UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ANALIZA PLAČNE VRZELI MED SPOLOMA V SLOVENIJI

Kandidatka: Helena Čebulin Študentka rednega študija Številka indeksa: 81584596 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Polona Tominc

Šentjur, november 2005

1

PREDGOVOR Ženske se zaposlujejo iz istih razlogov kot moški. Plača jim predstavlja dohodek, s katerim lahko skrbijo zase, za otroke, starše, sorodnike, nezaposlene partnerje, skratka, da uživajo življenje. Tako bi lahko rekli, da je plača »vstopnica« za ekonomsko svobodo (od tega je odvisna tudi psihološka svoboda in varnost). Tako je delo doma kot izven doma potrebno za njihovo samouresničevanje. Nas pa je zanimalo, zakaj prihaja do razlik med moškimi in ženskimi plačami in kako velike so te razlike. V diplomskem delu smo se trudili, da bi iz razpoložljive domače ter tuje literature pridobili čim več koristnih in aktualnih podatkov. Pridobljeno snov smo skušali čim bolj povezano predstaviti in jo povezati v smiselno celoto. Diplomsko delo je razdeljeno na štiri poglavja. Začetna poglavja predstavljajo teoretični del, ki jim sledi empirični del v zadnjem poglavju. V uvodu so začrtane tematika, namen, hipoteze in struktura dela. Vemo, da je do največjih sprememb na trgu dela prišlo po drugi svetovni vojni, ko je bilo zaslediti velik porast v zaposlovanju žensk. Sedaj pa so potrebne spremembe, ki bodo ženskam omogočile ne le zaposlitev, temveč tudi pošteno plačilo glede na položaj, izkušnje in znanje. V začetnem delu smo predstavili zakonodajo s področja enakih možnosti med spoloma v družbi, na trgu dela, kot tudi na področju plačila in položaj na trgu dela v Sloveniji. Kljub zakonodaji, ki naj bi zagotavljala enake možnosti moških in žensk, tudi na področju plač, so ženske na trgu delovne sile še zmeraj neenakopravne. V drugem poglavju smo skušali predstaviti vzroke plačne vrzeli, torej vzroke za razliko med plačami žensk in moških, ki se ukvarjajo z isto dejavnostjo in imajo enako izobrazbo. Ukvarjali smo se z diskriminacijo (plač), o kateri se načeloma ne govori. Najlažje si je zatisniti oči in si predstavljati, da je ni. Vendar v realnosti ni tako, tako lahko trdimo, da je za del plačne vrzeli vzrok diskriminacija, ki jo lahko izmerimo. Vzrok smo iskali tudi v poklicni segregaciji, ki se ukvarja s položajem žensk na trgu delovne sile in z vzroki, zakaj so ženske omejene na ožji krog poklicev, ki so praviloma slabše cenjeni in plačani. V naslednjem poglavju smo prikazali razlike v povprečnih plačah med statističnimi regijami. Tukaj smo se srečali s problemom z neločenim zbiranjem podatkov glede moških in ženskih plač po regijah, ki je pokazal, da kljub napredku v teoriji in praksi statistično zbiranje podatkov ni najbolj ustrezno in ni v prid analizam ženskih problematik. V zadnjem (empiričnem delu) poglavju so predstavljeni rezultati statistične analize plačne vrzeli med spoloma v Sloveniji, s katero smo želeli raziskati obravnavano problematiko in preveriti veljavnost zastavljenih hipotez. Nižje plače med spoloma so značilne za določene panoge v gospodarstvu, najbolj pa so povezane z izobrazbo. Diplomsko delo je zaključeno s sklepom, ki služi strnjenem pregledu poglavitnih ugotovitev diplomskega dela. Sledi seznam literature, ki nam je služila pri oblikovanju teoretičnih poglavij in lastnega empiričnega dela.

2

KAZALO: PREDGOVOR ..................................................................................................................... 1 1. UVOD ........................................................................................................................... 3

1.1. Namen, cilji in osnovne trditve........................................................................... 3 1.2. Predpostavke in omejitve.................................................................................... 4 1.3. Predvidene metode raziskovanja ....................................................................... 5

2. »ZAKONODAJA«....................................................................................................... 6

2.1 Enakost moških in žensk v družbi nasploh ........................................................ 6 2.2 Enakost moških in žensk na trgu dela ................................................................ 8 2.3 Enakost moških in žensk na področju plačila za delo..................................... 12

3. ENAKO PLAČILO ZA ENAKO DELO................................................................. 14

3.1 Vzroki za plačno vrzel med spoloma (splošno) ................................................ 14 3.2 Diskriminacija plač ............................................................................................ 17

3.2.1 Merjenje diskriminacije plač...................................................................... 24 3.3 Poklicna segregacija ........................................................................................... 27

3.3.1 Merjenje poklicne segregacije .................................................................... 29 4. KAZALCI NEENAKOSTI PLAČ V SLOVENIJI ................................................ 31 5. EMPIRIČNI DEL...................................................................................................... 33

5.1 Teorija regresijske analize................................................................................. 33 5.2 Statistična analiza plačne vrzeli ....................................................................... 35

5.2.1 Opis spremenljivk...................................................................................... 36 5.2.1.1 Število zaposlenih po gospodarskih dejavnostih..................................... 38 5.2.1.2 Povprečna stopnja strokovne izobrazbe.................................................. 39 5.2.1.3 Število delovnih ur ..................................................................................... 41 5.2.1.4 Povprečna mesečna bruto plača............................................................... 43 5.2.2 Regresijska analiza .................................................................................... 46

6. SKLEP ........................................................................................................................ 62 7. POVZETEK............................................................................................................... 64 8. SEZNAM TABEL IN GRAFOV.............................................................................. 66 9. SEZNAM LITERATURE IN VIROV..................................................................... 67 PRILOGE........................................................................................................................... 71

3

1. UVOD

Plače sodijo med najpomembnejše kazalce relativnega položaja žensk in moških na trgu delovne sile. Zato se postavlja vprašanje, ali moški in ženske prejemajo enako plačilo za delo enake vrednosti.

Slovenska zakonodaja se je na področju enakih možnosti moških in žensk v nekaj letih precej spremenila. Toda vemo, da zakonodaja ne more ponuditi dokončnih rešitev, saj predstavlja le družbeno prepričanje o tem, kakšni bi morali biti odnosi med moškimi in ženskami. Tako se ponekod govori o diskriminaciji, ki se kaže v mnogih pojavnih oblikah, ne samo v velikih razlikah med plačami moških in žensk ob enako opravljenem delu. Tako je lahko zaslediti razkorak med pravno in dejansko enakostjo spolov. Zelo aktualno vprašanje pa je tudi poklicna in zaposlitvena segregacija. Večina raziskav o spolni segregaciji se ukvarja s položajem žensk na trgu delovne sile in z vzroki zakaj so ženske omejene na ožji krog poklicev, ki so praviloma slabše cenjeni in plačani.

Čeprav na prvi pogled te razlike niso tako opazne, so vidnejše, če uporabimo statistiko. Problem se pojavi pri zbiranju ločenih podatkov o ženskih in moških plačah. Šele tako vidimo čist prikaz, kaj se dogaja na trgu delovne sile oziroma v družbi- tako kljub svoji izobrazbi, izkušnjam in sposobnostim, v primerjavi z moškimi sodelavci ženske v povprečju ne dosegajo enakih plačil.

1.1. Namen, cilji in osnovne trditve

Namen diplomskega dela je predstaviti teoretična izhodišča plačne vrzeli ter opraviti raziskavo in analizo razlik v plači med moškimi in ženskami v Sloveniji. Podatki prikazujejo raven moških in ženskih plač v Sloveniji po različnih dejavnikih.

Tako v teoretičnem, kot tudi v empiričnem delu diplomskega dela, bomo sledili konkretnim ciljem, predpostavili pa bomo tudi določene trditve oziroma hipoteze, ki jih bomo nato skozi delo potrdili ali ovrgli.

Cilji:

- predstaviti zakonodajo, ki se ukvarja s problematiko enakosti pri plačilu moških in

žensk, v družbi in na trgu dela; - na kratko predstaviti položaj moških in žensk na trgu dela; - preučiti, ali predstavljajo razlike med moškimi in ženskimi plačami diskriminacijo; - najti vzroke za razliko med moškimi in ženskimi plačami; - predstaviti dejavnike (panoga, stopnja izobrazbe, starost, število delovnih ur…), ki

vplivajo na višino povprečne plače pri moških in ženskah; - razložiti poklicno segregacijo in kako le- ta vpliva na višino plače; - s številnimi tabelaričnimi in grafičnimi prikazi na osnovi statističnih in drugih

podatkov prikazati stanje na področju razlik v plačah med moškimi in ženskami;

4

Hipoteze: - HIPOTEZA 1: »enako plačilo moških in žensk za enako delo« - HIPOTEZA 2: ženske se zaposlujejo bolj v feminiziranih poklicih, kjer so plače v

povprečju nižje, kot v poklicih, kjer so v večini zaposleni moški - HIPOTEZA 3: stopnja izobrazbe vpliva na zaslužek - HIPOTEZA 4: ženske so zaposlene s krajšim delovnim časom od polnega, kar je

razlog za nižje plačilo

1.2. Predpostavke in omejitve

Diplomsko delo bo temeljilo na predpostavki, da na višino plače tako pri moških kot pri ženskah vpliva več dejavnikov (izobrazba, gospodarska panoga…), res pa je da eni manj kot drugi. Da ženske nimajo enakih možnosti kot moški in da je pri razlikah v plačah med moškimi in ženskami prisotna diskriminacija, je naša druga predpostavka. Predpostavljamo, da obstaja tradicionalno gledanje na žensko delo, za kar naj bi bile ženske ponavadi zaposlene v manj cenjenih poklicih (čistilka ipd.), ki pomenijo podaljšek domačih opravil, kar pa naj bi se kazalo v nižjih plačah v ženskih poklicih. Zadnja izmed predpostavk je, da se pri ženskah ne upošteva neplačano delo doma in si tudi zaradi tega ne morejo enakovredno ustvariti poklicne kariere kot moški.

Pri statistični analizi smo se omejili na analizo plačne vrzeli v Sloveniji leta 2002 (Statistični letopis 2004 in Anketa o delovni sili). Omejitev nam je predstavljalo pomanjkanje podatkov, saj določeni podatki, ki so se glede plač zbirali v preteklosti, niso bili ločeni po spolu. Drugo omejitev pa so predstavljali neizmerljivi dejavniki, ki lahko vplivajo na razlike v plačah pri moških in ženskah.

5

1.3. Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi gre za statično raziskavo, saj bomo analizirali višino plače pri moških in ženskah v odvisnosti od različnih dejavnikov (izobrazba, dejavnost…). Na začetku se bomo nagnili k deskriptivnemu pristopu, pri katerem bomo povzeli spoznanja drugih avtorjev (metoda kompilacije), primerjali spoznanja drugih avtorjev (komparativna metoda) in uporabili tudi metodo deskripcije (postopek opisovanja). Kasneje pa bomo prešli na analitičen pristop, v katerem bomo ugotavljali odvisnost plačne vrzeli z izbranimi dejavniki, s pomočjo regresijske analize. Pri tem bomo upoštevali trditve, hipoteze ter predpostavke, ki se nanašajo na področje pisanja diplomskega dela. Pri pisanju bomo črpali snov predvsem iz eksternih virov (domače in tuje strokovne literature) in tudi iz drugih sekundarnih virov. Pri zajemanju podatkov se bomo poskušali obrniti na SURS, ki nam bo pomagal pri dostopu do svežih podatkov. Zbrane podatke bomo s pomočjo statističnih metod (opisna statistika, regresijska analiza) uredili in smiselno prikazali v skladu z nameni in cilji diplomskega dela (tabele, grafi). Uporabili bomo računalniški program Microsoft Excel in SPSSX 12,0, ki je eden najbolj razširjenih programov za statistično analizo podatkov.

6

2. »ZAKONODAJA«

2.1 Enakost moških in žensk v družbi nasploh V Evropi se v zadnjih desetletjih močno spreminja status žensk, saj imajo vse aktivnejšo vlogo na različnih področjih družbenega in javnega delovanja. Gre za spreminjanje tradicionalnih vzorcev obnašanja, ki so ženski namenjali le vlogo gospodinje in matere. Formalni začetek enakega obravnavanja moških in žensk pomeni 141. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki govori o enakem položaju za enako delo ne glede na spol. Kasneje je Evropski svet sprejel tudi številna priporočila, resolucije in direktive, ki uvajajo načelo enakih možnosti in enake obravnave. Generalna skupščina OZN1 je s sprejemom Deklaracije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk leta 1967 diskriminacijo žensk opredelila kot svetovni problem. Njena osnovna filozofija je izhodišče za delo nacionalnih mehanizmov za vzpostavljanje dejanske enakosti žensk in moških v družbi.

Pri nas so temeljna določila, ki ne dopuščajo nobene oblike diskriminacije žensk, vsebovana v Ustavi Republike Slovenije v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Prva določba iz tega poglavja je enakost pred zakonom, ki vsakomur ne glede na narodnost, raso, spol, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine (Vlada Republike Slovenije 1997a, 11).

Ustava zagotavlja tudi pravico do odprave posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V zadnjih letih ni bil v Sloveniji nihče obsojen zaradi kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti. Samo upamo lahko, da to dejstvo zrcali spoštovanje in uživanje te pravice in da se za njim ne skriva nepoznavanje in nerazumevanje ustavnega načela enakosti. Vsekakor bodo za krepitev zavesti o obstoju teh pravic, za izobraževanje o človekovih pravicah žensk in seznanjanje z mehanizmi pomoči za popravo morebitnih kršitev pravic žensk potrebni ustrezni nacionalni programi, ki jih bo morala pripraviti vlada v sodelovanju in ob podpori nevladnih organizacij in medijev (Vlada Republike Slovenije 1997a, 11) .

Leta 1979 je bila sprejeta Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki se pogosto pojmuje kot mednarodni seznam pravic žensk. Predstavlja vrhunec več kot tridesetletnega dela Konvencije Združenih narodov za položaj žensk. Dvajset držav pogodbenic obsoja diskriminacijo žensk v vseh njenih oblikah in se strinja, da bodo z vsemi primernimi sredstvi, ki jih imajo na razpolago, nemudoma začele izvajati politiko odpravljanja le-te. Deseti in enajsti člen Konvencije med drugim zagotavljata ženskam (Urad za žensko politiko 1997b, 14-15):

- pravico do dela kot neodtujljivo pravico vseh ljudi;

1 Organizacija združenih narodov

7

- pravico do strokovnega usposabljanja, do dela in do svobodne izbire poklica ali zaposlitve ter do napredovanja v poklicu in zaposlitvi in sicer brez diskriminacije, ki bi izhajala iz zakonskega stanu ali kakšnih drugih razlogov;

- pravico do enakega nagrajevanja žensk in moških, do enakega obravnavanja pri delu enake vrednosti in do enake obravnave pri oceni kakovosti dela.

Čeprav v 21. stoletju govorimo o enakih možnostih med spoloma, imamo napredno zakonodajo s tega področja, ženske pa imajo uradno enake izobraževalne in zaposlitvene možnosti, pa podatki, ki jih predstavljamo v nadaljevanju, kažejo, da so na različnih področjih v družbi kot tudi na trgu delovne sile ženske še zmeraj neenakopravne. Ženske so ne glede na delež, ki ga imajo v strukturi prebivalstva (51,1%) (Slovenija 2004, Anketa o delovni sili), slabše zastopane od moških na vseh ravneh političnega odločanja, tako v voljenih kot v imenovanih političnih telesih, tako na lokalni kot na družbeni ravni. Njihov delež na omenjenih področjih večinoma ne dosega 30%, kar bi omogočilo vpliv na odločanje o vsebinah in s tem na doseganje sprememb.

Na volitvah v Državni zbor RS je bilo leta 1992 izvoljenih 13,3% žensk, na volitvah 1996 komaj 7,8%, na volitvah 2000 pa se je ta delež zopet dvignil na 13,3%. S 13,3% deležem žensk (leto 2001) v državnem zboru je Slovenija pod evropskim povprečjem, ki znaša 17%, še posebej pa pod povprečnim deležem žensk v parlamentih držav članic EU, ki znaša 24%. Skoraj enočetrtinska zastopanost žensk v parlamentih držav članic EU je predvsem posledica uvajanja spodbud, ki so jih države članice sprejele za povečanje deleža žensk v politiki. Po zadnjih volitvah v državni zbor leta 2004 je po končni vzpostavitvi parlamenta delež žensk 13,3% in se tako v primerjavi s prejšnjim mandatom ni spremenil (Vlada republike Slovenije).

Po drugi svetovni vojni se je izobrazbena raven žensk v Sloveniji dvigovala enako kot izobrazbena raven moških. Ustava Republike Slovenije zagotavlja enakopravnost obeh spolov v izobraževanju. Kljub deklarirani enakopravnosti pa raziskave pokažejo, da obstajajo razlike, ki v veliko primerih postavljajo dečke v superiorni, deklice pa v inferiorni položaj. Znotraj srednješolskega izobraževanja je opazno spolno segmentiranje po različnih smereh: dekleta izrazito prevladujejo na pedagoški in tekstilni usmeritvi, osebnih storitvah ter v družboslovju.

V devetdesetih zasledimo izredno visok porast vpisa na dodiplomski študij. Med redno vpisanimi predstavljajo ženske nad polovico vseh vpisanih. Njihov delež v programih je sicer različen, saj tudi na tej ravni izobraževanja obstaja spolna segmentacija področij. Omeniti velja, da jih diplomira več kot moških, tako je bilo leta 2003 med diplomanti in diplomantkami 63,95% žensk (SURS 2005b, 125), vse več pa jih tudi magistrira in doktorira, kljub temu pa njihove zmožnosti ostajajo neizkoriščene.

