UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

VLOGA EVROPSKE CENTRALNE BANKE V

FINANČNI KRIZI

THE FUNCTION OF THE EUROPEAN CENTRAL BANK IN FINANCIAL CRISIS

Kandidatka: Deželak Barbara Naslov: Lopata 41a, 3000 Celje Številka indeksa: 81626438 Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: izr. prof. dr. Zbašnik Dušan

Maribor, september 2009

2

PREDGOVOR Vloga ECB v današnjih kriznih časih postaja čedalje pomembnejša zaradi njenega vpliva na celotno evrsko ter svetovno gospodarsko območje. Evropska centralna banka je edina institucija v EU, ki deluje samoiniciativno in je pristojna za vodenje monetarne politike v EU območju. Njen vpliv in pomembnost se odražata zlasti v ohranjanju stabilnosti cene evra, ki je ključna valuta v evropskem gospodarstvu. Z operacijami, ki jih ECB izvaja, pomembno vpliva na delovanje ter obnašanje nosilcev ekonomske politike. S pojavom finančne krize, ki je izbruhnila na ameriškem sekundarnem trgu nepremičnin sredi leta 2007 in katere posledice so vidne v celotnem svetovnem gospodarstvu, se je vloga svetovnih centralnih bank zelo okrepila. Predvsem vloga ECB, saj se pod njenim okriljem in na podlagi njenih navodil oblikuje celotna monetarna politika evroobmočja, ki jo izvaja 16 nacionalnih bank držav EU. V diplomskem delu smo spoznali, da se z ustreznimi ukrepi in navodili ECB usklajuje in izvaja ustrezna, prilagodljiva ter pravočasna monetarna politika, ki lahko ublaži posledice delovanja finančne krize in vodi v počasno, a gotovo okrevanje celotnega evropskega ter svetovnega gospodarstva. Diplomsko delo je razdeljeno na pet osnovnih tematskih sklopov, od katerih vsak obravnava določeno tematiko, ki se veže na ECB ter njeno vlogo v finančni krizi. Skozi diplomsko delo spoznavamo vlogo ter pomen ECB na monetarnem področju EU ter njen vpliv na reševanje finančne krize. V drugem poglavju diplomskega dela je predstavljena ECB kot institucionalna monetarna ustanova, katere glavna naloga je skrb za ohranjanje stabilnosti evra, ki je glavna valuta v evropskem področju, s tem pa tudi vzdrževanje celotnega monetarnega področja EU. V nadaljevanju so opisani tudi instrumenti, s katerimi poskuša ECB dosegati to stabilnost, različni transmisijski kanali, preko katerih poskuša banka doseči svoje cilje, razloženi pa so tudi nosilci delovanja monetarne politike ECB. V tretjem poglavju diplomskega dela bomo natančno opisali ter razložili pojem finančna kriza, pojasnili vzroke za njen nastanek ter podrobno raziskali in definirali posledice delovanja finančne krize na celotno svetovno gospodarstvo po različnih regijah (Azija, Evropa, Amerika). Četrto poglavje nam podaja podroben vpogled na področja ECB, na katera je finančna kriza najbolj vplivala, v nadaljevanju pa so razložene ter opisane naloge ECB, ki jih ima le-ta pri blažitvi krize. Osredotočili se bomo tudi na pomen članstva držav v Evropski monetarni uniji pri spoprijemanju s finančno krizo ter izrazili prednosti ter slabosti članstva držav v evroobmočju. Peto poglavje nam podaja splošne rešitve pri spoprijemanju s finančno krizo. Poudarek bo predvsem na monetarni ter fiskalni spodbudi realnemu sektorju, v drugem delu petega poglavja pa se bomo osredotočili na sistemski pristop reševanja krize ter na ukrepanje slovenskih finančnih družb v kriznih časih.

3

Šesto in hkrati zadnje vsebinsko poglavje je namenjeno predstavitvi napovedi gibanja finančne krize za letošnje (leto 2009) in za naslednje leto, predstavljena je napoved stanja slovenskega gospodarstva ter napovedi ECB glede gibanja stopnje inflacije, javnofinančne ter strukturne politike ECB. Predstavljena je pa tudi njena vloga in pomen v prihodnosti.

4

KAZALO 1 UVOD................................................................................................................................. 6

1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve.................................................................................... 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 8

2 POJEM ECB, NJEN NASTANEK, NALOGE TER PODROČJA DELOVANJA........... 9 2.1 Zgodovinski nastanek ECB, začetki delovanja ........................................................... 9

2.1.1 Zgodovinski nastanek ECB .................................................................................. 9 2.2. Naloge, pristojnosti ter organi delovanja ECB......................................................... 10

2.2.1 Naloga ECB....................................................................................................... 10 2.2.2 Odgovornost Evropske centralne banke............................................................. 10 2.2.3 Pristojnosti ECB ................................................................................................. 11 2.2.4 Organi delovanja ECB........................................................................................ 13

2.3. Inštrumenti delovanja ECB ..................................................................................... 15 2.3.1 Operacije na odprtem trgu .................................................................................. 16 2.3.2 Odprta ponudba bankam..................................................................................... 16 2.3.3 Obvezna rezerva ................................................................................................. 17

2.4. Transmisijski mehanizem ECB ................................................................................ 17 2.5 Način in stopnja vplivanja centralne banke na kreditno politiko poslovnih bank.... 19

2.5.1 Obseg kreditiranja poslovnih bank s strani centralne banke .............................. 20 2.5.2 Odnos centralne banke in nosilcev kreiranja splošne gospodarske politike....... 22

3 FINANČNA KRIZA V SVETU ...................................................................................... 23 3.1 Pojem finančna kriza, njen nastanek ter vzroki za nastanek ..................................... 23

3.1.1 Pojem finančna kriza .......................................................................................... 23 3.1.2 Nastanek finančne krize...................................................................................... 24

3.2 Države, ki najbolj čutijo posledice krize ter vzroki za to .......................................... 26 3.2.1 Finančna kriza v Sloveniji .................................................................................. 27

3.3. Posledice finančne krize na delovanje celotnega gospodarstva ter institucij vsem po svetu................................................................................................................................. 28

3.3.1 Različni učinki recesije po različnih gospodarskih sektorjih in regijah ............. 30 4 ECB IN FINANČNA KRIZA .......................................................................................... 32

4.1 Področja ECB, na katera je kriza najbolj vplivala..................................................... 32 4.2 Naloge ECB pri blažitvi finančne krize..................................................................... 35

4.2.1 Znižanje obrestnih mer ....................................................................................... 35 4.2.2 Okrepljena kreditna podpora .................................................................................. 36

4.2.3 Povezava med FED in ECB ............................................................................. 38 4.2.4 Zakaj se dolar krepi proti evru?........................................................................ 39

4.3. Prednost članstva v monetarni uniji ........................................................................ 40 4.4 Slabosti članstva v monetarni uniji........................................................................... 41 4.5 Splošne ugotovitve o članstvu EMU ........................................................................ 41

5 KAKO SE SPOPRIJETI S KRIZO .................................................................................. 42 5.1 Fiskalna spodbuda realnemu sektorju ....................................................................... 43 5.2 Reševanje krize na splošno....................................................................................... 44 5.3 Sistemski pristop reševanja krize .............................................................................. 45

5.3.1 Odprava problemov solventnosti bank............................................................... 46 5.4 Ukrepanje slovenskih finančnih družb v času finančne krize .................................. 46

5

5.5 Nacionalni načrti in ukrepi ........................................................................................ 47 6 NAPOVEDI ZA PRIHODNOST ..................................................................................... 48

6.1 Svetovna napoved gibanja finančne krize za leto 2009............................................ 48 6.2. Napoved stanja slovenskega gospodarstva v finančni krizi ..................................... 51 6.3. Napovedi ECB glede gibanja svetovne finančne krize ............................................ 52

6.3.1 Gibanje stopnje inflacije po napovedih ECB ..................................................... 52 6.3.2 Ekonomska in denarna analiza ECB v finančni krizi ........................................ 52 6.3.2 Gibanje javnofinančne politike ECB.................................................................. 54 6.3.3 Gibanje strukturne politike v finančni krizi........................................................ 54

6.4 Vloga ECB v prihodnosti .......................................................................................... 55 7 SKLEP.............................................................................................................................. 56 8 POVZETEK ..................................................................................................................... 57 9 SEZNAM LITERATURE IN VIROV ............................................................................. 59

6

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema V diplomskem delu se bomo osredotočili na proučevanje delovanja in vlogo Evropske centralne banke v finančni krizi, ki je zajela, poleg ostalega svetovnega gospodarstva, v zadnjih dveh letih tudi Slovenijo. Finančna kriza, ki je zajela ves svet, ima močne posledice na celotni sektor področja delovanja Evropske centralne banke, na inštrumente, s katerimi poskuša blažiti to krizo, na njeno celotno monetarno, fiskalno ter davčno politiko ter na celotni sektor gospodarstva. Proučevali bomo nalogo Evropske centralne banke (v nadaljevanju ECB) pri rešitvi oz. ublažitvi posledic finančne krize, katere izvor je bil v ZDA oz na njenem nepremičninskem trgu. Najprej bomo predstavili ECB kot monetarno ustanovo, njena področja delovanja in njene naloge ter dolžnosti pri usklajevanju celotnega evro območja. V nadaljevanju bomo dali poudarek finančni krizi, ki se je od sredine leta 2007 pa do danes močno razširila po svetu, pojasnili bomo vzroke za nastanek te krize in proučili področja delovanja ECB, na katera kriza najbolj vpliva. Skozi celotno diplomsko delo bo poudarek na ECB, ki je glavni mehanizem delovanja ostalih centralnih bank v EU območju. Pojasnili bomo tudi instrumente, s katerimi lahko ublaži finančno krizo, področja delovanja, na katera se lahko usmeri ter nosilce delovanja ECB, ki so temelj koordiniranja stabilnosti ter vzdrževanja cen v evroobmočju.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je podrobneje proučiti vlogo ECB v finančni krizi, njene naloge ter inštrumente, s katerimi poskuša blažiti finančno krizo. Cilji diplomskega dela so: - opredelitev pojma svetovne finančne krize ter nalog, ki jih ima ECB pri blažitvi le te, - opredelitev ECB kot monetarne institucije, njenih funkcij, nalog ter instrumentov delovanja, na katera se osredotoča pri reševanju finančnega zloma v svetu, - podrobna razložitev ter pojasnitev vzrokov za nastanek finančne krize, posledic, ki jih ima le-ta na celotno politiko delovanja ECB ter posredno na druga področja delovanja evro območja, - nadrobna proučitev nalog ter ukrepov, ki jih izvaja ECB v času finančne krize.

7

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave V diplomskem delu bomo upoštevali naslednje predpostavke: − finančna kriza se v svetu že dogaja, njene posledice so vidne na vseh področjih

delovanja ECB,

− ECB je koordinatorka vseh centralnih bank v evroobmočju, z njimi sodeluje ter vodi celotno politiko stabilnosti ter vzdrževanja cen,

− svetovna finančna kriza je posledica nepremičninskega zloma na ameriškem trgu, posledice so vidne tudi v Evropi ter drugod po svetu,

− ECB ima pomemben vpliv pri blažitvi posledic finančne krize, predvsem na monetarnem evropskem trgu,

− ECB je prisiljena uravnavati ter koordinirati svoje instrumente delovanja tako, da bo njen vpliv na ublažitev te krize čim večji.

Omejitve diplomskega dela bodo predvsem usmerjenost na vlogo ECB, ne pa na druge monetarne inštitucije ter organe, ki so pristojni za morebitno rešitev finančne krize. Omejitev se nanaša tudi na določen čas nastanka krize (sredina leta 2007 v Ameriki) ter na proučitev razvoja krize v letu 2008 ter prvi polovici leta 2009. Osredotočili se bomo, kot smo že omenili, na samo vlogo delovanja ECB, na njene instrumente ter naloge, s katerimi se sooča, manj pa izrazili vpliv drugih monetarnih institucij. Ker se je finančna kriza pojavila šele pred dobrima dvema letoma, bomo pri pisanju diplomskega dela uporabljali predvsem novejše članke iz različnih publikacij iz elektronskega omrežja, različno strokovno domačo ter tujo literaturo ter statično metodo zbiranja informacij preko strokovnih knjig o Evropski centralni banki. Predvsem nas bodo zanimali različni članki iz tujega časopisja ter pregledi različnih intervjujev tujih strokovnjakov na temo finančne krize.

8

1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomska naloga je zapisana kot poslovna raziskava, saj je osredotočena na značilnost vloge Evropske centralne banke v finančni krizi, na njene pristojnosti na monetarnem finančnem prostoru ter na njene odgovornosti pri uravnavanju finančnih nihanj zaradi finančnih pretresov v svetovnem ter predvsem evropskem prostoru. Raziskava bo dinamična, saj se vloga Evropske centralne banke skozi potek finančne krize povečuje ter pridobiva večji in bolj obsežen pomen, prav tako se spreminja intenzivnost posledic finančne krize. V diplomskem delu bo uporabljen deskriptiven pristop. Poleg metode deskripcije bo uporabljena tudi komparativna in zgodovinska metoda ter kompilacijska metoda, kjer gre za postopek povzemanja opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev. Uporaba navedenih metod se razpleta in dograjuje skozi celotno delo. V sklepnem delu bomo z metodo sinteze izoblikovali nekaj spoznanj o proučevanem področju.

9

2 POMEN ECB, NJEN NASTANEK, NALOGE TER PODROČJA DELOVANJA

2.1 Zgodovinski nastanek ECB, začetki delovanja

2.1.1 Zgodovinski nastanek ECB Evropska centralna banka (angleško European Central Bank; kratica ECB, francosko Banque Centrale Europeénne, nemško Europäische Zentralbank) je centralna banka Evropske Unije, ki skrbi za fiskalno in monetarno politiko evropske uradne valute - evra. Evropska centralna banka je bila ustanovljena 1. junija leta 1998 s Statutom ter predstavlja jedro Eurosistema in ESCB. Sedež ECB se nahaja v Frankfurtu v Nemčiji. Temeljna naloga ECB je upravljanje evra - enotne valute EU, poleg tega pa je odgovorna tudi za varovanje stabilnosti cen za več kot dve tretjini državljanov EU, ki uporabljajo evro, ter za izvajanje in oblikovanje monetarne politike evroobmočja. Novembra leta 2003 je postal predsednik ECB Jean-Claude Trichet. Evropska centralna banka deluje povsem neodvisno in tako niti ECB niti nacionalne centralne banke v okviru ESCB1 niti kateri koli član njihovih organov odločanja ne sme prositi oziroma sprejeti navodil bodisi evropskih bodisi nacionalnih organov oblasti. Institucije EU in vlade držav članic morajo spoštovati to načelo in ne smejo poskušati vplivati na Evropsko centralno banko ali nacionalne centralne banke. Evropska centralna banka in nacionalne centralne banke skupaj tvorijo Evrosistem - t. i. centralno bančni sistem evroobmočja. Evroobmočje obsega 16 držav članic Evropske unije, ki so po letu 1999 uvedle evro. Pravna podlaga za nastanek enotne denarne politike sta bili Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti ter Statut Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) in Evropske centralne banke. Za uvedbo skupne valute evro je bila potrebna popolna in nepovratna konvertibilnost valut, popolna liberalizacija trga kapitala, integracija bančnega in ostalih finančnih trgov ter uskladitev mejnih nihanj in nepovratna zamrznitev valutnih tečajev. Države EU, ki od januarja 2008 uporabljajo evro, so naslednje: Avstrija, Belgija, Ciper, Finska, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Malta, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Slovenija, Španija, Slovaška in Francija. Države EU, ki pa ne uporabljajo evra, so sledeče: Bolgarija, Češka republika, Danska, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Švedska in Združeno kraljestvo (Evropska komisija 2009, 37–38).

1 ESCB - Evropski sistem centralnih bank sestavljajo ECB in nacionalne centralne banke vseh držav članic EU, ne glede na to ali so evro sprejele ali ne.

10

2.2. Naloge, pristojnosti ter organi delovanja ECB

2.2.1 Naloga ECB Primarna naloga Evropske centralne banke je vzdrževanje stabilnosti cen na območju evra z namenom, da inflacija ne bi spodkopala kupne moči evra. V praksi to pomeni, da se ECB trudi zagotoviti, da je rast cen življenjskih potrebščin letno nižja od dveh odstotkov. To počne na dva načina: − z nadzorovanjem denarne ponudbe (če denarna ponudba presega ponudbo blaga in

storitev, bo prišlo do inflacije),

− s spremljanjem gibanja cen in presojo tveganja, ki ga ta gibanja predstavljajo za stabilnost cen na območju evra (ECB, 2009).

Nadzorovanje denarne ponudbe med drugim pomeni tudi določanje obrestnih mer na celotnem območju evra. Če želi ECB omejiti inflacijo, obrestne mere zviša, če pa meni, da je nevarnost inflacije majhna, jih zniža. To je verjetno najbolj znana dejavnost ECB.

2.2.2 Odgovornost Evropske centralne banke Odgovornost ECB se predvsem nanaša na: − izdajo obveznih poročil: obveznosti glede poročanja so določene v Statutu Evropskega

sistema centralnih bank (v 15. členu). ECB izdaja mesečni bilten, konsolidirani računovodski izkaz Evrosistema2 ter letno poročilo;

− spremljanje finančnih tveganj: to vključuje ocenjevanje tveganja vrednostnih papirjev bodisi kupljenih kot investicija lastnih sredstev in deviznih rezerv ECB bodisi prejetih kot zavarovanje v kreditnih poslih Eurosistema;

− opravljanje svetovalne funkcije za institucije Skupnosti in nacionalne organe: ECB

sprejema »mnenja« glede osnutkov evropske in nacionalne zakonodaje na področju pristojnosti ECB;

− vodenje sistema IT3: ECB in nacionalne centralne banke so ustanovile številne skupne operativne sisteme za lažje izvajanje decentraliziranih operacij. Ti sistemi zagotavljajo »logistično« podporo funkcionalni celovitosti Eurosistema. Obsegajo informacijske

2 Evrosistem pomeni centralnobančni sistem, ki ga sestavljajo Evropska centralna banka in nacionalne centralne banke tistih držav članic EU, ki so uvedle evro. 3 IT je kratica za informacijsko tehnologijo, s katero ECB vodi in koordinira svoje operacije z drugimi centralnimi bankami Evrosistema.

