B&B
VIŠJA STROKOVNA ŠOLA
Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Program: Logistično inženirstvo
Modul: Poslovna logistika
BITKA PRI MIDWAYU
Mentor: mag. Zvezdan Marković Kandidat: France Logar
Lektorica: Ana Peklenik, prof. slov.
Kranj, april 2014
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju mag. Zvezdanu Markoviću.
Zahvaljujem se tudi lektorici Ani Peklenik, ki je mojo diplomsko nalogo jezikovno in
slovnično pregledala.
IZJAVA
»Študent France Logar izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga
napisal pod mentorstvom mag. Zvezdana Markovića.«
»Skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah
dovoljujem objavo tega diplomskega dela na spletni strani šole.«
Dne _____________ Podpis: __________________
KAZALO
1 UVOD ............................................................................................................... 1
1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA ................................................................... 1
1.2 CILJI NALOGE ........................................................................................... 1
1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE ............................................................... 2
1.4 METODE DELA ......................................................................................... 2
1.4.1 Analiza vsebine zgodovinskih pisnih in elektronskih virov. ................. 2
1.4.2 Deskriptivna metoda ............................................................................ 3
1.4.3 Primerjalna metoda ............................................................................. 3
1.4.4 Deduktivna metoda ............................................................................. 3
2 POTEK DRUGE SVETOVNE VOJNE PRED BITKO ........................................ 3
2.1 VOJNA V EVROPI ..................................................................................... 3
2.2 BITKA ZA ATLANTIK ................................................................................. 6
2.3 VOJNA V AFRIKI ....................................................................................... 8
2.4 NAPAD NA PEARL HARBOR .................................................................... 9
3 BITKA PRI MIDWAYU .................................................................................... 10
3.1 DOGODKI PRED BITKO .......................................................................... 10
3.1.1 O otoku Midway ................................................................................ 10
3.1.2 Sprejetje načrta za operacijo ............................................................. 11
3.1.3 Japonske in ameriške priprave .......................................................... 13
3.1.4 Ameriška obveščevalna dejavnost .................................................... 16
3.2 SESTAVA SIL IN VOJAŠKA TEHNIKA .................................................... 18
3.2.1 Poveljniki in sestava sil (groba sestava 4.–7. junij 1942) ................... 18
3.2.2 Vojaške ladje ..................................................................................... 19
3.2.3 Vojaška letala .................................................................................... 23
3.3 BITKA ...................................................................................................... 27
3.3.1 Dogodki pred 4. julijem 1942 ............................................................. 27
3.3.2 Predvideni začetek bojev .................................................................. 28
3.3.3 Boji .................................................................................................... 28
3.3.4 Dogodki po bitki – t. i. zasledovalna faza bitke .................................. 31
3.3.5 Rezultat bitke in izgube ..................................................................... 33
3.4 KRONOLOŠKI PREGLED BITKE ............................................................ 34
3.4.1 Tretji junij 1942 .................................................................................. 34
3.4.2 Četrti junij 1942 ................................................................................. 35
3.4.3 Peti junij 1942 ................................................................................... 39
3.4.4 Šesti junij 1942 .................................................................................. 40
3.4.5 Sedmi junij 1942 ............................................................................... 40
4 ZAKLJUČEK .................................................................................................. 41
4.1 ANALIZA PREDPOSTAVK ...................................................................... 41
4.2 SKLEP ..................................................................................................... 43
LITERATURA IN VIRI ............................................................................................ 45
KAZALO SLIK ..................................................................................................... 46
KAZALO TABEL ................................................................................................. 46
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 1 od 46
1 UVOD
1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA
Bitka pri Midwayu je bila pomorska bitka v drugi svetovni vojni med mornaricama
Japonske in ZDA, ki velja za odločilni spopad na Pacifiku, v katerem je ameriška
mornarica zaustavila prodiranje, ki ga je Japonska začela z napadom na Pearl
Harbor pol leta prej.
Zakaj smo diplomsko nalogo naslovili »Bitka pri Midwayu« in zakaj ne »Bitka
za Midway«?
Operacija Midway, načrtovana s strani japonskega admirala Yamamota, je imela tri
cilje: zavzetje najpomembnejših točk na zahodnih Aleutih, zavzetje samega otoka
Midway ter uničenje ameriške mornarice na Pacifiku. Zadnji je bil tudi prvi in
osnovni cilj celotne operacije. Do spopada med japonskim in ameriškim ladjevjem v
geografskem smislu je prišlo severno od Midwaya, zato se nam je zdelo primerneje
uporabiti naslov »Bitka pri Midwayu«.
Bitka se je odvijala med 4. in 7. junijem 1942, točno mesec dni po bitki v Koralnem
morju, kjer so se ZDA prvič enakovredno postavile po robu Japoncem, pri Midwayu
pa so jih nato prvič tudi porazile. V tej bitki so ključno vlogo odigrale letalonosilke in
letala, potekala pa je v bližini tihomorskega atola Midway, ki so ga želeli Japonci
zasesti. Otok so v nadaljevanju vojne hoteli uporabiti kot odskočno desko za
zavzetje Havajev. Za japonski napad so Američani izvedeli iz obveščevalnih
podatkov, zato so proti oddaljenemu atolu poslali tri letalonosilke in s tem Japoncem
postavili past. V bitki, ki je sledila, so Američani izgubili eno letalonosilko, Japonci pa
štiri. S to izgubo je bila usoda japonske flote zapečatena, Midway pa rešen japonske
invazije.
1.2 CILJI NALOGE
Japonska vojaška flota, ki je sodelovala v bitki pri Midwayu junija 1942, je imela
veliko premoč v številu mornariških letal in ladij nad ameriško floto. Kljub vsemu
je zmaga pripadla ameriški strani.
V nalogi bomo poskušali analizirati vzroke za poraz mogočne japonske vojske v boju
s šibkejšo ameriško.
Cilj diplomske naloge je strokovna analiza pomorsko-zračne bitke pri Midwayu,
japonskih priprav na operacijo Midway in ameriških priprav na obrambo Midwaya
z vidika vojaške zgodovine in vojaške logistike.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 2 od 46
1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE
Japonsko ladjevje je kljub številni premoči nad Američani to bitko izgubilo. Navedli
bomo štiri predpostavke, ki predstavljajo glavne vzroke za zmago ameriških sil v tej
bitki.
1.) Ameriška flota je v tej bitki zmagala, čeprav je imela dvakrat manj ladij in
topov od japonske flote. Japonske sile so bile namreč razpršene po celotnem
Pacifiku. Razpršenost japonskega ladjevja in razvejanost operacij je prispevala k
hitri zmagi koncentrirane ameriške flote.
2.) Ameriška mornarica je imela na nekaterih ladjah in na otoku Midway
nameščene radarske sisteme. Američani so s tem pridobili določeno taktično
prednost. Radarji so ameriški strani omogočili odkrivanje nasprotnikovih letal na
večjih razdaljah, torej je imela ameriška mornarica več časa za priprave na
obrambo.
3.) Japonsko vojaško vodstvo je računalo na element presenečenja, na
katerem je slonela celotna japonska taktika. Američani pa so imeli že pred začetkom
bitke veliko prednost, saj je ameriška obveščevalna služba že imela vse potrebne
informacije o japonski operaciji.
4.) Bitka pri Midwayu je bila odločena v zelo kratkem času, v katerem so
ameriška letala potopila tri japonske letalonosilke. Za japonsko izgubo treh velikih
ladij v tako kratkem času je kriv predvsem admiral Nagumo, ki je s svojimi
nepravilnimi odločitvami pripeljal japonsko ladjevje do poraza.
1.4 METODE DELA
Metodologija dela diplomske naloge bo analitična (metoda za pridobivanje, analizo
in interpretacijo podatkov in izsledkov), deskriptivna, primerjalna ter deduktivna. Pri
tem je bilo uporabljeno gradivo, dostopno na svetovnem spletu, ter literatura, ki
omogoča vpogled v obravnavano tematiko.
Kot že omenjeno bodo v diplomskem delu uporabljene naslednje metode.
1.4.1 Analiza vsebine zgodovinskih pisnih in elektronskih virov.
Uporabili bomo knjižne vire, ki so na voljo, in spletne vire.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 3 od 46
1.4.2 Deskriptivna metoda
Opisali bomo:
okoliščine, ki so pripeljale do bitke,
ameriške in japonske priprave na bitko,
potek bitke pri Midwayu,
vojaško tehniko, ki sta jo uporabljali obe vpleteni strani.
1.4.3 Primerjalna metoda
Primerjali bomo:
ameriške in japonske vojaške tehnike,
razmerja med številom letal in plovil.
1.4.4 Deduktivna metoda
Dogodke bomo poskušali prikazati od splošnega h konkretnemu (posamičnemu).
2 POTEK DRUGE SVETOVNE VOJNE PRED BITKO
2.1 VOJNA V EVROPI
Oktobra 1933 je Hitler izključil svojo državo iz Društva narodov in ženevske
konference z obrazložitvijo, da Nemčija nima enakopravnega položaja v primerjavi z
drugimi narodi. To je pomenilo, da se bo Nemčija kljub versajski pogodbi zopet
začela oboroževati.
Marca 1935 Hitler že oznani, da nemško vojno letalstvo že obstaja in da bo armada
v miru štela šestintrideset divizij. Zavezniki so sicer protestirali, vendar je bilo to tudi
vse.
Nemčija je versajsko pogodbo prvič prekršila leta 1936 z zasedbo demilitariziranega
Porenja. Ker se zavezniki na to niso odzvali, je bila Nemčija prepričana, da bo tako
tudi v prihodnje.
Leta 1936 je bil med Nemčijo in Japonsko, leta 1937 pa še z Italijo, podpisan t. i.
antikominternski pakt – predhodnik trojnega pakta.
Ko si je Hitler z zasedbo Porenja zavaroval meje in si ustvaril močan vojaški stroj, je
končno lahko začel širiti meje nemškega Tretjega rajha.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 4 od 46
13. marca 1938 je Nemčija anektirala Avstrijo (anšlus). Hitler je to potezo upravičil z
načelom o samoodločbi, saj so se mnogi Avstrijci prištevali k nemškemu narodu, od
katerega so bili razdvojeni z umetno mejo.
Na podoben način se je Hitler zagovarjal tudi pri Sudetih, delu Češkoslovaške, v
katerem je bilo večinsko prebivalstvo nemško. Češkoslovaška vlada se je bila
pripravljena upreti z vojsko, saj je računala na francosko zaveznico. Ker pa
britanska vlada še ni bila pripravljena na vojno, je nagovorila Francijo, da sta 30.
septembra 1938 skupaj podpisali Münchenski sporazum, s katerim je bila Nemčiji
priznana pravica do Sudetov. Češkoslovaško sta tako njeni zaveznici pustili na
cedilu. Češkoslovaška je bila brez Sudetov brez moči in gospodarsko uničena. Hitler
se ni oziral niti na sporazum niti na obljube in je izmučeno deželo priključil k Nemčiji
ter jo izbrisal kot neodvisno državo.
Francija in Britanija nista storili ničesar, zato je Hitler že koval načrte za naslednjo
zasedbo. Aprila 1939 je Mussolinijeva Italija po Hitlerjevem vzoru brez spopadov
priključila Albanijo.
V Britaniji je zaradi zadržanega odnosa do Nemčije med ljudmi nastal tak vik in krik,
da je ministrski predsednik kmalu spremenil svoje mnenje. S Francijo sta se
sporazumeli, da bosta branili nedotakljivost Poljske. Skupaj sta prosili Rusijo, naj se
jima pridruži, a Stalin se je odločil za pakt z Nemčijo. 23. avgusta 1939 sta Nemčija
in Rusija podpisali nacistično-sovjetski pakt o nenapadanju. S tajnimi določbami v
tem sporazumu je bila Poljska razdeljena med Nemčijo in Rusijo.
Prvega septembra 1939 ob 4:45 zjutraj je Nemčija napadla Poljsko (blitzkrieg).
Nemčija je kot vzrok navedla zaigrani incident na nemško-poljski meji, v katerem naj
bi poljska vojska uničila nemško radijsko postajo in pri tem ubila tam zaposlene
Nemce. To je uradni datum začetka druge svetovne vojne v Evropi.
Dva dni kasneje sta Britanija in Francija Nemčiji napovedali vojno.
Poljska se je sicer pogumno branila, vendar proti mogočni nemški vojski ni imela
nobenih možnosti.
Sedemnajstega septembra so poljskemu veleposlaniku v Moskvi izročili noto, v
kateri je pisalo, da je rusko-poljska pogodba o nenapadanju neveljavna ter da
poljske države ni več. Rdeča armada je vkorakala v vzhodni del Poljske. 28.
septembra je bila s padcem Varšave usoda Poljske zapečatena.
Po kratkotrajni vojni na Poljskem se je na francosko-nemški meji pojavila t. i. lažna
vojna, ko ne ena ne druga stran ni prevzela pobude in napadla sovražnika. V tem
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 5 od 46
času Rdeča armada ni počivala, poleg Poljske je okupirala še baltske države: Litvo,
Latvijo in Estonijo, na severu pa se je spustila v spopade s finsko vojsko.
Zavezniška in nemška vojska sta se prvič srečali na odprtem bojišču v Skandinaviji,
vzrok pa je bil varovanje transportnih poti do rudnikov železa na Švedskem, od
katerih je bila nemška težka industrija življenjsko odvisna. Za zagotovitev nemotene
dostave rude preko Norveške in Švedske so bili Nemci pripravljeni zasesti tudi
skandinavske države. K temu jih je med drugim prisilila britanska mornarica, ki je v
teritorialnih vodah sicer nevtralne Norveške položila mine.
