Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za predšolsko vzgojo
DIPLOMSKO DELO
Sara Fridrih
Maribor, 2017
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za predšolsko vzgojo
Diplomsko delo
VPLIV RAZLIČNIH METOD DELA NA RISANJE
ČLOVEŠKE FIGURE V PREDŠOLSKEM
OBDOBJU
Mentor: Kandidatka:
doc. dr. Tomaž Zupančič Sara Fridrih
Maribor, 2017
Lektorica:
Ana Žagar, mag. prof. slov. j. in knj.
Prevajalka:
Ana Berdelak Potočnik, univ. dipl. prof. ang. j. in soc.
ZAHVALA
»Sreča ni ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, če se delo
dobro opravi
in če imaš nekoga rad« (Tone Pavček).
Iskreno se zahvaljujem doc. dr. Tomažu Zupančiču za vso pomoč,
vodenje, odzivnosti, koristne nasvete in strokovno pomoč pri izdelavi
diplomskega dela.
Iskreno se zahvaljujem tudi ravnateljici in podravnateljici Vrtca Oton
Župančič Slovenska Bistrica za pomoč pri organizaciji izvedbe likovnih
dejavnosti.
Iskrena zahvala tudi družini in Marku za vso čustveno in moralno podporo.
Brez vas mi ne bi uspelo.
Hvala še enkrat vsem, ki ste kakor koli pripomogli, da sem prišla do cilja.
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Sara Fridrih, roj. 27. 5. 1994, študentka Pedagoške fakultete
Univerze v Mariboru, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je zaključno delo
Vpliv različnih metod dela na risanje človeške figure v predšolskem
obdobju pri mentorju doc. dr. Tomažu Zupančiču avtorsko delo. V
diplomskem delo so uporabljeni viri in literatura konkretno navedeni; teksti
niso prepisani brez navedbe avtorjev,
__________________
(Podpis študentke)
Maribor, ___________________
POVZETEK
V teoretičnem delu smo s pomočjo strokovne literature predstavili vlogo in
pomen likovnega izražanja, vizualno mišljenje, risanje in njegove zmote ter
razvoj otrokovega likovnega izražanja glede na risanje človeške figure. V
nadaljevanju smo predstavili poglavje risanje človeške figure in podrobno
opisali posamične faze. Predstavili smo še značilnosti likovnega izražanja
in različne metode dela.
V empiričnem delu diplomske naloge smo želeli ugotoviti, kako vizualne in
verbalne metode vplivajo na risanje človeške figure. Zanimalo nas je, ali se
pojavljajo razlike v upodabljanju podrobnosti pri risanju človeške figure
glede izbrane metode. V ta namen smo si pripravili dve vzporedni pripravi,
ki sta se razlikovali v uporabi metod, in jih izvedli v šestih oddelkih otrok
starih 4–6 let v vrtcu Otona Župančiča Slovenska Bistrica, enota Ciciban. V
raziskavo je bilo vključenih 111 otrok, od tega smo s 56 otroki izvedli likovno
dejavnost z verbalno metodo, z ostalimi 55 pa z izvedbo vizualne metode.
Pridobljene izdelke smo analizirali in jim izračunali absolutne in odstotne
frekvence ter jih tabelarično in grafično prikazali ter interpretirali.
Ključne besede: človeška figura, likovne dejavnosti, metode dela,
predšolski otrok, risanje.
ABSTRACT
The theoretical part of the thesis is based on scientific literature and it
presents the role and the importance of artistic expression, visual thinking,
and drawing and its predicament and development of the child's artistic
expression in relation to human figure drawing. The theoretical part of the
thesis also includes the chapter that focuses on human figure drawing and
it gives a detailed description of the individual phases. Furthermore, the
characteristics of the artistic expression and a variety of methods are
presented.
The empirical part of the thesis focuses on the effect of visual and verbal
methods on the human figure drawing. We were interested in the
differences based on the selected method in the depiction of details while
drawing human figures. We prepared two parallel lesson plans, which
differed in the application of methods. These two lesson plans were used in
Oton Zupančič Kindergarten in Slovenska Bistrica, more specifically in six
kindergarten classes, age range 4-6 years, in the so called Ciciban unit. The
study included 111 children and it was divided into two parts, so that 56
children participated in art activities that implemented verbal method and 55
children participated in art activities that implemented visual methods.
Acquired products are analysed and absolute and percentage frequencies
are calculated. The results are interpreted and presented through charts
and graphs.
Keywords: human figure, artistic activities, working methods, preschool
children, drawing.
KAZALO VSEBINE
1 Uvod .................................................................................. 1
2 Teoretični del .................................................................... 2
2.1 Vloga in pomen likovnega izražanja ........................................ 2
2.2 Vizualno mišljenje...................................................................... 2
2.3 Zmote in napake pri risanju ...................................................... 3
2.4 Razvoj otrokovega likovnega izražanja glede na risanje
človeške figure v predšolskem obdobju ........................................... 7
2.5 Risanje človeške figure ............................................................. 8
2.5.1 Doba čečkanja – od drugega do tretjega leta ....................... 8
2.5.2 Doba glavonožcev – od tretjega do četrtega leta ................. 9
2.5.3 Obdobje atributov – okoli četrtega leta ............................... 11
2.5.4 Razlikovanje spola – okoli petega leta ................................ 12
2.5.5 Pojav profila in živali – od petega do šestega leta .............. 13
2.5.6 Gibanje figure – okoli šestega leta ...................................... 13
2.6 Značilnosti likovnega izražanja .............................................. 14
2.7 Metode dela .............................................................................. 19
2.7.1 Verbalne metode dela ........................................................ 21
2.7.2 Vizualne metode dela ......................................................... 24
2.7.3 Praktično manipulativne metode......................................... 26
3 Empirični del ................................................................... 29
3.1 Namen ....................................................................................... 29
3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev ........................................ 29
3.2.1 Raziskovalna vprašanja ...................................................... 29
3.2.2 Raziskovalne hipoteze ........................................................ 29
3.3 Metodologija ............................................................................ 30
3.3.1 Raziskovalne metode ......................................................... 30
3.3.2 Raziskovalni vzorec ............................................................ 30
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ................................................. 30
3.3.4 Organizacija zbiranja podatkov........................................... 30
3.3.5 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov .............. 31
3.3.6 Postopki obdelave podatkov ............................................... 32
3.4 Rezultati in interpretacija ........................................................ 32
3.5 Sklep ......................................................................................... 46
Literatura ............................................................................... 48
KAZALO SLIK
Slika 1: Doba glavonožcev (Hočevar idr., 1980, str. 20) .......................... 10
Slika 2: Doba atributov (Hočevar idr., 1989, str. 21) ................................ 11
Slika 3: Otrok si pri nakazovanju spola pomaga z različnimi dodatki. Ženski
je dodal metlo (Hočevar idr., 1980, str. 22) .............................................. 12
Slika 4: Na tej risbi je otrok večkrat uporabil preprost simbol kroga, iz
katerega žarčijo ravne črte v vse smeri. S tem simbolom je na sliki
upodobil sonce, oči in snežinke. .............................................................. 15
Slika 5: Smuči so postavljene vodoravno in ne navpično, zato skupaj z
nogami tvorijo pravi kot (90°). Otrok je na risbi upodobil maksimalno
razliko smeri. ............................................................................................ 16
Slika 6: Na risbi je otrok smučarskemu skakalcu upodobil tudi lase, ki se
sicer ne vidijo, ampak ve, da jih človek ima. ............................................ 17
Slika 7: Na risbi je otrok upodobil smučarskega skakalca, ki se pelje po
zaletišču skakalnice. Otrok je pregib v kolenih upodobil z loki, kar pomeni,
da še ne obvlada risanja kvadrata. .......................................................... 18
Slika 8: Risba je primer zvračanja. Tako gledalci kot tudi smreke so
obrnjeni na glavo, kar pomeni, da ne gre za upodabljaje realne lege figur
glede na talno črto, ampak za odnose med posameznimi motivi. ............ 19
Slika 9: Narisana figura je v drži pristanka oziroma smučarskem slogu
telemark. Deček je pregib upodobil v kolenu............................................ 33
Slika 10: Štiriletni otrok je upodobil smučarskega skakalca na zaletišču
skakalnice. Opazimo lahko pregib v kolenu. ............................................ 34
Slika 11: Šestletni deček je upodobil smučarskega skakalca na zaletišču
skakalnice. ............................................................................................... 34
Slika 12: Otrok je upodobil pristanek smučarskega skakalca. Na risbi je
deklica nakazala pregib s pokrčenim kolenom. ........................................ 35
Slika 13: Risba z uporabo verbalne metode. Na risbi lahko opazimo veliko
podrobnosti, ki so vezane na človeško figuro (oprema, glava, vrat, oči,
usta, nos, lasje, prsti, napis). ................................................................... 38
Slika 14: Risba z uporabo verbalne metode. Na risbi lahko opazimo veliko
podrobnosti (glava, vrat, oči, usta, nos, lasje, prsti, zobje, ušesa). .......... 39
Slika 15: Risba z uporabo verbalne metode. Na risbi so upodobljene
podrobnosti, vezane na človeško figuro (oprema, glava, oči, usta, prsti,
napis). ...................................................................................................... 39
Slika 16: Risba z uporabo vizualne metode. Figura je upodobljena s
podrobnosti, ki so vezane na človeško figuro (oprema, glava, vrat, oči,
usta, nos, lasje, prsti, napis). ................................................................... 40
Slika 17: Figura je upodobljena z uporabo vizualne metode. Narisana
figura ima upodobljene podrobnosti, vezane na človeško figuro (oprema,
glava, vrat, oči, usta, nos, prsti, napis). .................................................... 40
Slika 18: Šestletna deklica je na risbi upodobila precej podrobnosti,
nevezanih na človeško figuro (zaletišče, doskočišče, smreke, snežinke) 43
Slika 19: Pri tej likovni zaposlitvi smo uporabili vizualno metodo. Opazimo
lahko podrobnosti, nevezane na človeško figuro (zaletišče, napis, hiša,
kamera). ................................................................................................... 44
Slika 20: Na tej risbi lahko opazimo podrobnosti, nevezane na človeško
figuro (sonce, oblak in talna črta). ............................................................ 44
Slika 21: Na risbi lahko opazimo podrobnosti, nevezane na človeško figuro
(sonce, pokal, stopničke). Pri tej likovni zaposlitvi smo uporabili vizualno
metodo. .................................................................................................... 45
KAZALO TABEL
Tabela 1: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) razlik med verbalnimi in
verbalnimi metodami pri risanju človeške figure v gibanju. ...................... 32
Tabela 2: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) podrobnosti, vezane na
človeško figuro. ........................................................................................ 36
Tabela 3: Srednja vrednost (x) upodobljenih podrobnosti, vezanih na
človeško figuro glede na metodi. .............................................................. 41
Tabela 4: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) podrobnosti, nevezanih na
človeško figuro. ........................................................................................ 41
Tabela 5: Srednja vrednost upodobljenih podrobnosti, nevezanih na
človeško figuro. ........................................................................................ 45
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Primerjava med verbalnimi in vizualnimi metodami v podrobnostih,
vezanih na človeško figuro. ...................................................................... 37
Graf 2: Primerjava med verbalnimi in vizualnimi metodami v podrobnostih,
nevezanih na človeško figuro. .................................................................. 42
1
1 Uvod
Otroci imajo prirojeno željo in sposobnost po izražanju. Odkrivajo lasten
način, kako bodo izrazili svoje izkušnje s svetom okoli njih. Med praktičnim
usposabljanjem smo od otrok nemalokrat slišali prošnjo, če jim lahko
narišemo zvezde itd. V takšnem primeru je najbolje, da se obrnemo na
metode, se pravi, da poiščemo kakšno knjigo o zvezdah, si jih pogledamo
na nočnem nebu ali pa se z njimi pogovorimo.