11

sisteme, uporabniške programe in postopke. Organizirani so centralno, kjer ECB predstavlja osrednje vozlišče, v katerega se stekajo podatki iz ostalih centralnih bank;

− strateško in taktično upravljanje deviznih rezerv ECB: to upravljanje vključuje opredelitev dolgoročnega želenega razmerja med tveganjem in donosnostjo za devizne rezerve (strateška razporeditev sredstev), določanje razmerja med tveganjem in donosnostjo glede na prevladujoče razmere na trgu (taktična razporeditev sredstev) ter oblikovanje smernic za investiranje kot tudi celotnega operativnega okvira (ECB, 2009).

Če pogledamo vlogo upravljanja deviznih rezerv ECB bolj poglobljeno, spada med te naloge predvsem hranjenje in upravljanja uradnih deviznih rezerv držav članic območja evra. Nacionalne centralne banke Evrosistema so na ECB prenesle devizne rezerve v višini 40 milijard evrov (od tega 85 % v imetjih v tuji valuti in 15 % v zlatu) ter v zameno pridobile obrestno nosne terjatve do ECB. Preostale devizne rezerve Evrosistema imajo in upravljajo nacionalne centralne banke, vendar posle z njimi ureja Evrosistem. ECB je poleg ostalih odgovornosti tudi institucija, ki nadzira likvidnost z nakupom in prodajo vrednostnih papirjev ali s kreditnimi posli z bankami ali udeleženci denarnega trga ali z določitvijo obveznih rezerv, ki jih morajo imeti kreditne ustanove v nacionalnih centralnih bankah ali v ECB. Pomembna je tudi posvetovalna in zakonodajna vloga ECB, s pomočjo katere se o zadevah v njeni pristojnosti posvetujejo evropske institucije ali oblasti držav članic pri izvajanju svojih zakonodajnih nalog. Institucijam EU ECB predstavi mnenja o vprašanjih, ki zadevajo njena področja delovanja. ECB ima tudi pravico do zakonodajne pobude na področjih monetarne politike in celo do sprejema uredb, v kolikor so potrebne za izvedbo nalog, ki so ji zaupane (ECB, 2009).

2.2.3 Pristojnosti ECB ECB je zlasti pristojna za: − opredelitev politike Evrosistema: Svet ECB je odgovoren za denarno politiko povezano

z enotno valuto. To vključuje opredelitev stabilnosti cen, analizo inflacijskih tveganj ...;

− sprejem odločitev glede operacij denarne politike ter njenih uskladitev in nadzora: ECB daje navodila nacionalnim centralnim bankam o podrobnostih v zvezi s potrebnimi operacijami (o vrednosti, času, datumu itd.) in preverja ali je bilo njihovo izvajanje uspešno;

− sprejem pravnih predpisov: v okviru strogo določenih meja lahko organi odločanja znotraj Evrosistema izdajajo obvezujoče pravne predpise (npr. smernice in navodila) in tako zagotovijo, da nacionalne centralne banke dosledno izvajajo decentralizirane operacije. Poleg tega lahko v okviru določenih meja sprejemajo uredbe in odločbe, ki so zavezujoče zunaj Evrosistema;

12

− dajanje dovoljenja za izdajo bankovcev: to obsega strateško načrtovanje in koordinacijo tiskanja in izdaje evrobankovcev. Nadalje ECB usklajuje raziskovalne in razvojne dejavnosti Evrosistema ter zagotavlja varno in kakovostno izdajo eurobankovcev. V okviru ECB delujeta tudi Center za analizo ponaredkov, ki analizira in klasificira ponaredke evra ter vzdržuje osrednjo bazo podatkov o ponaredkih evrobankovcev ter Mednarodni center za preprečevanje ponarejanja, ki spodbuja mednarodno sodelovanje med centralnimi bankami glede preprečevanja ponarejanja pod pokroviteljstvom guvernerjev iz držav G10;

− posege na deviznih trgih: če je to potrebno, ECB izvaja posege skupaj s posameznimi nacionalnimi centralnimi bankami. To vključuje nakup in/ali prodajo vrednostnih papirjev na deviznih trgih;

− sodelovanje na mednarodni in evropski ravni: ECB sodeluje na srečanjih različnih mednarodnih in evropskih forumov, da lahko predstavlja svoja stališča ter mnenja glede aktualnih dogajanj v svetovnem gospodarstvu. Decembra 1998 je ECB kot edina centralna banka na svetu dobila status opazovalke pri Mednarodnem denarnem skladu (MDS). Zdaj sodeluje pri vseh zasedanjih Izvršilnega odbora MDS, na katerih obravnavajo teme, pomembne za ekonomsko in monetarno unijo. Zato je ustanovila tudi stalno predstavništvo v Washingtonu. Poleg tega sodeluje pri srečanjih skupine G7 in G20 ter Foruma za finančno stabilnost. Na evropski ravni je predsednik ECB redno vabljen na srečanja Evroskupine, mesečne neuradne sestanke finančnih ministrov evroobmočja. Nadalje lahko ECB sodeluje pri srečanjih Sveta EU, kadarkoli razpravljajo o temah, ki so povezane s cilji in nalogami Evrosistema (ECB, 2009).

Slika 1: Monetarna institucija ECB

Vir: (ECB, 2009) Sedež delovanja ECB je v Frankfurtu v Nemčiji. Pod njenim okriljem deluje 16 nacionalnih bank Evropske unije. Simbol, ki stoji pred ECB, je simbol evra, ki je skupna valuta evroobmočja.

13

2.2.4 Organi delovanja ECB Evropska centralna banka pri opravljanju svojih nalog sodeluje z Evropskim sistemom centralnih bank, ki zajema vseh 27 držav EU. Do današnjega dne je 16 od teh držav uvedlo evro. Te skupaj tvorijo "območje evra", njihove centralne banke pa skupaj z Evropsko centralno banko tvorijo "Evrosistem". Evropska centralna banka ob tesnem sodelovanju z nacionalnimi centralnimi bankami pripravlja in uresničuje odločitve, ki so jih sprejeli organi odločanja v Evrosistemu - Svet ECB, Izvršilni odbor in Razširjeni svet. ●Svet ECB Svet ECB je najvišji organ odločanja Evropske centralne banke. Vključuje šest članov Izvršilnega odbora in guvernerje vseh trinajstih centralnih bank območja evra. Predseduje mu predsednik Evropske centralne banke. Glavna naloga Sveta ECB je opredeliti monetarno politiko območja evra in zlasti določiti obrestne mere, po katerih lahko komercialne banke dobijo denar od centralne banke. Organ sprejema odločitve z navadno večino, vsak član pa ima pravico veta. V primeru neodločenega izida glasovanja je odločilen glas predsednika. Pri odločanju o finančnih zadevah, kot so npr. vpis kapitala ECB, prenos deviznih rezerv ali razporeditev denarnih prihodkov, so glasovi tehtani v skladu z deleži nacionalnih centralnih bank v vpisanem kapitalu ECB. Svet ECB se sestaja dvakrat mesečno. Čeprav imajo pravico do glasovanja le člani Sveta ECB, se lahko zasedanj udeležita tudi predsednik Sveta EU in član Evropske komisije. Odgovornosti in pristojnosti Sveta ECB so v grobem sledeče: → oblikovati denarno politiko evroobmočja4, → sprejemati odločitve in smernice, ki zagotavljajo izpolnjevanje nalog, zaupanih Evrosistemu. ●Izvršilni odbor Odbor sestavljajo predsednik Evropske centralne banke, podpredsednik in štirje drugi člani, ki so imenovani izmed oseb z ugledom in poklicnimi izkušnjami na denarnem in bančnem področju, in sicer na priporočilo Sveta EU, ki se o tem predhodno posvetuje z Evropskim parlamentom in Svetom ECB ter s soglasjem vlad območja evra na ravni voditeljev držav ali vlad. Člani Izvršilnega odbora so imenovani za mandat osmih let, ki ga ni mogoče obnoviti. Odbor se običajno sestaja enkrat tedensko. Izvršilni odbor je odgovoren za uresničevanje monetarne politike, kakor jo je določil Svet ECB ter za dajanje navodil nacionalnim centralnim bankam. Pripravlja tudi sestanke Sveta ECB in je odgovoren za tekoče poslovanje Evropske centralne banke.

4 Evroobmočje pomeni območje, ki zajema tiste države članice EU, ki so sprejele evro kot skupno valuto v skladu s pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti.

14

Izvršilni odbor ima naloge, da: → pripravi srečanje Sveta ECB, → daje potrebna navodila nacionalnim centralnim bankam, → izpelje ukrepe denarne politike v skladu z navodili in odločitvami Sveta ECB, → je odgovoren za delovanje ECB. ●Razširjeni svet Razširjeni svet je tretji organ odločanja Evropske centralne banke. Sestavljajo ga predsednik in podpredsednik ECB ter guvernerji nacionalnih centralnih bank vseh držav članic EU. Preostali člani Izvršilnega odbora, predsednik Sveta EU in član Evropske komisije, se sicer lahko udeležijo zasedanj Razširjenega sveta, vendar nimajo pravice do glasovanja. Razširjeni svet prispeva k svetovalnemu in usklajevalnemu delu Evropske centralne banke ter pomaga pri pripravah na širitev območja evra ter pri zbiranju statističnih podatkov. Običajno se sestane v Frankfurtu vsak tretji mesec. Razširjeni svet bo svoje naloge opravljal le do takrat, dokler ne bodo vse države članice EU uvedle evra kot svoje valute. Temeljne naloge Razširjenega sveta so: → zbiranje statističnih informacij, pomembnih za odločitve denarne politike ECB, → sodelovanje pri pripravah letnih poročil ECB, → skupaj z NCB se dogovarja o standardizaciji poročanja NCB, → sodeluje pri oblikovanju pogojev za zaposlovanje oseb v ECB (ECB, 2009). Slika 2: Organi delovanja ECB

Vir: Lasten prikaz

ORGANI DELOVANJA ECB

SVET ECB - 19 ČLANOV

RAZŠIRJENI SVET - 29 ČLANOV

IZVRŠILNI ODBOR -

6 ČLANOV

15

2.3. Inštrumenti delovanja ECB Prvi korak v transmisijskem mehanizmu denarne politike zajema upravljanje likvidnosti in usmerjanje kratkoročnih obrestnih mer s strani centralne banke. Denarni trg ima kot sestavni del finančnega trga ključno vlogo pri transmisiji sklepov o denarni politiki, saj nanj spremembe v denarni politiki najprej vplivajo. Poglobljen in integriran denarni trg je nujen za učinkovito denarno politiko, saj zagotavlja enakomerno razporeditev likvidnosti, ki jo zagotavlja centralna banka, in enotno raven kratkoročnih obrestnih mer v celotnem območju enotne valute. Ta temeljni pogoj je bil izpolnjen skoraj takoj po začetku tretje faze EMU, ko so bili nacionalni denarni trgi uspešno povezani v učinkovit denarni trg evro območja. Za usmerjanje kratkoročnih obrestnih mer ima Eurosistem na voljo sklop instrumentov denarne politike, ki vključuje operacije na odprtem trgu, odprte ponudbe in obvezne rezerve. Evrosistem tako na primer izvaja sklepe o ključnih obrestnih merah ECB (izklicna obrestna mera za operacije glavnega refinanciranja ter obrestni meri za odprto ponudbo mejnega posojanja in odprto ponudbo deponiranja likvidnosti čez noč), po potrebi pa tudi sklepe v zvezi s cilji denarne politike in zagotavljanjem rezerv. Za izvajanje denarne politike je odgovoren Izvršilni odbor, ki jo izvršuje tako, da daje navodila nacionalnim centralnim bankam. Izvršilni odbor na primer enkrat tedensko sprejme odločitev o količini likvidnosti, ki jo dodeli bančnemu sektorju prek operacij glavnega refinanciranja. Druga in tretja naloga Evrosistema sta, da opravlja devizne posle ter da ima in upravlja uradne devizne rezerve držav evroobmočja Splošna načela pri upravljanju instrumentov so naslednja (Arhar, 2004): → načelo operativne učinkovitosti (instrumenti morajo v največji možni meri zagotavljati

učinkovito izvajanje nalog ECB), → instrumenti morajo biti v največji možni meri tržno naravnani, → načelo enake obravnave vseh institucij, ki imajo dostop do ECB, → postopki in instrumenti naj bi bili enostavni in stroškovno učinkoviti, kolikor je

mogoče, → skladno z načelom decentralizacije bodo za izvajanje politike odgovorne nacionalne

centralne banke, → Upravni svet naj bi nadziral celoten sistem instrumentov denarne politike.

16

2.3.1 Operacije na odprtem trgu Operacije na odprtem trgu se delijo na: - operacije glavnega refinanciranja (redne transakcije za zagotavljanje likvidnosti, ki se

izvajajo enkrat tedensko in imajo dospelost enega tedna), - operacije dolgoročnejšega refinanciranja (transakcije za zagotavljanje likvidnosti, ki se

izvajajo enkrat mesečno in imajo dospelost treh mesecev), - operacije finega uravnavanja (izvajajo se občasno s ciljem uravnavati likvidnost na trgu

in usmerjati obrestne mere ter zlasti izravnati učinke, ki jih imajo na obrestne mere nepričakovana neravnovesja v likvidnosti),

- strukturne operacije (izvaja jih lahko Evrosistem prek povratnih transakcij), - dokončne transakcije in izdaja dolžniških certifikatov. V večini primerov gre pri teh vrstah poslov za začasne transakcije, saj jim čez čas sledijo nasprotne operacije (»reverse transaction«). Ti postopki se izvajajo s pomočjo standardne licitacije, hitre licitacije ali z bilateralnimi postopki. Pri standardni licitaciji gre za posle, ki se končajo v 24 urah, pri hitri licitaciji pa v eni uri. O bilateralnih poslih govorimo takrat, ko gredo centralne banke v posle z eno ali več bankami neposredno ali preko agentov.

2.3.2 Odprta ponudba bankam Evrosistem ponuja tudi dve odprti ponudbi bankam, ki prek povečevanja in zmanjševanja likvidnosti določata zgornjo in spodnjo mejo za obrestne mere na trgu čez noč: - odprta ponudba mejnega posojanja (kreditnim institucijam omogoča, da od nacionalne

centralne banke pridobijo likvidnost čez noč na podlagi ustreznega finančnega premoženja po vnaprej določeni obrestni meri ob zastavi ustreznega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev),

- odprta ponudba deponiranja likvidnosti čez noč5 (kreditnim institucijam omogoča, da pri nacionalni centralni banki Evrosistema naložijo depozit čez noč po vnaprej določeni obrestni meri).

Namen sledečega inštrumenta je zagotavljanje in absorbcija likvidnostnih sredstev preko noči. Cena te operacije je obrestna mera za posojila, ki predstavlja maksimalno oz. obrestna mera na depozite, ki predstavlja minimalno mejo tunelu, znotraj katerega se nato gibljejo tržne obrestne mere na deponirana oz. posojena sredstva preko noči. Pri tem instrumentu imajo banke oz. kreditne institucije Evrosistema možnost pri ECB plasirati presežna likvidnostna sredstva ali pa se pri njej zadolžiti ter tako pridobiti manjkajočo likvidnost. Pri obeh poslih je pobuda na strani kreditnih institucij, ne pa na strani ECB, kot je pri operacijah na odprtem trgu. Na voljo sta dve vrsti instrumentov: možnost obrobnega zadolževanja in možnost deponiranja sredstev. 5 To ponudbo imenujemo tudi odprta ponudba mejnega depozita.

17

2.3.3 Obvezna rezerva Evrosistem od kreditnih institucij tudi zahteva, da imajo na računu pri nacionalni centralni banki obvezne rezerve6. Vsaka kreditna institucija mora v obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv, ki traja približno en mesec, na depozitnem računu pri nacionalni centralni banki povprečno hraniti določen odstotek od nekaterih vlog svojih strank (ter odstotek od nekaterih drugih bančnih obveznosti). Evrosistem obrestuje sredstva na teh računih s kratkoročno obrestno mero. Namen sistema obveznih rezerv je stabilizirati obrestne mere denarnega trga in ustvariti (oz. povečati) strukturni likvidnostni primanjkljaj v bančnem sistemu. Velikost rezerv določi ECB in je odvisna od velikosti vlog, ki jih imajo centralne banke na pasivi svoje premoženjske bilance, vendar so pri tem izključene obveznosti, ki jih imajo kreditne institucije do drugih bank v okviru Evrosistema do nacionalnih centralnih bank in do ECB (ECB, 2006).

2.4. Transmisijski mehanizem ECB Transmisijski mehanizem ECB je pomemben pojem, saj z njim označujemo proces, s katerim denarna politika ECB vpliva na raven cen v gospodarstvu ter tako na celotno monetarno politiko ter delovanje udeležencev na finančnem trgu. Denarna politika je politika, s katero centralna banka ureja količino denarja v obtoku.. Transmisijski kanali so posamezni členi v transmisijskem mehanizmu, skozi katere denarna politika pošilja svoje signale na monetarni trg. Poznamo več transmisijskih kanalov, preko katerih delujejo instrumenti denarne politike na njene končne cilje. Ti mehanizmi so: - kanal obrestnih mer: ob pogoju, da ostanejo vse spremenljivke enake pomenijo višje

obrestne mere zmanjšanje investicijskega povpraševanja podjetij in povečanje prihrankov za gospodinjstva. Dvigovanje obrestne mere posledično pomeni tudi nižjo inflacijo ter s tem pogojeno slabšo gospodarsko rast. Spremembe obrestne mere potrebujejo nekaj časa, da pokažejo svoje učinke na gospodarstvo, zato je zelo pomembno pravilno ocenjevati, kako lahko ukrepi monetarne politike dolgoročno vplivajo na gospodarstvo;

- kanal kreditov: stroški kreditov so pomemben dejavnik investicijskih in potrošniških odločitev, saj zmanjšanje obrestnih mer povzroči povečanje povpraševanja po kreditih, kar spodbudi investicijsko dejavnost. In obratno - s povečanjem obrestnih mer narašča tudi tveganje, da nekateri posojilojemalci ne bodo zmožni poplačati svojega dolga, zato banke zmanjšajo ponudbo posojil;

6 Obvezne rezerve pomenijo minimalno višino rezerv, ki jih morajo imeti kreditne institucije pri Evrosistemu v vnaprej določenem obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv. Izpolnjevanje te zahteve se določi na podlagi povprečnih dnevnih stanj na računu rezervnih imetij v obdobju izpolnjevanja.