Nemci so na to odgovorili tako, da so zavzeli Dansko in Norveško. V t. i.
skandinavski operaciji so Nemci brez večjih težav v enem samem dnevu zasedli
Dansko, nato pa so se usmerili proti Norveški, kjer so se spopadli z norveško,
britansko in francosko vojsko. Po dveh mesecih krvavih spopadov na daljnem
severu je bila zavezniška vojska poražena, zato se je morala umakniti. Zaradi tega
je bil britanski ministrski predsednik Neville Chamberlain prisiljen odstopiti,
nadomestil pa ga je Winston Churchill, ki si je zadal nalogo uničiti nacizem in
fašizem.
Desetega maja 1940 je Nemčija napadla nevtralne države: Nizozemsko, Belgijo in
Luksemburg ter se usmerila proti Franciji in s tem obšla nepremagljivo Maginotovo
linijo. Istočasno sta britanski ekspedicijski korpus in francoska vojska prestopila
belgijsko mejo in se spopadla z nemško armado. Zavezniški vojski sta imeli sicer
premoč v orožju, vendar sta bili premalo gibljivi, zato so ju nemške tankovske enote
zlahka obšle in s tem obkolile. Po več neuspelih protinapadih v operaciji Dinamo je
sledil umik britanskih čet iz Francije. Desetega junija 1940 je Francijo napadla še
Italija, vendar njena vojska ni bila tako uspešna kot nemška, zato je francoska
vojska njen napad odbila.
Po umiku britanskih čet se je nemška armada usmerila proti Parizu. Sledi bitka pri
Somi, v kateri je bila francoska vojska poražena, zato je ta 22. junija podpisala
kapitulacijo.
Po porazu Francije je ostala Velika Britanija edini nasprotnik nacistične Nemčije.
Tako se je začela na nebu bitka za Veliko Britanijo, v kateri so bili Nemci poraženi.
Vojna se je potem na zahodu za nekaj časa umirila. V tem času so nemška letala
sistematično bombardirala Anglijo, ta pa je izvajala skrivne operacije na
sovražnikovem ozemlju.
Po končanih vojaških operacijah na zahodu se je Hitler usmeril na vzhod proti
Sovjetski zvezi. Same vojaške priprave za napad so stekle takoj po porazu Francije,
nepričakovano pa jih je prekinila balkanska kriza.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 6 od 46
Hitler se sprva ni hotel vmešavati v balkanske probleme, ker je vedel, da Balkan
predstavlja sod smodnika, ki ga lahko vsak čas raznese. Aprila 1941 pa je prišlo do
nepričakovanih dogodkov, ko je Kraljevina Jugoslavija kmalu po njegovem podpisu
zavrnila pakt med Nemčijo in Kraljevino Jugoslavijo. Hitler je to zavrnitev vzel zelo
osebno in je ukazal, da naj v t. i. aprilski vojni vojska napade Jugoslavijo in Grčijo, ki
sta bili tudi kmalu poraženi.
Po okupaciji Jugoslavije in Grčije so priprave za napad na Sovjetsko zvezo ponovno
stekle, vendar so tu Nemci izgubili ogromno dragocenega časa.
Za začetek napada na Sovjetsko zvezo šteje 22. junij 1941 z operacijo, imenovano
Barbarossa. Nemška vojska je brez večjih težav porazila enote Rdeče armade, ki
napada niso pričakovale. Glavni cilj je bila Moskva, ki jo je bilo potrebno zavzeti še
pred zimo, vendar je v zimi med leti 1941 in 1942 kmalu postalo jasno, da to ni
mogoče. Bliskovito napredovanje nemške vojske se je ustavilo tudi na severu pred
Leningradom in na jugu, ko so se poleti 1942 začeli boji za Stalingrad (Druga
svetovna vojna, 1981).
2.2 BITKA ZA ATLANTIK
Bitka za Atlantik se je začela skoraj istočasno z nemškim napadom na Poljsko in s
torpediranjem britanske potniške ladje SS Athenia. Nemci so v pričakovanju vojne
svoje mornariške enote poslali na Atlantik že nekaj tednov prej z namenom, da bi ob
začetku vojne takoj začele napadati zavezniške trgovske in vojne ladje.
Najbolj zloglasno orožje bitke za Atlantik so bile nemške podmornice (U-boat), ki so
že na začetku vojne začele napadati zavezniško trgovsko ladjevje. Najprej so plule
okrog Britanskega otočja, kjer je bilo največ prometa, po uvedbi varovanih konvojev
pa so se preselile v osrednji Atlantik, kjer Britanci zaradi pomanjkanja spremljevalnih
ladij in letal niso mogli nadzorovati ladij.
Največji podvig nemške mornarice na začetku vojne je bila potopitev britanske
letalonosilke HMS Courageous ter nočni napad podmornice U-47 na britansko
pomorsko oporišče Scapa Flow na Orkneyskih otokih, kjer je bila potopljena ladja
HMS Royal Oak.
S porazom Francije leta 1940 se je začelo popolnoma novo poglavje v bitki za
Atlantik. Takrat je nemška mornarica na zahodni francoski obali dobila oporišča, iz
katerih je lažje napadala britanske konvoje. Temu obdobju so nemški podmorničarji
pravili kar "srečni časi", saj so takrat potopili veliko trgovskih ladij, sami pa pri tem
skoraj niso imeli izgub.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 7 od 46
Stvari so se za Britance nekoliko izboljšale s podpisom Atlantske listine1 med ZDA
in Veliko Britanijo. ZDA naj bi Veliki Britaniji v zameno za nekatera ozemlja
zagotovila skoraj neomejeno dostavo materiala in orožja.
Pomembno vlogo v bojih za Atlantik je imelo tudi nemško površinsko ladjevje. Sicer
ni bilo tako uspešno kot podmornice, vendar je Britancem povzročilo veliko težav.
Tak primer je bila težka križarka Admiral Graf Spee, ki je prvo leto vojne križarila po
južnem Atlantiku in Indijskem oceanu ter potapljala zavezniške trgovske ladje, pri
tem pa jo je zaman iskal velik del britanske flote vse do bitke pri ustju reke Rio de la
Plata.
Pomembno vlogo so odigrale tudi pomožne križarke, ki so ogrožale zavezniške ladje
vse do Avstralije in Antarktike.
Največji udarec za nemško mornarico je bila pomorska operacija na Norveškem leta
1940, v kateri so izgubili skoraj polovico svojih najboljših bojnih ladij.
Hud udarec za nemško mornarico je bila tudi izguba vojne ladje Bismarck. Hitler je
zaradi tega preklical vse bojne operacije površinskega ladjevja. To je lahko do
konca vojne delovalo le v vodah okoli okupirane Norveške z nalogo ogrožati arktične
konvoje, namenjene proti Rusiji.
Pomemben mejnik v bitki za Atlantik je bila maja 1941 tudi zaplemba kodirnega
stroja Enigma v potapljajoči se nemški podmornici. Ta jim je v prihodnje pomagal pri
dešifriranju nemških sporočil, namenjenih podmornicam.
Leta 1941 so v vojno vstopile tudi ZDA, kar je pomenilo za Nemce nove "srečne
čase", ker še niso bile pripravljene na vojno. Njihove ladje še niso bile varovane, kar
je pomenilo, da so bile za nemške podmornice lahek plen. Te so pričele z napadi
tudi v Mehiškem zalivu.
Februarja 1942 se je nemški mornarici posrečil izjemen podvig. Skozi skoraj
neprehodni Rokavski preliv, ki je bil posejan z minami ter ga je varovalo britansko
ladjevje in letalstvo, jim je uspelo pretihotapiti več težkih križark, ki so pri tem utrpele
le manjšo škodo.
1 Atlantska listina je dokument, sprejet na atlantski konferenci (kodno ime Riviera) 14.
avgusta 1941, ki sta ga podpisala takratni ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in ministrski predsednik Združenega kraljestva Winston Churchill. V njem sta se zavezala za uničenje nacizma in fašizma ter podala osnovo za povezovanje držav v protifašistično koalicijo.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 8 od 46
Zaradi vse večjih izgub ladij v ameriških vodah so tudi ZDA uvedle sistem konvojev,
zaradi česar se je ulov podmornic drastično zmanjšal, tako da so se bile prisiljene
umakniti nazaj na odprti Atlantik (Druga svetovna vojna, 1981).
Slika 1: Evropa pod Hitlerjem leta 1942 (sivo)
(Vir: http://en.wikipedia.org)
2.3 VOJNA V AFRIKI
Vojna v severni Afriki se je začela 11. septembra leta 1940, ko je italijanska vojska s
petimi divizijami preko Libije vdrla v Egipt. Po začetnih uspehih so se vkopali pri
Sidiju Baraniju in čakali na britanski protinapad. Decembra je britanska armada, ki ji
je poveljeval general Archibald Wavell, izvedla veliko ofenzivo in v dveh mesecih
pregnala Italijane 800 km nazaj v Libijo, pri tem pa zajela več kot 130.000 italijanskih
vojakov. Britansko napredovanje se je ustavilo šele pri Benghaziju, potem ko je
padlo že več močno utrjenih italijanskih utrdb, vključno s Tobrukom.
Ker je kazalo, da bo Mussolini kmalu ob vso Severno Afriko, mu je Hitler poslal dve
diviziji, poimenovani Afriški korpus, pod poveljstvom Erwina Rommla, ki je prišel v
Tripoli februarja 1941. Ta je začel svojo prvo ofenzivo 24. marca 1941, le nekaj
tednov pred nemškim napadom na Jugoslavijo in Grčijo. V bliskovitem napadu je
pridobil nazaj skoraj vse izgubljeno ozemlje, za seboj pa je pustil obkoljeno angleško
posadko v Tobruku. Nemško letalstvo je iz oporišč v Tripolitaniji in na Siciliji napadlo
Aleksandrijo, Port Said in Suez ter tako uspešno preprečevalo dovoz čet in
materiala v Egipt. V naslednjih štirinajstih mesecih se je fronta po krvavih bitkah
premikala sem ter tja po puščavi. Enkrat so zmagali Angleži, drugič je zmagal
nemški Afriški korpus.
Spomladi leta 1942 je padel tudi Tobruk, ki je bil že dlje časa trn v Rommlovi peti,
potem pa se je ta na 110 km približal Aleksandriji. Fronta se je nato ustavila pri
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 9 od 46
znamenitem kraju El Alamein. V tem času si je Rommel pridobil vzdevek Puščavska
lisica (Druga svetovna vojna, 1981).
2.4 NAPAD NA PEARL HARBOR
Gre za japonski napad na ameriško pomorsko oporišče Pearl Harbor na otoku Oahu
na Havajih. Začel se je v nedeljo, 7. decembra 1941, ko so japonska letala in
podmornice brez opozorila napadla zasidrano ameriško ladjevje. V dveh zaporednih
zračnih napadih je bilo uničenih 188 ameriških letal, 18 vojaških ladij je bilo
potopljenih ali težje poškodovanih, mrtvih je bilo 2.402, ranjenih pa približno 1.250
ameriških vojakov in civilistov.
Napad je bil z vidika zmage popoln uspeh japonske mornarice, vendar pa ni imel
nobene taktične vrednosti, saj letalonosilk, ki so bile glavne tarče napada, tistega
dne ni bilo v pristanišču. Dejansko sta bili v napadu uničeni le dve relativno stari
bojni ladji, vse ostale poškodovane ladje pa je Američanom v kratkem času uspelo
popraviti. Nedotaknjena so ostala tudi številna skladišča goriva in ostale kopenske
naprave. Napad je bil povod, da so ZDA vstopile v vojno, s čimer je evropski konflikt
postal svetovni, vojna pa druga svetovna (http://sl.wikipedia.org/wiki/
Napad_na_Pearl_Harbor).
Slika 2: Pearl Harbor ob začetku napada
(Vir: http://upload.wikimedia.org)
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 10 od 46
3 BITKA PRI MIDWAYU
3.1 DOGODKI PRED BITKO
3.1.1 O otoku Midway
Midway je atol s površino 2,4 km2 ki leži v severnem Pacifiku, blizu
severozahodnega konca Havajskega otočja, nekje na tretjini poti med Honolulujem
in Tokiom. Sestavljajo ga prstanast koralni greben in nekaj peščenih otočkov, med
njimi tudi Peščeni in Vzhodni otok.
Slika 3: Atolsko otočje Midway 1
(Vir: http://upload.wikimedia.org)
Še pred obdobjem letal so Američani izkoristili geografsko lego otoka in že leta 1867
v laguni uredili sidrišče za vojaške in oskrbovalne ladje. Leta 1904 so na Peščenem
otoku postavili telegrafsko postajo. Trideset let pozneje je družba Pan American na
atolu postavila oskrbovališče za vodna letala. Leta 1938 so v ameriškem kongresu
sklenili, da je Midway izredno pomembno letalsko oporišče in odobrili večja finančna
vlaganja v zavarovanje otoka.
2. maja 1942 si je Admiral Nimitz ogledal Peščeni in Vzhodni otok. Vsak otok je imel
svoje vojaške barake, svojo elektrarno in vso oskrbo. Razlika je bila le v tem, da je
bila celotna letalska infrastruktura na Vzhodnem, le hangarji za vodna letala so bili
na Peščenem otoku.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 11 od 46
Uredili so tudi obrambo otoka Midway, ki ji je poveljeval kapitan fregate Cyril T.
Simard. Ta je tudi neposredno vodil letalsko in pomožno osebje. Na otoku je bila
tudi pehotna vojska, ki jo je vodil poveljnik 6. bataljona Mornariške pehote (2.138
mož) Harold Shannon. Na obale Peščenega in Vzhodnega otoka so postavili
bodečo žico, podvodne ovire in mine. Okoli otoka je nenehno patruljiralo deset
torpednih čolnov. Namestili so protiladijske in protiletalske topove.
