View
236
Download
2
Category
Preview:
Citation preview
Univerza v Ljubljani
Filozofska fakulteta
Oddelek za sociologijo
Oddelek za zgodovino
DIPLOMSKO DELO
MUZEJSKA DELAVNICA KOT VREDNOTNA
OBLIKOVALKA MLADIH
Avtorica: Tina Poljšak
Mentorici: izr. prof. dr. Danijela Trškan in doc. dr. Alojzija Židan
Ljubljana, 2013
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
Zahvala
Iskreno se zahvaljujem mojima mentoricama izr. prof. dr. Danijeli Trškan in doc. dr.
Alojziji Židan za vse strokovne nasvete, popravke in pomoč pri izdelavi diplomskega
dela.
Poleg tega bi se rada zahvalila pedagoškemu kolektivu v Narodnem muzeju Slovenije,
brez katerega moje diplomsko delo ne bi bilo izvedljivo.
Hvala tudi Marijani in Katji Zalar za odkrito posredovanje njune življenjske zgodbe.
Iskreno zahvalo dolgujem tudi moji profesorici slovenščine Lidiji Mlakar za lekturo
diplomskega dela.
Na koncu bi se rada zahvalila Janu in moji družini za vsa leta spodbujanja, pomoči in
razumevanja pri študiju.
Tina
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
POVZETEK
Naslov diplomskega dela: Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
V današnjem dinamičnem svetu tretjega tisočletja je muzejska delavnica temelj
interaktivnega pedagoškega dela, ki posamezniku približa muzej. Muzejski pedagog skrbi
za aktivno prenašanje znanja z igro, ki soustvarja medsebojne odnose, sodelovalno učenje
in prijateljstvo. Mladi obiskovalci na takšen način lažje usvojijo spretnosti, znanje in
vrednote. Vrednote so ključna vodila in prepričanja posameznika ali družbe, ki nas
usmerjajo k cilju. Odgovorno vlogo pri izgradnji vrednot ima v okviru vzgojno-
izobraževalnega sistema tudi muzej, ki s pomočjo učnega kurikuluma prenaša vrednotne
cilje družbe na posameznika. V današnjo heterogeno družbo spadajo posamezniki, ki jih
družba opredeli kot drugačne. Drugačnim mladostnikom – učencem s posebnimi
potrebami mora muzej, kot dostopna ustanova, prav tako zagotoviti interaktivno in
dinamično učenje. Ustvarjalno doživljajska muzejska delavnica za učence s posebnimi
potrebami mora biti dostopna in prilagojena individualnim potrebam posameznika. S
prilagoditvami učencem s posebnimi potrebami postaja muzej zgled družbi in
posameznikom, ki še ne sprejemajo drugačnosti, in posredno gradi boljši vrednotni sistem
družbe. Dobri praksi vključevanja otrok s posebnimi potrebami se imenujeta integracija in
inkluzija, ki ne poudarjata slabosti, ampak pozitivne lastnosti posameznika. Diplomsko
delo tako predstavi postopek prakse pri izdelavi ustvarjalno doživljajske delavnice za
učence z nižjim izobrazbenim standardom. Empirični del opredeli ocene obiskovalcev
delavnice Faraon, cesar in skrivnostni zvitki, ki so ključne za evalvacijo in prihodnje delo.
Iz podanih ocen anketirancev lahko opredelim delavnico kot dober primer prilagoditve za
učence s prilagojenim učnim programom. Vključujoči muzej na takšen način dosega
sodelovalno demokratično kulturo življenja ter prakso integracije in inkluzije.
Ključni pojmi: interaktivna muzejska delavnica, vrednote, otroci s posebnimi potrebami,
učenci z nižjim izobrazbenim standardom, integracija, inkluzija, prilagojen muzej.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
ABSTRACT
The Thesis Title: Museum workshop as an element in youth’s value development
In the dynamic third millennium museum workshops play a central role in teaching
enabling individuals to familiarize with museums. Museum educators promote active
knowledge transfer through play this contributing to development of interpersonal
relationships, cooperative learning and friendship. This enables young visitors to develop
skills, know-how and values. Values are determined as key guidelines and beliefs of an
individual or society leading us toward our aims. In value development within the
education systems museums seem to be an important part as they transfer society’s values
to individuals using curriculum. The heterogonous society consists also of people
considered as different. Museums as public institutions shall be made accessible to pupils
with special educational needs and have to assure them of interactive and dynamic
learning. Furthermore, pupils with special needs shall be granted access to experiential
and creative museum workshops that need to be adapted accordingly. Museums hence set
a good example to society and people who have not yet accepted the differentness as well
as establish a better value system. Good practice of including children with special needs
are called integration and inclusion, which does not emphasize the cons, but increase the
positive attributes of each individual. The first part of this diploma paper discusses the
process of conducting an experiential and creative workshop intended for low-level
learners. In the practical part we will analyze the evaluation of the workshop Faraon, cesar
in skrivnostni zvitki (Pharaoh, Caesar and mysterious scrolls) provided by the visitors.
Actually, the assessment is essential to evaluate the workshop and to improve future work.
Apparent from the students grades can be defined workshop as a good example of
adaptations for pupils with special learning program. In this way, an inclusive museum
attains cooperative democracy, integration and inclusion.
Key words: interactive museum workshop, values, children with special needs, low-level
learners, integration, inclusion, adapted museum.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
IZJAVA
Podpisana TINA POLJŠAK izjavljam, da sem avtorica diplomskega dela z naslovom
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih, ki sem ga napisala pod
mentorstvom izr. prof. dr. Danijele Trškan in doc. dr. Alojzije Židan.
PODPIS:
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
KAZALO VSEBINE
1 UVODNI DEL .................................................................................................................... 1
2 KLJUČNI KONCEPTI ....................................................................................................... 3
2.1 Integracija in (ali) inkluzija v vzgojno-izobraževalnem procesu ................................ 3
2.1.1 Opredelitev pojma integracija .............................................................................. 4
2.1.2 Opredelitev pojma inkluzija ................................................................................. 5
2.1.3 Kakšna je praksa? ................................................................................................. 7
2.2 Otroci s posebnimi potrebami in učenci s prilagojenim šolskim programom ........... 12
2.2.1 Otroci s posebnimi potrebami ............................................................................ 12
2.2.2 Učenci s prilagojenim šolskim programom oziroma učenci s primanjkljaji na
posameznih področjih učenja ............................................................................................ 13
2.3 Oblikovanje vrednot skozi muzejsko delavnico ........................................................ 17
2.3.1 Opredelitev pojma vrednote ............................................................................... 17
2.3.2 Vrednote in mladi tretjega tisočletja .................................................................. 19
2.3.3 Raziskave o slovenski družbi in razvoju vrednot ............................................... 20
2.3.4 Izobraževanje, vzgoja in vrednote ...................................................................... 23
2.3.5 Vzgoja za človekove pravice .............................................................................. 24
2.3.6 Vzgoja za strpnost .............................................................................................. 27
2.3.7 Vzgoja za demokracijo ....................................................................................... 28
2.3.8 Kako doseči dobro prakso poučevanja in učenja družboslovja .......................... 29
2.4 Muzejsko delo v Narodnem muzeju Slovenije .......................................................... 32
2.4.1 Definicija muzeja ............................................................................................... 32
2.4.2 Muzejska pedagogika ......................................................................................... 33
2.4.3 Delo kustosa ....................................................................................................... 33
2.4.4 Muzejski pedagog .............................................................................................. 33
2.4.5 Nova vloga muzejev v šolskem izobraževalnem sistemu .................................. 37
2.4.6 Tržna dejavnost v muzeju .................................................................................. 39
2.5 "Ustvarjalnica" v Narodnem muzeju Slovenije ......................................................... 43
3 FARAON, CESAR IN SKRIVNOSTNI ZVITKI ............................................................ 46
4 EMPIRIČNO-RAZISKOVALNI DEL ............................................................................. 64
4.1 Opredelitev problema ................................................................................................ 64
4.2 Opredeljeni cilji ......................................................................................................... 64
4.3 Eksplicitno izraženi hipotezi ..................................................................................... 65
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
4.4 Metodološka opredelitev ........................................................................................... 65
4.5 Vzorec obiskovalcev .................................................................................................. 65
4.6 Oblikovanje raziskave ............................................................................................... 66
4.7 Postopki zbiranja podatkov ....................................................................................... 66
4.7.1 Spremenljivke v raziskavi .................................................................................. 67
4.7.2 Obdelava podatkov ............................................................................................. 67
4.8 Rezultati in interpretacija ........................................................................................... 67
4.9 Interpretacija odgovorov učencev ............................................................................. 67
4.9.1 Hipoteza 1 .......................................................................................................... 67
4.9.2 Hipoteza 2 .......................................................................................................... 71
4.10 Interpretacija odgovorov učiteljic .............................................................................. 71
5 EVALVACIJA DELAVNICE IN SAMOREFLEKSIJA ................................................. 75
5.1 Operativni učni cilji ................................................................................................... 75
5.2 Učne metode dela ...................................................................................................... 76
5.3 Dnevnik refleksije ...................................................................................................... 77
5.3.1 Izvedba delavnic ................................................................................................. 77
5.3.2 Izvedene prilagoditve za učence z nižjim izobrazbenim standardom ................ 79
6 ZAKLJUČNI DEL ............................................................................................................ 82
7 Viri in literatura ................................................................................................................. 85
8 Priloge ............................................................................................................................... 94
8.1 Priloga 1 ..................................................................................................................... 94
8.2 Priloga 2 ..................................................................................................................... 95
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Obisk delavnice glede na spol in šolo. ......................................................................... 66
Graf 2: Povprečna ocena delavnice učencev s prilagojenim šolskim programom in učencev s
standardnim šolskim programom. ............................................................................................ 68
Graf 3: Odgovori učencev z nižjim izobrazbenim standardom na 5. vprašanje....................... 69
Graf 4: Odgovori učencev z nižjim izobrazbenim standardom na 6. vprašanje....................... 69
Graf 5: Odgovori učencev s standardnim programom na 5. vprašanje. ................................... 70
Graf 6: Odgovori učencev s standardnim programom na 6. vprašanje. ................................... 70
Graf 7: Povprečna ocena delavnice glede na spol. ................................................................... 71
Graf 8: Ocenitev delavnice vseh udeleženih učiteljic glede na dejavnike ............................... 73
Graf 9: Povprečne ocene učiteljic različnih šol glede na dane dejavnike. ............................... 74
KAZALO SLIK
Slika 1: Hierarhija vrednotnega prostora. Zajema 2 superkategoriji, 4 vrednotne tipe in 9
kategorij srednjega obsega. ...................................................................................................... 18
Slika 2: Rimsko obdobje: corona. ............................................................................................ 51
Slika 3: Egipčansko obdobje: ankh-simbol večnega življenja. ................................................ 51
Slika 4: Primeri hieroglifov. ..................................................................................................... 63
Slika 5: Metoda razlage in metoda demonstracije papirusa. .................................................... 78
Slika 6: Metoda slikovne demonstracije in razlaga. ................................................................. 78
KAZALO TABEL
Tabela 1: Odvisne in neodvisne spremenljivke v raziskavi ..................................................... 67
Tabela 2: Povprečna ocena učiteljic glede na dane dejavnike ................................................. 72
Tabela 3: Odgovori učiteljic na vprašanje številka 3. .............................................................. 74
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
1
1 UVODNI DEL
Diplomsko delo je namenjeno zamejitvi označevanja drugačnih in je le majhen korak k
spremembi, ki jo želim videti v družbi. Namesto izpostavljanja slabosti se mora vsak
posameznik vprašati, kakšne so pozitivne lastnosti individuuma, ki je družbeno opredeljen
kot drugačen. Ni potrebe po pomilovanju in pretvarjanju, čas je za sprejemanje. Današnja
heterogena družba je sestavljena iz različnih posameznikov, ki so ključni za izgradnjo
vrednote sprejemanja.
Moja večletna delovna praksa je sestavljena iz muzejskega dela in dela z otroki s
posebnimi potrebami. Deset let aktivno delujem v Notranjskem društvu za cerebralno
paralizo Sonček, zadnja tri leta pa v pedagoški službi Narodnega muzeja Slovenije kot
animatorka. Ker pojma muzej in otroci s posebnimi potrebami le redko zasledimo skupaj,
sem se odločila, da ju povežem še na strokovnem področju.
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami opredeli več skupin otrok s posebnimi
potrebami. Potrebno se je zavedati, da potrebuje vsaka skupina različne prilagoditve. Zato
se v svoji diplomski nalogi posvetim prilagoditvam za učence z nižjim izobrazbenim
standardom.
Za izhodišče dela izpostavljam prilagojeno muzejsko delavnico za učence z nižjim
izobrazbenim standardom. Zanima me uspešnost prilagoditev glede na starost in
vrednotne posledice našega dela. Namen diplomske naloge je oblikovati prilagojeno
muzejsko delavnico glede na ciljno skupino. Želela sem preučiti ocene in zadovoljstvo
obiskovalcev delavnice glede na starost, spol in šolo, ki jo učenci obiskujejo. Na podlagi
podanih ocen učencev in učiteljic bom lažje gradila nadaljnje muzejsko in individualno
delo.
Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični in empirični del. Teoretični del je sestavljen iz
petih med sabo prepletajočih se enot. Prvo poglavje opisuje integracijo in inkluzijo otrok s
posebnimi potrebami ter primer njune prakse, osnovan na intervjuju. Drugo poglavje
opredeli pojma otrok s posebnimi potrebami in učenec s prilagojenim šolskim programom
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
2
ter predstavi primere prilagoditve v danih okoliščinah. Tretje poglavje opredeli naslov
diplomske naloge in opisuje vrednote, njihov pomen v družbi in vzgojno-izobraževalnem
sistemu. Četrto poglavje predstavi delo muzeja, opredeli muzejsko pedagogiko in
izpostavi poslanstvo današnjega muzeja novega tisočletja. Zadnje – peto poglavje se
posveti uvodu v glavni del diplomske naloge: izdelavi muzejske delavnice kot dobre
prakse za oblikovanje vrednot.
V empiričnem delu so predstavljeni rezultati anket učencev in učiteljic, ki so bili prisotni
na ustvarjalno doživljajski delavnici Faraon, Cesar in skrivnostni zvitki v Narodnem
muzeju Slovenije. S pomočjo anketnega vprašalnika sem merila učinkovitost prilagoditve
med učenci s prilagojenim učnim programom in učenci s standardnim učnim programom.
Zanimalo me je tudi strokovno mnenje učiteljic in specialne pedagoginje, ki je ključno za
nadaljnje muzejsko delo.
V zaključnem delu so predstavljene ugotovitve empiričnega dela in smernice za boljši
razvoj muzejskega dela na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami.
Z diplomskim delom želim predstaviti pomembnost prilagojenega pedagoškega dela v
muzeju, saj ta z aktivnim, vključujočim in dinamičnim delom gradi vrednote
posameznika, ki so ključen element pri izgradnji dobre prakse vrednotnega sistema
celotne družbe.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
3
2 KLJUČNI KONCEPTI
2.1 Integracija in (ali) inkluzija v vzgojno-izobraževalnem procesu
»Moti se, kdor zastopa koncept vključevanja učencev s posebnimi potrebami v "normalno
okolje" za "vsako ceno", in moti se, kdor se zavzema za diferenciacijo (segregacijo) za
"vsako ceno". Kriterij "resnice" mora biti otrok.«1
Živimo v času tretjega tisočletja, času spreminjajoče se družbe, za katero je značilen velik
razvoj tehnologije, znanja, spreminjajo se tudi medsebojni odnosi in stališča – nastajajo
nove kulturne paradigme. V takšni družbi se razvija pojem človeka posameznika,
individuuma, ki ima ne glede na njegove lastnosti in potenciale svoje pravice. Ravno
individualne, človekove pravice so pokazatelj razvitosti in demokratičnosti posamezne
družbe v današnjem razvijajočem se svetu.2
V današnji družbi prihaja tudi do nove paradigme, koncepta vzgoje in izobraževanja otrok
s posebnimi potrebami. Razvija se praksa participacije in vključevanja učencev v njihovo
socialno okolje, kar pomeni, da družba želi opuščati etiketiranje, segregacijo,
stigmatizacijo in diskriminacijo. Družba in država želita uvesti integracijo in inkluzijo v
življenje otrok s posebnimi potrebami. Sistem ne poudarja več hibe ali defekta, ampak
poudarja tisto, kar otroke s posebnimi potrebami vključuje, torej njihov individualni
potencial. Nova paradigma predstavlja tudi to, da otroci s posebnimi potrebami niso več
"problem" specializiranih institucij, ampak so del celotne družbe. Specializirane institucije
so le strokovna in specializirana oblika dela za otroke s posebnimi potrebami. Takšna
populacija postaja del družbe in ne več njen obrobni problem. Tega se moramo začeti
zavedati vsi.3
1 Resman, M., Integracija/inkluzija med zamislijo in uresničevanjem. V: Sodobna Pedagogika.
Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. (2003), str. 82. 2 Povzeto po: Opara, B., Otroci s posebnimi potrebami so del celotnega sistema vzgojne in izobraževanja.
V: Sodobna Pedagogika. Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. (2003), str. 37. 3 Povzeto po: Opara, B., Otroci s posebnimi potrebami so del celotnega sistema vzgojne in izobraževanja. V:
Sodobna Pedagogika. Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. (2003), str. 39-40.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
4
Vsakega posameznika mora družba sprejeti kot drobec za doprinos kakovosti. Ti
individualni drobci so ključni deli sestavljanke vrednotno polne družbe, ki je konkurenčna
družbam sveta v razvoju. Vsak posameznik mora sprejeti drugačnost in jo ponotranjiti kot
vrednoto za trajnostni razvoj družbe, v kateri živi. Brez tega bo svet, v katerem živimo,
nekonkurenčen, ne vrednoten in nasploh prazen.
2.1.1 Opredelitev pojma integracija
»…(integracija) pomeni namestitev otroka s posebnimi potrebami v redno ustanovo, kjer
se skuša spremeniti, prilagoditi šolsko in širše okolje otroka nekemu "povprečju"…«4
Pojem integracija torej opredeljuje namestitev otroka, ki se ni sposoben vključiti v učno
okolje in sistem pri njem ne more doseči popolne integracije vanj.5 Pričakovanja do
integriranega učenca so zelo velika. Mora se prilagoditi normam in zahtevam šole kot
institucije. »Integracija zahteva programski in kulturni konformizem«6 in je le korak bližje
uresničevanju ciljev izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Integracija in inkluzija
sta kvaliteti, ki se ne izključujeta. Lahko se uporabljata v skupnem kontekstu in skupni
praksi.7
Integracija je torej formalna vključenost posameznika v standardni vzgojno-izobraževalni
sistem. Takšna formalna in vsebinska vključenost zahteva prilagoditve na vseh področjih
šolanja. Bolj specifična, vsebinsko naravnana vključenost pa je povezana s pojmom
inkluzije, o kateri govori naslednje poglavje.
Dr. Metod Resman (2003) govori o razlikah med pojmom integracija in inkluzija: »…
integracija je bolj organizacijski ukrep, medtem ko je inkluzija pedagoški, socialni in
psihološki proces vključevanja kakorkoli izključenih otrok in otrok s posebnimi potrebami
v običajne razmere vzgojno-izobraževalnega dela.«8
4 Kavkler, M., Opredelitev inkluzivne vzgoje in izobraževanja. V: Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja.
(2008), str. 11. 5 Prav tam.
6 Resman, M., Integracija/inkluzija med zamislijo in uresničevanjem. V: Sodobna Pedagogika.
Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. (2003), str. 70. 7 Povzeto po: Resman, M., Integracija/inkluzija med zamislijo in uresničevanjem. V: Sodobna Pedagogika.
Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. (2003), str. 70. 8 Povzeto po: Resman, M., Integracija/inkluzija med zamislijo in uresničevanjem. V: Sodobna Pedagogika.
Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. (2003), str. 68.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
5
Integracija je začetek procesa inkluzije. Pojma se v praksi ne izključujeta, ampak se
dopolnjujeta. S takšno prakso vzgojno-izobraževalna ustanova poudarja načelo strpnosti,
medsebojne pomoči in enakovrednosti.
2.1.2 Opredelitev pojma inkluzija
Inkluzija omogoča učečemu se subjektu, da sodeluje, kolikor je mogoče. Sledi načelu, da
doseganje poprečnih ciljev ni temeljni pogoj za vključevanje v šolsko in širše socialno
okolje.9 Dr. Vinko Skalar (2003) opredeli inkluzijo kot »… sistem intervencij, s katerimi
poskušamo delno ali v celoti vključiti socialno izključene posameznike v socialno skupino
(šolo, razred) ali v širše socialno okolje.«10
»Za šolske otroke s posebnimi potrebami je
cilj inkluzivnega programa predvsem opredeliti prilagoditve poučevanja, ki so izražene v
ciljih, skladnih z dosežki otrok s posebnimi potrebami na učnem področju, in z ravnjo
prilagojenega vedenja.«11
Pojem inkluzije izhaja iz nove paradigme postmodernistične družbe, ki temelji na
človekovih pravicah, demokraciji in ideji multikulturnosti. Iz te paradigme se gradijo
vrednote družbe, kot so pravičnost, demokratičnost, različnost, v smislu kvalitete –
prednosti, sodelovanja, medsebojnega sprejemanja, spodbujanja in prijateljstva. V
izobraževalnih ustanovah se to kaže v razvoju učencev, učiteljev in učiteljic, staršev in
vseh, ki so kakorkoli vključeni v vzgojno-izobraževalni proces.12
»Inkluzija je torej prepričanje, da sta skupno življenje otrok in učenje boljši izobraževalni
način, ki prinaša prednosti vsem – učencem in strokovnim delavcem.«13
Šola mora postati
socialna skupnost, podobna vsakdanjemu življenju, ki vključuje družbo z vsemi
posebnostmi in razlikami. S tem se mora v šolskem izobraževalno-vzgojnem sistemu
9 Povzeto po: Kavkler, M., Opredelitev inkluzivne vzgoje in izobraževanja. V: Razvoj inkluzivne vzgoje in
izobraževanja. (2008), str. 11. 10
Skalar, V., Kako vrtec in šolo približati otrokom s posebnimi potrebami? V: Sodobna Pedagogika. Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. (2003), str. 57. 11
Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 294. 12
Povzeto po: Skalar, V., Kako vrtec in šolo približati otrokom s posebnimi potrebami? V: Sodobna Pedagogika. Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. (2003), str. 57-58. 13
Clement Morrison, A., Razvoj inkluzije v ZDA. V: Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja. (2008), str. 21.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
6
vzpostaviti in negovati pojem "multikulturnega življenja" in spoštovanje posameznika kot
individuuma. To mora postati izziv šole in družbe.14
Učitelj se mora v inkluzivni šoli zavedati svoje odgovornosti. Zelo pomembno je
zavedanje, da učitelj ni več le prenašalec znanja, ampak tudi spodbujevalec produktivnega
učenja z novimi metodami in prijemi. Politika učiteljev se spreminja v smer bolj "v
učence usmerjenega" pouka. Tak pouk je naravnan v individualnega posameznika,
vključujoč njegovo predznanje, izkušnje in posebnosti. Učeči se subjekt se tako navaja na
bolj odgovorno, sodelujoče in hkrati tudi samostojno učenje. Različne metode in oblike
dela prinesejo bolj uspešno inkluzijo.15
V inkluzivni šoli je potrebno iskati rešitve, ki bodo
posamezniku omogočale napredek in uspešno vključevanje v šolsko okolje. Odpraviti pa
je potrebno poudarjanje drugačnosti in primanjkljajev, ki mu onemogočajo integracijo.16
Med temeljnimi splošnimi cilji vzgojno-izobraževalnega sistema je tudi proces inkluzije
in integracije otrok s posebnimi potrebami. Na tem mestu šola spodbuja splošno sprejete
vrednote in norme.17
Pomemben pa je tudi individualen pristop k določenemu
posamezniku. Torej se moramo kot bodoči pedagogi naučiti poudarjati podobnosti, ne pa
razlike med učečimi se subjekti. S tem bomo pripomogli k boljši družbi, ki bo imela
kvalitetne vrednote in s tem tudi bolj strpne ponotranjenje cilje.
»Inkluzija je nikoli končan proces«18
, ki ga je vedno mogoče izboljšati, okrepiti, dopolniti
in prilagoditi vsem danim okoliščinam v družbi in danim razmeram v državi. Pomembno
je, da začnemo inkluzijo uporabljati v praksi. Učenci s prilagojenim šolskim programom,
torej učenci s posebnimi potrebami, se lahko vključujejo v izobraževalni proces, ko so
odstranjene vse ovire. In te lahko odstranimo vedno, tako pri slepih in slabovidnih
učencih, otrocih s prilagojenim izobraževalnim programom ali invalidnih otrocih ...19
14
Povzeto po: Resman, M., Integracija/inkluzija med zamislijo in uresničevanjem. V: Sodobna Pedagogika. Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. (2003), str. 65-66. 15
Povzeto po: Marentič Požarnik, B., Temelj uspešnega vključevana učencev s posebnimi potrebami so ustrezno usposobljeni učitelji. V: Sodobna Pedagogika. Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. (2003), str. 105-111. 16
Povzeto po: Kavkler, M., Opredelitev inkluzivne vzgoje in izobraževanja. V: Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja. (2008), str. 13. 17
Povzeto po: Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 29. 18
Kavkler, M., Opredelitev inkluzivne vzgoje in izobraževanja. V: Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja. (2008), str. 12. 19
Povzeto po: Kavkler, M., Opredelitev inkluzivne vzgoje in izobraževanja. V: Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja (2008), str. 12-13.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
7
Obe praksi pomenita veliko spremembo v šolskem izobraževanju, saj zahtevata od
učiteljev in učečih se subjektov celovit pristop v teoriji in praksi. Vendar je takšna praksa
dobra pot vzgojno izobraževalnega sistema k optimalnem razvoju vseh učencev.