8

Na podiplomskem študiju opažamo izrazit porast deleža žensk. Med spoloma se razlike zmanjšujejo v prid žensk, čeprav moški še vedno prevladujejo. Razlogov, zakaj se sicer delež žensk na podiplomskem študiju drastično zmanjša v primerjavi z dodiplomskim študijem, je več, najbolj očiten pa je verjetno ta, da gre za časovno obdobje, ko si ustvarjajo družine, pri čemer družinske vloge in obveznosti, predvsem v zvezi z nego in vzgojo otrok, večinoma prevzemajo ženske. Za izboljšanje situacije bi država morala zagotoviti z obveznostmi staršev skladnejše otroško varstvo ter spremembo miselnosti, ki ženski samoumevno dodeljuje skrb in nego otrok (Urad za žensko politiko 1997a, 89). Tako se povprečna izobrazbena raven žensk izenačuje z moško, vendar pa se ženske po končanem študiju koncentrirajo v tipično »ženskih« poklicih, ki pomenijo podaljšek domačih opravil (zdravstvo, šolstvo, storitve…) in so manj cenjeni in slabše plačani kot poklici, v katerih prevladujejo moški. Ženske tudi v dejavnostih, kjer prevladujejo, zasedajo manj vodilnih delovnih mest, kot bi glede na njihov delež med zaposlenimi pričakovali.

2.2 Enakost moških in žensk na trgu dela

V zadnjih letih v Sloveniji opažamo splošni trend izboljševanja razmer na trgu dela. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2004 med 1.997.000 prebivalci Slovenije 51,1% žensk, medtem ko je bil delež žensk med delovno aktivnim prebivalstvom (vseh skupaj je bilo 943.000) nižji – 45,6%. Hkrati se znižuje tudi razlika med stopnjo delovne aktivnosti žensk in moških, ki je z 8,9 odstotnimi točkami leta 2004 dosegla najmanjšo vrzel med spoloma v zadnjih desetih letih. Večina žensk v Sloveniji je zaposlenih za polni delovni čas, poleg tega pa opravlja večino družinskega dela. Najpomembnejši vzrok za dvojno obremenjenost je neenakomerna delitev družinskega dela med partnerjema oziroma staršema.

Prva značilnost, ki opredeljuje ženske na trgu delovne sile, je visok delež žensk, zaposlenih za polni delovni čas. Ta pojav ni nov, saj delež zaposlenih žensk narašča že od začetka dvajsetega stoletja, ko je bilo zaposlenih 20% žensk. V petdesetih letih je bilo med vsemi zaposlenimi že 32,3% žensk, v šestdesetih se je ta delež povečal še za 4%, v sedemdesetih in osemdesetih letih pa je bilo med zaposlenimi že več kot 40% žensk. Ta delež je postopno naraščal tudi v devetdesetih letih in leta 1995 dosegel že 48,26%. Tudi v tranzicijskem obdobju se v Sloveniji delež zaposlenih žensk glede na vse zaposlene ni zmanjšal, kar Slovenijo loči od ostalih postsocialističnih držav, ki se srečujejo z visoko brezposelnostjo žensk.

V zvezi z zaposlitvijo pa ne moremo prezreti problema, ki izhaja iz dvojne obremenjenosti žensk: z družinskimi in delovnimi obveznostmi. Država je v socialističnem obdobju z nekaterimi "ukrepi", kot sta na primer dobro razvita mreža otroškega varstva in celodnevna osnovna šola, sicer do neke mere razbremenila ženske, še zdaleč pa ni odpravila dvojne obremenjenosti oziroma ideološkega razmišljanja in predstave o materinski vlogi žensk. Tudi v tranzicijskem obdobju se stanje ni bistveno spremenilo, kar implicira nujnost ukrepov na tem področju. Ustrezno bo mogoče ukrepati predvsem v okviru družinske politike, ki mora imeti za enega od ciljev prav usklajevanje družinskih in delovnih obveznosti.

9

SLIKA 1: PREBIVALSTVO PO AKTIVNOSTI V SLOVENIJI 2004

(%) pomeni delež žensk v posamezni kategoriji Vir: SURS 2005d, 8.

10

V Sloveniji je feminizacija nekaterih poklicev dejstvo, saj je med zaposlenimi leta 2002 na nekaterih področjih izredno visok delež žensk: področje zdravstvenega in socialnega varstva (80,87%), izobraževanja, znanosti, kulture in informacij (77,81%), finančno posredništvo (67,55%) (SURS 2005b, 227-230). V obdobju od leta 1986 (14.192 registriranih brezposelnih) dalje je povprečno število registrirane brezposelnosti oseb2 naraščalo in leta 1993 doseglo svoj vrh (129.087 registriranih brezposelnih). V obdobju naraščajoče brezposelnosti so večinski delež registrirane brezposelnost predstavljali moški. Stopnja brezposelnost žensk se je od leta 1986 do leta 1993 postopno zniževala, in sicer na račun krize določenih panog predelovalnih dejavnosti, ki je zaposlovala predvsem moško delovno silo (Vlada Republike Slovenije 1997a, 116). Izrazitejši preobrat v gibanju registrirane brezposelnosti smo zaznali šele v letu 1999, ko se je število registriranih brezposelnih oseb pričelo zmanjševati, število zaposlenih oseb pa naraščati. Tako je leta 2003 v Sloveniji bilo 50.324 (52,4%) registriranih brezposelnih žensk od skupno 95.993 registriranih brezposelnih (SURS 2005b, 238).

Posebno pozornost v zvezi z brezposelnostjo je potrebno nameniti predvsem reševanju dolgotrajne brezposelnosti. V Sloveniji je leta 2004 v skupino oseb, ki so brezposelne več kot eno leto, sodilo kar 53,1 % vseh brezposelnih. Delež žensk med dolgotrajno brezposelnimi je 47,9 % (SURS 2005d, 8), večje razlike v tej skupini pa se kažejo po starostnih skupinah. Med vsemi dolgotrajno brezposelnimi iskalci in iskalkami prve zaposlitve prevladujejo ženske, medtem ko je med dolgotrajno brezposelnimi, starimi nad 40 let, žensk manj.

Med tistimi, ki iščejo prvo zaposlitev, prevladujejo ženske. Ženske se srečujejo s težavami pri zaposlovanju predvsem zaradi potencialnega materinstva. Delodajalci namreč pričakujejo, da se bodo ženske po končanem šolanju odločile za materinstvo, kar, skladno z zakonodajo, ki ureja področje porodniškega dopusta in dopusta za varstvo in nego otroka, pomeni enoletno odsotnost z dela.

Podjetnice3 v Sloveniji se večinoma ne soočajo s predsodki do svoje podjetniške kariere. Dejansko ni pravnih ovir, ki bi omejevale ženske pri lastništvu podjetij, prav tako pa je bila v zadnjih letih sprejeta ustrezna zakonodaja, ki omogoča enake možnosti. Vendar pa se ženske dejansko bistveno manj pogosto kot moški vključujejo v podjetništvo. V starostni skupini od 25 do 34 let, ki je tako v Sloveniji kot v svetovnem merilu podjetniško najaktivnejša, se moški za podjetništvo zaradi priložnosti odločajo več kot štirikrat bolj pogosto kot ženske: v povprečju 95 moških in samo 21 žensk izmed 1000 (Mariborčan 2004).

2 Stopnjo brezposelnosti izračunamo tako, da število brezposelnih v nekem trenutku delimo s celotno delovno silo (aktivnim prebivalstvom). 3 Lastnice oziroma solastnice podjetij, ki jih pomagajo voditi.

11

Slovenska ustava vsem ženskam in moškim zagotavlja svobodo dela, prosto izbiro zaposlitve in dostopnost do vseh delovnih mest. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, pa so enake možnosti spolov dobile še večjo težo v nacionalni politiki zaposlovanja in trga dela.

Odsotnost z dela zaradi porodniškega dopusta ter nege in varstva otroka v Sloveniji urejata Zakon o delovnih razmerjih in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Posebnost našega zakona je, da lahko dopust za nego in varstvo otroka izkoristi tudi oče, če se tako sporazumeta z materjo. Kljub tej pravici pa je delež moških, ki izkoristijo ta dopust, zanemarljiv. Država bo vsekakor morala poskrbeti za primeren mehanizem, ki bi presegel tradicionalne poglede na vlogo matere in očeta glede nege in varstva otroka in spodbujal večjo udeleženost moških pri vzgoji in negi otrok. Nekateri predlogi, ki bi prispevali k aktivnejši vlogi očeta, so se že oblikovali in so sestavni del razprave o spremembi zakonodaje, ki ureja porodniški dopust.

12

2.3 Enakost moških in žensk na področju plačila za delo Določanje višine plač v Sloveniji urejajo kolektivne in individualne pogodbe, Zakon o sistemu plač v javnem sektorju in Zakon o delovnih razmerjih. Slednji določa, da je delodajalec dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo delavcem, ne glede na spol. Zakon obenem tudi določa, da so neveljavna vsa določila pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe in drugi splošni akti delodajalca, ki so v nasprotju s tem. Slovenija se je pri oblikovanju Zakona o delovnih razmerjih v delu, ki se nanaša na določila o enakem plačilu za enako delo, zgledovala po dveh mednarodnih pravnih virih. Prvi je 141. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in njeno dopolnilo Direktiva Evropskega sveta 75/117 EEC o enakem plačilu za moške in ženske, ki jo je Evropska unija sprejela leta 1975, drugi pa je Konvencija št. 100 o enakem nagrajevanju moške in ženske delovne sile za delo enake vrednosti, ki jo je Mednarodna organizacija dela sprejela leta 1953. Bistvo 141. člena Pogodbe o ustanovitvi EGS je zahteva, da dostop do plačila in njegova višina ne smeta biti diskriminatorna. Ugotavljanje enakosti plačila zato zahteva primerljivega delavca nasprotnega spola, s katerim se primerjava lahko izvede. Ta člen dopolnjuje Direktiva 75/117 EEC, saj je načelo enakega plačila za enako delo razširila tudi na enako plačilo za delo enake vrednosti. To pomeni, da je plačilo za enako delo glede na učinek izračunano na podlagi enakih enot, in da je plačilo za delo računano po časovnih enotah enako za enak tip dela. Ta direktiva naj bi onemogočila podcenjevanje del, ki jih običajno opravljajo ženske, so pa enako ali bolj zahtevna kot dela, ki jih opravljajo moški. Za ugotavljanje enake vrednosti dela je direktiva delodajalcem ponudila tudi sistem ocenjevanja delovnih mest, ki pa mora biti sestavljen na podlagi enakih meril za moške in ženske. Direktiva tudi določa, da morajo imeti vsi zaposleni oziroma zaposlene, ki se čutijo prizadete zaradi neuporabe načela enakega plačila, pravico sprožiti sodni postopek, potem ko so izčrpali možnosti pri drugih pristojnih oblasteh. Konvencija št.100 (MOD4) o enakem nagrajevanju moške in ženske delovne sile za delo enake vrednosti opredeljuje »nagrajevanje« kot dogovorjeno plačilo ali običajno temeljno oziroma minimalno plačilo in vse druge dohodke, ki jih izplačuje delodajalec neposredno ali posredno v denarju delavcem in delavkam na podlagi njihove zaposlitve. Konvencija hkrati tudi navaja, da so v določenih primerih razlike v višini plačila dopustne in ne nasprotujejo načelu enakega plačila moških in žensk za delo enake vrednosti, vendar pa morajo le-te temeljiti na objektivnih kriterijih.

4 Mednarodna organizacija dela

13

V Sloveniji je skladno z mednarodnimi dokumenti je kot temeljna človekova pravica opredeljena tudi pravica do enakega plačila za enako delo in za delo enake vrednosti, ki je še posebej poudarjena z vidika prepovedi diskriminacije na podlagi spola. Določba 133. člena ZDR5, ki določa enako plačilo žensk in moških, je v tesni povezavi s 6. členom zakona, ki ureja prepoved diskriminacije. Pri enakem plačilu za enako delo se primerjajo dela, ki imajo identične vsebine, ali so enako plačana, ne glede na to, ali jih opravlja delavec ali delavka. Takšni primeri razlikovanja pri plačilu so danes praviloma že preseženi. Zakon o enakem plačilu moških in žensk prepoveduje razlikovanje na osnovi spola, ki bi bilo povezano s plačilom za delo, in določa, da je takšno razlikovanje nedopustno, če se dogaja v nasprotju z določili zakona. V posebnih, zakonsko določenih primerih, delodajalec torej lahko odstopa od načela enakega plačila, sicer pa velja, da mora vsak delodajalec dati moškim in ženskam enako plačilo (kar zajema tudi enake plačilne pogoje) za enako delo ali delo enake vrednosti. Vrednotenje dela mora temeljiti na splošnem vrednotenju delovnih pogojev in drugih pomembnih dejavnikih. Zakon ne velja, če je načelo enakega plačila že uveljavljeno s kolektivno pogodbo. Če delavec ali delavka prejemata nižje plačilo v primerjavi z osebo nasprotnega spola, ki opravlja enako ali enako vrednoteno delo, se lahko zahteva izplačilo razlike (Urad za žensko politiko 1999b, 46). Delodajalec ne sme odpustiti delavca ali delavke zgolj zaradi tega, ker sta se pritožila oz. sprožila postopek zaradi neenakega plačila in tudi tu je na delodajalcu, da dokaže, da odpustitev ni bila posledica sproženega postopka. Takšen dokaz ni več potreben, če je delodajalec odpustil delavca oz. delavko več kot eno leto po uvedbi postopka. Podobno kot v zakonu o enaki obravnavi v zaposlovanju imata delavec ali delavka v primeru neupravičene odpustitve pravico vrnitve na delo. Če iz različnih vzrokov to ni več mogoče ali ni smiselno, lahko odpuščeni delavec oz. delavka zahtevata odškodnino, ki ne sme presegati 78 tedenskih plač. Kot osnova za izračun se vzame povprečna plača, višina odškodnine pa se določi glede na delovno dobo in druge okoliščine (Urad za žensko politiko 1999b, 47). Delavci in delavke se ne morejo odreči pravicam, ki jim pripadajo po tem zakonu. Tudi če delodajalec prisili delavko ali delavca, da podpišeta pogodbo o zaposlitvi, ki predvideva nižje plačilo za enako delo, ta določba ne velja (Urad za žensko politiko 1999b, 47). Svet za enake možnosti raziskuje zadeve v zvezi z neenakim plačilom in v ta namen lahko zahteva podatke, ki so mu jih delavci in delodajalci dolžni posredovati. Posebej je določena dolžnost delodajalca, da izroči vse zahtevane podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti kršitev zakona. Če se ti podatki nanašajo na posameznikove plačilne pogoje, mora le-ta prejeti potrdilo, da je bil tak podatek posredovan in da bo obravnavan zaupno. Če podjetje, delodajalec ali delavec na zahtevo sveta podatkov niso posredovali, se jih lahko kaznuje z denarno kaznijo (Urad za žensko politiko 1999b, 46).

5 Zakon o delovnih razmerjih

14

3. ENAKO PLAČILO ZA ENAKO DELO

3.1 Vzroki za plačno vrzel med spoloma (splošno) Enako delo je opredeljeno kot delo, ki je po delovnih pogojih, po zahtevah delovnega procesa, po naravi dela, vloženem naporu in znanju ter stopnji odgovornosti enako zahtevno kot delo, ki ga opravlja oseba nasprotnega spola. Po Zakonu o delovnih razmerjih je delodajalec dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo delavcem, ne glede na spol. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ki so v nasprotju s tem določilom, so neveljavna (1. odst. 133. člen). Delavec oziroma delavka lahko v primeru kršitve pravice enakega plačila za enako delo oziroma delo enake vrednosti zahteva pravno varstvo in zaradi tega ne sme biti odpuščen oziroma odpuščena z delovnega mesta (89. člen) (Urad za enake možnosti 2003a, 9). Problem pa se pojavlja pri ocenjevanju oziroma postavljanju kriterijev dela enake vrednosti. Potrebno bo zagotoviti objektivno vrednotenje, ki bo lahko podlaga za uveljavitev načela enakega plačila. Kot glavni elementi za objektivno vrednotenje se najpogosteje omenjajo:

- zahtevane sposobnosti (izobrazba in izkušnje), - odgovornost, - fizični in umski napor, - delovne razmere.

Čeprav bi lahko navedeni kriteriji pomagali pri vrednotenju, se lahko zaradi tradicionalno uveljavljenih predsodkov še vedno pojavijo razlike v prid vrednotenju tipično moških del in poklicev. Pojem plačila zajema vsa plačila s strani delodajalca na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi.6 Določba 133. člena ZDR je zelo načelne narave in sodna praksa bo tista, ki bo morala pri reševanju konkretnih sporov oblikovati ustrezne standarde ter določbo vsebinsko izpopolniti in operacionalizirati. Dejstvo je, da se SES7 s tem vprašanjem ukvarja že vrsto let.