25. maja so otok okrepili z dvema četama kopenske vojske in baterijo protiletalskih
37-milimetrskih topov. Naslednjega dne so pripeljali še sedem lovskih prestreznikov,
šestnajst bombnikov strmoglavcev, pet lahkih tankov in več protiletalskih topov.
Število patruljnih vodnih letal tipa Catalina se je povečalo na trideset. Zračne sile
kopenske vojske so prispevale osemnajst letal tipa B-17 in štiri B-26, mornarica pa
šest letal tipa Avenger. Obrambne sile otoka so do 4. junija štele 121 vojaških letal,
141 častnikov in 2.886 vojakov (http://en.wikipedia.org/wiki/Midway_Atoll).
3.1.2 Sprejetje načrta za operacijo
Po izvedbi prve faze vojne napada na Pearl Harbor je poveljnik štaba Združenega
ladjevja kontraadmiral Matome Ugaki v sredini januarja 1942 začel proučevati
operacije druge faze, ker je menil, da morajo naslednje japonske operacije ostati
ofenzivno naravnane. Razmišljal je o smereh ofenziv proti Avstraliji, Indiji in
Havajem. Odločil se je za slednjo, začela pa bi se z zasedbo otokov Midway,
Johnston in Palmyra. Tu bi se postavile pomorske baze, ki bi bile odskočna deska
proti Havajem, obenem pa bi izzvali ter porazili ameriško pacifiško ladjevje v
odločilni bitki.
To so bili tudi trije argumenti za to ofenzivo:
Z zasedbo Havajskega otočja in uničenjem ameriškega pacifiškega ladjevja
bi ameriški vojaški moči zadali najhujši udarec.
Verjetnost uspeha naj bi bila precej visoka, saj je bilo japonsko ladjevje v
številčni premoči nad ameriškim.
Zelo pomemben faktor je bil čas, saj je bila ameriška vojaška industrija šele
na začetku zagona.
Kontraadmiral Ugaki je nato ukazal kapitanu bojne ladje Kuroshimi, naj pripravi
potek operacij proti zahodu. Predvidena je bila ofenziva za uničenje britanskega
ladjevja, invazija na Cejlon in vzpostavitev zračnega nadzora nad Indijskim
oceanom, vendar je bila ta preklicana, ker je kopenska vojska, katere sodelovanje je
bilo nujno, vlogo v tej operaciji zavrnila.
Japonci so hoteli čimprejšnjo realizacijo nove ofenzive, želeli so se spet usmeriti na
vzhod, kjer operacije ne bi zahtevale sodelovanja enot kopenske vojske. Oklenili so
se ideje o zavzetju Midwaya, ki je od Honoluluja oddaljen le 2100 km, o postavitvi
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 12 od 46
zračne baze na tem otočku, iz katere bi lahko z zračnimi preleti nadzirali premike
ameriškega ladjevja. Obenem so predvidevali, da bi s premikom proti Midwayu
izzvali glavnino ameriškega ladjevja in jo uničili v odločilni bitki.
Z načrtom je soglašal tudi vrhovni poveljnik Združenega ladjevja admiral Isoroku
Yamamoto. 30. marca 1942 je bil začetni načrt za operacijo Midway dokončan. V
sredini marca je bil tudi admiralštab obveščen o načrtovanju operacije za napad na
Midway.
Slika 4: Japonski admiral Isoroku Yamamoto
(Vir: http://upload.wikimedia.org)
Razgovore o Midwayu so Japonci pričeli 2. aprila 1942. Admiralštab je naslednji dan
proučil logistiko operacije. Ugotovil je, da je tri četrtine logističnih zahtev izvedljivih.
V naslednjih dneh je kapitan fregate Watanabe pred admiralštabom zagovarjal
stališča Združenega ladjevja oziroma stališče admirala Yamamota:
Američani vzpostavljajo mogočne pomorske sile. Nadaljnji potek vojne na
Pacifiku je odvisen od tega, ali bodo japonske sile v naslednjih mesecih s
hitro akcijo popolnoma onesposobile ameriško ladjevje.
S to operacijo bi izzvali Američane, da bi angažirali vsa svoja sredstva
oziroma letalonosilke.
Tudi brez angažiranja ameriške mornarice bi Japonci z zavzetjem Midwaya
in zahodnih Aleutov dosegli pomemben strateški cilj.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 13 od 46
Admiral Yamamoto pri svojih stališčih ni popuščal. Sporen pa je bil tudi datum
začetka operacije. Združeno ladjevje se je zavzemalo za začetek operacije v
začetku junija, ki je zaradi polne lune ugoden za nočni desant, admiralštab pa je
potreboval še dodatne tri tedne za realizacijo priprav na obsežno operacijo.
Generalštab Kopenske vojske se je z načrtom Združenega ladjevja strinjal. Za
operacijo Midway naj bi od enot kopenske vojske potrebovali le malo vojakov, ki bi
sodelovali s posebno mornariško desantno enoto.
18. aprila zjutraj je ladja Nitto Maru okrog 1150 km vzhodno od Tokia opazila
ameriško ladjevje. Ob 6.30 je po radiu poročala o treh ameriških letalonosilkah.
Japonci so hitro reagirali. Proti ameriškim letalonosilkam je odplulo Prvo ladjevje (iz
Hashirajime), Drugo ladjevje (iz Yokosuke) ter Nagumovo ladjevje, ki pa se je
nahajalo pri Formozi. Poslali so tudi 32 srednjih bombnikov in 12 lovcev proti
sovražnemu ladjevju, a japonska letala ameriškega ladjevja tudi po izčrpnem iskanju
niso odkrila.
Potem pa je sledilo presenečenje: okrog 13. ure so ameriški bombniki B-25
bombardirali Tokio, Yokohamo, Kawasaki, Yokosuko, Nagoyo, Yokaichi, Wakayamo
in Kobe. Napad na japonska mesta je vodil podpolkovnik James H. Doolitle, ki je s
16 bombniki poletel z letalonosilk Hornet in Enterprise. Leteli so nizko nad vodno
gladino in piloti japonskih letal, ki so krožili visoko nad morjem, jih sploh niso opazili.
Ameriški letalonosilki sta po uspešnem lansiranju bombnikov obrnili nazaj proti
Havajem, piloti bombnikov pa so zasilno pristali v kitajski pokrajini Nanching
(enosmeren napad).
Materialna škoda, ki so jo povzročili ameriški bombniki, je bila zanemarljiva, vendar
je imel napad velik psihološki učinek. Yamamoto je po ameriškem napadu na Tokio
še bolj pritisnil na Imperialni generalštab, da je treba čim hitreje uničiti ameriško floto
in z zavzetjem Midwaya in zahodnih Aleutov potisniti obrambni perimeter bolj na
vzhod. Tudi admiralštab se je odločil, da je varnost glavnega mesta na prvem
mestu, in prižgal zeleno luč za operacijo Midway v začetku junija.
Načrt za operacijo Midway je bil dejansko dokončan že proti koncu aprila. Potrdila
sta ga tudi admiral Yamamoto in poveljnik admiralštaba admiral Nagano. Slednji je
5. maja izdal direktivo, ki je obvezovala admirala Yamamota, da opravi okupacijo
Midwaya in ključnih točk v zahodnih Aleutih s sodelovanjem kopenske vojske
(Druga svetovna vojna, 1981).
3.1.3 Japonske in ameriške priprave
Japonsko zavzetje Midwaya je imelo dva cilja. V prvem bi atol uporabili kot oporišče,
s katerega bi izvajali napade na ameriške cilje proti vzhodu. Drugi cilj pa je bil, da bi
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 14 od 46
atol uporabili kot nekakšno vabo, s katero bi privabili ameriško ladjevje in ga nato
uničili. Če bi dosegli oba cilja, bi nato opravili še invazijo na Havaje, od tam pa bi
lahko nato izvajali napade na celinsko ZDA.
Za izvedbo teh dveh ciljev so Japonci zbrali preko dvesto ladij, med njimi je bilo 8
letalonosilk, 11 bojnih ladij, 22 križark, 65 rušilcev, 21 podmornic in 700 letal.
Plovila so bila organizirana v pet skupin, ena je bila letalska.
Prvi skupini, imenovani GLAVNE SILE, je poveljeval Isoroku Yamamoto.
Skupino je sestavljalo 7 bojnih ladij, lahka letalonosilka Hošo in 2 nosilki
vodnih letal.
Drugi skupini, imenovani PRVA UDARNA ESKADRA LETALONOSILK, je
poveljeval viceadmiral Nagumo (7. decembra 1941 je vodil napad na Pearl
Harbor). Skupina je imela letalonosilki Akagi in Kaga, ki sta bili pod njegovim
osebnim poveljstvom, ter še dve letalonosilki, Hirju in Sorju, pod poveljstvom
kontraadmirala Yamaguchija. Skupina je imela v spremstvu še nekaj bojnih
ladij, križark, rušilcev in pet tankerjev.
Tretja skupina, imenovana ZDRUŽENE DESANTNE SILE ZA MIDWAY, pod
poveljstvom viceadmirala Nobutake Konda je bila namenjena za zavzetje
atola Midway. Sestavljena je bila iz ene lahke letalonosilke, 8 križark, 2
lahkih križark, 24 rušilcev, 6 tankerjev, 16 ladij za prevoz čet in skupine
minolovcev.
Četrto skupino, imenovano SEVERNE SILE, pod poveljstvom viceadmirala
Bošira Hosogaja sta sestavljali 2 lahki letalonosilki, 3 križarke, 3 lahke
križarke, pomožna križarka, 16 rušilcev, 6 podmornic ter več ladij za prevoz
čet, tankerjev in minolovcev.
Peto skupino, PODMORNIŠKE SILE, je sestavljalo 16 podmornic. Skupini je
poveljeval viceadmiral Komatsuja.
Šesto skupino, OBALNO LETALSTVO, pod vodstvom viceadmirala
Tsukahare je sestavljalo 108 lovskih letal, 72 torpednih lovcev,10 kopenskih
bombnikov, 26 letečih čolnov.
Prva skupina ladij pod poveljstvom kontraadmirala Kakute se je iz pristanišča
odpravila 6. maja, dva dni kasneje je izplula skupina viceadmirala Hosogaja, dan
kasneje pa je iz Hirošime izplula skupina letalonosilk pod poveljstvom Naguma. Še
dan kasneje so se iz Saipana na pot odpravile tudi tovorne ladje in skupine za
podporo. V izvidnico so bile poslane podmornice, ki pa niso odkrile ameriških ladij.
Napad na Pearl Harbor je ameriško mornarico pretresel do samih temeljev.
Posledice tega napada so bile še toliko hujše, saj so ameriški obveščevalci vedeli,
da Japonci pripravljajo napad, a o tem niso pravočasno poročali. Da se kaj takega
ne bi ponovilo, so Američani vložili ogromno truda v obveščevalne dejavnosti.
Rezultat je bil kmalu viden, uspelo jim je namreč razbiti japonsko mornariško šifro
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 15 od 46
JN-25, zato je admiral Nimitz že pred bitko v Koralnem morju vedel, da Japonci med
4. in 5. junijem pripravljajo napad na Midway.
Vrhovni poveljnik ameriških vojaških operacij na območju Pacifiškega oceana je bil
admiral Chester W. Nimitz. Poveljeval je enotam mornarice kot enotam kopenske
vojske. Od 10. maja naprej je bila ameriška obveščevalna služba v stalni navezi z
admiralom s poročili o japonskih pripravah na bližajočo se bitko.
V poročilu, ki ga je 20. maja izdal admiral Nimitz, je bilo razvidno, da se Japonci
resno pripravljajo na invazijo na Midway in Aleute. Razvidno je bilo tudi, da bo
japonski floti poveljeval admiral Yamamoto. Vedelo se je tudi za okvirno sestavo
japonskega ladjevja in letalstva.
Američanom so najbolj kritičen problem predstavljale letalonosilke. Saratoga je bila
v San Diegu, kjer so vadili z zračno enoto. Letalonosilka Wasp je bila ravno na poti
čez Atlantik. Poškodovana je bila tudi letalonosilka Yorktown, Lexington pa je bila
potopljena v bitki v Koralnem morju.
Letalonosilko Yorktown so v Pearl Harborju usposobili v slabih dveh dneh. V
pristanišče je priplula 27. maja ob 14.30. Na njej je delalo 1.400 mož. 29. maja ob
11.00 so jo splavili nazaj v morje in napolnili z gorivom in letali. Naslednjega dne ob
9.00 zjutraj je že odplula. Njena letalska enota je bila zbrana skupaj iz treh različnih
letalonosilk.
26. maja sta v pristanišče vstopili letalonosilki Enterprise in Hornet. Enterprise je bila
najboljša ameriška letalonosilka z izurjeno posadko. Na letalonosilki Hornet pa je
bila letalska enota brez bojnih izkušenj.
Nobena bojna ladja Pacifiškega ladjevja ni zmogla hitrosti, ki so jih dosegale
letalonosilke. Bojnih ladij, zasidranih v zalivu San Francisca, admiral Nimitz ni hotel
vključiti v akcijo, ker mu je primanjkovalo zračne zaščite.
Nimitz se v bližajoči se bitki ni mogel uporabiti rušilcev, ti so ščitili konvoje, ki so
zagotavljali logistično podporo med zahodno obalo Združenih držav in ameriškimi
oporišči na Samoi, otoku Noumea, Avstraliji in Novi Zelandiji.
