajah imitirali poli-tike samo zaradi gledanosti ali ste tudi v vsakdanjiku tako kritični do njih?

Ne maram jih, prednje sem hotel postaviti ogledalo, da bi se v njem videli, kakšni so.

Zakaj imate mačke tako radi?

Niso kot ovce, ti ne sledijo. One bodo pri-šle k tebi, ko bodo one hotele, ne ko boš ti. Z njimi ne moreš manipulirati, pa tudi na splošno so lepe živali.

Kaj bi naredili, če bi bili en dan predsednik države?

Naredil bi stvari, za katere so politiki po-trebovali več let. Se pravi, da bi cel dan spal.

Katera je najbolj adrenalinska stvar vašega življenja?

S tremi prijatelji smo hoteli preplavati Pi-ranski zaliv, ko nas je v vodi ujelo neurje, ladje pa so drvele mimo nas, ne da bi nas videle. Veter nas je zalival s kapljami in komaj smo dihali.

Videli smo svetilnik in priplavali do njega.

Ali ste imeli/imate pred nastopi tremo? kako jo odpravite?

Ko veš, da zmoreš, ni treme, vendar ostaja v tvoji podzavesti panika, dvomi. Nekega dne, tik pred oddajo, sem izbral napačno stopnišče, in ko so rekli, da se oddaja začne čez 30 sekund, sem to ugo-tovil. Tekel sem po stopnicah in prišel v studio, kjer so odštevali zadnjih 5 sekund.

Bil sem zadihan, hkrati pa me je zagrabila panika in nisem mogel reči niti besede.

Imamo novo mandatarko. bi ji radi kaj sporočili?

Naj odraste.

Kakšen je vaš življenjski moto?

Nimam mota, vendar ne prenašam avto-ritet in ne prenašam ovc (ljudi, ki bi mi sledili).

Jan Jerovšek, Jakob Mohar, Matic Potočnik

Ljubitelj mačk in tortic Intervju


Na srečanju mladih novinarjev v Mestni knjižnici Grosuplje nam je internetni portal KAMRA predstavila bibliotekarka Marija Samec. Domoznanske vsebine so se mi zdele zanimive, pa še preko računalnika so dostopne. Marija Samec že dvajset let zbira stare pred-mete, slikovno gradivo in pripovedi starejših ljudi, ki so poznali še stare čase in življenje v njih. Ko so slovenske knjižnice oblikovale domoznanski portal Kamra, se je vključila v delovno skupino, ker se ji je zdelo škoda, da bogato domoznansko gradivo ni širše dostopno, saj se tako izgublja vedenje o hišah, ljudeh, delu, obrteh, navadah, praznikih, ki so nekoč povezovali naše ljudi v vaseh in mestih.

Kaj je KAMRA?KAMRA (http://www.kamra.si) je slovenski internetni portal, kjer lahko brezplačno dosto-pamo do besedil, slik, videoposnetkov in os-talega gradiva na področju kulturne dediščine. Vsebine izhajajo iz prav vseh regij Slovenije. Predstavljene so kot besedila in zgodbe, ki pa vsebujejo še slike in videoposnetke. Opisu-jejo znamenite osebe, razglednice krajev iz različnih časovnih obdobij, znamenite hiše, krajevne zgodbe ... Vse vsebine iz KAMRE pa so od marca leta 2010 dostopne tudi na digi-talni evropski knjižnici EUROPEANA, (http://www.europeana.eu).

Kako in kdaj je nastala KAMRA?Predlog ja prišel iz ljubljanskih knjižnic. Leta 2005 se je 10 območnih knjižnic dogovorilo, da bodo skupaj ustvarile portal KAMRA, saj

je bilo škoda, da je tako veliko domoznanske literature in gradiva shranjene le v knjižnicah. Portal je začel delovati proti koncu leta 2008. Leta 2011 pa so z Združenjem splošnih knjižnic in Narodno in univerzitetno knjižnico ustvarili konzorcij, ki upravlja KAMRO.

Kdo skrbi za razvoj KAMRE?Od leta 2011 KAMRO upravlja in skrbi za njen razvoj Osrednja knjižnica Celje. Vsako leto se ustvarjalci Kamre sestanejo, pregledajo oprav-ljeno delo in naredijo načrte za naprej.

Kdo prispeva vsebine?Prispeva jih lahko kdorkoli, ki ima podatke, slike ali kakšno drugo domoznansko gradivo, in sicer preko knjižnic, muzejev, društev, arhi-vov, šol in drugih lokalnih ustanov.