2.1.3 Kakšna je praksa?
Pri urejanju učnega okolja, načrtovanju učnih načinov in metod bi morali uporabljati
načelo individualizacije, prilagajanja posamezniku in biti pozorni, da posameznik ostane
enakovreden člen razreda. V času šolanja lahko namreč prav te prilagoditve poglobijo
drugačnost v očeh drugih, s tem pa nerazumevanja in odtujitev sovrstnikov. Učitelj mora
učečemu se subjektu prilagoditi gradivo, čas in metode. Potrebno se je zavedati, da so
lahko vse metode prilagojene otroku s posebnimi potrebami, ne da bi drugi učenci to sploh
opazili in rezultat tega je boljša socialna sprejetost v razredu.20
Vendar pa pot do vključevanja še vedno ni končana. Potrebno se je vprašati, kakšen odnos
imamo do oseb, ki so drugačne. Ali jih vidimo kot enakovredne člane družbe, ki lahko
doprinesejo k razvoju? Vsak učenec s primanjkljajem si želi kot vsak drug posameznik
pridobiti znanje in s tem samostojnost ter samozavest.21
Tako morata učitelj kot družba
vzgajati človekovo osebnost v pozitivni samopodobi, kajti le pozitivna samopodoba
učencu prinese osebnostno rast, samozavest in samospoštovanje.22
2.1.3.1 Intervju: Primer integracije in inkluzije
V nadaljevanju bom predstavila intervju z gospo Marijano Zalar in njeno hčerko Katjo, ki
ima cerebralno paralizo. Katja je bila vključena v redne oddelke vrtca in male šole. Po
končani predšolski stopnji ji je komisija za usmerjanje izdala sklep o vključitvi v redno
šolanje s prilagojenim izvajanjem. Tako je lahko ta intervju pokazatelj obeh praks:
20
Povzeto po: Kesič Dimic, K., Vsi učenci so lahko uspešni. Napotki za delo z učenci s posebnimi potrebami. (2010), str. 72-75. 21
Povzeto po: Rutar, D., Inkluzija in inkluzivnost. Model nudenja pomoči učiteljem pri delu z dijaki s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne oddelke. (2010), str. 83. 22
Povzeto po: Židan, A., Vzgoja za evropsko demokracijo. (2007), str. 119.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
8
integracije in inkluzije v redne oddelke in šolanje s prilagoditvijo. V prvem delu intervjuja
sem se posvetila gospe Marijani, nato pa še Katji.23
Intervju z gospo Marijano
1. Kakšni so bili Vaši prvi odzivi, ko ste ugotovili, da je Vaš otrok drugačen od
ostalih?
Katja je bila rojena v 40. tednu nosečnosti. Rodila se je skoraj klinično mrtva, le z
minimalno srčno akcijo, zadušena z zavito in zasukano popkovino. Reševali so jo z
oživljanjem (ventiliranjem in intubiranjem), kar jim je uspelo šele po pol ure. Dobila je
močna pomirjevala. Čez tri, štiri ure, ko sva z možem lahko prišla k njej, je le trdno spala,
vsa v cevkah in v topli posteljici. Na pogled ni bilo videti tako zelo hudo, ko pa je
zdravnica začela pripovedovati, kaj vse so počeli z njo, se je svet začel podirati …
Napoved je bila: lahko bo slepa, gluha, mentalno prizadeta, lahko ostane na najnižji
stopnji razvoja … Skratka na kratko – asphixia pernatalis gr. gravis, pozneje pa
hipoksična ishemična encefalopatija. Šele čez kakšno leto so se zdravniki začeli
pogovarjati o cerebralni paralizi (v nadaljevanju CP). Njena trenutna diagnoza je CP, tetra
pareza, distonija. Katja uporablja invalidni voziček, ker ne hodi, se ne opira na noge, nima
ravnotežja, nima finomotorike; potrebuje pomoč spremljevalca za vsa vsakodneva
opravila (nego, hranjenje).
2. Kakšno je bilo Katjino predšolsko obdobje?
Po odpustu iz bolnice se je Katjina pot nadaljevala v telovadnicah, na fizioterapijah,
delovnih terapijah, pri logopedu, specialnem pedagogu, psihologu … Vedno je rada
sodelovala pri vseh teh specialistih, prav njena vedoželjnost in socializiranost sta ji vedno
dajali veliko volje za vse vaje in terapije. Ko je dopolnila eno leto, smo jo vpisali v vrtec,
kjer so ravno odpirali razvojni oddelek in so potrebovali še tretjega otroka za začetek
delovanja. Pri uvajanju ni bilo nobenih težav, saj se je zelo veselila družbe, igrač … Z
novim načinom je hitro usvojila osnove predšolskega znanja: barve, številke, črke …
Ampak je imel ta oddelek tudi slabo stran: Katja je začela ponavljati gibe ali glasove
ostalih njenih "vrstnikov", ki pa to niso bili. Vsi so bili vsaj tri-štiri leta starejši; eden
23
V nadaljevanju so odgovori skoraj v celoti takšni, kot sta jih zapisali intervjuvanki. Izpuščeni so le nekateri deli, ki se ne nanašajo na postavljeno vprašanje.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
9
avtist, drugi slep, brez govornega sporazumevanja ... Po enem letu in pol so jo postopoma
začeli voditi v redne oddelke tja, kjer so bili njeni vrstniki. Tam se je šele začel njen hiter
razvoj in uživanje. Z novim šolskim letom je bila integrirana v redno skupino s
spremljevalko. Do male šole je šlo dobro, ko pa se je začel čas opismenjevanja, so se
pojavljale težave: kako pisati in čim bolj samostojno delati?
3. Kako in zakaj ste se odločili za vpis v Cirius Kamnik?
Timski sestanki v vrtcu so bili naravnani h Katjinemu čimprejšnjemu vključenju v
osnovno šolo. Šli sva na Inštitut za rehabilitacijo Soča v Ljubljano. Tam so ji poskušali
prirediti in prilagoditi računalnik za samostojno pisanje. Bili sva tudi pri komisiji za
usmerjanje, ki je izdala sklep, da se jo vključi v redno šolanje s prilagojenim izvajanjem.
Poskušali sva v osnovni šoli v domačem kraju, za kar pa tam niso bili niti najmanj
zainteresirani. Takrat (leta 2000) se je začel trend integracije v osnovnih šolah (vse več
invalidov v redne oddelke s spremljevalci). Svetovali so nam vključitev v Zavod za
invalidno mladino v Kamnik in tam je Katja kar zacvetela z znanjem in obvladovanjem: s
pomočjo prilagojene tipkovnice spretno uporablja prenosni računalnik, uspešno je končala
osnovno šolo in sedaj končuje 3. letnik srednje administrativne šole. Danes se pripravlja
za nadaljevanje šolanja, prav tako v Kamniku.
Kamnik kot institucija zahteva od 7 let starega otroka kar veliko. Bilo nam je kar težko:
njena navezanost na dom jo je stala veliko prehladnih in podobnih obolenj. Ampak se je
hkrati z njenim zorenjem tudi to izboljšalo. Z možem večkrat obiščeva zavod in imava kar
dober občutek; vedno so nama zelo pomembni njeno dobro počutje in dobri prijateljski
odnosi vseh zaposlenih, tako v šolskem kot tudi vzgojnem oddelku. Najboljše v zavodu je
to, da so pouk in terapije ločeni, da se dogajajo čez cel dan, torej ni vse natrpano v
dopoldanski čas. Mogoče je občutiti pomanjkanje osebja: v razredu je samo en
spremljevalec, kar je včasih zelo premalo. Tudi v popoldanskem času bi bili veseli več
osebja, čeprav se v zadnjem času pojavljajo tudi prostovoljci, ki pomagajo pri
individualnih pripravah na šolo.
4. Kaj bi spremenili na področju šolstva otrok s posebnimi potrebami?
Glede na to, da nismo imeli za šolanje Katje nobene izbire v bližji okolici, bi mi bilo zelo
všeč, da bi bil tak zavod kje v bližini, seveda v manjši obliki. Danes smo soočeni s težkim
finančnim stanjem vseh, tako da je utopično pričakovati več dejavnosti šole in vzgoje v
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
10
drugačnih okoljih, izmenjave učencev … To je namreč vedno povezano z velikimi
organizacijskimi stroški (s transferji invalidnih vozičkov, spremljevalnim in zdravstvenim
osebjem). Glede usmerjanja otrok pa vedno velja poslušati otrokove terapevte in
pomemben je dober odnos zdravnika in učitelja do staršev in do otrok.
Intervju s Katjo
1. Kako si se počutila v standardnem vrtcu?
V vrtcu, v skupini sem imela še tri otroke s posebnimi potrebami, moje prijatelje. Bilo mi
je zelo prijetno, ker sem se počutila tako brezskrbno. Nato so me prestavili v drugo
skupino, k starejšim otrokom. Tam sem bila edina s posebnimi potrebami. Lepo so me
sprejeli in še danes smo prijatelji. Sicer sem bila v tej skupini edini otrok s posebnimi
potrebami, ampak sem se vseeno počutila kot »normalen otrok«.
2. Kako je zdaj v Ciriusu Kamnik? Kaj ti je najbolj všeč in česa ne preneseš?
Zdaj je bistveno bolje kot prej. Imam več prijateljev, več izkušenj. Prej sem bila še
majhno bitjece, ki ni vedelo ne kod ne kam. Tam sem spoznala samo sebe in svoje
vrstnike s podobnimi težavami. Ne prenesem, da je kdo z mano neiskren, da kdo z mano
manipulira in da me dobesedno zafrkava. Najbolj pa ne prenesem, da se ljudje, ni
pomembno ali v Kamniku ali v domačem okolju, vedejo do mene kot do majhnega
otročička, kajti sem skoraj odrasla ženska, ki ve, kaj hoče v življenju.
3. Ali kaj pogrešaš?
Pogrešam svoje prijatelje iz vrtca. Sicer imam z nekaterimi še stike s pomočjo spletnih
omrežij, ampak se skoraj več ne vidimo. Zaradi tega mi je zelo hudo.
Na koncu intervjuja sem Katjo povprašala še o obisku kulturnih ustanov.
4. Ali ste se veliko povezovali s kulturnimi ustanovami?
Da. Še preveč, če mene vprašaš. Ampak redko kdaj smo imeli kakšne delavnice, kar mi je
zelo manjkalo.
5. Na kakšen način bi rada spoznavala kulturne ustanove (muzej, gledališče, galerije
…)?
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
11
Preko raznih delavnic. Na primer, da bi spoznala kaj o prazgodovini, otipala različna
orožja, oklepe, živali ...
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
12
2.2 Otroci s posebnimi potrebami in učenci s prilagojenim šolskim
programom
»Osebe s posebnimi potrebami so najprej in predvsem ljudje, katerih primanjkljaj ali
motnja je le del njihovih značilnosti.« 24
Te značilnosti se mora družba naučiti sprejemati. Vzgojno-izobraževalne ustanove imajo
pri sprejemanju otrok s posebnimi potrebami ključno vlogo. Tvorijo strpen element, ki ne
izključuje učencev, ampak jih navaja na vključevanje. S tako učinkovitostjo bodo
izobraževalne ustanove dosegle višje cilje na individualni, parcialni in globalni ravni.
2.2.1 Otroci s posebnimi potrebami
»Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (V nadaljevanju ZOUPP) med otroke s
posebnimi potrebami uvršča otroke, pri katerih je podana motnja v duševnem razvoju,
slepe in slabovidne ter gluhe in naglušne otroke, otroke z govornimi motnjami, gibalno
ovirane otroke, dolgotrajno bolne otroke, otroke s primanjkljajem na posameznih
področjih učenja in otroke z motnjami vedenja in osebnosti, ki potrebujejo prilagojeno
izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo, ali
prilagojene programe oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.«25
Zakon
opredeli vse navedene skupine OPP, razen skupin učencev z učnimi težavami in posebej
nadarjenih otrok, zato teh dveh skupin otrok ne uvrščamo v kategorijo otrok s posebnimi
potrebami, ki bi bila deležna posebnega usmerjana.26
2.2.1.1 Načela za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami
»Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami temeljita na načelih: enakih
možnosti s hkratnim upoštevanjem različnosti otrok, ohranjanja ravnotežja med
različnimi vidiki otrokovega telesnega in duševnega razvoja, inkluzivne vzgoje in
24
Povzeto po: Bračun Sova, R. in drugi, Dostopen muzej. Smernice za dobro prakso. (2009), str. 9. 25
2. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP), Uradni list RS, št. 54/00, dostopno na: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=201158&stevilka=2714#2. člen (Datum dostopa: 1. 6. 2013). 26
Povzeto po: Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 281.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
13
izobraževanja, vključevanja staršev v proces vzgoje in izobraževanja, zagotovitve
ustreznih pogojev, ki omogočajo optimalen razvoj posameznega otroka, pravočasne
usmeritve v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, organizacije vzgoje in
izobraževanja čim bližje kraju bivanja, celovitosti in kompleksnosti vzgoje in
izobraževanja, individualiziranega pristopa, kontinuiranih programov vzgoje in
izobraževanja ter interdisciplinarnosti.«27
2.2.2 Učenci s prilagojenim šolskim programom oziroma učenci s primanjkljaji na
posameznih področjih učenja
»Prilagojen izobraževalni program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom je
namenjen učencem, ki v času šolanja v primerjavi z vrstniki ne dosežejo enakovrednega
izobrazbenega standarda in zato potrebujejo prilagojen program z nižjim izobrazbenim
standardom, prilagojene metode in oblike dela ter ustrezne kadrovske in druge pogoje.
V Prilagojen izobraževalni program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom se
lahko usmerijo otroci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, otroci z več motnjami, ki
imajo tudi lažje motnje v duševnem razvoju, izjemoma pa se lahko v ta program usmeri
tudi otroke z zmernimi motnjami v duševnem razvoju (13. člen Pravilnika o organizaciji
in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter za opredelitev vrst
in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami; Ur. l. RS,
št. 54/03).«28
»Izraz primanjkljaji na posameznih področjih učenja označujejo zelo raznoliko skupino
primanjkljajev (motenj), ki se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju in/ali v izrazitih
težavah na katerem koli od naslednjih področij: pozornost, pomnjenje, mišljenje,
koordinacija, komunikacija, branje, pisanje, pravopis, računanje, socialna kompetentnost,
čustveno dozorevanje.«29
27
Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 300. 28
Komisija za prenovo izobraževanja in vzgoje otrok s posebnimi potrebami. Dopolnitev posebnega dela prilagojenega izobraževalnega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom z določitvijo specialno pedagoških dejavnosti in navodil za izvajanje v primeru dveh ali več motenj, ovir oz. primanjkljajev za gluhe in naglušne, slepe in slabovidne, gibalno ovirane ter govorno-jezikovne motnje. (2006), str. 4. 29
Kavkler, M.(ur), Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo. Primanjkljaji na posameznih področjih učenja. (2008), str. 10-11.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
14
Zgoraj opisani primanjkljaji vplivajo na posameznikovo dojemanje informacij. Vsak
posameznik tako zahteva samostojno obravnavo, ki vključuje starše in strokovnjake na
posameznih področjih.30
Vsak učitelj, ki posreduje znanje, se mora zavedati, da se v šolo vključuje različna
populacija učencev z različnim predznanjem, navadami, veščinami in sposobnostmi. Pri
učiteljskem poklicu pa niso pomembna samo znanja in veščine stroke. Pomembna je
njegova pozitivna naravnanost do učencev, sprejemanje drugačnosti, iskren odnos in
spoštovanje. Tako se mora vsaka šola zavedati, da je potrebno prilagoditi šolske cilje
posamezniku, ki ima lahko specifične učne težave, je lahko otrok s posebnimi potrebami,
otrok z nižjim socialno-ekonomskim statusom ali ta spada v skupino nadarjenih otrok.
Šolski sistem mora začeti omenjene učence učinkovito obravnavati, saj lahko le tako
uspešno prispeva k razvijanju posameznikovih potencialov, njegove produktivnosti in
samostojnosti. Obravnava učencev zahteva individualnost, učinkovitost in
diferenciacijo.31
2.2.2.1 Kriterij za prepoznavanje specifičnih učnih težav
Pet kriterijev za ugotovitev specifičnih učnih težav:
»Prvi kriterij: neskladje med učenčevimi intelektualnimi sposobnostmi in njegovo
dejansko uspešnostjo na določenih področjih učenja.
Drugi kriterij: obsežne in izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu in/ali računanju
(pri eni ali več osnovnih štirih šolskih veščinah), ki so izražene do te mere, da učencu
onemogočajo napredovanje pri učenju.
Tretji kriterij: učenčeva slabša učna aktivnost zaradi pomanjkljivih kognitivnih in
metakognitivnih strategij (tj. sposobnosti organiziranja in strukturiranja učnih zahtev,
nalog) ter motenega tempa učenja (hitrost predelovanja informacij, hitrost usvajanja
znanja).
Četrti kriterij: motenost enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin,
jezikovno procesiranje, socialna kognicija, percepcija, koordinacija, časovna in
prostorska orientacija, organizacija informacij … Med najpomembnejšimi procesi, ki jih
30
Prav tam. 31
Povzeto po: Kavkler, M., Izobraževalna uspešnost učencev s specifičnimi učnimi težavami – izziv za pedagoško stroko. V: Specifične učne težave v vseh obdobjih. (2010), str. 117-121.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
15
je pri učencu z učnimi težavami potrebno preučiti, sta pozornost in spomin. Ugotavlja se
primanjkljaje ali motenost v predelovanju (procesiranju) informacij, kar je posledica
tega, kako možgani sprejemajo, uporabljajo, shranjujejo, prikličejo in izražajo
informacije. Za učenje so ključni naslednji načini in vidiki predelovanja informacij:
vidno, slušno, zaporedno/racionalno in konceptualno/celostno predelovanje, hitrost
predelovanja in pozornost.
Peti kriterij: izključenost okvar čutil (vida, sluha), motenj v duševnem razvoju,
čustvenih in vedenjskih motenj, kulturne različnosti in neustreznega poučevanja kot
glavnih povzročiteljev težav pri učenju. Okvare čutil, motnje v duševnem razvoju … se
sicer lahko pojavljajo skupaj z glavnimi povzročitelji, pomembno je, da jih izključimo
kot glavne povzročitelje.«32
Pedagog mora učence s primanjkljaji vedno dobro spoznati. Zavedati se mora njihovih
prednosti in slabosti. Spodbujati mora korekcijo primanjkljajev in odpravo šibkih področij
v okviru njegovih realnih zmožnosti. Na podlagi tega lahko učinkovito načrtuje nemoten
pouk, torej oblike in metode dela, prilagoditve, ocenjevanje in preverjanje znanja.33
2.2.2.2 Prilagoditve
Prilagojeno izvajanje se začne že pri organizaciji pouka (prostor, didaktični pripomočki in
oprema, strokovni delavci …), organizaciji časa in izvajanju pouka.34
Pedagog mora pri
učencih s specifičnimi učnimi težavami nameniti pozornost razvoju socialnih veščin
metakognitivnih strategij: načrtovanju, spremljanju, vrednotenju. Učenci nimajo priučenih
ustreznih strategij učenja in socialnih kompetenc. Takšne pomanjkljivosti lahko pripeljejo
do slabših učnih rezultatov in medosebnih odnosov.35
Učenci s specifičnimi učnimi težavami potrebujejo prilagoditve glede na težave, ki jih
imajo:
32
Kavkler, M.(ur), Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo. Primanjkljaji na posameznih področjih učenja. (2008), str. 11-12. 33
Povzeto po: Rutar, D., Inkluzija in inkluzivnost. Model nudenja pomoči učiteljem pri delu z dijaki s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne oddelke. (2010), str. 83-94. 34
Povzeto po: Kavkler, M.(ur), Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo. Primanjkljaji na posameznih področjih učenja. (2008), str. 20-28. 35
Povzeto po: Žagar, D., Drugačni učenci. (2012), str. 40-45.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
16
Prilagoditve pri motnjah branja
Učitelj uporablja pri sestavljanju navodil manj zahtevne besede ali prebere
navodila sam. Zelo priporočljivo je branje v paru. Učencu daje samozavest in
boljšo samopodobo, pospešuje in olajša razumevanje besedila. S takšno prakso se
učenec posveti vsebini prebranega namesto svojim napakam in razvija željo po
branju.
Prilagoditve pri matematičnih težavah
Učitelj lahko dovoli uporabo kalkulatorja in zapisa računskega postopka po
korakih.
Prilagoditve pri težavah pisanja
Nekateri učenci imajo težavo pri zapisovanju svojih misli. Svoje znanje
pridobivajo na lahek način in si ga zapomnijo, problem pa nastane pri pisanju.
Učitelj naj v takem primeru uporabi ustne zagovore oziroma prezentacije.
Prilagoditve pri težavah z rokopisom
Takšne težave učitelj odpravi s pomočjo ustnih nalog. Lahko uporabijo tudi
diktafon in računalnik za zapis esejev in domačih nalog.36
Če upoštevamo zgoraj opisane prilagoditve v muzejskem delu, moramo z njimi v učečem
se subjektu graditi samozavest, spodbuditi željo po učenju in ponovnem obisku muzeja.
Ravno takšne prilagoditve so pomembne za vsakega individualnega obiskovalca muzeja.
Pedagog mora biti pri učencih s specifičnimi učnimi težavami pozoren tudi na strategije,
ki omogočajo snovno strukturiranje in s tem učenca navajajo na odgovorno delo, ki
razvija osebne kompetence.
Vsaka obravnavana učna snov se lahko poveže z že obstoječim znanjem učenca. Na
predhodnem znanju in izkušnjah mora temeljiti vsaka prihodnja učenčeva izkušnja, ki je s
tem bolj razumljiva. Lastno odgovornost učenec gradi z osebnim stikom z učiteljem, ki ga
spodbuja k boljšemu delu s pomočjo samoevalvacije. Pedagog je odgovoren strokovnjak,
ki s pomočjo spodbud, strpnostjo in z razumevanjem gradi učenčevo samopodobo v
skupini.37
36
Prav tam. 37
Povzeto po: Kavkler, M.(ur), Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo. Primanjkljaji na posameznih področjih učenja. (2008), str. 25-27.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
17
2.3 Oblikovanje vrednot skozi muzejsko delavnico
Pri tem poglavju se mi postavlja vprašanje, kako oblikovati in usmerjati muzejsko
delavnico, da bo v učečem se subjektu "razvila" in "vzgojila" vrednote in demokratično
kulturo. Učenci morajo interaktivno delavnico vzeti za odgovoren izziv, ki ga je mogoče
rešiti s sodelovalno in razmišljajočo akcijo. Le tako muzejski pedagog uspešno in
produktivno posreduje podatke, ki so odločilni pri vzgoji učečih se subjektov za vrednote.
S tem dobi muzej funkcijo izobraževalne ustanove za vrednote.
Dandanes so vrednote ključen diskurz medkulturnih pojavov. Z njimi se ukvarja več
družbenih ved, kot so: psihologija, sociologija, pedagogika, andragogika, filozofija,
politologija … V delu se osredotočam na sociološke, pedagoške in psihološke definicije
vrednot, ki so si med seboj podobne in hkrati različne.
2.3.1 Opredelitev pojma vrednote
Janek Musek opredeli vrednote kot: »posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih in
pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in
odnosov in ki usmerjajo naše interese in naše vedenje.« Spadajo med psihološke pojave,
ki najbolj vplivajo na naše življenje.38
Vsak posameznik opredeli vrednote kot nekaj
pozitivnega in dobrega. So nekakšna pravila v družbi, ki nakazujejo dobra in slaba
dejanja. Omenjene vrednote so univerzalne in delujejo v vsaki družbi ne glede na kulturne
razlike.39
Alojzija Židan opiše vrednoto »kot rezultat posameznikovega celovitega potekajočega
procesa vrednotenja«. Človek jemlje vrednote kot pomoč pri moralni presoji, ravnanju,
čustvovanju, odločanju … Torej človeku je v življenju pomembna njegova kultura
vrednotenja«.40
Vrednote se oblikujejo skozi celo življenje, so organizirane in strukturirane. Vrednote nam
postavijo merila, smernice in smisle, ki nas spremljajo skozi vsa pomembna življenjska
38
Musek, J., Osebnost in vrednote. (1993), str. 73. 39
Povzeto po: Musek, J., Nova psihološka teorija vrednot. (2000), str. 9. 40
Židan, A., Za kakovostnejša družboslovna znanja. Didaktični in znanstveni prispevki. (2004), str. 67-68.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
18
obdobja. Janek Musek deli vrednote v dve velekategoriji: dionizične in apolonske
vrednote, nato vsako od teh velekategorij razdeli v dva vrednotna tipa, ta pa še nadalje
razdeli v devet vrednotnih kategorij srednjega obsega, ki jih v končni fazi sestavljajo
posamezne specifične vrednote.41
Tako na podlagi empiričnega raziskovanja sestavi
model ciljev – vrednot, ki so razdeljene od najbolj kompleksnega elementa vrednot do
posameznih nadpojmov velekategorij.
Musek s tem oblikuje vrednote kot cilje, pojmovanja in prepričanja. So ključne pri
oblikovanju naših želja in jih lahko opredelimo kot vodila za življenje.42
Vrednote se
spreminjajo glede na različne dejavnike: starost, spol, izobrazbo …43
V vsakem obdobju
življenja si vsak posameznik zgradi sistem – lestvico vrednot in v skladu z njimi
izpolnjuje svoje cilje v življenju.
Slika 1: Hierarhija vrednotnega prostora. Zajema 2 superkategoriji, 4 vrednotne tipe in 9 kategorij srednjega
obsega.44
41
Povzeto po: Musek, J., Ljubezen, družina, vrednote. (1995), str. 28-29. 42
Prav tam, str. 28-29. 43
Povzeto po: Musek, J., Nova psihološka teorija vrednot. (2000). 44
Musek, J., Ljubezen, družina, vrednote. (1995), str. 30.
DIONIZIČNE
HEDONSKE
čutne
zdravstvene
POTENČNE
statusne
patriotske
APOLONSKE
MORALNE
demokratične
socialne
tradicionalni etos
IZPOLNITVENE
kulturne
kreativne
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
19
2.3.2 Vrednote in mladi tretjega tisočletja
Vrednote mladih se spreminjajo glede na družbene, kulturne in politične spremembe. V
času tretjega tisočletja hitre spremembe informacijske družbe prinašajo novosti v družbi,
ki pa niso vedno negativne. Mladina je bolj dovzetna za spremembe in jih lažje absorbira.
Pomembne vrednote mladih današnjega časa so osebne narave in s tem izgublja pomen
družbena moč.