Časa za priprave so Američani imeli zelo malo. Razpolagali so s 16. in 17. eskadro.
Prvo sta sestavljali letalonosilki Enterprise in Hornet, šest križark, devet rušilcev in 4
tankerji, 17. eskadra je imela letalonosilko Yorktown, dve težki križarki in šest
rušilcev. V vodah osrednjega Pacifika pa so imeli še 16 podmornic ter večje število
letal na samem otoku Midway. Obrambo otoka so v zadnjih tednih pred bitko še
dodatno okrepili. Hud udarec za ameriško mornarico je bila potopitev letalonosilke
Lexington in hude poškodbe na letalonosilki Yorktown, zaradi katerih je ta morala na
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 16 od 46
popravilo v ZDA, vendar je bila letalonosilka popravljena v izredno kratkem času in
je samo z nekajurno zamudo odplula proti Midwayu.
Američani so imeli dve strateški prednosti pred Japonci: poznali so japonski načrt
skoraj v celoti, imeli pa so tudi krajšo razdaljo med bazo in prizoriščem boja. S
taktičnega vidika je pa veliko prednost predstavljalo oporišče Midway: ni ga bilo
mogoče potopiti, sprejelo pa je več letal kot letalonosilke. Poleg tega pa so imeli
Američani radarje. Na Midwayu sta bila nameščena dva iskalna radarska sistema,
letalonosilka Enterprise je imela vgrajen starejši tip radarja (model CXAM). Hornet,
Yorktown in nekaj križark pa je bilo opremljenih z naprednejšo verzijo radarja (model
SC).
Osemindvajsetega in tridesetega maja 1942 sta 16. in 17. eskadra izpluli iz
pristanišč in se 2. junija sestali kakih 325 milj od Midwaya. Američani so bili
pripravljeni na boj, bilo je le še vprašanje časa, kdaj bodo izvidniška letala našla
japonsko ladjevje (Druga svetovna vojna, 1981).
3.1.4 Ameriška obveščevalna dejavnost
V začetku leta 1942, ko so se Japonci pripravljali nove vojne operacije, so se
Američani osredotočili tudi na obveščevalne operacije. Ameriška mornarica je bila
prisiljena čakati na japonski napad, da bi lahko potem ustrezno reagirala. Američani
so morali braniti področje od Havajev do Avstralije, mornariškega arzenala pa niso
imeli toliko, da bi pokrili vse območje. Njihov bojni uspeh je temeljil na koncentraciji
sil v pravem času in na pravem mestu.
Klasične metode obveščanja (izvidovanje, zaslišanje zapornikov, podatki iz zajetih
dokumentov) ameriški strani niso bile dostopne. Edini uporabni vir informacij je bilo
komunikacijsko obveščanje – radijsko prisluškovanje (COMINT – communication
intelligence). Izvajanje komunikacijskega obveščanja v Mornarici je imel sektor OP-
20-G, Sektor za radijsko obveščanje. Njegova naloga je bila prestrezanje japonskih
radijskih sporočil, dešifriranje in obveščanje nadrejenih o rezultatih. Imeli so tri
centre na Pacifiku, in sicer na Guamu, na Filipinih in na Havajih, z ustanovitvijo
centra v Washingtonu pa je leta 1942 ostal le še center na Havajih. Rezultate
obdelave obveščevalnih podatkov je seveda najbolj potreboval admiral Chester W.
Nimitz.
Do 11. maja je OP-20-G zbral zelo malo obveščevalnih podatkov o načrtovanju
napada na Midway. Vedeli so, da Japonci pripravljajo vojne operacije, časovno
nekje med 20. majem in 20. junijem, niso pa vedeli točno kdaj, kakšen je njihov cilj
in sestava sil.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 17 od 46
Prvi teden maja je COMINT analiziral več sporočil, ki so se nanašala na morebitno
operacijo, 6. maja pa so prestregli sporočilo, v katerem bilo razvidno, da bodo v
operaciji sodelovale vse razpoložljive japonske letalonosilke.
Sredi maja so Američani prestregli zelo pomembno sporočilo. V bistvu je to bil ukaz
tankerju Goshu Maru. Omenjene so bile »kopenske sile AF«. Američani so ugotovili,
da naj bi bila »AF« oznaka za določeno geografsko lokacijo. Uspeli so že dešifrirati
več podobnih oznak: RZP – Port Moresby, R – Rabaul, PS – Saipan in AH – Oahu.
Predvidevali so, da je AF oznaka za Midway, kajti črka »A« naj bi bila značilna za
lokacije na havajskem območju, F pa najbolj logična izbira za Midway.
Admiral Nimitz se ni dal zlahka prepričati, ker je hotel potrditev domneve, da je
oznaka »AF« res šifra za Midway.
Nekje sredi maja naj bi Nimitzu načrt predlagali, kako to ugotoviti. Preko
podvodnega kabla naj bi ukazali poveljniku mornariške baze na Midwayu, naj preko
radijske zveze pošlje sporočilo poveljniku 14. mornariškega okrožja o tem, da se je
na Midwayu pokvarila naprava za destilacijo vode in da takoj potrebujejo pitno vodo.
Japonska obveščevalna služba naj bi sporočilo prestregla in poročala naprej v
Tokio. In res, Comint je prestregel japonsko sporočilo, ki se je glasilo: »Na AF je
zmanjkalo vode.« To je bil dovolj tehten dokaz, ki je prepričal tudi admirala Nimitza.
Prestregli so tudi sporočila, kot so: »Lansiranje letal za napad na Midway s točke 50,
16 milj SZ od Midwaya ...«, kot tudi potrditve sodelovanja letalonosilk Kaga, Akagi,
Soryu, Hiryu, Zuikaku in Junyo v ofenzivi.
COMINT je tako admirala Nimitza obvestil o skoraj vseh pomembnih podatkih o
japonskih vojnih operacijah. Tako je Nimitz poznal glavne in stranske cilje operacije,
čas napada na Midway, pot japonskih sil in točke srečanja med njimi, sestavo
japonskih sil, natančen položaj japonskih podmorniških kordonov ter celo načrt za
operacijo (http://www.history.navy.mil/library/online/srh230.htm).
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 18 od 46
3.2 SESTAVA SIL IN VOJAŠKA TEHNIKA
3.2.1 Poveljniki in sestava sil (groba sestava 4.–7. junij 1942)
ZDA JAPONSKA
POVELJNIKI
Admiral flote Chester W. Nimitz Admiral Isoroku Yamamoto
Admiral Frank J. Fletcher Viceadmiral Čuiči Nagumo
Admiral Raymond A. Spruance Admiral Nobutake Kondo
Kontraadmiral Tamon Jamaguchi
SESTAVA SIL
3 letalonosilke 4 letalonosilke
2 bojni ladji
15 spremljevalnih ladij 15 spremljevalnih ladij
233 letal z letalonosilk 248 letal z letalonosilk
127 letal z Midwaya 16 vodnih letal
Tabela 1: Poveljniki in sestava sil 1
(Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Midway)
Slika 5: Ameriški admirali Spruance, Fletcher, Nimitz
(Vir: http://flattopshistorywarpolitics.yuku.com/topic/2137#.Uxc5evkX5qh)
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 19 od 46
Slika 6: Japonski admirali Yamamoto, Nagumo, Konda, Jamaguchi
(Vir: http://upload.wikimedia.org)
3.2.2 Vojaške ladje
V bitki pri Midwayu je sodelovalo veliko različnih vrst vojaških plovil in letal.
Vojaške ladje so vodna plovila, namenjena neposrednemu bojevanju s sovražnikom.
To so letalonosilke, bojne ladje, križarke, fregate, korvete, topnjače, nosilke
helikopterjev, rušilci, podmornice, raketni čolni, torpedni čolni, patruljni čolni. Lahko
pa so namenjene tudi za posredne naloge, kot so iskanje ali polaganje min,
prevažanje nafte (tankerji) ali pa se uporabljajo kot desantne ladje ali čolni.
Letalonosilke so večje ladje z vzletno-pristajalno stezo in letalsko eskadriljo, ki je
njihovo glavno orožje. Obstajale so težje bojne letalonosilke s težo do 45.000 ton in
dolžine tudi do 250 m. Američani so imeli proti koncu vojne le tri, ki so lahko nosile
do 82 dvomotornih in do 150 enomotornih letal (Enciklopedija druge svet. vojne,
1982).
Naslednja vrsta so bile standardne letalonosilke: do 33.000 ton in do 80 letal, ter
lahke letalonosilke. Te so bile zelo hitre, dosegale so 30 in več vozlov. Imele so
močno protiletalsko oborožitev oz. veliko ofenzivno moč ter debel oklep. Lahko so
streljale z razdalj, enakih akcijskemu radiju bombnikov in torpednih letal, ki so
vzletala z njenega krova. Njihova slabost je bila, da so bile zelo ranljive, kadar so
bile osamljene.
Največje ameriške letalonosilke so bile Yorktown, Enterprise in Hornet. Za bojne
ladje tega tipa je bil značilen zelo velik doseg (do 22.200 km pri hitrosti 15 vozlov),
do 100 letal, odprti hangarji in nezaščiten krov. Te letalonosilke so se izkazale kot
izjemno trpežne.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 20 od 46
Slika 7: Letalonosilka Yorktown
(Vir: http://ww2db.com/images/ship_yorktown_e23.jpg)
Japonci so razpolagali z štirimi težkimi letalonosilkami: Akagi, Haga, Hiryu in
Soryu.
Slika 8: Letalonosilka Soryu
(Vir: http://www.worldweapons.eu/1-Warships)
Letalonosilka Akagi je bila predelana bojna križarka iz leta 1927. Na bojno križarko
je bila dodana vzletna platforma in poveljniški otok na levem boku. Kot pri večini
japonskih letalonosilk je bilo tudi pri Akagi zelo slabo poskrbljeno za varnost
shranjenega letalskega goriva. Za ta japonska plovila so bili tudi značilni zaprti
letalski hangarji, ki so pripomogli k boljši zaščiti pred širjenjem ognja po ladji,
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 21 od 46
medtem ko so odprti hangarji na ameriških ladjah omogočali boljšo ventilacijo zraka,
a obenem večjo požarno nevarnost.
Tudi Kaga je nastala iz bojne ladje, zgrajene leta 1928, in je bila deležna podobnih
posodobitev kot Akagi, a s precej neučinkovitimi topovi.
Letalonosilka Soryu je bila načrtovana kot letalonosilka - križarka. Ta koncept so
kasneje umaknili in razvili zelo hitro in po zasnovi sodobno letalonosilko, ki je lahko
sprejela veliko letal. Ta zasnova letalonosilk je kasneje prevladala v obdobju po
drugi svetovni vojni. Imela pa je zelo šibko podvodno zaščito – že en zadetek
torpeda bi bil lahko usoden.
Hiryu je bila povečana letalonosilka tipa Soryu z otokom na levem boku in povečano
oklepno zaščito.
Bojne ladje (oklepnice) so bile najsilovitejše rušilne ladje v drugi svetovni vojni,
nujno potrebne za zagotovitev premoči na morju, obstreljevanje obal in topniško
pomoč pri izkrcanju. Njihove značilnosti so velike razsežnosti, zelo so široke, vendar
ne več od 33,54 m (Panamski prekop), imajo veliko tonažo in težo (okoli 50.000
ton), zelo močan oklep (tudi do 40 % celotne teže) z debelino okrog 40 cm.
Vgrajeno je bilo težko topništvo – tudi do 9 406-milimetrskih topov, ki so lahko
izstreljevali 1.200 kg težke granate 36 km daleč, in 148 polavtomatskih in
avtomatskih protiletalskih topov, ki so lahko izstrelili v 15 sekundah več kot 5 ton
granat (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).
V bitki pri Midwayu ameriške bojne ladje niso sodelovale, zato bomo podali le opise
nekaterih japonskih bojnih ladij.
To so bile bojne ladje tipa Kongo. Dosegale so hitrost do 30 vozlov, z dosegom do
16.000 km pa so lahko spremljale tudi letalonosilke. Teža oklepa je predstavljala kar
tretjino celotne teže. Močno okrepljen je bil predvsem palubni del ladje, medtem ko
je bil oklep spodnjega dela trupa ladje debel le 200 mm, kar je najmanj izmed vseh
bojnih ladij druge svetovne vojne.
V japonski floti sta bili tudi bojni ladji tipa Fuso, ki sta nastali po vzoru Konga.
Značilen zanju je bil zelo odebeljen oklep na spodnjem delu (305 mm). Ladja je bila
nekoliko hitrejša od ameriških bojnih ladij, vendar je bila slabše oklepno zaščitena.
Bojna ladja Mutsu je imela zelo dobre karakteristike. Bila je prva bojna ladja s 409-
milimetrskimi topovi, ki so bili na ponovni strel pripravljeni že po 21,5 sekundah.
Najmočnejši japonski bojni ladji sta bili Yamato s sestrsko ladjo Musashi – z
največjo ognjeno močjo in najtrdnejšo oklepno zaščito. Yamato je bila načrtovana za
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 22 od 46
spopad s številčno močnejšim nasprotnikom. Na ladjo so montirali največje 460-
milimetrske topove, katerih kupola je tehtala toliko kot celoten rušilec. Oklep je
zavzemal 35 % spodriva celotne ladje. Na sprednjem delu topovskih kupol je bil
postavljen oklep debeline 650 mm.