Za pisanje diplomske naloge z naslovom Vpliv različnih metod dela na
risanje človeške figure v predšolskem obdobju smo se odločili, ker mislimo,
da so metode dela edini sprejemljiv način, ko nas otrok prosi, naj mu
narišemo želeno stvar.
V praksi lahko zasledimo, da se nemalokrat pojavi risanje odraslih.
Vzgojitelji in drugi, ki imajo pomembno vlogo v otrokovem življenju, bi se
morali izogniti risanju otrok. Ne gre torej za to, da more biti izdelek na koncu
odraslim všeč, od otrok pričakujemo, da bodo realni videz čim prej upodobili.
Njihova zgodnja dela bi morali spoštovati, saj otrok tako izraža in spoznava
svet, ki ga obdaja. Namesto, da jim vsiljujemo svoje popačene predstave v
svetu, jim omogočimo možnost, da dobijo predstave s konkretno izkušnjo
oziroma, kadar to ni mogoče, jo zamenjamo z dobrimi fotografijami,
videoposnetki resničnega sveta.
2
2 Teoretični del
2.1 Vloga in pomen likovnega izražanja
Likovno izražanje ima dvojno nalogo. Osnovna naloga likovnega izražanja
v mlajšem obdobju se kaže v funkciji pripomočka pri otrokovem
spoznavnem razvoju, njen pomen pa je tudi v skrbi za razvoj likovno
ustvarjalnega človeka (Vrlič, 2001, str. 13).
Likovno izražanje mlajših se odraža preko otrokovega kognitivnega razvoja
in predstavlja sredstvo, s katerim otrok spoznava, raziskuje in si razlaga
svet okoli sebe. Odrasli lahko z resničnostjo okrog sebe manipuliramo na
najrazličnejše načine. Ob neznanem se lahko obrnemo na naše znanje,
pogledamo knjigo ali kako drugače pridemo do primernih informacij. Otrok
teh možnosti še nima, zato z gibanjem in ostalimi čuti na veliko proučuje
svet, obenem pa riše (Prav tam, str. 13).
2.2 Vizualno mišljenje
Vizualno mišljenje je proces, ki pomaga spoznati vidni svet in odnose v njem
(Prav tam, str. 23).
Po besedah Zupančiča (2014, str. 7) je vizualno mišljenje integriran del
človekovega mišljenja, ki se ukvarja z razumevanjem vidnega, prostorskimi
predstavami, razumevanjem oblik, odnosov v prostoru, bližnjim in daljnim,
velikim in malim, temnim in svetlim. Vse te prostorske relacije pa je mogoče
razumeti le skozi proces upodabljanja.
Ne gledamo samo z očmi, ampak s celotnim vizualnim sistemom. Vizualni
sistem nastopa kot celota. V očesu najdemo pomembne dele:
3
Zenica, ki samodejno regulira optimalno količino vpadle svetlobe. Pri
svetlobi se zoži, v mraku razširi.
Leča projicira na mrežo pomanjšano in obrnjeno sliko vidnega polja.
Mrežnico tvorijo čepki, ki so specializirani za gledanje pri močni svetlobi,
zlasti podnevi, in omogočajo točno zaznavanje oblik in barv.
Vidni živec prevaja živčne impulze v višje možganske centre (Butina, 1995,
str. 52–53).
Predšolsko obdobje je obdobje najintenzivnejšega razvoja. Otrok v tem
obdobju na vizualnem in likovnem področju vsak dan spoznava nove stvari.
Za razvoj vizualnega mišljenja je brezpogojno, da otrok svoje vizualne vtise
premisli sam, brez vpliva odraslih, še bolje pa je, da jih premisli na vizualni
način (Zupančič, 2014, str. 7).
Otroška likovna dela so še posebej primerna za proučevanje vizualnega
mišljenja, ker niso obremenjena s pravili likovne artikulacije (npr. linearna
perspektiva) in načini izražanja (Erjavec, 2011, str. 158).
2.3 Zmote in napake pri risanju
»Risanje je osnovni način, kako likovne misli prenesemo v vidno obliko«
(Tomšič Čerkez in Tacar, 2010, str. 9).
Najbolj osnovno likovno področje na predšolski stopnji je risanje. Otrok
mora imeti vedno na voljo preprosta risala, ki jih je zmožen uporabljati, ter
različne podlage, na katere lahko riše. Z risanjem si na likovni način razlaga
svet, ki ga obdaja, spoznavi prostorske odnose in vizualne značilnosti
predmetov in pojavov. Pobuda za risanje so primerne šolske table, krede in
gobice, kjer otrok ni obremenjen z izdelkom. Otrok se pri risanju na tablo
4
zaveda začasnosti risb, zato spontano raziskuje, popravlja in dopolnjuje
svoja risarska razmišljanja (Vrlič, 2001, str. 69–70).
Otroci risati začnejo že v prvih letih svojega življenja, ne da bi jih kdo
spodbujal, kar kaže na to, da je risanje zanje nujno. Otroci rišejo, ker ima
risanje določeno vlogo pri njihovem duševnem in telesnem razvoju, z
odraščanjem pa večina posameznikov risanje opusti (Rački, 2010, str. 7).
Potreba po risanju se razvija tako kot potreba po igri, gibanju in govoru
(Pogačnik-Toličič, Vipotnik in Jernejec, 1986, str. 9).
V nadaljevanju bomo opisali nekaj napak, ki se pojavljajo pri risanju.
• Risanje otrokom in »učenje risanja«
Otroka je odveč »učiti risati«, kako se pravilno upodobi določen motiv.
Kadar nas prosi, naj mu narišemo izbran motiv, je edini dovzeten odziv na
prošnjo verbalna spodbuda. Otroka besedno vodimo skozi proces likovnega
analiziranja videnega. Pri tem ni nikakršnih bližnjic. Otrok mora sam
razmisliti in videnemu poiskati podobno obliko (Zupančič, 2014, str. 7).
Vzgojitelji in drugi, ki imajo pomembno vlogo v otrokovem življenju, bi se
morali izogibati risanju otrokom. Narisanih oblik otrok ne razume, posnema
jih zaradi avtoritete odraslega in zanemari svoje predstave.
Nedopustno je, da od otroka zahtevamo, da nariše drevo, če mu ne nudimo
pristnega stika z njim. Omogočimo mu, da se dotika, posluša, vonja,
opazuje itd. – vse to otrok likovno izrazi, kolikor razume (Kukman, 2007,
str. 11).
Gorjup (1999, str. 70) pravi, da risbe odraslih zahtevajo veliko več kot otrok
zmore, zato otroka zmedejo ali celo porušijo njegovo samozavest.
5
• Uporaba pobarvank v vrtcu
V predšolskem obdobju so nekakovostne pobarvanke odsvetovane. Otrok
na takšen način sprejme likovni znak odraslega. Moramo mu dati možnost,
da sam počasi in postopno razvija likovne znake, ki so ustrezni razvojni
stopnji (Zupančič, 2014, str. 7).
• Ocenjevanje otroških izdelkov
Armstorng (1999, str. 129) pravi, da je kritika nedvomno sredstvo za pomor
ustvarjalnosti. Ocenjevanje otroških izdelkov pred otroki lahko v njih vzbudi
občutek manjvrednosti in posledično opuščanje risanja. Tudi pohvala lahko
zaduši potrebo po risanju. Neprimerne izjave, kadar komentiramo otrokovo
delo, so npr. »Res lepo!« ali »Ti pa si prava slikarka.« Namesto tega se na
otrokove izdelke odzovimo na pristen način, npr.: »Tvoje letalo je videti, kot
da leti tisoč petsto kilometrov na uro.«
Zavedati se moremo, da predšolski otrok zaznava svet predvsem čustveno
in ga na svoj način izraža. Otrok naj se čim več likovno izraža, tako kot on
zna. Ne uporabljamo izjav, kot so: »Kaj je to? To ni nič? Zakaj packaš?«.
Takšne izjave mu lahko pustijo dolgoročne posledice za razvoj. Namesto
tega, da otrokovo miselnost zaviramo, jo raje spodbujamo. Otroku ne damo
rešitve, če jo lahko poišče sam. Z vrinjenjem šablon ne bo sposoben priti do
svojih rešitev. Malčku moremo dati vedeti, da spoštujemo in sprejemamo
njegovo delo. Naj tolmači risbo sam, saj bomo le tako spoznali čudovit svet
njegove domišljije (Pogačnik-Toličič idr., 1986, str. 47).
• Popravljanje motivov, ki jih otrok nariše
Otrokovega izdelka nikoli ne smemo neposredno korigirati. Posnemanje
tujega likovnega dela nam pove, da otrok nima dovolj močne predstave o
motivu. V tem primeru mu predstavo o motivu obudimo in ga poskusimo
6
ponovno navdihniti za delo. Včasih otroci posnemajo svoje sosede, zato
dobimo več risb s podobno likovno zamislijo. Nesamostojnega otroka
moramo pazljivo in postopoma navajati na samostojnejše delo.
Posnemanje med vrstniki je manj nevarno kot posnemanje risb odraslih
(Gerlovič in Gregorač, 1968, str. 151).
Po besedah Pogačnik-Toliči idr. (1986, str. 16) v otroški risbi ni napak, so le
»manjše pomanjkljivosti«, ki po vsej verjetnosti za otroka niso pomembne.
Otroške risbe ne smemo spreminjati, popravljati.
• Risanje aplikacij in podobnega s strani odraslega
Otroku omogočimo, da lahko vidni svet spoznava na čim bolj neposredni
način. Otrok najboljšo predstavo o kravi dobi, kadar se nahaja v njenem
življenjskem prostoru. Takrat si ustvarijo celosten vtis o njeni velikosti,
vonju. Pojave vidnega sveta naj si otroci ogledajo v živo. Kadar to ni
mogoče, jih lahko nadomestimo s čim boljšimi nadomestki realnega sveta
(fotografije, diapozitivi ali videoposnetki). Otrokom nikoli ne prikazujemo
lastnih risb, saj tako dobijo nepopolne in lažne podobe o predmetih in
pojavih vidnega sveta (Vrlič, 2001, str. 136–137).
Mnogo odraslih otrokom vsiljuje svoje sheme in s tem zavira otrokov izraz
v risbi. Večina odraslih svoje vedenje utemeljuje s tem, da otrok samo čečka
in paca z barvicami, zato jih bodo oni naučili pravilno risati. Njihovo ravnanje
je zgrešeno. Otrok naj ima že v zgodnjem otroštvu na voljo papir, pisalo in
barve. Na takšen način mu bomo omogočili prosto pot za samostojni likovni
izraz (Pogačnik-Toličič idr., 1986, str. 12).
7
2.4 Razvoj otrokovega likovnega izražanja glede na risanje človeške
figure v predšolskem obdobju
Eden najpogostejših dejavnikov, ki ga rišejo predšolski otroci, je človeška
figura. Poučevanje risanja človeške figure je tisto področje likovnega
izražanja, ki je že od nekdaj zanimalo številne avtorje (Cox, 1993; povz. po
Marjanovič Umek in Lešnik Musek, 2001, str. 99).
Večina avtorjev meni, da se razvoj otrokovega likovnega izražanja odraža
v stopnjah, vendar pa stopnje dokaj različno določajo. Kljub nesoglasju, ki
se pojavlja, so dognali, da si faze sledijo v določenem zaporedju. Starost pri
posameznih fazah je okvirna (Hočevar, Berce-Golob in Prestor, 1980,
str. 17).