18

- kanal vrednosti premoženja: spremembe v vrednosti premoženja vplivajo na potrošnjo in investicije skozi učinek dohodka in premoženja, saj takrat, ko vrednost premoženja raste, lastniki premoženja povečajo svojo potrošnjo in obratno, ko vrednost premoženja pade, lastniki premoženja zmanjšajo svojo potrošnjo;

- kanal agregatnega povpraševanja: ko je agregatno povpraševanje večje od ponudbe,se ob vseh ostalih nespremenjenih dejavnikih ustvarja pritisk na povečanje cen. Spremembe v agregatnem povpraševanju preoblikujejo pogoje na trgu dela in trgu vmesnih produktov, kar posledično vpliva na plače in gibanje cen na trgu;

- kanal deviznega tečaja; kanal deviznega tečaja je na splošno manj pomemben za zaprta, relativno velika gospodarstva kot je evro območje. Spremembe v tečaju bodo normalno vplivale na tri načine. Prvič: če pride do apreciacije deviznega tečaja, cene uvoznih dobrin padejo, kar pomaga pri zmanjševanju inflacije, saj se uvozne dobrine neposredno uporabijo v potrošnji. Drugič; če so uvozne dobrine uporabljene kot inputi v proizvodnji, lahko nižje uvozne cene za inpute znižajo cene končnih dobrin. Tretjič; če apreciacija deviznega tečaja naredi domače proizvode manj konkurenčne na svetovnih trgih, se zmanjša zunanje povpraševanje in vsesplošni pritisk na cene v gospodarstvu. Pri vseh ostalih nespremenjenih dejavnikih apreciacija deviznega tečaja prispeva k zmanjševanju inflacijskih pritiskov.

ECB se sooča z odlogi pri vodenju denarne politike, saj prihaja do različnih in nepričakovanih časovnih zamikov v transmisijskem procesu. Zaradi tega denarna politika ponavadi potrebuje kar precej časa, da vpliva na raven cen. Delovanje transmisijskega mehanizma je oteženo, saj je ekonomski razvoj neprestano pod vplivom različnih zunanjih šokov. Denarna politika mora zato upoštevati spremembe transmisijskega mehanizma in hkrati upoštevati vse relevantne dejavnike za prihodnjo inflacijo (Ferjančič, 2003).

19

2.5 Način in stopnja vplivanja centralne banke na kreditno politiko poslovnih bank Možnosti vpliva centralne banke na kreditno politiko poslovnih bank je treba po mnenju Bobeka (1971, 45–46) iskati v okviru ciljev kreditne politike poslovnih bank. Cilji kreditne politike poslovnih bank so definirani z ohranjanjem likvidnosti, težnjo po rentabilnosti in težnjo po varnosti. Ti cilji so lahko tudi edino vplivno področje centralne banke. Največja možnost vpliva je v okviru likvidnosti, ker likvidnostna situacija poslovnih bank odloča o njihovem kreditnem potencialu in možnosti njegove reakcije, t. j. dejansko o vprašanju ali in v kolikšnem obsegu ter pod katerimi pogoji lahko poslovne banke dajejo kredite oz. ali morajo njihov obseg zmanjševati. Za celoten bančni sistem je likvidnost identična z imetjem primarnega denarja centralne banke in z možnostjo njegove pridobitve v čim krajšem času. Pri tem Bobek (ibid) izpostavlja zlasti »Teorijo o obnašanju gospodarskih subjektov«, ki ugotavlja, da se vsako monetarno-politično relevantno obnašanje gospodarskih organizacij začenja pri odločitvah, kako povečati, ohraniti ali zmanjšati svojo likvidnost. Vsebina likvidnostnih odločitev gospodarskih osebkov je torej zelo različna, odvisno od tega, kakšno je izhodišče ciljev finančne politike gospodarskih subjektov. Torej so likvidnostne odločitve v korelaciji s finančno ekspanzijo oziroma finančno kontrakcijo. Analogno temu so likvidnostne odločitve monetarno-politično relevantne ali ne. Njihova relevantnost prihaja do izraza v tistem trenutku, v katerem začenjajo ogrožati stabilnost denarja, oziroma takrat, ko se zavestno obnašajo tako, da njegove stabilnosti ne ogrožajo. Monetarno-politično relevantno obnašanje poslovnih bank je v njihovi kreditni dejavnosti dejansko omejeno. Na prvem mestu je pomemben del kreditnih poslov vezan z raznimi pogodbami, ki jih poslovne banke ne morejo vsak trenutek prekiniti. Pomemben del je zopet vezan z raznimi predpisi, ki omejujejo svobodno razpolaganje z denarnimi sredstvi. Vendar tudi dejstvo, da so poslovne banke gospodarske organizacije, ki težijo k dohodku, terja od njih, da plasirajo vsa odvečna denarna sredstva, da bi s tem povečale svojo rentabilnost, kar je nasprotno monetarnemu političnemu relevantnemu obnašanju. Monetarno politično relevantno obnašanje je možno predvsem na področju odobravanja novih kreditov, čeprav je tudi pri tem treba upoštevati, da je v določenih razmerah komitentom nemogoče odobriti kredit. Že odobreni krediti medtem ne spadajo v področje svobodnega disponiranja poslovne banke. Razen, če se ne teži temu, da se monetarno-kreditni ukrepi takoj realizirajo, temveč služijo politiki na dolgi rok, so tudi kratkoročni in srednjeročni krediti monetarno-politično relevantni, ker se lahko v tem primeru vnovčijo ob roku dospelosti.

20

2.5.1 Obseg kreditiranja poslovnih bank s strani centralne banke Vpliv obsega kreditiranja poslovnih bank s strani centralne banke je neposreden, saj centralna banka neposredno vpliva na kreditni potencial poslovnih bank in s tem tudi na njihovo kreditno dejavnost. Neposredni vpliv na kreditni potencial poslovnih bank ima poleg obsega kreditiranja še instrument obvezne rezerve, na katerega je treba v tem poglavju posebej opozoriti zaradi prakse kombinirane uporabe z obsegom kreditiranja. Korelacija med tema dvema instrumentoma kreditno-monetarne politike v urejanju kreditnega potenciala poslovnih bank, vsekakor obstaja in se izraža v njihovi komplementarnosti. Glavna oblika emisije denarja je kredit centralne banke. S tem se vpliva na skupno ponudbo kredita za razliko od instrumenta obrestne mere, s katerim se vpliva na skupno povpraševanje po kreditu. Pri instrumentu obrestne mere so poslovne banke zaradi spremenjenega povpraševanja po kreditih prisiljene podvzeti ukrepe za prilagoditev spremembi obsega kredita centralne banke. Ker so poslovne banke v svoji kreditni dejavnosti dokaj odvisne od virov kreditnih sredstev pri centralni banki, so tudi sami njihovi ukrepi kreditne politike v dokajšnji odvisnosti od ukrepov centralne banke. To pomeni, da je kreditna politika poslovnih bank odvisna od monetarno-kreditne politike. Najracionalnejši odnosi med centralno banko in poslovnimi bankami se formirajo takrat, če je oblika kreditiranja ustrezna. To pomeni, da je z upoštevanjem institucionalnih razmer treba uveljaviti takšne oblike, ki zaradi svojega delovanja vplivajo na obseg kreditiranja. Ob večjem povpraševanju po kreditih kot je njihova ponudba, mora biti ta oblika takšna, da že sama po sebi omejuje večje povpraševanje. Selektivno povpraševanje mora slediti iz objektivnih, ne pa tudi subjektivnih meril. Kreditiranje poslovnih bank je ob vse večji poslovnosti vezano na določeno tveganje, in sicer v tem smislu, da poslovne banke zaradi neprevidne kreditne politike ne bi mogle vrniti centralni banki kredita. Pri direktnem kreditu (ta se pojmuje kot kredit, ki ga daje centralna banka poslovnim bankam brez kritja v jamstvih) je tveganje večje. Pri tem kreditu lahko centralna banka pretrpi zgubo ali celotnega kredita ali samo njegovega dela. Teoretično vprašanje pri tem je, kdo bo nosilec izgube, ker je položaj centralne banke drugačen in s tem je tudi drugačna struktura sredstev kot pri poslovnih bankah. Pretežni del sredstev poslovne banke so depoziti in krediti drugih denarnih institucij. Če ima poslovna banka izgubo, bo le-ta prizadela deponente in denarne institucije, Viri denarnih sredstev centralne banke so medtem popolnoma drugačni. Centralna banka nima niti depozitov niti kreditov pri denarnih institucijah, temveč je njen vir emisija denarnih sredstev. Če torej centralna banka pri kreditiranju poslovnih bank pretrpi izgubo, se le-ta ne more prenesti na deponente, ker ti ne obstajajo, temveč se bo, gledano teoretično, ta izguba sorazmerno porazdelila med imetnike denarnih enot, razen če se izguba krije iz skladov centralne banke oziroma njenega ustanovitelja. Kreditna sposobnost poslovnih bank, ki jo ocenjuje centralna banka pri odobravanju kreditov, se ne sme ocenjevati samo s klasičnega vidika, to je, da je poslovna banka sposobna vrniti kredit v roku skupaj z obrestmi. Kreditno sposobnost je treba ocenjevati s

21

širšega vidika. V ta vidik se vključuje poleg sposobnosti vračila kredita ob roku skupaj z danimi obrestmi tudi skladnost kreditne politike poslovne banke z monetarno-kreditno politiko in skladnost poslovanja banke z zakonskimi predpisi. Poslovna banka, ki ne more izpolnjevati teh pogojev, se smatra za kreditno nesposobno in ne pride v poštev za odobritev kredita. Na ta način dobiva kreditna sposobnost širšo vlogo, in sicer vlogo vpliva in kontrole nad kreditno politiko poslovnih bank. Skozi kreditno sposobnost se ocenjuje skladnost kreditne politike poslovnih bank z monetarno-kreditno politiko. Kreditna sposobnost preneha imeti samo vlogo zavarovanja kreditov; njena vloga postaja merilo pri ocenjevanju ustreznosti kreditne politike poslovnih bank (Bobek 1971; 59–60). Omenjeni podpoglavji sta predstavljeni zaradi bolj nazornega ter preglednega spremljanja dogajanja ter lažjega razumevanja delovanja centralnih bank v evroobmočju.

22

2.5.2 Odnos centralne banke in nosilcev kreiranja splošne gospodarske politike Nacionalne centralne banke Evrosistema so pravne osebe (v skladu z zakonodajo svoje države) in kot take ločene od pravne osebnosti ECB. Vendar so hkrati tudi sestavni del Evrosistema, ki je odgovoren za stabilnost cen v evroobmočju, pri opravljanju nalog Evrosistema pa delujejo v skladu s smernicami in navodili ECB. Nacionalne centralne banke sodelujejo pri izvajanju enotne denarne politike evroobmočja. Tako izvršujejo operacije denarne politike, kot je oskrbovanje kreditnih institucij s centralno bančnim denarjem, in zagotavljajo poravnavanje domačih in čezmejnih brezgotovinskih plačil. Poleg tega zase in za ECB izvajajo operacije upravljanja z deviznimi rezervami. Nacionalne centralne banke so tudi v veliki meri odgovorne za zbiranje nacionalnih statističnih podatkov ter za izdajanje evro bankovcev in ravnanje z njimi v svoji državi, opravljajo pa tudi funkcije, ki niso določene v Statutu, vendar le, če Svet ECB meni, da so združljive s cilji in nalogami Evrosistema. V nacionalni zakonodaji je lahko določeno, da NCB opravlja tudi druge funkcije, ki niso povezane z denarno politiko. Nekatere nacionalne centralne banke tako sodelujejo pri bančnem nadzoru in/ali imajo vlogo glavnega državnega bankirja.

23

3 FINANČNA KRIZA V SVETU

3.1 Pojem finančna kriza, njen nastanek ter vzroki za nastanek

3.1.1 Pojem finančna kriza Pojem finančna kriza predstavlja vrsto različnih tipov kriz, ki se pojavijo na posameznih segmentih finančnih trgov in lahko prizadenejo večje število posameznih ekonomij. Skupna lastnost oblik finančnih kriz je, da prek motenega delovanja finančnega sistema negativno vplivajo na ekonomsko aktivnost v državi, za vnovično stabilizacijo finančnega sistema pa je običajno potrebno aktivno delovanje ekonomske politike. V splošnem ločimo naslednje tipe kriz: - valutna kriza: pri valutni krizi pride zaradi zunanjega ali notranjega ekonomskega

neravnotežja do devalvacije/depreciacije, spremembe obsega deviznih rezerv ali spremembe obrestne mere. Možen ukrep za preprečevanje padca vrednosti valute je lahko tudi uvedba omejitev na kapitalske tokove. Zaradi tesne povezanosti deviznega tečaja s plačilno bilanco se ji pogosto pravi tudi plačilno-bilančna kriza (Kaminsky, Reinhart,1999, str. 474);

- bančna kriza: vzrok za bančno krizo je predvsem zmanjšana kvaliteta bančnega portfelja, zaradi prikrite narave podatkov pa se kot ključni trenutek za opredelitev bančne krize uporablja naval na banke, zaprtje, združevanje ali prevzemanje s strani države ene ali več finančnih inštitucij (WEO, 1998, str. 173);

- dolžniška kriza: pri pojavu dolžniške krize država ni več sposobna obnavljati starih kreditov in/ali zagotavljati svežih sredstev, zaradi česar je prisiljena bodisi v razglasitev moratorija na odplačevanje kreditov v tujini bodisi v koordinirano reševanje problema s tujimi upniki, in to v obliki prestrukturiranja dolžniških obveznosti (Mrak, 2002, str. 574).

Za navedene tipe finančnih kriz je značilno, da so opredeljeni s težavami na specifičnem segmentu finančnih trgov. Kadar gre za kombinacijo več tipov finančnih kriz, pa govorimo o sistemski krizi. Za sistemsko krizo je značilno, da močni pretresi na finančnih trgih povzročijo velik negativen učinek na realno ekonomijo. Sistemska kriza lahko vključuje npr. valutno krizo, ni pa vsaka valutna kriza hkrati sistemska kriza (WEO, 1998, str. 75). Posledice finančnih kriz se kažejo v motenem delovanju finančnega sistema in umirjanju ekonomske aktivnosti posamezne države.

24

3.1.2 Nastanek finančne krize Finančna kriza, ki jo je povzročil pok nepremičninskega balona drugorazrednih hipotekarnih posojil, se je pojavila avgusta leta 2007 v ZDA ter je v marsičem podobna krizam, ki so se po drugi svetovni vojni pojavljale v intervalih na štiri do deset let. Če pogledamo bolj podrobno in s praktičnega vidika, je globalizacija ZDA omogočila, da so posrkale prihranke preostalega sveta in porabile več, kot je ta ustvaril. Ameriški proračunski primanjkljaj je leta 2006 znašal 6,2 odstotka BDP. Finančni trgi so porabnike spodbujali k izposojanju denarja tako, da so jim ponujali vse ugodnejše pogoje kreditiranja. Oblasti so pomagale in ta proces podpirale s tem, da so posredovale vedno, ko je bil globalni finančni sistem ogrožen. Vse od leta 1980 so predpisi postopoma postajali vse bolj ohlapni, dokler niso praktično izginili. Izjemni razcvet je ušel iz rok v trenutku, ko so postali novi finančni produkti tako zapleteni, da oblasti niso mogle oceniti tveganja in so se začele zanašati na metode ocenjevanja tveganja, ki so jih uporabljale banke same. Podobno so tudi agencije, ki ocenjujejo bonitete, svoje ocene začele postavljati na ocenah tvorcev novih zapletenih finančnih produktov. To je bil tragičen umik pred odgovornostjo ter uvod v nastanek krize. Nato se je na ameriškem nepremičninskem trgu začelo stanje vse bolj zaostrovati. Začelo se je z drugorazrednimi krediti, nadaljevalo z dolžniškimi obveznicami in certifikati, kriza je nato prešla na komunalna ter hipotekarna zavarovanja ter pozavarovanja, nakar je grozilo, da se bo zrušil tudi milijarde vreden trg derivatov tipa zamenjalnih transakcij kreditnega zavarovanja. Garancije investicijskih bank za odkupe z vzvodom so v računovodskih izkazih prešle od sredstev na stroške. Tako imenovani tržno nevtralni hedge skladi so se sprevrgli v svoje nasprotje in sledila je razprodaja v avgustu 2007. Prišlo je do zastoja na trgu vrednostnih papirjev z nepremičninskim zavarovanjem in banke preko svojih investicijskih mehanizmov na podlagi svojih knjigovodskih izkazov enostavno niso več dobile posojil. Nazadnje je med bankami prišlo do tako velikega nezaupanja, da je zamrla tudi medbančna izposoja. Centralne banke so morale posredovati z doslej največjo količino denarja in razširiti kredite na toliko različnih vrst instrumentov in inštitucij kot še nikoli doslej. Priča smo torej največji finančni ter gospodarski krizi po drugi svetovni vojni. Obstaja pa pomembna razlika glede na predhodnje krize, saj sedanja kriza pomeni konec obdobja širšega kreditiranja na osnovi dolarja kot valute mednarodnih rezerv. Periodične krize so bile del večjega procesa izmenjave konjunktur ter recesij, trenutna kriza pa je vrhunec izjemne konjunkture, ki je trajala več kot 60 let (Soros, 2008).

25

SLIKA 3:Neposredni razlogi za razvoj in izbruh finančne krize

II. Neposredni razlogi za razvoj in II. Neposredni razlogi za razvoj in izbruh finanizbruh finanččne krize ne krize

�� DolgoroDolgoroččen trend rasti cen nepremien trend rasti cen nepremiččnin v ZDAnin v ZDA

(Vir: Mrak, 2008) . Procesi izmenjave konjunkture in recesije navadno slonijo na kreditih, pri vpletenih pa se vedno pojavi določena tendenca ali napačno dojemanje situacije. Večje kreditiranje prebivalstva ter gospodarstva ustvari večje povpraševanje, ki dvigne cene nepremičnin, kar pa posledično poveča zneske kreditov, ki so na voljo. Nepremičninski mehurček se začne napihovati, ko ljudje kupujejo hiše, ker pričakujejo, da bodo lahko svoje hipoteke poplačali z dobičkom od prodaje. Kot nam prikazuje slika zgoraj, so od leta 1996 pa vse do leta 2007 cene nepremičnin rasle neprekinjeno, pok na ameriškem nepremičninskem trgu pa je to rast cen zaustavil in od tedaj dalje se cene konstantno znižujejo, kar je posledica manjšega povpraševanja ter restriktivne politike bank po svetu.