6 plačilo za delo je sestavljeno iz plače (v denarni obliki) in morebitnih drugih plačil (po kolektivni pogodbi). Plača je sestavljena iz osnovne plače, dodatkov, dela plače za delovno uspešnost in dela plače za poslovno uspešnost. 7 Sodišče Evropskih skupnosti- European Court of Justice

15

V Sloveniji je običajno, da sta odrasla člana življenjske skupnosti zaposlena s polnim delovnim časom in tako odpade razlog, ki se kot pomemben navaja drugje, da je razlog za nižje plačilo tudi v pogostejši zaposlitvi žensk s krajšim delovnim časom od polnega, ki je slabše plačano. Po naši zakonodaji imajo delavci, ki so zaposleni s krajšim delovnim časom od polnega, enake pravice in obveznosti kot tisti, zaposleni s polnim delovnim časom. Izobrazbena struktura zaposlenih žensk ni slabša od izobrazbe moških. S posplošeno analizo je moč ugotoviti, da za slovenski prostor veljajo skoraj vse tipične značilnosti, ki jih večina avtorjev obravnava kot ugodne za dejansko uveljavljanje načela enakega plačila žensk in moških v praksi. Iz podatkov o gibanju plač v Sloveniji po spolu izhaja, da so se v obdobju začetne tranzicije realne plače znižale (pri tem pa so se ženske plače zmanjšale manj kot moške). Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije so bile v letu 2004 povprečne mesečne bruto plače moških, zaposlenih v družbah, podjetjih in organizacijah v vseh dejavnostih (razen v gradbeništvu) višje od plač žensk (priloga 2). V letu 2002 je bila v Sloveniji najmanjša razlika v dejavnosti proizvodnje kemikalij, kemičnih izdelkov, umetnih vlaken (0,56%), največja pa v dejavnosti ribištvo (41,74%), zdravstvo, socialno varstvo (35,19%) in proizvodnja usnja, usnjenih izdelkov (31,64%) (SURS 2005b, 252-255, več v empiričnem delu). Plače so dokaj realen kazalec položaja zaposlenih na trgu dela, saj so razlike v plačah eden ključnih kazalcev neenakosti spolov. Najbolj pogosti vzroki za razlike med plačami so različne delovne razmere, dodatki za terensko, izmensko in nočno delo, nadure itd. Analize kažejo, da je bila pri nas v strukturi celotnega prejemka razlika med spoloma največja pri stimulacijah oziroma bonitetah, saj so moški v povprečju mesečno prejeli kar 46,9% višji znesek stimulacije oziroma bonitete kot ženske (Kozmik Vodušek, 2001, str.105). Drugi vzroki za plačno vrzel med spoloma so naslednji:

- plače v delovno intenzivnih gospodarskih panogah, v katerih je zaposlena pretežno ženska delovna sila, so nižje kot v drugih panogah;

- ženske z enako stopnjo izobrazbe, kot jo imajo moški, pogosto odklanjajo zahtevnejša in odgovornejša, pa tudi bolje plačana dela;

- moški velikokrat opravljajo nevarnejše in z vidika higiene manj privlačne poklice; - obstajajo tudi posebni varstveni ukrepi v korist žensk, ki prepovedujejo opravljanje

težkih in organizmu škodljivih del, katera pa so tudi bolje plačana; - ženske včasih opravijo manj nadur, imajo krajšo delovno dobo; - ženske so pogosteje in dalj časa odsotne zaradi koriščenja porodniškega in

bolniškega dopusta.

16

Povprečne mesečne bruto plače moških pa niso višje od ženskih le glede na ekonomske dejavnosti, temveč so višje tudi pri vseh stopnjah strokovne usposobljenosti. Razlika med plačami oziroma nižja plačilna politika pa posledično vodi tudi do nižjih pokojnin, ki jih prejemajo ženske, zato bi lahko govorili o feminizaciji revščine med upokojenci. Povprečna ženska starostna pokojnina je leta 1996 znašala le 76,2% povprečne starostne moške pokojnine, pri invalidskih pokojninah pa je znašala povprečna ženska pokojnina 85,8% povprečne moške invalidske pokojnine. Razlike v višinah prejetih pokojnin odsevajo različen položaj žensk in moških na trgu dela. Nižje povprečne pokojnine so posledica dejstva, da ženske ponavadi zasedajo nižja delovna mesta in da se zaposlujejo v panogah, kjer so v večji meri slabše plače. Ostali razlogi so še pogostejša odsotnost z dela zaradi bolezni, zlasti ko gre za nego otrok, kar znižuje njihovo osnovo za izračun pokojnine (Vlada Republike Slovenije 1997a, 13). Ženske so pogosto skoncentrirane v majhnem številu rutiniziranih, neperspektivnih, slabše plačanih poklicih z manjšo odgovornostjo (steklene stene). V svojem delu ne vidijo veliko priložnosti (stekleni strop), zato so manj motivirane, tekmovalne in predane svoji službi kot moški. Zaslužijo veliko manj kot moški, čeprav načeloma delajo veliko več (če upoštevamo neplačano delo, skrb za gospodinjstvo, skrb za otroke… ). Vodilna delovna mesta so ena najbolj plačanih delovnih mest v sodobni družbi. Malo ljudi zavzema takšno delovno mesto in med njimi so ženske v veliki manjšini, čeprav velja, da imajo ženske in moški na vodilnih položajih enak odnos do ljudi, enako motiviranost pri izpolnjevanju nalog. Raziskave tudi kažejo, da je več verjetnosti, da se ženska pojavi kot manager tam, kjer je več žensk zaposlenih na nižjih ravneh (na primer zdravstvo, šolstvo…). Tako pri nas kot v tujini je več žensk zaposlenih na nižjih ravneh managementa (Jaklič 1999, 300). Spol predstavlja oviro, ki ženskam onemogoča ali vsaj otežuje doseganje visokih položajev. Zaposlene so na nižjih, slabše plačanih delovnih mestih, ki se ocenjujejo kot manj pomembna, zahtevajo manj odgovornosti ter dajejo manj družbene moči in vpliva (Društvo Iniciativa 1992, 40). Manjše pa so tudi njihove možnosti napredovanja in ustvarjanja kariere v primerjavi z možnostmi moških. Ženske so uspešnejše pri napredovanju takrat, ko se upoštevajo formalne kvalifikacije, in tam, kjer so selekcijska in promocijska merila jasna. Seveda tudi ženske napredujejo, toda velika večina le do »steklenega stropa«, ki loči delovna mesta, na katerih se dela, od tistih, na katerih se odloča.

17

3.2 Diskriminacija plač Diskriminacija na splošno pomeni različno obravnavanje, zaposlovanje, neenakopravnost, priznavanje manjše pravice ali ugodnosti nekaterim skupinam ljudi v primerjavi z drugimi. Pri opredelitvi diskriminacije na trgu dela je zelo pomembno ugotoviti, katero nesorazmerje v obravnavanju zaposlenih lahko obravnavamo kot objektivno upravičeno in katerega ne moremo upravičiti. Pri tem mislim na osebnostne značilnosti posameznikov, ki so popolnoma nepomembne za njihove delovne sposobnosti, to so na primer rasa, spol, spolna usmerjenost, vera. Ehrenbergova in Smithova definicija diskriminacije pravi takole: o diskriminaciji na trgu dela lahko govorimo takrat, ko so sicer enako produktivni posamezniki obravnavani različno, glede na to, kateri demografski skupini pripadajo (Ehrenberg, Smith 2000, 420). Spet drugi navajajo naslednjo opredelitev diskriminacije: ekonomska diskriminacija obstaja, ko so ženske ali manjšinski delavci, ki imajo iste sposobnosti, izobrazbo, izurjenost in izkušnje kot moški, podvrženi podrejenemu obravnavanju pri zaposlovanju, dostopnosti določenih poklicev, izobraževanja, pri napredovanju ali plači. V Mednarodni organizaciji dela je bilo sprejetih precej dokumentov, ki obravnavajo diskriminacijo, dva najpomembnejša pa sta prav gotovo Konvencija št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih, 1958, in istoimensko Priporočilo št. 111. Po omenjeni konvenciji pomeni diskriminacija vsako razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti, ki temelji na rasi, barvi, spolu, veri, političnem prepričanju, nacionalnem ali socialnem poreklu, ki izniči ali ogroža enake možnosti ali postopek pri zaposlovanju ali poklicih. Obstaja torej več različnih definicij diskriminacije, vsak od avtorjev teh definicij pa je podal enako sporočilo: pojem diskriminacija uporabljamo za vsakršno neenako obravnavanje enako produktivnih ljudi, ki pripadajo rezličnim demografskim skupinam. Najosnovnejši model, ki prikazuje diskriminacijo, bi lahko zapisali takole (Altonji 1999, 3169; povz. po Golc 2003, 2):

eazXY ++= β

Uporabljeni simboli predstavljajo naslednje: Y…plača X…vektor produktivnostnih značilnosti β…vektor pripadajočih koeficientov z…diskretna spremenljivka, ki je enaka 1, če je posameznik pripadnik skupine, ki je podvržena diskriminaciji Skupina je diskriminirana, če je koeficient a manjši od 0 (a< 0).

18

Diskriminacija plač obstaja, kadar razlike v plačah ne temeljijo na razlikah v produktivnosti dela, pač pa na drugih dejavnikih, na primer da so ženske za isto delo sistematično plačane manj kot moški. Z diskriminacijo plač je mišljeno ravnanje delodajalcev, ko ženskam plačujejo manj kot moškim, čeprav imajo enake izkušnje in delajo v enaki službi z enakimi delovnimi razmerami. Za enako delo lahko upoštevamo naslednje:

- enako izkušenost, ki vključuje izkušnje, usposabljanje, izobrazbo in zmožnosti, - enak napor - nanaša se na psihološki oziroma mentalni trud, ki je potreben pri

opravljanju določenega dela, - enaka odgovornost - gre za odgovornost, ki se zahteva pri opravljanju dela in - enake delovne razmere.

Diskriminacija plač med spoloma torej obstaja, kadar delodajalci plačujejo za enako delo enako usposobljenim ter enako izobraženim ženskam manj kot moškim. Najbolj odkrito se na trgu dela pojavlja prav diskriminacija v obliki razlik v plačah med spoloma. Pri ugotavljanju te vrste diskriminacije pa ne moremo primerjati samo plač med seboj. Na višino plače namreč vpliva cela vrsta dejavnikov, ki jih ne smemo zanemariti. Vsakršna razlika v višini plač namreč še ne pomeni diskriminacije. Na višino plače največkrat vplivajo naslednji dejavniki (Ehrenberg, Smith 2000, 417-419):

- izobrazba in starost: večina žensk ima vsaj enako izobrazbo kot moški, kar pa ne velja za starejše generacije - pri njih so razlike v izobrazbi velike, zato razmerje med plačami žensk in plačami moških s starostjo pada.

- poklic: ženske so po številu nadpovprečno zaposlene v dejavnostih z nižjimi plačami in podpovprečno v dejavnostih z višjimi plačami. Razlike med plačami žensk in moških lahko torej delno pojasnimo z različno porazdelitvijo med poklici, vendar so tudi v nekaterih istih poklicih ženske plačane manj kot moški.

- dolžina delavnika: ženske na teden delajo manj ur kot moški. - delovne izkušnje: če je posameznik v nekem poklicu zaposlen razmeroma malo

časa, potem je njegova povprečna plača sorazmerno nižja. Vsi našteti dejavniki torej pojasnjujejo del razlik med plačami žensk in moških. Vendar če izločimo vpliv vseh teh dejavnikov, še vedno ostane neka nepojasnjena razlika, za katero obstajata dve možni razlagi:

- razlike, ki ostanejo, so rezultat razlik v produktivnosti dela (teh razlik ni možno izmeriti),

- razlike v plačah so lahko posledica diskriminacije s strani delodajalcev, ki za enako produktivnost pri delu ženskam sistematično plačujejo manj kot moškim.

19

Izobrazba: Povprečna izobrazba žensk je v večini držav nižja od izobrazbe moških, vendar pa se izobrazba mladih žensk približuje izobrazbi mladih moških oziroma se celo izenačujeta. Razloga za višji zaslužek pri višji izobrazbi (Bevc 1991, 273):

- zaslužek narašča z višjo izobrazbo, tako da višja kvalifikacija zagotavlja večje ekonomske prednosti pri delu in jo je mogoče prikazati:

čas preživet v šolah (leta šolanja)

⇒

človeški kapital

⇒

proizvodne sposobnosti

⇒

zaslužek

- izobrazba poveča pričakovanja in zagotavlja dostop do zaposlitev, ki so bolje

plačane. Kakšna je povezanost izobrazbe z zaslužkom, kažejo naslednje ugotovitve (Ehrenberg, Smit, 1994, 295), kar je prikazano tudi v grafih na naslednji strani8:

1. povprečni zaslužek za polni delovni čas raste z ravnijo izobrazbe, 2. zaslužek najhitreje narašča v zgodnjem delovnem obdobju življenja posameznika,

kar daje konveksno obliko profilu starost/zaslužek, in sicer tako pri moških kot pri ženskah,

3. profil starost/zaslužek teži k razprostrtosti, tako da so razlike v zaslužku, ki so vezane na izobrazbo, v kasnejšem delovnem obdobju življenja še večje kot v zgodnjem,

4. profil starost/zaslužek, ki velja za moške, teži k večji konveksnosti in večji razprostrtosti, kot to velja za ženski profil.

Glede na smer študija, ki določa kasnejši poklic in s tem tudi plačo, se ženske pogosteje vključujejo v študij pedagoških, zdravstvenih, humanističnih, pravno-upravnih in ekonomskih smeri; moški pa se pogosteje odločajo za študij tehnike in notranjih zadev, kar je vidno tudi iz Statističnega letopisa 2004.

8 Grafi so bili v knjigi Modern Labor Economisc narisani na osnovi podatkov iz popisa prebivalstva in sicer iz: U.S. Bureau of Census, Money Income of Households, Families, and Persons in the United States, 1990, Current Population Reports, Series P-60, no.174 (August 1991), Table 30.

20

GRAF 1: ZASLUŽEK ZA POLNI DELOVNI ČAS PRI MOŠKIH GLEDE NA STAROST IN STOPNJO IZOBRAZBE

9111315171921232527293133353739414345474951535557596163

1 2 3 4 5 6 7 8 9

starost

zasl

užek

na

leto

(v ti

soči

h)

Legenda: • podiplomski študij • univerzitetna izobrazba • višja šola • srednja šola • poklicna šola

Vir: Ehrenberg, Smith, 1994, 296.

21 27 32 37 42 52 57 62

21

GRAF 2: : ZASLUŽEK ZA POLNI DELOVNI ČAS PRI ŽENSKAH GLEDE NA STAROST IN STOPNJO IZOBRAZBE

10

12

14

16

18

20

22

24

26

28

30

32

34

36

38

40

1 2 3 4 5 6 7 8 9

starost

zasl

užek

na

leto

(v ti

soči

h)

Legenda: • podiplomski študij • univerzitetna izobrazba • višja šola • srednja šola • poklicna šola

Vir: Ehrenberg, Smith, 1994, 297.

21 27 32 37 42 52 57 62

22

Tako so leta 1995 na Svetovni konferenci o ženskah predlagali:

- do leta 2000 omogočiti splošen dostop do osnovnega izobraževanja in zagotoviti,

da vsaj 80 odstotkov šoloobveznih otrok zaključi osnovno izobraževanje; do leta 2005 premostiti prepad med spoloma v primarnem in sekundarnem šolanju; pred letom 2015 zagotoviti splošno osnovno izobraževanje v vseh državah;

- odpraviti razlike med spoloma pri dostopu do vseh področij terciarnega izobraževanja z zagotavljanjem enakega dostopa žensk do poklicnega razvoja, usposabljanja in štipendij ter, kadar ustreza, s pozitivnim ukrepanjem… (Urad za žensko politiko 1996, 55).

Pogledi in stališča se razvijajo in spreminjajo sorazmerno počasi. Tehten razlog, da ženske ne bi usmerjali v določene poklice, je bil do nedavnega težko fizično delo, ki ga ženske ne zmorejo opravljati. V sodobni proizvodnji je takega dela čedalje manj, kljub temu pa so pri poklicnih odločitvah in zaposlovanju žensk še vedno velike razlike med posameznimi panogami in znotraj teh v poklicih. Vzroke za slabšo zaposlenost žensk pri vodstvenih in bolj ustvarjalnih delih lahko iščemo v tradicionalni, že delno preživeti vlogi ženske (zaradi dvojne zaposlenosti - služba in gospodinjstvo - ima manj časa ter možnosti za strokovno in družbenopolitično izpopolnjevanje, kakor tudi manjše ambicije). Vendar pa ta ne upošteva, da nimajo vse ženske dvojnih obveznosti in da te tudi ne trajajo skozi njihovo celotno delovno obdobje. Ženske po 35. oziroma 40. letu so že precej razbremenjene materinskih obveznosti in imajo precej izkušenj iz družinskega in družbenega življenja, tako da bi se lahko vključile v zahtevnejša dela in naloge, kar še posebej velja za tiste, ki so se permanentno usposabljale ob delu. Še vedno obstaja tradicionalno gledanje na sposobnost in ustvarjalnost žensk, ki jim vsega tega ne omogoča (težje uveljavljanje žensk na vodilnem položaju, potrebna je večja zavzetost žensk za enako napredovanje, ženske so bolj samokritične pri prevzemanju zahtevnejših nalog, ne prijavljajo se na razpise ipd.)