Otrokov razvoj ni tako zaporeden, kot si mislimo. Nespametno je trditi, da je
likovno izražanje vselej značilno za določeno starostno obdobje. Otroci
načeloma sledijo stopnjam razvoja, vendar lahko opazimo tudi
nasprotovanja. V otroških likovnih izdelkih lahko namreč zasledimo, da se
stopnje razvoja med seboj mešajo in prepletajo (Barnes, 1990; povz. po
Vrlič, 2001, str. 30).
Hočevar idr. (1980, str. 17–25) razvoj otrokovega likovnega izražanja od
drugega do sedmega leta glede na risanje figure delijo na šest faz:
1. doba čečkanja (od drugega do tretjega leta),
2. doba glavonožcev (od tretjega do četrtega leta),
3. doba atributov (okoli štirih let),
4. razlikovanje spola (okoli petega leta),
5. pojav profila in živali (od petega do šestega leta),
6. gibanje (okoli šestih let).
8
Horvat-Magajna, Hurlock, Tolčič (1998, cit. po Vrlič, 2001, str. 30) razvoj
likovnega izražanja delijo na:
1. stopnjo čečkanja (med drugim in tretjim letom),
2. stopnjo simboličnega risanja (med tretjim in šestim letom)
3. prehod k realističnemu risanju (od šestega leta naprej).
Viktor Lownfiled (1996, cit. po Vrlič, 2001, str. 30) razdeli otrokovo likovno
izražanje med drugim in sedmim letom na naslednje stopnje:
1. stopnjo čečkanja (med drugim in četrtim letom starosti),
2. predshematsko stopnjo (med četrtim in sedmim letom starosti).
Glede na način likovnega izražanja likovni razvoj ločimo na več obdobju oz.
stopenj:
1. stopnja likovnega izražanja s primarnimi simboli oz. stopnja
čečkanja,
2. stopnja likovnega izražanja s sekundarnimi simboli oz. stopnja
shematskega likovnega izraza,
3. stopnja intelektualnega realizma,
4. stopnja vizualnega realizma,
5. stopnja likovnega pojmovnega sistema (Duh in Vrlič, 2003, str. 16).
V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili nekatere od navedenih
stopenj.
2.5 Risanje človeške figure
2.5.1 Doba čečkanja – od drugega do tretjega leta
V tem obdobju izdelek za otroka nima pomena, ampak je pomembna
aktivnost. Stopnjo čečkanja lahko primerjamo s stopnjo čebljanja v razvoju
govora. Tako kot z velikim veseljem ustvarja glasove, tako z velikim
veseljem spremlja svet na dosegu rok (Vrlič, 2001, str. 32).
9
V obdobju čečkanja otrok riše spirale, vodoravnice in navpičnice, ki izražajo
prirojen občutek za ritem in ravnotežje. Ritem izvira iz ponavljajočega se
delovanja nekaterih organov (dihanje, srčni utrip). Od tod izvira lomljena
oblika črt, cik-cak (Hočevar idr., 1980, str. 18).
Psihologi ugotavljajo, da lahko stopnja oz. faza čečkanja nastopi že v
začetku drugega leta starosti, če otroka s papirjem in pisalom seznanimo
dovolj zgodaj. Otrok je začuden, ker njegovo pisalo pušča sled za seboj.
Takšne prve znake imenujemo gibalna sled ali motorična igra. Na tej
razvojni stopnji moramo otroku pustiti svobodo. Če mu želimo »pomagati«,
lahko zavrnemo njegovo gibalno dejavnost. Otrok v tej starosti še ni
sposoben trdo držati svinčnika v roki, zato so njegove čačke negotove. Ob
takem risanju otrok pridobiva našteto gibalnih izkušenj (Pogačnik-Toličič
idr., 1986, str. 22).
Hočevar idr. (1980, str. 19) pravijo, da čačke v tem obdobju ne pomenijo
ničesar določenega, zato je neprimerno, da otroke te starosti sprašujemo:
»Kaj si narisal?«. Tudi če bi nam odgovoril, bi si odgovore sproti izmislil.
2.5.2 Doba glavonožcev – od tretjega do četrtega leta
Okoli tretjega leta se nepovezane čačke zgostijo v sklenjeno obliko, t. i.
krog. Krog jim pomeni vse, kar želijo upodobiti, med drugim je lahko tudi
človeška figura (Duh in Vrlič, 2003, str. 17).
Psihologi takšno stopnjo risanja imenujejo glavonožec (Pogačnik-Toličič
idr., 1986, str. 21).
Prva risba človeške figure mlajšega otroka je bolj radovedne narave, glede
na to, da se na začetku zdi sestavljena zgolj iz glave, ki lahko vključuje
obrazne poteze, ter noge. Če so prisotne tudi roke, so pritrjene na glavo.
Dodane so lahko tudi druge podrobnosti, kot so lasje, ušesa, dlani ter
10
stopala. Človeška figura ima zelo redko trebuh ali trup. Definicija tako
upodobljene človeške figure je glava z nogami, ki nima izrazitega trupa,
narisanega ločeno od glave. Takšne vrste človeških figur so poimenovane
glavonožci oz. figure paglavca (Cox, 1993, str. 23).
Po mnenju Gerlovičeve in Gregorača (1968, str. 47–48) je navadno prva
stvar, ki jo otroci upodobijo, človek. Sprva je to krog, prekrižan z navpičnico
in vodoravnico. Krog je znak za vse telo, navpičnica in vodoravnica pa sta
izraz »občutka« za lastno pokončno držo, telesno ravnotežje. Izraz
»glavonožec«, ki ga uporabljamo za tako podobo, torej ni pravilen, ker otroci
s krogom »glave« izražajo tudi trup.
Gorjup (1999, str. 68) pravi, da ta čas prinese vstavek oči, nosa, ust ter
dodajanja rok in nog v krožno ali štirioglato obliko. Te krožne oblike ne
pomenijo zgolj glave, ampak celotno telo.
Najprej glavonožec lebdi v zraku, kasneje pa ga otrok postavi na spodnji
rob formata ali talno črto. Risba glavonožca je vedno enaka, ne glede na to,
ali je otrok risal sebe, mamo, očeta ali prijatelja, zato je nemogoče ugotoviti,
kdo je na risbi, če nam tega sam ne pove (Hočevar idr., 1980, str. 20).
Slika 1: Doba glavonožcev (Hočevar idr., 1980, str. 20)
11
2.5.3 Obdobje atributov – okoli četrtega leta
Pri štirih letih otrok dopolni figuro z okroglimi ali oglatimi oblikami, ko doda
glavo, vrat in trup. Otroka zamikajo atributi, podrobnosti. Dodajati začne
prste, lase, ušesa, ograjo zob in druge atribute, vendar jih ne postavlja
vedno na prava mesta (Prav tam, str. 21).
Gorjup (1999, str. 68) pravi, da gre za fazo dopolnjevanja risbe človeškega
telesa. Tako npr. v zelo velika usta narišejo številne velike zobe, celo po več
neenakih ušes, niz gumbov, neomejeno število prstov, ki se po načelu
avtomatizma nadaljujejo v prostor izven podobe. Pogačnik-Toličič idr.
(1986, str. 21) pišejo, da so pri štiriletnem otroku še vedno prisotni
glavonožci.
Hočevar idr. (1980, str. 21) nadaljujejo, da vzgojitelj na tej razvojni stopnji
od otroka ne sme pričakovati pravega števila prstov na roki, prav tako mu
ne sme očitati po zraku narisanih gumbov. Pri normalno razvijajočemu se
otroku se bo vse uredilo v pravem času in samo po sebi.
Slika 2: Doba atributov (Hočevar idr., 1989, str. 21)
12
2.5.4 Razlikovanje spola – okoli petega leta
Otrok v tem času opazi različnost spolov. Figura se loči od druge s frizuro
in oblačili ter drugimi dodatki (pipa, brki, klobuk, torbica, metla, kuhalnica
itd.). Predmeti so bolj ali manj pritrjeni na roko ali pa samo nameščeni na
človeško figuro (Hočevar idr.1980, str. 20).
Slika 3: Otrok si pri nakazovanju spola pomaga z različnimi dodatki. Ženski je dodal
metlo (Hočevar idr., 1980, str. 22)
Posebnost te faze je tudi risanje načina »oblačenja« golega človeka. To so
rentgenske slike, ki hkrati prikazujejo dogajanje zunaj in znotraj. Tako npr.
hišo nariše od zunaj in hkrati dogajanje v njej. Gre za t. i. transparentne
risbe (Prav tam, str. 22).
Rezultati različnih raziskav kažejo, da sta predvsem dolžina las in frizura
tista znaka, ki ju za nakazovanje razlik med spoloma uporabljajo že mlajši
predšolski otroci. Tako ženskam rišejo skodrane ali dolge lase, moškim pa
plešaste glave in kratke lase. Pri risanju ženske figure otroci nakažejo več
spolno prepoznavnih znakov kot pri moški figuri (npr. trikoten trup, krilo,
nakit, torbice itd.) (Marjanovič Umek in Lešnik Musek, 2001, str. 104).
13
2.5.5 Pojav profila in živali – od petega do šestega leta
Hočevar idr. (1980, str. 23) pravijo, da otroka pri starosti od petega do
šestega leta zanimajo živali. Te pooseblja in se istoveti z njimi, jim daje
človeške izraze. Narisane živali so si med seboj podobne, zato je nemogoče
uganiti, katera risba predstavlja psa, muco, zajca itd.
Gerlovič in Gregorač (1968, str. 51) menita, da otroci v tej starosti še ne
upoštevajo resničnega števila. Tako npr. psa narišejo včasih z desetimi
nogami, petelina s štirimi. Ne enačijo več sebe s pojavi v okolju. Ugotovili
so, da imajo živali več nog kot oni sami, kar izrazijo tako, da najprej rišejo
vse živali s štirimi nogami, tudi ptice.
Otrok v tej fazi začne figuro postavljati v profil. Najprej mu to uspe z glavo,
nato z nogami, rokami in trupom. Risbe so okorne, pogosto sta obe roki na
eni strani trupa. Vzgojitelj mora razumeti, da je risanje živali in človeka v
profilu za otroka trd oreh ter da so napake le izraz značilnosti in pristnosti
otroške risbe (Prav tam, str. 51).
2.5.6 Gibanje figure – okoli šestega leta
Dosedanji junaki na otroški risbi so bili statični. Pri šestih letih otrok skuša
figuro spraviti v gibanje. To stori z različnimi položaji rok, nog in telesa ali
tako, da osebo ponavlja, jo večkrat nariše ali samo ponavlja okončine.
Gibajočemu vlaku ali avtomobilu narišejo več koles, kar pomeni, da so
vozila v gibanju (Hočevar idr., 1980, str. 24).
Otroci gibanje človeške figure prikažejo tako, da pretirano povečajo kot med
obema nogama figure, nogi ukrivijo, tako da sta obrnjeni v zrak; ukrivijo
roke; trup nagibajo na eno stran ali pa figuri narišejo več nog in s tem
nakažejo njeno gibanje (Cox, 1993, str. 60).
14
Po Arnheimu (1974, str. 372) je gibanje najmočnejši vizualni dražljaj, ki
pritegne našo pozornost. Gibanje pomeni spremembo pogojev v okolju,
sprememba pa lahko zahteva tudi odziv.
2.6 Značilnosti likovnega izražanja
Začetno likovno izražanje označujejo nekatere splošne značilnosti (Vrlič,
2001, str. 24):
• Čustvena nesorazmernost
Velikostni odnosi na otrokovih upodobitvah so v zgodnjem predšolskem
obdobju posledica čustvenih odnosov. Realni velikostni odnosi otroka v
zgodnjem predšolskem obdobju ne zanimajo. Otrok upodobi večje tisto, kar
se mu zdi pomembnejše, kar mu je bolj všeč. Nepomembnih oseb,
predmetov in detajlov sploh ne upodobi (Prav tam, str. 24).