26

3.2 Države, ki najbolj čutijo posledice krize ter vzroki za to Globalna finančna kriza dobiva vedno nove potrditve ter razsežnosti. Kombinacije slabih novic postajajo vse bolj dramatične. Izhodiščna finančna kriza se je z ozkega področja slabih hipotekarnih posojil razširila na druge finančne trge in banke. Nevarnost je tudi prihajajoča recesija realnega gospodarstva v kapitalističnem centru. Tretjo nevarnost pa predstavlja globalni inflacijski val, ki dobiva grozeče stagflacijske razsežnosti. Vse troje pomeni veliki poraz dvajsetletne ideologije tržnega liberalizma. Sedanjo krizo so na vseh treh področjih povzročili pretirani »laissez-faire«, odsotnost pravne odgovornosti in kriza poslovne etike. Teza, da je sedanja kriza najhujša po veliki recesiji 1928–1933, ima veliko zagovornikov. Kriza tokrat ni oplazila perifernega kapitalizma temveč ZDA, katerih BDP znaša 28 odstotkov svetovnega BDP. Kriza ni zajela le ameriških hipotekarnih temveč, kot smo že omenili, tudi druge strukturirane finančne produkte. Hipotekarno zadolževanje brez kreditne sposobnosti in špekulacije s finančnimi produkti brez pravega kapitalskega kritja so postali nekaj samoumevnega. Finančni svet delnic, obveznic in opcij pa se je vrtel brez pravega temelja in čedalje več premoženja je bilo okuženega s špekulativnim napihovanjem vrednosti. Vrhunec uvoda v krizo je bil padec zaupanja v bonitetne ocene dolžniških instrumentov in napihnjenost naložb. Posledice finančne krize so vidne v vseh državah po svetu. Sprva je kriza imela močan vpliv v ZDA, a se je zelo hitro razširila tudi na ostale države. Kriza ima močan vpliv na članice EU, nato tudi na Islandijo, Avstralijo, Azijo ter ostala gospodarstva. Večje posledice čutijo predvsem države, ki so zaradi svoje majhnosti in tečajnih tveganj dosti bolj izpostavljene dogajanjem na svetovnih trgih. Evro kot denarna valuta Evropske unije ščiti države, da enotno nastopajo proti nihanjem tečajev na mednarodnem trgu, da dosegajo nekakšno valutno stabilnost ter se na ta način zaščitijo pred vplivi finančne krize. Profesor Willem Buiter z londonske ekonomske šole pojasnjuje vpliv majhnosti države na spopad s krizo takole: »Zlasti majhne države z velikim bančnim sektorjem in omejenim obsegom davkov v svoji valuti so zelo izpostavljene nevarnosti stečaja.« To naj bi veljalo zlasti za Švico, Švedsko, Dansko in Islandijo. V nasprotju z njimi pa so, prav zaradi vključenosti v območje evra, bolje zaščitene Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Tudi države v razvoju so zelo izpostavljene razmeram na svetovnem gospodarstvu, saj so zelo podvržene finančnim tveganjem, slabim tujim povpraševanjem in vedno višjo inflacijo. Najbolj prizadete so države z velikimi plačilnobilančnimi deficiti in velikimi potrebami po zadolževanju (poleg baltskih držav še Madžarska, Ukrajina, Kazahstan in Turčija ter nekatere države jugovzhodne Evrope, zlasti Bolgarija in Romunija). Manj tvegane so danes centralno evropske države z izjemo Madžarske, za katere je značilno relativna manjša odvisnost od medbančnega trga v tujini (imajo relativno več domačih depozitov).

27

3.2.1 Finančna kriza v Sloveniji Kot so sporočili iz Urada za informiranje se Slovenija sooča s posledicami finančne krize in ohlajanjem zunanjega ekonomskega okolja v EU in širše v svetu. Vpliv na slovensko gospodarstvo je po njihovem mnenju tako dvojen: preko nedelovanja medbančnega trga v evroobmočju ter upada izvoznega povpraševanja na vseh ključnih slovenskih trgih, s katerimi naša država mednarodno sodeluje. Nedelovanje medbančnega trga pomeni, da slovenske banke težje prihajajo do virov financiranja, kar posledično onemogoča zadostno kreditiranje slovenskega gospodarstva. Finančna kriza na podoben način vpliva na slovenske zunanjetrgovinske partnerje. V območju evra sta po podatkih Urada Nemčija in Italija tehnično v recesiji že od drugega četrtletja 2008, Velika Britanija je vstopila v recesijo v zadnjem četrtletju 2008, negativno napoved rasti za leto 2009 ima tudi Francija, medtem ko naj bi rast v Avstriji v letošnjem letu znašala med 0 in 1 %. Zunanje povpraševanje se bo po napovedih Urada za informiranje (2008) v letošnjem letu dodatno znižalo ter naj bi se začelo postopoma izboljševati proti koncu leta, vendar so napovedi v danih razmerah negotove. Vpliv zunanjega šoka na strani povpraševanja ter slabih gospodarskih obetov je že razviden iz ključnih makroekonomskih indikatorjev Republike Slovenije. V 3. četrtletju 2008 se je indeks industrijske proizvodnje v Sloveniji močno znižal (–2,6 %). Podobno je v 3. četrtletju 2008 močno upadla medletna rast izvoza blaga (2,2 %) ter rast izvoza proizvodov in storitev (4,2 %). Močno je upadla tudi rast investicij; s 13,5 % v 2. četrtletju 2008 na zgolj 3,5 % v 3. četrtletju. In končno, medletna rast potrošnje gospodinjstev se še nadalje znižuje in je v 3. četrtletju 2008 znašala 2,7 %. Posledično je Urad za makroekonomske analize in razvoj znižal napoved rasti BDP za leto 2008 s 4,8 % na 4,1 % in za leto 2009 s 3,1 % na vsega 1,1 %. To hkrati pomeni, da se bo v letošnjem letu obrnil trend zniževanja registrirane brezposelnosti in stopnje brezposelnosti, ki smo mu bili priča v zadnjih 5 letih. Po drugi strani pa se ob padajočih cenah dobrin in nafte znižuje tudi inflacija, ki naj bi se do konca leta ustalila na 2,2 % na medletni ravni. Trenutni gospodarski razvoj in razmere na finančnih trgih predstavljajo pomemben izziv za javne finance. Hkrati predstavljajo izziv za nosilce ekonomskih politik v oblikovanju primernih odzivov, ki bi ublažili vpliv poslabšanja zunanjega ekonomskega okolja na slovensko gospodarstvo. Močno ohlajanje gospodarstva bistveno vpliva na javnofinančne prihodke za financiranje že prevzetih obveznosti. Njihovo zmanjševanje, povzročeno s predvidenim zniževanjem gospodarske aktivnosti, znaša 0,9 % BDP v letu 2009. Poleg tega so bile lani prevzete nove zakonske obveznosti v skupni višini 1 % BDP. Glede na velikost zunanjega šoka (finančne in realne narave) se je slovenska vlada v letu 2008 odločila ublažiti njegov vpliv na gospodarstvo. Ukrepi ekonomske politike, ki so po eni strani usklajeni s sprejetimi priporočili Evropske komisije, po drugi strani pa upoštevajo posebnosti Slovenije kot majhne in odprte ekonomije, so usmerjeni tako k agregatnemu povpraševanju kot agregatni ponudbi.

28

Pomemben sklop ukrepov se nanaša na finančni in industrijski del gospodarstva. V finančnem sektorju želi vlada poleg ohranjanja zaupanja varčevalcev v finančni sistem, zagotoviti tudi nemoteno kreditno aktivnost ter solventnost finančnega sistema. Ukrepi v tem sektorju so v prvi vrsti preventivne narave in so podobni ukrepom, ki so jih sprejele druge države evro območja in so že operativni, njihov obseg pa bo odvisen od povpraševanja finančnega sektorja ter aktualnih razmer na finančnih trgih. Ukrepi v industrijskem delu gospodarstva so namenjeni ohranjanju proizvodnih zmogljivosti ter delovnih mest tudi v zaostrenih gospodarskih pogojih in naj bi upočasnili padanje gospodarske rasti, izboljšali likvidnostni položaj podjetij ter izboljšali dolgoročne gospodarske obete. Finančne posledice posameznih ukrepov so razvidne iz spodnje razpredelnice: TABELA 1: Stroški ukrepov za reševanje krize v Sloveniji v letu 2008 Ukrep v mio EUR v % BDP

Upočasnitev padanja gospodarske rasti 70 0,2

Izboljšanje likvidnosti podjetij in ohranjanje delovnih mest: 668 1,7

Povečanje izdatkov za raziskave in razvoj in izobraževanje 68 0,2

SKUPAJ 806 2,1

(Vir: Urad vlade za informiranje UVI, 2008) Skupna vrednost ukrepov države za blažitev posledic finančne krize, ki vključuje tako delovanje avtomatskih stabilizatorjev kot tudi dodatne diskrecijske ukrepe državnega proračuna in ukrepe SID7 banke, znaša približno 3,5 % BDP. Tovrsten obseg javnofinančnih spodbud hkrati predstavlja javnofinančni primanjkljaj sektorja države na ravni okoli 3 % BDP. Obenem pa velja izpostaviti, da namerava vlada del zmanjšanja prihodkov financirati s povišanjem trošarin na naftne derivate (UVI, 2008).

3.3. Posledice finančne krize na delovanje celotnega gospodarstva ter institucij po vsem svetu Globalna finančna kriza je sprožila padec ključnih borznih indeksov, znižala vrednost dolarja v primerjavi z evrom (s tem pa je postalo blago iz evroobmočja manj konkurenčno), znižala cene nepremičnin v ZDA (posledično pa tudi v Evropi - zaradi težjega dostopa do posojil in zato manjšega povpraševanja), pripravila nekatere centralne banke, da so intervenirale s finančnimi injekcijami ter da so spremenile svoje cilje v zvezi s spreminjanjem temeljne obrestne mere, znižala konjunkturna pričakovanja finančnih strokovnjakov iz bank, zavarovalnic in velikih podjetij ter znižala naročila in zaposlovanje, znižala pričakovano gospodarsko rast v evroobmočju v letu 2008 od 2,5 na 2,1 odstotka ter oplazila tudi naše banke, ki so postale previdnejše pri odobravanju dolgoročnih posojil (Lajh, Otmar, 2007)

29

Vodilni kazalci recesije po Štiblerju (2008,104) so: umirjanje inflacije, manjša mednarodna menjava, padec cen surovin, padec indeksa cen transporta, zmanjšanje števila gradenj novih hiš, padec prodaje avtomobilov. Mnogi od njih so dosegali v letu 2008 neobičajno nizke vrednosti, kar se nadaljuje tudi v letu 2009. Znaki krize so: - počasnejša gospodarska rast v svetu (recesija v razvitih, nižja rast v nerazvitih

državah),

- počasnejša rast svetovne trgovine,

- padec cen surovin,

- posojilna suša (»crunch«) in obrnjeni tokovi kapitala (od revnih k bogatim državam),

- padec indeksa transportnih cen (baltski indeks je padel za 85 %) , - padec pomoči najrevnejšim državam (bogati odnašajo svoj kapital v domače zavetje in

likvidnost),

- padec indeksa potrošniške klime (v ZDA in Avstraliji dosega najnižje vrednosti doslej),

- padec prodaje avtomobilov (konec leta 2008 se je prodaja zmanjšala v povprečju za tretjino glede na enako obdobje leta 2007, največ v ZDA, znatno na Japonskem, manj v EU, posebno v Nemčiji).

30

3.3.1 Različni učinki recesije po različnih gospodarskih sektorjih in regijah Zaradi krize so prizadeti skoraj vsi gospodarski sektorji v svetu, posebej pa jeklarska industrija (cene so v letu 2008 padle za 20 do 70 %), transport (padec cen ter zmanjšanje povpraševanja), ladjedelništvo, rudarstvo, proizvodnja trajnih in luksuznih dobrin, trgovina, turizem in gradbeništvo. Manj prizadeta so farmacevtska industrija, zdravstvo in nekatere surovinske dejavnosti. Učinki krize bodo različni za različne skupine držav: - prelivanje prek finančnih trgov bo najbolj prizadelo države srednjega dohodka, - vse države v razvoju bodo prizadete zaradi zmanjšanja mednarodne trgovine, - pogoji menjave bodo za industrijske države izboljšani, za manj razvite poslabšani, - likvidnostne in finančne omejitve se bodo pojavile v vedno večjem številu držav. Enako kot finančna kriza se tudi realna recesija v Evropi pojavlja časovno za ZDA, vendar so zaradi vse večje globaliziranosti časovni zaostanki vse manjši, svetovna kontaminacija pa vse hitrejša ( Štiblar, 2008, 108–109). Slika 4: Rast kreditov nebančnemu sektorju

5

10

15

20

25

30

35

40

45

2005 2006 2007 2008

Krediti neban. sektorju

Krediti podj. (nef. družbam in DFO)

Krediti gospodinjstvom

KREDITI NEBAN. SEKTORJU.(letne st. rasti v %)

Vir: (Banka Slovenija, 2008) Nedavna ameriška nepremičninska kriza, ki je povzročila svetovno finančno ter gospodarsko krizo, je dober primer zgoraj navedenega dogajanja rasti kreditov nebančnemu sektorju, ki so rasli vse do sredine leta 2007, nato pa so se začeli kreditni pogoji zaostrovati. Kot je prikazano na zgornji sliki se je enako zgodilo tudi kreditom, namenjenim podjetjem ter gospodinjstvom. Obširno kreditiranje je predvsem posledica 60 letne konjunkture, ki smo ji bili priča v javnem ter zasebnem sektorju.

31

V preteklosti so finančne oblasti vsakič, ko je prišlo do problemov kreditiranja, uspešno posredovale, omogočile likvidnost ter gospodarstvo spodbudile še na druge načine. To je ustvarilo sistem asimetričnih stimulacij, poznanih tudi pod pojmom moralno tveganje, kar je spodbudilo še večji razmah kreditiranja. Že v letu 2008 je bilo po mnenju ekonomistov ter strokovne javnosti zaznati trend upočasnitve kreditne aktivnosti domačega bančnega sektorja. Oktobra leta 2008 je bil zaradi tega Državnemu zboru posredovan predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih financah8. Ta je vseboval nabor štirih ukrepov za zmanjšanje negativnih posledic finančne krize na finančni in s tem posredno tudi na realni sektor. Finančna kriza je načela zaupanje deponentov, vlagateljev in gospodarskih družb v zmožnost finančnega sistema. Cilji ukrepov so predvsem usmerjeni v ohranjanje zaupanja in stabilnosti ter krepitev finančnega sistema, da se gospodarstvu ohrani dostop do financiranja, poslovanja in naložb. Stabilnost finančnega sistema je temelj za gospodarsko rast in visoko stopnjo zaposlenosti (MF, 2008). GRAF 1: Kazalnik ekonomskega razpoloženja

(Vir: SBRA, 2008) Kazalnik ekonomskega razpoloženja, objavljen na spletni strani Evropske komisije, je avgusta lani dosegel najnižjo raven po letu 1993. Zmanjšanje zaupanja se je razpršilo v vse sektorje gospodarstva. V industriji je kazalnik zaupanja avgusta 2008 dosegel najnižjo raven po letu 2005. Od julija 2007 se je v večini držav članic EU občutno zmanjšal tudi kazalnik potrošnikove zaupljivosti.

8 Zakon o javnih financah je bil objavljen v UL RS št. 109/2008.

32

4 ECB IN FINANČNA KRIZA

4.1 Področja ECB, na katera je kriza najbolj vplivala Izbruh finančne krize je imel velik vpliv na delovanje ECB, saj so spremembe na finančnih trgih ter zaostrovanje razmer povzročile, da je morala ECB prilagoditi svoje inštrumente delovanja ter sprejeti določene nove ukrepe, ki bi pomagali ublažiti finančna nihanja ter pripomogli k bolj učinkovitemu ter hitrejšemu obvladovanju pretresov. Finančna kriza je vplivala na mnogo področij iz pristojnosti ECB. Predvsem je njen vpliv viden na področju valutnih zadev, plačilnih sredstev, nacionalnih centralnih bank, ki so pod njenim vodstvom, dalje na področjih njenega monetarnega in finančnega delovanja, na trgu kritih obveznic, na kapitalskem trgu, na trgu zasebnih dolžniških vrednostnih papirjev in še bi lahko naštevali. Za monetarno politiko ECB je v splošnem značilno, da deluje preko obrestnega, posojilnega in bilančnega kanala9. Obrestni kanal v času finančne krize zelo težko deluje, saj je vpliv tega kanala viden v učinkovitem in sofisticiranem finančnem sistemu. ECB v današnjih kriznih časih določa obrestno mero za kredite preko noči in z nekoliko daljšimi ročnostmi dospelosti. Posojilni kanal deluje po principu rezerv; zmanjšanje rezerv bank pomeni manjši obseg kreditov, če tega zmanjšanja ne morejo nevtralizirati ter obratno. V času finančne krize ta kanal deluje zelo močno in banke imajo na razpolago veliko sredstev, ki pa jih usmerjajo predvsem v povečevanje rezerv in dosti manj v kreditiranje prebivalstva. Takšna poslovna politika se izvaja predvsem zato, ker obstaja na finančnem trgu velika negotovost ter nejasna slika dogajanja na finančnih trgih v bližnji prihodnosti. Bilančni kanal je povezan s podjetji, ki si izposojajo denar. Če zaradi sprememb denarne politike centralne banke in sprememb obrestnih mer postanejo krediti bolj ali manj dostopni, to lahko vpliva tudi na večjo ali manjšo pripravljenost bank za kreditiranje podjetij ali pa na nenaklonjenost bank do prevzemanja večjih ali manjših tveganj, kot se to dogaja v sedanjem trenutku. ECB se trenutno predvsem osredotoča na zagotavljanje likvidnosti komercialnih bank.

9 Povzeto po Lah 2008, 2–7.

33

ECB posreduje na finančnem trgu, kot smo pojasnili že v 2. poglavju diplomskega dela, preko 3 glavnih obrestnih mer: - obrestna mera za operacije refinanciranja: to so redne operacije na odprtem trgu, ki jih

izvaja Eurosistem z namenom, da bančnemu sistemu zagotovi ustrezen obseg likvidnosti. Izvajajo se v obliki tedenskih avkcij, na katerih banke dajejo ponudbe za nakup likvidnosti;

- obrestna mera za odprto ponudbo mejnega depozita: odprta ponudba deponiranja likvidnosti čez noč - odprta ponudba Evrosistema, ki jo nasprotne stranke lahko uporabijo za deponiranje likvidnosti čez noč pri NCB10 po vnaprej določeni obrestni meri;

- obrestna mera za odprto ponudbo mejnega posojila: odprta ponudba Evrosistema, ki jo nasprotne stranke lahko uporabijo za pridobivanje posojila čez noč od NCB po vnaprej določeni obrestni meri ob zastavi ustreznega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev.