V mladosti je človek bolj naravnan k vrednotam, ki so povezane z ugodjem – k
hedonskim vrednotam, kot so: zabava, vznemirljivo življenje, prosti čas, prosto gibanje,
prijateljstvo, družabnost, spolnost, hrana, svoboda, šport. V srednjem obdobju življenja so
človeku bližje potenčne vrednote, ki so povezane z ugledom, močjo, denarjem, s slavo, z
udobnim življenjem, s prekašanjem, z dobrim poklicem, s političnim uspehom, z dolgim
življenjem, s privlačnostjo. V starejših letih pa se človek naravna k moralnim in
izpolnitvenim vrednotam, ki so povezane s kulturo, z ustvarjalnostjo, naravo, lepoto,
znanjem, s samoizpolnjevanjem, z resnico, upanjem, modrostjo in redom.45
Raziskave, ki
so privedle do takšnega sklepanja, so le statistični okviri, ki pa ne držijo nujno za vsakega
posameznika ali posameznico.46
Po mnenju Janeka Muska so za razlike in razhajanja v vrednotah pomembni tudi dejavniki
metavrednot. To so tako imenovane vrednote, ki vplivajo na to, kako bomo posamezniki
ocenjevali druge vrednote. Dober primer metavrednot v zahodni kulturi je strpnost, ki je
pomemben dejavnik pri konstruktivnem in neagresivnem reševanju problemov.
Eksplicitne zahteve po strpnosti podajajo tudi v različnih verstvih po svetu.47
Stabilna družba tretjega tisočletja je družba znanja in vrednot. Brez vrednot in etničnih
meril ni nujno, da bo posameznik uporabil svoje znanje v korist družbe. Zaradi tega je
potrebno v vzgojno-izobraževalnih programih oblikovati kakovostnejše znanje na
individualni in globalni ravni. Nujna je »integracija vrednotnih, moralnih in etničnih
45
Povzeto po: Musek, J., Ljubezen, družina, vrednote. (1995), str. 30-36. 46
Povzeto po: Žorž, B., Vzgoja za vrednote. (2012), str. 15-17. 47
Povzeto po: Musek, J., http://www.anthropos.si/anthropos/2004/1_4/musek_janek.pdf (Datum dostopa: 1. 6. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
20
vsebin.«48
Družba mora biti konkurenčna in takšna je lahko le, »če je znanstveno in
tehnološko napredna, inovativna in ustvarjalna, hkrati pa polno delujoča tudi v etičnem,
moralnem in vrednotnem pogledu. Za družbo, ki je ne samo odprta za vrhunski napredek
znanja in tehnologije, temveč tudi vodilna v tem napredku, ki pa se tega napredka loteva
odgovorno in etično, v skladu s svojimi kulturnimi in civilizacijskimi vrednotami in
normami.«49
2.3.3 Raziskave o slovenski družbi in razvoju vrednot
Začetnik javnomnenjskih raziskav, sociolog Niko Toš, je v svojih raziskavah opredelil
slovensko javno mnenje in s tem njihov vrednotni svet v delih:
Slovensko javno mnenje 1968,
Slovensko javno mnenje 1990/2. Stališča Slovencev ob novi ustavi,
Vrednote v prehodu I. (1997),
Vrednote v prehodu II. (1999),
Vrednote v prehodu III. Slovensko javno mnenje 1999–2004,50
Vrednote v prehodu IV. Slovensko javno mnenje 2004–2009,
Vrednote v prehodu V. Slovenija v evropskih primerjavah. Evropska družboslovna
raziskava 2002-2010,
Vrednote v prehodu VI. Slovenija v mednarodnih primerjavah 1992–2011.
Skoraj 50-letna tradicija raziskovanja javnih mnenj Slovenije opredeli razvoj vrednot
slovenske družbe. V prvih knjigah raziskovanja je pomemben dejavnik za javnomnenjsko
raziskovanje razpad Socialistične Federativne Republike Jugoslavije in s tem začetek
demokracije ter volitev leta 1990. V nadaljnjih delih se raziskovanje posveča "tranziciji"
iz socialističnega avtoritarnega sistema v parlamentarno demokracijo, ki je izvoljena na
svobodnih in neposrednih volitvah. Ljudstvo začne aktivno spoznavati temelje človekovih
48
Povzeto po: Musek, J., Javna etika in integriteta: odgovornost za skupne vrednote: integriteta, odgovornost, vladavina prava. (2012), str. 51-62. 49
Musek, J., Javna etika in integriteta: odgovornost za skupne vrednote: integriteta, odgovornost, vladavina prava. (2012), str. 53. 50
Dostopno na: http://www.cjm.si/sites/cjm.si/files/File/e-dokumenti/SJM_vrednote_v_prehodu_3.pdf (Datum dostopa 27. 6 .2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
21
in državljanskih pravic, med njimi je tudi svobodni razvoj vsakega posameznika. To je čas
vrednot v prehodu iz socializma v kapitalizem in seveda tudi čas družbe v prehodu.51
V slovenski družbi se začne od leta 1999 do leta 2004 vzpon v kritičnem mišljenju do
svojega vsakdanjega življenja. Družba bi rada postala aktivno kritičen del, ki soustvarja
državo. Značilnost tega obdobja pa je začetek pripisovanja visoke odgovornosti državi za
odpravljanje neenakosti.
Ena izmed novih strani v knjigi slovenskega naroda je tudi Evropska unija. Z Evropsko
unijo vstopajo v Slovenijo nove paradigme vrednot demokratične prakse, liberalizma in
ekonomije.52
Nova paradigma demokracije je ključna pri vstopu Slovenije v evropsko
družbo. Vrednoto demokracije odgovorno posreduje vzgojno-izobraževalni sistem.
Vendar je potrebno poudariti, da v današnji slovenski družbi poenotena skupna pripadnost
evropskemu ljudstvu ne obstaja. Izobraževalni sistem v Sloveniji mora biti posrednik
hitrih sprememb na vseh področjih unije, ki tvorijo veliko konkurenčnost in s tem
pripomorejo k boljšemu profesionalizmu doma in po svetu. V učečem se mladostniku
narekujejo smernice za kakovostnejše učenje in s tem tudi bolj konkurenčno znanje v
Evropi.53
V demokratični evropski družbi ni tako pomembna vrednota skupna pripadnost,
Evropa bolj poudarja vrednoto znanja, ki je pomemben dejavnik za razvoj Evrope na
osebni in globalni ravni.
Največje vrednote v času novega tisočletja so družina, izobraževalni sistem in označevalci
ekonomskih razmerij: slovenski tolar, banke in gospodarstvo.54
Glede na to, da je pri
Slovencih visoko cenjena vrednota izobraževalnega sistema, je potrebno začeti izgradnjo
osebnosti že v mladih letih vsakega posameznika. Ta posameznik se bo moral soočiti s
socialnimi problemi današnje dobe: z revščino, brezposelnostjo, s korupcijo in splošnim
nezadovoljstvom.
V takšnih situacijah se posameznik zateče v zasebnost. V družbi tekmovalnosti, selekcije
in socialnih problemov poišče družba mladih podporo v intimnosti družine. Velika
51
Povzeto po: Toš, N. (ur.), Vrednote v prehodu IV. Slovensko javno mnenje 2004–2009. (2009), str. 11-25. 52
Prav tam. 53
Povzeto po: Židan, A., Vzgoja za evropsko demokracijo. (2007), str. 14-15. 54
Povzeto po: Toš, N. (ur.), Vrednote v prehodu IV. Slovensko javno mnenje 2004–2009. (2009), str. 11-25.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
22
vrednota mladih postaja individualizem: samoorganizacija, samoodgovornost in
individualna politika, kar vse je produkt demokratične družbe.55
»Sodobne demokratične družbe so se razvile v zapletene strukture zakonodajnih,
političnih in socialnih institucij ter neformalnih omrežij družbenih skupin in
posameznikov.«56
Omenjeni elementi so ključni dejavnik za tvorjenje politične,
gospodarske in kulturne strukture. V današnjem času je potrebno raziskovanje
dolgoročnih, ne kratkoročnih trendov. Valovanje prinašata tudi večja samozavest in
kritičnost posameznika.57
Slovenija mora v teh kriznih časih vrednot ustvariti konkurenčno družbo, ki se bo lahko
primerjala z drugimi. Zgraditi je potrebno družbo z visoko vpletenostjo medgeneracijskih
odnosov, ki so pogoj za prenos znanja in vrednot. Medgeneracijsko sodelovanje je ključ
do dialoga med mladostniki in starejšimi v družbi. Perspektiva je v celostnem vzgojno-
izobraževalnem sistemu, temelječem na uspešnih učnih načrtih, ki vsebujejo vrednostne
vsebine morale in etike.58
Raziskave v Sloveniji so pokazale, da mladi ne cenijo več vrednot, ki so oprte na "velike
ideologije" (politiko, religijo, nacionalizem …), ampak jim postajajo bližje vrednote, ki so
usmerjene k posamezniku (materialna in socialna varnost, medosebni odnosi, kakovost
življenja, svoboda …). Mladi poizkušajo ustvariti ravnotežje med vrednotnim svetom
posameznika in zahtevami družbe, vendar postaja življenjska situacija močno usmerjena v
zasebnost in razvoj novih prioritet. Prihajajoče nove vrednote so "neizogiben produkt
demokratičnega razvoja". Za razvoj socialno odprte, demokratične in pravične družbe so v
Sloveniji pomembni spoštovanje in sprejemanje vrednot ter preprečitev prodora
55
Povzeto po: http://www.prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf/krf/96997D6B515C0960C1256E940046C55B?OpenDocument (Datum dostopa: 28. 6 .2013). 56
Toš, N. (ur.), Vrednote v prehodu V. Slovenija v evropskih primerjavah. Evropska družboslovna raziskava 2002-2010. (2012), str. 25. 57
Povzeto po: Toš, N. (ur.), Vrednote v prehodu V. Slovenija v evropskih primerjavah. Evropska družboslovna raziskava 2002-2010. (2012), str. 25-27. 58
Povzeto po: Musek, J., Javna etika in integriteta: odgovornost za skupne vrednote: integriteta, odgovornost, vladavina prava. (2012) , str. 51-62.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
23
absolutnih političnih norm in vrednot.59
V družbi stopa v ospredje individuum in kakovost
življenja posameznika.
2.3.4 Izobraževanje, vzgoja in vrednote
Pomembnost strpnosti, spoštovanja in sprejemanja različnosti se kaže v vsakdanjem
življenju družbe tretjega tisočletja. Pri izgradnji teh vrednot ima vzgojno-izobraževalni
sistem veliko vlogo prenašalca in učitelja družbeno moralnih vrednot. V času šole učenec
prevzame in ponotranji navodila družbe – vrednote.
Učeči se subjekt pri procesu socialnega učenja spoznava splošno veljavne vrednote
kulture, v kateri živi. Vrednote najprej sprejme in jih ponotranji. Skupek norm in vrednot
je bistven za delovanje človeške družbe. Brez skupnih norm in vrednot bi bilo skoraj
nemogoče sodelovanje in koleracija med ljudmi, ki živijo v stabilni družbi.60
Velik pomen pri oblikovanju vrednot učečega se subjekta ima tudi izobraževani sistem.
Šola je "uporabnica" vrednot, ki so ključne za oblikovanje odgovorne in samostojne
osebnosti. Učeči se subjekt s pomočjo sebe in učitelja ustvari spekter svojih individualnih
vrednot. Ta posameznik pa tvori svoj individualni vrednotni sistem, ki je del bogatega
pluralnega sistema vrednot mladih tretjega tisočletja.61
Ni mogoče zanikati, da vsak
kurikulum izraža tudi eksplicitne in implicitne vrednote sistema. Šola kot vzgojno-
izobraževalna institucija opravičuje svojo nalogo preko socialne integracije, ki je temeljna
za oblikovanje posameznikovih vrednot.62
V sodobnem pluralnem svetu vrednot pa prihaja tudi do problemov pri vzgoji za vrednote.
V pluralnih družbah in svetovih obstaja več različnih sistemov vrednot. Pluralizem
vrednot ne pomeni odsotnosti vrednot v družbi. Javno šolstvo tako ne more temeljiti na
različnih družbenih vrednotnih sistemih, ampak temelji na splošno sprejetih vrednotah,
59
Povzeto po: Ule M., Družbene vrednote in družbene neenakost. (2004), Str. 352-360. http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20041-2ulemirjana.pdf (Datum dostopa: 1. 6. 2013). 60
Povzeto po:Haralambos M., Holborn M., Sociologija. Teme in pregledi. (1995), str. 13-14. 61
Povzeto po: Židan A., Za kakovostnejša družboslovna znanja. Didaktični in znanstveni prispevki. (2004), str. 68-70. 62
Povzeto po: Polak A., Razdevšek-Pučko C., http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOCKFC6JXSH/?query=%27keywords%3dvrednote+v+%C5%A1oli%27&pageSize=25 (Datum dostopa: 3. 6 .2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
24
kot so človekove pravice, strpnost in pravičnost. Na tem mestu se pojavlja vprašanje, ali
so za družbeno enotnost dovolj splošno sprejete vrednote .63
Poleg izobraževalnega sistema pa moramo izpostaviti tudi pomen in dolžnosti
vzgojiteljev, učiteljev in vseh zaposlenih v vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki imajo stik
z učenci (in niso nujno del rednega vzgojno-izobraževalnega sistema). Oni so prenašalci
vrednot, otrokom pomagajo pri težavah, jih izobražujejo v demokratičnem samostojnem
duhu in jih spremljajo v avtonomno in odgovorno življenje. Posredujejo »vzgojo, ki izhaja
iz svobode, enakosti in dostojanstva posameznika, iz spoštovanja pravic drugih in
spoštovanja načel pravne države.«64
Vzgojitelj, učitelj ali pedagog ima težko nalogo: izgradnjo osebnosti mladostnikov. Pri
svojem delu mora upoštevati edinstvenost mladega učenca. Vsak posameznik je
postavljen na različen nivo razvojne stopnje, ki vpliva na učenčevo dojemanje in
vrednotenja sveta. Nenehne spremembe pripomorejo k spreminjanju vrednotnega sistema
mladih. Dober učitelj družboslovja se mora s spremembami seznaniti in jih skušati
pravilno rešiti s konstruktivnim dialogom. Dialog pripravi učečega se mladostnika na
sodobno učenje s kritičnim mišljenjem.65
Z muzejsko interaktivno delavnico muzejski pedagog s pravim, spodbujevalnim delom
gradi dionizične in apolonske vrednote. Muzejski pedagog kot oblikovalec delavnice se
mora zavedati nujnosti oblikovanja moralnih in izpolnitvenih vrednot, prav tako pa ne
more spregledati hedonskih vrednot, ki dajejo interaktivni delavnici bolj življenjske barve.
2.3.5 Vzgoja za človekove pravice
V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju je zapisano, da med splošna načela vzgoje in
izobraževanja spadajo človekove pravice in dolžnosti. Poleg tega so pomembna tudi
načela pluralne demokracije, strpnosti, solidarnosti in pravne države. Kadar govorimo o
63
Povzeto po: Kodelja, Z., http://www.anthropos.si/anthropos/2007/1_2/kodelja.pdf (Datum dostopa: 2. 6. 2013). 64
Povzeto po: Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 27-30. 65
Povzeto po: Židan, A., Značilnosti adolescentnega obdobja. Sprejemanje standarda srednješolskih družboslovnih znanj. V: Teorija in Praksa. Let. 32, št. 3 – 4. (1995), str. 330-336.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
25
človekovih pravicah, ne moremo mimo dolžnosti – pravice človeka namreč nalagajo
posamezniku spoštovanje in dolžnosti pravic sočloveka in so temelj spoštovanja
dostojanstva drug drugega in spoštovanja drugih kultur ter spodbujanje razumevanja in
strpnosti. Vzgoja v Sloveniji se zavzema, da bi se učenci v šolah učili o normah in
vrednotah človekovih pravic in ravnali v skladu z njimi.66
V vzgojno-izobraževalnem sistemu so pomembna osnovna vrednota tudi človekove
pravice. Učence je potrebno ozaveščati o razsežnosti pojma človekovih pravic in jih učiti
prepoznati kršitve. Tako bodo lahko znali kršitev pravilno rešiti in se začeli vesti
odgovorno do sebe in drugih. V današnjem svetu sodobne demokracije najdemo bistvo
družbe v njeni različnosti, heterogenosti in drugačnosti. In ravno spoštovanje te
drugačnosti pripelje družbo do večje stopnje sobivanja.67
Učni načrt v Sloveniji aktivno vključuje vzgojo za človekove pravice pri predmetu
družboslovje. Končni cilj tega je aktivno sodelovanje in osveščanje pri graditvi in
ohranitvi človekovih pravic. Dobra praksa šolskega sistema je vzpostavljanje znanja in
prakse o medsebojnih razmerjih. Vsak spor, drugačno mnenje ali nasprotje interesov je
potrebno reševati vzgojno. Tako je potrebno na področju izobraževanja poudarjati
pozitivno klimo, ozaveščati o človekovih pravicah in vsem učečim se subjektom dajati
zgled.68
Temelj vzgoje za človekove pravice sta enakost posameznika in enako obravnavanje ljudi.
Izobraževalne institucije se tako morajo zavzemati za odpravo diskriminacije »drugačnih«
otrok, na rob potisnjenih skupin z ozaveščanjem. Ozaveščani sošolci otrok s posebnimi
potrebami oziroma otrok s prilagojenim šolskim programom bodo lažje sprejemali
drugačnost in jo celo začeli razumeti. S takimi prijemi bo šola kot vzgojna institucija
gradila enakost, medsebojno spoštovanje in strpnost.69
Učenec kot posameznik pa mora
človekove pravice in dolžnosti sprejeti odgovorno kot vzgojno izobraževalni cilj. Na drugi
66
Povzeto po: Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 13-14. 67
Povzeto po: Čebašek -Travnik, Z., Urh, B., Varuh človekovih pravic Republike Slovenije ter vzgoja in izobraževanje za človekove pravice. V: Rustja, E. (ur), Vzgoja in izobraževanje za človekove pravice. Zbornik. (2008), str. 65-72. 68
Prav tam. 69
Povzeto po: Šelih, A., Vključevanje otrok z motnjo v duševnem razvoju v redne osnovne šole – pomemben vidik vzgoje za človekove pravice. V: Rustja, E. (ur), Vzgoja in izobraževanje za človekove pravice. (2008), str. 113-119.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
26
strani pa je potrebno študente in učitelje, ki so prenašalci znanja, kakovostno izobraziti o
konceptu človekovih pravic.70
Družba tretjega tisočletja potrebuje kakovostno izurjen in odgovoren vzgojno-
izobraževalni kader, ki skrbi za kvalitetno vzgojo za človekove pravice. Vsak človek, ki je
v interakciji s sočlovekom, se mora zavedati aktivne vloge in svoje dolžnosti prenašanja
vrednotnega pomena človekovih pravic.
2.3.5.1 Pri pouku zgodovine ter pouku državljanske in domovinske vzgoje in etike
Pouk zgodovine lahko med učečimi se subjekti dvigne zanimanje za človekove pravice in
je dobra priprava na odgovorno državljanstvo. Poučevanje zgodovine lahko učencem
prikaže razvoj, boj in kršitve človekovih pravic skozi čas. Pri tako imenovanih
"občutljivih temah zgodovine" se učenci lahko naučijo razumeti pomen človekovih pravic
in demokracije, sodelovanja pri različnih učnih oblikah in metodah ter aktivnega
razvijanja socialnih stikov.71
Pri družboslovnem pouku je potrebna praksa, ki spodbuja praktično uporabo človekovih
pravic. S prakso mladi spoznajo kršitve, razvijejo konstruktivno kritiko in senzibilno
vlogo. Zavzamejo svojo aktivno državljansko vlogo, vrednote in stališča. Tako postanejo
človekove pravice nepogrešljiva sestavina družboslovnih ur. Šola in ostale izobraževalne
institucije postajajo "poligon za treniranje upoštevanja človekovih pravic."72
Velik pomen za državljansko vzgojo ima »razvijanje odnosa do skupnega dobrega in
javne sfere«.73
Poleg individualizma je potrebno poudarjati tudi družbo, kolektiv in
javnost.
V novi državi, kot je Slovenija, je nujno treba vzpostaviti pozitiven pojem politike in
države, ki ima več identitet in nobena izmed njih ni napačna. Tako vzgojno-izobraževalni
70
Povzeto po: Kovač Šebart, M., Krek, J., Vrednotna osnova vzgoje v javni šoli. V: Sodobna pedagogika 5 (2007)., str. 10–28. 71
Povzeto po: Razpotnik, J., Vzgoja za človekove pravice pri pouku zgodovine. V: Rustja, E. (ur), Vzgoja in izobraževanje za človekove pravice. Zbornik. (2008), str. 135-148. 72
Povzeto po: Vrtačnik Merčun, V., Človekove pravice in pouk državljanske in domovinske vzgoje in etike v osnovni šoli. V: Rustja, E. (ur), Vzgoja in izobraževanje za človekove pravice. Zbornik. (2008), str. 149-169. 73
Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 42.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
27
sistem poudarja pluralnost identitet.74
Mesto pa mora najti tudi etika, »filozofski nauk o
nravnosti, o dobrem in zlu. Razumemo jo lahko kot filozofsko disciplino, ki raziskuje
temeljne kriterije moralnega vrednotenja, pa tudi splošno utemeljitev in izvor morale; je
skupek moralnih principov.«75
Potrebno je poudariti, da sta predmeta državljanske in domovinske vzgoje in etike ter
zgodovine medpredmetno povezana in se med seboj dopolnjujeta. S pomočjo zgodovine
spoznavamo kulturo in obratno. Pedagog mora pri obeh predmetih – pri zgodovini ter
državljanski in domovinski vzgoji in etiki vzgajati učence v kritično razmišljajoče
subjekte, ki znajo podati svoje mišljenje in se postaviti za svoje vrednote.
V svojem primeru delavnice, ki jo predstavljam v diplomskem delu, sem povezovala
predmete: zgodovino, državljansko in domovinsko vzgojo in etiko, geografijo, biologijo
ter naravo in družbo (pri mlajših učencih).
2.3.6 Vzgoja za strpnost
Vrednote lahko imenujejo kriterij za izbiro in uresničevanje vsakodnevnih dejanj. Od
posameznikovih vrednot bo odvisno, ali bo dejanje dobro ali ne. Vrednote služijo kot pot
k usmerjenemu cilju. Vsak posameznik ima sestavljeno lestvico vrednotnih prioritet, ki jih
bo upošteval. Za postmoderno družbo so pomembne vrednote: svoboda, človekove
pravice, varovanje okolja …76
Danes pa je družba odgovorna tudi za vzgojo za strpnost, ki
sprejema drugačnost in je ne diskriminira.
»Stŕpnost -i ž (ŕ) lastnost strpnega človeka: pokazati strpnost; cenili so njegovo strpnost
do nasprotnikov / strpnost v vzgoji / narodnostna, rasna, verska strpnost.«77
Strpnost je
temeljna vrednota civilizacije in sodi v okvir moralnih in širši okvir apolonskih vrednot.
Pojavlja se v vrednotah zahodne družbe kot tudi v drugih družbah: eksplicitno v verah
74
Povzeto po: Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 42-43. 75
Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Etika (Datum dostopa: 11. 6. 2013). 76
Povzeto po: http://www.prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf/krf/D3A2542E7DF0476CC1256E940046C558?OpenDocument (Datum dostopa: 27. 6 .2013). 77
http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=strpnost&hs=1 (Datum dostopa: 27. 6. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
28
sveta (krščanstvo, budizem, islam, hinduizem …). Vendar lahko strpnost v kombinaciji z
drugimi vrednotami prinaša nestrpnost. Sprašujemo se, »kako naj naredimo strpnost iz
deklarativne vrednote dejavno vrednoto?«78
Multikulturna, heterogena družba zahteva uresničevanje strpnosti v različnih aspektih
življenja: v šoli, politiki, veri, družbi in nasploh drugačnostih v današnjem svetu.
Dr. Janez Drnovšek je pred vstopom v Evropsko Unijo izpostavil vprašanji: »Katere stvari
so nam pomembne; kako bomo lahko skupno z njimi živeli konstruktivno, zadovoljno in
prostovoljno v svobodi in pri tem ne zašli v kaotična ali katastrofalna gibanja razvoja?«79
Vsak posameznik si mora postaviti vprašanje, kako bomo živeli v skladu z našimi
vrednotami in vrednotami družbe, ne da bi te prišle v medsebojen konflikt.
2.3.7 Vzgoja za demokracijo
»…demokracija ozavešča posameznico in posameznika. Lahko jima širi obzorje, bogati
njuna čustva, ju aktivira, saj jima odpira nove možnosti za lastno uresničevanje. Z
uporabo te vrednote v njeni širini in globini pa lahko postaja bogatejša tudi naša celotna
družba.«80
Vzgoja in izobraževanje za (evropsko) demokracijo je pomemben element v življenju
učečega se subjekta. Ravno vrednota demokracije vzgaja učenca v odgovornega,
sodelovalnega, samostojnega in dejavnega državljana Republike Slovenije in Evrope.
»Zato se je smiselno učiti o demokraciji, v demokraciji, za demokracijo.«81
Vsak
posameznik(ca) pa lahko uporabi vrednoto demokracije za rast na individualni in družbeni
ravni. Tako je vsak individuum lastnik svojih lastnih vrednot in vrednot demokratične
družbe, v kateri živi. Evropska demokracija zahteva od človeka preplet med čustvi in
78
Povzeto po: http://www.anthropos.si/anthropos/2004/1_4/musek_janek.pdf (Datum dostopa: 27. 6. 2013). 79
http://www.prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf/kn/E885BD8C63E1EFC9C1256E940046C585?OpenDocument (Datum dostopa: 27. 6. 2013). 80
Židan, A., Za kakovostnejša družboslovna znanja. Didaktični in znanstveni prispevki. (2004), str. 71. 81
Prav tam.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
29
razumom ter razvoj odgovorne moralne osebe.82
Zahteva torej aktivno državljansko vlogo,
ki gradi demokratične prvine družbe.