Težke križarke so dobro oborožena vojna plovila za pomorsko vojskovanje z
velikim akcijskim radijem. Pripravljene so za patruljiranje po morju in za hitro
razbijanje oboroženih trgovskih ladij, lahko so delovale tudi kot izvidnica ali kot
zaščita oziroma zapora proti napadom torpednih čolnov in letal. Izpodriv križark je
od 5.000 do 13.000 ton, opremljeni s 6 do 15 topovi kalibra od 155 do 203 mm,
nekaj lahkega protiletalskega orožja in nekaj cevi za spuščanje torpedov. Njihova
hitrost je bila do 35 vozlov, a za dosego do približno 15.000 km so plule s približno
15 vozli (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).
Američani so razpolagali z rušilci Astoria, Pensacola, Northampton, Portland ter
New Orleans, Japonci pa z rušilci Myoko, Mogami, Tone.
Za primerjavo – Myoko je bila največja križarka na svetu. Imela je velike 203-
milimetrske topove in skupno 2.100 ton oklepne zaščite, kar je dvakrat več od
ameriške Pensacole.
Lahke križarke so bile namenjene za spremljanje rušilcev ali naloge vodenja
skupine rušilcev.
Japonski križarki Kiso in Nagara sta bili že dokaj zastareli ob izbruhu vojne na
Pacifiku. Sodobnejša ameriška Atlanta je bila prenatrpana s protiletalskimi topovi,
torpednimi cevmi in cevmi za globinske bombe, kar je močno zmanjšalo njene
manevrske sposobnosti. Tudi oklepna zaščita je bila šibka (obsegala je le 9 %
celotnega spodriva)
Rušilci so vojaška plovila, namenjena za različne naloge. Bodisi so ščitili ostalo
ladjevje pred napadi s torpedi ali ga prikrivali pred sovražnikovim topništvom z
dimnimi zavesami; ali pa so s torpedi napadali sovražnikove oklepnice ali varovali
konvoje pred podmornicami. Rušilci niso imeli oklepa, zato so tehtali samo 1050–
2200 ton, oboroženi so bili s 4–8 topovi kalibra 100 do 130 mm in 4–8 cevmi za
spuščanje torpedov. Majhen trup in nizka teža sta jim omogočila doseganje velikih
hitrosti (35 do 40 vozlov) (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 23 od 46
3.2.3 Vojaška letala
Poznamo več vrst vojaških letal. Ločimo jih glede na njihovo velikost oziroma
namen. To so lovska letala, bombniki strmoglavci, torpedni bombniki ter srednji in
težki bombniki. Vojaška (mornariška) letala so vojnemu ladjevju nujno potrebna za
zavarovanje ladjevja pred napadi iz zraka, izvidniške naloge, opazovanje topniških
zadetkov in za povečanje bojne moči z bombardiranjem in torpediranjem. V bojih pa
jih velikokrat podpirajo tudi kopenska letala, ki vzletajo z bližnjih ali bolj oddaljenih
letališč – odvisno od njihovega dosega, hidroavioni pa lahko vzletajo in pristajajo
celo na vodi.
Srednji in težki bombniki
Srednji bombniki so bili večja dvomotorna letala za bombniške naloge (ameriški
Boeing B-25 in B-26), še večji štirimotorni bombniki (Boeing B-17) pa so veljali za
težke bombnike (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).
Martin B-26 Marauder je bil srednji dvomotorni bombnik, ki se ga je držal precej slab
glas. Imel je razpon kril skoraj 20 m, v dolžino je meril nekaj več kot 17 m. Težak je
bil nekaj manj od 10 ton in imel akcijski radij okoli 1800 km. Njegova hitrost je bila
med 400 in 500 km/h. Letalo so naročali v velikih serijah že takrat, ko so še risali
prvi prototip, zato je bilo na njem tako med preizkušanjem kot tudi že med samo
proizvodnjo opravljenih veliko sprememb, ki jih je bilo zelo težko realizirati. Vojno
letalstvo je recimo zahtevalo, da mora letalo nositi več bomb in imeti več strojnic za
obrambo, kot je bilo prvotno načrtovano. Zaradi povečane teže na krilo so bila letala
na začetku zelo hitra in nevarna pri pristajanju. Zato so razpon kril povečali za 180
cm. Te spremembe oziroma izboljšave so močno zavrle proizvodnjo. Na krovu
bombnika je bila sedemčlanska posadka in je bil močno oborožen (1.800 kg bomb).
Boeing B-17 je bil velik štirimotorni bombnik dolžine malo več kot 22 m z razponom
kril 31,62 m. Akcijski radij je imel čez 5300 km in je lahko nosil do 1900 kg bomb.
Dobil je tudi vzdevek »leteča trdnjava«, kar je kasneje postalo pojem za letala, ker
so lahko daleč ponesla veliko količino bomb. Letela so zelo visoko in bila močno
oborožena.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 24 od 46
Slika 9: Leteča trdnjava Boeing B-17
(Vir: http://upload.wikimedia.org)
Japonska v bitki pri Midwayu ni uporabljala težkih bombnikov.
Bombniki strmoglavci
Osnovna oziroma prvotna naloga bombnika strmoglavca je, da v strmoglavem letu z
eno ali več bombami napade sovražne ladje ali kopenske cilje. Objekt oziroma
sovražnikovo ladjo napade z velike višine in strmoglavi proti njemu skoraj navpično
ter na koncu odvrže bombe. Uporabljali pa so jih tudi za naloge klasičnega
bombardiranja (med vodoravnim letom) in torpediranja (Enciklopedija druge svet.
vojne, 1982).
Ameriški Vought SB2U Vindicator je bilo letalo s pregibnimi krili. Dolgo je bilo nekaj
več kot 10 m, razpon čez krila pa je obsegal malo manj kot 13 m. Akcijski radij je
imelo približno 1800 km, nosilo je 227 kg bomb. Med ameriškimi piloti je bilo dokaj
nepriljubljeno. Še pred začetkom vojne so ga umaknili z letalonosilk. Med bitko pri
Midwayu so ga uporabljali marinci na otoku Midway.
Vindicatorja je zelo uspešno nadomestil Douglas SBD Dauntless, čeprav je bil takrat
že zastarel. Imel je nekoliko večji akcijski radij, nosil pa je nekaj več bomb.
Uporabljali za ga za bombniške in ogledniške naloge. Kljub zastarelosti pa so po
vojni statistiki ugotovili, da je bilo to letalo, ki je utrpelo relativno majhne izgube, to
pa je bila posledica zelo trdne konstrukcije letala.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 25 od 46
Slika 10: Bombnik strmoglavec Dauntless
(Vir: http://upload.wikimedia.org)
Japonski Aichi Type 99 D3A, znan pod imenom »Val« je imel je največji razpon kril
(14,4 m) in s tem zelo dobre manevrske sposobnosti. Lahko je deloval tudi kot
lovec. Ta bombnik je med drugo svetovno vojno potopil največ zavezniških ladij med
vsemi japonskimi letali.
Torpedni bombniki
Osnovna funkcija torpednih bombnikov je bila realizacija torpednega napada na
sovražnikove ladje. Ker pa so torpedni bombniki zelo podobne konstrukcije kot
bombniki strmoglavci, se je med vojno pogosto dogajalo, da so namesto torpedov
nosili bombe, pa tudi obratno, odvisno od naloge in taktike. To so bila letala z
razponom kril okoli 15 m, dolžine 10 do 12 m, z akcijskim radijem od 700 do 1600
km in so nosila od 450 do 1180 kg bomb (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).
Američani so v bitki pri Midwayu uporabljali dve vrsti torpednih bombnikov. S
samega otoka so vzletala letala Grumman TBF Avenger, letalonosilke pa so nosile
letala proizvajalca Douglas TBD Devastator, starejšega tipa, ki je nosil do 450 kg
bomb ali pa torpedo. Njegova slaba lastnost so bile slabe manevrske sposobnosti,
zaradi katerih je bil lahka tarča sovražnikovih letal.
Devastatorja je uspešno nadomestil Avenger, za katerega se je pokazalo, da je bilo
najbolj uspešno ameriško torpedno letalo v vojni na Pacifiku. Avenger je bil izjemno
prikladen, kar se tiče množične proizvodnje. Bil je tudi izredno preprost pri
oskrbovanju na krovih letalonosilk. Oborožen je bil z 870-kilogramskim torpedom ali
pa je nosil do 900 kg bomb ali raketne izstrelke. Z njim so napadali ladje ali pa so ga
uporabljali tudi kot jurišnika za napade na japonske otoške postojanke.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 26 od 46
Slika 11: Torpedni bombniki Grumman Avenger
(Vir: https://lh6.googleusercontent.com)
Japonski Nakajima type 97 z vzdevkom »Kate« je bil najsodobnejši torpedni
bombnik na svetu ob izbruhu vojne na Pacifiku, vendar je bil zaradi preslabe
oborožitve precej ranljiv.
Lovska letala
To so bila letala, namenjena prestrezanju nasprotnikovih letal. Oborožena so bila s
strojnicami, topovi in raketometi. To so bila najmanjša in najokretnejša letala dolžine
med 8 in 9 metri, z razponom kril od 10 do 12 metrov. Dosegala so hitrosti nekaj čez
500 km/h in imela akcijski radij do 1500 km, z dodatnim zunanjim rezervoarjem pa
tudi do 3100 km (Zero). Njihova ognjena moč se je izražala v teži izstreljenega
streliva v sekundi (1,66–3,68 kg/sec) (Enciklopedija druge svet. vojne, 1982).
V bitki pri Midwayu so Američani uporabljali lovce Grumman F4F Wildcat. To so bili
njihovi najboljši lovci, ki so jih uporabljali prvi dve leti v bojih na Pacifiku.
Slika 12: Lovsko letalo Grumman F4F Wildcat
(Vir: http://www.wwiivehicles.com/usa/aircraft/fighter/grumman-f4f-wildcat)
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 27 od 46
Ti lovci pa niso bili tako okretni kot japonski lovci proizvajalca Mitshubishi Type 0,
poznani kot »Zero«. Če je bil japonski Zero okretnejši, saj nobeno letalo ni zmoglo
tako tesnih zavojev in lupingov, pa je bil toliko manj varen, saj je imel preslabo
oborožitev, prešibak motor, ni pa tudi imel oklepne zaščite za pilota.
Slika 13: Lovec Mitshubishi Type 0 (ZERO)
(Vir: http://padresteve.files.wordpress.com/2010/06/mitsubishi-a6m-type-0-zero)
Poleg lovskih leta Wildcat so Američani uporabljali lovce proizvajalca Brewster F2A
Buffalo (http://midway1942.org/specs.shtml).
3.3 BITKA
3.3.1 Dogodki pred 4. julijem 1942
Japonci so že od začetka prve svetovne vojne kazali osvajalske ambicije, z
razvojem njihovega gospodarstva pa so te še posebno narasle. Japonska je tako
kmalu prišla v spor s sosednjimi državami. V letih 1931 in 1932 je zasedla z
rudninami bogato kitajsko Mandžurijo in prišla v spor s svetovnimi velesilami, kot sta
bili Velika Britanija in ZDA.
Vendar Japonci niso odnehali. Leta 1937 so zavzeli večji del Kitajske. Padec
Francije junija 1940 jim je dal nov zalet in tako so zasedli še francosko Indokino, 27.
septembra pa so podpisali pakt z Nemčijo in Italijo. S tem so nastale sile osi. Nastal
je spor, ki so ga sprva poskušali rešiti po diplomatski poti, vendar je sredi leta 1941
Japoncem kljub intenzivnim pogajanjem postalo jasno, da je vojna neizbežna.
Zato so 7. decembra 1941 nenapovedano napadli ameriško vojaško oporišče Pearl
Harbor. V naslednjih dneh se je celoten Pacifik znašel v ognju. V tem času so
napadli tudi Hong Kong, ki se je predal 25. decembra, istega dne sta padli tudi
ameriški oporišči na Guamu in Wakeu. Januarja 1942 so napadli britansko Malezijo,
Burmo, Nizozemsko vzhodno Indijo in Novo Gvinejo. Petnajstega februarja je padel
britanski Singapur, mesto, ki naj bi ga bilo nemogoče zasesti, v ognju so se znašla
tudi nekatera severna avstralska mesta (Darwin, Broome idr.). Po večmesečnih
bojih so se 8. maja predale zadnje ameriške enote na Filipinih in kazalo je, da
japonskega napredovanja ni več mogoče ustaviti.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 28 od 46
Nato pa je med 4. in 8. majem prišlo do bitke v Koralnem morju, s katero so
zavezniki želeli ustaviti japonsko napredovanje na Novi Gvineji in tako preprečiti
obkolitev Avstralije. Čeprav je bila bitka neodločena, je zaveznikom dala izkušnje v
vojskovanju in jim pokazala, da japonska mornarica ni tako zelo nepremagljiva, kot
je bilo videti na prvi pogled (Piekalkiewicz, 1996).
3.3.2 Predvideni začetek bojev
Za izkrcanje na otoku Midway je bil določen »Dan N«, to je 7. junij 1942. Ta datum
je bil določen iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da morajo biti priprave na to obsežno
operacijo čim bolj temeljite. Ladje Nagumovega in Kondovega ladjevja so prispele
v japonska pristanišča šele konec aprila, njihovo vzdrževanje pa naj bi se zavleklo
do konca maja. Drugi razlog pa je bil luna: 7. junij je bil zadnji dan v mesecu, v
katerem bi luna še relativno dobro osvetljevala predvideno nočno izkrcanje.
3.3.3 Boji
Ameriška izvidniška letala z Midwaya nekaj do devete ure 4. junija niso ničesar
opazila. 480 km SZ od Midwaya se je pojavila manjša vremenska fronta, ki jo je za
krinko uporabilo Nagumovo ladjevje. Malo pred 9.00 zjutraj pa so piloti iz ameriške
Cataline (ameriško letalo) le opazili japonske ladje (transportne skupine).