SLIKA 5: Poslabšanje posojilnih pogojev

Vir: (FinD_INFO, 2009) ECB vsako četrtletje objavlja Študijo o bančnih posojilih v območju evra. Ta študija kaže, kot je razvidno iz slike, zaostrovanje posojilnih pogojev, do česar so privedli pretresi na finančnih trgih. V študiji vsako četrtletje sodeluje 118 bank, ki izdajajo nova posojila za posameznike in podjetja. Banke, ki poročajo o zaostrovanju pogojev, še naprej povečujejo pribitke tako na povprečna kot, čeprav nekoliko manj, na bolj tvegana posojila, poleg tega

10 NCB je kratica za nacionalne centralne banke

34

še naprej omejujejo velikosti posojil oz. posojilnih linij ter skrajšujejo njihovo ročnost in zaostrujejo zahteve glede jamstev za posojila. Kot razlog za zaostrovanje pogojev banke še vedno v največji meri navajajo poslabšanje pričakovanj glede gospodarske dejavnosti in usode posameznih panog ter podjetij, čeprav so se te skrbi v drugi polovici leta občutno zmanjšale, kar kaže na boljšo gospodarsko aktivnost ter izboljšanje makroekonomskih kazalnikov v svetu (FinD-INFO, 2009).

35

4.2 Naloge ECB pri blažitvi finančne krize Po okrepitvi finančne krize septembra leta 2008, se je ECB odločila za takojšnje monetarne ukrepe, ki so po obsegu, naravi ter velikosti primerni za reševanje finančne krize. Ti ukrepi spadajo v dve kategoriji: - najprej se navajajo standardni ukrepi v obliki spreminjanja obrestnih mer, - v drugo kategorijo pa sodijo t. i.«nestandardni ukrepi«. Povezava obeh kategorij ukrepov pa predstavlja, po mnenju predsednika ECB Tricheta, politiko okrepljene kreditne podpore gospodarstvu ter monetarnim inštitucijam.

4.2.1 Znižanje obrestnih mer Obrestne mere so standardni kazalniki naravnanosti monetarne politike. Vendar primerjati in usklajevati samo stopnje obrestnih mer, ne ozirajoč se na druge tržne ter ekonomske variable, je po Trichetevem (ECB, 2009) mnenju podobno kot opazovati samo en del v celotnem sklopu finančnih dogajanj. Kot glavna naloga ECB se pri rešitvi krize omenja koordinirano znižanje obrestnih mer. Obrestna mera za operacije glavnega refinanciranja ECB je bila v marcu 2009 prvič v desetletni zgodovina evra znižana na 1,50 %, obrestna mera za odprto ponudbo mejnega posojila na 2,50 %, obrestna mera za odprto ponudbo mejnega depozita pa na 0,50 %. ECB z nižanjem obrestnih mer posledično zagotavlja tudi višjo likvidnost finančnemu trgu in oživitev kreditiranja zaradi velikega števila udeležencev, ki imajo vpliv v operacijah refinanciranja ECB. Iz sledečega grafa (graf 2) je razvidno, kako so se dolgoročne obrestne mere refinanciranja zniževale ter zviševale. Predvsem dobro je vidno zniževanje obrestnih mer refinanciranja v letu 2008 ter nato v prvi polovici leta 2009. Padec dolgoročnih obrestnih mer je ukrep ECB, s katerim zagotavlja višjo likvidnost monetarnemu trgu ter ena od monetarnih rešitev za reševanje finančne krize. Obrestne mere na zavarovanem ter nezavarovanem trgu so se po poročilu ECB (2009) znižale pri vseh ročnostih v skladu z znižanjem ključnih obrestnih mer ECB. V zadnjem času je bilo opazno tudi popuščanje napetosti na denarnih trgih. Razpon med nezavarovanimi merami EURIBOR11 in zavarovanimi obrestnimi merami, se je od marca letošnjega leta vztrajno zmanjševal. Vzpodbudna novica ECB je, da je evrski denarni trg v letošnjem obdobju od marca dalje pokazal znake napredka. Trimesečni razpon med EURIBOR ter obrestno mero v obrestnih zamenjavah na EONIA12, ki zajema raven prevladujočega kreditnega ter likvidnostnega tveganja, je enakomerno upadal, tako da je

11 Euribor je obrestna mera, po kateri je prvorazredna banka pripravljena posoditi finančna sredstva v evrih drugi prvorazredni banki in se izračunava vsak dan za medbančne depozite z različno strukturo dospelosti do 12 mesecev. 12 Eonia je merilo efektivne obrestne mere, ki prevladuje na medbančnem trgu v evrih čez noč. Izračuna se kot tehtano povprečje obrestnih mer za nezavarovana posojila čez noč v evrih, kot poroča skupina bank prispevnic.

36

bil do koncu obravnavanega obdobja ECB (junij 2009) v splošnem na enaki ravni kot pred okrepitvijo finančnih pretresov sredi septembra 2008. Graf 2 : Dolgoročne obrestne mere refinanciranja ECB

Vir:(Euribor–Libor, 2008) Zniževanje dolgoročnih obrestnih mer refinanciranja je dobro prikazano na zgornjem grafu, kjer je na koordinati prikazano časovno obdobje (od leta 1999-2009), na ordinati pa so prikazana stopnje obrestnih mer (od 1% do 5% stopnje).

4.2.2 Okrepljena kreditna podpora Okrepljena kreditna podpora ECB vključuje nestandardne ukrepe, ki pa niso identični na vseh valutnih področjih. Ti ukrepi odražajo specifične potrebe ustreznih finančnih sistemov in transmisijskih mehanizmov. Okrepljena kreditna podpora se osredotoča predvsem na banke, ki so glavni vir kreditiranja v evru območju, in zagotavlja okrepljeno kreditno podporo za zagotavljanje posojil preko specifičnih politik. Ukrepi okrepljene kreditne podpore obsegajo 5 gradnikov: - ukrepi upravljanja z likvidnostjo: 1. Kot prvi gradnik pri upravljanju z likvidnostjo so omenjene operacije finega uravnavanja s polno dodelitvijo na politiki stopnje pripravljenosti, natančneje uporaba avkcij s fiksno obrestno mero s polno dodelitvijo13; ta ukrep zagotavlja neomejeno zagotavljanje likvidnosti in predstavlja prvi gradnik okrepljene kreditne politike. Ta ukrep zagotavlja predvsem učinkovitost monetarne transmisijske politike v času, ko so medbančne transakcije močno zmanjšane za večino finančnih institucij. Od jeseni lanskega leta je ECB pripravljena na odpravo pomanjkanja likvidnosti, ki lahko omejuje operacije refinanciranja ECB.

13 Avkcija s fiksno obrestno mero pomeni avkcijski postopek, v katerem centralna banka vnaprej opredeli obrestno mero, sodelujoče nasprotne stranke pa licitirajo denarni znesek posla, ki ga želijo licitirati po fiksni obrestni mer.

37

2. Drugi gradnik kreditne podpore predstavlja začasna razširitev liste primernega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev, ki jih sprejme ECB. Ta lista je bila najprej objavljena oktobra leta 2008, sedaj je pa podaljšana do konca leta 2010. ECB je sedaj, kot smo že omenili, to listo povečala in sprejela širši razpon vrednostnih papirjev za zavarovanje terjatev. Državno zavarovanje znaša manj kot polovico nominalne vrednosti zavarovanj na seznamu. Ostalo so privatna zavarovanja. V nasprotju z ostalimi centralnimi bankami je imela ECB sprejeta privatna zavarovanja že pred krizo. V tem pogledu je bila na krizo dokaj dobro pripravljena, saj je imela relativno »moderno« zavarovalno ogrodje. Kot posledica tega znaša celotna vrednost primernih finančnih premoženj za zavarovanje trenutno 12,2 trilijona evrov, enakovredno 130 % celotnega GDP evrskega območja. Ta zelo širok razpon upravičenih zavarovanj znatno zmanjšuje bančne likvidacijske omejitve med finančno krizo. Prva dva gradnika ECB ponujata neomejeno refinanciranje proti zelo širokemu razponu vrste zavarovanj. Zaradi velikega števila udeležencev, ki imajo vpliv v operacijah refinanciranja14, ta dva gradnika vplivata pretežno le na finančni sistem. 2200 kreditnih institucij v evru območju ima možnost, da se refinancira pri ECB. To dejstvo demonstrira merilo obsega ECB v evro območju in učinkovitost v zavarovanju nasproti grožnji sistemske likvidnosti. 3. Tretji gradnik ECB vključuje uvedbo operacij dolgoročnejšega refinanciranja za zagotavljanje likvidnosti z zapadlostjo enega leta (poleg obstoječih zapadlosti enake dolžine kot obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv, treh in šestih mesecev). Prva taka operacija ECB, dodeljena evrskemu bančnemu sistemu, je znašala 442 bilijonov evrov likvidnosti. Ta znesek je znak trajnega povpraševanja bank za likvidnimi sredstvi. Banke lahko na ta način dostopajo do novih virov kreditov centralne banke s podaljšanim rokom dospelosti in obrestnimi merami na zgodovinsko nizki ravni. Zahvaljujoč temu gradniku ECB lahko sedaj banke razrešujejo neusklajenosti med naložbenimi in financiranimi viri v njihovih bilancah stanja. Pričakovano s strani ECB je, da bo ta ukrep pripomogel k daljšemu načrtovanji likvidnosti bank ter manjši negotovosti. Po besedah Tricheta (ECB, 2009) bo morda trajalo nekaj časa, da se dodatna dana likvidnost bankam preoblikuje v kredit. Po prvih 12 mesecih operacije financiranja je bilo ugotovljeno, da je del prejete dodatne likvidnosti s strani ECB še vedno ostal znotraj bančnega sistema ali da se celo vrača nazaj k ECB in se deponira začasno pri njej. Banke bodo po Trichtevem mnenju morale pridobiti izkušnje pri uporabi dolgoročnih kreditov z daljšim rokom dospelosti, ki jih pridobijo od svojih centralnih bank za razširitev njihovih dolgoročnih sredstev, namesto da povečujejo svojo razpoložljivost kratkoročnih likvidnosti.

14 Operacije refinanciranja: redna operacija odprtega trga, ki jo izvaja Evrosistem v obliki povratne transakcije. Ločimo med glavnimi in dolgoročnejšimi operacijami glavnega refinanciranja. Razlika med njima je, da se glavne operacije izvajajo kot tedenske standardne avkcije ter imajo rok dospelosti 1 teden, dolgoročnejše pa se izvajajo mesečno ter imajo rok dospelosti 3 mesece.

38

4. Četrti gradnik ECB predstavlja trenutno zagotavljanje likvidnosti v tujih valutah, še posebej v ameriških dolarjih. Ta ukrep je bil sprejet zaradi izogibanja kakršnihkoli pomanjkanj in se izvaja preko menjalnih linij z ameriško centralno banko Federal Reserve. Ta ukrep ponazarja precejšnjo mero sodelovanja med centralnimi bankami z namenom olajšati likvidnostne napetosti na globalnem denarnem trgu. ECB je tudi podpisala dogovor s centralnimi bankami držav severne Evrope z namenom izboljšanja preskrbe evro likvidnosti za njihov bančni sektor. 5. Peti gradnik je bil dodan maja letos in zajema dokončne nakupe kritih obveznic. Krite obveznice so dolžniški vrednostni papirji, izdani s strani bank, ki jim nudijo dostop do financiranja operacij dolgoročnejše narave od operacij refinanciranja ECB. Krite obveznice tako dovoljujejo bankam, da uspešno odpravljajo neusklajenosti med zapadlostmi njihovih sredstev (premoženjem) ter obveznostmi. Da se je ECB odločila za nakup teh posebnih vrst premoženj, je prispevalo nekaj dejavnikov, ki jih bomo v nadaljevanju opisali. Kot prvo, ukrepi za podporo kreditnih pretokov nefinančnemu sektorju v evru območju se izvajajo največkrat in najbolj pogosto med bankami. Krite obveznice so bile glavni vir sredstev za banke v območju evra pred začetkom stopnjevanja finančne krize jeseni leta 2008. Takrat je bil skoraj zaustavljen tudi trg kritih obveznic. Svet Guvernerjev je sklenil, da lahko Evrosistem pomaga k oživitvi tega trga v smislu likvidnosti, izdaji ter razširitvi, z vključevanjem v takojšnje nakupe kritih obveznic. Kot drugo, krite obveznice se po naravi razlikujejo od različnih vrednostnih papirjev, ki so postali tako popularni pred finančno krizo. Kar je zelo pomembno, poudarja Trichet (ECB, 2009), je dejstvo, da krite obveznice ne obsegajo prenosa kreditnega tveganja kot tudi z njim povezanih sredstev od izdajatelja do investitorja. Kreditno tveganje ostaja pri izdajatelju, prav tako ohranjanje spodbude za skrbno oceno kreditnega tveganja in spremljanje.

4.2.3 Povezava med FED in ECB Povezava monetarnih politik ameriške in evropske centralne banke (FED in ECB) je zelo močna in soodvisna. Razlike v ciljih monetarne politike med FED in ECB izhajajo iz različnih mandatov in manjše nagnjenosti k inflacijskim tveganjem ECB. Vendar je med obema močna medsebojna odvisnost v transmisiji prek šestih kanalov: - poslovnega ciklusa, - obrestnih mer centralnih bank, - tržnih obrestnih mer, - cene surovin, - cene vrednostnih papirjev, - medvalutnih razmerij. - Evropski poslovni ciklus zaostaja četrtletje ali pol leta za ZDA, zato tudi ECB zamuja z ukrepi za FED, vendar ni odvisna od FED.

39

- Tečajna gibanja med dolarjem in evrom realocirajo ekonomske dejavnosti med regijama in znotraj njih in vplivajo na trgovinske bilance. - Cene vrednostnih papirjev so povezane, na delniškem trgu obstaja povezanost med DAX in S&P 500. Povezanost je tudi na trgu obveznic. Donose vodijo pričakovanja prihodnosti svetovnega gospodarstva, kjer je ZDA pred EU. Glavna naloga ECB je skrb ohranjanja vrednosti denarja v primerjavi z FED, kjer je njegova primarna naloga skrb za konjunkturo. Tako ECB kot FED pa sta se v času finančne krize ter njenih posledic pripravljeni občutno izpostaviti kreditnemu tveganju zasebnega sektorja. Predvsem FED (Federal Reserve) je to tveganje prevzela tako v svoji bilanci (prek bolj tveganega zavarovanja, ki ga sprejema pri operacijah na odprtem trgu in pri diskontnem oknu) kot tudi pri zunaj bilančnih postavkah. Po Prašnikovem mnenju obstaja možnost, da bodo ti novi prijemi, ki jih je sprožila finančna kriza (večji obseg operacij na odprtem trgu in pri diskontnem oknu, nižje zahteve glede varščine in večje število strank, ki imajo dostop do centralne banke) povzročili, da bo FED v prihodnje sprejemala veliko več kreditnega tveganja zasebnega sektorja. Tudi ECB in 17 nacionalnih centralnih bank evroobmočja je sprostilo zahteve glede bonitet imetij, ki jih sprejemajo kot zavarovanje pri reodkupnih poslih, namenjenih zagotavljanju likvidnosti ter pri diskontnih oknih.

4.2.4 Zakaj se dolar krepi proti evru? Ameriški finančni sistem bo hitreje rehabilitiran kot evropski, saj imajo ZDA na razpolago več enotnih sistemskih instrumentov kot EU, ki ni konfederacija, in ravnajo bolj pragmatično. Drugi razlog bi lahko bil beg k dolarju kot najbolj varni valuti v negotovosti pred prihajajočo svetovno krizo. Tretji razlog so finančne špekulacije v obliki »kratkih prodaj« pri likvidaciji, pri katerih so zaradi želja po razdolžitvi potrebni dolarji, zato povpraševanje po njih narašča (Štibler, 2008, 120).

40

4.3. Prednost članstva v monetarni uniji Glavna prednost članstva v EMU15 je prav skupna valuta, oziroma dejstvo, da članice evro območja nimajo več lastne valute in deviznega tečaja, ki bi ga špekulativni kapital lahko napadel. S tem, da so se znotraj EMU odpravili devizni tečaji, so članice pred tako nevarnostjo povsem zavarovane. Države izven evro območja (Danska, Švedska, Islandija, Madžarska in nekatere druge) so v zadnjem času doživljale prav take motnje na deviznem trgu in so tečaj svoje valute morale braniti ali pa dopustiti močan padec vrednosti. Za obrambo deviznega tečaja so morale uporabiti najprej svoje omejene monetarne rezerve, nato pa se za finančno pomoč obrniti najprej na mednarodne institucije, med katere spada tudi ECB. Prav tako članicam evroobmočja ni potrebno dvigovati obrestnih mer, da bi branile svoje valute in svoja gospodarstva pred odlivom kapitala. Nasprotno, ECB lahko kot odgovor na krizo znižuje ključno obrestno mero evro območja. Nekatere nečlanice EMU (Danska, Švedska) so morale močno povečati svoje ključne obrestne mere prav v času, ko bi zaradi posledic krize morale z zniževanjem svojih obrestnih mer pospeševati gospodarsko rast. Tretja prednost skupne valute je v tem, da imajo ekonomski subjekti (podjetja, posamezniki, država) držav članic evroobmočja preprostejšo valutno strukturo svojih portfeljev, tako na strani naložb kot na strani dolgov, saj je njihov pomemben delež v domači valuti (evru). Zato so te države manj občutljive na posledice možnih sprememb deviznih tečajev med evrom in dolarjem ali drugimi pomembnimi mednarodnimi valutami. Četrta prednost skupne valute je v tem, da je evro druga najpomembnejša mednarodna valuta, ki s svojo težo in ugledom vzbuja zaupanje na mednarodnih finančnih trgih, kar preprečuje ali vsaj zmanjšuje nekatere negativne učinke krize. Peta prednost bi bila v tem, da imajo države evro območja boljšo možnost dostopa do finančne pomoči, saj imajo nedvomno prednost pred drugimi državami pri reševalnih programih ECB in Evropske komisije, ker lahko sodelujejo pri usklajenih programih proti kriznih ekonomskih politik, ki jih skupaj pripravljajo članice EMU in EU.