Velik vpliv na individualne vrednote vsakega posameznika imajo tudi njegove neposredne
izkušnje. Pri procesu socializacije človek usvoji informacije o vrednotah družbe in
kulture, ki ga obdaja. Poleg tega pa so za osvajanje vrednot za človeka pomembna tudi
tista področja, v katera vlagamo veliko čustev in energije.83
Potrebno se je zavedati, da je vzgoja za demokracijo težaven in dolgotrajen proces. V tem
procesu vzgoje za demokracijo je potrebno govoriti, aktivno sodelovati in jo s tem graditi
- uresničevati. "Učitelj za demokracijo" mora uporabljati različne didaktične prijeme, kot
so: pestrost, različnost, ustvarjalnost in inovativnost. Vendar najbolj pomembna je
usmerjenost na posameznika, kar prinaša efektivne učinke pri individualnem učečem se
subjektu.84
Eden izmed splošnih ciljev vzgoje in izobraževanja je tudi »razvijanje zmožnosti za
življenje v demokratični družbi«.85
Učenci v šolah se naučijo spoštovanja otrokovih in
človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, spoštovanja zavesti o pravicah in odgovornosti
človeka, razvijanja zavesti o pravicah in odgovornosti državljana Republike Slovenije,
razvijanja o narodni identiteti in vključenosti v mednarodni prostor, razumevanja in
sprejemanja različnosti, spoštovanja drugačnosti in sodelovanja z drugimi, vzgajanja za
medsebojno strpnost, solidarnost za miroljubno sožitje in spoštovanje soljudi, razvijanja
zavesti o enakopravnosti spolov in o razvijanju enakih možnosti obeh spolov ter razvijanja
odgovornega, avtonomnega in kritičnega posameznika.86
2.3.8 Kako doseči dobro prakso poučevanja in učenja družboslovja
Dobra praksa predvideva učiteljevo vzgojo učencev z njegovo osebnostjo, s sistemom
delovnih vrednot in profesionalno podobo. Med nujnimi praksami demokratične edukacije
82
Židan, A., Za kakovostnejša družboslovna znanja. Didaktični in znanstveni prispevki. (2004), str. 44-54. 83
Povzeto po: Musek, J., Osebnost in vrednote. (1993), str. 204-205. 84
Povzeto po: Židan, A., Za kakovostnejša družboslovna znanja. Didaktični in znanstveni prispevki. (2004), str. 44-54. 85
Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 17. 86
Povzeto po: Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 17.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
30
tretjega tisočletja je priprava učečega se mladostnika na aktivno, konstruktivistično
sprejemanje načrtovanih učnih vsebin nenehnega spreminjanja družbe in navajanje na
vseživljenjski proces izobraževanja. Dobro prakso opredeli tudi dr. Židan: »Slovenska
demokratična pluralna šola, delujoča v Evropski skupnosti, naj bi razvijala prijazen
odnos človeka do drugega (še posebej drugačnega) in prispevala k vrednostno
bogatejšemu človeštvu.«87
»Pri kontekstu dobre prakse je potrebno poudariti aktualne ugotovitve ameriških raziskav,
ki med najpomembnejše lastnosti uspešnih vzgojno-izobraževalnih ustanov uvrščajo
naslednje:
To so institucije z zelo jasnimi in velikimi pričakovanji.
To so institucije, ki znajo razmišljati strateško.
To so institucije, ki pri svojem delu negujejo »odličnost« in »celovito kakovost«.
To so institucije, ki s svojim uresničevanjem novih paradigem prispevajo h graditvi
bolj prijaznega družbenega sveta.
To so institucije, ki so odprte za uporabo projektnega učnega dela, timskega in
prostovoljnega dela.
To so institucije, ki sprejemajo nove izobraževalne paradigme in ob tem poudarjajo,
da je treba na vzgojno-izobraževalnem področju spoštovati tudi drugačnost,
različnost interesov ter potrebe izobraževancev.
To so tudi institucije, ki sprejemajo kulturo dialoga, reciprocitete, torej institucije, ki
izobražujejo svoje udeležence za zadovoljevanje novih potreb v tretjem tisočletju.«88
Zgoraj omenjene dobre prakse lahko poizkušajo doseči tudi muzeji, ki delujejo v EU. Pri
muzejskem izobraževanju si je potrebno strateško postaviti jasne in uresničljive cilje, ki
stremijo k večji kakovosti dela. Ključni pomen pa predstavljajo nove konstruktivistične
ideologije poučevanja, ki prinašajo boljši družbeno vrednostni sistem. Dobra lastnost
muzeja je njegova dostopnost celotni populaciji, sprejemanje njene drugačnosti in
upoštevanje različnih individualnih potreb s pomočjo konstruktivnega dialoga.
Glavni cilj poučevanja in učenja je znanje, ki je v Evropi pomemben dejavnik družbenega
življenja. Znanje povezuje: s pomočjo znanja se lahko povežejo ljudje z različnimi
87
Židan A., Vzgoja za evropsko demokracijo. (2007), str. 14. 88
Židan A., Vzgoja za evropsko demokracijo. (2007), str. 15.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
31
lastnostmi in iz različnih kultur. Zato imata državni in z njim tudi vzgojno-izobraževalni
sistem odgovorno nalogo vzgoje za aktivno doseganje znanja. Evropska unija poudarja
pojem vseživljenjskega učenja, ki je temelj za kakovostno uresničevanje osebnih ciljev in
ciljev družbe. Slovenija mora kot del Evropske unije graditi izobraževalno kulturo
vsakega posameznika na osebni, parcialni in globalni ravni.89
Vzgoja in izobraževanje otrok ne potekata le preko klasičnega pouka, odvijata se lahko na
različne načine. Ena od njegovih praks je lahko tudi muzejska interaktivna delavnica.
Preko nje lahko učence vzgajamo in izobražujemo. Z interaktivnimi oblikami in metodami
lahko učence navdušimo nad učenjem in pridobivanjem znanja, kar je ključna vrednota.
Otrokov svet je sestavljen iz igranja različnih iger. Preko dejavnosti z igro v otroku
spodbudimo notranjo motivacijo, spodbujamo osebnostno rast učečega se subjekta in
približamo učenje vsakdanjemu življenju otrok. Interakcija z muzejem in njegovimi
predmeti učenca navaja na aktivno kulturno vključevanje, s tem pa spodbuja razvijanje
zavesti o kulturi kot vrednoti. Delo v skupini, ki ga predvideva moja delavnica, spodbuja
sodelovanje in prilagajanje učencev individualnim lastnostim drug drugega. S tem se
učenci navajajo, da so ljudje različni. Vsak od njih predstavlja delček sestavljanke, ki je
nujen za reševanje skupne naloge. S tem v učečem se subjektu razvijamo demokratične
vrednote, pomembne za družbo tretjega tisočletja.
89
Povzeto po: Židan, A., Slovenski izobraževalni nacionalni interesi in EU. V: Teorija in praksa. Let. 39, št. 6. (2002), str. 1048-1058.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
32
2.4 Muzejsko delo v Narodnem muzeju Slovenije
2.4.1 Definicija muzeja
ICOM90
definicija muzeja: »Muzej je ustanova, ki zbira, ohranja, raziskuje, predstavlja
...«91
»Potrebno je razviti novo definicijo muzeja, ki se ne ukvarja z odnosi med muzejem in
muzejskimi strokovnjaki ter vedo, temveč z odnosi med proizvajalci in strankami, torej
med muzejskimi strokovnjaki in obiskovalci.« 92
Muzej nima samo ene identitete. Muzej ima več identitet, ki se odražajo v odnosih do
različnih obiskovalcev muzeja. V muzeju vse "kroži okrog jedra", to jedro je v našem
primeru razstava. Kljub temu je za vsakega muzejskega obiskovalca potrebno poiskati
nekaj zanimivega – to je muzejski cilj. Komunikacija med muzejskim osebjem in
obiskovalci nam pomaga, da naša "jedra" prilagodimo muzejskim ciljem. S tem "kustosi
prelomijo stara pravila" in ustvarjajo nove identitete muzeja. Potrebno je poslušati
vprašanja obiskovalcev in spodbujati njihovo radovednost.93
Pomembna vloga muzeja je tudi predstavljanje dediščine vsem obiskovalcem muzeja in
širši javnosti. V današnji kompleksni družbi, družbi raznovrstnih možnosti je muzejska
naloga tudi izstopati med konkurenco. »Muzej je prostor razmerja.«94
Postaja nevtralen
prostor za druženje, za neformalno druženje in graditev medosebnih stikov in nekakšna
"svetla točka" za počitek v današnji heterogeni, informacijski, spreminjajoči se družbi.95
Takšno nalogo ima tudi Narodni muzej Slovenije, ki je opredeljen kot »… javni zavod,
ustanovljen za uresničevanje nalog zbiranja, ohranjanja, dokumentiranja, preučevanja,
interpretacije, upravljanja in razstavljanja premične in žive kulturne dediščine s področja
90
Prevod ICOM: International Council of Museums, mednarodni muzejski svet. 91
Bogner, D., Nezamenljivi muzeji. Katero(e) idnetiteto(e) naj muzeji posredujejo? V: Argo 49/1, (2006), str. 147-150. 92
Prav tam. 93
Povzeto po: Bogner, D., Nezamenljivi muzeji. Katero(e) idnetiteto(e) naj muzeji posredujejo? V: Argo 49/1, (2006), str. 147-150. 94
Šturm, L., Muzej in nove priložnosti v primežu sodobne družbe. Str. 75. V: Argo: Časopis slovenskih muzejev. 55/1. (2012). 95
Povzeto po: Šturm, L., Muzej in nove priložnosti v primežu sodobne družbe. Str. 75-78. V: Argo: Časopis slovenskih muzejev. 55/1. (2012).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
33
kulturne zgodovine slovenskega etničnega prostora starejših in novejših obdobij. Muzej
utemeljuje svoje poslanstvo na podlagi arheološke, zgodovinske, umetnostne zbirke, zbirke
uporabne umetnosti in numizmatične zbirke.«96
2.4.2 Muzejska pedagogika
Delo muzeja je ohranjanje kulturne dediščine skozi čas. Muzejsko delo obsega
konzerviranje, restavriranje in ohranjanje predmetov iz zgodovine. Za to delo poskrbijo
kustosi (znanstveni delavci v muzeju), za pedagoško delo pa skrbijo kustosi pedagogi.97
2.4.3 Delo kustosa
Kustos je ključen element pri oblikovanju vedenj o muzeju in muzejskih zbirkah. Velik
pomen imajo njegovo znanje, dinamična razlaga, spodbujanje …98
Delo kustosa pa
zajema tudi njegovo strokovno usposobljenost, preučevanje gradiv, strokovno svetovanje,
vodenje po razstavi in oblikovanje stalnih razstav.99
Vsak posameznik ima svoje želje in interese, katerim je potrebno prilagoditi muzejsko
delo. Potrebno se je prilagoditi in uporabiti metodično pestrost in didaktično znanje.100
Pri
predstavljanju muzeja in muzejskih premetov je ključno strokovno sodelovanje med
kustosi in muzejskimi pedagogi.
2.4.4 Muzejski pedagog
Muzejski pedagog je strokovnjak s pedagoško in muzejsko izobrazbo. Njegova temeljna
naloga je konstrukcija in organizacija pedagoškega programa v sodelovanju kustosov in
drugih muzejskih delavcev. Seveda pa mora svoje delo tudi uspešno evalvirati. Evalvacija
96
http://www.nms.si/index.php?option=com_content&view=article&id=185&Itemid=155&lang=sl (Datum dostopa: 1. 6. 2013). 97
Povzeto po: Trampuš, C., Obiščimo muzej. (1998), str. 9-11. 98
Povzeto po: Tavčar, L., Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji. Priročnik za kustose pedagoge, učitelje, vzgojitelje in starše. (2001), str. 8-25. 99
Povzeto po: Trampuš, C., Obiščimo muzej. (1998), str. 12-16. 100
Povzeto po: Tavčar, L., Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji. Priročnik za kustose pedagoge, učitelje, vzgojitelje in starše. (2001), str. 8-10.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
34
poteka z zbiranjem in sistematiziranjem podatkov, opazovanjem in pogovorom z
obiskovalci, s pomočjo intervjujev in anket. Takšna evalvacija muzejskim pedagogom
pomaga pri osnovanju novih programov in izboljšanju obstoječih.101
Dober muzejski pedagog govori zgodbo, zgodbo le z enim predmetom. Zgodba, ki izhaja
iz predmeta, mora biti podkrepljena z različnimi aktivnimi učnimi metodami in oblikami.
Vsaka akcija muzejskega pedagoga mora biti vezana na predmet iz zgodbe: vprašanja,
odgovori, pogovor, slikovno gradivo, oblačila, reprodukcije predmetov. Individualna
posledica tega je interaktivno razmišljanje učečega se subjekta le o enem muzejskem
predmetu. Globalna posledica pa je vračanje učencev v muzej in zmaga nad konkurenco
internetne družbe.
Muzejsko pedagogiko lahko definiramo le kot prasko, in ne kot teorijo. To je skupek
specifičnih metod in oblik, ki se uporabljajo le v muzejskem pedagoškem delu.102
Tudi
razvoj muzejske pedagogike je do nedavnega potekal zgolj v praksi (preko razvoja dela
pedagogov v muzejih). V naslednjem študijskem letu (2013/2014) pa bo muzejska
pedagogika v Sloveniji pridobila tudi znanstveno teoretičen in pedagoški status. Na
Pedagoški fakulteti v Ljubljani se bo odprl nov drugostopenjski magistrski študijski
program muzejske pedagogike. Namenjen bo vsem, ki jih zanima vzgojno-izobraževalno
delo v muzejih in podobnih ustanovah. Takšen študij omogoča pridobitev kompetenc na
področju dela s šolarji, starši in z učitelji ter kulturne vzgoje in turizma.103
Osnovni cilj
bodočega študijskega programa je usposabljanje študentov za aktivno, inkluzivno,
strokovno delo v vzgojno-izobraževalnem delu v muzejih in podobnih ustanovah. Glede
na to, da poznamo ta "poklic" v muzejih že 50 let, postaja pomemben dejavnik tudi
vseživljenjsko izobraževanje muzejskih delavcev in mladih.104
Ugotovili smo, da muzejska pedagogika ni klasična oblika izobraževanja. Vključuje tri
posebne parametre, ki so značilni samo za muzej:
101
Povzeto po: Pleško, T., Pogled na muzejsko pedagogiko v arheoloških muzejih in arheoloških parkih ter muzejih na prostem. Str. 66-74. V : Argo. Časopis slovenskih muzejev. 54/2. (2011). 102
Povzeto po: Tavčar, L., Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji. Priročnik za kustose pedagoge, učitelje, vzgojitelje in starše. (2001), str. 25. 103
Povzeto po: http://www.pef.uni-lj.si/index.php?id=801 (Datum dostopa: 13. 6. 2013.) 104
Povzeto po: Bračun Sova, R., Vprašanje izobraževanja in poklicne rasti (slovenskih) muzejskih pedagogov. V: Argo: Časopis slovenskih muzejev. 55/1. (2012), str: 84-86.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
35
»kontekst, ki sledi konceptom muzeologije,
ciljno oblikovanje programov za prepoznane ciljne skupine, ki povzema koncepte
trženja,
oblikovanje programov po metodi edutainment – zabavno izobraževanje.«105
Muzejska pedagogika je nujen del izobraževalnega sistema. S pomočjo muzejev lahko
učečim se subjektom prikažemo "dolgočasno" zgodovino na zabaven način. Muzejski
pedagoški programi morajo biti ravno tako kot vzgojno-izobraževalni sistem naravnani k
posamezniku, upoštevajoč njegove individualne želje in potrebe.
2.4.4.1 Muzej za otroke
»Muzej za otroke je center, v katerem dediščino in sodobnost kulture in načina življenja
povezujejo izobraževalne, ustvarjalne in zabavne vsebine, ki tako oblikujejo značaj
središča.«106
Muzeji postajajo za otroke praksa, ki postavlja nove meje muzejskega, interaktivnega in
dinamičnega izobraževanja. V ospredje stopajo potrebe muzejskih obiskovalcev,
pomemben je neposreden stik s predmeti, vsebina in predmeti sami. V nasprotju s
klasičnimi, konservativnimi muzeji ponujajo muzeji za otroke delavnice "primi, preizkusi,
dotakni se", torej strategijo, ki prinaša v muzejsko delo veliko novosti. Problem dotikanja
predmetov pa prinaša obrabljanje starih predmetov, ki so neprecenljivih vrednosti. In
ravno s tem pristopom mlade obiskovalce naučimo vrednotiti stare stvari, ki nam vseeno
lahko prinesejo zgodovinske zgodbe.107
V muzeje prinašajo zgodbo zgodovinski, arheološki in etnološki artefakti . Ta učna orodja
pomagajo kustosu pedagogu "opisati" zgodbo. Opazovanje predmetov pa v učečih se
subjektih spodbudi mislečo vlogo, vprašanja, ideje in spretnosti.108
105
Breznik, A., Potrebe in realnost pedagoške službe v slovenskih muzejih in njena vloga pri uresničevanju poslanstva muzeja. V: Argo. Časopis Slovenskih muzejev. 55/1. (2012), Str. 71. 106
Kužnik, L., Če hočeš spoznati predmet, ga uporabi! V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 47/1. (2004), str. 89-93. 107
Prav tam. 108
Prav tam.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
36
Z združevanjem obeh praks lahko dosežemo dvojni uspeh. S pomočjo muzejskih
konservatorjev in restavratorjev lahko izdelamo replike starih predmetov, oblačil in s tem
naredimo didaktično bolj zanimivo predstavitev in prakso. Muzejski pedagog uporabi
dinamično, interaktivno in ustvarjalno predstavitev predmetov.
2.4.4.2 Muzej za otroke s posebnimi potrebami
»Strategija Evropske unije glede dostopnosti se je izoblikovala na podlagi dokumenta
Združenih narodov – Standardnih pravil za izenačevanje možnosti invalidov. Pravilo 10.2.
se nanaša prav na muzeje: "Države naj invalidom omogočijo dostopnost in razpoložljivost
objektov za kulturne prireditve in javne službe, kot so gledališča, muzeji, kino dvorane in
knjižnice."«109
Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeli pojem dostópen:
»1. do katerega se da priti,
2. ki se da razumeti, dojeti,
3. knjiž. dovzeten, sprejemljiv.«110
Muzej je odgovorna javna ustanova, ki mora biti dostopna vsem. Vsi imamo »pravico do
uživanja vrednot premične in nepremične kulturne dediščine.«111
Potrebni so pravilna
komunikacija muzejskih delavcev, fizične in senzorne prilagoditve. Poleg tega pa se je
potrebno z obiskovalci muzeja posvetovati osebno, kajti le oni sami vedo, kakšne
prilagoditve potrebujejo.112
Pomembno je, da pri oblikovanju dostopnega muzeja upoštevamo vse tri zgoraj opisane
opredelitve dostopnosti in ga tako resnično naredimo dostopnega za otroke s posebnimi
potrebami.
109
Vodeb, V., Dostopnost muzejev. V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 48/2. (2005), str. 104. 110
Slovar slovenskega knjižnega jezika, pojem dostopen. Na: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge%3Ddostopen&hs=1 (Datum dostopa: 11. 6. 2013) 111
Bračun, R., Različnim obiskovalcem enake možnosti. V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 50/1. (2007), str. 87-91. 112
Povzeto po: Bračun, R., Različnim obiskovalcem enake možnosti. V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 50/1. (2007), str. 87-91.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
37
Brez upoštevanja teh je obisk otrok s posebnimi potrebami neuresničljiv. To "etiketiranje"
oziroma delitev otrok na otroke s posebnimi potrebami in na otroke s standardnim učnim
programom ni nastalo zaradi stigme. Vsak primanjkljaj je potrebno definirati in s pomočjo
definicije prepoznati rešitev oziroma prilagoditev. Ravno to poznavanje nezmožnosti nam
pomaga prepoznavati individualne potrebe in zmožnosti vsakega posameznika. Z odpravo
ovir v muzejskem okolju dosežemo cilj dostopnega muzeja. Pri rešitvi je potrebno dobro
poznavanje telesnih, čutilnih, komunikacijskih in intelektualnih potreb vseh obiskovalcev
muzeja.113
Vključujoči - inkluzivni muzej je prostor, ki je dostopen vsem različnim ljudem. S tem
bodo vsi obiskovalci muzeja sprejeli vrednoto različnosti soljudi in jo tudi negovali. Za
doseganje tega cilja je potrebno sodelovanje s stroko muzeja, specialistov in pedagogov.
Predvsem pa je potrebno prisluhniti obiskovalcem muzeja.114
2.4.5 Nova vloga muzejev v šolskem izobraževalnem sistemu
Bela Knjiga o vzgoji in izobraževanju poudarja tudi »zagotavljanje sodelovanja med
vzgojno-izobraževalnimi institucijami in širšim okoljem.«115
S tem ciljem želi šola
obogatiti ponudbo vzgojno-izobraževalnega dela z vključevanjem organizacij (kulturnih,
športnih …), društev in posameznikov iz širšega okolja. O tem delu je potrebno ozavestiti
učitelje, strokovne delavce in starše, ki si prizadevajo za uresničitev sodelovanja med
vzgojno-izobraževalnimi institucijami in širšim okoljem.116
Nova, sodobna vloga muzejev je interaktivno, dinamično vzgajanje s kombinacijo
znanstvenih tez. Vendar še vedno obstaja zastarela miselnost, ki pravi, da lahko muzeje
obiskujejo le starejši učenci s predhodnim znanjem. Sodobna muzejska pedagogika takšno
miselnost zavrača in poudarja pomembnost, da že otrokom približamo muzej in jih s tem
113
Povzeto po: Bračun Sova, R., in drugi. Dostopen muzej. Smernice za dobro prakso. (2009), str. 8- 9. 114
Povzeto po: Bračun Sova, R., in drugi. Dostopen muzej. Smernice za dobro prakso. (2009), str. 20. 115
Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 17. 116
Povzeto po: Krek, J., Metljak, M. (ur), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (2011), str. 17.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
38
navajamo, da so muzeji ustanove, katere je vredno ponovno obiskati.117
Muzejsko delo
mora biti približano otrokom v predšolskem obdobju. Na takšen način osvojijo pojmovne
temelje, kot so: "muzej", "zgodovina", "arheologija", "razstava", "kustos" … Takšna
podlaga prinaša kulturno ozaveščenost in znanje otrok. Muzej daje možnost
izobraževalnemu sistemu, da nadgradi svoj učni načrt in svoje delo. Tako lahko učitelji
dopolnijo posredovanje znanja v teoriji s povezovanjem v praksi. Muzejske dejavnosti
spodbudijo v vsakem posamezniku ustvarjalnost, samostojnost, domišljijo in
motivacijo.118
2.4.5.1 "Prosimo, dotikajte se predmetov!"
"Prosimo, ne dotikajte se predmetov" je pogosto pravilo muzejev. To pravilo je
utemeljeno s tezo, da bi se predmeti z dotikom poškodovali ali celo uničili. V današnjem
času interaktivne družbe je izziv muzejev pokazati in predstaviti muzejske predmete na
zanimiv in dinamičen način.119
Izobraževanje v muzejih tretjega tisočletja mora temeljiti na doživljajskem učenju, učenju
z aktivno udeležbo in v skladu z načelom "hands-on oziroma dotikajte se". Vse muzejske
predmete je potrebno "oživiti" z razlago, ki vključuje učenčeve pretekle izkušnje.
Pomemben del tega učenja so tudi muzejski nadomestki, replike, ki se jih obiskovalci
lahko dotaknejo in s tem drugače doživijo muzej. Posledica tega je celovita izkušnja v
muzeju.120
V tem poglavju je potrebno izpostaviti tudi vzgojno vlogo muzeja kot institucije. Muzej je
institucija, katere delo je ohranitev starih predmetov. Obiskovalce navaja k ohranjanju
starih predmetov, vendar je njegova naloga tudi reprezentacija teh. Ta kontradiktornost pa
uvaja v moderne muzeje nujnost reprodukcij in replik, ki se jih lahko obiskovalec dotakne,
ne da bi jih poškodoval.
117
Povzeto po: Tavčar, L., Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji. Priročnik za kustose pedagoge, učitelje, vzgojitelje in starše. (2001), str. 8-10. 118
Prav tam. 119
Povzeto po: Oter, M., Nekaj predlogov in namigov za boljšo dostopnost muzejev. V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 49/1. (2006), str. 134. 120
Povzeto po: Pleško, T., Pogled na muzejsko pedagogiko v arheoloških muzejih in arheoloških parkih ter muzejih na prostem. V : Argo. Časopis slovenskih muzejev. 54/2. (2011), str. 66-74.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
39
2.4.6 Tržna dejavnost v muzeju
Muzej brez obiskovalcev ne obstaja!
Tanja Čajavec pravi: »vse (muzeje) je prizadela transformacija od udobnosti proračunskih
porabnikov do ekonomskega subjekta, ki se mora v kapitalistično-informacijski družbi
bojevati za svoj obstoj.«121
Danes postaja kulturna dediščina ena izmed možnosti za izrabo prostega časa.
Konkurenca muzeju pa postajajo turizem, šport in celo internet. Muzej mora poiskati pot,
s katero bo omogočil sodelovanje s konkurenco in s tem tudi boljšo prakso.122
»Trženje lahko definiramo kot celovit koncept za uspešno oblikovanje in posredovanje
izdelkov ali storitev uporabnikom.«123
V tretjem tisočletju se mora muzej prilagoditi
smernicam in spremembam na trgu. Ta prilagoditev mora nastati na vseh segmentih
muzejskega dela: kvaliteten prilagojen pedagoški program glede na muzejske obiskovalce,
velika odmevnost v okolju, dobra prepoznavnost, prijazno osebje.124
2.4.6.1 Obisk muzeja in štiri trženjska orodja
Glede na štiri trženjska orodja je moj izdelek in storitev interaktivna muzejska delavnica,
ki ima določeno ciljno skupino – učence z nižjim izobrazbenim standardom višjih
razredov osnovne šole. Glede na to, da je ciljna skupina osnovna šola, mora biti vstopnina
nižja in lahko vključuje obisk obeh stavb Narodnega muzeja Slovenije. Promocija izdelka
se bo odvijala s pomočjo pedagoških programov, ki jih muzej posreduje vsem osnovnim
šolam v Sloveniji ter na raznih prireditvah in festivalih.