23

Starost Razumljivo bi bilo, da bi s starostjo zaslužki padali, kajti predvidevamo, da se starejši ljudje ne izobražujejo in usposabljajo več v tolikšni meri kot mlajši, znanje pa zastara. Fenomen zastarevanja znanja ni enako prisoten v vseh poklicih, v nekaterih pa je zelo izrazit. To lahko vidimo v vsakdanjem primeru. Kaj bi bilo z ekonomistom, ki se je šolal pred dvajsetimi leti? Njegovo znanje, ki ga je pridobil pri študiju, je enostavno zastarelo, veliko znanja pa sploh ni pridobil, saj se je s spremembo sistema kot posledico tranzicije veliko stvari spremenilo. Tako se sooča z zastarevanjem tako tehničnega znanja (kot posledica zastaranja) kot tudi ekonomskega znanja (kot posledica tehnoloških in organizacijskih napredkov) (pov. po Golc 2003, 34). Toda v resnici zaslužki s starostjo naraščajo. Za osebne dohodke je značilno, da z leti starosti oziroma delovne dobe naraščajo kot odraz pridobitve izkušenj, izobraževanja ob delu in tako dalje. V času zaposlitve posameznika se višina plače spreminja: v začetku so delavci plačani manj, kasneje pa več. Takšno ravnanje spodbuja stalna zaposlitev in motivira delavce, da dlje ostajajo v enem podjetju (Ehrenberg, Smith 2000, 402). Podatkov o tem kakšne so te razlike med moškimi in ženskami, nisem zasledila. Število delovnih ur Delovnih ur je v večini razvitih držav pri ženskah manj kot pri moških in hkrati je delovnih ur poročenih žensk manj kot samskih. Zaradi družinskih pritiskov ženske veliko pogosteje kot moški delajo nepolni delovni čas. Primerjava med državami je zaradi različne definicije zaposlitve s krajšim delovnim časom9 otežkočena ali celo nemogoča. V Franciji, Kanadi, Veliki Britaniji in na Finskem se šteje kot delo s krajšim delovnim časom, če delavec dela manj kot 30 delovnih ur tedensko, v ZDA in na Švedskem pa so delavci s skrajšanim delovnim časom tisti, ki delajo prostovoljno manj kot 35 ur na teden. Zaposlovanje s krajšim delovnim časom je ena od oblik prilagodljivega zaposlovanja, ki po eni strani omogoča delodajalcu, da obravnava število zaposlenih glede na gibanje na trgu, po drugi strani pa omogoča delojemalcu usklajevati poklicne in druge življenjske želje in potrebe. Problem, ki ga prinaša tovrstna zaposlitev, pa je, da zmanjšuje ekonomske in socialne pravice, kar pogojuje nižje plače in socialno negotovost. Ženske v Sloveniji, prav tako kot moški, večinoma delajo polni delovni čas, tudi povprečno tedensko število opravljenih ur je pri ženskah le malenkost nižje kot pri moških. Leta 2003 so ženske v Sloveniji v povprečju na teden opravile le 1,6 ure manj kot moški (SURS 2005b, 236). V letu 2004 (četrto četrtletje) je delo s skrajšanim delovnim časom opravilo 7,6 odstotkov delovno aktivnih moških ter 10,1 odstotka delovno aktivnih žensk (SURS 2005c, 7).

9 Mednarodna organizacija za delo (ILO) definira zaposlitev s krajšim delovnim časom kot delo na prostovoljni podlagi za en dan ali teden, vendar vedno krajši kot redna zaposlitev ali delo delavca, ki je zaposlen s polnim delovnim časom.

24

3.2.1 Merjenje diskriminacije plač Gary Becker je bil prvi (leta 1957), ki je analiziral povezavo med diskriminacijo plač in monopolom. Pri tem je ugotovil, da je diskriminacija bolj prisotna v monopolističnih dejavnostih kot v dejavnostih z močno konkurenco. Najpogostejše merilo ekonomskih razlik med moškimi in ženskami je indeks povprečnega zaslužka žensk glede na povprečni zaslužek moških:

m

žžm Y

YI *100=

Za katerega praviloma velja: Ižm <100, kajti Yž < Ym. Ižm – indeks povprečnega zaslužka Yž – povprečni zaslužek žensk Ym – povprečni zaslužek moških Ehrenberg in Smith sta predstavila posebno metodo, s pomočjo katere lahko merimo diskriminacijo na podlagi plač. Obstajajo štirje koraki, ki jih moramo dosledno upoštevati, če želimo izmeriti dejanski vpliv diskriminacije glede na spol na področju plač na trgu dela. Diskriminacijo plač bi na idealen način izmerili v štirih korakih (Ehrenberg, Smith 2000, 423-424):

1. Najprej bi zbrali podatke, posebej za moške in posebej za ženske, o vseh značilnostih, ki bi teoretično lahko vplivale na višino plače, to so: starost, izobrazba, izkušnje, dolžina delavnika, velikost podjetja, regija opravljanja dela, učinkovitost na delovnem mestu, panoga, zadolžitve na delu, delovni pogoji.

2. V drugem koraku bi statistično ocenili, kako vsaka od teh značilnosti prispeva k

zaslužku žensk. Osnovna statistična tehnika, ki nam to omogoča, je regresijska analiza, s katero lahko ocenimo, kako ob ostalih nespremenjenih spremenljivkah sprememba ene spremenljivke vpliva na zaslužek.

25

3. Nato ocenimo, koliko bi zaslužile ženske, če bi imele popolnoma enake produktivnostne značilnosti kot moški. To bi storili tako, da bi plačilo, ki ga dobijo ženske za vsako posamezno produktivnostno značilnost, prilagodili povprečni ravni plačil, ki jih dobijo moški za svoje produktivnostne značilnosti.

4. Na koncu bi primerjali hipotetične povprečne zaslužke, ki smo jih v 3. koraku

izračunali za ženske, z dejanskimi povprečnimi zaslužki moških. Ta primerjava bi pokazala, ali diskriminacija plač med spoloma obstaja ali ne. Če sta zneska enaka, potem diskriminacije ni (če imata moški in ženska z enakimi produktivnostnimi značilnostmi enake plače, potem diskriminacija plač ni prisotna), če pa bi se zneska med seboj razlikovala, bi to pomenilo, da diskriminacija plač obstaja.

Celotno razlikovanje v plačah med spoloma lahko razbijemo na dva dela. Prvi del je pojasnjeni del, ker nastane zaradi razlik v produktivnostnih značilnostih, drugi del pa je rezultat diskriminacije pri plačilu za opravljeno delo. Pri opisanem načinu merjenja pa se pojavljata dve težavi. Prvič, na razpolago nimamo podatkov o vseh merljivih produktivnostnih značilnostih, ki bi lahko vplivale na razlike v plačah. Takšna značilnost je na primer naravna inteligentnost, ki je neenakomerno razporejena pri prebivalstvu tako, da na povprečno plačo žensk vpliva enako kot na povprečno plačo moških. Drugič, nekaterih pomembnih značilnosti se sploh ne da izmeriti, na primer, zaradi večjih gospodinjskih obveznosti si ženske iščejo delo blizu doma, ne morejo delati izven običajnih ur za delo, večkrat ostajajo doma z bolnimi otroci, kar vse vpliva na višino plače, vendar tega vpliva statistično ne moremo izmeriti (Ehrenberg, Smith 2000, 424). Tako se pripiše merljivim dejavnikom diskriminacije večji pomen pri določanju razlik v plačah med spoloma na delovnem mestu oziroma v izbranem poklicu, kot pa ga imajo v resnici. Kljub prepričanju mnogih, da so ženske plačane enako kot moški, smo v prejšnjem poglavju ugotovili, da razlike v plačah vsekakor obstajajo. Razlik, ki obstajajo, ne moremo pripisati slabši usposobljenosti žensk za delo, del vrzeli v plačah med moškimi in ženskami lahko pripišemo diskriminaciji. Na kakšen način so diskriminirane ženske, da dosežejo v Sloveniji v povprečju manj kot 85% moške plače (SURS 2005b, 252- 255) je predstavljeno v nadaljevanju.

26

Diskriminacijo, ki vpliva na višino plač, lahko razdelimo na:

- direktno - ko so ženske za povsem enako delo plačane manj od moških, torej direktna diskriminacija plač obstaja, ko razlika v plači ne temelji na produktivnosti;

- distribucijsko - opisuje dejstvo, da ženske in moški kljub temu, da imajo enake

potenciale, opravljajo različna dela, to pa zato, ker se v določenih panogah prednostno zaposlujejo moški in le-ti hitreje napredujejo kot ženske kolegice;

- vredno(s)tno - ko so plače nižje v poklicih in panogah, v katerih predstavljajo

večino žensk, in so zaradi tega dejstva to tudi nižje vrednoteni, manj priznani, manj spoštovani poklici;

- statistično - delodajalci mnogokrat ocenjujejo posameznike na podlagi povprečnih

značilnosti skupine, kateri pripadajo, in ne na podlagi njihovih osebnih karakteristik. Zaradi ženske repruduktivne funkcije in kasnejše vzgoje otrok so ženske tista skupina delovne sile, ki je bolj riskantna za zaposlitev.

Problem je, da obstaja diskriminacija v družbi v veliki meri samo posredno, zaradi česar jo je mnogo težje odkriti in preprečiti. Poleg tega bi bile razlike v plači še večje, če bi upoštevali še dodatke k osnovni plači, ki naraščajo glede na odgovornost na delovnem mestu. Razlike v plačah med spoloma izhajajo neposredno iz vertikalne in horizontalne poklicne segregacije (o tem več v nadaljevanju). Tako zelo težko dokažemo, da so ženske za enako ali primerljivo delo ter delo enake vrednosti res slabše plačane, saj so v večini primerov razporejene oziroma zaposlene na slabše vrednotenih in plačanih delovnih mestih (horizontalna segregacija). Posredno diskiminatorna je lahko tudi ureditev dohodkov, dodatnih plačil - na primer dodatek za težko, umazano delo, v kolikor bi se le moška dela vrednotila kot posebej težka, medtem ko se pri tipičnih ženskih delih ne bi ugotovilo ustreznih drugih neugodnosti, naporov, za katere bi bili predvideni posebni dodatki. Iz vsega navedenega lahko ugotovimo, da je določba 133. člena problematične narave, saj je načelo enakega plačila za moške in ženske izpeljano kot individualna pravica vsakega posameznega delavca, razteza se tako na enaka dela kot na dela enake vrednosti ter obsega tako javni kot zasebni sektor in vse delavce ne glede na dejavnost, starost, velikost delodajalca, itd. Ne nanaša se le na plačo v ožjem pomenu besede, temveč na celotno plačilo, vse dodatke, dodatna plačila, ki jih delavci prejmejo kot plačilo s strani delodajalca.

27

3.3 Poklicna segregacija Poklicna segregacija v zaposlovanju je pomembna in relativno trdovratna značilnost zaposlovanja žensk. Ni samo znak spolne neenakosti, temveč je tudi proces, ki olajšuje reprodukcijo spolne neenakosti. O njej govorimo takrat, ko so ženske z enako usposobljenostjo in delovnim potencialom zaposlene v slabše plačanih službah ali imajo nižjo stopnjo odgovornosti, medtem ko bolje plačana mesta delodajalec ohrani za moške. Segregacija zaposlovanja oziroma segregacija delovnih mest je opredeljena kot koncentracija žensk in moških v različnih vrstah in na različnih ravneh dejavnosti in zaposlovanja, pri čemer so ženske omejene na ožji sklop poklicev kot moški in na nižje položaje (Vlada Republike Slovenije 2003b). Po Wilsonovi (1995, 15) obstaja poklicna segregacija tam, kjer so ženske neenakomerno zastopane v določenih poklicih relativno glede na splošni delež v delovni sili. Nanaša se na usmeritev trga dela na poklice, kjer prevladujejo moški oziroma ženske, s tem pa dobimo horizontalno in vertikalno segregacijo. Horizontalna segregacija se pojavi, ker so moški in ženske zaposleni v različnih tipih poklicev, vertikalna pa prikazuje strukturo, v kateri so moški zaposleni na višjih in bolj cenjenih delovnih mestih kot ženske. O horizontalni poklicni segregaciji govorimo takrat, ko obstaja tendenca, da se ženske in moški zaposlujejo v različnih poklicih. To pomeni, da v okviru poklicne strukture prevladujejo v določenih poklicih ženske in v določenih poklicih moški. Za to vrsto segregacije je praviloma značilno, da so ženske omejene na nižji sklop poklicev kot moški (Pospeševalni center za malo gospodarstvo 2002, 22). Tako tudi v slovenskem prostoru obstaja visoka stopnja spolne segregacije tako na ravni srednjih šol kot na ravni visokih šol in fakultet. To je očitno, saj na tehničnih šolah (tako poklicnih kot strokovnih) prevladujejo moški, medtem ko ženske prevladujejo v programih, ki izobražujejo za poklice na področju osebne nege, izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva. Že od leta 1970 je delež žensk, ki so vključene v izobraževanje, višji od deleža moških, in rastoče povpraševanje po strokovnjakih/strokovnjakinjah je omogočilo večje zaposlovanje žensk na statusno višjih delovnih mestih. Podatki iz držav Evropske unije kažejo, da je večja zastopanost žensk med poklici, ki zahtevajo strokovno izobrazbo, prispevala tudi k degregaciji trga delovne sile, medtem ko je uradniško delo postalo še bolj segregirano. Tako se je začela izredno jasna polarizacija v možnostih na trgu delovne sile med visoko izobraženimi ženskami in tistimi z nižjimi kvalifikacijami. Ženske, ki nimajo dovolj visokih kvalifikacij, bodo bolj soočene z moškimi v boju za delovna mesta, kot je bilo to v preteklosti. Moški bodo začeli postopoma vstopati tudi na področja dejavnosti, v katerih so tradicionalno prevladovale ženske, ker izgubljajo delo v predelovalni industriji in proizvodnji v primarnem sektorju. To se je že zgodilo v nekdanji Vzhodni Nemčiji po združitvi, ko se je povečal delež moških v uradniških poklicih. V državah Evropske unije postaja tudi zelo jasna segregacija v pogojih zaposlovanja. Zaposlovanje žensk v zasebnem sektorju je koncentrirano na najmanj organiziranih in reguliranih delih ekonomije, to so mala podjetja. Te ženske bodo postajale vedno bolj ranljiva skupina zaradi pomanjkljivega

28

nadzora nad izvajanjem sporazumov socialnih partnerjev (pov. po Svetlik, Glazer, Kajzer, Trbanc 2002, 413). O popolni segregaciji bi govorili v primeru, ko bi bile v nekaterih poklicih zaposlene izključno ženske, v drugih pa izključno moški ali če ne bi bilo poklicev, v katerih bi našli predstavnike obeh spolov (Kuralt, 1998, 9). Takšnih poklicev na srečo praktično ni, so pa še vedno poklici, v katerih prevladujejo moški ali ženske. O vertikalni poklicni segregaciji govorimo takrat, ko obstaja tendenca, da se moški in ženske zaposlujejo na različnih položajih v okviru istega poklica oziroma poklicne skupine. Za to vrsto poklicne segregacije je značilno, da ženske zasedajo nižje položaje kot moški, njihove delavne naloge pa vključujejo manj odločanja in neodvisnega načrtovanja ter so časovno in prostorsko bolj omejene in monotone (Pospeševalni center za malo gospodarstvo 2002, 22). Tako tudi v Sloveniji poznamo vertikalno segregacijo oziroma zaposlovanje na delovnih mestih, ki so nižje vrednotena, imajo slabše delovne pogoje in manjšo družbeno moč. Zaposlene ženske imajo v povprečju boljšo izobrazbo od moških, kljub temu jih je bilo leta 2003 v 48 največjih gospodarskih družbah in poslovnih sistemih pri nas le 4% predsednic uprav, 22% članic uprav, na vseh menedžerskih ravneh pa 29% žensk (Odmevi, 7.3.2003). Čeprav se delež žensk na delovnih mestih, ki zahtevajo visoko izobrazbo, v nekaterih prej predvsem moških področjih zaposlovanja povečuje, se vertikalna segregacija znotraj teh poklicev ni bistveno zmanjšala. Ženske se morajo še vedno spopasti s tako imenovanim steklenim stropom10 . Ženske so uspešnejše pri napredovanju takrat, ko upoštevajo formalne kvalifikacije, in tam, kjer so selekcijska in promocijska merila jasna. To se pogosteje dogaja v javni kot pa zasebni sferi. Deloma to lahko pojasnimo s tem, da se slabšajo razmere zaposlovanja v javnem sektorju kot tudi sam status javnega sektorja v nekaterih državah Evropske unije, kar se kaže v padanju relativne višine plač. Prihaja pa tudi do povsem nove segregacije na nekaterih poklicnih področjih. Na primer ženske pogosteje prihajajo na področje kadrovskega kot na področje finančnega menedžmenta. V sodniških poklicih pa so bolj usmerjene k specializaciji za družinsko pravo kot pa za korporativno pravo delovnih organizacij. Zaposlovanje žensk na nižjih položajih delno kaže podcenjeno žensko delo, pa tudi pomanjkanje poklicnih lestev in kariernih struktur na področjih, na katerih prevladujejo ženske (Svetlik, Glazer, Kajzer, Trbanc 2002, 413).

10 Nevidna pregrada za nadaljnje napredovanje, ki izvira iz zapletenih sklopov struktur v organizacijah, ki jih vodijo moški in ženskam onemogočajo zasesti odgovorne položaje (Sto besed za enakost 1998).

29

3.3.1 Merjenje poklicne segregacije

⇒ Koeficient zajetosti žensk Gre za izračun za posamezno kategorijo (gospodarsko dejavnost ali poklic), pri čemer delimo delež zaposlenih žensk v posamezne kategorije z deležem zaposlenih žensk v celotni zaposlenosti (oziroma ekvivalentno, z delitvijo odstotkov žensk, zaposlenih v kategorijah, z odstotkom te kategorije v celotni zaposlenosti). Koeficient omogoča primerjavo med državami in v letih, kar omogoča oddvojitev vpliva rasti ženskega deleža v zaposlenosti, rast kategorij in spremembe segregacije. Koeficient, ki je večji od ena, pomeni, da je delež zaposlenih žensk v tej kategoriji večji od povprečne zaposlenosti žensk (nadpovprečna zajetost) in koeficient, ki je manjši od ena, pomeni, da je delež manjši od povprečne zaposlenosti žensk (podpovprečna zajetost).

