ZELENO

1

V TEJ ŠTEVILKI Pot v rojstni kraj prve slovenske knjige.... 2 Zgodba Trubarjevega življenja................... 5 Primož Trubar v Trstu in na Dunaju .......... 6 Po poteh Primoža Trubarja ........................ 7 Derendingen...............................................12 Trubarjeva razstava v Ljubljani ................16 Mladi hitro najdejo skupni jezik ................18 Okolje še vedno gradi mostove...................21 Spoznavanje z našimi partnerji ..................22 Heidelberg .................................................23 Obisk inštituta AlPlanta.............................24 Inštitut za genetsko spremenjene rastline....26 Gensko spremenjena hrana ima tudi prednosti .....27 Debata o gensko spremenjeni hrani ...........28 Predaja ključa in ples v mestu Kamnik......30 Slovo maturantov .......................................31 Slovenci smo narod pivcev…......................32 Poklic je lep, če rad delaš z ljudmi .............35 Klasična Grčija in otok Zakintos ...............39 Strokovna ekskurzija v Bruselj ..................41 Ljudje z velikim srcem...............................43 Bronasta medalja za znanje iz geografije ...45 Dijaki ŠCRM na srečanju pri kraljici ........45 ŠCRM dobil Maistrovo priznanje ..............46 Razstava o Primožu Trubarju v avli ..........46 Srečanje mentorjev in urednikov šolskih glasil...........................................................47 Dobrodelnost dijaške skupnosti ŠCRM......48 Sonček je in mi znižujemo CO2 ..................49 »Hude ure« letošnjega poletja ....................50 Ana Grkman, državna prvakinja v triatlonu ....................51 Aljaž na smučeh .........................................53 Odbojko uvrščamo med najpopularnejše športe .......................55 Topla malica v šoli – novost....................56 Anketa o novi prehrani med dijaki šole......57 Kilogrami...................................................58 Strah ima votle oči .....................................59 Preobrazba v mojem življenju ...................60

Dragi bralci,

z vsakim novim jutrom se začne novo rojstvo. S priprtimi očmi se zazremo v svetlobo in vemo, da bomo v odtenkih barv snovali nove načrte, ustvarjali nove projekte, tkali nova prijateljstva, popisali nov list svoje in naše zgodovine.

ZELENO se je podalo na pot slovenskega zgodnjega kultiviranja in ob 500-letnici Trubarjevega rojstva poiskalo kraj, kjer so naše besede zagledale luč sveta tudi v knjigi. Prinaša vam utrinke s poti, da bi začutili veličino očeta našega knjižnega jezika.

ZELENO je bilo v Neustadtu, ko smo tkali nova (evropska) prijateljstva in našli skupni jezik z dijaki nemške šole. Vstopili smo z njimi v njihove učilnice, teden dni bivali pri njihovih družinah, pokukali z njimi v inštitute in razmišljali o razvoju znanosti.

ZELENO razgrinja odtenke barvitosti življenja na šoli, predstavlja uspešne dijake, odpira veke zaspanih dni in govori o novih možnih poteh za vsakogar.

ZELENO vas spet čaka na pragu novega leta; odpira priprte oči za nove poti, nove izzive, nove odločitve, novo dobroto, nova prijateljstva v letu 2009!

Uredništvo

TRUBARJEVA POT

ZELENO

2

POT V ROJSTNI KRAJ PRVE SLOVENSKE KNJIGE Če ga ne bi bilo, jaz zdajle verjetno ne bi pisala tega članka. In to ne samo zato, ker nikoli ne bi hodila v šolo, ampak tudi zato, ker nikoli ne bi niti slišala za slovenščino. Pišem seveda o očetu slovenske tiskane besede Primožu Trubarju. Po celotni Sloveniji so se vrstile mnoge prireditve v spomin na 500. obletnico njegovega rojstva. Seveda vsi vemo, da je Trubar napisal prvi dve slovenski knjigi Abecednik in Katekizem. Ampak, ali vemo, kje jih je pisal in kasneje tudi izdal? Koliko ljudi je že slišalo za malo, univerzitetno, nemško mestece Tübingen? Tja smo se po stopinjah Rodoljuba Ilirskega odpravili dijaki 2. in 3. letnikov ŠCRM Kamnik. Ekskurzijo je organizirala profesorica Anica Grilj, spremljali pa sta nas še slavistki Marjeta Kralj in Kristina Jamšek. Sedeminštirideset dijakov šole je tako razširilo obzorje o evropskem delovanju Trubarja v 16. stoletju. Naša pot se je začela v četrtek, 9. oktobra 2008 zgodaj, zjutraj ob petih. Pred šolo nas je že čakal avtobus z vodičko in našimi profesoricami spremljevalkami. V avtobus smo zložili svojo prtljago, potem pa smo se zaspano zleknili v sedeže in »zadremuckali«, naslonjeni na svoje sosede ☺. Ko se nas je večina že zbudila, smo bili že na avstrijski avtocesti, obdani z visokimi Alpami, skozi katere je vsake toliko časa vodil kakšen predor. Da smo se zaspanci končno le zbudili, smo se ustavili na postajališču, kjer smo si privoščili kavo kassermelange, za katero je značilno, da lahko s seboj odneseš skodelico, iz katere jo piješ. Pot smo nadaljevali preko meje, v Nemčijo, in že je bil čas za naš prvi postanek v mestu Augsburg. Naša vodička nas je najprej peljala v prav nenavadno naselje, imenovano Fuggerei. Tu je družina Fugger že v 16.

stoletju postavila naselje za reveže, danes pa so tu prav tako socialna stanovanja katoliške skupnosti. Izvedeli smo, da v Fuggereiu veljajo prav posebna pravila, mogoče najbolj nenavadno pa je, da morajo biti prebivalci doma pred deseto uro zvečer, drugače se jim pred nosom zaprejo vrata obzidja. Naselje je v preteklosti imelo kliniko za obolele za sifilisom, še danes pa ima svojega duhovnika in majhno cerkvico, kamor se je izgubila skupinica naših fantov, kasneje poimenovana »molitvena« skupina. V tem naselju pa se nahaja tudi bunker, ki je v 2. svetovni vojni mnogim prebivalcem Augsburga nudil zavetje pred zračnim napadom. Pot smo potem nadaljevali do cerkve sv. Ane in osrednjega trga z Avgustovo fontano, kjer smo si privoščili sendvič s pogledom na mestno hišo. Ko smo se poslovili od Augsburga, smo pot nadaljevali proti našemu končnemu cilju, Tübingenu. Ker smo prispeli v času večerje, smo se najprej odpravili v hostel, kjer smo odložili prtljago, šele nato smo se tudi sprehodili po nočnem Tübingenu. Mesto je imelo ponoči čisto poseben čar, saj so ga popestrili številni študentje tübingenške Univerze. Najlepši pa je bil pogled na trg, z bogato poslikano mestno hišo in fontano. Naslednji dan smo se po zajtrku odpravili v sosednje mesto Derendingen. To je bila Trubarjeva zadnja župnija in tu je tudi pokopan. Ob prihodu smo si najprej ogledali Trubarjevo hišo in starejše gospodarsko poslopje, potem pa nas je sprejela

TRUBARJEVA POT

ZELENO

3

tamkajšnja oskrbnica, ki nas je popeljala v cerkev sv. Gala. To je bila nekdaj Trubarjeva župnijska cerkev, v kateri danes lahko vidimo njegovo nagrobno ploščo. Prijazna gospa nam je z veseljem pripovedovala o Trubarju. Z razumevanjem nemščine smo se kar malo mučili, a je ob prevajanju profesorice njena razlaga izžarevala ponos, da je kraj imel tako pomembnega duhovnika, ki je tu do svoje smrti skrbel za vse farane in mlade študente iz Tübingena. Pokazala nam je tudi gradiva, letake in celo vabilo na gledališko predstavo o Trubarju, ki je bila narejena posebej njemu na čast. Resnično smo lahko začutili, da je ta »mali Slovenec« v Derendingenu za vedno pustil svoj pečat in da so ga Nemci sprejeli za svojega ter ga globoko spoštujejo. Z velikim navdušenjem je govorila tudi o številnih obiskovalcih te cerkve iz Slovenije, Nemčije in drugih držav. Posebej je poudarila, kako Trubarja spoznavajo in občudujejo mladi obiskovalci. Iz Derendingena smo se odpravili nazaj proti Tübingenu, še prej pa smo se ustavili na ulici Primus Truber Straße, kjer smo si ogledali center evangeličanske skupnosti, poimenovan Primus Truber Haus. V stavbi smo ob Trubarjevem doprsnem kipu pripravili recital Trubarjevih misli v

takratnem jeziku, nekaj odlomkov pa smo predstavili v današnjem slovenskem jeziku. Obe govorici sta zveneli mogočno, v nas pa se je naselil ponos, da je naš Trubar pisal in govoril te besede že v davnem 16. stoletju. Spominska fotografija pred centrom bo ostala del našega spoznavanja slovenstva, ki je moralo kdaj pobegniti v tujino, da je lahko

polno zaživelo doma. Zunaj smo se vsi hitro postavili ob drog z imenom ulice, poimenovane po Trubarju, potem pa smo z iskanjem pravega kota za fotografiranje povzročili pravi prometni kaos. Vrnili smo se v Tübingen ter se odpravili do »krivca«, zaradi katerega mesto danes sploh stoji – tübingenške Univerze. Malce nam je pogled nanjo zakrival le gradbeni oder, saj jo v tem času obnavljajo, a vendar smo opazili masivno zgradbo ustanove, ki je privabljala ogromno študentov in povzročila razvoj mesta. Ogled mesta smo nadaljevali v katedrali in osrednjem mestnem trgu, potem pa smo se povzpeli po gričku do tiskarne, kjer je Trubar natisnil prvi dve slovenski knjigi Abecednik in Katekizem. Na njej je spominska tabla in prisluhnili smo razlagi o

rojstvu prve slovenske knjige. Pot nas je vodila še do renesančnega gradu Hochentuebingen, od koder smo lahko občudovali čudovit razgled nad sončnim mestom v pisanih jesenskih barvah. Ogledali smo si tudi bogato muzejsko zbirko v njem. Popoldne smo se odpravili v Bad Urach, kjer je Trubar kasneje skupaj z baronom Ungnadom ustanovil Južnoslovanski biblijski zavod s tiskarno, kjer je tiskal in izdajal svoja dela ter dela drugih avtorjev, zlasti pa prevode v druge slovanske jezike. Na notranjem dvorišču Amandustifta v Urachu stoji mogočen kip Trubarja, ki drži v rokah knjigo in pisalo. V notranjosti uraške cerkve pa smo videli krstilnico in prižnico, ki je ostala nespremenjena iz Trubarjevih časov. Mesto nas je malo prevzelo in iz

TRUBARJEVA POT

ZELENO

4

radovednosti, da smo se nekateri v spremstvu profesoric malo po nesreči in malo za nalašč izgubili med uličicami ter malček zamudili na avtobus. V hostel smo se vrnili na večerjo, potem pa smo dobili dovoljenje, da se sami podamo v Tübingen in ga še malce raziščemo. Mesto ob reki Neckar nas je očaralo in ostala bo želja, da bi se kdo izmed nas kot študent vrnil kdaj v ta očarljivi študentski raj, ki diši po davni preteklosti, a ima tudi študijsko ustvarjalni vonj. Še vedno pa veje iz njega nekaj našega, slovenskega, saj številne spominske table govorijo tudi o naši davni prisotnosti na tem delu Evrope. Zadnji dan naše strokovne ekskurzije smo se poslovili od Trubarjevega mesta in se odpravili na pot domov. Predem pa smo zapustili Nemčijo, smo si ogledali še mesto Ulm. To se ponaša z najvišjim z zvonikom na svetu, ki meri kar 161m, do vrha pa vodi neverjetnih 768 stopnic. Prav tako neverjetno velika je tudi njena notranjost, ki je bila iz katoliške cerkve spremenjena v protestantsko. V Ulmu se je rodil znameniti Albert Einstein, vendar je bila njegova rojstna hiša na žalost porušena med drugo svetovno vojno, zato na njenem mestu danes stoji spomenik. Potem smo zapustili Ulm in Nemčijo ter v Avstriji naredili naš zadnji postanek v

slikovitem mestu Salzburg. Tam smo se najprej sprehodili po parku Mirabellgarten, potem pa nadaljevali sprehod po starem mestnem jedru do Mozartove rojstne hiše, trga s katedralo in benediktinske opatije, kjer je nekaj časa bival tudi naš Trubar. V

Salzburgu se je počasi večerilo, še enkrat smo si ogledali pogled na mogočni Salzburški grad, potem pa smo se odpravili nazaj do avtobusa. Med vožnjo domov pa smo obujali spomine na Salzburg z obljubljenim mjuziklom Moje pesmi, moje sanje. Letos vse leto ponavljamo, kako pomemben je Trubar za nas Slovence in za naš jezik, vendar si vseeno težko predstavljamo, kakšen drzen in revolucionaren korak je naredil ta človek, veliki Slovenec. Vtisnil se je v spomin ne le naroda, ki ga je ljubil in za katerega je deloval, ampak tudi naroda, h kateremu se je po pregonu iz Ljubljane moral zateči. V Derendingenu je vsako leto Trubarjevo, pa je tako tudi pri nas? Za nas udeležence ekskurzije po Trubarjevi poti je bilo to nepozabno srečanje z resnico o slovenskem evropskem delovanju, o zgodnjem evropskem kultiviranju in koreninah našega jezika, ki niso mogle črpati hrane za rojstvo prve slovenske knjige samo doma, ampak so morale zasaditi močne korenine v tujini, da so jezik kasneje priznali tudi doma.

Tanja Ropas, 3.c

TRUBARJEVA POT

ZELENO

5

ZGODBA TRUBARJEVEGA ŽIVLJENJA Primož Trubar se je rodil očetu mlinarju, tesarju in cerkvenemu ključarju Mihi in materi Jeri na Rašici istega 1508. leta, ko je slavni Michelangelo začel poslikavati Sikstinsko kapelo. Ko je Luther napisal svojih petindevetdeset tez in jih pribil na vrata wittenberške cerkve (1517), mu je bilo devet let. In ko je papež izdal bulo zoper Luthra (1520), se je Trubar šolal na Reki, leto pozneje v Salzburgu, leta 1524 pa že postal osebni tajnik škofa Bonoma v Trstu. Leta 1527, ko je cesar Ferdinand postal vladar Ogrske in izdal ukaz zoper vse krive vere v cesarstvu, je še neposvečeni Trubar dobil župnijo v Loki pri Radečah, od tam šel študirat na Dunaj in se v letu 1529 vrnil k Bonomu v Trst. Leta 1530 je postal Bonomov vikar v Laškem, tri leta pozneje je prvič pridigal v Ljubljani, dve leti zatem pa postal vikar in pridigar v ljubljanski stolnici. Čez pet let je spet dobil zatočišče v Trstu, saj ga je deželni glavar arhidiakon Nikola Jurišić iz Ljubljane pregnal. Leto zatem je kranjsko plemstvo na zborovanju v Regensburgu zahtevalo pridiganje čistega evangelija in Trubar je leta 1542 postal ljubljanski kanonik in stolni pridigar. Leta 1546 je bilo žalostno, saj sta umrla Luther in Bonomo, leto zatem pa je novi škof Tekstor začel na kraljevi ukaz preganjati protestante. Leta 1548 je bil Trubar že v Nürnbergu in Rotenburgu ter se leto pozneje, ko je tritedenski koncil postavi temelje protireformaciji, poročil z Barbaro Sitar. Skupaj s prvima slovenskima knjigama je leta 1550 zagledal luč sveta tudi skladatelj Jakob Petelin Gallus. Nato se je Trubar preselil v Kempten in se seznanil najprej s Štefanom Konzulam in pozneje s Petrom

Pavlom Vergerijem, vendar se z njim čez dve leti, 1557, sprl zaradi prevajanja v hrvaški oz. srbski jezik. K temu je pritegnil barona Ivana Ungnada in z njim ustanovil znameniti Biblijski zavod v Urachu. Leta 1560 je postal župnik v Urachu, čez dve leti pa se je vrnil v Ljubljano. Leta 1564 je izšla Cerkvena ordninga, zaradi katere je bil znova pregnan v Nemčijo, za kratek čas v Lauffen, nato pa do svoje smrti 29. junija 1586 v Derendingen.

TRUBARJEVA POT

ZELENO

6

PRIMOŽ TRUBAR V TRSTU IN NA DUNAJU V prvem letniku smo dijaki gimnazije obiskali dve sosednji mesti, ki sta bili v preteklosti zelo povezani s Slovenci. Že v prejšnji številki glasila smo raziskovali Slovence na Dunaju in seveda samo omenili Trubarja. Sedaj dodajamo k Trubarjevi zgodbi še nekaj dejstev, ki govorijo o tem, kako so naši študentje že v 16. stoletju romali po svetu in z znanjem bogatili našo kulturo. Tudi na ekskurziji v Trstu smo se ustavili ob Trubarjevih postajah. Trst Najznamenitejši slovenski protestant Primož Trubar, je enega pomembnih postankov v svojem življenju opravil tudi v Trstu. O njegovem prihodu k takratnemu uglednemu tržaškemu škofu Petru Bonomu ni popolnoma jasnih razlag. Znano je, da Bonomo potreboval nove klerike, teološke pripravnike za delo na škofovskem dvoru, katerega je začel urejati. Trubar naj bi v Trst prispel v začetku marca, leta 1524. Bonomo je zelo veliko prispeval k njegovi verski, teološki in ideološki duhovni podobi. S škofovo pomočjo se je Luthrova reformacijska misel v Trstu pojavila skoraj vzporedno z nemško. Ker je imel bogato znanje jezikov, je Trubarju prevajal različne poezije, dela teologov, filozofov in cerkvenih informatorjev, s katerimi se je tudi v večini poznal. Za vse, kar mu je škof Bonomo nudil, je bil Rašičan zelo hvaležen, ter se ga je rad spominjal, kar je razvidno tudi iz nekaterih zapisov.

Ob vrnitvi z Dunaja, leta 1530, se je nastanil pri škofu Bonomu, ki ga je posvetil in mu namenil službo vikarja v župniji sv. Martina v Laškem. Po pobegu iz Laškega, leta 1540, ga je v Trstu lepo sprejel in nastanil Peter Bonomo, ter ga imenoval za svojega osebnega tajnika. Tako mu je Trubar pomagal sestavljati pomembne listine in pogodbe. Namenil mu je cerkev Madonna del mare, kjer je lahko opravljal maše in slovenske pridige med slovenskim prebivalstvom onkraj obzidja. Trubar si je v Trstu nabral veliko izkušenj, si svoje znanje še poglobil ter spoznal veliko znanih ljudi tistega časa. Tako npr.: Melhiora Cerronija (zdravnika in filozofa), Giulia Terenziana (pridigar), Giovanna Mollia (prof. teologije) in Vergerija (ki ga je poznal že od prej). Ker je bil Trubar iskan zaradi pobega v Trst, sta se Bonomo in ljubljanski škof Kacijanar dogovorila, da Trubar leta 1542 nastopi novo službo kanonika v Ljubljani.

DunajLeta 1527 je bil Trubar prek Bonoma napoten na Dunaj, da bi si z učenjem pridobil potrebnega znanja. Škof mu je namenil dohodke iz župnije sv. Helene v Loki pri Ratečah. Med potjo se je ustavil tudi doma ter obiskal svojo družino. Spomladi naslednjega leta se je vpisal na dunajsko univerzo, Mirko Rupel pa meni, da je obiskoval višji tečaj meščanske šole pri sv. Štefanu. Trubar si je med bivanjem na Dunaju nabral izkušenj. Ta cesarska prestolnica je bila v tistem času polna Luthrovega reformacijskega nauka.

Ta pa je bil po zakonih nadvojvode Ferdinanda I. prepovedan, zato je veliko prekrščevalcev svoje življenje tragično končalo na grmadah, saj so jih razglašali za krivoverce. Prezgodnjo smrt je tako dočakal tudi Trubarjev znanec, Balthasar Hubmaier in Primožu se je ta dogodek vtisnil globoko v spomin. Po dveh letih šolanja na Dunaju pa se je Primož Trubar vrnil v Trst, saj je bilo zaradi turškega bližanja Dunaju delovanje šolskih ustanov prekinjeno.

Eva Škrlep, 2.b

TRUBARJEVA POT

ZELENO

7

PO POTEH PRIMOŽA TRUBARJA

Potovanje Zgodaj zjutraj smo vstopili na avtobus in pričeli naše tridnevno ˝romanje˝ po

poteh Primoža Trubarja. Po slovenskih cestah smo se peljali proti Jesenicam in mejnemu prehodu Karavanke ter na sredini

karavanškega predora prečkali slovensko-avstrijsko mejo. Peljali smo se naprej po avtocesti proti Salzburgu. Cesta nas

je vodila tudi mimo zanimivega kraja Werfen, kjer stoji znameniti grad Hochwerfen, ki kakor v pravljici stoji

na manjšem hribu ob cesti. V višinah gora, ki obdajajo mestece, pa se nahaja največja ledena

jama na svetu, v kateri je led star tudi več milijonov let. Do jame vodi starejša

gondola in pa pešpot, po sami jami pa vodi

pot in pa 1400 stopnic. Kmalu za tem smo prečkali nemško–avstrijsko mejo. Od tu naprej smo se peljali po ravnicah mimo kar nekaj lepih turističnih točk. Ena izmed njih je Kimsko jezero (Chimsee). Na Kimskem jezeru sta dva otoka, moški in ženski. Na ženskem otoku(Fraueninsel) je samostan na moškem(Herninsel) pa je grad, ki ga je dal postaviti Ludvig II. Bavarski in je zelo podoben francoskemu Versaillesu. Z avtoceste je bila zelo lepo vidna münchenska arena Allianz. Ne dolgo potem smo si ogledali našo prvo postajo, mesto Augsburg.