Štiri trženjska orodja v muzeju:
Izdelek
121
Čajavec, T., Nove muzeološke usmeritve. V: Argo 47/1. (2004), str. 94-96. 122
Prav tam. 123
Breznik, A., Uporaba orodij trženjskega spleta pri zasnovi muzejski izobraževalnih programov. Z aplikacijo na programih narodnega muzeja Slovenije. V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 51/1. (2008), str. 63. 124
Povzeto po: Breznik, A., Uporaba orodij trženjskega spleta pri zasnovi muzejskih izobraževalnih programov. Z aplikacijo na programih narodnega muzeja Slovenije. V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 51/1. (2008), str. 63-72.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
40
Glavni izdelki muzeja so njegove javne, občasne ali stalne razstave. Storitve so
opredeljene glede na ciljne skupine: za nekatere so v muzeju pomembne razstave,
za druge knjižnica in lokali, za tretje muzejska trgovina … Vse storitvene opcije
morajo biti za obiskovalca privlačne. Muzej mora graditi na svoji priljubljenosti, in
ne na »proizvodnji«. Potrebno je zadovoljiti zanimanje in želje obiskovalcev.
Muzejski kolektiv lahko že v zgodnjem razvoju razstave – ponudbe s pomočjo
anket in intervjujev doseže boljši, bolj kakovostni izdelek in tako ustreže željam
publike, ki se bo vračala v takšne muzeje.
Cena
Cena vstopnine se mora podobno kot izdelek prilagajati ciljnim skupinam
obiskovalcev. Priporočljivo je tudi sodelovanje z drugimi muzeji in kulturnimi
ustanovami: uvedba akcije – skupne vstopnice za več razstav. Zanimiva zamisel v
tujini je strategija prostega vstopa v muzej. Tako muzej postane dostopen vsem, ne
glede na finančno situacijo.
Tržne poti
Promocija je odvisna od stalnih zbirk muzejev: Narodni muzej Slovenije bo lažje
pridobil obiskovalce kot kak obrobni muzej iz drugih slovenskih mest, ampak
kljub temu mora imeti dobro lokalno promocijo.
Trženjsko komuniciranje
Distribucija izdelkov in stalnih »tržnih poti« je za muzeje zelo pomemben
dejavnik. Velik vpliv na obisk muzeja ima njegov dostop: javni prevozi,
parkirišča, urejenost stavbe za invalide … Zanimiva ponudba muzejev je ponudba
potujočih storitev oziroma razstav v regije, kjer je prevoz zaradi finančnih ali
kakšnih drugačnih okoliščin onemogočen.125
Obisk v muzeju je odvisen tudi od obstoja pedagoških in andragoških programov. Motiv
za obisk se pri obiskovalcih veča z raznoliko paleto izobraževalnih metod, ki so
prilagojene posameznikom. Vsak muzej ima nalogo povečanja obiska. Najbolj zahtevna
naloga je oblikovanje in prodaja produkta. Za kakovostno oblikovanje je potreben jasen
125
Povzeto po: Mikuž, M, (ur.). Upravljanje muzeja. Praktični priročnik. Izbrana poglavja iz Icomove publikacije Running the Museum, A Practical Handbook, Pariz, 2004. (2011). str. 102-104.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
41
cilj, katerega podpirajo celotna ustanova in zunanji strokovnjaki, ne le kustos pedagog ali
muzejski pedagog.126
Pozitiven učinek na prodajo in kvalitetno učenje prinesejo tudi interaktivne razstave, ki
spodbujajo k dinamičnemu mišljenju. Takšne konstruktivistične razstave so del sedanjosti
za aktivno učenje.127
Pred postavitvijo razstave in pedagoške prakse se je potrebo vprašati,
kakšni so cilji in poslanstvo muzeja in kakšne so prednosti naše ponudbe.
Kakšna naj bo interaktivna razstava?
»Jasna in očitna akcija in reakcija,
jasni cilji, namen, v smislu vzpodbujanja razvijanja fizičnih sposobnosti
obiskovalcev, za izboljšanje njihovega znanja, vedenja in razumevanja,
uporaba oziroma delovanje je intuitivno, preprosto in zahteva le minimalno branje
spremnega besedila,
deluje na različnih intelektualnih ravneh, za obiskovalce različnih starosti in
sposobnosti,
vzpodbuja socialno integracijo med prijatelji in družinskimi člani,
zasnovana je na podlagi predznanja in razumevanja ciljne skupine obiskovalcev,
je različno zaznavna s številnimi interpretativnimi tehnikami za obiskovalce z
različnimi interesi in učnimi načini,
pomeni izziv za obiskovalca,
ponuja razvedrilo za obiskovalce in jim pusti občutek, da so spoznali nekaj novega,
česar prej niso vedeli,
je zasnovana natančno, varna, vzdržljiva, vzdrževanje pa je preprosto.«128
K dobremu izobraževanju otrok s posebnimi potrebami pripomore tudi dobra interaktivna
razstava. Dobra praksa izobraževanja vseh učencev je jasna, preprosta, prilagojena
različnim starostnim skupinam, izzove interakcijo …
126
Povzeto po: Breznik, A., Uporaba orodij trženjskega spleta pri zasnovi muzejskih izobraževalnih programov. Z aplikacijo na programih narodnega muzeja Slovenije. V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 51/1. (2008), str. 63-72. 127
Povzeto po: Kužnik, L., Okolje za aktivno učenje otrok – konstruktivistični muzej. V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 50/2. (2007), str. 76-77. 128
Kot pravi Moore v: Kužnik, L., Če hočeš spoznati predmet, ga uporabi! V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 47/1. (2004), str. 93.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
42
Interaktivna razstava je pojem modernih muzejev in zgleden primer dobre prakse doma in
v tujini. S stalnimi novostmi in spremljevalnim programom navaja obiskovalca na
ponoven obisk. Uporablja efekt presenečenja in obiskovalca ne pusti ravnodušnega. Kot
dober primer lahko izpostavim interaktivno razstavo, ki vsebuje replike orožja in oblačil,
multimedijsko opremo, interaktivne igrače za otroke in odrasle … Vendar je zasnova
interaktivnih delavnic pogojena s finančnimi sredstvi, ki so v današnjem času manj
dostopna.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
43
2.5 "Ustvarjalnica" v Narodnem muzeju Slovenije
»Naloga odraslega pedagoga je vzpostaviti učinkovito okolje, ki pri otroku stimulira željo
po učenju. Otroci naj bodo dejavni udeleženci učnega procesa, odrasli pa vodniki v
procesu odkrivanja.«129
Ustvarjalno-doživljajske delavnice so namenjene predšolskim otrokom, mladim in
družinam. Navadno so izvedene v skladu z učnim načrtom in so razdeljene na triade.
Sestavljene so iz doživljajske delavnice, pri kateri se učenci učijo o določeni temi v
muzeju, ter iz praktičnega dela. Pri izdelavi delavnice je potrebno upoštevati različne
ciljne skupine in želje posameznikov.130
Otrokovo delo je igra. Učenci, ki obiščejo muzej, se naučijo več o muzeju, če jim ga
približamo z igro. Ta spodbuja sodelovanje, prijateljstvo in medosebne odnose, zato je
pomemben odnos med učenjem in življenjsko igro. Učenje v muzeju poteka s predmeti in
programi, ki jih pripravi muzejski pedagog. Za pozitiven razvoj otroka so potrebni
doživljanje in izkušnje. Ključne, trajne izkušnje pa učenec pridobiva z izkustvom. Z
muzejsko delavnico postane muzejski obiskovalec v procesu učenja dejaven. Moramo se
zavedati, da je učenje kompleksen proces interakcije med otrokovim mišljenjem in
pridobljenimi izkušnjami.131
Pri strukturiranju delavnice je potrebno upoštevati učenčevo predznanje in interese.
Vprašati se moramo, kateri so cilji in nameni delavnice. Ne smemo spregledati okoliščin
izvedbe delavnice:
značilnosti posameznikov,
njihova pričakovanja,
izkušnje,
sposobnosti,
želje,
razstavo,
129
Kužnik, L., Okolje za aktivno učenje otrok – konstruktivistični muzej. V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 50/2. (2007), str. 76-84. 130
Povzeto po: Pleško, T., Pogled na muzejsko pedagogiko v arheoloških muzejih in arheoloških parkih ter muzejih na prostem. V : Argo. Časopis slovenskih muzejev. 54/2. (2011), str. 66-74. 131
Povzeto po: Kužnik, L., Okolje za aktivno učenje otrok – konstruktivistični muzej. V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 50/2. (2007), str. 76-84.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
44
čas,
učni načrt …132
V nadaljevanju bom predstavila interaktivno delavnico, ki sem jo izvedla v Narodnem
muzeju Slovenije. Delavnico sem poimenovala Faraon, cesar in skrivnostni zvitki. Po
naslovu sodeč je tema delavnice stari Egipt in Rim. Pedagoški program sem sestavila za
učence z nižjim izobrazbenim standardom (7., 8. in 9. razred) in za učence s standardnim
programom (4., 5. in 6. razred). Prilagoditve se kažejo pri metodah (verbalne, vizualne,
tipne in praktične) in oblikah (frontalna, dvojiška, indvidualna) dela, ki so postavljene
interaktivno, izkustveno in dinamično.
Pri prilagoditvah sem se osredotočila na tri ravni dela:
Organizacija muzejske delavnice
Pred začetkom organizacije dela je potrebno posvetovanje s strokovnjakom
(pedagoškim delavcem, socialnim pedagogom, specialnim in rehabilitacijskim
pedagogom …), ki nam posreduje potrebne informacije o skupini, in določitev teme na
podlagi učnega načrta.
V nadaljevanju mora muzejski pedagog izbrati prostor izvedbe muzejske delavnice –
muzejsko zbirko. Pri izbiri je ključna dostopnost učencev do izbranih predmetov. V
prostoru je potrebno predvideti tudi razne moteče dražljaje, ki motijo koncentracijo
(obiskovalce, multimedijske pripomočke ...).
Pedagog z veliko odgovornostjo izbere didaktične pripomočke, ki spodbujajo
motivacijo in željo po učenju. V novih muzejskih praksah so pomembni dinamični in
interaktivni učni pripomočki, metode in oblike dela. Ključno je postopno usvajanje
snovi s pomočjo predznanja in preteklih izkušenj učečega se subjekta.
132
Prav tam.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
45
Čas muzejske delavnice
Pri organizaciji časa se je potrebno prilagoditi potrebam in željam obiskovalcev.
Muzejski pedagog mora zagotoviti dovolj časa za branje in pisanje. Navodila se mora
tudi večkrat izpostaviti (pisno in ustno). Prav tako je potrebna večkratna ponovitev
novo predstavljenih pojmov.
Izvajanje muzejske delavnice
Pri izvajanju pedagoške dejavnosti je ključna senzibilnost muzejskega pedagoga na
trenutno dogajanje: pozornost usmerjena na učenčevo sprejemanje in vrednotenje
snovi. S tem muzejski pedagog ustvari dobro, sodelujočo klimo, ki spodbudi velik
pretok informacij s pomočjo vprašanj. Pred izvajanjem je potrebno učencem predstaviti
jasne cilje in pravila, ki jih morajo upoštevati in delo opraviti samostojno. Potreben je
tudi oseben pristop z nenehnim spodbujanjem, s strpnostjo in z razumevanjem, ki
prinese kakovostne kompetence učenca.133
133
Povzeto in prirejeno po: Kavkler, M.(ur), Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo. Primanjkljaji na posameznih področjih učenja. (2008), str. 20-27.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
46
3 FARAON, CESAR IN SKRIVNOSTNI ZVITKI
INTERAKTIVNA DELAVNICA ZA UČENCE S PRILAGOJENIM
PROGRAMOM Z NIŽJIM IZOBRAZBENIM IN ZA UČENCE S
STANDARDNIM PROGRAMOM134
Cilj: Učencem predstaviti življenje in skrivnostne navade starih Egipčanov in Rimljanov.
Ciljne skupine:
Učenci s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom: 7., 8. in 9. razred
osnovne šole s prilagojenim programom.
Učenci s standardnim programom: 4., 5., 6. in 7. razred osnovne šole.
Ključni pojmi: Delfini, skarabej, grob strele, lev in sarkofag, hieroglifi, papirus.
Zbirka: Rimski lapidarij (zunanji, notranji) in mumija
Struktura delavnice:
I. Uvodni pozdrav učencev in predstavitev pojma papirus s pomočjo Microsoft PowerPoint
predstavitve, nato učenci naredijo svoj papirus, na katerega na koncu delavnice napišejo
svoje ime v staroegipčanski pisavi. (50 minut)
II. Učenci se spremenijo v prave svečenike in s pomočjo urokov (Knjiga mrtvih) spoznajo
skrivnosti starih Rimljanov in Egipčanov. Med delavnico se naučijo o rimskem in
egipčanskem vsakdanjem življenju (hrana, obleka), o religiji in posmrtnem življenju. (50
minut)
III. Na papirus, ki so ga naredili v prvi točki, napišejo svoje ime v staroegipčanski pisavi. (20
minut)
Napovednik: Pritlični hodnik Narodnega muzeja Slovenije hrani edino staroegipčansko
antropomorfno krsto s človeško mumijo v Sloveniji. Hieroglifi na sarkofagu razkrivajo ime,
poklic in življenje pokojnega Isahte. V lapidariju, ki je tretji največji v Sloveniji, se nahaja tudi
zbirka kamnitih rimskih spomenikov, ki s svojimi podobami in napisi razkrivajo podrobnosti iz
življenja Rimljanov.135
Vas zanimajo skrivnosti starih Egipčanov in Rimljanov? Pridite v Narodni muzej Slovenije!
Postali bomo svečeniki in raziskovali skrivnostne navade starega Egipta in Rima ter spoznali,
kakšno je bilo v obeh kulturah vsakdanje življenje in življenje po smrti. Po pustolovščini bomo
naredili imitacijo papirusa, na katerega bomo napisali svoje ime v hieroglifih in s tem postali
134
Program se prilagodi za potrebe obiskovalcev muzeja. 135
Povzeto po: www.nms.si (Datum dostopa: 11. 4. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
47
nesmrtni!
Povezava z učnim načrtom osnovne šole: Spoznavanje življenja v starem veku, družina skozi
zgodovino: položaj in vloga moških, žensk in otrok v starem Egiptu in Rimu, prehrana nekoč in
danes, družba in verovanje, papirus in hieroglifi, mumificiranje v starem Egiptu in začetki
medicine.136
Pripomočki:
primer papirusa iz Egipta,
papirjevec: Cyperus Papyrus,
saje za prikaz uporabe črnila v Egiptu,
Microsoft PowerPoint predstavitev papirusa,
Knjiga urokov: imitacija knjige urokov v obliki zvitkov in navodil za iskanje,
amulet skarabeja iz Egipta,
egipčanske in rimske replike ženskih in moških oblačil,
lasulje,
paprika (uvela in sveža),
plastifikacije, na katerih so rimski jedilnik, zemljevid Egipta, skarabej, slike rimskih in
egipčanskih bogov in upodobitve procesa mumificiranja.
Trajanje: 120 min (60 minut pustolovščina + 60 minut ustvarjalnica)
I. Uvodni pozdrav učencev, predstavitev pojma papirus in delna izdelava
papirusa
»Pozdravljeni v Narodnem muzeju Slovenije. Danes bomo postali svečeniki in s pomočjo zvitkov
Knjige urokov bomo raziskovali skrivnostne navade starega Egipta in Rima. Spoznali bomo,
kakšno je bilo vsakdanje življenje in življenje po smrti. Pred pustolovščino in po njej bomo
naredili imitacijo papirusa, na katerega bomo napisali svoje ime v hieroglifih in s tem postali
nesmrtni!«
Sledi Microsoft PowerPoint predstavitev o papirusu. Pri predstavitvi učencem pokažemo tudi
pravi papirus iz Egipta, saje za uporabo črnila in rastlino papirjevec: Cyperus Papyrus.
Pri izvedbi delavnice se upošteva muzejske pedagoge, ki pišejo o interakciji z muzejskim
136
Povzeto po: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_zgodovina.pdf (Datum dostopa: 14. 5. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
48
predmetom: pri interakciji s predmetom mora kustos pedagog učečemu se subjektu pomagati z
vprašanji: Kaj vidiš pred sabo? Kaj predstavlja? Iz česa je narejen? Zakaj ga imamo v muzeju? …
Takšna interakcija spodbuja aktivno in kritično mišljenje obiskovalca.137
Kaj je papirus?
SSKJ:
»Papírus in pápirus in pápiros -a m (i ; a ) 1. bot. tropska rastlina z velikimi listi, Cyperus
papyrus: papirusi in palme 2. pri starih narodih list za pisanje, izdelan iz stržena te
rastline: delati znamenja na papirus / izdelava papirusa // tak list z besedilom: našli so
star papirus; zvitki papirusa.«138
Stržen papirusa so Egipčani narezali na liste in te zložili
vodoravno in navpično. Potem so ta papirus stisnili in zavili v zvitke, dolge več 10
metrov in široke 15-40 centimetrov.139
Ste že slišali za besedo papirus? Iz česa je narejen?
Narejen je iz istoimenske rastline papirus, ki raste ob delti reke Nil, v Afriki.140
Za kaj so ga uporabljali v Egiptu?
Egipčani so na stene ali kamnite table in tudi na papirus zapisovali besedila. Stebla
papirusa so narezali na trakove, ki so jih položili horizontalno in vertikalno, potem so ta
"papir" obtežili. Nastala je prav posebna podlaga za zapisovanje. Lahko pa so ga
uporabljali tudi za izdelovanje čevljev, vrvi in košar.141
Hieroglifi: Kaj so to?
Hieroglifi so staroegipčanska "mrtva" pisava. En znak lahko pomeni zlog, besedo, idejo
ali predmet. Hieroglife je prvi razvozlal Francoz Jean-Francois Champollion s pomočjo
kamna iz Rosette. Na kamnu je bilo besedilo v treh različnih pisavah - v egipčanskih
hieroglifih, egipčanski demotski pisavi in stari grščini.142
Verjeli so, da ima pisava veliko
magično moč: pisavo naj bi izumil bog pisave Tot, ki je bil bog znanja.143
S čim so pisali na papirus? Kaj so uporabljali za "črnilo"?
Pisali so s "svinčnikom", podobnim trstu, ta je imel na koncu razcepljeno konico, ki je
zadrževala črnilo. Črnilo je bilo narejeno iz saj ali oglja ter zmešano s smolo.144
137
Povzeto po: Bračun Sova, R., Učenje kot »resna igra«. V: http://www.solski-razgledi.com/revija.asp?ID=201311#2 (Datum dostopa: 10. 6. 2013). 138
Slovar Slovenskega knjižnega jezika, geslo: papirus, dostopno na: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=papirus&hs=1 (Datum dostopa: 15. 4. 2013). 139
Povzeto po: Janša Zorn, O., Spoznavajmo zgodovino. Zgodovina za 6. razred osnovne šole. (2008), str. 21. 140
Povzeto po: Hart, G., Stari Egipt. (1994), str. 32-34. 141
Prav tam, str. 32-34. 142
Povzeto po: Green, J., Osupljiva odkritja. Tutankamonova grobnica. (2010), str. 10-11. 143
Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Hieroglif (Datum dostopa: 14. 4. 2013). 144
Povzeto po:Chrisp, P., Stari Egipt. Pogled od blizu. (2004), str. 20-21.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
49
Smer pisanja:
Pisali so lahko v stolpcih ali vrsticah, od leve proti desni in obratno.145
Ali bi si vi tudi naredili svojega?
Po Microsoft PowerPoint predstavitvi papirusa učenci naredijo svojo imitacijo papirusa s
pomočjo lepila, vode in rjavega papirja.
Navodila za izdelavo:
Papirnato vrečko natrgamo na trakove in jo pomočimo v maso, narejeno iz lepila Mekol in vode.
Te trakove najprej zložimo vertikalno in nato horizontalno. To ponovimo v dveh slojih. Nato
počakamo, da se posuši.146
Pripomočki:
Mekol in voda,
rjav papir,
voščenke.
II. Preobrazba učencev v svečenike in iskanje skrivnostnih predmetov s
pomočjo Knjige mrtvih
Učenci se po delni izdelavi papirusa spremenijo v svečenike, dobijo zvitke z uroki in amulete
skarabejev, ki jim med pustolovščino prinašajo srečo. Posamezen zvitek jih vodi do skrivnostnih
predmetov, preko njih učenci spoznajo življenje, smrt in posmrtno življenje starih Egipčanov in
Rimljanov.
Pred začetkom pustolovščine učenci spoznajo pojma svečenik in Knjiga mrtvih. Nato si razdelijo
amulete skarabejev, ki jih bodo varovali. Navodila in zvitke učenci vedno berejo v dvojicah, ker
jim to daje večji pogum in samozavest.
Takšne prilagoditve opisuje Drago Žagar v delu Drugačni učenci:
Učitelj uporablja pri sestavljanju navodil manj zahtevne besede ali prebere navodila sam.
Zelo priporočljivo je branje v paru. Učencu daje samozavest in boljšo samopodobo,
145
Povzeto po: Tyldesley, J. Egipt. (2010), str. 34-36. 146
Povzeto po: http://www.crayola.com/crafts/egyptian-papyrus-paper-craft/ (Datum dostopa: 10. 5. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
50
pospešuje in olajša razumevanje besedila. S takšno prakso se učenec posveti vsebini
prebranega, namesto svojim napakam in razvija željo po branju.147
Kdo so bili svečeniki?
»Svečeník -a m (í) kdor opravlja obrede, molitve v čast bogu, bogovom: svečenik polaga dar na
oltar; staroegiptovski svečeniki / veliki svečenik; pren., ekspr. svečenik nove ideologije // star.
duhovnik: ponosna je bila na sina svečenika.«148
Svečenik je bil poklic, ki je podoben
današnjemu duhovniku. V starem Egiptu je bil poklic svečenika zelo častno delo.
Kaj je Knjiga mrtvih?
Knjiga mrtvih je bila zapisana na stenah grobov v hieroglifih ali pa na papirusovih zvitkih.
Sestavljena je iz serije urokov, ki naj bi mumijo varovali v naslednjem, posmrtnem življenju. Te
so večinoma napisali na stene grobnic.149
Eno izmed poglavij Knjige mrtvih predstavlja tehtanje
srca: bog Oziris je postavil srce pokojnika na tehtnico - če je bilo srce lažje od peresa, je bil
pokojnik dobrega srca in je lahko odšel v naslednje življenje, če pa je bilo srce težje, so ga
kaznovale zveri; težje srce od peresa naj bi pojedel Amit, mešanica krokodila, leva in podvodnega
konja.150
Na začetku pustolovščine učenci preberejo navodila raziskovanja in prvi zvitek. Po prebranih
navodilih in prvem zvitku se učenci odpravijo na raziskovanje muzeja. S pomočjo zvitkov
poiščejo skrivnostne predmete, ki jim razkrijejo nove skrivnostne zvitke.
________________________________________________________________________
KNJIGA UROKOV ALI POMOČ ZA ISKANJE SKRIVNOSTNIH NAMIGOV V
NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE
NAVODILA: POMOČ ZA ISKANJE SKRIVNOSTNIH NAMIGOV V NARODNEM MUZEJU
SLOVENIJE
Pozdravljeni, raziskovalci starega Egipta in Rima!
Navodila za raziskovanje:
147
Povzeto po:Žagar, D., Drugačni učenci. (2012), str. 40-45. 148
http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=sve%C4%8Denik&hs=1 (Datum dostopa: 13. 4. 2013). 149
Povzeto po: Herceg, J. (prev.), Papirus ani. Egipčanska Knjiga mrtvih. (2003), str. 5-7. 150
Prav tam.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
51
I. BODITE POZORNI! PRI VSAKEM SKRIVNOSTNEM PREDMETU VAS
ČAKA NAMIG ZA NASLEDNJI ISKANI PREDMET!
II. SKRBNO PREBERITE ZVITKE IN S POMOČJO NAVODIL POIŠČITE
SKRIVNOSTNE PREDMETE!
III. NA KONCU VSAKEGA ZVITKA SE NAHAJA ZNAK, KI VAM NAMIGNE,
O KATEREM OBDOBJU SE BOSTE UČILI:
Slika 2: Rimsko obdobje: corona.151
Slika 3: Egipčansko obdobje: ankh-simbol večnega življenja.152
Vso srečo pri iskanju!
________________________________________________________________________
1. zvitek: Urok, ki ti pomaga poiskati v muzeju MORSKE ŽIVALI
Si na hodniku, v katerem se skriva "zlati" kip, mumija in okostnjak?
Potem si na pravem mestu! S prijatelji poišči kamen, na katerem je narisana morska žival, ki je
večja od ribe in manjša od kita. Ta žival je veljala v rimskem času kot simbol preobrazbe.
________________________________________________________________________
2. zvitek: Zapis, ki ti omogoča najti SKARABEJA
Naslednja skrivnost je skrita v istem hodniku! Zato poišči edini predmet, ki ni bil najden v
Sloveniji in na sarkofagu poišči ščurku podobno žival
151
http://chestofbooks.com/reference/American-Cyclopaedia-4/Crown.html#.UcC1gvnjfIU (Datum dostopa: 14. 4. 2013). 152
http://luka.bubi.si/2009/05/religija/ankh/ (Datum dostopa: 14. 4. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
52
________________________________________________________________________
3. zvitek: Formula, ki prepreči vse nevarnosti ob GROBU STRELE
Še vedno si v pravem hodniku! Poišči kamen v obliki trikotne strehe, na katerem piše F ______
Le kaj je to?
________________________________________________________________________
4. zvitek: Formula, ki te obvaruje pred LEVOM
Zdaj pa se pomakni v zunanji hodnik, na "pokopališče". Pojdi skozi glavna vhodna vrata in zavij
levo, drži se leve strani. Tam te bo pričakal kralj vseh živali. Le kaj drži pod svojimi rokami?
________________________________________________________________________
5. zvitek: Urok, ki ti omogoča razvozlanje HIEROGLIFOV.
Na koncu pojdi na svoj domači hodnik z mumijo, kjer te čakajo skrivnostni zapisi. Poišči črkam
podobne znake, ki krasijo sarkofag mumije.
Zvitek 1: Delfin
Ko otroci s pomočjo prvega zvitka najdejo nagrobni spomenik s podobami delfinov na robovih,
sledi razlaga o pomenu podob morskih živali. Upodobitev delfinov je bila v antični umetnosti
zelo pogosta. Delfin v nagrobni umetnosti velja kot simbol preobrazbe in spremljevalca duš v
posmrtno življenje. Pokojnika odpelje preko reke v svet blaženih.153
S pomočjo treh
prostovoljcev, ki se oblečejo154
v replike rimskih oblačil, se učencem predstavi vsakodnevno
153
Povzeto po: http://av.zrc-sazu.si/pdf/57/AV_57_Djura_Jelenko_Visocnik.pdf (Datum dostopa: 14. 4. 2013). 154
Povzeto po: Miquel, P., V rimskih časih. Od galskih vojn do vrhunca rimskega cesarstva. (1989), str. 54-55.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
53
življenje Rimljanov. Eden izmed izbranih učencev bo predstavljal patra familiasa, druga izbrana
učenka mater familias in tretji izbranec bo predstavljal otroka.