To, da otroci začnejo očeta upodabljati večjega od matere, čeprav imajo
mamico raje, je posledica zavedanja, da je oče večji. Z razvojem namreč
začenja ta čustveni odnos izpodrivati racionalnejši, bolj razumski pristop
(Duh in Vrlič, 2003, str. 10).
• Iskanje zakonitosti in ravnovesja
To je značilnost, ki temelji na vizualnih vtisih. Otroci upodabljajo vizualno
bistvo pojavov, s katerimi se srečujejo v svetu, ki jih obdaja. Osredotočijo
se na prikazovanje splošnih posebnosti predmetov (npr. podolgovat značaj
nog, okrogla glava, simetrija človeškega telesa). Gre za splošno znana
dejstva; otrok riše tisto, kar zna, in ne tistega, kar vidi. Otrok ne nariše sebe
kot preprosto strukturo, zato ker je nesposoben ali zato, ker bi bilo to vse,
kar vidi, če se pogleda v ogledalo, pač pa zato, ker prikaz po njegovem
izpopolnjuje vse pogoje (Arnheim, 1981; povz. po Vrlič, 2001, str. 24).
15
• Ekonomičnost
Otroci podobne elemente uporabljajo pri upodabljanju različnih motivov.
Kaže se v tem, da razvit preprost simbol pri likovnem izražanju predstavlja
marsikaj. Tako npr. krog v najzgodnejšem obdobju pomeni prav vse, s
postopno diferenciacijo pa bo na koncu označeval samo res okrogle
predmete (žogo, kolo, odprtino kozarca ...) (Vrlič, 2001, str. 25).
Slika 4: Na tej risbi je otrok večkrat uporabil preprost simbol kroga, iz katerega
žarčijo ravne črte v vse smeri. S tem simbolom je na sliki upodobil sonce, oči in
snežinke.
• Upodabljanje po načelu razlikovanja
Upodabljanje po načelu razlikovanja se kaže na več ravneh, izhaja pa iz
splošne zakonitosti otrokovega razvoja – konstantnost razvojnega
zaporedja. Otrok najprej poišče razlike med predmeti, šele nato
podrobnosti. Otrok pri vizualnem seznanjanju z vidnim svetom in posledično
pri likovnem upodabljanju išče maksimalne razlike. Pri oblikah so to krog,
kvadrat in trikotnik; pri barvah rdeča, rumena in modra, pri svetlobi belo in
črno ter pri smereh navpično in vodoravno (Vrlič, 2001, str. 25–26). Kadar
16
predšolski otrok nariše vse človeške figure v odročenju, ne gre za policiste
na krožišču, ampak jasne, nadzorne odnose med smermi. Zato je tudi
dimnik na strehi postavljen navpično in ne poševno. Skupaj z linijo strehe,
na kateri se nahajajo, tvorijo najnazornejši odnos dveh smeri – pravi kot
(Duh in Vrlič, 2003, str. 11).
Slika 5: Smuči so postavljene vodoravno in ne navpično, zato skupaj z nogami
tvorijo pravi kot (90°). Otrok je na risbi upodobil maksimalno razliko smeri.
• Delno obvladovanje slikovne površine
Otrok pri likovnem izražanju vidno in miselno upošteva samo del površine
in ne celega formata. Dimnik, ki stoji pravokotno na streho in nepravilno na
talno ravnino, je posledica tega, da je otrok upošteval samo del risbe okoli
formata in ne celega formata. Šele v starejšem predšolskem obdobju ga
postavijo v navpičen položaj (Vrlič, 2001, str. 27).
• Učinek vpliva prejšnjih faz
Gre za to, da otroci v določeni razvojni stopnji likovnega izražanja
upodabljajo dosežke preteklih stopenj. Zaradi navdušenja nad izvedbo
lastnega simbola ga uporabljajo v mnogih primerih. Tako sprva krog, v
17
katerem je nekaj manjših krogov, predstavlja simbol za človeški obraz,
kasneje pa ga začnejo uporabljati za upodabljanje živali (Prav tam, str. 27).
• Vsaka oblika ima svoj prostor
Gre za značilnost mlajših predšolskih otrok, ki jih pri likovnem izražanju
vodijo miselni odnosi do vidnih pojavov. Otrok želi motiv upodobiti v celoti,
zato človeku na konju nariše tudi nogo, ki se ne vidi, ker ve, da ima človek
dve nogi. Prav tako zaradi pomanjkanja prostora motiv raje nariše v celoti
kot pa le del. Prekrivanje in izrez se izraziteje začneta pojavljati po osmem
letu starosti (Vrlič, 2001, str. 27–28).
Slika 6: Na risbi je otrok smučarskemu skakalcu upodobil tudi lase, ki se sicer ne
vidijo, ampak ve, da jih človek ima.
• Dinamične rešitve premikov figur in značilno upodabljanje
prostora
Otrok figure v gibanju in prostorske upodobitve rešuje na zelo specifičen
način. Skoznje se odražajo njegov lastni razvoj, razvoj spoznavanja
prostorskih zakonitosti in razvoj vizualnega mišljenja. Mlajši otrok figure
18
najprej upodablja togo – osnovni smeri sta navpična za telo in vodoravna
za roke – kasneje gibanje nakazuje s podaljšanimi udi. Otrok pregibe
upodablja v določenem zaporedju – najprej pregib v pasu, nato v kolenih in
komolcih, šele nato pregibe v vratu ter dlaneh. Pregibe otrok zna narisati
šele takrat, ko obvlada risanje kvadrata (zna narisati lomljeno črto in kot),
sicer jih upodobi kot lok (Vrlič, 2001, str. 28).
Slika 7: Na risbi je otrok upodobil smučarskega skakalca, ki se pelje po zaletišču
skakalnice. Otrok je pregib v kolenih upodobil z loki, kar pomeni, da še ne obvlada
risanja kvadrata.
Otrokov razvoj pri upodabljanju prostora gre skozi različne razvojne stopnje.
Sprva prostora sploh ne upodablja, kasneje ga upodablja po plasteh (kar je
v prostoru oddaljeno, je na formatu višje), nato podobe niza na talno črno,
jih vrača in proti koncu predšolskega obdobja upodablja prostorske odnose,
ki temeljijo na vidnih vtisih (Prav tam, str. 28).
19
Slika 8: Risba je primer zvračanja. Tako gledalci kot tudi smreke so obrnjeni na
glavo, kar pomeni, da ne gre za upodabljaje realne lege figur glede na talno črto,
ampak za odnose med posameznimi motivi.
• Posnemanje
Gre za splošno značilnost mlajših predšolskih otrok, ki se kaže tudi pri
likovni vzgoji. Kadar otrok prerisuje nekakovostna dela, posnemanje
postane škodljivo, saj izgublja stik z lasnim razvojem likovnega izražanja
(Vrlič, 2001, str. 28).
2.7 Metode dela
Metoda je način dela oz. pot za uspešno posredovanje veščin in spoznanj.
Prispeva k dosegu zastavljenih vzgojno-izobraževalnih ciljev (Retuznik
Bozovičar in Krajnc, 2001, str. 79).
Tacol (2003, str. 90–91) pravi, da metode pri likovni vzgoji predstavljajo
sredstvo za doseganje ciljev. Če želimo izbrati pravo metodo, moramo
dobro poznati njene posebnosti in učinkovitosti. Izbrane metode morajo
otroke usmerjati v motivacijo in nove izkušnje.
20
Na izbiro metod poleg vzgojitelja vplivajo še naslednji dejavniki:
• likovno področje in problemsko zasnovana likovna naloga,
• razvojna stopnja otrok,
• usvojeni likovni pojmi in pridobljene izkušnje otrok,
• zainteresiranost otrok za likovno izražanje
• prevladujoči tip (stil) otroka,
• zanimanje otrok za likovni material in orodje,
• načini upodabljanja likovnega motiva,
• razpoložljivi čas (ena ura, dve uri),
• število otrok v igralnici (Tacol, 2003, str. 91).
Hočevar idr. (1980, str. 39–40) pri likovni vzgoji predšolskih otrok razlikujejo
dve vrsti likovnega izražanja:
1.) spontano likovno izražanje,
2.) inspirirano (usmerjeno) likovno izražanje.
Pri spontanih likovnih dejavnostih ne uporabljamo posebnih metod, ampak
poskrbimo za sproščeno vzdušje, prostor in material (Prav tam, str. 40).
Vrlič (2001, str. 133) pravi, da sproščeno vzdušje ni odvisno le od
pozitivnega vzdušja v igralnici, temveč je pomembnejše zavedanje, da se
bo otrok sproščeno likovno izražal takrat, kadar ne bo obremenjen s
pretiranimi pričakovanji odraslih. Likovno raziskovanje otrok se lahko
zaključi z izdelkom, ali pa tudi ne.
Hočevar idr. (1980, str. 40) pravijo, da v primeru pomanjkanja otroške
domišljuje zadostuje že nekaj spodbudnih vprašanj, nikakor pa ne smemo
risati namesto otroka.
Po besedah Vrliča (2001, str. 133) ustrezni pogoji za prosto likovno delo
vključujejo od ostalih dogajanj v igralnici ločen likovni kotiček, različne
materiale, velike delovne površine, premično pohištvo, primerno svetlobo
21
ipd. Material mora biti ustrezno izbran. Nesmiselno je otroku ponudi material
in orodja, ki jih ne pozna. To ni več svobodno likovno delo, saj vključuje
pomoč odrasle osebe. Vrlič takšno likovno izražanje imenuje neusmerjeno,
saj pri tem ne uporabljamo posebnih metod.
Značilnost likovnega izražanja je usmerjena likovna zaposlitev. Usmerjanje
v upodabljanje motivov je primerno od tretjega leta naprej, saj so otroci
takrat sposobni predmetnega likovnega izražanja (Hočevar idr., 1980,
str. 24).
Usmerjene zaposlitve na področju likovne vzgoje delimo na tri vrste metod,
ki se med seboj delno prepletajo. To so verbalne ali govorne, vizualne ter
praktično-manipulativne metode (Vrlič, 2001, str. 134).
Pri izbiri metod upoštevamo pravilo, da z verbalnimi metodami ne
nadomestimo ničesar, kar se da videti. Tako npr. barve z besedo ne
opišemo, postopkov dela in uporabe materialov ne predstavimo opisno,
ampak praktično demonstriramo (Prav tam, str. 134).
2.7.1 Verbalne metode dela
Besedna metoda omogoča prenos informacij vzgojitelj-otrok in obratno.
Govorna komunikacija v procesu likovne vzgoje ima spoznavno funkcijo,
obenem pa nalogo, da prenaša informacije od oddajalca (vzgojitelja) do
prejemnika (otroka). Omogoča razvijanje interesa, emocionalnosti in
motivacije za likovno dejavnost (Tacol, 2003, str. 92).
Vrlič (2001, str. 135) verbalne metode dela v predšolskem obdobju deli na
metodo razgovora, metodo pripovedovanja ter metodo dela z besedilom.
Tacol (2003, str. 92) meni, da so zelo uporabne.