TRUBARJEVA POT

ZELENO

8

Augsburg V Augsburgu smo si najprej ogledali najstarejšo socialno četrt v Nemčiji. Imenuje se Fuggerei po njenem ustanovitelju Jacobu Fuggerju, ki jo je ustanovil leta 1516. Družina Fugger je bila zelo bogata in je mestu vladala v 15. in 16. stoletju. Takrat je bilo v četrti 52 hiš. Prebivalci so imeli tudi svojo cerkev in župnika. Cerkvica je posvečena svetemu Marku. Za prebivanje v četrti si moral biti reven, moral si biti kristjan in pa vsako leto si moral plačati najemnino, ki je znašala le 88 centov. V naselje vodita dva vhoda. Skozi glavni vhod je moč priti le do 10. ure. Zamudniki morajo uporabiti stranska vrata, a morajo tam plačati kazen za zamudo, ta do polnoči znaša le 0,50 evra po polnoči pa 1 evro. Ponoči so naselje osvetljevale oljne svetilke. Za primer, če bi v svetilkah zmanjkalo olja, imajo hiše vsaka svojo obliko hišnega zvonca, da so lahko prebivalci prepoznali svojo hišo tudi v temi. Naselje ima tudi poslopje, v katerem so zdravili spolno bolezen sifilis. Zdravili so jo s pomočjo izvlečkov nekega južnoameriškega drevesa, zato so prebivalci to hišo imenovali lesna hiša. Med drugo svetovno vojno je bilo naselje močno uničeno, žrtev med prebivalci pa ni bilo, saj imajo svoj bunker, ki je takrat rešil 200 življenj. Danes je v njem razstava medvojnih slik in pripomočkov, ki so jih uporabljali v tistem času. Imeli smo tudi možnost ogleda starega in novega stanovanja v naselju. Stanovanja so bila za 88 centov letne najemnine zelo dobro opremljena. Imajo štiri prostore: spalnico, kopalnico, dnevno sobo in pa kuhinjo z jedilnico. Danes je v Fuggereiu že 67 hiš s 149 apartmaji, v katerih živijo predvsem starejši občani. Pot smo nadaljevali proti mestnemu glavnemu trgu, kjer stoji kip cesarja Avgusta in mestna hiša. Od tu smo hodili še slab kilometer do Augsburške katedrale. Zgrajena je bila zato, ker je po propadu

rimskega cesarja Augsburg postal sedež škofije. Posvečena je Mariji, pred njo pa stoji kip Sv. Ulricha, ki je mesto obvaroval pred Madžari. Cerkev so gradili več stoletij, zato je v njej zaznavnih več različnih arhitekturnih slogov. Po ogledu

smo se odpravili nazaj proti avtobusu, ki nas je odpeljal naprej proti Tübingenu. Do Tübingena nas ni več ločilo veliko kilometrov, peljali smo se samo še mimo Studgarda, nato pa zavili proti jugu in se ob reki Neckar pripeljali do Tübingena. Nastanili smo se v nekem hostelu ob reki. Ko smo si razdelili sobe in si razpakirali prtljago, smo odšli na ogled Tübingena ponoči. Mesto je ponoči zelo lepo, vse je razsvetljeno, še posebej Rotovž na glavnem trgu, ki je poslikan z barvitimi freskami, te pa so osvetljene in vse skupaj daje občutek pravljičnosti. Na žalost v mestu nismo smeli biti prav dolgo, ker nas je naslednji dan že zgodaj zjutraj čakal ogled Derendingena.

TRUBARJEVA POT

ZELENO

9

Derendingen Iz avtobusa smo izstopili pred majhno protestantsko cerkvico. Nedaleč stran od

nje smo si ogledali hišo, v kateri je živel Trubar, ko je deloval na tem območju. Poleg hiše je imel Trubar tudi svojo kaščo. V času njegovega bivanja v Derendingenu je vasica štela 300 prebivalcev. Trubar je tu protestantom 20 let nudil duhovno oskrbo, zraven pa je pomagal še študentom, ki so prihajali s Kranjskega, da so dobili mesto na univerzi. Trubar je ob prihodu v Derendingen takoj začel ustvarjati. Od takrat ga je pot skozi slovenske kraje nesla le še dvakrat, potem pa je v Derendingenu živel do smrti. Od leta 1567 pa do leta 1574 ni ustvarjal, ampak se je posvetil ekonomiji. Trubar je bil zelo delaven človek in je delal vse do zadnjega dne življenja. Umrl je 18. junija 1586. V cerkvici v Derendingenu so v spomin Trubarju postavili tudi epitaf (spominska plošča), kjer je upodobljen on in njegova družina, Jezus in simbol svetega Petra. V cerkvi je tudi nagrobna plošča Primoža Trubarja, kjer naj bi bil pokopan, a o tem še

vedno delajo študije. Prijazna oskrbnica nam je dejala, da je Trubar v duhu prisoten v mestu in okolici. Po ogledu Derendingena smo si ogledali še evangeličanski center na Trubarjevi ulici, ki je posvečen Trubarju, dijaki naše šole so v notranjosti ob Trubarjevem spomeniku prebrali nekaj njegovih zanimivih tekstov, sledilo je še skupinsko fotografiranje in bili smo že na poti proti Tübingenu.

Tübingen Tübingen je majhno univerzitetno mesto, ki leži med rekama Ammer in Neckar. Mesto se prvič omenja leta 1078, prva univerza pa je bila zgrajena leta 1477. Imenuje se Alte Aula in v njen kompleks spada še študentski zapor, kamor so zapirali tiste, ki

so ponočevali in kockali, in študentski dom Sant Martinianum, ki je bil namenjen za socialno šibke študente in jim je nudil šolo in dom. Na tej univerzi so bili usmerjeni predvsem v vede: pravo, medicina, filozofija in teologija. Zraven univerze stoji mogočna cerkev Sv. Jurija, ki so jo zgradili že v 12. stoletju. Zgrajena je v gotskem

stilu in je protestantska. Za razliko od običajnih cerkva ima v stranskih ladjah galerije, ki so namenjene ljudem, da so lahko spremljali mašo. V njej so tudi sarkofagi gutenberških vojvod in škofov. Zanimiva napaka v tej cerkvi pa je upodobitev Mojzesa na klopi. Namesto da bi ga upodobili s svetniškim sijem, so ga zaradi napačnega prevoda upodobili z

TRUBARJEVA POT

ZELENO

10

rogovi. Nasproti cerkve pa stoji hiša z imenom Cottahaus. V njej je prebival založnik in prevajalec Johanes Cotta, nekaj časa pa je tu prebival tudi Goethe. Pod okno te hiše so študentje za hec pribili napis ˝Hier kortzte Goethe˝, kar pomeni, ˝Tu je bruhal Goethe¨. Mi pa smo hiteli naprej proti gradu. Šli smo mimo glavnega trga s fontano bogu Neptunu. Na trgu pa je

danes mrgolelo ljudi, saj imajo meščani tu vsak petek in ponedeljek tržnico. Spotoma smo si ogledali še tiskarno, kjer sta bili natisnjeni prvi dve slovenski knjigi, izvedeli pa smo tudi, da Trubar ni napisal le 22 knjig, ampak jih je napisal 31. In že smo bili pri gradu, ki so ga dokončali nekje med leti 1534 in 1550. Danes je grad del univerze, kjer je klasična univerza, ki preučuje 7 svobodnih umetnosti. V gradu je tudi muzej, kjer so razstavljeni ponaredki najbolj znanih arheoloških najdb iz celega sveta. Naše naslednje mesto za ogled pa je bilo Urach, ki leži kakih 30 minut stran od Tübingena.

Urach V Urachu smo si ogledali le Amandusovo cerkev, ki je bila zgrajena v gotskem stilu in Biblijski zavod, kjer so v Trubarjevem času tiskali številne knjige, tudi tiste,

napisane v glagolci. Pred cerkvijo stoji tudi doprsni portretni kip Primožu Trubarju.

Po ogledu smo se odpravili nazaj proti Tübingenu, kjer smo prespali še zadnjo noč. Proti domu smo se odpravili kar zgodaj zjutraj in na poti nazaj smo si ogledali še dve znani mesti: Ulm in Salzburg. Najprej smo se ustavili v Ulmu.

Ulm Že z avtoceste smo videli mogočno ulmsko katedralo, ki se je dvigala visoko nad ostalimi zgradbami. Ulmsko katedralo so meščani začeli graditi leta 1377 in so si njeno gradnjo lahko privoščili le zaradi bogatega mesta. Mestu je bogastvo dajala predvsem lega ob prometni poti in pa dobro

TRUBARJEVA POT

ZELENO

11

razvita tekstilna industrija. Katedrala je najvišja na svetu in v višino meri 161,3 m, dolga je 124 m, višina glavne ladje je 40 m stranske pa 20 m. Zgrajena je v gotskem stilu, njen glavni arhitekt pa je bil Pilegrim. Nanj spominja tudi relief, ki upodablja njega, kako s hrbtom nosi breme katedrale in župana s svojo ženo, ki mu jo pomagata držati. Katedrala je bila najprej krščanska, danes pa je luterantska, zato so v njej vse klopi obrnjene proti osrednjemu oltarju. V cerkvi pa je tudi najvišji tabernakelj na svetu in v višino meri 26 m. V mestu pa se je rodil tudi najbolj znan fizik na svetu: Albert Einstein. Tu se je rodil leta 1879, a se je z družino kmalu preselil. Na žalost danes njegove rojstne hiše ni več, ker je bila porušena med bombnim napadom med 2. svetovno vojno. Na tem mestu danes stoji spomenik Albertu Einsteinu. Po ogledih smo imeli prosti čas in smo imeli možnost, da gremo na vrh zvonika

ulmske katedrale in nekateri smo čas za to tudi izkoristili. Na vrh vodi več kot 768 stopnic, ki so ves čas polžasto zavite in ti povzročajo vrtoglavico. Ko smo vsi utrujeni prišli na vrh, smo uživali ob pogledu na mesto, a na žalost ne prav dolgo časa, saj se nam je že mudilo naprej na avtobus in na pot proti Salzburgu.

Salzburg Avtobus nas je pripeljal pred park Mirabelgarten, ki ga je imel v lasti zdravnik in zdravilec Paracelsus. Zraven vrta je tudi labirint in razstava palčkov, ki prikazujejo razne človeške hibe. Z vrta je tudi prekrasen pogled na Trdnjavo (Festung) nad Salzburgom, ki jo je dal zgraditi škof Gephard in je rasla do konca 17. stoletja. Namenjena je bila skladišču, vojašnici in zaporom. Nato smo prečkali reko Salzach in si ogledali Mozartovo rojstno hišo. Na starem trgu smo si ogledali Florijanovo fontano in najožjo hišo v mestu. V neki slaščičarni na starem trgu smo si lahko kupili tudi originalne Mozartove kroglice. Na koncu ogleda Salzburga pa

smo si ogledali še pokopališče, kjer so pokopani vsi bolj znani prebivalci mesta. Naše ˝romanje˝ se je z ogledom Salzburga zaključilo in počasi smo se odpeljali proti naši Sloveniji.

Erik Janežič, 2.d

TRUBARJEVA POT

ZELENO

12

DERENDINGEN

Na našem poučnem literarnem Potovanju po Trubarjevih stopinjah, smo obiskali tudi predmestje Derendingen, kjer je Primož Trubar 20 let živel in deloval, vodil je namreč župnijo in dokončal pomembno delo - prevod Nove zaveze. Med drugim je tukaj tudi preživljal svojo sedemletno krizo, ko mu je umrla prva žena Barbara, ki je bila Slovenka. V cerkvi sv. Gala pa je tudi pokopan. Najprej smo se ustavili pred kaščo, kjer je Trubar stanoval. Danes imajo del te hiše v lasti ljudje turškega porekla, zanimivo pa je prav to, da je Trubar pridigal proti Turkom. V času prihoda Trubarja v Derendingen je vasica štela približno 300 prebivalcev. Večina je bila protestantov, katerim je Trubar nudil duhovno oskrbo, tja pa so hodili tudi študentje iz Kranjskega; Slovenci, za katere je prav tako poskrbel z namestitvijo ter mestom na univerzi. Faro je uradno prevzel leta

TRUBARJEVA POT

ZELENO

13

1567. Istega leta je bil za 16 dni poslan

TRUBARJEVA POT

ZELENO

14

1567. Istega leta je bil za 16 dni poslan nazaj v Slovenijo, da bi pridobil podatke o Turkih in muslimanih. Odšel je tudi v Ribnico, kjer se je srečal z jetnikom, ki je bil tam zaprt. To je bil čas, ko je zadnjič obiskal svoje rodne kraje. Nato se je vrnil v Derendingen in tam ostal do konca svojega življenja. Do leta 1574 Trubar ni ustvarjal, temveč se je ukvarjal z ekonomijo, nato pa nadaljeval svoje delo in nekaj let pred smrtjo dobil v delo sporazum med luteranskimi cerkvami. Vsaka veja protestantizma je imela svoj pogled na vero in je bilo potrebno napisati skupno izjavo o složnosti. To je tudi prevedel v slovenščino. Trubar je ustvarjal vse do zadnjega dneva svojega življenja. Znano je, da je dan pred smrtjo še obhajal enega izmed vaščanov, ki je bil na smrtni postelji. Eno leto po njegovi smrti je skupnost v Derendingenu v cerkvi, kjer je deloval kot evangeličanski duhovnik, pisatelj in prevajalec, postavila umetniški epitaf, nagrobno leseno ploščo, ki jo krasi tekst, ki opisuje postojanke njegovega življenja in njegove vrline, da je bil oče revežem, da je podpiral študente in da je bil zelo socialno čuteč človek. To je prvi znani življenjepis o Trubarju. Farni dom pri cerkvi sv. Gala se prav tako imenuje po našem reformatorju, ima pa tudi svojo ulico. Mislim, da je bil obisk Denendingena eden najpomembnejših postaj naše ekskurzije, saj je prav Derendingen kraj, ki je močno povezan s Trubarjevim ustvarjanjem. Sem

je zvabil številne slovenske študente, jim preskrbel stanovanje in jih tudi finančno podpiral v času študija. V cerkvi je pokopan, ima nagrobno ploščo in znameniti epitaf na steni cerkve Svetega Gala. Prav v tej cerkvi

so številne kulturne prireditve v slovenskem jeziku. Letos je bilo število obiskovalcev in prireditev še posebno veliko, saj je 500-obletnica rojstva prvega slovenskega avtorja naše tiskane besede kar klicala na pot. V tej cerkvi je letos prepeval tudi kamniški zbor Cantemus. Bili smo tam, bili smo del radovedne in občudujoče množice, ki se je zavedala, da je Trubar s knjigama Abecednik in Katekizem, ki sta prvi slovenski tiskani knjigi, postavil temelje za razvoj naše literature in postal oče slovenskega knjižnega jezika.

Kaja Čokan, 2. c

TRUBARJEVA POT

ZELENO

15

Slovenski protestantski duhovnik, Pogosto nosil je telovnik,

Bil prenovitelj, pisatelj ter prevajalec, A za naš narod vedno pogajalec.

1508 na Rašici rojen, Materi Jeri in oču Mihu podarjen,

Ko bilo mu 12 je let, V šole šel je ves zagret.

Leto se šolal na Reki, V kamnit, mrzli opeki, V Salzburgu še za dve leti prišel, Nato pa v Trst odšel.

Škof Bonomo naslednji, ki ga je spoznal, Pri devetnajstih ta Trubarju župnijo je predal, A kmalu izročena drugemu je bila, Ker njegova življenjska pot je v drugo smer zašla.

Dve leti šolanja na Dunaju je imel, A ga škof Bonomo spet nazaj je vzel, Določen za vikarja Laškega, Pridigal v duhu je Erazma Rotterdamskega.

S svojimi nauki in pridigo podžgal farane, Zato umaknil se v Ljubljanske je klane, Tam kot pridigar zagovarjal dogmo Luthra, In učil vse do rosnega jutra.

Zato deželni poglavar ga je pregnal, In Primož spet proti Trstu se je podal, Star prijatelj škof je uredil, Da je službo kanonika dobil.

Pravočasno izvedel za oblastno je past, Se skril in pobegnil v nemško deželo, Spet dobil poslanstvo petero,

In z Barbaro imel afero.

Kmalu sta se poročila, Slovenska dežela spet up je dobila,

Trubar začel snovati je ideje, In ni imel nikakršne meje.

Napisal Abecednik in Katekizem, Poln besednih prizem,

Pot naša do samostojnega jezika, se dolgo ni končala, A se je slovenska beseda po svetu končno le poznala.

500 let, od kar se rodil ta človek iz Rašice, Svobodne misli je imel kot ptice,

Te pomagale, da danes imamo, kar od njega bilo nam je dano.

Senta Pirman, 2.c

TRUBARJEVA POT

ZELENO

16

TRUBARJEVA RAZSTAVA V LJUBLJANIV sredo, 6. maja 2008, smo se dijaki prvih letnikov odpravili na razstavo ob petstoti obletnici rojstva Primoža Trubarja v Narodnem muzeju Slovenije. Pričakovanje pred razstavo je bilo še toliko večje, saj smo vedeli, da bomo imeli čast videti njegovo Cerkovno ordningo, edini znani izvod te knjige, ki so jo takoj po našem obisku

odpeljali naravnost nazaj v Vatikansko knjižnico. Takšno doživetje, da vidiš tako dragoceno stvar, se ti verjetno lahko zgodi samo enkrat v življenju. Primoža Trubarja se najbolj spominjamo po tem, da smo po zaslugi njegovega Abecednika in Katekizma Slovenci leta 1550 dobili svoj knjižni jezik. Leta 1564 je izdal Cerkovno ordningo, nato pa je dobil ukaz, da se izseli. Trubar je zapustil domovino, umrla mu je žena. Kmalu se je na novo poročil in dobil hčer. Leta kasneje je postal župnik v Lauffenu, že isto leto pa se je v Derendigenu naselil kot župnik, kjer je prevajal, izdajal knjige in bdel nad protestantsko skupnostjo v domovini. V Derendigenu je ostal do svoje smrti (28. junij 1586). Vse to smo izvedeli na prvem srečanju s Trubarjevo preteklostjo in z zanimanjem

spremljali razlago vodiča, saj smo vedeli, da se jeseni odpravljamo na trodnevno ekskurzijo po Trubarjevi poti. Nadaljevali smo z ogledom. V vsaki vitrini je bilo razstavljenih nekaj predmetov. Notri so bili predmeti iz Trubarjeve rodne vasi, predmeti iz časa njegovega šolanja, Trubarjeva oblačila, zanimivo pa je bilo seveda videti

stvari iz začetkov reformacije, na primer odpustke, saj vsi dosti vemo o njih, nihče pa si verjetno ni znal natančno predstavljati, kako izgledajo. Pri vsaki vitrini nam je vodič opisal, kateri predmeti so notri in kateri del Trubarjevega življenja prikazuje. Najbolj zanimiva stvar nas je seveda čakala v zadnji vitrini, saj je bil notri razstavljen original Cerkovne ordninge. Bili smo veseli, da smo bili med tistimi, ki smo si to delo neprecenljive vrednosti lahko ogledali, saj se takšne priložnosti ne zgodijo ravno pogosto. Iz muzeja smo zagotovo odšli polni novega znanja in lepih vtisov. Zaradi te razstave smo se zagotovo še bolj veselili ekskurzije v jeseni, saj nas je prav ta razstava navdušila in v nas zbudila radovednost, da o Trubarju izvemo čimveč.

Lara Srša in Irena Štebe, 2.c

TRUBARJEVA POT

ZELENO

17

PROFESORJI

ZELENO

18

Pogovor z Marijo Švrako, profesorico nemščine MLADI HITRO NAJDEJO SKUPNI JEZIK

Profesorica Marija Švraka poučuje na naši šoli nemščino, poznamo pa jo tudi kot energično organizatorico različnih projektov. ŠCRM Kamnik je povezala z nemško partnersko šolo KRG iz mesta Neustadt, s katero sodelujemo že četrto leto. Dijaki drugih letnikov smo se navdušeni vrnili iz letošnje izmenjave, zato smo jo prosili za klepet o njeni izkušnji in sodelovanju.

Pri nemščini ste sodelovali v triletnem

mednarodnem projektu »Okolje gradi mostove«, ki se je zaključil s šolskim letom 2007/08. Na čigavo pobudo se sodelovanje med ŠCRM Kamnik in partnersko šolo Kurfürst-Ruprecht-Gymnasium (KRG) iz mesta Neustadt an der Weinstraße nadaljuje? Na pobudo sodelujočih učiteljev obeh šol. Nadaljevanje našega sodelovanja priča o tem, da smo v treh letih projekta zgradili trden most, ki bo, upam, povezal še mnogo generacij kamniških in »novomeških« dijakov. V septembru se je iz enotedenske izmenjave iz Neustadta vrnila prva »postprojektna« generacija – 22 dijakov iz različnih oddelkov drugega letnika. Glede na navdušenje dijakov, učiteljev in staršev nemških dijakov lahko rečem, da se partnerstvo uspešno nadaljuje.

Kako sta KRG in ŠCRM pravzaprav postali partnerski šoli? Leta 2005 smo se v aktivu za nemščino prijavili na projekt »Umwelt baut Brücken«, pri katerem je sodelovalo 34 šol iz novih članic Evropske Unije – Slovenije, Madžarske, Slovaške, Češke in Poljske ter 34 njihovih partnerskih šol v Nemčiji. Nam je bila dodeljena Kurfürst-Ruprecht-Gymnasium iz Neustadta ob Renu. Obiskuje jo približno 900 dijakov. Je klasična gimnazija z latinščino kot prvim tujim jezikom, učijo pa se tudi staro grščino, francoščino, angleščino in italijanščino. Poleg jezikov in naravoslovja na šoli zelo vzpodbujajo glasbeno ustvarjanje in so prepoznavni po svojem big bandu, orkestru in zboru. Da dobro sodelujejo s starši, so se dijaki sami prepričali ob zaključku zadnje izmenjave. Takrat so se namreč s profesorico Griljevo pripravili na debatni večer

na temo genski inženiring v poljedelstvu. Udeležili so se ga tudi starši nemških dijakov in bili navdušeni nad suverenostjo debaterjev tako na nemški kot na slovenski strani. Kot običajno ob takih priložnostih, so starši tudi tokrat pripravili nekaj za pod zob in nato v sproščenem pogovoru z nemškimi in slovenskimi dijaki in učitelji zaključili večer in izmenjavo. Kot rečeno, taki večeri s starši niso nobena redkost.

In kako so KRG doživeli naši dijaki? Opazili so, da med učitelji in učenci vlada spoštljiv odnos in da spoštujejo osnovna pravila dobrega obnašanja. Če želijo besedo, dvignejo roko in počakajo, dokler jih učitelj ne pokliče. Med poukom veliko delajo v skupinah in radi sodelujejo. Profesorje nagovarjajo z gospod in gospa ter s priimkom. Zanimivo se jim je zdelo tudi, da veliko dijakov prihaja v šolo s kolesi. Tudi nekateri naši dijaki so med izmenjavo dobili kolo.

Iz naslova projekta je razvidno, da se ukvarja z ekologijo. Je bil to edini cilj projekta? Projekt »Okolje gradi mostove« je uresničeval tri cilje: spoznavanje mladih iz Nemčije in novih dežel Evropske unije, razvijanje občutljivosti za probleme okolja in spoznavanje časopisa kot medija. Med vsako izmenjavo je potekal projektno-raziskovalni dan. V treh letih so se dijaki v Nemčiji seznanili s sončno energijo kot alternativnim virom energije, naslednje leto smo obiskali kemijski koncern BASF in spoznali njihove ukrepe za varovanje okolja, tretje leto pa je bila tema projektnega dne varovanje pred hrupom. Na visoki tehniški šoli v Bingnu so nam predstavili izredno zanimiv študij okoljevarstva in raziskave ter inovacije na področju varovanja pred hrupom.

PROFESORJI

ZELENO

19

Med izmenjavami v Kamniku pa smo prvo leto izbrali temo »Velika planina- območje blagega turizma in ekološkega kmetovanja«, drugo leto smo se seznanili z vodno oskrbo v Kamniku in Domžalah, tretje leto pa z biomaso kot alternativnim virom energije v Sloveniji. O dogajanju in spoznanjih s projektnega dne so dijaki naslednji dan pisali članke. Poskusili so se v različnih časopisnih besedilnih vrstah – pisali so intervjuje, poročila in reportaže ter jih objavili v časopisu. V projektu so namreč sodelovali tudi časopisi. Nemški dijaki so pisali v nemščini in članke objavili v njihovem časopisu »Rhein-Pfalz«, naši pa v slovenščini in so jih objavili v Delu. Vse objavljene strani si je mogoče ogledati na internetni strani projekta http://www.umwelt-baut-bruecken.de/334artikel44.html.