Rim naj bi bil ustanovljen leta 753 pr. n. št. Dediščina Rima se zaradi njihove velike ekspanzije še
dandanes kaže po svetu. S pomočjo oblek bomo predstavili vsakdanje življenje Rimljanov.155
Družina je bila v rimskem času velika tvorba, glavni v družini je bil pater familias.156
Obleke
S pomočjo kipov in arheoloških virov si lahko ustvarimo podobo o načinu oblačenja starih
Rimljanov.
Moška obleka: Pod togo so moški nosili tuniko, ki je bila opasana z vrvjo in je segala do kolen.
Toga je bila dolga halja, narejena iz več metrov blaga,157
večinoma iz volne in lanu. Toga je bila
značilno oblačilo višjega sloja, nosili so jo lahko le moški.
Tunika je bila podobna daljši majici. Nosili so jo bogatejši sloji pod togo in revni za vsakodnevna
opravila. Tuniko so nosili otroci, ženske in moški.158
Ženska obleka: Ženske so nosile do tal segajočo tuniko, ki so jo povezale s pasovi. Poleg tega so
nosile tudi ogrinjalo (palla) za čez glavo in ramena.159
Pater familias: oblečen v tuniko, pas in togo.
Animator pokaže moško tuniko in togo ter obleče učenca prostovoljca v oblačila. Pri tem opiše
vlogo moških v antičnemu Rimu. Antični Rim je bil moški svet: politika, družba in družina so bili
podrejeni moškemu spolu.160
Moški so celo odločali o tem, ali bo njihov otrok ostal živ ali ne.
Glava družine je bil vedno najstarejši moški, ki ga so poimenovali pater familias in je nadzoroval
vse vidike družinskega življenja. Imel je moč razlaščanja otrok, lahko se jim je odpovedal in jih
poslal v suženjstvo. Sinovi so bili zelo pomembni, ker so lahko nadaljevali družinsko ime. Če ni
bilo v družini sina, so ga lahko posvojili, da so zagotovili nadaljevanje družinskega imena.161
Mater familias: oblečena v tuniko, dva pasova in palo.
155
Povzeto po: Espinos, J. in drugi, Kako so živeli Rimljani? (2000), str. 4-10. 156
Povzeto po: Janša Zorn, O., Spoznavajmo zgodovino. Zgodovina za 6. razred osnovne šole. (2008), str. 60. 157
Povzeto po: Kocuvan, E., Rimljan sem – Romanus sum. (1994), str. 43-44. 158
Povzeto po: Espinos, J. in drugi, Kako so živeli Rimljani? (2000), str. 44-50. 159
Prav tam. 160
Povzeto po: Simonič Mervic, K., Stari svet. Zgodovina za 7. razred osnovne šole. (2011), str. 90-94. 161
Povzeto po: Espinos, J. in drugi, Kako so živeli Rimljani? (2000), str. 10-24.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
54
Po moških oblačilih animator pokaže še ženska oblačila in obleče učenko prostovoljko. Pri tem
opiše še vlogo ženske v rimskem času. Ženska je bila v antičnem Rimu obrobna figura: skrbela je
le za gospodinjstvo, ni imela osebne svobode in se ni udejstvovala v javnosti. Morala je ubogati
svojega moža, drugače so jo kaznovali.162
Ženske so se poročale zelo hitro, v svojih mladih
najstniških letih, medtem ko so moški čakali na srednja dvajseta leta.163
Otroci: tunika brez pasu.
Na koncu animator predstavi še otroško oblačilo – tuniko. V razlago vključi šolstvo tistega časa.
Ali so otroci hodili v šolo?
Večina revnih otrok v rimskih časih ni hodila v šolo. Bogatejši otroci so si lahko privoščili
domačega učitelja. Predmeti v šolah so bili: branje, matematika, literatura, retorika … V šoli so
pisali na papirus, voščene tablice in pergament. Za pisalo so uporabljali pero.164
Ko so vsi oblečeni, izbere animator dva učenca, ki bosta prebrala slavnostni jedilnik Rimljanov.
Nato animator predstavi pomen večerje.
Hrana: pri razlagi o rimski hrani otroci v paru preberejo rimski jedilnik.
SLAVNOSTNI JEDILNIK V RIMSKI KUHINJI
PREDJED:
Melona in artičoke
GLAVNA JED:
Polh, pečen na medu in makovih zrnih165
Šunka v slanem testu s poprom
SLADICA:
Dateljni, polnjeni z orehi, pinjolami in medom, začinjeni s soljo in poprom166
162
Povzeto po: Guy, J., Rimljani. (2006), str. 18-21. 163
Prav tam. 164
Prav tam. 165
Povzeto po: James, S., Stari Rim. (1994), str. 44-45. 166
Povzeto po: http://www.coolinarika.com/recept/dulcia-domestica-domaca-poslastica/ (Datum dostopa: 1. 6. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
55
PIJAČA:
Vino z medom, vodo, žafranom, dateljni in poprom.167
Najpomembnejši obrok v rimskem času je bila večerja. Ta veliki dogodek se je pričel odvijati
pozno popoldne, okrog treh. Bogatejši sloji so vedno ležali okrog mize, stregli so jih sužnji.
Hrano so jedli z rokami. Tipična hrana: žitarice, jajca, mleko, kruh, ribe, zelenjava, sir in suho
sadje.168
Kot dodatek so uporabljali ribjo omako garum, ki je bila narejena iz iker, ribjega
drobovja in soli.169
Njihova velika specialiteta je bila "ptičje presenečenje": majhne ptice v omaki
iz belušev z jerebičjimi jajci.170
Zvitek 2: Skarabej
Naslednji zvitek učence vodi do mumije, ki ima na srce postavljenega skarabeja. Pri tem
predmetu učenci opišejo skarabeja s pomočjo vprašanj animatorke: Kakšen je videti skarabej? Ali
ste že videli to žival? Zakaj, mislite, je tako pomemben?
Predstavitev skarabeja: Skarabej je hrošč, ki živi v puščavi. V starem Egiptu je bil priljubljen
amulet. Sodeč po staroegipčanskih mitih, se je bog sonca Raa vsak dan kotalil po nebu v
spremstvu duš mrtvih. Ta potek simbolizira skarabej na zemlji, ki vsak dan kotali zvitke gnoja.
Skarabejev ideološki simbol so vključili v egipčansko družbo.171
Po predstavitvi skarabeja sledi
učenje o vsakdanjem življenju starih Egipčanov - podobno kot pri zvitku 1 - s pomočjo moških in
ženskih replik oblek.
Obdobje starega Egipta se začne pred 5000 leti in traja 3000 let: od prvega faraona Menesa
Narmerja do smrti Kleopatre iz rodu Ptolemajcev.172
V njihovi civilizaciji so izumili pisavo,
razvili koledar in zgradili mogočna svetišča in grobnice. Egipčani so verjeli, da živijo v svetu, ki
je podrejen bogovom in temu svetu vlada bog na zemlji – faraon.173
Glavni vir življenja v Egiptu
167
Povzeto po: James, S., Stari Rim. (1994), str. 46-47. 168
Povzeto po: Espinos, J. in drugi, Kako so živeli Rimljani? (2000), str. 76-82. 169
Povzeto po: James, S., Stari Rim. (1994), str. 44-45. 170
Povzeto po: James, S., Stari Rim. (1994), str. 46-47. 171
Povzeto po: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=skarabej&hs=1 (Datum dostopa: 9. 4. 2013). 172
Povzeto po: Šehić, D., (ur.) in drugi., Atlas svetovne zgodovine. Prazgodovina in stari vek. (2006), str. 30. 173
Povzeto po: Casson, L. Egipt. (1973), str. 71.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
56
je bila reka Nil, ob kateri je nastala egipčanska civilizacija. Na reki Nil so razvili tudi namakalni
sistem, od katerega je bilo odvisno poljedelstvo.174
Ob razlagi so na plastifikacijah predstavljeni
tudi slikovni viri, npr.: zemljevid Egipta in reke Nil, skarabeja …
Sledi branje animatorja o opisu Egipčanov grškega zgodovinarja Herodota:
»Zgodovinar Herodot (okoli 484-424 pr.n.št.) opisuje egipčansko civilizacijo kot dar
Nila: … Egipčani pišejo z desne proti levi, in ne kot Grki z leve proti desni. Pri tem
trmasto vztrajajo, da je njihova metoda prava, naša, levičarska, pa nerodna …
… Kruh delajo iz pire (vrsta žita) … pijejo pa vino, ki ga pridobivajo iz ječmena, ker v
deželi ni vinske trte. Nekatere vrste rib, race in različne manjše ptice jedo surove, potem
ko so jih za nekaj časa vložili v slano vodo. Druge vrste ptic in rib, razen tistih, ki jih
imajo za svete, pa ali pečejo ali skuhajo.«175
Po končanem branju so otrokom predstavljene replike moških in ženskih oblačil Egipčanov.
Obleke
Kaj so se oblačili?
Videz je bil zelo pomemben ideal v starem Egiptu: moški in ženske so nosili nadišavljene lasulje,
nakit in ličila. Nakit je bil narejen iz poldragih kamnov, srebra in zlata.176
Večina oblek je bila
narejena iz lanu. Egipčansko moško oblačilo je bilo kratko krilo, ovito okrog pasu. Ženske pa so
nosile ozko, ovito krilo z eno ali dvema naramnicama, ki je segalo do gležnjev, ramena so si
prekrile z ogrinjalom. Obutev je bila narejena iz usnja in papirusa. Modne so bile tudi
nadišavljene lasulje, ki so bile narejene iz človeških las, pritrdili so jih s čebeljim voskom.177
S
svojo pričesko so Egipčani izražali svoj družbeni status. Pri obeh spolih so bila priljubljena ličila.
Večinoma so uporabljali naravna senčila in šminke iz okre, hene …178
Hrana
174
Povzeto po: Simonič Mervic, K., Stari svet. Zgodovina za 7. razred osnovne šole. (2011), str. 40-43. 175
Šehić, Denis (ur.) in drugi., Atlas svetovne zgodovine. Prazgodovina in stari vek. (2006), str. 30-31. 176
Povzeto po: Tyldesley, J., Egipt. (2010), str. 36-38. 177
Povzeto po: Hart, G., Stari Egipt. (1994), str. 54-59. 178
Povzeto po: Chrisp, P., Stari Egipt. Pogled od blizu. (2004), str. 14-16.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
57
Kaj so jedli?
Glavna hrana je bila kruh iz grobo mletega ječmena in pšenice, čebula, sadje, zelenjava in ob
določenih priložnostih ovčetina in svinjina.179
Za sladilo so uporabljali dateljne in med. Pijača za
posebne priložnosti je bila pivo, narejeno iz ječmena, in vino, iz grozdja, ki je uspevalo le na
severu Egipta.180
Zvitek 3: Grob strele
S pomočjo tretjega zvitka učenci poiščejo grob strele in spoznajo bogove starega Rima. Grob
strele jim predstavi drugačno, skrivnostno stran Rima.
Opis groba strele: oblika hišice z dvokapno streho. Napis na grobu se glasi: "pokopana strela".
Spomenik dokazuje, da so bili na našem območju prisotni haruspiki: vedeževalci, svečeniki, ki so
napovedovali prihodnost iz oblik strele. Mesto, kamor je udarila strela, so Rimljani obredno
pokopali in tabuizirali.181
Po opisu groba strele se učenci s pomočjo slikovnega gradiva naučijo še
nekaj atributov rimskih bogov.
Po razlagi o grobu strele animator naveže snov na rimske bogove in njihovo čaščenje (predstavi
jih s pomočjo slikovnega gradiva): Rimljani so pripisovali naravnim pojavom nadnaravne
lastnosti in vanje verjeli. Veliko bogov so povzeli po grški mitologiji. Bogove so si predstavljali v
človeški podobi.182
V rimski mitologiji pa so imeli posebno mesto tudi demoni: družinski
zavetniki lari, penati in mani. Lari (poljedelska božanstva) in penati (hišni bogovi) so bili
zaščitniki ognjišča in so jih častili ob vseh večjih dogodkih: ob rojstvu, poroki in smrti. Mani so
poosebljali duše pokojnikov, ki so jih Rimljani častili in so želeli pridobiti njihovo
naklonjenost.183
Bogovi:
Jupiter: vrhovni bog, zaščitnik Rima, vladar neba in zemlje.
Mars: bog vojne in poljedelstva.
179
Povzeto po: http://www.ducksters.com/history/ancient_egyptian_food_daily_life.php (Datum dostopa: 10. 4. 2013). 180
Povzeto po: Guy, J., Egipčani. (2006), str. 8-9. 181
Narodni muzej Slovenije. 182
Povzeto po: Simonič Mervic, K., Stari svet. Zgodovina za 7. razred osnovne šole. (2011), str. 97-99. 183
Povzeto po: Espinos, J. in drugi, Kako so živeli Rimljani? (2000), str. 50-61.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
58
Junona: Jupitrova žena, boginja zakona, družine in žena.
Minerva: boginja modrosti, izobražencev in obrtnikov.
Venera: boginja lepote in ljubezni.
Neptun: bog morja, Jupitrov brat.
Merkur: bog trgovine.
Apolon: bog umetnosti.
Diana: boginja lova.184
Čaščenje:
Svoje bogove so Rimljani častili v svetiščih, ki so jih imeli lahko tudi doma. Verovali so v
posmrtno življenje, v duhove, v magijo in bili tudi vraževerni. V čast verovanja so imeli večkrat
letno praznike v čast pokojnih. Ob teh praznikih so na gobove umrlih prinašali darove v obliki
hrane, pijače in cvetja.185
Zvitek 4: Lev in rimski sarkofagi (zunanji lapidarij)
Učenci svoje raziskovanje nadaljujejo v zunanjem lapidariju186
Narodnega muzeja Slovenije.
Poiskati morajo leva, ki brani vhod na rimsko pokopališče.
Opis leva: Eden najveličastnejših spomenikov v lapidariju je lev iz pohorskega marmorja. Sodeč
po njegovi velikosti je varoval monumetalen rimski grob. Med šapami drži glavo konja, kar
simbolizira njegovo veličastno moč. To je dokaz, da bo neustrašno varoval grobove in duše
umrlih.187
Nato učenci nadaljujejo pot na "pokopališče", ki je sestavljeno iz kamnitih žar in sarkofagov. V
zunanjem lapidariju prevladujejo kamnite žare, v katere so spravili pepel le enega človeka.
Lapidarij hrani tudi kamnite sarkofage. Beseda sarkofag izhaja iz dveh grških besed: SARX
(človeško meso) in PHAGEIN (jesti). Ta beseda izhaja iz grškega prostora, v katerem so imeli
sarkofage narejene iz vulkanskega kamna, ki je dobesedno razgradil - pojedel meso.188
Na tem mestu se učencem predstavi verovanje in navade v povezavi s posmrtnim življenjem.
184
Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Rimska_mitologija (Datum dostopa: 14. 4. 2013). 185
Prav tam. 186
Zbirka kamnitih spomenikov, v našem primeru rimskih. 187
Povzeto po: Šašel Kos, M., Lapidarij Narodnega Muzeja Slovenije. Rimski spomeniki. (2004), str. 75-78. 188
Prav tam.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
59
Rimljani so častili pokojnike na drugačen način kot mi danes. Imeli so dva praznika: Parentalia in
Rosalia. Med prazniki so izganjali duhove, nosili na grobove cvetje in hrano ter molili.
Egipčanska in rimska kultura sta se razvijali istočasno, ampak to ne pomeni, da so bili Rimljani
navdušeni nad navadami Egipčanov, saj se sami niso dali mumificirati. Pri njih je v poznejši dobi
prevladala katoliška vera, ki pa ima določene skupne osnove z verovanjem v stare egipčanske
bogove.189
Zvitek 5: Hieroglifi
Zadnji zvitek učence pripelje do mumije. Pri tej točki ponovijo pojem hieroglifi in si ogledajo
sarkofag, ki ni prav nič podoben rimskemu. Nato se naučijo o verskem življenju: bogovih in
mumuficiranju.
Ponovimo: Kaj so hireoglifi?
Podobopis, ki so ga začeli uporabljati 3000 let pr. n. št. En znak je lahko pomeni le črko, zlog ali
celo besedo. Pravila za pisanje so zelo drugačna od naših: lahko jih zapisuješ v obeh smereh, od
desne proti levi, ali od leve proti desni, ali celo od zgoraj navzdol. Bralec besedila spreminja smer
glede na simbole v besedilu.190
Ali je ta sarkofag podoben rimskemu?
Seveda ni. Ta krsta je lesena in prekrita s simboli, hieroglifi. Krste bogatih so položili v cel niz
krst.191
Učenci lahko opazijo, da je sarkofag pred njimi samo v enem nizu, ker pokojnik ni bil
tako zelo bogat. V mumiji Narodnega muzeja Slovenije je mumificiran svečenik po imenu Isahta,
ki je svoj poklic opravljal v svetišču v Karnaku.192
Mumija Isahta ima na notranji strani sarkofaga
narisano sliko gospe, ki je oblečena v tipično žensko oblačilo. To naj bi bila boginja neba – Nut.
Njeno delo je sprejetje pokojnika v posmrtnem življenju, ki s tem postane ena od zvezd na nebu.
Pokojnik živi kot zvezda na nebu, če opravlja v prvem življenju dobra dela. Drugače, ob grešnem
življenju bi umrlega požrla zver; njegovo ime je bilo tako izbrisano in ni prišel do večnega ideala
– posmrtnega življenja.193
Pomen imena: ime je predstavljalo pomemben del človeka. Verjeli so,
da preneha živeti, čigar ime je pozabljeno. Zato so faraoni svoja imena vklesali v svoje
spomenike.
189
Povzeto po: Espinos, J. in drugi, Kako so živeli Rimljani? (2000), str. 50-62. 190
Povzeto po: Simonič Mervic, K., Stari svet. Zgodovina za 7. razred osnovne šole. (2011), str. 40-47. 191
Povzeto po: Povzeto po:Chrisp, P., Stari Egipt. Pogled od blizu. (2004), str. 30-33. 192
Povzeto po: http://www.nms.si/ (Datum dostopa: 9. 4. 2013). 193
Povzeto po: http://www.mladina.si/93228/egipcanska-mumija-v-ljubljani/ (Datum dostopa: 9. 4. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
60
V nadaljevanju učenci s pomočjo slikovnega gradiva194
spoznajo versko življenje Egipčanov.
Religija je odigrala v egipčanskem življenju veliko vlogo: verovali so v veliko bogov, ki so po
njihovem nadzirali pot življenja posameznikov.
Bogovi:
Amon: kralj bogov, stvarnik in vrhovni bog.
Anubis: bog mrtvih in mumificiranja, upodobljen je s šakalovo glavo.
Apis: bog plodnosti, v podobi črnega bika.
Hor: bog sonca in neba, sin Ozirisa in Izide, upodobljen kot sokol.
Izida: boginja plodnosti, upodobljena s sončevo ploščo med kravjimi rogovi.
Maat: boginja resnice in pravice.
Nut: boginja neba, mati Ozirisa, Izide in Seta.
Oziris: bog sonca in plodnosti, Horov oče, Izidin mož in brat, sodnik mrtvih v podzemlju.
Oziris je vladar mrtvih, ki je po legendi premagal smrt. Tako je postal vzor Egipčanom.
Ozirisa po legendi umori njegov zlobni brat Set, ki njegovo telo razkosa na 14 delov in ga
razstrosi po Nilu. Vdova Izida in Anubis sestavita skupaj dele telesa in oživita Ozirisa. Ta
postane večni bog dežele mrtvih.195
Raa: bog sonca, najvišji bog starega Egipta.
Tot: bog pisav.
Set: bog neviht in kaosa.196
Ali vas zanima, kako so stari Egipčani prišli do življenja po smrti?
Vse življenje so morali delovati v skladu s standardi države, morale in pravičnosti. Verjeli so, da
bo po smrti njihovo srce postavljeno pred sodbo bogov, ki so srce stehtali. Na eno stran so
postavili njegovo srce, na drugi pa pero boginje Maat, boginje resnice in pravičnosti. Če je srce
prestalo tehtanje, je lahko pokojnik dosegel posmrtno življenje, drugače pa je srce pojedla pošast.
Torej če je imel pokojnik dobro srce, z dobrimi, pravičnimi dejanji, je prestal tehtanje.197
194
Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Staroegip%C4%8Danska_mitologija (Datum dostopa: 9. 4. 2013). 195
Povzeto po: Simonič Mervic, K., Stari svet. Zgodovina za 7. razred osnovne šole. (2011), str. 45. 196
Prav tam. 197
Povzeto po: http://www.mladina.si/93228/egipcanska-mumija-v-ljubljani/ (Datum dostopa: 9. 4. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
61
Kaj so bila dobra dejanja?
»Ohranjeni so teksti napotkov:
nikomur ne smeš napraviti krivice,
v družbi starejših ne smeš preglasno govoriti,
kadar si povabljen, moraš počakati, da prvo začne jesti gostitelj,
ne smeš se prekomerno nažirati,
nikogar ne smeš oslepariti.«198
Učenci so spoznali, da je bila za Egipčane smrt prehodna oblika iz življenja v večno življenje. Da
bi bila ta preobrazba uspešna, so morali ohraniti telo in ga spremeniti v mumijo. Balzamiranje je
pomenilo ohranitev telesa za naslednje, posmrtno življenje. Smrt ni bila žalosten dogodek, ampak
le prehod v drugo obdobje.
Kako je potekalo mumificiranje?
Mumificiranje je skupek obredov, pri katerem so želeli poustvariti prvo mumijo Ozirisa, katero je
izdelal Anubis. Potek je trajal 70 dni. Proces je potekal v različnih fazah, opravljal ga je svečenik,
ki je nosil masko šakala, divjega psa, in znak Anubisa.199
1. Na začetku so svečeniki telo umili z vodo in sodo, natronom. Nato so na levi strani trupa
naredili zarez in skozi odprtino izločili notranje organe: črevesje, želodec, jetra in pljuča,
ki so jih shranili v kanope, trebušaste vrče v obliki različnih podob. Te organe so natrli s
soljo in jih shranili, ker so verjeli, da jih bo pokojnik potreboval v naslednjem življenju.
Njihov namen ni bil poškodovati lobanje, zato so možgane potegnili ven iz nosne votline
s pomočjo kavljev. Možgani za Egipčane niso bili pomemben organ, zato so jih po
mumificiranju zavrgli. Verjeli so, da je bilo srce center razuma in pomembnejši organ kot
možgani.200
V vsak kanop – trebušast vrč so postavili posamezen organ (pomoč plastifikacije s
slikami):
na kanopu za shranjevanje jeter je bil upodobljen Imesti s človeško glavo,
na kanopu za pljuča Hapi z upodobljeno pavijanovo glavo,
na kanopu za želodec je bil upodobljen Duamutef s šakalovo glavo,
na kanopu za črevesje je bil upodobljen Kebsenuef s sokoljo glavo.201
198
http://www.mladina.si/93228/egipcanska-mumija-v-ljubljani/ (Datum dostopa: 9. 4. 2013). 199
Povzeto po:Chrisp, P., Stari Egipt. Pogled od blizu. (2004), str. 34-35. 200
Povzeto po: Tyldesley, J., Egipt. (2010), str. 22-24. 201
Povzeto po: Povzeto po:Chrisp, P., Stari Egipt. Pogled od blizu. (2004), str. 34-35.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
62
2. Po umivanju telesa in odstranitvi organov je pokojnikovo telo čakalo sušenje: 40 dni so
ga postavili v natron: spojino natrijevega karbonata in natrijevega bikarbonata (»nátron -
a m (a ) nestrok. natrijeva, zlasti alkalna spojina: uporaba natrona / jedki natron natrijev
hidroksid; neskl. pril.: papir. natron papir alkalijski papir«202
). Tako so dosegli, da se
telo ni razkrojilo.203
3. Po 40 dneh so telo začeli povijati v lanene povoje ali platno. Pod povoje so svečeniki dali
nakit in amulete za srečo. Telo pokojnika so namazali z različnimi dišečimi olji in s
smolo.204
Bogatejšemu sloju so na glavo položili tudi posmrtno masko.205
4. Sarkofag: magična shramba v obliki človeškega telesa, ki ohrani telo mumije in omogoča
njegovo nadaljnje življenje.206
5. Po končanem procesu mumificiranja so pokojnika odpeljali s čolnom čez reko Nil na
zahodni breg, kjer so pokopavali mrtve v veličastne grobnice in piramide. Bogatejši sloji
Egipta so si lahko privoščili večje in bolj veličastne grobnice. Kako so zgradili te
veličastne piramide, pa do dandanes ostaja skrivnost.207
Pokojnik je za pot potreboval
Knjigo mrtvih, ki je bila "potni list" za pot, polno nevarnosti in preprek.208
6. Srečanje z Ozirisom – uspešno potovanje. Egipčani so verjeli, da se na koncu potovanja
pokojnik sreča z bogom Ozirisom, kraljem in sodnikom mrtvih.209
Kaj bi se zgodilo, če bi odvili našega Isahto? Ali bi videli samo kosti? Kaj se je ohranilo?
Če bi odvili Isahto, bi lahko videli, kako je natron dobro opravil svoje delo: ohranila se je koža,
nohti in celo lasje. Oči se niso ohranile, ker jih uniči natron.210
Ampak ga ne smemo odviti, ker bi
s tem mumijo uničili: koža na mumiji je prekrhka in presuha.
Med razlago o razkroju telesa animator ponazori razpad celic z uvelo in svežo papriko: Vsaka
202
http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=natron&hs=1 (14. 4. 2013). 203
Povzeto po: Tyldesley, J., Egipt. (2010), str. 22-26. 204
Povzeto po: Hart, G., Stari Egipt. (1994), str. 17. 205
Povzeto po: Tyldesley, J., Egipt. (2010), str. 22-26. 206
Prav tam. 207
Povzeto po: Tyldesley, J., Egipt. (2010), str. 20-22. 208
Povzeto po: Hart, G., Stari Egipt. (1994), str. 18-19. 209
Povzeto po: Chrisp, P., Stari Egipt. Pogled od blizu. (2004), str. 36-37. 210
Povzeto po: Hart, G., Stari Egipt. (1994), str. 14-17.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
63
celica ima membrano, ki vsebuje vodo in encime. Ko celica preneha delovati, izgubi vodo in
encime – organizem umre. Zaradi izgube vode se začne paprika sušiti. Tukaj lahko vidite, kakšna
je uvela paprika, ki je izgubila vodo, in kakšna je sveža, ki jo ima še vedno v sebi. Podobno
delujeta tudi človeško telo in koža.