22
• Metoda razgovora (pogovor)
Metoda je velikokrat uporabljena za posredovanje znanja ali podajanje
navodil. Razgovor vedno vsebuje vprašanje in odgovor. Otroci morajo imeti
že predznanje oz. izkušnje v temi. Razgovor je lahko načrtovan (vzgojitelj
vnaprej načrtuje temo pogovora, čas, okvirna vprašanja) ali nenačrtovan
(odvisen od okoliščin, od tega, kaj otrokom vzbudi zanimanja). Vprašanja
so lahko odprtega ali zaprtega tipa. Pri zaprtem tipu vprašanj otrok odgovori
le z da ali ne, medtem ko vprašanja odprtega tipa otroke spodbujajo k
razmišljanju. Z vprašanji lahko vzgojitelj otroke opozori na podrobnosti, jih
vodi k raziskovanju, spodbudi njihovo štetje, razmišljanje in podoživljanje
(Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2011, str. 86–87).
Duh in Zupančič (2003, str. 78) pravita, da metodo razgovora uporabljamo
v frontalnih uvodnih in zaključnih delih likovne vzgoje, med praktičnim delom
pa uporabljamo individualni razgovor.
Metoda temelji na dvosmerni komunikaciji vzgojitelj-otrok in otrok-otrok.
Otroku je treba pustiti dovolj časa in svobode pri odgovoru. Kljub svobodi
pri odgovarjanju pa ga moramo s podvprašanji voditi k smiselnosti
vprašanega. Takšen pogovor otroke usmerja k sodelovanju, poslušanju,
koncentraciji, razmišljanju ipd. (Tacol, 2003, str. 94–95).
Med pogovorom smo na isti višini kot otroci in imamo očesni stik z vso
skupino. V primeru, da posameznik pri likovnem delu naleti na oviro,
uporabimo dialog, ki služi kot spodbuda za nadalje delo (Vrlič, 2001,
str. 135).
• Metoda razlage (pripovedovanje)
Je ena najpomembnejših metod vzgojnega-izobraževalnega dela. Vzgojitelj
mora paziti, da pripoveduje slovnično pravilno. S pripovedovanjem
23
opisujemo lastnosti premetov, pojavov ali pojasnjujemo vzročno-posledične
odnose. Z razlago bogatimo otrokov besedni zaklad, povečujemo govorno
ustvarjalno izražanje in razmišljanje (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2011,
str. 88).
Poznamo več oblik metode razlaganja:
• Pripovedovanje je razlaganje objektivne stvarnosti ali subjektivnih
doživetij. Pripovedujemo lahko o svojih dogodivščinah, obnovimo
pravljico, zgodbo.
• Opisovanje vključuje opis lastnosti predmetov, pojavov, živali.
• Obrazložitev zajema utemeljevanje, dokazovanje različnih primerov,
kar privede do tega, da pravila razumemo.
• Pojasnitev sodi med najzahtevnejšo stopnjo razlage. Pojasnjujemo
pojme, definicije, teorije. Pri učencih sproži višje miselne operacije,
kot so sklepanje, primerjanje, posploševanje, kar pripelje do
razumevanja vzročno-posledičnih odnosov.
V predšolski stopnji se v večini uporabljajo pripovedovanje, opisovanje in
obrazložitev. Pojasnitve so bolj primerne za šolske otroke (Retuznik
Bozovičar in Krajnc, 2011, str. 89).
Pripovedovanje se pri likovni dejavnosti uporablja v uvodnem delu, in sicer
predvsem kot vzbujanje motivacije in interesa, podajanju, ob demonstraciji
uporabe likovne tehnike, materialov, orodij in postopkov. Predstavlja
ustrezno metodo reagiranja na otrokove izjave, npr. »Tega ne znam
narisat.« ipd. S tem nam otrok sporoča, da motiva ne zna vizualno-
prostorsko razčleniti. Otroku ne narišemo želenega motiva, temveč mu raje
z metodo razlage približamo način likovnega analiziranja vidne stvarnosti
(Vrlič, 2001, str. 135).
24
Duh in Zupančič (2003, str. 79) menita, da mora biti pripovedovanje kratko,
nadzorno in logično strukturirano.
Vzgojitelj naj pripoveduje živahno, dinamično, razločno in s premori. Ton in
barva glasu naj bosta naravna. Vsebina pripovedovanja mora biti otrokom
blizu in zanimiva. Paziti moramo, da ni prenatrpana z dogodki, saj dolgi opisi
otroke dolgočasijo. Pripovedovanje lahko popestrimo z uporabo različnih
pripomočkov (slike, slikanice, lutko, lastno gibanje, pravljični klobuk …)
(Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2011, str. 90).
Tacol (2003, str. 94) pravi, da pri tej metodi ne moremo takoj preveriti
uspešnosti. Vzgojitelj jo lahko uporabi pri podajanju neznanih likovnih
pojmov, razlagi uporabe likovnih materialov in posebnostih likovnega
motiva. Otroci spoznavajo likovne zakonitosti, vrednosti, odnose, hkrati pa
vzgojitelj v njih spodbuja čustvena doživetja, tako da se oblikujejo njihove
predstave. Pri uporabi metode je treba upoštevati načela sistematičnosti,
postopnost in nazornosti. Namen te metode je razumevanje likovnih in
drugih pojmov, katerega rezultat je mišljenje. Učinkovitost metode je
odvisna od strokovnih in didaktičnih sposobnosti pedagoškega delavca.
Bistveni pogoji za učinkovito izvedbo metode so dobro poznavanje likovnih
elementov, posebnosti likovnih tehnik in strnjen način posredovanja.
• Delo z besedilom (branje)
Zgoraj omenjeno metodo vzgojitelji pri likovni vzgoji uporabljajo redkeje, in
sicer predvsem pri ilustriranju literarnega besedila, branju izjave o likovnem
delu, napisa pod grafičnim listom ipd. (Vrlič, 2001, str. 136).
2.7.2 Vizualne metode dela
Duh in Vrlič (2003, str. 79) menita, da se večji del uporabljajo metoda
prikazovanja in metode dela z avdiovizualnimi (AV) sredstvi.
25
• Prikazovanje
Metoda prikazovanja je najpomembnejša metoda pri likovni vzgoji, saj
predšolskim otrokom prikazujemo predmete in pojave vidnega sveta na
neposreden način – čim bolj verno reproducirane pojave vidnega sveta,
reprodukcije umetniških del in ilustracije, vsakdanje predmete, aplikacije
likovnih in likovno-kompozicijskih elementov (Vrlič, 2001, str. 136).
Otrokom moramo omogočiti, da pojave vidnega sveta spoznajo na
neposreden način, saj si na tak način ustvarijo predstave o svetu. Kadar
neposreden stik ni mogoč, ga lahko nadomestimo le s kakovostnimi
posnetki realnega sveta, fotografijami, videoposnetki, nikakor pa ga ne
nadomeščamo z aplikacijami neizobraženih odraslih, saj so te neprimerne
in strokovno nespremenljive. Otroci na tak način ne morejo graditi svoje
predstave o svetu, ki jih obdaja, temveč dobijo nepopolne in lažne podobe
o predmetih in pojavih vidnega sveta (Prav tam, str. 137).
Po besedah Vrliča (2001, str. 137–138) pri uporabi metode prikazovanja
upoštevamo, da so umetniške reprodukcije in ilustracije dovolj velike,
kakovostne, primerno oddaljene (med trojno in šestkratno dolžino
prikazanega) in da imajo otroci dovolj časa za ogled. Otrokom pokažemo
približno pet, šest vzorcev, ker jim ne bodo ostali v spominu in jih ne bodo
posnemali, temveč bodo pozitivno vplivali na raznolikost likovnega
izražanja. Kadar otrokom prikazujemo vsakdanje predmete, jih opominjamo
na vizualne značilnosti in pri tem uporabljamo metode ogledovanja,
prikazovanja in razvrščanja (razlike, podobnosti, posebnosti …). Za
obravnavo likovnih problemov si izberemo precej aplikacij, ki na predšolski
stopnji temeljijo na otroškem eksperimentiranju in prosti igri.
26
• Metoda dela z avdiovizualnimi sredstvi
V predšolskem obdobju lahko uporabimo grafoskop, episkop, diaprojektor
in video. Svetlobo grafoskopa lahko uporabimo za obrisno risanje silhuet.
Na grafoskopu lahko s pomočjo prosojnic mešamo barve. Diaprojektor
lahko uporabimo za prikazovanje fotografij, ogledovanje reprodukcij likovnih
del, obravnavanje likovnih ritmov itd. (Vrlič, 2001, str. 138–139).
Omenjeni pripomočki omogočajo kolektivni prikaz. Videoposnetek
uporabimo, kadar želimo prikazati kakšno likovno dejavnost ali predmete in
likovne posebnosti. Ob morebitnih posebnostih lahko predvajanje ustavimo
(Tacol, 2003, str. 100).
• Uporaba različnih pripomočkov
Z njihovo uporabo lahko popestrimo likovno vzgojo. V zatemnjeni igralnici
lahko uporabimo žepno svetilno in raziskujemo svetlobo, temo ter zanimive
igre senc. Otrokom lahko pričaramo mavrico s pomočjo steklene prizme,
skozi katero spustimo sončni žarek. S pomočjo povečevalnega stekla lahko
otroci odkrivajo svetove, raziskujejo preplet žil v rastlinskih listih. S primerno
zaščitenim grelnikom lahko otrokom pričaramo občutek toplih barv. Otroku
na takšen način približamo zanimive vizualne in likovne fenomene, na
podlagi katerih si bogati svoj likovni izraz (Vrlič, 2001, str. 140).
2.7.3 Praktično manipulativne metode
V predšolskem obdobju se uporabljata dve metodi:
• demonstracije in
• eksperimentiranja oz. praktičnega likovnega izražanja (Vrlič, 2001,
str. 140).
27
• Demonstracijska metoda
Zgoraj omenjena metoda ima v procesu likovne vzgoje poseben pomen.
Navezuje se na dejavnosti, ki temeljijo na demonstraciji predmetov,
procesov in pojavov. Demonstracijska metoda je bistvo miselnemu procesu
pri likovnih dejavnostih in pot k razumevanju likovnih dejavnosti. Vključuje
proces opazovanja, opažanja, doumevanja in doživljanja. Značilnost
ponazoritvene metode je zaznava s čutili, ki se povezujejo z razumevanjem
likovnih pojmov in uporabo likovnih materialov in orodij oz. postopkov
izvedbe likovne tehnike. Osnova te metode je opazovanje, pri katerem si
otrok razvija opazovalne zmožnosti, domišljijo, likovno mišljenje in likovni
spomin (Tacol, 2003, str. 98–99).
Ponazoritev mora biti sistematična, nadzorna, počasna in natančna.
Pomembno je, da jo vidijo vsi otroci. Demonstriramo uporabo likovne
tehnike, orodij in delo z materialom. Vedno demonstriramo samo princip
dela, ne pa tudi oblikovnega vzorca, npr. kadar režemo, pokažemo samo
držo škarij in papirja, ne pa, kaj naj izrežejo (Vrlič, 2001, str. 140–141).
Demonstracija se lahko dogaja v igralnici, na prostem ali v neposrednem
okolju (narava, galerija, muzeji, slikarski ateljeji …). Kadar to ni možno, v
igralnici uporabimo razpoložljiva sredstva (skice, fotografije, originalne
likovne stvaritve, diapozitivi, videoposnetki, filmi, plakati). Kadar učna
sredstva niso dovolj velika, moramo poskrbeti, da jih pokažemo
posameznim manjšim skupinam. Lahko si pomagamo s pripomočki
(grafoskop, episkopom), ki omogočajo kolektivni prikaz. Filme ali
videoposnetke uporabimo pri predstavitvi predmetov in likovnih posebnosti.
Ob morebitnih posebnostih lahko posnetek zaustavimo. Demonstracija je
primerna, kadar pri otroku spodbuja likovno-izrazne zmožnosti in izvirnost
likovnih dejavnosti, nikakor pa ne sme biti vzor za slepo posnemanje, zato
moremo preprečiti uporabo enakih motivov (Tacol, 2003, str. 99–100).