Predvidevali so, da gre za ladje iz japonske glavnine. Dvomotorno Catalino iz
zračne baze na Midwayu je upravljal pilot Jack Reid. Do enajste ure je sledil
japonskim ladjam. Njegovo poročilo se je glasilo: »11 ladij pluje s hitrostjo 19 vozlov
proti vzhodu.«
Kapitan Simard je hitro reagiral in poslal v zrak devet letal B-17. Bombniki so ob
16.24 912 km zahodno od otoka naleteli na japonske transportne ladje in izvedli tri
višinske bombne napade. Poročali so o štirih zadetih ladjah, a dejansko niso zadeli
nobene. Vzletele so še štiri Cataline, oborožene s po enim torpedom. S pomočjo
radarja so našle japonske ladje in 4. junija ob 1:43 odvrgle tri torpede, od katerih je
eden zadel tanker Akebono Maru. Eksplozija je ranila oziroma ubila 23 mož in
začasno upočasnila ladjo, ki pa se je kasneje ponovno pridružila formaciji.
Ob 4.30 je iz Yorktowna v patruljo poletelo deset letal. Istočasno je Nagumo ukazal
letalski napad na Midway. Uro kasneje so Američani prestregli telegram, po katerem
so ugotovili, da se japonske letalonosilke nahajajo okoli dvesto milj zahodno in
jugozahodno od 16. eskadre. Zato je kontraadmiral Spruance ob 6.07 ukazal svojim
ladjam, naj se obrnejo proti sovražniku. Medtem je radar na atolu odkril skupino 108
letal, ki jih je v pred dvema urama v napad poslal Nagumo. Vsa razpoložljiva letala
na atolu so nemudoma vzletela, z Japonci so se srečala 30 milj od atola. Vnel se je
boj, v katerem so Japonci prebili ameriške vrste in okoli šeste ure zjutraj napadli
atol.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 29 od 46
Ker je po prvem napadu kazalo, da bo potrebno atol ponovno napasti, je Nagumo
ukazal, naj 93 letalom zamenjajo torpeda z bombami, kar je tehnične posadke na
letalonosilkah zaposlilo za več kot uro. Ta letala naj bi služila za morebiten napad na
ameriške ladje (za kar bi rabili torpeda), ki pa jih japonski izvidniki do sedaj še niso
našli.
Nato pa se je situacija nenadoma spremenila. Kmalu po ukazu o zamenjavi
torpedov z bombami je izvidniško letalo s križarke Tone odkrilo ameriško ladjevje v
oddaljenosti 240 milj.
Ob prejetju sporočila je Nagumo še celih pet minut razmišljal, kaj storiti, tako
je izgubil veliko dragocenega časa.
Nato je po principu salomonske rešitve ukazal, naj letala, ki še imajo torpeda, ta
obdržijo, letala z bombami pa naj obdržijo bombe. Pri tem pa se je pojavil še en
problem, palube letalonosilk so morale biti proste, da bi lahko pristala letala, ki so
napadla Midway. Nenadoma pa se je nad japonskimi letalonosilkami pojavilo
šestnajst ameriških bombnikov strmoglavcev, ki v napadu niti enkrat niso zadeli
Hirju, to se četrt ure kasneje ni posrečilo niti bombnikom B-17 niti letalom tipa
Vindicator, ki so nekoliko kasneje napadla še bojno ladjo Haruna.
Ko je admiral Spruance izvedel za napad na atol, se je odločil, da bo Japonce
presenetil v trenutku, ko bodo letala, ki so napadla Midway, na palubah, kjer
se bodo oskrbovala z gorivom in strelivom.
Po sedmi uri je proti japonskim letalonosilkam poslal 20 lovcev Wildcat, 67
strmoglavcev Dauntless in 29 letal tipa Devastator. Okrog 9.30 so vsa japonska
letala pristala in se začela oskrbovati z gorivom in strelivom, takrat pa so se na
obzorju nenadoma pojavila ameriška letala. Japonci so na napadalce odprli močan
protiletalski ogenj, ki so se mu kasneje pridružila še letala tipa Zero. V ameriških
vrstah je nastal pravi pokol. Od 30 članov posadk iz skupine torpednih letal s
Horneta je preživel en sam. Podobna usoda je doletela posadke in letala z
letalonosilke Enterprise. Japonci so sestrelili deset od štirinajstih letal, ki v napadu
niso zadela niti ene ladje. Nekoliko bolje je kazalo le letalom s Yorktowna, ta so se
nevarno približala letalonosilki Sorju, zato so jih napadli lovci, ki so varovali
letalonosilko.
V tem trenutku je iz Enterprisa priletela skupina bombnikov strmoglavcev in napadla
japonske letalonosilke, japonski lovci, ki so se spopadali s torpednimi bombniki z
Yorktowna, so bili nemočni. Akagi s 40 letali na krovu je bila ob 10.26 trikrat zadeta,
zato jo je moral 20 minut pozneje admiral Nagumo zapustiti. Zadeti sta bili tudi
letalonosilki Kaga in Akagi. Bombniki iz Yorktowna so trikrat zadeli Sorju, zato je
poveljnik letalonosilke ukazal, naj jo posadka zapusti. Tako so Američani kljub
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 30 od 46
velikim izgubam potopili tri od štirih japonskih letalonosilk.
Slika 14: Zadeta letalonosilka Akagi
(Vir: http://en.wikipedia.org)
Ameriško ladjevje je do sedaj ostalo nedotaknjeno, vendar ne za dolgo. Japonski
izvidniki so admiralu Yamaguchi na letalonosilki Hirju sporočili, da imajo Američani
samo dve letalonosilki, zato je ta ukazal napad na ameriško ladjevje. V napadu se
je nekaj japonskim letalom uspelo prebiti skozi protiletalsko obrambo in trikrat
zadeti letalonosilko Yorktown. Po koncu prvega napada so hudo poškodovano
letalonosilko ponovno usposobili.
Toda ob 14.30 so se na obzorju ponovno prikazala japonska letala, prebila so
protiletalsko obrambo in na letalonosilko Yorktown odvrgla štiri torpeda. Dva sta
ladjo zadela, nagnila se je za 26 stopinj. Ob 15.00 je bila letalonosilka že v takšnem
stanju, da je bilo posadki ukazano, naj zapusti ladjo. Medtem pa je ameriško
izvidniško letalo odkrilo zadnjo japonsko letalonosilko. Okoli 17.00 je Hiryu napadlo
24 bombnikov strmoglavcev in po štirih zadetkih je bila letalonosilka tako hudo
poškodovana, da jo je morala posadka 5. junija zjutraj zapustiti (Piekalkiewicz,
1996; Colins, Atlas of second war, 2003).
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 31 od 46
Slika 15: Japonska letalonosilka Hiryu v plamenih
(Vir: http://upload.wikimedia.org)
3.3.4 Dogodki po bitki – t. i. zasledovalna faza bitke
Jedro japonskega ladjevja je bilo uničeno, vendar Japonci niso nameravali odnehati.
Yamamoto je ukazal, naj se transportno ladjevje umakne, admiralu Kuriti pa ukazal,
naj z ognjem iz štirih križark zasuje atol, nato pa naj se pridruži glavnini sil. Tudi
admiraloma Takasuju in Kakuti je ukazal, naj prekineta napad na Aleute, ter se
usmerita proti jugu, kjer se bosta združila s preostankom japonskega ladjevja pri
Midwayu.
Vsi skupaj naj bi nato napadli ameriško ladjevje, ki ga je Yamamoto nameraval
uničiti v nočni akciji. Vendar načrta ni uresničil, saj je ugotovil, da je praktično
neizvedljiv, zato je ukaz preklical, Kuriti pa ukazal, naj se obrne v nasprotno smer.
Ne da bi vedel, je njegovo ladjevje zaplulo direktno pred ameriško podmornico
Tambor. Križarka Mogami, ki je bila zadnja v koloni ladij, je opazila podmornico in se
ji želela izogniti, pri tem pa je trčila v Mikumo, ki je plula pred njo. Mogami si je hudo
poškodovala premec, na Mikumi pa so bili poškodovani tanki za gorivo, tako da je
za sabo puščala široko naftno sled. Preostale ladje v skupini so nemoteno
nadaljevale svojo pot. Šestega junija ob 7.45 so Američani odkrili naftno sled,
nekoliko pozneje pa še dve poškodovani križarki. Križarki so napadli, vendar brez
uspeha. Popoldne so napad ponovili in ob 14.15 potopili Mikumo. Hudo
poškodovana Mogami je napad preživela in dosegla Truk, kjer so jo popravili.
Medtem pa so Američani reševali letalonosilko Yorktown, ki se kljub pričakovanjem
ni potopila. Odločili so se, da bodo ladjo rešili, zato je nanjo prišla reševalna ekipa,
ladjo pa so privezali na vlačilec. Ko so že mislili, da bodo letalonosilko rešili, jo je
opazilo japonsko izvidniško letalo in o tem poročalo Yamamotu. Ta je podmornici I-
168 ukazal, naj letalonosilko potopi. Šestega junija ob 13.30 je podmornica proti
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 32 od 46
letalonosilki izstrelila dve torpedi. Eden je zadel rušilec USS Hammann, ki je varoval
desni bok letalonosilke (ladja je v štirih minutah razpadla in izginila v valovih). Drugo
torpedo zadane Yorktown, ki letalonosilko na koncu potopi (http://sl.wikipedia.org
/wiki/Bitka_za_Midway).
Slika 16: Obstreljevanje letalonosilke Yorktown
(Vir: http://upload.wikimedia.org)
Slika 17: Torpedirana letalonosilka Yorktown
(Vir: http://jeanmichelrihet.files.wordpress.com/2012/09/midway_5-1.jpg)
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 33 od 46
Isti dan so Japonci zavzeli Kisko in Attu v Aleutskih otokih. Z zavzetjem teh otokov
skupaj z Midwayem bi Japonci naredili nov korak proti ameriški celini. Zdaj pa so bili
Aleutski otoki brez pomena ter breme za japonsko mornarico.
3.3.5 Rezultat bitke in izgube
Bistveni del bitke je trajal 48 ur. Američani so bitko dobili v tistih petih minutah,
ko so ameriški bombniki strmoglavci napadli japonske (Nagumove) letalonosilke s
polnimi krovi letal, ki so se oskrbovala s strelivom in gorivom. To je bila pomembna
ameriška zmaga in po dolgem času tudi prvi japonski poraz na morju vse od leta
1592, ko so Korejci pod Yi Sunsinom s prvimi oklepnimi ladjami v zgodovini
pregnali Hideyoshijevo ladjevje iz zaliva Chinhai. Natanko šest mesecev po
japonskem napadu na Pearl Harbor so Američani na Tihem oceanu spet dosegli
ravnovesje v mornariškem arzenalu.
Predsednik japonske vlade Hideki Tojo je ukazal, da mora japonski poraz pri
Midwayu ostati strogo varovana skrivnost, ki ga niso omenili niti cesarju. Pozornost
javnosti so nekako poskusili preusmeriti na operacijo na Aleutih. 7. junija so
Japonci zasedli majhna, vendar strateško pomembna otoka Attu in Kiska, ne da bi
pri tem izgubili enega samega moža.
Ko se je Yamamotova flota vrnila v domača oporišča, so tam uvedli izjemne
varnostne ukrepe. Trupla padlih so z ladij odnesli ponoči, ranjence so zdravili v
tajnosti ter uvedli strogo cenzuro pošte in objavljenih sporočil.
Američani so bitko pri Midwayu pojmovali kot prelomnico v vojni na Pacifiku. Na
drugi strani so bili Japonci tako trdno prepričani v varnost svojega šifrirnega
sistema, da so poraz pri Midwayu tolmačili s pretirano samozavestjo. Imperialni
Generalštab je 10. junija 1942 objavil, da je Japonska naposled osvojila popolno
oblast nad Pacifikom.
Bitka pri Midwayu je bila ena najbolj zmedenih bitk v drugi svetovni vojni, saj se vse
do konca ni vedelo, kdo bo zmagovalec, kdo poraženec. Veliko stvari je bilo
odvisnih od naključja in sreče. Po tej bitki so bili Američani v veliki prednosti. Izgubili
so letalonosilko Yorktown, rušilec Hamman, 109 letal z letalonosilke in 38 letal s
kopnega. Umrlo je približno 550 mornarjev in pilotov.
Na drugi strani so Japonci so izgubili štiri letalonosilke (Akagi, Haga, Hiryu, Soryu) in
težko križarko (Mikuma), hudo pa je bila poškodovana še ena križarka (Mogami),
dva rušilca in bojna ladja. En tanker je bil lažje poškodovan. Izgubili so 322 letal,
3500 mornarjev in najboljših pilotov. Seveda pa se ti podatki, pridobljeni v japonskih
oziroma ameriških virih, med seboj močno razlikujejo.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 34 od 46
Ob takih izgubah si japonsko ladjevje še dolgo ni opomoglo, zaradi tega je v
nadaljevanju vojne tudi opustilo napade na Port Moresby, Novo Kaledonijo in otočje
Samoa.
Slika 18: Razvoj sil
(Vir: http://www.pacificwar.org.au/webgraphics/MidwayMap2.jpg)
3.4 KRONOLOŠKI PREGLED BITKE
3.4.1 Tretji junij 1942
04.15 Ramsey pošlje skupino B-17 v izvidnico.
06.00 Nagumovi tankerji zapustijo Udarne sile.
07.00 2. udarne sile letalonosilk napadejo Dutch Harbor.