III. Končni izdelek
Ko učenci najdejo vse skrivnosti starega Rima in Egipta, gredo v pedagoško sobo in dokončajo
svoj papirus. Na posušen papirus učenci napišejo svoje ime v hieroglifih (lahko napišejo tudi kaj
drugega). Za pisanje uporabijo čopič in tempera barvice.
Pripomočki: Tempera barvice, plastični krožniki za mešanje barv, čopiči in primeri hieroglifov.
Slika 4: Primeri hieroglifov.211
211
http://www.virtual-egypt.com/newhtml/hieroglyphics/sample/alphabet.htm (Datum dostopa: 9. 5. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
64
4 EMPIRIČNO-RAZISKOVALNI DEL
4.1 Opredelitev problema
Pedagoške delavnice postajajo stalnica v muzejskem delu. Brez njih je muzej v primerjavi
z razvitejšimi muzeji v Evropi in svetu nekonkurenčen. Kljub temu pa na slovenskem trgu
še vedno ostaja premalo pedagoških dejavnosti za učence s posebnimi potrebami in
učence s prilagojenim izobrazbenim standardom. Zato sem se odločila, da v Narodnem
muzeju Slovenije naredim prilagojeno interaktivno, dinamično delavnico za učence z
nižjim izobrazbenim standardom. Z izvedbo tovrstne delavnice želim, da za potrebe te
naloge preverim zlasti dvoje: primerjam uspešnost izvedbe delavnice med šolo s
prilagojenim izobrazbenim standardom in šolo, ki ima standardni učni program, ter
ugotovim vpliv spola na oceno izvedbe delavnice. Rezultati raziskave bodo služili
razvijanju učinkovitejših delavnic, kot primer dobre prakse pa bodo pomagali odpraviti
napake izvajalcev delavnic in tako pripomogli k boljšemu osebnemu in muzejskemu delu.
4.2 Opredeljeni cilji
Glede na problem raziskovanja sem si postavila cilje:
1. Ugotoviti razmerje med oceno izvedene delavnice in starostjo obiskovalcev.
Zanima me, ali sem pedagoško delavnico primerno prilagodila starosti in
zmožnostim obiskovalcev ter s tem uspešno opravila svoje delo.
2. Ugotoviti razliko med oceno izvedene delavnice in spolom obiskovalcev.
3. Glede na vprašalnik za učitelje ugotoviti, ali je bila delavnica ustrezna, razumljiva
in vzgojna. Na podlagi teh odgovorov bo delovna praksa za prihodnje obiskovalce
bolj kakovostna.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
65
4.3 Eksplicitno izraženi hipotezi
Vzporedno s postavljenimi cilji sem opredelila tudi delovni hipotezi.212
H 1: Predpostavljam, da obstaja zveza med učenčevo oceno izvedene delavnice in
starostjo učencev. Ocena med učenci različnih šol (šol z nižjim izobrazbenim standardom
in šol s standardnim programom) bi morala biti glede na uspešnost prilagoditve delavnice
podobna.
H 2: Na oceno delavnice vpliva spol obiskovalca muzeja.
4.4 Metodološka opredelitev
Raziskava dela je kvalitativna in temelji na metodah deskriptivne in eksplikativne213
eksperimentalne in neeksperimentalne metode empiričnega raziskovanja. Instrument,
anketo sem izdelala sama v skladu s cilji dela.
4.5 Vzorec obiskovalcev
V raziskovalni vzorec je bilo vključenih 47 učencev in 7 učiteljic. Od tega je bilo 16 otrok
in 2 učiteljici iz šole s standardnim izobraževalnim šolskim programom ter 31 učencev, 4
učiteljice in 1 specialna pedagoginja iz šole z nižjim izobrazbenim standardom. Vzorec ni
reprezentativen, vendar zadošča namenu ocenitve delavnice.
212
O pomenu in opredelitvi: Flere, S., Sociološka metodologija. Temelji družboslovnega raziskovanja. (2000), str. 74-75. 213
Prav tam, str. 53-54.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
66
Graf 1: Obisk delavnice glede na spol in šolo.
4.6 Oblikovanje raziskave
V raziskavi sta sodelovali šoli iz Ljubljane: ena z nižjim izobrazbenim standardom in
druga s standardnim programom. S pomočjo učiteljice šole z nižjim izobrazbenim
standardom sem oblikovala delovni načrt in pedagoško delavnico, ki je ustrezala
zahtevam učnega načrta. Pri izbiri teme o življenju in smrti starih Egipčanov in Rimljanov
je bila ključnega pomena dostopnost predmetov v muzeju. Velik pomen sem pripisala tudi
zanimivosti predmetov. Po izbiri muzejskih predmetov sem začela s pomočjo didaktične
in strokovne literature izdelovati muzejsko delavnico.
4.7 Postopki zbiranja podatkov
Izvedba delavnice je potekala v Narodnem muzeju Slovenije ob zbirkah Rimski Lapidarij
(zunanji in notranji) in razstavi Mumija. Skupina z nižjim izobrazbenim standardom je
prišla na ogled delavnice v muzej 6. 6. 2013, skupina s standardnim učnim načrtom pa 10.
6. 2013. Po izvedbi delavnice sem učencem in učiteljicam osebno razdelila anketni
vprašalnik. Na anketni vprašalnik so odgovorili vsi učenci in vse učiteljice.
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
Standardni program Prilagojen izobrazbenistandard
Moški spol
Ženski spol
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
67
Za izvedbo evalvacije delavnice sem oblikovala merski instrument, anketni vprašalnik za
učitelje in učence. Anketni vprašalnik za učence vključuje šest vprašanj, od tega so štiri
vprašanja odprtega tipa in dve vprašanji zaprtega tipa. Naredila sem tudi vprašalnik za
učiteljice, ki vsebuje štiri vprašanja: eno vprašanje odprtega tipa, tri vprašanja zaprtega
tipa.214
(Priloga 1 in 2)
4.7.1 Spremenljivke v raziskavi
Kdo/Spremenljivke Neodvisne
spremenljivke
Odvisne spremenljivke
anketni vprašalnik za
učence
spol, starost, šola ocena delavnice
anketni vprašalnik za
učitelje
spol, poklic ocena glede na podane
dejavnike
Tabela 1: Odvisne in neodvisne spremenljivke v raziskavi
4.7.2 Obdelava podatkov
Podatke sem obdelala s pomočjo programa Microsoft Excel. Nekatere podatke sem
izrazila v odstotkih (%), s pomočjo grafikonov in aritmetične sredine.
4.8 Rezultati in interpretacija
4.9 Interpretacija odgovorov učencev
4.9.1 Hipoteza 1
H 1: Predpostavljam, da obstaja zveza med učenčevo oceno izvedene delavnice in
starostjo učencev. Ocena med učenci različnih šol (šole z nižjim izobrazbenim standardom
214
O pomenu in opredelitvi: Flere, S., Sociološka metodologija. Temelji družboslovnega raziskovanja. (2000), str. 118-126.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
68
in šole s standardnim programom) bi morala biti glede na uspešnost prilagoditve delavnice
podobna
Hipotezo števila 1. lahko potrdimo, ker so ocene obeh anketiranih šol podobne. Najslabšo
uspešnost sem dosegla pri starosti 16 let: ti učenci so podali povprečno oceno delavnice
4,375. Najboljšo uspešnost sem dosegla pri starosti 9, 10, 13, in 15 let s povprečno oceno
5.
Učenci, ki so stari 12 let, so dodelili povprečno oceno 4,5, 14-letniki pa oceno 4,4. Po
napovedovanjih so razlike med ocenami minimalne. Kljub temu se mi zdi, da je vzorec
premajhen in neprezentativen. Vendar so bili učenci, po ocenah sodeč, z delavnico
zadovoljni.
Graf 2: Povprečna ocena delavnice učencev s prilagojenim šolskim programom in učencev s standardnim šolskim
programom.
Zadovoljstvo in nezadovoljstvo so izkazali tudi pri zadnjih dveh vprašanjih (vprašanje
številka 5 in 6): »Kaj ti je bilo na delavnici najbolj všeč?« in »Kaj ti na delavnici ni bilo
všeč?« Rezultati ankete so pokazali, da je bila vsem učencem najbolj všeč mumija. Iz
rezultatov lahko preberemo tudi, da je bila delavnica večini učencem všeč.
4
4,1
4,2
4,3
4,4
4,5
4,6
4,7
4,8
4,9
5
5,1
9 let 10 let 11 let 12 let 13 let 14 let 15 let 16 let
Učenci z nižjimizobrazbenimstandardom
Učenci s standardnimšolskim programom
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
69
Učencem z nižjim izobrazbenim standardom sta bila najbolj všeč mumija in izdelovanje
papirusa. Na vprašanje »Kaj ti na delavnici ni bilo všeč?« je večina (90 %) odgovorila z
odgovorom »nič«.
Graf 3: Odgovori učencev z nižjim izobrazbenim standardom na 5. vprašanje.
Graf 4: Odgovori učencev z nižjim izobrazbenim standardom na 6. vprašanje.
Učenci s standardnim programom so na vprašanje »Kaj ti je bilo na delavnici najbolj
všeč?« odgovarjali z odgovori: iskanje zvitkov, izdelava papirusa, zgodovina in mumija.
Na vprašanje »Kaj ti na delavnici ni bilo všeč?« je 75 % učencev odgovorilo z
odgovorom »nič« in 35 % učencev z odgovorom »izdelava papirusa«. Slednje je po
0 2 4 6 8 10 12 14
Kaj ti je bilo na delavnici najboljvšeč?
Vljudnost Rimljani Vse Ko smo delali papirus Mumija
0 5 10 15 20 25 30
Kaj ti ni bilo všeč na delavnici?
Mumija Ko smo delali papirus Nič
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
70
mojem mnenju posledica večjega neposrednega "packanja" učencev z vodo, papirjem in
lepilom.
Graf 5: Odgovori učencev s standardnim programom na 5. vprašanje.
Graf 6: Odgovori učencev s standardnim programom na 6. vprašanje.
Sodeč po rezultatih analize sta bili učencem z nižjim izobrazbenim standardom najbolj
všeč mumija in izdelava papirusa. Podobno je bila všeč izdelava papirusa tudi skupini
učencev s standardnim programom, vendar je bilo njim, v isti meri, všeč tudi iskanje
zvitkov po muzeju. Obe skupini učencev sta na vprašanje »kaj ti na delavnici ni bilo
všeč?« podali odgovor »nič«. Nekaj učencem (6) iz obeh skupin pa ni bila všeč izdelava
papirusa.
0 1 2 3 4 5 6 7
Kaj ti je bilo na delavnici najboljvšeč?
Mumija Zgodovina Izdelava papirusa Isaknje zvitkov
0 2 4 6 8 10 12 14
Kaj ti ni bilo všeč na delavnici?
Izdelava papirusa z lepilom Nič
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
71
4.9.2 Hipoteza 2
H 2: Na oceno delavnice vpliva spol obiskovalca muzeja.
Hipoteza 2 je delno potrjena. Načeloma na oceno delavnice bolj vpliva šola, ki jo učenec
obiskuje, kot spol. Vendar je razlika v oceni glede na spol večja v šoli z nižjim
izobrazbenim standardom. V njej so učenci delavnico ocenili s povprečno oceno 4,39,
učenke pa s povprečno oceno 4,92. Med učenci in učenkami razlike v povprečni oceni
glede na spol ni: tako učenci kot učenke so delavnico ocenili v povprečju z oceno 5.
Graf 7: Povprečna ocena delavnice glede na spol.
4.10 Interpretacija odgovorov učiteljic
Na koncu delavnice me je zanimalo tudi strokovno mnenje učiteljic in specialne
pedagoginje. Vprašanja na anketnem vprašalniku so bila zaprtega (3 vprašanja in 7
dejavnikov) in odprtega tipa (1 vprašanje). Pri zaprtem tipu vprašanja me je zanimal spol
(7 anketirank) in poklic (6 učiteljic in 1 specialna pedagoginja) anketirancev ter ocena
glede na 7 dejavnikov izvedbe delavnice. Glede na odgovore anketirank sem s pomočjo
Prilagojen šolskiprogram Standardni šolski
program
4,39
5
4,92 5
Moški spol Ženski spol
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
72
odstotkov izračunala povprečno oceno glede na dejavnike. Učiteljice so bile najbolj
zadovoljne z razumljivostjo in jasnostjo razlage animatorke, ustreznostjo učnih metod in
oblik in s primernostjo končnega izdelka. Po oceni sodeč, pa jim nista bili tako zelo
ustrezni vsebina v skladu z učnim načrtom in aktivnost učencev.
Dejavniki Povprečna ocena
ustreznost vsebine v skladu z učnim
načrtom
4,6
razumljivost in jasnost razlage
animatorke
5
ustreznost učnih metod in oblik 5
aktivnost učencev 4,4
vzgojnost delavnice 4,7
prilagojenost delavnice učencem 4,9
primernost končnega izdelka 5
Tabela 2: Povprečna ocena učiteljic glede na dane dejavnike.
V nadaljevanju sem izdelala graf, ki prikazuje odstotek odgovorov pri vsakem
posameznem dejavniku. Najbolj sem bila uspešna pri razumljivosti in jasnosti ter
ustreznosti učnih metod in oblik (100 %), najmanj pa pri aktivnosti učencev (odlično: 57
%, prav dobro: 28,5 %, dobro: 14,5 %) in pri ustreznosti vsebine v skladu z učnim
načrtom (odlično: 43 %, prav dobro: 28,5 %, ne vem: 28,5 %).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
73
Graf 8: Ocenitev delavnice vseh udeleženih učiteljic glede na dejavnike, izražena v odstotkih.
Nato sem dejavnike ocene razdelila še v dve skupini: učiteljice na šoli z nižjim
izobrazbenim standardom in učiteljice na šoli s standardnim programom.
Učiteljice na šoli z nižjim izobrazbenim standardom so v povprečju odgovorile z
odgovorom odlično (5) za dejavnike ustreznosti vsebine v skladu z učnim načrtom,
razumljivosti in jasnosti razlage animatorke, ustreznosti učnih metod in oblik ter
primernosti končnega izdelka. Slabšo povprečno oceno so dodelile dejavnikom
prilagojenosti delavnice učencem (4,8), vzgojnosti delavnice (4,6) in aktivnosti učencev
(4,2).
Obe učiteljici na šoli s standardnim programom sta ocenili 6 dejavnikov (razumljivost in
jasnost razlage animatorke, ustreznost učnih metod in oblik, aktivnost učencev, vzgojnost
delavnice, prilagojenost delavnice učencem, primernost končnega izdelka) s povprečno
oceno odlično in 1 dejavnik (ustreznost vsebine v skladu z učnim načrtom) s povprečno
oceno prav dobro.
0,00%
20,00%
40,00%
60,00%
80,00%
100,00%
120,00%
Odlično
Prav dobro
Dobro
Zadostno
Nezadostno
Nevem
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
74
Graf 9: Povprečne ocene učiteljic različnih šol glede na dane dejavnike.
Učiteljice so v anketnem vprašalniku odgovarjale tudi na odprto vprašanje (vprašanje
številka 3): »Kaj Vam je bilo pri delavnici Faraon, cesar in skrivnostni zvitki najbolj všeč?
Kaj bi v okviru delavnice spremenili?«
Učiteljicam je bila, tako kot učencem, všeč izdelava papirusa in še nekaj drugih
dejavnikov: zabavna izvedba delavnice, jasna razlaga in povezava teorije s prakso.
Odgovori učiteljic na šoli s standardnim
programom
Odgovori učiteljic na šoli z nižjim
izobrazbenim standardom
»Izdelava papirnatega papirusa.« Jasna, otrokom primerna razlaga. Spremenila
ne bi nič.«
»Zelo domiselno pripravljena obsežna učna
tema, medpodročne povezave. Otroci so
uživali. Zelo primerno, zabavno.«
»Navodila na listkih in zahteve po aktivnem
sodelovanju. Primerna zahtevnost.«
»Dejanski prikaz: podkrepitev teorije s
prakso (oblačila).«
»Delavnica je bila ustrezna in kvalitetna.«
Tabela 3: Odgovori učiteljic na vprašanje številka 3.
5 5 5 4,2 4,6 4,8 5
4 5 5 5 5 5 5
Povprečna ocena učiteljic na šoli s prilagojenim programom
Povprečna ocena učiteljic na šoli s standardnim programom
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
75
5 EVALVACIJA DELAVNICE IN SAMOREFLEKSIJA
Evalvacija delavnice je ključna za nadaljnje osebno in muzejsko delo. Zato sem se
odločila, da na podlagi anketnih odgovorov izvedem samorefleksijo. Ustrezna
samoevalvacija je osredotočena na tekoče delo in na delo v prihodnje.
Tanja Rupnik Vec piše o kritičnem razmišljanju, ki vključuje pojem refleksivnega eseja in
več kritičnih vprašanj o svojem ravnanju.215
Na podoben način bom izvedla svoje kritično
delo tudi sama.
5.1 Operativni učni cilji
Po mojem mnenju so naučinkovitejši načini poučevanja in vzgoje interaktivne delavnice, s
katerimi se obiskovalec muzeja uči na dinamičen, aktiven in interaktiven način. Takšna
praksa prinaša meni kot animatorju veliko izkušenj, za katere vem, da jih bom uspešno
uporabila v prihodnje. Opisana filozofija dela je to, v kar verjamem.
Pred izvedbo muzejskega dela sem si postavila cilje, ki sem jih želela doseči s pomočjo
različnih oblik in metod muzejskega dela. Potrebno se je zavedati, da so nekateri od teh
kratkoročni, drugi pa dolgoročni. Operativne učne cilje sem opredelila v tri skupine:
- Izobraževalni učni cilji
Ob koncu učne ure učenec zna:
- opisati vsakdanje življenje (hrana, obleka, družina) v Rimu in Egiptu,
- opisati pojem papirus, hieroglifi,
- našteti rimske in egipčanske bogove,
- opisati postopek mumificiranja,
- našteti muzejske predmete, ki so jih spoznali.
- Funkcionalni učni cilji
Ob koncu učne ure učenec zna:
215
Povzeto po: Rupnik Vec, T., Kritična samorefleksija – temelj profesionalnega razvoja in rasti. V: Sodobna pedagogika, vol. 10, št. 4. (2006), str. 429-466.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
76
- aktivno poslušati, opazovati in pisati,
- odgovarjati na različne vrste vprašanj,
- upoštevati navodila,
- izdelati imitacijo papirusa s hireoglifi.
- Vzgojni učni cilji
Ob koncu učne ure učenec zna:
- pokazati dojemljivost za vrednote, pomembne za življenje v sodobni demokratični
družbi, kot so strpnost v medsebojnih stikih in odnosih, spoštovanje drugačnosti in
različnosti, medsebojno sodelovanje, spoštovanje človekovih pravic in
demokratičnega državljanstva.
S pomočjo informacij, ki sem jih pridobila z anketnim vpršalnikom, lahko sebi in drugim
pojasnim ter utemeljim določene želene cilje.
5.2 Učne metode dela
Med izvedbo same delavnice sem uporabila metodo razlage, pogovora, slikovne in
materialne demonstracije. Pri metodah dela se mora pedagog vedno vprašati, kaj želi z
izbrano metodo dela doseči. Kot dobro prakso bi rada izpostavila demonstracijo z uporabo
rastline papirjevca, ki so jo učenci spoznali. Drugi primer dobre prakse je demostracija
replik oblačil. Pri rimskem obdobju sem učence oblekla v togo in tuniko, ki so bile
dostopne v muzeju. Za egipčansko obdobje mi je oblačila sešila šivilja s pomočjo slik na
spletu. Ta metoda učencem prinaša znanje in razumevanje preko zabave. Učenje z zabavo
prinaša osebnostno rast učenca, zadovoljstvo in užitek.
V muzejskem delu je nepogrešljiva metoda pogovora. Z vprašanji lahko dosežemo
interakcijo med muzejskih predmetom in obiskovalcem. Pogovor prinaša aktivno znanje,
vsebino si učenec lažje zapomni. Usvoji tudi spretnosti, ki so vezane na predmet. V moji
delavnici je dober primer razlage mumuficiranja. Pri praksi so se prepletale vse zgoraj
omenjene metode. Vsekakor pa ima največji pomen metoda pogovora, ki v učencu
spodbudi radovednost, razmišljanje in s tem tudi aktivnost.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
77
5.3 Dnevnik refleksije
5.3.1 Izvedba delavnic
Prvič sem izvedla delavnico Faraon, cesar in skrivnostni zvitki 6. 6. 2013 s skupino z
nižjim izobrazbenim standardom. Imela sem veliko tremo, saj sem prvič izvedla
delavnico, ki je bila izdelana samostojno. Pred nastopom sem imela veliko priprav:
- vzpostavitev kontakta z učiteljicami in obveščanje o delavnici,
- promocija,
- izdelava scenarija in kritična refleksija kolegov iz muzeja,
- nakup materiala za delavnico,
- učne priprave na delavnico s pomočjo literature in spleta,
- izdelava anketnih vprašalnikov v namen kritične refleksije …
Pri izvedbi delavnice sem se počutila suvereno, saj sem vedela, da v drugačnem primeru
ne bom osvojila spoštovanja učencev, ki so bili že na začetku delavnice zahtevna publika.
Delo je bilo zahtevno iz vidika aktivnosti učencev: zelo hitro so izgubili pozornost in vsak
dražljaj izkoristili za nemir. To sem rešila z vprašanji nesodelujočih in jih skušala aktivno
vključiti v delavnico npr. z oblačenjem, dvojiškim branjem. Takšna menjava metod
prinaša v muzejsko delo pestrost in dinamičnost. Izbira muzejskih predmetov je
vključevala najbolj zanimive predmete (mumijo, sarkofag), ki so omogočali večjo
aktivnost učencev. To je bila ena izmed najtežjih izvedb delavnice, vendar sem z oceno
učencev zelo zadovoljna. Najbolj mi je bilo všeč, ko sem opisovala mumificiranje s
slikovnim gradivom. Takrat so učenci res aktivno poslušali in postavljali zanimiva
vprašanja: Ali je prava mumija? Kako mi lahko dokažete, da je prava? Ali jo lahko
odvijemo? Zakaj je prišla v Slovenijo? ... Svoj nastop bi lahko izboljšala z večjo uporabo
multimedijske tehnologije. To sem ugotovila po pogovoru z učenci, ki so veliki
navdušenci računalnikov. Primernost zahtevnosti učne snovi je bila korektna, vendar se mi
je ponekod zdelo, da se ti učenci počutijo preodrasli za delavnico – saj nekateri učenci
niso vzeli izdelka domov.
Druga izvedba delavnice je bila lažja naloga. Učenci s standardnim učnim programom so
muzej obiskali 10. 6. 2013. Skupino učencev lahko opišem kot zelo aktivno, povezano in
vedoželjno. V primerjavi z mojo triletno prakso je izstopala res pozitivno. Delavnice so se
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
78
udeležili tudi moji sodelavci, kar je pripomoglo k dodatni tremi, vendar je aktivna skupina
pripomogla k boljšemu počutju. Učenci so se aktivno vključevali v moje delo, sodelovali
med seboj in složno reševali problemske naloge. Najbolj so jih prepričali zvitki, ki so jih
morali brati izmenično fantje in dekleta. Na koncu so bili zelo navdušeni nad pisanjem
hieroglifov. Ta nastop je bil lažji in s tem boljši od prvega. Menim, da je vzrok v drugačni
sestavi obiskovalcev muzeja. Ravno ta drugačnost mi postavlja izziv za prihodnje delo.
Upam, da bo delo v prihodnje s pomočjo refleksije učencev, učiteljic in sodelavcev bolj
kakovostno, vsebinsko in vrednotno korektno.
Slika 5: Metoda razlage in metoda demonstracije papirusa.
Slika 6: Metoda slikovne demonstracije in razlaga.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
79
5.3.2 Izvedene prilagoditve za učence z nižjim izobrazbenim standardom
Drugi del samorefleksije temelji na treh dejavnikih prilagoditve za učence z nižjim
izobrazbenim standardom (organizaciji delavnice, času in izvedbi pedagoške delavnice),
ki sem jih izpostavila v teoretičnem delu.216
Organizacija muzejske delavnice
Organizacija je ključen del muzejske delavnice. Pred začetkom organizacije sem se
posvetovala z učiteljico učencev z nižjim izobrazbenim standardom in se pogovorila o
učnem načrtu ter o posebnostih skupine. Na tem mestu bi se lahko posvetovala še s
specialnim in rehabilitacijskim pedagogom, ki bi mi pomagal pri specifičnih
prilagoditvah.
Vso dejavnost sem organizirala v pritličnem hodniku Narodnega muzeja Slovenije. S to
prilagoditvijo mi ni bilo potrebo uporabiti dvigala. Glede na to, da sem izbrala zelo
obiskane muzejske predmete, sem imela med izvedbo veliko zunanjih obiskovalcev –
dražljajev. Pri takšnih primerih bi se lahko z učiteljicami dogovorili za obisk muzeja
izven uradnega delovnega časa (kar je možno po predhodnem dogovoru). S to
prilagoditvijo bi učenci imeli manj zunanjih motenj in dražljajev.
Pri organizaciji delavnice sem izbrala čim bolj dinamične in interaktivne učne
pripomočke, ki se jih učenci lahko dotaknejo (rastlino papirjevec, saje, obleke, papirus
…). Pri načrtovanju sem se izognila pisanju, vendar sem vključila branje v dvojicah. V
ustvarjalni del sem namenoma vključila delo z rokami ("packanje"), kar razvija ročne
spretnosti učencev. V pedagoški sobi muzeja je dostopen tudi računalnik, zato sem v
svoje delo vključila informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, ki bi jo glede na
strukturo skupine obiskovalcev lahko bolje izkoristila .