28
• Eksperimentiranje
Gre za najpomembnejšo metodo pri mlajših predšolskih otrocih. Služi nam
pri vsakem novem uvajanju likovnih tehnik, novih materialov, postopkov itd.
Otroci morajo imeti na voljo dovolj časa, da samostojno eksperimentirajo,
odkrivajo značilnosti in različne možnosti likovnih tehnik, materialov in
likovnih-izraznih načinov. Pomembno je, da od otrok ne pričakujemo
izdelkov, temveč jih čim bolj usmerjamo v igranje in raznoliko uporabo
sredstev, ki so jim na voljo. S svojim delom, ki vsebuje napake, si namreč
nabirajo neprecenljive izkušnje (Vrlič, 2001, str. 141).
Otroci morajo biti pri praktičnem delu svobodni. Odrasli moramo v likovne
dejavnosti posegati premišljeno. Pomagamo jim le, kadar jim zmanjka
motivacije, pri tehničnih in organizacijskih problemih. Pomembno je, da
nikoli ne posegamo v njihove ustvarjalne postopke. Za dobro izvedbo
moremo ustrezno organizirati prostor. Otroci morajo imeti na voljo dovolj
prostora za delo, materiala, možnost umika v samoto in zavrnitve
praktičnega dela (Vrlič, 2001, str. 142).
29
3 Empirični del
3.1 Namen
Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako vizualne in verbalne metode
vplivajo na risanje človeške figure v gibanju. Zanima nas, ali se pojavijo
razlike v upodabljanju podrobnosti pri risanju človeške figure glede na
izbrane metode. S tem namenom smo pripravili dve vzporedni pripravi, in
sicer smo v eni pripravi uporabili verbalne metode, v drugi pripravi pa
vizualne metode. Omenjeni likovni dejavnosti smo preizkusili v oddelkih
predšolskih otrok, starih od 4 do 6 let.
3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev
3.2.1 Raziskovalna vprašanja
Pri raziskovanju smo izhajali iz naslednjih vprašanj:
1. Ali obstajajo razlike med verbalnimi in vizualnimi metodami pri risanju
človeške figure v gibanju?
2. Ali lahko z metodami dela pripomoremo k izboljšavi likovnega dela v
upodabljanju podrobnosti, upoštevanju proporcev in okončin?
3. Kako otroci pri upodabljanju človeške figure nakazujejo gibanje?
4. V čem se kažejo razlike pri upodabljanju človeške figure glede na
uporabljene metode?
3.2.2 Raziskovalne hipoteze
Hipoteze smo izrazili implicitno v obliki raziskovalnih vprašanj.
30
3.3 Metodologija
3.3.1 Raziskovalne metode
V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo – pregled obstoječe
literature in opisovanje dejstev brez vzorčnega razlaganja. Poleg
deskriptivne metode smo uporabili tudi kavzalno-neeksperimentalno
metodo.
3.3.2 Raziskovalni vzorec
V raziskovalni vzorec smo vključili otroke vrtca Otona Župančiča v Slovenski
Bistrici, enota Ciciban. Likovne dejavnosti smo izvedli v šestih oddelkih.
Sodelovalo je 111 otrok, starih od 4 do 6 let. V likovni dejavnosti z uporabo
verbalne metode je sodelovalo 56 otrok. Ostalih 55 otrok je bilo vključenih
v likovno dejavnost z uporabo vizualne metode.
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov
Predhodno smo se z vodjo enote Ciciban, dipl. vzg. Judito Kamenšek,
dogovorili za izvedbo likovnih dejavnosti. Za dneve in uro izvede likovnih
dejavnosti smo se sproti dogovarjali z vzgojiteljicami. Po končani izvedbi
likovnih dejavnosti smo izdelke otrok analizirali in jih statistično obdelali.
3.3.4 Organizacija zbiranja podatkov
Podatke smo zbirali na podlagi izvedenih likovnih dejavnosti, ki smo jih
izvajali v vrtcu Otona Župančiča, enota Ciciban. Dejavnosti smo izvedli
25. 3. 2016, 1. 4. 2016 in 8. 4. 2016. V enem dnevu smo izvedli dve likovni
dejavnosti, in sicer v dveh različnih oddelkih.
31
3.3.5 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov
Predhodno smo pripravi dve pripravi, ki sta se razlikovali v uporabi metod.
Naloga otrok z uporabo vizualne metode je bila, da so si v tišini ogledali del
smučarskih skokov. Naloge smo razporedili tako, da smo si sprva ogledali
video posnetek smučarskega tekmovanja. Po ogledu videoposnetka so bili
otroci motivirani za nadalje delo. Opozorili smo jih, naj bodo pozorni
predvsem na držo smučarskega tekmovalca. Po ogledu posnetka smo
otroke povabili k mizam. Sledilo je navodilo, naj poskusijo upodobiti
smučarskega skakalca na zaletišču, v zraku ali pristanku. Opazili smo, da
so nekateri posamezniki pogledali k sosedu, saj so si bile risbe med seboj
podobne. Poskusili smo jih nekoliko ločiti od sosedov, vendar zaradi števila
otrok to ni bilo vedno mogoče. Iz tega razloga naše merske karakteristike
niso povsem objektivne. Otrokom, ki niso vedeli, kako bi nadaljevali s svojo
risbo, smo predlagali, naj si ponovno ogledajo zaustavljeno sliko in bodo
pozorni na držo smučarskega skakalca.
Naloge z uporabo verbalne metode smo razporedili tako, da so otroci sprva
prisluhnili deklamaciji, nato pa smo povabili na preprogo, kjer smo se
pogovorili o smučarskih skokih in tekmovalcih. Otroci so v pogovoru aktivno
sodelovali. Povabili smo jih k mizam. Dva izmed otrok smo prosili, da sta
nam pomagala razdeliti risalne liste in črne formate. V vsakem oddelku se
je našel kakšen posameznik, ki je trdil, da ne zna narisati skakalca. Vodili
smo jih z vprašanji: »Kako so oblečeni smučarski skakalci?«, »Kaj imajo na
glavi?«, »Kam je usmerjen njihov pogled?«, »Kakšna je njihova drža?«. Ob
verbalni spodbudi so začeli risati.
Zanesljivost izvedbe dejavnosti smo si zagotovili tako, da smo otrokom
podajali jasna in natančna navodila. Vnaprej smo si zabeležili čas in v vseh
treh oddelkih identično zaustavi posnetek na zaletišču skakalnice, v zraku
in ob doskoku. S tem smo vsem otrokom zagotovili enake možnosti in
posledično zanesljivost merske karakteristike.
32
Veljavnost izvedenih likovnih dejavnosti smo si zagotovili tako, da nam je
pred izvedbo mentor pregledal priprave. Po pregledu pri mentorju smo
odpravili pomanjkljivosti in napake. Po ponovnem pregledu pri mentorju
smo likovne dejavnosti izvedli v vrtcu Otona Župančiča v Slovenski Bistrici.
3.3.6 Postopki obdelave podatkov
Podatke smo pridobili s kvantitativno obdelavo in jih prikazali tabelarično in
grafično. Izračunali smo absolutne (f), odstotne frekvence (f %) in srednje
vrednosti. Dosežene rezultate smo verbalno interpretirali.
3.4 Rezultati in interpretacija
Tabela 1: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) razlik med verbalnimi in verbalnimi metodami pri risanju človeške figure v gibanju.
Iz preglednice je razvidno, da je bilo v naš vzorec zajetih 111 otrok, od tega
smo s 56 otroki izvedli pripravo z uporabo verbalne metode in s 55 otroki
pripravo z vizualnimi metodami. Podrobnejši pregled frekvenc kaže, da
večina otrok (82 %) ni upodobila gibanja. Ostali otroci (18 %) so upodobili
gibanje na svojih izdelkih. Izid je nepričakovan, saj smo domnevali, da bodo
otroci bolj pogosto upodobili gibanje. Razlika med verbalno in vizualno
metodo je majhna, vendar obstaja. Iz podatkov je razvidno, da so otroci
večkrat upodobili gibanje z uporabo vizualne metode (20 %) in nekoliko
manjkrat z uporabo verbalne metode (16 %). Izid je pričakovan, čeprav smo
RAZLIKE MED VERBALNIMI IN VIZUALNIMI METODAMI PRI RISANJU ČLOVEŠKE
FIGURE V GIBANJU
Odgovor
Verbalne metode Vizualne metode Skupaj
f f % f f % f f %
Da 9 16,1 % 11 20,0 % 20 18,0 %
Ne 47 83,9 % 44 80,0 % 91 82,0 %
Skupaj 56 100,0 % 55 100,0 % 111 100,0 %
33
domnevali, da bo prišlo do večjih razlik med verbalno in vizualno metodo. Z
ogledom smučarskih skokov smo jim namreč omogočili, da so si še razširili
svoje obzorje o gibanju človeške figure.
Med predvajanjem videoposnetka so se otroci vživeli v dogajanje, saj so
začeli navijati in držati pesti. Otroci so pri likovni dejavnosti v primerjavi z
verbalno metodo potrebovali veliko več spodbude, saj so nas prosili, če jim
lahko še enkrat zaustavimo sliko, da bi si pogledali držo smučarskega
skakalca. Prisluhnili smo jim in še enkrat ustavili videoposnetek, da so lahko
opazovali držo, položaj nog, rok itd. Zanimivo je, da se pogosto pojavi pregib
v kolenu.
Slika 9: Narisana figura je v drži pristanka oziroma smučarskem slogu telemark. Deček je pregib upodobil v kolenu.
34
Slika 10: Štiriletni otrok je upodobil smučarskega skakalca na zaletišču skakalnice. Opazimo lahko pregib v kolenu.
Slika 11: Šestletni deček je upodobil smučarskega skakalca na zaletišču skakalnice.
35
Slika 12: Otrok je upodobil pristanek smučarskega skakalca. Na risbi je deklica nakazala pregib s pokrčenim kolenom.
36
Tabela 2: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) podrobnosti, vezane na človeško figuro.
PODROBNOSTI, VEZANE NA ČLOVEŠKO FIGURO
Podrobnosti
Verbalne metode
Vizualne
metode Skupaj
f f % f f % f f %
Oprema (čelada, smuči, očala,
rokavice) 51
91,1 %
4
9 89,1 % 100 90,1 %
Glava 56
100,0
%
5
5
100,0
% 111 100,0 %
Vrat 31
55,4 %
2
3 41,8 % 54 48,6 %
Oči 55
98,2 %
4
4 80,0 % 99 89,2 %
Usta 55
98,2 %
4
7 85,5 % 102 91,9 %
Nos 29
51,8 %
2
9 52,7 % 58 52,3 %
Lasje 17
30,4 %
2
6 47,3 % 43 38,7 %
Trepalnice 5 8,9 % 2 3,6 % 7 6,3 %
Prsti 48
85,7 %
4
3 78,2 % 91 82,0 %
Napis 7
12,5 %
1
5 27,3 % 22 19,8 %
Zobje 1 1,7 % 1 1,8 % 2 1,8 %
Ušesa 14 25,0 % 3 5,5 % 17 15,3 %
37
Graf 1: Primerjava med verbalnimi in vizualnimi metodami v podrobnostih, vezanih na človeško figuro.
Iz zgornje tabele lahko razberemo, da razlike med verbalnimi in vizualnimi
metodami obstajajo, vendar so majhne. Podrobnejši pregled frekvenc kaže,
da so predšolski otroci z uporabo verbalne metode opremo upodobili v
91,1 %, v primerjavi z otroki z verbalno metodo, ki so jo upodobili v 89,1 %.