⇒ Indeks različnosti = indeks poklicne segregacije

Ženske in moški so različno porazdeljeni po poklicih, pri čemer so, kot že rečeno, ženske bolj zastopane v slabše plačanih poklicih, moški pa v bolje plačanih. Indeks različnosti kaže način sumiranja neenakosti spolne zajetosti po poklicnih kategorijah. Predvidevamo, da bodo delavci enakega spola ostali v svojih službah, indeks pa bo pokazal odstotek drugih, ki bodo morali zamenjati poklic, da bosta oba spola imela enako porazdelitev po poklicih. Če so vsi poklici popolnoma segregirani, je indeks 100, če pa so ženske in moški enako porazdeljeni po poklicih, je 0 (pov. po Ehrenber in Smith 1994, 404).

Indeks (S) je definiran kot:

( )∑ −=

iii FMS

21

Mi- delež vseh moških delavcev v poklicu i Fi- delež vseh žensk delavk v poklicu i S- indeks poklicne segregacije Za Slovenijo smo izračunali indeks različnosti iz Standardne klasifikacije poklicev, ki je razdeljena na pet ravni, in sicer iz prve ravni, ki opredeljuje glavne poklicne skupine (devet poklicev). Indeks različnosti znaša za leto 2004 31,211, kar pomeni, da bi 31,2% žensk moralo spremeniti poklic, da bi dobili enakomerno poklicno porazdelitev obeh spolov, pri čemer bi moški morali ostati v svojih poklicih oziroma bi moralo 31,2% vseh zaposlenih moških spremeniti poklic, pri čemer bi ženske ostale v svojih poklicih.

11 Glej priloga 1

30

⇒ Koeficient, ki pojasnjuje razliko v plačah s poklicno segregacijo12

Koeficient kaže, da je razlika v plačah tudi posledica poklicne segregacije in kolikšen del te razlike se da razložiti z različno porazdelitvijo žensk in moških po poklicih. Izračun tega koeficienta je naslednji :

( ) ( )( )( )žm

mžmžžm

YYYYYY

k−

−+−=

2

Yž- povprečni zaslužek žensk Ym- povprečni zaslužek moških Pri izračunu koeficienta pridemo do dveh delnih izračunov, ki kažeta, kakšna bi bila plača žensk, če bi imele poklicno strukturo moških (Yžm) in kolikšna bi bila plača moških, če bi imeli poklicno strukturo žensk (Ymž).

( )∑

∑=i

ižižm M

MWY

*

( )∑

∑=i

imimž Ž

ŽWY

*

i- 1,…, k, poklici Mi, Ži, število moških oziroma žensk v i-tem poklicu Wži, Wmi, plače žensk oziroma moških v i-tem poklicu Celotna spolna segregacija ni posledica diskriminacije na trgu dela, delno je rezultat želje, pred vstopom na trg ali kasnejših odločitev v skladu z družinskimi odločitvami. Za zdaj ni mere, ki bi ocenila delež poklicne segregacije in ki bi jo lahko pripisali neenakemu ravnanju delodajalcev.

12 Avtor tega koeficienta je S.W.Polachek.

31

4. KAZALCI NEENAKOSTI PLAČ V SLOVENIJI Med tranzicijo se je neenakost plač v Sloveniji povečala. Na ta gibanja so močno vplivale spremembe v strukturi zaposlenih. Zaposlenost se je zmanjšala, značilnosti tranzicijskega obdobja so najbolj prizadele zaposlene brez strukturne izobrazbe, tiste z najnižjimi plačami. Spreminjala se je tudi interna delitvena politika plač v okviru podjetij (SURS 2000, 471). Neenakost po regijah ni tako očitna. Le dve statistični regiji sta razvitejši od slovenskega povprečja, in sicer Osrednjeslovenska in Obalno-kraška regija. Najslabše razvita je Pomurska regija (SURS 2000, 474). Na splošno te razlike niso velike, kar je posledica sistema kolektivnih pogodb. Zato nisem delala podrobnejših analiz glede plačne vrzeli (med spoloma) med regijami v Sloveniji. Imamo splošno kolektivno pogodbo za zasebni sektor ter splošno kolektivno pogodbo za javni sektor. Ti določata izhodiščne bruto plače za devet tarifnih razredov, ki so oblikovani po stopnjah izobrazbe. Do razlike med regijami vendarle pride, predvsem zaradi strukture prevladujočih dejavnosti v posameznih regijah in s tem povezane stopnje razvitosti (SURS 2000, 475).

32

SLIKA 2: POVPREČNA MESEČNA BRUTO PLAČA PO STATISTIČNIH REGIJAH

Vir: SURS 2005, Statistične informacije št. 82.

33

5. EMPIRIČNI DEL Ta del naloge temelji na podatkih Statističnega urada Republike Slovenije, ki od leta 1993 dalje izvaja tako imenovano Anketo o delovni sili. Zajema vzorec stalnega prebivalstva, ki je vzet iz Centralnega registra prebivalstva. To so osebe, ki imajo prebivališče na ozemlju Republike Slovenije, in sicer samo tisti del prebivalstva, ki živi v individualnih gospodinjstvih. Anketa o delovni sili se je od leta 1993 do leta 1997 opravljala enkrat na leto (za drugo četrtletje), od tega leta dalje pa četrtletno (SURS 2005a). Zaradi primerljivosti podatkov sem analizirala podatke za drugo četrtletje leta 2004. Glavni vir podatkov analize je bil Statistični letopis Republike Slovenije 2004. Statistične spremenljivke niso med sabo neodvisne količine, temveč med njimi pogosto obstaja neka zveza. Tako tudi v našem primeru obstaja zveza med višino plače in stopnjo izobrazbe, številom efektivnih ur in številom zaposlenih v posamezni gospodarski panogi. Statistična metoda regresijska analiza je orodje, s pomočjo katerega lahko te zveze opišemo in raziskujemo.

5.1 Teorija regresijske analize

O regresiji govorimo, kadar sta dva ali več pojavov (veličini) v medsebojni odvisnosti. Zveza med pojavi obstaja, če sprememba enega povzroči spremembo drugega. Če porast enega povzroči porast drugega, govorimo o pozitivni zvezi, v nasprotnem primeru pa o negativni. Regresija je enostavna, kadar nastopata v medsebojni odvisnosti samo dva pojava (veličini). Na splošno pa ugotavljamo, da na posamezni pojav lahko vpliva več dejavnikov, katerih smer in jakost delovanja je različna. Zato je naloga statistične analize, da opredelimo te dejavnike, določimo funkcijsko obliko te povezanosti, izračunamo regresijske koeficiente ter določimo njihov pomen in ugotovimo kakovost uporabljene regresijske funkcije za predvidevanje. To bomo poskušali storiti tudi v našem primeru. Kadar nastopa v medsebojni odvisnosti več pojavov, govorimo o večkratni ali multipli regresiji. Naloga regresije je, poiskati tako funkcijo ( )XfY = , ki najbolje podaja medsebojno odvisnost pojavov. Tako moramo določiti enačbo premice, ki se prilega merskim podatkom (v tabeli). X X1 X2 … Xi … Xn Y Y1 Y2 … YI … Yn Pri tem so: X1, i = 1, 2, …, n; vrednosti neodvisne (ali tudi: pojasnjevalne) spremenljivke, Y1, i = 1, 2, …, n; vrednosti odvisne spremenljivke. Točke (Xi, Yi), i = 1, 2, …, n, lahko predstavimo v koordinatni ravni in med njimi speljemo t.i. regresijsko premico (Ŷ = a + bX).

34

Izraz:

∧

−= iii YYε

je razlika med merjeno vrednostjo Y1 in »regresijsko« vrednostjo ii bXaY +=∧

odvisne spremenljivke Y, (i = 1, 2, …, n) oz. odstopanje merjene vrednosti Y1 od regresijske vrednosti Ŷi. V statistiki je najpomembnejši kriterij za ujemanje regresijskega modela Ŷ = a + bX in merskih podatkov (Xi, Yi), i= 1, 2, …, n, t.i. kriterij najmanjših kvadratov, ki zahteva, da je vsota kvadratov odstopanj ε2

i = (Y1 – Ŷi )2:

( )[ ]2

1

2

11

2 ∑∑∑==

∧

=

+−=⎟⎠⎞

⎜⎝⎛ −=

n

iii

n

iii

n

ii bXaYYYε najmanjša možna.

V gornjem kriteriju je (pri danih merskih podatkih (Xi, Yi), i= 1, 2, …, n) izraz:

( )[ ] ( )baSbXaYn

iii ,

2

1=+−∑

=

funkcja (še nedoločenih) količin a in b, ki ju želimo določiti tako, da bo vrednost tega izraza S(a, b) minimalna. Določanje regresijske enačbe (t.j. parametrov a in b v enačbi regresijske premice) po tem kriteriju imenujemo metoda najmanjših kvadratov. Izpeljava pokaže, da izraz S(a, b) (vsota kvadratov odstopanj εi = Y1 – Ŷi ) doseže minimum, ko sta izpolnjeni enačbi:

∑∑==

=+n

ii

n

ii YXbna

11 in ∑∑ ∑

== =

=+n

iii

n

i

n

iii YXXbXa

11 1

2

To je sistem linearnih enačb za neznana koeficienta a in b. Ko ga rešimo, je enačba regresijske premice (Ŷ = a + bX) določena. Ta premica se torej po kriteriju najmanjših kvadratov najbolje prilega merskim podatkom (Xi, Yi), i= 1, 2, …, n. Regresijski koeficient b, ki je smerni koeficient regresijske premice, pove dvoje (Tominc 2000, 84):

- njegov predznak pokaže smer povezanosti med spremenljivkama, - vrednost koeficienta b pove, za koliko enot se v povprečju spremeni vrednost

odvisne spremenljivke Y (poveča ali zmanjša - odvisno od predznaka regresijskega koeficienta b), če se vrednost razlagalne spremenljivke poveča za 1 enoto.

Regresijski koeficient a nima vselej smiselnega vsebinskega pomena, matematično pa pomeni odsek na ordinatni osi, oziroma povprečno vrednost odvisne spremenljivke Y, če je razlagalna spremenljivka X enaka 0 (Tominc 2000, 84).

35

5.2 Statistična analiza plačne vrzeli Analizo plačne vrzeli bomo naredili z regresijsko analizo, kjer imamo dva modela regresije, in sicer za moške in za ženske. Pri obeh modelih smo uporabili sledeče spremenljivke:

⇒ Odvisna spremenljivka: - povprečna mesečna bruto plača zaposlenih oseb v podjetjih, družbah in

organizacijah po dejavnosti in spolu. ⇒ Neodvisne spremenljivke: - število zaposlenih oseb v podjetjih, družbah in organizaciji po dejavnosti in spolu, - povprečna stopnja šolske izobrazbe po dejavnostih in spolu, - povprečno število dejansko opravljenih (efektivnih) ur na mesec po dejavnosti in

spolu. Preden smo se lotili regresijske analize, smo opisali neodvisne in odvisno spremenljivko.

36

5.2.1 Opis spremenljivk

TABELA 1: OPISNE STATISTIKE PRI MOŠKIH

Descriptive Statistics

N Minimu

m Maximu

m Mean Std.

Deviation plače_m 28 173770,

00430420,

00252372,

178667786,601

39 izobr_m 28 2,75 4,09 3,2838 ,38537 št.zap_m 28 123,00 41700,0

012330,0

71410742,553

43 plač.ure_m 28 113,00 139,00 126,928

6 4,41318

Valid N (listwise) 28

Vir: priloga 2, priloga 3.

TABELA 2: OPISNE STATISTIKE PRI ŽENSKAH

Descriptive Statistics

N Minimu

m Maximu

m Mean Std.

Deviation plače_ž 28 135700,

00336300,

00211974,

607154113,095

95 izobr_z 28 2,68 4,76 3,5494 ,65636 št.zap_ž 28 32,00 47193,0

011022,5

71412718,512

77 plač.ure_ž 28 113,00 132,00 122,464

3 4,30746

Valid N (listwise) 28

Vir: priloga 2, priloga 3.

37

V teh dveh preglednicah imamo v prvem stolpcu navedena skrajšana imena spremenljivk, ki se bodo uporabljala v nadaljevanju, in sicer:

- plače_m - povprečna mesečna bruto plača moških po dejavnosti (merjena v SIT), - izobr_m - povprečna stopnja šolske izobrazbe pri moških po dejavnostih (merjena

z oceno izobrazbene stopnje13), - št.zap_m - število zaposlenih moških po dejavnosti, - plač.ure_m - povprečno število efektivnih ur moških na mesec po dejavnosti.

- plače_ž - povprečna mesečna bruto plača žensk po dejavnosti (merjena v SIT), - izobr_z - povprečna stopnja šolske izobrazbe žensk po dejavnostih (merjena z

oceno izobrazbene stopnje), - št.zap_ž - število zaposlenih žensk po dejavnosti, - plač.ure_ž - povprečno število efektivnih ur pri ženskah na mesec po dejavnosti.

Iz naslednjih stolpcev lahko razberemo:

- N – število vrednosti spremenljivke, - Minimum – najmanjša vrednost spremenljivke, - Maximum – največja vrednost spremenljivke, - Mean – aritmetična sredina spremenljivke, - Std. Deviation – standardni odklon spremenljivke.

Tako lahko že na samem začetku iz opisne statistike vidimo, da obstajajo razlike med moškimi in ženskimi plačami in nasploh med moškimi in ženskami (izobrazba, št.dejansko opravljenih ur…).

13 Več na str. 39.

38

N M DB

DC

J H G L DL

O DA

K DG

DE

DN

A DH

DF

DK

DD

I DI

DM

B DJ

E CB F CA

dejavnost

0,00

20,00

40,00

60,00

80,00

100,00

dele

ž_že

nsk

ŽENSKE DEJAVNOSTI

DEJAVNOSTI

MOŠKE DEJAVNOSTI

INTEGRIRANE DEJAVNOSTI

5.2.1.1 Število zaposlenih po gospodarskih dejavnostih Najprej smo poskušali analizirati koncentriranost žensk v nekaterih dejavnostih. Žensko dejavnost smo definirali kot tisto, v kateri je delež zaposlenih žensk 60 ali več odstotkov. Moška dejavnost je tista, v kateri je zaposlenih manj kot 30 % žensk, preostale dejavnosti so integrirane (Baker M. in Fortin M. N. 1999, povz. po Tominc 2003, 605). GRAF 3: DELEŽ ZAPOSLENIH ŽENSK GLEDE NA GOSPODARSKE PANOGE

Legenda: glej priloga 1 ali priloga 2. Vir: SURS 2005, 227-230 in lastni izračun

39

Tako je tudi iz grafa vidna koncentriranost žensk v nekaterih dejavnostih oz. obstajajo panoge, v katerih prevladujejo ženske. Največji delež žensk je zaposlenih v storitvenih dejavnostih, to je v zdravstvu - N (socialno varstvo) (80,87%), izobraževanju - M (77,81%), proizvodnji tekstilij - DB (tekstilnih, krznenih izdelkov) (76,84%), proizvodnji usnja - DC (usnjenih izdelkov) (69,36%), finančnem posredništvu - J (67,55%) in gostinstvu - H (62,27%). Najmanjši delež žensk je zaposlenih v pridobivanju energetskih surovin - CA (7,6%), gradbeništvu - F (10,12%), pridobivanju rud in kamnin - CB (16,8%), oskrbi z elektriko, plinom, vodo - E (19,6%), proizvodnji kovin in kovinskih izdelkov - DJ (19,98%), ribištvu, ipd. Tako tudi v Sloveniji opažamo feminizacijo poklicev, v katerih se nadaljuje delo iz družine in gre za posnemanje rutine iz gospodinjskega dela- monotono ponavljanje operacij, natančnost, skrbnost, nekreativnost, angažiranje za sočloveka in podobno.

5.2.1.2 Povprečna stopnja strokovne izobrazbe Nato smo uporabili kot razlikovalno značilnost med moškimi in ženskami stopnjo dosežene izobrazbe. Povprečno stopnjo dosežene izobrazbe žensk in moških smo s pomočjo razpoložljivih podatkov merili z oceno izobrazbenih stopenj:

- nekvalificirani - 1, - polkvalificirani - 2, - kvalificirani - 3, - visoko kvalificirani - 4, - nižja stopnja izobrazbe - 5, - srednja - 6, - višja - 7 - magistri - 8, - doktorji - 9.

Tako je bila iz zbranih podatkov izračunana aritmetična sredina.

40

N M DB DCJ H G L DLO DAK DG DE DNA DH DK DD I DI DMB DJ E C

B F CA

dejavnost

0,00

50,00

100,00

150,00

Valu

e iz

obra

zba_

zm

ŽENSKE DEJAVNOSTI

INTEGRIRANE DEJAVNOSTI

MOŠKE DEJAVNOSTI

GRAF 4: POVPREČNA STOPNJA IZOBRAZBE ŽENSK V PRIMERJAVI Z MOŠKO PO GOSPODARSKIH DEJAVNOSTIH

Vir: SURS 2005, 231-234 in lastni izračun. Iz grafa je vidno, da je najvišja stopnja izobrazbe žensk v povprečju prav v moških dejavnostih - tako je povprečna stopnja izobrazbe žensk, ki so zaposlene v moških dejavnostih, veliko višja v primerjavi s povprečno stopnjo izobrazbe žensk zaposlenih v ženskih in integriranih dejavnostih. Tako je tudi povprečna stopnja izobrazbe žensk, zaposlenih v ženskih in integriranih dejavnostih, skoraj v vseh primerih nižja od povprečne stopnje izobrazbe moških. Ravno nasprotno pa je v moških gospodarskih dejavnostih, kjer je povprečna stopnja izobrazbe žensk skoraj v vseh primerih višja od povprečne stopnje izobrazbe moških. Stopnja izobrazbe žensk je enaka stopnji izobrazbe moških v proizvodnji tekstilij in proizvodnji usnja.