15 EMU je okrajšava za Ekonomsko in monetarno unijo, ki temelji na evru kot skupni denarni politiki, katere osnovni cilj je ohranjanje stabilnosti cen.

41

4.4 Slabosti članstva v monetarni uniji Vpliv krize na povečanje slabosti skupne valute pa bi lahko bil v tem, da država v času globalne finančne krize potrebuje čim več mehanizmov prilagajanja, oziroma čim več manevrskega prostora za vodenje lastnih ekonomskih politik. Tako bi lahko bila prav fleksibilnost obrestne mere in deviznega tečaja, ki ju omogoča lastna valuta, argument, ki si ga morda lahko privoščijo velike države kot je Velika Britanija - v prid vztrajanju pri lastni valuti in odlaganju vključevanja v EMU. Druga možna slabost skupne valute v razmerah krize bi bila morda lahko v tem, da so države evro območja najmočneje integrirale svoje finančne trge, tako da se negativne posledice finančne krize med njimi lažje prenašajo.

4.5 Splošne ugotovitve o članstvu EMU Globalna finančna kriza vpliva na prednosti in slabosti skupne valute in s tem na vrednotenje članstva v EMU. Argumenti v prid ali proti skupni valuti, torej koristi in stroški skupne valute sicer ostajajo enaki, vendar v razmerah krize pridobivajo na teži. Povečujejo se tako prednosti skupne valute kot tudi njene slabosti, vendar prednosti izdatneje, tako da pride do povečanja neto prednosti članstva v EMU. Zato je tako pri članicah kot pri tistih državah članicah EU, ki še niso članice EMU, čutiti premik v pogledu na skupno valuto in na vrednotenju članstva (oz. nečlanstva) v EMU. Stare članice, ki doslej še niso prevzele evra, so začele razpravljati o tem, kako bi se vključile v EMU. Nove članice EU, ki še niso prevzele evra, pospešujejo svoje priprave in se želijo vključiti v EMU. Celo nekatere nečlanice EU izražajo željo po priključitvi k evro območju. Če povzamemo, v razmerah globalne finančne krize se zdijo stroški (tveganja) ostati izven EMU preprosto previsoki, zato se je privlačnost evro območja nasploh povečala. Vprašanje pa je, koliko si Evropska komisija, ECB in dosedanje države članice EMU želijo razširitve evroobmočja prav zdaj, ko imajo zaradi krize več kot dovolj lastnih težav. Problem je tudi v tem, da bo, še preden bi eventualno razširitev evroobmočja zaradi dolgotrajnosti postopkov sploh uspeli izvesti, globalna finančna kriza morda že izginila. Prednosti skupne valute sedaj postajajo očitne predvsem tistim državam, ki doslej niso bile vključene v evro območje. Pri tem je seveda jasno, da tudi skupna valuta držav ne more obvarovati pred glavnimi posledicami krize (recesija in nezaposlenost), lahko pa jo rešuje pred nekaterimi dodatnimi problemi.

42

5 KAKO SE SPOPRIJETI S KRIZO

Globalna finančna kriza je jasno pokazala nekatere temeljne pomanjkljivosti mednarodnega denarnega sistema na področju globalnih finančnih neravnovesij, regulacije finančnih institucij, načina upravljanja tveganj ter delovanja trgov. Centralne banke in države so morale v razmerah, ko so posamezni segmenti finančnih trgov skoraj prenehali delovati, začasno posredovati v funkciji vzdrževalca trga, v prihodnosti pa bodo morala biti prizadevanja javnih institucij osredotočena predvsem na dva izziva. Prvi izziv je prihodnja ureditev mednarodnega denarnega sistema. Na makroekonomski ravni je tu najpomembnejše vprašanje globalnih finančnih neravnovesij, ki lahko pripomorejo k nastajanju cenovnih balonov. Prihodnji mednarodni denarni sistem bi moral zato težiti k odpravljanju ali vsaj zmanjševanju teh neravnovesij. Na mikroekonomski ravni so pri ureditvi mednarodnega denarnega sistema najpomembnejši: (1) vprašanje ustrezne regulacije finančnih institucij in zmanjševanja prostora za regulacijsko arbitražo, (2) razmislek o ustreznosti poslovnih modelov za upravljanje tveganj, kot je model »ustvari in posreduj« in s tem o mejah inovativnosti financ ter (3) razmislek o motivih in načinu delovanja bonitetnih agencij zaradi konflikta interesov in moralnega tveganja, ki so ga vnašale v proces lastninjenja. Poleg tega bo treba v okviru vnovične definicije mednarodnega denarnega sistema razmisliti tudi o tem, kakšno vlogo naj imajo mednarodne finančne institucije, kot sta med drugim Evropska centralna banka ter Mednarodni denarni sklad. Drugi izziv je spodbujanje gospodarske rasti. V nastalih razmerah se pojavljata dve nevarnosti za prihodnjo gospodarsko rast. Prva je t. i. kreditni krč (»credit crunch«), ki je nastal zaradi zamrznitve medbančnega trga. Kredit je nujno potreben za izvajanje rednih aktivnosti nefinančnih podjetij (usklajevanje kratkoročnih terjatev do kupcev in obveznosti do dobaviteljev, nabava surovin, plačila za delo) kot tudi za uresničevanje njihovih investicijskih načrtov. Dosedanje ukrepe centralnih bank in držav na medbančnem trgu je treba razumeti predvsem kot poskus preprečitve kreditnega krča, ki se za zdaj kaže kot relativno uspešen. Druga nevarnost za rast je zmanjšanje agregatnega povpraševanja, ki bo nastopilo tako zaradi manjše dostopnosti kredita kot tudi zaradi premoženjskega učinka finančne krize. Preko tega posrednega kanala se kriza seli iz finančnega sektorja v realni sektor. Predvsem od učinka na porabo je odvisno, kako globoka in dolga bo recesija, v kateri se je znašlo svetovno gospodarstvo (Prašnikar, Cirman 2008, 145).

43

5.1 Fiskalna spodbuda realnemu sektorju Znižanje obrestnih mer centralnih bank ni dovolj učinkovito zdravilo proti recesiji, saj so že blizu likvidnostne pasti, nezaupanje pa sili banke v hranjenje likvidnosti in zadržanost v kreditiranju. Potrebna je še fiskalna spodbuda. Zaupanje potrošnikov je najnižje doslej, zato varčujejo za slabe čase, zasebna potrošnja in naložbe pa močno padajo. Ker povsod po svetu vlada recesijska klima, pada tudi izvoz. Čas je za akcijo države. Glavno vprašanje pri reševanju krize preko fiskalnih spodbud je, kateri ukrep izbrati. Lahko gre za: - zniževanje davčnih stopenj in drugih prispevkov, - povečanje javnih izdatkov. Vlaganja v infrastrukturo učinkujejo neposredno šele na daljši rok, že v sami izgradnji pa povečujejo zaposlitev in dohodke. Povrnitve davkov se lahko takoj pretvorijo v potrošnjo, če ljudje ne bi varčevali v strahu pred še hujšo recesijo. Znižanja davkov podjetjem prinašajo razbremenitve, če veljajo za financiranje in investicije iz dobičkov, lahko tudi povečajo zasebno naložbeno aktivnost. Socialna pomoč brezposelnim in v recesiji osiromašenim deluje kot avtomatični stabilizator keynesijanskega tipa. Spodbuda bi morala biti pravočasna, ciljna in z načrtom za povrnitev v dolgoročno ravnotežje javnih financ. Prava spodbuda poveča kratkoročno proračunski primanjkljaj, vendar bo podaljšana recesija še bolj znižala dolgoročne proračunske prihodke in s tem primanjkljaj, kot je izkusila Japonska v 90. letih. Izbor instrumenta je odvisen od stanja, v katerem je narodno gospodarstvo. Če ima velik zunanji primanjkljaj, bo težko pridobiti dodatni tuji kapital. Države s plačilnobilančnim presežkom in velikimi rezervami, kot sta Kitajska in Japonska, imajo več prostora za manevriranje. ZDA imajo, kljub največjemu primanjkljaju plačilne bilance na svetu, veliko možnosti za ukrepanje. Razlog je zaupanje v dolar kot zadnje zatočišče. Učinkovita fiskalna spodbuda pomeni, da se denar potroši takoj in da se ga ne hrani. Paket mora biti začasen, da ne »pregreje« gospodarstva, hkrati pa zagotavlja ponovno dolgoročno izravnavo proračuna. ZDA bi po mnenju Štiblarja (2008, 122) morale povečati investicije v infrastrukturo, kar pa po njegovem ne bo pomagalo dovolj hitro. Nasprotno, vračilo davkov (»flat tax rebate«) bo hitro učinkovalo, če se bodo pocenile surovine. Zaradi posojilnega krča se bodo vračila davkov hitreje porabila. Tudi začasne davčne razbremenitve investicij bi bile dobre, čeprav v normalnih razmerah niso optimalne za konsistentno davčno politiko. Pravi ukrepi so različni po posameznih državah, ker so odvisni od njihove ekonomske strukture in fiskalne pozicije. Pragmatično: skrbnost proračuna velja za leta razcveta, ne za leta krize. »Nuklearna« opcija je financiranje znižanja davkov ali povečanje javnih izdatkov s tiskanjem denarja. Država dobi za svoje obveznice denar od centralne banke, ki ga v obliki davčnih povrnitev razprši med prebivalstvo, to je po znanem poskusu »helikopterskega metanja denarja« (Štiblar, 2008, 121–122).

44

5.2 Reševanje krize na splošno Ker splošno sprejete ekonomske teorije glede nastajanja in reševanja finančnih kriz ni, so zato različne tudi strategije in politike, ki jih uporabljajo vlade in centralne banke pri reševanju finančnih kriz ter z njimi povzročenih realnih recesij. Kenichi Ohmae (2008) predlaga naslednji sistematični pristop, ki sloni na treh načelih: 1. Finančno krizo je treba obravnavati kot sistemsko napako in ne reagirati na posamezne

težave.

2. Treba je izbrati pravilno zaporedje ukrepov, da je problem lahko rešen v pravem času (»first things first«). Gre za tri prioritete: - prva je likvidnostna kriza, za rešitev katere so potrebne posojilne linije likvidnosti;

- druga pomeni odpravo slabih aktiv; odpisi presegajo delniški kapital, svežega

zasebnega kapitala ni dovolj; primerni so bodisi prevzemi bodisi državna dokapitalizacija (nacionalizacija);

- tretja je zaznamovana z recesijo v realnem sektorju, proti kateri je treba ukrepati z monetarnimi in fiskalnimi spodbudami.

3. Konstruirati je treba svetovni finančni sistem, da bi se izognili podobnim problemom v

prihodnje.

45

5.3 Sistemski pristop reševanja krize Kritičen za popoln izbruh finančne krize je bil 14. september 2008, ko je ameriška vlada pustila propasti investicijsko banko Lehman Brothers, s čimer je želela dati signal drugim, da jih ne bo reševala; vendar se je morala zaradi poglobitve krize takoj zatem problema lotiti sistemsko. Načeloma so v uporabi trije načini reševanja finančnih ustanov, ki so v finančni krizi postale nelikvidne in nesolventne: 1. Dokapitaliziranje bank,

2. Prevzemi izvzetih solventnih delov bankrotiranih ustanov s strani konkurentov, drugo

pa gre v stečaj,

3. Državne garancije za vse depozite občanov (začela je Irska, sledila Grčija, zatem pa celotna EU in ostali dela sveta), z namenom, da ne pride do navala na banke (»run on bank«).

Solventnost bank pada, ker se zmanjšuje vrednost njihove aktive, v kateri so imetja novih finančnih instrumentov, ki nimajo cene. Likvidnost pada, ker takšne nelikvidne aktive pač ni mogoče uporabiti za plačilo depozitov na pasivi. Banke morajo vstopiti na posojilni trg, vendar je tega strah pred nevračanjem medbančnih posojil v celoti izpraznil. Banke raje deponirajo višek likvidnosti v centralni banki (po več kot dve odstotni točki nižji obrestni meri, kot bi jo dobili na medbančnem trgu, v ECB po 4,25 %) in si tudi izposojajo likvidnost od centralne banke. Centralna banka je tako postala ne le zadnji, ampak tudi edini posojilodajalec v sili (»lender of last resort - lender of only resort«).

46

5.3.1 Odprava problemov solventnosti bank Edini način reševanja posledic krize, ki se odražajo v nesolventnosti bank in drugih finančnih ustanov, so zasebni prevzemi ali nacionalizacija kritičnih finančnih ustanov, torej podržavljenje stebrov kapitalizma v razvitem svetu, kar se že dogaja. Banke imajo v aktivi obveznice, ki niso naprodaj, na pasivi pa depozite, ki jih v kriznih trenutkih deponenti pogosto želijo dvigniti. Zmanjka jim likvidnosti, če je obseg danih posojil in kupljenih obveznic večji od obsega pridobljenih depozitov. Nimajo dovolj kapitala za pokritje razlike, zato jih morajo bodisi dokapitalizirati lastniki bodisi jih kupijo druge zasebne finančne ustanove in jih dokapitalizirajo, zadnja možnost pa je, da vstopi država in jih z dokapitaliziranjem nacionalizira. V krizi prevlada zadnja možnost: država mora prispevati sveži kapital, da se banke obnovijo in vrnejo k normalnemu poslovanju. Tako lahko država postane lastnik bank neposredno ali skozi menjavo dolgov za kapital (»debt - equity swap«). Tako je v veliki meri nacionaliziran bančni sektor v ZDA, EU in drugih razvitih državah, kar jih bo po napovedih Štiblarja (2008, 118) stalo okrog 10 % BDP. Gre sicer za »začasen ukrep« reševanja finančnega sistema, kako dolgo bo v resnici trajal, pa še ne ve danes nihče.

5.4 Ukrepanje slovenskih finančnih družb v času finančne krize Z vsemi razpoložljivimi inštrumenti in ukrepi je treba ohraniti likvidnost in solventnost bank in drugih finančnih ustanov, le-te pa morajo obnoviti polno kreditiranje realnega sektorja, da bi bili pripravljeni na prihajajoče negativne posledice svetovne finančne krize. Banke bodo močnejše, če povečajo delniški kapital in rezervacije ter upočasnijo rast posojil pod rast depozitov, kar je mogoče doseči tudi s hitrejšo rastjo depozitov. V tem smislu so po Štiblarju (2008, 159) primerni naslednji konkretni ukrepi: - ugotoviti pravno naravo posojil bank mater svojim podružnicam in posojil drugih bank

in zatem način, kako jih je mogoče čim dlje (tudi ob neugodnem razvoju finančne situacije v svetu) zadržati pri domačih bankah,

- povečati rezervacije za pričakovane izgube (tveganja) z zahtevo po strožjem ocenjevanju bonitete bančnih posojilojemalcev,

- povečati kapitalsko osnovo bank in drugih finančnih ustanov (za pokritje nepričakovanih izgub) pri vztrajanju na novih kriterijih minimalne solventnosti ali celo preseganju njihovega minimuma,

- izboljšati likvidnost bank (povečanje koeficienta likvidne aktive proti kratkoročnim obveznostim bank) in drugih finančnih ustanov z vsemi mogočimi ukrepi, ki bodo zagotovili hitrejšo rast depozitov od bančnih posojil,

47

- s pojasnili razvoja hipotekarno-finančne krize v svetu utemeljiti potrebe po ukrepih za bolj skrbno poslovanje bank in drugih finančnih ustanov doma. Ukrepi naj bi bili namenjeni temu, da bi se doma kar v največji mogoči meri ubranili pred neugodnimi posledicami finančne krize.

5.5 Nacionalni načrti in ukrepi EU je oblikovala tudi niz ukrepov v podporo aktivnostim držav članic, da bi se le-te kljub različnim razmeram, ki vladajo v posameznih državah članicah, lahko usklajeno odzvale. Države imajo tako možnost, da izberejo med najustreznejšimi ukrepi, pri čemer dajejo prednost tistim, ki bodo kratkoročno imeli največji učinek. Smernice za izbor ukrepov pa so: - ukrepi v podporo povpraševanju morajo imeti takojšen učinek, biti časovno omejeni in

usmerjeni v najbolj prizadete in za strukturo gospodarstva najpomembnejše sektorje; - odvisno od razmer v posameznih državah članicah, so ti ukrepi lahko v obliki

povečanih javnih odhodkov, razumnih znižanj davčnih obremenitev, zmanjšanja socialnih prispevkov, pomoči nekaterim kategorijam podjetij ali neposrednih pomoči gospodinjstvom, zlasti tistim najbolj ogroženim;

- dopolnjevala jih bodo okrepljena prizadevanja za izvajanje strukturnih reform, predvidenih v lizbonski strategiji.