Opazimo lahko, da je le glava del telesa, ki so ga upodobili vsi otroci, tako
pri verbalnih kot pri vizualnih metodah. Vrat, oči in usta so otroci upodobili
v večjem številu z uporabo verbalne metode. Pri upodabljanju nosu je
razlika med verbalnimi in vizualnimi metodami majhna. Nos je upodobila
približno polovica vseh otrok. Evidenca frekvenc nam natančno pokaže, da
so predšolski otroci z uporabo verbalne metode nos upodobili v 51,8 %, z
uporabo vizualne metode pa v 52,7 %. Opazimo, da so otroci z uporabo
vizualne metode večkrat upodobili lase kot pri verbalnih metodah. Graf
nadzorno pokaže, da so otroci z uporabo verbalne metode večkrat narisali
trepalnice. Menimo, da je na to vplivalo dejstvo, da smo se pri verbalni
metodi predhodno tudi pogovarjali o tem, zakaj in koliko jih imamo. Na
vprašanje, koliko trepalnic imamo, so odgovorili, da jih imamo milijon, se jih
ne da prešteti itd. Nekdo izmed otrok je predlagal, da bi jih lahko prešteli s
51
56
31
55 55
29
17
5
48
7
1
14
49
55
23
4447
2926
2
43
15
13
0
10
20
30
40
50
60
Primerjava med verbalnimi in vizualnimi metodami
Verbalne metode Vizualne metode
38
pomočjo povečevalnega stekla. Kar 85,7 % predšolskih otrok je z uporabo
verbalne metode narisalo prste, z verbalno metodo pa 78,2 %. Menimo, da
so takšni rezultati posledica motivacije. Z verbalno metodo smo jih namreč
sprva motivirali z deklamacijo, nato smo se pogovorili, koliko prstov imamo
na nogi in roki. Iz tabele lahko razberemo, da je kar 27,3 % predšolskih otrok
upodobilo napis z uporabo vizualne metode, medtem ko z uporabo verbalne
12, 5 %. Takšen rezultat smo tudi pričakovali, saj so lahko otroci z uporabo
vizualne metode na posnetku tudi sami opazili napis. Graf prikaže, da so
otroci v najmanjšem številu upodobili zobe. Le dva izmed vseh udeleženih
otrok sta upodobila zobe. Največja razlika je pri ušesih, in sicer jih je 11
otrok več upodobilo z uporabo vizualne metode. Če pogledamo skupni
pregled frekvenc, ugotovimo, da so vsi udeleženi predšolski otroci upodobili
glavo. Sledijo usta, ki jih je skupaj narisalo 91,2 % otrok, nato oprema z
90,1 % in prsti z 82,0 %. Zatem sledijo nos, vrat, lasje, napis in ušesa.
Najmanjkrat so upodobili trepalnice in zobe.
Slika 13: Risba z uporabo verbalne metode. Na risbi lahko opazimo veliko podrobnosti, ki so vezane na človeško figuro (oprema, glava, vrat, oči, usta, nos,
lasje, prsti, napis).
39
Slika 14: Risba z uporabo verbalne metode. Na risbi lahko opazimo veliko podrobnosti (glava, vrat, oči, usta, nos, lasje, prsti, zobje, ušesa).
Slika 15: Risba z uporabo verbalne metode. Na risbi so upodobljene podrobnosti, vezane na človeško figuro (oprema, glava, oči, usta, prsti, napis).
40
Slika 16: Risba z uporabo vizualne metode. Figura je upodobljena s podrobnosti, ki so vezane na človeško figuro (oprema, glava, vrat, oči, usta, nos, lasje, prsti,
napis).
Slika 17: Figura je upodobljena z uporabo vizualne metode. Narisana figura ima upodobljene podrobnosti, vezane na človeško figuro (oprema, glava, vrat, oči, usta,
nos, prsti, napis).
41
Tabela 3: Srednja vrednost (𝒙) upodobljenih podrobnosti, vezanih na človeško figuro glede na metodi.
Srednja vrednost metod �̅�
Verbalne metode 30,8
Vizualne metode 28,1
Skupaj 58,8
Tabela zgoraj kaže povprečje podrobnosti, vezanih na človeško figuro. Več
podrobnosti, vezanih na človeško figuro, so otroci upodobili z uporabo
verbalne metode. Verbalne metode so upodobili v povprečju 30,8 in
vizualne v povprečju 28,1. Domnevamo, da smo otroke z verbalno
dejavnostjo in uvodno deklamacijo dovolj motivirali za nadnje delo.
Podrobnosti, vezane na človeško figuro, so otroci skupaj z obema
metodama v povprečju upodobili 58,8.
Tabela 4: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) podrobnosti, nevezanih na človeško figuro.
PODROBNOSTI, NEVEZANE NA ČLOVEŠKO FIGURO
Podrobnosti
Verbalne metode Vizualne metode Skupaj
f f % f f % f f %
Zaletišče 18 32,1 % 19 34,5 % 37 33,3 %
Doskočišče 9 16,1 % 11 20,0 % 20 18,0 %
Talna črta 7 12,5 % 10 18,2 % 17 15,3 %
Sonce 3 5,4 % 7 12,7 % 10 9,0 %
Oblak 6 10,7 % 7 12,7 % 13 11,7 %
Smreke 3 5,4 % 1 1,8 % 4 3,6 %
Gledalci 4 7,1 % 5 9,1 % 9 8,1 %
Snežinke 13 23,2 % 8 14,5 % 21 18,9 %
Napis 4 7,1 % 9 16,4 % 13 11,7 %
Stopničke 5 8,9 % 5 9,1 % 10 9,0 %
Zastava 1 1,8 % 2 3,6 % 3 2,7 %
Pokal 0 0,0 % 2 3,6 % 2 1,8 %
Hiša 0 0,0 % 1 1,8 % 1 0,9 %
Kamera 0 0,0 % 1 1,8 % 1 0,9 %
42
Graf 2: Primerjava med verbalnimi in vizualnimi metodami v podrobnostih, nevezanih na človeško figuro.
Rezultati kažejo, da obstajajo razlike med verbalnimi in vizualnimi metodami
v podrobnostih, nevezanih na človeško figuro. Razlike v upodabljanju
zaletišča med metodami so majhne, vendar obstajajo. Graf nazorno
pokaže, da je zaletišče z uporabo vizualne metode upodobil le en otrok več
kot pri verbalni metodi. Doskočišče je z uporabo vizualne metode upodobilo
20,0 % otrok in 16,1 % z uporabo verbalne metode. Trije otroci več so
narisali talno črno z uporabo vizualne metode. Kar 12,7 % otrok je sonce
narisalo z uporabo vizualne metode, medtem ko z uporabo verbalne metode
le 5,4 %. Manjša razlika je pri risanju oblaka; 10,7 % predšolskih otrok je
narisalo oblak z uporabo verbalne metode in 12,7 % z uporabo vizualne
metode. Na grafu lahko opazimo, da je sonce, oblake in gledalce upodobilo
več otrok z uporabo vizualne metode. Pri smrekah in snežinkah je ravno
obratno, več otrok jih je upodobilo z uporabo vizualne metode. Če
pogledamo podrobnejši pregled frekvenc, ugotovimo, da je 5,4 %
predšolskih otrok upodobilo smreke z uporabo verbalne metode, medtem
ko z uporabo vizualne metode le 1,8 %. Gledalce je več otrok upodobilo z
uporabo vizualne metode, in sicer 9,1 %, z uporabo verbalne pa 7,1 % otrok.
Kar 23,2 % otrok je upodobilo snežinke, z vizualno pa le 14,5 % otrok. Napis
je pri vizualnih metodah narisalo 6 otrok več kot pri verbalnih metodah. Ta
izid nas ne preseneča, saj so lahko na ustavljeni sliki opazovali napise na
dresih ali smučeh. Veliko otrok nas je prosilo, če jim lahko ustavimo sliko,
18
97
3
6
34
13
45
10 0 0
19
1110
7 7
1
5
89
5
2 21 1
02468
101214161820
Primerjava med verbalnimi in vizualnimi metodami
Verbalne metode Vizualne metode
43
da bi videli, kakšno številko imajo smučarski skakalci na dresu. Stopničke
je z uporabo verbalne metode narisalo 8,9 % otrok in z uporabo vizualne
metode 9,1 %. Najmanj so bile upodobljene podrobnosti, kot so zastava,
pokal, hiša in kamera. Od 111 otrok so trije narisali zastave. Več otrok jih je
upodobilo z uporabo vizualne metode. Pokal, hišo in kamero so upodobili le
tisti otroci, katerih likovna dejavnost je potekala z uporabo vizualne metode.
Skupni pregled frekvenc pokaže, da so otroci najpogosteje upodobili
zaletišče, nato snežinke, doskočišče, talno črto, oblake, sonce in gledalce.
Zatem sledijo smreke, zastave in pokal. Najmanj upodobljeni podrobnosti,
nevezani na človeško figuro, sta hiša in kamera.
Slika 18: Šestletna deklica je na risbi upodobila precej podrobnosti, nevezanih na človeško figuro (zaletišče, doskočišče, smreke, snežinke)
44
Slika 19: Pri tej likovni zaposlitvi smo uporabili vizualno metodo. Opazimo lahko podrobnosti, nevezane na človeško figuro (zaletišče, napis, hiša, kamera).
Slika 20: Na tej risbi lahko opazimo podrobnosti, nevezane na človeško figuro (sonce, oblak in talna črta).
45
Slika 21: Na risbi lahko opazimo podrobnosti, nevezane na človeško figuro (sonce, pokal, stopničke). Pri tej likovni zaposlitvi smo uporabili vizualno metodo.
Tabela 5: Srednja vrednost upodobljenih podrobnosti, nevezanih na človeško figuro.
Srednja vrednost metod �̅�
Verbalne metode 5,2
Vizualne metode 6,3
Skupaj 11,5
Tabela kaže povprečna števila upodobljenih podrobnosti, nevezanih na
figuro. Opazimo lahko, da so razlike zelo majhne. Več podrobnosti,
nevezanih na figuro, so otroci upodobili z uporabo vizualne metode. Z
vizualno metodo so otroci v povprečju upodobili 5,2 podrobnosti, nevezanih
na človeško figuro, z vizualno metodo pa 6,3. Obe metodi skupaj sta v
povprečju upodobili izdelke z 11,5 podrobnosti, ki niso vezane na risanje
človeške figure.
46
3.5 Sklep
Namen našega diplomskega dela je bil ugotoviti, kako vizualne in verbalne
metode vplivajo na risanje človeške figure. Pripravili smo dve vzporedni
pripravi, ki sta se razlikovali v metodah, in jih izvedli s 111 predšolskimi
otroki.
V raziskavi nas je zanimalo, ali obstajajo razlike med verbalnimi in
vizualnimi metodami dela pri risanju človeške figure v gibanju. Ugotovili
smo, da razlike med verbalno in vizualno metodo pri risanju človeške figure
v gibanju obstajajo. Rezultati kažejo, da so otroci z izvedbo vizualne metode
pogosteje nakazali gibanje. Takšen rezultat smo tudi pričakovali, zato nas
ni presenetil. Na videoposnetku so si otroci ogledali del smučarskih skokov.
Otroci so v tišini opazovali gibanje smučarskega skakalca na ustavljeni sliki
na zaletišču, v zraku in ob pristanku. Že motivacija se nam je zdela
močnejša kot pri verbalni metodi, kjer smo se pogovarjali o smučarski
opremi, gibanju smučarskih skakalcev na zaletišču, v zraku, ob doskoku itd.
Otroci so se v posnetek zelo vživeli, saj so nekateri izmed njih začeli navijati
in držati pesti.