41

Povprečna stopnja izobrazbe žensk v primerjavi z moško je v Sloveniji povprečno 108,7%, kar pomeni, da je povprečna stopnja izobrazbe žensk višja od moške. Povprečna stopnja izobrazbe žensk v primerjavi z moško je povprečno 123,9% v moških dejavnostih, se pravi, da so ženske v teh dejavnostih dosti bolj izobražene od moških. Med tem pa je povprečna stopnja izobrazbe žensk v integriranih gospodarskih dejavnostih že nižja, znaša 99,6%, v ženskih gospodarskih dejavnostih pa 101,6%. To pomeni, da je povprečna stopnja izobrazbe žensk v teh dejavnostih podobna izobrazbi moških. Vse to nakazuje, da lahko ženske v tradicionalnih moških gospodarskih dejavnostih sodelujejo le v primeru, da imajo zelo visoko stopnjo izobrazbe (v povprečju višjo od moških) (povz. po Tominc 2003, 607 in lastni izračuni).

5.2.1.3 Število delovnih ur Ženske v Sloveniji opravijo v povprečju 34,4 ur na teden, kar je 3,5 ur manj kot moški. Anketa o kadrovskem potencialu navaja, da je razlog v razliki v opravljanju nadur, ki jih ženske zaradi gospodinjskih in družinskih obveznosti ne opravljajo, poleg tega pa so ženske tudi več odsotne z dela (Vlada Republike Slovenije, 1995,18).

TABELA 3: POVPREČNO TEDENSKO ŠTEVILO DEJANSKIH DELOVNIH UR PO SPOLU moški 37,9 ur ženske 34,4ur SKUPAJ (povprečno) 36,2 ur Vir: SURS 2005, 236. V nadaljnji regresijski analizi sem uporabila mesečno efektivno število ur. Dejansko opravljene (efektivne) delovne ure so delovne ure, ki so jih zaposlene osebe dejansko opravile v polnem delovnem času ali v delovnem času, daljšim od polnega, in ure, ko so bile zaposlene osebe navzoče na delovnem mestu, vendar niso delale, bodisi zaradi okvar strojev, nesreč začasnega pomanjkanja dela ali odmorov, krajših od 30 minut, in so zato prejele plačo. Sem ne sodijo plačane in neplačane delovne ure, ko zaposlene osebe niso delale ali jih ni bilo na delovnem mestu (malica, dolga do 30 minut ali več, kosilo, dopust, prazniki, dela prosti dnevi, bolniška (dolga manj ali več kot 30 dni), študijski dopust, izobraževanje, plačne odsotnosti do 7 dni, čakanje na delo itd.) ter čas za prevoz na delo (http://www.stat.si/). Po delovnem času lahko ocenjujemo kakovost delovnih razmer in kakovost življenja delovno aktivnih. Posebej pri ženskah moramo delovni čas ocenjevati v povezanosti z ostalim življenjskim časom. Tako nam število delovnih ur pove, kako intenzivno so ženske vključene v delo. Kot vidimo iz grafa, je število ženskih opravljenih ur na mesec v primerjavi z moškimi v vseh gospodarskih dejavnostih približno enako. Tako v Sloveniji ženske opravijo 96,5% ur v primerjavi z delovnimi urami moških. Najmanjši odstotek dejansko opravljenih ur žensk v primerjavi z moškimi je v ribištvu in znaša 89,93%, največji pa je v kmetijstvu, saj znaša 104,76% opravljenih ur moških.

42

N M DB

DC

J H G L DL

O DA

K DG

DE

DN

A DH

DK

DD

I DI

DM

B DJ

E CB

F CA

dejavnost

0,00

20,00

40,00

60,00

80,00

100,00

120,00

Valu

e ur

e_žm

ŽENSKE DEJAVNOSTI

INTEGRIRANE DEJAVNOSTI

MOŠKE DEJAVNOSTI

GRAF 5: POVPREČNO OPRAVLJENE (EFEKTIVNE) URE ŽENSK GLEDE NA OPRAVLJENE URE MOŠKIH PO GOSPODARSKIH DEJAVNOSTIH

Vir: SURS 2005, 260-263 in lastni izračun.

43

N M DB

DC

J H G L DL

O DA

K DG

DE

DN

A DH

DK

DD

I DI

DM

B DJ

E CB

F CA

dejavnost

0,00

25,00

50,00

75,00

100,00

125,00

Valu

e in

deks

_žm

MOŠKE DEJAVNOSTI

INTEGRIRANE DEJAVNOSTI

ŽENSKE DEJAVNOSTI

5.2.1.4 Povprečna mesečna bruto plača Analizo plačne vrzeli smo naredili s primerjavo indeksa plač žensk(=povprečna plača ženske glede na povprečni zaslužek moških) z deležem žensk v posamezni panogi.

GRAF 6: INDEKS POVPREČNEGA ZASLUŽKA ŽENSK GLEDE NA POVPREČNI ZASLUŽEK MOŠKIH PO GOSPODARSKIH DEJAVNOSTIH

Vir: SURS 2005, 252-255 in lastni izračun.

44

Zanimiva je primerjava indeksa plač žensk z deležem žensk v posamezni panogi, saj je iz grafa razvidno, da je indeks plač žensk glede na moške nizek v panogah, v katerih je delež zaposlenih žensk velik (ženske dejavnosti), majhen pa je delež zaposlenih žensk v panogah, v katerih je indeks plač velik (moške dejavnosti). Povprečne plače žensk v moških gospodarskih dejavnostih so najbližje povprečnim plačam moških in znašajo povprečno 91,62% moške plače. V integriranih gospodarskih dejavnostih povprečne ženske plače dosegajo le 84,7% moških plač. Največja razlika med ženskimi in moškimi plačami pa je v ženskih gospodarskih dejavnostih, kjer dobijo ženske le 74,8% moške plače. Tako je v povprečju zaslužek žensk nižji od zaslužka moških. Pri tem moramo pogledati, kakšne so plače po posameznih kvalifikacijah. Ugotovimo, da ženske v skoraj vseh izobrazbenih razredih in v vseh panogah zaslužijo manj kot moški (izjema je gradbeništvo). V dejavnosti, v kateri je indeks plač nad sto, imajo ženske v povprečju višjo izobrazbo kot moški, plače za enako izobrazbo pa so zanje nižje. Indeks plač žensk je različen za razne ravni kvalifikacije oziroma strokovne usposobljenosti in kaže, da plače žensk pri nobeni stopnji strokovne usposobljenosti ne presegajo zaslužkov moških.

TABELA 4: POVPREČNE MESEČNE BRUTO PLAČE ZAPOSLENIH PO STOPNJAH STROKOVNE USPOSOBLJENOSTI IN SPOLU

st.strok.usposobljenosti pl_skupaj (Wskupaj)

moške_pl (Wm)

ženske_pl (Wž) Wž/Wm Wž/Wskupaj

doktorji 626.907 641.013 590.719 92,15 94,23 magistri 569.105 600.801 529.684 88,16 93,07 višja 304.771 319.695 291.757 91,26 95,73 srednja 218.037 228.060 209.273 91,76 95,98 nižja 159.533 165.065 149.993 90,87 94,02 visoko kvalificirani 182.238 194.811 155.847 80 85,52 kvalificirani 164.196 179.392 136.703 76,2 83,26 polkvalificirani 143.822 151.729 133.692 88,11 92,96 nekvalificirani 128.443 137.513 122.181 88,85 95,12 SKUPAJ 235.882 246.985 223.456 90,47 94,73 -9,53 -5,27

Vir: SURS 2005b, 252-255 in lasten izračun.

45

Po podatkih o bruto plačah zaposlenih oseb v družbah, podjetjih in organizacijah po stopnjah strokovne usposobljenosti (glej tabelo 4) so ženske v letu 2002 v povprečju zaslužile 9,53 % manj kot moški. Največja razlika je bila med kvalificiranimi osebami. V tej skupini so ženske v letu 2002 v povprečju zaslužile kar 23,8 odstotkov manj kot moški. Zelo zanimive so primerjave v višini plač po izobrazbi med spoloma. Izpostavljamo tri primerjave: prvič, višina povprečne mesečne plače moškega z magisterijem je bila le malenkost višja od povprečne mesečne plače ženske z doktoratom. Drugič, povprečna mesečna plača visoko kvalificiranega moškega je bila malo nižja od ženske s srednjo izobrazbo, prav tako ni velike razlike med višino povprečne mesečne plače polkvalificiranega moškega in visokokvalificirane ženske (glej gornjo tabelo). Tako si postavimo vprašanje: zakaj ženske, ki imajo enako izobrazbo kot moški, v povprečju zaslužijo manj? Razlike med plačami žensk in moških si lahko deloma pojasnimo s tem, da ženske v večji meri delajo na slabše vrednotenih delovnih mestih ter v organizacijah, kjer so nižje plače, čeprav gre za enake poklice, ter da so plače v panogah, kjer med zaposlenimi prevladujejo ženske, slabše. Največje razlike med plačami moških in žensk so med kvalificiranimi in visoko kvalificiranimi delavkami in delavci ter med delavkami in delavci z visoko stopnjo izobrazbe. Primer: povprečna bruto plača visoko kvalificiranega delavca je leta 2002 znašala 194.811 SIT (kvalificiran delavec je zaslužil 179.392 SIT), medtem ko je delavka z enako stopnjo izobrazbe zaslužila 155.847 SIT (kvalificirana delavka je v povprečju zaslužila 136.703 SIT). Še večje so razlike med plačami zaposlenih z visoko izobrazbo. Povprečno so moški s to stopnjo izobrazbe leta 2002 zaslužili 512.888 SIT mesečno. Povprečna ženska plača je kljub enaki stopnji izobrazbe znašala kar 100.000 SIT manj - 411.936 SIT (http.//www.triera.net/novica.php?id=A180062). Vzroki za razlike v plačah med spoloma pri sicer enaki strokovni usposobljenosti so lahko v vsebini dela po posameznih dejavnostih, lahko gre za dela v težkih pogojih (to so strokovno manj zahtevna dela, opravljajo jih predvsem moški), lahko gre za terensko, izmensko, nočno ali nadurno delo, dežurstva, kjer so zopet bolj zaželeni in zastopani moški ali pa za zahtevna dela z veliko odgovornostjo in dolžino delovne dobe (Vlada Republike Slovenije 1999, 64-65).

46

5.2.2 Regresijska analiza Za ugotavljanje stopnje linearne povezanosti med dvema številskima spremenljivkama uporabljamo Pearsonov koeficient korelacije. Vrednosti koeficienta se nahajajo v območju med -1 in 1, pri čemer -1 pomeni popolno negativno korelacijo, 1 pa popolno pozitivno korelacijo. Vrednosti blizu 0 kažejo na to, da spremenljivki med seboj nista povezani. Korelacijska analiza je potrebna, preden začnemo z regresijsko analizo, da se prepričamo, da ni medsebojne povezanosti med neodvisnimi spremenljivkami, torej da ni multikolinearnosti.

TABELA 5: KORELACIJSKA MATRIKA PRI ŽENSKAH Correlations

plače_ž izobr_z št.zap_žplač.ure

_ž Pearson Correlation 1 ,658(**) ,245 ,038

Sig. (2-tailed) ,000 ,210 ,847

plače_ž

N 28 28 28 28 Pearson Correlation ,658(**) 1 ,115 ,248

Sig. (2-tailed) ,000 ,562 ,202

izobr_z

N 28 28 28 28 Pearson Correlation ,245 ,115 1 ,012

Sig. (2-tailed) ,210 ,562 ,952

št.zap_ž

N 28 28 28 28 Pearson Correlation ,038 ,248 ,012 1

Sig. (2-tailed) ,847 ,202 ,952

plač.ure_ž

N 28 28 28 28 ** Correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed). Vir: priloga 2, priloga 3.

47

TABELA 6: KORELACIJSKA MATRIKA PRI MOŠKIH

Correlations

plače_

m izobr_mšt.zap_

m plač.ure_

m Pearson Correlation 1 ,706(**) -,056 -,062

Sig. (2-tailed) ,000 ,776 ,754

plače_m

N 28 28 28 28 Pearson Correlation ,706(**) 1 ,289 ,157

Sig. (2-tailed) ,000 ,136 ,425

izobr_m

N 28 28 28 28 Pearson Correlation -,056 ,289 1 ,163

Sig. (2-tailed) ,776 ,136 ,408

št.zap_m

N 28 28 28 28 Pearson Correlation -,062 ,157 ,163 1

Sig. (2-tailed) ,754 ,425 ,408

plač.ure_m

N 28 28 28 28 ** Correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed). Vir: priloga 2, priloga 3.

48

Na podlagi zgornjih dveh korelacijskih matrik ugotavljamo naslednje:

1. pri ženskah znaša največja stopnja korelacije med dvema neodvisnima spremenljivkama pri efektivnih urah in povprečno stopnjo izobrazbe (r=0,248). Tu lahko pričakujemo, da se bo posamezni vpliv teh dveh spremenljivk na plačo rahlo zmanjšal, kot če bi v regresijski model vključili zgolj eno od teh dveh spremenljivk. Regresijska analiza namreč meri t. i. suhi vpliv, torej je skupni vpliv neodvisnih spremenljivk na odvisno izključen. Med neodvisnimi spremenljivkami pri moških ugotavljamo največjo povezanost med številom zaposlenih in povprečno stopnjo izobrazbe (r= 0,289), torej bi se pri teh dveh spremenljivkah rahlo zmanjšal posamezni vpliv na odvisno spremenljivko. Vseeno pa ti dve korelaciji le nista tako visoki, da bi iz modela morali odstraniti katero od teh spremenljivk. Vendar pa ne smemo spregledati, da je pri obeh korelacijskih koeficientih Sig>0,05 (pri ženskah znaša 0,202, pri moških pa 0,136) kar pomeni da korelacijska koeficienta nista statistično značilna (različna od 0). Tako ni mogoče govoriti zanesljivo o medsebojni povezanosti.

2. Pričakujemo lahko, da bo tako na plače moških kot na plače žensk, najbolj

vplivala povprečna stopnja izobrazbe. Korelacijski koeficient med tema dvema spremenljivkama pri ženskah znaša 0,658, pri moških 0,706. Korelacijska koeficienta sta statističo značilna od 0 različna (tako pri ženskah kot pri moških znaša Sig. 0). Kot vidimo, je korelacijski koeficient višji pri moških, iz česar lahko sklepamo, da se moškim s tem, ko si pridobivajo višjo izobrazbo, bolj poviša plača kot pa ženskam.

TABELA 7: VREDNOSTI KORELACIJSKEGA KOEFICIENTA Če je(absolutna vrednost) koeficienta potem blizu 0 povezanosti ni do 0,4 povezanost je šibka nad 0,40 do 0,6 povezanost je zmerna (srednja) nad 0,60 do 1,00 povezanost je močna

49

TABELA 8: IZPIS ZBIRNE TABELE REGRESIJSKE ANALIZE PRI ŽENSAKH Model Summary

Model R

R Square

Adjusted R

Square

Std. Error of the

Estimate 1 ,692(a) ,478 ,413 41457,029

40a Predictors: (Constant), plač.ure_ž, št.zap_ž, izobr_z Vir: Priloga 2, priloga 3.

TABELA 9: IZPIS ZBIRNE TABELE REGRESIJSKE ANALIZE PRI MOŠKIH Model Summary

Model R

R Square

Adjusted R

Square

Std. Error of the

Estimate 1 ,770(a) ,593 ,542 45860,526

33a Predictors: (Constant), plač.ure_m, izobr_m, št.zap_m Vir: Priloga 2, priloga 3. Iz teh dveh preglednic lahko razberemo:

- R – korelacijski koeficient - R Square - determinacijski koeficient - Adjusted R Square – popravljeni determinacijski koeficient - Std. Error of the Estimate – standardna napaka ocene odvisne spremenljivke.

50

R2 imenujemo determinacijski koeficient in nam pove, koliko odstotkov variance odvisne spremenljivke lahko pojasnimo z linearnim vplivom neodvisnih spremenljivk. V našem primeru znaša koeficient pri moških 59,3 %, pri ženskah pa 47,8 %, če pa upoštevamo popravljeni determinacijski koeficient (Adjusted R Square), ki naredi korekcijo glede na število neodvisnih spremenljivk, potem z neodvisnimi spremenljivkami pojasnimo 54,2 % variabilnosti odvisne spremenljivke pri moških, pri ženskah pa 41,3 %. Ostali nepojasnjeni del variabilnosti plač odpade na druge znane ali neznane dejavnike in slučajne vplive, ki niso vključeni v regresijsko analizo. Multipli koeficient korelacije pri ženskah R=0,692 je statistično značilen, prav tako pri moških, saj znaša R=0,770. Tako lahko trdimo, da tako pri ženskah kot pri moških obstaja močan vpliv neodvisnih spremnljivk (povprečna stopnja strokovne izobrazbe, povprečno število efektivnih ur in število zaposlenih) na plače. Primerjava tabel med moškimi in ženskami nam pokaže, da imajo neodvisne spremenljivke močnejši vpliv na plače moških kot pa na plače žensk.

51

TABELA 10: ANALIZA VARIANCE ZA LINEARNO ODVISNOST PRI ŽENSKAH ANOVA(b)

Model Sum of Squares df

Mean Square F Sig.