Naloga vsake države članice je, da pripravi nacionalni načrt za odziv na finančno krizo in oživitev gospodarstva. V prvi vrsti je pri finančni krizi pomembna podpora bančnemu sektorju, ki pa mora slediti naslednjim načelom: - razlikovati med dobro stoječimi bankami in bankami s težavami; - izogibati se vsem ukrepom, ki bi banke odvračali od iskanja zasebnega kapitala; - poskrbeti, da banke opravljajo svojo primarno vlogo, to je financiranje gospodarskega

sektorja. Navedeni ukrepi za finančni sektor so predvsem kratkoročne narave in ne smejo ogrožati oziroma morajo biti usklajeni s sprejetimi dolgoročnimi cilji in strukturnimi reformami, načrtovanimi z lizbonsko strategijo. Za oživitev gospodarstva je tako enako pomembno, da se nadaljuje izvajanje pakta stabilnosti in rasti (lizbonska strategija), ki je z vsemi prožnimi možnostmi ustrezen okvir proračunske politike v Evropi in je usklajen s ciljem dolgoročne vzdržnosti javnih financ

48

6 NAPOVEDI ZA PRIHODNOST

6.1 Svetovna napoved gibanja finančne krize za leto 2009 V letu 2009 bo svetovna rast BDP upočasnjena na 1,6 %, pri čemer bo večina razvitih držav formalno v recesiji, države v razvoju pa bodo znatno upočasnile rast. Po bolj pesimističnem scenariju bo negativna celo skupna svetovna gospodarska rast (-0,5 %). Seveda bo dinamika od države do države in med regijami različna, kar je treba upoštevati pri iskanju novih izvoznih usmeritev za Slovenijo. Najhitrejšo rast bodo ohranile članice skupine BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska) in druge tranzicijske države, hkrati pa arabske države zahodne Azije. Tudi države jugovzhodne Evrope, tradicionalni rezidualni izvozni trg Slovenije, bodo ohranile znatno pozitivno rast. Po drugi strani bo aktivnost v EU27 oziroma ožji EMU blizu stagnacije, po pesimističnem scenariju pa bo celo padala. Vse vodilne destinacije slovenskega izvoza bodo blizu stagnacije aktivnosti: Nemčija, Italija, Francija in še najmanj Avstrija. Slovenska gospodarska aktivnost naj bi bila s 3,5 % nekje med stagnacijo ali padcem razvitih držav in hitrejšo rastjo vodilnih držav v razvoju skupine BRIC (Štiblar, 2008, 23). Napovedi o mednarodni trgovini potrjujejo napovedi aktivnosti posameznih držav, s katero je trgovina tesno pozitivno povezana. Svetovna trgovina naj bi se v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 vrednostno celo skrčila. Posebej izrazit naj bi bil padec izvoza in uvoza EU 27 in članic EMU, kamor spada tudi Slovenija. Padec izvoza in uvoza razvitih držav naj bi bil močnejši od njune rasti v državah v razvoju, kjer posebej izstopa rast uvoza Rusije, manj tudi držav Jugovzhodne Evrope. Inflacija se umirja že od srede leta 2008, kar se nadaljuje tudi v recesijskem letu 2009. Svetovna rast cen potrošnih dobrin naj bi padla s 4,9 % v letu 2008 na 3,1 % v letu 2009. Pri tem se bodo cene v razvitih državah povsem umirile na 1,8 %, tako da bi se njihova rast v EMU z 2,5 % približala ciljni meji 2 %. V državah v razvoju bi ostala inflacija še vedno 6,4 %, posebej izrazita pa bo v tranzicijskih državah na čelu z Rusijo (nad 11 %). Slovenska inflacija naj bi ostala vmes :znatno višja od povprečja EMU in razvitih držav nasploh, vendar nižja kot v državah v razvoju. Za spodbujanje izvoza na razvite trge to ni dobro (Štiblar, 2008, 24–25). Pričakovano je, da se bo v recesiji položaj glede zaposlenosti poslabšal v večini regij in držav sveta. Brezposelnost je v ZDA že leta presegala 6 % in naj bi se letos, torej v letu 2009, povečala tudi na 8 %, medtem ko je v Zahodni Evropi bila že leta 2008 blizu 8 % in se bo še samo povečala. Na Japonskem naj bi bila stopnja brezposelnosti letos blizu 4 % (Štiblar, 2008, 25).

49

Negotovosti v kratkoročni prihodnosti predstavlja razpad finančnega sektorja in resnejša recesija, ki bi se sprevrgla v depresijo16. Vprašanje je, ali bodo finančni paketi zadostovali za odpravo vseh »strupenih aktiv« iz finančnega sistema in zaključkov finančnega razdolževanja ter pridobivanja likvidnosti. Če ne, se bo posojilni krč nadaljeval na povpraševanje in aktivnost v razvitih državah, kapitalski odlivi iz držav v razvoju bodo hromili njihovo aktivnost, najmanjšemu številu razvitih držav pa bo primanjkovalo finančne pomoči (Štiblar, 2008, 25). Evropska komisija ocenjuje, da bo gospodarska rast v Evropski uniji in evrskem območju letos manjša za 4 %, leta 2010 pa se bo začelo gospodarsko okrevanje. Evropska unija preživlja najhujšo recesijo po drugi svetovni vojni, je zapisano v poročilu, ki ga izda Evropska Komisija dvakrat letno. Inflacija se je upočasnila, toda delovna mesta in javne finance so še vedno na udaru. Leta 2010 naj bi se po njeni napovedi razmere umirile. Po najnovejši uradni gospodarski napovedi bo leta 2009 gospodarstvo EU nazadovalo za 4 %, potem ko je leta 2008 beležilo 0,8 % rast. Skoraj vse države EU se spopadajo s hudo finančno krizo in svetovno recesijo, nekatere tudi z nihanji na nepremičninskih trgih. Toda po napovedih naj bi si gospodarstvo, predvsem zaradi učinka sprejetih fiskalnih in finančnih ukrepov, spet opomoglo še pred iztekom drugega leta, kljub napovedani negativni gospodarski rasti (–0,1 %) za leto 2010. V primerjavi z jesensko in januarsko vmesno napovedjo za leto 2009, so številke nižje tako za evroobmočje kot za celotno EU. Inflacija se je v zadnjih mesecih močno zmanjšala. Po indeksu HICP naj bi leta 2009 znašala nekaj manj kot 1 % v Evropski uniji (0,5 % v evrskem območju), leta 2010 pa naj bi se postopno zvišala na približno 1,25 %. Stopnja zaposlenosti naj bi se v Evropski uniji in evroobmočju letos zmanjšala za približno 2,5 %, naslednje leto pa še za 1,5 %. Skupno naj bi v Evropski uniji v letih 2009 in 2010 delo izgubilo 8,5 milijona ljudi v primerjavi z 9,5 milijona novih delovnih mest v obdobju 2006–2008. Močno so obremenjene tudi javne finance. Nacionalni proračunski primanjkljaji naj bi se letos v EU podvojili, in sicer naj bi se z 2,3 % leta 2008 povzpeli na 6 %, leta 2010 pa na 7,25 %. Vzrok za to leži v manjšem davčnem prilivu in velikih javnih izdatkih, namenjenih okrevanju gospodarstva.

16 Medtem, ko je recesija definirana kot negativna rast produkta v dveh zaporednih četrtletjih, depresija nima definiranega kvantitativnega indikatorja. O njej se iz psiholoških razlogov sicer ne govori, pomenila pa bi verjetno krepko,vsaj 5- do 10-odstotno zmanjšanje produkta nekaj let zapored. Nekaj takega se je zgodilo v novejši zgodovini le na prehodu v 90. leta. Povzročila jo je tranzicijska depresija nekdanjih komunističnih držav ob prehodu v tržno gospodarstvo, ki jo je v Sloveniji dopolnjeval še šok izgube trgov zaradi osamosvojitve.

50

Toda v tej najhujši svetovni recesiji po drugi svetovni vojni so napovedi še vedno negotove. Veliko bo odvisno od tega, kako močno se bodo posamezni deli gospodarstva odzivali na dogajanje drugod in kako učinkoviti bodo fiskalni in finančni stimulacijski ukrepi. Evropska komisija objavi gospodarsko napoved štirikrat na leto. Izčrpna spomladanska in jesenska napoved zajema gospodarsko rast, inflacijo, zaposlenost ter javnofinančni primanjkljaj in dolg za vse države članice EU ter za več držav zunaj EU. Manj obsežne vmesne napovedi izidejo navadno februarja in septembra samo za največja gospodarstva ter prinašajo pregled dogajanja in popravke glede na prejšnjo napoved (Evropska Komisija, 2009)

51

6.2. Napoved stanja slovenskega gospodarstva v finančni krizi Napoved kaže na upočasnitev rasti slovenskega BDP v letu 2009 ter odvisno od nadaljevanja globine svetovne recesije tudi v letu 2010. Vseeno je mogoče pričakovati pozitivno rast vsaj na ravni 3 %, umirjeno inflacijo proti 3 %, vendar povečanje stopnje brezposelnosti vse do podvojitve ob globoki recesiji v svetu. Spodbujeno domače finalno povpraševanje, na primer prek avtomatičnih stabilizatorjev, kot sta povečanje javnih investicij v infrastrukturo in večjih prispevkov za brezposelne, namreč ne more v celoti nadomestiti izpada izvoznega povpraševanja zaradi recesije v EU in svetu, saj je Slovenija za to premajhna in preveč odprta država. Zato bo proračunski saldo nujno negativen, domači javni dolg se bo povečal. Plačilnobilančni primanjkljaj, ki se je v letu 2008 gibal na ravni 6 % BDP, bi se lahko relativno tudi zmanjšal, še vedno pa bo neustrezno velik (Štiblar, 2008, 30). Z razvojem v zadnjih letih je Slovenija, ugotavlja Štiblar (2008, 30), izgubila svojo unikatno gospodarsko pot. Solidno rast z notranjim in zunanjim ravnotežjem je zamenjala obratna slika hitre rasti ob inflaciji in bilančnih neravnotežjih. Predvidene spremembe gospodarske aktivnosti z novo vlado, ki je bila izvoljena septembra lani, so omejene z neugodnim razvojem svetovnega gospodarstva, finančno krizo in recesijo v realnem sektorju. Po mnenju Štiblarja (2008, 30) je pričakovati, da bo nova vlada vodila položaju ustrezno bolj ekspanzivno fiskalno politiko, manjšo stopnjo restriktivnosti pa bi po njegovem mnenju lahko vodila tudi ECB v monetarni politiki. Vse težje postaja breme servisiranja zunanjega dolga. Dve tretjini v zadnjih štirih letih nastalega zunanjega neto dolga je ustvaril javni sektor. Zadolževanje v tujini je omogočilo nakupe vrednostnih papirjev v tujini po zahtevani liberalizaciji kapitalskega računa ob vstopu v EU in financiranje domače gradnje cest in hiš. Cene nepremičnin so se sredi leta 2008 začele umirjati in se bodo še zmanjševale, čeprav je nepremičninski mehurček pri nas bistveno manjši kot v večini drugih razvitih držav; gradnjo cest pa bi lahko nadomestila gradnja železnic kot keynesijanska spodbuda domači aktivnosti. Negotovost vnaša gibanje cen surovin, posebno nafte. Tudi učinek zniževanja obrestnih mer centralnih bank na poslovne banke bo spodbudil zasebne naložbe kot pot k reševanju gospodarske recesije. Pri ukrepanju bo najbolj pomembno dvoje::

1. uporaba vseh vrst avtomatičnih stabilizatorjev, vključno z razbremenitvijo gospodarstva, z začasnim prenosom prispevkov za socialno varnost v čas gospodarskega razcveta v prihodnosti,

2. čim hitrejše zmanjševanje plačilnobilančnega primanjkljaja.

Hkrati bo zagotavljanje trajnostnega dodatnega vira likvidnosti s strani ECB in ne zgolj zniževanje njene obrestne mere, spodbudilo poslovne banke h kreditiranju gospodarstva. Vsesplošno začenjanje javnih investicij ni optimalno, saj bi, če bi imele dolgo aktivacijsko dobo, povečevale zunanji primanjkljaj zaradi zanje potrebnega uvoza. Prav je zadržano podpreti nekaj projektov z veliko in hitro spodbudo domači gospodarski aktivnosti.

52

6.3. Napovedi ECB glede gibanja svetovne finančne krize

6.3.1 Gibanje stopnje inflacije po napovedih ECB Na področju cenovnih gibanj se je medletna inflacija, merjena z indeksom HICP, od sredine leta 2008 dalje vztrajno zniževala, potem ko je že dosegla rekordno visoko vrednost 4 %. Po Eurostatovi prvi oceni je inflacija februarja 2009 znašala 1,2 %, kar je približno enako kot januarja (1,1 %). Zmanjšanje inflacije od poletja dalje je predvsem posledica strmega padca svetovnih cen primarnih surovin v istem obdobju. Obenem se vse bolj pojavljajo tudi znaki splošnejšega zmanjševanja inflacijskih tveganj. Zato je verjetno, da bo inflacija po HICP tekom leta 2009 močno nihala, pri čemer je treba poudariti, da kratkoročna volatilnost s stališča denarne politike ni pomembna. Tekom leta 2010 naj bi po napovedih ECB (2009) gospodarstvo postopno okrevalo. Hkrati ostajajo razpoložljivi kazalniki inflacijskih pričakovanj v srednjeročnem do dolgoročnem obdobju trdno zasidrani na ravni, ki je skladna s ciljem Sveta ECB, da srednjeročno ohranja stopnjo inflacije pod 2 %, vendar blizu te meje. Navzkrižna primerjava z rezultati denarne analize potrjuje, da se inflacijski pritiski zmanjšujejo. Po sklepu z dne 5. marca 2009, objavljenem v Mesečnem biltenu ECB, Svet ECB pričakuje, da bo stabilnost cen v srednjeročnem obdobju ohranjena, kar bo podpiralo kupno moč gospodinjstev v evroobmočju. Svet ECB bo še naprej zagotavljal trdno zasidranje srednjeročnih inflacijskih pričakovanj, kar bo spodbujalo vzdržno rast in zaposlenost ter prispevalo k finančni stabilnosti. Svet ECB bo zato tudi v prihodnjem obdobju zelo natančno spremljal vsa gibanja. Tako kot pri gospodarski rasti napovedi inflacije spremlja precejšnja stopnja negotovosti. Tveganja so večinoma uravnotežena. Povezana so zlasti z negotovostjo glede prihodnje gospodarske aktivnosti ter tudi z negotovostjo glede cen primarnih surovin (ECB, 2009).

6.3.2 Ekonomska in denarna analiza ECB v finančni krizi Namen ekonomske analize ECB je oceniti kratkoročne in srednjeročne dejavnike gibanja cen s poudarkom na realnem gospodarstvu in finančnih razmerah v gospodarstvu. Ekonomska analiza upošteva dejstvo, da je gibanje cen v teh časovnih obdobjih predvsem pod vplivom razmerja med ponudbo in povpraševanjem na trgu blaga, storitev in proizvodnih dejavnikov. Ekonomska analiza kaže, da se je svetovno gospodarstvo v zadnjih mesecih znatno oslabilo, kar je posledica učinka pretresov na finančnih trgih, ki vse bolj vplivajo tudi na nova tržna gospodarstva v vzponu. V razmerah povečane negotovosti je izrazit upad obsega svetovne trgovinske menjave spremljalo občutno zmanjšanje domačega povpraševanja v evroobmočju.

53

Denarna analiza ECB se osredotoča na dolgoročnejše obdobje in upošteva dolgoročno povezavo med ponudbo denarja in ravnijo cen. Denarna analiza pomeni predvsem način, kako iz srednjeročne in dolgoročne perspektive navzkrižno preveriti kratkoročne in srednjeročne ugotovitve, pomembne za denarno politiko, ki izvirajo iz ekonomske analize. Na področju denarne analize najnovejši podatki in ocene nadalje kažejo, da se trenutno osnovna dinamika rasti denarja v evroobmočju upočasnjuje. To pomeni nadaljnje zmanjšanje inflacijskih tveganj v srednjeročnem obdobju. Nadaljnja upočasnitev osnovne denarne dinamike je v nasprotju z visoko medmesečno volatilnostjo v gibanju denarnega agregata M317 in njegovih komponent, ki je bila zabeležena potem, ko so se finančni pretresi septembra 2008 okrepili. To je povezano predvsem s tržnimi instrumenti, pa tudi s precejšnjim premeščanjem med različnimi kategorijami vlog, ki so vključene v M3. Medtem ko se je medletna rast M3 januarja 2009 dodatno umirila na 5,9 %, se je medletna stopnja rasti ožjega agregata M118, ki vključuje najbolj likvidna sredstva, povečala na 5,2 %.

17 M3 je širši denarni agregat, ki obsega M2 in tržne inštrumente, na primer repo posle, točke/delnice skladov denarnega trga in dolžniške vrednostne papirje z dospelostjo do vključno 2 let, ki so jih izdale MFI. 18 M1 pomeni ožji denarni agregat, ki obsega gotovino v obtoku in vloge čez noč pri MFI in institucionalnih enotah centralne ravni države (na primer pri pošti ali zakladnici).

54

Volatilnost je bila ob prelomu leta značilna tudi za tok posojil MFI zasebnemu sektorju, pri čemer je mesečnemu zmanjšanju stanja v decembru lani sledil precejšen pozitiven tok v januarju 2009. Toda če upoštevamo morebitne učinke ob koncu leta in zanemarimo najnovejša gibanja, to potrjuje zmanjšanje rasti bančnega kreditiranja gospodinjstev in nefinančnih družb v letu 2008. Hkrati kaže, da se znatno preteklo znižanje ključnih obrestnih mer ECB vse bolj prenaša na bančne obrestne mere za posojila, kar pomeni, da transmisijski mehanizem denarne politike v evroobmočju kljub napetostim na finančnih trgih ni pomembneje oviran. Vseeno je potrebnih več podatkov in analiz, da bi lahko zanesljivo ocenili prihodnja kreditna gibanja (ECB, 2009).

6.3.2 Gibanje javnofinančne politike ECB Kar zadeva odziv javnofinančne politike na upad gospodarske konjunkture, dopolnjeni programi stabilnosti držav evro območja in najnovejši podatki potrjujejo možnost strmega in splošnega poslabšanja javnih financ v evroobmočju. Verodostojna zavezanost konsolidaciji, katere cilj je ponovno doseči zdravo javnofinančno stanje in dosledno spoštovanje določb Pakta za stabilnost in rast, sta nujna za ohranjanje zaupanja javnosti v vzdržnost javnih financ, kar je pomembno tako za okrevanje gospodarstva kot za spodbujanje dolgoročne rasti. Ob tem Svet ECB podpira namero Evropske komisije, da sproži postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem proti več državam. To je ključno za ohranitev verodostojnosti okvira EU za fiskalni nadzor. Pomembno je, da se določi jasen rok za odpravo čezmernega primanjkljaja in da konsolidacijski načrti temeljijo na zanesljivih in dobro opredeljenih strukturnih ukrepih.

6.3.3 Gibanje strukturne politike v finančni krizi Kar zadeva strukturno politiko, ostaja izvajanje ekonomskih politik v skladu z načelom odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco še naprej pomembno. Ob tem je nujno, da državni ukrepi podpore ne izkrivljajo konkurence in ne odlagajo potrebnega strukturnega prilagajanja, še bolj pomembno pa se je izogibati protekcionističnim ukrepom. Izogibanje protekcionizmu bo ključno za svetovno gospodarstvo, da se bo lahko hitreje rešilo iz sedanje krize. Uspešen zaključek kroga trgovinskih pogajanj, ki se je začel v Dohi, bi bil ravno tako pomemben mejnik na poti k bolj povezanemu in odprtemu svetovnemu gospodarstvu v korist vseh (ECB, 2009).

