DEZINFEKCIJA IN STERILIZACIJA V ZOBNI AMBULANTI · Anja Jošt: Dezinfekcija in sterilizacija v zobni ambulanti 4 Pasterizacija je segrevanje teko čin pri 62 do 65 oC 30 min ali pri

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

DEZINFEKCIJA IN STERILIZACIJA

V ZOBNI AMBULANTI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2009 Anja Jošt

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: viš. predav. mag. Milica Lahe, univ. dipl. org.

Somentor: mag. Marjan Frangež, dr. med.

Anja Jošt: Dezinfekcija in sterilizacija v zobni ambulanti

ii

Povzetek

V diplomskem delu so predstavljeni osnovni sterilizacijski postopki in načini razkuževanja

ter razkužila, ki se uporabljajo v zobozdravstvu in higienski postopki vzdrževanja

zobozdravstvenih instrumentov, aparatov, delovnega mesta in površin ter zobnoprotetičnih

izdelkov po dogovorjenih standardih, s katerimi se učinkovito preprečuje prenos okužb v

zobozdravstvu. Predstavljeno je tudi ravnanje z ostrimi predmeti in odpadki, ki nastajajo v

zobni ambulanti in ukrepi za preprečevanje okužb. V posebnem poglavju je predstavljena

pomembna vloga medicinske sestre pri preprečevanju prenosa okužb v zobozdravstvu, ki

mora s svojim strokovnim in natančnim delom izvajati vse higienske postopke po

dogovorjenih standardih, kakor tudi dosledno izvajati vse zahtevane aktivnosti na področju

sterilizacije, nadzor nad sterilizacijo, kontrolo sterilnosti, evidenco sterilnosti in

shranjevanje steriliziranega materiala. Predstavljeni so tudi higienski standardi, v katerih je

opisan pravilen postopek čiščenja, dezinfekcije in sterilizacije nasadnih instrumentov,

zobozdravniških instrumentov in drobnega instrumentarija ter razkuževanje

zobnoprotetičnih izdelkov. Cilj doslednega in natančnega izvajanja higienskih postopkov v

zobni ambulanti je preprečevanje prenosa okužb.

Ključne besede: dezinfekcija, sterilizacija, medicinska sestra, higienski standardi,

preprečevanje okužb v zobni ambulanti.


iii

Abstract

The present study introduces the basic sterilization procedures, modes of disinfection,

disinfectants used in dentistry, sanitary measures valid for the maintenance of dental

instruments, appliances, working place and surfaces as well as dental, false teeth and other

related products according to the valid standards effectively preventing the infection

transfer in dentistry. Additionally, the dealing with sharp objects and waste as the result of

work in the dental surgery and measures for infection transfer prevention are specified. A

special chapter defines the important role of the nurse regarding the infection transfer

prevention in the dentistry i.e. the nurse's professional and precise work should assure all

and any sanitary measures according to the valid standards as well as implement all

required activities in the field of sterilization, sterilization supervision and control,

sterilization evidence and sterilized material storage. Following, the sanitary measures

specifying the correct cleaning, disinfection and sterilization procedure for all dental

instruments and drills with different handpieces and various other small instruments as

well as dental, false teeth and other related products are introduced. The aim of consistent

and precise implementation of all and any sanitary measures in the dental surgery is to

prevent the infection transfer.

Key words: disinfection, sterilization, nurse, hygiene standards, preventing infections in a

dental surgery.


iv

Kazalo

1 UVOD ........................................................................................................................... 1

1.1 Namen diplomskega dela ...................................................................................... 2

1.2 Cilji diplomskega dela .......................................................................................... 2

2 RAZKUŽEVANJE ALI DEZINFEKCIJA ............................................................... 3

2.1 Načini razkuževanja ............................................................................................. 3

2.1.1 Razkuževanje s toploto .................................................................................. 3

2.1.2 Razkuževanje s sevanjem .............................................................................. 5

2.1.3 Ultrazvok (Ultrazvočni čistilci) ..................................................................... 5

2.1.4 Razkuževanje s kemičnimi razkužili ............................................................. 6

2.2 Razkužila in razkuževanje v zobozdravstvu ...................................................... 8

2.2.1 Higienski postopki z instrumenti ................................................................... 9

2.2.2 Kemična razkužila za uporabo v zobozdravstvu ......................................... 11

3 STERILIZACIJA ...................................................................................................... 17

3.1 Sterilizacijski postopki v zobozdravstvu ........................................................... 18

3.1.1 Segrevanje z vlažno toploto pri zvečanem tlaku ......................................... 19

3.1.2 Segrevanje s suho toploto ............................................................................ 20

3.2 Druge vrste sterilizacije ...................................................................................... 22

3.3 Priprava materiala za sterilizacijo .................................................................... 24

3.4 Nadzor in evidenca sterilizacije ......................................................................... 25

3.5 Shranjevanje steriliziranega materiala ............................................................. 27

3.6 Napake pri sterilizaciji ....................................................................................... 27

4 PREPREČEVANJE PRENOSA MIKROORGANIZMOV V ZOBNI

AMBULANTI ............................................................................................................ 28

4.1 Osebna zaščitna sredstva .................................................................................... 30

4.2 Higiena rok .......................................................................................................... 34

4.2.1 Mikrobna populacija na rokah ..................................................................... 35

4.2.2 Umivanje rok ............................................................................................... 36

4.2.3 Razkuževanje rok ........................................................................................ 38

4.2.4 Nega kože rok .............................................................................................. 40

4.2.5 Uporaba rokavic .......................................................................................... 40


v

5 HIGIENSKI STANDARDI V ZOBOZDRAVSTVU ............................................. 43

5.1 Dezinfekcija in čiščenje zobozdravniških inštrumentov ................................. 44

5.2 Sterilizacija zobozdravniških inštrumentov ..................................................... 45

5.2.1 Instrumenti v zobozdravstvu ....................................................................... 45

5.3 Razkuževanje delovnega mesta in površin ....................................................... 46

5.4 Zaščita pacientov in osebja ................................................................................ 47

5.5 Ravnanje z ostrimi predmeti in predmeti za enkratno uporabo .................... 47

5.6 Razkuževanje odtisov, protez, mostičkov in prevlek ....................................... 49

5.7 Razkuževanje v zobotehničnih laboratorijih in v rentgenskih kabinetih ...... 49

5.8 Odstranjevanje odpadkov v zobozdravniških ordinacijah ............................. 49

6 ZAKLJUČEK ............................................................................................................ 52

ZAHVALA ......................................................................................................................... 54

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 55


1

1 UVOD

Mikroorganizmi imajo v ustih ugodne okoliščine za obstajanje in razvoj, saj je tu primerna

toplota, dovolj vlage in hranil. Razen normalne flore lahko najdemo v ustih tudi

mikroorganizme iz okolja ter povzročitelje različnih bolezni (Dragaš, 1991, str. 1).

Izvor infekcije je najpogosteje pacient, lahko pa tudi zdravstveno osebje. Zobozdravnik

dnevno pregleda večje število pacientov in okužbe niso takoj opazne, zato je potrebno

posebno pozornost posvetiti predpisanim higienskim postopkom, s katerimi se zagotavlja

čim večjo varnost pred prenosom okužb v zobozdravstvu.

Navidezno zdrav pacient, ki pride v zobno ordinacijo, je lahko nosilec različnih patogenih

mikroorganizmov, ki so lahko vir okužbe za druge paciente in za osebje. Z nepravilnimi

postopki bi jih lahko prenašali iz pacienta na pacienta, na osebje in obratno (križne

infekcije). Zgornja dihala in prebavila so vstopno mesto za številne nalezljive bolezni. Pri

zobozdravstvenih posegih lahko pride do prenosa okužbe na več načinov: z neposrednim

stikom s krvjo, slino ali drugimi izločki, v katerih se nahajajo mikroorganizmi, prenos s

kontaminiranimi rokami, z ugrizom pacienta, posredno preko kontaminiranih inštrumentov

in drugega pribora in preko zraka s kapljicami ali aerosolom. Na prvem mestu pri prenosu

okužb so kontaminirane roke, ki jih ne umivamo in ne razkužujemo, in medicinske

rokavice, ki jih ne menjavamo pri vsakem pacientu. Za okužbo je najbolj nevarna

perkutana izpostavitev okuženi krvi, ki pa ni redka med zobozdravstvenimi delavci. Do te

največkrat pride zaradi vboda z injekcijsko iglo ali drugimi ostrimi predmeti, ki se

uporabljajo pri pregledu ali določenem posegu (Seme, Poljak, 2001).

Zobozdravnik, medicinska sestra in drugi zobozdravstveni delavci so lahko izpostavljeni

različnim infekcijam, če se ne zavedajo, da se mikroorganizmi prenašajo z rokami,

inštrumenti, vodo, zdravili, razkužili in napravami. Dolžnost zdravstvenih delavcev je, da

pri delu ne ogrožajo pacientov, hkrati pa tudi sebe varujejo pred okužbo (Dragaš, 1991).


2

Temeljni cilji dela medicinskih sester je povečanje kakovosti na vseh področjih

zdravstvene nege. Pomemben kriterij za doseganje kakovosti dela v zdravstveni ustanovi je

zmanjšanje pogostosti okužb na najmanjšo možno mero (Gliha et al., 2004, str. 55).

Problem, ki ga obravnavamo v diplomskem delu, je pomembnost dezinfekcije in

sterilizacije pri preprečevanju prenosa mikroorganizmov in s tem preprečevanje prenosa

okužb v zobozdravstvu.

1.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je prikazati pomembnost dezinfekcije in sterilizacije v zobni

ambulanti ter vlogo medicinske sestre pri poznavanju in doslednem izvajanju postopkov, ki

preprečujejo prenos mikroorganizmov in nalezljivih bolezni.

1.2 Cilji diplomskega dela

Cilji so:

• predstaviti dezinfekcijo in sterilizacijo v zobni ambulanti;

• poudariti pomen izvajanja higienskih postopkov po higienskih standardih v zobni

ambulanti;

• opisati vlogo medicinske sestre pri preprečevanju prenosa mikroorganizmov v

zobni ambulanti;

• predstaviti različne postopke preprečevanja prenosa mikroorganizmov.


3

2 RAZKUŽEVANJE ALI DEZINFEKCIJA

Razkuževanje je postopek, s katerim zmanjšamo število patogenih in oportunističnih

mikrobov do stopnje, ko niso več škodljivi za zdravje in ne morejo povzročiti okužbe.

Učinkovito razkuževanje uniči večino vegetativnih mikroorganizmov. Zelo učinkovito

razkuževanje ubije še mikobakterije, enteroviruse in če deluje daljši čas, uniči tudi

bakterijske spore (Gubina et al., 2002, str. 256).

Z razkuževanjem želimo odstraniti mikroorganizme, ki povzročajo okužbe. Okuženi

predmet, napravo ali površino največkrat najprej razkužimo, nato očistimo ali uporabljamo

sočasni postopek čiščenja in razkuževanja. Tako zavarujemo zdravstveno osebje pred

okužbo pri delu. Predmete in pripomočke najbolje pomijemo in razkužimo z vlažno toploto

v pomivalnih strojih, če je le mogoče. Pri izboru razkuževanja upoštevamo spekter

učinkovitosti, uporabnosti in varnost razkužila. Učinkovitost mora biti preizkušena po

dogovorjenih postopkih, ki so zajeti v evropskih normah (EN).

Največ napak pri razkuževanju nastane zaradi izbire neprimernega načina razkuževanja,

zaradi uporabe nepravilnih koncentracij razkužil, zaradi nepoznavanja učinkovitosti

postopkov ali učinkovin v razkužilih in tudi ne njihovega mikrobistatičnega ali

mikrobicidnega delovanja (Dragaš, Škerl, 2004, str. 35).

2.1 Načini razkuževanja

Načini razkuževanja se delijo na fizikalno razkuževanje s toploto in na razkuževanje s

kemičnimi razkužili.

2.1.1 Razkuževanje s toploto

Vročina, zlasti, če deluje skupaj z vodo, uničuje mikroorganizme hitro in učinkovito, ker

zakrkne beljakovine v celicah. Razkuževanje z vročo vodo ali vodno paro je najcenejši in

najmanj škodljiv način razkuževanja.


4

Pasterizacija je segrevanje tekočin pri 62 do 65 oC 30 min ali pri 71 oC 15 min ali pri 80 do

85 oC 1 min. Kratkotrajno segrevanje tekočin v tanki plasti in pri visoki temperaturi 135 do

150 oC manj kot 1 sek imenujemo uperizacija. Ti postopki uničujejo predvsem vegetativne

oblike mikroorganizmov. Kuhanje v vreli vodi pri 100 oC uniči vse vegetativne oblike

mikroorganizmov, če traja vsaj 10 minut, če traja pa 20 do 30 min, je možno uničenje tudi

manjšega števila za vlažno toploto občutljivih bakterijskih spor. Podobno velja za

segrevanje v vodni pari (Kochov lonec) vsaj 20 do 30 minut. Sicer pa je za uničenje

bakterijskih spor bolj varno avtoklaviranje vsaj pri 121 oC v času najmanj 20 minut

(efektivni čas učinkovanja). Vsi postopki razkuževanja s toploto uničijo tudi jajčeca

črevesnih parazitov in ciste praživali, pa tudi žuželke, možne prenašalce bolezni (Dragaš,

Škerl, 2004, str. 35).

Segrevanje tekočin v vodni pari pri 100 oC tri dni zaporedoma s tem, da vmes stoji material

na sobni temperaturi, da morebitne zaostale spore lahko vzklijejo, imenujemo tindalizacija.

Za razkuževanje različnih predmetov, posteljnine in odpadkov, uporabljamo segrevanje v

komorah v vodni pari pod nekoliko zvečanim tlakom (0,5 atm) pri temperaturi 105 oC, vsaj

20 minut. Nekatere čiste termolabilne predmete pa razkužujejo tudi v vodni pari pri

zmanjšanem tlaku pri 85 oC, vendar največkrat z dodatkom mikrobicidnega sredstva

(Dragaš, Škerl, 2004, str. 36).

Za razkuževanje instrumentov, predmetov in perila uporabljamo pomivalne in pralne

stroje, da se izognemo ročnemu čiščenju, pri katerem je velika možnost okužbe osebja.

Pomivalne stroje, ki pomivajo pri nižji temperaturi (40-60 oC), in nato čiste predmete

razkužujejo pri višji temperaturi (90 oC 1 min, 80 oC 10 min) imenujemo tudi

termodezinfektorje. Uporabljamo jih za pomivanje in razkuževanje instrumentov, steklenih

in drugih posod, opreme za anestezijo in umetno predihavanje, nočnih posod in urinskih

steklenic, perila, laboratorijske steklovine. V pomivalnih strojih, ki delujejo z dodatkom

detergenta vsaj pri temperaturi 55 do 80 oC, čistimo jedilni pribor in posodo, operacijske

čevlje in drugo. Zelo pomembno je, da so vsi pomivalni in pralni stroji in

termodezinfektorji redno tehnično nadzorovani. Poleg tehničnega vzdrževanja je obvezno

vsaj enkrat letno, bolje dvakrat letno, preverjati pralno in mikrobiološko učinkovitost


5

termodezinfektorjev ter neoporečnost zadnje izpiralne vode, kar določa evropska

zakonodaja (pr EN ISO 15 883) (Dragaš, Škerl, 2004, str. 36).