KAMRA ... od njenega začetka do danes.Za prve vnose v portal Kamra so predlagali naslov Moja ulica, in sicer so knjižnice in ostale ustanove opisale pomembno ulico v svojem kraju, ki je imela pestro zgodovino: na primer stare hiše in domačije, zgodbe ljudi, slike, razglednice z nekdanjimi podobami kraja, obrti, pomembne osebe za tisti čas ... Danes pa poskušajo zbrati čim več zgodb, pisem, predmetov, dnevnikov, dokumentov in ostalih stvari iz obdobja prve svetovne vojne, zato pozivajo ljudi, da pomagajo pri razvoju spletne strani in odkrivanju dediščine.

KAMRA-GrosupljeNa portalu so seveda tudi prispevki o Gro-supljem. Zbrala jih je gospa Marija Samec, profesorica slovenskega jezika in nekdanja uslužbenka Mestne knjižnice Grosuplje. Na-jprej je za Kamro opisala Adamičevo cesto ali Veliko cesto, kot se je imenovala še v začetku prejšnjega stoletja, preden so ceste poimenovali z novimi imeni. Popisala je hiše in ljudi, ki so tu živeli nekoč in tiste, ki danes živijo ob tej glavni grosupeljski ulici. Za ilustracijo so dodane zgodbe, ki so jih prispevali domačini. Drugi prispevek pod naslovom Obrt, trgovina in industrija v Grosupljem predstavlja prve obrtnike v Grosupljem in današnje poslovne in obrtne dejavnosti ob Adamičevi cesti. Tretji prispevek Furmanstvo na Grosupljem pa je že pripravljeno in čaka, da ga aktivirajo. Veliko zanimivih tem je še, ki zaslužile svoje mesto na Kamri. Potrudili se bomo, da bomo na splet postavili tudi znane Grosupeljčane.

Ana Babnik

Znate odgovoriti sami, ne da bi pogledali na splet? Med svojimi vrstniki in starejšimi smo preverili, kaj se skriva pod to besedo.

1.) Kaj je to domoznanstvo?

2.) Kdo iz naše bližine so ljudje, ki jih z nji-hovimi deli lahko umestimo v domoznansko zbirko?

3.) Kje sistematično zbiramo gradivo (knjige, članke ...), ki se z vsebino navezu-jejo na dogodke, prebivalce in kraje našega območja delovanja ?Lea Loti Škrjanc, 8.a1.)Domoznanstvo je neko znanje o svojem kraju. To je lahko znanje o ljudeh v kraju, de-lih, ki so jih napisali prebivalci, lahko je neko raziskovanje in preučevanje svojega kraja. Slišala pa sem tudi, da je to posebna dejavnost, ki jo opravljajo knjižnice. Te zbirajo podatke in jih nato izdajo v domoznanskih knjigah. To počne tudi naša mestna knjižnica.2.) To vprašanje se mi zdi nekako težko, saj čutim, da o svojem kraju na splošno ne vemo veliko. Še posebej težko pa je našteti prav ljudi, ki delujejo na tem področju. Eden izmed njih, ki bi jih lahko vključili med domoznan-ske avtorje, je Louis Adamič, po katerem je poimenovana tudi naša šola prav zaradi njegovega pomena.

3.) Gradiva zbiramo v knjižnici. Nekatere knjižnice pa naredijo tudi prav posebne knjige o domoznanstvu, a nisem prepričana, če to velja tudi za našo knjižno.Monika Pajk, 8.c1.)Domoznanstvo pomeni posebno dejavnost knjižnice, ki obsega zbiranje obdelovanje in hranjenje knjižničnega gradiva.2.)Po resnici povedano, poznam zelo malo takih ljudi, čeprav vem, da jih je veliko. Poz-nam npr. Louisa Adamiča, Marijo Samec …3.)Gradivo se zbira v Mestni knjižnici Grosu-plje, natančneje v Koščakovi hiši, kjer je soba, v kateri se shranjujejo članki, knjige ... V tej sobi se shranjujejo gradiva iz Grosupljega, Dobrepolja in tudi Ivančne Gorice.Irena Daugul, učiteljica slovenščine1.)Domoznanstvo je raziskovanje domovine.2.)Vsi, ki se ukvarjajo z raziskovanjem domov-ine: učitelji, novinarji, kulturniki, pisatelji, etnologi, etnografi ...3.)Gradiva sistematično zbiramo v knjižnicah, etnografskih in etnoloških muzejih, arhivih, šolah, na spletnih straneh ...