55

6.4 Vloga ECB v prihodnosti ECB si je v desetih letih svojega delovanja pridobila ugled in splošno odobravanje v svetovnem gospodarstvu, evro pa je v tem času postal valuta svetovnega pomena, ki je skoraj enakovredna ameriškemu dolarju. Zato je zelo pomembna neodvisnost ECB, ki ima jasno opredeljen neodvisni politični in finančni položaj. V delovanju finančne krize je zlasti pomembna skupna monetarna politika za stabilizacijo gospodarstva v teh obdobjih nestabilnosti. Velik izziv za ECB predstavlja reševanje finančne krize v prihodnosti, saj so dogajanja na finančnih trgih nestanovitna in nepredvidljiva. Smisel in glavna naloga ECB je skrb za doseganje stabilnosti cen v evroobmočju, kar poskuša ECB zagotoviti z različnimi ukrepi, ki jih je morala uvesti na novo od sredine jeseni lanskega leta. Ti ukrepi so po našem mnenju nujno potrebni, saj nudijo bankam večjo likvidnost ter možnost dajanja kreditov, kar je v teh časih zelo pomembno. Najbolj pomembno pri vsem skupaj je, da se ohrani zaupanje s strani gospodinjstev ter podjetij v delovanje ECB, ki je koordinatorka vseh evropskih nacionalnih bank, ter da njeni ukrepi vodijo do izboljšanja razmer na bančnih trgih ter posledično v celotnem evropskem gospodarstvu. V prihodnosti bo zlasti poudarjena povečana potreba po sodelovanju med centralnimi bankami in nadzornimi organi, da bi se na finančnih trgih ohranila stabilnost. ECB naj bi si v prihodnosti prizadevala predvsem za večje povezovanje in komuniciranje znotraj EU kot tudi za boljši odnos z drugimi centralnimi bankami in pristojnimi institucijami. Predvsem je pomembno njeno sodelovanje s centralno banko Velike Britanije (Bank of England), saj je London najpomembnejši finančni center Evropske unije. Za ECB je zelo pomembno, da spremlja gibanja vrednosti evra, zlasti v razmerju do ameriškega dolarja. Velike in hitre spremembe menjalnega tečaja evra lahko oslabijo sposobnost ECB pri obvladovanju svoje monetarne politike; zmanjšanje vrednosti evra lahko povzroči rast inflacije, pretirano povečanje vrednosti evra pa lahko ogrozi gospodarsko rast v državah, ki so zelo odvisne od izvoza. ECB se kot monetarna institucija odziva po mnenju strokovnjakov iz Evropske Komisije pravočasno ter izvaja ustrezne ukrepe za reševanje finančne krize, seveda pa bo njena vloga v tem nestanovitnem ter kriznem času še naraščala ter zahtevala od ECB koordinirano ter hitro odzivajočo politiko intervencij za reševanje finančnega trga. S povečano likvidnostjo bankam ter posredno drugim monetarnim inštitucijam, zagotavlja večji pretok sredstev ter lažje kreditiranje gospodarstva, kar je nujno potrebno za oživitev ter zaupanje udeležencev v finančni trg. ECB naj v prihodnosti nadaljuje s krepitvijo vloge v mednarodnem finančnem okviru. Seveda pa je za ECB zlasti pomembno, da sodeluje z drugimi finančnimi institucijami in gospodarstvom, saj le usklajeno ter koordinirano povezovanje finančnega sektorja vodi do pravih ter delujočih rešitev na monetarnem trgu. .

56

7 SKLEP

Od okrepitve svetovne finančne krize, septembra 2008, je ECB uvedla vrsto ukrepov, med katere spadajo standardni ter nestandardni ukrepi. Standardni ukrep ECB zajema zvišanje oz. znižanje obrestnih mer (obrestne mere za operacije glavnega refinanciranja, mere za odprto ponudbo mejnega posojila ter obrestne mere za odprto ponudbo mejnega depozita). Nestandardni ukrepi ECB so ukrepi, ki spremenijo operativno delovanje ECB in so bili sprejeti oktobra 2008 zaradi razširjenega vpliva finančne krize na evropski monetarni trg. Med te ukrepe spada povečanje pogostosti in velikosti operacij dolgoročnejšega refinanciranja (z zapadlostjo do 6 mesecev) ter operacije za povečanje likvidnosti prek avkcij s fiksno obrestno mero in polno dodelitvijo. Poleg teh dveh ukrepov je še zlasti pomemben ukrep financiranja prek valutnih zamenjav (v ameriških dolarjih ter švicarskih frankih). Gledano kot celota, so imeli ti ukrepi ECB ključno vlogo pri blažitvi tveganj v financiranju in pri zagotavljanju finančne podpore gospodarstvu prek bank. Vsi ti ukrepi so privedli do hitrejšega zniževanja dolgoročnejših obrestnih mer denarnega trga in posojilnih obrestnih mer, ki so se zniževala celo hitreje kot ključne obrestne mere. Vsi nestandardni ukrepi, ki jih je sprejela ECB, imajo namen ohranjanja stabilnosti cen v srednjeročnem obdobju ter zagotavljanje zasidranosti inflacijskih pričakovanj v skladu s stabilnostjo cen. Vsi ti ukrepi podpirajo pogoje financiranja v tolikšni meri, da presežejo učinek, ki bi bil dosežen zgolj z zniževanjem obrestnih mer ECB in ne bi imel tolikšnega vpliva na reševanje finančnih napetosti na monetarnih trgih. Problem delovanja vseh teh ukrepov, ki jih je določila ECB, se nahaja v transmisiji, saj prihaja do časovnega odloga, transmisijski kanal pa je tudi vse bolj podvržen vplivom napetosti v finančnem sektorju. Zaradi tega bo potrebno kar nekaj časa, da se vplivi ter učinki delovanja nestandardnih ukrepov ECB v celoti prenesejo na gospodarstvu. Svet ECB je maja letos znižal obrestne mere za operacije glavnega refinanciranja in obrestne mere za odprte ponudbe mejnega posojila. Obrestne mere mejnega depozita pa so ostale od aprila letos nespremenjene. Svet ECB namerava tudi v prihodnje nadaljevati politiko kreditne podpore gospodarstvu. Pomembna je tudi odločitev Sveta ECB o izvedbi operacij dolgoročnejšega refinanciranja za zagotavljanje likvidnosti z zapadlostjo enega leta kot avkcije s fiksno obrestno mero ter polno dodelitvijo s strani Evrosistema. Najnovejši ukrep ECB pa se nanaša na odkup kritih obveznic, izraženih v evrih, ki so bile izdane v evroobmočju. Ta ukrep je bil sklenjen v maju 2009.

57

8 POVZETEK

Finančni sistem, kot je deloval teh zadnjih nekaj let, voden z napačnimi spodbudami in z uvedbo različnih vrst zapletenih finančnih produktov v ozadju makroekonomskega neravnovesja, ne bi mogel več vzdržati. Cikel sredstev se je obrnil, pokazala se je gospodarska pomanjkljivost zadnjih let in investitorji so nenadoma izgubili zaupanje v delovanje finančnega sistema. Priča smo bili nenadnemu in takojšnemu prelivanju finančne krize v realno gospodarstvo. Kreditni krč in zaupanje vlagateljev je poškodovalo realno ekonomijo in odnos med finančnim sektorjem ter gospodarstvom se je ohromil. Vse od tedaj je postala glavna prioriteta finančnih institucij ter gospodarstva vzpostavitev normalnega in zdravega odnosa v delovanju globalne ekonomije. Finančna kriza je prizadela vse ekonomije sveta - tako države v razvoju kot tudi moderne ekonomije. Monetarna politika ECB je usmerjena v doseganje stabilnosti cen ter podpiranje pogojev za trajno finančno ter ekonomsko stabilnost. ECB se je na spreminjajoče razmere odzvala hitro, fleksibilno in predvsem premišljeno. Svoje ogrodje delovanja je prilagodila kriznim razmeram ter uvedla pričakovani nabor nestandardnih ukrepov delovanja monetarne politike. Kar zadeva politiko obrestnih mer ECB, je Svet guvernerjev ECB reagiral premišljeno in v skladu z nastalimi finančnimi kriznimi razmerami na trgu. Ključno obrestno mero je ECB od oktobra 2008 zmanjšala za 325 bazičnih točk. To je bila najnižja obrestna mera v desetletnem obdobju delovanja ECB. Ta ukrep je bil tesno povezan s strategijo ECB. ECB je uvedla tudi nabor nestandardnih ukrepov monetarne politike, povezanih z zagotavljanjem dodatne likvidnosti. V začetku finančne krize leta 2007 je ECB v nekaj urah začasno namenila dodatno likvidnost bankam s takojšnjo pomočjo v obsegu likvidnostnih potreb finančnega trga. ECB je v bistvu prva centralna banka, ki je uvedla nestandardne ukrepe v svoji politiki delovanja. Centralne banke imajo bistveno vlogo v zagotavljanju monetarne in finančne stabilnosti v daljšem obdobju. Svetovna ekonomija se lahko na centralne banke zanese, da bodo ravnale odgovorno ter se zavedale, da so glavni akterji zagotavljanja stabilnosti, ki je v teh kriznih časih najbolj pomembna. ECB bo kot velik akter svetovne ekonomije po našem mnenju nadaljevala vlogo evropskega stabilizatorja na evropskem finančnem trgu ter zaupnika v teh kriznih časih. Ključne besede: finančna kriza, kreditni krč, monetarna politika ECB, nestandardni ukrepi, ključna obrestna mera, dodatna likvidnost

58

SUMMARY The financial system as it worked over the past decade - with its incorect incentives and the introduction of overly complex financial products withing macroeconomic imbalances - was no longer sustainable. The funding cycle was reversed showing the economic weakness of last years and investors suddenly lost confidence in the functioning of financial system. We have witnessed a sudden and almost immediate spillover of financial crisis in the real economy. The credit crunch and loss of investor’s confidence has damaged the real economy developing a negative feedback between the financial sector and the economy. Since then has become a major feature of economic and financial institutions reestablishment of normal and helthy relationship in the functioning of the global economy. The financial crisis has affected all the economies of the world - both developing countries as well as the modern economy. The policy of ECB is geared towards price stability and supporting the conditions for sustained financial and economic stability. ECB has reacted to changing conditions quickly, flexibly and in particular sound. Its operating structure has been adapted to crisis. It introduced expected range of non-standard measures of monetary policy operation. Regarding interest rate policy of the ECB, the Governing Council has considered and reacted in accordance with the financial crisis on the market. They have lowered our key interest rate by 325 basis points since October 2008. This is the lowest rate ever decided in the ten-year period of the ECB. This measure was closely related to the strategy of the ECB. The ECB has also introduced a set of non-standard measures of monetary policy associated to provision of additional liquidity. At the very start of the financial crisis in 2007, the ECB reacted within a few hours and temporarily allocated additional liquidity to banks with immediate assistance to the extent of the liquidity needs of the financial market. The ECB is in fact the first central bank which introduced non-standard measures. Central banks play a vital role in ensuring monetary and financial stability in a long-term perspective. The world economy can rely on central banks to act responsibly and be aware, that they are main actors in ensuring stability in these times of crisis, what is more needed than ever. The European Central Bank, as a mayor player, will, in our opinion, continue to be an anchor of stability in European financial market and the trustee in these times of crisis. Key words: financial crisis, credit crunch, the monetary policy of ECB, non- standard measures, the key interest rate, additional liquidity.

59

9 SEZNAM LITERATURE IN VIROV

Literatura:

1. Allen, Franklin in Gale Douglas.2007. Understanding financial crises. New York. Oxford University Press.

2. Bobek, Dušan. 1971. Vpliv centralne banke na kreditno politiko poslovnih bank.

Maribor: Založba Obzorja. 3. Eisenberg, L. in T. Noe. 2001. Systemic Risk in Financial Systems. Management

Science 47, 236–249.

4. Evropska komisija. Generalni direktorat za komuniciranje. Publikacije. 2007. Kako

deluje Evropska unija: Vodnik po institucijah EU. Luxembourg: Urad za vladne publikacije Evropskih skupnosti.

5. Kaminsky Graciela L., Lizondo Saul, Reinhart Camen M.: Leading Indicators of Currency Crises. IMF Working Paper 9779. Washington: International Monetary Fund, 1997. str. 28.

6. Klein, Naomi in Vujačić Petar. 2008. Doktrina šoka: Uspon kapitalizma katastrofe. Zagreb: V.B.Z..

7. Lah, Emil. 2008. Gospodarska kriza povečuje kreditna tveganja bank. Bančni

vestnik 12, 2–7.

8. Mishkin, Frederic S. 2001. The economics of money, banking, and financial

markets. Columbia University.

9. Mrak, Mojmir. 2002. Mednarodne finance. Ljubljana: GV Založba. 10. M. Stubbe Michael. 2008. Central Bank Actions in Current Financial Market

Turbulences. Bančni vestnik 11, 18–23.

11. Prašnikar, Janez in Cirman Andreja. 2008. Globalna finančna kriza in eko

strategije podjetij: dopolnjevanje ali nasprotovanje? Ljubljana: Časnik Finance.

12. Roel M.W.J., Beetsman. 2004. Monetary policy, fiscal policies and labour

markets: macroeconomic policymaking in the EMU. Missale, A., Muscatelli, V., Piergiovanna, N. in Patrizio, T. (Editors). Cambridge: Cambridge University Press, 280–333.

60

13. Štiblar, Franjo. 2008. Svetovna kriza in Slovenci: kako jo preživeti? Ljubljana: ZRČ SAZU.

14. Urad Vlade RS za komuniciranje. Predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji.

Sankovič, Nina. 2008. Spoznavajmo EU: multimedijski pripomoček za spoznavanje

Evropske unije.

15. World Economic Outlook (WEO). Washington: International Monetary Fund, May

1998. 227 str.

16. Zveza ekonomistov Slovenije in Združenje bank Slovenije. Strokovno posvetovanje o bančništvu. 2003. Reforma poročanja bank in sinhronizacija z

zahtevami ECB. Portorož.

Viri: 1. ECB - European Central Bank. 2009. Monetary policy. [online]. Dostopno na: [http://www.ecb.europa.eu/mopo/html/index.en.html]. [02. 02. 2009]. 2. ECB - European Central Bank. 2009. The ECBs enhanced credit support. [online].

Dostopnona: [http://www.ecb.europa.eu/press/key/date/2009/html/sp090713.en.html]. [15. 8. 2009].

3. ECB - Evropska centralna banka. 2007. Naloge ECB (1/2). [online]. Dostopno na: [http://www.ecb.int/ecb/educational/facts/orga/html/or_012.sl.html]. [18. 10. 2008].

4. ECB - Evropska centralna banka. 2009. 9. julij 2009 - mesečni bilten. [online].

Dostopno na: [http://www.ecb.int/pub/mb/editorials/2009/html/mb090709.sl.html]. [3. 8. 2009].

5. EU4journalists. 2003. Ekonomska in monetarna unija ter evro, Evropska centralna

banka. [online]. Dostopno na: [http://www.eu4journalists.eu/index.php/dossiers/slovenian/C23/23/].[15. 5. 2009].

6. Evropska komisija (03. 11. 2008). Zaradi finančne krize bo gospodarska rast

skoraj mirovala, [online], 8 odstavkov. Dostopno na: [http://ec.europa.eu/news/economy/081103_1_sl.htm]. [12. 4. 2009].

7. Ferjančič, Maja. 2003. Kanali transmisijskega mehanizma denarne politike in

analiza posojilnega kanala v državah EMU. [online]. Dostopno na: [http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/ferjancic976.pdf]. [18. 5. 2009].

8. FinD-INFO (30. 07. 2009). V drugem četrtletju manj bank zaostrovalo kreditne

pogoje [online], 4 odstavki. Dostopno na: [http://www.findinfo.si/DnevneVsebine/Novice.aspx?id=9285]. [05. 09. 2009].

61

9. Jordan, Thomas. 2008. Central banks in action - financial market turbulences and

policy measures. [online]. BIS (Bank for International Settlements). Available: [http://www.bis.org/review/r080609f.pdf?noframes=1]. [12. 7. 2009]. 10. Lajh, Otmar. 2007. Globalna finančna kriza-kako se pripraviti? [online]. Revija

Kapital. Dostopno na: [http://www.revijakapital.com/kapital/poslovnefinance.php?idclanka=5038]. [15. 1. 2009].

11. Marchant, Rudy (24. Zveza ekonomistov Slovenije in Združenje bank Slovenije. Strokovno posvetovanje o bančništvu. 2003. Reforma poročanja bank in

sinhronizacija z zahtevami ECB. Portorož.

12. MF - Ministrstvo za finance.2008. Ukrepi države za blažitev posledic finančne

krize. [online]. Dostopno na: [http://www.mf.gov.si/slov/mediji/2008/2008-12-22_Ukrepi.pdf]. [12. 3. 2009].

13. Mrak, Mojmir. 2008. Svetovna finančna kriza: razlogi, potek, ukrepanje in

perspektive. [online]. Univerza v Ljubljani. Dostopno na: [http://miha.ef.uni-lj.si/_dokumenti3plus2/191083/MRAK-KRIZA-MF_nov_nov.ppt]. [12. 12. 2008].

14. SBRA - Slovenian Business and Research Association. 2008. Vmesna gospodarska

napoved Evropske komisije in nova napoved Evropske centralne banke. [online]. Dostopno na: [http://www.uni-mb.si/dokument.aspx?id=13263]. [08. 05. 2009].

15. Soros, George (23. 01. 2008). Največja finančna kriza zadnjih 60 let. The financial

Times [online], 12 odstavkov. Dostopno na: [http://www.asista-skupina.si/index.php?t=news&id=5] [15. 8. 2008].

16. UVI - Urad Vlade za informiranje (31. 12. 2008). Ukrepi države za blažitev

posledic finančne krize. Računovodja.com [online], 30 odstavkov. Dostopno na: [http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=3115]. [05. 03. 2009].

17. Zveza ekonomistov Slovenije in Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. (2008). Konferenca: Globalna finančna kriza in slovensko gospodarstvo [online]. Dostopno:[http://www.ef.uni-lj.si/dogodki/datoteke/konferencazbornik.pdf]. [18.1.2009].

62

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju diplomskega dela dr. Zbašnik Dušanu za suverenost ter podporo pri pisanju diplome. Prav tako gre iskrena zahvala moji družini, ki so mi stali ob strani ter mi s potrpežljivostjo in razumevanjem omogočili nastajanje mojega diplomskega dela. Prav posebno pa bi se želela zahvaliti mojemu partnerju, ki mi je s toplino ter nasveti stal ob strani. Iskrena hvala vsem.

63