2.1.2 Razkuževanje s sevanjem

Sončna svetloba učinkuje na mikroorganizme z ultravijoličnimi (UV) žarki. UV-žarki

kremenčevih svetilk valovne dolžine med 253,7 in 265 nm učinkujejo mikrobicidno in

mikrobistatično na mikroorganizme, ki vsebujejo deoksiribonukleinsko kislino (DNK) (ne

uničijo pa na primer ribonukleinske kisline (RNK) virusov kot je HIV). Delovanje UV-

žarkov ni dovolj uspešno, ker se mikroorganizmi lahko ponovno razmnožijo, ko preneha

njihovo delovanje (fotoreaktivacija). Kremenčeve svetilke delujejo le na kratke razdalje do

40 cm in žarki ne prodirajo skozi trdne površine. Njihov učinek je boljši v vodi.

Uporabljajo jih za razkuževanje vode v napravah, vendar mora biti voda izpostavljena UV

žarkom v tanki plasti in na kratki razdalji (Dragaš, Škerl, 2004, str. 36).

2.1.3 Ultrazvok (Ultrazvočni čistilci)

Ultrazvočni čistilci s predmetov in instrumentov odstranjujejo nesnago in skupaj z njo

mikroorganizme, vendar ne uničujejo mikroorganizmov, če v raztopino ni dodan čistilno

razkužilni pripravek. Ultrazvočni valovi so učinkovitejši pri temperaturi 50 do 80 oC.

Bakterijske spore so izrazito odporne proti ultrazvoku. Najbolje je, da instrumente

razkužujemo v termodezinfektorju. Če to ni mogoče, jih neposredno po uporabi odlagamo

v čistilno razkužilni pripravek, nato pa čistimo v ultrazvočnem čistilcu, v katerega smo

dodali čistilo z dodatkom razkužila. Enako razkužujemo in čistimo tudi drobne

instrumente, kot so kanalske igle in zobozdravniški svedri, ki jih zaradi majhne velikosti ne

moremo vlagati v običajni termodezinfektor. V ultrazvočnem čistilcu čistimo kovinske

instrumente 3-5 minut, nakar je potrebno natančno spiranje s čisto deionizirano ali

destilirano vodo, sušenje in sterilizacija (Dragaš, Škerl, 2004, str. 38).


6

2.1.4 Razkuževanje s kemičnimi razkužili

Kemična razkužila uporabljamo le, kadar želimo uničiti mikroorganizme, ne moremo pa

uporabiti razkuževanja s toploto. Kemično razkuževanje ni enostavno in popolnoma varno,

ker lahko veliko dejavnikov vpliva zaviralno na njihovo delovanje: vrsta in število

mikroorganizmov, čas in temperatura delovanja, prisotnost organskih in anorganskih snovi,

krvi, gnoja, sluzi, sline, pa tudi različni materiali, kot so guma, plastika, pluta in trda voda.

Mnogo razkužil je nestabilnih, pripravljati jih moramo dnevno ali turnusno. Nekatera

razkužila dražijo oči, dihala, kožo, poškodujejo različne materiale. Razkužila lahko puščajo

strupene ostanke na koži, predmetih ter površinah, zato jih moramo praviloma dobro sprati

s čisto ali prekuhano vodo ali čisto ali sterilno deionizirano ali destilirano vodo (odvisno od

namembnosti). Kemična razkužila zelo obremenjujejo okolje, zato jih uporabljamo čim

manj. Izbiramo med tistimi, ki so biološko razgradljiva.

Dobro kemično razkužilo mora učinkovati na čimveč povzročiteljev bolezni že v majhnih

koncentracijah. Ne sme biti škodljivo za ljudi, živali in okolje. Mora biti stabilno. Mora se

enakomerno topiti v vodi. Nanj ne sme delovati trdota vode in klor v vodi. Naj bo

kompatibilno s sredstvi, ki jih uporabljamo sočasno (mila, detergenti). Organske snovi –

kri, gnoj, izločki, beljakovine – naj ne zmanjšujejo delovanja. Dobro kemično razkužilo ne

hlapi in je površinsko aktivno. Ne sme obarvati materialov in tkiv, ne sme imeti

neugodnega vonja. Ne sme biti mutageno, karcinogeno, alergogeno, korozivno, vnetljivo

in eksplozivno. Mora biti enostavno za uporabo, vedno na voljo in po možnosti ceneno. Po

učinkovitosti in drugih lastnostih mora ustrezati zahtevkom evropskih norm. Proizvajalci

razkužil morajo na zahtevo uporabnika dati podatke o preverjanju razkužil (Dragaš, Škerl,

2004, str. 39).

Kemična razkužila delimo na razkužila za instrumente, površine, roke, kožo. Zelo

učinkovita kemična razkužila so za živa tkiva nevarna in jih lahko poškodujejo. Tako se

uporabljajo le za razkuževanje predmetov. Razkužila za roke in kožo ter sluznice so manj

učinkovita, vendar ne okvarjajo tkiv in so praktično uporabna za preprečevanje prenosa

okužb. Razkužila za kožo in sluznice imenujemo tudi antiseptike.


7

Kemična razkužila različno delujejo na mikroorganizme. Na splošno poškodujejo celične

beljakovine ali spremenijo celično membrano ali pa se vežejo na celične encime in jih

inaktivirajo. Koagulacija beljakovin je zelo učinkovita pri višji temperaturi. Vegetativne

oblike hitro propadejo, spore so odpornejše. Alkoholi na primer spremenijo koloidno stanje

beljakovin, povzročajo nepopravljive spremembe vegetativnih mikroorganizmov, ne pa

bakterijskih spor. Na celično membrano delujejo bigvanidi in kvartarne amonijeve spojine.

Polprepustnost celične membrane se spremeni, ker se razkužila adsorbirajo ali kemično

vežejo na membrano. Celica ne more več rasti ali propade. Najučinkovitejša so sredstva, ki

delujejo na celične encime, na beljakovine in nukleinske kisline. Pretežno se uporabljajo za

uničevanje vseh mikroorganizmov, tudi bakterijskih spor (aldehidi, halogeni, perocetna

kislina).

Na delovanje razkužil v praksi vplivajo čistost površin, prisotnost umazanije in organskih

ostankov, čas in temperatura delovanja in vrsta ter gostota prisotnih mikrorganizmov,

seveda pa tudi koncentracija, način priprave, uporabe in shranjevanja razkužila (Dragaš,

Škerl, 2004, str. 51).

Vsako novo razkužilo je potrebno pred uporabo v zdravstveni ustanovi ali drugod

preizkusiti na alergogenost in toksigenost, mutagenost in onkogenost za bolnike in osebje,

ter korozivnost za materiale. Preizkuse izvajajo referenčni mikrobiološki laboratoriji s

predpisanimi testi (evropske norme po CEN-u – Committe Europeen de Normalisation) v

laboratoriju, s ponazoritvijo pogojev v praksi in na koncu tudi v praksi. Za razkužila, ki so

že v uporabi, je potreben nadzor načina uporabe in občasno preverjanje okuženosti z

mikroorganizmi, zlasti manj učinkovitih in učinkovitih raztopin. Razkužila preverjamo

mikrobiološko tudi pri vsakem sumu, da so ta izvor okužbe bolnikov. Razkužil ne

kolobarimo, ker pri učinkovitih razkužilih praviloma ne nastaja odpornost (Dragaš, Škerl,

2004, str. 50).


8

2.2 Razkužila in razkuževanje v zobozdravstvu

V zobozdravstvu se razkužuje kožo, sluznice in površine okolja ter nekatere toplotno

neodporne predmete, s katerimi se ne posega v sterilna področja človekovega organizma.

Predmeti, ki posegajo v globino človekovega telesa, morajo biti ne le razkuženi, ampak

tudi sterilni, brez mikroorganizmov (Dragaš, Škerl, 2004).

Za razkuževanje v zobozdravstvu uporabljamo kemična razkužila, ki jih glede na stopnjo

učinkovitosti delimo v štiri skupine:

• zelo učinkovita razkužila (angl. sterilant) so tista, ki ubijejo vse mikroorganizme,

vključno z bakterijskimi sporami;

• učinkovita razkužila (angl. high-level disinfectant) ubijejo vse mikroorganizme

razen velikih količin bakterijskih spor;

• zmerno učinkovita razkužila (angl. intermediate-level disinfectant) ubijejo vse

mikroorganizme razen bakterijskih spor;

• manj učinkovita razkužila (angl. low-level disinfectant) ubijejo le večino

vegetativnih oblik bakterij in viruse z lipidno ovojnico (Seme, Poljak, 2001, str.

31).

V zadnjem desetletju se vse bolj uveljavlja razkuževanje s toploto, ki je na mnogih

področjih že nadomestila razkuževanje s kemičnimi sredstvi. Ta način razkuževanja se vrši

v posebnih aparatih (termodezinfektorjih) in je primeren za razkuževanje instrumentov v

zobozdravstvu. V primerjavi z razkuževanjem s kemičnimi razkužili ima razkuževanje s

toploto številne prednosti. Gre za avtomatiziran proces, pri katerem je podobno kot pri

sterilizaciji omogočen natančen nadzor postopka. Izognemo se ročnemu čiščenju in s tem

zmanjšamo možnost okužb osebja pri delu. Razkuževanje je zelo učinkovito, ne pušča

ostankov razkužila, ni strupeno, ne onesnažuje okolja in ne dopušča možnosti razvoja

odpornosti. Vegetativne oblike bakterij ubije segrevanje pri temperaturi med 80 – 85 oC že

v nekaj sekundah (Seme, Poljak, 2001).


9

Slika 1: Termodezinfektor

Vir: Melag (2008).

2.2.1 Higienski postopki z instrumenti

Zunanje in notranje površine nasadnih instrumentov in nastavkov za čiščenje zobnega

kamna se med delom kontaminirajo s pacientovimi izločki, po daljši uporabi se lahko

mikroorganizmi vsesavajo v cev stroja do globine 50 cm. Strokovno pravilno je zagotoviti

za vsakega pacienta sterilen nasadni instrument. Da preprečimo širjenje križnih infekcij je

potrebno s sterilizacijo nasadnih instrumentov doseči odsotnost vseh živih

mikroorganizmov in bakterijskih spor.

Iz nasadnih instrumentov, nastavka za čiščenje zobnega kamna in puhala za vodo in zrak z

vključitvijo stroja izpustimo vodo in zrak, kar izvajamo 20 do 30 sekund. S tem mehansko

odstranimo vse ostanke sline, krvi in mikroorganizmov iz cevi. Nato s čistilom prepojimo

papirno krpico in z njo odstranimo vso organsko in neorgansko nečistočo s površine

nasadnih instrumentov. Vse nasadne instrumente, nastavek za čiščenje zobnega kamna,

puhalo za vodo in zrak razstavimo, razkužimo in osušimo. Vse instrumente, razen puhala

za vodo in zrak, naoljimo s pršilom, ki vsebuje čistilo in mazilo. Odvečno olje odstranimo

s papirno krpico. Oljimo zato, da preprečimo nastanek korozije pri uporabi avtoklava.

Tako pripravljene instrumente vložimo v papirno folijo, na kateri označimo datum

sterilizacije, in zavarimo (Gliha et al., 2004, str. 56-57).


10

Kontaminirane kritične in polkritične instrumente odlagamo v razkužilo, ki je v namenskih

zaprtih posodah s sitom. Instrumente dekontaminiramo tako, da upoštevamo čas delovanja

razkužila (odvisno od vrste razkužila), ki zagotavlja uspešnost razkuževanja in ne vodi do

poškodb instrumentov. Priporočljivo je, da drobne instrumente odlagamo direktno v sito za

ultrazvočni čistilec, da zmanjšamo možnost poškodb pri prelaganju. Delovno raztopino

razkužila menjamo po navodilih proizvajalca oziroma ob vidni onesnaženosti razkužilne

raztopine. Po ustreznem času razkuževanja razstavljene in razprte razkužene instrumente

vložimo v termodezinfektor v primernih mrežah, ki ne smejo biti prenapolnjene.

Termodezinfekcija poteka 10 minut pri temperaturi 93 oC. Drobne instrumente (svedre,

iglice za endodontijo) čistimo v ultrazvočnem čistilcu, v katerem pripravimo čistilno

razkužilno sredstvo. Čiščenje in razkuževanje traja 5 – 10 minut pri temperaturi 50 – 80 oC.

Nekritične instrumente samo razkužujemo, s tem dosežemo in vzdržujemo minimalno

število bakterij in preprečimo širjenje okužb. Kontaminirane nekritične instrumente

razkužujemo po istem postopku kot kontaminirane kritične in polkritične instrumente.

Instrumente, ki jim namakanje v razkužilu škoduje, očistimo in razkužimo s papirnimi

krpicami, prepojenimi s čistilom in razkužilom. Instrumente odložimo na primerno mesto

in shranimo (Gliha e tal., 2004, str. 58).

Tabela 1: Kemična razkužila in njihovo delovanje na mikroorganizme

Skupine razkužil

Gram + bakterije

Gram - bakterije

Spore bakterij

Mikro- bakterije

Kvasovke Plesni Virusi

Peroksidi spojine Klorove spojine Jodove spojine Aldehidi Alkoholi Gvanidini Kvartarne amonijeve spojine

+++ +++ +++ +++ +++ +++

+++

+++ +++ +++ +++ +++ ++

+

+++ Počasi+++ Počasi+++

+++ -

- (+) -

++ ++ ++ ++ ++ - -

+++ ++ +

++ ++ +

+++

+++ ++ ++ ++ ++ ++

+++

+++ ++

++ ali + +++ ++. -.

-. +++ = zelo učinkovito ++. = višja koncentracija daljši čas ++ = učinkovito + = sporicidno pri 98 – 100 oC + = slabo učinkovito -. = selektivna učinkovitost - = neučinkovito

Vir: Dragaš, Škerl (2004, str. 51).


11

2.2.2 Kemična razkužila za uporabo v zobozdravstvu

Klorheksidin glukonat

Prištevamo ga med digvanidine. Poškoduje citoplazemsko membrano in spremeni njeno

prepustnost ter ovira delovanje celičnih encimov. Deluje bakteriostatično in baktericidno

na vegetativne oblike grampozitivnih in gramnegativnih bakterij in ima remanentno

(naknadno) delovanje, zlasti pri večkratni uporabi. Slabo učinkuje na mikrobakterije in

glive, ni sporiciden, deluje pa na nekatere viruse z ovojnico (herpesni virusi, virusi

influence). Je sestavni del razkužil, predvsem za kožo in roke. Vodne raztopine

klorheksidina od 0,05% do 0,1% učinkujejo le na grampozitivne koke. Za izpiranje oči,

srednjega ušesa, seroznih votlin, sečnega mehurja in ran teh raztopin ne priporočajo, ker

okvarjajo epitelijske celice (ototoksičnost, keratitis) in zavirajo celjenje ran. Pozorni

moramo biti tudi pri razkuževanju ustne votline, ker klorheksidin obarva zobe in ustno

sluznico. Minimalno se resorbira skozi kožo. Pri majhnem številu oseb povzroča draženje

kože in alergične reakcije. Njegovo delovanje zavirajo trda voda, naravna mila in nekatera

sredstva za nego rok. V zobozdravstvu se uporablja vodna raztopina za razkuževanje ust

pred in po zobozdravstvenih posegih (Curasept).