Sabina Vidmar, knjižničarka OŠ LA Grosuplje1.)Je veda, ki poučuje, zbira vse, kar je pove-zano z domačim krajem, ljudmi, okolico …2.)Teh ljudi, ki se ukvarjajo s tem, je pa kar veliko, to so npr. Jakob Müller, Marija Samec,

Drago Samec, Jože Miklič, Mihaela Jarc Zajc. Mogoče sem komu naredila krivico, ker ga nisem omenila, ampak teh ljudi je res veliko.3.)Zbiramo jih v Mestni knjižnici Grosuplje. Pod ta gradiva pa spadajo knjige, članki, zem-ljevidi, časopisi, elektronska gradiva. Zdi pa se mi, da veliko za ta gradiva naredijo društva (gasilska društva, prostovoljna društva..).

Sara Štibernik, 8.a1.)Domoznanstvo je tudi dejavnost knjižnice. Ta dejavnost obsega zbiranje, obdelovanje in hranjenje knjižničnega gradiva (knjige, članki, zemljevidi …), ki pa je najpogosteje vsebinsko in z avtorjem povezan z območjem Grosu-pljega.2.)Poznam jih zelo malo, vendar sem že slišala za Mihaelo Jarc Zajc, ki je ena izmed najvidnejših ustvarjalk knjig o domoznanstvu. Med njimi pa je najverjetneje tudi Louis Adamič.3.)Zbiramo jih v naši Mestni knjižnici Grosu-plje, zato gradivo pa, se mi zdi, da skrbi Marija Samec, ki pa je tudi ena od ljudi, ki jo lahko umestimo v domoznansko zbirko.

Tara Marolt, 8.b1.)Domoznanstvo je veda, ki pokriva vsa področja človekovega ustvarjanja in védenja na določenem geografskem območju.2.)Geografi, učitelji in knjižničarji.3.)Najverjetneje v knjižnicah.

KAMRA.si

Kaj je domoznanstvo? Anketa


1. Od kdaj se že ukvarjate s pisa-njem?

Že dolga leta, mislim da že od leta 1973.

2. Kako se počutite, ko pišete?

Včasih slabo, ko ne gre, in dobro, ko gre.

3. Ste si vedno želeli biti pesnik, pi-satelj in dramatik ?

Ste imeli kot otrok drugačne želje ?

Ja, kot otrok imaš vedno kakšne drugačne želje glede poklica, ampak kmalu sem hotel biti dramatik.

4. Kateri pisatelj/pisateljica je vaš vzornik?

Ljudje, svet in stvari, ki se vrtijo okoli mene.

5. Kdo vas navdihuje pri pisanju?

Veliko jih je, ne morem izpostaviti le enega.

6. Ste v otroških letih trenirali ka-kšen sport? Ste oboževalec ka-kšnega športa?

Sem oboževalec vseh športov. Treniral pa sem nogomet, košarko in karate.

7. Kaj počnete v prostem času?

Premišljujem.

8. Koliko ste bili stari ob izidu vaše prve knjige?

27 let.

9. Kako se spominjate osnovne šole?

Kakšne ocene ste imeli?

OŠ se zelo rad spominjam, zelo rad sem hodil v šolo. Bil sem pa od 1. do 8. razreda prav dober.

10. Od kod vam ideje za vsa vaša dela ?

Od različnih dogodkov, ki jih opazujem, nekaj je iz zgodovinskih knjig in tako na-prej.

11. Kaj je potrebno, da postaneš dober pisatelj oz. pesnik?

(smeh) Tega pa ne vem.

12. Na katero knjigo sta najbolj po-nosni?

O tem ne premišljujem, vedno se mi zdi za-dnja najboljša.

13. Koliko časa potrebujete, da na-pišete knjigo?

Ponavadi kakšnih 5 mesecev čistega dela. Dve leti pa rabiš, da jo predelaš.

Eva Tekavčič in Anja Keber,

OŠ Brinje Grosuplje

Ste že od malega imeli željo, da bi postali pisateljica?

V šoli, ko smo pisali spise, je bil učitelj ve-dno navdušen nad mojimi deli. Bila sem vesela in naslednjič sem se še bolj poglobila

v naslov naloge – vsebino in oblikovanje doživetij. Nikoli pa nisem razmišljala, da bi postala pisateljica. V mojih poznih letih so me k temu spodbujali prijatelji in organiza-torji tretje univerze in kulturnih skupnosti.

Od kod vam ideje za vsebino knjige Okruški?

Pravzaprav so predstavljeni dogodki iz mo-jega življenja, ki se krušijo iz mojih spomi-nov.