Poizvedeti smo tudi želeli, ali lahko z metodami dela pripomoremo k
izboljšavi likovnega dela v upodabljanju podrobnosti, upoštevanju
proporcev in okončin. Ugotovili smo, da so otroci več podrobnosti, vezanih
na človeško figuro, upodobili z verbalno metodo. Glava je edini del telesa,
ki so ga upodobili vsi udeleženi otroci. Najmanjkrat so otroci upodobili
trepalnice in zobe. Rezultati kažejo, da lahko z metodami dela pripomoremo
k izboljšavi podrobnosti. Uvodna deklamacija in demonstracija delov telesa
(glava, vrat, ušesa, roke, noge) sta odlično vplivali na njihovo nadaljnje delo.
Spraševali smo se tudi, kako otroci nakazujejo gibanje figure. Zanimivo je,
da so otroci v večini upodobili pregib v kolenih. Opazili smo tudi, da so otroci
gibanje nakazali s podaljšanimi gibi rok.
47
Pri zadnjem raziskovalnem vprašanju smo se spraševali, v čem se kažejo
razlike med verbalnimi in vizualnimi metodami. Kot smo že omenili, se
razlike kažejo že pri risanju človeške figure v gibanju. Otroci so gibanje
večkrat nakazali z uporabo vizualne metode, kar smo tudi pričakovali. Z
ogledom videoposnetka in ustavljene slike smo jim razširili njihovo vedenje
o gibanju človeške figure. Razlike so se pokazale tudi v podrobnostih,
vezanih na človeško figuro. Več podrobnosti, vezanih na človeško figuro
(oprema, glava, vrat, oči, usta, nos, lasje, trepalnice, prsti, napis, zobje in
ušesa), so otroci upodobili z uporabo verbalne metode. Predvidevamo, da
so otroci v uvodni motivaciji zelo dobro spremljali deklamacijo in kasneje
pokazane in povedane stvari tudi upodobili. Ravno obratno pa je bilo pri
podrobnostih, nevezanih na človeško figuro (zaletišče, doskočišče, talna
črta, sonce, oblak, smreke, gledalci, snežinke, napis, stopničke, zastava,
pokal, hiša, kamera). Več podrobnosti so namreč upodobili z uporabo
vizualne metode. Rezultat je v skladu z našimi pričakovanji, saj so imeli
otroci na video posnetku možnosti videti le omenjene stvari.
48
Literatura
Armstrong, T. (1999). Prebudite genija v svojem otroku: spodbujanje
radovednosti, ustvarjalnosti in učnih sposobnosti. Tržič: Učila.
Arnheim, R. (1974). Art and vizual perception. London: University of
California Press.
Butina, M. (1995). Slikarsko mišljenje: od vizualnega k likovnem. Ljubljana:
Debora.
Cox, V. (1993). Children's Drawings of the Human Figure. New York:
Psychology Press Ltd.
Duh, M. in Vrlič, T. (2003). Likovna vzgoja v prvi triadi osnovne šole:
priročnik za učitelje razrednega pouka. Ljubljana: Rokus.
Erjavec, S. (2011). Vizualno mišljenje in vizualna percepcija. Rudolf
Arnheim in Maurice Merleau-ponty (Neobljavljena doktorska
disertacija). Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične
študije, Koper.
Gerlovič, A. in Gregorač, I. (1968). Likovni pouk otrok. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Gorjup, T. (1999). Likovne zakonitosti in aktivnosti delovne terapije.
Ljubljana: DZS.
Hočevar, S., Berce-Golob, H. in Prestor, A. (1980). Likovna vzgoja
predšolskih otrok. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo.
49
Kukman, K. (2007). Razumevanje otroškega likovnega jezika. Educa, 14
(4/5), 5–11.
Marjanovič Umek, L., Lešnik Musek, P. (2001). Otroška risba. V Marjanovič
Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Razvojna psihologija: Izbrane teme
(str. 86–108). Ljubljana: Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete
Univerze v Ljubljani.
Pogačnik-Toličič, S., Vipotnik, O. in Jernejec M. (1986). Govorica otroške
risbe. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije.
Rački, T. (2010). Veščina risanja 3. Majhne skrivnosti velikih mojstrov.
Ljubljana: JSKD.
Retuznik Bozovičar, A. in Krajnc, M. (2011). V krogu življenja: pedagogika
in pedagoški pristopi v predšolskem obdobju v programu Predšolska
vzgoja. Velenje: Modart.
Tacol, T. (2003). Likovno izražanje didaktična izhodišča za problemski pouk
likovne vzgoje v devetletni osnovni šoli. Ljubljana: Debora.
Tomšič Čerkež, B. in Tacar, B. (2010). Likovne kuharije: Uporabne likovne
tehnike. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
Vrlič, T (2001). Likovno-ustvarjalni razvoj otrok v predšolskem obdobju.
Ljubljana: Debora.
Zupančič, T. (2014). Aktualni problemi likovnih dejavnosti v predšolskem
obdobju. Vzgojiteljica, 16 (1), 7–10.
Priloge
PRILOGA A: LIKOVNA DEJAVNOST 1
Globalni cilji:
• razvijati in spodbujati otrokovo naravno nagnjenje do likovnega
izražanja in spodbujati veselje do likovno ustvarjalnega igranja;
• razvoj opazovanja, spomina, domišljije, čustev, koordinacije oči in
rok, bogatitev predstav.
Metode dela:
• vizualne metode dela – metoda dela z avdiovizualnimi (AV) sredstvi.
Oblike dela:
• individualno delo.
Material in orodja:
• A3-format risalnega lista,
• temen flomaster – črn ali moder.
Ponazorila:
• videoposnetek smučarskega tekmovanja
https://www.youtube.com/watch?v=boehPt8BA2o
Korelacija/integracija: /
Viri in literatura:
Vrlič, T. (2001). Likovno-ustvarjalni razvoj otrok v predšolskem obdobju.
Ljubljana: Debora
Potek likovne zaposlitve:
Cilj likovne zaposlitve:
- natančnejše upodabljanje podrobnosti;
- risanje zahtevnejših sestavljenih simbolov.
Likovno področje: Risanje
Likovna tema: Človeška figura v gibanju
Likovni motiv: Smučarski skakalec
Likovna tehnika: Risanje s temnim flomastrom
1) Uvodni del:
Psihološki uvod: Otroke povabim pred računalnik, da si na videoposnetku
ogledamo del smučarskih skokov (čas trajanja posnetka je 4 h 40 min).
Obravnava vsebine:
Otroke povabim, da se mi pridružijo pri pripravi miz za likovno dejavnost.
Povem jim, da si bomo posnetek smučarskega tekmovanja v tišini še enkrat
pogledali, le da bomo tokrat na ustavljeni sliki opazovali gibanje
smučarskega skakalca. Sprva na ustavljeni sliki opazujemo smučarja na
zaletišču skakalnice (posnetek zaustavim na 0.14), nato v zraku (posnetek
zaustavim na 3.22) in ob doskoku (posnetek zaustavim na 3.33). Otrokom
povem, naj si dobro ogledajo, predvsem držo, smučarskega tekmovalca.
2) Osrednji del:
Napoved smotra: Otrokom povem, da bomo danes risali s temnim
flomastrom. Opazovali ustavljeno sliko smučarskega skakalca in ga narisali.
Navodila za delo: Otroci, oglejte si ustavljeno sliko smučarskega skakalca
in ga narišite tako, kot ga vidite. Na risalni list lahko upodobite smučarskega
skakalca na zaletišču skakalnice, njegov let v zraku ali pa pristanek.
Praktično delo: Otroke poskušam pripraviti do tega, da res podrobno
opazujejo spust smučarskega skakalca po zaletišču skakalnice, v zraku in
ob doskoku.
3) Zaključni del:
Prostorska organizacija: Z otroki likovno ustvarjamo sede za mizo.
Vrednotenje: Po končanem delu si pogledamo izdelke in se pogovorimo o
gibanju smučarskega skakalca.
PRILOGA B: LIKOVNA DEJAVNOST 2
Priprava za likovno dejavnost v vrtcu
Globalni cilji:
• razvijati in spodbujati otrokovo naravno nagnjenje do likovnega
izražanja in vzbujati veselje do likovno ustvarjalnega igranja;
• razvoj opazovanja, spomina, domišljije, čustev, koordinacije oči in
rok, bogatitev predstav.
Metode dela:
• Verbalna metoda dela – pripovedovanje in razgovor.
Oblike dela:
• Individualno delo.
Material in orodja:
• A3-format risalnega lista,
• temen flomaster – črn ali moder.
Ponazorila: /
Korelacija/integracija: jezik, narava
Viri in literatura:
Vrlič, T. (2001). Likovno-ustvarjalni razvoj otrok v predšolskem obdobju.
Ljubljana: Debora
Kraigher, M (1993). Naše telo. Murska Sobota: Pomurska založba
Cilj likovne zaposlitve:
- natančnejše upodabljanje podrobnosti;
- risanje zahtevnejših sestavljenih simbolov.
Likovno področje: Risanje
Likovna tema: Človeška figura v gibanju
Likovni motiv: Smučarski skakalec
Likovna tehnika: Risanje s temnim flomastrom
Potek likovne zaposlitve:
1) Uvodni del:
Psihološki uvod:. Otrokom povem deklamacijo, ki jo skupaj ponazorimo
še z gibi.
TO SEM JAZ:
TO JE MOJA GLAVA,
TO JE MOJ OBRAZ,
VRAT IN PA UŠESA,
GLEJTE, TO SEM JAZ!
ZGORAJ IMAM ROKE,
SPODAJ IMAM NOGE.
ZADAJ IMAM HRBET,
SPREDAJ PA SRCE.
(avtor neznan)
Obravnava vsebine:
Otroke povabim na preprogo. Pogovorimo se, o čem je govorila
deklamacija. Skupaj še enkrat od glave do stopal poimenujemo in
pokažemo dele telesa. Otroke povprašam, koliko prstov imamo na rokah in
nogah. Pogovorimo se tudi, da imamo zgornje trepalnice daljše od spodnjih
in da nam preprečujejo vstop umazanije in prahu do oči. Prav tako imamo
na glavi veliko las, ki nas varujejo pred udarci, soncem in mrazom. Lasje
nam ves čas rastejo, izpadajo in znova rastejo.
Otroke povprašam, ali so že videli kakšnega smučarskega tekmovalca. Z
otroki vodim usmerjen pogovor o smučarskih tekmovalcih. Smučarski
skakalci imajo na sebi čelado, ki jih varuje pred poškodbami, očala,
smučarski dres, smučarske čevlje in smuči. Otroke vodim z vprašanji, kako
potekajo smučarska tekmovanja, kakšna je drža smučarskega tekmovalca
na zaletišču, odskočni mizi, v zraku in ob doskoku. Skupaj z otroki povemo,
kakšna je drža smučarskega tekmovalca vse od starta do pristanka.
2) Osrednji del:
Napoved smotra: Otrokom povem, da bomo zdaj risali s črnim flomastrom.
Risali bomo smučarskega skakalca.
Navodila za delo: Na risalni list boste najprej narisali smučarskega
skakalca na zaletišču skakalnice, zraven pa še, kako leti v zraku in njegov
pristanek.
Praktično delo: Pri praktičnem delu otroke spodbujam in opominjam, da se
spomnijo, kako se smučarski skakalec giblje po zaletišču, v zraku in ob
doskoku.
3) Zaključni del:
Prostorska organizacija: Z otroki likovno ustvarjamo sede za mizo.
Vrednotenje: Po končanem delu si pogledamo izdelke in se pogovorimo o
gibanju smučarskega skakalca.