Alkoholi

So organska topila, ki vplivajo na lipidne ovojnice mikroorganizmov tako, da prodirajo v

hidrokarbonsko področje ter denaturirajo celične beljakovine in zavirajo delovanje

encimov. Uničujejo vegetativne oblike bakterij, gliv, tudi mikobakterij in delujejo na

večino virusov, niso pa sporicidni. Navadno se uporablja 70 do 80-odstotna raztopina

etanola v vodi, predvsem za razkuževanje rok in kože. Virus HIV je občutljiv že za zelo

nizke koncentracije etanola (> 40%). Virus hepatitisa B uničuje koncentracija etanola, višja

od 84%. Za inaktivacijo nekaterih enteričnih virusov brez ovojnice je potrebna 90-odstotna

koncentracija etanola. Za mikrobicidno delovanje mora alkoholu biti dodana voda (corpora

non agunt nisi soluta), zato absolutni alkohol ni uporaben za razkuževanje. Visoke

koncentracije etanola uporabljamo za razkuževanje rok le, kadar je to epidemiološko

potrebno (Dragaš, Škerl, 2004).


12

Izopropanol

Je baktericiden v koncentraciji 70% in ga uporabljajo za razkuževanje rok, vendar na

viruse učinkuje slabše kot etanol, na enterične viruse pa v tej koncentraciji sploh ne

učinkuje.

Zelo pomembno je, da vemo, da alkoholi ne uničujejo bakterijskih spor, zato se v njem

spore lahko zadržujejo. Tako okužen alkohol lahko povzroči sporogene aerobne ali

anaerobne okužbe ran (tetanus, plinska gangrena), če ga uporabljamo za razkuževanje pred

invazivnimi posegi ali če v njem hranimo šivalni material ali brizge ali namakamo

zložence. Razkuževanje kože pred majhnimi posegi s kosmičem nesterilne vate, namočene

v alkohol, lahko povzroči anaerobno okužbo. Alkohole uporabljamo za razkuževanje rok

in kože v različnih kombinacijah, ne smemo jih uporabljati za razkuževanje sluznic in ran.

Če nimamo alkoholne raztopine, lahko uporabljamo za razkuževanje rok pri terenskem

delu tudi alkoholne robčke, natopljene s predpisano koncentracijo alkohola (najmanj dva

robčka). Alkoholnih razkužil ne priporočajo za razkuževanje večjih površin zaradi

prehajanja hlapov v okolje, možnega vžiga in eksplozivnosti. Posebno moramo biti pozorni

pri uporabi diatermije ter električnih inštrumentov in naprav (Dragaš, Škerl, 2004, str. 41).

Jodovi pripravki

Jod reagira z osnovnimi skupinami NH aminokislin, z nenasičenimi maščobnimi kislinami,

spreminja fizikalne lastnosti lipidov in oksidira skupine SH cisteina in je močan oksidant.

Jodove spojine so učinkovite proti vsem mikroorganizmom, vendar je za sporicidno

delovanje potreben daljši čas (2-odstotna jodova tinktura za sporicidni učinek potrebuje

najmanj 90 minut). Uporabljamo 2% alkoholno raztopino anorganskega joda (jodova

tinktura) ali 10% raztopino polivinilpirolidona z 1% prostega joda.

Pripravki joda se največ uporabljajo za razkuževanje bolnikove kože pred operacijskimi

posegi. V zobozdravstvu se uporabljajo za razkuževanje kože in rok pred posegom.

Učinkoviti so predvsem v alkoholni in vodni raztopini, ki se uporablja za razkuževanje

sluznic. Uporablja se raztopina z 1% prostega joda.


13

Pripravki joda prodirajo skozi kožo in sluznice in vplivajo na delovanje ščitnice. Zato jih

ne priporočajo za uporabo na oddelkih za novorojenčke, pri nosečnicah ter pri alergikih in

osebah z boleznimi ščitnice. So neobstojni, uporabljati moramo sveže in jih zaščititi pred

svetlobo v temnih posodah. Obarvajo kožo, tkanine in plastiko (Gubina et al., 2002).

Halogeni

Učinkovitost klora je odvisna od hipoklorne kisline, ki nastane pri raztapljanju klorovih

spojin v vodi. Klorova kislina je pri nevtralnem in kislem pH močan oksidant. Deluje na

vse vrste mikroorganizmov, tudi na viruse in bakterijske spore. Klorove spojine

uporabljamo za razkuževanje pitne vode (0,6 do 1 g/m3). Natrijev klorat (hipoklorit)

uporabljamo za razkuževanje površin (0,5 do 1%). Organske snovi ga inaktivirajo. Če so

na predmetih in površinah ostanki krvi in izločkov, je potrebna višja koncentracija (2 do

5%). Klor je koroziven za kovinske inštrumente in razjeda plastiko.

Znani spojini sta natrijev klorat in natrijev di- ali triklorizocianurat. V zobozdravstvu

nekateri uporabljajo klorove spojine za razkuževanje površin, protetičnega materiala in

vode. Protetični material speremo pod tekočo vodo od krvi in sline in potopimo za 5 do 10

minut v 0,5 – 1% raztopino natrijevega hipoklorita in nato speremo z vodo. Raztopine

klorovih pripravkov morajo biti dnevno sveže pripravljene (Dragaš, 1991).

Peroksidi, peroksiocetna kislina in permravljinčna kislina

Peroksi spojine povzročajo oksidacijo beljakovin, poškodujejo in zavirajo delovanje

encimov mikroorganizmov ter skupine SH pretvarjajo v oksidirano obliko S-S.

Vodikovi peroksid

Učinkovitost vodikovega peroksida je odvisna od toksičnega prostega radikala OH+, ki

okvarja nukleinske kisline mikroorganizmov, deluje na njihovo celično membrano in

okvarja encime dihalne verige. Čist vodikov peroksid ni obstojen in razpada, razpadajo pa

tudi vodne raztopine, pri čemer se sprošča kisik. Vodikov peroksid je učinkovito razkužilo

v 6 – 7,5-odstotni raztopini, vendar ni stabilno. Kot antiseptik se uporablja v 3-odstotni

raztopini za čiščenje in razkuževanje okuženih ran. Sproščanje kisika vidimo kot penjenje,

ki odstranjuje umazanijo, bakterije in ostale snovi s površja ran. Tkivna katalaza in


14

organske snovi ga hitro razgradijo in je njegov mikrobicidni učinek kratkotrajen. V

stomatologiji ga priporočajo za spiranje ust pri težkih oblikah paradontalne bolezni, ker

učinkuje na anaerobne bakterije.

Organske peroksidne spojine ali peroksi spojine so permravljična, perocetna,

peroksipropionska, perbenzojeva kislina in druge. Najbolj znana in najpogosteje

uporabljana je perocetna kislina, manj znana je permravljična kislina. Obe zelo hitro in v

nizkih koncentracijah delujeta oksidativno na vse mikroorganizme, na bakterije, glive,

viruse in bakterijske spore. Delujeta na osnovi sproščanja vodikovega peroksida,

toksičnega iona OH+ ter negativnega kisikovega radikala O2- (Dragaš, Škerl, 2004, str. 42).

Čista perocetna kislina je brezbarvna tekočina, ostrega vonja. V visokih koncentracijah

(15-odstotna) je eksplozivna, zlasti če jo segrevamo. Biološko je razgradljiva in razpada v

ocetno kislino in vodikov peroksid ter ogljikov dioksid in vodo. Perocetno kislino

uporabljamo za razkuževanje vode v aparaturah (dializna voda, voda v zobozdravstvenih

napravah), za razkuževanje površin, inštrumentov, predmetov in protetičnega materiala v

0,1 do 0,2-odstotni raztopini. V času virusnih epidemij so jo uporabili tudi za razkuževanje

rok in kože, vendar največ do 0,4-odstotno raztopino. Večje koncentracije delujejo na kožo

toksično. Perocetna kislina je zelo hitro učinkovito razkužilo, saj deluje mikrobicidno na

različne mikroorganizme že v manj kot 1 – 10 minutah v koncentracijah 0,05 so 0,1%.

Sporicidnost dosežemo z 0,35-odstotno raztopino lahko že v petih minutah. Učinkuje tudi

na toksoplazmo. 0,1-odstotna raztopina v 30 minutah uniči pirogene. V predpisanih

delovnih koncentracijah perocetna kislina ni škodljiva. Ker njeni hlapi v višjih

koncentracijah dražijo sluznice, je maksimalna dovoljena količina v aerosolu 5 mg/m3.

Razredčene raztopine do uporabe hranimo v hladilniku. Najbolje je, da jih uporabimo isti

dan, čeprav menijo, da so uporabne tudi nekaj dni, če jih hranimo v hladilniku (Dragaš,

Škerl, 2004, str. 43).

Čista permravljična kislina je hitro mikrobicidna, še manj škodljiva od perocetne kisline in

tudi biološko razgradljiva. V visokih koncentracijah draži sluznice dihal in kožo ter razširja

oster vonj. Uporabljajo jo za čiščenje in razkuževanje endoskopov. Perocetno in

permravljično kislino uporabljamo le v predpisanih razredčinah, saj sta v visokih


15

koncentracijah (15-odstotni ali več) eksplozivni ter okvarjata materiale in delujeta toksično

na kožo. Tovarniške pripravke peroksi kislin uporabljamo po navodilih proizvajalca. V

praksi uporabljamo najmanj 0,1-odstotne koncentracije teh učinkovin.(prav tam, str. 43).

Aldehidna razkužila

Aldehidi so zelo učinkovita razkužila. Zavirajo delovanje ključnih celičnih encimov.

Delujejo ne le na beljakovine, pač pa tudi na nukleinske kisline, ker zavirajo delovanje

celičnih polimeraz. Ubijajo vse vrste mikroorganizmov, pri višji koncentraciji in

podaljšanem času delovanja pa tudi bakterijske spore.

Formaldehid

Formaldehidne pripravke so uporabljali v 2 – 3-odstotni koncentraciji v različnih

kombinacijah za razkuževanje instrumentov, naprav in površin. Za virucidnost je potrebna

8-odstotna koncentracija. Zdaj se formaldehidna razkužila, tudi v sestavinah, uporabljajo

manj pogosto, ker njihovi hlapi dražijo sluznice oči in dihal ter povzročajo alergije in

kožna vnetja; nekateri menijo, da imajo tudi kancerogeno delovanje. Največja dovoljena

koncentracija formaldehida v življenjskem okolju je za zdrave ljudi 0,01 mg na m3 zraka.

Formaldehidnih in paraformaldehidnih tablet, ki so se uporabljale za razkuževanje katetrov

in instrumentov, ne uporabljajo več. Paraformaldehid v pasti tudi ne uporabljajo več kot

terapevtsko sredstvo pri endodontskem zdravljenju. Zdaj se največ uporabljata

glutaraldehid in dialdehid jantarne kisline, v zadnjem času pa priporočajo kot učinkovito

sredstvo tudi ortoftalaldehid.

Aldehide uporabljamo predvsem za razkuževanje instrumentov, naprav in upogljivih

endoskopov ter površin, ki so okužene z bolnikovo krvjo in izločki. Čeprav glutaraldehid

in dialdehid jantarne kisline učinkujeta na večino mikroorganizmov že v 10 do 30 minutah,

je potrebno za varno uničenje nekaterih mikobakterij 60 minut, za uničenje bakterijskih

spor najmanj 3 do 4 ure ali dalj. Aldehidov ne smemo uporabljati na živih tkivih, ker so za

celice škodljivi. Strupeni so tudi hlapi glutaraldehida, dialdehida jantarne kisline in drugih

aldehidov, ker dražijo sluznice oči in dihal, zato naj bodo posode s temi razkužili vedno

pokrite, pri delu uporabljamo zaščitne maske in očala. Za zaščito kože pri delu z aldehidi


16

uporabljamo rokavice. Vse predmete, ki smo jih razkužili z aldehidnimi razkužili, je

potrebno temeljito sprati s pitno vodovodno vodo, da odstranimo ostanke razkužila in

dodatnega čistila. Nato jih osušimo in steriliziramo, zlasti, če gre za uporabo v področju

velikega tveganja za okužbo (Dragaš, Škerl, 2004).

Fenoli

Topijo lipidno ovojnico in vstopajo v celico mikroorganizmov ter inaktivirajo membranske

oksidaze. So protoplazemski strupi. Uničujejo vegetativne oblike bakterij, ne uničujejo

bakterijskih spor in virusov ter slabo učinkujejo na mikobakterije in glive. Najučinkovitejši

so halogenirani fenoli, ki so sestavni del nekaterih razkužil za površine. Danes jih skoraj ne

uporabljajo več, saj slabše učinkujejo in so strupeni.

Tabela 2: Najpogosteje uporabljena razkužila v zobozdravstvu

Učinkovina Način delovanja Uporaba 2-odstotni alkalni glutaraldehid, 10-odstotni jantarni aldehid

inaktivira celične beljakovine in nukleinske kisline

instrumenti, naprave, predmeti

Na klorat 0,5 – 1-odstotni pri kontaminaciji s krvjo 2 – 5-odstotni Kloramin T 1,5 – 2-odstotni

inaktivira beljakovine in nukleinske kisline

predmeti, naprave, površine roke pri nevarnosti prenosa virusov

jodova tinktura jodofori v alkoholni raztopini jodofori v vodni raztopini Lugol 1%

oksidativno

koža pred invazivnimi posegi sluznica sluznica

Perocetna kislina 0,1 – 0,2-odstotna 0,35-odstotna sporicidno 0,1-odstotna perocetna kislina 3-oz. 0,3-odstotna perocetna kislina

oksidativno

površine, predmeti roke pri nevarnosti prenosa virusov naprave za hemodializo, dializna voda

Klorheksidin glukonat 0,5-odstotna tinktura

poškoduje celično membrano, koagulira citoplazmo, inaktivira encime

koža pred invazivnimi posegi

Etanol 70 – 90-odstotni Izopropanol 70 – 80-odstotni

poškoduje celično membrano, koagulira citoplazmo, inaktivira encime

roke, koža



17

3 STERILIZACIJA

Med najpomembnejše postopke, s katerimi preprečujemo prenos mikroorganizmov, zlasti

pri delu v zdravstvu, pa tudi v farmaciji, živilstvu in drugod, štejemo sterilizacijo

predmetov, naprav in tekočin. Sterilnost pomeni odsotnost vseh živih mikroorganizmov,

tudi bakterijskih spor (Dragaš, Škerl, 2004, str. 54).