Regression

37813686255,5

50 3 12604562

085,183 7,334 ,001(a)

Residual

41248446871,1

29 24 17186852

86,297

1

Total 79062133126,6

79 27

a Predictors: (Constant), plač.ure_ž, št.zap_ž, izobr_z b Dependent Variable: plače_ž Vir: priloga 2, priloga 3.

TABELA 11: ANALIZA VARIANCE ZA LINEARNO ODVISNOST PRI MOŠKIH

ANOVA(b)

Model Sum of Squares df

Mean Square F Sig.

Regression

73589120842,3

94 3 24529706

947,465 11,663 ,000(a)

Residual

50476509003,7

14 24 21031878

75,155

1

Total 124065629846,

107 27

a Predictors: (Constant), plač.ure_m, izobr_m, št.zap_m b Dependent Variable: plače_m Vir: priloga2, priloga 3.

52

F test je opredeljen kot razmerje med oceno pojasnjene in nepojasnjene variance in z njim testiramo regresijski model. Glede na to, da več variabilnosti plač pojasnimo z linearnim vplivom neodvisnih spremnljivk pri moških, je torej razmerje med pojasnjenim in nepojasnjenim delom variance večje kot pri ženskah, kar pokaže tudi F statistika, ki znaša pri moških 11,7, pri ženskah pa 7,3. Oba modela sta statistično značilna, saj je tveganje manj kot 1-odstotno, kar pomeni, da z linearnim vplivom neodvisnih spremenljivk dovolj dobro pojasnimo variabilnost odvisne spremenljivke.

53

TABELA 12: PARAMETRI REGRESIJSKE PREMICE PRI ŽENSKAH Coefficients(a)

Unstandardized Coefficients

Standardized

Coefficients

Model B Std. Error Beta t Sig.

(Constant)

208505,194

227451,853 ,917 ,368

izobr_z 55341,550

12633,228 ,671 4,381 ,000

št.zap_ž ,720 ,632 ,169 1,141 ,265

1

plač.ure_ž

-1640,47

9

1912,472 -,131 -,858 ,399

a Dependent Variable: plače_ž Vir: priloga 2, priloga 3.

TABELA 13: PARAMETRI REGRESIJSKE PREMICE PRI MOŠKIH Coefficients(a)

Unstandardized Coefficients

Standardized

Coefficients

Model B Std. Error Beta t Sig.

(Constant)

91085,613

260052,057 ,350 ,729

izobr_m

141734,402

24084,374 ,806 5,885 ,000

št.zap_m -1,674 ,865 -,265 -1,936 ,065

1

plač.ure_m

-2233,56

8

2040,746 -,145 -1,094 ,285

a Dependent Variable: plače_m Vir: priloga 2, priloga 3.

54

Oceno regresijskega koeficienta (β) določimo tako, da je vsota kvadratov odklonov vrednosti odvisne spremenljivke (plača) od ocenjenih vrednosti, najmanjša možna. V primeru linearne multiple regresije regresijski koeficient (β) pove, za koliko se v povprečju spremeni odvisna spremenljivka (y), če se neka neodvisna spremenljivka (xi) spremeni za eno enoto, vse ostale pa pri tem ostanejo nespremenjene. T test testira osnovno domnevo, da je β koeficient enak nič. Majhna vrednost t statistike pomeni večje tveganje, da ničelno domnevo zavrnemo in sprejmemo domnevo, da je β koeficient različen od 0, kar pomeni, da obstaja določen vpliv neodvisne spremeljivke na odvisno spremenljivko. Če je p (Sig.) večji od 5 %, potem ničelne domneve ne zavrnemo in s tem ne potrdimo vpliva. Prvi parcialni regresijski koeficient (med plačo in izobrazbo) je pri ženskah 55341,55, pri moških pa 141734,4, za toliko SIT se v povprečju dvigne plača, v kolikor se poveča izobrazba za eno stopnjo. Če torej ženske za eno stopnjo povečajo svojo izobrazbo, v povprečju zaslužijo za 55.342 SIT več, medtem ko moški zaslužijo kar za 141.734 SIT več – če seveda ostale vplive izključimo. Naslednji parcialni regresijski koeficient (med številom zaposlenih in plačo) znaša pri ženskah 0,72 in ni statistično značilen (p=0,265), torej na višino plače pri ženskah ne vpliva število zaposlenih. Pri moških znaša koeficient -1,67 pri 6,5-odstotnem tveganju, kar tudi ni statistično značilno. Torej lahko trdimo, da tako pri moških kot pri ženskah na višino plače ne vpliva število zaposlenih. Zadnji parcialni regresijski koeficient (med številom efektivnih ur in plačo) znaša pri ženskah -1640, 48 (p=0,399), pri moških pa - 2233,57 (p=0,285). Noben koeficient torej ni statistično značilen, zato ne moremo potrditi, da obstaja vpliv števila efektivnih ur na višino plače. Tako lahko sestavino enačbo regresijske premice za oba modela:

⇒ Višina ženske plače = 208505,194 +55341,550*povprečna stopnja strokovne izobrazbe -0,720*št.zaposlenih žensk-1640,479*povprečno število efektivnih ur

⇒ Višina plače pri moških = 91085,613+141734,402*povprečna stopnja strokovne

izobrazbe-1,674*št.zaposlenih moških - 2233,568* povprečno število efektivnih ur

55

Ker na višino plače najbolj vpliva stopnja izobrazbe, sem se odločila da naredim ponovno regresijsko analizo, kjer bo višina plače (moške ali ženske) odvisna spremenljivka, neodvisna spremenljivka pa bo samo stopnja izobrazbe (pri moških in pri ženskah). Tako sem ostali dve neodvisni spremenljivki opustila (število dejansko opravljenih ur in število zaposlenih). Na podlagi tega sem podala ugotovitev.

TABELA 14: IZPIS ZBIRNE TABELE REGRESIJSKE ANALIZE PRI MOŠKIH I Model Summary

Model R

R Square

Adjusted R

Square

Std. Error of the

Estimate 1 ,706(a) ,499 ,480 48897,317

91a Predictors: (Constant), izobr_m Vir: priloga 2, priloga 3.

TABELA 15: ANALIZA VARIANCE ZA LINEARNO ODVISNOST PRI MOŠKIH I ANOVA(b)

Model Sum of Squares df

Mean Square F Sig.

Regression

61900989676,4

28 1 61900989

676,428 25,890 ,000(a)

Residual

62164640169,6

79 26 23909476

98,834

1

Total 124065629846,

107 27

a Predictors: (Constant), izobr_m b Dependent Variable: plače_m Vir: priloga 2, priloga 3.

56

TABELA 16: IZRAČUNI KOEFICIENTOV REGRESIJSKE PREMICE PRI MOŠKIH I

Coefficients(a)

Unstandardized Coefficients

Standardized

Coefficients

Model B Std. Error Beta t Sig.

(Constant)

-155636,

985

80718,095 -1,928 ,065

1

izobr_m

124247,334

24418,744 ,706 5,088 ,000

a Dependent Variable: plače_m

Vir: priloga 2, priloga 3.

57

GRAF 7: RAZSEVNI GRAFIKON ZA STOPNJO IZOBRAZBE MOŠKIH IN VIŠINO PLAČE PRI MOŠKIH

2,70 3,00 3,30 3,60 3,90 4,20

izobr_m

150000,00

200000,00

250000,00

300000,00

350000,00

400000,00

450000,00

plač

e_m

R Sq Linear = 0,499

Vir: priloga 2, priloga 3.

58

TABELA 17: IZPIS ZBIRNE TABELE REGRESIJSKE ANALIZE PRI ŽENSKAH I

Model Summary

Model R

R Square

Adjusted R

Square

Std. Error of the

Estimate 1 ,658(a) ,433 ,411 41514,188

68a Predictors: (Constant), izobr_z Vir: priloga 2, priloga 3.

TABELA 18: ANALIZA VARIANCE ZA LINEARNO ODVISNOST PRI ŽENSKAH I ANOVA(b)

Model Sum of Squares df

Mean Square F Sig.

Regression

34253008724,8

84 1 34253008

724,884 19,875 ,000(a)

Residual

44809124401,7

95 26 17234278

61,607

1

Total 79062133126,6

79 27

a Predictors: (Constant), izobr_z b Dependent Variable: plače_ž Vir: priloga 2, priloga 3.

59

TABELA 19: IZRAČUN KOEFICIENTOV REGRESIJSKE PREMICE PRI ŽENSKAH I Coefficients(a)

Unstandardized Coefficients

Standardized

Coefficients

Model B Std. Error Beta t Sig.

(Constant)

19364,404

43910,799 ,441 ,663 1

izobr_z 54265,962

12172,358 ,658 4,458 ,000

a Dependent Variable: plače_ž Vir: priloga 2, priloga 3.

60

GRAF 8: RAZSEVNI GRAFIKON ZA STOPNJO IZOBRAZBE PRI ŽENSKAH IN VIŠINO NJIHOVE PLAČE I

2,50 3,00 3,50 4,00 4,50 5,00

izobr_z

100000,00

150000,00

200000,00

250000,00

300000,00

350000,00

plač

e_ž

R Sq Linear = 0,433

Vir: priloga 2, priloga 3.

61

Korelacijski koeficient znaša pri moških rxy =0,706 in pri ženskah rxy =0,658; tako lahko trdimo, da obstaja močan vpliv povprečne stopnje izobrazbe na plače tako pri moških kot pri ženskah.

Število 0,499 (pri moških) nam pove, da je 49,9% variance odvisne spremenljivke pri moških pojasnjene. Pri ženskah pa je 43,3% variabilnosti plač žensk pojasnjen z neodvisno spremenljivko (povprečna stopnja izobrazbe). Ostali nepojasnjeni del variabilnosti plač odpade na druge dejavnike, ki niso vključeni v regresijsko analizo in na slučajne vplive. V tabelah 16 in 19 so zapisane mere, ki izražajo lastnosti regresijske funkcije. Vrednosti v vrstici z oznako (Constant) opisujejo konstantni člen, v vrstici z oznako izobr pa odvisno spremenljivko. V stolpcu z oznako B sta oceni obeh koeficientov regresijskih premic, ki imata v tem primeru obliko:

- Višina moške plače = 155636,98+ 124247,33*stopnja izobrazbe moških To pomeni, da se višina plače pri moških poveča v povprečju za 124.247,33 SIT, če se stopnja izobrazbe poveča za eno stopnjo, ostali vplivi pa se ne spremenijo.

- Višina ženske plače = 19364,404+ 54265,96*stopnja izobrazbe žensk Višina plače pri ženskah se poveča za 54.265,96 SIT, če se poveča stopnja izobrazbe za eno enoto, ostali vplivi so nespremenjeni. Povezavo med višino plače (pri moških in ženskah) in stopnjo izobrazbe smo prikazali tudi v razsevnem grafikonu. Na razsevnih grafikonih Graf 7 in Graf 8 vsaka točka predstavlja gospodarsko panogo. Koordinata na osi x je povprečna stopnja izobrazbe (moških ali žensk), koordinata na osi y pa višina povprečne bruto plače (moških ali žensk). Na prvi pogled lahko iz razsevnega grafikona ugotovimo, da točke težijo navzgor, ko se pomikamo po osi x proti desni. To pomeni, da so plače pri moških in pri ženskah višje glede na višjo stopnjo njihove izobrazbe.

62

6. SKLEP Področje zaposlovanja žensk je v Sloveniji urejeno z Zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o enakih možnostih žensk in moških, ki naj bi zmanjševal razlike med spoloma pri v možnostih na trgu delovne sile. Zakon o delovnih razmerjih določa, da je delodajalec dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo, ne glede na spol. Problem se pojavi pri postavljanju kriterijev dela enake vrednosti. Toda statistični podatki zelo očitno kažejo na razlike v obravnavanju žensk, tako pri zaposlovanju kot pri plačevanju za opravljeno delo. Vzroki za vrzel lahko nastanejo zaradi gospodarskega stanja družbe, podjetja ali organizacije, zaradi različnih delovnih razmer, vrste in vsebine dela. Lahko so posledice neenakomerne zastopanosti zaposlenih oseb po spolu v posamezni dejavnosti, kjer lahko prevladujejo moški ali ženske. Dela, pri katerih je verjetnost delovnih nesreč večja oziroma so delovne razmere težke, večkrat opravljajo moški. Za ta dela so predvideni dodatki pri plačilu, kar povečuje razlike. Na začetku potrjujem hipotezo, ki smo jo postavili v uvodu, ki trdi, da se več žensk zaposluje v feminiziranih poklicih, kjer so plače nižje, kot v poklicih, kjer so zaposleni večinoma moški. Na to vpliva že izbira šolanja, ki je potem podlaga za opravljanje poklica. Ženske se po večini odločajo za študij feminiziranih področij, le malo se jih odloča za tehnične vede. Tako pride tudi pri zaposlovanju do značilnih ženskih dejavnosti, kot so tekstil, zdravstvo, šolstvo, proizvodnja usnja, finančno posredništvo in gostinstvo. Razlike v plačah znašajo v ženskih dejavnostih v povprečju 15% manj za ženske kot za moške, medtem ko so v moških dejavnostih ženske plače nižje v povprečju za 8 %. Strukturna porazdelitev kaže na to, da so ženske zaposlene v slabše plačanih poklicih in občutno slabše plačanih dejavnostih. Izobrazbena raven žensk v Sloveniji ni slabša od izobrazbene ravni moških. S pomočjo statističnih podatkov smo dokazali, da stopnja izobrazbe vpliva na zaslužek. V vseh stopnjah strokovne usposobljenosti so povprečne mesečne bruto plače moških višje od plač žensk. Razlika je bila največja pri kvalificiranih delavcih, kjer je bila povprečna mesečna bruto plača moških kar za 23,8% višja od žensk, najmanjša pa pri doktorjih, kjer je bila njihova plača za 7,9% višja od povprečne mesečne bruto plače žensk. Z regresijsko analizo smo ugotovili, da na višino plače najbolj vpliva stopnja izobrazbe in da moški dobijo več kot ženske, če se jim poveča izobrazba za eno stopnjo. Rezultati so pokazali, da ženske v Sloveniji delajo polni delovni čas, tako je število opravljenih ur na mesec le malenkost nižje kot pri moških. Na tem mestu zavračam uvodno hipotezo, ki pravi, da je razlog za nižjo plačo pri ženskah krajši delovni čas. Vendar lahko pri tem še dodamo, da so ženske dvojno obremenjene, vsakodnevno se morajo soočati z usklajevanjem dela in obveznosti zasebnega življenja.

63

Za konec lahko rečemo, da pri nas veljajo skoraj vse tipične značilnosti, ki jih večina avtorjev obravnava kot ugodne za dejansko uveljavljanje načela enakega plačila žensk in moških v praksi, toda kljub temu plačna vrzel med spoloma obstaja. Kaj bi morale ženske storiti, da bi dobile enako plačilo kot moški za enako delo, ostaja še zmeraj vprašanje. Ostala pa so nam odprta vprašanja, ki so povezana z razlikami med moškimi in ženskami plačami in bi lahko bila predmet nadaljnje raziskave: zakaj ženske zasedajo manj vodilne položaje, ki so slabše plačane, primerjati stanje v Sloveniji z drugimi Evropskimi državami…Navedena področja raziskave bi še dodatno pokazale položaj žensk na trgu dela.

64

7. POVZETEK Dejstvo je, da v slabše plačanih poklicih še zmeraj prevladujejo ženske, medtem ko v dobro plačanih poklicih prevladujejo moški. Nekateri poklici imajo celo status ženskih poklicev. V diplomski nalogi smo pokazali, da plačna vrzel med spoloma obstaja, in skušali najti vzroke zanjo. Del vrzeli smo skušali pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami, kot so stopnja izobrazbe, razmerje števila žensk in moških v gospodarskih panogah in število dejansko opravljenih ur. Razlike v plačah ne temeljijo zmeraj na razlikah v omenjenih spremenljivkah, zato lahko domnevamo, da na del vrzeli vpliva diskriminacija pri plačevanju ženskega dela. Podatki o plačah in podatki o spolni determiniranosti določenih poklicev dokazujejo, da na trgu dela obstaja spolna segregacija. Tako so ženske segregirane v t. i. ženskih poklicih in panogah, njihovo delo pa je manj cenjeno in slabše plačano. Čeprav se Slovenija ponaša z zelo dobro zakonodajo glede enakih pravic moških in žensk, so med plačami moških in žensk še zmeraj velike razlike. Domnevamo lahko, da so za te razlike odgovorni tudi delodajalci, vendar pa to domnevo težko dokažemo, saj je diskriminacijo na osnovi spola nasploh težko dokazati. Vedeti moramo, da se tudi ženske, enako kot moški, zaposlujejo iz ekonomskih razlogov, se pravi zaradi preživetja. Tako spol ne bi smel predstavljati odločitvenega kriterija pri višini plače.

Ključne besede: plačna vrzel, ženske in moške dejavnosti, diskriminacija plač, segregacija, regresijska analiza.

65

SUMMARY It is a fact that there are steel more women in less paid professions while in well paid professions there are more men. Some professions are even called female professions. In my diploma we tried to show that there is a pay gap between men and women and find the reasons for it. Part of the gap we tried to explain with variables like educational level, number of men and women employed in different occupations and the number of actually done hours. The differences in wages are not based on the differences mentioned in variables so we can assume that the discrimination at paying of women's work affects the part of the gape. The statistics at wages and sexual determination at certain profession prove that there is a sexual segregation on the market at work. Therefore women are segregated in so called women's professions, their work is less valued and less paid. In spite of the fact that Slovenia has good laws regarding equal rights of men and women, there are steel differences between the wage of male and female workers. We can assume that these differences are caused mainly by managers, but this is not easy to be proved, because at determining wages they have various excuses. We must know that both, men and women, are taking their jobs for economical reasons, for survival. Therefore gender should not be any at the level of wages.