V čem se je zadnja izmenjava razlikovala od prejšnjih? Iz organizacijskega vidika je prva razlika v finančnih sredstvih. Med trajanjem projekta so nemški pokrovitelji – DBU (Deutsche Bundesstiftung Umwelt) in IZOP (Institut zur Objektivierung von Prüfungsverfahren) pokrili stroške prevoza na izmenjavo. Te stroške so tokrat prevzeli starši. Druga sprememba pa je pri organizaciji projektno-raziskovalnega dneva. Med trajanjem projekta sta nemška pokrovitelja v celoti pripravila potek tega dneva, sedaj pa je to v pristojnosti sodelujočih učiteljev. Septembra so nemški kolegi pripravili projekt »Genski inženiring v poljedelstvu«, dijaki pa so o tem napisali kar nekaj člankov, ki jih lahko preberete v tej številki glasila.

Izmenjave trajajo 7 dni. Kako potekajo? Samega koncepta izmenjave nismo bistveno spreminjali, saj se je v vseh treh letih izkazal kot dober. Na izmenjavo potujemo običajno v soboto, da lahko dijaki z družinami svojih gostiteljev v nedeljo preživijo tako imenovan »družinski dan«. V ponedeljek spoznajo šolo in pouk, gostitelji pa jim popoldne razkažejo mesto. Tretji dan izmenjave je bil projektno-raziskovalni dan, posvečen določeni ekološki temi. Naslednja dva dneva sta bila namenjena pisanju člankov in ekskurziji v bližnji

Heidelberg, zadnji dan pa seveda vrnitev v Kamnik. V enakem ritmu poteka izmenjava tudi pri nas.

Kakšne vtise imajo dijaki o nemških družinah? Nedelja je edini dan, ki ga v celoti preživijo s »svojo« družino. Z družino jedo, se pogovarjajo, se dogovarjajo, gredo morda na skupen izlet ali obisk, pripovedujejo o svoji družini, šoli, deželi - skratka vidijo, kako poteka vsakodnevno življenje. Ko se kasneje pogovarjamo o njihovih vtisih, povedo veliko zanimivih stvari. Začudilo jih je, da imajo pri zajtrku opekač kar na mizi. Prav tako niso mogli razumeti, kako je mogoče jesti kruh, namazan najprej z maslom in nato z nutelo. Ali da zvečer nikoli ne jedo kruha z maslom ali marmelado in da popijejo veliko »mehurčkastih« pijač. Prav tako so opazili, da se, ko so skupaj, veliko pogovarjajo in da so vljudni drug do drugega.

Ali so dijaki sami izbirali svojega partnerja? Seveda si dijaki to želijo, vendar to ni mogoče. Pare smo na podlagi njihovih predstavitev sestavili profesorji. Pri tem smo se ravnali predvsem po njihovih skupnih interesih, včasih tudi po skupnih posebnostih. Upoštevati je bilo treba tudi prehranjevalne navade in bolezni ter alergije. Šele ko smo se s kolegi Nemci uskladili, smo dijakom izročili predstavitev njihovega partnerja. Vedno je bilo zabavno, ko so zagledali fotografijo svojega bodočega »prijatelja«. Seveda nato niso sedli za mizo in svojemu partnerju napisali dolgega pisma, temveč za računalnik in prve stike navezali preko elektronske pošte ali mesengerja.

Kaj se zgodi, če se partnerja ne ujameta? Mislim, da smo v štirih letih imeli srečno roko pri oblikovanju parov. Moram reči, da smo

PROFESORJI

ZELENO

20

velikokrat zaupali svoji intuiciji, kar se je izkazalo kot dobro. Le enkrat se nam je zgodilo, da smo partnerja zamenjali. Saj je vendar popolnoma normalno in človeško, da se kakšen par pač ne ujame. Ni namreč enostavno teden dni živeti z osebo, ki si jo pravkar spoznal. Zgodilo pa se je tudi, da smo pri kakšnih imeli posebno srečo in da so se zelo dopolnjevali. Sicer pa smo aktivnosti načrtovali tako, da so dijaki veliko časa preživeli skupaj. Tako so lažje preživeli manjše ali večje stiske in zadrege, za izmenjave povsem običajne.

Ali so se ti stiki ohranili? Najmočnejši so stiki med izmenjavama, kasneje pa običajno postajajo vse šibkejši in redkejši. Zagotovo je tudi nekaj parov, ki si še vedno pišejo in se bodo morda kdaj ponovno obiskali. Tudi nekaj krajših ljubezni se je rodilo. Predvsem pa je bilo druženje zelo intenzivno. Mladi hitro najdejo skupni jezik in se znajo zabavati. Spomnim se, da so med našim prvim obiskom v Nemčiji starši neke dijakinje dali na razpolago kletne prostore svoje hiše, kje se je nato vseh 52 dijakov krasno zabavalo. O tem najbolje pričajo »neuradne in necenzurirane« fotografije, ki mi jih dijaki kdaj pa kdaj pokažejo. Moram pa tudi reči, da se generacije tudi na tem področju razlikujejo. Eni so strašni »žurerji«, drugi pač ne.

Izmenjave se udeležijo predvsem dijaki evropskih oddelkov, ki se učijo nemščino. Ali se pogovarjajo le v nemščini? Iz evropskih oddelkov smo izmenjavo v letošnjem letu razširili tudi na druge oddelke gimnazije. Ko je bil na izmenjavi letošnji 4.d, se je je udeležila tudi »italijanska« polovica tega razreda. Bilo bi čudovito, če bi govorili le nemško, vendar žal ne gre. V drugem letniku večina dijakov jezikovno pač še ni na takem nivoju, da bi se lahko pogovarjali le v nemščini. Pomembno je, da se sporazumejo, ne glede na to, v katerem jeziku. V dani situaciji uporabijo pač tisti tuji jezik, ki so ga bolj vešči in pri večini je to angleščina. Seveda pa se pogovarjajo tudi v nemščini in mnogi so presenečeni, da je možno njihovo »šolsko« nemščino tudi

uporabljati. Sem že doživela, da so se dijaki, ki jih je bilo v razredu redko slišati, med izmenjavo dobesedno »razcveteli« v nemščini. To je za dijaka krasna izkušnja ter hkrati balzam za učiteljeva ušesa in dušo.

Kako ste se pripravljali na izmenjave? Evropski oddelki imajo v prvem in drugem letniku predmet Slovenija v svetu, v okviru katerega se za dijake predvideva narodna v prvem in mednarodna izmenjava v drugem letniku. Mi smo izmenjavo za evropske oddelke združili s projektom »Okolje gradi mostove«. Pri Sloveniji v svetu se dijaki projektno ukvarjajo tudi s tematskimi sklopi »moj kraj«, »slovenščina-moj materin jezik«, in »slovenske regije«. Med izmenjavo imajo priložnost to znanje uporabiti: pripravijo vodenje po Kamniku v nemščini, predstavijo jim značilnosti slovenščine in organizirajo mini-tečaj, na ekskurziji po Sloveniji pa predstavijo znamenitosti, ki si jih ogledajo. Pri slovenščini so se pripravljali na pisanje člankov, pri kemiji in fiziki na projektne teme, pri geografiji pa so podrobneje spoznali Nemčijo in zvezno deželo Rheinland-Pfalz. Priprava na izmenjavo je tudi letos potekala podobno: pri biologiji so se pripravili na temo »genski inženiring«, pri angleščini pa seznanili z angleškim besediščem na to temo.

V čem vidite glavni cilj in smisel izmenjave? Pred, med in po izmenjavi se veliko dogaja. Že odločitev za sodelovanje je za dijaka in družino mali projekt. Dijak se mora vprašati, ali si vse to želi in zmore. Prav tako se mora s tem strinjati njegova družina. Za teden dni sprejeti skoraj neznano osebo v svoje življenje in v svojo družino ni vsakodnevna rutina. Med izmenjavo se moraš kot gost ali kot gostitelj prilagajati, biti strpen in poskušati razumeti medkulturne razlike. Sama vidim v doživljanju, razumevanju in sprejemanju medkulturnosti ter v vzgoji za strpnost najpomembnejši cilj izmenjave. Iskrena hvala za pogovor in še veliko volje ob delu z dijaki pri dobrih projektih!

Lara Srša in Kaja Čokan, 2.c

PROJEKTI

ZELENO

21

OKOLJE ŠE VEDNO GRADI MOSTOVE Vsak odhod iz svojega okolja je po svoje zanimiv in pomemben, saj spoznaš, da življenje ni vedno enako tvojemu. Čeprav se je projekt Okolje gradi mostove končal z lansko izmenjavo, se dijaki še vedno odločamo za tovrstno spoznavanje sveta, saj so bili rezultati vedno pozitivni. Dijaki 2. letnikov ŠCRM Kamnik smo bili na obisku v Neustadtu od 13. do 19. septembra 2008. 23 dijakov ob spremstvu profesoric Antonije Barba in Anice Grilj je bilo v gosteh pri nemških družinah. Mi pa bomo dijake nemške šole gostili v Kamniku juniju 2009.

V soboto, 13. 9. 2008, smo navsezgodaj zjutraj za teden dni zapustili svoj dom, družino, prijatelje, šolo ter se odpravili novi dogodivščini naproti. Vožnja je trajala 12 ur in pol. Ko smo prispeli pred šolo, ki jo obiskuje 900 dijakov od 1. do 13. razreda, smo kaj kmalu videli, da bo teden, ki je bil pred nami, zelo zanimiv. Kratek pozdrav njihove profesorice in smuk k svojim novim prijateljem in njihovim družinam. Ko smo svoje družine spoznali in odložili svoje težke potovalke v svojih sobah, smo se odpravili na tako imenovani spoznavni večer, ki se kljub zanimivim pogovorom kar ni hotel končati. Nedeljo smo preživeli s svojimi družinami, ki ga je vsaka pripravila nekoliko drugače. Mene so popeljali v Francijo, natančneje v mesto Strasburg, ki je pravzaprav nemško-francosko govoreče mesto in smo se okoli njega popeljali z ladjico. Ponedeljek se je začel z ogledom poteka pouka. Naša skupina si je ogledala, kako

poteka pouk glasbe, kjer so le za nas imeli pevsko uro, bili pa smo tudi pri uri matematike. Sledil je ogled čudovitega mesta Neustadt. Odkrivali smo ga po

skupinah z navodili, ki so nam jih dali nemški dijaki. Bilo je več točk, na katerih smo se ustavili, po nekaj njihovih dijakov pa je predstavilo znamenitost, pri kateri smo se ustavili. Ogled smo zaključili s kosilom v priljubljeni piceriji, preostanek dneva pa smo preživeli samostojno s svojimi partnerji. Torek je bil tematsko obarvan dan. Tema izmenjave so bili gensko spremenjeni organizmi. Razdelili smo se v dve skupini. Prva je obiskala inštitut za gensko spremenjene rastline AlPlanta. Pripravili so nam predavanje v nemškem jeziku ter ogled njihovih laboratorijev. Druga skupina pa je obiskala raziskovalni center. Ko smo se vrnili v šolo, smo o tem napisali članke. Zvečer smo se vsi skupaj odpravili na Wurstmarkt, kjer je potekal festival vina. Poskusili smo malo njihovih najboljših vin, nato pa smo si ogledali veličasten ognjemet. Bolj pogumni smo se nato odpravili še na “vratolomne podvige” v zabaviščnem parku, ki je bil prav tako na Wurstmarktu. Utrujeni smo se doma zazibali v spanec. Sreda je bila v znamenju čudovitega Heidelberga, ki smo si ga, prav tako kot Neustadt samostojno ogledali s pomočjo napotkov. Ko smo vsi prispeli na dogovorjeno mesto, smo si ogledali dom prvega nemškega predsednika. Polni lepih vtisov smo se vrnili v Neustadt, kjer smo imeli približno 2 uri, da smo se pripravili na filmski večer, ki je potekal v šoli. Pred ogledom filma smo poskusili značilno francosko jed Flamküche (flam – ogenj, küche – jed), nato pa smo si ogledali

PROJEKTI

ZELENO

22

nemški film z naslovom Kein Ohr Hasen (Zajec brez ušes) z angleškimi podnapisi. V četrtek smo najprej določili ekipe za večerno diskusijo, nato pa smo napisali članke o celotnem tednu. Druga skupina, ki

je šla v torek v zvezni urad za vrste, si je šla ogledat Spyer, ekipa za diskusijo se je pripravljala, ostali pa so šli domov ali po mestu. Zvečer je torej sledila zaključna diskusija o naši temi, “pojedina” s starši, ki so jo pripravili, nato pa smo se nekateri še odpravili v mesto, kjer smo imeli nekakšen poslovilni večer. Petek je izgledal precej depresivno. Vsi smo se le poslavljali in bili žalostni, ker smo se morali od njih posloviti. Nekaj minut po dogovorjeni uri smo se le odpeljali in si pomahali v slovo. Vsi komaj čakamo, da se vidimo v juniju, ko oni pridejo v našo deželo na sončni strani Alp.

Nežka Rugelj, 2.a

SPOZNAVANJE Z NAŠIMI PARTNERJIVožnja je potekala v slabem vremenu, zato smo se vozili malo dlje, kot je bilo načrtovano. Med potjo smo imeli nekaj postankov, kjer smo si pretegnili noge in malicali. Ob 18.12 smo prispeli v mesto Neustadt na jugozahodu Nemčije. Ko smo po nekajminutnem iskanju našli gimnazijo, s katero poteka naša izmenjava, so nas pred njo že čakali naši partnerji. Takoj, ko smo izstopili iz avtobusa, se je začelo mrzlično iskanje naših partnerjev. Kaj hitro smo našli drug drugega in se odpravili domov. Tam smo spoznali njihove družine in hišo, v kateri smo stanovali, jedli, spali in preživljali naš prosti čas. Po toplem sprejemu smo se odpravili k Lauri na spoznavni večer. Ob sladkih kokicah, okusnih prigrizkih in sokovih smo spoznali še ostale dijake nemške gimnazije. Sprva smo bili še vsi malo zadržani, vendar smo se kaj kmalu sprostili in preživeli zanimiv večer, na katerem smo spoznali veliko novih prijateljev. Sledila je nedelja, ki je bila namenjena preživljanju časa z družinami naših izmenjav. Nekateri so se odpravili v zabaviščni park, drugi na oglede mest,

nekateri pa so se odpravili na bowling. V ponedeljek smo se zbrali pred šolo ob 7. 50, v učilnici pa nas je prisrčno nagovoril ravnatelj gimnazije. Po kratkem pozdravu smo nekaj besed izmenjali z razredničarko nemškega razreda. V imenu naše slovenske skupine je spregovorila profesorica Antonija Barba, dijaški pozdrav pa je bil zaupan Maticu Jerebu. Takoj smo pričeli z delom. Najprej smo šli

skupaj z nemškimi partnerji k pouku. Razdelili smo se v več skupin in se odpravili v učilnice, kjer je potekal pouk. Vsaka skupina je prisostvovala dvem uram pouka. Nekateri so imeli glasbo in matematiko, drugi zgodovino in likovno

PROJEKTI

ZELENO

23

umetnost, sociologijo in biologijo. Posebej zanimiva tema je bila pri biologiji. Profesor Peter Muller Emrich nam je razlagal o zamenjavi barv, kako bi ljudje ločili barve itd. Če bi menjali barve paradižnika, da bi bil npr. črn ali moder, ljudje ne bi mogli več ločiti barv. Vsak bi trdil drugače. Ljudje vemo, kaj je modra, rdeča, zelena barva, če bi se zgodilo to, ljudje ne bi več mogli ločiti barv. Vsak bi

mislil drugače in prišlo bi do nesporazumov. Nekdo bi rekel, da je nebo modro, drugi bi trdil, da je črno in spet obratno. Bili smo prijetno presenečeni nad njihovo disciplino in sodelovanjem. Vse ure so potekale v nemškem jeziku, zato smo jim bolj težko sledili. Ti dve uri sta hitro minili in odpravili smo se na ogled mesta.

Romana Šarec, Nina Lisec, Matic Jereb

HEIDELBERG

V sredo, 17. septembra 2008, smo se dijaki Šolskega centra Rudolfa Maistra in dijaki s šole Kurfurst-Ruprecht-Gymnasium odpravili z vlakom na ogled mesta Heidelberg. Heidelberg je nemško mesto v zvezni deželi Baden-Württemberg. Prvič je bilo omenjeno leta 1196. Leži med Stuttgartom in Frankfurtom ob reki Neckar. Obsega površino 109 km², ima pa 140.000 prebivalcev. Po skoraj enourni vožnji nas je vlak pripeljal v Heidelberg. Ker pa ima le-ta več postaj, mi pa smo bili zaradi dolge vožnje že nestrpni, smo izstopili kar dvakrat pred pravo postajo. K sreči so nas profesorji pravočasno opozorili, da smo se spravili nazaj na vlak, preden bi ta lahko odpeljal naprej. Ko smo izstopili na pravi železniški

postaji, smo se sprehodili do središča mesta. Pričakovali smo, da nas bo vodič popeljal po mestu in nam razkazal mestne znamenitosti. Namesto tega nas je razdelil v skupini in nam dal mape z vprašanji o znamenitostih Heidelberga. Tako smo odšli do vsake mestne znamenitosti – med drugim tudi do univerze v Heidelbergu, ki je bila ustanovljena leta 1386 in je najstarejša univerza v Nemčiji. Prav tako smo si ogledali tudi najstarejšo ohranjeno javno knjižnico v Nemčiji, ustanovljeno leta 1421. Okoli dveh smo morali zaključiti z našim raziskovanjem in se odpraviti do skupnega cilja, ta pa je bil rojstna hiša prvega predsednika Nemčije Friedricha Eberta. Tam smo si najprej privoščili malico, nato

PROJEKTI

ZELENO

24

pa smo si ogledali hišo in izvedeli nekaj zanimivih informacij. Naše začudenje je vzbudilo predvsem dejstvo, da je v eni sobi, v treh posteljah in košari spalo kar osem ljudi. Po ogledu smo se preselili v sobo, kjer sta skupini, ki sta najbolje izpolnili mapo z vprašanji in napisali najlepšo zgodbo o nastanku mesta Heidelberg, dobili nagrado. Prav vsak od nas pa je dobil certifikat za uspešno opravljen izpit o poznavanju Heidelberga. Po bolj šolskem delu smo imeli prosti čas, ki ga je vsak izkoristil po svoje. Nekateri smo se povzpeli na grad, kjer se je pred nami odprl čudovit razgled na mesto, drugi pa so prosti čas raje izkoristili za nakupovanje oblačil, daril in spominkov. Grad Heidelberg ima dolgo in burno zgodovino, saj je bil prvič zgrajen v

začetku 15. stoletja za prebivanje knezov. Ruševine gradu Heidelberg spadajo med najpomembnejše renesančne strukture. Sprehodili smo se tudi po vrtu, ki so travnate površine z majhnim umetnim jezerom in kipom Neptuna v kotu. Danes grad služi predvsem za turistične oglede. Dvorana v njem pa se uporablja za posebne priložnosti: plese, gledališke predstave... Ko smo se na koncu zbrali, da se odpeljemo nazaj v Neustadt, smo se vsi strinjali, da je bilo prostega časa premalo, saj nismo uspeli videti (in pokupiti) vsega, kar smo hoteli. Sam Heidelberg se nam je vtisnil v spomin kot čudovito mesto, polno lepih zgradb, kipov in drugih skluptur, zaradi katerih je vreden (ponovnega) ogleda.

Teja Medle in Mirjam Jeglič 2.c OBISK INŠTITUTA ALPLANTA V torek, 16. 9. 2008, smo si dopoldne ogledali laboratorij inštituta AlPlanta v Neustadtu. Začeli smo s predavanjem o gensko spremenjeni hrani, kasneje pa smo si ogledali še njihove laboratorije ter delovno okolje. Predavanje je vodila Dr. D. Krczl, ki nam je predstavila gensko spremenjene rastline ter vlogo rastlin in njihov razvoj v prihodnosti. Začeli smo s problemom naraščajočega prebivalstva ter posledično vedno večjo potrebo po hrani. Zato je potrebno pridelovalni prostor čim boljše izkoristiti in idealna rešitev je gensko spremenjena hrana. Proizvajalci gensko spremenjene hrane so: Južno Afriška republika, Evropa (razen Velike Britanije), Kitajska, Avstralija, Indija ter ZDA, ki je hkrati tudi največji proizvajalec gensko spremenjene hrane. Čeprav se številke gibljejo vrtoglavo visoko, je pridelovanje gensko spremenjene hrane razmeroma poceni. Največ proizvedejo soje (57%), nato koruze (13%). Pridelovanje gensko spremenjene hrane deluje po principu preventive, kar pomeni, da pridelek raje zaščitijo pred obolenjem,

kot pa da zdravijo že okuženo rastlino. Gensko spremenjena hrana ima spremenjene gene z namenom, da bi bila bolj odporna proti insektom, boleznim, mrazu, suši in drugim vplivom iz okolja. Pridelka je zato več, je pa tudi lepši po izgledu. Taka –intenzivna (čim več pridelka na čim manjši površini) - pridelava hrane je dobra, ker nam tako ni treba izsekavati gozdov in uničevati drugih ekosistemov, da bi dobili nove delovne površine. Ker število ljudi po svetu narašča, narašča tudi potreba po hrani, ki pa jo je na sedanjih delovnih površinah ob vseh naravnih katastrofah ter drugih dejavnikih, ki uničujejo pridelek, zelo težko priskrbeti.

PROJEKTI

ZELENO

25

Kmetje in ljudje tako vrsto hrane sprejemajo različno – v raziskavi je bilo 32,7% kmetov za pridelavo in bi si želeli, da bi bila dosegljiva, 29% je bilo neodločenih, 38,4% pa je bilo proti, vendar so se mnenja vseh spremenila na bolje, ko so dobili več informacij na to temo. Ena slabših strani GSP je torej, da ljudje niso dovolj informirani o tej temi in jo ljudje takoj presodijo za slabo, negotovost kupcev pa stopnjuje še dejstvo, da znanstveniki še ne poznajo vplivov uživanja take hrane na človeško zdravje. Sicer je gensko spreminjanje organizmov problematično zaradi verjetnosti alergij, pojavljajo pa se tudi moralni zadržki, saj s tem rušimo naravni red in zmanjšujemo raznolikost vrst. Gensko pridelana hrana je pogosta tema časopisov, ki večinoma nasprotujejo tej vrsti pridelave hrane, a predavateljica zagotavlja, da je gensko spremenjena hrana povsem zdrava za človeka, saj je dobro pregledana in testirana ter da mediji uporabljajo to temo le za dobiček. V Indiji se je pojavilo pomanjkanje vitamina A, pri ljudeh so posledice oslabitev vida, oslepitev ali celo smrt. Za tem pomankljajem trpi 4 milijone ljudi, 72000 ljudi na leto pa umre. Problem so poizkušali rešiti na različne načine, kot na primer s tabletami, a se ti niso izkazali za racionalne, zato so v gensko spremenjeni riž dodali vitamin A ter riž prodali ljudem. Gensko spremenjeni riž je imel enak okus kot normalen, način pridelave je bil enak, le barva je bila rumena, zato so ga poimenovali Golden Rice. Nedavno so uvedli zakon, da mora biti gensko spremenjena hrana označena. So tudi izjeme, saj bi brez izjem bilo označene ¾ hrane, iz česar pa bi sledila neprijazna reakcija ljudi. V nekaterih državah so sprejeli tudi zakon, ki prepoveduje gojenje gensko spremenjene hrane v neposredni bližini normalne, ker bi se lahko njeni geni s cvetnim prahom razširili na normalno. S tem smo zaključili s predavanjem in nadaljevali z ogledom

laboratorijskih prostorov. Ogled inštituta se nama je zdel izredno poučen, saj smo izvedeli marsikaj zanimivega in si ogledali pridelavo gensko spremenjene hrane, saj smo si tako njihovo delo lažje predstavljali. Predavanje je bilo okrepljeno s projeciranjem statistik, ki so bile zelo priročne, posebej pri izdelavi zapiskov. Jezikovne prepreke smo rešili s predavanjem v angleščini, kar nas je hkrati tudi postavilo na isto valovno dolžino z nemškimi dijaki. Po končanem predavanju smo si ogledali zgornje prostore, kjer smo videli znanstvenike pri delu. Zračne, svetle prostore je spremljala dobra oprema, z vrsto neobičajnih stvari, namenjenih izključno testiranju genetsko spremenjenih rastlin.