Pogovor z vsestranskim Goranom Gluvićem

Pogovor z Majdo Senčar

Goran Gluvić, slovenski dramatik, pesnik, pisatelj in založnik. Z njegovimi številnimi deli ste se zagotovo že kdaj srečali. Njegov bogat opus je poln radijskih in gledaliških iger, proze za mlade in malo manj mlade. Goran Gluvić je član Društva slovenskih pisateljev in slovenskega PEN. Njegove tekste še posebej radi uprizarjajo ljubiteljske gledališke skupine. Je tudi avtor priročnika Mala šo(a)la kreativnega pisanja, ki ga je izdal JSKD leta 2005. Je tudi stalni sodelavec revije Mentor, avtor prispevkov in pogosto tudi selektor za literaturo. Zanimalo nas je, kaj ga navdihuje pri delu, z veseljem si je vzel čas za pogovor z nami …

Pisateljica je svoj prvenec izdala na predvečer kulturnega praznika. Knjiga z modrimi platnicami nosi naslov Okruški, prinaša pa kratko spominsko prozo in iskrivo ustvarjalnost otrok. Okruški so grenki, vezani na vojno, izgubo očeta, revščino, na male otroške grehe ter pripovedujejo o življenju ob meji. Drugi del knjige so Odstiranja - dozorevanje in zrela doba njenega življenja. Zadnji del knjige pa je namenjen Iskrivosti nežnih časov. V njem so slike in zapisi, ki jih gospa Majda hrani v svoji bogati zbirki spominov. Z gospo Majdo Senčar sva se pogovarjali učenki OŠ Brinje, Grosuplje.

Petra Franko, 8.b1.)Domoznanstvo je, da preučuješ oziroma raziskuješ svojo domovino in vse, kar veš o njej.2.)To so ljudje, ki nam v vsakdanjem življenju pomagajo bolje razumeti našo domovino in z njihovo pomočjo jo imamo raje in smo lažje ponosni nanjo. To so na primer knjižničarji, geografi, domoljubi, pesniki, pisatelji, pa tudi

starši in sorodniki. To smo lahko tudi sami in druge preprečujemo v našo kulturo in zgodo-vino. A najprej se moramo sami poučiti o njen, če želimo drugim povedati, kako čudovita je.3.)Tako gradivo najdemo na domoznanskem oddelku v knjižnicah, kjer je shranjenih veliko monografij, zbirk, kartografskega gradiva, druge zbrane mape ... Seveda pa sedaj vse na-

jdemo tudi na spletu in v različnih domoljub-nih oddajah po televiziji.

Petra Štibernik in Ela Žužul Jovanovič, OŠ Louisa Adamiča Grosuplje


Pogovorili smo se s knjižničarjem, pisateljem ter gledališčnikom Rudijem Podržajem. Za-poslen je v grosupeljski knjižnici. Rojen je bil leta 1967, sedaj pa živi v Ponovi vasi. Napisal je štiri knjige in se s tem dokazal kot izbrušen pisatelj. Ukvarja pa se tudi z ljubiteljskim gle-dališčem.

Kaj vas je navdušilo za delo knjižničarja?Rad imam knjige, delo z ljudmi, predvsem pa, da na ta način dobivam informacije o no-vih knjigah in o tem, kaj sploh obstaja v svetu knjig. Ljudje vračajo zanimive knjige in tako sem seznanjen s čtivi, ki so iskana in aktualna.

Ali ste si knjižničar želeli postati že kot otrok?Ne, takrat nisem razmišljal o tem, vendar se že takrat spoznal, da sem dober v pisanju.

Ali menite, da ste knjižničarji bolj delavni kot knjižničarke?Ne, to nima s spolom nobene zveze. Samo na-čin dela je malo drugačen.

Ali delo v knjižnici vpliva na vaše osebno življenje?Vpliva na ta način, da je psihološko razpolo-ženje ljudi, ki prihajajo v knjižnico, usmerjeno v kulturo, ki se prenaša tudi name. Zato ima kultura večjo vlogo v mojem življenju. Poleg tega dobim veliko informacij o knjigah in zato se večkrat zgodi, da vzamem opaženo knjigo domov. To pomeni, da imam doma kar nekaj knjig, ki čakajo, da jih preberem.

Ste tudi pisatelj. Kaj vas je prepričalo k pisanju?