08.00 Aleutske sile se ločijo od Yamamotove glavnine.
08.20 Povratek B-17 na Midway.
08.25 Abe izda povelje o protipodmorniških patruljah naslednjega dne.
09.00 Eskortne sile opazijo ameriško letalo.
09.04 Vojak Eaton poroča na Midway, da je opazil japonske minolovce.
09.25 Pilot Reid sporoči, da je videl japonske ladje.
11.30 Letalo PBY 7V55 poroča o »dveh tovornih plovilih ...«
11.58 Boeing B-17 OV 58 – pilot Smith vzleti v izvidnico.
12.00 Druge udarne sile se začnejo umikati proti Adaku.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 35 od 46
12.28 9 B-17 (poveljnik Sweeneya) vzleti za napad na Invazijske sile.
13.25 Nagumo signalizira svojim ladjam, da bodo z manevri začeli 4. junija.
16.11 Smith poroča o dveh tovornih ladjah in dveh rušilcih.
16.40 B-17 začnejo z napadom na Transportno skupino. Ni zadetkov.
18.30 Abe signalizira spremembe v protipodmorniških akcijah.
19.50 Fletcher obrne Yorktown v smeri točke lansiranja.
21.15 Vzletijo štiri letala PBY oborožena s torpedi.
3.4.2 Četrti junij 1942
01.30 Hidroplani Cataline napadejo transportno skupino.
02.45 Hidroplani Cataline poročajo o končanem napadu.
03.00 Reveille na Midwayu.
04.00 Nagumo ukaže: »Na položaje!«
04.00 6 letal F4F vzleti z Midwaya na patruljo.
04.00 11 Catalin poleti z Midwaya na preiskovanje sektorjev.
04.05 16 B-17 poleti na drugi napad na transportno skupino.
04.30 Nagumo prične z lansiranjem skupine letal za napad na Midway.
04.30 Akagi, Kaga in Haruna lansirajo izvidniška letala.
04.30 Yorktown lansira 10 SBD-jev na iskanje v smeri proti severu.
04.35 Chikuma lansira izvidniško letalo št. 5.
04.37 Zora
04.37 Chikuma lansira izvidniško letalo št. 6.
04.42 Tone lansira izvidniško letalo št. 3.
05.00 Tone lansira izvidniško letalo št. 4.
05.05 Kimes pokliče 6 lovcev, naj se vrnejo na Midway.
05.10 Tonejevo letalo št. 4 poroča: »Dve sovražnikovi podmornici ...«
05.20 Ady poroča o neznanem letalu.
05.30 Ady poroča o sovražni letalonosilki.
05.30 Letalske posadke na Midwayu v pripravljenosti.
05.34 Enterprise prejme sporočilo o sovražnikovi letalonosilki.
06.07 Fletcher ukaže Spruancu, naj pluje proti zahodu in napade sovražne
letalonosilke.
06.10 Ameriški bombniki VMSB 241 vzletijo.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 36 od 46
06.10 Japonska letala 75 km oddaljena od Midwaya.
06.15 Ameriški TBF-ji vzletijo z Midwaya.
06.15 Boeingi B-17 vzletijo z Midwaya.
06.15 Japonska letala 48 km oddaljena od Midwaya.
06.15 Ameriški lovci z Midwaya se spustijo v boj z japonskimi letali.
06.20 Japonska letala 35 km oddaljena od Midwaya.
06.30 Protiletalski topovi začnejo delovati po japonskih napadalcih.
06.32 Hangar in letalske steze so večkrat zadete.
06.35 Pralnica zadeta. Bolnica gori.
06.38 Električna centrala zadeta. Ni elektrike.
06.43 Tomonaga pošlje Nagumi radijsko sporočilo: »Napad je zaključen.«
07.00 Hornet prične z lansiranjem svojih letal.
07.06 Z lansiranjem prične Enterprise.
07.08 Akagi in Tone streljata na ameriška letala.
07.10 Kimes ukaže majorju Norrisu in njegovim SB2U-3, naj napadejo
sovražno letalonosilko.
07.10 Napadejo ameriška letala. TBF-ji in B-26 napadejo ločeno.
07.14 Japonske letalonosilke napadejo ameriški višinski bombniki.
07.15 Na Midwayu oznanjen konec napada.
07.28 Tonejevo letalo št. 4 poroča: »10 sovražnikovih površinskih ladij.«
07.32 Sweeney (B-17) opazi japonske ladje.
07.45 Nagumo se pripravlja na napad in ukaže, naj tista torpeda, ki jih še
niso zamenjali z bombami, ostanejo na letalih
07.48 Na Soryu opazili 6 do 9 sovražnih letal. Verjetno VMSB-241.
07.55 Hornet končal z lansiranjem.
07.55 Nautilus napade.
07.32 Sweeney (B-17) opazil japonske ladje.
07.48 Na Soryu opazili 6 do 9 sovražnih letal. Verjetno VMSB-241.
07.55 Hornet končal z lansiranjem.
07.55 Nautilus napade.
07.55 Soryu napadena. Brez zadetkov.
07.56 Soryu poroča: »Približuje se 14 dvomotornikov«. – Sweeneyevi B-17.
07.56 Akagi in Hiryu napadeni.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 37 od 46
07.58 Tonejevo letalo št. 4 poroča, da je sovražnikovo ladjevje spremenilo
smer.
08.00 Nagumo vpraša letalo št. 4 po tipu sovražnikovih ladij.
08.02 Akagi opazi 16 ameriških letal.
08.09 Tonejevo letalo št. 4 poroča, da sovražno ladjevje sestavlja 5 križark in
5 rušilcev.
08.09 Podmornico Nautilus globinsko bombardira japonski rušilec.
08.10 Akagi in Hiryu napadeni.
08.12 Kaga napadena.
08.19 Soryu napadena.
08.19 Tonejevo letalo št. 4 poroča, da sovražno ladjevje spremlja ladja, ki
izgleda kot letalonosilka.
08.27 Haruna napadena.
08.30 10 ameriških letal strmoglavlja proti Haruni.
08.37 Na Akagi pristajajo letala Tomonagove skupine.
08.38 Yorktown lansira svoja letala.
08.39 Pristajanje japonskih letal je prekinjeno, ker Akagi opazi ameriške
torpednike.
08.55 Nagumo sporoči, da bo ladjevje spremenilo smer proti severu.
08.59 Pristali so vsi japonski bombniki.
09.05 Tonejevo letalo št. 4 sporoči Akagi, da se jim bliža 10 ameriških
torpednih bombnikov.
09.10 Yorktown lansira Lesliejevo skupino VB-3.
09.10 Arashi napade Nautilus.
09.17 Akagi spremeni smer proti 70°.
09.18 Chikuma opazi skupino VT-8.
09.25 VT-8 napadejo Akagi.
09.52 Gray se pojavi nad japonskimi letalonosilkami.
09.55 McClusky vidi brazde rušilca Arashi in mu sledi.
09.58 Na Akagi opazijo Elyjevo in Lindseyjevo skupino letal. Kaga je
napadena.
10.14 Akagi napadena in opazi torpednike VT-3.
10.20 Strmoglavci nad Kago.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 38 od 46
10.22 Bestova VB-6 strmoglavi proti Kagi.
10.24 Akagi se izmika torpedom in zagleda strmoglavce.
10.24 Ogenj izbruhne na Kagi.
10.25 Leslie in Holmberg (VB-3) strmoglavita proti Soryu.
10.26 3 strmoglavci napadejo Akagi. 2 zadetka.
10.33 Akagi zavije, da bi se izmaknila 4 torpednim bombnikom.
10.42 Akagin motor se ustavi.
10.43 Lovska letala na Akagi zajame ogenj.
10.46 Nagumo zapusti most in se vkrca na Nagaro.
10.50 Chikuma zagleda 5 torpednih bombnikov.
10.50 Nagumo javi Yamamotu, da je Akagi, Kago in Soryu zajel ogenj.
10.50 Yamaguchi sporoči Abeju, da letala s Hiryu že vzletajo.
10.54 Prvi val s Hiryu že v zraku.
10.55 Yanagimoto ukaže zapustiti Soryu.
11.27 Akagi se zaustavi.
11.40 Bombniki s Hiryu poročajo o 3 ameriških letalonosilkah in 22 rušilcih.
11.45 Nagumova admiralska zastava prenešena na Nagaro.
12.10 Bombniki s Hiryu napadejo Yorktown.
12.12 Hiryu poroča, da je na Yorktownu izbruhnil ogenj.
12.20 Yamamoto ukaže, naj se Glavnina, Okupacijske sile in 2. mobilne sile
združijo.
12.35 Spruance priključi 2 križarki in 2 rušilca Fletcherjevi skupini.
12.37 Na Enterprise začno pristajati letala VB-3.
13.10 Yamamoto začasno prekine operacijo AF in AO.
13.10 Nagumo prejme poročilo o 5 ameriških križarkah in 1 letalonosilki.
13.13 Fletcher se vkrca na Astorio.
13.20 Hiryu lansira drugi val.
13.55 Nagumo prejme sporočilo o 5 ameriških letalonosilkah in 5 križarkah.
13.59 Nautilus izstreli 3 torpeda proti Kagi.
14.34 Tomonaga napade Yorktown.
14.45 Adams poroča o položaju letalonosilke Hiryu.
14.54 Hiryu poroča o dveh zadetkih na Yorktownu.
14.55 Buckmaster ukaže zapustiti Yorktown.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 39 od 46
15.50 Nagumo spremeni smer od SV na SZ.
15.50 Vsi bombniki strmoglavci (iz VS-6, VB-6 in VB-3) vzletijo z Enterprise.
16.00 Yamaguchi poroča, da so zadeli dve ameriški letalonosilki.
16.40 Amagai ukaže zapustiti Kago.
16.45 Gallaher opazi Hiryu.
17.01 Chikuma opazi ameriška letala. Gallaher strmoglavi proti Hiryu.
17.05 Hiryu je zadeta in zajame jo ogenj.
17.07 Haruna napadena.
17.12 VB-8 in VS-8 s Horneta napadejo Tone in Chikumo.
19.15 Soryu potone.
19.15 SB2U-3 in SBD-2 vzletijo z Midwaya, da bi napadli japonske sile.
20.00 Vsi možje zapustijo Akagi.
20.30 I-168 prejme ukaz naj obstreljuje Midway.
22.00 SBD-2 se vrnejo na Midway. Japonskih ladij niso videli.
23.40 Nagumo prejme ukaz, naj se obrne in priključi okupacijskim silam.
3.4.3 Peti junij 1942
01.30 I-168 strelja na Midway.
02.00 Spruance se obrne proti zahodu.
02.15 Ameriška podmornica Tambor opazi 4 japonske ladje.
02.30 Kaku ukazal zapustiti Hiryu.
03.00 Mikuma se zaleti v Mogami.
04.15 Na Midwayu prejmejo poročilo Tamborja o japonskih ladjah.
04.30 12 B-17 vzleti z Midwaya.
05.10 Makigumo torpedira Hiryu.
06.30 Ameriška patruljna letala poročajo o 2 japonskih bojnih ladjah.
07.00 MAG-22 pošlje v zrak dauntlesse in vindicatorje, da najdejo ti dve
ladji.
07.00 Patruljno letalo poroča o 2 japonskih križarkah.
08.00 Patruljno letalo poroča o 2 bojnih ladjah, 1 letalonosilki in 3 križarkah.
08.40 Vindicatorji napadejo Mikumo.
09.00 Hiryu potone.
11.00 TF 16 zavije proti SZ in zasleduje Naguma.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 40 od 46
12.05 Nagumovo ladjevje se sreča z glavnino in okupacijskimi silami.
14.30 Vireo začne vleči Yorktown proti Pearl Harborju.
14.35 B-17 napadejo »težko križarko«.
15.45 Enterprise in Hornet pričneta z lansiranjem 58 bombnikov. Najdejo
rušilec Tanikaze in ga napadejo. Brez zadetkov. Letala se vrnejo na
letalonosilki.
3.4.4 Šesti junij 1942
04.10 I-168 opazi Yorktown.
05.02 Enterprise lansira 18 SBD-jev.
06.45 Patruljno letalo 8B2 poroča o japonski letalonosilki in 5 rušilcev.
07.30 Patruljno letalo 8B8 poroča o 2 križarkah in 3 rušilcih.
07.59 Hornet lansira 26 strmoglavcev in 8 lovcev.
09.45 Hornetova letala napadejo. Zadetki na Mogamiju, Mikumi in
Asashiotu.
10.45 Enterprise lansira 31 strmoglavcev in 12 lovcev. Z Midwaya pa vzleti
26 B-17.
12.30 Enterprisova letala zadenejo Mikumi in Mogami.
13.31 I-168 torpedira Yorktown. 1 torpedo zadane Hammanna, ki takoj
potone.
14.45 Druga Hornetova skupina 23 strmoglavcev zadane Mikumo, ki po
sončnem zahodu potone.
18.50 I-168 se reši pred globinskimi napadi.
19.00 Spruance zaključi z zračnimi operacijami in se obrne proti vzhodu.
3.4.5 Sedmi junij 1942
04.58 Letalonosilka Yorktown potone.
Tabela 2: Kronološki pregled bitke 4.–7. junija 1942
(Vir: http://www.secondworldwarhistory.com/battle-of-midway.asp)
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 41 od 46
4 ZAKLJUČEK
4.1 ANALIZA PREDPOSTAVK
Prva predpostavka
Za napad na Midway je japonsko cesarstvo angažiralo skupaj več kot 200 ladij,
vendar so se japonske sile zaradi ogromnega geografskega območja porazgubile po
širnem Pacifiškemu oceanu.
Japonsko Združeno ladjevje je bilo razdeljeno na pet večjih enot:
Glavne sile,
Desantne sile za Midway,
Udarna eskadra letalonosilk (prva in druga),
Severne (aleutske) sile in
Podmorniške sile.