Za konec so nas peljali še na vrh zgradbe, čemur pravijo “Glass room” in si tam ogledali testne rastline. Razložili so nam, kako vzdržujejo pogoje, potrebne za uspešno rast in nam povedali še nekaj o samih delavcih in njihovem delu. Ogled je bil zelo izčrpen, zajel je velik del genetsko spremenjenih rastlin ter nas popeljal v presojo predsodkov in predsodke časopisov, ki velikokrat ustvarijo popolnoma napačen vtis.

Lara Markič, Tanja Kaiba, Nežka Rugelj, Tina Kregar, Neža Kregar, 2.a

PROJEKTI

ZELENO

26

INŠTITUT ZA GENETSKO SPREMENJENE RASTLINE V torek, 16. septembra 2008 smo se dijaki ŠCRM Kamnik, ki smo se odločili za izmenjavo z Nemčijo in naši partnerji ob 8. uri zjutraj zbrali pred šolo Kurfürst-Rupreeht-Gymnasium. Razdelili smo se v dve skupini. Naša skupina si je najprej ogledala 20-minutni video posnetek o inštitutu genetsko spremenjenih rastlin, kjer sta nam dva znanstvenika v nemškem jeziku predstavila potek spreminjanja rastlin, hkrati pa tudi zgodovino odkritja avtohtonih rastlin (krompir).

Po ogledu video posnetka smo se z avtobusom odpeljali v bližnje mesto, kjer stoji ena izmed štirinajstih inštitutov za podeljevanje licenc genetsko spremenjenih rastlin. Tam nam je gospod Becher s pomočjo diapozitivov predstavil potek pridobivanja dovoljenja. Od vseh izredno zanimivih podatkov, ki smo jih prejeli na predavanju, so se nam je posebej vtisnili v spomin naslednji:

• celotna Nemčija ima kar 14 inštitutov za podeljevanje dovoljenj za registracijo novih genetsko spremenjenih rastlin

• naloga zaposlenih v tem inštitutu je, da glede na kvaliteto in kvantiteto sprejmejo ali zavrnejo novo genetsko spremenjeno rastlino

• možnost registracije in prodora nove rastline na trg je možna le, če se končni pridelek 95-odstotno ujema z zahtevami in pričakovanji inštituta

• lestvica, s katero ocenjujejo genetsko spremenjene rastline, je od 1 do 9 (ocena narašča s kakovostjo)

• nove vrste naj se po izgledu ne bi razlikovale od genetsko nespremenjenih rastlin (barva, velikost, okus)

• vsaka na novo registrirana rastlina mora za vedno ostati stabilna, drugače izgubi licenco

• rastline, ki so največkrat genetsko spremenjene, so koruza, sončnice, repa, krompir, tobak, trta in fižol

Po končani predstavitvi smo se odpravili na polje poleg inštituta, kjer smo si ogledali nekaj predstavnikov na različne načine genetsko spremenjenih rastlin in jih primerjali z genetsko nespremenjenimi rastlinami. Po nekaj posnetih fotografijah za

šolsko glasilo Zeleno(ter prav tako za okrajni časopis) in končanem predavanju, smo se z novo pridobljenim znanjem in nekaj koruze v laseh odpravili nazaj proti šoli.

Naše skupno mnenje o celotnem dnevu je pozitivno. Vse tri mislimo, da smo se kar nekaj naučili, pridobili veliko novih izredno zanimivh podatkov. Predavanje je potekalo predvsem v angleškem jeziku, zato smo imeli težave z razumevanjem strokovnih besed, kasneje pa se je situacija izboljšala, saj smo si stvari, ki smo jih slišali, tudi ogledali. Mraz in blato, ki sta nas spremljala na poti, sta bila nekoliko moteča, a zaradi zanimivega pripovedovanja je ogled vseeno hitro minil. Mnenje o genetsko spremenjenih rastlinah se od samega začetka kljub predavanju ni spremenilo, saj menimo, da je tako poseganje v naravo pretirano, saj ima tudi svoje slabosti. Slabosti celotnega procesa so predvsem možnosti alergij, zmanjšanje raznolikosti vrst in nesigurnost glede prodaje izdelka.

Mirjam Jeglič, Neli Lenček, Sara Železnikar

PROJEKTI

ZELENO

27

Intervju z Gospodom Becherjem GENSKO SPREMENJENA HRANA IMA TUDI PREDNOSTI V torek, 16. septembra smo odšli v Haßloch, kjer smo bili dogovorjeni z gospodom Becherjem, ki nam je predaval o gensko spremenjenih rastlinah. Sprva nam je povedal veliko zanimivega o rastlinah in ljudeh, ki so za in proti tej agrokulturi. Nato nam je pokazal nekaj diapozitivov, kjer so bile zelo lepo vidne razlike med vrstami. Zatem smo odšli na polje, kjer smo ga vprašali nekaj podrobnosti. Prijazno nam je odgovarjal in praktično pokazal razlike med posameznimi rastlinami.

Katera je zadnja vrsta, ki ste jo registrirali? Hmm… Bilo jih je zelo veliko, zadnja vrsta je bila registrirana prejšnji teden, mislim, da smo nazadnje odobrili vrsto rdeče vinske trte.

Katere so prednosti in pomanjkljivosti gensko spremenjenih rastlin? Najprej pomanjkljivosti. Zagotovo je velika pomanjkljivost ta, da so stroški takšnega vzgajanja zelo veliki in večkrat gojitelji porabijo velike vsote denarja za novo vrsto, ki pa jo kasneje zaradi pomanjkljivosti zavrnemo. Prav zato je takih gojiteljev zelo malo in zato je težko proizvesti dovolj gensko spremenjene hrane. Gojitelji se zelo bojijo tudi živali, ki pogosto uničijo pridelek, zato morajo biti polja s takimi pridelki ustrezno zavarovana, kar pa ni vedno tako lahko. A vendar ima ta vrsta vzgajanja tudi prednosti. Gensko spremenjene rastline lahko ustvarjamo v slabših pogojih kot običajno, zato se to vrsto hrane večkrat omenja kot rešitelja lakote v manj razvitih deželah. Prav tako velika prednost je ta, da so pridelki mnogo

večji od gensko nespremenjenih, prav tako pa med posameznimi plodovi ni velike razlike. Toda osebno menim, da je prednosti še veliko več, pomanjkljivosti pa vendarle ne toliko. Kako poteka gojenje takšnih gensko spremenjenih rastlin? Vselej na polje posadimo moške in ženske rastline, a vselej je ženskih veliko več, saj se iz njih razvijejo plodovi. Vedno je vse skupaj razporejeno enakomerno, v vrstah, zato da se izkoristi čim več moških semen. Čas sejanja teh rastlin pa je zelo različen, tako da je razmak med vzkalitvami posameznih rastlin lahko dolg tudi do pet tednov. Kaj pomeni kratica DUS? To je kratica, ki se jo večkrat omenja na našem inštitutu. Z njo označujemo vrste, ki so primerno gensko spremenjene. Pomeni pa, da so rastline podobne med seboj in da so stabilne, torej so odporne na vremenske vplive in podobne stvari. Nam lahko poveste še kaj o inštitutu in vašem delu na splošno? Seveda. Sam se s to vrsto znanosti ukvarjam že več kot petnajst let, a vendar ta ustanova obstaja že več kot petdeset let. Naše posestvo se razprostira na nekaj več kot 40 hektarjih obdelovalnih površin, v inštitutu pa je zaposlenih petnajst ljudi, ki opravljajo različne zadolžitve.

Hvala za vaš čas in vse koristne informacije! Hvala tudi vam za obisk, bilo mi je v veselje, želim pa vam tudi srečno pot domov.

Ažbe Dimec, Robi Kotnik, Matic Slabe, 2.c

PROJEKTI

ZELENO

28

DEBATA O GENSKO SPREMENJENI HRANI Tema naše izmenjave je bila gensko spremenjena hrana. Po ogledih inštitutov, ki se ukvarjajo z genskimi spremembami, si je vsak pri sebi izoblikoval mnenje o gensko spremenjeni hrani. V četrtek, 18.9.2008, je potekala debata na to temo. Odvijala se je v dveh skupinah, nemški in slovenski. Vsaka skupina je imela po dva predstavnika, ki sta bila za genske spremembe ali proti njim. Najprej se je pomerila nemška, nato slovenska skupina. Debata pri nemški skupini je potekala zelo mirno. Začela je dvojica, ki je bila za pridelavo gensko spremenjene hrane. Za uvod so povedali, da se z manipulacijo rastlinam spremeni lastnosti na bolje, ni nevarna ne za ljudi in ne za živali ter niti ne

za okolje. Je tudi boljše kvalitete, saj ji lahko dodajo različne vitamine. Omenili sta tudi » golden rice « projekt, ki je v Indiji mnogim ljudem rešil življenje. Pridelava pa je za kmete lažja, saj jim ni potrebno škropiti pridelkov. Skupina proti genskim spremembam pa je menila, da je genska manipulacija težka, še težje pa je preveriti, če so rastline škodljive za okolje. Problem pa bi bil lahko, da bi manipulirani geni postali močnejši in bi izrinili originalne, ki bi bili morda vseeno uporabni. V prid genskim spremembam govori tudi to, da se rastline da prilagoditi slabim pogojem, jih narediti bolj odporne in s tem postanejo insekticidi nepotrebni. A to bi se dalo narediti tudi s križanjem vrst. V Indiji se je z gensko spremenjenim bombažem zgodilo to, da so pridelovali zgolj eno vrsto, ki je postajala vse dražja, saj je izbruhnila bolezen, na katero manipuliran bombaž ni

bil odporen. Za konec so povedali še to, da je gensko spremenjena hrana boljše kvalitete in tudi bolj specializirana, npr. izdelava papirja iz krompirja s povečano močjo. V Indiji pa je rešila mnogo življenj. Dvojica proti genski manipulaciji pa je povedala, da so kmetje odvisni od velikih proizvodov in da imajo ostale vrste riža morda druge lastnosti. Denar, ki je bil porabljen za genske spremembe, pa bi lahko bolj pametno porabili. V nasprotju z nemško debato, ki je bila mirna, je bila naša zelo napeta in razburljiva. V dvojici, ki je bila za, sta bila Nežka Rugelj in Anže Sajevic, njuni razlogi so bili, da je gensko spremenjena hrana sestavni del naše prehrane. Ne glede na to, v kakšni meri ji nasprotujemo in se je

bojimo, tukaj je, med nami, bodisi kot osnovno živilo bodisi kot sestavina hrane, predvsem pa tako, da se ne zavedamo njene prisotnosti. Hrana naj bi bila bolj zdrava in s tem naj bi se naša življenjska doba podaljšala, bilo bi več hrane in manj lakote, manjša potreba po pesticidih, izboljšanje kakovosti hrane in povečanje donosa na podnebno neustreznih območij… Svoje

PROJEKTI

ZELENO

29

stališče sta odlično zagovarjala. Dvojica, ki je bila proti, je imela dva odlična govorca Matica Jereba in Ažbeta Dimca Njuni razlogi so bili raznoliki, predvsem pa podkrepljeni z dokazi. Menila sta, da bi to živalskemu svetu zelo škodilo. V knjigi Genetic roulette, ki navaja številne grozljive ugotovitve in verjetna tveganja, povezana z GS hrano, so navedeni dokazi o poskusih na živalih, ki jim je GS hrana škodila v skoraj vseh zdravstvenih ozirih; o tisočih bolnih, neplodnih ali mrtvih glavah živine; in o ljudeh z vsega sveta, ki so dobivali alergije ali se zastrupili zaradi uživanja GS prehranskih izdelkov, vdihavanja GS cvetnega praha ali stika z GS poljščinami pri žetvi. Eden izmed razlogov, zakaj proti, je bil tudi, da v obsežnih raziskavah, ki so opravljene v zvezi GSO glede na njihovo delovanje v okolju, je ugotovljeno, da se pestrost rastlin in pestrost insektov v področju posevkov GSO bistveno zmanjša. Cvetni prah GSO posevkov se nekontrolirano širi in zastruplja tudi oddaljene posevke, kjer se prideluje zdrava hrana ekološke ali biološko-dinamične kvalitete in s tem pridelovanje zdrave ekološke hrane onemogoča. Dotaknila sta

se tudi naše ustave, 72. člena, ki pravi: »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Država

skrbi za zdravo življenjsko okolje.« Večer se je odvijal v slogu parlamenta, ne razprave, sogovorniki so se med seboj klicali kar kolegi poslanci ter si na koncu prijateljsko segli v roke. Debata je bila zelo zanimiva, nekateri so svoje mnenje o tem še bolj potrdili ali ga celo zamenjali. Zanimivo je bilo, da so bili ob slovenski debati navdušeni tudi nemško govoreči dijaki, njihovi starši in profesorji. Prava debata torej lahko prebije jezikovne ovire. Dober občutek za nas, da tudi tujci prisluhnejo slovenskemu jeziku.

Karin Kregar in Špela Gorjup, 2.d

MATURANTI

ZELENO

30

PREDAJA KLJUČA IN PLES MATURANTOV V MESTU KAMNIK V ponedeljek, 22.maja 2008, smo se dijaki ŠCRM Kamnik zbrali v šolski avli, kamor so nas povabili letošnji maturanti. Dijaki 4.f so za tretje letnike namreč organiziral predajo ključa. V nabito polno avlo so maturanti slovesno pripeljali profesorice in profesorje, jih posedli na stole v avli in se jim zelo lepo zahvalili ter vsakemu dali rožo v zahvalo.

Nato so poklicali predstavnike tretjih letnikov na sredino avle. 3.a sta zastopala Ines Osolnik in Martin Plaznik, 3.b Tina Vrhovnik in Tilen Špenko, 3.c Manca Zobavnik in Domen Brumc, 3.č Tjaša Lah in Blaž Rupnik, 3.d Tjaša Vrhovnik in Aljaž Trpina, 3.e Tjaša Jesenko in Aleš Zorman, 3.f Danaja Blejič in Marko Dajanovič ter 3.g Nina Drolc in Zlatan Ljubljankič. Vsak od njih je dobil na čelo pečat – ime razreda, katerega je zastopal. Dobili so navodila za prvo nalogo. Razvrstiti so morali alkoholne pijače po stopnji alkohola od največje stopnje do najmanjše. Izpadel je en razred, saj tekmovalca nista pravilno uganila niti ene pijače. V drugi nalogi so se tekmovalci igrali prav poseben kviz. Odgovoriti so morali, kolikokrat v celem letu so bili prisotni pri pouku vsi dijaki 4.f, ali je bila Ljubljana kdaj prireditelj SP v hokeju na ledu skupine A, kako rečemo mešanici kakava, kakavovega masla, sladkorja in mleka, katera afriška država se je uvrstila v SP v nogometu, koliko znaša denarna kazen in koliko kazenskih točk dobimo, če v naselju peljemo 30km/h prehitro, koliko učilnic je v naši šoli, kje se je rodila mati Terezija in h kateremu kontinentu spada

država Sao Tome in Principe. Po tem težkem kvizu sta izstopila dva razreda. Od sedaj naprej pa je izpadel samo še en razred pri vsaki igri. Najprej so morala dekleta fantom jajce spraviti skozi hlačnici, fantje pa dekletom skozi rokave majice. Za sodelovanje v naslednji nalogi so ostali samo še štirje pari. Ta se je glasila: v 20 sekundah si morata fant in dekle zamenjati oblačila, nato pa se vrniti in se sprehoditi po modni pisti. Ko so se tekmovalci sprehajali, je to pri publiki izzvalo močan in glasen smeh, tako med profesorji, kot med dijaki. Izpadi so se vrstili, ostal je torej samo še 3.b in 3.g. Sedaj so tekmovalci morali pokazati še svoje pevske sposobnosti. Fantje so morali zapeti pesem Helene Blagne Mačo, zgrabi za krtačo, dekleta pa SOS Natalije Verboten. Tekmovalka 3.g ni zapela, zato je par avtomatično izpadel. Na vrsto pa je prišla še zadnja naloga. Para sta morala narediti testo iz moke in vode, nato pa ga raztegniti v čim daljšo kačo. Daljša je bila kača Tine in Tilna, zato je zmagal 3.b razred. Slovesno sta v imenu razreda prejela ključ in sladolede. Predstavniki 4.f so slovesno predali ključ svojim naslednikom in jim za nagrado dali še celo škatlo sladoleda za preostanek razreda. Nato pa so se letošnji maturantje v sprevodu podali v Kamnik, kjer so odplesali četvorko na Glavnem trgu. Ta del slovesa maturantov je bil zanimiv za prebivalce mesta, za starše maturantov, ki so prišli na prireditev, pa tudi ganljiv. Sproščeno vzdušje, ki je po plesu trajalo še nekaj časa, je prebivalcem mesta utrnilo tudi spomin na njihovo slovo od srednješolskega življenja.

Nastja Poljanšek, Petra Podlesek in Tanja Ropas, 3.c

MATURANTI

ZELENO

31

SLOVO MATURANTOV IN PODELITEV KNJIŽNIH NAGRAD V sredo, 24. septembra 2008, so v našo šolo še zadnjič prišli maturanti, od katerih so se profesorji in nekateri dijaki uradno poslovili. Kot se spodobi, pa so najbolj pridni, najbolj delavni in najbolj nadarjeni dijaki prejeli knjižne nagrade.

Najprej sta ga. Veronika Matjašič Kališnik in ga. Tatjana Novak s kratkim, a konkretnim nagovorom pozdravili vse maturante, jim čestitali za opravljeno maturo in jim v življenju zaželeli uresničitev sanj in želja. Življenje sta ponazorili z vrtnico, ki ima en cvet in mnogo trnov. Bivšim dijakom sta zaželeli čim bolj uspešno premagovanje trnja in kar se da najlepši cvet. Tudi župan občine Kamnik Anton Smolnikar je izrekel pohvalo maturantom. Letos je imela naša šola šest zlatih maturantov. Vsi so poleg opravljene zlate mature dosegli tudi odličen uspeh. Letošnji nagrajenci so bili: Gašper Kukec Mezek in Aleš Rode iz 4.a, Tjaša Lukan in Saša Štupar iz 4.b, Katja Krošelj iz 4.d, Katarina Kavčič iz 4.c pa je bila poleg odličnega uspeha in zlate mature nagrajena še za najboljšo raziskovalno nalogo. V 4.a razredu so bili nagrajeni še Matej Razpotnik za 5. mesto na geografski olimpijadi, Mirjam Juhant , Katarina Jeklar in Žiga Zupanek pa za odličen uspeh. V 4.b so bili za odličen uspeh nagrajeni Maja Sušnik, Maruša Rajh, Katja Novak in Anže Singer, Maks Kadivec pa je dobil nagrado za umetniški doprinos šoli (Hvala za fotografske prispevke v glasilu!). V 4.c je bila Sabina Ramič nagrajena za raziskovalno nalogo in odličen uspeh, Tina Kralj pa poleg zadnjega še za 5. mesto na tekmovanju iz filozofije. Klara Kregar in Nika Žagar sta bili nagrajeni za odličen uspeh. Vika Korošec iz 4.č je dosegla 1. mesto na tekmovanju iz filozofije, v 4.d razredu pa so bile Nastja Kajiš, Katarina

Skok, Romana Svetlin, Tamara Čelesnik in Urša Lanišek nagrajene za odličen uspeh. Aleksandra Krivic je dobila nagrado za odličen uspeh in zasedeno 2. mesto na državnem prvenstvu v filozofiji, Katarina Ulen pa je bila nagrajena za izjemne dosežke pri šolskem in obšolskem delu. V 4.e je odličen uspeh imela Špela Svetlin, v 4.g pa je Marta Osolnik dosegla prav dober uspeh na poklicni maturi. Petra Cerar, Monika Sršen, Simona Trobevšek in Almedina Jakupović so bile odlične na maturi, dosegle pa so tudi odličen uspeh. Dijana Preradovič je imela prav dober

uspeh na poklicni maturi. V 4.i je Mojca Slapnik imela odličen uspeh in je bila odlična na maturi, Žiga Bauer pa je imel prav dober uspeh na poklicni maturi. Vsi dijaki so imeli v šolski jedilnici nato zasluženo pojedino, predvsem pa je bil to čas za prijeten klepet s sošolci in profesorji. Lepo je ob koncu gimnazije še enkrat obiskati štiriletno stavbo učenosti in obujati spomine na šolo, ekskurzije, doživetja … Nastja Poljanšek, Petra Podlesek in Tanja Ropas

ZLATA MATURANTKA

ZELENO

32

Intervju s Katarino Kavčič SLOVENCI SMO NAROD PIVCEV … VENDAR VSE V MEJAH NORMALE!!!

Takšno je mnenje Katarine Kavčič o slovenskih pivskih navadah. Slednje je podrobno obdelala v svoji literarni raziskovalni nalogi En starček je bil, je vince rad pil, v kateri je raziskovala motive alkohola v literaturi slovenskega realizma. »Veteranka« v raziskovalnih nalogah, je s svojo zadnjo na državnem tekmovanju, ki so ga letos priredili v Murski Soboti, osvojila dolgo želeni cilj – zlato priznanje, izbrana pa je bila tudi za najboljšo raziskovalno nalogo na svojem področju. Katarina je junija zapustila ŠCRM in julija dobila naziv zlata maturantka, saj je izvrstno opravila maturo pri vseh predmetih, zdaj pa se že spopada s študijem na

fakulteti, vseeno pa si je vzela čas za tale intervju.

Ta raziskovalna naloga ni bila tvoja prva. Kako si se odločila, da boš raziskovala ravno alkoholizem v literaturi? Pred začetkom tega raziskovanja so bile za mano že tri druge raziskovalne naloge - dve iz zgodovine in ena iz geografije. Vendar je slovenščina ostala tisto področje, ki sem se mu želela posvetiti. Profesorica Jamškova, ki je vodila priprave za Cankarjevo tekmovanje, katerih sem se udeleževala, mi je predlagala, da bi se lotila raziskovanja te teme in ker sem si to ves čas potihem želela, sem seveda privolila.