Sterilizacija je odstranitev in uničenje vseh oblik mikroorganizmov, vključno bakterijskih

spor in virusov, ki so na določenem predmetu ali v določenem izdelku. Noben način

sterilizacije ni absoluten, vsi pa morajo vključevati indeks verjetnostnega učinka 1: 106. To

je verjetnost, da bo enota ene serije, ki je bila sterilizirana, sterilna. Sterilnost merimo z

uničenjem 106 bakterijskih spor na nosilcu, kar torej zagotavlja verjetnost, da bo med 106

steriliziranimi predmeti manj kot eden nesterilen.

Čas uničenja mikroorganizmov je za določeno populacijo in določeno jakost sredstva

stalen. Za vsak mikroorganizem je treba poznati čas, v katerem se zmanjša število prisotnih

mikroorganizmov 10-krat (D-vrednost). Teoretično ni mogoče doseči 100-odstotne

uspešnosti sterilizacije, vendar v praksi računamo na nizko izhodno število, med katerim

naj ne bi bilo sporogenih mikroorganizmov zaradi predhodnega razkuževanja in čiščenja.

Uspešnost sterilizacije je zato odvisna od čistosti predmeta, od števila in odpornosti

navzočih mikroorganizmov, navzočnosti umazanije, organskih snovi, beljakovin (kri,

gnoj), olj, maščob ter vrste sterilizacijskega postopka (Dragaš, Škerl, 2004, str. 54-55).

Sterilne instrumente, naprave in tekočine uporabljamo vedno, kadar posegamo v tkiva

skozi kožo ali sluznico in votlino človeškega telesa, kjer ni mikroorganizmov.

Predmet je lahko steriliziran, ni pa sterilen, če ni brezhibno izpeljan celoten postopek

sterilizacije. Sam postopek sterilizacije je daljši, kot čas uničenja po čiščenju zaostalih

mikroorganizmov. Upoštevati moramo čas segrevanja komore, čas, ko se notranja

temperatura v komori in posodah dvigne na zahtevano višino in izenači in se predmeti

ogrejejo, nato šele sledi čas uničenja mikroorganizmov ter čas ohlajevanja komore in

predmetov.


18

Pred sterilizacijo morajo biti predmeti čisti, s čim manjšim številom mikroorganizmov,

osušeni in primerno zaviti. Pri pripravi predmetov za sterilizacijo moramo upoštevati

pravila o aseptičnem delu. Posebno pozornost moramo posvetiti steriliziranim predmetom

in materialom, da jih pravilno hranimo. Sterilizacijski postopek ne sme poškodovati

predmetov in materialov, uničiti mora maksimalno število mikroorganizmov, ne sme biti

toksičen za okolje, ne sme biti neekonomičen, mora pa biti stalno tehnično in

mikrobiološko nadzorovan - evropske norme (Dragaš, Škerl, 2004).

Tabela 3: Načini sterilizacije Načini sterilizacije______________________________________________________ Fizikalni način Kemični način Mehanski način

vlažna toplota: avtoklav mikrobicidni plini: filtracija etilenoksid formaldehid

suha toplota: suhi sterilizatorji sežig ionizirajoče segrevanje_____________________________________________________

Vir: Gubina et al. (2002, str. 264).

3.1 Sterilizacijski postopki v zobozdravstvu

Toplota je najzanesljivejši način za uničevanje mikroorganizmov. Metoda je tudi najbolj

ekonomična, seveda za materiale, ki prenesejo visoko temperaturo. Ločimo vlažno in suho

toploto. Stopnjo vlažnosti določimo z relativno vlago. To je vsebnost vodne pare, izražena

kot odstotek maksimalne zasičenosti pri določeni temperaturi. Vlažna in suha toplota lahko

uničita vse vrste mikroorganizmov pri določeni temperaturi, ki pa je odvisna od njihove

odpornosti. Prihaja do kemičnih in fizikalnih sprememb ter denaturacije beljakovin in

nukleinskih kislin s koagulacijo in precipitacijo. Te spremembe so najhitrejše v nasičeni

vlagi in počasnejše v suhi toploti (Dragaš, Škerl, 2004).


19

Tabela 4: Načini sterilizacije v zobozdravstvu

Načini sterilizacije Predpisani postopki za pripravo instrumentov pred

sterilizacijo Fizikalni Vlažna toplota (avtoklav) Suha toplota (suhi sterilizator)

razkuževanje, čiščenje (ročno ali v termodezinfektorju), sušenje, izdelava setov in pakiranje materiala oz. instrumentov

Vir: povzeto po Dragaš, Škerl (2004).

3.1.1 Segrevanje z vlažno toploto pri zvečanem tlaku

Sterilizacija z vlažno vročino pri višjih temperaturah, kot je vrelišče vode, ima prednost

pred drugimi načini sterilizacije, ker je zelo učinkovita in neškodljiva. Naprave, ki

omogočajo segrevanje v vodni pari pod zvečanim tlakom pri temperaturah 115 oC ali več

imenujemo avtoklave. Segrevanje z vodno paro pod tlakom je učinkovit in neškodljiv

način odstranjevanja vseh živih mikroorganizmov in njihovih spor. Po farmakopeji ne

smemo segrevati materialov v avtoklavu manj kot 20 minut pri 121 oC ali najmanj 5 minut

pri 134 oC. Sterilizacija z vodno paro pod tlakom je tako najboljši, najuspešnejši in

najcenejši način sterilizacije, ki ne pušča nobenih toksičnih ostankov. Uničenje

mikroorganizmov z vlažnim segrevanjem nastane zaradi termolabilnosti beljakovin in

nukleinskih kislin. Inaktivirajo se življenjsko pomembni encimi, denaturirajo in

koagulirajo beljakovine.

Avtoklaviramo lahko vse termostabilne predmete, ne moremo pa avtoklavirati mazil, olj in

praškov, ker ne vsebujejo vode. Najbolje je, če zobozdravstvena enota uporablja centralno

sterilizacijo v zdravstvenem domu, ki mora imeti posebej izobraženo osebje, če to ni

mogoče, mora biti zdravstveno osebje seznanjeno z osnovami delovanja avtoklava in mora

obvladati nadzor nad njim (Dragaš, 1991).


20

Tabela 5: Sterilizacija z vlažno toploto pri zvečanem tlaku

Prednosti Pomanjkljivosti

Kratek ciklus Korozija nezaščitenih instrumentov

Dobro prodiranje pare Okvara rezil

Uporabnost za različne, toplotno odporne materiale

Vlaženje zavitkov

Ni strupenih ostankov Uničenje toplotno neodpornih materialov

Najboljši in najzanesljivejši način sterilizacije Ni uporabna za brezvodne snovi, kot so praški, olja

Ekonomičnost

Vir: Dragaš, Škerl (2004).

Slika 2: Avtoklav

Vir: Melag (2008).

3.1.2 Segrevanje s suho toploto

Sterilizacija s suho toploto je eden izmed najstarejših sterilizacijskih postopkov. Pri suhem

segrevanju uporabljamo komore na električno segrevanje. V suhem sterilizatorju mora biti

zagotovljeno kroženje zraka, zato so boljše naprave z ventilatorjem. Predmete vlagamo v

primerne posode (kasete), ki omogočajo zaščito po končani sterilizaciji. V sterilizator jih

postavljamo tako, da je omogočen pristop vročega zraka do vsakega predmeta. Ko je

sterilizator zaprt, ga ne smemo več odpirati, ker pri tem lahko vstopi hladen zrak v komoro


21

in sterilizacija ni več pravilna. Suho segrevanje koagulira beljakovine in jih oksidira. Manj

uspešno je kot vlažno segrevanje, zato so potrebne višje temperature in daljši čas

delovanja. Temperatura, ki je potrebna za denaturacijo beljakovin, je odvisna od odstotka

prisotne vode.

Največkrat uporabljamo suho segrevanje pri 180 oC najmanj 30 minut, bolje 60 minut, če

pa to ni mogoče, pa pri 170 oC 2 uri oziroma pri 160 oC 3 ure, kar pomeni efektivni čas, saj

je čas popolnega ciklusa veliko daljši, odvisno od velikosti in vrste sterilizacijske naprave.

Suha toplota je manj učinkovita od vlažne, zato so potrebni daljši časi učinkovanja. Čas

učinkovanja se začne, ko predmeti dosežejo zahtevano temperaturo.

Po zaključenem postopku, naj se predmeti ohladijo vsaj na 80 oC, preden sterilizator lahko

spet odpremo. Zlasti je nevarno, da pride do loma steklovine. Če sterilizator hladimo z

mrzlim zrakom, mora biti zrak filtriran.

V suhi sterilizator vlagamo predmete, ki so toplotno odporni vsaj na 200 oC in so dobri

prevodniki toplote. Suhi sterilizator je primeren za kovinske predmete, steklovino,

praškaste snovi, mazila in olja. Praški in olja ne prepuščajo vodne pare, zato jih v

avtoklavu ni mogoče sterilizirati (Dragaš, Škerl, 2004, str. 55-56).

Tabela 6: Steriliziranje s suho toploto

Prednosti Pomanjkljivosti Ne poškoduje rezil, ne razjeda Uničuje toplotno neodporne materiale Ne rjavi kovine Dolg ciklus sterilizacije Uspešno steriliziramo olja,praške,steklovino in kovinske predmete

Slabši učinek od vlažnega segrevanja

Potrebne so višje temperature in daljši čas Lahko spremeni materiale in ni primerno za

tkanine,predmete iz gume in plastike Vir: Dragaš, Škerl (2004, str. 56).


22

3.2 Druge vrste sterilizacije

Sterilizacija s sevanjem gama

Uporabljamo sevanje z žarki gama, ki prodirajo globoko v material. Sproščajo jih

radioaktivni izotopi, kot je na primer Cobalt. Ti žarki gama delujejo mikrobicidno pri

odmerku 25 000 Gy (grayev) na vse mikroorganizme. Zaradi zapletenih naprav in zahtev

varstva pri delu je ta vrsta sterilizacije v uporabi le v industrijske namene. Z žarki gama so

sterilizirani različni toplotno neodporni materiali za enkratno uporabo (brizge, katetri,

pribor za infuzije in trasfuzijo, gumijaste rokavice, materiali za šivanje v kirurgiji, različni

vsadki). Material, steriliziran z gama žarki, uporabimo le enkrat (Dragaš, Škerl, 2004).

Sterilizacija z etilenoksidom

Uporabljamo jo za sterilizacijo toplotno neodpornih materialov in predmetov iz teflona,

lateksa in polietilena, kot so naprave za infuzijo in trasfuzijo, katetri, naprave za umetno

predihavanje. Etilenoksid je brezbarven plin z neznačilnim,aromatičnim vonjem. Je zelo

reaktiven, vnetljiv in močno eksploziven plin. Pakiran je v jeklenkah pod zvečanim

tlakom. Za človeka je strupen, močno draži sluznice dihal in oči, povzroča glavobol,

slabost, bljuvanje in lahko celo dihalno stisko. Deluje tudi mutageno in karcinogeno. Smrt

nastopi v trenutku pri koncentraciji 100-200 mg EO na kubični decimeter vdihanega zraka.

Zato so na delovnih mestih maksimalne dovoljene količine v zraku 0,018mg. Po končani

sterilizaciji, zlasti plastičnih predmetov, se poleg ostankov etilenoksida tvori tudi plin

etilenglikol, zato je potrebno razplinjenje materiala. Za razplinjenje se zdaj uporabljajo

posebne komore. Ostanki etilenoksida in etilenglikola na predmetih lahko povzročajo

spremembe na koži in sluznicah bolnikov ali hemolizo krvi. Zaradi zapletenosti postopka

je sterilizacija z etilenoksidom uporabna le za večje centre, kjer je možno organizirati

primerno varstvo osebja pri delu in stalno nadzorovanje koncentracije plina v zraku in

nadzorovanje učinkovitosti sterilizacije po predpisanih normah. Veljajo posebni predpisi,

ki določajo velikost prostorov, način prezračevanja in način shranjevanja plinskih bomb,

prav tako mora biti osebje posebej izobraženo za delo s plinsko sterilizacijo (Dragaš, Škerl,

2004).


23

Sterilizacija s formaldehidom

Formaldehid je brezbarven plin z neprijetnim vonjem,ki ga hitro zaznamo. Draži sluznice

oči in dihal, povzroča alergije, v višjih koncentracijah in po daljšem času lahko deluje

mutageno in karcinogeno. Ni eksploziven. Sam formaldehid se ne uporablja za

sterilizacijo, ker slabo prodira v material in je zelo počasi sporiciden, ampak se uporablja v

kombinaciji z vodno paro pri zmanjšanem tlaku. Za to vrsto sterilizacije so izdelali

posebne avtoklave, ki jih imenujemo formaldehidni avtoklavi. Uporabljamo jih za

sterilizacijo toplotno neodpornih predmetov, kot so deli anastezijske opreme, endoskopi,

predmeti iz plastike, itd. (Dragaš, Škerl, 2004).

Sterilizacija s sevanjem gama (uporabljamo sevanje z žarki gama), sterilizacija z

etilenoksidom in formaldehidom niso primerne za ambulantno prakso, temveč le za

centralne ustanove, kjer imajo zagotovljene varne in primerne prostore in namensko

usposobljeno osebje (Dragaš, 1993).

Slika 3: Sterilizator

Vir: Dragaš (1993, str. 58).


24

3.3 Priprava materiala za sterilizacijo

Sterilizacija je uspešna, če pravilno izvedemo vse delovne postopke: čiščenje in

dekontaminacijo inštrumentov, pakiranje, sterilizacijo, kontrolo, shranjevanje. Ločimo čisti

in nečisti del. V nečistem delu material očistimo ročno ali s termodezinfektorji. V čistem

delu sestavljamo sete in material pakiramo.

Material, ki ga želimo sterilizirati, moramo predhodno zaviti. Kakšno ovojnino bomo

uporabili in na kakšen način bomo material zavili, je odvisno od načina sterilizacije, vrste

materiala za sterilizacijo in ovojnine, ki jo bomo izbrali. Ovojnine, ki jih uporabljamo, so

izdelane po evropskih standardih in imajo naslednje lastnosti:

• ovojnina prepušča sterilizacijsko sredstvo in omogoča odstranitev zraka;

• preprečuje dostop mikroorganizmov, prašnih delcev in zagotavlja sterilnost;

• omogoča učinkovito lepljenje in varjenje ter

• omogoča prenos oziroma označevanje.

Glede na način sterilizacije pa uporabljamo različne ovojnine:

• parna sterilizacija: sterilizacijski papir, papirna folija, zabojniki, dvojna bombažna

zavijalka in netkano blago (flis papir),

• plinska sterilizacija: papirna folija,

• plazma sterilizacija in sterilizacija s perocetno kislino: papirna folija,

• suha sterilizacija: alu folija (Gubina et al., 2002, str. 266).