Za spopad z ameriškim ladjevjem (primarni cilj operacije) so bile določene Prva in
Druga eskadra letalonosilk, glavnina 1. ladjevja, Aleutske zaščitne sile in del
podmorniških sil. Cilj Severnih sil z Drugo udarno eskadro letalonosilk je bilo
zavzetje najpomembnejših strateških točk v zahodnih Aleutih. Ta cilj je bil pri
načrtovanju operacije Midway podrejen primarnemu cilju, vendar sta bila Kakuta z
Drugo udarno eskadro in Takasu z Zaščitnimi silami predaleč na severu, da bi lahko
pomagala Nagumu v boju z ameriškimi silami. Japonske podmornice so bile
prepozne, da bi ujele in napadle ameriško ladjevje.
Prav tako je bil prepozen tudi Yamamoto, ki je čakal 480 km zahodno od Naguma,
katerega ladjevje so 4. junija napadala letala z Midwaya in ameriških letalonosilk. Tu
so bili Američani v veliki premoči glede števila letal in Nagumove letalonosilke niso
imele pogojev za obrambo pred številnimi napadi ameriških letal. Ko je Yamamoto
prevzel vodenje bitke, je bilo že prepozno, saj je bila bitka za Japonce že izgubljena.
Druga predpostavka
Američani so imeli pred Japonci veliko prednost, saj so imeli moderne radarske
sisteme, ki so ameriške letalonosilke pravočasno opozorili na prihajajoča
sovražnikova letala. Če bi imela podobne radarje vgrajena tudi japonska mornarica,
bi bili pravočasno opozorjeni vsaj proti ameriškim letalom strmoglavcem, ki so
potopila tri japonske letalonosilke.
Po drugi strani pa bi bilo tudi to vprašljivo, saj so ameriška letala napadala tako
pogosto in silovito, da jim verjetno tudi radarski sistemi ne bi pomagali. Boljša
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 42 od 46
rešitev v tem primeru bi bilo verjetno več japonskih letal (lovcev), namenjenih za
obrambo, kot tudi protiletalskih topov, s katerimi bi bolje zaščitili dragocene
letalonosilke.
Tretja predpostavka
V bitki pri Midwayu so se Japonci odločili za taktiko, ki je temeljila na elementu
presenečanja.
Da pa do tega presenečenja ni prišlo, ima največ zaslug ameriška obveščevalna
služba, precej pa so pomagali tudi Japonci, ki so sami napravili veliko napak. Svoje
priprave na pomembno bitko so zelo slabo držali v tajnosti. Zelo slabo je delovala
tudi japonska obveščevalna služba, ki je z gotovostjo trdila, da Američani ne
pričakujejo japonskih operacij. Na predvečer bitke pa so trdili celo, da se ameriška
operativna eskadra še vedno nahaja nekje pri Salomonovem otočju.
Tudi japonsko izvidniško delovanje (operacija K) je zatajilo na celi črti. Američani so
namreč uspešno sabotirali operacijo »K«. Z nekajdnevno zamudo japonskih
podmornic pa so japonske sile same zapečatile usodo lastnega ladjevja.
Četrta predpostavka
Admiral Yamamoto v tej bitki ni skrival svojih načrtov: ključno je bilo zavzetje
Midwaya in pomembnih točk v Zahodnih Aleutih, najvažnejše pa je bilo uničenje
ameriškega pacifiškega ladjevja. Nagumo je že na začetku dobil dve težki in med
seboj neusklajeni nalogi: z letali naj bi napadel Midway ter uničil ameriško ladjevje.
Njegov problem je bil v tem, da so Američani (Spruance in Fletcher) napadli ravno
takrat, ko je Nagumo napadal Midway in ni imel veliko manevrskega prostora, da bi
se lahko zadovoljivo upiral ameriškim letalonosilkam. Če bi za napad na Midway
uporabil le dve letalonosilki, ostali dve pa bi čakali v bojni pripravljenosti, bi lahko
učinkoviteje odreagiral na ameriške napade.
Bojna postavitev Združenega ladjevja je ustrezala tradicionalni japonski strategiji.
Značilnost te strategije je bila precenjevanje učinka presenečenja, a je to tako
odlično delovalo le na začetku vojne.
Zelo radi so tudi uporabljali več raznovrstnih taktik v eni bitki. Vzorec bojevanja je bil
enak tako za pomorske kot tudi za kopenske bitke – sovražnika zvabiti v njemu
podrejeno taktično situacijo, preprečiti umik, napasti po njegovih bokih in na
koncu zgostiti vse sile za popolno uničenje sovražnika.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 43 od 46
4.2 SKLEP
V bitki pri Midwayu je prišlo do različnih variant spopadov. Boji so potekali med
letalonosilkami oziroma letali, ki so jih nosile, ter letali z letalonosilk in letali iz baze
na kopnem (Midway). V teh bitkah, ki jih od takrat imenujemo pomorsko-zračne
bitke, so plovila (bojne ladje, križarke in rušilci) igrali bolj stransko vlogo, razen pri
lastni obrambi s svojim topništvom. Z naraščanjem moči letalstva v drugi svetovni
vojni se je torej spremenil način bojevanja iz pomorskega v letalsko-pomorsko
vojskovanje.
Za večino velikih bojev je bil poglavitnega pomena hiter in množični napad (naval)
letal z letalonosilk ali kopenskih baz proti sovražnikovi floti. To sedaj ni bil več samo
boj ladje proti ladji, ampak predvsem spopad letalo proti ladji. Ker so ladje nosile
močno protiletalsko oborožitev, pa je dostikrat prišlo tudi do obratnih bojev, ladja
proti letalu, seveda pa so obenem potekale bitke v zraku v smislu boja letalo proti
letalu.
Na Tihem oceanu se je med drugo svetovno vojno odvijalo pet velikih bitk. Bitka pri
Midwayu je bila druga po vrsti. Skupni imenovalec teh bitk je, da so vse zadetke
dosegala letala. S tem dejstvom je bilo končno tudi potrjeno, da v sodobnem
pomorskem vojskovanju igrajo ključno vlogo letalonosilke, predvsem pa letala, ki
vzletajo z njih.
Japonski admiral Yamamoto ni porazil ameriške mornarice, čeprav je imel na voljo
ogromno topovsko moč. Realno razmerje moči v tej bitki je bilo precej drugačno od
tistega, kakršnega so imeli v mislih japonski vojaški strategi. Ker pa so bili Japonci
zaradi slabega izvidovanja slabo obveščeni o aktualnih premikih ameriškega
ladjevja, so Američani lahko presenetili osamljene japonske (Nagumove)
letalonosilke. Bitka oziroma napad je potekal hitro in silovito, da Yamamoto, ki je bil
s svojimi silami precej oddaljen, ni utegnil pomagati Nagumu v boju z ameriškimi
letalonosilkami.
Po drugi strani pa sta zmago slavila ameriška admirala Spruance in Fletcher, in sicer
tako, da sta z uspešno taktiko z nekaj napadi iz zraka uničila japonske zračne sile,
uspelo pa jima je tudi ubraniti in ohraniti večino lastnih zračnih sil.
Ameriški vojaški strokovnjaki so po bitki še posebej izpostavili odločitve in dejanja
admirala Raymonda A. Spruancea: izkazal se je v najbolj kritičnih momentih s
samostojnim delovanjem. Ko se je 4. junija zmračilo, sta se Flether in Spruance
premeteno in pametno umaknila izven dosega japonskih bojnih ladij, katerih
posadke so bile dobro izurjene za nočne bitke.
Taktika obeh admiralov je bila sicer tvegana, a zelo uspešna, vendar pa je Američani
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 44 od 46
v naslednjih bojih niso več uporabljali. V tej bitki je pa deloma razočarala učinkovitost
kopenskega letalstva iz letalskih baz na otokih, predvsem v neposrednih akcijah v
bojih, pa tudi pri izvidniških poletih.
Po drugi strani pa je japonska mornarica največ napak v tej bitki zagrešila zaradi
lastne arogance. V času bojev pred to bitko so Japonci poznali le zmage in so bili
krepko samozavestni. Močno so zaupali v varnost mornariške kode.
Japonska samozavest in aroganca je bila tako na visokem nivoju, da so bili
prepričani v zmagoslavje celo takrat, ko so dobro vedeli, da so se Američani na
spopad zelo dobro pripravili. Čeprav so vedeli za razpršenost svojih enot povsod po
Pacifiku, je med visokimi japonskimi mornariškimi častniki očitno vladala pretirana
aroganca, premočno so bili prepričani v svojo zmago.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 45 od 46
LITERATURA IN VIRI
Knjige
Churchill, W. (1995). Velike bitke druge svetovne vojne. Ljubljana:
Mladinska knjiga.
Collins, H. (2003). Atlas of the second world war. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Druga svetovna vojna (druga knjiga) (1981). Ljubljana: Mladinska knjiga.
Enciklopedija druge svetovne vojne 1939–1945 (1982). Ljubljana: Založba
Borec.
Kronika 20. stoletja (1940–1949). (1998). Ljubljana: Mladinska knjiga.
Piekalkiewicz, J. (1996). Druga svetovna vojna. Ljubljana: Delo.
Sulzberger, C. L. (1970). Druga svetovna vojna (2. knjiga). Ljubljana:
Mladinska knjiga.
Spletne strani
Battle of Midway: 4–7 June 1942: The Role of COMINT in the Battle of
Midway (SRH-230). Pridobljeno 15. 12. 2013 z naslova
http://www.history.navy.mil/library/online/srh230.htm.
Battle of Midway Timeline. Pridobljeno 15. 11. 2013 z naslova
http://www.secondworldwarhistory.com/battle-of-midway.asp.
You Tube: Battlefield S1/E3 – The battle of Midway. Pridobljeno 5. 11. 2013
z naslova http://www.youtube.com/watch?v=1w30FkSXyTE.
You Tube: Midway 1976 Full Movie. Pridobljeno 6. 11. 2013 z naslova
http://www.youtube.com/watch?v=b45D720gTaY.
You Tube: Documentary on the Decisive World War 2 Battle of Midway.
pridobljeno 6. 11. 2013 z naslova
http://www.youtube.com/watch?v=r3FfFDukdpI.
Midway 1942 Ships & Aircrafts. Pridobljeno 8. 11. 2013 z naslova
http://midway1942.org/specs.shtml.
Midway chronology. Pridobljeno 16. 11. 2013 z naslova
http://www.bartcop.com/midway.htm.
Wikipedija: Druga svetovna vojna. Pridobljeno 3. 11. 2013 z naslova
http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna.
Wikipedija: Sudetska kriza in začetek vojne. Pridobljeno 4. 11. 2013 z
naslova
http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna#Sudetska_kriza_in_za.C4.
8Detek_vojne.
Wikipedija: Bliskovita vojna. Pridobljeno 4. 11. 2013 z naslova
http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna#Bliskovita_vojna_.28Blietz
krieg.29.
B&B Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
France Logar: Bitka pri Midwayu stran 46 od 46
Wikipedija: Bitka za Atlantik. Pridobljeno 4. 11. 2013 z naslova
http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna#Bitka_za_Atlantik.
Wikipedija: Vojna v severni Afriki. Pridobljeno 4. 11. 2013 z naslova
http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna#Vojna_v_severni_Afriki.
Wikipedija: Vzhodna fronta in Balkan. Pridobljeno 5. 11. 2013 z naslova
http://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna#Vzhodna_fronta_in_Balka
n.
Wikipedija: Napad na Pearl Harbor. Pridobljeno 5. 11. 2013 z naslova
http://sl.wikipedia.org/wiki/Napad_na_Pearl_Harbor.
Wikipedija: otok Midway v 20. stoletju. Pridobljeno 5. 11. 2013 z naslova
http://en.wikipedia.org/wiki/Midway_Atoll.
Wikipedija: Bitka za Midway. Pridobljeno 5. 11. 2013 z naslova
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_za_Midway.
KAZALO SLIK
Slika 1: Evropa pod Hitlerjem leta 1942 (sivo) .......................................................... 8
Slika 2: Pearl Harbor ob začetku napada ................................................................. 9
Slika 3: Atolsko otočje Midway 1 ............................................................................ 10
Slika 4: Japonski admiral Isoroku Yamamoto ......................................................... 12
Slika 5: Ameriški admirali Spruance, Fletcher, Nimitz ............................................. 18
Slika 6: Japonski admirali Yamamoto, Nagumo, Konda, Jamaguchi ...................... 19
Slika 7: Letalonosilka Yorktown .............................................................................. 20
Slika 8: Letalonosilka Soryu ................................................................................... 20
Slika 9: Leteča trdnjava Boeing B-17 ...................................................................... 24
Slika 10: Bombnik strmoglavec Dauntless .............................................................. 25
Slika 11: Torpedni bombniki Grumman Avenger .................................................... 26
Slika 12: Lovsko letalo Grumman F4F Wildcat ....................................................... 26
Slika 13: Lovec Mitshubishi Type 0 (ZERO) ........................................................... 27
Slika 14: Zadeta letalonosilka Akagi ....................................................................... 30
Slika 15: Japonska letalonosilka Hiryu v plamenih ................................................. 31
Slika 16: Obstreljevanje letalonosilke Yorktown ...................................................... 32
Slika 17: Torpedirana letalonosilka Yorktown ......................................................... 32
Slika 18: Razvoj sil ................................................................................................. 34
KAZALO TABEL
Tabela 1: Poveljniki in sestava sil 1 ........................................................................ 18
Tabela 2: Kronološki pregled bitke 4.–7. junija 1942............................................... 40