Poleg mentorice profesorice Kristine Jamšek, si imela tudi zunanjo mentorico dr. Zdenko Čebašek – Travnik. Od kod si dobila idejo o sodelovanju z njo/ kako si vzpostavila stik? Kako ti je pomagala pri raziskovanju? Kakšne pomembne/zanimive podatke ti je pomagala najti? Dve mentorici sem imela že od začetka raziskovanja; sama nisem imela pri tem nič. ☺ Moji mentorici sta se že poznali in skupaj sta prišli do zamisli o temi raziskovanja: potrebovali sta le še raziskovalko – mene. Vsaka mi je pri delu pomagala z nasveti s svojega področja; profesorica je nadzorovala delo s slovenističnega vidika, doktorica pa s

strani medicine, saj je prekomerna raba alkohola bolezen, ona pa je specialistka na področju psihiatrije za zdravljenje alkoholizma. Pomagala mi je oblikovati tabele, poleg tega pa mi je posredovala podatke o razširjenosti alkoholizma; podarila mi je tudi zelo zanimivo knjigo, s katero sem si veliko pomagala, to je delo dr. Frana Viljema Lipiča, ki jo je napisal v prvi polovici 19. stoletja in govori o razširjenosti alkohola na Slovenskem v tistem času.

Gradivo je bilo zelo obsežno in predstavljam si, da si za branje potrebovala veliko časa in truda. Kako/kdaj si se lotila branja knjig? Si katero delo težje prebrala ali predelala? Ne, gradivo sploh ni bilo tako obsežno, le 19 knjig ☺. Res pa je, da ti podrobno branje vzame kar veliko časa. Vendar me to ni motilo, saj zelo rada berem. Toda moje raziskovanje ni obsegalo le branja: ko sem knjigo prebrala in si označila vse zanimive citate, sem morala napisati obnovo prebranega dela in vanj vključiti izbrane citate, to pa je bilo zares zelo zamudno. Po tem pa je sledilo še razčlenjevanje zbranih podatkov (citatov). Knjige sem prebirala zelo različno: nisem šla po vrsti, ampak

ZLATA MATURANTKA

ZELENO

33

sem jih izbirala bolj glede na to, kako obsežne so bile in koliko časa sem trenutno imela (zaradi testov in spraševanj, ko sem se morala učiti). Nobeno izmed izbranih del pa mi ni delalo preglavic – vse sem prebrala brez težav. Zdi se mi, da je bil način pisanja v realizmu in naturalizmu zelo prijazen do bralca in dela niso "zatežena". Je pa res, da je na primer Kersnik veliko bolj dolgočasen pripovedovalec kot sta na primer Milčinski ali Jurčič.

Katero delo/dogodek se te je najbolj dotaknil (ali ti je bil najbolj všeč)? Zakaj? To je pa težko reči ... Vsak izmed izbranih pisateljev ima svoj način pripovedovanja in težko bi rekla, da mi kateri zares ni bil všeč. Super je bilo spet prebrati Jurčičevega Desetega brata, Ptički brez gnezda Frana Milčinskega so zgodba iz mojega otroštva, pri njegovi Gospodični Mici sem se res nasmejala, Kersnikov Testament je zelo napeta zgodba, pritegnil pa me je tudi njegov Agitator, tako da sem prebrala tudi prvi del te zgodbe - Ciklamen, čeprav ta ni bila v izboru, Trdinova Vinska modrost je čista pivska pripoved, iz katere se naučiš veliko novega ...

Za celovito predstavo o takratnih navadah ljudskega pitja si navedla podatke o popitih pijačah. Te je kakšen podatek presenetil? So se ti podatki ujemali s pisateljevimi zgodbami? Te podatke sem povzela po že prej omenjenih zapisih dr. Frana Viljem Lipiča. Navedene količine popitih pijač, na primer: na vsakega od 15.000 prebivalcev Ljubljane je na leto prišlo 10,66 bokalov žganja (približno 15 litrov), 69,33 bokalov vina (približno 98 litrov) in 26,66 bokalov piva (približno 38 litrov) – vsak Ljubljančan naj bi na leto zaužil 151 litrov alkoholne pijače, so res osupljive, seveda so me presenetile! Pisatelji pa v svojih delih niso omenjali točne količine popitih alkoholnih pijač. Toda glede na to, da so omenjali, da so glavna zbirališča in kraji,

kjer so se odvijali družabni dogodki, krčme, pivnice in gostilne, predvidevam, da so bili pivci v pripovedih prav tako žejni, kot tedanji prebivalci našega glavnega mesta. ☺

Ob izdelovanju naloge si gotovo razmišljala tudi o današnjem odnosu ljudi do alkohola. Kakšen je tvoj odnos do alkoholnih pijač in alkoholizma? Kakšno mnenje imaš o pitju alkohola med najstniki? Seveda sem razmišljala tudi o razširjenosti alkoholizma danes; pretresel me je podatek, da je danes od alkohola odvisnih kar slabih 10 % Slovencev! Sama menim, da alkoholne pijače niso nič slabega, vendar jih je treba, tako kot vsako drugo stvar, uživati ravno v pravšnjih količinah. Navsezadnje smo Slovenci narod pivcev, ponosni na svoje sončne Gorice in dobro vino, kar je tudi prav. Takšni pač smo in tega ne smemo zanikati ali skrivati. Vendar vse v mejah normale!!! Menim pa, da je pitje med najstniki preveč razširjeno, saj ne gre za uživanje ob kozarčku dobrega vina ali piva, ampak dobesedno za nalivanje s poceni vini in malce dražjimi, vendar tudi močnejšimi vrstami žganja, kar pride na vrsto skoraj vsak konec tedna. Nič nimam proti, če tudi mladina (vključno z mano ☺) kdaj popije kaj alkoholnega, ne razumem pa, zakaj ne more biti zabave, ne da bi bilo vsaj enemu zelo slabo zaradi pretiravanja z uživanjem alkohola.

Končno pa si tudi dosegla težko pričakovano zlato priznanje. Kakšni so bili občutki v Murski Soboti, ko so razglasili rezultate, saj nisi prejela le zlatega priznanja, ampak da si bila tudi prva izmed tekmovalk v svoji kategoriji? Po tihem sem ves čas od oddaje naloge upala na to, da mi bo letos končno uspelo. Pri dveh raziskovalnih nalogah, ki sem jih naredila na ŠCRM, sem spoznala, kako nesramni, pristranski in nepošteni so lahko ocenjevalci in kako je, če tvoje delo ni

ZLATA MATURANTKA

ZELENO

34

cenjeno. Zato sem si letos še posebej močno želela, da bi mi uspelo. In res mi je! Čisto trda od strahu, kaj se bo zgodilo, sem čakala na razglasitev in ko je predsednica komisije izgovorila moje ime ter nadaljevala s številnimi pohvalnimi besedami o mojem delu, sploh nisem vedela, kaj se dogaja, naj vstanem in grem po priznanje, ali naj kar obsedim ... Potem pa ... ja, tudi kakšna solzica je prišla na dan.

Bi mogoče dala kakšen nasvet za bodoče raziskovalce? Vztrajajte! Čeprav vaše delo s strani ocenjevalcev ni cenjeno, nikoli ne pozabite, koliko dela ste vložili v raziskovalno nalogo pred seboj in bodite ponosni nase. Vsekakor se želim še enkrat zahvaliti VSEM mojim mentorjem na ŠCRM: profesorju Vresniku in profesorici Polajžarjevi, ki mi je stala ob strani tudi pri tej zadnji raziskovalni nalogi, na koncu pa še profesorici Jamškovi in zunanji mentorici doktorici Čebašek – Travnikovi, ki sta vsemu mojemu delu dali tisto zadnjo in najbolj potrebno piko na i ☺.

Bila si tudi zlata maturantka. Kako si se počutila? Mogoče sem po tihem pričakovala kaj takega, vendar res zelo zelo potihem. So bila pa zato pričakovanja drugih glasnejša. Zaradi tega sem bila pod pritisokm, saj nisem nikogar želela razočarati. Med maturo se nisem veliko učila, saj sploh ni bilo časa, ker sem imela v tistih dveh tednih tudi predstavitev raziskovalne naloge na državnem tekmovanju v Murski Soboti. V tako kratkem času se seveda ne moreš naučiti snovi treh oziroma štirih let. Mislim, da mi je bilo v veliko pomoč to, da sem že prej zgradila zelo dobre temelje pri vseh predmetih, potem pa je sledila le še nadgradnja in utrjevanje (že govorim v gradbeniškem žargonu :)). Rezultata sem se zelo razveselila, da sem zlata, pa nisem vedela, vse dokler me niso "poklicali" na slikanje. Drugače pa je bilo to le še eno od potrdil, da lahko zaupam vase, življenje pa seveda teče naprej in pred mano so že novi izzivi (beri kolokviji in izpiti :)).

Hvala in veliko raziskovalnega veselja pri študiju!

Tanja Ropas, 3.c

Katarina Kavčič je predstavila raziskovalno nalogo na 4. sociološkem dnevu na Zapricah

DIJAKI Z DIPLOMO

ZELENO

35

Urška Tomec Kosec, zdravnica POKLIC JE LEP, ČE RAD DELAŠ Z LJUDMI Urška Tomec, bivša dijakinja, je dosegla naziv zlata maturantka. V gimnazijskem času je pisala pesmi, tekmovala za Cankarjevo priznanje (zlato priznanje), delala raziskovalno nalogo Reke v slovenski poeziji, sodelovala in objavljala v glasilu Zeleno, tekmovala na ostalih področjih. Zdaj je zdravnica. Poklic je zelo aktualen in zanima tudi mnoge dijake, zato jo predstavljamo v glasilu.

Najprej, lepi in hudi spomini na srednjo šolo. Slišali smo že mnogo o tvojih uspehih. Kako gledaš zdaj na to obdobje? Zdaj, ko gledam nazaj, postajajo spomini le še lepši. Najprej se spomnim sošolcev, potem profesorjev in potem še življenjskega obdobja, v katerem sem takrat bila. V razredu sem imela veliko dobrih ljudi okrog sebe, z nekaterimi še imamo stike, z drugimi žal ne. Letos mineva že 10 let od naše mature! V prihodnjih dneh načrtujemo srečanje, ki se ga zelo veselim. Že ko sem odhajala iz šole, sem se zavedala, da so nekateri profesorji kot ljudje pustili globok vtis v meni; občudujem njihovo širokosrčno razdajanje, da verjamejo v dijake, jih res spodbujajo in res ljubijo svoje delo. Zato so danes srečanja s temi ljudmi, čeprav redka, zelo prijetna in še vedno polna spoštovanja z moje strani, hkrati pa čutim, da sem v njihovih očeh prerasla srednješolske klopi in sem zdaj že »gospa«. Žal so nekateri že prenehali učiti, ker so se upokojili ali umrli, kar menim, da je škoda za mlajše generacije.

Kakšna je razlika med gimnazijo in fakulteto? Oboje si uspešno zaključila. Kje so pasti enega in drugega šolanja? Leta brezdelja, kot sem jih poznala v osnovni šoli, so bila v srednji šoli že za mano in sem se morala za marsikaj truditi; pri enih predmetih, kot sta bili fizika in matematika, pač bolj kot pri drugih. Vsi moji srednješolski uspehi so po prestopu praga fakultete postali zelo majhni; tam je bila konkurenca izjemna, kolegialnost pa majhna. Verjetno je to tudi specifika medicine in vem, da ni na vseh fakultetah tako. Spoznala sem, kako dobro je bilo široko znanje, ki sem ga dobila v gimnaziji, vse od mature pa je izobraževanje postajalo vse bolj usmerjeno in ozko. V zadnjih letih ugotavljam, da mi

DIJAKI Z DIPLOMO

ZELENO

36

ni žal izbire študija, da uživam v delu, da pa mi manjka ustvarjalnosti. Gimnazijski čas s koncem osnovne šole je bil obdobje moje največje ustvarjalnosti.

O študiju medicine razmišlja veliko naših dijakov. Zdi se mi, da je to neke vrste magnet. Verjetno še vedno obstaja sij nedotakljivosti in časti nad tem poklicem, kot je včasih to veljalo za duhovnike, učitelje in zdravnike; danes bi dodala še odvetnike. Poklic je lep, če rad delaš z ljudmi in če si po naravi altruist. V življenju so boš potem srečal z ljudmi, ki te bodo občudovali zaradi samega študija, češ, kako težak je študij. Jaz sem mnenja, da je težko vse, kar te ne veseli. Potem boš srečal ljudi, ki ti bodo zavidali izjemne plače, o katerih se veliko govori: če bi bili radi bogati, se raje odločite za bolj donosen poklic, ker je pot do bogastva v medicini dolgotrajna in vprašljiva. Ne nazadnje poklic izgublja tudi vso čast, ljudje so vse bolj zahtevni, nestrpni in grozijo s tožbami.

Zakaj si se ti odločila ravno za medicino, če si tako poetičen človek? Ob koncu gimnazije sem stala pred dvema fakultetama: filozofsko, smer slovenščina, in medicinsko. Mislim, da je prevladala moja ljubezen do drugega človeka in dejstvo, da sem se lažje našla v poklicu po študiju v medicini.

Kakšen je pravzaprav študij medicine; je to res učenje noč in dan? Zakaj so za ta študij potrebne magično visoke točke na maturi? V bistvu težko primerjam študij medicine z drugimi, ker osebno poznam le tega; spominjam se študija moje starejše sestre, ki je psihologinja, ki je za vpis na fakulteto potrebovala še več točk kot jaz, študirala pa je tudi ogromno. Potem je tu še moja mlajša sestra, ki v svojem študiju- socialna medicina- zelo uživa in si vzame tudi več prostega časa. Jaz sem medicino vzela preveč resno, po pravici. Marsičemu sem se odrekla, ker si

nisem hotela očitati, da se nisem dovolj potrudila. Mnogi kolegi so ves študij uživali in hodili okrog. Danes bi študirala drugače. Mogoče bi kak izpit tudi padla. Nekdo mi je rekel, da je razlika med medicino in drugimi študiji najbolj v tem, da večina študira le v študijskem obdobju, medicinec pa celo leto. Na vaje naj bi hodili pripravljeni. Sovražila sem kolokvije in izpite, ki smo jih imeli naslednji dan po praznikih. Ob pričetku študija nisem mogla razumeti starejših kolegov, ki so govorili o 10 urah študija dnevno, kasneje pa postane to samoumevno. Za najobsežnejše izpite večina študira od 2 do 3 mesece. Visoke točke na maturi pa so, kot drugod, potrebne zaradi velikega zanimanja in števila razpoložljivih mest. Medicina ne ponuja zahteve še dodatnih vpisnih pogojev, zato je vse odvisno od mature in predhodnega uspeha. Žal so mnogi ljudje odlični v delu z ljudmi, pa ostane medicina neizpolnjena želja.

Mora biti za študij medicine človek tudi sicer poseben, da lahko študira in kasneje opravlja ta poklic? Vsak poklic zahteva določene značajske poteze. Kot že rečeno, je uspeh na maturi glavni kriterij za vpis, tako se na medicini znajdejo ljudje, ki so bolj željni časti kot pripravljeni delati; taki prej kot slej odpadejo, zamenjajo študij, ali pa se kasneje znajdejo v drugih poklicih in ne delajo kliničnega dela (npr. v farmaciji, politiki, ekonomiji…). Velika želja in trdo delo te lahko pripeljejo do uspešnega zaključka fakultete. Ljubezen do poklica in ljudi pa je edino, ker te zadrži v poklicu.

Zdaj si že zdravnica. So se tvoja pričakovanja in želje uresničile? Rada opravljaš ta poklic? Katere cilje imaš še na tem področju? Iz družine nimam izkušnje glede zdravniškega poklica, tako da je bilo zame vse novo. V medicini sem našla področje, pediatrijo, kjer sem našla vse, kar želim

DIJAKI Z DIPLOMO

ZELENO

37

trenutno početi. Ne obljubim pa, da bom to počela do konca življenja, ker je v življenju še veliko stvari, ki jih počnem rada in me zelo zanimajo. Svoja pričakovanja sem že v letih študija in sedaj dela že precej preoblikovala, tako da nisem razočarana, morda so me najbolj razočarali sodelavci. Če pa se spominjam idealističnega pogleda na to poklic, kot sem ga imela v srednji šoli, je resničnost precej drugačna. Moji cilji na področju pediatrije? Rada bi zaključila specializacijo in našla mesto, kjer bom delala, kajti sedaj še ni čisto jasno, kaj me čaka. Izbiram lahko med dispanzerjem ali delom v kliniki, oboje ima svoje slabe in dobre strani. Čakajo me še dobra 3 leta specializacije. V vmesnem času nameravam zaključiti z doktorsko nalogo. Čaka me še precej izobraževanj na tem področju, čakajo me dežurstva, izpiti… Trenutno pa se najbolj posvečam mislim na najinega prvorojenca, ki ga pričakujeva marca.

Je v medicini res treba študirati vse življenje, biti vsak dan z vsemi novostmi na tekočem? Katere pasti skrivajo »bele halje«? V mnogih poklicih ne moreš obsedeti na lovorikah, ki si jih prigaral, tako je tudi v medicini; stroka se stalno izpopolnjuje, moraš biti na tekočem, da delaš kar se da najbolje. To v teoriji pomeni vsaj kako urico študija dnevno potem, ko si že opravil specialistični izpit, pa vsaj nekaj dni odsotnosti letno zaradi izobraževanj… Jaz si niti ne predstavljam tega poklica drugače kot način življenja, zdravnik si tudi doma in na dopustu, na cestah in ne le v službi. Zato tudi razumem mnoge zdravnike, ki delajo do svoje smrti.

Povej nam kak svetel trenutek tega poklica, ki si ga že doživela. Najbolj so se me dotaknili onkološki bolniki; pred kratkim sem krožila na hematoonkološkem oddelku pediatrične

klinike, kjer sem se zelo navezala na bolnike, ki so težko bolni, pa se tudi veliko vračajo na kliniko. Tako sem spremljala tudi družino iz Sarajeva, kjer je bil bolan 3-letni deček. Dodatna ovira je bil še jezik, a smo se vsi potrudili po najboljših močeh. Ko sem zaključevala kroženje in obvestila družino, so me prosili, če me smejo poklicati, da ostanemo v stiku. Sama nisem imela bistvene vloge pri zdravljenju, pač pa kot človek, ki jih je razumel in poslušal ter poskušal najti najboljši pristop za malega bolnika. Za to so mi bili hvaležni, kar mi je zelo veliko pomenilo. Žal je ta fantek pred kratkim umrl.

Ustvarjalnost je del tvojega življenja. Tvoje pesmi so izšle v Kamniškem zborniku spomladi, objavljala si v Zelenem. Nam lahko izdaš, kdaj in kako si začela pesniti. Kako »rastejo« pesmi v tebi zdaj, ko imaš poklic, moža,… Moje prve pesmi so zaživele že v začetku osnovne šole, a so bile takrat enostavne, otroške… Najbolj sem bila ustvarjalna na koncu osnovne šole, še posebej pa v srednji šoli, ko me je še dodatno spodbudila prof. Griljeva. Večina je nastala zaradi nesrečnih ljubezni, spraševanja o smislu življenja, vrednotah, ob občudovanju narave, trenutnih vtisih… In ko sem razmišljala o tem, se je že zgodilo… In sem jih prelila na papir. Ko pomislim nazaj, je šlo vse tako zlahka, brez napora. Potem je prišlo obdobje fakultete, ko ni bilo časa, včasih pa ne papirja pri roki, da bi kaj napisala. Več sem pisala proze, v obliki dnevnikov, bloga… Sama zase menim, da vse odtlej nosim pesmi v sebi… In čakajo, da se izlijejo na papir.

V vaši družini ste glasbeno talentirani. Poješ v zborih. Kaj ti pomeni ustvarjalno petje? Pesem me spremlja že od malih nog, ko sta me varovala stara starša in smo večkrat skupaj peli. Rada pojem, vendar gre bolj za petje za dušo. Zelo lepo se je zbrati v naši

DIJAKI Z DIPLOMO

ZELENO

38

družini, ko skupaj, predvsem za praznike, kaj zapojemo. Večkrat sem zavidala glasbeno zelo nadarjenim, čeprav mi je jasno, da pač človek ne more imeti vsega in da sem prejela druge darove, ki jih lahko razvijam. V enem izmed zborov, kjer sem pela, sem ugotovila tudi, da je glasba lahko garanje, da pa si tega ne želim. Zato sedaj pojem res iz srca, ne tako zahtevnih melodij, med domačimi opravili… Še vedno sem mnenja, da bi si stvari lažje zapomnila, če bi bile uglasbene. In še vedno obžalujem, da se kot otrok nisem začela učiti igranja kakega glasbenega inštrumenta.

Sodelovala si tudi v glasilu Zeleno v letih, ko je bilo najboljše srednješolsko glasilo v Sloveniji (zdaj žal nagrad ne podeljujejo več). Kako ste ustvarjali takrat, kaj meniš o sedanjih glasilih, saj vem, da jih kdaj prelistaš? Mislim, da je njihov obstoj zelo pozitivna plat dogajanj v šoli- v času, ko mladi vse manj uporabljajo pravila pisanja, ko se še odkrivajo, ko je preprosto treba povedati kaj naglas,… Mislim, da ta glasila ostajajo enaka ali se celo izboljšujejo: izboljšala se je sama oblikovna podoba, teme pa so vedno aktualne- kaj se dogaja okrog nas in v nas. To je priložnost za mlade, da se izrazijo, da razvijajo svoje talente, da odkrivajo svoje odgovornosti.

Meniš, da imajo šolska glasila in podobne publikacije v današnjih internetni dobi še svoje poslanstvo? So objavljene besede lahko začetek dijakovega samopotrjevanja, odprta pot za objavljanje in ustvarjanje? Zame ima pisana beseda neizmerno moč, sama pa najraje primem v roke papirnato izdajo, ki mi je povsod dostopna. In mislim, da večina deli mnenje z menoj- zato se ne bojim, da bi naklade v prihodnosti upadle. Je pa potrebno slediti potrebam časa. Seveda se strinjam s tem, da je to gotovo lahko odličen začetek poti, pa naj bo to novinarska, pesniška, pisateljska, strokovna, na katerem koli področju…

Kaj svetuješ današnjim »Zelenčkom«, saj si tudi ti članica naše novinarske družine Zeleno? Predvsem bi vam rada zaželela uspešne poti in poguma ter zagnanih rok tudi v prihodnosti; vsem ne moreš ugajati, verjamem pa, da je najpomembneje, da delaš po svoji vesti.

Potovanja človeku dajo novo moč. Kam te je v študentskih časih zaneslo in kaj ti je ostalo za življenje? Katero potovanje ti je povedalo največ? V študentskih časih nisem veliko potovala, vsaj kolikor bi si želela, ne. Ves čas sem varčevala za svoje »sanjsko« potovanje, na katerega sem se odpravila po koncu študija, in sicer v Nepal in Indijo. Spoznala sem, kako so ljudje dobri. Kako lepo je potovati sam, ker nikoli nisi v resnici sam. Kako je lahko preprosto življenje lepo. Kako sem lahko srečna, da živim v tako bogatem svetu- in hkrati nesrečna, ker se zato nisem naučila ceniti preprostih stvari. Kako smo ljudje v resnici nadomestljivi in za večino nepomembni, zato je res pomembno, kakšne ljudi imamo okrog sebe. Kako ni pošteno ljudi obsojati. Kasneje sem še več potovala in si tudi še želim. Vendar se nikjer nisem naučila toliko, kot v tistih slabih 3 mesecih.