Čas muzejske delavnice
Pri obisku delavnice sem upoštevala razpoložljiv čas skupin. Po dogovoru z
učiteljicami so bili učenci v muzeju 120 minut. V prvem delu so imeli 55-minutno
216
Prilagoditve so opisane na straneh 15, 41 in 42.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
80
vodstvo po muzeju, nato so imeli 10 minut počitka in v drugem delu so nadaljevali s
55-minutnim praktičnim delom. Med delom sem učencem dala dovolj časa za parno
branje navodil. Sama tehnika parnega branja omogoča večjo samozavest, povezanost,
aktivnost in zabavo. V učencih spodbudi kulturo demokratičnosti in timskega duha.
Navodila sem na koncu branja povzela tudi sama in preverila, ali so jih razumeli vsi.
Izvajanje muzejske delavnice
Med izvedbo delavnice sem bila pozorna na sprejemanje in vrednotenje podatkov, ki
sem jih podala. S pomočjo vprašanj in metodo pogovora sem lažje vzpostavila osebni
stik z obiskovalci. Med vprašanji so prevladovala vprašanja odprtega tipa, brez
napačnih odgovorov. Pred izvedbo delavnice sem postavila jasna navodila (pisna in
ustna), ki so jih morali upoštevati; tako sem zgradila avtoriteto. Med delavnico in po
njej sem učence spodbujala in jim pomagala pri težavah.
V prvi skupini sem kljub spodbujanju težje vzpostavila povezavo z že usvojenim
znanjem. Takšne težave bi lahko odpravila s pomočjo večjega predhodnega
sodelovanja z učitelji. Učiteljem bi po elektronski pošti poslala osnutek obravnavanih
pedagoških tem in didaktičnih vprašanj s slikovnim gradivom, ki bi bile pomoč pri
pripravi na obisk muzeja in ponovitev za že obravnavane teme.
Večjo pozornost pri prvi skupini bi lahko dosegla z večjo aktualizacijo: obleke bi
povezala z današnjo modo (materiali, kroji, oblikovanje pričesk, ličenje …). S takšno
metodo dela bi pritegnila mlade obiskovalce muzeja.
Pri starejših skupinah bi bilo lažje vključevanje učencev v proces učenja s pomočjo
multisenzornega učenja in uporabe vseh čutov. Pri izvedbi delavnice sem dobro
upoštevala sluh, vid in tip učencev. Lahko bi poudarila še vonj in okus. Pri vonju in
okusu bi lahko uporabila hrano, ki so jo uporabljali v starem Rimu in Egiptu (uporaba
žitaric, začimb …).
Z izvedenimi prilagoditvami sem dokaj zadovoljna, saj sem na koncu ugotovila, da je
bilo razumevanje snovi dobro. Dejavnost in aktivnost učencev prve skupine bi lahko
povečala s pomočjo večjega sodelovanja s strokovnjaki in uporabo informacijsko-
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
81
komunikacijske tehnologije. Lahko bi vključila tudi primerjave z vsakdanjim
življenjem učencev in vsakdanjikom Rima in Egipta.
Ustreznost vsebine v skladu z učnim načrtom je bila boljša pri skupini z nižjim
izobrazbenim standardom, ker sem se bolj strokovno posvetovala z učiteljicami, kot pri
skupini s standardnim programom. Bolj so me zanimale prilagoditve za skupino z
nižjim izobrazbenim standardom, kar se kaže tudi pri oceni učiteljic.
Pri izvedbi sem bila zelo pozorna na razumljivost in jasnost razlage, kar sem dosegla z
ustreznostjo učnih metod in oblik (povprečna ocena 5), dodatnimi vprašanji in s
ponovitvami novih pojmov. S sodelovalno klimo sem uspela zgraditi vrednote za
spoznavanje, učenje in pridobivanje znanja o kulturni dediščini. Sodelovalno učenje in
neposredne izkušnje ozaveščajo učence o odgovornem sprejemanju ljudi, s katerimi
delujejo v skupini. Z zadovoljivo prilagojenostjo delavnice sem poskrbela za
dinamično pestro muzejsko dejavnost.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
82
6 ZAKLJUČNI DEL
V zaključnem poglavju povzamem glavne ugotovitve, ocene in zamisli diplomske naloge
ter podam predloge za prihodnje individualno in družbeno delo.
V teoretičnem delu naloge sem ugotovila, da so glavni člen muzeja različni obiskovalci, ki
dajejo muzeju različno barvo in cilje. Pot do teh različnih ciljev ni lahko uresničljiva.
Muzej mora dostopno predstavljati kulturno dediščino vsem morebitnim obiskovalcem, ne
glede na njihovo drugačnost.
Velik del obiskovalcev muzeja predstavljajo otroci, ki želijo spoznavati kulturo z
zabavnim učenjem. Kako združiti zabavo in učenje v muzeju? Kulturno dediščino lahko
muzejski pedagog oživi s svojo razlago, ki jo poda v obliki zgodbe. Na takšen način, z
igro, otroci in mladi spoznavajo za njih težje dojemljive pojme.
Pomemben del otroške populacije predstavljajo tudi otroci s posebnimi potrebami, katerim
morajo muzejski pedagogi ravno tako približati muzej. Tako dobi muzej predznak
integracije in inkluzije. Pojma pomenita organizacijsko, socialno in psihološko
vključevanje otrok s posebnimi potrebami v vsakdan družbe; slednje gradi, vključujoč
muzej, nove vrednote družbe tretjega tisočletja, gradi smernice, pozitivna vodila, ki
določajo smisel življenja, gradi nov vrednotni sistem, ki temelji na demokratičnosti,
spoštovanju različnosti, sodelovanju in prijateljstvu. S takšnim izobraževanjem vsak
posameznik oblikuje svobodno in odgovorno osebnost.
Muzejska delavnica je lahko vrednotna oblikovalka mladih – če je pravilno zastavljena in
izvedena. Ustvarjalno doživljajska delavnica spodbuja sodelovanje in prilagajanje učencev
njihovim individualnim lastnostim. Mladi na takšen način hitro spoznajo in dojamejo
drugačne lastnosti ljudi, vendar se morajo zavedati, da brez skupnega dela ne pridejo do
cilja.
Strokovni članki so pokazali, da je muzejska delavnica ključ do uspešnega dela muzejev v
tretjem tisočletju. Izdelala sem interaktivno delavnico v muzeju in jo prilagodila za učence
z nižjim izobrazbenim standardom. Pri organizaciji delavnice sem bila pozorna na različne
okoliščine izvedbe delavnice. Zanimale so me značilnosti vsakega individualnega člena
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
83
skupine, ki bi lahko vplivale na dojemanje in optimalen razvoj učencev. Delavnico sem
izvedla v dveh skupinah, ki sem jih med seboj primerjala: v skupini z nižjim izobrazbenim
standardom in v skupini s standardnim programom. Zanimala me je uspešnost
prilagoditve muzejske delavnice glede na starost, šolo in spol obiskovalcev.
Namen diplomske naloge je bil oblikovati interaktivno delavnico, prilagojeno različnim
obiskovalcem muzeja. Analiza rezultatov anketnega vprašalnika je pokazala, da hipoteze
o zvezi med učenčevo oceno izvedene delavnice, starostjo in spolom učencev lahko
potrdimo. Povprečna ocena anketirancev obeh šol je bila zadovoljiva. Najboljšo oceno – 5
so podali učenci, stari 9, 10, 13 in 15 let. Učenci, stari 16 let so delavnico ocenili z oceno
4,375. Glede na ocene učencev je bila delavnica dokaj dobro prilagojena starosti in
potrebam obiskovalcev. Oceno bi lahko izboljšala z večjo uporabo multimedije in boljšim
posvetom s specialnimi pedagogi.
Povprečne ocene učencev so se deloma razlikovale tudi glede na spol obiskovalcev.
Učenci s standardnim šolskim programom so ne glede na spol udeleženca dodelili izvedbi
delavnice povprečno oceno 5. Pri učencih z nižjim izobrazbenim standardom pa je bila
povprečna ocena delavnice višja pri dekletih kot pri fantih. Po končani izvedbi delavnice
sem s pogovorom ugotovila, da bi bila fantom delavnica bolj všeč, če bi vključevala več
informacijsko-komunikacijske tehnologije. Glede na ocene in komentarje učiteljic sem
ugotovila, da delavnico lahko še bolje prilagodim izbrani skupini, če v razlago vključim
več aktualizacije in povezovanja z že usvojeno snovjo. Za delovanje muzeja je potreben
premik k posameznemu obiskovalcu in premik k participatornemu in ustvarjalnemu
učenju.
Moja raziskava je pokazala, da sem bila pri delu pozorna na sodelovalno učenje,
razumljivost učne vsebine ter ustreznost učnih metod in oblik. Učenci s pestro muzejsko
delavnico posredno pridobivajo vrednote, odgovorne za učenje. Vendar bi bilo delo boljše
z večjo participacijo drugih, ki obkrožajo učence z nižjim izobrazbenim standardom
vsakodnevno. Moje delo bi bilo lažje s predhodno analizo posameznikovih sposobnosti.
Na tem mestu bi se lahko za pomoč obrnila tudi na starše obiskovalcev. Strokovni delavci
v muzeju, učenci sami, njihovi starši in strokovnjaki v vzgojno-izobraževalnem sistemu bi
tvorili močen tim za kakovostnejše delo. Moje osebno in muzejsko delo bi s takim
pristopom postalo bolj vključujoče ne le za učence z nižjim izobrazbenim standardom,
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
84
ampak tudi za vse učence s posebnimi potrebami. Takšna praksa je res dolgotrajnejša,
vendar prinaša po mojem mnenju kvalitetnejše učenje vseh učečih se subjektov ne glede
na drugačnost.
Sklepna misel diplomskega dela je osnovana na participaciji celotne družbe. Proces
integracije in inkluzije ne vključuje le sodelovanja otrok s posebnimi potrebami, njihovih
staršev in strokovnjakov, ampak tudi sodelovanje vsakega posameznika družbe. Po mojem
mnenju mora vsak posameznik spoznati osnovne potrebe in prilagoditve za učence s
posebnimi potrebami. Na takšen način odpravimo pomilovanje do drugačnih in vsakega
posameznika pripravimo na aktivno vključevanje oseb s posebnimi potrebami v družbo.
Menim, da bi bila to dobra praksa, ki bi posredovala možnosti za graditev medosebnih
odnosov na podlagi neposredne izkušnje z drugačnim. Neposredne izkušnje in osebni
odnosi so ključni pri vzpostavitvi kvalitetnih vrednot na osebni in globalni ravni.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
85
7 Viri in literatura
1. Bračun, Rajka. (2007). Različnim obiskovalcem enake možnosti. V: Argo. Časopis
slovenskih muzejev. 50/1. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, idr.
2. Bračun Sova, Rajka in drugi. (2009). Dostopen muzej. Smernice za dobro prakso.
Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije.
3. Bračun Sova, Rajka. (2012). Vprašanje izobraževanja in poklicne rasti
(slovenskih) muzejskih pedagogov. V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 55/1.
Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, idr.
4. Breznik, Andreja. (2012). Potrebe in realnost pedagoške službe v slovenskih
muzejih in njena vloga pri uresničevanju poslanstva muzeja. V: Argo. Časopis
Slovenskih muzejev. 55/1. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, idr.
5. Breznik, Andreja. (2008). Uporaba orodij trženjskega spleta pri zasnovi muzejskih
izobraževalnih programov. Z aplikacijo na programih narodnega muzeja Slovenije.
V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 51/1. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije,
idr.
6. Bogner, Dieter. (2006). Nezamenljivi muzeji. Katero(e) identiteto(e) naj muzeji
posredujejo? V: Argo. Časopis slovenski muzejev. 49/1. Ljubljana: Narodni muzej
Slovenije, idr.
7. Chrisp, Peter. (2004). Stari Egipt. Kitajska: Pomurska Založba.
8. Čajavec, Tanja. (2004). Nove muzeološke usmeritve. V: Argo. Časopis slovenskih
muzejev. 47/1. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, idr.
9. Espinos, J. in drugi. (2000). Kako so živeli Rimljani? Ljubljana: Karantanija.
10. Flere, Sergej. (2000). Sociološka metodologija. Temelji družboslovnega
raziskovanja. Maribor: Pedagoška fakulteta.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
86
11. Green, Jen. (2010). Osupljiva odkritja. Tutankamonova grobnica. Ljubljana:
Tehniška založba Slovenije.
12. Guy, John. (2006). Egipčani. Ljubljana: Grlica.
13. Hart, George. (1994). Stari Egipt. Murska Sobota: Pomurska založba.
14. Herceg, Jasmina (prevod). (2003). Papirus ani. Egipčanska Knjiga mrtvih.
Šmarješke Toplice: Stella.
15. Janša Zorn, Olga in drugi. (2008). Spoznavajmo zgodovino. Zgodovina za 6.
razred osnovne šole. Ljubljana: Modrijan.
16. Janša Zorn, Olga, Mihelič, Darja. (2003). Stari in srednji vek. Zgodovina za 7.
razred devetletke. Ljubljana: DZS.
17. James, Simon. (1994). Stari Rim. Murska Sobota: Pomurska založba.
18. Kavkler, Marija in drugi. (2008). Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja –
izbrana poglavja v pomoč šolskim timom. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije
za šolstvo.
19. Kavkler, Marija (ur). (2008). Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne
šole z dodatno strokovno pomočjo. Primanjkljaji na posameznih področjih učenja.
Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
20. Kečanović, Bećir (ur). (2012). Javna etika in integriteta: odgovornost za skupne
vrednote: integriteta, odgovornost, vladavina prava. Ljubljana: Komisija za
preprečevanje korupcije.
21. Kocuvan, Eva. (1994). Rimljan sem – Romanus sum. Ljubljana: DZS.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
87
22. Komisija za prenovo izobraževanja in vzgoje otrok s posebnimi potrebami. (2006).
Dopolnitev posebnega dela prilagojenega izobraževalnega programa osnovne šole
z nižjim izobrazbenim standardom z določitvijo specialno pedagoških dejavnosti
in navodil za izvajanje v primeru dveh ali več motenj, ovir oz. primanjkljajev za
gluhe in naglušne, slepe in slabovidne, gibalno ovirane ter govorno-jezikovne
motnje. Ljubljana.
23. Krek, Janez, Metljak, Mira. (2011). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v
Republiki Sloveniji. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
24. Kesič Dimic, Katarina. (2010). Vsi učenci so lahko uspešni: napotki za delo z
učenci s posebnimi potrebami. Ljubljana: Rokus Klett.
25. Košak Babuder, Milena in drugi (ur). (2010). Tretja mednarodna konferenca o
specifičnih učnih težavah v Sloveniji in nacionalna konferenca Tempus - iSheds.
Specifične učne težave v vseh obdobjih. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Društvo
BRAVO – društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi
težavami.
26. Kužnik, Lea. (2004). Če hočeš spoznati predmet, ga uporabi! V: Argo. Časopis
slovenskih muzejev. 47/1. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, idr.
27. Kužnik, Lea. (2007). Okolje za aktivno učenje otrok – konstruktivistični muzej.
V: Argo. Časopis slovenskih muzejev. 50/2. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije,
idr.
28. Lebarič, Nada in drugi. (2006). Socialna integracija otrok s posebnimi potrebami.
Ljubljana: Didakta.
29. Mikuž, Marjeta (ur.). (2011). Upravljanje muzeja. Praktični priročnik. Izbrana
poglavja iz Icomove publikacije Running the Museum, A Practical Handbook,
Pariz, 2004. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, idr.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
88
30. Miquel, Pierre. (1989). V rimskih časih. Od galskih vojn do vrhunca rimskega
cesarstva. Ljubljana: Mladinska knjiga.
31. Musek, Janek. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.
32. Musek, Janek. (2000). Nova psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Inštitut za
psihologijo osebnosti in Educy.
33. Musek, Janek. (1993). Osebnost in vrednote. Ljubljana: Educy.
34. Oter, Mija. (2006). Nekaj predlogov in namigov za boljšo dostopnost muzejev. V:
Argo. Časopis slovenskih muzejev. 49/1. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, idr.
35. Otič, Marta. (2006). Zgodovina 6. Učbenik za zgodovino v šestem razredu
osnovne šole. Svet skozi čas. Ljubljana: Mladinska knjiga.
36. Pleško, Tina. (2011). Pogled na muzejsko pedagogiko v arheoloških muzejih in
arheoloških parkih ter muzejih na prostem. V : Argo. Časopis slovenskih muzejev.
54/2. (2011). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, idr.
37. Resman, Metod in drugi. (2003). Sodobna pedagogika. Ljubljana: Zveza društev
pedagoških delavcev Slovenije.
38. Rupnik Vec, Tanja. (2006). Kritična samorefleksija – temelj profesionalnega
razvoja in rasti. V: Sodobna pedagogika, vol. 10, št. 4. Ljubljana.
39. Rustja, Erika (ur). (2008). Vzgoja in izobraževanje za človekove pravice. Zbornik.
Ljubljana: Pedagoški inštitut.
40. Rutar, Dušan. (2010). Inkluzija in inkluzivnost. Model nudenja pomoči učiteljem
pri delu z dijaki s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne oddelke.
Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
89
41. Simonič Mervic, Karmen. (2011). Stari svet. Zgodovina za 7. razred osnovne šole.
Ljubljana: Modrijan.
42. Šašel Kos, Marjeta. (2004). Lapidarij Narodnega Muzeja Slovenije. Rimski
spomeniki. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.
43. Šehić, Denis in drugi (ur.). (2006). Atlas svetovne zgodovine. Prazgodovina in
stari vek. Ljubljana: Dnevnik.
44. Šturm, Lili. (2012). Muzej in nove priložnosti v primežu sodobne družbe. V: Argo.
Časopis slovenskih muzejev. 55/1. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, idr.
45. Tavčar, Lidija. (2001). Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji. Priročnik za
kustose pedagoge, učitelje, vzgojitelje in starše. Ljubljana: Narodna galerija.
46. Tavčar, Lidija. (2009). Uvod v muzejsko pedagogiko. Ljubljana: Pedagoški
inštitut.
47. Toš, Niko (ur.). (2009). Vrednote v prehodu IV. Slovensko javno mnenje 2004-
2009. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
48. Toš, Niko (ur.). (2012) Vrednote v prehodu V. Slovenija v evropskih primerjavah.
Evropska družboslovna raziskava 2002-2010. Wien, Ljubljana: Edition Echoraum,
Fakulteta za družbene vede.
49. Trampuš, Cirila. (1998). Obiščimo muzej. Ljubljana: DZS.
50. Tyldesley, Joyce. (2010). Egipt. Ljubljana: Mladinska knjiga.
51. Verdev, Helena. (2008). Raziskujem preteklost 6. Učbenik za zgodovino za 6.
razred osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett.
52. Vodeb, Vlasta. (2005). Dostopnost muzejev. V: Argo. Časopis slovenskih
muzejev. 48/2. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, idr.
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
90
53. Založnik, Božidar (ur). (2006). Otroci s posebnimi potrebami: integracija in
inkluzija. Nova Gorica: Educa.
54. Žagar, Drago. (2012). Drugačni učenci. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
55. Židan, Alojzija. (2002). Slovenski izobraževalni nacionalni interesi in EU. V:
Teorija in praksa. Let. 39, št. 6. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
56. Židan, Alojzija. (2007). Vzgoja za evropsko demokracijo. Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede.
57. Židan, Alojzija. (2004). Za kakovostnejša družboslovna znanja. Didaktični in
znanstveni prispevki. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
58. Židan, Alojzija.(1995). Značilnosti adolescentnega obdobja. Sprejemanje
standarda srednješolskih družboslovnih znanj. V: Teorija in Praksa. Let. 32, št. 3 –
4. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
59. Žorž, Bogdan. (2012). Vzgoja za vrednote. Koper: Ognjišče.
Elektronski viri
1. Bračun Sova, Rajka. Učenje kot »resna igra«. V: http://www.solski-
razgledi.com/revija.asp?ID=201311#2 (Datum dostopa: 10. 6. 2013).
2. Djura Jelenko, Saša, Visočnik, Julijana. (2006). Rimski spomeniki slovenske
Koroške. V: http://av.zrc-sazu.si/pdf/57/AV_57_Djura_Jelenko_Visocnik.pdf
(Datum dostopa: 14. 4. 2013).
3. http://bos.zrc-
sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge%3Ddostopen&hs=1 (Datum
dostopa: 11. 6. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
91
4. http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=papirus&hs=1
(Datum dostopa: 15. 4. 2013).
5. http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=skarabej&hs=1
(Datum dostopa: 9. 4. 2013).
6. http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=strpnost&hs=1
(Datum dostopa: 27. 6. 2013).
7. http://bos.zrc-
sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=sve%C4%8Denik&hs=1
(Datum dostopa: 13. 4. 2013).
8. http://sl.wikipedia.org/wiki/Etika (Datum dostopa: 11. 6. 2013).
9. http://sl.wikipedia.org/wiki/Hieroglif (Datum dostopa: 14. 4. 2013).
10. http://sl.wikipedia.org/wiki/Rimska_mitologija (Datum dostopa: 14. 4. 2013).
11. http://sl.wikipedia.org/wiki/Staroegip%C4%8Danska_mitologija (Datum dostopa:
9. 4. 2013).
12. http://www.coolinarika.com/recept/dulcia-domestica-domaca-poslastica/ (Datum
dostopa: 1. 6. 2013).
13. http://www.crayola.com/crafts/egyptian-papyrus-paper-craft/ (Datum dostopa: 10.
5. 2013).
14. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOCKFC6JXSH/?query=%27keywords
%3dvrednote+v+%C5%A1oli%27&pageSize=25 (Datum dostopa: 3. 6. 2013).
15. http://www.nms.si/index.php?option=com_content&view=article&id=185&Itemid
=155&lang=sl (Datum dostopa: 1. 6. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
92
16. http://www.pef.uni-lj.si/index.php?id=801 (Datum dostopa: 13. 6. 2013.).
17. http://www.virtual-egypt.com/newhtml/hieroglyphics/sample/alphabet.htm
(Datum dostopa: 9. 5. 2013).
18. Kodelja, Zdenko. http://www.anthropos.si/anthropos/2007/1_2/kodelja.pdf (Datum
dostopa: 2. 6. 2013).
19. Kovač Šebart, Mojca, Krek, Janez. Vrednotna osnova vzgoje v javni šoli. V:
http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-Y8S3AP4L/?=&language=eng.
Sodobna pedagogika 5 (2007)., str. 10–28. (Datum dostopa: 2. 6. 2013).
20. Kunaver, Vojko (predmetna komisija) in drugi. (2011). Program osnovna šola,
zgodovina, učni načrt. V:
http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljen
i_UN/UN_zgodovina.pdf (Datum dostopa: 14. 5. 2013).
21. Meško, Iris. (2003). Egipčanska mumija v Ljubljani. V:
http://www.mladina.si/93228/egipcanska-mumija-v-ljubljani/ (Datum dostopa: 9.
4. 2013).
22. Musek, Janek. http://www.anthropos.si/anthropos/2004/1_4/musek_janek.pdf
(Datum dostopa: 1. 6. 2013).
23. Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška udeleženim na 2.
pogovoru o prihodnosti Slovenije 19. novembra 2003. V: http://www.prihodnost-
slovenije.si/up-
rs/ps.nsf/kn/E885BD8C63E1EFC9C1256E940046C585?OpenDocument (Datum
dostopa: 27. 6. 2013).
24. Toš, Niko. (2003). Beležke o vrednotah. V: http://www.prihodnost-slovenije.si/up-
rs/ps.nsf/krf/D3A2542E7DF0476CC1256E940046C558?OpenDocument (Datum
dostopa: 27. 6. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
93
25. Ule, Mirjana. (2003). Spremembe vrednot v družbi tveganj.
http://www.prihodnost-slovenije.si/up-
rs/ps.nsf/krf/96997D6B515C0960C1256E940046C55B?OpenDocument (Datum
dostopa: 28. 6. 2013).
26. Ule, Mirjana. http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20041-2ulemirjana.pdf (Datum
dostopa: 1. 6. 2013).
27. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. V:
http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=201158&stevilka=2714#2. člen
(Datum dostopa: 1. 6. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
94
8 Priloge
8.1 Priloga 1
VPRAŠALNIK ZA UČENCE
OBKROŽI IN ODGOVORI NA VPRAŠANJA!
1. KATEREGA SPOLA SI?
217
2. KOLIKO LET IMAŠ?
___________________________
3. KATERO ŠOLO OBISKUJEŠ?
___________________________
4. PEREDSTAVLJAJ SI, DA SI UČITELJ(ICA)! Kako bi ocenil(a) animatorko Tino
in njeno delavnico? (Obkroži)
1 2 3 4 5
5. KAJ TI JE BILO NA DELAVNICI
NAJBOLJ VŠEČ?
6. KAJ TI NA DELAVNICI NI BILO
VŠEČ?
Hvala za obisk!
Tina
217
http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+IM-PRESS+20070123STO02334+0+DOC+XML+V0//SL (Datum dostopa: 30. 5. 2013).
Muzejska delavnica kot vrednotna oblikovalka mladih
95
8.2 Priloga 2
Pozdravljeni, Ljubljana, 6. 6. 2013
sem Tina Poljšak. V okviru diplomskega dela sem v Narodnem muzeju Slovenije naredila
delavnico z naslovom Faraon, cesar in skrivnostni zvitki. Prosim Vas, da si vzamete čas
in po izvedeni delavnici odgovorite na vprašalnik. S tem bom lažje ocenila svoje
pedagoško delo in ga z Vašo pomočjo tudi izboljšala.
Prosim, obkrožite!
1. Spol
a. Ženski
b. Moški
2. Poklic
a. Specialni(a) pedagog(inja)
b. Učitelj(ica)
c. Strokovni(a) sodelavec(ka)
d. Drugo:___________________
3. Kaj Vam je bilo pri delavnici Faraon, cesar in skrivnostni zvitki najbolj všeč? Kaj
bi v okviru delavnice spremenili?
Odgovor:
__________________________________________________________________
__________________________________________________________________
__________________________________________________________________
__________________________________________________________________
4. V dano polje vstavite X in izrazite primerno oceno glede na dejavnike!
Dejavniki/Vaša ocena
5 O
dli
čno
4 P
rav d
ob
ro
3 D
ob
ro
2 Z
ad
ost
no
1 N
ezad
ost
no
Ne
vem
Ustreznost vsebine v skladu
z učnim načrtom
Razumljivost in jasnost
Recommended