25

Slika 4: Papirna folija

Vir: Melag (2008).

Pred sterilizacijo morajo biti predmeti čisti, osušeni in primerno zaviti. Zavojni material

mora omogočiti prodiranje sterilizacijskega sredstva, ne dopušča pa kasnejše

kontaminacije steriliziranih predmetov in materialov. Zavitki naj bodo majhni in naj

vsebujejo vse potrebno za en poseg. Vsak set mora vsebovati ustrezne oznake (datum

sterilizacije, kemični indikator). Sterilne sete lahko hranimo 6 mesecev.

Uspešnost sterilizacije je odvisna tudi od načina polnjenja avtoklava oz. sterilizatorjeve

komore. Kadar je komora preveč napolnjena, prehod sterilizacijskega sredstva ni mogoč

skozi vse plasti materiala za sterilizacijo. Taka sterilizacija ni uspešna (Gubina et al., 2002,

str. 266).

3.4 Nadzor in evidenca sterilizacije

Poleg natančnega izvajanja higienskih postopkov je zelo pomembna uporaba zanesljivih

sistemov za nadziranje sterilizacije. Sistem za zagotavljanje kakovosti sterilizacije mora

biti popolnoma zanesljiv in mora zmanjšati možnost pojava neodkritih napak sterilizacije,

hkrati pa mora biti učinkovit in preprost za uporabo. Neodkrita napaka v prvi vrsti ogroža

pacienta.


26

Kakovost sterilizacijskih postopkov nadzorujemo s fizikalnimi, kemičnimi in biološkimi

metodami. Z njimi lahko ugotovimo, če so doseženi vsi pogoji za sterilizacijo, medtem ko

sterilnost predmetov in snovi lahko preverjamo s posebnimi neposrednimi mikrobiološkimi

metodami.

Fizikalni nadzor sterilizacijskih postopkov je nadzor časa, temperature in pritiska. Ti

podatki so lahko v obliki grafičnega ali digitalnega zapisa. Ker vsi sterilizatorji še nimajo

zapisa, moramo parametre med sterilizacijo preverjati sami.

Kemični nadzor sterilizacijskih postopkov pa vršimo s testnimi trakovi, testnimi polji na

papirni foliji in s kemoindikatorji, ki pri izpostavljenosti določeni temperaturi spremenijo

barvo. So pomožno sredstvo za ugotavljanje napak pri sterilizaciji in če se ne obarvajo

ustrezno, smatramo, da sterilizacija ni bila uspešna.

Biološko nadzorujemo sterilizacijo z bioindikatorji, ki so najbolj odporne oblike

mikroorganizmov (bakterijske spore iz za človeka nepatogene vrste rodu Bacillus). Za

biološki nadzor sterilizacije se uporabljajo spore standardnih sevov z ugotovljeno stalno

odpornostjo. Standardni sev za nadzorovanje sterilizacije s suho toploto je Bacillus subtillis

106, za nadzor avtoklaviranja pa spore Bacillus stearothermophilus 106. ustrezno količino

spor vložimo v sterilizator. Po končani sterilizaciji jih pošljemo na mikrobiološki inštitut.

Biološki nadzor opravimo 1-krat mesečno. Dodaten nadzor je potreben ob nakupu novega

sterilizatorja ter po vsakem popravilu (Gliha et al., 2004, str. 58).

Za vsak avtoklav in sterilizator je potrebno ne glede na način sterilizacije voditi svoj

dnevnik dela. Evidentiranje obsega datum, vrsto programa, nadzor sterilizacije in izvajalca

sterilizacije. Potrebno je tudi vpisovanje servisa aparatov. Rezultate bioloških kontrol

zbiramo in hranimo. Neustreznega sterilizacijskega aparata oz. postopka ne smemo

uporabljati, dokler napake ne odpravimo.

Vedeti namreč moramo, da kljub vsem izpolnjenim pogojem za določen sterilizacijski

postopek, lahko ostane material nesterilen. Do tega pride najpogosteje zaradi neustrezne

ovojnine, ki ne prepušča pare ali plina, zaradi prevelikih zavojev, ki po velikosti in gostoti

presegajo priporočene standarde, zaradi neustrezno izbranega sterilizacijskega postopka ali


27

prevelike biološke obremenitve predmetov (prevelike količine mikroorganizmov na

predmetih), ki jih steriliziramo (Gubina et al., 2002, str. 267).

3.5 Shranjevanje steriliziranega materiala

Posebno pozornost moramo posvetiti steriliziranim predmetom in materialom, da jih

pravilno hranimo in kasneje ne kontaminiramo. Od pogojev skladiščenja in zavojnega

materiala je odvisen čas uporabe, v katerem je zagotovljena sterilnost.

Pri shranjevanju sterilnih inštrumentov upoštevamo sledeča pravila:

• Shranjujemo samo ohlajene materiale. Nasadne inštrumente shranjujemo navpično

obrnjene z glavo navzgor in popolnoma ohlajene, ker pri odlaganju premalo

ohlajenih nasadnih instrumentov (tudi vseh ostalih) na hladno podlago pride do

kondenza in do posledične kontaminacije.

• Material hranimo v čistih omarah, najbolje s steklenimi vrati, ki omogočajo pregled

nad zalogami materiala in poteka časa sterilnosti oz. uporabnosti. Zaprte omare

omogočajo zaščito materiala pred zunanjimi vplivi določenega prostora.

• Pri uporabi upoštevamo datum sterilizacije (najprej porabimo sete, ki so bili

sterilizirani najprej).

• Priporočajo se manjše oziroma sprotne zaloge steriliziranega materiala (Gliha et al.,

2004, str. 59).

3.6 Napake pri sterilizaciji

Napake pri sterilizaciji nastanejo, če ne poznamo teoretičnih podlag delovanja sterilizatorja

in tudi ne praktičnega postopka. Pomanjkljivo čiščenje in sušenje predmetov, nepravilno

pakiranje in polnjenje, vlaganje materialov, ki tega postopka ne prenašajo, krajšanje časa

sterilizacije, pomanjkljiv tehnični, fizikalni, kemijski in biološki nadzor, površna

dokumentacija so samo nekatere pomanjkljivosti, ki lahko povzročijo veliko škodo

pacientom in celo osebju in nenazadnje ogrozijo finančno stabilnost zdravstvene ustanove

(Dragaš, Škerl, 2004).


28

4 PREPREČEVANJE PRENOSA MIKROORGANIZMOV V ZOBNI

AMBULANTI

Zobozdravstveno osebje je ena izmed najbolj izpostavljenih skupin paranteralno

prenosljivim virusnim okužbam. Čeprav je pri zobozdravstvenem pregledu ali posegu

teoretično mogoč prenos skoraj vseh virusov, ki se nahajajo v krvi bolnika se med vsemi

virusi izpostavlja predvsem virus človeške imunske pomanjkljivosti (HIV) ter virusa

hepatitisa B in C. Vse mikroorganizme lahko prenesemo z rokami, s krvjo pa predvsem

viruse hepatitisa, HIV, Cytomegalovirus (CMV), Epstein – Barr (EBV), s slino in izločki

dihal se okužimo najpogosteje z respiratornimi virusi, herpesnimi virusi, virusi rdečk,

ošpic, parotitisa, stafilokoki, streptokoki, meningokoki in mikobakterijami TBC (Dragaš,

1991).

Izvor okužbe v zobni ambulanti je lahko tudi zobozdravnik, medicinska sestra ali drugo

zobozdravstveno osebje (zobni tehnik, rentgenski tehnik), zato je dolžnost zdravstvenih

delavcev, da pri delu ne ogrožajo pacientov in tudi sebe varujejo pred okužbo. V

stomatološkem kliničnem okolju se vsakega pacienta obravnava kot rizičnega. Dobra

anamneza in status sta bistvenega pomena, saj nam podata mnogo informacij o

zdravstvenem stanju pacienta in s tem možnosti prenosa kakršnihkoli bolezni (FDI

vprašalnik) (Šukunda et al., 2007).

Pomembni ukrepi za preprečevanje okužb v zobozdravstvu:

• anamneza in status pacienta,

• urejena in nadzorovana sterilizacija,

• sterilni instrumenti, tekočine in predmeti,

• aseptična delovna tehnika,

• preventivna celjenja osebja (zlasti proti hepatitisu B),

• higiena rok in pravilna uporaba rokavic,

• osebna higiena in primerna uporaba osebnih zaščitnih sredstev,

• vzdrževanje zobozdravstvenih naprav in skrb za pitno vodo,

• čiščenje in razkuževanje površin, na katere pada aerosol ali se jih dotikamo z

rokami,


29

• čiščenje in razkuževanje protetičnega materiala,

• pravilno ravnanje z odpadki (posebni zbiralniki za ostre predmete),

• redna menjava zaščitnih oblačil in po vsakem umazanju,

• dezinfekcija ordinacije,

• motiviranost vseh v zobozdravstvenih ambulantah in laboratorijih da upoštevajo

higienska pravila,

• izobraževanje osebja (Gubina et al., 2002).

Slika 5: Poti prenosa okužb v zobozdravstvu (ali navzkrižne infekcije)

Vir: Dragaš (1993, str. 20).

Navzkrižna okužba (cross infection)

Navzkrižno okužbo lahko opredelimo kot prenos infekcijskih klic med bolniki in osebjem

znotraj kliničnega okolja. Organizmi, ki lahko povzročajo navzkrižno okužbo izhajajo iz

drugih človeških virov, živalskih virov in neživih virov.

Zdravstveni delavci morajo biti seznanjeni s splošnimi ukrepi za preprečevanje prenosa

okužb, med katere sodi vsekakor tudi poznavanje in izvajanje splošne in osebne higiene in

jih upoštevati. Vsi, ki prihajajo v stik s pacienti, morajo poznati pravilno uporabo osebnih

zaščitnih sredstev ter pravilno izvajanje higiene rok. Zdravstveni delavci morajo poznati

osnove razkuževanja in uporabe razkužil ter vrste sterilizacijskih postopkov za posamezne

namene. Seznanjeni morajo biti tudi z varstvenimi ukrepi za preprečevanje širjenja

nalezljivih bolezni in s preprečevanjem okužbe pri nezgodah (Dragaš, Škerl, 2004).


30

Vsaka zdravstvena ustanova mora imeti natančno predpisane delovne postopke (pisna

pravila), s katerimi morajo biti seznanjeni vsi zaposleni, potrebna so tudi natančna navodila

za ravnanje ob morebitnem incidentu.

Varstveni ukrepi temeljijo na navodilih, ki jih določa Pravilnik o pogojih za pripravo in

izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb (2006).

4.1 Osebna zaščitna sredstva

V zdravstvu se pri uporabi osebnih zaščitnih sredstev prepletata dva namena (Gubina et al.,

2002):

• zaščita pacienta in

• zaščita zdravstvenega osebja pred možno okužbo.

Med osebna zaščitna sredstva spadajo:

• sterilne ali nesterilne rokavice (čiste),

• zaščitna maska,

• zaščita za obraz (ščitnik),

• zaščitno pokrivalo (kapa),

• zaščitno oblačilo,

• zaščitno obuvalo.


31

Slika 6: Zaščitna sredstva

Vir: Dental Union (2008).

Pri uporabi zaščitnih sredstev moramo oceniti tudi stopnjo nevarnosti:

• kakšno je tveganje za nastanek poškodbe oziroma obolenja,

• ali je mogoče nevarnost odstraniti s tehničnimi sredstvi,

• kolikšno stopnjo zaščite pomenijo različni ukrepi oziroma zaščitna sredstva.

Strategija za zmanjšanje tveganja zahteva:

• zmanjšanje tveganja z uvedbo tehničnih izboljšav (vakuumski sistem jemanja krvi,

posode za ostre predmete),

• organizacijske spremembe (standardizacijo dela, poučevanje, pravilno uporabo

zaščitnih sredstev),

• ukrepe preventivne medicine (preventivne preglede, cepljenja),

• dokumentacijo o incidentih (Gubina et al., 2002, str. 115).

Zdravstveni delavci morajo na delovnem mestu upoštevati pravila splošne in osebne

higiene. Lasje morajo biti čisti in speti, da ne padajo na čelo in zakrivajo področje dela.

Nohti naj bodo urejeni in kratko pristriženi, nelakirani. Nakit (prstani, zapestnice, ura)


32

odstranimo z rok pred pričetkom dela. To je potrebno, ker je pod nakitom število

mikroorganizmov povečano, zaradi prstanov, dolgih nohtov se lahko predrejo zaščitne

rokavice in tudi pravilno umivanje in razkuževanje rok je oteženo, če si pred pričetkom

dela ne odstranimo nakita.

Na delovnem mestu nosimo delovno obleko, ki jo redno menjamo, najbolje dnevno in

vsakič ob onesnaženju. Pri delu z znano infektivnimi pacienti je potreben dodaten

neprepustni predpasnik ali zaščitna halja z dolgimi rokavi, ki mora biti zadaj zapeta in iz

materiala za enkratno uporabo. Pod delovnimi oblačili ali nad njimi ne nosimo zasebnih

oblek (puloverjev, jopic).

Maska mora biti iz materiala, ki ne prepušča mikroorganizmov. Navadne maske iz blaga

ne ustrezajo. Uporabne so kirurške maske, ki ustrezajo kriterijem EN 149 (FFP2). Maska

mora pokrivati usta, nos in tudi brado, ob strani se mora tesno prilegati. Maska je primerna

le za enkratno uporabo. Zamenjati jo moramo najpozneje po dveh urah oziroma takoj, če se

omoči. Posebna t.i. respiratorna maska (FFP3) preprečuje širjenje aerosola (s filtrom za

viruse) in se uporablja pri preprečevanju prenosa okužbe z bacili tuberkuloze ali virusi

SARSa.

Uporabljajo se tudi ščitniki za obraz, ki imajo to pomanjkljivost, da omogočajo vstop

aerosola od spodaj in od strani, zato je potrebno uporabljati poleg ščitnika tudi masko. Za

zaščito pred aerosoli in obrizganjem sluznice oči so potrebna zaščitna očala ali vizir, ki jih

je po vsaki uporabi potrebno razkužiti. Pri rizičnih pacientih pa je obvezna uporaba

pokrivala za glavo (kape iz materiala za enkratno uporabo) in lasje popolnoma pokriti. Na

delovnem mestu je potrebno nositi predpisano obuvalo, ortopedsko, spredaj zaprto, ki ga

redno vzdržujemo. Umazana delovna obleka se odlaga po končanem delu v vrečo za

pranje, zaščitna sredstva za enkratno uporabo (maske, pokrivala, rokavice) pa v namenske

odlagalne posode ali vreče, ki se morajo zaprte odnesti 1x dnevno v prostor za odpadke, da

se prepreči širjenje okužbe.


33

Vsaka zdravstvena ustanova mora imeti na vidnem mestu navodila o higieni in uporabi

zaščitnih sredstev in mora s higienskimi zahtevami seznaniti vsako osebo ki se na novo

zaposli (Dragaš, Škerl, 2004).

Ta navodila določa Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB-UPB1) (2006) in Pravilnik o

pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih

okužb (1999, 2006).