Izkušena maturantka z diplomo si. Še vedno tako mlada, da lahko v mislih sežeš v dušo vsem nam dijakom. Kaj bi nam rada še sama povedala? Mladost je čudovit del življenjskega popotovanja. Upam, da boste znali v življenju videti vso njegovo lepoto in enkratnost. Bodite odgovorni in veseli, verjemite vase in se ne bojte tistih, ki vam govorijo, da vam ne more uspeti. Vzemite si čas zase in za prijatelje. Spoštujte se. Življenje je lepo!

Hvala za pogovor in veliko sreče v zasebnem življenju in veselja v poklicu!

Nika Matičič in Urša Jerman

POTEPANJA

ZELENO

39

KLASIČNA GRČIJA IN OTOK ZAKINTOS – OTOK MODRINE IN NESKONČNIH PLAŽ Maturantski izlet je pomemben del srednješolskega življenja in ponavadi se srednješolci že v prvem letniku začnejo veseliti maturantske ekskurzije, ki pa jo nato dočakajo šele ob koncu tretjega letnika oziroma na začetku četrtega. Kot vsaka druga generacija, je tudi pri nas prišlo do dolgih pogovorov, konfliktov in neskončnih sestankov, ki so bili brez smisla. Kljub vsemu pa smo se na koncu odločili za klasičen ambient, in sicer Grčijo. Naša težko pričakovana Grčija se je zgodila že dan pred zaključkom pouka. Izpred šolskega parkirišča smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali proti Anconi in še zadnjič pomahali staršem v slovo. Pot je bila dolga in naporna, ves čas pa nas je spremljal grški »sirtaki« in ostale grške pesmi. Polni pričakovanj smo se v popoldanskih urah vkrcali na plavajočo lepotico Anek, eno najmodernejših ladij, ki pripluje v Grčijo v manj kot dvajsetih urah. Na ladji smo se kratkočasili s kopanjem v bazenih na palubi, posedanjem v barih, obiskom restavracije in plesom v diskoteki. Za večino je bila to prva vožnja s tako veliko ladjo in zato tudi svojevrstna izkušnja. Ko smo se zjutraj prebudili, smo že pluli ob čudoviti grški obali. Pripluli smo v pristaniško mesto Patras. Z avtobusom smo se nato po hriboviti pokrajini pripeljali v grško mestece Delfi. Med vožnjo sta nas vodič Igor in animatorka Rebeka kratkočasila s pripovedovanjem grških mitoloških zgodbic, imeli pa smo tudi kratek tečaj grščine. Delfi so predvsem živahno mestece s fantastičnim razgledom na

Korintski zaliv. V tem majhnem mestecu smo prvič okusili grške specialitete v tipični

grški taverni in se nato sami odpravili po delfski glavni ulici, kjer so nekateri pustili že kar zajeten kupček denarja. Zvečer je sledil obisk diskoteke, kjer je večina že skoraj brez težav sledila Grkom in njihovemu vročemu sirtakiju. Večer je bil zanimiv, pa tudi naporen, še bolj naporno pa je bilo jutro. Igor nas je po zajtrku peljal novim doživetjem naproti. Danes nevidna, ampak vsevedna Pitija, nas je za dobro jutro sprejela v svojem skrivnostnem hramu. Med spoznavanjem ostankov nekdaj najbolj slovitega grškega preročišča smo se zabavali

ob njenih prerokbah. Grčija ne bi bila Grčija brez Aten, zato tudi naš maturantski izlet ne bi bil popoln, če se ne bi odpravili tja. Ob prihodu v prestolnico, ko se je promet na cestah močno povečal, smo takoj zagledali manjši grič, ki se dviga nad Atenami. Bila je Akropola. Zapeljali smo se do zibelke zahodne civilizacije in se sprehodili med 2500 let starim Partenonom, Erehtejonom, templjem boginje zmage, grškim in rimskim gledališčem ter še nekaterimi drugimi stavbami. Na Akropoli se nam je razprostrl čudovit pogled na Atene z več kot tremi in pol milijoni prebivalcev. Po dolgem in napornem dnevu pa je sledil še

POTEPANJA

ZELENO

40

večerni sprehod po nikoli zaspani Plaki, živahnem srcu Aten. Plaka je res neverjetna. Trgovinica ob trgovinici, kjer prodajajo vse, kar si lahko zamislite. Od nakita, torb, oblek, spominkov, inštrumentov, zaves, starin, hrane kot je pečena koruza, kokosove palčke, gyros pite,… Tam se čas ustavi, saj se Grkom ne mudi nikamor. Če boste na kavico čakali kar nekaj časa, naj vas to ne moti, tam je pač tako. Grki pravijo siga, siga (počasi, počasi). Nekateri pa so se odločili preživeti večer v ritmih grške glasbe in sirtakija. Četrti dan je sledila vožnja v pokrajino Argolido, najbolj zeleni del Peloponeza. Občudovali smo grško gledališče v

Epidaurusu, kjer še dandanes uprizarjajo grške tragedije in komedije. Nič manj ni bil zanimiv ogled ostankov starodavnih Miken, zibelke evropske civilizacije. Pozno popoldne pa smo se nastanili v Toloju, prijetnem letoviškem mestu. Ker smo imeli po dolgem času spet možnost »namočiti se« v vodi, nismo počakali do jutra, ampak smo si kar po večerji nadeli kopalke in odšli na kopanje. Peti dan smo se po zajtrku odpeljali do Starega Korinta in Korintskega prekopa, kjer smo občudovali v živo steno izklesan prehod. Sledila je dobro uro trajajoča plovba na otok Zakintos, otok pesmi, rož in najlepših peščenih plaž. Zakintos je bil po mnenju večine dijakov najbolj pričakovani del naše ekskurzije. Nastanili smo se v hotelu v turističnem naselju Laganas, ki je eden najlepših turističnih centrov na otoku. Tam smo našli pravzaprav vse: zabavo, številne prijetne tavernice, dolge peščene plaže,… Večino časa smo preživeli v toplem in relativno plitvem morju, kar je bilo kot

nalašč za igre z žogo in »tunkanje«. Pogumnejši so plavali tudi nekoliko dlje od obale in imeli to srečo, da so videli posebno vrsto želv karetta – karetta, ki so prav zaradi

plaž in čistosti morja prav tako kot turisti obiskovalci tega otoka. Animatorka Rebeka nam je na plaži pripravila veliko družabnih iger, katere so še dodatno popestrile našo zabavo. Zadnji dan smo v hotelu razdelili nagrade in priznanja najbolj izvirnim skupinam. Deležni pa smo bili tudi pohval s strani profesorjev, ki so bili izredno zadovoljni, da se je ekskurzija iztekla tako dobro. Odpeljali smo se na letališče, kjer

smo po dolgem čakanju le dočakali čartersko letalo iz Brnika. Sledili so še zadnji posnetki, slovo in Grčija EVHARISTO (hvala)! Na maturantskem izletu smo se imeli čudovito, se kot razred povezali in še malo bolj spoznali drug drugega. Za vse nas je bila to neka nova izkušnja, izkušnje pa, kot vemo, bogatijo naše življenje.

Urša Jerman in Nika Matičič, 4.č

POTEPANJA

ZELENO

41

STROKOVNA EKSKURZIJA V BRUSELJ V nedeljo, 7. septembra 2008, smo se z evropskim oddelkom četrtega letnika in profesoricama Cirilo Jeras in Alenko Hladnik, odpravili v Bruselj. Mhm, na strokovno ekskurzijo v milijonsko mesto, ki je povrhu vsega slovesa, kakršnega nosi vsled venomerne ter odloč(il)ne dejavnosti v Evropski uniji, še glavno mesto Belgije. In priznati moram, da me je očaralo.

Bruselj je ime, ki pooseblja središče združene Evrope, pravo evropsko prestolnico. Povrhu tega, mesto očara slehernika s celo kopico znamenitosti, med drugim Atomiumom, ki ponazarja več kot stometrsko podobo celice železovega kristala, potemtakem kraljeva rezidenca (Chateau de Laeken), katero obkroža slikovit park z botaničnimi vrtovi, nujen zna biti takenako ogled osrednjega trga (Grand-Place/ de grote Markt), ki velja za enega najlepših v Evropi, dandanes pa je tudi glavna turistična zanimivost Bruslja. Potepanje po številnih ulicah okrog osrednjega trga je urnebesno, sploh ker te spremlja toplina mesta, ki se kaže na vsakem vogalu. Najbolj znamenit spomenik v Bruslju je tako imenovani “lulajoči fant” ali Manneken Pis. Ob posebnih priložnostih ga oblečejo v različna oblačila, če imate srečo, da dobi “maneken” novo oblačilo v času vašega obiska, imate dodaten razlog, da si ga ogledate – takrat namreč namesto vode lula pivo. V času našega obiska ga namreč ni. Žal. Bruselj je takenako znan kot mesto piva in nasploh prepoln različnih lokalov ter kavarn. Luksuz, kakršnega nudi Bruselj, zahteva svojo ceno, na žalost dobesedno, zato boste marsikje primorani obsedeti zgolj ob kozarcu piva (ali soka, kave, česarkoli pač že), zakajti kljub nadvse mamljivim in raznolikim jedem, kakršne Bruselj ponuja, dostikrat ali še bolje - povečini zapretirava s cenami, kar pa je potrebno ob tamkajšnih standardih razumeti. Poizkusiti velja vaflje, katere se dobi na praktično vsakem koraku, med drugim na stojnicah, v kakršnih smo sicer vajeni burekov ali kebabov. Vrnimo se na začetek. Odhod - nedelja zvečer. Vožnje namesto sprva mišljenih 12 ur, 16 ur. Kolone. Vožnja v modernem turističnem avtobusu je bila brez dvoma udobna, čeprav je le redkokdo utonil v res globok spanec.

Avtobus pač ni spanju ali pak spalcu prijazno vozilo. Srečoma smo naslednjo noč preživeli v bližnjem okolišu Bruslja, natančneje hotelu Leonardo Hotel Charleroi-City, ki je bil nadvse kvaliteten, sploh pa so bila tamkajšna ležišča superiorna napram sedežem v avtobusu. Če je bil Bruselj prepravljen s turisti in drugo srenjo, potlej je bilo mesto Charleroi, kjer smo prenočili, njega pravo nasprotje: tiho, zamorjeno, ulice pa so bile že ob šestih popoldne skorajda popolnoma prazne, ljudi je bilo mogoče uvideti edinole v kakšnem McDonaldsu, ob-uličnem lokalu ali čem podobnem. Aja, kakopak ne smem oz. ne morem pozabit niti na nekaj Belgijcev v posebno »spoliranih« avtomobilih, katere so dijakinje evropskega oddelka tako očarale, da so tamkajšno krožišče obkrožili najmanj trikrat, da so si jih lahko podrobneje ogledali in jim med vožnjo zavreščali besedo ali dve. Po uri hoda po mestu, nisem mogel mimo vprašanja: »Ali tu sploh so dekleta?« Pa ne zaradi kakršnegakoli poželjenja ali česarkoli, marveč zato, ker praktično ni bilo Belgijca, ki se ne bi ozrl za našimi (torej, slovenskimi) dekleti, jih po možnosti dvakrat obkrožili, ponosno in vzneseno (navdušeno)... - Verjetno predvsem zato, ker smo bili tam ravno ob času, ko ulice niso ravno prepredene s prebivalci in turisti (v

POTEPANJA

ZELENO

42

mestu sicer prebiva nekaj več kot dvajset tisoč prebivalcev). Naslednji postanek: Köln. Katedrala, ki se razprostira visoko v nebo, poživi mestno jedro in ga napravi še veličastnejšega, kot že sicer je. Na žalost časa ni bilo na pretek, zato smo imeli priložnost mestno jedro le na hitro obiti, pri čemer graja leti zlasti na ne baš veščo (torej, na ne preveč dobro in praktično) vodičko, kar vam lahko potrdi večina soudeleženih v ekskurziji. Kakorkoli, Köln me je očaral in se nameravam tjakaj ob naslednji priložnosti z veseljem vrniti - Nemčija me nasploh fascinira, verjetno enostavno zaradi tega, ker je pač to Nemčija. Omeniti velja nekaj dejstev o Kölnu, denimo to, da je četrto največje mesto Nemčije (za Berlinom, Hamburgom in Munichom) s (slabim) milijonom prebivalcev, katerega najvidnejša mestna znamenitost je katedrala (Kölner Dom). Za konec velja omeniti tudi obisk Evropskega parlamenta v Bruslju. Pa ne, ker ne bi bil (pre)zgodnje omembe in razpredanja vreden ali pak zaradi tistega klišejskega besedičenja o tem, da se najslajše prihrani za konec, ampak edinole zato, ker se o njem na dolgo in široko piše (tako o njega funkcijah, kot tudi ostalih dejstvih, ki se pritičejo politike in ključnosti EP za le to) praktično vsakoletno v glasilu Zeleno in vsakodnevno v ostalih časopisih javnega formata. Zato ne bi dolgovezil z nizanjem dejstev o slednjem, temveč bi samo strnil naše doživetje slednjega. Torej, v parlamentu nas je sprejela gostiteljica in nas seznanila z določenimi stvarmi, ki naj bi nam pomagali pri snovanju podobe Evropskega parlament ter nam objasnila najpomembnejša dejstva o le tem. Vmes nas je prevzela še Mojca Drčar Murko, ena izmed sedmih slovenskih poslancev

Evropskega parlamenta, in nam predstavila teme oz. vprašanja, s katerimi se trenutno najresneje ukvarja (tokrat zavzemanje za ustavitev uvažanja tjulnjih izdelkov), hkrati pa nam približala diskusije, kakršne predstavljajo njen vsakdanjik v Evropskem

parlamentu. Za popolni izkus dogajanja v EP smo se udeležili še seje in použili delček tamkajšne politične aktivnosti in strokovnosti, kakršna je tamkaj kratkomalo povsem samoumevna. Priznati moram, da sem imel ob pisanju reportaže (ali kakorkoli pač že poimenujemo pričujoči tekst) ničkoliko težav. Zatorej se vnaprej opravičujem za nekoliko zmeden in ne preveč neudeleženim v ekskurziji prijazen tekst (udeleženi bodo verjetno lažje našli bistvo zapisa, morda celo rep in glavo teksta, si v glavi zamislili dogajanje, odvrteli doživeto, ...). Strniti vsa občutja, doživetja, nakar jih zapisati še na karseda bralcu priljuden način, kakopak ni najbolj enostavno. Torej, če povzamem: strokovna ekskurzija je, tudi spričo dobrega in neobremenjujočega mentorstva profesoric ter izredno družabnega razreda evropskega oddelka, minila nadvse uspešno in kar najbolje zaobjela bistvo strokovnih ekskurzij. O Bruslju pa edinole to: »Opevano ime na mestu, o katerem pišejo najbolj ugledni časopisi širom sveta v najlepši luči.« Tudi Zeleno. Morda bo pa le kdaj povabljena tja tudi ekipa glasila Zeleno. Spodobilo bi se, ker že tako dolgo pišemo o tem mestu. Samo

posameznikom se je do sedaj uspelo vtihotapiti v to evropsko radovedno druščino. Aha, bil sem zraven! V najlepši luči mi ostaja v spominu in tudi marsikateremu oziroma še bolje - večini udeležencev te evropske raziskovalne poti.

Blaž Cotman, 4.č

OBISKALI SO NAS

ZELENO

43

LJUDJE Z VELIKIM SRCEM Ste se že kdaj vprašali, kako poteka življenje oseb z motnjo v duševnem razvoju? Verjetno ne. Na srečo pa nekateri so se in tem osebam, ter njihovim družinam, poskušajo olajšati in olepšati njihov vsakdan. Leta 1963 je bila ustanovljena zveza Sožitje kot republiško društvo za pomoč duševno prizadetim. Danes je v okviru društva Sožitje vključeno že 51 lokalnih društev, ki so razpršena po celi Sloveniji.

Društvo Sožitje Mengeš pokriva občine Domžale, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče in Trzin. Leta 2006 je praznovalo že 40-letnico. Njihov začetek sega v leto 1966. Začelo se je kot povezovanje staršev, kasneje pa se je namen društva razširil in danes se tam odvijajo različne dejavnosti: športne, kulturne, družabne, socialne, izobraževalne in seveda tudi sprostitvene. Vse dejavnosti so razporejene tako, da se lahko osebe z motnjo v duševnem razvoju vsak dan v tednu zabavajo in učijo novih stvari. V njihovem okviru deluje glasbena skupina Strune, ki igra na Ullvilla instrumente. To so posebni instrumenti, ki so prilagojeni osebam z motnjo v duševnem razvoju. Vse se je začelo, ko je oče želel ugoditi svojemu sinu, ki si je neskončno želel igrati na glasbilo. Ugotovil je, česa je njegov otrok sposoben in njegovim zmožnostim prilagodil glasbila in note. Note so sestavljene iz barvnih krogcev, zaradi katerih si je lažje zapomniti, kaj se pritisne ob določenem krogcu. Skupina Strune se dobiva vsak ponedeljek, kjer se skupaj naučijo novih pesmi in ponovijo stare. Vodi jo gospa Stanka Kač, ki izžareva neverjetno energijo in moč, ki jo daje skupini. Njihove vsakotedenske vaje so se jim odlično obrestovale. Skupaj nastopajo ob različnih dogodkih. Tudi živčnosti ne poznajo, saj so zmožni nastopati pred veliko skupino ljudi. Sama ne vem, če bi uspela nastopiti pred približno 500 dijaki. Njim je uspelo. 13. maja so nastopili za nas, dijake obeh srednjih šol Šolskega centra Rudolfa Maistra Kamnik. Vsi dijaki smo z

zanimanjem poslušali in včasih tudi malce zapeli ob znanih pesmih. Po vtisih ostalih poslušalcev sem ugotovila, da smo bili vsi najbolj navdušeni nad Odo radosti, evropsko himno, ki so jo zaigrali popolnoma brez napak. Lagala bi, če bi napisala, da nismo bili prevzeti nad njihovim znanjem. Kot sem že napisala, društvo ni usmerjeno samo v eno dejavnost. Taborniki Vandrovčki uživajo ob taborjenju, petju tabornih pesmi in učenju novih veščin. Tudi ročnih spretnosti, plesa in telovadbe niso prikrajšani. Zelo radi smučajo, zato je zima rezervirana za tek na smučeh in alpsko smučanje. Ob toplih mesecih se odpravijo na morje ali v toplice, kjer uživajo ob čofotanju, potapljanju in igrah v vodi. Celo leto se udeležujejo športnih treningov, svoje sposobnosti preizkusijo tudi na tekmovanjih. Vsako leto se udeležujejo štirih tekmovanj v okviru zimskih in letnih iger ter atletskega in plavalnega mitinga. Včasih si vzamejo tudi dan brez napornih treningov in dejavnosti, ko se dobijo samo za zabavo. V Radomljah si v času pustovanja najamejo diskoteko Šporn, kjer plešejo v pustnih maskah. Tudi na materinski dan in novo leto nikoli ne pozabijo. Spomladi in jeseni organizirajo pohode in piknike, ob katerih se družijo vsi, od najmlajših in vse do najstarejših. Seveda vsem prija pravi dopust na sončni plaži ob toplem morju. Letos so v septembru ali oktobru načrtovali dvodnevni izlet na Boromejske otoke in ga tudi izvedli. V tem času so za vse otroke poskrbele varuhinje, starši so se lahko za

OBISKALI SO NAS

ZELENO

44

Glasbena skupina Strune, Društvo sožitje Mengeš

dva dni samo sprostili na plaži in pozabili na vse skrbi. Da pa se člani Društev Sožitje ne družijo samo z znanci s svojega okrožja, se srečujejo na skupnih seminarjih. Na nekaterih seminarjih se posvetijo samo izobraževanju staršev, kjer so otroci pod budnim očesom varuhinj. Druga so izključno za osebe z motnjo v duševnem razvoju in zato starše pustijo doma. Otroci se morajo že zgodaj navaditi na malce samostojnosti, saj ne morejo biti starši vsako minuto z njimi. Da pa se starši ne počutijo preveč osamljene, so organizirana tudi izobraževanja preko Zveze Sožitje v okviru štiriletnega cikla, ki se jih udeležijo skupaj z otroki. Večina teh seminarjev traja teden dni in se odvijajo na različnih lokacijah Slovenije: Cerkno, Zreče, Rogla in Ankaran. Za same osebe z motnjo v duševnem razvoju je čez počitnice poskrbljeno tako, da se lahko vključijo v tedenske oblike vseživljenjskega učenja v obliki doživljajskih taborov, plesnih in glasbenih delavnic, računalništva, ohranjanja branja in pisanja, pohodnih taborov, šotorjenja ob Kolpi itd. Vsakega januarja in maja Pedagoška fakulteta v Ljubljani organizira športno

dopoldne. Bodoči učitelji razrednega pouka ali študentje specialne in rehabilitacijske pedagogike pod vodstvom mentorja dr. Rajka Vuteja organizirajo in sestavijo nekaj nalog za Vrtiljak zabave in športa. Letošnjega maja so se študentje razrednega pouka tretjega letnika potrudili s plesom, odbojko, igrami z baloni in žogicami, ki so jih lahko izkoristili tudi kot pak za hokej. Sodelovali smo tudi gledalci. Poskrbeli so celo za slikanje na telo. Proti popoldnevu so bile na vseh prisotne rožice, sončki in priljubljene živali. Bilo je odlično glasbeno vzdušje v družbi slovenskih glasbenih skupin. Sladkali smo se s slastnimi dobrotami. Naučili smo se plesa, imenovanega Makarena, in za konec smo si lahko za spomin vzeli balone. Vsi smo dobili tudi svojo diplomo v spomin in priznanje na ta prelep dan, ko smo spoznali toliko ljudi z velikim srcem. Za dijake ŠCRM Kamnik je bil glasbeni nastop v naši avli dragocena izkušnja, ki ima širšo spoznavno vrednost. Drugačna bodo zdaj srečanja z ljudmi z motnjo v razvoju. Prav ta glasbeni nastop je v nas zbudil občudovanje njihove volje in poguma, ki ga tudi nam kdaj primanjkuje.

Urša Svetek

DEJAVNOST DIJAKOV

ZELENO

45

BRONASTA MEDALJA ZA ZNANJE IZ GEOGRAFIJE Na državnem tekmovanju iz geografije, ki je potekalo 21. aprila 2008 v Blanci, so po zmagi na regijskem tekmovanju, ki je potekalo na naši šoli 3. marca 2008, tekmovalci naše šole Gašper Kukec Mezek, Matej Razpotnik in Blaž Verbič v ekipnem delu tekmovanja osvojili zlato priznanje. V posamični razvrstitvi je bil najboljši Matej Razpotnik, ki je dosegel 1. mesto na državnem tekmovanju in se tako uvrstil na 7. geografsko olimpiado, ki je letos potekala v Tuniziji od 7. do 12. avgusta. Skupaj z njim sta Slovenijo na geografski olimpiadi zastopala še dva dijaka iz Škofijske klasične gimnazije Ljubljana in dijak iz gimnazije Škofja Loka. Tekmovanje je

obsegalo tri sklope. Tekmovalci so se najprej pomerili v reševanju multimedijskega testa iz obče geografije, nato so pisali tri ure in pol dolg test, ki je obsegal 7 različnih tematskih sklopov (mednarodni turizem, podnebje in podnebne spremembe, mesto Bogota, energija in trajnostni razvoj, razdeljevanje hrane in problemi s hrano po svetu ter podnebje Kitajske v povezavi z olimpijskimi igrami). Dijaki 24 držav so v

tretjem delu na okrog 1500 km dolgi poti po Tuniziji reševali različne terenske naloge. Matej se je v izjemno močni konkurenci uspel uvrstiti v prvo polovico tekmovalcev in tako osvojil bronasto medaljo. Zasluge za to ima seveda tudi mentorica Sonja Trškan.