Temu se ne reče toliko prepričanje, bolj potre-ba. Začne se s tem, da najprej ogromno stvari prebereš. Nato se prek pisanja spisov v šoli zaveš, da se znaš izražati. Pisati pa začneš, ker imaš nekaj povedati. Človek pa ima nekaj povedati takrat, ko v življenju kaj izkusi in spozna. Ne samo, da prebereš ogromno knjig, to so samo teoretične informacije; ampak, da ogromno stvari doživiš, da se znaš v ljudi vži-vljati. S tem, da se znaš vživljati v ljudi, lahko prodreš globlje v njihove psihe in na ta način jih lahko razumeš in spoznavaš različne dina-mike razmišljanja.

Ali tematiko za knjige črpate iz okolja, v katerem živite?Seveda, predvsem iz okolja.

Katera od vaših knjig vam je najljubša?Gotovo zadnja, ker je najbližja moji trenutni usmerjenosti. Ljuba mi je vsaka po svoje, am-pak pozna se deset let razlike v osebnostnem razvoju.

Knjigo Nikolin potepin ste sami ilustrirali. Vam je risanje pri srcu?Da, risanje mi je bilo od nekdaj pri srcu. Ogro-mno sem risal že kot otrok, a sem kot srednje-šolec s tem prenehal. Risal nisem vse do pred petimi leti, ko sem napisal Nikolina potepina.

Ali rišete tudi v prostem času?Zadnje čase ne, ker nimam veliko prostega časa. Če pa bi imel še eno življenje časa, pa bi ga prav gotovo več izkoristil za risanje.

Vaša najljubša knjiga in pisatelj?Glede tega se je težko opredeliti, če pa se osre-dotočim na slovenske pisatelje, so med njimi

Pavle Zidar, Jančar, Rebula, Prežih, Flisar, od tujih pa Hesse, Thomas Mann, Dostojevski, Nabokov.

Ali lahko pričakujemo še kakšno vašo knjigo?Ja, mislim, da bom s tem šel še naprej. Trenu-tno je moja zadnja knjiga pred izidom.

Vaša strast je tudi gledališče. Kaj nam lahko poveste o igranju?Gledališče se zelo pokriva s pisanjem knjig. Pišem na način, da najprej v sebi podoživim določen »film«, potem pa videno dogajanje prek besednega opisa prelijem na papir. Bi pa lahko film, ki se vrti v meni, izrazil tudi na drugačen način. Iz kadrov bi sestavil snemalno knjigo in po njej posnel film. Stvar osebnega talenta je, kakšen način izražanja izbereš, da interpretiraš to, kar imaš povedati.

Matevž Miškec, PŠ Šmarje - Sap, OŠ Louisa Adamiča Grosuplje

Intervju z gospodom Rudijem Podržajem

Kdo je prvi prebral vašo knjigo in podal svoje mnenje o njej?

To je bila Mojca Seliškar, nekdanja učite-ljica mojega sina, in moji prijateljici ter sošolki iz tretje univerze, Rozi in Katarina. Mnenje o knjigi pa je med prvimi podal tudi pisatelj Goran Gluvić.

Se morda spomnite vaše najljubše knjige iz mladosti?

Seveda, to je bila knjiga Pod svobodnim soncem. Zelo rada sem brala knjige Fran-ceta Prešerna, Otona Župančiča in Ivana Cankarja – glasno, da sem zaslišala lepoto našega slovenskega jezika. V svojih poznih

letih pa spremljam z interesom sodobno domačo in tujo literaturo.

Kako preživite večino prostega časa?

Ogledam si skoraj vse gledališke predstave in koncerte v Kulturnem domu Grosuplje. Velikokrat obiščem gledališče v Ljubljani, razstave, koncerte. Najraje pa hodim v knji-žnico Grosuplje.

Se vam je že kdaj zgodilo, da s svo-jo zgodbo v knjigi niste bili zado-voljni?

Ja, samo z eno, zgodbo Intervju - bil je raz-

pis, da pišemo nekaj smešnega o ljubezni. Moja ljubezen ni bila vesela, zato je pripo-vedoval o njej petelin – kar je bilo že per-verzno. Prijatelj, pesnik Nikita, je vztrajal, da tudi njo objavim.

Komu ste posvetili knjigo Okruški?

Mojim ljubim, to pa so vsi, ki radi prebirajo moja dela.

Majda Senčar je torej gospa, ki prekipeva od energije. V pogovoru z njo sva uživali in bi to z veseljem ponovili. Tako kot pogovor pa je zanimiv tudi njen knjižni prvenec Okruški.

Manca Mlačnik Koščak in Teja Brezec, OŠ Brinje, Grosuplje

Documents

Vetrnica maj 2013