Key words: wage gap, female and male occupations, discrimination of salaries, segregation, regression analysis.

66

SEZNAM TABEL IN GRAFOV TABELE: TABELA 1: OPISNE STATISTIKE PRI MOŠKIH........................................................... 36 TABELA 2: OPISNE STATISTIKE PRI ŽENSKAH........................................................ 36 TABELA 3: POVPREČNO TEDENSKO ŠTEVILO DEJANSKIH DELOVNIH UR PO

SPOLU ........................................................................................................................ 41 TABELA 4: POVPREČNE MESEČNE BRUTO PLAČE ZAPOSLENIH PO STOPNJAH

STROKOVNE USPOSOBLJENOSTI IN SPOLU..................................................... 44 TABELA 5: KORELACIJSKA MATRIKA PRI ŽENSKAH............................................ 46 TABELA 6: KORELACIJSKA MATRIKA PRI MOŠKIH............................................... 47 TABELA 7: VREDNOSTI KORELACIJSKEGA KOEFICIENTA .................................. 48 TABELA 8: IZPIS ZBIRNE TABELE REGRESIJSKE ANALIZE PRI ŽENSAKH...... 49 TABELA 9: IZPIS ZBIRNE TABELE REGRESIJSKE ANALIZE PRI MOŠKIH.......... 49 TABELA 10: ANALIZA VARIANCE ZA LINEARNO ODVISNOST PRI ŽENSKAH. 51 TABELA 11: ANALIZA VARIANCE ZA LINEARNO ODVISNOST PRI MOŠKIH ... 51 TABELA 12: PARAMETRI REGRESIJSKE PREMICE PRI ŽENSkAH ........................ 53 TABELA 13: PARAMETRI REGRESIJSKE PREMICE PRI MOŠKIH ......................... 53 TABELA 14: IZPIS ZBIRNE TABELE REGRESIJSKE ANALIZE PRI MOŠKIH I .... 55 TABELA 15: ANALIZA VARIANCE ZA LINEARNO ODVISNOST PRI MOŠKIH I . 55 TABELA 16: IZRAČUNI KOEFICIENTOV REGRESIJSKE PREMICE PRI MOŠKIH I

..................................................................................................................................... 56 TABELA 17: IZPIS ZBIRNE TABELE REGRESIJSKE ANALIZE PRI ŽENSKAH I... 58 TABELA 18: ANALIZA VARIANCE ZA LINEARNO ODVISNOST PRI ŽENSKAH I

..................................................................................................................................... 58 TABELA 19: IZRAČUN KOEFICIENTOV REGRESIJSKE PREMICE PRI ŽENSKAH I

59 GRAFI: GRAF 1: ZASLUŽEK ZA POLNI DELOVNI ČAS PRI MOŠKIH GLEDE NA

STAROST IN STOPNJO IZOBRAZBE..................................................................... 20 GRAF 2: : ZASLUŽEK ZA POLNI DELOVNI ČAS PRI ŽENSKAH GLEDE NA

STAROST IN STOPNJO IZOBRAZBE..................................................................... 21 GRAF 3: DELEŽ ZAPOSLENIH ŽENSK GLEDE NA GOSPODARSKE PANOGE..... 38 GRAF 4: POVPREČNA STOPNJA IZOBRAZBE ŽENSK V PRIMERJAVI Z MOŠKO

PO GOSPODARSKIH DEJAVNOSTIH.................................................................... 40 GRAF 5: POVPREČNO OPRAVLJENE (EFEKTIVNE) URE ŽENSK GLEDE NA

OPRAVLJENE URE MOŠKIH PO GOSPODARSKIH DEJAVNOSTIH................ 42 GRAF 6: INDEKS POVPREČNEGA ZASLUŽKA ŽENSK GLEDE NA POVPREČNI

ZASLUŽEK MOŠKIH PO GOSPODARSKIH DEJAVNOSTIH ............................. 43 GRAF 7: RAZSEVNI GRAFIKON ZA STOPNJO IZOBRAZBE MOŠKIH IN VIŠINO

PLAČE PRI MOŠKIH ................................................................................................ 57 GRAF 8: RAZSEVNI GRAFIKON ZA STOPNJO IZOBRAZBE PRI ŽENSKAH IN

VIŠINO NJIHOVE PLAČE I...................................................................................... 60

8.

67

9. SEZNAM LITERATURE IN VIROV

LITERATURA: - Artenjak Janez. 1997. Poslovna statistika. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. - Ambrožič, Franci in Bojan Leskovšek. 2002. Uvod v SPSS. Ljubljana: Fakulteta za

šport.

- Bevc Milena. 1991. Ekonomski pomen izobraževanja. Radovljica: Didakta.

- Društvo Iniciativa. 1992. Ko odgrneš sedem tančic (zbornik Ženske v Sloveniji).

- Enhenberg Ronald G., and Robert S. Smith. 1994. Modern Labor Economisc, 5. izdaja. Harper Collins College Publishers.

- Enhenberg Ronald G., and Robert S. Smith. 2000. Modern Labor Economisc, 7.

izdaja. Harper Collins College PUblishers.

- Golc Mojca. 2003. Diskriminacija na trgu dela v Sloveniji, diplomsko delo.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta Ljubljana. - Jaklič, Marko. 1999. Poslovno okolje podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. - Kinnear, Paul R., and Colin D. Gray. 2001. SPSS for windows made simple - Kuralt Nataša. 1998. Problem zaposlenih žensk, diplomsko delo. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta Ljubljana - Polachek, Solomon W., and W. Stanhy Siebert. 1993. The economics earnings.

Cambridge: Cambridge University Press. - Pospeševalni center za malo gospodarstvo. 2002. Smo Slovenke na trgu delovne

sile enakopravne?: Analiza položaja žensk na trgu delovne sile v Sloveniji. - Sluban Boris. 2004. Uporaba statističnih metod v tekstilstvu. Maribor: Fakulteta za

strojništvo.

- Svetlik I., J. Glazer, A. Kajzer, M. Trbanc. 2002. Politika zaposlovanja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

- Širec-Rantaša K., P. Tominc, M. Rebernik. 2003. Ženske v podjetništvu: neenakost

kljub formalni enakosti. Organizacija 9: 605-612.

- Tominc Polona. 2000. Statistične metode: uporaba v prometu. Maribor: Fakulteta za gradbeništvo.

68

- Vlada Republike Slovenije. Urad za žensko politiko. 1995. Problemi žensk na

delovnem mestu - opažanja sindikatov. - Vlada Republike Slovenije. Urad za žensko politiko. 1996. Poročilo o četrti

svetovni konferenci o ženskah, Peking, 4- 15 september 1995. - Vlada Republike Slovenije. Urad za žensko politiko. 1997a. Položaj žensk v

Sloveniji v devetdesetih: poročilo Urada za žensko politiko za obdobje 1990-1995.

- Vlada Republike Slovenije. Urad za žensko politiko. 1997b. Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk: uresničevanje določil konvencije v Republiki Sloveniji.

- Vlada Republike Slovenije. Urad za žensko politiko. 1999a. Drugo poročilo RS o

uresničevanju določil konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk.

- Vlada Republike Slovenije. Urad za žensko politiko. 1999b. Zakoni o enakih

možnostih: primerjalna analiza.

- Vlada Republike Slovenije. Urad za enake možnosti. 2002. Zakon o enakih možnostih žensk in moških.

- Vlada Republike Slovenije. Urad za enake možnosti. 2003a. Zagovorništvo enakih

možnosti žensk in moških v EU in Sloveniji. - Vlada Republike Slovenije. Urad za žensko politiko. 2003b. Sto besed za enakost:

slovar izrazov o enakosti žensk in moških. - Wilson Fiona M. 1995. Organizational behaviour and bender. London: Mc Graw-

Hill.

69

VIRI: - Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, 1997. - SURS - Statistični urad Republike Slovenije. Statistično društvo Slovenije. 2002.

Statistični dnevi 2000: Statistična omrežna sodelovanja za večjo evropsko usklajenost in kakovostno delovanje. Zbornik referatov 10. mednarodnega statističnega posvetovanja.

- SURS - Statistični urad Republike Slovenije. Statistično društvo Slovenije. 2003.

Statistika kot orodje in vir za kreiranje znanja uporabnikov, statistični dnevi 03- Radenci, 24- 26. november 2003.

- SURS - Statistični urad Republike Slovenije. 2005a. Anketa o delovni sili.

- SURS - Statistični urad Republike Slovenije. 2005b. Statistični letopis Republike

Slovenije 2004.

- SURS - Statistični urad Republike Slovenije. 2005c. Statistične informacije št. 94.

- SURS- Statistični urad Republike Slovenije. 2005d. Statistične informacije št. 185.

- SURS - Statistični urad Republike Slovenije. 2005e. Statistične informacije št. 269.

- Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002).

- Zakon o enakih možnostih žensk in moških (Uradni list Republike Slovenije, št. 59/2002).

- Triera Internet. (2005). URL: http://www.triera.net/novica.php?id=A180062,

11.8 05. - Vlada Republike Slovenije.

URL:http://www.uemrs.si/slo/publikacije/polozajzensk90/index.html, 31.5.2005. - http://www.uem-rs.si/slo/NPZEMZM_analiza.pdf, 31.5.2005. - Mladina. (2001). URL: http://www.mladina.si/dnevnik/10200/, 31.5.2005. - Mariborčan. (2002). URL: http://www.mariborcan.com/html/m103/M103-

podejtnice.htm, 31.5.2005. - http://www.vrhnika.si/index.php?m=novice&p=main&id=2608&backlink=2005-3,

31.5.2005. - http://www.sigov.si/zmar/arhiv/letno98/vi/11_6leo.html, 31.5.2005.

70

- http://www.sigov.si/zmar/public/analiza/spoml99/3maj99.html#63, 31.5.2005. - Vlada Republike Slovenije. http://www.uem-rs.si, 8.8.2005. - Studios. (2005). URL: http://www.evropska-unija.si/?p=102&id=3149, 9.8.2005.

- Ministrstvo za šolstvo in šport. (2001). URL:

http://www.mszs.si/eurydice/pub/pubeurostat.htm, 7.6.2005.

- http://epfip.uni-mb.si/publica/rreport/rreport.htm, 7.6.2005.

- Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://www.stat.si/, 7.6.2005.

71

PRILOGE

PRILOGA 1: DELEŽ ZAPOSLENIH PO SPOLU IN PO POKLICIH, SLOVENIJA 2004 IN IZRAČUN INDEKSA RAZLIČNOSTI

POKLIC DELEŽ MOŠKIH

DELEŽ ŽENSK RAZLIKA

zakonodajalci, visoki uradniki, menedžerji 67,2 32,8 34,4strokovnjaki 40,3 59,7 -19,4tehniki in drugi strokovni sodelavci 47,3 52,7 -5,4uradniki 35,4 64,6 -29,2poklici za storitve, prodajalci 37 63 -26kmetovalci, gozdarji, ribiči 55,7 44,3 11,4poklici za neindustrijski način dela 91 9 82upravljavci strojev in naprav, industrijski izdelovalci 66,8 33,2 33,6poklici za preprosta dela 40,5 59,5 -19vojaški poklici . . . SKUPAJ 54,8 45,2 62,4

Vir: SURS 2005, 15.

Indeks različnosti smo izračunali po obrazcu, ki smo ga napisali že v samem tekstu, in sicer:

S=1/2 ∑i (Mi- Fi) = 62,4/2= 31,2

72

PRILOGA 2: ŠTEVILO ZAPOSLENIH , POVPREČNA IZOBRAZBA, DEJANSKO OPRAVLJENE URE PO GOSPODARSKIH DEJAVNOSTIH IN SPOLU

DEJAVNOST SPOL ŠTEVILO

ZAPOSLENIHPOVPREČNA IZOBRAZBA

DEJANSKO OPRAVLJENE

URE A Kmetijstvo, lov, gozdarstvo moški 4219 2,94 126 ženske 2421 3,66 132 B Ribištvo moški 123 3,12 139 ženske 32 3,97 125

CA Pridobivanje energetskih surovin moški 3370 3,31 113

ženske 277 4,37 116 CB Pridobivanje rud in kamnin moški 708 3 129

brez energetskih ženske 143 4,76 126 DA Proizvodnja hrane, pijače, moški 10040 2,92 124

tobačnih izdelkov ženske 7950 3,03 118 DB Proizv.tekstilij; tekstilnih, moški 5533 2,93 125

krznenih izdelkov ženske 18354 2,93 121 DC Proizvodnja usnja, moški 1878 2,86 123

usnjenih izdelkov ženske 4258 2,86 113 DD Obdelava in predelava lesa moški 6694 2,83 122

ženske 2865 2,52 118 DE Proizv. vlaknin, papirja; moški 8551 3,41 128

založništvo, tiskarstvo ženske 5585 3,49 118 DG Proizv. kemikalij, moški 7269 3,2 126

kemičnih izdelkov, umetnih vl. ženske 5151 3,47 120 DH Proizv. izdelkov iz gume in moški 7747 2,89 128

plastičnih mas ženske 2577 3,02 122 DI Proizv. drugih nekovinskih moški 6925 2,81 127 mineralnih izdelkov ženske 2552 3,16 123

DJ Proizvodnja kovin in moški 25186 3,11 127 kovinskih izdelkov ženske 6287 3,15 121

DK Proizvodnja strojev in naprav moški 16884 3,29 126 ženske 7259 2,83 120

DL Proizvodnja električne, moški 13599 3,43 128 optične opreme ženske 13251 2,68 121

DM Proizvodnja vozil in plovil moški 7793 3,12 128 ženske 2129 2,93 123

73

DN Proizv. pohištva, moški 7761 2,97 125

druge pred. dejav., reciklaža ženske 4743 2,71 124

E Oskrba z elektriko, plinom, vodo moški 9029 3,44 123

ženske 2201 4,26 124 F Gradbeništvo moški 35929 2,75 129 ženske 4044 4,39 132

G Trgovina; popravila motornih vozil moški 41700 3,71 129

ženske 47193 3,98 124 H Gostinstvo moški 6210 3,52 134 ženske 10249 3,09 128 I Promet, skladiščenje, zveze moški 27628 3,66 130 ženske 10325 4,72 124 J Finančno posredništvo moški 6496 4,09 126 ženske 13522 4,7 119 K Nepremičnine, najem, moški 28902 3,53 129 poslovne storitve ženske 21690 3,43 127 L Javna uprava, obramba, moški 24285 3,95 126 socialno zavarovanje ženske 23800 3,58 124

M Izobraževanje moški 12415 4,06 131 ženske 43525 3,66 123 N Zdravstvo, socialno varstvo moški 8558 3,57 124 ženske 36176 4,17 119 O Druge javne, skupne in moški 9810 3,5 129 osebne storitve ženske 9073 3,53 124 Vir: SURS 2005, 227-234, 260-263.

74

PRILOGA 3: POVPREČNA MESEČNA BRUTO PLAČA PO GOSPODARSKIH DEJAVNOSTIH IN SPOLU

DEJAVNOST

POVPREČNA MESEČNA

PLAČA moška ženska A Kmetijstvo, lov, gozdarstvo 195.375,00 189.879,00 B Ribištvo 266.540,00 155.278,00

CA Pridobivanje energetskih surovin 295.019,00 257.804,00 CB Pridobivanje rud in kamnin brez energetskih 225.841,00 252.557,00 DA Proizvodnja hrane, pijače, tobačnih izdelkov 245.973,00 198.392,00 DB Proizv.tekstilij; tekstilnih, krznenih izdelkov 176.449,00 135.700,00 DC Proizvodnja usnja, usnjenih izdelkov 205.281,00 140.336,00 DD Obdelava in predelava lesa 173.770,00 158.566,00 DE Proizv. vlaknin, papirja; založništvo, tiskarstvo 240.532,00 212.019,00 DG Proizv. kemikalij, kemičnih izdelkov, umetnih vl. 340.928,00 336.300,00 DH Proizv. izdelkov iz gume in plastičnih mas 209.996,00 177.536,00 DI Proizv. drugih nekovinskih mineralnih izdelkov 197.390,00 170.164,00 DJ Proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov 206.067,00 173.063,00 DK Proizvodnja strojev in naprav 216.067,00 167.995,00 DL Proizvodnja električne, optične opreme 256.111,00 161.624,00 DM Proizvodnja vozil in plovil 212.860,00 183.500,00 DN Proizv. pohištva, druge pred. dejav., reciklaža 175.936,00 154.239,00 E Oskrba z elektriko, plinom, vodo 284.625,00 259.158,00 F Gradbeništvo 189.955,00 231.602,00 G Trgovina; popravila motornih vozil 215.753,00 182.562,00 H Gostinstvo 195.872,00 168.310,00 I Promet, skladiščenje, zveze 254.815,00 250.002,00 J Finančno posredništvo 397.095,00 299.656,00 K Nepremičnine, najem, poslovne storitve 290.932,00 249.395,00 L Javna uprava, obramba, socialno zavarovanje 304.230,00 270.438,00 M Izobraževanje 358.283,00 278.111,00 N Zdravstvo, socialno varstvo 430.420,00 278.958,00 O Druge javne, skupne in osebne storitve 304.306,00 242.145,00

Vir: SURS 2005, 252- 255.

75

ZAHVALA! Ob tej priložnosti bi se želela zahvaliti svoji mentorici prof. dr. Tominc Poloni za vse strokovne napotke in drugo pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Istočasno bi se zahvalila še staršem in prijateljem, ki so mi na kateri koli način pomagali, tako v težkih kot lepih trenutkih študija. Helena Čebulin