Tabela 7: Navodila o higieni in uporabi zaščitnih sredstev



34

V zdravstvu ni mogoče odstraniti vseh nevarnosti niti s tehnično zaščito niti z uporabo

osebnih zaščitnih sredstev, ker bomo vedno imeli opravka z bolniki z nalezljivimi

boleznimi tudi v fazi inkubacije ali pred postavitvijo diagnoze. Zato je treba poznati

stopnjo nevarnosti in ustrezno zaščito. Pogosto se dogaja, da zdravstveni delavci

nevarnosti, ki izhajajo iz že dolgo znanih nalezljivih bolezni, ne jemljejo dovolj resno,

medtem ko nevarnost precenjujejo pri obolenjih, ki so relativno manj znana. Zelo

pomembno je, da poznamo načine prenosa različnih bolezni in da se preprečevanja

lotevamo na pravi način (Gubina et al., 2002, str. 115).

4.2 Higiena rok

Higiena rok je zelo pomemben ukrep pri preprečevanju prenosa okužb in osnova za zaščito

pred prenosom kužnih mikrobov s pacienta na zobozdravstveno osebje in obratno. Ljudje,

ki jih zdravijo zobozdravstveni delavci in zobozdravstveni delavci sami, so lahko

izpostavljeni številnim mikrobom zaradi stika s krvjo in izločki iz ust in dihal. Vidimo

torej, da so v mnogih primerih roke tisti enkraten človekov instrument, ki lahko največkrat

pride v stik s kužno površino. Roke so univerzalen pripomoček: vedno so na voljo, lahko

jih vodimo in z njimi naredimo večino posegov, istočasno pa prenašajo patogene mikrobe.

Prav zato moramo roke negovati in zaščititi, da jih ohranimo čiste in zdrave (Gubina, 2001,

str. 25).

Higiena rok zajema sklop naslednjih postopkov:

• umivanje rok,

• razkuževanje rok,

• nega kože rok,

• uporaba medicinskih rokavic,

• tehnika nedotikanja (Dragaš, Škerl, 2004, str. 73).


35

4.2.1 Mikrobna populacija na rokah

Na zdravi koži rok prevladuje normalna mikrobna populacija kože, ki jo sestavljajo

predvsem Staphylococcus epidermidis, drugi koagulazno negativni stafilokoki in

praviloma nepatogene bakterije rodu Corynebacterium. To je stalna bakterijska populacija.

Mikroorganizme, ki naseljujejo kožo rok, lahko delimo v tri ali štiri skupine:

• Stalna mikrobna populacija, ki prebiva in se razmnožuje v povrhnjici. Odporna je

na majhno količino vode na koži, na zaviralno delovanje prostih maščobnih kislin

kožnih lipidov in nižji pH (5,2-5,8), je pretežno grampozitivna in varuje kožo pred

naselitvijo patogenih in oportunističnih mikroorganizmov.

• Prehodna ali začasna mikrobna populacija na rokah. To so mikroorganizmi, ki se na

roke prilepijo ob stiku z drugimi bolniki, okoljem ali drugimi predeli lastnega

telesa, zlasti s prenosom iz dihal ali prebavil. Normalni biotop z grampozitivno

populacijo, antagonističnim delovanjem z bakteriocini ter lizocimom skuša

preprečiti naselitev drugih vrst. Vendar je na koži vedno na voljo dovolj hranil, da

lahko majhne količine drugih mikroorganizmov tam preživijo ali se celo

razmnožujejo. Vlažne nenegovane roke so primerno okolje za naselitev

gramnegativnih bakterij, razpokane roke z okvarjeno kožno plastjo pa zlatega

stafilokoka. Že nekaj minut zadrževanja na rokah je dovolj, da ob stiku lahko pride

do prenosa s kože na kožo. Posebno pozornost je potrebno posvetiti odstranjevanju

mikroorganizmov okoli in pod nohti, kjer se le ti ob površni higieni rok lahko

zadržijo tudi več dni. Z rokami se prenašajo različni mikroorganizmi, ki se na njih

zadržujejo le začasno. To so na primer bakterije Staphylococcus aureus,

Enterococcus faecalis in faecium, Escherichia coli, Pseudomonas aeruginosa ali

virusi, zlasti enterovirusi in respiratorni virusi, glive, praživali in jajčeca črevesnih

parazitov.

• Prehodna populacija prevladujoče ene mikrobne vrste nastane, če je koža stalno

izpostavljena isti mikrobni populaciji okolja z istočasnimi spremembami razmer na

koži. Največkrat pride do spremembe v kakovostnih in količinskih odnosih v

normalni mikrobni populaciji kože zaradi uničenja antagonistov in lokalnih razmer


36

(sprememba vlažnosti, temperature in pH kože, uničenje normalne populacije na

koži, okvare kože).

• Povzročitelji bolezni. Okvare kože zaradi kemikalij in razkužil, vnetja na rokah, kot

so dermatitisi, dermatomikoze, paronihija, furunkuloza in druga povzročajo na

rokah naselitev in razmnoževanje različnih mikroorganizmov, zlasti zlatega

stafilokoka, piogenih streptokokov, kandide in povrhnjih dermatofitov. Osebje z

nalezljivimi vnetji na rokah ne sme negovati bolnikov, delati na rizičnih oddelkih

ali pri aseptičnih postopkih, četudi bi si nadelo zaščitne rokavice. Take roke so ne

le prenašalke, temveč tudi vir patogenih mikroorganizmov (Dragaš, Škerl, 2004,

str. 74).

4.2.2 Umivanje rok

Umivanje rok odstranjuje s kože umazanijo, organski material, odpadle površinske celice

epitelija in začasno ali prehodno mikrobno populacijo. Umivanje rok po uporabi stranišča,

pred jedjo, po kihanju, kašljanju in brisanju nosu in kadar so vidno umazane, naj bi izvajali

vsi ljudje. Zdravstveni delavci obvezno umijejo roke pred začetkom dela, da bi odstranili

mikroorganizme, pridobljene na poti do delavnega mesta. Natančno je potrebno umivati

roke pred odhodom domov, zlasti okoli nohtov.

Za umivanje rok potrebujemo umivalnik brez zamaška, pipo brez mrežice, enoročno

mešalno baterijo za komolčno odpiranje in tekočo mlačno pitno vodo, trdo milo v lističih

za enkratno umivanje ali mikrobiološko neoporečno, koži prijazno milo v sterilnem ali

čistem razdelilcu na komolčno odpiranje, čiste papirnate brisače ali čiste ali sterilne brisače

iz blaga za enkratno brisanje, posodo z vrečko za odlaganje uporabljenih brisač. Roke

umivamo s primernim milom in pitno vodo po predpisani tehniki tako, da zajamemo vse

površine kože. Z umitih rok natančno splahnemo milo, nato pa jih osušimo s čisto

papirnato brisačo. Pri brisanju je pomembno, da otremo vse površine in medprstne prostore

do suhega (najbolje je, da uporabimo dve papirni brisači zapovrstjo).

Higiensko umivanje (vmesno) rok naj traja 30-60 sekund, kar je dovolj za odstranitev

prehodne flore s fizikalno čistih rok.


37

Higiensko umivanje (osnovno) rok izvajamo ob prihodu na delo, odhodu z dela, pred jedjo

in po jedi, po uporabi stranišča, pri dotikanju las, ust, nosu, obraza, po kihanju, kašljanju,

pred aseptičnimi posegi in po stiku z bolnikovimi izločki in krvjo pa se zahteva dvakratno

miljenje, ki traja 2 minuti. Roke zmočimo pod tekočo pitno vodo, s komolčnim odpiranjem

iztisnemo tekoče milo ali vzamemo trdo milo v kosu za enkratno miljenje. Roke milimo

dlan proti dlani, desna dlan proti hrbtu leve roke in leva dlan proti hrbtu desne roke. S

sklenjenimi rokami z dlanjo proti dlani milimo medprstne prostore, hrbtne strani prstov ene

roke pa drgnemo proti nasprotni dlani druge roke in obratno. Krožno drgnemo najprej

palec ene roke v dlani druge roke in obratno, potem pa krožno drgnemo konice prstov z

nohti v dlani najprej ene roke, nato druge roke. Vsak gib izvedemo 5-krat zapovrstjo. Pri

prvih treh gibih zajamemo tudi zapestje. Roke dobro splahnemo in osušimo s čisto papirno

ali tekstilno brisačo za enkratno brisanje, ki jo po uporabi odvržemo v koš. Če pipa ni na

komolčno zapiranje ali fotocelico, jo ročno zapremo z drugo, suho brisačo, nikakor ne z

umito roko.

Kirurško umivanje rok je obvezno za zdravstvene delavce pred operacijami in invazivnimi

posegi in zajema roke, zapestje, podlahti do komolca. Pri kirurškem umivanju rok se

uporablja higiensko in mikrobiološko neoporečno milo. Roke navadno milimo dvakrat, kar

traja v povprečju 2 do 3 minute. Roke dobro osušimo s sterilizirano brisačo in kirurško

razkužimo. Roke omočimo s tekočo pitno vodo tako, da so prsti višje kot komolci, tako da

ostanejo ves čas najčistejši del rok. Dlani držimo obrnjene navzgor. Sterilno gobico z

milom (in krtačko) dobro namočimo z vodo in jo stiskamo, da se obilno peni. Militi

začnemo eno roko pri prstih in dlaneh ter nadaljujemo proti zapestju in podlahti. S krtačko

nato namilimo nohte in predel okoli nohtov. Z gobico umivamo vsak prst posebej v smeri

gor dol, umijemo vse štiri strani prstov in medprstne prostore. Sledi umivanje hrbtišča,

dlani in zapestja, nato pa enako umijemo drugo roko. Laket razdelimo na tri dele in

vsakega posebej umijemo, najprej eno, nato drugo roko in gobico odvržemo v koš. Roke

splakujemo tako, da so dlani odročene in višje kot komolci. Voda mora odtekati od prstov

proti komolcem. V istem zaporedju od prstov proti komolcu brišemo roke in se nikoli ne

vračamo na že obrisano področje (Dragaš, Škerl, 2004).


38

4.2.3 Razkuževanje rok

Roke razkužujemo zato, da odstranimo prehodno mikrobno floro rok hitreje in od 10- do

100-krat učinkovitejše kot z umivanjem. Razkuževanje nevidno onesnažene kože rok lahko

nadomesti pogosto potrebo po umivanju rok. Roke si moramo razkužiti pred in po stiku z

vsakim bolnikom in še posebej po stiku s potencialno kužnimi bolniki ter pred delom z

zelo občutljivimi bolniki (intenzivno zdravljenje, nedonošenčki, imunsko oslabljeni

bolniki). Razkuževanje sledi umivanju pred aseptičnimi in invazivnimi postopki, pred

uporabo rokavic in po njej, pred prevezom rane in po njej ter po stiku z bolnikovimi

izločki, onesnaženimi delovnimi površinami in predmeti (Gubina et al., 2004).

Razkuževanje rok je metoda, pri kateri v kožo vtiramo alkoholne pripravke. Alkoholi so

največkrat v obliki raztopine, včasih se uporabljajo tudi geli ali robčki, natopljeni z

alkoholi. Alkoholi niso čistila, pač pa hitro delujoča razkužila, ki uničujejo bakterije, glive

in večino virusov na rokah, ne uničijo pa bakterijskih spor.

Razkužila za roke

Alkoholi : etanol, n-propanol, izopropilni alkohol

Učinkujejo na bakterije, Mycobacterium tuberculosis, glive, ne pa na bakterijske spore,

delno tudi na viruse. Proti virusom uporabimo višjo koncentracijo. Učinkovanje je zelo

hitro. Potrebna je zadostna količina, običajno 3 ml v času 30 sekund.

Klorheksidin: ima široko antimikrobno delovanje,vendar boljše proti po Gramu pozitivnim

kot po Gramu negativnim bakterijam. Proti Mycobacteriumu tuberculosis je manj

učinkovit. Deluje proti virusom z ovojnico. Možnost alergije obstaja. Delovanje je

podaljšano in kumulativno.

Jodofori: so vodni pripravki, ki se uporabljajo kot razkužilna mila. Lahko vzdražijo kožo

in povzročijo alergije. Organske snovi jih inaktivirajo. Pred razkuževanjem rok je potrebno

odstraniti nakit, nohti morajo biti kratki, negovani, umetni nohti niso dovoljeni (Gubina et

al., 2002).


39

Higiensko razkuževanje rok z alkoholnimi pripravki zajema dlani, prste, medprstne

prostore, hrbet rok in nohte ter področje pod nohti, kar traja največkrat 30 sekund do 1

minute; ko gre za enote z večjim tveganjem ali epidemične razmere, pa tudi dalj časa (3

minute). Bolj, kot trajanje razkuževanja, je pomembna uporaba natančne tehnike, tako da

razkužimo vsa področja kože rok, in da zajamemo primerno količino razkužila. Za

razkuževanje rok zaradi preprečevanja prenosa okužb potrebujemo najmanj 3 ml

alkoholnega razkužila za roke.

Higiensko roke razkužujemo z 80-odstotnim etanolom ali 70-odstotnim izopropanolom z

dodatkom 2-odstotkov glicerola ali s katero primerno komercialno pripravljeno

kombinacijo alkoholneg razkužila. V posameznih epidemioloških okoliščinah uporabljamo

višje koncentracije etanola, predvsem pri okužbah z enteričnimi virusi in virusi hepatitisa

(84-90%). Razdelilec naj bo na komolčno odpiranje nameščen ob umivalniku, ob bolniški

postelji, preiskovalni mizi ali stolu in drugod, kjer pogosto potrebujemo razkužilo.

Razkuževanje na pogled čistih rok je enostavno, hitro in preprosto ter preprečuje

onesnaževanje okolja z mikroorganizmi ter njihovo razprševanje prek aerosolov, pip in

umivalnikov. Osnovni pogoj je, da roke razkužujemo natančno s tehniko, ki je podobna

tehniki, ki jo uporabljamo pri umivanju rok. Alkoholno razkužilo vtiramo v kožo rok,

dokler se koža ne posuši. Dobro je, da na koncu razkuževanja rok vlijemo še vsaj po 0,5 ml

razkužila v posamezno dlan in natremo področja ob nohtih, kjer se lahko dolgo zadržijo

mikroorganizmi, zlasti, če so bile roke slabo umite (Dragaš, Škerl, 2004).

Umivanje in brisanje rok po opravljenemu razkuževanju je strokovna napaka. Higiensko

razkuževanje rok med delom nadomesti umivanje, če roke niso bile vidno onesnažene. Pri

razkuževanju rok z alkoholnim razkužilom uničimo več mikroorganizmov kot pri

umivanju, ker vplivamo mikrobicidno na prehodno populacijo in na stalno populacijo

mikroorganizmov na površini kože. Tako stalna populacija dalj časa ne more izstopati iz

globljih plasti (Dragaš, Škerl, 2004, str. 78).