DIJAKI ŠCRM NA SREČANJU PRI KRALJICI Kraljica Elizabeta II. in njen mož vojvoda Edinburški, princ Philip sta se med tridnevnim obiskom v Sloveniji v oktobru udeležila tudi srečanja s slovensko mladino, ki je vključena v program MEPI (mednarodno priznanje za mlade). Mednarodni program je ustanovil vojvoda Edinburški leta 1956, v Sloveniji je znan kot program MEPI. To je eden od šestih največjih programov za mlade od 14. do 25. leta na svetu, ki ga izvajajo v več kot 120 državah na svetu. Mladi se urijo in izpopolnjujejo na področju prostovoljstva, veščin, rekreativnih športov in odprav ter se

tako izpopolnjujejo v močne, samozavestne in odgovorne državljane. Dijaki ŠCRM so se aktivno vključujejo v ta program, saj imamo na šoli usposobljene mentorje in šolane inštruktorje odprav.

Letošnje podelitve so se udeležili dijaki, ki opravljajo dejavnosti za zlato priznanje: Katarina Ulen, Ajda Špacapan, Klemen Klemen in Živa Lavrinc. Kot bodoči prejemniki zlatih priznanj so se udeležili slavnostnega dogodka v Slovenski filharmoniji,

kjer sta vojvoda Edinburški, princ Philip in slovenski predsednik dr. Danilo Turk podelila zlata priznanja letošnjim prejemnikom.

V olimpijskem letu 2008

DEJAVNOST DIJAKOV

ZELENO

46

ŠCRM DOBIL MAISTROVO SPOMINSKO PRIZNANJE Ob letošnjem državnem prazniku-Dnevu Rudolfa Maistra, ki smo ga praznovali v nedeljo, 23. novembra , ko smo hkrati obeležili tudi 90 let od prelomnih dogodkov v Mariboru in začetka oboroženega boja za našo severno mejo, je v petek, 21. novembra, v dvorani nad Kavarno Veronika potekala slovesna podelitev spominskih priznanj generala Rudolfa Maistra. Letošnje državno priznanje je prejel tudi Šolski center Rudolfa Maistra Kamnik za dolgoletno delo na področju širjenja zavesti o delu in veličini generala Maistra med mladimi. Zasluge za to priznanje imajo prav gotovo profesorji, ki so z dijaki pripravljali razstave, vseslovensko tekmovanje iz zgodovine, recitale v šoli in na slovesnostih v Ljubljani. Glasilo Zeleno je Rudolfu Maistru posvetilo tematsko številko, ki so jo brali po vsej Sloveniji. Dijaki ŠCRM, širimo zavest o veličini generala Maistra še naprej!

RAZSTAVA O PRIMOŽU TRUBARJU V AVLI NAŠE ŠOLE Ekskurzija Po poteh Primoža Trubarja je vsem udeležencem ostala v lepem spominu. Takoj po prihodu domov smo začeli pregledovati slike in svojim najbližjim pripovedovati vtise te bogate kulturne poti. V ponedeljek smo pričeli z razlago v šoli, da so več o Trubarjevem življenju izvedeli sošolci, ki se ekskurzije niso udeležili. Na pobudo profesorice Anice Grilj, ki je organizirala ekskurzijo, smo v šolski avli

dijakinje tretjih letnikov z mentorico pripravile razstavo. Knjižničarke so nam prijazno posodile faksimile nekaterih protestantskih knjig in dela, ki govorijo o Trubarju; nekaj knjig in veliko časopisnega gradiva je prinesla mentorica. Dodale smo še naše posnetke s poti (te so navdušeno gledali udeleženci in drugi sošolci), zemljevide, komentarje. Šele ob obilnem gradivu smo se dodobra zavedle, kako bogata je bila reformacija na Slovenskem in kako pomemben je Trubar za naš narod. Razveselilo nas je, da so nekatere profesorice pri urah slovenščine odpeljale dijake na razstavo in so jo dijaki udeleženci razlagali. Ker je bilo zanimanje veliko, smo panoje in vitrine z gradivom prenesli na mirnejši del šole in razstavo podaljšali. Prav tu se je ustavilo veliko posameznih dijakov in ostalih obiskovalcev šole.

Tanja, Petra, Zala, Monika, Nastja

DEJAVNOST DIJAKOV

ZELENO

47

SREČANJE MENTORJEV IN UREDNIKOV ŠOLSKIH GLASIL Kaj je šolsko glasilo? Poročevalec o tem, kakšni so bili, kaj so počeli in kako so razmišljali dijaki nekoč in danes? Nadležna šolska aktivnost, ki se vtakne v vse in piše o stvareh, ki nikogar ne zanimajo? Možnost, da napišeš, kar želiš in se zraven naučiš še, kako pisati in kako zagovarjati svoja stališča? Verjetno bi z mnogimi besedami lahko opisali šolska glasila. Dejstvo pa je, da je šol, ki imajo glasila, v Sloveniji zelo malo in ŠCRM Kamnik se lahko šteje med to peščico. Lepa gesta pa je prišla konec lanskega leta z 2. gimnazije Maribor. Praznovali so namreč 15. obletnico glasila Borec in ob tej priložnosti, so povabili srednje šole in gimnazije, ki ustvarjajo šolska glasila, da se v Mariboru 11. aprila udeležimo uredniškega seminarja. Povabili so tudi nas, uredništvo Zelenega in vabilu smo se seveda z veseljem odzvali. Že ob prihodu v Maribor nas je na želežniški postaji pričakal predstavnik, ki nas je prijazno popeljal do šole. Tu je že vladalo prav posebno, slavnostno vzdušje, saj so vsi nestrpno pričakovali otvoritev jubilejne razstave o Borcu. Tu so s slikami

iz »zaodrja« in z izrezki in starih izdaj, naslikali zgodbo od peščice nadebudnih in radovednih urednikov, do močnega in številčnega uredništva, ki danes ustvarja glasilo. Sledile so številne delavnice, kjer smo z gosti Majdo Struc, bivšo glavno in odgovorno urednico Večera, Alešem Gaube, novinarjem Dnevnika in enim od ustanoviteljev Borca, Borutom Mekina novinarjem Mladine in enim od ustanoviteljev Borca diskutirali o

pomembnosti šolskih glasil in njihovi priljubljenosti med bralci. Po kosilu smo se z mentorji razdelili in delavnice za mentorje in urednike so potekale ločeno. Naslavljali smo razne kočljive teme, s katerimi se srečujemo, ko pišemo šolsko glasilo. Vse od postavitve člankov, pa do avtorstva. Srečanje je minilo v prijetnem vzdušju vse do poznega popoldneva, ko smo se poslovili in odšli nazaj proti Kamniku. Glavni namen srečanja je bil izpolnjen: izmenjati si izkušnje in ideje, da bi svoja šolska glasila še izboljšali in bi bili nanje ponosni ne le uredniki, temveč celotna šolska skupnost.

Tanja Ropas, 3.c

DEJAVNOST DIJAKOV

ZELENO

48

DOBRODELNOST DIJAŠKE SKUPNOSTI ŠCRM Dijaška skupnost ŠCRM si že nekaj let prizadeva, da bi čim več dijakov naše šole z nesebično pomočjo sočloveku v stiski dodalo svoj košček dobrodelnosti, ki je v današnjem času še kako pomembna in potrebna. Našemu vabilu, naj kot prostovoljci nudijo učno pomoč šibkejšim dijakom obeh sosednjih osnovnih šol in gojencem Zavoda za usposabljanje invalidne mladine, se odzove kar nekaj dijakov, pripravljenih, da svoje znanje in prosti čas delijo s tistimi, ki so tovrstne pomoči potrebni. Srečanja, ki ponavadi potekajo enkrat tedensko, so dobrodošla tako za učence oz. dijake kot za naše prostovoljce, saj skupno preživljanje prostega časa ni namenjeno zgolj razlagi snovi oz. podajanju znanja, temveč tudi druženju in spletanju novih prijateljskih vezi. Po izkušnjah sodeč lahko trdimo, da tako sodelovanje nedvomno pripelje do obojestranskega zadovoljstva. Sožitje z mlajšimi od nas in sovrstniki je ena izmed sestavin kvalitetnega življenja. Zavedamo pa se tudi, kako veliko se lahko naučimo iz izkušenj in modrosti starejših okrog nas. Tudi zato se je pred nekaj leti porodila ideja, da nekako premostimo medgeneracijske razlike in se začnemo družiti s stanovalci Doma starejših občanov Kamnik. Takrat sploh nismo slutili, kako veseli bodo naše pobude, sedaj pa zadovoljni ugotavljamo, da naš vsakoletni božično–novoletni

program, ki vključuje petje, ples in igranje na instrumente, prinaša veselje in nekaj mladosti v njihovo jesen življenja. Podobno prijetna je bila tudi naša izkušnja skupne čistilne akcije Kamnika in okolice, ki so se je udeležili nekateri naši dijaki in člani Društva upokojencev Kamnik. V veselje nam je, da na takšen način lahko pokažemo hvaležnost in spoštovanje do starejših generacij, ki so pred nami gradile svet, v katerem sedaj živimo. Ena zadnjih dobrodelnih akcij Dijaške skupnosti ŠCRM pa je akcija zbiranja plastičnih zamaškov, namenjena zbiranju

sredstev za gradnjo dvigala za invalidne osebe in za nakup

invalidskih vozičkov. Odziv dijakov je presegel vsa naša pričakovanja, z ogromno količino zbranih zamaškov pa smo dokazali, da nam ni vseeno za tiste, ki so žal nemočni in odvisni od drugih. Za izjemno aktivno sodelovanje smo prejeli tudi posebno zahvalo

organizatorja akcije, ki še vedno traja. Ob tej

priložnosti bi se radi zahvalili vsem, ki ste kakorkoli prispevali h katerikoli od zgoraj omenjenih dobrodelnih aktivnosti in pokazali, da imamo dijaki naše šole čut za sočloveka. Hkrati vas vabimo, da se nam pridružite, saj nam bo s skupnimi močmi lažje uresničevali cilje, ki smo si jih zastavili.

DS ŠCRM

MI IN OKOLJE

ZELENO

49

SONČEK JE IN MI ZNIŽUJEMO CO2 V ponedeljek, 29.9.2008, smo dijaki, ki obiskujemo priprave na maturo pri prof. Lojzetu Vrankarju in prof. Renati Capuder, imeli akcijo z naslovom Sonček je in mi znižujemo CO2. Dopoldne smo se zbrali v šoli in se razdelili v dve skupini ter odšli v računalniško učilnico. Najprej nas je v imenu Slovenskega E-foruma prijazno pozdravila gdč. Maja Blejec, kasneje pa še g. Andrej Klemenc. Z gdč. Blejec smo govorili o različnih virih energije, ki jih uporabljamo doma in na internetni strani www.energypat h.eu, izračunali naš odtis CO2-ja, ki ga pustimo v okolju. Računanje se nam je vsem zdelo zelo zanimivo, saj smo ugotovili, da če kurimo les - torej drva ali biomaso - za okolje ne predstavljamo nevarnosti. Na internetni strani so tudi poučne risanke za najmlajše, ki so zelo zabavne, vendar pa se v vseh skriva zelo pomembno sporočilo - varčujmo z energijo in ne ogrožajmo okolja. Ko smo se dijaki že nekoliko ozavestili, da so prav naša dejanja tista, ki tako močno vplivajo na podnebne spremembe, smo se odpravili na Glavni trg v Kamniku. Tam smo

postavili mini sončno elektrarno, s katero smo kasneje napajali računalnik in ojačevalec. Tako se je glasba širila po trgu in privabljala zanimanje mimoidočih, katere smo dijaki prijazno povabili na kasnejše predavanje o energetsko varčni gradnji in prenovi stavb. Tu nas je najprej pozdravila ravnateljica Veronika Matjašič Kališnik, univerzitetna diplomirana biologinja, ki je izpostavila pomen energetskih virov, s katerimi vplivamo na sedanje okolje in okolje, ki ga bodo imeli naši nasledniki. Predavanje sta vodila mag. Miha Paznik z Gradbenega inštituta ZRMK in dr. Aleš Krainer s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Vsak od njiju je predstavil svoje mnenje, kar je bilo za obiskovalce predavanja zelo zanimivo, saj sta bili mnenji nasprotujoči. Domov smo odšli polni novih, zanimivih informacij, ki jih bomo zagotovo upoštevali, ko bomo gradili oziroma prenavljali svoje prostore. Žal pa je ljudi, ki bi jih takšne naložbe za boljšo prihodnost zanimale, zelo malo. Upajmo, da jih bo v prihodnosti več, da bomo skupaj zagotovo zmanjšali delež CO2 v ozračju.

Nastja Poljanšek, 3.c

MI IN OKOLJE

ZELENO

50

»HUDE URE« LETOŠNJEGA POLETJA Težko rečem, da je kdo v poletnih neurjih na območju Kamnika z okolico ostal neprizadet. Že če nam s strehe odnese strešnik ali pa podre kakšno drevo na dvorišču, ti je sila težko in škoda je takoj na vidiku. Predstavljajte pa si, da vam odnese celotno ostrešje, da nimate več zavetja pred dežjem ali da imate popolnoma uničenega več hektarjev gozda, za katerega je skrbelo in ga obnavljalo več predhodnih generacij. Pride…, 10 minut in vse to je popolnoma uničeno. Tak pogled in stisko so imeli prebivalci vasice Gozd nad Kamnikom po tistem hudem neurju 13. julija 2008.

Po tistem razdejanju, ki ga je povzročila narava, je bilo zelo veliko dela in lepo je, da si v takih trenutkih pomagamo in stojimo ob strani. S tem namenom se nas je 10 učencev 2.b razreda zbralo, da bi sošolki, ki jim je neurje povzročilo res veliko škode, pomagali pri odstranjevanju posledic. Vsi smo poprijeli za delo in v treh urah počistili pašnik, na katerem so bili strešniki, veje, deli ostrešja. Sošolka, ki živi v vasi Gozd nad Kamnikom, je povedala:« Bila je običajna nedelja, ki se je ob drugi uri popoldne sprevrgla v pravo nočno moro. Iznenada se je nebo stemnilo in nad vasjo so se pričeli zgrinjati temni oblaki. V trenutku je začel pihati silovit veter in čutiti je bilo zelo močan pritisk. Vsak izmed nas se je

spraševal, ali je to njegov poslednji dan življenja. Z družino smo se prestrašeni skrivali pod stopnicami, si zatiskali ušesa in čakali na konec neurja. Po dobrih petih minutah trepetanja je postopoma bobnenje minilo in vaščani so se kmalu začeli zbirati pred svojimi uničenimi domovi. Prvi vtisi uničene vasi nikakor niso bili prijetni…kaj nas je doletelo, zakaj ravno naša vas, kaj je ostalo celega, kako naprej! Nobeno od poslopij ni ostalo nepoškodovano, oškodovan je bil vsak in v tem smo bili skupaj. To je bil velik šok za vse, kakor tudi za mojo družino. Uničilo nam je celotno gozdno površino, stanovanjske in gospodarske objekte. Sprva se je zdelo brezupno, a s pomočjo različnih gasilskih društev, prostovoljcev, sorodnikov, prijateljev in države, ki so dokazali, da solidarnost do soljudi še živi, se je stanje po treh mesecih vidno izboljšalo. Ponovno smo normalno zaživeli, a posledice se še vedno čutijo in zdaj z grenkimi spomini živimo dalje. Tistega usodnega nedeljskega popoldneva se bomo spominjali za vedno in tega ne more nihče izbrisati.«

Upam, da bo v prihodnje takih srečanj, da bi pospravljali za neurji, čim manj in se bomo raje zabavali ob skoku v kak bazen ali hlajenju ob sladoledu.

Domen Virant, Simona Šuštar, 2.b

ŠPORTNIKI

ZELENO

51

ANA GRKMAN, DRŽAVNA PRVAKINJA V TRIATLONU Ana Grkman je dijakinja 2.c razreda in hkrati odlična športnica. V razredu in na šolskih hodnikih je skoraj neopazna, vsi pa vemo, da ji ogromno časa vzamejo treningi in nastopi na številnih tekmovanjih. Zanimalo nas je, kaj športno udejstvovanje mlademu človeku prinaša ter koliko moči in časa (tudi tistega za učenje) mu jemlje. Ana trenira namreč dokaj neobičajen šport - triatlon. Razgovorila se je in ga nam na kratko predstavila.

Nam lahko na kratko razložiš, kaj je to triatlon? Triatlon je relativno mlad šport. Gre za olimpijsko panogo, pri kateri tekmovalci najprej plavamo, nato kolesarimo in nazadnje še tečemo. Vse to poteka brez

prekinitve, v skupni čas pa se štejeta tudi časa obeh menjav – ko tekmovalec preide iz vode na kolo in nato še iz kolesa na tek. Tekmuje pa se v različnih razdaljah. Načeloma tekmovalci stari od 13 do 17 let tekmujejo v super sprint triatlonu (300m

plavanja, 10km kolesa in 2km teka), tekmovalci stari nad 18 let pa tekmujejo v daljših razdaljah, kot so sprint triatlon (750m plavanja, 20km kolesa in 5km teka), olimpijski oz. kratki triatlon (1500m plavanja, 40km kolesa in 10km teka), potem so pa tu še 9 ur trajajoči triatloni, tako imenovani IronMan triatloni

(3800m plavanja,180km

kolesa, 42km teka). Na olimpijskih igrah tekmovalci tekmujejo v olimpijskem oz. kratkem triatlonu.

Kaj je pri triatlonu najpomembneje? Pri triatlonu je

najpomembnejši

ŠPORTNIKI

ZELENO

52

start. Pomembno je, da si že pri plavanju izboriš dobro mesto. Seveda pa je pomembno tudi to, da si dobro razporediš moči. Pomembne pa so tudi menjave, tu lahko veliko pridobiš ali pa veliko izgubiš.

Koliko časa že treniraš? S triatlonom se ukvarjam že tri leta.

Zakaj si se odločila za ta šport? Preden sem se začela ukvarjati s triatlonom, sem hotela trenirati atletiko. Edina ovira pri tem je bila vožnja v Ljubljano ali v Domžale in s tem veliko izgubljenega časa. Potem pa sem izvedela, da je v Kamniku klub, ki se ukvarja s triatlonom. Sprva nisem točno vedela, kaj to je in iz radovednosti, kako vse to izgleda, sem se odločila, da poskusim s triatlonom in tako sem v triatlonskem klubu že tri leta.

Kako usklajuješ šport in šolo? Šport mi sicer veliko pomeni, ampak je na prvem mestu šola. Šola mi bo v prihodnosti zagotovo bolj koristila kot šport. Seveda pa tudi prostega časa ni veliko, ker ga večinoma posvetim šoli.

Si se pred triatlonom ukvarjala še s katerim drugim športom? Ne.

Kako se spopadeš z razočaranji po kakšni neuspeli tekmi? Vsako sezono se ti lahko zgodi, da ti na kakšni tekmi ne gre vse po načrtih. Na nekaj tekmah se mi je to že zgodilo. Seveda je po končani tekmi prisotno razočaranje,

ampak po kakšnem dnevu premlevanja, zakaj sem to naredila narobe, kaj bi še lahko izboljšala, se vedno osredotočim na

naslednjo tekmo.

Te na tekmah spremlja družina? Da. Družina in bližnji sorodniki me zelo podpirajo, mi dajejo moralno oporo, me vozijo, potrebna je tudi finančna podpora. Za vse to sem jim neizmerno hvaležna.

Tvoj največji dosežek je bil… Letos septembra na Bledu. Tekma je štela za državno prvenstvo in obenem za tekmo mladinskega evropskega pokala. V svoji kategoriji sem osvojila naslov državne prvakinje. Na tekmi za evropski pokal pa sem osvojila solidno 20. mesto.

Kakšni so tvoji cilji? Vedno si postavim več manjših ciljev, ki jih v sezoni poskušam izpolniti. V letošnji sezoni bom poskušala osvojiti mesto v ekipi za ekipno mladinsko evropsko prvenstvo. Upam, da mi bo uspelo. Ana, hvala za sodelovanje in za tvoj čas. Upam, da boš v tem športu še naprej uspešna in dosegala dobre rezultate.

Sara Trontelj, 2.c

ŠPORTNIKI

ZELENO

53

Klasična tehnika

Prosta tehnika

ALJAŽ NA SMUČEH Gibanje v naravi, na svežem zraku, kot je sprehod, tek, tek na smučeh ali alpsko smučanje na urejenih smučiščih, morda turna smuka ali pohod. Izbira je velika. Navadno za zimske športe potrebujemo več časa, za smučanje celo ves dan. Tek na smučeh pa je idealna rešitev za vse, ki imate le kako urico časa med tednom, ob koncu tedna pa se lahko odpravite na katero bolj oddaljenih prog. Tekaške proge so vedno bolj razširjene in speljane že skoraj po vsakem zasneženem travniku. Tek na smučeh je k nam prišel kot oblika transporta po zasneženi pokrajini. Nordijski narodi so uporabljali različne smuči in tehnike premikanja z njimi. Prvotno so se gibali na smučeh brez palic, pozneje so uporabljali smučarski kol in šele v novejši dobi dve palici. Danes pa je tek na smučeh ena najbolj popularnih zimskih športnih panog. Primerna je za vsakogar. Na stezah boste srečali tako otroke, mladostnike, odrasle in tudi starejše. Primeren je za moške, ženske in otroke; je torej tudi družinski šport. Zmorejo ga bolj ali manj trenirani.

Izvedeli smo, da se s to športno panogo ukvarja naš dijak Aljaž Praznik, ki obiskuje 1.b razred. Bili smo radovedni, kaj pomeni biti zimski športnik s statusom, kako pogosto je na treningih oziroma v šoli, ko zapade sneg. Prijazno nam je odgovarjal:

Aljaž, pri koliko letih si se že začel ukvarjati s tem športom? S tekom na smučeh sem se začel ukvarjati z devetimi leti, a sem že prej rekreativno tekel na družinskih izletih.

Kaj te je zato sploh navdušilo? Navdušil sem se sam, ko sem v živo videl smučarje tekače ne tekmi, na Pokljuki.

Treniraš očitno veliko, kolikokrat? Treniram 6-krat na teden, poleti pa tudi do desetkrat na teden. Poleti treniramo zelo raznoliko. Največkrat tečemo na posebnih rolerjih, ki jim pravimo rolke. Pozimi pa

tečemo obe tehniki na smučeh.

Kot vsak dober športnik imaš tudi ti verjetno kar veliko raznih nagrad in priznanj, koliko? Da, imam 93 medalj in 19 pokalov ter eno plaketo.

Na katerega pa si najbolj ponosen in zakaj? Najbolj ponosen sem na svojih 15 medalj z državnih prvenstev in na četrto mesto na neuradnem svetovnem prvenstvu v Italiji.

