10. razvojna skupina za organiziranost javnih

razvojno-raziskovalnih in izobraževalnih

institucij

vodja: prof.dr. Boštjan Žekš (osebni pogled)

Stanje pri nasStanje pri nas

znanost relativno razvita in mednarodno povezana

tradicija na področju visokega šolstva precej visokokvalificiranih Slovencev v tujini ni izjemne kvalitete v znanosti, ker “smo vsi enaki”

in izjemne kvalitete ne podpiramo ni izjemno kvalitetnih študijskih programov, ker

“smo vsi enaki” in izjemne kvalitete ne podpiramo ne vključujemo v dovolj veliki meri niti tujcev niti

Slovencev iz tujine ni dovolj intenzivne povezave z družbo in z

gospodarstvom

Vzroki za obstoječe stanjeVzroki za obstoječe stanje

ni potrebne avtonomije inštitucij, ki bi morala sloneti na zaupanju in preverjanju

pri nas ne gre za vlaganja v visoko šolstvo in znanost ampak za (čimbolj enakomerno) razdeljevanje državnega denarja za te namene

Svet za visoko šolstvo zaradi strukturnih razlogov ni bil sposoben opraviti svoje naloge pri akreditaciji novih študijskih programov

ARRS je razvila metode za delitev denarja, ki ne upoštevajo v zadostni meri izjemne kvalitete

raziskovalci in profesorji so državni uradniki

Kako je v svetu?Kako je v svetu?

V anglosaškem svetu so Visokošolske in raziskovalne inštitucije avtonomne in neodvisne od ustanovitelja, so poslovni subjekt in profesorji ter raziskovalci niso državni uradniki, ampak imajo posebne pogodbe

V kontinentalni Evropi se stvar (počasi) premika v to smer: Avstrija je leta 2002(?) uvedla popolno avtonomijo univerz,

novo nastavljeni učitelji niso državni uradniki, ampak imajo posebne pogodbe, za nove programe na univerzah ni zunanje akreditacije, za neuniverzitetne zasebne inštitucije pa je poenostavljena akreditacija z resno evalvacijo čez nekaj let.

Francija je leta 2007 tudi uvedla podobno popolno avtonomijo univerz, zaposleni se lahko odločajo med uradniškim in neuradniškim statusom. Kljub temu, da je spremembe spremljalo precejšnje povišanje državnih vlaganj, so skorajda vsi vključeni proti reformam, ki pa kljub temu tečejo.

Kaj storiti?Kaj storiti?

Dati inštitucijam popolno avtonomijo, lastniško, finančno, programsko, itd. Važno je predvsem to, da univerza za poljubno dogovorjeno plačilo najema, kogarkoli želi.

Univerza se za naslednje triletno (?) obdobje dogovori z ministrstvom za obseg financiranja

Univerza je lastnik svojega premoženja Univerza vlaga sredstva, ki jih dobi od države, iz trga, od

zasebnikov in od drugod, po svoji presoji. UO so sestavljeni iz uglednih javnih osebnosti in ne iz državnih uradnikov.

Univerza uvede šolnine, ki predstavljajo sorazmerno majhen del realne cene študijskega programa. Ta sistem mora biti dopolnjen s štipendijskim skladom za socialno šibke, ki se tvori iz zmanjšanja dosedanjih direktnih dotacij univerz. Univerze lahko izjemno kvalitetne študente oprostijo šolnine.

Akreditacije se odpravijo ali zelo olajšajo ter nadomestijo z evalvacijo po nekaj letih delovanja programa.

Popolna avtonomija pomeni, da je inštitucija neodvisna od ustanovitelja, ki nima direktnega vpliva na UO in na univerzo, lahko pa jo dodatno financira. Tako se praktično izniči razlika med državno in zasebno univerzo.