40

Tabela 8: Primerjava med umivanjem in razkuževanjem rok

PARAMETER UMIVANJE RAZKUŽEVANJE Čistilni učinek dober slab Znižanje števila bakterij (log) 2-3 4-5 Uničevanje bakterij počasno hitro Onesnaženje okolice (obleka, umivalnik) možna ga ni Umivalnik, voda potrebna ni potrebno Sušenje potrebno ni potrebno Kožne poškodbe možne manj pogoste Higienska učinkovitost primerna visoka Vir: Gubina et al. (2002, str. 107).

4.2.4 Nega kože rok

Roke negujemo z losjonom za nego, ki je v razdelilniku ob umivalniku, ali s kremo v tubi

za osebno uporabo. Kreme ali losjona ne uporabljamo med delom po umivanju (razen, če

gremo na odmor), zlasti pa ne po razkuževanju rok. Negovalna sredstva so zdaj največkrat

dodana sredstvom za umivanje in razkuževanje rok in usklajena tako, da ne poslabšajo

osnovnega učinka mila oziroma razkužila (Dragaš, Škerl, 2004, str. 78).

4.2.5 Uporaba rokavic

Zaščitne rokavice so uvedli v medicino že pred več kot 100 leti, da bi zaščitili osebje pred

okuženimi ranami ali zaščitili kirurške rane pred okužbo z rokami osebja. Ko se je pojavila

bolezen aids, so postale rokavice sestavni del vsakdanje medicinske prakse kot zaščita pred

okužbo z mikroorganizmi, ki se prenašajo s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami (Dragaš,

Škerl, 2004, str. 79).

Roke zdravstvenih delavcev, še posebej zobozdravnikov in asistentk so izpostavljene

različnim izločkom (slina, gnoj), ki zelo pogosto vsebujejo tudi kri. Namen uporabe je

predvsem zaščita pred prenosom mikroorganizmov med pacientom in zdravstvenim

delavcem (Gubina et al., 2002, str. 111).


41

Slika 7: Medicinske rokavice

Vir: Dragaš (1993).

Pred okužbo moramo ščititi ne le roke, pač pa tudi rokavice. Če se tega ne zavedamo,

lahko z orokavičenimi rokami povzročimo več okužb, kot če ne bi uporabljali rokavic, ker

smo manj pozorni na možnost prenosa mikroorganizmov z rokavicami (Dragaš, Škerl,

2004, str. 80).

Pri delu se najpogosteje uporabljajo rokavice iz naravne in sintetične gume (lateks,

neopren). Za aseptične posege in pri rizičnih pacientih se uporabljajo sterilne kirurške

rokavice. Za čiščenje in dezinfekcijo inštrumentov in določenih površin se uporabljajo

zaščitne gumijaste (gospodinjske) rokavice. Za en postopek in enega pacienta vzamemo

ene nesterilne (čiste) ali sterilne rokavice odvisno od posega, ki jih ne umivamo in ne

razkužujemo in ne uporabljamo za drugega pacienta. Po končanem delu rokavice snamemo

in jih, predvsem, če so bile onesnažene s krvjo, obrnjene navznoter odvržemo v posodo za

kužne odpadke. Pred uporabo in po uporabi medicinskih rokavic roke razkužimo, natančno

umijemo, osušimo in še dodatno razkužimo. Če gre za postopek daljši od 30 minut ali

onesnaženje zlasti s krvjo, takoj zamenjamo rokavice, roke pa umijemo in razkužimo.

Enako ravnamo, če rokavice počijo, se raztrgajo ali se kako drugače poškodujejo. Pri delu

z infektivnimi pacienti se priporoča uporaba dvojnih ali celo trojnih rokavic, ki morajo biti

sterilne, kar naj bi preprečevalo prenos mikroorganizmov pri slučajnem vbodu ali urezu (s

svedri, skalpeli).


42

Umivanje in razkuževanje rokavic je strokovna napaka, ker omogoča širjenje okužbe nase,

na druge paciente in na okolje, olajša pa tudi prodiranje mikroorganizmov skozi rokavice

na kožo rok. Strokovna napaka je tudi uporaba rokavic pri več pacientih, hoja okoli z

orokavičenimi rokami, prijemanje kljuk, telefona, predmetov in temu podobno. Nesmotrna

uporaba rokavic daje le občutek lažne varnosti, ne preprečuje pa širjenja okužb (Dragaš,

Škerl, 2004, str. 79).


43

5 HIGIENSKI STANDARDI V ZOBOZDRAVSTVU

Načini vzdrževanja higiene oziroma preprečevanja prenosov infekcije v zobozdravniških

ordinacijah so se od nekdaj spreminjali: od ožiganja inštrumentov nad plamenom,

prekuhavanja inštrumentov v destilirani vodi, do sterilizacije inštrumentov s suho toploto

(Dragaš, Škerl, 2004, str. 116).

Danes v zobozdravniških ordinacijah najpogosteje izvajamo sterilizacijo v avtoklavu

(segrevanje v vodni pari pod zvečanim tlakom), ki je najboljši in najzanesljivejši način

sterilizacije, v kemiklavu in tudi sterilizacijo s suho toploto.

Dekontaminacijo inštrumentov izvajamo tako da neposredno po uporabi inštrumente

odlagamo v namenske zaprte posode s sitom, v katerih je ustrezno razkužilo in v

termodezinfektorjih (v posebnih pomivalnih strojih, ki hkrati dekontaminirajo in čistijo

instrumente).

Čiščenje inštrumentov izvajamo ročno ali strojno (v termodezinfektorjih in ultrazvočnih

čistilcih). Slednje je bolj zaželeno, ker je čiščenje bolj efektivno, zmanjša se nevarnost

aerosolizacije infektivnih delcev in zmanjša se možnost poškodb.

Pomembni postopki, ki preprečujejo prenos mikroorganizmov v zobni ordinaciji:

• Dezinfekcija in čiščenje zobozdravniških inštrumentov.

• Sterilizacija zobozdravniških inštrumentov.

• Razkuževanje delovnega mesta in površin.

• Zaščita pacientov in osebja.

• Pravilno ravnanje z ostrimi predmeti in predmeti za enkratno uporabo.

• Razkuževanje odtisov, protez, mostičkov in prevlek.

• Razkuževanje v zobotehničnih laboratorijih in rentgenskih kabinetih.

• Odstranjevanje odpadkov v zobozdravniških ordinacijah (Gliha et al., 2004).

Vse naštete postopke moramo izvajati dosledno. Posebno pozornost in doslednost je treba

posvetiti pripomočkom,ki jih ni možno sterilizirati,temveč jih lahko le dezinficiramo. Le


44

tako bomo lahko preprečili prenos infekcij z ene osebe na drugo in seveda sočasno zaščitili

pacienta in sebe-tako bo delo v zobozdravniških ordinacijah varno (Gubina et al., 2002).

5.1 Dezinfekcija in čiščenje zobozdravniških inštrumentov Pred sterilizacijo je treba instrumente pravilno razkužiti. Z dekontaminacijskim postopkom

želimo zmanjšati nevarnost infekcije za osebje, ki čisti inštrumente. Inštrumente takoj po

uporabi odložimo v razkužilo, ki je v namenskih zaprtih posodah s sitom, instrumenti

morajo biti popolnoma potopljeni v razkužilno raztopino, ki mora biti pripravljena po

navodilih proizvajalca (upoštevamo čas delovanja in koncentracije razkužila), kar

zagotavlja uspešnost razkuževanja in ne povzroča poškodb inštrumentov. Po ustreznem

času razkuževanja inštrumentov sledi postopek čiščenja, ki je lahko ročno ali strojno.

Instrumente čistimo ročno z blagim detergentom pod tekočo vodo in z ščetkami, ki jih po

uporabi zavržemo ali primerno očistimo in steriliziramo. Kadar je potrebno ročno čiščenje,

je potrebna uporaba zaščitnih sredstev (debelejše rokavice). Strojno čiščenje inštrumentov

izvajamo v termodezinfektorjih, ki hkrati dekontaminirajo in čistijo inštrumente. Drobne

zobozdravniške inštrumente (kanalske igle, svedri) čistimo v ultrazvočnem čistilcu, v

katerem pripravimo čistilno razkužilno sredstvo (Gliha et al., 2004).

Ultrazvočno čiščenje poteka v ultrazvočni kopeli, kjer visokofrekvenčni zvočni valovi

povzročajo mehanične vibracije, ki hitro odstranijo nečistočo z inštrumentov. Inštrumente,

nameščene v rešetkastih mrežah, potopimo v ultrazvočno kopel s temperaturo 50-80 oC za

5-10 minut. Na površini instrumentov nastajajo vakuumska območja, ki vsrkavajo delčke

nečistoč tudi iz spojev in nazobčanih površin inštrumentov, to je tudi ena izmed prednosti

v primerjavi z ročnim čiščenjem. Po končanem postopku je potrebno inštrumente vzeti iz

ultrazvočne kopeli in jih dobro sprati pod tekočo demineralizirano vodo, nato temeljito

osušiti. Tekočino v ultrazvočni kopeli redno menjujemo enkrat na dan (Gubina, Dolinšek,

Škerl, 2002).


45

Slika 8: Dezinfekcija instrumentov

Vir: Metasys (2008).

Z razkuževanjem in čiščenjem odstranimo organsko umazanijo, zmanjšamo število

mikroorganizmov in s tem omogočimo optimalen učinek sterilizacije.

5.2 Sterilizacija zobozdravniških inštrumentov

Vse toplotno obstojne zobozdravniške inštrumente steriliziramo s sterilizacijo v avtoklavu-

parna sterilizacija (pri temperaturi 121 0C 20 minut ali134 0C 5 minut) in sterilizacijo s

suho toploto v suhem sterilizatorju (180 0C 60 minut). Turbinske nastavke, kolenčnike in

ročnike steriliziramo vsak dan v avtoklavu (pri temperaturi 121 C 20 minut). Na razpolago

moramo imeti več sterilnih nasadnih instrumentov (najmanj dva).

5.2.1 Instrumenti v zobozdravstvu

Za pravilno izvedbo vseh higienskih postopkov je potrebno dobro poznati vse instrumente,

ki se nahajajo v zobozdravniški ordinaciji in tudi njihovo razvrstitev. Instrumente glede na

uporabo, onesnaženost po uporabi in glede na možnost tveganja prenosa okužbe delimo v

tri skupine.

Kritični instrumenti so vsi instrumenti, s katerimi prediramo mehka tkiva in kost (klešče,

skalpeli, sonde, pincete, kirete, eskavatorji, instrumenti za endodontijo, za odstranitev

zobnega kamna, razni svedri, ščetke za čiščenje zobnih oblog, konice za ultrazvočni


46

čistilec zobnega kamna, matrice,…). Sterilizacija teh instrumentov je obvezna po vsaki

uporabi.

Polkritični instrumenti so instrumenti ki so v stiku s tkivi ustne votline (ogledalca, nosilci

za amalgam, odtisne žlice, modelirni nožki, instrumenti za fiksno ortodontijo, natezalci

matric, hrošči). Tudi te instrumente je potrebno po vsaki uporabi sterilizirati. Če

sterilizacija, predvsem zaradi toplotne neobstojnosti ni mogoča, zadošča tudi razkuževanje

z zelo učinkovitimi razkužili po vsaki uporabi.

Nekritični inštrumenti so instrumenti ali medicinske naprave, ki pridejo v stik samo z

intaktno površino kože (zunanji deli rentgenskih glav, lopatke za mešanje cementov in

odtisnih mas, ključi za snemne ortodontske aparate,…). Ker je tveganje prenosa okužbe s

temi inštrumenti zelo majhno, zadošča razkuževanje z učinkovitimi razkužili po vsaki

uporabi.

Jeklene svedre steriliziramo s suho toploto (zaradi korozije) v steklenih posodah in jih

uporabimo še isti dan, če pa želimo sterilne svedre hraniti dalj časa, jih moramo pred

sterilizacijo zaviti v folijo, ki jo moramo označiti z datumom zaradi evidentiranja

sterilnosti. Obvezne so kontrole sterilizacije (1x mesečno opravimo biološki nadzor) in

vsakodnevno evidentiranje sterilizacije (potrebno voditi dnevnik dela) (Gliha et al., 2004).

5.3 Razkuževanje delovnega mesta in površin

Pomemben element čimbolj aseptičnega dela je tudi čista ordinacija. Po delu z vsakim

pacientom je obvezna dvofazna dezinfekcija delovnih površin, kot so (delovna mizica za

inštrumente, ročaji in stikala, barvni ključi, funkcionalna konica halogenske svetilke,

nastavek za sesalec, pljuvalnik in vse drugo kar pride v stik s pacientom in izločki). Na

koncu delovnega dne je potrebno vse površine, ki so se lahko kontaminirale z izločki in

tiste, ki se jih pogosto dotikamo z rokami ali se jih z rokami dotika pacient, najprej obrisati

s pomočjo ustreznega čistila, nato pa razkužiti z ustreznim razkužilom za delovne površine.

Čistilno osebje dnevno oziroma turnusno čisti ordinacijo, čakalnico, rtg kabinet in zobni

laboratorij.


47

5.4 Zaščita pacientov in osebja

Pri zaščiti pacientov je obvezna uporaba plastičnih kozarcev, sesalcev in slinčkov za

enkratno uporabo. Za vsakim pacientom je potrebno opraviti dvofazno dezinfekcijo

turbinskih nastavkov, kolenčnikov, ročnikov in puhal za vodo in zrak (iz nasadnih

inštrumentov, nastavka za čiščenje zobnega kamna in puhala za vodo in zrak z vključitvijo

stroja izpustimo vodo in zrak, kar izvajamo 20-30 sekund in s tem mehansko odstranimo

vse ostanke sline, krvi in mikroorganizmov iz cevi). Priporočljivo je prebrizgavanje turbin

z izpuščanjem vode pred začetkom delovnega dne in pred vsakim novim pacientom. Za

vsakim pacientom sledi tudi dvofazna dezinfekcija vseh delovnih površin, kot so delovna

mizica za inštrumente, ročaji in stikala, barvni ključi, funkcionalna konica halogenske

svetilke, nastavek za sesalec, pljuvalnik in vse ostalo, kar pride v stik s pacientom (Gliha et

al., 2004).

Zaščita osebja:

• uporaba osebnih zaščitnih sredstev (rokavice, maske, pokrivala, očala,…);

• zagotovitev zadostne količine zaščitnih, delovnih oblek in perila (dnevna oz.

sprotna menjava ob onesnaženju);

• higiena in zaščita rok v ordinaciji po navodilih;

• izvajanje zaščitnega cepljenja (zdravstveni delavci naj bodo cepljeni proti

virusnemu hepatitisu B, ošpicam, mumpsu, rdečkam in noricam, če jih še niso

preboleli in proti influenci) (Dragaš, Škerl, 2004).