ŠPORTNIKI

ZELENO

54

Umetniška fotografija prijatelja Nejca na poletni tekmi v Ljubljani.

V katerih evropskih državah si že tekmoval? Tekmoval sem že v Italiji, Franciji, Švici, Avstriji, letos pa grem še v Nemčijo na prvenstvo Srednje Evrope.

Ali kot vrhunski tekač potrebuješ veliko opreme? Da, zdaj imam 2 para smuči in 2 para palic za vsako tehniko. Na treningih in tekmah nosim poseben oprijet tekaški dres. Trenutno imam 6 takšnih dresov, a mislim, da bom dobil letos še kakšnega. Velikokrat pa nosim še posebna tekaška očala, s posebnim trakom.

Sedaj pa za konec še na kratko opiši tvoj šport. Tek na smučeh je zelo zahteven šport.

Zahteva veliko moč in ogromno kondicije. Je zelo privlačen za rekreativce, saj ne zahteva veliko opreme, le sneg je v zadnjih letih velik problem. Včasih je bila pozimi tekaška proga skoraj na vsakem polju, danes pa se moramo voziti na Pokljuko, da lahko treniramo. Kot vrhunski šport pa je zelo zanimiv za gledanje. Uporabljamo dve tehniki; klasično in prosto. Tekmujemo v različnih disciplinah-šprint, razdalja, maraton in štafete. Najzanimivejši je zagotovo šprint, saj se naenkrat pomeri 6 tekmovalcev na zelo kratki progi. V šprintu pa je tudi najhitrejša naša šampionka Petra Majdič.

Hvala za odgovore in veliko kvalitetnega snega v tej zimi!

Ana Kompan,1.b

ŠPORTNIKI

ZELENO

55

ODBOJKO UVRŠČAMO MED NAJPOPULARNEJŠE ŠPORTE Odbojka je šport, o katerem ne vemo veliko, zato smo se odločili da vam jo bolje predstavimo v tej številki glasila Zeleno.

Odbojka je moštveni šport, ki je sestavljen iz dveh ekip, ki ju loči mreža. Odbojka je v svetovnem merilu iz leta v leto vedno bolj priljubljena in jo lahko že uvrščamo med najpopularnejše športe. Zaradi svoje raznovrstnosti in več zvrsti omogoča igranje vsakomur, ki se nad tem športom navdušuje. Zvrsti odbojke: dvoranska odbojka, odbojka na mivki (beach volley), ter sedeča odbojka, ki je zelo podobna dvoranski, le da je igra primerna tudi za invalide, ker se igra v sedečem položaju. Pravila in način igre je povsem enak, le da določenih napadalnih in obrambnih elementov invalidi ne morejo izvajati. Bistvena prilagoditev pa je znižana mreža. Namen odbojke je poslati žogo prek mreže na način, da bi v nasprotnikovem polju padla na tla, ter prepričati, da bi padla na tla na lastni strani igrišča. Vsaka ekipa se lahko trikrat dotakne žoge, preden jo vrne na nasprotno stran. Igra se začne s servisom, igralec pa z njim pošlje žogo preko mreže v nasprotnikovo igralno polje.

igra se nadaljuje, dokler se žoga ne dotakne tal igrišča, pade izven igrišča ali jo ekipa ne uspe pravilno odbit. Odbojka je šport, ki zahteva veliko stopnjo usklajenosti med igralci ekipe. Na naši šoli je nekaj odbojkaric, ki dosegajo izvrstne rezultate. Te uspešne odbojkarice so članice odbojkarskega kluba Calcit Kamnik. Te dijakinje so si zadnjo soboto v mesecu septembru na državnem prvenstvu v odbojki na mivki za srednje šole v Ankaranu z atraktivno in borbeno igro priigrale tretje mesto in v tovrstnem tekmovanju dosegle za ŠCRM Kamnik najboljši rezultat doslej. Doris Puketa, Petra Vrhovnik, Ana Hribar, Nika Obolnar so se na državno prvenstvo v odbojki na mivki uvrstile kot prvouvrščena ekipa s področnega tekmovanja, ki je 18. septembra potekalo v Besnici pri Kranju; tam so zmagale vse tri tekme brez izgubljenega seta. V Ankaranu se je na državnem prvenstvu tako zbralo osem najboljših ekip, zmagovalk s področnih

tekmovanj, ki so se pomerile med seboj v dveh skupinah. Kamničanke so v svoji skupini zasedle drugo mesto( premagala jih je Gimnazija Ravne na Koroškem, ki se je tako uvrstila v finale), kar jih je pripeljalo do boja za bronasto kolajno, ki so ga z 2:0 dobile proti Srednji šoli Črnomelj. Prvo mesto je zasedla Gimnazija Ravne na Koroškem pred Gimnazijo Celje.

Domen Virant, 2.b

MALICA

ZELENO

56

TOPLA MALICA V ŠOLI – NOVOST SREDNJIH ŠOL

Dijakom so šole to jesen prvič ponudile brezplačen dnevni topli obrok, subvencioniran s strani države. Kot poudarjajo strokovnjaki Inštituta za varovanje zdravja RS, je s tem narejen korak naprej v prizadevanjih, da bi se dijaki prehranjevali v skladu s prehranskimi smernicami ter zaužili priporočeno število dnevnih obrokov. O tej temi so veliko pisali časopisi, vrstile so se okrogle mize, na televiziji so bila omizja z argumenti za in tudi proti tej novosti. Od prvega septembra dalje je nov način šolske prehrane resničnost, ki se je nekateri težko privajajo, drugi pa so navdušeni, ker za veliko mizo v jedilnici skupaj kot razred malicajo, komentirajo in tudi kaj pohvalijo. Našo novinarsko ekipo je zanimalo, kaj nov način malice predstavlja tistim, ki jo pripravljajo in tistim, ki sedejo k polnemu krožniku. Naša šola je ena redkih, ki ima svojo kuhinjo, ustrezne prostore in osebje za pripravo. Premalokrat se namreč zavedamo, da samo čisto sveža hrana lepo diši in ima najboljši okus.

O organizaciji ter prednostih toplega obroka v času šolskega pouka nam je več povedala vodja šolske prehrane, Majda Zabrič:

Zakaj je pomembno, da dijaki med poukom zaužijejo topel obrok? Dijaki zjutraj po vsej verjetnosti zajtrkujejo, vendar pa ta obrok ne more nadomestiti celotne dopoldanske porabe energije, glede na to, da so sedem ali več ur v šoli. Zato je prav, da imajo medtem obrok; če je topel, še toliko bolje. Ministrstvo za šolstvo nam je dalo možnost do brezplačne malice in tudi jaz to podpiram.

Iz kakšnih jedi je sestavljen topel obrok? Ogljikovi hidrati, beljakovine in maščobe so tri glavne komponente vsake prehrane. Vsekakor pa so pomembni tudi vitamini ter balastne snovi, ki jih dobimo z uživanjem žitaric.

Le polovica slovenskih šol ima ustrezne prostore za uživanje toplih obrokov, druge so morale poiskati ustrezno rešitev. Kako se je na novost pripravljala naša šola? Naša šola se na novost posebej ni pripravljala, saj smo vse potrebno v danih okoliščinah že imeli. Kuhinja je bila pred leti prenovljena, zato je trenutno v zadovoljivem stanju. Število obrokov se je sicer povečalo, vendar pa zaenkrat še

imamo ustrezno kapaciteto. Malce smo se morali prilagoditi le organizacijsko, glede na izvedbo samega jedilnika, saj naša kuhinja kuha tudi za druge šole in vrtce.

Kdo pripravlja topli obrok, šola ali zunanji ponudniki? Naša šola hrano pripravlja sama že okrog 25 let, že od samega odprtja šole je kuhinja intenzivno delovala, vendar pa obrokov

niso pripravljali v tolikšnem obsegu, kakor sedaj, od začetka je šola namreč kuhala le

MALICA

ZELENO

57

zase. Že približno 25 let pa kuhinja v polnem zagonu oskrbuje tudi druge šole in vrtce.

Višina subvencije oz. Cena toplega obroka znaša 2,42 €. Pa je to dovolj za pripravo privlačnega in okusnega obroka? Cena ni velika in smo pri izbiri hrane dokaj omejeni. Vendar želimo in si prizadevamo, da bi bila hrana kljub nizki subvenciji kakovostno pripravljena. Do sedaj se tem nimamo težav in upam, da bo tudi naprej šlo brez večjih zapletov.

Ali menite, da je za zadovoljstvo dijakov pri uživanju malice dobro poskrbljeno? Jaz vsekakor vsem dijakom privoščim dober obrok. Vsi se trudimo po najboljših močeh, vendar pa tudi od dijakov

pričakujemo, da se primerno vedejo in uživajo hrano. Seveda lahko kadarkoli sporočijo svoje mnenje, morebitne organizacijske probleme, ali pa izrazijo ideje za sestavo jedilnika. Če se le da in je možna izvedljivost, vedno prisluhnemo in rešimo vsakršne zaplete.

Kakšen odnos do hrane imajo dijaki na naši šoli? Mislim, da so dijaki naše šole dokaj disciplinirani in ne povzročajo težav. Zdi se mi, da je sedaj red še boljši kot prej. Pripomb res nimam, naše dijake lahko samo pohvalim.

Hvala za odgovore Vam in hvala tudi za ustrežljivost našim prehrambenim razvadam celotni kuharski ekipi!

ANKETA O NOVI PREHRANI MED DIJAKI ŠOLE Dijake šole smo povprašali, kakšna je razlika med letošnjo in lansko šolsko malico, kako so se navadili na toplo hrano, kako jim tekne, katera jed jim je najbolj všeč, jim zato morda doma ni več treba jesti toplega kosila. Zanimalo nas je tudi, ali se bojijo novih kilogramčkov (zlasti dekleta), ali je morda prav ta prehrana lažja kot sendviči. Preberite njihove izjave in seveda dodajte svoj tihi komentar. Z veseljem pa bomo objavili tudi vaš komentar, opažanja, pohvale …

Tanja: Toplo malico sem zelo dobro sprejela. Všeč mi je raznolikost hrane, tudi nad kakovostjo sem zadovoljna. Nova malica pa ima tudi nekatere negativne strani, in sicer vzame nam veliko časa za pripravo in pospravljanje, velikokrat pa ostane kakšna jed tudi nedotaknjena, saj je dijaki ne marajo. Hrana se mi zdi nekoliko težja kot prej, saj vsebuje veliko škroba (krompir, kruh,…). Kljub temu se z odvečnimi kilogramčki zelo obremenjujem, saj malice ne pojem v velikih količinah.

Denis in Kaja: Letos nam v kuhinji vsak dan pripravijo toplo malico. Pogosto nam postrežejo z zelenjavnimi juhami ali testeninami. Kljub topli malici pa se nam ponavadi zgodaj dopoldne bolj prileže svež sendvič ob toplem kakavu ali čaju. Spremenili so se tudi termini malic in ker večina dijakov doma ne zajtrkuje, v šoli pojejo veliko več, zato del razreda ostane brez svoje malice. Misliva, da je prav, da nam država omogoča brezplačne tople obroke in s tem skrbi za zdravo prehrano vseh dijakov.

MALICA

ZELENO

58

Za Zeleno: Debeluška

Manca: Na letošnjo spremembo šolske malice sem se hitro navadila. Tople jedi so mi bolj všeč, ker se od njih bolj najem. Seveda doma normalno pojem kosilo, ker v šoli ne zaužijem velike količine hrane. Najljubše jedi so mi ocvrtki, ribji file ter sirov burek. S kilogrami se v splošnem ne obremenjujem preveč, saj ne pojem veliko.

Simon: S toplo malico sem izredno zadovoljen, saj se resnično do sitega najem. Tudi, če hrane že zmanjka, jo lahko ponovno dobimo. Obožujem mesne jedi, krompir in pice. Odvečnih kilogramčkov se ne bojim, saj

treniram nogomet. Sokovi bi bili lahko količinsko in kvalitetno boljši (pogrešam Fructalove sokove).

Robi: S toplo malico sem zelo zadovoljen, ker lažje preživim dan v šoli. Zelo rad vidim, da nam v kuhinji pripravijo testenine. Moti pa me, da se kot priloga prepogosto pojavlja zelenjava, zato bi bil veliko bolj navdušen nad sendvičem. S sokovi nisem zadovoljen, saj so tujega izvora in v premajhnih količinah. Veseli me, da nam država plačuje malico, saj so tako olajšali plačila socialno šibkejšim družinam.

Petra Bartol, 1.d

KILOGRAMI

Slednje besedilo je predvsem namenjeno dekletom, ki prebirate ta časopis, vendar tudi fantje lahko preberete naslednje vrstice, saj nas boste mogoče tako bolje razumeli! Le malo srečnic na tem svetu se še ni niti enkrat v svojem življenju zgrozilo ob omenjeni besedi. Ves čas nam povzročajo probleme, kar naprej jih je preveč, včasih celo premalo… Kaj storiti?! Ponavadi je ravno izguba odvečnih kilogramov najpogostejši sklep, ki ga sklenemo ob novem letu. Verjetno se nobena izmed vas ne sprašuje, zakaj, saj je prav vsak december poln praznikov in razlogov za slastne večerje in kalorične prigrizke. Povsod polno dobrot, ki kar same od sebe kličejo naše lačne oči, hkrati povsod polno revij in oglasov za oblačila z dekleti z »izklesanimi postavami«. Zimski čas je res poln dobrot in poležavanja, vendar kaj kmalu pride poletje in čas, ko naših odvečnih kilogramov ne moremo več prekriti z oblačili. Takrat postane naš problem še velikooo večji. Srednješolska leta, s katerimi se spopadamo, so čas ko si želimo lepih postav bolj kot kadarkoli, saj veste, da fantje iščejo postavna ter simpatična dekleta in če jim hočemo

ustreči… Noja, vse to je res, a kje je napisano, da ne moreš biti simpatična s kakšnim kilogramčkom več? Kar zares šteje, je tvoja samozavest (ki naj ne bo prevelika, saj zna ta včasih povzročati več ovir, kot če jo imaš premalo), nasmeh na obrazu, sproščenost in dobro počutje, brez večnih komentarjev, kakšne bi rade bile, kako ste slabe volje in kako vas prav vse okoli vas moti. Verjetno ste slišale že neštetokrat, a življenje je eno samo in je nepredvidljivo, zato POZOR: pojdi v naravo in se nadihaj svežega zraka, ki ga v naših krajih (pa čeprav smo iz različnih krajev) lahko najde prav vsaka izmed vas. Razgibaj se, opazuj naravo in se nauči ŽIVETI. Če boš tako razmišljala, se boš kmalu počutila veliko bolje in se bo na tvojem obrazu hitro narisal nasmeh. Z gibanjem pa boš verjetno izgubila tudi kakšen »odvečen kilogramček« in tako združila prijetno s koristnim. Verjetno se vse s tem ne strinjate,a če boste poizkusile, vam ne bo žal. Ne smili se sama sebi, ne izgovarjaj se, da nimaš časa… Kaj še čakaš? Pojdi in UŽIVAJ!

TABUJI IN DILEME

ZELENO

59

STRAH IMA VOTLE OČI V življenju nas je velikokrat strah. Strah nas je najrazličnejših stvari, od vsakdanjih, tistih, ki si jih preprosto sami zamislimo, do večjih globalnih. Strahovi se seveda spreminjajo tudi glede na našo starost. Ko smo majhni, nas je najbolj strah raznih pošasti, ki se skrivajo po omarah naše sobe, ko se odpravimo spat. Z odraščanjem spoznavamo, da pošasti preprosto ni, vendar obenem zvemo za druge strašne stvari. Mislim, da se strahov velikokrat tudi nalezemo, saj do neke mere posnemamo reakcije drugih ljudi. Strah je prvi občutek, ko pomislimo, kaj vse se nam lahko zgodi ta trenutek, pa ne vemo, če bi lahko to preprečili. Pravzaprav nas je strah takrat, ko se počutimo nemočne. Danes je strah bolj neenakomerno razdeljen, kot je bil nekoč. Mi imamo precejšno srečo, da živimo v dokaj varni deželi, za katero zaenkrat tudi teroristi nimajo velikega interesa. Čeprav se kot majhna država včasih počutimo zapostavljene, mislim, da bo to vse večja prednost. Predstavljajte si, kako nemirno bi živeli v državi, kjer se vsak dan dogajajo oboroženi spopadi, ali pa poskusi terorističnih napadov, kot se zadnje čase dogaja na po svetu. Prav tako pri nas praviloma ni večjih naravnih katastrof. Pa vendar se bojimo globalnih problemov. Mislim, da so za to odgovorni naši mediji, ki preveč neposredno prevzemajo novice iz sveta. Pomislite na primer, kakšne bi bile posledice dviga morske gladine pri nas in drugod po svetu. Predstavljajte si le New York ali London. Prav tako ne vemo, če so novice sploh utemeljene. Zagotovo se spomnite lanskoletne panike zaradi ptičje gripe. Mediji so nas celo zimo bombardirali z grozljivimi napovedmi, da nas večina ne bo dočakala pomladi. Marsikdo je bil pripravljen za kakršnokoli vsoto kupiti zdravilo, za katerega ni bilo povsem jasno, če sploh deluje. Najbolj problematično pri tem primeru pa se mi zdi, da so zdravniki dejansko pisali recepte, ki so bili očitno povsem nepotrebni. Zadeva se je počasi pomirila in

nikoli ni bilo večjega poročila o rasti gledanosti postaj z najbolj pogubnimi napovedmi, kaj šele o zaslužkih farmacevtskih podjetij. Ne trdim, da ptičje gripe ni bilo, ampak da so razmeroma majhno možnost, da bi se epidemija razširila, predstavili, kot da je gotova. Morda pa nas letos čaka drugi del te uspešnice. Če so svetovni mediji sposobni iz tako neutemeljenega vira narediti tako prepričljivo predstavo, ki traja več mesecev, se moramo vprašati, čemu bomo sploh verjeli. Meni se zdi to najbolj strašno. Strah je torej lahko izredno močno sredstvo za množično prepričevanje ljudi. Seveda pa vse to omogočamo mi. Če se nam take napovedi ne bi zdele tako zanimive, ne bi imeli neštetih filmov na to temo. Čeprav so filmi pač filmi, določen vpliv zagotovo imajo. Kako se je na primer spremenil odnos ljudi do morskih psov po filmu Žrelo. Bili so predstavljeni kot najzlobnejša žival na svetu, ki namerno napada ljudi. Po znanstveni plati pa naj bi morski pes napadel človeka le takrat, ko ga zameša za svoj plen. V določenih situacijah lahko torej v strahu tudi uživamo, saj je tistim, ki se bojijo letenja, film, v katerem strmoglavi letalo, včasih bolj zanimiv. Nato so tu še grozljivke in trilerji, ki ponujajo sicer bolj zgoščen strah, vendar včasih po takem filmu vseeno kdaj pogledamo, če je kdo za nami. Na tem področju se razvijajo tudi nekatere računalniške igre, ki občasno pričarajo tudi bolj pristen strah, kot filmi. S strahovi se namerno srečujemo tudi pri t.i. adrenalinskih športih, kjer moramo na primer skočiti s padalom. Čeprav vemo, da ga imamo, vseeno razmišljamo, kaj se lahko zgodi. S svojimi strahovi bi se morali soočiti. Rekel bi, da je pomembnejše, če informacije o čemerkoli zbiramo iz čim več virov. Če se na primer naučimo, kako ravnati ob srečanju z živaljo, ki se je bojimo, lahko strah pretvorimo v previdnost. Žal pa to ne velja za vse strahove. Sam sem se že velikokrat soočil z zobozdravnikom, pa nikoli stola za paciente ne doživljam z veseljem.

Jurij Humar, 2.c

TABUJI IN DILEME

ZELENO

60

PREOBRAZBA V MOJEM ŽIVLJENJU Pisala bom o svoji resnični preobrazbi. Ključni dogodek se je zgodil, ko sem ponavljala prvi letnik. Prvič v prvem letniku sem bila čisto drugačno dekle, kot sem danes. Bila sem prava upornica. Ugovarjala sem vsem in povsod. Imela sem veliko problemov, tako v šoli, doma, predvsem pa sama s sabo. Veliko smo se zabavali med vikendi, tudi kaj popili. Bila sem popolnoma izgubljena, nesrečna….na tleh! Za »piko na i« sem imela še kar probleme s šolo, enice so se kar vrstile, ena za drugo, čeprav sem ogromno presedela pred knjigami, z mislimi pa sem bila čisto drugje. Ne morete si predstavljati, kako zelo nesrečna sem bila. Dno sem dosegla, ko sem spoznala, da ne bom izdelala letnika. Spomnim se, kako sem poklicala očeta, naj me pride iskat v šolo, da se pogovoriva. Prišel je pome, doma pa smo se usedli za mizo in se pogovorili. Presenetljivo - v očeh mojih staršev nisem videla razočaranja, le upanje in zaupanje vame, da mi bo uspelo rešiti probleme in popraviti uspeh v prihodnjem letu. Nikoli niso pritiskali name, spodbujali so me in mi dali vedeti, da bodo zmeraj ponosni name. Imela sem čas celo poletje, da sem razmislila, kako se bom ponovno lotila letnika in naredila sem pravi »bojni načrt«. Ponavljanje sem pričela z negativno pri matematiki, kar me je ponovno podrlo na tla, a se nisem dala, saj sem kmalu dočakala petico, in to pri angleščini, kar mi je vlilo upanja. Vse nadaljnje ocene so bile največkrat odlične, tako sem letnik končala z odličnim uspehom. Končno! Še posebej sem bila ponosna sama nase, ko mi je psihologinja

povedala , da takega primera na šoli že zelo dolgo ni bilo, da bi pri ponavljanju letnika bil nekdo potem odličen. S tem dogodkom se je moja preobrazba pravzaprav začela. Postala sem samozavestna, srečna in ponosna sama nase, saj sem sebi in drugim dokazala, da zmorem vse, kar si zadam. Predvsem pa sem postala bolj srečna, ker živim. V prvem letniku temu ni bilo tako. Vsak dan sem se spraševala, kaj pravzaprav delam na tem svetu - kaj je moje poslanstvo? Sedaj je drugače, ne morem opisati svoje

sreče, vsak dan sem vesela, ker imam to srečo, da imam to, kar imam - najboljšega fanta, ki je ob meni že tri leta, najboljšo družino, ki mi pomeni največ, umrla bi zanje, med nami je res ogromna povezanost in malo jih je, ki imajo tako srečo in družino, kot jo imam jaz. Imam pa tudi prijatelje, ki so ponosni name. Zelo sem se

spremenila tudi glede obnašanja. Prej sem vsem ugovarjala, sedaj pa sem poslušna in zelo mirne narave. Ne vem, kaj, vendar se je nekaj v meni tako spremenilo, da si še sama ne morem razložiti. Postala sem resna in mi ni več toliko do zabav, bolj mi ustrezajo mirni večeri s svojim fantom. Vrhunec preobrazbe sem doživela pred devetimi meseci, ko sem nehala kaditi, in to po štirih letih sem se od kajenja poslovila. Sedaj sem vesela, da sem ponavljala letnik. To je bil ključ do moje preobrazbe! Od takrat je šlo vse samo še navzgor. Ponosna sem, da lahko povem svojo zgodbo, saj se mi zdi, da malokomu uspe storiti tako velik skok v tako kratkem času. Preobraženka