5.5 Ravnanje z ostrimi predmeti in predmeti za enkratno uporabo

Delo je potrebno organizirati varno. Ostre predmete (igle,skalpele) je potrebno neposredno

po uporabi odlagati v namenske zbiralnike iz trde plastike. Rumena ali rdeča barva

zbiralnikov je dogovorjena barva za shranjevanje kontaminiranih ostrih predmetov, ki nas

opozori na nevarne odpadke. Nenadzorovana vmesna odlaganja so nevarna, saj lahko

kontaminirajo okolico ali se lahko pri delu poškodujemo z uporabljenimi ostrimi predmeti.

Igle in brizge po uporabi ne razdvajamo, igel ne ščitimo po sistemu (roka proti roki), ker

lahko pride do vbodov. Zaščito že uporabljenih ostrih predmetov izvajamo po predpisanem


48

postopku z uporabo posebnih pripomočkov za varno embaliranje uporabljene igle ali

drugega ostrega predmeta. Zbiralnike polnimo do 3/4, da ne ogrožamo drugih, ki bodo

sodelovali pri odstranjevanju,izberemo primerno velikost zbiralnika za količino ostrih

predmetov in jih redno odstranjujemo (1krat tedensko v zbiralno enoto za kužne odpadke

(Gubina et al., 2002).

Največ možnosti za prenos okužbe s krvjo je pri vbodih in vrezninah z uporabljenimi

ostrimi predmeti, zato je potrebno natančno upoštevati splošne previdnostne ukrepe za

preprečevanje okužb s krvjo in posebej pozorno delati z iglami in drugimi ostrimi

predmeti.

Vsaka zobozdravstvena enota mora imeti natančno predpisane delovne postopke, s

katerimi morajo biti seznanjeni vsi zaposleni in natančna navodila za ravnanje ob

incidentu. To določa Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB-UPB1) (2006) in Pravilnik o

pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih

okužb (1999, 2006).

Ukrepi ob incidentu z okuženim ostrim predmetom:

• na mestu poškodbe iztisnemo kri oziroma pustimo, da odteka, razkuževanje

vbodnega mesta z alkoholnim razkužilom 2 do 3 minute da se posuši, nato rano

oskrbimo (pokrijemo z nepropustnim obližem);

• prijava in evidentiranje odgovorni osebi;

• poizpostavitvena zaščita, ki jo izvaja infektolog (Gubina et al., 2002).

Nezgode preprečujemo z usposabljanjem zdravstvenega osebja, vajo in spreminjanjem

postopkov dela z uporabo varnejših ostrih predmetov in kreativnejših delovnih tehnik in s

preverjanjem poznavanja delovnih postopkov.

Inštrumente za enkratno uporabo (igle, skalpele) uporabimo samo pri enem pacientu in jih

po uporabi zavržemo v namenske zbiralnike. Ti elementi niso narejeni za čiščenje,

dezinfekcijo in sterilizacijo ter ponovno uporabo (Gubina et al., 2002).


49

5.6 Razkuževanje odtisov, protez, mostičkov in prevlek

Osnovni cilj razkuževanja protetičnih izdelkov je preprečevanje navzkrižne okužbe,

prenosa patogenih mikroorganizmov s pacienta na pacienta, s pacienta na osebje in

obratno. Cilj razkuževanja je uničenje transportne flore in zmanjšanje števila bakterij ustne

flore.

Vse protetične odtise in izdelke v različnih fazah dela je potrebno takoj po delu sprati pod

tekočo, hladno vodo, da odstranimo slino in kri. Spiranja ne izvajamo pri umivalniku za

umivanje rok. Po spiranju odložimo izdelke v primerno posodo s pokrovom, v katerem je

ustrezno razkužilo. Po ustreznem času razkuževanja izdelek ali odtis speremo pod tekočo,

hladno vodo, ga nato vložimo v PVC vrečko, v kateri se zadržuje primerna vlaga, izdelek

pa je izoliran. Vrečko opremimo še s podatki pacienta, izpolnimo delovni nalog na

katerega napišemo, da je izdelek razkužen. Razkuževanje izvajamo po posegu v zobni

ambulanti, to je pred dostavo v zobotehnični laboratorij in po dostavi iz laboratorija, to je

pred posegom v zobni ambulanti (Gliha et al., 2004).

5.7 Razkuževanje v zobotehničnih laboratorijih in v rentgenskih kabinetih

Postopek razkuževanja obvezno opravimo tudi pri izdelkih, ki pridejo iz zobotehničnega

laboratorija nazaj v ambulanto. V pacientova usta morajo razkuženi in pod tekočo vodo

sprani protetični izdelki.

Prav tako je razkuževanje potrebno izvajati v rentgenskih kabinetih – za vsakim pacientom

sproti razkuževanje plastičnih XCP nastavkov, držal in ugriznih plastičnih pripomočkov

(razkuževanje v banjici in nato spiranje pod tekočo vodo) in razkuževanje delov rtg aparata

(tubus) po stiku s pacientom (dvofazna dezinfekcija z robčki) (prav tam, str. 59).

5.8 Odstranjevanje odpadkov v zobozdravniških ordinacijah

Ravnanje in odstranjevanje odpadkov v zdravstvu določajo Zakon o varstvu okolja (2006,

2008), Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in


50

veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskavah (2008), Uredba o ravnanju z

amalgamskimi odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo

povezanih raziskavah (2008) in Uredba o ravnanju z odpadki (2008).

Odpadki v zdravstvu se delijo v naslednje skupine:

• ostri predmeti,

• odpadki, ki z vidika preventive pred infekcijo zahtevajo posebno ravnanje pri

zbiranju in odstranitvi-infektivni odpadki,

• odpadki, ki z vidika preventive pred infekcijo ne zahtevajo posebnega ravnanja,

• kemikalije, ki vsebujejo nevarne snovi,

• kemikalije, ki ne vsebujejo nevarnih snovi,

• citotoksična in citostatična zdravila,

• zdravila,

• amalgamski odpadki,

• embalaža,

• mešani komunalni odpadki (Načrt gospodarjenja z odpadki, 2006).

Odpadke je potrebno na mestu njihovega nastanka odlagati v posode ali vreče, ki so

namenjene shranjevanju odpadkov iz zdravstva, ločeno po vrstah. Posode ali vreče so iz

materialov, ki so v skladu s standardi. Odpadki se shranjujejo in začasno skladiščijo v

posodah, na katerih je vidna oznaka o vrsti odpadka. Pomembno je, da se ne mešajo z

drugimi odpadki, oziroma ne mešajo med seboj, če gre za različne vrste odpadkov.

Odpadna embalaža se zbira ločeno od odpadkov iz zdravstva. Odpadki se redno oddajajo

zbiralcu (ki ima s strani Ministrstva za okolje, prostor in energijo pooblastilo za prevzem

odpadkov) v posodah, na katerih so zapisani podatki o mestu nastanka, času nastanka,

vrsti, po klasifikacijskih številkah. O oddaji odpadkov iz zdravstva se vodi evidenca. Za

pravilno ravnanje z odpadki iz zdravstva je določena odgovorna oseba. Odpadki se

shranjujejo in začasno skladiščijo v zbiralnici odpadkov. Prostor mora biti označen z dobro

vidnim napisom in oznako, ki označujeta namen prostora, prepovedujeta vstop

nepooblaščenim osebam ter opozarjata na možnost ogrožanja zdravja ljudi. V

zobozdravstveni dejavnosti se poleg odpadkov iz zdravstva ločeno zbirajo tudi amalgamski

odpadki, ki se na mestu njihovega nastanka z uporabo filtrov ali ločevalnikov v


51

zobozdravstvenih ordinacijah izločajo iz odpadne vode (Načrt gospodarjenja z odpadki,

2006).

Dosledno izvajanje higienskih postopkov po dogovorjenih standardih je pogoj, da

zmanjšamo tveganje za okužbo pacientov, zobozdravstvenih delavcev in okolja (Gliha et

al., 2004).


52

6 ZAKLJUČEK

Zobozdravniki in medicinske sestre so pri svojem delu v zobni ambulanti ena izmed

najbolj izpostavljenih skupin najrazličnejšim mikroorganizmom in paranteralno

prenosljivim virusnim okužbam. Živimo v času, ki v naš vsakdan prinaša najrazličnejše

nalezljive bolezni, med katerimi se v zobozdravstvu izpostavlja predvsem hepatitis B, C in

aids.

Za preprečitev širjenja in nadzor ogrožajočih okužb imamo na nacionalni ravni pravno

urejen nadzor terapevtskih in negovalnih postopkov z vidika zaščite pred infekcijo. Razvoj

gre v smer uvajanja manj invazivnih postopkov in varnejših pripomočkov, ki so manj

ugodni za razvoj mikroorganizmov. Metode dela in nadzora so standardizirane. Standardi

predstavljajo pomemben element zagotavljanja kakovosti in sodobne zdravstvene nege,

tudi na področju zobozdravstva. Zagotavljanje kakovosti ni enkratno, dokončno dejanje,

temveč stalen proces, ki zahteva stalno izboljševanje lastnosti izdelkov, storitev in kadrov.

Nujno potrebno je nenehno poučevanje zdravstvenih delavcev na področju obvladovanja in

preprečevanja najrazličnejših okužb, kajti dejstvo je, da že pridobljeno znanje in vedenje o

higieni, načinih nastanka, preprečevanju in obvladovanju okužb je potrebno stalno

obnavljati ne le teoretično, ampak tudi s praktičnimi vajami in osebnim zgledom. Zaradi

obilice informacij, ki jih danes človek vsak dan prejme, in življenjske naglice se lahko

zgodi, da mnoga znanja gredo v pozabo, zato je nujno vseživljenjsko izobraževanje.

Znanje in konstantno izobraževanje je nujno. Potrebno je za medicinske sestre in zdravnike

zaradi njihove strokovnosti in pravne odgovornosti in zaradi samega pacienta, saj okužbe

lahko ogrozijo zdravje, ki je neposredno povezano s kakovostjo življenja in zdravjem

njegovih najbližjih.

Dezinfekcija in sterilizacija postajata vedno odločilnejša dejavnika varnega in

kakovostnega zobozdravniškega dela.

Dosledno izvajanje higienskih postopkov po predpisanih standardih v zobni ambulanti

(pravilna in natančna dezinfekcija delovnega mesta in inštrumentov, vsakodnevna


53

sterilizacija inštrumentov združena s higieno rok) je dolžnost zobozdravstvenih delavcev.

Dolžnost zobozdravstvenih delavcev je, da pri delu ne ogrožajo pacientov in tudi sebe

varujejo pred okužbo, zato je pomembno, da svoje delo opravljajo strokovno, odgovorno,

natančno in etično z zavestjo, da je zdravje in ohranitev zdravja najpomembnejše.

Da bi lahko medicinske sestre v zobozdravstvu dosledno izvajale zahtevane ukrepe za

preprečevanje prenosa okužb, je potrebno dosledno upoštevati higienske standarde oziroma

pravila, ki natančno določajo higienske postopke, ki jih moramo izvajati v zobozdravstvu.

V pravilih je opisan pravilen postopek čiščenja, dezinfekcije in sterilizacije nasadnih

instrumentov, zobozdravniških instrumentov in drobnega instrumentarija ter razkuževanje

zobnoprotetičnih izdelkov. Zelo pomemben je tudi nadzor nad sterilizacijo, kontrola

sterilnosti, evidenca sterilnosti in shranjevanje steriliziranega materiala. Dosledno izvajanje

higienskih postopkov po dogovorjenih standardih je pogoj, da zmanjšamo tveganje za

okužbe.

Cilj doslednega in natančnega izvajanja higienskih postopkov v zobni ambulanti je

preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni na druge paciente, sebe in okolje.

Čisto, prijazno in pred okužbo varno okolje poveča kakovost zobozdravstvenih storitev.


54

ZAHVALA

Najprej gre zahvala mentorici viš. predav. mag. Milici Lahe in somentorju mag. Marjanu

Frangežu, dr. med. za strokovno vodenje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se svoji družini, ki je potrpežljivo prenašala moje dobre in slabe trenutke v

času celotnega šolanja.

Posebej pa bi se zahvalila moji prijateljici Heleni, sestrični Andreji in Larisi za vso pomoč

pri izdelavi diplomskega dela. Enako pa gre zahvala tudi vsem mojim najbližjim in

sodelavcema Aleksandru in Iris, ki so me v času študija vzpodbujali in vlivali veliko

pozitivne energije.

Brez vseh teh dobrih ljudi diploma ne bi postala resničnost. Hvala vsem.


55

LITERATURA

− Dragaš A. Z. Preprečevanje infekcij v zobozdravstvu. Ljubljana: Medicinska fakulteta,

1991.

− Dragaš A. Z., Preprečevanje infekcij v zdravstvenih ordinacijah. Ljubljana: DZS, 1993.

− Dragaš A. Z. Mikrobiologija z epidemiologijo. Ljubljana: DZS, 1998.

− Dragaš A. Z. Razkuževanje in razkužila. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1999; 256-

259.

− Dragaš A. Z., Škerl M. Higiena in obvladovanje okužb, Izbrana poglavja. Ljubljana:

Založba ZRC, 2004.

− Gliha M., Hegler I., Lunar M., Skopec V., Higienski standardi v zobozdravstvu – Pot h

kakovostni zdravstveni negi. Zobozdravstveni vestnik. 2004; 59: 53-60.

− Gubina M., Dolinšek M., Škerl M. Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska

fakulteta Univerze v Ljubljani, Klinični center Ljubljana, 2002.

− Marolt - Gomišček M., Radšel – Medvešček A. Infekcijske bolezni. Ljubljana: Založba

Tangram, 2002.

− Seme K., Poljak M. Zbornik predavanj podiplomskega izobraževanja. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Katedra za maksilofacialno in oralno

kirurgijo, 2001.


56

VIRI

− Načrt gospodarjenja z odpadki. Zasebna zobna ambulanta Apex, d.o.o.. 2006.

− Pravilnik o pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja

bolnišničnih okužb. Uradni list Republike Slovenije št. 74/1999, 92/2006.

− Šukunda M., Tasič A., Verdenik M., Vinder N., Weber P., Žitko C. L. Poti prenosa

mikroorganizmov v zobozdravniških ordinacijah. 2007. Dosegljivo na:

shrani.si/f/3e/pb/voFkLN4/ 8-poti-prenosa-mikroorga.doc (15.01.2009).

− Uredba o ravnanju z amalgamskimi odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene

dejavnosti in z njo povezanih raziskavah. Uradni list Republike Slovenije št. 89/2008.

− Uredba o ravnanju z odpadki. Uradni list Republike Slovenije, št. 34/2008.

− Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske

dejavnosti ter z njima povezanih raziskavah. Uradni list Republike Slovenije št.

89/2008.

− Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB-UPB1). Uradni list Republike Slovenije št.

33/2006.

− Zakon o varstvu okolja (ZVO-1-UPB1). Uradni list Republike Slovenije, št. 39/2006,

70/2008.

Documents

DEZINFEKCIJA IN STERILIZACIJA V ZOBNI AMBULANTI · Anja Jošt: Dezinfekcija in sterilizacija v zobni ambulanti 4 Pasterizacija je segrevanje teko čin pri 62 do 65 oC 30 min ali pri